Kamnov škrat
 |
Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikivira, ga bo treba urediti. Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: manjkajo kategorije in predloga {{naslov}} (za uporabo preberi dokumentacijo). O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka, če pa sodelujete na katerem izmed Wikiprojektov (Wikivir:Slovenska leposlovna klasika ali Wikivir:Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil), zastavite vprašanje na projektni pogovorni strani. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom ter Vodičem. |
Jože Sevljak
KAMNOV ŠKRAT
Za našo vasjo, tam, kjer se konča gozd in se začno bele skale, je že od nekdaj stal velik kamnolom. Tjakaj so hodili delat možje in fantje iz bližnje in daljne okolice. S težkimi kladivi in železnimi drogovi so lomili kamenje in ga vozili v nizkih vozičkih, imenovanih hunti na kup. Tam ga je prevzemal gospodar in si v velik zvezek zapisoval, koliko ga je kdo pripeljal. Če je bil voziček premalo naložen ali pa je bilo kamenje predebelo, je pokazal s svinčnikom, naj ga odpeljejo nazaj. To je pomenilo, da ga je treba doložiti ali pa kamne razbiti na manjše kose. Prihajali so zjutraj, s culami na ramah, ko je začelo sonce kukati izza parobka, včasih so tudi zapeli, zvečer so se vračali utrujeni, zaprašeni in tihi. Roke so jih bolele in beli prah se jim je zažiral v oči. Ob vznožju kamnoloma so odložili cule, nanje poveznili klobuke, zraven pa položili svoje popotne palice.Pristopali so k skalam, si jih ogledovali in iskali razpoke, kamor bodo nastavili kovinske palice. S težkimi kladivi so začeli tolči po njih. Ko so bili najbolj zaverovani v svoje delo, so zaslišali divji smeh, ki je prihajal iz vseh razpok “Glej ga, škrata,” so si kimali,”spet se dere. Dajmo, ujemimo ga!” Hiteli so tolči s svojimi kladivi, da se je kup kamenja večal in večal, ampak nagajivega škrata, ki se je selil iz razpoke v razpoko, niso mogli ujeti. “Boš že prišel pod kladivo,”so govorili, “takrat boš videl!” Škrat pa se ni menil za grožnje, jezikal je in se jim posmehoval, pa še drugače si jih je privoščil. Zamešal jim je klobuke, malico jim je pojedel ali pa v pesek zlil črno kavo, ki so jo za žejo prinašali s seboj. Možje so se jezili, v onemoglem besu so dvigali pesti, ampak pomagalo ni prav nič. Pa so se spravili nad fantiča Jurija, ki jih še petnajst ni štel in je po smrti svojega očeta, ko ga je velika skala pokopala pod seboj, nadaljeval njegovov delo. “Jurij,” so mu govorili,”tako malo kamenja nalomiš, kaj če bi ti s palico bezal po luknjah, da bi se prikazal škrat in bi ga ujeli. V zameno bomo v tvoj hunt vrgli kakšen kamen, da ne boš ostal čisto brez plačila! Velja?” Jurija je takšno govorjenje bolelo, pa tudi zamalo se mu je zdelo, da ga tako podcenjujejo. Stisnil je zobe in delal brez predaha. Bodo že videli, kaj zmorem, si je mislil in molče trpel. Ob večerih sta z mamo posedela na hišnem pragu in gledala v svetle zvezde. Jurij je na kolenih ujčkal utrujene roke, mati pa mu je s trpotcem oblagala žulje. “Jurij,” mu je prigovarjala, “potrpi, nekoč bo že bolje!” Ko sta se odpravila k počitku in upihnila svečo, je Jurij toliko počakal, da je mati zaspala, potem se je tiho dvignil in stekel v kamnolom . Nekaj kamenja pripravim, si je rekel, da bo šlo jutri lažje. Noč je skrivnostno brnela, luna se je za trenutek skrila za oblak, ko je Jurij v razpoko nastavil železni drog in začel s kladivom udarjati po njem. “Pik, pik, pik,” se je odbijalo od skal in se vračalo kot odmev. Potem je nenadoma nekaj zakričalo. “Av, av, suknjico si mi preluknjal, v nogo si me ranil. Av, av, boli!” Luna se je spet prikazala in Jurij je razločno videl drobcenega škrata, ki se je zvijal ob drogu, opletal s svojo sivo brado in se drl kot jesihar. “Av, av, spusti me! Vse, kar si želiš, ti izpolnim, samo spusti me! Ali me boš, ali me boš,” je moledoval. Juriju se je zasmilil, tako ubog in pomilovanja vreden se mu je zdel možic. “Eh, saj ti nič nočem, samo nekaj kamenja moram pripraviti za jutri. Ti pa se mi le spravi stran, da te še enkrat ne poškodujem!” Previdno ga je snel z droga in ga postavil na skalno polico. “Kaj res nič nočeš?” ga je nejeverno vprašal škrat in ga zvedavo pogledal. “Nič, samo pusti me delati!” Ves se je zatopil v delo in si tiho požvižgaval, kup kamenja pa je rasel rasel. Drugo jutro, ko so prišli na delo ostali možje, so se zagnali v kup kamenja in ga začeli nalagati v svoje hunte. Toda glej ga šmenta! Ko so bili kamni naloženi, so se spremenili v pesek! Gospodar se je jezil: “Le kaj mi vozite tega vraga? Jaz hočem kamen, beli kamen! Nazaj mi peljite ta drobir, nazaj, pa brž! Drugače ne dobite niti beliča! Možje so ves dan nalagali kamenje, na kup pa so vozili pesek. Opotekali so se za svojimi hunti in preklinjali to brezglavo početje, pomagati pa si niso mogli. Jurij je tolkel kamen in z njim polnil hunt za huntom. Pridno jih je vozil k gospodarju. “Tako, fant, tako,” je le-ta zadovoljno godel in si zapisoval številke.”To je kamenje, ki ga potrebujem! Pa tudi plačilo bo bogato!” Možje so vedno bolj zaprepaščeno gledali predse in zmajevali z glavami.Prav ničesar niso razumeli! Škratovega smeha v kamnolomu niso več slišali, se je pa tam vedno pogosteje oglašala Jurijeva fantovska pesem.
ZELENI MOŽIC
Hrib nad Slivno pokrivajo temni smrekovi gozdovi. Mogočna drevesa stojijo tam kakor nemi stražniki. Vsenaokrog se razprostira vrtačast svet, tih in skrivnosten. Le tu in tam se zasliši, kako udari žolna s kljunom po deblu, kako zaščebečejo ptice, ko se spustijo z veje na vejo. Zrak je nasičen z vonjem smol in mladih poganjkov,da diši tako neznansko omamno. Kdo čuva ta imenitni prostor? Kdo bdi nad to zeleno katedralo, se nehote vprašaš. Nekateri ljudje trdijo, da je to gozdni duh, drugi prisegajo na zelenega možica. Gorje tistemu, pravijo, ki se mu zameri in ne spoštuje nenapisanih gozdnih pravil. Nakoplje si križev in težav, da se jih ne iznebi kmalu! Tudi Templarjev Franc jih je izkusil, čeprav se je v gostilni pridušal, da on že ne verjame tem neumnostim. Kakšen duh neki, kakšen možic, prazne ženske marnje! Sredi aprila se je odpravil v gozd sekat smreke. Krošnje dreves so bile takrat že odete v bujno zelenje, vrbove mačice so napenjale bele trebuščke in mlade bukve so se kopale v nežnih zelenih srajčkah. Zapregel je konja, na furmanski voz je zataknil cepin in sekiro, motorno žago je privezal za soro. V vrtači, ki leži takoj za prvim ovinkom, je ustavil. _ E,eee, je zategnil vajeti. Pogledal je mogočno smreko, sonce se mu je točilo naravnost v oči, da je zamižal na eno oko. - Tale bo lepa, je zacmokal z jezikom. Izpregel je konja in ju privezal k drevesu. Vrečo z mrvo jima je vrgel pred noge, da sta se hrzaje vrgla nanjo. Ko je strokovnjaško dognal, kam naj bi padla, je zasekal vanjo s sekiro. Oglasila se je kukovica, žolna je potolkla po drevesu in šoje so divje zavreščale. Če ne bi bil tako zavzet z delom, bi lahko slišal glas, ki je prihajal izpod smrečja. - Pozimi bi jo sekal, ko je bil čas za to, zdaj je muževna in nič vredna! Pognal je motorno žago in jo nastavil na deblo. Rezilo se je pogreznilo vanj, belo žaganje je letelo na vse strani. Smreka se je stresla, se začela počasi nagibati, potem pa s treskom zgrmela v goščavo.Z vejami se je zapletla v vrhove sosednjih dreves in - obvisela. - Prekleti hudič! je zaklel Franc. Zdaj sem pa nasrkal. Povzpel se je na deblo in začel žagati veje. - Hu, hu! Nove neumnosti si se lotil. Deblo se bo zasukalo in te vrglo s sebe! je prišlo nekje od zgoraj. - Tok, tok se je spet oglasila žolna! - Tok, tok! jo je oponašal Franc. Saj drugače ne gre! V tistem trenutku se je deblo zasukalo in Franc je v loku poletel v grmovje. Še dobro,da so ga prestregle veje, drugače bi se končalo bolj klavrno. Skobacal se je iz vej in jezno zaklel. - Mejduš, vse mi gre narobe! Ampak, da veš, smreka, ne boš me! Z voza je snel furmansko verigo in jo privezal za podrto deblo. Nanjo je pripregel enega od konj in ga pognal. - Hi, Pram, hi! Konj je potegnil z vso silo in smreka se je hreščeče sesedla na tla. Na grebenu jo je dvignilo v zrak, da so se potrgala stremena in je konja skoraj pometlo. Ves preplašen je z zadnjimi nogami brcnil v zrak, potem pa se pognal v divji dir.Vprega mu je tolkla po nogah, da je kot pobesnel oddirjal globoko v gozd. Od jeze bi se Franc skoraj razjokal. Pa se je premagal in samo divje stiskal pesti, ko je klical za njim. - Pram, oha, Pram! Ustavi se , Pram! Ne bi se ustavil, če ga ne bi zadržala gošča in fratovje. Tako nesrečno se je zapletel, da je lahko le divje prhal in rezgetal. Franc se je s težavo prebil do njega. Srebot se mu je ovil okoli nog, da se niti premakniti ni mogel. - Le počasi, fant, rešil te bom! - Je bilo tega treba? se je spet oglasilo nekje prav blizu. Franc se je obrnil, da bi videl vsiljivca, da bi se znesel nad njim, ki se mu tako nekaznovano roga. Pa ni videl nikjer nikogar. Kar malo tesno mu je postalo pri srcu. Vzel je nožič in začel osvobajati Prama. Dodobra se je namučil, predno mu je uspelo. - Le mirno, Pram! mu je prigovarjal, ko ga je prijel za uzdo. Konj je zašepal in pri tem bolestno prhnil. Šele tedaj je Franc videl, da ima ranjeno zadnjo nogo. Najbrž jo je poškodovala strgana vprega ali pa ostro kamenje. - Če je zlomljena, pride v poštev samo nož! se je znova oglasil neznani glas. Franc bi se skoraj sesedel. Nekaj zaradi strašljive napovedi, malo pa tudi zaradi tega glasu. Gledal je okoli sebe, z očmi je preiskoval okolico,pa ni videl nikogar. Se je premaknilo nekaj med vejami ali se mu je samo tako zdelo? _ Zakaj pa se mi ne prikažeš, če znaš že tako lepo pridigati, se je ojunačil _ Saj me vidiš, se je posmehnil glas. Vprašanje je, če me sploh hočeš videti. Povsod sem. V zelenih krošnjah, med debli dreves, v resju, v zeleni podrasti. Skrbim, da življenje v gozdu teče, kot mora teči , in da opominjam trdoglavce, kot si ti. Potegnil je oster veter. Drevesne krošnje so nevarno zanihale, še ptice so se nekam poskrile. Gozd je čudno zabrnel, da se je Franc ves tresel od strahu. Potegnil je Prama za uzdo in se podvizal , kolikor se je dalo. Pri vozu ga je privezal za soro, Ričo pa na hitro vpregel.Ni iskal motorke, vseeno mu je bilo, kje je, samo, da bi čimpreje prišel ven na plano. Nervozno je stopal ob Riči in jo venomer priganjal. Ko so ga ljudje videli takega, so se začudeno spogledovali in na skrivaj risali s prstom kroge na čelo. - Seveda zeleni možic mu je posvetil! so se jim končno razlezli obrazi v nasmeh. Od takrat Franc ni hodil več v aprilu sekat les. Ga je dobro izučilo. In vedel je, da ima zeleni možic vedno prav in da ga je treba ubogati!
PEČJAN
V veliki votlini sredi skalnatega pobočja Pečje, tam na južnem robu vasi je živel nekoč divji mož, ki so mu ljudje rekli strašni Pečjan. Ne vem, zakaj so ga tako imenovali. Morda zato, ker je bil hud in ves zaraščen in so se ga bali, ali pa mu je bilo res tako ime. Ob večerih, ko se je zganil veter in so zaječale veje v gozdu, je prilomastil iz svojega bivališča, nastavil k ustom svoje velike dlani in divje zarjovel. Bali so se ga pastirji, bali so se ga kmetje in ni ga bilo junaka, ki bi se mu upal pred oči. Na široki gozdni jasi pod skalnim previsom so pastirji pasli ovce. Uganjali so vsemogoče norčije, se smejali in dražili med seboj. Pa so se domislili: -Dajmo, zakurimo velik ogenj, da se bo videlo daleč naokoli. Zagnali so se v gozd, nabrali dračje in ga zvlekli na kup. Ker se jim je zdel premajhen, so na vrh naložili še lubje in travo.To pa že bo, to, so si mislili in ga prižgali. Ognjeni zublji so obliznili suho dračje, da je zaprasketalo in se je kvišku pognalo tisoče iskric.Ko je suhljad pogorela, sta začela tleti lubje in vlažna trava. Zdaj se je pod nebo dvignil oblak dima. Zapihal je veter in ga usmeril pod vznožje Pečja, od koder se je počasi vzpenjal kvišku in v svojo dimno tančico ovijal vse okrog sebe. Takrat je v skalovju nekaj kihnilo, nato zakašljalo, kot bi se odlomil vrh košate smreke, potem pa zarjovelo s tolišno silo, da se je dvignil vihar in dim razpihal navzdol. V trenutku je bila z njim ovita vsa dolina. Pastirji so si z rokami zakrili nos in usta, polegli so po tleh, kihali in kašljali, ovce so meketale in se brezglavo razbežale na vse strani. Ko se je dim razkadil, so se pastirji dvignili, oči so jim bile polne solza, še vedno jih je sililo na kašelj in tresli so se po vsem telesu. Bolj kot vsega drugega so se bali Pečjana, ki so ga z dimom očitno močno razjezili. Vračale so se tudi ovce, še vedno so prestrašene meketale, stiskale so se skupaj, tu in tam je katera že mulila travo.Pastirji so jih preštevali, zaradi solznih oči so se motili, začenjali vedno znova in znova in nazadnje le ugotovili, da ena manjka. Tudi to so dognali, da je pogrešana ovčka od najmlajšega pastirja,ki so mu zaradi njegove majhnosti rekli kar Mali. In vedeli so tudi, da jo bo treba poiskati. Brez nje se pač ne moreš vrniti domov. Pastir Mali je prosil svoje tovariše, naj mu pri tem pomagajo, toda vsi so odkimavali: “Nak, preveč se bojimo Pečjana! Kar sam jo poišči!” In so odgnali svoje črede domov. Mali se je zgrbil kakor moker piščanček, ves nebogljen in prestrašen. Kaj naj stori? Kako naj poišče ovčko, ne da bi se srečal s hudobnim možem? V stiski se je oziral naokrog, pa ni bilo nikjer nikogar. Stisnil je glavo med ramena in se pomaknil k vznožju skale. Oprijel se je šibja, se potegnil na prvo polico in previdno nadaljeval s plezanjem. Samo da mu ne spodrsne in ne zgrmi v dolino. Nad seboj je zaslišal slabotno meketanje. Zagledal je ovčko, ki se je stiskala za drevesom in ni mogla nikamor. “O, ti ubožica”, ji je šepetal, “potrpi še malo, takoj te rešim!” Z desno nogo je stal na polici, z levo pa je v raztežaju iskal oporo. Pod njim je zijala globina, ki je grozila, da ga potegne vase. “O bog”, si je prigovarjal “samo, da ne omahnem, samo, da ne omahnem...” Tedaj je zarjovelo, da so se upognila drevesa, celo manjše kamenje se je sprožilo. Izpod vej so prhnile ptice in zakrožile nad dolino. “Kdo si drzne kaliti moj mir? Kdo nepovabljen vdira v moj dom? Vse kosti mu polomim!” Mali bi skoraj omahnil s skale, tako se je prestrašil. Cmok se mu je pojavil v grlu, da je komaj zastokal: “Stric, ne jezite se! Nisem vas hotel razjeziti, samo ovčko bi rad rešil. Brez nje ne morem domov.” “Ovčko?” je zategnil Pečjan. “Kje pa so tvoji prijatelji, da ti pomagajo?” “Bojijo se vas, svoje črede so že odgnali...” “Bojijo?” je spet povzel Pečjan. “In ti se me ne bojiš?” “Bojim, stric, zelo bojim! Ampak brez ovčke ne morem domov...” “A tako praviš!” je zdaj že bolj spravljivo rekel divji mož. “Samo ovčko bi rad, je v joku jecljal Mali. Prepričan je bil, da je z njim konec. Divji mož ga bo prav gotovo požrl. “Ne cmeri se!” je zaslišal glas nad seboj. ”Tako. Zdaj pa mi stopi na dlan!” Mali je šele zdaj upal pogledati navzgor. Snežno bela Pečjanova brada je valovila čez skalovje. Pomolel mu je svojo velikansko roko. “Vstopi!” mu je velel skoraj nežno. Mali se je oprijel velikanovih prstov in se spustil v njegovo ogromno dlan. Pečjan je z drugo roko zagrabil ovčko in oba z velike višine varno odložil na jaso. “Izbiraj prave prijatelje, fant, in odločaj se, kot ti veleva srce! “ je še rekel, potem so ga zakrile krošnje stoletnih dreves. Mali je s tem dnem postal pravi junak. Divji mož pa se je v Pečju vedno redkeje oglašal. Pravili so, da se je preselil, nekateri so celo vedeli povedati, da je umrl. Jaz pa verjamem, da nekje še vedno živi.
SELIŠČE
Pred mnogimi leti se je v vas pod Slivno naselil mlad zidar Rastko. Nihče ni vedel, od kod je prišel, pa ga tudi spraševali niso. Sprejeli so ga medse, ker je bil marljiv in dobre volje, pa tudi pomagal je rad vsakomur, če je le mogel. Kupil je kos zemlje in začel graditi hišo. Klesal je kamenje, ki ga je prinašal iz bližnjega kamnoloma, zlagal ga je v vrsto in zalival z malto. Poslopje je raslo, mimo so prihajali vaščani, ogledovali so si gradnjo in zmajevali z glavami. - Kaj takega pa še nismo videli. To že razumemo, da za gradnjo uporabljaš kamenje, da pa mešaš pesek z belo mastjo, tega pa še ne. Naše hiše so zgrajene iz blata, pa poglej, kako trdne in varne so. Rastko jim je odgovoril: - Stene moje hiše so trdnejše, veže jih malta. - Malta? so se čudili. Jemali so jo v dlani in si jo ogledovali. - Malta, da. Trdna je, ker je v njej apno. - Apno? so zategnili še bolj nejeverno. - Da, apno. Iz belega kamna ga kuham. - Iz belega kamna? Spogledali so se in se nasmehnili. Nič jim ni bilo jasno. - Ob kamnolomu sem si zgradil apnenico ... - Apnenico? Kaj pa je spet to? - Pridite, pa si jo oglejte, jih je povabil. Naslednji dan so se zbrali pri njej. Z rokami na hrbtu so hodili okoli nje in si nekaj mrmrali v brade. V posebni ogradi je bilo zloženo kamenje s kuriščem in dimniki. - Od kdaj pa kamenje gori? - Kamenje seveda ne, gorijo pa drva v kurišču. - Beži, beži, so zamahovali z rokami. Le od kod tebi vse to? - Hišne vile so mi povedale. - Hišne vile? Zdaj jim je bilo pa tega zadosti. Ne bo jih vlekel za nos, tale Rastko! Ga rajši poženejo. - Ja, vsaka hiša ima svojo vilo. Nevidne in neslišne so, samo v nespečnih nočeh, ko poči tram ali škripne kakšna deska, se pritajeno oglašajo. Natančno je treba prisluhniti, pa izveš, kaj pripovedujejo. - Ti si jim prisluhnil? so se mu rogali. - Seveda. - In kaj so ti povedale? - Trdne so samo tiste hiše, ki so zidane. Za to pa je potrebna malta. In apno! Iz belega kamna ga naredita ogenj in voda. - Zdaj nas boš pa še žalil. Nam govoril, da so naše hiše zanič. Take nesramnosti pa še ne! Tega ne bomo poslušali! Nak. S pestmi so se spravili nadenj, da si je komaj rešil golo življenje. Zbežal je v goro, se povzpel na njen vrh in se na drugi strani spustil navzdol. Na sočni zaplati, tik pod gozdom se je ustavil. - Tu si zgradim nov dom, si je rekel. In začel z delom. Razjarjeni vaščani so se vrnili na svoje domove. Še dolgo se niso mogli pomiriti, tako so bili razburjeni. Prijazno smo ga sprejeli medse, so godrnjali, on pa nam takole izkazuje svojo hvaležnost. Ponoči so se pripodili temni oblaki, začel je pihati veter, ki se je kmalu sprevrgel v pravi vihar. Odkrival je strehe, da so se stene hiš in hlevov trgale kot pajčevina. Živina je mukala, ljudje so kričali in brezglavo tekali sem in tja. Zjutraj, ko se je vse umirilo, se je nudil prav žalosten prizor. Vas je bila porušena, le Rastkova na pol dograjena hiša je stala. Vaščani so se držali za glave in tarnali. - Ojej, ojej! Vse je uničeno. Le s čim smo si zaslužili to kazen! Ko so zagledali Rastkovo nedotaknjeno hišo, so osupli. - Torej je imel le prav! Mi, nesrečniki, pa mu nismo verjeli. Še več, celo nagnali smo ga. Ojej, ojej! Nekdo je predlagal. - Poiščimo ga, opravičimo se mu in ga poprosimo, da nam pomaga. Da nam pozida domove. Z malto, v kateri bo tudi belo apno! - Poiščimo ga, so kimali in se zagnali v goro. Toliko dela, kot ga je imel Rastko poslej, že dolgo ni imel. Ker vsega ni zmogel sam, so mu na pomoč priskočili še drugi zidarji. Postavili so svoje hiše ob Rastkovi in novo vas poimenovali Selišče. Še danes domujejo tam njihovi potomci in ljudje jih radi najemajo, saj takih mojstrov ni daleč naokoli. Pa še res je!
ČRNE ŽENE
V naših krajih so nekoč živele črne žene. Kje natanko so se zadrževale, ne ve nihče. Prikazale so se iznenada, najrajši zvečer ali pa ponoči. Velike, zavite v črne plede so postavale na križpotjih in čakale na mimoidoče. Še posebej rade so strašile otroke. Odraslim so se prikazovale, kadar je v vasi kdo umrl. Ko so se v poznih nočnih urah vračali kropivci od rajnega, so jih pričakale na samotnih krajih. Kako so v takih primerih prišli domov, ne ve nihče povedati. Se jim je od strahu preveč mudilo! Bile so prav muhaste. Kar so si zapičile v glavo, to se je moralo zgoditi, če ne je bil cel cirkus! Ljudje so to vedeli in se jih hudo bali. V Slivno je včasih držala samo stezica. Speljana je bila preko skalnatega griča in tako ozka in strma je bila, da so po njej lahko tovorili samo tisto, kar so prinesli na hrbtu. Pa so se vaščani odločili, da zgradijo kolovozno pot. Tako, ki ne bo tako strma, da bi se grizli v kolena, ki bo speljana bolj naokrog, v serpentinah. Zabili so količke, napeljali vrvico in pripravili vse potrebno za gradnjo. Ko so zjutraj prišli na delo, so od presenečenja odprli usta. Količki so bili prestavljeni, vrvice napeljane drugod. Ne tam, kjer so določili oni, pač pa ob gozdnem parobku, naravnost v breg. Znova so zabili količke, napeljali vrvico in se naslednje jutro vrnili. Pa glej ga šmenta! Količkov ni bilo tam, vrvic tudi ne. Kako so se hudovali. Drug drugega so sumničili, še celo stepli bi se, če se ne bi oglasil najstarejši vaščan. - Čakajte, čakajte, ljudje! Pamet v roke! Saj lahko ugotovimo, kdo nam to dela. - Le kako? so se zastrmeli vanj. - Nič lažjega! Ti, Peter, ki kar naprej tožiš, kako te daje revma, da ne moreš spati, ti boš stražil. Zjutraj bomo vedeli vso resnico. - Saj res, so se jim zjasnili obrazi. Le kako, da se tega nismo že preje domislili! Zvečer je Peter prinesel otep slame h količku in legel. Iz frakeljna je še malo potegnil, da ga ne bi zeblo, in od vsega lepega - zaspal. Zjutraj, še v mraku se je zbudil. Količki so bili razmetani, vrvice spet zmešane! - O, groza! je zastokal. Noč sem prespal, zdaj pa ne vem, kdo je to storil. Od jeze in strahu se je ves zgrbil. Le kaj naj porečem vaščanom? Ti so pritekli, drezali so vanj, ga spraševali, kdo je bil. Peter pa je samo stokal, tudi v oči se jim ni upal pogledati. - Povej že vendar! so bili vse bolj nestrpni pa tudi glasni. Kdo se norčuje iz nas? Peter pa je jecljal. - Jaz, jaz, bila je noč ... - Kdo je bil, povej! so zdaj že kričali. Nekaj jih je dvignilo tudi pesti. Pokažemo mu! - Jaz že ne! je Peter skoraj zaihtel - Žene? so osupli vprašali. Črne žene? Peter je pokimal, vesel, da je rešitev prišla tako iznenada in mu bo pomagala prikriti njegovo sramoto. - One so bile, one! - Takole bomo storili, se je popraskal po bradi najstarejši. Nocoj bomo stražili vsi. Tako se bomo dokončno prepričali, kdo nam nagaja. Drži? - Drži! so v zboru odgovorili. Dobili so se v mraku, posedli so okoli količkov, nabrali so vej in si prižgali ognje. Greli so se ob njih, pa tudi videlo se je daleč naokoli. Z neba jih je opazovala sanjava luna, zvezde so prijazno migljale, da so nenadoma postali dobre volje. Pripovedovali so si šale in se na ves glas smejali. Pa so se od nekod pripodile meglice. Navesile so se okoli lune, za njimi so se skrile zvezde, začel je pihati veter, ki je na nebo prignal težke, deževne oblake. Zagrmelo je, nekje prav blizu je udarila strela, da so kar poskočili, potem je začel padati dež. Sprva droben in nežen, nato vse gostejši in obilnejši. Pogasili so ognji, stražarji so se zatekli pod streho, nevihta pa je besnela vso noč. Ko so se zjutraj zbrali - z vej so polzele še zadnje kaplje, sonce pa se je že prebijalo skozi oblake - so videli, da je trasa spet prestavljena. Spogledali so se in se vprašujoče zazrli v najstarejšega. - Črne žene! je pokimal resno. Ne bo miru, dokler jih ne ubogamo. Pokazal je z roko naravnost navzgor. Ubogljivo so prikimali. Pot so zgradili v izredno kratkem času. Po bližnji kmetiji je dobila ime Kotrov klanec. Po njej še danes vozijo, čeprav so mnogo desetletij kasneje na severnem pobočju zgradili novo, čisto pravo cesto. Spomin na črne žene in njihove muhe pa je s tem klancem ostal.
GADJI KRALJ
V Rožančevem Pečju se po vsaki zimi, ko popusti zmrzal in nastopi odmeka, krušijo skale.Valijo se po strmini , lomijo drevesa in štore, dokler se ne ustavijo globoko doli v dolini. Kmetje jih na spomlad,predno začno z ograbljevanjem, pobirajo in zlagajo v škarpo. Tako visoka je že, da marsikdo misli, da gre za ostanke kakšnega mogočnega gradu. Pod škarpo vodi pešpot, danes je že precej zaraščena z grmovjem in praprotjo. Včasih je tam mimo hodil reven deček iz sosednje vasi. Bil je bister in vedoželjen. Vse ga je zanimalo. Kadar ni bil v šoli, je pasel živino in bral knjige, ki jih je skrivaj nosil s seboj. Najraje od vsega pa je lovil kače. Vsepovsod je lazil za njimi.Naj so se sončile na gozdnih jasah, se zvijale na osamljenih grobljah ali se neslišno plazile po nizki podrasti. S posebno rogovilo jih je pritisnil za vrat, nastavil steklenico z mlekom in jih prisilil, da so zlezle vanjo. Potem je steklenico urno zamašil. Neko popoldne je prežal nanje pri škarpi. S pripravljeno rogovilo je čakal, kdaj se bo prikazala kačja glava. - Zdaj pa si moj, je vzkliknil , ko je končno zagledal gada in ga pritisnil k tlom. Gad se je zvijal in zvijal, rešiti pa se ni mogel. Tedaj se je zaslišalo preteče sikanje. Na visoki skali se je pojavil velikanski gad s krono na glavi. Kamni v njej so se svetili, da je dečku jemalo vid. - Sina si mi ujel, se je dostojanstveno oglasil. Če ga izpustiš, ti izpolnim sleherno željo! - Ne morem. Prodal ga bom živalskemu vrtu. Z denarjem bom očetu pomagal kupiti novo kravo. - Kaj pa je narobe s to, ki jo imate v hlevu? je vprašal gadji kralj. - Bolna je. Ne more imeti telička. Pa tako bi ga potrebovali! Ko bi teliček porastel, bi ga prodali. Z denarjem bi oče poravnal dolgove, pa še čevlje bi nam kupil . Jesen se bliža, bosi smo! -Zakaj pa ne pošljete po živinozdravnika? - Ne more ji pomagati. Krava je jalova. Ni ji pomoči, pravi moj oče. - Glej fantič, takole ti povem. Ti izpusti mojega sina, jaz pa ti zaupam, kako pozdraviš kravo. - Kako naj vem, da bo tisto, kar mi boš povedal, tudi pomagalo? - Kraljeva beseda zmeraj drži. Kraljeva beseda je zakon. - In kaj naj storim? - Dobro me poslušaj! Ob sončnem zahodu nastrezi v Jermanci škaf bistre studenčnice. Z njo trikrat na dan namaži njen trebuh. Pa ne z roko! Pri križu odlomi vejico pušpana. Z njo delaj kroge. Trikrat po levi in trikrat po desni strani trebuha. Vodo menjaj vsake tri dni. Tega ne smeš pozabiti! Če boš mazal z vodo, ki bo starejša, ne bo nič pomagalo, pa še nesreča vas lahko doleti! Si me razumel? Deček je pokimal, čeprav še vedno ni bil prepričan v resničnost njegovih besed. - Ko bo ozdravljena, je kralj znova povzel besedo, bo trikrat zapored zamukala. Takrat jo primi za roke in izreci besede: Tako se mora zgoditi! Jamčim ti, da bo povrgla zdravega telička.Zdaj pa izpusti mojega sina! Deček je dvignil rogovilo in gad se je urno odplazil v svoje domovanje. Hvala ti! je rekel gadji kralj. Zdaj sva si bot! Zabliskali so se biseri v njegovi kroni in že ga ni bilo več. Deček je še dolgo strmel v skale, nato se je odpravil domov. Nikomur ni hotel povedati o tem srečanju, saj ni želel, da bi ga imeli za čudaka. Šel je v hlev, pobožal je Šeko in si mislil, kako lepo bi bilo, če bi bilo vse to res. Ko je sonce zašlo, je vzel škaf in stekel v Jermanco. Natočil je bistre studenčnice, pri križu odtrgal vejico pušpana in se še pred mrakom vrnil . Pomočil je vejico v vodo in naredil velike kroge trikrat po levi in trikrat po desni strani. Šeka ga je začudeno gledala, pomulila seno, ki ji ga je položil v jasli, legla v listje in začela v miru prežvekovati. Dnevi so tekli in nič se ni zgodilo.Deček je tekal v Jermanco, mučil se je s težkimi škafi, Šeka pa ni in ni hotela trikrat zamukati. Skoraj bi že obupal, a vdal se ni! Nekega dne so se pripodili temni oblaki, nebo se je v hipu stemnilo, skozi ozračje je zasikala strela in udarila v vrh stare lipe. Po strehah so zaropotale težke dežne kaplje, začelo je liti, da nisi videl pedi pred seboj. Čiste vode v škafu je zmanjkalo, deček bi moral ponjo, a kam naj gre v takem vremenu! Strah ga je bilo strele, pa tudi moker bo kot miš! A kaj bo z zdravljenjem? ga je zaskrbelo. Kako je že rekel gadji kralj? Da ne sme mazati s postano vodo? Da pride lahko do nesreče? Torej je edini izhod, da gre na pot! Mora, se je odločil , naj stane kar hoče! Pograbil je škaf in sredi najhujšega naliva stekel v Jermanco. Strele so švigale, grom je udarjal na vso moč, dež pa je padal kot za stavo. Popolnoma premočen, s potolčenimi koleni, ker je na blatni poti večkrat padel, je pritekel nazaj v hlev. Dežne kaplje so tekle z njega, pomešane z deškimi solzami, ko je delal velike kroge po Šekinem trebuhu. O, sveta nebesa! Šeka je trikrat zamukala! Deček jo je zgrabil za roge in skoraj zakričal: Tako se mora zgoditi! V hlev sta pritekla oče in mama, pritekli so bratci in sestrice in ga začudeno gledali. Deček pa je kot brez uma vpil: Telička bomo dobili! Telička! Ko se je po bližnjih in daljnih vaseh razvedelo, da je jalova Šeka povrgla lepega in zdravega telička, so začeli prihajati kmečki gospodarji in dečka prositi za pomoč. Nikomur ni odrekel.V zahvalo so jim prinašali darove, tako pri hiši ni bilo več lakote. Tudi marsikateri novčič se je skotalil na njihovo mizo, čeprav ni nikomur računal. Življenje pri njih se je popolnoma spremenilo. Šeka je povrgla še veliko teličkov in otroci so imeli vsako jesen nove čevlje. Gadov v škarpi po tistem niso videli več. So se kam odselili, ker se je gadji kralj zbal za svoj rod, ali pa so se samo potuhnili? Kdo bi vedel! Sicer pa to tudi ni več važno,mar ne!
JEZERSKA POŠAST
Hiše v Strmci so raztrešene po bregovih in terasah nad kadunjasto dolino, v kateri je nekoč ležalo jezero. V zgornjem delu, pod Mačkovcem in Lestino se je jezero končevalo s strmim, težko pristopnim zalivom Mišca, kjer je bila voda najgloblja. Tam okoli so rasle stoletne smreke, gozdno rastlinje pa je bilo tako gosto, da vanj ni mogla stopiti niti človeška noga. Strmljani so bili pridni in delovni ljudje, ukvarjali so se s kmetijstvom, za drugo se niso brigali.So pa zaradi nečesa hudo trpeli. V zalivu Mišca je namreč prebivala pošast, ki je bila pol riba pol zmaj. Imela je velike, odurne kremplje in tako grdo se je drla, da je šlo skozi ušesa. Da bi jo pomirili, so ji na breg nosili jajca. Te je imela najraje. Cele jerbase so znosili tja, pošast pa je bila nenasitna in se je drla kar naprej. Pastirji, ki so pasli drobnico po bregovih, so žalostno gledali v pastirske ognje. Sanjali so o kokošjih jajcih, ki jih bo nekoč spet dovolj. Toliko, da jih bodo mame cvrle za zajtrk in bodo iz njih delali pirhe. - Ua, hrsk, uaaaa, je tulilo v Mišci. Odbijalo se je od brežin in legalo na njihova žalostna srca. - Temu je treba napraviti konec, so sklenili. Tako ne bo šlo več naprej! - Samo kako? so se strahoma ozirali drug v drugega. - Že vem! se je nenadoma domislil Samo in se udaril po čelu. - Kako?Povej, kako! Počepnili so v krog in se posvetovali. Samo je razlagal. - Pošast ima najraje jajca. Prav! Pa mu jih dajmo! - Saj jih že ves čas dajemo, zato jih pa za nas ni! je zajokal Tinček. - Ampak mi mu ne bomo dajali pravih! - Ne bomo dajali pravih? so nejeverno zategnili. - Seveda ne! se je zasmejal Samo. Izgledala že bodo kot prava, v resnici pa ne bodo! Zašepetal jim je nekaj na uho,da so se jim usta razlezla v nasmeh in so se razjasnili obrazi.Veselo so si kimali. Razmestili so se po pobočju kakor strelci. V velike košare so nabirali kamenje z njiv in travnikov in ga nosili na kup. Tam so jih z majhnimi kladivci obdelovali. Toliko časa so tolkli po njih, da so na koncu izgledala kot prava kokošja jajca. Zlagali so jih v košare, pripravljene, da jih odnesejo. V Mišci se je spet oglasila pošast. - Ua, ua, hrsk, hrsk, uaaaa! Kje so moja jajca, ua, ua, uaaaa! Pastirčki so se spogledali, prijeli so za košare in se odločili. - Zdaj je čas! Nesimo ji naša jajca! Na bregu jezera so jih odložili in se umaknili v varno zavetje. - Mljask, mljask! se je oblizovala jezerska pošast, ko se je dvignila iz vode. Ogromen jezik ji je visel iz čudno spačene glave, kremplji so se zasadili v prst, ko je odprla gobec. Grozno je zaškrtalo, kot bi se drgnila dva kamna, kot bi trl ogromne orehe. Debelo je požrla, nato se je lotila novega zalogaja. Iz nosnic se ji je zakadilo, zadišalo je po samem žveplu, ko se je kamenje bobneče kotalilo v njen trebuh. Izbuljila je oči, divje je zasopihala, da je potegnil veter in so se pastirji od strahu umaknili še globlje v gozd. Trebuh se ji je polnil s kamenjem, postajal je vedno težji in težji. Strašansko je zarjula, visoko je dvignila svojo plavut in z njo divje udarila po gladini, da se je dvignil steber vode. Odprla se je podvodna zev, zazijala je široko, da je voda v trenutku odtekla skoznjo. Vodni vrtinec je vanjo potegnil tudi jezersko pošast, ki je od takrat ni videl nihče več. Pastirji so se od veselja objeli. Vas je bila rešena. Če danes obiščeš te kraje, slišiš, kako veselo spet kokodakajo kokoši in kako vsepovsod odmeva brezskrbni otroški smeh. Na pošast spominja le še majhna rupa, kjer vsako spomlad gnezdijo redke ptice.
TRAVNIŠKA PRINCESKA
Oklejev travnik so tisto poletje pokosili že zelo zgodaj. Rosa se še ni čisto posušila, kosci so še obirali parobke, ko sta deček in njegova mama prinesla koscem malico. Mama je razgrnila prt in postregla z dobrotami, deček pa se je zagnal v debele redi in jih s šibkimi ročicami razstiljal. - Av, av! je zaslišal droben glasek. Joj, kako boli! Od presenečenja je kar obstal. - Kdo pa si? Kje pa si? Nikogar ne vidim. - Princesa sem, se je spet tenko oglasilo. Pod debelo redjo ležim in se dušim. Deček je previdno odgrnil pokošeno travo in zagledal prekrasno cvetlico. Imela je poškodovano stebelce. Nežni cvetni listi so ji trepetali v bolečini, drobna usteca sredi rumenih prašnikov pa so kar naprej tožila: - Boli, boli! Joj, kako me peče. Daj, prosim te, pomagaj mi! Bogato te bom nagradila. - Kaj pa naj naredim? se je deček sklonil k njej in jo prijel za liste. - Dvigni me! Samo previdno, da me čisto ne prelomiš! - Zakaj pa se nisi oglasila, da bi te kosci obšli? - Saj sem kričala! Pa me niso slišali. Odrasli me ne morejo slišati, samo otroci. Ko jo je za trenutek spustil, je padla po tleh, kajti v pasu je bila preščipnjena. - Ojej, ojej, ne delaj mi tega. Ne veš, kako boli! Naredi mi oporo, da bom lahko stala pokonci. - Saj bom, saj bom, je pohitel. Stekel je do grmička, odlomil dve vejici, ju olupil in zapičil v zemljo. Z biljko je nanju privezal princesko. - Je bolje tako? - Bolje, bolje! je vsa zadihana od prestanih bolečin odgovorila. Samo sonce vedno bolj žge, čisto se bom posušila. Joj, joj, kaj naj storim? - Ti bom naredil senčico. Iz lubja ti jo naredim, je obljubil, vesel, da se je tega domislil. - Prosim, prosim! Ne bo zastonj. - Ah, pusti to! Rad pomagam, je zamahnil z roko in stekel v gozd. - Ja kaj pa vlačiš iz gozda, fant? so se oglasili kosci in se prizanesljivo nasmihali. - Rad se igra, je namesto njega odgovorila mama. Bolje je tako, kot da bi se potikal okoli in delal lumparije. Sestavil je streho, da je nastala blagodejna senčica. - Uf, kako dobro dene, je zapredla princesa. Čez čas pa je nadaljevala: - Samo lačna in žejna sem! Deček je stekel do potoka, v dlani je zajel vodo in ji jo prinesel. Kar vidno so se ji napeli listi, še cvetna čaša je na novo zasijala. Iz krtine je nagrabil prst in ji obložil stebelce. Princeska je od ugodja zaprla oči, sokovi zemlje so stekli po njenih žilah in ji počasi vračali moči. Ko so kosci mrvo obrnili in jo dali v kupe, so se odpravili domov. Mama ga je poklicala in mu ponudila roko: - Pridi, greva! Pomahal je princeski in se poslovil. - Jutri pa spet pridem, veš. Vso noč ga je skrbelo zanjo. Ni se še docela zdanilo, ko je že stekel k njej - O, pozdravljen moj rešitelj! se ga je razveselila - Kako se počutiš? - Mnogo bolje! Nekaj sem pa le pogrešala. Zaradi strešice nad seboj nisem videla svetlih zvezd, večerna rosa ni padla na moje liste. - Princesa, zvečer se bom vrnil, obljubim, pa bom uredil tudi to! Ponoči pa se je nebo poblačilo, začel je padati dež, razbesnel se je pravi vihar. - O, bog, mrva je bila skoraj suha, zdaj jo bo namočilo, je tarnala mama. Dečka pa je skrbelo za princesko. Če jo bo vihar zlomil, ji ni pomoči. Moram jo rešiti, si je rekel in se skrivaj odpravil z doma. Slepeči bliski so osvetljevali pot, dež je bičal drevesa, ko se je ves moker opotekal na travnik. S suknjico je pokril princesko, ki se je zvijala od bolečin, in ji govoril. - Nič se ne boj, princeska! Ne bom te zapustil! Zjutraj je nevihta ponehala, dečka so vsega premraženega našli na travniku. Od visoke vročine se mu je bledlo. - Ne, ne, pustite me! je kričal. Princesko moram rešiti, princeska ne sme umreti! Mama ga je stisnila k sebi. - Saj si jo rešil, sin. Tako rada te imam! Skozi meglice je videl njen obraz, videl je solze sreče in vedel je, da je res tako. Naslednje jutro je bil Oklejev travnik poln rož. Rešena princeska mu jih je podarila v zahvalo. Čez leta je deček odšel v svet in tam odrasel. Je še kdaj videl travniško princesko ali celo govoril z njo, ne vem. Mislim pa, da ne, saj odrasli mnogih stvari ne vidijo in ne slišijo več! Je že tako na tem svetu.
VRANJA DOLINA
Pod zaselkom Klanec leži dolina, po kateri tečejo trije hudourniški potoki.Globoko spodaj v globeli se združijo, se nekaj časa vijejo po ravnici, dokler se ne izlijejo v Savo. Bujni gozdovi rastejo tam, ob večerih tako mogočno vršijo, kot bi igrale nebeške orgle. Sredi te čudovite pokrajine je nekoč živel oglar Gregor. Ob robu kotanje si je postavil kočo iz lubja, prostor pred njo je toliko zravnal, da so lahko kmetje tjakaj vozili les. Oglarsko kopo je zastavil tako, da je v tla najprej zabil tri vitka debla, mednje pritrdil železne obroče, potem pa je okrog njih zlagal metrska polena. Delo je bilo naporno, da mu je pot curkoma tekel z obraza. Ko ga je premagala žeja, je stekel k potoku, legel na trebuh in pil iz njega s slastnimi požirki. -Bo šlo, Gregor, bo? so ga dražili kmetje, ko so znova pripeljali drva. -Če ne bo šlo, se bo pa porinilo! Zasmejal se je in si z dlanjo obrisal usta, da so mu beli zobje zasijali na očrnelem obrazu. -Ti ga pa pihneš! so mu kimali. Pa umivati se ti tudi ni treba, a ne? -Seveda, za milo prihranim, pa še koža počije. -Tiše! so polagali prste na usta, bodo takoj vse ženske tukaj. -Saj se jih ne bi branil! je zavriskal in prijel za novo poleno. Kopa se je večala, v premeru je imela že več metrov. Kmetje so se smeje odpeljali, Gregor je pristavil lestev in začel z zlaganjem nove plasti. -Tole dokončam, potem pa samo še en meter v višino, si je zadovoljen brundal v brado. V gozdu je natrgal smrekovih vejic in jih v košu prinašal na kup. -Vidiš, lepotička, ji je govoril, s temle te bom pa obložil, da boš lepa, kot se spodobi! Na vrhu na pol dograjene kope je tedaj divje zakrakala vrana. -Kaj se pa ti dereš? si je zaslonil oči in se zazrl navzgor. -Moj mladič, moj mladič! je divje mahala s perutmi. -Kaj je s tvojim mladičem? Namrščil je čelo, ničesar ni razumel. -Učil se je leteti, pa je padel v kurilni jašek, je zajokala. -V jašek? Ko jo obložim s smrečjem in obsujem s prstjo, bom v njem zakuril! Vrana bi skoraj omedlela. -Zakuril boš in ga spekel? Prosim te, prosim! je točila bridke solze. -Ja, kaj pa naj storim? -Reši ga, prosim te, reši! -Zakaj ga pa ti ne? se je zastrmel vanjo. -Ne morem v jašek, premalo prostora je, da bi razprla krila. -Kako naj pa jaz pridem vanj, ki sem še toliko večji? -Razdri kopo in mi ga vrni. -Ti sploh veš, koliko dela je s sestavljanjem kope? Zdaj naj jo pa kar razdrem? -Saj ti bom bogato plačala, kra, kra! -Le kaj bi mi lahko ti dala? -Lahko ti v kljunu prinesem zlato zrnce. -Zlato? Ph, moje zlato je tu! je pokazal na kopo. Črno zlato! -Lahko pa ti izpolnim kakšno drugo željo, je vztrajala. Vranja vodnica sem, veliko moč imam! -O, glej jo, glej! se ji je posmehnil. Tistega, kar bi jaz želel, mi ti ne moreš dati! -Povej, nič ni nemogočega! -Veš, kadar se mi kopa vžge, jo moram polivati z vodo. Kar naprej moram z vedrom tekati k potoku in se vzpenjati po lestvi. Takrat me pošteno bolijo noge, res! -Nič lažjega! Poklicala bom prijateljice, v kljunih ti bomo nanosile vode, kolikor jo boš hotel! -Beži, beži! jo je nejeverno pogledal. -Boš videl! Zasmilila se mu je, ker si je tako obupno prizadevala, da bi rešila mladiča. V hipu se je odločil, da ji bo pomagal. Pognal se je na vrh kope in začel odmetavati polena. Čisto na dnu jaška je zagledal črno kepico, ki se je slabotno oglašala s svojim kra, kra, kra. Nežno ga je prijel in izročil materi. Objela ga je, posula s poljubi in se z njim dvignila v višave. -Srčna ti hvala! Ko nas boš potreboval, pridemo! je vsa srečna zakrakala in odletela. Gregor se je spet lotil dela. Veliko časa je potreboval, da je drva znova zložil, jih obdal s smrečjem in obsul z zemljo. Ko so kmetje spet pripeljali les, so bili začudeni. -Gregor, kopa bi morala že goreti, le kaj si počenjal? Samo nekaj je zamrmral, zamahnil z roko. Ni hotel govoriti o tem, imeli bi ga za čudaka, se mu posmehovali. Brez besed je nasul žerjavico v jašek in naložil drv. A glej ga zlomka! Kopa je zagorela kot plamenica, čeprav je zasul vlečne luknje ob strani. Kot nor je stekel po vodo in hitel polivati, a vse zaman. V tistem trenutku je završalo. Jata vran se je kakor temen oblak zgrnila nad kopo, porosil je dežek in nehalo je goreti. -To je pravi čudež, so zazijali kmetje. Kaj takega pa še ne! Okrog in okrog jasno nebo, nad kopo pa dežuje. Gregor, ti imaš nadnaravno moč! Nič ni rekel, samo smejal se je, ko je mahal vranam. -Le priletite še kdaj, mi boste delale družbo! Od takrat je v tej dolini gorelo še veliko kop, ampak toliko oglja, kot ga je nakuhal Gregor, ni zmogel pripraviti nihče. Ve se , zakaj! Čeprav je preteklo že veliko let in starega Gregorja že zdavnaj ni več, še danes letajo tam vrane. Ga iščejo, pogrešajo njegovo vedro družbo, njegov nagajivi smeh? Kdo bi vedel! Ve se le to, da tej dolini še danes rečejo Vranja dolina.
GALOVCA
Pobočje Galovce, danes je prepreženo z njivami in travniki, po katerih se pozimi otroci radi smučajo in sankajo, je bilo nekoč v preteklosti poraščeno z velikimi bukovimi gozdovi. Ob njenem vznožju je v revni hišici živel lončar z ženo in sinom Klemnom. Fant je bil neverjetno priden. Vse dni je pomagal očetu pri lončarskih opravilih. Kuril je kamnito peč in vanjo zlagal izdelke, da so na vročini dobili potrebno trdnost. Bil je vesele narave in tako lepo je pel, da so še ptice umolknile, ko so ga slišale. Ko sta mu starša umrla, je sam nadaljeval z lončarskim delom. Pod njegovimi prsti so nastajali res nenavadni izdelki. Daleč naokoli ni bilo tako spretnega lončarja, kot je bil on. Loncem in skledam je oblikoval tako lepe in nenavadne okraske, da so gospodinje kar vzdihovale, ko so jih videle. Ob nedeljah je z fanti posedal na vaškem trgu. Gledal je dekleta, ki so se sprehajala tam mimo in hrepenel po ljubezni. Nekoč je v družbi zagledal deklico Majdo, brhko hčerko premožnega kmeta z vrha Galovce. Njena lepota in milina sta ga tako prevzeli, da je postal ves omotičen. Po žilah mu je zaplala neka doslej neznana opojnost, telo mu je spreletel sladek drget, ko sta se srečala s pogledi. Čutil je, da jo bo nekoč spet srečal in ji bo takrat lahko razodel svojo ljubezen. Priložnost se mu je kmalu ponudila, ko se je po lončarskih opravkih oglasil pri njihovi hiši. - Bi naredil za nas pekač za potico? ga je vprašal dekletov oče. Takega velikega, kot ga nima nihče tod naokoli? - Seveda! je pohitel Klemen in toplo mu je bilo pri srcu, ko je prišla mimo Majda in ga tako mehko in prijazno pogledala. Ves teden in še dlje se je Klemen posvečal pekaču, a z izdelkom nikakor ni bil zadovoljen. Če se mu je že posrečilo okrasje , se mu je zdelo, da obod ni pravi ali pa ga je motilo kaj drugega. Vedno znova in znova je začenjal z delom, razdiral že narejeno in si razbijal glavo, kako bi našel pravo rešitev. Ko mu je uspelo napraviti približno takega, kot si ga je zamislil, ga je odnesel Majdinem očetu. Iskreno se je nadejal, da bo videl tudi njo. - No, ne rečem , da ni lep, tudi okraski so primerni, ampak lahko bi bil večji, mar ne? ga je zbodel njen oče. Za mojo hčerko mora biti nekaj posebnega, je pomembno pokimal, ko je plaho pristopila tudi ona. - Oh, oče, meni se zdi zelo lep, je tiho dodala. Ko je s svojimi modrimi očmi skrivaj pogledala proti Klemnu, je ta že vedel, da bo naredil novega. -Nič hudega, drugega naredim, je pohitel Klemen. Tega pa kar obdržite. Podarim vam ga. - Prav, prav, se je odkrehal oče in zvito pomežiknil hčerki, ki ni rekla nobene besede več. Tudi ni imelo smisla, saj je vedno obveljala njegova. S povešeno glavo je odšla v hišo in tiho zaprla duri. Klemen pa se je znova vrgel na delo.Za hišo je nakopal novo glino, jo zgnetel in navlažil z vodo. Položil jo je na vreteno in začel oblikovati. Z roko je drsel po njej, da so pod spretnimi prsti vstajale nenavadne oblike. Dodajal je in odvzemal , se odmikal, ogledoval nastajajoči izdelek z vseh strani, bil že popolnoma zadovoljen, pa že naslednji trenutek ves namrščen, če ni izgledalo tako, kot si je zamislil. Narejene modele je sušil na soncu. Nad hišo je podiral stare bukve, cepil jih je v bruna in z njimi kuril lončarsko peč. Poseka se je širila, trava se je zaraščala in plahi zajci so se nemoteno pasli po novem pasišču, ob hiški pa se je večal kup odvržene lončevine. Ko se je nad pokrajino zgrnila noč, so se v Klemnovi hiši prižgale luči in gorele vse do jutra. Lončarsko vreteno se je vrtelo in vrtelo in ljudje so začeli govoriti,da se je Klemnu zmešalo. Gozd pa se je redčil in redčil. Preteklo je kar nekaj mesecev, ko se je Klemen znova oglasil na Majdini domačiji. Prinesel je pekač. Ampak kakšnega! Lončarski svet do tedaj še ni videl takega! Stene so bile izvotljene v obliki grozdnih trsov, ob robu so bile pripete cvetlice, na dnu pa je ležalo veliko srce s črkami njunih imen. Majdin oče in si ga je posmehljivo ogledoval, ne da bi karkoli rekel. Ko pa je prebral, kar je pisalo na dnu, je postal ves rdeč v obraz. Dvignil ga je visoko v zrak in ga z vso silo treščil ob tla, da se je razletel na tisoč koščkov. - Nikoli! Nikoli! je kot blazen rjul in divje cepetal po črepinjah. Majda in Klemen sta se brez besed prijela za roke. Sprva počasi, potem pa vedno hitreje sta stopala navzdol po golem pobočju, na koncu sta že skoraj tekla. Za Klemnovo hiško, kjer se je nabrala voda v opustelih glinenih jamah, sta se ustavila, se objela in poljubila, nato pa oba naenkrat, mirno in vdano stopila vanjo. Veliki vodni krogi so se zgrnili nad njunimi glavami in le še posamični mehurčki, ki so tu in tam priplavali na površino, so se razpočili. Potem je bilo spet vse tiho in mirno. Še nekaj dni so ljudje videvali gologlavega starca, kako je ure dolgo kot brez uma strmel v vodo in bolestno ječal. Klemnova hiša se je z leti podrla, voda v opustelem glinokopu pa je ostala. Vsaj toliko jo je, da vsako leto znova požene v njej ločk. Najbrž v spomin nesrečni ljubezni. Galovca pa je od tistih dni ostala gola.