Kako je ban izpustil sužnje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Boriški ban se ponaša z junakom Kako je ban izpustil sužnje
Tolovaj Mataj in druge zgodbe
Fran Milčinski
Kako odkupnino je ban naložil Mihajlu
Spisano: Marta.Škulj
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako je ban izpustil sužnje


Boriški ban je bil mož beseda. Kar je obljubil pri vrču vina, je trezen izpolnil.

Napočilo je drugo jutro, ban je ukazal slugom, da doneso na mizo belega kruha in močnega vina za trideset mož. In je poklical ječarja Jura: »Izvedi mi, Juro, sužnje iz temnice, vseh trideset mi izvedi in privedi predme, le Mihajla ne od one strani Kolpe!«

Ječar Juro je šel nizdol po stopnicah in je glasno zapel, da ga čujejo sužnji in se pripravijo. Bobneče je odmeval glas od obokov.

Odprl je temnico. Na pragu stoječ je v mrak in smrad zaklical poziv: Holaj, vseh trideset sužnjev, po dva in dva naj stopijo za njim in pred svetlega bana! Le Mihajlo ostani v temnici!

Nemir se je lotil ujetnikov, zašumela jim je beseda, zarožljalo jim je železje. Grabil jih je strah, hkrati jih je božalo upanje, kakšna jim bo sodba in usoda, ki jo bodo culi iz banovin ust.

Ječar jih je privedel v dvorano. Uzrli so mogočno postavo boriškega bana in trepetajoči so se mu klanjali globoko, da so verige zadevale ob tla. In ko jim ban ni branil, so se gnetli okoli njega, poljubljali so mu roke in rob obleke, stokali so in prosili milosti.

Boriški ban jih je gledal izpod čela, zaničevanje mu je šinilo preko lica. Ukazal jim je za mizo, nasitil jih je z belim kruhom, napojil jih je z močnim vinom, potem jim je govoril: »Moji ujetniki, v boju ste bili ujeti, — taka je junaška sreča, taka je junaška usoda. Lahko bi bila doletela mene — doletela je vas. Moji ste sužnji.«

Ujetniki so se vrgli na kolena in so klicali: »Milost, gospodar, daj, da se odkupimo!«

Boriškemu banu je v očeh ugasnil zasmeh in trd mu je bil glas: »Sužnji ste moji. Lahko vam odrobim glave, če me je volja. Kakor bi mi jo odrobili vi, da sem padel v vaše roke.«

Bedna čreda v okovih je zaječala. Z roko ji je ban ukazal mir. »Ne trepetajte za svoje glave, izpustil vas bom!«

Nesrečniki so se razjokali od veselja, da bodo po tolikem času zopet dihali prosti zrak, gledali zlato sonce, objeli predrage svojce. Popadali so na kolena in rinili pred bana, da mu izkažejo zahvalo in vdanost. Ustavila jih je banova beseda.

»Poslušajte me do konca, da čujete pogoje! Vaša usoda je v mojih rokah, zato je v moji volji, kakšne vam stavim pogoje.«

Izmed sužnjev pa se je dvignil eden, starejši je bil od drugih in uglednejše mu je bilo lice in ponašanje. Govoril je in tovariši na kolenih so mu pritrjevali: »Junaška ti je pravica, boriški ban, da zahtevaš odkupnino od nas, ki si nas zasužnjil v boju. Oceni nam glave po svojem preudarku, tako je pravično! Toda te pro­simo, ne odlašaj, da nam vrneš prostost! Izpusti nas na moško našo besedo! Mesec dni nam dovoli roka, da doma prodamo, kar moremo, in da potrkamo pri prijateljih, da nam pomorejo. Čez mesec in dan se vrnemo ali z odkupnino ali z glavo.«

Boriški ban je odgovoril: »Sužnji moji, trideset ujetnikov, ni mi do vaše borne odkupnine. Dovolj sem bogat! In tudi vas izpuščam na golo moško besedo. Toda moj pogoj je ta: da mi greste z mojim pismom po vsej širni naši zemlji od mesta do mesta, od gradu do gradu, in mi poiščete junaka, da se bo z menoj, z boriškim banom, meril v junaškem dvoboju. Trideset dni vam dajem roka. Pomozi vam Bog, najdite mi junaka, da mi pride v beli Borič na bistri boj! Ako ga premagam — prosti ste brez pare denarja in še vas bogato obdarim. A če mi bo nemila sreča junaška in bom premagan, ste vendar prosti — porok vam je moje pismo. Trideset dolgih dni vam je rok, da vzdramite širno zemljo in vzdramite v njej junaka, v vsej širni zemlji vsaj enega junaka, da se kosa z menoj, z boriškim banom. Ako ga ne najdete, se vrnete v svoj stari stan, v stolp kamniti. Tako vam moške besede, trideset mojih ujetnikov!«

Sužnji so poslušali bana in so ga razumeli, klonili so glave in globoko jim je šla sapa.

Ban jim je dal pisma, tiho jih je izpustil iz trdnega grada.

Banova sestra, Roža devojka, je cula, da so ujetniki pripeljani pred bana in se je radovala. Zopet bo nesrečnikom zasijala zlata svoboda, odkupnine ne bo tolikšne zahteval brat, da je ne bi zmogli s pomočjo rodu in prijateljev.

Domislila si je in zaigralo ji je srce od radosti: tudi ona bo prispevala svoj delež k odkupnini.

Zletela je v svojo belo kamrico, odprla in obrnila je skrinjo in iz nje pobrala tolarje in cekine in poleg denarja dragoceni nakit, spomin in dediščino za rajnko svojo majko.

Poklicala je svojega nečaka, mladega Marijana, banovega sina. Bil je sirotek brez matere, brez materinske ljubezni, pa se je z vsem srcem oklepal mile svoje tete, očetove sestre. Star je bil osem let.

V bel prt sta zavezala zlatnino in srebrnino in sta jo nesla iz grada.

Zunaj mesta, onkraj mestnega zidu je stala ob cesti krčma, tu je krčmarila stara Mara; svoj čas je služila v gradu in pesto-vala devojko Rožo. Semkaj sta hitela devojka in mladi Marijan, da dočakata izpuščene sužnje.

Čakala sta in dočakala, prišlo je nesrečno krdelo. Bledi so bili v sončnem svitu in mršavi. V cunjah je z njih visela obleka. Čez rame in prsi so jim bile zapete verige in okovi v znamenje, da so sužnji, izpuščeni na besedo. Klecale so jim oslabele noge in so vendar hiteli, mudilo se jim je, da se objamejo s svojci, potem pa se razdele na pot sirom po zemlji in poizkusijo, ali jim pomore dragi Bog, da izpolnijo naloženi nalog.

Devojka Roža je gledala sužnje in njih bedo. Neizrečno usmiljenje ji je stisnilo srce. Planila je na cesto prednje, pokleknila je in razgrnila prt z zlatnino in srebrnino: »Nate, bratje, vzemite v imenu božjem, da vam pomagam k odkupnini!«

Vrsta je obstala, nikdo se ni dotaknil dragocenosti ni s pogledom. Najstarejši je odgovoril: »Plačal ti Bog, mila devojka!

Ni nam treba odkupnine.«

Radostno je vzkliknila devojka. »Mar ste izpuščeni brez pare denarja?«

Tožen je prejela odgovor: »Odkupnine nam ni treba. Marveč je treba, da poiščemo v širni zemlji junaka, da pojde na dvoboj z boriškim banom. Trideset dni nam je rok. Ako se junak ne najde, vrnemo se v kamniti stolp. Taka nam je žalostna usoda!« Povesili so glave in so hiteli naprej z omahuj očimi koraki. Roža devojka je zajokala, za njo je zajokal mladi Marijan in sta se vrnila v grad, da stopita pred bana, naj ne skuša Boga in ne tvega življenja v nepravičnem dvoboju.

Bana ni bilo več v gradu, že se je bil odpeljal na krstno slavo pobratima Gavrana.