Boriški ban se ponaša z junakom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Boriški ban se ponaša z junakom
Tolovaj Mataj in druge zgodbe
Fran Milčinski
Kako je ban izpustil sužnje
Spisano: Matteja
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Boriški ban se ponaša z junakom

Stoji, stoji v plemeniti Bosni mesto Borič, sredi mesta trden grad. Močno ga varuje zidovje, ob štirih vogalih ga branijo štirje silni stolpi. Opasan je grad od globokega jarka, temna voda stoji v jarku, preko vode visi na verigah most, lahko ga dvigneš, lahko ga spustiš. Trden je grad, hraber njegov gospodar.

Ob južni strani grajskega zidu, od stolpa do stolpa leže ravne gredice, polne so prijaznega cvetja. Obroblja jih dehteči rožmarin, med rožmarinom vodijo bele stezice. Bujno se vzpenja po sivem zidovju plezajoča roža.

Razodeva vrtič, da ga neguje nežna ženska roka.

Sonce stoji med poldnem in med večerom, še pripekajo njegovi žarki, v grajski dvorani pa je hladno.

Vino pijeta v hladni grajski dvorani dva vrla junaka.

Prvi je Borjan, boriški ban, gospodar tega gradu. Korenjak je brez para, na prsi mu padajo črni brki, na pol sedi, na pol leži v svojem stolu, daleč pod mizo ima zleknjene noge, ogromna pest mu počiva na svetli hrastovi mizi. Vino mu je udarilo v lice, vino se mu bliska iz oči, glasan je, z jezika mu govori vino.

Drugi mu je verni pobratim kapetan Dražič, siva glava, moder mož.

Pa je udaril boriški ban s silno pestjo po hrastovi mizi, da se je pest odtisnila v les. »Govori, Dražič kapetan, zvesti mi pobratim, ali ni res: kjer se bliskajo sablje, kjer padajo glave, boljšega ni od mene junaka v vsej naši zemlji!«

Nasmehnil se je sivi tovariš. »Komu to poješ? Nikdo ti ne odreka junaštva. Vino je odprlo besedam lino, pa so besede ti kakor ptice, od ust lete do ust, kakor ptica leti z veje na vejo. Zemlja naša je prostrana, vsake vrste junaki žive v njej, vsak dan vzredi novih. Lahko da ti zemlja čuje bahato besedo in ti jo zameri, pa pošlje junaškega sina na junaški dvoboj. Ako ti ga ne pošlje jutri, pošlje ti ga pojutrišnjem, da ti bo kos.«

»Prav to si želim, da ga pošlje. A kos ni boriškemu banu nihče.« Plosknil je z rokama. »Hej, vina! Vrča sta prazna!«

Vrata so se odprla; kakor bi posijalo v mračno dvorano zlato božje sonce, se je prikazala na pragu dična devojka, ponosna sestra boriškega bana.

Zasukala se je, da postreže žejnima gostoma.

Ustavil jo je Dražič kapetan. »Hej, devojka Roža, kaj tako tiha, kaj tako temna? Mar ti nima oko prijaznega pogleda za sivega prijatelja?«

Zardela je. Skrivala mu je oči, toda je videl, da so solzne.

Prijel jo je za bele roke. »Ne, jabolko moje zlato, kum sem ti, ne greš mi odtod, preden mi ne razodeneš, kaj ti je užalilo drobno srce.«

Devojka Roža si je utrnila solze in je povedala: »Nesrečnih sužnjev jok me preganja. Na vrtu sem ravnala miljeno cvetje. Ob kamenitem stolpu se vzpenja v sončnem svetu krasota rdečih in belih rož, v mračnih globinah za kamnitim zidovjem pa ječe ujetniki, trideset sužnjev iz bridkih bojev. Toži se jim za soncem in zrakom, toži se jim za svojci.«

Z grohotom jo je prekinil brat, boriški ban: »Ko se jim hoče zraka in sonca, ustreženo jim bodi. Jutri je krstna slava pobratima Gavrana, na krstno slavo se popeljemo v svilnatih in svetlih kočijah, pa nam ne bo treba vprezati konj in volov, trideset suž­njev vprežemo v kočije, da nas popeljejo na krstno slavo.«

Ogorčenje je spreletelo devojki Roži mlado lice, urno se je z vrčema obrnila iz dvorane.

Dražič kapetan pa je govoril boriškemu banu: »Nikar tako, pobratim dragi! Ni junaško, ko žališ blago srce. In ne misli, da je junaštvo le tam, kjer se bliskajo sablje, kjer padajo glave. Ju­naštvo je tudi ljubezen in dobrota. Kaj ti pravim, dragi brate, odpri vrata svoje kamnite ječe in izpusti trideset jetnikov! Ali jih izpusti tako, da jih oceniš in se ti odkupijo, še bolje, odpusti jih brez pare dinarja. Nosili bodo slavo tvojega imena po vsej zemlji in bo vsakdo dejal: Boriški ban je junak! To ti bo častito junaštvo.«

Vrnila se je devojka Roža, stregla je kumu in bratu s pol­nima vrčema, cula je kumove besede in zahvalila ga je zanje s prijaznim očesom. In še je sama govorila bratu: »Čuj me, bori­ški ban, in se mi ne rogaj! Odkar pomnim, poslušam ujetnikov železne okove in mile tožbe. Vajeno mi je uho žvenketa in je­čanja, privadilo se mu pa ni in se mu ne bo nikoli. Vso dolgo vrsto let je bilo tako, poslušala sem in trpela. Danes je bilo vendar drugače. Nov, nevajen glas je zaječal iz globine, dosihdob je molčal. V srce se mi je zasadila bridkost tega glasu. Koder grem, ne znebim se je več iz čuta in spomina.«

»Hej, to je bil on!« je viknil boriški ban in zaiskrile so se mu oči. »Hajdi, brate, da slišiva na lastna ušesa!«

Dvignila sta se z Dražičem kapetanom, preko veže in stopnic sta dospela na široko dvorišče, z dvorišča na cvetoči vrt. Na koncu vrta je kvišku molel okrogli stolp iz debelega kamnitega zidovja, ta stolp je služil za temnico.

Zahajajoče sonce se je upiralo v lino, globoko vsekano v zidovje. Iz dna skoz lino pa je prihajal glas in je tožil milo, kakor bi pel: »Žarko sonce zgoraj v lini, ali obsevaš in greješ tudi moj dom onkraj tihe Kolpe in na domu ostarelo mojo maj ko? Ali mi majka še živi? Ali še misli name, na svojega edinca? O mila mi majka, da me vidiš, svojega sina. V temnici boriškega bana ležim dan za dnem že sedem dolgih let. Koža mi je razpokala, po razpokah mi poganja mah. Omagal sem pod železjem, preglodalo mi je vrat do žil, noge do kosti. Niti sedem tednov ni šala tako trpljenje. Molčal sem sedem let in trpel, dalje ne prenesem teh muk.«

Zavekali so vsi ujetniki in zapelo jim je železje.

Molče sta se vrnila pobratima v dvorano.

Mrko je gledal boriški ban, gubal je čelo, da so se mu strnile košate obrvi in je dejal: »To je bil Mihajlo od one strani Kolpe. Sedem let je tiščal zobe, slednjič se mu je odvezal jezik. Nehala ga je trma!«

Molčal je Dražič kapetan; glavo je bil naslonil na roko, potrt je zrl predse v tla. Molčala je devojka Roža; oko pa se ji je upiralo v brata, ga tožilo in prosilo.

Pa je boriški ban s pestjo udaril po mizi, dvignil je vrč. »Veselo, kapetan Dražič, veselo, sestra Roža! Boriški ban je junak, da mu ni para v tej zemlji. Pri moji veri, jutri odprem vrata temnici in izpustim vseh trideset sužnjev! Edino Mihajlo od one strani Kolpe, edino on mi ostane v stolpu kamnitem.«