KLET
← DESETNICA | KLET Volčje jagode Svetlana Makarovič |
OKLEPNIK → |
|
<poem> I
Če ne bi bilo mene,
ne bi bilo kleti,
če ne bi bilo kleti,
bi mene ne bilo.
Nekega večera je prišla podgana.
Rekla je: Pojdi iz moje kleti.
Ob vseh gozdovih je plala groza.
Vso noč sva se gledali
iz kota v kot, iz oči v oči.
II
Zunaj pleše tišina okoli luči,
gost sneg se usiplje, za razžarjena lica
velike, rahle blazine tke.
Pod goro stoji orjaški slap.
Za njim spi mož, ki mu vem ime,
ustavljeno uro drži v rokah.
Do tja ne drži nobena gaz,
zato sem slaba in ne pobegnem od tod,
čeprav ni zapaha na vratih kleti.
III
Ne dovolim ti, nikakor ne dovolim,
sem molčala, kot podgano te stresem.
Gledala me je in stiskala podganje ustnice.
Spomnila sem se na včerajšnji dan,
ko so bila na okenski šipi
mnoga svarilna znamenja.
Medtem se je zdanilo. Ne vidim je več.
Samo to vem: to noč
je ena izmed naju ubila drugo.