Johannes
| ← Strahci | Johannes Ambra Tomaž Šalamun |
Katran, belo perje, katran → |
| |||||||
Kdo odpira nos kompostu? Pranajama v
trtici. Zidec betonski za kompost pod
španskim bezgom za orehom. Vzravnano je
zdaj vse to z buldožerji. S tega zidca
sem gledal Piko, preden so se ji pljuča
zasušila. Ali pa je umrla v požaru, ker
so ji odpovedali drobci. Morda me je
videla na zidcu, kako jo gledam in je
prišla s sprehoda in se ji je začelo
lupiti meso. Možgane ji je morda pojedla
psica, ker so se ji razlili. Na vsak
način je umrla, stara štiri do pet let,
ker sem jo pogledal s tistega zidca.
Bila je kakšne tri mesece mlajša od
Katke in zelo zgodaj zakopana. Pikino
truplo me je begalo. Z vedri zalivam
pomarančevce. In potem vzamem kremo in
zarišem obroč vsem zatiranim. Ris naredim,
ga preizkusim, zlasti prepustnost sten.
Ko ga utrdim, ga razširim, okrepim ga,
da predrem okrepljenega. Ris, ko ga
predreš, naredi tako luknjo v material
kot metek krogle, ki je potoval skozi
dvajset centimetrov debel podplat.
Duša ima majhno šanso, da bo lahko
od zunaj spet not pogledala. Ampak,
če se potrudiš, z jezikom Indijancev
Kečua. V rdečem in rjavem tunelu
stisnjen jezik Indijancev Kečua potem
vzameš s seboj za spomin. Amulet se
suši. Živo srebro ga napaja. In piha
in cmoka kot lokomotiva, ki se želi
izruvati iz svojih šin. Konec obešena
v gozdu, med debli dreves, v senci, v
mirnem, pomirjajočem baltskem gozdiču,
kjer je na mahu Bobrowski.