Johannes

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Strahci Johannes
Ambra
Tomaž Šalamun
Katran, belo perje, katran
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Kdo odpira nos kompostu? Pranajama v
trtici. Zidec betonski za kompost pod
španskim bezgom za orehom. Vzravnano je


zdaj vse to z buldožerji. S tega zidca
sem gledal Piko, preden so se ji pljuča
zasušila. Ali pa je umrla v požaru, ker


so ji odpovedali drobci. Morda me je
videla na zidcu, kako jo gledam in je
prišla s sprehoda in se ji je začelo


lupiti meso. Možgane ji je morda pojedla
psica, ker so se ji razlili. Na vsak
način je umrla, stara štiri do pet let,


ker sem jo pogledal s tistega zidca.
Bila je kakšne tri mesece mlajša od
Katke in zelo zgodaj zakopana. Pikino


truplo me je begalo. Z vedri zalivam
pomarančevce. In potem vzamem kremo in
zarišem obroč vsem zatiranim. Ris naredim,


ga preizkusim, zlasti prepustnost sten.
Ko ga utrdim, ga razširim, okrepim ga,
da predrem okrepljenega. Ris, ko ga


predreš, naredi tako luknjo v material
kot metek krogle, ki je potoval skozi
dvajset centimetrov debel podplat.


Duša ima majhno šanso, da bo lahko
od zunaj spet not pogledala. Ampak,
če se potrudiš, z jezikom Indijancev


Kečua. V rdečem in rjavem tunelu
stisnjen jezik Indijancev Kečua potem
vzameš s seboj za spomin. Amulet se


suši. Živo srebro ga napaja. In piha
in cmoka kot lokomotiva, ki se želi
izruvati iz svojih šin. Konec obešena


v gozdu, med debli dreves, v senci, v
mirnem, pomirjajočem baltskem gozdiču,
kjer je na mahu Bobrowski.