Jelen, riba in ptič.

← Nepotrebni strah sv. Petra.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Kakor pravo, tako zdravo. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko sta Jezus in sv. Peter hodila po svetu, še ni bilo zidanih mostov, kakor jih imamo dandanes. Takrat so se morali ljudje prepeljavati v čolnih črez reke in potoke. Ljudje, ki so opravljali ta posel, so se imenovali čolnarji in brodarji.

Tako je bil oče, ki je imel tri sinove. Vsi trije so bili brodarji. Imeli so siromašno kočo ob reki, ki je bila zelo globoka, a ne široka. Ko so se sinovi že naveličali večnega brodarjenja, so sklenili narediti most preko reke in pobirati mostnino. V malo tednih je bil most že narejen. Najstarejši sin je šel prvi pobirat mostnino. Prišla sta Kristus in sv. Peter. Kristus je vprašal sina, mostnino pobirajočega: »Koliko je mostnine?« Sin odgovori: »Sto goldinarjev.«

Kristus vpraša dalje: »Ali nečeš nič drugega?« Sin: »Nič drugega nečem nego samo suho zlato in srebro!«

Kristus mu našteje sto goldinarjev in gre dalje.

Ko pride najstarejši sin, ki je pobiral mostnino, domov, reče: »Danes sem dobro služil, dva človeka sta želela preko mosta; zahteval sem sto goldinarjev od njiju, in dala sta mi jih.« –

Ko to začuje drugi sin, reče: »Le potrpite; jutri grem jaz mostnino pobirat in nastavim dvesto goldinarjev mostnine.«

Drugega dne gre mlajši sin na most, da bi pobiral mostnino. Prideta zopet sv. Peter in Kristus. Kristus vpraša: »Koliko je mostnine?« Sin odgovori: »Dvesto goldinarjev, nič več.«

Kristus: »Ali ne vzameš nič drugega?«

Sin: »Nič drugega nego samo suho zlato in srebro.«

Kristus mu našteje denar in odide s sv. Petrom dalje.

Ko pride zvečer drugi sin domov, reče očetu in bratoma: »Evo me! Jaz sem danes več dobil negoli moj brat včeraj. Tukaj poglejte dvesto goldinarjev! Tudi danes sta prišla ona dva človeka in sta naštela mostnine, kolikor sem zahteval.«

Tretji, najmlajši sin, reče: »Jaz pa pojdem jutri mostnino pobirat.« Ko to zaslišita prva dva brata, mu rečeta: »Ubogi siromak, ti si preneumen, tebi ona dva človeka ne dasta niti vinarja.«

Najmlajši brat reče: »Poskusiti vendar smem srečo; morda dobim še več, nego sta dobila vidva oba skupaj.«

Drugega jutra se najmlajši brat napravi in gre pobirat mostnino. – Zopet prideta sv. Peter in Kristus.

Kristus vpraša: »Koliko je mostnina?«

Sin odgovori: »Toliko, kolikor mi podelita v božjem imenu.«

Kristus: »Ali bi se rad od mene naučil kako umetnosti?«

»Rad«, odgovori mostninar, »ako mi donese kaj koristi.«

Ko to Kristus zasliši, reče mostninarju: »Bodi jelen!« In toliko da je izgovoril, je bil že mladenič izpremenjen v jelena. Kristus zopet reče: »Bodi človek!« In jelen se pri tej priči izpremeni v človeka.

Kristus zopet reče: »Bodi riba!« Mladenič je bil zdajci v vodi izpremenjen v ribo. Zlate plavute je imel, luske od čistega srebra, a namesto oči je imel dva draga kamna. Na Gospodovo besedo je bil zopet človek. – Nato reče Kristus mladeniču: »Umetnost, katere te učim, ti bo donesla mnogo. A zdaj ti rečem: Bodi ptič!«

In glej, zal ptič sfrči proti nebu. Kreljute je imel zlate, a rep je bil pokrit z biseri; namesto oči je imel dva dragocena kamna.

Kristus zopet reče: »Bodi človek!« in ptič se hipoma izpremeni v človeka.

Nato reče Kristus: »Te tri umetnosti naj ti bodo na veliko srečo!« To rekši odide s sv. Petrom dalje.

Ko se stori večer, gre sin domov. V hiši stopivšemu, se mu brata nasmejeta na vse grlo ter ga dražeč vprašata, je li prinesel kaj prida mostnine. Brat jima reče: »Več sem je prinesel negoli vidva v obeh dneh.«

Najstarejši brat ga zaničljivo pogleda in mu reče: »No, pa pokaži, koliko imaš!«

Tudi srednji brat ga zaničljivo pogleda, rekoč: »Kaj boš ti, uboga sirota? Ali je šlo pri tebi več ljudi preko mosta negoli pri naju?«

Najmlajši brat odgovori: »Tega ne vem, koliko ljudi je šlo preko mosta, to pa vem, da sta šla ona dva človeka, ki prihajata vsak dan. Ta dva sta me naučila umetnosti, kakršnih ne zna nobeden izmed vaju.« – »Hahaha!« se mu zasmejita brata. »Pokaži no svojo umetnost, da vidiva, koliko znaš.« In mlajši brat se je začel izpreminjati, da ju je bilo strah in groza. Mislila sta si brata, da je čarovnik, in sta ga hotela ubiti; ali on jima je ubežal.

Ko je že dolgo potoval po svetu, je prišel v deželo, v kateri je imel kralj gradove od samih biserov. Temu kralju se je ponudil za hlapca in je pasel krave, gosi in prašiče.

Nekega večera je bila pri kralju veselica in velika pojedina. Plesali, pili in jedli so, kakor bi bilo ženitovanje. Ko so se že naveličali vsega, je dejal prvi kraljevski minister: »Zdaj naj pa še vsak pokaže, ali zna kako umetnost.«

Ko to zasliši najmlajši brat, ki je služil na kraljevem dvoru za hlapca, se približa kralju in ga naprosi, da bi smel pokazati svoje umetnosti. Kralj si je mislil, da se pastir šali, a vendar je privolil.

Brat stopi nato sredi dvorane ter reče, naj mu doneso škaf vode. Ko se to zgodi, se naprej izpremeni v lepega jelen. Vsi so osupnili. Kraljeva hči pristopi in si ulomi košček rogovja, da bi ga imela za spomin. Skoro potem se izpremeni v prelepo ribo, ki plava v škafu po vodi. Kraljeva hči si vzame eno plavuto in jo shrani za spomin. Naposled se mladenič izpremeni v zalega ptička, ki očara vse gledavce. Kraljeva hči mu izpuli pero iz peruti in si ga spravi za spomin.

Vse to pa je varno shranila v zlato skrinjico, katero je zaprla z zlatimi ključi. – Primerilo se je pa, da je moral kralj na vojsko in tudi hlapec za spremljevalca ž njim. Daleč v sovražni deželi se kralj spomni, da je pozabil doma žezlo (kraljevo palico), brez katerega se ni smelo na vojsko. Hitro razglasi po vsem taboru, da tisti, ki mu prinese žezlo, dobi njegovo hčer za ženo. Takoj priskoči hlapec in reče, da mu on prinese palico.

Kralju je bilo to po volji.

Zdajci se hlapec izpremeni v ptiča in zleti na kraljev dom. Ondu je nekaj časa trkal na okno, dokler mu niso odprli, potem je povedal, čemu je prišel, in dali so mu žezlo.

Ko se je vrnil v kraljevski tabor, je kralj še trdno spal. Ker ni hotel buditi kralja, je tudi on malo legel k počitku. V tem pa pride kraljevski dvorni strežnik mimo spečega mladeniča. Videč, kako trdno spi, vzame gorjačo in ga ubije.

Potem vzame kraljevo žezlo, vzbudi kralja ter mu jo da, rekoč: »Prav zdaj prihajam iz vašega kraljevega dvora ter vam prinašam žezlo, kakor je bilo naročeno kraljevemu pastirju. Ta slepar vam je ušel, in nikoli več ga ne bode pred vaše oči. Nič drugega ga ni bilo kakor laž. Škoda le, da je toliko časa živel na vašem dvoru.«

Tako je legel kraljevski strežnik, ki je bil ubil hlapca. Potem naglo odide iz kraljevega šatora, da pokoplje mladeniča.

Skoro se je vojska končala in kralj je premagal sovražnika. Že so bili doma in kraljevski strežnik se je pripravljal, da se poroči s kraljično.

V tem prideta Kristus in sv. Peter do one jame, v kateri je bil pokopan mladenič. Kristus takoj zakliče: »Mladenič, vstani!« V tem trenutki se prikaže mladenič iz jame in reče: »O, kako dolgo sem spal, ali se je kralj že prebudil?«

Kristus mu odgovori: »Kralj se je že prebudil, vojska je končana in prav danes se kraljevski strežnik poroči s kraljično. Steci torej na kraljevski dvor, zakaj ti nisi spal, nego si bil mrtev!«

Ko mladenič to zasliši se hitro izpremeni v ptiča in sfrči pred kraljevski dvor, kjer se je že vse pripravljalo na svatovščino. Ondu se izpremeni v človeka in sede na klop pred kraljevo palačo.

Tu sedečega, ga najde postrežnik in ga vpraša, zakaj sedi tu in čaka. Mladenič ga naprosi, da bi ga pustil v dvorano, kjer so gosti. Postrežnik mu odgovori: »Ako znaš kako umetnost, idi v dvorano, ako pa ne znaš ničesar, ti tega ne svetujem!« Mladenič mu pove vse, kar zna, in postrežnik ga spusti v dvorano.

Ko stopi mladenič v dvorano, pove, da bi rad pokazal svoje umetnosti. Kralj privoli. Mladenič se hitro izpremeni v jelena. Kraljična stopi po zlato skrinjico, v kateri je hranila košček jelenovega rogovja. Skoro se vrne. Zdaj pristopi k jelenu ter mu pritisne košček tja, kjer mu je bilo odkrhnjeno malo rogovja, in glej, v dvorani je stal prelep jelen, kateremu so se vsi čudili.

Jelen se zopet izpremeni v človeka. Mladenič reče prinesti škaf vode. Ko se to zgodi, se izpremeni v ribo. Ali ene plavute ni imel. Kraljična pritisne plavuto, ki jo je imela v skrinjici, tja, kjer je bila ribi odkrhnjena plavuta, in bila je cela riba. Mladenič se zdaj izpremeni v ptiča, ali ene peruti ni imel.

Kraljična mu pritisne perut, in zal ptič stoji pred njimi v dvorani.

Kralj, vse to videč, spozna nekdanjega pastirja. Tudi kraljična ga je spoznala ter rekla, da je to tisti, ki je bil prišel po kraljevo žezlo.

Tako je prišlo strežnikovo sleparstvo na dan. Seveda se je tega zelo ustrašil.

Kralj se razjezi in vpraša navzoče goste: »Kaj je treba storiti s starim ključem, ako se izgubi ter se v tem naredi nov, a potlej se zopet najde stari ključ?« Ženin prvi odgovori temu vprašanju in reče: »Novi ključ se mora obesiti na žrebelj, a stari ključ ostane, da ga rabimo.«

Kralj ga ostro pogleda in mu reče: »Sam sebe si obsodil, ker nisi pravi ženin moje hčere, nego ženin je ta mladenič, zakaj on mi je bil prinesel žezlo.«

To rekši, zapove hlapcem, da ga zvežejo in obesijo.

Ko se je vse to zgodilo, so praznovali poroko s kraljično. Potem so se začele velike gosti, na katerih sem bil tudi jaz. Dali so mi jesti in piti iz naprstnika, kar je zgolj resnica, ker imam še zdaj moker jezik.