Jaz pa rišem
 |
Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikivira, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka, če pa sodelujete na katerem izmed Wikiprojektov (Wikivir:Slovenska leposlovna klasika ali Wikivir:Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil), zastavite vprašanje na projektni pogovorni strani. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom ter Vodičem. |
| Jaz pa rišem Mateja Reba |
| |||||||||
KAČA
Biti kača so sanje vseh lenuhov. Zelo enostavno - lepo ležeš - in greš! Kač je veliko sort, delimo pa jih v glavnem na strupene in nestrupene. Tiste strupene kar lepo pustimo pri miru, tudi klopotačo, ki se tako imenuje seveda zato, ker pri gibanju klopota. Kače pa lahko delimo tudi na dobre in slabe. Kača, denimo, pravimo hudobnim ljudem. In če se kdo dela lepega, v resnici pa izda tistega, ki je bil dober z njim, se temu reče, da je dobrotnik gojil kačo na prsih. Če kdo kaj zelo skriva, pravimo, da skriva, denimo, denar, kot kača noge. Tole naše klepetanje o kačah je postalo tako dolgo, kot pravljica o jari kači. Zato bomo hitro naredili piko, prej pa vendarle moramo reči, da so kače tudi dobre. V slovenskih ljudskih pravljicah je, denimo, zgodba o beli kači s kronico. Ljudem, ki so bili dobri z njo, je dobroto povrnila z velikim blagostanjem.
KONJ
Tale je ponavadi delovne sorte. Vleče voz in brano. Če vozi kočijo z ljudmi, je fijakerski konj. Včasih, ko še niso imeli tovornjakov, so smeti odvažali smetarski konji. In ko še ni bilo samopostrežnih trgovin, so imeli tudi mlekarske konje, ki so razvažali mleko. Potem so tu še cirkuški konji, ki s perjanico na glavi plešejo v areni. Potem so tu konji za jahanje. Nekateri se znajo prestopati kot gospodične in temu se reče dresurno jahanje. Znajo tudi skakati čez ovire in to je poseben šport. Včasih so se podili za divjadjo na lovih in ko še ni bilo avtomobilov, so prevažali ljudi. Namesto avtomobila so včasih pri hiši imeli konje in nekateri zato avtomobilom pravijo jekleni konjički. Poznamo tudi telovadnega konja. Imamo še morske konjičke - ampak ti ne spadajo zraven. Pa šahovski tudi ne! Sicer pa - beseda ni konj! Še sreča! Si predstavljate, kakšne bi bile knjižnice?
KOZEL
Mimo kozla res ne moremo. Zelo ljub in domač nam je. Saj veste, da rečemo tistemu, ki dela neumnosti, da strelja kozle? Kdo ve, zakaj ravno kozle? Zakaj ne ovac ali bikov ali medvedov? Tistemu, ki ima dolgo brado, so včasih dejali, da nosi kozji fiks. Nekemu pametnemu mladeniču, ki se je šel pogajat, so nekoč rekli, da so pričakovali koga starejšega, ne golobradca. In kaj jim je odgovoril? "Če bi to vedel, bi vam poslal kozla, ta ima dolgo brado!" Ja, kozlovska brada ni od muh. Najbolj znan med kozli je tisti iz Višnje Gore, ki je k sosedu v vrt škilil, pa so ga obtožili, da je imel namen pojesti tisto zelje. In zaradi hudobnega namena so ga obsodili na nekaj udarcev - po kozlovski senci!
KRAVA
Krava je domača žival. Ima štiri noge. Ponavadi hodi naprej. Z repom odganja muhe, predvsem tiste podrepne, ki so zelo sitne. Krava je koristna, ker daje mleko. Kmetje ponavadi pravijo, da se kravo molze pri gobcu. Tega seveda ne mislijo dobesedno. Hočejo reči, da bo toliko mleka, kolikor hrane bo imela krava. Krave so ponavadi doma na vasi, sem in tja kakšno srečamo tudi v mestu, predvsem v parkih. Na tistih tablicah, kjer piše: "Ne bodi tak kot naša krava, ne hodi tam, kjer raste trava!" Nekatere vaške krave se gredo poleti turizem, ki se mu reče planšarstvo. Če se kdo od nas obnaša preveč domače, čeprav to ni primerno, mu ponavadi rečemo, da nisva skupaj krav pasla. Ne na deželi ne v planinah.
KOKOŠ
Rada si izmišljuje. Enkrat je kura, potem je kokoš - in če je majhna, je kokoška, včasih je putka, pa koklja, kadar vali jajca, pa... Kadar je neumna, je kura. Ampak kure niso vedno neumne, saj pravijo, da tudi slepa kura najde zrno. Kokoši ležejo jajca. Ta pa so dveh sort. Ena so tista, ki nam večkrat gredo v slast in ki jih včasih tudi barvamo. Potem so še tista, iz katerih se izležejo piščančki. In ti so ljubki in rumeni in še ne znajo kokodakati ali kikirikati. Vsaj nekaj časa. Potem odrastejo in so kokoši ali petelini. "Pri nas pa hodimo s kuramo spat," je rekel Mihec svojemu prijatelju Tončku, ko mu je hotel povedati, da gredo kmalu v posteljo "A res? Pa nimate nič umazane posteljnine?" se je začudil Tonček. Tole je bil vic, haha!
KROKODIL
je doma v reki Nil. Pa še marsikje drugje. Pravzaprav je doma na vseh celinah, razen v Evropi. Krokodilu se nikar ne dajte v zobe, če ga slučajno srečate. Ste vedeli, da krokodili celo življenje rastejo? Čudno bi bilo, če bi vse življenje rastli tudi ljudje. "Od svojega sedemdesetega do osemdesetega leta si se prav lepo potegnil," bi lahko, denimo, rekli dedku. Krokodilja koža je dragocena, iz nje izdelujejo torbice, čevlje, pasove in podobne reči, zato ni nič čudno, da te uboge živali kar naprej lovijo. Nek mož je opazil, da ima njegov prijatelj zelo lepe čevlje. "Krokodilji so," mu je pojasnil prijatelj. Možu so bili tako všeč, da je prodal vse, kar je imel in odpotoval k reki Nil. Z zadnjimi prihranki je plačal lovce, da so mu iz vode potegnili res lepega krokodila. "Oh, ne," je zastokal mož, "res nimam sreče. Vse sem pognal, da bi ujel krokodila, zdaj pa so mi ulovili takega, ki nima čevljev!"
LISICA
je prav zvita zver, pod skalco ima svoj kvartir. In tako naprej, saj znamo, kajne? Zanjo vsi pravimo, da je zvita in zato jo kličemo tudi zvitorepka. Tudi za premetene ženske včasih pravimo, da so lisice. Lisice imajo menda rade tudi tobak, saj slovenska narodna poje takole: Lisica, lisjak, sta pila tobak, tobaka ni blo, sta pila vodo. Kako da sta pila ravno tobak, ne vem. Morda zaradi rime. Zakaj sta ga pila, saj vsi vemo, da se tobaka ne da piti, pa bo moral iztuhtati kdo pametnejši od mene. Lisica je premetena tatica (pa še rima se) in zelo ji dišijo predvsem kokoši, zato ji pravijo kokošji tat. Včasih pa se iz lovca spremeni v plen: v Angliji so se ljudje imenitnejšega rodu radi kratkočasili z lovom na lisice. Policisti ponavadi lumpe vtaknejo v lisice. Lisičji rep pa se imenuje nazobčana žaga za les.
MAČKA
Mačke imajo doma prediljstvo. Zelo rade predejo, vendar imajo dve napaki - prvič: njihova preja je nevidna, drugič: nekdo jih mora božati, da predejo. Med mačkami so posebno na slabem glasu črne, ker menda prinašajo nesrečo. Tole lahko verjamete ali pa tudi ne. Če mački stopiš na rep, zacvili, pravimo. Če mačka po nesreči pade, vedno pristane na nogah. Zanjo tudi pravijo, da ima sedem življenj. Mačke so priliznjene, znajo biti prijazne, če kaj hočejo. Zato tudi pravimo, da je kdo prilizjen kot maček. In da se vrti, kakor mačka okrog vrele kaše, če noče naravnost povedati, kaj misli. Ja, mačke so pametne, da, vsaj tiste mestne, ne lovijo več miši. Saj veste: Mačke bi kupile...mačjo hrano!
MEDVED
Medved
je najbolj razširjena slovenska domača žival. Da ni res? Seveda je! Prav gotovo ima večina med vami svojega medvedka, s katerim se tako mirno in prijetno spi. K tistemu medvedku, ki živi v gozdu, pa se nikar preveč ne stiskajte, ker bi se lahko slabo končalo, saj so te zverine včasih velike kar tri metre! Medvedje poznajo samo tri letne čase: pomlad, poletje in jesen, saj nadležno zimo lepo presmrčijo in se pokažejo šele, ko pokuka prvo spomladansko sonce. Medvedje so svoje ime po medu - med - jed, tisti, ki je med. Nikar ne sprašujte po čem je dobil ime med, ne vem. Vem pa, da živijo medvedi povsod po svetu in tudi na nebu. Malemu in Velikemu vozu namreč pravimo tudi Mali in Veliki medved. Nekateri medvedje tudi nastopajo. Včasih so jih imeli Cigani, ki so jih naučili plesati, in so tako zaslužili kak tolar. Pogosti so tudi cirkuški medvedi. Če pa vam kdo hoče narediti uslugo, a imate več škode kot koristi, vedite, da vam je naredil medvedjo uslugo.
MIŠ
Če vidite gospodinjo, ki stoji na kuhinjskem stolu in kriči, potem ste lahko prepričani, da je na tleh naša majhna prijateljica, ki <ji rečemo miš. Pravzaprav je smešno, da se je bojimo, ker nam, revica v sivi suknji, ne more storiti nič hudega, razen da zmakne nekaj hrane. Kadar mačke ni doma, imajo miši plesne vaje. Ste že kdaj slišali koga reči, da je reven kot cerkvena miš? Jaz tudi, a ne vem, kje smo to pobrali. Morda zato, ker tam niso imele hrane? Ja, in če se vrnemo h gospodinji, ki smo jo pustili na stolu, kjer, reva, vsa prestrašena stoji - prav gotovo bo zvečer, ko bo dajala otroke v posteljo, deklicam rekla: "Lahko noč, miška!" in fantom: "Lahko noč, mišek!". Pa se znajdi, če se moreš!
NOSOROG
Premišljujem in premišljujem, a ne morem priti do pametnega odgovora. Zakaj se nosorog imenuje nosorog? Morda zato, ker nosi rog. A potem bi moral biti nosirog. Lahko, da se tako imenuje zato, ker ima na nosu rog. Ampak kolikor vem, nosorogi nimajo nosov! Če boste prišli do kake pametne ugotovitve, mi jo sporočite. Kakšni so nosorogi, seveda dobro vemo. Okorni debelokožci. Tako pravimo tudi ljudem, ki jim zlepa ne prideš do živega. Pri nas seveda, razen v živalskih vrtovih, nosorogov ni več, živijo le v južni Aziji in v Afriki. Pravijo pa, da so naši ledenodobni predniki poznali nosoroge, saj so tudi pri nas našli ostanke dlakavega nosoroga. Nosorog je menda dobrodušna in prav nič nevarna žival, zato jih imajo radi v živalskih vrtovih. "Radi" pa jih imajo divji lovci na živali. Nekateri mislijo, da je prah iz nosorogovega roga zdravilen in zato so ti prijazni debeluščki ponekod že ogroženi.
OPICA
Prav gotovo vam je kdo že rekel, da nikar ne gugajte opic, ker se to ne sposobi. Da ne? Ja, morda so vam rekli drugače, bolj po domače - ne guncajte afen in to pomeni čisto isto. Opica je, tako vsaj pogosto mislimo, naša daljna prasestrična. Pa ne drži čisto. Opica in človek imata le skupnega prednika in včasih se to tudi lahko vidi. Kadar se kdo spakuje kot opica, če se oblači kot opica, če jeneumen kot opica (tako pravimo, ampak opice še zdaleč niso neumne!) in če oponaša kot opica. No, opice imajo tudi lastnosti, ki jih človek nima. V zraku, med vejami dreves, se znajdejo kot akrobati, ko skačejo z veke na vejo, na tleh so ponavadi bolj nerodne. Neka opica je pred mnogimi leti zašla tudi v pregovor in ta pravi: opica ostane opica, pa če jo oblečeš v še tako lepo obleko. Za manekenke torej opice niso rojene!
OSEL
Tale gospod je trmast. Saj ste že slišali, da človeku, ki vedno trmoglavi, pravijo, da je tak kot osel. Z njim je tako: lahko mu naložiš velikanski tovor, pridno in pohlevno ga bo nosil, potem pa se naenkrat skuja - in konec! Še tako debela palica ga ne spravi naprej. Ko se mu zazdi, da bi spet kam šel, jo počasi odkrevsa naprej. Veste, kako pravi osel? Ia, seveda. Najbrž je v šoli manjkal, ko so se učili samoglasnike, pa ponavlja le dva. Pravijo, da gre osel le enkrat na led. Mi, ljudje smo pametnejši in gremo večkrat. Kako bi se sicer naučili drsati?
OVCA
Si predstavljate, kaj bi delale babice, če ne bi bilo ovc ali ovac (oboje je pravilno)? Čez zimo bi skoprnele od dolgega časa. In vseh tistih imenitnih jopic in puloverjev, ki nam jih spletejo, tudi ne bi bilo. Ja, kar je res, je res. Hvala, ovce, da se pustite striči. Sicer pa so naše ovce na pogled prav čedne, tako imenitne so, kot bi ravnokar prišle od frizerja, kjer so jim nakodrali dlako. Ovce so bele in črne, slednje bol redke, a nekaj jih je. Zato tudi za koga, ki družini ni najbolj v čast in veselje, pravimo, da je črna ovca. Razen ovna, ki vodi čredo in ki rad kaže svoje močne roge, so ovce tako pohlevne, da o njih govori še pregovor: Veliko pohlevnih ovc gre lahko v en hlev! To je dobro - ali pa tudi slabo. Če so namreč preveč pohlevne, za vsako ostane komaj kaj prostora.
PAPIGA
Najbolj znane so tiste, ki živijo pod štiri vodoravno v križankah in se jim reče ara. No, da ne boste mislili, da je to edina vrsta papig na svetu. Kakih tristo vrst je, ponavadi pa so si podobne po pisanem perju in močnem kljunu. Papige imajo žal še eno, povsem človeško lastnost. Nekatere se lahko naučijo govoriti ali vsaj oponašati človeški govor. Če jih naučimo govoriti, se bomo morali sprijazniti s tem, da bodo kar naprej čenčale in da jih ne bomo mogli več ustaviti. Zato tudi človeku, ki oponaša, pravimo, da se obnaša kot papagaj. Papige so doma povsod, tudi pri nas, a le v kletkah ljubiteljev živali. Doma pa so še nekje: pri gusarjih. Si lahko zamišljate gusarsko ladjo brez enorokega kapitana, sodčka ruma in papagaja?
PES
Pes je človekov najboljši prijatelj. Včasih celo predober. Saj ste že slišali za pse, ki so jih spustili kje daleč od doma, pa so našli pot nazaj? Pes je kuža in kužek in psiček, če je nadležen, je ščene in cucek. Ima prijazne oči, radovedna ušesa in prijazno maha z repom, če nas ima rad, če nas nima, pokaže zobe, renči in lahko celo ugrizne. Ponavadi pa so zadovoljni z lajanjem. Psi so veliki, majhni, kratkodlaki in kuštravi, pasemski in mešanci, lahko živijo udobno kot gospodične, v dnevnih sobah in gredo lahko na sprehod. Lahko so tudi zvesti čuvaji, ki ne dovolijo, da bi nas presenetil kak razbojnik. Veliko psov je doma v pregovorih. Kadar nam ne gre najbolje, pravimo, da smo na psu. Kdor je hudo sestradan, je lačen kot pes. In pri jedi ima še pes rad mir. Če pa vidite tablo z napisom Pozor, hud pes, jo urno popihajte kam na varno.
PIKAPOLONICA
Pikapolonica, zleti v nebesa in mi prinesi zlata kolesa! Poznate to pesmico? No, najbrž ste jo že kdaj prosili, naj vam prinese kaj lepega iz nebes, a verjamite mi na besedo - tega po dosedaj znanih podatkih še nikdar ni storila. In vendar pravijo, da prinaša srečo. Kdove, zakaj? Morda zato, ker ima na svojem rdečem plaščku sedem pik in ker je sedem srečno število? Če mislite, da so pikapolonice čisto navadne žuželke, se motite. Na svetu jih je kar 2500 vrst in vse so zelo koristne, saj pojedo številne rastlinske škodljivce. Uboge mame pikapolonice! Veste, da zležejo tudi do 700 jajčec? In če boste kdaj katero srečali, jo vseeno prosite za kakšno darilo iz nebes. Kdo ve, morda boste prav vi prvi, ki vam bo uspelo kaj dobiti.
POLŽ
Večina polžev, kakih 90 tisoč vrst, živi v morju. Tisti pa, ki živijo na kopnem, nosijo vodo s seboj, saj izločajo sluzasto tekočino, po kateri lezejo naprej. Večini polžev je udobno, ker svojo hišico prenašajo lepo s seboj in kadar se jim več ne ljubi ali kadar so v nevarnosti, se lepo skrijejo vanjo. V hišici udobno prespijo vso zimo. Čeprav imajo številne dobre lastnosti, hitrost ravno ne spada mednje. Zato tudi tistim, ki so bolj počasni, rečemo, da so počasni kot polži. Polž je doma tudi v tisti najbolj znani slovenski pravljici o jari kači in o steklenem polžu? O jari kači je lepša. O steklenem polžu je bolj zanimiva. O jari kači bolj razburljiva. O steklenem polžu bolj smešna. In tako naprej, saj razumete!
PUJS
Je lahko tudi prašič, če je majhen, je odojek, če je gospa, je prašička ali svinja. In nikar ne mislite, da je njen mož svinjak! Svinjak se imenuje njihovo domovanje, če pa naredi pospravljate, ga lahko imate tudi doma, mama bo to zanesljivo potrdila. Tale pujs je pogosto uporabljena beseda: imamo ga na jeziku ali v ustih. Če ga imamo na jeziku, pravimo, da je kdo umazan kot pujs, da se valja kot svinja po blatu, da kdo s čim ravna kot svinja z mehom ali da se svinjam ne meče biserov, kar pomeni, da kdo česa ne zna ceniti. To, da ga imamo pogosto v ustih, pa tudi veste, saj pravijo, da ričet ni dober, če ni pujs stopil vanj. Seveda tega nihče ne misli dobesedno, zato nikar ne letajte z loncem ričeta ali kakšne druge dobrote za pujsom, da bi vanj namočil svoj parkelj! In še na nekaj ne smemo pozabiti! Pujsi prinašajo srečo, še posebej, če na njih sedijo dimnikarji! Zato le hitro na lov za prašički in dimnikarji!
SLON
Če boste kdaj srečali kakšnega slona, vas prosim: bodite previdni! Nikar in za nobeno ceno mu ne recite: "Moj mali!" Pravijo sicer, da se sloni bojijo miši, a kolikor vem, še nikdar niso videli slona, ki bi bežal pred mišjo. Slonu lahko zavidamo njegov ogromni rilec. Zelo praktičen je, saj si z njim pomaga pri nabiranju hrane, z njim se lahko prime za rep svojih prijateljev. Poleg tega ima vedno z rilcem s seboj kopalnico, no, vsaj prho. To bi včasih znalo priti prav. Po drugi strani pa - ali si lahko predstavljate, kako je, kadar slon kuha rilec? Ja, slon je res velik, zato je neokreten. Človeku, ki je okoren, ponavadi rečemo, da je kot slon, ali še bolje, da je kot slon v trgovini s porcelanom. Si predstavljate, kako bi leteli krožniki in skodelice, če bi slon obiskal tako trgovino? No, če si še vedno želite slona imeti doma, potem poiščite koga, ki zna iz muhe narediti slona!
SOVA
Tisto, da sove vidijo samo ponoči in zato večino noči prebedijo, je čista izmišljotina. Sove zelo dobro vidijo tudi podnevi in nekatere se z veseljem sončijo, ponoči pa k luči priletijo kot vešče. V čisto temnih nočeh tudi sove nič ne vidijo. Sove so tudi zlovešče, vsaj nekateri ljudje se jih bojijo, ker neslišno letijo, imajo nenavadne, žareče oči, kljukast nos in obračajo celo glavo, kadar se kam ozrejo. Sicer pa imajo zelo rade miši - vsaka sova jih v svojem življenju pospravi kakih tisoč. Sove so znane tudi po tem, da ne delajo gnezd, ampak si zavetišče poiščejo v kaki drevesni duplini, v skalah ali v opuščenem gnezdu drugih ptic. Zakaj pa je sova simbol modrosti, lahko le ugibamo. Morda zato, ker tako pametno gleda. Vprašajte kakšno sovo, ko boste imeli priložnost!
SRAKA
Tale črno-bela ptica, ki jo gotovo vsi poznate, ni pri ljudeh prav nič dobro zapisana. Prištevajo ji same slabe lastnosti: ko poje, pravijo, da vrešči in zato tudi ljudem, ki so glasni, pravimo, da se derejo kot srake. Če bi bila sraka človek, binajbrž kar dobršen del življenja prečepela v kašni ječi. Zakaj? Še nikdar niste slišali, da kdo krade kot sraka? Srake namreč ljubijo vse stvari, ki se bleščijo, zato pogosto v svoje gnezdo odnesejo vse, kar jim je všeč. Menda se v njihovih gnezdih najde vse mogoče, celo kak zlat predmet. Pa ne v vseh, zato pustite njihova gnezda raje lepo pri miru. In še nekaj: srakam se po latinsko reče Pica pica. Zato le pazite, da vam jo ne bi kdo kdaj podtaknil namesto pizze!
SRNA
Ne, srna ni žena od jelena in tudi njegova hči ne. Jelen je jelen, srna je pa srna in njen mož je srnjak. Je pa res, da sta jelenom podobna. Od srn najbolj poznamo srnjačke, tiste majhne, ljubke živalice, ki so pogosto doma v risankah. Saj se spomnimo Bambija, kajne? Srne niso kakšni posebni junaki in če so v nevarnosti, rade zbežijo. Zato tudi ljudem, ki imajo srce v hlačah, rečemo, da so plašni in da zbežijo kot srne. Če vam bo kdo rekel, da imate srnje oči, se nikar ne stepite z njim, ker to ni nič slabega. Srne imajo namreč zelo lepe oči. Če so vam srne všeč in bi radi kaj naredili zanje, se pozimi pridružite lovcem, ki postavljajo krmilnice zanje, da zaradi pomanjkanja hrane ne bi poginile.
TIGER
Tiger je pravzaprav nekakšen maček, le da je zelo velik, saj največji samci mimogrede dosežejo kake tri metre. Je zelo lepo vzorčast in ne vem, ali je tigrast vzorec dobil ime po tigru, ali je tiger dobil ime po tigrastem vzorcu. Če kdaj ne boste mogli spati, malce razmislite - in če boste kaj ugotovili, mi, prosim, povejte. Njegova domovina je skoraj ves svet, saj ga najdemo od Sibirije do Indonezije. Čeprav vam ne priporočam, da bi ga ravno iskali, saj je ljudem nevaren. Pogosto so ljudje morali zapustiti svoja bivališča, ker je tiger preveč pogosto hodil na obisk in zraven še koga pomalical. Seveda pa ne samo ljudi, ima dober tek in diši mu vse, kar najde. Najraje lovi ob sončnem zahodu, potem svojo žrtev zvleče na varno in jo čez noč mirno pospravi. Ko se naje, lahko spi tudi nekaj dni. Ti lenoba ti!
VEVERICA
Ne, to ni Verica, ki jeclja Ve-ve-rica. Je prijazna in ljubka živalica, s košatim repom in ostrimi zobki. Gospodična je izbirčna pri jedi, rada ima samo najboljše. Lešnike in orehe, seveda, če jih ni, se zadovolji s semeni iz borovih, jelkinih in smrekovih storžev. Zna spreminjati barve, pa ni kameleon. Poleti je skoraj rjavkasto rdeča, ob straneh glave sivo mešana, trebuh in vrat ima bel. Pozimi je rjavo rdeča, pomešana s sivo, spodaj pa je bela. Če ste kdaj videli veverico, kako urno skače z veje na vejo, veste, zakaj za ljudi, ki so prav tako spretni, rečemo, da so poskočni kot veverice.
ZAJEC
Ob misli na zajca ponavadi takoj pomislimo na korenček. Korenček je zelo zdrav za oči, tako vsaj pravijo. In veste, kako vemo, da je to res? Ne? Zelo enostavno: ste že kdaj videli zajca z očali? Tole je bila šala, vendar vseeno lahko pohrustate kak korenček. Zdrav je in dober. Zajci so prijazne, miroljubne živali. Ne lajajo, ne grizejo in ne butajo z glavo v vrata. Mirno sedijo, pazijo na svoje mladičke, ki jih je ponavadi veliko. Zato tudi rečemo, da je, denimo, ljudi toliko kot zajcev. Plahe ljudi ponavadi označimo, da so takšni kot zajci. Sicer pa so zajci znani tudi po tem, da hitro tečejo in da ne plačujejo čevljarjem. Ne, to ni šala! Veste, zakaj ima zajec kratek rep? Ker je pri čevljarju psu naročil škornje, a jih ni plačal, kar vzel jih je. Pes se je zapodil za njim, vendar je bil prepočasen. Urnemu zajcu je odgriznil le košček repa. Zato imajo zajci še danes kratke repke! Torej le pazite, če ste kaj dolžni čevljarju!
ZEBRA
Če mislite, da je zebra konj v črtasti zaporniški obleki, vas moram razočarati. Ni! Prav tako to ni konj, oblečen v pižamo, pač pa posebna žival. Taka, ki naredi, ko leže na cesto, prehod za pešce, ki mu ponadi pravimo tudi zebra. Ker pa je prehodov za pešce na vsem svetu zelo veliko, zeber pa premalo, so nam milostno dovolile, da jih narišemo na tla tam, kjer je to potrebno. Včasih, ko so živeli še stari Rimljani, so zebre imenovali tigrast konj. Nič čudnega, saj so res podobne konjem, nakateri pa pravijo, da jih bolj spominjajo na osle. Naj zebre same povedo, kaj jim je bolj všeč! Čeprav so videti zelo miroljubne, so menda kar močne. Njihovo najboljše orožje med napadalci so brce, ki spravijo na tla tudi leva. Zato bi morali reči, da kdo brca kot zebra. Prav lahko bi tale nov izraz uvedli v slovenski jezik, kaj pravite?
ŽABA
Žabe imajo pogosto svatbo, predvsem poleti, ko v toplih nočeh odmeva njihovo kvakanje. Jezika ne "šparajo" in zato tudi ljudem, ki veliko govorijo, pravimo, da regljajo kot žabe. Žabe imajo rade vodo in če spiješ preveč vode, te bo že kdo opozoril, da se ti bodo žabe naredile v želodcu. No, kolikor vem, se to še nikomur ni zgodilo, zgodilo pa se je že in še vedno se dogaja, da ima kdo žabe na nogah. Saj veste, da dolgim nogavicam pravimo žabe, kajne? Ja, žaba je lahko marsikaj. Žaba je bilo ime tudi francoskemu avtomobilu. Seveda ga niso tako poimenovali v tovarni, pač pa so mu tako rekli ljudje, ker je bil po obliki podoben tej živali. V Ljubljani so vćasih v žabe metali smeti, v tej obliki so imeli namreč koše za odpadke. Žabe so znane tudi po tem, da imajo dolge krake, s katerimi lahko daleč skačejo. Verjeli ali ne - nekateri žabje krake tudi jedo. Posebej so jih imeli radi Francozi, zato so jih njihovi sosedje Angleži pogosto klicali "žabarji". Pravijo, da je v neki pravljici princeska poljubila žabo in iz nje je nastal princ. Ne poskušajte je posnemati, najbrž bi morali poljubiti preveč žab!
ŽIRAFA
Če bi žirafa živela v stolpnici, bi najbrž rekli, da stanuje v prvem, drugem in tretjem nadstropju. Če menite, da je žirafi od radovednosti zrasel tako dolg vrat, se motite. Takega jim je dala kar Narava, zato da nimajo konkurence, ko se stegujejo po najvišjih vejah za okusnimi listi. Veste, da jim skoraj ni treba piti? Zadostuje jim že tekočina v svežih listih. Žirafe ne berejo vremenskih napovedi, ker jim tega ni treba. Samo malce na prste stopijo, pa že vidijo, kakšno bo jutri vreme. Do vrha glave namreč merijo kar šest metrov. Pravijo, da bodo žirafe kmalu pripeljali na Gorenjsko, samo prej jih morajo še križati s kravami. Tako bi dobili super kravo, ki bi se pasla na sosedovem vrtu, molzli pa bi jo doma!