Jakec in njegova ljubezen

Jakec in njegova ljubezen France Bevk

Povest je poznana pod naslovom Bridka ljubezen, vendar to ni povest iz zbirke Bridka ljubezen in drugi spisi (Gorica, 1935, (COBISS), ampak iz ponatisa v Izbranih spisih, 2. knjiga, iz leta 1951 ((COBISS)).

Drugo poglavje prvega dela v Edinosti ni oštevilčeno, zato je označeno po Izbranih spisih.

Spisano:	Edinost 1927 in knjižna izdaja v Trstu istega leta ((COBISS)).
Viri:	Začni s 7. 6. 1927 [1], ker številka časopisa 5. 6. 1927 z začetkom povesti v dLib manjka. Začetek pretipkaj iz 2. knjige Bevkovih Zbranih spisov.
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

• Prvi del
• Drugi del

Prvi del

1.

Zemlja je dihala v svetlobi pomladnega solnca. Od strme grape do vrva hriba, ki je stal gol in podoben mizi, je bil razpet blišč, ki se je razlival po vseh obronkih in silil še v senčnate, osojne zaseke dolinic in prepadov. Pobočje hriba se je enakomerno, od vrha napeto, proti koncu zgubano, spuščalo v temno in tesno sotesko, ki je bila, kakor da so se prsi dveh gorà stisnile v eno. Le na desni strani hriba se je lična enakomernost spačila v ogromno grbo, ki je ležala pod gozdovi in senožetmi kot usad zemlje in kamenja, polna klancev, rup, gričev, zasek in kotlin, obrastla z vrtovi in gozdi, redkimi njivami in senožetmi.

Na tej zemski grbi je ležala vas Zalesje. Ne več nego trideset hiš, raztresenih pol ure v dolžino in dvajset minut v širino. Sedem kmetov, drugi bajtarji s par kosi ilovnate zemlje, iz katere so s trudom priklicali nekaj krompirja in fižola. Samotne, temne hiše so rešili iz tesne revščine možjé, ki so hodili v rumunske in koroške gozdove, v Karpate in v Bukovino, da so pošiljali domov za moko in za zabelo. Koze, ki so jih v humorju pomanjkanja imenovali »krave ubogih«, so se pasle po gmajni, ki je pokrivala zgubano zemljo od vasi do tesnega potoka. Na ilovnati zemlji so najbujnejše uspevale robida, preslica in volša, kakor da se spakujejo uboštvu in trudu, s katerim so se ljudje proti njim borili.

S katerekoli strani je stopil človek v vas, ni videl več nego dvoje hiš. Kakor da je stopil v gozd in med žive skale, katerim so prebivalci s silo iztrgali par krp njiv, vrtov in senožeti. Vse je bilo obrastlo, polje, klanci in senožeti; še na njive je sezalo drevje.

Na velikonočni pondeljek popoldne so ljudje prišli uro hodà od maše. Porazgubili so se po klancih in hišah ter se vdali leni dremavici drugega praznika. Kakor da čutijo v sebi pomladno brstje in solnce, rast in nove sokove. Oči so blodile skozi okna na svetlo plan vrtov, na pisani podlesek, na temnozeleni mah in na rumene piskalice. Popje je brstelo.

Duša se je odpočivala od skrbi in sanjala o nemogočem, a vendar večno lepem, kakor da si sproti izmišljuje pravljice, si jih pripoveduje in posluša kakor dete ...

***

Tudi mala, baraki slična, a belo pobeljena krčma, zadnja hiša v Zalesju, je blestela v solncu. Čez teden je počivala. Redek potnik je padel vanjo. O prazničnih popoldnevih so jo obiskali fantje in dekleta. Tam so se našli po trudu tedna vsi, ne radi pijače, radi pogovora in radi smeha, neredko radi plesa, pikre besede in pretepa.

Štirideset dni posta je težko ležalo na njih. Kakor šopek veselja se je razcvetla velikanoč in prinesla življenje s solncem in dihajočo zemljo. Fantje so pripeli po gmajni in se ustavili pred krčmo. Pa so se sramovali stopiti skozi vrata, očakovali so.

»Kje so dekleta?«

Na vrhu gmajne pod vasjo so se prikazale med belimi brezami, z belimi predpasniki kakor golobci. Tedaj so fantje stopili v izbo in naročili vina.

»Andrejc,« so dejali krčmarju, »pripravi gramofon!«

Ko so fantje izpili prve kozarce, so pripela dekleta po gmajni. Pela so žalostno pesem, ki je bila v njih ustih vesela. Prišla so do krčme in se ustavila sramežljivo ob tršu, ki je stal pred hišo. Nekatera so posedla na trhlo klop, druga so se stojé ozirala skozi odprta okna v izbo.

Okrog mize v kotu so sedeti fantje. Ko so opazili, da so dekleta v bližini, so postali glasnejši, nekateri je povedal dovtip, da so se smejali in obrnili pozornost nase.

Dekleta so posluhnila. Smeh fantov je polagoma zlezel tudi na lica deklet. Micka, ki je stala najbliže okna, se je ozirala.

»Ti, Doljakova dekla,« je dejala ena izmed deklet, »kdo so notri?«

»Saj se ne vidi,« je dejala Micka, ki je bila za hipec nevoljna, da jo je kmetiška hči imenovala deklo. Bila je izpod sosednjega zvona doma, hči ošabne matere in je vsak dan slišala, da je najlepše dekle.

»Saj se ne vidi,« se je ozrla še enkrat, mejtem je izginila nevolja in je razbirala iz notranjosti izbe: »Filip je ... Tone tudi ... in Janez ...«

»Ali je Ivanček? Ali je Jakec?«

»Je!« je odgovorila Micka kratko. Nato je pogledata vprašujoče dekle z modrimi očmi, kot bi jo hotela prebosti.

V tem hipu je stal na pragu hiše Ivanček. Zastaven mladenič; iz fantovskega ponosa se je držal strmo, kar ga je delalo smešnega; žametni klobuk je imel potegnjen na oči, med zobmi je zvečil slamo viržinke.

»Ali ne greste k nam?« je vprašal. Bistre oči so merile Micko. Nasmehnil se je, da so se dvignile zavihane brke in grozile, da zrastejo do oči.

Micka se je ozrla. »Kdo nas je povabil?« je vprašala.

»Jaz vas vabim.«

Eden fantov je pogledal skozi okno, za njim se je smehljal Jakčev obraz. »Le noter, le noter!«

Dekleta so gledala in se smehljala. »Zunaj je lepše.« Ta beseda je bila praznica. Želela so v izbo, niso vedela, na kakšen način, da jih ne bodo imeli za vsiljenke in potepinke.

Ivanček se je umaknil v izbo; s kozarcem vina je pristopil k oknu.

»Na zdravje!« so mu voščila dekleta.

»Na vaše!« je izpil.

»Pa nam nič?«

»O, tudi, a ne skozi okno. Vstopite, pa bomo nalili ...«

»Glejte jih, naša dekleta; dajo se prositi kot gospodične.«

Ta glas je silil v žolč in zabavljanje. Beseda »gospodična« je udarila kot psovka. Filip je bil, ki ni imel dekleta v Zalesju in se ni bal zamere. Na dekleta je vplivala beseda, ako tudi je bila žaljiva.

»Pa pojdimo,« so dejale.

Prva je vstopila Micka, druge so šle za njo. Šla je k fantom z dvignjeno glavo in dejala:

»Tu smo; kje imate vino?«

Ni ji bilo za vino; le zato, da je rekla prvo besedo.

Jakec je nalil kozarec in ga je ponudil Micki.

»Počakaj malo, da sedem,« se je izgovorila, »saj se ne mudi.«

Sedla je na rob mize poleg Jakca, ki je postavil kozarec pred njo. Ivanček je sedél nji nasproti. K njemu ni mogla prisesti. Bilo bi preočitno. Videla je njegove oči, ki so padle izpod zelenkastega klobuka, in merila v Jakčev kozarec, ki je stal pred Micko, do vrha napolnjen, da je za las manjkalo, da vino ni zdrknilo čez rob.

Nastala je mučna zadrega, ki se je izražala v gledanju v mizo in skozi okno. Da prekine to tesnobo, se je plašljivi Jakec odločil za drzno dejanje. Pogledal je Micko in dejal:

»Ali ne boš pila?«

Par fantov se je zasmejalo. Micka je bila v zadregi. Videla je, da ne sme odreči in ni odrekla. Pogledala je Ivančka in segla po kozarcu. Bila je neprevidna, da je zadela z roko obenj, par kapljic se je prelilo čez rob ...

»O jej,« je vzkliknila, »kako sem nerodna!«

»Krst!« jo je usekal Filip z režečim smehom. Trije se niso smejali. Micka, Jakec in Ivanček tudi ne; njegove oči so dobile čuden lesk.

Micka je odpila par požirkov in postavila kozarec pred Jakca. Da s humorjem zabriše besede, je dejala, s pogledom v Jakčevem obrazu:

»Krst? Kaj ne, da ne?«

In naivno, kakor da gre za važno resnico, o kateri vsi dvomijo, je ta potrdil:

»V resnici ne.«

Zasmejal se je tudi Ivanček in pomaknil klobuk na teme, da se je prikazalo visoko čelo, na katero je padel šop las. Na Filipa je poblisknil z očmi; njegova opazka ga je bolela.

Ta opazka je prebudila družbo.

»Katera hoče krsta?« so ponujali fantje dekletom vina. Beseda je postala krilatica dneva; niso je mogli pozabiti.

Dekleta se niso branila piti, dasi so ustnice le pomakala v vino. Jezik se je razvezal, kri je planila v lica. Beseda je postala prešernejša, a se je še gibala v mejah sramežljivosti.

Besede, ki niso pomenile nič, in govorice mnogo. Prošnje za cvetke, ki so jih nosila dekleta na prsih, ali za robce, ki so jih imele v rokah. To so bile stezice, po katerih so se fantje približevali dekletom. Deklé je poslušalo prošnje ves dan, od jutra do večera. Beseda je prinesla besedo, smeh je sledil smehu. Iz besed se je rodilo lahko borenje rok, pri katerem je zmagalo deklé, a zvečer je odnesel fant cvetko ali robec, ki ga je doma zaklenil v skrinjo. Dokler ga ni vrnil, je imel pravico do dekleta in dekle upanje vanj; ni jima zmanjkalo snovi za pogovor. Deklé je ob slednji priliki terjalo robec nazaj, fant je odlašal vrnitev. Nekatera ga je dobila nazaj šele, ko je prišla kot nevesta v hišo ...

Jakec je gledal na Mickin robec in ga je zaželel z očmi in s srcem. Popito vino mu je udarilo v glavo in ker ni mogel najti besede, je prijel za vogel robca in potegnil.

»To daj meni!«

Ta nerodni napad je Micko razjezil, bil bi jo kmalu osramotil.

»Pusti!« ga je udarila po roki. Vogal mu je izvila iz rok, nato se je dvignila in stopila po sobi. Nehoté je obstala pred Ivančkom. Zavedala se je tega šele, ko jo je ta nagovoril z dnevno krilatico:

»Ali hočeš krsta?«

Grenkost, ki se je bila naselila v njeno grlo, je izginila. Prijela je za kozarec in pila. Ali zato, ker je že prej pila ali iz kakega drugega vzroka, jo je vino stresnilo.

Postavila je kozarec na mizo in pogledala Ivančka. Ta se je nasmehnil pomenljivo in dejal:

»Moje vino te je stresnilo.«

»Ne zato, ker je tvoje,« se je branila.

Ivanček je videl tiho žalost v njenih očeh, kot pri človeku, ki sluti neznano zlo in ne ve, odkod bo prišlo. Zasmilila se mu je. Povabil jo je, naj prisede k njemu.

Da popravi Ivančkovo nevoljo, ki je izvirala iz mržnje nad Jakom, je sedla. Videla je, kako jo je premeril Jakčev pogled; njegova postava se mu je zdela pred Ivančkom neznatna. Njegov podolgasti obraz je bil smešen. Še kadar je bil žalosten, se je smehljal tako, da človek ni vedel, ali se pači iz dobrote ali radi omejenosti.

Krčmar je navil gramofom. Iz zamolklega »grr-grr« se je razvil valček. »Tra-ta-ta, tra-ta-ta« je hreščalo s peči in glušilo besede. Dve dekleti sta se objeli in zaplesali. Eden izmed fantov je prijel svoje dekle in zaplesal po podu ...

»Pij še enkrat!« je dejal Ivanček Micki, ki ni mogla prenesti Jakčevega pogleda.

Prijela je za kozarec in pila tri požirke, da razgali svojo misel, ki je izreči ni mogla in ni smela. To pot je ni stresnilo.

Ivančku se je razjasnil obraz. Puhnil je dim, da je Micka zakašljala in dela roko na usta.

Ivanček je ugasnil cigaro in jo dal v žep. Prijel je za njen robec in ji govoril besede, ki so bile ob zvokih gramofona neslišne. Jakec je videl, da ga ni udarila po roki. Tudi ni pogledala več vanj, kakor da ne prenese njegovega opazujočega pogleda.

Šele, ko je Ivanček izvil robec iz njenih rok in ga zmagoslavno potresel nad glavo, je pogledala v Jakca. Pretreslo ga je do mozga. Iz žalosti in jeze je izlil poln kozarec vina vase.

Gramofon je igral mazurko. Filip, ki je bil že vinjen, se je dvignil in prosil Micko za ples. Odreči mu ni smela. Dvignila se je počasi in dela roko na njegovo ramo. Med plesom pa se mu je naenkrat izvila iz rok in sedla k mizi.

Ivanček ni videl, kaj se je bilo zgodilo. Tudi drugi ne; le slutili so, zato so se smejali. Iz smeha je razbral tudi Ivanček pomen Mickine nevolje, ki je gledala iz oči, in je s srepim pogledom premeril Filipa; ta je stopil do Micke in se zahvalil z ironičnim:

»Hvala lepa.«

Kadar koli so povzeli fantje pretirane gosposke manire, so pomenile žalitev. Ivanček se je hotel že dvigniti; premagal se je in dejal samo:

»Preveč si pil!«

Filip je pogledal srepo, nato je zavrnil besedo tja, od koder je bila prišla: »Če si preveč pil, pij drugič manj!«

Gramofon je utihnil. Ozračje je postalo napeto. Dekleta so gledala plašno. Oglasila se je polka, dekleta so se sama dvignila in pozvala na ples. Hotela so udušiti prepir, ki je grozil.

Večina fantov se je dvignila, soba je postala pretesna, ob gibanju v vzdušnem prostoru se je vlival pot s čela.

Jakec je pristopil k Micki: »Micka, pojva plesat!«

»Saj ne znaš,« je ozrla vanj.

Žalitev je Jakec požrl moško in se smejal: »Ti me boš naučila.«

Šla je. Med plesom je očital Jakec: »Ivančku si dala robec.«

»Vzel mi ga je.«

Čez nekaj časa je prosil: »Daj mi cvetico!«

»Kaj bom jaz imela?«

Ta odpoved ni bila težka, zakaj Micka se je smejala in Jakcu je zlezel smeh do ušes.

»Če boš priden, ga dobiš jutri. Ali prideš k nam trebit senožet?«

Še vprašati bi ga ne bilo treba. »Pridem,« je dejal. Bil je iz sebe. Ko je držal to dekle v svojih rokah, je občutil, kakor da se mu bo vsak hip zavrtelo pred očmi. Njeni prsti, ki so se oklepali njegovih, so bili mehki, beli. V taktu plesa je čutil pod desno dlanjo njena pleča. Bal se jo je pritisniti k sebi, da bi je ne zdrobil ali oskrunil.

Ko je sedel, je bil srečen. Pozabil je na robec in na vse. Z rdečo ruto je brisal pot s čela in se režal sam v sebi.

Filip, ki je bil v pol pijanosti položil glavo na roko, jo je zdajci dvignil. S pol očesom je mežikal. Kuhal je v sebi jezo in kakor da je ta hip do dna razmislil, je dejal:

»Z njim si plesala, z menoj nisi!«

»Ker ni svinjar, kakor si ti ...«

Hujše besede ni mogla izreči. Prenagljena je prišla iz jeze in iz tihe osramočenosti, ni je mogla umakniti. Tudi je ni marala. Zavedala se je svoje moči, ki je izvirala iz njene lepote, zato je pogledala Jakca in Ivančka, kot bi hotela reči: »Taka sem!«

Filipu je zastala sapa. Odprl je usta, v presenečenju ni mogel najti primerne besede.

»Če sem jaz svinjar, si ti ...«

Ni izgovoril. Ivanček je slutil požar v besedi in jo je zadavil z udarcem po mizi, da je odskočil kozarec. Zadnja beseda je bila le pol izgovorjena, zaglušena in je Micka ni slišala. Filip se ni dal poraziti. Čutil je, da je prešibek, če bi se postavil po robu vsem, znesti se je hotel nad dekletom.

Dvignil se je, da bi stopil do Micke, Jakec mu je zastavil pot. »Tu ne boš šel!« V tem hipu je čutil, da je poražen. Dvignil je v jezi kozarec in trbusknil vino čez mizo. Micka se je umaknila, a prepozno. Vino se ji je razlilo po rokavu in po krilu ...

Ivanček je planil kakor obseden: »Z dekleti ne boš delal, kar boš hotel.« Zgrabil ga je za roko. Jakec je planil med pretepajoče se fante, da ju pomiri. Filip je otepal z rokama in iskal z očmi, kaj bi zgrabil.

Krčmar je bil pravkar znova navil gramofon. Med vriskanje vrteče se plošče, ki je spremljalo »štajeriš«, so se mešali kriki fantov. Med njimi so se razvile tri skupine. Dve sta silili druga drugi v lasé, tretja, ki jih je mirila, je bila najmočnejša.

Dekleta so se v naglici razbežala ...

Le Micka je ostala. Mahoma, predno se je dobro zavedala, je bila sama. Ivanček se je med tepežem ozrl po nji in dejal: »Micka, pojdi!«

Šla je. Pred krčmo ni bilo nikogar. Od krčme so vodile tri poti. Micka je odšla po desni poti, ki je vodila do Doljaka, kjer je služila. Nastal je bil že mrak. Par sto korakov od krčme je obstala za gostim in živim plotom, ki je že poganjal brstje, da vidi potek tepeža. Ni vedela, kaj se godi ž njo, vsa se je tresla od razburjenja.

Od gostilne je slišala glasove in ropot. Gramofon je utihnil; kratki, rezki kriki fantov so odméli v mrak. Nekdo je tolkel po mizi in kričal z visokim glasom. Micka je razločila Ivančkov glas.

Zaskrbelo jo je. Že je hotela stopiti nazaj. Zdelo se ji je, da vidi visoko v brdu gmajne bele predpasnike deklet in sliši njih smeh. To jo je nemilo zadelo. Zamerila je tovarišicam, da se v tem trenutku lahkomiselno smejejo.

Nenadoma so v krčmi glasovi utihnili. Le visok, razburjen glas krčmarja je odmeval v tišino. Tu pa tam ga je prekinil debelejši glas enega izmed fantov. Slednjič je dejal krčmar na pragu: »Lahko noč.« Vrata so se s truščem zaprla.

2.

Micka se je oddahnila. Fantje so se razšli. Slišala je razgovor, ki ni bil podoben prepiru. Kakor da nekdo opravičuje svoje dejanje nasproti drugim. Pokesala se je, da je šla po tej poti. Rada bi bila videla Ivančka, vsaj za trenutek še. Ni se mogla več vrniti. Tem manj, ko je zaslišala korake za seboj.

Temna, majhna postava se ji je približevala. Bil je Jakec; spoznala ga je po neenakomerni hoji. O, da bi ne bila naletela nanj! Vendar ji že v naslednjem trenutku ni bil neljub. Mrak večera se je bil zgostil, goste sence so legale ob stezo, da je ob njih postajalo tesno v duši.

Pritisnila se je k plotu. Jakec je šel naglo, kakor da ga lovi nesreča, njegove oči se bile uprte v tla. Ko je stal pred dekletom, mu je zableščal njen beli predpasnik v oči; ob črnini plota se mu je videl kot prikazen, da se je preplašen ustavil.

»Oh – ti si, Micka?«

»Lep fant,« se je zasmejala. »Dekleta se ustrašiš.«

»Vedel sem, da moraš biti ti,« je dejal Jakec s sočnim smehom, ki nikoli ni docela izginil z njegovega obraza, »a vendar sem se ustrašil.«

»Kako si vedel, da moram biti jaz,« je vprašala Micka. »Lahko bi bil kdo drugi.« V roki je držala vejo, ki je molela iz plota, smukala je brstje v roko in ga metala na tla.

»Tako; videl sem te, da si obrnila po tej poti.«

»Za mano si gledal? Drugi pa so se tepli. Vem, da bi ti zame niti z roko ne zganil.«

Micka je poznala Jakčeva čuvstva, zato je dejala te besede nekaj nalašč, nekaj pa je resnično mislila tako.

To je Jakca zadelo. Večni smeh na njegovih ustnicah je za hip izginil. »Micka ...« je dejal in nehoté stisnil pesti. »Micka, če bi bilo treba ...«

»Ah, pojdi, saj ti ne verjamem!«

Iz neposredne daljave za plotom se je čul prepir fantov, ki je zrastel iz govorjenja in prekinil večerno tišino. Micka se je ozrla in poslušala. Ivančkovega glasu ni bilo vmes. Vendar so se glasovi dvignili še višje, zlogi so padali rezko in kratko kakor udarci.

»Moj Bog, saj se bodo tepli!«

Jakec je posluhnil. »Ne bodo se,« je dejal, »Filip je ostal v gostilni. Boš videla: zapeli bodo.«

Glasovi so se polagoma pomirili. Jakca je jezilo, da so bili vznemirili njegov pogovor z Micko. Opazil je, kako je neprestano gledala v smer, v kateri je bilo slišati fante, in da je bila njena misel komaj s svojo senco navzoča pri njem.

Na dvoje vprašanj mu je odgovorila, kakor da mu odgovarja v sanjah. Čez hip se je zavedela in se zasmejala. »Kaj sem dejala?«

»Da ostaneš tu ...«

»Kaj naj delam tu?« se je smejala. Smejal se je tudi Jakec. »Pojva,« je dejala Micka in stopila na stezo, na kateri sta jedva imela prostor dva človeka vštric. Njena noga se je premikala počasi, kakor da ne ve, ali naj gre, ali naj ga čaka.

Končno je dejala: »Dobro je, da si prišel, da greš z menoj. Če ne, bi me bilo strah.«

»Ali samo zato?« je vprašal Jakec. Skrit v žalost je bil njegov obraz.

»Zakaj pa?« se je Micka ustavila. Njen beli obraz je sijal kot praznična ruta iz mraka.

»Saj vem,« je uprl Jakec pogled v tla. »Ivančku si dala ruto, meni ne ...«

»Ali ti nisem dejala, da mi jo je vzel? Kako si zabit!«

Jakec Micki besede ni zameril. Težko mu je bilo le radi bridkega občutka, da je Mickino čuvstvo tako daleč od njega. Micka ni mogla razločiti njegovih oči, ne poteze njegovega obraza, ki je bil uprt v tla, po zadržanju telesa in po trudni hoji je spoznala njegovo notranjost.

»In kaj, če je dobil robec. Vrniti ga bo moral.«

Jakec je spremenil hojo, glavo je dvignil. Kakor da je sila novega upanja spreletela njegove ude.

Prišla sta na brv; ta se je šibila nad potokom, ki je šumel med kamenjem in se za streljaj niže stekal v globok, majhnemu jezeru podoben tolmun. Na levici se je širila z visokim živim plotom ograjena neplodna gmajna, na desnici se je v razdalji par korakov, med dvema ogromnima skalama dvigalo nizko sedlo, obrastlo z bukovjem do steze. Za sedlom je šumel gozd ...

Na brvi sta se Jakec in Micka ustavila. Micka je šla naprej, šumenje valov ji je udarilo v ušesa, mrak se ji je zgostil pred očmi, zdelo se ji je, da je nekaj neznanega omamilo vse njene čute, bala se je, da pade ... Iztegnila je roko ...

»Ne boj se!« je dejal Jakec; njegov glas je bil silno raznežen.

»Saj se ne bojim,« je odgovorila Micka z nasmehom in stopila nagleje. Tedaj se ji je zameglilo pred očmi, brv je izginila nekje v črnini mraka, ni je videla več; jeknila je, zakrilila z rokama in omahnila ...

V naslednjem trenutku jo je držal Jakec v naročju. Bil je prej majhen in smešen, zdaj je stal velik sredi brvi in jo je objemal čez pas in pod koleni; njena roka se ga je nehoté oklenila. Silno čuvstvo je zaplalo vanj in ga vsega objelo. Stopil je po brvi, da je zaječala pod bremenom in se vdajala. Ko je stopil na trdna tla, je postavil breme pred se in dejal:

»Tudi če bi padla v vodo, rešil bi te ...«

Micka se je zavedela, bilo jo je sram, prej v strahu ni občutila tega. Skočila je od njega, kakor da je stopila na modrasa.

»Le čakaj, Jakec! Tega si nisem mislila od tebe!«

In vendar ji je laskala njegova moč in pripravljenost, storiti zanjo vse. Jakec jo obstal prepaden nad to njeno besedo. Čez dve minuti jo je razmislil in zbral poguma.

»Ali misliš, da bi ne imela lepo pri meni? Zdrava sva, močna sva ...«

Micka je šla naglo pred njim, Jakec je pobiral stopinje za njo. »Čemu se jezi?« je mislil. Vedel je, da je čas, da nadaljuje.

»Česa bi nama manjkalo?«

Micka se je nasmehnila pri sebi, odgovorila mu ni.

Oglasila se je pesem fantov iz daljave. Stali so med brezami sredi gmajne, melodija je odméla v večer.

«Dekličice noričice,
ki fantom vse verjamete;
vam beli grad obetajo,
a črne kajže nimajo ...«

Ta pesem je Micko oživila. Obnila se je do Jakca in se zasmejala.

»Ali si slišal, Jakec?«

Jakec je slišal. Pesem je prodrla v njegovo srce. Rogajoč odgovor na njegova besede je bila. Nič ni imel na svetu, razen ene skrinje, ene delavne in ene prazniške obleka in dvoje rok. Mislil je, da je ljubezen dovolj za življenje in da ne potrebuje razen te ničesar več. Da ni ne lačen ne truden in ne čuti ne mraza na dežja.

Pesem je razbila lupino njegovih enostavnih predstav o življenju, prikazalo se je golo jedro. Sanje so izginile. Pred njim je stala Micka, iz mesa in krvi, ki je hotela poleg ljubezni tudi hišo, mizo, peč, polno skledo in posteljo. »Saj ima prav!« – je sklepal Jakec sam pri sebi, vendar ga je zadela beseda: »Ali slišiš, Jakec?« — Kakor da je s tem oskrunila nekaj svetega. Saj se to samo po sebi razume. Čemu tedaj vprašuje? — No, in če se samo po sebi razume, je sklepal, zakaj tega do sedaj nisi vedel?

»Ti bi hotela beli grad?« je vpračal Jakec previdno in zrl vanjo.

Mickina misel je bila pri fantih, ki so odpeli pesem. Ni preslišala vprašanja. Po dolgem času je odgovorila.

»Tega nisem dejala. Tudi s kajžo bi bila zadovoljna.«

Ta beseda je dvignila Jakčevo srce. Ni mogel ubraniti, da ni njegov glas skoraj zavriskal.

»Ti bi bila zadovoljna s kajžo?«

»Kje jo imaš?« je vprašala Micka.

»Nimam je,« je dejal Jakec, ki je občutil nov udarec. »Ali sezidam jo. Veža s kuhinjo, izba, kamrica. Zgradim jo!«

Micka ga je pogledala pomilovalno. Majhen je bil, vendar se ji je zdel neznano velik. Kadar moški ustvarja ali razlaga načrte, je vselej velik. To ga posvečuje.

»Če narediš hišico, te vzamem ...«

Beseda ni bila resna; Micki se ni zdelo verjetno, da Jakec zgradi kajžo. Resna je bila toliko, da je Micka mislila, če se v skrajnem slučaju to zgodi, čemu ne, ako ne bo drugače.

Jakec je obstal in pogledal Micko. Njenega obraza ni mogel razločiti, ne vedeti, ali se norčuje ali govori resnico. Vendar je vzel njene besede za resnico. Ta je bila njegovemu srcu bliže.

»Micka,« je dejal. »Ali mi daš besedo?«

»Če jo boš držal ti, čemu ne?«

Tedaj se je oglasila nova fantovska pesem. Stali so že visoko nad gmajno, tam, kjer se začenja gozd, in peli.

»Kajžica ni res velika,
pa sem fantič kot se šika ...«

Ta pesem je našla na stežaj odprta vrata v Jakčevo srce. Pod vtisom Mickine besede je vse vriskalo v njem. Sama so se odprla usta, srce je zapelo.

»Kajži kajžica ni res velika ...«

Micka se je ozrla po njem. Dela mu je roko na usta in dejala: »Pst!«

Umolknil je. Micko ta trenutek slušati se mu je zdelo sladko. Saj je srce dalje pelo.

Šla sta molčé dalje. Steza se je zožila, da sta morala hoditi drug za drugim. Glasovi fantov so se oddaljili, da so jedva prihajali do ušes ... Prišla sta mimo Ruparja, čigar hiša je čepela v ravnici, skozi mala okna je sijala medla luč, glas večerne molitve je udarjal skozi odprtine.

Tiho sta se izmuznila mimo ... Više na obronku je stala Jerajeva hiša, Jakčev dom, na drugi strani obronka je bil Doljak, kjer je služila Micka.

Dospela sta do gozda. Neprodirna tema je bila v njem. Skalnata steza je kazala kamenje kakor čeljusti, noga se je spotikala ...

Jakec je iskal Mickino roko. Ko jo je dobil, jo je stisnil, ona jo je otresla. »Ne,« je dejala. In čez nekaj časa: »Zdaj ni treba. Na brvi bi bila kmalu padla v vodo ...«

Jakec je odprl usta in dahnil: »Ah!«

»Ne vem, kako da me voda tako vleče nase ...«

Prišla sta iz gozda, streha Doljakove hiše je bila vidna. Micka se je ustavila in je padala Jakcu roko.

»Zdaj grem sama. Z Bogom!«

»Ali mi daš cvetico?«

»Ne! Jutri ...«

»Kajži kajžica ...« je šepnil Jakec.

Teh besed Micka ni slišala več; njen beli predpasnik je zašumel od njega po stezi in izginil v temi.

Jakec je gledal za njo; njegove ustnice so ponavljale kakor pol v sanjah: »Kajžica ni res velika ...«

3.

Jakec je ves trepetal od notranje zadovoljnosti. Bilo mu je, kakor da se je njegovo življenje v hipu predramilo. Prazna beseda je postala meso in kri. Mickino zagotovilo, da ga vzame, če bo imel kajžo, je vplivalo nanj, kot zdravje na bolnika. Zdelo se mu je, da lažje hodi, da mu srce hitreje bije, da so se šele zdaj odprle oči, ki vidijo vse stvari v neznano lepših barvah ...

V svojem življenju Jakec ni imel mnogo lepih, zavestno občutenih dni. Njegov oče je zgodaj umrl, zapustil je bajto na obronku, ki je gledala po eni strani k Doljaku, po drugi v Rupo; bila je lesena in okajena, z majhnimi okni in slamnato streho. Hlev je bil do polovice zidan – pol pa lesen, sadovnjak majhen, njive manjše, senožet na drugi strani sveta, kot so drastično izražali njeno oddaljenost. Zapustil je bil tudi ženo, ki je kašljala že drugo leto in naznanjala, da bo umrla, in dva sinova, Toneta in Jakca.

Tone je imel takrat osemnajst let. Jakec jedva štirinajst. Vlekli so življenje dve leti, dokler ni mati nenadoma legla in poizkusila dvakrat vstati, a ni mogla. Umreti ni hotela. Ko je ležala pol leta, se je moral Tone, ki je bil starejši, oženiti. Vzel je Marjanco, ki je bila radi peg na obrazu videti postarana in je neprestano molčala.

Kmalu nato je umrla mati. Jakec je izprevidel, da je odveč pri hiši, dasi mu je oče izgovoril dve sto goldinarjev, ako se oženi, če ne pa ležišče v podstrešju in žlico, če bo kaj pomagal.

Bil je nenavaden otrok, dasi ni kazal nadarjenosti niti drugih nagnenj, ki bi ga odlikovale pred drugimi. Ločil se je pred vsem po svoji, po samoti težeči naravi in po krmežljavi nečednosti, ki je bila posebno očitna na očeh in na nosu. V srajčki se je valjal po blatu in se ni ognil niti vozu, če je prišel po poti; grebel je z rokami, napravljal za deževnico nove poti, da je drla na vrtove, in se je veselil svojega dela.

Ko je nekoliko odrastel, je dobil od očeta sekirico, s katero je zasekoval mlada drevesca in uničeval plotove. Oče je to opazil in bi ga bil skoraj ubil; za to si je zaslužil sinovo mržnjo, ki je ta ni pokazal očitno, razen v tem, da ni jokal za njim, ko je umrl. Kadar je letal po klancu, ga je slišalo pol vasi; pred njim so plašno bežale kokoši in živina, ki ga je poznala že po hoji in je postajala nemirna. Ljudje mu radi tega niso dejali drugače nego Jerajeva zverina.

Lotil se je vsakega dela in se je zagrizel vanj. Znal je polagati kamen na kamen in apno vmes, znal je sekati les in ga tesati. V podstrešju je bilo mizarsko orodje; pri njem je prebil po cele dneve in delal, zbil je sam svojo skrinjo in je je bil vesel, celo ozaljšal jo je s čudnimi podobami, ki nikomur niso bile podobne.

Ni bil radi tega niti zidar ne mizar ne tesar. Njegove roke so odlegle kot roke delavca; njegovo nizko telo je bilo krepko in je imelo v svojih kretnjah nekaj živahnega na sebi.

Imel je dušo. Kljub divjosti, ki je izvirala iz vzgoje na samotnem klancu, je poznal smeh, ki ni nikoli izginil z njegovega podolgastega obraza; človek, ki ga je videl v nesreči, se mu je smilil, da je stal pred njim in ga gledal z velikimi očmi.

Smeh njegovega obraza, izraz njegovih oči in naivno pojmovanje življenja, ki ga je izražal v svojih besedah, so ga delali pred ljudmi bebastega. Tisti hip, ko se je njegova mladost umirila in niso več hrumeli klanci pod njegovimi nogami ter se ga bale živali, se ga je prijelo drugo ime: butelj.

To ime je dajalo ljudem neoporečno pravico, da so se norčevali iz njega, preizkušali njegovo potrpežljivost z draženjem in hoteli ustvariti norca iz njega. Celò iz njegovega krstnega imena so se norčevali; ime Jakec je pomenilo tepček.

V Jakcu so našli primerno testo, ki so ga gnetli ob vsaki priliki. Njegov smeh se nikoli ni utrudil. Vsako puščico je mirno sprejel, nobene ni vrnil. To je le potrjevalo domnevo ljudi o njegovi omejenosti.

Ni se zavedal, da mu je to zagrenilo marsikatero uro. Ko je zrastel v fanta in je začutil, da ima pravico, da gre v njih družbo in se mudi v gostilni ali po noči na vasi, so ga nemilostno sprejeli med se. Doživljal je žalitve in norčevanja, ki so prepodila smeh z njegovega obraza, pogosto je trpel v svoji duši ter se s sovraštvom do ljudi vračal tiho domov.

Le polagoma si je utrdil pravico med fanti. Še tedaj je smel nositi svoje krivke ponižno, dasi so jih nekateri nosili na dva kraja, postavljene za na boj.

Bil je z malim zadovoljen. Nikomur ni storil žalega in je pazil, da ni niti z dejanjem ne z besedo dal prilike, da bi mu kdo storil kaj žalega ...

Tisto leto je prišla služit k Doljaku nova dekla. Bila je iz sosednje dolinske vasi; da ji je ime Micka, je izvedel že naslednji dan. Tretji dan jo je videl od blizu, tedaj je obstal pred njo, smeh mu je izginil z obraza, usta so ostala odprta ...

Nekaj nenavadnega ga je spreletelo. Nekaj takega, česar še nikoli ni občutil, kadar je zagledal katero dekle pred seboj. Kakor da se je nekaj razlilo po njegovih žilah in od začudenja ne more zapreti ust.

Sedel je na tnalo, kadil pipo, gledal in mislil in ni dejal besede.

Njena polt je bila bela, čista, rdečica na licih prozorna, mleko in kri. Svetli lasje so ji prijetno padali čez ušesa in na čelo, modre oči so bile zasenčene z gostimi trepalnicami. Njeno telo se je pri delu zvijalo kakor telo srne.

Micka je opazila, kako pozornost je zbudila. Nasmehnila se je pred se in zardela. Ta smeh ni ušel Jakcu, nasmejal se je še on.

Gospodinja je stopila pred hišo. »Dober dan, Jakec,« je pozdravila. In ko je videla njegovo zamaknjenost: »Ali ti ugaja naša nova dekla?«

»Mhm! Odkod pa je?«

Micka je planila v smeh, gospodinja ji je naredila z roko znamenje, s katerim je opisala višino Jakčeve razumnosti. Njemu je dejala:

»Iz Rečine je; Pekova Micka. Ali je ne poznaš?«

»Nak!« je dejal in drugega nič, zakaj Micka ga je gledala tako izzivalno, da mu je zmanjkalo sape.

»Ali me hočeš?« ga je vprašala.

Jakec je gledal in ni vedel, ali bi verjel ali ne. Mislil je, da ne sme ostati dolžan odgovora, da se ne zameri.

»O tisto pa že,« je dejal.

Te besede so bile tako odkrite in naivne, da so še gospodinji pognale smeh v lica ...

Jakec je odšel in odnesel Mickino sliko v svojem srcu. Uvidel je, da se mu ni ponujala resno, vendar je tičala njena beseda že globoko v njem. Mislil je nanjo ta večer, mislil je po noči in naslednji dan. Spoznal je, da ne more nehati misliti nanjo.

Kadar je stal pred hišo na griču, je neprestano gledal, kaj dela Micka pri Doljaku. Kadar jo je zagledal, se ni premaknil, dokler mu ni izginila izpred oči. Najrajši je šel na dnino k Doljaku, če so ga količkaj potrebovali. Pasel jo je s pogledi; kadar jo je nagovoril, je zardela do ušes.

Ljudje so spoznali, da gleda za njo. To je dalo novih snovi za pogovore, draženje in smeh, ki jih je Jakec rade volje prenašal. Včasih se je tudi Micka vtaknila vmes in dejala:

»Kaj se smejete! Vzela se bova pa le, in kdo more kaj zato?«

Vse drugo je Jakec preslišal in pozabil, tega ni preslišal. Te besede so podprle njegovo srce. Pričel je tako resno misliti na dekle, da se mu je življenje zdelo prazno in nemogoče brez nje in sploh ni vedel ne opazil, kako tečejo minute in dnevi ob misli nanjo. V hrepenenju po nedosegljivem je imel nekaj skupnega s tepci in otroci.

Jakec ni poznal življenja. Ni hodil v šolo, ni znal brati knjig. Še vse skrivnosti narave in zakonskega življenja mu niso bile znane do dna; vedel jih je le toliko, kolikor jih je odkril nagon in kvanta. Mislil je, da je vse življenje tako enostavno, kakor so leta, ki jih je preživel.

Misel na kajžo ga je prebudila iz teh sanj v realnejše življenje. Spoznal je, da je treba imeti posteljo in hišo in da je treba delati za dva, za tri, morebiti tudi za štiri ...

Jakec je dospel zamišljen do Jerajeve hiše in si obrisal pot. Pogledal je v nižavo. Pred njegovimi očmi se je dvigala v nejasnih obrisih nova hišica. Groza ga je bilo pred to mislijo, vendar je ni izpustil, ker bi moral izpustiti s to mislijo tudi Micko; nje ni mogel izpustiti.

Pred Jerajevo hišo se je hladila večerja. Ko je stopil Jakec v izbo, bi bil najrajši bratu takoj razodel svoj načrt, a se je zbal.

Ko so jedli, je dejal Tone: »Jutri greš k Brdarju cepit drva.«

Jakcu je zastal požirek v grlu, nato je dejal:

»K Doljaku sem obljubil; trebili bodo v rovtih.«

»Jaz sem te obljubil Brdarju, pri Doljaku nimajo sile. Doli bo itak Ivanček ...«

Ta opomba je potrdila prvotni sklep še bolj. »K Doljaku grem,« je dejal Jakec, položil žlico na mizo, vzel klobuk in šel iz hiše.

Na klancu je zavriskal ...

4.

Ko je Micka stopila v vežo pri Doljaku, se je prestrašila. Ogenj je bil že skoraj pogašen, nekaj nepomite posode je ležalo na ognjišču.

V izbi je sedela gospodinja, zdelo se je, da moli. Ko je videla Mickin začudeni obraz, je dejala:

»Pohiteli smo, da se prespimo do jutri. Mnogo bo dela.«

»Čemu mi niste povedali?« je dejala Micka očitaje.

»Saj ni nič zato. Na oknu je večerja. Jej, pomij tistih par posod in pojdi spat tudi ti!«

Micka je zajemala, jed ji ni šla v slast. Njene misli so se vračale v krčmo; mislila je na Jakca in na Ivančka, na Filipa in na pretep ... Vse je bilo zmedeno v nji in okrog nje. Ni vedela, kam naj se s svojo mislijo osloni, kam naj ubeži ž njo ...

Očeta ni imela. Bil je voznik, a se je ponesrečil in je za dobljenimi poškodbami umrl. Njena mati je imela v Rečini hišico ob cesti, v kateri je živela s svojima dvema hčerama in edinim sinom. Ne njivica krompirja ne dvoje koz, ki so jih pasli vse dni ob potoku, jih ni preživljalo. Mati je pekla kruh in ga je prodajala; od tega so se s težavo preživljali.

Mati je bila krepka, napol gosposka. Služila je za kuharico v mestu, vsako stvar je znala obrniti v dobro. Hrana je bila uborna, a okusna, iz slednje cape je pod njenimi rokami nastala nova obleka. Ljudje je radi tega niso imeli za ubogo, posebno ne, ker je pekla bel kruh, ki ga je sama redkokdaj jedla. Nadlegovali so jo s prošnjami za usluge, ki jih je morala odbijati: »Nimam!« Imenovali so jo trdosrčno in je niso radi videli. Iz tega vzroka tudi ne bi našla usmiljenja v potrebi.

Tega se je ženska zavedala. Poskrbela je, da je ni dohitelo razočaranje. Ko je Micka zrastla v dekle, je morala v službo, da si služi kruh in obleko. Temu so se ljudje čudili; besede so šle na rovaš materine lakomnosti ...

Micka se ni branila v službo. Dela se ni bala, jesti je imela zadosti. Spominjala se je, da je doma po cele dneve delala in je še v svoji nežni mladosti pasla koze ob potoku, takrat, ko je padla v vodo ... Ko je prišla domov, je dobila redek sok za večerjo. Milo je gledala v bele štruce kruha, ki so bile za prodaj.

Mati je bila stroga. Razen trohice podedovane ošabnosti in ponosa na svojo lepoto Micka ni poznala strasti in razvad v večji meri, kot jih imajo drugi ljudje.

Svoje lepote pa se je zavedala. Pogledi ljudi in njih besede ji niso bili skriti. Svojo lepoto je odela s primerno obleko, storila je vse, da je ohranila sloves lepe deklice. Ta sloves je odtehtal misel, da ni bogata.

Vendar jo je ta misel včasih mučila tako živo, da se je izogibala znanja s fanti. Bala se je razočaranja. Vedela je, da jo imajo ljudje za bogato, vedela je tudi, da njena mati nima nič in da od nje ničesar zahtevati ne more. Mislila je, da vidijo mladeniči pod njeno prijetno vnanjostjo tudi denar, ki ga ni. Rada bi bila povedala vsakomur: »Vse, kar imam, je na meni. Več nimam. Če me hočeš táko ...«

Spominjala se je samo enega srčnega nagnjenja, ki ga je gojila do fanta z gladkim gosposkim obrazom. Ni vedela za njegovo ime. Spoznala ga je bila na sejmu. Ko je prišel pod njeno okno, jo je pozdravil s pijano besedo, od tedaj ga je zamrzila, le slika je ostala v nji in je iskala obraza, nji podobnega, z drugačno dušo.

Prišla je v Zalesje in videla, da je bledi polgosposki fant Filip. Ni ga hotela spoznati. Bil ji je mrzek, dasi so se njene oči pogosto pasle na njem, kot bi hotela reči: »Čemu ima ta človek tako dušo?«

Ivanček ji je ugajal po svojem krepkem telesu in po svoji moškosti. Ni bilo samo srce v nji, tudi življenjska praktičnost je govorila iz nje. Čutila je, da večno ne bo mogla služiti. Vedela je, da se k materi za daljši čas ne more vrniti. Če bi njeno srce in njena pamet izbirala, bi si želela lepega fanta, ki bi imel belo hišico in nič drugega kot krepke roke za delo. On malo, ona nič – to bi se ujemalo. Pri Ivančku jo je plašila misel, da je njegova hiša velika in ima polje in senožeti, v hlevu pa tri krave in vole. Kaj pa ima ona? — Kako naj mu to pove?

Ob misli na hišico in na dvoje rok je vzrastel Jakec pred njo. S svojim smehom in s svojo otročnostjo. Ni ji bil všeč ne po svoji postavi ne po ničemer drugem. Le mrvico usmiljenja je občutila do njega. Vedela je, da nima nič; hiše, ako tudi majhne, so tisti čas tako redko rastle iz tal, da bi bil čudež, če bi lahko izpolnil svojo obljubo, ki je ni imela za resno.

In vendar, če Jakec sezida hišico? Ako lepega dne stopi pred njo in jo popelje za roko ter ji pokaže: »To je moje delo, ako ne verjameš. Besedo si dala, ponovi jo! Če si bila lažnica, zažgem hišo!«

Micka si je živo predočila ta prizor. Če bi res postavil hišico, ali ni vreden svoje žene?

Da ali ne?

Micka se je nasmehnila sama pri sebi nad to mislijo. V tistem hipu je zaslišala njegov vrisk. Čutila ga je po vsem telesu, segel ji je do srca.

Vzela je cvetico iz nedrij in jo je dela v kozarec vode.

5.

Jakec se je bil jedva prebudil, ko je zrastla skrivnostna beseda na njegovih ustnicah: »Kajža kajžica ...«

Predno se je zaznal dan, je že stal pri Doljaku v veži in gledal v Micko, ki je postavljala lonce v peč in se je le po strani parkrat ozrla nanj.

»Pa si zgodnji, Jakec,« mu je dejala gospodinja.

»Mhm,« je odgovoril in ni prenehal gledati.

Trebili so senožet. Grablje so trgale mah iz tal, gromadile listje, ki ga je bil veter nanesel in sneg nalepil okrog hrastovih in gabrovih grmov vsepovsodi. Iz mahu je gledala trava, izpod listja je poganjal teloh. Listje in dračje so gromadili na kupe in jih zažgali na plehah, kjer je rastla najslabša trava. Kamenje so pobirali v koše in ga nosili v prepad, ki je zijal na robu senožeti.

Ivančka ta dan ni bilo. To je Micko spravilo v slabo voljo. Jakec je čutil to in ga je bolelo. Videl je, da se neprestano ozira, nihče ni mogel spraviti smeha na njene ustnice. Slišal je, kako je vprašala soseda: »Kje pa je Ivanček?«

Ta je samo skomizgnil z rameni. Nato je dejal: »Morebiti imajo sami nujno delo.«

Jakec se je Micki približeval z besedo, ona ga je jedva ošvignila z enim očesom. Kakor da je od prejšnjega dne že vse pozabila.

»Micka,« je dejal, ko sta se srečala ob leskovem grmu, čigar veje so se pripogibale globoko do tal, »kaj si mi včeraj obljubila?«

»Kaj?« se je začudeno obrnila do njega.

»Cvetico,« je dejal Jakec.

»Cvetico?« je vprašala sama sebe in se je domislila. »Saj res. Doma sem jo pustila.«

»Ali jo dobim drevi?«

»Kaj ti bo? Suha je. Dobiš nagelj ...«

»Kdaj?«

»Ko bomo to senožet pokosili ...«

Jakec je obstal in ni vedel, ali se deklé norčuje iz njega. Lahek smeh je videl na njenih ustnicah. Obrnila se je še enkrat in ko je stal še vedno, je potrdila besedo:

»Res! Ali ne veruješ?«

Bilo mu je lažje. Zgrabil je naročje dračja in listja in ga je nesel na bližnji kres, ki je zaplapolal, listje pa se je kadilo, veter je pihal dim nizko pri tleh, da se je zdel kot Kajnova daritev.

Preteklo je nekaj mesecev. Bujno zelenje je objemalo vso naravo, skozi gosto listje dreves so padali topli solnčni žarki, po cveticah so letale čebele in čmrlji; nad zemljo je ležala med živimi barvami tihota v vročini poletnega dne.

Pri Doljaku je bila velíka senožet pokošena. Čez nedeljo je ležalo seno v zagrabku, radanice so bile raztresene. Solnce je pripekalo vanje, da je seno že šumelo pod nogami.

Ponedeljsko jutro se je pravkar prebudilo, ko so bili beli predpasniki deklet in zavihani rokavi fantov že v senožeti. Predno je solnce posušilo roso, so pretrgale grabljivke ogromen, čez vso senožet se raztezujoč zagrabek v več pasov, naredili so nove, debele zagrabke, vrgli seno od grmovja in od mladih hrastičev, ga raztrosili na solnčna mesta in mešali, da ga je solnce izsušilo do dna.

Med grabljiči je vladala dobra volja, ki je izvirala iz jasnega dne, iz zelenja in iz mladosti. Pri delu so se mešali po senožeti, srečavali se in izgubljali; beseda je planila zdaj zdaj v smeh, govor se je pletel, ne da bi zastalo delo, dovtipi so goreli in ugašali v šumenju sená.

Jakec je želel, da bi bil v bližini Micke; ko je gospodar razdelil delo, je bil Ivanček, ki je pobiral seno iz pred nje ...

Jakec ni pozabil na obljubljeni nagelj ne na kajžico. Bil je prepričan, da naredi kočo in da bo Micka obdržala svojo obljubo. Imel jo je zato na tihem že za svojo last. Bolelo ga je, da ni mogel biti v njeni bližini. Imel je za svojo dolžnost, da pazi nanjo, da posluša njene besede in njen smeh.

Kadarkoli se je ozrl po nji, je videl, da se smehlja. Pri delu se ni ustavila. Kadar se je na koncu zagrabka obrnila, da je grabila na drugo stran, je pogledala na Ivančka. Ta je pljunil v roke in dejal besedo.

Te besede Jakec ni slišal. Rad bi bil vedel, kaj ji govori ta človek. Naučil bi se. On govoriti ni znal. Vse na svetu, le lepó govoriti ne. Skrbelo ga je, kaj naj ji poreče, ko bo njegova. Znal je gledati, znal se je smejati.

Vse, kar so govorili fantje dekletom, se mu je zdelo neumno. Same nagajivosti, malovrednosti, ki so brez pomena. Neznaten motiv, ki se vleče v pogovoru v neskončnost.

Jakec ni našel v takih pogovorih nič težkega, še manj globokega. Če se ne skriva za temi besedami druga modrost, je revščina teh pogovorov velika. Vendar je zagonetka v njih. Na dnu tega mora biti nekaj.

Tudi on je poizkusil nekoč tako kot drugi: »Kje si dobila nagelj?«

Drugemu bi bila odgovorila: »Ugani, kje sem ga dobila!« samo da se sladkost pogovora podaljša. Njemu pa je dejala: »Jakec, ti jo uganeš! Ali ne veš, kje rastejo?«

Jakec je bil obupan; vedel je, da ga molk ubija, da si ne zna pomagati. Micka je imela ta dan nagelj v nedrjih. Kot rdeč plamenček je gorel iz bele bluze.

Ali mu ni obljubila nageljna že spomladi v tej senožeti? Ta nagelj ga je zbadal v oči. Če dobi nagelj, se mu je zdelo, da je pridobil polovico življenja.

Ko je bilo seno v zagrabkih in obrnjeno, so posedli v mali senčni rupi k južini. Jakec je sedel poleg Micke, ki se ga je radi tesnega prostora okrog sklede suhih, kuhanih hrušk dotikala.

Stežka je dočakal, da so pojedli in odpočivali v senci; tedaj je dejal:

»Micka, daj mi nagelj!«

Micka je bila v zadregi. Nedaleč od nje je ležal na trebuhu Ivanček in kadil cigareto. Gledal je bistro, ne ena kretnja niti beseda mu ni ušla.

Jakec je bil popil par kozarčkov žganja, ki ga je omamilo do poguma.

»Micka, daj mi nagelj!«

»Ne bodi siten!« mu je dejala. »Kaj pa hočeš iz njega?«

»Obljubila si ga.«

»Kdaj?«

»Spomladi ...«

Micka se je spomnila. Saj nikoli ni mislila, da bo vprašal po njem.

Ivanček je gledal v Jakca in v Micko. Videl je, da deklé omahuje in ne ve, kaj naj stori. Ko se mu je zdelo, da njena roka že sega v nedrje, da dá nagelj Jakcu, se je oglasil tudi on:

»Micka, daj meni nagelj!«

Ivanček se je smejal, Jakec je molčé zastrmel. Micka je visela med dvema ognjema in ni vedela, kaj naj stori. Slednjič je dejala:

»Nobenemu ga ne dam.«

In kakor da se bije tih dvoboj med njima, sta fanta ponovila:

»Micka, daj mi nagelj!«

Deklica je videla blesk njunih oči. Spoznala je, da se mora odločiti. In tedaj se je že odločila. Ni mogla drugače. Iskala je način, s katerim se izvije iz preočitne zamere.

»Zamižita!« je dejala. »Vrgla ga bom pomediška. Na kogar pade, tistega bo.«

Jakec je v otročji naivnosti zamižal; Ivančku se je ta igra zdela zamalo in ni zatisnil oči. Micka je vrgla nagelj, da je padel na Ivančka. Ta ga je pobral in ga zataknil za klobuk. Vse to se je izvršilo naglo in tiho.

Jakec je mižal še vedno in čakal, kaj se zgodi. Ko je odprl oči, so se mu zasmejali. Zagledal je nagelj na Ivančkovem klobuku in Mickine oči, ki so prosile, naj ne zameri, ker ne more drugače.

Ni ji zameril. Nji ni mogel zameriti. Vendar mu je neznano težko padlo v srcé. Tiho je zasovražil Ivančka, se dvignil in izginil med grmovjem.

»Kaj je Jakcu?« je vprašal Ivanček smeje.

»Ne vem,« je Micka skomizgnila z rameni; ni se smejala.

6.

Udarci, ki jih je dobival Jakec, so bili zanj strašni. Zapičili so se mu v srce, ni jih bilo mogoče izruvati. Njegova trmasta volja je dobila svojo začrtano smer. Njegova sirova sila je delala po načrtu.

Svoje delo in svojo misel je uravnal po sklepu: sezidam si hišico. Na Micko ni mislil več tako živo kot poprej. Samo toliko, da misel na hišico ni ugasnila. Uverjen je bil, če se izvrši prvo, mu pade v naročje vse drugo. Ta misel je postala osrednja nit njegovega življenja, njegovo spanje in njegovo bdenje; neprestano je računal, neprestano se je smehljal.

Ko mu je dejal Doljak: »Plačam ti dnine!« mu je Jakec odgovoril: »Par smrek mi boš dal, če ti je vseeno.«

»K čemu ti bodo smreke?«

»Hišico bom zidal.«

Micka je slišala te besede in se še posmejala ni. Posmejal se je Doljak in dejal:

»Meni je tudi prav. Rajši blago kot denar. Kdaj boš rabil?«

»To jesen. Spomladi bom zidal.«

Rupar se mu je izgovarjal: »Še od lani sem ti dolžan. Nimam; bova že naredila.«

»Bova že naredila,« je dejal Jakec in pasel misel na tleh ter razmišljal. »Bova že naredila. Stavbišče mi daj, da si sezidam hišico.«

»Hišo?« se je smejal Rupar, da mu je skoraj padla pipica na tla. »Kaj te je prijelo?«

Jakcu se zadeva ni zdela smešna, dejal je skoraj nevoljen: »Če ne daš, bom dobil drugje; za denar se vse dobi, za delo pa tudi.«

»Saj nisem dejal, da ne dam,« je dejal Rupar in gledal v Jakčevo nevoljo. »Le čudno se mi zdi, da zidaš hišo ... Kje pa bi hotel?«

»Veš, kje je brv blizu krčme. Preden prideš k nji, sta na levici dve skali. Med njima je nekaj sveta, ki je za nič; ta svet je tvoj. Tja bi prislonil hišo, če nimaš nič zoper to ...«

»Kadar hočeš,« je dejal Rupar, vesel, da mu ne bo treba šteti denarja. »Še izkopati ti bom pomagal.«

Jakec je žarel od veselja.

»In kamenje, saj ne boš nasproten, če ga vzamem, kjer je bližje ...«

»Kolikor ga hočeš; le s poti mi ga spravi! ... Na kamenju smo prebogati.«

Predno je padla prva slana, je imel Jakec obljubljeno stavbišče, les, kamenje, apno in slamo. Vse to je bilo zasluženo, zakaj njegovi prihranki so ležali v neizplačanih dninah pri kmetih. Spretno je znal izrabiti te dolgove v svojo korist, da si je zagotovil gradivo in še to in ono delavno moč.

Ljudje so naglo razvedeli za njegov namen. Začudili so se, kakor da namerava zidati palačo in ne majhne hišice za dva zakonca in morebiti par otrok. Ko so se domislili, da je Jakec, ki zida, so se čudili še bolj in mu niso verjeli; mislili so, da je to njegova hipna muha, ki bo v par dneh pozabljena. Ko so pa videli, da so padle prve smreke v Doljakovem gozdu in so obtesane ležale poleg poti, niso dvomili o resnosti Jakčevega namena, dejali so pa: Norci hiše zidajo, pametni v njih prebivajo.

Namen njegovega zidanja ni ostal skrit, odkritosrčno ga je povedal sam.

»Čemu ti bo hišica?«

»Oženil se bom.«

»S katero?«

»Z Doljakovo deklo.«

»Z Micko? Pa te bo hotela?«

»Dejala je, da me vzame, če naredim hišo ...«

Govorili so o njem ob vseh prilikah, če ga ni bilo zraven in tudi, če je bil v bližini.

Vse to je bilo celo Micki neprijetno, zapletlo se je vanjo kakor robidje.

»Slišiš, Micka, hišo dobiš. Ali si srečna? In pa takega fanta!«

Micka se je morala smejati, a smeh ji ni šel od srca. Spoznala je resen namen, a še ni verjela vanj. A kadar je za hip verjela, se ji je Jakec nedopovedljivo smilil.

»Naj naredi hišo,« si je dejala, »jaz ne bom živela v nji, bo pa katera druga.«

Ob trenutkih, ko je videla Jakčevo voljo trmasto rasti in se kopičiti, se ji je zdelo nemogoče, da bi ne živela v taki hiši. Jakec bi ne zahteval ničesar nemogočega od nje. Ne denarja ne blaga, samo ljubezni ... Vendar se ji je zdela ta misel v hipu neumna in nemogoča, da se je zasmejala nad njo.

»Da bi se ljudje smejali še meni, če bi me videli ž njim.«

Ljudje, ljudje, vedno ljudje! Kakor da so oni za to na svetu, da s svojim zasmehom ustvarjajo ali razdirajo srečo drugih. In vendar se Jakec ni oziral na ljudi. Če bi se bil oziral, bi ga bil njih zasmeh že po prvih dneh ubil ...

Ko se je nekega večera vrnil Jakec od dela zdelan domov, ga je vprašal brat Tone:

»Kaj si delal?«

»Pri potoku sem bil. Pesek sem sejal in nosil.«

Tone je imel tak obraz, da se ni na njem nikoli nobena črta premaknila in iz potez ni bilo mogoče razbrati, kaj se godi v njem. Po nekaterih minutah je dejal:

»Ali je res, kar si razbobnal med ljudmi, da misliš zidati hišo?«

»Zidal jo bom,« je dejal Jakec. »Malo boš ti pritisnil,« je pristavil čez nekaj časa.

Jerajeva hiša je bila od nekdaj hiša redkih besed. Počasi so se pasle misli na črnih lesenih stenah, počasi so nastajale besede.

»Hudika bom pomagal. Saj še sam ne morem zmagovati.«

Ker so bile te beseda z nenavadno naglico izgovorjene, se tudi Jakec ni obotavljal.

»Dve sto goldinarjev boš dal, pa bo, če drugega ne maraš ...«

»Kje jih bom vzel?« je udaril Tone z repom žlice po mizi in pogledal brata, a ni prenehal jesti.

Molčala sta. Mislila sta vsak svojo počasno misel, kakor da iščeta izhoda. Jakec ga je našel prvi in je odgovoril na vprašanje mirno, kakor da se nista malo prej močno razburila.

»Bika imaš v hlevu; nič ti ne koristi, seno ti žre; prodaj ga, drugo mi lahko odslužiš!«

Tone je molčal. Pihal je v jabolkove krhlje, ki so se kadili na žlici in jih pobiral v usta.

»Boš ali ne boš?«

Tonetu bi bilo ljubše, da bi Jakec ne mislil ne na hišo ne na zakon. Ta misel je šla po vodi. Zdaj je razglabljal, če je način, ki ga Jakec predlaga, najlažji, da se ga odkriža z dve sto goldinarji za vedno.

Ni še razmislil, ko ga je Jakec vprašal znova: »Boš ali ne boš?« Večkrat že je nameraval govoriti z bratom, a se ni upal začeti. Zdaj je dobil priliko, ni je hotel izpustiti.

Tone je položil žlico na mizo in se površno pokrižal.

»Delati bom pomagal, bika ne prodam.«

»Sama ne zmoreva; delavcev bo treba.«

Tone je mislil. Žival, ki je stala v hlevu, mu je bila ljuba, težko mu je bilo ločiti se od nje. Težko tudi radi tega, ker je mislil z denarjem, ki bi ga prejel za bika, kupiti junico.

Predno je umoril vse pomisleke, je trajalo predolgo. Sredi izbe se je ustavil in se še enkrat ozrl na brata.

»Ali misliš, da bo potem dovolj? Ali ne boš zavrgel denarja?«

»Ne,« je dejal Jakec. »Hišo sezidam, tudi če jo bom zidal sam. Če ne bo dosti dneva, bom zidal po noči, če ne bo dosti eno leto, bom zidal dve.«

Jakec se je razburil. Tone je obstal in gledal vanj. Zdel se mu je nenavaden.

»Kaj se uganjaš?« mu je dejal. »Plačal ti bom, kar je treba, in če bo manj, bom delal. Ali – potem nič več ...«

7.

Orumenelo cekinasto listje je raznašal veter, v nočéh je padla slana; v jasnih dnéh je imela solnčna luč, razlita po rjavih obronkih in rupah, rdečkast sijaj; vse večere je rdel zapad in se od minute do minute spreminjal v najpestrejših barvah; le kadar je bilo nebo oblačno, se je turoben mrak raztezal nad zemljo.

Bil je jasen dan v pozni jeseni, ko se je vršil pri fari sejem. Lepo vreme je privabilo vse polno ljudi. Krčme so šumele. Še v kuhinjah, vežah in kleteh so sedeli in stali ljudje, govorili, pili vino in čakali, da se naredi prostor.

Fantje in dekleta iz Zalesja so se zatekli v krčmo pri studencu, zasedli so gornjo kamro. Fantje so se razvrstili okrog mize, dekleta so sedela na klopeh, nekatera so stala ob omarah in ob oknu in niso silila med ostalo druščino. Pili so samo fantje, dekleta so pokušala iz ponujanih kozarcev; na mizi so ležali razrezani kosi potice; iz žepov so jim gledali spominčki iz lecta in medú z napisi za dekleta, ki so bili po njih srcu izbrani in so pravili več, nego bi mogla povedati beseda.

Jakec je sedel na vogalu mize. Njegov pogled je begal za Micko, ki je imela novo rdečkasto obleko; slonela je ob kredenci ter s smehom odgovarjala fantom, ki so jo vabili pit.

Razpoloženje je bilo praznično. Vsakdo je imel na sebi, kar je premogel najlepšega. Vsaka beseda je bila stokrat pretehtana in uprav za ta praznik izbrana. Jesenske cvetice in svetli obrazi so se prijetno ujemali s solncem, ki ni grelo, a je bilo v rumenem listju trte, ki je rastla čez okno, bolj zlato kot kdaj poprej.

Jakec je gledal v to prazničnost in se je smejal. Bil je vesel, da je Micka sama slonela ob kredenci in se ni vtikala v nikogar. Pazil je na Ivančkove oči, ki so gledale nanjo, kot bi jo hotele požreti. Povabil jo je bil že, naj gre pit, Micka pa je rekla:

»Počakaj; saj se ne mudi.«

»Saj je še tisti počakal, ki je s češnje padel.«

Izvabil je smeh tistih, ki so ga poslušali.

Ivanček ji ni ponudil več. Tega Micka ni hotela. Zavrnila je pijačo radi lepega vedenja, zakaj nobeno dekle ni sledilo na prvi klic. In prav njega je čakala, da ji prvi ponudi kozarec. Ali ji je zameril? Po njegovih očeh tega ni mogla spoznati. Bile so take kot poprej.

Ne! Zdelo se ji je, da se je primešalo nekaj tujega vanje ... Micka je zganila z rameni: »Pa nič!« Bilo ji je žal zanj, a toliko žal ne, da bi ne mogla pozabiti.

Postala je zamišljena. V to zamišljenost se je zazrl Jakec, ki je pokusil toliko vina, da je dobil pogum. Nalil je kozarec do vrha in ga ponudil Micki:

»Micka, pij!«

Da ubije svoj nemir, da se maščuje nad Ivančkom, se ni branila, rekla je samo: »Pijana bom!« in je prijela za kozarec.

»Na zdravje!«

Ko je pila, je ujela Ivančkov pogled. Videla je, da bljuje iz svojih oči iskre nanjo; požirek ji je zastal v grlu, vino ji je zaletelo.

»Bog pomagaj! Kdo ti ga oponaša?«

»Bog plačaj!« je dejala Micka in položila kozarec na mizo. »Bog ve, če mi ga ne oponašaš ti, Jakec, ker sem ti ga preveč odpila.«

Jakec je bil potrt. Pogledal je tako milo, da je morala Micka popraviti besedo.

»Ali si čuden! Ti vse za res vzameš ... Kdo drugi mi ga je oponašal ...«

Pri teh besedah je njen pogled nehote obstal na Ivančku. Ta je razumel. Pomežiknil je, kakor da ga je jeza zapekla v očeh.

»Kako naj ti oponašam, saj od mene ne piješ.«

Beseda je bila trpka in strupena; tako težko je padla med navzočne, da so se spogledali. Bali so se, da se praznično razpoloženje ne razruši; beseda je ostala brez odgovora, kakor da še izgovorjena ni bila.

Da obrnejo pogovor v šalo in v pozabljenje tega, kar je bilo, je potegnil fant poleg Ivančka ogromno srce z zrcalom iz Ivančkovega žepa in ga je pokazal vsem:

»Za koga si pa to kupil? Povej!«

Nastal je smeh. Štiri vrste branja je bilo na srcu, in ko je fant hotel brati, mu je Ivanček srcé iztrgal iz rok.

»Bral pa ne boš, naj bo kupljeno za kogarkoli.«

»Uganem za koga ...«

»Komur bi rad dal, ne vzame. Domov ponesem, ali pa vržem proč ...« 

Ivanček ni pogledal Micke. Ta je razumela, kam merijo njegove besede. Bilo ji je težko. Ni kazala tega. Z vso silo je čarala smeh na usta, ko je videla, da se je pogovor znova veselo razpasel med mladimi ljudmi in se je smeh vpletel vanj. Pri tem pogovoru in smehu je bilo Micki tesno. Iz srca se je dvignila teža in napolnila ude. Čutila je, da se smehlja samo z ustnicami in da ne bo trajalo dolgo, ko se bo razjokala ... Čemu? Tega ni vedela.

Stresnila se je in šla iz kamre. Na hodniku je stala skrinja, poleg skrinje je bilo majhno okno. Stopila je k oknu in gledala skozi zamazane šipe v orumenelo listje dreves. Neznana žalost je obtežila njene trepalnice. Kaj ji je? Kaj naj stori?

Ena izmed deklet je prišla na hodnik in stopila k nji. Dela je roko na njeno ramo.

»Kaj ti je, Micka?«

Ozrla se je. Solzo je imela v očeh. »Saj mi nič ni. Slab zrak je v kamri.«

»Ali ti je slabo?«

»Ne ... Pojdi, saj pridem takoj ...«

Ta je odšla. V kamri so jo vprašale tovarišice polglasno: »Kaj je z Micko?«

»Ne vem,« je dejala. »Joče,« je pristavila in se je zasmejala.

Ivanček je slišal polglasni pogovor. Zganil ga je, obraz se mu je zresnil. In čez par minut, ne da bi slutil, kam gre, se je dvignil: »Pridem takoj.«

Micka je stala še vedno na istem mestu. Solze je bila zatrla. Vendar je ostal sled joka v njenih očeh. Ko se je ozrla, jo je Ivanček spoznal in žal mu je bilo, da jo je ranil.

»Kaj mi hočeš?« je dejala Micka in se je zasmejala.

»Zakaj si šla iz kamre? Ali ti je res slabo?«

»Kdo je to dejal?« je silila smeh. »Saj mi nič ni.«

Ivanček ji ni verjel, rekel ji ni ničesar. Micka je vedela, da ji ni treba govoriti in da Ivanček bere na njenem obrazu vse. Bilo je žal obema. Zdaj nista vedela, kako naj popravita storjeno. Ivanček je izbiral besede, ni jih mogel najti.

»Za katero si kupil srce?« je vprašala Micka, dasi si je priznala, da je beseda drzna in nespodobna, a ni mogla najti druge.

»Zate,« je dejal Ivanček. »Če ga boš hotela ...«

»Ali si mi ga že ponudil?«

Ivanček je bil v zadregi; za hip ni vedel, kaj naj reče. Vzel je srce iz žepa in ga ji ponudil: »Nà!«

Micka je vzela dar, prebrala vrstice in ga zavila v belo ruto, da je gledal iz nje: »Hvala!«

Ivančku je bilo čudno pri srcu in ni znal, kaj naj stori, ni vedel, kaj naj reče. Videl je, da se je Mickin obraz spremenil in da ni več žalosti v njenih očeh. To ga je potrdilo v dobrem, da se je zasmejal.

Micko je rahlo zabolelo.

»Čemu se smeješ?« ga je vprašala z očitkom.

»Mislil sem, da imaš že drugega fanta.«

Micka je našobila ustnice.

»Ti misliš vse slabo.«

»No,« je dejal Ivanček. »Če ti zida hišo ...«

Za hip je Micka molčala in gledala v Ivančka; videla je, da misli resno. Nato je dejala:

»Ali naj mu branim, če hoče zidati?«

»Dejala si, da ga vzameš, če bo imel hišico.«

Ivanček je meril v dno njenih oči, kot da hoče spoznati, koliko ji lahko verjame.

»Če sem se norčevala iz njega.«

Ivanček je verjel in je bil potolažen. Micki pa so te besede težkó dele. Bilo ji je, kakor da je nekaj oskrunila ž njimi. Ko je stopila pred Ivančkom v kamro, se ni upala pogledali Jakcu v oči. Ni stopila na prejšnje mesto. Pomešala se je med tovarišice.

Jakec ni spregledal njenega prezira ne njenega spremenjenega obraza. Če tudi ni znal brati z obraza duševnih sprememb človeka in njegove vsebine, je čutil podzavestno vse. Videl je, da tiči med gubami njenega robca srce iz lecta, ki ga ji ni mogel podariti drugi nego Ivanček.

Ta je stopil isti hip v kamro in pogledal vanj. Jakec je umaknil pogled in ko ga je zopet uprl vanj, se Ivanček še ni premaknil, usta so bila odprta, smeh je bil v njegovih zobeh.

Jakec je umaknil pogled znova, mislil je na medeno tablico, ki jo je nosil v žepu, in ni našel prilike, da bi jo dal Micki. Mislil je na smeh, če ji darilce ta hip ponudi, in na sramoto, če mu tablico odkloni. Mislil je na pot domov ... Morda najde priliko, da se vse izvrši brez smeha in brez sramote ...

Ivanček je še vedno gledal vanj. Nehote, kakor je bila njegova navada, se je Jakec nasmehnil in dejal, da s humorjem ubije zadrego:

»Kaj me gledaš? Ali me boš kupil?«

»Kupil ne,« je sedel Ivanček, zadovoljen, da je izzval Jakca, »le nekaj sem o tebi slišal.«

Jakca je streslo. Vedel je, da ne more biti hudega, vendar je imel strah pred ljudmi.

»Kaj si slišal?«

»Da zidaš hišo,« je dejal Ivanček.

»Zidal jo bom,« se je oddahnil Jakec.

»In da se misliš oženiti ...«

»Čemu pa ne?«

Ta »čemu pa ne?« je bil izgovorjen tako smešno, da so se zasmejali vsi in tudi Jakec.

»In da boš vzel Micko?«

Zdaj Jakec ni odgovoril nič več. Smeh mu je izginil z obraza, njegove oči so poiskale Micko, ki je gledala v tla. Smeh ostalih je odgovoril: »Hahaha!«

»Ne pozabi na posteljo, Jakec!«

»Hahahaha!«

»In na zibelko.«

»Hahaha ...«

Jakec ni odgovarjal nič več. Prijel je za kozarec in izpil vino do dna, da zakrije zadrego. V njem se je zbudilo trepetanje, kri mu je planila v obraz. Stežka se je premagoval. Vedel je, če plane, bo nekaj svetega razdrl za vedno. Tega ni hotel ...

»Kdaj bo poroka, Jakec?«

Odgovarjal je smeh.

»Hahaha ...«

Postal je žoga, ki so jo metali iz kota v kot in kovali iz nje smeh ... Le Micka je dejala tiho: »Pustite ga!«

Za vse je bil Jakec gluh, teh besed ni preslišal. Radi njih se je dvignil, potegnil klobuk na stran in šel naravnost skozi kamro, ne da bi se ozrl, čez hodnik in po stopnicah ...

8.

Jakec je to žalitev globoko občutil. Žalost, jezo, maščevanje, strasti, ki jih nikoli ni poznal, so se prebudile v njem. Iz živalske neobčutljivosti je zrastel človek, ki je občutil radost in duševno bolečino kakor vsakdo drugi; bal se je sam pred seboj, da ne izbruhne.

Sovražil je vse, razen Micke. S svojim delom se je hotel maščevati nad vsemi, razen nad Micko. Če bi nikoli ne bila dovolj jasno zrastla volja v njem, da hoče sezidati hišico, je bila ta dan stokrat potrjena.

Ko je šel z omahujočimi koraki okrog hriba v Zalesje, ni videl globoke doline pod seboj, ne neba ne rumenega listja, ki je padlo na pot; videl je utelešeno željo, belo kajžico, nagelj in roženkravt na oknu, za cveticami pa Mickin obraz. Zakaj si je svoj dom predstavljal tako in ne drugače? Sanje ali tihe želje so mu pričarale to podobo pred oči, s katero je pozabil na žalitev, prišel domov, stopil k sosedu na pogovor, legel zvečer in z mislijo na Micko zaspal.

Naslednji dan je bil že ob solnčnem vzhodu ob brvi, na zemlji med dvema skalama in je kopal zemljo. Težka rumena ilovica se je oprijemala motike. Pot mu je tekel raz čelo, a ni maral zato; neprestano se mu je smehljal izza nageljnov Mickin obraz ...

»Moja žena!« je šepetal sam pri sebi in se smejal v težkó delo. »Moja Micka!« je ponavljal. Če bi ga bil kdo naletel tiho pri delu, bi ga bil našel v razgovoru s samim seboj.

Prišel je mojster Franc z zložljivim metrom, zmeril ter dejal: »Izkopati moraš globoko, da prideš do kamenja.«

Jakec je kopal globoko, da je prišel do kamenja, ki ga je očedil prsti, ilovico je izvozil proč. Lomil je kamenje in ga skladal na ogromen kup v bližini; zdelo se mu je, da ga bo za dve hiši. Izkopal je jamo, v njo je nosil apna, napeljal je po žlebu vode vanj, da ga je ugasil. Poleg apna je stal visok kup peska. Od žage, ki je stala tri četrt ure daleč, je nosil žaganice, ki so ga rezale v ramena kakor z nožem, in jih skladal skupaj. Doljak je zapregel vola in mu je izvlekel obtesane smreke do stavbišča.

Kdorkoli se mu je prej posmehoval, je po dveh mesecih uvidel, da Jakec misli resno: hišica je rastla pred očmi, dasi je na mestu, kjer bi morala stati, še vedno zijal prazen prostor.

»Ali bo hiša?« so vpraševali mimoidoči.

»Ako Bog da,« je odgovoril Jakec, ki je zrastel v očeh ljudi, da so dejali: »Ni neumen; hišo bo imel.«

»In če tudi je neumen, pridnost tudi nekaj naredi. Vol njivo izorje.«

Nekateri ljudje niso verjeli vanj. »K čemu mu bo hiša?« so dejali, ker si niso mogli misliti, da bi se oženil tepec, ki so ga sami ustvarili.

Dekleta pa so postala ob Jakčevem delu in mislila: »Hišo bo imel, priden je.« Nobena ga ni poželela, a niti ena ni izključevala možnosti, da bi ne bilo mogoče živeti ž njim.

»Kakšna bo hiša, Jakec?«

»Kakšna?« je postal Jakec pri delu. Rokave je imel zavihane, srajco in telovnik še v mrazu odprt; široko je stal, kot bi se bal, da ne pade. »Dovolj prostorna bo. Kuhinja, izba in kamra. Vse zidano, vse novo.«

»In klet?«

Tedaj pa se je Jakec modro zasmejal:

»Kar bomo imeli, bomo lahko hranili ...«

»Samo da je za sproti, kaj ne?«

Jakec je prikimal. Videl je tiho misel deklet do dna in mu je dobro delo. Videl je tudi drugo misel, da nihče ne verjame, da bi dobil Micko za ženo, to ga je bolelo.

Jakčev brat Tone je prodal bika, dostavil še nekaj in mu naštel stoinosemdeset goldinarjev. »Drugo bom odslužil,« je dejal. »In ko boš zidal, bomo delavcem kuhali, če hočeš ...«

Jakcu je to dobro delo. Zaklenil je denar v skrinjo in sedel nanjo. Zdelo se mu je, da je vse dopolnjeno in ni nobene zapreke več do izpolnitve njegove želje ...

Ko se je nagibala zima na pomlad in se je nebó po dolgem deževju zjasnilo, je prišel mojster Franc, prinesel je že oknice s seboj in dejal: »Ali začnemo?«

Jakec je prikimal in začeli so.

»Postavi ti prvi kamen,« je dejal Franc, »tvoja bo hiša.«

Jakec je zavalil kamen v prazen prostor, ki je bil izkopan za temelj, ga uravnal, vrgel nanj malte in postavil drugega na vrh.

»Dobro,« je gledal mojster. »Prinašajte malte in kamenja, eden naj mi streže ...«

Ko se je zidovje prikazalo iz temeljev, je naglo rastlo do oken in mimo, nastala je peč, stena, ki je ločila izbo od kamre in naenkrat prenehala pod podstrešjem ...

»Zid je narejen,« je dejal mojster, »pokriti ga bo treba, da ti ga prvi dež ne razvali.«

Zbili in zvezali so trame, poklicali ljudi, da so jih pomagali dvigniti: zbili so ogrodje strehe, zdaj šele je bilo zidovje hiši podobno.

Na vrh slemena so pribili smrekov vršiček in navezali nanj par pisanih trakov. Ko so sedeli in pili žganje, je prišla po poti Micka.

Videla je hišo in se ni mogla ubraniti tajnega smeha, ki Jakcu ni ušel.

»Bog daj srečo!« je voščila.

Delavci so se smejali. »Dobra bi bila ta sreča, ko jemo in pijemo.«

»Pri delu mislim,« je popravljala Micka; »k jedi pa Bog blagoslovi!«

»Lahko želiš sreče, saj tebi delamo. Ali ne, Jakec?«

Jakec ni mogel nič reči, le smejal se je v blaženem veselju, ki je izviralo iz napredujočega dela. Micka je morala požreti besedo s smehom in da ne ostane v zadregi, je dejala:

»Kaj veste, koga ima Jakec v mislih. Zdaj bo imel hišo, ne bo vsaka dobra zanj.«

To je Jakca potolažilo. Bilo mu je v srcu, kakor da ga je ta beseda ozdravila vseh dolgih muk in dvomov.

»Držal bom besedo,« je dejal pogumno, »če je bo le tudi kdo drugi.«

»Če jo je kdo dal,« je dejala Micka, ki je spoznala, da je čas, da zavrne preresne račune nanjo. »Pa ne smeš vsega verjeti, če se kdo iz tebe norčuje.«

Jakec je pomislil. Kruh, ki ga je mislil deti v usta, mu je zastal v rokah. Ali se je norčevala iz njega? Za koga je delal? Čemu je izčrpal v to zidovje svojo doto in težko delo in še ne bo dosti. Bilo mu je pregrenko, da bi mogel reči še katero besedo.

9.

Ta večer je bil truden bolj kakor kdaj poprej. Kakor da so roke padle ob telesu in se ne morejo več dvigniti. Ves čas svojega dela ni občutil take umorjenosti kot ta večer, ko se je naselila vanj misel, da je bil morda ves trud zastonj.

Ne imeti hiše, bi ne bilo nič hudega, zakaj tudi brez hiše bi lahko živel. Ne imeti kateregakoli dekleta za ženo, bi prestal, zakaj tudi brez žene bi lahko umrl. Imeti za ženo tisto, ki jo je izbral, in jo peljati v hišo, ki jo je naredil zanjo, to je slast, v tem je zmisel življenja.

Kaj naj stori? Ali naj pusti zidovje nepokrito, leseno ogrodje strehe brez slame, okna brez šip in naj gre, da razpade vse skupaj in se ne prikaže več v vas?

Toda kdo mu je kaj dejal? Ali je njena beseda že zapečatena? Ali je govoril ž njo?

Treba je govoriti. Po njenih besedah se je treba ravnati ...

Jakec se je dvignil in šel iz hiše. Bil je jasen zimski večer, zvezde so sijale na nebu, vel je mraz, da je zmrzovala zemlja in hreščala pod nogami. Skozi čistoto zrakù je slišal slednji glas, šumenje reke je prihajalo iz daljave.

Pred očmi ni bilo mogoče razločiti ničesar. Ne dreves ne plotov ... Gora se je ločila od neba tam, kjer so nehale zvezde, hiše so ležale tam, kjer so sijale luči.

Jakec je stopil k Doljaku. Jedva so bili povečerjali. Sedel je na klop in prižgal pipo. Micka ga skoraj ni pogledala. Komaj je spregovoril z gospodarjem par besed, že je popadla skledo in šla v vežo pomivat.

Posedel je še nekoliko, nato se je dvignil.

»Ali že greš, Jaka?« ga je vprašal gospodar.

»K Micki bom pogledal v vežo,« se je izgovoril.

»Le poglej,« ga je spodbudil gospodar.

Micka je pomivala posodo in se ni zmenila, ko je gledal, kam naj sede. Nikjer ni bilo prostora, zato je obstal ob steni.

»Ali nisi truden?« ga je vprašala Micka.

Jakec je premislil vprašanje. Če bi ga vprašala radi tega, da sede, bi mu naredila prostor. Tako je očitno, da želi, naj gre domov. Ali pričakuje koga drugega? To ga je potrdilo v grenkosti.

»Ne,« je lagal in iskal primerno besedo, da začne pogovor, radi katerega je prišel.

V zadregi je pogledal pod sajasti strop, kakor da na njem visi odrešenje za praznoto njegovih besed in za polnost njegovega srca.

Počasi je razmislil in ni bilo drugače, da je moral reči tako, kakor je zamislil najenostavnejše.

»Ali si videla mojo hišo?«

»Videla,« je odgovorila Micka malomarno in položila zadnjo pomito skledo na kup ostalih.

»In ti? ... Kaj rečeš? ...«

»Kaj naj rečem? Lepa hišica. Imel boš kôt, iz katerega te ne bo mogel nihče spoditi ...«

Jakec je videl, da je v zagati, da ne more nikamor. Pogledal je milo, kakor žival, ki tiči pod nogami in molčé prosi usmiljenja.

»Ali misliš, da bi bil zase zidal?« se je končno domislil in mu je bilo lahko, da je našel to besedo.

»Vem,« je dejala Micka, ki se je izogibala besede, v katero bi zapletla samo sebe. »Oženil se boš. Deklet je mnogo, ta ali ona bi te rada vzela.«

Micka je lagala. Nobena izmed deklet bi ga ta trenutek ne bila marala, dokler so ji njena mladost in nedotaknjenost odpirala upanje na boljše. Tem manj je Micka mislila nase. Ivančku je bila razodela, da ne more ničesar pričakovati, kar se denarja tiče. Razumel je. Ta teža je šla raz njeno srce, njena misel se je tesneje oklenila Ivančka.

Jakec na zadnje Mickine besede ni vedel kaj odgovoriti. Spoznal je, da ni drugače, da mora seči z roko v veliko zalogo, ki jo nosi v srcu, in raztresti vse naravnost pred njo, brez lepih besed in brez sijajnih primer.

»Micka,« je dejal. »Ali se ne spominjaš, kaj si mi obljubila, da me vzameš, če si naredim hišo. Natančno vem, kje si to dejala. Na istem mestu, kjer danes stoji hiša, ako si ti pozabila.«

Micka si je narahlo očitala. Brisala je posodo, polagala jo je v sklednik in ni mogla takoj odgovoriti. Jakčeve odkrite besede so zahtevale, da govori odkrito tudi ona. Dejala je:

»Mislila sem, da nikoli ne boš sezidal hiše ...«

Jakcu bi se bilo zavrtelo pred očmi, če bi ne bil ta odgovor slutil že vnaprej.

»Vidiš,« je dejal. »Zato, ker sem jaz držal besedo, bi jo ne smela snesti ti. Če nisi mislila resno ... zdaj, ko stoji hiša, je resno ...«

Deklé je bilo v zagati. Njena roka je trepetala, srce ji je bilo. Spoznala je, da ima Jakec prav in da jo po pravici obtožuje.

»Ali si pomislil,« je dejala končno, »če sem zate? Nič nimam; še srajco bi mi moral kupiti.«

Beseda je bila pretirana, a Jakca ni zganila.

»Vse bom imel jaz,« je dejal. »Saj si lepa ...«

Ta odkrita beseda, ki je mejila na omejenost v življenjskih vprašanjih, je izvabila Micki smeh. Nekaj zato, ker ji je laskala, nekaj zato, ker je uvidela njeno praznoto.

»Počakaj še katero leto,« je dejala, »da se urediš. Ti delaš vse preveč čez glavo ...«

Jakec pa je gorel. Razburil se je, da je planil, kakor da gre za smrt in za življenje.

»Ne bom čakal,« je dejal. »Če mi ne daš besede, bom pustil hišo, da segnije, šel bom po svetu. Jaz sem zidal zate, ne zase in za nikogar drugega! Če ti hiše nočeš, tudi jaz je nočem in ni treba, da jo ima kdo drugi ...«

Micka je obstala prepadena. Gledala je tega človeka, ki je stal pred njo drugačen kot drugekrati, izmučen, razžaljen, ponosen, poln strasti in volje. Predstava tega človeka, ki jo je nosila v sebi do sedaj, je naenkrat izginila, prikazala se je druga, večja, popolnejša ...

Spoznala je, da lahko z eno besedo uniči to bitje. Očitala si je, da je s svojo besedo zakrivila premnogo in da mora popraviti, če je mogoče popraviti.

»Jaka, ne bodi tak ... Sezidaj hišo do vrha; saj vidiš, da sem v službi in da se ti ponujati ne morem. Če sem dala besedo, počakaj ... da se spomnim ...«

Več ni mogla reči. Ni hotela vzeti nase novega dolga ali nove krivde.

Bilo je zadosti. Čez Jakčev obraz je zlezel smeh in se potegnil čez oči in čelo, še klobuk se je premaknil pod njim.

»Vedno mi nagajaš,« je dejal kot otrok. »Potem ne boš sprejemala lecta od drugih, ne jim dajala nageljnov?«

»Kdaj – potem?«

»Kadar boš moja?«

»Ali si pameten, Jakec!« se je Micka grenko smejala.

Jakcu je bilo lahko. Ko se je poslovil, je čutil novo moč v sebi.

10.

Jakec je bil po tem razgovoru pomirjen, Micki se je napolnilo srce s težavami. Spoznala je, da visi med dvema stenama in da je Jakcu dala besedo, ki jo bo morala preklicati in ki bi je ne smela preklicati. In vendar se ji je zdelo, da bi ga lahko z zavrnitvijo ubila in uničila. Tega ni hotela. Smilil se ji je, kot bi se ji smilil vsak drugi človek, in ni marala prevzemati težke vesti radi njega nase.

Ivanček je spoznal Mickino spremembo. Njene besede so bile kratke, njene oči zamišljene, besede, ki jo je bila jasno potrdila, se ni hotela dotikati več, četudi jo je nagovarjal. Bil je edini sin malega kmeta, nihče ga ni silil v ženitev, ker so bile še sestré pri hiši, a bi vseeno lahko pripeljal nevesto v hišo, kadar bi hotel.

Na Micko je mislil resno. Mikala ga je njena lepota in njene roke, ki se niso bale žuljev v službi, tem manj bi se jih branila, če bi delala zase. Vznemirjalo ga je nekoliko, da ne bo imela dote. Radi očeta in radi ljudi, ki sodijo vrednost neveste po denarju. Nemilo ga je zadelo, ko je razumel, da ne bo imela nič. Samo v prvem trenutku. Ko je premislil, je vrgel to vprašanje od sebe. Spoznal je, da je zdaj v isti meri mislil nanjo kot poprej in da to niti za las ni moglo spremeniti njegove želje, naj postane njegova žena.

Vznemirjalo ga je njeno vedenje. Ali je spremenila svojo misel? Ni mu skrivala, da ga ima rada. Po mnogoterih znakih, ki so bili morda še Micki neznani, je to spoznal. Ali ni bil Jakec pri nji? Smešno se mu je zdelo, da bi moral biti ljubosumen na tega človeka. In vendar je mogel biti na potu samo on.

Bil je jezen na Micko, ker je moral misliti na tega človeka, ki mu niti v sanjah ni mogel biti nevaren.

In vendar – sezidal si je hišo. Držal je besedo in če jo je dala tudi Micka, ali je ne bo držala tudi ona?

Ivanček se je vpraševal, ni vedel, kaj naj si odgovori. Odgovore na ta vprašanja mora dati Micka. Razvozlati mora uganko, ki ji tišči srce.

»Kakšna si, Micka?« jo je vprašal.

Micka ga je pogledala. Vedela je, da bo opazil njeno vedenje, in je čakala na to vprašanje.

»Saj nisem nič drugačna.«

Ivanček se ni dal ugnati. Sklenil je, da bo krut, zato je dejal: »Če ti ni prav, da govoriva, lahko grem.«

Micka se je zavzela. Pogledala ga je z dolgim pogledom. »Saj ti nisem nič dejala. Ali si mi na poti?«

»Če imaš drugega fanta, ni treba, da imava drug drugega za norca,« je nadaljeval, videč, da jo ta način govora jezi in sili, da se izraža jasno ali molčé potrjuje njegovo domnevo.

Micka ni vedela, kaj naj reče. Zbrala je besede, kar jih je mogla premisliti v prvem hipu začudenja.

»Nikogar nimam,« je dejala. »Ponujam se pa tudi nikomur ne. Dokler bom mogla, bom služila in potem ...«

Govor je ugasnil; bridkost, ki se je zlila vanj, ga je zadušila. Ivanček je bil v zadregi. Razžaliti je ni maral. Vendar je izrekel misel, ki jo je imel na jeziku, do konca.

»Z Jakcem si imela pomenek.«

»Jaz?« se je začudila, pol iskrenosti je bilo v glasu. »Saj veš, koliko ... Toliko kot ste se vsi norčevali iz njega.«

»Ne misliš nanj?«

»Do danes ne,« je dejala Micka previdno. »Lahko mi verjameš!«

»Kaj to pomeni: do danes ne?«

»To,« je dejala Micka, »da se zarečenega kruha več poje nego zapečenega. In zarečenega kruha bi ne marala jesti.«

Ivanček je bil zadovoljen. Z ljubeznijo je gledal v Micko, ki je bila užaljena, ne jezna. Vedel je, da jo mora zdaj pustiti in bo drugič govoril z njo.

V Ivančku je ostala mržnja na Jakca. Ni mu bil več gol predmet za norčevanje, sovražil ga je. Kakor da s svojim večnim smehom na obrazu ogroža njegovo srečo, kakor da mu s svojo novo hišico podira življenje.

Kadarkoli je od tega dne mislil na Micko, je vstal pred njim Jakec s svojo neizgotovljeno hišico. Kadar je nanesla pot v gostilno ali v Rečino, je izbral poleg drugih pripravnejših poti tisto, ki je peljala mimo Jakčeve hiše.

Videl je, kako je hiša nastajala od dne do dne in se izpopolnjevala. Nova slamnata streha se je obesila na late. Nastal je strop in pod. Na izbo je vodila lestva, šipe so bile v oknih. Na okencu v kamri so bili železni križi.

Ko je Ivanček to videl, se je nasmejal. »Boji se za lepo ženo,« je dejal sam pri sebi.

Tudi paž je bil že pribit. Od znotraj so bile stene ometane in pobeljene; le od zunaj so bili zidovi goli; manjkale so klopi in pohištvo, gnezdo je bilo prazno.

To je navdalo Ivančka s škodoželjnim smehom. Izvedel je, da je Jakec izčrpal ves denar in da mu brat noče nič več dati ne pomagati. Pomlad je prišla mejtem, še za lastno hrano je moral delati, da se je preživel. Kadar je zaslužil za par žaganic, se je ob deževnem vremenu zaprl v svojo hišico, živel ob žganju in kruhu in mizaril.

Ivanček si je priznal, da je hišica majhna, a je nova in se je oko obesilo na nji in jo je poželelo. Priznal si je, da je njegova hiša stara, ima razpoko od tal do podstrešja in so okna majhna, sobe nizke, vlažne in temne ...

Nekoč je bila Micka pri njih. Tedaj je ob pogledu na zidovje nevšečno namrdnila usta.

Zdajci je spoznal to. Šele za hip ga je zabolelo. In kakor da je Jakec kriv tega, je zavrela kri v njem.

V tem razpoloženju je šel Ivanček nekega dne mimo Jakčeve hiše. Pri odprtem oknu je stal Jakec in delal. Nad hišo so že zelenele bukve, ptiči so peli v njih. Jakec pa se je smejal pred se.

Ivanček je postal. Udarilo ga je, kakor da se je njemu smejal. Ne da bi pozdravil, ga je vprašal:

»Kaj delaš?«

In kakor da je v tem odgovoru vsa radost, je odgovoril Jakec:

»Posteljo.«

»Za sé ali za ženo?«

»Za oba,« je odgovarjal Jakec.

Ivanček je pomolčal. Kakor da mu je z zadnjo besedo Jakec zabrusil žaljivko v obraz, se mu je zdelo. Po par trenutkih je dobil besedo:

»Katero si boš vzel za ženo?«

»Tisto, ki me bo hotela.«

Kakor bi bil vedel, kaj Ivanček išče, se je Jakec izogibal odločilnih udarcev. To je Ivančka razjezilo še bolj. Izzval bi bil rad prepir, a je bil v zadregi pred šlevo, ki ji je lahko dejal, kar se mu je zljubilo, a ni planila nanj. Izmislil si je, da bo poizkusil z zasramovanjem Micke. To misel je opustil, kakor hitro je bila porojena.

»Katera, misliš, bi te hotela?«

Jakec je držal deščico v rokah. Na eno oko je pomižal in pogledal po nji, da bi videl, ali je ravna ali ne. Besed ni sprejel ravnodušno, radi tega ne, ker je vedel, kam merijo. Vendar se ni dal zapeljati. Ivančkovo strastno zanimanje za njegovo nevesto ga je potrdilo v misli, da se zdi nevaren, zato ga draži in vznemirja. Ne da bi pomislil, je dejal:

»Katera bi me hotela? Katero bom jaz hotel, reci!« se je Jakec smejal, misleč, da je naredil dovtip, s katerim je Ivančku zaprl grlo.

Ivanček je sprejel ta odgovor za žalitev. Ali se ta človek norčuje iz vseh? Ali ga imata za norca oba, Jakec in Micka?

Ivanček si ni znal odgovoriti. Tudi ni čakal odgovora, ne pomisleka. Srd nad tem človekom in nad njegovo hišo ga je popadel.

»Kaj boš, revež!« je zaškripal z zobmi. »Kaj misliš, da je tvoja hiša, ki se z glavo zadenem ob njeno streho. Vidiš,« je potegnil z roko šop slame iz strehe. »Vidiš,« je potegnil drugi šop in ga vrgel na tla, »tako se skubejo kokoši.«

Jakec je obstrmel. Ni razumel vsega, kar se je godilo. Kaj je storil temu človeku? Pretreslo ga je in občutil je, da mu srce trga iz prsi, ko je videl, da trga tuja roka streho, ki jo je postavil za svojo ljubezen in je vanjo zidal vse svoje upanje.

Zamolkel glas mu je ušel iz grla in storil je, kar bi ne bil storil nikoli. Planil je iz hiše s sekiro v rokah, pripravljen, da pobije človeka na tla.

Ko je Ivanček zagledal spačen obraz tega človeka pred seboj, se je zavedel, kaj se godi. Uvidel je nevarnost, fantovski ponos mu je branil, da bi ušel.

Planila sta drug proti drugemu. Ko je videl Ivanček dvignjeno, s sekiro oboroženo roko zdivjanega človeka pred seboj, jo je zgrabil krčevito in zvil. Akotudi je bil Jakec v svoji besnosti nenaravno močan, ga je Ivanček zmagal. Vzel je sekiro v svojo desnico in ga udaril s toporiščem in konico ostrine po hrbtu, da je zaječal in se zleknil na tla.

Ivanček se je prestrašil. Ozrl se je; nikogar ni bilo v bližini, večer je že legel na zemljo. V tem hipu se je dvignil Jakec in se opotekel v vežo, vrata je zaloputnil za seboj.

Ivanček je slišal samo besedo:

»Prekleti hudič!«

Vrgel je sekiro skozi okno in naglo odšel.

11.

Ivanček je izprevidel, da ni delal prav. Vedel je, da je ranil človeka, ni mogel vedeti, koliko nevarna je ta rana. Ni se spominjal, če je videl kri ali ne.

Kaj mu je storil ta človek? Ali mu je na poti samo zato, ker je sezidal hišo in hoče za ženo isto dekle kot on? Ali odločujeta onadva, katerega vzame? Ali ne odloči dekle?

Ivanček je premislil, če bodo morali iti za Jakca po zdravnika ali ga peljati v bolnišnico. Je res, da je Jakec planil nanj iz hiše, res je tudi, da pridejo po Ivančka orožniki.

Ta večer Ivanček ni mogel ostati doma. Zaspal je par ur in prišel v izbo, kjer je meril poglede domačinov.

»Ti nič ne vedo,« si je dejal in odšel na delo. Kadarkoli ga je kdo poklical, se je bal neprestano, da so prišli ponj.

Ves popoldan je bil deževen. Šel je v krčmo, kjer je sedelo nekaj ljudi. Čutil je, da je pogovor utihnil, ko je stopil on. Ob tej tihoti so mu šli mravljinci po životu.

Polagoma je spoznal, da tudi ti nič ne vedo. Nekdo je celo omenil Jakca, nihče ni omenil njegove bolezni. Ivanček je vprašal:

»Ali ste ga videli danes?«

»Ne danes ... Šel sem mimo hiše, ni ga videti. Je že kje na delu.«

Ivanček se je oddahnil. Zaskrbela ga je nova misel, kaj Jakec dela ... Pretreslo ga je.

Počakal je mraka, plačal in šel po poti proti Jakčevi hiši. V bližini je šel po tiho, da bi ga nihče ne slišal. Pred hišo je postal. Ozrl se je, bilo ni nikogar. Stopil je do vrat in posluhnil. Slišal je iz izbe stokanje, ki se je ponavljalo le tu pa tam in zopet utihnilo.

Ivanček se je nasmehnil. Bil je vesel, da ni hujšega; misel na Micko ga je navdala s krutostjo. Veselil se je njegove bolezni, kakor da se ga je ž njo za vekomaj iznebil.

Narahlo je stopil od hiše, napravil velik ovinek in šel k Doljaku. Sklenil je, da mora ta večer govoriti z Micko.

Ljudje so že šli spat. Oboja vrata so bila zaprta. Luna je sijala na hišo in na dvorišče. Kokoši so ga slišale in se oglasile.

Postal je. Stopil je k drvarnici, kjer je stala lestva, vzel jo je in jo je prislonil k oknu, s katerega so padali nageljni po steni.

Pošasi, previdno je stopal po lestvi; ko je prišel do vrha, je potrkal na šipo.

»Micka, Micka!«

Ob šipi se je v lunini svetlobi prikazal bled obraz, bila je Micka, zagrnjena v veliko rito.

»Ivanček! Ali ti nisem dejala, da tega ne trpim?«

Ivanček je bil prepaden. Bal se ji je zameriti; vedel je, da ne mara za vasovanje na lestvi.

»Nekaj važnega ...« je zajecljal.

»Poveš jutri.«

»Ne, danes ... Vprašati te moram nekaj ... Ali si slišala o Jakcu?«

To vprašanja je bilo za Micko tako nenavadno, da je mislila, da ga je napačno slišala, zato je vprašala:

»Kaj da sem slišala?«

»O Jakcu ... Danes ...« je ponovil Ivanček.

»Ne ...« je dejala Micka začudena. Kakor da nekaj sluti, so gledale njene oči. »Nič nisem slišala,« je dejala. »Ali je kaj ... ali se je kaj zgodilo?«

»Nič ...« je dejal Ivanček. »Če nisi nič slišala, je prav.«

»Povej, kaj ... kaj misliš s tem?« Beseda se ji je lepila v grlo, ni se ji nič več mudilo v posteljo.

»Izveš jutri!«

»Danes mi povej!«

»Ali ti je mnogo na tem, da izveš?«

»Seveda mi je,« je dejala. »Če tako govoriš, mi ne more biti vseeno.«

Ivančka je lomil srd. »Sinoči sva se stepla; malo prehudo sem ga udaril. Na izbi leži in stoka.«

»Jezus, Marija!« je Micka sklenila roke. »Zakaj si to storil?«

»Ali ti je žal?«

Ta hip je zrastel v Micki odpor zoper tega človeka. Trepetala je, kakor da je položil roko nanjo.

»Človek je, kakor vsak drugi,« je dejala. »In lahko je boljši človek kakor vsak drugi.«

»Že razumem,« se je režal Ivanček ironično nad Mickino razdraženostjo, ki ga je bolela.

»Pojdi,« je dejala. »Prosim te, pojdi!«

Ivanček je postal še za trenutek, nato je dejal: »Lahko noč!« Odšel je po lestvi, jo prislonil nazaj k drvarnici in zavriskal v noč.

12.

Micka se je odmaknila od okna in na skrivaj gledala za Ivančkom. Ko je njegova postava izginila v lunini svetlobi med visoke topole, ki so stali ob stezi, je občutila, da se je naselila mržnja v njeno srce.

Kaj mu je naredil Jakec? Poznala ga je in vedela, da ni zmožen žaliti ne z dejanjem ne z besedo in da so njega že stokrat žalili, ko on niti z mezincem ni ganil. Ali ga je napadel kot razbojnik in ga izzval, da se je branil? Ali se je zgodilo kaj drugega?

Pomislila je, da leži ranjen v svoji novi hiši. Že drugo noč. Ali je sam? Saj nikogar nima, saj se nihče ne zmeni zanj. Lahko bi umrl in ljudje bi ga ne pogrešali.

Ali je kdo, ki mu je obvezal rano? Ali je kdo, ki mu da vode, ki mu prinese hrane, ki mu dene cunje pod glavo in ga pogrne? Obsojen je, da pogine kot podgana ...

Zasmilil se ji je ta človek v dno srca, saj ni imela v svojem srcu drugega čuvstva do njega, kot usmiljenje do njegovega duševnega in telesnega siromaštva. Nehoté se ji je potočila solza po licu.

Oblekla se je in zavezala ruto na glavo. Stopila je potiho skozi vrata in po stopnicah v vežo. Skozi okno je sijala lunina svetloba in slikala predmete v živih barvah na steno.

Odprla je mizni predal in vzela iz njega ogromen kos črnega kruha, v kanglico je nalila mleka ... Postala je in pomislila. Vrnila se je znova v svojo kamro, vzela nekaj belega iz skrinje in skrila pod predpasnik.

Narahlo je odprla vrata in jih neslišno zaprla za seboj.

Ko je stala v jasni mesečni svetlobi dvorišča, je nenadoma postala in se vprašala: »Kam grem v tej nočni uri?«

Srebro je bilo razlito po dolini in po hribih, sosednja vas se je belila v njem, po listih dreves je plavalo kakor kaplje in polzelo po deblu na tla, kjer se je nabiralo v mala jezerca. To srebro je napolnilo Mickino srce.

Premislila je, da ne sme po navadni poti, krenila je par sto korakov navzdol in zavila po ozki kamniti stezi v gozd; listje je šumelo pod nogami, dračje se je lomilo pod stopinjami. Mesečna svetloba je ležala v lisah po tleh in delala pošastno sliko. Nekaj nevidnega je planilo čez pot, šumenje je bilo razločno slišati.

Micko je spreletelo. Mrzel pot ji je tekel po životu. Vendar ji je bilo nekam lahko pri srcu, dasi poti ni hotelo biti konca.

Postala je in se razgledala. Stopila je po stezi na desno, šla med skalami, ki so stale kot majhne piramide med debli, navzgor, ter se oprijemala z levico njih raskave površine. Zadevala je v srobot in veje, ki so ležale čez samotno stezo, preskakovala je sence, ki so ji plahutale pod nogami kot strahovi.

Ko je znova postala, se ji je zdelo, da vidi dve skali drugo poleg druge. Skočila je med debli bukev. Med skalama je stala slamnata streha. Ni se motila. Ko se je izvila med zadnjimi debli, je zagledala hišo. Stala je na grivi, pod katero je ležalo poslopje, da bi bila lahko stopila z nogo na streho.

Splezala je po ilovnati strmini do vrat, pred katera je padala senca. Posluhnila je. Ničesar ni bilo slišati. Odprla je vrata, ki niso bila zaklenjena, in stopila v vežo. Vrata v izbo so bila odprla. Veliki kvadrati svetlobe so ležali po podu in na stenah. Orodje je ležalo razmetano vse križem; ozek pas svetlobe je padel v vežo in na ozke lesene stopnice, ki so se vzpenjale na izbo.

Posluhnila je. Mislila je, da sliši sapo človeka. Poklicala je polglasno: »Jaka! Jaka!«

In še enkrat, zakaj na prvi klic se ni oglasil nihče.

»Oj!« se je oglasil šibek glas, ki se je z veliko muko trgal iz grla. Glas je prihajal z izbe. Micka je odšla po lesenih stopnicah pod streho in obstala na podu nad vežo in iskala z očmi v polmračen prostor, v katerega je padalo le nekaj pasov lunine svetlobe skozi redek paž. Polagoma so se privadile njene oči polmraka. V temnem prostoru je zagledala ob pažu na oblanicah zleknjeno moško telo, brez blazine, brez odeje, pogrnjeno s suknjičem ...

Stopila je po škripajočih deskah in se pripognila. »Ali si ti, Jakec?« je vprašala.

Ta jo je gledal s spremenjenim obrazom. Bil je bled, ležal je pol po strani, njegove oči so bile motne.

»Ali te hudo boli?« je vprašala, ko je počenila k njemu in postavila kanglico in kruh na tla.

Jakec je imel sto vprašanj hkratu na jeziku, a nobenega ni mogel izgovoriti. Odgovarjal je samo na njena vprašanja.

»Na plečih,« je dejal. »Kri mi ne teče več. Ali žge me. Te roke ne morem premakniti.«

»Ali te nihče ni obvezal?«

»Kdo?« je vprašal.

»Kdo?« je ponovila Micka pri sebi. Misel je tavala v njeni glavi, ni se je upala izgovoriti. Razmišljala je znova, a ni našla zaključka.

»Mleka sem ti prinesla in kruha,« je spregovorila, »vem, da nisi še nič jedel.«

Jakec je z očmi lovil njene besede, njegova roka se je poizkušala dvigniti; od ganjenosti se mu je stiskalo srce, da je molčal.

»Če ti je prav,« se je premagal Micka, »te obvežem jaz. Rana se ti lahkò prisadi, da umrješ.«

»Hvala,« je dejal Jakec, ne vede, kaj pravi. »Če hočeš ...« je jecljal ves iz sebe.

Micka je tipala v vežo. Dobila je zamazano skledo in stopila pred hišo. Stekla je dvajset korakov k studencu, ki je tekel po dolgem žlebu v novo iztesano korito; pomila je posodo in natočila vode.

»Ali imaš luč?« ga je vprašala.

»Nimam,« je dejal. »Odpri paž. Luna sveti.«

Odprla je vrata v paž, skozi katera je padla lunina svetloba, da je razločno videla v Jakčev izmučeni obraz. Za hišo so šumele bukve, skozi vrhove so bile vidne zvezde. Petje slavca se je glasilo iz grmovja.

»Daj mi vode,« je dejal Jakec. »Tako sem žejen ...«

Ponudila mu je mleka, ki ga je pil v dolgih požirkih. S pogledom se ji je zahvaljeval.

Treba je bilo srajco sleči, tedaj so zastale njene roke. Pogledala sta se, kot da se izprašujeta in si odgovarjata ob enem. Sramežljivost se je umaknila nujnosti; ko je Jaka premaknil roko, ga je zabolela, da je zastokal.

Rana ni bila velika niti globoka, vendar bi se brez nege le počasi zazdravila. Strjena kri se je držala hrbta v dolgi temni progi do hlačnega pasu ... Micka je vzela kos belega platna, ki ga je prinesla s seboj, in mu izmila rano. Položila je suho cunjo nanjo in ga obvezala čez prsi. Iz izbe mu je prinesla novih oblanic in mu postlala. Suknjič mu je dela pod glavo, zagrnila ga je z odejo, ki jo je našla na peči.

Jakca je tresla mrzlica in mu je ta nega dobro dela. Bil je kakor dete, ki ga mati neguje in mu postilja. Hvaležne poglede, ki jih je upiral v Micko, je ta prezrla.

»Jutri prinesem zelišča. Grem k materi ... Popij še to mleko in jej kruh!«

Vse je ubogal, karkoli mu je ukazala. Ko je Micka odložila kanglico in popravila odejo, je zgrabil za njeno roko. Ni se mogel premagati.

»Hvala ti, Micka!« je dejal med solzami, ki so mu tekle po licu. »Hvala ti, Micka!« drugega ni mogel reči. Neizmerna ganjenost je vsega obvladala.

Tudi Micka je držala njegovo roko in je ni mogla izpustiti, da bi ga ne užalila. Ko je videla njegove solze, je jokala tudi ona.

»Smilil si se mi, zato sem prišla. Bodi miren, Jaka.«

Jakec je imel eno samo misel, ki je polnila njegovo srce, zato je jecljal dalje iz solz.

»Ali boš moja žena, Micka, ali boš?«

»Ozdraviti moraš, Jaka. Potem ... potem bomo govorili.«

»Posteljo sem delal, ko me je ...« se je smejal Jakec skozi solze. »Ravno posteljo sem delal.«

Tako sta se smejala in jokala, premagana od vsega notranjega in drug od drugega, oba, in skoraj nista opazila, da so bežale minute in se je mesec nagnil za zelene vrhove dreves.

13.

Daleč na vrhu klanca je Ivanček postal in pomislil. Srce se mu je obtežilo, ko je videl, da je postal v Mickinih očeh pretepač, ničvreden človek, če ne kaj hujšega.

Prvi hip, ko je šel z okna, mu je bilo vseeno, kaj misli Micka o njem. To svojo nebrižnost je zakril v vrisk.

Bolj ko se je bližal domu, bolj je brezbrižnost, ki je izvirala iz fantovske prešernosti, izhlapevala in sta na njeno mesto stopila razmišljanje in kes.

Kaj sem storil temu človeku? Kaj je naredil ta človek meni? Ali mi je dejal eno samo krivično besedo?

Ne, niti ene ne. Saj mu še dekleta ni prevzel. Vse do tega večera je Micka trdila, da ni Jakčeva. Ali ga ni gledala s pomilovanjem in usmiljenjem?

Ivanček se je smejal sam sebi. Zdelo se mu je neverjetno, da bi Micka vzela Jakca. In če je neverjetno, čemu se je bal tega človeka in je počel tako ž njim, da je Micka obrnila obraz od njega in ga je prezirljivo nagnala.

Kesal se je, da ji je povedal. Ponižal se je pred njo radi tega, ker je napadel Jakca in je s tem priznal, da se ga boji.

Težko bo naslednji dan pogledal v njene oči. Ni mogoče pred tujimi ljudmi razodeti vsega, kar je treba razodeti. To je mogoče narediti na tihem samo med njim in med njo. Opravičiti se mora in olepšati svoje dejanje, sicer ne bo mirno spal.

Pomislil je in se je počasi vračal po klancu k Doljaku. Koraki so odmevali zamolklo v tihoto noči. Tu pa tam je postal, da bi preudaril novo misel, ki se mu je porodila. Znova je šel dalje.

Ko se je vrnil k Doljaku, je videl, da je Mickino okno še vedno odprto. Poklical jo je narahlo, nato glasneje; nihče se ni oglasil, ne stopil do okna.

»Spi,« je pomislil. »Užaljena je,« je dostavil v svoji notranjosti.

Pristavil je lestvo in splezal do okna. Poklical jo je znova. Nihče se ni oglasil, nihče se ni prikazal ... Segel je z roko po polpriprti oknici in jo je odprl. Skozi redke križe je bilo videti v sobo. V nji je stala skrinja, postelja in par svetih starinskih podob, drugega nič. Postelja je bila prazna.

Ivanček lastnim očem ni verjel. Svetloba okna, razdeljena s križi, je padala na posteljo, ki je bila odgrnjena ... Res, bila je prazna.

Ivančka je spreletelo neprijetno čuvstvo. Misli so ugibale, ničesar niso mogle uganiti. Srce mu je zastalo v začudenju. Ni mogel razrešiti, kaj se godi ž njim.

Splezal je na tla, lestvo je prislonil na prejšnje mesto. Opravil je za ta večer, vendar se ni mogel ločiti z mesta.

Zavriskal bi bil, ni se upel. Nekaj tesnega je plalo v njegovem srcu. Prestopil se je par korakov in stopil do plota, skozi katerega je peljala ozka steza. Naslonil se je na leso in gledal proti Doljakovi hiši. Čakal je, da se nekdo prikaže na Mickinem oknu in da preje ne more stran. Bolj ko je preiskoval vzrok njene odsotnosti, bolj je bila glava prazna in težka ob enem.

Ozrl se je po stezi proti gozdu. V tem hipu se mu je zazdelo, da po lunini svetlobi nekdo prihaja po nji. Sprva je bila prikazen tako čudna, da je onemel spričo nje. Nazadnje je uvidel, da je bosa ženska, ki beži proti lesi. Ko je bila pri lesi, jo je spoznal; bila je Micka.

Od začudenja ni vedel, kaj naj stori. Kje je bila? Kaj je delala v gozdu ob tej uri?

Micka je preskočila leso in ga ni opazila. Hotela je odbežati po vrtni stezi proti hiši, ko se je Ivanček zavedel in jo je poklical:

»Micka!«

Ta se je prestrašila, da je dvignila roke. Kanglica ji je padla na tla in zaropotala. Čez par minut je dobila glas:

»Ti si?«

»Jaz!« je dejal Ivanček in pristopil bliže. Nekaj neznanega ga je tiščalo za grlo in ga dušilo.

»Kje si bila?«

Gledala sta se. Micka ni vedela sprva, kaj naj reče. Ali naj taji, ali naj govori resnico? Spoznala je nagonsko, da je v tem trenutku med njima vse končano in da bi bil vsak poizkus, popraviti vse, brezuspešen. Ni ji bilo vseeno, kako je, zato je občutila mržnjo do njega, ki je to zakrivil. Sklenila je, da bo govorila naravnost.

»Kje sem bila?« je dejala. »Pri njem, ki si ga ti ranil.«

»Tako?« so se napele mladeničeve nosnice. V obraz je pobledel. »In kaj si delala pri njem?«

»Nesla sem mu mleka in kruha. Rano sem mu obvezala ...«

Ivanček je molčal par trenutkov. Imel je občutek, da se mu od jeze mehanično krčijo prsti.

»Ali veš, kako pravimo ženskam, ki se ponoči vlačijo okrog?«

»Nič hudega nisem delala. Ali hočeš, da pogine kot podgana?«

»Ali veš, kako pravimo takim ženskam?«

»Ali veš, kako pravimo tistim, ki napadajo ljudi?«

»Poberinka!«

»Razbojnik! Razbojnik!«

Utihnila sta oba in se zrla. Počasi je vstala v Micko izgovorjena beseda »poberinka« in se je preselila v zavest. Micka je začela trepetati. Vse se je dvignilo v nji, kakor težka obtožba, odpor in sovraštvo.

»Pojdi,« je kriknila, »in ne pokaži se mi več pred oči! Pojdi, pojdi!«

Prestrašila se je svojega glasu, ki je odmel v noč in se razlegal v gozd. Ivanček je strmel. Bil je jezen in užaljen. Svoje čuvstvo, ki je bruhalo, je stlačil v svoj smeh, ki je odmeval strašno, rogajoče in ga je Micka slišala še v svojo kamro, ko je umiral po gradu kakor klic sove.

14.

Naslednje jutro je Micka objokana vstala. Gospodinja jo je gledala s pomenljivimi pogledi in ni dejala ničesar, dasi se je čudila njeni spremembi in nočnemu nemiru.

Micka je spregovorila: »Malo mleka in kruha sem sinoči vzela.«

»Dobro. Če boš rabila, kar vzemi,« je odgovorila gospodinja in je več ni izpraševala.

Proti večeru je nesla Micka v mlin v Rečino in je stopila k materi.

»Dajte mi kako zelišče, ki zdravi rane!«

»Kaj ga boš rabila?« je dejala mati napol preplašena.

»Moj fant se je pretepal,« je odgovorila Micka pol v šali.

Mati je gledala v njen spremenjen obraz. »Glej, dekle ...« ji je dejala. In nič drugega. Dala ji je zelišč in par dobrih naukov, ki jih je Micka slišala le na pol.

Ta večer je zopet obiskala Jakca. Obvezala mu je rano in mu položila zelišča nanjo. Pil je mleko in jedel kruh, nato je prijel za njena roko in hotel ponoviti prizor prvega dne.

Micka je iztrgala roko in mu dejala, da se ji mudi. Zgodilo bi se lahkó, da jo kdo zasleduje ...

Drugi dan je Jakca popustila vročica, rana se je celila. Polagoma je občutil srbečico in je bil že tako močan, da se je lahko sam dvignil in je narahlo gibal z roko.

Ko ga je dobila Micka sedečega in ji je povedal, da bo drugi dan že lahko šel ven, je dejala, da ne pride več. Jakec jo je prosil, naj še pride, ona ga je zavrnila z besedo, kaj bodo dejali ljudje. To je pomagalo. Zgrabil jo je za roko in jo prosil, naj ne pozabi nanj.

Obljubila je, da ne bo pozabila. Kako naj mu reče drugače?

Micka ni vedela, kaj se godi z njo. Spoznala je, da je med njo in med Ivančkom vse končano. Vedela je tudi, da Jakcu še ni dala besede in da jo vtis, da ima reveža pred seboj, nagonsko odvrača od misli, da bi mogla postati njegova žena.

V bedenju noči in pri delu jo misel na Ivančka še ni popolnoma popustila. Njegovo ravnanje in njen nastop, vse je bilo samo delo trenutka, naglice in mogoče je, da se vse popravi ... Res, ni prihajal več, ni se ozrl nanjo, ko je šel v cerkev. Toda nikomur ni pripovedoval o srečanju v noči, ni razglasil sramote.

Ker se boji, da s tem ne razglasi svojega dejanja, je pomislila Micka. Jakec je dejal ljudem, da je padel in se udaril. Ali ji more odpustiti, ko je videl, da se je mudila po noči pri drugem, da je obvezovala njegovo telo? Ali ni poln zaničevanja do nje, ako tudi ni nič hudega storila?

Micka ni vedela, kam naj obrne svojo misel. Videla je, da visi usoda njenega življenja neodločena. Hotela je, da se še enkrat vidi ž njim iz oči v oči in spozna, kako je.

Ta prilika je nanesla. V Rečini je bil sejem, ob sejmih je bila Micka vselej doma. Ob sejmu se zberejo v krčmi pri mostu tudi fantje in dekleta iz Zalesja.

V cerkvi je videla Ivančka. Ko se je maša končala, je hotela, da bi jo videl. Vendar ji je zadnji hip upadel pogum. Pomešala se je med ostala dekleta in izginila mimo njega. Popoldne je ostala pri materi in se je bala stopiti v krčmo. Težko ji je ležalo na srcu. Ni verjela v slutnje, a to pot je položila roko na srce in dejala: »Mama, ne vem, česa se tako bojim.«

Mama jo je pogledala in dajala: »Neumnica!«

Ko jo je prišla klicat tovarišica, je šla. Pred gostilno je stal Jakec. Bil je prazničen. Na prsih je imel cvetico, obraz se mu je svetil. V lica je bil zdrav, celo rdečico je imel na obrazu. Ta hip je bil Micki nenavadno všeč, njegove oči so bile nenavadno pametne in proseče, ponižne.

»Micka,« je dejal, »pojdi z mano!«

»Pridem,« je dejala. »Le pojdi ti naprej!«

Ustavila se je pri nekaterih dekletih, s katerimi je šla skupaj v kamro, kjer so sedeli fantje in pili. Slučaj je nanesel, da sta stopila Jakec in Micka skoraj skupaj skozi vrata.

Fantje so se ozrli. Micka je z naglim pogledom po omizju takoj spoznala, pri čem da je, in neznano žal ji je bilo, da je prišla. Bilo je prepozno. Njen in Ivančkov pogled sta se srečala. Ko ga je zagledala, je spoznala, da nima ž njim nič skupnega več. Njegov pogled je razodeval trmo, bliskal je zaničevanje iz zenic.

Bil je že nekoliko pijan. Videlo se mu je, da težko pozablja, kar je bilo, in da hoče potopiti vse v vinu in v besedi.

Pogledal je po obeh, nato je zinil in dejal prešerno: »Ženin in nevesta!«

Nekateri fantje so se zasmejali; ne vsi. Če bi bil prizadet samo Jakec, bi bil smeh splošen. Micka je uživala spoštovanje in strah radi vedenja in lepote. Ko so ugledali njen mračni pogled, so umolknili še tisti, ki so se preje smejali.

Ivanček si ni dal miru. Pred javnostjo fantov in deklet je hotel izbrisati svojo notranjost, ki ga je grizla, in zaključiti s tem dekletom, kakor je sklenil.

»Ali ne vidite, da sta skupaj prišla?«

Jakec je hotel nekaj reči, a ni našel prave besede. Rad bi bil udaril, mera še ni bila zadostna. Micki je planila vsa kri v obraz. Toda mirno, z nekoliko trepetajočim glasom je odgovorila:

»Po pošteni poti lahko hodim s komerkoli.«

»Tudi po noči?« je vprašal Ivanček rogajoče.

Micka je pogledala ostale. Molčali so kot grob. Na obrazih je videla, da še nihče ničesar ne vé. Videla je tudi, da ne bo mogla zadržati, kar pride.

»Tudi,« je odgovorila Micka prepadena, »ako nič slabega ne delam.«

Ivanček je videl, kako je prebledela in da se trese, kakor da pada vsa sramota hkratu nanjo. Ni se mu zasmilila. In kakor da je prišel uprav zdaj ugodni trenutek, je zinil:

»Nič slabega ... pri Jakcu, v novi hiši ... o polnoči ...«

Par fantov se je zasmejalo, dasi niso razumeli besed. Drugi so strmeli, zdaj v Micko, zdaj v Jakca, ki je stal in gorel kot tisti krat, ko je Ivanček pulil slamo iz strehe njegove hiše.

»Pri njem,« je pristavila Micka pol v joku, »ki si ga ranil s sekiro ...«

Dekle je videlo, da je na tleh. Spoznala je, da je največja sramota padla na njeno glavo. Ali naj tem ljudem razlaga, kako je bilo? Ali naj jim pripoveduje, kako ga je napadel in kako je ona vršila delo usmiljenja, mu nosila kruha, mleka in mu preobvezovala rano? Kdo jo bo poslušal, kdo ji bo verjel, kdo jo bo razumel?

Bila je izgubljena. Kakor da išče pomoči, se je ozrla po Jakcu, ki je še vedno stal, kot da je nem in ni dejal besede. Videl je Mickin pogled in ga je razumel. Bruhnilo je vanj. Planil je k mizi in udaril po nji, da so odskočile steklenice in kozarci, vino se je prelilo in teklo na tla.

»Naj zine še kdo besedo! Naj ji reče še kdo, če se upa! Naj se posmeje še kdo!«

Grmel je, bil je rdeč v lica, pene je tiščal iz ust, oči so divje iskale med njimi. Naj bi bil tako izzivalno planil kdorkoli, bil bi nastal pretep. Ko pa je planil Jakec, ki so ga poznali, da je samo prejemal in ne vračal, je naredilo tak vtis nanje, da so obstali in se ni nihče posmejal, ne zinil besede. Ivanček je pobledel ...

Micka se je obrnila, zajokala in šla iz kamre. Jakec je šel za njo.

Pred hišo jo je ujel in ji dejal:

»Micka, ne maraj!«

»Pusti me tudi ti!« je dejala in zbežala proti domu.

Pusti me tudi ti! – je pomislil Jakec in zijal za njo. Kdo je razumel? Kdo razume samega sebe.

Ta čas je nekdo v gornji kamri razbil kozarec. Bil je Ivanček, ki se je znesel sam nad seboj in zaključil svojo ljubezen z Micko.

15.

Pod večer, ko je modrikasta senca pokrila ves del hriba in Zalesje, se je Micka vračala domov. Mati jo je spremila do potoka, nato se je vrnila. Micka je povedala materi vse, kaj se je bilo zgodilo. Mati je spoznala, da ni nič hudega in da Micka nima vzroka za solze ne za žalost. Molčala je. Take bolečine se ozdravijo od sebe.

Micki je bilo težko. Težko radi sramote, ki jo je doživela, težko tudi radi Ivančka. Ni bil njen ideal, kot si ga je zamislila ona, toda v teku časa se ga je tako privadila s svojo mislijo, da se ga ni mogla odvadit. Težkó ji je bilo, da je njuno razmerje končalo na tako grd način.

Kljub vsemu razmišljanju je bilo gotovo, da je bilo zdajci vse končano. Take stvari se ne pozabijo; pljunki, ki padejo na srce, so neizbrisni. Kaj naj stori? Kako naj pogleda drugemu fantu v obraz, ko je padla beseda javno, da se je v noči mudila pri drugem? Niso verjeli, ali le na pol; toda od blata je ostalo toliko na dušah, da je nihče ne more čisto ljubiti. Vsakdo izmed njih bo ob pogledu nanjo imel gnusen vtis, kakor ob pogledu na vlačugo. To se ne da izbrisati.

Vsak, razen enega, ki ve, kako je bilo. Ta je Jakec. Ali naj ga vzame, ki se je norčevala iz njega, ki ga je osleparila, da je naredil hišo? Ali mu je s tem storila krivico?

Nikoli ni mislila resno nanj. Vendar nikoli ni izključevala zanje možnosti. Iz previdnosti ne. Ko je izvedela, da je ranjen, jo je nemilo zadelo ... Čemu je hitela s kruhom in obvezo k njemu, čemu je jokala ob njem? Ali je bilo to samo golo delo usmiljenja, ki bi ga storila komurkoli drugemu?

Na to si ni mogla dati jasnega odgovora. V dnu duše se ji je zdelo, da ji je Jakec vendar več kot kdo drugi. Morda je samo zavest, da jo on ljubi, tako močno vplivala nanjo ...

Na njeno rahlo besedo je naredil hišo in potrosil vanjo vse svoje sile, samo, da jo njej daruje in da njo pridobi zase. V tem času se je docela spremenil. Celo njegov smeh, izraz obraza, vse, kar ga je obdajalo, je izgubilo tisto potezo otročnosti, ki ga je izdajalo za tepca, in je zrastel mož iz njega.

Micka je postala na poti in je spoznala, da je v mislih nehote pričela obdajati Jakca z glorijolo, ki je preje ni imel. Zasmejala se je sama sebi.

Z glavne poti je krenila na stransko stezo, ki je peljala skozi gozd k Doljaku. Veje so se z zelenimi listi upogibale skoraj do tal, pomladanski vonj je vel od vsepovsodi.

Ta vonj je napolnil Mickine prsi, da se je oddahnila. Bilo ji je, kakor da se ji je olajšalo srce. Še žalost je nekam šla. Le lahka teža sramote je še ležala na nji.

Nenadoma je obstala in se prestrašila. Na ovinku steze je sedel na sivem, z mahom porastlem kamnu človek, ki se ni premaknil in je upiral svoje svetle oči iz mraka v njo. Micka se je prestrašila, da ji je pričelo srce burno biti.

Bil je Jakec. Dvignil se je in dejal s smehom na obrazu, ko je videl, da se tudi Micki sveti obraz: »Ves čas sem te čakal ...«

»Ali nisi šel z drugimi?«

»Ne grem nikoli več,« je dejal.

»Pa pojdi z mano,« je dejala Micka čez par minut, »da me ne bo strah.« Njen glas je bil drugačen kot po navadi, tak, da je Jakcu zatrepetalo srce. Spoznal je, da se je Mickino srce omečilo nasproti njemu in je še njen glas drugačen.

To ga je vzradostilo, da bi bil rad dal v glasu svojega duška. Segel je v žep in ji ponudil ogromno srce iz lecta, s trakovi ozaljšano.

Micka je sprejela dar in se je smehljala. »Treba bo nehati s temi stvarmi,« je dejala, dasi je vedela, da so to najintimnejši izrazi ljubezni.

»Nikoli!« je vzkliknil Jakec. »Tudi kadar boš moja žena, ti bom nosil piruhe.«

Micka ga je gledala. Govoril je, kakor da mu je že dala zadnjo besedo. Videla ga je pred seboj v gostilni, kako je planil in udaril po mizi, da se nihče ni upal ziniti, ne zasmejati, njemu, ki se je vedno vse norčevalo iz njega.

Zrastel je pred njo do neznane višine, ki je prej nikoli ni dosegel v njenih očeh. Ali ni zmožen, da jo bo ljubil, da bo skrbel zanjo, da jo bo branil do zadjega? Ali ne zasluži ljubezni najlepšega dekleta v vasi, ki je bilo radi njega osramočeno?

Jakec je gledal, kakor da iz njenih potez razbira misel, ki je tehtala višino ljubezni. Bilo je občudovanje, spoštovanje, usmiljenje – ali je bila ljubezen? Kaj pa je to ljubezen? Biti zvesta, dobra gospodinja in mu roditi otroke ...

Pred Micko se je vse vrtelo. Skrivnost vprašanj, ki jih nikoli ni razmišljala, jo je zamamljala. Iz te omotice jo je predramil Jakčev glas, ki se je tresel v svečanosti in zadregi.

»Hišo imam ... besedo sem držal ... Ali jo boš držala tudi ti? Danes mi povej, Micka! Jaz ne morem čakati!«

In iz omotice je Micka prikimala: »Da.«

»Ali boš moja žena? ... Še to leto, Micka?«

In s trepetajočimi ustnicami je odgovorila: »Da.«

»Daj mi roko!«

Podala mu je roko. Iz oči so se ji ulile solze in ji tekle po licu. Jakec ni razumel teh solz; bil je radosten, da bi bil vzklikal vso noč do jutra. Poljuba nista poznala. Jakec bi jo bil rad objel, a se je ni upal, kakor da je njeno telo posvečeno. Molče sta dospela po mraku domov.

16.

Prizor v gostilni, ki so ga ljudje različno razlagali, je bil kmalu pozabljen. Micka si je njegove posledice razlagala prečrno. Ivančkovim besedam niso verjeli, zaupali so v poštenje lepega dekleta, zato se fantje niso nič manj zanimali zanjo, posebno, ko so videli, da je prekinila z Ivančkom vse. Ta se je je nalašč izogibal, še v družbo, v kateri je bila Micka, ni zahajal več. V kako resno razmerje do Jakca nihče ni verjel.

Vendar Micka ni snedla svoje besede in Jakec ni pozabil na to, da se hoče poročiti. Kljub temu so ga uprav zadnje čase zadevale bridkosti, ki so mu kradle smeh raz lic. Spoznal je, da ni dovolj imeti golo hišo in da v nji manjka še neznano mnogo. Denar mu je zmanjkal do zadnjega krajcarja; kar je služil pri dninah, je bilo malo, premalo, da bi mogel nabaviti potrebne stvari, in še tega mu niso redno plačevali. Videl je, da je postelja prazna, da je kuhinja prazna, da manjka še stotero malenkosti, ki so same na sebi ničvredne in skupaj tvorijo neobhodno potrebo v družinskem življenju in stanejo denar.

To je delalo Jakca zamišljenega in slabe volje. Počasi, kakor nikoli, je pričela lezti lahka skrb na njegovo glavo in se zapletala v možgane. Kadarkoli jo je hotel pregnati, je mislil samo na Micko. In vendar je spoznal, da mora radost posesti lepe žene drago kupiti.

Ko je nekega deževnega poletnega dne delal v hiši in mu je iz lakote, ki jo je čutil, in iz neprilik, ki jih je doživljal, rastla nevolja do vrha, je prišel nekdo mimo okna in se ustavil.

Jakec je pogledal; v šipah je zagledal obraz svoje tete, ki je bil širok in črn, kakor da bi nikoli ne bil umit, lica so visela ohlapno čez čeljust, njen izraz je imel nekaj moškega na sebi. Bila je ogromna in široka, na ramenih je slonel pisan dežnik, en vogel rute je držala v ustih.

Videl jo je redkokdaj. Obiskala je svojce le v posebnih trenutkih, za slučaj smrti ali poroke. Bila je bogata, njen mož je bil že zdavnaj umrl, njen sin je gospodaril. Oblastna ženska je bila radovedna, da je dež ni zadržal, da ne bi prišla gledat dve uri hodá, kakšna je hiša, ki jo je sezidal Jakec, in je stala z odprtim dežnikom pred njo; z eno roko je senčila oči, da bi lažje razbrala posamezne predmete v izbi.

Jakec se je nasmejal. »Teta, pojdi noter,« je dejal.

Ni odgovorila. Zdelo se je, da je razumela, naglo je šla proti vratom, zaprla dežnik in stopila v izbo.

Jakec je bil v zadregi. Ni vedel, o čem govoriti, ni vedel, s čim ji postreči. Ničesar ni imel. Opravičil se je, kolikor se je mogel, teta pa je dejala:

»Ali boš mogel tako? Kaj ti bo hiša brez gospodinje?«

»Gospodinjo bi dobil,« je dejal Jakec, »a kaj, ko mi polovica stvari še manjka.«

Teta ni dejala na te besede nič, posedela je še nekoliko, nato se je dvignila in šla k Tonetu. Ko se je vrnila čez dolgo časa, je pregledala hišo od tal do podstrešja, sedla in dejala:

»Kdaj bi se mislil oženiti?«

»Še pred jesenjo.«

Čez nekaj časa je pristavila: »Malo bi ti pomagala, če podpišeš pismo ... Pridi v nedeljo k meni, če hočeš ...«

Jakec je bil še tisti večer pri Micki. Ves obraz mu je sijal. Le čudno se mu je zdelo, da je našel njo zamišljeno. Vendar se ni brigal zato.

Jakcu se je zdelo, da se je sreča zopet obrnila v drugo smer. Teta mu je posodila denarja; obložila ga je z blagom in drugimi uslugami, da se je bal, da se zaduši pod njimi. Pri tem je jokala. »Najbolj si me skrbel,« je dejala, »a najbolj si znaš pomagati.«

Micka je obljubila, da več prinese k hiši, kot je Jakec sprva mislil. Skrinjo, omaro, blazino, perilo, odeje in še sto gospodinjskih malenkosti. Bila je najstarejša hči in mati je ni hotela pustiti prazne v zakon.

Ko so ju oklicali, so ljudje napol verjeli, da je resnica. Nekateri so se začudili. V razgovorih so obnovili sramoto iz gostilne. Šepetali so, da je moralo biti nekaj na tem ... Vzrok, radi katerega se je dekle odločilo, da vzame Jakca, so hoteli imeti na dlani.

Jakec in Micka sta stala tiste dni na sramotnem odru. Merili so njune besede, njuno obnašanje, vse predmete, ki sta jih imela, do zadnje potankosti, šteli so jima žlice in otroke že vnaprej, prerokovali bedo in solze.

Onadva se nista zmenila za to, nista imela časa. Sto malenkostnih skrbi ju je zadrževalo. Jakec se je moško odkupil fantom, uredil zadevo v župnišču in za pojedino, pometel sam svojo hišo in jo očedil, postlal posteljo in zaprl okna.

Ženitovanje se je vršilo pri Tonetu. Svatov je bilo malo, bili so najboljše volje. Harmonika je vpila iz radosti pod nizkim stropom, pari so plesali ...

Nevesta je bila lepa. Imela je venec na glavi; bil je njen najlepši dan. Bala se je tega dne, vendar se ga ta hip ni kesala. Ne samo radi Jakca, ki je ves zmeden ginil od neznanega veselja in ni vedel, kam naj se dene in kaj naj reče ta hip ... Bila je radostna radi same sebe, ker se ji je zdelo, da je napolnjeno njeno življenje z vsebino do dna. In nima ničesar več reči, ničesar več dodati.

Ljudje so umolknili. Niso več videli Jakca in Micke; človeka, ki ga niso šteli za vrednega, da bi dobil katerokoli dekle za ženo, in nje, ki je bila najlepše dekle daleč naokoli. Videli so svatovsko srečo dveh ljudi, novo zapečateno življenje, ime in stališče, ki ga je kupil ta človek in ga zaslužil s svojim delom. V čem se je ta človek ločil od drugilh ljudi? V sreči morda? V otroškem veselju morda? Ali nima pravice do tiste sreče, ali ni zmožen, da jo drži v rokah, kakor vsak drugi? ...

O polnoči je bila Micka trudna in se je naslonila na njegovo ramo. Jakec je položil roko preko njenega telesa in jo je pogledal z neizmerno ljubeznijo.

»Kako ti je? Ali si trudna?«

»Ne,« je dejala omamljena od svatovskega dne. »Srečna sem.«

Ni lagala. Jakec je trepetal. Bilo mu je, da bi jo vzel v roke in jo nesel iz hiše, po klancu, kakor da gre za zvezdo, ki sveti na nebu in nepremično sije nad njegovo novo hišo ...

Drugi del

1.

Človeška sreča zavisi od malenkosti, da se dvigne ali pade. Ljubezen tvorijo tanke vezi, ki so rahle, da jih pogled razdere, ali so močne, da jih viharji ne raztrgajo. Zadovoljnost je čudovita, pogosto ne mrmra nad skorjo kruha, a je neredko huda nad belo pogačo.

Jakec in Micka sta kmalu vse to spoznala. Po prvih dneh sreče sta se bala, da se razderejo trenutki, ki so bili stkani od samih lepot in ne bo v rokah ostalo nič. Ta bojazen se ni uresničila. Njuna sreča ni bila manjša po dveh mesecih kot drugi dan po poroki. Mati zadovoljnost se ni nehala smehljati, ko sta jedla sok, zabeljen s kislim mlekom. Ljubezen se ni zmanjšala, ko sta spoznala, da se v nekaterih stvareh ne ujemata, in je eden izmed obeh molče popustil.

Ta harmonija ni izvirala samo iz skrivnostne moči zakonske odeje, dasi nista zanikala resničnosti prislovice, da je spolno zbližanje nebesa ubogih, kakor jih imenujejo lačni in trudni ljudje, ki nimajo dobrega na svetu.

To pojmovanje ni živalsko, ker v teh zbližanjih ni navzoče samo telo, ampak tudi duša. Tega sta se Jakec in Micka temno zavedala v svoji podzavesti. Njuno razmerje ni dobilo temnih oblik, ker je duša moža oboževala telo žene in je bilo njuno prvo telesno zbližanje in sta nedotaknjena stopila na pot skrivnosti zakona.

Vas je gledala z nezaupanjem na njun zakon. Mislili so, da morajo biti za srečo ustvarjeni vsi pogoji, ki jih po njih mnenju tu ni bilo. Poslušali so besede, gledali so v njune sklede; čakali so, da bo imela Micka objokane oči.

Ko so bili za te račune osleparjeni, so vprašali: »Micka, kako si zadovoljna z možem?«

Mlada žena pa je slutila kvanto za zastorom tega vprašanja; zardela je in odgovorila: »Zakaj bi ne bila? Dober človek je ...«

»Kaj ti veš, revica, kakšen mora biti mož,« so mislile ženske tiho in pasle na njenem obrazu, da bi ugledale vsaj iskro ognja, iz katere bi mogle zanetiti požar.

Ničesar niso opazile v njenih očeh, ki so bile mirne, mirnejše kot kdaj poprej; srce je bilo lahko, rešeno vseh dekliških skrbi.

Jakca niso vpraševali. Njegova zadovoljnost jim je bila znana. Razširil je obraz in zdelo se je, da je v brezskrbnosti postal zopet otročji in bebast, dasi Micka ni opazila tega.

»Ženo imam,« je dejal. To je bilo tudi vse, kar je bilo mogoče spraviti iz njega.

»Pa najlepšo v vasi,« so mu pristavili. »Glej, da se ti ne postara,« so mu mežikali. »Pa hiša – kaj to nič ni?«

Jakec pa ni mislil več na hišo. Bila mu je postranska stvar. Njegova misel se je vsa zapletala okrog mlade žene. Slišal je ljudi, ko so mislili, da jih Jakec ne sliši. Tedaj je ujel besede: »Še ušla mu bo; le počakajte, boste znali povedati.«

Te besede so mu zvenele po ušesih, kot da so se čmrlji naselili v njih. Ni bilo dvoma, njemu so bile govorjene.

»Čemu mi bo ušla?« je pomislil. »Čemu tako govorijo ljudje? Ali mi res zavidajo trohico sreče?«

Od tistega dne ni imel Jakec svoje žene nič manj rad, le bal se je nečesa. Pri večerji je bral v njenih očeh, razbrati ni mogel ničesar. Gledal jo je v postelji, ni mogel izvedeti skrivnosti.

»Kaj imajo ž njim ljudje?«

Kamorkoli je šel, je prišel s strahom domov. Ko je stopal mimo okna, je že pogledal v izbo. Kadar je prihajal odkod, ni prišel nikoli prazen. Kupil je belega kruha, ga zavezal v rdečo ruto in ga ji je dal. Od tega kruha sam ni jedel. Če je pobral zrelo hruško, jo je del v žep in jo je nesel ženi. V krčmo ni šel; kupil je vina in ga nesel domov, da sta pila z ženo skupaj.

Ljudje so mu zamerili in so se smejali, da ne pije v krčmi. Smejali so se, da ob nedeljah nista šla k maši vsak posebej, on z možmi in ona z ženami, ampak skupaj, in so vlekli na uho, kaj govorita.

Da se nista brigala za navade ljudi, ju je odtujevalo in poveličevalo v očeh drugih. Prezir in mržnjo sta občutila do njih. Ni ju bolelo, ker sta bila svet sam zase in sta srkala sama iz sebe svojo moč in bogastvo.

2.

V prvi spomladi je posijalo solnce na Jakčevo hišo, bukovje je pognalo zeleno listje. Tedaj je stopil Jakec in prekopal zemljo, ki je ležala pred hišo, jo vzravnal, zabil ob robu kole in jo ogradil; dejal je Micki:

»To je najin vrt!«

Micka je gledala izza zelenih nageljnov na oknu, prav kakor je bil Jakec zasanjal, in je dejala z nasmehom:

»Posadila ga bom.«

Jakec je nanesel gnoja in črnega humoza, ter je ž njim premešal rumeno ilovnato zemljo. Slednjič je razdelil vrt na grede.

»Tu bo krompir, tu solata, tu bodo zelišča, tu cvetice ...«

Tudi na cvetice ni pozabil. Sredi prostora je vsadil v pognojeno jamo divjak, ki je bil lep in visok.

»Kadar se prime, bom vcepil vanj zelenko, da bomo imeli sadje in senco.«

Te besede so bile naivno izgovorjene. Kakor otroci, ki se igrajo velike ljudi in si predstavljajo, da je vse veliko, kar imajo in kar govorijo. Tudi Micki so bile te besede lepe in le malo, čisto majčkeno se je zavedala njih otročnosti. Postala je bila vsa njegova, zelo vdana, od same vdanosti bolna.

Pobirala je kamne med prstjo in jih je metala čez plot v grapo, Jakec pa jo je gledal.

»Moram izmetati kamenje v grapo, da se najin mali ne bo udaril.«

Micka je zardela. Jakec je stal, poslušal in ni mogel do dobra razumeti. Včasih mu je prišla misel v glavo, a jo ženi ni razodel, ni je vprašal, nikoli nista govorila o tem. Zdaj je nanesla prilika.

»Pa kje ga imaš?« je dejal.

»Imam ga,« je dejala, ki mu je že hotela povedati, a ni vedela, kako naj začne. »Predno bodo kresnice letale ...« je pristavila in ni izgovorili do konca.

Jakec ni vedel, kaj naj reče. Na to odločno nikoli mislil ni. Čuvstvo očetovstva ga je obdalo in rastlo v njem. Ljubezen do žene se je stopnjevala.

Pristopil je k nji in jo hotel objeti.

»Pusti me,« je dejala rahlo.

Ustrašil se je, misleč, da je storil kaj napačnega in odstopil. Iz pogleda je ni izpustil.

»Pusti me,« je ponovila, »da naju kdo ne vidi.« Smehljala se je v jasni sreči. »Ali nisi še nič mislil na to?«

»Ne,« je dejal Jakec in ni vedel, kaj naj reče. »Pač,« je pristavil, »malo.«

»Ali veš,« je dejala, »da bo treba zibelke?«

Jakec je vedel vse in zijal. Ni imel z vrtom veselja več, napravil je leso in stopil v hišo. Prinesel je žaganic, žago, dleto in oblič. Delal je dolgo v noč ...

Čez par dni je bila zibka narejena; z velikimi tečaji, da se je nalahko zaganjala. Poslikal jo je vso z rumeno barvo, na vrh je naslikal rdeča srca in modre vaze, iz katerih so gledali rdeči nageljni. Ostali okraski so bili zeleni.

Ko je bila zibka narejena, jo je postavil na odprto okno, da se posuši. Z zadovoljstvom je stal za njo in gledal. V tem trenutku je prišel mimo Ivanček. Odkod ga je zanesla pot tod mimo? Ni si znal odgovoriti. Videl ga je, da je nameril naravnost mimo hiše. Ni se mogel premagati, obrnil je pogled v okno.

Zagledal je zibko ... Potegnil je klobuk na oči in šel dalje. Kakor da se žive barve rogajo za njim. Jakec se je smejal.

Ko se je rodil otrok, je bil Jakec kakor blazen. Zasovražil ga je tisti hip, ko je videl trpeti ženo, ker se je bal zanjo, a ko ga je zagledal na plenicah in je bila žena rešena, ni vedel, kaj naj napravi od radosti. Ves iz sebe je letal in se spovračal. Mislil je na mater in – na dete v spanju in v bedenju ... Žena se je smehljala.

»Le pusti naju in pojdi spat!«

»Če ne bo kaj hudega ...«

Šel je na izbo in ni mogel zaspati, zakaj kakor je zaslišal ženin ali otrokov glas, je že vstal z izbe in se prikazal v kamri:

»Kaj je?«

Nič ni bilo. Njegova naivna skrb mu ni dala spati. Prižgal je luč in položil otroka na peč. Zavit v cunje je strmel v svetlobo in v očeta. Utihnil je in gledal, gledal.

»Micka!« je klical Jakec.

»Kaj je?« se je oglasil šibek glas.

»Tinče me pozna. Verjemi, da me že pozna.«

»Ali gleda?«

»Gleda,« je dejal. »Tiho je ...« In čez nekaj časa: »Ta bo imel hišo. Ta se je na svojem rodil. Temu ne bo treba delati, da jo spravi po koncu. Jaz bom moral še katero leto delati zanjo ...«

»In če ne bo zadnji?« je vprašala žena.

Na to ni pomislil. Pomolčal je in gledal v oči otroka, v katerih so se igrali plameni svetilke.

»Če bo še kateri, se bo moral učiti, da bo kaj znal. Ne kot jaz, ki znam vse na pol ... Ne kot jaz, ki nimam dela vse leto,« je govoril v otroka. »Kaj praviš ti? Kaj ne, da je res?«

»S kom govoriš?« ga je vprašala žena.

»S Tinčetom. Kima z glavo, kakor da bi mi odgovarjal. Dela obraz, kakor bi se hotel smejati, a se ne more.«

»Glej, da bo pogrnjen.«

»Pogrnjen je ...« je govoril Jakec. »Odeje je treba zanj, zibko že ima. Ko zraste, bo treba postelje. Takrat bomo imeli kozo in jo bo pasel. In ko zraste še nekoliko, bomo kupili kravo in ji bo nosil klaje. Jaka, do zdaj je bilo lahko, sam si živel, za enega ali za dva si skrbel, to je bilo lahko – tako reci svojemu očetu. Zdaj imaš sina, tako mu reci, zdaj imaš eno skrb več, glej, da boš delal za eno skrb več, ki jo imaš ... Glej, da boš delal, glej, da boš ...«

»Jaka! ...«

Predramil se je. Bil je zadremal pri otroku, ki je molčal in gledal v plamenček, prespan od dneva, začuden nad svetlobo.

3.

Kmalu, ko je prišlo dete na svet, je Jakec doživel grenke dneve. Prve čase je šlo, ta ali oni je iztegnil roko v pomoč in par prihranjenih goldinarjev je tudi nekaj zaleglo. Prinesli so obilne pogače od botrov, prinesli so jo od brata Toneta, teta je prinesla spodrecana vso daljno pot v svojem košu prigrizke in Mickina mati ni marala, da bi njena hči v otroški postelji jedla črn ječmenov kruh, zato ji je nosila belega, ki ga tedaj, ko je pasla kozo ob potoku, ni smela jesti.

Zdelo se je, da se je v Jakčevo hišo naselil bel kruh, in Jakec je kazal zdrave, bele zobe, ko je videl, da izginja bledota z ženinih lic in da se vsa srečna smeje.

»Kakor pri gospodi smo,« je dejal, ko je jedel bele skorje, ki mu jih je žena vsilila, in ni pomislil, da bi moglo biti ta hip drugače.

Nenadoma je zmanjkal bel kruh. Micka je videla, da je šel mož po stopnicah v podstrešje, odprl poslikano skrinjo in jo zopet zaprl. Počasi je zlezel v vežo in postal, kakor da se boji stopiti v izbo. Vzel je mošnjiček iz žepa, pogledal je globoko vanj, obrnil je podvleko; niti desetice, ki bi se bila v kak kot skrila, ni bilo več v njem.

Bil je zamišljen. Šel je po sobi sem in tja, žena ga je spremljala s pogledom; stopil je skozi vrata in odšel v krčmo.

»Kaj bi?« ga je vprašala krčmarica, ki je držala roke na debelem trebuhu in zrla mežikje.

»Za desetico kruha,« je dejal Jakec in težko dostavil: »Ali – desetice nimam. Prinesem jo drugi teden.« 

Krčmarica je postala in dejala s počasnim glasom, ki je razodeval sitost in trdost: »Še mleka nisi plačal, Jaka.«

Odkar se je Jakec oženil, so ga ljudje imenovali Jaka.

Krčmaričina beseda ga je težko zadela. Še nikoli v svojem življenju ni slišal take besede. Prišla je nanj kot strela z jasnega, občutil je sunek naravnost v srce.

Videl je samega sebe, kako prihaja prazen domov, kako gledajo ženine oči. Kaj jim je storil, da nimajo usmiljenja ž njim? Radi ene desetice, ko so drugi goldinarje dolžni? Ali zato, ker ne hodi več ob nedeljah pit? Ali zato, ker res ni še plačal mleka? Saj vedo, da nima krave ne koze. Ko bo imel denar, bo kupil kozo in kozlička.

Krčmarica ga je gledala. Ni videla misli, ki so burno tolkle v njegovi glavi. Občutila je, da ga je s svojo besedo nemilo zadela. Kakor da hoče popraviti, kar je naredila, je vprašala:

»In mali? Je zdrav?«

To vprašanje je bilo tako milo izgovorjeno, da je bil Jakec v hipu pomirjen. V upanju, da dobi kruha, je odgovoril:

»Hvala. Prav zdrav je ... Že se zna smejati.«

»Ah!« je dejala ženska in odšla iz sobe. Čez par minut se je vrnila, prinesla pol hlepca belega kruha in ga potisnila pred Jakca.

»Na! To ne računam nič. Nesi Micki; jaz ga ji pošiljam.«

Jaka se je zahvalil. Vedel je, kaj pomeni ta dar: »Ne hodi več iskat na kredo, ker vemo, da ne boš plačal. To imaš za božji lon in konec.«

»Reci ji, naj se pazi,« je pristavila krčmarica. »Naj se ne prehladi, naj se ne prežene.«

»Saj delam vse jaz,« je dejal Jakec in poizkušal krčmarico zagotoviti, da za Micko ni nevarnosti. Gostilničarka je gledala v človeka, ki sta ga dobrota in naivnost sami, in je vedela, da žrtvuje za svojo ženo vse. Videla je njegovo porastlo brado, v lice se mu je zarezala brazda, radi bedenja je dobil kolobarje okrog oči.

»Vedno ne boš mogel. Težko boš moral delati, da si zaslužiš kruh. Vedno več vas bo.«

Jakec je iskal besedo, da bi ji po volji odgovoril. Ni je mogel najti. Opazil je, da je v tej ženski kal zlobe, videl je, kako ji v očeh gori sled škodoželjnosti.

Poslovil se je naglo in šel, kakor da se boji ljudi, ki brozgajo po njem. Pred Micko je položil kruh in dejal:

»To ti pošilja krčmarica!«

»Ona?« se je začudila Micka, ki ni mogla razvozlati vprašanja, katera vez jo veže ž njo, da ji pošilja belega kruha v dar. Pogledala je moža in polagoma zaslutila vzrok. Dejala ni ničesar.

Ko je znova zmanjkalo pogače, je položil črnega kruha pred njo. Kakor da se je zmotil, ni našel besede v opravičilo. Pogledal je, kaj bo storila ž njim; če kaj poreče, je pripravil odgovor, ki bi ga ne bil zaslutil.

Micka ni zganila z ustnicami ne z očmi. Z bledo roko je prijela za kruh in ga odrezala košček. Ko ga je dela v usta, je držala ostali kosec med prsti in ga gledala, kakor da razmišlja, iz katerih vrst žita je spečen, ki še luskine štrlé iz njega.

»Ječmenov je,« je spregovoril Jakec, ki ni mogel prestati, tiho, »a tudi rži in ajde je vmes.«

»Saj je dober,« je dejala Micka.

Pojedla je polovico koščka, ostalo polovico je položila na mizo. Jakec je to z bridkostjo opazil, delal se je, kakor da nič ni videl. Odložil je žlico, pot mu je stopil na čelo. Dvignil se je, da gre po opravku v vežo in na podstrešje. Rad bi bil sam in razmislil ...

Jok otroka ga je privabil znova v izbo. Bil je drugačen. Njegove oči so gledale trudno, obraz je imel poteze na sebi.

In vendar se niso Mickine ustnice niti za hip premaknile. Njene oči se niso niti malo spremenile. Ista je bila kot poprej, vdana, dobra; otroka je držala v naročju; odpela je nedrje, da ga podoji ...

Beseda, ki jo je v dneh ženitve slišal, da mu bo ubežala, se je prebudila v njem. Ta hip, ko ni imel kruha, da bi ga postavil pred njo, se mu je zdelo, da je beseda vzzorela in da se ji ne izogne več.

In vendar je bilo vse laž. Vse, kar si je predstavljal, laž tudi beseda ljudi. Kako naj ubeži z otrokom izpod strehe? Kam? Kaj ji bodo drugi ljudje dali razen posmeha?

Nasmehnil se je. Bilo mu je, kakor da je premagal lastno bojazen in se pase nad njenim truplom, ki mu leži pod nogami. Bilo mu je vendarle težko. Zdelo se mu je, kakor da se je življenje obrnilo v drugo smer in nima obstanka. Kakor človeku, ki mu spodrsne ena noga in drči navzdol.

Jakec je hodil na delo dan za dnem. Zvečer je prinašal domov dva kosa kruha, ki jih je prihranil od ust. Redko je prinesel tudi denar.

Če je posedel v hiši malo dalje časa kot drugi ljudje, mu je dejal gospodar: »Jaka, plačal ti bom drugo nedeljo.«

»Saj ni za tisto,« je dejal Jakec vljudno, ker ni hotel priznati, da gre prav za tisto. Saj je vedel, da tudi drugo nedeljo ne bo plačila.

Nekoč se je vrnil domov, Micka je dejala mirno, kakor da nič ni: »Krčmarica danes ni dala več mleka; dejala je, da ga nima.«

Imela je dve kravi v hlevu. To je Jaka vedel. Hotel je iti do nje, a je obrnil sredi poti plašen korak in je stopil k bratu.

Ta mu je dejal: »Saj sem vedel, kako bo. Saj tudi mi nimamo ...«

Jakec ni poslušal do konca. Stopil je k Doljaku in povedal s solzo v očeh, kako je. Gospodinja ni rekla besede, nalila je steklenico mleka. »Pridi vsak večer ali vsako jutro; če ne boš mogel plačati, boš prislužil.«

4.

Jakec se je mudil v Rečini in se je vračal mimo krčme domov. Ko je šel mimo oken, mu je pomahal iz izbe ogromen človek z velikimi brkami, ki ga ni koj prepoznal.

»Jaka, pojdi noter!«

»A ti si, Balant? Nimam časa – grem domov!«

»Nekaj važnega. Žena te bo že čakala.«

Da bi ne bilo sramote, je Jakec vstopil. Culo, v kateri je nesel kruh, je položil na klop in prisedel k Balantu, širokemu, bahatemu človeku, ki je bil vsako leto le nekaj dni doma in je nabiral delavce za Rumunijo.

Balant je potisnil pred Jakca kozarec z žganjem: »Pij! Kako ti gre, Jaka?«

»Tako,« je dejal ta in odrezal drobljenec kruha in ga vtaknil v usta. »Hišo imam, oženil sem se ...«

»Vse sem slišal,« je dejal Balant. »Tudi princa že imaš. In zdaj – ali zdaj misliš biti doma? ...«

»Kaj vraga hočem?« je dejal Jakec. »Izplača se mi ne. Delam ves dan, ne zaslužim pa nič. In če zaslužim, mi nihče ne plača.«

»Vidiš,« je dejal Balant vesel, da obrača Jakec sam od sebe vodo na njegov mlin. »Saj jih poznam, kmete. Pojdi z mano! V Rumunijo! V enem tednu grem. Krasen je revir, ki ga bomo sekali. Delavec si dober, kaj ti bo ot ...«

»Vem,« je dejal Jakec, ki ga je zaslužek mikal, a ga je krčevito zadrževala misel na Micko. Kako naj jo pusti samo? V koči ob gozdu, z otrokom? Saj se še ganiti ne bo mogla.

Balant je bil neutruden.

»Nekaj ti izplačam na roko, preden gremo. Vozil se boš na naše stroške. Predujem dobiš, kadar boš hotel, da ga pošlješ domov za potrebo. Po novem letu enkrat se boš vrnil in boš žvenketal ...«

Jakec se je smejal. Besede so bile zapeljive. Pomislil je na Micko, zakaj nase ni mislil nikoli. — Od česa bo živela, če ostanem? Še ona bo stradala. Če pride zima, ne bo dela in bomo gledali skozi okna ...

»Daleč je,« je ugovarjal, pol premagan.

»Ne boš se izgubil. Saj bomo skupaj,« se je smejal Balant. »Daj roko! Kdor je šel z Balantom, se še ni kesal.«

Jakec je poznal njegov sloves. Vsi so zabavljali čez njega, vendar so vsako leto znova šli z njim v tujino. Bogatel je sicer, a izplačeval zaslužke tako, da se je upal zopet pokazati v domačo vas.

Jaka je pomislil. Med grenkostjo, da bo moral zapustiti mlado ženo, in med težo, da bo stradala vso zimo, je izbiral. Zdelo se mu je, da jo izgubi, če jo zapusti, bilo mu je, da jo zaničuje, če ostane doma in jo peha v bedo.

Ni se mogel odločiti brez nje. »Počakaj malo,« je dejal Balantu. »Ne bom se odločil. Micko moram vprašati.«

Balant se ni smejal. Poznal je take reči, ker ni bil on edini, ki ga je spravljal od doma, in je dejal: »Pojdi in uredi kmalu. Počakam te in povedati moraš, ali naj te zapišem ali ne ...«

Jakec je dobil Micko, ki ga je z otrokom v naročju pričakovala.

»Bog, da si prišel,« je vzkliknila. »Tako težko sem te pričakovala.«

Jakec je del kruh na mizo, Tinčetu je pomolil prst; ta ga je prijel z obema rokama in ga nesel v usta; ženi je dejal:

»In če bi me več mesecev ne bilo? Če bi šel na delo? V Rumunijo ...«

»Jezus!« je dejala Micka, »ali res misliš iti?«

»Balant je v gostilni in me nagovarja.«

Jakec je sedel na klop in gledal Micko. Ta je posedla otroka na koleno in se zamislila. Videl je, da ji ni prav. To ga je vznemirjalo, a vendar mu je tudi nekam dobro delo. Čez nekaj časa je dejala:

»Ali ne bodo širili ceste v Rečini?«

»Nič se ne ve,« je dejal Jaka. »S tvojo materjo sva govorila o tem. Kadar pridejo, bodo prišli nenadoma. Lahko, da ne pridejo to zimo.«

Micka ni dejala nič več. Jakec je nadaljeval, da podpre svojo namero, ki je zorela v njem in je bila v danih razmerah neizogibna.

»Doma, veš, da nič ni. Še kadar je delo, nič ne zaslužim; kadar ga ni, je beračenje. Balant mi dá nekaj na roko, da boš imela za prvo silo. Nato dobim predujem. Po novem letu bi se vrnil z denarjem ...«

Micka je pomislila. Spoznala je, da mož ne bo mogel ostati vedno pri njej. To je pomislila že ona prej, preden ga je vzela. Le zadnje čase ni mislila na to. Videla je, kako je zadnje dni trkalo pomanjkanje na duri in bi se lahko zgodilo, da bo treskalo ob vse stene. Gledala je v moževo skrb. Tudi njo je že zaskrbelo, le izdala tega ni.

Ob mislih, da je nujno, da gre, se je stiskalo srce in govorilo proti temu, da bi ga pustila od sebe. Bila je neznana tesnoba, za katero ni mogla odgovarjati in ni poznala nje vsebine ne izvira, tako, kakor ne odgovarjamo za slutnje.

»Ti se boš zaklenila,« je dejal Jakec, ki je pomislil na skrajnost. »Ali pa bi dobila kako deklico ...«

»Zame se ne boj,« je dejala Micka, kakor da je zaslutila Jakčevo misel. »Meni se ne bo nič pripetilo, ako Bog da ...«

Kakor da je v teh besedah že vsa obramba, se je Jaka globoko oddahnil. Smeh se mu je razlezel čez lica.

»Balant me čaka,« je dejal. »Ali naj grem in naj udarim v roko?«

»Kdaj greste?« je vprašala Micka.

»Čez teden ... V Rumunijo,« je dostavil, da bi ga ne vprašala še enkrat.

»Če veš, da bo prav, pojdi,« je dejala žena, gledala v otroka in narahlo gladila z roko njegove gladke lase.

»Kakor ti veš,« je dejal Jakec, ki ni mogel skriti ganjenosti, rastoče iz te besede.

»Pojdi!« ga je pogledala Micka. »Saj veš, da bi bila rajši, da si doma, toda če ni drugače ... Jesti moramo. Saj se vrneš po novem leto, praviš ...«

Jakec je stopil čez nekaj minut pred Balanta in mu dal roko. Balant je naštel nekaj bankovcev pred njega na mizo.

»Jutri teden,« je dejal. »Ob peti uri zjutraj. Vsak nese s seboj sekiro in cempin. Brez toporišča, seveda.«

5.

Ko se je Jakec poslavljal od Micke, sta jokala oba. Micka je stopila v jutranjem mraku pred hišo, da ga je videla, kako gre čez brv in se ozira in ji še v daljavi maha s culo. Žalovala je za njim, kakor da ga je izgubila za vedno.

Na kajžico, ki je ležala na samem med dvema skalama pod vrhovi zelenih bukev, je legla neznosna samota. Čez dan je Micka pozabljala na Jaka, ker se je bila navadila, da je hodil zjutraj na delo in se je zvečer vračal domov s skrbjo na čelu, a se je še v skrbi smejal, kakor da nič ni.

Nočne ure niso minile. Postelja je bila neznano prazna. Bilo ji je, kakor da vrata niso zaprta. Na izbi je nekaj škrebalo. Po poti so vso noč hodili koraki. Skozi okno je gledal obraz in se z rokami držal za križe. Kakor da hoče prodreti skozi gosto zagrinjalo, ki ga je zastiralo.

Ko se je oglasil otrok, se je morala sama dvigniti. Šla je v vežo in zakurila ogenj, dasi se je tresla po vsem životu. Otroka je morala odstaviti. V strahu in žalosti je izgubila mleko, otrok se je moral zadovoljiti s kravjim mlekom, pomešanim s sladkorjem in z vodo. Nekaj časa je bil radi tega bolehen. Polagoma se je njegovo telo privadilo tuje hrane, bil je krepke narave in je pil vse.

Micka je imela denar, ki ga je prijel Jakec od Balanta na roko in je varčevala ž njim. Polagoma se je privadila samoti. Ravno v tisti čas ji je mati poslala desetletno deklico, da ji dela druščino. Bila je njena sorodnica, deklica z neznano veliko glavo; njene oči so gledale kakor da so neprestano začudene. Otroka je vzljubila, da je bila Micka brez skrbi, kadar ga je pustila v njenem varstvu.

Od Jakca je dobila razglednico iz tujega mesta, pisano s tujo, neznano roko. Potem dolgo nič. Skrbelo jo je, da dolgo ni mogla spati; šla je vprašat sosede, če so drugi kaj pisali. Smejali so se ji. »Kaj misliš, da ti bo pisal vsak dan,« so ji dejali.

Čez par dni je dobila pismo. Bilo je kratko, napisano s svinčnikom na dve strani papirja, s kratkim sporočilom, da je srečno prišel na mesto, da je zdrav, da ima delo daleč proč od ljudi in da ji pošlje denarja, kakor hitro ga bo dobil. Na koncu je bil pripisan pozdrav zanjo in za Tinčeta.

Pričakovala je drugačno pismo. Vsaj besede, ki jih ji ves ta čas, kar ga ni, ni govoril, če ne besed, ki so pisane na sejmskih odpustkih.

Sedla je, da mu napiše pismo. Sedaj je spoznala, da tudi nji ne gredo take besede na papir. Da jih je mogoče govoriti, zapisati ne. Spomnila se je, da jih bo, če jih zapiše, bral kdo drugi pred njim in jih bo ta pokladal na Jakčeva usta in se smejal. Micka se je spomnila, da njen mož ne zna ne brati ne pisati, da mora svoje besede narekovati drugemu in besed, ki bi jih najrajši povedal, ne more trobiti v svet.

Mislila je in je bila žalostna. Naglo ginejo dnevi, je preudarila ... in gledala solze, ki so kapale na papir in ga močile. Pisala mu je, da je dobila pismo, da je zdrava, in Tinče tudi, da ji je samotno, da ima deklico pri sebi in da upa, da kmalu minejo ti dnevi, in ga je pozdravila ter mu naročila, naj se pazi, da se vrne živ in zdrav domov.

Pismo je nesla v Rečino na pošto; tam je našla polno cesto ljudi.

»Kaj pravi Jaka?« jo je vprašala mati.

»Piše, da je zdrav, da mu je dobro,« je odgovorila Micka.

»Vidiš,« je dejala mati. »Cesto so pričeli širiti. Tu bi bil ostal.«

»Če bi bil vedel,« je dejala Micka, ki ni mogla prikriti žalosti. »Vi ste mu dejala, da ni gotovo ...«

»Vsi delamo,« je dejala mati, ki ni več mislila na Jakca; »če bomo imeli preveč dela, boš morala pomagati. Kdo bo tegnil kruha vsem tem ljudem?«

Mickina mati je bila praktična. Znala je prijeti za delo, vedela je zgnesti priliko. Kadar je šlo za zaslužek, ni poznala sanjavosti ne pesmi ne molitve, ampak delo brez počitka. Vsa leta je delala in se je s težavo tepla skozi zapreke. Zdaj je uvidela priliko, da lahko dene krajcar na stran, če ji kak tujec ne izpodnese zaslužka. To se lahko zgodi, če se pripeti, da eden izmed strganih, z blatom pomazanih ljudi ne bo dobil kruha.

Micka je pogledala okrog sebe. V kuhinji in v sobi je bilo vzdušno, toplo, kakor v peči. Vsepovsodi so ležale polne deske kruha. Pred kočo je delavec razkladal žaganice in jih skladal v vrste, nekdo je razkladal opeko.

»Kaj delate, mati?«

»Barako. Novo, veliko peč bom naredila. Za zdaj še stegnem. Pridejo novi in kmalu ne bom zmagovala več.«

»Peka boste morali imeti ...«

»Sinoči je prišel,« je dejala mati. »Zdaj spi. In ti boš kateri dan pomagala.«

»Otroka imam,« je dejala Micka.

»Čemu sem ti poslala deklino?« je vprašala mati.

Micka je spoznala, da se mati ne šali. Poznala jo je, da v takih slučajih ne pozna obzirov in je pripravljena delati noč in dan. Koliko let je sanjala o denarju, da bi se slednjič oddahnila!

»Saj ne bo sile,« je dejala mati. »Kruha dobiš ... Seveda, siliti te pa ne morem. Ako hočeš ...«

Zadnje besede so bile jedke. Težko je bilo odgovoriti nanje. Micka je bila vesela, da se je prikazal na stopnicah, ki so vodile v podstrešje, mladenič; bil je ves od moke in si je od zaspanosti mel oči.

»Ta je naš pek,« je dejala mati.

Micka ga je pogledala. Ta je sedel na stopnice, pomel si oči in pogledal vanjo. Bil je mlad, gladkega obraza kakor deklica, njegove sinje oči so gledali božajoče, svetli lasje so viseli v lahkih kodrih čez čelo.

Njune oči so se ujele in se niso mogle več rešiti. Mladenič je gledal, kakor da je iz prebujenja padel naenkrat v čudo; Micko je nežno spreletelo po telesu.

Kakor da je tega človeka že enkrat videla. Ali v sanjah ali drugje? Ali ni podoben Filipu? In vendar, če ga je primerjala, je našla razliko. Bil je lepši, zdel se je boljši.

»Moja hči Micka,« jo je predstavila mati, ne da bi ji bilo treba dati roko. »Ali ste se naspali, Adolf?«

Ta je vprašanje preslišal. Po ušesih mu je šumela prva beseda. Micka pa je primerjala njegovo vnanjost z njegovim imenom. Našla je skladje med obema. Predramila se je, ko jo je vprašal:

»Ali ste tu, v Rečini?«

Micki je planila kri v obraz. Ni vedela, kaj naj reče. Odgovorila je mati.

»V Zalesju je poročena. Pravkar sem jo prosila, naj nam pride pomagat, a noče obljubiti.«

Nekoč me je gonila v službo, je pomislila Micka. Če bi ne bila poročena, Bog ve, kje bi bila.

Adolf se je oglasil:

»Seveda mora pomagati. Če jaz rečem, gotovo bo prišla ...«

Preveč domišljave samozavesti je bilo v tej besedi.

Mlada žena je strepetala pred polgosposkim človekom. Bilo ji je, kakor da se nit mota okrog nje in jo zapleta. Pogledala je na svoje roke, na katerih se je svetil poročni prstan, in dejala:

»Bom videla ...«

Ta beseda je zvenela, kakor bi dejala: »Pridem ...«

6.

Jakec je nesel podobo svoje žene in svojega otroka v srcu. Stisnjen v kot kupeja se je neprestano smehljal v žive iskre, ki so šle mimo oken in ki so se zdele, kakor pozdrav od domu, ki beži vso dolgo pot za njim. Tračnice so tolkle. Iz njih glasov je Jaka neprestano razbiral dvoje imen: Micka, Tinče! od postaje do postaje, od mesta do mesta ...

Čudna imena tujih krajev so mu padala v ušesa. Šla so mimo njega mesta, palače in cerkve, da se je oko čudilo. Z vlakom je šla tudi podoba njegove žene in njegovega otroka. Ogromna ogrska ravnina s polji in pustami ni imela ne konca ne kraja. Bil je par dni z doma in še ne na cilju svoje poti, ko je že hrepenel nazaj ...

Mesto Brašev. Velike ulice, sijajne palače, šumenje ljudi. Jakec je gledal in čudno se mu je zdelo, da bi v šumenju teh ljudi, ki se zdijo, kakor da so se nabrali iz vsega sveta, ne zagledal svoje žene.

Po treh dneh tavanja in čudenja so stopili na malo železnico in dospeli na postajo med gorami, kjer je nehala proga. Na postaji so bili nakopičeni ogromni skladi lesa. Pred oči so se dvigali hribi, ki so se črni in s smrekami poraščeni raztezali v velike daljave, kakor da odpirajo svoje temne dolinice in soteske v večnost.

V eni teh ozkih, globokih dolin so zavili in prenočevali po dolgi in trudni hoji v nizki hiši, ki je ležala ob reki in ni bila podobna krčmi, dasi so dobili v nji jedi in pijače.

Naslednji dan so hodili deset ur po porastlih obronkih v hrib, pod temnimi kronami košatih smrek, ki so le tu pa tam prepuščale razgled čez črne obronke v nižavi.

Ko so dospeli v rupo, pod čelo koničaste gore, kjer je rastlo nekaj grmovja, se je ustavil eden izmed njih in dejal: »Na mestu smo.«

Odpočili so se par trenutkov in se razgledali. Solnce se je nagibalo v zaton in rdečilo vrhove smrek. Nato je udaril ta, ki jih je vodil, s sekiro na bližnji grm in dejal: »Bog in sveti križ božji!« Posekal ga je. S tem je bilo delo začeto.

Iztrebili so rupo, posekali nekaj malih smrek in jim oklestili veje. — Ta večer so spali pod košatimi vrhovi na odkleščenih vejah in se pogrnili s suknjiči. Nekateri so radi mraza prebili vso noč ob ognju.

Naslednji dan so zgradili leseno bajto iz smrekovih brun, pokrili jo z vejami in lubjem na gosto, da ni mogel padati dež vanjo; ugnetli so tla in ga tlakovali s kamni, postavili ob steni ležišča, ki so jih postlali z vejami, in sezidali ognjišče.

Tako je bil postavljen njih novi dom, njih ognjišče, njih postelja, njih zabavišče v deževnih dneh. Tu so prebili dni in noči svojega samskega življenja ob trdem delu, ob misli na družino in ob težki polenti, zabeljeni s slanino.

Prve dni ni nihče mislil na dom. Še Jakec ne. Kadar je legel na vejevje, se je spomnil na Micko in zamrmral: »Preidejo dnevi ... Po novem letu ...« In je že zaspal.

V žepu je nosil prazna, zmečkana pisma, še znamka je bila na njih. Izbral je eno in ga je ob medli svetlobi, ki je prihajala z ognjišča, in od luči na steni, tipal v rokah.

»Kaj bi rad, Jaka?« ga je vprašal mladenič, ki je sedel poleg njega. »Bi rad pisal?«

»Da,« je priznal Jaka.

»Kar piši.«

»Saj ne znam,« mu je bilo grenko. Pa se je smejal vseeno.

»Meni se roka trese,« je dejal nekdo, ki je ležal na ležišču, in se obrnil, da bi ga Jaka ne vprašal, naj piše on.

Mladenič, ki ni bil iz Zalesja in je bil videti plah kot Jakec, je gledal. Jakec se ga ni upal vprašati, dokler se ni ponudil sam.

»Ali naj pišem jaz?«

»Prosim,« je dejal in sedel. Pomislil je; mladenič je slinil svinčnik. »Piši tako, da sem srečno prišel ...«

Naslednji dan je odšlo prvo pismo ...

Čez dolgo časa je dobil odgovor. Svaljkal je pismo med prsti, kot bi gledal obraz svoje žene.

»Ali si dobil pismo, Jaka? Preberi!«

Bral mu je pismo mladenič, ko sta bila sama. Ni mogel verjeti, da je tako zapisano. Ganjenosti je skoraj plakal.

»Napisal mi boš še eno pismo,« je dejal. »To pismo mora biti posebno ...«

Čakal je dolgo, da sta ga pisala nekega nedeljskega popoldne čisto sama.

»Tako piši,« je narekoval, »da neprestano mislim nanjo ... tako piši, da ...« Pravil je počasi, toplo, s smehom na ustih, z vlago v očeh.

Vse nežne misli, vse težke vzdihe, vse prazne strahove, vse zamujene prijaznosti, ki jih je mislil v bedenju deževnih dni in sanjal v težkem spanju trudnih noči, je hotel položiti v te nerodne besede, ki jih je nizal svinčnik drugo k drugi na zmečkani papir in vendar niso povedale tega, kar bi bile morale povedati.

Katera roka je zmožna, da bi narisala, kar srce hoče in posebej, kar preprosto srce hoče. Preprosto srce ustvarja večje čudeže kot katerokoli drugo.

Ko je bilo pismo napisano, ga je Jakec dolgo držal v rokah, kakor da tehta njegovo važnost, in se je smehljal, kakor da prebira iz njega tisto, kar je pravkar povedal.

V vrhovih tujih smrek je šumelo ...

7.

Micka se je vdala materinemu vabilu. Ko so se delavci namnožili in so zrastle v Rečini barake čez noč, da je nastala po pokošenih travnikih in po gmajni ob potoku nova vas, mati ni mogla več tegniti kruha, četudi je delala noč in dan. Njena baraka je bila narejena, nova peč sezidana, še en pek je prišel k hiši, dolge police kruha so stale pripravljene, a so se praznile vsak dan sproti. Na drugem koncu vasi se je naselil v baraki tujec, ki je tudi odprl pekarijo. Mater je zaskrbelo. »Tega si kriva ti,« je dejala Micki, »ki nisi prišla. Zdaj bomo imeli.«

Tedaj se je Micka odločila, dasi jo je plašil Adolfov pogled. Mislila je na Jakca, mislila je na otroka in zdelo se ji je sramotno, da se oči tujega moškega obračajo drzno vanjo.

»Zdaj bi te kmalu ne bilo treba,« je dejala mati.

Izkazalo se je, da so imeli vsi skupaj zadosti dela. Obe pekariji sta jedva tegnili kruha ljudem, ki so pretežno živeli samo od suhe polente in od slabo pečenih, močno zakvašenih hlebcev.

Mati je postala nervozna. Zaloge moke, ki jih je dobivala, so naglo ginile, denar je bilo le težko spraviti skupaj. Poleg tega jo je davil dolg. Včasih je pričakovala, da se bo vse skupaj naenkrat ustavilo in pogreznilo. Vendar se je izkopala. Polagoma, od dne do dne ... Adolfu, ki je postal domač, je ostajala dolžna na zaslužku in se mu ni sramovala priznati, da je v zadregi. Ko mu je prvič plačala, je tudi njena napeta nervoznost ponehala, prvi nasmeh je zlezel na njena usta.

Micka je prihajala zjutraj in odhajala domov pod noč. Jakcu o tem ni pisala; čutila je, da je nekaj napačnega na tem, kakor da je greh, da prepušča otroka tuji deklici, sama pa hodi po delu.

»Saj služim,« je pomislila, ko je zavezala v culo hlebec belega kruha in nekaj kave. Po poti ji je odgovarjal glas njenega moža, kakor da prihaja skozi šumenje daljnih smrek do njenih sestrâ v domovini in pada na njena ušesa: »Ali ti nisem dal denarja? Ali ti nisem že enkrat poslal iz tujine?«

Micka je pomislila, da ima shranjenih v škatli, v predalu nekaj bankovcev, ki jih bo pokazala Jakcu, ko se vrne. »Vidiš, to sem prihranila.«

Jakec se ne bo zasmejal iz radosti in iz veselja, nategnil bo obraz v nevoljo in dejal: »Zavrgla si moj denar! Od česa pa si živela? Ali je bilo vse po poštenju?«

Spomnila se je na Adolfove poglede. Stal je nag do pasu pred žeknom in metal hlebce v žarečo peč; nje ni bilo nič več sram pred njim. Z zadovoljstvom se je pasel njen pogled na njegovih belih plečih, na neporastlih prsih, kakor da je še dete in ga je v duhu nehote primerjala s svojim možem. Spomnila se je, da se je včasih dotaknil njene roke. Videla je, da je to storil nalašč in na načini, kakor da se je zgodilo nehote. Zgodilo se je, da se je s telesom dotaknil njenih ledij in s komolcem njenih nedrij. Vse, kakor da se je zgodilo nehote. Videla pa je v tistem trenutku blesk njegovih oči. Umaknila se je in ga je pogledala, neprijetno jo je spreletelo. Vprašala se je: »Odkod izvira njegova drznost? Ali iz tega, da mu je mati dolžna mesečnino?«

Izogibala se ga je, a vendar se mu pri delu ni mogla izogniti. Tolažila se je: »Saj je mati zraven.« Če se je pošalil z njo z besedo, se je mati smejala in dodala svojo opazko. Polagoma se je Micka privadila besedam in dotikom in jih ni imela za zlò. Ni se preplašila, ko ji je v mraku večerne poti domov priplavala pred oči podoba tega mladeniča in se je spozabila tako daleč, da se je ni poizkušala otresti ter je pogosto še v nočeh mislila nanjo.

Vendar jo je pretreslo, ko ji je pisal Jaka in ji poslal denar. Kdo mu je narekoval te besede? Ali so prišle iž njega? Ali ni bil že skoro pozabil nanjo? Ko pa je pošta tako daleč, da ni mogoče odposlati pisma, razen vsakih sedem ali osem tednov enkrat.

Micka je videla otroka pred seboj, ki je gazil po vseh štirih po izbi, ki se je že dvignil ob klopi in je prijemaje se naglo bežal iz kota v kot in se smejal preganjalcem.

Nekega večera ga je dobila bolnega. Imel je vročino. »Kaj si mu naredila?« je dejala deklici. Ta je odgovorila: »Nič!« in solze so ji zalile oči. »Tako si pazila nanj!« je dejala Micka in je uvidela, da mora te besede obrniti nase. Ona bi bila morala paziti! Čemu je šla v Rečino, kjer je sedela na klopi pred hišo v brezdelju in čakala, da se je dvignil kvas, poleg nje pa je sedel Adolf in se šalil; segel je bil z drzno roko v njeno nedrje, da ji vzame zeleno vejo roženkravta.

Ni mu bilo za dišečo vejico. Iz kakšnega namena je ona vtaknila to vejico v nedrje? »Radi tega ne!« se je krčevito branila v mislih. »Udarila sem ga po roki. — Pa kako?« je vpraševalo v nji. »Prijela sem ga za roko in ga tepla ... Nato roke nisem takoj izpustila. Moja jeza je bila lažnjiva. V notranjosti je bil smeh ...«

Micka je položila glavo k bolnemu otroku, ki je gorel ... Gledala je v njegove oči, v njegov obraz, ki je nosil njene poteze in poteze njenega moža. In kakor da govori svojemu možu, je jokala solze nad otrokom: »Ne bom več! Ne bom več! Pri tebi ostanem ...«

Ostala je doma. Pazila je na otroka, možu je napisala pismo, da naj ne skrbi, da je vse v najlepšem redu, da je otrok zdrav ...

Ni lagala. Otrok je v njeni negi kmalu ozdravel. Bežal je ob klopi in se smeje oziral, če kdo teče za njim.

Tedaj je mati prišla po Micko; po dolgem boju se je morala odločiti, da je šla ž njo.

8.

Bilo je v decembru. Na vrhuncih gorá je ležal sneg. Vreme je bilo suho, solnce je sijalo vse dni, gola pokrajina se je zdela kakor v poletju.

Dnevi so bili kratki, Micka je morala vselej hiteti, da je prišla o mraku domov; parkrat jo je tema zajela že ob potoku, da je vsa prepadena hitela med grmovjem in skozi sence, ki so padale na klanec. V Rečini ni hotela prenočevati, ker se je bala za otroka.

Nekega dne pred božičem so se s peko zelo dolgo zamudili. Micka je plašna pogledata na uro, in dejala:

»Grem.«

»Zdaj?« je dejala mati. »Saj te bo kdo spremil.«

Micka je ostala. Ker ji je bilo obljubljeno spremstvo, se ji ni mudilo; po delu je sedla in popila ponujeno kavo, nato se je dvignila.

»Treba bo iti.«

»Pozno je,« je dejala mati, ki je mislila samo nase.

»Obljubila ste mi, da me kdo spremi.«

Micka je bila nevoljna. Misli, da bi morala ostati v Rečini čez noč, so se pridružili strahovi, ki so vstajali iz potoka in iz grmovja, od vseh strani ob poti v Zalesje.

»Jaz ne morem iti,« je dejala mati.

»Pa Liza?« Imenovala je sestro, brala ta dan ni bilo doma.

»Liza gre v prodajalno.«

Mati je pogledala Adolfa, ki je krtačil moko z obleke. Ta je razumel pogled.

»Če želite, vas spremim jaz,« je dejal Adolf z lahkim gosposkim poklonom in s smehom na polženskem obrazu.

Micka je bila v zadregi. Že je pripravila odklonilen odgovor, ko je dejala mati:

»Prosim vas, Adolf. Vsaj do prve hiše. Saj veste, če je ženska sama, je težko po noči.«

Micka je uvidela, da bi bila vsaka odklonitev brezuspešna. Počakala je, da se je Adolf preoblekel. Molčé se je začudila, ko ga je zagledala v praznični obleki. Bil je ves lep in gosposki, nič podoben prejšnjemu človeku.

»Saj bom kmalu doma,« je pomislila in stopila ž njim na cesto. Bila je tema; od zvezd se je bleščalo, kamenje je svetilo in zaznamovalo pot.

Micka je slišala, kako Adolf neprestano nekaj govori. Bila je zmedena in ga skoraj ni razumela. Kakor da sta vsak v svojem svetu, daljna drug od drugega. Micka je mislila na Tinčeta, na Jako ... Rada bi bila pospešila korake, da bi bila prej doma. Ni mogla.

»Kam se vam mudi, Micka?« je dejal Adolf z mehkim glasom.

In čez nekaj časa: »Kaj pa mislite, da me ne poslušate?«

Micka se je na te besede predramila iz svojih misli in se je prebudila ob njem. Še nikoli ji ni nihče govoril tako lepò in tako gosposko. Ni si tajila, da so padale nanjo besede, kakor da padajo cvetice. In kakor posluša v nedeljo pridigo in ne misli na nič drugega, tako ni zdaj mislila niti na senco zlá.

Bil ji je celo pameten. Ko sta prišla do ledu, ki ga je naredila voda, polzeča čez pot, ji je ponudil desnico; ona se ga je oprijela, da ni padla. Njegovi prsti so se dotikali njenih narahlo, kakor pri plesu. Pogledala ga je. V mračni svetlobi hiše, ki je sijala nad cesto, je videla njegov prijazni pogled in njegov smeh.

Po cesti sta se prigugala dva pijana delavca, ki sta pela in se objemala. V bližini sta se zagnala proti Micki. Ta je polglasno vzkliknila in planila k Adolfu. Padla je skoraj, da se je morala oprijeti njegove roke in se je s celim telesom naslonila nanj. Pijanca sta se zasmejala ...

Adolf je zgrabil z desnico za njeno roko, levico je položil okrog njenega pasu. »Saj ni nič!« Micka se je narahlo izvila iz njegovih rok.

Dobila je zaupanje vanj. Nič več ni silila, naj pospešita hojo. Zdelo se ji je, da je Adolf skrajšal svoje korake. Na mostu je postal. Njegove besede so tekle kot curek vode neprestano. Micka jih je sprejemala v omami in pijanosti.

Zavila sta po poševni poti okrog gorske rebri. Na poti je še blestel tu pa tam led, razsvetljene hiše, posejane po dolini in obronkih nasprotnega hriba, so gledale iz teme, voda je šumela enakomerno, iz oddaljene krčme je udarjalo vpitje in petje.

Človeka ni bilo na vsej poti nobenega. Zvezde so gledale nanju, tu pa tam se je katero samotno drevo dvigalo iz grmovja.

Prišla sta do potoka ... Težko sta razločila temno brv, ki se je spenjala čez peneče valove. Adolf je stopil nanjo prvi. »Ali vas nesem?« je vprašal.

»Ne,« se je zdrznila. »Grem sama.«

Njegovo roko, ki se je ponudila, je sprejela. Čutila je krepek stisklaj. Na koncu brvi je bila poledenica, da se ji je skoraj spodrsnilo.

»Aj!« je vzkliknila. »Kmalu bi bila padla v vodo.«

»Rešil bi vas,« je dejal Adolf.

Pot je vodila tik ob potoku. Voda je šumela med velikimi kamni in se belo penila. Po obeh straneh je rastlo drevje in temnilo kolovoz, ki je bil razoran od jesenskega deževja in poplav, da je noga padala v kotanje in se opotekala.

»Dajte mi roko,« je dejal mladenič. »Če ne, boste padla.«

»Saj ni treba,« je odgovarjala. »Že grem!«

»Dajte mi roko!« je ponovil živeje.

Ni se več branila. Dala mu je roko, da se je lahko ulovila, kadar je stopila v praznino kotanje ali če je zadela noga ob kamen.

»Jaz neprestano govorim,« je dejal Adolf čez nekaj časa, ki se mu je zdelo, da mu je zmanjkalo brezpomembnih besed in mora obrniti pogovor kam drugam. »Povejte vi meni kaj.«

»Saj ne vem nič,« se je branila Micka.

»Nič ... Kako, da jaz govorim toliko?«

»Vi ste bili po svetu ... mnogo ste videli, mnogo ste doživeli ...«

»Bil sem,« je dejal Adolf, ki mu je laskala ta beseda. »Videl sem Trst, Benetke, Dunaj in Prago. Videl sem še mnogo drugega ...«

Pripovedoval je o lepoti tujih zemelj, mest, palač, cerkvá in ljudi. Vmešaval je med pripovedovanje svoje dogodivščine, ki so bile malenkostne za človeka, ki je šel kdaj po svetu, bile ogromne za tega, ki ni nikoli videl sveta; občudovanje je rastlo v Mickinih očeh.

Nehote, nagonsko ga je vprašala: »Videli ste tudi mnogo lepih žensk ...«

Adolf je čutil, da jih mora zatajiti, in zatajil jih je. »Ženske me niso zanimale,« je dejal, da je povečal izraz občudovanja in spoštovanja v očeh mlade žene.

Pot je bila utrudljiva; ob nji je ležal kup drobnih bukovih vejá, zloženih v ogromno posteljo; Adolf se je ustavil in prosil, da sedeta.

Micka se je branila.

»Samo za trenutek,« je dejal. »Jaz sem truden.«

Micka je ubogala. Sedla je na mehko dračje, daleč proč od njega. Adolf se je pomaknil k nji in pristavil: »Mraz nama bo,« dasi je noč postala mehka in se je nebo pričelo oblačiti od juga.

Adolf je sedel z dvignjenim kolenom, ki ga je objel z rokami, in začel pripovedovati s pogledom v zvezde in v oblake, kakor da jim pripoveduje in ž njih bere.

Pravil je o svojih vožnjah, o prepirih s svojimi gospodarji – Micki se je zdelo vse veliko, vse veličastno ... Pravzaprav ni slišala njegovih besed, ne vsebine, ki jo je sproti pozabljala. Slišala je samo njegov glas, kakor daljno godbo.

Pozabila je, da je Pekova Micka, da ima moža, ki dela v Rumuniji, da ima doma otroka in da se vrača s tem tujim človekom po noči domov ... Čutila je, da nima več telesa in da je postala samo duša, ki visi v zraku in strmi ... Vse njene sanje so oživele, vse predstave dekliških prečutih noči, ki sovražijo resnico in vsakdanjost in plavajo nekje v višavi mimo neznanih bregov in ne vedò, kje naj se ustavijo, kje je njih cilj ...

Dihala je narahlo, da sama sebe ne predrami. Bala se je, da neha, kar je lepega in večno vrednega.

Adolf jo je pogledal čez nekaj časa in dejal:

»Povem vam bajko.«

»Povejte!« je dahnila.

Adolf je pripovedoval. Njegova beseda je bila mehka, oddaljena od vsega zemskega, zdaj zdaj je zagorela v njegovi krvi in zopet splavala do zvezd. Pripovedoval je o daljni ljubezni, o lepi deklici in o mladeniču. Ta bajka je bila silno daleč, a je bila tako blizu, da se je obeh dotikala s svojimi peroti. Končala je z zmago ljubezni ...

Bilo je hladno, Micka ni čutila hlada, ki je vel od potoka. Šumenje vode je bilo kot spremljajoča godba besed. Adolf je gledal Micko v čudni zamaknjenosti bajke, da se je nagnil k nji in položil svojo roko nanjo, ki je skoro ni čutila ...

Ko se je predramila, je čudoma odprla oči. Ali je bila bajka, ali je bila resnica? Ali se je zgodilo vse, kar je bilo pripovedovano, v daljnih sanjah nekje, ali se je zgodilo ta večer? V daljnih sanjah ... in v resnici ... tudi v resnici ... Spoznanje ji je bolj in bolj širilo oči.

9.

Tisti večer je Micka naglo odprla vrata, kakor da jo podi divja zver, planila je v vežo in jih zaklenila za seboj. Stopila je v izbo in zapahnila tudi izbna vrata.

Burno je sopla. V hiši ni bilo luči, vse je bilo tiho. Posamezni predmeti so se le nejasno odražali iz mraka. Okna so se svetila v medli svetlobi.

Stala je, kakor da pričakuje, da nekdo pride za njo, a se ga boji in se mu ne more skriti ne ubežati pred njim. In vendar je vedela, da ne pride nihče, da ni nihče bežal za njo, ki je letela kot splašena ptica in se ni ustavila do doma, kakor žival, ki jo je smrtna nevarnost prebudila iz spanja.

Posluhnila je. Slišala je sapo spečega otroka. Zgrabila se je za prsi, da umiri njih utripanje, ki jih je hotelo razgnati. Otipala je z roko peč. Z dlanjo je drsala po robu peči, otipala zapeček in segla z roko podenj. Za dežo s soljò so ležale užigalice. Vzela je eno, potegnila ž njo po peči, da se je na črnem skrilju prikazala fosfornata črta in prižgala luč.

V izbi ni bilo nikogar. Svetloba je padla na stene, raz katere so gledale podobe svetega Jakoba in Matere Božje v preprostih, rumeno barvanih okvirjih. Sveti Jakob jo je zrl nepremično, zdelo se ji je, da je podoben njenemu možu ... Umaknila je pogled.

Vrata v kamro so bila priprta. Vzela je luč in stopila čez prag ... Na njeni postelji je ležalo dete, zavito v tople cunje, kakor da je pravkar zaspalo, poleg njega je spala deklica, oblečena, kakor jo je premagal spanec, ko je pestovala otroka in sta zaspala v pričakovanju nje oba.

Micka se je nagnila nad sinom. Levico je držal pod glavo, desnica je ležala ob njem. Oči so bile zaprte, trepalnice tenke; zdele so se brezkrvne, toliko da niso bile vidne punčice skozi nje. Usta so bila odprta, dihanje je bilo rahlo.

»Moj otrok!« je dejala. Če bi bil prebujen, bi ga bila burno pritisnila nase, zdaj se ga je bala prebuditi. Razpela je roki, kakor da ga drži na njih, in je jecljala: »Moje dete, moje ljubo dete!«

Neizmerna žalost je spreletela njen obraz. Naslonila se je na steno in napela ustnice; po vsej sili se je hotela ubraniti joka. Tresla se je. Zakaj je mislila vso pot neprestano, da je otrok umrl. Čemu si ga je predstavljala ob slednjem koraku, kako leži njegovo telo med dvema svečama? Mislila je, da ga je ubila, ko je še doma ni bilo.

Nagnila se je čezenj še enkrat in ga gledala, z ustnicami se je narahlo dotaknila njegovih las ... Ob pridržanem joku se je iztrgal iz njenih prsi glas, da se je otrok zganil. Ni se prebudil.

Prebudila se je deklica, dvignila se je v postelji na roko in mežikajoča strmela v luč.

»O moj Bog, zaspala sem!« je dejala šepetajoče, kakor da je naredila pogrešek in se boji kazni.

»Pusti ga, naj spi,« je dejala Micka.

»Dolgo vas ni bilo. Igrala sva se in zaspala,« se je opravičevala deklica.

»Ali je bil kdo tu?«

»Pismo so prinesli ...«

»Kje je?«

»Za podobo,« je dejala deklica in skočila na tla.

»Pojdi spat,« je ukazala Micka. »Če si lačna, vzemi kruha.«

»Ne bom jedla,« je deklica zlezla na peč, se zavila v raztrgane cunje in znova zaspala.

Micka je pogrnila otroka, ki se ni več zganil, postavila luč v izbi na mizo in segla za podobo svetega Jakoba. V rokah je tiščala pismo, ki je bilo pomazano in na vogalu zmečkano. Na znamkah je bila podoba tujega kralja z dolgo brado.

Bilo je pismo od Jakca. Še nikoli ga ni držala s takim notranjim čuvstvom v rokah kakor ta večer. Bala se ga je odpreti. Kakor da gleda znan obraz iz njega in jo izprašuje.

Segla je v lasé po jekleno vlasnico in ž njo pretrgala pismo. Bilo je popisano na štirih straneh.

Sedla je k mizi, njena roka je trepetala kakor plamenček luči ... Besede so bile okorne, a so bile najdražje, kar jih je moglo hraniti moško srce.

»Draga Micka, moja žena!

Vzamem pero v svojo desno roko in te najprvo srčno pozdravljam čez te daljne hribe in doline, čez vse ravnine, reke in ceste, predno ti nadalje pišem. Tako pozdravljam tebe, mojega Tinčeta in vse domače, ako jih kaj vidiš. Jaz vedno čakam pismo od tebe, pišem pa poredko, ker redko prihajajo pisma in še bolj poredko odhajajo, ker tu daleč naokrog ni drugega kakor snežene gore, smreke in nebo, mesto zvonov pa pojejo sekire. Vendar mislim vsak dan nate, pri delu in zvečer in želim, da bi se vama, tebi in Tinčetu, nič hudega ne pripetilo in da se vidimo zopet veseli in zdravi čez dober mesec ali dva, ko bo delo končano. Če bi bilo kaj hudega, mi piši, bom vse skupaj pustil in prišel domov, saj ti si mi vendar več kot delo; zdaj imam že toliko, da ne bomo stradali, ako Bog da in se kak drug zaslužek ne prikaže ...«

Pismo je končalo s pozdravi, z izlivi srca, ki ni znalo, kako naj se najlepše razodene po tuji roki. Pod pismom na robu so stale besede: »Pazi nase in na Tinčeta! Adijo! Z Bogom!«

»Pazi nase in na otroka!« je ponovila Micka z glavo med dlanmi in strmela v pismo. Nato se je dvignila. V miznici je poiskala črnilo in zarjavelo pero ... Privila je luč in pisala pismo do jutra, da se je prebudil otrok na postelji in pričel jokati.

10.

Pismo je hodilo do Jakca zelo dolgo. Gozd je ležal pod debelim snegom. Vse dni je drčal les po dveh ogromnih rižah v dolino in bobnel od jutra do večera. Nekateri izmed delavcev so stali pod rižami in skladali hlode na ogromne skladovnice. Pozno zvečer so se ti delavci vračali domov; mejtem so ostali že kuhali večerjo in polegali po ležiščih ob stenah.

Jakec je sedel na tnalu ob ognju, sezul čevlje in sušil hlače in cunje, od katerih se je kadilo.

»Ves sem premočen,« je dejal.

»Nemogoče,« je ugovarjal drugi. »Moje hlače so kakor zvonec, zmrzle in polne snega. Bolj ko jih sušiš, bolj so mokre, ko se odtalita sneg in led.«

»To je res,« je dejal Jakec. »Še malo dni, končano bo.«

»In potem?« se je oglasil Balant. »Ali veš, kdaj je za nas končano?«

»Kdaj?«

»Kadar umrjemo.«

»Vem,« je dejal Jakec. »A tudi počitek mora biti. Še stroj se izrabi.«

»Jaka bi rad šel k ženi,« je dejal nekdo. »Pozna se ti, da si šele eno leto oženjen.«

»K ženi?« se je smejal Balant. »V desetih dneh je tu končano. Potem imamo še eno delo. Še dva meseca.«

»Kje?«

»Dve uri odtod. Tam, kjer je podjetnik zbežal. Zaslužek bo dober.«

Jakec je podržal cunje nad plamenom, da so cvrčale, težka misel ga je nadlegovala, ni mu šla v srce.

»Jaz grem domov,« je sklenil čez nekaj časa.

»Pa pojdi,« je rohnel Balant, čigar misel ni bila nikoli tako huda kot glas, ki je hreščal. »Ne dobiš denarja; pa pojdi, če hočeš, sam! Žena naj ti pošlje za pot!«

Jaka je ovil toplo cunjo okoli noge in jo je potisnil v škorenj.

»Tako hudo ti je?« je popravljal Balant vtis svoje besede. »Če hočeš iti, nihče ti ne bo branil. Ampak vedi, da je neumno. Delo je blizu, zaslužek bo masten. Še dva meseca in tako bo, kakor da si dvakrat šel v Rumunijo, ker si si pot prihranil. Tako je, vidiš! Jaka, ne prevelike ljubezni, pameti je treba.«

Jakec je poslušal, besede so prodirale vanj in niso ostajale brez sledu. Ni se imel časa odločiti. Ta čas so prišli delavci iz doline in eden izmed njih, ki je bil ves premočen, je dejal:

»Jaka, daj mi prostor; sicer še zmrznem.«

Jaka je sedel v kot ležišča, novodošlec se je pomaknil k ognju in dahnil iz zadovoljstva: »Aaah!«

»Jaka, kaj mi daš, da ti dam pismo?«

Jakec se je dvignil in stegnil roko. Oči so brale pri ognju naslove, izmed treh pisem je dobil Jakec eno.

»Ali je res, Jaka, da ti je postala žena nezvesta?«

»Molči, nerga!« se je ta obregnil, ki ga je nemilo zadela beseda. »Ali nimaš drugega?«

Govorili so o domu, o snegu, o novem delu in pozabili na Jakca, ki se je stisnil v kot in obračal pismo v rokah. Tipal ga je, kakor da je mogoče zapisano besedo in misel otipati, ko je ni mogel brati. Pretrgal je pismo in gledal ob medlem svitu ognja, da je popisano čez in čez. Poleg njega je ležal mladenič, ki mu je pisal pismo. Zdelo se mu je, da ga gleda iz mraka. Dotaknil se ga je z roko in ko se je ta zganil, mu je dejal:

»Ali mi boš bral?«

Mladenič se je dvignil. Segel je za tram, privlekel izza njega košček sveče, jo postavil na bruno in prižgal. Par obrazov se je obrnilo v novo svetlobo, nato se zopet nihče ni zmenil zanju.

Pismo je bilo, kakor da je pisano s solzami.

»Dragi moj mož!

Nocoj sem prejela tvoje lepo pismo in sem se ga tako razveselila, da sem jokala pri njem. Kakor ti nas, tako pozdravljamo tudi mi tebe čez hribe in doline in ti želimo ljubegu zdravja in da se ti nič hudega ne zgodi. Mislimo na tebe po noči in po dnevi in težkò pričakujemo dne, da se povrneš med nas. Saj nam ni hudega, jesti imamo, zdravi smo, toda če tebe ni v naši bližini, nam manjka vsega. Meni se zdi, da te že več let nisem videla. Če ne boš zameril, ti moram povedati, da sem bila parkrat pri materi in sem ji pomagala, ker ima veliko dela. Zdaj ne bom šla več, če tudi bo mati huda zato. Moj otrok in ti sta mi prvo. Ti ne veš, koliko delavcev je zdaj v dolini; tudi iz naše vasi jih je mnogo. Delo je lahkò dobiti in ne bo ga zmanjkalo. Ako prideš, boš lahko vsak večer pri nas, in nas ne bo skrbelo, kako je s teboj v taki daljavi in tudi ti ne boš tako skrbel za nas. Saj veš, da mi je težko, ko sem sama na samoti, dasi mi nič hudega ni do zdaj. Ko boš prejel to pismo, misli na to, da se povrneš čim prej, ko te težko, težko pričakujemo in bomo zelò, zelò žalostni, če se kmalu ne vidimo ...«

Jakec je zganil pismo in ga spravil v žep. »Jutri ga boš prebral še enkrat,« je dejal mladeniču. Neznan nemir se ga je polastil.

»Jaka gre tudi z nami,« se je oglasil Balant, ki je končal razgovor z ostalimi.

»Ne grem,« je dejal odločno. In je ponovil še enkrat: »Ne grem!«

Beseda je bila trda, za Jakca tako nenavadna, da so umolknili in se ji nihče ni upal ugovarjati.

11.

Micka je držala besedo, ki jo je dala svojemu možu v pismu: ni šla več k materi v Rečino. Ta je poslala po njo, a Micka se je izgovorila, da je otrok bolehen.

Ta vest je napotila mater k nji. Ko je našla dete zdravo, je z dolgim pogledom premerila hčer; ta je oči uprla v tla, kakor da se boji, da bo mati brala na njenem obrazu njeno tajno misel in bolečino.

»Kaj je s teboj?« je vprašala mati.

»Nič,« je odgovorila Micka. »Jakcu sem pisala, naj se vrne,« je pristavila. »To je vse.«

Mati ji ni dejala nič več. Šla je v dolino, poslala ji tu pa tam kruha in vzela v delo še enega peka. Ko so pričeli ljudje govoriti o ljubezenskem razmerju med njo in med Adolfom, ga je na lep način odslovila. Od tistega dne je začela Micka znova zahajati k nji, a ji ni pomagala pri delu. V njen obraz se je zarezala temna poteza, ki ni izginila, v njen smeh se je ukradla tiha žalost.

To potezo in žalost je opazil tudi njen mož ...

Bilo je ob koncu februarja, solnce je postalo topleje, ko je Micka zaslišala proti jutru hojo pred hišo, zdelo se ji je, da je nekdo postal pred vrati. Posluhnila je. Čez par trenutkov je zaslišala, da je prijela tuja roka za kljuko in poizkušala odpreti vežna vrata.

Micka se je dvignila in stopila v izbo. Na oknu je zagledala črno postavo, nekdo je zaklical:

»Micka! Odpri!«

Bil je glas njenega moža. Neznano veselje pomešano s strahom jo je objelo. Vsa zmedena je letela k vratom, šele tedaj je opazila, da ni oblečena. Bežala je v izbo in ogrnila neko cunjo okrog sebe. Jakec je bil nestrpen. Prijel je znova za kljuko in jo je potresel.

»Takoj,« je dejala. »Sem že tu ...«

Odklenila je vrata. V vežo je vstopil njen mož. Bil je majhen, s porastlo brado, v obraz rdeč in rejen. Na hrbtu je nosil vrečo, ki je imela naramnice iz vrvice. V rokah je držal palico, bil je premočen do kolen.

Par trenutkov sta postala in se gledala, kakor da se izprašujeta z očmi. Smeh jima je zlezel na obraz, Jakec je segel ženi v roko.

»Dober večer! Po pravici, dobro jutro!« je pristavil pisane volje. »Ej, ti Micka!« je vzkliknil ves vesel, da jo zopet vidi, in jo je pritisnil k sebi.

Ko se je prvo čuvstvo, ki ga je Micka uživala le na pol, poleglo, je stopil Jakec v izbo. Micka je hitela prižgati luč; bleda svetloba je bleščala v oči.

Jakcu se je zdela njegova hiša ta dan čudovito lepa in svečana. Ali zato, ker je preživel dolge mesece v temni in zakajeni bajti? Ali zato, ker je našel v nji svojo družino, ki je že vroče hrepenel po nji?

Vrečo je postavil na klop in vprašal: »Kje je Tinče?«

Micka je držala luč nad zibeljo in dejala: »Spi. Poglej ga, kako je rdeč. Kmalu mu bo zibka premajhna ...«

Jakec je gledal in se je smehljal. Tedaj se je Tinče ob svetlobi luči prebudil, sprva zajokal, nato je v hipu utihnil in se zastrmel v mater; z njenega obraza je njegov pogled romal k očetu in se vračal nazaj k materi.

Jaka je ubral nežen glas in zapel: »Tinče, Tinče, ali me poznaš?«

Pripognil se je k zibeli in se mu smejal in prikupoval z besedo, ki se je topila od radosti.

Tinče se je zresnil, njegove velike oči so gledale v porastlo brado, postajale vedno večje, kakor da se čudijo in bojijo ...

»Bal se te bo,« je dejala Micka.

Tinče je stegnil roke in se dotaknil brade. Tega dotikljaja in naglega smeha, ki je ušel Jakcu iz ust, se je Tinče tako prestrašil, da je zajokal. Mati ga je dvignila.

Jakec je pričel razkladati iz vreče na mizo. Ponošeno obleko, par srajc, težke delavske čevlje, sekiro, cempin, velik kos kruha, papirnat zavitek in lesenega konja.

Ko je držal lesenega konja v rokah, je dejal, držeč ga proti otroku: »Lej, lej, konja.«

Otrok je razumel. Iztegnil je obe ročici in objel igračo. Nato je pogledal očeta in se nasmehnil.

Jakec mu je prožil roke: »Ali greš k meni?«

Otrok ga je gledal par trenutkov, kakor da razmišlja, slednjič se mu je pognal v naročje. Tako si je Jakec kupil njegovo ljubezen in je bil srečen.

Medtem je šla Micka kuhat kavo. Nekaj neznanega je kalilo njeno srečo ob moževem prihodu. Zdelo se ji je, da se po moževi odsotnosti njuno življenje ne začenja tam, kjer je prej nehalo. Velik prazen prostor je bil vmes in sredi tega prostora je strašilo nekaj neznanega, nedopovedljivega ... in nikomur razodetega.

Postavila je vročo kavo na mizo in sedla k Jakcu; ta jo je pogledal v oči. Micka je spoznala, kaj pomeni ta pogled, zato je vprašala:

»Ali si zdrav?«

»Sem, hvala Bogu,« je dejal Jakec. »Ti se mi zdiš prepadena.«

»Saj ni res,« se je branila Micka in gledala v mizo.

»Ali si bolna?«

»Ah, kaj še!«

Nasmehnila se je. Ta smeh ni prikril žalosti.

»Žalostna si!« je sklenil Jaka, ki ga je nekaj tesno zaskrbelo.

»Ne skrbi! Samo da si ti zdrav.«

Jakec ni silil več vanjo. Mislil je, da je trudnost na njenem obrazu le slučajna, zato, ker je morala po noči vstati; ali pa je taka, kakršna je bila, in je on v teku mesecev pozabil na njen izraz.

Težka misel mu ni dala miru. Ko je ležal v postelji, je vprašal še enkrat: »Saj se ti nič hudega ni pripetilo?«

»Nič ne,« je dejala. »Kaj pa misliš?«

Verjel je. Le v srcu je hotel vse potrditi, pregnati strahove z njeno, ako tudi lažnivo besedo, da bo miren. Že naprej ji je vse verjel ...

12.

V štirinajstih dneh se je Jaka odpočil, se uredil, izprašal vse, povedal vse, napravil drva in popravil, kar je zima naredila škode pri hiši in okrog hiše; nato je šel v dolino in vprašal po delu.

Dobil ga je. S smehljajočim obrazom se je vračal vsak večer domov. Njegova rdeča ruta, ki jo je nosil s seboj, ni bila nikoli prazna. Prinašal je belega kruha, kave, sladkorja in vsakovrstnih potrebščin; danes to, jutri drugo.

Bilo je, kakor da so se povrnili prvi dnevi po njuni poroki, ko nista poznala ne pomanjkanja in ne skrbi in sta molčé uživala vse sladkosti prvih dni skupnega življenja.

Posebno Micka je pozabila na vse. Predstavljala si je, da njen mož ni bil nikoli z doma in je bila njuna prva sreča neprekinjena do tega dne. Kadarkoli je planila vanjo tesna misel in ji je potemnila obraz, jo je odganjala z vso silo, vedoč, da se z njo začenja muka.

Čemu se mučim? Saj nič ni!

Poizkusila je prepričati samo sebe. Vplivala je nase s tisto silo, s katero je hotela izbrisati iz svojega življenja nekatere dni, za katere ni marala, da so doživljeni, in ki so ji grozili, da jo pahnejo v prepad. Šla je po delu, govorila je z otrokom, pela je pesmi, samo da se reši v pozabljenje.

Jakec ni prezrl tega. Čutil je, da je vse po starem in le nekaj manjka ... Tisto »nekaj« je bilo na Mickinem obrazu. Kaj, tega ni mogel izraziti. Tako daleč ni segalo njegovo poznanje človeka. Mislil je, da je to nastalo v samoti in da samo po sebi izgine.

Nastala je pomlad. Sneg je skopnel, deževje je ponehalo, z vedrim nebom so nastopili topli majski dnevi, cveteli so vrtovi, brstelo in zelenelo je drevje ... Zalesje je oživelo. Ljudje so obdelovali male njive med visokimi zidovi in trebili vrtove; iz gorečega listja in mokrih vej na gmajni se je dvigal visok bel dim.

Micka je stala v ograji vrtička pred hišo in kopala. Tinče je sedel na tleh in se igral s kamenčki.

Krčmarica je prala ob brvi in pogledovala proti nji. Ko je končala, je pristopila k Micki; roke je imela prekrižane nad trebuhom, njena lica niso pomenila dobrega. — »Mleko je plačano,« je pomislila Micka, »kruh je pozabljen; naj pride!«

»Dobro srečo,« se je ustavila ob ograji. »Tudi ti boš sejala?«

»Tudi,« je zastala Micki roka, dvignila se je in vrgla pest plevela čez ograjo v klanec. Nato ni vedela, kaj reči, popravila je ruto na glavi in opazila, da jo krčmarica strastno opazuje.

Micki ti pogledi niso mogli ostati skriti. Po načinu gledanja je spoznala njih vsebino in pomen. Spreletelo jo je. Počasi je odtrgala oči od krčmarice in jih vrgla po sebi, preko prs in nedrij do nog.

Zardela je. Krčmarici ni ušlo Mickino pomembno samoopazovanje, nasmehnila se je preočito. Z naglico varalice je uprla pogled v Tinčeta, ki je metal kamenčke od sebe in se glasno smejal svoji igri.

»Glej, glej,« je dejala, »kako se že igra.«

Micka ni imela besede ne smeha. Ko jo je krčmarica vprašala: »Ali bo kmalu dobil sestrico?« se je zdrznila in potrdila svojo tiho misel.

»Preredili jih bomo, ako Bog da ...«

»Ne prepogosto,« je pristavila krčmarica s pomenljivim pogledom, »in po poštenosti. Še tisti, ki pridejo kot Bog zahteva, so preveč ...«

Krčmarica je odšla. Micka je gledala zamaknjena za njo, dokler ni izginila za živim plotom ... Tedaj je popadla dete in odšla v izbo.

Čutila je omotico. Ni vedela, kaj dela. Zgrabila je otroka in ga pritisnila nase, kakor bi se bala, da ga ne izgubi. Na to ga je posadila na tla, odšla v vežo in se vrnila nazaj v izbo.

Torej je res? Ona je želela, da jo znamenja varajo. In v teh željah se je skoraj zasanjala in ni nič več mislila na to. Zdaj jo je prebudila vas, ki šepeta in se čudi ...

Spomnila se je na svojo mater. Bilo je v januarju, ko ni mogla odtrgati pogleda od nje. Končno je spregovorila.

»Ti, kakšne oči pa imaš?«

Micka se je tedaj zavzela in obstala, kakor da ji je kdo zastavil nož na srce.

»Kakšne?«

»Kakor da si nosna ...«

Nož jo je umoril za trenutek. Niti besede ni mogla reči svoji materi, le strmela je vanjo. In da ne vzbudi suma, je dejala čez dolgo:

»Kaj govorite?«

Mati ni dejala nič več; tudi ona je počasi pozabila na to, ker ni marala misliti, kakor ne more nihče misliti na dejanje, ki ga ni bilo in je bilo storjeno jedva v sanjah ali še v sanjah ne.

Vzela je zrcalo in se pogledala v njem. Njen obraz je bil nenavadno bled, oči so gledale motno, stekleno, čuden blesk so dobile. Po obrazu so se kazale pege, nalahko, komaj dahnjene na belo polt. Peg pod očmi ni imela nikoli.

Zamišljena je položila zrcalo na okno in sedla na klop. Podprla je glavo z roko in gledala pred sé. Otrok ji je govoril nekaj nerazumljivega in ji kazal lesenega konja, ona ga ni slišala. Vse, kar si je do takrat tajila in hotela s silo zatreti v sebi, se je dvignilo pred njo z večjo silo in strašnejše.

Predstavila si je svojega moža. Videla ga je dobrega, kako se smeje in vsak večer razvezuje rdečo ruto, otrok pa steza roke po njem.

Ta človek bo prišel nekoč mračen domov. Ne bo odprl ust, ne bo pogledal, ne bo se smejal. Njegova rdeča ruta bo prazna. Otroka, ki bo stezal ročice po njem, ne bo sprejel. Sedel bo, podprl glavo in težko mislil. In ko bo težko razmislil, bo grdo pogledal, udaril po mizi in zaklel. In če ne bo zaklel, bo dejal: »Od kod si se vzela? Poberi se ti in tvoj otrok, ki ima tvoj obraz tudi ta. Bogve, kje si ga pobrala!« In če tega ne bo dejal, jo bo udaril in vpil: »Moja dekla si!« To bi bilo najlažje. Ona bi bila dekla. Lahko se zgodi, da jo bo v spanju zgrabil za vrat in jo zadavil, ne da bi izrekel kako besedico. In se lahko pripeti, da bo vzel sekiro, jo ubil in storil z otrokom isto.

Micka je pograbila otroka s tal. Vzela ga je v naročje in pritiskala njegovo glavo k svoji: »Ne, ne, ne!«

Premislila je Jakčev značaj. Videla ga je, kako je dober in ponižen; vsi so se norčevali iz njega; spoznala je, da ni zmožen, da bi zasadil svoje prste v njen vrat ali zgrabil za sekiro. Videla ga je v krčmi, kako je planil kot zver, in je razmislila, da je na koncu koncev vendarle zmožen, da vzame sekiro in jo ubije.

Določeno ni mogla vedeti, kaj bi storil. Čakati mora. Spoznala je, da je neizogibno, da bo nekega dne stopil v hišo in bo njegov obraz drugačen. Tedaj bo planila in bo pazila na vsako njegovo kretnjo.

Ta večer bo danes ali jutri, čez teden ali čez mesec dni. Pred tem dnem je trepetala, in ni ga bilo mogoče odložiti.

13.

Nastal je večer; Jakec se je mudil z doma malo dalje kot po navadi. Ta zaposlenost je Micko nenavadno vznemirila. Neprestano je gledala v mračna okna, kdaj se prikaže njegova postava. Ni prižgala luči, da bi prehitro ne spoznala v njegovih potezah, kaj se godi v njem.

Slednjič je prišel. Videla ga je iti mimo oken. Njegova nagla hoja se ji je zdela sumljiva, da je zaplalo njeno srce. Otroka je pritisnila k sebi.

Vstopil je in se je v mraku izbe razgledal okrog sebe, kakor da išče svojo žrtev. Micka se je zdrznila, ko je zaslišala njegov mili glas: »Ali sta se mi skrila? Tinče! Tinče!«

Otrok ga je spoznal in poskočil od veselja. Micka si je mislila: Če ne danes – jutri ...

Jakec je prižgal luč in vzel otroka v naročje. Bil je veselejši kot po navadi. Ko je šla Micka v vežo, da pripravi večerjo, se je začudil, da ta nima besed.

»Nekaj novega sem kupil ... Ugani, Micka!«

Micka ni odgovorila, da se s svojim glasom ne izda, Jakec pa je pristavil besedo: »Kozo sem kupil.«

Tedaj je Micka pogledala iz veže v izbo in nategnila obraz, kot da ne verjame.

»V nedeljo jo priženem. Na gmajni, ob potu jo bosta privezala, sama se bo pasla.«

To je bil dogodek za hišo. Jaka je to vedel, vedela je tudi Micka. Jaka se je čudil, da Micka nima niti glasu vzhičenja, zato jo je vprašal: »Ali ti ni prav, Micka? Saj ne bo mnogo dela z njo.«

»Saj mi je prav,« je dejala Micka. In je pristavila vprašanje, da potrdi svoje zanimanje in popravi molk. »Ali bo imela mleka?«

»Od mladičev je,« je dejal in sanjal v dni, ko bo skakalo več kozà okrog hiše.

Pri večerji je razlagal: »Jutri in še par dni ostanem doma, da ji naredim hlev.«

Micka je mislila: »Par dni bo doma in ne bom živela v strahu. Potem pride, kar prida ...« Kar ji je pripovedoval, ni slišala.

Jakec je pogledal vanjo, zrl jo je par dolgih trenutkov. Mickin pogled ni bil obrnjen vanj, a je čutila njegov pogled na sebi. Še spala ni kakor da se boji, da se ne izdà.

»Micka, ti si bolna ali žalostna.«

In odgovorila mu je, nevoljna sama nad seboj, z grenkim smehom: »Ne eno, ne drugo ...«

Molka ni mogla utajiti. Svojega nemira ni mogla izbrisati.

Ko je Jakec že spal trudno spanje človeka, ki je ves dan trdò delal, Micka ni mogla zaspati. Okno ni bilo zagrnjeno. Zunaj je bila jasna pomladanska noč, luna je sijala skozi zagrinjalo. Od nekod se je oglasila pesem fantov: »Kajža kajžica ni res velika ...« Iz neposredne bližine je udarjal šum vode. Ura v izbi je oživljala tišino s svojim enostranskim: tik-trlak!

Še ura ne teče prav, je pomislila Micka. Kako da je šele ta večer zapazila to? Oprla se je na roko, počasi, da ne prebudi moža. Zrla ga je v bled obraz, v porastlo brado, videla je odprta usta in trudoma se dvigajoče prsi.

To je on – je dahnila v sebi. Ta obraz je njegov, to telo je njegovo. Ta je, ki je lazil za menoj in je storil nemogoče, da me je dobil, ko sem mu prisegla pred oltarjem in mi je služil še potem kot hlapec. Ko je šel od hiše, se je jokal. Kaj so prerokovale njegove solze?

Zdaj ne ve ničesar. Kakor otrok spi mirno in bo spal, dokler mu ne razodene tuj jezik in mu ne potrdijo moje oči. Kaj bo dejal, kaj bo vprašal? Kaj mu bom odgovorila?

Obrnila je misel nase.

Mislila je daleč nazaj, v tisto mladost, ko je stal pred njenim oknom Filip in ga je zavrnila. In potem dalje, ko je bila stokrat sama na poti in so jo nagovarjali pogledi in besede, oči in kretnje in se še z mislijo ni premaknila z mesta, ki ga je imela za pravo. Še v sanjah ne. Niti v najtežji, tudi v najšibkejši uri ne.

Kdo ji bo verjel, ko niti sama sebi ne more verjeti? Ali se ne bo večina ljudi začudilo in razširilo usta? Ali ne bo Jaka pljunil pred ljudi: »Fej, to ni resnica!«

Smejali se mu bodo. In bodo potrdili, da je tepec, ki ga še žena z lahkoto vara. In vendar bo imel v svojem srcu prav. V svojem srcu mu ona ni napravila krivice.

Temu se ni mogoče izogniti. Za poletjem ne pride pomlad, ampak jesen. Tako pride tudi dasi se bodo njene oči same čudile. Če bi se bilo v sanjah zgodilo, bi se določneje spominjala, tako pa je izginilo vse. Ali je mogoče tako popolnoma pozabiti? Če bi nikoli ne bilo mogoče, zdaj je mogoče. Če bi ne bilo strahovite priče pod srcem, bi lahko prisegla, da se ničesar ne spominja, in bi ne storila greha. Kako da je šlo vse iz spomina? Ali zato, ker je hotela vse pregnati iz zavesti? Zato ker ni marala spomina na to, zato ga je udušila.

Kako malenkostna stvar in razdere človekovo srečo z enim zamahom. Majhna, ničvredna in vendar kako ogromna stvar ob enem. Imeti moža, hišo, otroka, ljubezen, kruh, mir – pa pridejo ene same sanje, manj nego pet minut pijanosti, da zagrmi vse v prepad.

Čutila je, da pada, da globina nima konca in se ne more nikamor oprijeti. Popraviti se več ne da. Kaj bo na dnu tega? Kaj bo na dnu tega?

Hotela je prebuditi moža in mu povedati vse. Kaj? – če se ničesar ne spominja. Vse, kar mora priti; to, kar ve; kar je ostalo v nejasni predstavi tistega večera. Nato bo ostalo prihranjeno njegovo začudenje. Prosila ga bo, naj jo sodi takoj, ali pa naj ji odpusti. Morda bo sodba milejša.

»Jaka,« je poklicala. »Jaka!«

Jaka je odprl oči in nehal sopsti. Počasi se je zavedel in se stežka predramil.

Micki je bilo žal, da ga je poklicala. Ni vedela, kaj naj mu reče.

»Ne morem spati,« se je izgovorila. »Bilo me je strah.«

14.

Čez mesec dni sta nedeljskega popoldneva Micka in Jakec sedela za mizo in igrala domino; otrok se je igral na peči.

Micka se je bala dan za dnem, večer za večerom, kdaj pride njen mož z razodeto tajnostjo domov, a je usnivala v mir, ko je videla, da se njegove oči in njegov glas ni spremenil. Njen strah je otopel. Vendar je prosila moža, naj se ne ustavlja pri ljudeh, naj gre naravnost domov in naj ne posluša nikogar, zakaj ljudje so zlobni. Že dolgo ni šla k maši. Najrajši bi se ne bila prikazala nič več iz hiše. Zakrivala je vse znake najskrbnejše, a je vedela, da ljudje že očitno pasejo poglede na nji in da že vsi otroci vedo za natolcevanje, ki pada nanjo. Vedela je tudi, da bo tudi kmalu vsem očito.

»Dvojna šestica je na vrsti!« je dejal Jakec otroško veselo in postavil domino na mizo.

Micka je zakrivala črne ploščice z roko in pobledela. Začutila je bolečino v križu, morala se je dvigniti.

»Kaj ti je?« je vprašal Jakec.

»Ne vem,« je odgovorila Micka. »Zbodlo me je.« Postavila je domino, da bi ne vzbudila nezaupanja v svojo besedo.

Jakec jo je pogledal; dolgo je objemal njegov pogled obliko njenega telesa. Njegove oči so se zamislile par trenutkov, nato so pogledale v domine in iskale številko.

»Šest – tri, šest – tri,« in je ni mogel najti. Ves zmeden je bil. Dobil je trojko, jo postavil in zopet uprl pogled vanjo.

Micka je opazila njegov pogled. Tudi njegova hipna zmedenost ji ni ušla. To jo je razburilo, zdelo se ji je, da ji gori kri po žilah. Nenadoma jo je objela slabost, da je porinila domine od sebe in sedla.

»Ne morem več.«

»Pa nehajmo,« je dejal Jakec na videz mirno, razdrl igro in je ni več vprašal, kaj ji je.

Micka je videla, kako je Jakec vstal, ne da bi jo pogledal, in šel po izbi. Od kamrinih vrat do klopi nazaj. Njegovi koraki so bili dolgi in odločni. Otrok ga je klical s peči, ni se ozrl vanj.

Jakec ni vedel določno, kaj se godi v njem. Počasi, leno in strašljivo so vstajale misli, se zamotavale in izginjale. Bil je preveč plašen, preizmučen, da bi mogel soditi. Njegovo znanje je bilo o mnogoterih stvareh, in posebej o stvareh, ki so zadevale najintimnejše družinsko življenje, nepopolno. Kar je vedel, je izvedel iz kvant. Mnogotera vprašanja so bila, ki ni znal natančno odgovoriti nanje.

Molčal je, da bi se ne osmešil. Molčal je tudi, če bi imel devetdeset odstotkov gotovosti na dlani, a bi ostajalo deset odstotkov druge, nasprotne možnosti.

Ni preslišal glasu, ki je šel pred dnevi iz družbe polpijanih ljudi za njim. Ni ga hotel slišati. In še: ni ga mogel razumeti.

Nekaj ga je vznemirjalo. Zakaj mu žena ni povedala? Ali se ga boji? Ali je on odločil število – tako naj bo in ne drugače! —

V možgane je padla druga okolnost, ki je izpodbijala prvo. Zavrnil jo je z vsem ogorčenjem, s to zavrnitvijo je dal prostora tretji okolnosti in možnosti.

Tako je hodil od kamre do klopi in mislil, nazadnje je zamislil tisto možnost, ki se mu je zdela najbolj naravna in najlažja, nasmejal se je v mrtvaško bledi obraz žene in dejal:

»Pojdi v posteljo! Bolna si. Skuhal ti bom čaja.«

Glas je bil tako dober, tako skrben, da se Micka ni mogla ustavljati.

Prinesel ji je čaja na posteljo in dejal: »Jutri sem obljubil k Doljaku na dnino. Ali naj grem?«

Ni mu mogla braniti, bi mu bila privolila, tako ga je imela rada, tako se je čutila njegovo sužnjo ...

15.

Misli, ki so morile Jakca prejšnji dan, so se spovračale. Ko je metal seno na voz in mu je pot v curkih tekel s čela, je razmislil vse zaporedoma in je znova ostal pri možnosti, ki je bila najlažja in jo je potrdil sam v sebi.

Na vozu je stal mladenič, čigar obraz je bil starikav, kakor obraz moža, in se je neprestano smejal, norčeval in tlačil seno pod noge.

Ko je Jaka vrgel nov šop sena na voz, so mu vile ušle iz rok in ostale s senom vred na vozu. Sirovež jih je brcnil, da so zletele z voza s tako naglico, da jih Jaka ni mogel ujeti, ne se umakniti, udarile so ga čez čelo.

Opotekel se je po tleh in se prijel za glavo. Navzoči so obstali in pogledali, mladenič na vozu je v začudenju odprl usta. Udarec ni bil hud, Jaka se je pobral, tipal z roko in dejal:

»Gledal bi. Še zdaj vidim črno pred očmi.«

»Takega roga ti nisem naredil kot tvoja žena.«

Mladenič se je zasmejal. Jaka ni preslišal besede in je grenko občutil smeh. Kaj sem jim storil, je pomislil, da so pred trenutkom gledali z usmiljenjem name, zdaj pa se škodoželjno smejejo?

Spoštovanje, ki je nehote nastalo tedaj, ko je sezidal hišo in dobil lepo ženo, je izginilo. Obrazi so nasproti njemu dobili iste poteze kot so jih nosili poprej, njih besede so postale norčave. Opazil je še nekaj drugega, česar poprej nikoli ni videl. Ljudje so se razgovarjali v njegovi neposredni bližini, merili s pogledi vanj in se smejali. Mislil si je, da je to samo njegova domišlija in ne govorijo o njem. Pa je zaslišal jasno in razločno ime: Micka! In tedaj so merili z očmi v njega.

Beseda o njegovi ženi ga je ta hip nemilo zadela. Njemu bi lahko dejali karkoli, le njegovi ženi ne. Ta trenutek ne, ko je gorela skrivnost v njem in je bil sam jezen, ker ji ni mogel do dna.

Ostal je in pogledal mladeniča na vozu. S trepetanjem in vznesenostjo v glasu je dejal: »Kaj imaš ti z mojo ženo?«

Delavci so postali. Zijali so in pričakovali zabave. Mladenič na vozu je pomolčal, slednjič je odgovoril: »Jaz nič. Je pač imel kdo drugi ...«

Jaka je pobledel na neumen smeh ljudi, kri je zaplala v njem. Dvignil je vile in jih je z vso silo zagnal na voz, da so se z vso močjo opletale čez mladeničeva pleča.

Vsi so molče obstrmeli. »Hudič!« je vzkliknil mladenič. Dvignil je grablje, da bi jih zagnal na Jakca, a se je premislil.

Jakec je videl, da ne more ostati več med njimi. Molče, ne da bi se ozrl, je zapustil travnik in izginil v grmovju.

Micka se je začudila, ko je videla, da je prišel pred nočjo domov. Gledala je v njegov prepadeni obraz in se je prestrašila, da se je vse zganilo v nji.

Sedel je na klop in se trudno nasmehnil, Micka se je oddahnila.

»Kaj ti je?«

»Nič mi ni,« je dejal Jaka. In čez dolgo: »Ne grem več med ljudi ...«

Micka se ni upala vprašati, zakaj ne gre več med ljudi; Jaka se ji ni upal povedati. Molčala sta oba. Čez par dni se je zopet obema razjasnil obraz.

16.

Jaka je postal prepričan, da ljudje njega in njegovo ženo iz neznanega vzroka sovražijo. Ta predsodek ga je še tesneje zbližal z njo. Bilo mu je jasno, da je nosna; tega ni bilo mogoče več prikriti niti slepim očem. Ko je Jaka razmislil do dna tretjič, četrtič in petič, v kolikor je prepuščalo njegovo znanje v teh stvareh in njegova ljubezen, na ženi ni našel krivde. Slutil je, da jo dolžijo nezvestobe. Kdo naj bi prišel v to hišo? Jaka je ženo tako čislal, da jo je imel za vzvišeno nad vsak dvom. Verjel je v njeno poštenje in je bil prepričan, da bi mu sama vse povedala in priznala. Nekatere znake in okolnosti, ki si jih je priklical v spomin, je odgnal kot nadležen mrčes.

»In vendar,« je dejal sam v sebi, »je to zadeva moje žene in moja. Oni hočejo, da jo sovražim. Smejali bi se ...«

Zamrzil je ljudi. Ni jim hotel več hoditi na delo; če jih je srečal, se je ozrl v stran. K maši je hodil v drugo faro.

To spremembo so ljudje opazili. Prepričani so bili, da vé za nezvestobo svoje žene. Nekateri ljudje so ga pomilovali. Pripovedovali so, da so čuli prepir iz Jakčeve hiše. Prišle so ženske in niso šle, dokler se niso prepričale, če je Micka od tepeža vsa črna po obrazu.

Micka se ni nič več bala moža. Le trohica strahu je še ostala, vzrastlo pa je spoštovanje pred tem človekom. Znala je, da vé za njeno nosečnost. Bilo ji je več kot jasno, da sluti in vé, da mu je bila nezvesta. Ali je tako lahkoveren, neumen ali je tako plemenit? Ali oboje? Morda čaka, da se zgodi ...

Jaka je bil kot po navadi. Njegova skrb se je celo povečala. Zgodaj je prihajal z dela domov, vse je storil za njo. Smehljal se je. Vedno tisti smeh, ki je pričel celo Micko vznemirjati.

Proti koncu septembra je Micka porodila dečka. Njene oči so gledale v moža, ki je bil poln skrbi in ljubezni. Prinesel ji je kokoš in gledal v njen bledi obraz.

»Zdaj bo izbruhnilo,« je mislila še v porodniških bolečinah. Ni izbruhnilo. Kar se je bala, ni prišlo. Videla ga je, kako se je nagnil nad otroka in napel ustnice in ga klical ter se mu dobrikal, kot kliče žival svoje mladiče ...

Otrok je imel drobno glavo in čudno živahne oči. Jaka je vprašal: »Kakšno ime mu bomo dali?«

Micka je dejala trudno, vdano, skoraj žalostno:

»Kakršno hočeš!«

»Ali naj bo Jaka?« je vprašal mož.

Ženi se je zdelo to ime norčevanje. Pogledala je v moža in zrla v njegove odkritosrčne oči.

»Pa naj bo,« je dejala. »Eden mora imeti tudi tvoje ime.«

Jakec je stopil h krčmarici in dejal: »Za dvajsetico kruha in merico žganja.«

Krčmarica ga je pogledala in vprašala: »Za malega ali zate?«

»Žganje zame, kruh za ženo.«

Dobil je oboje in plačal; nato je vprašal ter se odkašljal: »Čujte, ali bi šli za botro?«

Krčmarica ni pogledala vanj, pomolčala je, nato je dejala: »Ali noče iti nobena druga?«

»Nikogar vprašal nisem,« je dejal Jaka odkrito in ni razumel osti v besedi.

»Hm ...« je oponašala ženska. »Prenaglo se ti je rodil.«

Jakca je grenko zapeklo. Podzavestno je razumel, kam gre beseda; sklenil je, da je ne bo vprašal nič več.

Krčmarica pa se je naredila dobro, dejala je z glasom, ki je izražal miloščino in usmiljenje:

»Pa pridem. Kdo bo boter?«

»Doljak,« je dejal Jaka in se oddahnil. — Ne bom več prosil – je pomislil.

Na dan krsta je bilo več ljudi v cerkvi kot pri delavniški maši; bolj so šepetali nego molili.

Ko so stopili v župnišče, se je zdel Jaku župnikov obraz nenavadno resen. Vzel je pero in pisal.

»Njegov oče?« je vprašal in pogledal iznad očali v Jakca.

»Jaka Serjum,« je odgovoril ta.

Župnik je zapisal. Preko njegovega obraza se je potegnil lahek usmev. Krčmarica se je smejala očitno.

Stopili so iz župnišča, tedaj je dejal Jaka vesel, da je končano: »Pojdimo v krčmo.«

Boter je odgovoril: »Bolje, da ne gremo.«

Jaka ni razmišljal o vzroku. Jasno je čutil, da so vsi ti posmehi in dogodki v vzročni zvezi med seboj. Molčé je šel za botrom in botro vso dolgo pot. V žepu je čutil tolarje, ki jih je nalašč vzel s seboj, v prsih ga je tiščal vozel, ki ga ni mogel razrešiti.

17.

Micka je ležala v postelji in pasla z velikimi očmi kretnje svojega moža in ni mogla spoznati niti na najmanjšem znaku, da se je kaj spremenilo v njem. Zdel se ji je bolj navaden kot kdaj poprej. Isti skrbni obraz, iste poltihe besede, ista nerodna hoja, kakor hoja hudò izmučenega človeka ter iste neprespane oči, kot prvikrat, ko mu je rodila Tinčeta.

To jo je vznemirjalo. V nekaterih trenutkih je na tihem sovražila to njegovo ravnanje. Obtoževala ga je v najtišjih mislih svojega srca nemoštva. Imela je občutek, da je njegov obraz krinka, in se za potezami skriva neznan namen. Tega zléga namena se je bala. Čepela je v negotovosti, škripalo je nad njo in se lomilo, da se vsak hip lahko zruši nanjo.

Ko je prišla mati, se je je prestrašila. Vsa kri hkratu ji je planila v možgane; ko jo je videla, je zamižala, kot bi se delala, da spi ...

Mati je bila resna. Počasi, kot bi se bala, da ne prebudi bolnika, je stopila v polmrak kamre. Micka je pogledala. Videla je materin obraz, ki se ni smejal kot tedaj, ko je prišla k porodu prvega otroka. Spoznala je, da mati nekaj skriva, in je čakala, da se prikaže.

Ni se prikazalo.

Mati je sedla na rob postelje in gledala hčer, kakor da mora ona spregovoriti prvo besedo. Zrli sta se. Slednjič ji je mati položila roko na čelo in spregovorila:

»Vroča si – to ni dobro ...«

Preteklo je nekaj minut, kri se je umaknila iz glave, bledica je spreletela Mickin obraz ...

»Bleda si,« je dejala mati. »Pazi se. — Ali je bolna?« je vprašala Jakca, ki je ta čas vstopil.

»Nič ni potožila,« je dejal Jaka z istim glasom kot po navadi.

Mati je gledala Jakca, kot bi hotela iz potez njegovih upadlih lic razbrati katerokoli tajnost. In ker je ni razbrala, je padel njen pogled znova na Micko, ki ji ni ušlo to zvedavo gledanje, da je sklenila v sebi:

»Hinavci; še zdaj molčijo!«

Ko je Jaka odšel, je dejala Micka, ki je opazila, da se mati ni ozrla po novorojencu in ne vprašala po njem:

»Ali ne boste pogledali malega Jakca?«

To vprašanje je bil očitek, nalašč trdò poudarjen. Mati se je zganila in se ozrla, kakor da se je šele zdaj spomnila na to.

»Tako ime ste mu dali?«

Odgrnila je sveženj, ki je ležal poleg Micke, in pogledala droben, rdeč, zgrbančen obrazek, ki je spal, in dejala, samo da nekaj reče:

»Zdrav je videti ...«

»Je,« je dejala Micka in merila v materine poteze. Ta je gledala otroka še nekaj časa, kot da mu bere očetovstvo raz obraza, nato ga je nalahko zakrila.

Njen pogled se je uprl v hčer. — Dva pogleda sta se srečala in se zrla srepo par trenutkov, kakor da se izprašujeta in si ob enem odgovarjata. Dovolj je bil pogled, besede ni bilo. Micka ni mogla prenesti materinih oči, pogledala je v strop.

Pri tem je ostalo.

Ko so prihajali botri in sosede, ki so se ustavile s prekrižanimi rokami, so bile njih besede redke in pojoče, brez zanimanja, brez usmiljenja; njih oči so merile v dete, ki je živahno gledalo in grabilo za mlekom ...

Nekoč je planila Micki vsa kri v obraz. Mislila je, da znori, tako čudno se je premaknilo v njeni duši.

»Kaj ga toliko gledate?« je vzkliknila. »Ali ni človek kot drugi?«

Soseda, ki je bila pri nji, je pomenljivo zamrdnila z ustnicami, požrla žalitev s previdnostjo in dejala pomenljivo, zategnjeno, z visokim glasom: »Da, da.« Nato je odšla.

Mlada mati je zasovražila vse ljudi. Želela je, da ne vidi nikogar več, da ne govori z nikomer več. Mržnja, ki se je javljala zadnje dni njene nosečnosti, je postala tako živa, tako silovita, da se je razburila, naj je videla kateregakoli človeka. Tudi svoje matere ni marala.

»Zapri vrata!« je dejala možu, kadar je zaslišala korake.

Jaka jo je prijel za roko. Tresla se je vsa in gledala, kakor da ji grozi nekaj neznano hudega. Mož se je prestrašil, zbal se je za ženo.

»Kaj ti je?« je vprašal z jokajočim glasom.

»Nič, nič!« ga je narahlo udarila po roki, gledala z odprtimi usti in čakala, da vstopi zver.

Moža je imela rada. Bala se ga ni več. Neizmerno spoštovanje, skoraj pregrešno oboževanje njega se je prebudilo v nji. Videla ga je pred seboj, kako se ona norčuje iz njega in kako ji obljublja hišo ... Tedaj ni občutila do njega niti za las nagnjenja. Manj kot do vsakega drugega. Sezidal je hišo in gorel za njo, da se je prebudilo gorko pomilovanje in usmiljenje v nji. Niti trohice ljubezni ali spoštovanja. Po onem dnevu, ko je bil ranjen, ko je v gostilni zrastel zanjo in je sklenila, da ga vzame, ni bila gola ljubezen, ki jo je gnala k temu, bilo je mnogo praktičnosti v nji. Radi izgube dobrega imena se je bala za bodočnost. Usmiljenju se je bil pridružil velik del spoštovanja. Šele v dneh, ko je dobila otroka, ko je videla njegovo požrtvovalno skrb, ki ni poznala samega sebe, je začela rasti ljubezen, ki je zrastla najvišje, ko se ga je najbolj bala in je še v sanjah trepetala ...

Ob rojstvu drugega otroka je njena ljubezen dosegla vrhunec. Više ni mogla. Pričelo je oboževanje, ki je bilo tako silno, tako suženjsko, da se je skoraj zrušila pod njim. Dvignila se je s postelje, dasi se je še opotekala po hiši, in mu hotela biti dekla. Brala je vse želje v njegovih očeh, dasi jih ni imel, ker bi bil rad on nji služil, in jih je hotela izpolniti. Kadarkoli se je ustavil njegov pogled na nji, se je zdrznila, kot da je nekaj hudega storila. Zgodilo se je, da ga je pobožala po licu s čudnim smehom na ustnah, česar prej nikoli ni storila.

Jaka je bil kakor kip Boga, zakopan v zemlji; z golimi prsti ga je odgrebala, da ga moli.

Jakec je spoznal njeno spremembo in mučno ga je zaskrbelo. Kaj je ž njo? Ali se je zmešalo v njeni glavi? je mislil s preprosto mislijo, ker ni mogel prodreti do dna zagonetke. Spoznal je, da je silno nežna ž njim, da mu izkazuje prijaznosti, ki jih nikoli ni pričakoval. Opazil je, da tega otroka nima tako rada, kot je imela prvega, da ga z nevoljo doji in gleda brezbrižno nanj, dasi mu hudega ni storila.

Nekega dne je otrok jokal v kamri. Micka se je uprav tedaj nahajala v čudnem duševnem stanju in nepremično zrla v Jakca. Ta je vstal in stopil na prag kamre.

»Ali naj ti prinesem otroka?«

Micka ga je zavrnila mrzlo, ne da bi se ozrla: »Vrzi ga skozi okno!«

Jaka je stal na vratih, bilo mu je, kakor da se mu zemlja ziblje pod nogami.

»Micka! Ali veš, kaj si rekla?«

Tedaj se je žena dvignila, pristopila k njemu in ga z nasmehom pobožala po licih in po bradi:

»Saj nisem nič rekla. Naj ostane, če ti želiš.«

Odšla je v kamro in podojila otroka z ljubeznijo.

To vedenje je moža silno vznemirjalo. Nekatere dni, ko je videl, da Micka tava kot senca okrog hiše po svojem delu in njene ustnice šepetajo, se ni upal niti z doma. Ko je spoznal, da opravlja delo natančno, z ljubeznijo, dasi mehanično, in da se je njeno telesno zdravje povrnilo, se je umiril. Bil je celo zadovoljen. Ženino stanje ga je izključilo izmed ljudi, da je pozabil na vsako razjedajočo in nadležno misel. V vdanosti žene in v njenem čudnem obnašanju polagoma ni videl drugega, kot ljubezen, ki se je prebudila v nji. Bil je je vesel. Hodil je na delo in ni pazil na njene besede, ne na njene poglede, ki jih je meril s svojimi pogledi in besedami. Videl je, da se je celo pomirila in da ima otroka rajši kot prej.

Želel je, da bi ostalo vedno tako ...

18.

Bilo je proti koncu novembra. Zima je bila nastopila nenavadno zgodaj. Sneg je ležal že globoko v dolini, Zalesje je bilo polno zametov; v vetru, ki je bril preko hriba, se je strdila snežena skorja, ki je hrustala pod nogami in postala gladka kot led. Ozki gazi so vodili pa klancih od hiše do hiše in segali do kolen.

Jaka je imel opravek v drugem koncu vasi in se je vračal po gazi domov, tih in zamišljen, z očmi, uprtimi v sneg. Na samotnem klancu, na katerega so videle veje, obložene s snegom, in grozile, da ga pokopljejo pod seboj, je srečal Klasovko.

Mala, široka ženska, katere telo je bilo s pasom razdeljeno v dve neenaki kepi, je bila pred leti babica in je spoznala najintimnejše skrivnosti slednje družine, ki jih je prodajala za ceno paznega poslušanja. Ljudje so se je bali; iz istega vzroka so tako naglo odpirali vrata pred njo kot so jih zapirali za njo. Za njenim hrbtom niso bili njih obrazi nikoli prijazni, pred njo so se nabirali v prijaznost in smeh. Bila je šiba božja. Ni se bala ustaviti niti človeka, ki je imel greh na sebi, in mu reči v obraz ali ga vprašati po vzroku, zakaj to in to. Odpirala je ljudem oči.

Ko jo je zagledal Jaka, se je nagonsko prestrašil. Ni maral ljudi, a najbolj neljuba mu je bila ta hip Klasovka. Ozrl se je. Ni bilo mogoče izginiti nikamor, moral se je srečati na ozki gazi z njo.

Ko ga je zagledala, se je njen izgubani obraz razveselil, zabuhla, kot od vodenice napeta lica so se zganila, drobne, sive oči so zaigrale. Z roko je imela dvignjena krila, da niso ometala snega, nad čižmi so bile vidne bele, volnene nogavice.

Jaka je stopil v sneg in hotel izginiti mimo nje.

»Kam se ti mudi? Počakaj malo!«

Jaka je stopil nazaj v gaz in je postal. Smeh zadrege je spreletel njegov obraz; stal je pred njo, kakor stoji paglavec pred učiteljem.

Klasovka ga je merila od nog do glave. Jaka ni vedel, ali zbira sapo ali besede. Slednjič je segla v zalogo, ki jo je imela pripravljeno.

»Dolgo se nismo videli. Kako ti gre, Jaka?«

»Tako ...« je rekel ta, čigar zadrega se ni zmanjšala. Nevolja je rastla. »Tako ... že gre ...«

»Eh, kaj hočeš ...« je vzdihnila, »vsi imamo svoje križe in težave ...« Znižala je glas in iztegnila glavo naprej; s šepetajočim glasom, kakor da gre za največjo tajnost, je dejala: »Povej mi, kaj reče Micka? Kaj naredi? ...«

S tem vprašanjem ga je hotela zadeti v živo. Mislila je, da se bo zvil pred njo in padel na tla. Kakor da je vsem znano, da je Micka priznala svoj padec in Jaka sam raznaša okrog in tolaži svojo vest z besedami in pogledi tujih ljudi.

Klasovka je spoznala že prvi hip, da ni zadela pravega napeva. Videla je Jakčeve oči, ki so zatemnele, njegova noga se je s sunkom premaknila, da bi ušla mimo nje. Napela je vse sile, da ga je ustavila. — »Ali je mogoče,« je vzkliknila v sebi, »da nič ne ve?«

Jakcu je postalo vroče. Občutil je, da je stopil v ostudno brluzgo krvi in žolča, ki mu je segal do vratu. Kesal se je, da je šel iz hiše. Udaril bi bil, a je bil prešibek. Čutil je, da mora ostati.

»No ...« je dejala in tipala z besedo kakor zdravnik za zlomljeno kostjo v zateklem mesu. »Kakšno ime ste mu dali?«

»Jaka,« se je glasil odgovor.

»Tako kot ti ...« sta se v smehu prikazala dva zoba kače, kakor da se hočeta zasaditi v žrtev. »Glej, glej ... Ali je ona hotela to ime?«

»Jaz sem ga izbral!« se je opogumil Jaka, ki se je hotel za vsako ceno otresti nadlege.

Žena je videla nevoljo tega človeka in jo je občutila kot mržnjo nasproti sebi, kot nečuveno in bedasto žalitev. Pogledala ga je, premaknila desno nogo, da je dobilo njeno telo trdnejšo oporo, in dejala s sklepom, da ne bo več tipala v temo.

»Slišiš, Jaka ... pa ti trpiš kaj takega?«

Jaka je slišal. Kri mu je planila v obraz. Zbiral je v naglici vse predstave, ki so ga strašile zadnje mesece, in je dejal, kakor da odganja zlobnega duha, kakor da obtožuje:

»Kaj imate z Micko? Kaj vam je naredila!?«

Klasovka ni verjela. Ogledala se je, da bi sedla, a ni našla primernega mesta. Njene ustnice so se stisnile, eno roko je oprla za pas.

»Za norca te ima ...« je dejala. »Ali ne vidiš, da te ima za norca?«

»Ali ni bil otrok prezgodaj rojen?«

»Kako prezgodaj?« se je odpiralo pred Jakcem brezdno vseh doznatkov, ki so prihajali vanj v viharju drug za drugim in jih ni mogel prestopiti.

»Jaka ...« mu je dejala Klasovka pomilovalno v zaprte oči. »Ali se otrok rodi po dvanajstih mesecih, da bi bil tvoj? Nak! Kaj praviš, a? Ti si dober in te lahko vodi ... Če bi bil kdo drugi, spodil bi jo. In če ne, bi ji vsaj pokazal ...«

Jaka je pobledel. Bilo mu je, kakor da je srce mu prenehalo biti. V sencih mu je tolklo. V duši je občutil, kakor da je nekdo golido blata vrgel nanj, na njegovo hišo in na njegovo ženo.

»V Rečino je hodila. Mladi pek je bil pri njih. Čemu ga je potem njena mati spodila? ...«

Jaka ni poslušal več. Potisnil je žensko v stran, prekoračil sneg in skoraj padel nazaj v gaz. Tako čudno se mu je zameglilo pred očmi, da ni videl, kod gre, in se je zaletaval v sneg, kot da je pijan. Zdelo se mu je, da še sliši glas za seboj. Ni poslušal, ni se ozrl. V glavi mu je šumelo.

19.

Pot domov je bila dolga, počasi se je zjasnilo pred Jakčevimi očmi. Kri je tekla mirneje, oči so gledale jasno. Razmislil je, kolikor sta mu pustili razburjenost in ljubezen.

Naj je še tako poizkušal zavrniti misel, zopet mu je vstala in se povrnila jasna in dokazana v njegov razum: žena mu je bila nezvesta. O tem ni bilo več dvoma. Vse okolščine, ki so ga že preje vznemirjale in ki jih je premislil znova, so bile jasne in so potrjevale njegovo domnevo. Ta misel je bila blazna. Bilo mu je, kakor da je ženo s trenutkom, ko je prišel proti svoji volji do dna zagonetke, izgubil. In vendar jo je imel za vzvišeno nad slednji dvom. Skrivaj se je še on ni upal dotakniti, da ne razruši lepote in svetosti njenega telesa.

Jaka je mislil na dni, ko je stala pred njim v dekliški praznični obleki in se mu je smejala. Potem na tiste ure, ko je ležal bolan v podstrešju in je prišla o polnoči, da ga je obvezala in mu dala piti ...

Ob tem prizoru se je njegova misel ustavila. Videl jo je klečečo pred seboj in sebe ležečega na oblanicah. Ali ni bila dobra kot svetnica? Ali je sploh mogoče?

Misel je šla dalje. V poročni obleki je stala pred njim v smehu prvih dni. Nato v solzah ločitve. Pri pismu, ki ga je prejel v Rumuniji in na katero je prihitel domov, se je znova ustavila njegova misel. V tem pismu je ležalo jedro. Še danes hrani to pismo. Ali je to mogoče, da bi slaba ženska pisala tako pismo?

Misel se je ustavila na čudnem obnašanju, na grenkem smehu, na bridki potezi na licih, na šepetanju ljudi, na vseh okoliščinah poroda in na njenem blaznem govorjenju ... Slednjič – Klasovka.

Bilo je jasno ... In kaj more on zato? Ali je on kaj zakrivil, da mora trpeti? Ali ne trpi ona?

Spomin je segel nazaj. Ustavil se je na podstrešju in je gledal njene božajoče roke, ki izpirajo skelečo rano in ga obvezujejo. Kakor da je danes čas, da se vzbudi v njem tisočera hvaležnost radi tega. Ali ga niso zaničevali, zasramovali, ona pa ga je vzela za moža? Kaj naj ji reče? Ali naj jo radi tega tepe?

Iz meglene slike, ki jo je bila ustvarila težka misel, je zopet vstala njena podoba taka, kot je bila poprej. Bil je prepričan, da ona ni ničesar storila in da so ljudje krivi nesreče, a naj se je zgodilo, kakor se je zgodilo. Ves njegov srd se je obrnil na ljudi. Stisnil je pest in zobé in jih preklel. Stopile so mu solze v oči, točil jih je radi ljudi.

Ona, Micka, je ostala nedotaknjena. Nji se je zgodila krivica in njemu ž njo. Kdo je dejal, da je ni mogoče popraviti? Vse je mogoče urediti! ... Vse! ... Vse! ...

Jaka ni mogel utajiti svoje razburkane notranjosti, ko je stopil v hišo. Malo dete je spalo v kamri na postelji, odgrnjeno, rdeče; Tinče se je igral na peči; v zapečku je sedela Micka.

Pozdravil je in pogledal ženo. Njegov pogled je bil tak, kakor še nikoli. Kot bi s sulico presunil Micko, je dejala pri sebi: »Zdaj je prišlo! ...«

Jaka je umaknil pogled in sedel. Gledal je v tla, s prsti je bobnal po mizi. Bil je sam sebi tuj v lastni hiši ... Bil je sam sebi na poti in želel je, da bi nekaj časa ne bilo treba z nikomer govoriti, nikogar pogledati, potem bi prešlo vse samo od sebe.

Micka ni mogla prenašati tega obnašanja. Nehote je pogledala, kje leži sekira, in jo je zagledala na klopi za vrati. Prejšnji dan jo je bil nabrusil. Objela jo je misel, da jo vzame in skrije, a se je premislila.

Naj stori, kar hoče! ... Šla je v vežo, stopila pred peč in zrla v plapolajoči ogenj; rdeči zublji so objemali dva lonca; v enem se je kuhal krompir, v drugem močnik.

Jaka je pogledal na peč. Tinče ga je klical in mu kazal kolesce. Ko je zagledal otrokov smeh, se mu je zdelo, da zopet dobiva tla pod nogami.

Stopil je k peči, vzel otroka v naročje in stopil ž njim po izbi. Šel je v kamro in sedel na rob postelje, Tinčeta je del na kolena ... Mali Jakec se je v tem hipu prebudil; Jakove oči so gledale bistro oba otroka, dih zadovoljstva ga je spreletel.

Jaka je primerjal oba obrazka, njuno podobnost in razliko. Oči niso našle ničesar, poteze so bile nerazločne in so se izmikale spoznanju. Segel je v srce in tehtal svojo ljubezen do obeh. Njegovo čuvstvo se ob pogledu na malega Jakca ni spremenilo niti za las. Srce ga ni varalo. Male oči so lezle v njegovo dušo in jo pridobivale zanj bolj kot kdaj poprej.

»Kaj hočejo ljudje?« je jecljal v sebi. »Kaj je izpremenjenega na tem? Saj sta moja! Saj sta moja!«

Strahovito čuvstvo ga je objelo. Debele solze, kakor da so dolgo zadržane, so mu tekle po licih in močile brado. Pritiskal je otroka nase in ni prenehal jokati.

Micka se je v veži čudila nenavadni tihoti, ki je nastala, in stopila v izbo. Nikogar ni bilo. Šla je na prag kamre in zagledala plakajočega moža.

Zadelo jo je kakor strela. Spoznala je, da je vse končano in da je odgrnjeno zadnje zagrinjalo. Storila je, kar je nameravala že dolgo, a ni imela moči zato.

»Jaka,« je zajokala in padla na kolena. »Odpusti mi! Saj sem vedela, da bo to prišlo, a se nisem upala povedati. Nisem ti hotela lagati! Saj te imam rada, tako kot še nikoli nobenega človeka rada nisem imela! Za deklo ti bom! ... Ni treba, da se me več dotakneš, ako se ti gnusim. Zgodilo se je, da sama ne vem, kako ... Jaz nisem kriva! — Jaz sem kriva! Kakor hočeš! ... Tepi me, pljuni name, ubij me, ako hočeš! ...«

Jaka je za trenutek prenehal jokati. Pogledal je na Micko, ki je klečala na tleh in se z obema rokama oklepala njegovega kolena. Njen obraz je bil prepaden, oči plašne in zbegane, s curki solzá so drle pretrgane besede iz srca.

Jaka je položil otroka na posteljo in prijel Micko za glavo, solze so se mu znova udrle.

»Micka, vstani! ... Saj nič ni! ... Saj je vse dobro ...«

»Jaka, jaz sem kriva! ... Ta otrok ni tvoj – in vse dni sem čakala, da ti povem, ker sem se bala ... Ne zato ... ker bi te ne imela rada ... Ne zato, zakaj jaz te imam še bolj rada in grdo sem naredila ... Prišlo je kot nesreča ... Udari me, Jaka, potem mi bo lažje!«

Njen glas je bil tuleč, obupan do smrti. Na Jaka je vplival strašno. Ni ga mogel prenašati. Otroka sta pričela vpiti.

»Ne delaj me neumnega!« je prosil Jaka. »Molči, molči! Bodimo, kot smo bili ... Saj je vse dobro ...«

»Ne! ... Mene srce teži, jaz ne morem živeti! Ti boš mislil slabo; ti boš prepričan, da imaš slabo ženo.«

»Micka, Micka, saj si dobra, saj si dobra ...«

Micka je ležala na tleh. Njeno telo je trepetalo v sunkih; neprestano je ponavljala iste besede ...

20.

V Jakcu se je tedaj strašno preobrnilo. Bilo mu je, kakor da je uničen on in ž njim vsi. Kakor da je žena za vekomaj obležala in otroci ne bodo prenehali vpiti, ne njemu teči solze. Videl je družino pod razvalinami, hišo na tleh, življenje poteptano.

Ali je on hotel to? Kdo je to storil?

Stopil je v izbo. In kakor malo prej na poti, tako je zdaj izbruhnila iž njega beseda: Zrastla je pod strop. Popadla ga je obupna žalost. Z žalostjo ga je objela jeza nad njimi, ki jih ni bilo v bližini in s katerimi se ni bilo mogoče boriti.

Ljudje so velikan, človek je palček. In kakor otroci in tepci, ki se znesejo nad nevidno in nepremagljivo silo na vidnem predmetu, je udaril Jaka po mizi, da je odskočila in zabobnela.

Ta ropot je predramil Micko, ki je še vedno ležala na tleh, da se je dvignila in se oprla na roke. Videla je moža, ki je stal zmešan sredi izbe in si pulil lase iz glave. Ni vedela, da se bori kakor pritlikavec proti usodi, mislila je, da je prišlo zanjo plačilo. Čutila je prste na vratu, videla je sekiro ... V nji se je prebudil nagon z neznansko silo, obudil se je strah, bruhnila so na dan vsa čuvstva hkratu, ki so se prekopicnila v njenih možganih in se strašno zakotalila.

Razprla je oči, razkrečila je prste, njena usta so zavpila čuden, ne človeški ne živalski glas: »Ah! ... Ah! ...«

Jaka se je iz svoje jeze in bolesti ta hip zavedel. Pristopiti je hotel k nji. Micka ni bila več zmožna, da bi brala poteze s človeškega obraza. Planila je z glasnim krikom mimo moža in izginila iz hiše.

Jaka jo je videl, da je letela mimo oken, gologlava, z vihrajočimi lasmi in mahajočimi rokami. V hipu se mu je vrnila treznost.

Planil je za njo. Videl jo je, kako je bežala čez brv in skoraj omahnila v vodo. Ni se ozrla. Lasjé so se ji razpletli, roké niso prenehale kriliti ... Vihrajoča, kakor da plava po zraku je bežala z neznano naglico. Ni padla, ni zašla v sneg ...

Jaka je letel za njo, razdalja med njima je bila vedno enaka. Naenkrat je Micka zadela ob gaz in padla. Tedaj se je ozrla. Ko je zagledala moža za seboj, je kriknila in planila iz gazì na zmrzel sneg in bežala dalje ...

V Jaku je zledenela kri. Videl je ženo, kako beži proti bajerju, ki je bil pokrit s plastjo ledù, na ledu pa je ležala težka plast snega.

»Micka!« je zavpil za njo.

Ta je planila še bolj divje in stopila na led. Jakcu je zastalo srce, obstal je ...

»Micka!«

Ni se ozrla. Bilo je prepozno. Sredi bajerja se je led udrl, brez krika, z dvignjenimi rokami je izginila pod njim.

Moža je oblil smrten pot. Boril se je z obupom in planil k bajerju; čez led se je plazil po trebuhu. Iz luknje v ledu je goltala voda; segel je pod skorjo, otipal ni ničesar.

Čuden jok ga je lomil; občutek, kot da se sam nahaja v smrtni nevarnosti in mu bije zadnja ura, ga je objel. Poizkušal je lomiti z rokami skorjo ledu, vse zaman, roke so mu krvavele.

Ozrl se je, nikogar ni bilo v bližini. Zimska pokrajina je ležala v snegu kakor mrtva. Bežal je domov, da je pot tekel od njega in zgrabil za sekiro.

Pod njo se je led vdal. Lomil je kose in jih metal proč in ni mislil na lastno nevarnost.

Slednjič ...

S trudom je izvlekel Micko na breg, od njene obleke je curljala voda, oči so bile kot ugasle svetiljke, niso imele več življenja v sebi. Njene roke so bile krčevito stisnjene, njena usta so bila pol odprta, kot da imajo izreči še zadnjo besedo.

Kot ogromna, črna kepa je ležala na belem snegu. Poleg nje je klečal Jaka, solze so mu tekle čez lica. S klici in solzami jo je hotel obuditi v življenje, ni se zganila.

Slednjič jo je dvignil v naročje in jo nesel domov. Bila je težka; težka za telo, težja za srce. Kakor velik, iz dveh človeških teles narejen križ se je pomikal po snegu proti domu. Nesel jo je čez brv, čez katero jo je nesel kot dekle, in je bilo njegovo breme tedaj neznano sladko –, to pot je bilo grenko ... Nesel jo je mimo mesta, kjer ji je obljubil kajžo kajžico, a ona njemu roko. Prinesel jo je v izbo in jo položil na klop; njena roka je visela do tal ...

Tinče je prišel objokan do nje in jo je gledal; nato je uprl oči v očeta, ki je stal odkrit in ni imel več ne solze ne besede.

»Mama?« je vzkliknil otrok vprašujoče.

Nihče mu ni odgovoril.