Bridka ljubezen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Bridka ljubezen
France Bevk
Bevkova povest Jakec in njegova ljubezen (1927) ima v ponatisu enak naslov, vendar gre pri tisti Bridki ljubezni za čisto drugo besedilo. Napravi najprej OCR in potem popravi. Hladnikm 05:31, 16. september 2011 (UTC)
Spisano: Gorica 1935
Viri: [1]
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bila je pomladna nedelja. Med mestne hiše je sijalo pomladansko solnce, da so se zdela pročelja ko velikanska, motna zrcala, ki odbijajo svetlobo in slepijo oči. Ulice so bile ob tisti uri skoraj prazne in tihe, zelo tihe. Če je zazvenel samoten korak, je ostro odmeval ob hišah. Iz bara ob glavni cesti se je glasila godba. Posamezne skupine ljudi so romale iz mesta, mimo vrst kostanjev, ki so se vlekli na obeh straneh cest in v svojem pomladanskem brstenju še niso širili senc. S polj je vel duh zemlje.

Kdorkoli je ob tisti uri stopil na ulico, se je podvizal neznano kam. Le Modesta je s počasno hojo tavala ob hišah. Videti je bilo, kakor da uživa odsev solnca, njegovo božajočo toplino, odmev vsakega koraka. Velike, temne oči so ji bile odprte, uprte nekam v daljavo, a se je vendar zdelo, da sanjajo. Tudi tenke, malce prevelike ustnice so ji bile odprte, kakor da hrepenijo po neznanih užitkih. Tega dne ni marala družbe, nalašč se ji je izognila. Hotela je biti sama, sama, kakor da sluti neko doživetje.

Šla je mimo pritličnega okna, se za trenutek ustavila in se zazrla vanj. Ne, saj je ni zanimala oprava bornega stanovanja. Bežno se je pogledala v motni šipi in si popravila temen koder las, ki ji je padal na čelo. Zadnje čase je zelo skrbno pazila na svojo zunanjost. Saj se je v dneh doraščanja, ko so prej neznani občutki plali v nji in je bila pripravljena vse ljubiti in vse sovražiti, zdela sama sebi grda. Pri tem je trpela. Nenadoma je bilo vse drugače. Spremenilo se je v nji kot v gozdu spomladi. Prigovarjala si je, da je lepa. Zaman se je otepala nekega notranjega glasu, ki ji je to zanikal.

Res, bila je suhljata, bleda, takega telesa, kakor da se ji ne more prav razviti. Pa se je otroškost njenega obraza že umikala ženskosti. Dolge trepalnice, ki so ji nemirno utripale, so ji metale senco na lica. Stresla je z glavo ko žrebe, da so ji zavihrali pristriženi lasje. Pustila si jih je bila zopet rasti. Segali so ji do vratu in se ji zavijali nazaj proti glavi.

V zadnji ulici je nekoliko pospešila hojo. Zdelo se je, da se ji mudi pod kostanje, ki so bili tako obupno goli; rogovile so se ko skrčeni prsti risale na nebo. In vendar je bilo prav v teh golih, brstečih mladikah nekaj posebnega, omamnega. Modesti je bilo, kakor da ji vlečejo nase oči in dušo. Saj je bila sama ko pomladno drevo, polna sokov in upov. Na njeni celotni postavi je bilo nekaj tako svežega, da – se je zdelo – s svojo prikaznijo ni rušila harmonije narave, ampak jo je dopolnjevala. Bila je polna strastnih obetov, neznanih radosti, ki jih še ni poznala.

Saj sama ni vedela, kam je namenjena. In prav to je imelo zanjo poseben čar. Korak je krenil, kamor mu je bila volja, sledila mu je, kakor da sledi neki usodi. Na razpotju je zavila na polje, ne da bi se tega zavedala.

Na levici je v globini med dvema visokima bregovoma tekla reka. Na desnici se je razprostiralo polje z rjavimi, razoranimi njivami, ob katerih so se vlekle vrste murv, na njih so se odpirale zelene pahljače. In nikjer človeka. Le tam zadaj dva zaljubljenca, ki sta se izgubljala za ovinkom. Saj ju skoraj ni opazila. Hodila je počasi, utrgala kdaj pa kdaj suho bilko, rahlo zapirala veke in se zatapljala v dekliške sanje.

Šele, ko ji je prišel nekdo naproti, je na široko odprla oči, kakor da se je zdramila. Bil je zal, vitek, plavolas fant, oblečen v ogoljen površnik, a ona tega ni opazila. Videla je le njegovo bledo obličje, čez katero se je razlivala žarka svetloba popoldneva. In njegove sinje oči z belimi trepalnicami. Pogledala ga je in on njo. In čutila je, da nenadoma ne more mimo njega tako kot mimo drugih ljudi in ga mirno gledati v zenice.

Ni se takoj zavedela, da ji je zastal korak. Prevzel jo je sram, da ji je planila rdečica v obraz. Umaknila je pogled in šla naglo dalje. »Moj Bog, kako zelo sem neumna!« se je zasmejala pred se. In se je zopet zresnila. ‚Čudno‘, je pomislila, ‚on sam, a tudi jaz sama. Ali tudi njemu tako čudno bije srce?‘ Hotela je, da bi ne zbujala pozornosti, vendar je čutila, kako spogledljivo se ji ziblje hoja. Nenadoma se je ustavila in se ozrla.

Glej, tudi on je stal na mestu in gledal za njo. Iz daljave se ji je zdel še mikavnejši. Solnce je stalo tik za njim, bil je ko senca, ki jo obžarja sij velikega ognja. Ali so ga morda tako videle le njene oči?

Nasmehnila se je sama od sebe, vroč val ji je šel po telesu. Ni šla dalje, stopila je s poti na njivo, ki se je vsa zelena razprostirala ob strani. Trgala je cvetice.

Pripogibala se je in se vsa tresla. Ni se upala ozreti. Prav na tiho si je želela, da bi bil fant drzen in bi prišel za njo. Pa nji se je zdel plah. In tudi to ji je bilo na svoj način ljubo. Že je zagledala senco, ki je pala mimo nje. Dvignila se je in ga je pogledala s smehom v očeh in na rahlo odprtih ustih. Čakala je besedo.

»Ali mi dovolite?« jo je vprašal in se upognil po cvetici, ki mu je rasla pred nogami.

»Prosim«, se je zasmejala. »Kako naj vam to zabranim?«

Ošinila ga je s pogledom, ki je izražal več ko golo radovednost. Opazila je, da mu je planila rdečica v obraz, a je znova pobledel. Tudi ona je čutila, kako vsa gori v lica. Ne da bi se tega zavedala, je smukala travo in cvetice, vse vprek.

Trgal je tudi fant. Ko ji je podal šopek, je opazila njegove blede, suhe, brezkrvne roke.

»Ali ljubite cvetice?«

Prikimala mu je in od zadrege pačila usta. ‚Kako moram biti grda‘, si je mislila, ko se je tega zavedela. Bilo ji je skoraj grenko.

»Tudi, če jih kdo drugi trga za vas?«

Povezovala je šopek, da bi ga ne bilo treba gledati. Pa bi se bila vendar tako rada zatopila v njegove oči. Slednjič ga je le pogledala. Ni še videla tako nemirnih zenic. Zdelo se je, da ga razume. Vendar se ni upala vdajati predrznim sanjam.

»Zame jih še nihče ni trgal«, mu je odgovorila.

Fantov obraz je spreletel bežen nasmeh in mu obtičal v kotu ust. Že sta bila na poti, hodila sta počasi drug ob drugem. Bilo jima je, kakor da se nista prvič srečala, ampak že dan za dnem hodita po isti cesti.

Povedala sta si imeni. Da se imenuje Felicijan? Ali se ji zdi to smešno? Ne, ne, ampak tako izredno lepo zveneče ime. Pa saj takrat tega ni dojemala z mislimi, ampak le s čuvstvi.

Šele ko sta se vračala proti mestu, se je zdramila iz čudne omotice. Preplašila se je. Če jo sreča kateri izmed znancev? In vendar si je na tihem želela, da bi jo videle vse tovarišice. In vsi ljudje.

Stoje na razpotju sta se držala za roké in se gledala. Ali se bosta še videla? O tem nista spregovorila niti besede. In vendar sta čutila, da se bosta še srečala.

* * *

Globoko zamišljena, tiho se smehljajoča pred sé je odšla domov. Zavila je v ozko, stransko ulico, ki se je v podobi kljuke vlekla po položnem pobrežju. V mračni, tlakovani veži starinske hiše je nenadoma postala in se zgrozila. Bilo ji je, kakor da se je stoprv tedaj prebudila iz sanj. Umazane stene, okna, okna, stopnice in mostovži, temna vrata, ki so vodila na vse strani. Izza njih so dan na dan predirali kriki, smehi in jokanje. Vsepovsod se je širil duh po jedeh in po plesnobi. Na stopnicah in na hodnikih so se igrali otroci. Iz dna dvorišča, ki je bilo ko velikansko, odprto žrelo, je prihajala pesem jetične šivilje. Prepevala je o dekletu, ki je umrlo od ljubezni in zdaj leži v grobu.

Ta pesem je Modesti ugajala, večkrat jo je tudi sama pela, ob nji je drobna bolečina prevzemala srce. Toda v tistem trenutku je z nekim strahom odganjala vsak spomin na žalost in na smrt. In kakor da beži pred otožno pesmijo, je stekla po stopnicah, ki so ji cvrkutale pod nogami. Dospela je na temen hodnik. V mraku je otipala vrata brez kljuke in brez vizitke. Sunila je vanje z nogo, da so se ječé odprla.

Vstopila je v nizko, temno kuhinjo. Četudi še ni bila prav noč, je že gorela luč, ki je visela na vrvici izpod okajenega stropa. Mračna svetloba se je obupno razlivala po stenah in po borni opravi. Mati je stala ob ognjišču in kuhala. Oče je sedel na vogalu mize in bral iz časnika. Močni obrvi so se mu bočili nad globoko vdrtimi očmi kot strešice, od njih je padala senca na bleda, upadla lica. Po vsem se mu je poznalo, da je bil leto in dan prebil v postelji. Zdaj je, brezposeln, poberkoval za delom, kjer je naneslo. Zaslužil je komaj za tobak, ki ga je kadil kljub zdravnikovi prepovedi. »Človek mora nekaj imeti od življenja«, je bil njegov izrek. Karel – zijalo z velikimi štrlečimi ušesi – je sedel poleg očeta in gledal v knjigo, a so mu bile misli daleč od učenja. Na drugem koncu mize je sedela Amalija in nekaj vezla. Pred njo se je z rokami v žepih zibal na stolici njen zaročenec, ki je prihajal vsak večer, če Amalija ni bila z doma, posedel uro ali dve in zopet odšel. Bil je komaj starejši od nje, s čudno oblikovano glavo, z majhno plešo nad čelom. Modesti je bil zoprn zaradi domišljavega govorjenja in predirnega, malce žaljivega smeha. Polglasno pogovarjanje zdolgočasenih zaljubljencev je plavalo v prostoru ko brenčanje velike muhe; zdaj pa zdaj sta popolnoma utihnila, kakor da jima je zmanjkalo besed.

Modesti je bilo, kakor da ji je v tistem ozračju za trenutek ugasnil nov svet njene notranjosti. Ta prostor, ki je bil obenem kuhinja, izba in spalnica za Karla, je imel zanjo dotlej poseben čar. Vsak večer, kadar se je vrnila od dela, jo je že na pragu objela domačnost. Naj ji je trapilo srce karkoli, v mračni svetlobi luči jo je obšlo pozabljenje.

Ne tako tistega večera. Nov svet, ki je pred urami zaživel v nji, ji je ugasnil samo za trenutek. Znova je zažarel ko raketa v mraku. Zdelo se ji je, da s svojimi občutki, ki so hlepeli po zlatih palačah sredi srebrnih ribnikov, ne gre več v tisto okolico.

Zdrznila se je, odtrgala pogled od domačih in stopila v prvo sobo. V nji je stala postelja s stolom in komodo. Samo to. Tam sta spala oče in mati. Stene so bile puste, kakor da jih je beda izlizala do kosti. Medla svetloba, ki je padala skozi okna z ulice, jih ni mogla oživeti. Nekdaj so bile prijaznejše. Očetova bolezen je požrla vse razen najnujnejšega.

Naglo, kakor da jo je strah pred to siromaščino, je stopila v drugo sobo, ki je bila njena in Amalijina. Ob dolgi steni sta stali dve postelji druga za drugo. Razen omare za obleko, velikega kovčega, mizice in umivalnika z napol slepim zrcalom, tudi v tej sobi ni bilo drugega pohištva.

Vžgala je luč, se pogledala v zrcalo in si pritisnila roko na čelo. Znova je ugasnila svetiljko, legla je na posteljo. Mislila je in sanjarila z odprtimi očmi. Čutila je globok, z radostjo pomešan nemir, ki se ji je stopnjeval do bolečine.

»Večerjat!« jo je predramila mati, ki se je iznenada prikazala na vratih.

»Ne bom jedla«, ji je odgovorila.

»Kaj ti je? Ali si bolna?«

»Ne, ne. Le ne ljubi se mi. Pač, nekoliko me boli glava.«

Mati je obstala še za trenutek, nato je odšla.

Modesta se je slekla in legla pod odejo. Ležala je nepremična. Le zamolklo se je zavedala življenja, ki je utripalo na ulici. Porajali so se ji prividi in znova ugašali. Ko je prišla Amalija, je zaprla oči. Delala se je, da spi. Četudi bi bila rada komu razodela svoje občutke, se je bala govoriti. Ali ne bi besede razdrle bajnega gradu njenega novega čuvstva?

Slišala je, kako se je Amalija slekla, ugasnila luč in legla. Nato je vzdihnila. Kaj jo teži? Pogosto jo je zavidala, da ima fanta in da sme zvečer na ulico. Prvič, da ni občutila niti sence zavisti do nje v svojem srcu.

Spati ni mogla.

* * *

Naslednjega dne je bila razmišljena da nikoli tako. Zvečer ji je noga sama od sebe krenila v drevored. Šla je do razpotja, kjer sta se bila s Felicijanom prejšnji večer ločila.

Nasmehnila se je svojemu drznemu upanju. Postala je za trenutek, nato je krenila po cesti, po kateri ga je videla odhajati prejšnji večer. Zdelo se ji je, da je njegov sled še živ pod drevesi. Neki vonj, ki so ga ji željno vdihavale nosnice.

Zavila je proti ljudskemu vrtu. Prehodila je vse steze med na novo prekopanimi gredami, na katerih so že rdele prve cvetice. Ni ga bilo. Sami tuji ljudje so bili, ki so jo srečavali, jo prehitevali in ji križali poti. In kakor da ne more verjeti, da ga ni, je vsakega moškega posebej pogledala v obraz.

Zablodila je po mestnih ulicah, na katerih so bili že prižgali luči. Ni videla izložb ne mimoidočih; oči so ji bile, kakor da lega nanje megla neke čudne, nedopovedljive žalosti. V srcu ji je ostal le rahel spomin sladkosti.

Tisto noč se ji je nemir spremenil v muko. Spala je, a se je vedno znova prebujala. Vsak šum na ulici je sprejemala z občutkom, kakor da je prišel nekdo in ji trka na srce. Biló jo je groza ob misli, da morda Felicijana nikoli več ne bo srečala. Nikoli več? Ali je res vse, kar je lepega, ko bežen utrinek v noči? Ali bi imelo zmisel tako življenje?

Dva dni se je vračala od dela naravnost domov. Tretjega dne ga je našla. Stal je ob gredi v obliki zvezde in z bridkostnim izrazom na obrazu zrl na tulipane. Zagledala ga je in vsa vzplamenela. In se je sramovala, ko je uprl v njo svoje sinje oči. Odkril se ji je in ona mu je odzdravila. Saj bo mislil, da ga je iskala. Krenila je mimo in prisluškovala, če prihaja za njo. Srce ji je bìlo tako burno, žila ji je tako glasno razbijala v sencih, da skoraj ni slišala lastnih korakov.

»Dva dni sem vas očakoval«, ga je začula poleg sebe.

Ošinila ga je s hvaležnim pogledom. Tožen izraz na obrazu mu je izginil ko rosa v solncu. Občutila je pijanost v nogah, a v tistem trenutku bi mu bila sledila, kamorkoli bi jo bil vodil.

Sedla sta na klop v zatišju zelenega lovorja.

»Ali pogosto zahajate sem?« ji je drhtel glas.

»Da, skoraj vsak večer. In vi?«

»Ne, le slučajno sem tukaj«, je uprla pogled v pesek, ki je sivel v večernem mraku. »Nimam časa. Na delo hodim.«

Nato sta molčala. Pogledi so se jima izgubljali na večernem nebu za drevjem. Mislila sta drug o drugem: kaj neki misli? Bila sta razburjena, nemirna ko pomladne vode.

Po dolgem sta zopet spregovorila. Pomenkovala sta se o vsakdanjostih.

»Tikajva se«, je zaprosil Felicijan. »Vikanje je tako tuje.«

Pritrdila mu je z molkom in nasmehom. Strmela je v temne, bombažaste nogavice, ki jih je nosila na nogah. Na kolenih so bile zašite. Bala se je, da bi tega ne opazil; venomer si je nategovala krilce, ki ga je že bila malce urasla.

Moj Bog, kako je bila raztresena! Le polovico vprašanj je že prvikrat prav razumela. Bil ji je tako blizek po srcu, a ob enem tako vzvišen, da bi ga bila oboževala.

Kaj ji je pripovedoval? Glas mu je bil plah, skoraj tih; kdaj pa kdaj se mu je pretrgal ko nit, a ga je znova ujel. Vsakdanje besede, a zanjo so bile pesem.

Mimo so hodili ljudje. Ni jih videla.

* * *

Nekaj večerov za tem ni prišla. Pač, hrepenela je po njem, a se je bala, da bi vsakdanji sestanki ne izgubili na svoji lepoti. Mislila je nanj. Poživljala je vsako njegovo kretnjo, vsako besedo zadnjega večera. Vse so se ji zdele važne, prepojene s sladkostjo.

Čez nekaj dni, ko ni mogla več strpeti od nemira, je znova krenila proti ljudskemu vrtu. »Saj ga ne bo«, si je šepetala. Le zaradi tega, da bi ne bila preveč razočarana, če bi ga res ne bilo.

Pričakoval jo je. Prav na istem mestu, na katerem sta se bila zadnjič sestala. Saj jo je pričakoval slednji večer, a je ni bilo. Pa ji tega ni očital. Razveselil se je je kot otrok, ki najde izgubljeno igračo. Z lic mu je sijala žgoča rdečica.

Prav v to rdečico je Modesta uprla pogled, zrla jo je ko novo razodetje. Ko sta sela na klop, so se nehote dotaknile njune roke. In nato vsakdanje besede, kakor da hočeta zakriti drhtenje duš.

»Koliko ti plačajo na teden?« jo je vprašal.

Začudena ga je pogledala. Kaj bi s tem? Hkrati se je prvič zavedela, kako je njena plača smešno nizka. Zasmejal se bo, če mu pove. Povedala mu je in umaknila pogled.

Pa se ni zasmejal. Pogledal je na njene delavne roke, ki so ji ležale v naročju, nato se je trpko zamislil. Z neko skrbjo mu je znova zastrmela v obličje. Plahemu čuvstvu ljubezni se je primešala vsakdanjost, ki ji je s težo legla na dušo.

»Pa ti?« ga je vprašala. »Kaj delaš?«

Zdrznil se je.

»Nič«, ji je odgovoril. »Že dve leti nič.«

Kazno ji je bilo, da ji ni povedal vsega. V dnu zenic se mu je skrivalo nekaj, česar ni bilo mogoče do dna doumeti. Videti je bilo, da se zaman bojuje s senco tegobe, ki mu je proti volji legala na obraz. Res, da mu je na ustnicah trepetal nasmeh, a bil je trd in trpek ko resnica.

Dekletu se je čudno zadrgnilo v grlu. Le narahlo se ji je zazdelo, kaj ga teži. Saj si nikoli ni želela bogastva, ni gojila praznih želja. Toda zdaj se ji je zahotelo denarja, velik kup denarja, toliko, kolikor si ga je sploh mogla predstavljati njena domišljija. In vsega bi bila vrgla Felicijanu v naročje. Ná, to je tvoje.

»Pa bi šel drugam iskat dela«, mu je hotela pomagati vsaj s svetom.

Pogledal jo je s trudnim nasmehom.

»Ali želiš, da bi šel proč?«

Ne, ne. Tega ne. Saj ni tako mislila. Da bi tudi ona šla z njim, ji je nehote ušlo, četudi tega ni hotela izreči. Zdrznila se je, ker je proti volji izdala svoja čuvstva. Skoraj se jih ni več sramovala.

Felicijan pa se je zasmejal od radosti, nato je pogladil njene lase.

»Otrok«, ji je rekel.

Tisti večer sta le malo več govorila. Nekaj nevidnega, brezupnega je viselo nad njima in ju je plašilo. Vendar sta se prav tedaj drug drugemu duševno zelo zelo približala.

In kakor da fant bere tiha vprašanja v dekletovih očeh, ji je začel pripovedovati s svojim navadnim, skoraj tihim glasom. Povedal ji je, da živi pri materi. Opisal je svojo roditeljico, da je stala pred Modesto ko živa, dotaknil se je tudi njene preteklosti. O sebi ni povedal mnogo, skoraj nič. Njegovo življenje, njegova tiha bolečina je bila zavita v meglo. Pa saj je bilo skoraj bolje tako. Tudi ona mu ni mogla vsega povedati. Vse eno je čutila z njim. Bil je ko zrcalo, v katerem je ogledovala svojo lastno revščino.

* * *

Sestanki pred mrakom so jima postali ko vsakdanji kruh. Edina radost, ki jo je Modesta tiščala z obema rokama in bi si je ne bila dala vzeti.

Posedala sta na klopi, se drug drugemu nasmihala, a nista nikoli govorila o ljubezni. Čemu? Saj jima je že iz pomenkov o delu in o skrbeh zvenela pesem in jo polnila do vrha. Ustnice so jima drhtele ko listje v sapi, a se nista poljubila. Le njune roke so se iskale. Pogosto sta zamišljena zrla v daljavo in molčala.

Nekega večera sta se dolgo zasedela. Že je legal mrak med kostanje in platane, ko se je Modesta nenadoma preplašila in se dvignila.

»Iti moram«, je dejala.

Felicijan ni bil še nikoli tako zamišljen, tako zagonetno žalosten ko tistega večera.

»Ali res že moraš iti?«

Stala je pred njim in ga je gledala. Razumela ga je. Saj je tudi ona hrepenela po uri, ko se vsa okolica pogrezne v mrak in ostaneta čisto sama. Po trenutkih, ko ni treba besed ne stiskljajev roke, ko en sam objem več pove ko debela knjiga.

»Da«, je rekla z vzdihom, »iti moram. Tudi Amalija mora biti ob tej uri že doma.«

»Pa ona lahko po večerji zopet odide.«

Da, res. Amalija lahko po večerji zopet odide. A ona se mora dolgočasiti v kuhinji, a nato leči v posteljo. Molčala je, kakor da se sramuje takega priznanja.

»Pridi pozneje«, je zaprosil. »Tam zunaj, v drevoredu za železniško progo bi se sestala.«

»Ne, nocoj ne morem«, ji je bilo nenadoma strašno hudo. »Kdaj pozneje morda.«

Iztrgala se je njegovemu prosečemu pogledu in pobegnila. Na koncu vrta se je okrenila. Še je stal na istem mestu ko kip.

* * *

Dnevi so tekli.

Neke sobote je prejela Modesta povišano plačo. Med tednom je mislila samo na to in na ljubezen. Ko je prejela denar, se ji je zdelo, da še nikoli ni bila tako bogata. Nikoli ni kupovala, skoraj ni poznala cene denarja in blaga. Ali ne bi za tiste srebrnike lahko kupila pol sveta? Ali vsaj srečo? Vsaj košček sreče?

Naglo je stekla iz delavnice, da bi je ne zadrževale tovarišice. Zdelo se ji je, da ima ta večer vse polno opravkov. Strašno se ji je mudilo. Kot v sanjah je tekla po najbližji poti v ljudski vrt.

Pred njo se je lagodno zibala gospodična, ona je zastrmela v njene svilene nogavice. Obšla jo je zavist, a hkrati lahko ljubosumje na vse bogate, lepo oblečene ženske. Dvignila je glavo in jo je stresnila, da so ji pali lasje na ušesa in na čelo. Hitela je, pri tem ji je neka misel težila srce. Felicijan je nikoli več ni vabil na sestanek v mraku. Bolj kot si je to želela, trdovratnejši je bil njegov molk. Nocoj ... A kako naj mu to poreče?

Našla ga je sedečega na klopi. Bil je nemiren, videti je bil nekaj shujšan. V lica so mu bile vrezane ostre poteze, okoli oči so se mu odražali temni krogi. Modesti se je zdelo, da še nikoli ni tega opazila. Morda je bila preveč zatopljena le v svoje misli in občutke.

Zazeblo jo je v srce. V svoji preprostosti si je mislila, da ga razume. Segla bi bila v torbico in mu dala ves denar. Ná, to je zate. Še nikoli ga ni videla kaditi. In rada bi bila videla, da bi kadil; to je tako moško.

Nekaj minut sta skoraj molče postopala med gredami.

»Danes so mi povišali plačo«, je izbleknila.

Toda take besede so bile tisti večer strašno tuje Felicijanovemu srcu.

»Ali ne bova sela?« jo je vprašal.

»Ne, takoj moram iti.«

Dolg pogled se ji je vsesal v oči. Nastal je tesen premolk. Čakala je, da jo povabi za na sestanek. Nič.

»Saj se lahko vidiva pozneje«, je izjecljala.

Najrajši bi bila zajokala, skoraj huda je bila nanj. Kaj si bo mislil? Zardel je in jo je gledal, a ona je pobegnila. Ni razumela, kaj je klical za njo. Ni se več ozrla.

Dosegla je cesto. Hitela je mimo delavcev, ki so se vozili na kolesih, mimo prodajalen, v katerih so se užigale luči. Toda ona ni videla ne ljudi ne izložb, ni slišala mestnega šuma, ni čutila vonja cvetic, ki ga je sapa donašala iz vrtov. Bila je zamaknjena v svoj notranji svet, v katerem je bila sladkost grenko spremešana s čudno tesnobo.

Obstala je, kakor da se je prebudila iz sanj. Stala je nekaj časa pred razsvetljeno izložbo, nato je vstopila.

»Nogavice bi si rada kupila«, je rekla plaho.

»Svilene?« jo je vprašala prodajalka.

»Da.«

Izbrala je, plačala in zavitek naglo zaprla v torbico, kakor da ga je ukradla. Tako zelo se ji je mudilo na cesto, da je zadela v steklena vrata.

Kupila si je tudi cigaret. Nato jo je čudno stisnilo za srce. Vsako soboto je bila strašno nemirna, dokler ni vsega denarja izročila materi. Zdaj jo je bridko zapeklo, kakor da se je zavedela tatvine.

S težkim srcem in s sklonjeno glavo je hodila ob hišah. Le polagoma so ji svetlejši občutki zamamili žgočo zavest. Dvignila je obraz, hkrati vzdihnila in se zasmejala.

* * *

Preden je dosegla domačo ulico, si že ni več delala očitkov zaradi potrošenega denarja. Neka misel jo je navdala s tako radostjo, da je skoraj priplesala v kuhinjo.

»Dober večer!« je pozdravila. Nato se je začudena ozrla po napetih obrazih. »Kako se pa držite?«

Odzdravili so ji mrmraje, s pogledom, kakor da ji očitajo radost in smeh.

Tudi Amalija, ki je po navadi prihajala zadnja, je bila tisti večer že doma. Sedela je za mizo v isti obleki, v kateri je hodila v urad, še klobuka si ni bila snela. S sklonjeno glavo je gledala v mizo, se pačila v usta in se igrala z nožem.

Na nji so najdljé počivale Modestine oči. Bila je spremenjena. Kaj ji je? Koder zavitih las, ki ji je visel na čelo, se ji je bil iztegnil, da je bil ko grozeč kazalec. Nad vsemi je viselo nekaj težkega, zadušnega. Modesta se je z vso silo otepala tesnobe, ki se je je polaščala. Vse to ji je ko težka, mračna kaplja kanilo v dušo.

Odšla je v svojo sobo in prižgala luč. Svetloba se je razlila po stenah, od predmetov so vstale sence. Z vzdihom se je ozrla po podobah, ki sta jih bili dekleti izrezali iz modnih listov in jih z žebeljčki pribili na steno. V domačnosti te dekliške sobe je kopnel mraz raz Modestino dušo.

Oddahnila se je in se pogledala v zrcalo. Dvignila je glavo in zaprla veke, kakor da sladko razmišlja. Telo ji je spreletel žgoč ogenj pričakovanja, čutila ga je do konca prstov. Na ustnah in v očeh ji je ležal usmev, ki je bil, kakor da je okamenel. Na obrazu se ji je odražala neutešna želja po življenju. Brez kake trpke bojazni, zakaj ona ni imela ničesar izgubiti, se ji je zdelo, ona je vsega šele pričakovala.

Predramila se je, vzela iz torbice rjav zavitek in ga je skrila pod odejo. Preštela je denar, ga stisnila v pest in obsedela. Bala se je stopiti v tesnobno ozračje. Nazadnje se je odločila.

Mati je pogrinjala mizo. Amalija je bila vrgla klobuk na okno, oči so ji blodile po vrstah raztrganega časnika. Modesta je molče porinila denar pred mater in sedla.

»Ali ti niso povišali plače?«

Hči je zardela. Če bi bili z materjo sami, bi ji bila morala povedati vso resnico. Tako pa se je morala zlagati.

»Prihodnji teden«, ji je rekla.

Vzela je v roko kos papirja, ki ga je bila Amalija brsknila po mizi. Vsa zmedena, sama pri sebi osramočena, se je zatopila v neko notico. Brala je o bolnem mladeniču, ki je obupal in si vzel življenje. Saj je komaj vedela, kaj bere.

»Vsako stotinko bomo krvavo potrebovali«, je rekla mati z vidnim poudarkom in shranila denar. »Zdaj, ko se je z Amalijo tako zgodilo«, je dostavila.

Modesta je dvignila obraz. Grenek občutek zaradi laži ji je na mah skopnel v začudenju. Prebirala je obraze kot strani z zagonetno pisavo popisanega pisma.

»Kaj pa je?«

Bili so tiho, še spogledali se niso.

»Amalija je izgubila službo«, je slednjič spregovorila mati. »Že mesec dni je to vedela; ne vem, zakaj je do danes molčala.«

In si je s težko roko potegnila preko obraza.

To je torej? Zdaj je Modesta do dna razumela mračno tihoto v družini. Nikoli ni rada poslušala, kadar so govorili o denarnih skrbeh. Tedaj se je prvič vprašala: kaj zdaj? Res, da je mati po očetovi bolezni hodila v tovarno, a je bilo dela le za redke ure na teden, zaslužila je komaj toliko kot Modesta. Strmela je v časnik, a so črke plesale pred njo. Kljub nesreči jo je obhajala drobna, tiha radost. Privoščila je Amaliji, ki je zaslužila petkrat toliko kot ona, si kupovala obleke, svilene nogavice in cigarete. In vendar so jo zaradi vsote, ki jo je dajala za družino, gledali ko Boga; smela je hoditi na ulico, kadar se ji je zljubilo, voditi zaročenca na dom. Modesta jo je občudovala, a jo je hkrati mrzila, ker je pasla vsak njen korak in se norčevala iz njene nizke plače. Zdaj je bilo tega konec. Mati se je zanašala samo na njen zaslužek. Postala je njihova hraniteljica. Pokesala se je, da je potrosila nekaj denarja in se po vrhu vsega še zlagala. Sklonila je glavo še niže. Znova jo je dvignila.

Mati je postavila večerjo na mizo. Na krožnikih se je kadila redka omaka, ki je komaj dišala po mesu. Jedli so tiho, brez besede.

»Polenta je zasmojena«, je omenil Karel.

»Še take ne bomo imeli«, ga je mati premerila z očitajočim pogledom.

Deček je stisnil glavo med ramena. Oče ni umaknil oči od krožnika, bil je zatopljen v težke misli.

»Odpravnino ti bodo izplačali«, se je slednjič odhrkal.

»Koliko pa je tega?« so se Amaliji z muko trgale besede iz grla.

Vsaj to. Oče je nekaj zamrmral, a mati ga je ostro premerila, naj molči. Opazila je bila, da Amalija le stežka zadržuje jok.

»Pa Bizjak?« se mož ni prestrašil tega pogleda. »Že dolgo ga nič ni videti.«

Amalija je nehala jesti. Z vilicami je brskala po ostankih na krožniku. Bizjak – to je bil njen zaročenec ... Pred leti je imela fanta, ki je bil nenadoma umrl, a ona ni dolgo žalovala za njim. Preden je preteklo leto, se je že vroče zaljubila v drugega. Hodil je z njo na sestanke, nekega dne je nenadoma izginil, a ona je za njim prejokala vrsto noči. Zdaj je govorila že drugo leto z Bizjakom, ki pa je nenadoma izostal od obiskov. Amalija je skoraj vsak večer hodila na ulico, a se je vračala mračna in razburjena. Postala je razdražljiva. Kazno je bilo, da je v njenem srcu ob misli na tega fanta več srda in sramovanja ko žalosti ... Očeta je premerila z očitajočim pogledom. Zakaj rajši ne molči?

»Nocoj se bova videla«, se je slednjič zbrala.

»Saj bi se lahko vzela. Dovolj sta že stara.«

Amalija je brsknila krožnik od sebe.

»Molči!« je zategnila mati in pogledala moža.

»Zakaj bi molčal?« se je oče razburil. »Kaj si bosta vse življenje samo na srce pihala? Saj to ni ničemer podobno.«

Amalija je nervozno zgibala prstič, ustnice so ji trepetale, a ni dvignila pogleda. Oče je nehal jesti in si je brisal brke. Poiskal je v žepih konček cigare in si ga je prižgal. Glavo mu je ovijal sivkast dim, nato je suho zakašljal, da je bil ves zaripel v obraz. Mati je molče brskala po krožniku in nosila drobtine v usta.

Tedaj je Amalija iznenada planila v jok. Njeno ihtenje je težko leglo na srca. Modesta bi se bila najrajši dvignila in odšla. Bilo ji je, kakor da vse njene sanje in pričakovanja ležijo pogažene pred njo. Pod vtisom tega je na tiho sklenila, da ne pojde na sestanek. Ne samo tisti večer, nikoli več. Amalija se je dvignila in drhteča po vsem telesu odšla v sobo.

»Lahko bi bil molčal«, je opočitala mati in pobirala posodo.

Oče je nekaj zamrmral v brado.

Modesta je obsedela z rokami v naročju. Nasmeh, ki ji je trajno gorel na obrazu, se je umaknil turobnosti. Toda ta ji je bila tako zelo tuja, da ji je že z naslednjim trenutkom kopnela. Svetle misli in občutki so ji polagoma, kaplja za kapljo zopet osvajali srce.

Dvignila se je tudi ona in odšla v sobo. Amalija se je bila že izjokala. Dvignila se je s postelje, na kateri je sedela, in se dolgo česala. Modesta je vzela šivanje v roko. Dokler je bila sestra v sobi, ni mogla oditi. Duša ji je bila zopet lahka, a je z nestrpnostjo opazovala Amalijo, ki se je oblačila za ulico. Njeno obupno prizadevanje, da se napravi čim lepšo in prikupnejšo, je bilo bridko.

Slednjič je odšla. Ko je Modesta zaslišala njene korake spodaj na pločniku, se je dvignila in iztegnila roke. Pa je znova sedla in gledala v steno. Obhajal jo je bolesten, s strahom spremešan nemir. V duhu je naglo spreletela vse dni do tiste nedelje, ko sta se bila našla s Felicijanom ...

In kakor da je iz tega spomina zasijal živ ogenj, ki ji je spreletel vse telo, se je naglo dvignila. »Človek mora kaj imeti od življenja«, pravi oče. Planila je k postelji in potegnila ovitek izpod odeje. Pri luči si je še enkrat ogledala nogavice iz umetne svile, ki so bile najcenejše, a so se tako čarobno prelivale. Obula si jih je z vso naglico in si nataknila boljše čevlje. Pred zrcalom si je popravila lase. Nato je vzela torbico.

V sosednji sobi je našla očeta, ki je ležal na postelji. Na steni je trepetal odsev luči z ulice. Ozrla se je po njem – ni spal, bil je pogreznjen v misli. Mati je brisala ognjišče, ni se ozrla. Saj zanjo ni bilo nič nenavadnega, če hči stopi ob tisti uri na hodnik. Nekateri večer je šla pokramljat k sosedom. In vendar je Modesti utripalo srce.

* * *

Po stopnicah je tekla, a ko je dosegla ulico, je hodila počasneje. Spremljal jo je z bridkostjo pomešan strah pred neznanim. Bilo ji je kot človeku, ki prvič stopa v tuje svetišče. Hkrati jo je razganjala podmolkla radost.

‚Morda ga ne bo‘, je pomislila. Klonila je glavo. Tako bi ji ostalo samo mračno ozračje doma, zakajene stene, ki so, kakor da od jutra do večera vpijejo po kruhu. »Pride«, si je prigovarjala. Biló ji je žal, da je bila tako iznenada pobegnila od njega.

Po ulicah so hodili ljudje. Uživali so pomladni zrak, srkali vonjave, ki so vele iz vrtov. Od redkih obločnic so padali svetli krogi mrtve svetlobe. V senci sta se stiskala dva zaljubljenca, iz mraka je prihajalo šepetanje nerazločnih besed.

»Pride ... ne pride ...«

Modesti je zastajalo srce. Ob straneh so stale platane z belimi, tigrastimi lisami na lubju. Na vejah so se zibali široki, bledozeleni listi. Štela je debla. ‚Če bo do onih hiš deset dreves‘, je mislila, ‚pride‘. Biló jih je dvanajst. ‚Ne bo ga ...‘

Pritisnila si je roko na srce. Ne, ni ga bilo. Obstala je, kakor da ne ve, kaj naj stori. Tedaj se je iztrgal iz velike sence drevesa in ji je prihajal naproti. Pol v svetlobi in pol v mraku se ji je zdel ves drugačen, nekam bajen. Smehljal se je. Modesta je zadržala korak, kakor da se je nenadoma nečesa zbala.

»Mislila sem, da te ne bo«, ji je zadrhtel glas, ko ga je dosegla. »Ne«, se je naglo popravila, »mislila sem, da me ne boš tako dolgo čakal.«

»Čakal bi te bil do polnoči.«

Hvaležno ga je pogledala. Krenila sta skozi drevored kostanjev. Po cesti, ki je šla v ravni črti, kakor da vodi v večnost; ob nji so gorele le redke luči. Pod košatimi vejami je bilo mrtvaško tiho. Toda iz te tišine, ki je vzbujala rahlo grozo, je vela neka posebna lepota. Pozabljenje vsega. Na desno in na levo so se cepile ozke poljske poti. Dišalo je po pokošeni travi. Iz daljave se je oglašala pesem čuka. Pod cesto je v plitki strugi komaj slišno tekala umazana voda.

Nekaj časa sta hodila molče. Za njima so ostajale hiše, šum in svetloba mesta. Modeste ves čas ni popustila neka omotica. Saj se je komaj zavedela, kaj se godi z njo. Zazibala se je ko pijana in se zdrznila.

Ob prvi luči jo je Felicijan pogledal v obraz. Na upadlih licih, v medlem blesku oči, še v hoji se ji je odražalo tesno ozračje doma. Bila je ko ptič, ki se z muko trga iz vsakdanjosti, hoče v višine, a ne more vzleteti.

»Kaj ti je?«

V njegovem vprašanju je zagledala svoj obraz kot v zrcalu. Sprva mu je hotela vse zatajiti, kakor je on tajil svojo tiho bolečino. Pa ni mogla. Vendar je dolgo molčala.

»Doma je tako težko«, so ji zatrepetale ustnice. »Ne prej, šele nocoj«, je govorila jecljaje, zmedeno. »Saj to se mene ... saj to se naju ne tiče ... a ne vem, kako ...«, je nenadoma utihnila.

In vendar je čez trenutek nadaljevala. Pa sama ni vedela, čemu mu razkriva bližajočo se bedo, žalost sestrine ljubezni. Da bi si olajšala dušo? Pogledovala ga je plaho, a on je molčal in hodil dalje. Pred njima sta šli senci, se nategovali bolj in bolj in izginjali v mraku.

»O!« je Felicijan iznenada dvignil obraz in vzdihnil.

In zopet je skozi napol zaprte veke strmel v mrak, kakor da gleda drugim nevidne stvari. Nato se je ustavil in jo je dolgo zrl v obraz. Zdelo se je, da prodira v globino neke življenjske uganke, a ji ne more do dna.

»Vidiš, to je življenje«, je rekel grenko.

In nič drugega. Modesta je opazila, kako so mu prsi uleknjene, kako mu silijo vkup ramena. Zagnal je suh kašelj in skril obraz.

Modesti je bilo sladko in grenko obenem. Zasmejala bi se bila a hkrati zajokala. Zakaj sta začela govoriti o tem? Iz daljave je pritrepetala pesem: »O’ kako lepa in sladka je ljubezen, ki mi v srcu gori ...« A ona dva sta molčala.

»Ali kadiš?« ga je vprašala.

»Že dolgo nisem kadil.«

Segla je v torbico in mu ponudila zavitek cigaret in vžigalice. Kupila jih je bila, da bi mu naredila veselje.

»Ti kadiš?« se je zavzel.

»Ne. Te so zate.«

Že je bil iztegnil roko, a tedaj jo je nenadoma umaknil. Stal je nekaj trenutkov kot okamenel in jo je gledal. Modesta zaradi mraka ni opazila, kako mu je kri zalila obraz.

»Zakaj si to storila?« se je nenadoma razburil. »Nečem darov, ker si sama uboga ... in ko ti jaz ničesar ne morem ponuditi.«

Bil se je tako razvnel, da se mu je zatikala beseda in je zakrilil z rokama. Modesta je obstala s cigaretami v rokah, kakor da je od strele zadeta. Opazila je, kako se je prestrašil svoje naglice, to ga je še huje zmedlo. Z dolgimi koraki je odšel dalje po drevoredu, a dekle je stalo na mestu in se borilo s solzami. Kaj je storila? In ona mu je hotela ponuditi tudi drobiž, ki ji je bil ostal. Pobegnila bi bila, a ni mogla. Ni vedela, kaj naj si misli, kaj naj stori.

Šele, ko je zaslišala bližajoče se korake, je zopet dvignila obraz. Felicijan je stopil do nje in ji položil roko na ramo.

»Modesta, razburil sem se bil«, ji je rekel mehko, skesano. »Ne maram darov, četudi sem ubog ... Saj razumeš ... Vem, da si to storila iz dobrega srca ... le zato bom nocoj kadil ...«

Vzel je cigarete. Modesta ga je poizkusila razumeti, vendar ji je ostal grenek vozel v prsih. Vsa zmedena mu je prižgala cigareto – on je hotel tako – pri tem se je trpko nasmihala. V svitu vžigalice je zažarel Felicijanov upali obraz, ki je v trenutku zopet ugasnil in se zagrnil v mrak.

Felicijan je čutil, da je Modesto ranil in da tega ona še ne more pozabiti. Približal se ji je in ji je ovil roko okoli pasu. Govoril ji je. Modesta je čutila, kako ji pod vplivom njegovih besed kopni tegoba. Omamljal jo je dotik teles. V srcu so se ji porajali občutki, ki niso mogli v besede. Nehote se mu je privila na prsi.

Vse okrog je bil mrak, iz katerega je žarela le cigareta ko drobno, krvavo oko.

Felicijan je začutil dih na svojih licih, se iznenada zdrznil in se izravnal. Bledi obraz mu je izražal mrko bolečino. Zgrabil je Modesto za roko in jo je molče vodil po drevoredu. Sledila mu je ko pijana, a bila je vsa začudena. Kaj se je zopet zgodilo?

Na cesto je priletel ogorek cigarete in umiral v prahu ko kresnica.

»Nekaj ti moram povedati«, je spregovoril Felicijan zamolklo. »Vse dni sem mislil na to, posebno nocoj ... a je tako težko povedati ...«, je umolknil.

Modesto je obšla mrščavica. Prešinilo jo je tisoč slutenj, tisoč strahov.

»Kaj je?« je dahnila komaj slišno.

Felicijan je molčal nekaj trenutkov.

»Modesta, midva se ljubiva, ne?«

Ni mu odgovorila, le vroče ga je stisnila za roko.

»In vendar mi postaja vsak dan jasneje, da bi te ne smel ljubiti«, je težko iztisnil skozi zobe.

Modesta se je ustavila in ga pogledala s strahom v očeh. Nato se je oslonila nanj, kakor da se boji, da ga bo v tistem trenutku za vedno izgubila.

»Ne smeš me napak razumeti«, je Felicijan iskal primernih besed. »Nerodno se izražam. Ljubiva se lahko ... Kdo nama more to zabraniti? Koliko časa – to ne odvisi od naju ... Nikoli ne bom mogel biti popolnoma tvoj, ne ti moja ...«

Te besede so povzročile Modesti hujše muke ko Felicijanu. Čutila je, da ji ne more povedati vsega. Napenjala je možgane, da bi ga doumela.

»Sčasoma bo drugače«, je spregovorila, ko si je mislila, da mu je prišla do dna. »Saj bo drugače ...«

Felicijan se ji je nasmehnil. Kruh? Ne, ne! Človeško gorje ima na tisoče prepadov.

»Saj ni tisto. Saj ni tisto.«

Okrenila sta se bila, sama nista vedela, kdaj. Ustavila sta se na mostiču, ki sta ga obrobljala nizka zidova. Na enem izmed njih je stal kip Janeza Nepomuka, do katerega niso segali redki plameni luči.

Felicijan se je oslonil na zid. Izmučeni obraz mu je bil ko izjokan, prsi so se mu burno dvigale. Modesta je strmela v njegovo tenjo, mrzlo jo je spreletelo po životu.

»Felicijan!« je vzkliknila.

»Pomiri se!« ji je strastno zašepetal. »Sedi!«

Ubogala je in sedla. Ni mogla govoriti, pričakovala je. Fant je bil nagnil glavo na prsi. Nekaj minut je vladala globoka tišina.

»Bolan sem«, je obupno tožeče prišlo iz njega. »In nikoli več ne bom ozdravel.«

Po teh besedah, se je zdelo, mu je gluho zaihtelo v prsih. Modesta je bila prepadena. Nikoli prej ni pomislila, zakaj je tako bled, zakaj ima tako brezkrvne roke. In vendar se v svoji preprostosti ni ustrašila bolezni. Ni verjela, da bi zanj ne bilo več pomoči. Le njegova skrušenost jo je globoko zadela. Ni mogla spregovoriti.

Preteklo je nekaj trenutkov. Morda so bile minute. Tedaj je Modesta dvignila roko in ga je pobožala kot otroka. Ozrl se je in se ji je bolestno nasmehnil.

Kazno je bilo, da mu je prvi val strtosti že uplahnil. Še nekaj minut, nato se je zdelo, da lahko mirno gledata resnici v obraz in govorita. Da, Felicijan je govoril tako mirno, stvarno, kakor da je njegova bolezen nekaj čisto vsakdanjega. Tako hladno, kakor da mu predstava groba že davnaj ne vzbuja več groze.

»Jetika je v naši družini«, je rekel, kakor da se opravičuje. »Vsi so pomrli, le z materjo sva še ostala.«

Modesta še vedno ni izgubila upanja.

»Ne«, je odločno odmajal z glavo. »Prepozno. Pred letom morda, če bi ne bilo revščine v hiši.«

In se je na dolgo razbesedil. Modesti je bilo tako čudno ob misli, da ga je pravkar dobila, a ga bo morala zopet izgubiti. Skozi njegove besede se je zazrla v bedo, ki jo je na videz zastiral ogoljeni plašč. In ona ga je imela za tako gosposkega ... Sklonila je glavo.

»In jaz sem ti dala cigarete«, si je očitala.

»To nima pomena. Dan življenja več ali manj ...«

»Ne govori tako, ko je tako strašno!«

»Temu sem se že privadil«, mu je lagodno tekla beseda. »Nič več mi ni tako zelo hudo. Le včasih – še nocoj – pa mine. Odkar sem te spoznal, me zgrabi pogosteje ko prej. Pa se vselej zopet zberem in se privadim tej misli ...«

Gledala ga je, gledala, kakor da mu še zmeraj ne more verjeti. Porajali so se ji občutki usmiljenja, ljubezni, upa in brezupa, vsega, vsega ... Oklepala se je trenutka. Bila je še otrok, a je nenadoma dozorela. Kakor da je prvič stopila čez prag življenja in uzrla morje bolečin in strahov. Morda misli, da ga ji bo to odtujilo. Ne, čutila je še večjo, tisočkrat večjo ljubezen. Kakor da so se občutki, ki so bili namenjeni za dolge dni življenja, strnili v en sam trenutek.

Privila se je k njemu in se ga je vsa oklenila. Felicijan jo je zgrabil za roko.

»Če me zdaj ne maraš več«, ji je šepetal, »mi bo sicer hudo, a ne bom hud nate. Moj dih je strup. Ali se ne bojiš?«

Ne, ona se tedaj ni bala ne bolezni ne smrti. Saj sama ni vedela, kaj naj govori. Hotela ga je tolažiti. Pa ji je nenadoma zmanjkalo besed. Zaprla je oči, tesno, tesno, a so ji skozi zaprte veke predirale solze.

* * *

Minute, v katerih je izginil svet okoli njiju, misel na smrt in na siroščino. Bila sta sama pod nebom; vseokrog globoka noč, mrak in sence. Šum mesta se je polegel, svetloba nad njim se je razredčila, mrak je legel niže nad strehe. S hriba nad njima se je oglasil jasen zvok zvona; bìla je ura.

Tedaj sta se zdramila, treba je bilo oditi domov. Tiha, z blaženim nasmehom, kakor da je vse pozabljeno, sta hodila drug poleg drugega. Dosegla sta prvo ulico in se poslovila.

»Jutri«, je pošepnila Modesta.

Tedaj se nikogar več ni bala.

Še enkrat se je ozrl po nji, nato nič več. Modesta je še vedno stala na mestu. Gledala je njegovo tenjo, ki mu je omahovala pod platanami. Začudila se je, ker ni krenil proti domu, ampak je zavil na desno. Spomnila se je, kako je od obupa ves sključen slonel poleg Janeza Nepomuka. In mu je še v njenem objemu – to je razločno slišala – nekaj podmolklo stokalo v prsih. Pred očmi ji je zaplesala notica o bolnem mladeniču s samomorilno mislijo, ki jo je tistega večera brala. Pred njo je nenadoma zablisnil tako strašen prizor, da so ji noge klecnile v kolenih in je zaječala iz vse duše.

Šla je za njim naglo, kar se je dalo naglo. Nekdo ji je prihajal naproti, tedaj je hodila počasneje, nato je tekla. Prečila je cesto, zavila v stransko ulico. Na eni strani so se vlekle hiše, na drugi vrtovi. Felicijan – se ji je zdelo – se je čimdalje bolj oddaljeval, kakor da sluti, da je ona za njim in ji hoče ubežati. Bila je upehana, a je napenjala vse moči.

Dosegla je drevored, ki je bežal iz mesta nekam na polje. Prekinjal ga je samo mostič z železno ograjo, ki se je spenjal čez vrtoglavo globino. Obstala je in napeto zrla med drevje. Pod kostanji je ležal mrak, ki so ga sekale svetle lise luči. Nikjer človeka. Zavedela se je, da stoji sredi mostiča in se je zdrznila. V temni bojazni se je nagnila čez ograjo in zastrmela v prepad. Pod njo so ležale skale, med katerimi je polzela umazana voda.

Tedaj je prišel do nje vzdih in zamrl. Začudena je dvignila obraz. Na bregu, ki se je vlekel od drevoreda proti jugu, je stal človek. Dvigal je roke, kakor bi telovadil, in globoko vdihaval nočni zrak. Zdaj pa zdaj je težko vzdihnil, kakor da ga to neznansko utruja.

Bil je Felicijan. Torej je še verjel v življenje? Modesta se je umaknila, da so jo zakrivale veje. Teža ji je pala raz dušo. Sramovala se je – o, kako je bila neumna! Gledala ga je, kako je nehal vdihavati in so mu roke obvisele ob telesu. Menda se je zavedel, da je vse nezmiselno in zdaj trpi. Znova je vzdihnil. Nato je vzel iz žepa cigareto in si jo je prižgal. Sklonil je glavo in počasi odšel.

Modesta je tekla v drugo stran, odmevi korakov so peli za njo ... Na križišču je zagledala moškega in žensko. Videla ju je le od strani; ni se ozirala, spela je naglo dalje.

»Saj sem ti že povedal«, ji je udaril moški glas na uho. »To je moja poslednja beseda.«

»Ničvrednež si! Ničvrednež!«

Ženski glas je izražal potrtost in srd. Modesta ga je spoznala in obstala. Ko se je zavedela, kaj se godi, ji je vsa kri zalila obraz. Sestra se ji je zasmilila, hkrati se je sramovala zaradi njenega ponižanja. Krenila je proti njima, ki sta umolknila in zastrmela. Le za trenutek. Bizjak je privzdignil klobuk in s počasnimi, malce negotovimi koraki odšel po ulici. Modesta mu je bila olajšala slovo. Amalija pa je s srditim pogledom ošinila sestro.

»Kaj pa ti tu ob tej uri?«

Modesta je bila prepadena, a se je naglo zbrala. Saj ji je hotela le dobro. Zalili sta jo žalost in mržnja.

»Veš kaj«, je rekla in nič več.

Odšla je po ulici.

* * *

Amalija jo je dohitela. Dolgo sta hodili vštric, ne da bi se pogledali ali spregovorili.

»Ne pravi tega doma«, je rekla Amalija čez dolgo.

Na obrazu ji je ležala mračna tegoba, ustnice so ji podrhtevale.

»Saj veš, da ne bom. Kaj pravi – on?«

Sestra je dolgo molčala.

»Kaj naj reče!« je slednjič izbruhnila, a je zopet umolknila in si grizla ustnice.

Modesta se je nehote sklonila, kakor da ji je nekaj težkega leglo na pleča.

Nato sta molčali vso pot.

V kuhinji je še vedno gorela luč. Mati je sedela za mizo in šivala. Vsa sključena je srepela skozi naočnike, ki so ji čepeli na nosu. Dvignila je obraz in premerila hčeri, nato se je znova sklonila nad šivanje.

Amalija je drhtela; zdelo se je, da bo zdaj zdaj planila v neutolažljiv jok. Odšla je v sobo. Modesta je ostala na mestu, kakor da so ji odrevenele noge. Pred materinim pogledom se je zavedla neke krivde. Občutila je suhoto v grlu in popila kozarec vode. Ko se je zopet okrenila, je mati upirala pogled v njene noge.

»Kje si dobila te nogavice?«

Modesta je bila vsa otrpla od sramovanja. Še na misel ji ni prišlo, da bi zdaj še lagala.

»Plačo so mi povišali, pa sem jih kupila.«

Mati se je sklonila tako globoko, kakor da ji je strop legel na pleča.

»Če nam ti ne boš pomagala, bomo morali od lakote umreti«, je slednjič od žalosti in skrbi hripavo prišlo iz nje.

Modesta ni mogla spregovoriti. Segla je v torbico in položila na mizo ves ostali drobiž.

Mati ni dvignila obraza. Šele, ko je hči zgrabila za kljuko, se je ozrla za njo.

»S kom si hodila tako dolgo?«

Molk.

»Saj ti nič ne rečem«, je vedno počasneje vbadala s šivanko. »Samo glej – Amalijo si lahko vzameš za zgled ...«

Modesti so gorela lica, obenem ji je bilo tako čudno pri srcu. Čutila je, da mati vidi globlje, kot more ona slutiti, prav do dna. Hotela je nekaj reči, a so ji ustnice tako trepetale, kakor da bo vsak hip planila v jok.

Okrenila se je in se zatekla v sobo. Že po poti se je malce pomirila. Toda bila je bolj žalostna ko vesela. Posebno, ko je zaslišala iz teme sestrino obupno pritišano ihtenje. Ta jok se ji je zdel ko težka, žalostna pesem, ki odkriva neke tajne globine. Nenadoma je občutila veliko, nemo spoštovanje pred človeško bolestjo. Saj je bilo tudi nji do joka, a se ji je zdelo, da nima pravice do solz. V primeri z Amalijo je bila bogata.

Ni vžgala luči. Slekla se je v temi, legla in zaklopila veke. Skozi Amalijino ihtenje je kljub brezupu njene mlade, bridke ljubezni predirala neka daljna, nebeška melodija in ji je s sladkostjo polnila dušo. Trenutek sreče, ki ga je užila, ji je ko lučka trepetal v srcu.

Človek mora nekaj imeti od življenja.

In vendar ji je bilo, kakor da tisti večer ni preteklo le nekaj ur, ampak vrsta dolgih let, ki so jo izzorela.