Izprehod I - VI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moj Bog I—VIII Izprehod I - VI
(Poezije)
Dragotin Kette
A tebi, poet
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I

V tiho samoto se kradejo, sijejo
polni nemira in polni mladosti
sončni prameni, in ljubko se vijejo
lahki zefiri, otroci prostosti.

Živi krilatci v uho meni lijejo
svoje skrivnosti, ljubavne norosti,
srca zaljubljena glasno jim bijejo
v sladkih objemih, v opojni radosti.

Toda molčite, ni meni kot vam
do krasotic, vaših ljubic na polji,
ni do veselja. Ah, jaz sem pač sam.

O, da bi čul vsaj en lahen vzdihljaj
njenega srca v ta daleki gaj!...
No, to ne bode nikoli, nikoli.


II

Bistrica reka, podobna si vdovi,
ktera žaluje pod senco cipres,
in tako meni ginevajo dnovi
kakor valovi zakriti od brez.

Ali ko poldne zvonijo zvonovi,
kdo te pozdravi z visokih nebes?
ko te poljubijo žarki njegovi,
kdo vladajoči ti v srcu je knez?

Ti si prelestna, ej, ti si prejasna,
toda jasnejše je moje srce,
pridi, poglej, moja ljubica krasna,

v mojega srca globoko morjé,
kdo tam caruje in kdo tam žari?
Nisi li morda, o ljubica, ti?...


III

S sliko to v srcu grem ljubo po loki,
kar se ustavim: pred mano ribnjak!
Toda ne ribice, gladki le boki
dev so ustavili hitri korak.

Te se zbežale, té v smehu, té v joki,
vse zarudele in vitke kot mak,
v strahu kot ljuba po šumni poroki,
ko se približa tajinstveni mrak.

Ljube devičice, ah, le se kópajte,
ali vsaj lahko po kamenju stopajte,
da si ne ranite belih nožic.

Ni moje srce kak sultan goreč,
ki mu je treba cel harem devic,
ena je v njem, in že ta je preveč.


IV

Pesmi nemirne, čemu ste letele
gori na sever iz cvetnega juga,
občudovat ledenike li bele
ali meglenega morij sodruga?

Ali samotne li fjorde in fjele
ali smereko, ki prazna ji struga
njena je znanka in druge vesele
neme čeri so in žalost in tuga?

Pesmi ve strastne, lepoto Germanke
mrzle in hladne in čiste in tihe
ste občudávale dolgo dovolj.

Zopet poglejte v oči Gruzijanke,
južne poslušajte zopet mi vzdihe,
zopet oživite bolj se in bolj!


V

Srce neumno! V naravo poglej!
Sonce gorí, ah, in v morju strasti
cela narava trepeče; od mej,
šum in poljan in od gorskih redi

miga življenje ti polno nadej.
Ah, ne zamudi teh uric in dni,
zdaj se na dražestnih udih ogrej,
zdaj se gorkote in sreče napij!

Pusti zdaj pesmi! In meni veruj,
tudi brez njih bo še krožil ta svet.
Več pač jih nima krojačev Pariz,

kakor poetov naš bedni komet.
Šijte po modi, dajajte v natis,
pesniki! Srce, a ti? Poljubuj!


VI

Srce neumno, a ti poljubuj,
srce neumno, ti pesmi ne kuj!
Rado bi, rado — a dokler resnice
in harmonije in ljubke device

nisem objelo, nikar ne vkazuj:
Srce, ne poj mi več, srce, miruj!
Ko pa izginejo črne meglice,
da bom spet jasno kot vinske gorice,

kadar bom srečno... zaklinjam se tebi,
pesmi utihnejo moje...
Saj melodije na blaženem nebi,

sreče vzdihljaji, ki duša jih poje,
kaj so li pesmi, resnične in bajne,
mile izpovedi sreče brezkrajne?...