Iz krajev niso, ki v njih solnce sije

← Mokrócvetoče rož’ce poezije.

Iz krajev niso, ki v njih solnce sije. Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin.

Cel čas so blagih sapic pogreš’vale. →

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Iz krajev niso, ki v njih solnce sije,
kjer tvoje milo se oko ozira,
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljivost pije.

Kjer se veselje po obrazu zlije,
kjer mine jeza notranj’ga prepira,
kjer petje ’z polnega srca izvira,
zbudé se v srcu sladke harmonije.

Kjer porošêno od ljubezni čiste
kalí, kar žlahtnega je, žene zale,
ko, ki budi dih pomladanjski liste,

od tamkaj niso pesmi tvoje hvale;
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sapic pogreš’vale.