Iz globočine morja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Sodba večne pravice Iz globočine morja
Iz sodnijskega življenja
Jakob Alešovec
Iskren zagovornik
Objavljeno v Kmetijske in rokodelske novice 1878, letnik 36, št. 10 (10–16, 20, 22, 29–31, 33, 34, 37) sl. v rubriki Zabavno berilo kot 7. del serije Iz sodnijskega življenja: Po spominu skušenega starega pravnika.
Spisano: Postavil in popravil Luka Pavlin.
Viri: http://www.dlib.si/
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sreča je človeku v njegovem življenji važna reč. Komur ona ni mila, britko mu je življenje, ker z vsem svojim prizadevanjem, z najboljšo voljo in največo zmožnostjo doseže le malo ali nič. Zato je že starim narodom veljala Fortuna za mogočno boginjo.

To tudi sem jaz skusil pri svojih sodnijskih opravilih premnogokrat. Po čemur sem z vso bistroumnostjo in skušenostjo, katero sem si bil pridobil v svojem službovanji, zastonj hrepenel, to mi je večkrat sreča v naročje vrgla, ko sem se tega najmanj nadjal. Vendar jaz ne morem tožiti sreče, da mi poprek ni bila mila, zato sem se skoro povsod in vselej kolikor toliko zanašal na-njo in zaupanje moje do nje bilo je le redkokrat osramoteno. — To tù omenim, ker pri dogodbi, katero bom popisal, je imela sreča velik del zaslug in je prav ona zaslužila pohvalo, katero sem si pri tej priliki naklonil. — —

Bil sem že par let preiskovalni sodnik v P., in ker sem imel po mestu in okolici pogostoma sodnijske opravke, sem se v tem primeroma kratkem času seznanil precej dobro z ljudmi, mestom in njegovo okolico. Tega mi je bilo pač res tudi treba, ker se je vedno kaj pripetilo, kar spada pod kazensko postavo. Zavoljo tega se pa tudi skladovnica preiskovalnih pisem pred mano vkljub pridnosti moji ni hotela nič kaj ponižati.

Ko nekega jutra tako zdelan za akti sedim, vstopi znan menjevaiec, povsod po svetu sloveč za nenavadno premožnega moža, skoz čegar roke gre po več milijonov na leto. Tu naj mu bo imé Ripar. Ljubo mi ravno ni bilo, da me je motil v poročilu, katero sem, prebravši veliko obširnih zapiskov, ravno sestavljati jei; zato mu tudi nisem posebno veselega obraza pokazal. To je moral on zapaziti, kajti ko mu molčé pokažem stol, naj bi sedel, odloži klobuk in palico in pravi resnega, zelo prestrašenega obraza:

„Dobro vem in tudi po skladovnici sodnijskih pisem razvidim, da vas motim v silnem in važnem poslu. Toda naj se vam tudi zamerim, — reč, ki me k vam pripelje, je prevelike važnosti in tako nujna, da bom svoje poročilo skrčil, kolikor se dá, kajti tù je škoda za vsako minuto, ki bi se potratila z nepotrebnim besedovanjem.“

Ta odločnost in preplašenost trgovca tudi mene osupne; tedaj ga povabim, naj pové, kaj ga je k meni pripeljalo.

„Bom!“ — odgovori, ko je sedel. „Le to naj še naprej povem, da bi se moje naznanilo ne obesilo na veliki zvon. Potrebo tega boste sami sprevideli, ko vam bom vse povedal“.

Jaz ga v tem obziru pomirim in tako prične:

„Zvedite tedaj: Moje kupčije glavni blagajničar je zginil in ž njim nič manj ko 300.000 gold.!“

„Ni mogoče!“ se začudim jaz in vprem svoje oči v trgovca.

„Mogoče, da! prav mogoče je bilo, vsaj se je zgodilo“.

„Kako je mogel uiti s tako velikim zneskom?“

„Na to se je moral že dolgo pripravljati, sicer bi mu ne bilo mogoče zginiti s takim zneskom, da bi jaz tega ne bil zapazil teden dni.“

„Teden dni je že, kar je pobegnit?“

„Ravno danes!“

„Kako je bilo to mogoče? Saj mora vsak dan biti na svojem mestu. In če ga ni, saj ga morate brž pogrešiti!“

„Gotovo! Toda naj vam na kratko vse razložim. Doiti mi je imelo od treh trgovinskih hiš pred tednom dni vsega skup 300.000 gold. Mesto denarja dobim po pošti naznanilo, da zarad nepričakovanih zaprek omenjeni veči trgovci skoro o tem obroku ne morejo plačati in prosijo za nov obrok le enega meseca. Jaz poznam njihovo poštenost, zato jim nisem hotel delati zadreg in jim podaljšal obrok za plačanje, kar sem vsakemu posebej dal pismeno naznaniti“.

„Za vae to je vaš blagajnik vedel, se vé da!“ opomnim jaz vmes.

„Vedel, ker je lahko pregledoval bukvovodjeve knjige, kjer se vse zapisuje, kar imamo dobiti in plačati. Tisti dan, to je, danes teden, mi pokaže blagajnik telegram, ki ga kliče k smrtni postelji matere bivajoče v T., dva dni daleč od tod, ter prosi za tri a!i štiri dni odpusta. Jaz mu dovolim teden dni, naj opravi svoje otroške dolžnosti. Na to odide izročivši mi ključe od blagajnice, v kateri je bilo — tega sem se prepričal — vse v najlepšem redu.“

„Kako pa ste prišli na sled hudodelstva?“

„Po naključji, sicer bi še danes pričakoval svojega blagajnika nazaj. Sinoči sedim v gledišči v svoji loži. Med igro me pride obiskat blagajnik narodne banke, moj sošolec in prijatelj. V pogovoru omeni, naj bi s prijaznosti do njega, kedar dobim nakaznice na veče zneske do banke, to njemu prej nazoanil, da ne bo z gotovim denarjem prišel v tako zadrego, kakor pretekli teden, ko je bil prisiljen od druge banke si izposoditi 100 000 gold., katerih mu je do zneska 300.000 gold. v gotovini manjkalo. Jaz sprva mislim, da se norčuje z mano, in mu to tudi smehljaje se povem. Na to mi pa razloži reč bolj na tanko in tako izvem, da je moj blagajnik prinesel danes teden zjutraj tri nakaznice bankinih podružnic do glavne podružnice v skupnem znesku 300.000 gold. s prošnjo, da se brž iaplačajo, ker ima gospod — namreč jaz — še isti dan izdatne svote izplačati. Ker je bil moj blagajnik, ki je imel skoro vsak dan v banki kaj denarja oddati ali sprejeti, že več let tam dobro poznana oseba, mu je bankini blagajnik izplačal onih 300.000 gold., na katere so mu tri hiše po podružnicah nakaznice poslale“.

„Skoro neverjetno!“ poprimem jaz besedo, ko si trgovec briše potni obraz in si nekoliko oddahne. „Kako je mogel vaš blagajnik dobiti v roke one nakaznice, ne da bi bili vi za to vedeli? Kdo odpira pisma, v katerih so nakaznice?“

„Vedno jaz sam, ker prihajajo rekomandirana.“

„Ali ne pridejo prej nikomur v roke?“

„Nikomur, ker jih pismonoša vedno le meni donaša. Jaz jih odpiram in če so menjice ali nakaznice v njih, potem grem zamenjat jih ali sam, ali pa pošljem svojega blagajnika.“

„Tedaj pisem z omenjenimi nakaznicami niste vi dobili?“ „Se vé, da ne! Kakor sem rekel, dobil sem namesto pričakovanih nakaznic od vseh treh trgovcev pismene prošnje za podaljšanje obroka.“

„Ali so vaši pismeni odgovori došli dotičoim trgovcem?“

„Tu imam tri telegrafičoe odgovore, da jim niso došli.“

„Ali se je vaš blagajnik res podal k materi za smrt bolni?“

„Ne! tu je četrti telegram, iz katerega je razvi-deti, da je mati njegova že tri leta mrtva.“

„Koliko časa je že vaš blagajnik pri vas in kako se piše?“

„Bernard Spitler je že pri meni šesto leto?“

„Je li bil do sedaj zveat?“

„Zvest in natančen do krajcarja. Jaz bi mu bil zaupal vse svoje premoženje, Če bi bilo treba“.

„Kam je po vaših mislih pobegnil z denarjem?“

„Gotovo bo skušal uiti v Ameriko. Ker je že teden dni na poti, bi utegnil biti že na morji, in potem je premoženje moje zgubljeno, jaz popolnoma pokopan“.

„Pokopan? Saj je to le en del vašega premoženja! To vas, dasiravno je zguba občutljiva, vendar še ne bo spravilo na kant.“

„Utegne me spraviti! Ravno zdaj imam veča plačila in če se zvé, da sem za tolik znesek okraden, bodo vsi, vsi, s katerimi imam trgovsko zvezo, od vseh strani pritisnili in tirjali denar. Saj veste, kako je! Če človek premore tisuč goldinarjev, pa je dolžan le sto goldinarjev, in nima isti hip toliko gotovine, da bi ta znesek plačal — brž, ko se zvé, da ni mogel plačati, se razširja glas, da je ob vse, in če gre potem k najboljšemu prijatelju na posodo iskat sto goldinarjev, da bi plačal nadležnega upnika, ne dobi jih. Ta pa zdaj še le prav sili in če pride tisuč goldinarjev vredno premoženje do prodaje, šlo bo komaj za tri sto goldinarjev ali še niže in posestnik, ki ima tisoč goldinarjev premoženja, pride zavoljo sto goldinarjev ob vse. Jaz mislim, da vam je to jasno.“

Jaz popolnoma sprevidim, da ima prav, a to spoznanje me spravi v še veče zadrege. Tedaj prašam:

„To je že res! A kako bi se mogla vršiti preiskava, kako bi se dalo pozvedovati za hudodelnikom, pa prikrivati hudodelstvo?“

Trgovec si vnovič obriše potni obraz, potem nadaljuje:

„Jaz sem si vso to reč že, kolikor sem tega zmožen, premislil. Blagajnik tega ni mogel sam storiti, to bi mu bilo nemogoče. Gotovo ima sokrivce, in sicer pri omenjenih treh trgovcih in morda tudi na pošti. Vendar one hiše, ker sem ž njimi v velikih denarnih zvezah, ne smejo nič zvedeti o tem, kar se je zgodilo, zato sem jim že danes telegrafično naznanil, da sem prejel njihove nakaznice in jih le založil, tako, da so mi še le danes v roke prišle.“

„Prav tako! To utegne biti tudi za preiskavo ugodno, ker bodo sokrivci, katere Spitler gotovo imá, manj previdni postali. Naj prvo pa gré tu za to, da doidemo glavnega hudodelnika. Mi morete narekati popis njegove osebe?“

Na to mi narekuje trgovec kolikor mogoče natančen popis Spitlerjeve osebe. Iz tega omenim le, da je imel gosto in dolgo brado, rujavkaste lase in nad levim očesom kosmato bradovico in da je bil srednje, a čokaste postave.“

„Jaz vem“, nadaljuje trgovec, „da bo težko doiti ga, ker se je na vse to gotovo že mesec dni pripravljal, si toraj pot do morja že ogladil. Vrh tega je že teden dni na poti. Tu je treba več ljudi in zanesljivih, ki se vsi ob enem podajo na različne kraje sledit za njim. Se vé, da se tu zanesem najbolj na vašo bistroumnost in izkušenost v takih rečeh. Da bi se pa ničesar ne zamudilo, kar utegne pospešiti, da se zasači hudodelnik in denar — denar je meni glavna reč — vam izročim tu za zdaj 10.000 gold. v ta namen, da razpošljete po svoji previdnosti bistrih in izurjenih agentov na vse kraje za njim, pa tudi v tista mesta, kjer so ti trije trgovci, opazovat njihove služabnike. Ta znesek je za zdaj. Če bo treba, še dodam. Tistemu pa, ki mi zasači Spitlerja z denarjem vred, obljubim nagrade 50 000 gold., in to zato, ker sem prepričan, da Spitlerja ni več v našem cesarstvu. Kdor ga zasledi in gre za njim, tistemu plačam pot, naj bo tudi v Ameriko ali Avstralijo.“

Jaz sprejmem to njegovo ponudbo, ker mi je bilo s skušinj znano, da policijski agenti so mnogo pridnejši pri zasledovanji, če se imajo še kake denarne nagrade nadjati. Vrh tega bo, to sem že sprevidel, preiskava stala mnogo denarja, protipostavno pa ni, ako se od kake druge strani pravici gmotno pod pazduho seže, da se jej pomaga prej do cilja.

Trgovec odide obijubivši mi, da bo tudi sam marljivo opazoval in mi vsako količkaj važno reč brž naznanil. Ko sem sam, skusim si sestaviti vse, kar mi je trgovec povedal, da si potem naredim načrt, po katerem bi mi najbolj kazalo lotiti se preiskave. Da mora biti, kolikor gre, tajna, to sprevidim prvi hip, in sicer tajna ne le zarad trgovca, ampak tudi zato, ker se je le na ta način nadjati kakega vspeha. Glavna in najprva reč je zdaj zvedeti, kam se je hudodelnik z denarjem obrnil. Da ga bo težko dohiteti, ker je imel za beg že sedem dni časa, to mi je brž jasno. Zvedeti pa, kam je bežal, bilo bi najlože po njegovih sokrivcih. Na vsak način je treba naglosti.

Po kratkem premišljevanji imam načrt ravnanja pred sabo. Sklenil sem lotiti se te zamotane reči tako-le: Nemudoma pošljem tri najbolj spretne in zvite policijske agente v one tri mesta, kjer so bile trgovske hiše, katere mi je trgovec Ripar naznanil; ti agenti dobe oblast rabiti tudi ondašnje policijske organe pri svojem poslu. Ob enem dam jaz opazovati strogo tu osobstvo Riparjevo, sam pa se poslužim telegrafa, pošte in železnice, da bi našel sled za hudodelnikom in mu zaprl pot, če še ni na morje všel. Ako pa je že na morji, potem je staviti deset proti enemu, da nam je za zmiraj všel. Naj tu kar naprej povem, da sem imel strašno malo upanja, da bi z najumnejšim postapanjem kaj druzega dosegel, kakor k večemu, da dobim sokrivce Spitlerjeve v pest. Kajti kdor ve na tako zvit način prisvojiti si toliko denarja, bo že tudi za to vedel skrbeti, da spravi sebe z denarjem vred na varen kraj, kjer bi pravica težko za-nj zvedela. Vkljub temu sem sklenil vse storiti, kar je bilo v moji moči, in spraviti ves policijski aparat na noge.

Trije agenti, prevideni s pooblastili in vsem, česar treba, brž odpotujejo; šest zanesljivih in najspretnejših odločim za opazovanje Riparjevega osobstva. Na to se podam v hišo, kjer je Spitler staooval. Tu je vse zaprto in gospodar mi pove, da je „gospod blagajnik“, ki je kot samec imel najeti dve sobi, pred tednom nagloma odpotoval, rekši, da hiti k materi na smrt bolni in da ga pred tednom dni ni treba pričakovati. „Ključe — pravi gospodar — je sabo vzel. Do zdaj ga še ni bilo nazaj, a danes ima priti.“

Zavedajoč se, da je treba tudi tu prikrivati, kar se je zgodilo, malo premišljujem, s kakim vzrokom bi dal odpreti stanovanje hudodelnika. Brž mi šine misel v glavo.

„Jaz sem njegov prijatelj“ — pravim — „in imam tu telegram od njega, po katerem me prosi, naj odpovem stanovanje in plačam najemščino do konca meseca, njegovo robo pa naj pošljem za njim, ker ga ni volja vrniti se, ampak bo prevzel gospodarstvo po umrli mu materi.“

„Škoda za tako vrlega najemnika! Vselej je točno plačal naprej in tudi za ta mesec je že vse plačano. Toda kar je, je. Ali vam je poslal tudi ključe?“

„Po telegrafu to ni mogoče, dragi. Saj boste vi imeli kake druge, ki odpro sobo, sicer bo treba iti po ključarja“.

„Ne bo treba! Jaz imam od vseh stanovanj po dvojne ključe, da si najemniki lahko pomagajo, če kateri po naključji svoje zgubi.“

„Tedaj odprite, prosim, in bodite priča, da bomo vae tako sabo vzeli, kakor bomo našli.“

Gospodar gre po ključe in odpre in jaz vstopim z dvema civilno oblečenima policijskima agentoma. Po sobah je vse lepo pospravljeno, omare in miznice zaklenjene.

„Je hišno orodje njegovo?“ prašam nazočega gospodarja.

„Ne! Le uni dve skrinjici, ki stojite tam v kotu. Vae drugo je moje.“

„Tedaj bo treba vse odpreti, da vzamemo ven, kar je njegovega, in spravimo v skrinjici.“

Gospodar se malo obotavlja, a ko mu zagotovim, da bom plačal škodo, če se je pri odpiranji po ključarji kaj zgodi, privoli in pošlje po ključarja. Po omarah in mizah ne najdemo druzega, nego nekoliko obnošene obleke, nepopisanega papirja ter časnikov. Vse to zložimo in zvežemo skup in odpravimo z zaklenjenima skrinjama skup v mojo pisarno. Tu dam odpreti tudi skrinji, a v njih je le nekaj knjig in novejše obleke, druzega nič. Temu se nisem posebno čudil, ker sem vedel že naprej, da je hudodelnik voičil vse, kar bi utegnilo le količkaj kazati sled za njim. Vendar ukažem vse to shraniti.

Drugo važno delo mi je zvedeti, kako so pisma z nakaznicama do bank prišla Spitlerju v roke. Podam se na pošto in si dam izročiti prijemnice od rekomandiranih pisem. Ob enem pokličem k sebi pismonošo, da bi mi povedal, komu je pisma izročil. Mož se mi zdi nekako preplašen in ker se v svojih govorih nekako lovi, ga dam natihem opazovati. Toda naj tu že naprej povem, da po njem po dolgi preiskavi ni prišlo nič druzega na dan, ko da je po svoji navadi pustil ta pisma z drugimi vred na trgovčevi mizi in prišel čez kake pol ure nazaj po prijemnico. Ko se je prepričal, da so vse podpisane s trgovčevim imenom, jih je vzel ter na pošti zopet oddal.

S temi prijemnicami se podam k trgovcu Riparju ter mu jih pokažem. Dolgo jih gleda, a slednjič pravi:

„Podpis ni moj, a tako dobro je ponarejen, da se komaj dá od mojega pravega razločiti. Brez natančnega preiskovanja bi ga tudi jaz za pravega imel“.

Tedaj je bil podpis Riparjev na prejemnicah ponarejen. To zvedivši se podam v svojo pisarno, vkrenit še, kar se mi je potrebno zdelo. Po telegrafu sem bil razposlal naročila že na vse strani, tedaj mi je bilo le še po mestu pozvedati po osebah, s katerimi je bil znan, in če mogoče, izprašati, kdaj in na kateri kraj se je odpeljal.

Preobširno pa bi bilo popisovati vse, kar sem vkrenil in kaj dosegel z vsem svojim trudom, z vso trumo ljudi, kar sem jih bil na noge spravil. Naj toraj le ob kratkem povem, da sem bil po preteku štirnajstih dni skoro tam, kjer tisti dan, ko je trgovec Ripar prišel mi naznanit hudodelstvo. Le toliko je bilo jasno, da je Spitler skrivaj vzel pisma z nakaznicami, pisma trgovcev, proseča za podaljšanje obroka za plačo, sam pisal in podpisal, posnemajoč podpis dotičnib trgovcev, pisma svojega gospoda, ki so dovolila naprošene obroke, pa sam pridržal. Po vsem tem je bilo skoro gotovo, da je Spitler delal brez sokrivcev; vsaj so se moji pozveduhi vsi vrnili, a ne da bi bili zvedeli najmanjšo reč. Tudi poročila iz tistih krajev, kamor sem bil poslal telegrafična naznanila, niso ničesa odkrila. Še toliko nisem mogel zvedeti za gotovo, na katero stran je Spitler bežal z denarjem.

Vse to me je zeló bodlo, ker sem že par tisočev trgovčevega denarja porabil. Jel sem se trgovca ogibati, ker me je vselej prašal, kako je in kaj, jaz pa sem imel za-nj vedno isti odgovor, da dozdaj se ni prišlo nič izdatnega na dan.

K temu je prišla še druga sitnost. Dasiravno je bila preiskava strogo tajna, se je med tem vendar zvedelo, da je Riparjev blagajnik zginil in okradel svojega gospoda za velik znesek. Nasledek tega pa je bil ta, da so trgovske hiše, s katerimi je bil Ripar v kupčijaki zvezi, druga za drugo jele pritiskati na-nj in priganjati ga k sklepu računa in poravnanju dolgov. To je sicer še vedno premožnega moža spravilo v precejšnje zadrege, in nekega dne, ko mu zopet nisem mogel dati tolažljivega odgovora, mi reče: „Jaz sem že obupal. Spitier je šel čez morje, kamor vi ne morete za njim. Zato pustimo vso to reč. Tudi sem — tega ne bom tajil — zdaj v denarnih zadregah, zato bi vas prosil za oni denar, kar ga je še ostalo.“

In res še tisti dan pride po denar, katerega mi je za pospeševanje preiskave izročil. Jaz mu dam vse, kar je še ostalo — nekaj čez 7000 gold. — in on odide s precej nezadovoljnim obrazom. To me je tem bolj peklo, ker mi je vest rekla, da nisem zamudil ničesar, kar je bilo v moji moči, da bi dobil hudodelnika v pest. Zlasti me je sklelo to, kar mi je drugi dan eden mojih skrivnih agentov povedal. Trgovec Ripar je namreč v družbi prijateljev svojih rekel: „Sodnija in pa nič. Čez tri tedne vkljub obilnih stroškov iz mojega žepa ne vem druzega, ko to, kar sem prvi dan vedel, namreč: da sem okraden po svojem bivšem blagajniku. Če se kdo, ki je bil okraden, zanaša na to, da mu bo policija zvedela za tatú, potem se sme zanesti, da svojega vkradenega blaga ne bo več videl. To je stara skušnja.“

Te besede so me zeló spekle; a po nekolikem premišljevanji sem moral sam pripoznati, da Ripar je imel kolikor toliko vzroka tako govoriti; le da bi bil krivdo zvrnil na neugodne okoliščine — ker je goljufijo še le čez teden dni naznanil — ne pa sodnijo. Če človek ob toliko denarja pride, potem mu britkost ne pripusti premišljevati in zbirati besedi, katere v nevolji z ust spusti.

Premislivši to se nekoliko pomirim in vzamem v roko zvezek pisem, da bi jih pregledal, kar vstopi mladi sodnijski praktikant Dolar. Ta mladeneč — to naj povem, predno nadaljujem povest — sin revnih kmetiških starišev, je z velikim trudom dovršil svoje študije, naredil izvrstne preskušnje in potem vstopil za praktikanta k sodniji. Bil je priden in bistroumen mladeneč, a pri svojih viših nikakor priljubljen, ker ni veroval na birokratično nezmotljivost in se je celó zvedelo, da je zapisan v več takih društev, katere so njegovi predstojniki pisano gledali. Zato je imel pri sodniji slabe ure, mnogo dela, malo plače in mnogo praktikantov, ki so za njim prišli k sodniji, ga je že bilo preskočilo. Meni se je ta revež smilil, ker sem se večkrat prepričal o njegovi pridnosti in zmožnosti; če bi bilo v moji moči, davno bi bil že dobil stalno službo. Zato sem mu pri neki priložnosti, ko je bil zopet mlajši od njega in nesposobnejši pred njim na stalno službo poslan, rekel, da vem, da se mu krivica godi; toda pameten človek se včasih potuhne, kakor hraber pa previden vojak, če vidi, da bi bil pogum brezumen in pogubljiv. „Potuhnite se zato tudi vi — mu rečem — da kaj postanete.“

Dolar je tem mojim besedam prikimal pripoznavši, da so mu dobrovoljne. Ta mladeneč, katerega sem jaz res občudoval in miloval, stopi, kakor rečeno, v mojo sobo. To sicer ni bilo samo na sebi nič nenavadnega, ker je imel večkrat pri meni kaj opraviti; al danes je bil njegov obraz tako resen, da ga vprašam, kaj da ga pripelje k meni.

„Važen posel me je pripeljal k vam — mi odgovori s počasnim glasom; jako važen posel zá-me, pa tudi za vas, gospod sodnik“.

„Za-me? kako da zá-me?“

„Zato, ker imate ravno v rokah preiskavo zoper Spitlerja.“

„Kako? Ste li vi prišli na kak sled?“

„Predno na to odgovorim — zavrne mladaneč — dovolite, da vam svoj namen malo natančneje razložim“.

Resnobnost mladenča me stori radovednega. Zato mu pokažem stol pri mizi in ko sedeva, prične: „Najprej prosim dovoljenja, da s svojo povestjo nekoliko v preteklost sežem.“

Jaz prikimam in potem mi bolj obširno pripoveduje to, kar jaz tu v kratkih besedah podam: Dolar je bil sin še dokaj premožnih starisev, ki so mu pa potem, ko so po nesreči prišli ob vae premoženje, pomrli, zapustivši mu še toliko, da je komaj komaj dovršil svoje študije. Kot praktikant je imel toliko plače, da ni glada umrl, zato si je moral iskati postranskega zaslužka s podučevanjem v francoščini in angleščini; oba jezika je dobro znal, zlasti francoski mu je bil gladak. V tem jeziku je podučeval tudi Emo, hči trgovca Riparja. Ta poduk, da-ai za goapico Emo jako ugoden, ker se je francoščine dobro naučila, pa je bil nesreča za obojna srca; kmalu sta nevedé in morda tudi nehoté zapazila, da se ljubita in da ne moreta biti drug brez druzega. Srečne so jim bile ure in da bi poduk dalje trajal, delala je gospica nalašč napake v besedi in pisanji. Tako bi bil poduk morda še dolgo trajal, a prišel je izdajalec v podobi blagajnika Spitlerja, ki je nekega večera med vrati zapazil njuno skrivnost in jo škodoželjno očetu razodel, maščevati se hoteč zarad tega, ker je sam po Emini roki stregel, a ona ga je zaničljivo odpodila. Tako je bilo ljubezni konec, nit med njima popolnoma pretrgana, ker so stariši na hčer skonca ostro pazili, pozneje pa jo celo poslali k žlahti daleč proč. Vkljub temu si je bil Dolar svest, da njena ljubezen do njega ne bo nikdar vgasnila. Al upanja ni bilo nobenega, da bi bila kdaj njegova, kajti oče njen, kateremu je rekel, da ima najboljše namene ž njo, ga je osorno odpodil rekoč: „Nameni so prazna reč; kedar boste sodnijski svetnik, ali pa, če to ne, kedar boste imeli 300.000 gold. premoženja, takrat se zopet oglasite, morda se zmeniva. Dokler pa tega nimate, ne pridite niti dekletu, niti meni pred oči.“

„Hm! to je zadosti odločno“ — spregovorim jaz, ko v svoji povesti nekoliko preneha. „Milujem vas. Toda mlada srca se hitro vnamejo, a tudi hitro ohladé. Najbolje, da skušate si jo izbiti iz glave. Kar ni človeku dano, tega naj ne doseza. Tolažite se s tem, da je maogo mladenčev v enakih okoliščinah.“

„Ne“ — spregovori odločno — „le ž njo mi je živeti, sicer ne maram za življenje. In da ne bi imel nobenega upanja, da si jo bom od oaode priboril, menite, da bi nosil to življenja pezo, da bi stal danes tu pred vami?“

„Vi ste res nesrečen človek —“

„Nisem“ — mi prestriže naglo besedo — „nisem ne! Poglejte to-le!“

Pri teh besedah izleče iz žepa zelo povaljan debel papir in ko ga razvije in na mizi razprostre, vidim, da je zemljevid Afrike, Amerike in Evrope. Če sem že prej malo sumičil, da je mladeneč zeló prenapet, se mi zdaj skoro za gotovo zdi, da se mu v glavi meša. Zato vprem va-nj svoje oči in prašam, da bi se prepričal, kako je ž njim:

„Kaj je s tem zemljevidom? V kaki zvezi je s tem, kar ste mi do zdaj povedali?“

„Vidite to rudečo črto na zemljevidu? Le glejte! Tu v P. se prične, od tod gre čez L. po železnični črti. Tu preskoči po poštni poti na železnično črto v F. in od tod je rudeča črta vrh železnične črte potegnjena do mesta H., do morja.“

Jaz grem z očmi za njegovim prstom in vidim res vse, kar mi pokaže; vendar mi je vse še nerazumljivo, zato ga zopet nekako nezaupno pogledam, rekoč:

„Dobro! To vidim, al kaj dalje?“

„Idite za mojim prstom z očmi dalje. Tu od H. vidite rudečo črto čez morje do New Yorka v Ameriki; druga črta drži do Vera Cruz; tretja tu do otoka Kube. Dalje vidite črto od New Yorka in od Vera Cruze do S. Francesco v južni Ameriki, kamor je potegnjena tudi tretja črta od otoka Kube. Tu v S. Francesco vidite debelo piko in okoli nje krog. Od tod drži tanka višnjeva črta nazaj čez morje do Francoskega, druga do Španjskega. Mesta Pariz, Madrid in Lyon so zopet obkrožena z rudečo črto.“

„Vse to vidim, ali kaj pomeni? Čemu mi kažete?“

„Morda boste jeli umeti, če vam povem, da sem ta zemljevid našel jaz na stopnicah v Riparjevi hiši ravno ko mi je gospodar tako osorno vrata pokazal. Kratko pred mano je šel po istih stopnicah Spitler“ — konča Dolar in me pomenljivo pogleda.

Pri teh besedah se tudi meni v možganih zabliska.

„Tu je na ta način narisana pot, zato vidite tudi vštric črt številke, katere gotovo nič druzsga ne naznanjajo, kakor čas, v katerem se da navadno priti od tega do tega kraja.“

Po tem pojasnilu pogledam tudi jaz bolj natanko zemljevid in črte na njem. Kmalu sva oba ene misli, in po številkah nad črtami preračuniva, da mora hudodelnik zdaj biti že blizo New Yorka, Vera Cruza ali na otoku Kubi, kamor je šla s Hamburga tisti dan, ko je on tje došel, prva ladija. Tedaj nama je edino le izvedeti, po katerem potu je odrinila v istem času v Hamburgu prva ladija v Ameriko, kar izvedeti se meni tako težko ne zdi.

Dolar odmaje z glavo.

„Čemu?“ — pravi — „saj je razvidno, da se vse črte snidejo v S. Francesco! Tje bo tedaj na vsak način bežal po tej ali drugi poti. Najbrže se misli tu naseliti, zato je obdano mesto z rudečim kolesom. Le če bi mu tu ne bilo všeč ali čez nekaj časa, ko bi tudi v Evropi bil že zopet varen, bi se preselil na Francosko ali Španjsko ter naselil se ob Parizu, Lyonu ali Madridu. To sklepam z višnjevih črt, ki tje s S. Francesco držé.“

Občudovaje to bistroumnost mladenčevo pritrdim vsem, kar mi pove. Vendar pa ugovarjam:

„Res je skoro gotovo, da si je Spitler tu narisal pot, po kateri je mislil pobegniti. Ali pa zdaj, ko je zapazil, da je ta zemljevid zgubil, ni premenil svojega načrta ter bežal po drugih potih in morda celó v čisto druge kraje?“

„Tega ne verjamem,“ odgovori odločno; „ta zemljevid mu je služil takrat, ko si je pot izbiral in določeval; zdaj jo ima tako že v glavi. Čemu mu zemljevid, posebno tako povaljan, kakor je ta? Tudi ne vem, da bi ga bil pogrešil, ker je bilo čez dva meseca pred begom, kar sem ga jaz našel in kot malovreden papir doma, ko sem videl, kaj je, v kot vrgel. Včeraj ga zopet zapazim in mislim tje vreči, kar bi bil tudi storil, ko ne bi bil zagledal teb dvojnih črt na njem. Ti črti ste me napotili do premišljevanja, čegar sad je to, kar sem vam tu razložil“.

„Ta povaljani papir je važen dokument,“ pravim jaz po kratkem premišljevanji, „al kaj pomaga! Hudodelnik je unkraj morjá, predaleč za roko naše sodnije. Kdo bi šel za njim, kdo trpel stroške tega potovanja! Denar, kar mi ga je okradeni trgovec izročil za stroške preiskave, sem mu nazaj dal, in zdaj si ne upam priti z novo prjšojo in tudi nočem. Iz sodnijske kase bi se pa za tak namen, pri katerem je konečai vspeh še jako dvomljiv, dovolila jako majhna svota.“

„Gospod svetovalec“, prične na to Dolar resnobno in slovesno — „vse to sem tudi jaz premislil, tedaj iz vaših ust nisem pričakoval drugačnega odgovora. Zato mi pa vaše pojasnilo nikakor ne omaja trdnega sklepa.“

„Kakega sklepa?“ vprašam jaz zavzet.

„Iti za hudodelnikom in ga prignati z vkradenim denarjem vred, kar ga bo še imel, nazaj.“

„Vi še upate kaj tacega?“ se jaz še bolj čudim.

„Upam in nadjam se, da se mi bo to tudi posrečilo“, odgovori z odločno resnobnostjo. „K vam sem prišel prosit le potrebnih pooblastil, s katerimi se mi bo pri vnanjih uradih mogoče skazati, kaj sem in če bo treba kake sodnijske ali policijske pomoči, da jo bom lahko dobil. Druzega ne prosim nič.“

„Druzega nič?“ rečem jaz čedalje bolj strmeč. „Premislite, pot je dolga in draga.“ Zadnjo besedo posebno povdarim.

„Vi menite, da me bo stalo veliko denarja,“ reče smehljaje se, „in mislite: kje ga bom jaz, ubog praktikant, vzel!“

„Skoro mislim tako.“

„Toda s tem sem, hvala Bogu, preskrbljen. Tu pri sebi imam nekaj čez 2000 gold. Res je to vse moje zadnje premoženje, ker se mi je posrečilo iztirjati nek po očetu mi zapuščeni dolg. Ta znesek so oče že zbrisali, ker niso imeli nobenih dokazov v rokah; dolžno pismo se je bilo namreč zgubilo. Jaz pa sem ga po sreči našel in tako sem iztirjal dolg z 10letnimi obresti vred.“

„Ali ne ravnate neprevidno, da mislite ta po sreči dobljeni denar, čegar ste gotovo zeló potrebni, zastaviti za reč, katera vam utegne najbrže spodleteti?“

„Gospod svetovalec, razložil sem vam svoje razmere, razodel svoje nade. Ema je moj cilj in konec, če se mi posreči s pomočjo teh 2000 gold. pridobiti jo, jih s veseljem žrtvujem; če jih pa zastonj žrtvujem, no, potem sem tam, kjer zdaj, in bi tudi ne maral za-nje. Le na ta način si morem Emo priboriti, s svojo službo ne, to sem že spoznal, kajti predno bi jaz postal sodnijsk svetovalec, star bi bil vsaj že 60 let.“

Občudovajoč to odločnost mu po kratkem razgovoru o nekaterih drugih potrebnih drobnostih obljubim preskrbeti mu, česar potrebuje, posebno pa odpust za nedoločen čas, da bi, če bi se vrnil brez Spitlerja in vkradenega denarja, lahko zopet pri nas nastopil službo.

„Tega mi ni treba“ — mi odgovori odločno — „vrnil se bom ž njim ali pa — nikoli.“

Izrekši to odide. Drugi dan ima vsa pisma v rokah, katera bi mu utegnila služiti pri njegovem namenu, in odrine, pustivši mi pismo za Emo s prošnjo, naj bi jaz skusil ga spraviti jej v roke, kar sem mu z veseljem obljubil, občudovajoč njegov pogum in moč njegove ljubezni do Eme in zato mu prav s srca želeč, da bi srečno dosegel svoj cilj.

Čez nekaj časa se mi je res posrečilo izročiti gospici Emi ono pismo. Imel sem pri Riparju nekaj opraviti, al ker je bil ravno po kratkem poslu z doma šel, me prosi hčerka (memo rečeno res krasna deklica), naj malo potrpim, in ostane pri meni v sobi, izgovarjaje se, da mati še ni popolnoma napravljena. To mi je bila najlepša prilika oddati ji pismice, katero sem bil, nadjaje se take prilike, sabo vzel. Prebere ga, postane bleda in omahne, a z vso močjo se premagujoč me pogleda v obraz in reče:

„Vam je znano, kar je v tem pismu?“

„Ne! Oddam ga, kakor sem ga prejel od gospoda Dolarja.“

Zopet nekoliko omahuje, pogleda pismo vnovič in iz prs ji izbuhnejo besede:

„Revež! Meni se žrtvuje!“ Al brž, ko da bi se bala, da je izdala kako skrivnost, me zopet plašno pogleda in reče: „Vi ne veste — vam smem že vse zaupati — —“

„Vse, vse vem, gospica“ — hitim ji jaz z besedo na pomoč, ko vidim, da je deviško čutje njeno v zadregi; „on sam mi je vse razodel, izvzemši to, kar je v pismu, predno je odšel v Ameriko po vas, gospica! Kajti le goreča in strastna ljubezen do vas ga je napotila tje.“

Potem ji razložim vse, kar sem vedel, ona pa mi pokaže pismo, čegar konec je bil:

„Čakaj me dve leti, če me ljubiš. Po tem času pa, če me ne bo, daruj mi solzico, kajti potem me ne bo več na svetu! Vendar ne žaluj, ampak upaj — upaj!“

Ta hip zašumi v bližnji sobi ženska obleka, gospica skrije pismo in mati vstopi brž po tem: gospica pa odide pogledavši me milo, kakor da bi hotela prositi, da naj molčim.

Ubogo dete! Molčal sem, a kedar sem po naključji kje naletel na njo, me je iskalo njeno oko, da bi iz njega bralo, kaj in kako. A jaz ji nisem mogel nič povedati, ko to, da nimam še nobenega, tedaj tudi ne slabega poročila od njega. — —

Preteklo je leto. Kaj je leto dni za človeka, kakor sem bil jaz, kateremu je za obilni posel vsak dan, vsak mesec prekratek! O Dolarju nisem nič izvedel, dasiravno mi je bil obljubil poslati mi, če bo mogoče, naznanilo brž, ko bo imel tiča v pestéh. Vendar se temu nisem čudil niti me ni vznemirjalo. Pot do Amerike je dolga, poštne zveze so bile takrat nezanesljive in nepopolne, tudi se je ravno tisto leto potopilo več ladij. Tedaj je bilo mogoče, skoro gotovo, da se je pismo, če mi je katero poslal, po poti zgubilo; mogoče tudi, da je on sam bil že na dnu morja. — Odkritosrčno rečeno — si tudi s to zadevo nisem preveč ubijal glave, ker so mi druge zamotane in sitne preiskave mučile možgane.

Preteklo je tedaj že leto, ko nekega dne — bilo je pozimi — sedim domá pri gorki peči zamaknjen v sodnijske akte, kar mi naznani strežaj (bil sem namreč neoženjen), da praša neka mlada gospôska ženska po meni. To se mi zdi nekaj čudnega; brž položim pipo, s katero sem bil svojo sobo zeló zakadil, na stran in hitim k vratim, skoz katera vstopi s pajčolanom dobro zagrnjena mlada, gospóska ženska, ki se nekoliko sramožljivo ogleduje po sobi. Jaz sem tudi v zadregi, zarad dima, ki se je po sobi valil, in iščem ravno besede, s katero bi nagovoril njo in zagovarjal sebe, kar ona naglo spregovorí.

„Me več ne poznate? Jaz sem Riparjeva Ema.“

Ves osupnjen in raznenaden ji ponudim sedež, ona gre in sede, potem pa v eni sapi nadaljuje:

„Oh, odpustite mi, — sama ne vem prav, kaj storim — da vas nadlegujem — tako — tako — nespodobno.“

Prizor spravi tudi mene še v večo zadrego, zato morem spustiti iz ust le besede:

„Res, prav iznenaden sem, da me doleti sreča —“

„Oh, o sreči ni govora. Mene je pripeljala k vam nesreča, strašna nesreča.“

„Nesreča, gospica? Kaka nesreča?“

„Oh, le premislite: Omožiti se moram, oče in mati me silita — in vi veste, da — oh, oh!“

Solze jej vstavijo besede. Zá-me še veča zadrega, zato zastonj iščem besedi, da bi ji na to kaj odgovoril. V tem ona med glasnim ihtenjem razloži reč tako-le:

„Oče so prišli po tatvini Spitlerja v precejšnje zadrege. Zdaj jih od vseh straní dregajo upniki in jim žugajo s konkurzom. Oče si ne vedó pomagati. V tej sili pride neki bogati, a jako ostudni človek z imenom Isak Morgenstern — —“

„Tisti jud, o katerem se govori, da njegovo bogastvo ni prišlo iz pravega in pravičnega vira?“ — si upam jaz omeniti.

„Tisti, da! In premislite, ta ostudni človek prosi mojega očeta za mojo roko, ter jim ob enem ponudi, da stopi z njihovo kupčijo v španovijo z zneskom pol milijona goldinarjev. In — in — moj oče so mu drugi dan obljubili mene v zakon, meni pa ukazali, da moram odslej prijazna biti, prijazna temu ostudnemu človeku — in — in nazadnje še njegova žena. Oh, oh!“

Zopet se ji vlijo solze, da omolkne. Razume se, da v tem slučaji je tudi meni zastala beseda. Komu ne bi! Zato nimam druge besede ko kratko:

„Morda se bodo oče dali pregovoriti?“

„Prazna nada, vi jih še ne poznate. Ko sem jim rekla, da ga nikakor ne maram, so mi mrzlo odgovorili: Ne? Če imaš kakega druzega, ki mi dá v trgovstvo pol milijona, dobro, pripelji mi ga, meni bo vsak prav. Drugače me pa ne nadleguj, kajti vedi, jaz zahtevam od svojega otroka strogo pokorščino in ti me boš ubogala, premalo te bo.“

„Po tem takem ni druge rešitve za vas“ — govorim jaz zabuhlo — „ko če bi se vrnil Dolar.“

Mokro-svitle njene oči se obrnejo vá-me, kakor da bi bile zagledale rešilno zvezdo in trepečega, a naglega glasa praša:

„Je-li že kako poročilo o njem tu?“

„Dozdaj še ne, al pričakujem ga, priti utegne vsaki dan.“

„Da, da, to je pač nezanesljiva tolažba. Ne bo ga več, kajti če bi še živel, gotovo bi bilo prišlo že kako naznanilo o njem“.

Jaz jo še dalje tolažim, kolikor vem in znam, dasiravno sam skoro komaj verjamem svojim besedam. Svetujem ji tudi, naj odlaša poroko kar najdalje more, kar mi tudi obljubi, potem odide.

Ne bom popisoval vtisa tega prizora ná-me. Na svetu se vse doživi, tudi sem bil že večkrat priča srce trgajočih dogodeb. Da je kdo prisiljen, odpovedati se temu, kar ljubi, in združiti se z onim, kar črtí, kar se mu studi, moj Bog, kolikokrat je to že bilo, je in bo!

S tem pa nikakor nočem reči, da nisem imel usmiljenja z nesrečnico, katere obupnost se mi je prav iz srca ji prihajajoča zdela. Še milejše se mi je pa storilo, ko sem se spomnil blazega mladenča, ki je bil zá-njo vse zastavil! Kaj, če bi se vrnil z Riparjevim denarjem in vjetim hudodelnikom, a našel tisto, kateri se je posvetil, v naročji druzega!

Dalje razvijanje teh tragičnih misel prepusteč k melanholiji nagnjenim bralcem preskočim dalje pol leta, med katerim nisem dobil o Dolarju nikakoršnega naznanila. Gospica Ema, katero sem parkrat na sprehajališči videl in ki je vselej, kedar me je vgledala, milo vprla v-me oči, kakor da bi pričakovala od pogleda mojega odrešenja, je vidno upadala in slednjič bila že skoro vela enako zgodnjim vijolicam, kedar jih pomladanski mraz osmodi. Mene so njene oči vselej do srca presunile, a kaj sem ji mogel pomagati! Že je bila po vsem mestu govorica razširjena, da je nevesta bogatega Morgensterna; čez teden dni imela je biti poroka. ‚Revica Ema! Ubogi Dolar, če je še živ!“ To je bilo vse, kar sem jaz mogel reči in storiti v tej zadevi. Da bi bil Dolar še živ, nad tem sem jel že sam močno dvomiti, ker le še par dni, pa ste pretekli odločeni dve leti. Kar je, je, zato si mislim vso to žalostno reč iz glave zbiti, ker čemu bi se sprehajal o praznih mislih, ki bi me le pri delu ovirale! Proč, proč ž njimi! Vse to naj bo izročeno dobrodejni pozabljenosti!

S temi mislimi se vsedem — bilo je to ravno dan pred Emino poroko — da bi pričel neko na novo mi izročeno delo, kar potrka nekdo burno in močno na vrata in brž na to vstopi človek v popotni, zeló obnošeni obleki ter moleč mi že naprej roko hiti proti meni. Jaz vstajam počasi in vprem va-nj očí.

„Je-li, ne poznate me več“, spregovorí z močnim, jasnim glasom. „Jaz sem nekdanji praktikant Dolar“.

„Dolar? A, zdaj vas spoznam. Res sem že mislil, da vas ne bo več nazaj.“

„Dolga pot in zviti tič, za katerem sem moral drviti, kakor deček za metuljem.“

„Po vaši dobri volji soditi —“

„Je-li, hahaha! Vsak mi bo bral na obrazu, da ga imam, kaj ne?“

„Imate ga?“ — prašam jaz skoro raz sebe. „In denar? kaj je s tem?“

„Vse, vse, imam razen par tisučakov, katere je bil lump zapravil.“

„Skoro neverjetno! Jaz sam sem že obupal in žaloval za vami.“

„Tu v tem paketu je popisano vse v obliki sodnijskih spisov, katere sem sestavil na poti, da vam in sodniji prihranim delo. Ta paket, zeló obširen je, vam izročim. Zdaj pa, dovolite mi vprašanje, meni najvažnejše: kako je z Emo?“

Vprašanje to je brž rešeno. Ob kratkem povem strmečemu in bledemu mladenču, kar se je zgodilo, in da ima jutri biti poroka. Pri vsi žalostni dogodbi ga je vendar z neizrekljivo radostjo navdalo to, kar sem mu povedal o Emi.

„O, saj sem jo poznal, poznal njeno do smrti mi vdano srce! Hvala Bogu, da nisem prišel prepozno! Ta hip hitim k trdosrčnemu očetu, mu izročim vkradeni denar in ga opomnim na obljubo. Menite, gospod svetovalec, da mi bo odrekel svojo hčer?“

„Nikakor ne, tega sem prepričan. Jaz grem z vami k njemu. Imate mar denar pri sebi?“

„Vsega! Glejte tù!“ Pokaže mi širok pas in nadaljuje: „V nakaznicah na tukajšnjo banko, za katere sem v Marseillu zamenil amerikanski denar. Banki bo prišlo ali je že prišlo naznanilo o tem. Tedaj, če mi hočete skazati to ljubav, idite z mano. Najprej opraviva to, potem pride na vrsto ono.“

Jaz se brž oblečem in grem ž njim. Spodej mi izročí vratar pismo, rekoč, da ga ravnokar je nekdo mu oddal zá me. Vtaknem ga v žep, da bi ga kasneje bral, in grem s srečnim, a vendar nemirnim mladenčem, da bi prej bila pri Riparju, vzameva voz in se peljeva. Stopivši z voza v hišo najdeva vse v največem neredu, strežaji letajo sem ter tje, vse vpije, drug druzega goni, sploh vse kaže, da se je nekaj nenavadnega pripetilo.

„Kaj se je zgodilo tu?“ — vprašam nekoga, ki ravno po stopnicah dol prileti.

„Mlade gospice nikjer ni, že od zjutraj ne“ — odgovori v eni sapi in teče memo.

Dolar obledi in me sili naprej z besedami:

„Idiva, gospod svetovalec, hitiva gori, da zveva, kaj in kako.“

On skoči, po dve stopnici jemaje, naprej, jaz za njim, a na vrhu stopnic naju vstavijo strežaji, rekoč, da ni nikogar domá, ker sta se gospod in gospá ravno odpeljala — kam? tega ne vé nobeden povedati.

Mladeneč me pogleda, v njegovih očéh je nekaj, kar se ne dá popisati.

„Idiva, prijatelj, tù zdaj ne opraviva nič“ — mu rečem in ga primem za roko. „Stopiva v kavarno tù nasproti, tam vidiva vsakega, ki gre v hišo. Tu stati nama ne gre.“

Sprva se brani, rekoč, da hoče na vsak način zvedeti, kaj se je tu zgodilo; še le moje nujno prigovarjanje zmore, da gré z mano v kavarno, kjer sedeva tako, da so nama vrata Riparjeve hiše pred očmí. V te on brž vpre svoje oči in zre va-nje, kakor da bi mu ž njih imelo priti odrešenje. Na moje besede odgovarja le na kratko, tako, da spoznam, da ga le motim, ako ga ogovarjam. Zato vzamem v roko na mizi ležeč časnik, da bi kaj bral, kar mi pride na misel pismo, katero imam pri sebi. Razvijem ga in berem sledeče:

„Gospod svetovalec! Vi veste mojo skrivnost. Jutri imam biti poročena s človekom, katerega zaničujem, ki mi je ostuden, na čegar strani bi mi bilo življenje neprenesljivo. K temu še misel in nada, da Dolar, kateremu sem obljubila zvestobo do smrti, še živi, da se bo vrnil in zvedel, da sem žena druzega ter misliti moral, da sem dano mu besedo zvestobe prelomila — — tega si ne upam prenašati. Včeraj sem očetu to vse razodela ter jih s solzami v očeh na kolenih prosila, naj poroko odložé vsaj še za štirinajst dni; potem bo gotovo, da je Dolar mrtev, in jaz se tudi, neprelomivši prisege, vdam osodi, ki me bo tako v kratkih dneh spravila pod zemljo in zedinila z izvoljencem mojega srca. Al oče so prav osorno mi rekli: Ne plakaj, neumno, neubogljivo dete! Vzela mi boš tvojega sedanjega ženina, — če te prav tvoje abotno tarnanje brž drugi dan pod zemljo spravi, če se prav med poroko mrtva zgrudiš na tla. Zavoljo neumnih muh svojega otroka ne bom trpel, da jutri po mestu razbobnajo, da sem prišel na kant. — To so bile očetove besede. Kjer neha očetovska, tam neha tudi otroška dolžnost, — to je bil sklep premišljevanja nocojšnje noči. Ta sklep naznanjam vam, ker mi je na tem ležeče, da me ne boste krivo sodili, ampak da me milujete, kajti, ko boste vi to brali, bo moje truplo že mrzlo na dnu vode. Jaz si drugače ne vem pomagati. Če se vrne Dolar, pokažite mu pismo in recite mu, da jaz umrem srečna svesta si njegove ljubezni. Vam prisrčna hvala za vaše sočutje! Milujte —

Emo Riparjevo.

Razume se, da sem to pismo hipoma prebral. Ker se mi je pa zdelo nevarno, pokazati ga brž Dolarja, ki je še nepremakljivo zrl v vrata riparjeve hiše, mu rečem, naj gre z mano, ker se mi zdi, kje bi utegnila biti Ema. Res gre z mano. Po poti ga po ovinkih pripravljam na to, da bi se utegnila ji kaka nesreča pripetiti. Pri prvih besedah pa že obstoji, se obrne va-me in reče z neko divjo odločnostjo:

„Gospod! Vi ravnate z mano, kakor zdravnik z bolnikom, ki nima druzega pričakovati ko smrt. Lepo in hvala vam! Al jaz sem že mnogo strašnega prestal, zá-me se vam ni treba bati. Zato pripoznajte brez ovinkov: To, o čemur vi pravite, da se utegne meni pripetiti, se je že pripetilo. Vi ste prej brali pismo — —“

„Tu je pismo, berite!“ pravim jaz aprevidivši, da se ne dá dalje skrivati, kar je, in mu podam pismo. V trenutku ga prebere, obraz mu postane jeklen in mirno mi reče:

„To pismo naj bo moje, ker mi je porok njene neugasljive ljubezni. — Zdaj pa idiva, gospod svetovalec, da vam poročam o svojem potovanji, kolikor vam to iz sicer natančnega poročila mojega ne bo jasno. To naj bo še zadnje delo moje, potem — že vem, kaj je tudi meni storiti.“

„Nesrečnež“ — ga ustavim jaz strmeč — „kaj mislite! Ste li že gotovi, da je mrtva? Jaz mislim in se nadjam, da dozdaj ni še izpeljala svojega sklepa. Dokler ni natančnega, neovržljivega dokaza o njeni smrti, je moja in vaša dolžnost iti za njo in napeti vse moči, da jo rešiva, če še mogoče. Zato tečeva, kolikor moreva, jaz navzgor, vi navzdol ob vodi. Hitiva brez zamude. Tu se zopet snideva ali pa na mojem domu. Zdaj velja! Hitiva in upajva, da ni še prepozno.“

Obupni mladeneč, kateremu se je pri mojih besedah zopet zabliskala iskrica nade po obrazu, mi stisne roko in se spusti v tek, ker sva imela le še par korakov do vode tekoče skoz mesto. Jaz pa, nezaupajoč vse naglosti svojih nog in ker mi je biio vendar vse ležeče nad tem, da se zabrani nesrečni namen revice, naznanim vsakemu policaju, na katerega naletim, ob kratkem, kaj se je zgodilo ali se ima zgoditi, in vsi ti se razkrope na vse kraje ob vodi. Sam pa hitim, kar se da, čez most in ob vodi navzgor, dva policaja na isti strani navzdol, dva pa na nasprotni navzgor, tako da sta oba brega naša. Trdno upajoč, da ji bomo ubranili skočiti v vodo, če še ni skočila, tečem ob bregu navzgor, kar me noge nesó.

Ne bom popisoval obširno, kako so vsi iskali in iskali in da sem slednjič vrnivši se vtrujen in spehan v policijski stražnici zvedel, da je bilo vse iskanje zastonj; nihče ni nič zapazil, tudi od ljudi, katere so spraševali, ni nihče nič zvedel. Tedaj je morala revica prej v vodo skočiti in pismo njeno bilo je resnično. Pozno ponoči vrne se tudi Dolar, tako, kakor mi; njegova zadnja nada je bila oprta ná-me. Molčé posluša moje sporočilo, potem odide obljubivši mi, da bo drugo jutro prišel dopolnit svoje pismeno poročilo o lovu goljufa Spitlerja.

Vsak človek si bo mislil, da mi po dogodbah preteklega dne ne bi bil hotel zaspanec v oči, če bi tudi ne bil videl debelega po Dolarju mi izročenega paketa spisov na mizi. Kdo se bo tedaj čudil, da sem se ga lotil in ga jel prebirati. Bil je tako mikaven, da vso noč nisem zatisnii oči, marveč bral tako dolgo, da sem vse prebral ravno, ko je dan mi pogledal skoz okna. Tu podam kratek posnetek vseh Dolarjevih spisov.

Dolar je dobro vedel, da Spitler ne bo nesel v Ameriko Evropskega denarja — vsaj vsega ne, marveč da ga bo zameni! ali za nakaznice do kakega trgovca v New Yorku ali pa v S. Francesco, in da bo to gotovo storil na tistem kraju, kjer bo šel na ladijo, ker se mu vsled zvito izpeljane goljufije ni bilo bati, da bi se hudodelstvo njegovo tako naglo zvedelo ter da bi se sledilo za njim. V Hamburgu je mislil iti na morje, tedaj je gotovo tudi tam kje denar zamenjal. Zato se Dolar pelje naravnost v Hamburg, kjer že drugi dan zve, da je pred par tedni nekdo v treh dneh v denarnih bankah zamenil blizo 100.000 gold. za amerikanske dolarje, za 200.000 gold. pa kupil nakaznic do bankirjev v S. Francesco. Imena teh bankirjev si je Dolar zapisal. Dva dni je moral potem čakati, da se je odpeljala ladija proti Kubi; naravnost v S. Francesco pa tisti čas ni bila nobena namenjena, zato ni šlo drugače, ko da se pelje do Kube in skuša od tod priti do S. Francesco. Predno se odpelje, spremeni svoj obraz kolikor mogoče, da bi ga Spitler, če bi na Kubi že nanj naletel, ne spozaal, — in govori le francoski in angleški. Brado si da rasti, vrh tega maže obraz z neko razjedno rujavkasto vodo, ki se prime kože, da postane rujavkasta ali ogorela, na nos si pritisne bunčico in natakne zelenkasta očala, vrh tega si obveže še vrat, kakor da bi imel na njem kako oteklino. Tak se pelje proti Kubi, kamor čez tri tedne srečno dospe. V St. Jago poprašuje po ladijab, katere in če so katere prišle v kratkem iz Vera Cruza ali New Yorka, ravno tako, če je že katera odpeljala se proti S. Fraocesco. Pa kar tu zvč, je zelo zmedeno; še pri luknem uradu, kjer se vpisujejo prišle in odšle ladije in kjer je pokazal svojo pooblastnico, mu niso šli nič kaj na roko. Eden uradnikov je celó rekel: „Če kdo prinese z Evrope k nam denarja, dobro! Drugače bi bilo, ko bi na enak način ušel z našim denarjem v Evropo.“ Tako Dolar ni mogel zvedeti druzega, ko da ste se pred kratkem dve ladiji, parobrod in trgovska barka, odpeljali proti jugu, morda proti S. Fraocesco ali pa drugam. Tedaj se mu ni bilo muditi, ampak odpelje se s prvim parobrodom, namenjenem do S. Francesco. Na morji jih vjame vihar in jim nagaja, tako da so še le v pet tednih z zeló pokvarjeno ladijo prijadrali do mesta.

Brž ko stopi, vsled hude vožnje zeló bolehen, na suho, poda se k mestni policiji, da bi se tam legitimiral in prosil pomoči, ako je bo treba. A tu mu niso verjeli, in malo je manjkalo, da ga niso zaprli; vzeli pa so mu vsa pisma in mu jih dali nazaj še le, ko se je oglasil pri nemškem poslancu, kateri jih je potem nazaj tirjal in zahteval policijske pomoči za Dolarja, če mu je bo treba. Policija in sodnija ste to pomoč res obljubili, ali koliko je bila ta obljuba vredna, pokazalo se je pozneje.

Po teh sitnostih poišče Dolar one bankirje, do katerih je imel Spitler denarne nakaznice v Hamburgu. Ne eden ni hotel o tem nič vedeti, vsak pa je trdil, da dozdaj ni bilo nikogar z enakimi nakaznicami po denar in da tako veliki zneski v tem času sploh niso bili izplačani. „Če je to res — in zakaj ne bi bilo?“ — si misli Dolar — „potem Spitlerja še ni bilo sem, mora biti še le na poti. Zdaj mi ne bo ušel.“ Najame si tedaj stanovanje blizo lake in kedar se bliža kaka ladija, jo gré čakat k morju kolikor mogoče med prve čakalce, katerih je bilo vselej veliko.

Tako hodi in hodi, več bark prijadra iz različnih krajev, tudi s severa, on ogleduje in pazi na vse popotnike, katerih stopi vselej več ali manj na suho, ali ne enega ni, ki bi bil Spitlerju količkaj podoben. Bankirji, pri katerih se vrh tega večkrat glasi, vsi še vedno trdijo, da ni bilo nikogar po denar z omenjenimi nakaznicami.

Tako čakajočemu preteko trije meseci, o Spitlerji ni še duha ne sluha. Kiavern in pobitega duha, pa tudi nekoliko bolebnega telesa — ker Evropejcem južni in jako sparjeni zrak tega mesta ne vgaja, se sprehaja nekega dne ob bregovji zunaj mesta in ker je vročina še pod drevjem neprenesljiva, malo postoji ter si briše čelo. Ko se pri tem malo nazaj ozre, vidi dva evropejsko oblečena človeka na videz v živahnem pogovoru iti za sabo. Da bi ju ne motil, gré v stran tako, da ga zakriva grmovje. Ni ga volja sicer paziti na njun pogovor, ki je bil jako glasen, a vdari mu na uho glas in sicer v nemškem jeziku, glas, katerega dobro pozna, čegar lastnika išče, — glas Spitlerja.

„Tu lahko malo postojiva“ — spregovori isti hip drugi globočji glas v manj gladki nemščini — „kajti vrag me vzemi, vi hitite, kakor da bi za nama gorelo, goapod Schmid. Strela, če se vročine ne bom stopil!“

„Se pač vidi, gospod Bernard“ — odgovori meni dobro znani glas — „da hoje niste navajeni. Vendar, če malo postojiva ali se tu ob drevesa nasloniva, ker klopi tu ni, kakor pri nas v — v Manheimu po sprehajališčih, bo tudi meni všeč, kajti to solnce je vroče ko razbeljeno jeklo. Če je vse leto tako, potem grem pač rajše v Evropo nazaj, ko da bi kupil vaše posestvo, katero vrh tega še tako drago držite. 100.000 pesos — premislite!“

„Ni predrago, verjemite!“

Potem začne „Bernard“, kakor ga je tovariš imenoval, na dolgo in široko razkladati prednosti svojega posestva, Dolar pa steguje vrat, da bi čez grmovje ali med grmovjem videl obraz onega, katerega je Bernard „Schmida“ imenoval. Ker so bile besede zeló glasne, se je mogel še bolj približati in ko zagleda obraz „Schmida“, je gotov, da je to Spitler, čeravno po glasu o tem že prej ni več dvomil. Tedaj je Spitler tu, že davno tu, kajti z ladijami, kar jih je prijadralo vpričo Dolarja, se ni mogel pripeljati, ker bi se mu nikakor ne bil mogel memo paznih oči zmuzniti. To je zastavica, katere pa Dolar nima časa ugibati, kajti ravno odgovori „Schmid“ na vso hvalo Bernardovo: „Vse ta utegne biti, kakor vi pravite. A mene tu ne veseli dalje bivati, kraj je nezdrav. Pa je še nekaj druzega, kar me žene od tod. Od policije sem dobil namreč naznanilo, da je sem prišel nek — norec, ki nekoga išče, kateremu bi utegnil jaz podoben biti, in da, če mi ta norec kaj stori, policija ne bo odgovorna zá-me. Norci — to veste — so nevarni, zato bi se mu rad umaknil.“

„Ali ga poznate?“

„Ravno to je, kar me skrbi, ne poznam ga, sicer bi ga že vedel na stran spraviti. Saj imate tu ljudi, ki za denar vedó, kje tiči človeku srce!“

„O, ne manjka se jih in še dragi niso. Za par pesos, pa zgine tisti, ki je komu na poti, da se jim le prej pokaže.“

„Bankirji, pri katerih sem zamenil nakaznice in ki so zaslužili pri njih lep denar, so mi obljubili pokazati ga ali vsaj natančno popisati. Pa dozdaj so mi le toliko vedeli povedati, da nosi zelene očali in je kak Francoz ali Anglež. Kedar zdaj pride, ga bo bankir skušal pridržati, med tem pa bo v stranskem oddelku pripravljen fotograf njegov obraz fotografiral.“

„Haha! Po fotografični sliki ga bode dotični pomočnik že spoznal. Toda, gospod Schmid, idiva. Zdaj imam že zopet toliko sape, da lahko greva nazaj. Potoma se lahko še kaj pogovoriva.“

Lahko si vsak misli, kako je bilo po tem pogovoru Dolarju pri srcu. On čaka in čaka Spitlerja, med tem pa je pod imenom „Schmid“ že davno, gotovo že pred njim, prišel v S. Francesco. Zdaj bi bil — se vé da — v njegovih rokah, ako bi imel kako pomoč. Da mu pa na policije in sodnije pomoč ni se zanašati, to mu je jasno po lastnih besedah Spitlerjevih, kateri je po policiji skoro s prstom dobil svarilo, česa se mu je bati in kaj naj stori. S pravico in javno silo ne more hudodelniku do kože, to mu je brž jasno, spustiti pa svojega plena tudi noče na noben način, zato sklene z zvijačo nadalje ravnati.

Brž ko sta Spitler ali „Schmid“ in Bernard odšla, stopi tudi on za njima in vzame očali z očes, ker mu beseda Spitlerjeva, da norec nosi zelene očali, še doni po ušesib. Najprvo tedaj je treba zvedeti za stanovanje Spitlerjevo, kako dalje se ravnati, to hoče pozneje premišljevati.

Sprehajališče se med tem bolj in bolj oživi, ker je opoldanska vročina nekoliko se vlegla, zato mu je lahko približati se onima, za katerima je šel. Kes ga nista zapazila in ko se pred neko hišo vstavita, gre pogumno memo in sliši Spitlerja, katerega še enkrat natanko v obraz pogleda, reči: „Na večer ob devetih. V prvem nadstropji na cesto, saj veste“.

Dolar si brž zapomni hišno številko in ime ceste, potem grê domu, da bi skoval nov načrt, po katerem bi Spitlerja dobil v pest. Kak načrt si je skoval, bo iz sledečega razvidno.

Brž drugi dan se podá, kakor je bil, k bankirju, o katerem je Spitler govoril. Ta ga res pridržuje in po strani pogledaje zapazi v bližnjem prostoru res fotografa, ki se zeló podviza, da bi dognal svoje delo. Da bi bila podoba njegova tim bolje zadeta, stoji Dolar nalašč prav pri miru; slednjič, ko je bilo vse gotovo, ga bankir odpravi z obljubo, da mu bo poslal brž naznanilo, ko se bo kdo s takimi nakaznicami oglasil, in da naj mu on (Dolar) pusti le številko hiše, v kateri stanuje, tu. Dolar mu zap;še številko neke hiše v nasprotnem delu mesta, katero je videi enkrat na svojem sprehodu. Ker pa vsemu temu še prav ne upa, marveč misli, da bo bankir koga poslal za njim gledat, če bo res podal se v to bišo, se napoti tje in ko se prilično, prižigajoč si smodko, nazaj ozre, zapazi res, da nekdo za njim leze. Na to gre dalje do iste hiše, katero je bankirju naznanil, stopi v vežo, malo počaka tam, potem pa, vtaknivši očali v žep, se poda po drugih potih do svojega stanovanja. Tu si spremeni vnovič obraz in obleko in ko gre zopet s hiše, bi ga bil vsak gledal za dobro rejenega mladenča, ki nima ves ljubi dan nič druzega opraviti, nego postopati po mestu. Kot tak nagovori dva ob voglu sloneča čioveka, katerima je na raztrganih obrazih videti, da se dasta najeti za vsak posel, v slabi španjščini. katere se je bil tu že naučil, in ju praša, če mu hočeta storiti neko ljubav. Pri tem zažvenkljá s srebrom v žepu. Obraza spremenivši v prijazno kremženje pravita, da ju je volja služiti gospodu.

„Dobro! Jaz ne zahtevam veliko, a plačam dobro“, nadaljuje Dolar.

„O señor, razumiva“ — je obeh odgovor — „vam je kdo pri neki doni (ženski) napoti, o že razumiva — tako-le. (Pri tem pokažeta dvoje na obeh straneh ostrih nož.) Ne bova zgrešila, zanesite se.“

„Motita se, prijatelja! Tega ne zahtevam, ker nisem prepričan še, ali tisti človek res zalezuje mojo dono. Marveč ravno to spaziti naj bo vajina naloga.“

Na to jima naznani Dolar hišo, kjer je Spitlerjevo stanovanje, jima tega natanko popiše in naroči, da ga neprenehoma eden izmed nju straži, a tako, da oni ne bo o tem nič zapazil; potem pa da mu sporočita, kam in kedaj kam gre. Zato dobi vsak po 3 srebernjake na dan, morda še več, kakoršno bo sporočilo. Junaka zadovoljno prikimata in prejmeta vsak po 5 srebernjakov naprej.

Dobro sta stražila, Dolar je zvedel za vsak korak, katerega je Spitler storil. Ali to je bilo drago, Dolar je preračunil, da s svojim denarjem na ta način ne bo dolgo shajal, ker ga je polovica že potrošena. Zato ga je jako razveselilo sporočilo enega najetih „junakov“, ki je na večer prišel povedat, da je straženi „señor“ ta dan bil pri treh bankirjih (bili so tisti, katere je imel Dolar zapisane), potem pa jel pospravljati po svojih sobah, kakor da bi mislil odpotovati. Dolar dá junaku 10 srebernjakov in naročivši mu, da naj jutri še ostreje pazi, se poda k luki in zvé tam, da ima brž drugo jutro odriniti parobrod preko Kube v Evropo na Španjsko. Hitro se da peljati na ladijo in praša, če je še kak prostor prazen za popotnike.

„Prostora dovolj! V Evropo se je oglasil dozdaj en sam popotnik z imenom „Schmid“, odgovori kapitan.

„Vpišite tedaj še mene“, pravi Dolar, kateremu srce veseija poskakuje. Kapitan ga vpiše in mu veli drugo jutro zarano priti, ker z zoro odrine ladija. Dolar je res na vse zgodaj že z vso svojo pičlo popotno robo na ladiji in kmalu za njim se — kaka radost! — Spitler pripelje na parobrod. Piščalka zapiska in parobrod začne sopihati ter pomikati se v obširno morje.

Kako ravnati, da tiček ne uide s kleti, o tem Dolar še ni imel pravega načrta: za prvo se mu zdi potrebno, da Spitlerju ne pride prepogosto pred oči, kajti dasiravno je bil zeló spremenjen in ga Spitler v hiši Riparjevi prav za prav ni nikoli prav dobro videl, se mu je vendar varnejše zdelo, ogibati se ga kolikor mogoče; za drugo pa sklene kolikor mogoče marljivo opazovati Spitlerja, zato prosi kapitana, naj bi mu dal spalnico če mogoče blizo Schmida, ker oba potujeta v Evropo, tedaj najdalje izmed vseh drugih, in se bosta drug druzega privadila. Kapitan vstreže tej želji in odkaže „Gutmanuu (na to imé je imel namreč Dolar popotni list) čedno sobico tik Spitlerjeve; stena je bila tenka, tedaj je bilo mogoče kaj slišati, kar se je na oni strani godilo ali govorilo. Pozneje je pa Dolar v to steno v kotu še linico zvrtal in va-njo vteknii zamašek, katerega je izdrl, kedar je hotel Spitlerja z očesom opazovati. Na ta način se mu je posrečilo zvedeti, da ima budodelnik ves denar v amerikanskih velikih bankovcih zavit v dolgem, plošnatem, širokemu pasu podobnem mehurji z usnja in z gutaperko tako zalitem, da voda ni mogla nikakor do tega, kar je bilo v njem; ta mehur ali pas je imel noč in dan krog života na nagi koži opasan.

To vedeti je bilo za Dolarja najvažnejše, kajti na ta način se ni mogel zgubiti denar, dokler se bi Spitler sam ne zgubil. Prvi trenutek šine Dolarju misel v glavo, kapitanu vse razodeti ter na podlagi sodnijskih pooblastil in pisem zahtevati od njega, naj prime hudodelnika, mu odvzame denar, njega pa zapre in varuje ter ga v Evropi odda gospôski. Toda to misel brž zopet ovrže, ko se spomni hudih in britkih skušinj, katere je v Ameriki z gospôskami doživel. Varnejše se mu toraj zdi, gospôsko še le v Evropi, ko bo Spitler stopil na suho, klicati na pomoč, do tje pa ga le opazovati in skrbeti za to, da oni ne bo zapazil preteče mu nevarnosti. Oboje ni bilo ravno težko, kajti na ladiji je bilo razen nju še več popotnikov, tedaj se ga je lahko ogibal tem bolj, ker Spitler sam ni iskal nobenega znanstva, ampak je bil le rajši sam in je malo govoril.

Do Kube je bila vožnja srečna in primerno nagla. Tu je ladija postala dva dni, priskrbela si vode, in dobila nekaj popotnikov do Evrope. Spitier se z ladije ni ganil in zato je tudi Dolar na nji ostal, češ, da je na suhem presoparno. Tretji dan so zopet na morji na poti naravnost proti Evropi. Štirnajst dni je bilo vreme vožnji zelo ugodno in kapitan je rekel, da bodo drug dan že videli Kanarske otoke, če bo tako lepo ko dozdaj. Dolarju začelo je srce urnejše biti in naglejše kri poditi po žilah; spominjal se je, da bo kmalu dosegel svoj cilj, mislil se je že pri svoji Emi.

Ponoči pa se vzdigne vihar, ki traja s strašno silo tri dni in tri dolge noči. Trdna in močna ladija, ki je prej tako krepko orala si pot po polji morja, je zdaj neokorno truplo z lesa in železa, ječeče pod silo valov in vetrov, ki delajo ž njim, kar se jim zdi. Popotnike popade strah in groza, najplašnejše in najobupnejše se vede Spitier. Slaba vest in pa smrtna nevarnost — to se nikakor ne vjema.

Posebno silovit je vihar tretjo noč. Kapitan že ne more več preračuniti, kje da so, le toliko je skoro gotovo, da je bil parobrod zagnan daleč v stran proti jugu. Dozdaj še ni trpel posebne škode, le en mornar je bil po nekem drogu hudo ranjen. Parobrod pa se je vrlo ustavljal valovom, da-si so mu neprenehoma rebra pokala. Zato je kapitan mislil, da bo srečno prestal nevihto, če ga ta ne zažene proti suhi zemlji. Če bi se pa to zgodilo, potem se je bati najhujšega. Kak strah prešine tedaj vse, kar je na ladiji, ko nekdo zaupije:

„Suha zemlja! Na tri (morske) milje daleč se vidi luč“.

„Pripravite čolne, spustite jih doli!“ — veli glas kapitana.

Za tem zagrometa dva topova kot znamenje sile in klic na pomoč. Vse plane iz notranjih prostorov na vrh, tudi Dolar tik za Spitlerjem, ki je tako zmešan, tako prestrašen, da ne ve, kam stopa. Ko pride na vrh in dobi od valov nekaj kapljic v obraz, se obrne nazaj in teče v svojo čumnato. Ta hip se ladija strese, kakor da bi bila nekam zadela, in vrata do notranjih prostorov se zapro.

„Kdor more, reši se“, je splošni klic, vse dere in ae rine proti čolnom, Dolarja, ki se je prepričal, da je Spitler še v notranjih prostorih, potiska veliko ljudi pred sabo tako, da nazaj nikakor ne more. Predno se prav zavé, je z drugimi vred v čolnu, ki brzo odrine od ladije v valove s tremi drugimi vred. Od suhega sem se čuje klic, a kaj je Dolarju za rešitev lastnega življenja, če mu nesrečna osoda vzame to, čemur je posvetil svoje življenje — Emo! Io to je zgubil, kajti zopet se čuje tresk in — valovi so požrli lepi parobrod, ki se je na dno pogreznil. V istem hipu zgrabi mogočen val tudi čoln ter ga zažene v nižavo. Dolar pride ob zavest. — —

Zbudi se na morskem bregu in gleda krog sebe. Bil je jasen solnčen dan.

„Kje sem?“ — vpraša španjski.

„Na otoku Madejri,“ señor — je odgovor iz ust lične mlade Španijolke, ki se je ž njim posebno vkvarjala, kakor je bilo videti.

Do tu so segali spisi Dolarjevi, katere sem bil prebral, ko je že solnce skoz okno gledalo. S spanjem ni nič, to naglo spoznam, zato vstanem in se napravim, da bi šel k Dolarju, da bi ustmeno povedal konec jako zanimive dogodbe. Po pravici povem, če rečem, da si konca nisem mogel po vsem tem nikakor misliti. Gostilnico, v kateri je bil čez noč ostal, mi je bil že sinoči povedal, zato se - v kavarni s sklenico čaja privezavši si dušo — podam naravnost tje. V veži vidim tri služnike, ki ravno skladajo dolg zaboj z voza. Te vprašam po tujcu z imenom „Gutman“, ki je včeraj prišel z Marseilla.

„Le za nami“ — je odgovor — „ravno mu imamo ta zaboj nesti v sobo“.

Jaz grem za njimi in ko dospemo do sobe, se odpro vrata, in on stopi, bled ko smrt, med nje.

„A gospod svetovalec, tako zarano že? Le notri, prosim!“ Delavcem veli dolgi zaboj postaviti v kot sobe, in ko se je to zgodilo in so nosači odšli, se obrne proti meni:

„Vse brez vspeha, kaj ne?“ — vpraša z milini tužnim glasom. „Tako daleč že, toliko prestati in vse za — nič. To je bridko, gospod svetovalec. O Emi ni duha ne sluha!“

„Ravno zato ni še obupati“ — ga skušam jaz tolažiti. „Truplo njeno se še ni nikjer našlo, tudi je nihče ni videl pri vodi. Ni li po vsem tem mogoče, dá, skoro gotovo, da še živi, da se je skesala, da je s tem korakom hotela le odložiti poroko ali jo celo nemogočo storiti? Ravno kakor ste vi Spitlerja“ — nadaljujem, besedo nalašč napeljaje do te stvari — „ravno kakor ste Spitlerja, ki je tudi vtonil —“

„A, ste že vse prebrali?“ — prične z žalostnim glasom. „Zdaj, ko je vse zgubljeno za-me, imam le še eno dolžnost spolniti. Tu je denar Riparjev, izročite mu ga!“

Poda mi listnico, v kateri so nakaznice na 290.000 gold., in nadaljuje: „10.000 gold. je bil hudodelnik porabil, drugo je tu. Pa ker zapazim, da vam ni še vse jasno, nadaljujem ustmeno svojo povest, kar je nisem mogel zapisati, ker se mi je domu mudilo. Podam vam jo v kratkih besedah“.

„Od potopljene Iadije se nas je malo rešilo, tudi kapitan je vtonil. Mene je našla barka na pomoč hitečih otočanov v morji oklenjenega okoli deske razbitega čolna. Brž ko se zavem, mi je prva skrb popraševati, če se je Spitler — katerega sem mornarjem natanko popisal, rekoč, da je moj bližnji žlahtnik — rešil A nihče ga ni videl, tudi se truplo njegovo ni našlo ob bregovji, kakor trupla mnogo drugih vtonjencev, med njimi tudi kapitana. Ladija se je bila cela pogreznila, ker ni bilo nikakoršnih kosov od nje ob bregu in na zopet mirnem morji plavajočih videti. Po tem mi je bilo jasno, da se je Spitler potopil z ladijo vred, da mora še zdaj v njenem trebuhu biti. Al kako ga spraviti na dan? Če bo le par dni v morji, lotile se ga bodo morske živali in potem je za-me vse zgubljeno.

Ladija se je bila potopila kak streljaj daleč od brega, morje je tu plitvo, komaj kakih 15 sežnjev globoko. Nesreča se je bila naznanila v glavno mesto in od tod so pričakovali povelja, kaj storiti. Jaz sem vedel, da bodo skušali ladijo v morji razstreliti, da tako k vrhu pride, kar je kaj vrednega, drugo pa se potem po dnu pobere. To mi je povedala mornarska rodovina, katera me je pod streho vzela. Če tedaj ladijo, katera se cela vzdigniti nikakor ne da, razstrele, potem je Spitlerjevo truplo razdjano in pas njegov splava po morji. Sam pa ne morem nič storiti, toraj sklenem obrniti se do kacega mornarja in to po deklici, ki mi je tako marljivo in dobrovoljno stregla. Imel sem še precejšnjo svoto denarja, tega sem bil pripravljen žrtvovati.“

Da ne bom predolgo vlekel povesti, naj bo tù ob kratkem povedano, kako sem dosegel svoj namen. Deklica je imela za ljubega čvrstega, pa revnega mornarja, ki je večkrat na dnu morja že bil in pri tem rabil neko kapo, katero je z zrakom napolnil in tako mogel po več minut prestati pod vodo. Do tega sem se obrnil in mu ponudil 300 goid., ako mi spravi na dan v ladiji zaprtega vtopljenca, mojega žlahtnika, katerega bi jaz rad na suhem pokopal. Malo premišljevaje mi to obljubi, če dam še dvema mornarjema, ki ga bosta s čolna v morje spuščala in kviško vlačila, kako plačo. Jaz obljubim skoro zadnji denar svoj in si izgovorim le, da se, čeravno še jako slab, peljem z njimi na morje. To mi dovoli in tako se peljemo po noči v čolnu tje, kjer se je bila ladija potopila. Kraj so morja navajeni ljudje naglo našli, in ko se pogumni mladeneč prvikrat spusti v dno — imel je tudi za to jako umetno narejeno svetilnico seboj — in ko ga čez par minut zlečeta pomagača zopet na dan, pove, da je prišel do vrha ladije, katera postrani leži. Drugikrat pride z naznanilom, da je prebil okno čumnate, katero sem mu jaz popisal, od strani, in zagledal v prostoru po konci stoječe, z glavo ob strop butajoče zelo napihnjeno truplo. Tretjikrat naznani, da je to truplo z železno krevljo k oknu privlekel ter mu dal zanjko krog vratu. Predno se četrtikrat potopi, dá meni v roko vrv, rekoč, da naj jo trdno držim, na to zgine zopet pod morje in mornarja pazita na vrv, ki njega drži, jaz pa na svojo. In res! Še predno pride pogumni mladeneč kviško, že buti blizo čolna nekaj ven, ki se jame po morji zibati; videti je kakor kaka napihnjena pošast. Brž za tem prikaže se vrli pomorski junak, ki težko oddahnivši se odloži kapo in odveze svinec od nog. Vsi skup spravimo napihnjeno truplo v čoln in se odpeljemo proti suhi zemlji.

Občutke moje, ko sem spoznal truplo Spitlerjevo, je težko popisati. Veselja, ki mi je navdajalo srcé, nisem smel kazati, ker bi bil utegnil ž njim svoje tovarše napeljati do misli, da ima to mrtvo napihnjeno truplo za me še kako materijalno vrednost. Še le, ko ga prinesó na dom v mojo ozko stanico, ko sem izplačal, kar sem obljubil, in ko sem sam pri njem, razpnem mu obleko in — skoro bi bil zavriskal —pas z denarjem je ovit okoli života. Naglo ga odvežem, se prepričam, da voda ni prišla va-nj, ga opašem sam pod obleko, potem zapnem mrliču obleko nad napetim truplom in pokličem zopet mornarje v stanico. ‚Koliko časa utegne to truplo vstrajati brez smradú, brez gnjilobe?‘ — jih vprašam. ‚O señor, dolgo, dolgo, ker se je soli navzelo‘ — je enoglasni odgovor. ‚Bi ga ne mogel pripeljati v Evropo, ker bi ga rad domá pokopal?‘ — ‚Da, señor! Le vodo bomo spustili iz njega, potem ga bo naš zdravnik z neko rečjo pokadil in nabasal, pa bo. On je to že večkrat storil‘. — Zdravnik res pride in vzame truplo v delo. Jaz mu obljubim plačo le potem, če bo truplo zunaj nepremenjeno ostalo, da ga bo vsak poznal, komur je bil ranjki znan. Kako je oni zdravnik svoje delo opravil, vidite tu, če ste poznali Spitlerja.“

Pri teh besedah vstane, gre k zaboju, ga odbije in — pred mano leži v zaboju z mahom in nekaterimi zelišami obdan Spitler skoro nespremenjen; truplo ima le bolj črnikasto barvo in obraz je nekoliko skrem-žen kakor pri mrličih, ki so se smrti zeló vstrašili.

„Konec povesti“ — prične vnovič, ko je bil zaboj zopet zaprl — „je kratek. Rad bi bil odpeljal se v Evropo, ker je do konca druzega leta manjkalo le še kake tri mesece; al zavoljo nemirnega vremena ni prišla nobena ladija v Evropo gredoč memo, pa tudi nobena se ni odpeljala. Še le čez dva meseca sem našel priliko odpeljati se s tem za-me toliko vrednim zabojem do Marseilla, od koder sem nemudoma odpotoval sem. — To je zgodovina mojega lova, čegar konec je srečen — a zá-me zdaj več ne.“

Ves speban se nasloni ob mizo, glava mu pade na dlan in globok zdihljej mu buhue iz polnih napetih prs. Kaj sem čutil jaz, to si vsak lahko misli. Prosim ga, naj se vmiri in privošči zdelanim udom počitka; to bo tudi duhá zopet ojačilo. Britek smehljaj, porok njegovega razdjanega srca, mi je odgovor, potem mi podá roko in reče:

„Zahvalujem se vam za sočutje vaše ter prosim, da greste k Riparju ter mu izročite denar. Zaboj s truplom hudodeinika utegnete vzeti, kedar vam drago, saj sem ga le za sodnijsko rabo seboj pripeljal. Za-me bo res najbolje, če si malo počijem.“

Obljubivši mu, da se bom popoldne zopet oglasil, grem in se podam naravnost k trgovcu Riparju. Povedó mi, da je v svoji pisarnici, a da nikogar k sebi ne pusti. Toda jaz zahtevam kot sodnijaka oseba, da me pusté k njemu, kar se tudi zgodi. Najdem ga na naslanjaču bledega in vpadenega. Ko me zagleda, pravi čmerno:

„O, že vem, čemu ste prišli. Sprideno dete, ki nam je včeraj všlo, se je že vrnilo.“

„Gospica Ema se je vrnila domu in zdrava?“ — prašam komaj skrivajoč svojo notranjo radost.

„Kaka pa, kot zdrava! Le malo premražena je. Pa naj bi bila ostala tam, kamor je všla. Z ženitvijo ni tako nič, ženin se je odpovedal in jaz — — jutri bo vse mesto govorilo, da je bogati trgovec Ripar prišel na kant“

„Hvala Bogu, da sem prišel še ob pravem času“ — vskliknem na polglasno.

„Kaj? še zasmehovanje — od vas, gospod sodnik?“ zakriči Ripar razjarjen in skoči kviško. „Zasmehovanje od vas, ki niste bili v stanu vjeti mi Spitlerja?“

„Če bi ga pa vendar bil vjel?“ — vprašam jaz mirno in vprem va-nj oči. On zré in ko nič ne odgovori, nadaljujem:

„In če ne bi imel le Spitlerja v pesteh, ampak tudi vam vkradeni denar?“

Ker le še brezsapoo zré va-me, kakor da bi besed mojih ne razumil, potegnem po Dolarju mi izročeni zavitek z žepa, ga razvijem in mu pokažem bankine nakaznice na 290.000 gold. Oči se mu odpro skoro do poka in hlastno seže po nakaznicah.

„Stojte, gospod, počasi!“ — ga vstavljam jaz. „Vi ste obljubili tistemu, ki vjame hudodelnika z denarjem vred, lepo plačilo. Prej tedaj to, potem se vam zamore denar izročiti, o čemur boste dali potrebno potrdilo.“

„Gospod“ — prične zdaj strastno in naglo — „meni se mudi. V dveh urah imam plačati okoli 200.000 gid., če ne, moram naznaniti konkurs. Povejte tedaj, kaj zahteva tisti, ki je hudodelnika vjel?“

„Ker se vam mudi, bova, mislim, naglo skup. Ta pogumni mladeneč, Dolar z imenom (pri teh besedah vprem va-nj oči in govorim počasno), kateri vam bo gotovo znan, ker je pred malo leti vašo hčer francoščine učil, zahteva za plačo svojega truda, pri katerem je zastavil svoje življenje in žrtvoval vse svoje premoženje, roko vaše hčeri, gospice Eme, o kateri sem z vaših ust radosten čul, da se je zdrava vrnila. Menim, da ne boste odrekli delavcu plačila, katero je gotovo zaslužil.“

Ripar stoji kakor po streli zadet. Vendar lahko vsak ugane, da je slednjič privolil vse, tudi to, da sem si od nakaznic pridržai jih za 50.000 gold., katere je skonca sam obljubil tistemu, ki bi hudodelnika zasačil. Ta denar sem si bil pridržai za Dolarja.

Ko mi je Ripar dal postavno pobotnico za prejeti denar, se nemudoma podam k Dolarju z veselo novico, katera ga je hipoma oživila. Da sta on in Ema potem kmalu stala pred oltarjem, to se samo razume, prej nego to, kako da ni skočila v vodo, kar je bila za trdno sklenila. To je pozneje sama razodela ljubljenemu „možičku“, namreč: S trdnim sklepom, rajši se pokopati v vodi, kakor postati žena judova, je hitela proti vodi. Pride memo kapelice, v kateri je bila podoba Marije. Ko se v to podobo ozre, se jej zdi, kakor da bi jo Marijne oči svarilno gledale in hotele reči: „Kaj nameravaš? Kaj počenjaš!“ Vsa zmešana gre od tod, zaide na poti in gre, sama ne vede, kam. Tako je prišla vtrujena in z raztrganim obuvalom do neke vasi že daleč od mesta. Tu se zgrudi na skladnino tramov in ne more dalje. Kmalo se nabere okoli nje kup otrok in tudi nekaj radovednih odraščenih vaščanov, a nobeden ne ponudi do smrti trudni pomoči. Slednjič predere sivoglav starček kup, se obrne proti zijalcem in reče strogo: „Čemu zijate, ne pomaga pa nobeden? Ali ne vidite, da je sirota na pol mrtva?“

Vaščanska druhal se razkropi s krikom: „gospod župnik!“ sivček v duhovni obleki pa pomaga revici na noge in jo pelje na svoj dom. Ko se je malo odpočila in okrepčala, se je spustila v pogovor z župnikom, katerega mili obraz ji je vzbudil popolno zaupanje do njega, tako, da mu je razodela, s kakim namenom je bežala z doma in da stariši ne vedó, kaj je nameravala. Vspeh daljega pogovora je bil ta, da se je zjutraj vdana peljala z župnikom v mesto ter podala se k starišem nazaj voljna trpeti, kar ji je namenjeno. Domá so jo sprejeli s strašno jezo, ker je bil med tem judovski ženin sam prišel razdret ženitev, ko se je po mestu zvedelo, da je neveste zmanjkalo.

To je bil vzrok, da si Ema ni končala življenja. Zakon njen je bil srečen, tudi oče Ripar se je kmalu privadil tega, v kar je sprva le z nevoljo in po okoliščinah prisiljen dovolil, zlasti ko je čez pol leta bogati Izak Morgenstern prišel na kant, ker je njegovo premoženje bilo le v delnicah različnih podvzetij, ki so pa zaporedoma propadla. Vrh tega sem ga dobil še jaz v pest zarad ponarejanja menjic in več prav grdih goljufij, ki so potem na dan prišle. Obsojen je bil na več let težke ječe.

Malo imam k tej dogodbi še dostaviti. Truplo Dolarjevo se je, ko so ga dotične osebe spoznale, zagreblo v kotu pokopališča, preiskava pa je bila končana, ker ni bilo nobenega gradiva več zanjo.

Trgovec Ripar je bil po vsem tem na zgubi za kakih 10.000 gold. A tega pozneje še čutil ni, marveč je bil vesel, da se je z dobljenim denarjem rešil in da ni dražje plačal tako izvrstnega zeta, kakor je Dolar, zdaj visi sodnik pri neki nadsodniji, ker se je bil potem vrnil k sodnijskemu stanu nazaj in čuda naglo napredoval. Ema mu je najboljša družica za življenje, jaz pa — — jaz sem krstni boter njegovemu starejšemu sinu, ki ima zdaj že brate in sestre.