Iskren zagovornik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Iz globočine morja Iskren zagovornik
Iz sodnijskega življenja
Jakob Alešovec
Objavljeno v Kmetijske in rokodelske novice 1879, št. 16 (16, 17, 20, 21, 22, 24) v rubriki Zabavno berilo kot 8. zgodba serije Iz sodnijskega življenja: Po spominu starega skušenega pravnika.
Spisano: Postavil Miran Hladnik, popravlja Luka Pavlin,
Viri: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QYDFUTJV
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Slavohlepnost je huda strast. Človek, ki jej je vdan, ne izbira ravno pripomočkov, po katerih bi jo dosegel. Zato se je večkrat že pripetilo, da je bila ne le njemu, ampak veliko več še drugim v škodo ali celó v pogubo. Resnico tega naj dokaže tudi dogodba, katero sem doživel o svojem službovanji.

Bil sem pri deželni sodniji v G. preiskovalni sodnik. Takrat se je zgodilo nekaj, kar je vse mesto spravilo na noge tem bolj, ker se je vršilo o belem dnevu in v sredi mesta.

Pri trgovcu M. je bil služabnik Burgar, star uže čez 50 let in pri hiši uže v službi čez 30 let. Zavoljo njegove pridnosti, natančnosti in zanesljivosti mu je bil gospodar uže večkrat plačo povišal, tako, da je o tistem času vlekel uže lep znesek na leto - brez posebnih daril, ki so mu dohajali zavoljo njegove postrežljivosti in zvestobe. Ker je bil razen tega zeló varčen, si je bil nekoliko prihranil, tako da je s svojo rodovino, dvema hčerkama in sinom, pošteno in prav dobro živel. Hčeri ste bili o tistem času ena 18, druga 16 let stari, sin pa je bil v četrti latinski šoli. Starejša hči je po smrti matere, ki je bila pred tremi leti preselila se na oni svet, domá gospodinjila, pa je imela uže ženina, a katerim bi se bila poročila brž, ko bi bil nastopil kupčijo očetovo, kar se je imelo zgoditi v par mesecih.

Gospod M. je svojemu vseskozi skušenemu služabniku zaupal več, kakor komurkoli med svojimi ljudmi. Zato ga je pošiljal z denarjem ven in po denar, ni ga bilo tako velikega zneska, da bi mu ga ne bil zaupal. Burgar je tudi vselej vse natančno in naglo opravil, njegova poštenost je bila znana po vsem mestu.

Nekega dne ga pošlje k drugemu trgovcu z računi in menjicami, za katere je imel dobiti 4000 gold. Ta denar je moral M. poslati še isti dan po pošti naprej, zato je rekel Burgarju, naj se danes še posebno podviza, da pošta ne bo prej zaprta. To je bilo ob treh, ob štirih bi bil Burgar uže prav lahko nazaj prišel, ker oni trgovec je isti dan imel toliko in še več gotovine domá. Al ura teče in teče, bíje pet, bíje šest, še uro časa za pošto. Ker je trgovcu zeló ležeče na tem, da gre še to noč denar naprej, pošlje slednjič učenca poprašat k omenjenemu trgovcu, je li Burgar bil tam in prejel denar ali ne.

Poslani deček pride kmalu nazaj s sporočilom, da je Burgar dobil ves denar uže o poli štirih in odšel ž njim. Izplačal mu ga je bil blagajnik.

„Hm, hm“ — pravi M. — „kako je to, da ga še ni nazaj? Saj je sicer vselej bil natančen. Čudno!“ Potem pošlje dečka na dom poprašat, če je Burgar bil med tem domá ali je morda še. Deček vrnivši se pové, da ga domá ves popoldan ni bilo.

„Nerazumljivo“ — maje M. z glavo — „in neprijetno. Denar moram poslati, da sem mož beseda.“

Pri tem mu šine misel v glavo: „kaj, ko bi bil Burgar denar vzel in ž njim ušel?“ Al to misel zavrže isti hip, kajti zavoljo 4000 gold. Burgar ne bo popustil rodovine, katero tako rad ima. Tudi ima toliko premoženja, da se ta znesek z njim lahko pokrije. Natolcevanje je tedaj abotno. Zato gre in poišče pri znancih denarja, kar mu ga je manjkalo, ter ga odpravi s pošto.

Ko je ravno gotov s tem, se odpro vrata in v sobo stopi Burgar, podpira ga policijski stražnik. Mož je bledega obraza, ima glavo obvezano in po obleki se pozna še kri. Stražnik ga brž posadi na stol, kjer se ves omamljen zgrudi.

„Za Boga, kaj je to?“ — vpraša M. in pokliče brž ljudi, ter ukaže prinesti vode.

Burgar je tako oslabljen, da ne more jasno govoriti, a vzdiga le roki. Zato se trgovec obrne na stražnika in ta poroča:

„Ko grem po svoji službeni poti skozi vežo, skoz katero hodijo tudi drugi ljudje, ker je javna pot, zaslišim iz kleti stok. To se mi čudno zdi, zato odprem vrata, ki so bila le priprta, in najdem pod stopnicami tega-le moža a krvavo glavo. Brž smo ga nekoliko oprali, potem sem ga hotel dati prenesti v bolnišnico, a tega se je branil in le vedno mrmral, kolikor sem razumil, da hoče iti najprej sem. Tako sem ga pripeljal sem, a prav težko, ker je čisto brez vse moči. Najprej je treba mu zdravnika.“

V tem je bilo vse okoli Burgarja, ki se je vidno kviško sklanjal, pa ni mogel pokonci sedeti.

M. stopi k njemu in ga praša:

„Kaj se vam je zgodilo, Burgar? Ste li po stopnicah padli in se pri tem tako pobili?“

Burgar živahno odkima.

„Imate li denar pri sebi?“

Zopet odkima Burgar in se zvrne na stol.

„Nesrečnež, kje je denar?“

Burgar se ves strese pri teh besedah tako, da stražnik reče, naj ga nikar ne izprašuje zdaj, ampak počaka, da bo mogel govoriti.

„Tu gre za 4000 gold., katere je Burgar pri sebi imel“ — opomni M. —„Jaz bi rad izvedel, kje so.“

Potem pojasni s kratkimi besedami stražniku reč, kar je njemu znana.

„Tako?“ — pravi stražnik — „je bil mož morda celó oropan?“

Burgar, ki ta pogovor sliši, živahno prikima, a govoriti ne more. Spravijo ga tedaj domú, kjer so otroci vsi prestrašeni. A zdravnik, ki pride brž, jih pomiri, češ, da rane, ki jih ima na glavi, niso nevarne, in da je oče le zarad zgube krvi in po strahu tako omamljen. Mir ponoči in pridno pokladanje mrzlih cunj na glavo mu bo že pomagalo toliko, da bo drugi dan govoril in vse lahko povedal.

Se vé, da se je med tem preiskala vsa njegova obleka, a našlo se ni nič druzega, kakor par grošev, katere je navadno za potrebo sabo jemal.

Misliti se mora, da so otroci vse storili, kar jim je zdravnik naročil, in ne brez vspeha, kajti ko sem jaz zjutraj po naznanilu policije, ki je med tem pridno po mestu pozvedovala, a nič zvedela, prišel v hišo, sem našel otroke vse objokane in utrujene, a očeta že toliko pri moči, da zdravnik, ki je prišel z mano vred, ni branil mi, pričeti izpraševanje.

„Vi ste bili včeraj napadeni in oropani?“

„Da“ — odgovori še z zelo slabim glasom.

„Kdo vas je napadel?“ — poprašujem dalje

„Tisti, ki mi je prej denar izplačal“ — je odgovor.

„Blagajnik trgovčev?“ — se čudim jaz.

Bolnik živahno prikima.

„Kako se je to zgodilo?“

„Šel je za mano, me vstavil ob stopnicah, ki peljejo v klet, tam me pahnil doli, potem pa ne vem več, ker sem se tako vdaril na glavo, da sem brž zgubil zavednost“.

„Je li to videl še kdo drug?“

„Ne vem, menda ne, ker je veža temna“.

Po teh odgovorih postane mož tako slab, da se zopet sesede v postelji. Otroci se spuste vsi v jok tako, da se meni premilo stori in odidem. Zdravnik pa zopet zagotovi, da rane niso nevarne in da bo mož čez štirinajst dni že vstal.

Se vé, da po tem, kar sem zvedel, se nemudoma podam k blagajniku onega trgovca. Dobim ga v njegovem oddelku. Ko vstopim, me vljudno praša, česa želim.

„Vi ste blagajnik te hiše z imenom Frank?“ — ga nagovorim.

„Da, s čim morem postreči?“ — odgovori ponižno.

„Jaz sem preiskovalni sodnik“ — rečem jaz in vprem oči va-nj.

Kakor če bi ga z apnom pobelil, tako obledi pri teh besedah njegov obraz, le za trenutek sicer, a dosti dolgo za moje oko. Potem se ojači in pravi vsaj na videz prav brezskrbno:

„Ne zamerite, gospod, jaz res nisem imel časti vas poznati.“

„Mogoče“ — opomnim jaz na to — „sem še le par mesecev tu in vi s sodnijo nimate opraviti.“

„Ne, res ne, he, he“ - se smeje prisiljeno.

„Dovolite mi nekoliko vprašanj. Včeraj ste služabniku trgovca M. izplačali 4000 gold., je li?“

„Da, da“ — odgovori — „škoda, da se mu je ta nesreča zgodila.“

„Kaka nesreča?“ — prašam jaz.

„I, no, domú gredé je padel po stopnicah v klet in se hudo pobil. Med tem je prišel ob denar. Škoda, je jako zanesljiv človek, jaz sem mu izplačal uže veče zneske.“

„Torej vam je uže znano, kar se je ž njim zgodilo?“

„Se reče — tako površno. Danes sem od ljudi izvedel. Jaz moram biti ves dan tu pri blagajnici, se ne morem ganiti iz hiše.“

„Burgar je pa ravno zdaj povedal, da ste ga vi pahnili po stopnicah v klet“.

Frank se pri teh mojih besedah prime za stol, jaz vidim dobro, da omahuje; vendar se naglo zavé in odgovori:

„Starcu se gotovo meša v možganih po hudem padcu. Ker je mene zadnjega videl, mu še zdaj po glavi roji moja oseba, kajti od kase je šel naravnost preko dvorišča na ulice. Kedar bo zopet pri pravi pameti, bo uže drugače govoril.“

„Mogoče“ — odgovorim jaz zdaj prepričan, da je Burgar resnico povedal —„a ker še to utegne nekoliko dni trajati, vas bom uže prosil, da greste z menoj“.

Mladenič — bil je okoli 30 let star — spreminja pri teh besedah vse barve, a ko na moj migljej vstopita dva stražnika, se podá in gre mirno z menoj. Še le ko smo v moji preiskovalni sobi, se jame groziti in jeziti tako, da sem ga moral zapreti v samotno sobo.

Prvo delo moje po tem je, poiskati prič hudodelstva. Da je hudodelstvo zgodilo se in da hudodelnik ni nihče drug, kakor Frank, o tem sem bil sam pač prepričan, a treba je dokazov za druge, za sodnijo, za porotnike. Zato se podam najprvo k Frankovemu gospodarju. Ta mi ne vé nič posebnega povedati. Frank sicer ni zelo priljubljen, ker se rad hlini, tudi ni odkritosrčen; v službi pa se ni še pregrešil prav nič, zato se trgovec ne more pritožiti.

Nekoliko več, ko tu, zvem o njem tam, kjer je imel stanovanje — bil je namreč neoženjen. Pri vdovi nekega uradnika je imel sobo v najemu, doma je tudi vdova je imela dve hčeri, eno že bolj priletno, druga pa je bila vsaj že, kakor pravijo, nekoliko ponošena. Se vé, da sem moral preiskati ne le sobo Frankovo, ampak tudi stanovanje vdove, ker je bil več pri njeni družni, kakor v svoji sobi. Govorica je celó bila, da ima z mlajšo hčerjo posebno znanstvo. Preiskava je bila popolnoma brez vsega vspeha, kar se tiče denarja, pač pa sem dobil v njegovi miznici in v neki škatljici vdove nekaj, kar je pozneje za preiskavo važno postalo. Sumljivo se mi je zdelo tudi to, da so me mati in hčeri tako pisano gledale in se prestrašile, ko sem jim naznanil, da sem Franka dal zapreti.

„Ali je kaj povedal?“ — se oglasi starejša hči.

Mati jo pri tej priči vdari po ustih. „Trobilo neumno“ — pravi — „meniš li, da je on kaj storil?“

Ta prizor je bil zá-me važen, zato sem si ga zaznamoval in sklenil poklicati k izpraševanju vse tri še isti dan. Glino se mora tlačiti, dokler je mehka.

Res so popoldan prišle vse tri na moje povabilo. Od matere ni bilo nič izvedeti, ona ni vedela ničesar, le toliko, da jej Frank za hrano, stanovanje in postrežbo plačuje po 45 gold. na mesec. To se je meni zelo veliko zdelo, pa stara, ki je imela hud jezik, mi reče:

„Saj ni nikomur nič mar, če bi mi plačeval tudi po 100 gold. na mesec.“

„O, prav nič“ — odgovorim jaz — „da jih le ima. Ali kakor kaže ta-le menjica, je v denarnih zadregah.“

Pri tem jej pokažem menjico na 300 gold., ki sem jo iz njene šatule vzel in je podpisana po Franku.

„Ej to ni nič“ — pravi udova — „300 gld. lahko plača, saj ima po 150 gold. na mesec“.

Iz vdove nisem nič spravil, tudi iz mlajše hčere ne, ker se je kazala jako prebrisano. Meni se je zdelo, da jo je prej mati naučila, da le malo govoriti in nič vedeti.

Bolje sem opravil pri starejši. Ta se mi je zdela nekoliko priprosta, kakor se pravi v ljudskem jeziku, „božji volek“. Skonca ni hotela nič govoriti, potem sem jej pa podkuril in po stari zvijači sodnikov rekoč, „da ste oni dve uže vse povedali“, jej razvezal jezik, da jezno reče:

„To ste neumni! Jaz bi uže ne bila povedala, kje je denar spravljen, če bi prav vedela.“

„Torej vam ni znano, kje je?“

„Se vé, da ne! Saj meni nič ne povedó. Kar vèn me spode, kedar se kaj menijo.“

„Ali so vas tudi včeraj popoldne zapodili, ko je Frank z denarjem domú pritekel?“ — prašam jas poskušaje.

„Kaj pa da! Pa je kmalu zopet šel, jaz ne vem, kaj so se menili.“

„Ali so mati potem doma ostali? Niso šli nič ven?“

„Šli so, brž za Frankom, pa ne vem kam. To prašajte njih.“

„Kakšen pa je bil Frank, ko je zvečer k vam prišel?“

„Nekako čuden. Pa mene so kmalu spodili od mize in sem morala iti v spalno sobo.“

„So bili dolgo skupaj?“

„Ne vem, sem kmalu zaspala, ker sem zvečer vselej strašno zaspana.“

Razume se, da je vse to bilo sila velike važnosti za-me. Prepričan sem bil popolnoma, da je hudodelstvo storil Frank, a denar spravila vdova. Rad bi bil tudi njo prijel, al za to ni bilo zadostnih dokazov in vrh tega se mi je bolje zdelo, na tihem jo opazovati, ker bi bilo na ta način najlože mogoče zvedeti, kje je denar spravljen.

Policija, ki je bila med tem pregledala vse kote hiše in temne stopnice, ni našla nič druzega, kakor gumbo, čisto podobno gumbam na Frankovi suknji. Ko pokličem Franka in mu jo pokažem, ne taji, da on take ima; na suknji celó ena manjka. Čeravno pa je to sumljivo, on vendar reče, da jo je lahko zgubil kak drugi dan, ker je večkrat tam skozi hodil. Mogoče pa tudi, da jo je zgubil kdo drugi, ker več ljudi take gumbe nosi.

Čez kake tri tedne je bil Burgar toliko ozdravljen, da je mogel sam priti k meni. Ker je Frank vse tajil trdovratno, mu postavim Burgarja nasproti, da mu naj v obraz pové, česar ga dolži. Take konfrontacije so vselej važne za sodnika, večkrat se tudi hudodelnik naravnost udá. Z mirnim obrazom pove starček še zelo slab Franku naravnost v obraz, da ga je on po stopnicah pahnil, nihče drugi. Frank komaj vidno vtrene z očesom, a zá-me dovolj. Potem pa se vstopi pred starčka in ga osorno praša:

„Torej sem vam jaz tudi denar vzel — ne?“

„Mogoče!“ — odgovori Burgar — „videl pa tega nisem, ker sem bil isti hip ob zavednost.“

„Brez druzih namenov vas torej ni pahnil po stopnicah?“ — vprašam jaz Burgarja.

„To skoro ni verjeti“ — odgovori Burgar — „saj mu nisem nikdar nič žalega storil.“

Daljna preiskava ni spravila nič novega na dan. Frank je vse tajil, prič razen Burgarja ni bilo nobenih, o denarji nobenega sledú, čeravno sem dal vdovo in njeno rodovino strogo opazovati. A zvita ženska je morala to slutiti, kajti živela je prej ko slej enako. Na ta način je bilo gradivo za zatožbo zeló lahko in jaz nisem imel posebnega upanja, da bi se dali porotniki prepričati, da je Frank kriv, če bi konečna obravnava ne spravila kaj novega na dan.

Burgar je bil v tem — posebno po skrbni postrežbi otrok, toliko ozdravil, da je zopet nastopil službo, v katero ga je M. brez vsega ugovora nazaj vzel. Vendar se mu je dobro poznalo poškodovanje in tožil je večkrat, da ga glava boli.

Predno sem oddal vse spise državnemu pravdniku, se je še nekaj zgodilo, kar je zatožbi dalo še nekoliko več temelja. Jetničar mi namreč prinese listič, katerega je našel zašitega v likani zavratnik (krôgelj) Frankov. Ta list je bil od vdove, ki mu je oskrbovala perilo v zaporu. List, popisan z zelo okrajšanimi besedami, sem po nekolikem trudi raztolmačil si tako-le:

„Le prav nič se ne bojte! Zagovornika si zberite dr. Grabarja. Ta Vas bo izrezal, sem uže govorila ž njim. Vse je dobro spravljeno. Le tako naprej, kakor do zdaj.“

List sam na sebi ni bil nikakor nevaren, to bi mu bila lahko tudi pred vsem svetom povedala. Čemu ga tedaj zašiti v zavratnik? Le to je bilo sumljivo, zato sem dal odslej pridno preiskavati vse njegovo perilo, a zastonj, našlo se ni nič več. So bili pač tiči ti ljudje!

Državni pravdnik naredi zatožbo. Ko jo dobi Frank v roke, si izbere zagovornika dr. Grabarja.

Kdo je bil ta dr. Grabar? Še zeló mlad človek, ki je pa po mestu slovel zavoljo svoje zgovornosti. Do svojega imena je prišel zato, ker je „izrezal“ dva goljufa, o katerih je bilo vse mesto prepričano, da sta res goljufala. Se vé, da sta ga za to dobro plačala. Najočitnejša lastnost njegova je bila slavohlepnost; slavo doseči ni se vstrašil nobene reči. Ker se je ravno isti čas pričelo tako zvano „liberalno“ gibanje, je on med prvimi se vpregel v liberalni voz, govoril povsod, kjer je le mogoče bilo, in metal liberalne fraze krog sebe, da se je vse kadilo. Svoje vspehe pri brambi zatožencev je dosegal bolj zato, ker je znal porotnikom na srce govoriti, kakor po svoji juristični bistroumnosti, ker se ni po krivici trdilo, da je juristično znanje njegovo nekoliko plitvo; bolj ko svoje paragrafe je poznal ljudi po mestu in deželi. Zato so se pa k njemu zaletavali posebno ljudje, katerih reč je bila skoro zgubljena; kajti reklo se je, da, kogar dr. Grabar ne „izreže“, bi ga sam h.... ne.

Tega moža si je izbral Frank za zagovornika. Res je tudi brž pritožil se zoper zatožbo, a više pravdništvo je zavrglo pritožbo in sodnija je odločila dan obravnave pred porotniki. Jaz sem bil vsa pisma oddal sodniji, torej nisem imel z Frankom nič več opraviti; vendar sem bil radoveden, bo li Frank obsojen ali ne. Da je on poškodoval in oropal Burgarja, o tem sem bil sam pri sebi do dobrega prepričan.

Dan obravnave pred porotniki pride. Iz lahko umljive radovedaosti sem med poslušalci tudi jaz. Med porotniki so bili ljudje raznih stanov, meni je bil malokateri znan; kar sem jih poznal, bili so večidel spoštovalci dr. Grabarja.

Obravnava se prične. Popisal jo bom le zato nekoliko obširneje, ker pojasni napis te povesti.

Ko se prebere zatožba, glaseča se na roparski napad in hudo telesno poškodovanje, se ima zagovarjati prvi zatoženec Frank. Ta taji vse, kakor v preiskavi. Ko pride na vrsto poškodovani Burgar in pové vse, kar vé, mu Frank v obraz reče, da ni nič res, kar pravi. Zagovornik dr. Grabar se te glavne priče loti s posebno ljutostjo ter jo hoče v zadrege spraviti tako, da slednjič starček ves nevoljen reče:

„Jaz se nisem nikdar legal, menite, gospod doktor, da se bom zdaj, ko sem uže star in sem na svoje besede prisegel? Ta-le je, ki me je po stopnicah pahnil, in nihče drugi.“

Na vprašanje predsednikovo: koliko zahteva oškodovanja za to, kar je pretrpel, odgovori:

„Nič, prav nič! Da bi le moj gospod dobil svoj denar nazaj, bi jaz rad še enkrat toliko prestal.“

Za njim pride na vrsto trgovec M. Ta pripoveduje, da ga v njegovi hiši ni človeka, kateremu bi več zaupal, kakor Burgarju.

Tu se vtakne zopet zagovornik vmes in praša pričo:

„Bi li ne bilo mogoče, da bi bil Burgar, ki je kakor je znano, možil svojo hčer, denar na stran spravil zá-njo, potem pa se sam nalašč poškodoval, da bi sum odvrnil od sebe?“

„To ni mogoče“ — odgovori M. — „prej bi jaz sam o sebi kaj tacega mislil, kakor o njem. Tudi se človek ne bo sam skoro na pol ubil, ta misel je abotna.“

„Za 4000 gold. se že splača kaj trpeti“ — opomni zagovornik in utihne.

Predsednik pokliče uradnikovo vdovo. Ta ne vé o ničemer nič in hvali Franka kot rednega človeka. Ko jej pokažejo v perilu najdeni listič, spremeni nekoliko barvo, a kmalu se zavé in reče:

„No, res je, to sem pisala jaz, zašila pa v srajčni krôgelj le zato, ker nisem vedela, kako bi mu na drug način to naznanila.“

„Saj bi bili mu to lahko ustmeno povedali ali pa naravnost pisali“ — opomni predsednik.

„Po ječah jaz ne bom hodila niti pisala, da bi vsak prej bral“ — je njen nekoliko drzni odgovor, tako, da jo predsednik opomni, naj odgovarja mirneje.

Sploh so bili njeni in njene mlajše hčere odgovori tako varčni, kakor da bi ji bil kdo naučil, kako naj govorite. Še celo državni pravdnik ni spravil nič iz njih, čeravno si je mnogo prizadeval.

Nastopi starejša hči. Na to sem bil jaz posebno radoveden. Ta pa taji vse, kar je prej povedala, tako, da državni pravdnik nasvetuje, jo zavoljo krive izpovedi dati v preiskavo. Ko to sliši, se tako vstraši, da se spusti v jok in potem tako zmedeno govori, da ni vse skup nič. Zagovornik naravnost izreče, da ni pri pravi pameti, in mati in sestra pritrdite temu. Meni se je pa zdelo, da ste jo obe prej vso ostrašili, tako da iz gole bojazljivosti ni vedela, kaj govori. Slednjič jej je celo slabo prišlo, da je morala domú iti. Državni pravdnik se ni sklicaval na njo, ker taka priča pred postavo tako ne bi bila veljavna.

Frankov gospodar ne vé o svojem blagajniku nič posebnega, ne hvale, ne graje.

„Bi ga li vzeli nazaj v službo, če bi bil danes za nedolžnega spoznan?“ — praša državni pravdnik.

„Zakaj ne?“ — je odgovor. „Toda zdaj imam že druzega, ker brez blagajnika ne morem biti.“

„Ne pogrešate ga pa ne?“ — poprašuje državni pravdnik dalje.

„Se vé da ne. Na srce mi ni bil priraščen, ker kupčija je kupčija. Za osebe se mi ne brigamo, da je le vse v redu.“

Dokazovanje je bilo končano in državni pravdnik ostane pri zatožbi rekši, da je prišlo uže toliko na dan, da porotniki z mirno vestjo Franka spoznajo krivega, čeravno on sam vse taji.

Za drž. pravdnikom se oglasi zagovornik zatoženčev, dr. Grabar. Najprvo se spusti v hvalo instituta porotnikov in pravi, da si v posebno srečo šteje, da more danes govoriti pred tako inteligentnimi možaki, kakoršne pred sabo vidi. To — pravi — mu stori današnjo že samo na sebi lahko nalogo še lažjo, ker zagovarjati ima človeka, ki se mu zdi tako nedolžen, kakor vsak izmed porotnikov. Potem se spusti v kritiko dokazov.

„Prva in najtežja priča zoper mojega klijenta — pravi — je služabnik Burgar. Če bi ga ta ne dolžil napada, bi današnje obravnave celó ne bilo. Ali kaj pove on? Da ga je Frank po stopnicah pahnil, druzega nič. Da bi mu bil vzel tudi denar, tega trditi se staremu možu vendar ustavlja vest. Tega torej moj klijent tudi tožen ne more biti. Je pa trditev Burgarjeva verjetna? Premislite, gospoda! O belem dnevu, v sredi mesta, v veži, skoz katero hodi vsako minuto, vsako sekundo, po več ljudi, na dan po več sto, ki tedaj ne more biti nikdar prav prazna, bi ne bil napada nihče videl! Je li to verjetno? Na takem očitnem kraji se lotiti človeka je uže kacega Rinaldo - Rinaldinija predrznosti treba. Ali je pa moj klijent — le poglejte ga! — res podoben tacemu nadtolovaju? Jaz in vsak izmed Vas bo rekel, da ne. Kako li, da ga tedaj Burgar dolži? Burgar velja sicer za poštenega moža, gospodar njegov mu daje najboljše spričevalo. Dobro! Al, gospoda, človek je slabotna stvar, česar 40, 50 let ne stori, storiti utegne v 51. letu, če ga skušnjava premaga. V skušnjavi pa je Burgar bil. Mislite si očeta, ki hoče omožiti svojo hčer. Par tisučakov dote se o taki priliki prav dobro prileže.“

Predsednik tu opomni, da ne more dopustiti sumničenja tako poštenega človeka, kakor je Burgar po vsem, kar je do zdaj znano o njem.

Dr. Grabar odgovori, da noče nikogar natolcevati, ampak le omajati verjetnost Burgarjeve izpovedi. Na to gre še dalje in reče, da je dosedanja poštenost Burgarjeva utegnila biti le hlinjenje in da je morda čakal le prilike, da si pridobivši polno zaupanje gospodarja o ugodni priliki si prisvoji veči znesek. Vsaj njemu — zagovorniku — ne bo nihče vzel prepričanja, da je stari Burgar skril denar, potem pa se sam nalašč poškodoval, da bi odvrnil krivdo od sebe.

Pri teh besedah vstane Burgar in zaupije:

„Gospod doktor, kdor si kaj tacega upa izreči — —“

„Tiho, tiho“ — ga pomiri predsednik — „saj boste pozneje imeli še priliko pritožiti se zoper to. Vam pa, gospod zagovornik“ — se obrne proti dr. Grabarju „prepovem vsake napade na priče in če boste govorili v tej obliki naprej, vam bom odtegnil besedo.“

„Zagovorniku mora biti dana popolna svoboda govorjenja“ — opomni zagovornik, in jaz zapazim, da mu večina porotnikov prikima. Po tem ometava še druge dokaze in izreče po nekako posebno govorniško zasukanem stavku svoje prepričanje, da Franka nikakor ne bodo obsodili.

In res! Dve tretjini porotnikov je izreklo, da Frank ni kriv napada in ropa in sodnija ga je morala spoznati za nekrivega.

Ko predsednik oznani to razsodbo, stopi Burgar pred sodnijsko mizo in praša:

„Če Frank ni tega storil, kdo li je? Dva sva bila, on in jaz, tretjega ni. Iz tega sledi, da sem tat jaz.“

„Vas nihče ne dolži,“ odgovori predsednik vidno nevoljen zaradi take razsodbe, „obravnava je končana, zatoženec prost.“

Soba se je izpraznila, Burgar je šel domu, kakor da bi bil obsojen on. Prav ostudno pa je bilo gledati gručo: dr. Grabarja, Franka, vdovo in njeno mlajšo hčer, ki so šli memo mene z veličastnim zasmehovanjem. Dr. Grabarju so ljudje stiskali roko zavoljo njegovega izvrstnega govora.

Se vé da je bila te obravnava in njen konec več dni gradivo za pogovore po vsem mestu. Vse se je čudilo zgovornosti dr. Grabarja, ki je „izrezal“ človeka, o katerem je bilo vse mesto prepričano, da je res storil, česar je bil zatožen. Dr. Grabar je svojemu vencu slave pripel nov trak, odslej je veljal za prvega zagovornika v mestu.

Čudno se je pa ljudem vendar-le zdelo to, da je Frank z vdovo in njenima hčerama vred brž drugi dan že zginil iz mesta — kam? ni nihče vedel.

Par dni potem je pretresla vse mesto novica, da je Burgar skočil v vodo in so njegovo truplo že mrtvo izlekli iz nje. Jaz sem to novico zvedel po trgovcu M., ki mi je pokazal tudi sledeče pismo Burgarjevo:

„Predragi in spoštovani gospod moj! Po dogodbi pred sodnijo, kjer je bil pravi hudodelnik za nekrivega spoznan, pade vsa krivda na-me. Jaz sicer mislim, da me Vi sami tega očitno ne bote dolžili, ali če Frank ni, moram biti jaz, tretjega ni. Da bi pa na mene padla le senca krivde, tega ne morem trpeti, kajti to Vam prisežem pred Bogom, pred katerim bom kmalu stal, da sem čisto nedolžen. Le to Vas prosim, da se ne bi znosili nad mojimi otroci, ki dobro vedó, da sem nedolžen. Nezaslužene sramote pa ne morem prenašati.“

To pismo je tudi mene streslo, zato si ga izprosim od trgovca, da bi ga pokazal državnemu pravdniku, predsedniku in dr. Grabarju.

„Uboga družina poštenega moža!“ — zdihnem.

„Da, res“ — pravi trgovec in si obriše rosne oči — „ravno sem bil pri revicah. To je jok in stok! Jaz sem jim zagotovil, da bodo dobivali vso plačo očetovo, a kaj je izdalo to! „Očeta, očeta nam dajte nazaj“ —so upili, da se mi je srce krčilo. Še le, ko sem jim zagotovil, da je pri meni ravno tako čist, kakor pri njih, so se vsaj nekaj pomirili in se mi s solznimi očmi zahvalili za to besedo.“

„To je storil iskreni zagovornik“ — opomnim jaz — „Da, da, Bog mu odpusti!“ — reče M., mi stisne roko in odide ves ginjen in tužnega obraza.

Mene pa žene nevolja naravnoat k dr. Grabarju. Hotel sem izvedeti, kaj bo rekel na pismo, ki mu ga bom pokazal. Ko vstopim, me nagovori:

„O gospod svetovalec, velika mi čast. Žal mi je, da sem zadnjič podrl vse vaše marljivo delo preiskave.“

„Res bi bilo bolje“ — odgovorim jaz mrzlo — „da bi tega ne bili storili. Berite to pismo.“

Podam mu pismo Burgarjevo. Naglo prebravši ga reče ponosno:

„No, vidite mojo bistroumnost! Pravi hudodelnik se je sam sodil, pekla ga je vest. O jaz poznam ljudi.“

„Mislite li res, gospod doktor“ — nadaljujem jaz mrzlo — „da ste vi zadnjič zagovarjali nedolžnega?“

„Tega ne mislim“ — odgovori — „nedolžnega je lahko zagovarjati, težko pa oprati krivega, kar sem jaz storil.“

„In nedolžnega ste naredili krivega — vsaj pred ljudmi.“

„Na to ravno sme ponosen biti vsak advokat.“

„Na vašem mestu bi pa jaz vsaj v tem ne hotel biti. Le glejte, da se tega načela ne bote enkrat kesali.“

„Naše načelo je: čim veči hudodelnik, tim veča čast, ako ga izrežemo in operemo.“

„Tako?! Se priporočam! Brez zamere.“

Domu gredé premišljujem, če ni tak zagovornik največa naslomba hudodelnikom. Kaj sem jaz mislil o dr. Grabarju, bo po vsem tem vsak sam uganil.

Naj še ob kratkem povem, kaj se je zgodilo z Burgarjevo rodovino.

Možitev starejše hčere se je bila razdrla, ker rodovina ženinova ni hotela nikakor privoliti v to, da bi bil vzel hčer samomorilca. Zato in za očetom je žalovala tako, da je čez leto in dan umrla, kmalu za njo mlajša sestra. Ostal je le še sin, ki je s pomočjo trgovca M. in podedovanega premoženja tako „jezno“ študiral, da je bil povsod prvi. A bil je vedno sam, nihče ga ni videl veselega. Ko je dovršil srednje šole, podal se je na više, toliko sem zvedel po gospodu M., s katerim sva tu pa tam naletela se. Sam nisem imel prilike brigati se za take reči.

Slava dr. Grabarja kot zagovornika je v tem rastla tako, kakor po mastnih pravdah premoženje njegovo.