IV. Djulabije

IV. Djulabije
Stanko Vraz

Spisano:	U Zagrebu, Brzotiskom Dragutina Albrechta, God. 1841
Viri:	http://books.google.com/books?id=xYwwAAAAIAAJ&pg=RA2-PA134&dq=valentin+vodnik&as_brr=3&hl=sl#PPA205,M1, postavila in uredila Anita Hernja
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

1.
U zemlji slovinskoj ,
što se zvaše savska,
Stoji jedno brdo ,
na njem crkva slavska,

A izpred te crkve
do tri lipe stoje ,
Kô tri slavske sestre
izpred kuće svoje.

2.
Krasna su ta, brate,
drveta u prolětje ,
Kad ih zelen-lištje
kiti i miris-cvětje,

Gdě pružaju granah
ramena široka ,
Kraj blagosljivljajuć
bi reć tri proroka.

3.
Na krasno to brdo
za doba prolětnje
Biahu svagdašnje
pod veče mi šetnje.

Kô rodjene sestre
ja te lipe grli',
A crkvi se klanjah
kô majci sin vrli.

4.
Biaše měsec lipe ,
što mu kumovaše ,
I u krstni kolač
svoje ime daše. —

Kad ti jednom dodjoh
prě sunčanog pada
I pred krovac sědnem
mirisa i hlada.

5.
Krasna ti je večer ,
nebo bez oblašca ,
Zapad tek nadahnut
kô stidom sunašca :

Izpred crkve zuje
komarci i mušice ,
Svoje igrajući
kolo jatomice.

6.
Sve ostalo biaše
někak mirno i němo ,
Već je isti větrić
na ružah zadrěmô ,

Te si mogô čuti
baš i istog crva ,
Kako zubi toči
utrobinu drva.

7.
Al u to nad glavom
kliče drobna ptica
Tužno i žalostno
kô ista kukavica :

S tuge stane padat
s lipah zdravo cvětje,
Tu i meni s muke
srdce zatrepetje.

8.
Evo na zapadu
nebo plamti u žaru ,
Naličnom na škrlet
i zlatom protkanu ;

I tu se ukaza
čudesno vidělo —
Ženski lik oděven
u ruho prebělo.

9.
Věnac ružmarina
čelo mu obavi ,
Nad čelo se zvězda
živa mu postavi ;

U lěvoj mu ruci
zlatan krst počiva,
Desnom na nebeska
vrata pokaziva.

10.
Još na mene oči
mitom okrenu,
Još se mukotrpno
ustama nasměhnu :

U to se otvore
ta nebeska vrata,
Pa mi oči oteše
silnim žarom zlata.

11.
Kad se opet razabrah
i podignuh oči ,
Vàs je zapad bělan
nalik mramor-ploči.

Neima traga suncu
ni ženskome liku ,
Neima glasa zuji
ni ptičinu kliku.

12.
Sve izčeze kô jutrom
snovidjenje živo ,
I ja bisam sudio,
da sam samo snivô ;

Al mi stoje četir
svědoka — viděla —
Te tri cvětne lipe
i ta crkva běla.

13.
Vikači , pisači
inostranih stolah !
Guske teutonskih
tridest kapitolah.

Zašto kreketjete
kô u barah žabe ?
Zašto i buncate
kô pijane babe ?

14.
U zao čas vam jadi ,
i groze i vika !
Pusta vaša taštog
mudrovanja dika !

On, što se za věke
i narode stara ,
Nesluša laj pasah,
nit krič novinara'.

15.
Što bacate na nas
strělje pune hrdje,
Odbit će se na vas
oštrie i tvrdje ;

I svak lanac o vrat
što kujete nama ;
Pretvorit se u ključ
do slobode hrama.

16.
Tko hoće slabieg
svog brata da sudi ,
Pada pod sud božji
i neba trěs hudi ;

Tko hoće pod jaram
bratu vrat da metne ,
Neće věk slobodi
gledat dane cvětne.

17.
Svi narodi bratja ,
svi su božja čeda ,
Na njih jedno nebo
i jedan Bog gleda ;

I kô jedno sunce
nad svimi izhodi ,
I jedno stoj, vladaj
pravo nad narodi !

18.
Zato vi těrajte
iz glave još za dne
Od gospodovanja
vuke uvěk gladne !

Koljite u srdcu
zmije od osvete ,
Věk za krvcom hlepteć
gdě gnězde proklete !

19.
Pa se mi slagajmo
kô ruže u věncu ;
Brat budi Vlah Němcu,
a Němac Slovencu ;

A Bog će se smilit ,
nić opet sloboda ,
Nad nami izteći
sunce bez zahoda.