Hudiček v steklenici

Godilo se je to tiste davne dni, ko je bilo v peklu še zelo malo duš. Takrat je zbral sam Lucifer, poglavar vseh peklenščkov, vse stare in mlade, pametne in pahnjene hudičke ter jim velel, naj gredo na svet krast ljubemu Bogu duše. Vsak mora prej ali slej pripeljati s seboj vsaj eno dušo, pa naj jo dobi zlepa ali zgrda, pošteno ali zvijačno. Vsak hudiček se lahko spremeni v kakršno koli podobo, v pritlikavca ali velikana, v človeka ali žival, samo da privleče v pekel vsaj eno dušo. In res, vsi so odšli na ta božji svet: nekateri bolj na desno, drugi bolj na levo; zopet drugi v mesta, na gradove, v vasi, na planine, k bogatim in ubogim, samo da bi našli kakšno dušo za pekel. Tako je neki ubog hudiček prišel k stari ženski, ki je imela na planini za črno goščo svojo leseno kočo. Ponudi se ji za hlapca in reče, da ji bo vse delal in opravil, samo svojo dušo naj mu da za plačilo. Zmenila sta se, da ji bo služil za hlapca sedem let, potem pa ji vzame njeno grešno dušo. Ženska je bila že stara, pa si je mislila: »Saj bom tako prej umrla in moje duše ne boš dobil!« In res ga je vzela za hlapca. Hudiček ji je napravil vse, kar je hotela. Imela je tako srečo, da so vsi sosedje mislili, da je čarovnica, ki je v zvezi s samim hudičem!

Kočarka je gospodarila, hudiček pa je hlapčeval in čakal na starkino dušo. Minevalo je že sedmo leto in smrt se je počasi bližala. Tedaj se je kočarka začela bati za svojo dušo: »Dušo je treba rešiti, da pride vsaj v vice, če že v nebesa ne more!« Pa je poklicala hlapca-hudička predse in mu rekla: »Lepo si mi služil vseh sedem let, zadovoljna sem bila s* teboj. Le to bi še rada videla, če lahko zlezeš v tole stekleničko! Ce še to narediš, potem pa lahko takoj vzameš mojo dušo!« Hudiček je dejal, da to lahko stori in še celo z velikim veseljem. Takoj je zmanjšal svojo postavo in zlezel skozi ozki vrat v trebuh steklenice. Tedaj pa je zvita kočarka ročno zamašila ozki vrat z lesenim čepom, na katerem je bil vrezan križ. Hudiček pa je bil proti križu brez moči. »Tako se pa nisva zmenila! Hitro mi odpri!« se je jezil hudiček na staro kočarko, ki pa se mu je posmehovala: »Zdaj si pa kar dobro shranjen!« Postavila je stekle-ničico s hudičkom na okensko polico med druge steklenke ter mirno živela dalje. Tiste dni so še hodili »v štero« od hiše do hiše domači rokodelci in obrtniki: krojači, da so iz hodnega platna sešili obleke; coklarji, da so iz javorovega lesa stesali cokle za delavnike, in čevljarji, ki so šivah nove čevlje za nedelje. Tako je prišel pred zimo k stari kočarki neki čevljar »v štero«, da ji za božič naredi nove, tople čevlje iz črnega žameta.

Čevljar je prinesel s seboj majhno nizko mizico in stolico na treh nogah. Namestil se je ob oknu s polico, na kateri je bilo polno steklenic. V eni je kočarka sončila v olju Ulije za mazilo proti opeklinam, v drugi planinsko arniko, v tretji je namakala v žganju modro brinje kot zdravilo za želodec, kakor je že bila takrat povsod stara navada. Čevljar zato teh steklenic niti pogledal ni in je začel na roko šivati črn žamet za zgornji del čevljev. Hodno nit je povlekel z domačim voskom, da je dreto laže potegnil skozi luknje, ki jih je sproti delal z zakrivljenim šilom. Sešito je navlekel na kopito ter z žebljički pribijal.

Čevljar pa je bil pri tem delu zelo vesel. Prepeval je in pridno nabijal lesene klince v podplate, tako da je mizica začela odskakovati in so se tresle steklenice na polici ob oknu. »Le še, le še! Vleči, vleči dreto, tolci, tolci klin! Le še, le še!« ga je nekdo priganjal k delu ter mu pripeval staro pesem pohorskih čevljarjev. Čevljarju se je zdelo ču¬dno in pogledal je po tem¬ni izbici. Nikjer ni bilo ni¬kogar, saj je stara kočarka nekam odšla v vas. Jezno je nabijal dalje po klincih in podplatih. In zopet ga je nekdo jel priganjati k delu: »Le še! Le še!« Čevljar je še bolj udarjal, saj ni bila navada, da bi ga kdo v šteri priganjal k delu. »Le še! Le še!« se je začul zopet neki glas. Tedaj pa se je spomnil babjih govoric o kočarki in njenem črnem hlapcu, ki je nekoč nenadoma ne¬kam izginil. Mislil si je, da ga ima morda kje zaprtega in da ga ta draži z »le še, le še«. Razgledal se je po kočici, ozrl se je za vrata in omaro, stikal je po ko¬tih in pod klopmi, a nikjer ni bilo nikogar.

Zopet je sedel ter začel nabijati še bolj, da so pri¬čele steklenice na polici od¬skakovati v zrak. Tedaj je zapazil v majhni steklenici nekaj črnega, živega, hu¬dička. Brž je vzel steklenico, jo obračal in obračal proti luči in kar ni mogel verjeti svojim očem, da je resnično živ hudiček v steklenici.

»Ja hudiček, ali si res ti? Ta je pa lepa!« se mu je smejal. Hudiček pa ga je milo prosil: »Izmakni cepič in odpri, odpri! Nekaj zelo važnega ti moram povedati. Odpri!« »Ne boš me, ne! Le ostani lepo notri v ječi in govori! Te bom že od tam tudi slišal, če si me prej lahko priganjal k delu!« »Nikar se ne norčuj iz mene! Rajši me poslušaj! Videl boš, kako sem ubog hudič, ki ga je stara kočarka ogoljufala! Ponudil sem se ji za hlapca. Pogodila sva se, da ji bom služil sedem dolgih let, za plačilo pa mi bo ona dala svojo grešno dušo. Pošteno sem ji služil in delal!« »Toda, ljubček, kako si pa prišel v to ječo?« Hudiček mu je mislil zagroziti, a se je takoj zavedel svoje slabosti: »Preteklo je sedem let, dobil bi že lahko njeno dušo, ko mi je rekla: ,Vse želje si mi izpolnil, le še zadnjo mi daj! Žlezi v to steklenico!' — In jaz, ubogi hudič, sem res zlezel skozi ta ozki vrat, ki ga pa je ko¬čarka ročno začepila. — Večkrat sem jo milo prosil, naj me izpusti, pa se je samo smejala.« »Pa shujšal si tudi!« »Nič ni čudnega, če sem že nekaj let v tej ječi! Sedaj si prišel ti in začel nabijati. Le še en udarec, pa bi se bila steklenica na tleh razbila in jaz bi bil rešen, prost! Le ti mi lahko sedaj še pomagaš! Bogato plačilo boš dobil, če me izpustiš! — V tej steklenici ti dam zdravilo, s katerim boš ozdravil vsakega bolnika, ako me boš videl pri njegovih nogah. Če me boš pa zagledal pri glavi, je prepozno In tudi moje zdravilo ne bo nič pomagalo. — Daj, odpri, pomagal boš meni in ljudem ter boš še veliko zaslužil! — Zasedel bom dve graščini; iz ene se ti bom umaknil, a k drugi se mi nikar ne približaj! Si zadovoljen?« »Naj bo!« Čevljar tedaj izvleče čep in hudiček prileze iz steklenice, se pretegne in zraste. Čevljar je brž potegnil izpod hodne srajce svetinjico in delal z njo križe, da mu ni mogel nič škodovati.

Hudiček mu je res dal stekleničko zdravila, jo ročno pobrisal iz koče in jo mahnil proti peklu. Stare kočarke se je le preveč bal! Gredoč pa se mu bo morda vendarle še posrečilo uloviti kako grešno dušo ... Čevljar je skrbno shranil stekleničko z zdravilom v notranji žep svoje suknje ter veselo nabijal po podplatih. Še isti dan so bili čevlji narejeni. Naložil je svoje reči na hrbet in hajd domov! Gredoč pa je zvedel, da je njegova žena medtem hudo zbolela in da je pri njej iz domače in sosednje vasi vse polno žensk, ki jo zdravijo in svetujejo to in ono zdravilo. Tedaj je čevljar tekel, kolikor so ga nesle noge. V sobici je bilo polno ljudi, ki so jokali in molili. Čevljar se je ozrl proti peči: na klopi je že sedela smrt in upirala črne, votle oči na bolnico. Pri njenem vzglavju je stal bel angel in ji prožil svoji nežni roki, kakor bi ji hotel pomagati, da bi vstala. Pri njenih nogah pa je bil sključen hudiček, ki ga je bil čevljar izpustil iz steklenice. Tedaj je čevljar napodil od drage ženke vse vaške zdravnice in vedeže. Hitro je izvlekel stekleničico ter dal ženi nekaj kapljic zdravila. Ko se je ozrl, je videl, kako sta angel in smrt odhajala, za njima pa je smuknil še hudiček. Čez nekaj dni je žena že vstala zdrava iz postelje.

V bolezni pa se je bila zaobljubila na božjo pot na gori, zato je z možem tudi šla tjakaj. Hodila sta po potih in stezah, klancih in bregih, čez travnike in skozi gozdove. Prišla sta do neke graščine. Polno ljudi je bilo okrog nje in vse je molilo in delalo križe. Na vrhu strehe je namreč sedel hudiček in čakal na dušo tistega, ki bo prvi prišel v graščino. Graščak je bil obljubil vsakomur, ki bi pregnal hudička, pol graščinske zemlje, toda nihče mu ni mogel do živega. Tedaj pa se je čevljar preril skozi gnečo ljudi, poklical hudička ter mu dal z roko znamenje, naj izgine s strehe.

In res, brž ko ga je hudiček zagledal, se je spremenil v goreč škop ržene slame ter se zapeljal po modrem nebu, da so kar iskre pršele na zemljo. Graščina je bila prosta in graščak mu je dal pol graščinske zemlje.

Hudiček pa se je preselil na drugo graščino in zopet je bilo vse zaman, da bi ga pregnali. Tedaj je poklical drugi graščak čevljarja predse in mu rekel: »Preženi tega peklenščka, pa dobiš pol zemlje!« »Prežlahtni gospod graščak, tega pa ne zmorem več!« je odgovoril čevljar. »Če tega ne storiš, boš izgubil glavo!

Tedaj se je čevljarju milo storilo zaradi ljube žene in njegove zemlje. Stopil je na dvorišče. Brž ko ga je hudi-ček zagledal s strehe, je grozno zar jul nanj: »AH tako držiš dano besedo? Izgini!« Čevljar pa se je spomnil stare kočarke in mu je od¬govoril: »Saj ti nočem ničesar. Le ona baba te išče s steklenico. Hoče te ujeti, pa sem te mislil na to opozoriti!« Hudiček je tedaj še bolj zarjul, stresel je graščino, da so vse šipe na njej popokale ter se kot škopnik odpeljal naravnost v pekel. Graščak pa je rad dal čevljarju pol zemlje ter napravil še veliko gostijo, na kateri sem bil tudi jaz. Jedel sem in pil, po bradi mi je kapljalo, a v grlu ničesar ostalo! Čevljar pa je imel veliko zemlje; na njej sta si z ženo postavila lepo leseno kočo ter živela srečno do konca. Stara kočarka pa je rešila svojo dušo, četudi ji je sedem dolgih let služil za hlapca sam peklenšček.