Hoja
| ← V Galileji, 1990 | Hoja Ambra Tomaž Šalamun |
Poljubi oči miru → |
| |||||||
Moj kamen so rebra. Ploščijo se in dihajo.
V usta me vzame in moli zame. Gospod me
bo oblil. Tebi bo cukrasto zmočil srce,
te videl, te okrtačil. Kot konja, kot
žrebička. O, moj cukrasti kolos, srce v
Tebi. Sliši, kako utripajo napiti laski v
avli? Poglej: iz kora buči, ti pa mlaskaš
lakelne v železnini. Z vetom sem te vzel.
Čuvam te. Prešprican si s tihimi dišečimi
sprehodi, ko se začenjajo zbujati smreke. Nad
Savo hodiš s kužkom in dihaš in misliš in si
svoboden in prost. Po grlu ti lijejo trupla
božjega mesa in ti jih čistiš. Hvala ti.