Gospod in mlinarica
| ← Človek, ki je znal vse živalske jezike | Gospod in mlinarica Matija Valjavec |
Stara baba je hujša od vraga → |
| |||||||||||||
Neki gospod je imel rad mlinarico. Mlinarju to ni bilo všeč in je hotel gospoda tožiti. Gospod je to zvedel in je mlinarici dal dve šibi. Eno, ki bo mlinarja spremenila v kaj, takoj ko ga bo mlinarica udarila. Z drugo šibo pa ga bo, ko ga bo udarila, takoj spet spremenila v človeka.
Mlinarica pride domov z obema šibama. Takoj udari mlinarja in mu reče:
»Odidi, ti črni pes!«
Mlinar hipoma postane pes in revež žalosten pride k ovčarjem. Ovčarji psa potrebujejo, ker jim volk vsak dan odnese po eno ovco. Ko mlinar v psu pride in zagleda, da je volk odnesel ovco, teče za volkom, pa mu vzame ovco in jo prinese ovčarjem. Ovčarji so radi sprejeli psa in mu vsak dan zakoljejo ovco za živež.
O tem, da imajo ovčarji tako dobrega psa, je izvedel nek volar. Pride k njim in jih prosi za psa in obljubi, da jim bo plačal kolikor hočejo. A ovčarju mu psa nočejo dati za nobene denarje. Volar začne govoriti, da bi pri njem pes jedel mleko, ter da bi mu večkrat zaklal tele. Pes to sliši. Misli si, da bi rad jedel mleko in teletino, pa uide k volarju. Volar ga vesel sprejme.
Čez čas pride k volarju neki grof, in reče, da mu da za psa sto forintov srebra. Volar pa ga noče dati za nikakršen denar. Tudi grof začne govoriti:
»Pri meni bi bilo psu dobro, jaz bi mu dal jesti kavo. Vse kar bi jaz jedel, bi jedel tudi on, in prav tako bi vino pil.«
To, da bi vino pil, je bilo psu všeč, pa je zapusti volarja in gre h grofu. Grof pa ga je hotel imeti zato, ker si je mislil:
»Pes je tako pameten, morebiti bi mogel opaziti, kdo vsakokrat vzame moji ženi dete, ko ga porodi.«
To je pes slišal, in ko se je grofica pripravljala k porodu, se ponoči uleže k postelji in se od tam ni nikamor ganil.
Ko je rodila, prideta dve coprnici, pa sta hoteli vzeti dete, pes pa takoj eno raztrga, drugo pa pograbi, in je strašno lajal. Nato pridej0o služabniki in pograbijo coprnico ter jo vprašajo:
»Kje je tisto dete, ki si ga bila prvič odnesla?«
Ona pa začne prositi in reče:
»Prinesla ga bom, naj gre pes kar z menoj.«
Služabniki so jo pustili, pes pa gre takoj za njo. Čarovnica ga venomer vodi okrog hlevov, dokler ne pridejo do nekoga, v katerem je bilo že veliko otrok. Coprnica se je bala, da je ne bi pes raztrgal, vzame otroka in ga prinese h grofu. Grof jo potem izpusti.
Drugi dan je dal grof napraviti veliko kosilo. Poklical je mnogo gospode in jim predstavil psa, ki mu je rešil dvoje otrok. Jedel je skupaj z njim, pozabil pa je psu dati vina.
Po kosilu, ko se je grof poslavljal od gospode, je pes ostal v hiši sam. Zagledal je kozarec vina in ga začel lokati.
To je opazila grofica in reče:
»Glej, kako pes loka vino iz kupice.«
Grof se je spomnil:
»Joj, zakaj mu že prej nisem dal vina tako, kakor sem mu obljubil?« In takoj mu je dal prinesti škaf vina. Pes je lokal vse dotlej, dokler se ni opil ter je začel vse gristi. Grof je mislil, da bo pes postal stekel in ga hoče ustreliti. Pes je ušel iz gradu. Zdaj si misli:
»Tu mi je bilo dobro, a grem vendarle gledat, kako se ima doma moja žena.«
Pride domov, žena pa ga spet udari s šibo rekoč:
»Izgini, ti sinica.«
Pes v hipu postane sinica. Šele potem premišljuje:
»Ko sem bil pes, mi je bilo dobro, zdaj pa, jojmene!«
Nato ga ujamejo kmečki fantje ter ga začno strašno mučiti. Sinica pa se stegne kot mrtva. Dečki sinico puste, sinica pa ponovno zleti na slivo in milo gleda, kako se ji žena odpravlja k tistemu gospodu. A glej, žena odide in pusti odprta okna. Zdaj zagleda sinica tisti šibi na mizi in zleti v sobo in se dotakne ene, in takoj postane človek. Mlinar vzame šibi, ker je slišal, da gre žena domov, stopi za vrata, in ko žena odpre vrata, jo udari rekoč:
»Ti, oslica!«
Žena hipoma postane oslica, on pa jo nemilo zagrabi za uho ter jo žene v hlev ter ji ne da ničesar jesti.
Potem gre h gospodu, pa tudi njega švrkne in reče:
»Ti, osel!« in tudi njega odvede v hlev k oslici govoreč:
»Tu se ljubita!«
Mlinar je nato zvedel, da tisti grof, pri katerem je bil kot pes, zida neki hram, ter da potrebuje ljudi, da bi mu vozili kame. Takoj steče s svojima osloma vozit kamen ter ju tako nemilo tolče, da jima je strgal hrbta.
Grof to vidi in reče:
»Nočem takšnih, ki tako mučijo živino.«
Mlinar pa mu je takoj začel pripovedovati, kako se je bilo z njim dogodilo in da je bil on tisti pes, ki je služil pri njem, »to pa sta moja žena in gospod.«
Nato je vsakega trikrat udaril po glavi in ju takoj ubil.
Grof pa se je spomnil mlinarjeve zvestobe. Vzel ga je k sebi, in mu dal do smrti streči kot samemu sebi, saj si je mislil:
»Jaz ne bi imel otrok, če bi mi mlinar ne bi bil tako zvest.«