Človek, ki je znal vse živalske jezike
| Človek, ki je znal vse živalske jezike Matija Valjavec |
Gospod in mlinarica → |
| |||||||||||||
Nekoč je živel človek, ki je znal vse živalske jezike. Imel je dva vola in osla. Vola je hranil s slamo, osla pa s senom. Zato sta se vola razjezila, ker toliko delata, pa dobivata samo slamo, osel, ki ves dan ne dela ničesar, pa dobi seno.
Potem sta vola rekla oslu:
»Kako to, da ti, ki nič ne delaš, dobiš seno, midva, ki delava, pa dobiva samo slamo?«
Nato reče osel:
»Vidva, bedaka, kaj si ne moreta pomagati? Dam vama dober nasvet. Eden od vaju naj se jutri zjutraj napravi bolnega, potem mu bo gospodar gotovo dal sena.«
In tako se je zgodilo. Vol se je napravil bolnega, in gospodar mu je dal seno. Drugi dan, ko je hotel gospodar iti sejat na polje, ni mogel zapreči vola, misleč, da je bolan. Zato je na njegovo mesto zapregel osla.
Oslu se je to zdelo krivično, delati ves dan. Sam pri sebi je premišljeval: če se bo vol dlje časa delal bolnega, bo moral delati sam namesto njega.
Ko je zvečer prišel osel domov, reče volu:
»Slišiš, gospodar te bo danes ubil.«
Ob tem se je vol prestrašil in je takoj spet začel jesti slamo, kot prej.
Gospodar je tiste besede, ki jih je osel povedal volu, slišal in se je zelo nasmejal. Gospodarjeva žena bi bila rada vedela, zakaj se mož smeje. Možu pa je bilo prepovedano povedati, da razume živalski jezik. Če bi namreč povedal, bi moral umreti strašne smrti. Žena pa ga je tako dolgo priganjala, dokler ji, omehčan, ni nameraval povedati.
Prej preden pa bi umrl, reče ženi:
»Napravi velik obed in pokliči vse prijatelje, da se še zadnjikrat poveselimo!«
Potem je odšel še na dvorišče, koder so bile vse živali okrog njega zelo žalostne, samo petelin s svojimi ženami je bil vesel.
Pes je petelinu dejal:
»Kako moreš biti tako vesel, ko pa vidiš, kako je naš gospodar žalosten?«
Petelin mu odvrne:
»Zato, ker je bedak. Poglej, jaz imam veliko žena, pa jim lahko ukazujem, on pa ima samo eno.«