Gospod Izidor Fučec 4. del

← Gospod Izidor Fučec 3. del

Gospod Izidor Fučec: Srednjeveška povest naših dni. IV. del Polom Ivan Hribar

Rokopis v štirih delih

Viri:	Zapuščina
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

XXI KAKO JE GOSPOD IZIDOR FUČEC ŽE PRIŠEL BLIZO IZPOLNITVE SVOJIH ŽELJA IN KAJ JE PREVZET ZMAGOSLAVJA VSE DOŽIVEL
1. Razveseljiva vest iz Belega grada. – Porastek vladne milosti.

Policijski poveljnik v Belem gradu je s strahom opazoval kakšne posledice je povzročila njegova zaupljivost. Bil si je na jasnem, da so nasmešljive zbadljivke na brata Slovenca, ki je kot Argonavt šel iskat zlatega krzna ter je na svoji poti prišel v Beligrad in ondi v glavnjačo, pripisovati le njegovi pripovedki v veseli prijateljski družbici. Stvar je deloma bila res taka. Dogodivščine gospoda Izidorja Fučca so resnično veseljaki od polkovnikovega prijateljskega omizja raznesli dalje. Vendar je pa postala predmet časniških zbadljivk šele potem, ko so se o njej tudi od drugih strani jele širiti vesti. Pri teh vesteh imeli so precej deleža orožniki. Pa ne samo Joca in Nikola, temveč tudi drugi, ki so gospoda Izidorja Fučca videli, ko je ves plah in potrt stopal iz zapora v poveljnikovo pisarno, potem pa čuli gromoglasni smeh polkovnikov. Seveda so si ta smeh razlagali po svoje. Tej razlagi primerni so bili tudi zaključki, ki so jih delali in dalje pripovedovali. Mnogo hrane za govorice prihajalo je od hotelskega osebja. Pa tudi Hajduković in pisar Djordje nista molčala. Tako je vedno in vedno premlevana zgodba o »apsu«* (* aretaciji) debelega tujca končno morala onemu novinarstvu, ki preži na senzacije, dati povod, da jo izkoristi.

Orožniški poveljnik je, kakor smo videli, nerodnost, ki jo je po Koste Sišatovića počinu zakrivila policija odkritosrčno obžaloval. Pomiloval je dobrega Ljubljančana, ki je postal nje žrtev. Tem bolj in tem odkritosrčneje, ker je bil rojak Slovenec. Poznavajoč svoje vojake bil si je na jasnem, da jo bodo – če za-njo izvedo – z veliko slo sprejeli. Škodoželjnost do bližnjega je namreč nelepa lastnost, ki je sicer razširjena po vsem svetu, a menda nikjer ne tako, ko ravno v Slovencih. Predstavljal si je zatorej prav živo, kakšno življenje bo odslej imel gospod plemič od Zlatne Jaruge.

In vpraša se, ni-li njegova dolžnost popraviti policijsko nenavadnost, kolikor je to sploh mogoče. A kako? Seveda s tem, da nasmešljivosti in zbadljivkam odvzame ali vsaj otopi ost. Ljubljanski rojak hrepeni po odlikovanju. Kot Slovenec ga doma ne more postati deležen. Kaj je torej naravnejega, da je svoj pogled uprl ob Beligrad, prestolico svobodne slovanske države kateri vlada kralj iz naroda? Ali mu naj to kdo zameri? Saj bi, ko bi nosil srbsko odlikovanje, s tem posvedočeval svojo slovansko prepričanje.

Seveda polkovniku ni bilo in tudi ni moglo znano biti, da na tako idealen razlog za odliko gospod Izidor Fučec ni od dalječ mislil ni, temveč da je gonilna sila vsemu njegovemu hrepenenju bila nečimrnost in da bi bil odliko sprejel tudi od Kralja Mbumbe iz Kilimandžarije. Zato vemo, da je trosil denar za rusko in za papeževo odlikovanje. Morebiti bi bil tudi za srbsko odlikovanje kaj ponudil, ko bi ga od tega ne bila zadrževala sramežljivost, katera je pri njem zaradi prirojene mu plahosti bila razvidna bolj, ko je bilo potreba. Obrnil pa se je v Beligrad zato, ker je videl, kako radi tam dele odlikovanja. Saj je njegova Katica dobila red sv. Save kar obratom roke. In še kakošen red. Da njega sijaj kar vid jemlje. A ne le to. Njegova Katica je vendar nekaj in kaj pomeni. Že zaradi njega, ki je oblagodarjen s časnim blagorom in je poleg tega še mestni oče. Toda redove so z njo dobili tudi taki, ki nič ne pomenijo. Celo premožni sluge mestnega magistrata.

O takih razmerah je pač naravno, da je tudi on, soprog najimenitneje odlikovane pevke »Harmonije« smel pričakovati kaj podobnega. Zlasti po zvezah Pante Barbeševića.

Vsi ti nagibi, kakor rečeno, orožniškemu poveljniku niso bili znani, ko je sklenil predložiti ministerstvu notranjih stvari, da gospoda Izidorja Fučca plemiča od Zlatne Zaruge, občinskega svetnika mesta Ljubljane, kralju v odlikovanje z redom sv. Save tretje stopinje. V svojem poročilu omeni, da je gospod Izidor Fučec eden onih Slovencev, ki iz gorečega rodoljubja obrača svoje oči k Belemu gradu in da je soprog one jako zaslužne narodne dame, ki je bila ob predlanskem izletu »Harmonije« odlikovana z isto odliko.

Pri prvem delu utemeljitve svojega predloga pač polkovnik zaradi debele na papir vržene neresnice zarudi. Čital je namreč »Slovenski Narod«. Bil mu je stalen naočnik. Zato je razmere na Slovenskem dobro poznal. Vedel je torej prav dobro, da je predlaganec v opisanem oziru nedolžen ko novorojeno dete. A dejal si je, da je papir potrpežljiv in da je zato v uradnih poročilih prenesel že marsikatero »ugotovitev«, ki je vsebovala še vse več neresnice.

Po dobrih treh mesecih mu je prišla začasna rešitev. V srbskih uradih je namreč bilo kakor drugod. Z rešitvami vlog se jim nikakor ni mudilo. Vsaka vloga je morala »dozorevati« na referentovi mizi. Šele kadar se je le-temu zdela godna, dal jo je naprej.

V tem slučaju se je predlagatelju sporočilo, da je bil njegov njegov predlog osvojen in da se bo »Kancelarija Kraljevskih Ordena« po »Ministerstvu Inostranih Del« obrnila na avstrijsko vlado zaradi agrementa podelitve nasvetovane odlike.

Ko orožniški poveljnik to obvestilo prejme, sede in napiše – sam s seboj zadovoljen – gospodu Izidorju Fučcu v Ljubljano to-le pismo:

»Monogospoštovani gospod! Ob svojem obisku naše prestolnice doživeli ste neprijetnost, ki mi je silno neljuba. Vrhu tega se je stvari – kakor ste gotovo že izvedeli – polastila tudi naša netaktna žurnalistka. Od srca to obžalujem. Da mi naši svobodomiselni zakoni tega ne onemogočajo, bil bi to preprečil.

Da se popravi krivica in Vam da zadoščenje sklenila je Kraljevska vlada odlikovati Vas z redom svetega Save tretje stopinje. Ker je pa za podelitev takega visokega odlikovanja Vam, ki ste avstrijski državljan, treba pristanka Vaše vlade, obrnili smo se zaradi tega na Dunaj. Prepričan, da temu ne bode nikacega zadržka, čestitam Vam že naprej na tem odlikovanju in Vas prosim, da mi ohranite svoja prijateljska čutila«

Vaš Jovan Štibalović, polkovnik

––––––––

Kakor smo videli je gospod Izidor Fučec izginil iz Ljubljane, ne da je koga obvestil. Še celo svojega intimusa Petra von Sratschnigga ne. Še le, ko je že bival na Semerniku, se je to izvedelo.

Kakor svoje dni v Veliki Mlaki Matevž Medičar ugotovil je sedaj sluga Rus njegovo bolezen. Le-ta ravno tako, ko oni: bolezen namreč, ki je imel ni. A Rus je bil prepričan, da je čisto pravilno uganil. Saj je mestni fizik poslal gospoda Izidorja Fučca na zdravljenje. Rad je torej iz stvari napravil dokaj več, ko je bilo potreba.

Pred vsem je na kolodvoru svojemu tovarišu Hrvatu povedal, da je načelnik reševalnega oddelka nevarno obolel. Isto je sporočil zdravniku, ki je imel onega dne službo na kolodvoru. Njegovo sporočilo je kmalu potrdila okoliščina, da je v pripravljenost mesta gospoda Izidorja Fučca prišel sam društveni predsednik. Kolera nadzorovavat in ustrahovat, kakor je sam dejal. Ker je gospod Izidor Fučec vsled svoje rasti in telesne obilnosti bil čisto naravno jako markantna osoba, pogrešilo ga je seveda mahoma vse osobje na kolodvoru. Videli so ga sicer stopati v vlak, a nikdo ni vprašal, kaj in kako. Še le dodatno se je doznalo, da se je odpeljal na zdravljenje.

Seveda je vsakdo bil prepričan, da je zdravljenje le pretveza. Saj je bilo vsem znano, kakšne govorice se o njem širijo. Oni redki, katerim te govorice niso še bile prišle na ušesa, izvedeli so sedaj zanje. In verjeli so jim. Pa so se smejali in iz njegovega odhoda norčevali. Nek dovtipnež si je izmislil, da se je odpeljal v Kaferaum. In ko je videl zaradi bega začudene obraze okolo sebe, pojasnjeval je: »No, ker je izginil kakor kafra«.

Še celo Hrvat je izrekel mnenje, da gospodu Izidorju Fučcu nič kaj ne »fali«. Njemu je bilo žal, da je prišel ob tečne s pivom vinom dobro obložene obede in večerje. Zato je v ožjem krogu na kolodvorskem peronu izrekel mnenje, da je odšel navlašč, samo da se na lep način reši izdatkov, ki so mu že presedali. Rus, čegar moralna podlaga je bila trdnejša, pa se je krepko zavzel za gospoda Izidorja Fučca, češ da takega sumničenja ni zaslužil. Njemu se je pridružil tudi društveni predsednik. On se je sicer pri opombi Hrvatovi nekam hudomušno namuzal. Ker je bil pa izmed onih, ki je svoje prepričanje rad uravnaval po drugih, če so ga znali krepko zastopati in braniti, osvestil se je tudi sedaj ter je, obrnivši se proti Hrvatu, dejal:

»Ne bodite no taki! Kdaj se je pa gospod Izidor Fučec pokazal umazanega? Ti Hrvat si pa največkrat na njegov račun pil. Saj si bil član Cvirnove družbe. Sedaj pa tole. Na, hvaležnost pa taka!«

Hrvata postane res sram. Jecljati začenja, da ni tako mislil, da mu je jezik le izpodrsnil. Potem pa v povsem dobronamernem in utemeljenem strahu dostavi:

»Pa saj sem to rekel med nami. Naj zatorej tudi res le med nami ostane. Gospodu Izidorju Fučcu menda mojih besedi vendar nikdo ne obesi na nos.«

Pri deželni vladi bili so seveda o tem, kar se je po Ljubljani o gospodu Izidorju Fučcu govorilo, dobro podučeni. Detektivi so vesti nosili na policijo; policijski ravnatelj je pa o njih poročat šel deželnemu predsedniku. Le-ta se je smejal, ko je izvedel kakšne bolečine ima gospod Izidor Fučec. Sicer je bil izvedel, da se je kmalu po razstavi v Veliki Mlaki sprl s predsednikom Čebelarskega društva. A zakaj mu ni bilo znano in tudi ni povpraševal. Pri vladi so namreč našega junaka jemali bolje od vesele strani. Le zaradi njegovega bogatstva posvečevali so mu nekoliko več pažnje. Vedeli so, da se s politiko nikdar ni aktivno pečal in da je v občinski svet prišel le po Cvirnovi milosti. To pa zaradi zaslug, ki si jih je pridobil za obrtni stan s tem, da je nekaterim vedno žejnim mojstrom mazal goltance. Svoje dni zbudilo je to v vladnih krogih dokaj veselosti. Naravno je, da zato vlada gospodu Izidorju Fučcu tudi potem še, ko je postal mestni oče, ni posvečala posebne pozornosti. Da se je voz občinske uprave pomikal dalje, je pač gospod Izidor Fučec imel malo več zasluge, ko tista muha, ki je sedala županu kdaj in kdaj na nos takrat, ko je predsedoval sejam občinskega sveta. Njegovo politično konduitno listo začeli so pisati še le takrat, ko je začel slepo slediti županu, ki so ga poznali za strastnega panslavista. Vedeli so sicer, da ne namenoma, temveč vsled sugestivne oblasti, katero si je bil župan pridobil čezenj, a že to se je vladni modrosti zdelo pregrešno. Sicer so ga smatrali za čisto nenevaren subjekt in so bili prepričani, da bi bil objectum fopabile ljubljanskih hudomušnežev, ko bi ga usoda ne bila oblagodarila z bogastvom.

Deželni predsednik ni mogel drugače, ko da se je zakrohotal kadar se je spomnil skrajno komičnega dogodka ob sprejemu poljedelskega ministra na kolodvoru v Veliki Mlaki. Tako tudi sedaj med razgovorom s policijskim ravnateljem. Sili se postati zopet resen in pravi:

»Po zaključku čebelarske razstave v Veliki Mlaki sem ga nameraval predložiti v najvišje odlikovanje. Ker ministru ni bil predstavljen, črtal sem ga pa iz liste osob, ki so bile za odlikovanje priporočene. Sedaj spoznavam koliko mu je do odlike, ker ga hrepenenje po njej vodi celo v Srbijo. Škoda, da mu takrat nismo zamašili gumbnice z zlatim križcem.«

Sam je kasneje zopet prišel na to premišljevanje. In udari se, da ni uganil želje bogatega bahača. Ko vendar te vrste ljudje po ničemer ne hrepene bolj, ko po odlikah. Dan po tem uvaževanju pokliče k sebi personalnega poročevalca. Naroči mu, naj mu prinese plemiča od Zlatne Jaruge konduitno listo ter mu preskrbi njegov curriculum vitae. Ko referent naročilo izvrši, spozna deželni predsednik, da za odlikovanje gospoda Izidorja Fučca ne bi bilo najti utemeljitve. Edine svetle točke njegovega životopisa bile so, da je podpiral semtertje društvo »Rdečega križa«, bil že več let občinski svetnik in da je v poslednji dobi stopil na čelo reševalnemu oddelku Gasilnega Društva. Madež pa je imel, da je bil slepo udan županu. Deželni predsednik si prizna, da je ta madež že zelo obledel, ker je bivšemu panslavskemu županu sledil drug, s katerim se da govoriti. Zato si pravi, da bi pač kazalo odvrniti moža, ki ima tako mnogo pod palcem, od škiljenja proti Belem gradu. To tembolj, ker ima njegova soproga red sv. Save, tedaj odlikovanje, ki se s katerim koli avstrijskim kosati ne more.

Svojemu tajniku naroči, naj povabi predsednika Gasilnega Društva, da ga obišče. Ko se potem le-ta v paradnem istokroju oglasi pri njem, vpraša ga po delovanju gasilcev in zlasti tudi reševalnega oddelka. To pa s takšnim obrazom, ko da se za stvar Bog ve kako zanima. Predsednik, misleč da gre za naklonitev kakega denarnega prispevka, naglasi pred vsem, da nedostaja denarja. Češ da bi se društvo potem moglo drugače gibati in bi si zlasti nabavilo nekatere stvari, katerih neobhodno potrebuje. Potem pa na dolgo in široko razklada kako društvo uspešno in požrtvovalno«delovava« in kako so meščanom »reševana« imetek in življenje. Pri tem omeni kako tu sam daje dober zgled članom in kako ga je v poslednjem času gospod Izidor Fučec začel krepko podpirati.

»Gospod Izidor Fučec!« poseže mu deželni predsednik v besedo. »Da, poročali so mi, da je on delegat »Samaritanca« v pripravljenosti proti koleri na južnem kolodvoru. Kasneje sem čul, da je obolel. Kako mu pa kaj gre?«

»Hudega ne bo,« meni predsednik. »Mestni fizik je ugotovil, da se je malo pretegnil«. Nato pa hudomušno in muzaje se pristavi:

»No da, mož ni dela vajen, zato mu pa hitro kaka stvar sega na jetra in obisti. Sedaj je na Semerniku, da se navžije zraka. In pa še kaj druzega …« doda z lahkim nasmehom na ustnicah.

»Naravno« pripomni deželni predsednik, s pokroviteljstvujočim nasmehom. »Od samega zraka še nikdo ni živel. Zlasti ne na Semerniku. Narobe ondotnji zrak, še kaj druzega naravnost zahteva«

Tedaj se deželni predsednik mahoma spomni, da se ne strinja z njegovim dostojanstvom, da s predsednikom Gasilnega Društva tako po domače in v takem prijateljskem tonu razgovarja. Zato nabere gube svojega obraza tako, kakor se mu zazdi, da njegova dostojanstvenost zahteva ter vpraša:

»Čital sem, da boste imeli prihodnjo spomlad o svetem Florijanu shod gasilcev iz vse dežele. Ali se obeta velika udeležba?«

»O, prav velika,« hiti predsednik z odgovorom. »Skoro vsega moštva vseh gasilnih društev pričakujemo. Prav živo bo takrat v Ljubljani. In tudi slovesno.«

»Ali imate glede tega shoda kako posebno željo?« vpraša deželni predsednik dalje.

»O, seveda,« povzame urno oni. »Stroški bodo veliki. Saj bo treba prirediti časten sprejem. Tudi sicer …«

Predsednik gasilnega društva hoče sedaj z olepševalnimi besedami povedati, da bode veliko stalo ono obligatno gašenje, brez katerega o tacih prilikah – gašenja že sploh vajeni – gasilci nikdar biti ne morejo. Deželni predsednik zashiti in odkloni nadaljni razvitek pogovora s besedami:

»Kar se stroškov tiče, jih bo pač moralo nositi društvo, ali jih pa pokriti mestna občina. Sicer pa le-ti ne morejo biti posebno obremenjevalni, če se slavnost priredi po nemški poslovici: »Man muss sich strecken nach der Decken.«* (* Razteguj se le, kolikor ti dopušča odeja.)

Po vsem, kar je bilo v tem spisu povedano, ni treba še posebej naglašati, da se je pogovor med obema predsednikoma vršil v nemškem jeziku, ki je seveda deželnemu tekel ko po loju, katerega je pa gasilni predsednik lomil kar se je dalo in to v takozvanem ljubljanskem »kuheltajču«.

»Je že res,« in preide zopet v svoj prijateljski jargon z besedami: »Dajte nam večjo odejo gospod predsednik.«

Le-ta se zasmeje. Potem – ko da premišlja, kako bi svojega sobesednika speljal na pravo pot – obrne svoje oči za par trenotkov proti stropu. Nato pa izpregovori:

»Pa saj je vendar še kaj drugega, kar bi slavnost tako človekoljubnih organizacij moglo povzdigovati in poveličevati. Denar vendar ni vse. Na primer … »

»Odlikovavanja!« vzklikne zdajci v zanosu gasilski predsednik.

»No!«  pravi povzbujajoče deželni politični načelnik.

»O, to pa to. Saj je veliko članov, ki so si z dolgoletnim sodelovanjem pridobili neprecenljivih zaslug. Jaz sem – na primer že nad 20 let član društva in ves ta čas odbornik. Pa za mojega prednika bi se tudi spodobila odlika. In za tajnika Škanteta. Potem za Špricovnika, ki ima toliko zaslug za vežbovanje moštva. Dalje za gospoda izidorja Fučca …«

Bog ve koliko »zaslužnih« mož bi bil še naštel, da ga ni prerušil deželni predsednik. Silno originalno se mu je zdelo, da se je njegov sobesednik spomnil najprej sebe. Svojega tovariši v predsedstvu pa tako kasno. Ker je ravno čakal te prilike, skoči predsedniku Gasilskega Društva ob imenovanju imena gospoda Izidorja Fučca v besedo.

»Tedaj ta tudi?«

»Tudi, tudi,« hiti zatajevati predsednik. »Res da ni še dolgo izvršujoči član, a podpiral je društvo vedno. In pa član občinskega sveta je tudi.«

»Mislite-li« vpraša deželni predsednik, »da bi si gospod Izidor Fučec štel cesarsko odlikovanje v veliko čast?«

»Pa še v kakšno! Kar noreti bi pričel,« odgovori vprašanec. Ko se deželni predsednik nekako čudno zasmeje pa spozna nerodnost svojega odgovora ter jame popravljati:

»To se pravi: kdo bi si pa cesarske milosti ne štel v čast? Dobro vem, da bi gospod Izidor Fučec v tem slučaju vse slavnostne troške prevzel.«

»Če je tako,« pravi deželni predsednik, »in ker vam želim pomagati k najsijajnejšemu poteku slavnosti, predložim vašega priporočenca v odlikovanje.«

Ves blažen hiti predsednik

»Lepa hvala, ekselenca. In še enkrat lepa hvala. To bo iznenadenje!« Spomnivši se pa, da je obljuba deželnega predsednika vendar-le preveč omejena, vpraša živahno: »In kar se drugih tiče?« pri čemer seveda misli pred vsem na-se.

Deželni predsednik ugane to. Zato odgovori:

»Videli bomo. Vsega vam vendar ne smem izdati. Tudi to, kar sem vam glede gospoda Izidorja Fučca zaupal mora ostati med nama. Razumete! Čisto med nama.«

Predsednik gasilcev mu to obljubi. Deželni predsednik mu seže v roko ter ga milostno odpusti. Le-ta pa odide ves srečen in zadovoljen. »Vsega vam vendar ne smem izdati.« Te besede prevzvišenega gospoda si – stopajoč po stopnjicah – ponavlja »Juhu!« mu odmeva v duši, »Janez križec boš dobil.«

Kadar hočemo, da se kako stvar prav hitro izve, treba jo je samo komu zaupati s pripomnjo, da mora o njej molčati. Ko bi deželni predsednik ne bil gasilskemu predsedniku naročil, naj o medsebojnem pogovoru molči, ne bil bi le te-ga jezik tako ščegetal. Molčal bi seveda tudi tedaj ne bil. Tega mu njegova narav ni dopuščala. A vsaj tako hitro bi stvari ne bil raznesel. Deželnega predsednika želja mu je pa bila mogočno poticalo. Tajnost, ki mu je bila naročena, pekla ga je ko pereči ogenj.

Ko torej na voglu Bleiweisove in Erjavčeve ceste sreča necega znanca in ga le-ta vpraša od kod, pravi mu z važnim izrazom obličja:

»Od deželnega predsednika,« ter dostavi skrivnostno »odlike«.

Na vprašanje »Kakšne?« odvrne »Boš kmalu videl« in odhiti dalje.

Predno pride domov se to še vsaj desetkrat ponavlja, doma pa objame ženo tako burno, ko da bi jo hotel zadušiti. Na njeno vprašanje kaj to pomeni, odvrne ji veselo. »Odlike« in ko ona, ne umevajoč tega čudnega pojasnila, široko odpre oči in usta, pravi.

»Cesarski red dobiva jaz in gospod Izidor Fučec. Pa za sedaj še molči o tem. Seveda ni bilo več miru, dokler jej vsega ne izpove.

Vsa srečna mu že naprej čestita obljubi molk; sama pri sebi pa sklene, da morajo to njene prijateljice izvedeti še danes.

Predsednik pa sede k pisalnici ter napiše gospodu Izidorju Fučcu dolgo pismo.

2. Usodni pljunek. – Razveseljiva vest tudi iz Ljubljane. – Odmevi vesti z Balkana.

Tistokrat, ko se je pripeljal gospod Izidor Fučec na Semernik bila je letna sezona na vrhuncu. Ker si sobe ni bil naprej naroči, ponudili so mu v hotelu Panhans, ki ga je poznal po pripovedovanju bogato opremljen salon v prvem nadstropju češ da je to edino bivališče, katero morejo še oddati. Ker je bil prekomoden in pa ker je to laskalo njegovemu bahaštvu, sprejme. To mahoma povzdigne njegovo veljavo v očeh vsega hotelskega osebja. Hrbtovi vseh, ki so med njegovim razgovorom s hotelskim ravnateljem, radovedno in zaradi njegove prikazni tudi začudeno zrli vanj, se skrive. Podovornik vzame spoštljivo prtljago, sobni natakar pa ga z izbrano uljudnostjo pelje k električnemu dvigalu, čegar boy* (Dečko, kateremu je poverjeno obsluževanje.) skoči tako prožno k njega vratom, ko da je lutka iz kavčuka. Ob vratih ga sprejme brdka, spogledljivo oblečena hišina lepe rasti in prikupljivega obraza s snežno belo čepico na glavi. V tem, ko mu »sobni«, ki se je z njim vred pripeljal gori, z globoki naklonom odpre vrata, nakloni hišina z gledališčno kretnjo in s priučenim nasmehom, ki se jej je pa zaradi njenih snežno belih zob prav dobro podal, na lahno svojo glavo, potem pa vstopi za njim v salon. Ondi skrbno razgleda, če je vse v redu ter mu pokaže omare za obleko in perilo. Ko odide podvornik, ki je bil med tem prinesel prtljago za njim, obrne se hišina še enkrat k njemu ter ga spoštljivo, a zelo spogledovalno vpraša, če še kaj ukaže. Ko to zanika, odide in ga pusti samega.

Gospodu Izidorju Fučcu je bila ta ceramonijoznost jako všeč. Laskala je njegovi bahaški naravi. Spoznal je takoj, da bo tu mogel nastopiti po velegosposko; da bo občeval s hotelskim osobjem lahko od zgoraj doli. Ker je doma moral biti ponižen in pohleven, mu je ta izpremenjena razlaga bila kakor nalašč.

Koj po odhodu hišine ozre se natančneje po salonu. Bil je prostoren. Zidan v podolgovatem štirikotniku. Z dvema oknoma in balkonskimi vrati proti severnozapadni strani. Opravljen je bil jako bogato z mahagonijevim pohištvom. Steno ob iztočni strani krasilo je veliko do tal segajoče zrcalo; v izbočku pa je stala elegantna pisalnica tako, da je svetloba nanjo padala s severne strani. Poleg garniture s šesterimi udobni kresli bil je v salonu podolgast divan za morebiten podnevni počitek. salonu bila je še posebna soba za umivanje; dočim se je skozi vrata med oknoma prišlo na prostoren balkon, na katerem je stala železna belo pleskana mizica, troje pletenih, isto tako belo pleskanih kresel in udobna chaisselongue iste vrste, a poblazinjena.

Gospod Izidor Fučec stopi na balkon. Kar veličasten razgled se mu odpre! In kako dišeč gorski zrak mu iz temnih smrekovih gozdov sem zapolje v obraz! Od daleč pa prihaja glas kravjih zvoncev, oni glas, ki ima tako neznansko mnogo vabljivega. Saj ga je čuti le v gorah, kjer zvonce obešajo okolo vratu kravam, ki so na paši določene za vodnice čred. Res je to žvenkljanje prihajalo od čred, ki so se pasle po sočno zelenih pašnikih na obronkih gora, ki se dvigajo ob obeh straneh hotela. Gospodu Izidorju Fučcu se zdi, ko da je prerojen in pomlajen. Kar zaukal bi bil najraje, zaukal, da bi se slišalo do Ljubljane.

Ob tej misli se pa naenkrat zdrzne. Spomni se, kako ga ob tem trenotku Ljubljančani, zlasti pa Ljubljančanke vlečejo brez dvojbe skozi bele pa tudi skozi začrnele in škrbaste zobe. In nabere se mu v ustih mogočen pljunek, katerega ob trenotkem pozabljivšči vseh pravil dostojnega vedenje, ob naporu vsega mišičevja svojega jezika in ust v velikem loku puhne čez ograjo balkona od sebe.

16/6. 1924.

Komaj si je stopivši z balkona zopet dobro slekel suknjo, da se umije, kar se od zunaj začuje hrup in krepko trkanje na vrata. Osoren hreščeč glas zakliče: »Sofort aufmachen!«* (* Odprite takoj.)

Ne vedoč, kaj je in sledeč ukazu od zunaj skoči gospod Izidor Fučec kar golorok k vratom, odklene jih in odpre na stežaj. Na hodniku pred njim stoji gladko obrit mož srednje starosti z belim panamskim slamnikom naglavi. Poleg njega mnogo mlajša, elegantno oblečena dama. Kakih pet korakov za njima stoji v fraku hotelski uslužbenec, ki ga je bil ob prihodu videl v portitrski loži. Ne da se gospod Fučec še dobro zave, kaj bi utegnilo to pomeniti, zadere se nad njim gost v panamskem slamniku, krepko naglašujoč svoje besede s kretnjami rok:

»To je torej tisti divjak. Sram vas bodi. To so prav židovske navade.«

Gospod Izidor Fučec se zdrzne. Krivega se začuti. Že se pripravlja, da bi spokorno priznal svojo napkao. Nazaj v salon stopi, da si obleče suknjo. Sedaj pa se zapodita gospod in dama za njim in prvi nadaljuje še razburjenejše in zarobljenejše:

»Fej te bodi! Ali je to človeka dostojno? Pljunili ste moji soprogi« - v tem pokaže z desnico na damo polega sebe – »v čaj, da je iz skodelice, katero je ravno nameravala k ustom nesti, pljusknilo na use strani. Ves prt je omadeževan, oškropljena pa tudi moja in moje žene obleka. Veliko sem hodil po svetu, veliko videl, veliko poizkusil; nak: kaj tacega pa še ne. Zadoščenje zahtevam.«

Pri teh poslednjih besedah dvigne pesti obeh rok proti gospodu Izidorju Fučcu.

Le-ta se med tujčevim govorom zave. Zadnji dve besedi mu položaj do celega pojasnita.

»Zadoščenje! Morebiti bo ta človek že hotel, da se ž njim bijem ,« si misli. Tedaj pa nastopi eden onih svetih trenotkov, ki so se v življenju našega junaka pojavljali tako redkokrat in še to le takrat, kadar ni bilo Katice blizu. Pogum iz kljubovalnosti. Kakor svoje dni v brlogu. Dvignivši svojo mesnato desnico proti paru, ki je tako drzno udrl v njegovo stanovanje, pokaže jima vrata in se s svojim žvižgajočim glasom zadere nad njima:

»Ven! Ven, pravim vama!«

Obrnivši se pa k moškemu, nadaljuje s tako jezo, da se mu napne in mu zarudi ves obraz:

»Kako si me vi, neotesanec, predrznete kriviti takega dejanja! To je predrznost, kakršni ga ni para. Jaz vam že pokažem. Prisolim vam takšno, da boste svojo nepočesano butico iskali po vseh kotih mojega salona.«

Na to pa, ko da ga je trenotno obšla obšla neka posebne vrste duševno razpoloženje, podobno razblesku možgan, z mirnejšim glasom proti dami obrnjen, doda:

»Pardon gospa! Nad neotesano klado se ne hodi s pipcem. Treba je cepina,« in ko vidi, da te besede jamejo učinkovitovati, nadaljuje: »Pa res. Kaj misli vaš gospod soprog, da sem Turek? Saj sem vendar kulturen človek!«

Odločnost gospoda Izidorja Fučca porazi tujca. Nekoliko v svojih predpostavkah omajan, so mu uljudne, k njegovi spremljevalki izpregovorjene opravičevalne besede skoro izbile orožje iz rok. Kaj ko bi se bil zmotil? Kaj ko bi usodni pljunek bil priletel iz kakega višjega nadstropja ali celo iz podstrešja? Ondi gori stanuje služabništvo, ki – kakor znano – ne gleda dosti kam pljune. On je sicer dobro videl, da je pljunek pritekel čez balkonsko ograjo. Slučajno je ravno takrat pogledal kvišku. Toda: dobro videl? Ali ni mogoče optična prevara? Vse dvome mu končno izpodnese pogled po salonu. Kadar si najema v hotelu tako drago stanovanje, vendar ne more imeti drvarskih navad. Videč, da so opravičevalne besede tudi za njegovo spremljevalko napravile vtis, jame se torej opravičevati in prosi končno odpuščanja za svojo prenagljenost.

Hotelski uslužbenec – bil je to natakar, ki je pri dotičnej mizi pred hotelom stregel – odide za tako zavrnjenim parom polen občudovanja do bogatega tujca, ki je ta par tako imenitno pahnil skozi vrata. Da je bogat, sklepal je iz okolnosti, da si je najel tako drago stanovanje. In ničesar si ni bolj želel, ko da bi si bogati ta tujec izbral prostor, kjer mu bo stregel on.

Ko gospod Izidor Fučec zopet zapre in zaklene vrata salona, stopi pred veliko zrcalo. Kar vse j igralo v njem, tudi srečen je bil, da se mu je njegov nastop tako imenitno posrečil. Zato hoče hoče vedeti, kako se mu je podala ona kretnja, s katero je usiljivcu pokazal vrata. Ha, imenitno. Kakor vojskovodja. Da, zares. Spominja se. Napoleon je tak. Na oni sliki, ki daje povelja v bitki pri Waterloou.

Gospod Izidor Fučec se pa tudi zave, da je sijajno zmagal. Saj je bil kriv. Zato je zmaga tem večja in tem pomembnejša. Kaj pa more pomeniti večji uspeh, ko če človek, ki je kriv, koseže, da morajo ljudje v njegovo nekrivdo verovati. Sicer se je pa samemu sebi čudil, da so mu nemške besede tako gladko tekle. Ko streli iz repetirk so se prožile ter so sovražniku nagnale toliko strahu, da je poražen zapustil bojišče. Zmagoslavno se nasmehne svojemu liku v zrcalum ko stopi nazaj in se poda v umivalnico, da si opere potni prah ter obleče za večerjo.

Kakor vemo, je gospod izidor Fučec, odkar je bil zaradi čebelarske razstave v Veliki Mlaki, odlikovan predsednik Matevž Medičar in je njemu splavala odlika po vodi, izgubil skoro vse veselje do čebelarstva. Včasih strasten čebelar, ki se je prav rad hodil zabavat k ulnjaku, kjer je sedel s kratko angleško pipico v ustih ter puhal dim med pridne živalice, ki so mu z vseh strani znašale dišeči med, je potlej čedalje redkeje zahajal tjekaj, kadar se mu je napovedal kak dober znanec, kak tovariš iz občinskega sveta ali od lovske gilde. Zato, da ga je po svoji navadi pogostil in da sta se o čem pomenila. Skrb za čebele je proti zmerni nagradi prepustil čebelarju, ki je v sosedstvu imel svojo hišico; nadzorstvo pa Petru von ???. Le-ta je imel dovolj prostega časa in je zato drage volje hodil v Mestni log na izprehod. Tudi je rad posedal pred ulnjakom in opazoval pridna krdela neutrudljivih čebelic. Poleg telesnega gibanja in obilnega bivanja v prostem zraku, bila mu je nagrada za to opravilo okusen zajterk ali dobra južina, kakršne je semtertje prirejal pri ulnjaku gospod Izidor Fučec.

Da je le-ta odšel, ne da bi ga bil obvestil, je Petra von ??? zelo jezilo. Vsaj kak poslovilni zajterk bi bil lahko pripravil- Saj je poslednje čase, odkar je imel kolersko pripravljenost na kolodvoru, v Mestni log sploh več prišel ni. Sicer je pa Peter von ??? tudi še iz drugega razloga obžaloval, da njegovega prijatelja ni bilo nič k čebelam. One so namreč prav v poslednjem času cepati začele. Čebelar je s početka molil, da se med sabo koljejo; končno pa je pri drugih čebelorejcih izvedel, da je temu kriva bolezen. Gnjilobo so jo imenovali. Neke vrste čebelarska kuga je bila to. Ona se je bila na barju pojavila že pred nekaj časom. Najpreje po malih, tesnih ulnjakih, kjer ni bilo dovolj zraka in snage. Čebele, ki so obolele, raznašale so bolezen naprej. Okuževale so svoje zdrave sosestrice, ko so na cvetovih došle z njimi v dotiko. O izbruhu te bolezni je Peter von Sratschnigg ravno nameraval obvestiti svojega prijatelja, ko izve, da se je za več tedno oddaljil iz Ljubljane.

Pri gospej Katici izve njegov naslov. Sede torej in mu piše. Pred vsem ga na rahlo ošteje, zakaj mu o svojem nameravanem odhodu ničesar javil ni. Če že ni bilo drugače bi ga bil lahko poklicati dal. »Na veternih krilih« pravi poetično, bi bil prišel k njemu. Od soproge pravi, da je zvedel kako je nenadoma obolel in da ga je mestni fizik odposlal na izpremembo zraka. On upa, da mu to v resnici pomore in da se zopet kmalu popolnoma čil in zdrav vrne k rodbini, med prijatelje in k čebelicam.

»A propos.«  Ko bi le le-te bilo tudi mogoče poslati na izpremembe zraka. Potrtega srca mu namreč javlja, da je prišla gnjiloba med-nje. Tedaj mu popiše, kako se ta bolezen že dalje časa med barjanskimi čebelami širi. Pove mu, kako se odbor Čebelarskega društva prizadeva bolezen ukrotiti, kako je v ta namen poslal predsednika Medičarja proučevat to bolezen v okolico hijemskega jezera na Bavarsko kjer se je na ondotnjih barjiščih tudi že pred dalje časom pojavila in se baje uspešno proti njej bore; a da se le-ta bi še vrnil domov. V tem pa se bolezen širi dalje in dalje. Pospeševateljica jej je baje barjanska vlaga. Poleg tega pa nezadostno prezračevanje in snaženje ulnjakov. Okužene čebelice da so zanesle bolezen tudi že v njegov v vsakem oziru uzoren ulnjak in je sedaj v nejm že nekaj panjev okuženih. V nekaterih pomrla je že polovica čebelic. S čebelarjem Lovrencem delata kar se da, da bolezen omejita. Prav težko že pričakujeta Medičarjevega povratka in pa navodil, ki jih potem izda Čebelarsko društvo za boj proti čebelarski gnjilosti. Ker ni izključeno, da se snide na Semerniku s kakim čebelarjem, prosi ga, naj se malo pozanima za to stvar in mu v danem slučaju pošlje kak navodila. Končno še dostavi, da je čul brž po njegovem odhodu še neke druge vrste šumenje. Silno skrivnostno a velepomembno. Predsednik Žane, da ga je slučajno srečal na ulici ter mu nekaj zašepetal na uho. Slava!

Ko se še z obveznim pozdravom in prijateljskim spoštovanjem pismo zaključi, odda ga na pošti.

Gospod Izidor Fučec udomačil se je bil v hotelu kaj kmalu. Po onem nastopu prvega dne ponarastlo je med hotelskim osobjem spoštovanja do njega. Nikjer se modrost in resničnost Prešernove ugotovitve, da človek toliko velja, kar plača, ne čuti bolj, ko po hotelih. Kjer ima pa oni čegar se tiče, poleg denarja tudi še gotovo dozo brezobzirnosti in predrznosti, ponaraste še veljava njegova. Saj je to ljudem dokaz, da se je sam zaveda, dokaz da spada med onih gorenjih desettisoč, ki so vajeni, da uživajo in ukazujejo.

17/6. 1924.

V to kategorijo gostov so v hotelu Panhans uvrstili tudi našega junaka. Kadar in kjer se je negova obilna postava pokazala, umikalo se mu je vse s poti in ga je spoštljivo pozdravljalo. V gostilniških, barskih in kavarniških prostorih pa so vsi službujoči duhovi z nemim pričakovanjem gledali kjer si izbere prostor. Zavestno ošinotje z očesom zadelo je tovariše, v katerih območje je bogati gost prišel. Da je bogat pa od dneva, ki je sledil njegovemu prihodu, niso več ugibali. Njegov nastop proti tujemu paru, dal je ravnateljstvu hotela povod, da je svojo ljubljansko zvezo povprašalo po njegovih namerah. Odgovor je seveda postal mahoma znan slednjemu hotelskih uslužbencev.

V gostilnici se je onemu natakarju , ki ga je protestujoči par vzel s seboj za pričo dogodka, že prvi večer posrečilo zvabiti gospoda Izidorja Fučca v svojo »interesno sfero.« Ko je namreč videl prihajati malega zavaljenca, vzravnal s je, kolikor se je dalo in dvignil je do ramena levi laket, preko katere je bil vrgel snežnobel prtič. Zato, da bi ga novi gost opazil. Ker so bili natakarji in strežniki strogo rajanovani, ni mu seveda smel stopiti nasproti. Sicer je pa s svojim manevrom namen popolnoma dosegel. Gospod Izidor Fučec ga opazi in misleč si »evo priče mojega junaštva!« stopi v njegovo smer. Prebrisani natakar se mu sedaj tako prislini, da se njegovi raztegnjeni roki dotaknete tal in bogati gost je bil začaran v njegov ris. V le-tem sede k posebni, za dve osebi pogrnjeni mizici z lepo električno svetilnico, katero je pokrival širok rudeč senčnik. Hipoma sta poleg strežnega – ki ga je bil tjekaj zvabil – tudi plačil ni in mali okolo njega. Spoštljivo ga plačilni vpraša, če morebiti želi, da ostane miza, katero si je izbral, tudi zanaprej njemu prihranjena. Ko to potrdi, vzame službeni en pogrinjek z nje in gospod Izidor Fučec postane za vso dobo svojega bivanja v hotelu Panhans izključni opravočenec sedeža ob njej. Strežnik si je – kadar ga nikdo videl ni – mencal roke. V duhu je začutil, koliko napitnine prejme od bogatega gosta. Pri teh bodočih velegostilničarjih in velehotelirjih – včasih tudi velesleparjih in potepuhih – je dobra napitnina glavni in edini predmet vsega njihovega sanjarjenja. Kako pa tudi preže na-njo. Od daleč imajo gosta, ki plačuje, pod strogo pažnjo svojih oči. Tudi če drugod strežejo. Če tudi na nevarnost, da koga polijo. Njihova aurea acra fames* (* Sveta lakota zlata) pa je takšna, da poraja grozno zavist, ako vidijo, da njihovi tovariši dobe več. Celo do prepirov pride včasih med njimi in jih mora uprava, odnosno lastnik zavoda poravnati.

Življenje je našemu junaku minevalo v sladkem brezdelju. Saj je po zdravnikovi opredelitvi bila edina njegova naloga počivati in udihovati gorski zrak. Le-ta ga je obdajal itak vedno in povsod kjerkoli je bil in kamorkoli je krenil; počitka je bil pa, hvala svoječasnemu očetovemu delu, kar navajen. Zato je vnemarno posedal po verandah, po vrtovih in po klopicah na lahko dosegljivih razglednih točkah. Včasih je razširil prsi, na stežaj odprl usta ter krepko potegnil zrak va-se. Da tako temeljito izpolni mestnega fizika naročilo.

V kavarni in čitalnici je jemal časnike v roke ter jih je pregledoval. Zlasti rad ilustrovane liste. To mu je po eni strani preganjalo dolgčas, po drugi pa mu delalo zabavo. Opolzke slike in bedasti dovtipi dunajskih humorističnih listov so mu šli posebno k duhu. Často se je, listajoč po njih, muzal; včasih tudi tako naglas zasmejal, da ga je semtertje kak gost poprosil, naj dotični list, kadar ga prečita, odstopi njemu. Prav posebna naslada je za gospoda Izidorja Fučca pregledovati francozki, sijajno opremljen list »Le Salon« in pa po francozkih izvirnikih posneti nemški izdanji »Der Salon in Das Album.« Včasih od kake pikantne slike kar oči odtrgati ni mogel.

Po »počitku vseh počitkov« to je po poobednem spanju, je rad najemal izvoščke za vožnjo po vzornih cestah semerniškega gorovja. Z odprtimi usti je lovil zrak, nekako tako, kakor ga love na parnikih za podkrovne prostore. Pri tem se je oziral po lepi okolici in elegantno napravljenih tujcih, katerih jebilo na izprehodih vedno dovolj. Včasih je šel na južino na veliko verando hotela Južne železnice ter je od ondi nemo in topo zrl po veličastni prirodi, k ise je razprostirala krog in krog. Njemu je bilo samo za zrak. Zdelo se mu je, da je tamkaj močnejši, ko pri hotelu Panhans. Pustil je torej pljuča, da so delovala, ko kovaški meh, kar je pri marsikom, zlasti pri mladih ljudeh, katerim je itak rado vse na smeh, vzbujalo dosti veselosti.

Ena prav posebnih njegovih zabav je pa bila, da se je dal včasih peljati na planine, kjer so pasle planšarice krave. Kravje zvonenje mu je bila neke posebne vrste godba. Če je bila kje kaka brhka planšarica – in tamkaj je bilo semtertje takih velemestnih ptičic, ki so v planšarice preoblečene, nastavljale kalinom limanice – se je tudi prav rad ozrl za njo ali spustil z njo celo v pogovor. One v neokusne široke hlače oblečene, kakor izbasane planšarice, ki tvorijo predmet občudovanja velemestnih, vsega užitka že prenasičenih lahkoživcev pa gospoda Izidorja Fučca ni najmanje niso zanimale.

Zloba dne je bila tistikrat pripravljajoče se oboroževanje balkanskih državic in pa grozeča njihova napoved vojne Turčiji. Vse je kazalo, da do vojne gotovo pride, da: nekateri so celo od dne do dne pričakovali njenega izbruha. V krepkem gorskem ozračju, v katero je gospod Izidor Fučec prišel po modri preudarnosti ljubljanskega mestnega fizika, simpatiziralo je seveda vse s Turki. Čisto naravno. Semernik je mislil tako kakor Dunaj. O Dunajčanu je pa znano, da ga takrat, ko je Bog pamet delil, ni bilo poleg. Pravijo, da je pač prišel mimo, da se mu je pa mudilo na »Heurigen«* (* Novo vino, katerega Dunajčani, ko se izvre, popijejo neverjetne količine.) in da je, ko si je ugasil žejo in je nazaj prišel, bilo že po delitvi. Zato vlečejo sedaj Dunajčanje vedno za nepravi konec vrvi. Tako tudi tu. Naenkrat so zavrgli vse simpatije do bolgarskega kralja Ferdinanda, dasi jih je preje bilo na koše. Zavrgli so pa simpatije zato, ker se jim je zdelo, da je pri pripravah za vojno s Turčijo sedaj on poglavitna oseba. Dunaj nio spoznal, da ga Ilahija zaradi svojih neprilik, ki jih je imela v Tripolitaniji, hujska in potiska naprej. Saj ni bila daleč od tega, da jo Turki v Afriki vržejo v morje. On je videl samo Slovane. Prepričan je bil, da za kraljem Ferdinandom stoji Rusija. Kratkovidna avstroogrska diplomacija pa tudi ni spoznala, da je Sazonov – sam slabo poučen in zato prepričan, da zavezniki podležejo – na vse pretege deloval proti vojski. Kaj je torej z ozirom na dunajsko pamet bilo umevnejšega, ko da se je s svojimi simpatijami nagibala na turško stran? Dunajsko – kakor splošno znano, vedno slabo poučeno – časopisje izračunalo je, da ima Turčija tolikšno vojno moč in tako vzorno, po nemški posneto vojno organizacijo, da v štirinajstih dneh potolče vse balkanske zaveznike. Dunajskemu buteljnu dokazovali so to dan za dnem.

Je-li torej čudo, da je gospod »Bezirksberger«* (* Bezirkbergerje so imenovali na Dunaju politične kričače, ki so organizovali in vodili posamezne mestne okraje.)

svojih simpatij do Turkov kar blazneti začel? Je-li čudo, da je svoje someščane kar obratom roke prepričal, kako imenitno bodo Turki iztepavali kožuhe Bolgarom, Srbom, Črnogorcem?

Obžaloval je le, da bo v tej družbi tudi hrabri Grk, katerega grba se mu je smirila. Na Dunaju je navada, da si tabačni trafikantje dajo napravljati izveske s slikami Turkov, ki pijo tabak iz čibuka. Te slike so bile one dni v veliki časti. Skoro odkrival se je dunajski«puleher«* (* Toliko ko purger, meščan). Kakor gornjištajerski krofovec pred več ali manj – navadno seveda manj – posrečenimi slikami v obcestnih znamenjih. – Naravno, da je tudi dunajski ženski svet v norčiji za Turke krepko sekundoval moškemu. Dunajčanke so sicer bolj unete za mnogomoštvo. Mnogoženstvo jim ni priljubljeno. Vendar so v tem slučaju glede tega zatiskale oči. V svojem slepe sovraštvu do Slovanstva, bi jim Turki, tudi ko bi bili vsi od prvega do zadnjega garjevi ali celo gobavi, bili junaki.

Gospod Izidor Fučec je zatorej v gostilnici in kavarni, pa tudi mnogokrat v sami čitalnici moral poslušati politikovanje, ki mu je bilo neprijetno. On sam res ni rad in veliko politikoval. Tudi sicer ni spadal med ono vrsto ljudi, o katerih bi se bilo moglo misliti, da so iznašli smodnik. Ali nekaj je imel, kar ga je ipak dičilo. To je bilo njegovo ustaljeno narodno prepričanje, katero je od doma prinesel s seboj. »Slovenac i Hrvat za uvjek brat sobrat.« ponavljal je kadarkoli so ponesle okoliščine kako na Slovenskem in v Hrvatskem Zagorju, zato je tudi – dasi megleno – čutil, da mu njegova miselnost objema vse Slovanstvo. To je bil uzrok, da je svojemu bivšemu županu bil tako od srca vdan. Njegovo čisto ponavljano zagotovilo, da bo zanj tudi življenje dal, ni bilo sicer dobesedno mišljeno; kazalo je pa, da ni brez umevanja za širje politično obzorje.

Moremo si zato misliti, da mu marsikake na naslov Slovanov izgovorjene zbadljivke niso bile všeč. Zlasti, ker se je zavedal, da so bile mnogokrat prav glasno in namenoma izgovorjene. Samo zato, da bi jih slišal. Zvest svojim navadam, ne razburjati se, ošinil je sicer včasih kakega gobezdača z ostrejšim pogledom in požrl je slino, ki se mu je zbrala v ustih; iz svojega mirnega uživanja gorskega zraka se pa ni dal spraviti. Ker so ga v par dneh vsi stalni gostje hotela po imenu poznali ter so vedeli, da je iz Ljubljane, katera je Dunaju bila še v dobrem spominu izza leta 1908, sklepali so, da je panslavist, katerega je najpametneje pustiti lepo v miru.

18/6. 1924

Samo od znanega nam že parčka tega miru ni bil polnoma deležen. Opazil je, da se on in ona prav rada in prav često srepo ozirata vanj. Da ga – kakor bi se po dunajsko reklo – fiksujeta. Ker ju je bil tako imenitno ugnal, ni si tega mogel prav razlagati. Purševske navade so mu bile pa tudi tuje. Zato je stvar trpel, ne da bi jo bil vzel za povod kaki zahtevi po pojasnjevanju. Le enkrat se je bil malo razburil. A zaradi ljubega miru potlačil je to čustveno valovanje v sebi. Olajšal se je z debelim pljunkom – sedaj v pljuvalnik, ki je stal za njim ob zidu. Bilo je pa takole. Med zajtrkom, ko so bile vse mize prilično dobro zasedene in on kakor po navadi pri svoji, prvi večer pridobljeni mizni postojanki, pride parček od nekod smejoč in hihitajoč se. Tu pravi on, iz oddaljenosti, iz katere so bile besede do gospoda Izidorja Fučca dobro čuti, obrnjen k njej v veselem razpoloženju: »Hast kan Turken gsegen?«* (* Ali si videla kacega Turka?) ona pa mu v ravno takem razpoloženju odgovori: »Mir seheint, da drenten sitzt aner.«** (** Zdi se mi, da ondi – le jeden sedi.) Vprašanje je bilo šaljivka, ki jo je na Dunaju často čuti. Zato se navadno za-njo nikdo zmenil ni. Saj je med letoviščniki, ki so iz utesnjenih mestnih razmer in morečega ondotnjega ozračja prihiteli v svobodno naravo, vedno dovolj šaljivosti in nagajivosti. Drugače gospod Izidor Fučec. On je takoj spoznal, da je parček sršena spustil vanj. Menda zato, ker se je ob znanem nam nastopu v njegovem salonu, skliceval na to, da ni Turek. Kako da mu je ravno ta primera prišla na jezik, sam ni vedel. Ko bi mu bilo znano, v kako visokem knezu so ravno takrat bili Turki v dunajskem – in sploh nemškem – javnem mnenju, bil je že preudaren dovolj, da bi se jej bil izognil. Tako pa mu je njegovemu notranjemu prepričanju primerno ušla iz ust. Turke je namreč sovražil. Že od mladih nog. Zato, ker je doma kakor v šoli čul, koliko je prvotna njegova domovina morala od njih prestati in kakšni sovražniki krščanstva so bili. Iz tega razloga je tudi takrat, ko se je našlo v Ljubljani neko perverzno človeče, katero je v podlistu uradne – »Laibacher Zeitung« hvalisalo turško kulturo plemenitost, Petru von Sratschniggu dejal, kako bi temu prismoljencu privoščil, da bi ga enkrat oblekli v turško bundo, češ da bi po tem na svojem lastnem telesu poizkusil srbečico turške kulture.

Da je leta zbadljivka namenjena njemu uganil je gospod Izidor Fučec čisto pravilno. Parček v prvem hipu vsled odločnega njegovega nastopa ugnan bil se je kasneje osvestil. Po vseh na novo pretresenih okolnostih prišel je namreč do prepričanja, da usodni pljunek vendarle od nikoder drugod ni mogel prileteti, ko od njega. Zato ono fiksovanje, zato sedaj zbadljivka. Seveda je parček s tem nameraval doseči, da debelega gosta razburi in spravi do ponovnega razčiščevanja one zadeve. Namena pa ni dosegel. Njegovi poizkusi so se razpršili ob granitni skali stoičke njegove mirnosti.

3. Kaplja pelina v medico. – Hitra pozaba grenkobe. – Nevarno poznanstvo; še nevarnejše varstvo.

Gostje hotela so – kolikor jih ni še tičalo v postelji – med prvim zajtrkom dobivali pašto. Gospod Izidor Fučec bil je med onimi, katere je solnce pozdravljalo pač še v postelji, ki so pa, vstajali, kakorhitro so jih njegovi žarki zbudili. Kavo pit – hodijo namreč – ako je bilo vreme ugodno – na prosto. Tu se je grel na solncu in razgovarjal s služnikom. Le-ta pa je bil doslej še edina osoba, s katero je kaj več občeval. Spoznal je kmalu, da je dečko prav podobne izobrazbe kakor on in da se zato nju miselna kolobarja primerno vjemata. Od njega je izvedel vse dnevne novice Semernika in okolice pa tudi mnogokaj z Dunaja, kjer je strežnik preko zime služboval v Residenzhotelu.

Nekega jutra prinese mu vratarjev pomočnik dvoje pisem. Prvo od Katice. Vesel ga je bil zato, ker mu je pisala o Miškecu. Preudarna dovolj je kot dobra mati vedno imela v mislih srečno bodočnost svojega deteta. Zlasti še tudi zato, ker so jo vezali na to bitje spomini hvaležnosti, katero je srebati zamogla v polnih duških. Naravno, da je iz tega razloga očetnjam čutilom svojega kratkovidnega soproga vedno in vedno znala dajati novega čara. To je bil povod, da mu je o Miškecu, ki je bil ravno začel blebetati one prve besede, ki nam deco delajo tako ljubko in dražestno, napisala štiri strani dolgo pismo. Ves srečen zgane po prečitanju to pismo ter ga vtakne v svoj veliki, listnici podobni denarnik.

Drugo pismo je bilo od Petra von Sratschnigga. Nam je njegova vsebina že znana. Gospod Izidor Fučec čita to pismo mirno in pazljivo. Naenkrat skoči, ko da ga je pičil gad, po konci in vdari s pestjo po mizici, da odskočijo zajtrčne posodice s podstavka. Na srečo so bile že prazne. Strežnik, ki je ravnokar prišel s kavo za nekega druzega gosta, odda jo hitro le temu, potem pa priskače ves v skrbeh k gospodu Izidorju Fučcu ter ga vpraša, kaj se je zgodilo. Le-ta, ki je bil že zopet sedel na-zaj na stol, zarenči nad njim, ko stekel pes, tako da se natakarju zdi najbolje stopiti v respektno oddaljenost in pustiti bogatega tujca lepo pri miru.

Gospod Izidor Fučec zmečkal je bil pismo in vrgel pred se na mizico. Kar barve se mu spreminjajo na obrazu, ko premišljuje o ravnokar doznali novici. Matevž Medičar na Bavarskem! Zato da proučuje čebelsko gnjilobo. »Naj bi hudič rajše doma proučeval svojo lastno gnjilobo!« sikne gospod Izidor Fučec skozi zobe sam pred-se. Če bi ga bili poslali preiskušat medico, pleto se našemu junaku misli dalje, še še. Požrl bi je pošast, kolikor bi je videl. Ali ni škoda ven vrženega denarja? Saj bo grdoba gotovo sedel tamkaj tedne in tedne. Samo da zasluži dnevnice in si na račun društva ogleda nekaj sveta. Saj res! Hijemska barjišča ga bodo malo videla. V Monakovo pojde in si bode v »Hofleräuu«* (* Sloveča dvorska pivarna) mazal goltanec s pivom, z »Weiswürstmi«** (** Klobasice sladkega okusa, čisto bele barve) pa si polnil nenasitni želodec. Jeza do obsovraženega Medičarja, ki mu je po njegovem prpričanju odžrl njegovo odliko, prevzela je gospoda Izidorja Fučca tako zelo, da je bil nekaj časa ko omamljen. K se zopet zave, vzame počasi Peter von Sratschniggovo pismo zopet v roke in čita dalje. Obraz se mu jame jasniti. »Neko drugo šumenje?« Predsednik Žane zašepetal na uho? – »Kaj to neki pomeni? In naposled vzklik: »Slava!« Pa ne, da bi? Kar sapa mu zastane. Še misliti si dalje ne upa. Vražji von Sratschnigg! Zakaj ne govori jasneje? »Saj nisem zato, da bi zastavice ugibal!« Tako si misli gospod Izidor Fučec. Matevža Medičarja postava mu v duhu obledi. Potem nekega nedoločnega a prijetnega pričakovanja vstane, odraca v hotel in sede v svojem salonu k pisalnici.

–––––––––

Drugo jutro si gospod Izidor Fučec naroči kočijo. Že ob sedmih zjutraj se odpelje vdihovat gorski zrak. Po krasni glavni cesti skozi Sehoffwien in Payerbach v Reichenau. Bil je dobre volje. Srečnega se je čutil in zadovoljnega. Ko se je bil vozil po okolici, čez katero je radodarna narava razlila ves čar nepopisne krasote, dejal si je, da je lepo biti na svetu. Posebno če človek kaj ima, da si lahko privošči Božjih dari. Paše brez dela. In hvaležno se spomni svojega očeta, ki je delal zato, da on lahko uživa. Spomin z očeta mu nehote zdrkne na Miškeca. Tudi njegova dolžnost je temu milemu detetu, ki ga je tako ljubko začelo klicati »tata« ter se mu nasmihati, preskrbi brezskrbno bodočnost in ustvari blagostanje. A on ne dela. Pri tej misli se mu trenotno zatemni obraz. Razjasni pa zopet, ko ugotovi, da varčuje in da mu imetek ne kopni. S svoje vožnje se vrne šele k obedu. Videč, da prihaja, prinese mu uslužbenec pošto nasproti. Vzame jo in se poda k svoji mizi. Razen časnikov je bilo še troje pisem. Dvoji priporočenih in eno navadno od soproge. Dopisovala mu je s posebne vrste preračunljivostjo vsak drugi dan. Samo zato, da mu je popisovala kaj dela Miškec. Hotela je namreč ohranjati v njem živo zanimanje v dete, katero mu je tako k srcu priraslo. To pot mu je naznanila, da ga Miškec povsod išče z očmi in da – stegujoč ročice pred-se – zdaj in zdaj zakliče »tata«. »Če te kmalu ne bo domov,« zaključila je »pripeljeva se z Mano za tabo, da pritisneš drazega Miškeca k sebi.«

To pismo vzbudi v gospodu Izidorju Fučcu jako prijetno – na samoljubju sloneče razpoloženje. Sedaj pogleda priporočeni pismi. Eno je imelo ljubljanski, drugo belograjski pečat. »Aha,« misli si, »od Pante Barbeševića. Gotovo mi potrjuje denar. Morebiti odgovarja tudi na moje surovosti. Seveda z enakim zamahom. Ta domneva stori, ko da se ne mudi sam pri sebi nič kaj nekam sramuje, odpreti marveč to pismo. Položi ga pod časnike.

Prvo, ljubljansko, odpre. Od predsednika Žaneta je bilo. Ko je čita, jame se mu razlezati široki obraz, ko da je iz masla. Čedalje veselejši izras se naseljuje nanjem. Strežnik, ki ga je dan pred tem ob čitanju necega pisma videl tako razjarjenega in ga je sedaj radovednost prignala opazovat, kaj bo danes, vživi se v razpoloženje gospoda Izidorja Fučca tako, da je tudi njegov obraz stopnjevaje dobival prijaznejši in veselejši izraz.

Po prečitanju pisma vedel si je gospod Izidor Fučec razložiti drugi del Peter von Sratschniggovega. Sedaj je še le izvedel kaj mu je predsednik Žane zašepetal na uho in kaj pomeni njegov vzklik »Slava!« Ta beseda zdrkne mu glasno z jezika. Natakar skoči k njemu z običajnim vprašanjem: »Zapoveste?«

»Čašico konjaka,« odgovori ogovorjenec »a najboljšega. In Champagne. S tremi zvezdami.« 

»Bitte sehr, bitte gleich«* (* Prosim, prosim; takoj prosim.) dahne uslužno natakar in že oddrvi tako, da so škrijci njegovega fraka dvema repovoma enako opletala okolo njega.

Izpivši konjak, naroči si gospod Izidor Fučec prav dober in obilen obred. Juho zvano »moc turtle«  povžije z veliko strastjo, vsled česar se njegova dobra volja, če mogoče, še poveča. Že se pripravlja, da seže po ribi, ko se spomni še drugega pisma. Potegne ga izpod časnikov ter se priravlja, da ga odpre. Strežnik, vidši to, stopi k njemu ter mu nekako blago naklonjeno in familijarno pravi:

»Velespoštovani gospod, riba bo mrzla.«

Gospod Izidor Fučec ga uboga. Ko ne ravno obilni obrok ribe spravi pod streho svojega života, pa vendar odpre pismo.

Mesto Pantinega – podpis polkovnika Štibalovića. Kakšno iznenadenje! Hitro čita. Roka, v kateri drži pismo, mu vzdrhti. Nepopisno blaženega razburjenja. Pismo mu zdrkne iz rok na krožnik.

»Natakar!« zakliče, in ko le-ta uslužno stopi k njemu, mu naroči: »Recite malemu, naj mi dene v led steklenico šampanjskega, marke Chateau Lafitte.«

To je bila velika beseda, naznanjujoča svečano razpoloženje. In v kakem je bil gospod Izidor Fučec v tem trenotku zares. Slučaj, ki v človeškem življenju tolikokrat igra veliko vlogo nanesel je, da je istega dne dobil dvoje tako veselih poročil, da sta ga spravili v zamaknjenost. Dvoje odlik naenkrat! Avstrijsko in srbsko! Ž

aneta in polkovnika bi bil pred vsemi ljudmi objel, ko bi bila sedaj tukaj. Kaj poreče sedaj Medičar, kaj profesor Veselko, kaj končno Katica! Še tako pred nedavnem ga je surovo razžalila in še v hrbet bušknila. Sedaj se jej predstavi z ravno takšnim redom, kakor je njen. Poleg tega pa še s cesarjevim sorodstvom, ki pa ne preide na-njo, saj mu je predsednik Žane namignil, da utegne postati vitez Fran Josipovega reda. Pač si je bil v svesti, da bo na obe odliki treba dokaj dolgo čakati. Na prvo bržkone do spomladi, na drugo do agrementa. A konečno pride sam sebi do sklepa, da je pol leta ali celo nekaj dni več, vendar kmalu poteče.

Ko je naš plemič od Zlatne Jaruge z veliko slastjo použival in z izbranimi vini zalival obilni svoj obed, opazoval ga je znani nam parček, ki je sedel pri neki mizi nekaj vrst dalje, na poseben način. To opazovanje je bilo sad njunega medsebojnega posvetovanja. Po obnašanju bogatega tujca sodeč uganila sta, da nima nobenega pomena pogledovati ga po strani in pošiljati sršene vanj. Znana jima je bila poslovica, da osel pusti dlako, kjer se valja. Bi-li torej ne bilo bolje seznaniti se z njim in zaplesti ga v zanjke svoje prijaznost? Od tega bi jima vsaj mogla nastati kaka korist. Saj onadva nista prišla na Semernik počivat in udihovat krepki gorski zrak, temveč z vse druzimi nameni.

Tako zadovoljnega in dobrovoljnega, kakor sedaj, ga niste še videli od njegovega prihoda sem. Res, da je od tedaj potekel šele pičel teden dni, a videla sta ga vsak dan. Včasih celo po večkrat. Radovednosti gnan stopi gospod v dvorano in pomigne k sebi strežniku gospoda Izidorja Fučca tako, da le-ta tega ne opazi. Ondi ga vpraša, če mu je znano zakaj je najemnik salonskega stanovanja danes tako izredno dobre volje, da se ta od daleč opaža. Ogovorjenec odvrne, da pravega vzroka za to ne ve; da mu je pa znano, da je prejel dvoje pisem, katerih eno kakor drugo je moralo vsebovati zanj izredno ugodne vesti. »Morebiti je zadel glavni dobitek,« dostavi, sledeč miselnosti, ki je pri te vrste ljudeh udomačena. Oni namreč glavni dobitek smatrajo za višek sreče in pozemeljske blaženosti. Ko se vrne in svoji dami pove, kar je bil čul, pravi mu le-ta, ozrša se na gospoda Izidorja Fučca, ki je srebal iz tulipanske čaše drago šampanjsko kapljico, šepetaje:

»Du, däs wäre a Wurze! Moanst nöt.* (* Ti, tole bi bila korenina. Misliš, da ne. – »Wurzen« je pri lahkoumnih dunajčankah izraz za tujca, iz katerega sodijo, da se da dosti denarja izvleči.

On ne odgovori, temveč le pomenljivo prikima.

Po končanem obredu poda se Gospod Izidor Fučec v hotelski bar na črno kavo in »šnabes« – kakor je bila na Semerniku navada imenovati likerje v obče. Ondi zdrkne ob prazni mizi v klubsko kreslo; natakar pa postavi predenj dišečo črno kavo. Drug uslužbenec mu prinese na velikem pladnju celo vrsto škatelj s smotkami in svalčicami. Izbere si debelo drago havanko, vtakne jo med zobe in si jo da prižgati. Komaj potegne parkrat dišeči dim iz nje, že pristopi naš parček in prosi dovoljenja, če sme sesti k isti mizi. Bilo je sicer drugod tudi še prostora, a zatekla sta se namenoma k mizi, ob kateri je sedel gospod Izidor Fučec. Le-ta bi bil vsako drugo krat odmignil; danes ni mogel. Bil je tako vesel, da bi bil objel najraje ves svet. Še celo Matevža Medičarja, katerega je dan pred tem preklinjal. Zato pač pristopivši par nekam čudno pogleda, potem pa se takoj vljudno nakloni in pravi.

»Prosim«

»Emilio Boccaccio, veletržec iz Trsta,« predstavi se pridošlec; na damo z lahno kretnjo roke kažoč, pa dostavi: »Moja soproga.«

»Ich habe die Ehre mich vorzustellen , ich bin Herr Izidor Fučec Edler von Zlatna Jaruga,«* (* Čast imam predstaviti se. Jaz sem gospod Izidor Fučec, plemič od Zlatne Jaruge.) predstavi se le-ta od svoje strani, vstane, ter se nakloni, kolikor mu je to njegova obilnost dovoljevala.

Kmalu na to je bela vsa trojica v živahnem in, kakor se je videlo, veselem pogovoru. Tržaški veletržec se je svojemu novemu znancu pred vsem opravičil zaradi svojega – kakor je hinavsko dejal – neopravičenega in žaljivega nastopa kmalu po njegovem prihodu. To je gospodu Izidorju Fučcu jako godilo in laskalo ter je njegovo dobro voljo le še povečalo. Saj si je bil svoje krivde svest. Hinavstvo tržačanovo je seveda smatral za dokaz svoje premetenosti. Tržačan govoril je o vseh mogočih stvareh. V svoj pogovor vmešaval je prav spretno razne anekdote. Kakor imajo navado trgovski potniki, ki anekdote na svojih vožnjah po vseh kotih sveta zbirajo in potem, kakor ciparji cipe na limanice love na-njo odjemalec za blago, s katerim potujejo. Tudi je zabeljeval pogovor z mnogimi dobro uspelimi šaljivkami.

Gospod Izidor Fučec pozabil je svojega popoldanskega počitka. Kaj kmalu bila je po njegovem naročilu na mizi steklenica šampanjskega in za njo še ena ter na to tretja. Ob srebanji sladkega, prijetno kipečega in v ustih ščemečega soka potekal je čas tako prijetno, da se našim gostom še vstati ni ljubilo. Gospod Izidor Fučec pa se je, čim bolje je užito vino učinkovalo, tem bolje jel zanimati za tržačanovo ženo, kateri si je moral priznati, da je lepa. Neprenehoma jej je napijal in z njo frkal . Srečen je bil kadar se je nasmejala, kajti pokazala je bele zobe, drobne ko ješprenček; na licih pa ste se jej naredili dve nad vse ljubki jamici.

Gospod Izidor Fučec sodil je, da ima kacih štiriindvajset let. Bila je povsem dozorela, lepo razvita a ne prebohotna krasotica. »Kar za ugrizniti,« dejal je gospod Izidor Fučec sam pri sebi.

Pogovor je seveda nanesel na njihovo bivanje na Semerniku. Tržačan in njegova soproga bila sta od tega bivanja čisto očarana in sta se v tem pogledu popolnoma ujemala z njunim veselim sobesednikom in tovarišem. Le-ta je zlasti naglašal, kako idilično je vdihovati gorski zrak in poslušati prijetne glasove kravjih zvoncev. V svojem planšarskem navdušenju, katero so stopnjevali še vinski duhovi, se je povzpel nasproti dami do poklona, da se tudi njene besede tako milo in prijetno glase, ko kravji zvonci. Smeh, ki se je ob tej ne posebno srečni a vseskozi izvirni ugotovitvi srebrnim biserom enako vsul iz grla lepe dame, zdel se je gospodu Izidorju Fučcu očarovalen; jamici na njenih licih pa tako dražestni, kakor ob vsem njenem smeha celo popoldne ne.

Na gospoda Izidorja Fučca veselje izjavi sedaj Boccaccio, da je tudi njemu v gorah najprijetnejša glasba kravji zvonci; doda pa, da poleg tega najprijetnejše in najpriljubljenejše petje – »jodlerji.« Da to potrdi spusti krepak »dulijé, dulijé, hodorodó.« Glasil se je ta jodler nekam pijano, vlažno, tako kakor to nemški burši nazivajo »feicht – fröhlich – beschanlich.«* (* Vlažno – veselo – ugodno) vendar je vsa družba letoviščarjev, kolikor je je bilo ondi še navzoče, ko je Boccaccio končal, začela veselo ploskati. Vajena mestne družabne ukočenosti, razveselila se je te nebrzdanosti.

Ko se je končno gospod Izidor Fučec jame vendar-le pripravljati k odhodu, zahvali se mu Boccaccio v svojem in svoje soproge imenu na veseli družbi in prijetni zabavi; doda pa tudi, kako žal mu je, da mora zaradi telefonskega obvestila z doma v zadevi neke velike in važne poslovne zadeve že jutri odpotovati. Ženo, pravi, da je nameraval vzeti s sabo; ali ker so ženske pri poslovnih stvareh samo v napotje in se tudi sami neče od tod, privolil je, da ostane nekaj dni sama tukaj.

– »V vaše varstvo in pokroviteljstvo jo izročam,« doda konečno v veliko ali prav prijetno iznenadenje gospoda Izodorja Fučca.

Po vsem povedanem nam ni treba praviti, da je gospod Izidor Fučec to verstvo viselega srca prevzel. V dokaz tega sklonil se je k gospej, prijel z mesnato svojo roko njeno nežno oblikovano snežno belo ročico ter je pritisnil na-njo sočen poljub.

4. Izlet na Dunaj. – Dogodki tamkaj. – Gledališče na Videnjki. – Polomljena postelja in poravnava škode.

Drugo jutro Francesca Boccaccia ni bilo več v hotelu. Gospa si je, kakor je njen pokrovitelj na svoje vprašanje v vratarski loži izvedel, dala prvi zajtrk prinesti v sobo. Celo dopoldne je potem ni bilo na izpregled. Gospodu Izidorju Fučcu je še od včeraj vse po glavi brnelo. Šel je bil po razstanku Z Boccacciovima v svoje stanovanje, da si malo odpočije; a spanec ga je bil posilil in zadremal je na divanu. Pozno v noč se je zbudil. Grozna žeja ga je mučila. Vstane in izpije zaporedoma pet kozarcev kisibelke, katere je vsak večer morala pripravljena biti velika steklenica na na omarici poleg njegove postelje. Ves še omoten se na to sleče in leže v posteljo. Ni še preteklo pet minut, ko se pogrezne v globoko spanje. Njegovo smrčanje je to razodevalo.

Ko se zjutraj zbudi in si mane oči, jame tipati po postelji okolo sebe. Sam, samcat sam. Torej vse le lepe sanje. Oh, kakšno dražest in razkošje so mu pričarovale pred speče oči. Vse pa v zvezi z ono alabastersko ročico, katera je – tako si je dejal – čutno zadrhtela med njegovimi prsti, ko jo je vzdigoval k svojim poželjivim ustnicam.

Po vsem tem ni čuda, da je takoj zjutraj po lepi gospej vprašati dal in da je potem celo dopoldne hodil po hotelu iz dvorane v dvorane in z verande na verando, se motal po vrtu, stopical po stezicah in potih, od koder je lahko imel ves hotel pred očmi ter postajal semtertje ob vhodu, da vidi kdaj pride ona. Neko prijetno razburjenje se ga je bilo polastilo. Razburjenje, ki je storilo, da se je sam pri sebi povpraševal, kaj ona dela, zakaj se pred njim, v čegar varstvo in pod čegar pokroviteljstvo je bila izročena, skriva in kdaj jo bo zopet videl.

V tem pride ura obeda. Iz hotelskega poslopja zadone oni lagodni zvoki gonga, ki v gostih zbujajo toliko slastnih občutkov in toliko fizičnega zadovoljstva. Navlašči počaka še deset minut. Ko pride potem na verando, ozre se po gostih. Nje ni. Počasi stopi k svoji mizi in sede. Glej zdaj prihaja tudi ona. Njegova varovanka. Naravnost proti njegovi mizi nameri svoje korake. Kako dražestno stopicate nje nožici! On koprni. Ona pristopi k njemu; strežnik pa že v tem trenotku, ko da se to samo po sebi razume, prinese stol in na to mahoma tudi še en pogrinjek. Ona sede in proži svojo ročico gospodu Izidorju Fučcu, ki je sedaj ne poljubi več, pač pa krepko stisne v svoji desnici.

Med obedom zaupa gospodu Izidorju Fučcu, da ima na Dunaju teto ter da jo drugi dan namerava iti obiskat. Strela! Ali ni to prst naključja? On se vendar že tudi napravlja na Dunaj. V banko, da tam dvigne nekaj denarja. Iz Ljubljane je zel s sabo le par tisočakov za prvo potrebo. Glavni del svojega premoženja imel je itak naloženega v veliki dunajski banki. Tudi večino svojih vrednostnih papirjev, za katere je imel v »safih«* (* Ognjevarnih shrambah.) dotične banke najetih troje velikih predalov.

Brez okolišajev se svoji lepi »varovanki,« kakor jo je odslej nazival, ponudil da jo spremi. Ona to ponudbo – vidno razveseljena – sprejme in drugo jutro se odpeljeta oba skupaj s prvim brzovlakom proti Dunaju.

Gospod Izidor Fučec je prestolico »an der schönen blauen Donau.«** (** Ob lepem modrem Dunavu.) dosti dobro poznal. O raznih prilikah je bil tamkaj. Poslednjekrat na ljubiteljski lovski razstavi s kohorto kranjskih lovcev, ki so imeli čast zaklicati cesarju Franu Josipu svoj »hoch!« in »živio!« Seveda manjše »živio!« ko »hoch!« Drugače bi se to bilo slabo vjemalo z okvirom avstrijske priredbe. On je seveda klical »živio!« V spominu mu je še ostalo, kako je cesar, ki se je sicer obnašal tekom cele ceremonije ko lipov Bog, ob njegovem žvižgajočem vzkliku in zaradi njegove apartne prikazni ozrl po njem. On je pač takrat strumno izbočil svoje prsi; a tega cesar menda ni opazil. Vsaj sklepal je to gospod Izidor Fučec, ker mu z Dunaja ni prišel nikako znamenje, da bi bili to njegovo kretnjo vzeli na znanje.

Sicer je zahajal gori semtertja s kakim prijateljem. Največkrat zato, da vidi uprizoritev kake imenitne, dotlej še neznane opere v dvorni operi. Ali da čuje kak imeniten koncert. Vselej se je ob takih prilikah tudi sicer malo pozabaval. Saj vsakodnevnih zabav nudi cesarski Dunaj dovolj.

20/6. 1924

Ko se gospod Izidor Fučec pripelje z lepo svojo varovanko na Dunaj, najame na južnem kolodvoru »nenumerovanega«* (* Tako se imenujejo elegantne izvoščičje kočije brez številk.) in odpelje po predidočem dogovoru najpreje

(brez datuma na koncu!!!))

20/6. 1924.

njo na Josefstädter Hauptstrasse*) (* Glavno mesto Josipovega mesta) pred hišo. Katero mu je sina označila s številko kot stanovališče svoje tete. Zaradi prezgodnje ure prosi ga, naj je ne spremi v tetino stanovanje, češ da ga teti predstavi kasneje. Gospod Izidor Fučec se s tem zadovolji, obljubi, da pride proti desetim nazaj ter se odpelje najpreje na Seilerstrasse k brivcu Štefanu Fučcu potem pa v svojo banko. Ob tri četrtih na deset bil je že zopet z vozom pred hišo. Ko stopa po veži proti stopnjicam, pride mu varovanka po njih nasproti. Teta, pravi mu, da ga bo pričakovala o pol dvanajstih in da si bosta štela v posebno čast seznaniti se z njim. Glede na to, povabi gospod Izidor Fučec svojo novo znanko, da se pelje z njim po mestu. Ona v to prav rada privoli. Ko bi se bil gospod Izidor Fučec, ko sta sedela v voz ozrl kvišku, mogel bi bil opaziti, kako je kakih petdeset let stara, črno oblečena ženska visoke postave stopila na balkon prvega nadstropja ter ga jako radovedno in z velikim zanimanjem opazovala. A on ni imel navade ozirati se kvišku; debela naslaga masti na tilniku mu je tak naklon glave – ako ne onemogočala – vsaj obteževala.

»Nenumerovani« odpelje se s svojima gostoma po Ringstrasse *) (*Široka okrožna cesta dunajska) preko Aspernskega mostu **) (** Most na želežnih verigah ter dunavski kanal, nazvan tako v slavo avstrijske zmage nad Napoleonom pri Aspernu) in po Praterstrasse v Prater ***) (***Cesti, ki pelje v Prater, ogromen park z mnogimi neskončnimi drevoredi obsajenimi cestami in poti za vozove in pešce in obširnimi razveseljalnimi napravami najrazličnejših vrst.). V glavnem drevoredu vpraša gospod Izidor Fučec svojo lepo spremljevalko, če bi jej bilo všeč, da jo pelje na mal zajtrk, češ da on zato, ker je dokaj zgodaj vstal in pa zaradi izpremembe zraka začenja čutiti nekaj lakoti podobnega. Ker ona ne ugovarja, veli peljati pred Konstantinhügel. *) (* Mal, umetno nasut grič, na katerem je restavracija, katero rado obiskuje plemstvo in visoka financa pa tudi dunajski lahkoživci) Ondi naroči okusen, dasi ne obilen zajtrk in steklenico šampanjskega.

Pri zajtrku jela se je precej molčeča in vseskozi decentna dama oživljati. Postala je zgovornejša in boljše volje. Ne še sicer tako, ko dva dni pred tem v hotelski bari, a vendar v tolikšni meri, da je to tudi na njenega pokrovitelja prijetno vplivalo. Tudi on se otaja. Njegova okornost je od trenotka do trenotka manjša. Neke vrste prožnosti se umika. Pa tudi zgovoren postane. Vsaka najmanjša stvar, ki se je tiče, ga jame zanimati. Pred vsem se osokoli, da vpraša damo po imenu.

»Mily« mu odvrne.

»Mily. Kako krasno ime. Kakor nalašč izbrano k vašemu milemu obrazku,« doda prilizljivo, kar ona kvituje s tem, da ga na lahno krcne po roki. Potem jo povprašuje, od kedaj je omožena, kako se kaj počuti v Trstu, kje stanuje in če dovoli, da o prvi priliki njej in gospodu soprogu napravi obisk. Seveda v to blagosklono privoli.

Glede na predstoječi obisk pri teti opozori ga, da je tetin mož, ki je državni uradnik, na neki komisiji na Gorenjem Avstrijskem, in da ga teta, ker ste obe njeni hčeri poročeni in je vsled tega čisto sama s služkinjo, bržkone ne bo povabi na obed, kar bi sicer gotovo storila. Že zato, da se seznani z njenim možem, visokim državnim funkcionarjem. Gospod Izidor Fučec pozabi hitro na priliko, da gospo Mily povabi, naj obeduje z njim, čes da jej teta tega gotovo zamerila ne bo. Ona – ne brez nekega obotavljanja – v to privoli, a samo s pogojem, da ne bo ugovarjala teta.

Tu pade Mily mahoma v glavo:

»A kaj poreče teta, da se vozim s čisto neznanim gospodom?,« potem pa, ko da je se je hitro nečesa spomnila, pravi: »Že vem. Veste kaj, predstavim vas za svojega svaka. Moža moževe sestre. Kaj pravite k temu?«

»Izvrstno!« vzklikne vzradoščeni gospod Izidor Fučec. »V svoje svaštvo me torej sprejmete. Kako ljubeznivo!« In on poišče njene levice ter jo nežno stisne v svoji desnici. Mily se temu ne brani. Še zazdi se mu, da jej to ugaja.

Po zajtrku odpelje se gospod Izidor Fučec z Mily po Pratru do takozvane Rotunde* (* Velicega okroglega prostora, do katerega radijalno vodijo glavne praterske ceste.) ter se vrne proti mestu preko Wurstelpratra* (*Poseben del obširnega Pratra, ki je svoje ime dobil po Wurstlu ali Gašperčku, ki so ga predstavljali ondi od nekdaj pred jako hvaležnim občinstvom pestunj, otrok in vojakov v mnogih ulicah in sicer z več ali manje dovtipa, vselej pa s koncem, da ubije s kladivom kunčka). Ker se je bližala pol dvanajsta velita zapeljati na Josefstädter Hauptstrasse nazaj.

»Gospod Felice Scaramucci, moj svak, mož sestre mojega moža, veleindustrijalec v Rankih,« predstavi Mily gospoda Izidora Fučca. Ko stopi le-ta v skromni tetin salon, s tako hladnokrvnostjo, da le-ta ostrmi.

»Tako srečna sem, da gospoda spoznavam«, odvrne teta uljudno. »Da mi nisi stvari zjutraj razložila, bila bi prav iznenadena najti te v spremstvu doslej neznanega mi gospoda. Pa je že tako. Tvoj mož se žene za kupčijami. Sicer je to prav, ker se le na ta način spravlja premoženje skupaj. Seveda, malo več miru bi si ob svoji strani pač lahko privoščili. Saj imata že dovolj. Vsled njegove neutrudljivosti kupiš ti, sirota. Ko moraš tolikokrat po dneve in tedne biti sama. Res, sedaj si v svakovem varstvu.« doda še »a svak vendar ni tisto ko mož.« Pri teh besedah pomežikne pomembno proti gospodu Izidorju Fučcu, ki to sicer opazi, pa ne doume, kaj bi imelo pomeniti.

21/6. 1924.

Kakor ob kakih obiskih vedno, razprede se sedaj daljši pogovor, ki se je z večino tikal domačih razmer. Teta pripoveduje o svojem možu, o svojih omoženih hčerah, kako jima gre, kako poredkoma jo obiskujeta in podobne stvari. Gospod Izidor Fučec pride v zadrego. Ali naj tudi on popiše svoje domače razmere? Skoro spodobilo bi se to ob te vrste pogovoru. Toda kako? Saj nastopa pod čisto tujim imenom. In veleindustrijalca ga je napravila Mily v kraju, mimo katerega se je bil pač že vozil, o katerem pa sicer prav nič ne ve. Niti tega ne, je-li tam kaka industrija in katere vrste. Nemirno se premika na svojem sedežu in pokašljavati jame. Mily opazi njegovo zadrego in se sama spusti s teto v pogovor, v katerem z nenavadno spretnostjo opisuje, seveda izmišljujoč si vse sproti, njegove domače razmere, pri čemer sestro svojega soproga oriše kot vzor dobre gospodinje, skrbne matere, ki posveča največjo pažnjo vzgoji svojih četvero otrok, dveh dečkov in dveh deklic, ter nežne soproge. Gospoda Scaramuccija naslika kot silno zaposlenega šefa velike predilnice, ki je tako navezan na svoje podjetje da ga z možem celo v Trstu redkokdaj vidita. Na Semerniku, pravi, da je sedaj na oddihu, na kateri ga je moral podati na zahtevo zdravnikovo, ki je sicer izjavil, da odklanja vsako odgovornost, ko bi se ga začela lotevati jetika.

Gospod Izidor Fučec je gladko tekoče, v pristni dunajski nemščini govorjeno pripovedovanje gospe Boccaccio poslušal z rastočim začudejem. Saj si je vse silno spretno izmišljala sproti. Poslednja ugotovitev ga je pa vsled svoje drznosti porazila. Njega, da bi se začela lotevati jetika. Ko bi bil nekoliko pozornejši, mogel bi bil zapaziti, kako se je Milyna teta ob teh besedah hudomušno namuznila. A on je, sedaj že v Mily čez ušesa zaljubljen strmel samo v le-to.

Da stopi iz svoje pasivnosti, spusti se sedaj tudi sam v pogovor z ugotovitvijo, kako dobro mu de počitek v semerniškem gorskem zraku in kako je tega počitka bil res potreben. Samo to obžaluje, da Semernik nima gledališča. Od doma sicer nima daleč v Trst in tudi ne v Benetke; zaradi svoje obilne zaposlenosti pa pride samo vsake svete čase kdaj v eno teh mest. Pa še to le samo zaradi gledališča. Velik ljubitelj glasbe je namreč. Zato rad čuje opere in operete. Poslednje morebiti še rajše, ker njihov humor stori, da za trenotke pozablja resnobe življenja.

»Če je tako,« vzklikne sedaj teta, »obiščite danes dvorno opero. Aido pojo. Ali pa gledališče na Videnjki* (* Theater an der Wien). Tam dajo, če se prav spominjam opereto der Vogelhändler.«* (* Tičar).

»Prekrasno!« vzklikne sedaj Mily ter tleskne veselo s svojim belimi rokami.

»A vožnja p polnoči domov na Semernik!« pripomni sedaj gospod Izidor Fučec.

»Če vam je to neugodno, gospod Scaramucci,« meni teta »prenočite v kakem hotelu na Dunaju. Ali spite na Semerniku ali tu, je že pač vseeno. Sicer pa«, doda teta, ko bi se bila nečesa domislila,« ste prišli z mojo nečakinjo. Gospod Boccaccio jo je – kakor mi je pravila – pustil do svojega povratka v naše varstvo. Ona prenoči pri meni. Nimam sicer posebno prostornega stanovanja, a jedilno sobo, to-le poleg, bi mogla odstopiti vam. V oni le preko »ona pokaže na odprte duri tretje sobe bode prenočevala Mily. Kaj bi torej bilo, če vi, njen varuh, prespite eno noč tukaj.«

Gospodu Izidorju Fučcu je bilo, ko da so se odprla nebeška vrata in mu je skozi nje prihajajoči sijaj vzel vid. Proti sobi, ki je namenjena za Milyno spalnico obrne svoje oči. Potem jih upre v sobo, skozi katero se pride tjekaj. Ta naj bi bila njegova spalnica. Je li mogoče! Saj bi v njej čul njeno iz sosednje spalnice prihajajoče dihanje in morebiti njeno lahno, angelski godbi podobno smrčanje. On sam, kakor nam je že znano, smrčon ko za stavo, ni si mogel predstavljati, da bi kdo sploh mogel spati brez smrčanja. Saj tudi Katica smrči.

Le trenotek še po tem hipnem preudarjanju in gospod Izidor Fučec se zopet zave. Ko vprašajoče upre svoje bodeče male oči v Mily, potem pa, očitajoč si v duhu, da je opolnočno vožnjo na Semernik sploh v misel vzel, pravi:

»Hvala vam, gospa. Ko ste že tako ljubezniva, prav rad in hvaležno sprejemam vašo ponudbo. Seveda,« doda še, obrnjen proti Mily »ako gospa Boccaccio nima ničesar proti temu.«

Le-ta, vedno vzradoščena, hiti zatrjevati, da jo gostoljubnost drage tetke le veseli, osobito še, ker bode – in sedaj se ozre nagajivo vprašajoče na svojega varuha in pokrovitelja – kakor upa tudi sama deležna gledališke predstave.

Gospod Izidor Fučec odvrne, da je pač samo po sebi umevno, da brez svoje svekrve ne bi hotel iti v gledališče. S tem je bilo to vprašanje rešeno. Odločiti se je bilo le še za opero ali opereto. Gospod Izidor Fučec odloči se z Milynim pritrjevanjem za opereto.

»Saj mi,« povzame sedaj teta, »gospod Scaramucci ne boste zamerili, da nas ne morem pozvati ne k obedu ne k večerji. Moža ni doma in jaz sama nisem za družbo. Malo krhka sem in zato sem ter tja nataknjena. To Mily, ostaneš pri obedu pri meni. Po gledališču bom pa že spala. Ne pozabi torej vzeti ključ od stanovanja s sabo.«

»O ne« odvrne hitro varuh gospe Boccaccio »k obedu mora moja svekrva. Saj ji tega ne boste zamerili. Ona, kakor vem, prihaja s svojem možem večkrat na Dunaj. Jako jo redko vidite. Jaz imam pa redko to srečo.«

Po teh besedah se teta vda in z Milyno opozoritvijo, da bo sedaj treba poskrbeti za gledališčne bitke, se naš par od nje poslovi. Ob slovesu se gospod Izidor Fučec, katerega je teta, ki ju je spremljala do vrat, previševala za celo glavo, jako začudi njeni zatrditvi, da je bolehna. Jako zdravega, in rudečega obraza je namreč bila in krepke rasti. A navada gospoda Izidorja Fuččca ni bila, da bi bil o tej ugotovitvi dalje premišljeval.

Ko si preskrbita v gledališču na Videnjki ložo prvega nadstropja, podasta se k obedu v restavracijo v »zum Stefanskeller«* (* Pri Štefanski kleti sloveča restavracija v Rotenturmstrasse). Gospod Izidor Fučec izvolili si je to gostilnico, ker jo je že od preje dboro poznal. Ob času lovske razstave pogoščeval je tu lepo, modrooko in plavolaso Švedsko s katero se je bil seznanil v švedski restravraciji na razstavišču. Pogoščeval jo je pa z namenom, da ugotovi, če so Švedke res bolj mirne in lene krvi, ko naše ženske. Izkušnja je pokazala, da se je v tem motil, kajti stala ga je celo za njegove razmere ogromno svoto denarja.

Gostilnica je bila ob njunem vstopu pri tleh in v prvem nadstropju nabito polna. Ravnatelj jima torej, ko vidi, da iščeta prostora, ponudi »chambre separée«* (* Posebna soba). V račun gospoda Izidorja Fučca je šel ta slučaj, kakor navlašč. On naroči obed. Zelo obilen. V pričakovanju obeda je bil namreč na Konstantinshüglu navlašč naročil le skromen zajtrk. Ko potem sede z lepo svojo, vedno veselo in nekam razposajeno varovanko ob okusno pogrnjeni in s svežimi, dehtečimi cvetlicami ozališani mizi, se mu po vseh žilah njegovega obilnega telesa razleze neko prijetno, blaženo čuvstvo. Samo gurmanom* (* Sladkoslednežem) je znano to čuvstvo. Če je Luculu vrjeti, je to čuvstvo nekaj, kar človeku še le da spoznati pravo vrednost življenja. Naš povprečni razum tega ne pojmuje. Nekaj pa na tem vendar-le mora biti. Saj je skoro ni svečanosti, kateri bi ne sledila pojedina; ne večje pogodbe, katere bi ne zaključevala. Celo diplomatje se med važnimi za države in narode usodepolnimi posvetovanji zbirajo pri dragih gostijah, kadar so ta posvetovanja končana pa sedajo zopet za slovo k dobro obloženim mizam. Zdi se, ko da bi za ves dušni napor hoteli odškodovati svoje telo.

Za gospoda Izidorja Fučca ta dozdevna opravičba ne velja. Saj vemo, kako malo napora nalaga svojim duševnim zmožnostim. Njemu je uživanje privzgojeno. Postalo je del njegovega bitja.

22/6. 1924.

Pri njem je torej ono omenjeno čuvstvo živalskega izvora. Nekako takšno, kakor je čuti konj, ko radosti zarezgeta, kadar mu prinašajo zobanja, ali pes, kateri veselja skače in na ves glas laja okolo človeka, ki mu na opredeljeno mesto nese skledo jedi.

Ni treba naglašati, s kakšno brezmejno zadovoljnostjo in zbrano slastjo je použival sadove kulinarske umetnosti slavnoznane restavracije v štefanski kleti. Tudi njegova družica ga je v tem oziru zvesto posnemala. Moremo si torej misliti, da je ugodno razpoloženje obeh postajalo od trenotka do trenotka večje. Stopnjevalo ga je še použivanje izbranih vin. Ko je končno prišlo šampanjsko na mizo, sta bila zatorej oba že tudi izredno dobre volje. Gospod Izidor Fučec je kar gorel. Zdelo se je, da bi se morala užgati vžigalica, ko bi se dotaknila njegovega rdečega nosu.

»Na vaše zdravje, Mily,« vzklikne gospod Izidor Fučec, ko natakar, odnašajoč pogrinjka za zadnjo vrsto pečenke, zapre duri za sabo. »Saj ne boste zamerili, da vas nazivljam kar s lastnim imenom.«

»In na vaše, Izidor« odvrne jadrno ogovorjenka. »Vidite, da ne zamerim. Vašo prisrčnost celo promptno kvitujem.« 

Sledeč njegovemu vzgledu izpije tulipansko čašico do dna. Potem se obrne k njemu, ga pogleda z vlažnimi očmi in pravi:

»Izidor! Kako lepo ime je to. Issu d`or. Saj znate francosko, o zlato rojeni.«

Gospod Izidor Fučec skoprni. Kar srce se mu v prsih vzdiguje. Ginjenja in ošabnosti. Ginjenja, ker je svojo očarljivo varovanko čul s tako sladkim glasom izgovoriti svoje ime. Nobeno žensko bitje ga doslej še ni tako sladko po imenu poklicalo. Ošabnosti zato, ker je čul, da Izidor pomeni v zlatu rojenega. Francoski, kakor vemo, ni znal. Zato te razlage svojega krstnega imena ni razumel. Imel je pa vendar toliko pričujočnosti duha, da tega ni hotel priznati in da je k oni pripomnji svoje varovanke molčal. A prevzela ga je tako, da se je koprneče naklonil k njej in da je, kolikor nežno je mogel, polnoglasno dahnil: »Mily, oh, Mily!«

Le-ta skoči graciozno, a nekam divje s svojega sedeža, stopi korak proti njemu in mu, objevša ga okoli vratu, predno se dobro zave, pritisne buren, gorak poljub na usta.

23/6. 1924.

Gospodu Izidorju Fučcu se za trenotek strdi kri po žilah. Ko omotičen je. Neko neizrekljivo sladostrastje ga prevzame in za trenotek stori nesposobnega za karkoli. Še le tedaj se zopet zave, ko Mily polagano in nežno odvije svoje roke od njegovega vratu, pri čemer ga mehko poboža po podbradku. Ko stegne svoje roke za njo in se pripravlja, da vstane s svojega sedeža, napravi ona odklanjajočo kretnjo proti njemu in pravi:

»Vašemu varstvu in pokroviteljstvu me je izročil moj soprog. Varuhu in pokrovitelju smem torej pokazati svoje priznanje in zahvalo. Zlasti ker ste tako ljubeznivi in požrtvovalni do mene. V takem varstvu in pod takim pokroviteljstvom je prijetno biti.« 

Na gospoda Izidorja Fučca so te trezne besede učinkovale, ko curek mrzle vode. Oni vroči poljub torej ni bil več, ko priznanje in zahvala. Kakšna žalostna iztreznitev po sladkem trenotnem opijanjenju. Klub temu spoznanju vendar, nadovezujoč na zadnje besede Milyne, pripomni:

»In jaz bi vas, draga Mily, hotel imeti v varstvu in pod pokroviteljstvom do konca življenja.«

Prav mehanično je bil izgovoril neresnico. V nekem duševnem ostrvenenju. V trenotku, ko mu je ušla pamet. Saj taki trenotki v človeškem življenju nastopajo večkrat. Pri vsakomur. Nikdo namreč ni tako močan, da bi se mogel ubraniti mahoma nastopivšim ganotjem. Zlasti ne valovanjem strasti. In najmočnejša vseh strasti, ki razjedajo naše telo, je ljubezen. Kadar le-ta zavalovi v krvi, umolknejo vsi razlogi; se umakne vse umevanje. V navadnem duševnem razpoloženju bi si bil gospod Izidor Fučec tak izrek vseeno premislil. Kljub počasnemu delovanju njegovega miselnega ustroja se torej ne smemo čuditi, da je tudi v tem slučaju prišel do spoznanja. Ko bi bila Mily vztrajala pri svojem objemu bi bilo skoro gotovo drugače. Opijanljivost na eni izziva opijanljivost na drugi strani. Njeno hipoma nastopivše iztreznenje, pa je tudi njega privelo do delnega iztreznenja. Odkar se je bil iznanil z Mily v veseli družbi njenega soproga, mu niti trenotek ni stopila Katica pred duševne oči. Še svojega Miškeca se ni spomnil. Dasi ga je vendar tako prisrčno rad imel. V tem trenotku pa mu spomin hipoma preleti misel na dete, ktero mu je bilo tako k srcu prirastlo. Ob tem spominu pravi mirno:

28/6. 1924.

»Pa saj to ni mogoče. Čez nekaj dni, morebiti že jutri bo gospod soprog zopet v vašem objetju.«

Ta obrat, kateri je povsem odgovarjal Milyni preračunljivosti, stori, da se je obema poleglo valovanje strasti. Med nadaljevanjem obeda potekal je zato pogovor mirno, dasi je gospod Izidor Fučec svoji varovanki izkazoval marsikako pazljivost. Zato je pa ona poskrbela priliko, da mu je na dolgo in široko jela pripovedovati o soprogovih kupčijah. Z zgovornimi besedami mu je hvalila njegovo spretnost, hladno preudarnost in preračunljivost ter dostavila, da mu ravno te lastnosti donašajo uspeh. In le-te je slikala s kričečimi barvami ter pravila, da si je zaradi njih pridobila najznamenitejše poslovne zveze. Doma in v inozemstvu, zlasti v Italiji in na Ogerskem. Tudi z balkanskimi deželami trguje. Končno je svojemu pokrovitelju prav zaupno – kakor je dejala – povedala, da je moral ravno sedaj zato tako nagloma odpotovati. Ker obravnava o nekem velikem poslu, si obeta ogromen dobiček.

Gospod Izidor Fučec se, kakor vemo, za poslovne stvari ni mnogo zanimal. Kot edini dedič svojega očeta, bil si je svoje življenje uravnal tako, da bi bil brez truda in dela lahko razmerno prav dobro živel. Res se mu doslej kljub raznim ekstravagancam premoženje ni skoro nič zmanjšalo. Toliko računarja je bil, da kapitala ni načenjal, temveč, da je skrbel izhajati z obrestmi od izdatnih svojih naložb. Zato si je, kadar je razmišljal o bodočnosti Miškecovi vselej dejal, da mu ne bode ničesar nedostajalo. Le eno željo je imel: da bi se svojega očeta vedno spominjal s spoštovanjem. Odkar si je prilastil plemstvo, smatral je, da je izpolnjen del le želja. Šlo mu je le še za kako odliko. To vprašanje mu je bilo tem bolj pereče, ker je Katica odliko imela. Kaj si bo torej sin mislil o njem, ako on sam umrje brez odlike. Dasi je torej po odliki hrepenel že vsled Peter von Sratschiggovega razodoetja, postalo je to hrepenje od Miškečevega rojstva sem še večje. Bivanja na Smerniku stopnjevalo je tko njegovo hrepenenje. Ondi je namreč videl več gostov – po večini židov – ki so se postavljali z ruzetami v gumbnicah. Dokaz odlik. Težko je reči, kakšen vtis so ti gostje napravljali nanj in kako si je želel, da bi tudi on prišel do pravice vtakniti si rozeto v gumbnico.

Kljubu taki njegovi miselnosti mu je pa med Milynim pripovedovanjem vendar megleno začelo vstajati spoznanje, da bi dobro bilo, ko bi za povečanje svojega bogastva tudi on kaj storil. Že zaradi Miškeca. Toda, ali samo zaradi njega? Ali ni mogoča še nadalnja pomnožitev njegove rodbine? Ta mahoma došla mu misel stori, da pripomni, da bi se kakega lukrativnega podjetja udeležil tudi on. Mily mu hiti zatrditi, da bi se o tem dalo govoriti z njenim možem, ko se vrne. Tako se obed, čigar posel si je bil gospod Izidor Fučec zamislil v onem razpoloženju, kakršno mu je bila za trenotek dala Mily, konča s prijaznim razgovorom o poslovnih zadevah.

––––––––

20/10. 1924.

Gledališče na Videnjki je bilo tega večera razprodano. Sicer je gledališče v obče imelo veliko privlačno silo. Ne samo za tujce, katerih je na lepi, veseli in lahkoživi Dunaj prihajalo z vseh strani sveta veliko število, temveč tudi na domačine. Tisti čas kultiviralo je pred vsem lahko glasbo, zlasti Straussovo. Sam Dunajčan, bil je ljubljenec Dunajčanov, katere je s svojimi s skladbami vedel spravljali v ekstazo. Poleg Straussovih operet bile so na repertoirju tudi operete drugih nemških in pa francoskih skladateljev. Spretno gledališko vodstvo je pač dobro poznalo okus lahkoživega občinskega cesarskega mesta, an der schönen blauen Donau* (* Ob lepi modri Donavi). Kakor namreč Donava ni bila nikdar modra, tako tudi Dunajčan ni bil nikdar ne globok mislec ne estet. Površen do skrajnosti in kar se umetniških smeri tiče neverjetno zarukan, ljubil je plehke dovtipe in dvosmiselne šale. Vodstvo gledališča na Videnjki je zato izbiralo operete, ki so tem zahtevam v obilni meri zadoščale. Kjer se mu je zdelo potrebno, skrbelo je s primernimi, semtertje dokaj osoljenimi in opopranimi ekstempori, da je, Bezirksberger sijal zadovoljnosti. Poleg tega je pa skrbelo za res izboren ensemble. Zlasti prve moči so bile na višini poklica in zadače.

Ni torej čuda, da so operetne predstave gledališča na Videnjki zaslovele in da so se igrale vedno ob polnem gledališču.

Kakor že vemo, so ta večer peli Zellovo opereto »der Vogelhändler* (* Tičar). Naša dva znanca zasedla sta proscenijsko ložo, iz katere sta imela izboren pregled vsega gledališča in pa najboljši pogled na oder.

Gospod Izidor Fučec se je v zavesti, da sedi v loži z zakonsko ženo časti vrednega tržaškega trgovca, široko in bahato nagibal čez rob lože in je skozi gledalo, katero je njegova družica s sabo prinesla, opazoval občinstvo. Tu je mrgolelo pred njegovimi očmi v najpestrejši mešanici in šumelo, ko čebele v panju. Ženske prikazni naravne in umetne mladosti, prirojene in priumetničene krasote, podedovane in kupljene dražesti, ko so se vrstile pred njegovimi malomestnimi očmi. Vedno pa so se oči od pogleda po gledališču obstajile zdaj in zdaj na ljubkem Millynem obrazku z dražestnima jamicama v licih. Rad bi bil kaj govoril, a jezik mu je bil neokreten! Rad bi bil na kaj opozoril; a začeti ni znal prav. Ko da mu je ogromna množica gledališkega občinstva v napotje se mu je zdelo. To pa tembolj, ker se je njegova družica nekam skrivala za ložno balustrado in se mu je zdelo, da se za številno občinstvo prav nič ne zanima. Končno se vendar ojunači. Obriše si namreč pot na čelu in pleše ter k Milly obrnjen, pripomni: »Že sedaj je vroče. Kaj še le bo!«

Milly prasne v smeh. A že začne godba igrati in zastor se dvigne. Po gledališču nastane hipoma pobožna tišina, a ne za dolgo. Občinstvo po poskočnih akordih in lagodnih melodijah razdragano ter po dvosmiseljnih dovtipih vzpodbujeno, jame svojemu zadovoljstvu v glasnem smehu in burnemu ploskanju dajati izraza.

22/10. 1924.

Splošna dobra volja gledališkega občinstva polotila se je tudi gospe Boccacciove. Živahno je sledila igri na odru. Vsak dovtip, pa naj je bilo v njem kaj soli ali nič, jej je izvabljal glasan smeh. Njen pokrovitelj bil je ob tem neprisiljenem smehu ves blažen. Saj je kazala svoje slonokoščene zobe in se je mišičevje njenega lepega obraza pregibalo tako, da so dražestne jamice v polnih licih bile še dražestnejše. Vesele pasaže goobe spremljala je Milly z lahnimi udarci prstkov svojih malih, belih rok po ložinem okrajku, ali s pregibanjem svojega sorazmerno raščenega gornjega dela telesa. Gospod Izidor Fučec, ki je med obedom po njeni preračunljivi hladnosti tako nagloma padel iz čutnostnih svojih nebes, je – tako izpremenjene – skoro poznal ni več. Prav razposajena je postajala in sicer tako, da je to za njenega pokrovitelja postajalo nalezljivo.

25/10. 1924.

Tudi njemu se je namreč jela tajati mrzla kri in predno se je do dobrega zavedel, zavalovala je po njegovih žilah v mrzlici gorečici. Najenkrat je bil v razpoloženju, ki je navdajalo z ostalim občinstvom vred tudi Milly. Smejal se je, ploskal, bobnal s svojim prsti po okrajšku lože, bil takt zdaj z desno, zdaj z levo roko, zdaj zopet z obema. Pri tem se je od odra obračal z drobnimi svojimi očmi po Milly, kateri je očividno njegova veselost jako ugajala. Zdaj pa zdaj se ga je dotaknila z drugo roko, da je zadrhtel blaženstva, zdaj pa zdaj se zadela z drobceno svojo nogo, kadar je sledila prečuvstveno godbenim akordom, njegovega neokretnega stopala, da ga je nekaj električnemu valu podobnega preletelo od nog do glave. Kri mu je zalivala obraz in mu silila v ušesa, da je po njih brnelo in da sta ga pekla oba uhlja.

»Kako lepo! Kako imenitno.« Zašepetal je semtertje proti svoji štičenici, katera mu je to občudovanje potrjevala z mehkim stisljajem roke. Vsak tak stisljaj mu je segel do srca, katero je vselej vzdrgetalo ob njem.

Naenkrat se pa zgodi nekaj, kar odloči gospoda Izidorja Fuččca čuvstveno izživetje onega večera in najbliže sledečih mu dni. Od glasbene kapele sem zadone akordi vodilne operetne arije, ki spremlja razposajeno oskrbnikovo pesem:

»Jekus, Jekus, o Malheur,

Wo nimmt man die Jungfrau her.«* (* »Jojme, jojme, kaj bo to, Kje devico vzamemo!«)

Splošno gibanje nastane med poslušalstvom. Mlade deklice povešajo oči, zrelejše dame se muzajo, moški svet se veselo smeje; vse pa preveva neka opolzla zadovoljnost in naslada. Gospod Izidor Fučec ne ujame takoj jedra banalnega dovtipa; zato sedi – gledajoč na oder – ko lipov bog. Milly pa uprašujoče pogleda, potem pa se, ko od nečesa posedena, skloni proti njemu, položi svoji lepo oblikovani beli roki na njegovi obilni stegni nad kolenoma ter zarije svoje prste v nju prožno mišičevje. Gospodu Izidorju Fučcu zastane sapa. Trenotek se zazdi, ko da je okamenel. A kmalu se iz vidnega iznenadenja zave. On položi svoji mesnati roki na Millyni tako, da ju pritisne še krepkeje ob svoji, necega ščemečega občutka polni stegni. Potem ju vzdigne k svojimi ustnicam ter zaporedoma vroče poljubi.

Od tega trenutka dalje je nastopilo pri njem neko opojno slavje v kakoršno človeka pogrezne samo zbujeno sladostrastje; stanje, ki je podobno trenotnemu vseh prenehanju funkcij človeškega razuma. Človek v takem stanju sposoben je vsacega brezumja. On prav za prav sam zase ne ve. Neko otrpnenje je to, neizmerno sladko in blaženo, podobno otrpnenju, ki sledi kajenju opija. Samo s to razliko, da opijska upijanljivost pričarava pred duševne oči vse mogoče fantastične slike, polne opolzkih naslad, v tem ko otrpnelost vsled zbujenega sladostrastja človeka tako omami, da mu vsa domišljija odpove.

Za gospoda Izidorja Fučca ni bilo več gledališke predstave. Gluh je poslal za godbo in petje, slep za scenijske učinke. Samo svojo ščitnico je videl poleg sebe, lepšo in mikavnejšo ko kdaj preje in le ena želja ga je navdajala; da bi bil kje z njo, kjer bi jo mogel strastno objeti in krepko pritisniti na svoje srce.

Milly spoznala je to razpoloženje svojega pokrovitelja kaj kmalu. Preveč izkušnje življenja je imela, da bi jej moglo uiti. Zato sklene potegniti ga za sabo do tje, kjer ga je imeti hotela, tje, kjer je vedela, da bo brez lastne volje sledil vsakemu njenemu hotenju, tje, kjer postane slepo orodje v njenih rokah. Ker je sedela tako, da je bila odvrnjena od občinstva, kateremu jo je skrivala stena sosednje lože, potegnila je sončnik, ki je imel njene oči varovati prevelike bleščobo, tako, da se tudi z odra ni videlo več v ložo, nato pa je z levo roko na lahno posegla po roki gospoda Izidorja Fučca ter mu z desno pokazala na stol poleg sebe. Razumel je. Drgetajoč po vsem telesu sede poleg nje in zavrti senčnik tako, da je bilo videti na oder. Ona pa se sedaj krepko pritisne obenj, okrene zapet sončnik tako, kakor ga je prej bila postavila sama in mu v temi, v kateri sta bila sedaj v loži, prilizne vroč, krepak poljub na usta. Kaj je gospod Izidor Fučec sedaj občutil je težko opisati. Zazdelo se mu je, da se mu odpirajo vrata nebeška. Molče je svojo desno reko položil okoli njenih ledij ter jo krepko pritisnil ná-se. Z licem svojim se je dotaknil njenega. Onega cvetočega lica s tako mikavno jamico. Milly se ni branila. Slonela sta tako nekaj trenotkov. Ti trenotki so zadostovali, da je jel gospodu Izidorju Fučcu liti pot s pleše čez čelo in po licih. Ko to Miolly začuti, odmakne se, brž nato pa vzame svoj opojno dišeči robec v roko ter ptegne s tolikanj nežnosti in sočutja čez njegovo čelo in lice, da le-ta čisto skoprni. Nič druzga ne spravi več iz sebe, ko: »Pojdiva. Dosti imava predstave.« Ker je dejanja bilo ravno konec, vstane Milly, ne da bi prej ne bila z nežnim pobožanjem njegove mesnate roke izrazila svojega soglasja z njegovim predlogom, in odideta.

K Sacherju veli peljati gospod Izidor Fučec k večerji. Med vožnjo položi Milly svojo levo roko na njegovo desno koleno, poigrava s prsti po njem in spusti poluglasno popevko »Jekus, Jekus, o Malheur! Wo nimmt man die Jungfrau her?« Gospod Izidor Fučec se čuti pri tem tako, kakor oni menih, ki je čul rajsko tico peti. Samo zamaknil bi se ne bil tako, ko oni menih. Njegov želodec bi se bil uprl biti le eden dan brez opravila, nikari že celih sto let ali še več. Zato je bil kljubu vsej dražesti pevke in popevke in kljubu prijetnim okoliščinam, v katerih je bil prav srečen in zadovoljen, ko je smuknil elegantni izvožček po razmeroma kratki vožnji mimo dvorne opere ter obstal pred hotelom Sacher.

Ali naj popišemo večerjo našega imenitnega para?

Po vsem, kar je našim čitateljem o njem že znanega in po vsem, kar smo izvedeli so njegovi spremljevalki, mislimo da ni potreba. Le toliko bodi ugotovljenega, da sta po dobrih dveh urah oba izredno dobre volje zapuščala restavracijo, da se odpeljeta domov. Ko je gospod Izidor Fučec stopal ob globokih poklonih hotelskega osebja skozi vežo proti izvožčku, bilo je celo opaziti, da ima nekam negotov korak. Tako celo, da ga je njegova spremljevalka pod pazduho prijela in podpirati morala.

–––––––––

29/10. 1924.

Glasno, kričanju podobno govorjenje zbudi naslednjega dne gospoda Izidorja Fučca. Ne da se prav zave, posluša. Zazdi se mu, da čuje Katičin zadirljiv glas. Prime se za glavo, ko da si hoče dogodke pretekle noči priklicati v spomin. Glava mu brni in ga boli. Kar razleteti se mu hoče. In silno žejo začuti. V tem se kričanje čuje bliže in bliže. Spozna pa tudi, da se je zmotil glede osebe, od katere prihaja. Katica ne more biti, kajti ona ne zmerja nikdar po nemško, temveč vselej po slovensko ali, kadar je posebno nataknjena in se hoče prav krepko izraziti, le če po hrvatsko. On pa čuje v pristni dunajski nemščini te-le jezljive opazke:

»No da. Lepega svaka imaš, prav zares. Najlepšo posteljo mi podere. Saj ni čuda. Tak je ko Nilski konj. Ti pa praviš, da o tem nič ne veš. In tu v sosednji sobi spiš. O ti nedolžno dete ti! Seveda, spanje imaš ko angelji. Jaz sem peklenski ropot čula v četrto sobo. Kako tudi ne, saj je bilo, ko da se ima hiša podreti. Uganila sem takoj, kaj ta ropot pomeni. In čula sem govorjenje. Seveda, gospod svak je govoril sam s seboj. Ti si pa lepo spala, ko da te nebeški krilatci zibljejo. Kajpada! – Ježešta, ježešta, kaj le moj mož poreče! On je tako natančen in tako strog. Ko bi bil doma, ubije tvojega gospoda Scaramuccia. Da zares, prav gotovo.«

Med poslušanjem teh zbadljivk in tega tarnanja vračal se je gospodu Izidorju Fučcu polagoma spomin. Čul je drug, nežen, njemu tako dobro znan glas, ki je miril in tolažil. A zastonj. Ploha razburjene govorice se ni dala ustaviti. Ob zadnjih besedah, se mu je zježe lasje. Kaj ubil! Njega? Dalje premišljevati ni imel časa, kajti vrata se naenkrat in brez trkanja sunkovito odpro in na njih se prikaže vsa razjarjena Millyna teta, dasi je v sobi vsled spuščenih beloplatnenih zaves vladal somrak, vendar teta takoj opazi podrtijo ondi, kjer je stala postelja in zakriči:

»Jezas na! Kakor sem slutila.« Potem se pa ozre na divan in skoči – ko da jo je gad pičil – v Millyno sobo nazaj ter zaloputne za sabo.

»Pa v takem negližeju!!« čuje gospod Izidor Fučec, da vzklikne v sosednji sobi, ko da se repenči vsa njena užaljena nravnost.

»Hvala Bogu, da mojega moža ni doma. A on lahko že danes pride. Kaj potem! Oh, kakšna poškodba kakšna poškodba.« 

Sedaj se začuje glasno ihtenje in potem jok.

»Pomiri se teta,« oglasi se Milly. »Moj gospod svak je gentleman. Prepričana sem, da vso škodo poravna.«

»Misliš?« vpraša sedaj teta.

»Gotovo« odgovori. »Porok sem ti za to.«

1/11. 1924.

»Če je tako, naj že bodi,« izpregovori sedaj teta za s pomirjenim glasom.

Gospod Izidor Fučec čuje le še, kako se zapro vrata na nasprotni strani Millyne sobe. Potem nastane zopet tišina. Bil je kakor premlačen, bolel ga je želodec in v ustih je imel občutek, kakršen poznajo le ljudje, ki se prekrokani, vseh mogočih telesnih užitkov polni noči, zbude iz daljšega spanja. Najraje bi bil ležal dalje, a pogovor, ki ga je ravnokar čul, pregnal mu je spanec do dobrega. Najdragocenejšo posteljo, da je podrl in veliko škodo, da je napravil! Škodo, ki jo bode moral povrniti, ako hoče da ga Millyne tete mož ne ubije! Oprši se na komolca poprivzdigne se nekoliko na divanu, polagama in s težavo. Pri tem opazi, da je tenka odeja, s katero je bil pokrit, zdrknila z njega na tla. Takoj mu postane jasno, zakaj je teta vzkliknila »Pa v takem negližeju!« in zaloputnila duri za seboj. Ko svoje dni, pijani očak Noe ležal je danes on. Samo da nikogar ni bilo, ki bi mu bil izkazal takšno delo usmiljenja kakršno je Noetu izkazal jeden njegovih sinov.

Glava mu zopet pade na blazino nazaj. Premišljevali jame o dogodkih pretekle noči. Prav dobro se spominja gledališča in večerje. Tudi odhoda iz Sacherjeve restavracije. Ko da še vedno stoji pred njim do pasu naklonjeno strežno osobje restavracije, kateremu je opulentna večerja gostova in njega obilna napojnina čudotvorno omehčala hrbtenice. Tudi se spominja mrgolenja lučic na Opernplatzu na Karntnerstrasse in na Opernringu in kar zdi se mu, da še vedno čuti mehko ročico svoje varovanke, ko mu pomaga v voz. Od tedaj dalje pa so se vsi dogodki te noči zavili v lahno meglico, iz katere se mu zableskne le tu pa tam kak slaboten utrinek spomina. Le to ve, da mu je Milly ves večer stala ob strani, ko angelj varuh rajske lepote. In ko se globlje pogrezne v spomin, zave se tudi, da mu je kakor preje v gledališču in v restavraciji, tudi kasneje v izvoščku in doma ukazovala sto in sto ljubeznivosti. Kako je prišel iz voza in kako po stopnjicah do Millynega stanovanja, se ne more do dobrega spomniti. Le toliko ve, da ga je poleg ljube Milly spremljal še nekdo drug. Da je to bil vratar, katerega je Milly z mastnim v »Sperrsechserlom« pridobila, da je njenega gosta podprl pod levo ramo, seveda ni mogel uganiti. Kako je v posteljo prišel, se ne spomni več. Le toliko mu miglja pred očmi, da mu je pomagala angeljska Milly.

Da, v posteljo! A kako, da leži sedaj na divanu?

Dasi težko, se vendar vzdigne in stopi, opotekajoč se, kjer njemu obeh oken. Skozi alkoholsko rosne in vedno še zaspane oči opazi, da na zastore sije s polno močjo solnce. Ko – s težavo, a končno vendar le – najdi zastorni motvoz na oknu, vzdigne zaveso in velik snop toplih solnčnih žarkov pade nanj ter razsvetli vso sobe. Gospod Izidor Fučec se obrne po njej. Njegov pogled obtiči pred vsem na velikem zrcalu na levi strani sobe. Njegova smešna prikazen v sami srajci s kocastimi nogami in zariplim obrazom mu kakor v basrelijevu zarine nasporoti. Nehote se je ustraši in nekaj, kar je bilo sramu podobno obrne mu oči v dno sobe.

Podrta postelja! To je torej bilo, kar je Millyno teto spravilo v tako razburjenje. Sedaj razume vse. Po noči se je moral iz postelje preseliti na divan. Spozna tudi, da mu je ob katastrofi, katere se ob natezanju vsega svojega spomina domisli in ob selitvi po katastrofi pomagala ljubezniva njegova varovanka. Vse drugo do ravnikar popisanega dogodka, pa mu je ostalo zakrito z velom najtemnejše noči.

Žalostno sede na divan nazaj in še žalostneje se ozre na posteljne razvaline. Pri tem ga nehote prime radovednost ogledati si posteljo natančneje, da si obseden od besnega mačka in zato ves brljav, spozna vendar kmalu, da je bila postelja čisto priprosto tovarniško delo. Zato ne more zapopasti, kako je teta mogla govoriti o veliki škodi, ki jo je napravil. On ne bi takega komada sobne opreme v svoje stanovanje za nobeno cene sprejeti ne hotel. Posteljnjak bil je poleg tega že star in morebiti tudi tohel. Ko bi ga bil preje ogledal, bi se vanj legel ne bil. Saj si je bil svoje teže v svesti in nekaj pojma o slatiki je tudi imel. – Toda, ali bi res ne bil nanj legel? Saj vendar kljubu svoje zamegljenosti ve, da mu je pomagala Milly vanj. Milly, ki mu je v gledališču in pri večerji bila tako neizrekljivo sladka in nad vse dobrikava. Kako zapeljiva je morala biti in ji je gotovo tudi bila zanj torej zavest, da bo prenočeval v njeni bližini, vdihaval z njo zrak istega stanovanja! Gospod Izidor Fučec bil je prekratke pameti, da bi bil pri vsem svojem umovanju spoznal, kako rafinovano mu je na pol polomljena postelja nastavljena bila in kako preudarno sta ga ženski vanjo zvabili.

Za nekaj časa preruši to premišljevanje topo strmenje predse. So trenotki, ko preneha vse razpredanje naših misli in ko se zabulijo naše oči v prazen nič. Ko da v njem nehote iščemo oddihljaja. Tako je bilo tudi pri gospodu Izidorju Fučcu. Otrpnili so mu za nekaj časa možgani. A v onem praznem niču je vendar moralo tičati nekaj tajinstvenga, rekli bi skoro nekaj čarobnega. Po kratkem strmenju vanj se namreč v njegovih možganih razvije polagoma spomin na ono noč, katero je prespal v Veliki Mlaki. S Katro Zdravje sam v sobi in – o groza – tudi v postelji. Kar kvišku ga vrže ta spomin.

A že se mu prikaže zadovoljen nasmeh na ustnicah. Ob spoznanju, da ta primera šepa na obeh nogah. Katra Zdravje in Milly Boccaccio! Vrag in angelj.

Toda, če je bil položaj drugače tak ko tistokrat v Veliki Mlaki! Takrat so bile neprijetne, še več: nerodne posledice. Kaj, ko bi nastale tudi sedaj podobne?

»Ah, kaj!« zamahne naš junak z desnico. Izključeno! Mily je zakonska žena Attilija Boccaccia. In nasmeje se zadovoljneje. Kar polglasno.

To iz praznega nič prišlo razmišljanje ga še le do dobrega predrami. K umivalniku stopi nalije si kozarec vode ter ga v dušku izprazni.

»O-o-oh!« izvije se mu iz prsi. Ko da se je nečesa morečega iznebil. In res se je. Neke pošasti, ki mu je tičala v želodcu in katera je pred ploho mrzle vode bržkone zbežala in ondot. Poznal je to pošast. Izganjal jo je svoje dni večkrat. Vselej po kakem titulu bibendi v brlogu. Izganjal jo je v Veliki Mlaki. Vedel je torej, da se sveže, mrzle vode boji ko hudič križa. Zato je natoči še kozarec. Ko bi se divji maček na poti iz želodca hotel še kje v njegovem telesu s svojimi ostrimi kremplji obdržati. Novi curek mrzle vode ga spodi od ondot. Res se je zdelo, da se mu je ta recept obnesel, kajti ko se še do dobrega omije in si z mrzlo vodo zmoči glavo, roke in prsi, bil je ko prerojen.

Ker je bilo v sobi dokaj zatohlo, odpre okno, da pride svež zrak v sobo. Ob enem spusti do polovice zaveso, da zabrani morebitnim radovednim očem iz nasproti stoječe hiše prodirati v tajnosti njegovega jutranjega nehanja in pehanja. Sedaj jame iskati svojo obleko. Kar čudil se je, katera sila mu jo je raznesla po vsej sobi. Suknjo je našel pod mizo ob koncu postelje, telovnik prav na nasprotni strani sobe v starem bidermajerskem, s črnim, že zelo razpokanim usnjem povlečenem kreslu, hlače pod posteljo, ovratnik in kravato pod pisalnico. V vseh žepih je bilo vse, karkoli je nosil s seboj; le ure v telovnikovem žepu ne najde. Po vsej sobi jo išče, vse omare poodpre, vse predale pretakne, zastonj. Ni je in je ni. Pregledati je imel le še spodnji del nočne omarice. Tam je bil prepričan, da ure ni. Vendar, da si ne bil mogel ničesar očitati, odpre vratica. Kakšno iznenadenje! Kakor za Ribničana, ki je našel izgubljenega konja v dolini, v kateri je »dobru vajdu«, da ga ni. Ali se mu ne zablešči njegova zlata ura nasproti iz neke posode, ki je bila namenjena za vse kaj druzega, ko za ohranjevanje dragocenosti? In tiktakala je, da je bilo veselje.

Gospod Izidor Fučec jo, obvivši si prej roko z robcem, previdno vzame ven. Držeč jo v roki, začne pred vsem premišljati, kako je tjekaj prišla. Vse zastonj. – Končno se mu vendar zazdi, da jo je moral sam dejati tjekaj. Doma je imel namreč poleg postelje na nasprotni strani od nočne omarice nizko mizico z lepim stojalom za žepno uro. Dobil je to stojalo tekom medenih tednov od Katice. Nizko mizico za-nje si je dal zato napraviti, da je zjutraj že iz postelje, ne da bi se mu bilo potreba privzdigovati, mogel gledati na uro, ki je na stojalu visela. Nočna omarica stala je tu ravno na oni strani, na kateri doma mizica. Da, da, to ga je zmotilo, da je v Sacherski zameglnosti uro položil tjekaj.

Ko je bil tako v tem važnem vprašanju samo pri sebi na čistem, pogleda še le na uro.

»Bog i Bogme, več pola dva!« Vzklikne naš junak po Hrvatsko, podlegši trenotno atavizmu. Sicer je namreč mislil in govoril po slovensko. Ugotovši to, pa tudi tukaj začuti grozen glad. Opoldanski glad. Ko bi bil na uro pogledal pol ure prej, bil bi ta glad občutil že tedaj. Zato se začne kar se da hitro oblačiti. Ko si pripne ovratnik in zaveže kravato, obuje si hlače.

–––––––––

Komaj s tem gotov, začuje lahne stopinje v sosedni sobe. In že se odpro tudi duri v njegovo sobo, a ne tako hrupno, ko takrat, ko je pogledala teta skoz-nje, temveč prav na lahno in tiho. Skoz nje pa pripolzi Milly v lepem, belem, z višnjevimi trakovi ozališanem in z idrijskimi čipkami najboljše kakovosti lepo obrobljenem negližeju, da se je skozi luknjice v čipkah diskretno videla snežna belina oblega njenega nedrija in na polo zagoreli pas zadnjega dela njenega oblega vratu.

»Jojme, jojme, kaj bo to, kje devico naj demo!« zagostoli Milly, odpirajoč duri, ko da si hoče obnoviti spomin na popevko, ki je potem vsemu večeru, ki ga je prebila s svojim pokroviteljem, dal posebno obeležje. Potem pa spolzi k gospodu Izidorju Fučcu, ki je obstal sijočega obraza. Ko zamaknjen v nadnaravno prikazen, in se tako zelo privije k njemu, da se mehko njjno lice tesno dotakne njegovega zabuhlega obraza!

»Izidorlein fein,

Liebes Närrchen mein!«* (* Zlati Izidorček, ljubi moj ti norček!) zagostoli Mily po neki operetni popevki, »ali si čul, kaj je bilo opoldne v moji sobi?« 

10/11. 1924.

Ko jej to potrdi in ovije svojo desnico okoli njenega ledja jame mu ona pripovedovati, kako je razjarjeno teto potolažila le z zagotovilom, da on poravna pošteno vso škodo in jo s tem reši jeze njenega soproga.

»Kaj ne, da odobravaš to mojo obljubo?« dahne polglasno ter mu dene levico na nabrekle ustnice. On jo strastno poljubi v dlan.

»No glej,« pravi Milly, katere levica sedaj zdrkne z njegovih ustnic, desnica pa seže v levi notranji žep njegove suknje in potegne iz njega debelo denarnico. »Kar jaz odštejem teti odškodnino. Kaj ne da?« 

In ne da čaka odgovora, odhiti z njegovodenarnico v roki.

Gospod Izidor Fučec se strezni. Nekak čuden občutek se ga poloti. Saj njegova varovanka kar z njegovim denarjem razpolaga! Še oblastneje, ko njegova Katica. In brez predposvetovanja in njegove odobritve. Saj mu še dala ni, da bi bil prišel k besedi. Že se ga jame polotevati nekakšna nevolja. Kar se zopet prikaže skozi duri Milly, cvetoča in smejoča z njegovo denarnico v desnici, ki jo je imela dvignjeno nad glavo. Hitri skoči k njemu ter mu vtakne denarnico zopet v žep, iz katerega jo je preje bila izvlekla. Na to pa mu pritisne gorak poljub na ustnice, da ga blaženstva skoro zapusti zavest in očarljivi godbi enako mu zadane na ušesa njene besede:

»Sedaj je v vse v redu. Teta je potolažena. Ceneje, ko sem mislila. Ti si pa lačen. Tudi na to sem mislila. V moji sobi je pogrnjeno. Zakuske so že na mizi. Vem, da si teh najbolj potreben. Potem pride ostalo. Tako, da boš zadovoljen. Tete še videl ne boš. Saj vem, da bi te ne veselilo stopiti jej pred oči.«

Ob Millynih besedah jela se je gospodu Izidorju Fučcu vsiljevati zadovoljstvo na obraz, ki se mu ob omembi obeda, kar razleziš. Ko čuje, da tete še videl ne bo, prikima veselo. Milly pa se ga oklene v podlaktju ter ga potegne s sabo.

»Danes si moj gost,« pravi nadvse sladko ter se privije tesneje k njemu. »Tako ne bode, ko v Štefanski kleti ali pri Sacherju, upam pa vendar, da boš zadovoljen.«

In bil je zadovoljen. Z jedili in pijačo. Najbolj pa s postrežbo. Saj mu je Milly stregla sama. Dolgo po obedu sta ostala sama v prijetnem razpoloženju, katero je Mily porabila v to, da ga po dobro preudarjeni metodi s prikupljivim kramljanjem pridobi za nadaljne svoje načrte.

Ko se ji je zdelo, da je prišel za to čas, pove mu, da je teta prejela brzojavko, da se naslednji dan vrne gospod svetnik s svojega nadzorstvenega potovanja. Ko da ga je pičil gad, skoči gospod Izidor Fučec po konci in vzklikne:

»Tedaj morava pa midva takoj odpotovati.«

»Jaz še ne smem«, odvrne Milly. »Stric bi bil grozno razžaljen, ko bi izvedel, da sem bila tu in da sem se ravno pred njegovim povratkom odpeljala. Ti moj zlati Izidorček, seveda ne moreš več ostati tukaj. Saj nimaš kje spati. Preseli se zatorej v kak hotel ali se pa odpelji nocoj na Semernik in pridi pojutranjem zopet po-me na Dunaj.«

»Zakaj še le pojutranjem?« vpraša gospod Izidor Fučec.

»Ker ne vem, ali se stric pripelje z jutranjim ali večernim vlakom. Če še le z večernim, morala bom še pojutranjem ostati pri njem. V tem slučaju se vrnem še le s popoldanskim vlakom. Če se pripelje že zjutraj, bodeva pač dalje časa skupaj, in ga bi to posebno veselilo.«

Gospodu Izidorju Fučcu bilo je jasno, da si sestanka s stricem ne more želeti. Med preselitvijo v hotel in povratkom na Semernik, bilo mu je prikupljivejše poslednje. Dejal si je, da si v gorskem zraku preje opomore iz hude mačkovine ko na Dunaju. Odloči se torej odpotovati ter se tretji dan pripeljati po svojo varovanko, s katero dogovorita sestanek v restavraciji južnega kolodvora.

––––––––

5. Dvoje neprijetnih vesti. – Trpko spoznanje. – Hrupen prizor na postaji Semernik. – Ukročenje hude žene.

Gospoda Izidorja Fučca čakalo je po povratku z Dunaja dvoje poročil. Eno neugodneje in razburljivejše od drugega. Prvo je bilo od predsednika Žaneta. Naznanil mu je namreč, da je deželno predsedstvo, zato, ker se je v dveh vaseh hrvatskega Primorja nenadoma pojavila kolera, zahtevalo, da se za začetek oktobra določeni shod gasilcev preloži. Bilo je namreč mnenja, da ni izključeno širjenje kolere po gasilcih, ki pridejo na shod iz Hrvatske, odkoder so namreč bila tudi povabljena vsa gasilska društva. »Nekateri,« pisal mu je predsednik Žane, »so sicer mnenja, da se deželno predsedstvo boji bolj politične kolere; toda jaz in odbor sva svetovala, da se želji deželnega predsedstva ustreže. Gosposka je pač gosposka. Al se `ma z bikam bodli? Res se s tem naznanjena ti odlikovanja od odlože do spomladi, kajti shod smo sedaj odločili za svetega Florijana dan; toda, ko bi se bili uprli, bila bi vsa odlikovanja splavala po Ljubljanici. Naš ukrep boš torej tudi ti gotovo odobril.«

Odobril ali ne odobril, misli si gospod Izidor Fučec, ko odlaga pismo, saj mi tako nič ne pomaga. Potem pa samogibno udari z polno dlanjo po mizi. Ob misli, da se je odlikovanje, katerega je bil že tako gotov, odmaknilo v večmesečno daljo.

Razburjenje, ki se ga zaradi tega polasti, se poviša ob otvoritvi drugega pisma, v katerem mu Katica enostavno javlja, da pride z Mano in Miškecem čez par dni k njemu, da se po končanju njegovega bivanja na Semerniku popeljejo vsi skupaj na Osojnico. »Hudiča!« vzroji sam pri sebi. »Še tega bi bilo treba.« Mahoma mu namreč preleti glavo misel na gospo Boccaccijevo. In reči si mora, da bi sedaj ženin obisk pomenil ravno toliko, ko če bi komu, ki se v elegantni kočiji vozi sredi velike cesta na najlepši ravnini podkladali cokljo pod kolesa. »O tega pa ne!« sklene hitro, ne da ga spomin na Miškeca pri tem sklepu količkaj ovira. Še pred nedavnim se je očetovska ljubezen odzivala v njem s polno močjo. Ob prvem pismu soproginem. Sedaj je bil pa ves izpremenjen. V srcu njegovem je kraljevala le še njegova varovanka, gospa Boccaccijeva – toda ne! – lepa Milly. Brž zatorej vzame iz predala pisalnice tiskovino in napiše na-njo brzojavko, v kateri Katici naznani: »V okolici Semernika razsaja že štirinajst dni huda škrlatinka, ne hodite torej semkaj. Tebi in Miškecu tisoč pozdravov.« Ko brzojavko izroči sobnemu oddahne si. Prepričan je bil, da Katica ostane doma.

Misel na Milly pa obrne njegovo pozornost tudi na nekaj druega. Odpeljal se je bil z Dunaja tako polen sladkih spominov in tako utrujen od vsega, kar je doživel, pa tudi tako polen slastnega in obilnega obeda, ki mu ga je bila pripravila Milly, da še pogledal ni, kakšno odškodnino je le-ta teti za podrto in polomljeno posteljo plačala. Ko je plačeval izvoščka, mu je pač prišla misel na škontracijo svoje denarnice, a ni se mu zdelo umestno preštevati na ulici denarja. Ko je potem prišel v kupe prvega razreda bil bi to pač lahko storil; a sram ga je bil onih dveh sopotnikov, ki ju je že ondi našel. Zato, takoj, ko mu preščipne sprevodnik vožni listek, zaradi česar ga je nalašč poklical, v kotu ob oknu, kamor je bil sedel naslonjen na vzglavno naslonjalo, zadremlje. Ker mu je po noči bilo premalo spanja, izpremeni se dremež kmalu v trdno spanje in krepko smrčanje. To da povod obema sopotnikoma, da se preselita v eden osrednjih kupejev. Gospoda Izidorja Fučca je moral pa sprevodnik, ki je bil med vožnjo opazil kako trdno spi, ob prihodu vlaka na semerniški kolodvor s krepkim stresljajem zbuditi. Drugače bi se bil peljal dalje.

11/11. 1924

Sedaj torej potegne denarnico iz žepa in prešteje denar. Od petindvajsetih tisoč, katere je bil vzdignil v banki in lepo skupaj zložene dejal poleg ostalih bankovcev, ki jih je že od preje imel v denarnici, bilo je ondi samo še petnajst tisoč kron. Deset tisoč torej! In za tako podrtijo! Kar sapo začne loviti, tako ga ta ugotovitev iznenadi. Nekaj jezi podobnega se ga jame lotevati. A samo za trenotek. Ko mu namreč pred duševne oči stopi prikupljiva Millyna prikazen in njen dražestni obraz in ko se spomni njenih mehkih belih ročic, razprši se meglica jeze mahoma in lahek, blažen nasmeh se prikaže na njegovih ustnah ter razleze po vsem obrazu. Z desnico zamahne ob stegnu, ko da hoče odpoditi vse zle misli. Potem jo pa zopet vzdigne in položi nje kazalec na čelo.

Saj res! Milly mu je med obedom govorila o neki veliki stvari, katero snuje njen soprog. O stvari, ki obeta veliko dobička in katere bi se lahko udeležil tudi on. Da bode s svojim možem govorila, mu je dejala ter mu pritisnila krepak poljub na razpaljeno lice. In on je odobril njeno nakano. Teh deset tisoč upa torej, da mu bo kmalu nadomeščenih. In s to blago nado se poda k večerji.

–––––––

Srečen in zadovoljen se pripelje tretjega dne proti večeru na semerniško postajo s svojo varovanko, po katero se je bil v smislu dogovora peljal na Dunaj. Ob izstopanju iz vlaka jej galantno pomaga, ona pa se mu zavesi ob nadlaktje desne roke. Tesno pritisne on njeno ročico ob svoje z naslago masti obilno zalite prsi. Med celo vrsto potnikov stopa potem naš par proti izhodu.

Tu se, ne da gospod Izidor Fučec to opazi, naenkrat s perona izlušči ženska postava, ki se jeze sopihajoč, spusti proti potniški povorki ter kakor jastreb plane nad Milly, kateri s krepkim sunkom potegne roko izpod pazduhe gospoda Izidorja Fučca. V povorki nastane zmeda, ki se še poveča, ko začne napadalka na ves glas kričati:

»Torej tako-le. To je tvoje zdravljenje! Z babami se vlačiš okoli. In še s takšnimi-le, kakor je ta-le glista.«

Ob teh besedah suni spremljevalko svojega soproga s pestjo tako jako v njena leva rebra, da zaječi in se opoteče; potem nadaljuje še razjarjenejše: »Meni pa lažeš o škrlatinki, da me odvrneš od obiska. O, le počakaj, jaz ti že pokažem! Zdelam te tako – da veš! – tako, da se ti bodo škrlataste pege poznale po vsem tvojem izpikanem telesu. Ti mrha pa,« sedaj se obrne k Mily, »ti se mi pri priči poberi, kajti sicer ti izpraskam hinavske tvoje oči in porujem vse pobarvane lase. Boš vsaj videla po čem je zapeljevanje zakonskih mož. Oh, jaz nesrečnica.«

Poslednje besede izpregovori z jokajočim glasam in si pritisne robec na oči.

Ves ta prizor vršil se je s tako bliskovito naglico, da se ga je naš junak komaj zavedel. Kar odrevenel je, ko je zagledal Katico. In jel se je tresti po vsem životu. Kakor poljska miš, ako strupena kača upre va-njo svoje pogubo oznanjujoče oči. Kaj bi ne! Saj se je Katice sploh bal in se jej je v vsem pokoraval. Pa bi se je ne bil ustrašil, ko ga je zalotila na prepovedani poti? K njegovemu odrevenenju pripomogla je še posebno okolnost, da bi bil po svoji predvčerajšnji brzojavki na Semerniku prej smrti pričakoval ko Katice.

Na sopotnike uplival je ta nenadni prizor kajpada tudi. A v čisto drugačnem smislu. Z zabavnega stališča. Saj je kak rodbinski škandalček vedno največji užitek za naše najbližje soljudi. In da gre tu za nekaj takega, je bila takoj vsem jasno. Zato so se jeli gnjesti okolo razburjene trojice in delati škodoželjne opazke. To še le spravi gospoda Izidorja Fučca toliko k sebi, da proti Katici obrnjen s prosečim, tresočim se glasom izpregovori:

»Nehaj že vendar, za božjo voljo. Predstavljam ti gospo Boccaccio.«

»Tako, tako.« Zadere se Katica nad njim. »Boccaccio! Ti lump ti nagravžni! Ali misliš, da jaz nisem čitala njegovega Decamerona? Takih babnic torej ti iščeš po svetu, kakor jih je Boccaccio opisal! Ali mar nimaš mene doma? Toda,« jame svoje besede popravljale, »jaz nisem takšna, kaj ne? Tebi pa poštena krepostna žena ni všeč. Zato iščeš Boccaccijevskih, kakor je ta-le muflja. Fej te bodi!«

In Katica pljune pred spremljevalko svojega soproga, katera si je z robcem zakrila obraz in je nalahno ihtela.

V tem trenotku pristopi redar, ki je na kolodvoru opravljal službo. Videč, da se tik ob vlaku zbira prevelika množica ljudi, ker so izstopili tudi oni potniki, ki so se vozili dalje, hotel je napraviti red. A predno zamore izpregovoriti, pririne se skozi množico Attilio Boccaccio. Ko ga zagleda Milly, se mu vrže okolo vratu. To odvali gospodu Izidorju Fučcu težak kamen od srca. Hitro predstavi tako nenadoma pojavivšega rešitelja iz zadrege Katici kot soproga dame, nad katero je ravnokar tako divjestrastno raztresala svojo jezo.

12/11. 1924.

»Kdo pa je ta-le furija?« se zadere Boccaccio nad Katico. – »In zakaj dopuščate, da žali mojo soprogo? Ali je takšno vaše varstvo nad njo za katero sem vas prosil in katero ste mi tudi obljubili?«

S temi besedami se Boccaccio zadovolji. Na prvi pogled je namreč spoznal položaj in je hotel napadeno Milly obvarovati nadaljne sramote, Gospoda Izidorja Fučca pa rešiti zadrege. Mily se ga je, ko je stopil pred njo, krepko oprijela, on pa jo je koj, ko je spregovoril gorenje besede, potegnil za sabo in je delajoč si s komolcem desne roke prostor med okolistoječimi, odhitel z njo proti prostoru, v katerega je brž izginil skozi izhod, sedel s svojo spremljevalko v prvi avtotaksni avtomobil ter se odpeljal.

Katica ostala je, ko z vodo polita. V tla je povesila oči. Vročina in mraz spreletavala sta jo v tem, ko je vsled njenega nastopa poredno razdražena množica bušila v škodoželjen smeh in jela delati več ali manj dovtipne, pa tudi žaljive opazke. »A Xantippe! Schauts die Bisgurn. Na, o is aber resolut!«* (* Ksantipa. Glejte klepetuljo! Na, ta je pa odločna!) Take in enake opazke so se čule in ljudje bi se še ne bili razšli. Saj se taki prizori ne dogajajo vsak dan.

Sreča za Katico in njenega, čisto zmedenega in skrajno preplašenega soproga je bila, da je sprevodnik začel klicati: »Abfahrt! Einsteigen!«* (* Odhod! Posedajte se v vozove!) in jel laputati z odprtimi durmi. Ljudje so se jeli razhajali in vlak je odrdral. Gospod Izidor Fučec in Katica ostala sta kmalu sama. Le semtertje kdo izmed odhajajočih se je radovedno oziral nazaj ali je tudi za trenotek postal, da vidi, kaj bo razburjena ženska še uganjala. Končno je tudi poslednji zginil skozi izhodna vrata.

»Šleva šlevasta!« opogumi se Katica, ko vidi, da sta s soprogom ostala sama. »Zakaj mi pa stvari nisi takoj razložil?«

»Kako pa, ljuba Katica?« opravičuje se zaradi slabe vesti gospod Izidor Fučec pohlevno. »Saj si prihrula ko nevihta ter takoj začela z bliskom in treskom. Stopnjevalo se je to še, ko sem ti gospo Boccaccijevo predstavil. Glej, take sramote bi mi ne bila smela napraviti. In kaj bodo ljudje še le o tebi mislili!«

V svesti si svoje krivice, utakne Katica soprogove očitke proti svoji navadi v žejo. Nemo obstane poleg njega. Njene oči begajo po kamenitnem obzidku okolo Ghegove spominske plošče. Svojemu soprogu se niti v obraz pogledati ne upa. To opogumi poslednjega.

»Oh, kaj bo še le iz tega! Ako te gospod Boccaccio toži! Ugleden, bogat trgovec je. Bojim se, da ne prenese meni nič tebi nič tako hudega žaljenja svoje soproge.«

Katica se pri teh besedah stresne in upre svoje oči plašno vanj. To ga opogumi še bolj, da pristavi:

»Sicer pa: po kaj si pa prišla sem? Gotovo sta se s teboj pripeljala tudi Mana in Miškec. Oh, ubogo dete, taki nevarnosti ga izpostavljaš!«

»Ne, ne. Bodi brez skrbi,« hiti sedaj Katica ponižno. »Sama sem prišla.«

»Tem huje,« očita jej hinavsko soprog. »Revše ubogo si tedaj pustila samo doma.«

»Ne boj se,« hiti Katica. »Dolgo ne bo sam. Še nocoj se odpeljem nazaj. S prvim vlakom.«

»Nocoj ni za Ljubljano nobenega vlaka več« poučuje jo soprog. »Še le jutri zjutraj ti bo mogoče odpotovati.«

»Pa saj greš tudi ti z mano. Kaj ne?« povzame Katica.

»Zakaj pa ne?« odgovori v vidni zadregi. »Pa o tem se že še pomeniva. A sedaj pojdiva. Predolgo že stojiva tu. Glej, kako se redar ozira semkaj.«

Gospod Izidor Fučec se napoti proti izhodu. Katica s potepeno za njim. Še oči si ne upa več vzdigniti. Tako se boji, da se ne srečajo s kom, ki je bil preje priča njenega burnega nastopa.

––––––––

V hotelu se gospod Izidor Fučec poda takoj v svojo sobo. Ondi že najde na mizi posetnico Attilija Boccaccio. Sobni mu pove, da je naročil, naj mu sporoči, da mora nujno govoriti z njim. Katici je ob tem poročilu, ko da je treščilo va-njo. »Sedaj pride obračun,« si misli.

»Reci,« pravi soprogu, »naj te obišče jutri. Napovej mu uro, ob kateri že mene več tukaj ne bo.«

Gospod Izidor Fučec se teh besed razveseli. Saj pomenijo zamolčano pritrdilo, da sme ostati še dlje tukaj. Kar uživati jame ob pomisli, kakšen strah pretresa njegovo tiransko Katico. In všeč mu je, da jej je enkrat mojster on. Zato se mu zahoče poigrati se malo z njo. Na način, kakor maček z miško. In pravi:

»Saj vendar hočeš, da grem s tabo. Kaj bi gospod Boccaccio rekel, ko izve, da sem ga nalagal.«

»Naj reče kar hoče. Saj te ne bo več tukaj.«

»Toda on bi prihrul za mano v Ljubljano. Poznam ga. Nepomirljiv je. Gorje mu, kdor se njemu zameri. To so mi pravili hotelski uslužbenci.«

»Pa ga sprejmi še nocoj, če ni drugače. Toda mene ne sme najti tukaj. Naroči mi drugo sobo.«

Drugo sobo. Šlo bi to, si misli in že stegne roko k tipalu, da pozvoni sobnemu. Mahoma pa se domisli, da bi to ne bilo prav. Naj babnica sitna, o kateri je med tem uganil, da se je zgolj iz ljubosumnosti pripeljala za njim, okusi še nekoliko strahu.

»Ne,« pravi. »Saj se še spomnil nisem, da te lahko skrijem tu le v toaletni sobi.«

On odpre duri in nadaljuje: »Kar sem le noter stopi. Boccaccio še slutil ne bo, da si tu. Radoveden sem, kaj hoče. Bržkone zadoščenje ta svoj napad na svojo soprogo. Morebiti je uganil, da si moja soproga. Ali je pa to izvedel od vratarja, kjer si se – kakor sem mimogrede videl – vpisala. Upam, da ga potolažim.«

Komaj je dobro zaprl duri za Katico, že nekdo potrka. Na njegov odziv vstopi oblastno in hrupno Boccaccio.

»Dober večer!« pravi. »Vi ste sami? Mislil sem, da najdem pri vas ono sovo, ki se je na kolodvoru s takšnim hreščanjem zakadila v mojo ubogo soprogo. Ne zamerite, da vas vznemirjam že nocoj. A stvar ne dopušča odloga. Izročil sem vam svojo dobro soprogo v varstvo in vi ste to varstvo za čas moje odsotnosti tudi sprejeli. Dobro, da sem se danes popoldne vrnil. Videl sem vsaj, kako svojo obljubo izpolnjujete. Še besedice niste črhnili v njeno obrambo. In vendar bi bili morali oni sovi polomiti kremplje in kriluti.«

»Kaj, kako? To ni mogoče.« Ugovarja gospod Izidor Fučec.

»Zakaj bi ne bilo mogoče? Gentleman ne sme nikdar zapustiti žene, ki mu je izročena v varstvo. Tudi ne sme pustiti nekaznovanih napadov na-njo. Zadoščenja zatorej zahtevam od vas. Ali pa mi povejte, kje dobim ono kavko, da jej izpulim rep,« odvrne jezno Boccaccio. »Čul sem, da ste ostali z njo na kolodvoru, ko so vsi drugi odšli. Vedeti morate torej za-njo.«

Katica, ki je poslušala te razburljivim načinom govorjene besede, pride v takšen strah, da se v trepetu zadene ob stol, ki se premakne.

»Ha, kaj je to?« vzklikne Boccaccio.

»Nič, jaz nisem slišal ničesar« odvrne gospod Izidor Fučec. »Ne zamerite, prerazburjeni ste, pa se vam je morebiti zdelo, da slišite spomin.«

»Vi torej nečete z barvo na dan. Ha!« vzklikne Boccaccio. »Kaj pa, če je bila ona neolikana ženska, oni neotesani štor vaša žena! Govorite! _ _ _ Vi molčite? Moja slutnja je torej upravičena? Sedaj vas razumem. No seveda, sedaj ne bom zahteval več zadoščenja od vas. Saj je dovolj, da morate s tako pošastjo deliti slasti svojega zakonskega življenja.«

Lahko si je misliti, kako občutki so ob teh besedah prevevali gospo Katico. Sova, kavka, pošast! Kar roke so se ji krčile. Najraje bi bila iz svojega skrivališča stopila ter se neusmiljeno zakadila vanj in mu izpraskala oči. Toda na kolodvoru je videla, da je čisto drugačnega kova, ko njen Izidor. Zato jej upade pogum in potlači tudi jezo. V misli pa jej vstaja samo ena želja, da bi le že kaj kmalu bila zopet od tod. Saj ga jej je tudi soprog opisal tako, da je prav nič ne željá sestati se z njim. Umiri se torej in sede zopet na stol, s katerega je bila malo pred tem vstala. Boccaccio pa nadaljuje: »Če sem vas, gospod Izidor Fučec od Zlatne Jaruge kaj razžalil, prosim vas odpuščanja. Med nama je stvar poravnana. Izprevidevam namreč, da ste bili na kolodvoru sami v največji zadregi. Kaj bi ne! Takšna furija, pa vaša žena! Poravnana tem bolje, ker mi je žena pravila, kako imenitno ste zadostili moji želji, da jej bodite v dobi moje odsotnosti varuh. Toda, iz skupne kupčije ne bo nič. Žena mi je namreč pravila, da vas je poučila, zakaj sem moral tako nenadoma odpotovati in da ste izrekli željo udeležiti se pri mojem lukrativnem poslu. Glede na divjaško narav vaše soproge bojim se stopiti z vami v poslovno tovarištvo. Kakor je mojo ženo, tako bi mogla kedaj napasti tudi mene. Ako vam zatorej odide lepa priložnost pomnožiti si prav izdatno premoženje, zahvalite se zato svoji stekli ženi.«

Te dobro preračunjene besede niso vplivale le na Katico, ki jo je očitek o steklosti spravil skoro v besnost, temveč tudi na gospoda Izidorja Fučca samega. Njemu je bilo sicer prav všeč, da je Boccaccio govoril o njegovi soprogi tako žaljivo in zaničljivo. Slast mu je bila videti ponižano njo, katera je njega tako često poniževala; videti v strahu žensko, katera je njega tako pogostokrat ustrahovala. Saj si je od tega obečal dobre posledice. Kakor krotilec zveri se mu je zdel Boccacccio. Sam Bog se mu je zdelo, da ga je postal, naj mu ukroti njegovo zakonsko pošast.

Ustrašil se je pa zadnje pripomnje Boccaccijeve. Ni mu sicer bilo za dobiček, ki bi mu ga po Millynem zatrjilu in sedaj tudi po njenega soproga besedah mogla dati udeležba na dotičnem lukrativnem podjetju. Vse njegovo dosedanje življenje je bilo takšno, da mu ni zbujalo veselja do podjetnosti. Ako je Milly dejal, da se prav rad udeleži pri nameravanem podjetju njenega soproga, slonela je ta izjava le na strastni želji biti često z njo; na goreči ljubezni, katero je znala tako spretno zbuditi v njegovem srcu in jo že v par dneh stopnjevati do mrzličnega razmaha. Glede na vse to je Boccacciu odgovoril:

»Hvala vam, gospod, na vaši plemenitosti. Priporočite me gospej soprogi in prosite jo v mojem imenu, naj neprijetnega slučaja ne prosmatrava s preveč tragičnestrani. Bilo je pač nesporazumljenje, kakršna se v življenji večkrat dogajajo. O poslovni zadevi upam, da niste izpregovorili še zadnje besede. Prespita torej z gospo soprogo brez žale misli v srcih to noč in do svidanja jutri.

S temi besedami se poslovi od Boccaccia, ki mu seže v roko un – vidno pomirjen – odide.

––––––––––

Po njegovem odhodu odpre gospod Izidor Fučec duri v toiletni sobici. Vidno poparjena stopi gospa Katica k njemu v salon. Nekaj časa molčita oba. Končno pa se, videč da je Katica do dobrega poklofutana, oglasi smelo, kakor to v Ljubljani ni bila nikdar njegova navada, gospod Izidor Fučec:

»Ali sedaj vidiš, kaj si naredila? Čemu te je neki vrag prinesel semkaj?«

Pa se je vrezal. Katica vendar še ni bila tako ugnana, da bi bil smel na podoben način govoriti z njo

»Kaj da me je vrag prinesel?« zahrešči z vso silo in se požene proti njemu. »Tako pa z mano ne boš govoril! Kdo pa si ti, gospod revček Andrejček?«

Ogovorjenec se umakne za par korakov, potem pa – vendar že ne več tako pogumno – pravi:

»Ali nisi slišala, da je šlo za važno kupčijo, pri kateri bi bil zaslužil celo premoženje?«

To je učinkovalo. Lakota blaga je bila v Katici namreč izredno razvita. Zato se zopet umiri in pripomni:

»Pa saj ti v tem nečem biti na poti. Jutri odpotujem. Nečem, da kakorkoli pridem z zakonskima Boccaccijevima v dotiko! Zadovoljna sem, da je bil moj sum neopravičen in se zato odpeljem s prvim vlakom. Glede kupčije, o kateri je govoril oni – hotela je rabiti oster izraz, a premagala se je – oni – – no! – – Boccaccio se bosta morebiti vendar še pobotala. – Sedaj pa, veš kaj; naroči večerje, kajti lačna sem od razburjenja in žejna od nepotrebne jeze. Pa pozdravil me tudi še nisi ljubi Izidor,« pade jej v njegovo grozo najedenkrat v glavo. Predno se neokretnež zave, ga po teh besedah objame in krepko poljubi.

Njemu se po sladkih Millynih poljubih zazdi, ko da bi ga bil kdo s pelinovim sokom namazal po ustnicah. Zato, da se daljnjih nežnosti ubrani, hlastno pozvoni sobarju, ki tudi čez par minut že pride. Gospod Izidor Fučec naroči v sobo obilno večerjo za dve osobi. Ob enem naroči, naj mu postavijo v salon še eno posteljo. Katica je, ko je sobar odšel, sicer menila, da druge postelje ne bi bilo potreba, a opravila ni ničesar. V kočiji se je vozil in si ni dal podkladati cokle. Spomnil je Katico enostavno na to, da je doma sama izvedal moderni sistem ločenih zakonskih noči. Ni jej bilo mogoče ugovarjati. Ko sta torej po večerji, ki je bila obilna a ne animovana, legla spat, zasmrčal je gospod Izidor Fučec že po par minutah.

Drugo jutro se je gospa Katica s kislim obrazom odpeljala s prvim vlakom proti jugu.

14/11. 1924.

7. Zmagoslavje. – Attilio Boccacio in njegova pomočnica. – Ujetje velikega krapa v spretno nastavljene mreže.

XXII Kako je gospod Izidor Fučec postal špekulant in kako je izgubil svoje plemstvo.

Gospod Izidor Fučec plemič od Zlatne Jaruge praznoval je zmagoslavje. Prvo v svojem življenju in tako popolno, kakor bi se tega nikdar nadejal ne bil. Saj si je bil na jasnem, da se je Katica pripeljala za njim kot nenapovedana kontrolerka njegovega semerniškega zdravljenja. Drugače bi bila vsled njegove brzojavke ostala doma.

In kako je odpotovala! Snoči še je mislila, da se tudi on popelje z njo. V navadnih razmerah bi od te svoje zahteve za nobeno ceno ne bila odstopila. Sedaj pa je odšla prav s potepeno. Tako, da ga je skoro prosila, naj on še ostane ter zadevo njenega nepremišljenega nastopa na kolodvoru spravi s sveta. Njegovo zmagoslavje stopnjevala je okolnost, da je od nje nekako dobil generalno pooblastilo za udeležbo pri poslu, o katerem mu je namigovala med obedom pri Sacherju Milly in je o njem govoril njen soprog. Krono zmagoslavja sta pa tvorili dve stvari: da je njegovo razmerje do gospe Boccaccijeve zaradi nastopa njenega soproga in zaradi njegove srečno še o pravem trenotku uporabljene hlinjenosti ostalo Katici prikrito in da vsled poslovnih zvez z njenim soprogom dobi možnost sestajali se često z Milly.

In Boccaccio sam! Gospod Izidor Fučec se tleskne z dlanmi po kolenih ter se zmagovalno nasmehne. Haha! Nič ne sluti. Še pomagal mu je do zmagoslavja. Kako imenitno! Kar imperijalnega se začuti nad njim! Kakor nekdaj doma, stopi tudi sedaj pred zrcalo. Vsa njegova postava mu stopi pred oči. Z vidnim dopadanjem se ogleduje. Zdi se mu sicer, da je nekam preobilen. Toda kdo pa ve kaj ženske posebno vleče k moškim. Milly ima gotovo okus za postave, kakršna je njegova. Gladeč se po okroglih licih in potegnivši konečno z desnico tudi čez vso plešo, ugotovi polen dopadenja, da je lep. Vse samoljubje pride ob tej ugotovitvi do izraza.

Istodobno, ko se je gospod Izidor Fučec na ta način naslajal ob svojem zmagoslavju, poslušal je Attilio Boccaccio izčrpno poročilo svoje pomočnice. Zabavala ga je, kako je znala omračiti bogatega tujca, v katerem vemo, da je jako vešče spoznala pripravno »Wurzen« za svoje namene. Silno imenitna se mu je zdela uprizoritev podrte postelje in vsega, kar je temu sledilo.

»Oh, tak tepec! Še v knjigah ni najti takih!« smejal se je, ko mu Milly pokaže denarni uspeh svoje uprizoritve. Vedel je za gotovo, da ta debeloglavi kalin sede tudi na njegove limanice.

Čitatelj je po doslej povedanem gotovo že sam uganil, da Boccaccio in Milly nista ne pred stanovskim uradom in ne v cerkvi sklenila zveze za življenje. Lahkoživstvo pripeljalo ju je skupaj!

Attilio Boccaccio bil je trgovec v Trstu. V ulici Malcanton imel je temno, ne posebno veliko prodajnico rokotvornega blaga, poleg katere je bilo nekoliko večje, isto tako, ako ne še temnejše skladišče. Prodajalnica in skladišče bila sta polna blaga, tako da je posetnik dobil vtis jako dobro založene trgovine. Seveda, ko bi bil bližje pogledal, bil bi spoznal, da je to blago vseskozi slabše vrste in da je med njim največ ostankov. Le te je lastnik trgovine nakupil po raznih trgovinah za izdatno znižane cene. Tudi veliko že preperelega ter obledelega in na novo barvanega blaga, se je našlo obilno po številnih policah. Veletrgovec, kakor se je nazival v navadnem pomenu besede Boccaccio torej ni bil, dasi je res veliko trgoval. On se ni namreč pečal samo s svojo stalno trgovino, temveč je trgoval vse vprek in z vsemi mogočnimi stvarmi. Kjer je bila kaka večja razprodaja, bil je Boccaccio gotovo zraven. Tudi cele trgovine je kupoval. Potem pa je v mestu, v pokrajini ali tudi v oddaljenih deželah iskal kupcev, da jim jih je z dobičkom obešal. Kakor že rečeno, kupčeval je z vsem mogočim: s steklom, železom, drobnim blagom, z galanterijami, kolonijalijami, sadjem, še celo mišje pasti bi bil kupil. Vse to pa le tedaj, ako je vedel, da najde takoj priložnost prodati dalje. Reči se mora, da je imel srečo. Nekoč je kupil štirideset tisoč steklenic šampanjskega s pogojem, da ostanejo pol leta shranjene, kjer so bile. Prodal jih je pa že po preteku dobrega meseca dni. Vsled tega se mu je premoženje množilo.

Nalagal pa je svojega denarja le malo doma. Pošiljal ga je namreč v Milan in London, največ pa v Švico. Za vse slučaje. Ko bi se bil zapletel v kako pravdo, je bila za slučaj slabega izvida doma samo trgovina z manj vrednim blagom, dočim je ostalo njegovo premoženje bilo nedosegljivo. Seveda je moral mnogo potovati. Že zato, da je bil v stalnem stiku s trgovskim svetom, pa tudi zato, da se je zunaj svojega domovišča udejstvoval na podoben način ko doma. Torišče njegovega delovanja je bil pred vsem Dunaj. Pripeljal pa je tudi v Zagreb in Budimpešto; včasih celo v Brno in v Prago. Povsod je imel svoje zastopnike, ki so imeli nalogo, da ga obveščajo o poslovnih stvareh. Da je bil Abrahamovega rodu, priča že njegov priimek. Zato si je za zastopnike izbiral najraje žide.

Imel je pa tudi drugo, pri trgovcih, ki mnogo potujejo, zelo udomačeno navado. Povsod kamor je često prihajal in kjer se je običaval dalje muditi imel je poleg poslovnega zastopnika tudi družabno prijateljico, ki mu je nadomestovala ženo. Kot pravoverni hebrejec stroge observance na to častno mesto ni izbiral židovk! Ker pripadajo izvoljenemu ljudstvu. Poiskal si je torej prijateljico povsod izmed gojimov* (* Kristjanov.), katere smatrajo židje za manje vredne. Pazil je pa, da je bila lepa, da se je torej lahko postavljal z njo.

To svojstvo pripeljalo je ravno Milly na Dunaju pod njegovo pokroviteljstvo. Ko je bil nekoč v Karlovem gledališčem, mu je na kreslu v prvi vrsti pritličja bila soseda. Njena lepota in milina sta ga očarali. Spustil se je z njo v pogovor, iz katerega je izvedel, da je gojenka dramatične šole. Po končani predstavi povabil jo je s sabo na večerjo. Ni mu odrekla, a med večerjo se je skrbno ogibala vsem poizkušanim intimnostim. To mu je bilo še bolj všeč. Saj ženska ni za moškega nikdar prikupljivejša in ne vabljivejša ko takrat kadar se obnaša sicer spogledljivo, a vendar sramežljivo! Sramežljivost je naravna spremljevalka ženskosti. Zato nam je razuzdana ženska odvratna in ako se pri tem še surovo ali celo nesramno obnaša, ostudna. Pijana ženska, naj bo sicer še tako dražestna, izgubi pri vsakem moškem, ki ni perverzen ali pa popolnoma izprijen, vse čare. – Po večerji jo poprosi dovoljenja, da jo spremi do doma. Ne odreče mu. Spotoma mu pripoveduje, da je hči uboge perice iz Hetzendorfa in da uživa malo ustanovo, katera jej omogoča obiskovati dramatično šolo. Da si kaj prisluži, nastopa včasih tudi v operetnem zboru Karlovega gledališča. To jej pripomore vsake svete čase kedaj tudi do brezplačnega sedeža. Sedaj v parketu, sedaj bolj zadaj, sedaj na balkonu. Ravno danes je prišel na njo red v parketu. Stanovala je v Landongasse v Josefstadtu. Imela je pri neki »gledališčni materi«* (* Gledališčne matere imenujejo na Dunaju ženske, ki sprejemajo v stanovanje mlade aspirantke na bodočo, gledališko slavo. Kadar nanese potreba, so jim te ženske tudi gardne dame.) najeto skromno sobico.

Ob poslovitvi poprosi Boccaccio ljubeznivo svojo znanko, če jo sme naslednji dan obiskati. Ker je imela dve uri dopoldne predavanja, odreče mu to. Sprejme pa povabilo na obed v Volksgartnu* (* Ljudski vrt – Pač čisto neprikladno ime, ker ga obiskujejo le bogatini in pa tujci, ki ne skoparijo z denarjem. V vrtu je namreč jako dobra, a tudi jako draga restavracija, v kateri čestokrat teče šampanjec v potokih.).

Naslednjega dne porabi Boccaccio odsotnost svoje dražestne znanke od doma, da obišče njeno »gledališčno mater«. S prav zvitim izgovorom, da je čul o njenem izrednem talentu in izvrstnem napredovanju v šoli. Pa tudi o tesnobnih njenih gmotnih razmerah. Predstavi se za gorečega oduševljenca dramatske umetnosti in za pokrovitelja nadarjenih njenih sledbenikov. Pri tem vpraša, če je gospica Hellmutova – tako se je imenovala – pri njej še kaj na dolgu. Ko izve, da ima terjati od nje najemščino in hrano za dva meseca, plača to in pusti na račun še tisoč kron.

Radost dobre ženice je bila nepopisna. Saj je računala, da bode na plačilo čakati morala. Morebiti celo do prvega gospodičininega nameščenja.

Ko je gospica Hellmutova ob eni popoldne prišla v restavracijo Ljudskega vrta bila je o plemenitem činu svojega snočnega znanca že pučena. Njena stanodajalka jej je bila o tem povedala z neznansko veselim glasom koj, ki je prišla iz dramatske šole. Čestitala jej je od srca ter jej prorokovala na deskah, ki pomenijo svet sijajno bodočnost. Attiliku Boccacciju se sedaj vidno vzradoščena zahvali na njegovi velikodušnosti, le-ta pa jo zaprosi, da bi smel tudi nadalje skrbeti za-njo, dokler ne dovrši svojih naukov. Ni se veliko pomišljala. Z ono lahko mislijo, ki je večini Dunajčank lastna, sprejela je ponudbo. Ne sodimo je preostro. Katera v njenih okoliščinah bi bila ravnala drugače? Saj je živela v pomanjkanju in tesnobi, v tem ko jo od vseh strani obkrožalo obilje in bogastvo. Poleg tega vedela je, da ima skoro vsaka njenih vrstnic svojega pokrovitelja, ki za-njo skrbi in nanjo pazi. Iz navdušenja za dramsko umetnost. In takega navdušenja je – tako si je dejala – sedaj dobrotno nebo postalo tudi njej.

Gospod Milly Hellmutova poslala je torej na ta način Boccaccijeva štipendistka. On pa je čedalje pogosteje prihajal za poslom na Dunaj samo, da jo je mogel videti in z njo občevati. Mladi deklici je črnolasi in črnooki Italijan jel vedno bolj in bolj dopadati. Tako celo, da se jej je jelo tožiti po njem, če ga le teden dni ni bilo na Dunaj. Glede na to se ni čuditi, da je zviti Tržačan končno dosegel, kar je v mislih imel, ko je mlado Talijino gojenko vzel pod svoje pokroviteljstvo. Čez dobrih par mesecev mu je postala več ko podpiranka.

Ker si je mnogo zaslužil in zanjo ni štedil denarja, odtujevala se je gospica Hellmutova gledališču bolj in bolj gledališču za šolo zgubila je veselje. Izpit konci prvega leta napravila je sicer povoljnim uspehom; a drugo leto se ni vpisala več v šolo. Dopadati jej je jelo nevezano življenje. Zlasti, ker je Boccaccio za-njo bogato skrbel ter jej pri neki vdovi visokega uradnika na Josefstärferstrasse najel stanovanje dveh sob.

15/11. 1924.

Polagoma mu je postala tudi pomočnica pri njegovih poslovnih zadevah. Poveril jej je semtertje izpeljavo kake kupčije ter jo, ako je uspela, dobro nagradil. Bil je pa Boccaccio izmed onih Merkurjevih ščičencev, katerim ni veliko za poslovno moralo. Če je le mogel koga nabrisati, storil je to. Čem bolje, tem rajše. Goljufijo smtral je za zvitost, zvitost pa za neobhodno potrebno svojstvo dobrega trgovca. Prav po orijentalskih pojmih in navadah. Seveda je moral pri takšnih moralnih načelih pripravljen biti na vsa mogoča sredstva! Čestokrat prav zavrgljive narave. In gospica Hellmutova se ga je naučila podpirati tudi v tem. Znano je, da se ljudje, ki pogostoma prihajajo v dotiko, navadijo posnemati eden druzega. Sosed vidi pri sosedu, prijatelj pri prijatelju »kako pokašljava in kako pljuje.« Kmalu začne tudi on tako. Če se to dogaja na sploh, koliko hitreje še le v slučajih, kjer gre kakor pri gospici Hellmutovi v njenem odnašaju do Boccaccia za lično korist. Takrat, ko sta se seznanila; res še naivna in spodobna, dasi ne brez prirojenega jej nagnenja k lahkoživnosti, znala si je, kakor smo videli še po šestih letih svojega znanstva z Boccaccijem, ohraniti videz spodobnosti in dostojnosti, ki jo je v zvezi z njeno lepoto delal prikupljivo in poželjivo.

Način njenega življenja privesti jo je moral pač sam od sebe do tega, da se jej je razširilo srce. Boccaccio je to tudi opazil ter jej jel delati očitke. A vselej, kadar je udaril ob to struno, kucnila ga je na lahko po roki, se privila k njemu ter mu med veselim smehom dejala »So geh doch, Tschapperl!«* (* Beži, beži, šlapica!) Izkušen kakor je bil, dejal si je, da je to naraven razvoj stvari. Vedel je dobro, da bo njegovega razmerja do nje moralo kedaj biti konec. Izkoriščal je tudi to slabo stran njeno v svoje temne poslovne naklepe. S takimi smo ga našli v njenem spremstvu kot zakonski par v hotelu Panhans, kamor je bil prišel pogledat, če bi se dalo napraviti kaj kupčije.

Gospod Izidor Fučec bil je prepričan, da je na kolodvoru ob mučnem prizoru, čigar povzročiteljica je bila Katica, bil gotovo navzoč kak stari ali morebiti kak novodošli gost hotela Panhans. Zato svoje soproge ni hotel peljati v zajterkovalnico, temveč je dal kavo prinesti v sobo. Nato se je v zaprti hotelski kočiji odpeljal z njo na kolodvor. Bilo mu je do tega, da ga vidi z njo – kolikor se le da – malo ljudi. Preje se je vozil v kočiji. Ali naj ga ljudje sedaj vidijo v navadnem kmečkem zapravljivčku? Tako je sam pri sebi opisal primero med Milly in Katico.

Vračujoč se s kolodvora bil bi najraje zaukal. Ne zato, ker je zopet postal sam svoj gospod. Brez nadležnega Katičinega nadzorstva. Še bolj pa zato, ker se po oddrdranju zapravljivčka zopet spomni kočije. Toda sedaj je tudi coklja tu. Sam vrag je prinesel njenega soproga. Kakor mu je snočnjim svojim nastopom ukrotil domačega zmaja, tako mu postane sedaj njegova navzočnost nevšečna. Potolaži ga pa misel na posel, o katerem mu je govorila Milly. Saj je bilo gotovo, da zaradi njega bržkone vendarle zopet odpotuje.

Hrepenenje po Milly stori, da ses kolodvora napoti polagoma proti hotelu. Vrhu širokega travnika, od koder se je lepo videlo tjekaj postoji.

Ho, ho! Kaj ne prihajata ondi zakonska Boccaccijeva? Samogibno poseže njegova desnica po slamniku ter ga dvigne visoko v zrak. Prihajoča to seveda opazita. Saj sta skozi okno iz hotela itak opazovala, kedaj in od kod pride. Odzdravita zatoo jaderno tudi onadva. Boccaccio na enak način, Milly z zamahom robca. Gospod Izidor Fučec jima stopi par korakov nasproti.

»Čisto sami?« pravi Boccaccio, ko pridejo skupaj.

»Kakor vedno« odgovori ogovorjenec.

»A kje je …?« hoče vprašati Boccaccio.

»Perlafur«, odvrne hitro gospod Izidor Fučec, ki ugane, da se ima vprašanje tikati njegove soproge. Vesel smeh sledi temu posrečenemu odgovoru. Zlasti Milly se ga udeležuje živahno.

»Bila je huda muca,« pripomnila razposajeno Boccaccio. Brž pa hoče morebitni slabi utis te pripomnje popraviti, rekoč: »Toda ne zamerite. Hotel sem se pri vaši gospej soprogi upravičiti.«

»Ni bilo več potreba,« pravi gospod Izidor Fučec. »Saj ste se snoči: Tako celo, da ni imela nič več veselja sestati se z vami.«

»Tedaj je vse slišala.«

»Da. Bila je v moji toaletni sobici.«

»Aha. Zdaj razumem kaj je zaropotalo«, pravi s krohotom Boccaccio.

»Prav posebna hvala vam,« poprime zopet gospod Izidor Fučec. »Take lekcije je bila pa res potreba. Upam, da si jo dobro zapomni.«

»A zakaj«, zagostoli sedaj Milly »niste meni nič povedali, da vas čaka na kolodvoru gospa? Bila bi se jej izognila.«

Gospod Izidor Fučec pogleda vpraševalka tako toplo, ko da je ravnokar prilezel iz Zlatne Jaruge in odgovori:

»Ah milostljiva! Saj sam nisem vedel za-njo. Pripeljala se je tihotapsko in …«

»Da vas zasledi na prepovedani poti«, zasmeje se Milly ter se na peti desne noge zavrti spogledljivo okoli svoje osi. »In res vas je našla.«

»Meni je hudo bilo le za vas«, pripomni on. »Prosim vas tisočkrat odpuščanja.«

»No, naj bode. Odpuščam vam tem raje, ker vem, da ste bili še v večji zadregi ko jaz. Prav nič se ne čudim«, pravi dalje ter ga na lahko krcne z vetrilom po levem licu, »kdor ima tak-le zaklad, ga mora skrbno čuvati.« 

Gospod Izidor Fučec ne doume nasmešljivosti, ki je tičala v teh besedah. Zato se na lahko prikloni. Seveda z nagibom celega svojega obilnega telesa. Potem pa, k Milly obrnjen, pravi:

»O vsem bomo obširneje govorili pri obedu, ako vam drago. A domu ne grem na obed. Tukajšnji zrak me danes teži. Namenil sem se izleteti v Sonnwendhof: Ali,« in sedaj se obrne še k Boccacciu, »vaju smem povabiti, da se mi pridružita?«

Drage volje pritrdita oba. Sej sta tudi onadva čutila približno nekaj podobnega onemu, kar je gospoda Izidorja Fučca gmalo od doma. Na to se vsi trije napote do izvozčičjega stojišča in sedejo v prostoren landan, ki jih po gladki beli cesti zapelje navzdol.

Na verandi hotela Sonnwendhof izbero si bolj osamljeno mizo, stoječo na prostoru, ki je bil z belo zaveso ločen od ostalih. Oči mnogih gostov so se ob njihovem pogledu zapičile va-nje in začelo se je pri nekaterih mizah šušljanje, o katerem so hitro uganili česa se tiče. Uhajali so tudi škodoželjni pogledi za njimi. Z zaveso odtegnili so se jim.

Med obilnim in izbranim obedom vladalo je pri njihovi mizi veselo razpoloženje. Da se je mnogo govorilo o Katici in da je v tem oziru gospod Izidor Fučec bil predmet hudih sršenov, katere sta spuščala nanj Boccaccio in Milly ni treba še posebej ugotavljati. Največ se je pa razgovor sukal vendarle okolo poslovne zadeve, o kateri je svojega ščitnika bila obvestila Milly. Posledica tega pogovora pa je bila, da je bil gospod Izidor Fučec ne samo zadovoljen udeležiti se podjetja, ki je obetalo velik dobiček, temveč da je celo prosil, naj se mu udeležba omogoči.

––––––––––

17/11. 1924.

Sredi Untere Weissgarberstrasse v tretjem dunajskem okraju bila je v pritličju nevelika prodajalnica ščetarskih izdelkov. Pod prodajalnico bilo je v kletnih prostorih ravno tako skladišče z velikima, do pritličja segajočima, z raznimi krtačami, ščetkami, omeli, perjanicami, pahljačami in glavniki vseh vrst napolnjenima dvema oknama. Širok otvor ob hodniku je dovoljeval pogled na ti dve okni. Nad prodajalnico bila je obešena neprimerno velika tabla, na kateri se je na rumenem polju s črnimi črkami čitalo:

Hans Katzenmutz

Hauptniederlage der Ersten Wienner Schweineborstenverwertungs und engrosveranbcitungsaktiengesellschaft* (* Glavno zaloga Prve dunajske delniške družbe za izkoriščanje svinjskih ščetin in njihovo podelovanje na veliko.)

Lastnik te blagoglasne tvrdke bil je Kočevar. Zibel mu je tekla v Kačji vasi, ki jo kočevarji imenujejo Katschendorf. Kakor toliko njegovih rojakov, je tudi on postal krošnjar, ki je s svojimi na igro »hoch oder nieder«* (* Visoko ali nizko.) usmerjeni košaranu** (** Kočevski krošnjarji so imeli srednje velike iz vrbovih veter spletene košare. Visele so jim na jermenih, katere so obešali na podtilnik tako, da so košare slonele na sprednjem delu telesa in so vedno z obema rokama mogli do njih. Napolnjene so imeli košare z venci smokev, s pomarančami, rožiči, škatljicami sardin, z raznimi bonboni in drugimi slaščicami. Tudi kaka druga drobnjav se je dobila pri njih. To blago so prodajali. Najraje pa so ga dajali v igro na visoke ali nizke številke. Zato so nosili s sabo vrečice, v katerih je bilo po devetdeset številk. Kdor je stavil na visoko, moral je potegniti številko iznad 45, kdor na nizko številko do 45. Drugače je stavo izgubil. Kočevski krošnjarji so bili v Ljubljani, v Gradcu, na dunaju in v Pragi ob večerih in nočnih urah karakteristične prikazni po gostilnicah in kavarnah. Strast igranja znali so prav spretno podžigati. Nekateri, posebno taki, ki so znali srečo tudi po svoje obračati, so si s tem pridobili znatna premoženja.) prepotoval vso Avstrijo ter obiskal vsa njena večja mesta. Največ in najraje se je mudil na Dunaji. Tu je tudi pred nekaj leti odprl v predkraju Simmering malo branjarijo, katero je vodila njegova žena. Bila je prej – ravno v tem predkraju – natakarica v gostilni nižje vrste. Seznanil se je bil z njo ob pogostih obiskih gostilnice, katere gostje so bili z večine obrtniki in uradniki. Te vrste gostje bili so namreč napristopnejši za stereotipni ogovor kočevskega krošnjarja: »Spielmer, Euer Gnader?«* (* Ali bodemo igrati, milostna gospoda?)

V svoji branjariji je prodajal tudi krtače in krtačice, potem metlje, omela, pahljače, glavnike in podobno drobnjarijo. Kar je tega blaga dobil v tovarni s prej naredenim trakuljastim imenom, naročil ga je iz nje. Ker je svoje nevelike račune točno plačeval, spustil mu je neki tvornični agent muho v uho, da bi pametno storil, ko bi opustil branjarijo in začel na pripravnem prostoru v mestu trgovino s ščetarskimi izdelki in njim podobnim blagom. Ta muha mu je tako dolgo brnčela in šumela po ušesu, dokler se nekega lepega dne po posvetovanja z ženo ni odloči ozreti se po kakem primernem lokalu. Ženi je namreč bila stvar po všeči. Kaj bi ne! Saj je ni branjevke, katera si ne bi želela postati gospa trgovka. Njemu je seveda tudi bolje ugajal trgovski ko krošnjarski stan.

Prodajalnico in skladišče našel je kmalu v novo zgrajeni večnadstropnici živahne Untere Weissgärberstrasse. Denarja za uvedbo lokala in nakup najpotrebnejše zaloge blaga je sicer imel. Toda on se ni zadovoljeval s skromno trgovino. Hrepenel je više. Obrnil se je zatorej do svojega navdahnjevalca, preje omenjenega agenta, in ta mu pri svoji tovarni res izposluje visoko doneči naslov glavnega založnika. In tako smo videli, da je imel prodajalnico in skladišče zvrhoma polno tovarniškega blaga.

Hans Katzenmutz delal je sicer dosti dobre kupčije, a takih vendar ne, ko je pričakoval. Kriva temu je bila največ tovarna, ki mu je dodajala čedalje slabše izdelke. Sploh je tovarna, ki je bila ustanovljena z delniškim kapitalom dveh milijonov kron zaradi nezadostnega nadzorstva svojih upravnih organov in deloma tudi zaradi nestrokovnega vodstva jela nazadovati. Ko se je v krogih delničarjev o tem izvedelo, jel je tečaj njenih delnic rapidno padati.

Attilio Boccaccio je po svojem dunajskem zaupniku – gališkem Židu – izvedel vselej, kje se pripravlja kak polom, In že je bil na licu mesta, da vidi, če bi bilo zanj kaj žetve. Kakor krokar, kadar začuti kje mrhovino. V tem slučaju je takoj prišel na misel, da bilo dobro pokupiti delnice podjetja, ki so se glasile na štiri sto kron, a se jih je moglo večje število dobiti po petdeset kron, potem pa jih z zvijačo komu obesiti. Res se mu je posrečilo dobiti jih tisoč petsto od enega največjih delničarjev. Ker je delničar izgubil vso vero v vzpostavitev reda v tovarni in mu je Boccaccijev zaupnik stvar slikal še v veliko temnejših barvah, ko je bila v resnici, prodal je svojih tisoč petsto delnic, vesel da vsaj nekaj reši, po dvajset kron.

Sedaj je začel Boccaccio iskati človeka, kateremu bi jih mogel drago obesiti. Gospod Izidor Fučec se mu je zdel pravi. Po Millynih besedah: »Du, däs wär a hlurzen! Moanstnöt?« mu je to spoznanje mahoma preletelo možgane. Brž je bila stvar z Milly dogovorjena in vse, kar smo videli, da se je kasneje godilo, je bilo posvečeno temu končnemu smotru.

Boccaccio se je, odkar je izginil iz hotela Panhans, mudil na Dunaju. Pri Katzenmutzu. Šlo mu je zato, da proti primerni nagradi tudi njega pridobi za pomočnika. Prav lahko se mu je to posrečilo. In še ne za previsoko ceno. Že z desetimi tisočaki nagrade je bil zadovoljen. Zato mu nič druzega ni bilo potreba, ko osebi, katero pripelje k njemu, potrditi, da se ljudje za izdelke njegove tovarne, kar pulijo in da je ogromen dobiček podjetja neizogiben.

––––––––––

Po dogovoru med obedom v Sonnwendhofu se takoj dan na to odpelje vsa naša trojica na Dunaj. Po malem zajterku v grand hotelu, podajo se k Katzenmutzu. Le-ta jih prijazno sprejme. Ko mu Attilio Boccaccio pove, da se njegov tovariš, ob pogledu na katerega so se Kočevarjeve oči takoj neznansko povečale, zanima za izdelke tovarne, katere glavno zalogo ima, ga pelje Katzenmutz skozi desne prostore po stopnicah v podtalno skladišče, ki je bilo seveda istotako, ako ne še bolj napolnjeno z raznim blagom, ko prodajalnica. Obilnemu ogledovalcu, kateremu je kakor vemo, tesnoba bila nekaj skrajno neprijetnega, zdela se je vsled tega zaloga še veliko večja, kakor je bila v resnici. V pisarno Katzenmutzu niso mogli slediti. Bil je to namreč štirivoglat z deskami obit prostor, v katerem je poleg pisalnice, dveh stolov in male blagajnice bilo za silo prostora pač za dve osobi, katerih vsaka je morala pa biti le zmerno rejena. Za gospoda Izidorja Fučca po povedanem ni bilo prostora v njej. Sicer bi se pa, ko bi ga tudi bilo, ne bil mogel pretisniti skozi preozke duri.

S Katzenmutzom zato stopi v pisarno le Boccaccio sam, rekši, da ga prosi pojasniti gospodu tovarišu, kako kaj gre kupčija z izdelki njegove tovarne. Gospod Izidor Fučec ostane pri durih. Poleg njega pa, tesno obenj naslonjena, in z desnico njegovo levo roko lahno stiskajoča, Milly. Katzenmutz izvleče iz miznice podolgovato zamazano knjigo in jame iz nje čitati naročila: 2. julija Johann Michalsky iz Grossweinkersdorfa 200 krtačic za zobe, 500 krtač za obleko, 500 krtač in 500 krtačic za čevlje, 200 omel; 5. julija Wenzel Raraschek iz Mikulova 300 krtačic, 700 krtač za obleko, 400 krtačic in ravno toliko krtač za čevlje; 8. julija Prokop Skočdopole iz Prage 600 krtačic za zobe in 2000 krtač za obleko; 10. julija Sebastian Stier iz Weidlinga po 300 krtačic in krtač za čevlje; 13. julija Samuel Raubiřek iz Brna po 3000 krtačic in krtač za čevlje; 15. julija Kurt Hinterstoisser iz Tischamenda 100 krtačic za zobe, 200 za čevlje in 50 omel; istega dne Anton Mihelič iz Ljubljane 300 ščetk in 500 krtač za obleko.

»Tega pa poznam«, vzklikne gospod Izidor Fučec. »Tedaj tudi v Ljubljano pošiljate?«

»Po vsej državi« vzdihne Katzenmutz. »Poslušajte dalje …«

»Hvala! Ni potreba,« odvrne oni. »Dovolj vem. Čestitam vam, gospod, na tako dobrih kupčijah.«

Sedaj mu Milly stisne tako krepko levico, da začuti v srcu nekako sladko omamno bolečino. Tesneje se pritisne ob njo in ustne jame nabirati. Vendar se pravočasno spomni, da je navzoč njen soprog. Zato samo globoko vzdihne. Ker v istem trenotku stopi v prodajalnico ravno neka služkinja ter se obrne do njega kot najbližnjega z besedami.

»Dajte mi no dobro metljo, pa predraga naj ne bo«, pravi.

»Gospod tovariš ne nadlegujmo gospoda več,« k Hansu Katzenmutzu obrnjen pa: »Čast mi je priporočiti se.«

Ogovorjenec položi roko napreje njemu, potem pa še gospej in gospodu Boccaccio.

»Kupčija je gotova,« pravi na ulici. »Delnice vam plačam po štiri sto kron.« 

Po teh besedah mu seže v roko. Boccaccio radostnega iznenadenja kar zadrhti. Mislil je, da pojde teže. Hvaležen pogled obrne proti gospici Hellmutovi, katera ga potrdi s tako toploto, da se jej oči kar zasvetlikajo. Četrtina dobička je po pogodbi šla njej. V strahu, da bi jej v zadnjem trenotku ne zdrknil ta dobiček iz rok, nasvetuje zatorej:

»Pojdita vsak v svojo banko. Ti prineseš gospodu od Zlatne Jaruge svojih tisoč petsto delnic, da jih shrani, takoj v safih, on ti pa izroči šeststo tisoč. – Tako dobre kupčije še niste napravili,« obrne se sedaj k kupcu. »Po mojem bode podjetje letos plačalo petdesetodstotno dividendo.«

»Če tudi manjšo,« odvrne vljudno le-ta. »Vesel sem, da se vi draga gospa imeli drobne in bele svoje prstke pri kupčiji zraven. Kar priporoče dražestna vaša usta, mora biti dobro.«

Boccaccio se nasmešljivo in škodoželjno nasmehne. Potem pa, pogrozivši s kazalcem svoje desnice, pravi:

»Kakor vidim, bi vam svoje soproge za predolgo le ne smel prepuščati v varstvo.«

Gospod Izidor Fučec se na veliko zabavo Boccaccijeve vidno vzradoščen zmagovalno ozre kolo sebe. Potem pritrdi predlogu Millynemu; pred trgovino čakajoči avto pa odpelje našega junaka v njegovo, Boccaccija s spremljevalko pa v drugo banko.

Ko je bil poslovni del njihove vožnje na Dunaj opravljen, podajo se vsi trije v grand hotel na obed. »Da ga popijó par kozarcev na dobro srečo,« kakor je dejal Boccaccio.

Za gospoda Izidorja Fučca bil je ta obed dokaj klavern. Zlasti ko se je spomnil na obed z Milly v posebni sobi Štefanske kleti. Danes je namreč Milly živela in gorela le za svojega soproga. Njega je le izredka – in še to le po strani – pogledala. Dotaknila se ga sploh ni. Tudi obenj zadela nikdar. Razlagal si je to z navzočnostjo soprogovo. Tolažil se je, da bo drugače, ko bosta sama. Takrat se z njo tudi dogovori, da mu vselej naznani, kedaj soprog za več časa odpotuje. In veselil se je že, da se vselej tedaj odpelje k njej v Trst na obiske.

Po obedu šla sta Milly in njen soprog, kakor sta dejala, obiskat teto na Josefstädterstrasse. Povabila sta tudi njega, naj se jima pridruži. Vedela sta, da ga s tem spravila v zadrego. Res zardi čez ušesa in se izgovori, da ima še neko nujno pot. To priliko porabi Boccaccio za pripomnjo, da ne more določiti, s katerim vlakom se bode njima dvema mogoče vrniti. Zato se razidejo z ugotovitvijo, da se torej še le na Semerniku zopet vidijo.

7. Svojevrstna nravnostna razglabanja. – Povratek v Ljubljano. – Valovanje javnega mnenja. – Obvešlanje nevarne čeri. – Balkanska vojna. – Zopetno sprijaznjenje z Medičarjem. – Tajne vladne odredbe.

Gospod Izidor Fučec vrnil se je iz Dunaja z lokalnim vlakom, tako da je pod večer bil že na Semerniku. Polen hrepenenja je pričakoval povratka Boccaccijeve dvojice. Ker je bil mil, topel večer, je sedel na teraso pred kolodvorsko restavracijo ter je zdaj pa zdaj iz visoke pred njim stoječe kupice skozi dolgo slamico potegnil osvežujočega gina. Bil je to pot sam s seboj silno zadovoljen. Poleg zmagoslavja nad Katico polnila mu je srce tudi zavest, da si je že skoro osvojil srce dražestne gospe Boccaccijeve in da je po njenem priporočilu zašel na praktično pot pridobivanja denarja. Poslednje mu je bilo zlasti zaradi Miškeca všeč. Kakor je oče njemu zapustil toliko, da je mogel brez dela in brez skrbi dobro živeti, tako zapusti podoben položaj on Miškecu. Samo še ugodnejši. Deloma je za to že poskrbljeno s tem, kar mu pripade od materne strani. Včeraj je poskrbel, da temu pridoda še svoj del. K plemstvu še milijončke. Samodopadljivo se ob tej misli nasmehne in srebne dvakrat skozi slamico. Sedaj treba le še, da ima Miškec kedaj tudi zavest o tem, da je bil njegov oče imeniten človek. Hm, občinski svetnik. Je že nekaj, da. Ali po njegovem mnenju vendar še ne dovolj. Odlika, da samo odlika, bi izpolnila vrzel. Že zato, ker jo ima Katica. Miškec bi ko odraste po sedanjem stanju stvari moral mater smatrati zasluženejšo in znamenitejšo ko njega. Hvala Bogu, da ste kar dve odliki že na poti.

18/11. 1924.

V najsrečnejšem duševnem nastrojenju obliči mu je misel zopet ob Milly. Res se ga začno polotevati dvomi. Vest se mu jame oglašati. Devete božje zapovedi se spomni. Ne želi svojega bližnjega žene! Toda, ali ga ni njen soprog sam spravil v bližje stike z njo? Da mu je ni izročil v varstvo, bi se gotovo ničesar ne bilo plesti začelo. Sicer pa je, če prav premisli, Milly storila začetek. On je že res hrepenel in gorel, a poguma do odločujoče kretnje ali besede ni imel. Milly ga je imela. Pri prvem obedu s poljubom v gledališču s svojevrstno razposajenostjo, pri večerji z raznimi malimi nežnostmi. Končno je pa – tako si je vsaj dejal – z onimi desetimi tisočaki, s katerimi je povrnil svoji teti škodo na podrti postelji, ki ga je on visoko cenil na štiri sto kron, stopila takorekoč v svaštvo z njim. Potem pa – sladek nasmeh mu ob tej pomisli stopi na ustnice – on vendar ne more zato, če se je zagledala vanj. Ženske so čudne stvari. One ljubijo izpremembe. Kakor deca. Igrače, katere imajo, jih zadovoljujejo le nekaj časa. Potem si zažele drugih. In pa še nekaj. Ali nima on neka svojstva, ki osvajajo, katerih pa Boccaccio nima? Že njegova medla postava. Saj ga je nekaj, to je res, a premlitav je in nič prave podobe nima. Tak je, ko kaka kneftra ali pa kakor – – no, kakor kdo že? – – – a, saj res, kakor rajtguzen izpod Govekarjeve režije.

Ta ugotovitev razveseli gospoda Izdorja Fučca in ga napolni z nekim ponosom. Zato ker je znal tako imenitno primerjati. Dejal si je nehote, da je zadel žebljico na glavico. – On sam, tako se mu je pleto misli dalje, je vendar vse drugačna prikazen. Njega je vsaj nekaj v hlačah. Pa naj bi Milly ne bila vrgla oči nanj!

19/11. 1924.

Sedaj se mu razleze obraz. O, takale ljubezen je nekaj vredna! Poleg tega pa odgovarja praktičnim nazorom časa. Iz brloga mu je znano, da dandanašnja moška družba zelo visoko čisla moške, ki se ogrevajo za kukavičino metodo. Znesti v tuje gnezdo jajčece, potem se pa ne zmeniti, kaj bo iz njega dalje! Kukavica odleti – nekemu instinku sledeč – ko je jajce znesla drugam. Ona tedaj ne ve koliko truda imata opeharjena lastnika gnezda z odrejo njenega deteta. Pri ljudeh je to drugače. Oni še – in kako uživajo –, ko opazujejo koliko truda in skrbi ima rednik s podtaknjencem.

Gospod Izidor Fučec ob tej ugotovitvi debelo pljune. Ozre se okolo sebe, če ga je kdo videl. Zboji se namreč, da ne bi kdo ob tem pljunku uganil kaj mu je bilo povod. Ko se prepriča, da se nikdo zanj ne zmeni, začne sanjariti dalje. Res, mu pravi nek glas, so take praktike zavrgljive; toda kaj, ko se nikdo ob nje ne izpodtika. Družba obsoja vsako nezakonsko mater in dela prav mnogokrat na njen račun bedaste, da: celo cinične dovtipe. Ona se posmehljivo izraža o očetu nezakonskega deteta, če ima toliko vesti in poguma, da pred vsem svetom vzame nase posledice svojega naravnega razmerja ter pošteno skrbi za mater in dete. Ne bo pa obsojala nebrzdanca, ki brez očitkov vesti s kukavično navado hiti od enega gnezda do drugega. Najde se moških, ki se s tem celo ponaša in zato poleg odobravajočega smeha še pohvalo žanjejo. Kadar se v odsotnosti enega ali drugega teh ljudi govori o taki njegovi vsestranosti, čuje se navadno: ta je pa tič. Ni čuda. Saj cerkev sama take navade pokriva s plaščem prizanašanja. Ona pač rohni nad siroto deklico, kateri je prava od Boga jej dodeljena ljubezen naklonila materinstvo; klanja se pa hinavskim zakonskim ženam, ki brez sramu onečaščajo zakonske postelje.

To za našega junaka nenavadno temeljito razglabljanje, v katero se je bil spustil, ker so mu misli neprestano poletavale k predmetu svojega hrepenenja, pripelje ga končno do zaključka, da njemu ni treba biti boljši in krepostnejši, ko so drugi. Za svetnika bi ga itak ne proglasili. Ko bi nikdar nobene ženske ne pogledal in vsak petek od rana do večera ob teščem želodce samo na eni nogi stal. Zato ker je Slovenec. To rimsko pripomnjo profesorja Veselka si je bil dobro zapomnil. Čemu naj bi ravno on plaval proti deročemu toku mogočne reke človeških strasti?

Ko ravno svoje modrovanje na ta način zaključi, čuje signal za prihod dunajskega vlaka. Hitro plača in se poda na kolodvor. K vsem vozom zaporedoma obrača oči. Nje iz nobenega ni. Tudi njenega soproga ne. Da, konrolo ponovi, stopi k izhodu in pogleda vsaki ženski , ki je dopotovala, pod nos. Vse zastonj. Da bi se mu je po blagem sanjarjenju pred kolodvorsko restavracijo bilo, ko da je padel iz nebes, uda se vendar v neizogibnost, tolažeče se, da se Boccaccijeva vrneta naslednji dan.

Iz previdnosti vpraša hotelskega vratarja, če mu je Boccaccio ob svojem odhodu kaj povedal, do kedaj še ostane na Semerniku.

»Gospod Boccaccio je svoj račun poravnal in mi naročil, da z njegovo sobo lahko razpolagam,« odgovori vratar.

Gospod Izidor Fučec toliko, da se ni v Zlatno Jarugo vznak zvrnil. Ovlada se in stopi k svoji navadni mizi na večerjo. Prav slabo mu je dišala in nenavadno hitro je odšel k počitku.

Ker je bil jako sam va-se zaljubljen gospod Izidor Fučec ni mogel verjeti, da bi mu bila Milly ušla. Ostajal je zato nekaj dni doma ter je polen pričakovanja hodil na Kolodvor k vsakemu osobnemu vlaku. Zastonj! Po tednu dni sklene torej, da se po pelje na Dunaj k teti po njej poizvedovat. Ta pot mu je sicer bila trnjeva, a storil jo je. Tako jako mu je Milly začarala srce.

Na pritisk električnega gumba pride odpirat služkinja. Ko zagleda gospoda Izidorja Fučca se na ves glas zakrohoče in s solzami v očeh pravi:

»Gospica se je izselila.«

V obraz zarudel in hipoma s potom oblit pravi prišlec:

»Gospod Boccaccijevo iščem.«

»Ne stanuje tukaj,« odgovori s skrajno porednim smehom služkinja in zapre duri.

Gospod Izidor Fučec odtava po stopnjicah navzdol. Prej vroča in divje valujoča kri strdi se mu ko vsled kakega začaranja po žilah. Bila je le še sokrvica.

Vsi junaki te vrste so si podobni. Dokler misli, da gre uspehom nasproti in da ni v nevarnosti: podjeten in pogumen; pri prvem neuspehu: obupan in strahopeten.

20/11. 1924.

Po srečno sklenjeni kupčiji Attiliju Boccaccio ni bilo več do gospoda Izidorja Fučca. Nasprotno: ves vzrok je imel hoditi mu poslej s pota. Zato se preseli na Dunaj, kjer je imel stalno najeto sobo. Razume se, da se je kaj hitro razpršilo tudi Milly Hellmutove zanimanje za bogatega naivnega srakoperja. Tako ga je namreč sama pri sebi krstila. Saj je iz njegovega repa izpulila precejšnje pero! Temeljiteje oskubil ga je njen prijatelj in zaščitnik.

Videč po vseh okoliščinah, da se je velika riba do dobrega zapletla v nastavljene mreže tako da jej iz njih po vsem človeškem preudarku ne bo več mogoče uiti, poravnal je po povratku iz Sonnwendhofa v hotelu svoj račun in dal od naslednjega dne dalje svojo sobo na razpolago. Prtljago poslala sta po želežničnem špediterju na Dunaj. Gospod Izidor Fučec zato pač ni mogel opaziti, da se že do dobrega selita s Semernika.

Vsakemu drugemu bilo bi služkinjino obnašanje vsaj nekoliko poodprlo oči. Našemu junaku jih ni. Na odgovor, da se je gospica izselila, dejal je, da išče gospe Boccaccijeve. Da bi le-ta mogla biti istovetna s »gospico«, bi se mu še sanjalo ne bilo. Še manj pa, da mu jo po njenem lastnem naročilu zatajujejo. Ni torej čudo, da je, prišedši na ulico, bulil nekaj časa pred se ko mrkač, ki se, ovco sluteč, pripodi z visoke sosedne planine, potem pa naenkrat obstoji pred zapahnjenim vratmi staje, v katero je med tem pastir bil ovco zapodil. Zamišljen tava nekaj časa po Dunaju. V Volksgarten ga nehote zaneso noge. S čudnim drhtenjem opazuje mizo, za katero je še pred nedavnem bil v njeni družbi. Natakar sedi ob njej in razteguje leno svoje dolge noge.

Prišedši zopet na Ringstrasse pomigne prvemu praznemu izvoščku, sede vanj in se odpelje na Južni kolodvor. Ondi sede v restavracijski vrt ter si v nadomestilo za vse gorje, ki je prihrulo nadenj, naroči obilen obed, ki ga poplakne z iskrečo kapljico starega pfaffstättnerja

Na Semerniku ostane še do srede septembra. Družbe ni poslej iskal več. Razgovarjal se je le še z natakarji. Zlasti zato, ker je čutil, da se njihove duševne zmožnosti čudovito ujemajo z njegovimi. Rad je pa posedal na prostorčkih, na katerih je večkrat videl Milly in ko je od Semernika jemal slovo, sklenil je, da kar najpreje mogoče izleti v Trst ter tudi obišče svojo golobico.

––––––––––

Ko se je gospod Izidor Fučec od Zlatne Jaruge vrnil v Ljubljano, našel je vso v valovanju. Blakanska vojna bila je na vidiku. Srbija, Bolgarija, Črna gora in Grčija sklenile so bile pogodbo proti Turčiji. Da bodo temu sledili še drugi je bilo jasno. V dunajskem časniškem gozdu je seveda vrščalo. Neprestano so se v njem vrstile resnične in izmišljene, mnogokrat celo prav fantastične vesti. Resničnih je bilo najmanj.

Gospod Izidor Fučec je seveda iz teh reservoirjev javnega mnenja moral zajemati. Zato je o homatijah, ki so se pletle, bil kolikor toliko obveščen. Prave sodbe si sam ni mogel napraviti. Petra von Sratschnigga pa ni bilo, da bi si jo bil od njega izposodil. Zato je pa rad vlekel na uho, kaj so o stvari govorili pri sosednjih mizah. Prav za prav mu na uho še vleči ni bilo potreba. Saj se je razpravljalo na ves glas. Gostje hotela Panhans bili so po veliki večini Nemci in Madjarje. – Največ je seveda bilo Dunajčanov. Pripadniki drugih narodnosti bili so bele vrane. Nemško in madjarsko občinstvo je pa od navdušenja za pripravljajočo se krvavo igro na Balkanu kar norelo. Saj je bilo prepričano, da bodo Turki Balkanézarje*) (*Tako so v zasmehovanje nazivali balkanske narode zaradi sličnosti z izrazom »Chineser« (Kitajec)) strašno nabunkali. Naravno je torej, da se je razpravljalo o tem na ves glas in z vidnim veseljem. Seveda z namenom, da Slovanu kaj prišijejo! To je največja slast vsakega Nemca in Madjarja. Ta sadistična slast mu leži v krvi. Kolikar ne, je pa produkt strahu, da mirnim in skromnim Slovanom kedaj vendar le poide potrpežljivost. Ljubi ti naši sosedje vedo namreč prav dobro, da pride potem konec njihovi nadutosti in njihovemu nadvladanju. Proces je to, ki se je v zgodovini človeštva vršil od pamtiveka, proces ki iz sužnjev napravlja gospodarje. Naj bi le-ti potem svojo moč uporabljali kolikor se da prizanesljivo, naj bi tudi vladali milo in blago: oholež, kateremu se je izvila iz rok oblast, prenašal bode to vendar s pritajeno jezo in škripanjem z zobmi.

S tega vidika bilo je torej veselo razpoloženje nemškega in madjarskega občinstva pojmljivo. Že naprej so bili zmage pijani in gospod Izidor Fučec je večkrat, sedaj v restavraciji sedaj v kavarni, sedaj pri eni sedaj pri drugi mizi, čul vzklik »Heil den Türken! Hoch!«* (* Slava Turkom! Živeli!) Krivonosi Abrahamovi potomci so ob vstopu v restavracijo in kavarno pozdravljali s »salem alejkum!« ter se po turško klanjali, prekrižavajoč roke na prsih.

Gospod Izidor Fučec je ta najedenkrat nastali čudni vrvež v zdraviliškem občinstvu opazoval bolj zato, da mu je čas potekal, ko da bi mu stvar bila šla kakor koli k srcu. Le toliko je kot Slovan vrjel, da Turki ne bodo zmagali. Nek notranji glas se mu je vselej – kedar je čul nasprotno trditev – oglasil v tem smislu. Povedal tega seveda nikomur ni. Saj bi jih bil lahko od Nemcev in Madjarov po grbi dobil. To mu pa ni bilo prav nič simpatično.

Doma je bilo seveda drugače. Tu je bilo razen peščice umetno vzdrževanega nemškutarstva vse soglasno v mržnji do kletega Turka in v navdušenju za zaveznike. Še celo malone vse državno uradništvo slovanske narodnosti. Le nemški uradniki in pa oni quasi Slovenci, ki so vedno skrbno povpraševali, kaj in kako misli »gospod dvorni svetnik«, so sramežljivo odrekali svoje simpatije »Balkanézarjem«, katerim to seveda nič škodovalo ni prav.

Po Ljubljani se sploh mnogo politikuje. Vsak Ljubljančan se namreč čuti rojenega državnika. Vsak je prepričan, da ima le on recept za sredstvo, kako najhitreje pripeljati narod do sreče, blagostanja in veljave. Kakor tista dva Ižanca, ki sta poleg voza, čegar prednja kolesa so zdrknila s kolovoza na mehka barjanska tla, eden druzega poučevati jela, kako bi se najlaglje dalo voz spraviti na kolovoz nazaj. Prišla sta namreč v tako živahno razpravljanje, da sta na vse drugo pozabila. Ko se čez dolgo zopet zavesta, ni bil le sprednji, temveč tudi zadnji del voza zginil v barju tako, da so le še ročice štrlele venkaj. Prav podobno je v Ljubljani. Ljudje politikujejo, delo pa zastaja in narod, kateremu vsi politiki in politikoni zatrjujejo, da jim je le za njegovo srečo in blagostanje, tone v barju vsakdanjih skrbi in nedostatka ter poleg tega še ječi pod bremenom dolgov. Gorje bolniku, okolo čegar postelje se zbere preveč zdravnikov!

21/11. 1924.

Ta politikujoča strast je seveda ob pripravljajočih se dogodkih na Balkanu morala z vso silo izbiti na površje. V tem slučaju je bila zato opravičena, ker je imela etično ozadje. Izvirala je namreč iz tradicijonalne mržnje do vekovnega sovražnika krščanstva, ki je često pustošil našo domovino in moril nje prebivalce. Po drugi strani pa tudi iz simpatij do naših krvnih bratov Srbov in Bolgarov, ki so tvorili tri vogle Balkanske zavezniške zgradbe. Res nisi tisti čas v Ljubljani na ulicah ter v gostilnicah in kavarnah čul razgovora skoro o ničem drugemu, ko o tem predmetu. Še pogovori v gledališču, na koncertih, da celo v rodbinah so se z večine sukali okoli njega. Vse je mrzlično ugibalo kedaj poči prvi top in kje vse se povpraševalo, kakšno stališče zavzame konečno Rusija. Ljubljančanom ni hotelo iti v glavo – kakor so ugotavljala ruska uradna poročila – Sazonov tako uporno odsvetuje od vojne s Turčijo. Seveda njim ni moglo znano biti, da so balkanske države o stanju turške vojske bile veliko temeljiteje poučene, ko Russija, katere diplomatska služba je bila neznansko nedostatna. Oni torej niso vedeli, da so bila svarila Sazonova le produkt skrbi, da zavezniki v borbi proti Turčiji ne podležejo. Da na vojsko tako v Belem gradu, kakor v Sofiji, tako na Cetinju kakor v Atenah jako spretno machiavelistična Italija, da na ta način zboljša svoj položaj v Tripolitaniji, seveda tudi najglasnejši politik ljubljanski ni uganil.

Glasni so bili pa vsi. Pač zato, da detektivom olajšajo posel. Le-teh je namreč od leta 1908. sem v Ljubljani kar mrgolelo. Vlada je navlašč z Dunaja poslala policijskega uradnika z naročilom, da v »nevarnem tem mestu« organizuje varnostno službo in da posebno pozornost posveča zlasti izveščajništvu. Ljubljance, katere je – kakor vemo iz narodne pesmi – svoje dni baron Ravbar ozmerjal z »zaspanci«, so bili nemški avstrijski satrapi na cesarskem Dunaju, odkar je mestna uprava prešla v roke narodnoodločnega župana, naslikali kot jako nevarne ljudi. Marsikak zakrknjeni birokrat v ministerstvih si je slovensko prebivalstvo ljubljansko predstavljal kot tolpo umazancev, ki ne poznajo mila, se nikdar ne kopljejo, le vsako nedeljo ob javnih vodnjakih umivajo in ki šepojma nimajo o klozetnem papirju, čegar rabo smatra Anglež za najsigurnejši kriterij kulturnosti. Ali se naj čudimo, da je takim stebram državne uprave tako prebivalstvo bilo nesimpatično in da se jim je zgolj zato že nevarno zdelo. Saj so leta 1908., ko so prišla poročila, da je nek častnik nemške narodnosti dal streljati med slovenske demonstrante, veselja kar poskakovali: Češ, samo pokazati je treba sodrgi zobe, pa bo takoj ukročena.

Da se je torej po vsem povedanem v času, ko se je v ljubljanskih »zaspancih« živahno zbudila slovanska zavest, državna policija silno zanimala kako bo to dejstvo prihajalo do izražanja, je pač umevno. Zato je bilo število detektivov podvojeno. Poleg tega je opravljalo službo detektivov mnogo uradnikov in pa takih osob iz meščanstva, o katerih bi kaj podobnega nikdo sumil ne bil. Večinoma Nemcev in nemškutarjev; žalibog pa tudi nekaj Slovencev. Nekateri proti plačilu, drugi prostovoljno. Uradniki zlasti zato, da so se navzgor prikupili in si morebiti zasigurali želeno pomaknitev v višji plačilni razred.

Kakor smo že preje dejali, so Ljubljančani radi glasni. Ako bi to svojstvo odločevalo, bi bila Ljubljana postala prva osvajalka v Evropi. V njej namreč ljudi, ki z jezikom opravijo vse in pri čaši cvička z »gofljo« rešijo najtežavnejši problem. Da je bil tak Ljubljančan na mestu Aleksandra macedonskega, ne bil bi presekal gordijskega vozla z mečem, temveč z mnogo ostrejšim orožjem: S svojim jezikom.

Pri vsem tem so pa dobre duše. Najboljši dokaz je, da po vsaki rešitvi kakega »težkega« vprašanja, posedajo okolo mize ter proslave dogodek vsaj s štefanom vina. Navadno seveda z nekaj štefani. Ta mera je namreč v prestolnici Slovencev zelo v čislih. Ako bi Bog Slovenca pogledal kedaj skozi veliko okno, ter jim dal lastno državo, bilo bi po vsej verjetnosti prvo, kar bi storili, da bi štefan povzdignili na edinico državnega merskega sistema za tekočine.

Seveda se je torej tudi balkanska politika reševala ponajveč pri cvičku. Ob večernih urah. Ljudje, ki so sicer celo leto presedali doma pri ženah in otrocih, začutili so naenkrat potrebo poiskati po večerji kako družbo. Da izvedo kaj novega in da tudi sami od svoje strani pripomorejo balkanskim zaveznikom k zmagi. Delali so se namreč celi načrti za začetne pohode zaveznih vojakov, za razvitje fronte in za potek bitek. Tudi bojišča so se že določala. Gostilnice in kavarne so si bile naročile zemljevide balkanskega poluotoka in marsikak Ljubljančan, ki je doslej smatral te vrste tiskopisov za legopisne načrte španjskih vasi, se jih je jel učiti čitati in razumevati. Najglasnejši so bili v tacih družbah umirovljeni častniki. Kaj bi ne! Saj so jih dobri malomeščani – takšni so namreč Ljubljančani ostali do naših dni – poslušali, ko božja razodetja. O večini teh umirovljencev se je pa moglo reči, da morejo balkanski zavezniki govoriti o sreči, da poveljnikov svojim četam ne bodo primorani izbirati izmed njih.

Vsi ti ljudje, kakor smo dejali, niso prav nič pazili, kaj govore. Poveličevala se je zlasti bolgarska vojska. Pričakovalo se je čudežev od nje. Srbe sodili so splošno mnogo slabše. Vendar so pričakovali, da so od Slivnice zlasti pa od bosenske krize sem razmere v njihovi vojski krenile na bolje. Črnogorci so bili vsem prvovrstni junaki, neustrašljivi borci. O Grkih se je splono sodilo omalovaževalno, priznavalo pa, da utegnejo biti vendar dragocena pomoč ostalim zaveznikom.

Potem, kar smo povedali, je jasno, da je stopalo in posedalo po vsaki kavarni nekaj detektivov in da je vsaka večja gostilniška družba imela svojega nastavljalca ušes. Vsakdanji raporti le-teh dali so pisarniškim uradnikom čez glave posla; policija pa je iz teh raportov izvedela in mogla javiti tudi na Dunaj, da je vse slovensko stanovništvo in ljubljansko brez razlike stanov in strank navdušeno za bližajoči se obračun s Turki in da je prepričano o zmagi zaveznikov.

Na Dunaju je Ljubljana na podlagi poročil dobila novo, – topot zopet veliko piko.

––––––––

Evo ozračja, v katero se je bil po več ko šesttedenski odsotnosti vrnil s Semernika preko Osojnice gospod Izidor Fučec od Zlatne Jaruge.

Gospa Katica ga sicer ni pričakovala hrepeneče in ga na Osojnici tudi ni Bog ve kako veselo sprejela. Všeč jej je pa vendar bilo, ker se jej je po povratku z njenega, tako neprijetno zaključenega izleta jelo dozdevati, da dolgo njegovo bivanje v zdravilišču požre veliko denarja. Tudi nič kaj verovala v njegovo zakonsko zvestobo. Četudi se je po ponesrečenem nastopu na semerniškem kolodvoru ob zmagoslavju soprogovem morala globoko ponižana odpeljati. V Ljubljani prišel je po njem tudi že povpraševat predsednik Žane. Hotel mu je javiti, da je, ker je kolera ugasnila in je pripravljenost na kolodvoru bila odpravljena, posredoval pri deželni vladi, naj dovoli, da se shod gasilcev izvrši v dan cesarjevega godu dne 4. oktobra, da pa s tem predlogom ni uspel. Deželni predsednik ugovarjal je zaradi prekratkega časa. Predsednik Žane, ki je bil sam prvovrsten in menda tudi najglasnejši politikon, pa je svojemu doglavniku hotel razodeti svojo misel, da se vlada v sedanjem času boji splošnega navdušenja, ki v gasilskih vrstah vlada za balkansko vojsko. On, ki je o svoji osebi imel tako visoko mnenje, kakor njegov doglavnik o svoji, seveda ni pomisllil, koliko brezmejno smešnega je v domnevi, da bi se kdo – pa naj si bo tudi le vzorno kratkovidna avstrijska vlada – bal armade, ki jej poveljujeta.

22/11. 1924.

Za Petra von Sratschnigga je bil povratek gospoda Izidorja Fučca dogodek prve vrste. Izginil mu je bil na Semernik ravno ob letnem času, ko žeja najhuje pritiska. Sedaj je vedel, da ga čaka obilno nadomestilo za žejni post. In ni se motil! Takoj ko se je njegov prijatelj doma zopet udomačil ter se nasladkal in pozabaval z Miškecem, kateri je veselo čebljal ter živahno po vsem stanovanju tekal in razmetaval mnogoštevilne igrače, ki so bile vse več ali manj potrte in razbite, povabil ga je na večerjo. Katica, ki je po svojem povratku s Semernika postala vidno pohlevnejša, pritrdila je temu. Sicer je o ljubljanskih novicah bila dobro poučena. Prinašala jej jih je kuharica s trga in pripovedovali so jej jih prijateljice, ko so jo obiskavale. Tudi o priliki svojih protiobiskov je mnogo izvedela. Vendar je bila radovedna, kakšne novice prinese Peter von Sratschnigg. Tudi je pričakovala, da iz pogovora obeh prijateljev ob čaši vina po večerji, ko se razvoljajo jeziki, izve o soprogovem življenjuv letovišču marsikaj, česar bi sicer nikdar ne izvedela.

V tem se je pač motila. Gospod Izidor Fučec postal je previden. Govoril je sicer mnogo o Semerniku in njega okolici, hvalil je krepki in dišeči planinski zrak, lagal je kakko dolge izprehode je delal v gore, popisoval je, kako je v hotelu živel, kako često se je v mrzli vodi kopal in več podobnih stvari, omenil pa ni niti z besedico kako okolnosti, ki bi bila dala Katici le od daleč slutiti, da je kakorkoli – četudi le – nameraval skočiti čez zakonske ojnice. Senzavije, katere je Katica od te strani pričakovala, torej ni bilo. Prišla je pa proti njenemu pričakovanju od Petra von Sratschnigga. Ko je izpraznil že par kozarcev močnega desertnega vina, bruhne naenkrat iz njega vprašanje:

»Dobro, gospod Izidor Fučec. Ti si že veliko povedal. Toda milostiva gospa,« pri tem se proti njej pijano nakloni, »vi še niste povedali, kaj ste na Semerniku doživeli.«

Zakonska Fuččeva od Zlatne Jaruge ostrmita. Drug drugega hlastno pogledata. Govorica jima zastane. Gospod Izidor Fučec se začne potiti, Katico jame kuhati vročina. Torej Ljubljana že ve! Gorje! Obrali jo bodo do belih kosti. Tedaj pa pride pomoč od strani, od katere bi jo bila najmanje pričakovala.

»Prav čas je imela ozirati se okolo,«odgovori namreč mesto nje soprog. »Za neko kupčijo je šlo, zaradi katere sem se želel posvetovati z njo. Brzojavil sem jej, naj se pripelje za mano. Ko sva se dogovorila, odpotovala je takoj nazaj domov.«

»Aha!« vzklikne Peter von Sratschnigg pijano ter se zaguglje na stolu. »Ti, kujon ti! Dolgčas ti je postalo po njej. No seveda, zakonske dolžnosti.«

»No, če hočeš,« odvrne predrzno in prevzetno prijatelj, »tudi te … Kaj ne, Katica?« dostavi cinično in se nad vse glupo nasmeje.

Katica ga ošine s strupenim pogledom. Ta sirova šala jo zbode. Začuti se doma in vrne se ji jezljivost, o kateri se je skoro zdelo, da jo je pustila na Semerniku.

»Kuš, muha pijana!« se zadere nad njim. Ti in pa zakonske dolžnosti!« Opametivša se pa orbne še k gostu ter pravi prisiljeno: »Ne zamerite gospod plemič. Narava mi je ušla. Kaj hočete. Nadležnih muh se mora človek braniti kakor ve in zna. Sicer je pa že pozna ura. Lahko noč vam torej.

Po teh besedah hlastno in ošabno odide.

Peter von Sratschnigg se ozre s kalnim očesom za njo. Potem zamahne z desnico, ko da hoče utis ravnokar doživetega odpoditi, zasmeje se vlažnoveselo ter pravi:

»Uš ga vraga. Kdo bi bil mislil, da je tako nataknjena. Nobene šale ne razume. Pa ošinila te je na jako občutnem mestu. Ha, ha! Seveda, drugo je našla pri tebi.«

»Kaj blebetaš?« vpraša hlastno gospod Izidor Fučec.

»Kar ve že vsa Ljubljana,« zajeclja med kolcanjem Peter von Sratschnigg.

Njegov prijatelj prebledi, on pa nadaljuje:

»Seveda. Saj Semernik ni na Lofotih. Še smejejo se vsi. Pa ne tebi, nego Katici. Tebe smatrajo za fanta od fare.«

Gospodu Izidorju Fučcu se odvali težak kamen od srca. Njegov ponos se zbudi, ko čuje, da ga Ljubljana – čisto po načelih sodobne nravstvenosti – občuduje in hvali. Zato sklene, da se koj drugi dan svojim someščanom pokaže.

In bil je naenkrat sredi politične čarobne kuhinje. Tudi on je začel politikovati. Prepričal se je namreč kaj kmalu da se vzpričo splošnega zanimanja za zunanji politični položaj le malokdo lahko zanima za njegovo bivanje na Semerniku in za Katičin izlet tjekaj.

Slučaj je hotel, da je srečal pred nedavnem s počitnic vrnivšega se profesorja Veselka.

»O servus, amice,« pozdravi ga že od dalječ ter ga takoj jame povpraševati kaj sodi o balkanskih homatijah.

»Turki bodo tepeni,« odvrne profesor kratko.

»Jaz tudi tako pravim …«

»Potem je gotovo, ko amen v očenašu,« pravi profesor nagajivo, ne davši mu dogovoriti. »Saj pa tudi drugače biti ne more. Pomisli: oni ne jedo svinjskega mesa in ne pijejo cvička. Največje milosti jim je njihov Alah odtegnil.«

Gospod Izidor Fučec se tej šali nasmehne, potem pa pravi:

»A propos; cviček. Ti čepiš vedno doma.«

»Ne več,« odvrne profesor. »Pri Kikerikiju v Krakovem izdelujemo pod predsedstvom upokojenega Filipa Serajnika polkovnika von Inckensteina vojni načrt za balkanske zaveznike. Vsako sredo in soboto večer sem tudi jaz tam. Micika mi v teh izrednih časih ne brani hoditi ven … Če ti je všeč, pa pridi še ti. Pri posvetovanjih nam ravno še manjka nekoga, ki bi bil v vprašanjih rudečega križa veščak. Dobro nam dojděš.«

Prihodnjo sredo je bil že v Krakovem na večerji. Vzel je tudi Petra von Sratschnigga s seboj. Profesorja Veselka našla sta že ondi. Ostali člani vojnega sveta so le počasi prihajali. Ko vstopi von Jauchenstein, ki je moral prekoračiti brv čez Gradaščico, ker je stanoval nekje na njenem desnem bregu dovikne profesor Veselko:

»Ali ste čuli kako šumi Marica?«

»Saj sem Tončika« oglasi se natakarica, ki je ravnokar pred nekega gosta postavila pol litra cvička.

Gromovit halo nastane. Vse vprek se smeje. Ko se smeh konečno vendarle poleže, pravi profesor, prijemši Tončiko za roko:

»Evo, prijatelji: tako plače djevica, ljuto ranjena,« čemur sledi zopet smeh, ki se poleže še le, ko se deklica, ki je dala intonacijo za to veselost, profesorju iztrga in urnih rok iz sobe odhiti.

Pa ne za dolgo. Kmalu se namreč vrata odpro in Tončika se zopet prikaže, to pot rdeča kot kuhan rak.

»Gospodje,« pravi, »nikari ne mislite, da ima gospod profesor prav. Jaz namreč nisem ranjena devica.«

Nov, seveda še večji halo. Družba je bila stvar tem zabavnejša, ker je uganila, da se je natakarica v kuhinji na to pojasnilo pripravila.

»Dobro, Tončika, prav imenirno!« ji pohvali profesor Veselko. »Zato boš – nova devica orleanska – v bližajoči se vojski 'onam onamo, za brda ona' nosila, 'naprej zastavo slave', za tabo bo pa 'peval klical srbski sin', da bo 'treptil pred njim dušmanin', in bolgarski narod bo zaukazal: 'Marš, marš, generale marš, raz, dva, tri, napred, vojnici!'«

»Živio, profesore!« se ob tem potpuri in jugoslovanskih narodnih himen oglasi nekoliko glasov naenkrat in začuje se ploskanje. Tončika pa se z najvsakdanjejšim izrazom obličja obrne k von Jauchensteinu z vprašanjem:

»Gospod polkovnik, ali bodo klobaso z zeljem ali kisla jetrica?«

Med tem veselim intermezzom napolnili ste se obe, ne ravno veliki gostilniški sobi, do dobrega, tako sicer, da se je kljubu odprtemu oknu dim od smotek in svalčic vlačil pod stropom sivi kopreni podobno. Ker je bila preje pozornost vseh obrnjena na profesorja Veselka in Tončiko, obrne tudi gospod Izidor Fučec svoje oči od poslednjeimenovane še le, ko izgine skozi kuhinjska vrata, da prinese polkovniku naročena kisla jetrica.

Tedaj pa – o groza! – zagleda med novo vstopivšimi gosti – Matevža Medičarja. Pri vratih stoji. Med velikimi mlatičevim podobnimi prsti svaljka čevljarsko kubano; s svojimi dobrovoljnimi, krotkimi očmi pa se ozira po omizjih obeh sob, iščoč očividno prostora pri omizju, katere družba bi mu najbolje ugajala. Naenkrat zagleda gospoda Izidorja Fučca. Zazdi se mu, da škrta z zobmi. Takoj ugane, da ne iz bojevitosti proti Turkom, temveč iz jeze do njega. Že ga obhaja hudobna misel, da mu tudi on na kak način koli pokaže svoje sovraštvo. Misliti jame, kako bi se to dalo najhudobneje izpeljati. Tedaj se pa dovtipen Krakovčan, rudarski inženjer, ki se je pri Kikerikiju smatral za nekakega majordomusa, in ki je napeto razmerje med obema originaloma dobro poznal, oglasi rekoč:

»Ti Medičar še nimaš prostora. Iščeš ga, kakor vidim, z očmi pa vsej gostilnjici. Glej ga no! Prešeren poje: 'Stara ljubezen ne zarjavi, devetkrat se vrne, ponovi.' Ali ni tako?«

Vsa gostilnica upre sedaj oči v govornika in Medičarja.

»No glej,« nadaljuje, ter ga potegne za levico od vrat proti mizi, »tukaj le še prazen stol. Dovoli, da se seznanim: Gospod Izidor Fučec, plemič od Zlatne Jaruge.«

Naklonivši se le-temu, predstavi mu na to Matevža Medičarja.

V gostilnici, v kateri je prej šumelo ko v panju, zavladala je po prvih inženjerjevih besedah grobna tišina. Vse je pričakovalo kaj bode. Nad celo družbo leglo je nekaj tacega, kakor čutijo paglavci kadar s »kš, kš! Alo, le daj ga!« ščujejo dvoje, eden proti drugemu v tihi borbeni pripravljenosti stoječih psov. Napetost doseže višek, ko profesor Veselko potegne stol izza omizja in pravi:

»Moške besede, gospod inženjer. Saj danes navdaja oba ista misel. Gospod Izidor Fučec bi rad koristil balkanskim zaveznikom; vi, gospod Medičar bi pa gotovo najraje organizovali vse čebele Slovenije, da se kot zavezniški predvoj spuste v Turke ter jih tako opikajo, da vsi izgube vid. V isti fronti sta torej; zakaj ne bi sedela pri isti mizi?«

26/11. 1924.

Po teh besedah postavi stol med se in Petra von Sratschnigga. Bil je preudaren dovolj, da je spoznal, da bi neposredno primizno sosedstvo obeh dosedanjih nasprotnikov utegnilo za seda še biti prezgodnje.

Ni treba naglašati, da je gospod Izidor Fučec bojeval tudi notranje boje, od kar je ozrl pri vratih Medičarja. Prva misel je bila, da vstane, plača in demonstrativno odide. Zavrgel jo je zaradi profesorja Veselka. Saj ga je on povabil semkaj ter njemu in Petru von Sratschniggu določil prostor ob svoji mizi. Razžaljivo bi torej bilo, ko bi sedaj odšel kar meni nič tebi nič. Reči mu, da odhaja zaradi Medičarja zopet ni hotel. Saj bi se mu zdelo sramotno, da pobegne pred njim. Sklenil je torej delati se, ko da ga ne vidi. Saj je vedel, da sede gotovo k mizi, ki je kolikor mogoče oddaljena od njegove.

Matevž Medičar je bil pač tudi neprijetno iznenaden, ko je zazrl med gosti moža, ki mu je bil odpovedal prijateljstvo brez povoda. Saj si je moral reči, da mu je bil vedno iskren, udan. Vračati mu je še le začel, ko so vsi poizkusi zopetnega zbližanja ostali brezpredmetni. Zavedal se je pač, da je to vračanje moralo boleti, ker je bilo kruto, včasih celo hudobno; a dejal si je, da je kričal v gozd! Le zato, ker so ga od tam zmerjali. Iznenaden je bil pa, ko ga je zazrl, zato, ker ga k »Kikirikiju«, kamor je Medičar zahajal večkrat na kisla jetrica ali vampe in pa na cviček, doslej še nikdar ni bilo.

Sicer je bil pa Medičar dobrodušen in miroljuben človek. Debelo je pač pogledal, a žale misli ni bilo v njegovem srcu. Zlasti še zato ne, ker ga je videl v družbi profesorja, katerega je visoko cenil. Med inženerjevimi besedami in med tem, ko jih je profesor dopolnjeval, se je pa Medičarju zabliskala naenkrat vabljiva perspektiva. Na štefane gospoda Izidorja Fučca. Zato je bil prav vesel, da mu je profesor ponudil stol poleg sebe. Malo neokretno sede nanj in – v zadregi vrteč smrdljivo svojo smotko med prsti – nerodno naklanja se na desno in na levo; vendar pa tako, da gospoda Izidorja Fučca ne pogleda naravnost v obraz.

Le-ta je bil vsled inženirjevega in profesorjevega obnašanja v vidni zadregi. Kujati se, mu ni kazalo. Zato sklene biti velikodušen. Slučaj mu namreč ponudi prav ugodno priliko za to. Ko namreč Medičar začuti, da trdno na stolu sedi, vtakne svojo imenitno smotko med zobe in, boječ se, da mu ne ugasne. ker jo je že tako dolgo mečkal med prsti, potegne parkrat prav krepko iz nje. Gost siv oblak dima se vleže nad omizje. Neprijetni duh tega oblaka stori, da vzame gospod Izidor Fučec iz žepa svojo tobolko iz safijanskega usnja, jo odpre in ponudi nekako samogibno Medičarju, rekoč:

»Vrzite tisti-le čik pod mizo in kadite rajše eno teh-le.«

Medičarju zadonel je glas gospoda Izidorja Fučca ko prijetna godba na ušesa. Brž se loči od svoje smotke. Toda ne vrže je pod mizo, temveč jo utrne ob pepelnjak ter hlastno vtakne v notranji žep svoje suknje. Očividno za domačo porabo. Potem vzame iz tobolke lepo smotko z rudečim papirnatim obročkom, na katerem je bil zlat napis: Trabucos especiales. Za njim si vzame ravno tako smotko gospod Izidor Fučec, odstiže jej s srebrnim ščipalnikom šiljasti konec ter jo prižge z vžigalomm, ki ga potegne iz desnega žepa svojega telovnika. Na to ponudi vžigalo Medičarju, kateri take ljubeznjivosti ni pričakoval in je ravno sezal v levi hlačni žep, da potegne iz njega nožič in odreže smotko. Zato sedaj seveda ni bilo več časa. Jadrno torej odgrizne spodnji konec smotke in ga vtakne v desni žep telovnika. Potem si pa da od gospoda Izidorja Fučca prižgati smotko.

Gostje, ki so ves dogodek opazovali z veliko napetostjo, jamejo ob tem prizoru ploskati; inženjer pa vzklikne:

»Mesto pipe, evo smotek miru in sprave. Modernejše je to.«

Medičar se pa s tem ni še zadovoljil. On vstane, ko se ploskanje poleže, stegne svojo medvedji šapi podobno roko čez Petra von Sratschnigga proti gospodu Izidorju Fučcu in pravi, nekoliko naprej nagnjen, proseče:

»Gospod Izidor Fučec, naj bode med nama zopet tako, kakor je bilo nekdaj! Naj bode!«

Ogovorjencu se je poznalo, da mu odločba ni lahka. Nekaj trenotkov pusti namreč Medičarja brez odgovora, tako da je že jel roko umikati ter se pripravljati, da zopet sede na stol; potem pa mu, ne da vstane, vendar seže v roko. Halo nastane v gostilnici. Izmed družbe se slišijo posamezni živijo klici, ki se zgoste v vihro, ko gospod Izidor Fučec pomigne Tončiki k sebi. Čez nekaj časa se zablešče na nekaterih mizah štefani, na druzih pa – ker je gostilnica imela premalo posode te vrste – na vsaki po dva litra ko zajčja kri rdečega cvička.

»Oh, kakšna krasna razsvetljava!« vzklikne polkovnik von Jonchenstein. »Tako lepo Ljubljana še takrat ne bo razsvetljena, ko zavezniki zavzamejo Carigrad.«

Ta superlativ pohvale na naslov gospoda Izidorja Fučca razvname vso družbo in nevezana, dokaj hrupna zabava je trajala še dolgo potem, ko je mestni redar prišel napovedat policijsko uro. Papa Kikeriki ga je namreč peljal v kuhinjo, kjer mu je mati krčmarica dala obilno porcijo kislih jetric, Tončika pa je pred njim prižgala podobno svetilnico, kakršne so bile one, ki to tako prijetno svetile gostom.

Drugo jutro na vse zgodaj – kar v uradnem jeziku pomeni ob desetih ali še kasneje – je policijski ravnatelj prišel deželnemu predsedniku poročat o zabavnem večeru pri »Kikerikiju«. Oba sta se od srca nasmejala. Dala sta poklicati tudi dvornega svetnika barona Streicherja, da je tudi on bil deležen njunega veselja. Vsi trije bili so zadovoljni, da se je vsa zabava končala z navadnim, prav ljubljanskim krokom in da izvzemši dovtipe profesorja Veselka, ni bilo dosti politike vmes.

Gospod Izidor Fučec in Matevž Medičar odhajala sta oba prejšnji večer zadovoljna domov. Prvi, ker je bil točka, okoli katere se je ta večer vse vrtilo, drugi ker zlezel zopet v milost bogatega bahača.

Za gostilnico bil je ta večer usoden. Po mestu se je namreč hitro izvedelo, da je gospod Izidor Fučec jel v njej za vino dajati. Zato so se nje večerni obiskovalci začeli množiti. Eden za drugim so prihajali obrtniki in kmalu je bil tudi Cviren vsakovečerni gost pri Kikerikiju. Dasi je to polkovniku Serajniku von Zanchensteinu ugajalo moral je necega večera vendar spoznati, da so gostilniški prostori postali pretesni. Mnogo le malo kasneje došlih gostov je moralo oditi, ker niso imeli kam bi sedli. Obžaloval je tega pred vsem zato, ker je želel, da njegove strateške zmogljivosti občuduje kolikor mogoče veliko ljudi. Ko je tedaj omenil tesnobnih prostorov, se je nanagloma oglasil Cviren. On je vsako dopoldne z nekaterimi svojimi tovariši zahajal na »golazen« k Zlatorogu in se je povsod obnašal kot nekak pokrovitelj te narodne gostilnice. Kot tak je sedaj opozoril, da je ondi jako veliko prostora in predlagal je, da se vsaj vsak teden po enkrat priredi zborovanje tamkaj. Utemeljjil je poleg tega predlog z navedbo, da ima pri »Zlatorogu« sedež tudi »Slovanski klub«, ki o balkanskih Slovanih največ ve.

Dasi je mnogo navzočih bilo stalnih gosotov pri »Kikerikiju«, zedinili so se konečno, ker so razlog o prostorni tesnobi spoznali za opravičen, da naj bodo sobotni sestanki pri »Zlatorogu«. Izrecno so pa naprosili profesorja Veselka, naj na-nje prihaja. Vedeli so, da jim nikdar ne more v zvezi s pripravljajočimi se dogodki v lahko umljivi obliki toliko koristnega povedati, ko on. Poleg krojača Cvirna je marsikdo navzočnosti profesorjeve želel tudi kot vabe za gospoda Izidorja Fučca. Profesor Veselko se tudi ni dal mnogo prositi. Odkar ga je pri Kikerikiju nek priprost, a sicer meščan vprašal, zakaj Srbe, Bolgare in Grke imenujejo »balkanske narode«, namreč je spoznal, da so dobri Ljubljančanje pouka še vedno zelo potrebni.

27/11. 1924.

K »Zlatorogu« je tiste čase zahajalo precejšnje število stalnih gostov. Med temi so bili tudi odborniki »Slovanskega kluba«. Iz posebne sobe za kuhinjo preseljevali so se namreč po končanih sejah v gostilnico. To in ker je bilo znano, da se v tej gostilnici sploh zbirajo najradikalnejši narodni krogi, napotili so vlado, da je tjekaj pošiljala svoje najspretnejše detektive. Pa ne vedno iste osebe, da bi jih ljudje ne spoznali.

Ko seje izvedelo za večje sobotne shode, dobil je policijski ravnatelj nalog, naj jim posveča posebno pažnjo ter naj zlasti vsako nedeljo zjutraj natančno poroča, kaj so govorili profesor Veselko, polkovnik von Zanchenstein in drugi upokojeni častniki, o katerih je bilo znano, da s polkovnikom vred ob kozarčku cvička radi uganjajo narodno politiko. Najbrže je tudi bilo naročeno poročati če in kateri odborniki »Slovanskega kluba« so bili navzoči in s kakšnim namenom.

Takoj prvo soboto bila je gostilnica pri »Zlatorogu« tako nabito polna, da se je krčmarju srce smejalo. Od vseh vetrov iz Ljubljane so privreli obrtniki, trgovci in trgovski pomočniki, hišni posestniki, uradniki in učitelji. Tudi vsi odborniki »Slovanskega kluba« bili so prisotni. Zabava bila je nevezana in brez pravega reda. Na vseh straneh velike gostilniške dvorane politikovalo se je vsepovsod ter z jeziki gonilo Turke čez Bospor v Malo Azijo. Zelo zgovoren in tudi sicer izredno živahen mlad mož, ki je sedel konci dolge mize, ob kateri je imel zbran svoj štab polkovnik von Zanchenstein in ki se je predstavil za trgovskega potnika, ugotovil je ob burnem pritrjevanju vseh, ki so ga čuli, da morajo Turki za vedno biti izgnani iz Evrope. Bil je izzivalni agent policije, ki je naslednji dan svojemu ravnatelju poročal, kakšno splošno navdušenje je ta misel pri vseh navzočih izzvala.

Toda ne mudimo se pri teh sestankih predolgo. Saj je podobnih bilo po vseh gostilnicah in sicer, kakor smo že rekli, iz istih uzrokov. Najzadovoljnejši so bili z njimi gostilničarji in želeli so si, da bi se mrzličnost, v katero je po sili dogodkov zašlo ljubljansko slovensko prebivalstvo, ne poleglo še tako kmalu in da bi vojska, ko se enkrat začne, dolgo ne bila končana. Vedeli so, da bo med vojsko njihova žetev še obilnejša.

Eno dobro stran je to izredno gostilniško življenje vsekakor imelo. Naudušenje je rastlo, narodno prepričanje se jeklenilo, slovanska vzajemnost postajala občno dobro vseh. Le to poslednje je bilo neizmerne važnosti za dogodke, ki so nastopili par let kasneje. Seveda je v Ljubljani bilo Nemcev in nemškutarjev, ki so se – kakor Dunajčanje – navduševali za Turke, a javno si tega vendar nikdo izreči ni upal. Če je to storil, dobil je gotovo klofuto. Ako ne takoj, tedaj o kaki večerni uri, ko ni mogel razpoznati od koga je prišla. Zato se je te vrste ljubljanska družba zbirala le v kazini, kjer je mogla nebrzdano dajati duška simpatijam do turškega naroda, o čegar visoki kulturi jim je podlistkar uradne »Laibacherice« prižgal tako bleščečo luč.

Za na s so ti sestanki bili zanimivejši ko drugi zato, ker so se jih udeleževale osebe naše povesti in pa zato, ker so posredno pripomogli k činu, ki je deželnemu predsedniku dal povod za poseben ukrep proti gospodu Izidorju Fučcu.

8. Zbirke za rdeči križ balkanskih držav. – Jeza vlade. – Njena maščevalnost. – Izlet v Trst. – Dramatični konec turopoljskega plemstva.

Dne 1. oktobra bile so ljubljanske ulice izredno oživljene. Že prejšnjega večera došla je namreč uredništvom uradna brzojavka z Dunaja, da ste Srbija in Bolgarija odredili mobilizacijo. Ta brzojavka je po javnih lokalih še tistega večera znana postala. Drugo jutro zato oni, ki so to novico že vedeli, ni strpelo v posteljah. Poskakali so – če tudi mnogi s težkimi glavami – iz njih in hiteli so po mestu, da jo priobčijo someščanom. Vse je bilo po koncu. – Še huje pa je bilo dne 9. oktobra popoldne, ko je prišla brzojavna vest, da je črnogorski princ Peter ob osmih zjutraj sprožil pravi topovski strel proti turški utrdbi Planinici. Na gospoda Izidorja Fučca delovalo je to s tako močjo, da se je odločil ostati v Ljubljani. Sporočil je zato Katici, naj trgatev opravi sama.

V Ljubljani je bilo, ko da je bojišče tam nekje pri Igu. Takšno razburjenje polotilo se je vseh. Le da je to bilo veselo razburjenje. Vsepovsodi. V narodnih družbah, ker se je vrjelo, da je ta strel bil pozdrav one velike istine, ki je toliko in tolikokrat bila izražena z besedami: Slovan stopa na dan; v kazini in v dveh, treh maloštevilnih shajališčih Nemcev in nemškutarjev zopet zato, ker se je vrjelo, da bodo Turki črnogorske »ovčje tatove« in »uhostrižce« s kravavimi glavami zapodili domov. Pilo se je seveda zaradi tega veselja tam in tod.

Pri »Zlatorogu« govorila je ta večer najglasneje nema govorica debele denarnice gospoda Izidorja Fučca. Vino je teklo v potokih. Razpoloženje, ki je vladalo ondi ves večer bilo je podobno veselju, kakršno zavlada ob prav posebnih prilikah v rodbinah, ki so učakale posebne sreče, katere so si pač želele, v katere prihod so pa same dvomile. – V splošnem navdušenju se je pa ondi sprožila tudi velepomembna akcija. Izšla je od vodilnih oseb »Slovanskega kluba«. Glasno je bila naznanjena, ko je okolo polnoči prikipelo navdušenje do vrhunca. Tikala se je nabiranja za srbski, bolgarski in črnogorski rdeči križ. Drugi dan se je smel izdati oklic v slovenskih listih.

Slišavši to, začno nekateri zbirko takoj. Kakor to ni bilo drugače mogoče, obrnejo se najpreje do gospoda Izidorja Fučca. Le-ta se hoče odkupiti s stotakom. Spomni se namreč mahoma, da je za podrto posteljo na Dunaju šlo deset tisočakov in da je zato sedaj treba varčevati. A rodoljub s Pustega Slemena, se ni dal kar meni nič tebi nič odpraviti. Začne torej zvečevalni postopek, k kateremu pokliče še profesorja Veselka in nekaj drugih. Vsi družbi se končno posreči pripraviti našega junaka da s postopnim primikanjem zviša prispevek na tisoč kron. S tem vpisom na čelu pole je šlo potem nabiranje tako dobro od rok, dase je prvi večer nabralo preko treh tisoč.

Pa še za drugo važno stvar izšla je ta večer izpodbuda. Govorilo se je, kakšen nedostatek zdravnikov bo na strani zaveznikov. Takoj so se oglasili trije zdravniki, da gredo na svoje stroške na pomoč. V tem sklepu je tičalo nekaj čudežnega, nekaj veličastnega. Zdelo se je, ko da v tem trenotku genij Slovanstva plava nad to pisano glasno družbo in angeljem ob Odrešenikovem rojstvu podobno z veliko kretnjo molče oznanja, da je udarila ura, ki naznanja trenotek novega obdobja v zgodovini Slovanstva. Spontano navdušenje, ki je požrtvovalnim zdravnikom vrelo nasproti in se zlasti lepo opažalo v nemem stiskanju rok, bilo je dostojen uvod v to obdobje.

Ko so časniki prinesli oklic za zbiranje prispevkov v korist rdečemu križu balkanskih zaveznikov in objavili tudi prve prispevke in imena darovalcev, pobesili so se gospodom pri deželnem predsedstvu nosovi. Sicer je bilo po zaupnikih že javljeno, da se to pripravlja. Tudi je bilo že znano, koliko je vrgla prva zbirka pri »Zlatorogu«. Vendar se ni zdelo primerno ukreniti kaj drugega, ko ponoviti že prejšnja naročila, naj policijski organi dobro pazijo na izražanje javnega mnenja.

Po priobčenju oklica obišče deželni predsednik dvornega svetnika barona Klauseggerja v njegovi pisarni. Bil je načelnik notranjemu oddelku deželne vlade.

»Trehan! Ali ste že čitali oklic,« vpraša ga, ko vstopi in se baron Klausegger vzdigne s svojega sedeža ter mu stopi nasproti.

»Ravnokar,« odgovori mu dvorni svetnik in pokaže s kretnjo leve roke na časnik, ki je razgrnjen ležal na njegovi pisalnici.

Deželni predsednik stopi tjekaj ter mu pokaže s kazalcem svoje desnice med darovalci ime gospoda Izidorja Fučca od Zlatne Jaruge.

»Kaj pravite k temu?«

»Bahač,« odgovori suho baron Klausegger.

»In bedak,« dopolni to pojasnilo deželni predsednik. »A ljudi zapeljuje s svojim bahaštvom. On zasluži kazen.«

»Nič lagljega ko to,« odvrne dvorni svetnik.

»Kako mislite to?« vpraša deželni predsednik.

»Od Zlatne Jaruge!« pravi baron Klausegger. »Plemič od Zlatne Jaruge. Od kedaj je plemič in na kak način je prišel do svojega predikata? Kaj ko bi mi stvar malo preiskali?«

»Hm,« misli deželni predsednik. »Ko pa doslej ničesar storili nismo.«

»Nič za to. Saj se spominjate, gospod predsednik, da je bila stvar pri nas,« razlaga dvorni svetnik. »Takrat se nam ni vredno zdelo preiskavati je, ker ni bila politična. Mislili smo si: morebiti ima kako pravo do plemstva. Po mestu se je govorilo, da vsled svojega rojstva na Turopolju. – Sedaj je pa stvar drugačna. Postala je politična. Ta smešna prikazen nam je začel kaliti naše politično vodovje. Kaj ko bi ga vprašali po njegovi plemiški diplomi.«

28/11. 1924.

»Mislite?« dahne v dvomu deželni predsednik.

»Zakaj pa ne?« odgovori dvorni svetnik. »Kazen vsekakor zasluži. Če ne drugega, napravimo mu nekaj sitnosti. Sicer se pa nič ne ve. Morebiti se celo izkaže, da si plemstvo neopravičeno lasti. Njegov oče, ki je bil drugačna bistra glava ko on, ni vedel o tem ničesar. Torej …

»Dobro,« pritrdi deželni predsednik. »Naročite torej poizvedovanja.«

Čez nekaj dni izšel je že nov izkaz o prispevkih za rdeči križ balkanskih zaveznikov. V tem izkazu je bila navedena s petimi sto kronami tudi Katica Fuččeva, plemička od Zlatne Jaruge. Neka dama, ki je bila poverjena z nabiranjem, jej je namreč pisala v Krapinske Toplice, da odbor pričakuje tudi od nje prispevek. Da je gospod prispel tisoč kron, je Katica izvedela iz Slov. Naroda. Seveda se je zato tudi njej zdelo potrebno, da se postavi. Tem bolj, ker je imela srbsko odliko in tem rajše, ker se jej je ponudila prilika to prav na poseben način podčrtati. Darovala je namreč svoj prispevek z izrečnim pogojem, da se mora porabiti le za srbski rdeči križ. Soprog, kateremu je svoj namen pismeno razodela, ter ga prosila, da teh petsto kron plača v njenem imenu, prispevku ni ugovarjal. Ugovarjal je pa dostavku. Zato ker je bil uganil Katičin namen. Pomagalo mu seveda ni nič. Kakor navadno, kadar si je Katica vzela kaj v glavo. Odgovorila mu je, vztraja pri svoji odločbi. Ni mu preostalo drugega, ko ukloniti se in njen prispevek je bil kljubu njegovemu in menda ravno zaradi tega ugovora priobčen s pogojem.

Pri deželnem predsedstvu vzbudilo je to še slabšo kri. Baron Klausegger letel je takoj, ko je stvar opazil., k deželnemu predsedniku, ki je bil zaradi impertinentnega pogoja o uporabi prispevka ves iz sebe. Izrazil se je, tako ostro zato, ker mu je Srbija in Srbstvo tičalo kakor razjedljiva bolezen v silno občutljivem avstrobirokratičnem telesu. Če je o Srbstvu le slišal, so ga obdajale že slabosti. Prepričan je namreč bil, da vsebuje Srbstvo neke vrste bacil, ki so silno nevarne slabotnemu telesu Avstrije. Zato je nekoč – dasi se je sicer rad izogibal narodnih priredb – obiskal koncert neke pianistke iz Belega grada, da se prepriča, če ni morebiti vzgojevalka antiavstrijskih bakterij.

To pot razsrdil se je tako, da je velel gospoda Izidorja Fučca za četrto uro popoldne poklicati k sebi.

Ko se le-ta oglasi, sprejme ga uljudno a mrzlo. Z nasmehom na ustnicah, ki se mu je pa poznalo, da ne prihaja od srca, začne pogovor z njim. Najpreje o navadnih stvareh, kakor o vremenu, p zdravju in o tem, kako se počuti rodbina. Potem preide na občinske zadeve in pri tem polagoma spelje pogovor na napoved vojne.

»A propos,« pravi pri tem, ko da mu je stvar še le ob tem pogovoru padla v glavo, »vi in vaša gospa soproga darovala sta precejšnjo svoto za rdeči križ balkanskih zavezniških držav.«

»Da.«

»Zakaj pa samo za zaveznike? Gospa soproga je celo stavila pogoj, da se mora njen prispevek porabiti le za srbski rdeči križ. Ali se vam to zdi prav?«

»Da.«

»Pa saj se vojskuje tudi Turčija.«

»Da.«

»Ona bo tudi ranjencev imela in obvezil potrebovala.«

»Da, toda ona je bila nekdaj sovražnica kristjanstva in najhujša plenilka Hrvatske in Kranjske.«

»Sedaj smo z njo v prijateljskih odnosih.«

»Tako?«

»Zato bi naši državljani ne smeli delati razlike med katerokoli vojujočih strank. Sploh ne vem, čemu zbirke za tuje rdeče križe. Saj imamo avstrijski rdeči križ.«

»Tudi jaz sem njegov člen.«

»Prav, a to ni še dovolj. V naši državi bi se morale sve zbirke delati le zanj, potem pa prepustiti, da po lastnem preudarku razdeli uspeh zbirk med vojujoče stranke.«

Gospod Izidor Fučec začuti pri teh besedah deželnega predsednika v svojem trebuhu nek nedoločen občutek. Nekak tak, kakor ga mora imeti pes, kadar stegne vrat, požene glavo v zrak ter spusti iz gobca zategnjen tuleč in stokajoč glas. »Bog nebeški,« misli si, »potem bi dobili večino Turki, nekaj malega Grki, po pet do deset grošev pa vsaka vojujoča slovanska država.« Dasi je bil sicer kratke pameti, prisvojil si je bil vendar v občevanju z drugimi marsikako sodbo, ki je, kakor le ta, slonela na pravilnem umovanju. Rekel seveda ni nič. Le zakašljal je. Deželni predsednik, videč malobesednost njegovo, konča svojo filipiko:

»Sicer pa ne vem, kaj je bilo potreba zbirk. Pa ravno pri nas. Zdi se mi, da stojite vi in drugi vse preveč pod vplivom nemirnega hribovca, kateri naj bi, če ga koža srbi, sam šel nad Turke.«

Po teh besedah deželni predsednik pritisne na gumb električnega zvonila in nadaljuje:

»Vam, gospod Izidor Fučec, bi res potreba ne bilo drveti za njim. Spoštovani ste in vsega imate dosti. Kako lahko bi živeli prijetno, mirno življenje.

Gospod Izidor Fučec plemič od Zlatne Jaruge bil je pri teh besedah kakor na trnju.

»Povejte gospodu državnemu svetniku, da ga prosim,« naroči deželni predsednik uradnemu slugi, ki je prihitel na poziv z zvonilom. Potem pa, da ublaži utis, ki bi ga bile morebiti na gospoda Izidorja Fučca, ki je ob slugovem vstopu vstal, napravile njegove proti koncu že precej osorne besede, ponudi le-temu smotko. Ko jo gospod Izidor Fučec prižge, vstopi baron Klausegger.

»Gospod dvorni svetnik,« obrne se deželni predsednik k njemu, »svoje dni ste mi poročali, da vaš gospod referent pregleduje plemske matice.« – Gospod Izidor Fučec hoče se ob teh besedah posloviti; a deželni predsednik mu da znamenje, naj še počaka. – »Ali je z delom že gotov?«

»Ne še popolnoma,« odvrne ogovorjenec, »a že mi je naznanil nekatere jako zanimive stvari. Slučajno se tiče ena tudi gospoda plemiča od Zlatne Jaruge. Njegova plemska matica je nepopolna. Sedaj se obrne k le-temu.

»Prosil bi vas, da mi prinesete svoj rodoslov.«

»Tega nimam,« odvrne v silni zadregi ogovorjenec.

»Tedaj pa kakšna druga dokazila o plemstvu,« vtakne se deželni predsednik vmes. »Morebiti plemski diplom. Gotovo se vam je ohranil kot rodbinska magna carta.«

»Dobro, prinesem,« obrne se sedaj gospod Izidor Fučec k baronu Klauseggerju. »Kedaj pa naj pridem?«

In dogovorjeno je bilo, da drugi dopoldne ob jednajstih.

30/11. 1924.

Gospod Izidor Fučec odhajal je od deželnega predsednika z dokaj mešanimi čutili. Dobljenega povabila se je bil razveselil. Pričakoval je, da je v zvezi z onim odlikovanjem, o katerem mu je bil na Semerniku pisal in po povratku domov pripovedoval predsednik Žane. Prav iznenadilo ga je zatorej, da mu deželni predsednik te stvari ni omenil niti z besedico. Ne manj ga je iznenadilo, da je njegov in Katičin prispevek vzel za povod lekcijam, katere mu je dajal. Dasi je imel potrebno spoštovanje do oblasti, dejal si je vendar, da je ta prispevek čisto zasebna zadeva njegova in Katičina.

Toda: zakaj je deželni predsednik poklical svojega doglavnika? In zakaj ga je začel izpraševati o plemski matici? Zakaj je končno baron Klausegger začel takoj govoriti o njem? Vse napenjanje intelekta ga ne more spraviti na pravo pot. Saj o kaki plemski matici doslej sploh ničesar vedel ni. Znane so mu bile le krstne matice, v katere upisujejo župni uradi. Ako torej pri deželni vladi vodijo plemiške matice, razložiti je to le z izrednim položajem plemstva v državi. S to ugotovitvijo se potolaži.

Ko se naslednji dan približa dogovorjena ura, vzame meni nič, tebi nič iz zakladnika v blagajnici znano nam številko »Obzorja« in pa zavitek sz. 45380 s poštnim pečatom »Budapest 1910 XII 6,« vtakne oboje v velik bel zavitek iz trdega papirja in se napoti zopet v vladno palačo na Bleiweisovo cesto.

Dvorni svetnik baron Klausegger sprejme ga mrzlo. Ker je bil za stopinjo pod deželnim predsednikom je po birokratskih nazorih bil opravičen biti manj prijazen od prvega. Vendar mu ponudi stol. Ko gospod Izidor Fučec plemič od Zlatne Jaruge sede, vzame iz zavitka svoja dokazila.

»Evo,« gospod baron, če-

(ne napiše datuma, ker ga je nekaj vrstic pred tem)

(brez naslova, datuma ...)

sar sta želeli. Tu-le sedaj mu izroči »Obzor« ter pokaže na razpravo v podlistku, »je dokazilo o plemstvu Turopoljcev, med kater spadam tudi jaz; tu-le,« in izroči mu zavitek, »pa uradno potrdilo mojega plemstva.«

Baron Klausegger pogleda naslov »Obzorjevega podlistka, potem pa zavitek. Ko da svojim oče prav ne verjame obrne se sedaj k prišlecu ter ga ošine s hudobnim pogledom.

Potem pravi:

»To naj bodo dokazila o vašem plemstvu?«

»Da,« odvrne le-ta.

»A kaj je bilo v tem zavitku?« vpraša sedaj.

Namišljeni plemič pričakoval je tega vprašanja. Saj bi bilo le naravno, ko bi bil z zavitkom vred vzel s seboj tudi odlok sz. 45386. Imel ga je tudi že res v rokah toda položil ga je nazaj v blagajnični zakladnik. Prav gotov si namreč svoje razlage onega zanj tako tajinstvenega uradnega odloka ni bil. Kaj ko bi vseboval vendar kaj drugega! Naslov je bil pač jasen. Po njegovem bi moral baronu Klanseggerju že ta zadostovati. Ako bi stresal sitnosti, je še vedno mogoče predložiti mu tudi odlok. Ni se zatorej hotel prenagliti. Da bi slučaj nepravilne razlage madjarskega odloka pomenjal zanj blamažo, si pravno ni prikrival. Če se zatorej baron Klausegger zadovolji že samo z naslovom kot dokazilom, prihranjena bi mu bila vsaka morebitna nadalnja neprijetnost. Iz vseh teh razlogov odgovori baronu na njegovo vprašanje:

»Neko uradno obvestilo.«

Dvorni svetnik baron Klausegger bil je eden onih, ki imajo načelo zasledovati vsako vprašanje, katero imajo rešiti prav do skrajnosti. Če bi tudi bilo treba popisati skladovanje papirja. Zato je vedno več okolnosti preizkaval in odtehtaval prav natančno ter je tudi svoje referente odgajal v tem smislu. Čim večja je bila skladovnica spisov, iz katere je izšla konečna rešitev, tem bolj je bil prepričan, da je ta rešitev pravilna.

V tem slučaju si je pač delaj, da izročeni mu zavitek – in najsi je tudi naslov na njem napisan čisto razločno – ne more biti naročeno dokazilo.

Že je imel skoro koncu jezika, naj plemič od Zlatne Jaruge prinese tudi spis, ki mu je v zavitku došel, ko si vendar še premisli. To naročilo bi se bilo protivilo njegovi pedantnosti. Saj vendar še prvega dokazila ni preizkusil. Kdo ve, kaj vsebuje »Obzorjev« podlistek? Morebiti kaj takega, da bo vsa stvar že iz njega jasna; morebiti pa tudi podatke, ki omi naslov pokažejo še le v pravi luči. Zato odslovi gospoda plemiča, kateri ponosno odide.

Po njegovem odhodu začne čitati »Obzor«. Nič kaj lahko mu to ne gre. S hrvaščino se nikdar ni več pečal ko toliko, da je včasih zaklel nad kakim slovenskim izrazom, ki se mu je zdel preveč hrvaški. Pa saj mu tudi slovenščina ni šla Bog ve kako gladko. Uradoval je pač tudi v njej. Ali jako nerad in le tedaj, kadar ni šlo drugače. Seveda ne brez grdih napak. Če je le mogel, je pa tudi v uradovanju s slovenskimi strankami posegal po svoji priljubljeni nemščini. Čisto naravno je torej, da je kmalu prenehal podlistek čitati in da si je pri tem moral reči, da od tega kar je prečital, ni postal nič pametnejši, ko poprej. Zato se odloči, da »Obzor«izroči svojemu, hrvatskega jezika kolikor toliko veščemu poročevalcu z naročilom, da ga o vsebini podlistka kar mogoče točno pouči.

Prej pa stopi še k deželnemu predsedniku. Da mu o obisku gospoda Izidorja Fučca poroča. Ko najvišji načelnik deželne uprave zagleda obe dokazili o plemstvu, se na ves glas zakrohoče. Solze mu silijo iz oči, ves gornji del telesa se mu od smeha konvulzivično stresa. Precej časa poteče, predno more izpregovoriti. Ko se umiri, pravi:

»Da je omejen, sem vedel; da je tako zabit, pa ne. Kaj ste mu rekli, gospod tovariš?«

»Za sedaj nič. Stvar moram le še preučiti. Podlistek v »Obzorju« se zdi, da je znanstvena razprava,«.

»Da, res,« meni deželni predsednik. »Pozabil sem vašega vse časti vrednega načela iti vsaki stvari do dna. Prav. Toda veste, kaj je moje mnenje?«

»No?« vpraša radovedno baron Klausegger.

»Da je gospoda Izidorja Fučca nekdo prav pošteno potegnil. Morebiti Medičar. Saj veste, kakšna poročila nam je prinašal policijski ravnatelj von Kunz o mržnji, ki je med tema – sedaj zopet dobrima – prijateljema nastala, ker je eden bil odlikovan, drugi pa ne. Res je, da so neke rodbine 'campi zagrebiensis'* (* zagrebškega polja) bile svoje dni povzdignjene v plemski stan s pravico imenovati se 'comites'** (** plemiči). Iz zgodovine ostalo mi je to v spominu. Ne verjamem pa, da bi si naš telesno rejeni, duševno pa omejeni someščan po pravici lastil to predpravico. Že takrat, ko je prišla na tapet vest o njegovih novih posetnicah, zastopali smo to splošno mnenje. Da bi bili kaj ukrenili, se nam ni zdelo potrebno, ker nam politične vode nikdar kalil ni …«

»Sedaj pa …« poseže vmes dvorni svetnik.

»Sedaj je stvar seveda drugačna. Plemiči so stebri naše države. Na to smo ponosni. Ta plemič pa ne le sočustvuje z našimi sovražniki, temveč to še v pohujšanje sodržavljanov javno podčrtava. Prav veselilo me torej bode, ako se izkaže da si neopravičeno lasti plemstvo. Potem ga namreč izpostavimo javnemu zasmehovanju.«

»Čisto vašega mnenja sem, gospod predsednik. Zato moramo pa zbrati nedvomne dokaze.«

»Naravno« – pritrdi deželni predsednik. »Prav hitro jih bomo imeli. Nekaj mi pravi, da si potrebujemo le ogledati odlok ogerskega ministerskega predsedstva pod št. 45386 …«

»Tedaj bom pa zahteval, naj ga prinese. Mislil sem le, da je bolje proučiti preje podlistek …«

»Ničesar ni potreba več zahtevati od njega. Enostavneje je, da preko svoje vlade poprosimo, naj nam iz Budimpešte pošljejo na vpogled odlok pod gorenjo številko in pa vse spise, ki so z njim v zvezi.«

»To je res,« pritrdi baron Klausegger. »Hvala vam na opozorilu,« dostavi še hinavsako, dasi mu v resnici ni bilo prav nič všeč, da se deželni predsednik vtika v njegovo poslovanje. Le-ta spozna takoj, kako ima ceniti to zahvalo. Vsled tega, da svojega tovariša potolaži, še doda:

»V tem boste vi do dobrega proučili 'Obzor'. Že vnaprej sem radoveden, kaj bode iz tega.«

–––––––––––

Balkanska vojska prinašala je senzacijo za senzacijo. Vrstila se je zmaga za zmago, ena sijajnejša od druge. Pa ne Turkov, kakor je pričakovala diplomacija in ves Slovanom sovražni svet. Seveda tudi ljubljansko nemštvo in nemškutarstvo. Pač pa zmaga balkanskih držav nad Turki, kakor se je nadejal ves neoficijelni slovanski svet in česar je pričakovala zlasti tudi naša slovenska bela Ljubljana. Odveč bi bilo popisovati kakšno navdušenje je zato v njej vladalo. Koliko se je vsled tega navdušenja popilo cvička, mogli bi bili povedati le srečni gostilničarji in pa razveseljeno ravnateljstvo mestnega užitninskega urada. Precej vsekakor. Saj je na Slovenskem žeja navadno v tesni zvezi z navdušenjem.

Na Bleiweisovi cesti so imeli tiste dneve britke ure. Deželni predsednik bil je čmeren in nataknjen, da so se mu uradniki izogibali, kolikor so zaradi tekočih opravil morali z njim prihajati v dotiko. Spuščal se je kislega obraza v pogovore.

»Pa so vendar tiči, ti-le Srbi in Bolgari,« dejal je višjemu uradniku, o katerem je vedel, da simpatuje z njimi. »Neverjetna stvar je to. Turčija je vendar stara država, s slavno tradicijo in dobro organizovano vojsko, pa se da potleči od državic, ki so tako rekoč še le pred nedavnim nastale.«

Možu njegovi stari birokratski možgani niso dali priti do zavesti, da mora po večnih zakonih prirode zmaga vedno biti pri mladih narodih, ki nastopajo z bujaro silo in s trdnim prepričanjem o pravičnosti svoje stvari, ki jih dela nepremagljive. Seveda je tudi pozabil, da je njegovo staro Avstrijo z vso njeno tradicijo in vojno organizacijo do dobrega potolkla pred vsem svetom ponižala mlada Prusija.

3/12. 1924.

Vzpričo temu svojemu razpoloženju ni čudo, da ga je kar streslo, kadar so mu javili, da se je v tej ali oni gostilnici ta ali ona zmaga slovesno zamakala. Zlasti je to veljalo o zmagah, ki so bile izbojevane kljubu slabim prognozam vojnega sveta pod predsedstvom polkovnika Filipa Serajnika von Zauchensteina. Takrat je v sicer že veseli družbi pri »Zlatorogu« že vladalo pravo razposajeno veselje, tekom katerega so se spuščale dovtipne strelice in strupeni sršeni.

V zvezi s poročili o teh nevezanih a opopranih zabavah imenovalo se je skoro vselej gospoda Izidorja Fučca ime. Pač se je bil, kakor vsako leto, odpeljal na Osojnico. A letos ga ni tam trpelo dolgo. Vrnil se je bil še pred trgatvijo, pustivši Katici vso skrb za-njo. Deželnega predsednika je poročilo o njegovem plačevanju ob zmagoslavjih spravilo vselej v tako besnost, da je včasih kar z zobmi zaškripal. To pa zato, ker mu po zakonu ničesar ni mogel. In vendar bi mu bil rad katero zagodel. Umevno je torej, da je prav hrepeneče pričakoval iz Budimpešte poročila, od katerega se je nadejal, da mu to omogoči.

Ko tedaj nekega dne prihiti k njemu dvorni svetnik baron Klausegger ter mu zmagoslavno javlja, da je prispelo z Dunaja budimpeštansko poročilo v gospoda Izidorja Fučca zadevi, vpraša ga torej hlastno:

»No, in?«

»Ravno tam smo, kjer smo bili prej,« odgovori baron. »Saj se mi je zdelo, da bi bilo potreba, da stvar preje tukaj proučimo do dna.«

»Ali je niste proučevali, gospod tovariš?« pripomni, vidno zadet, deželni predsednik. »Ves 'Obzorjev' podlistek ste si dali preložiti; a o tem, je-li Fučec turopoljski plemič, si vendar še ne morete napraviti sodbe. No, kaj pa urdno poročilo iz Budimpešte?«

»Javlja lakonično,« pojasnjuje dvorni svetnik, »da je pod številko 45386 iz 1911 v vložnem zapisniku ministerskega predsedstva upisana vloga Izidorja Fučca iz Ljubljane v zadevi njegovega plemstva, da mu je pa z nahrbtnim napisom zaradi napačnega instradovanja vrnjena bila. Dopis je madjarski; dal sem ga pa zaradi nujnosti takoj prevesti.«

»Zakaj neki niste od Fučca takoj zahtevali, naj vam izroči spis iz uradnega zavitka?« vpraša s pikrim poudarkom deželni predsednik.

»Ne zamerite, ekscelenca,« brani se – navlašč v manje kolegijalnem tonu – dvorni svetnik. »Saj veste, da sem dodatno ta namen imel, da je bila pa vaša želja, naj to opustim in nastopim pot, katere konec imava sedaj pred sabo.«

»Da, da, prav imate,« konča deželni predsednik ta razgovor, ki je že postajal precej osoben in osoren. Pošljite torej takoj k njemu po vlogo. Za vse slučaje zahtevajte od njega še rojstni list. Morebiti bode za presojo njegovega turopoljstva potreben.

Še istega dne je bil gospod Izidor Fučec zopet pri baronu Klauseggerju. Prinesel mu je oba zahtevana spisa. Radovedno se ozre dvorni svetnik najpreje na vlogo. Jame jo čitati in se sam pred-se muzati. Ko jo prečita, pozvoni. Slugi, ki je vsled tega vstopil, izoči spis z naročilom, naj ga nese prevajalcu ter tam takoj počaka na prevod. On sam jame na to pregledovati rojstni list gospoda Izidorja Fučca. Res, na Turopolju mu je tekla zibelka. V smislu pojasnila deželnega predsednika je torej menda vendar-le plemič. Toda, kaj pa njegov oče? Ob tej misli se nagloma obrne k svojemu posetniku, ki je, ko da čaka svoje smrtne obsodbe, ždel na stolu poleg njegove pisalnice, ter ga vpraša:

»Ali je vaš oče Mihael bil tudi rojen v Smrdicevcu?«

Poslednjo besedo izpregovori z nekim posebnim, dušljivim glasom in nosnici se mu stisnete.

»Ne« odgovori vprašanec.

»Kje pa?« vpraša zopet baron.

»Na Humu ob Sotli,« pojasnjuje gospod Izidor Fučec.

»Na Humu ob Sotli!« vzklikne baron. »Kako pa po tem takem pridete na misel, da ste po njem podedovali turopoljsko plemstvo?«

»Iz zadnjih besedi 'Obzorovega' podlistka se da to sklepati,« meni ponižno oni.

Baron Klausegger se glasno in prav škodoželjno zasmeje. Samega veselja, da se ta meščanski bahač, kakor je vidno, ne bo imel več pravice ponašati s plemstvom. V tem vstopi sluga s prevodom nahrbtnega napisa na vlogi.

»Ali ste to-le čitali?« vpraša gospoda Izidorja Fučca, kažoč mu napis na hrbtu vloge.

»Čital« potrdi gospod Izidor Fučec. »Vendar vsega nisem dobro razumel.«

Baron Klausegger se nekam poredno zasmeje. Potem pravi:

»Prečitati vam torej hočem prevod jaz. Poslušajte: Vrača se vlagatelju s pripomnjo, da naj vlogo dopošlje semkaj po avstrijskih oblastvih. V Budimpešti dne 4. decembra 1911. Ravnateljstvo ministerskega predsedstva.«

Gospod Izidor Fučec odreveni. To torej je zapisano! Tedaj prav nič onega, kar je sam s takšno težavo skombinoval. Malo vroče mu jame prihajati. Zave se namreč, da ga na vlado niso, kakor je doslej verjel, klicali zaradi popolnitve njegovega vpisa v plemiško matico, temveč iz drugih vzrokov. V možganih se mu še le posveti, ko baron Klausegger pravi:

»Po vseh okolnostih soditi nimate nikake pravice lastiti si plemstva. Na kaj torej opirate to dozdevno pravico?«

»Na uradni naslov na zavitku,« odgovori le-ta.

»In na nič drugega?« vpraša baron s komaj zadrževanim smehom.

»Na nič. Toda – no – na podlistek v 'Obzorju' tudi še,« zajeclja gospod Izidor Fučec.

»Hvala na pojasnilu,« odslovi sedaj baron Klausegger stranko.

»Ta-le svoja dokazila pustite za sedaj še tukaj. Vrnem vam jih v kratkem.«

–––––––––

Lahko si je misliti, kakšna veselost je onega dne na račun gospoda Izidorja Fučca plemiča od Zlatne Jaruge vladala v vladni palači. Najpreje objela je deželnega predsednika, ko mu je baron Klausegger prinesel vlogo št. 45386 iz 1911 in prečital prevod nahrbtnega napisa. Potem sra poklicala še nekaj višjih uradnikov, da tudi oni postanejo tega užitka deležni. Po teh se je stvar raznesla po vsej vladni palači in je v vseh uradih provzročila mnogo smeha. Samo nekaj ni bilo jasno ne deželnemu predsedniku in ne njegovemu namestniku. Kako da je namreč ministersko predsedstvo v Budimpešti rabilo naslov s tako razločno napisanim plemiškim predikatom. Baron Klausegger obljubi tudi temu priti do dna.

Gospod Izidor Fučec se je sicer vtapljal v vsakodnevnem mestnem vrvežu. Vendar mu je, ker nikakega resnega opravila ni imel, preostajalo še mnogo časa za razmišljanje. In zato je po povratku s Semernika imel razlogov. Kupčija, ki jo je po priporočilu njegove dražestne varovanke napravil, navdajala ga je z največjimi upi. Vesel je je bil, kadarkoli se je je spomnil. Bolj še, ko ta kupčija, pa mu je polnil glavo spomin na gospo Boccaccijevo samo. Sam na sebe se je jezil, da je bil tako neroden. Naklepe je delal, izvršil pa ni nobenega. Mnogokrat se je, če se je tega spomnil, kar s celo dlanjo vsekal po čelu. Misel, ki ga je skoro vedno spremljala, postane po nekem zmagoslavnostnem kroku pri »Zlatorogu« neodoljiva. Vse telo mu jame prevevati neko sladostrastno hrepenenje, katero mu potlači v ozadje vse drugo. V takem razpoloženju se odloči, da se popelje v Trst. Zaradi gospe Boccaccijeve seveda. – Ako najde njenega soproga doma, nameni se govoriti z njim o ščetinskem podjetju. Pri tem mu bode seveda mogoče videti tudi njo in občevati nekaj ur z njo. Že to samo na sebi ga osreči. Če soproga ne najde doma, tem bolje. Že sama misel na to morebitnost mu vzvalovi kri.

4/12.1924.

V Trstu se napoti takoj v Via Malcanton. V prodajalnici izve, da je Attilio Boccaccio v Zagrebu in da ga še kake tri dni ne bo domov. Na vprašanje po njegovem stanovanju mu povedo, da je v tretjem nadstropju hiše št. 13 v »Via Valdirivo«. Veselega srca se napoti tjekaj, polen pričakovanja kako najde sladko svojo Milly. Da bo sprejem prisrčen, ni dvomil, o tem, kaj mu bo sledilo pa si je delal najrožnatejše predstave.

Težko je sopihal po stopnjicah v tretje nadstropje. Ko pride gori, postoji nekoliko, da si obriše pot s čela ter se izsope. Tablica na cestni strani vrat ga pouči, da je prišel prav. Oddahnivši si do dobrega, pozvoni. Mlada hišina z belo čepico na kostanjevih laseh pride odpirat. Vpraša jo po nemško, če je gospa odgovori. »Ni tajč,« se je glasil njen odgovor. Sedaj poskusi s slovenščino. Saj je vedel, da so hišine v Trstu z večino Slovenke in pa istrske Hrvatice. Res mu na slovensko vprašanje brhko dekle z zvonkim glasom zagostoli:

»Gospa so doma. Prosim, koga naj oglasim?«

Gospod Izidor Fučec potegne iz svoje tobolne posetnico ter jej jo izroči. Hišina se ozre na njo, potem pa odpre na stežaj vrata, katera je bila preje le podprla, toliko, da se je z gorenjim svojim telesom nagnila skoz-nja, se spoštljivo prikloni in pravi:

»Prosim, izvolite vstopiti.«

Na to pelje posetnika v salon in z besedami: »Takoj obvestim gospo,« odide.

Gospod Izidor Fučec začne se ozirati po salonu. Nekam čudna se mu zazdi oprema tega salona. Že stene njegove, ki so bile polepljene s tapetami temnikaste, opečnato rdeče barve, niso napravljale prijetnega utisa. Vso sobo napravljale so temačno. Poleg tega bile so tapete na mnogih krajih raztrgane tako, da so raztrgani kosi papirja odstopali od sten, katerim se je vrhu tega poznalo, da Bog ve kako dolgo že niso bile oprašene. Ob stenah je bilo dvoje stojal, vsako s tremi policami, na katerih je bilo brez kakega reda postavljenih vse polno večjih in manjših – zvečine čisto neokusnih kipcev in posod različne vrste. Med njimi nekaj kozarcev in drugih galanterijskih predmetov. Ob zidu, v katerem ni bilo oken in ne vrat, stal je velik starinski že zelo obrabljen divan, okolo mize pred njim pa se je vrstilo šest tudi starinskih stolov z naslonjali, katera so na vrhu imela po dvoje ušes za naslanjanje glave. Prevlečena je bila vsa ta garnitura s črnim, semtertje že popokanim usnjem. Poleg te navlake stal je glasovir črne politure, ki je bil pa pogrnjen z že ošumelim rdečim žametom. Pozlačeni lestenec, ki je visel od stropa, imel je dvanajstero lesenih, črnih svečnikov, da je pogled nanj nehote spominjal kakega pogrebnega zavoda. Zagrinjala na oknih bila so mrežasta. Poznalo se jim je, da je bila njihova barva nekoč bela. Sedaj je bila pa že bolj si vi podobna.

Ker gospe Boccaccijeve, katera je bob njegovem prihodu po vsej verjetnosti bila še v takšnem negližeju, kakoršen je v krajih z laško kuturo navaden, dolgo ni bilo v salon, imel je gospod Izidor Fučec časa dovolj primerjati ga s svojim salonom. Primerjava bila je seveda v grozen neprospeh Boccaccijevega. In vendar sta oba pod skrbjo slovenskih hišin. Boccaccijeva je celo še brhkejša ko njegova.

V tem le salonu torej sprejema njegova oboževana Milly, ki se mora zdaj in zdaj prikazati. Ob tej misli jame mu srce, katero je itak že bilo razburjeno, s tako silo udarjati ob rebra, da je to kar bolestno občutil. Ko se mu zdi, da čuje v sosednji sobi šelest ženskih kril, pripravi se na buren pozdrav pričakovane oboževanke.

Končno se duri polagoma odpro. Gospod Izidor Fučec stopi z razprtima rokama par korakov proti njim. V prihodnjem trenutku pa že omahne nazaj in lasje se mu naježijo. Ko da je zagledal strašnega zmaja. Vse sladostrastje, ki ga je ob pričakovanju sladkega bitja prevevalo, se mahoma izpremeni v neizrekljiv občutek, ki stori, da mu zledeni kri po žilah. V sobo namreč stopi suha, črnolasa in črnooka, kakih štirideset let stara ženska temne polti. Oblečena je bila v sivo, pod velimi prsi brez nedrija skupaj speto spalno haljo; iz obraza pa jej je molel dolg oster nos, ki jo je delal štorklji podobno.

Ko se gospod Izidor Fučec reši prvega vtisa, poskusi se izmazati in pravi po nemško:

»Ne zamerite, gospoda Boccaccija sem iskal.«

Dama ga nevoljno pogleda, potem pa mu v lomljeni nemščini z laško izgovorjavo odvrne.

»Vprašali ste po gospej. Vsaj tako mi je rekla hišina.«

»Po mladi gospej.« odvrne prišlec.

»Gospa Boccaccijeva sem jaz,« zavrne ga dama, vidno užaljena, krepko.

»Oprostite,« zajeclja gospod Izidor Fučec v silni zadregi. »Nisem imel časti poznati vas.«

»Tudi jaz vas ne,« pravi osorno dama. »A kaj ste želeli? Morebiti želite, da sporočim kaj svojemu soprogu?«

»Da. – To se pravi,« jeclja ogovorjenec dalje, »rad bi bil – – – No, pa drugokrat. – – Oh, ne – za – merite. Priporočam se.«

Po teh besedah pograbi klobuk in zbeži tako jaderno skozi duri, kakor svoje dni egiptovski Josip od Putifarke.

Gospa – v tem slučaju prava gospa – Boccaccijeva gleda nekaj časa vsa iz sebe za njim. Potem pa se opameti in skoči pogledat, če so uhodna stanovanjska vrata zaprta. Ko vidi da so, oddahne si. Vendar jih iz previdnosti še zapahne. Prepričana je namreč bila, da je tujec blazen in v pravo srečo si je štela, da se ga je tako hitro rešila. Vrata zapahnila je strahu, da se morebiti še vrne. Za ta slučaj naročila je tudi hišini, kateri je v veliko njeno začudenje povedala, da je posetnik nevaren blazen, naj ga za vse na svetu več ne pusti noter.

Gospod Izidor Fučec hitel je po stopnjicah navzdol kolikor mu je to njegova obilnost le dovoljevala. Hotel je čem preje biti iz te začarane hiše. Ko stopi skozi vežo na mestni tlak oddahne si in zajame globoko svežega, nekoliko po burji dišečega zraka. Za pet ran Božjih! si misli. »Pričakoval sem belega angelja, a prikazala se mi je črna pošast.« In premišljati jame. Polagoma tudi doumevati. Predno pride do poštne palače, si je bil na jasnem, da Milly ni prava žena Boccaccijeva, temveč le boljši nje nadomestek. Stvar se mu tudi čisto naravna zazdi. Nehote mu pride na misel narodna zbadljivka:

»Mlado ženo oberoč,

stara baba dolga noč.«

Boccaccijevka pa ni samo stara, temveč tudi grda, da ne kmalu take. Italijanka seveda. Bržkone od kod s Sicilije. Vsaj njena nenavadno temna polt ga je na to misel spravila. Iz pripovedovanja profesorja Veselka mu je bilo znano, da se Italijanke jako hitro postarajo in da – naj so v mladosti bile tudi lepe – ko se prvo cvetje vspe, izgube vse čare. Tudi s svojega rimskega potovanja se mu je zdelo, da mu je ta okolnost ostala v spominu. Le ta seveda nikdar lepa ni biti zamogla. Saj je bil njen dolgi nos pravi monstrum človeškega njuhala. Kako se je le Attilio Boccaccio mogel tako zagledati va-njo, da jo je poročil? Morala je pač biti bogata ali pa on izmed onih bedakov, ki vzame prvo, katera mu zna – še mlademu, neizkušenemu a po ljubezni hrepenečemu – na pravi način stisniti roko in temperamentno pritisniti poljub.

Milly torej ni bila njegova žena! Oh, kje je neki imel pamet, da tega spoznal ni? Ta očitek si dela, ko stoji pred vodnjakom na trgu pred poštno palačo ter si ogleduje tritone. Ona mu je bila le priženica brez vednosti prave žene. Sedaj, ko je le-to spoznal, se temu prav nič ne čudi. Še v greh bi mu štel, ko bi se samo z njo zadovoljeval. Saj še on sam pase oči po tujih livadah, dasi mu na njegovi vendar le ne raste taka kocaneža, ko jo ima Attilio Boccaccio na svoji. Priznati si pri tem mora, da ima njegov semerniški znanec sedaj dober okus.

Ob tej ugotovitvi mu spomin – a le za trenotek – preleti misel na Katro Zdravje. Strese se pri tem, ko da mu je mrzla vodica iz tritonove školjke brizgnila v obraz. Potem se zamisli zopet. Da bi le vsaj vedel, kje jeMilly Boccaccija po vsem spoznanju in razodetju, katero mu je dal današnji dan, vendar ne more. – Toda stoj! Že ve, kje izve. Pri Hansu Katzenmutzu. Najpreje njeno stanovanje. Če poslednje ne drugače, s povpraševanjem na policiji. Potem pa ne bo več njegova varovanka, da bi moral imeti take ščitniške ozire do nje. Ne ne. Oh, nekak zakonski bombonček mu bode.

Ta sklep provzroči, da obrne svoje oči od vodnjaka.. mnogo ljudi hiti mimo njega. Pridruži se jih nehotama. Tako pride v Vio Geppa. Nek hotelski omnibus pripelje mimo v smeri proti kolodvoru. Nekaj potnikov vidi v njem. Pogleda na uro. Pol enajstih. Ob enajstih odhja vlak. Mahoma je storjen sklep. On usmeri korake za omnibusom, pride v dobrih petih minutah na kolodvor, kupi si vožnji listek in potem se v restavraciji nareza kruha in vina, sede v vlak in se odpelje nazaj v Ljubljano, kamor dospe že ob treh popoldne.

––––––––––––

Ko se je baron Klausegger bil po gospoda Izidorja Fučca odhodu vrnil od poročanja pri deželnem predsedniku sedel je in napisal v Budimpešto nekemu osobnemu znancu, ki je bil visok uradnik v »Avstrijski banki«, pismo, v katerem ga je prosil, naj bi bil tako ljubeznjiv ugotoviti, kako je prišlo do tega, da se je Izidorju Fučcu poslala ministerskega predsedstva rešitev pod št. 45386 ex 1911 pod nam že znanim naslovom. To pot si je volil zaradi nestrpnosti deželnega predsednika. Dejal si je namreč, da bi uradna pot preko Dunaja bila predolga.

In res: ni se motil. Čez teden dni imel je že prijateljev odgovor. Prav zanimiv. Izvedel je namreč iz njega, da je naslov napisal predsedniški uradni sluga Csekonics István. Tip onih predsedniških slug, ki morajo v vsak spis utakniti svoj nos in ki v pogovorih vedno rabijo frazo »jaz in gospod predsednik«. Gradiščanski Hrvat po rodu, razumel je hrvatski pisano vlogo in ker se mu je zdelo, da je petit opravičen in da mu bode ustreženo, anticipoval je rešitev z izpisom želene plemiške označbe in plemiškega predikata.

5/12. 1924.

Silno veselo razpoloženje se barona Klauseggerja poloti, ko s tem pismom stopa skozi predsobo in prostorno čakalnico v pisarno deželnega predsednika. Ves obraz se mu zateza v šegav nasmeh. Deželni predsednik opazi to, ko k njemu vstopi, takoj. Zato ga vpraša:

»Kaj ste pa zabavnega doživeli, da se vam to kar z obraza čita?«

Ogovorjenec odgovori veselo:

»Kaj sem zabavnega doživel? – Analizo plemstva gospoda Izidorja Fučca.«

»Resnično?« vzklikne deželni predsednik. »Po vašem obnašanju sodim kakšna je. Kaj ne?«

Mesto odgovora izroči mu prejeto pismo svojega prijatelja. Deželni predsednik ji jame čitati. Že med čitanjem mu poredno poigrava mišičevje obraza. Ko je s čitanjem gotov, pa prasne v glasen krohot, ki mu tako pretrese pretrese ves gornji život, da mu zdrkne pismo iz rok. Ko se nekoliko umiri, pravi, še vedno izza smeha:

»Zares imenitno. Kaj takega nisem pričakoval, dasiravno sem, kakor veste, o plemstvu tega telebana imel opravičene dvome. Predsedstveni sluga ga povzdigne v plemski stan! Ha, ha! In na tak zares izviren način! On, kvadratni mulec, ima pa poštni naslov za plemiški diplom. Hvala Bogu, da imamo sedaj možnost spraviti ga pred vso Ljubljano v sramoto.«

»Kaj pa ukažete, da ukrenem?« vpraša baron Klausegger.

»Najpreje mu prepovemo posluževati se še nadalje uzurpavanega si plemiškega naslova. Bodite tako prijazni sestaviti po tem smislu primerno pismo nanj. Potem poskrbim, da izide v podlistku »Laibachenice« šegava razprava o resničnih turpoljskih plemičih in o takih, ki bi radi bili. Seveda tako prikrojena, da bo vsakdo vedel, kam pes taco moli. Na ta način spravimo tega butastega bahača v sramoto. Tudi upam s tem povzročiti, da se vsaj za nekaj časa zaliže, kar je zato želeti, ker njegovo napajanje provzroča najhrupnejše manifestacije za zmage zavezniških balkanskih držav.«

»Ko bi bil le občutljivejši!« meni baron Klausegger. »A njegova sramežljivost navadno ne traja dolgo. Saj veste, da se je že nekolikrati dal v zobe svojim someščanom. Zaradi okolnosti, katerih je imel vzroka dovolj sramovati se. A vse se je kmalu pozabilo in če se je ves za nekaj časa kam umaknil, so se že našli izkoriščevalci njegove bahaške razsipnosti, da so ga zopet izbezali.«

»To je res,« ugotovi deželni predsednik. »Bogatinove nerodnosti ljudje kaj hitro pozabljajo, njegove grehe radi odpuščajo. A v tem slučaju bo prismojeni častihlepnež vendar jako občutno zadet. Videli boste, da se ne varam. Nečimernost je namreč lastnost, ki prožema najnežnejše žilice človeškega bitja. Zato povzroča, ako je občutno zadeta, silne, vsesplošne bolečine. Nikjer pa nečimernost ni huje razvita, ko pri ljudeh z nizkim intelektom, kakršnih enega imava ravno tu pred sabo.«

»Ako je tako,« meni baron Klausegger, »imamo še dvoje možnosti raniti njegovo nečimernost. Pripravljen imamo predlog, da o priliki gasilskega shoda v maju prihodnjega leta dobi zlato medaljo s krono; odposlano je pa že poročilo, da ne ugovarjamo proti agrementu za srbsko odlikovanje z redom svetega Save. Kolikor poznam tempo uradovanja v osrednjih uradih na Dunaju, prepričan sem, da ta poslednja zadeva še ni rešena. Predličimo torej svoje ugodno poročilo iz političnih razlogov. Glede pravega odlikovanja je, kakor veste iz poročil detektivov, že po predsedniku Žanetu itak poučen. Ko vidi, da je padlo v vodo, občutil bo to za hudo kazen, ki – –« – – »jo zasluži, ste hoteli reči,« mu pretrga deželni predsednik besedo. »Prav res. Nam veste, da ne more biti všeč ta-le norčavost za Balkance. Mi smo – in iz razlogov avstrijske protislovanske politike moramo biti – za Turke. Kdor je za Balkance je torej proti nam in kdor je proti nam, je naš sovražnik. Zato odobravam vaše nasvete glede odlikovanj in vas prosim, da glede agrementa za srbsko odliko takoj sporočite na Dunaj moj preklic. Seveda z utemeljitvijo njegovega političnega ponašanja v zadnjih dneh. Dotično poročilo podpišem seveda sam.«

––––––––––

Tisto jutro po povratku iz Trsta bil je gospod Izidor Fučec plemič od Zlatne Jaruge ostal nenavadno dolgo v postelji.« Ko se je bil zvečer vlegel, ni mogel namreč dolgo zaspati. Kar je v Trstu videl in zvedel, mu je rojilo po glavi. Polagoma se mu je začelo v možganih svitati, da bi za svoj denar lahko užil več in prijetnejšega življenja. Na podlagi tega spoznanja jame delati razne naklepe. Ne odloči se pa za nič. Sredi kaosa načrtov in naklepov mu pozno po polnoči spanec zatisne oči.

Ob devetih vstopi Maričika. Ker je glasno smrčal, ga prime za roko. Ko to nič ne izda, ga strese prav krepko za ramo. Na to se še le zbudi in začne cmokati. Nekaj trenutkov traja predno se zave. Videč Maričiko ob postelji, vpraša:

»Kaj se je pa zgodilo, da me tako zgodaj budiš?«

»Gospod plemič,« odgovori hišina, »devet je že.«

»Naj bo,« odvrne prebujenec neprijazno. »Ura ni moja zapovedovalka«

»Vem, gospod plemič,« pravi Maričika ponižno. »Saj bi vas ne bila budila, a od vlade vam je nekdo nekaj prinesel. Pravi, da je nujno in da mu morate prejem potrditi.«

Te besede ga do dobrega predramijo. Od vlade? Kaj mora neki biti? Aha, si misli, spise, katere sem tamkaj pustil, mi vračajo. saj mi je baron Klausegger obljubil, da jih vrne. – Naroči torej Maričiki, naj mu prinese vladino pošiljatev. Ko podpiše in veli dostavljalcu izročiti potrjilnico o prejemu, zleze iz postelje. S škarjami odpre precej obširni zavitek ter vzame iz njega ono številko »Obzorja« in oni zavitek, ki ju je bil prvokrat pustil pri baronu Klauseggerju. Za njima pride na svitlo njegova vloga do ogerskega ministerskega predsedstva, za tem pa skupaj zganjena pola lepega belega papirja. Ko jo odvije, čita:

C. K. deželno predsedstvo v Ljubljani.

Št. 2173 Dne 30. oktobra 1912.

Gospodu Izidorju Fučcu

v

Ljubljani

Deželnemu predsedstvu je prišlo do znanja, da ste se jeli posluževati plemiške označbe s predikatom od Zlatne Jaruge. Ker iz spisov, katere ste v dokaz svojih dozdevnih plemiških pravic semkaj predložili, izhaja in so tudi tuuradne poizvedbe dokazale, da za to nimate nikake pravice, prepoveduje vam deželno predsedstvo plemiško označbo in pa rabo samovoljno pridejanega si predikata »od Zlatne Jaruge.«

V predidočem omenjeni spisi se Vam vračajo.

Za deželnega predsednika:

Dvorni svetnik:

Baron Klausegger.

Po prečitanju tega uradnega pisma se gospod Izidor Fučec sesede na posteljo nazaj. Takega obvestila ni pričakoval. Mislil, si je, da so pri deželnem predsedstvu od njega zahtevali dokazila zato, da ga vpišejo v plemiško matico, odnosno, da že popravijo že izvršeni vpis. Saj je vendar deželni predsednik govoril o tem. Sedaj pa tako neprijetno iznenadenje. In ravno dan pred Katičinim povratkom iz Osojnice!

Kar sram ga jame postajati pred samim seboj. V tem duševnem razpoloženju zleze nazaj pod odejo, s katero se pokrije do vratu. Tudi roke potegne pod njo. Potem se zagleda v tla ter buli neprestano nemo predse. Po glavi se mu jamejo poditi razne misli. Ena neprijetnejša od druge. V duhu si predstavlja vso škodoželjnost someščanov.

7/12. 1924.

In kaj poreče Katica? Gotovo bo ogenj v strehi. Zamolčati jej seveda stvari ne sme. Ona često dela obiske in se poslužuje posetnic, katere jej je bil naročil sam. Da ga bo opsovala, je vedel. Izbruhov njene jeze se je sicer navadil, a kadar so bili opravičeni, bili so mu vendar neprijetni. V tem slučaju si mora priznati, da je vse zakrivil sam. Ker je bil nastavil ušesa Janezu Imenitniku in le preveč zidal na »Obzorjev« podlistek. Saj bi bil vendar lahko šel glede tega podlistka vprašat profesorja Veselka, kaj je njemu o stvari znanega. On je učen mož in bi mu bil gotovo mogel dati pravi odgovor. Končno si pa prav britko očita, zakaj je naslov na zavitku vzel za dokaz rešitve in se zaradi prevoda nahrbtka ni do nikogar obrnil. Tako bi bil že takrat izvedel, kar mu je pojasnil še le dvorni svetnik baron Klausegger. Toda – in sedaj se mu zatemni čelo – saj je vendar Peter von Sratschnigg njegovo mnenje odobril. On, ki je v takih stvareh izveden. Sedaj, ko je blamaža gotova, se mu bo pa smejal. A z njim mu je še naj laglje govoriti. Saj ve, da mu celo ne zameri, ako ga ošteje, zakaj se je po plemiškem naslovu dal zapeljati.

To ga spravi vnovič iz postelje. Ko nategne domačo haljo na-se, pozvoni zopet hišini. Naroči jej, naj gre v kavarno k Petru von Sratschniggu in mu zopet pove, da bi prav rad takoj govoril z njim. Vedel je dobro, da ga ob tej uri najde tamkaj.

Čez dobre četrt ure, ko se je bil gospod Izidor Fučec do dobrega omil in oblekel, vrne se Maričika z naznanilom, da so gospod baron obljubili priti takoj. Imenovala ga je barona od takrat, ko je bil vprvič v hiši pri obedu. Gospod Izidor Fučec jej naroči pripraviti za dve osobi čaja z maslom, potem medu in šunke.

Kmalu na to začuje se zvonec. Gospod Izidor Fučec stopi sam odpirat …,

»Servus, amice!« pozdravi prišleca.

»Hitel sem,« pravi le-ta, »Kaj pa je posebnega?«

»Videl boš,« odvrne oni. »Ako ti je prav, pozajterkujeva skupaj in se med tem pogovoriva. Sam vem še.«

»Saj res: kedaj se pa vrne gospa soproga?« vpraša von Sratschnigg.

»Vidiš to ti je ravno. Jutri. In neprijetno vest imam.«

Sedaj mu jame gospod Izidor Fučec pripovedovati, kako je bil klican na vlado ter mu na dolgo in široko popiše po kaj. Med tem ju pride klicat Maričika in podasta se v obednico. Ondi se Peter von Sratschnigg, ki je sicer kavo že použil, spravi s tako slo nad mlečno pecivo ter nad med in šunko, da je skoro svojega prijatelja postavil v senco. Ko popije še čaj in zvrne vase kozarček konjaka, zdi se mu, da je za napovedano neprijetno vest dovolj pripravljen. Zato pravi:

»Neprijetno vest, si dejal. Ali se tiče soproge?«

»Da, tudi nje. Pred vsem pa mene« odgovori gospod Izidor Fučec. »Tacit mojih vabil na vlado je namreč to-le pismo.«

In izroči mu ga. Peter von Sratschigg vzme dopis deželnega predsedstva z dolžno spoštljivostjo v roke ter ga jame čitati s tako slovesnim izrazom obličja, kakor je bil glede razpisov s te strani vajen v svojem nekdanjem službenem razmerju. Med čitanjem se mu grbanči koža na čelu in mu lezete obrvi kvišku. Povzročil je to izraz začudenja. Kmalu pa pridejo obrvi zopet v svoj naravni položaj. Zato se mu pa zategnejo podočesne mišice tako, da je bilo takoj spoznati njegovo nagnenje k škodoželjnosti. Ko čitanje dokonča, dobi celo njegovo obličje vprašujoč izraz. Ne reče pa nič. Samo nemo se ozira v prijatelja.

»Kaj praviš ti k temu, amice?« izpregovori najpreje namišljeni plemič.

»Tu je dober svet drag. Saj veš,« odgovori resnični plemič, poslužujoč se slovenskega prevoda nemškega pregovora.

»Ali takrat pa ni bil, ko sem te vprašal zaradi predikata in si mi ti nasvetoval Zlatno Jarugo? In pa takrat, ko sem te vprašal zanj po prejemu pisma iz Budimpešte?« očita mu prvi.

»Kadar so stvari po tvojih informacijah takrat stale,« brani se drugi, »dal sem ti gotovo pravi svet. Sicer sem se ti pa ponudil, da ti preskrbim prevod madjarske nahrbtne rešitve. Saj veš kdo se je temu uprl?«

Gospod Izidor Fučec si je moral priznati, da ima v tem oziru njegov prijatelj prav. Tudi je naenkrat postal ponižnejši. Zavedel se je, da je Peter von Sratschnigg kot resnični in nesporni plemič visoko nad njim. Občutil je, da je mahoma izginilo ono tovarištvo, kateremu je svoje dni tako ošabno dal izraza z besedami: »mi plemiči«. Svojega prijatelja prosi zatorej, naj mu pove, kaj sodi o položaju.

Peter von Sratschnigg se spomni, da je nekje čital, kakšno imenitnost je Bismark pred važnimi odločitvami pripisoval smotkam. Zato si, ne da kaj odgovori, natoči še kozarček konjaka in pokaže prijatelju, delajoč s kazalcem in sredincem desne roke strižno kretnjo, da bi rad kadil. Gospod Izidor Fučec se opraviči, da je v svoji zmedi zaradi odločbe deželnega predsedstva pozabil ponuditi mu sam od sebe smotko in stopi v svojo sobo k pisalnici. Iz enega predalov potegne okusno leseno škatljo z dišečimi havanami ter jo, vrnivši se zopet v obednico, postavi na mizo. Peter von Sratschnigg bil je med tem vstal in hodil je gori in doli po sobi. Vidši smotke, stopi k mizi ter si eno prižge. Potem sede v gugalno kreslo ob oknu, se zaguglje v njem, gleda v strop in spušča bele kolobarje dima predse.

Gospod Izidor Fučec smatral je to obnašanje svojega prijatelja za nekaj slovesnega. Za nekaj, kar tvori pripravo k dalekosežnemu izreku. Zato ga mirno opaža, kako se guglje. Komaj dihati si pri tem upa. Na gimnaziji je bil čul o delfiškem oraklju. Nekaj tamošnji boginji Pitiji podobnega se mu zdi v tem slučaju Peter von Sratschnigg. Mesto delfiškega izparivanja pa služi tu dim iz havanske smotke. Da so – misli si – takrat poznali duvan in dišeče havanke, kdo ve če bi delfiški žreci ne bili naravnemu izparivanju dodajali še dima iz havank, ali vsaj kavadark.

Ko se je konečno Peter von Sratschniggu zdelo, da ga je duvanski dim usposobil za izrek sodbe, vstane iz kresla, stopi pred debelega svojega prijatelja in ga vpraša:

»Vidim, da ti je razpis deželnega predsedstva neprijeten. Eden razlogov poznam. Saj veš, to je juteršnji povratek Katice. Ali imaš še kak drug, morda tehnejši razlog?«

Le-ta, sluteč, da je njegov plemiški prijatelj prejel orakeljsko navdahnjenje, vstane spoštljivo s stola, na kateri je bil sedel in odgovori:

»Ves svet se mi bo smejal, amice.«

»Hahaha!« zakrohota se Peter von Sratschnigg, potegne krepko iz havanke in spusti počasi sivomoder kolobar dima kvišku. »Ves svet! Ne bodi no! Ta svet sega od Kurje vasi do Kravje Doline ter se razteza od ondot do Šiške in Pasjega Broda. In zaradi te krpice zemeljske oble bi se razburjal? Če se ljudje tebi smejejo, smej se še ti njim. Sicer pa, če si že tako občutljiv: kdo pa pravi, da ta tvoj svet za stvar sploh izve? Pismo deželnega predsedstva je namenjeno samo tebi. Ti ga pa menda ne boš nabil na črno desko pred magistratom – Dovolj je, da začneš poslej rabiti le svoje prejšnje posetnice. Kake spremembe prav za prav še nikdo opazile nebo. Malo sitneje pojde s tvojo soprogo. A tudi njo se bo dalo pomiriti. Morebiti prepustiš to meni.«

Gospod Izidor Fučec s to sodbo pač ni bil čisto zadovoljen. Zdelo se mu je, da ljubljansko javno mnenje vendarle preveč omalovažuje. Potem si je pa dejal, da njegov svet sega vendar-le dalje. Saj za njegovo plemstvo vedo tudi v Krapinskih Toplicah in v Belem gradu. Seveda tudi v Zagrebu. A modra se mu zdi von Sratschniggova ugotovitev, da je stvar prav za prav tajna. Ona ga pomiri.

9/12. 1924.

Naslednjega dne pelje se na kolodvor pričakovat Katice z Miškecem. Vrnili sta se z njima vred tudi Neža in Mana. Poslednja bila se je pred nekaj več ko letom dni prelevila iz dojilje v pestunjo. Privadila se je bila Miškeca in všeč jej je bilo, da je Katica zaradi deteta tako lepo ravnala z njo. Na kolodvor prišel je tudi Peter von Sratschnigg. Bil je preudaren dovolj. Zato je dobro vedel, da se s to pozornostjo soprogi svojega prijatelja prikupi. Res se v tem ni motil. Katica bila je zaradi njegove navzočnosti na kolodvoru jako prijetno iznenadena. Sicer je njegova veljava v njenih očeh vedno rastla. Zlasti od takrat, odkar je soprogu bil svetovalec glede uveljavljanja njegovih plemiških pravic. Od takrat ga je cenila še bolj.

Po pozdravu se Peter von Sratschnigg obzirno poslovi. Gospa Katica mu, ko jej v slovo poljublja roko, zakliče: na svidenje! Dokaz, da ga čaka kmalu sreča slediti ob gostoljubno pogrnjeni mizi njenemu pripovedovanju o bivanju na Osojnicah in zlasti o poteku trgatve.

Res mu na to srečo ni bilo treba dolgo čakati. Pač je Katica potrebovala par dni, da sprejme raport svojega soproga, se po svoji navadi znese malo nad njim in da nekoliko positnari po stanovanju, češ da ni vse v takem redu, v kakršnem bi moralo biti. Gospod Izidor Fučec porabi ta čas klepetanja, prestavljanja pohištva in snaženja, da se navžije svojega Miškeca, ki je že veselo skakal okolo njega in mu s tem delal nepopisno veselje. Ja, radi njega je voljno prenašal vse muhe soprogine, ki se je bila uživela zopet v ulogo, ki jo je igrala do njenega ponižanja na Semeniku. Pač ga je, ko sta z Miškecem po salonu ali predsobi norela, več krat obšla britka misel, da je navaden Fučec in ne več plemič od Zlatne Jaruge. Zlasti kadar je Miškec pritekel z njim v njegovo sobo, se zapodil k njemu, mu objel noge ter zaklicat: tata! Kar srce se mu je ob takih prilikah trgalo, da mu ne bo zapustil plemištva, kakor mu je to v trenotkih srčnega ginjenja ob zibelki obetal. Nekolikokrat se je bil tudi pripravil, da pove Katici, kaj se je bilo v dobi njene odsotnosti zgodilo; a vsakokrat mu beseda v grlu obtiči. Nehote si mora priznati, da ima pred njo večji strah, kakor si je mislil. Morebiti je ta strah izviral tudi od tod, ker ni imel čisto mirne vesti. Saj je, potujoč v Trst, jel stopati po prepovedani poti. Razplemstvenje Katičino je torej čakalo na Petra von Sratschnigga.

Le-temu se je za izvršitev te prostovoljne naloge kmalu ponudila prilika. Katica se namreč odloči povabiti ga naslednjo nedeljo na obed. Med tem obedom je seveda ona imela glavno besedo. Soprog in njegov plemiški prijatelj sta le poslušala in se gostila. Le semtertje je bilo poslednjemu mogoče iznebiti se kake laskavosti na naslov gostiteljice, katero le le-ta seveda rade volje sprejela in hvaležno potrdila. Še le ko je použito vino storilo svojo dolžnost, jame gost osporavati domačičino samobesedstvo. Čem bolj je zalival, tem več in tem glasneje je govoril. O vsem vprek. Konečno po ovinkih pride do razprave o turopoljskem plemstvu. Enkrat pri tem predmetu, zajaha s smelostjo, ki se je dala razlagati le s použito božjo kapljico, vranca učenosti. Razlagati jame, da je po proučevanju zgodovinskih virov, kateremu se je to leto posvetil, prišel do prepričanja, da gospod Izidor Fučec ni potomec onih turopoljskih rodbin, ki so bile povzdignjene v plemski stan.

Katica ga ob tej ugotovitvi debelo pogleda in začudenje jej zasrši iz oči. Potem obrne svoj pogled na svojega soproga. Le-ta opazi to in pravi:

»Draga Katica, stvar je res taka, kakor pravi prijatelj von Sratschnigg. Ko mi je povedal o uspehih svojega proučevanja, nisem mu verjel. Šel sem zato vprašat k vladi. Samega deželnega predsednika. In on mi je potrdil, da je stvar res taka.«

»No, zakaj si pa do danes molčal o tem, ko mutec,« razhudi se sedaj Katica nad njim. »Pravil si mi o vseh mogočih stvareh, katerih nekatere so bile čisto brezpomembne, o najvažnejši se ti pa ni zdelo vredno da odpreš usta. No, in če je stvar res taka, zakaj si me, gumpec, spravil v to sramoto. Ali ti je bilo treba naročati mi nove posetnice? Oh, jaz uboga sirota, kako se mi bodo Ljubljančanke rogale! Sicer pa,« in sedaj se obrne k svojemu gostu, »ste vi, gospod plemič, največ krivi. Ali niste bili prvi, ki je čestital? Če ste imeli sedaj časa dovolj proučevati zgodovinske vire, ste ga imeli tudi takrat. Zakaj se niste tega podstopili? Ne, jaz vam ne verjamem. Za nos me hočeta potegniti oba.«

Nehote se pri tem prime za imenovano sestavino obraza, ko da se hoče prepričati, če jo res že kdo drži. Potem se obrne k soprogu, pogrozi mu s prstom in pravi:

»Gorje ti, ako se z mano norčuješ.«

S Petrom von Sratschniggom že zaradi tega, ker jo je prišel na kolodvor sprejemat, ni mogla na ta način govoriti. Zato se zaplete z njim v uljuden pogovor, tekom katerega se mu vendar posreči dopovedati jej stvar, ne da le z besedico omeni uradne prepovedi uporabljanja plemiške označbe in plemiškega predikata.

Na začudenje gospoda Izidorja Fučca ni se njegova Katica niti posebno razburjala, dasi se je dve leti pred tem povsod in ob vseh prilikah ponašala s svojim plemstvom. Skrbelo jo je le, česar pa svojima miznima tovarišema ni razodela. V svoji ošabnosti je namreč naročila služkinjam, da morajo gospoda ogovarjati z »gospod plemič«, njo pa z »gospa plemička«. A tudi iz te zagate si je znala pomagati. Naročila jim je enostavno, da je to predolgo in prenerodno ogovarjanje ter je odredila, naj zopet stopi stara navada v svoje pravice. Sama za-se je pa sklenila, da ob obiskih ne bo oddajala nikacih posetnic več. Češ, saj me itak povsod že dobro poznajo.

Tako je ugasnilo plemstvo gospoda Izidorja Fučca od Zlatne Jaruge še le ob tej gostiji in ne že z razpisom deželnega predsedstva.

12/12. 1924.

Osvojivši si mnenje Petra von Sratschnigga, da o razpisu deželnega predsednika široka javnost res ničesar izvedela ne bo, živel je poslej gospod Izidor Fučec svoje feaško življenje dalje. Obiskoval je po svoji stari navadi kavarno, izprehajal se s Petrom von Sratschniggom, hodil na seje in shode gasilnega društva ter je, kadarkoli je bila zato, kaka posebna prilika, zahajal tudi v gostilnice. Največkrat k zlatorogu. Včasih pa tudi kam drugam. Kjer je namreč vedel, da bode profesor Veselko ali pa generalni štab balkanske vojske. Razume se samo po sebi, da ondi, kamor je zahajal naš junak, niso pogrešali nikdar Matevža Medičarja, odkar se je z njim zopet sprijaznil, in ne krojača Cvirna, kakor hitro je izvedel, da je gospod Izidor Fučec oblekel zopet špendirske hlače.

Tako so se bili približevali božični prazniki. Pred tem je narodna družba ljubljanska, navdušenja vsa iz sebe hrupno in burno proslavila padec Odrina, ob kateri priliki je gospod Izidor Fučec seveda skrbel zopet prav izdatno za ovlaženje grl, ki so bila izsušena od slavaklicev in petja balkanskih hymen.

Deželnemu predsedniku se je zdelo, da se mu zato najbolj osveti, ako mu namenjeni udarec zadá ravno ob praznikih. Zato dá uredništvu »Laibachenice« potrebna navodila. V smislu teh navodil priobči uradni list v dan 24. decembra že davno prej pripravljeni podlistek z naslovom: »Turopoljer Luk und Adel«* (*Turopoljski luk in plemstvo). V tem podlistku je pisatelj, ki ga je bilo iskati v kazinskih krogih, s šegavimi besedami pripovedoval, kako prebivalci Turopolja radi in z ljubeznijo sade luk. Hvalil je ta pridelek Turopolja kot jako okusen prigrizek k mesu in pečenki, ki se na trgu v Zagrebu in Sisku lahko in drobno prodaja in ki gre posebno v slast njega pridelovalcem, belohlačnim torbarjem.

Od potnikov, ki vidijo te v narodno nošo oblečene torbarje iz železniškega vlaka na vsej poti od Zagreba do Siska, pa je dejal, da je malokomu znano, da so ti pridni poljedelci plemiči in brhke ženice, ki jim prinašajo v jerbasih na glavi ali v košarah na rokah hrano na polje, plemičke, katerih edini parfum je luk. Na to je sledilo nekaj podatkov o tem, zakaj in kedaj so bili prebivalci »campi zagrebiensis« povzdignjeni v plemski stan in pa ugotovitev, da si svojih plemiških predpravic prav za prav že ne zavedajo več, češ, da jim je venec okusnega zelenega luka več vreden, ko vsa plemska šara. Zato se pa, zaključevala se je razpravica, med nami najdejo ljudje, ki belih hlač še nikdar nisili niso drugače ko za spodnjo obleko, in si laste turopoljsko plemstvo, dasi imajo na Turopolju komaj prav dvomljivo domovinsko pravico. Pri tem si laste plemiške predikate, sloneče na povsem izmišljenih, na Turopolju docela neznanih topografskih označbah, pa se pri tem niti ne zavedajo, kako smešni so.

Deželni predsednik je bil mnenja, da bo s tem izpadom do dobrega osmešen neljubi mu gospod Izidor Fučec. Bil je pa tudi prepričan, da bo to za njegovo obnašanje tekom balkanske vojne kazen, ki ga hudo zadene.

V prvem oziru imel je prav. Vladni list sicer ni imel mnogo naročnikov; ta dan je pa šel po kavarnah in gostilnicah iz roke v roko. Eden druzega so opozarjali Ljubljančani na šegavi podlistek. Smeha na račun našega junaka je bilo ob konečnem odstavku dovolj. Ponekod nastajale so okoli miz kar gruče, da so poslušale glasno čitanje in delale razne škodoželjne opazke. Glavnega učinka pa deželni predsednik vendar-le ni dosegel. To pa zato, ker mu ni bilo znano, da gospod Izidor Fučec, odkar je bil postal srečni oče, ob božičnih praznikih ostaja doma. Ko bi bil to vedel, bi mu gotovo poslati dal dotični izvod »Laibacherice«. S tem bi mu bil brez dvojbe zagrenil vse praznike in ga na ta način občutno kaznoval. Tako pa gospod Izidor Fučec med prazniki o vsem tem ničesar slutil ni. Peter von Sratschnigg je napad takoj opazil. Bil je pa toliko razsoden, da mu ni hotel kvariti pražnjega razpoloženja. Z Medičarjem se je bil poravnal. Drugače bi bil le-ta imel toliko krščanskega usmiljenja, da bi mu poslal dotično številko »Laibacherice«.

17/12. 1924.

Ni torej čuda, da se mu je Štefanji večer na veselici Gasilnega društva čudno zdelo, zakaj ga vse tako radovedno pogleduje. Že pogledi osobja ob vstopu imeli so poseben značaj. Razlagal si jih je s spoštovanjem do podpredsednika in društvenega dobrotnika: debelo je zato pogledal, ko se je do njega preril skozi gnječo, ki je v dvorani Mestnega doma vladala, mojster Cviren, katerega se na nobeni podobni veselici ni pogrešati smelo, mu stisil desnico in polglasno na uho izpregovoril:

»Naj pišejo kar hočejo. Buteljni so, če tudi imajo cesarskega orla na čelu.«

Čisto nerazumljiva mu je bila ta govorica. Kakor zastavica. Kdo naj mu jo ugane? Buteljni, ki imajo cesarskega orla na čelu. Kdo in kje so to? Hlastno se ozre za Cvirnom, hoteč ga prositi pojasnila. Le-ta je bil pa že pod odram. Govoril je nekaj prav živahno s predsednikom Žanetom, ki se je takoj na to podal k rediteljem, stoječim za veliko z božičnimi darili obteženo mizo. Eden izmed njih zatrobi. Šunder utihne.

»K besedi se je oglasil naš tovariš Cviren,« naznani predsednik Žane.

»Čujmo!« zakliče nekdo in v dvorani nastane molk.

»Tovariši gasilci,« začne sedaj mojster Cviren, popevši se na oder.

»Neka dolžnost nas veže. Danes bolj, ko kedaj poprej. Dolžnost hvaležnosti do našega blagega dobrotnika in visokospoštovanega podpredsednika.«

»Živio!« začuje se nekaj klicev iz vedno žejnih grl. Oči vseh se pa zapičijo v gospoda Izidorja Fučca v tem, ko Cviren nadajljuje:

»Saj sem vedel, da vam zabrenkam na pravo struno. Vidim, da vsi čutite ravno tako kot jaz. O, mi vemo, kaj nam je gospod Izidor Fučec.« Zopet nekaj medlih živioklicev – »Zato pa kar najodločneje obsojamo grdi napad nanj.«

Pri teh besedah ozre se gospod Izidor Fučec vprašujoče okoli sebe. Videč, da so oči vseh obrnjene vanj, pa povesi svoj pogled in posluša z rastočim začudenjem ta-le nadaljnja Cvirnova izvajanja:

»Gospoda moja, gospoda moja, ta napad je tem ostudnejši, ker je izšel v listu, ki nosi cesarskega orla na čelu. Sram je lahko mazače, ki so ga zakrivili, zakaj smete mi verjeti, da jaz gospoda Izidorja Fučca smatram za bolj plemenitega, ko vse barone, ki v »Laibaharico« pišejo. On nam je svojo plemenitost že dokazal, drugi pa še ne. Če se sedaj norčujejo iz njegovega plemstva, je to – smete mi verjeti – samo zavist, da ga mi Ljubljančanje tako radi imamo, v tem ko imamo za-nje le en nasvet: naj se gredo solit. Sicer pa, gospoda moja, resnična plemenitost, če tudi se ne izraža s pisanimi črkami, več velja, kot vsi Herrvoni, kot vsi vitezi Ergerbergerji in vsi baroni Lačenbergarji. Smete mi verjeti. Zato pa zakličimo: Živio naš dobrotnik in podpredsednik, ki v naših očeh postane plemenit tudi zanaprej.«

Krojač Cviren je bil, kadar je vedel, da mu ne preti nevarnost, velik junak. Zato je, da to svoje junaštvo posvedoči, v svojih govorancah, katere je spuščal, če je bilo zbranih le dvoje osob pri kozarcih vina, rad rabil superlative in zabavljice. Superlative glede svoje veljave, zabavljice na odsotne. Na političnih shodih je zlasti rad z najkrepkejšimi izrazi napadal vlado in njene organe. Bilo mu je za popularnost in vedel je, da je z ničem ni laglje priboriti, ko z napadi na vlado. Le-ta bi ga bila sicer marsikedaj poklicala lahko na odgovornost, storila pa tega zato ni, ker je vedela, da je smešna prikazen, katera si odločilnega upliva v javnosti nikdar ne pribori. Gledala je naj bolj tako, kakor pešec na malo ščene, katero se sicer z glasnim lajanjem hudo vsaja, a tembolj umika, čimbolj se mu človek približuje. Tej svoji navadi primerno ubral je tudi današnjo govoranco, ki je imela glavni namen prikupiti se gospodu Izidorju Fučcu. Seveda je predpostavljal, da je le-ta poučen o »Laibacheričinem« podlistku. Poznal ga je že toliko, da je mogel pričakovati, da se mu prikupi, ako vseka po onih, ki so provzročili napad.

V tem oziru se ni motil. Gospod Izidor Fučec je tedaj, ko je Cviren s svojim nebrzdanim jezikom delil bunke onim, ki so pod okriljem cesarskega orla provzročili napad, občutil nekaj, ko da bi ga mehka ročica nežno božala po njegovem debelem trebuhu. Ko je pa govornik omenjal njegove priljubljenosti, mu je bilo, ko da mu črešnjeva usta brhkega dekleta pritiskajo poljub za poljubom na njegova razpaljena lica.

In razpaljena so bila zares. Zato ker je spoznal, da je spis, za katerega je še le sedaj izvedel, moral iziti iz deželnega predsedstva. Ker ima za predmet njegovo plemstvo, mislil si je, da je uradni list priobčil odlok, s katerim mu je bila prepovedana označba plemstva in raba plemiškega predikata. Sam pri sebi je nastop Cvirnov odobraval. Zlasti zato, ker je občinstvu dal povod, da je ob koncu govora izbruhnilo v vihravo ovacijo ter se gnjetlo k njegovi mizi. Prvi da mu stisne roko, drugi s kozarci vina ali vrčki piva, da z njim trčijo. Smatral je to za demonštracijo proti vladi, in zelo ga je demonštracija veselila. Da utegne ta demonštracija v svojih posledicah biti zanj neprijetna ali celo nevarna, na to ni mislil. Imel je za kaj takega prekratko pamet. Pač pa je bila njegova radovednost velika. Ko se le nekoliko reši gnječe okoli sebe, vpraša tovariša iz občinskega sveta, ki je sedel z njim pri isti mizi, če kaj ve, kakšen napad je mojster Cviren imel v mislih. Ogovorjenec ga debelo pogleda.

»Kaj si res sam tujec v Jeruzalemu?« vpraša ga začudeno.

»Nič ne vem,« odgovori gospod Izidor Fučec.

Eden od omizja, čuvši ta pogovor, se ponudi prinesti dotično številko uradnega lista. Res jo najde na rešilni postaji in prihiti z njo zmagoslavno nazaj. Gospod Izidor Fučec jame čitati. S početka z nasmehom na ustnicah. Kmalu pa je nasmeh zginil in jela mu je stopati kri v lica. Ko prečita konec podlistka, jame ga biti sram. Mrzel pot mu stopi na čelo. Še obrisati si ga ne upa, da ne bi izdal svoje notranje burje. Na mizo se zagleda. Nekaj časa premišlja, kaj in kako. Saj pisatelj vendar ni imenoval njega. Kaj ko bi se naredil, ko da njemu vsa ta stvar nič mar ni. Češ Bog ve, na koga to leti. Toda – spomni se pravočasno – Cviren je razglasil, da se to tiče njega in vsa družba je pritrjevala. Dokaz, da je vsa Ljubljana istega mnenja. Sedaj mu pridejo na misel ovacije Koncu Cvirnovega govora. Obraz se mu razjasni. Obrnivši svoj pogled kvišku, izroči »Laibacherico« orožniku, ki jo je prinesel, vzravna se na stolu in pravi porogljivo:

»Taka oslarija!«

Čez nekaj časa doda še prav po ljubljansko:

»Še mar mi ni!«

Opazivši pa Cvirna, ki se je med njegovim čitanjem pririnil zopet k mizi, mu pravi:

»Še le vi ste me na stvar opozorili. Do danes o tej kozlariji nisem vedel ničesar. Bog ve, komu se je vzdignila iz želodca. Sicer ste jo pa dobro obsodili, gospod Cviren. Do svidenja v soboto pri Zlatorogu.«

Cviren, ki je pomen tega svidenja dobro razumel, mu umljivo dovzetno seže v roke ter vzklikne:

»Imenitno. Smete mi vrjeti gospod Izidor plemič Fučec.«

»Nič plemič. Nič več plemič,« se odveže ogovorjenec. »Samo gospod Izidor Fučec.«

Tako je naš junak tudi coram public zdrknil iz plemiških nebes ter se zopet široko spustil na svojo plemiško vsakdanjost.

Pri deželnem predsedstvu so mu dan na to zaradi Cvirnovega govora naredili na njegovi osobni popisnici še eno piko.

9. Zaporedne porazne vesti

18/12. 1924.

Gospod Izidor Fučec vedel je, da od jedne ali druge postrežljive someščanke prej ali pozneje izve Katica gotovo za oficijozno zaperkacijo v uradnem listu. Zato jej naslednjega dne med obedom pove, kaj je bil izvedel na gasilski božični veselici. Sprva jo je stvar razburila. Ko jej je pa soprog pojasil, kako je Cviren one, ki so napad provzročili, krstil za buteljne in kako si je ob odobravanju vsega občinstva privoščil plemiče in barone, prešlo jej je razburjenje kmalu. Sklenila je sama pri sebi, da nasproti vsaki »prijateljici«, ki bi jej s to stvarjo prišla, ošabno zaviha nos in po potrebi tudi doda:

»Eh, kaj plemstvo! Koliko plemičev je Nemaničev. Mi pa vsaj kaj imamo. Če tudi brez plemstva.«

Ko je tako ta stvar tudi doma bila v popolno zadovoljnost rešena, jel je gospod Izidor Fučec živeti zopet po stari navadi. Novo je bilo le to, da je zvečer zahajal v gostilnico le tedaj, kadar so se kje zbrali gasilci na posvetovanje zaradi predstoječega gasilskega shoda. Pa ne k »Zlatorogu«, temveč v Hafnerjevo pivnico. Pri »Zlatorogu« bil je zadnjekrat v soboto pred novim letom. Da pogosti majstra Cvirna in seveda z njim vred tudi vso ostalo družbo. Za to je sprejemal poklonstva v obliki raznih vsiljivih napitnic, med katerimi je bilo – »smete mi verjeti« – troje Cvirnovih. Ker je balkanskoturška vojna s sklepom miru našla svoj zaključek, ostajati so mnogi strategi in politikani doma za pečkom. Tudi profesorju Veselku je vsled tega izjasnilo Micikino dovoljenje za občasne večerne pokroke, kakor je njegove izhode imenovala.

Zopetni filisterski način življenja privel je gospoda Izidorja Fučca do tje, da je – kadar je posedal ali se sprehajal sam – začel zopet misliti na Milly in na Boccaccia. S prvo bi se bil neznansko rad zopet sešel; z drugim bi se bil rad kaj pomenil o ščetinarstvu, kakor je zaradi kratkega izražanja bil sam pri sebi prevel trakuljasti nemški naslov delniške družbe, katere veledelničar je bil postal. Res sede nekoč, ko je bila Katica odšla v gledališče, k pisalnici in napiše dvoje pisem. Eno Hansu Katzenmutzu na Dunaj, drugo Attiliju Boccacciju v Trst. Prvega prosi, naj mu naznani naslov dame, ki je takrat bila pri njem, ko si je pričel ogledovati njegovo prodajalnico, drugemu, naj mu naznani kdaj in kje bi se mogel sestati z njim.

Tretji dan po odposlatvi pisma dobi po postreščku drobno pisemce. Attilio Boccaccio mu naznani v njem, da sedi v kavarni pri Slonu in da ga bo prav veselilo, ako pride tudi on tjekaj. Pripeljal se je bil tako hitro v Ljubljano, ker je mislil, da bo naivnega mamonavca morebiti zopet mogoče vjeti na kake s sleparskim lepom namazane limanice. To pot se je v tem obziru pač zmotil. A njun pogovor je tako za enega kakor druzega postal presenetljiv.

Ko namreč gospod Izidor Fučec, ki se je takoj po prejemu pisemca odpravil na naznačeni mu kraj, v pogovoru, ki se je med njima bil razplel, po omembi Semernika proti Boccacciju pomežikne in pravi: »Kaj pa moja varovanka?« se le-ta na ves glas zasmeje in odvrne:

»Morate pač vedeti. Saj ste jo iskali v Trstu.«

»Vi torej veste?« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Vem, vem,« pojasnjuje Boccaccio. »Kaj bi ne vedel? Imenitno ste se obnašali, ker ničesar izdali niste. Zato ste bili pa v nevarnosti, da vas vtaknejo v blaznico. Prav pametno ste storili, da ste jo še pravočasno odkurili, kajti moja žena je bila že telefonovala na policijo, da je v njeno stanovanje vdrl človek …«

»Kaj mi pravite?« se zavzame gospod Izidor Fučec.

»… ki išče neke druge gospe Boccaccijeve in ne priznava, da bi ona bila prava. Naznanila je , da ima tega človeka za ubegleža iz kake blaznice.«

»Kdo bi pa ne zblaznil, če vidi …« pravi gospod Izdor Fučec.

»Kaj? …« seže mu Boccaccio hlastno v besedo.

»Hotel sem reči, Ne zamerite … Nič …« zajeclja gospod Izidor Fučec v zadregi.

»Aha,« se zasmeje Boccaccio. »Razumem vas. Vi mene pa menda tudi. Če imate vsak dan polenovko, si boste gotovo prej ali slej zaželeli postrvi. Ali ne?«

»Mhm,« pritrdi sramežljivo oni.

»No vidite,« pravi na to Boccaccio.

»Kje je pa Milly?« vpraša hlastno gospod Izidor Fučec.

»Hahaha!« zasmeje se Tržačan. »Kdo ve. – Toda: prevzemite za nekaj časa ščitništvo nad mojo pravo ženo. Za več dni bom moral odpotovati iz Trsta,« doda nagajivo.

Gospoda Izidorja Fučca preleti mraz. Uh! rajše bi se pa res dal zapreti v blaznico.

»Vi k drugi ženi, jaz k prvi. Kaj ne? Rajše narediva obratno« pravi z desnim očesom pomežiknje gospod Izidor Fučec.

»Saj ste vendar na Semerniku vzkliknili, da niste Turek,« šali se Boccaccio.

Tako in enako sta naša dva semerniška znanca nekaj časa še dalje besedovala. Potem sta se, ko je Boccaccio našega junaka še zagotovil, da ščetinarstvo imenitno uspeva, razšla, ne da bi bil gospod Izidor Fučec o Milly kaj bližjega izvedel.

Ko je mimogrede vprašal potem v poštno ležečem oddelku glavnega poštnega urada, kamor je Katzenmutzu naročil, naj naslovi svoj odgovor, če je ondi zanj kako pismo in je izvedel, da ga ni, podal se je domov s trdnim pričakovanjem, da mora pismo vsaj drugi dan priti in s še trdnejšim sklepom, da se po dobljenem pojasnilu takoj popelje na Dunaj.

–––––––––

19/12. 1924.

Attilio Boccaccio se gospodu Izidorju Fučcu ni zlagal. Res se ni vrnil v Trst, temveč se je iz Ljubljane odpeljal na Dunaj. Ondi mu gospica Hellmutova pove, da jo je obiskal Hans Katzenmutz z vprašanjem, če sme Izidorju Fučcu v Ljubljano naznaniti njen naslov. Pri priči šine premetenemu Boccacciju v glavo misel, kako ga oplašiti tako, da ne bo več zalezoval njegove Milly, dokler se on sam za-njo zanima.

Razodene jo svoji prijateljici in ona in ona odobri njegov načrt z veselim smehom in živahnim ploskom svojih belih ročic. Četrti dan na to dvignil je gospod Izidor Fučec poštnoležeče pismo, ki se je takole glasilo:

»Preblagorodni gospod!

Ustrezajoč vaši želji, naznanjam Vam, da se ona dama piše Milly Hellmuthova. Njenega sedanjega stanovanja vam žalibog ne morem naznaniti. Prej je stanovala pri svoji teti, ženi računskega svetnika Leopolda Hinterstoisserja na Josefstädtenstrasse. Le-ta se je pred par meseci s svojo nečakinjo vred preselil neznano kam na kmete. Razlog tej preselitvi je prav svoje vrste. Vladni svetnik je namreč lani po leti bil dlje na službenem potovanju. Ko se je vrnil, našel je svojo posteljo podrto. Takoj so se ga polotile grozne slutnje. Obdolžil je svojo – pomislite: eninpetdesetletno! – ženo zakonolomstva. V tem ga je še potrdil vratar, ki mu je na njegovo vprašanje povedal, da je gospico Hellmuthovo spremil one dni k teti nek silno zavaljeni neznanec. Računski svetnik začel je besneti. Nič več ni imela miru pred njim ne žena in ne nečakinja. Zahteval je vedno in vedno od njiju iz novega, naj mu povesta kdo je oni debeluh, da ga poišče ter mu navrta trebuh. Ker njegovega rohnenja ni mogla več prenašati, sklenila je, da se od njega odseli. Tako je tudi res storila. Vzela je s sabo tudi gospico Hellmulhovo, na katero je bila posebno navezana.

Z odličnim spoštovanjem

udani

Hans Katzenmutz

Prečitavši to pismo, bil bi se gospod Izidor Fučec kar na pošti skoro sesedel. Silne slabosti ga obidejo, da se mora nasloniti na zid. Ob tej priliki mu zdrkne srce v hlače. Vseh njegovih naklepov glede Milly, vse podjetnosti bilo je mahoma konec. Ljubezenski plamen, ki ga je v njegovem brezdelju tako često preveval do kosti, ugasnil je pod utisom prejetih poročil, kakor ugasne sveča, če stisneš gorečo nje dušo med oslinjenima prstoma. Trebuh mu hoče navrtati! Saj še prvih kristjanov niso tako hudo mučili!

S temi mislimi v glavi odide, ko je pisma spravil v svojo denarnico, z glavne pošte. V Lattermanov drevored jo zavije. Ves čas njegovega izprehoda pod visokimi kostanji tega drevoreda, se mu odvija pred miselnimi očmi posebne vrste film, kažoč mu sedaj Milly v vsej njeni dražesti, in kmalu na to zopet grdi pošasti podobnega računskega svetnika z velikim svedrom v roki. Polagoma se jame izgubljati Millyna podoba. Samo ona druga še ostane. Od trenotka do trenotka strašnejša in groznejša. »Nak,« pravi naposled sam pri sebi, »trebuha si pa navrtati ne dam.« S temi resignovanimi besedami označi konec svojega interesa za bivšo svojo semerniško varovanko. Ob enem ugotovi, da je njegov trebuh najranljivejša točka, ki jo je treba vedno imeti lepo na varnem. Kakor je bilo na Štefanji dan konec njegove plemske blaznosti, tako je bilo sedaj naenkrat konec njegove ljubljezenske brenčljivosti. Srce, ki mu je nekaj časa utripalo, da se je zdelo, ko da bi kdo s kladivcem trkal ob njegov prsni koš, se polagoma umiri, tako da more usmeriti svoje korake počasi proti domu, kamor prispe že čisto miren. Razburi se – a to le mimogrede in malo – le še takrat, ko Hans Katzenmutzevo pismo raztrga na drobne kosce in jih potopi v neki splakovalnici, kjer je vedel, da ne bode več nikdo stikal za njimi.

Čudno. Ta strahopetnost ga do dobrega ohladi. Iz enostavnega razloga, da bo imel mir. Navadno se ljudje svoje plašljivosti in strahopetnosti sramujejo; gospod Izidor Fučec našel je posebne vrste zadovoljstva v njih. Bil je junak, dokler se je junaško samo z denarjem izražati zamoglo. Zlasti če ga v tem oziru drugi niso mogli nadkriljevati; klonil pa je z duhom takoj, kakor hitro je bilo junaštvo dokazati tudi s fizično silo. Njegov nenavadno odločni nastop v hotelu Panhans proti Attiliju Boccacciju in njegovi družici, ko sta priletela nadenj v sobo, da se ravno z njegovo nabobsko bahavostjo razložiti. Videli smo tudi, da je sijaj bogastva res učinkoval.

Dražestna Milly je bila torej odslej izprta iz iz njegovega spominskega kolobarja. Vsled tega izpremenil se je čisto. Mnogo raje tičal je doma, kjer mu je bila najljubša zabava, da se je igral z Miškecem, katerega je posebno veselilo, če je smel zajahati konjička. Tako je imenoval očetovo okroglo stegno, na katerem je bil ves srečen, kadar se je gibalo pod njim in je s svojim nežnim glaskom priganjal: hop, hop, hop; konjič le v galop. Zunaj doma udeleževal se je le sej na mestnem magistratu in pa onih gasilnega društva. Umirila se je pa tudi njegova radodarna roka. Nič več ni namreč tako rad pogoščeval, ko takrat, ko mu je po žilah plala še s Semernika sem vzvalovana kri. Samo ena stvar je poleg domačega zadovoljstva in prijateljskih razgovorov s Petrom von Sratschniggom še bila, katera je imela posebno zanimanje zanj! Shod gasilstva o svetem Florijanu. Iz razlogov, ker mu je takrat v smislu sporočila predsednika Žaneta bilo zagotovljeno odlikovanje. Željno je že čakal meseca maja in vse prepočasi mu je zato tekel čas.

–––––––––––

Bilo je v četrtek po beli nedelji. Kakor po navadi priguglje se ob devetih zjutraj v kavarno. Ko sede na svoje mesto, pomoli mu Peter von Sratschnigg molče »Wiener Zeitung« in »Laibacherico«.

»Ali je kaj posebnega?« vpraša gospod Izidor Fučec!

»Le poglej,« odgovori von Sratschnigg suho.

Gospod Izidor Fučec vzame najpreje »Laibacherico« v roke. V njej se je bolj spoznal. »Wiener Zeitung« mu je bila vse prenapolnjena in premnogostranska. V »Laibacherici« pogleda najprej dnevne novice. On nekdaj je imel to navado. Domače marnje so ga namreč zanimale pred vsem drugim! Ko ondi ne najde nič zanimivega, preloži prvi list tako, da pride naslovna stran na vrh. In sedaj se zgodi nesreča. Njegove oči namreč zazro v uradnem delu naenkrat razprto tiskano ime predsednika Žaneta. »Sedaj pride pa moje,« misli si in čita z mrzlično naglostjo dalje. Kmalu se mu pa naredi megla pred očmi. Pet odlikovanj. Poleg predsednika še dva odbornika in dva najstarejša izvršujoča člana. Njega ni bilo med odlikovanci. Resignovano položi »Laibacherico« na mizo, čez katero se nagne, da spusti debel plunek v pluvalnik, ki je stal na desni tik mize. Hitro si naroči kozarček konjaka, plača ga, proži svojemu prijatelju molče roko in odide, ne da črhne le besedico. Peter von Sratschnigg razumel je vse. Žal mu je bilo prijatelja. Sicer je res, da se je od tega časa, odkar je državna oblast njegovemu prijatelju neusmiljeno odsekala njegov plemiški repek, postal nasproti njemu zopet nekam visok. Premagoval se je pa vendar toliko, da gospod Izidor Fučec te spremembe v obnašanju ni preveč občutil. Saj je le pedobro vedel, koliko je zanj vredna prijateljeva naklonjenost.

Doma se gospod Izidor Fučec utopi v težke misli. Ali je res Smoljar, kadar in kamor se premakne? Sedaj mu je odlika že zagotovljena bila; pa je vendar ni, dočim je predsednik Žane postal deležen zlatega zaslužnega križca s krono. Podobno odliko bi bili vendar tudi njemu lahko naklonili! Razmišljati jame zakaj mu je niso. In tu po dolgem preudarjanju pride konečno do spoznanja resnice. »Ha!« in vdari se po čelu, »zaradi prispevka za balkanske rdeče križe. To je jasno. Sedaj razumem, kaj je hotel povedati deželni predsednik: – Vsak drug bi bil to seveda že davno vedel. Zato bi ne bil gojil želja in upov, katerih neizpolnitev je morala biti trpka.

Gospod Izidor Fučec jame sedaj premišljevati kakšne bodo posledice tega njegovega omalovaževanja. In bil si je kmalu na jasnem, da mu je sedaj nemogoče na gasilskem shodu sodelovati. Preškodoželjni pogledi bi ga zbadali, ko bi on – podpredsednik – stal med tolikimi odlikovanci sam brez vsake odlike. To ga pripravi, da gre vso stvar razodet Katici. Malo težko mu je šlo pripovedovanje z jezika. Že zato, ker je svoje hlepenje po odliki – vsaj tako si je mislil, doslej pred njo skrival. A konečno je bila stvar zunaj. Na svoje začudenje našel je to pot pri Katici umevanje in sočutje.

»Veš kaj,« pravi zabavljivo, »to je pa res sramota za vlado. Ta, kile kakor« – sedaj imenuje glavne tri odlikovance, za katerih vsakega ima posebno, ne ravno lepo donečo, še manje pa laskavo označbo – »odlikovani! Ti, ki si podpredsednik in največ žrtvuje, pa ne. Fej te bodi! Prav spodobilo bi se, da jim vržeš vse vkup pod noge. Bodo že videli, kako bodo gasili, ko tebe več ne bo poleg.«

20/12. 1924.

Te Katičine besede učinkovale so nanj tako, kakor učinkuje hladeče mazilo na perečo rano. Najbolj všeč mu je bila končna ugotovitev. Prav res. Le poskušajo naj, kako bodo gasili brez njega. Da, pri tem jih najhujše in najobčutnejše zadene. Zato je bil njegov sklep mahoma storjen: da se gasilskega shoda ne udeleži. Narekovala mu ga je kljubovalnost mu je Katica brez pomisleka pritrdila, skleneta oba, da se takoj v začetku maja odpeljeta na Osojnico, češ da je Miškecu potreba milega, a krepčilnega zraka na kmetih.

Ko bi bi jima tega sklepa ne bila narekovala užaljena nečimernost, morala bi se bila vsaj Katica domisliti, da bo imel ravno nasproten učinek, kakor sta ga pričakovala. Saj mora izzvati posebno zadovoljnost pri deželnem predsedstvu, katero spozna kako živo je gospod Izidor Fučec zadet. Ob enem ga pa dati po nepotrebnem v zobe vsem udeležnikom gasilskega shoda. Ker na to nista mislila, odpotovala sta z Miškecem ter dvema služkinjama silno zadovoljna iz Ljubljane.

–––––––––

Nekaj dni po svojem prihodu na Osolnico prejme gospod Izidor Fučec pismo s srbsko poštno znamko. Poslali so ga bili za njim iz Ljubljane, kamor je bilo naslovljeno. Silno radoveden ga odpre in čita:

»Velecenjeni gospod!

Žal mi je, da vam moram sporočiti neprijetno vest, da je avstroogrska vlada po svojem tukajšnjem poslaniku naši vladi odrekla agrement za namenjeno vam odlikovanje. Tem bolj mi je žal, ker na kaj takega niti od dalječ misliti nisem mogel in sem vam že naprej čestital. Da bi vam bil jaz, vaš rojak, po onem razočaranju, katero ste v Belem gradu doživeli, prav iz srca privoščil namenjeno vam zadoščenje, mislim da mi boste verjeli. Odlok vaše vlade mi je bil zato pripravil nekaj slabih ur. Če pridem poleti, kakor nameravam, kaj v Ljubljano, dovolil se bom, da vas obiščem. Ob tej priliki vam povem, česar tu nisem zapisal.

Ne jezite na-me, ampak zadovoljite se – danim razmeram primerno – z mojo dobro voljo. Zlasti, ker še ni vseh dni večer.

Z odličnim spoštovanjem

Jovan Štibalović,

polkovnik«

Grenkobe, ki jo je občutil gospod Izidor Fučec po prečitanju tega pisma, ni vam treba popisovati. Saj se mu je s tem porušila zadnja nada. In ravno tista, katera mu je dajala upanja, da se pred Katico najimenitneje postavi. Res ga je zadnji stavek v polkovnikovem pismu prijetno zadel. A dejal si je, da po vseh dosedanjih razočaranjih ni pametno gojiti še kakih nad. Megleno mu je namreč vstajala v glavi dozdevnost, da je deželni predsednik preprečil podelitev agrementa. Zaradi Katičinega prispevka za srbski rdeči križ. Kako lepa prilika se mu je sedaj ponujala, da jo zaradi tega ošteje ter jej očita neumestnost njene takratne trme. A kaj ko ni bil siguren, če jej, ako jej stvar razodene, ne napravi še posebnega veselja. Zato shrani pismo v najskritejšem oddelku svoje denarnice in sklene o stvari molčati.

Brez plemstva in brez nade na odlike živel je poslej tudi brez veselja tje v dan. Le pogled na Miškeca ga je semtertje še razvedril.

Družbe ni več iskal tako ko prejšnja leta. Zato še vedel ne bi bil kdo je v Krapinskih Toplicah, ko bi ga ne bil – nepoznan – semtertje obiskal župan Marko Prevejanec. Navadno takrat, kadar je postal Prežejanec.

Zato, da si ohladi pekočo žejo. O tacih prilikah mu je poročal o topliških novicah.

Zimo preživel je gospod Izidor Fučec v Ljubljani. Takoj po svojem godu v začetku aprila pa se je preselil z Nežo sam na Osojnico, da nadzoruje pomladna dela v vinogradu. Proti koncu junija preselila se je za njim tjekaj z Miškecem in Mano vred tudi Katica.

==10. Vojna na vidiku. – Pobeg z Osojnice v Ljubljano. – Vojna napoved in kaj vse jej je sledilo. – Vzproženje patrijotizma ter z njim hlimbe in hinavstva.

XXII KAKO JE GOSPOD IZIDOR FUČEC KONEČNO DOSEGEL IZPOLNITEV VROČIH SVOJIH ŽELJA, ALI BRŽ NA TO POSTAL – FUČ.==

31/12. 1924

Vest o umoru avstroogrskega prestolonaslednika in njegove soproge v Sarajevu je seveda tudi vse Krapinske Toplice spravila po koncu. Prispela je tjekaj že pozno zvečer. Grajski vratar – računajoč na gospoda Izidorja Fučca cvenkajočo hvaležnost – poslal je z njo topliškega hlapca takoj na Osojnico. Našel je osojniške, ko so se ravno spravljali spat. Dasi je naznanilo tako pri gospodu Izidorju Fučcu kakor pri njegovi soprogi zbudilo ogromno iznenadenje in začudenje, ni se prvi vendarle mogel odločiti, da se zopet obleče in napoti v zdravilišče, da o stvari kaj bližnjega izve. Odložil je to na sledeči dan.

Predno je vstal, bil je pa že župan Prevejanec na Osojnici. Kot uradna osoba seveda v črni obleki s žalnim paskom okolo nadlahtja leve roke. Na prsih imel je pripeto svojo odliko. »Amice! zaklič še v postelji ležečemu gospodu Izidorju Fučcu, ko brez vsakih ceremonij odpre duri skupne spalnice, iz katere je bila Katica slučajno ravno nekaj minut prej odšla, »največjega prijatelja Hrvatov ni več. V Sarajevu so prokleti Srbi ustrelili včeraj prestolonaslednika. Še njegovi visoki soprogi niso prizanesli. Tudi ona je mrtva.«

Gospod Izidor Fučec, katerega je v srce zbodel pogled na odliko na prijateljevih prsih, prišlecu, da je vest izvedel že prejšnji večer in se pri tem še pobaha, češ, da mu iz Toplic vse novice pošiljajo še tople. Županova omemba, da je umorjenec bil največji prijatelj Hrvatov, ga je pa spravila v začudenje, ker o tem še nikdar ničesar čul ni. Zato ga vpraša:

»Ti praviš, da je bil nadvojvoda Fran Ferdinand največji prijatelj Hrvatov?«

»Kaj tega ne veš?« začudi se župan s takšnim naglaskom, da je iz njega zvenela pohvala svoje lastne poučenosti.

»Kako naj vem? Saj ga ni bilo nikdar na Hrvatsko,« brani se gospod Izidor Fučec.

»Oh, vsako leto prihaja na lov v Krapinovo,« hiti župan. Boječ se pa, da se njegovo sobesedovalec s tem pojasnilom ne utegne zadovoljiti, pripomni, da ni nikjer zapisano, da bi moral ravno na Hrvaško hoditi zagotovljat Hrvate svoje blagonaklonjenosti. Saj je dovolj, da je bil v Dalmaciji, katera je itak del Hrvatske. Sedaj pripoveduje svojemu naivnemu poslušalcu o znamenitem – kakor je dejal: zgodovinskem – razgovoru pokojnega prestolonaslednika s trogirskim županom. Po ustnem podanju, katero se je bilo svoje dni namenoma širilo po vseh hrvatskih krajih in o katerem je bilo le čudno, da ni prišlo tudi do ušes gospodu Izidorju Fučcu, ki je vselej doberšen del leta preživljal v Zagorju, dejal je baje Franjo Ferdinand trogirskemu županu: »Jaz ljubim Hrvate in računam nanje«.

Šovinisti, kakršnih je povsod, na Hrvatskem pa menda zaradi tesnega sožitja z izredno šovinističnimi Madjari več ko drugod, so takoj na puhle te besede nameravali graditi zlate gradove bavarske samostalnosti. Kdor je bil razsoden in je znal tolmačiti izjave verolomnih Habsburgovcev, moral je za nade Hrvatov imeti le pomilovalen nasmeh. Spoznal je namreč, da je Fran Ferdinand za svoje smele častihlepne namene Hrvatov potreboval kot – basila za topove. To in nič drugega niso značile one besede. Res je bilo vse kasnejše ravnanje najizrazitejšega habsburškega sovražnika Slovanov od cesarja Josipa sem takšno, da je njegova hrvatoljubnost imela le še značaj ciničnega zasmehovanja. Vse kar so Hrvatje od te ljubezni imeli, bilo je, da je bil dobri a vsiljivi trogirski župan, čegar dolga, spogledljivo negovana brada je avstroogrskemu prestolonasledniku očividno imponovala bolj, ko njegova kratka pamet, nekaj krati gost Frana Ferdinanda. Dokler se mu ni začel zdeti predolgočasen. Potem je enostavno tudi njega črtal iz svoje blagonaklonjenosti.

14/1. 1925

Z odprtimi ustmi poslušal je gospod Izidor Fučec županovo pripovedovanje. Zdelo se mu je ko skrivno razodetje. Žal mu je postalo, da se je atentatorjem njihova nakana posrečila. Razodetje župana Prevejanca napravilo je nanj mogočen vtis. Dasi že dolgo vrsto let v Ljubljani in slovenskega jezika skoro bolj vešč ko hrvaškega, vendar ni mogel pozabiti svojega porekla in ne spominov iz svojih mladih dni, posebno iz šolske dobe. Zato smo videli kako so ga v Rimu najbolj zanimale stvari in spominki, ki so bili v kakršni zvezi koli s Hrvatsko in hrvatskim narodom. Imel je nekaj narodnemu ponosu podobnega. Seveda tako kakor se je pri njem pojavljalo, bilo je prej bahaštvo ko ponos.

To razpoloženje objelo ga je tudi sedaj. Spustil se je z županom v pogovor, tekom katerega mu je le-ta pripovedoval, da je ranjki nadvojvoda Fran Ferdinand nameraval združiti vse Jugoslovane. Hrvatom je dejal, da je bil namenil vodilno vlogo; Zagrebu pa med jugoslovanskimi mesti prvi prostor.

»Kaj bo sedaj,« je, poslavljajoč se, dejal župan Prevejanec, »ne vem. Morebiti pride do vojske. Če pride pa že pokažemo tem prekletim Vlahom. – A sedaj me važnost položaja kliče v urad. Zdravo amice! Pozdravi mi tudi posestrimo Katico in prosi jo, naj mi odpusti, da sem tako zgodaj in tako brez okolišev vdrl v vajino spalnico. Novica, o kateri sem mislil, da ti jo prvi prinesem, me opravičuje.«

–––––––––

Po županovem odhodu gospod Izidor Fučec ne zleze še iz postelje. Pač pa leže vznak in začne premišljevati. Gledajoč v dvoje angeljčkov, katere je slikar naslikal ob svetilnici sredi stropa, se na lahno namuzne. »Vražji Prevejanec!« misli si. »Ne more se otresti bahavosti. Važnost položaja, da ga kliče v urad! Kdo bi se ne smejal! Ko da bi on imel iz svoje zaprašene pisarne voditi usodo sveta! Ali morebiti mislim da ga kot bana na čelu hrvatskih vojev pošljejo nad Srbe? Ha, ha! To bi fugo vlekel.«

Pri poslednjih, njegove klasične izobrazbe spominjajočih besedah, se glasno zasmeje. Smeha ga pa hitro mine. Spomni se namreč županove pripomnje, da pride morebiti do vojske. Ta misel ga prestraši. Sicer je hodil na lov in je, kakor vemo, včasih tudi kaj ustrelil ter seveda o takih prilikah videl tudi kri. Vendar je bil zelo tenkočuten, tako celo, da za ves svet ne bi bil hotel biti navzoč pri zakolju piščanca, nikari že pri klanju prašiča. Obšla ga je zatorej zona ob misli, koliko krvi bi se prelilo, ko bi res izbruhnila vojska.

Toda sedaj se spomni gospod Izidor Fučec sarajevskega atentata. Tudi tam je bila prelita kri. In umorili so celo žensko. Nehote mu pride na misel, kako bi mu bilo bilo, ko bi se kaj takega zgodilo njegovi Katici. Toda razpredati mu te misli ni mogoče, kajti v tem trenotku vstopi ravno ona.

»Ti, kaj je pa hotel župan,« vpraša hlastno soproga. »In tako zgodaj. Vstopil je pa tudi kot vaški pastir. In kar v spalnico. – Da nisem tako skrbna in pridna bil bi me našel še v postelji,« pohvali samodopadljivo samo sebe.

Soprog jame jej pripovedovati zakaj je župan prišel in ne opusti namigniti, da je pobratima Marka privelo na Osojnico pred vsem bahaštvo. Hotel se je njemu nasproti delati važnega. Zato je prišel v žalni obleki in s Fran Josipovim redom na prsih.

»Bahač!« pripomnji jezljivo posestrima Katica. »Žalna obleka je pa – da veš – v tem slučaju prav podajala. Saj je dosti žalostno, da se na prsih takega človeka blešči tako znamenita odlika.

Pred odlikami je gospa Katica imela sicer veliko spoštovanje, katero je navadno prenašala tudi na odlikovanja. Županu Prevejancu je pa ni privoščila. Ni mu namreč – dasi tega očitno ni kazala – mogla odpustiti njegovega hudobnega obnašanja in njej tako dobro umljivega naglašanja takrat, ko je prišel pripovedovat o klativiteštvih njenega španjskega velikaša.

Glede ostalega bilo je gospodu Izidorju Fučcu, ko da je Katica spustila nadenj mrzlo prho. Pač je kot ženska kazala mnogo usmiljenja z žensko žrtvijo atentata, toda dostavila je v iznenadenje svojega soproga takoj:

»Zakaj je pa doli hodila? Ženska, pa na manevre! Rajše naj bi bila ostala pri svojih otrocih in škropila rože v konopištskem parku.«

Da bi do vojske priti utegnilo, Katica ni verjela. Županovi grožnji na naslov »lahov« se je pa iz vsega grla zasmejala. Kot odlikovanki z redom svetega Save zbudila se jej je solidarnost z državo, katera jo je odlikovala. Kot udeležnica izleta »Harmonije« pa je prinesla s sabo v Ljubljano ljubezen in spoštovanje do srbskega naroda. Proželo jo je oboje tako, da je, dasi sama sicer dobra Hrvatica, zabrusila svojemu sedaj za umrlega velikega prijatelja Hrvatov navdušajočemu se soprogu v obraz žaljivko:

»Pojdita no, ti in župan Prevejanec! Vidva bosta Srbom pokazala? Kaj neki? – Kar z mokrimi cunjami vaju napade.«

S tem je bilo med zakonskim parom na Osojnicah končano, zaenkrat končano razpravljanje o sarajevskem atentatu.

Splošno razpravljanje tega usodnega dogodka seveda ne. Saj si je bil ves svet takoj na jasnem, da bo senca njegova padala daleč izven sarajevskega mestnega obzidja. Zato one dni v Avstroogerski nobena druga stvar ni ovladavala vseobčne pozornosti tako, ko ta dogodek. Zlasti zato, ker je ves poučenejši politični svet vedel, da je na delu ogromen tajni aparat, da se ta dogodek izkoristi v gotove namene in je zato vsakdo slutil, da ne ostane brez prav posebnih posledic.

Seveda je ta dogodek tudi za goste v Krapinskih Toplicah bil glavni predmet razgovorov. Gospoda Izidorja Fučca sedaj nikaka stvar več ni mogla obdržati doma. Jel je zopet vsak dan zahajati v Toplice in prinašal je domov novice, ki jih je ondi izvedel. Vse je bilo seveda zgolj ugibanje. Zakonskima na Osojnicah je to pač dalo povoda za živahnejše pogovore; toda drugače je ostalo njuno življenje neizpremenjeno.

Pozornejša sta še le postala, ko je necega dne gospod Izidor Fučec prinesel domov vest, da je odpotovalo dvoje odličnih gostov iz Belega grada. Vendar sta si to razlagala prav priprosto. Dejala sta si, da sta odpotovala bržkone zato, ker sta morala poslušati dan na dan prikrite zabavljice na Srbe in Srbijo. Saj se je gospod Izidor Fučec sam po onem obisku županovem semtertje na topliški verandi ali pa v parku udeleževal glasnih pogovorov, v katerih se je atentat obsojal ne le z obče človeškega, temveč tudi – in to še posebno – s hrvatskega političnega stališča. Spošno se je med vsemi topliškimi gosti naglašalo, da je politično ozračje prenasičeno z elektriko in mnogi so trdili, da se le-ta prej ali slej sprožiti mora. Z napetostjo so zato gostje pričakovali vsak dan prihoda pošte in s silno radovednostjo so požirali novice, ki so jih prinašali časniki. Zlasti oni z Dunaja in iz Budimpešte. Kar na cesti so se delale gruče gostov, ki sami niso bili na časnike naročeni, da čujejo kaj se plete. Gospod Izidor Fučec poslušal je pri eni ali drugi gruči pripomnje, opazke in ugibanja poslušalcev. Ko je bilo čitanje »Neue freie Presse« ali »Budapester Lloyda« končano pa je odhitel s svojim »Slovenskim Narodom« in »Obzorjem« domov, da poroča Katici, kaj je čul in da čita domača dva lista.

Da ni bil kritičen čitatelj, vemo. Tudi vemo, da se je bal gnječe. Že to samo po sebi delalo je iz njega najgorečnejšega pacifista. Saj v vojski nastajajo, kakor je to imel priliko opazovati zlasti na bojnih slikah v Rafaelovih rokah v Rimu prav grozne gnječe. In poleg tega še krvave. Kar gomazenje po hrbtu je začutil, če je le pomislil na to. Zato je najraje verjel onim časniškim vestem, ki so vedele pripovedovati, da je miroljubni in modri cesar Fran Josip proti kakim ostrim odredbam proti Srbiji. O teh vesteh je vedno poučeval tudi Katico in tako je med njima vladalo prepričanje, da se jima ni treba razburjati.

To njuno mirno razpoloženje bilo je otreseno še le z vestjo, da je Avstroogrska poslala Srbiji ultimatum: Kakor strela iz jasnega delovala je ta vest na goste v Krapinskih Toplicah. Gospod Izidor Fučec je bil ravno v kopališčni čitalnici, ko je ravnatelj prišel z uradno brzojavko. Vse je planilo kvišku in od vseh strani se je čulo: domov, domov! Nastala je prava panika. Nič ni pomagalo, da je nek starejši gost, ki so ga smatrali za izkušenega politika in treznega presojevalca razmer, svaril pred prenagljenjem. Dejal je, da se bo Srbija gotovo udala, češ da bi izvršila samomor, ko bi se spuščala – mali David – z velikanom Golijatom v vojsko. Vse zastonj.

Gospod Izidor Fučec hitel je to pot domov. Kolikor mu je le dopuščala njegova obilnost. Ves zasopljen in s potom oblit prišel je na Osojnico. Ko je Katica izvedela, kaj ga je spravilo v tak speh, spoznala je – sedaj vprvič – resnost položaja. Prišla je tudi kaj kmalu k pravilnemu [120] zaključku. Narekovalo ga jej je bolj srce ko pamet. Kot srbski odlikovanki jej je namreč nek notranji glas dejal, da se Srbi ne bodo vdali. In zaklicala je brez okolišajev takoj v kuhinjo:

»Neža, začnite z Mano takoj pospravljati za odhod. Jutri zjutraj se s prvim vlakom iz Zaboka odpeljemo.«

Gospod Izidor Fučec jej hoče ugovarjati, toda ona mu zapre usta s svojim odločnim:

»Le kar tiho bodi! Kakor sem naročila, tako bo. Glejte si ga no! Še obotavljal bi se! Navsezadnje še tukaj obsedimo, ali pa pridemo na železnici v strašno gnječo. Saj ni izključeno, da začno prevažati rojake. Kakor praviš, beže iz Toplic vsi gostje …?«

»Toda mi smo v svojem,« drzne si ugovarjati gospod Izidor Fučec.

»V svojem, da,« odvrne hitro Katica. »To se pravi v mojem vinogradu,« popravi še jezljivo. »Toda doma smo vendarle v Ljubljani, kajti na prezimovanje smo tukaj slabo pripravljeni in …«

Nit govorice se jej mahoma pretrga. Pritekla je namreč mala kakih deset do dvanajst let stara deklica ter pomolila gospodu Izidorju Fučcu brzojavko. V tem ko soprog podpisuje sprejemnico, vzame Katica brzojavko ter jo odpre. Prečitavši jo, pomoli jo zmagoslavno soprogu z besedami:

»Kdo ima prav? Čegava bo obveljala?«

»Kakor vselej: tvoja,« odvrne namenoma soprog. Brzojavka bila je od ljubljanskega župana. Vabil je z njo gospoda občinskega svetnika na važno sejo. Gospod Izidor Fučec, prepričan že po soproginem namigavanju na morebitno gnječo na železnici, da je res najpametneje odkuriti jo kar najpreje, hotel je Katico s svojim odgovorom razveseliti. To se mu je sicer res posrečilo, toda zadnje besede jej vendar ni vzel. Kajti kljubu njegovi uljudnosti zabrusila mu je še:

»Seveda, kej imam vedno prav.«

16/1. 1925.

Tokrat je Katica imela res prav. Sicer se Osojniški niso odpeljali takoj drugi dan. Bilo je, kakor navadno, kadar so pri selitvi tudi ženske. Pospravljanja kar ni hotelo biti konca ne kraja. Ko zbegane tekale so ženske po hiši in nosile skupaj stvari, katere je bilo treba pospraviti v kovčke, košare in škatlje ali pa povezati v platna in pokrivala z jermeni. Po vseh krajih in kotih stikale so, da ne bi kaj pozabile. Ko je vse bilo naloženo in povezeno, pa se je ena ali druga spomnila, da je na to ali ono pozabila in prtljago je bilo treba zopet odpirati in razvezovati. A tudi sedaj še ni bilo končano, dasi je to delo trajalo že cel dan. Pod večer privlekla je Neža s podstrešja, Mana pa iz kleti nekatere predmete, o katerih ste obe trdili, da ju morati imeti v Ljubljani. In zopet je bilo potreba nekatere košare odpirati in nekatere svežnje razvezavati. Še le pozno v noč – ko je gospod Izidor Fučec že davno smrčal v vseh mogočih dissonancah – podale so se ženske spat.

Drugo juto bile so na vse zgodaj že na nogah. Kmečki lestvičnjak bil je zvrhoma polen prtljage, ko jo je odpeljal na zaboški kolodvor. Čez kako uro je sledila kočija, iz katere je mali Miško veselo švigal z bičcem in klical svoj, hi, hi!

»Ali ti nisem rekla?« vzklikne zmagoslavno Katica, ko zagleda celo vrsto najrazličnejših voz pred kolodvorom in ko vidi, kako se na peronu in pred njim vse gnjete potujočega občinstva. Skoro veselilo jo je, da je tako dobro uganila. Morala je torej samo sebe pohvaliti.

Gospod Izidor Fučec je molčal. Hitro je spoznal, kako nadležna bo vožnja o grozni vročini v zvrhoma prenapolnjenem vlaku. Tolažil se je le, da boste gnječo prav za prav čutili obe služkinji, v tem ko si on, Katica in Miškec z rumenima listkoma prvega razreda preskrbe udobno vožnjo. Hitel je torej oddati večje komade prtljage, dočim je manjše, katerih je bilo največ, kakor navadno namenil za v kupe.

Ali kakšno je bilo njegovo iznenadenje, ko prisopiha vlak in že od dalječ opazi, da je polen potnikov. Še večje pa, ko spozna, da so vsi oddelki prvega razreda zasedeni. Ako ga je že to napravilo malodušnega, spravili so ga naslednji prizori skoro v obup. Vse čakajoče občinstvo vsulo se je kakor roji čebel nad vlak. Nikdo ni gledal, če pride v oddelek, ki odgovarja barvi njegovega listka ali ne. Kjer se je pririnil do vrat, tam je stopil vlak, naj je bilo kaj prostora ali ne. Vsi ugovori potnikov ostali so brez uspeha. Kar renčali so novo došli potniki na stare, ako so se jih leti hoteli odkrižati.

Gospod Izidor Fučec prišel je bil seveda ob ves pogum. Kar osupnil je ob pogledu na to gnječo. Če bi Katice ne bilo, bil bi s celo družino zaostal. Ona je kar naenkrat zbrala vso enegrijo, katero je tako pogostoma doma uporabljala troti njemu. In uporabila jo je v njegovo dobro. Tekla je k poglavarju postaje ter ga pridobila, da je z orožniško pomočjo pregnal iz malega oddelka prvega razreda dva potnika z listki tretjega razreda. Težje je bilo z Nežo in Mano in s celo množino škatelj, katere sta nosili s sabo. Po ugibanju sem ter tje, ju namesti s prtljago vred v paketnem vozu.

Sedaj je bila stvar v redu do Zaprešiča. Ondi so se vse zaboške neprilike ponavljale. A v obilnejši meri. Bilo je vpitja, prerekanja, zmerjanja, suvanja. Gospod Izidor Fučec kopal se je v potu. Katica je kričala, Neža vpila in zmerjala, Mana, ki je poleg pol tucta škatelj na rokah, morala voditi še Miškeca, pa je z le-tem vred jokala. Končno so se nekako vendar porazmestili, a tako, da je sedel le gospod Izidor Fučec, ki je držal Miškeca na kolenih, dočim so vse tri ženske morale stati ali pa posedati po kovčkih in košarah. Le te so namreč, v kolikor jih ni bilo mogoče dejati na police, porazmestile v hodniku.

Odpočili so se še le nekoliko pri Zidanem mostu, ko so stopili iz vlaka. Prav veseli so bili, da so zamudili vlak, ker so se celi dve uri pripeljali prepozno. Gospod Izidor Fučec porabil je to priliko, da si je kupil doplačilne listke za brzovlak in da je k velikim prtljažnim komadom oddal še manjše kovčke in košare. Tudi škatlje bi bil najraje oddal, toda zabranila mu je to Katica, ki je imela načelo, da je nenaravno, ako ženska potuje brez škatelj.

Naši potniki opazili so že od Zaboka do Zaprešića in od ondot do Zidanega mosta, da v vlakih ni več onega mirnega in veselega razpoloženja, ko navadno. Šale in smeha ni bilo več slišati. Tudi ne petja, ki se med vožnjo po naši zemlji kaj pogostoma glasi iz vozov tretjega razreda. Na vseh obrazih bilo je čitati skrb in strah ter neka tiha jeza. Kakor da tišči vse mora. – Isto bilo je videti razpoloženje bilo je videti sedaj med občinstvom, ki je čakalo na peronu in pa postajalo v gnječah na prostorom pred kolodvorskim poslopjem. Gospod Izidor Fučec, ki je bil vzel Miškeca za roko in ga peljal proti Juvančičevi gostilnici na izprehod, opazil je kako se je marsikomu izvil globok vzdihljaj iz prsi. Videl je pa tudi krčiti pesti in slišal hude kletvine na pritajeni naslov. – Z veliko zamudo je konečno pripeljal svoje v Ljubljano.

Truden od silno napornega potovanja je gospod Izidor Fučec vso noč trudno prespal. Ker se je bil pozno vlegel, se tudi ni zbudil, kakor navadno, tako da je ob svoji kavarniški uri še prav glasno smrčal. Zbudi ga še le nenaden hrup na ulici. Jame si meti oči in ko pride k sebi, stopi k oknu in sune oknično polovico venkaj, tako da skrit za drugo polovico – katere dilčice raztegne – zamore opazovati, kaj se na ulici godi. Kopa paglavcev se pridrvi, kričečih, ko žerjavi. Vsak s šopom posebne izdaje nekega dnevnika pod pazduho in z enim izvodom v roki.

»Vojska, vojska!« kriče paglavci. »Cesar je vojsko napovedal. Evo najnovejših brzojavk!«

Ljudje postajajo, ustavljajo in kupčujejjo liste. Tropa dečkov se porazgublja po sosednjih ulicah, nekaj jih ostaja spodaj, ker se zbira čedalje večja gruča okoli njih. Vse hiti kupovat posebno izdajo. Ljudje izkušajo besede groze. Vojska! Oh kaj bo! Hrup je čedalje veči.

Gospoda Izidorja Fučca obide zona. »Grozno bo to,« pravi sam pri sebi.

Kar mu zadoni na uho rezek »živio!«

Klic se ponovi in naenkrat začuje iz več grl veselo vpitje: »Živio!« potem »Živio cesar Fran Josip! »živela vojska!«. Na to »živela Avstrija!« »Krepaj Srbija!«

On ostrmi. Ko da bi mu kdo bil zaporedoma zasajal ostre igle v srce, zde se mu ti kriki. Kdo neki more veseljo imeti rad vojsko? In pa: »Krepaj Srbija!« Ali se ni še lansko leto vsa Ljubljana navduševala za to slovansko državo?

Sedaj plane Katica v sobo.

»Torej že veš?« vzklikne, ko ga vidi v sami nočni srajci ob oknu. »Vidiš,« se pobaha, »kako dober nos sem imela. Težko smo se vozili domov; da smo čakali, mogli bi biti ostati vso zimo na Osojnici. Saj bodo gotovo vsi vlaki za civilne potnike nastavljeni.«

»Ali si čula klice na ulici?« vpraša jo ogovorjenec.

»Čujem,« pravi Katica.

Res se vnovič čuje iz postranske ulice prihajajoče, zverinskemu rjovenju podobno, Srbe sramoteče vpitje, ki se končava vselej z živio klici na cesarja in Avstrijo.

»Kaj pa k temu praviš?« želi gospod Izidor Fučec izvedeti soprogino mnenje.

»Kaj jaz pravim? Me ženske nimamo v takih stvareh besede. Če bi šlo po našem, bi nikdar ne bilo krvavih vojsk. Zadovoljujemo se z nekrvavimi za zastori! Ali ne?

Gospod Izidor Fučec se nasmehne, ona pa nadaljuje:

»Zato pravim: Bog daj norcem pamet! Takele norce, ki kriče »živela vojska!« bi pa s cesarjem vred poslala v prvo bojno vrsto. Kako hitro bi jih vse vkup veselje in navdušenje minilo!«

Po teh besedah odhiti zaradi svojega izreka sama s seboj zadovoljna ošabno v svoj budoar; gospod Izidor Fučec se pa jame oblačiti. Ne brez posebnega notranjega zadovoljstva ugotovi sam pri sebi, da je že preko one starosti, do katere sega obvezna vojna dolžnost.

18/1. 1925.

Gospoda Izidorja Fučca je sicer vleklo v kavarno; vendar si je dejal, da se mora najprveje oglasiti pri županu, da ga prepriča kako hitro je sledil njegovemu pozivu. Pozajtrkuje torej doma; po tem pa odide proti magistratu. S potoma srečaval je množice ljudi, ki so hiteli sem ter tje. Nekateri tihi in zamišljeni, drugi v živahnih pogovorih. Izvoščki, kateri imajo v Ljubljani navadno dokaj časa, da na kozlih spe ali pa zdehajoč prodajajo dolg čas, vozili so takrat v diru, kakršen so jim dovoljevala ne preizpašena kljuseta, na vse strani. Prodajalci časnikov drvili so še vedno kričeč po ulicah. Ženske postajale so v gručah ter so se med sabo s pritajenim glasom pogovarjale. Mladim se je čital strah, združen z globoko žalostjo z lic; v očeh vseh se je pa zrcalila skrb. Še je semtertje kdo hotel podžigati navdušenje in pogum s poveličevanjem Avstrije in sramotenjem Srbije; a pogledi, ki so se z vseh strani zapičevali vanj, so mu kmalu pregnali voljo do take bedaste demonštracije.

Gospoda Izidorja Fučca je – kakor vedno – srečavalo mnogo znancev. Drugekrati so hiteli z običajnimi pozdravi mimo njega. Danes je bilo drugače. Skoro vsak mu je stisnil roko. Navadno tiho in s kalnim pogledom v očeh. Eden ali drugi mu je tudi prišeptnil: »grozno«. Zdelo se je, da je mora legla ná-nje: takšni so se mu danes zdeli vsi. Molče in umerjenih korakov je zatorej stopal proti magistratu. Na voglu Stritarjeve ulice in Mestnega trga mu zdajci pride na sproti dvoje strastnih klerikalnih petelinov. Oni nju dveh, ki se je odlikoval po nekako poskočni hoji in nervoznih kretnjah in kateremu je drznost in nebrzdanost odsevala z lic in iz oči, nasmehne se hudobno in vzklikne:

»O, gospod občinski svetnik! Zdaj pa le hitro reševat srbske prijatelje. Pomoči so nujno potrebni. Stavim, da imate zaradi tega sejo občinskega sveta.«

Ogovorjenec zardi čez ušesa. Z zlobnim izzivalcem navadno ni občeval, dasi je semtertje že bil izpregovoril z njim nekaj besedi. Pravila dobrega obnašanja zahtevala so torej, da tudi on njega pusti pri miru. Nenadni in tako nenavadni ogovor ga zatorej spravi v zadrego. Zlasti še zato, ker je bilo vse polno ljudi okolo njih in ker je izzivalčev spremljevalec prasnil v glasen smeh. Da se izogne nadaljnjemu nadlegovanju, usmeri gospod Izidor Fučec svoje korake čez cesto proti Robbovemu vodnjaku, da za njim pride do magistratnih vrat. A onadva sta bila v preslavnostnem razpoloženju in v prenavdušenem zmagoslavju, da bi ga bila pustila mirno mimo. Ko bi trenil skoči prvi in takoj na to tudi drugi čez cesto predenj in mu zastavita pot. Prvi se zadere na ves glas:

»Gospod Izidor Fučec, povejte županu in svojim tovarišem, da smo Srbiji, temu gnjezdu roparjev, tolovajev in ubijalcev, napovedali vojsko. Živela vojska!«

Ko da sta dogovorjena, se zadere njegov tovariš na ves glas: »Živela Avstrija! Smrt Srbiji,« prvi pa vzame to za povod, da se pred gospodom Izidorjem Fučcem široko razkorači ter mu zapove:

»Zakličite: živela Avstrija!«

Gospod Izidor Fučec ozira se okolo sebe. Vse polno ljudi je na stiku ulic; ob vodnjaku in dalje proti mestni hiši čepe pri svojih jerbasih branjevke; med njimi – kakih deset korakov od njega – stoji redar. Kaj je pomenil njegov pogled? Nekako instinktivno hotel je izvedeti, če se upre kdo nasilnosti podivjanih izzivačev. Ko zagleda redarja, pričakoval je vsaj od njega pomoči. – Zastonj. Nikdo se ne gane. Napadalca stojita pred njim, ko dva Indijanca, predno potegneta svoji žrtvi skalp čez glavo. Videč to, upade mu pogum popolnoma.

»Živela Avstrija!« se mu izvije polglasno iz prsi. V tem, ko na to neovirano odhaja proti prvi veži magistratnega poslopja, začneta napadalca glasno ploskati; ko zgine v veži pa se prvi ošabno oglasi:

»Tako-le je treba liberalce patrijotizma učiti!«

Nič odpora. Nasprotno: večina prič iz tega gnjusnega prizora je z zadovoljnim smehom in pritrjilnimi kretnjami odobravala surovi nastop.

Vojna hipnoza jela je množice obvladavati.

–––––––––

»No vendar sem te zbeza iz tvoje hrvaške luknje! Kaj pa tičiš tako dolgo v babinem vinogradu?«

S temi besedami sprejme župan gospoda Izidorja Fučca, ko stopi v njegovo pisarno. Podobnega pozdrava je pričakoval. Takih ogovorov je bil vajen. Pripravljen je bil celo, da se pusti župan, kakor je to bila prejšnje čase njegova navada, v daljše pogovore z njim. Zato mu jame pripovedovati, kake težave je imel na železnici med vožnjo domov. Tudi se je bil namenil izpripovedati mu o ravnokar doživetem napadu pred mestno hišo. Vse seveda v tistem počasnem in dolgočasnem tempu, ki je bil pri njem navaden. Župan ga nekaj časa z enim ušesom posluša. Kmalu ga pa prekine z besedami:

»Gospod Izidor Fučec, to mi poveš po vojni. Sedaj nimam časa. Saj menda že veš, da imamo vojsko. Deželni predsednik me kliče k sebi. Boš že odpustil. Pojdi k tajniku malo poklepetat. Pred vsem pa:« – sedaj mu položi roko na levo ramo – »daj mi pet tisoč kron za rdeči križ …«

»Pet tisoč?« ga s strahom pogleda gospod Izidor Fučec.

»Pet tisoč,« odgovori mirno župan. »Nič manj! Če hočeš več, ne najde tvoja velikodušnost zapreke. Kar daš, izročim deželnemu predsedniku v imenu občinskega sveta. Seveda ne pozabim omeniti, da [140] si ti štel skoro toliko, ko vsi drugi vkup. Saj veš, da si v nekem oziru naš paradni belec.«

Kaj je hotel? Tako odločni zahtevi, oslajeni s tako laskavo ugotovitvijo se ni bilo mogoče upirati. Slučajno je imel večjo svoto denarja pri sebi. Seže torej v žep in našteje pet tisočakov.

»To je prva vojna rekvizicija, ki sem jo izvršil,« potrdi mu župan prejem denarja. »Pa še prikupim se s svojo patrijotsko gorečnostjo,« doda še s posebni vrste smehljajem, ki mu je zaigral vedno okoli ust, kadar je izražal besede, katerim se ni poznalo ali so mišljene resno ali v šali. Nato odpre vrata sosednje sobe in potisne neprostovoljnega darovalca skoznje v tajnikovo pisarno.

18/1. 1925.

Ko je gospod Izidor Fučec pri županovem tajniku izvedel, česar mu je bilo za tedaj v običnskih zadevah vedeti potreba, napoti se v svojo navadno kavarno. Menil je, da najde morebiti svojega prijatelja Petra von Sratschnigga tamkaj. Danes je prav želel govoriti z njim. Saj se mu je vse zdelo tako novo, tako čudno, tako zagonetno. Pričakoval je bil kakega pojasnila od župana. Toda prišel je od njega ravno takšen Izidor kakršen je bil šel k njemu. Le da je bil za pet tisoč kron lajši. – Glede na to računil je, da mu pride tako zaželjeno razodetje od Petra von Sratschnigga, ki je imel mnogoletno državniško službovanje za sabo. Vse to, kar je mogel opažati okoli sebe, zlasti pa dogodek pred magistratom, razburjalo ga je in mu povzročalo skrbi. Kaj naj stori, kako se obnaša. – Mislil je pač tudi na profesorja Veselka; a vedel je, da bi ga ob tej uri, ker so se vršili ravno zrelostni izpiti, ne našel doma. Sicer mu je bil pa Peter von Sratschnigg zaupljivejši prijatelj. Instinktivno je namreč čutil, da sta si umstveno bila bolj sorodna, ko z učenim profesorjem.

To pot gospod Izidor Fučec v kavarni ni našel žive duše. Od plačilnega je izvedel, da je Peter von Sratschnigg sicer bil tamkaj, da je pa takoj, ko je prišla posebna izdaja o vojni napovedi, silno razburjen in kar se da hitro odšel. Napoti se torej domov.

Še je bil s Katico v živahnem razgovoru, ko nekdo trikrat zaporedoma pritisne na električno stikalo. Ko Maričika odpre, vstopi Peter von Sratschnigg. Še med salonskimi vratmi, katera je hlastno odprl, vzklikne: »Živela Avstrija!« Nato se spoštljivo prikloni Katici in jej poljubi roko, katero s svojo desnico popodnese k ustnam, v tem ko levo raztegne prijatelju v pozdrav. Predno se oba zakonska še dobro zavesta, pravi pridošlec nekam zmagoslavno:

»Hvala Bogu! Konečno! Našemu vitežkemu cesarju je bilo izzivanja dovolj. Pa se je odločil vsekati. Sedaj je meč iz nožnic. Sablja bo kosila, puške bodo pokale. Srbska gadja zalega mora biti iztrebljena. Saj vesta.«

Kar sape je gorečemu patrijotu jelo nedostajati, tako je hitel. Obraz mu je gorel in žile na senceh so mu bile napete. Kakor v kak čudež, ki se je ravnokar zgodil pred njunima očmi, zrla sta zakonska Fuččeva vanj. Videla sta bila že nekajkrati razgretega, zlasti kadar je slastno srebal šampanjsko, toda tako kakor sedaj še nikoli.

»Od vlade prihajamo,« nadaljuje. »Kar gnjetlo se je pred njeno palačo občinstva. Vzklikanja državi in cesarju ni hotelo biti konca. Deželni predsednik je stal na balkonu in se zahvaljeval. Saj vesta. O, da sta to videla! Da, da, ob tacih prilikah se še le spozna kako sladko je za domovino umreti!«

Gospod Izidor Fučec se zdrzne, Katica ga debelo pogleda. Nehote se spomni svoje, nedavno pred tem v pogovoru s soprogom izrečene sodbe o vojnih navdušencih. Peter von Sratschnigg pa pripoveduje dalje.

»Čakal sem, da ovacije končajo. Vse zastonj. Vedno so prihajale nove in nove množice. S cesarskimi in narodnimi zastavami. Peli so cesarsko himno tako navdušeno, kakor so pred tem naši pevci znali zapeti samo 'Hej Slovani!'. Saj vesta. Bog ve kako dolgo bi bilo to še trajalo, da ni zazvonilo poldne. To je bil signal za vsesplošni odhod k obedu. Ovacije se bodo, to vem, po obedu zopet ponovile. Saj je navdušenje povsod nepopisno. Najboljši dokaz je razobešanje zastav. – A propos! Vidva jih še nista razobesila. Storita to takoj, da vama oken ne pobijejo, saj vesta!«

Gospod Izidor Fučec in njegova soproga se pomenljivo spogledata. Petru von Sratschniggu je to dokaz, da je primerno podkuril nju patrijotska čutila in vojno navdušenje. Zato le še doda:

»Ko se se ljudje porazgubili, stopil sem v prvo nadstropje ter sem se dal javiti deželnemu predsedniku. Sprejel mi sicer ni sam, kar ni čudo, ker je danes izredno zaposlen. Pač pa sem se pri njegovem prezidijalistu mogel javiti v službo za vso vojno dobo.«

»Ali je mogoče?« začudi se Katica, v tem ko gospod Izidor Fučec kar odreveni. »Vi v tej starosti, pa vojak!«

»O,« seže jej von Sratschnigg v besedo. »Le počasi vozite, milostiva gospa! Da bi šel jaz v strelske jarke! Kaj še. Saj se domovini lahko tudi v zaledju služi. Na priliko pri intendantu, kakor svoje dni moj oče. Preskrbovanje vojaštva z vsem potrebnim je vendar za zmago najvažnejša stvar. Jaz si zatorej v zaledju pridobim za zmago lahko ravno toliko ali še več zaslug, ko vsak borec v prvi fronti. Saj vesta.«

Gospod Izidor Fučec pride zopet k sebi. Glavo mu preleti misel, da je njegov prijatelj morebiti zvita buča, ko profesor veselko, dasi ne tako učen. Katica pa si ne more kaj, da ne bi zlobno pripomnila:

»Bravo, gospod plemič! Varni boste in še stradati vam ne bo treba. Živela vojska!«

»Živio cesar! Živela naša ljuba Avstrija!« odvrne predrzno Peter von Sratschnigg, dasi je zabavljivost besedi svoje mnogokratne gostiteljice nad vse jasno razumel. »Vama pa svetujem, da takoj razobesita zastave,« doda še in se obrne k odhodu, rekoč: »Preveč sem se zamudil. Moram hiteti, da dobim še kaj obeda.«

Katica je migljaj razumela.

»Ako ste z malim in preprostim zadovoljni,« pravi, »ostanite, če vam drago z nama. Ravnokar je pogrnjeno.«

Seveda si tako povabljeni ne upa odreči. Vsaj tako je dejal. V resnici je bil povabila nad vse vesel, ker se z vsakdanjim obedom iz gospe Katičine kuhinje ni dal primerjati njegov najprazničnejši obed.

Gospod Izidor Fučec dal je seveda brez odloga razobesiti zastave, da tako posvedoči svoj patrijotizem in se obvaruje škode, katero bi mu mogel provzročiti patrijotizem drugih ljudi. Med obedom je pa svojega prijatelja kolikor se da natančno izprašal o vsem, kar bi mu v danih razmerah bilo moglo biti na korist in kar bi ga zlasti moglo obvarovati škode pred pošastjo, ke se je od dneva vojne napovedi iz neke ljubljanske politične organizacije po vsej Sloveniji plaziti začela. Bil je to furor patrioticus. *) (*Patrijotična besnost).

Od župana Marka Prevejanca za pravo žilico potipan, mu sedaj ni delalo več mnogo težave prisvojiti si miselnost prijatelja von Sratschnigga. Zato je od obeda vstal prav pristen, od peta do temena črnorumen patrijot in sovražnik Srbov. To poslednje bilo je v njem težje zbuditi, ko prvo. Saj je iskal pri njih odlike in je po vseh mukah in težavah končno našel tudi umevanje za vse svoje težnje. Poslednje ga je pri odločbi vendarle nekaj oviralo. Toda, kakor [150] vsi površni ljudje se je tudi on postavil na udobno stališče, da mora oni, ki mu hoče kako uslugo storiti tudi sam skrbeti, da odstrani vse temu nasprotujoče zapreke. Srbija v njegovem slučaju tega ni storila: ergo: vivat Austria!*) (* Zatorej: živela Avstrija.)

19/1. 1925.

Katica je, kakor iz vsega vemo, bila čisto iz drugega kova, ko njen soprog. Bila je sicer dokaj enostranska, a vendar mnogo inteligentnejša od njega. Ona si je semtertje znala napraviti lastno sodbo. Kakor smo videli, si jo je tudi glede vojnih navdušencev že bila napravila. Njej torej ni kakor njenemu soprogu bilo treba se le Peter von Sratschniggovih migljajev in poučil. Vendar je kljubu nedostatnemu svojemu izobraženju z neko prirojeno lokavostjo spoznala, da je od danes naprej postal položaj jako kočljiv. Dasi bi se bila najraje tudi pred Petrom von Sratschniggom iznebila kake podobne kakor preje pred soprogom, brzdala je vendar svoj jezik. Navdušenje soprogovega prijatelja opominjalo jo je k previdnosti. Njegova opomba o srbski gadji zalegi jo je sicer spekla, ko žerjavica in že jej je jezik v ustih migal k ostremu oporekanju; vendar ga je še pravočasno obvladala. Prav težko jej je to bilo. Saj je bila Srbiji dolžna veliko zahvalo, ker jo je odlikovala. In to še z visokim redom, kar je njeni nečimernosti nenavadno laskalo. Ženske si pa ni mogoče z ničem hitreje pridobiti in bolj obvezati, ko s tem, da se ustreza njeni nečimernosti.

Ko je tedaj Peter von Sratschnigg po obedu odhajal, odnašal je s sabo prepričanje, da je tudi Katica tako goreča patrijotka, kakor njegov debeli prijatelj. Njen red sv. Save mu je še le, ko je stopal po stopnjicah v vežo, stopil v spomin. Žal mu je postalo, da ne preje. Nazaj mu sedaj že ni kazalo hoditi. Zato sklene, da ta red vzame za povod posebni akciji, za katero navduši druge.

––––––––

Dan kasneje se je Ljubljana temeljito izpremenila. Vse ulice, vse hiše ozališale so se z zastavami. Nekatere hiše so kar tonile v njih. Ni bilo namreč zadosti, da so bile odičene z dolgimi plahtami od strehe do tal, katero so si omislili »patrijotični« hišni gospodarji; tudi stanovanjske stranke hotele so pokazati svoj patrijotizem in so zato mnoge izmed njih razobesile zastavice ob vseh oknih njihovih stanovanj. Barve zastav bile so črnorumene, belomodrordeče in belordeče. Cesarskih in narodnih je bilo približno enako število. Drugonavedenih sicer županični krogi drugače niso radi trpeli. Najraje bi jih bili sploh prepovedali. Tato so se ob sodelovanju servilnega slovenskega politika že par let pred tem pečali z mislijo, da za zvanični barvi dežele Kranjske uvedejo modro in rumeno barvo, ki ste bili nekdaj barvi zastave deželnih stanov. Potem bi bili rabo dotedanje deželne trobojnice prepovedali z utemeljitvijo, da je to ruska državna zastava. Tudi leta 1883 ob obisku cesarja Frana Josipa I je bil odpor vladnih krogov proti trobojnici tako velik, da je deželno predsedstvo z vso silo pritiskalo na takrat merodajne slovenske politike, naj pritisnejo na to, da se cesarju za dobrodošlico razobesijo samo cesarske zastave. – Sedaj se pri vladi v iz dveh razlogov nad narodnimi zastavami niso spodtikali. Prvič zato, ker bi se za samo cesarske zastave ne bilo dobilo dovoljno blaga v Ljubljani, dočim je bilo blaga za narodne zastave dokaj na skladiščih. Drugič – in še več – pa zato, ker so si narodnih zastav celo želeli. Saj si imele te zastave dokazovati, kako – kakor je zatrjeval nek slovenski list, ki se je pred habsburškimi mogotci valjal vedno ostudno v prahu – Slovenci komaj čakajo, da žrtvujejo svoje življenje za cesarja in domovino.«

Tujec, ki bi bil prišel takrat v Ljubljano, bil bi si moral misliti, da je to mesto zadela nepopisna sreča. Takšna sreča, kakršno dobrotno nebo pošilja komaj vsakih tisoč let. In da zato prebivalstvo mesta hoče na najsvečanejši način dati duška svojemu neizmernemu in nepopisnemu veselju. Nobena nevesta se, ko hrepeneče pričakuje svojega ženina, ne našopiri tako, kakor se je oni dan Ljubljana.

Kaj pa še le njeno prebivalstvo! V dolgih sprevodih so moški in ženske z zastavami in godbo hiteli po ulicah z radostnimi vzkliki in veselim popevanjem. Ko nalezljiva bolezen je dozdevno vse sloje prebivalstva zajelo neko sladkobesno navdušenje. Fanatični govorniki pa so nastopali tu in tam ter skušali splošno navdušenje stopnjevati do blaznosti. Res so bili med množico posamezniki, ki so navdušenja tulili ko besneči derviši. In človek, po čegar žilah se je pretakala slovanska kri, spesnil je takrat najpodlejše, kar se je kedaj v našem jeziku izražalo v vezani besedi. Pesem »Srbe na vrbe«.

Tujec bi bil tudi opazil, da se vse te razpaljene množice valé pred veliko poslopje na široki cesti ter da ondi prirejajo prave orgije nepopisnega veselja. Približno takšne, kakor mohamedanski hodočastniki v Meki, ko njihove oči zazro tako želeno pričakovano tajinstveno sveto kabo.

A kaj je bilo prav za prav? Poučen o pravih vzrokih tega blaznega veselja, moral b bil tujec reči, da je to ena najostudnejših prikazni, s kakršno se ponižuje človeško dostojanstvo. In res je bilo tako. Krhek človek povprečne nadarjenosti, a dvomljivih nravstvenih lastnosti, podpiran od nesposobnih a skrajno nevestnih in še bolje nenravstvenih svetovalcev, izvršil je največje, v nebo upijoče hinavstvo. Ta vladar »po Božji milosti«, katerega je pa Božja milost ravno v najkritičnejšem trenotku pustila popolnoma na cedilu, odločil se je maščevati smrt dveh osob, katerih ni ljubil, katerih eno je celo iz vsega srca sovražil. In kako maščevati? A tem, da neusmiljeno in s krajnim cinizmom požene v smrt milijone svojih »podložnikov« in da vrže v nepopisno trpljenje in nesrečo »svoje narode«. Še več! On je dobro vedel, da ne bodo trpeli samo »njegovi narodi«, temveč da se bode nesreča razlezla kakor goreča lava daleč preko granic njegove države in da morebiti zajame ves svet. A vendar si je v oklicih na »svoje narode« hinavsko pral roke ter bogoskrunsko zavijal oči proti nebu, češ da je nedolžen. Pri tem je pa v srcu njegovem kar škripalo neizrekljive mržnje do Slovanov, katere je ob koncu svojega grešnega življenja za vsako ceno hotel še videti ponižane in podjarmljene. Celo narodno smrt pripravljal je ta »milostnik Božji« onim Slovanom, ki jih je po krutem naključju osode mogel prištevati »svojim narodom«.

Izvedši uzrok veselega besnenja ljubljanskega prebivalstva bil bi torej tujec moral reči, da je prišel v veliko blaznico. In res je tistega dne iz Ljubljane postal Studenec, kajti med njenimi prebivalci je nastala revolta proti zdravemu razumu. A zakaj? Zato, ker so zdravniki, ki bi bili morali duševno zablodo pobijati, voditelji ljudstva, prevarili zaupanje, katero so uživali, Mesto voditeljev, pravi šarlatani najhujše vrste!

20/1. 1925

A tako ni bilo samo v Ljubljani. Blaznela je vsa Slovenija, katere prebivalstvo se je primerjati dalo čredi ovac, ki je mesto budnih psov imela zajce za čuvarje. Le-ti so se seveda takoj, ko so zazrli nevarnost, v strahu za lastna krzna plašno razutekli na vse strani. Izdajalski pastirji so potem pač lahko delo. S soljo Božjega blagoslova in sočnozeleno livado večnega izveličanja so se namreč ovce dale premamiti, da so drle v svoje pogubljenje. »Presvitli cesar«, modri in viteški vladar, ki je »po milosti Božji« sedel na »mogočnem prestolu« naše ljube Avstrije pa je imel redko zadovoljstvo videti, kako njegova zločinska volja poleg drugih žene v smrt tudi sinove slovenskega naroda, ki ga je torej po vsej pravici smatral za srbsko pleme. In to vse, da – kakor je dejal – osveti smrt nadvojvode Frana Ferdinanda, onega konopištskega krvoločnika, ki je od leta 1883–1913 glasom zapiskov, katerih točnost je sam nadzoroval, postrelil, odnosno po svojih gostih postreliti dal 384.298 razne divjačine, ki se je torej razveseljeval ob klanju, kakršnemu je težko iskati primere.

Kakšna razlika med Ljubljano sedaj in pred ne celima dvema letoma! Takrat vse slovensko prebivalstvo polno navdušenja za balkanske Slovane in zlasti Srbe sedaj vse polno besnega sovraštva do ravno tistih Srbov! Je-li mogoče, da se človeška duša more v razmerno kratki dobi tako temeljito izpremeniti? Ne, to ni mogoče! Ali je bila hlinba vse, kar se je moglo opažati v Ljubljani med balkanskoturško vojsko, alli je pa hlinba to, kar se opaža sedaj? – Jasno je, da hlinbe ni bilo takrat; jasno pa je tudi, da je vse sedanje navdušenje bila hlinba in preračunljivost. Takrat je govorilo srce; sedaj je govoril strah. Takrat od svojega izražanja nikdo ni imel pričakovati kake koristi; sedaj je, kakor smo videli, vsakdo ki bi ne bil odobraval zločinske odločbe senilnega »milostnika Božjega«, imel računati z organizovanim patrijotizmom. V najboljšem slučaju mu je od le-tega grozila občutna stvarna škoda. Moglo je biti pa tudi kaj hujšega. Zapor, pregnanstvo, celo smrt.

Saj ni dvojbe, da se človeški rod sme ponašati z mnogimi vrlinami. Lična hrabrost ni zadnja teh vrlin. Zgodovina vseh časov in narodov nam daje sijajnih izgledov za to. Blagor narodom, ki je na tem polju imel vzglednikov. Učitelji so mu bili za velika dela.

Ravno tako je pa tudi gotovo, da ima človeški rod slabih nagnenj, katera v obilni meri prekašajo njegove vrline. Med temi niso na zadnjem mestu malodušnost, ki izvira iz prirojene lenobe, in pa boječnost, posestrina malodušnosti. Tam, kjer je osobno hrabrih ljudi, ki imajo praviloma tudi vselej krepko voljo, se ljudi ne loteva malodušnost. Kjer takih ljudi ni, utapljajo se včasih ogromne množice vá-njo ter se pripuščajo zli usodi, češ da je itak izpremeniti ni mogoče. Ako se potem že najde ostudnih špekulantov, ki znajo najvzvišenejše podvige in najsvetejša čutila – kakor v tem slučaju patrijotizem izpremeniti v predmet umazane kupčije, katero postavijo v službo individualne sebičnosti, potem – – no, potem vidimo razmere, kakršne so po napovedi vojne Srbiji v neizbrisno sramoto nastale v beli Ljubljani.

––––––––

Peter von Sratschnigg je – kakor smo izvedeli – od prvega trenotka novih razmer krepko plaval v patrijotičnem toku. On sicer ni pripadal oni politični stranki, ki je takoj spoznala, da je navdušenje za vojsko in patrijotizem blago, s katerim se v danih okoliščinah dá ustanoviti cvetoča veletrgovina. Prav za prav ni pripadal nobeni stranki. Zato – odkar je bil stopil v pokoj – tudi volit ni hodil drugače, ko takrat, kadar je bilo slovenskega kandidata treba podpreti proti nemškutarju. Tako budna ostala je v njem narodna zavest. Saj jo je, kakor smo videli, tudi javno pred vsem svetom kazati jel takoj, ko je otresel od svojih nog birokratski prah dejalnostne državne službe.

Kdor je bil bistroumen dovolj, da je spoznal, kako sta v državni upravi avstrijanstvo in nemškutarstvo pomenila takorekoč sinonim, bil bi se pa jako motil, ko bi bil to spoznanje pripisoval tudi upokojenemu ravnatelju pomožnih uradov. Imel je podedovano avstrijsko plemstvo. Zato je avstrijanstvo bilo zanj nekaj svetega. Ko bi ustava ne bila določevala za vse narode države ravnopravnosti, je zato tudi še vprašanje, če bi bil svoje slovensko prepričanje sploh kedaj našel. Z avstrijanstvom je v svoje srce sprejel tudi ljubezen do cesarja, kateremu je – po birokratskih nazorih – kot državni uradnik služil. Zanj je cesar bil gospodar in on njegov hlapec, ravno tako kakor se v navadnem življenju smatra, da hlapec na kaki kmetiji služi gospodarju in ne kmetiji. Naravno je torej, da mož s takimi nazori ni trenotek ni razmišljal, je-li vojna napoved pameten ukrep ali ne, Dovolj mu je bilo, da je izšla od cesarja.

Kljubu navduženju za vse, kar pride od cesarja, mu je pa vendarle takoj priletela v glavo misel, ki ni dišala preveč po patrijotizmu. Mož je ob svoji skromni pokojnini silno borno živel. Edine oaze na poti njegove vsakdanje prehrane so bila povabila gospoda Izidorja Fučca. Ha! Sedaj mu je naenkrat zasinila nada. Dejal si je namreč, da sedaj, ko bo toliko mladih uradnikov moralo pod orožje, ni nemogoče, da se kam prismoli. To je bil povod, da se je bil deželnemu predsedstvu ponudil v poslovanje.

Njegov račun obnesel se mu je znamenito. Bil je med prvimi, ki so se za zopetni vpoklic v službo priglasili. Deželni predsednik je bil zaradi živahnih ovacij, o katerih je šla brzojavka za brzojavko na Dunaj, kakor v devetih nebesih. Ko mu je tedaj tajnik pokazal priglašence in je med njimi videl plemiča – tedaj steber države – naročil je takoj, naj ga kot pogodbenega uradnika z mesečnimi dvestopetdesetimi kronami pokliče v službovanje ter dodeli »Društvu Rdečega križa«.

Težko si je misliti, kakšno veselje se je polastilo ravnatelja pomožnih uradov, ko je prejel to sporočilo. Saj je zanj bilo, ko da bi ga bila nevidna roka prenesla iz peščene puščave Gobi v večno zelene vrtove Dardžilinga. Neizmerno hvaležnost začuti do deželnega predsednika, provzročitelja te njegove sreče. V svojem srcu začuti potrebo, da se mu lično zahvali. Pri tem sklene, da ne bo miroval, dokler ga ne puste pred obličje velikega gospoda samega.

Slučajno je zato bilo manj ceremonij treba, ko si je Peter von Sratschnigg mislil. Uspeh avdijencije bil je pa naravnost presenetljiv. Ko je odhajal od nje skozi prostorno čakalnico, v katerej je sedelo in postajalo veliko število strank obeh spolov in raznih stanov, seval je njegov široko razlezeni obraz nenavadnega blaženstva tako, da se je vse oziralo za njim. Kaj bi ne! Saj mu je deželni predsednik dejal, da je o njegovi neomajljivi zvestobi do cesarja prepričan, da ne dvomi kako iz srca želi zmage avstrijskemu orožju, katera je v ostalem gotova, da mu priporoča marljivo podpiranje namenov Rdečega križa in vsega, kar bi moglo pripomoči k čimprejšnji zmagi. Prava komorna glasba je bilo pa za njegova ušesa zagotovilo deželnega predsednika, da je sedanja njegova nagrada le začasna in da upa, da mu jo bo kmalu mogel primerno zvišati; poleg tega pa da mu bo za slučaj marljivega vršenja službe morebiti mogoče izposlovati tudi kako odlikovanje.

Čuvši to, osokoli se Peter von Sratschnigg. Spomni se svojega prijatelja gospoda Izidorja Fučca. Hvaležen mu je bil za marsikak kulinarsk užitek. Poslej je vedel, da si bo semtertje lahko sam kaj boljšega privoščil. Vendar ni smatral za odveč shraniti si še nadalje prijateljeve denarnice v rezervi.

»Preuzvišenost!« dahne ponižno, polen čelobitne udanosti. »Ali bi ne bilo mogoče k sodelovanju v 'Društvu Rdečega križa' povabiti tudi gospoda Izidorja Fučca. Denar ima in …«

»Dobro, dobro,« preruši ga z milostnim smehljajem na ustnicah deželni predsednik.

»On je sicer Srbofil. Toda deloma je stvar popravil včeraj, ko je županu izročil za Rdeči križ pet tisoč kron. Kar še potreba, popravi morebiti kasneje. Posebno če boste vi uplivali nanj. Vaš nasvet uvažujem. Poskrbel bo, da ga kooptujejo v odbor 'Društva Rdečega križa'. Saj se mora glede na vojne razmere število odbornikov itak pomnožiti.«

21/1. 1925.

Še gorko nesel je Peter von Sratschnigg to novico svojemu prijatelju. Bil je izredno vesel. Ko mu je von Sratschnigg še namignil, da s koopcijo v odboru »Društva Rdečega križa«postane nekaka uradna osoba, se mu prsi vidno izbočijo. Zahvali se mu za njegovo dobro misel in za »protekcijo«, kar zopet le-tega napolni s preširno zadovoljnostjo.

Ta dan je pa tudi odločil o nadaljnem načinu življenja obeh prijateljev. Peter von Sratschnigg je imel navado pobahati se, da je bil, dokler je služboval samo »Herr von«; odkar je stopil v pokoj pa da je postal »Freiherr«* (* V nemščini besedna igrača, ker Freiherr (prav zaprav »freier Herr) pomeni svobodnega gospoda in barona). S tem banalnim dovtipom je hotel označiti, da je še kot upokojenec zamogel prosto in po lastni volji razpolagati s svojim časom. To je sedaj minolo. Kakor hitro je dobil pogodbeno službo, bilo mu je jasno, da dopoldne ne bode mogel več zahajati v kavarno in od ondot ne z gospodom Izidorjem Fučcem na navadne izprehode. Ako je hotel v resnici deležen postati odlikovanja, po katerem je tako iz vsega srca hrepenel in katerega možnost mu je danes vprvič z vso glorijo stopila pred oči, moral se bo delu za Rdeči križ posvetiti od ranega jutra do pozne noči. To razodene svojemu prijatelju z dostavkom, da si bo poslej zajterk dal kuhati doma, v kavarno pa da bo redkokdaj in še to le po večerji zahajal. Samo zato, da si ogleda ilustrovane liste, češ da mu bo dnevnike že mogoče čitati v uradu.

Gospod Izidor Fučec moral je to naznanilo seveda vzeti na znanje. Glede na von Sratschniggovo veljavo, katera je – kakor je sklepal – naenkrat tako znamenito ponarasltla pa ne bi bil rad predolgo ostal brez stikov z njim. Zato ga je poprosil, naj bi vsaj dvakrat na teden večerjala skupaj. Peter von Sratschnigg privolil je v to kajpada prav rad in dogovorila sta se, v katero gostilnico bosta zahajala. Sicer si je bil pa Peter von Sratschnigg gotov, da ne ostane samo pri tem, nego da ga doleti kdaj pa kdaj tudi povabilo gospe Katice na večerjo pri Fuččevih.

11. Izpregledavanje. – Patrijotska kuga. – Besnenje padlih duš. – Avstrijski Rdeči Križ. – Zgodba s škapulirjem.

Ulično življenje v Ljubljani začelo se je že tretji dan po napovedi vojne izpreminjati. Še je sicer neiskrenost in hinavstvo bilo poglavitno obiležje vsega javnega izražanja; še so šarili po mesti elementi, ki so bili v predidočem bližje označeni; še se je čulo dosti petja in vpitja in še so se tople poletne sapice poigravale z množico plapolajočih zastav. A opaziti je bilo, da se začenja iztreznjevanje iz prve omotice. Na ulicah so se namreč vse pogosteje in pogosteje jeli prikazovati ljudje, ki so po napovedi vojne bili neposredno zadeti. Tu je bilo upoklicancev. Posamezno in v gručah. Namenoma od pijače omamljeni mladeniči korakali so – držeč se okoli vratu – v strnjenih gručah po ulicah ter glasno prepevali. S petjem se je vrstilo ukanje. Vmes so se čuli klici, ki so se udomačili kot vzkliki poguma in neustrašenosti. Za temi kletvine. Že površnemu opazovalcu je moralo jasno biti, da vsi ti glasni nastopi, da vse to na videz veselo petje ni izraz ne veselja in ne navdušenja, temveč bolestne resignacije. Kdor je bliže stopil, mogel je videti rosne oči marsikakega pevca in opaziti, kako bolestno se je mnogemu, ki je ravnokar zaukal, ko da bi mu srce prekipevalo sreče in blaženstva, zategnilo mišičevje njegovega obraza. Vzklikanje v prilog vojni ali na čast cesarju ni bilo čuti več. Pač pa se je videlo mnogo stisnjenih pesti in opazilo marsikak ob škrtanju zob proti nebu obrnjen pogled, kadarkoli so gruče upoklicancev korakale mimo izložb, v katerih so najnizkotnejšega bizantinizma polni »patrijotični« špekulantje umestili s flori in cvetlicami ozališane slike cesarja Frana Josipa I, ali pa nadvojvode Frana Ferdinanda in njegove soproge.

Poleg upoklicancev polnili so ulice njihovi svojci. Matere, sestre, ljubice spremljale so sinove, brate, zaročence; žene in deca poglavarje rodbin. Kaj često je poleg očeta bil upoklican tudi sin; da bilo je slučajev, ko je mobilizacija zadela očeta in več sinov ob enem. Bilo je tarnanja in jokanja, da bi se bilo kamenje usmililo! Kdor je vse to videl; kdor jezlasti imel priliko zreti resno in globoko žalost zrelih mo, katerim se je na obrazih zrcalila nepopisna srčna bol – ne bo tega pozabil nikdar. Tistikrat pa je občutil, kako ogabno in ponižujoče je bilo vse, kar se je bilo vršilo na ljubljanskih ulicah, dokler opisani prizori niso osvestili vse tragedije, ki se je odigravati jela. Tistikrat je tudi občutil, da je vse kar so o navdušenju za vojno pisali časniki, bodisi prisiljeno ali – kar je največjega zaničevanja vredno – celo iz lastnega nagiba, dasi z dobro prozornim namenom, samo veriga debelih laži.

26/1. 1925.

Gospod Izidor Fučec bil je miren in krotak državljan. Plačeval je točno svoje davke in upošteval je vse naredbe oblasti. Sicer je bil pa vesel, če so ga državni uradniki pri miru puščali.

Kaj posebnega do države ni čutil. Zato takozvano avstrijanstvo ni bilo v njem prav čisto nič razvito. Razmere, v katerih je preživel svojo mladost, storile so, da se je čutil – kakor smo v Rimu videli – Hrvata. Okolnosti, v katere je kasneje prišel so videzno napravile iz njega Slovenca. Za Avstrijo ni čutil nikdar kakih posebnih simpatij, nikari že navdušenja. Bilo mu je, kakor tisočerim drugih, katerim so okoliščine naprtili avstrijsko državljanstvo. Onega državljanskega ponosa, ki se je pri starih Rimljanih razodeval v besedah »cives romanumssum,*) (*Rimski državljan sem) niso poznali. Čisto naravno. Saj je ta po muhasti usodi nastala država storila vse mogoče, da jim je ljubezen do sebe izruvala iz src. Ponašanje njenih državnikov bilo je pa tudi takšno, da ni vzbujalo spoštovanja. Tem manj seveda občudovanja. Saj je nehvaležnost Avstrije pristavično znana postala. Nehvaležnost pa se splošno smatra za največjo pego značaja. V navadnem življenju smatrajo ljudi, ki so z njo obremenjeni za podleže. Zato tudi avstrijski državljani niso imeli prav nobenega vzroka biti na svoje državljanjstvo ponosni. Večina njih je celo, ako se je le dalo, to državljanstvo skrivala in se je – kadar je bila v inozemstvu – nazivala po svoji narodni pripadnosti. Le uradni potni listi so v redkih slučajih, v katerih so bili potrebni, bili dokazila avstrijskega državljanstva.

Vendar je gospod Izidor Fučec sedaj naenkrat zagorel za Avstrijo. Prve kapljice avstrijskega strupa vbrizgnil mu je pod kožo župan Marko Prevejanec. S tem, da je najizrazitejšega zastopnika avstrijanstva napravil za prijatelja Hrvatov. Počasi začel se je ta strup razlezati po njegovem telesu. Dogodki, katerih je bil priča po svojem povratku v Ljubljano in pa včerajšnje vplivanje von Sratschniggovo pospeševalo je to razlezanje. Kar je bilo še potreba, storila je snočnja manifestacija za vojno demonstrujočega občinstva pred mestno hišo. Sledeč, županovem povabilu, napolnil se je zato manifestacijo. Ves mestni trg, potem Trg pred škofijo, Stritarjeva ulica z mostom vred skoro do frančiškanske cerkve. Ljudje so prišli poslušat županov govor. Tega da najhujše vročice že razvratnega občinstva sicer za vojno ni bilo treba podžigati. Ono je bilo že itak v patrijotskem deliriju. Navdušil pa je županov govor gospoda Izidorja Fučca. Navdušil tako, da se je po končani manifestaciji vračal domov že ravno tako črnorumen, kakoršen je bil njegov prijatelj Peter von Sratschnigg postal že par dni preje.

Gospod Izidor Fučec bil je pri manifestaciji pred mestno hišo navzoč med honoracijorji na splošno vidnem kraju. To mu je obudilo misel, dase je njegova veljava v očeh Ljubljančanov kaj znamenito povzdignila. – Naslednjega dne ga je prišel obiskat predsednik Rdečega Križa. Poprosil ga je dovoljenja, da ga odbor društva kooptuje. Seveda je v to z veseljem privolil. Saj je po von Sratschniggovem sporočilu kooptovanja že pričakoval. Po predsednikovem odhodu se je začel smatrati za uradno osobo. Kakor mu je to muho spustil v uho prijatelj von Sratschnigg. Kot tak sklene tudi nastopati.

–––––––

Res je bilo odslej gospoda Izidorja Fučca mnogo videti na ulici. Zanimal se je za vse prav živahno.

Nagovoril je vsakega boljšega znanca in pokramljal je z njim. Na ta način zbiral je razne novice. Zahajal je pa tudi v svojo kavarno. Le s to razliko, da ne več ta redno ob določeni uri, kakor pred vojno. Ondi je izpraševal kavarnika in plačilnega po nadaljnjih novicah in poslušal, kaj ljudje pripovedujejo. Kavarnik, dober narodnjak in prebrisan človek, je kaj kmalu opazil, da se je bil njegov stalni gost poslednje dni okopal v patrijotski kopeli in je bil silno previden. Vedel je tudi, da so začele celo stene poslušati. Govoril je zatorej le bolj o vsakdanjih stvareh in je svojemu gostu prepuščal, da si novic nabira iz drugih virov. Seveda jih je bilo vse polno o sijajnih zmagah avstrijske vojske na vseh koncih in krajih. Videti je sicer bilo, kako se je marsikdo ob teh novicah v pest muzal in kako je ta ali oni delal začuden obraz, ali on je tem poročilom slepo vrjel. Še celo vzklik nekega hudomušneža: »Zmaga za zmago! Čez štirinajst dni bomo v Moskvi!« ga ni izmodrila.

Nekč sedel je ravno v kavarni, ko se proti pričakovanju naenkrat prikaže Peter von Sratschnigg. Ko opazi svojega prijatelja, zakliče mu že oddalječ na ves glas:

»Gott strafe England.«*) (Bog kaznuj Anglijo.)

Gospod Izidor Fučec ga debelo pogleda. Ko njegov prijatelj ti opazi, jame mu razlagati, da je vsled tega, ker je Anglija posegla v vojno, konečna zmaga Avstrije in Nemčije nekoliko otežena.

»Gotovo je bilo,« tako mu razlaha, »da bodemo čez štirinajst dni že v Parizu. Sedaj pridemo zaradi prokletih angleških kramarjev nekaj kasneje tjekaj. Gott strafe England! naj bo torej odslej zanaprej naš patrijotski pozdrav. Na Nemškem je že upeljan. Tudi mi smo se pri Rdečem križu zedinili v tem smislu.

Te besede govoril je tako glasno, da so bile čuti malone po vsej kavarni. Pred dobrimi štirinajstimi dnevi bi bile izzvale splošen krohot. Sedaj ni bilo nikogar, ki bi si bil o njih upal odkrito izraziti svoje mnenje. Pač so pa gostje pri eni mizi pomembno trenili s trepalnicami proti svojemu tovarišu, ki je s pridušenim glasom, da se je čulo samo ob oni mizi, izmed zob siknil: »Bedak!« Pri drugi mizi so zopet ob sarkastičnem smehu, ki so ga pred radovednimi pogledi kolikor mogoče skrivali, pritrjevali tovarišu, ki je pripomnil: »Zares imenitna naloga Rdečega križa! Pripomoglo bo pa to sredstvo k zmagi ravno toliko, ko škapulirji in svetinice, katere prismojene ženske dele med vojake.«

Za gospoda Izidorja Fučca bi je ta pozdrav, ker je bil član uprave »Rdečega križa« seveda obvezen. Potrdil je to svojemu prijatelju in pokrovitelju in je odšel z njim. Ko sta se na ulici ločevala spravil je oni pozdrav – sicer sramežljivo – čez ustne. Nasproti drugim ljudem pa mu je jezik naj se je še tako trudil nategniti ga na prijateljsko natezalnico. Rabil ga je zatorej poslej le med tovariši iz Rdečega Križa. Zato da ne bi rekli, da se ni po društvenih intencijah iz vseh sil trudil za zmago.

––––––––

Tisti dan bila seje po mestu raznesla vest, da so s tržaškim vlakom pripeljali v Ljubljano mnogo aretovancev iz Istre, Trsta in iz Goriške. Mladih in starih, moških in ženskih. Zastopani so bili med njimi vsi stanovi. Tudi duhovniki. Tako med el temi, kakor med civilno inteligencijo bilo je mnogo znanih slovenskih in hrvatskih rodoljubov. V dolgi vrsti so jih – nekatere celo uklenjene – gnali pod varstvom vojakov z nasajenimi bajoneti na grad. Šepet je šel o tem po vsem mestu. Glasno si nikdo ni upal tega dogodka kritikovati, med sabo so se pa dobri znanci zgražali nad njim. Neketarei so se seveda radovali. Pred vsem vsi Nemci in nemškutarji.

Med njimi je nečloveško sovraštvo do Slovencev v vsej svoji odurnosti vzplamevalo na površje, kakor hitro je bila napovedana vojska. »Vse bi bilo treba postreliti!« so bile sodbe teh nizkotnežev; katere so si drznili izrekati tudi v navzočnosti svojih slovenskih someščanov. Pri tem so imeli gorečo željo, da bi se kdo proti temu ozval. Še gorko bi bila to izvedela policija. Ljudje so to dobro vedeli in so zato molčali. Radovali so sepa aretacij tudi ljudje, katere so žalibog rodile slovenske matere.

Da oni iz njih, kateri bi bili vsled svojega položaja mogli, niso proti temu besnemu preganjanju svojih sorojakov iz golega strahu in iz politične preračunljivosti ničesar storili, je bilo grdo; da so drugi aretacije celo na glas odobravali, je bilo ostudno; da so se našli celo taki, ki so se tega radovali in so ob trpljenju aretirancev uživali, je bilo pa perverzno.

Gospodu Izidorju Fučcu na čast bodi rečeno, da med te ljudi ni spadal. Njemu so se slovanski aretovanci iz Primorja celo zasmilili. Preletela ga ja namreč misel na svoječasni lastni zapor v Belem gradu in na smrtni strah, ki ga je tam prestal. Grad je mestna last. Mestna občina bi torej siromakom, ki pridejo na neprostovoljno stanovanje vanj, lahko v marsičem olajšala njihovo usodo. Tako si misli in s to mislijo odide na magistrat.

Tam mu njegove dobre namene takoj do dobrega podero. Povedo mu namreč, da je mesto takoj ob izbruhu vojske moralo grad odstopiti vojaški upravi in da nima glede njega nobene besede več. Mogočen gospod mu ob tej priliki tudi pripomni:

»Sicer pa ne vem, gospod Izidor Fučec, zakaj tebe skrbi koža drugih ljudi. Bogu zahvali, da ti tvojo lastno puščajo pri miru.«

Ta imenitni nauk bil je zanj več vreden, ko vse sentence iz knjige modrega Siraka. Res začne, ko je počasi stopal po temnih stopnicah in skozi neprijazno levo stransko vežo mestne hiše, o njem premišljevati. In reči si mora, da je njegova lastna koža zanj res več vredna, ko kože vseh ostali ljudi na svetu. Ves v misli utopljen stopa iz veže po trgu. Tu ga iz njih naenkrat probudi ta-le dvogor:

»Ali ga vidiš, kako moško stopa na tramvaj? In kako ošabno nosi glavo po konci?«

»Naj jo le. Saj je ne bo dolgo več.«

»Tudi meni se tako zdi. Mesto proti pošti, naj bi se raje odpeljal kar proti suhemu bajarju.«

Oba razgovarjalca se zlorado zasmejeta.

Gospoda Izidorja Fučca spreleti po vsem životu mraz. Po hrbtenici mu zamrgoli, ko da lezejo ledenomrzli mravljinci po njej. Ozre se hitro na voz električne cestne železnice, potem pa po obeh razgovarjalcih. Ondi jestopil na zadnjo ploščadko ter se je oprijel z desnico jermena pod stropom možki, ki je bil po vsej Ljubljani dobro znan in s katerim je tudi on pred nekaj leti kot javni delavec bil v tesnih stikih. Tu sta stala dva moža, katera je tudi prav dobro poznal, dasi z njim ni občeval. Eden izmed njih v važni javni funkciji, drugi novinar. Ko da ničesar ni slišal, stopi brž mimo njiju, davši prej sprovodniku električnega voza znamenje, naj počaka. V naslednjem trenotku skobaca v voz, od koder ga je že pozdravljal potnik,o katerem je ravnokar čul, da jesmrti zapadel, odnosno da patrijotje žele, naj bi jej zapadel. Le-ta se z gospodom Izidorjem Fučcem spusti o vsakdanjih stvareh v pogovor. Pred izstopom pred pošto rekel je gospoda Izidorja Fučca že jezik, da povabi onega, naj stopi nekaj korakov z njim proti Lattermannovemu drevoredu. Hotel mu je bil namreč razodeti, kaj in od koga je čul ob Robbovem vodnjaku. Vendar se še pravočasno spomni imenitnega svarila, naj ga koža drugih ne srbi. Ob tem spominu pa se tudi zave, da bi o danih razmerah celo pametno ne bilo občevati z možem, katerega spravljajo v zvezo s suhim bajarjem.

To mu takoj potrdi tudi druga okoliščina. Stopivši iz voza, postoji nekoliko pred pošto ter se ozira na vse strani. V govoru stoječega sopotnika vidi umerjenih korakov stopati po Šelenburgovi ulici. Nasproti mu od kazine semkaj prihaja star znanec. Upokojeni častnik od von Juckensteinovega generalnega štaba. Tedaj eden onih, ki so z odložitvijo vojaškega istokroja jeli očitno kazati svoje narodno prepričanje. Danes je bil v častniškem istokroju z vsemi odlikami. Za našega junaka torej predmet posebno pozornega opazovanja. Res upre oči vanj. A lej ga čuda. Možu se naenkrat zatemni obraz ter namršče obrvi. Iz oči mu šine strah, ko da je samega satana zagledal. S kretnjo desne roke, ki je izražala, da se nečesa brani, zavije na levo in stopi hitrih korakov čez cesto na drugo stran. Na voglu Knaflove ulice se še enkrat plaho ozre na drugo stran Šelenburgove ulice ko da bi se hotel prepričati, če je ušel nevarnosti. Potem izgine gospodu Izidorju Fučcu izpred oči.

Le-ta je bil že toliko opazovalca, da je takoj uganil zakaj je častnik zbežal. Da se izogne srečanju z nevarnim možem. Prejšnje čase se mu ni izogibal. Še nastavljal se mu je rad in ves srečen je bil, kadar je z njim izpregovoril par besed. Kadar je šel po drugi strani ceste, mu je glasno klical svoj pozdrav.

Za gospoda Izidorja Fučca bil je to nov opomin skrbeti, kakor drugi, za svojo lastno kožo in prav vesel je bil, da ga retrospektivni oziri niso zapeljali k čohljanju tuje kože.

27/1. 1925.

Ko je bila objavljena avstrijska vojna napoved, našel se je slovenski časnikar, ki je v dnevniku, od katerega je avstrijski patrijotizem kar na debelo curljal, priobčil poziv, naj vsakdo, ki ima odliko kake sovražne države, to odliko takoj vrne. Mož – si sploh te označbe ne zasluži – je seveda imel v mislih odlike slovanskih držav. Pred vsem srbske. O teh mu je bilo znano, da jih je izza vlade kralj Petra zlasti pa od izleta pevskegadruštva »Harmonije« sem, precej med Slovenci. In še kakšnih! Redovi svetega Slave, srbskega prosvetitelja in pravoslavnega svetnika. Vse diši po pravoslavju in pa je bilo njemu miselno sfero, do besnosti pristujeno. Da med Slovenci ni drugih odlik je vedel, kajti če je zablodila slučajno kaka francozka odlika v dežele, koder so stanovali Slovenci, se je gotovo prijela kakega Nemca ali nemškutarja ali pa kakega do kosti in mozga črnormenega uradnika.

Poziv je našel mnogo odziva. Vsi plašljivci hiteli so vračati srbske in črnogorske, kasneje tudi ruske redove. Še hvalili so se s tem, ko da so za obrambo države storili nekaj epohalnega. Seveda zato, da se je njihov patrijotizem tem oslepljivejše bleščal. Nek patrijotsko trčeni odlikovanec imel je celo toliko nizkotnosti, da je oslu, ki ga je oddelek vojaštva imel s sabo za prenašanje tovorov v gorske postojanke, obesil srbski red svetega Save okolo vratu in se s tem v onem dnevniku celo pobahal.

Gospod Izidor Fučec začutil je v očigled temu naenkrat veliko zadovoljstvo, da ga je dozdevni španjski grande osleparil. Spomnil si je pripovedovanja profesorja Mrkvičke, in dejal si je, da bi bil sedaj prav nevarno zaznamovan, ko bi mu bil oni mednarodni veleslepar res bil v stanu pridobiti obečani ruski odliki. In dobri polkovnik Štibalović! Še misliti si ne upa, v kakšni zadregi bi sedaj bil, da se mu je njegova dobro mišljena namera posrečila. Hvala Bogu, da je avstroogerska vlada odrekla svoje privolilo.

Toda Katica! Njegova Katica! Njegovo zadovoljstvo se mahoma poveča, ko se spomni, da bo tudi ona svoj red, s katerim se je ošabno in preširno ponašala, morala vrniti. Kar obraz se mu ob tej misli razleze. Same škodoželjnosti. Saj ga je, odkar jej je vsled te odlike zlezel napuh v možgane, tako pogostokrat hudo žalila. Da, še bušknila ga je nekoč, ko je bil poskusil kako bi se takšna odlika njemu samemu podala. Pri tem se spomni, da ima vsaka stvar svojo dobri in slabo stran. Doslej je pri odlikah vedel samo dobro. Zdele so se mu nekaj, kar neizmerno povzdiguje človeško veljavo. Sedaj se mu jamejo odpirati oči, da je treba delati razliko med domačimi in tujimi odlikami. Ine tem huje ga zaskeli, da so ga ob lanskem gasilskem shodu tako ostudno prezrli. Ob enem pa začne doumevati zakaj so v brlogu nekatere onih mnogoštevilnih redov, s katerimi se je postavljal visoki železniški dostojanstvenik, nazivali »špinačne redove«.

Tacit vsega njegovega premišljevanja je bil, da je sklenil opozoriti Katico na njeno patrijotsko dolžnost. V ta namen si priskrbi ono številko časnika, v kateri je bila priobčena prej omenjena zahteva. Polen gorečega patrijotičnega zanosa pokaže jej dotični pasus časnika s pripomnjo, da so ljudje srbske redove že vračati jeli. Bilo je pa, ko da je dregnil v osinjak.

»In ti misliš, da vrnem tudi jaz svoj red svetega Save, kaj ne?« zadere se Katica nad njim. »Če to misliš, si ravno tak osel, kakor vsi tisti, ki so to v časnikih sprožili. Seveda, zavist vas vodi vse skup. Tebe, kvadratprismoda, pa še najbolj. O, le kar tiho bodi!« nadaljuje, ko vidi, da se soprog pripravlja na ugovarjanje. »Saj te poznam. Ali te nisem zasačila pred zrcalom, ko si si ga obesil okolo vratu? Ali nisi, kakor je sedaj splošno znano, tihotapsko potoval v Beligrad z namenom, da se vrneš od ondod z odliko? In sedaj bi, ker si sam brez vsake olike, hotel, da ostanem tudi jaz brez nje. O, pa le čakaj. Če hočeš do sodnega dne. Tega, kar bi tako rad, ne dočakaš.«

»Razmere to zahtevajo, draga Katica,« drzne si ugovarjati soprog. »Patrijotizem …«

»Kdo draga, kdo draga?« jezika ogovorjenka. »Le nikar ne začenjaj s hlimbo. Nositeljica sem reda sv. Save tretje stopinje in ostanem. Pa naj se tvoj in avstrijski patrijotizem na glavo postavita.

Pri teh besedah, katere v soprogu zbude pravo patrijotsko zgražanje, odhiti Katica od njega, zaloputnivša duri z vso silo za sabo.

Za-njo pa s tem stvar še ni bila opravljena. Patrijotizem je še nekje prežal iz zasede na-njo. In sicer dokaj blizo. – Kakor vemo se je Peter von Sratschnigg bil spomnil njene srbske odlike koj drugi dan po vojni napovedi. Bržkone tudi po časniškem opozorilu. Na prvi mah se mu je zdelo žal, da svoje patrijotske dolžnosti ni bil izvršil med obedom. Kakor vemo, še s stopnic ni maral vračati ni maral vračati in se je bil kar na hitro odločil za drugačen postopek. Ko je o stvari kasneje bližje premišljal, prišel je do prepričanja, da je to res mnogo pametneje, ko da bi v stvar sam bil utaknil svoje prste. Dejal si je namreč, da se kljubu patrijotskim čutilom, katere je pri prijateljevi soprogi predpostavljal, vendar ne more vedeti, kako sprejme namišljeno opozoritev. Zameriti pa bi se jej za nobeno ceno ne bil hotel. Saj je v njeni hiši, odkar je bil v prvič sprejet kot plemiški imenitnik, užil toliko širokega gostoljubja. Da mora svojo dolžnost storiti mu je bilo pa jasno.

Okolnosti so proti njegovemu pričakovanju nanesle, da si je vest olajšati zamogel prej in laglje, ko je mislil. Patrijotska kuga v Ljubljani ni razsajala le med moškimi, temveč – in to morebiti še v večji meri – tudi med ženskami. Katera pač ni bila srečna, če jo je ogovorila gospa deželna predsednica? In ta visoka gospa je kar naenkrat postala jako prijazna. Celo proti slovenskim damam. Zvanična upravna modrost je namreč sklenila razširiti odbor »Društva rdečega križa« tako, da se ustanovi pri njem še ženski oddelek. Seveda mu je na čelo stopila deželna predsednica. In ona je zbrala okolo sebe – naravno prav v smislu slavnoznane [200] avstrijskepravnosti – še po pret Nemk, odnosno nemškutaric in Slovenk. Med poslednjimi Katice Fuččeve ni bilo. Deželna predsednica smatrala jo je za nevredno take časti. Zato, ker je bila svoje dni čitala njeno ime med darovalkami za rdeči križ balkanskih držav. Visoka gospa bila je bolj patrijotsko občutljiva, ko njen soprog. On je namreč gospodu Izidorju Fučcu –dasi res nerad, pa vendar iz politike – izpregledal ta kvalifikacijski nedodstatek.

Peter von Sratschnigg v želji, da bolj in bolj zleze v pokroviteljstveno blagonaklonjenost visoke gospe in s tem posredno tudi njenega soproga, opozori jo o prvi priliki na predmetni časniški poziv. Ker deželna predsednica omeni, da se ta stvar ne tiče nje in njenih dam, dovoli si von Sratschnigg udano opozorilo, da je tudi nekaj njenih dam bilo svoje

(konča brez datuma)

(brez datuma!!!)

dni prejelo subske redove. Na pripomnjo, da bo gotovo vsaka njih razumela takoj, kak jej veleva dolžnost, da stvar vendar – le ni tako brezdvomna. Kakor ostra igla zbode to deželno predsednico v črnožolto srce. In poučevati se jame, katerih ženskih nedrij se utegnejo držati srbske odlike.

V tem, ko jej Peter von Sratschnigg našteva katera imena, vstopi - ko da ga je sam Bog poslal – gospod Izidor Fučec. Ker je med naštetimi damami bilo tudi ime njegove soproge, spravi se deželna predsednica takoj nadenj. Češ, da naj s svojo milostno govori zaradi subskega reda. Seveda če je sploh še potreboval, ker ga je bržkone že sama od sebe odvrnila.

Gospod Izidor Fučec imel je tokrat zopet eden svojih redkih srečnih dni. Topeč se prijaznosti, odgovori namreč, da je stvar zanj predelikatna in da bi zato bilo vsekakor lepše in dostojnejše, ko bi vprašanje prišlo od visoke gospe same. Od njegove strani – menil je – bi stvar vendar-le bila vsakdanja; od njene pa vzvišena. Sam pri sebi si je pa mislil: naj le poskusi, po čem je okno. Kakor si je sicer v patrijotskem svojem mretju želel, da bi deželna predsednica svoj namen dosegla, obhajalo pa ga je vendar neko zlorado veselje ob verjetni možnosti, da po eni strani spravi Katico v zadrego, po drugi pa povzroči, da svojo jezico strese kedaj še na kom drugim, ko vedno le nad njim.

A deželna predsednica bila je previdna dama. Če se je zadeva zdela delikatna soproga dotičnica jame, dejala si je, da ni nič manj delikatna za njo. Izbrala je zato iz svojega oobora trroje dam – dve Slovenki in eno Nemko – ter jim je poverila veliko patrijotsko nalogo. Ne vprašajte, kako so jo rešile. Dovolj bodi ugotovitve, da jim je gospa Katica brala levite o politiki in o umetnosti s takšno zgovornostjo, kakršne ni oddalječ niso pričakovale, dasi ste jo dve odposlanki iz dosedanjega obeševanja z njo dobro občevali. Pol ure ni nobene pustila priti k besedi. Končno je pa ugotovila, da se ona ne vtika v politiko temveč da ljubi le vse lepo in plemenito ter se zato navdušuje za umetnost. Kaj torej more zato, da je umetnica in njena umetnost priznana ravno od srbskega da je bila kralja. In so jo dohi, ko je bila Srbija živela v dobrih razmerah u Avstroogersko.

Kakor polite odhajale so odposlanke od nje. Deželna predsednica zgražala se je nad priobčenim jej Katičinim odgovorom. Peter von Sratschnigg delal se je silno iznenadenega. Gospod Izidor Fučec bil je odšel že pred tem. Slutil je kako se stvar izreče ne da je pričakoval osornejše zavrnitve. Deželna predsednica sklenila je po dogovoru s svojim soprogom, da Katice Fučceve ne bo vabila k nobenim patrijotskim prireditvam in opravilom več v deželnem predsedstvu je pa dobila veliko piko.

29/1. 1925

Tiste čase so iz društva Rdečega križa organizovali pogoščevanja vojakov, ki so se vozili skozi Ljubljano na bojišča. Seveda so se za to zbirali prispevkov in natura in v denarju. K denarnim prispevkom pozivali so ljudi pozivali predvsem v časnikih. Da bi uspeh bil čim čim večji, morali so pa na delo tudi takozvani patrijotski eksekutorji. Bili so to hiperpatriotje, ki so se ponudili prostovoljno. Da tako pokažejo svojo udanost cesarju in svojo ljubezen za državo. V resnici so bili to le ljudje, ki so se nadejali, da so na ta način prav patrijotsko izmažejo od vojne službe. Poleg teh bili so za pobiranje prispevkov od hiše do hiše določeni tudi uradniki, ki so tega bili zelo veseli, ker jim je ta posel donašal posebne priklade. Patrijotski eksekutorji so bili pred poveljstvom enege uradnikov, le-ta pa pod nadzorstvom enega odbornikov društva Rdečega križa. In zgodilo se je, da je poveljstvo bilo poverjeno Petru von Sratschniggu, nadzorstvo pa gospodu Izidorju Fučcu. Moremo si misliti, kako je ta predsednikova odredba neizmerno laskala silno razvitem samoljubju našega junaka. Sijajočega obraza podal se je iz predsednikove sobe v malo pisarno Petra von Sratschnigga.

Alsten* (* Pri nekaterih ljubljančanih silno udomačen izraz za tedaj ali torej; po nemško »alsdann«), mu je dejal takoj ob vstopu, »ragi moj Peter, odslej si pa prav popolnoma skoz in skoz pod mojim nadzorstvom.«

»Prav rad,« odgovori ogovorjenec. »Kje pa? Ali pri Slonu ali pri Unionu? Tvoje nadzorstvo je vedno prav luštno.« Res gre nekaj skoz in skoz.

Predno je svojemu prijatelju, kateremu je hipna šegavost sijala z obraza, more odgovoriti, vstopi predsednik »Rdečega Križa«. S priučenim nasmehom okoli ust naznani jima, kako bi se po njegovem mnenju organizovala nabiralna akcija. Sedaj je bil srečen tudi Peter von Sratschnigg. Spoznal je namreč, da je to silno lepa priložnost, da se tako željno pričakovani odliki primakne bliže.

Ko ju predsednik zapusti, sede takoj in jame sestavljati načrt za pobiranje. Da ga prijatelj s svojo brbljavostjo ne moti poprosi ga, naj ga vsaj par ur pusti samega. V tem času je bil načrt, po katerem se je Ljubljana razdelila v štiriindvajset nabiralnih okrajev, dodelan in od predsednika tudi potrjen. Svojega tajnika je pa le-ta poslal k nekaterim uglednim osebam, o katerih je bil prepričan, da ne odrečejo postaviti se v prostovoljno patrijotsko službo, dočim si je od deželne vlade izprosil v ta namen nekaj uradnikov.

Naslednji dan začelo se je že nabiranje od hiše do hiše. Prav za prav je bilo to izterjevanje. Saj so se nabiralci oglašali pri vsaki še tako borni stranki in so deloma pod patrijotsko, deloma pa pod človekoljubno zahtevo skušali od nje dobiti kak prispevek. Tako so dobili zabavljiv prispevek patrijotskih eksekutorjev. Rabil se je seveda le s šepetom med zanesljivimi znanci ali pa prav in camera earitatis.

Peter von Sratschnigg sedel je v pisarni ter prejemal nabrani denar, ki ga je oddajal blagajnici, dočim je nabiralne pole za kontrolo patrijotizma mestnih prebivalcev shranjeval.

Gospod Izidor Fučec je na veliko zabavo svojega prijatelja nadzorstveno čast smatral za jako resno stvar. Ves dan je ali počasi stopical ali pa se je – in to še največ – vozil od hiše do hiše, da poizve, če so v njej že pobrali. Z večini so ga ljudje poznali. Naj torej izvedo tudi za njegovo sedanjo izredno častno funkcijo. Kjer ga poznali niso, izročil je svojo posetnico. In ko se je prvi dan proti večeru peljal domov, dejal si je, da bode v par dneh ena najpopularnejših oseb v mestu. Skoro tako, ko župan. –

A tudi nad Petrom von Sratschniggom je vršil svojo nadzorstveno oblast. Seveda zelo sumarno. Oglasil se je namreč vsako jutro pri njem ter ga vprašal, kakšen je bil denarni uspeh prejšnjega dne. In ko ga je po danem odgovoru Peter von Sratschnigg vprašal, če je s tem nadzorstvo opravljeno že »popolnoma skoz in skoz«, odgovoril mu je: da. O nadzorovanju po mestu je bil že poučen, da v prijatelju zbuja veliko slast. Pojedel je namreč v raznih gostilnicah, mimo katerih ga je pripeljala pot, vsak dan vsaj po pet golazni ali kislih jeterc ter mrzle nareze. Ker je bila srpanova vročina pekoča, poplaknjeval tudi je prav izdatno svoje izsušeno grlo.

–––––––––––––

Nekega večera, ko sta prijatelja sedela pri dobri večerji na vrtu hotela Union, jel je von Sratschnigg hvaliti gospoda Izidorja Fučca in veliko gorečnost za patrijotsko stvar in njegovo vzorno požrtvovalnost. Odrinil je bil namreč tudi tisoč kron v namen pogoščevanja vojakov. Pri tem hitel je zabrenkati na struno, s katero je videl, da bo zadonela z glasom, ki bo za gospoda Izidorja Fučca podobno angeljski godbi. Nagnil se je namreč zaupljivo k njemu ter je s polpritajenim glasom dejal: »Visoko odlikovanje ti ne uide.«

Osrečencu so kar ušesa odstopila od njegove debele in okrogle glave. Oči so se mu zasvetile in usta je široko razpel. Ko okamenel je zrl nekaj časa v prijatelja, kateremu je bilo silno všeč, da je njegovo razodetje napravilo nanj tako porazen vtis.

»Ali res misliš?« vpraša nekako boječe, ko se zopet do dobrega zave.

»Na mojo vero,« dobi odgovor. »Čas je ugoden. Jaz sam opozorim deželnega predsednika na tvoje zaslužno delo.

Gospod Izidor Fučec zdrzne z nogama, da zaškriplje pesek pod podplati in nasloni se na stol, ko da se hoče globoko oddahniti. Na to pa ga pograbi von Sratschniggovo po mizi zleknjeno desnico z obema rokama ter jo krepko stisne.

»Natakar!« zakliče takoj nato s prodirljivam glasom. In ko se le-ta ogalsi izza tretje mize, zavpije proti njemu: »Eno Küpferberg Go.«

Tiste čase popilo se je toliko šampanjskega, da so ga po velikih restavracijah imeli vedno večje število na ledu. A francoskega niso naročali več javno. Patrijotizem zabranjeval je to. Ni pa zabranjeval piti ga skrivaj. In tudi tega ne, da se je v takih skrivališčih, v katere so se zapirali častniki s svojimi včasih kar na cesti pobranimi prijateljicami, na zmago avstroogerskega in nemškega orožja – dokler je iz starih zalog bilo še za dobiti – popilo toliko francozkega vina, da se je kar od miz cedilo. Zato tudi bahatoglasno naročilo ljubljanskega Naboba ni zbudilo nikakega pohujšanja. –

Podobno kolono, ko za pobiranje denarnih prispevkov, je ženski oddelek odbora »Društva Rdečega križa« organizoval tudi za nabiranje darov in natura. Le da je na proskripcijsko listo dejal trgovce s kolonijami, mesarje, prekajevalce, delikatesnike, peke, branjevce, mokarje, gostilničarje, pivovarne, vinske trgovce, slaščičarje in klobasarje. Vakega le-teh pa je moralo obiskati po dvoje dam. Zato da je združena zgovornost pripomogla do čem večjega uspeha.

Seveda se je na ta način nabralo jako veliko jela in pila. Dame postavile so si za nalogo iztisniti po »boljših rodbinah«, kakor je bilo v navadi, da so se izražale, od od gospodinje še raznega domačega pečiva. Dosegle so tudi po tej strani prav lepe uspehe. Ne bode odveč pripomniti, da se nenavadno obnesla Katica. Hotela je dasi se je uprla vrnitvi srbske odlike, pokazati svoj patriotoizem.

Zaloge jela in piva, popolnjene s tabakom, svaljčicami in smotkami, so torej tovorile predmet za pogoščevanje vojakov. To pogoščevanje vršilo se je pri vlakih, ki so na ljubljanskem južnem kolodvoru stali po več časa, na navlašč zato odmenjenem porostoru. Pri vlakih, ki so samo krajše dobe postajali, so se delili manjši zalogaji po raznih oddelkih.

30/1. 1925.

Pri teh delitvah in pri pogostitvah bil je gospod Izidor Fučec vedno navzoč. Kot nadzornik, Rdečega križa je namreč smatralo, da njegova funkcija po končanem pobiranju ni še ugasnila. Hodil je ob vlakih goro in doli tako napihnjeno, kot je najmanj vsa Ljubljana njegova. Ljudem, ki so vso njegovo duševno ničevost poznali, zdel se je seveda smešen. Onim, ki niso imeli tega preudarka, pa celo imeniten. K denarju še veljava! Kaj hočeš, ljuba duša, še več! In nadzorstvena naloga pri »Rdečem križu« bila je v onih časih mogočna klicarica veljave. – Ko je tako stopal ob vlakih, moralo je oko marsikacega vojaka zadeti obenj. Njegov obilni trebuh in njegovo izpašeno lice je poleg oblastnega njegovega obnašanja marsikakem Janezu Františku, Janošu ali Hansjarglo nehote zbudilo tako spoštovanje, da mu je skozi okno strumno salutoval. Saj si je morebiti mislil, da je to prva oseba za cesarjem v deželi, kateri je glavno mesto Ljubljana. Za take slučaje imel je gospod Izidor Fučec pripravljeno posebno priznanje. Vselej je namreč stopal k salutujočemu vojaku ter mu podaril kubo ali trabuko. Če je imel dotičnik podčastniški čin celo po dve.

Pa se nameri neki dan na vojaka s tremi zvezdami na našivkih. Bilo je pri vlaku, s katerim se je vozil solnograški polk. Stopal je kakor običajno ob vlaku gori in doli ter si ne brez patrijotskega dopadajenja ogledoval s kredo popisane in porisane vagone. Bila je, karikatura kralja Petra z nadpisom »Tod dem serbischen Rauberhauptmann.«* (* Smrt srbskemu roparskemu poglavarju.) Pod karikaturo napisala je druga roka: »Elender Boservicht und Königsmörder.«* (* Podli hudodelec in kraljevski morilec.) Zopet na drugem vozu bilo je narisanih deset stenic z napisom: »Serbisches Hansvjeh.«* (* Srbska domača živina.) Na tretjem vozu so bile narisane vislice z napisom: »Unsere Beschecrung den serbischen Hellunken.«4 (4 Naša poklonitev srbskim lopovom.) Podobnih duševne posurovelosti bilo je še več. Videč, kako si jih oblastni debeluhar z dopadanjem ogleduje, salutuje mu. Na salutovanje stopi gospod Izidor Fučec k podčastniku ter mu pomoli dve trabuki. Vojak ju ves vesel vzame in vzklikne po nemško:

»No to je enkrat pameten gospod. V Ljubljani sem bil na same suhe blagoslove pripravljen.«

»Zakaj pa?« vpraša ga darovatelj.

»Potem – le, kar sem dobil na prvem ljubljanskem kolodvoru.«odgovori podčastnik in pomoli proti gospodu Izidorju Fučcu škapulir. Le – ta seže po njem, da ga ogleda, vojak pa, videč da mu ga hoče dati nazaj, pravi:

»Le pridržite si ga. Za par smotek jih morete, ako hočete, dobiti še celo zbirko.«

Ker se gospodu Izidorju fučcu zdelo, da bi šlo vendarle preveč smotek in ker se je tudi bal, da bi mu mogli naposled očitati še zasmehovanje verskih naprav, ko od vojakov – seveda ob živahnem veselju – za smotke pobiral škapulirje, spravi svojo pridobitev v žep in se oddalji.

Nekaj korakov od vlaka stalo je na peronu dvoje častnikov. Stotnik in poročnik, katerima je bila naloga, da nadzorujeta vlak v tem, ko so dame »Rdečega križa« pogoščale nju tovariše pod kostanjem na restavracijskem vrtu. Videča, kako si debel gospod ogleduje risbe in napise na železničnih vozovih se ozirata za njim. On to opazi, stopi proti njima ter ju – sam na – se za to od petra von Sratschnigga dobljeno misel ponosen – pozdravi z »Gott straffe England!« Časnika se spogledata a ne odgovorita. Pač pa mu pride stotnik nasproti ter se mu predstavi. Ko se predstavi tudi gospod Izidor Fučec kot nadzornik »Rdečega križa«, spusti se stotnik z njim v pogovor. A že po par minutah ga konča, salutuje in odide nazaj k poročniku. Na vprašanje le – tega, kdo je ta gospod, mu stotnik odgovori: »Patriotske honado*.« (* Patrijotsko govedo)

Oba častnika bila sta zavedna Čeha. Avstrijska strateška modrost ju je zato pridelila čisto nemškemu polku v službovanje. Češ da ju, ker podtalnim nadzorstvom ostalega plkovnega časniškega zbora, stori neškodljiva.

Doma je o prizoru s podčasnikom pripovedoval Katici in njej je pokazal škapulir. Ona prasne v smeh in pravi:

»Oh, kako imenitno! Kakor navlašč za – te. Kako lep kozel bi bil! Morebiti še sčasoma za patra napreduješ. Če dobiš dispenze! Ker si bil oženjen. – i zakaj pa ne? Saj ima tudi ljubljanski frančiškanski samostan takega patra. Veš kaj, Izidor, kar v klošter pojdi!«

12. Transporti ranjencev. – Bolniške strežnice. – Zahvalne službe vožnje za zmage. – Strah pred stradanjem.

2/2. 1925.

Črnormene zobne krtačice.

Operacije na bojnih frontah bile so seveda vse zmagovite. Vsak trenotek prišlo je poročilo o kaki sijajni zmagi. Hišni posestniki imeli so zato mnogo dela in sitnosti, da pravočasno razobesijo zastave. Tu je namreč zahteval patriotizem.

Med najskrbnejšimi razobešalci je bil pač gospod Izidor Fučec. Na magistratu imel je naročeno naj mu vsako zmago takoj sporoče. Ker za novotarije ni bil navdušen, ni imel telefona. Zato se je moral vselej na kolesu pripeljati kak uradni sluga z obvestilom. Ker je vselej dobil napitnino, ki se je ravnala po velikosti zmage, se ve, da je gospod Izidor Fučec bil vedno poučen o samih odločilnih bitkah. Od teh je potem pripšovedoval na ulicah in v kavarni drugim, ves vesel, da je sam tako hitro in tako znamenito poučen.

Ko je nekoč znanemu , zelo jovijalnemu odvetniku, katerega je semtertje bil našel v profesorja Veselka družbi in se je kdaj in kdaj pogovoril z njim, pripovedoval o najnovejši velikanski zmagi v Galiciji, pravi mu le – ta z nagajivim nasmehom na ustnicah:

»Da, da gospod Izidor Fučec, od samih dobljenih bitek bo kmalu vse vknp zbito.

Že dvignil se naš je deželni vihar.

Oh, zdaj pa le čakaj, ti ruskovski car.

Ker kadar mi planemo

Vse stremo in zmanemo

Naneškali bodemo tvoje kozake,

Da večno boš pomnil na kranjske junake.«

Kaj ne, gospod Izidor Fučec? Serbus!!«

Ne da bi se kaj nazaj ozrl, odide odvetnik z na lahko postrani nagnjeno glavo.

Gospod Izidor Fučec imenitne satire, ki je tičala v navedbi pesmi, katero je bil svoje dni zložil, preddvorski graščak, takoimenovani vojvoda srtmolski, ni umel. Gospod »vojvoda«, Slovenec po rodu, a strasten nemškutar, postal je skoraj besen, ako mu je kdo omenil , da je Slovenec. Slovensko je sicer rad in doma dosledno govoril, a trdil je da je to kranjsko. Ničesar pa ni bolj sovražil ko Ruse. Nad nje je namenil kranjsko črno vojsko, katero je po nemškem izrazu »Landsturm« krstil, deželni vihar, in na katero je zložil dolgo pesem. Kitico te pesmi navel je odvetnik v svojem pogovoru z gospodu Izidorjem Fučcem. In le – ta je smatral pesem za duševno lastnino odvetnikovo ter za pravo zlato in je prav obžaloval, da se je odvetnik tako hitro oddaljil, ker bi bil rad pritrdil njegovemu izlivu patrijotskih čutil. –

Po silnih »zmagah« začeli so se privažati ranjence v Ljubljano. Zaradi oddaljenosti bojišč bili so to le lažje ranjeni vojaki. Za te prodvidene slučaje bilo je pač pripravljenega gotovo število strežnic, a kaj kmalu je bilo toliko ranjencev v mestu, da je bilo strežniškega osobja premalo. Društvo »Rdečega križa« je zato objavilo, da sprejme nekaj strežnic Čuda golemoga! Skoro nobeno dekle ni hotelo ostati več pri kmetiškem delu. Vse so drle v Ljubljano ter hotele biti sprejete k strežništvu.

In gospod Izidor Fučec dobil je novega častnega dela, katero mu je naklonil Peter von Stratschnigg. Imel je namreč dekleta, ki so se prijavljale izbirati po njihovi šolski izobrazbi in zročnosti. Prva se je dala ugotoviti po spričevalih, glede druge se je pa stvar prepuščala njegovemu prostemu preudarku. Onim, ki so našle milost v njegovih očeh, dajal je nakazila za zdravnike, da ugotove, če so za naporno strežniško službo dovolj krepke in zdrave ter jih potem pošljejo v navlaščza strežniško službo ustanovljeni tečaj ali pa zapišejo v imenik, da jih po potrebi upokličejo. – Te naloge je bil jako vesel. Neizmerno mu je laskalo, ko se te preproste kmetiške punice gnjetle okolo njega, ga za roko prijemale, mu jo stiskale in goreče prosile, naj jih ne odkloni. Marsikaj mu je bilo težko, če je moral odkloniti kako prav zalo deklico zaradi popolnoma nedostatne šolske izobrazbe ali zaradi preveč ožuljenih rok. Na čast mu bodi rečeno, da je skušal biti nepristransk. Kljubu vsemu temu se je pa le zgodilo, da je bridko ihtenje kake dekline ganilo njegovo srce tako, da jej je kljubu neznanjeni ji odklonitvi kasneje vendar-le dal nakazilo. V pisarni »Rdečega Križa« se je – tako s osobjem, kakor z odborniki – prav rad pogovarjal o prizorih, ki so se ob prijavah deklet dogajali in se tudi ni pozabil pohvaliti s posameznimi svojimi salomonskimi odločbami. Predsedniku društva Rdečega križa je pa blagroval tvstrijo, češ da je vse njeno ženstvo tako zelo prožeto patrijotskega duha, da bi se najraj za moškimi kar v strelske jarke presehlo. (Predsednik pogledal ga je pri teh besedah hudomušno. Sam pri sebi je pa dejal: sancta simplicitas*! (* Sveta priprostost)

Cerkveni poglavarji odredili so bili tiste dni mnoge službe božje in molitve za zmago zavezniškega orožja. V Ljubljani se je našlo kritičnejših krožkov, ki so v pogovorih med sabo uganili, da s tem spravljajo Boga v veliko zadrego, češ da katoliki v Franciji, Rusiji, Angliji in Belgiji prosijo na podoben način zmage za orožje svojih držav. A široko občinstvo nima smisla za kritična razglabljanja. Zato je te cerkvene odredbe sprejemalo kot nekaj samo po sebi umljivega. Tudi obvezna vojaška udeležba ga je mnogo privabila v cerkev. Ko so potem začele prihajati vesti o velikih zmagah, bili so mnogi prepričani , da so k tem zmagam pripomogle prav posebno njihove molitve. Tega nazora bila je zlasti mnogo že poznojesenskega ženskega sveta. Zato le-tega nikdar ni nedostajalo pri zahvalnih službah Božjih, ki so se prirejale po vsaki imenitnejši zmagi.

Med najzanesljiveše obiskovalce vseh patrijotiških cerkvenih prireditev štela so gospoda Izidorja Fučca. Odkar je postal častni funkcijonar »Rdečega križa«, imel je namreč pravo zahajati v stolnici v klop pri sakristijskem stranskem altarju. Ali mu je torej mogoče bilo izostajati? Saj je vendar bila tako lepa prilika deželnemu predsedniku, ki je pri glavnem stranskem altarju na levi strani za rdečo pogrnjeno molitveno klopico imel isto tako rdeče žametasto kreslo. Kazati na krepko izbočenih prsih prazne gumbnice, ki so moleč trobentale po odpravi te praznote. Ljubljančani, ki so za te tako skrbne skrivane bolečine gospoda Izidorja Fučca kakor vemo izvedeli iz belograjskih časnikov, so si – videč ga naenkrat tako pobožnega – pač pomežikovali in ga vlekli po zobeh, glede na izredne razmere, v katerih so živeli, pa so upoštevali njegov družabni položaj in so pazili, da tega ni opazil in ne izvedel …

9/2. 1925.

Razume se samo po sebi, da se je gospod Izidor Fučec udeležil tudi cesarske maše. Bial je to leto posebno slovesna. Čital jo je sam knezškof. Altar za-njo postavili so pred cesarjevim spomenikom na Slovenskem trgu. Ta spomenik je v spomin cesarjevega prihoda v Ljubljano po velikem potresu 1895. leta postaviti dal župan, ki je takrat še živel v domišljiji, da bo z gojitvijo vezi z dvorom na Dunaju mogoče pridobiti merodajne vladne kroge za pravično politiko do slovenskega naroda. Zaradi te naivnosti, katere se je kasneje sam pred sabo sramoval, so ga nekaj dni predslovesno cesarsko mašo, zaprli v samotno sobico sodne palače. Seveda ne zato, da bi se morebiti v duha udeleževal knezoškofove nekrvave daritve, od katere so godbeni zvoki in strelne salve prihajali skozi visoke line njegovega tesnega bivališča ko njegovih ušes pač pa zato da mu prav nazorno pokažejo kako je zaradi navedene svoje naivnosti zaslužek eksemplarna kazen.

Pri maši je bila o vseh takrat V Ljubljani bivajočih vojnih odredih s časništvom in generaliteto bojna čela. Tudi oblastva so se je udeležila z vsemi svojimi predstavitelji. Ker se je vedelo, da se to rad vidi in se je tiste čase onim, ki so imeli oblast nad smodnikom in svincem, vse prilizovalo bila so pri maši zastopana tudi skoro vsa ljubljanske društva. In občinstva je prihrumelo toliko, da ni bil natlačeno polen samo prostrani trg, temveč tudi pritegajoči mu deli ulic.

Gospod Izidor Fučec bil se je ob tej priliki v patrijotski svoji gorečnosti postavil prav bliže deželnega predsednika, tako da so se le-tega oči morale večkrat srečati z njegovimi. Obraz mu je sijal ponosa nad toliko srečo, okoli ust pa se je zdelo da se mu razteza patrijotski med. od tega dne pričakoval je mnogo. Saj je vedel, da morajo deželnemu predsedniku ostati v spominu pogledi, ki so se ujemali z njegovimi. A še več. Visoki gospod ga je parkrat zalotil kako se je z gorečo pobožnostjo ozrl na spomenik. Seveda si je moral misliti, da na blago cesarjevo lice, ki je kazalo še vedno neko melanholično meglico. Menda zato, ker se je nekega dne ob jutranjih urah skozi gosto ljubljansko meglo od spomenika sem zableščala bela posoda, kakršnih doslej dati morali. Sedaj je še vsega dovolj; toda take množice vojakov pojedo veliko. Kakor egiptovske kobilice. In ko bo vse snedeno, kje bodo pozneje jemali? Zato same sebe slepi, da bo vojska trajala samo še par mesecev. – »Gospod Izidor Fučec, ne ravnajte se po njih. Rajši storite, kakor sem storil jaz, ki sem se z moko, rižem, kavo, čajem, sladkorjem, mastjo, oljem in salamami založil za dve leti. Sicer boste stradali. Stradali pravim vam.«

Stradali! To je za gospoda Izidorja Fučca bila strašna beseda. On, vsega dobrega vajen in takorekoč vedno lačen, pa naj bi stradal! In s kakšnim naglasom je dober someščan izgovoril to besedo! Še ponovil jo je.

Gospod Izidor Fučec ozre se po svojem prijatelju. Le- ta je bil s svojo sodbo o stvari že gotov. Napravil jo je bil že med pripovedovanjem meščanovim. In še prav hitro. Zanj je namreč bilo mahoma jasno, da ne bo stradal, dokler bo pri prijatelju zadostne zaloge. Zato tudi pritrdi meščanu in gospod Izidor Fučec sklene takoj naslednjega dne govoriti s Katico zaradi zaloge vsakršnih jedil. Tudi za pijačo je dejal da bo skrbel; a to stran prehrambene akcije smatral je za čisti svoj delokrog.

Katica je s početka iz prirojene jej kljubovalnosti soprogove misli ugovarjala.

»Tedaj bi ti hotela nositi odgovornost, če vendar le pride tako dalječ, da bi moral naš dragi Miškec stradati?«

To vprašanje jo obrezoroži. Pridruži se soprogovemu mnenju in skupaj jameta sestavljati koliko in katerih nekvarljivih jestvin je treba nakupiti, da bo zacelo družino zadostovalo za dobra tri leta. Na to dobo sta iz previdnosti podaljšala preskrbrljevalno akcijo za telesno blagostanje.

Celih štirinajst dni je trajalo, predno je bilo vse preskrbljeno. Gospod Izidor Fučec hodil je semtertje izbirat, presojat in po potrbi tudi pokušat. Ko je bilo končno vse urejeno, si globoko oddahne in pravi Katici:

»Nak, stradali pa ne bomo. Naj le tisti stradajo, ki nič nimajo. Mi hvala Bogu, smo še na konju.«

Katica se tej pripomni odobravalno nasmeje. A jezik jej ne da miru, da nebi dejala: »Na konju pa takem! Kako neki more slon na konja?« 

Soprog, takih ljubeznivosti vajen ko berač mraza, namrgodi se; ne reče pa nič. Saj je vedel, da bi vsak odgovor bil Katičini jezikavosti dal nove pobude.

Naslednji dan pripelje Petra von Sratschnigga, da vidi zalogo. Zelo ga je veselilo, ko jo prijatelj pohvali z besedami:

»Bogme, ti bi bil dober za generalnega vojnega intrndanta.«

10/2.1925.

Ugotovitev, ki je tičala v besedah: »Mi, hvala Bogu, smo še na konju«, narekovala je gospodu Izidorju Fučcu zavest njegovega bogastva. Nehote ga je pa ta ugotovitev zopet enkrat spomnila onega izdatnega dela premoženja, katero je bil po skupnem posredovanju Attilija Boccaccia in Milly Hellmutove naložil v delnicah podjetja: »Erste Wiener Schiwerneborstenveriwertungsundengrosverarbeitungsaktiengesellschaft.« Usoda te naložbe ni bila doslej jasno opredeljena. To se pravi za gospoda Izidorja Fučca. Sicer je bil denar izgubljen in so delnice bile le toliko vredne, kolikor je bil vreden papir, na katerem so bile natisnjene. Podjetje životarilo je sicer še. A le za to, da so živele od njega nekateri zajedalci. Občni zbor, ki se je vršil pred letom dni, imel je sklepati o čisto pasivni bilanci, katera mu je pa od upravnega sveta bila predložena z letnim poročilom, polnim razlogov za pretekle neuspehe in nad za bodoče uspehe. Od takrat ni imel naš junak o društvenem delovanju nikakih poročil več. Sklene torej pisati ravnateljstvu podjetja po pojasnilu, kako se je posel od zadnjega občnega zbora sem razvil.

10/2. 1925.

Na svoje vprašanje prejme že čez nekoliko dni odgovor. Ravnatelj mu v prav ljubeznivem pismu, ki je mrgolelo poklonov in laskavih besed, naznani, da gre posel jako dobro in da je zato pričakovati to leto prav povoljnega računskega zaključka. To pa zato, ker je uprava delniške družbe prišla na fenomenalno misel izdelavati patrijotske zobne krtačice ter le-te ponuditi pred vsem vojaški upravi. Stvar da je v vojnem ministerstvu in pri vrhovnem vojnem poveljstvu našla dobrega odziva in reklo se mu je, da ima pričakovati velike naročbe. Ker je pod orožjem več milijonov vojakov, bo tudi naročba šla gotovo v milijone. Če bi se pri vsaki krtačici zaslužilo krono, bi že to dalo lep dobiček. Zaslužilo se bo pa več. Krtačice, zaključi ravnatelj svoje pismo, bodo za-nje namreč samo čisto črne ščetine, ki bodo vdelane v paličice iz rumenega celuloida.

Ko gospod Izidor Fučec pismo prečita, tleskne samega veselja z rokami. Kakšna sijajna misel! In o pravem času. Ves obraz se mu zasveti. Nehote se hvaležno spomni lepe Milly, ki je imela največ zasluge, da je postal delničar tako lukrativnega podjetja. Pri tem ga pa prevzame tudi zavest, da si je s tem posredno pridobil velike zasluge za državo in cesarja. Prepričan je namreč bil, da črnormene krtačice v vojakih silno povzdignejo patrijotsko zavest ter tako pripomorejo k zmagi.

Na to, da je vojakom najboljša zobna krtačica komis, če ga bode le zadosti, kratkoumni patrijot ni mislil. Tudi na to ne, da imajo vojaki vse druge skrbi, ko misliti na negovanje zob. Da je verjel ravnateljevi bajki o naročbi črnormenih krtačic mu konečno ni bilo zameriti. Saj jih je patrijotska poblaznelost onih dni bila v stanu res smatrati za eno onih sredstev, ki popeljejo k zmagi. – In tako je svoje poročilo kot najnovejšo novico nesel takoj v »Rdeči križ« ter jo razširil med svojimi znanci. Predsednik »Društva Rdečega križa« ga je pač ves začuden – vprašajoče pogledal. Češ: ali se ti blede? Ugovarjati si pa ni upal, ker bi bil lahko prišel na sum, da izpodbija črnormenost, ki je bila tiste dneve vsesplošno v modi, in ker si je sam pri sebi dejal, da je vojna uprava morebiti res nasedla kakemu z vsemi mastmi – torej tudi s patrijotsko – mazanemu sebičnemu špekulantu.

Med svojimi znanci je gospod Izidor Fučec pač našel semtertje katerega, ki je ob vesti o črnormenih zobnih krtačicah prasnil v smeh. Pokril si je pa takoj z dlanjo! Gospod Izidor Fučec smatral je, da je ta bil izražaj začudenja, ki je veljalo genijalni ideji. In ostal je v veri, da je lahko ponosen, ker je podpiratelj tako imenitne stvari.

–––––––––––

13. patrijotsko usmiljena mlinarica. – »Zmage« in skrbi. – Pridiga gluhim ušesom. – Prijateljska zavist. – Zavist rožnate perspektive. – Grozne besede umirajočega vojaka in njih odmev. – Srebrni rog.

O cesarju Franu Josipu je časopisje vedelo povedati sto in sto lepih stvari. Ni je bilo kreposti, katere bi mu klečeplazci in glupi čelobitci ne bili že naprtili. Ko je naravnih kreposti postalo premalo, začeli so si izmišljevati nadnaravne.

Ni se o teh razmerah čuditi, da je nekega dne zagledala luč sveta časniška vest, da se je vitežki cesar, videč kako morajo njegovi vojaki poleg fizičnega trpljenja, ki jih tare, včasih prenašati celo glad, odločil k posebne vrste žrtvi. Zato da kot vrhovni vojni poveljnik pokaže, da se čuti pravega tovariša s svojimi vojaki v strelskih jarkih. Proti ugovoru zdravnikov – tako so naročeni pisuni javljali – ukazal je namreč, da mu morajo, dasi mlečnega belega kruha vajenemu, poslej peči samo črn kruh. Češ, da se belo pecivo prihrani samo za ranjence.

Silna reklama za cesarjevo dobro srce šla je tokrat po vsej državi. Ker je na svetu ni neumnosti, katere bi ljudje ne verjeli, našla je tudi ta vest in z njo v zvezi stoječa reklama prav veliko vere. Pač so se ji smejali vojaki in so z glavo zmajevali, ko so jo našli v onih redkih, patrijotskega redu polnih časnikih, ki so se smeli pošiljati na bojno fronto; pač je zbujala stud pri onih čitateljih, ki so si kljubu vsej hinavsko patrijostski vzgoji ohranili vendar še kritičen razbor misli: – večina je verjela. Zlasti ko so se našli oznanjevalci naukov Kristovih, ki se niso sramovali to patrijotsko reklamo javljati svojim verskim občinam s cerkvenih propovednic. In marsikomu, zlasti marsikaki dobri ženici »so se stari cesar zasmilili«.

Med temu je bila tudi neka mlinarica na Količevem. Lepo se jej je zdelo, da je cesar beli kruh določil samo za ranjence. Prav samaritansko, da je na – se vzel uživanje črnega kruha, torej breme, katerega zaradi svojega stanu ni bil vajen. A ustrašila se je , daq bi morebiti ne dobil res dobre ajdove moke – kajti le ajdov kruh je umevala podčrnim – in bi si morebiti zaradi svoje visoke starosti nakopal bolezen. Ker je tolikanj čula o njegovi izredni pobožnosti, zasmili se ji v dno srca.

Nekega tržnega dne, ko je imela drugega opravka v Ljubljani, napolni zato vrečo dveh mernikov najlepše, na belem kamnu namlete ajdove moke in jo veli naložiti na voz. Za žgance po zimi imela je pripravljeno in nerada se je ločila od nje. A dobro delo je hotela storiti. Saj je vedela, da jej to v nebesih v dobro zapišejo. Morebiti na desno stran v knjigi, v kateri je na levi strani bilo napisano, koliko, kdaj in od koga je vzela preveč mlevnine.

V Ljubljani pelje se k deželnemu predsedstvu, kjer prosi, da bi prevzeli od nje moko in jo poslali k cesarju na Dunaj. Spogledajo se. Vse glavne osobe državne uprave dežele Kranjske se sestopijo v posvetovanje. Čez dobre pol ure morala je ženica čakati na uspeh posvetovanja, ki se je vršilo ob pritajenem hihitanju večine navzočih. Po sklepu, ki se je po težkih bolečinah rodil, pošljejo ženico k »Rdečemu križu«, kamor jej pokaže pot uradni sluga, ki sede k njej na voz.

Pri »Rdečem križu, ki je o stvar že bil telefonsko obveščen prevzamejo moko od nje ter jej potrdijo, da je za Njegovo Veličanstvo cesarja. Ustno jo že zagotove, da patrijotsko darilo odpošljejo s prvim vlakom na Dunaj. Srečna in zadovoljna odide ženica po drugih opravkih ter se na to v zavesti, da je storila prav znamenito dobro delo, vrne domov.

11/2. 1925.

Pri deželnem predsedstvu so o tem čisto posebnem slučaju patrijotizma telefonsko obvestili osrednjo vlado na Dunaju ter ob enem vprašali, če dobe kako navodilo za morebitne prihodnje podobne slučaje. Minister, katerega je telefonist, čuvši za kja gre, direktno z Ljubljano zvezal, sporočil je daso patriotischen Betätigungen der Bevölkerung mögen sie welcher immer sein, keine Hindermisse in den Weg gelegt werden sollen.« In concereto je odredil, naj se moka ne pošilja na Dunaj, temveč pod roko in tako, da darovalka tega ne izve, v vojne svrhe kar najbolje porabi. Ta ustni odlok z visoke strani prinesel je visok uradnik uradnik deželne vlade predsednika »Rdečega križa«. Z le-tem spustila tudi v pogovor, kako moko na diskreten način porabiti

• »da patrijotskega udejstvovavanja prebivalstva, naj že bode kakeršne vrste koli, nikakor ni ovirati.«

(Stran 44; avtor doda z zvezdico označeno opombo, ki pa je v tekstu ne označi, tako da ne vem, kam sodi.)

v smislu ministrovega naročila. K pogovoru pride slučajno odbornik »Rdečega križa«, ki je bil znan po svoji šaljivosti. Čuvši, zakaj gre, pravi takoj:

»Veste kaj naredimo. Dajmo si kuhati dobro zabeljene in ocvirkaste žgance. Ker delujemo za »Rdeči križ«, ki je jedna najvažnejših vojnih naprav, bo moka na ta način nabolje porabljena za vojne namene.« 

Videč pa, da se je visoki uradnik deželne vlade zaradi teh njegovih besedi namrgodil, doda hitro:«Toda: šalo na stran. Na fronti bi ta vreča moke ne zadela Bog ve kaj. Za bolnice ni, ker tam zdravniki predpisujejo lahak pšenični kruh. Ponudimo moko našemu tovarišu gospodu Izidorju Fučcu. Seveda pod strogo molčečnostjo in s pogojem, da v vojne namene plača desetkratno nje vrednost blagajnici »Rdečega križa« ugodno priliko za boljšo naložbo sirotinskih denarjev.

Kot dober patrijot in celo polouradna osoba upisal je seveda tudi gospod Izidor Fučec nekaj vojnega posojila. Ko je dotični denarni zavod priobčil poročilo o tem, dobil takoj drugi dan povabilo deželnega predsednika, naj bi bil tako dober, da ga obišče.

Pred vojnim časom bi se bil takega vabila ustrašil. Sedaj se ga ni. Saj si je bil v svesti, da svojo patrijotsko dolžnost od izobešanj zastav do cesarskih žgancev in vojnega posojila vrši tako vneto da bi jo bolj ne mogel. Glede na to si je mislil, da ga deželni predsednik morebiti namerava na kak način iznenaditi. Morebiti celo z odliko o kateri je bil govoril Peter von Sratschnigg.

»Čital sem, »pravi mu, prišedši mu silno prijaznega obraza nekoliko korakov nasproti, ko mu poda roko, »vaše ime med prepisovalci vojnega posojila«.

»Da; deset tisoč sem podpisal,«pravi ogovorjenec ne brez neke ošabnosti.

« Deset tisoč!« odvrne deželni predsednik. »To je po priliki toliko, kot če bi bil jaz podpisal deset kron. Pa sem več.«

Gospod izidor Fučec vozi v veliki zadregi dlani svojih rok po stegnih do kolen in nazaj. Besede visokega oblastnika so ga bile poparile. Tem bolj, ker je pričakoval pohvale. Videč njegovo zadrego, poprime deželni predsednik:

»Saj ste svoje dni za balkanske »Rdeče križe« dali skoro ravno toliko.«

S tem ga spravi v še večjo zadrego, iz katere se jame nerodno motati, rekoč:

»Če je treba…«

»Seveda je treba,«odvrne deželni predsednik. »Če bi treba ne bilo, bi gospod finančni minister ne bil izložil posojila na vpis. – To se pravi,« jame se deželni predsednik popravljati, »denar država žedobi, če hoče. Toda ona želi veliko ugodnosti, ki jih ravno to posojilo proža, nakloniti svojim državljanom. Oni imajo po tem takem dvojno možnost: obogateti in pokazati svoj patrijotizem.«

Veliko več govorjenja ni bilo potreba, da je povabljenec pred razlogi pokrajinskega oblastnika omagal. Obljubil je povišati svoj vpis prav izdatno. Zlasti ga je spekla pripomnja o njegovem prispevku za balkanske »Rdeče križe«. V sedanjem položaju bi bil ta nekdanji svoj čin mogel na kak način izbrisati. »Morebiti pojde to s tem poviškom,« mislil si je, ko je odhajal iz vladne palače.

––––––––––––––

Na poti domov sreča profesorja Veselka. Odkar se je bil ob izbruhu vojske vrnil iz hrvatskega Zagorja, ni ga bil videl več. Po eni strani zato, ker je bilo dovolj stvari, ki so obračale njegovo pozornost na-se, po drugi pa zato, ker si je bil osvojil načelo, da je najbolje izogibati se ljudem, ki so morebiti na merodajnih mestih nekako krivo zapisani. Med te je štel tudi profesorja Veselka. Saj se je udeleževal vseh narodnih prireditev in manifestacij. Še danes bi ga iz tega razloga nagovoril ne bil, da mu ni Veselko, opazivši ga, že od dalječ zaklical:

»O, gospod Izidor Fučec. Od kod te pa tvoje sloke noge tako jaderno neso?«

»Domov grem,« odvrne ogovorjenec, izognivši se odgovoru nastavljeno vprašanje. »Glej no, kako dolgo te že nisem videl.«

»Včasih tistih, katere bi radi videli, ne iščemo. Kaj ne da?«

»Mislil sem, da si moral v vojsko.«

»Takih pokvek ne marajo. Izključeno pa ni, da kedaj še tebe zažele. Kadar pride na »ta petične.«

Gospod Izidor Fučec se te zanj laskave označbe razveseli, se široko zasmeje in pravi, z namenom, da izove novih besedi pohvale:

»Vojska žre denar. Petice so šle.«

»Beži, beži. Stavim, da še danes hodiš s tisočaki okoli.«

»Pa si res uganil,« se razveseli gospod Izidor Fučec. »Nekaj vojnega posojila sem podpisal. Pa jim še ni dosti.«

»In si dodal« odsekne profesor ter ga pomilovalno pogleda. Ko vidi, da apostrofovanec pomena tega pogleda ni razumel, temveč da je njegove besede celo za pohvalo vzel, poslovi se kratko od njega, češ da se mu mudi. Ko podaja svojemu rimskemu sopotniku ob razstanku roko, pravi mu še: »Gospod Izidor , tišči si žepe.«

Ogovorjenec res nekam začudeno pritisne kakor samogibno obe roki ob hlačna žepa, potem pa pravi:«Ne bojte se. Saj se ne podam v gnečo. Sredi ulice mi pa nikdo ne posegne vanja.«

Profesor zamahne z desnico in se na glas zasmeje; a tako, da bi bil ta smeh vsakega drugega osupnil ter nagnil k vprašanju, kaj vsebuje. Gospod Izidor Fučec odtacal je, ne da bi bil iz njega kaj posnel.

Profesor Veselko ni bil vojak. Pozvan na prebiro, bil je pa, seveda potrjen. Njegov ravnatelj, ki si ga je od prihoda iz Rima sem bil zapisal v srce, zavzel se je zanj zato, ker so mu pobrali več ko polovico vseh učnih moči in posrečilo se mu je res ohraniti ga začasno na zavodu. Sicer ga na Bleisveisovi cesti niso nič kaj radi imeli; a kaj količkaj utemeljenega, kar bi bilo upravičevalo piko, niso našli pri njem. Bil je pač strogo naroden; a takoj je bilo v profesorskem stanu več. Kot učenjaka in dobrega odgojitelja mladine ga je pa nadzorstvo jako čislalo. Načelnik šolskega redarstva je pač vedel, da pa imajo te družbe od njega le korist, ker jih izobražuje s predavanji, katere na prikraja prijeten način . da je postal od izbruha vojske sem zvest čuvar domačega ognjišča, se ne bomo čudili. Zato se z gospodom Izidorjem Fučcem do tega dne nista več videla.

12/2. 1925.

Avstroogerska vojna posojila sledila so v kratkih presledkih eno za drugim. Vojna je že sama na sebi požrla strašno veliko denarja. Razen tega bilo je gospodarstvo silno potratno in zanesljivost ljudi, ki so denar upravljali, takšna, da se jih je rado kaj prijemalo. »Patrijotje« so zatorej imeli dovolj prilike za »prostovoljne« vpise posojil in dovolj nade na izredne koristi iz teh upisov. Kakšni so bili ti prostovoljni vpisi, vedeli smo v gospoda Izidorja Fučca slučaju pri prvem posojilu. Pri drugem bil je pritisk še večji. Takrat ga je deželni predsednik na domu obiskal in mu kar označil svoto, katero naj upiše. Kako naj bi se bil on, goreči patrijot, temu uprl? Saj bi bil lahko čul zopet očitek o svojem časnem prispevku za balkanske »Rdeče križe«. In tega vendar sedaj ko se je grel na solncu vladne milosti in mu je iz daljave bingljala nada o konečni izpolnitvi njegove najgorečnejše želje ni omel pripustiti. Upisal je torej, kolikor mu je bilo namignjeno.

Pri naslednjih posojilih že stvar ni bila več tako ceremonijozna. Deželni predsednik pošiljal je k gospodu Izidorju Fučcu le še svojega tajnika, da ga na upis opozori ter mu priporoči, naj kolikor mogoče o svoti, ki se je približevala oni, katero je deželni predsednik svojemu odposlancu zaupno označil.

Opisi priobčevali so se za vzpodbudo drugim vedno po časnikih. Takoi je za-nje izvedel tudi profesor Veselko, ki je seveda o tej naložbi premoženja imel svoje posebno mnenje, katero se je silno razlikovalo od gospod Izidor Fučcevega. Iz tega razloga je vselej, kadar ga je srečal, zaklical: »Zdravo, amice. Zatiskaj si žepe.« Ne da čaka odgovora, hitel je dalje.

»Vraga,« jel je konečno gospod Izidor Fučec razmišljati, kaj neki mu profesor vedno z majhnimi žepi? Doslej mu še vendar iz njih ni bilo nič ukradenega. In da bi žeparstvo v poslednjem času bilo v Ljubljani posebno razpaslo tudi še ni čul.

Petru von Sratschnigg, kateremu je o stvari pripovedoval, ter ga vprašal, kako si on razlaga te kakor »ceterum autem censeo« glaseče, se Veselkove besede mu mesto rešitve uganke odgovori:

»Bog ve, kaj o tem misli. Ves polen muh je, saj veš. Gotovo tiči kak poseben dovtip v teh besedah. Kakšen, mogel bi ti pojasniti sam.«

Ta odgovor stori, da se nekega večera poda gospod Izidor Fučec k profesorju Veselku. Najde ga ravno pri večerji, v tem ko si je njegova soproga dajala opravka pri malem sinčku, ki sta ga s soprogom v naravno opredeljenem času njunega zakona na svoje veliko veselje in srečo pridelala.

»Kakšno iznenadenje! Vzklikne čez cesto. »Čakaj no! Zdi se mi – da res: da nikdar več na-njo ne pride kdor zdrkne z nje.«

»Slava ti, vzklikne profesor: boljši spomin imaš, ko sem mislil. Sedaj si pa zapomni še to, da po slabi tovarišiji rada glava, po pretepih v taki tovarišiji pa tudi hrbet boli. Bistroumen kakor ti najdeš potem razlago tudi za vse ostalo.«

Gospod Izidor Fučec obmolkne. Pohvala o njegovi bistroumnosti stori, da pogoltne novo vprašanje, katero je v zvezi z namenom svojega obiska imel že na jeziku. Poslovivši se po nekih nepomembnih besedah od profesorja, krene domov. Premišljujoč spotoma, kaj je čul, zazdi se mu vse to še zagonetnejše, ko profesorjev stereotipni spomin: tišči si žepe! Saj tako je dejal, vendar ne pojde skakat čez kamnolom pod ljubljanskim gradom nad Študentovsko ulico. Le o taki priliki, uganil je dalje, bi mu moglo, kaj pasti iz žepov. Dalje ni segala njegova bistroumnost.

20/2.1925.

Profesor Veselko: pač ni imel povoda, da bi ga bolela glava gospoda Izidorja Fučca. A zaradi njegove naivne dobrodušnosti ga je vendar le imel rad. Zato je obžaloval njegov pregoreči patrijotizem, o katerem je čisto pravilno sodil, da ga privede v pogubo. Zato bi mu bil rad dopovedal, naj ne upisuje toliko vojnih posojil. Naravnost posvariti ga kot državni uradnik ni hotel. Vsled tega je rabil prispodobe, misleč da mu le-te ob temeljitejšem premišljevanju končno vendar odpro oči.

Kakor smo videli, mu je niso odprli prejšnji stereotipni profesorjevi pozdravni klici. Odprla mu je pa tudi ni poslednja prispodoba s katero mu je napovedal skupen polom Nemčije in Avstrije. Pregloboko je tičal s svojem pomočvirjenem patrijotizmu.

Zato je pa vojna posojila upisoval dalje. Povzbujala ga je k temu poleg zvaničnega nagovarjanja za one čase dokaj znatna obrestna mera, katero je država od posojil plačevala. Od patrijotskega obeska oslepljeni upisniki niso namreč pomislili, da gredo te obresti iz njegovih novih posojil. Kaj še le, da bi bil to opazil gospod Izidor Fučec. Sicer mu pa tega niti zameriti ni bilo. Saj se je v mestnem denarnem zavodu, v čegar upravi je sedel, od merodajne nadzorstvene strani ob vsakem novem posojilu uplivalo, da so se upisali milijoni. Ali naj bi bil on najpametnejši v tej splošni zmedi patrijotskega paroksizma?

Kljubu vsej svoji požrtvovalnosti pa naš junak ni žel one zahvale, kakor jo je zaslužil. To je najbridkejše občutil nekega večera v tretjem vojnem letu. Sedel je doma in čakal večerje. Nenadoma pritisne nekdo trikrat zaporedoma na električni stikalo.

»Ali je gospod doma?« začuje se nenavadno glasno vprašanje Petra von Sratschnigga, ko pride Maričika odpirat. Na njeno pritrjilo vstopi došlec hrupno v predsobo in takoj na to v salon.

»Vesele novice!« vzklikne proti gospodu Izidorju Fučcu, ko začuti, da je jel iskati kljuke v durih iz svoje sobe, še predso se le te odpro.

»Kakšne pa? Ali smo morda potolkli Francoze ali Lahe? Ali celo Angleže?«

»Pas de tont«* (* Nič tega) odvrne veseli prišlec, hoteč se na ta način delati imenitnega. »Ampak jaz sem dosegel veliko zmago.«

Gospod Izidor Fučec odpre široko usta ter pogleda svojega prijatelja z njimi in z očmi. Začudi se. V čisto novi, elegantni obleki je stal pred njim. Narejeni prav po modnem listu s fasoni, kakršne je videl pri deželnem predsedniku in dvornem svetniku baronu Klanseggerju, odkar sta se poznala, nosil je Peter von Sratschnigg ponošeno in ogorelo obleko, katere se je poznalo, da tudi krtače ne vidi vsak dan. Še le ko je prišel k »Rdečemu križu« nabavil si je iz svojih novih dohodkov nekoliko boljšo novo obleko. A iz navadnega blaga. Sedaj pa taka eleganca.

»Pa ne da se ti je posrečilo upleniti sovražnikovo vojno blagajnico?« izpregovori, nagledavši se novega čuda pred sabo, po nekem času gospod Izidor Fučec.

»Tega žalibog ne,« odvrne prijatelj. »Kajti v tem slučaju, bi bila stvar za me še imenitnejš, dasi nevarna. Toda imenitna je že tako dovolj. Pomisli od danes naprej mi je službena nagrada povišana na še enkratno višino.«

»Zato se torej tako izlikan?« pripomni z omalovaževalno kretnjo gospod Izidor Fučec. »To vendar ni še Bog ve kaj. Borih pet ato kron na mesec!«

Peter von Sratschnigg začuti neusmiljeni zamah svojega prijatelja. Drugokrat bil bi proti njemu brezmočen. Takrat ga je bil v stanu izpodbiti. In to ga neizmerno razveseli. S slovesnim glasom in počasi izgovarjajoč besedo za besedo, povzame:

»Da, to res ni Bog ve kaj. Toda moja zmaga je popolnejša. Ona je popolna. Jutri boš čital v »hlener Zeitung.«

Gospod Izidor Fučec odreveni. Usta se mu samogibno široko odpro. Oči se upro v prijatelja, ko v kako novo čudo sveta. Žile ob obeh sencih se mu napno. Pot nevoščljivosti mu porosi čelo.

Peter von Sratschnigg ga prodirljivo pogleduje. Na prvi mah ugane kakšna čutila prevevajo prijatelju srce in obisti. Ko si ob pogledu nanj napase svoje samoljubje, povzame zopet:

»Da jutri, odlikovan sem. Z visokim redom. Deželni predsednik prejel je telefonsko obvestilo z Dunaja. Poklical me je k sebi, da mi to veselo novico naznani in mi ob enem čestita.«

»Čestitam tudi jaz,« dahne sedaj gospod Izidor Fučec, ki se končno vendar zave, da ne sme preočitno kazati svoje neveščnosti.

»Kaj misliš s kakšnim redom?« vpraša vedno še prevzetno von Sratschnigg.

»Postal si pač vitez Ivan Josipovega reda«, odgovori mu vprašanec, ko da se to samo po sebi razume.

»Kaj neki misliš!« vzklikne von Sratschnigg. »Plemičem gredo višje odlike.«

Gospod Izidor Fučec skoro omedli. Način, kako je prijatelj izgovoril besedo »plemičem«, stori, da začuti nekaj, ko da bi ga bil kdo z ostro iglo zbodel v srce. Ob besedah »višje odlike« pa se mu zamegli pred očmi. Z desnico se prime kresta in zdrkne počasi vanj. Noge so bile preslabe, da bi ga bile držale. Z levico napravi proti drugemu kreslu kretnjo, ki je imela prijatelju biti vabilo naj sede tudi on. Toda le-ta, dasi to vabilo takoj spozna, ne sede, temveč stojé dokončava svoj odmah z besedami:

»Vitez reda železne krone sem postal. Pomisli. Reda železne krone!«

Gospod Izidor Fučec zapodi globoko zajeto sapo iz ust in pomoli brez pripomnje Petru von Sratschniggu desnico. Le-ta mu seže krepko va-njo in vidši, da je utis popolen in da ni razloga mučiti prijatelja dalje, sklene s krepko potezo spremeniti položaj.

»Vidiš,« pravi: »kar se mene tiče, je deželni predsednik izpolnil obljubo. Gotovo jo izpolni tudi glede tebe. Stavim, da ni daleč čas, ko se tudi na tvojih prsih zablešči znamenje cesarjevega priznanja.«

Oh, kakšen čudežen učinek so imele te besede! Ko da ga je neka nevidna moč vzdignila, skoči – kolikor se njegova neokretnost more s to besedo praviti v zvezo – gospod Izidor Fučec s kresla, odpre duri na naprotni strani salona ter se jame na vse grlo dreti:

»Katica! Titulus bibendi! Katica, hitro! Imenitna novica!«

Čez par trenotkov prisopiha Katica s pozdravom:

»I kaj se pa dereš, ko da te kdo iz kože deva, šema šemasta.«

Ko opazi v salonu Petra von Sratschnigga, elegantnega ko še nikoli, postane prijazna ter ga pozdravi z nasmehom na ustnicah:

»Čestitaj, Katica!« pravi gospod Izidor Fučec svoji soprogi. »Predstavljam ti najnovejšega viteza železne krone. Titulus bibendi, kaj ne?«

Katica sprejme naznanilo s posebno prijaznostjo, pove odlikovancu potem ko se je o stvari bliže poučila nekaj prijaznih besed in ga končno vpraša, ali se naj nova velika čast zamoči takoj ali kasneje. Peter von Sratschnigg sprejme – sedaj on blagonaklonjeno – čestitke in omembo zamočitve ter se glede le-te odloči za takrat, ko bo odliko imel že v rokah. Nocoj, je dejal, imam še nujna pota. Da so bila podobna poti k gospodu Izidorju Fučcu, je lahko uganiti.

–––––––––––

21/2. 1925.

Prej ko navadno bil je naslednjega dne gospod Izidor Fučec v svoji kavarni. Radovednosti drhteč pograbi koj ob vstopu »Wiener Zeitung«. Takoj prva njena stran bila je polna odlikovanj. Z zlatimi, srebrnimi in bronastimi kolajnami z vojnimi križci in raznimi redovi. Dasi mu je to čtivo bilo vse časti vredno, pa tudi zanimivo in zabavno, vendar se danes ne poglobi va-nje. Njegove oči drse marveč malomarno po njem, iščoče novice, ki je tokrat bila zanj piece de résistance. Na drugi strani jo konečno najde. Kar zablešči se mu Peter von Sratschniggovo ime nasproti izmed imen mož in žena, ki so bili odlikovani zaradi zaslug za avstrijski »Rdeči križ«.

Za »Rdeči križ« kakor balzam na srčne bolečine začuti to gospod Izidor Fučec. Svetla lučica rožnate nade mu vstane iz daljave pred očmi. Sladke nade, da res ni daleč enako srečen dogodek zanj. Dejal si je namreč, da so tudi njegove zasluge za to znamenito, skrajno patrijotsko, napravo postale že zelo velike. Vtaknil je namreč svoj nos povsod tje, kjer je mislil, da je stvar kolikor toliko v zvezi z »Rdečim križem«. Posebnega uspeha od tega navadno ni bilo; a on je živel v veri, da je storil kdo ve kaj koristnega. –

Čez dober teden prejme Peter von Sratschnigg dekret in insignije svoje odlike. Prišel mu jih je pripet sam deželni predsednik v pisarno »Rdečega križa«, čegar predsednik je k temu slovesnemu činu poleg pisarniškega osobja povabil tudi vse odbornice in odbornike. Pohlepno se je po zlatem obesku oziral gospod Izidor Fučec in ko je svojemu prijatelju med drugimi čestital tudi on, ni si mogel kaj, da bi se ne bil prav od blizo zopet ozrl po predmetu, polnem blaženosti in državljanske sreče.

Par dni na to bilo je pri Fučecovih slavnostno zamakanje. Po sporazumu s Katico je njen soprog povabil na gostijo tudi predsednika društva »Rdečega križa«. Bil je to Slovenec doktor Janez Bleisveisovega kova, ki je prisegal na geslo: »vse za vero, dom, cesarja,« katero je pa izgovarjal vedno tako, da je poseben naglas prišel na zadnjo besedo. Sicer je bil dober mož.malo umerjenejšega, da ne rečemo: počasnega, obnašanja, ki se je rad k vsaki stvari smejal, ne da bi bil največkrat sam vedel zakaj. Stalna fraza, katera je vedno tudi med slovenskim pogovorom rabil, bila mu je: »Bermers schon mochen«* (* Wir werden es schon machen = Že napravimo.). Vabila udostojen je bil kot načelnik «Rdečega križa«, pa tudi zato, ker je že sam bil tudi vitez reda železne krone in sta gospod Izidor Fučec in Katica uganila, da »gliha vkup štriha«.

Gostija bila je imenitna in kakor se je to pri Fuččevih kljubu tesnim vojnim razmeram samo po sebi umelo – obilna. Gostitelj plaval je v sreči in zadovoljstvu. Saj je imel na desni in levi po enega viteza reda železne krone. O kateri je iz svojih prejšnjih zabav s Petrom von Sratschniggom vedel, da je še prede nekaj leti dajala pravico do plemstva. Ne bi si mogel kaj, da bi si po napitnici na novega odlikovanca ne bil odlike ogledal od bližje.

»Železna krona, pa vsa v zlatu, vzklikal je polen občudovanja.

»Menda izmed zadnjih te vrste,« vtakne se predsednik vmes. In ko ga vse radovedno pogledajo, pojasnuje:

»Vojna prinesla nam je, kakor veste, nadomestke. Nek prijatelj moj, ki je srečen lastnik parnega mlina, pripovedoval mi je, da je prišel k njemu človek, ki mu je ponudil pet tisoč kron,a ko mu dovoli omesti vse mlinske prostore prahu po zidovih, strojih, tečajih. Glejte za mlinski prah, ki tvori nevarnost eksplozije, pet tisoč kron.«

»Nevarnost eksplozije? Se začudi Katica.

»Kaj tega ne veste?« vpraša predsednik in se široko zasmeje. »No, seveda, malokdo je o stvari poučen. Če se mlini ne snažijo, nabere se tekom časa toliko prahu v njih, da se sam od sebe vname. Več mlinov je že na ta način pogorelo.«

Vsi trije se začudijo, ko da jim je pripovedovalec pokazal pot, po kateri se pride v nov, doslej še neznan del sveta. Gospod Izidor Fučec se pa hoče pokazati s svojo bistroumnostjo on brž na to pripomni:

»Sedaj pa že razumem zakaj je hotel oni ponuditelj porabiti mlinski prah. Čisti gotovo za napravo kakega novega razstrelilnega izuma, ki bi pomagal vojno hitreje končati.

Predsednik zasmeje se zopet na ves glas in pravi:

»Slabo ste zadeti. Pa ni čudo. Saj tega ne veste in tudi vedeti ne morete. Jaz pa vem.«

Po teh besedah spogledajo se ostali trije nehote, on pa nadaljuje:

»Veste zakaj bi bil mlinski prah rabil?«

Sedaj se ozre po njih in dostavi:

»Seveda tega ne uganete. Zato vam pa jaz povem: za nadomestek za juhe.«

Vsi se začudijo, da niso mogli bolj.

»O, Marija!« vzklikne Katica, »kaj takšne nadomestke marajo ljudje uživati?«

Njen soprog pa vstane, stopi k pljuvalniku, posluži se ga krepko in pravi:

»Hvala Bogu, da nam po nadomestkih ni segati treba.« Na to bahavost pa nadoveže vprašanje:

»Kako pa vendar slepar more umazani prah podelati v živežni nadomestek?«

»To je čudno, kajne? A ljudje so dandanes iznajdljivi. Če hočete: z vsemi mastmi namazani. On že ve kako je treba napraviti: Schon machen.«

Po tem kratkem odločku zasuče se govorica zopet na prvotno izhodišče. Predsednik pojasni, da je izpričo ogromnim troškom za vojno vlada sklenila nadomestiti vse zlate odlike z železnimi.

Gospodu Izidorju Fučcu obtiči ob tej ugotovitvi košček sira, ki ga je ravno pojesti hotel, v goltancu. Le s težavo ga izkašlja, potem pa z zasolzenimi očmi pravi:

»železne odlike! To vendar nima nikake vrednosti.«

»Pojdite no!« huduje se predsednik. »Saj vendar odlikam ne daje vrednosti zlato! Njihova vrednost tiči v zadovoljstvu in pohvale, katero cesar z njimi izreka. Na splošno viden način.«

Ta ugotovitev zapre tudi gospodu Izidorju Fučcu sapo tako zelo, da se mu pričakovani odliki – pa naj si to tudi železna – jamejo skoro sline cediti. Ne more si kaj, da ne bi pripomnili:

»Cesarjevo zadovoljstvo in pohvala! Blagor jim, ki ju postanejo deležni.«

Predsednik »Rdečega križa« imel je, kakor je bilo V Ljubljani splošno znano labost, da se je rad kazal milostnega. Ta slabost mu o tej priliki naenkrat izbije na površje. Prijetno raznežen vsled dobrega obeda in zaužitih okusnih vin,nasmehne se proti gospodu Izidorju Fučcu sladko in pripomni s pokroviteljskim glasom:

»Saj ju postanete deležni tudi še vi. – No mi me ne glejte tako, kakor neverni Tomaž. Za »ta Rdeč križ« ste si vendar pridobili že mnogo zaslug. Za ostalo že poskrbim jaz, ki sem predsednik. Boste videli. Bermers sehan moeben.«

Gospod Izidor Fučec bi bil po teh besedah svojemu imenitnemu gostu najraje poljubil roko. Tako si ga razvnele njegove pokroviteljske besede. Ker je pa videl, da bi to bil vendarle preburen izraz rožnatih nad njegovega srca, zadovolji se, da natoči polne kozarce šampanjskega ter napije predsedniku, s katerim krepko trči. Le-ta se za napitnico zahvali na ta način, da izreče nekaj laskavih besedi na naslov gospe Katice.

Ko je po črni kavi in dveh kozarčkih likerja z debelo smotko v ustih v družbi Petra von Sratschnigga odhajal, ozre se v predsobi še enkrat po svojih gostiteljih in pravi – sedaj že s precej nesigurnim izgovorom:

»Vse pojde – vse, pravim. Seveda vidva tega ne vesta in tudi vedeti ne moreta. Jaz pa vem. Alsten: bermero schon mochen.«

Na to se opotekajočih korakov spusti po stopnjicah, oprijemljajoč se previdno držajev. –

Gospod Izidor Fučec, ko odide hišina, stopi hitro k Katici ter jo nenadoma burno poljubi.

»Ali si ga slišala?« šeptne pri tem.

»Slišala, slišala,« zareglja ogovorjenka v zavesti, da je zopet neutesnjeno pri sebi doma. »No, če že vse osle odlikujejo, zakaj bi tudi sebe ne.«

Reče in odide v kihinjo.

Soprog si iz njenih besedi ničesar ne stori. Saj so se podajale popolnoma v okvir njunega domačega medsebojnega občevanja. Njih vtis si gre izgladit k malemu Miškecu, katerega vzdigne v naročje, da pritisne njegovo ličece ob svoj obraz.

Od tega dne živel je gospod Izodor Fučec najsrečnejše življenje. V začaranem risu avstrijskega patrijotizma užival je – vsaj tako si je domišljal – vse njegove blagre. Bil je znas.. uradna osoba, katero je moralo vse spoštovati; dobival je vsled naložbe denarjev v državnih vojnih posojilih izredno visoke obresti, o kakoršnih se mu pred vojsko še sanjalo ni; imel je za telesne počutke vsega dovolj, v tem ko je večina njegovih – someščanov mora stradati. Končno si je sedaj bil prav gotov, da bo kmalu na odličnem mestu »hliener Zeitung« zablestelo njegovo ime. Patrijotizem sam na sebi ga je že vzproževal. On je bil začetek in konec njegovega vsakodnevnega pehanja in nehanja. Kaj še le misel na sijajno poplačilo tega patrijotizma!

Da se že kar naprej hvaležnega izkaže, jel se je povsod štuliti zraven, kjer je količkaj po patrijotizmu dišalo. Naj so ga vabili ali ne. Tako je prišel zopet v dotiko tudi z gasilci. Predsednik Žane bil je sicer dokaj zapet do njega. Jezilo ga je, da jih je ob gasilskem shodu tako grdo pustil na cedilu. Toda odločala tokrat ni volja predsednikova. Janez Špricovnik in drugi moče vajeni in tudi željni društveni člani spoznali so, da bi jim zopetno živahnejše sodelovanje bogatega podpredsednika utegnilo biti le v korist. Zato se takoj, ko se je gospod Izidor Fučec zopet zanimati začel za društveno življenje, pritisnili na predsednika da ga pritegne k vsem važnejšim akcijam. Tem laglje je to bilo, ker je že bil zastopnik »Rdečega križa«. Na ta način moral je pri vlakih, ki so prevažali ranjence in bolnike, kaj kmalu posredovati kot zastopnik dveh organizacij. Reševalni oddelek gasilnega društva je namreč bil glavni pomočnik »Rdečega križa«.

Ko je nekoč na kolodvoru stal pri odpravljanju ranjencev z nosilnicami v bolnišnico, ozre se vanj z neke na peronu poleg njega stoječe nosilnice ranjenec bledega, izmučenega obraza ter mu z izsušenimi ustnicami, z umirjajočim glasom pravi: »Wasser! Ich erstiche.«* (* Vode. Zadušim se.) hitro zakliče gospod Izidor Fučec gasilcem, naj dajo vode, sam pa seže v notranji žep svoje suknje, vzame iz njega malo stekleničico s konjakom in jo potisne k ustnicam ranjenčevim, čegar glava je ležala na visoko podloženem vzglavju. S pohlepom, ki ga je razodeval naenkrat vzplamenteli ogenj vojakovih oči, potegne krepko iz stekleničice. Požirek mu trenotno zapre sapo. Kmalu pa se njegove oči obrnejo hvaležno v neznanega mu Samaritana, po katerega navodilu dajo ranjencu sedaj tudi vode. Ko je srebne nekaj požirkov va-se, zašepeče: »Hungrig«.* (* Lačen sem.) Gospod Izidor Fučec pokliče eno dam, ki so opravljale prostovoljno strežniško službo in še zdravnika »Rdečega križa«. Ko le-ta prikima, postreže dama s pripomočjo gospoda Izidorja Fučca vojaku z lahkimi jedili. Šla so mu v slast. Kar zdelo se mu je, kako ga postrežba krepča.

»Gospod,« dahne vojak, ko konča svoj žalostni in s težavo použivani obed in vzdigne počasi desno-roko, s katero pokaže v smeri proti levi rami, »tam-le pod srajco imam nekaj. Prosim vzemite in obdržite se!«

Ves začuden seže ogovorjenec na označeno mesto. Mal papirček vzame venkaj. Take velikosti, kakor je bil škapulir, ki ga je bil prejel pred nedavnem. Tudi od vojaka nemške narodnosti. On odvije papir in v rokah mu ostane – slika na morebitveni klopici klečečega cesarja Franca Josipa. Svetal patrijotičen žarek prlleti našemu junaku lice. »Srečna Avstrija, ki imaš tako vojaštvo,«, misli si. »Ni mogoče, da bi ne potolkla vseh svojih sovražnikov. Vojak pa se s čudno svelikajočimi očmi obrne vanj ter – sedaj že veliko glasnejše a s često pretrganimi besedami – pravi:

»Hvala vam. Vaša uteha bila je prava, bila je krščanska. Ta tukaj, čegar sliko mi je, neka usmiljena sestra vtaknila na neznani mi postaji pod kočuljo, ne pozna krščanskega usmiljenja. Umel bom. Čutim to. Šestero dragih otročičev ostane po meni. A zakaj bom umrl? Zaradi tega-le pogana, ki ga slikajo kot najverjetnejšega kristjana. Zdelo se mi je, da mi volkodlak pije srčno kri, dokler je ta papir z njegovo sliko ležal na levi strani mojih prsi. Kri moja naj pride nad tega okrutneža in vse njegove!«

Težko je zahropel in vlila se mu je kri. V nemem ostrvenenju obstali so ljudje, ki so se med napornim njegovim govorjenjem zbrali ob nosilnici. Eden druzega so pogledovali v tem, ko je vojak bolniške službe brisal krvavi izmeček z ranjenčeve brade in prsi. Zdravnik pripomnil je v slovenskem jeziku:

»Menda so bile to zadnje besede siromakove,« dva gasilca pa sta prijela nosilnico in izginila z njo ob izhodu. –

»Zadnje besede!« izdihne gospod Izidor Fučec.

»In takšne!« doda dama iz prostovoljne strežbe. »Grozno!«

______________

Razume se, da o tem prizoru na kolodvoru ni molčal ne gospod Izidor Fučec, ne drugi, ki so mu tudi bili priče. Šepetaje so si ljudje pripovedovali o njem, ponavljajoč besede vojakove. Znano je, da »famacrescit enndo.«* (* Govorica raste sproti.) Zato so se tudi vojakove besede sproti potvarjale in uveličevale v najhujše prokletstvo, ki je ljudi kar z grozo navdajalo. – vsled tega ustavljali so ljudje gospoda Izidorja Fučca in ga – kot najbolje poučenega – prosili, naj jim stvar popiše, kakor je bila. On je ustrezal; a tako, da je kolikor mogoče omiljeval vojakove besede. Dan na to moralo je prenehati tudi to. Kar na ulicah ga je namreč dohitel odposlanec policijskega ravnatelja, ki mu je naročil, naj odslej z nikomer o tem neprijetnem prizoru več ne govori in iz patrijotskih razlogov sploh molči. Razumel je. Poslej se je torej vsakomur, ki ga je prišel nadlegovat s to zadevo, enostavno prav patrijotsko zlagal, da je vse vkup izmišljeno. To je seveda imelo za posledico, da se je stvar napihovala še hujše in da se je končno že jelo govoriti, da se je cesarju Francu Jospiu začel mračiti um. seveda vsled zakletve vojakove.

Naravno je, da je stvar, o kateri je šušljala in šušljala vsa Ljubljana, morala proti do ušes tudi Mici Jerebici. Hitro odločena napoti se nekega večera k gospodu Izidorju Fučcu na dom. Kot dobra znanka iz Rima in s profesorja Veselka svatbe ga prosi naj jej natoči čistega vina. Ta apel stori, da jej gospod Izidor Fučec izpripove vse tako, kakor se je bilo res zgodilo. To pa s pogojem, da obdrži za-se. Naposled jej pokaže sliko cesarjevo, katero mu je dal vojak ter dostavi:

»Siromaku se je zmedlo.«

»Prav nič se mu ni zmedlo,« zavrne ga Mici Jerebici živahno. »Božje navdahnenje je govorilo iz njega.«

Gospod Izidor Fučec odreveni. Ko to Mica opazi dostavi:

»In besede vojakove se bodo izpolnile nad okrutnim, a hinavskim cesarjem. – Sedaj veste, kako mislim. Še naznanite me lahko, če hočete.« -

Po teh besedah se Mica postavi. V srce so bile rezale gospoda Izidorja Fučca. Pač mu je semtertje izkušnjavec šepetal, naj jo ovadi, ter je s tem spravljal v dilemo njegovo patrijotsko vest. Bil je vendar toliko moža, da ni hotel spravljati v nevarnost ženske, ki mu je tako popolnoma zaupala. Pač pa je sliko cesarjevo dal v okvirček ter jo je obesil v svoji spalnici nad nočno omarico.

–––––––––

Srebrni rog

Vojak, ki je bil na kolodvoru vso svojo neizmerno duševno bol izlil v znanih nam besedah, izdihnil je na poti v bolnico. Dve besede bile so torej res njegove zadnje besede.

Gospoda Izidorja Fučca obšla je vselej in preletela groza, kadar se je na-nje spomnil. Tako strašna kletvina ob zadnjih trenotkih življenja! Še bolj se ja pa groza stopenjavala ob spominu na Micine besede. Božje navdahnenje! Dvomi se ga jamejo polotevati. Saj mu je bilo znano, da imajo mnogi ljudje na smrtni postelji neko zagonetno jasnovidnost. Zlasti zadnje trenotke življenja. Ali gre tu za slučaj take jasnovidnosti, iz katere je res zvenelo Božje navdihnjenje? Kako, da je Mica Jerebica bila takoj pod prvim vtisom? Preprosta ženica je. To je res. A ravno taki ljudje imajo včasih čisto pravilno sodbo. Večkrat je to čul. Ali torej res pride vojakova kri nad cesarja in njegove?

Toda ne! To ni mogoče. Vsa njegova, čestega avstrijskega patrijotizma prepojena notranjost se tej misli upre. Saj je cesar vendar živa slika in prilika dobrote in priložnosti. A koga je premišljevanje obšlo slučajno doma, ozrl se je na vojakov spomin. Na cesarjevo sličico nad nočno omarico. In odkimal je z glavo. S to sličico je umirajoči vojak obrezkrepljal svoje besede.

Vselej po takem premišljevanju zažarel je gospoda Izidorja Fučca patrijotizem iznova. Ljubezni do cesarja se je še le tedaj pokazala v vsi svoji obsežnosti. Včasih se mu je celo zazdelo, da je neomejena tako da bi brez obotavljanja, ko bi se to zahtevalo, svoje življenje dal zanj. Nikdar pa po takem patrijotskem zamaknjenju ni ostalo brez iztreznenja, ki se je vselej pojavilo na ta način, da so mu začeli mravljinci gomazeti po hrbtenici in da je sam pri sebi dejal »Rajše ne«!

Čemu tudi umirati za cesarja, ko mu lahko živ služi z vso silo svojega hotenja in svoje zmožnosti?

Vselej je torej kaj kmalu potisnil cesarja v stran in našel samega sebe. In to hrepenečega po cesarjevi milosti in prizadevajočega se, da si jo zasluži.

Ali je zato čudo, da je nekega dne v tem hrepenenju prišel na senzacijonalno misel, da bi se bojevitost cesarskih vojsk neznansko povzdignila s srebrnimi rogovi?

Izvirna ta misel ni bila. Pred leti je namreč čital, da so v nekem gasilnem društvu trobentaču ob petindvajsetletnici te njegove funkcije podarili srebrn rog. Poročilo o tej počastitvi vedela je povedati, koliko lepše in čistejše-prav srebrnočisto-so zveneli glasovi iz tega roga. Tako, da so ob vajah najnapornejše delo na čudežen način napravljali prav otročje lahko.

»Huj!« misli si gospod Izidor Fučec in upre kazalec svoje desne roke s pomembno kretnjo ob sredo svojega čela. »Imam jo! S srebrnimi zvoki k zlati zmagi!«

Ves vesel na to epohalno odkritje, poda se k deželnemu predsedniku ter mu je razodene. Le-ta je njegovo pripovedovanje poslušal z veliko blagonaklonjenostjo in je pohvalil njegove patrijotsko gorečnost. Vendar je pa pripomnil, da bi naprava takšnih rogov stala veliko denarja, katerega država potrebuje za druge stvari, ki so za vojno potrebnejše. Tudi je izjavil bojazen, da bi srebrni vojni rogovi utegnili imeti preveč ljubiteljev, ki bi stregli po njih. Zamolčal je pa previdno, da ne deli nazorov gospoda Izidorja Fučca o čudodelni učinkovitosti zvokov srebrnih rogov je previdno zamolčal. Žalosten, da ni prodrl. Odhaja od deželnega predsednika. Pot ga je vodila v mesto hišo, kjer je bila napovedana neka seja. Ta slučaj stori, da se odloči sam kupiti srebrn rog ter ga pokloniti domačim Janezom, kakor so ljudje imeli navado imenovati ljubljanski pešpolk – Vesel te misli, stopi k županu, da se mu z jo pohvali.

»Glej ga no, glej!« pravi župan, ko spravi gospod Izidor Fučec s precejšnjo težavo svojo namero iz ust.

»Kako pa ti prideš do tega, da spočenjaš tako znamenito deco?«

Ogovorjenec se, ves blažen zaradi imenitne pohvale iz takih ust, veselo nasmeje; župan pa nadaljuje:

»Toda ne! S tem ne smeš ti pred svet. Kaj boš poklanjal srebrni rog, ti si gospod Izidor Fučec in druzega nič. Ne rečem: junak in doba patrijot. A vendar le ena sama edinica. Tvoja misel je seveda dobra; a izvesti jo mora – veš kdo? – občinski svet.«

»Dobro, dobro!« vzklikne naglo gospod Izidor Fučec, »v prihodnje seje bom stavil predlog. Morebiti skličeš posebno sejo.«

»Kaj res misliš, da bom tebi pustil staviti tak pameten predlog?« upre se župan. »Pojdi no! Od mene mora iziti. Saj razumeš, ali ne? Sicer ti pa hvala na imenitni misli.«

Gospod Izidor Fučec spozna, da bi bilo vsako ugovarjanje zastonj. Zato se uda ter s kislim obrazom poslovi. Veselilo ga je pa. Da je bila njegova pot najpreje k deželnemu predsedniku, česar županu ni omenil. Pri vladi bodo zatorej poučeni, da je on tisti pav, s čegar perjem se bodo kitili drugi.

Tako je tudi res bilo. Občinski svet ljubljanski je k ostalim svojim patrijotskim činom dodal še sklep o podaritvi srebrnega roga domačim Janezom. A stvar ni bila deležna blagoslova nebes. Če morebiti zato, ker je bila ukradena inicljativi od druge strani ali iz kakega drugega vzroka, ne bomo preiskovali. Dejstvo je, da so se domači Janezi, ki so o patrijotizmu imeli nekam drugačne nazore, ko Pepeti občinskega sveta ljubljanskega in se je zato uprl v njih čut človeškega dostojanstva proti tiraniji, ki so jo izvrševali nad njim podivjani avstroogerski častniki – njim na čast bodi to rečeno – izkazati nevredne te fenomenalne odlike občinskega sveta slovenske prvostolnice. Za le-tega bilo bi to lahko še pravočasno svarilo. Pa ni bilo. Poklonitev rogu bila je sklenjena. Zato se je morala izvršiti, ker ni bila mogoča pri Janezih. Izbrali so zato polk, ki je voljno sledil Bororvićevim poveljem, da furlanska polja pognoji s slovensko krvjo.

Pa tudi pri tem ni merodajna gospoda imela sreče. Poklonitev izvršila se je namreč že v času, ko na zmago srednjeevropskih sil nikdo več molil ni in pod okolnostmi, katere so morale poklanjevalcem gnati rdečico sramu v lice. Pomilovalno in semtertje tudi škripaje z zobmi so stali vojaki pred poklonitveno deputacijo on ko jim je nekdo iz nje razlagal, kako sladko je za domovino umreti, čul se je iz vojaških redov vzklik »Le poizkusit naj gre!« Kdo ga je izustil, ni hotel nobeden izdati: dokaz, da so mislili vsi ravno tako.

Gospoda Izidorja Fučca je dan potem, ko so dnevniki poročali o veličastni patrijotski manifestaciji v bližini fronte srečal v Gospodski ulici znani nam že jovijalni odvetnik.

»Ali ste čitali, gospod Izidor Fučec, kako so ga pihnili?« vpraša ga in se ustavi pred njim.

»Kdo pa?«  čudi ogovorjenec.

»No, naši tam pred fronto. – Kako da niste bili poleg? Saj se govori, da ste duševni oče te veličastnosti vi.«

Ne da čaka odgovora na svoje vprašanje , pa še doda:

»Sicer je pa stvar preveč zakasnela. Srebrni rogovi vendar niso za »rigcuk položati«.«

Rekši to, odkoraka s sarkastičnim nasmehom na ustnicah; gospod Izidor Fučec pa zre za njim, ko za kako prikaznijo iz jutrovskih pripovedek. Iz hitre odvetnikove govorice ostala mu je v spominu le omemba, da svet ve, da je imenitno to stvar o srebrnem rogu sprožil on.

(Stran 99 – na vrhu je napisano: od tod do 138 je že spisano! Prečrtana je cela stran, vendar sem jo vseeno prepisala.)

14. Upoklic

V dobi svetovne vojne dolgo ni bilo v Ljubljani srečnejšega človeka, ko gospod Izidor Fučec. Toda vrag nikdar ne spi. Resničnost teh besed pokazala se je tudi pri našem junaku. Prišla je tem nenadneje, ker je odklonil že dvoje nadlog, ki sta mu pretili in se ja zato vživel v prepričanje, da pojdejo poslednje vojne mimo njega čisto brez sledu. – Prva, srečno odvrnjena nadloga bil je nedostatek, ki so ga trpeli vsi drugi. On se je pravočasno in obilno založil z vsem. Druga bila je revizija živil po hišah, katero so odredila oblastva. Po svojih zvezah v vladnih krogih in na mestnem magistratu znal se je prav previdno izogniti.

Naenkrat pa pride tretja in to najtežja nadloga, na katero v svoji brezskrbnosti niti od dalječ milil ni.

Kruta vojna zahtevala je od dne do dne več žrtev. Stotisočne izgube človeških življenj začele so rasti v milijonske številke. Tudi ujetih in pribeglih vojakov bilo je že silno mnogo. Koliko ni pač bilo natančno znano; čutilo in vedelo se je, da gredo tudi te vrste izgube še v milijone. Vojna uprava razpisovala je iz teh razlogov večkrat prebiranja. S početka vojnoobvezancev mlajših letnikov, kasneje pa tudi starejših. S početka ni prav nič tajila, da ji gre za nove bojevnike. Kasneje jo je menda bilo sram, da s takšnim številom vojaštva vojne vendar še ni mogla dovesti do tolikokrat napovedanega uspešnega konca. Morebiti jo je postajalo tudi strah pred lastnimi državljani, med katerimi se je kljubu vsemu brezprimernemu terorju začela širiti nevolja, ki je semtertje izbruhala v glasno godernanje. Zato je za prebiranje vedno starejših letnikov navajala opravičilo, da je na fronti treba delalnih moči.

Gospod Izidor Fučec je bil petdeset letnik in čez. Zagotovo je torej pričakoval, da ga prebiranje ne zadene.

Kako se je zato nepopisno razburil, ko mu mestni magistrat nekega dne da dostaviti poziv, naj se takoj drugi dan ob devetih zjutraj v naborni komisiji v Mestnem domu. Ves iz sebe odhiti javiti to soprogi. Le-ta čuvši to novico, prasne na ves glas v smeh.

»Ali so začeli blazneti? Jame jej tok zgovornosti vreti iz nikdar … ust. Ti, pa vojak! Kdo je že kedaj kaj takega slišal? No, to bode pogled na-te, ko bom stal slečen pred komisijo! O, Marija. Ravno tako se mi zdi, ko če bi postavil kdo debelega peka Žemljo – saj ga poznaš, tistega, ki ima obe nogi na venkaj skrivljeni – golega pred kiparja Zajčka, češ, da naj po njem modeluje »Apolona«.«

»Nikor no,« odvrne proseče soprog. »Stvar ni smešna, temveč prav zelo resna.«

»Nič se ne boj, Izidor,« tolaži ga naenkrat opametovša se Katica, »če vse potrdijo, tebe ne morejo.«

»Ali res misliš?«, vpraša soprog, vesel njenih tolažilnih besedi.

»Gotovo,« potrdi Katica. »Kako naj te pa oblečejo, kaj? Kje dobe istokroj, ki bi se tebi prilegal? – Sicer pa: ti si vendar občinski svetnik in član odbora »Rdečega križa«. Že zaradi tega te morajo oprostiti. Kar takoj pojdi in napravi v tem smislu potrebne korake.«

Te besede ga nekoliko pomirijo. V prvem trenutku na to okolnost ni mislil. Saj ga je bilo vsega zmedlo nenadejano povabilo.

Takoj se poda k županu in k vladi. Odgovora, ki ju je na obeh krajih dobil, ga pomirita še bolj. Dejali so mu namreč, da se prebiri po obstoječih predpisih ne more izogniti, da pa še misliti ni, da bi ga potrdili. To stori, da dokaj mirno prespi noč in se, zaupajoč v pravičnost svoje stvari drugo jutro brez bojazni poda v Mestni dom.

Ondi najde naborno komisijo že zbrano. Poleg mestnega fizika, opazi v njej tudi onega tovariša iz občinskega sveta, ki je bil v stalno naborno komisijo izvoljen zato, ker je odklonil on sprejetje te njemu namenjene častne funkcije. Mahoma spozna kako veliko napako je storil. Saj bi ga kot člena komisije gotovo ne bili klicali na prebiro.

Vsi ostali člani prebiralne komisije bili so častniki čisto nepoznanih mu lic.

Ko stopi pred komisijo, pozdravita ga njegova dva znanca; vojaški člani komisije pa se spogledajo in med sabo namuzajo. Mestni fizik izpregovori šepetajoče nekaj besedi s častnikom, čegar istokraj je razodeval, da je zdravnik. Le-ta napravi poklonilno kretnjo in stopi k gospodu Izidorju Fučcu. Pogleda mu ostro v oči katerih veka potegne narazen in ga vpraša, če ima kako telesno napako. Vprašanec odgovori z glasom, ki se mu je strahu tresel, da je debel. Vsi člani komisije, se mu na glas zasmejejo, eden častnikov pa pristavi: »Vidimo. A ta napaka da se odpraviti.«

»Tudi srčno napako imam, zajecla prebornik vnovič.

»Take srčne napake že poznamo« odvrne vojaški zdravnik. »vsak nabornik jo ima. No, pa da vidimo: slecite se!«

Gospod Izidor Fučec prebledi. Inako se mu stori, da bi sedaj po prekoračenih petdesetih letih svoje starosti moral čisto gol stopati pred komisijo. Njegov tovariš iz občinskega sveta opazi to in se obrne k častniku, ki je komisiji načeloval, hoteč mu nekaj reči. Le-ta se pa, -očividno da se temu izbegne, -obrne od njega proč in pogleda v spise na mizi. Na to pa proti prebiralnemu zdravniku obrnjen, pravi:

»Ni potreba, gospod tovariš. Na mojo odgovornost: potrjen!«

Vsi člani komisije se spogledajo. Podčastnik, ki je bil zapisnikar komisije, postavi v dotični razpredel besedico »tauglich«* (* Sposoben), voditelj komisije pa zakliče: »Naprej!« 

Že je stal drug prebornik pred komisijo, ko se ko od treska ohromljeni gospod Izidor Fučec, kaj se je zgodilo. Solze mu zalijo oči.

Ko ga drug podčastnik prime za roko, sledi mu ko slepec svojemu vodniku. Zdi se mu, da ga pelje po neki podzemeljski votlini brez svetlobe. Tako oslepujoče je grozna beseda voditelja prebiralne komisije učinkovala nanj.

»No kaj naj pa s tem-le začnemo ?« se krohotaje zadere star narednik z velikimi že posivelimi brkami pred katerega je podčastnik v sosednjo sobo pripeljal najnovejšega potrjenca. Potem pa pogleda v spis, ki mu ga je bil izročil oni podčastnik, s katerim je prišel gospod Izidor Fučec.

23/2. 1925.

Le-ta je, obrisavši si zasolzene oči, jel zopet razpoznavati, kaj se okoli njega godi. Tako tudi opazi kako ga narednik strupeno ošine z očmi. Koj na to se obrne k odhajajočemu njegovemu spremljevalcu in izusti:

»Lepega tička si mi pripeljal. On ima »p. v.« sedaj razumem zakaj je potrjen.«

Gospod Izidor Fučec zadrhti. Mahoma namreč spozna, da je v narednikovi pripomnji izražena razlaga nadaljne usode. Obrne se zatorej k njemu ter ga s potrtim glasom ponižno vpraša:

»Gospod, kaj pa je oni »p. v« ?«  narednik se neotesano zadere:

»Kaj je, ne vem. Pomeni pa, kar bi bili že sami lahko uganili: »pultra v …«

Sedaj mu imenuje nek sicer zelo potreben in tudi koristen , a vsesplošno nič kaj čislan del telesa, ki se piše s tremi črkami in ki je pri njem bil nenavadno krepko razvit.

Gospodu Izidorju Fučcu se zopet zmrači pred očmi in stori se mu tako inako, ko takrat, ko je iz belograjskega policijskega zapora bil opazil vislice, s kateri je sodil, da se njemu namenjene. Mrzel pot ga oblije in iz valujučih prsi se mu izvije bolestno ječanje.

»Glej ga: kakor plašljivo babišče,« se zadere vnovič narednik. »Kakršno juho si je nadrobil, takšno bo pojedel. Bo že videl, po čem ima smodnik okus. Pozor!«

Gospod Izidor Fučec se ob tej s poveljujočim glasom izgovorjeni besedi samogibno izravna; narednik pa odpre duri, na nasprotni strani sobe, pokaže z zamahom desnice v njihovo smer in ukaže:

»Varivarti! Marsch!«* (* Naprej! Stopaj!)

Novi potrjenec zgine skozi duri, ki se za njim zaloputnejo. V velik prostor je bil prišel, v katerem je sedelo že, nekaj, mož. Vsi zrele starosti in, po obleki sodeč, raznih stanov.

»Gospod Izidor Fučec!« začuje se naenkrat več vzklikov. »Celo vas so potrdili!« - »No prokleto slabo mora že iti, da take jemlejo v vojake. Potlej nej pa še kdo verjame, da tako imenitno na vsej črti zmagujemo!«

S temi besedami obsodi postopanje prebiralne komisije mesarski mojster, katerega je naš junak poznal. Drug potrjenec, ki ga je gospod Izidor Fučec po licu tudi poznal, o katerem pa ni vedel kako se piše, pa dostavi jezljivo in ob škripanju z zobmi:

»Zmagujemo, kaj pa da zmagujemo. Prav zadnja sapa nam že pojema, vse vkup bo pa kmalu hudič vzel,«

Gospod Izidor Fučec se zdrzne. Porazile so ga te nepatrijotske besede. In težko mu je bilo zaradi njih v srcu. Saj so bile čisto revolucijonarne. Toda oporekati jim ni. Nasprotno: v tem trenotku bilo je njegovo duševno razpoloženje takšno, da jim je celo pritrjeval. Vendar je bil tako potrt, da se ni spuščal z jako glasnimi svojimi sotrpini v nikak razgovor. Sedel je marveč v kotu sobe na stol ter se pogreznil v temne misli, ki so se tikale raznih stvari; a se vedno vnovič vračale k groznemu naddestenikovemu pojasnilu: »pulfra v…

Po položeni prisegi so bili potrjenci izpuščeni domov s strogim ukazom, da se morajo drugega dne ob osmih zjutraj vsi zglasiti v domobranski vojašnici. Zapretilo se jim je, da bodo vsacega, ki bi ne prišel, smatrali za upornika in ravnali z njim po prekem sodu. »Pulfra v …« se ozve v možganih gospoda Izidorja Fučca in sugestivno začuti ondi neko pekočo bolečino.

Ko stopi iz dvorane, v kateri se prisegel, vrže se mu jokaje v naročje Katica. Mestni fizik jej je bi… poslal obvestilo o potrditvi njenega soproga. Takoj se je oblekla in prihitela v Mestni dom. Čudno. V tej jezljivi in zadirčni ženi, pred katere zlo voljo in prirojeno jej razdražljivostjo je imel soprog toliko prestati, se je na enkrat zbudil vsaki ženski prirojeni čut usmiljenja. Povečaval ga je še »esprit du corps«* (* čut skupnosti), katerega Katica doslej ni poznala, kateri je pa prodrl na površje v onem trenotku, ko je spoznala, da jej hočejo ugrabiti moža in pripraviti Miškeca, s katerim so ga vezale vse najnežnejše žilice srca obreditelja.

Do solz ginjen stopa gospod Izidor Fučec ob njeni roki po stopnicah do voza, ki ga je bila najela Katica.

Doma je bilo joka in vpitja, ko še nikdar. Ne samo Katica, tudi vse tri služkinje so prelile solz, da bi se bilo z njimi dalo brez uporabe druge vode osnažiti tla v kuhinji. Videč, da joka vse, se je drl tudi mali Miškec, ko da to mora biti.

Ko se ta splošna nevihta razburjenih čustev poleže, začno se med zakonskima pojasnjevanja in posvetovanja. Prvi uspeh le-teh je bil, da je Mana odhitela k Petru von Sratschniggu z naročilom naj kakor se da hitro pride k gospodu.

Našla ga je že na pofu. Telefon je bil namreč potrditev gospoda Izidorja Fučca kot kurijozum prav posebne vrste raznesel po vsem mestu. Ko je to doznal Petru von Sratschnigg, smatral je za svojo dolžnost iti se takoj k prijatelju poučit kaj in kako.

»Pomagajte, lepo vas prosim, gospod plemič! Uničiti mi ga hočejo!«

S temi besedami ga sprejme Katica ob prihodu, soprog pa mora hitro izpripovedovati, kako se je vse izvršilo. Ko omeni zaznambe »p.v.« in grožne naddesetnikove razlage o njej, prasne Petru von Sratschnigg v smeh. Gospod Izidor Fučec ga očitajoče pogleda. Katica, ki je bila bistroumna dovolj, da je nad pravilnostjo te razlage itak že dvomila, sprejme njegov preširni smeh za dobro znamenje.

»I,« pravi von Sratschnigg, ko mu krčeviti smeh odleže, »saj pri vojakih ne uradujejo po slovensko. »P. v.« torej ne more pomeniti »tega, kar ti je naddesetnik dejal.«

Gospodu Izidorju Fučcu potem ugotovilu nekoliko odleže, gospa Katica pa hoteč imeti svojo radovednost nasičeno, brž vpraša:

»Kaj pa po tem takem pomeni?«

»Označba »p.v.«,« odvrne Petru von Sratschnigg, »pomeni »politisch verdachtig«* (* Politično sumljiv) in je pri vojakih prav slabo priporočilo za one, ki so z njo obtoženi. Toda, kako si ti zašel v njihovo družbo? Saj vendar ni z lepa najti vnetejšega in požrtvovalnejšega patrijota od tebe. »O,« nadaljuje, »le brez skrbi bodi. To se mora pojasniti in tudi bo pojasnilo. Sam pojdem takoj k deželnemu predsedniku. Mislim, da se ne motim, da si bil le zaradi te označbe potrjen in da boš, ko se stvar pojasni, tudi vojaščine prost.«

»Kaj se, kaj ne?« hiti Katica. »Kako naj bo on vojak! Tak slon, kakor je, in pa za pet bi jim jedel. Le povejte jim to. Taka potrata v teh časih splošnega pomanjkanja!«

»Je že res,« odvrne von Sratschnigg. »Toda to bi bil slab razlog. Vojaki bi mu enostavno jesti ne dali.«

Gospod Izidor Fučec vnovič z velikim strahom pogleda svojega prijatelja, toda le-ta se vsem daljnjim pogovorom izogne s tem, da vzame klobuk in jaderno odide k deželnemu predsedstvu.

Ondi se je neprijetna zadeva, ki je gospoda Izidorja Fučca prouzročila toliko bridkih trenotkov hitro pojasnila. Zakrivila jo je površnost referenta policijskega oddelka. Svoje dni je namreč deželno predsedstvo našega junaka zaradi njegovega in njegove soproge daru za »Rdeči križ« balkanskih držav in zaradi njegovega obnašanja med balkansko vojsko vojaškim oblastvom naznanila za politično sumljivega. Ko se je poboljšal, kar je politična oblast sklepala iz njegovega patrijotskega udejstvovanja med vojsko, zlasti pa iz njegovih obilnih upisov vojnih posojil, naročeno je bilo referentu, naj poskrbi, da to izve tudi vojaška oblast. Ne vemo iz kakšnih razlogov, ali zgodilo se je, da je to naročilo prezrl.

Za to malomarnost je sedaj po Petru von Sratschniggovem posredovanju dobil dolg nos. Ob enem je moral pa takoj iti k vojaškemu oblastvu, da poskrbi za popravo neskladnosti, ki so se vsled njegove svoječasne površnosti dogodile. Posledica tega je bila, da je mestno vojaško poveljstvo dobilo naročilo, naj gospoda Izidorja Fučca ne pošilja nikamor iz Ljubljane, temveč ga začasno porablja za pisarniška dela. Na Dunaj pa je šlo obrazloženo poročilo, naj se črta pri njegovem imenu usodna označba »p.v.« ter ga, ker je bil očividno le zaradi nje potrjen, razreši vojaške službe.

Ko Peter von Sratschnigg svojemu prijatelju vso zadevo v tem smislu razloži; obide le-tega tako veselje, da ga burno objame. Sedaj je imel zagotovilo, da se iz neprijetnega položaja kmalu izkobaca. Morebiti že jutri.

Toda stvar ni šla v smislu njegovega pričakovanja. Poročilo se je namreč obravnavalo v vojnonadzorovalnem uradu na Dunaju, tedaj v oblasti, katera je bila prava kazen Božja za one, ki so imeli z njo posla. Pa naj so bili krivi ali nedolžni. Za to oblast je namreč bila vsaka ovadba že dokazilo. Celo tedaj, če je bila brezimna. Nasprotno pa je vsak zagovor in vsako opravičilo bilo sumljivo. In naj je prišlo tudi od kake državne oblasti. Iz teh razlogov tudi zadeva izbrisa označbe »p.v.« v slučaju gospoda Izidorja Fučca ni šla tako gladko od rok. Dasi je poročilo prišlo od visokega upravnega urada, zdelo se je častnikom v vojno nadzorovalnem uradu vendar nezadostne. Civilistom pri deželnem predsedstvu v Ljubljani niso kar slepo zaupali. Zato, ker so se smatrali za vzvišene nad nje. Največ pa seveda zato, da pokažejo, kako imeniten je ta tekom vojne ustanovljen urad in kako neobhodno potreben za varnost države in za zmagovitost njene armade. Šlo je torej vse polno vprašanj sem in tje, dokler končno po preteku desetih dni ni stvar tako dozorela, da se je osvojil predlog deželnega predsednika v Ljubljani.

A poglejmo kaj vse je med tem doživel gospod Izidor Fučec.

Zelo potolažen in miren peljal se je naslednjega dne ob določeni uri v domobransko vojašnico. Ondi je s tovariši vred stopil v vrsto, ki je bila sestavljena med huronskim kričanjem mladega a zato tem ošabnejšega poročnika, kateri je skakal po dvorišču ko petelin po gnojišču. Ko poročnik konečno stotniku javi, da je vrsta urejena, stopi le-ta pred njo in pokliče gospoda Izidorja Fučca. Na njegov predpisan »hier«* (* Tukaj) veli mu stopiti iz vrste; poročniku pa naroči, naj odpelje ostale v vojaško skladišče, da ondi dobe istokroje!

Gospodu Izidorju Fučcu pove sedaj stotnik, da je do daljnih odredb prideljen pisarni ter ga uljudno povabi naj gre z njim. Pelje ga v sobo v prvem nadstropju, kjer ga izroči onemu istemu naredniku , ki ga je bil v Mestnem domu sprejel takoj po potrditvi. Naroči mu, naj »dem Manne«* (* Možu) preskrbi vojaško opravo, potem ga pa zaposli v pisarni. –Po tem naročilu stotnik odide; naddesetnik se pa obrne k gospodu Izidorju Fučcu, ki je stal pred njim ko delikvent pred rabljem, ga pogleda od glave do nog, prasne v hudoben smeh in pravi:

»Za take-le štatve istokroj ne vem, če ga vsa naša armada premore. Toda,« in sedaj se obrne k desetniku, ki je pri mali mizici sedel in neke spise premetaval, »dokaz je ukaz. Desetnik Šetraj pripeljite tale produkt Stvarnikove slabe volje v avgmentacijsko skladišče in poskrbite, da iz civilista postane človek.« 

Težko je popisati kakšna čuvstva so navdajala gospoda Izidorja Fučca, ko je za desetnikom korakal proti avgmentacijskem skladišču. Saj obnašanja, kakršno si je nasproti njemu dovoljeval brkati narednik, doslej ni bil vajen. Tudi ga po prijaznem pojasnilu stotnikovem ni pričakoval.

Spoznal je pa, da mora narednik biti jako važna osoba ljubljanskega mestnega poveljstva, ker bi si drugače govorice, ki je dokazovala oblastnost, ne bil dovoljeval.

Skladišče je res prišlo v zadrego. Kakor prikazen z neznanega sveta zdel se je vsem gospod Izidor Fučec. Skladiščnik se je oglasil takoj, da zanj isto kroja nima. Častnik, ki je iz izročenega mu uradnega poročila posnel, da gre le za začasno oblečenje, vzame skladiščno knjigo. V njej je bila obleka popisana po merah. Listajoč v njej veli skladiščniku prinesti obleko, z največjo mero. Samo ena je bila še v zalogi.

Ko jo skladiščnik prinese, ugotove kaj kmalu, da je umerjena za obilnega človeka velike postave. Gospod Izidor Fučec prosi, da bi si smel predpisani istokroj omisliti na lastne stroške. Častnik to odkloni, češ da gre ta pravica le častnikom in enoletnim prostovoljcem; vsi drugi pa da morajo nositi komisno obleko, in to zato, ker si država od nikogar ne sme beračici enako da dati kaj darovati.

Potem takem ni kazalo drugega, ko obleko pomeriti. Gospod Izidor Fučec začne lezti va-njo. Nepopisen smeh vseh naavzočih ga pri tem spremlja. Ker so bile hlače veliko predolge, mu jih za dobro pest zavihajo nazaj. Iste procedure je bilo potreba pri rokavih. Sicer sta pa hlače in suknja bila tako tesna, da sta kar pokala na njem.

Neznansko smešen je bil najnovejši avstrijski vojak v tej obleki. Samega sramu bi se bil najraje kam skril. Ker pa v vojaškem pravilniku kaj tacega ni bilo predvidenega, moral je maškari enak oditi za desetnikom nazaj v vojašnico.

»Ali nisem dejal?« zakrohota se narednik, ko uzre gospoda Izidorja Fučca vnovič. »Vedel sem, da pojde težko. No, prav vlita ta obleka ni zanj, človeku podobnega je pa cicilista, vendar le storila.«

Ker se je med tem približala poldne, odslovi narednik novega »človeka« in mu naroči priti popoldne ob treh.

Izvožček , ki je bil naročen in ga je zato že pred vojašnico čakal, odpiral je široko oči, ko je videl gospoda Izidorja Fučca v vojaški obleki. Še med vožnjo se je neprenehoma oziral nazaj. Tako jako ga ja prevzela ta nenavadna prikazen. Pa tudi vsakdo, ki ju je srečal, se je hlastno ozrl na voz in je dolgo ves začuden gledal za njim. Tako nenavadno se je vsakemu zdelo, ko je splošno znanega bogatina proti vsemu pričakovanju zagledal v vojaškem istokroja glede na mrzlični njegov patrijotizem so nekateri celo mislili, da je šel prostovoljno v vojake.

Doma so bili že poučeni, da pride k obedu v vojaški opravi. Najel je bil namreč službe prostega vojaka, da je iz skladišča nesel njegovo civilno obleko domov. Zato ga je Katica z Miškecom in sta ga Maričika in Mana čakali pri oknih. Prišla bi bila tudi Neža, ko bi se ne bila bala, da se obed ne prismodi.

»O, Marija!« vzklikne na vratih predsobe čakajoča Katica, ko prisopiha po stopnjicah, »kakšen pa si! Kar za strašilo v koruzo. Ali je res država prišla že tako na nič, da svoje vojake tako – le obleče?«

Pripeljavša ga pa v sobo, kjer je bilo svetlejše, pravi k služkinjama:

»Sveta pomagavka! Maričika, Mana! Ali sta videli že kedaj kaj takega? Hlače in rokavi zavihani, čevlje prave coklje, gumb napeti, da se morajo vsi potrgati, vsa obleka pa umazana in posvalkana, ko da so jo ravnokar kravi izpod repa potegnili! In trga se celo na več krajih. Oh, Izidor, tega ne pustim. Ti si moraš dati za svoj denar novo napraviti. Pa naj bi imel krojač z vsemi svojimi pomočniki vso noč šivati!«

Te lamentacije soprogine so mu zelo dobro dele, ker je izprevidel, kako se je v njej in v stiski in nevolji probudila zavest vzajemnega sočustvovanja. Zahvali se jej na dobri volji ter jej pojasni, da mu žalibog vojni pravilnik zabranjuje izmotati se iz doznačenega mu istokraja.

Dasi lačen in žejen, ne mu obed šel v slast. Razburljivi dopoldanski dogodki tudi store, da pride ob navadno poobedno spanje. Edino, kar mu je pri vsem tem ni najmanje razveseljivem položaju še vsaj nekoliko odganjalo slabo voljo, bil je Miškec, kateremu se je tata v vojaški obleki tako jako dopadal, da je kar skakal in plesal okolo njega.

Ko se popoldne gospod Izidor Fučec zglasi pri strogem vojaškem pisarniškem predstojniku, pelje ga le-ta v sosednjo, dokaj veliko sobo, v kateri je poleg nekaj podolgastih, zeleno prepleskanih miz iz mehkega lesa, stalo nekaj podobno prepleskanih, a že čisto odrgnjenih in z noži poškodovanih klopi. K eni teh miz ga posadi; z druge pa vzame nek izkaz vojnih obvezancev in šop hektografovanih listkov. Na to ga pouči, kako je treba iz vpisov izkaza izpolnjevati listke takoimenovane namembnice. Konečno mu pokaže na tretji mizi steklen, na pol razbit črnilnik in pa na gorenjem koncu razgrizeno rdeče pobarvano držalo čisto zarjavelo jekleno pero. Ko tako umesti svojo novo pisalno moč, odide ne da se dalje zmeni zanjo, nazaj v svojo pisarno.

Gospod Izidor Fučec loti se dela. Toda stvar ni šla gladko. Saj, kaj podobnega še svoj živ dan ni imel v rokah. Poleg tega bila je pisava v izkazu komaj čitljiva; skrižaljke so mu pa kar mrgolele pred očmi. Z velikim trudom so mu posreči izpolniti prvi listek. Ko ga natančneje pregleda, zapazi, da ni popolnoma pravilno izpolnjen. Popravi torej napako in spiše nov listek. Stari listek pretrga in položi poleg sebe na klop. Na to se spravi na izgotovljanje drugih listkov. Neznansko počasno mu je šlo od rok. Skoro črko za črko je prenašal iz izkaza na listke in roka se mu je pri tem tresla. Spoznal je zakaj je držalo tako razgrizeno in zdelo se mu je, da je najmanj kilogram težko. Seveda je bilo več listkov treba na novo spisati. Nekatere zaradi podkradših se napak, druge – in to prav številne – zaradi večjih ali manjših madežev. Tako-zvanih pacek, ki so ob njegovi razburjenosti pri pogostem pomanjkanju bile ne ogibne.

Proti šestim vstopi narednik.

»Strela božja!« razbohoti se nad gospodom Izidorjem Fučcem, ko vidi, da je celo popoldne spisal komaj kakih deset namembnic. »Ali je spal ali kali? Tak-le z maščobo podpluti jazbec! No, jaz mu že pokažem. R rokami navskriž ga dam mimohodečim na veselje prikleniti na okenski jarem, če se še kedaj izkaže takega lenuha. Sicer pa nadaljnje, ko si spisane listke natančneje ogleda se to kar je spisal ni konjske fige vredno. Hudiča! Ali se je lepopisja učil pri brskajočih kurah na gnojišču? – A, a, a,!« se raztogoti huje, ko opazi raztrgane listke na klopi. »Tudi tole še! Toliko raztrganih listkov! Če bi šlo tako naprej bi kmalu vsa dosedanja vojna posojila ne zadostovala za kritje škode, katero državi provzroči samo on. Tristo tisoč hudičev in še eden po vrhu!«

Ko se tako izdivja, pravi osorno: »Naročili so mi, naj ga puščam na hrano domov. Sedaj mi je jasno zakaj. So že vedeli, da vse njegovo delo ne bo menaže vredno. – jutri zjutraj ob osmih začnemo zopet uradovati. Sedaj pa: »Habt Acht! Links kehrteuch! Marsch!«* (* Pozor. Kreni na levo. Stopaj.)

Z nepopisnim apetitom je po vseh štrapacah dneva gospod Izidor Fučec prišel iz vojašnice k večerji domov. Imel je komaj toliko oddiha, da je Katici popisal, kaj in kako se je popoldne v vojašnici godilo. Z dobrim preudarkom je pa za zamolčal vse one ljubeznivosti, ki jih je moral slišati od narednika.

Ker se je njegova razburjenost nekoliko polegla in je bil po krepkih vtisih dneva zelo utrujen, prespi noč prav dobro. Drugo jutri si, predno se odpelje, pripravi za pisarno posebno držalo in novo pero.

Delo mu je bilo odkazano ravno takšno, ko dan pred tem. Gospod Izidor Fučec trudil se je, da bi pisal kolikor le mogoče lepo. Ali glej čuda! Ni se mogel toliko umiriti, da bi se mu ne bila tresla roka. Morebiti zaradi nenavadnih okoliščin v katerih je pisarsko svojo dolžnost izvrševal, morebiti iz strahu pred hudim narednikom. Kar bal se je poldne, ko je imel narednik priti po spisane listke. – Nekako četrt ure pred poldnem začne listke šteti. Tokrat jih je bilo čez trideset. Pri štetju se mu zdi, da šteje bankovce. Ravno tako so mu namembnice polzele pod prsti. Ta dozdevnost mu izove srečno navdahnenje. Kakor samogibno seže v denarnico in potegne iz nje stotak. Vtakne ga med deveto in deseto namembnico. Komaj je bilo to storjeno vstopi narednik. Ozre se najprej po raztrganih listkih. Nobenega ni bilo. Gospod Izidor Fučec si jih je bil namreč iz previdnosti vtaknil za srajco. Potem upre oči na kupček pred pisarjem.

»Veliko premalo!« se razkorači ter ko bliže pogleda še surovo doda: »Pisava je pa že taka, ko da bi najkraljevejši hudič svoj rep vlekel po papirju. - Le domov naj gre no , na obed, ki ga pri babnici, če jo ima, morebiti bolj zaslužil, ko bi s svojim delom za državo služil menažo.«

Ko pride gospod Izidor Fučec popoldne ob treh v narednikovo pisarno, spozna na svoje veselje takoj, da se je vreme jasniti začelo. Naddesetnik ga namreč prav prijazno sprejme in pravi:

»Čujte, gospod. Krivico sem vam delal. Ko sem opoldne po vašem odhodu pregledoval vaše delo natančneje, prepričal sem se, da ste prav lepo pisali. Nič se torej poslej preveč ne trudite zaradi lepopisja. Da, pišete le take, kot doslej pa bo dobró.

24/2. 1925.

Gospodu Izidorju Fučcu je ta korenita izprememba v narednikovem obnašanju sila dobro dela. Vedel je pa tudi, čemu jo ima pripisati. Ko je opoldne polagal stotak med namembnice, si je bil že v dvomu kakšen utis napravi najdba. Bal se je celo, da ga narednik hudo ozmerja, čep da ga je nameraval podkupiti. Sedaj je ta spoznal, da je ta bojazen bila čisto brez podlage. Spoznal še več. Da je najdba stotaka učinkovala čudodelno.

Iz tega razloga stori, ko svoje popoldansko delo dokonča, še en korak naprej. Utakne namreč med spisane namembnice, predno jih svojemu, sedaj že silno prijaznemu pisarniškemu predstojniku ozroči, tisočak. Na to se poslovi in hitro odide.

Komaj je zaprl dobro vrata za sabo, jame naddesetnik izročene mu listke hlastno preštevati in pade skoro v znak, ko za četrtim listkom najde tisočak. Obraz se mu razjasni; z desnico pa napravi velik zamah po zraku, pri čemor udari s palcem in kazalcem na ta način skupaj, da se čuje mala ozvena. Izza komisne suknje potegne na to veliko debelo listnico in prav s posebno pobožnostjo vtakne v nje posebni, z gumbčkom vkup speti predel, dražestni potiskani bankovec.

Ko pride gospod Izidor Fučec drugi dan na delo, ga je naddestnik že čakal. Svoje pomočnike bil je že pred tem nekam odposlal, tako da sta bila sama v pisarni.

»Sluga ponižni, velecenjeni gospod,« ogovori prišleca z nenavadno medenim glasom. »Danes dopoldne so pa že vse drugače pisali, kakor včeraj. Kar čudim se njihovim imenitnim črkam. Ko da so tiskane. – No, seveda. Včeraj so bili razburjeni. In pa še pretesnega istokroja nevajeni. Sicer jim, velecenjeni gospod, pri nas tlake delati še treba ni. Oni so nežnejši ko mi vsi vkup. Ko bi bili potrjeni pred tridesetimi leti, bi bili danes gotovo že general. Sedaj vemo, da so bili le vsled pomote potrjeni in da bodo prav v kratkem vojaške službe čisto oproščeni. – Vejo kaj: kar domov naj gredo. Saj ne bo nihče vprašal za njih. Če bi vprašal, pa že jaz prevzamem vso odgovornost. Samo vsake dva dni naj še pridejo ob enajstih dopoldne semkaj javit. Pa v istokroju. Sicer naj pa, dokler njihova stvar ne bo dokončno rešena, nikari po mestu ne hodijo. Domačega počitka so itak potrebni.«

Ko da čuje petje čudežne tice iz rajskih vrtov, zdele so se te besede gospodu Izidorju Fučcu. Skoro vrjeti ni mogel, da je vse to resnica. Narednik opazi dvomljivi izraz njegovega obličja in pravi:

»Nič naj se ne čudijo. Pri vojakih smo sicer ljudje odurnega obnašanja in pa kratkih besedi. A le dokler koga ne spoznamo. Saj na prvi pogled ne moremo vedeti kakšen človek je. Ko ga pa enkrat spoznamo, ne more se več pritoževati o nas. No vidijo. – Tukaj-le zapovedujem jaz. Gospodje častniki so mi naprtili vso skrb za pisarno. Oni imajo dovolj drugih skrbi. Za vino in ženske jim skoro ne dostaja prostega časa. Saj me razumejo. Oni naj le kar domov odidejo. Toda: naj no počakajo. Peš ne bode capljali v taki-le opravi. Po voz jim pošljem.«

25/2. 1925.

Silno uslužen skoči na hodnik in naroči enemu ondi čakajočih vojakov, naj pokliče izvoščka.

Med vožnjo domov premišlja gospod Izidor Fučec o čudodelnem učinku svojega tisočaka. Ko ga je deval med namembnice pričakoval je po izkušnjah s stotakom pač, da njegova najdba ne ostane brez ugodnih posledic zanj. Da bo pa tako korenito učinkovala, ni niti oddaleč misliti zamogel. Saj bi se bil zadovoljil že s samim prijaznejšim obnašanjem svojega pisarniškega predstojnika. Mesto tega pa mu je prinesla takorekoč popolno razrešitev vojaških dolžnosti. Le tega ni zamogel razumeti, zakaj se mora vsak drugi dan iti javljat. Saj je naredniku moralo vendar jasno biti, da ne ubeži. Zadovolji se pa z ugotovitvijo, da je to morebiti ena onih navadnim človeškim možganom nepojmljivih določeb vojnega pravilnika, katerih veliki strateški pomen sme poznati samo vrhovno vojno poveljstvo.

Gospa Katica sprejela je z zadovoljstvom soprogovo naznanilo, da in na kak način je začasno še sedaj razrešen vojaške službe. Le to jej ni bilo prav všeč, da mu je bilo naročeno ostajati na končene razrešitve doma. Spadala je namreč med one hišne gospodinje, ki svoje posle ob dopoldanskih urah, mučijo z neprestanim prestavljanjem pohištva ter brisanjem in pospravljanjem, pa naj si bode to potrebno ali ne. Zato jej je seveda prav prišla soprogova navada, da je takoj zjutraj odhajal z doma in se vračal še le k obedu. Sedaj je vedela, da jej bo povsodi na poti. A navsezadnje sta se dogovorila, da pride v dobi njegovega sobnega napora Miškec vselej takoj zjutraj v njegovo sobo, da ga zabava in se z njim igra, in da se bo ta soba pospravljala med obedom.

Dobljenemu naročilu primerno pelje se gospod Izidor Fučec tretjega dne v domobransko vojašnico radi zglasitve. Narednik ga, obdan od celega štaba podčastnikov, sprejme z velikim poklonom in ga tudi takoj, milostno odpusti.

Ob drugi zglasitvi po preteku daljših dveh dni najde samega v pisarni.

»Toliko dela, da ne vem kje mi glava stoji, pa se mi vse pomočnike pobrali,«  jame gospodu Izidorju Fučcu tožiti, ko se pozdravita.« Ali naj bi zopet njih malo upregel?«

Gospod Izidor Fučec se ustraši. Po njegovih pisnih sposobnostih in dosedanjih izkušnjah ob njihovem uporabljanju ni imel po pisarniškem delu prav posebne želje.

Videč boječi obraz svoje žrtve, nasmehne se prijazno ter jame popravljati utis, ki ga je napravila na – njo njegova nedoločna pretnja.

»Pa jih vendar ne bom. Rajše sam malo bolj potegnem. Če ne drugače zvečer. Oni se mi preveč smilijo. – Sicer pa – »pravi naenkrat, ko da se je trenotno domislil nečesa silno važnega – oni za državo lahko na drug način kaj store, kar bo desetkrat več vredno, ko vse naše pisarniško delo.«

Gospod Izidor Fučec ga vprašujoče pogleda. Doumeval je, da pripravlja naskok na njegovo denarnico.

»Ko so se včeraj javit prišli,« nadaljuje narednik, »našli so pri meni več podčastnikov, mojih tovarišev. Končali smo bili ravno neko posvetovanje, katero utegne zanimati tudi njih kot gorečega in presvetlemu cesarju iz vsega srca vdanega patrijota. Vejo za imenitno patrijotično stvar gre. Vojska je, kakor jim je gotovo znano, že toliko ko dobljena. Samo za odločilno zmago gre sedaj še. – Za zadnji najkrepkejši udarec, ki mora sovražnike zdrobiti, je pa treba vse skrbno pripraviti. In pri tem je potreba, da sodelujemo vsi. Vidijo in tako smo mi podčastniki sklenili državi kupiti in pokloniti top, da se tako pomnoži število avstroogerskega odločilnega orožja. Že nekaj mesecev zbiramo zanj. Od ust si pritrgavamo, da svetu pokažemo kakšna je naša patrijotska požrtvovalnost. Na današnjem sestanku smo ugotovili, da nam nedostaja le še desettisoč kron. In tu sem si mislil: kaj ko bi tudi naš gospod Izidor Fučec ogreli za stvar? Tovariši so to mojo misel navdušeno pozdravili, češ: saj so začasno ipak naš tovariš, ker so v delo prideljeni naši pisarni. – No, kaj pravijo oni k temu?«

Gospod Izidor Fučec je tok narednikove govorice poslušal z rastočim zanimanjem, katero je proti koncu prehajalo v strah. Ni se torej motil. Naskok na njegovo denarnico je tu. In še prav drzen. Toda kaj naj stori? Patrijotska požrtvovalnost podčastnikov mu imponuje. Vedel je, da so siromaki. Če torej od pičle svoje dnevnine žrtvujejo toliko, da so zbrali skoro za top, ali jim more in sme on, bogatin, ki ima svoje premoženje v vojnih posojilih dobro naloženo, odreči svojo pomoč?

To odloči. On seže naredniku v roko in obljubi nakazati mu pri banki označeno svoto.

»Hvala!« hiti narednik. »Če želi, »dostavi lokavo« jim bomo vrnili. Takoj ko naši prispevki narastejo do te višine.«

Gospod Izidor Fučec seveda ponosno in ošabno izjavi, da naj smatrajo njegov prispevek za nepovratno darilo, na kar ga narednik v svojem in svojih tovarišev imenu toplo zahvali.

Čez nadaljnje štiri dni dospe od vojno nadzorovalnega urada na Dunaju naznanilo, da se je pri imenu črnovojniškega obvezanca Izidorja Fučca izbrisala označba »p.v.« Koj na to izreče deželno vojno poveljstvo, da je oproščen vojaške službe in za stalno črtan iz spiska črnovojniških obvezancev.

Obvestilo o tej zanj tako važni odločbi mu je bilo dostavljeno na dom. Tako po njegovem prejemu poslal je vojaški istokroj, ki mu je nakopal toliko jeze in je med Ljubljančani povzročil cele kope dobrih in slabih dovtipov, v vojaško skladišče nazaj. S tem bi bil lahko smatral svojo vojaško karijero za končano. Toda, ker je bil v domobranski vojašnici prišel do takšne veljave, mu njegova bahatost ni dopustila, da bi se ne bil šel tjekaj pokazat kot civilist. Češ, naj ga vidijo, kakšen je, ko je človeka slekel.

Naddesetnik ga sprejme nad vse prijazno, mu čestita, da je razrešen zanj gotovo neprijetne in v sedanjem času tudi kolikor toliko nevarne vojaške dolžnosti ter ga pohvali zaradi podanih dokazov njegove patrijotske požrtvovalnosti.

Kje so na sovražnika streljali s topom, ki je bil kupljen z njegovim prispevkom ni seveda izvedel ne ob tej poslovitvi in ne kedaj pozneje.

(Stran 138: ta odstavek ima prečrtan, kot je prečrtana stran 99)

Patrijotsko hodočastje

Orgije, ki jih je v Ljubljani in sploh po Slovenskem uganjal avstrijski patrijotizem morale so navsezadnje vendar-le naleteti na odpor. Tem večji je bil, čem bolj so se njega izpovedovalci in oznanjevalci osmeševali in čimbolj so ljudje spoznavali kaj vse se skriva pod krinko patrijotizma in kaj vrši pod njegovim plaščem. Seveda: odkrita kritika je bila namreč nemogoča. Tej bi bila takoj sledila şumarna sodba in suhi bajar. Zato se ja pa ostra kritika čula v kratkih na videz malomarno izgovorjenih »sršenom podobnih« opazkah. Par primerov za to je najti v našem dosedanjem pripovedovanju.

Miselni ljudje opazovali so s strahom kako pod črnim oblakom hlinjenja patrijotizma gine človeško dostojanstvo. Oni črni oblak pa je bil produkt strupenih plinov, ki jih je porajal nezaslišani teror soldateske. In na svetu je oboroženi teror največje zlo. On je v stanu zatreti svobodno voljo, to ponosno glasnico človekove vrednosti, ter napraviti iz nje gnusno tlačanko gnusne plašljivosti, te najodvratnejše človeške lastnosti. In ni čudo. Oboroženi teror namreč ogroža življenje, katerega se - kar je čisto naravno – oklepa z vsem hrepenenjem po polnem izživetju tako človek, kakor osak drug živi stvor . – Bili so pač ljudje, ki so raje umirali, ko da bi bili pred oboroženim terorjem klonili. Občudujemo jih, divimo se njihovemu junaštvu in stavljamo jih za izgled idealizma. Njihovega žrtvenega junaštva pravilno pojasniti in etično točno oceniti pa ne moremo. Le tedaj bi nam bilo to mogoče, ko bi bili v stanu uglobiti se v one neizvestne nam motive duha in srca, ki so – temlječ v verskem naziranju ali v posebnih psihičnih okolnostih – ustvarjali možnost take rešitve. Če sodimo realistično, bodemo se vprašati, je-li bil uspeh takšen, da je odtehtal žrtev in ako dobimo negativen odgovor, tedaj porečemo, da je žrtev bila nepotrebna, ker ni človeštvu prinesla nikake koristi.

V naših realističnih dneh zato ne iščemo oboroženega terorja osramotiti z žrtvam posameznikov, ker vemo, da sramu ne pozna. Pač pa skušamo ustvarjati razmere, ki prej ali slej morejo privesti do tega, da oborožen teror sam v sebi propade. Zastrupljanje preganjamo s protistrupom. Kadar je kakor v danem slučaju zastrupil oborožen teror cele plasti prebivalstva s pobizantinjenim patrijotizmom, iskati moramo poti, kako ga iztesniti iz okuženega organizma.

Ravno tako, kakor na Slovenskem rastel je pa odpor proti onemu umetnemu ustvarjenemu patrijotizmu, katerega so nekateri po zapovedi od zgoraj kar žareli, tudi drugod po državi. Val do skrajnosti stopnjevane nezadovoljnosti legal je, kakor jesenska megla, po vseh širnih pokrajinah države in je končno zajel tudi cesarski Dunaj.

Tu je pred vsem bila mladina vseh narodnosti in plemen, ki se je lotila podkopovalnega dela. Ker je znano, da se vsakemu socialnemu zlu - in tak je bil avstrijski patrijotizem – z osmešenejem najlaglje izpodkopljejo korenine, prožile so se iz mladinskih krožkov v učinkovitem strupu izbranih dovtipov kaljene puščice proti vladi, proti vojnim krogom in proti cesarju samemu. Ko da ga nosijo nevidni neslišni zračni valovi, širil se je gnus do patrijotskega malikovalstva med najširšimi plastmi državljanov. To nastrojenje duhov storilo je, da je vse željno pričakovalo odločilnega dejanja. In prišlo je. Pod takimi okolnostmi, ko se ni bilo več bati, da pogumu, ki ga izvrši, zadenejo posledice maščevalnosti.

Dne 21. oktobra 1916 padel je – od omladinca dr. Franza Adlerja smrtno zadet – zagriženi otrodoksni veliki duhovnik oktrojevanega avstrijskega patrijotizma ministerski predsednik grot. Sturghk. V zmožnosti pojmovanja ravno tako okorenel, ko cesar Fran Josip, bil je po tako nastalem duševnem sorodstvu najuplivnejši, ker najpriljubljenejši svetovalec cesarja Frana Josipa.

Odločilno dejanje pogumnega omladinca izvalo je v pravem trenotku sicer konsternacijo. A čudno hitro se je leta izpremenila v občutek, ki ga navadno zaznamujemo z besedami, da se nam je odvalil težak kamen od srca. Vse je pričakovalo, da se pametnejšim svetovalcem končno posreči spraviti starega vladarja z nevarne, v pogubo vodeče poti, in da bo navsezadnje vendarle prenehalo brezmiseljno prelivanje krvi in blazno zapravljanje ljudskega blagra.

Res se je to tudi zdelo. A miselnost, ki jo je rodevalo dunajsko ozračje, bila je od nekdaj počasna. Ni se čuditi, da se je je navzel tudi cesar, ki je bil pristen Dunajčan. »A echter Weaner«, kakor so se Bezirksbergerji tako radi ponašali. Iztreznenja in pametnih ukrepov kar ni in ni hotelo biti.

Tu pa je posegla vmes višja sila. Prišla je »od Boga, od starog krvnika«.

(brez datuma!!!)

Cesarjeva smrt.

Z Dunaja nekega dne prišle nenadne vesti, da je cesar obolel. Glasile so se sicer, da ni neposredne nevarnosti za njegovo »dragoceno življenje« in da je vse upanje do ozdravljenja; vendar je pa med vrsticami bilo čitati, da z ozirom na bolnikovo visoko starost, tudi kritičen izvid bolezni ni izključen.

Tako je tudi bilo. Kljubu vsej skrbi zdravnikov omagale so iztrošene življenjske sile kaj kmalu. In brzojav je, da se 21. novembra 1910 – sedaj mesec dni po umoru grofa Stürghka – raznesel po svetu vest, da je cesar Fran Josip I. umrl.

Kakor na povelje so po vsej državi zaplapolale črne zastave. Ali so bile odkritosrčen izraz žalosti? Veličastje smrti stori človeka sentimentalnega. Ono učinkuje na nežna njegova čutila. Pred tem veličastjem se sklanjamo celo tedaj, kadar nam je smrt ugrabila kakega sovražnika. Ob odprtem grobu zbuja se nam usmiljenje in nehote čutimo potrebo odpuščanja. Čem višje je pokojnik v življenju stal, tem večji je krog, ki ga zariše val sočustvovanja. Čem več moči je imel posegati v usodo človeštva, tem izrazitejše se nam prikazuje veličastje smrti, kateri niti najmogočnejši na svetu niti ne more.

Cesar Fran Josip I. vladal je malo manj ko sedemdeset let. Da ga je smrt dohitela v mirnem času, bil bi ta dogodek ne samo v njegovi državi, temveč širom sveta izzval nehlinjeno žalost. To zgodovinsko poveličanje zapravil je sam. takrat ko je, sledeče svojemu germanskemu nagnenju in iz njega izvirajoči mržnji do Slovanstva z zličinsko roko zažgal bakljo svetovne vojne.

Črne zastave, ki so ob njegovi smrti zaplapolale, zatorej niso bile znanilke splošne žalosti, za kakršne so jih zvanični seveda proglašali. Ne, One so – kakor čudno se to tudi glasi – bile v največ slučajih znamenja plahega upanja. Večer življenja Frana Josipa mogla je zlatiti svetlo rudeča zarja, kakršna oznanja rdeči solnčni dan. Mesto nje so ta večer zastirali težki, črni oblaki, oznanjevalci usodepolnih neviht. To je bil povod, da niso le narodi izpod njegovega vladarskega žezla, temveč da si je ves svet takorekoč oddahnil, ko je ognjeni streli podobno dušeče temno ozračje preletela vest o njegovi smrti. Ko je tedaj, vedoč da to storiti mora, razobešal črno zastavo, si je marsikak državljan dejal, da ta smrt morebiti pomeni ohranitev milijonov drugih življenj in navsezadnje še celo začetek novih, solnčnih dni celim narodom. Jasno je, da je vsled tega veličastje smrti silno zatemnelo.

Na zunaj se je stvar – vsaj v lastni državi – kazala drugače. Zato so skrbeli oni življi, ki so v pregrešne cesarjeve vojne napovedi znali napraviti največjo srečo za človeštvo. Ti življi so sedaj iz smrti njegove napravili grozno katastrofo za človeški rod. Njihovo miselnost pa so si prisvajali ljudje, kateri so vsled nedostatka lastne razsodnosti nehote zašli v začarani ris bolehnega patrijotizma.

Med le-ta je spadal seveda tudi naš gospod Izidor Fučec. On je zato na svojem licu zasebno in zvanično žalost. Vtise te žalosti skušal je dopovedati vsem, s katerimi je prišel v dotiko. Včasih s tako kislim obrazom, ko da se sedaj in sedaj hoče milo razjokati.

Naravno je, da se ej takoj po došlih vesteh o cesarjevi smrti začelo misliti na njegov pogreb. Jasno je bilo, da se odpošljejo nanj razna odposlanstva. Seveda ne številna, ker tega prometne razmere niso dopuščale.

V gospodu Izidorju Fučcu se zbudi želja udeležiti se pogreba. Iz patrijotizma. Seveda ko bi se bil ta patrijotizem analizoval, bilo bi se našlo, da je v njem prav veliko radovednosti. – Za udeležbo doseže, stopi k županu in ga naprosi, naj ga vzame v mestno pogrebno odposlanstvo. Češ da vse troške plača sam.

– »Bahač!« dovikne mu nagajivo župan, obljubivši mu ob enem, da ga bo v poslanstvo kandidoval. Pristavi pa, da mu, če kandidatura propade, vseeno dá izkaznico. Češ da se v tem slučaju lahko na svojih troških pridruži zvaničnemu odposlanstvu.

Predaleč bi vedlo, ko bi hoteli prepovedovati, kaj vse je gospod Izidor Fučec moral doma od Katice preslišati in prestati, predno se je – v svojem patrijotskem sklepu neomajan – mogel kot nadležen privesek pridružiti zvaničnemu odposlanstvu mestne občine k cesarjevemu pogrebu. Naj zatorej le kratko ugotovimo, da je ves srečen umestil svojo telesno obilnost v vozni oddelek prvega razreda, v katerem se je vozilo zvanično odposlanstvo. Da je bil vso pot tarča za razne nič ali manj dobre dovtipe svojih sopotnikov in zlasti šegavega župana je treba še posebej naglašati. Odbijal je vase naprejene puščice kolikar je vedel in znal. Ker je bil pri tem večinoma skrajno nespreten, poveličeval je le svojih soptonikov dobro voljo, katera je bila v polnem protislovju s splošno žalostjo, kakršna naj bi bila po nazoru uradov vladala širom države.

Na Dunaju gospod Izidor Fučec svoje radovednosti ni napasel. Zvanično mestno odposlanstvo ga je namreč takoj po prihodu v prestolnico prav nekolegialno prepustilo samemu sebi. Ker mu je bilo veliko do tega, da bi se bil mogel v Ljubljani pobahati, da je videl pogrebni sprevod prav od blizo, jel je - najemši si izvoščka – iskati prostora v hotelih na Mehlmarktu, kasneje pa okna po hišah od cesarskega dvora do Krapinske cerkve zastonj. Vse je bilo že oddano in zasedeno. Na ulicah cele ure stati in na sprevod čakati že zaradi zaslutene velike gnječe ni hotel. Zlovoljen in čemeren sedel je torej k oknu kavarne Landtmann na Ringu ter je opazoval mimo vrveče množice. Svojo patrijotsko žalost je torej izživljal prav neopaženo.

Sicer mu jo je kalila brezobraznost zvaničnega odposlanstva, katera mu je vsadila v srce kal jeze in strupenosti. Tako zelo, da je sklenil izogniti se svojim rojakom in ne priti na sestanek, ki je bil za po pogrebu dogovorjen. Mesto tega krenil je k Hansu Katzenmutzu z namenom, da kaj natančneje izve o ščetinarstvu, v katero je bil vtaknil tako veliko svoto denarja. Odkar je bil v posesti delnic, katere mu je bil po posredovanju Mifly Hellmutove prodal Attilio Boccaccio ni namreč od njih še dobil nobene dividende. Na vsa svoja vprašanja pri ravnateljstvu podjetja dobival je le tolažilna zagotovila in nadepolna poročila, a letne bilance so bile končno vendarle slabe. Še celo ono leto, ko si je uprava od črnorumenih krtačic obetala tako velikega uspeha. Glede na to je o tej priliki želel izvedet, kako in kaj. Zlasti tudi zato, ker so mu povpraševanja pri njegovi ljubljanski bančni zvezi, rodevala sumljiva namigovanja in rezke očitke, češ: zakaj pa kupujete papirje brez naše vednosti. Če kdo, - dejal si je ta dan – vedel bo najbolje Hans Katzenmutz, kako je z njegovo glavno poslovno zvezo.

Ko se pripelje do Katzemutzeve prodajalnice, najde jo zaprto; vrata pa z dvema velikima pečatoma zapečatena. Iznenadi ga to in zla slutnja ga objame. Hitro, kolikor mu to njegova obilnost dopušča, popne se po stopnjicah do njegovega stanovanja nad prodajalnico. Tudi zaprto in zaklenjeno. Ponovno pozvoni: krepkeje in krepkeje. Vse zastonj. Nikdo mu ne priide odpret.

Spomni se, da bi mu mogel vratar povedati, kam je Hans Katzenmutz odšel in kedaj se vrne. Stopi torej k njemu v podzemlje.

Zaprli so ga zaradi sleparske kride bruhne vratar na gospoda Izidorja Fučca vprašanje nevoljno iz sebe.

Gospod Izidor Fučec ostrveni. Vratarjeve besede delovale so nanj približno tako, kakor učinkuje na bolnika glas mrtvaškega zvona.

Ko pride nekoliko k sebi, spusti se z vratarjem v daljši pogovor, tekom katerega izve, da je navidezno dobro založeno skladišče Katzenmutzevo bilo polno malo ali nič vrednega blaga, predvsem pa patrijotskih zobnih krtačic, katerih nikdo kupoval ni. Izvedel je dalje, da je vojaška uprava, ki se je nekaj časa za te krtačice zanimala, že pred več časom ustavila vsa naročila. Modro raje dodal je vratar, da se mu to zdi čisto naravno, češ da imajo vojaki v strelskih jarkih, kjer takorekoč vsak trenotek gledajo smrti v obraz, pač malo volje čistiti si pri tem zobe.

»In kaj družba, ki je izdelovala?« vpraša boječe gospod Izidor Fučec.

» Ist plaite gegangen,«* (* Propadla je.) odgovori mu vratar v dunajski nemščini.

Ob teh vnemarno izgovorjenih besedah ohromi gospod Izidor Fučec in zvrti se mu v glavi. Nasloni se na vratne oboje med katerimi je stal in jame sopsti hitreje. Pri tem pa tako prebledi, da se vratarju zazdi, da mu je slabo postalo. Zato seže po kozarec na mizi, ga napolni pri vodovodni pipi ter ponudi tujcu z besedami »A Sahlnek Wasser koner Gnaden!«* (* Požirek vode, milostivi gospod!)

Samogibno seže ogovorjenec po ponudenem mu kozarcu ter ga izprazni do polovice. S tem se zopet osvesti. S tresočim glasom zahvali se vratarju, stisne mu napitnino v roko ter odide zopet po stopnjicah navzgor v pritličje, kjer ga je pred nežnimi vratmi čakal izvošček. Ves razburjen sede vanj in se odpeljal v hotel.

–––––––––––

Ne bodemo pripovedovali, kakšna je bila našega junaka noč po pretresljivih vesteh, ki jih je bil ob poizvedovanju po Hansu Katzemutzu dobil. Le toliko naj ugotovimo, da vso noč ni zatisnil očesa. Ko se je zasvital dan, se mu je pa tudi zasvitalo upanje. V banko je sklenil iti ter ondi poizvedeti kako je z »Erste Wiener Schweineborstenverwirtungsundengrosverarbeitungsaktiengeschochaff«.

19/11. 1929.

Pojasnila, ki jih je dobil tamkaj, bila so porazna. Povedala so mu, da je družba pred dobrim tednom napovedala konkurz in naznanili so mu ime in naslov upravitelja konkurzne mase.

Hitro se odpelje k njemu. Odvetnika sicer ne dobi v pisarni, a eden njegovih koncipijentov mu suho in brez ozaljšav pove kako in kaj. Da namreč pasiva za trikratno enoto presegajo aktiva, da pa ni izključeno celo poslabšanje tega razmerja, ako se zaloge blaga, kolikor jih še je, prodajo pod cenilno vrednostjo.

Tema se mu naredi pred očmi in le nekako tavaje pride iz odvetniške pisarne do svojega izvoščka, kateremu naroči peljati v hotel. Med vožnjo nasloni se kakor v omotici v kot kočije. Za ves živahni vrvež onih ulic, po katerih se je vozil, za vrvež, kakršnega je sicer tako rad in z zanimanjem opazoval, ni imel niti najmanjšega zanimanja. Bilo mu je, ko da mu je naenkrat podvezana bila srčna žila dovodnica. Tako težko je zajemal sape.

V hotelu zaklene sobne duri zasabo in se vrže v kreslo. Zave se, da njegovo bivanje na Dunaju nima nikakega smisla več in sklene, da se s prvim brzovlakom popelje domov. A do njegovega odhoda je bilo še nekoliko ur. Kaj sedaj? O drugih okoliščinah bil bi se podal po mestu, da najde raztresenja in si na ta način okrajša čas. Sedaj mu ni bilo do tega. Toda kaj pravimo: še stud se ga poloti pred Dunajem. Saj mu je ravno v njem dozorela nesreča, katera ga je sedaj tako neizrekljivo potrla.

In v spomin mu jamejo vstajati dogodki polpreteklih dni Na Semerniku in na Dunaju. Pred oči mu stopi mladostna svežesti polna Milly prikupljiva ko solnčni soj dehteča ko bela lilija. Ona, ki je storila, da se je spustil v špekulacijo, ki naj bi mu bila donesla velik dobiček, ki je pa sedaj tako klavrno končala.

Mahoma se ta svetla postava izpremeni pred njegovimi očmi. Njena televelika, krepka črno oblečena žena s surovimi potezami strogega obraza stoji pred njo. Izza nje pa se prikaže odvrni kljukastonoši obraz tržačanke, ki ga je zazrl ko je iskal in pričakoval Millynega in pred katerim je zbežal v takem strahu, v kakršnem zbeži otrok, ki se v blaženem pričakovanju veseli prihoda Miklavževega, a se mu mesto njega prikaže parkelj.

Lahko si je misliti kakšne so bile duševne muke, ki jih he pri tem preživljal. Pa jih še ni bilo dovolj. Ki izza makljaja s čarobnim protom prikaže se zopet svetla zvezda, ki ga je tako čudodelno vodila ves čas vojne sem. Ono patrijotično čustvo, ki ga je iz hude vsakdanjosti dvignilo v nadzemeljske višave, v katerih je bingljalo toliko križcev, svetinj in drugih odlik, da je kar jemalo vid. Avstrijski patrijotizem bil je ta zvezda.

Ah, ne! Čemu misliti na smrt! – res da je šlo precej premoženja v izgubo. S špekulacijo, v katero – kakor sedaj jasno vidi – je bil zapeljan. A povoda za obup to vendar še ne daje. Saj ima toliko, kolikor ga je stala ta špekulacija, varno naloženega denarja, ako ne še več, v vojnih posojilih. Ugodne obresti, za katere mu porokuje država, mu vendar že zadostujejo za brezskrbno življenje.

Seveda: izdelke bo treba poslej omejiti. Na priliko: Mano odpustiti? Saj ni več potrebna. Pridržala sta jo bila s soprogo v službi samo zato, ker se je je Miškec tako privadil, da je bil najsrečnejši v njeni družbi. Dečko pojde v jeseni itak že v šolo in se zato krči njegov čas za igranje.

Potem bo treba zadrgniti mošnjiček tudi glede izdatkov za reprezentacijo. Tako je po Peter von Sratschniggovem pouku nazival potroške za pogostitve prijateljev in drugih žejnih grl, kakršnih je bilo v Ljubljani vedno dovolj. ––

To umovanje ga vzproži. Tako zelo, da po strpnjenosti, v kateri je tičal par ur, naenkrat začuti prirojeni mu glad in z njim tudi novo voljo po življenju. Po življenju, ki sloni na jedači in pijači. Z vso silo jame životec siliti na utešenje, čemdalje bolj suha so mu usta. In neka sla se razširi po njih tako, da se mu naenkrat napolnijo s slinami. Mahoma spozna, kako prazno in pusto bi bilo požiranje teh slin. Zato mu dozori sklep, ki se ni prav nič več strinjal z načelom omejevanja izdatkov. Iti namreč v kako slovečo restavracijo in privoščiti si izmed dobrega najboljše.

Po kratkem preudarku odloči se za Schneiderjevo restavracijo poleg južnega Kolodvora. Tam je bil takorekoč že zunaj Dunaja, čegar prah je želel kar najhitreje mogoče otepsti in otresti s svojih čevljev. Bil je na pol že doma, kajti do železniškega voza, ki ga popelje v Ljubljano, imel je le še par sto korakov. ––

Da si torej prinesti sobni račun, plača in odpelje se na južni Kolodvor, v čegar restavraciji se potem dá tako imenitno pogostiti, ko da je slutil, da je ne bo videl nikdar več.

––––––––––––

Polom

Gospoda Izidorja Fučca poznamo, če naj se izrazimo z besedami krojača Cvirna »popolnoma skoz in skoz«. Predaleč bi zatorej vedlo, ko bi dogodke iz njegovega, na omejenosti in rabi, dosti temelječega življenja, še nadalje do podrobnega naštevali. Zato ugotavljamo le, da mu je tudi že po povratku od cesarjevega pogreba, katerega se, kakor smo videli, še udeležiti ni mogel, po Petru von Sratschniggu zbujeno in po predcedniku ljubljanskega deželnega društva »Rdečega Križa« popotujeno hrepenenje po odliki ostalo glavno gibalo vsega njegovega nehanja in pehanja.

Po znanem zgodovinskem vzkliku: »Le roi est mort, vive le roi*« (* Kralj je umrl, živio Kralj!) presedlal je s svojim patrijotizmom. Kakor se je prej navduševal za starega Frana Josipa, tako se je sedaj za mladega cesarja Karla. Njegova patrijotska leščerba brlela je torej in je nje plamenček le tedaj nekoliko živeje zaplapolel, kadar je v to leščerbo prišla kaka kapljica olja več. Pri teh slučajih ni vredno, da bi se mudil dlje. Saj nam je znana občutljivost našega junaka za vsakršne pobude patrijotskega navdušenja. – Vendar nam pa enega takega slučaja ni mogoče zamolčati.

Leta 1917 spravilo ga je Zato, ker se je podžigalo patrijostsko čustvovanje in ljubezen do mladega cesarja, in zato – ali morda še bolj zato – ker je bilo v zvezi z njegovim svoječasnim bivanjem v Rimu.

Tiste dni prišel je bil namreč k znanemu ljubljanskemu knjigarju z naročilom, naj mu preskrbi Rafaelovo »tornarino« v brezhibnem barvotisku. Knjigarnar ga je sicer debelo pogledal, ker je vedel, da se nikdar ni zanimal ne za knjige in ne za umetnine, a naročilo je izvršil.

Ko mu izroči sliko, ki jo je bil naročil iz Trsta, dá si jo gospod Izidor Fučec uokviriti. Ko mu jo potem pozlatar prinese na dom, imel je namen obesiti v salonu. Zato da onim redkim obiskom, katere sta s Katico še imela, prav nazorno pokaže svoj patrijotizem. Toda v to svojo nakano se je urezal.

Gospa Katica namreč ob pogledu na sliko vzroji:

– »Ti grdavž ti nagravžna!« spusti nadenj svojega jezika zatvornice, »kaj nekaj takega-le da bi obesila v salon. Da se bo vsakdo, ki k nam pride, zgledoval in iz nas norčeval.

»In pa naročil si to pohujšljivost brez moje vednosti! No, le zakaj no!«

»Zakaj ne bi? Seveda za to, da boš svoje grešne oči pasel nad njo. Pa če bi to kaj pomagalo, naj bi že bilo. Ko pa dobro vem, da ne bo prav nič!« 

Bog ve kdaj bi se bil ustavil tok Hudičeve govorice, ko bi ne bil njen soprog vzkliknil: »Saj je to vendar le dokaz najinega patrijotizma. Na poglej!«

In pomoli jej pred nos ono številko Slovenskega Naroda, ki ga je navdušila za nakup farnarinine slike. To številko nosil jo namreč od takrat v suknji s seboj. Rad se je namreč pohvalil, da je to sliko videl v Rimu. Pri tem tudi ni pozabil zatrjevati, da izmed vseh slikarjev najbolj ceni Rafaela in kako je njegova dela občudoval v vatikanskih stancah in galerijah. – Kako je ravno o »farnarini« sodil profesor Veselko, zamolčal je seveda s preudarkom. Niti se je to strinjalo z njegovo bahatostjo, niti s patrijotizmom. Vsi oni redki, ki so še občevali z njim, odkar je plaval v najbolj deročem toku patrijotskega hudournika, imeli so namreč patrijotsko slinavko, katere kontagijoznost je smatral za največjo srečo.

Okoli Katice pa je, dasi je bila v trajni dotiki z njim njena gospodovalna narava ustvarila neko vrst imunosti za vse bedarije, ki so napolnjevali plešasto in puhlo soprogovo glavo. Zato tudi ta opozoritev ni napravila nanjo oniga vtisa, kakor ga je pričakoval. Saj je res, da se tudi ona ni mogla popolnoma ubraniti nehanja in pehanja, ki so ga ustvarile izredne, pod svinčenim pritiskom vsegamogočne soldateske stoječe razmere. Zato je sodelovala pri raznih delih usmiljenja, ki jih je pokrenila deželna predsednica. Pa bolj iz nečimrnosti, ko iz notranje potrebe. Tudi soprogu je prepuščala, da je neutesnjeno izživljal svoje patrijotsko čuvstvovanje. A največ zato, da se je zunaj doma zamotil in je imela doma mir pred njim. Ta slučaj se jej je pa zdel vseeno prebedast.

Ko namreč prebere podčrtane vrstice v podlistku »Slovenskega Naroda«, vrže list omalovaževalno na mizo in pravi:

»Na tole muho se je torej ujel moj nerodni Krap? Pojdi no, pojdi, bebec bebasti. Tako celo, da si mislil, da se poženem za njo tudi jaz? O, ne: postrvi so previdnejše. In pametnejše. Zapomni si to. – Sicer ti pa nič ne verjamem. Predobro te poznam. Če je že zaradi cesarice: zakaj si pa nisi naročil njene fotografije, a? – Seveda zato, ker se ne daje slikat naga in bi ti ne mogel svojih grešnih oči pasti na njej, kakor jih nameravaš pasti na tej »pekarici«. Pa jih ne boš, da veš. – Prav podalo bi se ti sicer, ko bi vzela sliko iz okvirja in jo vrgla na ogenj. Ker si jo pa gotovo drago plačal, ne storim tega. Visela pa ne bo v salonu in ne v okvirju v sobi, kar bi ti morebiti bilo še najmilejše. Ne: v svoj budoar si jo obesim. Tam ne more delati pohujšanja. – No, zdaj veš po čem je žmah!«

O, le predobro čutil ga je gospod Izidor Fučec. Tako mu je vlekel usta skupaj, da še izpregovoriti ni mogel. Vdal se je v svojo, ob nesreči na zabočki cesti nakopano si usodo. Obmoknil je. Tudi užaljeni patrijotizem se ni oglasil iz njega. Slika »farnarine« pa je še tisti dan jela povečevati preobloženost že itak malomeščansko preobloženega moža gospe Katice.

–––––––––––

Če je že navdušenje za vse, kar je bilo v zvezi s pričakovano zmago avstroogerskega in nemškega orožja, spadalo v okvir »delovanja« gospoda Izidorja Fučca, moralo je seveda v ta okvir spadati tudi zgražanje nad vsem, kar bi bilo utegnilo biti tej zmagi na poti. V dobi od umora grofa Sturghka naprej je torej vsakodnevno njegovo »delovanje« bilo dokaj naporno in razburljivo. Saj je ali iz navdušenja padal v zgražanje, iz zgražanja v navdušenje. To poslednje izzivala so zlasti poročila o novih in novih uspehih zavezniškega orožja.

Seveda je bilo od one do dne več ljudi, ki so dvomili o resničnosti teh poročil, vedno več takih, ki so godrnjali zaradi splošnega pomanjkanja vsega najpotrebnejšega, in zlasti živil. Kakor se o soparnih poletnih dneh včasih pod težkimi temnimi oblaki, ki vise na obzorju, čuje ko iz daljave prihajajoče zamolklo bobnenje, ki nič dobrega ne obeta, ravno tako so valovi splošne nevolje širili komaj, a za tankočutna ušesa vendarle slišno donenje vsepovsodi razširjene napetosti, ki je – mori enako – ovirala vsako svobodno gibanje, k tlom tlačila vsako koristno udejstvovanje. Kakor se iz gori omenjenih oblakov zdaj pa zdaj sproži blisk, da ob bledordečkasti svetlobi sikne iz njih, tako je iz te ljudske napetosti od časa do časa odskočila iskra, ki je storila, da so bledega strahu vztrepetali mnogi, ki so se bali, da iz nje ne nastane požar, čegar žrtev bi mogli tudi sami postati. Neprevdarni, kakor so bili, slepi, kakor so vedno oni, ki jim je namenjena poguba, niso spoznali, da je vsaki napetosti bilo naravno treba olajšave z delno sprožitvijo. Zato so iskali po vsakem odskoku iskre – ali tudi le iskrice – prouzročitelja nje sprožitve, mesto da bi se bili z odpravo napetosti izognili takim pojavom.

Pri terorju tistih dni ni bilo čudo, da so se tem zarukancem pridruževali dozdevno prostovoljni soiskalci ali vsaj sočustvovalci, ki so, če druzega ne, nosili, koder so hodili, svoje zgražanje na tak način na dlani, da je bilo od daleč vidno.

Med temi poslednjimi je bil seveda tudi gospod Izidor Fučec, ki je zvesto pobiral stopinje za svojim prijateljem Petrom von Sratschniggom. Saj sta to bila par nobile fratrum, kakršnega so mogle poroditi le nepreračunljive prilike svetovne vojne.

Prvi zaostajal je po svojih duševnih zmožnostih daleč za drugim. Naravno je, da je zato že popolnoma pod vplivom. Drugi je pa, čim so mu vojne prilike pripomogle do zopetnega službenega udejstvovanja in zlasti do primerno visokih službenih prejemkov, iz idealnega upokojitvenega rodoljubja padel hitro nazaj na realna tla birokratske solidarnosti. In ta je šla v smeri avstrijskega patrijotizma in protislovanske miselnosti. K vsemu temu je bil z odlikovanjem z redom železe krone v svobodnem svojem prepričanje docela ohromljen. Postal je po znani nam razlagi profesorja Mrkvičke: mrlič.

Pri gospodu Izidorju Fučcu je seveda na vse njegovo pehanje in nehanje vplivalo v prvi vrsti njegovo hrepenenje po odliki. Besede vplivnega predsednika društva »Rdečega Križa«: »Bermer's schon mosken šumele so mu vedno v ušesih. Kakor oddaljeno pritrkavanje lepo ubranih zvonov.«

Po tem takem ni čudo, da se nobeden nju dveh ni drznil ogrevati za majsko deklaracijo, katera je v vso Slovenijo – in zlasti v Ljubljano – prinesla živahno gibanje, ki je obetalo novo življenje. Kljubu temu, da je ta deklaracija povdarjala avstrijski okvir. Na merodajnih mestih pri deželni vladi so namreč zaslutili – in kolikor je bilo uvidevnejših celo spoznali – da je lepilo, ki drži ta okvir skupaj, začelo tako popuščati, da ni izključena nevarnost razpada. Da jo

zabranijo ali vsaj zadrže, niso nikogar, ki je pazil, kako se odkašljavajo in kako pljujejo, pulili v dvomu, da jim je skrajno neljubo vse, kar je v zvezi z ono deklaracijo. In to sta naša dva prijatelja razumela. Zato se ne le nista udeleževala akcije za podpisovanje soglasne izjave, temveč sta jo v krogih, kamor sta imela vsled zvaničnega svojega položaja pristop, celo pobijala.

Gospod Izidor Fučec vršil je to nehvaležno patrijotsko nalogo seveda silno nerodno. Zato so dobri in slabi dovtipi o njem čedalje številneje krožili. Tudi privoščil si ga je kdo v kavarni ali na ulici. Seveda previdno, da je imel kolikor toliko zavarovan hrbet za slučaj, da bi bil objectum topabile potegavščino razumel. Ni je pa razumel še celo tarat ne, ko ga je znani nam Jovijalni odvetnik, ki ga je na poti v svojo pisarno skoro vsak dan srečeval, vselej takrat, kadar so uradna poročila omenjala kaj o Angležih, že od daleč glasno pozdravljali z Gott strafe England!

»Bravo, gospod doktor!« odgovarjal mu je in dodajal s priučenim patosom: »Gott strafe England.«

Nikdar ni opazil, kako je odvetnik švignil mimo njega z mirno naslonjeno glavo, porednim pogledom izpod čela in značilnim nasmehom na ustnicah.

Po vseh peripetijah na bojiščih jel se je navsezadnje vendar približevati konec vojne. Že otroci jeli so izpregledovati kakšen bode. Ne tako pa naš junak. Narobe: takrat ko je po zasebnih vesteh tudi v Ljubljani že znano postalo, kaj zahteva Wilson od osrednjih velesil, zgodilo se je nekaj, da je gospod Izidor Fučec samega veselja skoro poblaznel. »Wiener Zeitung« prinesla je namreč v dolgem izkazu onih osob, ki so si z delom za fronto pridobili za zmagonosni konec vojne posebne zasluge, tudi njegovo ime. Bil je odlikovan s »civilnim križcem za vojne zasluge«

Po njem je bilo ... bermer's sehan mechen. – Te besede zadane mu v duhu na uho. – »Hob' ich's nit g'sagt?*« (* Ali nisem dejal) zdi se mu, da čuje za njim glas predsednika »Rdečega Križa«. Na kolena mu zdrkneta roki, v katerih je držal »Wiener Zeitung«. V daljavo se zazre skozi veliko kavarniško okno.

Megleno jutro je bilo. Kakor sence vedeli so se ljudje, ki so prihajali mimo. Vendar se mu je zdelo, da vsi obračajo glave proti oknu, za katerim je sedel. Da se mu naklanjajo, a ga vendar zavidljivo pogledujejo. Seveda! On edini izmed tolikih Ljubljančanov! Pa bi ne bilo zavisti!

A kmalu mu, ko tako sedi v nemem strpnenju, zamrgoli pred očmi drug privid. Mladi cesar, za katerega je tako trepetal, ko so časniki poročali, da bi bil zaradi svojega junaškega poguma skoro v Soči utonil, za katerega se je potem tolikokrat navduševal, ker je verjel, da obveznicam vojnega posojila z odločilnimi zmagami pripomore do visokega kurza in še večje rente, stopi mu pred nje. Z blagonaklonjenim smehom pokaže s kazalcem desne roke na levo stran svojih prsi, na kateri je sam samcat visel železni vojni rižec. Ko da bi hotel reči: jaz sem se proslavil na bojišču, ti, ljubi brat, za bojiščem.

Ta privid stori, da vztrepeta in se zdrami. Še enkrat vzdigne dunajski uradni list. Patrijostki pobožen pogled vrže vanj, potem pa z zadirčnim svojim glasom pokliče »plačilnega«, katerega je še po zagrebški navadi ogovarjal z »gospod ober«.

»Ukažete, gospod Izidor Fučec?« vpraša »plačilni« sladkouslužno, ko skoči, držeč levo roko na denarni torbici, katero je nosil ob ledjih, obešeno na jermenu čez ramo, iz sosednjega lokala kar se da hitro k njegovi mizi.

»Ali ste že kaj brali danes prispele časnike?«

»Nič,« odvrne vprašance. Saj nimam časa. Mi smo za to, da strežemo, Vi, gospodje, za to da čitate. – Kaj pa je posebnega? Ali smo spet kje prav imenitno zmagali?«

Poznal je svojega vsakdanjega gosta do dobrega. Zato je z besedami, o katerih je sodil, da odgovarjajo njegovi smiselnosti, hotel stopnjevati njegovo napitniško radodarnost. V zmago avstrijskega orožja je bil plačilni natakar že izgubil vso vero. Deloma po lastni sodbi, deloma po tem, kar je semtertje ujel iz pritajenih razgovorov kavarniških gostov, deloma zato, ker je videl, da vsaki napovedani zmagi sledi povečano pomanjkanje vsega potrebnega.

»Je že mogoče,« odvrne na plačilnega gospod Izidor Fučec, »a poročila še ni. Toda mene je zadela nesreča. Kaj mislite kakšna?« In ne da čaka odgovora, doda še: »Križali so me!«

»Nate, tole čitajte« odgovori mu naš junak in mu pomoli dunajski uradni list, v katerem mu pokaže tiskano svoje ime.

Plačilni vrže pogled na dotično vrstico v listu in ugane takoj kaj in kako. Globoko se tehtnemu stalnemu gostu prikloni in mu čestita. Na to pa s tako hitrico, da so mu mahedrali škrijci, odhiti k kredenci, da javi veliko novico svojemu gospodarju, ki je sedel v širokem kreslu poleg nje in imel nad obilnim podprsjem sklenjene roke tako, da je delal s prsti mlinček. Kavarnar je seveda takoj spoznal svojo dolžnost in se je odgugal k triumfujočemu gostu. V tem, ko mu je čestital in ga primerno blag ravnal zaradi visoke časti, hitel je »plačilni«, da obvesti o veliki novici kavarniške goste od mize do mize. Povzročil je s tem, da so se za križancem, ko je pa odrinitvi takšne napitnine, ki je »plačilnega« in »malega« spravljala v navdušenje, sijajočega in tokrat nenavadno napihnjenega obraza zmagoslavno korakal iz kavarne, ozirale oči vseh. Pri nekaterih mizah čulo se je pač šušljanje in nekam pritajeno hihitanje, toda gospod Izidor Fučec bil je v takšen razpoloženju, da tega opazil ni in da bi se bil, ko bi bil tudi opazil, razlagal v ugodnem smislu.

Ko pride domov, najde ondi že čestitko predsednika »Rdečega Križa« in Peter von Sratschniggovo. Katica, ki je obe čestitki že prečitala, sprejme ga z besedami:

»Oh, ta je pa imenitna! Pehaš se in trudiš, Izidor, za žive in mrtve. Potlej pa kaj takega. Civilni križec za vojne zasluge! Kaj pa je to? Odlika, da bi človek kar cvilil ob njej.«

Ta sprejem mu je bil pač nevšečen. Ker ga je iz pričakovanih nebes vrgel nenadoma na realna tla njegovega zakonskega življenja. Posebno iznenadejal ga pa ni. Saj si je bil že davno pred na jasnem, da njegovo odlikovanje, kadar pride, mora pri Katici vzbuditi odpor. Ker ga, kar se veljave tiče, z njo izenači, ako ne postavi celo nad njo. In zdelo se mu je, da se je to sedaj res zgodilo. Ta njegova zavest storila je, da je gospa Katica zadela s koso ob kamen.

»Cvili ali ne cvili« odvrne svoji jezikavi sozakonki. »S cesarjem sem prišel v sorodstvo. Križec, ki mi ga je naklonil, krasil bo moje prsi. Lahko in ponovno ga bom nosil, kadar bom hotel in ne bo mi ga treba skrivati. Kakor tebi one odlike, katero si si v Belem gradu pricvilila.«

»Kaj jaz pricvilila!« razburila se Katica tako, da postane kar temnordeča v obrazu. »O ti, grdavž, ti, grda. Sam veš, kako sem s svojim glasom očarala vse belograjsko poslušalstvo, pa se takele iznebiš. Jaz pricvilila! – in da svojo odliko skrivam! No, skrivam ali ne skrivam: to tebi nič mar ni, saj so ti vendar prišle skomine po njej. Tako celo, da si si jo svetoskrunsko obesil okoli svojega volovskega vratu. O, le čakaj! Še pogledala ne bom na tisti tvoj križec, kadar ga dobiš. In ko ga dobiš! Kdo pa ve, da ne boš še cvilil pod njegovo težo. Saj ne bo zlat, ampak železen. Morebiti še iz zarjavelega železa. – Prav privoščim ti ga. O, le nosi ga. Če misliš, da s tem koga odrešiš, se pa neznansko motiš. Morebiti boš še sam pogubljen s tistimi vred, ki so te s tem križcem potegnili. No, sedaj pa veš, kar je bilo potreba, da zveš. Če ti ni še dovolj, pa povej. O, saj ti jih še lahko zagodem. Takih, da boš cvilil ti in ne jaz.« 

Gospodu Izidorju Fučcu bilo jih je dovolj. Ostali je torej nem, ko mutec. Kar sapa mu je skara zastajala. Katica ga nekaj časa – v pričakovanju da jej da povoda za nadalnje dokaze nje zgovornosti – srepo pogleduje. Ko vidi, da na njeno glasno klicanje ni pričakovati odmeva, obrne se jezno od njega in, zaloputnivši duri za sabo, odide hlastno v svoj budoar.

Motil bi se, če bi kdo sodil, da je padel iz svojih nebes. Predobro je poznal svojo Katico, da bi bil nje regljanje smatral za posebno nesrečo. Ono ga je sicer moglo trenotno ohromiti. Zato, ker jej v dialektiki ni bil kos in ker ga je tudi duševno nadkriljevala. Trajno potreti ga pa ni bilo v stanu.

Tokrat prijela ga je sicer od najobčutljivejše strani. A zakaj? Po njenem odhodu ugane sebi v tolažbo, da iz užaljenega samoljubja. Saj se jej mora za malo zdeti, da si bo on mogel svoj križec ponosno pripenjati in se z njim postavljati, v tem ko mora ona svojega sv. Savo previdno skrivati.

S to ugotovitvijo zadovolji se in vrne se mu za nekaj trenotkov moteno ravnovesje zopet. Mirno si v obednici zapali smotko. Po Miškecu se mu zatoži. A spomni se, da je ob tej uri v šoli. Zato se nasloni na steno in se ozira nekaj časa na ulično vrvenje. Ravno tržni dan je bil in je bilo zaradi tega dokaj živahno. Zazdi se mu tudi, da se to vrvenje po obnašanju ljudi nekam razlikuje od navadnega. Ljudje so namreč, ko so se srečevali, živahno gestikulujoč postajali in se živo med sabo pogovarjali. Po nekod delale so se same gruče. Ko se je razila neka taka gruča, ki je stala okolo mladeniča, čegar pripovedovanju je z velikim zanimanjem sledila, začelo se je nekoliko živio klicev. To osupne gospoda Izidorja Fučca: Saj so živio klici po ljubljanskih ulicah že davno onemeli. Ne more si jih torej razložiti drugače, ko da gredo kaki odločilni zmagi osrednjih velesil. Ko se pa eden klicarjev, ubirajoč korake proti njegovi hiši, ozre v okna njegovega stanovanja, obide ga celo misel, da je klicanje veljalo njemu. Saj je oni mladenič obveščal ljudi morebiti o njegovem odlikovanju. – Da so živio klici veljali političnemu gorostasu Wilsonu, se avstrijakantstvujoči božji volek seveda ni domislil.

In tako je odšel ponovno zopet od doma. Tokrat v pisarno »Rdečega Križa«. Na žalost ondi ni našel Petra von Sratschingga, o katerem je bil prepričan, da mu pade ginjenja okoli vratu. Zato je pa s tem večjim veseljem vzel na znanje čestitke predsednika, ki ga je sprejel z besedami: »No, hob' ich's nit gsagt?« 

Iz pisarne »Rdečega Križa« poda se k Samaritancu. Tu je pričakoval pravih ovacij uslužbencev in prostovoljnih sotrudnikov, katerih je vedno bilo nekoliko v pripravljenosti. Neprijetno ga zatorej dirne, ko ga – dasi iz pisarne »Rdečega Križa« o njegovem odlikovanju poučeni – sprejme čisto mrzlo. Še celo to ni nikomur padlo v glavo, da bi mu čestital. Od tedaj namreč, odkar je po povratku z Dunaja zadrgnil mošnjiček in ni več obuval potrošnih hlač, izgubil je bil vso veljavo v očeh teh ljudi, ki so se mu ob njegovih štefanih na vse načine laskali. Dasi je torej odšel od doma ponosno in ošabno, vrnil se je k obedu nevoljen in potrt. –

In nastopili so zanj mračni dnevi.

Dva dni potem, ko je njegovo odlikovanje po kranjskem vladnem listu znano postalo, prejme po pošti izstrižek iz nekega nemškega lista.

Dotični list imel je, kakor se je videlo namen, da osmeši odlikovalno mrzlico vlade. Seveda naravnost proti njej ni mogel pisati. Bili bi ga zasegli. Tako je svoje puščice prožil iz zasede. – Tako je pod napovednico Kriegsamzeichningen* (* vojne odlike) priobčil reminiscenco, da je japonski cesar med vojsko z Rusijo razdelil čez dva milijona vojnih odlik za hrabrost. Tedaj veliko več kakor je imel vojakov pod orožjem. In da državo ne bi bilo to preveč stalo, bila so vsa ta odlikovanja iz litega železa.

»Z železom in jeklom« tako je končalo to sršenovo brenčanje, »uničevala so se človeška življenja. Z železom hoteli so okrepiti oslablo kri in tako podžgati pojemajočo hrabrost. Jeklo baje tega svojstva nima. In pa predrago je!«

Gospod Izidor Fučec prevčrta izstrižek. Črta ga ponovno. Potem poseže vnovič v pisemski zavitek. Iskal je v njem pisma, ki bi mu pojasnila, kdo in zakaj mu je izstrižek poslal. A zastonj. Ničesar razen izstrižka ni bilo v zavitku.

Tedaj jame premišljevati. Vojna odlikovanja na Japonskem. Kaj ga neki skrbe! Toda stoj! Ali se ne norčuje kdo iz njegove odlike? Saj bo tudi njegov križec železen. Srebrnih in zlatih odlik, ki so delale nanj tako porazen vtis ne dele več. Iz varčnosti, kajpada. Denar jim je potreben za oboroževalno spopolnjevanje. Da bo končna zmaga tem odjenjala.

Bridek občutek se ga polasti. Železen križec! Pa še svetal ne bo. Da bi ga bilo od dalječ opaziti. Nadel ga je pri ljudeh, ki so bili že prej počaščeni z njim. Rjavotemne barve je. Ko da ga razjeda rja. Še opazil bi ga človek ne, ko bi ne visel na črnormenem traku. – Pa vendar. Saj je dokaz cesarske milosti. In ta je več vredna, ko ves kovinski blišč!

Že je bil po tem in takem premišljevanju skoro potolažen. Kar se nevidno in neslišno priplazi črni izkušnjavec. Kaj ko bi mu bil ta izstrižek poslal kdo, ki je bil odlikovan v dobi miru? Ko so še delili zlate redove in križec. In mahoma mu stopi pred oči dvoje osob: Dr. Pičiga in Matevž Medičar. – Ali mu ni eden nju dveh poslal izstrižek? Da se ponorčuje z njim in njegovega železnega križca? Medičar vendar ne more biti. Odpustil mu sicer ni, a spoprijaznil se je zopet z njim. Če tudi le na oko in brez beneficij.

On torej ne more več jeze kuhati nanj. Predobrosrčen je nikakega povoda mu v zadnjem času ni dajal za to.

Toda dr. Pičiga? Izpodletel mu je mastni zaslužek, ki si ga je obetal od pravde zaradi alimentacije? Da ga to drize in peče, je gotovo. Da, da! Nikdo drugi mu ni mogle odstrižka poslati, ko on. – In zakaj? Zato ker je dosegel cesarjevo priznanje za resnične zasluge, v tem ko on menda še vedno premišlja, kje so tiste zasluge, za katere je bil odlikovan.

»Fej te bodi!« pravi polglasno, ko pride do tega imenitnega spoznanja, in pljune v pljuvalnik tako debelo, kakor svoje dni skozi okno hotela Panhans. Potem pa zmečka izstrižek in ga, da ne bi prišel Katici v roke, odnese na tak kraj, kjer ga je morala odnesti voda, tako da ga nikdo več videl ne bo.

In bil je zopet in dulce jubilo. Samo hrepenenje, da bi mu odlike kaj kmalu izročili, se ga polasti. Rad bi si bil križec pripel, da bi pri opravilih v društvu »Rdečega Križa« in pri reševalnem delu na kolovoru pinosneje nastopal. –

Njegovo dobro nastrojenje pa je kmalu bilo skaljeno. Opažati je namreč jel, da se ga jamejo izogibati ljudje, s katerimi je preje ob srečevanjih semtertje kaj pokramljal. Kar brzeli so mimo njega. Nekateri s čudnim, njemu nepojmljivim nasmeškom na ustnah. Drugi so se mu, kadar so ga imeli srečati, celo izogibali. Zopet nekateri, ki so ga preje kot bogatina že od daleč vdano in spoštljivo pozdravljli, hodili so sedaj naenkrat brez pozdrava mimo njega. Ko da jim je čisto neznan.

Sicer je pa – kljubu svoji omejenosti in nedoumevnosti – vendarle jel opažati, da se je ljubljnskega prebivalstva jelo polotevati neko svojevrstno nastrojenje. Prejšnja potrtost in potlačenost jela je giniti. Na njeno mesto pa je stopalo neko svojevrstno poživljajoče veselje, ki si je dajalo duška v glasnih pozdravih in krepkem stiskanju rok. »Zdravo!«, »Živio!« bili so vzkliki, ki so se čemdalje pogosteje čuli. Od posameznikov in iz gruč.

Gospod Izidor Fučec čital je sicer kaj od osrednjih velesil zahteva genijalni predsednik Zedinjenih Držav Severne Amerike, čul je tudi ozveno teh njegovih zahtev v »Rdečem Križu«, a pravilno te ozvene ocenjevati ni znal. Predsednikov: »Sehan machen«, s katerim je takrat v jasnovidni slutnji namigoval na bližajočo se temeljito izpremembo evropskega zemljevida, smatral je za ugotovitev nepopustnega odpora Nemčije in Avstrije in njune končne zmage! In zanjo pripisoval si je kolikor toliko zsalug tudi sam v tem, da je upisoval vojna posojila. Zato se ni čuditi, da tega nastrojenja ni znal ocenjevati kakor treba.

Najhuje pa mu je pri tem bilo, da je njegov mojster in navdahnjevalec mahoma nekam izginil. V »Rdečem Križu« ga je iskal, na domu vsak dan po njem povpraševal: Petra von Sratschnigga ni bilo nikjer. Izginil je v Ljubljani, ne da se je vedelo kedaj in kam. In ne da bi se bil od njega poslovil ali mu kedaj le kaj omenil, da namerava odpotovati. Ugibal je na vse strani, kam je odšel in zakaj, vse to ugibanje pa mu ni moglo prinesti pojasnila.

Čisto naravno. Saj so njegovo nenadno odpotovanje povzročili razlogi, ki so bili v kričečem nasprotju z vsem njegovim obnašanjem od izbruha vojne sem. Luč sveta, kakor smo videli, ta okoščeneli birokrat tudi ni bil. Imel je pa nekaj zdravega razuma, ki so mu ga izbistrile skušnje življenja. To ga je usposabljalo, da je znal še dokaj dobro ocenjevati tok dogodkov in da je uganil, kedaj je s primernim poseganjem vanje mogoče ujeti kako korist. Zato smo videli, kako se je, že čez sedemdeset let star, takoj ob izbruhu vojske oglasil pri deželnem predsedniku, da mu ponudi svoje službe. Utis, ki ga je ta korak storil, donesel mu je izdatne gmotne koristi. Njegovo praktično udejstvovanje, pri katerem je – v silno zadovoljnost svetega birokracija – znal uradnega belca spretno voditi po odmerjeni mu poti, naklonilo mu je visoko odliko z redom železne krone. –

Kaj čuda torej, če je po vojni veternici jel spoznavati, kateremu zračnemu toku je pripisovati odločbo o bodočem vremenu. On jel se je pripravljati, da se obleče temu vremenu primerno. Zazdelo se mu je namreč, da mu, če ga zaloti v copatah avstrijskega patrijotizma, lahko prinese ne le jako nadležen nahod, temveč celo prav nevarno prehlajenje. Zato se je hotel tej povodnji še pravočasno umakniti in si za vse slučaje poleg tega še naročiti nepremočljive škornje jugoslovanskega rodoljubja. To je bil vzrok, da je izginil iz Ljubljane. Takoj, ko je videl, kako je Wilson jel vrteti kolo zatvornice, skozi katere odprtino je imel završati mogočni tok poplavnih valov.

Za svoje sorodnike ni se nikdar dosti zmenil. Bili so kmetje. Leti, kakor je splošno znano, pri mestnih ljudeh svoje sorodstvo kaj radi izrabljajo v sebične namene. Zato, da bi semtertje, to pa kolikor mogoče pogostoma, iz njih kaj izstisnili. Saj je vsak kmet prepričan, da se mestnemu prebivalstvu godi dobro. Posebno pa še uradnikom. Saj mora on garati od jutra do večera in še skrbeti, da plača v redu davke. Uradnik pa lepo sedi v pisarni in vleče vsakega prvega v mesecu plačo. Da mora zato kupovati in včasih drago plačevati vso hrano, ki njega ne stane nič, tega kmet navadno ne pomisli. Slepi ga beli kruh, ki ga mestni prebivalci vsak dan jedo. Saj mora on otepati ovsen, ječmenov ali ajdov. Saržičen je že redek in le po premožnejših hišah. Bel kruh mu pride le o posebnih praznikih na mizo.

Napojeni s to miselnostjo so se tudi sorodniki Petra von Sratschnigga nadejali od njega marsikakih koristi. Tako zaradi lepšega in da ne pokvari dobrega slovesa, ki so ga o njem imeli, izpustil je sedaj enemu, sedaj drugemu kako malenkost izpod palca. A ko se je bil oženil, bil je primoran zadrgniti mošnjiček. Še bolj pa potem, ko je jel dobivati deco. Sčasoma prišlo je tako daleč, da so se eden drugemu skoro čisto odtujili. On je zaradi pogostih obiskov, ki so vedno imeli namen, da male prijaznosti zamenjajo za velike, prišel do spoznanja, da je pravzaprav »žlahta res raztrgana plahta«. In ko se je jel temu primerno tudi obnašati, prišli so njegovi kmečki sorodniki do sklepa, da ni vredno več misliti nanj. Prav tako, kakor na strica v Ameriki, če ne pošilja dolarjev.

Obrat te miselnosti nastal je šele ob vojni. Njegovemu bratrancu vzeli so tri sinove v vojno. In spolnil se je Petra. Letel je nadenj v Ljubljano. Po vplivu, ki si ga je, kakor smo videli, znal pridobiti, posrečilo se mu je izposlovati, da so mu enega poslali domov. Pa še več. Bratrancu je takrat, ko je prišel zaradi tega k njemu, stisnil celo stokronski bankovec v vroko. Njegove, po izbruhu vojne tako ugodno izpremenjene razmere so mu to dovoljevale. V vasi, v kateri je tekla živelj njegovega očeta zaslovel je že takoj takrat. Do obrovskih razmer pa se je povzdignila ta slana takrat, ko se je njegov nečak vrnil z vojne domov.

V tem, ko se gospod Izidor Fučec tako živo povpraševal po Petru von Sratschniggu, bil je leta pri svojem bratrancu Janezu Sračniku, posestniku v Račjem selu. V oni vasi torej, ki je po vseh muko polni dovtipnosti svečenikov in Birokracije v uradnih spisih nosila blagozvočno ime Rappelgeschiess.

Kar nenadoma in nenapovedan je prišel tjekaj. Zato da se odtegne delu za »Rdeči Križ« in da v svežem zraku na kmetih najde okrepčila za izpremembo, ki jo je izvesti nameraval. Njegovo bivanje v Račjem selu pomenilo je nekako zabubanje. Iz ostudne črne gosenice z rumenim spodkom imel se je razviti v trobarevnega metuljčka, čegar frfotanje v cvetja polnem vrtu Jugoslavije naj bi razveseljevalo oko.

Nekaj dni po prihodu pisal je deželnemu predsedstvu in predsedniku društva »Rdečega Križa«, da je zaradi bratrančeve bolezni moral nenadoma odpotovati. Prosil je štirinajstdnevnega dopusta. Sodil je, da imajo v deželnem predsedstvu v Ljubljani že tako zmešane glave, da mu še odgovorili ne bode. Poleg tega je računal, da njihova moč še štirinajst dni več trajala ne bo. Ne v prvi in ne v drugi domnevi ni se zmotil.

Pred svojim odhodom iz Ljubljane odtipkal je še na bel zavitek naslov gospoda Izidorja Fučca. V tem zavitku vopostavil je temu svojemu prijatelju oni izstrižek, o katerem je leta sodil, da ga je prejel od doktorja Pičiga. Imel je namen dati mu neko opozorilo o izpreminjajočem položaju. Bil bi to sicer storil naravnost. A znana mu prijateljeva nerodnost ga je od tega zadrževala. Vedel je dobro, da krepavajoča mrha brca. Ko bi se prehitro izdal, mogel bi jo zatorej še izkupiti. Tega pa ni želel. Dejal si je, da mu je njegova lastna srajca neprimerno bližje telesu, ko gospoda Izidorja Fučca suknja.

S tem načeli oborožen jel se je v okolišu svojega bivališča približevati narodnemu svetu in uplivnješim sobam, ki so delovale v smislu bližajočih se dogodkov. Hotel je kadar sprememba pride, imeti priče, kako rodoljubno se je v odločilnih dneh obnašal. Pač se je pri tem kajkrati spomnil gospoda Izidorja Fučca. A dejal si je da navsezadnje vendar ni njegova dolžnost, da bi ga hodil čohat, če in kjer ga bo srbelo.-

Tako je torej naš junak v najkritičnejših dneh ostal sam samcat. Nekakšna otožnost se ga poloti. Njej je sledila neka negotovost, ki je storila, da je najraje ostajal doma. Samo po časniških poročilih bil je še v zvezi z ostalim svetom. A v avstrijskem patrijotstvu cimentovan in premalo inteligenten, da bi bil znal ločevati zrni od plev, resnico od laži, mu ta zveza ni veliko koristila.

In Katica? Lahko bi ga bila poučila o pravem stanju stvari. Udeleževala se je živahnega gibanja, ki je po majski deklaraciji med narodnim ženstvom nastalo. S početka sicer dokaj zdržljivo. Tako precej od daleč. Polagoma pa bolj in bolj. Njeni prirojeni inteligenci prišla je namreč na pomoč še ženska nečimrnost. Saj je sodila, da vendar ni izključeno, da njena visoka srbska odlika, katere so jo ob izbruhu vojne takorekoč oropati hoteli, če zmaga antanta, pride vendar še do veljave.

In ko je naposled njen zakonski drug dobil svoj križec, začne jo ta misel bolj in bolj obvladovati. In izpremeni se v željo. Saj je vedela, da bi se bahavost njenega soproga razvila do neskončnosti, ko bi se s svojo tuzemsko odliko smel javno postavljati, v tem ko bi ona svojo inozemsko skrivati morala. Nekak predokus te bahavosti je vendar že dobila. In še kakšen! Očitek, da si je svoj red pricvilila, razžaljenje je bilo to, ki je klicalo po maščevanju. Po takšnem, da bi cvilil on!

Zato je od dneva, ko jej je to žalitev vrgel v obraz, zanj onemela. Ne besede ni naproti njemu zinila več. Ko da je postala članica kake ženske kartuzijanske organizacije. Na ta način je torej gospod Izidor Fučec tako izoliran, da tudi od te strani ni moglo spoznanje predreti do njega.

–––––––––

Usoda pa je trdnih – sedaj že tudi – hitrih korakov ubirala svojo pot.

Miškec pripodi se nekega jutra že ob devetih zjutraj iz šole domov. Belomodrordečo zastavico vihtel je v rokah, ko na krilih viharja pripodil se je po stopnicah. Ko matere, ki je bila takrat še na trgu ne najde doma, pripodi se z glasnim krikom »Živela Jugoslavija« v očetovo sobo. Predno se leta še dobro zave, jame mu sinček pripovedovati, da jim je učitelj dal prosto, češ da od samega veselja ne more poučevati. Ko stopijo iz razreda, vidijo, da vro že tudi učenci iz ostalih razredov venkaj. Pred šolo pa je čakalo nekaj sokolov, ki so delili zastavice z naročilom, naj lete učenci z njimi po mestu in kličejo »Živela Jugoslavija!«

Komaj spravi miškec te hlastno izgovorjene besede iz sebe, že nekdo pozvoni. Neža pride naznanit, da je zunaj odposlanec gospoda deželnega predsednika. Ko to gospod Izidor Fučec sliši, vzame Miškecu iz rok narodno zastavico in jo hitro skrije v omaro za obleko. Detetu veli, naj odide z Nežo, sam pa stopi v salon, da sprejme odposlanca deželnega predsednika.

Bil je to uradnik iz predsedstvene pisarne. Ko se mu predstavi, izroči mu proti potrjilu malo rjavo škatlico, češ da je v njej zasluženi križec, s katerim ga je odlikovalo Njegovo veličanstvo. Ob enem mu na odliki vljudno čestita. Gospod Izidor Fučec se zahvali. O drugih okoliščinah bila bi zahvala kljubu vsej njegova. Te okretnosti dobila slovesnejšo obliko. Takrat bila je skrajna ravšna. Tako celo, da bila je vidna zadrega iz nje. V takšno duševno nastrojenje bilo ga je spravilo Miškečevo poročilo.

Ko uradnik odide, vrne se gospod Izidor Fučec v Pandorino škatlico v svojo sobo. – S Pandorino škatlico? Da. Saj je ona ta skrivnostna škatlica bila želja njegovega hrepenenja. Tako da je doberšen del svojega življenja spravil le v sanjarjenju kako priti do nje in pa v usmerjenju prizadevanja za tem ciljem. In sedaj, ko jo ima končno v rokah! Skriva mu – nepričakovano gorje.

Pač se tega še ne zaveda. Ko pride v svojo sobo, odpre jo namreč hlastno. Križec na rdeči svilnati blazinici. Radost mu preleti obraz. Ni sicer svetal, kakor Medičarjev in ne bleščeč, ko Katičin red. A dasi rjav, zdi se mu vendar častitljiv. Saj je od cesarja in mu izraža njegovo priznanje. »Najvišje priznanje« pravi se temu.

»Najvišje priznanje« - doni mu po ušesih, ko da je ti besedi, ki sta šli skozi njegove misli, izrekel glasno nekdo poleg njega. – Kakšna čast, šepta mu nek notranji glas, cesar pozna tvoje zasluge in zanje izreka pohvalo!

A kako se bo kaj prižec podal? Pripne si ga na levo stran prsi in stopi pred zrcalo. Imenitno! Obraz se mu razleze. Život jame obračati sedaj na desno, sedaj na levo. Od obeh strani opazuje se samodopadljivo. Vendar se mu je končno izpolnila želja, ki jo je gojil, odkar mu je tako nenandno stopil pred oči mož z dvaindvajsetimi odlikami! Želja, ki mu je pouzročila že toliko razočaranj. Vrhu tega pa še toliko ponižanj, troškov in jeze. Sedaj je povišan. Saj ma povznašujočo zavest, da ga ceni sam cesar. In to naj kar najhitreje izve vsa Ljubljana!

Ta ugotovitev stori, da si hlastno odpne križec, ga položi zopet v škatljico in vtakne leto v žep. Obleče si površnjico, povezne klobuk na glavo in vzame palico v roke. Nato odide ne da bi bil še pred tem pogledal k Miškecu. Sicer je imel navado, da ga je vedno pobožal po glavi kadarkoli je ob njegovem odhodu iz hiše bil doma. Predno je dete šlo v šolo, moralo je tudi vselej k njemu, da se na podoben način poslovi od njega. – Sedaj je važnejša odločba storila, da je ta nežnost izostala.

V pisarno »Rdečega Križa« se mu je mudilo. Nekaj dni že niso poslali nikakekga poročila in naročila k njemu. – Delali bi mu krivico, ko bi dejali, da mu je to bilo neprijetno. Saj vemo, da se ni gnal za opravili. In sedaj, ko je plalo okolo njega to ludno ozračje, v katerem se je čutil tako osamljenega, mu posebno ni bilo do tega, da se daje ljudem v zobe. Zato je predsedoval po cele dneve doma, kjer se je največ poigraval z Miškecom, katerega je že komaj čakal, da je iz šole prišel.

Da se mu je naenkrat zahotelo opravil Rdečega Križa, imela je tokrat svoj poseben razlog. Pri njihovi vršitvi bila je kaj lepa priložnost pokazati se s križcem.

A nesreča za gospoda Izidorja Fučca to pot ni počivala. Ko tako s prav po svoje umerjenimi koraki stopa skozi Zvezdo, pride mu nasproti znani nam sarkastičnodovtipni odvetnik. Že od daleč ga pozdravlja z desnico. To stori, da se gospod Izidor Fučec ustavi.

»Servus!« zakliče mu odvetnik. »Gospod Izidor Fučec, kaj mislite, kdo je več, Vi ali naša ljuba Avstrija?«

Vprašanec ga zaradi takega čudnega vprašanja nekam pesenečeno pogleda. Potem pa, ne da si dolgo premišlja, odgovori:

»Oh, gospod doktor, kaj sem jaz uboga para proti Avstriji! Pravi pritlikavec!

»Saj sem dejal,« zasmeje se odvetnik, »da boste zastavico bistroumno rešili. Pa veste, zunaj je Avstrija več, ko vi.« In ne da čaka odgovora končana: »Zato, ker ste vi Fučec, ona je pa – fuč. – Servus!«

Po teh besedah odhiti, dočim ko Izidor Fučec ostane ko prikovan. Prestrašeno gleda za odhajajočim odvetnikom. Dolgo ga je poznal. Vedel je, da je vsestransko preudaren in v svojih besedah jako previden. Znano mu je bilo, da je narodno zaveden, znano pa tudi, da se politično ni nikdar udejstvoval. Zato je bil mnenja, da sta si v željah glede izida vojne edina. Saj ga je celo še nedavno pozdravil s patrijotskimi besedami »Gott strafe England!« sedaj pa take besede.

Da je Avstrija fuč! Saj res, da so se čula pritajeno izrečena namigavanja, da vojska za osrednje velesile ne poteka dobro. Tudi njemu so prihajala do ušes. Toda v »Rdečem Križu« so trdno verovali na zmago in tudi Peter von Sratschnigg je zatrjeval, da Avstrija in Nemčija ne moreta potolčeni biti. Res je tudi – in to mu je bilo dobro znano – da se je po Sloveniji začelo gibanje za zedinjenje. A v okviru Avstrije! Na nje razpad torej nikdo ne misli. Niti najhujši panslavisti. Sedaj pa naenkrat take besede. In to še od prevdarnega moža.

Če bi pa bilo vendarle res? Avstrija fuč! Groza, oh groza. Ali bi ne bilo z njo fuč tudi vse ono premoženje, katero je naložil v njenih vrednostnih papirjih? Zlasti v vojnih posojilih. In tega premoženja je več ko polovica. Potem, ko je od druge polovice izgubil doberšen del v ponesrečenih špekulacijah na Dunaju, pomenilo bi to zanj popolno propast.

Pred očmi se mu začne temniti. Saj mu še za jesti zmanjka! Užasna perspektiva! Njemu, ki ima tako slast in tako izbran okus. Njemu, ki doslej v svojem življenju ni nikdar trpel nedostatka. Njemu, kateremu se je še pred nedavnem zdela smrt že zato tako strašna, ker ima vsega zadosti, kar človeka po koncu drži in zdravega ohranjuje.

In ubogi Miškec! To drago dete, katero tako ljubi in za katerega telesno blagostanje je mislil, da je tako dobro preskrbljeno. Vsega mu je želel zapustiti. Premoženja in spoštovano ime. Da bi se vse svoje življenje s ponosom spominjal nanj in na njegovo skrb zanj.

Vse to, da bi sedaj bilo – fuč? Ne, ne to ni mogoče. Ko bi bilo res, da bi Avstrija – »naša ljuba Avstrija«, kakor jo je – po njegovem pojmovanju iz prepričanja – imenoval odvetnik, bila v takšnem položaju, ki se da označiti s to besedo, ne delila bi več odlikovanj. Ker jih deli, vendar ne more še biti tako hudo zanjo.

Vendar mora izvedeti, kaj gotovega. Toda kje? »Rdeči Križ« se mu ne zdi pravo mesto za informacije. Njega predsednik bi mu, kakor po navadi, na njegovo vprašanje odgovoril: »Bežite no, bežite! Kaj vam je neki padlo v glavo?« In končal bi odgovor s svojim sterotipnim in zagonetnim: »Sehen machen!« Potem naj pa človek iz takega pameten postane!

Kaj ko bi šel k deželnemu predsedstvu? Morebiti kar naravnost k deželnemu predsedniku. Že skoro usmeri korake na ono stran, kar mu pride misel, da prokuristi kake tvrdke, ki je pred konkurzom, ne izdajajo radi njenega stanja.

Kaj torej? Oho, ko bi bil le Peter von Sratschnigger že doma! On bi mu stvar že vedel prav pojasniti. Izkušen je in prebrisan. In še pred nedavnim mu je prilival olja navdušenja v njegovo avstrijskopatrijotsko leščerbo. Zakaj le neki tako dolgo se ne vrne? Da bi se mu le ne bila prigodila kaka nesreča!

To in takšno premišljevanje stori, da opusti namen stopiti k »Rdečemu Križu«. Mesto tega nameni se iti na Petra von Sratschnigga stanovanje, ko bi ga še ne našel doma, od ondot v svojo banko. V skrajnem slučaju upa, da mu tam razjasnijo ves položaj.

Zavije torej proti Wolfovi ulici. Ko dospe po njej do belega volka, prevzame ga prijetno vznemirjenje. Ali ne prihaja po tu Petra često s svojim »kužo« on, tako žljno pričakovani – Peter von Sratschnigg.

Gospod Izidor Fučec pospeši svoje korake. Pred frančiškanskimi stopnjicami trčita skupaj.

»Kod vendar ho – – –«, začne gospod Izidor Fučec, a mahoma mu zamro besede na jeziku. Kaj vidi! Peter von Sratschnigg bil je v svoji najlepši obleki. V tisti, ki si jo je bil kupil, ko je prejel prvo pogodbeno mesečno plačo po izbruhu vojne. Njegova sedaj že čisto bela brada bile je lepo postrižena. Prihajal je ravnokar od brivca in je zato dišalo od njega po milu in pomadi. Toda – in to je bilo, kar je njegovemu prijatelju in občudovalcu zaprlo sapo – v gumbnici, v kateri je sicer nosil rozeto reda železne krone, imel je slovensko narodno kokardo.

Še se gospod Izidor Fučec ni dobro izmotal iz svojega ostrvenega, ko začuti, da se nekaj vzpenja po njegovi desni hlčanici. Takoj seveda ugane, da mora to biti prijateljev pes, ki ga je od pogostega občevanja z njegovim gospodarjem dobro poznal.

- »Marš kuža! Daj mir!« otresa se ga in drgne s palico proti njemu tako, da odskoči. Nehote se tedaj ozre po njem.

O, sveta pomagalka! Kuža imel je na ovratnico privezan črnormen trak precejšnje širine.

To stori, da prijatelja, ko mu podaja roko, hlastno vpraša:

»Za božjo voljo, kaj naj to pomeni?«

Pri tem povzdigne oči k njegovi trobojnici in jih takoj nato povesi k tlom proti psu.

Peter von Sratschnigg ugane pomen teh pogledov, zato pravi mirno, poslužuje se nemškega načina izražanja:

»Avstrija je prišla na psa.«

Ko ga debeli njegov prijatelj pogleda z očmi zabodenega teleta, doda še, sedaj živeje:

»Avstrija zahaja, Jugoslavija vstaja.«

»Da je torej Avstrija res - -

To vprašanje preseka mu Peter von Sratschnigg besedami:

»_ zadnja na svetu. Izpolnjuje se bizantinsko navdahnjeno prerokovanje A e i o u* (* Austria erit in orbe ultima). Saj veš, pa ne v tistem smislu, ki so mu ga hoteli dati dunajski dvorski priliznjenci, temveč po mojih besedah. Saj je že tako bila, kar pamet zadeva, vedno zadnja.«

»Pa ti govoriš tako? Pomisli –«

»Nič«, ustavi gospoda Izidorja Fučca njegov prijatelj. »Kar je bilo, to je bilo. In je prešlo: moja deviza od danes naprej je: živela Jugoslavija!«

To devizo izreče s takim poudarkom, da pride do ušes mlademu mimohodcu, ki zato zakliče »živila!« ter se Petru von Sratschniggu odkrije in globoko prikloni. Poznal ga ni, a njegova častitljiva postava prevzela ga je tako, da ga je kar samogibno pripravila do tega izkaza časti. Saj je bil že visoko čez sedemdeset let, a vendar še razmeroma čil in živahen. To, njegova visoka rast in v zadnjih letih med vojno skrbno negovana unajnost, storilo je, da je napravljala njegova prikazen prav ugoden vtis.

Peter von Sratschnigg odpravi navdušenemu mladeniču z živahnim zamahom desnice. Potem pa povabi prijatelja na pomenek v kavarno »Union«, češ, da mu vseh pojasnil ne more kar tako hitro dati na ulici. Gospod Izidor Fučec pritrdi in oba se napotita ob cerkvi proti kavarni.

Peter von Sratschnigg imel je, odkar je stopil v pokoj, že druzega psa. Usakemu je pa, da si ohrani svež spomin na davno »korajžo« na početku svoje uradne karijere, dal ime Kuža. Psa je imel le iz navade. Da bi ga bil čemu naučil, mu še v glavo in padlo. Zato tudi njegov sedanji »Kuža« ni imel nikakih manir. Letal je, koder se mu je zljubilo, lajal nad vsakomer, ki se mu je zahotelo, da ga ali na ta način pozdravi ali oplaši, vzdigoval nogo, kadar je mimo pritekel. Posebno rad ob košarah branjevk na trgu. Ko ga je torej bil gospod Izidor fučec zaradi njegove prevelike prijaznosti odgnal, spomnil se je, da ga samo most deli od torišča njegovega zabavnega okakanja od jerbasa do jerbasa in od stojnice do stojnice. Odlezel je torej na Pogačarjev trg. Prijatelja ga nista pogrešila.

Kavarno najdeta dokaj polno. Nikdo pa ni ne čital ne igral. Vse je stalo ali sedelo v gručah in se živahno pogovarjalo. Nekatere gruče bolj potihoma, druge glasno, celo kričeče. Naša dva prijatelja sedeta v gorenji kot ob Frančiškanski ulici. V tem, ko naročata liker, čujeta iz neke skupine ob široki mizi pred kredenco, večkrat glasne vzklike »republika, republika mora biti!« Posebno vročekrven udeleženec ondotujih pogovorov vzklikne celo jezljivo: »Pravoslavnega kralja za nobeno ceno!«

Gospod Izidor Fučec napne ušesa. Saj so to bili glasovi prav posebne vrste, kakršnih ni bil vajen. S strahom se ozre po svojem prijatelju. Ko leta to opazi, obrnese k njemu in pravi pojasnjujoče:

»Republiko Jugoslavijo ustanavljajo. To so tisti, ki jim ne diši zedinjenje s Srbijo!«

»Kaj, kako?« povprašuje gospod Izidor Fučec in odpre na stežaj usta.

»Da,« odvrne prijatelj, »vse kaže, da se zedinimo s Srbijo.«

Gospod Izidor Fučec zleze ob tej ugotovitvi, ko od mrtvouda zadet in polomrtev, na svojem stolu skupaj.

V tla obrne oči in v duši se mu zamegli. Ko neka mora se mu vleže na prsi, tako da še kavarniškega vslužbenca, ki je postavil predenj čašico konjaka, ne opazi. »Avstrija na psu! – Združitev v Srbijo!« Ko da mu je zasadil vsakokrat ostro iglo v srce, bilo je, ko je njegov pobratim izrekal te besede. Saj pomenita njegov polom in njegove Katice zmagoslavje. V tem trenotku postane mu to jasno. Vsa tegoba in grenkoba njegovega položaja stopi mu pri tem pred oči.

Le počasi se vzdrami, ko Peter von Sratschnigg s svojo čašico vlahova trči ob njegov konjak, da se začuje žvenket. Ko da se hoče okrepčati, zvrne konjak duškoma vase in se ozre po prijatelju.

Med njima začne se sedaj intimen razgovor, tekom katerega gospod Izidor Fučec izve vso resnico o položaju. Da bi ga bil lahko podučil o njem – če ne prej, vsaj predno je izginil iz Ljubljane – mu seveda modro zamolči. Svoj strategični umik iz Ljubljane utemelji mu z razlogi, s katerimi ga je utemeljil pred tem pri predsedstvu »Rdečega Križa«.

Ko je bil pogovor končan, obidejo gospoda Izidorja Fučca taki občutki, kakor jih je v mladih letih dobival, ko se je bil zbujal od spanja po prekrokanih nočeh. Ko da bi mu sto uši gomazelo po želodcu. Kar vzdigovati se mu jame. Neznansko ostudno, a premalo močno, da bi prišlo do izpraznitve in s te do olajšanja teh kanibalskih občutkov.

Prijatelja bila bi morebiti še obsedela v kavarni. Deloma v pogovorih deloma v opazovanju, deloma v premišljevanju. Saj se ne enemu ne drugemu ob danem položaju ni nikamor mudilo. Prekrižal jima je pa račun – Kuža. Ko se je namreč po trgu dovolj pozabaval in naskakal, ker so ga kmečke prodajalke in domače banjevke s krikom in vikom gonile od njegovega početja ob jerbasih in stojnicah, stekel je čez frančiškanski most nazaj iskat svojega zapovedovalca. Ko ga ne najde ondi, kjer ga je bil njegov prijatelj odpodil, začne tekati semtertje ter vohati po tleh. Na ta način najde sled do kavarne. Ondi čaka pred vratmi in ko po dokaj dolgem čakanju pride nekdo in odpre vrata, smukne hitro za njim. In že je bil pri mizi naših dveh junakov.

Glede na obstoječo prepoved jemanja psov v gostilnice in kavarne, pokliče zatorej Peter von Sratschnigg plačilnega, ki se je itak že srepo oziral po štirinogatem gostu. Ko poravnata računa, odideta prijatelja. Peter von Sratschnigg po mestu z namenom, da paraduje s svojo trobojno kokardo in s tem seveda s svojim tako mahoma najdenim jugoslovanskim prepričanjem; gospod Izidor Fučec na duši in telesu potrt – domov. V tla je upiral oči in palico je zastavljal ob svoji levi nogi tako enakomerno ob tla, da se je zdelo, ko da mu ob težki hoji služi za oporo. Kolikor se da tiho in pohlevno prispe v svoje stanovanje. Ondi se vrže na divan in zapre oči.

––––––––––

Tema, ki ga objame, stori da se mu zdi, kakor da plava v brezmejnem prostoru in da pada vse nižje. V neznanski prepad iz katerega ne bo rešitve. Ko tako pada, postane mu od zebnje, ki je iz tega prepada puhtela, naenkrat mraz. Bil je pa to le občutek mravljinčenja, ki mu je zagomazelo od ondo, kjer končava hrbtenica, po hrbtu navzgor. Ta občutek stori, da začne vleči noge k sebi in da zopet razpre oči.

Nič več teme! Narobe: solnce sije na sinjejasnem nebu, kakor le redkokdaj ob tej letni dobi v Ljubljani in njegovi žarki se kakor v svetlobnih slapovih zlivajo od oken po sobi. Kolikokrat mu je takšna milost vremena razveseljevala srce in ga – zlasti na Osojnici, kadar je zorelo grozdje – napolnjevalo z zadovoljnostjo. Tokrat pa je za ta največji čar prirode ostal vnemaren, otopel.

»Avstrija zahaja, Jugoslavija vstaja,« dejal je Peter von Sratschnigg. Ali ni to vreme prispodoba vstajajoče Jugoslavije? In ali ne naznanja, da je nad Avstrijo, s katero je on tako tesno zvezal svojo usodo, začel legati neprodiren mrak? –

Tako in enako mu mrke misli brne po glavi, kjer mu povzročajo cele votlince hudih skrbi. Moro, ki ga je pri tem tlačila, odpodi mu še le naznanilo, da je obed gotov.

Težkih, počasnih korakov podi se v obednico. Od nasprotne strani pripodi se prvi Miškec, ki skoči k njemu z besedami: »Tata, kje imaš mojo zastavico? Daj mi jo!«

Poln ljubezni ozre se po krepkem dečku, iz katerega je zdravje kar puhtelo. In vendar je v tem pogledu tičalo dokaj globoke žalosti.

Nežno poboža gospod Izidor Fučec Miškeca po glavi in po licih ter ga potolaži, da zastavico že dobi, kadar bo potreba, da je pa sedaj pri obedu ne potrebuje.

Gospa Katica ni čutila potrebe kakega razgovora s svojim soprogom. Prišla je v obednico molčeča, osorna, mračna. Soprog izprevidel je, da se v njej kuha nekaj, kar prej ali slej more izbruhniti na dan in česar se je že naprej bal. Zato je imel željo, da se odgadi kolikor le mogoče. Oba sta zatorej poslušala le živahno klepetanje Miškečevo in sta – ona pripravneje, on nerodneje – odgovarjala na nešteta njegova vprašanja, ki so se tikala vseh mogočih stvari. Na vprašanja, s katerimi otroška usta tako često spravljajo ljudi v zadrego. Saj tudi o njih velja, kar pravijo o blaznih. Da je namreč eden v stanu vprašati več, ko sto modrijanov odgovoriti.

Po obedu privoščil si je gospod Izidor Fučec dolgo spanje, ki je kljubu njegovi slabi volji – ali pa morebiti ravno zaradi nje – bilo prav trdno. Popoldne in večer potekla sta mu brez omembe vrednega dogodka.

–––––––––

Naslednjega dne pa se je jela približevati katastrofa. Ta dan opazil je naš junak, koj ko je odprl okno svoje kopalnice, da so ulice bile nenadoma oživljene. Hlastno so drveli ljudje po njih in veselo so se pozdravljali. Bilo je po priliki tako živahno, ko oni dan pred več ko štirimi leti, ko je zbruhnila vojska. A bilo je na prvi pogled vidno, da je duševno nastrojenje čisto drugačno. Mestno umetno podpihovanega fanatizma in konjunkturalno preračunjenega navdušenja, odsevala je sedaj z vseh lic iskrena radost, ki je vse pogosteje in pogosteje prihajala do izraza v živio klicih. Semtertje kaka hiša imela je že razobešeno narodno zastavo.

Gospod Izidor Fučec zasluti, kaj to pomeni. Po ušesih mu zabrne včerajšnje besede njegovega prijatelja. Avstrija zahaja, Jugoslavija vstaja. [In kdo mu pride to slutnjo prvi naznanit kot nepobitno realnost? Nihče drug, ko največji njegov ljubljenec – mali Miškec. Še pred deveto pripodi se namreč naravnost k njemu v sobo z burno zahtevo: »Tata, daj mi koj zastavico! Jutri pojdem z njo v šolo. Iz šole pojdemo vsi v »Zvezdo«! Gospod učitelj so dejali, da tam ustanove Jugoslavijo. In mi vsi bomo – tako so še tudi dejali – z zastavicami mahali in živio klicali. Pa nič se ne bomo učili! Ali bo luštno!«

Vedel je dovolj. Ne da reče besedico, seže v omaro in izroči Miškecu zastavico, s katero leta odvihra v kuhinjo. On pa se sesede v kreslo in se globoko zamisli. Lep solnčni dan, ki bi ga bil sicer mikal na prosto, ne napravi nobenega vtisa nanj. Saj je zahajalo solnce, na katerem se je od izbruha vojne sem tako blagodejno grel in katerega en žarek se je še te dni utrnil na njegovo suknjo.

–––––––––

Večje iznenadenje ga ja pa čakalo za popoldne. Bilo je okol štirih. On se je bil že dvignil od poobednega počitka, ki je bil pa nenavadno nemiren. Zaspati, kakor je bila njegova navada, kar ni mogel, le lahen dremež mu je legel na oči, kadar jih je zaprl, in povaljeval se je na širokem divanu. Srce pa mu je bilo, da ima v prsnem košu zaprtega kovača, ki neprenehoma vdarja s kladivom po nakovalu. To ga spravi po koncu. V kreslo sede, naprej se nagne, ob kolena so opre s komolci in obraz si podpre z rokami. Tako čepeč buli predse brez misli, ko na pol otrpnjen. Samo glasne utripe srca čuje in čuti. Popolnoma nespodoben za kaj druzega, začne te utripe šteti. Kar nekam mehanično, ko da je to štetje fizijološka funkcija njegovega bitja.

V tem položaju in ob tem opravilu najde ga Katica, ko nagloma odpre duri njegove sobe in se na pragu prikaže. In kakšna! V svoji najlepši obleki, z najnovejšim klobukom na glavi in – z redom sv. Save odprla vrata.

Gospod Izidor Fučec odpre usta in se nasloni v kreslu nazaj. Vstati bi itak ne bil mogel. Ob pogledu na soprogo in nje ošabnosti sijajoči obraz so mu bile namreč ohromele noge.

»Le glej me, le,« bruhne čez nekaj trenotkov ploha govorice iz njenih ust. »Pricviljen, kaj ne? Zavist, pri kateri si prav gotovo imel svoj delež tudi ti, mi ga je hotela vzeti. Danes pa sem si ga lahko ponosno obesila okolo vratu.«

Ker ni hotel prilivati olja temu govorniškemu plamenu in ker se tokrat tudi ni čutil sposobnega spuščati se z boljšo polovico svojega zakona v kakršna pojasnjevanja koli, sedi molče dalje, Katica pa, ko spozna položaj, nadaljuje:

»Veš kam grem? – V žensko društvo. Posvetovanje imamo o svojem sodelovanju pri jutrišnji proglasitvi Jugoslavije! Moj sv. Sava naj pa že danes pove, da tisti, ki so mi ga hoteli vzeti, nimajo nikake moči več.«

Zopet svojega soproga nekaj časa nemo opazuje, potem pa, ko da jo je zbudila njegova negibčnost, pravi prezirljivo:

»No, kaj pa ti? Kedaj se pa ti postaviš s svojim civilnim križcem, kaj? – Vse kaže, da o sv. Nikoli. O, Izidor, Izidor: vse je perlafur. Avstrija fuč, križec fuč!«

Po teh besedah zapre duri in odvihra. –

Gospoda Izidorja Fučca spravi še le soprogin odhod po koncu. Pred vsem zeklene sobne duri. Potem pa stopi k oknu in se ozre izza zaves za njo. Košato in bahato je stopala. Par gospodov jo ob srečanju pozdravi. Ona odzdravi uljudneje in ceremonijozneje, ko po navadi.

Ko izgine za voglom, stopi gospod Izidor Fučec od okna. Iz predala svoje pisalnice vzame Pandorino škatljico. Odpre jo in položi na pisalnico. Križec! Ni sicer svetal in ne velik. A vendar se mu zazdi lep. Nek notranji glas mu pravi, naj si ga pripne. Že stegne desnico po njem, kar mu stopijo v spomin soprogine besede: »Avstrija fuč, križec fuč! In omahne mu roka.

V tem trenotku začuje se z ulice hrup in glasno klicanje. Gospod Izidor Fučec stopi zopet k oknu. Precejšnja četa ljudi, moških in ženskih, sledi mladeniču, ki nosi dokaj veliko trobojnico. Vsi so polni navdušenja in klici »Živila Jugoslavija!« done jim iz grl. Ti klici privabljajo iz prodajalnic in na okna ljudi. Vsi mahajo z robci in kličejo tudi živio.

Gospod Izidor Fučec odpre okno in čaka, da četa odide mimo in se ulica zopet izprazni. Solnce, ki je ves dan lepo sijalo, nagibalo se je že k zatonu. Ravno pred njegovo hišo je jela padati senca. V trenotkih, ko gospod Izidor Fučec potegne levo krilo okna, da ga zapre, začuje naenkrat znani mu glas. Hitro se nagne skozi okno.

Peter von Sratschnigg stopal je v senco ob hiši. Na njegovi desnici oni neposredno pred vojno pečeni vitez, čigar ime se je končavalo njegovemu podobno. Za obema capljal je Kuža, ki je pa ravnokar odskočil k cestnemu kandelabru, da ga zaznamuje.

»Le verjemite mi, gospod vitez!« zadone našemu junaku Peter von Sratschniggove besede na ušesa. »Nama sreče svet bo v Zugoslavje žaril. Za druge pa nama nič mar. Ali ni tako?«

Nato pa se ozre in zakliče: »Kuža, ta, ta, ta!«

Gospod Izidor Fučec potegne brž obe okenski krili skupaj. Potem stopi, opotekajoč se, k pisalnici, porine otožno Pandorino škatljico pred sabo, da pade na tla in zleti »civilni križec« pod divan. Na to pa se vrže v kreslo, zdihne globoko in zaječi: »O Bog, o Bog! Kakšna nesreča je prihrula nadme! Izgubljeno je, vse je izgubljeno!«

Nato se mu zapro oči. V temi, ki se mu vleže na dušo, pa se naenkrat prikaže podoba njegovega očeta.

»Oh, zakaj nisem hodil po Tvojih potih, oče!« izvije se mu, ko se mu očesna veka zopet razpro, iz prsi. »Hrepenel sem višje, hotel biti več kot ti. In res«, pravi sedaj z vso trpkostjo, ki jo je bil zmožen občutiti, »sem postal več ko ti. Saj si ti bil in ostal Fučec, jaz pa sem postal – Fuč!