Gospod Izidor Fučec 3. del

← Gospod Izidor Fučec 2. del

Gospod Izidor Fučec: Srednjeveška povest naših dni. III. del Omama Ivan Hribar

Gospod Izidor Fučec 4. del →

Rokopis v štirih delih

Viri:	Zapuščina
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

13/1. 1917.

1. Povratek. – Srečno odvrnenje pričakovanega obračuna. – Medel začetek spoznanja.

Ko sede gospod Izidor Fučec na Kolodvoru v voz prvega razreda ter se nasloni v kotu na mehko poblazinjeni z rudečim baržunom prevlečeni sedež, oddahne si. V strahu se ozira, če pride še kak potnik v njegov vozni oddelek. Mnogo potnikov je prihajalo ter hitelo po kolodvorskem hodniku mimo njegovega voza. Na srečo samo potniki drugega in tretjega razreda. V svojem razburjenju je bil gospod Izidor Fučec pozabil izpregovoriti takoj ob vstopu s sprovodnikom pametno besedo. Zato je pustil duri njegovega voznega oddelka odprte. Ko jih je nosač zaprl za sabo, priskočil je bil sprovodnik zopet ter jih na stežaj odprl. Sedaj, v očigled preteči nevarnosti, domisli si gospod Izidor Fučec, česa je že treba.

»Conduffore!« zakriči s prodirljivim svojim glasom vzdolž perona. Ko vidi sprovodnik, da se pemalja plešasta glava iz voza prvega razreda, pripodi se s hitrico burje ter vpraša, stopivši na vstopno desko med duri, silno uslužno.

»Cammauda, segnore?« 

Izidor Fučec stisne mu že prej pripravljeni petkronski bankovec v hitro razpršo se roko ter pravi v pomankljivej svojej laščini: »Prego. Solo.«* (* Prosim. Sam)

Sprovodnik se milostno nakloni, dahne: »Sara servito signore**« (Ustreženo vam bode, gospod) ter zaloputne duri za sabo.

Gospod Izidor Fučec bil je s tem rešen sopotnikov vsaj do Florence. Pač je semtertje kak potnik še odprl duri njegovega voznega oddelka – ter hotel vstopit a sprevodnik je pazil nanje ko tiger. Vselej je takoj priskočil ter našel izgovor, da je potisnil potnika v kak drug vozni oddelek. Končno se začuje ročni zvonček vodje vlaka in kondukterja - bila sta pri vlaku dva - jameta s klicem – »Partenza!«* (* Odhod) loputati duri. Še par trenotkov. Sedaj se začuje brlizg voznega stroja in vlak se počasi jame pomikati dalje. Kmalu imel je za sabo zakajeno kolo, dvorsko poslopje in jel je brzeti najpreje po prostornem kolodvoru mimo cele vrste železničnih voz, po tem med večjimi in manjšimi skupinami hiš, nato med vrtovi in posameznimi poslopji, dokler ni končno vozil po pusti, a vendar tako slikoviti rimski kampanji.

Gospod Izidor Fučec buli nekaj čas topo skozi okno pred se. Brzojavni drogovi in drevesa hité mimo njegovih oči, ko sence duhov. Čez nekaj čase jame zopet misliti. In zazdi se mu, da vendar ni storil prav. Ob tej dozdevnosti mu stopijo debele kaplje potu na čelo. Kakor človeku, katerega ujameš pri laži ali spraviš kako drugače v neprijeten in kočljiv položaj. Obriše si jih in zamahne z roko. E, kaj! Saj ni odvisen od profesorja. Naj si torej misli o njem, kar hoče. In če se trud jezi. Toda ne. Morebiti bi bil moral pa vendar preje govoriti z njim. Za zarobljenca ga bo imel. Še opravljal ga bo morebiti po Ljubljani. - Opravljal? Ne, tega profesor Veselko ni zmožen. Pozna ga. V obraz, da; v obraz je v stanu povedati vsakršno zarobljenost. Tudi ošteti utegne koga. A zahrbten ni. Opravljanje mu je popolnoma tuja stvar. Pomiri se torej v tem oziru.

A že se mu vriva druga misel. Profesor Mrkvička! Kaj poreče on. Saj mu je znano, da se je pripeljal s profesorjem Veselkom skupaj v Rim in da se imata skupaj tudi peljati domov. Kaj neki on poreče o nenadnem njegovem pobegu? Res da se je v pismu do profesorja Veselka izgovoril s soprogino boleznijo. A bode – li verjel, da je ta bolezen tako nevarna, da se je moral odpeljati brez poslovila? In ne pove – li vratar, ako ga profesor Veselko vpraša, kdaj je njegov potni tovariš prejel usodno brzojavko, da take brzojavke sploh prejel ni? Izve naj to profesor Mrkvička in smatral ga bo za človeka, ki je v prepiru z resnico. Morebiti ga vsled tega še k njemu ne bo. In vendar mu je toliko do tega. Zlasti sedaj. Ko je skoro gotovo, da ga španski minister osleparil na ostuden, v nebo vpijoč način. Morebiti bi mu on, profesor Mrkvička, pripomogel do kacega ruskega reda; morebiti mu prodal celo eden svojih redov.

Vlak se ustavi. Postaja, katera ne zanima gospoda Izidorja Fučca. Vendar se nekako samogibno skloni k oknu ter pogleda venkaj. Pred kolodvorskim poslopjem stoji velik, suh duhovnik z onim za laške duhovnike značilnim nelepim, črnim, kosmatim, leskečim se klobukom, čegar Mrajevci so pripeti na štulo z ozkimi, črnimi vezmi istega blaga. Mahoma stopijo mu pred oči slovenski duhovniki, ki se danes s svojimi sopotniki poklonijo papežu. Vsi ga sedaj poznajo. Kako bodo neki gledali, ko njega ne bo več v spremstvu profesorja Veselka. In kaj poreče vodja hodočastja, ki je poučil žalostni zgodbi njegovi izve, da je odpotoval, razumel bode tudi zakaj. A ne bom – li takoj uganil, da je izmišljena ženina bolezen, s katero je profesorju Veselku utemeljil nenadni svoj odhod? In ne bom - li mu zameril, da se je izognil udeležbi poklonstva pri papežu?

Sicer je pa tudi res. Biti v Rimu in ne videti papeža! Saj se bo vsakdo, ki to izve, iz njega norčeval? In spomni se dovtipa, ki jima ga je profesor Mrkvička dan pred tem pripovedoval med večerjo. Prav tak je njegov slučaj, ko onega Rusa, katerega so, ko se je bil vrnil iz Rima vprašali: »A si vidjel papu* (* Pápa rabi se v pofinjenih ruskih rodbinah mesto besede »batjuška = oče) – in je dogovoril: Njet, ja, vidjel mamu. Tuda on je vidjel mamo.« pa še kakšno! Lepo!, bujno, cvetočo, drhtečo! Da so ga kar čustva zapustila! In da mu je dvajset tisočakov šlo iz rok, ko dvajset nastrižkov kakega časniškega papirja.

»Oha!« vzklikne zdajci. V naročje mu pade precej obrežen zavoj. Bil ga mu je ob vstopu položil nosač vrh kovčka nad njegovim sedežem. Ker je vlak na nekem ovinku brzel po nekoliko nagnjeni progi, zdrsi ta ovoj po gladkem kovčkovem usnju, tu pade doli. Sedaj je bil konec vsemu premišljevanju. V ovoji je imel namreč gospod Izidor Fučec kruha, raznih narezanin, sira in dateljev. Kupil si je to v kolodvorski gostilnici, da si uteči glad. Res je ondi nekaj malega pozajtrkoval; a bilo je premalo. Za obilen zajtrk pa ni bilo časa. Odvijajoč omot pogleda v kot na isti strani voznega oddelka. Obraz se mu razjasni. Literska steklenica chiantija slonela je ondi. Tako, kadar jo je bil tjekaj prislonil nosač. Položivši odviti omot na sedež poleg sebe, odpre lepo, v izvezeni prevleki tičečo ročno torbico in vzame iz nje srebrno čašico. Postavi jo poleg sebe, potem jame z roko, ki se mu je tresla same nedočakljivosti, jemati iz belega, lepo polaščenega papirja, košček za koščkom nareza, noseč ga v usta, kjer so se mu bile že zbirale sline. Ta pozajtrčna gostija, med katero si je zdaj pa zdaj točil iz steklenice v stebrno čašo vina s takšno spretnostjo, da se ga le kapljica ni razlila, mu prišla je silno v slast. Kdor bi ga bil videl in bi bil vedel, da je iz naše bele prvostolnice, moral bi si bil. Ko bi bil poznavalec našega bornega slovstva, misliti, da je Valentin Vodnik ravno takšen človek moral služiti za vzor. Ko je spesnil »zadovoljnega Kranjca«. Samo da le-ta ni otepal na žgancih tropin in kislega zelja ter se ni zadovoljeval z bobkom in kašo, temveč je le-to prepuščal onim, ki prihajajo od dela. Sam pa je raje posegel po klobasah in pečenki in po stvareh, ki se obračajo na ražnju okrog.

Ob popolni vnemarnosti za vse, kar se je tekom vožnje okrog njega godilo in ki je bila takšna, da še postanka vlaka na neki važnejši postaji opazil ni. Poide zadnji košček nareza. V duševni otrplosti, ki mu je zamorila vsakršno miselno sposobnost, in o kateri se more reči, da je, ker je tako redko, največje človeško blaženstvo, popije zadnje kapljice vina iz trebušaste steklenice. Jamejo oči mu lezti skupaj. Potegne si blazinjeni sedež venkaj, vzdigne dvoje za opirali služečih pregradnih blazinic, zlekne se, pometavši omotni papir skozi okno venkaj ter zaspi. Kmalu je smrčal. Tako kakor naj je znano. Da so se na vseh postajah, kadar se je vlak ustavljal, spogledovali ljudje, se smejali, delali dovtipe. Sprevodnik vlaka dejal si je, da je svojih pet lir zaslužil prav lahko, češ da bi bil itak vsak potnik, ki bi bil prišel v isti vozni oddelek, brez dvojbe zahteval premestitev k kak drugi.

Kakih deset minut pred Florenco ga sprevodnik zbudi. Opozori ga, da bo po odhodu iz Florence pogrnjeno za obed v gostilniškem vozu vlaka, da je pa časa obedovati tudi v kolodvorski gostilnici. Gospod Izidor Fučec odloči se za poslednje. Iz udobnosti. Samo enkrat je bil zašel v železniški gostilniški voz in zaklel se je, da ne pojde več. Jezila ga je hoja po hodnikih predno je do voza prišel in potem, ko se je vračal v svoj vozni oddelek. Še bolj pa tesnoba v gostilniškem vozu. Le s težavo se je bil spravil za mizico. Leva njegova noga je že štrlela tako daleč izpod nje venkraj, da sta se natakarja, ki sta nosila jedila in pijačo na mize, vsak trenotek zadevala ob njo. V kolodvorski gostilnici bilo mu je vsaj mogoče udobno sesti. Res, da je moral z jedjo hiteti; a tega je bil, kadar je trebalo, vajen. Kolikor je za svoje tehno delo dobil premalo, nadomeščal je z narezi, katere je jemal s sabo v voz. Na Laškem bila mi je zlasti všeč bolonjska mortadella. Potem pa zampini* (* Napolnjene svinjske noge) in surova gnjat. Tudi v Florenci da se tega oblino narezati. Piceolo, ki mu je nosil narez v njegov vozni oddelek, moral mu je postaviti tjakaj poleg njega veliko steklenico chiantija. Da je po vsem tem prav dobro zaspal, ni čuda, da je sonce stalo že visoko na modrem nebu, tudi ne. Z videmske postaje pošlje soprogi brzojavko, da se vrne zvečer. Kedaj je privozil preko državne meje, bi še opazil ne bil, ko bi ga nato ne bilo opozorilo pregledovanje prtljage.

Na kolodvoru v Ljubljani ni gospoda Izidorja Fučca čakal nikdo. Katica je premalo nežnočutna in preudobna. Pa tudi njeno sedanje stanje jo je nekoliko oviralo. Hišine mu ni hotela poslati nasproti. Mlada je bila in dokaj lepa. In vrag, pravijo, da nikdar ne spi. Kaj, ko bi ga zmotil? Ob uri, ob kateri prihaja vlak, je njej in kuharici velela, naj gresta čakat k vežnim vratom, da prineseta prtljago gori. Sama je gledala skozi okno, premišljujoč in ugibajoč že od prejetja brzojavke semkaj, kaj neki je vzrok, da se soprog tako nepričakovano in tako hitro vrača.

Po pozdravu, ki je bil z obeh strani dokaj bladan, a vendar s soprogove iz znanih nam vzrokov, nekoliko toplejši, moral je najpreje napasti dozadevno njeno radovednost. In pravil jej je, kakšen suženj je moral biti profesor, katerega je naslikal za pravega trinoga. Neprenehoma, da je moral letati z njim okolo ter ogledovati si sedaj cerkve, sedaj starinske razvaline. Že po eni noči da ni imel miru. V starinstvo zaverovani profesor hodil ga je klicat, naj gre z njim gledat, kako lepe so razvaline na foru in Palatinu ob mesečnem svitu in kakšen vtis dela v tem svitu ogromno kamenitno ogrodje kolizeja.

»Pa saj je sedaj mlaj«. Zavrne ga soproga. Zaslutivša pa nekaj drugega, pravi jezljivo: »Bog ve, kaj sta si po noči ogledovala. Razvalin gotovo ne. Mislila sem, da je profesor Veselko pameten človek; sedaj pa vidim, da je ravno tak, kakor ste vsi moški.«

»Le počasi!« odvrne gospod Izidor Fučec, ki je sicer videč da se je ujel, prišel v trenotno zadrgo hotel, da se izkoplje iz nje. »Sem – li rekel, da sem hodil z njim? Klicat me je hodil, pravim. Zvabil bi me bil rad s sabo. Pa me ni. Ob taki uri hodil sem spat, kakor doma. A to nočno nadlegovanje mi je bilo zoprno, razumi. Zato sem se mu umaknil. Naj le sam nori po starih grobljah. Meni je toliko do njih, ko do lanskega snega. »Lepo, čakaj le: do nečesa drugega ti pa ne bode, ko do lanskega snega. Obračun pride, dragi moj« pripomni gospa Katica.

Gospod Izidor Fučec se teh besed ustraši. Kaj naj neki pomenijo? Je li morebiti kdo njegovi soprogi izdal bil zgodbo s Katko Zdravje. Prav lahko mogoče. Saj se je itak bal, da se to zgodi. Ob pomisli na to zarudi do ušes. Potem se ga pa politi strah, da bi ta obračun ne bil takoj. Če že mora biti, naj bode drugokrat. A ko le mogoče še le potem, ko govori o stvari z doktorjem Klicajem. Zato jamo Katico zagotavljati, da je bil v Rimu edini njegov namen in edina skrb priporočiti njo Materi božji porodnici pomočnici in je to tudi storil. Pri tem tem jej izroči v dokaz tega svetinjice, križce in molke, ki jih je bil nakupil, Za–njo lepše, za služkinje slabše. Videzno potolažena sprejme te spominke. Gospodu Izidorju Fučca bilo je to znamenje. Da se je morebiti odkupil. Dasi je svojo soprogo vendar že dokaj dobro poznal, udajal se je vendar včasih smelim nadam na njeno prizanesljivost. Tako tudi sedaj. Njen namen namreč itak ni bil prijeti ga takoj. Hotela mu je samo namigniti, da se to zgodi. Zato da bi nekaj dni trepetal. In hotela ga je opazovati ter se ob njegovem strahu pred njo naslajati.

A gospa Katica se je tokrat vrezala. Premilostno je sprejela njegovo zatrjilo glede priporočila Materi božji porodnici pomočnici. Njen soprog je namreč smatral, da jej je s tem izgubil orožje iz rok, ko je prevzela tudi svetinje, o katerih jej povedal, da so po zatajilih obeh prodajalcev bile trikrat od papeža blagoslovljene, mislil je že, da je pregnal vsako nevihto. Gospa Katica sicer ni bila izmed onih žensk, ki takim z blagoslovi preobloženim stvarem pripisujejo Bog ve kakšno moč in vrednost; a nekaj je tičalo v njej, kar tiči v vsaki ženski. Ono otročje veselje do božjepotnih spominkov. Celo najpametnejši, najizobraženejši ženski je lastno. V tem slučaju je ta Katičina lastnost bila kriva, da je pri soprogu prouzročila pomirjenje ter tako njo samo pripravila ob nikolikodnevni užitek, katerega se je že bila tako veselila.

Nek užitek jej je bil pa vendar ostal. Na njeno znamenje z električnim zvoncem prihitevši hišini naroči, naj pride v sobo tudi kuharica. Potem pokaže bahasto in milostno obema soprogova darila, med katerimi so bile tudi razne slike rimskih znamenitosti in album, ki ga je bil, kolikor vemo, kupil na Hadrijanovem foru. Ko se jih zadosti nagledala ter jima načudila, izroči obema še svetinje, katere je bil soprog za-nji prinesel s sabo. Bili sta jih zares veseli. Zahvalili ste se za njih gospodu, kar je le-temu laskalo. Gospej ste morali seveda po oni ostudni navadi, katera je ne le pri plemstvu, temveč že tudi v meščanskih krogih žalibog splošno vpeljana in katera naj daje služkinji poučilo, da je robkinja delodajalka, poljubili roko.

Miren in zadovoljen sédel je gospod Izidor Fučec, ko se je vrnil in preoblekel, k večerji. Njegova slast bila je občudovanja vredna. Celo gospa Katica, ki je vendar vedela, kaj je njen spoprog v stanu použiti morala je ugotoviti, da je revež – postala je tako nežna, da je k temu nežnemu izrazu ponižala – prišel je jako lačen domov. To pomilovalno pripomnjo porabi soprog k tožbi, kako za nič so jedila v Rimu, kako je moral često, ker jih poniževati ni mogel, vstajati gladen in kakšno hrepenenje je imel po njenih egiptskih loncih. Zagotovi jo, da je poleg profesorjeve nadležne neutrudljivosti požiranja rimskih znamenitosti, tudi neužitnosti laške hrane bila povod njegove predčasne vrnitve. Seveda je moral med večerjo tudi pripovedovati o drugih svojih doživljajih. Vendar pa njegova pripovedovanja niso bila toliko zanimiva, da bi se izplačalo muditi pri njih. Pustimo torej, naj mu spanec zatisne trudne oči ter omogoči ono smrčanje, katero smo že parkrat imeli priliko opazovati pri njem. To pa tem bolje, ker je bila Katica porabila odsotnost njegovo v to, da je prenesti dala svojo posteljo v svojo sobo, katero je, da se je glasilo imenitnejše, nazivala, budoarjem. Ostal je torej – in zdelo se mu je to glede na pričakovani dogodek čisto naravno – v spalnici sam.

Potovanje in rimsko bivanje spravilo je bilo gospoda Izidorja Fučca čisto iz navadnega reda. Zato tudi ni vstal ob svoji navadni uri. Bilo je že pol desetih, ko je še le zlezel iz postelje. Pogledal je skozi okno venkraj. Vlažen, meglen dan. Kakršnih je v Ljubljani spomladi rado prav veliko. Kakšna razlika med Rimom, kjer je vstajalo vsak dan sonce na jasnem modrem obzorji ter razlivalo svoje žarke tako na razsipno na svojo hčerko zemljo, ko da jo objema z enim samim grozečim poljubom! Kako vesel je bil ondotnjega krasnega vremena. Raj je bil odsev njegove notranjosti, v katerega je sijalo dražestno sonce svetlih nad. In sedaj? Vlažnomrzlo mu je v srcu in megla prevaranih nad se mu vlači po duši. Prava prilika takšnega takšnega ljubljanskega dneva, kakršen je današnji.

Gospa Katica svojega gospoda med oblačenjem svojega soproga ni motila. Dajala si je opravka v kuhinji. Le med zajtrkom prišla ga je kratko pozdravit. Z milostnim: »Dobro jutro!« tao je imel časa dovolj za nekakšno premišljevanje. In stopi mu, dasi se je prejšnji večer te bojazni že srečno iznebil, zopet pred oči možnost Katičinega obračuna. Čisto jasno mu postane, da bi to mogel biti le oni obračun, o katerem je zaslutil snoči takoj ob prvi omembi. Vzame torej vrhnjo suknjo, klobuk in dežnik ter se napoti naravnost v pisarno doktorja Klicaja.

Le-ta je bil izvedel o potovanji njegovem v Rim, zato se začudi, da se je tako hitro vrnil. Ne začudi se pa, ko mu pove, kakšne se je takoj po njegovem povratku iznebila gospa Katica in kako si on njeno pretnjo razlaga.

»Pričakoval sem kaj takega«, pravi doktor. »Da bi si ljudje dali niti tako lepo pustimo za opravljanje, je bilo težko misliti. A, kakor sem vam dejal, bodite brez skrbi. Še danes popoldne obiščem vašo gospo soprogo. Ob treh. Glejte, da takrat ne boste več doma.«

Gospod Izidor Fučec obljubi ter odide.

---

Popoldne točno ob treh pozvoni doktor Klicaj ob durih stanovanja gospoda Izidorja Fučca. Hišni, ki mu je prišla odpret, izroči svojo posetnico ter jo prosi naj ga naznani pri gospej.

Le-ta sprejme ga začudeno: pa tudi dokaj nemilostno. Njen soprog se ni motil. Dobro vedoč, da ga ni doma, jo je obiskala ena prijateljica ter jej po daljših in krajših ovinkih iz same škodoželjnosti odkrila vso zgodbo s Katro Zdravje. Seveda, kolikor jej je bilo znane. Da je njena domišljija prišla na pomoč njene škodoželjnosti, ni treba že/še zatrjevati. Njena slika o pokvarjenosti moškega sveta retuševana je bila li – z zagotovilom obžalovanja in pomilovanja kolikor mogoče krepko. Zlasti, ko je naposled prišlo do glavnega učinka: do naznanila pravde. Pričakovala je imenitnega uspeha. Kakor prirejevalce umetnega ognja, kadar sproži zadnjo, najučinkovitejšo točko.

Hinavska prijateljica se je pa v svojih računih zmotila. Pač je gospa Katica s početka kazala neko razburjenost; a čim bolje in čim dlje je prijateljica pripovedovala, tem mirnejša je postajala. Ko je bila pripovedka končana, dejala je ne brez očitanja in strupenosti, da je vse to le obrekljivost, da svojega moža predobro pozna in da je prepričana, da česa takega zmožen ni, da mora stvar temeljiti na ostudnih spletkah ljudi, ki mu zavidajo njegovo priljubljenost in veljavo in dostavila je jezljivo in s takšnim pomežikovanjem, da je pripovedovalka morala uganiti, kaj misli, da bi bilo najbolje, ko bi vsakdo pometal pred svojim pragom. Misleča, da jej napravi uslugo, ako jej razkrije, kako ostudno njen sporog skače čez ojnice zakonske vprege, postala je vsled take odločne zavrnitve, še bolj pa zaradi prikritega sicer, a vendar – dosti jasnega Katičinega namigovanja, vsa zmedena. In odšla je, zajeclavša nekaj besedi v svoje opravičenje, potrta in sama s seboj nezadovoljna. Edina zavest, da jej je vsadila srce kal medsebojnega nesoglasja in morebiti tudi ljubosumnosti, jo je nekoliko tolažila. O tem je bila prepričana. Vedela je, da ta kal kaj kmalu požene ter se razraste v bohoten osat, ako ne celo v bodečo nežo.

V tem oziru se res ni zmotila. Gospa Katica se ja nad soprogom razsadila, če ne zaradi drugega, že zato, da se daje ljudem tako nerodno v zobe. To je bil tudi vzrok, da dr. Klicaja ni sprejela posebno prijazno. Zato, ker je pri stvari imel tudi svoje prste vmes. Če tudi kot branitelj njenega soproga. Njene duševne zmožnosti niso segale tako daleč, da bi bila razločevala med lažiteljem in zagovornikom. Eden kakor drugi sta jej bila pravdarska doktorja, če tudi drugi nekoliko simpatičnejši od prvega.

»Gospa«, jame dr. Klicaj, sedši v kreslo ob divanu, na katerem si je gospa Katica izbrala prostor, »brez vednosti vašega gospoda soproga prihajam k vam.«

» A tako?« pravi Katica s takim glasom in takšnim pogledom, da je doktor takoj uganil, da temu zatrdilu ne verjame. Zato nadaljuje:

»Pa morebiti sem se nerodno izrazil. Ne brez vednosti; a proti njegovi volji. Srečala sva se dopoldne in izrazil sem mu svoje mnenje, da bi o neki stvari – zaradi hudbnih jezikov, kakršnih je na svetu mnogo in morebiti v našem mestu razmeroma največ – bilo skoro potrebno z vami govoriti. In vprašal sem ga, če je to storil. Na njegov odgovor, da ne, ponudil sem se mu, da opravim to jaz. Odločno je odklonil to ponudbo. Odločno, pravim. A jaz sem se vendar predrznil nadlegovati vas! Neke pravde tiček.«

»V kateri ste ga vi zastopali zastopali; vem,« seže mu gospa Katica v besedo.

»No vidite,« vzklikne doktor Klicaj. »mislil sem, da že kaj veste. Od nepoklicane in nepoučene strani seveda. Nisem zastonj omenjal hudobnih jezikov. Potrebno je torej, da vam stvari pojasnim jaz, ki sem si napravil o njej – naj tako si smem laskati – pravilno sodbo.«

»Tudi jaz sem si jo napravila,« seže mu zopet Katica v besedo.

»Dvomim, da pravilno« pravi doktor Klicaj. »Pravda se tiče očetovstva, katero je neka predrzna ženska - ne zamerite, da zaradi spoštovanja do vas ne rabim izraza. Ki bi bil umestnejši – naperila proti vašemu gospodu soprogu.«

»Prisežem, da po krivici!« vzklikne gospa Katica.

Doktor Klicaj osupne. Tega ni pričakoval. Gospa Katica pa se tudi takoj zave, da je rekla preveč ter je jame, predno doktor more umeti nje pripomnejo, umikati: »To se pravi: priseči ravno ne bi mogla. S prisego more človek potrjevati tako, kar brezdvojeno ve. A moj soprog je prepošten, da bi bil mogel zakriviti kaj takega, česar ga ona ženska dolži.«

»Vidim, da ste pametna gospa,« pravi doktor Klicaj v vidno zadovoljenost gospe Katice, katera takoj na te besede nabere svoj obraz v prijaznejše gube. »Zato vam stvari nadalje še razkladati treba ni.«

»O prosim, gospod doktor!« pravi sedaj gospa Katica, ki se neke radovednosti vendar iznebiti ne more. »Le povejte, le, kar ste se bili namenili.«

In doktor Klicaj jame jej pripovedovati o takratni pijanosti soprogovej in kako je do nje prišel na vsled Medičarjevega zdravilnega načina z brinjevcem, kako je to njegovo pijanost zlorabila ženska, ki je po Medičarjevem naročilu pri njem po noči čuti morala, da obdolži očetovstva gospoda Izidorja Fučca, ki zatrjuje, da je vse do jutra prav trudno spal, dočim je on – doktor – takoj na prvi pogled spoznal, da je po uvaževanju vseh okoliščin morala tistokrat biti že dva meseca v pričakovanju.

»Očetovstvo,« zaključi doktor, nastopilo je namreč čez sedem mesecev po velikomlaški razstavni slavnosti

Gospa Katica zasmeje se na glas, doktor Klicaj pa nadaljuje:

»Prav žal mi je, da je smrt napravila dal nje pravdanje nepotrebno, kajti prepričan sem bil, da pravdo sijajno dobim. Upanje sem celo imel, da spravim babnico zaradi poskušane goljufije v ječo. A sedaj, gospa, imam do vas prošnjo. Gospod Izidor Fučec profesor – sedaj se doktor proti gospej Katici, kakor se jej je zdelo spoštljivo, nakloni – v kratkem res oče.«

Gospa Katica se pri teh besedah nehote zdrzne doktor Klicaj opazi to, razlaga si pa s tem, da je s svojo pripomnjo brenknil ob pravo struno. Zato nadalje:

»Ko bi se bili namenili omeniti mu koj zadeve, ki je privedla do tožbe zaradi očetovstva, storite, prosim vas, meni uslugo, da to opustite. Zaradi bližajočega se njegovega novega – sedaj pač zaresnega – očetovstva. Vi gospoda Izidorja Fučca poznate bolje, ko jaz. Zato veste, da je mehke narave – gospa Katica prikima – in občutljiv: on sam bi vam mogel stvar pojasniti najbolje, vem pa tudi, da so takšni pogovori med zakonskima silno neprijetni. Če bi od vaše stvari došlo do kakih očitkov, bojim se celo, da zboli – Ali mi torej morete obljubiti?«

»naj bo,« odgovori gospa Katica po nekem obotavljanji. »A res le vam na ljubo, gospod doktor. Ponavljam: le vam na ljubo. Tu je moja roka.« Seže mu z blago naklonjenim nasmeškom na ustnicah v desnico, potem pa nadaljuje: »Ne čudim se, da ste imeli tako trudno prepričanje, da mojega moža pravdo dobite. Prebrisanec ste, gospod doktor, prebrisanec. Kako spretno in kako nežno ste znali vplivati na – me!«

Doktor Klicaj se ob teh besedah na lahko nakloni ter vstane. Prav tako stori tudi Katica, poda doktorju roko v slovo ter pravi:

»Če bom kedaj imela kako pravdo, ne bo mi nikdo drug zastopal, ko vi, gospod doktor.«

»Najbolje bo,« odvrne doktor Klicaj, približajoč se počasi durim salona, »ako vam treba v pravdnih stvareh ne bo iskati moje pomoči. A če vam sicer morem biti v čem na uslugo, pripravljen sem rade volje. Samo zapovejte, gospa!«

Po teh besedah izgine skozi duri.

Lahkega srca vrnil se je gospod Izidor Fučec proti petim domov. V smislu dopoldanskega dogovora bel je o pol petih prišel k doktorju Klicaju v pisarno, po poročilo o uspehu njegovega posvetovanja. To poročilo je bilo ugodno. Pač je gospod Izidor Fučec doktorjevo zagotovilo, da gospa Katica neprijetne zadeve še v misel ne vzame, sprejel z nekimi dvomi. A ko mu doktor pove, na kak način je to obljubo dobil, izginejo mu dvomi. Mesto njih vseli se mu v srce ponos, da je poskrbel za glavno potičalo doktorjevemu posredovalnemu uspehu.

Soproga ga sprejme prijazno, dasi jej je čital na obrazu, da ta prijaznost ni povsem odkritočutna. A zadovoljeval se je z njo. Pogovarjala sta se vnovič o njegovem bivanju v Rimu. Ko jej pove, da so slovenski bodo častniki poklonili poklonili papežu v dan njegovega odhoda popoldne ob petih, meni gospa Katica, da bi se bil pač še teh par ur lahko zadovoljeval s slabo rimsko hrano, da bi se potem vsaj pohvaliti zamogel, da je papeža videl. A izraziteje mu tega že zato ne očita, ker jej soprog – vsled neke trenotne duševne bistrovitnosti – odvrne, da jo je tudi nežno njeno stanje vleklo domov. S tem dá pogovoru novo smer, pri kateri je potem ostalo ves večer. S Katico vred delal je soprog načrte, kako bo, ko dobita prvi rodbinski prirastek, katerega se je gospod Izidor Fučec morebiti veselil bolje, ko ona. Zaradi spomina na pokojnega očeta. V duhu si je predstavljal, kakšno veselje bi imel ob pogledu na vnuče in žal mu je bilo, da ni več živ. Samo ena skrb tiščala ga je vedno: pojde – li vse po sreči. Ta skrb navdajala mu je srce tudi v cerkvi svetega Petra, ko je bil v podzemeljski kapeli Matere božje, porodne pomočnice zatopljen v nemo pobožnost. Ta skrb storila je tudi, da je soprogi sedaj priporočal naj se varuje, kolikor mogoče. Ona pa ga je potolažila z izjavo zdravnikovo, da lahko z mirnim srcem čaka velicega dogodka in z zagotovilom, da se čuti zdravo ter da je lačna vedno za dva. Dejati si je moral sam pri sebi, da je on pravzaprav vedno lačen za dva, včasih celo za tri, in da to po tem takem nič posebnega ni; a doumeval jo je vendar in vesel je bil. Saj je pričala poleg ostalega o rednem poteku fiziološke spremembe v soproginem životu.

Ker je bil prišel gospod Izidor Fučec utrujen domov, bil se je namenil hoditi nekaj večerov zgodaj spat in potegnil tudi zjutraj dlje. Vleklo ga je sicer v kavarno, a grenila mu je to hrepenenje zavest, da se prav za prav Petru von Sratschninggu ne more z ničem postaviti. Mislil si je, da bo povratek iz Rima ves drugačen. Vzel si je bil promenadno obleko s sabo. Imel je namen pripeti si red svetega Silvestra na-njo in peljati se potem kar v njej domov. Brzojaviti je bil namenjen Petru von Sratschniggu, naj mu pride na kolodvor nasproti. Da ga iznenadi. Sedaj pa se je pripeljal tako tihotapsko domov. Na poti v doktor Klicajevo pisarno ustavil se je na pošti, oddelku za poštnoležeča pisma. V svojem zadnjem pismu je bil namreč barona Champoinga, naj dragocenost svojo pošiljatev naslovi nanj poštnoležeče, češ da ga štirinajst dni ne bo doma. Po rimskem pogovoru s policijskim komisarjem vsteli so mu bili dvomi. A vedno je še upal. Res, da si španski minister ni dal dopisavati pak lastnim imenom, kar bi potrjevalo domnevo Komisarjevo. A baron Inles Champoino? Ta moral vendar v Petrogradu živeti. Saj bi drugače njegovih pisem prejemal in bi na-nja odgovarjal ne bil.

Žalibog ni na pošti našel nikake pošiljatve. To je bilo vzrok, da se je – naj tej še tako odnesal – jelo o nje poglobljevati spoznanje, katerega luč mu je prižgal rimski policijski komisar. In potrlo ga je to. Ne toliko zaradi denarja, ki ga je na ta način vrgel proč. Poznamo ga sicer, da je bil prav za prav skop. A le v nekaterih obzirih. Ta skopost minevala ga je kadar je jela prevladovati v njem bahatost.

Zato se je bil lahko odločil žrtvovati za redove tolikošno svoto denarja. Kakor smo vedeli. Vedel je, da mu ostane vedno še dovolj za čisto brezskrbno življenje. Vedel je pa tudi, ali vsaj domišljal si je, da njegova veljava, kadar začne nositi ob navadnih dneh rozeto v gumbnici, ob posebnih prilikah pa redove, na enkraji silno ponaraste. In ta rast veljave je že vredna gostovih denarnih žrtev. Tem laglje mu je bilo to miselno pojmovanje, ker je vse svoje premoženje podedoval in mu torej iz lastne izkušnje ni bilo znano, koliko truda stane, predno si človek kaj pridobi. Zato ga je izguba za redove namenjenih svot sicer pekla; a bolj ga je vendar peklo, da ne bo zadoščeno njegovi bahatosti. Oh, kako se je že naprej veselil obraza, kakršen naredi Peter von Sratschningg, ko stopi predenj, odičen z redovi. In pa Katica. Kako bi pogledala ona! Sedaj pa nič. Ni torej čuda, da so te okoliščine povzročile, da je sklenil, da pred povratkom profesorja Veselka ne pojde v kavarno. Ker časnikov ni imel doma, živel je torej, ko da mu tiči glava v vreči. Kadar v Rimu, kjer se je bil za dogodke po svetu zanimal toliko, ko za lanski sneg.

Tretji dan po svojem odhodu iz Rima je od profesorja Veselka prejel brzojavko, v kateri ga v svojem in svojega tovariša Mrkvičke imenu vpraša, kako gre soprogi. Brzojavko mu je prinesla hišina, ko je bila gospa Katica z njim vred v obednici. V tem, ko je on podpisaval dostavni listič, odpre in prečita gospa Katica brzojavko. Laskalo jej je, da se profesor Veselko zanima za njeno zdravje in soprog porabi to priliko, da jej zagotovi, kako pogostoma sta jo v mislih imela. Skoro neprestano. Pravega vzroka brzojavki torej ni izvedela. Da ga pa vsled kakega neprevidnega vprašanja profesorja Veselka ne izve, pove jej neresnico, da se mu je v Rimu vsako noč sanjalo, da je ona zbolela in da mu je profesor Veselko te neprestane sanje razlagal s slutnjo, da se je to mu zgodilo. Bojazen za njeno zdravje je po tem takem tudi pripomogla k njegovemu tako hitremu povratku.

Sedaj se Katica jame zanimati za Mrkvičko, češ kakšno »merkovico« sta v Rimu našla. On jej z raznimi olepšavami razloži, kako sta se z njim seznanila in kako je. Ko čuje gospa Katica, da je ruski profesor in da pride tudi v Ljubljano, razveseli se, češ, da jima bo morebiti mogel kaj povedati o patrograjskem bivanju španjskega ministra. Gospodu Izidorju Fučcu se pri teh besedah pordeči v obraz. Ne zato, ker se je njegova soproga zanimala za dona Juana, temveč zaradi tega, kar je sam vedel o njem.

»Profesor Mrkvička je iz Rostova na Donu«, pripomni na soprogino pripomnjo. »Tri dni, dejal je, da ima od ondot z brzojavko do Petrograda. Še misliti torej ni, da bi o njem kaj vedel«. A on je sicer zanimiv človek. Veliko ve. Povabil sem ga, naj bo njim gost v Krapniskih Toplicah.«

Sedaj je bil ogenj v strehi.

»Povabil, glej no!« jame se hudovati gospa Katica! »Povabil, ne da si mene vprašal! Kaj nama boš pa še navlekel v hišo? In čisto tujega človeka. Starega, kakor praviš. Da mu bo treba prav streči. Še zboli lahko. Potem imava pa sitnosti. In ali nisi nič pomislil, da nas bo letos že več? Bog ve, če mu ni otročje kričanje zoprno. Dobro, povabil si ga ti, odvabila ga bom jaz!«

Po teh odločnih besedah jame gospod Fučec tolažiti soprogo, da profesor Mrkvička njegovega povabila še ni sprejel, da torej nikakor še ni gotovo, če pride v Krapinske Toplice. Zlasti ker v njihovo zdravilno vodo nima prave vere. Gotovo pa je, pripoveduje dalje, da pride v Ljubljano. Takrat ga spozna, kajti profesor Veselko ga brez dvojbe pripelje v obisk. In videla bo, če jej bo všeč. Če jej ne bo, ga lahko kratko odpravi.

Katica se zadovolji in gospod Izidor Fučec odpošlje z njenim odobrenjem v Rim brzojavko o njenem povoljnem zdravstvenem stanju. Povratek profesorja Veselka – odmevi rimskega potovanja v Ljubljani - Nepopravljiva slabost.

Drugo nedeljo zvečer bil se je profesor Veselko pripeljal domov. Z njim vred pripeljali ste se tudi Mica Jerebica in Cápnikova Micika. Nekateri izmed hodočastnikov so bili Rim zapustili že preje, drugi so bili ostali še onde, kajti povratek ni bil dogovorjen skupen.

Gospod Izidor Fučec šel je bivšega svojega potnega tovariša čakat na kolodvor. Dobil je bil od njega razglednico, na kateri mu je naznanil dan in uro svojega povratka. Jako se je začudil, ko je našel v spremstvu profesorjevem imenovani ženski; ušlo mu je pa, da se je poslavljal od mlajše nenavadno iskreno in da sta se nju pogleda srečala še parkrat predno je Micika Cápnikova za širokim hrbtom vratarjevim zginila ob izhodu s kolodvora. Bil je slab opazovalec.

Profesor Veselko poslat je morebiti nalašč nekaj dalje na kolodvorskem peronu. Izročujoč gospodu Izidorju Fučcu pozdrave profesorja Mrkvičke, pripoveduje mu, kako se mu je po nenadnem njegovem odhodu dalje godilo. Očital mu je, da ni lepo ravnal, ko je odšel brez poslovila, na kar se gospod Izidor Fučec, da pokaže svojo družabno oliko, odreže, da je to bilo francozko poslovilo. Profesor ga pouči, da se vsakemu vse ne poda; pripomni pa takoj, da je uvaževal njegov odpotovanjski razlog ter ga vpraša, kakšno je sedaj soprogino zdravje. Dobivši odgovor, da stvar ni bila tako huda, kakor si je domišljal in da je soproga sedaj čisto zdrava ter da se dobro počuti, mu profesor razodene, da je z njegovim odhodom dobil še le pravo svobodo gibanja in da jo je imenitno porabil. Gospod Izidor Fučec dobi pri tem gotovost, da profesor Veselko hotelskim vratarjem ni govoril o vzrokih njegovega nenadnega odpotovanja in da zato ne de, da brzojavke, na katero se mu je bil izgovoril, sploh prejel ni. Tudi o obisku komisarjevem profesor ni vedel ničesar.

V izvožčku pripoveduje dalje profesor med vožnjo domov, da je bil s tovarišem Mrkovičko vred v poklonstvenem sprejemu pri papežu, naslednje pa sta si ogledala vse še do tedaj neznane mu znamenitosti Rima ter, kolikor se je le dalo, proučila vse zbirke, muzeje, galerije slik. A ne sama. Hodili sta z njima Mica Jerebica in Capnikova Micika. Tudi na zajtrk in na obed so hodili vsi skupaj. Na zajtrk v kako bližnjo gostilnico, kjer so ravno opoldne bili, na obed vedno v »Bavarijo« kjer so sedeli skupaj pri »slovenski mizi«. Ivan jih je bil vedno vesel; a stregel je s posebno naklonjenostjo Cápnikovi Miciki. Tako, da je njemu to že jelo neprijetno postajati.

»Navsezadnje še bil celo ljubosumen,« vzklikne gospod Izidor Fučec.

»Že morebiti,« odvrne profesor: »Ni čuda. Bil sem namreč na potih po Rimu Micikin ciceron, tovariš Mrkovička pa Micin.«

»Da se vama je le zljubilo!« začudi se gospod Izidor Fučec.

Profesor Veselko se tej pripomnji ne začudi. Čisto v skladu je bila z naravjo gospoda Izidorja Fučca, kateremu je bila lastna udobnost nad vse. Zavrne pa jo z ugotovitvijo, da je bil pred tem celo njegov ciceron. Kljub temu, da je bil sitnejši in nestrpnejši, ko Micika, katera da je poslušala vse njegove besede z napeto, skoro da s pobožno pozornostjo.

»In Mica? Morali ste pač zaradi nje prečepeti precej časa po cerkvah,« misli gospod Izidor Fučec.

»Nikakor ne,« odvrne profesor.«Vsa se je bila spremenila v družbi profesorja Mrkovičke, ki se je res veliko trudil z razlaganjem vsega, kar smo videli. Zanimivo je bilo poslušati, kako jej je skušal v svoji češko-rusko-srbohrvatski mešanici vsako stvar razumljivo popisati. In umela ga je, ker je razkladal vse kar se da poljudno. Imeniten mož je ta Mrkovička. Res da sem njegovo globoko znanje spoznal kaj prvi večer; pozneje pa sem se prepričal še le, kako znamenito, prav svojevrstno zna to svoje znanje tudi prodajati. Ne čudim se, da ga imajo, kakor je videti po okoliščinah njegovega dopusta in po denarnem prispevku, ki ga je za potovanje prejel, tako radi. Njegovi učni uspehi morajo biti izvrstni. Saj je še Mica Jerebica v kratki dobi enega tedna pridobila od njega silno veliko. Vse z drugačnimi očmi gleda sedaj na Rim, ko je takrat, ko smo jo našli ob cerkvi velike Matere božje.«

»Ha, ha!« zasmeje se gospod Izidor Fučec. »Ali se je morebiti spoprijaznila celo z nezadostno oblečenimi svetnicami?«

»Gotovo,« odgovori profesor. »Tovariš Mrkovička razložil jej je namreč kakšen pomen imajo take ženske. Da torej niso prave svetnice. Ko jej je razkladal, da so izklesane, odnosne slikane po živih ženskah, zgražala se je pač, da se najdejo na svetu take »babe«, ki za denar na pol oblečene sede kiparjem in slikarjem, češ da bi ona tega za ves denar sveta ne storila.«

Gospod Izidor Fučec se zakrohoče na ves glas. Tudi profesor se zasmeje, potem pa nadaljuje:

»Razorožil je Mico tovariš Mrkovička najbolj s tem, da jo je opozoril, da je po cerkvah, in to celo pri nas, kjer so mrzli kraji in obleka bolje potrebna, vse polno moških nagot. Svetega Boštjana, pred vsem pa Krista bičanega in Križanega uobrazujejo vedno in povsodi skoro povsem brez obleke. Priznati je to morala in priznala je, češ da na to okoliščino, ker jej je vajena od mladosti, še mislila ni. Pripomnila je pa tudi, da moški, tudi če niso zadostno oblečeni, niso tako pohujšljivi, ko ženske. Dokaz za to jej ga bil prvi greh, češ da je, dasiravno sta bila oba brez obleke, zapoljala Eva Adama ni ne narobe.«

Gospod Izidor Fučec se zasmeje zopet, profesor pa tudi z lahkim nasmehom na ustnicah – pripoveduje dalje: »V veliki ustopnej dvorani k papeževim sprejemnim prostoram se je pač z nekaterimi drugimi ženskami vred izpotikala nad bohotno žensko postavo na stropu, katera z vsako svojo roko krepko stiska po eno polovico polnega, krasno oblikovanega nedrčja, da se iz njenega cedita dva močna curka belega mleka, ki ga s silno slastjo srebala na dnu zbirke stoječa lev in tiger. A izpotikala se je le že zgolj zaradi družbe in pa zato, ker je to naslikano na takem kraju. Sicer je pa rada hodila z nami po vseh muzejih in galerijah dasi je bilo tam videti mnogo golot. Profesorja Mrkovičko pohvalila je često z besedami: »Oni so pa res fest gospod, ker znajo vse tako dobro povedati«, ali pa: »Tako so pa fest, da je kar škoda, da niso za mašnika študirali. Kako bi oni pridigovali!« - Čas nam je po tem takem le prehitro potekal. Tedna je bilo zlasti ker smo napravili tudi izlete v Tivoli, Frascati Castel Gandolfo in k nemskemu jezeru kar naenkrat konec.

»Kaj so pa ostali hodočastniki rekli, ko sta jim dvoje ovčec odpeljala od črede?« vpraša gospod Izidor Fučec

»Ne vem«, odgovori profesor, »če so to sploh opazili. Oni dve namreč niste stanovali v českem nočevališču temveč v hotelu Cavonu

O Mica kljubu vsej svoji preprostosti ni takšna stiskačka, kakor bi človek sodil. Zaradi Micika, katero so doma izročili njihovemu varstvu, ni hotela vstati v skupnem bivališču.«

Ob takih in jednakih pogovorih pripeljeta se do profesorjevega stanovanja. Ko se gospod Izidor Fučec poslavlja od profesorja vpraša ga če pride njegov tovariš Mrkovička zagotovo v Ljubljano.

»Prav zagotovo«, odgovori profesor Veselko. »Šestindvajsetega junija zvečer bo z brzovlakom tukaj. Upam, da ga pojdeš z mano vred čakat ga na kolodvor.«

Gospod Izidor Fučec pritrdi, potem pa, segajoč profesorju za slovo v roko, dostavi še dokaj nesigurno:

»Pa še nekaj, prijatelji. Mojo soprogo seveda obiščeš. Ni mi sicer rekla; a vem da tega pričakuje. Zanašam se, da bo pametno govoril z njo, kaj veš, da sem bil v kapeli Matere božje porodne pomočnice. O oni imenitni gospej.«

»Bodi brez skrbi. Kadar je treba, znam molčati, ko grob«, odvrne mu profesor.

»In v brzojavki«, nadaljuje gospod Izidor Fučec, »o kateri sem ti pred svojim odhodom pisal, tudi ne omenjaj ničesar. Drugega tako nič ne veš, kajti…«

Mahoma vtihne gospod Izidor Fučec ter potegne sapo vase. Ko človek, ki se je opekel. Zavedel se je, da mu je izpoddrsnilo; da je povedal več, ko je bilo potrebno in prav. Profesor se začudi. O brzojavki naj bi ničesar ne omenjil. Zakaj? Ker tiči nekaj za njo, česar ne ve in mu bivši potni tovariš povedati neče. Radovednost ta vsakemu človeku prirojena slabost se ga trenotno poloti. A potlači jo. Mirno in trdno odgovori gospod Izidor Fučec, delujoč se, ko da njegove zadrege še opazil ni:

»Tudi v tem oziru si lahko brez skrbi.«

Gospod Izidor Fučec vrne se iz veže v kateri se je ta zadnji pogovor vršil, k vozu ter se oidpelje domov, kjer sporoči soprogi, da se je vrnil profesor Veselko in da jej kot njegov potni tovariš, pride v kratkem v obiske.

»Sejal je«, zaključi gospod Izidor Fučec, »da smatra za svojo dolžnost, da se pokloni.«

Milostnoblagonaklonjen pogled Katičin bil mu je plačilo za te besede.

Ja gospoda Izidorja Fučca stalo je zopet običajno življenje. Naslednje jutro bil je na svojem prostoru v kavarni. Sprejela sta ga bila kavarnar in »plačilni« z globokimi pokloni, češ da sta ga silno pogrešala. Kavarnar pripomnil je, da je izvedel o njegovem potovanju ter ga je blagroval, češ da je moral videti veliko lepega. V tem, ko ga je gospod Izidor Fučec zahvaljeval za njegove blagrovalne besede ter ga zagotavljal, da je potovanje bilo imenitno, skočil je »plačilni« k njegovi mizi poprosit gosta, ki se je bil razkošatil za njo, naj presede k drugi, mali pa je jel tekati temtertje ter znašati časnike, kolikor jih ni bilo »v rokah« na mize gospoda Izidorja Fučca.

Petra von Sratschnigga tisti dan ni bilo v kavarno. Naslednjega dne je prišel. Opazivši gospoda Izidorja Fučca na njegovem navadnem prostoru, ga živahno pozdravi. Ko mu podaja roko, ga pa prav posebnim načinom pogleda, ko bi bil gospod Izidor Fučec boljši poznavalec ljudi, bi bil v tem pogledu spoznal neko nasmešljivost, združeno z radovednostjo. Peter von Sratschnigg bil je namreč med njegovo odsotnostjo izvedel o njegovi pravdi in o nje vzrokih, o kateri se je seveda po Ljubljani že dolgo govorilo. Kakor vemo, je gospod Izidor Fučec kaj takega pričakoval. Ni si pa mogel misliti, da se ljudska govorica polasti tudi njihovega potovanja v Rim, da je spravi v zvezo z vzroki njegove pravde. Takoj, ko se je namreč izvedelo, da se je odpeljal v Rim s hodočastniki, izmisli si neka prebrisana glavica, kakršnih je ob nastajanju govoric vredno precejšnje število na delu, da je šel v Rim k izpovedi in po odvezo. In to se je razneslo takoj po vsem mestu. Nekateri pripovedovali so vest z dostavkom, da ga je bilo sram izpovedati se v Ljubljani, drugi z dostavkom, da si tu ni upal odveze dobiti, tretji – in to zlasti ženske – celo z dostavkom, da je njegova pregreha, zato ker je oženjen, tako velika, da more odvezo dobiti samo pri papežu. Gospod Izidor Fučec se torej začudi, ko ga Peter von Sratschnigg, odloživši klobuk in palico ter sedši poleg njega vpraša:

»Si li torej prišel opran iz Rima domov?«

»Kako to misliš?« začudi se gospod Izidor Fučec.

»Saj si vendar šel tjekaj k izpovedi«, pravi von Sratschnigg

»Kdo ti je pa to natvezel? Vpraša gospod Izidor Fučec.

»Splošna govorica je to«, odgovori oni, »in glas ljudstva je, kakor pravijo, glas božji. Saj veš. Čuje se celo, da si moral k samemu papežu po odvezo.«

»Kaj tacega, razlagati se gospod Izidor Fučec, ki je na ta način izvedel, kako ga imajo ljubi someščani v zobeh, si je mogel izmisliti le ona vražja grdoba, doktor Pičiga. Da se mi s tem osveti, ker se drugače ni mogel. O, naj le počaka!«

Gnjus do doktorja Pičiga mu nabere takšne množice goste sline v ustih, da mora vstati ter se podati k pljuvalniku. Z glasnim »Fej!« da ondi duška svoje jezi, potem pa, vrnivši se k mizi, pravi prijatelju:

»Osli so vsi, ki tako govore, da veš!«

Peter von Sratschniggu se na trenotek zamrači v obraz. Čutil se je zadetega. Vendar se jame braniti: »Kar se mene tiče, ne smeš se na me jeziti. Relata refero. Saj veš.«

»Če tudi«, huduje se gospod Izidor Fučec. »Nobene besede ne vzamem nazaj. Veš jaz v Rimu papeža še videl nisem.«

»O, o!« začudi se von Sratschnigg, »pa kaj si pa po tem takem šel tjekaj?«

»Že po kaj,« odvrne kljubovalno gospod Izidor Fučec. »Ti ne pojdeš nikdar po kaj takega.«

»Ker sem prestar, kaj ne?« hoče von Sratschnigg s šalo napeljati pogovor v drugo smer.

»Star gori ali doli,« pravi gospod Izidor Fučec. »Tudi stari ljudje imajo lahko kaj smisla vzvišane stvari…«

»In jaz ga seveda nimam« smeje se sedaj von Sratschnigg. »Tako poješ ti tiček? Pri tem pa praviš, da še papeža videl nisi. Profesor Veselko čisto gotovo – vsaj kolikor ga poznam ni odnehal, preje, da ga je videl. Saj veš.«

»Za moj del je lahko videl papeža in papeža,« pravi sedaj gospod Izidor Fučec, pridši zopet v navadno svojo voljo, ter pripoveduje, da se je ravno zaradi profesorjevega upravo besnega betanja za rimskimi znamenitostmi vrnil domov preje, ko je nameraval.

Peter von Sratschnigg ga pokara, zakaj se ni nič preje pokazal ali zakaj mu ni poslal obvestila o svojem povratku, da bi ga bil obiskal ter ga jame izpraševati, kako se mu je godilo in kaj je vse videl. Ko je bila njegova radovednost po dokaj zmedenem in kaj malo zanimivem pripovedovanji na pašena, potegne von Sratschnigg iz žepa svoje suknje lepo skupaj zloženo številko nekega nemškega dunajskega lista ter mu pokaže modro obrobljen sestavek. Gospod Izidor Fučeč čita. Med čitanjem stopajo mu oči vedno bolje in bolje izpod čela in obraz mu postaja čemdalje bolje z rudečico zalit. Milijone, tako je stalo v onem časnikarskem poročilu, prejel je znan visok dostojanstvenik za predane redove in plemske naslove. Bila je imenovana tudi svota. Omotično visoka, kar zamrgolelo mu je pred očmi. Prečitavši vest nasloni se v svoje kreslo nazaj. Ko da si hoče odahniti. Vresnice mu je le preletela v glavo misel, kako nespametno je bilo, da se je za redove lovil tako daleč okolo po svetu, ko je vendar Dunaj tako blizo.

Peter von Sratschnigg vzame časniški izstrižek iz mize izpred gospoda Izidorja Fučca ter pravi v sveti jezi:

»Vidiš, taki – le so. Ni čuda, če potem zaslužne ljudi nimajo odlikovanj. Saj veš.«

»Koliko redov« pravi radovedno gospod Izidor Fučec, » se neki doti za tako ogromno svoto?«

»Kdo pa ve, kakšno ceno jim nastavljajo?« meni von Sratschnigg. »Meni se prav zdi, da v tem oziru nimajo nobenega pravega merila. Ravno tako, kakor ga nimajo v političnih stvareh. E saj jih poznam. Kdor je bogatejši plačati mora bržkone več, kogar premoženje ucenijo nižje, pa manje. Saj veš.«

»In za koliko misliš, da bi se mogel že kak red dobiti?« izprašuje gospod Izidor Fučec dalje.

»Na to ti je pač težko oidgovoriti,« odvrne von Sratschnigg. »Kdor ima sicer kaj zaslug, na katere se more sklicevati, mislim, da ga more dobiti dokaj po ceni. Kar se mene tiče, vem da bi ga mogel dobiti za dvajset do trideset tisočakov. Kjubu nevoščljivosti svojih bivših predstojnikov.«

»In jaz?« meni sramežljivo gospod Izidor Fučec, izgovorivši to oprašanje s pritajenim glasom.

»Ti?« pravi von Sratschnigg, ne da bi ga bilo to vprašanje spravilo v začudenje. Vedel je dobro, kakšno spoštovanje mu je, odkar govorita o redovih navdahnil do njih. «Tebe bi pač utegnil šteti petkrat toliko,« odvrne mu izstotako s pritajenim glasom.

Gospo Izidor Fučec se zamisli. V tem, ko Peter von Sratschnigg pregeludeje časnike, sedi on, naslonjen nazaj, ko da o nečem sanja. Mir, ki je ob tej uri vladal v kavarni bil je kakor navlašč za takšno duševno razpoloženje. In za sanjal je ves Dunaj. Bil je prejšnja leta že nekaj krati tamkaj. Kadar je bilo kaj posebnega videti. Kaka razstava ali kaka imenitna novost v operi. Samo zato, da se je potem mogel v brlogu pobahati. Nekoč spravil ga je eden tovarišev brloškega omizja tudi do tega, da sta se – o predpustu – peljala nalašč gori poizkušat nočno življenje. Teden dni sta bila ostal na Dunaji, ter sta prespala ondi skoro vso dnevno svetlobo. Zato sta pa prečula vsako noč, obiskujoča razna zabavišča. Skoro deseti del njegovih letnih dohodkov je teakrat šlo. A kaj je imel od tega? Telesnega in nravstvenega mačka. Doma je bil potem nekaj dni ves potrt, tako celo, da je prišel popolnoma iz svojih dnevnih navad in da se kar dovolj izpočiti ni mogel. Neumnosti, ki jih je s tovarišem vred uganjal, pa mu iz glave niso mogle in kar razumeti ni mogel, kako toda je bilo kaj tacega mogoče. Kakor v sanjah so mu sedaj one noči stopale pred oči. In očital si jih je zopet in zopet. Ljudje smatrajo kaj tacega za užitek in oblasti skoraj vse mogoče, da jim take užitke omogočajo. Še ponosne so na to, ako se o kakem velikem mestu more reči, da kipi v njem ponočno življenje. »Izmenjava snovi« je označba lahkoživcev za nerodnosti nenaravnega – in kaj často tudi nenravnega – življenja, ki se razpaša po noči. »Denarni krogotok« je opravičba oblasti za tako življenje. Kaj zato, če je dana prilika za lahkomiseljno zapravljanje, kaj zato če na ta način propadajo mnoge eksistence, kaj zato, če iz tega porajajo najpretreslivejši rodbinske žaloigre? Denar prihaja v obrat. In to je za oblasti višek modrosti. Zato one, ki sicer tako rade ovirajo v koristnih smereh udejstvujočo se osobno svobodo, dopuščajo nebrzdano nočno življenje v zabavišču, ki je urejeno z vsemi na smiselnost učinkujočimi vabljivostmi.

Gospod Izidor Fučec se naenkrat zave, da bi se bil na Dunaji zanimal lahko za kaj vzvišenejšega in praktičnejšega. Žalibog, da bi tistokrat ne bil imel še pojma o ondi izverajočem vrelcu pravega človeškega blaženstva na zemlji. – A če bi ga bil imel? Do zajemanja iz vrelca bi vendar ne bil prišel. Saj mu je glede tega odprla oči še le časnikarska vest, katero je ravnokar prečital, dočim mu je nekaj bližjega poučila dal prijatelj von Sratschnigg .

Edini razveseljivi spomin, ki ga je od tega izleta vzet v Ljubljano s sabo je bil, da je tam našel svojega imenjaka. Ko se je namreč nekoč peljal čez Seilerstatte k Ronachcajo po vstopnice za večerno predstavo, opazi namreč ondi na neki hiši napis, Stefan Fučeez, Fyisenrund Hanschneide Salon. Dasi mu ni bilo ravno potreba, ustavi se, vendar pred brivnico in se da bridi po gladkem, ravno ravno istega dne že obritem obrazu. Ob tej priliki izve, da je ustnik, britvice njegov rojak iz Legrada. Predstavi se mu ter mu ne da prej miru, dokler ga ne spravi k Gansetn na steklenico rujnega vinca, pri katerem bi se kmalu bila pobratila.

Skoro vse dopoldne je gospodu Izidorju Fučcu poteklo v nemem sanjarjenju. Še ko je Peter von Sratschnigg odšel, da napravi svoj navadni predobedni isprehod, ostal je gospod Izidor Fučec v kavarni. Megleno si je začrtaval smer, ki utegne pripeljati z bržkone napačne poti, po kateri je korakal doslej, na pravo, k uspehu vedočo pot. A očem gotovem se vendar ni mogel odločiti. – Tu mu pade v glavo, da čez dober mesec pride v Ljubljano profesor Mrkovička. In nekaj mu mahoma razsvetli možgane. On ve mnogo; vedel bode torej tudi v tej zadevi svetovati. Predno kaj stori, počaka njegovega prihoda.

S tem sklepom odkoraka iz kavarne proti domu.

3. Škodoželjnost župana Prevejanca in njene nepričakovane posledice:

Prvi dan junija imel je gospod Izidor Fučec opravka v svoji banki. Zamenjaval je laški denar, kar ga je bil prinesel s potovanja s sabo in dajal naročila glede nekega nakupa nekih vrednostnih papirjev. Zdelo se mu je, da ga blagajnik, s katerim je razpravljal, tako nekam čudno pogleduje. Tudi je opazil, da so oči ostalega v blagajniškem oddelku poštenega uradništva radovedno obrnjene vanj, a ni se zato zmenil dalje. Tudi časnikar, ki mu ga je blagajnik dajal, češ pa malo vanj pogleda v tem, ko si on zabeležuje njegova naročila, ni vzel v roke. Par dni kasneje prejme gospod Izidor Fučec iz Krapinskih Toplic priporočeno pismo. Pisava na naslovu zdela se mu je znana, a vendar ni mogel uganiti čigava bi bila. Ker je prejemal poročila le od viničarja ali od njegove žene, bila je njegova radovednost kdo in kaj mu piše, velika. Odpre torej, ko odide listonoša, hlastno zavitek. V zganjeni in zloženi poli velike četvorke ležal je list nemškega dunajskega časnika. Med dnevnimi vestmi najde nekaj vrstic rdeče obrobljenih. Na čelu vrsticam stala je napovednica. Mednaroden slepar gospod Izidor Fučec zadrhti. Neka slutnja se ga poloti. Ne da razpre pismo, jame čitati časniško poročilo, ki se je glasilo tako-le:

»Policija v Monakovem prijela je v enem tamošnjih prvih hotelov elegantnega, okolo trideset let starega moža, ki se je bil v prijavnico zapisal: Frederic Ferdinand Gnigne de Champuans. Sluti se, da je to premeten slepar, ki ga išče petrograjska policija pod imenom Julesa barona Champoinga in kateri je tudi v Berolinu pod tem imenom osleparil mnogo ljudi. Ob telesni preiskavi našla se je pri njem posetnica: Don Juan José Pedro Pablo Gomez Aloarez de Cochamaica. Agent extraordinaire et Ministre plenipotentiairo de La Majesté le Roi d'Espagne. Čudi se, da je nastopal tudi pod tem imenom.

Ker je na svetu vse polno ljudi, ki hrepene po redovih in odlikovanjih in so rade volje pripravljeni plačati zanje lepe svote, okoriščal se je Champuans – Champoing s to ljudsko slabostjo, katera je že marsikomu pred njim prinesla lepe denarje. Policija sodi, da jej je prišel v roke nevaren tič, ki je maral svoje »delovanje« imeti zelo na široko razpredeno, kar se že sodi po tem, da govori več jezikov. Ni izključeno, da je nastopal še pod kakimi drugimi imeni. V javnem interesu bi torej bilo, da oni, ki bi o tem utegnili kaj vedeti ali ki so morebiti sami postali žrtev sleparja, naznanili to dunajskemu policijskemu ravnatelstvu.«

Med čitanjem je gospod Izidor Fučec zardeval bolj in bolj in potne kapljica jele so se mu zbirati po čelu in pleši. Ko pride do imena pod katerim je v Petrograd pošiljal denar in pod katerim je od ondod dobival pisma, razburi se. Še bolj ob španjskem imenu svojega lanskega gosta. Skoro krč ga prime v prste desne roke: s tako jezo stiska v njih iz dunajskega dnevnika iztrgani list. Ob naslednjem stavku postane ga sram. Tako celo, da preneha za trenotek čitati. Kmalu pa se začne sam pred sabo opravičevati s časnikarsko ugotovitvijo, da je njemu podobnih ljudi vse polno na svetu. Ko se torej s to ugotovitvijo nekoliko potolaži, prečita časnikarsko vest do konca.

Sedaj mu pade list iz rok in ko utrujen se nasloni v kreslo ob svoji pisalnici. Potegnivši robec iz žepa, jame si brisati vedno bolj skozi kožne luknjice prodirajoči pot. Saj mu vest res da ni prišla čisto nepričakovano. Po obisku rimskega policijskega komisarja pri njem v hotelu, jel je sumiti o španjskem ministru s čegar prijateljstvom se je bil pred tem ponašal. Vendar je imel še bled žarek upanja. Pred vsem v barona Champoinga. Zato je skoro vsak dan bil na glavni pošti v oddelku za poštnoležeče pošiljatve. Zadnjekrat snoči proti sedmim. Razburjalo ga je, da ni bilo od barona pričakovane pošiljatve in ne kakega obvestila; a tolažil se je vedno z naslednjim dnem. Sedaj je stvar postala jasna. Prišlo mu je spoznanje. Tako brutalnim načinom. Proč so vse lepe sanje, proč vsi visokoleteči načrti, proč seveda tudi ves njegov lepi denar. »Ma denara ne bu ga gospud vidu več.« Te komisarjeve besede zdi se mu, da mu done vnovič na ušesa. Že tistikrat, ko so bile izgovorjene, zdele so se mu grenke, sedaj ko je napoved brez dvojbe postala suho dejstvo, zde se mu tem grenkejše.

In v srcu se mu zbude po s sveti. Policijskemu ravnatelstvu na Dunaju bo pisal. Vse bo pojasnil. Upanja, da bi dobil kaj denarja nazaj, res da nima več. Slepar spravil ga je gotovo na varno, ako ga ni med tem lahkomiselno zapravil. Pa nič ne de. Pisal bo vendar. Če ne iz druzega razloga, vsaj zato, da lopova zadene večja kazen.

Komaj pa stori ta sklep, že se ga polotijo dvomi. Kaj ima od večje kazni sleparjeve? Ko bi bila še v navadi kazen s palicami, tedaj še še. To bi hudič vsaj čutil. Oh, še sam bi se ponudil, da bi mu naštel nekaj prav gorkih. A zapor? Dandanes to ni pač nič hudega. Marsikak lopov se še le odpočije v njem ter si napravi načrte za nove, še večje lopovščine, za nova, še večja sleparstva. Potem pa, če ga naznani! Ne pride – li sam v sramoto? Izvedelo se bo o njegov lahkovernosti, izvedelo o njegovem hrepenenju po redovih. Pa naj bi to že vedela dunajska policija. Nič bi si iz tega ne storil. A stvar obravnavala pred sodiščem. Ob razpravi proti sleparju. In prišla bi v vse dunajske časnike; iz njih potem v slovenske in hrvatske. V Ljubljani bi se za – njo izvedelo, v Zagrebu in v Krapinskih Toplicah. Izvedela bi tudi Katica. In bil bi ogenj v strehi. Pa še kakšen! Zaradi zapravljenega denarja. Še bolj pa zato, ker jo je želel z odlikami nadkršliti. Še Bog, da ničesar ne sluti! Seveda, ko bi bil uspeh tu, bila bi stvar drugačna. Ponosno bi bil stopil pred njo in zaprlo bi jej bilo sapo. Jezo bi bila pač kuhala; a bila bi neškodljiva jeza. Vsaj na videz bila bi morala priznati, da ga nadkriljuje. Ne, ne. Najpametneje je vendar, da ostane lepo tiho.

Toda – in sedaj se spomni onokratnih obrazov v banki. Ali ondi ničesar ne slutijo? Ni mogoče, da bi ne. Saj je s posredovanjem banke pošiljal denarne nakaznice na barona Julesa Champoinga. Zato torej oni pregledi! Zato blagajnikovo ponujanje časnika! Saj je bil često v banki. A nikdar še mu ne blagajnik in ne kak drug uradnik, dasi je včasih čakal precej dolgo na rešitev, ni ponujal kakega časnika. Res: ni dvojbe. Čitali so ono vest. Zato slutijo, da je slepar tudi njega ogoljufal. Toda: - sedaj položi kazalec desne roke na čelo – aha, tako je! V kakšnih stiskah je bil z baronom Julesom Champoingon vendar vedeti ne morejo. Torej tudi ne v kakšne namene mu je pošiljal denar. In to je glavna stvar, da se je ujel na limanice odlikovanj, vendar ne bi hotel, da se izve. Sicer bodo pa v banki itak molčali. Gotovo. Ena najboljših strank je. Ne bodo se torej hoteli podajati v nevarnost, da ga izgube. Nič torej. Ne bo pisal policiji. Rajše pogoltne to grenko jagodo. Neče, da bi se k škodi pridružila še zaničljiva škodoželjnost ljudi.

Pridši do tega sklepa spomni se še le, da pisma v katerem je bilo časniško poročilo, še pogledal ni. Razgrne ga torej ter se ozre najpreje na podpis. Od župana je pismo, katero si sedaj čita:

»Ljubi pobratim!

Ker ne vem, če ti prihajajo v roko nemški dunajski časopisi, pošiljam ti v prilogi iz enega le teh iztrgani list. Obrobil sem na njem z rudečilom vest, o kateri sem prepričan, da te bo zanimala. K tej vesti nekaj pripomenj.

Takoj v jutro po trgatveni gostiji pri tebi polastila se me je bila slutnja, da utegne tvoj gost biti slepar. Čem bolj sem si v spomin klical njegovo obnašanje in govorjenje, tem bolj se je ta slutnja v meni zgoščevala. Pomisli le njegovo pravilno hrvatsko govorico, ko se je bil opijanil. Rojen Spanjec, ki se je hrvatski naučil na tak način, kakor je pripovedoval, bil je zmožen ne bil. Prejšnja njegova izgovorjava morala je biti priučena. Posluževal se je namenoma. V pijanosti izpozabil se je. Potem pa njegovo bahaško pripovedovanje.

Da te ne žalim, nisem svoje slutnje hotel povedati tebi. Pač pa sem pisal ter jo razodel kotarski oblasti. Le – tej se s preiskavo očividno ni mudilo. Saj stvar ni bila politična. Poslal je torej še le čez štirinajst dno svojega poverjenika, da jo preišče. Ko izve od kopališčnega ravnateljstva, da se je tujec vseskozi dostojno obnašal, da se v politiko ves čas svojega bivanja v Toplicah ni vtikal in da je njegov račun do zadnjega beliča poplačan, je oblastvenik poverjenik svojo nalogo smatral za izvršeno. Voščil je kopališčnemu ravnateljstvu, da bi vsako leto imelo vsaj par tako imenitnih gostov; meni bi bil pa brez dvojbe dal ukaz zaradi neutemeljenega osumničevanja poštenjakov, da se ni še pravočasno spomnil, da se mu s svojo vlogo pripomogel do lepih komisijskih dohodkov in do znamenite pogostitve pri kopališčnem ravnateljstvu.

Kasneje sem izvedel, da si račun za sleparja poravnal ti. Slutim torej, da se je za dotično, pet tisoč kron presegajočo svoto osleparil; slutim pa tudi, da mu tega ne prizaneseš. Evi zato si smatran zapobratimsko dolžnost poslati v začetku omenjeno vest.

Nadejam se, da si zdrav in da je zdrava tudi posestrima Katica, kateri sporoči moje iskrene pozdrave.

Tvoj pobrk

Martin Prevejanec.«

– »Ha, ha!« zasmeje se gospod Izidor Fučec ter pravi polglasno sam pri sebi: »Prevejanec! Kakošen prevajanec? Precejanec bi bilo zanj primernejše ime. Ko bi bil prevejanec, bil bi vsaj mene obvestil o svoji slutnji. V tem slučaju bil bi me morebiti obvaroval škode. A on je poslušal sleparja s svetim začudenjem, kakor jaz in kar topil se je sreče, kadar je mogel tičati z njim, da je potem vino precejal po svojem grlu. A le čakaj. Ne napravim ti veselja, ne!« 

Po teh besedah vzame takoj pero v roko, potegne gorenji levi predal pisalnice ven, vzame iz njega polo pisemskega papirja ter piše:

»Dragi pobro!

Hvala ti na pozornosti. Častniška vest, katero si bil tako prijazen do poslati mi, utegne biti zča širje občinstvo - in kakor vidim tudi za – te – zanimiva. Za – me ni. Jaz sem namreč zaslutil, kaj in kako ter sem kopališčni račun dozdevanega španjskega ministra – poravnaval na njegovo prošnjo z denarjem, kateri mi je v ta namen pustil tukaj. Nimam mu torej kaj prizanašati.

Ko pridem letos čez poletje tjekaj, pogovoriva se o stvari kaj več; za sedaj sprejmi te moje pobratimske pozdrave! Tvoj

Izidor Fučec

Ni bil še tega pisemca dobro končal, ko vstopi po tihem Katica. Videč na tleh za soprogom list časnika, stopi prav tako tjekaj, pobere ga ter upre svoje oči vanj. Seveda je takoj opazila rdeče obrobljeno vest. Ko pride do španjskega imena v njej, stemni se jej pred očmi. Z glasnim bolestnim krikom zgrudi se – skoro onesvešči – v kreslo ob mizici.

Gopod Izidor Fučec plane kvišku. Videč soprogo, kako v težkem hropenju zajema zraka, stopi k njej ter jo prime za roko.

» Za Boga!« vzdihne ves v skrbeh. »Katica! Katica!« Ko ne dobi odgovora, vpraša: »Kaj se je zgodilo, ljuba Katica?«

»O nič,« dahne soproga komaj slišno ter zajame sape. »Vode, prosim, vode!« Po teh besedah se nekoliko vzpne, potem pa omahne zopet. Gospod Izidor Fučec pritisne ob gumb električnega stika na svoji pisalnici in hišina prihiti.

»Vode!« zakliče jej, ko odpre duri. V trenotku bila je hišina z vodo tu. Videča gospo Katico bledo ko zid. Prestraši se . spozna pa takoj položaj. Brž omoči kar svoj robec z vodo ter jej ga položi na čelo. Potem skoči v obednico in prinese na srebrnem pladniču kozarček konjaka. Postavivša pladnič na mizico in doviknivša gospodarja, naj orosi s konjakom gospejine ustnice, steče ko veverica v Katičino spalnico ter priteče od ondad z malo stekleničico z dišavami. Pomoli jo svojej gospodinji pod nos. Le-ta se zgane ter napravi z roko odklanjevelno kretnjo.

»Slabo mi je,« dahne šepetaje. »V posteljo, prosim, v posteljo!«

Skrbno in nežno, kakor bilo od njega skoro pričakovati ne bilo, odpeljal gospod Izidor Fučec s hišino pomočjo soprogo v njeno sobo. Skoro bolje nesti jo morate, ko peljati. Ondi prepusti hišini, da jej pomaga pri slačenju ter jo spravi v posteljo! On sam hiti v kuhinjo ter pošlje kuharico po zdravnika. Kuharica zasluti, kaj utegne biti, zato hiti. Dasi zdravnik ni stanoval daleč, vzame vendar izvožčka. Čez deset minut prihiti zdravnik, ki je na srečo bil doma, ko je prišla kuharica ponj.

»Kaj bo, doktor? Vpraša ga, ko vstopi.

Šepetne mu nekaj na uho in gospod Izidor Fučec stopi s hišino vred v sosednjo sobo. Čez nekaj minut odpre zdravnik na lahko dveri in zakliče:

»Ne bojte se, gospod Izidor Fučec! Nikake nevarnosti ni. A pošljite takoj po, modro ženo!«

Ta iz francoščine vzeti izraz rabil je zdravnik namenoma, ker se mu domače krepko ime ni zdelo dovolj salonsko.

Hišina odhiti v kuhinjo, sporoči kuharici zdravnikovo naročilo ter prihiti zopet k gospej Katici, ob katere postelji sta stala v pogovoru zdravnik in gospodar. Poslednji ves v skrbeh a ob enem poten blaženega pričakovanja.

Ko zdravnik naroči, kar je bilo potreba, stopi z gospodom Izidorjem Fučcem skozi sosednjo sobo v salon. Tu mu pravi:

»Nevarnosti ni. Čas namreč še ni prišel. Zato odidem. Ker se je pa gospa soproga iz neznanega mi razloga razburila, počakam danes in jutri doma. Če bi naročila »modra žena«, pošljite takoj po-me.«

Ko zdravnik odide, vrne se gospod Izidor Fučec v soprogino spalnico. Nežno upira svoje poglede – v Katico, boža jo od časa do časa po čelu in licih ter gladi po glavi. Sam sebi čudi se, da je zmožen tolikošni nežnosti. Govoriti samega ginjenja ni bi8l v stanu.

»Modra žena« ga pouči da soproga potrebuje miru ter ga prosi, naj bi sedaj vso skrb za bolnico prepustil njej. Umakne se torej.

Prišedši v svojo sobo jame razmišljati o tem, kar se je bilo tako nenadoma zgodilo. Doktor je dejal, da se je razburila. Nad čemu neki? List dunajskega časnika ležal je na tleh, kakor takrat, ko mu je bil zdrknil iz rok. Le nekoliko dalje od njegove pisalnice. Morebiti se je bil, ko je vsled soproginega krika vstal ter jej hitel na pomoč, z nogo obenj. Pobere ga, zloži ter potisne v desni stranski žep svoje suknjice. Stopivši k mizi, zgane pismo, vtakne ga v zavitek, napiše nanje naslov Kopliškega župana, pritisne v gorenji kot poštno znamko tu pozvoni kuharici. Ko vstopi, izroči jej pismo, češ naj ga vrže v najbližjo poštno skrinjico. Ob durih jo ustavi z vprašanjem:

»Vi, Neža; ali je bila gospa pri vas v kuhinji, predno je prišla k meni v sobo, kjer jej je naenkrat postalo slabo?«

»Da, gospod.«

»Ste jo-li s čem razjezili?«

»Ne, gospod.«

»In Maričika?«

»Bila je v njenem »budoarju«.«

»Ali je gospa prišla v kuhinjo od ondod?«

»Da, gospod.«

»Ali je ni morebiti Marička na kak način razburila?«

»Ne vem, gospod; mislim pa, da ne.«

»Predno odidete s pismom, pokličite Maričko semkaj.«

»Da, gospod.«

Gospod Izidor Fučec ni še bil stopil trikrat po sobi gori in doli, ko vstopi hišina ter vpraša:

»Gospod ste želeli?«

»Kaj ste imeli dopoldne z gospo, ko ste bili pri njej v budoarju?«

»O, nič. Samo neko preprogo – ono pirotsko, saj veste – jej nisem bila položila prav čez mali divan v kotu.«

»In gospa se je bila zaradi tega raztogotila?«

»Kaj še. Samo pokazala mi je, kako hoče, da preproga leži.«

»Pri tem se je bila hudo prepognila, kaj ne?«

»Pripognila se je bila hudo pripognila, kaj ne?«

»Pripognila se je bila pač, a mislim, da ne hudo. Saj zdelo se mi to ni.«

»Že dobro. Le pojdite zopet k njej.«

Uganjka mu je bila rešena. Brez dvojbe se je bila Katica raztogotila nad hišino, ne da je le-ta opazila. Res, da je povod bil malenkosten; a ženske v njenih okoliščinah ao občutljive in razdražljive. Poleg tega se je, kar morebiti zdravniku še znano ni, preveč pripognila. Na poti v kuhinjo ni čutila še posledic razburjenja in pripogiba. Tudi v kuhinji ne še. Pojavile so se naenkrat, ko se je podajala od ondod v njegovo sobo.

Razume se samo po sebi, da gospod Izidor Fučec vse dopoldne ni napravil koraka iz hiše. Polen najraznovrstnejših misli, ki so se drvile po glavi, ko vetrovi, ki prihajajo od raznih stvari ob enem. Hodil je po svoji sobi gori in doli. Večkrat je stopil k oknu ter zrl doli na ulico, ki je zaradi tužnega dne bila izredno oživljena. Kadar pa je vse drugo nadkrilila misel o morebiti že neposredno bližajočim se očetnjem blaženstvu, stopil je skozi salon in obednico proti soprogini sobi. Vedno mu je prišla v poslednje nasproti »modra žena« s tajnostnimi kretnjami in tolažilnimi besedami, ki so izvenele v zatajilo, da bo vse dobro.

Po obedu, za kateri si je bil dal pogrniti malo mizico v svoji sobi, tokrat ni šel spat. Težko je premagoval spanec; a ob kajenju nočne havanke in ob srebanju duhteče črne kave, katere si je iz kipečega in puhtečega samovarja na mizi pred sabo natakal skledico za skledico, premagal ga je vendar. – Okolo pol treh priteče k njemu »modra žena« s sporočilom, da je poslala Maričina po zdravnika. On skoči kvišku in hoče z njo, a ona ga zavrne, češ:

»Le kar nič se ne razburjejte gospod. Vse bo dobro. Kadar potreba, že pridem po vas. A sedaj me pustite z gospo samo.«

Dasi nerad, uboga vendar. K oknu stopi. Kmalu vidi da hiti od leve zdravnik. Gre mu do predsobnih vrat nasproti. Zdravnik ga v spehu odrine z lahko kretnjo roke od sebe. Ko da je kak nepotreben sitnež, ko da mu vsa stvar nič mari. S pospešenimi koraki stopi zdravnik mimo njega ter odpre, nepotrkavši, duri gospejine spalnice. On stopi za njim, najde pa spalničine duri že zaklenjene. Gre torej v obednico. V silnem nemiru stopi parkrat po njej gori in doli. V soproginej spalnici vse tiho. Poda se v salon in stopi k oknu. Od nasprotne strani ulice stopa proti njegovi hiši mlada žena z dojenčkom v naročju. Mala detetova glavica leži na njenem nadlaktju. Z desno roko odgrne ravno tančico, s katero je bilo dete pogrnjeno. Vesel nasmeh se prikaže na debelem obrazku malega bitja; mlada mati pa se nekoliko skloni nad ta obrazek in prizdignivša svoje levo nadlaktje, pritisne na detetovo čelo poljub blaženstva in ljubezni. Gospod Izidor Fučec se ob tem prizoru strese. Hitro stopi od okna ter se poda iz salona v obednico.

A, kaj je to? Ni-li bilo čuti dečje vekanje? Napne ušesi. Vse tiho. Torej le domišljijsko izvenevanje utisa, kateri je bil ujel ob oknu.

Kar se odpro duri soprogine spalnice. »Sinček!« zadoni mu na uho glas »modre žene«. Duri se ob radostnem ostrvenenju srečnega očeta zapro zopet. A samo zato, da bi se kaj naslednji trenotek zopet poodprla za nadaljnje poročilo:

»In kakšen! Krepak in zdrav ko riba.« 

Sedaj se ni bilo gospodu Izidorju Fučca več mogoče premagovati. Proti durim plane, odpre jih ter vstopi v poltemno sobo. Predno more k soprogini postelji, da poizve po njenih počitkih, mu potisne »modra žena« v snežnobel prt zavito pernico z istotako snežno belo prevlako v roke in, kažoč na malo, v pernico pogreznjeno detece, pravi s poudarkom, kakršnega so zmožne le te vrste žene:

»Čestitam, milostljivi gospod! Kaku bi vam bil iz obraza izrezan.«

–––––––––

23/1. 1917

4. Grozno spoznanje na eni, neznanska sreča na drugi strani. – Prešerna odklonitev opravičene slutnje
XVII. KAJ SE JE PO GOSPODA IZIDORJA FUČCA POVRATKU IZ RIMA SE DALJE GODILO.

Ko se je gospa Katica prošle jeseni, dan predno se je vrnil njen soprog s poletnega bivanja pri vinogradu domov, poslavljala od španjskega ministra, bilo jej je silno hudo pri srcu. Odkar sta bila napravila izlet v avtomobilu, prikupil se jej je bil take, da je vedno le nanj mislila, le po njem hrepenela in koprnela. Užila sta po izletu vsled soprogove kratkovidnosti toliko trenotkov največje sreče in najprisrčnejšega blaženstva, da se je bila že nekako uživela v misel, da teh solnčnih dni njenega življenja ne more biti konca. Ko je torej ta konec vendarle prišel, čutila je bridkost trenotka tem huje. Zdelo se jej je, da z odhodom ministrovim izgubi del svojega bitja. In sicer srečnejši del. Oh, kako puste bode, ko ga ne bo več! Njega, ki jej je bil višek moške lepote, popolnosti, ljubeznivosti. S površnostjo, katero pri polizobraženih ženskah tako često opažamo, smatrala je njegovo predrznost spuščati še v vsak pogovor in izrekati o vsaki stvari svojo sodbo, za globoko znanje. V tem jo je potrjeval soprog, čegar razsodnost je za njeno seveda še zaostajala. Kako jej je torej laskalo, ko jej je ta mož, čegar visoki poklic ga je obdajal z nekim posebnim bleskom, izkazoval na najizbranejši način sveta sto pozornosti, ko jo je napravil deležnico svojih najnežnejših čutil. Da, še več. Na jasnem si je bila in ni mu tega prikrivala, da jej je prižgal upanje sreče. In kako se je razveselil tega njenega priznanja. Poljub, s katerim jej je takrat zapečatil njene šepetajoče ustnice, bil je višek gorečnosti, više blaženosti, višek vse zemljske sreče. Mesece in mesece si je klicala poleg ostalega zlasti ta poljub v spomin in često se jej je zdelo, da čuti še vedno njegovo toploto na svojih ustnicah. O takih trenotkih je vzkopernevala tako, kakor je spoprnela tedaj, ko je dobila oni najslajši dokaz iskrene, vse zahtevajoče in vse dajoče ljubezni. V njeni boli tolažil jo je, da se prihodnje leto prav gotovo vrne v Krapinske Toplice. Odgovorni njegov poklic da ga sicer popelje v daljne kraje; srce pa, da jej ostane zvesto, da bo vedno mislilo na njo, vedno hrepenelo po njej. Tako ali tako oboladovala bi ga bila, dejal je, ta čustva; a sedaj, ko ve kako nežna vez ju bode vezala, tem bolj. Obljubil je, da jej bo često pisal. In dogovorila sta v ta namen trajen naslov za poštnoležeča pisma. Njemu, je dejal, naj ne odgovarja. Pa nič zato, ker se ne ve, kako dolgo se v kaki vladarski prestolnici pomudi; drugič pa zaradi diplomatskih navad, katere zahtevajo, da mora vso pošto prevzemati osobni tajnik. Njegov tajnik, kateremu je bil dovolil dvomesečen dopust, ki ga je preživljal v Španiji, se skozi Švico pripelje na Dunaj, kjer se imata sestati, da potem skupno potujeta dalje. On mu prinese tudi vse diplomatske spise in lastnoročna kraljeva naročila. Tudi večjo svoto denarja, češ, da na potovanje sam načeloma ne jemlje nikdar veliko gotovine s sabo. Razodel jej je prav spretno, kako je usled tega načela že sedaj prišel skoro v zadrego. Celo bojazen izreče, da ga tajnik, ker se je nenavadno dolgo zamudil pri njej, od katere mu je ločitev tako težka, misleč, da je že v Petrogradu, na Dunaju še čakal ne bo, temveč, da se popelje, ko ga ne najde ondi, kar naprej. Ko Katica čuje, da bi vsled tega utegnil priti celo v denarne stiske, pomudi mu sama pomoč. Burnim načinom jo objame zaradi teh besedi in po dolgem strastnem poljubu jej z izbranimi besedami pove da njeno ponudbo, ker mu je najboljši dokaz goreče ljubezni, rade volje sprejema, denar pa da jej vrne, ako ne že z Dunaja, takoj k pride v Petrograd. Ko jej na njeno vprašanje imenuje svoto dvajsetih tisoč kron, jo spravi to v začudenje; a morebitne njene pomisleke zaduši nov, ako mogoče še burnostrastnejši poljub. Pod njegovim ušesom spozna Katica, da bi bilo neumestno vsako povpraševanje, žaljiv vsak najmanjši upor, ljubezni njene nevreden vsak sum. Velika gospoda ima velike potrebe. Njegovi izdatki so vse drugačni, ko izdatki navadnih smrtnikov, pa naj žive tudi v dobrih razmerah. Obljubi torej ter ga povabi za drugo dopoldne. Imela je svoje, precej izdatne prihranke naložene v hranilnici. Drugo jutro vzame iz nje dvajset tisoč ter jih izroči ministru. Hvaležnost njegovo imela je ugodno priliko občudovati ves čas po tej njeni uslugi, skoro tik do soprogovega povratka.

Povrnil jej tega denarja seveda ni. Ne z Dunaja in ne iz Petrograda. Pod dogovorjenim naslovom jej je res enkrat pisal iz Petrograda, enkrat iz Pariza, enkrat iz Monakovega in enkrat iz Madrida. Vselej jako strastna goreče ljubezni dihajoča pisma. O posojenem mu denarju ni nikdar v teh pismih omenil ničesar. Ona si je to njegovo molčanje razlagala s tem, da neče pisem iz katerih vejejo sveta čutila najslajše, najnesebičnejše ljubezni, onečaščati s poslovnimi zadevami. Pa tudi s tem, da jej hoče denar bodoče leto osobno izročiti. Brez dvojbe s kakšnim njegove veljave in njegovega bogastva vrednim dragocenim darilom, da bo imela stalno pred očmi nepobiten dokaz nežne njegove ljubezni. In čakala je potrpežljivo.

Na ta način dosegel je don Juan svoj namen. Bal se je bil namreč, da bi utegnila Katica, če postane vsled njegovega molka nezaupljiva, svojemu soprogu razkladati, da mu je posodila dvajset tisoč kron ter tako prekrižati njegove načrte glede katerih je imel stvar že tako lepo napeljano.

Kakor smo videli so se mu posrečili/e. vsled zaupanja, katero si je bil s točno poravnavo visokega kopališčnega računa pridobiti. Gospod Izidor Fučec takrat pač še slutiti ni mogel, da je denar, ki ga iz ministrovih rok prejema, še pred nedavnem naložen bil v hranilnici na ime njegove soproge.

Iz povedanega bo torej umljivo, da je na Katico resnica, katero je tako nenadoma izvedela iz slučajno v roke jej došlega časnika, delovati morala, ko strela z jasnega neba. Njeno v hranilnici naloženo premoženje ni bilo tolikšno, da bi bila lahko utrpela izgubo dvajsetih tisočakov. A na te je vendar v prvem trenotku mislila najmanje. Hujša je bila zavest, da je vsa ljubezen, katero jej je bil izkazoval oboževani mož, bila le hlimba, ki jo je bil uporabljal menda z dobro preudarjenim namenom; spoznanje da je postala žrtev ostudnega sleparja. A najhujše jej je dela gotovost, da so časi neizrekljive blaženosti in sreče, katero je preteklo jesen okušala v tako polni meri, šli za vedno mimo nje. Takšen je bil vpliv, ki ga je slepar pridobil na njo, da bi se tudi sedaj, ko ga je že poznala, ne bila niti trenotek premišljala iti z njim, ko bi bil prišel po-njo.

Mesto nje plaval je sedaj v sreči in blaženstvu njen soprog. Preje, ko je pričakoval, izpolnila se mu je srčna želja. Dobil je zarod. Vesel bi ga bil že itak. Tudi, ko bi bila hčerka. A bil je sinček. O, kako sladko mu je to babičino naznanilo zadonelo na ušesa. In kakšna so bila še le čutila njegova, ko mu ga je za nekaj trenotkov položila v roke. Njegovo dete! Nežno, ko igračica. A očividno zdravo, kajti ličica je videl, da so mu bila lepo napeta. Kar ga je zlasti ganilo, bilo je pa babičino zagotovilo, da mu je tako podobno, ko da bi mu bilo izrezano iz obraza. On sam se o tem ni mogel prepričati, kajti v soprogini spalnici bilo je tistokrat tako somračno, da se stvari niso dale povsem dobro razločiti. A zadostovalo mu je babičino zagotovilo. Vedel je, da ima v takih stvareh mnogo izkušenj in bister pogled! Ko se je torej poslavljal od odhajajočega zdravnika, razlezoval se mu je obraz, ko maslo na solncu. Skoro žalilo ga je pa, da je zdravnik odšel enostavno »z Bogom«. Dejal si je, da bi mu bil, če že ni hotel tudi on ugotoviti podrobnosti, saj lahko čestital. In spomni se, kako ga je ob prihodu bil odrinil, ko da je peto kolo pri vozu. »Zarobljenec« mu pride mrmraje izza zob. Način njegovega življenja gospoda Izidorja Fučca se je od tega dne precej izdatno izpremenil. Sklenil je tako dolgo, dokler soproga ne bo zopet čisto zdrava, opustiti kavarno in vse izprehode. Bilo mu je dovolj, da je hodil po prostornem svojem stanovanju semtertje. Od sobe do sobe, podajajoč se seveda često k soprogi pogledat, kako jej gre in ozret se po novem, nežnem zemljančku. Veliko duševne hrane mu nikdar treba bilo ni; da bi je pa vendar popolnima ne pogrešal, dal si je vsak večer iz trafike prinašati en slovenskih dnevnikov. Iz njega zajemal je naslednji dan svoje duševno okrepčilo. Sedaj nekaj, sedaj nekaj. Da bi bil pri čitanju ostal tako dolgo, dokler bi ne bil vsega lista prebral, ni mu dalo njegovo radostno duševno razpoloženje. Od časa do časa moral je vstati in iti pogledat k drobnem črvičku. Zlasti, kadar se je začudil njegov drobceni, vekajoči glasek. Tedaj je odhitel k njemu, vzel dete, ako je bilo povito, v naročje ter ga je zibal na svojih rokah.

V gospodinjstvu izpremenile so se razmere toliko, da je prirastla ena osoba. Dojilja. Babica bila je res vredna imena, katero jej je bil dal zdravnik. Uredila je stvar tako modro, da je bilo samo potreba v Lukovico brzojaviti. Dan na to oglasila se je že krepka, rudečelična, zdravja puhteča ženska iz Zlatega polja. Radostno sprejel jo je gospod Izidor Fučec. Njej je bilo sedaj izročeno dete in ono je po svojem miru pričalo, da se v njeni oskrbi prav dobro počuti. Še redkokedaj je zavekalo. Vselej sedaj se je gospodu Izidorju Fučcu zazdelo, ko da mu nekaj trga srce. In hitel je na pomoč. Pa mu je žvižgal, pel, se mu smejal, ga božal, mu s prsti poigraval pred očmi. Tako dolgo, da se mu je nasmejalo. Tedaj je bil ves srečen. Kadar je dete zaspalo dojilji v naročju, mu ga je morala prinesti pokazat, predno ga je položila v zibelko. In topil se je blaženstva.

Do svoje soproge postal je Izidor Fučec jako ljubezniv. Kolikor je seveda ljubezniv biti znal. Tako obnašanje niti mu je bilo prirojeno, niti se ga je kasneje priučil. Bil je zato preneokreten. Babica morala se je često nehote namuzati, ko ga je videla, ko ga je videla, kako se trudi, da premaga to neokretnost ter da soprogi pokaže svojo nežno skrb za-njo. Soproga pa se je spomnila one splošne znane Lafontainove bajke o malem psičku in neki drugi živali, bajke katera je dala povsod, kjer jo poznajo, toliko povoda za vtipe.

Ko je čez nekaj dni prišel nekoliko bolje k sebi, pade mu v glavo ogledati si bližje ono detetovo podobnost, katero je bila ugotovila »modra žena«. Bil je v soprogini spalnici. Dojilja imela je dete v naročju; vedel je torej, da jej kmalu zadovoljno zaspi. Naroči jej, naj mu ga, ko se to zgodi, prinese, kakor navadno, pokazat. On sam odide v svojo spalnico ter se vstopi ondi pred veliko zrcalo. Pazljivo se v njem ogleduje. Ko čuje prihajati dojiljo, gre jej nasproti. Ona odgrne tančico, s katero je pokrivala dete, kadar ga je prenašala ter hoče znanem jej že blaženem nasmehu očetovem zopet oditi, da položi dete v somračni materini sobi v zibelko. Gospod Izidor Fučec prime jo z levo roko v laket, dočim položi kazalce desne preko ustnic. Tako, kakor upodabljajo svetega Janeza iz Nepomnika. Dojilja ga razume ter postoji. On

26/1. 1917.

XVII KAJ SE JE PO GOSPODA IZIDORJA FUČCA POVRATKU IZ RIMA ŠE DALJE GODILO

(Nadaljevanje.)

se zagleda v dete. Obrazek poln. Prav kakor on. Oči je imelo zaprte. Ni jih torej videl. Zazdi se mu pa, da so se mu preje, ko še na primerjavo ni mislil, zdele črne, ko oglje. Detetova polt bila je še rdeča, ona torej za primerjavo sedaj ni mogla še priti v poštev. A nečemu se oče silno začudi. Gosti, kak centimeter dolgi, vranje črni lasje pokrivajo drobno glavico. Po njegovih laseh, kolikor mu jih je še ostalo, spoznati, da je imel nekdaj plešo pokrito s plavimi lasmi. Tudi se tega iz svoje mladosti dobro spominja.

Ko odide dojilja z detetom in stopi oče zopet v svojo sobo pred zrcalo, pravi sam pri sebi:

»Pač čudna igra prirode! Jaz plavolas in sivook; sinček črnolas in črnook. A podobnost je brez dvojbena. Babica ima čisto prav. Okrogli obrazek jo razodeva. – Pa še nekaj« – dostavi smeje se ter udari z desno roko po stegnu – »lačno je vedno. Slast ima torej, kakor jaz.« – Po nekem pomisleku doda še: »Naj jo le ima. Saj bo imelo kaj jesti!«

––––––––––

5. Krstine – Neljuba čestitka.

Gospod Izidor Fučec je koj drugi dan po veselem dogodku mislil na krst; a babica se je tudi v tem oziru izkazala modro ženo. Dejala je namreč, da se, ker je dete čisto zdravo, prav nič ne mudi. Po njenih mislih naj bi bil krst še le tedaj, kadar si mati zopet popolnoma opomore, češ, da se ob tako veselem dogodku, kakor je krst prvorojenca, pač spodobi, da se posebnim načinom proslavi. »Modra« žena ni sodila krivo. Gospod Izidor Fučec jo je razumel. Pogoščena hoče biti. Naj se jej želja izpolni. Prirediti jej da gostijo. Tudi dojilja in ostali dve služkinji naj je boste deležni veliko je njegovo veselje. Zakaj naj bi se vsa družina ne veselila z njim vred? Čim bolj pa o stvari premišlja, tem širji se mu zdi, da bi moral biti okvir za ono veselje. Duhovnika in kuma treba je itak povabiti. Za slučaj, da bo sinček, naprosil je bil za kuma že preje Petra von Sratschningga. Kaj ko bi povabil še koga? In spomni se, da se drugi dan po kresu pripelje v Ljubljano profesor Mrkovička. Slava. Tudi njega. Pa ravno dan po njegovem prihodu naj bo krst! Dopoldne; da mu sledi na to obed. Naj ima ruski profesor ugoden takoj prvi vtis po prohodu v slovensko prvostolnico. – Če povabi profesorja Mrkovičko, mora seveda povabiti tudi profesorja Veselko. Saj prvi prihaja prav za prav bolj zaradi njega semkaj. Kjer bodo pa že trije gostje, bilo bi prostora še za četrtega. Da in ta bodi doktor Klicaj!

Deloma zato, da se postavi z zakonitim dedičem njemu, ki je prevzel njegovo zastopstvo v pravdi proti nezakonitem zahtevam predrzne ženske, deloma in najbolj pa zato, ker ga je rešil vseh ženskih očitkov.

Ko je bil po razmišljevanju, katero je trajalo par dni, naznanil ta načrt soprogi, pritrdi mu ona glede dneva in ure krsta. Ona pritrdi tudi slavnostnemu obedu po tem cerkvenem obredu, glede katerega sta si bila že preje na jasnem da naj bo doma. Da bodeta povabljena duhovnik in kum, zdi se je samo po sebi umevno. Povabila profesorja Veselka, kateri se jej je bil prišel poklonit kmalu po svojem povratku iz Rima, pritrdi tudi. Da bi se povabil profesor Mrkvička, upre se s početka; ko pa jej soprog pojasni, da se to že zaradi profesorja Veselka zgoditi mora, se konečno tudi uda.

Odločno pa se upre povabilu doktorja Klicaja, češ da bi on k temu krstu prišel prav ko Pilat v vero. Gospod Izidor Fučec bil bi k temu ugovarjal, a premislil si je še pravočasno. Zbal se je, da bi morebiti njegova stanovitnost utegnila Katico vendarle privesti do razprave o pravdi, v kateri ga je bil zastopal doktor Klicaj.

Ko je bila torej soglasna, lotila se oba zakonska vprašanja, na katero ime krstiti novorojenčka. Soprog imel je že davno namen predlagati ime pokojnega svojega očeta. Deloma iz hvaležnosti, da mu je zapustil tolikšno premoženje; deloma – in še bolj pa zato – ker je pokojnik tako jako želel, da bi njegov rod ne izumrl in ker je mogel predstavljati, kakšno veselje bi mož imel, ko bi še živel. Gospa Katica, ki je bila že davno izračunala, da so krsta pride okolo praznika svetega Petra in Pavla, namenila se je bila svoje dete ako bode sinček, krstiti za Petra Pavla. To svojo misel razodene soprogu. Na pomoč jej pride okoliščina, da je kumovo ime Peter. Do omenjenega praznika bilo je od rojstva sem še dalječ. Zato se nanj pač ni bilo mogoče sklicevati v prvi vrsti. Saj so bile bližje godovi svetnikov. Antona, Alojzija, Ivana Krstnika. Razlog za ime Peter bil je tehten. Njemu bi se gospod Izidor Fučec ne bil upal, da mu ni soproga sklicevaje se na prej omenjeni praznik, nasvetovala še imena Pavel. Sedaj se oglasi njegovo samoljubje. Če že svetnika tako oddaljenega godu, zakaj ne Mihaela?

Prvo posvetovanje torej ni privelo do uspeha. Tekom dni pa se soproga premisli. Zazdi se jej, da se je z nasvetovanjem imena Petre Pavel zaletela. In vesela je bila, da soprog ni ničesar zaslutil. Tudi spozna, da ob vseh lepih spominih na preživljeno srečo njen pouzročitelj vendarle ne zasluži, da bi mu v sinovem imenu postavljala spomenik. Poleg tega si je dejala, da je končno vendar-le potreba jemati ozir na soproga rednika, saj je bila vesela, da je tako srečen in zadovoljen. On bo imel skrbeti za gmotni blagor detetov; njemu naj gre torej, da bode naju skrbel, tudi odločba o imenu.

Gospod Izidor Fučec skoro svojim ušesom ni hotel verjeti, ko mu nekega jutra soproga sporoči, da sprejema njegov predlog, naj se sinko krsti za Mihaela. Še bolj pa se začudi, ko dostavi, da sta dolžna spomin na njegovega očeta. Njegova zmaga torej na vsej črti! Kar prsi se mu napno, zlasti zato, ker je to čula dojilja. Saj je bil takšnih zmag nad Katičino voljo le redko bil deležen. Ponosno in ko človek, kateri ima deliti milost, pravi na to soprogi, naj ima dete eno ime, češ da spoznana kako upravičen je njen nadzor glede ozira na kuma. Dvoje imen tudi nič novega ni. Nekateri jih svojim otrokom dajo kar po pol tucata. Nehote mu pride sedaj spomin na ustudnega sleparja, ki si je nadeval četvero krstnih imen in obraz se mu zamrači. A le za trenotek. Dete je, ko ga je dojilja jemala iz zibeli v naročje, dalo glasek veselja od sebe. To ga zopet razvedri.

»Da, Mihael Peter naj bo!« pravi pod vtisom tega nežnega glaska. Soproga pritrdi. S tem je bilo vprašanje, o katerem se je zdelo, da bo delalo dokaj preglavice in da se glede njega doseže med soprogoma prav težko sporazum, srečno rešeno in gospod Izidor Fučec mogel je začeti pripravljati krstine.

–––––––––

Takoj, ko je soproga vstala, stopil je k župniku. Le-ta se začudil, da so že tako dolgo odlašali s krstom in da hočejo odlašati še; ne reče pa zaradi tega žal besede. Takega bogatega župljana vendar ne gre žaliti! In tako je bilo dogovorjeno, da pride župnik dne sedemindvajsetega junija krščevat k njemu na dom.

Na to obišče Petra von Sratschningga. O tem, da zadobiva njun dogovor glede kumotstva pravokrepnost, obvestil ga je bil takoj, ko je izvedel, da je dobil moško potomstvo. Peter von Sratschningg potrdil mu je obvestilo ter je dodal svoje iskrene čestitke, proseč ga, naj bi mu naznanil kedaj bo imel vršiti kumsko čast. Osobno ni hotel hoditi k njemu, ker se mu je zdelo, da bi mu to v teh okoliščinah utegnilo biti nadležno. Sedaj mu Peter von Sratschningg čestita unovič k kar se da odbranimi besedami, katere je njegov prijatelj sprejemal z vidnim zadovoljstvom in neutajljivim ponosom. Naznanilo, da ima drugo ime detetovo biti Peter za spomin in v zahvalo za njegovo kumstvo, je zopet njega navdahnilo z veseljem.

Profesor Veselko je sicer dejal, ko je prišel gospod Izidor Fučec vabit tudi njega na krstine, da ne ve, kako do te časti pride, češ da ni babica in ne dojilja in da bi bil peto kolo pri vozu, ker kuma že ima, krstiti pa bi, ker je že drugega naprosil, tudi tedaj, ko bi pravico imel, ne mogel. A ko mu Gospod Izidor Fučec pove, da je krst odložil navlačš do prihoda profesorja Mrkvičke, da bo tako priliko imel pogostiti ga takorekoč takoj, ko stopi na ljubljanska tla, sprejme povabilo. Dejal si je, da se to nadvse zadnje strinja z njegovim načrtom, kajti tudi on je svojemu novemu slovanskemu znancu iz Rima pripravil iznenadenje. Ob tej priliki se dogovorita, da pojdeta pričakovanega gosta oba skupaj sprejemat na kolodvor.

Glede krstin bilo je po tem takem urejeno vse. Gospej Katici preostala je naloga poskrbeti, da je uredbe tudi imenitno izvrše! In potrudila se je, kar se je dalo. Ker zaradi naročil ni mogla – ali se jej je vsaj zdelo, da ne more, še sama venkaj; morala sta marsikaj oskrbeti soprog in hišina. Ona je vse priprave le nadzorovala ter je dajala Neži ukaze in navodila. Bilo bi jej sicer laskalo, ko bi bil hotel po izvršenem obredu tudi župnik ostati pri obredu; a odklonil je to. Bal je pripadnik one smeri v duhovščini, ki ser ogreva za kar največjo ločitev posvetne in duhovske inteligence. Ko ga je bil gospod Izidor Fučec takrat, ko je dogovoril z njim dan krsta, povabil na obed, ni bil odrekel. Videč pa, da je povabljenih poleg kuma še dvoje profesorjev, rekel in našel je izgovor! Vse prigovarjanje je bilo zastonj.

Njegov častni sedež ob mizi je ostal prazen. S početka je to na dobro voljo male družbe nekoliko vplivalo. A vrnila se je kmalu. Nekoliko je pripomogel k temu profesor Veselko; a najbolj pa novi gost z živahnim svojim pripovedovanjem, katero je zlasti zabavno bilo zato ker je govoril tako slovaski mešanico. Gospej Katici pripovedoval je bil o njem profesor Veselko. Nič več torej ni glede njega smela onih predsodkov, kateri so se jej bili zbudili. Ko ga je bil prvokrat omenil njen soprog. Sedaj se jej je prikupil zelo. Ne sicer takoj s početka. Njegov nastop bil je nekam nesmel, boječ. Kmalu pa se je ogrel. On je bil prvi, ki je dvignil čašo na zdravje novokrščenca, katerega je imenoval Mihail Izidorovič. V srcu gospoda Izidorja Fučca zbudilo je to ponos in žal mu je postalo, da pri nas ni upeljana krasna ruska navada ugovarjave z imenom in »otečestvom«; kakor je bil profesor Mrkvička razložil, da se pristavljanje drugega imena nazivlja. Mihail Izidorovič. Kako imenitno se to glasi! Ko nekaka pohvala zdi se mu, da odmeva zanj iz tega nazivljanja.

Seveda je napitnica tudi gospo Katico razveselila. Zlasti, ko je profesor Mrkvička pri tem vstal ter trčil najprej z njo. Čutilo hvaležnosti do tujega gosta bilo jej je čitati z obraza. Babica opazila je to in zdelo se jej je primerno splošno dobro razpoloženje še povečati. Med tem, ko so gostje trkali s čašami, zmuzne se v Katičino spalnico. Mihaelčka najde v zibelki, v katero ga je bila trenotek pred temu, potem ko ga je previla, položila dojilja. Gledal je zadovoljno v strop. Ko je pristopila ona odpre mala svoja usteca, da se pokažete brezzobi čeljusti in obrazne mišice se nategnejo v nasmeh. Prvi nasmeh njegovega življenja. Babica ga vzdigne iz zibeli in hiti z njim k slavnostni gostiji.

»Le poglejte ga, Mihaelčka!« vzklikne od dobre gostije vsa sevajoča, ko stopi zopet v obednico. »Smejal se je, ko sem prišla k njemu. Ko da bi bil vedel, da se govori o njem, ko da bi bil slutil, da se je pilo na njegovo zdravje. O to bo tič! Kaj ne ti Mihaelček debelček? Oh, Izidorovič pa tak!«

Dobro voljo, katera je sedaj že sedela za mizo med gosti, so babičine besede le še povečale in vse je ob zadnjih njenih besedah jelo vstajati, da pogleda od bliže Mihaela Izidoroviča. Tedaj pa plane kvišku Katica, iztrga nevoljna dete babici iz rok ter odhiti z njim v svojo spalnico. Vsa prestrašena tava za njo »modra žena«, katera se mahoma zave, da je storila nekaj, kar se nič ne ujema z nazivom, ki jej ga je bil dal zdravnik. Tudi gostje se spogledajo. Gospod Izidor Fučec obsedi v silnej zadregi. Mislil si je, da je Katico napadla nenadoma ena njenih mnogoštevilnih muk in da se iz tega razvije kako kričeče neskladje, ki pokvari vse svečanostno razpoloženje. Na svojo radost spozna kmalu, da se je motil. Ni se še namreč bila družba dobro zavedla, tem, kar se je zgodilo, ko se vrne Katica ter pravi z nasmehom na ustnicah:

»Toliko je ubožček trpel, pa bi ga ta babnica še sedaj ne puščala pri miru! Niste li vedeli, kako neprijetno mu je bilo, ko ga je krstitelj zmočil po glavi in kako nevšečna mu je bila sol, ki mu je je dal v usteca? Sedaj naj ga pa še plašijo vaši kosmati obrazi! Še zvročili bi mi ga!«

Te dobrovoljnim načinom izgovorjene besede, povrnejo družbi zopet veselost. Gospod Izidor Fučec pa začuti potrebo, da se kot oče zahvali profesorju Mrkvički za zdravico, ki jo je bil posvečetil novorojenčku. Da ni bil govornik, je po tem, kar o njem vemo, jasno. Vendar si je pa v gostoljubnem Zagorji ob raznih gostijah nabral nekaj za take prilike udomačivših se na počitniških fraz. Le-te je sedaj zverižil v »govorico« v kateri se je »lepo in cifrasto« zahvalil za zdravico Mihaelčku Izidoroviču, pri čemer je zadnjo besedo izgovoril s krepkim naglasom. Čaše zazvone pri tem vnovič, profesor Veselko pa v posebno zadovoljnost gostiteljevo ugotovi, da je bil mali zemljanček jako previden pri izberi očeta.

»In da si ga je dobro izbral,« dostavi smeje se profesor Mrkvička.

Veselo razpoloženje naraščalo je, kakor je to vedno ob podobnih prilikah, bolj in bolj. Govorilo se je o vseh mogočih stvareh, nazdravljalo in napijalo vse vprek. Vedno pa se je v nekih gotovih presledkih vračal pogovor na povod, ki je družbo zbral. Profesor Mrkvička pripovedoval je o običajih, ki vladajo ob krstinah na Ruskem po kmečkih, po meščanskih in po boljarskih hišah. Gospo Katico strese kar mraz, ko čuje, da ondi duhovnik pogrezne novokrščenčka do vratu v mrzlo vodo in soprog jej pritegne z besedami, da je vendar le bolje biti član katoliške cerkve, katera človeka ne muči tako hudo z vodo. Ker je ob tej pripomnji izpraznil ravno kupico vina, nastane zaradi nje splošno haló.

»V vašem smislu,« pravi živahno in z onim dobrovoljnem nasmehom, ki mu je neprestano poigraval na ustnicah, profesor Mrkvička, »smo tudi mi bolj za vodko, nego-li za vódj.«

V dokaz tega navede v Rimu splošno znano šaljivko. Pravoslavnega popa so ob nekij gostiji ob katerej ni le dajal vso čast kuharskej umetnosti, temveč je tudi prav pridno zalival vprašali:

»Oče Irenej, koliko kozarčkov vódke bi bili v stanu popiti vi?

»Kakor naneso okoliščine.«

»Recimo pri krstinah.«

»Dečka ali deklice?«

»Recimo deklice.«

»Pri seljaku, meščanu ali boljarju?«

»Recimo v meščanski hiši.«

»Ali v navzočnosti dam ali brez njih?«

»Recimo v navzočnosti dam.«

»In kakošne vodke?«

»Recimo vodka Smirnova* (* Smirnov ima v Moskvi slovečo tovarno najboljših žganic.).«

»Neomejeno število?«

Ni se še poleglo veselje, katero je nastalo vsled te dovtipne šaljivke, ko vstopi hišina ter izroči gospodu Izidorju Fučcu droben listek na srebrnem pladnju. Zavitek je bil brez naslova. Gospo Izidor Fučec odpre zavitek in obledi.

»Kdo je ta listek prinesel?« vpraša jezno Maričiko.

»Postrežček,« odvrne ona.

»Ti prokleti lopov, ti!« raztogoti se gospod Izidor Fučec, raztrga posetnico, kajti le-to je našel v zavitku, na dvoje, ter jo vrže. V tem ko je Maričina odhajala iz sobe, pod mizo.

»Kaj te je pa vendar tako razjezilo?« vpraša radovedno soproga.

»Kaj me ne bo razjezilo! Veš kdo čestita?« vpraša vidno razburjen.

»Kdo neki?« zanima se sedaj že s posebno radovednostjo Katica.

»Medičar,« pravi jezno gospod Izidor Fučec.

»Zato se vendar ni treba jeziti. Jaz sicer Medičarja nimam nič več tako rada, kakor sem ga imela,« pripominja gospa Katica. »Ti že veš zakaj. A čestitka je čestitka.«

»Pa ni!« zakriči skoro hripavo njen soprog. »Ta-le je vsa drugačna. Mrcina jo je poslal ravno danes, dasi mu je že par tednov znano bilo, da sva se pomnožila. Kakor drugim, ki so nama čestitali.. ko bi bila čestitka odkritosrčna, bil bi jo tudi on poslal preje. Čakal pa je navlašč današnjega dne. Zato da na pokvari veselje.«

Gostje se ob teh gostiteljevih besedah spogledajo. Očividno so jih spravile v zadrego. Smisla njihovega nista umela ne profesor Veselko, ne njegov ruski tovariš. Katica poznala je njegovo sovraštvo do sladkega Medičarja; a menila je, da izvira od onega dogodka, ki je nakopal njenemu soprogu pravdo Katre Zdravje. Samo Peter von Sratschningg je vedel je za pravi vzrok; čudil se je bil pa tudi on; zakaj se njegov prijatelj zaradi čestitke Medičarjeve tako razburja. Smatral je namreč, da hoče Medičar z njo poizkusiti, ne bi-li bilo mogoče priti z gospodom Izidorjem Fučcem zopet v poprejšnje prijateljske razmere.

Le-ta jedini pa je uganil, kaj je Medičar nameraval. Pokvariti mu namreč dobro voljo. Kakor smo videli je bil Medičar poizkušal na vse načine priti v prijateljske stike z gospodom Izidorjem Fučcem. Ker si je bil v svesti, da mu, kar se njega tiče, ničesar……… ne teži vesti, bil bi ga rad ne prepričal o tem. Pripravljen je bil celo, ko bi bil gospod Izidor Fučec to zahteval, odložiti svoje odlikovanje z utemeljitvijo, da gre prav za prav gospodu podpredsedniku, ki je za čebelarstvo žrtvoval več, kot vsak drugi. A srd le – tega je bila takšna, da z njim še govoriti ni maral več. Če ga je slučajno kje na ulici srečal, obrnil se je od njega vstran. Celo pljunil je ob takih prilikah vselej.

Znano je, da postane najpohlevnejši oven buškač, ako mu na paši drugi ovni ne dajo miru ter se od zadaj ali od strani zaganjajo vanj. Tako je tudi sicer dobrosrčnega Medičarja jela polagoma zapuščati potrpežljivost. Obrnil je ost. Prejšnje prijateljsko njegovo razpoloženje do gospoda Izidorja Fučca se je tekom časa spremenilo v očitno sovraštvo, katero ga je naposled proželo tako, da je jel misliti na maščevanje. A kako naj se osveti on, siromak, takemu bogatinu? Poznal je v tem oziru svojo onemoglost. Zato je prišel na misel zbadati ga, kolikor le mogoče. S tem, da se je často oblačil pražnje ter se nastavljal z zlatim križcem na prsih na krajih, koder je slutil, da pride zavidnež mimo. Nekaj krasti se mu je to posrečilo in vselej je imel potem nekrščansko veselje, kajti vedel je, da bo gospoda Izidorja Fučca vsaj nekaj ur potem kuhala besna jeza.

Osvetaželjnost bila je tudi njegova današnja čestitka. Babica je bila po mestu poraznesla kako vesel je bogati Izidor Fučec svojega sinčka. Že kaj, ko je to izvedel, nameraval mu je poslati čestitko, ker je vedel, da bi ga raztogotila. A premislil si je. Prišel mu je namreč krutejši načrt v glavo. Dejal si je, da ta njegov sovražnik kedar bode krščevali, skoro gotovo popelje s kumom in babico vred v cerkev. In sklenil je bil, da se takrat ondi prav poleg krstnega kamna nastavi s svojo odliko. Od babice bi bili že izvedel, kedaj bo krst. Tudi vplivati bi bil dal na babico, naj tudi gospoda Izidorja Fučca spravi v cerkev. Ko je izvedel, da bo krst doma in da bo po krstu celo gostija, je to njegovo željo po osveti še bolj vzpodbodlo. In prišel je na hudoben načrt poslati gospodu Izidorja Fučcu čestitko ob času, ko je vedel, da dobra volja prikipi do vrhunca. Njegov načrt se je bil, kakor smo videli, ujemal.

»Meni se zdi,« pravi Peter von Sratschningg, opazivši zadrego na obrazih obeh ostalih gostov, »da se razburjaš prav po nepotrebnem. Predsednik Medičar porablja to slovesno priliko očividno zato, da si zopet ugladi pot do tebe.«

»On! Pot do mene?« huduje se gospod Izidor Fučec. »Nikakor! Pa naj živiva oba vkup še en dan po večnosti!«

»Uh!« vzklikne profesor Mrkvička. »kako hudo rotenje! Kaj gre za tako velike reči?«

»Kaj ne bo šlo? Oglasi se na to hlastno gospod Izidor Fučec. Križec je dobil, ki ga zaslužil ni. Prav nič zaslužil, razumete? In sedaj se mi vedno nastavlja z njim.«

Profesor Veselko odpre usta in razpre široko oči. Hinc illac bacrimac!* (* Od tod te solze!) Na enkrat mu postane jasno, zakaj je bivši njegov potni tovariš tolikokrat bil napeljal pogovor na odlikovanja.

Tudi profesor Mrkvička si je sedaj glede gostiteljeve jeze na jasnem. Odlikovanje zavida nekomu bržkone zato, ker sam nikakega odlikovanja nima. On torej trpi vsled hude bolezni, za katero je tako malo zdravnikov na svetu. »Bolečine gumbne luknjice« so dovtipneži to bolezen nazvali. Moška nečimernost je, kedar pride na površje, veliko težje odpravljiva, ko ženska. Profesor Mrkvička sam je bil te slabosti prost. Bil je pa bistroviden opazovalec ljudi in spoznal je, da je ta slabost med moškimi veliko huje razširjena, kakor bi se zdelo. Pri tem pa je treba razlikovati. Mož, ki se zaradi svojega dela in svojih uspehov ter je na-nje ponosen, nam je všeč. On kaže, da je krepka osebnost. Če čujemo o njegovem delu ali čitamo o njem, če nam pripovedujejo o njegovih uspehih ali imamo sami priliko, da jih občudujemo, bodemo si ga, če ga ne poznamo, brezdvojbeno predstavljati za izrazito ličnost, ki svojo glavo ponosno nosi po koncu. A ta ponos ne izključuje neke skromnosti, ki se kaže v tem, da se izogiblje vsaki bahatosti. Ponos veleva značajnemu možu zadovoljevati se z zavestjo vestno storjene dolžnosti. Ona mu je najslajša nagrada, najdragocenejše plačilo. Kar je preko tega, je bahatost. Ponos se ne bo pretvoril nikdar v nečimernost; bahatost jej je posestrima. Často in rada gre v tem posestrimstvu tako dalječ, da se enostavno preliva vá-njo.

Ako pa je nečimernost že sama na sebi ena najneprikupljivejših lastnosti pri moških, je naravnost smešna pri onih, ki pod milim Bogom ničesar pokazati nimajo, o čemer bi lahko rekli, da je sad njihovega truda. Tacega moža imel je profesor Mrkvička sedaj pred sabo. Tovariš Veselko mu je bil že v Rimu razložil njegove razmere, češ da kot jedinec bogatega očeta spada med one ljudi, ki so fruges consumerenati.* (* Rojeni, da uživajo.) Dasi njegov gost, ki mu je bil do nekih meja dolžan obzirnosti, ni si zatorej mogel kaj, da se ne bi v svoji dobrodušnosti dotaknil – če tudi ne naravnost – te njegove slabosti. Zato pravi s smehom na ustnicah:

»Ljubi gospod Fučec! Koliko je ljudi, ki križec imajo in jih zaslužili niso. In ravno takšni postavljajo se najraje in najbolj z njimi. Kdo bi se izpodtikal nad takimi malenkostmi, ali recimo raje smešnostmi.«

»Malenkostmi?« začudi se gospod Izidor Fučec ter pogleda uprašajoče ruskega profesorja.

»Smešnostmi!« vzklikne vidno razžaljen v svojih najsvetejših čutilih Peter von Sratschningg, ki je sicer bil le trpen deležnik pogovorov, zato po tem dejalnejši gost.

–––––––––

Gospa Katica, tudi zadeta po redoskrunskih besedah profesorja Mrkvičke, vstane in odide venkaj. Storila je to med obedom itak večkrat. Dala si je opravka sedaj v kuhinji, sedaj pri novokrščenčku. Če ne druzega, vsaj pogledat je šla sem in tje da so te besede zadele tudi njo, ni vsled tega zapazil ne profesor Veselko ne njegov ruski tovariš. Pač pa sta to dobro vedela soprog in kum. Le-ta poslednji misli si sam pri sebi: »Pravu ruski medved! Pa naj si bo tudi Čeh po rojstvu

6. Osporavana in odobravana razlaga nečimernostnega predmeta.

Medved pa se je bil svoje pripomnje oklenil s profesorsko trdovratnostjo. Prebrazdi si razmršeno svojo brado s prsti desne roke, nategne oba ustna kota v nasmeh, ko da mu je ravnokar nekaj dovtipnega palo v glavo, kar tudi povedat hoče, ter nadaljuje:

»Kaj neki drugega! Kako pa so prišli ljudje na misel nositi križce in odlikovanja? A?«

Oba odlikovanjska navdušenca se spogledata; odgovora na to vprašanje pa nihče nju dveh ne najde. Profesor Veselko se muza ob zmagovalnem pogledu svojega stanovskega tovariša, ki si na to svoje vprašanje odgovarja tako-le:

– »Nek dovtipen krojač privel je do tega. Pa veste kako? S tem, da je jel delati gumbne luknjice na nazaj zavihanih gorenjih robovih moških sukenj. Ker ni bilo za te luknjice gumbov, jeli so ljudje ugibati, čemu prav za prav so Krojaču Duračije – tako se je imenovala ona dežela . ni šlo pri tem za nič drugega, ko da učenjakom svoje domovine preskrbi povod za vsestranske, učene preiskave in razprave. Le-te so bile v tej deželi silno v navadi. Tako celo, da je nek učenjak napisal šest debelih zvezkov o tem, kako se najprimernejšim načinom cepi dlaka, kako z največjo geometrijsko natančnostjo določajo in na kak način najpopolneje porabljajo nje cepilne ploskve. Krojač je zato na vsa vprašanja trdovratno in dosledno molčal. Na ta način je dosegel res, da jo se o pomenu in namenu onih gumbnih luknjic spisale cele knjige. Vsled tega je prišla stvar tudi kralju do ušes. On da poklicati krojača. Le ta mu prizna, da sam ne ve, kakšen praktičen pomen bi te luknjice imeti utegnile ter ga zagotovi, da jih je delati jel vsled nekega trenotnega muhastega razpoloženja. A kralj je bil že upogledal v debele knjige raznih učenjakov, ki so v potu svojega obraza z največjo temeljitostjo dokazati hoteti, da imajo one luknjice brezdvojbeno visok pomen. Kakšen je bila za jedenkrat vsem še uganjka, ki so jo skušali rešiti.

Pod vtisom teh knjig imel je zato tudi kralj terdnoverno, da je ono trenotno muhasto razpoloženje krojačevo temeljilo na nekem višjem navdahnenji. Pregovor pravi, da največji blazen včasih kako pametno pove. Tega pregovora se spomni kralj. Trdokrak Silni, ki je sledil na prestolu svojem slavnemu očetu Bradaču Velikemu ter da poklicati svojega pridvornega blazna, malo grbasto, jednooko človeče s čisto skremženim obrazom. Marsikedaj razluščila mu je ta pridvorna pokveka v svoji blazni klepetavosti marsikak trd oreh, ob katerem si se vsi ministri in dvorniki pred tem zastonj lomili zobe. Kralj da svojemu pridvornemu blaznu napraviti novo obleko, krojaču pa naroči, da mora suknja vsekakor imeti onih zagonetnih dvoje gumbnih luknjic. Rad bi bil vedel, kako ju uporabi.

Kakšno je bilo kraljevo začudenje, ko dva dni na to stopi pridvorni blazen v novi obleki predenj. Gorenja gumbna luknjica na desni strani suknje bila je tesno skupaj sešita; iz one na levi strani pa je visel na rdečem svilnatem traku mlad še živ kuščarček z obilnim repom. Kralj Tudokrak Silni se ob pogledu na malega grbca v nenavadni obleki; kakršno so nosili pametni njegovi podaniki, zakrohoče na ves glas. Navajen je bil videti ga v pisani, s kraguljčki pošiti opravi, kakršna je bila po dvornem obredovniku predpisana za pridvornega blazna. Še bolje ga je seveda silila na smeh čudna uporaba ene zagonetnih gumbnih luknjic.

»Čemu se režiš, bedak?« ogovori blazen kralja ter stopi ponovno predenj. »Je-li to dolžno spoštovanje do mene? Vedi, zaslepljence, da sem mogočni vitez zelenega kuščarja. Zmaja upotnosti je bil hudoben čarovnik začaral v to živalico, da je postala nevarna. Jaz pa sem se vendar spustil z njo v boj, jo zmagal ter jej odsekal repek, v katerem je zmaj imel svoj sedež.

»Ha! Duha upornosti!« vzklikne kralj uprši kazalec moje svoje desne roke ob čelo ves razveseljen zaradi globocega pomena blaznovih besed.

»Po vsem svetu se razpaša in tudi v mojo državo je že našel pot. »Stremljenje po svobodi« imenujejo zaradi lepšega upornostno gibanje. Koliko skrbi mu je že prouzročilo! Sedaj bo temu konec, kajti kar je prikrito bilo največjim državnikom mojim postalo je sedaj očito. Kopun! - obrne se kralj do svojega prvega ministra, ki se je v soštljivi oddaljenosti nekaj korakov od njega čeperil, ko petelin na gnojišču – »Ukazujemo, da se naj vpelje v naši državi red vitezov zelenega kuščarja. Tvoja preuzvišenost bo sestavila in Našemu veličastju najkasneje jutri predložila v najvišje odobrenje redovna pravila. Zanašamo se na tvoje preuzvišenosti bistrumnost, kajti Mi sami si ne maramo napenjati najvišjih možganov s takimi malenkostmi

(29/1 – 7/2 bolan)

Že naslednji dan izročil je prvi minister Kopun modermu kralju Trdokrakemu Silnemu pravila reda vitezov zelenega kuščarja. Silno radoveden, če je minister ob prizoru z blaznom uganil bil njegove misli sprejme jih kralj. Radostno je bil iznenaden. Pravila zadovoljila so ga popolnoma, kajti podeljevanje naslovu, ki je pomenil za dotičnega silno čast, je bilo pridržano njemu samemu; v vidno znamenje te časti pa določeno, da mora dotičnik v levi vrhnji gumbnici svoje suknje nositi na rdečem svilenem traku pri kraljevi blagajnici za določeno kupljenega zlatega, po hrbtu zeleno barvanega kuščarčka brez repa. Bistrovidnosti kraljevi ni ušlo, da daje določba glede kupovanja odznakov pri njegovi blagajnici marsikake možnosti, ki so v tesni zvezi s človeško nečimernostjo. Njegovo načelo je itak bilo, da je take ovce, ki imajo preveč volne, treba ostriči. Po tem načelu se je tudi zvesto ravnal. A način striženja je bil tak, da je često vzbujal nevoljo. Evo sedaj primernejšega. Pristojbine za viteštvo zelenega kuščarja! Nič več nevolje pri plačevanji; še srečne se bodo šteli bogatini, kedar bodo šteli denarje – če bodo razlogi za to, seveda lahko pristojbine odpusti pri nepremožnih, a sicer upilvih državljanih. Kar roke si je kralj Trdokrak Silni mel ob misli na vse to in naravnost je pohvalil ministra Kopuna za naslednjo določbo, po kateri je kralju bilo omogočeno, če bi hotel koga izredno odlikovati, podeliti mu še repek k redu zelenega kuščarja.

V redu samem je, kakor smo že videli, spoznal modri kralj Trdokrak Silni mogočno napravo za potlačevanje vsakega upornega duha; v teh določbah sredstvo za organizacijo vitezov v dvoje skupin. Prve spoznati bode po zlatem kuščarčku z odbitim repkom; druge po le tem in še po repku posebej, kar je bilo oboje dovoljeno združiti tudi skupaj, tako da so odlikovanci višje stopinje nosili v gumbnicah cele zlate kuščarčke. V duhu je že videl kralj, kako se stvar razvije in tapljaje ministra Kapuna z milostno blagonaklonjenostjo po rameni – pravi:

»Ta – le redovna pravila so Tvoje preuzvišenosti najslavnejše državniško delo. Sedaj bo lahko vladati. Vsi vitezi zelenega kuščarja bodo zanesliva opora vladavine Našega Veličanstva. Edni »udarjeni«, drugi »mrtvi«, nam bodo pa vendar pomagali držati v ojnicah ostale podanike, kodar bi se jel v njih oglašati duh upornosti ali svobode. V znamenje Svoje hvaležnosti podeljujemo Tvojej preuzvišenosti drugi red zelenega kuščarja z repkom, kajti prvi podelili smo Svojemu Veličanstvu samemu. Tretji vitez zelenega kuščarja, a brez repka bo krojač, čegar gumbnice so privele do tako imenitne, za vso našo državo epohalne iznajdbe. Pošlji mu obvestilo, preuzvišeni Kopun.«

Profesorja Veselka je že med pripovedovanjem samim lovil smeh. Tudi gospa Katica, ki se je bila približno sredi pripovedovanja vrnila, kazala je neko, dasi nekoliko prisiljeno veselost. Peter von Sratschningg si je med pripovedovanjem hitel zalagati grižljaj za grižljajem v usta in prazniti kozarce za kozarcem, da zaduši na ta način svojo nevoljo nad pripovedko profesorja Mrkvičke. Ugovarjati se mu je drznil. Spoznal je bil takoj, ko sta bila izpregovorila nekoliko besedi, da stoji duševno veliko nad njim. Gospod Izidor Fučec je bil, ko je profesor Mrkvička jel govoriti o gumbnicah, nekoliko v zadregi. Kmalu se je spomnil, da pripovedovalec še slutiti ne more, da bi se bil on kedaj za to vprašanje zanimati začenjal ter je kakor nemška poslovica veli, jel k slabi igri kazati vesel obraz.

»Kaj pridvorni blazen ni postal vitez?« vpraša, tlesknivši v znamenje odobravanja z rokama, vedno še lomeč se smeha profesor Veselko.

»Kje neki!« odgovori živahno profesor Mrkvička. »Še njegovega kuščarčka so mu vzeli. Tudi novo obleko je moral zopet zamenjati za svojo navadno pestrobarevno s srebrnimi kraguljčki. Je že tako. Nehvaležnost je bila in bo plačilo sveta.«

»Gospod profesor,« meni sedaj gospod Izidor Fučec, hoteč se pobahati s svojo bistroumnostjo, »vi znate pripovedovati, ko da posnemate pripovedke iz »Tisoč in jedne noči.«

»O, prelaskavo, gospod gostitelj, prelaskavo,«hiti profesor Mrkvička. »Harun al Rašid je zgodovinska ličnost; o njegovem dvoru vemo, da je bil v novem bajnem Bagdadu; po katerem imajo dandanes Nemci take skomine. O kralju Trdokraku silnem pa ne vem, če je celo mojemu gospodu tovarišu tukaj, ki je vrlo podkovan zgodovinar kaj znanega in tudi njegove države Duračije nisem še doslej zasledil v nobenem zgodovinskem atlantu. Pa vendar boste, če malo pomislite priznati morali, da sta našemu pojmovanju kraljevina Duračija in nje kralj Trdokrak Silni pristopnejša, ko vsa bajna lepota Harun al Rašidovega dvora z vsemi njegovimi tajinstvenimi ljubavnimi spletkami vred. Po Duračiji, ko da izprehajamo ljudstvo njeno, ko da nam je sorodno; kralja njenega ko da poznamo in umevamo. Saj vemo, daje marsikak red nastal približno tako, ko red zelenega kuščarja v Duračiji. Vzemimo samo red hlačne podveze. Na angleškem dvoru bil je sredi štirinajstega stoletja sijajen ples. Kralj Eduard lll. plesal je s svojo ljubico grofico Salisburyjevo. Slučaj je hotel, da se je tej krasotici odpela modra podveza na levi nogi. Ko opazi to kralj pripogne se, da jo pobere . Slučaj hoče zopet, da mu s podvezo vred ostane v roki tudi rob plesalkinega krila, katero na ta način poprivzdigne. Okolo stoječi so si v sled tega dovoljevali nasmeške in šaljive pripomnje. To je kralja razjezilo. Imel je noč brez spanja. Posledica njegovega premišljevanja pa je bila, da je takoj drugo jutro poklical svojega kancelarja ter mu razodel svojo voljo, povzdigniti grofice Salisburyjeve modre podveze do časti po kateri bodo hrepeneli največji imenitniki. Tako je po kraljevej muhavosti nastal največji angleški red, ki se podeljuje le omejenemu številu izvoljencev knežjega rodu. Da se pa vsaj ne bi pozabilo zgodovine njega postanka, nosi nam modrem pasku napis »Honi soit, qui mal y pensé.* (* Sram ga bode kdor si pri tem kaj slabega misli.)«

»Dobro si znate izmišljati bajke, gospod profesor«, meni gospod izidor Fučec.

»Nikaka bajka ni to, gospod gostitelj, temveč gola zgodovinska resnica«, odvrne profesor Mrkvička. »Le vprašajte tu mojega gospoda tovariša.«

Profesor Veselko potrdi, da je to res, na kar gospod Izidor Fučec in njegova soproga ne moreta skriti svojega začudenj. Prvi odpre namreč usta na stežaj, drugi uide vzklik: »O Marija!« Peter von Sratschnigg, ki je bil vprašanje o odlikah in redovih dokaj temeljito proučeval in mu je zatorej stvar bila znana, dovoli si nesigurno pripomnjo:

»No, kaj pa je na tem! Oni, ki sedaj nosijo to kraljevsko odliko se pa le postavljajo.«

»Postavljajo pa, postavljajo,«  potrjuje profesor Mrkvička. »Kakor se sploh postavljajo ljudje celo z neznatnimi odlikami. Vzemite samo onega gospoda Medičarja. Ne spoznate – li v tacih ljudeh kralja Trdokraka Silnega »udarjence, in one z višjimi odlikami – njegove »mrliče«? in verjemite mi, da ste celo ti dve besedi prišli v pridvorne besedne zaklade.«

»Ohi!« drzne se ugovarjati Peter von Sratschnigg žvečoč ravno suho smokvo!

»Ne morem pomagati, gospod ravnatelj,« pravi profesor Mrkvička; »a moji viri pravijo, da je tako. »Zaznamovance« imenujejo v gotovih krogih one, ki so bili osrečeni z malimi odlikami; »udarjence« one, ki so dobili večje odlike; »mrliče« one, ki se morejo ponašati z velikimi odlikami.«

»Po tem takem,« pravi sedaj , hoteči biti dovtipen, gospod Izidor Fučec, »ste vi skoz in skoz mrlič.«

»O ne,« odvrne profesor Mrkvička, »le od obeh strani udarjen. Moje odlikovanja niso zadosti visoka.«

»Kako morete, gospod profesor,« poseže gospa Katica v pogovor, »ko ste, kakor čujem, vendar sami odlikovani, tako omalovaževalno govoriti o redovih?«

»Ker sem demokrat, gospa!« bil je točno odgovor profesorja Mrkvičke. – Peter von Sratschnigg se ozre strahoma nanj. Čul in čital je o demokratizmu. A demokratično mišljenje mu je kot državnemu uradniku ostalo vendar tuje. Zlasti še kot plemiču, ker je smatral, da s plemiškim naslovom nezdružljivo. Sedaj se ponaša z demokratizmom na enkrat izobraženec, ki stoji pritično visoko na državni službeni lestvici. Res, da na Ruskem. A državni uradnik je državni uradnik, naj že bo tu ali tam. Že je imel zatorej na jeziku besede ukara; a pogoltnil jih je. Zbal se je, da aristotelsko zagovornemu možu ne bode kos. Sicer mu je pa jezik, ki itak ni bil pregibčen, vsled oblino požitega vina bil že postal dokaj okoren.

Kakor Peter von Sratschnigg tako tudi njegov prijatelj gospod Izidor Fučec ni mogel razumeti profesorja Mrkvičke. Tudi njemu demokratizem ni bil všeč. Mnogo sicer ni vedel o njem; a iz pogovorov »v brlogu« in semtertje tudi iz kakega le megleno umljivega mu članka v kakem časniku napravil si je sodbo, da je demokratizem brat socijalizma, ki pomeni družabno enakost ljudi. Nekoč je bil v kavarni vzel v roke »Rdeči prapor«. Vrgši pogled vanj, najde članek z napisom: »Bratstvo, svoboda, enakost.« S strahom in prezirom vrže časnik iz rok. »Hudiča!« misli sam pri sebi, »še tega bi bilo potreba! Berači, ki nič niso in nič nimajo, da bi bili enaki nam, ki kaj smo in kaj imamo, nam, ki si zamoremo semtertje tudi privoščiti francozkega penečega vina! Kaj pa še! To duševno razpoloženje potesne mu na jezik pripomnjo:

»Vi ste pa cel nihilist, gospod profesor!«

»Ne verujte vsega, gospod gostitelj,« zavrne ga živahno ruski profesor. O nihilizmu govori se prav rado v zvezi z Rusijo. Po krivici. Nihilizem je toliko, ko splošne zanikavanje. Tega pri nas ni. O nihilizmu more se v Rusiji govoriti le v zvezi z vsemogočnim uradništvom. Seveda političnim uradništvom. Ono je, žalibog res proti vsem in zlasti proti vsemu napredku. Ono bi hotelo vzdržati v veljavi stari red, ki se je že davno preživel, ki je pa prav za prav bil vedno le nered, ohraniti stare oblike, ki se dandanes podado, ko pest na oko. Med te spadajo seveda tudi odlikovanja in zato se morebiti nikjer na svetu ne razda toliko križcev in redov, ko ravno v Rusiji. A ruski narod je vseskozi demokratski in reči moram, da sem se demokratizma prav za prav nalezel še le med njim. Vrjemite mi, gospoda, da živeljna sila iz naroda samega pretvori rusko družbo napredku sedanjega časa primerno prav kmalu in morebiti preje, ko se to zgodi v ostali Evropi. Zato se pravemu duhu demokratizma pri nas celi doslej žalibog res že vsegamogočno uradništvo vselej upirati na drzne. Zato mi boste komaj verjeli, pa vendar je res, da si jaz svojih treh redov doslej še ni enkrat nisem obesil na prsi.

Splošno začudenje, kateremu se celo profesor Veselko upreti ne more, se pri teh besedah pokaže na obrazih poslušalcev. Profesor Mrkvička, tvoreč se, ko da tega ni opazil nadaljuje:

»V omari imam shranjene poleg zlatnine in srebrnine svoje soproge. Ravno v tistih škatljicah ni ravno tako, kakor sem jih prejel. Še več: tudi predpisanega profesorskega istokroja nisem oblekel še nikdar. Iz jednostavnega razloga, ker ganimam. Pri nas, kjer igra istokroj tako veliko vlogo, je to pač nekaj posebnega. Pa mislite-li, da sem zato imel že kedaj kake sitnosti? Pač mi je nekoč prav na rahlo očital to »očetnij popečitelj«. To je bilo pa tudi vse. K carskim »obednjam« in k šolskim slavnostim prihajal sem slej ko preje v črni obleki brez redov. A nikdo mi ni zaradi tega rekel še žal besede. Celo ataman ne, ko je večkrat ob slovesnih prilikah prihajal iz Novočerkasska v Rostav. Nasprotno: moja demokratska tema je imela za-me velik praktičen pomen, Bog nje bi mu bili o službeni petindvajsetletnici poslali prav gotovo k prejšnjim trem redovom še eden; tako so mi dali raje nagrado petnajstih sto rubljev – Zdaj mi pa recite, če bi to bilo pri vas mogoče! Svojo glavo zastavim, da bi tovariš Veselko dobival nos za nosom, ko bi se branil častitljivega profesorskega istokroja.«

Profesor Veselko prikima. Gospa Katica pa, začutivša se nekoliko v svojem življu, pravi:

»Še bolj pa bi se pri nas ljudje čudili, ko bi kdo skrival svoje redove. Oni so vendar zato, da povzdignejo zaslužnih ljudi veljavo.«

»Kakor v Duračiji, gospa,« odvrne takoj profesor Mrkvička. »Krojač, ki sam ni vedel zakaj je ravno začel delati zagonetne gumbnice, dobil je red; minister Kapun, dobil ga je, ker je redovne pravila prikrojil tako, da je podeljevanje odlikovanj moglo polniti kraljevo blagajnico. No, pa naj je že to bila neka zasluga; kje so zasluge onih, ki so si temeljem teh pravil kasneje kupovali viteštvo zelenega kuščarja ter se potem postavljati z njega odznaki? Koliko takih ima sveto Ano, koliko svetega Stanislava. In po tem takem, da bi bilo častno nositi ta dva redova? Ne, ne gospoda, demokratizem, čigar sveži in vse oživljajoči dih je začel veti konečno tudi že po evropskih poljanah, je načelno nasproten vsakemu odlikovanju.«

»Sedaj,« pripomni smeje se profesor Veselko, »se bom pa celo jaz čuditi jel, da sem Vas, gospod tovariš, našel v Rimu. Taki-li nazori so-vsaj tako čitamo dan na dan - v Rusiji najboljše priporočilo za potovanje v Sibirijo.

»Za prisilno potovanje, kaj ne?« odvrne veselega razpoloženja profesor Mrkvička. »Tako často čitate po listih naroda, ki se tako rad ponaša s svojo temeljitostjo. Pa ne tako. Povsod najdete uradnih zlorab, tako tudi pri nas. A zaradi izpovedovanja načel pravega demokratizma niso pri nas poslali še nikogar na ledene poljane neizmerne Sibirije. Protivijo se mu, da; a nasilno – ako se le izkaže v primerni obliki – ne. Pa še to najbolj oni vbastodržci, katere nam je tako radodarno pošiljala od Petra velikega sem sosednja Nemčija. Oni, po katerih žilah teče ruska kri, imajo sami, če tudi nevede duh demokratizma v sebi.«

»Ker ste proti odlikovanjem, smatrate torej, gospod profesor, da so vsi ljudje enako vredni,« pripomni zopet, misleča na svoj red svetega Save, gospa Katica.

»O, le počasi, gospa,« ugovarja profesor Mrkvička. »Tega nisem rekel in tudi nikdar rekel ne bom. Vedno bodo na svetu ljudje raznih duševnih zmožnosti in zato tudi razne vrednosti. Kar trdim, je le, da odlikovanja, ki so odvisna od tolikih, često celo smešnih – naključij, ne morejo biti merilo za vrednost oseb, ki jih nosijo. Saj ste že – sedaj se obrne do gospoda Izidorja Fučca – »ravno vi gospod gostitelj, razburili zaradi nekoga, ki je bil odlikovan, ne da je to zaslužil.«

»Da,« pritrdi živahno ogovorjenec. »Hudič naj ga vzame z njegovim križcem vred!«

Splošno veselost zbude te besede; profesor Mrkvička pa pravi:

»V Ameriki so hudiču to delo prihranili. Tam ne poznajo odlikovanj. Pa vendar bi bilo napačno misliti, da ondi res zaslužni možje ne pridejo do veljave in ugleda. Narobe: nikjer na svetu ljudje dela in uma ne uživajo takega spoštovanja, ko ravno v združenih državah Severne Amerike. Brez križcev, redov in zvezd. Ko bi se ondi hotel kdo postavljati s takimi stvarmi, zdel bo se jim podoben pridvornemu blaznu kralja Trdokraka Silnega. – Pa bo že tudi še pri nas prišlo do tega spoznanja. Amerika je v marsičem poklicana, da vpliva odgojevalno na nas; poklicana je tudi v tem. Njen duh demokratizma mora, kolikor se to ni še zgodilo, prodreti tudi pri nas.«

Gospod Izidor Fučec spomni se sedaj lanjskega pripovedovanja njegovega imenitnega španjskega gosta. Vesel, da more učenemu ruskemu profesorju pokazati nekoliko svojega znanja, porabi to pripovedovanje, rekoč:

»Ljudovlade Južne Amerike pa imajo upeljana odlikovanja. Iz zanesljivega vira vem to.«

»Ne dvomim,« pravi profesor Mrkvička, »da je vaš vir, dospod gostitelj, zanesljiv. Zagotavljam vas pa, da ne vse, temveč le onih nekoliko, ki se niso mogle odnavaditi vabam, na katere je svoje dni španjska vladavina lovila vplivnejše ljudi. Večinoma tudi južnoameriške ljudovlade ne poznajo odlikovanj.«

»Pa francozka!« vzklikne gospod Izidor Fučec, ki je sedaj spoznal, da je bilo lanjsko govorjenje španjskega ministra tudi kar se tiče redov južnoameriških ljudovlad, lažnjivo; umakniti pa se vendar ni hotel tako z lepo.«

»Dasi zibelka demokratizma, vendar ni še prožeta tako z njim, kakor Severna Amerika,« odvrne mu profesor Mrkvička. »Ni čuda. Evropsko ozračje je nad njo; ono ozračje, ki je v srednjem véku obdajalo takšne neverjetnosti in goroslasnosti. Poleg tega je še mlada in pa dedička cesarstva, ki se je zunanje tako rado lišpalo. Vendar ne pozna drugih redov, ko častno legijo. Kedar spozna pa ves narod, da je ena edina častna legija, legija redoljubov in domoljubov, odpravi gotovo tudi Francija zadnje odznake zašle dobe. Čas do tega spoznanja menda že prihaja. Saj bi drugače ono veliko geslo, ki je v Franciji tvorilo prava čuda, geslo: »egalité, liberté, fraternité* (* Jednakost, svoboda, bratstvo.) izgubilo ves pomen.«

»Jaz sem za égalité, pravi sedaj naenkrat, - von Sratschnigg, trčivši z gospodom Izidorjem Fučcem. Da bo enakost med nama, daš ti meni pol svojega premoženja, jaz tebi pol svoje pokojnine.«

»Jaz sem za liberté«, zavrne ga ogovorjenec. »Naj nama bo svobodnoohraniti vsak svoje.«

»Jaz pa sem za fraternité« poseže sedaj vmes profesor Veselko, videč, da je bila Markvička odprla salonske dveri in da stoji ondi pripravljena črna kava in hoteč temu govoru napravili konec. Izpijmo torej zadnjo čašico v bratski slogi in ljubezni na zdravje ljubeznive gospe gostiteljice, ki je poleg novokrščenčka za nas itak najvažnejša osoba dne.«

Ob popolnem soglasju ustreže vsa družba tem besedam ter se poda na to v salon, da popije črno kavo, se posladka z likerji ter si prižge dišeče smotke.

Profesor Veslko, zapaljujoč si debelo havano, podobno onim, ki jih je bil gospod Izidor Fučec kupil v Rimu po zajterku v hotelu Milan, obrne se k le-temu:

»Predno odidem, moram tebi, gospod Izidor Fučec, sporočiti vabilo.«

Razen profesorja Mrkvičke napno vsi ušesa, profesor Veselko panadaljuje:

»Včeraj je bilo v Trnovem ptoščenje, katero se, kakor veste v tej ljubljanski župi praznuje jako slovesno. Pri Capnikovih so naju želeli povabiti, ker sva bila v Rimu skupaj z njihovo hčerko. A iz dveh tazlogov so to odložili. Ker je bil včeraj zadržan župnik, do čegar udeležbe jim je jako veliko in ker profesorja, mojega tovariša tu, ni še bilo v Ljubljani. Odložili so torej proščenjsko gostijo za pokutranjem. Tem laglje jim je to bilo, ker bo pojutranjem praznik svetega Petra in Pavla, zaščitnikov Rima, o katerem je vedela Micika doma toliko lepega povedati. Po želji Cápnikove mamke imamo se torej pojutranjem opoldne zbrati okolo njene mize. Gospod tovariš moj obveščen je že o tem in je vabilo sprejel. Tebe obveščam sedaj ter pričakujem, da storiš kakor on. Gospa soproga nadejam se, da temu ne bo ugovarjala. Kaj ne, da ne, gospa?«

Katica se, ko to čuje, da bo navzoč tudi župnik, da bo to torej neka nenavadna domača slovesnost proti profesorju Veselku blagonaklonjeno nasmehne in na čudo ne najde nikake ukorne besede, ko njen soprog odgovori:

»Seveda pridem. Le sporoči to Miciki ali pa Cápnici. Za to mi pač še ni treba soproginega dovoljenja. Saj ni tako dalečm ko v Rim.«

Profesor Veselko se na to s svojim tovarišem poslovi. Katica ju sprejme do vrat, ter se potem pomudi nekaj trenotkov v kuhinji pri Neži. To priliko porabi Peter von Sratschnigg, kateremu se je bilo pokadilo, da tudi on ni bil deležen povabila na gostijo k Cápnikovim, da dá svoji nevolji duška z besedami:

– »Ti-le profesorji so pa res že pravi prekucuh. Ali nisi videl, kako je Veselko pobožno poslušal svojega ruskega tovariša? Toliko, da mu ni odobraval njegovih odlikoskrunskih besedil. Ne: prav zadovoljen sem, da nisem še jaz povabljen za pojutranjem. Kar nič kaj domačega se ne počutim v taki družbi.«

»Zakaj mu pa,« vpraša gospod Izidor Fučec, »nisi ugovarjal?«

»Saj sem mislil,«odvrne mu von Sratschnigg. »Prav pošteno sem mu jih nameraval zasoliti;pa nisem vedel, če bi bilo tebi prav. V svoji hiši naravno, da me mora vezati obziri.«

Ko ga gospod izidor Fučec nekam vprašajoče pogleda dostavi:

»Sicer pa: kdo se bo bodel z bikom!«

––––––––

Naslednjega dne prišla sta oba profesorja, kakor to zahteva dobro obnašanje, k gospej Katici s tako zvanim prebavnim obiskom. Ker sta si bila za to izbrala popoldansko uro, našla sta bila tudi soproga doma.

Pogovor tekom obiska bil je nanesel tudi na proščenjsko gostijo pri Capnikovih. Profesor Veselko porabi to priliko, da naprosi gospoda Izidora Fučca pripeljati tjekaj ruskega profesorja, češ da ima on pred obedom opravka pri župniku in da pride iz župnišča naravnost tjekaj. Drage volje prevzame gospod Izidor Fučec to nalogo ter se s profesorjem Mrkvičko dogovori, da se ob tri četrt na dvanajst sestaneta v kavarni.

7. Iznenadljiva poroka.

Dolge široke trobojnice na visokih mlajih, stoječih na več krajih najmlajše župe ljubljanske, plapolale so veselo v čistem, s solnčnimi žarki vročega poletnega dne dražestno pretkanem zraku, ko sta se gospod Izidor Fučec in profesor Mrkvička skozi Vegovo ulico približevala po Emonskej cesti krakovskemu predmestju. Tudi z obeh cerkvenih zvonikov pozdravljalo je dvoje velicih trobojnic. Ostali ste bili po stari navadi obešeni nekaj dni po slavnosti v čast zaščitniku cerkve svetemu Ivanu Krstniku.

»Ko da sem doma, se mi zdi, ko vidim te trobojnice,« vzklikne profesor Mrkvička. »Človek bi mislil, da se približuje po cesti iz Rostava Nahičevanu.

Njegov spremljevalec pogleda ga ves začuden, ko da mu hoče reči, da mu govori o kitajskih vaseh. Profesor jame mu zato popisovati pot iz Rostova v Nahičevan, mesto, ki šteje čez trideset tisoč armenskih prebivalcev in se takorekoč velikega mesta Rostova na Donu drži, tako, da bi se moglo zvati njegovo predmestje. Ko zavijeta okolo vogla v eno onih krakovskih ulic, katere obrobljajo pritlične, zvečine s strešnimi čeli proti ulici stoječe hiše, najde ruski profesor zopet silno podobnost s svojim rodnim krajem, malim mestecem v Posazavsku na Češkem.

Gosta sprejme ob vežnih vratih Cápnica. Videla ju je zavijati okolo vogla na ozko podolgasto dvorišče, ki je segalo prav do kapa sosednje, tudi s koncema proti ulici stoječe hiše in je služilo za podvoz k gospodarskemu poslopju. Bila je to postavna, kakih petinštirideset let stara ženska polnih, zdravih lic. Izgubivša moža pokomaj desetletnem zakonu, ostala je bila, da si je imela snubcev dovolj, iz lubezni do svojih četvero otrok – dveh dečkov in dveh deklic – vdova. S svojo starejšo sestro in še neko starejšo služkinjo obdelovala je dokaj prostorni lastni vrt in pa dvoje v najem vzetih zaplat na Mirju z ono veščo skrbjo in ono neutrudljivostjo, katero je najti le pri Krakovčanih. Zelenjavo prodajala je na trgu sama. Skupiček jej je dovoljeval, da je ne le mogla dobro preživljati svojo družinico, temveč da je glavnico, katero jej je bil zapustil pokojni soprog, v mestni hranilnici ljubljanskej v »kmečkej posojilnici za ljubljansko okolico«, tudi množiti zamogla. Deca jej je že od petega leta starosti naprej morala pomagati pri delu na vrtu. Veliko ta pomoč sicer ni bila vredna; a materi tudi ni bilo toliko do dejanjskega uspeha otročjega dela, ko da tega, da zbudi v otrocih veselje do njega. Res je bilo njeno deco tudi kasneje, ko je že hodila v šolo, o prostih dneh ali pa pod večer, ko so bile šolske naloge dogotovljene, vedno videti na zelenikih, kopajočo, sadečo, trebečo, zalivajočo. Večje veselje je imela pri tem ko pri igrah v katere so se ostali krakovski in trnovski otroci, kričeč ko žrjavci, spuščali na Mirju. Zato pa je njene zelnike in gredice izmed ostalih bilo razpoznati že od daleč; zato je ona na trgu slovela po najzgodnejši in najlepši zalenjavi.

Micika bila je njeno predzadnje dete. Eden sinov bil je že v službi pri železnici, eden zadnje leto pravnik na dunajskemu vseučilišču, najmlajša hči Ivanka pa prvo leto pomožna učiteljica na mestni dekliški šoli. Miciko bila je Capnikova mama, kakor so jo postari krakovski navadi splošno nazivali, namenila za dom. Vendar pa žena ni bila onih, žal le preveč ukoreninjenih nazorov, da dekletu, katero ostane na domu gospodinja, ni …..šolske izobrazbe, zato je morala Micika dovršiti osem razredno ljudsko šolo. Zelenjavdarstva, kateremu se je bila priučila od prve mladosti ter jej je…..toliko gibanja v svežem zraku, poleg tega pa gojenje cvetic, katerih na nobenem krakovskem vrtu ni videla toliko, ko pri Cápnikovih, obvarovalo jo je sredi snega nezdravega hrepenenja vseh nekoliko izobraženejših meščanskih deklet po pisarniški ali prodajalniški službi. Bila je srečna, kadar ste s sestro stopali ob cvetličnih gredicah po vrtu, zadovoljna kadar je z materjo pripravljala zelenjav za na trg in kedar je doma opravljala gospodinjski posel. Ostala pa jej je vedoželjnost, katere se je bila nalezla v šoli. Zato ga ni bilo slovenskega leposlovnega izdanja, katero bi ne bilo našlo poti v Cápnikovo hišo in nič ni Miciko bolj veselilo, ko če je mogla po dovršenem dnevnem delu najti kako uro za čitanje. Zlasti dolge zimske večere je kaj rada porabljala k temu.

Ko Cápnikova mama pozdravi došla gosta s prirojeno jej živahnostjo in zgovornostjo, prikaže se na kuhinjskih vratih druga ženska postava.

»V otmojej rimskoj znakomki i soprovoždalki!« vzklikne profesor Mrkvička.

»Zdravstvujte Mica!« Po teh besedah stopi do kuhinjskih vrat ter pomoli MiciJerebici, kajti ona je bila, desnico. Mica stopi skozi vrata v vežo, položi svojo roko v profesorjevo ter obrnivši se proti Cápnikovi, nasmehnivši se tako neprisiljeno, da se jej je to znamenito podalo:

»Kaj ne kako imenitnega fanta sem imela, ki me je spremljal po Rimu?«

Le-ta vajena tužnih pogovorov in dovtipov ter ne polagajoča beseda na tehtnico, odvrne jej v gospoda Izidorja Fučca, zlasti pa še profesorja Mrkvičke, veselosti …. Micikino in njene sestre Ivanje, ki ste se istočasno prikazali na sobnih durih:

»Pa res, kakor pesem pravi:

»Pod lipo fantje žvižgajo,

ki sive brade imajo.

Dekleta z njimi plešejo,

Čez petdeset let stare.«

»Barva brade in število let odločuje,« brani se profesor Mrkvička. »Mlada duša vredna je več ko mlado lice.«

»Kaj ne, kaj ne?« hiti Mica. »Največ pa še prav natirleh cimentirana pamet.«

Sedaj se obe mladi dekleti niste mogli zdržati prav glasnega in zvonkega smeha, Cápnikova mama pa odpelje gosta skozi svetlo pobeljeno vežo v sobo, kjer najdeta že profesorja Veselka, ki jima smejoč se še vidno, tudi on – seže v roke.

Iz stolpa lin trnovske cerkve oglasi se veliki zvon. Bilo je podne. Mica Jerebica bila je tako znana pri Cápnikovih, da vstopi za gostoma v sobo in prevzame nalogo, ki je prav za prav šla gospodinji. Prekriža se in moli na glas angeljsko čaščenje: vseh tvojih gostov pride pri tem v zadrego; domače tri odgovarjajo krepko. Običajnemu Mici očividno že dobro znanemu očenašu za, ranjcega očeta, če kaj naših prepričanj potrebnjega deda Mica še »očenaš za duše v vicah«, dalje »očenaš na čast svetemu Janezu Krstniku«, potem očenaš »na čast« svetemu Petru in Pavlu, katerih god danes praznujemo in končno »še očenaš za dobro malengo« Molitevc se je usled tega tako raztegnila, da je Cápnikova mama Mica, ko je končala, pokazala, češ da bi bila vendar lahko opravila nekaj krajše.

»Le tiho bodi, le,« odreže se Mica. »gospóda tako prav poredkoma moli. Največkrat samo takrat, kadar jo kdo vjame, kakor sem jo jaz sedaj-le.«

Te besede povečajo le še dobro voljo v kateri je itak bila že vsa mala družba. Micika in Ivanka menda zato, ker jima je bila prirojena in jima je nju zakon mladost tekla tako brezskrbno, ne manje pa tudi vsled povoda, kateremu je veljala gostija; profesor Veselko zaradi iznenadenja, katero je pripravljal svojima sogostima; profesor Mrkvička, ker ga je, kakor je na prvi pogled spoznal, sreča prinesla v pristno slovensko hišo, gospod Izidor Fučec zato, ker je videl veliko s snežnobelim prtom za gostijo pogrnjeno ter bogato in okusno s cvetlicami okrašeno mizo; gospodinja pa poleg ostalega zato, ker jej je bila dana prilika postaviti se s svojo in svojih dveh hčera kuhinjsko umetnostjo: Žal jej je le bilo, da njenih dveh sinov ni bilo doma. Prvemu ni služba dovoljevala peljati se s Štajerskega, kjer je služboval na večji postaji, v Ljubljano; drugemu je bilo to ravno pred koncem šolskega leta zaradi strogih izpitov nemogoče.

Ko Cápnica s svojima hčerkama in z Mico odhiti v kuhinjo, nastane med ostalimi neprisiljena zabava. Profesor Mrkvička, ki se je že med molitvijo oziral po sobi, imel je sedaj dovolj prilike ogledati si jo do dobrega. Bil je to velik štirivoglat dokaj nizek prostor s štirimi prej malimi ko velikimi okni in belozeleno barvanimi zidovi. Na stropu je naredil slikar v sredi veliko modro zvezdo, v vsakem voglu pa ne dosti manjšo kito iz rdečih rož in modrih spominčic z zelenimi vejami, stebliči in listi. V kotu za durmi je stala velika zelena peč z zapečki in dvema čelešnikoma; okolo nje pa klopi in v strop zadelana obešala za obleko in perilo. Na desni od peči držale so nekaj manjše duri v sobici. V njej je bilo videti lepo posteljo s pogrinjalom, na katerem je bilo že od dalječ opaziti okusne vezenine. Na levi ob durih bila je v zidu udelana mala omara, v kateri je bilo videti nekaj knjig in pa potrebščine za šivanje in ženska ročna dela; pod to omarico pa je stala omara s šipami, skozi katero se je videla lepa namizna posoda in razna steklenina. Glavna točka oprave bila je velika miza v gorenjem koncu hiše. Navadno je stala v levem kotu, danes pa je bila raztegnjena tako da je segala preko vsega gorenjega konca sobe. Ob mizi je stalo četvero belih javorovih stolov s srci v naslonjalih; zid nad njo pa so pod stropom krasile razne slike, in sicer na čelnem zidu svete, s slovanskima apostoloma Cirilom in Metodom v sredi; ob straneh pa posvetne – med njimi slike pesnikov Prešerna in Gregorčiča – in nekaj fotografij. Na desni strani poleg omarice viselo je srednje veliko zrcalo v zlatem okvirju, na levi poleg duri v sobico pa nekaka rogoznica, v katero ste Micika in Ivanka zatikali razglednice, ki ste jih dobivali od bratov in prijateljic. V enem kotu gorenjega konca sobe so bile jaslice z lepim belim prtičem v kateri so izvezene bele rdeče in modre cvetice, v drugem pa razpelo s črnim križem in zlatim Odrešenikom. Slika, ki je bila – kakor se je videlo obešena prav naposled na zid, ker je bila čisto zunaj somernosti, bila je velika fotografija tega svetega Petra v Rimu.

Profesor Veselko, videč s kakim zanimanjem njegov ruski tovariš opazuje uredbo sobe, pojasni mu, da so po priliki tako urejene izbe v vseh kmetiških hišah slovenskih in izrazi veselje, da se je celo v Ljubljani še ohranilo nekoliko te, dasiravno že do neke meje pogospoščene prvobitnosti.

»E to nam vsem Slavjanom obščaje! « vzklikne po tem pojasnilu profesor Mrkvička. »Tak to v Rossiji, tak v Čehiji, tak v Poljše, tak odnim slovom: povsjudu gdje Slavjane živut! Samoje luščeje dokazateljstvo, čto našija duši srodnija i čto nam vsjem priroždemoje čuvstvo odinakovago hudožestvennago ponimanija .

V tem se duri odpro in Ivanka, kateri je bila ta dan pripadla naloga, da streže gostom, prinese v veliki pokriti porcelanasti skledi juho na mizo. Goste prosijo naj posedajo. Micika, jih je bila razvrstila tak, da sta imela sedeti profesor Mrkvička in gospod Izidor Fučec na gorenjeji strani mize. Med njima je imel ostati prazen prostor. Župniku je bil namenjen. S strahom čuje gospod Izidor Fučec, da mu bo treba zlezti po oukem prostoru med klopjo in mizo do častnega svojega sedeža, kjer bo nekako ujet. Lice njegovo dobi obupen izraz. Prozirljivi profesor Mrkvička ugane hitro, kaj ga teži ter prosi dovoljenja, da bi on in gospod Izidor Fučec smela sedeti na stoleh, češ da jima je na tem, da vidita skozi okno na zeleni vrt onstran ulice. Profesor Veselko, ki hitro ugane, kam te besede merijo pomežikne Miciki in ona ju posadi po njuni želji. Gospodu Izidorju Fučcu odvali se težek kamen od srca. Vsled te izpremembe moral je na gorenji levi sedež profesor Veselko, poleg katerega je na klop ob strani sedla Micika. Ko Ivanka napolni krožnike z juho steče po mater v kuhinjo. Le-ta sede na klop ob levi strani opraviči se, da bo morala často od mize ter vošči slasten použitek.

»Kje pa je moja Mica?« vzklikne izvirnim svojim načinom profesor Mrkvička.

»Ne veste, koliko sem si prizadevala, da jo noter spravim,« odgovori Cápnica. »Pa neče in neče iti. Sram jo je. Pravi, da ne spada med gospodo. Vse zastonj jej je moje zagotovljanje, da je tudi povabljena in da je za-njo pogrnjeno; vse zastonj ugotovljanje, da mora, ako je bila v Rimu, biti tudi v Ljubljani za med gospodo. Pravi, da je s parom volov ne spravimo v sobo, češ da je povabilo smatrala le tako, naj pride malo v kuhinjo pomagat.«

»Da je par volov ne spravi v sobo, mogoče«, pravi smeje se profesor Mrkvička. Na to pa ustane s stola in doda: »Pač pa ruski medved.«

»Izvrstno, izvrstno!« vzklikne Cápnica ter hiti za profesorjem Mrkvičko v kuhinjo. Ni pa še prišla do kuhinjskih vrat, ko pritira ruski profesor Mico Jerebico, držeč jo krepko od zadaj za obe roki, pred sabo v vežo in ob glasnem odobravalnem smehu cele družbe v sobo, kjer jo potisne na prazni krajni sedež ob gorenjem koncu mize, sam pa sede na prostor, ki si ga je bila izbrala gospodinja, češ da mora Mici zapreti pobeg izza mize. Sedeč ondi, pravi proti profesorju Veselku:

»Tako – le, gospod kolega, so delali Rimljani s Sabinkami.«

Mica gonila je nakaj časa svoj »Ježešta no, saj jaz nisem za med vas!« Ko pa vidi, da jej to nič ne pomaga in da vse njeno protivljenje vzbuja le še hujše puščice, katere je ruski profesor prožil z loka svoje dovtipnosti na-njo, uda se svoji usodi. In začel se je eden onih redkih obedov, pri katerih vlada zato pravo zadovoljstvo. Ker teče zabava neprisiljeno; onih obedov, ki niso bogati le po obilici in raznovrstnosti jedil, ki prihajajo na mizo, temveč in še bolj po iskrenem gostoljubju, katero stori, da se v tvoji hiši čutimo, kakor doma. Cápnikova mamka hotela se je izkazati. Kaj to pri slovenski gospodinji pomeni, vemo. Obed je bil tako raznovrsten, obilen in tečno dober, da je gostiteljica žela neomejeno pohvalo. Laskalo jej je to, kakor bi bilo laskalo vsaki drugi, najbolj pal, da je njeno in njenih hčera kuharsko umetnost hvalil bogati gospod Izidor Fučec. Kar ustrašila se je bila, ko je profesor Veselko izrekel željo, naj bi se mu dovolilo povabiti tudi njega. A upreti se mu ni upala. Bala se je, da bi ga razžalila. In tega bi, kakor so se stvari razvijale, ne bila za ves svet storiti hotela. Ko je sedaj videla s kakšno slastjo použiva ta gost obed in kako vselej, kadar si udrugič deva na krožnik, išče besede hvale za dotično jed, bila je vesela, da jej ga je profesor Veselko privel v hišo. Saj je vedela, da njegova zadovoljnost ne ostane v ozkih prostorih njene hiše, temveč da bo našla pot iz nje onkraj.

K dobri volji pripomoglo je seveda v obilni meri tudi vino. Zajčjo kri krstil je ruski profesor cviček, čegar svetlordeča barva se je iskrila v kozarcih lepše, ko najčistejši rubin. Kdo Slovencev, ki je kedaj bil v svojej narodni prvostolnici, ne pozna in ne ceni te pijače? Kdo ni našel dopadajenja na oni veseli razposajenosti, ki se pojavlja ondi, kjer svetijo gostom svetlordeče svetilnice na mizah? Težke glave dobivajo pijančki po obilo zaužitem vinu drugod: noge jim postajajo težke, možgani otrpli, jezik okoren, skoro negibčen. Sladka rebula, okusno ljutomersko, težko dalmatinsko: koliko krepkih junakov niste že zvalili po tleh, kolikim ne dali čutiti svoje nad moči!

Ves drugačen je cviček, zlasti cviček, kakršen v beli Ljubljani prihaja na mizo. Razna vina so ga raznih časih poskušala izpodriniti; laška, dalmatinska, štajersko, vipavsko, kraško, istersko, briško, tirolsko, ogersko. Vse zastonj: sramotno so mu morala prepustiti tekmovalno polje in vlada njegova postala je neomejenejša, ko preje. Ni čuda. Cviček ni nasilnež in ne neokrutnež. Mil vladar je. Z mehkim božanjem pridobiva za-se in celo sedaj, kadar dobi koga na ta prijetni način popolnoma v oblast, ne da mu čutiti svoje premoči. Z veselimi občutki mu napolnjuje srce, smeh mu izvablja na ustnice, iskre dovtipnosti mu krešejo v možganih. Da more to dovtipnost posvedočiti, razveže mu jezik, da mu pripomore do telesnega užitka , napravi glad. Kedar mu je pa lahka glava, tako se mu lahke noge, zato bi kar pel, skakal in plesal. Kdor še ni videl častilcev cvičkovih v vsej navezanosti gostilniške družbe, ko se vidno razgovarjajo, najtežja vprašanja s samoumevno lahkoto rešujejo, sedaj k petju prehajajo, sedaj se v prepiru derejo tako, da se zdi da se zdaj in zdaj zakade eden drugemu v lase a sej takoj nato objemajo in z zaslinjenimi ustmi poljubujejo, pač nima pojma o tem, kaj je dobrodušna razposajenost, kaj krotokopijana nagajivost. Krepelcev in kolov cviček svojim prijateljem nikdar ne stiska v roke. Res sicer ni, da bi človek tem treznejši postajal, čem več cvička je izpil. To zabavljico iznašli so njegovi tekmeci. Res pa je, da je trta, ki ga je dala, rastla na vseskozi pohlevnih tleh, tako pohlevnih, ko da so prepojena z zajčjo krvjo. Odtod menda njegova svetlordeča barva.

Ko mu pojemo tu slavospev, ne smemo pozabiti še nečesa. Koliko utehe vpliva v človeška srca. Kakršen užitek napravlja njihovim želodcem. Kdor hoče to do dobrega umeti, poda naj se kako dopoldne po ljubljanskih gostilnicah. Golazen, klobasa, cviček. To trojstvo vlada ondi; a on na prvem mestu, dasi smo ga na poslednjem imenovali. Ob njem se okrepi kmetič, ki je prišel od dalječ v mesto po opravkih; z njem se splahne obrtnik, ki je in bo večno tožil, da se mu slabo godi, svojo nezadovoljnost po grlu; ob njem žolči s posebno ganljivostjo mlekarica, kokošarica, zelenjadarica, branjevka v veži pri belem volku svojo klobaso ali svoj kos belega kruha.

Tujec, ki vprvič v Ljubljano pride in cviček pokusi, očita Ljubljančanom kaj rad, da se jim to vino zato tako prilega, ker imajo pokvarjen okus. Ostane naj pa le nekaj dni ondi in blagoslavljati jame, kar je preje preklinjal. Mnogo je bilo preziralcev cvička, ki niso imeli dobre besede zanj; a končno so se ga tako oklenili, da si ga dajo pošiljati v daljnje kraje, dajoč mu prednost pred vsakim drugim vinom.

Tudi v Cápinskovej hiši storil je cviček v polni meri svojo dolžnost. Gospod Izidor Fučec je bil prvi, ki je našel zanj besede tople pohvale in le čudil se je profesorju Veselku, katerega je tako često dobival ob večrih sedaj v teh, sedaj v oni cvičkarni, da si ga tako malo privošči. Zato pa je sam tem časteje nosil kozarec k ustom. Micika, ki je prevzela nalogo, da mu natakat, imela je s tem dokaj opravka. Ruski profesor, ki se je s početka le bolj nezaupljivo obnašal do zajčje krvi, jel se je polagoma udajati prigovarjanjau Cápnikove mamke, katerga je vzpodbujala s tem, daje – kadar je videla gospoda Izidorja Fučca, da nese kozarec k ustom – trčila z njim, rabeč pri tem besede: »Poglejte no gospod profesor, kaj bo cviček rekel. In glejte čuda! Pri tretji jedi je profesor Mrkvička že vedel, kaj je rekel cviček. Bile so tako prijazne besede, ki mu jih je govoril, da ni bilo nikakega vzpodbujanja več treba. Čem dalje tem raje in čemdalje tem pogosteje dejal mu je prostora pod streho svojega tudi dokaj prostornega života. Njegova prirojena mu dobrodušnost in iz nje izvirajoča dobrovoljnost, kazali ste pri tem vse znake one »široke ruske narave«, katere se je bil česki rojak navzel za svojega mnogoletnega vivanja na »korennoj ruskoj zemlje«. Posploševali ste se. Njegova zgovornost, zabavnost, dovtipnost rastle so od kozarca do kozarca. Toliko predmetov nastajalo mu je za razgovor, da se mu nit govorice skoro pretrgala ni. Ocvirkom dovtipa, s katerimi je svoje pripovedovanje zabeljeval, smejalo se je vse vprek, zlasti pa ženska, katerim se je bila tudi že itak vesela in radovedna Ivanka pridruževala, kadarkoli jej je mogoče bilo odtrgati se nekoliko od kuhinje.

Posebno pozornost obračal je profesor Mrkvička svoji sosedi in rimski spremljevalki Mici Jerebici. Nalogo, katero je preje njemu nasproti prevzela gospodinja, vršil je sedaj on Mici nasproti. Kedarikoli je pil sam, morala je trčiti z njim tudi Mica in ni jej dal preje miru, dokler ni omočila vsaj ustnic v vinu. Veliko smeha vzbujala je njegova govorica, ki je večkrat zahtevala vprašanj, kaj je hotel s to ali ono – često kar v treh slovanskih jezikih izgovorjeno besedo – povedati.

V takem razpoloženjui bila je mala družba v skromni predmestni izbi, ko se je približala druga ura. Tedaj je planila v sobo stara Cápnikova služkinja s hlastno napovedjo: »Gospod župnik gredo.« Imela je bila nalogo, pogledati semtertje izza hišnega vogla, kedaj pride pri vseh župljanih priljubljeni, od vseh poštenih ovčic oboževani, duhovni pastor. Ko če plane jastreb med ovčice, je ta napoved vplivala na ženske. Cápnica in njuni hčeri skočile so k višku in hitele novodošlecu nasproti. Tudi Mica Jerebica jima je hotela slediti; a profesor Mrkvička jej je zaprl pot. Ker jej vsled njegovega namežiknenja tudi tovariš Veselko na drugi strani ni pustil izza omizja, zdihovala je svoj »Ježešta, no!« tako skrušeno, da so se jej morali smejati vsi trije moški.

Po domačinkah prisrčno pozdravljen, vstopi župnik. Profesor Mrkvička predstavi se mu, stoječ ob robu mize, da mu se ne izmuzne njegova Mica, svojim izvornim načinom tako, da je moral župnik planiti v smeh. Na njegovo »Zdravstvujte«! odvrne mu dobri dušni pastir »Spasibo!« ter se spusti z njim v ruskem jeziku v pogovor. Za profesorja Mrkvičko bilo je to takošno prijetno iznenadenje, da – pozabivši vsega druzega – skoči izza omizja, krjepko »požat«, kakor je dejal, prikupljivemu svečeniku roko. To priliko porabi Mica, da bi se izmuznila; a župnik jo prestreže z levico, rekoč:

»Pozdravljeni, Mica! V precejšnji meri gre za, današnjo slavnost pri Cápnikovih zasluga vam. Mene boste ubogali ter tu ostali.«

Te profesorju Mrkvički in gospodu Izidorju Fučcu zagonetne besede delovale so na Mico, ko zagovor. Takšno moč imel je spoštovani dušni pastir nad njo. Ne najdeši besedice odpora, nasmehne se pol v zadregi pol zadovoljna ter postoji poleg mize dokler ne sede župnik, ki seže gospodu Izidorju Fučcu in profesorju Veselku v roke, na prihranjeni mu prostor. Potem sede tudi Mica k mizi, a na profesorja Mrkvičke prostor. Profesor sam se vda splošni želji ter sede poleg župnika tje, kjer je preje vsled njegove zapovedi sedela Mica.

Ivanka prihiti sedaj v sobo z veliko porcelanasto skledo lepih, krasno rdečih, po ljubljanski navadi zabeljeni, tako zvanih »mazanih« rakov ter jih postavi pred župnika. Gospodu izidorju Fučcu stopijo kar oči venkaj. Vskoro tako, kakor rakom. Usta mu zalijo sline. Župnik pa vzklikne:

»Ali vam nisem bil rekel, da pridem na kavo?«

»Vse ob svojem času«, odvrne gospodinja. »Tudi kave še učakate, gospod župnik. Proščenjska gostija pa se v stvari in – saj veste, no! – slavnostni ribiški hiši, kakor je naša ne more vršiti brez nazadnjakov.«

»Pa vaša hiša«, pravi, šaleč se župnik, jemljoč se dvajsetcentimeterskega raka z nenavadno razvitimi kleščami na krožnik, »je vendar napredna. Še otičajo mi jo.«

»I seve da je«, odvrne točno Cápnica. »Zato pa kar brez usmiljena po nazadnjakih!«

Med smehom vseh gre zdaj skleda od gosta do gosta in začne se luščenje, katero v veseli družbi daje toliko prilike za prijetne pogovore. Cá pnikova mama morala je povedati, od kje je dobila te nenavadno velike skrluparje in profesor Mrkvička poslušal je z velikim zanimanjem, kako so te živalice, ki so bile raznesle slavo Ljubljane do najskritejših želodcev bogatih sladkosnedežev širom Evrope, vsled nalezljive bolezni popolnoma izginil iz Ljubljanice in Krke ter iz večine nju pritokov. On s svoje strani povedal je, kaka obilica rakov se dobi v Rusiji, zlasti tudi v Rostovu, Nahičevanu in Novočerkasku, kamor prihajajo na trg iz Dona in njegovih pritokov. Ugotovil pa je tudi, da se glede okusnosti nikakor ne morejo primerjatii z le-temi in da tudi tako imenitno pripravljenih ni še jedel ne doma, ne v Moskvi in ne v Petrogradu, dasi so Rusi pravi mojstri v pripravljanju želodčnih užitkov. Ta pohvala je Capnici laskala nenavadno in opozorila je v zahvalo na to ruskega profesorja, da so raki dvoživci, ki brez vlage izhajati ne morejo. Hvaležno vzel je to zagotovilo na znanje ter pokazal hvaležnost tudi dejanjsko s tem, da je čest potegnil rdeče tekočine iz kozarca. Da je le – ta bil poln skrbela je Mica Jerebica, ki se rakov kljubu vsemu prigovarjanju rakov ni lotila, češ da je drugim ljudem že kedaj delala tlako, sebi pa je še ni in jo tudi ne bo.

Profesor Veselko spomnil se je bil Erjavčeve pripovedke, kako je bil nekdaj v nemščini slabo podkovani gostilničar Mušič v Senožečah slovenščine nezmožnim nemškim potnikom po nemško opisal raka. Zbudila je vsesplošen smeh, ki se ga je udeležil celo gospod Izidor Fučec. Kateri je sicer, ko da gre za stavo, z neko neprimerno veščobo luščil rake tako hitro, da je Micika že dvakrat bila izpred njega odnesla zvrhom polen krožnik luščin.

Ker je za prvo skledo rakov bila jih prišla na mizo še druga, trajalo je skoro celo uro, predno je bilo po njih. Ko si gostje na to v posebnih, na klopi ob peči postavljenih skledicah opero roke, si prižgo smotke, katere je bila med umivanjem rok postavila micika na srebrnem pladnju na mizo, ter posedajo vnovič okolo mize, v stran župnik. Nekak slovesen izraz zadobi njegovo lice. Dotlej vesela, da celo razposajena Micika, zardi tako, da je bila sedaj ona kuhanemu raku podobna. Profesor Veselko, v katerem je doslej se igralo in se je s prirojenim mu humorjem udeleževal zabave, postane resen.

»Zgodilo se je torej«, začne župnik s posebnim naglasom umen je, da ravno v god svetih apostolov Petra in Pavla. Bog je zasnoval; ona dva sta na svetih tleh, kjer ju najvidneje časti ves katoliški svet, njegov zasnutek jela izvrševati; pod streho svetega Ivana Krstnika storjen je bil danes prvi korak zadovršitev. Prvi klic.«

Cápnici, katera se je ljubezni polna ozirala s svojo hčerko Miciko in jej je pogled zdrsnil setertje tudi na profesorja Veselka, sijal je obraz sreče in blaženosti. Ivanka izpreminjala je ginjenja barvo; Mici Jerebici potočilo se je dvoje debelih solz po raskavem obličju, oba gosta pa sta odpirala široko oči. Profesor Mrkvička bil si je brž na jasnem, kam župnikove besede merijo ter je pograbil čašo v desnico; gospod Izidor Fučec pa je vprašajoče zrl župnikovo lice, pričakujoč pojasnila. Še le ko župnik konča:

»Pijmo na zdravje ženina in neveste!«

Ter skoči profesor Mrkvička k sramežljivo oči povešejoči Miciki, razdani se mu v možganih. Vse hiti trčit s srečno dvojico. Najpreje župnik, za njim Cápnica. Ko pride profesor Mrkvička na vrsto, vzklikne:

»Kakoj ja durak!* (* Kakošen bedak sem) V Rimu bi bil lahko zaslužil; iz povabila na današnji obed lahko povzel; med obedom samim lahko spoznal; pa mi je še le med govorom gospoda župnika padla mrena z oči.«

»Da, pravi profesor Veselko, ko družba zopet poseda, iznaditi sem vaju hotel in posrečilo se mi je to. Trnovsko proščenje praznujemo danes v tej le meni sedaj tako priljubljeni hiši in midva« - ozre se ljubeznivo po svoji mladosti in zdravja kipeči; sedaj svoje svetlomodre oči ljubezni polno vanj uprašajoči nevesti – praznujeva danes svojo zaroko. Nisva pa tega mogla storiti brez osob, katerim sva hvalo dolžna, da ste se našli najini srci. Prva teh osob, si ti, gospod Izidor Fučec. – Ogovarjencu zasvetlika se pri teh besedah njegovih dvoje drobnih oči in pogled mu gre po vseh navzočih. »Da me nisi ti spravil v Rim, ne bil bi našel srca, o katerem sem prepričan, da je ustvarjeno za – me, in roke, o kateri pričakujem, da me bo osrečevala.« po teh besedah trčita ženin in nevesta, prvi pa nadaljuje:

»Druga teh osob ste vi Mica, ki ste vzeli Miciko s sabo v Rim. V Ljubljani bi le na rodoljubni slovenski gradici vzrastle in razcvetele le rožice« - Micika krcne ga sedaj na lahko po levici – »gotovo še spoznal ne bil. V Rimu mi je dražest in krasota njena tem živeje stopala pred oči; me je ljubeznivost njenega bitja očarala tem popolneje. Vam torej velja druga zdravica.« - Same ginjenosti zalijo Mici solze oči. Morebiti zato, ker se je zavedala, da je nehote postala posredovalka sreče deklice, ki je ob potovanju v Rim njenemu varstvu izročene; morebiti zato, ker je to bila prva na-njo – in še tako imenitnej družbi – izrečena zdravica. Trčiti pa s profesorjem Veselkom ni mogla. Dehtela je tako po vsem životu, da ni bila v stanu dvigniti kozarca.

»Tretja osoba«, končava sedaj profesor »ste pa vi, moj ljubi ruski tovariš. In morebitinajpoglavitnejša. Saj ko bi vi ne bili obeh hodočastnic povabili, naj se nama na potih po večnem mestu in njega okolice pridružita, kdo ve če bi bilo prišlo do spoznanja in ljubezni. Res, da me je neko posebno čuvstvo obšlo, ko sem prikupljivo prikazen svoje današnje neveste vprvič zazrl med stopnicami pri cerkvi Velike Matere božje ter čul njeno zvonko slovensko govorico; a kdo ve, če bi se bilo to čuvstvo tako razširilo poglobilo, da smo se tedaj razstali ter se potem sestajali le semtertje in le kratko. Vaše ciceronstvo, katerega bi nik drug ne bil mogel opravljati temeljiteje, vaše velezanimivo razlaganje in pripovedovanje, polno globokega znanja in veščobe, privezalo je obe hodočastnici na – vas, naposled pa mlajšo nju dveh priveže na-me. Vam velja tretja zdravica!«

Oba profesorja trčita. S profesorjem Mrkvičko trči tudi župnik, doviknivši mu: »Za vaše zdorovje!« na kar dobi odgovor Spasibo! A i za Vaše!«

Zabavi dana je bila mahoma druga smer. Ves pogovor jel se je sedaj sukati okolo ženina in neveste. Gospoda Izidorja Fučca zanimalo je kedaj bo zaroki sledila poroka.

»Nič preje, ko po tretjem oklicu,« oglasi se Cápnica ter doda še ponosno: »Ne ženin in ne nevesta nimata ničesar skrivati. Naj se torej govori o njima po vsej župi, kolikor se hoče. Zadržka ne iztakne nikdo, vse govorjenje mora jima biti torej v čast. Mi se držimo starih navad. Še v glavo nam torej na padlo, da bi bili le za trenotek mislili na vseh troje vklicev na enkrat.«

»Ampak,« pripomni profesor Mrkvička, »kako bosta pa ona-le dva s takim čakanjem zadovoljna?«

»Ali nisem že preje dejala, da vsaka stvar o svojem času,« oglasi se Cápnica. Med šolskim letom ne gre. Preveč opravka ima profesor z dijaki; preveč skrbi s svojim poklicem. Vem da mu kar glava včasih brni. Zato smo se domenili tako, da poroka ravno ob početku velikih počitnic. Takrat bode prost vseh skrbi…«

»… in si lahko nakoplje drugih,« dokonča na splošno veselost profesor Mrkvička Capničin stavek. »da, da: čemu bi se mu boljše godilo, ko meni? Kdo chce kam, pomozme mu tam.«

»Za besedo vas prijemljem, gospod tovariš«, oglasi se sedaj profesor Veselko. Itak sem že molil prosit vas pomoči. Sedaj jo ponujate sami. Za svedoka mi boste pri poroki kaj ne da? In ti, gospod Izidor Fučec, tudi?«

Oba radostno obljubita ter vprašata kedaj se ima poroka izvršiti. Mesto ženina odgovori bodoča tašča njegova, da v ponedeljek teden; župnik pa pove, da bi si bil on želel zvezati današnjo rodoljubno dvojico že prihodnji torek v god svetega Cirila in Metoda, da je pa izprevidel, da to iz važnih razlogov ni mogoče. Predvsem je želel ženin, da se zaroka obhaja slovesno ob navzočnosti profesorja Mrkvičke potem pa je Cápnikova mamka vsekakor hotela imeti troje oklicev.

»In tako se je,« pripoveduje profesor Veselko dalje, »vse silno srečno uravnalo. V soboto devetega julija bom prost. Takrat razdelimo spričevala in začno se zrelostni izpiti, ki se mene, ker letos v osmi nimam zgodovine, ne tičejo. V nedeljo desetega bo zadnji oklic, v ponedeljek enajstega poroka, v torek dvanajstega pa se odpeljem s svojo soprogo na počitnice.«

Sedaj je bilo vse radovedno kam in in profesor Veselko pove, da za štirinajst dni v Aljažev dom v Vratih, potem za drugih štirinajst dni v slovensko kopališče v Grljan, naposled pa za štiri tedne na svoj dom na Polenšak na Ptujem.

– »Kako krasno!« vzklikne ves navdušen župnik. »V taja velika mesta podajajo se navadno naši novoporočenci. Nevesta vidi torej na prvi poti v svet tuje veličje, tuj sijaj. Kako často ugnjezdi se jej pri tem v srce za vedno nekak prezir do skromne domačije, ker dobi vtis, da smo siromaki med narodi. Vse drugače tu. Ne vem,« pripomni župnik nagajivo, »pravijo pa, da so pri dveh, ki sta si, kakor naša dvojica iz srca vdana, prvi tedni zakona najblažja zemeljska sreča. In to srečo uživala bo naša Micika sredi veličastne prirode v zavetju častitljivega Triglava, v očigled drugih gorskih velikanov, seskupljenih tako nepojemljivo skladno, da človek nemega občudovanja ostrmi, ko ga noga zanese v to čarokrasno in bajno casrtvo gorske lepote, ob zasnutku katerega je stvarnik prekosil samega sebe sebe. – Ko vsled nekega čarodejstva prestavljena bo potem na čarokrasno obalo jadranskega morja, da si ondi, kjer se nam – Slovencem odpirajo vrata v široki svet in kjer je hvalovredna domača podjetnost ustanovila na oddih prihajajočim gostom prijetno pravo rodbinsko življenje, okoplje še v modrem vodovju morja ter nasrka o mladih nočeh krepilnega njegovega ozračja. Po brezmejni morski gladini polzele jej bodo oči in z zanimanjem bo sledila ladjam, ki posredujejo zvezo in promet z najoddaljenejšimi kraji sveta. – Končno preseli se v divne slovenske govorice; oni valoviti, raju podobni del naše slovenske domovine, kjer lepe cerkve na holmcih pozdravljajo že od dalječ in kjer se sredi vinskih goric v solnčnem soju tako vabljivo svetijo bele zidanice. S Polenšaka pa bo od rojstnega doma svojega soproga zrla doli po prostranem dravskem polju, katero je presejano z lepimi velikimi vasmi in preko vinorodnih Haloz uhajale jej bodo oči tje dalje k bratom Hrvatom. Najlepše čare svoje domovine bo torej spoznala. Ne bode-li njeno za vse dobro vneto domu in rodu zvesto vdano srce, sprejela va-se najblažjih za vse življenje neizbrisanih spominov; ki bode-li se njena ljubezen do lepe naše domovine, če je le sploh mogoče, še povečala: ne bode-li pod blaženimi vtisi, ki jih sprejme njena duša na-se sama pri sebi obljubila povečati ob strani ljubljenega moža vso svojo skrb sreči in blagru slovenske rodbine, kakršno nam današnja dvojica, ako Bog da, ustanovi?«

Vsa zavzeta poslušala je družba nadušeni ta z rodoljubnim ognjem prežeti slovospev na krasoto slovenske domovine. Že itak častitljiva prikazen spoštovanega in ljubljenega duhovnega pastirja zdela se je vsem še častitljivejša. Videlo se je, ko da govori v rodoljubni zamaknjenosti. Tako so morali biti apostoli! Takšna navdahnjenost, takšna prepričevalnost je morala se prevevati nje; takšna izbrana zgovornost morala je množico vleči za njima!

»Hvala vam, gospod župnik,« obrne se po kratkem skoro da pobožnem molku, profesor Veselko do njega. »Nisem izlahka pristopen ginjenju; a vaše

(brez datuma na koncu!!!!!

2/3. 1917.

Gospod

Izidor Fučec.

Srednjeveška povest naših dni.

6. XVII.

7. KAJ SE JE PO GOSPODA IZIDORJA FUČCA POVRATKU IZ RIMA ŠE DALJE GODILO.

(Nadaljevanje).

besede niso samo Miciki privabili solz v oči. Tudi meni. In ni me tega sram. Vi ljubo mojo nevesto poznate. Poznali ste jo že davno pred mano. V njenem imenu vam torej ni potreba nobenega zagotovila. Pač pa vam je dajem v svojem:

- »Da srce rodu zvesto kakor zdaj ostalo bode vekomaj.«

Silno navdušenje se po teh profesorjevih besedah poloti skromne družbice. Vsi mu hite stisnit roko. To navdušenje doseže vrhunec, ko Micika objame svojega izvoljenca ter mu pritisne goreč poljub na ustne. To ni bil enostaven poljub ljubezni. Vsi so to čutili. Bil je poljub pritrjila njegovim moškim besedam.

Župnik povzame sedaj:

- »Ker vaju že ne morem poročiti v god svetih slovanskih bratov, priporočil vaju jima bodem prav goreče pri maši ob devetih:« 

- »In midva se je udeleživa,« dostavi profesor Veselko. »Pouk imam sicer ono uro; a našdem že tovariša, ki me nadomesti.«

- »Mi vsi se maše udeležimo,« zagotovi ob splošnem pritrjevanju profesor Mrkvička.

- »Izvrstno!« vzklikne župnik ves razveseljen. Še večje veselje pa mu napravi Mica Jerebica. Doslej skromna in tiha, oglasi se ginjenja morebiti premagana bolj, ko vsak drugi, k temu-le naznanilu.

- »Gospod župnik, danes ne morem. V hranilnici imam denar. Po maši v god svetega Cirila in Metoda pa vam prinesem tisoč kron, da jih porabite za pet kamnov. Saj veste pri oni stavbi, ki služi slovenskim otrokom, da se ne potujčijo.«

Vse se ozre v skromno ženico. Njena izjava zbudi splošno iznenadenje. Najbolj morebiti pri župniku samemu, ki si ne more kaj, da ne bi pripomnil:

– »Niso mi natančneje znane vaše premoženjske razmere, Mica. A denar ste si gotovo s trudom prislužili in s pritrgovanjem prihranili. Od vas se torej take žrtve zahtevati ne more. Časti vas že vaša dobra volja.«

– »O,« brani se Mica, »jaz že vem, kaj delam. Kar lahko dam tisoč kron. Saj sem jih zapotovala že veliko več. Dala jih bom iz dveh razlogov. Iz spoštovanja do svetih bratov Cirila in Metoda in iz srčne hvaležnosti. Hvaležna pa sem Bogu, da mu je rimsko potovanje prineslo toliko radosti. Le pomislite. Na grob svetega Cirila peljal me je ondi gospod profesor Veselko. V tihi molitvi sva pokleknili z Miciko pred grobom in ko sva vstali, zdelo se mi je, da mi nek notranji glas naznanja nekaj neumljivega, a veselega. Ko smo se potem oddaljevali od cerkve svetega Klementa in je gospod profesor stopal z Miciko pred nama s tem-le gospodom z Ruskega, mi je glavo mahoma preletela misel: kakor jeden za druzega sta! In zgodilo se je. Verjemite mi, gospod župnik, da vsled priprošnje svetega Cirila. Pripisujem pa našemu slovanskemu apostolu še druge milosti, ki sem jih postala deležna. Prišlo mi je spoznanje. Po tem-le gospodu profesorju« ona pokaže profesorja Mrkvičko. »Ali ne opažate, da nikogar ne onikam več. In še nekaj. Tudi o liberalcih ne mislim več tako, ko sem poprej. Ta-le gospod mi je odprl oči; Bog mi je dal milosti, da sem izpregledala. Gotovo po priprošnji svetega Cirila. – Nikar mi torej ne odgovarjajte. Kar sem rekla, to storim. Smatram to za svojo dolžnost.«

Naravno je, da se je po tem pojasnilu župnik ves vesel vdal in da je takisto radostno vzel na znanje gospoda Izidorja Fučca izjavo:

- »Tudi jaz kupim pet kamnov. V zahvalo, da se mi je rodil sin.«

Njegovo odločbo je sicer vse odobravalo, čutilo pa tudi, koliko višjo vrednost ima odločba Mice Jerebice. Vinar uboge vdove, položen na žrtvenik domovine.

Med črno kavo, ki je prišla že precej kasno na mizo, ker je Cápnikova mamka silila svoje goste s cvičkom, zatrjujoč ko v najvišjo njegovo, da ga je bila kupila »pri belem volku«, pojavi se tako, kakor vzplapolava pojemajoči ogenj, unovič ona dobra volja in razigranost, katera je v družbi bila vladala ves čas do opisanih resnih trenotkov rodoljubnega zanosa in navdušenja. Prvo besedo imel je zopet ruski profesor, ki je zatrjeval, da prijetnejšega mesta od Ljubljane ne pozna, češ da človek v njej pride takoj k krstu ali pa zaroki, ki naznanja nove krste.

Minola je peta, ko se je rodoljubna družba razšla.

9/3. 1917.

8. Svatba profesorja Veselka!! – Profesor Mrkvička v Ljubljani in na Osojnici.
XVII. KAKO JE GOSPOD IZIDOR FUČEC NAPRAVIL NOVO IMENITNO ZNANSTVO IN KAJ JE IZVEDEL O SVOJEM PRVEM ZNANSTVU TE VRSTE.

Profesorju Mrkvički se je Ljubljana kaj hitro priljubila. Nastanivši se v predmestnem hotelu, našel je bil ondi lepo sobo in pazljivo postrežbo za zmerno ceno. To mu je bilo silno všeč, kajti varčen človek je bil. Po nepotrebnem ni izdajal nikdar denarja. Skromna plača, katero je imel, ko je bil pred petindvajsetimi leti nastopil svojo službo, navadila bila ga je, da je obrnil vsako kopejko dvakrat, predno jo je izdal. Ta navada ostala mu je tudi tedaj, ko so se bile njegove gmotne razmere po višjih službenih dohodkih ugodno izpremenile. Skromne dote, katero mu je bila prinesla soproga v zakon, se še dotaknil ni. Naložil jo je bil takoj v državnih papirjih, katerih je ob plačljivosti kuponov vedno dokupoval. Povzpel se je torej na ta način tekom let do premoženja, katero mu je z ozirom na neugodne pokojninske razmere v Rusiji zagotavljalo brezskrbno življenje na stara leta. Posebnih strasti ni poznal. Edina njegova strast je bila želja po potovanjih, zlasti njegovo hrepenenje po domovini. Dasi presajen v ruske razmere in dasi vsled rodbine tesno zvezan s svojo novo domovino, je vendar njegovo srce viselo z vsemi najnežnejšimi žilicami na stari svoji domovini. Stostolpna Praga, v kateri je obiskoval gimnazijo ter prebil najsrečnejšo dobo svoje mladosti, ga je vedno z neodoljivo silo vlekla nase. Nekako blaženega se je čutil. Kadar je o počitnicah prišel za nekaj tednov zopet vanjo. Ves srečen se je izprehajal po onih ulicah po katerih je hodil ko je bil še dijak, obiskoval je krčme in kavarne, v katere je bil tedaj, kadar je bilo kaj cvenka, z mladimi prijatelji zahajal. Seveda je našel lice svoje, zlate matičke vsako leto izpremenjeno. Sedaj je izginil eden sedaj drugi tako dobro mu.. znanih javnih lokalov… In z nemim občudovanjem, katero mu je tu pa tam izvabilo vklik prijetnega iznenadenja, je opazoval napredek tako drazega mu, tako zgodovinsko znamenitega načela, katero je v zašlih dobah obdajal tak sijaj. In dejal si je ob tacih prilikah, da se je oni sijaj, dobi in razmeram primerno jel vračati in da ni daleč doba, ko za dobe Hradčani, ta bajna priča slavi in moči češkega naroda, zopet svojo, zoper svojo staro veljavo. Ko se naseli va-nje po volji naroda ki se zato bori z neuklonjivo silo že od svojega probujenja in prerojenja sam, stari a povečani sijaj. Kadar so ga obšle te misli, se ni mogel premagati, da se ne bi bil podal na Hradčane. Z živeljno silo ga je vleklo gori. In ko je bil tam se je naslonil na grajskem trgu na zid in je zrl s svetim zamaknjenjem preko Male Strane in srebrnopene Vltave na morje hiš izmed katerih se dviga sto in sto stolpov, cerkva, kupelj, palač, javnih poslopij ogromnih razmer in novih čudno lepih stanovanjskih hiš. Ob takih prilikah si je moral reči, da je starodavna prestolnica čeških kraljev po svoji legi in po delu človeških rok tako lepa, da se mora kosati z njo le malo mest na svetu. In solze so mu navadno zalile oči. Solze ljubezni, ginjenja, navdušenja. Otrši si jih je potlej obrnil pogled na veličastni starodavni Vyšehrad na katerem je prestolovala Libuša. Od ondot so mu šle oči polagoma na levo in vsa pestra, slavnih činov in pretresljivih dogodkov bogata zgodovina. Pragac, caputis regni mu je stopala pred oči, katere so konečno obstale na Žižkovu. Koliko že to ime samo na sebi pomeni za vsacega Čeha! Vsa bujna sila tega nenavadno nadarjenega in samozavestnega naroda uteleščena je v Ianu Žižki iz Trocnova, onem enookem a telesno krasnem junaku, čegar buzdovan slava je padal z močjo Kraljeviča Marka na sovražnika in čegar vajevska slava je še dandanes nezatemnena. Stotisočno mesto, noseče ime nedosegljivega junaka razprostila se sedaj ob vznožju holma kjer so stali nekdaj zmagovalni njegovi s palcati oboroženi voji.

Iz Prage je zahajal profesor Mrkvička na Posazavsko, kjer mu je v malem mestecu bila tekla zibelka. Po teden dni po onih številnih krajih, kjer se je še nežno dete in potem učenec ljudskih šol igral. Zlasti oni kotički so mu bili mili in dragi, ki so ga spominjali dobre njegove matere, ki je samo zanj – edinca – živela in se trudila. Ta mu ni umrla med gimnazijskimi nauki, kdo ve, bi bi se bil oglasil za rusko podporo, katero je še na lipsko vseučilišče in vsled katere se je moral ruskej vladi zavezali, da stopi v status njenih srednjeveških profesorjev?

Iz povedanega je vidno, da je bil profesor Mrkvička, silno rahločuten človek. Zato se tudi ne bomo čudili, da ga je tako vleklo v njegovo staro domovino. Kar ga je vezalo z njo, kar spominjalo njegove matere, vse mu je bilo zveto. Njegovi tovariši z Lipskega so prišedši na mesta svojega poklica polagoma eden za drugim prestopiti v pravoslavje. On je ostal stanoviten, dasi se je njegove troje dece odgajalo v pravoslavju. Res je tudi on čutil, da je pravoslavna vera slovanski duši bližja ko rimokatoliška, a spomin na božične polnočnice v Pasazavsku, še bolj pa oni neizbrisni spomin na prve verske nauke matere katoličanke obvarovali so ga odpada. Včasih je v duhu samega sebe karal zaradi tega, a zopet si je takoj na to moral dejati, da se mu te trmaste stanovitnosti ni treba sramovati. Potrjevala ga je v tem rimokatoliščina, da ni zaradi tega čul od svojih službenih predstojnikov nikdar nikakega očitka: da še nikakega namigovanja ne.

Za potne troške si je profesor Mrkvička skrbel s tem, da je hranjeval nagrade, ki jih je dobival od svojih českih in ruskih učenih spisov. Kar mu je donašala služba bilo je za rodbino; kar si je zaslužil s pisateljevanjem, tvarilo je njegov potni zaklad. To je bilo tako zatrdno določeno da se mu je soproga nikdar ni izpodtikala nad to upeljavo. Težko prisluženi denar ga je pa navadil vzorne varčnosti na potovanju. Zato ni nikdar zahajal v drage hotele in ne v drage gostilne. Ljubljanske razmere so mu bile zaradi teh njegovih načel in navad jako všeč. Na hrano je zahajal s tovarišem Veselkom in je bil prav iznenaden, kako dobro in po ceni se da v Ljubljani živeti.

Parkrat ga je bil povabil na obed gospod Izidor Fučec. Ni mu odrekel, zlasti ker je videl, da ga gospa Katica rada posluša. Povedal je pa tovarišu Veselku, da jako nerad sprejema ta vabila presegali sta mu bahavost, ki se je ondi šopirila in banalna zabava med obedom. Naravnost tega tudi tovarišu Veselku ni povedal.

Po proščenjski gostiji pri Cápnikovih pa je postal deležen drugih povabil, ki so mu bila silno všeč. Župnik trnovski, spoznavši globoko znanje in vsestransko izobrazbo profesorja Mrkvičke, ga je po nekem obedu, na katerem mu je bil gost, prosil, naj bi prihajal vsak večer, dokler bo v Ljubljani, k njemu večerjat. To pa ne zaradi večerje, temveč zaradi pogovora. Za one večere, katere profesor Veselko ni bil pri Cápnikovih, povabil je z njim vred tudi le-tega.

Večeri so postali sedaj za župnika pravi užitek. Profesor Mrkvička mu je moral pripovedovati o svojih potovanjih po Grčiji in Italiji, o svojih utirih iz Carigrada ter mu popisovati razmere v Rusiji. Zlasti ga je zanimalo, kako je v Moskvi, Petrogradu, Kijevu, Odesi, na Krimu, na Kavkazu, na Volgi. Od teh pogovorov sta prestopala na slovstu eno polje prerešetavali sta vsa svetovna slavstva, mudeč se zlasti pri Českem in Ruskem. Tudi slovansko jezikoslovje je dajalo kakor to drugače biti ne more, obilno snovi za razpravljanja. Na župnikovo veselje je profesor Mrkvička, dasi je bil že le nekaj dni v Ljubljani, ker se je z vsakomer spuščal v pogovor, napredoval tako jako, da je najnavadnejše slovenske besede že rabiti zamogel. Dasi je župnik razumel rusko in česko in se je zato profesor Mrkvička posluževal sedaj enega sedaj druzega teh jezikov, ga je vendar često prosil naj govori ono mešanico, katero je govoril na proščensjski gostiji. Smeje se, je dejal župnik, da se vračata v prvotnost »nazaj«, čes da je po priliki takšna morala biti slovenska govorica v naši pradomovini.

Po dnevi se je izprehajal profesor Mrkvička, ker je njegov tovariš bil v šoli zaposlen po mestu in po najbližnji okolici. S spretnostjo človeka, ki ježe mnogo potoval ter se za vse zanima človeku, ki se ve okoristiti vsake prilike in ne pozna nikake plašljivosti je našel z povpraševanjem vse, vtaknil je svoj nos v vsak kotiček. Bil je na Gradu, pri razgledu na podturenskem hribu, na Rožniku; našel je cvičkarne v Šiški, hotel Tivoli in Zajčevo gostilnico nad Šiško. K le-tej je zahajal po skoro vsako popoldne na pivo ali na cviček, kajti razgled od nje po mestu, po širnem in lepem ljubljanskem polji z njegovo ljubko okolico po visokih kamniških planinah, zdel se mu je nad vse lep. Kadar je bil profesor Veselko prost sta hodila skupaj. Zgodilo se je pa to le prav poredkomaj, kajti tičal je – česar mu tovariš Mrkvička niti razumel ni – mnogo pri svoji nevesti v Krakovem. Skupaj sta obiskala licejsko knjižnico, pogledala v Slovensko Matico, si ogledala na pol zapuščeni Narodni dom, se oglasila v mestnem arhivu ter posebila deželni muzej. Ko sta šla tjekaj obvestiti, je profesor Veselko spomnivši se svoje obljube v Rimu, gospoda Izidorja Fučca. Pridružil se jima je in bil je zaradi krasnih in bogatih zbirk čisto vznenaden. Sto in stokrat je hodil mimo obširnega, dasi po svoji umerjeni unanjosti ne ravno pozornost vzbujajočega poslopja ne da bi bil slutil, kaj vse je v njem. Kakor večina Ljubljančanov. Pa ne samo onih od kova gospoda Izidorja Fučca. Celo izomikanih, ki potujejo po raznih kotih sveta ter po tujih mestih obletajo vse zbirke in muzeje. Njim je deželni muzej v Ljubljani, če slučajno - in to navadno spremljajoč kacega tujega gosta – zaidejo vanj, čisto novo odkritje. Kakor je bil gospodu Izidorju Fučcu. Pravega umevanja za zbirke seveda ni imel. Le njegove oči so se pasle ob njih. Ko je v tem ali onem oddelku čul profesorja Mrkvičke vklik prijetnega iznenadenja ter poslušal njegove in njegovega tovariša učeno pripoomnje in pogovore se mu je po priliki zdeli tako, kakor bi se zdelo slovenskemu kmetiču, ko bi mu začel kdo pripovedovati o modrostavskih teorijah in sestavih. Še le rimske starine zbudile so mu nekaj zanimanja; a le zato, ker je bil v Rimu in ker je ondi čul profesorja Veselka toliko in tako navdušeno pripovedovati o stari rimljanski omiki. Oni bronasti kip, na katerem se še dandanes pozna pozlačba in katerega mu je bil omenil profesor Veselko v Rimu, zdel se mu je star znanec. Njegova tozadevna pripomnja vzbudila je dobrovoljen smeh obeh profesorjev. Največji vtis pa je napravila nanj zbirka živalstva. Ta vtis bil je naravnost poražujoč. Kar prehvaliti mi nu bilo mogoče te zbirke, od katere se skoro ločiti ni mogel. Bilo je ravno tako, ko kedar zaide dete v ta oddelek muzeja. Mimo bogate predzgodovinske starinske in rudninske zbirke šlo bi brez zanimanja. Ko zagleda živalsko zbirk, ostrmi. Nemi obrazi znanih in neznanih mu živali in zveri, ko da bi mu govorili. Vse bajke, ki jih je kedaj čulo v nežni mladosti o volkovih, medvedih, zajcih, o petelinu, mačku in psu, o lisjakih, pridejo mu hkrati v spomin. Ljudem s tesnim duševnim obzorjem – in tako ima več ali manj še vs mladina, dokler ne pride iz nerodnih let – so si abstraktni pojmi nerazrešljiva uganjka. Samo živalstvo s katerim je od najnežnejše mladosti, v sožitju, rastlinstvo, ki ga obdaja in ljubko razveseljuje koder se giblje zunaj hiše, je njegovemu pojmovanju pristopnejše. To je razlog, da smo gospoda Izidorja Fučca videli v Rimu na veličastnih slikah največjih mojstrov občudovali konje, da se je zamaknil v bronasto volčeno konservatorske palače, da je ni Kapitolu in Kvirinalu zaradi konj često prezrl dioskurov To je bil tudi razlog, da ga je v muzejski zbirki zastopana favne naravnost porazila. Kerko žival si je ogledal in profesor Mrkvička mu je pri eni in drugi, z veliko potrpežljivostjo razlagal. Kod vse jej domovje in kakšen način življenja. Le ko so prišli do zbirke kač, odvrnil se je bil gospod Izidor Fučec nje. Ob pogledu na-nje je vzpreletel mraz. Ker ga knižnica ni zanimala je bil ostal dokler sta se njegova spremljevalca v njej mudita v živalskem oddelku muzeja. Odhajaje iz muzejskega poslopja je dejal profesorjema, da komaj čaka, da mu njegov Miško toliko odraste, da ga mogel peljati v muzej.

Sicer je gospod Izidor Fučec živel zopet svoje navadno življenje. Bil je vsako jutro v kavarni, kjer je imel, ko je pregledal časnike, več ali manj – a z večine manj – duhovite pogovore s Petrom von Sratschniggom. Profesor Mrkvička zahajal je sicer v isto kavarno na zajterk, a veliko zgodneje tako, da je, ko se je prikazala široka postava gospoda Izidorja Fučca med vrati, ravno odhajal, ako ni bil že odšel preje. Petru von Sratschniggu je bilo je to jako všeč, kajti čutil je prav zelo, da ga ruski profesor duševno silno nadkraljuje in da mu v pogovorih absolutno slediti ne more. Tudi mu niso bili všeč njegovi – kakor je svojemu debelemu prijatelju dejal – prekucuški nazori. On, ki je vse svoje življenje od dvajsetega leta sam prebil v dušljivem birokrskem ozračju, katero je uplivalo nanj tako pogubno, da je bil velo narodnostno potajil, je bil nepristopen vsakemu svobodnejšemu miselnemu poletu. Po njegovih nazorih je dopustno bilo le kar je bilo pod varstvom paragrafov. Zato mu je bil svet vsak zakon in nedopustno je smatral vsako neugodno sodbo o določbah zakona, pa naj so te določbe bile še tako nerodne in zastarele. Vsak zakon mu je bil namreč izraz državne moči, državno moč pa je smatral za nekako okamenelino. Kdor je razvijal nove nazore ali se celo potegoval za to, da bi našli pot v zakonodajo, se mu je zdel podoben človeku, ki vzame kladivo v roke ter se pripravlja, da razbije okamenelino, ki se muzejskemu kustosu zdi nenadomestljiva, dasi je videl po drugod sličnih ter lepih. Da ni bila narodna enakopravnost uzakonjena ne bil bi celo, ko je stopil v pokoj, našel zopet svojega narodnega prepričanja.

Gospod Izidor Fučec je nazorom von Sratschniggovim prilajeval. Naj večkrat je z njim občeval, najbolje se torej prilagodil njegovemu miselnemu kolobarju. Profesorja Mrkvičke onokratno žaljivo in zaničljivo govorjenje o odlikovanjih se mu je zdelo jako za malo. Saj se je bil vendar na lastne oči prepričal, kako sveto spoštovanje je vzbujal oni mnogoodlikovanec, ki ga je bil svoje dni opazoval v kavarni pri Slonu in kako ima sicer svet v časti ljudi, ki imajo na prsi kaj pripeti. To je bilo pa tudi vse. Mrzil profesorja Mrkvičke, kakor njegov prijatelj, ni. Primerjal ga je le človeku, ki je predrzen dovolj, da se vrže v deročo reko ter jame plavati proti nje toku. Njegova neimernost mu je celo velevala, da je častno zanj, ako občuje z možem, ki toliko ve in zna. Že v Rimu, še bolj pa kasneje doma je bil namreč spoznal kako imenitno mnenje ima o njem profesor Veselko. Le – tega družbo pa je celo često čakal in rad je imel, če so ga ljudje videli v njej. Saj je profesor Veselko užival sloves pametnega in učenega moža. Gospodu Izidorju Fučcu zdelo se je da ob občevanji z njim nekaj te pameti in učenosti prehaja tudi nanj. Saj videzno. Čisto prazna ta sodba ni bila saj mu je njegova družba prinesla javno čast, na katero je zlasti njegova soproga bila tako ponosna. Res, da je sam tudi nekoliko pripomogel k njej. S tem, da je dajal obrtnikom, ki so se okolo profesorja Veselka zbirali za vino. Ko je po njegovih mislih bilo sredstvo, ki je delovalo še le v drugej vrsti. V prvi vrsti je stala veljava, ki mu jo je dajalo občevanje s profesorjem.

To je bilo vzrok, da je rad občeval z ruskim profesorjem kljubu njegovemu nevšečnemu mu govorjenju in kljubu vsemu von Sratschniggavemu zabavljanju nanj. Celo nikal ga je včasih po obednem svojem počitku ter ga spremljal po mestni okolici. Seveda se je vsak tak izlet zaradi njega izvršil v vozu. To na njegove troške še naglašati ni potreba. Tudi je svoje rimsko povabilo k obisku v Krapinskih Toplicah ponovil tolikokrat in tako krepko, da se je ruski profesor končno moral vdati. Rad tega ni storil kajti sam pri sebi si je dejal, da pač ni hujše tlake ko ona k kateri je obsojen človek, ako se mora razgovarjati s tako duševnim omajencem kakršen je njegov debeli rimski znanec. Ker ga je pa sreča že bila zanesla v Ljubljano, je dobil naenkrat tudi željo spoznati še Zagreb in izračunal je, da mu bo lahko iz Krapinskih Toplic narediti prekrasen izlet tjekaj. To je odločilo.

Sicer je pa čas do poroke prijatelja Veselka potekal kaj hitro. Predno se je dobro zavedel je prišla sobota devetega julija. Za večer tega dne se je moral profesor Veselko vdati želji obrtnikov, ki jo je sprožil preračunljivi Cviren da se predno si naloži zakonski jarem še enkrat prikaže mednje.

Da je njegova ženitev zbudila po Ljubljani veliko zanimanja in govorjenja se pač samo po sebi razume. V mestu, v katerem se kakor v naši mili prvostolnici, skoro več ljudje poznajo, je radovednost razvete. Zato se je takoj po prvem oklicu v trnovski cerkvi začelo vsepovsod govoriti o bližnji poroki. Zlasti še zato, ker jej je posebno zanimivost dajala okoliščina, da sta se mladoženje spoznala v Rimu. Izvedelo kaj kmalu se je to bilo namreč. Seveda je marsikaka možitve željna gospica zavidala, kakor to drugače biti ne more. Capnikovi Micki neznansko srečo in mnogo mlado dekla je obžalovala, da se ni tudi bilo pridružilo rimskim hodočasnikom. Čudno! Vsaka je bila namreč prepričana, da bi se bil profesor Veselko v Rimu zagledal ravno vanjo. .Tretjerednice so uganile, da je Capnikovi sam sveti Peter izposloval veliko milost božjo. Bilo pa je tudi takih babišč, ki so bile v tem oziru nevarnejše ter so iskale drugih vzrokov. In našle so jih. Iz vrste natakaric si jim bili prišli na uho. In ugotovile so, da je moral profesor izvedeti, kako dobro zna Capnikova Micka kuhati pehtranove in sirove štruklje.

Te in take govorice so prišle seveda tudi do ušes gospodov obutnikov. Pa so vsi jeli obžalovati, da se sedaj ne bodo več, ali da se bodo vsaj jako poredkoma shajali na cvičkovem vseučilišču pri poljudnih predavanjih, kakor je bil krojač Cviren krstil shode okolo profesorja Veselka ob navzočnosti bogatega gospoda Izidorja Fučca.

- »Saj veste, kako je«, dejal je ožjim svojim prijateljem koj v praznik svetega Petra in Pavla, ko se je bila raznesla vest o prvem oklicu in so o njej razdirali mnenja pri zlati kapljici. Mi obrtniki smo reveži. Zato si ne morem kupovati vina kar v sodčkih, da bi ga pili doma. In tako se shajamo v gostilnicah. Shajati se pa ne moremo, kajti neke okrepčave smo potrebni ter jo glede na slabe čase in pičli zaslužek tudi zaslužimo.«

»Profesor je po gostilnicah hodil dokler je moral. Sedaj si kupi več vina skupaj ter ga bo srkal doma. O, mlada žena! Ta ga priveže na dom in popolnoma se bo oodvadil gostilnic. Kadar mu ženca ne bo več tako privlačna, poseže po knjigah. Učeni ljudje najdejo raztresenje in zabave tudi v njih. Oni niso tako, ko mi obrtniki, ki jo moramo iskati v pogovorih ter smo ravno iz tega razloga prave temeljne oprane častivredne gostilniške obrti. Zato je pač po vseh pravilih spodobnosti potrebno, da se poslovimo od moža, ki nam ga vzame sveti zakonski stan.«

Besedo zakonski bil je Cviren izgovoril tako, da se je iz nje prav razločno čul mehčajoči. Ko je bil končal, je nastal hrup. Vsi so bili mnenja, da ima prav in izražalo so ga nekateri z vzkliki, drugi z vdarjanji kozarcev ob mize. Posledica te seje je bila, da so poslali k profesorju Veselku pred Cvirnovim vodstvom odposlanstva, ki naj ga porabi na poslovilni večer. Seveda profesor ni mogel odreči in določila se je bila zadnja sobota njegovega fantovstva.

Na to zabavo spremila sta ga njegov ruski tovariš in – kar so obrtniki bili i tak pričakovali – Izidor Fučec. Bila je silno živahna in vlažna. Prvo zaradi Cvirnovih govoranc, ki so vse izvenevale v zdravice ter dajale povoda tudi za petje, ki je bilo pa vse preje ko urbano; drugo zaradi profesorjevega odkupovanja in zaradi pričevanja gospod Izidor Fučševega. Le – to je bilo celo izdatnejše, ko ono. Kašna je bila pa tudi zato, ker je iznajdljivi Cviren v neki govoranci, v kateri je z jokavim glasom zatrjeval, da mi navzoči »smejo vrjeti«, da ga že davno ni tako bolelo srce, ko ta večer prav zares pretakal solze. Profesor Mrkvička, ki je poznal obnašanje in navade rastavskih obrtnikov, kadar so se shajali. Našel je na tej zabavi dokaj zanimivega. Ko se je o polnoči – ne brez Cvirnove govorance na ta rusovskega profesorja – poslavljal ter je videl vso družbo v veselem razposajenem razpoloženju je dejal proti svojemu slovenskemu tovarišu, da bi bila za Rusijo velika sreča, ko bi njeni vinogradi rodili obilno cvička, da bi izpodrinili nesrečno vodko, ki razdeva zdravje, otopeva pamet in polni žepe nekaterih brezvestnežev.

Svatba izvršila se je bila nenavadno slovesno. Vsa trnovska župa bila je pokonci. Že zaradi Cápnikovih. Saj je to bila ena nastarejših in najznanejših krakovskih hiš. V cerkvi se je ob poldvanajstih dopoldne radovednežev; moških in ženskih; dasi poslednjih seveda več. Niso pa to bili samo domači župljani; tudi iz mesta jih je prišlo mnogo.med drugimi vsi obrtniki, ki so se dva dni preje poslavljali od ženina. Posebno privlačnost tvorilo je, da sta bila svedoka bogati gospod Izidor Fučec in nek profesor – celo z Ruskega. Sicer svatov razen domačih ni bilo. Družica bila je Ivanka, drug, nevestin brat pravnik. Bila je pač povabljena Mica Jerebica in je tudi prišla. A kljubu prigovarjanju se ni hotela peljati v cerkev, temveč je ostala na nevestinem domu ter je pomagala pripravljati svadbeno gostijo. V petih sijajnih kočijah, katere je bil gospod Izidor Fučec v ta namen od bogatih zasebnikov dobil na razpolago, pripeljali so se svatje v cerkev. A stvar ni šla tako gladko. Pred mostom čez Gradaščico čakalo je krakovsko in trnovsko fantovstvo, ki je bilo čez cesto potegnilo ograjo iz smrečja, prepleteno z raznobarvnimi cveticami in vrtnicami. Profesor si je moral nevesto od njih kupiti. Ko je bilo to oopravljeno,je postala pot v cerkev šele prosta. Orglje so zadonele, ko so vstopili svatje skozi cerkevna vrata in pevci so krasno in ljubko zapeli pesmico:

- »Venček na glasi se

    Bliskali iz kitice

    Cvetek zelenih.

    Slovensko dekle.

Po poročnem obredu je novoporočenca ogovoril župnik. Njegove besede so bile polne vzvišenih verskih in rodoljubnih misli. Marsikako oko se je ob njih zasolzilo. Tudi nevestino. Obšla jo je vsa milina prave sreče ob strani ljubljenega, z njo vred radoljubnega ognja prožetega moža. Dasi je na dotično župnikovo vprašanje krepko in radostno izrekla svoj:

- »da!«

ni imela, ko sta se svedoka podala za župnikom v zakristijo odgovora za nežno pripomnjo svojega moža. Premagala jo je ginjenost. Osvestila se je šele, ko sta se svedoka vrnila. Oprijevša se krepko podlaktja soprogovega, je stopala ob njegovej strani samozavestno proti cerkvenim vratom, odzdravljajoč svojim pozdravljajočim jo ali z rokami se je sotikajočim vrtnicam.

Svatbene gostije na nevestinem domu ne bomo popisovali. Podobna je bila oni na svetega Petra in Pavla dan, samo da je bila še mnogovrstnejša. To sicer ni bilo po volji profesorja Veselka, a Cápnica si ni dala vzeti prilike, da se zopet enkrat ravna po stari navadi ter izkaže pred svati. Gospodu Izidorju Fučcu je bilo to nad vse všeč in izkazoval je silno čast gospodinjini kuharski umetnosti. Vso slabo je v družbi vladalo najprijetnejše in najprisrčnejše razpoloženje, katero je povečeval še župnik s svojo navzočnostjo. Takrat kar od početka gostije. Napitnico na čast novoporočencema je govoril profesor Mrkvička tako duhovito šaljivo, da vsa družba ni prišla iz smeha in da je naposled radostno razdražena trkala z njima. Mica Jerebica je omenila, da je gospoda rusovskega profesorja samo takrat videla tako dobre volje, ko jih je v Rimu bil peljal na jest, jest, jest. Onim, razen župnika, ki niso bili v Rimu, ta pripomnja ni bila umljiva. Razjasnil jim jo je profesor Mrkvička s pripovedko o onem pod imenom est est est znanim vinu, katero je v mestecu Mantefiascone spravil pod zemljo enega izmed mnogih znamenitih svojih častilcev, čegar sluga mu je bil pa tako vdan, da mu je v ondotnji župni cerkvi napraviti dal nagrobni napis, ki pojasnuje ta dogodek. Pripovedovanje je zbudilo dokaj veselosti, katero je povečale še pripomnja Cápničina, da ono vino pač ne more prav nič podobno biti cvičku, češ da le-ta še pod mizo nikogar ne spravi, nikari že v grob. Gostija je bila sicer že gotova okolo treh, vso družbo je spravila v takšno voljo, da je ostala slo večera skupaj. Le ženin in nevesta sta bila preje odšla. Na svoje novo stanovanje. V Mojstrano odpeljala sta se šele drugo jutro s prvim vlakom.

Profesor Mrkvička potem, ko je bil poslovil od tovariša Veselka, sicer ni ostal osamljen. Seznanil ga je bil namreč z mnogimi slovenskimi slovstveniki in shajač se je seveda z enim sedaj z drugim. Vendar je pa gospod Izidor Fučec čutil potrebo zanimati se živahneje zanj. Ker se je njegova soproga jela voziti z malim Miškom in dojiljo na izprehode ter jo je tudi on, veseleč se svojega očetovstva, rad spremljal je vabil profesorja Mrkvičko s sabo. Semtertje je le-ta sprejel povabilo, največrat pa se je izgovoril na kak dogovorjeni sestanek. To pa zlasti zato, ker je bilo v vozu, dasi je gospod Izidor Fučec raje mel najprostornejši landau silno tesno.

Odtod v Krapinske Toplice je bil dogovorjen za tretji teden v mesecu. Profesor Mrkvička, da ne dela rodbini ob selitvi napotja se par ni pred tem preseli v Zagreb.

10/3. 1916.

V Krapinskih Toplicah se je sezona jela jako lepo razvijati. Okolo dvajsetega niso bile le zasedene vse sobe v kopališču, temveč že tudi po zasebnih hišah in še je prihajalo novih povpraševanj.

Profesor Mrkvička ni bil prišel iz Zagreba sam tjekaj. Seznanil se je bil kmalu po svojem prihodu v Zagreb z znamenitim raziskovalcem krajinskega predzgodovinskega človeka, profesorjem Krambergerjem – Garjanovićem. V rodni kavarni. Po svoji navadi se je bil spustil v pogovor s prvim gostom, k kateremu je prisedel ko je po obedu prišel na črno kavo. Pokazalo se je, da je Zagorce. Še več, da je znamenit slovstvenik, ki ima v Zagorju svoje posestvo. Prišel je bil na par dni v Zagreb, kjer mu je bilo sicer stalno bivališče, kjer je pa zdržema stanoval le po zimi. Od početka poletja do pozne jeseni bival je vsako leto v Zagorju. Beseda je dala besedo. Ni bilo še poteklo pol ure, ko sta bila prej popolna tujca si moža dobra znanca. Ko profesor Mrkvička omeni, da je na poti v Krapinske Toplice, razveseli to njegovega sobesednika, češ da od ontod ni daleč do njega in povabi ga naj ja vsekakor kar najpreje mogoče obišče gospoda Izidorja Fučca je poznal hrvatski slovstvenik jako dobro, iz njegovega pogovora pa je bilo vidno, da ga nima nič kaj posebno v čislih. Kaj bližje propresčvati ga, ni se profesorju zdelo umestno. Saj si je bil že itak sam napravil dokaj točno sodbo o njem, tako, da je semtertje že res obžaloval, da je njegovo povabilo sprejel. Pač pa je profesor Mrkvička na peljal pogovor na učene razprave o krapinskem predzgodovinskem človeku in dejal, da se želi podati v Krapino in si ogledati ondi dotično najdbišče. Ko da ga je pičel gad skoči sedaj njegov sobesednik od mize, tako da je to profesorja Mrkvičko kar neprijetno iznenadilo. Misleč, da ga je morebiti s kako besedo razžalil, zre osuplo za njem. Oni pa stopi k veliki mizi v dnu kavarne. Okolo te mize je sedelo petero gospode, sicer s časniki v rokah, a vendar v živahnem pogovoru. Enega od teh gospodov prime slovstvenik za roko. Profesor Mrkvička niti opaziti ni mogel, jeli mu kako besedico rekel ali ne, le toliko je videl, da je oni takoj vstal ter mu – z Obzorjem v levi roki – sledil. V trenutku sta bila oba pri njegovi mizi in predno se dobro zave, predstavlja mu slovstvenik kavarniškega gosta, ki je prišel za njim, z besedami:

- »Evo vam »pitekantroposa krapiniensis.« Profesor Kramberger – Gorjanović.«

- »Osep tut.. Mrkovičan, g… učitelj iz Rostova na Donu«, odvrne ruski profesor, ki je bil ob pristopu onih dveh vstal ter prav tako veselo, kakor se izražamo . kadar se sestanemo zopet s kakim slavnim znancem, katerega že dolgo videli nismo:

- »Slava, slava!« nemogu vam reči, kako mi je drago, da se sestajemo.«

In postala sta takoj dobra znanca. Spoznala sta namreč oba, da ju veže nekaj, kar bi se smelo izraziti z »obščestvom učenjakov«. Še tisto popoldne spremljal je bil učeni raziskovalce profesorja Mrkvičko po Zagrebu razkazujoč mu njegove znamenitosti in seznanjujoč ga s slovstveniki in učenjaki, kolikor jih je tiste dni bilo še v mestu. Tretji dan peljala sta se oba vkup v Krapino in od ondod prišla sta četrti dan proti večeru v Krapinske Toplice, kamor je bil profesor Mrkvička poslal že iz Zaboka s poštnim vozom svojo – itak ne preobilno – prtljago.

Pri Fuččevih pričakovali so res, koruskega gosta že za prejšnji dan. Uredili so se bili po preselitvi iz Ljubljane že popolnoma. Gospa Katica je bila za gosta odločila ono sobo, v kateri je bil stanoval prejšnje leto mož, katerega se je, kadar je v to sobo stopila, spominjala s tako sladko trpkimi čutili. O letošnjem svojem gostu bila si je na jasnem, da je res, za kar se izdaja. Zato ga je iz nekega ozira bila vesela. Ker je vedela, da mu dobro postreže in si pridobi njegovo priznanje. Bila je to ona nečimrnost, katero smo imeli pri njej že priliko opazovati. Ko je urejevala sobo, pa se vendar nikako ni mogla ubraniti primere med profesorjem Mrkvičko in lanjskim svojim gostom. In storilo se jej je tako inako, da se je sesedla v kreslo, ter ostala v njem nekaj trenotkov nepremično. Še le, ko ob premišljevanju vsega, kar je z njim doživela, pride do svoje poti v hranilnico in do izročitve izročitve tako velike svote denarja ostudnemu sleparju, plane jezna kvišku in skali se jej spomin nanj.

Njen soprog pričakoval je gosta nepotrpežljivo. Imel je posebne namene z njim. Hotel je, da mu odpre vrata v jasno kraljestvo odlik. Vedel je, da zamore to storiti tako natančno, ko nikdo drug.celo ne Peter von Sratschnigg. Njegova odklonjevalna sodba, katera ga je bila hipno sicer užalila, se mu ni zdela zapreka, da se o stvari ne bi spustil z njim vnovič v pogovor. Nasprotno. Pričakoval je, da mu ravno zaradi te sodbe odkrije marsikaj, kar bi mu tako odkritosrčno ne mogel povedati nikdo drugi. Zlasti o tem, kako se redovi – kupujejo. Kajti, da mu ga bo potreba kupiti, zdelo se mu je jasno. Saj zasluge tako neradi upoštevajo!

Ko je pošta pripeljala ruskega profesorja prtljago, bil je, ker poštni voznik kopališčnemu slugi, ki jo je prinesel v gospe Katice vilo, o prihodu njenega lastnika ni mogel ničesar povedati, prepričan da pride profesor še tisti dan za svojo prtljago. Čakal je torej do večera v kopališču. Ko ga ni bilo, šel ga je čakat naslednjega dne dopoldne in ker je tudi to bilo zastonj, popoldne ob treh. Tokrat mu je sreča bila milejša. Sedeč na vrtni verandi, vidi okolo petih, da se je od Krapine sem pripeljala kočija, v kateri je sedelo dvoje gospodov. Ker se je kočija hitro vozila, ni mogel razločiti, kdo v njej sedi. Vendar mu je pa nekaj reklo, da bi to utegnil biti njegov pričakovani gost. poda se torej pred vrata velikega kopališčnega poslopja. Ni se bil motil. Profesor Mrkvička stal je ob kočiji v živahnem pogovoru s svojim sopotnikom. Le-ta mu je očividno pripovedoval, kje je Fuččeva vila, kajti kazal je z roko na ono stran. Kakor deus ex machina stopi gospod Izidor Fučec med-nja. Ker profesorja Krambergerja – Goranovića ni poznal, predstavi mu ga ruski profesor; potem pa se jame se poslavljati od njega, kajti le-ta se je peljal prenočevat in morebiti za par dni prebit k svojemu prijatelju, nam iz zagrebške narodne kavarne znanemu slovstveniku na Cvetičevec.

Profesorja Mrkvičko odpelje gospod Izidor Fučec s sabo. Kraj je bil ruskemu, brezmejnih ravnin vajenemu profesorju silno všeč. Že na poti iz Zaboka v Krapino ga je jako prijetno iznenadovala njegova ljubkost. Isto tako na poti iz Krapine v Krapinske Toplice. Posebno pozornost njegovo vzbujale so kmečke hiše. Bile so mu, dasi je prišel prvokrat v hrvatsko Zagorje, stare znanke. Saj so bile tako podobne kmetiškim hišam na jugu Rusije. One, ki so bile krite z opeko, so ga spominjale njihovih sester v oblasti kubanskih kazakov. Lepoto vse v bujno zelenje zavite in skrbno obdelane okolice povzdigovali so vinogradi, katerim je bilo videti, da dobrovoljni Zagorci posvečujejo največ svoje skrbi. Labodom ednako čepele so na holmcih nad vinogradi gospodske hiše meščanov in graščakov; skromnim golobčkom podobno so se mednje mešale zidanice kmetov. Pestrost pokrajine povečevalo je prebivalstvo v svoji lepi narodni noši, pri kateri sta prevladovale bela in rudeča barva in se jima je kaj rada pridružila tudi modra. Na poljih, na travnikih in v vinogradih bilo je videti ljudstvo pri delu in na več krajih se je glasila vesela pesem. Kaka oddaljena pasterica, ki jo je bilo videti le kot belo točko, gostolela je s svojim zvonkim glasom tako, da se mu je zdela podobna škrjančku, katerega je videti tudi le kot malo piko na obzorji, čegar glas pa vendar tako prijetno udarja na ušesa.

Gospa Katica pričakovala je svojega gosta vrhu holmca pred vilo. Že oddalječ ga je pozdravljala z mahanjem robca. Da se omije, pelje ga takoj v njegovo sobo, rekoč naj pride potem v vrtno lopico pred vilo. Dan je bil namreč vroč in zrak, dasi se je solnce že nagibalo k zatonu, vedno še topel.

Ko je bil profesor Mrkvička v odkazani mu sobi sam, stopi najpreje k odprtemu oknu. Kakšna krasota! Vse kar je bil opažal med vožnjo včeraj in danes, stopi mu to naenkrat v novič pred oči. Prelestna pokrajinska slika v ogromnem, v daljavi izgubljajočem se okvirju. Solnce je s svojimi skoro da že zadnjimi žarki zlatilo Sleme in zeleno njegovo pogorje, ki se razteza tje do Save. Vsa pokrajina z obširnimi travniki, z večjimi in manjšimi njivami, ki so skoro vse bile obdelane z lepo uspelo koruzo, z mogočnimi hrastovimi in bukovimi gozdi, z zelenimi vinogradi in z vabljivimi zaselki, oblita je bila z neko čarobno svetlobo. Kar zamakne se profesor, obračajoč svoje oči zdaj sem zdaj tje. Skoro pol ure stal je tako. Bal se je nekako, da bi s svojim pregibom ne onečastil svetega nastrojenja, katero ga je bilo s tako živeljno silo objelo. Še le petje iz dekliških grl zbudi ga iz polosanjskega stanja. Pela so dekleta, ki so se z grabljami preko ramen vračala od sušenja sena domov. Hitro stopi k umivalniku in se osveži z vodo. Potem vzame krtačo ter si osnaži obleko, katera je bil od obilnega prahu, ki se je vzdigoval med vožnjo, skoro da rujava. Ko potem pride v lopico pred vilo, ne more najti besedi, s katerimi bi svojima gostiteljema popisla svoje veselje nad divnim pogledom, ki se mu je bil odprl skozi okno njegove sobe.

Kako drugače je bil vtis, ki ga je zadobil sedaj. Videlo se je, da sta bila gospod Izidor Fučec in gospa Katica vesele njegove pohvale. Čutil je kmalu, da le prevesela. Kajti nju govorjenje in obnašanje postalo je vsled nje takšno, da je vela iz njega ona bahatost bogatinov in ona ošabnost polizobražencev, ki hoteča udvarjati, žali; ki hoteča pridobivati, odbija. Pod tem vtisom trpela je seveda tudi profesorja Mrkvičke dobrovoljnost in prirojena mu neprisiljenost. Med priprostimi ljudmi in med resničnimi izobraženci bil bi se čutil domačega; med njima čutil se je nekam tujega.

Tekom večerej prišla je na mizo tudi dobrodošlica. Ona Čehlehmehovka, o kateri smo že čuli. Po plitvi gospodarjevi zdravici imel bi jo bil profesor Mrkvička izprazniti. Odklonil tega sicer ni; a izgovoril si je, da to stori, tekom večera po svoji volji. Vsakemu drugemu bili bi Izidor Fučec ugovarjal. Njemu se ni upal. Preresno je zvenel njegov glas, ki je bil še pri Capnikovih v Ljubljani tako polen neprisiljene veselosti.

K počitku se je bil podal profesor Mrkvička dokaj zgodaj. Kljubu silno prijetnemu, v lahnem vetriču podrhtevajočemu, obraz mehko božajočemu poletnemu zraku, kakršen je moral velikega mojstra Shakespearja navdušiti za njegovo komedijo »Sen letne noči«, izgovoril se je bil ruski profesor s svojo utrujenostjo. V svoji sobi je še nekaj minut ob odprtem oknu, ko da hoče poslušati dihanje tudi v nočnem svojem počitku tako čarobno lepe prirode. Ko leže v posteljo, objame ga pa kmalu blagodejno spanje.

Ker je bila njegova soba na jugoiztočni strani vile, imel je profesor Mrkvička namen vstati pred solnčnim izhodom. Želel se je naslajati ob pogledu, kako bode vstajalo nad pokrajino, lesketajočo se v srebrneji jutranji rosi. Dobra postelja in vtisi prejšnjih dni, ki so dasi je ni čutil, vendarle provzročili neko utrujenost, pripravili so ga ob ta užitek. Bilo je namreč že dokaj pozno in solnce že visoko na obzorju, ko je odprl oči. Sam nase nevoljen, skoči iz postelje, omije se ter se jame oblačiti. Čuvši to gospod Izidor Fučec potrka v sosednji sobi na duri ter, dobivši pritrjilen odgovor, pomoli plešasto svojo glavo skoz-nje, vprašavši, če naj mu morebiti prineso zajtrk v sobo. Profesor Mrkvička odkloni to. Zajtrkovati v spalnici zdelo se mu je nedostojno in kar razumeti ni mogel, kako da so na svetu ljudje, ki si dajo zajtrk prinašati celo v postelje. Svojej deci pa tudi svojim dijakom v šoli naglašal je večkrat, da je to višek mehkužnosti in lenobe.

Ko se obleče, stopi torej venkaj. Že naprej veselil se je, da popije svoj čaj na svežem jutranjem zraku. Morebiti v vrtni lopici ob divnem razgledu na ljubkokrotko okolico. A delal je račun brez gospe Katice. Ona ga prestreže v veži ter prosi, naj stopi z njo v sprejemni salon, češ da je ondi za zajtrk že pogrnjeno. Profesor Mrkvička bil bi najraje vzkliknil svoj »čert poberi!«; a zavedši se svojega položaja, uda se v usodo. Da je gospa Katica, katera je po leti navadno tudi sama najraje zajtrkovala na prostem, dala pogrniti v salonu, imelo je svoj pomen. Videli smo, kako začudeno je ob krstinah poslušala in gledala ruskega profesorja, ko je razvijal čudne svoje nazore o odlikah. Tistokrat bila bi najraje šla po svoj red ter si ga obesila okolo vratu. Zdelo se jej je pa kaj takega nespodobno. Dejala si je, da že še pride čas, da se profesorju Mrkvički s svojim redom postavi. Sedaj je ta čas prišel. Lani smo že videli, da je hranjevala red v svojem sprejemnem salonu. Tje je bilo potreba spraviti profesorja Mrkvičko. Zato je moral zajtrku kljubu čarokrasnemu poletnemu jutru biti ondi.

Gospa Katica dosegla je tudi res, česar je želela. Samo da je učinek bil ves drugačen, kakor je pričakovala. Molče je šel ruski profesor mimo razstavljene odlike. Tudi med zajtrkom in pozneje, ko je iz salona odhajal, ni je ni z besedico vzel misel. Menil je bil, da je to odlika gospoda Izidorja Fučca, ki je že v Rimu bil začel govoriti o redovih in ki se je tudi ob krstinah dotaknil te stvari. Tistokrat celo tako drastično, da je njega izzval k še drastičnejšim pripomnjam. Sedaj mu je tega bilo skoro žal. Saj je naravno, da se je odlikovanec moral čutiti zadetega ali celo žaljenega. Hoteti koga žaliti pa vendar ni bila njegova navada. Njegov namen je bil le izbiti mu iz glave ono slepo občudovanje odlik, katero je bil pokazal z zavesto polnim očitkom na Medičarjev naslov. Naenkrat je spoznal, da se je v svojih predpostavkah zmotil, kajti da ima on sam red, in še celo – kakor je takoj spoznal – visok red, si ni mogel misliti. Njegov sklep bil je torej hipoma storjen: molčati poslej o redovih in izogibati se doseldno vsakršnim pogovorom o tem predmetu.

Gospod Izidor Fučec bil bi, da je bil red njegov, bržkone ruskega gosta izrecno opozoril nanj. Ker je bil soprogin, molčal je o njem, da se ne bi bila v očeh profesorjevih mogla Katica šopiriti in postavljati nad-enj.

Po zajtrku podal se je profesor Mrkvička, nauživši se vnovič – tokrat na vse strani – obširnega razgleda s holmca v kopališče. Gospod Izidor Fučec spremi ga tjekaj. Brez tega je, kakor vemo, rad zahajal doli, da je pogledal v časnike ali pa, da je posedal po parku, ogledujoč si mimo šetajoče kopališčne goste, ali spuščajoč se v pogovor sedaj z enim sedaj z drugim znancem. Med stalnimi kopališčnimi gosti imel jih je nekoliko. Domača gospoda poznala ga je seveda vsa. Na izprehod sam ni hodil. Bilo mu je zvrhoma dovolj, ako je prišel z Osojnice do kopališča.

Profesorju Mrkvički seveda ta njegova navada ni bila nič kaj po volji. On je bil nekak perpetum mobile, torej pravo protislovje gospoda Izidorja Fučca. Le naravno je torej bilo, da sta se v parku kaj kmalu razšla. Ker se je bil namenil, da se pojde ob enajstih kopat, kajti tudi njegov včerajšnji spremljevalec mu je jako hvalil zdravilno moč ondotnjega toplega vrelca, dejal je profesor Mrkvička svojemu stanodajalcu, da se snideta še le po kopelji, odnosno, ako se on napoti preje domov, pri obedu. Gospod Izidor Fučec pa ni šel domov. Pač pa se je silno začudil, ko je sedeč z neko znano gospo na kopališčni verandi, videl proti enajstim prihajati svojega gosta v živahnem pogovoru z nekim večletnim stalnim gostom Krapinških Toplic. Gospod Izidor Fučec je tega gosta po licu poznal, ni pa še nikdar prišel v kakršnokoli dotiko z njim. Kopališčna lista poučila ga je, da je ta gost Mr. Pavel Trantere iz Štajarske. Njegovo ime je dalo soditi, da je Nemec. Za takega imeli so ga tudi pri kopališčnem ravnateljstvu. Ni jih motilo, da je pri natakarjih, ki so bili zmožni hrvatskega jezika, naročal jedila in pijače v hrvatskem jeziku. Sodili so, da se je bil v lepi vrsti let, odkar prihaja v Krapinske Toplice naučil najpotrebnejših hrvatskih izrazov. Sicer so pa čuli, da se je z redkimi gosti, s katerimi je občeval, razgovarjal v francozkem jeziku. Unanjost tega gosta bila je kljubu vsej skromnosti njegovega obnašanja silno elegantna. Med petdesetimi in šestdesetimi leti, visoke vitke rasti, s prosivelimi lasmi in sivo koničasto pristriženo brado, vzbujal je zanimanje po svoji vedno brezprikorni obleki, najnovejšega kroja in po svoji prožni, skoro mladostno gibčni hoji. V Krapinske Toplice prihajal je vsako leto istega dne sredi julija ter je izginil iz nje začetkom avgusta točno dvaindvajseti dan svojega ondotnjega bivanja, ko je bil vzel po predpisu jedenindvajset kopelji. Ker je gospod Izidor Fučec tega tujca videl z večine samega, umevno je, da se mu je zdelo nekaj nenavadnega, ko ga je našel v tako živahnem pogovoru s svojim gostom. Poslovivši se od gospe, s katero se je bil pogovarjal o svojem prvorojenčku, stopi z verande prihajajočima nasproti. Češke besede zadone mu na ušesa:

- »Ejhle, mého hostitele!« vzklikne profesor Mrkvička proti svojemu sobesedniku, ko vidi prihajati gospoda Izidorja Fučca.

Elegantni tujec odkrije se in nakloni gospodu Izidorju Fučcu ter se mu predstavi. V slovenskem jeziku. To onega razvname in hoče se spustiti v zaupnejši pogovor. S finim obratom govorice izogne se temu štajarski doktor. Videlo se je bližje poznanstvo z bogatim Ljubljančanom, čegar postava je vsakogarm ki ga je videl, kar izzivala, naj se pouči, kako v njej tiči. Storil je to tudi on. Kar je bil o njem izvedel, ni bilo takšno, da bi ga bilo vabilo stopiti v bližje zveze z njim. Tudi je bil leto pred tem z začudenjem opazil, kako zaupno je jel osojniški posestnik občevati s španjskim gizdalinom, čegar ves nastop mu ni bil nič kaj po volji. – Ko gospod Izidor Fučec opazi tujčevo odklonjevalno stališče, čuti se razžaljenega. Tako celo, da, ko se onadva podasta v kopelj – proti prvotnemu svojemu namenu – odide domov.

Profesor Mrkvička bi bil po kopelji ostal najraje z novim svojim znancem v kopališčni gostilnici na obedu. Spoznal je pa, da to, ker ga gospa Katica k obedu pričakuje, nikakor ne gre. Poda se torej na Osojnico. Ondi naznani tekom pogovorov med obedom, da ga naj za naslednje dneve opoldne oproščajo, češ da ostane s svojim novim znancem, v katerem je spoznal gorečega slovenskega rodoljuba svetovne izobrazbe. Povedal je, da je tekom kratkega svojega dopoldanskega izprehoda izvedel, da je mož prepotoval skoro vso Evropo in dobršen del Severne Amerike. Tudi v Rostovu na Donu in v kavkaških mineralnih vodah je že bil. Razen svojega maternega jezika ter razen hrvaščine in češčine da govori izborno tudi francožčinom angležčino in nemščino ter da ga je v slovstvih vseh teh narodov kakor doma. Tudi o Rusiji ve prav mnogo in znani so mu vsi znamenitejši pojavi na bujno in bajno razcvitajočej se njivi ruske književnosti.

V gospodu Izidorju Fučcu vzplava bogatinska ošabnost na površje. Ošabnost povzpelca, ki živi samo ob veljavi, katero mu daje denar.

- »Gospod profesor!« oglasi se. »Pripeljite vendar tega gospoda enkrat sem gori k nam. saj smo pravzaprav tudi Slovenci. Naj se prepriča, da nismo gobavi.«

Profesor Mrkvička se nasmehne, ne reče pa nič. Nasmeh poigrava mu na ustnicah tudi, ko gospa Katica pokara svojega soproga:

- »Veš kaj, tebe je lahko sram, da se s tako imenitnim gostom nisi še seznanil. Glej, naš gospod gost je prvi dan tukaj, pa se že tako natančno pozna z njim.«

- »Pa res,« pravi sedaj soprog. »Kako neki to, gospod profesor, da ste povsod, kakor doma in da vam je ves svet polen znancev?«

- »Mislim,« odvrne profesor Mrkvička, »da je to pripisati moji nadležnosti. Z nekim človekom se namreč spustim v pogovor, ko da sva že Bog ve kako dolgo znana. Ali se nisem tudi z vami in z gospodom profesorjem Veselkom seznanil v Rimu na ta način?«

Gospod Izidor Fučec misli si:

- »To-le si zapomniš. Morebiti ti pride kedaj še prav.« Latinske poslovice: »Si duo faciunt idem, non est idem«* (* Če dva storita isto, ni isto.), ni poznal.

Na profesorja Mrkvičke srečo dala si je gospa Katica obilo opravka pri malem Mišku; mogel je torej med njenega soproga poobednim spanjem, ker mu ni nastala nehvaležna naloga, da bi jo zabaval, zopet v kopališče. V zdraviliščnem parku sešel se je s svojim dopoldanskim znancem. Napravila sta skupaj daljši izprehod. V senčnatem stoletnem hrastovem, dobro uro od kopališča oddaljenem gozdu, sedla sta na preprosto klop in v zanimivem pogovoru, tekom katerega se je eden učenjakov učil od druzega, potekal jima je čas jako hitro. Vrnila sta se še le proti osmim, domenivša se, da i en naslednjih dni, ako bo vreme ugodno, naredita skupen izlet v Cvetičevac.

Ko je gospa Katica videla, da se nju gost nikakor ne smuče tako okoli nje, kakor ženske take izobrazbe pričakujejo od vsacega, ki je kedaj – pa najsibode tudi v skromnem obsegu – deležen postal njihove gostoljubnosti, sprejela je profesorja Mrkvičko, ko se je zvečer vrnil, že dokaj hladno. Njenemu soprogu bilo je to všeč, kajti uganil je iz tega takoj, da ju po večerji pusti sama. In ni se motil. S pretvezo, da ima posla pri Miškecu, poslovi se, voščeč ruskemu profesorju lahko noč, kaj kmalu.

Gospod Izidor Fučec je tega trenotka komaj čakal. Prižgavši si smotko, da tako s pušenjem prikrije zadrego, ko bi zašel va-njo, jame prav polagoma in oddaleč napeljevati po silno nerodnih jarkih in koritih vodo na svoj mlin. Končno se mu posreči: rešilna beseda bila je zunaj. Odlika. Profesor Mrkvička izogne se predmetu, napeljavši jako spretno pogovor v drugo smer. Dasi s tem nekoliko zmeden, se gospod Izidor Fučec ni udal kar tako iz lepega. Po nekakošnem pokašljevanju in silno nespretnem nadovezovanju bil je zopet pri istem predmetu. Tokrat pri ruskih redovih. A tudi to ni pomagalo. Profesor vedel se je odgovoru izogniti s tem, da je jel govoriti o bajnem vesmiru, kazati na polagoma na nočnem nebu prižigajoče se zvezde ter jih razlagati.

Gospod Izidor Fučec bil je za ta večer razorožen. Predmet, ki ga je bil profesor načel, bil mu je tako tuj, da svojemu gostu, ki je v krasnih besedah razlagal veličastnost vesmira, nikakor ni bil v stanu slediti. Poslušal ga je topo ter je končno z glasom, ki je jasno razodeval njegovo duševno onemoglost, dejal:

- »Prav res, gospod profesor, zanimive stvari so to, a niste se-li že utrudili? Izpijva ga torej še kozarček in pojdiva k počitku.«

Svojej soprogi povedal je, ko je prišel v spalnico, da je ta-le ruski profesor prav za prav silno pust in dolgočasen človek.

- »Zakaj si ga le vabil sem kaj?« potiplje gospa Katica obzirno svojega soproga. »Pusti poslej goste pri miru. Saj imava itak stalnega gosta. Le poglej no, kako lepo spančka.«

Po teh besedah odpre duri sosednje sobe, kjer je v zibelki poleg dojiljine postelje ležal Miškec. Medla luč od svetilnice, ki je bila udelana v posodici iz motnega stekla rožaste barve padala mu je na obrazek. Gospod Izidor Fučec stopi k zibelki, dvigne roko k blagoslovu, potem pa iz strahu, da dečka ne zbudi, stopi zopet v spalnico nazaj. Ko zapre duri za sabo, pravi:

- »Prav imaš, Katica. in imeniten gost je to. Iz tvoje in moje krvi.«

Kljubu temu pa je gospod Izidor Fučec, ko sta naslednji večer zopet sama sedela po večerji, jel profesorja Mrkvička vnovič nadlegovati s podobnim govorjenjem, ko prejšnji večer. Nekaj časa odbijal je profesor naskoke, končno pa je, da se teh nadležnosti izogne, dejal:

- »Kakor sem videl, imate lep red. ne vem katere države. Brez dvojbe za zaloge. Ko bi to bilo dopustno, dal bi vam še jaz eden svojih zraven. Tako za spomin.

Gospodu Izidorju Fučcu bil je to migljaj s kolom. Hlastno torej odgovori:

- »Kar za spomin bi ga ne mogel vzeti. Pregovor pravi: nekaj za nekaj, nič za nič. Lahko bi se sporazumela.«

Ko bi se bilo bolje videlo, bil bi gospod Izidor Fučec mogel opaziti, kako debelo ga je pogledal profesor Mrkvička, ki je pri tem vstal ter voščil lahko noč. Maričiki, ki mu je prišla prižgat svečo, naznani, da drugo jutro vstane že ob petih, češ da se popelje v Cvetičevec. Poprosi jo tudi sporočiti gospej, da ga naslednji dan ni treba čakati z večerjo. Od svojega štajarskega znanca je bil izvedel, da se človek s Cvetičevca navadno ne vrača tako hitro. Slavni pisatelj, ki je srečni lastnik tega silno ljubko ležečega posestva, ima namreč ljubeznjivo, izobraženo soprogo, katera ne le umeva vsa dela svojega soproga, temveč mu je pri spisovanju bila vešča svetovalka in je s svojo sodbo marsikakemu poglavju tega ali onega pripovednega spisa utisnila pečat svoje nežne duše.

Štajarski doktor imel je prav. Tri dni sta ostala v Cvetičevcu. Ozračje, katero sta v onem srečnem zatišju dihala, bilo je tako prijetno, da je doktor prerušil celo svoje kopanje, kar bi, kakor je dejal, ne bil smel storiti. K skladju uma pridružilo se je tudi skladje src. Ob čitanju odstavkov iz novih del cvetičevskega gospodarja in ob duhovitih slovstvenih pomenkih se je ondi – brez dobrodošlice – zasnovalo pobratimstvo, kakršno more spajati jedino le sorodne si duše.

_________

9. Nevihta. – Nevarna muha v ušesih in posledice njenega pika. – Dvojnik.

Dne profesorjevega zgodnjega odhoda gospod Izidor Fučec ni šel v zdravilišče. Ostal je bil doma. Stopicajoč okolo devetih dopoldne po osojniškem vrhu semtertje, oziral se je po oblakih, ki so se jeli zgrinjati od juga sem po nebu in spuščal je modrikaste kolobarje dima svoje havanske smotke v zrak. Počasi so se dvigali sedaj čisto okrogli, sedaj zategnjeni, sedaj zopet v obliki osmice kvišku. Soparno je bilo in najmanjšega vetriča ni bilo čutiti v ozračju, dasi so se drveli črni in pepelnatosivi oblaki najrazličnejših oblik visoko gori v zraku od kranjskega kota sem z veliko brzino ter se je iz naših čulo vedno bližje prihajajoče votlo gromenje. Ni bilo dvojbe: pripravljalo se je k nevihti. Semtertje padla je tudi kaka kapljica na izsušeno zemljo.

Da se ukloni dežju, stopi v vrtno lopico, kjer je z dojenčkom v naročju sedela Zlatopoljka. Dete je veselo gledalo v svet ter se nasmihalo dojilji, ki mu je, držeč je na levici, poigravala s prsti desne roke pred drobcenimi očmi. Ves srečen stopi gospod Izidor Fučec k tej mali, v svoji prirodnosti silno dražestni skupini. – Idile bilo je pa mahoma konec. Ne le, da se je postava gospoda Izidorja Fučca podajala k oni skupini kakor pest na oko; dete se je, ko je zazrlo poleg sebe široko moško lice, tudi jelo dreti na ves glas. Bržkone vsled tega, ker se je že itak temačna lopica vsled njegovega pristopa še bolj potemnila. Srečni oče vzame, ko odloži smotko, dete dojilji iz naročja ter ga jame gugati na svojih rokah semtertje, skušajoč ga utišati s popevko, ki jo je često čul od soproge in dojilje. Vse zastonj. Dete, katero je njegovo laskanje navadno rado prenašalo njegovo, jelo je kričati še huje.

- »Servus amice!« začuje se naenkrat ob vrtni lopici. Predno se gospod Izidor Fučec obrne, nadaljuje glas, ki ga takoj spozna. »Ti pestuješ. Bravo, bravissimo! Dobro se ti to poda, amice. A kakor vidim, brani se te malček z vsemi štirimi.«

- »Z vsemi štirimi se ne more, ker ima nožice povezane,« odvrne gospod Izidor Fučec smeje, izročajoč dete dojilji. Potem vzame zopet še tlečo smotko v levo roko, desnico pa, obrnivši se proti lopičinemu vhodu, proži županu Marku Prevejancu, kajti to je bil prišlec.

Le-ta vstopi ter pravi:

- »Nisem še imel prilike čestitati, amice. Sprejmi torej danes mojo čestitko. To-le je torej bodoči posestnik na Osojnici.«

Po teh besedah stopi bliže k dojilji ter pogleda sedaj že zopet mirnemu detecu v lice. Na to se njegov pogled preseli na obraz gospoda Izidorja Fučca in skoro istočasno vzklikne:

- »Bog i Bogme, amice! Čuda golemoga! Da ti pravo kažem…«

Župan obmolkne, ne dogovorivši stavka.

- »Tič, kaj ne?« pravi hlastno gospod Izidor Fučec. »Kakor oče!« dostavi še s prodirljivim, glupim nasmehom. Marko Prevejanec ga začudeno pogleda, oni pa nadaljuje: »A kaj te je, amice, privelo ravno sedaj sem gori? Nevihta se bliža.«

Ni še dobro izpregovoril, ko se silno zabliska. Čez nekaj trenotkov zagrmi tako, da se zemlja strese. Ob enem se dvigne silen piš, ki s ceste pod holmcem prinaša cele oblake prahu gori.

- »Mana!« začuje se v tem trenotku Katičin klic od vile sem. »Kje vendar tičiš z Miškecem? Ali si slepa in gluha?«

Ogovorjenka skoči z detetom iz lopice in steče proti vili.

- »Klanjam se, velemožni!« oglasi se Katica zopet, ko opazi poleg svojega soproga približajočega se jej župana. Dasi liepo vrieme ste nam donjeli! U ostatom, kiše nam je već trebalo. Dobro došli!«

In položi mu desnico v sprejem. Vsa družbica izgine za vežnimi vrati, katere iz kuhinje prihitela Neža za-njo zapre.

- »Huda nevihta bode,« pravi gospa Katica županu, ko vstopijo vsi skupaj v sprejemni salon, »in bojim se, da pride silna ploha, katere ne bo tako hitro konec. Čast nama izkažite in ostanite pri obedu tukaj. Saj doli bi o tem vremenu itak ne mogli.«

Župan Marko Prevejanec nakloni se nalahko in Katica odhiti v kuhinjo dat Neži potrebnih naročil. Gospod Izidor Fučec in župan stopita vsak k enemu oknu in gledata venkaj. Piš, ki se je bil naenkrat vzdignil, tulil je okolo vile. Tanke breskve, stoječe semtertje med brajdami vinskih trt, pripogibal je skoro do tal in kar vidno je bilo, kako je žlahtni sad cepal z drobnih vejic po tleh. Košato drevje po dolini šumelo je oddaljenemu slapu podobno. Nekaj nevidnega tiščalo je od juga sem z neodoljivo silo v njega mogočno vejevje tako, da se je na oni strani v primeri z bohotnimi, daljše od debel molečimi vejami severne strani, zdelo v rasti zaostalo ali okleščeno. Tudi jagnjedi so svoje vrhove pripogibale; njihovi listi pa so po tesno, k deblu tižčečih se vejah trepetali, ko da je vse drevo prevevalo neko mrzlično drhtenje, prihajajoče od strahu, da zdaj pa zadaj zaradi visoke njegove rasti trešči iz oblakov va-nje. Res so treski postajali vedno pogostejši. Kakor ognjene kače švigali so bliski, ki so zaradi nastalega polomraka bili jako dobro vidni, iz oblaka v oblak in zamolklo bobnenje, zategnjeno vrščanje in ropotanje pričalo je o mogočnih silah prirode, ki so se razvezovale nad zemljo, ko da se je med neznanimi duhovi vnela strašna vojska, čegava bode. Semtertje švignila je nebeška, ognjeni metlji podobna strela na zemljo in kmalu za tem je sledil užasen pok, ko da j kdo sprožil sto ogromnih bojnih topov naenkrat. Čedalje bližje prihajal je grom, čedalje pogostejši bili so treski, čedalje večji nastajal je mrak. Groznoveličasten bil je ta pojav prirodnih moči. Res, da sta ga bila oba opazovalca videla že često, jima torej ni bil nič nenavadnega; vendar sta ob kakem blesku nenavadne svetlobe in po njem sledečem nebo in zemljo pretresujočem tresku zadrhtela oba. Iz kuhinje semkaj čulo se je, če je piš nekoliko krotkejši postal – torej v njegovih presledkih – glasna molitev. Mana, navajena moliti, ko se je o tacih prilikah iz lin zlatopoljskega zvonika javkajoče oglasil zvon, prekrižala je najpreje po tihem Miškeca, potem pa glasno sebe in iz njenih ust jelo je doneti angeljsko češčenje, kateremu je sledila cela vrsta očenašev za odvrnitev hude ure.

- »Je-li strelovod na vili v redu?« vpraša župan gospoda Izidorja Fučca, ko začuje molitev.

- »Lani je bil pregledan,« odgovori vprašanec.

Komaj te besede izpregovori, ko trešči s tako silo, da jima vzame vid in sluh in da se vse poslopje v temeljih strese. Skoro od oken vrglo je oba. Nemo se ozreta en po drugem; v tem pa se že odpro tudi duri in, kakor preplašene jerebice, priteko vse tri ženske – Mana z dojenčkom v naročju – v salon. Polmrtva zgrudi se gospa Katica z vzklikom: »Jezus, Marija, sveti Josip!« v jedno ondi stoječih kresel; dočim se Neža in Mana, obe bledi ko zid, buleč ko brez uma pred-se treseta po vsem životu in se Miškec jame dreti na ves glas.

- »Nič se ne bojte,« tolaži župan Marko Prevejanec ženske. »Treščilo je v strelovod na vili in nevihta je tudi že mimo. Le poglejte venkaj.«

Vsi se ozro skozi okna. Težke, debele kaplje padajo na razprte deščice zelenih oknic, da kar ropota in pljuska po njih, da so mahoma mokre vse šipe na oknih. Silni vihar, ki je še malo pred tem pretil ruvati drevje s koreninami, polegel se je, ko vsled čarobne zagovorne besede naenkrat, vrščanje v oblakih se je bolje in bolje oddaljevalo, grom jel je bliskom slediti vedno v daljših presledkih. Zato pa je bilo s tako silo, ko da je kdo odprl vse vodne zatvornice nebes. Bila je ploha, kakršne doživljamo o soparnih poletnih dneh po prejšnji dolgotrajni suši. Tolažilne županove besede, še bolj pa ta dež in vedno bolj oddaljujoče se hudo vreme, potolaži ženske. Neža odide kmalu zopet v kuhinjo; gospa Katica pa stopi z vedno še nekoliko plaho, vendar ne več boječo se Mano z dojenčkom ob nedrijih, od sobe do sobe pogledat, če ni morebiti strela napravila kje kake škode in če so vsa okna dobro zaprta.

- »Ob takem-le bi pa res ne mogel domov,« pripomni župan, ko ostaneta z gospodom Izidorjem Fučcem zopet sama. »Ravno tako, kakor tvoj gost ne bo mogel. Sodim namreč, da mora biti v zdravilišču, ker se nič ne pokaže.«

Gospod Izidor Fučec pojasni županu kako in kaj ter mu ponudi smotko. Župan si jo zapali. Potem stopi zopet k oknu in pravi:

- »Namočilo bo pa dobro. Hvala Bogu, da se ploha jame že umikati pohlevnemu dežju; drugače bi ajdo in repo kar v zemljo zbila.«

Gospod Izidor Fučec pritrdi in sede. Isto stori župan in začne se med njima pogovor. O vseh mogočih stvareh. Saj se devet mesecev nista videla več. Za čudo ne omeni župan španjskega ministra ni z besedico. Naravno, da je o tem molčal tudi gospod Izidor Fučec. Zato je pa tem bahaveje govoril o svojem bivanju v Rimu. V županovih očeh delal se je s tem dokaj zanimivega. Tudi mu je laskalo, da ga je župan zaradi tega blagroval, češ: tebi je lahko, jaz uboga para morm pa vedno le doma garati.

Čez kake pol ure pride k njima Katica ter se jame vtikati v pogovor. Potem pripoveduje o Miškecu, kako lepo je po oni grozni nevihti zaspal ter se naposled spomni tudi profesorja Mrkvičke, češ Bog ve, kje je njega zatekla huda ura.

- »A propos!« pravi sedaj župan. »Poznata-li svojega letošnjega gosta natančneje?«

Gospod Izidor Fučec pove sedaj, kako se je bil z njim seznanil; župan Marko Prevejanec pa, naslonivši svojo glavo v desno roko, katero s komolcem upre ob mizo, tako da je imelo videz, da o nečem premišlja, pravi čisto umerjeno:

- »Lanjski vajin gost bil je Španjec; letošnji je Rus. Imata-li gotovost, da tiči v Rusu kaj poštenejega, ko je tičalo v Španjcu?«

Grozno vprašanje. Za gospoda Izidorja Fučca in za gospo Katico. Poslednja pobledi, vstane ter z izgovorom, da mora iti pripravljat obed, odide iz salona. Gospodu Izidorju Fučcu bilo je, ko da mu je nekaj mahoma razsvetlilo možgane tako, kakor so preje božje strele razsvetljevale od črnih oblakov nastalo dnevno temo. Profesorja Mrkvičke res bliže prav nič ne pozna. Predstavil se je bil njemu in profesorju Veselku: to je vse. Povedal jima je tudi marsikaj iz svojega življenja. A španjski minister, ki so mu ga še le v zadnjem času razkrinkali, je bil tudi veliko pripovedoval. Pa je vse bila laž. Kaj če je pri profesorju Mrkvički ravno tako? In koj se mu začne čudno dozdevati, da bi imel celo leto dopusta. Pa še nagrado vrhu tega. Ne, to ne more biti. Tako neumni Rusi menda vendar niso.

Stvar razodene županu.

- »Vidiš,« pravi le-ta. »Previdnost je treba. Mati modrosti je. Paziti moramo nanj, da se nam ne zgodi tako, ko z lanjskim sleparjem. O, letos ne bom več tako slep. Takoj, ko pride domov, me obvestiš. Praviš, da je odšel v Cvetičevec. Bog ve, kaj ondi namerava? Morebiti kakšno sleparstvo.«

Sedaj pripomni gospod Izidor Fučec še – kakor je dejal: zaradi popolnosti – da je profesor Veselko občeval z njegovim gostom jako zaupno, da ga je dosledno nazival svojega tovariša, da ga je predstavil raznim znamenitejšim možem v Ljubljani, med temi tudi trnovskemu župniku in da ga je le-ta povabil večkrat k sebi na večerjo.

- »To še prav nič ne dokazuje,« razsodi salomonsko modro župan Marko Prevejanec. »Omamil je morebiti njega, kakor je omamil tebe. O, sleparji so mazani z vsemi mastmi in imajo debele za ušesi.«

Te besede so gospoda Izidorja Fučca prepričale do dobrega. Ne sicer o tem, da je slepar, kakršen je bil lanjski njegov gost; pač pa, da je vsaj sumljiv. Tem verjetnejša se mu je ta sodba zdela ako je pomislil na profesorja Mrkvičke redoskrunsko govorjenje ob Miškovih krstinah in na ostro sodbo, katero je izrekel o njem Peter von Sratschnigg.

Med temi in drugimi pogovori obeh zagorskih pobratimov jelo se je zopet jasniti. Tema, ki je bila zavladala pred ploho in ki je vladala tudi še med njo, jela se je redčiti čem pohlevnejši je postajal dež. Pršelo je sicer še, a prodirati je jelo vendarle že tudi solnce. Mana, ki je bila v tem položila Miškeca v zibelko, prišla je, da odpre oknice. Oba zagorska pobratima stopita k oknu.

Kako krasen, kako razveseljiv pogled. Vsa zemlja kakor prerojena, kakor iz novega poživljena. Težke kapljice vise po drevju in po temno zelenih listih vinskih trt; solnčni žarki pa prodirajo izza oblakov, za katerimi se svetlika živomodro nebo skozi prozorni, vsega prahovja in mrčesov do dobrega očiščeni zrak. Ondi nad slemenom pa se vzpenja visok lok široke mavrice, podobne pisanemu traku, s katerim je Bog privezal zemljo z nebom. Brez besedi stojita nekaj časa oba ob oknu. Še le gospa Katica preruši nju nemo strmenje, ko vstopi in pravi:

- »Obed je gotov.«

- »Saj sem pa tudi že lačen,« pravi nje soprog, stopivši hlastno od okna.

Po obedu poslovi se župan. Ker ni bil pogovor tekom obeda nanesel nič več na profesorja Mrkvičko, vpraša gospa Katica svojega soproga, kaj je župan po njenem odhodu iz salona o njem še povedal. Gospod Izidor Fučec jej to ponovi ter je naznani tudi svoje naenkrat nastale mu dvome, na kar ona izjavi:

- »Da, da: dolgo ne sme več ostati tukaj.« 

––––––––––

Tretji dan odsotnosti profesorja Mrkvičke prihiti Neža od mesarja v zdravilišču z imenitno novico:

- »Gospa!« kliče, ko pride skozi vežna vrata in opazi, da je Katica stopila ravno iz obednice čez hodnik v kuhinjo, »ravno takšnega človeka sem videla, kakor so naš gospod.«

- »To ni mogoče,« odvrne jej gospa katica v »množini veličastja«, ki se je je bila privadila v Ljubljani, »naš gospod so še doma.«

- »Naj bodo,« ostaja neža pri svojem, »pa sem vendar videla ravno takega brata.«

Te besede zbude radovednost gospoda Izidorja Fučca. On stopi iz obednice na hodnik ter vpraša:

- »Kaj pripoveduješ Neža?«

- »Oh gospod!« hiti Neža. »Ravno tak je, kakor vi. Pa prav popolnoma skoz in skoz tak.«

Gospod Izidor Fučec se zasmeje ter pripomni dovtipno, kakor to sicer ni bila njegova navada:

- »Če si dobro videla, Neža, in če je to res, moram takoj gospoda župana prositi, da mu prepove mojo podobnost.«

- »Ne vem, če bo šlo,« pravi Neža. »Tak je, da sem mislila, da je vaš brat.«

- »Saj nimam brata,« pripomni suho gospod Izidor Fučec.

- »No, po tem takem ga pa kar pogledat pojdite,« svetuje Neža. »Pred gradom je stal in s kljukasto palico je pred sabo vrtil kolobar. Debel, zavaljen.«

- »Neža!« posvari jo Katica.

- »No, da; saj res,« spomni sedaj Neža samo sebe. »Gledal me je pa, oh gledal tako, kakor da se že davno poznava, kakor da me je kje že videl. Oziral se je za menoj še, ko sem že odšla mimo.«

Poslednje sicer ni bilo res. Neža, katero je tujčeva prikazen silno iznenadila, bila je namreč uprla vanj svoje, široko odprte, začudene in vprašujoče oči tako, da je to tujec moral opaziti. Zato se je pa seveda tudi on po njej oziral ter je, – opazivši da gleda nazaj – obrnil svoje oči tudi še za njo.

Gospoda Izidorja Fučca ni zdržalo več doma. Hitro vzame svoj slamnik in palico in posloovivši se od soproge, ki se je zaradi njegove radovednosti na glas hihitala za njim, s kratkim, »z Bogom!«, odide po rebri med brajdami navzdol. Pot mu je bila naravnost k zdraviliškemu vratarju. Ondi vpraša, kaj je novega. Dobivši odgovor, da nič posebnega, hoče vedeti, če je zadnja dva dneva prišlo kaj novih gostov ter dobi odgovor, da neka dama z dvema odrastlima hčerama in nek gospod. Poslednji sam. vratar mu pokaže prijavnici. Prvo odloži, neprečitavši je niti do konca. Na drugi čita: Panta Barbešević, bankar iz Beograda. To je torej oni tujec. Bankar. Imenitna osoba tedaj. Vsekakor vreden, da se z njim seznani.

Gospod Izidor Fučec nameri svoje korake v zdraviliščni park. Že z namenom, da poišče zanimivega tujca, ki je – po Nežinih besedah soditi – pravi njegov dvojnik. Morebiti se tudi z njim seznani. In spomni se pripovedovanja profesorja Mrkvičke, kako dela poznanstva ter sklene, da se bo takoj v tem slučaju ravnal po njih. Sicer mu pa tega še treba bilo ni. Ko namreč ovije v parku po stezici okolo večje skupine grmičevja, sredi katere je rastla košata lipa, opazi da v precejšnji daljavi iz ozadja prihaja njegov že znani mu neznanec.

- »Vraga!« misli si, »Neža ima prav. Ravno tak, ko jaz.«

Oni, opazivši našega junaka, se za trenotek ustavi, ko da je ob tla prikovan ter se zagleda vanj. Potem napravi s palico kolobar po zraku pred sabo ter nadaljuje svojo pot proti njemu. Ko je bil kakih deset korakov od njega, ustavi se naenkrat zopet, napravi vnovič kolobar s palico, potem pa vzdigne roki in, držeč ju v višini ramen vodoravno pred se tako, da je iz desne roke viseča izprehodna palica tvorila pravilen kot, vzklikne, ko da je našel starega znanca:

- »A ma* (* vzklik začudenja, ki se v srbščini často rabi), jeste-l'i vi ovde** (** tukaj) u kupatilu*** (*** Besedo »kupatila« rabijo Srbi mesto v hrvaščini navadne »kupke« ali »kupalište« = kopališče)?«

- »Bog i Bogme, nisam,« odvrne ogovorjenec, pridši do njega. »Čast mi je predstaviti se: ja sam gospodin Izidor Fučec.« – Po teh besedah obmolkne, da tako dá onemu priliko predstaviti se mu tudi. Le-ta pa menda tacih družabnih formalnosti ni bil vajen in molči tudi, ko da pričakuje še kakih pojasnil. Gospod Izidor Fučec opazi to, zato nadaljuje:

- »Vinograd in vilo imam nedaleč od tod. Sicer sem pa iz Ljubljane.«

- »Jaz pa iz Belega grada,« pravi sedaj oni. »To je pa imenitno! Ljubljančani so bili lani pri nas v Belemgradu. Videl sem jih. Slišal tudi. Krasno so peli. Pa lepa dekleta so bila z njimi; oh, lepa in nežna!«

Slavitelj Ljubljanske ženske lepote udari s palico ob tla ter cmokne trikrat z jezikom, kar je pri njem menda pomenjalo višek občudovanja. Gospod Izidor Fučec spomni se pri tem znane narodne:

»Ljubljanke so lepe,

Pa hude so tud';

So bele, ko repe,

Pa hude, ko zlud,«

vendar pa ne seznani z njo Belograjca. Pač pa se pohvali:

- »Tudi moja soproga je bila med njimi.«

Sedaj je bil led prebit in gospod Izidor Fučec je bil mahoma v živahnem pogovoru z nenavadno zgovornim svojim dvojnikom.

S svojim dvojnikom? Ne popolnoma. Pač je bil iste rasti, iste velikosti, iste obilnosti, ko on, tako da bi ju bil kdo od daleč moral smatrati za dvojčka; a od blizo prihajala je vendar nju raznolikost jasno do izraza. Dočim je namreč, kakor vemo, gospod Izidor Fučec bil plavec, bil je belograjski bankar« čisto črne, rekel bi ciganske polti, črnih gostih obrvi z velikimi črnimi brkami pod nosom. – Nekako takšnimi, s kakršnimi se je ponašal »Brka«v naslovni sliki belograjskega humorističnega lista istega imena. Kadar je snel slamnik z glave, pokazali so se na njej gosti, svetločrni, na kratko ostriženi lasje, tako da mu je glava – vsled ploskosti temena – bila podobna široki krtači z ostrimi ščetinami. Njegove majhne oči bile so črne ko oglje ter so se – nemirno begajoče semtertje – tajinstveno svetlikale. Razodevale so neko strast. Res je ta strast Panto Barbeševića silno obvladovala. Bila je: pohlep po denarju in sicer v takšni meri, da je bil skrajno umazan. Zato si je v gradu najel najcenejšo sobo, ki mu je dajala komaj toliko prostora, da se je mogel dobro obračati v njej. Njegova sivotemna obleka s kratko suknjico bila je sicer še lepa, vendar se jej je poznalo, da je že dolgo v rabi.

Gospod Izidor Fučec in Panta Barbešević sta bila takoj, ko sta se na opisani iz…ni način seznanila, že dobra prijatelja. Očividno je za enega kakor za druzega čudovita podobnost nju rasti in telesnega razvoja tvorila neodoljivo privlačnost. Pogovor jima je tekel, ko da si imata kdo ve kaj povedati. A prvo besedo imel je vendarle Belograjec, čegar jeziček kar k miru priti ni mogel. Nalezel se je bil te izredne zgovornosti pri svojem poslu, ki ga je, kakor bomo čuli, izvrševal čisto po navadah jutrovih dežela.

Panta Barbešević začel se je, da si ne nakopava nepotrebnih izdatkov, kopati koj prvi dan po svojem prihodu v Toplice. Zato sta se z gospodom Izidorjem Fučcem razstala proti enajsti. Le-ta hitel je domov poročat Katici. Ko pride ves zasopljen domov na Osojnico ter stopi v vežo, zakliče prodirljivo:

- »Katica, oj Katica! več sam govorio š njim.«

- »S kom?« vpraša Katica, ko odpre obednične duri in se prikaže na pragu.

- »Z gospodom, o katerem je pripovedovala Neža,« odgovori soprog, stopivši za soprogo v obednico. »Pa veš, kdo je?«

- »Menda vendar ne ban?« pripomni zabavljivo gospa Katica.

- »To sicer ne,« pravi gospod Izidor Fučec, »a imeniten gospod vendar. Kaj misliš, od kod?«

- »Nehaj no že vendar s tem uganjkarstvom!« huduje se soproga. »Saj si vendar ne dajeva zastavic, niti ne igrava slepe miši.«

- »Iz Belega grada,« pravi gospod Izidor Fučec.

- »Iz Belega grada!« ponovi z vzklikom začudenja gospa Katica. »Saj sem bila vendar par dni ondi, pa takega zavaluha nisem videla.«

Gospod Izidor Fučec moral je tacih ljubeznivosti svoje soproge že vajen biti, kajti, ko da se ta izraz sam po sebi razume, odgovori mirno:

- »Da, bankir.«

Gospo Katico jele so bile že obiskavati njene znanke. Soproge gospodskih posestnikov iz okolice in redne gostje kopališča, s katerimi se je bila seznanila prejšnja leta. Le-teh poslednjih bilo je, kakor se je prepričala iz kopališčne liste, katero si je dala vsako soboto pošiljati, manje ko prejšnja leta. Čudno se jej je zdelo, da so izostale skoro vse gospe, ki so, kakor je bila lani opazila, zaupno občevale s španjskim ministrom. Od znanke, ki je bila prva prišla k njej v obiske, izvedela je o dveh, da zibljeta. Po tem sklepala je tudi, zakaj so izostale vse druge.

Med imeni žensk, ki so se prišle kopat, našla je tudi ime neke Belograjke, s katero se je bila seznanila tekom lanjske kopališke sezone. Trgovčeva žena je bila to. Izobražena sicer a izmed onih, ki se kljubu izobrazbi ni mogla ločiti od srbske narodne noše. Ker jo je lani obiskala parkrat na Osojnici, pričakovala je za gotovo, da se oglasi tudi letos pri njej. Zlasti, ko izve, da njo materne skrbi vežejo na dom. In za to bilo je s primernim naročilom poskrbljeno pri zdraviliščnem vratarju. Njo namenila s je vprašati o razmerah bankirja, čegar prikazen je Nežo spravila v takšno začudenje in soproga v tako prijetno iznenadenje.

Tega obiska jej ni bilo treba dolgo čakati. Že naslednjega dne ob enajstih pride Belograjka na Osojnico. Katico najde v vrtni lopici. Po običajnih pozdravih in bedastih, dasi do naše nezavednosti splošno ukoreninjenih povpraševanjih o počutkih, potem po čestitkah glede prirastka rodbine, pogrezneta se obe znanki v pogovore. Kmalu sta bili v Belemgradu o katerem je gospa Katica od svojega pevskega izleta sem tako rada govorila. To priliko porabi, da svojo obiskovalko povpraša, če pozna letošnjega novega kopališčnega gosta iz Belega grada.

- »Cincara?« vpraša Belograjka.

- »Ne,« odvrne gospa Katica. »Moj soprog imenoval ga je Panto Barbeševića.«

- »Sasma* (* popolnoma) u redu,« pravi Belograjka. »Baš tako** (** Točno tako. Ravno tako.) se zove, al u nas poznamo ga svi samo pod imenom Cincar* (* Cincarje imenujejo Srbi med njimi naseljene Rumune, tako zvane Kuzovalahe, kateri so nekaterim, ker mislijo, da pomenijo vsaj figuro kmeta, ki se na balkanskej šahovnej deski dá uspešno porabiti proti Slovanom, jako k srcu prirastli.). Zdrávo** (** jako) bógat čóvo*** (*** človek). Svoju radnju4 (4 Poslovnico) ima na Terazijama5 (5 najimenitnejši trg Belega grada), baš blizu konaka6 (6 Kraljveski grad).«

Gospo Katico zadovolji ta odgovor in poučila je pri obedu o njem takoj tudi svojega soproga. Vesel ga je bil. »Zdravo bogat čovo«, pomisli si. Kakor on. Tudi o njem bi se torej v Belem gradu, ko bi ga poznali, glasila podobna sodba. »Zdra

(brez datuma na koncu!!!)

19/3. 1916

Gospod

Izidor Fučec.

Srednjeveška povest naših dni.

XVIII. KAKO JE GOSPOD IZIDOR FUČEC NAPRAVIL NOVO IMENITNO ZNANSTVO IN KAJ JE ZVEDEL O SVOJEM PRVEM ZNANSTVU TE VRSTE.

(Nadaljevanje.)

vo bogat čovo! Kako lepo, kako blagoglasno in kako krepko ob enem se to glasi! Dasi za Cincarja itak že zavzet mu je po tem soproginem sporočilu postal še naklonjenejši. Nehote se spomni onih dveh bratov, ki ju je bil videl v Rimu na Kapitolu in na Kvirinalu. Kako ju je bil že imenoval profesor Veselko? Di – di… Aha! Dioskura. Pa res! On in Panta Barbešević sta takšna dioskura. Po postavi in po bogastvu. Kako imenitno, da ju je slučaj privedel skupaj!

Ko vstane po obedu od počitka, ni ga strpelo doma. V grad je mahal, da poišče Cincarja. ¬

_________

Med njegovo odsotnostjo vrne se profesor Mrkvička domov. Prijazno pozdravi gospo Katico in pripoveduje jej svojim prijetnim, nam že znanim načinom, kako je bilo v Cvetičevcu. Naposled prosi v vrtno lopico čaja. Gospa Katica sprejela ga je videzno prijazno, ter mu, čuvši njegovo željo, tudi takoj dejala, da dá kuharici potrebno naročilo. Čaja popil je profesor Mrkvička jako veliko. Zjutraj po zajtrku in zvečer po večerji morali so mu dati vrč te v Rusiji tako priljubljene pijače. Ker niso imeli samovarja, izprosil si je kr vrču še lonček kropa. Potem pa je sedel, vzel časnik ali knjigo v roko ter si natakal iz vrča, kateri je zalival sproti s kropom skledico za skledico čaja ter ga je počasi prelil. Ako je vedel, da ne dela v kuhinji neprilike, izprosil si je tudi med dnem včasih po kako skledico čaja. Spoznavši te njegove navade, postregli so mu povsod, kjer je bival, prav radi in s prijaznimi obrazi.

Ko se je vrnil z izleta v Cvetičevec, mučila je profesorja Mrkvičko zaradi hude vročine, ki je vladala med vožnjo, in morebiti tudi kot posledica dobrot poslovilnega obeda huda žeja. To je povod, da si je želel čaja, kateri po ruskih pojmih po zimi ogreva, po leti hladi in žejo gasi, vselej pa pokrepčava. Naprej se je že veselil, kako prijetno posedenje bo v zasenčeni lopici ob okusni in tako priljubljenemu pijači, ki mu je bil postala življenjska potreba. A prišlo je drugače.

Ko je, umivši se v svoji sobi, stopal mimo priprtih kuhinjskih duri, da se poda v lopico, začuje najenkrat gospe Katice besede:

- »Še ves čaj nam bo popil!«

Kakor prikovan obstane. Kaj je to bilo? Menda ni prav čul.Toda: ne, ne! Čisto razločno so mu one besede zadonele na uho. Vsak dvom je bil izključen.

Profesor Mrkvička stopi takoj v svojo sobo nazaj.

- »Ali sem se jim vsiljeval?« mrmra polglasno izmed zob. »Nista-li nasprotno oba – soprog in soproga storila vse mogoče, da me pregovorita priti jima v goste?«

Stopivši nekaj korakov gori in doli, pomisli si:

- »Čemu sem vendar šel? Tako proti dlaki mi je to bilo. Zares, vedno je najbolje, ako človek uvažuje svoje slutnje.« 

Ker ni bil dvomilec in kompromisnik, stopi nato k omari, vzame iz nje perilo in obleko, zloži vse v kovček, pospravi vanj in v ročno torbico tudi vso drobnjav, poveže vrhnjo suknjo in dva pleda, ki ju je nosil s sabo v jermen, zavije dežnik v nepremočljivo platno ter zloži vse to skupaj. Nato sede, vzame list pisemskega papirja ter napiše nanj:

- »Spoštovana Gospa! Nikomur nečem biti v nadlego. Hvala vam na ponudeni mi gostoljubnosti. Časti mi brani, da bi jo užival še nadalje. Priporočite me, prosim vas, gospodu soprogu, mojo prtljago pa izvolite izročiti zdraviliščnemu slugi, katerega pošljem po-njo. Z odličnim spoštovanjem

Vdani:

Profesor Josip Antonovič Mrkvička.«

Toliko, da je bil s pismom gotov, ko potrka Neža ter naznani, da je čaj že v lopici. Hitro vtakne list v zavitek, pozvoni, vzame klobuk in palico, odpre duri ter izroči Neži pisemce s prošnjo, naj ga izroči gospej. V lopico stopi potem le še toliko, da položi pod čajni vrč bankovec, na čegar rob zapiše: »za Nežo«.potem odide pospešno po rebri navzdol.

Gospe Katice profesorjevo pismo ni prav nič iznenadilo. Nasprotno: pričakovala je, da se profesor poslovi. Saj ga je tako rekoč pahnila skozi vrata. Odločeno je bilo to od županovega obiska sem. Ko je bila izrekla besede: »Da, da, dolgo ne sme več ostati tukaj,« bila si je že tudi na jasnem, kako ga izgrizti iz zavetja gostoljubnosti.

Ko gospod Izidor Fučec prisedši k večerji domov, čuje, kaj se je zgodilo, namrgodi obraz ter pripomni soprogi, da bi tega vendar le ne bila smela storiti. Gospa Katica zadere se nad njim:

- »Šema šemasta! Saj si mi vendar sam pravil, da se ti Rus zdi sumljiv.

Ker si mora reči, da je to res, vzame gospod Izidor Fučec »šemo šemasto« molče na znanje. Ko se pa spomni županovega naročila, naj ga obvesti o profesorjevem povratku iz Cvetičevca, napiše listek ter naroči Mani, naj pokliče viničarja, da ga odnese takoj županu.

Med večerjo pride županov odgovor. Glasil se je:

- »Dragi mi pobro! Hvala na obvestilu svojega ruskega gosta, vedel sem že. Pokazali so mi ga, ko se je pripeljal z doktorjem Trautnerjem. Moj sum je bil neopravičen. Bodi torej brez skrbi, kajti doktor Trautner je jako previden. Lani kljubu vsem prizadevanjem znanega ti Španjca, da bi prišel z njim v dolino, še besede ni hotel izpregovoriti z njim. S tvojim ruskim gostom pa sem videl, da občuje prav prisrčno in s komer občuje doktor Trautner je brezdvojbeno poštenjak. Do svidenja!

Tvoj

Marko Prevejanec.«

Gospod Izidor Fučec prečital je bil to obvestilo na glas. Ko je bil gotov nasloni se v kreslu nazaj ter pogleda soprogo. V silni zadregi sedi le-ta na svojem stolu. Oba vkup bila sta pod vtisom županovega naznanila kakor navlašč za trenotno fotografijo.

- »Zdaj vidiš, kakšno bedarijo si napravila,« izpregovori soprog prvi.

- »In kdo me je k temu napeljal?« odvrne soproga.

- »Jaz gotovo ne,« brani se gospod Izidor Fučec. »Ali sem kaj naročil?«

- »Naročil!« jezika gospa Katica. »Glejte si ga no! Naročil! Kaj pa imaš ti meni sploh naročati? A spomni se vendar, kako si o gostu govoril!«

- »Župan je iz mene govoril, ta prokleti Prevejanec,« brani se soprog.

- »Prevejanec pa že tak!« zategne gospa Katica po ljubljansko. »Pa tako je, ako človek nima nikdar svojega mnenja, kakor ti. Potem pa slepo pobira mnenje drugih, kakor si je pobral ti za tem, no. Kako naj že rečem? Za tem – Prežejancem.«

Ta prenaredba županovega priimka spravi celo gospoda Izidorja Fučca v smeh. Vidši to, nadaljuje soproga, sedaj že milostiveje:

- »Saj res. Kar z vladno naredbo bi mu morali prepovedati njegovo ime, ki samo v zmoto spravlja, da je res kaj na njem. Pa ni nič. Prav nič, pravim ti. Sicer bi ne izrekal s tako slovesnim obrazom obdolžitev, katero koj za tem preklicuje.«

Reči se mora, da je bila gospej Katici nerodnost, katero je napravila jako neprijetna. Ko bi bila sigurna, da se profesor Mrkvička takoj odpelje iz Toplic, bilo bi jej že vse eno. Izključevala pa ni možnosti, da ostane tamkaj in bala se je, da bi se utegnilo izvedeti, zakaj je odšel od nje. Gospod Izidor Fučec zaradi gostovega nenadnega odhoda ni bil tako nevoljen, kakor bi se po njegovem, na soprogo naslovljenem očitku zdelo. Našel je v belograjskem bunkarju družbo, ki mu je veliko bolj ugajala. Vendar je soprogi obljubil, da stopi, ako profesor ni odpotoval, k njemu, ga poprosi pojasnila o vzroku njegove tako nenadne in tako obžalovanja vredne izselitve ter ga povabi zopet nazaj.

Drugi dan izve, da se je profesor Mrkvička, ker ni našel v zdraviliščnih poslopjih sobe, nastanil v neki zasebni hiši. Tjakaj stopi res k njemu. Slučajno ga najde ravno, ko pride iz veže z namenom da gre v zdravilišče. Profesor mu obzirno pove, da mu je iz zdravstvenih ozirov ugodneje stanovati v trgu, prosi ga, naj mu v hitrici napisanega obvestila, katero obžaluje, ne zameri, zahvali ga na njegovi gostoljubnosti, izjavi pa tudi na način, ki je izključeval vsako nejasnost, da se k njemu nikakor ne vrne več. Tako se je profesor Mrkvička, ki je iz Ljubljane vzel toliko lepih in prijetnih spominov s sabo, razstrl z bogatim ljubljanskim teslom. Za trdno je sklenil ogledati si v bodoče nekoliko natančneje vsakogar, s katerim stopi v zaupno občevanje.

Ko je končal dr. Trautner svoje kopanje, odpeljal se je z njim s kočijo skozi Pregrado, Rogatec, Slatino in Poličane na njegovo posestvo v dražestni legi pod Pohorjem in je ostal par dni pri njem. Potem pa je nastopil pot skozi Prago v Rusijo.

10. Nove nade iz novega poznanstva. – Poražujoča poročila župana Prevejanca.

Da je Panta Barbeševič našel kmalu pot na Osojnico, je pač glede na bahatost gospoda Izidorja Fučca samo bo sebi umljivo. In všeč mu je bilo gori. Ne zaradi razgleda. Za take stvari zdravo bógati čovó ni imel smisla. Pač pa za druge, ki so po njegovem prepričanju bile »zdravo« zdrave. Za njegovo telo in za mošnji. Bili so to obedi in večerje v vili gospe Katice. Le-tej prikupil se je bil takoj, ko ga je pripeljal njen soprog v prvič s sabo. Njegova postava jej sicer ni bila všeč . še manj njegova obilnost. A njegov obraz je vsled košatih, črnih, šiljasto izvihanih brk imel nekaj zares moškega na sebi. Vendar bi mu to samo na sebi ne bilo še pridobilo blagonaklonjenosti gospe Katice. To je storil način, kako ga je kot Belograjec upeljal. Pozdravil jo je, govoreč navdušeno o izletu Slovencev v Beli grad. Kot znanko. Bil je namreč drugače navihan ko njegov ljubljanski dvojnik. Dasi ni bilo res, je takoj, ko jej ji ob vstopu v njeno domovanje spoštljivo, dasi nekam okorno poljubil roko, dejal, da se je od lani prav dobro spominja. Ko ga je ona vprašala, kako mu je bilo kaj všeč njeno petje, hitel je z odgovorom, da zdravo dobro in z zatrdilom, da mu še sedaj baš ugodno zveni po ušesih. V sprejemnem salonu zapazil je seveda hipoma red svetega Save in ona se mu je tudi takoj pohvalila, da je bila povodom lanjskega izleta odlikovana z njim. Razume se samo po sebi, da sta jako mnogo govorila o onem izletu in o takratnih priredbah v Belem gradu. Povpraševala ga je tudi po rodbinah in osebah, s katerimi se je bila tistokrat v Belem gradu seznanila ter po tem, kaj se je od tedaj tamkaj posebnega novega zgodilo. Na vsako vprašanje vedel je odgovor; odnosno, če ga ni vedel, izmislil si ga je sproti. In novic! Ti mili Bože! Kar iz rokava jih je stresal. Na veliko zadovoljstvo gospoda Izidorja Fučca je končal prvi obisk s tem, da je zdravo bogati čavo dobil od gospe Katice za naslednji dan povabilo k obedu. Temu povabilu sledilo je kmalu drugo in Panta Barbeševič je bil kmalu opoldne in zvečer stalni gost na Osojnici.

Ko sta neki dan po obedu sama sedela v vrtni lopici pri črni kavi ter pušila dišeče havanke pripomni gospod Izidor Fučec tekom pogovora, kako žal mu je, da je bil leto pred tem po važnih in nujnih zadevah privezan na Ljubljano, češ da bi bil sicer spremil svojo soprogo v Beli grad. »Zdravo bogati čavo« pripomni, da je to res obžalovanja vredno, češ da bi bil v tem slučaju tudi on brez dvojbe dobil vsaj takšen, ako ne višji red, ko njegova ljubeznjiva gospa soproga.

- »Mislite-li, gosparu* (* velevnik samostalnika gospar, kar je okrajšava iz sicer navadnega »gospodar«. Okrajšavo na Srbskem kaj často rabijo.), Panto!« pravi hitro gospod Izidor Fučec, ki se je bil srbskega ogovora naučil od novega svojega prijatelja, »da bi se to ne dalo še popraviti?«

- »A ma, dalo,« odgovori hitro Cincar, »gotovo bi se dalo. Tako zaslužen človek, kakor ste vi, ki zavzema odlično mesto v slovenski javnosti.

Gospod Izidor Fučec ne da belograjskemu bankirju, ki je, kakor vidimo, imel izredno sposobnost laskati še duševnim siromakom, dogovoriti. Seže mu v besedo, rekoč:

- »Kako mislite, da bi se ta stvar imela urediti?«

- »Pa dodjite k nama!« vzklikne Barbeševič. Osebno se kaj takega da najlagje napraviti.« tudi vaša gospa soproga bi kljubu vsem svojim vrlinam in kljubu vsem zaslugam, ki jih ima, ne bila dobila tako visokega srbskega reda, da ni sama prišla v Beligrad.«

Gospodu Izidorju Fučcu bilo je to jasno. Da, v Beligrad se bo potreba peljati. Vendar se zgolj s to ugotovitvijo ne zadovolji.

- »Bi li vi, gosparu Panto,« vpraša, »hoteli mi biti na pomoč, ko bi prišel kedaj doli?«

- »Pa drage volje, gosparu Iso!« odgovori gospar Panta.

- »Ker ste bankir,« meni gospar Iso Fučec, »imate gotovo zveze z vsemi odločujočimi krogi.«

- »A ma, kako ne?« hiti ga zagotavljati Cincar. »Z vsemi ministri sem poznan. Z nekaterimi se celo kličem. In pri dvoru sem tudi dobro zapisan. Često se kraljevič in celo kralj sam v denarnih poslih obrača na-me.«

- »A!« bila je jedina beseda, katero je sedaj gospod Izidor Fučec mogel spraviti iz sebe. Ko nekako sijanje se mu je zdelo, da obdaja ostro črtani obraz belograjskega imenitnika. Od tega trenotka imel ga je še rajše in ga je, kadar je prihajal na obed ali k večerji sprejemal vselej z neko ceremonijazno slovesnostjo. Gospar Panta počutil se je potemtakem, priljubljen obema zakonskima, prav dobro na Osojnici. Obedi in večerje bili so dobri in – kar mu je bilo glavno – obilni; pijače, ki je gospar Panta tudi ni zametaval, dovolj. Zato je, ko je končal svoje kopanje, katero mu je zaradi trganja, ki ga je bilo mučilo po zimi, res potrebno bilo, dodal svojemu bivanju v Krapinskih Toplicah še par dni. Po nju preteku se je v resnici težko poslovil od dobre hrane gospe Katičine in od znamenitih duhov osojniške kleti.

Gospa Katica zahajala je s početka prav redko kedaj v zdravilišče. Ostajala je, kakor smo že povedali, Miškecu na ljubo najraje doma. Nekoč pa je, ko se je oblačila pred velikim zrcalom, naenkrat spoznala, česar do tje opazila ni, da se je vsled materinstva jako ugodno izpremenila. Njeno telo postalo je polnejše, nje grudi bujnejše in oblejše, njen obraz okroglejši in njena lica bolj rudeča. To spoznanje jo je jako razveselilo. Imelo je pa tudi za posledico, da je takoj sklenila, da se pojde odslej večkrat pokazat v zdraviliščni park.

Opravila je seveda potrebne obiske. O tej priliki seznanila se jez nekaterimi damami, ki so ono leto bile prišle vnovič v Toplice. Pri tej domačinki našla je eno, pri onej zopet drugo. In tako je kmalu imela dobršen krog znank, s katerimi je hodila skupaj poslušat zdraviliščno godbo in pit ob petih popoldne čaj. Seveda je o takih prilikah napravila poznanstva tudi z mnogimi moškimi gosti, s katerih nekaterimi je občeval tudi njen soprog.

Sicer jej je šlo to pot življenje v navadnem tiru. Nikakega posebnega dogodka, nikake dražesti. Tudi kraljev rojstni dan praznoval se je kakor običajno. Častniki, ki so bili med gosti, bili so malo podjetni in zato se je že zdelo, da poteče sezona brez kake senzacije. Kar nekega dne že bolje proti koncu pozne sezone dobi po pošti časnik. Začudi se. To je bilo nekaj izrednega. Na noben časnik ni bila naročena. Kdo jej torej pošilja časnik in od kod? Čez znamko pritisnjeni poštni pečat bil je nečitljiv, rokopis njenega naslova neznan. Le toliko dalo se je takoj spoznati, da prihaja pošiljatev iz Bavarske. Poštna znamka pričala je to. Radovedna raztrga križni ovitek nemik časnik. Razgrne ga. »Minichner Neneste Nachricheten«. Sedaj zadrhti. V Monakovem so bili prijeli njega, na katerega se je morala tako často spomniti s sladko otožnimi čutili. Gotovo torej kaj o njem. Res. Na peti strani lista je pod zaglavjem. Gerichtssaal* (* sodna dvorana) z rudečilom obrobljeno daljše poročilo. Na čelu temu poročilu stoji: »Ein gefährlicher internationaler Gauner«** (** Nevaren mednarodni slepar). Dasi je bila sama, zarudi vendar čez ušesa. Potem čita hlastno, skoro požiraje. Iz poročila izve, da je bil slepar, ki je bil lansko leto najimenitnejša osoba vse kopališčne sezone v Krapinskih Toplicah in ga je bil njen soprog pripeljal na Osojnico kot španjskega ministra zaradi raznih sleparstev, ki jih je izvršil v raznih prestolnih mestih Evrope. Obsojen na sedem let češke, z več pasti poostrene ječe. Ko je bila s čitanjem gotova, obrne oči k stropu, zaškrta z zobmi, potem pa raztrga časnik na drobne kosce. Le-te zbere iz naročja, nese jih venkaj ter vrže na tak prostor, da je mogla biti gotova, da ne pridejo nikomer več v roke. Potem stopi v Manino sobo, kjer je v zibelki ležal in sladko spal Miškec in upre vanj svoje, s solzami napolnjene oči. Viharna čutila jej pri tem zapoljejo po vsem njenem bitju. Da jih skrije pred dojiljo, katera se je jela vprašujoče ozirati po njej, se končno osvesti ter odide venkaj. Pot jo pelje čez osojniški vrh na nasprotno stran holma. Prišedši do bunkovega gozda, sede v samoten, s podrastkom skrit kotiček, tu se bridko razjoka. Čez dobro uro pride iz gozda s tihim sklepom, da soprogu o nenadni in nenavadni poštni pošiljatvi ne omeni ničesar. Le-ta bil je tisto popoldne v zdraviliščnem parku. Godbe že sicer ni bilo, vendar je nekako iz navade rad hodil posedat po klopeh in opazovat kaj delajo in kako se vedejo zadnji, skromnim meščanskim slojem pripadajoči gostje. Ko tako ondi sedi s slamnikom poleg sebe in s smotko v ustih vidi od gradu sem prihajati natakarja ter zaviti po stezici naravnost proti njemu. Pozdravivši ga že od dalječ, mu, ko pride do njega, pomoli časnik. Bil je ravno tisti list, ki ga je gospej Katici bila poslala postrežljiva roka, kakršnih je vedno dovolj na delu. Kedar gre zato, da nam pripravijo kako neprijetno iznenadenje.

- »Čitajte, milostivi gospod,« pravi natakar, kažoč mu s prstom oddelek »izpred sodišča«. »Videli boste, kakega tiča smo lani imeli tukaj. kadar boste odhajali, prosim vas, da izročite list vratarju nazaj.

Gospod Izidor Fučec čita po natakarjevem odhodu izročeni mu list z napeto pozornostjo. Vse žile se mu napno in pot mu med čitanjem stopa na plešo in obraz. Ko konča, vseka jezno s palico po tleh, mrmrajoč pologlasno sam pred se:

- »Še premalo so mu dali, lopovu!«

Iz poročila izvedel je, da je slepar, ki ga je smatral za španjskega velikaša Krivošijanec. To se mu je na vsem zdelo najzanimivejše, ker mu je naenkrat pojasnilo, kako to, da je v svoji pijanosti govoril tako dobro hrvatski. Da ni bilo tega v poročilu izpred sodišča, bilo bi ga jezilo, da so ga s stvarjo sploh motili. Na vse, zanj tako ne, prijetne dogodke je bil namreč že kolikor toliko pozabil. Zlasti od tedaj, odkar se je seznanil z belograjskim bankirjem, o čegar istovetnosti na srečo ni bilo nikakega dvoma in odkar mu je le-ta prižgal vnovič brlečo svečico nade. Z vratarjem, ki se je, ko mu je bil prinesel list nazaj, hotel spustiti z njim v pogovor, ni se hotel meniti. Odšel je hitro proti domu. Spotoma sklene, da tudi Katici ne omeni ničesar o tem, kar je bil izvedel. Tako sta soprog in soproga – vsak zase – bila v veri, da je stvar za-nju pokopana. Prvi tem bolj, ker je sklenil, da ne bo hodil več v Toplice. Saj je grozdje jelo že dozorevati in so izprehodi med brajdami vinske trte postajali čedalje vabljivejši. Uganil je namreč, da se poslej med domačini in gosti dolgo ne bo govorilo o ničem drugem, ko o donu Juanu.

A tudi to mu ni odvrnilo razpravljanja o tako neprijetni, ter s tako sramotnimi in dragimi spomini zvezani stvari. On in soproga pozabila sta namreč na župana Marka Prevejanca.

Le-ta bil bi najraje takoj, ko so bile prišle časniške vesti o sleparjevi obsodbi, hitel na Osojnico, da prinese novico svojemu pobratimu še toplo. To pa zlasti še zato, ker je čutil v vsled one obsodbe neko zadoščenje. Saj je bil oni prvi, ki je prišel na misel, da utegne španjski minister biti slepar. Pridši mimo gradu, izve od vratarja, ki mu pride iz veže nasproti, da je gospod Izidor Fučec o stvari že obveščen. Spoznal je takoj, da mu vratar pripoveduje to z ono škodoželjnostjo, katero čuti vsak drobec iz krone stvarstva, kedar more nasloviti, da je priobčil komu vest, ki mu je bila silno neugodna ali vsaj neprijetna. Župan spozna, da je torej tokrat lahko prizanesljiv. Posebno še, ker je pričakoval, da pri Kotorski oblasti v Pregradi, kjer je čez tri dni imel uradnega posla, izve o stvari kaj več.

_______

V tem pričakovanju se župan ni zmotil. Kotorska oblast jela se je takoj potem, ko je prišlo od monakovskega redarstva vprašanje na-njo glede lanskega početja Jovana Mažibrka – to je bilo namreč pravo ime španjskega ministra – v Krapinskih Toplicah, zanimati zanj natančneje. Don Ivan bil je tako nepreviden, da se je dal v Krapinskih Toplicah fotografovati. Kotorska oblast je o tej fotografiji dala napraviti več izvodov in jih je bila razposlala na policijska ravnateljstva vseh velikih mest s prošnjo naznaniti jej, če in pod katerim imenom je ta oseba ondi znana. Uspeh tega povpraševanja bil je iznenadljiv. Od več strani so namreč došla poročila o njegovem imenu. A od povsod drugačna. Najvažnejše poročilo pa je prejela Kotorska oblast po zaključku preiskave od redarstvenega ravnateljstva v Monakovem. O vsem poučili so župana Prevejanca rade volje. Kotorski predstojnik mu je na njegovo prošnjo izročil tudi prepis pri policiji v Monakovem sestavljenega curricula vitae mednarodnega sleparja; a obljubiti je moral, da ta prepis vrne v teku treh dni. Do tje je dejal, da si lahko da napraviti prepis zase.

Silno ponosen je bil, da jih je mogel spomniti, kako je on vse to slutil in jih – morebiti še pravočasno – opozoril. Ob tej ugotovitvi prišel je Kotorski predstojnik v zadrego. Da se iz nje izmota, zagotovi župana, da ga priporoči županijski oblasti za odlikovanje, češ da je to vsled svojega vzornega uradovanja in vsled neutrudljivosti v službi občine pošteno zaslužil. Sedaj sta bila zadovoljna oba. Kotorski predstojnik, da je Prevejančev očitek tako diplomatsko spretno izpodbil, le-ta pa zaradi pričakovanja, da se v gumbnici njegove suknje zablešči v kratkem vsaj zlat križec in da se s tem njegova veljava ne le v občini, katero je upravljal, temveč širom hrvatske domovine silno povzdigne. Dobre volje, katero je povzdigovalo še med obedom použito vino, vračal se je zatorej iz prijazne Pregrade domov. Na zadnjem cestnem ovinku pred Krapinskimi Toplicami naroči vojniku ustaviti, on pa izstopi ter se poda počasi po vožni poti na Osojnico.

Gospod Izidor Fučec se ga skoro ustraši, ko potrka in vstopi. Uganil je namreč, kaj ga je prav za prav pripeljalo gori. Pripovedovati hoče, vleči ga na natezalnico, dasi mu o posebnih zvezah, katere je z donom Juanom imel, ničesar znanega biti ne more. A treba je bilo delati sladak obraz, pa naj so občutki bili še tako kisli in grenki. K taki neodkritosrčnosti, ali bolje rečeno: k takemu hinavstvu, napeljuje nas vsa naša, često celo proslavljana družabna izomika. Gospod Izidor Fučec sprejme torej pobratima župana z vzkliki radosti, dasi bi bil imel najraje, da bi ga bil kar pri priči vzel vrag.

- »Redek gost si postal pri nas,« pravi mu očitajoče, potem pa doda takoj, »zato nama mora biti današnji tvoj obisk tem milejši. Upam da se ti ne mudi domov in da ostaneš pri nama na večerji. Posebnega nimava nič več, a…«

- »… što Bog dade,« dokonča mesto njega župan.« »Če ti je prav, ostanem. To pa zato, da se zopet malo porazgovorimo. Kajljico ima pa tvoja klet tudi dobro; no, in žejen sem. Veš od kod prihajam?«

- »Od kod?« vpraša gospod Izidor Fučec.

- »Iz Pregrade,« odvrne župan. »Potegnili smo ga tam nekoliko. Z uradniki smo si dobri; pa smo po obedu malo dlje posedeli.«

- »Katica« zakliče sedaj gospod Izidor Fučec skozi dveri na hodnik. »Deder (* daj) dodji! Ljub obisk imava.«

Takoj za tem vstopi gospodinja in začne se ona neiskrenost, ko preje, iz novega.

- »Ravno prav, velemožni,« pripomni gospa Katica, »ta trenotek sem pogrniti dala za večerjo. Zunaj v lopici. Večeri so sicer že nekoliko hladnejši, a vendar se še prav prijetno zunaj sedi. Saj itak ni lepo, da se tako redko oglašaš pri nas.« 

- »Opravki, posestrimo draga, opravki,« odvrne župan. »In službene dolžnosti. Saj veš, kaj je župan. Sluga vsakomur za vse. Tudi danes moral sem bil v občinskih zadevah v Pregrado.«

- »Gospa!« oglasi se sedaj Neža pred durmi. »Ali že lahko prinesem večerjo na mizo?«

- »Da,« pravi gospa Katica, stopivši k durim in odprša jih, »a pogrni še za eno osebo. Velemožni gospod župan nas je počastil.«

- »Klanjam se, velemožni!« pravi s prinčevo udvorljivostjo Neža, potem pa pripomni: »Biti ćete služeni, gospa!«

Nekaj minut kasneje sedelo je vseh troje v vrtni lopici, kjer se je večerja začela s tem, da je župan na »Dobro nam došao!« gospoda Izidorja Fučca, trčivši z njim in z njegovo soprogo, izpil polen kozarec vina. Resnici na ljubo ugotavljamo, da je to storil prav rad, sedaj ga pa tudi ni strpelo, da bi ne bil tako začel pogovora, zaradi katerega je prav za prav prišel na Osojnico.

Ko založi par grižljajev jajčnika, s katerim se je večerja pričela, pravi:

- »Res, nisem vaju še vprašal, če že kaj vesta, kaj se je zgodilo z vajinim lanskim gostom.«

Oba se potajita. Nobeden noče vedeti ničesar. Župan, ki je, kakor vemo, izvedel, da je gospod Izidor Fučec od zdraviliščnega vratarja v roke dobil in tudi prečital časniško poročilo »izpred sodišča«, poškili poredno proti le-temu, potem pa pravi:

- »No prav zanimivih stvari izvedel sem danes pri Kotorskej oblasti o njem. Kaj mislita, kako se ta slepar imenuje?«

Ko mu nikdo ne odgovori, pravi čez nekaj trenotkov:

- »Jovan Mažibrk. Altro che* (* čisto kaj druzega) Gomez-Alvarez, kaj ne? In kaj pravita od kod je ta španjski grande** (** velikaš)? Iz Orahovice v Krivošiji.«

Oba osojniška delata se jako začudena, župan pa pripomni:

- »Čakajta, pri čašici vina povem vama potem vse, kar sem o njem izvedel. Roman, pravim vama, roman.«

Dasi je obema bila stvar jako neprijetna, ipak jima že glede na teh par kratkih podatkov ni kazalo drugega, ko kazati silno radovednost. Vendar hoče, ko se po obvezni črni kavi župan jame zopet pripravljati, da se vrne k svojemu že začetemu pripovedovanju, gospa Katica oditi. On jo prime za roko, rekoč:

- »Ne hodi, seko* (* velevnik samostalnika seka = sestra), sedaj pride na vrsto zanimiva povest o Jovanu Mažibrku.«

S prikrito slabo voljo sede gospa Katica zopet, župan Marko Prevejanec pa si poplakne grlo, potegnje iz žepa sveženj spisov in pravi:

- »Dolga povest je to. Kakor roman se čita. Policijsko poročilo o našem lanjskem dobrem znancu. Izprosil sem si njega prepis. To bosta strmela, ko vama ga prečitam. Le poslušajta!«

In Marko Prevejanec začne čitati:

- Jovan Mažibrk je sin z deco tudi sicer oblagodarjenega Vojislava Mažibrka, kmeta v Orahovici. V svoji mladosti pasel je po kršnih brdih Krivošije, z ostalimi vaškimi otroci ovce. »Vedita,« pristavi župan v pojasnilo, »da sem jaz Krivošijo do dobrega spoznal, ko sem kot vojak celi dve leti služil pri gorskem topništvu v trdnjavici na Debelem brdu,« potem pa čita dalje: »Bil je nenavadno čil in krepak deček prikupljive vnanjosti. Ko je dopolnil svoje sedmo leto, vzame ga oče nekoč s sabo v Kotor, kjer je njegov brat imel malo trgovino, ki ga je pa – zlasti zaradi tihotapske prodaje turškega in črnogorskega tobaka – prav dobro redila. Njemu, Nikoli Mažibrku, prikupi se nečak Jovan in ker sam ni imel dece predloži svojemu bratu, naj ga pusti pri njem, češ da ga odgoji, ko da je njegov. Vojislav bil je hitro zadovoljen. Še bolj pa mali Jovo. Saj je često z domačih višin ko zamaknjen zrl doli na čarobne zalive Boke Kotorske in na vabljive naselbine ob njih. Ko neka bajka se mu je vse to zdelo posebno tedaj, ko so prihajali v višave glasovi parnih siren in so parniki pluli od kraja v kraj in potem mimo ostrega rta ven na odprto morje.

Sedaj je bil mahoma prestavljen v ta svet. že ko je poleg očeta stopal po pristaniščnem nabrežju ter je ondi prav od blizo videl velik poštni parobrod, na levi in desni ob obrežju pa par manjših parnikov in več jadrnic, misli si je, kako prijetno bi bilo, ko bi mogel vsak dan hodit gledat, kako ladje prihajajo in odhajajo. Odkladanje in nakladanje blaga povzročal je neki njemu dotlej neznano pristaniščno gibanje, ki mu je bilo silno vabljivo. In pa toliko ljudi skupaj. Nikdar jih še ni videl . …. Je bilo največ ljudi skupaj, kedar so se prišli vojaki v orahoviško okolico vadit. A ni jih bilo nikdar veliko. K večjemu po en voj. Pa še ti pri vajah niso hodili v strnjenih vrstah. Ko je potem hodil po ozkih kotorskih ulicah z lepšim kamenitnim tlakom, kakor ga ima orahoviško mlatišče ter se je oziral po lepih za njegove pojme ogromnih hišah; ko je videl prodajalnice, gostilnice in kavarne, dobil je do svojega, do tedaj le po imenu znanega mu strica Nikole veliko spoštovanje. Že zato, ker stalno stanuje v tem po njegovih nazorih velikem mestu. Še bolj narastlo je to spoštovanje, ko je stopil v stričevo trgovino v pritličju dvonadstropne hiše o kateri je iz pogovorov med očetom in materjo, ki sta često ugibala, kaj počne Nikola s svojim velikim premoženjem , ko vendar nima otrok, vedel, da je njegova. Ko ga je torej stric vprašal, če bi ostal pri njem v Kotoru in je pri tem tudi videl te tem prijazno lice, odgovoril je takoj, da prav rad in mladi lepi obraz mu je od sreče zasijal. Oče vrnil se je torej sam v Orahovico domov. Stric Nikola imel je s početka dečka, ki se je za vse zanimal ter je kazal nenavadno nadarjenost. pri sebi v trgovini. Če je šel po mestu ali v pristanišče po opravkih, v katerem slučaju, ga je njegova žena mara v trgovini nadomeščala, jemal ga je s sabo. Ti kratki izprehodi bili so dečku najpriljubljenejši.

Ob začetku šolskega leta dal ga je vpisati v šolo. To je malemu Jovu doneslo več svobode. Pred šolo in po njej zahajal je namreč najraje na obrežje gledat, če je prišla kaka nova ladja in kakšno je življenje na njej in poleg nje. Ob takšnih in semanjih dneh ga je tudi tjakaj vleklo. Nič ga namreč ni veselilo bolj ko velik vrvež. Razume se samo po sebi, da si je s temi svojimi izleti razširjal bolj in boj svoje duševno obzorje. Tem bolj, ker je bil jako nadarjen. V šoli je bil pravo veselje učiteljevo. Vse je takoj razumel, za vse imel živo zanimanje. V naukih napredoval je torej prav dobro. Prvi učenec svojega razreda je bil.

Videč to in ubogajoč učitelja, je stric Nikola malega Jova, ki je bil v tretjem razredu osnovnih šol, dal posebej poučevati v Laščini. Zopet novo veselje za mladega vseznatihotelca. Saj se je bil mnogo laških besedi ulezel že preje. Deloma v pouličnem življenju Kotorskem, deloma in največ pa na nabrežju ob laških ladjah, ko se je blago izkladalo in nakladalo. Da dejanjsko poizkusi, koliko se je v šoli naučil, hodil je sedaj še raje tjakaj. Čez dobrega pol leta jel se je z Laškimi mornarji polagoma spuščati v pogovore. On imel je neznansko veselje, ko je videl, da se more z njimi sporazumevati. Učenec četrtega razreda govoril je že čisto dobro z njimi. Njegova vedeželjnost napeljevala ga je, da je mornarje jel izpraševati, kako je v Italiji, kako drugod po svetu. Na ta način izvedel je mnogo. Zlasti tudi to, da so na svetu po desetkrat, da po stokrat večja in mnogo, mnogo lepša mesta ko Kotor, ki se mu je zdel tako velik in lep. Mornarji imeli so veselje razpravljati z mladim, probujenim dečkom v krivošijski narodni noši. Celo kapitan laškega parnika, ki je vozil med Barijem in Dalmacijo, jel ga je opozorjen po mornarjih nanj, vabiti k sebi na ladjo. Ondi mu je razkazoval uredbo ladje in mu je dal semtertje podnevi tudi kako malenkost iz ladijske kuhinje. Jovo se mu je tako prikupil, da ga je obljubil za veliko noč, ako stric dovoli, vzeti s seboj v Bari. Jovo bil je vsled tega radosti ves iz sebe, zlasti ko je od strica izvedel, da temu njegovemu izletu ne bo nasprotoval, če mu kapitan potrdi, da ga je res povabil. To se resnično zgodi. Kapitan parnika »Margherita«, ki je semtertje tudi stricu Nikoli pripeljal blaga iz Barija, pride ob zadnji svoji vožnji pred veliko nočjo k njemu ter ga vpraša, če dovoli, da vzame prihodnjič Jova s sabo. Stric privoli.

Težko je popisati, kako vesel in srečen je bil Jovo, ko se je na krovu ladje poslavljal od strica in učitelja laščine, ki ga je bil izvedši o njegovem izletu, tudi spremil tjakaj. Na nabrežju stali so nekateri njegovi součenci, vsi seveda polni blede zavisti. Le-te pozdravljal je Jovo, ko se je parnik jel pomikati dalje, z glasnimi vzkliki »do vidjenja!« mahajoč pri tem z robcem. Ko je parnik plul po Boki, obračal se je Jovo proti Orahovici in dejal si je, kako radovedno bi mu roditelja in s kakim zanimanjem bratje in sestre, ko bi vedeli, da se vozi na parniku sledili z očmi, dokler bi jim parnik kot črna pika ne izginil pod oblakom dima na daljnjem obzorju.

Ko je parnik ob ostrem rtu prišel iz Boke in je zaplul po širokem morju, zaukalo je malemu Jovu srce in z zanimanjem je obračal svoje oči na vse strani, opazujoč z belo peno obrobljene robove mogočnih, od juga sem ob čisto jasnem nebu in polnem brezvetrovju podečih se mogočnih valov tako zvanega »mrtvega morja«. Semtertje videti je bilo v daljavi kak parnik, za katerim se je raztezal gost oblak črnega dima; tu pa tam prikazala so se bila jadra kake tovorne ladje, da se je zdelo, ko da se na morski gladini ponosno ziblje ogromen labod. Dalmatinsko obrežje izgubljalo se je bolj in bolj izpred oči. Naposled izginilo je popolnoma in vsenaokrog dokler so nesle oči, razprostirala se je modra ravnina, ki se je v žarkih zapadajočega solnca čarobno lesketala.

Kakor vožnja po morju, zanimalo je malega Jovo tudi mesto Bari, sedaj šele je videl, kaj je veliko mesto. Kapitan mu je bil namreč že preje povedal, da je Bari več ko desetkrat večji od Kotora. Jovo je stanoval na ladji; a kapitan vzel ga je o pražnjih dneh s sabo na dom ter ga je s svojimi otroci, s katerimi je bil, ker jih je sicer le bolj poredkoma videl, skoro po cele dneve na ulici, jemal s sabo na izprehod. Sijajne kočije, konjska cestna železnica, velike lepe cerkve, visoke hiše, lepe kavarne, hrušč in trušč po ulicah, prijetni izprehodi po lepo urejenih javnih nasadih: - koliko mogočnih vtisov na mlado vzprejemljivo dušo!

Ko da je ves prerojen, zdel se je Jovo samemu sebi, ko se je v torek po veliki noči z istim parnikom vrnil zopet v Kotor. Kar tesno se mu je zdelo, ko je stopil zopet na njegove ulice. Vse kakor po neki neznani sili stisnjeno skupaj. Njegove mlade oči zazrle so bil vprvič nekaj lepote sveta in v srce se mu je vselila misel, da mora biti še veliko, veliko krasnejši. Posledica tega je bila, da je kmalu po veliki noči zaprosil strica Nikolo, naj bi mu dovolil, da ob začetku prihodnjega šolskega leta stopi na pomorsko šolo. V svet se mu je hotelo, v daljnji svet in dejal si je, da kot mornar najlaglje uteši to svoje hrepenenje.

Stric Nikola imel je, kakor v obče vsi primorci o mornarskem poklicu jako visoko mnenje. Saj je vedel koliko ljudi je pri njem obogatelo in kako ugoden je tudi za telesno zdravje. Zato je rad privolil in nečak Jovo postal je, dokončavši z odliko četrti razred osnovne šole, gojenec pomorske šole, kjer si je poleg predpisanih predmetov izbral tudi še svobodna predmeta: nemščino in angleščino. Učil se je z veseljem in konci prvega leta dobil je sijajno izpričevalo – najboljše v razredu.

Pomorske šole pa ni dokončal. Slučaj je hotel, da je o božiču leta po tem prišel v Kotor John Tragibook, ravnatelj »Mena House hotela« v Kairu. Ta na obali Nila stoječi, v mednarodni turistični družbi dobro znani hotel, last je Kotorca Nungovića, ki si je, preselivši se v Egipt brez vsega imetka, ondi v kratki dobi opomogel in je sedaj poleg imenovanega hotela lastnik še enega, isto tako bogato vrejenega hotela poleg piramid v Mempisu. Tudi ta hotel imenuje se »Mena House«. Številno svoje moško osobje si je Nungović, kolikor je to le šlo, nabral v domačih krajih, žensko osobje med Slovenkami iz vipavske doline in goriške okolice. O nekaterih njegovih službenih bilo je v Kotoru znano, da so v par letih prišli do precejšnjega imetka. Ne vsi pri njem. Nekateri so namreč, ko so se pri njem izvežbali dobili po številnih sijajnih hotelih, restavrantih in barih, ki se na ulici Šarija Maghrabi, na trgu Midan in v Fish Marketu vrste kar en za drugim, jako unosne službe. Tudi ravnatelj John Tragibook ni bil, kakor bi se dalo morebiti sklepati po njegovem imenu, Anglež. Kaj še! Bil je Črnogorec, ki se je za svoj poklic kot mali pripravljati začel v Vuko Vuletićevem »grand hotelu« na Cetinju in ga je potem nekoč Nungović, ko je bil na izletu iz svojega rodnega mesta gori, vzel s sabo v Kairo. Takrat in tudi kasneje nekaj let še zval se je sedanji John Tragibook, Jovan Traživuka. Šele ko je – popevši se od malega do natakarja in višjega natakarja ter je – končno postal ravnatelj Kairskega »Mena House hotela«, se mu je zazdelo, da je Jovan Traživuka glasi vendar malo prepodomače in da nekako diši po črnogorskih pustinah. Sklenil se je torej poangležiti. In postal je John Tragibook.

Oba soproga sta zanimivo in gladko županovo čitanje poslušala z napeto pozornostjo. Sedaj pa se gospa Katica ni mogla vzdržati, da ne bi bila le tako radi lepšega vzkliknila:

- »O Marija! Ta je pa odložil svoje ime, kakor ti, velemožni! odkladaš svojo vrhnjo suknjo.«

- »Prav praviš,« dostavi gospod Izidor Fučec. To se posluša res, kakor da bi kdo čital pravi roman.«

- »Ali vama nisem rekel?« pravi župan Prevejanec. »In še le naprej! Pravi roman! Samo da je vseskozi resničen. Kajti vse to, kar sem in kar bom še čital, zapisano je v uradnih spisih in kar je v uradnih spisih« - pravi, vzemši polen kozarec vina v roko, s posebnim poudarkom – »to je sama in gola resnica. – jaz to vem,« dostavi še važno, izpije vino iz kozarca skoro v enem dušku ter nadaljuje:

- »Ta John Tragibook imel je službo, ki mu je nesla več, ko so donašale službe vsem črnogorskim ministrom vkup. Bil je hotelski ravnatelj še le četrto leto, a že je vsa ta leta jako radodarno podpiral svoje sorodnike v Njegušu, kjer je bil v borni, iz neotesanega kamenja zloženi koči zagledal luč sveta. Kaj je torej naravnejega, ko da se je vest o sreči, ki jo je v Egiptu našel, raznesla po vsej Črni gori in da je za to seveda vedelo tudi vsako dete v Kotoru. Saj je kotar glavno tržišče za vso Črno goro, v katero se važnejši promet vrši iz njega ven po lepi široki cesti, ki drži iz Kotora na Cetinje in od ondod v Podgorico. Takrat prišel je bil John Tragibook domov zato, da se s staviteljem v Kotoru, s katerim si je bil o tej stvari že dopisoval, dokončno dogovori o pregradnji svoje rojstne hiše ali bolje rečeno, o porušenju iste in sezidavi lične jednonadstropnice na njenem prostoru. . naravno je, da se je to kaj hitro razneslo in še naravneje, da je njegov sloves še povečalo.

Nikola Mažibrk je hotelskega ravnatelja poznal že preje. Tudi sedaj imel je, ker se je mudil v Kotoru dalje časa, priliko dovolj sestajati se z njim v kavarni na obali, kjer je imel okoli sebe vedno celo kopo radovednežev, ki so poslušali njegova pripovedovanja o življenju v Egiptu in njegove slavospeve o gospodarju Nungoviću, katerega so vsi dobro poznali. John Tragibook povedal je tudi, da želi dobiti dvoje mladih dečkov za hotel in namigoval je, da se jima, če bosta za kaj, utegne kedaj goditi tako, kakor se godi njemu.

O vsem, kar je izvedel od hotelskega ravnatelja, pripovedoval je Nikola Mažibrk doma svoji ženi Mari. Na ta način čul je to tudi mladi Jovo. Takoj preleti mu glavo misel, kako lepo bi bilo, ko bi se mogel on peljati v Kairo, ki je po stričevem pripovedovanju moralo biti resnično bajno mesto. Na ta način bi preje prišel v daljnji svet. pa tudi pod prijetnejšimi okoliščinami, ko če po končani pomorski šoli vstopi na kako ladjo za vajenca. Prespavši noč brez spanja v neprestanem premišljevanju in mrzličnem pričakovanju dne, stopi, ko se obleče, pred strica ter mu pogumno izreče prošnjo, naj bi ga priporočil ravnatelju Tragibooku. Stric Nikola ga začudeno pogleda. Nanj, ko se je bil pogovarjal s soprogo, niti mislil ni bil. Glede na njegove odlične učne uspehe, mu njegova prošnja tudi ni bila všeč, pač pa mu je ugajal pogum mladega nečaka. Zato pokliče soprogo ter jo vpraša, kaj o stvari misli. Mara se ni veliko pomišljala. Povzpelost Jovana Traživuka stopila jej je pred oči in dejala si je, da bi kedaj tudi Jovan Mažibrk mogel pritirati tako daleč. Imela ga je namreč, ker je sama bila brez dece, resnično rada. – »Pa, jeste. Pa da.« bil je njen odgovor na soprogovo vprašanje. »Neka ide. Ko kdo zna, kakav još gospodin može póstati.« 

Nikola pošlje po nekem Krivošijcu, katerih vsak dan prihaja mnogo v Kotor, svojemu bratu Vojislavu sporočilo, naj pride k njemu. Po njegovem prihodu vrši se v navzočnosti bivšega Jovana Traživuka nekak rodbinski posvet, ki po dolgem sem ter tja sklene ustreči želji mladega Jove. Še tistega dne naznani Nikola ravnatelju pomorske šole, da Jovica izstopi. Obžalovaje vzame to ravnatelj na znanje ter mu izgotovi odhodno izpričevalo; Jovica pa odide presrečen za dva dni s svojim očetom v Orahovico, da se poslovi od matere, od bratov in sester ter od vseh znancev prve svoje mladosti.

V praznik bogojavljenja odpelje se z ravnateljem in še enim – dve leti mlajšim dečkom iz Njeguša – na parniku italijanske paroplovbne družbe v Bari. Od ondod nadaljuje ta trojica pot v Brindisi ter stopi tamkaj na sijajni v Aleksandrijo vozeči parnik »Avstrijskega Lloyda«.

Jovici zdelo se je da sanja. Kar oči si je včasih mel, ko ga je ravnatelj Tragibook vodil med vožnjo po sijajno vrejenem in izvrstno obskrbljenem parniku; mel zato, da si je priklicaval zavest, da vse to res vidi. Ko je zvečer v kabini drugega razreda s svojim manjšim tovarišem legel k počitku, je sicer, kakor je to pri ljudeh njegove starosti navada, zaspal takoj, a vso noč se mu je sanjalo o bajnih, raju podobnih pokrajinah in o zlatih gradovih z vilami in princesinjami take rajske lepote, kakor je o njih čul doma in na paši ter kasneje čital v knjigah. Zjutraj je v tem, ko je njegov tovariš še najslajše spal, že takoj ob svitu dneva bil po konci. Podal se je na krov in opazoval je z velikim zanimanjem, kako mornarji pero in snažijo ladjo in kako le-ta veličastno reže modre valove sredozemskega morja.

V Aleksandrijo pristala je ladja zvečer. Ko se je svojemu potnemu cilju bližala, zbujal je najpreje mladega Jove pozornost močni žar nad mestom in bleščeča, skrivajoča se luč velicega svetilnika. Počasi jele so se razpoznavati posamezne luči in Jovica je, ne meneč se za hladni nočni zrak, bulil nepremično v smeri mesta, da so mu skoro oči stopile iz podčelnih votlin. Kakšno je bilo še le njegovo začudenje, ko je ladja obstala ob obrežju prostornega, z ladjami razne vrste napolnjenega, sijajno razsvetljenega pristanišča, v katerem se je gnjetlo in trlo toliko ljudi, ko da je beli dan. Žal, da mu ni ostalo mnogo časa za ogledovanje te lepote, kajti ravnatelj John Tragibook najel je izvoščka in Jovica se je peljal – prvokrat v svojem življenju – v kočiji na kolodvor, kjer ga je iznenadejalo zopet morje luči in pa ogromni prostori z vso bajno krasoto jutrovih krajev sezidanega in opremljenega velikega kolodvorskega poslopja.

V Kairo prispel je vlak po polnoči. Tu je še le bilo kaj videti! Vse razsvetljeno in vse ulice polne ljudi. Videl je Bari po dnevu, videl Brindisi; a kaj je bil dnevni vrvež obeh mest v primeri s ponočnim v Kairu? Pripeljejo se čez trg Atabet el Hadra. Vzklik začudenja uide mu iz grla. Da: saj so to oni zlati gradovi o katerih je sanjal med vožnjo iz Brindisija na parniku. Tu stoje krog in krog prostornega trga, en večji od drugega. En bajnejši od drugega. In pa vile in princese. Nikake sanje! Tu so! Tod se sprehajajo ena ponosnejša od druge in iz njihovih oblek prihajajo vse dišave jutrovih krajev ter napolnujejo zrak s sladko omamnostjo. Niso torej bajke, ono kar je čul, o čemer je s tako razdraženo radovednostjo čital, o čemer govore prelepe narodne pesmi, kar se mu je prikazalo v sanjah, ne! Vse to je res na svetu in on je prišel sedaj v bajno deželo neznanske krasote. Ravnatelja Tragibooka, ki je mladima dečkoma, vedoč, da ju mora vse ravno tako zanimati, kakor je njega, ko je bil prišel vprvič s svojim gospodarjem Nungovićem v Kairo, spotoma vse razkladal ter ju na vsako stvar opozarjal, poslušal je vedoželjno in pazljivo: a na sijajnem tem trgu, pred to pestro sliko neslutenega bogastva in sijaja, prešel mu je sluh. Ko da spi z odprtimi očmi, sedel je poslej poleg ravnatelja. Zganil se je še le, ko so se v valovju mogočnega, božanstvenega Nila pokazale nabrežne luči. Brž na to obstala je kočija pred Mena House hotelom.

To noč sta oba dečka spala, kakor ubita. Sprememba zraka in potni vtisi so na nju tako vplivali, da se Jovici še sanjalo ničesar ni. Ob enajstih dopoldne ju zbude. Ko se napravita in ko pozajtrkujeta pelje ju ravnatelj k Nungoviću. Dobremu možu, ki je tako navezan bil na svoje rojake, bila sta oba všeč, veselja pa ni mogel skrivati, ko mu Jovica pove, da zna laško ter po nekoliko tudi angleško in nemško. Priporočil jima je, naj bosta pridna in poštena ter ju zagotovil, da imata v tem slučaju dobro prihodnjost. Jovici naročil je naj nadaljuje učenje jezikov. Takoj od prvega trenotka postal je njegov ljubljenec. Ne malo je k temu pripomogla njegova prikupljiva unanjost in njegovo očividno krepko zdravje. Bil je tako zadovoljen, da je svojemu ravnatelju naročil, naj imata dečka dva dni prosto in naj ju po kakem hotelskem uslužbencu peljati da po mestu, češ da bosta vsaj vedela, kakšna je njuna nova domovina.

Tretji dan nastopila je resnost življenja. Jovico Mažibrka postavil je ravnatelj, ker je bil približno šolsko izobražen, k priredbeni omari poleg velikih vhodnih vrat hotelskih obenem. Nalogo je imel paziti, kako natakarji prinašajo gostom jedila in pijačo in kako se pri tem obnašajo. Ko je bil nekoliko dni tam prestavijo ga v točilnico. Na to napravijo ob taki uri, ko je bila obednica prazna, ob navzočnosti ravnateljevi poskušnjo z njim šlo je iznenadljivo dobro. Čez štirinajst dni smel je že pijačo nositi na mizo. Pri tem se je pokazal jako priročnega in spretnega. Seveda so mu bili tudi povedali najpotrebnejše izraze, ki so v občevanju z gosti zanj – malega – prihajali v poštev.

Z angleščino šlo je dobro. A treba je bilo znati tudi francozko. Ta jezik bil je Jovici čisto nov. naročili so mu torej naj, kedar ga kak gost nagovori po francozko, pokliče kakega natakarja, ki je bil tega jezika vešč. Sam je o takih prilikah pazil, kako se gost in natakar pogovarjata in ujel je marsikaj. Vendar izprevidi da brez slovnice ne pojde in prosi enega natakarjev, naj mu posodi svojo. Izredna njegova nadarjenost, zlasti za jezike, pride mu na pomoč. Čez par mesecev je že francoščino lomil tako, da se je o najpotrebnejših stvareh tilniškega obrta – kolikor spada v delokrog »malega« – mogel z gosti sporazumevati. Odslej napredoval je v tem in angleškem jeziku tem hitreje. Čez dobri dve leti mogel se je v enem in drugem spustiti v vsak pogovor. Ker je bil lepega obnašanja se je ravnatelju in gospodarju izredno prikupil in je postal, dopolnivši komaj šestnajsto leto, pravi natakar ter je prideljen oddelku za postrežbo z jedili.

Tri leta na to postal je plačilni v »Mena House-hotelu« poleg piramid, od ondi pa je temeljem izvršivših se osobnih izprememb prišel za sobarja v glavni Nungovićev »Mena House-hotel v Kairu«.

Dasi so njegovi dohodki že koj od tedaj, ko je postal član brzonoge gilde »moment, Monsieur« - Takoj, gospod! bili izdatni, povečali so se za njegovega službovanja v podružnem Nungovićem hotelu ob piramidah prav zelo. Ko je postal sobar, postali so – lahko se reče – obilni. To je bil povod, da je o prostem času jel dosti hoditi po bajnem, svojeobraznega, nam čisto nepojmljivega življenja polnem mestu ter da je obiskoval razne, za ponočno vrvenje urejene bare, zlasti one na ulici Šarija Maghrabi in v Fish Marketu.

Seveda je bil že davno spoznal, da mu je mladostna njegova domišljija ob prihodu v Kairo pričarala pred oči stvari vse drugačne, ko so v resnici. One vilinsko krasne ženske, katerih nekatere so bile, ko da so se okopale v jutranji rosi, ob prvem vzhodu solnca in katerih nežnost je še dokaj časa po svojem prihodu skoro s svetimi čutili opazoval, pokazali so se mu naenkrat v pravi neozališani lepoti. In videl je, da je na njih mnogo narejenega; da je njihova lepota često umetno pričarana, da je bogata njihova obleka samo preračunjena vaba. Skratka: ono, kar je bil smatral za nedolžnost, bil je le pohlep po uživanju, bila je gmotna preračunljivost. Pred oči mu je stopala ona poltenost, katera je od salomonovih časov – toda kaj pravimo: menda od postanka sveta! . doma pod vročimi žarki jutrovih dežel in katero tako silno pospešujejo mlačne, prirodnih dišav polne noči; ona poltenost, katera je bila prevzela svoje dni Antana ter ga privedla v sladostrastna objetja pohotne Kleopatre, ona poltenost, katera je vladala svoje dni na dvoru Haruna al Rašida ter pretvarjala ves bogati Bagdad v mesto mehkužnega uživanja. Toda ni-li to nalogo prevzelo dandanes mesto Kairo? In sicer v večji poumetničeni, na vrhunec rafinovanosti priterani meri. Težko, da bi se na svetu našlo še kako mesto, v katerem se poltenosti in nebrzdanemu uživanju postavljajo take očitno altarji, ko v Kairu. Z vsega sveta shajajo se v njem bogati, uživanja željni tujci. Njegove ulice tlakovane so tako rekoč z zlatom.

Jovan Mažibrk obvladoval je jako dobro jezike, ki so v Egiptu pred vsem prihajali v poštev: francozki, angleški, laški. Mogel se je torej z lahkoto kretati v vsakej družbi. In videli so ga povsod radi. Saj je bil nenavadno sočutna prikazen visoke rasti in upravo knežjega obnašanja. Ker slabe navade pokvarjajo dobre nravi, bil je tudi po ravnateljevem izgledu izpremenil svoje krepko doneče krivošijansko ime. Dal si je napraviti posetnice, glaseče se na ime Johna Magibreaka. Imenitnejše se mu je to zdelo. Mislil si je namreč, da ga mora vsled tega vsakdo smatrati za čistokrvnega Angleža, pri čemer je pa čisto prezrl, da je njegova unanjost, zlasti temna njegova polt, razodevala prej Arabca, ko sina ponosnega Albiona. Ta njegova unanjost mu je pogubna.«

- »Mi moški imamo« – pripovedovalec nakloni se nalahno proti gospej Katici – »vas ženske prav radi za angelje. Lepa mlada ženska prikazen« - gospa Katica namrgodi pri teh besedah obrvi – »nam je živa slika vse dražesti, ljubkosti in dobrote. Tako je bilo, kakor smo videli, tudi pri mladem Jovici. Čem bolj pa so se mu tekom let jele odpirati oči, čem bolje se mu je razvijal dar spoznanja, tem bolje je tudi o ženskah jel izpreminjati svoje nazore. Njegove nekdanje vile in princese bile so mu naposled le še lepe prikupljive posode ljubavne strasti, prav takšne, kakršna je bila nekdanja Kleopatra« - in nebrzdane strasti polna grešnica na kraljevem prestolu.

A v sijajnih gostilnicah in barih Šarije Maghrabi in Fish Marketa razširilo se je njegovo spoznanje zloveščim načinom še na drugo stran. Ako je dotlej poznal le ženski polosvet, spoznal je sedaj na veliko svoje začudenje, da pod jutrovim podnebjem uspevajo tudi polosvetske navade nasprotne smeri. Stud mu je spočetka vzbujalo v srcu, ko je videl, kako na priliko v Sphinx-Baru na ŠarijuiMaghrabi in v Santijevem Baru v Fish Marketu bogate ženske vseh narodov in vseh delov sveta, pa tudi vsake starosti – mlade in lepe, stare in grde obletavajo in obskakavajo privlačne sile teh lokalov, rafinovano olišpane Arabce in drugorodce krepkih postav.

- »To vendar ni mogoče,« seže gospa Katica županu v besedo.

- »Skoro neverjetno, pa vendar resnično,« ugotovi župan Prevejanec, »kajti to stoji v uradnih spisih.« Po tej ugotovitvi izprazni kozarec, kateri mu takoj zopet napolni gospa Katica, ter pristavi: »Pripomniti pa je potreba, da so ti podatki iz ust Jovana Mažibrka samega. Izvlekli so jih tekom preiskave iz njega. A vrnimo se k stvari nazaj. »Bogati ženski svet,« čita župan dalje, »siplje v namene, katere sta gotovo že uganila, zlasti denar kar s perišči. Pred vsem so to milijonarke ali skoro milijonarke pa tudi milijardarke, iz Amerike, Avstralije, Indije, Anglije in Francije. Ostale evropske države dajo največji kontingent plemkinj, in sicer nizkih in visokih plemskih stopenj. Nepopisno je baje, kako nebrzdano in brez sramu se obnašajo te ženske, ki so dopotovale v Egipt za užitek najnižje vrste in kako razvratno žive.«

- V enem teh barov dopolnila se je tudi usoda Jovana Mažibrka. Ne da bi že preje ne bil imel ljubavnih naključij. Nasprotno! Zašel je bil vrtince Kairskega življenja kmalu potem, ko je postal sobar. Prilike, seveda. Kdo bi jih imel več, ko mlad sobar prikupljive unanjosti v velikem hotelu v Kairu? A za stvar je izvedel naposled lastnik hotela. Živeč v egiptovskem ozračju, pač ni bil glede takih stvari pretankovesten; a do neke meje je bilo vendar treba paziti na sloves hotela. Stvar pa je bila »shoking«. Zato ga posvari. Ker ga je imel rad, ni hotel takoj izvajati skrajnih posledic. Pač pa je odslej pazil nanj bolj.

John Magibreak seveda svojih navad bi bil opustil več. A iskal je ljubavnih priključij zunaj hotela. Uspeh ga ni le zadovoljeval, temveč ga je navdajal z nekim ponosom. Ni je namreč bilo mlade in lepe tujke, in ne domačinke, da bi za njegove moške čare ne bila imela umevanja. Nejedna se je zaradi njega preselila iz sijajnejšega »Hotela des pyramides« v skromnejši »Mena House«. Hotelsko osobje, katero je, kakor to v obče biva, mlademu in srečnemu donu Juanu bilo nevoščljivo, zatoži ga lastniku hotelu in le-ta ga, nekako leto dni po posvarilu, odslovi.

Johnu Magibreaku bilo je to sicer neprijetno. A druzega nič. Imel je prihranjenih nekaj tisoč frankov. Vsled tega ni bil navezan poiskati si takoj nove službe. Sklenil je torej ozreti se po njej še le čez par mesecev, v tem pa živeti čisto svobodno. Tako kakor žive imenitni tujci, katerim je uživanje maen. In jel je napravljati izlete na vse strani, obiskovati najrazličnejše, tujskemu prometu in domačemu razvratu posvečene lokale in brloge. Pri tem so seveda jeli kopneti njegovi prihranki, kakor kopni v njegovi domovini sneg pod toplimi žarki pomladnega solnca. Ko so bili že zelo pri koncu jel je še le misliti zopet na kako službo. Da jo dobi, ni dvomil. Če ne takoj takšne, kakršna je bila njegova zadnja, pa kako skromnejšo. Naj si bode tudi za natakarja. Skrbelo ga je le, kako se zopet vživi v skromnejše razmere, ko je nekaj mesecev igral velikega gospoda.

V tej dobi sedel je nekoč že pozno v noč v najimenitnejšem baru. Slučajno in proti navadi sam. kar se mu približa postarna ženska in ga meni nič, tebi nič objame. Objem sam na sebi ga ni iznenadil. Doživel jih je bil v tem razvesevališču že več. Iznenadil ga je le obraz ženske, katera ga je, ko da je to najnaravnejša stvar sveta, ogovorila po angleško, sedla poleg njega. John Magibreak zave se hipoma svojega položaja. Ženska ga ima morebiti za Arabca. Ako to ne, morda je na-njo privlačno vplivala njegova krepka postava. Neizrekljiv stud se ga poloti, ko pogleda ženski v oveneli obraz, iz katerega se svetlika dvoje strasti polnih oči, stud, kakršnega doslej ni poznal. A samo za trenotek. Spomni se svojega položaja. V duhu prebroji denar, kolikor mu ga je še ostalo; potem pa po kratkem obotavljanju položi svojo polno desnico na koščeno ženskino roko z dolgimi prsti. Odločeno je bilo. John Magibreak ni mislil več na to, da si poišče službo; pa je bil od tega večera dalje stalen obiskovalec unega bara. Odkazali so mu v njem poseben prostor.

- »Kako pa je,« seže gospod Izidor Fučec, »mogel tja stalno zahajati, ko mu je vendar že nedostajalo denarja?«

- »Posestrimo draga,« pravi smeje se župan k gospej Katici, »pobratima Izidorja lahko brez nevarnosti, da se ti izneveri, pošlješ v Egipt.«

- »Pusti take dovtipe, pobro velemožni,« zavrne ga Katica. »Dalje, dalje! Meni postaja stvar silno zanimiva.«

- »Predno je preteklo leto dni,« nadaljuje ubogajoč jo župan, »imel je prihranjenih čez sto tisoč frankov.«

- »Lopov!« vzklikne gospa Katica in skoči tresoča se jeze kvišku.

- »Umiri se, posestrima,« pravi župan ter doda s posebnim naglasom: »Tebi vendar ni nobenega povoda, da se zaradi tega razburjaš.«

Katica izprevidi, da se je prenaglila. Zato sede. Župan pa pripoveduje dalje:

- »Lastniku takega premoženja prišla je zopet misel začeti velikogosposko življenje. Da to v Kairu ne gre, spozna kmalu. Preslab sloves se je širil okolo njega. Odloči se torej odpotovati. Najpreje se odpelje v Carigrad. Pobivši nekoliko mesecev ondi, odpotuje v Budimpešto in na to na Dunaj. Ondi pride do spoznanja, da bode njegovih stotisoč frankov, ako ostanejo brez prirastka, kmalu konec. Na službo ni mislil več. Lahkoživstvo prešlo mu je bilo preveč v meso in kri. Tudi sicer na kako delo ne. Zato je imel premalo resnobe. Kaj tedaj? Po nekoliko dnevnem premišljevanju izkristalizuje se mu končno prav posebna misel. Poklic si hoče ustanoviti, gospodski poklic in prizadevati si, da doseže v njem popolnost. Spoznal je slabosti in nečimrnost bogatinov. Zato si nameni navrtavati njihove blagajnice brez vsega vlomilnega orodja in brez vseh tehničnih pripomočkov. Z izvabljanjem denarja z obljubljanjem, da jim preskrbi redove.«

- »Lopov!« zadere se sedaj gospod Izidor Fučec s svojim predirljivim glasom in vseka z desnico po mizi.

- »Čemu se razburjaš, pobro!« pravi mirno župan, pomežiknivši proti njemu. »Tebe se to vendar ne tiče.«

- »Če tudi ne,« huduje se gospod Izidor Fučec, kateremu se pozna neka zadrega na obrazu, »a zato je tako lopovstvo vendarle neodpustljivo. Skrajni čas je, da so ga zaprli.«

- »Prav res,« potrjuje župan, »ker bi premeten, kakršen je, bil prav lahko napravil veliko škode. Sicer pa je, med nami rečeno,« - sedaj se Prevejanec obrne z vsem gorenjim životom k gospodu Izidorju Fučcu – »veliko vprašanje, če je tu o kaki škodi sploh govoriti, kajti bedaki, ki se dajo na tak način goljufati, pač zaslužijo, da jih kdo skubi. – Kar se našega junaka tiče bil je izvrsten skubec. Družabno olikan z ono izobrazbo, ki jo daje vsakodnevno čitanje časnikov, tako da se je s pripomočjo neke drznosti, ki je le sleparjem lastna, spuščal o vsakej stvari v pogovor, in govoreč več jezikov, imel je vse sposobnosti za »poklic«, ki si ga je bil izbral. – Pač: nedostajalo mu je le še nečesa. Imena. Jovan Mažibrk! Kdo bo verjel, da bi nosilec takega po salu dišečega priimka bil v stanu preskrbeti kako odlikovanje! John Magibreak že preje. A pod tem imenom bil je znan v mednarodni družbi v Kairu. Poleg tega glasi se tudi prenavadno, prevsakdanje, da ga privede,« - in sedaj čita župan dalje – »na misel dati si svojemu nastopu in obnašanju primerno ime. Prvo ime, katero si je bil izbral, bilo je markiz Henri de la Reqnette. Posluževal se ga je v Budimpešti. Na Dunaji je bil conte Guglielmo li Monteceleste, v Petrogradu baron Jules Champoing, v Berlinu je sleparil pod istim imenom, nazivljal se je grof Kislalvy Sadar, v Monakovem Fredéric Ferdinand Guigue de Champvans, v Rimu Kuno Reichsritter von Schwazingen, v Parizu don Juan Jose Pedripolo Gomez Alvarez de Cochamaica.«

- »Aaa!« vzklikneta gospod Izidor Fučec in gospa Katica hkrati.

- »Da,« potrjuje župan. Pod temi donečimi in mamečimi imeni nastavljal je trnike. In bil je spreten ribič. Ujel je marsikako ribico, včasih celo« - sedaj se ozre župan nekako nagajivo proti gospodu Izidorju Fučcu – »kaka sama«.

- »Kako misliš to?« vpraša razdraženo le-ta, opazivši županov pogled.

- »No,« razlaga ta poredno svojo kretnjo, »da je od kakega bedaka, ki ni vedel kam z denarjem, v kateri je bil zakopan, dobil silne vsote, saj so ljudje na svetu, kateri za utešenje svojega častihlepja žrtvujejo po stotisoče in milijone.«

Gospod Izidor Fučec zadovolji se s tem pojasnilom, ki ga tako pomiri, da pride do sklepa, da župan o njegovi kupčiji z Jovanom Mažibrkom ničesar ne ve.

- »Edino« dokončava župan Prevejanec svoje pripovedovanje, obrnivši še sedaj k gospej Katici, »kar je pri vseh teh izmišljenih imenih bilo resničnega, bili sta v španjskem naslovu sleparjevem besedi don Juan. Kajti don Juan je bil Jovan Mažibrk, koder je nastopal. Po nekod posluževal se je celo lepih in elegantnih damic polosveta za pomočnice. Rimska policija sluti na primer, da tamkaj še prav poslednji dobi. A gotovega o tem ne ve in sam tega ni hotel priznati. Če so kadarkoli kake njegove oboževalke postale žrtve, se ne ve, ker ženske v takih stvareh seveda kaj trdovratno molče. A monakovsko redarstvo ima tudi v tem oziru neke dozdevne dokaze.

Ko bi se zaključno pripovedovanje županovo ne velo tako živo tikati gospe Katice, morala bi biti opaziti, v kako zadrego je prišel njen soprog o omembi slutnje rimskega redarstva. Tako je bila pa ta nevarnost odvrnjena. On seveda ni ne sedaj in prej opazil njenih zadreg. Bil je za to pretopoglav.

- »O kakšen osladen lopov!« vzklikne Katica, vsa drhteča, ko župan konča.

- »Boga zahvalita,« pripomni župan hudobno, »da vsaj vajine slavnoznane, prav bridske gostoljubnosti lopov ni izrabil huje. Sedaj pa, vesta kaj, pijmo še enkrat na zdravje nas vseh treh ter recimo o vsem drugem po znani operetni dosetnici: »spužvom prek!* (* Gobo čez!)«

Že dvigne kozarec, da trči, kar se nečesa domisli. Da dokonča svojo hudobnost, doda še:

- »Glejta si gano! Enega sem pri tem skoro pozabil. Tudi na zdravje Miškecovo!«

Gospa Katica razumela je ta zamahljaj prav dobro. Hitro omoči svoje ustnice v vinu, potem pa pravi naglo:

- »Saj res. K detetu bila bi morala že davno pogledati. Zamotil si me, pobro velemožni. a sedaj: lahko noč!«

Podavši mu konce prstov svoje desnice, odhiti.

Župan in njen soprog ostaneta še nekaj časa v lopici. Pri steklenici samotoka. Ko se končno prvi poslovi ter stopa počasi po rebri z Osojnice, obide ga neko čuvstvo zadoščenja. Bilo je podobno čuvstvu, ki ga je imel sredovečni rabelj, kedar je končal svoje delo ob natezalnici. O človek, človek! Kako čudne so lastnosti, ki te postavljajo nad ostalo stvarstvo!

________

11. Najdeno plemstvo. – Koraki za njega uveljavljenje. – Samoprevara iz nečimrnosti. – Parvenijska ošabnost in noblesa.
XIX. KAKO JE GOSPOD IZIDOR FUČEC POSTAL PLEMIČ IN KAKO SE MU JE POSREČIL IZLET V BELIGRAD.

Posledica županove uslužnosti je bila, da to leto o trgatvi ni bil povabljen na Osojnico. Oba – gospod Izidor Fučec in njegova soproga – sta namreč na enkrat v občudovanja vrednem soglasju spoznala, da je dolgočasen in siten človek. Ker sta ga prej oba rada videla in se z njegovimi obiski celo ponašala, bilo je to soglasje nekam čudno; vendar pa ni vprašal ni eden ni drugi, kako je do tega prišlo. Oba sta imela vzroka dovolj, da se izogneta vsemu, kar bi bilo napeljalo pogovor na zadnji županov obisk in na vse, kar je bilo z njim v zvezi.

Trgatveni dnevi potekali so bili brez posebne slovesnosti. Razen ene, ki je bila pri trgalkah in trgalcih v navadi. Takoj po končanem delu izvršila se je preselitev v Ljubljano. Gospo Katico čakalo je tudi mnogo obiskov. Nekatere prijateljice bile so namreč toliko obzirne, da je pred preselitvijo k vinogradu niso nadlegovale. Sedaj, ko je dete bilo že skoro štiri mesece staro in je že tudi mati bila iz vseh onih razmer, ko bolje odgojenim ljudem nalagajo gotovo obzirnost, zdelo se jim je potrebno obnoviti prejšnje prijateljstvo in prejšnje razmerje. Vse te obiske morala je gospa Katica vračati. To, skrb za gospodinjstvo, društveno življenje in – least not last – mali Miško, izpolnjevali so jej ves dnevni čas, tako da je lahko rekla, da ni bila nikdar brez opravka. Če je slučajno kedaj brez njega ostala, naredila si ga je s tem, da se je znašala nad soprogom, ako je bil slučajno doma.

Drugače on. Saj razen onega častnega posla, ki so mu ga naklonili dobrodušni obrtniki , ni pod milim Bogom imel nobenega opravka. Brezposelnost pa pripelje človeka na marsikake misli. V kavarni še še. Ondi zabaval se je s pregledovanjem časnikov in s pogovori s Petrom von Sratschniggom. To ga je zamotevalo. Kadar je bil sam, kar je bil zlasti ob izprehodih, tedaj pa so se mu razne, na doživelih dogodkih izgrajene misli drvile po glavi semtertje, tako, da mu je naposled brnela. In glej čuda! Konec je bil vedno tak, da mu je stopil Miškec, to ljubo njegovo dete, pred oči ter da je ginjenj prevzet, dejal, da nima velike dolžnosti do njega. To si je ponavljal vselej tudi takrat, kadar je stal ob njegovi zibelki in kadar ga je pestoval, kar je storil vedno prav rad. Če je bil le doma in dete ni spalo, morala mu ga je Mana prinesti v njegovo spalnico in on se mu je smejal, mu z mesnatimi svojimi prsti poigraval pred drobcenimi očmi, mu pritiskal na ušesce uro, katere tiktakanje je povzročalo, da je obračal glavico na obe strani ter da je začudeno prisluškoval, ga jemal na roke ter nosil po sobi gori in doli. Še le, ko se je dete zopet cmeriti začelo, ga je dal Mani nazaj, da ga odnese v soprogino spalnico. Odločba soprogina, da za stalno ostane pri ločitvi spalnic, bila je ena onih njenih odločb, katere je sprejemal rade volje in z zadovoljstvom. Dečjega vekanja namreč ni čul rad. Nad vse neprijetno mu je bilo. Še po dnevu. Na ta način bil je te nadlege rešen tudi po noči. Pač pa je imel, predno je zaspal, ker poleg njega ni bilo običajne raglje, zopet časa dovolj za razmišljanje. Isto tako, kadar po noči iz enega ali drugega razloga ni mogel spati. In misli njegove so se mu večinoma vselej vrtele okoli toli ljubljenega mu Miškeca in njegove bodočnosti.

Glede nje imel je željo, da bi sin, ko odraste, zamogel reči, da si je svojega očeta dobro izbral. Nekja ga je tolažilo: da stradal ne bo. Kakor ne strada on. A gorjupa kaplja pade mu v to kupo premišljevanja, ko se spomni, da mu zapusti imetek, katerega si ni pridobil sam, temveč podedoval po očetu. In sin bo moral, ko to izve, blagoslavljati spomin dedov, in ne njegov. Spozna torej, da mu je tudi on dolžan zapustiti nekaj, kar bo zbujalo v njem hvaležno spoštovanje do njega. Tako, kakor stvari stoje, moralo bi ga pred Miškecem, ko postane Mijo, biti skoro sram. Saj bo seveda izvedel, da je njegova mati bila odlikovana; dočim njegov oče ni imel na svoje prsi pripeti ničesar.

_________

Slučaj, ki tolikokrat v našem življenju igra veliko vlogo, pride tudi njemu na pomoč. Sedeč nekega dopoldne v kavarni, vzame, ko je bil prečital in pregledal svoje navadne časnike, v roke še »Obzor«,. Uvodnih člankov v njem ni čital nikdar. Zato obrne prvo stran ter jame pregledovati na drugi zagrebške novice in domače vesti. Nič posebnega ni bilo v njih. Tudi med najnovejšimi vestmi na tretji strani ne. Sedaj pogleda še med naznanila, če je ondi kaka osmrtnica. Tudi nič. Zgane torej list zopet tako, da je bil viden naslov ter ga hoče položiti pred se na mizo. Slučajno zadene se list ob kozarca sveže pitne vode, ki sta stala pred njim, in pade na mizo tako, da je bila naslovna njegova polovica spodaj, spodnja pa zgoraj. Ko da ga k temu napeljuje neka nevidna moč, zgane se gospod Izidor Fučec nad podlistek, za kateri se sicer ni zanimal nikdar, in čita naslov. Samega iznenadenja ostrmi. »Turopoljski komeši glasi se. Hitro pograbi zopet »Obzor«, ves razveseljen, da utegne o stvari, katere se je bil že lani med lovom dotaknil njegov lovski tovariš, izvedeti iz podlistka kaj več. Bil je na njo, dasi je s početka zbudila zanimanje njegovo, tekom drugih dogodkov že skoro čisto pozabil. Pri duševno niže stoječih ljudeh dogaja se kaj takega rado.

Peter von Sratschnigg bil je zatopljen v čtivo necega nemškega lista s slikami. Kljubu temu radovedno pogleda svojega prijatelja, ko vzame le-ta list, ki ga je bil že odložil, zopet v roke. Kaj takega namreč ni bila njegova navada. Von Sratschnigg, ki je, kakor vsi upokojenci, bil stroj, ki uri enako vsacih štiriindvajset ur izteka ter potem njega koleščevje začenja z istim učinkom vnovič zasezati v zobčevje, se torej takemu neskladju začudi. Vendar se ne da motiti v čtivu, misleč si, da že izve za kaj gre, potem ko prijatelj list zopet odloži.

Le-ta jame čitati z neznansko napetostjo. Torej je vendarle res! Da, tu to stoji črno na belem. V zgodovinski razpravi. Kralj Bela III. podelil je dvanajststo petindvajsetega leta s tako imenovanim turopoljskim poveljem Budimu in njegovima bratoma Ivanu in Levču ter njihovim sorodnikom Juriju, Ivanu sinu Ladislavovemu, Pribislavu, Nikoli, Dopću, Milovanu, Rodušu, Tolu in Koskutu z vsem nihovim potomstvom zaradi velikih zaslug plemstvo, osvobodivši jih ob jednem obvezne služnosti mestu Zagrebu. Dvestoedeninštirideset let kasneje, potrdil je kralj Matija Korvin povelje Bele III. V dotični listini zove vse turopoljce, smatrajoč jih potomci onih, ki so od Bele III dobili plemstvo: »nobiles campi zagrebiensis«* (* plemiči zagrebškega polja). Petnajstošestnajstega leta prišle so važne te zgodovinske listine v izgubo. Odnesli so jih namreč ali pa so jih sežgali, vojaki takrat na Veliko Gorico navalivšega mejnega grofa Jurija Braniborskega. Turpoljci, ki so bili v skrbeh za svoje plemstvo, katero je razodevalo junaštvo njihovih pradedov, naperili so proti imenovanemu mejnemu grofu pravdo. Uspeh te pravde je bil, da je štiri leta kasneje kralj Ljudevit II. izdal v Budimu razsodbo, v kateri je izrekel, da se Turpoljci uvrščajo med prave in s pravicami obdane plemiče kraljevine. Ugotavljajoč vse to, seveda obširneje, prišel je pisatelj končno do zaključka, da »su po gotovo svi Turopoljci plemiči«.

Roke so se gospodu Izidorju Fučcu tresle ko je končal. Peter von Sratschnigg pogleda ga zopet in opazi njegovo razburjenje. Sedaj, dasi s svojim čtivom ni bil še gotov, ga radovedno vpraša:

- »Kaj pa je?«

- »Svoje plemstvo sem našel,« odgovori nekam ošabno vprašanec.

- »Kaj blazniš?« vpraša ga oni skoro zaničljivo.

- »O, ne,« brani se gospod Izidor Fučec, »pametnejši sem ko sem bil kedaj koli. Na, čitaj.«

Peter von Sratschnigg vzame »Obzor« v roke, pogleda naslov podlistka, ki ga mu je bil prijatelj s prstom pokazal in vpraša:

- »No, in?«

- »Turopoljec sem,« odgovori gospod Izidor Fučec. »Čitaj konec podlistka.«

In pokaže mu že preje navedene zaključne besede.

Peter von Sratschnigg ozre se po njih, potem pa odloži svoj časnik iz rok in jame čitati podlistek. Hrvatski ni znal; vendar pa toliko, da je čitano – vsaj v poglavitnih stvareh – razumel. Ko prečita ves podlistek, da »Obzor« svojemu prijatelju nazaj ter ga vpraša:

- »In ti o vsem tem do danes nisi ničesar vedel ali slutil?«

- »O, pač,« odvrne vprašanec. »Od lani sem.«

Sedaj mu pove, kaj je bil izvedel o tem od svojega lovskega tovariša.

- »Kaj se potem nisi več zanimal za stvar?« vpraša ga zopet von Sratschnigg.

- »Zanimal pač,« odgovori mu vprašanec; »a povpraševati nisem hotel. Ko bi me naposled Imenitnik vendar-le bil potegnil?«

- »Pa bi bil pisal na svojo bivšo domovno občino,« pripomni von Sratschnigg.

- »Vidiš, to mi pa ni v glavo padlo,« sledi odgovor na to pripomnjo.

- »Pa vsaj meni bi bil lahko kaj omenil,« očita von Sratschnigg. »Kolikokrati sva od takrat že govorila o odlikah, o redovih. Podedovano plemstvo pa je vendar najlepša odlika.«

- »Hm,« pravi gospod Izidor Fučec, spomnivši se prvega izprehoda s svojim prijateljem in nazorov, katere mu je takrat razvejal, »če pa te odlike nikdo ne vidi. Tako dolgo se že poznava, pa vendar še nisi opazil plemstva na meni.«

Peter von Sratschnigg se o teh tako resničnih besedah nasmehne; gospod Izidor Fučec pa pokliče plačilnega ter ga vpraša, če bi smel proti nagradi ene krone vzeti »Obzor« s sabo. Seveda je plačilni bil s tako sijajno kupčijo takoj sporazumljen. Gospod Izidor Fučec vzame torej časnik iz držala, izloži ga ter vtakne v žep, potem pa plača tudi svoj navadni račun ter odide. Tokrat prej, ko njegov prijatelj, kateremu pravi, da mora važno vest brž nesti svoji soprogi.

Ko pride domov, pokliče takoj, ko odpre predsobne vrata, z veselim glasom Katico. Ko se ona prikaže skozi obednične dveri, moli jej zmagoslavno ono, Obzorjevo številko nasproti ter zakliče:

- »Evo ti dokaza, Katica! Kaj ti nisem pravil? Imenitnik je govoril resnico, ti si ga pa sodila napačno. Saj pravim: dolgi lasje, kratka pamet.«

- »Kratki lasje, dolga pamet,« pravi soproga nasajena ko osa, »nič las pa nič pameti. Pa kaj vendar imaš, da si spustil sršena va-me?«

Gospod Izidor Fučec izprevidi, da ga je nenadno zgodovinsko okritje zapeljalo predaleč, odnosno, da svojemu radostnemu ponosu ni znal takoj dati primernega izraza. Da stvar popravi, preden se spusti čezenj ploha soprogine zgovornosti, pravi torej:

- »Ne zameri moji radosti in ne bodi huda, Katica! Na, čitaj. Plemič sem. Prav zares: Turopoljski plemič.«

- »Reci raje: predpustna šema v adventu,« jezika gospa Katica, vzame pa vendar »Obzor« iz njegove roke. On jej pokaže naslov podlistka in ona stopi zopet v sobo ter jame čitati. Soprog opazuje jo invidi, kako se jej med čitanjem čedalje bolje jasni obraz.

- »Sedaj pa verjamem, da je nekaj na tem,« pravi gospa Katica, ko pride do konca. »Pa zakaj se vi Turopoljci tako malo brigate za stvar! Prašiče znate krmiti, tudi kupčevati z njimi, in imenitno čebulo saditi. No, navsezadnje se ne čudim »mužekom« (kmetom), ki v svojih širokih belih hlačah stopajo za plugom in imajo vonj čebule za najlepšo dišavo sveta. Čudim se pa tebi, ki imaš pod milim Bogom toliko prostega časa, da s ne zmeniš za take pravice. Sleparski don Juan de Cochamaica zbujal je zaradi svojega plemskega naslova tvoje občudovanje, spoštovanje in strahopočitanje, ko bi se bil, kakor vidim vendar sam z mano vred lahko ponašal z zgodovinskim in zatorej slavnim plemstvom. Vse drugače ko oni Peter von Sratschnigg, čegar plemstvo je tako novopečeno.«

Soprogu so besede Katičine ugajale, dasi so, kakor to pri njej drugače ni bilo mogoče, pomenjale same očitke. Seveda se je do obeda in med njim pletla govorica med soprogoma le o njunem plemstvu, katerega je bil gospod Izidor Fučec naenkrat tako prožet, da je, ko je čul sinčka zavekati, dejal soprogi:

- »Pojdi no, Katica, pogledati, zakaj veka Mijo plemič Fučec.«

Posledica teh doobednih in medobednih pogovorov bil je, da sta se soproga zedinila posvetovati se s Petrom von Sratschniggom, kaj storiti, da spoznanje, katero jima je prižgal »Obzorjev« podlistek, tudi dejanjsko izkoristita. V takih zadevah imela sta oba največ zaupanja vanj. Gospod Izidor Fučec dobil je naročilo povabiti ga za naslednjo nedeljo na obed.

______

Onih par dni, kar jih je bilo še do nedelje, porabil je gospod Izidor Fučec za pridno razmišljanje o nenadni sreči in za predbežna posvetovanja s Petrom von Sratschniggom. Sedaj je bil že gotov, da svojemu sinu zapusti plemstvo. Vendar mu je vseeno vrtalo nekaj po glavi. Bil je, kakor so vsi ljudje na svetu. Pokaži komu cilj njegovega morebiti večletnega hrepenenja in zazdell se mu bo premalo vreden. Več si poželi. Tudi on je začel po prvem opametenju razmišljati, da se sicer Izidor plemič Fučec lepo glasi, da bi bilo pa še lepše, ko bi imel kak poseben plemski pridevek. Toda kakšen? Plemič Turopoljski? Ne bilo bi napačno. Še celo prav blagoglasno. Toda takšni plemiči so vsi Turopoljci, katerih je vendar že legijon. Mnogi izmed njih, ali bolje rečeno večina vseh, čisto navadni kmetje, ki vsako jutro jedo za zajtrk »turpoljski luk« s kruhom; mnogi siromaki, ki se le s težavo preživljajo. Če bi se, posnemajoč njega, kar vsi začeli pisati za plemiče Turopoljske, kaka kolobocija bi to bila! Pride mu zato na misel, da bi se stvar ravno s primernimi plemiškimi pridevki dala srečno urediti. Na priliko s pridevki, ki bi spominjali na selišča ali na hišne priimke. In misliti jame.

On bi se po rojstni vasi moral zvati: Izidor Fučec pl. Blatnojaruški. Ne, ta ne gre. Ta pridevek ima hujši duh, ko turopoljski luk. Ali pa po hiši, katere priimek je »kad Djubretovih«. Izidor Fučec plemič Djubretović. Tudi nemogoče, ker bi ta priimek isto tako spominjal na kmetovststvo sicer koristni, zato pa vendar nič kaj prijetnih dišav. Misli in misli dalje; a nič pametnega mu ne pade v glavo. Zato sklene počakati, kaj o tem poreče von Sratschnigg.

Med nedeljskim obedom vrtela se je vsa govorica o tem, kaj storiti, da se uveljavijo plemske pravice, katere gredo rodbini gospoda Izidorja Fučca, vsled njegovega rojstva na Turopolju. Po mnenju von Sratschniggovem ni bilo nič drugega potreba, ko ob predložitvi rojstnega lista naznaniti ogrskej vladi v Budimpešti, da se bo gospod Izidor Fučec, poslužujoč se zgodovinske svoje pravice, pisal odslej za plemiča.

Sedaj pride le-ta s svojo mislijo glede plemiškega pridevka. Von Sratschnigg meni, da bi tudi to šlo; a le s pritrditvijo ogrskega ministerstva. A pridevek od Blatne Jaruge, odnosno po latinsko de Blatna Jaruga, mu ni bil všeč. . češ: plemič in blato! Gospod Izidor Fučec pogleda ga umevanja polno. Še bolj gospa Katica. Ona predloži po svojem posestvu pridevek: plemič Osojniški. Von Sratschnigg meni, da bi to ne šlo, češ da mora pridevek vsekakor spominjati Turopolja, odnosno nečesar, kar je z njim v tesni zvezi. Vprašanje ostajalo je torej začasno nerešeno. Ko pa med obedom prineso na mizo fazana ter si ga dene von Sratschnigg lep kos na svoj krožnik, ne more si kaj, da ne bi v Katičino zadovoljstvo, omenil, kako lepo je pečen, češ da mu je koža, kakor zlato. Izrekši zadnjo besedo, pa dvigne obe roki, v katerih levi je imel vilice in v desni nož, ter vzklikne:

- »Heureka!«* (* našel sem)

Ta vzklik bil je obema gostiteljema nerazumljiv. Zato v strahu pogledata gosta, češ, da mu morebiti ni kaj prav. Le-ta pa pravi čez par trenotkov ves razveseljen:

- »Ga že imamo! Plemski pridevek namreč. Kaj ne, da se »zlata« imenuje po hrvatsko »zlatna«.

Oba gostitelja pritrdita.

- »Zlatna Jaruga! Plemič od Zlatne Jaruge. Kaj pravita?«

- »Imenitno,« bil je skoro istočasen odgovor obeh.

- »In prav dobro se da utemeljiti s tem, da bi se »blatna« glasilo nekako nedostojno,« misli von Sratschnigg, ki je bil menda na to svoje nenadno odkritje tako vesel, kakor svoje dni Kolumb na odkritje Amerike.

Ko je bilo tako glavno vprašanje rešeno, ponudi se Peter von Sratschnigg, da sestavi vlogo na ogrsko ministersko predsedstvo, češ da je, akoravno ima Hrvatska svojega ministra, v plemskih zadevah odločevalno le to. On da vlogo spiše v nemškem jeziku; a vložiti da se more tudi v hrvatskem. Že drugi dan izroči mu to vlogo v kavarni.

Gospod Izidor Fučec, ki je bil v teh rečeh kajpada še veliko nevednejši, ko Peter von Sratschnigg uboga le-tega ter vloži v hrvatski jezik preloženo vlogo res pri ministerskem predsedstvu v Budimpešti, mesto da bi jo bil poslal hrvatskemu ministerstvu. V tej vlogi je z dolgoveznim, prav birokratskim utemeljevanjem prosil, naj bi se mu kot rojenemu Turopoljcu dovolilo k zgodovinskemu plemskemu naslovu še pridevek »od Zlatne Jaruge«.

Kake tri tedne po odposlatvi vloge, prejme iz Budimpešte uradno pismo z naslovom: A magyar kiralyi miniszterelngksegnek* (* Kraljevsko ogersko ministersko predsedstvo) Sz. 4538kJ Izidor Fučec plemič od Zlatne Jaruge ur Laibachtan.«

Hitro pokliče Katico ter jej pokaže naslov z vzklikom:

- »Čestitam ti, plemička od Zlatne Jaruge!«

Ona pogleda naslov in seže soprogu veselja v roke:

- »Sedaj pač vidiš, da sem za kaj, pobaha se gospod Izidor Fučec ter jo hoče objeti. Zabrani mu to z besedicama: »No, no!«

Ko odpreta zavitek, najdeta v njem vlogo in na hrbtu iste to-le kratko rešitev: »Sz. 45386.

»A benyujtónak azon megjegyzessel vissza adni, hogy a benyujtványt az osztrak illetosegu hatosag utjan kell oda juttatni.

Budapest, 1910, deczember 4. A miniszter tanacs elnoksege.«

Spogledata se. Ta nahrbtni napis jima je bil prava alfoldska puszta (* Ogromna ravnina, ki se južno od Budimpešte razprostira med Dunavom in Tiso. Madjarska beseda »puszta« je slovanska pusta ali pustina.) Kaj neki pomenja? Da ne more pomenjati nič druzega, ko odobritev prošnje, sta si po naslovu na zavitku bila oba čisto na jasnem. Ta zavitek bil jima je sedaj silno važna listina. Gospod Izidor Fučec vzame ga ter ga zmagoslavno odnese v blagajnico, kjer ga shrani v zakladniku. Na to pravi Katici naj ga pusti nekaj časa čisto pri miru, češ da hoče poizkusiti, ne posreči-li se mu morebiti raztolmačiti zagonetni nahrbtni napis. Poda se pa k svoji pisalnici ter sedši v široko kreslo upre oči v madjarsko uradno Sfingo.

Dolgo ne ve ne kod ne kam. Potem se mu zazdi, da ga je par besedi privelo na sled. »Benyujtonak« in »benyujtvanyt«. Tako podobni sta si. Kaj bi torej morali pomenjati? In nek notranji gčas mu pravi, da bi prva beseda utegnila pomeniti toliko, ko hrvatski besedi »ponizni podnesak« (* v hrvatskem uradnem jeziku navadni izraz za: vlogo.) in druga toliko, ko »ponizni podnositelj«. Ko je bil na tej sledi, najde naenkrat, da mu je beseda »osztrák« silno znana. Aha! »Ostraga«, zadaj, na hrbtu. Očevidno označuje torej ta beseda način in obliko rešitve.

A kakšna je rešitev? Črko za črko čita vse besede. Vse zastonj. Ena mu je bolj tuja, ko druga. Že mu brni glava, kar se spomni, da bi bilo dobro prešteti besede. Sedemnajst jih je. Sedaj vzame v roko svinčnik ter začne polagoma in počasi, ko da bi risal, zapisovati besede, ki so po njegovem mnenju odgovarjale madjarskemu

30/3. 1917

30/3. 1917.

Gospod

Izidor Fučec.

Srednjeveška povest naših dni.

14. XIX

15. KAKO JE GOSPOD IZIDOR FUČEC POSTAL PLEMIČ IN KAKO SE MU JE POSREČIL IZLET V BELIGRAD.

(Nadaljevanje)

besedilu. »Ta – ponižna vloga – na – zgodovinski – (»vissza«, višja ko nekaj druzega, torej:) – podlagi – (»adni« ko da bi hotelo reči, da je kaj prislonjenega, torej:) – sloneča – vrača – se ponižnemu vlagatelju – z – nahrbtnim – (»illetösigü«, ko da bi hotelo reči: »oni dosega«, torej) – dovoljenjem – – –

Ostalo mu je sedaj kakor samo po sebi jasno postalo. Vzame torej drug listek papirja ter napiše nanj: »Ta na zgodovinski podlagi sloneča vloga vrača se vlagatelju z nahrbtnim dovoljenjem posluževati se naprošenega plemiškega naslova.«

Sedaj prešteje besede. Sedemnajst. Kakor na madjarskem izvirniku. Najboljši dokaz, da je prevod točen.

Vzame torej listek in gre iskat Katico. Ona mu to pot ni ugovarjala. Še potrdila je, da stvar utegne res takšna biti. »Što se babi htilo* (* hotelo), to se babi snilo** (** sanjalo), veli znana hrvatska poslovica. A po nekem premišljevanju dejala je vendar, da bi vseeno dobro bilo pokazati Petru von Sratschniggu, češ da on morebiti razume madjarsko. Soprog pritrdi. Bil je pa preveselo razburjen, da bi bil mogel iti v kavarno. Tudi se mu je spis zdel tako važna listina, da se nikakor ni hotel podajati v nevarnost da ga izgubi. In to bi se bilo, ko bi ga bil prenašal po mestu, vendar lahko zgodilo. Zato se sporazume s Katico in pošlje von Sratschniggu v kavarno po hišni listek s prošnjo, naj bi bil tako prijazen, da ju obišče.

- »Kaj se je pa zgodilo? Ali je mar kdo zbolel?« vpraša von Sratschnigg Maričiko, ko prebere listek.

- »O, ne,« odvrne le-ta; »nasprotno: zdelo se mi je, da sta gospod in gospa celo nenavadno dobre volje.«

To je bila važna vest. Ko bi bil kdo zbolel, bil bi se von Sratschnigg morebiti še kaj obotavljal, vsekakor bi pa hitel ne bil. Sedaj odloži takoj časnik in pokliče »plačilnega«.

____

12/4. 1917.

Ko pride k gospodu Izidorju Fučcu, sprejme ga le-ta veselega obraza. Tudi Katica ga prihiti pozdravit. Na to ga peljeta oba v sobo, v kateri je stala blagajnica. Gospod Izidor Fučec stopi k njej ter vtakne ključ vanjo.

- »Aha!« misli si Peter von Sratschnigg, »gotovo sta zadela glavni dobitek.«

Ob teh mislih poloti se ga neko živčno razburjenje, kakršno »homo sapiens«* (* z umom oblagodarjeni človek) začuti vselej, kadar izve ali zasluti, da je božica sreče oblagodarila njegovega bližnjika. Nehote se mu zatemni obraz. A le za trenotek. Vsi neugodni občutki ga mahoma zapuste, ko gospod Izidor Fučec iz blagajnice izvleče znani nam spis ter ga izroči prijatelju. Le-ta pogleda nahrbtno rešitev. Potem pa se ozre po obeh soprogih, ki sta stala vsak na eni strani poleg njega, tako vprašujoče, ko da jima hoče očitati, čemu mu dajeta tako težke zastavice. Videč nju pogleda, spozna iz njih, da pričakujeta razrešitve zastavice, katera je tudi njima bila tajnostna uganka. Zato pravi:

- »To je za-me ravno takisto, ko da si mi dal v roke kako hieroglifsko pismo iz dobe faraona Ramzesa prvega, druzega ali kateregakoli.«

- »Ali ne znaš prav nič mažarski?« vpraša ga gospod Izidor Fučec.

- »ravno toliko ko kitajski,« odvrne vprašanec.

- »A kaj misliš, kaj bi to utegnilo biti?« vpraša vnovič oni.

- »Jasno je,« odgovori ta, »da je odgovor na vlogo. Z nahrbtno rešitvijo. Take rešitve so navadne, kedar se stvar vrača z zahtevkom kake po polnitvi = »drugače ne?«, sili gospod Izidor Fučec vanj.

- »Ne,« pravi von Sratschnigg, popolni pa ta odsečni ugovor takoj z dostavkom:

- »To se pravi: redoma ne. Vendar se včasih rešujejo na ta način manj važne vloge, zlasti, ko je rešitev brez daljših poizvedeb mogoča.«

- »No, vidiš,« misli gospod Izidor Fučec in seže v blagajnični zakladnik po zavitek, v katerem je prejel odlok po pošti. Pomoli ga von Sratschniggu pred oči, rekoč:

- »Morebiti te to-le privede na sled.«

Peter von Sratschnigg čita naslov, nategujoč svoje obrvi in pomežikujoč s trepalnicami; obrne zavitek ter ga ogleduje od nasprotne strani, potem čita vnovič in pravi naposled, predejavši ga z rešitvijo vred v svojo levico in pomolujoč desnico v slovesnem pričakovanju poleg njega stoječemu gospodu Izidorju Fučcu, z ono uradno blagonaklonjenostjo, ketere se je bil tekom dolgoletnega svojega službovanja priučil:

- »Čestitam.«

Obraz gospoda Izidorja Fučca se razleze, ko da je iz masla. Krepko stisne prijatelju desnico. V tem, ko le-ta ponavlja svojo čestitko gospej Katici, pravi soprog:

- »No, kaj ne?«

- »Brez dvojbe,« odgovori Peter von Sratschnigg. »plemič si, dasi se ti o tem dolgo še sanjalo ni. Naslov na ministerskem zavitku priča to nad vse jasno.«

- »Ta-le nahrbtna rešitev,« pravi gospod Izidor Fučec, vzemši zopet prijatelju oba spisa iz rok, »utegne torej biti…«

- »Je brez dvojbe,« poseže mu Peter von Sratschnigg v besedo, »pritrjevalna rešitev. Kratka ter v zgodovini jasno utemeljena. Če hočeš, preskrbim ti prevod. Znano mi je, kdo je sodni tolmač mažarščine.«

- »Da mi še važni ta spis izgubi!« pravi v strahu gospod Izidor Fučec, ki spis in zavitek vtakne zopet v blagajnični zakladnik ter potem blagajnico hitro zapre. V resnici se tega ni bal. Bil bi le nerad videl, ko bi bilo prišlo ljudem v zobe, kako je prosil – ne za plemstvo, saj to mu je bila zgodovinska pravica, temveč – za plemski pridevek.

Zaprši blagajnico, pravi veselo – in sedaj on blagonaklonjeno –:

- »Prijatelj, to je titulus bibendi (* povod za pijačo). Kaj ne, Katica?« obrne se sedaj k soprogi, ki ves čas ni mogla skrivati velikega svojega veselja. Ko le-ta pritrdi, nadaljuje:

- »Zato te prosim, da si prihodnjo nedeljo najin gost. mi plemiči,« pravi sedaj s takšnim naglasom, da je Peter von Sratschnigg takoj čutil, kako mu vrača njegovo plemsko bahavost s svoječasnega izprehoda, »moramo se poslej pogosteje shajati. Veš, Turopoljci poznajo poslovico: »Svaka tica svome jatu leti«.«

Von Sratschnigg spoznal je, da se ta poslovica v tej zvezi prav nič ne podaja; a povabila je bil vesel. Še bolj naznanila o pogostejem shajanju. Vedel je, da bodo ti naveščeni sestanki imeli za telesne njegove počutke jako blagodejne posledice. ______

Ko Peter von Sratschnigg odide, ne more si gospod Izidor Fučec kaj, da ne bi svoje soproge objel. Ona se tokrat ne brani. Na to jo prime za roko in odpelje v njeno spalnico k sinčkovi zibelki. Spal je. Mana se začudi, ko vstopita oče in mati, držeč se za roke. Kaj takega še ni bila videla. Še bolj se začudi, ko stopita k zibelki ter pravi oče po nekaj trenotkih, katere sta tiho opazovala v mirno spanje pogreznjenega prvorojenčka:

- »Evo ti, Katica! najinega malega plemiča od Zlatne Jaruge.«

Zagonetno jej je bilo to. Rešitev zagonetke dobi med obedom. Katica hitela je po opisanem prizoru ob Miškečevi zibelki v kuhinjo obvestit Nežo in Maričiko o velikem dogodku. Razume se samo po sebi, da sta bili obe začudenja kar iz sebe.

- »Plemič,« pravi Neža Maričiki, ko odide gospa iz kuhinje. »To je jako imenitno. Sedaj smo me kakor baronske.«

- »Za kakšne zasluge so neki postali naš gospod plemič?« misli Maričika.

- »Kaj vem,« pravi Neža; potem pa ugane: »Morebiti zato, ker so bogati.«

Imela je že na jeziku pikro besedo, kakršnih se poslom, kadar govore med sabo o gospodarjih, nikdar ne manjka; a pravočasno prestregla jo je Katica, katera je po kratkem posvetu s soprogom prišla nazaj naznanit obema služkinjama veselo vest, da bosta v trajen spomin današnjega dne dobivali vsaka po pet kron na mesec večje plačilo. »Noblesse oblige« (* imenitnost nalaga dolžnosti), rekla je soprogu. Vjela je bila nekoč to frazo. Soprog jej pritrdi. In imenitnost je našla izraza v večjem izdatku desetih kron na mesec. Med obedom izvedela je vse to tudi Mana in sedaj so se jej odprle oči toliko, da je razumela prizor, čegar začudena in nema priča je bila. Jasnega pojma o plemstvu ji njen zlatopoljski razum ni dajal. Še le, ko jej je Neža povedala, da je to skoraj toliko, ko baronstvo, mislila si je, da mora najti izraza v bogastvu. Saj je bila često čula, kako bogata sta kriški in jablančki baron. V tej domnevi jo potrdi še zvišanje plače kuharici in hišni in kar žal jej postane, da ona sama ni bila stalno v službi, ker si je dejala, da bi bila v tem slučaju tudi ona deležna postala po njenih pojmih, že izdatno večjih dohodkov.

___________

Po svojem poobednem spancu se gospod Izidor Fučec poda venkaj. A ne na izprehod. V neko knjigarno zavije. Ondi si naroči posetnice

Izidor Fučec (plemič od

Zlatne Jaruge).

Tudi za soprogo jih naroči sto. Oboje z zlato obrezo in peteroramensko krono. Soprogo hoče z njimi iznenaditi. Knjigar, ki je naročevalca dobro poznal, se naročilu začudi. Ko naročevalec odide, vpraša svoje osobje, če kdo ve, kedaj je bil gospod Izidor Fučec povzdignjen v plemski stan. Nikomur ni o tem bilo ničesar znanega. Knjigar vpraša zato po telefonu v uredništvu uradnega lista.

- »Kaj?« začuje se v govorilnici začuden s krohotom spremljani glas urednika.«Gospod Izidor Fučec plemič? Prosim, kdo je pri telefonu,« vpraša še, ko da ne verjame, da bi knjigar sam, katerega vendar pozna za resnega moža, bil mogel staviti tako vprašanje. Ko se mu knjigar vnovič oglasi ter mu pove, kakšne posetnice je gospod Izidor Fučec naročil za-se in za svojo soprogo, odvrne urednik še vedno v smehu:

- »Kaj pravite!« Potem dostavi po kratkem preudarku, - podobno človeku, ki so ga izkušnje izmodrile tako, da smatra najneverjetnejše stvari mogoče – že z resnim glasom:

- »No, vse je mogoče. On mora že poročilo imeti. Morebiti bo poplemljenje jutri uradno naznanjeno.«

Ko drugo jutro gospod Izidor Fučec pride po posetnice, čestita mu knjigar in on sprejme čestitko s plemsko blagonaklonjenostjo. Ob enem izbere lep okvirček iz rdečega lesa ter si ga da zaviti v papir.

Da je Katico s posetnicami jako prijetno iznenadil, ni treba še posebej naglašati. Všeč jej je pa tudi bilo, ko jej čez nekaj časa prinese pokazat v prodajalnici kupljeni lični okvirček. V ta okvir je bil namreč pod šipo vtaknil uradni zavitek s svojim plemiškim naslovom. Smatral ga je za svojo plemsko diplomo. Po sporazumu s soprogo obesil je imenitno to listino v obednici tako, da je okenska svetloba padala naravnost na-njo. Katica je sama zabila kaveljček v zid. Za obednico sta se oba odločila zato, ker sta v njej uživala največ zadovoljnosti in se tudi vsak dan največ časa mudila. Diploma imela je to zadovoljnost le še povečavati. S to imenitno mislijo ponašal se je gospod Izidor Fučec sam pri sebi tem bolj, ker je našla tudi odobravanje Petra von Sratschnigga, ko je prišel prihodnjo nedeljo k obedu.

Ta obed bil je najsijajnejši izmed vseh toček, kolikor jih je bilo v zvezi s to plemsko zadevo. Peter von Sratschnigg naredil je plemički od Zlatne Jaruge velepomembni poklon, da je prekosila samo sebe. Žal jej je bilo, da te pohvale nikdo čul ni. Bila bi morebiti povabila tudi profesorja Veselka s soprogo vred; toda neotesanec jej je še vedno ni pripeljal v obiske. Torej to ni bilo mogoče. Sicer si je pa, ko je soprog napel sestavljavcu srečonosne vloge ter rabil besede: »Mi plemiči«, dejala, da je vendar prav tako, ker neplemiči kolikor toliko delajo v plemiških družbah zadrego. Gospo Katico je bila namreč prevzela neka plemiška ošabnost. Zelo podobna oni, ki jo opažamo pri kaki novopečeni baronici Pinkelesovi.

Vest o plemstvu gospoda Izidorja Fučca raznesla se je bila hitro po mestu. Imela je razne razširjevalce. Stavce, ki so bili stavili posetnice, knjigarja, pri katerem so bile naročene, urednika uradnega lista, Nežo in Maričiko. Knjigarju se je sicer čudno zdelo, da o povišanju gospoda Izidorja Fučca v plemski stan ne pride nikako obvestilo v uradni list; a smatral je stvar kljubu temu tako znamenito, da je obvestil o njej svoje znance. Isto je bilo z urednikom uradnega lista. On sicer ni naravnost govoril, a jel je – kar je stvar napravljajlo še zanimivejšo – namigovati, da se utegne danes ali jutri čitati prav zgoraj na prvi strani vest o novem plemiču. Ako so ga ljudje, kar je seveda čisto naravnost, silno radovedni povpraševali, o kom, pustil jih je ugibati. Še le čez dobršen čas potem, ko je na razna ugibanja bil odgovarjal z »ne«, »kaj še«, »ta še manje«, »pojdite no!« in podobnimi vzkliki svoje vsevednosti, dihnil je skrivnostno in komaj slišno: Fučec. Nanj seveda nikdo mislil ni. Zato je bilo iznenadenje vsesplošno. Tiste dneve imel je potem uradni list nenavadno veliko čitateljev. Med njimi celo takih, ki ga pred tem sploh niso, ali so ga pa, ker je bilo splošno znano, da se vsaka novica iz drugih časnikov vsaj dva dni preje izve, le redko jemali v roke. Iskali so pa zastonj naznanjene uradne objave. Kmalu so torej jeli imeti urednika na sumu, da jih je pošteno potegnil. To je bila sreča za gospoda Izidorja Fučca, kajti večini teh ljudi je stvar končno prešla iz spomina in niso povpraševali po vzrokih poplemljenja.

Največ pa je prve dni za razširjenje te novice storila Neža. Raznesla jo je pri mesarju, pri peku, po prodajalnicah, kjer je kupovala. Seveda tudi med svojimi vrstnicami, katerim se je pobahala, da je sedaj »skoro kakor baronska«. Ko je povedala še o zvišanju plače in se je v skupnem posvetu na trgu ugotovilo, da ima kuharica nekega sicer bogatega a vsled skoposti slabo znanega barona sedaj manjšo plačo, ko Neža, jele so jej vrstnice to zavidati. Raznesle so pa vest o poplemljenju že zato, ker so jej mogle pristaviti tudi ono o zvišanju plače, pri vseh rodbinah, koder so služile. To je seveda končno le bilo povod, da so znanci gospodu Izidorju Fučcu, kadar so ga srečali, čestitali in da je i en ali drugi, ki ga je le preveč gnala hudobna radovednost in je imel premalo družabne olike, da bi se bil zadovoljil zgolj s čestitko, vprašal ga, kaj in kako. Takim je gospod Izidor Fučec pojasnjeval, da je njegovo plemstvo že staro in da se je še le zadnje čase to nekaj časa pozabljeno dejstvo nedvomno uradno ugotovilo. Vsem tkošnim povpraševalcem delil je tudi svoje nove posetnice.

Vsa resnica izvedela se je še le po Petru von Sratschniggu. Njemu namreč njegovo prijateljstvo ni dovoljevalo puščati javno mnenje morebiti v veri, da ima gospod Izidor Fučec kake zasluge, kakor jih je imel njegov oče takrat, ko je bil poplemljen. Zato je pojasnil vsakomer, ki je z njim o stvari govoril, da ima njegov prijatelj turopoljsko plemstvo. Tudi je povedal, kako je o tem izvedel še le iz podlistka »Obzorjevega«. Mnogi so se vsled tega jeli muzati; drugi, katerih umevanje je stvar bila nedostopna, so se že s tem pojasnilom zadovoljevali. Posledica tega je bila, da je plemstvo gospoda Izidorja Fučca postalo nekaj vsakdanjega in da so prenehale čestitke ter nadaljnja povpraševanja.

Dasi je pa Peter von Sratschnigg ta pojasnila, kakor smo videli, dajal s hudobnim, recimo rajši: s prav »prijateljskim namenom«, odvrnil je z njimi vendar oblak, ki se je nad glavo našega junaka zbirati jel. Urednik uradnega lista sporočil je potem, ko je nekaj dni bil zastonj čakal dotične uradne objave, deželni vladi, kaj je bil od knjigarja čul. Na onem kraju ta stvar ni bila več nova. Redarstveni tajni zaupniki, katerih naloga je, kakor je splošno znano, nastavljati povsod ušesa ter donašati vse novice še gorke svojemu uradnemu predstojniku, bili so o njej že poročali. Njihovo poročilo bilo je povod, da je i en poročevalcev deželne vlade dobil nalog poizvedovati, s kakšno pravico si je začel bogati, a duševno omejeni meščan lastiti plemstvo. Eden onih tajnih zastopnikov prinese vest o turopoljskem plemstvu. Vladni poročevalec vzame takoj gospoda Izidorja Fučca osobno popisnico v roke. Prepriča se, da je res rojen v okraju velikogoriškem, tedaj na Turpolji. Še gorko nese to ugotovitev načelniku vlade. Le-ta si oddahne. Hvala bogu nič političnega! Zadeva o kateri se je zdelo, da postane dokaj zapletena, bila je mahoma srečno rešena. Nalog po poizvedovanjih bil je preklican; oblak iznad glave gospoda Izidorja Fučca pregnan. Samo nekaj smeha na račun novega plemiča bilo je v resnih prostorih najvišje deželne uprave. _________

Smeha je bilo sicer tudi drugod. Zlasti v brlogu. Ondi je Janez Imenitnik povedal, da je on bil tisti, ki je o priliki nekega lova gospodu Izidorju Fučcu »spustil« muho o plemstvu v uho. In začela se je zgodovinska razprava, ki je pa pokazala, da gospodje brlogarji razen Imenitnika samega niso imeli navade, da hodijo trgat cvetice po zgodovinskih livadah. Seveda se družba zaradi tega ni spuščala v kaka razglabanja, pač pa je mnogo dovtipov povzročala ugotovitev, da ima bivši objectum fopabile brloškega omizja svoje plemstvo zahvaliti prav za prav le zgodovinskemu znanju odličnega člana tega omizja. Da zabavo nekoliko zabeli, je ob vsesplošnem smehu gost z žolninin glasom povedal kako se bo poslej predstavljal gospod Izidor plemič Fučec de Zlatna Jaruga.

_________

Stvar, o kateri je govorilo vse mesto, orala je seveda priti na ušesa tudi profesorju Veselku. O njem je mojster Cviren bil dobro uganil, da ga, ko stopi v zakonske ojnice ne bo več med pametne ljudi »na spregled«. Res ni zahajal nikamor več v družbo. Le na izprehodih ga je bilo videti z mlado soprogo. Obiskoval je pa samo Cápnikove. Ondi je tudi izvedel o plemstvu svojega rimskega potnega tovariša. Pripravljal se je bil že itak, da mu gre s soprogo v obiske. Sedaj to nekoliko odloži. Dasi zgodovinar in kot tak ne brez splošnega znanja o plemenitem Turopolji, hotel se je o stvari, čuvši, da je njegov poročni svedok, kar preje še vedel ni, od ondod doma, poučiti nekoliko natančneje. Spomni se, da je v književnih naznanilih čital, da je ravno tistega leta izdal bil v Zagrebu profesor Emilij Laszowski prvi del svojega učenega dela »Povijest plem. općine Turopolja«. To knjigo si naroči. Hotel je, ko bi pogovor slučajno nanesel na to stvar, biti poučen.

Ko prečita profesorja Laszowskega knjigo, bilo mu je jasno, da njegov poročni svedok ne spada med one Turopoljce, ki zamorejo svoje plemstvo oslanjati na povelje Kralja Bele III. in prav radoveden je bil, bode-li mu gospod Izidor Fučec na kak način raztolmačil, kako je prišel do tega, da se zove plemič od Zlatne Jaruge. Zagoneten mu je ta plemiški pridevek bil tudi zato, ker v omenjeni zgodovinski knjigi tega imena ni našel, dasi je pisatelj navel vsa bivša in sedanja selišča Turopolja. Možnosti selišča takega imena pač ni povsem odklanjal. Turopoljska zgodovina imela je iziti še v enem zvezku; lahko torej, da pisatelj o Zlatni Jarugi in drugih kakih seliščih Turopolja izpregovori še le v drugem zvezku.

Do kacih pojasnil pa ni prišlo. Ko je namreč prišel profesor Veselko s svojo soprogo z obiskom k njemu, našel je samo gospo Katico doma. Sprejela ju je dokaj hladno in kakor sta takoj opazila, silno ošabno. Kar vedela ni, kako naj bi se nasproti mladi profesorjevi ženi čeperila. Vse je ostalo torej zgolj pri obliki. Ko je mladi zakonski par odšel, sklenila je Katica takoj vrniti obisk kako popoldne. Češ: profesor bo takrat skoro gotovo v šoli, njegova soproga pa tudi morebiti na svojem domu, kamor je bila izvedela, da rada in često zahaja. Mogoče bo torej oddati samo posetnice. Račun se jej je obnesel. Bilo je, kakor si je želela. Profesorja Veselka obisk je torej na njegovo lastno veliko veselje, s te strani ostal brez tako zvanih družabnih posledic.

____________

12. Žaljiva čestitka. – Nova zavist in njene posledice. – Pot v Beligrad.

Da je gospod plemič od Zlatne Jaruge sprejemal dokaj čestitk, je pač samo po sebi umevno. Nekateri hodili so ustno čestitat; drugi storili so to pismeno. Med onimi, ki so čestitali ustno, bil je tudi Cviren. Prišel je kar z odposlankanja, ugotovil, da je bivši slavljeni poznavalec onega »česar obrtnikom treba«, odkar je plemič postal umazanec pismenih.

Izmed čestitk nam je treba posebej omeniti samo ene. Prišla mu je kak teden potem, ko je jel rabiti svoje nove posetnice. Od neznane mu roke. Pisana je bila na navaden listič papirja; glasila se je pa:

»V tem skriva se sleparstvo.«

Besede, kakor znano, iz opere »Prodana nevesta«. Naslovnika so silno raztogotile. Dasi mu je namreč rokopis na zavitku in na listku v njem bil čisto neznan, je vendar takoj uganil, da za to lopovščino tiči Medičar. Ne da stvar pokaže Katici ali jej sploh kaj omeni, raztrga listek na drobne koščke ter jih strese na neko znano splakovalnico z vodo. A stvar s tem ni bila še končana. Čez štirinajst dni prišel je drug tak listek in potem kako leto dni v večjih ali manjših presledkih vnovič in vnovič ravno tisti. Vselej z drugačno pisavo. Semtertje tudi s strojno pisavo. Lahko si je misliti kako grenke kapljice pelina so bile za bogatega dediča, v sladki kupi njegovega »zlatnega plemstva« te nagajivosti.

Kakor se pa človek navadi polagoma vsega, tako se je tudi gospod Izidor Fučec navadil čez nekaj mesecev tem Medičarjevim zakavljicam. Nazadnje je njegova pisma že po videzu spoznal ter je kar neodprta metal na ogenj ali jih sicer izročal unižbi. Njegovo življenje teklo je zopet v navadnem tiru.

_______

Nekega jutra iznenadi ga v kavarni Peter von Sratschnigg, vrgši svoj pogled v »Wiener Zeitung« z veselo začudenim vzklikom:

- »Končno tudi en, čegar ime je podobno mojemu!«

Plemič od Zlatne Jaruge ozre se vanj ter radovedno vpraša: »Kaj je neki to takega?«

- »Kaj je to takega?« pravi užaljen von Sratschnigg. »Plemič je postal.«

- »A, a, a!« začudi se sedaj gospod Izidor Fučec. »Torej dva Sračnika med nami plemiči!«

- »Ne bodi no!« brani se von Sratschnigg, »budalo budalasto!«

- »Kaj?« huduje se razžaljeni turopoljski plemič.

- »Ne zameri,« jame oni vlivati olja na razburkano valovje plemičeve jeze; »a kdo pa je rekel, da je Sračnik? Dejal sem le, da i en, čegar ime se glasi podobno mojemu. Na, poglej.«

Po teh besedah pomoli mu dunajski uradni list ter mu pokaže v njem s kazalcem desnice dotično mesto.

- »Glej, glej,« čudi se gospod Izidor Fučec. »Kdo bi si bil to mislil?«

- »Zakaj pa ne. Zastopnik naroda je bil.«

- »Koliko jih je, pa ne postanejo plemiči!«

- »Ker ne znajo.«

- »Zastopati narod?«

- »Da. Previdno namreč.«

- Kako misliš to?«

- »zastopnik naroda mora kakor previdni kovač imeti vedno po dvoje želez v ognju.«

- »Zakaj?«

- »Eno, da ga kaže volilcem; drugo za namene kje drugje.«

- »In ti misliš…«

- »Da ju je le-ta imel. Prvak!«

- »Prvak?«

- »Da.«

- »In kaj potem?«

- »Se-li ne spominjaš več, kaj sem ti bil pripovedoval na izprehodu oni dan, ko sva se bila seznanila?«

- »Spominjam.«

- »No, torej!«

Pogovor je bil s tem končan. Gospod Izidor Fučec se zamisli. Peter von Sratschnigg čita svoje uradno dunajsko blagovestje dalje. Kar vzklikne čez nekaj časa:

- »O hudiča! Danes je pa stvar zanimiva.«

- »Kaj pa je zopet?«

- »Več profesorjev je odlikovanih. Par tudi iz naših krajev.«

- »To ni nič nenavadnega.«

- »Pa je!«

- »Zakaj?«

- »Zaradi enega teh odlikovancev. Zlasti za-te je to zanimivo.«

- »Za-me? Malo zvez imam s profesorji.«

- »In kar jih imaš?«

- »Kar sem jih imel, so bile zveze z Veselkom… Pa ne?« vpraša naenkrat in kakor v strahu gospod Izidor Fučec, nedokončavši svojega vprašanja.

- »Ravno ta,« pravi von Sratschnigg ter mu zopet pokaže dotično mesto v časniku. »Viteški križec je dobil.«

Sedaj je bil gospod Izidor Fučec, ko da je treščilo vanj. Ves rudeč postane in govorica mu zastane. V zid pred sabo se zabuli in v misli se pogrezne. Kmalu izgine mu rudečica z obraza ter naredi prostora zeleni bledici, naznanjujoč še zelenejšo zavist.. prej Medičar, sedaj Veselko! Vsakega njegovih bližjih znancev torej odlikujejo; le njega ne. Nehote ozre se po Petru von Sratschniggu. Naposled se bo še njegovo ime čitalo nekega dne med odlikovanci! Res, o profesorju Veselku ne more reči, da bi si bil, kakor Medičar, odlikovanje na njegovo škodo priplazil; jezi ga pa vendar, da se bo z redom postavljati mogel, dočim bolečine njegove gumbnice ostajajo slej ko prej nepotolažene.

Ko bi bil gospod Izidor Fučec vedel, da je prav za prav on dal povod za profesorja Veselka odlikovanje, bi mu bilo menda kar za zblazneti. Na srečo tega ni vedel in ni izvedel. Ravnatelj gimnazije, na kateri je profesor Veselko služboval, se je bil namreč njegovega dozdevnega izpreobrnenja, za katero je smatral njegovo pot v Rim, tako jako razveselil, da je deželnemu šolskemu svetu priporočil, naj ga predloži v odlikovanje. Ta pot privela je ravnatelja najenkrat do spoznanja, koliko zaslug si je profesor, dasi še razmeroma mlad, pridobil za njegov zavod. Pohvala, katero je izrekal v svojem priporočilu za odlikovanje o njegovi neutrudljivosti in o sijajnih njegovih učnih uspehih, bila je v polni meri zaslužena; a ravnatelj bil je za vse to slep, dokler se mu ni zazdelo, da zaslužni profesor politično ravno takisto presedlava, kakor je to storil svoje dni on sam. da je bil profesor Veselko, ki mu kaj takega še v sanjah ne bi bilo padlo v glavo, sam najbolje iznenaden, ko je izvedel za svoje odlikovanje, je po tem takem umevno. Uganil je pa kaj hitro, kateri okoliščini ima odlikovanje pripisati in nasmejala sta se temu doma z mlado soprogo dovolj. Le tej dejal je nekoč, ko je bil posebno dobre volje, da se mu je pot v Rim prav dobro izplačala, češ da mu je donesla dvoje uspehov: ženico in viteški križec. Na nagajivo vprašanje, kaj Micika misli, katerega uspeha je bolj vesel, vrgla se mu je enostavno okolo vratu ter mu je pritisnila gorak poljub na ustnice. Odgovor se je ujemal.

Ko je tako plemič od Zlatne Jaruge zatopljen bil v neprijetne misli, preruši ga iz njih von Sratschnigg. Predobro je vedel, kakšna čutila ga glede odlikovanj prevevajo, da bi ne bil, uganil, kaj-za nenadnim njegovim molkom tiči. Zato – tudi sam zaviden – dobro vedoč, da ubere pravo struno, pravi čez nekaj časa:

»Res se mora človek jeziti. Ali se še spominjaš, kako se je ruskemu profesorju od srca smejal, ko je razvijal svoje preknenške nazore o odlikovanjih?«

»O, spominjam, spominjam. Sedaj ima pa sam viteški križec.«

»Kakšna čuvstva ga bodo neki navdajala, kadar si ga bo pripenjal? Če si ga sploh bo.«

»Morebiti ga res kar spravi v omaro, kakor oni ruski profesor.

Po nekem molku oglasi se turopoljski plemič vnovič:

- »Škoda, da pri nas ni tako, kakor na Ruskem, da bi se redovi smeli prodajati. On bi ga prav gotovo prodal.«

Peter von Sratschnigg ga začudeno pogleda. Navajen je bil, da se je iznebil včasih kake prav Fuččevske; a ta se mu je vendarle zdela predebela. Zato mu pravi:

- »Za božjo voljo!« Kje si pa to čul? Saj to tudi na Ruskem ni dopustno.«

- »Da ne?«

- »Seveda ne. Odlikovanja podeljujejo le za osobne zasluge. – To se pravi,« popravlja se, »samo osobno. Če tudi ne za zasluge. Saj si čital ono časniško vest o ministru, ki je tudi pri nas kupčeval z redovi. Kasneje, ko si bil na počitnicah, pisali so časniki tudi o nekem ogerskem ministerskem predsedniku, ki je imel ravno take kupčije.«

Plemič od Zlatne Jaruge odpre široko oči. Sedaj prejel je nedvomno poučilo, da ga je bil Jovan Mažibrk, ko mu je bil v gostih kot španjski minister z dolgim imenom, glede kupčije z ruskimi redovi grdo nalagal. Profesorja Mrkvičke zaradi lastne in soprogine nerodne prenagljenosti o stvari ni mogel vprašati, zato mu je ta točka ostala doslej temna. Ko mu je jasna postala, mu je pa prišlo tudi še drugo spoznanje. Dvoje ministerskih predsednikov kupčevalo je z redovi. In spomnil se je nemškega pregovora, da gre pameten človek k kovaču in ne k kovačiču. Seveda, rekel ni ničesar, le toliko sta se končno s von Sratschniggom zedinila, da čestitata obema odlikovancema. Ob razmišljanju, ki je temu pogovoru sledilo, dozori v gospodu Izidorju Fučcu nov sklep. Potovati v Beligrad. Spomni se namreč pogovora z gosparjem Panto in njegovega zagotovila, da se zamujeno da še vedno popraviti. Gospar Panta mu sicer, dasi mu je bil to obljubil, ni še bil pisal. A to ga ni motilo. Bankirji imajo vedno polne roke posla. Kdo bi naj torej zahteval od njih zasebnega dopisovanja, ako ne ravno v skrajni potrebi. In tako ni bilo. Pač pa je bil prepričan, da ga gospar Panta sprejme z razprtimi rokami. Ko pove Katici, da se namerava peljati v Beligrad obiskat Panto Barbeševića, kater mu je bil to v Krapinskih Toplicah obljubil, mu le-ta ni ugovarjala. Menda zaradi njenih lastnih spominov na Beligrad in zaradi časti, ki jo je ondi bila doletela.

_________

Krasno spomladansko jutro je bilo, ko gospod Izidor Fučec ob svoji navadni uri vstane, da se pripravi za daljnjo pot v Beligrad. Sicer priprav prav za prav več treba ni bilo. Trebušasti kovček in obilno priročno torbico napolnila je bila Katica z Nežino pripomočjo že prejšnje popoldne. Za posebno košarico za jedačo in pijačo skrbel je sam. vedel je, da bo spotoma dolgčas, ako ne bo kaj za prigrizniti in za sline splahniti. Zato si je dal v delikatesni trgovini, v kateri je od nekdaj zadovoljeval sladkosneda svoja nagnenja, prirediti v papir mešanega nareza in troje vrste pikantnih sirov. Trgovec je dobro poznal njegove navade glede kakovosti in količine; papirni zavitek je bil torej obilen. Tudi si je kupil steklenico dragega francozkega likerja cointreau, ki mu je bil po obedku za posladkanje vedno neobhodno potreben. Vse to je prišlo v košarico. Zložil je vse sam vanjo s tako previdnostjo in nežno obzirnostjo, kakor to znajo samo sladkosnedeži po božji volji.

Vse drugo je imel, kakor rečeno, že vse pospravljeno. Zato mu ni preostalo drugega, ko sesti ob desetih, ko se je počasi in prav pazljivo napravil, k obilnemu potnemu zajtrku. Šel mu je izredno v slast. Ko zadosti neskromnim zahtevam svojega gmotnega bitja ter priveže še duši k njemu, kakor je le on znal, gre se poslovit k Miškecu, dete je lovilo z ročicami solnčne žarke, ki so poigravali okoli njega, se veselo nasmihalo in ljubko žlobudralo samo s sabo. Ko vstopi gospod Izidor Fučec, nasmeje se dete na vso širjavo obraza, raztegne debeli ročici proti njemu in zakliče piskajoče a čisto razločno: »Tata!«.

Kolikor mu je to njegovo obilnost dopuščala, skoči s to sladko besedo nagovorjeni k detetu, vzdigne ga z odeje, na kateri je ob Maninih nogah sedelo in ga mastno poljubi. Nežnost njegova bila je očividno nekoliko preburna. Dete se začne jokati. Kljubu vsemu pogovarjanju in dobrikanju svojega očetovskega ponosa zavedšega se gospoda Izidorja Fučca, se Miškec umiri še le, ko ga vzame Mana v naročje.

Ker je detetov jok privabil tudi Katico v sobo, bilo je poslavljanja kmalu konec. Čuvši, kaj s je zgodilo, pograbi namreč Miškeca in ga odnese v svojo sobo. Pri tem godrnja skozi zobe: »Še pohodil bo ta slon mojega revčka.«.

Gospod Izidor Fučec spoznal je hitro položaj. V sršenovo gnezdo dregniti ali pa nežnosti nadaljevati bilo bi eno ter isto. Sklene se torej zmazati. To je bilo tem lažje, ker je izvožček že stal spodaj pred vratmi. Naroči torej nesti prtljago na voz in odpelje se, ne da se od Katice poslovi.

Na kolodvoru odda kovček kot potno prtljago, spravi torbico, košarico in drugo drobnjav v kupe, potem pa odide takoj v restavracijski voz. Od Zidanega mosta dalje zadremlje ter prespi vso vožnjo do Zagreba.

Še le sprevodnikov klic: »Zagreb, tiz pecez«* (* Zagreb, deset minut) ga zbudi tako, da hlastno plane k oknu in pokliče nosača.

Drugo jutro ob tri četrt na devet odpelje se z državnega kolodvora proti Belemu gradu. Predno vstopi kupi si k provijantu, ki ga je od prejšnjega dne vozil s sabo še dve steklenici graševine in pet soljenih rogljičev. Lahko si torej mislimo, da mu s potoma ni bilo dolgčas. Preganjal si ga je s použivanjem okusnih božjih darov in kar mu ga je preko tega ostajalo, z dremanjem, katerega mu je bilo tembolj potreba, ker je z zagrebškimi znanci prekrokal doberšen del noči. Drugače se je vozil ko v vreči. Skozi okno železničnega voza ozrl se je le redkokedaj in še to le, kedar se je vlak na kaki postaji ustavil in ga je to probudilo iz dremeža. Tako je prevozil Lisek, Capruj in Blinski kut. Tudi Sunjo bi bil pustil bržkone brez zanimanja za sabo. Toda tam je imel vlak daljši postanek in od Banje Luke sem došlo je mnogo potnikov. Vsled tega bilo je na kolodvoru dosti vrveža in hrupa. To je bilo povod, da pogleda naš potnik skozi okno. Dasi ves zaspan, prevzame ga ta pogled tako jako, da se hipoma do dobrega zdrami. V vlak stopi nekaj Bošnjakov. Med njimi troje turških žen z otroci. Zanimalo ga je, kako so bile zavite ko v nekake vreče. A ni še na njih napasel svoje radovednosti ko dobi njegov kupe prvega razreda prirastek. Troje židov prisede. Po vsebini njihovih pogovorov v nemškem jeziku spozna, da so lesni trgovci. Da odpravi neugodni vtis tega prirastka, potegne iz žepa tobalko, prižge si smotko in – puhajoč sivomodrikaste oblačke dima iz pred sebe – se jame ozirati po okolici. Sama ravnina. Le na desni vstali je semtertje kak holmec, dočim so se zelene hrvatske in kasneje bosenske gore kazale v precejšnji oddaljenosti. Okolo železnice deloma polja, deloma pašniki in travniki, prerušeni často z ravnokar brstečimi hrastovimi gozdi, katerih nekateri so bili jako obsežni. Ker so bile vse vodne struge, kolikor jih je bilo videti, zvrhoma polne, razlivala se je voda na mnozih krajih čez bregove. Nastajala so torej semtertje cela jezera, dočim so mestoma svetli solnčni žarki odsevali od mlakuž in tolmunov grbaste zemeljske površine. Mnogi gozdi bili so čisto poplavljeni. Na pašnikih bilo je videti cele črede lepe goveje živine in ovac, poleg katerih so leno poležavali bosi pastirji v prtenih oblekah, katerim se je poznalo, da so bile kedaj bele. Lepše slike kazale so se ondi, kjer so se po vodi in poleg nje pasle jate gosi. Ako je bila voda blizo železnične proge, dvigale so se te, za Hrvatsko Posavje tako značilne tice, ko je prisopihal vlak v njihovo bližino, s silnim krikom iz vode, raztegujoč vratove in plahutajoč skrajno nerodno s perotnicami. Jate, ki so bile na suhem, bežale so glasno puhajoč in svoje težke živote na neokornih nogah gugajoč od vlaka proč. Zadovoljevale so se pa le s par koraki, kajti, ko je vlak zdirjal mimo, obračale so svoje dolge vratove zopet za njim. Posebno dražest so tem slikam, katere bi se v primeri s tako zvanim tihožitjem po vsej pravici smele nazivati glasnožitjem, dodajale mlade na pol odrastle pasterice v mikavni narodni noši, katerih vsaka je držala preslico v roki ter imela spodnji rob belega krila ob vsakem boku zataknjen za pas. Vsaka teh mikavnih stvaric ozirala se je smeje za vlakom. Pogumnejše izmed njih pozdravljale so ga tudi z mahanjem desnice ali pa s preslico.

Sicer pa je vsa pokrajina bila odeta v sočno zelenje, ki je oko blagodejno božalo in ki je ob ljudskih naselbinah bilo preprepleteno z belim in rožičastim cvetjem sadnega drevja po travnikih pa posejano s pestrobojnimi cvetkami. Sanjaje zrl je »plemič«, ki je bil prespal vso vožnjo po prostranem Turopolju, po vsej tej krasoti, zganivši se le, kadar je od daleč zabelela jata gosi, da se nekoliko natančneje ozre po mladi pasterici.

Dih spomladi začutil je pa vendar. Ta dih mu je po lanjskih prevarah zbudil nove nade. Njim se je vozil nasproti. Za sedaj jih je pozdravljal s slastnim puhanjem parfumovanega dima prave havane. A to mu postane kmalu predolgočasno. Nekaj se zgane v njem. Ko da se bliža čas obeda. Pogleda na uro. Zares: enajsta je prešla. Vlak drdra proti Jesenovcu. Jate gosi postajajo čedalje pogostejše. Z njimi vred seveda tudi pastiričice. Obširne vodne gladine se zablešče. Ponekod zdelo se je, ko da je železnična proga zgrajena po sredi jezera. Kmalu pa jasno razloči strugo velike reke. Najglasnejši židovski sopotnik mu, videč da vprašujoče zre skozi okno, iz prostovoljne uslužnosti pojasni, da je to Una. Veliko selišče z zidanimi in lesenimi, pritličnimi in enonadstropnimi hišami, ki je bilo vidno že od daleč, vlak zdrdra čez dolg železen most preko veletoka, o katerem ugane, da je Sava in kmalu na to obstane na kolodvoru postaje Jasenovac. Trg tega imena stoji v mali oddaljenosti na bregu sedaj že z deročo Uno združene Save. Gospod Izidor Fučec vstane. Usmiljenje do svojega notranjega človeka začuti. Zato odraca počasi in previdno po stranskih hodnikih v restavracijski voz, ki je bil vlaku pripet prav zadaj. Ondi sede k mali mizici ter si naroči obed takšnih razmer, ko da se že štirinajst dni ni pošteno najedel ali ko da se hoče napasti za prihodnjih štirinajst dni. Da mu čakanje ni bilo predolgočasno, da si prinesti belega sedmograškega vina značke »Leanyka«, nataka si ga po malem in sreba skozi zobe, ko obrača oči po okolici ter si malomarno ogleduje občinstvo, ki je polagoma zasedlo vse prostore ob pogrnjenih mizah restavracijskega voza. Njemu nasproti sede postavna dama z nekoliko posivelimi lasmi in modrimi radovednimi očmi, katere često upre vanj, ko da bi pričakovala, da jo ogovori. A on se vede, ko da nič ne vidi. Samo odzdravil je bil njenemu lahnemu naklonu, ko je k mizi prisedla. Potem zanj ko da je ni bilo več.

Čedalje lepša postane sedaj vožnja. Lepa selišča Novska, Rajić, Gradiška, Nova Kapela, Orijovac, Sibinj in druga vrste se ob progi. Za njimi na levi vzdigajo se s početka z gozdovi porastla, potem pa z vinogradi ozališane ter s krasnimi poslopji posejane gore, katere celi okolici dajo značaj neke dražesti in milobe, ki nam nehote začenja božati srce. To lepoto povzdigujejo še obširni, v polnem cvetju stoječi šljiviki okolo imenovanih naselbin in po obronkih gora pod vinogradi in med njimi. Gospod Izidor Fučec te pokrajine ni poznal. A spomnila ga je nehote na krotko Zagorje in zazdela se mu je – dasi je gledal že skozi nekoliko motno zavinjeno oko – lepa. Sicer pa za natančnejše ogledovanje ni imel časa, kajti čez dobre četrt ure po naročilu, začel mu je natakar nositi obed na mizo. Le-temu je sedaj posvečeval vso svojo pažnjo.

Pred Brodom preselil se je zopet v svoj vozni oddelek. Pol ure stal je ondi vlak, iz katerega je veliko potnikov, med njimi tudi njegovi sopotniki iz Sunje izstopilo ter veliko zopet vstopilo. Ko se je, pet minut pred odhodom vlaka, z neprijaznega, tesnega in zamazanega kolodvora, od obratnega poslopja sem, ko v zasmeh hrvatskega rodu in v dokaz mažarske oholosti na čisto hrvatskih tleh, začulo odurno hripavo kričanje vratarjevo: »Vinkovce – Eszék – Szabadka – Budapest – India – Nandor Tehérvar beszálni!« pride v belograjski voz, v katerem je sedel gospod Izidor Fučec, petero osob. Bili so to Sarajevci, ki so po poslu potovali v prestolnico kraljevine Srbije. Porazmestili so se v drugem razredu. Le i en njih, star, dokaj neokreten gospod inteligentnega obraza a z obilnim trebuhom, vstopil je v oni oddelek prvega razreda, v katerem je sedel naš junak. Sarajevec bil je zgovoren mož. . koj ko sede, spusti se namreč z gospodom Izidorjem Fučcem v pogovor, dokler le-ta od použitega obeda omamljen ne zaspi in ne jame tako silno smrčati, da tudi Sarajevca zaziblje v spanec in podobno smrčanje.. pogovor jameta nadaljevati v gostilniškem vozu, v kateri sta se bila v Mitrovici podala večerjat. Ko Sarajevec v teku pogovora izve, da se njegov sopotnik pelje v Beligrad kakor on in da še ni bil nikdar tamkaj, jame mu navdušeno hvaliti lego in lepoto tega Srbom tako priljubljenega mesta ter popisovati njega živahno in svojeobrazno življenje. V Indjiji se preselita zopet v svoj kupe, kjer vsled ganljivega soglasja telesnega razpoloženja, kaj kmalu zaspita. Smrčala sta oba tako jako, ko da se hočeta kosati med sabo, kar je v sosednjem voznem predelku dalo potnikom, ki so v Indjiji vstopili,povod, da so na postajah trkali z vso silo na stene. A onadva se nista zmenila ne za to in ne za loputanje duri. Zbudil ju je še le sprevodnik v Jununu, kjer sta zaradi carinskega pregledovanja prtljage in zaradi overovljenja potnih listov morala izstopiti.

Gospod Izidor Fučec razveselil se je, ko je od Sarajevca izvedel, da pozna Panto Barbeševića in ko ga je kot bogatina jako pohvalil. Pobahal se mu je takoj, da ga bo ta imenitni mož pričakal v Belemgradu na kolodvoru, češ, da ga je brzojavno iz Zagreba obvestil o svojem prihodu. Posledica nju zabave med večerjo v restavracijskem vozu je tudi bila, da se je gospod Izidor Fučec odločil za drug hotel. Po priporočilu Katičinem nameraval je bil stanovati v hotelu Moskva. Sarajevec pritrdil mu je, da se ondi prav dobro stanuje, da pa je hrana boljša v hotelu Bristolu in v »grand hotelu«, najboljša pa v hotelu »Kad srpskog kralja« na Kali Megdanu. Zlasti srbskih narodnih jel, dejal mu je, da ne znajo pripravljati nikjer tako imenitno, ko »pri srpskem kralju«. Kisela čorba, pilaf, sarma, ćevap: »nema ih nigdje tako znamenitih«! to je odločilo. Dobro jelo bilo je itak vaba, na katero je bilo gospoda Izidorja Fučca vedno lahko vjeti. Sklene torej iti stanovat »k srpskemu kralju«. Še celo dober umen zdel se mu je ta sklep. »Zaradi srpskega kralja peljem se v Beligrad«, pravi sam pri sebi, »zakaj bi torej tudi ne stanoval »pri srpskem kralju?«

Na Belograjskem kolodvoru ozira se gospod Izidor Fučec skozi okno; a oni, ki ga ni bilo, je bil gospar Panta. Njegovega sopotnika pričakovala je mlada, lepa, elegantna gospa. Očividno njegova hči, o kateri mu je Sarajevec spotoma pripovedoval, da je ondi omožena z imenitnim državnim uradnikom. Da se le-ta v takih okoliščinah ni mogel več zanimati zanj, je bilo umevno. Gospod Izidor Fučec odda torej, ozlovoljen zaradi nevljudnosti gosparja Pante, svojo prtljago enemu nosačev, najame si dvovprežno izvožčičjo kočijo ter veli peljati v hotel »k srpskom kralju«.

Ne vemo zakaj, a začutil se je bil silno tujega in osamljenega. Morebiti zato, ker je svojega lanskega topliškega znanca tako gotovo pričakoval na kolodvoru. Še bolj tujega in osamljenega se začuti, ko začne voz drdrati z njim po grapastem tlaku silno slabo razsvetljenih ulic. Kar metalo ga je semtertje. Nehote se spomni Sarajevčevih slavospevov na Beligrad in pravi se, da se trezna resnica kaj slabo ujema z njimi. Po nekem času začne počasna vožnja po hudem klancu. Skoro brez konca se mu je zdela. Pol jednajstih je še le bilo, a na ulici nikjer žive duše, plinove svetilnice pa tako dalječ ena od druge, da je v presledkih vladala prava egiptovska tema. kar strah ga postane, češ, Bog ve, kam ga izvošček pelje. Morebiti v kak zapuščen del mesta med cigane ali hajduke. Nehote se pošlata po levi strani prsi, kjer je tičal v žepu denarnik in vroče mu postane. Še le ko konja z dokajšnjim naporom prilezeta vrh klanca, kjer voz skoči v veliko cestno jamo tako, da gospoda Izidorja Fučca butne s tako silno ob levo stran kočije, da kar zaječi, pokaže se obilna razsvetljava in jamejo kolesca teči po gladkem tlaku. Ob obeh straneh dokaj živahne ulice vrste se izmenično nizke, nekatere zelo borne hiše, z visokimi, kojih nekatere so prave palače. Turopoljski plemič se spomni. Po dokaj dolgi, nad četrt ure trajajoči vožnji ustavi se voz pred »srpskim kraljem«. Zopet v slabo razsvetljeni ulici poleg javnih nasadov. Prav počasi stopi iz pol temne veže vratar. Ozre se po vozu in ko opazi v njem potnika, stopi zopet ravno tako počasi nazaj ter pozvoni. Vse njegovo obnašanje delalo je vtis, ko da ga jezi, da ga je voz, ki je pridrdral pred hotel probudil iz sladkega brezdelja. Tudi vratar, ki je zaradi vratarjevega znamenja z zvoncem prišel po stopnjicah navzdol, moral je biti istega mnenja, kajti nič se mu ni kaj mudilo. Opotekajoč se, ko da je pijan, lezel je prav počasi in zaspano skozi vežo. Ko postavi veliki kovček s kozla za vežno vrata, jame pobirati z voza drobno potnikovo prtljago, a tako nerodno, da mu ovoj s pledom in vrhnjo suknjo pade na tla ter se skotali pod voz. Na jezni potnikov klic: »Pa šta radite* (* delate)!« odgovori nosač s stoiško mirnostjo: »A ma ništa. Sve ćete u redu dobiti u sobu, gospodine!« 

13. Vzproženje duha. – Čuvstvena omama z neprijetnimi posledicami.

Gospoda Izidorja Fučca, ki je bil vajen lepih hotelov s točno in skrbno postrežbo, iznenadijo vse te okoliščine in že mu začenja biti žal, da se je dal premotiti in ni šel v hotel, ki mu ga je bila priporočila Katica. Ves čmeren stopa po stopnjicah v prvo nadstropje. Sedaj se njegova nevolja mahoma porazgubi. Ob pogledu na prizor, ki mu stopi pred oči. Na hodniku vrhu stopnjic čakalo je novega gosta dvoje lepih, mladih deklet v dokaj nepopolni in prozorni obleki. Prva ga pozdravi s: »sluga vaša!«, druga z »ala szolgaja!«.

Prvi hip plemič od Zlatne Jaruge ne ve, kam bi ti prikazni dejal: »Ste-li domači hčerki?« misli si, ko vidi nju bogato obleko. Nje nedostatnost ga ni motila: morebiti je to iztočna navada. Začudi se torej, ko se stvar pojasni in mu nju prva gre odkazovat sobo. Hišina torej. A silno prijazna, krotka in domača. Ko zapre okni, jame mu po sobi pospravljati sedaj to, sedaj ono. Vse brez potrebe, samo zato, da si daje opravka. Hodeč semtertje zadene se večkrat nalahno ob novega hotelskega gosta. Vsakokrat pogleda mu spogledljivo v oči ter pravi: »Da prostite.«. Ko prinese sluga prtljago, jame razvezovati jermena pri pledu ter odpenjati ona pri kovčku. Kdo ve, kako dolgo bi se v sobi bila še mudila, da jej ni dejal, naj stvar le pusti, češ da je od poti utrujen.

Ona odide. Gospod Izidor Fučec zaklene sobne duri za sabo ter si jame slačiti vrhnjo obleko. Kar nekdo potrka. Bila je sobarica, ki je prinesla sveže vode za piti. Ko odhaja, vpraša gosta skrbno:

- »Ne želite-li ničesar več?«

- »Ničesar,« pravi nevrlo potnik, zaklene zopet duri ter se slači dalje.

Zopet potrka nekdo in oglasi se srebrno doneči glasek hišine:

- »Pozabila sem vam dati brisačo. Evo je!«

- »Obesite jo zunaj na kljuko!« odvrne neuljudno gospod Izidor Fučec, dočim se od zunaj zopet začenjajo besede: »Ne želite-li ničesar več?«

Sedaj ne da niti odgovora. Ugasnivši žarnico, zavali se v posteljo in zaspi.

Spanje njegovo pa ni bilo ko po navadi. Deloma menda zaradi vtisov s potovanja, deloma zaradi dogodkov po prihodu in zlasti v hotelu. Kmalu po polnoči se zbudi. Kar bučalo mu je v glavi. Vse, kar je po dnevu videl, odvija se mu pred spominom, kakor brezkončen film ter se naposled zmota v klobčič, kar eno čez drugo. Ko mu prileze zopet spanec na trudne oči, doni mu pa neprestano po ušesih srebrnozvonko vprašanje:

- »Ne želite li ničesar več?«

Še le proti jutru zaspi trudno in spi do desetih dopoldne.

Tudi to spanje pa ni bilo brez sanj. Nerodnih, ob katerih je hropel, ko da ga mora tlači; prijetnih, ob katerih se mu je razveseljevalo srce. Ob onih poslednje vrste se zbudi. Zdelo se mu je, da vidi nebeškega angelja z velikimi zlatosrebrnimi krili. Obraz angeljev bil je podoben obrazu snočnje hišine. Držeč v vzdignjeni levici red svetega Save, ravno takšen, kakor ga ima Katica, začujejo se iz črešnjevorudečih njegovih ust ljubko doneče besede:

- »Ne želite li ničesar več?«

Ko da hoče seči po redu, plane gospod Izidor Fučec kvišku. Jame si meti oči. Potem se ozira okolo sebe. Somračna tema je bila v sobi, kajti le nekaj solnčnih žarkov je prodiralo skozi zelene oknice. Kmalu se zave, da je v hotelu. Izkobacavši iz postelje gre najpreje odpirat obe okni. Cela butara zlatih pomladnih solnčnih žarkov vsuje se mu zkoznji v sobo in svež, po cvetju dehteč zrak zapolje mu v obraz. Radovedno se ozre po rebri navzdol, kjer se mu za nevabljivimi poslopji pokaže širok vodni pas, kii se leskeče v solnčnih žarkih. Vsakemu drugemu bil bi ta prizor zvabil občudovanje na obraz. Gospod Izidor Fučec zadovolji se s tem, da zamrmra:

- »Oh, koliko vode! Gotovo Sava ali pa Dunav.«

Sobo, ki so mu jo odkazali, mogel si je še le sedaj ogledati natančneje. Bil je z njo zadovoljen, kajti prostorna in snažna je bila. Oje pohištvo imelo je sicer že dokaj častitljivo starost in prevlaka garniture v empirskem slogu bila je že zelo obledela; vendar je vse delalo vtis neke, dasi ne izbrušene elegance.

Ko se obleče, odide silno radoveden venkaj. Pri vratarju vpraša po kaki lepi kavarni. Priporoči mu »kafano« Moskva ter mu tudi pove, kod naj hodi, da pride naravnost do nje.

Ko vpraša po Panti Barbeševiću, jame vratar premišljati.

- »Bankar,« pomaga gospod Izidor Fučec vratarjevemu spominu.

- »A, a, a!« razveseli se vratar. »Cincar! On je tudi na Teraziji. Vprašajte po njem v kavarni Moskva in pokažejo vam njegovo »radnjo«. A ne vprašajte po Barbeševiću, temveč po Cincarju. V Belem gradu poznamo ga samo pod tem imenom.«

Gospod Izidor Fučec odide. Ko stopi iz veže na ulico, zgine mu takoj marčni spomin izza prihoda. Pred očmi ima nasade, katere mu je oznanjal dehteči zrak ob oknu. Visoko drevje in nizko grmičevje. Skoro vse v dražestnem cvetju. Belem, rožičastem, rumenem. Izmed grmičevja kazale so se na okroglih gredicah skupine kukavičnic razne velikosti in najrazličnejših barev. Vratar, ki je – sedaj že ne več tako zaspanopočasno – stopil za njim na ulico, da mu pokaže, naj zavije po prvi ulici na levi, pojasni mu, videč da se vprašujoče ozira po obširnih nasadih, da je to Kali Megdan. Iz pripovedovanja Katičinega vedel je, da je Kali Megdan krasen pogled na ustje Save in Dunav in na onstran Save ležeči Zemun. Mika ga zato, da bi stopil v nasade; vendar zmaga želodec, ki je imel silno hrepenenje po zajterku. Fučec torej na voglu hotela »kad srpske krune« na levo ter pride v široko »Knjaza Mihajla ulico«. Prijetni leseni tlak in vse, kar tu vidi, ga zadovolji. Velikomestno, a tacega velikega mesta, ki je še v polnem razvoju. Ko se ogleduje na vse strani, tako da je to že oddaleč izdajalo tujca, zbudi v živahnem uličnem vrvenju dokaj zanimanja. Marsikdo ozre se za njim. Dvoje mladih deklet postane ji celo in ena izmed njiju pravi hihitaje svojej tovarišici: »Gledaj ti ga.« nije li junak od junaka?«

Končno prispe srečno na Terazije, kjer se mu že od daleč zablešči nasproti pozlačena streha kraljevega dvorca ogromno poslopje, v čegar pritličju je gostov vedno polna kavarna Moskva. Prošlo je že enajst, ko vstane od zajterka in vpraša po Cincarju. Plačilni pokaže mu skozi ogromno stekleno ploščo na nasprotni strani Terazije bolj gori proti dvorcu, ki se ve Belemgradu vedno še nazivlja s turškim izrazom Konak, sivo enonadstropno hišo. V pritličju pravi mu, je dućan* (* prodajalnica), nad čegar vrati stoji napis »saraf«** (** menjenalec denarja). To je »radnja« Cincarjeva. Gospod Izidor Fučec poda se tjekaj. Dokaj ozka črno prepleskana vrata v ravno tako prepleskanem portalu s širokim izložbenim oknom, za čegar zrcalnim steklom je na zelenem baržunu bilo razloženih nekaj zlatih in srebrnih novcev, okolo njih pa nekaj srečk in raznih vrednostnih papirjev. Pogled v notranjost zapirala je šipa z nadihom arabesk. Takšna je bila bankarjeva radnja.

Gospod Izidor Fučec pritisne na kljuko iz modrega stekla in vstopi.

»Ooo!« sprejema ga Cincar, ki ga je bil sedeč za mizo z mramorno ploščo po vsej priliki bil skozi arabeske v steklu že opazil, ko si je ogledoval izložbo. On vstane in odprši leso, ki je zapirala priblagajnični prostor od ozkega prostora za stranke, vzklikne:

- »Torej ste VI, gospodaru Iso!«

- »Brzojavil sem vam bil,« pripomni gospod Izidor Fučec.

- »Brzojavil!« čudi se Cincar. »Da res, spominjam se. Prejel sem brzojavko. Ob petih popoldne. A kdo bi bil mislil, da ste vi? Brzojavka je iz Zagreba. S podpisom plemič Fučec. Kako sem si ubijal v glavo, kdo bi to utegnil biti.«

- »Res,« telebne se plemič od Zlate Jaruge po čelu, »odpustite gospodaru Panto! Pozabil sem vam bil naznaniti spremembo svojega imena. Prosim,« pravi na to, potegne iz žepa posetnico in pomoli jo Cincarju.

Le-ta jo vzame ter vrže, neozrši se po njej, na mramorno ploščo, potem pa prime dvojega dvojnika iz Krapinskih Toplic za roko ter ga potegne skozi leso za sabo v blagajnični prostor, kjer – ali iz previdnosti ali zato, da napravi prostora – zapre na stežaj odprto veliko wertheimko. Od nasprotnega kota opazoval je vse to bled, pod prižgano električno lučjo sedeč mladenič, ki je držal nek časnik v rokah. Ta mladenič bil je uradnik in obenem vse osobje banke Panta Barbeševića. Zapisaval mu je knjige in opravljal vse, itak ne posebno veliko dopisovanje.

Ko stopi gospodar Iso za Cincarjem, ponudi mu le-ta stol in ko sedeta oba, obrne se k svojemu uradniku z besedami:

- »Joco! Pa možeš, da odeš.* (* greš)«

Bledi mladenič vrže časnik na mizo pred sabo, pograbi klobuk ter se brez kakega pozdrava ali poslovila zaleti skozi vrata, ko da ga je kdo s silo butnil skoz-nja. Panta Barbešević obrne se sedaj k svojemu obiskovalcu ter pravi:

- »Vi ste torej postali plemič. Kako imenitno! Čestitam.«

Koj na to pa na ostrmenje in silno neprijetno iznenadenje plemiča od Zlatne Jaruge, doda:

- »A pri nas to nima nikake veljave. Mi Srbi smo demokratje in plemstva ne poznamo. Evo ti plemstva!«

Po teh besedah, ki so donele tako, ko da sta se »zdravo« debela moža ravnokar pobratila, ki so bile pa izpregovorjene v oni naravni govorici, ki se poleg vse družabne olike vendarle včasih z živeljno silo vrača k prvotnim oblikam, vzame iz skledice v blagajnici pest zlatov, smeje se na vsa usta, potem pa nadaljuje:

-»Pa tega plemstva je, brate, tudi pri tebi dovolj. – Podpis na brzojavki,« hiti zatrjevati sedaj že s svojim navadnim glasom, »pa me je res zmotil. Plemič Fučec. In iz Zagreba. Da je bila brzojavka iz Ljubljane ali iz Krapinskih Toplic bil bi se spomnil. Pa iz Zagreba! Sicer pa,« konča čisto odkritosrčno in sedaj že zopet v družabno oglajeni govorici, »ste prispeli po desetih. Ob tem času sem jaz že vedno v postelji.«

Med obema »zdravo« debelima znancema začne se sedaj pogovor, ki ga upelje Panta Barbešević z besedami:

- »A ma káko ste? I káko vam je gospođa?«

Tema vprašanjema sledilo je sila drugih, na katere je moral gospod Izidor Fučec zaporedoma odgovarjati. Med nju pogovorom prišel je sedaj in sedaj kdo menjat avstrijskega, bolgarskega ali rumunskega denarja. Dotični račun zapisal je »bankar« z neokretnimi številkami na listič papirja, kateri je potem obesil na šiljasto žico poleg blagajnice. Kaj ročno se je med pogovorom pomikal kazalec na uri, ki je visela na zidu nasproti Cincarjevemu sedežu. Ko udari dvanajsta, vstane Panta, rekoč:

- »Sedaj moram pa k obedu. Samo za uro časa zapiram poslovnico. Ob eni bom zopet tu. Takrat prihajajo gospodi ministri k meni na kavo.«

Gospod Izidor Fučec, ko da je padel iz oblakov. Gospodje ministri na kavo in semkaj! Predno še zamore začeti o tej znameniti vesti razpredati misli, poučuje ga gospar Panta:

- »Takrat hodijo namreč iz uradov, ki so vsi blizo tukaj. Spotoma domov se ustavljajo pri meni. Povpraševat po novicah in popit »kafu«. Pri nas namreč vedno pijemo kavo. Ne zamerite, da je vam nisem ponudil. Preveč me je vaš prihod iznenadil. In ono motovilo tam-le,« pokaže proti prostoru, na katerem je bil sedel uradnik, »se tudi ni spomnilo, da bi bilo zatelefonovalo v kavarno. Sicer pa: pridite ob eni semkaj. Seznanim vas z enim ali drugim ministrom.«

Gospod Izidor Fučec rad obljubi. Stvar je bila za njegove namene kakor nalašč.

- »Rad bi,« nadaljuje Panta Barbešević, »šel z vami k obedu. A čas mi ne dopušča. Zato pojdem pa drevi z vami. Kje stanujete? Aha, pri »srpskem kralju«. Izvrstno. Tam je prav dobra hrana. A sedaj, če hočete, da ne zamudite ministrov, ne hodite tjekaj. Predaleč je. Pojdite v hotel Moskvo ali pa tjekaj-le« - pokaže mu čez trg – »k hajduku Veljku. Do svidenja!«

Zgovorni »bankar« stisne mu desnico ter stopi v ravnokar pripolzivši voz konjske cestne železnice.

Gospodu Izidorju Fučcu ta naglica ni bila ničkaj všeč. Ni je bil vajen. Ministrov pa vendar tudi ni hotel zamuditi. Zato uboga in stopi v gostilnico »kad hajduka Veljka«.

Točno ob jedni poda se nazaj proti »banki«. Ko da je šlo za stavo, sestaneta se s Cincarjem ob vratih njegove poslovnice. Takoj za njima pride kavarniški hlapec v rujavi rašasti obleki, z modrim, rdeče izvezenim telovnikom, ki so ga krasili srebrni gumbi, in z opankami na nogah. Na medenem pladnjiču prinese dve konvici črne kave ter ju natoči v mali porcelanasti skodelici. Potem odide, ne da kaj reče.

V tem, ko naša dva junaka srebata skoro gosto, jako okusno črno kavo, pride bledi mladenič ter sede, prižgavši električno žarnico, k svojej mizi. Za njim pride zopet kavarniški hlapec. Tokrat s tremi konvicami in trebi skledicami. Eno postavi pred bledega uradnika. Potem pride nazaj in natoči kavo še iz ostalih dveh konvic.

- »Dvoje ministrov je že na poti,« prišeptne gospar Panta svojemu gostu. – »Kaj si ju videl?« vpraša sedaj hlapca.

- »Jeste.* (* krepko pritrdilo, mesto običajnega: da) Izpred konaka prihajata. Morebiti ju je kdo ustavil.«

Komaj pa te besede izreče, ko se odpro vrata in vstopi dvoje elegantnih gospodov. Eden mlad, morebiti petintridesetnik; drugi starejši, morebiti petdeset let star. Uradnik z gornjega konca priskoči in postavi k mizi dvoje stolov. Gospod Izidor Fučec vstane tako prožno, kakor to ni bila nikdar njegova navada ter stoji poleg Pante Barbeševića, ki se s svojega sedeža še premakne ne.

- »Zdravo bio, gosparu Panto!« ogovori mlajši pridošlec »bankarja« ter vzame takoj čašico s kavo v roko. »kaj dela politika?«

- »Grda baba je to, a ti jo ljubiš, gospodaru Sveto!« odgovori, netrenivši z očmi, na veselost vprašatelja in njegovega tovariša, Cincar.

Mesto prvega odgovori le-ta:

- »Prav praviš, gosparu Panto! Vražja stvar je biti minister.«

- »E pa reci kralju, naj mene pokliče na tvoje mesto, gosparu Ljubo!« pripomni z nasmeškom ogovorjenec.

- »Pa res,« pravi krohotajoč se mlajši minister, srebajoč počasi kavo. »kakor poklican si, da povzdigneš prosveto v Srbiji. Ti bi še nov učni sestav uvel.«

- »Vrag vzemi vso učenost, gospar Sveto!« odvrača Panta. »Vidiš, da sem brez nje debel postal.« - Oba ministra se glasno zasmejeta ter se nehote ozreta po gospodu Izidorju Fučcu, ki je v silni zadregi stal poleg Pante Barbeševića.

- - »A jaz, gosparu Ljubo!« končava Cincar, »bi, ko bi bil na tvojem mestu, česal pope. Potem bi še le prav zapeti znali »Gospodi pomiluj!«

Ministra predstavita se sedaj poleg »bankarja« stoječemu in samega strahopočitanja trepetajočemu debelemu neznancu; navedša mu enostavno svoji imeni brez kakega pristavka. Panta Barbešević vzklikne:

- »A ma, kakva sam ja bena!* (* bedak) Še predstavil vama svojega prijatelja nisem.«

Sedaj mu navede njegovo ime in vse druge okoliščine, predstavljenec sam pa izroči vsakemu po eno posetnico. Ko čujeta ministra, da je neznanec iz Ljubljane, razveseli ju to jako in jameta ga izpraševati o tem in onem. Gospod Izidor Fučec odgovarja jecljaje in silno nerodno. Kar vstopi dvoje druge gospode.

- »Jovo!« vzklikne mlajši minister, »evo ti gospodina iz Ljubljane.«

Obrnivši se pa k gospodu Izidorju Fučcu, pristavi:

- »Moj tovariš živel je pred leti dalje časa v Ljubljani.

Novodošleca pozdravita z lahnim naklonom glave in nasmehom na ustnicah »bankarja« ter se predstavita tujcu, ki je prišel vnovič v zadrego. V tem vstopi zopet »kafedžija« in oba vzameta skledici s kavo v roke. Med srebanjem črne pijače vrši se pogovor. Minister, ki ga je bil njegov tovariš označil za Jova, spusti se v besedo z gospodom Izidorjem Fučcem, drugi, ki so ga ogovarjali z Joco, začne se šaliti s Panto in z ostalima dvema ministroma.

Po nekem času obrne se gospar Jovo k svojim tovarišem ter pravi:

- »Soproga gospodova bila je predlanjskem s slovenskim pevskim zborom tukaj. Pela je solo.«

- »In bila je,« poseže Cincar vmes, »odlikovana z redom svetega Save tretje stopinje. Upam, gosparu Joco! da vam je ostal še kak red, da odlikujete tudi njenega soproga.«

Minister sprejme ti pripomnjo Cincarjevo tako, kakor so bili navajeni ocenjevati njegovo govorjenje. Zasmejejo se torej, ko ogovorjenec odgovori:

- »Prepričati se moramo preje, če soprog tudi tako lepo poje, ko soproga. Kako odlikovanje se potem že še najde.«

- »Ipak mene,« pravi muzaje se Cincar, »ki imam vendar tako lep glas, niste še predlagali v odlikovanje!«

- »Tebe, ćika* (* stric) Panto! odlikovali bomo, kedar napraviš ono veliko ustanovo, katere ves Beligrad od tebe pričakuje,« odvrne mu najmlajši ministrov. Pripomnja tikala se je njegove prislovične skoposti, ki je dala povod za nagajivo govorico o ustanovi, s katero so Cincarja radi dražili.

- »Da,« pritrdi minister Joca, »kajti tvoj glas je vselej prenizek ali previsok. Le oni zvok, ki prihaja izpod tvojih prstov, je blagodoneč.«

- »O saj vem,« meni smeje se Cincar, »kakšne hvaležnosti imam pričakovati od vas. O, gospodari! Po smrti ne potrebujem odlikovanja; dokler sem živ, pa ne dam nič iz rok. – Kaj pa moje politične zasluge?«

- »Na katerem polju: na notranjem ali na unanjem?« meni en ministrov.

- »A ma, gospodaru!« oglasi se pomežikujé »bankar«, »na enem in drugem. Saj vendar vi delate politiko na vse strani. Pomislite, kakšna bi bila, da vam ne skrbim jaz za razvedrilo.«

Ob splošni veselosti gredo pogovori, katerih nemi svedok je bil gospod Izidor Fučec z »bankarjevim« pisarjem vred, tem načinom dalje. Čez kake četrt ure poslove se ministri najprej od njega, potem od Cincarja. Ker je pogovor proti koncu prišel tudi na vojne zadeve, pravi šaljivo en ministrov že med vrati:

- »Pa tuko* (* tepel, bil) bi se ti ćika Panto, tuko!«

- »Kao kraljević Marko,« bil je ćike Pante odgovor.

Gospodu Izidorju Fučcu odleže očividno, ko vsi štirje izginejo za vrati in kmalu za tem vstopi »kafedžija«, da odnese konvice. S spoštovanjem ozira se gospod Izidor Fučec po Panti Barbeševiću, kateremu poigrava nekak samozavesten nasmeh okolo usten.

»Ali ste jih videli?« vpraša po odhodu kafedžijevem svojega znanca iz Krapinskih Toplic. Tako-le je vsak dan. Mimo mene ne morejo, da se ne bi ustavili na kavo. Ne vedno vsi. Eden ali dva pa prav gotovo: Vse jim lahko rečem, pa mi nič ne zamerijo. Tam enkrat zabrusil sem jo ministru Kosti, katerega pa danes ni bilo, da je Švaba. Da ste videli, kako so se ostali krohotali!«

Kar je Panta Barbešević pripovedoval, bilo je res. Vsak dan po eni so se, ako ni bilo kakega posebnega zadržka, ustavljali domov grede nekateri ministri pri njem. Kar je bilo mlajših, šali pristopnejših. Videli smo za kaj. Da so se iz njega malo pošalili ter čuli vsak kak nov dovtip. Panta Barbešević bil je namreč dokaj izviren človek in lastne mu je bilo precej naravne dovtipnosti. Često bila je zelo robata. Kadar je kake dovtipne pravil, zategoval je mišice svojega obraza tako, da je opazovalca nehote sililo na smeh. Zato so se dovtipneži in veseljaki v obče radi ustavljali pri njem. Sedaj in sedaj pomolil je kdo glavo skozi vrata njegove »radnje«, da mu katero pove in od njega katero vjame, ali pa je stopil na kratek pomenek noter. Panta izvedel je na ta način vse mestne novice, zlasti tudi vse ščemetnosti izza zastorov rodbinskega ter zanimivosti iz družabnega življenja. Te je potem pripovedoval ministrom, katere je vpeljal k njemu gospodar Sveta, ki je Panto poznal že od preje od šaljive strani. Včasih pa so pri njem tudi res izvedeli kaj zanimivega z denarnega trga, za kar se je zlasti zanimal minister Kosta.

»Bankar«, kakor se je Panta Barbešević tako imenitno nazival, ni bil. Stal je, kakor je bil pred štiriintridesetimi leti – takrat šestnajstleten mladenič, ki ni znal čitati in ne pisati – »saraf«. Na savski obali poleg pristanišča bil si je takrat postavljal vselej ob prihodu kakih ladij malo mizico in stol, kateri je ohranjeval v drvarnici bližnje na pol podrte hiše. To je bila prva njegova »radnja«. Denar za menjavo nosil je s sabo po žepih. Celih deset let vršil je svoj posel na ta prvotni način. Kasneje postavil si je malo kolibo, katera mu je dajala zavetja pred vsakršnimi vremenskimi slučaji. Znan je bil v obče le pod imenom Cincar. Njegova govorica je dolgo razodevala kučo valaško poreklo. Pantelejmon Barbesca bilo je ime, pod katerim so ga poznali uradi.

Pridobivši si s premetenostjo, pridnostjo in varčnostjo takšno premoženje, da se je po navadni sodbi zamogel smatrati za bogatega, preseli se iz svoje kolibe, katero obesi prodajalcu duvana* (* duvan in ne, kakor se navadno piše, duhan = tabak. Od glagola duvati = puhati.), v ozek pritličen prostor enonadstropnice ravno nasproti savskemu pristanišču. Sedaj začne kupčije z menicami in razne denarne špekulacije, ki se mu vsled mirne preudarnosti vse nenavadno dobro posrečijo. Čez daljših pet lep kupi si na Terazijah hišo ter se preseli s svojo »radnjo« tjekaj.

Kakor pa človek običajno raste z višjimi svojimi nameni, tako je bilo tudi s Pantelejmonom Barbescom. Videč, da se mu imetek množi, jel se je učiti čitati in pisati, seveda samo srbsko. Prvo naučil se je dobro, drugo slabše. Pisava ostala mu je večno okorna. Ko je kupil hišo na Terazijah, začutil je, da mu ime ni prikladno. In prosil je, da se mu ga dovoli izpremeniti iz Barbesca v Barbeševića. Ker se je svojega cincarskega narečja z vztrajnostjo odvadil, postal je tako pravi Srbin. Seveda po svoji lastni sodbi. Vsi drugi nazivali so ga Cincarja.

Veljava Pantina zrastla je v očeh gospoda Izidorja Fučca do obrovskih razmer. Ko se po nekem času od njega poslovi, bil je prav vesel, da se mu je ponudil priti zvečer ob osmih k srpskemu kralju, da skupaj povečerjata. Kar srce se mu je smejalo, ko je korakal po širokem hodniku ob desni strani Terazij proti hotelu. Smejalo zato, ker se je bil seznanil kar s štirimi ministri naenkrat in ker je Panta Barbešević tako pametno napeljal bil govor na stvar, ki mu je bila pri srcu. Ker ga je bil pa oni prizor v Pantini radnji razburil in je bil še od prejšnjega dne nekoliko utrujen, leže, ko pride domov, na divan in zaspi. Šele proti šesti ga zbudi petje, ki je prihajalo iz sosednje sobe. On posluša.

»Za jedan pogled oka tvog,

Ah, ja bi dala, ah ja bi dala…

Za jedan pogled oka tvog,

Ah ja bi dala život svoj.«

To petje spravi ga pokonci. Saj je bil oni isti glas, ki ga je bil snoči ponovno tako božajoče povpraševal:

- »Ne želite-li ničesar več?«

On zmaje z glavo in zamahne z roko. Potem si zmoči in posuši oči, vzame palico ter odide. Poda se naravnost v Kalimegdanske nasade. Ko pride čez nje na nasprotno stran, ostrmi. Razgled neprimerne veličastnosti ima pred sabo. Dva veletoka družita ondi svoje vodovje. Sava, ki ga živo spomni rojstnega svojega Turopolja in sedanje njegove domovine, v kateri v bistrem curku teče izpod sivega očaka Triglava in Dunav. Dunav starih Slovanov, ki je nekdaj os izvirka do ustja pretekel širno njihovo domovino, čegar gorenji tok pa sedaj oroša potujčeno zemljo. V podnožju in dalje na levo savsko predmestje belograjsko, onstran pa hrvatski Zemun z lepimi hišami in cerkvami. Sava in Dunav razlili sta svoje vodovje, da so videti cela jezera. Galebi in druge vodne tice letajo nad veletokoma in stoječimi vodami. Od leve prihaja gori hrup trgovskih in veleobrtnih obratov ter pristanišča; na desni se razprostirajo nekdaj tako mogočne trdnjave s svojimi visokimi gradbami iz rudeče opeke: čez vse to pa so razliti zlatorudeči žarki zahajajočega solnca. Prizor, ki je prevzel celo gospoda Izidorja Fučca. Prevzel bolj, ko lani pogled z Janikula čez rimsko sedmogričevje. Na klop sede in bulječ v daljavo, zasanja budeč.

- »A ma, tu ste,« probudi ga okolo pol osmih vzklik Cincarjev iz sanjarjenja. »Dejal sem, da grem malo preje pogledat za vami. V hotelu sem vas iskal. Niso mi vedeli povedati, kam ste odšli. Mislil sem si: kam neki, ako ne na Kali Megdan. Vsak tujec zahaja najraje nanj. Saj kaj tacega ni nikjer več na svetu. In evo: nisem se zmotil. Našel sem vas.«

Gospod Izidor Fučec hoče vstati; a Cincar sede poleg njega na klop ter mu jame razladati točke razgleda, katere so dosegale nju oči. Vsako belograjsko hišo, ki jo je bilo od ondod razločneje videti, mu imenuje. Pri kaki hiši pove mu celo nje zgodovino.

- »Ondi zadaj,« pravi kažoč mu na levo, »pa je Topčider kraljevski park. A ma takvog nema nigđe! Valja, da ga vidite.«

Solnce jelo je toniti za širne, z vodo prepojene ravnine in delal se je somrak. Naša junaka zato vstaneta ter odideta skozi park, v katerem se je sedaj trlo šetajočega občinstva, proti hotelu. Cincar je pozdravljal vse in njega so pozdravljali vsi. Ne z odkrivanjem, kakor je to splošno navadno. Temveč z besedami: zdravo Nikola, zdravo Djordje, zdravo Kosto, dober večer gospo in podobno ter z odgovori: zdravo Panto, dober večer ćika Panto. to v gospodu Izidorju Fučcu še poveča spoštovanje do Cincarja.

V gostilnici pri srpskem kralju želi gospod Izidor Fučec večerjati po srbsko. Cincar, ki je iz Krapinskih Toplic dobro vedel, da se vzprejemljivost nju želodcev temeljito ujema, pogleda jedilni list. Kisela čorba, kupusna sarma in hajdučki ćevap bili so na njem. Vseh troje jedil naroči; prej pa veli prinesti dunavskih iker. K temu rudečega negotinskga. In bila je večerja prav po gospoda Izidorja Fučca volji. Na vse pretege hvalil je jedila. Po pravici, ker so bila res izborna in preokusna. Sarajevski sopotnik govoril mu je bil resnico. Vina ni hvalil; zato ga je pa tem pridneje pil. In to je bila najboljša pohvala.

Ko sta po večerji s Cincarjem odhajala, ga je bilo plačati šest velikih steklenic. Plačal jih je seveda gospod Izidor Fučec, ki je plačal tudi večerjo za oba. Skopemu Cincarju še mar ni bilo, da bi bil vračal milo za drago. Kot kucovalahu mu gostoljubnost, ki diči Slovane in ko jo je tudi on pri svojem prijatelju v Krapinskih Toplicah užival, itak ni bila znana.

Med večerjo pogovarjala sta se prijatelja sicer o mnogočem, a največ vendr o namenu gospod Izidor Fučcevega prihoda v Beligrad. On sam je z omembo Cincarjeve pripomnje proti ministru Joci, speljal pogovor na to stvar. Cincar zagotovi ga, da se že najde prilika govoriti z ministrom kar naravnost, priporoči mu pa tudi seznaniti se z njegovim sosedom brivcem Milanom Šišatovićem, češ, da brije ministra Joco. poleg tega pa tudi kralja in kraljéviča. Ponudi se mu, da ga seznani z njim.

Gospod Izidor Fučec vzame to priporočilo hvaležno na znanje, isto tako hvaležno pa tudi odkloni Cincarjevo ponudbo. Le toliko ga prosi, naj pri dvornemu brivcu pove, da se pride k njemu brit ter mu pojasni njegov družabni položaj. Prošla je enajsta, ko sta tehtna gosta, katera sta vzbujala dokaj pozornosti ostalih omizij, vstala in – dokaj nesigurna – odkorakala. Cincar domov; njegov topliški prijatelj v svojo sobo.

Jako dobre volje je bil. Tako da si je stopajoč štorkljaje po stopnjicah požvižgaval. To privabi obe hišini, ki sta ga bili sprejeli prejšnji večer ob prihodu. Pričakavta ga zopet vrhu stopnjic in pozdravita ga prijazno. Prva mu vzame ključ iz desnice, druga palico iz levice. Pridruživši se mu vsaka od ene strani, spremljata ga, smejoč se zaradi njegove dobre volje, po hodniku. Pa ga vrag zmoti. Koga bi ob podobnem razpoloženju in v enakih okoliščinah zmotil ne bil? Ko pride do duri svoje sobe, ovije kar nekam samogibno svoji roki okolo pasov obeh spremljevalk. Tudi oni dve, ko da je to samo po sebi umljivo, pritisneta se bližje k njemu ter sklonita glavi na njegovi rameni. Ob naslednjem koraku spolzi glava z levega ramena proti obrazu in na ustnah začuti krepak poljub; takoj na to pride poljub od druge strani.

Vozel se sedaj jame razvozljavati. Ona deklic, ki ga je bila prejšnji večer tako prikupljivo povpraševala: »Ne želite-l ničesar več?«, odpre duri, stopi naprej in prižge električni lestenec. Druga vstopi s palico, odide pa, ko prej še svoji tovarišici pomenljivo pomežikne, takoj. Gospod Izidor Fučec gleda nekam v zadregi deklico lepega, okroglega obraza s cigansko črnimi očmi, ki stoji korak od njega in se mu zapeljivo nasmiha. Ko se jej hoče približati, pa mu nesigurni nogi odpovesta in prijeti se mora za stol, da ne pade. Hipoma vstane mu pred očmi noč v Veliki Mlaki in vsi kasnejši dogodki s Katro Zdravje. To ga strezni, da dovikne deklici:

- »Dobru noć!«

Le-ta ga začudeno pogleda, vendar po nekem obotavljanju odide. Gospod Izidor Fučec stopi, oprijemač se za pohištvo in zid k durim ter jih zaklene. Od zunaj začuje se šepet in pritajeno hihitanje. A vse se mu zdi ko v sanjah. Sleče se, zavali v posteljo ter trdno zaspi.

Drugo jutro zbudi se ob svoji navadni uri. Ker ga je silno žejalo, pritisne enkrat na gumb električnega zvonila. Sobarju naroči, naj mu prinese kave z mlekom in steklenico kisle vode. Ko kmalu nato pride z naročenim, veli mu, naj mu zaveže čevlje, ki si ju je med tem bil nategnil na noge. Nekam užaljeno odvrne sobar, da pokliče hišino; a gospod Izidor Fučec mu pomoli dinar in ponovi, naj mu jih zaveže on. To je pomagalo.

Po sobarjevem odhodu sede in – napivši se najpreje »aranđelovačke« - zajtrkuje. Nato nameni se, da pojde k brivcu. Ker je bil pa zopet silno lep jasen dan, stopi k oknu, da pogleda na ulico ter pusti pihljati rahlo pomladno sapico na svojo, od pijanosti prejšnjega večera še vedno nekoliko razpaljeno glavo. Podpre se na podlaktje, in nasloni na okno. Z ulice prihajalo je ravno vpitje dveh prepirajočih se osob. Gospod Izidor Fučec nagne se čez rob okna, da vidi prepirljivca. V tem ga poščegeče nekaj, ko da polzi muha z nadležnimi svojimi nogami čez plešo na tilnik, zravna se in odpodi nadložno živalm a zadene pri tem ob nekaj mehkega. Ko se hitro ozre, smejal se mu je nasproti mladi, ljubki obrazek deklice, ki ga je prejšnji večer s hišino vred spremila v sobo ter je, ko je postavila njegovo palico v dežniško stojalo, takoj na to odšla. Deklica je, v tem ko je slonel na oknu, odprla naglo in tiho duri ter je vstopila z malim pavjim peresom v desnici. Zaprši za sabo duri, pritisnila je hitro dvakrat zaporedoma na gumb električnega zvonila, potem pa se mu je po prstih približala in potegnila je prav na rahlo s tem peresom čez njegovo plešo doli do tilnika.

Predno se gospod Izidor Fučec še dobro zave, pritisne deklica mladi in sveži svoj obraz ob njegovo lice, dočim mu desnico, iz katere spusti pavje peresce na tla, položi okolo vratu. Vsi dobri nameni našega junaka bili so v tem trenotku izginili ko kafra. Še snoči, v pijanosti, mu je stopila Katra Zdravje pred oči. Sedaj ne več. Prevzame ga neka opijanljivost posebne vrste, ki stori, da ne čuje več vpitja na ulici in ne čuti več skozi odprto okno prihajajoče sveže jutranje sapice. Mesto nje pa čuti ob svojem licu mehko sapo živega bitja, sapo, ki mu trnotno razpali leno kri po njegovih žilah. Zazdi se mu, ko da je poosobljena spomlad stopila tik njega. Strast, kakršne že dolgo ni čutil in ki mu jo je še povečevalo telesno, kakršno tako rado obvladava človeka po preobilno povžitem alkoholu, prevzame ga z neodoljivo silo. On prime deklico za njeno levico ter jo potegne od okna proti postelji. Ondi objame jo z obema rokama ter jo jame vroče poljubovati.

Ko se je je oklepal najtesneje, zakriči naenkrat deklica tako prodirljivo, da mu gredo ledeni mravljinci po hrbtu in da mu zato tega otrpnejo roke. V hipu, ko deklica zakriči, pa se ko na dano znamenje duri odpro in v sobo planeta hišina in snažilec obleke, kateri hitro zaloputne duri za sabo. Sedaj šele zamore gospod Izidor Fučec razkleniti roke. Kakor od silnega električnega toka zadet sesede se na posteljo, da pod njim zahrešči. Deklica se jokaje in vsa preplašena vrže hišini v naročje, katera jo jame božati po licu ter vpiti:

- »O, o, o! Glejte ga volkodlaka! Kakšna sramota, kakšna podlost! Loti se ti nedorastle deklice! Oh, golobica moja, uboga! Dobro, Jovane, da si za pričo. Meni bi naposled še ne verjeli. Oh, to kliče do neba po osveti!«

Tudi čistilec, ki ga je bila, hišina ogovorila z Jovanom pridruži se zmerjanju. Glavna točka njegovega govorjenja bile so besede, da je po srbskem zakonu za tak silni prekršek določena večletna ječa. To spravi potrtega in polomljenega gospoda Izidorja Fučca zopet k sebi. Z roko dá znamenje, naj tako ne kriče. Čuda golemoga! Takoj obolknejo vsi, le mlada »nedorastla« deklica ihti tiho dalje.

Gospod Izidor Fučec jim jame zatrjevati, da deklici ničesar hotel ni in da naj zato o stvari molče. Hitro potegne iz žepa denarnik ter pomoli mladi deklici bankovec za sto dinarjev, češ za nepotrebni strah. Hišina iztrga mu bankovec iz roke ter mu ga, vsa ogorčena, vrže pred noge, v tem ko njena pomočnica – kajti to je mlada deklica bila – jame huje ihteti, solze pretakati in tarnati.

»Jovan!« pravi hišina, »takoj pojdeš stvar naznanit policiji. Volkodlak pa ostane v sobi zaklenjen, dokler ne bo redarstvenega poverjenika semkaj.«

Po teh besedah zarožlja s ključi za pasom in vsi trije napote se proti durim. Gospod Izidor Fučec skoči ves potan za njimi, prime za roko hišini, katera, ko da jo objame stud, vsa zadrhti ter pravi v skrbeh:

- »Povejte vendar, kaj zahtevate! Samo ostude in neprilik mi ne delajte.«

- »Govorili bomo z gospodarjem, čegar hišo ste onečaščali,« pripomni grozeče hišina.

- »Za božjo voljo, samo tega ne!« prosi v strahu gospod Izidor Fučec. »Dam vsam vsakemu po pet zlatov, samo da molčite.«

- »Si ga čul, Jovane?« pravi hišina. »Vsak za pet milandorov prodamo naj svoje poštenje!«

- »Za koliko pa, povejte!« pravi nerodno sicer, ali vsej trojici dobro umljivo gospod Izidor Fučec.

- »Pustite, da malo premislimo,« oglasi se sedaj Jovan in vsi trije odidejo. Hišina zaklene sobne duri za sabo in pusti ključ od zunaj v njih zato, da jih ne bi mogel tujec odpreti od znotraj.

Le-temu kaj tacega še v glavo ni padlo. Vrgel se je v kreslo pri mizi in jel je ves dogodek razvozljavati. Za trenotek mu pride pametna misel. Stopšti na redarstvo in naznaniti vso stvar. A le za trenotek. Takoj jo zopet zavrže. Komaj je prišel v Beligrad, pa da bi že imel posla z redarstvom! Stvar bi se izvedela. Prišla bi na ušesa Panti, prišla na ušesa ministrom, s katerimi se je bil pri njem seznanil. In bilo bi po odliki, katera je sedaj vendar že dokaj gotova.

Čez četrt ure, ki se mu je zdela cela večnost, zavrti se v durih ključ in Jovan vstopi. Po precej dolgem uvodu pride do naznanila, da hočejo vsi trije molčati, a to le pod pogojem, ako plača ubogi sirotici, katera je trepetala v njegovem objetju ko plaha tičica, kedar jo pograbi jastreb s svojimi kremplji, za strah in za nevarnost, da izgubi nedolžnost, tritisoč dinarjev; hišini in njemu pa vsakemu po tisoč. Gospod Izidor Fučec ga debelo pogleda. Nesramnost pa taka! Jovan, videč da se tujec pripravlja na pogajanje, odreže mu že naprej vsako nado na kako popustljivost z besedami:

- »Toliko in nič manj. Če ne naj ima besedo sodišče.«

Kaj je hotel! Veliko je sicer. Zato ga pa odlikovanje ne bode stal nič. Naj torej vrag vzame teh pet tisočakov!

Jovana, ki je po tej izjavi stopil proti durim, pokliče nazaj. Naznani mu, da pogoje sprejema, da pa nima toliko denarja s sabo, da bi odkupnino takoj plačal, temveč da si mora potrebno svoto izposoditi še le pri Panti Barbeševiću. Jovan se zadovolji. A le s pogojem, da ga sme spremiti do Cincarjeve »radnje«. Gospod Izidor Fučec s uda. Pred hotelom vzame izvožčka ter se odpelje – z Jovanom na kozlu poleg voznika – k Cincarju.

Le-ta je bil jako vesel, ko čuje, da potrebuje njegov prijatelj pet tisoč dinarjev na posodo.

- »Joco!« zakliče pisarju, »daj naredi menico za pettisočstoinpetdeset dinarjev. Blanket plačali boste itak takoj.«

Gospodu Izidorju Fučcu se malo pokadi. Menico! Čemu to? A spomni se, da je Panta »bankar«, ki se strogo drži bančnega poslovanja. Toda stopetdeset dinarjev obresti!

- »Denar vam vrnem takoj, ko pridem v Ljubljano,« pripomni Panti.

- »A ma dobro,« odvrne Cincar. »Kedar vam je drago. Menica bo trimesečna. Krajših ne izgotovljam.«

Gospod Izidor Fučec začudi se obrestni meri dvanajstih odstotkov. Lepo prijateljstvo. Po vsem topliškem gostoljubju in po dragi snočni večerji! Vendar potlači vsako pripomnjo ter sprejme menico, katero prinese Joca. Cincar mu našteje pet tisoč kron ter mu obenem tudi pove, da je opozoril pridvornega brivca, da se pride k njemu brit.

Z denarjem v žepu sede gospod Izidor Fučec zopet v voz. Doma plača pogojeno odškodnino za »strah in nevarnost izgube nedolžnosti«, odnosno za molčečnost. Plača pa tudi račun, pospravi na brzo roko svojo prtljago ter se ob pritajenem smehu premetene hotelske služinčadi preseli v hotel Moskvo. Ondi se razveseli, ko ga sprejme hišina, ki je bila že davno iz onih let, v katerih utegnejo ženske biti moškim nevarne. Še bolj všeč mu je pa bilo, da ga, ko pride po obedu domov, nagovori v nepopačenem ljubljanskem narečju. Tekom svojega bivanja v hotelu, izvedel je potem od resnično skrbne Žefe, da jej je zibelka tekla v Kravji dolini in da je skozi Trst, Dalmacijo in Bosno, seveda po mnogih doživljajih in s številnimi spomini prišla v Beligrad. Recimo – kakor se to malokateri njenega poklica posreči – : v varno življenjsko pristanišče velikega in solidnega hotela.

K »srpskemu kralju« gospod Izidor Fučec kljubu ondotnjej v resnici izborni hrani, ni šel več. Še celo takrat se mu je oddaleč izognil, kadar je šel sam ali s Panto Barbeševićem na kalimegdanski razgled. Očividno mu ni bilo, ako mu je prihajalo v spomin, kako drago je v tem hotelu prespal dve noči. Zato tudi nikdar izvedel ni, kako je v svoji duševni omejenosti nasedel peklensko zasnovanemu načrtu zvite hišine.

Le-ta, bistrovidna, kakor so včasih te vrste dekleta, spoznala je po obnašanju debelega gosta prvi in drugi večer, da mora spadati med one ljudi, ki jih nazivajo homines simplicissimi, v navadni govorici pa bedake. Sedanja dvaindvajsetletna Mažarka lepe in prikupljive unanjosti, stopila je bila v Brodu, kjer je – hči nižjega železniškega uslužbenca dovršila šest razredov mažarske ljudske šole – poleg kolodvora, najprej – stara štirinajst let – v službo k deci ondotnjega kolodvorskega načelnika. Ker jej ta služba ni bila všeč in je okoli mažarski gospodar – dasi je bila mažarka – ravnal z njo, kakor s sužnjo ter jej dajal smešno malo plačo in malo jesti, odločila se je, da si poišče službe drugod. Mladi hotelski sluga,ki se je vozil z omnibusom na kolodvor, nagovoril jo je, ko mu je nekoč razodevala svojo nezadovoljnost, da je šla za pomožno hišino v hotel v »Žuta (* žolta, rumena) kuća«. Ko je na ta način spoznala hotelsko življenje do dobrega, zahotelo se jej je po par letih seveda po zboljšanju položaja. Po nekem potniku izve slučajno, da bi mogla priti za pomožno hišino v hotel »Central« v Zemunu. Takoj se odloči in piše tjekaj. Ko je bila ondi, jela je pa nevtegoma povpraševati v Belem gradu, bi-li mogla v enem tamošnjih hotelov dobiti službo prve hišine. V nekaj mesecih se jej to vsled njene prikupljive unanjosti posreči. Prišla je v hotel »K srpskemu kralju«, kjer je te vrste služba uravnana bila po načelih, ki so splošno navadna v jutrovih deželah. Postavša prva hišina morala si je sama poiskati in plačevati pomočnico. In spomni se neke znanke iz velikega in lepega slavonskega trga ob Savi, ki slovi ne samo po lepem svojem ženstvu temveč tudi po silni labilnosti njega nravstvenih nazorov. Takrat ko je ona bila otroška služkinja pri načelniku postaje služila je enajstletna deklica pri bogatem srbskem trgovcu v Brodu za pestunjo. Slikajali ste se semtertje na izprehodih po javnih nasadih in ob savski obali. Tej piše. Čez tri tedne bila je pri njej. Lepa in sveža, ko ravno kar v pomladni rosi razcvela cvetka. Bilo jej je šestnajst let. In zaslovel je hotel po hišinski. Naravno nadarjena, razmeroma dobro izobražena in zvita Mažarka vedela je svoj položaj dobro izrabljati. Marsikak tujec moral je poseči globoko v žep. Tako kakor pri našem junaku, se jej seveda ni še nikoli posrečilo. Samo on je bil tako slep in glup, da so mu mogli šestnajstletno deklico označiti za nedorastlo.

14. Prevelika radovednost in kaj je povzročila. – Glavnjača.

Vsled popisanih dogodkov prišel je gospod Izidor Fučec še le proti enajstim, k brivcu Kosti Šišatoviću. Njegova elegantna, z velikim reklamnim portalom urejena brivnica, bile je sredi Terazij na isti strani, ko Cincarjeva radnja. Napis na steklu oznanjal je, da je Kosta Šišatović, »dvorni brijač i vlasuljar«, »coif feur de la cour«, »pridvornij parikmaker«, »berber«.

Gospoda Izidorja Fučca spoznal je po Cincarjevem popisu takoj. Sprejel ga je torej kot »brata Slovenca«, če je le mogoče še uljudneje, kakor mu je bila sploh navada sprejemati stranke. In začel mu je med svojim opravilom pripovedovati to in ono ter ga izpraševati neprestano. Ker se je proti strankam, ki so se vprvič oglašale po njem, rad hvalil in bahal, jel je tudi njemu pripovedovati, da brije vsak dan njegovo veličanstvo kralja. Govoril je o njem s takšnim navdušenjem, da je bilo takoj spoznati, da spada Kosta Šišatović med one nadpatrijote, ki v svojem dinastičnem čustvovanju prekašajo celo vladarje same. Ko bi mu bil kdo rekel, naj poklekne pred kralja in ga moli, storil bi bil to takoj in sicer s takšno pobožnostjo, s kakršno se nikdar ni obračal k Bogu.

Gospoda Izidorja Fučca veselilo je to navdušeno govorjenje o kralju, saj bo njegova roka podpisala ukaz, s katerim se mu na predlog ministerstva podeli red. in povpraševal ga je natančno, kakšen je kralj, kako občuje z njim, kedaj ga hodi brit, kje se to vrši, kako je vrejen dvorec, v katerem prostoru živi največ kralj in druzih tacih malenkosti sto in sto. Še ko je bil davno obrit, sedel je v brivnici ter se živahno pogovarjal z možem, ki ima vsak dan srečo govoriti s kraljem tako, kakor sedajle z njim. Stranke, ki so med tem prihajale, morali so sprejemati in odpravljati »kalfe«* (* pomočniki). Proti poldnevu, videč da

(brez datuma na koncu!!!)

 

20/4. 1917.

Gospod

Izidor Fučec.

Srednjeveška povest naših dni.

16. XIX.

17. KAKO JE GOSPOD IZIDOR FUČEC POSTAL PLEMIČ IN KAKO SE MU JE POSREČIL IZLET V BELIGRAD. (NADALJEVANJE).

prihaja vendar le že čas, da se poslovi od imenitnega brivca, vpraša ga gospod Izidor Fučec, če ga kralj kedaj kaj vpraša po novicah dne. Ko mu Kosta Šišatović to potrdi, pravi mu, naj bi mu povedal, da je prišel v Beligrad soprog predlanjskem z redom svetega Save tretje stopinje odlikovane gospe Katice Fuččeve. Bil je namreč prepričan, da se kralj za vse odlikovance silno zanima in da kakšna opozoritev utegne, kar se njegove zadeve tiče, imeti dobre posledice. Brivec, svest si menda, da obljuba dolg dela, ne reče nič, pač pa se odhajajočemu tujcu, ko plača dinar za britje ter na neznansko začudenje vajenčevo stisne le-temu ravno takšno napitnino v roko, nasmehne ob lahnem naklonu tako milostno in blagonaklonjeno, kakor to znajo le ljudje, ki vedo, da je v njihovi moči izkazovati velike usluge in deliti neocenljive milosti. Gospod Izidor Fučec je bil s tem silno zadovoljen. Za gotovo je smatral, da pridvorni brijač ustreže njegovi želji.

Ko odide iz brivnice, stopi Kosta Šišatović gologlav na prag in gleda za njim. Napoti se proti dvorcu, čegar pozlačena stolpiča sta ga bila zanimala že včeraj zjutraj. Sedaj, po pogovoru z brivcem, je imel dvorec novo vabljivost zanj. Počasi stopa ob njem ter se ozira po poslopju. Ko pride do vojaške straže, se nehote ustavi ter si ogleduje lepega vojaka, ki je stal strumno ob stražnici ter se oziral po uličnem prometu. Nekaj korakov dalje postoji zopet ter gleda skozi železno ograjo na cvetlične skupine med prvotnim dvorcem in novim njega krilom, ki je bilo še le v delu. Potem se poda na nasprotno stran ulice, stoji ondi in buli z očmi v dvorčevska okna, ko da pričakuje, da se prikaže kdo ob velikih oknih s težkimi zrcalnimi šipami. Skoro četrt ure stoji tako. Potem še le krene po hodniku proti hotelu Moskva. Brivec Šišatović ga je bil opazoval ves ta čas. S početka s praga svoje brivnice, ko se je podal na nasprotno stran ulice, izza vrat. Še le ko je tujec izginil okoli vogala ob kavarni Moskva, odšel je k obedu.

Ko popoldne vstane, najame si gospod Izidor Fučec izvozčka ter se pelje po mestu. Kar sam. Vozniku naroči, naj ga pelje po vseh glavnih ulicah. Vse prek in prek. Tudi ono ulico je hotel po dnevu videti, po kateri se je bil v takšnem strahu pripeljal prvi večer s kolodvora na vrh griča, po katerem se na obeh straneh razprostira Beligrad. Slabo tlakovanje cest mu sicer vožnje ni delalo ravno prijetne; a potrpel je. Saj mu je bilo vse, kar je videl, tako novo. Vsled širokih, večinoma bregovitih svojih ulic, je Beligrad delal tako mogočen vtis nanj, da ni bil v nikakšnem razmerji k dejanskim okoliščinam. Da je imel mentorja, kakršen mu je bil profesor Veselko v Rimu, bil bi gledal z drugimi očmi. Njegove lastne oči s prav posebno lastno opazovalnostjo so mu slikale vse v njemu pristopnih obrisih in barvah. Zato je videl palače, kjer jih bilo ni; sijajne prodajalnice, kjer so bile prave kramarije. Ne bomo se motili, ako to pripišemo namenu, ki ga je pripeljal v prestolnico svobodne kraljevine Srbije. Kar mu ni šlo v Petrogradu ne v Rimu, v čemer ga je goljufal Dunaj, imel mu je po zatrjilu gospara Pante dati Beligrad. Naravno torej, da se je v očeh gospoda Izidorja Fučca razlival poseben sijaj okolo njega, tak celo, da se mu je zanemarjeni in skrajno nespretno oskrbovani topčiderski park, kamor ga pelje izvožček najnazadnje, zazdi mnogo lepši od ljubljanskega parka pred tivolskim gradom.

Proti sedmi izstopi gospod Izidor Fučec na Terazijah iz voza. Šišatovićev vajenec ga opazi ter opozori svojega gospodarja. Le-ta stopi k vratom. Ali ne gre debeli tujec zopet proti dvorcu. Brivec stopi na prag. Tujec zija zopet v okna kraljevskega dvorca. Potem stoji pred dvoriščem ter si dalje časa pazljivo ogleduje sprednji del dvorca in vso ondotnjo okolico. Čez nekaj časa gre naprej. Kosta Šišatović hoče že opustiti svoje opazovanje, kar vidi, da prihaja tujec po nasprotni strani nazaj. Zopet opira svoje oči nepremično v dvorec. Počasnih korakov premeri potem, izogibajoč se previdno prometu, ulico ter stopi v Cincarjevo radnjo.

Naslednje jutro je bil že ob devetih pri brivcu. Tokrat Koste Šišatovića ni bilo navzočega. Prvi pomočnik mu pove, da ob tej uri brije kralja in, kadar je doma kraljevič, tudi njega. Vsled tega ga vzame v delo jeden pomočnikov.

Predno je bil še gotov, vstopi tudi gospodar. Čudno: nič več tako vljuden in uslužen do njega, ko dva dni pred tem. Gospod Izidor Fučec si to razlaga s ponosom, ki ga mora navdajati, ko je ravno prišel od negovanja kraljevega obraza. Zato se, koj ko pride izpod pomočnikovih rok, spusti z njim v pogovor, izprašujoč ga o vseh podrobnostih pri važnem njegovem opravilu, potem, po katerih stopnjicah hodi v dvorec, ali po glavnih ali po stranskih, kod se potem pride k kralju, če sta često sama ali kak sluga poleg in več podobnih stvari. Pridvorni brivec odgovarja naposled radovednemu tujcu že dokaj nevoljno. To je pa nikakor ne moti, da se mu na njegovo dotično vprašanje ne zlaže, da je s kraljem govoril o njem. Gospod Izidor Fučec zahvali se mu na tej vesti, odide ves razveseljen k Cincarju, da ga vpraša, če sme po obedu priti k njemu na kavo, čemur le-ta seveda pritrdi. Ob enem ga povabi k sebi na večerjo.

Ko je gospod Izidor Fučec prišel od Cincarja, stal je Kosta Šišatović pred svojo brivnico v pogovoru z nekim redarjem. On tega ni opazil, kajti brivec in redar stopila sta videč, da se je obrnil proti njima, hitro za vežna vrata. Še le, ko je odšel mimo, stopila sta zopet venkaj. Sledila sta mu, dokaj oddaljena, v pogovoru. Ko krene gospod Izidor Fučec proti spomeniku knjaza Mihajla, ločita se onadva. Kosta Šišatović se obrne nazaj po Terazijah; orožnik stopi za tujcem proti spomeniku, kjer se le-te ustavi, da si ga od vseh strani ogleda. Ne da naš junak to opazi, ustavi se tudi redar ter si ogleda njega izredno temeljito tudi od vseh strani.

V smislu dogovora pri kavi se oglasi gospod Izidor Fučec popoldne že ob šestih pri Cincarju. Ker je bila sobota, zaprl je le-ta na Jocino veliko veselje, svojo radnjo preje. Potem sedeta na električno cestno železnico in Cincar pelje svojega gosta na svoj dom. Bil je še samec. Ob vežnih vratih nizke a lepe hiše ob malem vrtu ravno ondi, kje se na Slaviji žarkoma razcelpljajo ulice, sprejme ju mala, postarana, debela gospodinja, katere obraz je imel rjave velike pege na polti pastelne barve. Cincar jo je bil opoldne opozoril, da pripelje proti večeru jako bogatega gosta s sabo. Njena dolžnost je torej bila, da ga sprejme. Zato je pazila na nju prihod ter je ljubljanskega gosta pozdravila ob vežnih vratih z vso prijaznostjo, katere je bila zmožna. Posebno veliko te prijaznosti ni bilo, kajti žena je bila dokaj negibčna, torej zelo počasna in čmerna. Cincarka tudi ona, je svojega gospodarja poznala že tedaj, ko je še na prenosni mizici ob savski obali imel svojo radnjo in je spat hodil v neko zakotno krčmo, kjer je plačeval za prenočišče po deset par na dan. Kasneje sta se bila seznanila tesneje in ona si je delala nekaj časa celo upanje, da jo vzame. Panta jo je vzel, ko si je bil najel prvo stanovanje, res. A ne za ženo. Bil je preskop in prepraktičen. Vedel je, da bi ga žena stala več, ko gospodinja. Prva bi se smatrala solastnica njegovega imetka ter bi se tudi prizadevala to svoje pravo kolikor toliko dejansko uveljavljati; drugi lahko določi mesečno plačo. To je tudi storil in pri tem je ostalo. Kljubu vsemu prizadevanju gospodinjinem, katero se je nekaj let sem ponavljalo ob vsakem šibkem trenotku njegovem. Naposled, ko vidi, da je ves trud zastonj, uda se v svoj položaj. A ne brez neke trpkosti, ki se je potem pri njej razodevala ob vsaki priliki in ki se je, čembolj se je starala in telesno obilnejša postajala, izpreminjala v čmernost. Prijazna biti prizadevala se je le tedaj, kadar jej je to njen gospodar naročil, česar pa itak ni storil drugače, ko takrat, ko je vedel, da pride kak obisk. Kadar je bil sam, mu je bila njena čmernost celo všeč, kajti čem čmernejša je bila, tem gotoveje je vedel, da bo imel mir pred njo. In tega si je tako želel.

Gospodinji podobno je bilo tudi Cincarjevo stanovanje. Lepe, visoke sobe z velikimi okni, v katere so bile urezane zrcalne šipe, napolnjene so bile z bogatim pohištvom vsake vrste; a tako, ko da bi bile vse to srake znosile skupaj. Da ni bilo po tleh po divanih in po zidovih bogatih pirotskih in perških preprog, bila bi vzprejemna sobana napravljala skrajno klavern vtis, po priliki tak, ko kako prenočišče premožne ciganske rodbine. Preproge ublaževale so nekoliko vtis.

V to vzprejemno sobano pelje Cincar svojega obiskovalca in gospodinja mu prinese z naročeno prijaznostjo na srebrnem pladnju sladkega ukuhanega sadja, ki se po turški haremski navadi ponuja vsakemu, ki pride z obiskom, dvojnih vrsta ter kozarec vode. Prikloni se mu in ponudi slaščic na pladnju z besedami: »Da prostite!« Gospod Izidor Fučec pride, videč, da mu ženska drži pladenj pod brado, v zadrego ter se ozre po gospodarju Panti. Le-ta se zasmeje ter vseka z desnico po kolenu, rekoč:

»A mar vi ne poznate naših navad. Pri vas sprejemate goste z vinom, mi s 'sladkim'. Pri vas silite človeka, da mora piti; pri nas je dovolj, da vzamete z vsakega krožnička po žličici sladkega. Glejte, zato sta na pladnju dve žličici. Ko bi se ju ne poslužili, smatrala bi to gospodinja za razžaljenje.

Po tem pojasnilu vzame gospod Izidor Fučec – ne brez nerodnosti – z vsako žličico nekaj sladkega ter po poučilu Cincarjevem denet žličici v kozarec vode, ki je stal med krožničkoma. Gospodinja se prikloni zopet ob naročenem nasmehljaju ter odide; gospod Izidor Fučec pa je dejal sam pri sebi, da so hrvatski vzprejemni običaji 'kud i kamo' lepši od srbskih, kajti po povžitem sladkem mu je ostal v ustih nek nedoločen okus, ki je bil pa vse preje, ko prijeten.

Po gospodinjinem odhodu se spusti Cincar s svojim obiskovalcem v pogovor, navajajoč mu bahato, kje je kupil to, kje ono preprogo in koliko ga je stala; kateri hajduk je nosil ta ali oni na zidu obešeni handžar, to ali ono na klopici ob oknu ležečo »kuburo«, samokres. Pred odhodom natoči mu kozarček starega jagodinskega slivovca, kar je gospodu Izidorju Fučcu jako ugajalo. Popravil si je namreč z njim prejšnji neprijetni okus. Na to sedeta zopet v cestnoželeznični voz ter se peljeta v mesto.

Panta povabi svojega gosta »k Kolarcu«. Igrali ste ondi dve godbi. Na dvorišču, katero so zaradi blagoglasnosti in zaradi mladih pred par letih ondi zasajenih divjih kostanjev zeleno nazivali, ciganska; v veliki dvorani vojaška. Semkaj sedeta naša dva junaka ter večerjata, ako mogoče še obilneje, ko predpredvečer pri srpskem kralju. Med večerjo sproži gospod Izidor Fučec svojo zadevo, izrekoč željo naj bi ga naslednji dan spremil Panta k enemu onih ministrov, s katerimi se je bil seznanil in – z nekaterimi – že udrugič sešel v njegovi radnji. Pove mu tudi, da je Kosta Šišatović govoril kralju o njem. Panta mu pravi, naj pride ob enajstih dopoldne k njemu, češ da jutri ob tej uri zapre poslovnico in da se podasta k ministru Sveti, ki bo takrat gotovo v svojej pisarni. Tako je bila stvar dogovorjena in dobre volje odideta oba, potem ko je bil gospod Izidor Fučec zopet tokrat poravnal ves račun, še v kavarno Moskva na črno kavo. Kavi je sledila čašica konjaka, tej čašica benediktinca. Še le na to se odločita iti domov. Pred stranskim vhodom v kavarno se ločita. Cincar odkoraka po avalskem prospektu proti Slaviji; njegov nočni tovariš stopa počasnih korakov okolo vogla proti vhodu v hotel.

Že je bil pred vrati in je stegoval tudi že roko, da pritisne na gumb električnega zvonila: kar ga vrag zmoti. Pred kraljevski dvorec vleče ga neka notranja sila, da vidi, kakšen je po noči. Vrne se, odkoder je prišel in premika se umerjenih korakov okolo hišnega vogla nazaj ter potem dalje po hodniku. Ob ruskem poslaništvu postoji ter gleda proti dvorcu. V pritličju je razsvetljen; v nadstropjih vlada tema. Gre dalje. Pred nančnim ministerstvom postoji zopet. Stari dvorec od uhodne strani in dvoriščno krilo sta od ondod vidna. Razsvetljeno je dvoriščno krilo in k njemu prilegajoči prostori starega dvorca. Pred visoko železno ograjo z mogočno zidano podelavo, korakata ob zaprtih vratih, z grbovi ozališanih železnih dvoriščnih vratih dva vojaka z ritmičnimi koraki gori in doli. Na dvorišču ni videti nikogar, po cesti prihajajo le v obeh smereh hiteči pešci ter se pripelje kaka kočija ali avtomobil. Od več strani prihajajo zvoki godel; tudi žalobne melodije gusel zadone mu od Vračarja sem na uho. Iz daljave čuje se vriskanje in hripavo prepevanje. Nekak zamolklo tuleč napev je to bil, ki se ga je pevec menda naučil v temni gori pri volkovih. Gospod Izidor Fučec se nehote zasmeje. Potem stopi čez cesto; postoji pred dvoriščno dvorčevo ograjo ter gleda proti razsvetljenim prostorom prvega nadstropja na desni od glavnega vhoda v dvorec. Neke sence risale so se na zagrnjenih oknih. Po dnevu ogledoval si je pred neko knjigarno kraljevo sliko. Tudi one se spomni, ki visi v Šišatovićevi brivnici. Naposled velike kraljeve slike iz Kolarčeve dvorane. Velike sive brke ima kralj Peter. In zdelo se mu je, da se je na enem velikih oken pokazal senčni obris kraljevega obraza. Da, prav njegov nos in njegove brke so bile to. Samega veselja potrka gospod Izidor Fučec s palico po hodniku. V tem trenotku stopita poleg njega dve osobi. Vsaka na eno stran. Odkoder sta se vzela, odtod sta se vzela: naenkrat sta bila tu. Gospod Izidor Fučec se ozre na desno, ozre na levo. Toliko, da ni padel v znak. Sicer sta ga pa orožnika – kajti to sta bila – brž prijela vsak za eno roko. Predno se dobro zave, kaj in kako, pravi mu eden:

»U ime zakona! Hajde s nama!«

Gospod Izidor Fučec se še huje prestraši:

»Za Boga svetega!« zajeclja, »kaj naj to pomeni!«

»Nič!« odgovori orožnik mirno; »na redarstvo pojdemo.«

»Saj vendar nisem nič zakrivil,« javka gospod Izidor Fučec.

»Pa bi bili lahko!« odvrne suho orožnik.

Gospod Izidor Fučec zadrgeta po vsem životu. Kaj je dejal? Za koga ga neki ima? Morebiti za kakega razbojnika, nevarnega vlamljevalca. Njega, kateremu mirnejšega in pohlevnejšega vendar na svetu ni. Ves v obupu imenuje svoje ime ter zatrjuje, da ga dobro poznata Panta Barbešević in Kosta Šišatović.

»Kosta Šišatović!« vzklikne orožnik. Bil je to oni orožnik, ki smo ga bili dopoldne videli s pridvornim brivcem in pri spomeniku knjaza Mihajla. »Ravno zato, ker vas pozna. Sicer se pa stvar že pojasni na redarstvu. Bodite mirni in pojdite z nama. Ko da se izprehajamo. Vi na sredi midva vsak na eni strani. A gorje vam, ko bi hoteli ubežati ali ko bi se še celo spozabili do kake nasilnosti!«

To je bilo jasno. Gospod Izidor Fučec izprevidi, da bi bilo vsako protivljenje odveč. Uda se torej v svojo usodo. Ves potrt in polen črnih slutenj, po drugi strani pa vendal-le v zavesti, da nič hudega storil in tudi nameraval ni, stopa med stražnikoma. Na srečo je bilo na ulici čedalje manje ljudi. Kdor je to trojico srečal, pa se je za njo gotovo radovedno ozrl. Poleg gledališča sreča jih neko v rjavo raševino oblečeno, nekoliko podnapito človeče, ki je očividno poznalo enega orožnikov.

»A, Nikola!« zakriči proti trojici, »šta s'to uhvatio? (Vjel)«; nedobivši pa odgovora, zamrmra nekaj izpod brkov ter ubira dokaj nesigurnim načinom svojo pot dalje.

Ko pridejo na redarstveno postajo na »pijaci«, peljeta orožnika žrtev svoje službene gorečnosti v malo sobico, kjer mu ponudita zamazano klop. Na to oni, ki je govoril, odide; dočim nemi ostane pri njem za stražo.

Čez dobre četrt ure, odpro se duri in oba orožnika odpeljeta gospoda Izidorja Fučca na stražnico. Ob svitu električne žarnice sprejme ga ondi temnega, strogega obraza dežurni (službo vršeči, po francoskem nazivu »emploié de jour«) uradnik. Ozrši se po gospodu Izidorju Fučcu in premerivši ga od nog do glave, vzame v roke nek spis ter pravi z osornim glasom:

»Kako se imenujete?«

Gospod Izidor Fučec seže hlastno v žep po posetnico. Bil si jo je pripravil že preje. Pomoli jo uradniku. Le-ta ga pogleda ter pravi, gledajoč v spis pred sabo:

»Tedaj je vendar le res, kar se nam je naznanilo. Nevaren človek ste. Pod lažnjivo unanjostjo. Volk v ovčjem krznu.

»Prosim,« drzne si pripomniti drhté po vsem životu gospod Izidor Fučec.

»Molčite!« zadere se uradnik ter pokaže zobe, kakor popadljiv pes; »odgovarjajte le na to, kar vas vprašam.«

Gospod Izidor Fučec se skoro strahu sesede. Na trgu, ob katerem je med orožnikoma stopal proti redarstveni oblasti, je ob nedostatni uličnej svetlobi videl dva stebra, čez katera je bila zgoraj položena klada. Zdelo se mu je tudi, da je videl tri kavlje v tej kladi. Ha! Vislice! Groza ga preleti. Na srečo ni imel veliko časa, da o stvari razmišlja. Uradnik obrne se namreč proti njemu ter ga začne izpraševati in njegove odgovore zapisavati. Najpreje vpraša ga po imenu, potem kaj in odkod je, koliko je star, oženjen-li ali samec. Ko je s tem gotov, vpraša ga, kedaj je prišel v Beligrad in kje je odsel. Na gospoda Izidorja Fučca odgovor, da pri srpskem kralju, da se je pa včeraj preselil v Moskvo, pripomni uradnik, pišoč:

»Aha!«

Potem vpraša:

»Zakaj ste se preselili?«

V zadregi za odgovor, molči vprašanec. Uradnik zadere se nad njim:

»No govorite! Zato, da ste bližje, kaj ne da?«

»Da,« odgovori nič hudega sluteč in spomnivši se poslovnice Pante Barbeševića vprašanec.

»Joca, Nikola! Sta li čula?« obrne se uradnik k orožnikoma. »To je jasno. Kakšno nesrečo je ta človek mogel provzročiti! Sveti Sava i Srpska!«

Gospod Izidor Fučec ni razumel ničesar več. Le to je čutil nekako naravnim nagonom, da je uradnik izrekel o njem grozno obdolžitev. Kakšno, ni mogel imeti pojma.

»Takoj,« nadaljuje uradnik, »ko pride jutri zjutraj gospod polkovnik, popeljeta 'zmijo' (Gada) predenj. Jaz pripravim spise na njegovo mizo. Vidva zaplenita že ob šestih zjutraj v hotelu Moskva vso njegovo prtljago ter jo prineseta semkaj. A varno, ker se ne ve, če nima kakih nevarnih razstrelil s sabo.«

Gospod Izidor Fučec se sesede – onesveščenju blizo – na klop, na da je v stanu spraviti kako besedico iz sebe.

Orožnik Joca, čuvši zadnjo pripomnjo uradnikovo, misli:

»A kaj bi, gospodaru Petre! bilo, ako zapečativa dveri njegove sobe? Ti znaš, da vrag nikad ne spava!« Prenašati prtljago, dokler ne veva kaj je v njej! Pomisli, gospodaru Petre! Ne radi naju, Bog obvaruj. A mogla bi se dogoditi nesreča, ki bi bila za druge osodepolna.«

Previdnost junaškega orožnika zdela se je uradniku očevidno mati modrosti. Pritrdi mu zatorej in pravi:

»I, pa dobro, Joca! Prav imaš. Dveri zapečatimo. Na ta način obvarujemo tudi hotel nesreče. Naj gospod polkovnik odloči, kaj dalje. Sedaj popeljeta tega-le« – on pokaže osorno na ubozega, na klopi sesedenega, potoke potu pretakajočega grešnika – »v glavnjačo. Ti, Nikola, ostaneš na straži; ti, Joca! pa pojdeš takoj sedaj-le zapečatit v hotel sobne duri. – Hajde!« doda še in vstane.

Gospodu Izidorju Fučcu stopi mahoma pred oči vsa groza položaja. V glavnjačo! Kaj to je, si sicer ne zna razložiti, a po besedi sami sodeč mora to biti zapor, v kateri prihajajo ljudje, katerim gre za glavo. On, ki si ničesar napačnega svest ni! Vse drugo, kar je govoril uradnik, čul je le na pol. Ko nekaj, kar se ga ne tiče in zato posluša le s polovico enega ušesa. A besedica »glavnjača« zadonela mu je na uho, ko udarec ob veliki boben. Vse svoje moči zbere, da vstane. Raztegnivši pa svoji roki ko v goreči prošnji proti uradniku, pravi s trepetajočim glasom:

»O, gospodaru! Prosim vas, poslušajte me. Ničesar nisem storil. Miren popotnik …«

»Dosti, dosti,« zavrne ga osorno uradnik. »Ničesar nečem več čuti. Izročite semkaj, kar imate pri sebi. Ako pa črhnete le še besedo, dam vas ukleniti.«

Gospod Izidor Fučec spozna sedaj, da bi bilo vsakršno nadaljnje protivljenje blazno. Pobere torej s tresočima se rokama vse, kar je imel po žepih ter položi na mizo pred uradnika. Denarnik, ključe, žepni nožič, priročni denarniček, upisno knjižico, tobolčico za posetnice. Vse dene uradnik, potem, ko je gospod Izidor Fučec vsled njegovega povelja preštel gotovino v obeh denarnikih v malo, navlašč za to pripravljeno vrečico, katero zadrgne in preveže ter pripečati motvoza na-njo z velikim uradnim pečatom. Potem položi vrečico v miznico, potegne iz nje ključ ter ga vtakne v žep svojega telovnika. Ko je bilo to storjeno, pravi s poveljajočim glasom:

»A sada: napred!«

Vsa trojica odide, uradnik pa izključi električni tok ter se vrže na divan.

Orožnika odpeljeta gospoda Izidorja Fučca po slabo razsvetljenem, ozkem, nasmetenem in umazanem hodniku do železnih rešetkastih vrat, poleg katerih je v na pol polomljenem kreslu trdo spal ključar.

»Spiro! Oj, Spiro!« pokliče Joca in ga prime za ramo in strese z vso silo.

»Razumem,« zamrmra Spiro polglasno iz spanja ter se počasi zgane. Nato odpre leno oči. Ko pride k sebi, vstane in vtakne nekam samogibno velik ključ v vrata ter jih na stežaj odpre.

»Gde ima još mesta?« vpraša ga Joca.

»E pa pogledi« bil je odsečni odgovor ključarjev. Ko se pa koj na to ozre po dopeljancu in vidi pred sabo elegantnega debeluha, predomisli se in pravi:

»Vsi prostori so polni. Le v gosposki glavnjači je nekaj bolje. – Hajde, stavi ga u nju.«

––––––––––––

Orožnika spustita se sedaj z gospodom Izidorjem Fučcem, kateremu je bilo, ko da ga vodijo na morišče po kamenitnih, vlažnih, blatnih in tako nasmetenih stopnjicah, ko da vsaj mesec dni že niso bile pometene, navzdol. Po njih pridejo do nizkega, dolgega podzemeljnega, samo z eno žarnico razsvetljenega hodnika, kateri je pa nekaj medle svetlobe dobival tudi skozi vrata postranskih prostorov, ki so se ob hodniku vrstili. Večje in manjše kleti s počrnelimi vlažnimi stenami bile so to. Ker niso imele oken, brlela je sredi vsake žarnica in le ta je del svoje svetlobe skozi gorenji za vrata prirejeni otvor pošiljala na hodniški zid. Vratni otvori bili so namreč z durmi visoko da je bil zaprti samo onemogočen pogled venkaj. Gornja polovica bila je prazna. Služiti je morala za prezračevanje.

Na vsakem koncu hodnika spal je na lesenem stolu orožnik. Joca, ki se je v »glavnjači«, tako so se namreč zvali ti zapori, dobro spoznal in kateremu so bile znane tudi siceršne navade v teh prostorih, zbudi orožnika v levem kotu hodnika in mu naroči, naj odpre »gospodsku glavnjaču«. Ne da se spušča v kak razgovor, odpre zbujeni orožnik predzadnjo leso, potisne gospoda Izidorja Fučca vanjo in jo zapre za sabo.

Gospod Izidor Fučec obstane polamrtev za zaprtimi durmi in se jame ozirati okoli sebe. V štirivoglati, približno trideset štirjaških metrov obsežni kleti je. Na vlažnih cementnih tleh stoji. Ob brleči šestnajstsvečni žarnici jame se ozirati po opremi tega, njemu sedaj v bivališče odkazanega prostora. Čisto prazna je. Le dvoje stolov stoji v kotu.

Pred sabo pa opazi četvero po tleh zleknjenih ljudi, ki spe z rokami ali pa s kakim komadom obleke pod glavo. Vsi so smrčali. Ni enega ni zbudil njegov prihod. Seveda mu je to bilo nad vse všeč. Zato stopi po tihem v kot, izbere si eden stolov in ko ga preizkusi glede njegove nosnosti, sede nanj.

Komolca obeh rok opre si ob kolena ter si zakrije z dlanmi obraz. Ko dete se razjoka. Spomni se Katice in Miškeca, spomni svoje lepe sobe in dobre postelje. In on tukaj! V tej kleti! V zraku, prenasičenem s plesnobo, polnem od nesnage izvirajoče dušljivosti, polnem ostrega duha po česnu in čebuli, pomešanega z gnjusno kiselino alkoholskega izparivanja. Brez postelje, na kateri bi si mogel odpočiti. V ječi! Med pijanci, potepuhi. Morebiti celo med zločinci.

Šel je od doma, da zadosti svojemu častihlepju. Ne zaradi sebe samega, temveč zaradi Miškeca. Saj ga je tako iz srca rad imel in si je tako vroče želel, da bi sin, ko odraste, vračal mu ne le ljubezen, temveč bil tudi ponosen nanj, svojega očeta. In sedaj ta sramota. Najrajše bi se bil kar v zemljo pogreznil. Tako globoko, da bi več ne prišel izpod nje. Bilo bi vsaj vsega konec. A tako! Bog ve, kaj še vse pride. S strahom spomni se zopet onih vislic na trgu onstran redarstvenega poslopja. Nekaj mrzlega začuti okolo vratu. Ko da bi se mu ovijala kača okolo njega. Čedalje bolje ga stiska, davi. Oh, vrv je to: na vislice ga potegnejo! Gorje, gorje! – Zgane se in seže z roko za vrat. Oddahne si. Pritiskala ga je samo zavratnica, ko se je bil prehudo nagnil naprej.

Nove misli jamejo se mu poditi po glavi. Grozne, groznejše. Nekaj je moral storiti, nekaj strašnega. Saj bi ga drugače vendar pustili pri miru. Toda kaj? Ničesar se ne more spomniti. Ha! Ko bi stvar bila v zvezi z dogodkom pri srpskem kralju! Ko bi oni trije molčali ne bili! Ko bi ga bili zatožili, da je nedorastli deklici stregel po nedolžnosti? Res da se ne čuti krivega. Bog mu je priča, da mu je kri zavrela in so ga čutila premagala le vsled dekličinega obnašanja. Saj se je bila vendar ona naslonila nanj, ona mu pritisnila prvi poljub na ustnice. Potem pa: ta stvar vendar ne more biti tako silno kaznjiva, kakor bi bilo po besedah uradnikovih soditi, da je kaznjivo njegovo dejanje. Kako je že dejal? Ko bi vedel! Temno mu je bilo postalo pred očmi in bil je blizo onesveščenja. Ni torej pazil na njegove besede. – Ne, ne: to mora biti pomota. Vzravna se na svojem sedežu. »Ko bi le mogel stvar sporočiti Panti Barbeševiću!« misli si. »On bi me rešil!« Te misli moral je izgovoriti glasno. Eden onih na tleh zgane se namreč, pripovzdigne glavo, zamrmra nekaj nerazločnega in zacmaka parkrat prav glasno.

Gospod Izidor Fučec prestraši se. Ne bil bi rad videl, da spravi deležnike svojih bolečin po koncu. Potegne torej sapo k sebi in posluša. Oni na tleh zazdeha na vsa usta, pri čemer mu pridejo iz grla neartikulovani, pavjemu tulenju podobni glasovi, pljune na to prav debelo po svojem sosedu in – spusti se v tako smrčanje, da gospod Izidor Fučec takoj spozna, da prespava kapitalno pijanost.

Pa tudi njega kljubu vsemu razburjenju in vsemu žalostnemu premišljevanju, posili naposled dremež. Priroda hotela je svoje. Ne da se zave kedaj in kako, zleze mu glava na prsi.

Zbudi ga Joca, ko pride ponj. Gospod Izidor Fučec se neznansko prestraši. Ni namreč vedel, da je že dan, kakor niso vedeli njegovi sostanovalci, ki so še vsi bili pogreznjeni v krepko spanje. Vsi so bili namreč prišli v gospodsko glavajačo zaradi pijanosti.

Dokaj strahu pa našega junaka mine, ko pride na stopnjice vidi, da se od zgoraj doli vsiplje nanje dnevna svetloba.

15. Iznenadljivi razplet in rešitev. – Povratek domov.

Ves potrt je bil, njegova obleka pomečkana. Obraz mu je bil to eno noč postal vsaj za deset let starejši. Joca pelje ga po kamenitnem tlaku čez sredo, v obliki parka z grmičevjem in cveticami zasajenega prostornega dvorišča na nasprotno stran proti lični pritlični hiši, pred katero je na straži stal orožnik. V veži sedelo je na klopi troje orožnikov. Ogledovali so jetnika silno začudeno in radovedno. Joca stopi v načelnikovo pisarno ter zapre njene duri za sabo. Le-te odpro se takoj zopet. Skoznje pride uradnik, ki je gospoda Izidorja Fučca po noči izpraševal. S strogim obrazom koraka mimo njega in orožnikov, ki so strumno vstali, proti izhodu iz načelnikove pisarne pa se začuje krepak, a kljub temu blagozvočen glas:

»Pripelji ga, Joca!«

Orožnik Joca pokaže se na pragu; eden onih treh orožnikov pa sune gospoda Izidorja Fučca precej nerahlo v hrbet ter pravi:

»Hajde!«

Gospod Izidor Fučec pa stopi s šklepetajočimi zobmi za Joco v sobo. Komaj le-ta zapre za njim duri, ko se iz sobe začuje grozen smeh. Glasan, da so se skoro stresale šipe v oknih in da so se v veži sedeči orožniki jeli spogledovati. Tega dušljivega smeha gospoda redarstvenega načelnika kar ni moglo biti konca. Že se je premagoval, da bi izpregovoril, a jel se je zaikavati in potem v novič krohotati. Pri tem je sklepal roke, ali se bil po kolenih z njimi; solze pa so mu kakor v dveh potočkih tekle po polnem licu. Joca gledal je svojega poveljnika silno začudeno. Njegovega čudnega obnašanja si kar razložiti ni mogel. Gospoda Izidorja Fučca strah pa se je še povečal. Ta glasni smeh pred njim stoječega in opazujočega ga moža v polkovniškem istokroju zdel se mu je podoben rujovenju divje zveri, predno se vrže na svojo žrtev. Po preteku dobrih pet minut se redarstveni načelnik toliko umiri, da zginejo krči smeha. Vedno pa še z mišicami, od smeha zategnjenimi, vzklikne:

»Joca! Poglej tega gospoda. On naj bi imel kak napad na mislih!«

Po teh besedah plane zopet v smeh. Gospoda Izidorja Fučca ušesa pobožala je jako prijetno polkovnikova beseda »gospoda«. Odkar je bil v oblasti orožništva, ni je bil slišal več. Še vikanje izpreobrnili so bili v tikanje so v tikanje in službujoči uradnik ga je bil nazval celo gada. Upanje mu zasvetlika. Naravnost prijetno ga pa osupne, ko se polkovnik, ko potlači smeh, obrne do Joce in se med njima razplete ta-le dvogovor:

»Joco!«

»Razumem.«* (* Ubogam. – V tem slučaju pomeni ta beseda le pritrjilo, nekak krepkejši »da«!)

»Ti si magarac!«** (** Osel.)

»Razumem.«

»A i Nikola je magarac.«

»Razumem.«

»Kaži*** mu to!« (*** Povej.)

»Razumem.«

Med tem dvogovorom stal je Joca strumno pred polkovnikom. To obnašanje izpremeni še le, ko se obrne sedaj polkovnik k gospodu Izidorju Fučcu, ter pravi prijazno:

»Ne zamerite, gospod. Moji ljudje so v svoji preveliki gorečnosti, kakor vidim, storili nerodnost. Prosim vas, sedite.«

In pokaže mu z roko na lepo oblazinjeno kreslo, ki je z ostalo garnituro vred stalo na gorenjem koncu prostorne sobe okolo mize jajčaste oblike. Gospod Izidor Fučec sede. Občutek posebne blagodejnosti ga obide, ko trudni njegov život objame mehka oblika prostornega kresla. Strah mu izgine in mahoma je pozabljeno, kar je prestal.

Joca, kateremu očividno ni nič kaj ugajala uloga, v kateri se je naenkrat zavedel, stopi k polkovnikovi pisalni mizi, pozdravi z vojaško strumnostjo svojega načelnika in pokaže s kazalcem svoje desnice nek spis, ki je ležal na pisalnici. Polkovnik ozre se v ta spis in vzklikne:

»Ah, Kosta Šišatović! Magarac je! Ti i Nikola pak ste njegova braća.«* (* Brata.)

Joca zategne nekam čudni obraz; gospodu Izidorju Fučcu pa se naenkrat zasvita.

»Pojdi,« pravi polkovnik Joci, »takoj v hotel Moskvo in odpečati sobne duri, katera si, kakor mi je poročal pisar Hajduković, po noči zapečatil. In povej gospodarju, čuješ! povej, da se je to zgodilo po zmoti. Stupáj!«

Joca postavi se strumno, zavrti se na petah in odide.

Polkovnik prasne zopet v glasen smeh.

»Vi zarotnik!« pravi proti gospodu Izidorju Fučcu. »Ha, ha! Zarotnikov takšne obilnosti – mislim da mi te ugotovitve suhega dejstva ne zamerite – ne pozna še zločinska zgodovina. Ha, ha, ha! Magaredi magarečje!«* (*Oslovstva oslovskega!)

Po teh besedah, ki so našemu junaku prižgale zopet nekaj luči, vzame v roko zapisnik, ki ga je pisar Petar Hajduković bil spisal po noči z njim. Gospod Izidor Fučec ozre se v tem nekoliko po sobi. Postal je že toliko samega sebe zmožen, da se mu je vrnilo tistega malo daru za opazovanje, ki ga mu je darežljiva mati narava bila dodelila. Soba bila je prostorna, podolgaste oblike. Imela je v čelnem zidu dvoje velikih oken, v obeh stranskih po eno. Zidovi bili so samo pobeljeni. Po brezmadežno belih tleh iz smrekovih desak pogrnjene so bile debele konopljene po meter široke preproge po dolgem in parkrat po čez. Tudi od duri do polkovnikove pisalnice ležala je taka preproga. Pod pisalnico bila je lepa svetlo rdeča pirotska preproga s priprostimi risbami raznih barv. Na nasprotnem koncu sobe pod mizo in garnituro, na katere enem kreslu je sedel on, razgrnjena je bila isto tako rdeča, ogromna pirotska preproga z lepimi risbami. Ob zidu nasproti oknom stal je s preprogo iz paraćinske okolice pogrnjen divan; nad njim pa je visela velika, lepa slika kralja Petra v bakrorezu. Zares; oni obraz, ki mu je stal pred očmi o polnoči, ko sta ga bila orožnika prijela.

Ravno, ko mu obvise oči na tej sliki, dvigne se polkovnik. Ozre se nanj. Nek čuden, neprijeten izraz zibal se je na polnem, z dolgimi gostimi, plavimi a že nekoliko prosivelimi brkami ozališanem obrazu redarstvenega poveljnika, srednje, preje velike rasti, širokih pleč in dokaj rejenega. On stopi proti gospodu Izidorju Fučcu, ki vstane. Nasmehnivši se prijazno, pravi – v nemalo začudenje le-tega – »Sedíte dalje, prosim vas. Trudni ste gotovo. Prenočevati v naših zaporih. Lahko si mislim, kako vam je bilo.«

Polkovnik stopi na to po sobi gori in doli. Ravno ko se gospod Izidor Fučec – zaradi teh prijaznih slovenskih besedi vzradoščen – pripravlja, da dá temu svojega izraza, obstane polkovnik pred njim ter pravi:

»Vi ste Ljubljančan.«

»Da.«

»Izidor Fučec. Čakajte no! Fučec! Znano ime. Niste-li član občinskega sveta?«

»Da.«

»I seveda! Iz Slovanskega Naroda poznam vaše ime. Semtertje ste overovatelj sej občinskega sveta. Kaj ne da?«

»Da.«

»No, vidite. Meni je Ljubljana dobro znana. Glavno mesto slovenskega naroda. Jaz sem namreč tudi Slovenec. Zato se zanimam za vse, kar se v Ljubljani godi. Često imam tako hrepenenje po njej, da ne morem ostati brez nje. In peljem se za nekaj dni gori. Pred petimi leti bil sem zadnjikrat v Ljubljani. Z Dušanom Silnim. Bili smo na vsesokolskem zletu v Zagrebu. Pa smo od ondot napravili izlet v Ljubljano. Imeli smo s sabo pevski zbor. V Iliriji bratili smo se s slovenskimi pevci. In igrali smo kolo. O, krasno je bilo, saj vam je to gotovo znano.

»Ne.«

»Ne? Morebiti vas takrat ni bilo doma.«

»Gotovo je bilo to med velikimi počitnicami.«

»Da, meseca avgusta.«

»Takrat sem vedno v Krapinskih Toplicah. Kjer imam posestvo.«

»Se ve da! Potem o nas ne morete vedeti. – A čakajte, no! Fučec! Fučec! Ali niste bili predlanskem s Harmonijo v Belem gradu? – Toda ne,« popravlja se koj na to polkovnik, »to ni mogoče. Vse Slovence sem videl. Da ste bili med njimi, bil bi se vas spominjal gotovo. Vas,« pravi s krohotnim a dobronamernim smehom, »mora si človek zapomniti, če vas le enkrat vidi.«

»Moja soproga je bila s harmonijo,« pripomni gospod Izidor Fučec.

»Zatorej!« pravi polkovnik. »Zdelo se mi je, da tudi od tega izleta sem poznam vaše ime.«

»Pela je solo,« pohvali se gospod Izidor Fučec.

»Dobro!« vzklikne polkovnik. »Sedaj že vem. O, krasno je takrat bilo! Vse po koncu, vse navdušeno. Kako, da vas ni bilo med gosti?«

»Imel sem takrat nujno in neodložljivo opravilo.«

»No, seveda. Občinski svetnik. Pri občini je vedno dela dovolj. Pa se Ljubljani tudi pozna. Lepa je postala, lepa! Prava slovenska krasotica.«

Gospodu Izidorju Fučcu dele so te besede prav dobro. Pač se je zavedal, da prvostolno mesto Slovencev svoje lepote in mikavnosti nima prav nič zahvaliti njegovemu počinu in trudu; a veselilo ga je vendar, da vsaj senca zasluge pada nanj. Če tudi le dozdevno. Pri polkovniku, ki njegove nedolžnosti pri delu za blagor občine poznati ne more. Polkovnik sede v kreslo na drugem konci mize.

»Ali ste vprvič v Belem gradu?« vpraša svoj vis à vis.

»Vprvič,« odgovori vprašanec.

»In koj se vam je morala ta nerodnost pripetiti! Slab utis boste morali odnesti od tod. Prav žal mi je. Pa kaj hočeva, sedaj se stvar ne more več storiti nestorjena.«

»Ne vem, kaj je temu vzrok,« pripomni sedaj vsled prijaznosti redarstvenega poveljnika opogumljeni gospod Izidor Fučec.

»Kaj je uzrok? Ne vem kaj bi dejal,« pravi polkovnik. »Čakajte no,« potegne se z levico preko čela, »menda se ne zmotim, ako pravim, da pregoreč patrijotizem z ene in prevelika radovednost z druge strani. Ali me razumete?«

»Ne zamerite, gospod polkovnik, ne razumem.«

»Oh!« zasmeje se polkovnik ter vstane, davši gospodu Izidorju Fučcu z roko znamenje, naj dalje sedi, »saj vendar niste včeraj prišli na svet! Šli ste se obrit k Kosti Šišatoviću, kaj ne?«

»Da.«

»In poklepetali ste z njim, kakor je to že ob britju navada, kaj ne?«

»Da.«

»Tujec, izpraševali ste ga marsikaj.«

»Da.«

»Zlasti o dvoru in o kralju.«

»Da.«

»No, vidite. S tem ste zbudili njegovo sumnjo.«

»Aaa!«

»Nič: aaa! Kosta Šišatović je bedak. A dober patrijot. Morebiti predober. Toda, tega mu ne smem šteti v zlo, dasi mora gorečnost tudi v tej stvari imeti neke gotove meje. Zlasti, ako se ne druži s pametjo. Kaj mislite na kakšno misel ga je spravilo živo vaše zanimanje za kralja?«

»Na kakšno neki?«

»Da nameravate napad nanj. Ha, ha, ha!«

Sedaj šele razjasni se v glavi gospodu Izidorju Fučcu.

»Jaz, napad!« vzklikne ves iz sebe.

»Da, vi, ha, ha, ha! Videli ste, kako me je lomil smeh, ko sem vas zagledal. Vi, pa napadalec! Kdor ima količkaj pameti, mora ob pogledu na vas takoj spoznati blaznost take domneve. Taki ljudje še niso nikdar bili napadalci. A blaznež zapelje drugega ali, kakor pravi naša poslovica: če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. Mi pri redarstvu nimamo modroslovcev. Priprosti momci* (*Momac = mladenič, deček) so, a dobri. In tako sta padla v jamo s Šišatovićem vred tudi Joca in Nikola. Pa to naj bi že bilo. Da bi le vas tudi ne bili potegnili za sabo. Pa kar na dno. – Sicer pa: krivi ste tudi sami. Čemu ste pa dopoldne zijali tako v dvorec in čemu ste celo o polnoči nesli svoja zijala tjakaj? – A –« sedaj se ustavi polkovnik, ki je med tem govorom bil zopet hodil po sobi gori in doli – »kaj naj je to zijanje pomenilo? Ali mi« – pogleda ga ostro v oči – »to priznate, če uganem?«

»Da.«

»Mož beseda!«

»Da.«

»Prišli ste v Beligrad z željo po kakem srbskem redu.«

»Da.«

»In od kraljevega brivca ste želeli priprošnje.«

»Da.«

»Ha, ha, ha! Kdo vas je spravil na to misel?«

»Panta Barbešević.«

»Ha, ha, ha! Oslice sin! – Pardon. Ne vi, Cincar. – odkod pa vendar tega poznate?«

»Iz Krapinskih Toplic.«

»Aha! Spominjam se. Bil je lani zaradi trganja tamkaj.«

»Da.«

»Veste kaj,« pravi polkovnik, katerega jame zopet stresati silen smeh, »v bodoče si iščite pametnejših svetovalcev in boljših priprošnjikov. Pa brez zamere. In ker sem vam že dal en svet, naj vam dam še drugi. Ne iščite redov pri nas, ako nimate priznanih zaslug za srbsko ali vsaj za splošno človeško stvar. Iščite jih raje na Dunaju ali v Budimpešti. Tje vam je tudi varnejša pot. In odlik imajo tam dovolj. Lani čital sem o nekem ministerskem predsedniku na Dunaju, ki je imel trgovino z redovi kar na debelo; letos čital sem nekaj podobnega o nekem ministerskem predsedniku v Budimpešti. – A sedaj moram vam izročiti nazaj stvari, ki so vam jih bili po noči odvzeli.

Polkovnik pozvoni. Eden orožnikov, ki so sedeli v veži na klopi, vstopi.

»Savo!« pravi mu polkovnik, »pojdi k pristavu in reci mu, naj mi takoj prinese stvari, ki jih je bil po noči njegov tovariš Hajduković od gospoda iz Ljubljane v shrambo prevzel.

Orožnik pozdravi in odide. Čez par minut pride pristav podnevne službe z nam že znano vrečico v roki.

Polkovnik jo vzame v roke in pokliče gospoda Izidorja Fučca bliže.

»Poglejte, da je pečat neporušen,« pravi mu, ko stopi pred njegovo pisalnico. Potem ga zlomi ter odveže motvoza, v kar strese vsebino iz vrečice ter pravi:

»Preglejte če je vse in preštejte zlasti denar.«

»Ne bom štel,« moli gospod Izidor Fučec. »Prepričan sem, da je vse.«

»Prepričan!« huduje se polkovnik; »prepričan! Kako morete prepričani biti, ko še pogledali niste! Čujte, gospod! to mi ni všeč. To je lahkomiseljno. Ukazujem vam, da preštejete!«

Deloma vsled ponočnega bdenja in kasnejšega težkega spanja, deloma vsled teh poveljujočih besed polkovnikovih, so se našemu junaku tresle roke, ko je odpiral denarnik in prešteval denar. Našel je vse v redu.

»Deđ!«* (*Daj!) pravi polkovnik pristavu, »spiši, Đorđe! zapisnik!«

»Evo ga!« odvrne pristav in čita s sabo prinešeno potrjilo, s katerim gospod Izidor Fučec, plemič od Zlatne Jaruge potrjuje, da je vse svoje izročene žepne predmete v polnem redu in takšne, kakor jih je bil izročil, dobil nazaj.

»Podpišite!« pravi polkovnik in gospod Izidor Fučec postavi svoj, zaradi vedno še nemirne roke mekamo zveriženi podpis pod zapisnik. Pristav vzame zapisnik, nakloni ga polkovniku, nakloni tudi gospodu Izidorju Fučcu, kar le-tega vzradosti, ter odide.

»Sedaj,« pravi polkovnik le-temu, »je vašega tukajšnjega trpljenja konec, gospod rojak! Idite in uživajte v popolni svobodi in bez vsake nadaljnje skrbi življenje našega lepega in zanimivega mesta. Ako vam je drago, lahko me še kdaj obiščete. A ne kot redarstvenega načelnika, temveč kot rojaka. In tudi ne tukaj, kamor vas stare noge ne bodo rade nosile, temveč v mojem stanovanju na Trgu Miloša Velikega cesti 36. Če bi se vam to ne zdelo vredno in bi se odpeljali predno se še enkrat vidiva, pozdravite mi našo ljubo belo Ljubljano. Spremil bi vas do hotela. Vem pa, da ne boste imeli prav nič poželenja hoditi v spremstvu kakega redarstvenega organa, pa naj je tudi redarstveni načelnik. Sicer mi pa tudi čas ne dopušča. V vaš hotel seveda že telefonujem, kaka nerodnost se je zgodila z zapečatenjem vaše sobe. Predno se ločiva, sprejmite od mene še nek svet. Ne povprašujte nikjer, kadar boste še po svetu hodili, po kronanih glavah. Povsod je pregonečih in preuslužnih patrijotov à la Kosta Šišatović; povsod omejenih redarjev à la Joca. Z Bogom, gospod rojak!«

In stisne mu krepko desnico, v tem ko ga gospod Izidor Fučec jecljaje in s solzami hvaležnosti in ginjenja v očeh na njegovi dobroti in prijaznosti zahvaljuje. Na to odide. Orožniki, ki so sedeli na klopi v veži, vstanejo, postavijo se strumno ter ga, ko koraka mimo njih, po vojaško pozdravijo. Neznansko dobro je to njegovemu srcu delo.

Gospod Izidor Fučec bil je kakor na novo prerojen, ko stopi skozi široka dvoriščna vrata redarstvenega ravnateljstva. Ko da je vnovič živeti začel. S polnimi plučami vdihava, stoječ na hodniku, sveži jutranji zrak, dočim mu z natlačenega trga sem prihaja na ušesa hrup in šum tržnega vrveža. Obrne se tje. Ha, kaj vidi! Na onem zeleno pleskanem obodu, ki si ga je po noči njegova razgreta domišljija predstavljala za vislice, obešen je ob postranska kavlja za zadnje noge velik oven, ki ga klavec deva iz kože! Ne more si kaj, da se ne bi zasmejal. Nehote mu krenejo noge na ono stran. Stopajoč po trgu proti bivši veliki školi, sednjemu učilišču, ogleduje si tržno vrvenje ter posluša vpitje prodajalcev in kupovalcev. Pred vseučiliščem sede v izvoščka ter se odpelje v hotel.

Po vsem, kar je doživel, umevno je, da kljubu polkovnikovemu zagotovilu imel ni nič poželenja več uživati sladkosti belograjskega življenja. Tudi Pante Berbeševića ni hotel videti več. Naroči torej takoj svoj račun. Hotelski uslužbenci gledali so ga sicer nekim posebnim načinom, a obzirnost velevala jim je, da ne nadlegujejo gosta s kakimi vprašanji. Celo hišina je molčala. Izrekla je le obžalovanje, da tako hitro odhaja. Ko je že stopal po stopnicah, vzela si je pogum zaklicati za njim, naj pozdravi vse Ljubljančane. Ogromna naloga. Vendar jo odhajalec sprejme rekoč: »Storim to.«

Potem sede v izvoščka ter se odpelje v Savsko pristanišče. Ondi zajtrkuje v kavarni, potem pa se s parnikom »Srbija« odpelje v Zemun. V hotelu Central privošči si obilen in boga obed. Po obedu leže in zbude ga šele drugo jutro ob štirih. Z vlakom ob petih odpelje se v Zagreb.

---

––

(24/4. 1917;

od tu sledi premor v letih pisanja)

XX.

11/2. 1924

16. Nravstveni maček. – Novo vzproženje. – Kaznovana gizdavost.

Kar je gospod Izidor Fučec doživel v Belem gradu, ga je nenavadno potrlo. Šel je doli z najboljšimi upi. Zidal je na prijateljstvo Pante Barbeševića, na njegovo veljavo in na vpliv, o katerem muje sam pravil, da ga ima pri ministrih. Sedaj seje zavedel, da so te predpostave po večini bile napačne. Prijateljstvo! Saj ga na kolodvoru še čakal ni. Kar iz glave mu to ni hotelo. Saj ga je vendar on tako gostoljubno sprejel v Krapinskih Toplicah, ga pogoščeval in mu s soprogo vred izkazoval toliko pozornosti. Saj ga je vendar sam vabil na obisk v Belem gradu. In kako vabil! Upravičen je torej bil misliti, da mu bo dobro došel. Pa si še toliko truda ni vzel, da bi mu bil prišel na kolodvor nasproti. Ko je vendar vedel, da v Belemgradu še nikdar bil ni in da bi mu zato njegovi prijateljski migljaji glede bivanja v njem bili zelo koristni. In kako se mu je izgovarjal. Da je ob uri, ob kateri prihaja vlak, že vedno v postelji. Zarobljenec. Ko da bi prijateljstvu za voljo ne imel žrtvovati nekaj svoje komoditete. Toda stoj. Saj mu še gostoljubnosti vračal ni. Narobe, če on je moral plačevati zanj po gostilnicah. Umazanec. In konečno posojilo petih tisoč dinarjev. Moral mu je menico izgotoviti. In visoke oblasti bo moral plačati. Lep prijatelj! Spomni se, da je nekje čul ali čital sentenco: Bog me varuj prijateljev, sovražnikov se že ubranim sam. Prav na ta slučaj se prilega.

13/2. 1924.

Toda, ali ni vsega kriv sam? Oni dogodek z nedoletno deklico v hotelu! Ali ne izvira iz njega vse, kar je kasneje prišlo? Da ga ni omamila bližina njenega mladostno svežega lica in bi mu pri tem ne bila vzkipela kri, ostal bi bil pri srbskem kralju. Torej v zadostni oddaljenosti od kraljevskega dvorca. Tako pa ga je samo bližina hotela Moskva zapeljala, da je šel pozno v noč bulit svoje oči v okna kraljevega stanovanja. Od tod nesreča. Ko bi tega ne bilo, bil bi bržkone dosegel svoj namen. Saj da je Panta Barbešević veljavna oseba ni dvojbe. Vse ga pozna. Pod imenom Cincar. Vse govori s spoštovanjem o njem in na ulicah ga pozdravljajo vsi vprek. Bolj ko njega v Ljubljani.

Kar se vpliva tiče, pa ga je poučilo njegovo občevanje z ministri, da mora velik biti. Saj je imel vsakemu reči vse. Neprisiljeno in nevezano. Nekako tako je razgovarjal z njimi, kakor je videl, da je bilo v navadi v Ljubljani med brlogarji, kadar so se eden iz druzega norčevali. In kako je o odlikah govoril z njimi! Ko da so mu tovariši. Pa še tiče se kar z vsemi. Da, ni dvojbe. Ko bi bil on zanj le besedico spregovoril, predložil bi ga bil kak minister kralju v odlikovanje. A onemogočil je to sam. S tem, da je tako hitro odpotoval.

Ali pa res samo s tem? Ali ni bilo tako posredovanje Pante Berbeševića onemogočeno že iz druzih razlogov? Pred vsem zato, ker si je od njega denar izposojal. Kaj naj si njegov prijatelj od njega misli? Na daljše potovanje gre, pa se ne založi s potrebno gotovino. Ko kak dijak. Ne bo li začel dvomiti o njegovem bogastvu? In tak dvom je usodepolen. Saj sega njemu po ugledu, kajti »zdravo bogati čôvo« ne bi hotel priporočiti za odlikovanje koga, ki ni vsaj tako bogat, ko je on sam. Sicer s pa tudi ne ve, če se ne raznese vest o njegovem policijskem priporu. Iz ljubljanske izkušnje ve, da se vesti o takih stvareh raznašajo po gostilnicah. Večinoma napihnjene in razblinjene. Mnogokrat silno škodoželjno. Če je stvar količkaj zanimivejša, da se da porabiti za pikantnejše opazke, pride celo v časnike. Zlasti vselej tedaj, če je bila va-njo zapletena kaka splošno znana osoba. Kdo mu je torej porok, da tudi njegove nezgode po Belem gradu ne razbobnajo? In izvedeti utegne za-njo ne samo Panta, nego tudi ministri, s katerimi se je bil seznanil v njegovi radnji. Da, da: odlikovanje, katero je bilo, kakor vse kaže, že povsem verjetno, ako ne še čisto gotovo, je splavalo po vodi. In prav sam je tega kriv. Prav za prav njegova burna narava.

26/5. 1924.

Take in enake misli so gospodu Izidorju Fučcu rojile po glavi, ko se je vozil domu. Na srečo je bil vsled skoro prečute noči v belograjskem policijskem zaporu silno utrujen in zaspan. Zato je večji del vožnje presmrčal. Podnevne in ponočnje. Kadar se je zbudil, pa so mu te misli kragulju jednako kljuvale možgane. Najhuje seveda, ko se je bližal Ljubljani.

Katici je bil iz Siska brzojavil uro svojega prihoda. Pričakoval je, da mu pride na kolodvor nasproti. Pot mu je torej lil s pleše in obraza, ko je stopal iz vlaka. Poln krivde in strahu. Odleže mu še le, kose prepriča, da Katice ni med občinstvom na kolodvorskem peronu in ne v vestibulu.

Ko seda v izvoščka, spomni se še le, da je pripisoval Katici vendar le preveč ljubezni in hrepenenja po sebi. Saj mu zato vendar nikdar in z ničemer ni dala razlogov. Polagoma postane torej ravnodušen. Ko odda Neži, ki je njegovega prihoda že ob vežnih vratih pričakovala, svojo potno prtljago, kobaca za-njo počasi po stopnjicah navzgor.

Katico najde v svoji sobi. Radovednost jo je napotila, da ga je čakala ondi. Hotela je izvedeti, kaj jej pove o svojih belograjskih utisih in je-li o njej in njenih nastopih povodom peveskoga izleta kaj čul. Po mrzlem medsebojnem pozdravu, stavi mu takoj dotična vprašanja.

Gospod Izidor Fučec se tega razveseli. Spoznal je, da se lahko malo pobaha. Ob enem pa tudi svoji soprogi prikupi. Prav širokoustno jej torej začne pripovedovati. Kako imenitno ga je sprejel prijatelj Panta, kako ga je v sijajni kočiji odpeljal na [90] nenavadno urejeni svoj dom na Teraziji. Kako ga je njegova lepa gospa ljubeznjivo dočakala in ga ves čas njegovega bivanja ondi obsipala z najnežnejšimi dokazi pozornosti. Pri teh poslednjih besedah se je Katica pač nekoliko namrdnila; a ko je pogledala v gospoda Izidorja Fučca lice, katero pač ni pač ni moglo vzbujati ni velikih misli ni strastnih občutkov, se je zopet pomirila. Ko pride njen soprog v ta pripovedovanja, zagotavlja joj, kako so se zanj trgali razni ministri, s katerimi ga je bil seznanil Panta. Kar vsi so ga jeli vabiti: ta na obed, oni na večerjo. In v kočijah da so ga vozili okolo ter mu razkazovali krasote mesta in njegove okolice. Pri tem pa je čul od njih in od najimenitnejše belograjske družbe, s katero so ga ministri seznanjali, kako ga je o pevski slavnosti ravno ona pihnila. Beligrad baje kaj takega ni še doživel. Njena ljubeznjivost in njena dražest očaravali sta vse. Kaj pa še le njen glas! Kar zamaknjeno je bilo vse, kadar je zadonel.

Gospod Izidor Fučec je s tem svojim hvalospevom prekosil vse svoje zmožnosti. Kar pot ga je oblil, ko je končal. Deloma zaradi laži, katere je nakopičil, deloma zaradi fizične utrujenosti, ki je ob njegovi obilnosti jako hitro izbijala na površje. A svoj namen je dosegel v obilnejši meri, kakor je to sam pričakoval. Katica, katere nečimernosti je to pripovedovanje neizmerno laskalo, podleže v ginjenosti. Posledica tega je bilo, da plane k njemu, ga krepko objame ter ga začne poljubovati. Mesto ob prihodu še le sedaj. A kmalu se iztrezni navdušenja, ki jo je obvladalo mahoma. Znoj, ki ga je parkrat s polnima ustnama zajela s soprogovega lica in ki menda ni imel Bog ve kako ugodnega okusa, povzroči, da se odtrga od njega ter si jame z vonjajočim robcem krepko brisati usta. In grenka proza sledi sladki poeziji.

»Kakšen neki si, prasica?« vrže mu Katica v obraz. »S samimi ministri praviš, da si občeval ter pri njih se gostil, pa smrdiš po česnju in čebuli ko kuga. Neža!« zavpije skozi vrata v predsobo, katera na stežaj odpre, »pripravi za gospoda takoj kopelj!«

Oblastno odide gospa Katica skozi salon v svoj budoar.

Gospodu Izidorju Fučcu je bilo, ko da je iz oblakov padel. S prvega je sam svoj pogum občudoval. Kasneje se je čudil utisu, kateri je napravljal njegov nastop na soprogo. Še kasneje svoje mu zmagoslavju, kajti v občevanju s Katico je redko prišel do tega občutka. Naposled pa tako razočaranje! In še Katičina pripomnja, da diši po česnu in čebuli.

Premišljati jame. Ne more se spomniti, da bi v kakršno koli dotiko prišel s tema dvema produktoma našega vrtnega zelenjadarstva. Ali je torej Katica zopet od vraga obsedena, kakor je že nekolikokrat ob podobnih nastopih sam pri sebi dejal, da mora biti? Toda ne! Saj ga ne odklanja. Samo kopelj je naročila zanj.

Sedaj se mu naenkrat odpre retrospektivna jasnovidnost. Srbski policijski zapor. Glavnjača! Ali ni v njej omamljujoče dišalo po česnu in čebuli? Da, zares! Kar dušilo ga je. Saj se je od tega in še hujšega duha ves omamljen – kar opotekal, ko je sledil Joci v polkovnikovo pisarno. Ina kako prijetno ga je tedaj prevzelo, ko je z glavnjaškega hodnika stopil na sveži jutranji zrak prostornega dvorišča. Priznati si zatorej mora, da je Katičina pripomnja naposled bila vendar le utemeljena. Toda, kako ga je že imenovala? Ne in zopet ne, tako pa ne pojde! Saj je oče Miškecev; onega dragega bitja, katero ima tako rada. Ne, tako ne pojde dalje,

Ojunači se, ko se spomni Miškeca. Da se ga spomni še če sedaj, mu sicer izzove kes; a potolaži se, da je bolje kasno, ko nikdar. Polen krepke odločnosti stopi torej za Katico skozi salon in pritisne na kljuko v durih njene sobe. Zaklenjena je bila.

»Katica, odpri, Miškeca hočem poljubiti,« pravi s kolikor se da krepkim glasom gospod Izidor Fučec.

»Kaj?« začuje se Katičin glas od znotraj. »Miškeca da hočeš poljubiti? Kaj pa še! Da se mu narede ocvirki in izpuste mehurčki. Prej ne, da se izkoplješ.

Pogum pade gospodu Izidorju Fučcu v hlače. Uda se v neizpremenljivo usodo in odraca nazaj v svojo spalnico, kjer se jame pripravljati za kopelj.

Med pripravami pa misli sam pri sebi, kako imenitno je vendarle svojo soprogo nadmodril.

27/5. 1924

Po tem dnevu začne gospod Izidor Fučec plemič od Zlatne Jaruge zopet svoje navadno feaško življenje. Teklo mu je popolnoma enolično. Nekaj duševne pobude dobival je samo iz pogovorov Petrom von Sratschniggom. Kakšne vrste je bila, vemo.

V občinskem svetu je bil le revček Izidorček. Samo njegov glas je štel, a naklonil ga je vedno tjekaj, kamor mu je župan s prstom pokazal. Toda ne: štel je tudi njegov denar. Nastajale so prilike, ko se je nanj reflektovalo. Seveda v razmerah, ki so glede na njegovo premoženje bile dokaj zmerne. Kadar je bila kaka zbirka, moral je on odriniti največ. A to ni bilo mnogo. Kajti požrtvovalnost gospodov občinskih očetov se je odlikovala po hvalevredni skromnosti. Več in rajše je gospod Izidor Fučec odrinil, kadar je šlo za kakšne telesne užitke. Na primer po kakih odsekovih sejah. Nje je povzdigoval turopoljski plemič le s svojo častno udeležbo; besedo so imeli njegovi tovariši. Zato so mu pa, kakor je nekoč ugotovil eden le-teh, ki je pripadal častivrednemu brivskemu cehu, drage volje po sejah prepuščali prvo besedo. Zbirali so se namreč prav radi ob časicah vina, da poplaknejo vse grenkobe občinskega tlačanstva, [100] katero so vršili v blagor svojih someščanov. Račun je – ako ni kaka stava, kakršne so semtertje bile v navadi, izpremenila ustaljene navade – plačaj vselej gospod Izidor Fučec.

Zato je bil pa med njimi najbolj v čislih. Vsaj tako so zatrjevali. Za hrbtom njegovim so pač, kakor nekdaj brlogarji, zbijali na njegov račun neokusne šale, a v obraz so mu bili silno sladki. Prav po splošno veljavnih načelih komunis sapientis.

Tiste dni se je bilo zgodilo, da je nastala kriza v Gasilnem društvu. Izzvala jo je nezadovoljnost večine članov s predsednikom, ki ni bil v stanu nikacega zborovanja pravilno voditi, kaj še le o slovesnih prilikah dostojno nastopati. Pač si je pomagal s tem, da si je dal od društvenega tajnika sestavljati kratke govore. Učil se jih je potem po štirinajst dni dan na dan, ponavljajoč naučene stavke, ko je zvečer v posteljo legal in zjutraj iz nje vstajal. Ko je prišel odločilni trenotek pa je obtičal – ako ne prej – vsaj najkasneje sredi govora.

to priliko je spretno izrabljal odbornik, ki je imel namazan jeziček, in se je te svoje vrline prav rad in obilno posluževal. Logike je v njegovih obilnih besedah bilo pač malo; zato pa mnogo one izvirnosti, ki diči marsikatero ljubljansko srajco. Ta mož je s svojim prišeptavanjem zdaj tu zdaj tam znal doseči, da je nezadovoljnost s predsednikom splošna postala.

Enkrat tako daleč, se je članstvo začelo ozirati po drugem predsedniku. Med člani društva bilo je največ obrtnikov. Med njimi tudi tudi nekateri, ki so svoje dni bili stalni gostje pri Cvirnovem omizju. Eden le-teh, spominjajoč se zlatih časov, ko si je grlo namakal na gospoda Izidorja Fučca račun, predlaga, naj bi se letega – ki je bil itak že podporni član društva – izbralo za predsednika ter tako napravilo za izvrševalnega člana. Ker je znano, da vsaka bedarija kaj hitro najde privržencev, bila je kmalu večina društvenih članov za ta predlog. Stvar mu prinese na ušesa vpliven član društva Janez Špricovnik, po poklicu čevljar, ki je pa jezik znal bolje rabiti ko kneftro. Z nasmehom seveda, da se mu prikupi.

Gospod Izidor Fučec v prvem trenotku odkloni. Med pogovorom s Špricovnikom pa se mu nekaj razbliskne v možganih. Odlika! Ali bi kot predsednik Gasilnega društva ne imel prilike, da jo postane deležen? Po kakem sijajno napetem gašenju? Saj se lahko zgodi, da bi o taki priliki kak gasilec celo ponesrečil. Evo prilike za odlikovanje le-tega. Pa tudi predsednika, ako se odlikuje kakega navadnega člana. Saj se vendar najvažnejše osebe društva ne more prezreti. Ta uvaževanja store, da ponudbe naravnost ne odkloni, pač pa odide Špricovnik od njega s prepričanjem, da je stvar dobro izpeljal in da se bo na gospoda Izidorja Fučca račun često prav znamenito gasilo.

Kmalu pa je za namero Špricovnikovih pristašev izvedel samozvani kandidat za predsedstvo. Silno razsrjen nameraval je planiti nad Špricovnika samega. A še se je pravočasno spomnil svetopisemskega nauka: bodite skromni ko golobje in zviti ko kače. Ob tem spominu izprevidi, da bi v prvem hipu zamišljena pot ne bila prava. Izpremeni torej svojo namero.

Necega lepega dopoldneva obišče našega turopoljskega plemiča v kavarni. Slučajno najde še samega in prisede brez ceremonij k njemu. Ne brez neke nevolje odloži gospod Izidor Fučec časnik, v čegar čitanje se je bil ravnokar poglobil.

»Seus, gospod Izidor Fučec,« pozdravi prišlec le-tega. »Saj dovoliš, da kar k tebi prisedem,« doda še na to, ko je že prav trdno sedel v kreslu, ki je bilo pripravljeno za Petra von Sratschnigga. Ne da čaka odgovora, nadaljuje takoj:

»A veš, zakaj prihajam? Za predsednika Gasilnega društva te hočejo nekateri kandidovavati. Kaj praviš k temu?«

»Kaj?« pravi kakor iz spanja naš junak. »Prav za prav se nisem še odločil.«

»Torej že veš.« povzame brzo oni. »Ne zameri. Saj še pri društvu doslej dejansko sodeloval nisi. Predsednik mora biti dejansko delovavajoč član. In mora povsod imeti svoj nos zraven. Če nanese, mora celo po lestvah plezvavati in delo gasilcev nadzorovati.« Po teh besedah ošine gospoda Izidorja Fučca tako ostro z očmi, da se le-ta kar zdrzne.

»Gospod Izidor Fučec,« nadaljuje sladko in prijateljsko, »ti vendar za to nisi. Saj bi še lestve polomil.«

Ogovorjenec zadrhti. Kar mraz ga spreleti od križa po hrbtu navzgor, ko pomisli na padec s polomljene lestve.

»Pa še nekaj,« pravi oni, nadaljujoč svoj rabeljski posel obglavljanja visokoletečih nad gospod Izidor Fučcevih. »Predsednik mora tudi reprezentovati. Nič ne rečem. Denarja imaš. V tem oziru si torej za reprezentovanje sposoben. Toda predsednik mora tudi vsikrat govore držati. Kaj? Ali bi si upal? Reciva tako, kakor jaz, ki včasih svoje govore kar iz rokava stresam. Saj veš kako je v občinskem svetu. Tam še nisi glasu dal od sebe.«

Malo nerodna je bila ta ugotovitev gospodu Izidorju Fučcu. Zato se plašno ozre po kavarni. Bila je prazna. Nikdo ni torej slišal te uničujoče prijateljske kritike. To ga pomiri. Samozvani kandidat pa – opazivši kretnjo njegovo – nadaljuje sedaj s pritajenim glasom – nekako pokroviteljstvujoče:

»Veš kaj! Dogovoriva se. Ti namigni« – tu ni mogel prikriti razdražene jezljivosti svoje – »podrepniku Špricovniku naj s svojimi pristaši da meni glasove za predsednika. Ti pa sprejmi mesto podpredsednika. Jaz na to poskrbim, da se odbor postavi na čelo Samaritancu, ki je, kakor veš, nekaka podružnica Gasilskega društva. Tam si moreš toliko zaslug pridobiti, da ti ne odide zlat križec ali celo viteštvo Franc Jožefovega reda.«

Čudotvorne besede. Prav »ein grosses wort gelassen ausgesprochen«* (* Vnemarno izgovorjena velika beseda.). Prav nič ni izgovarjalec računil na učinek. Sama od sebe mu je fraza prišla na jezik. In vendar koliko je izdala! Kar osupnil je v svojem kreslu gospod Izidor Fučec. Zlat križec ali celo viteštvo Franc Jožefovega reda! In to samo za načelništvo »Samaritanca«! Kajpada delali bodo drugi. On bo le načeloval. Po lestvah mu torej ne bo treba plezvavavati, kakor se je tako polnozvočno izražal njegov »zgovorni« tovariš iz občinskega sveta.

Še ko stvar premišljuje in ko samozvani kandidat opazuje učinek svojega predloga, vstopi Peter von Sratschnigg.

»Danes sem vas pa jaz nadomestoval gospod ravnatelj,« oglasi se nenavadni gost, ki je poznal skoro vsakega prebivalca Ljubljane, torej seveda tudi Petra von Sratschnigga. Gospod Izidor Fučec pa doda:

»Ravno prav prihajaš. Veš kaj mi predlaga tale zgaga?« Tako so moža v tovariški nagajivosti imenovati v krogih občinskega sveta, čegar član je tudi bil. »Važno čast, s katero si je mogoče pridobiti velikih zaslug za javni blagor,« hiti le-ta. »Na čelo »Samaritanca« ga nameravam kandidvarati.«

»Zopet drugi me pa žele imeti na čelu Gasilnega društva,« pripomni gospod Izidor Fučec, oni pa hitro doda:

»Da bi za njegov denar gasile svojo žejo, kanalje.«

Peter von Sratschnigg ostrmi. Debelo pogleda sedaj enega, sedaj druzega. Jasno mu postane, da je tu vmes neko tretje vprašanje, o katerem se ni še izrazil nobeden nju dveh.

»Čul sem,« pravi, »da je v Gasilnem društvu kriza. A di si ti kandidat za predsednika, to mi je novo. Ne zameri, ali nisi malo prekomoden za to?«

»Kaj ne, kaj ne,« hiti samozvani kandidat.

»Pa za načelnika 'Samaritanca' ravno tako,« zaključi Peter von Sratschnigg.

»O tam pa ne, to je vse kaj druzega,« poseže oni vmes.

»To je samo čast, ki daje prav malo opravka. Delo po mojih odredbah prevzamejo drugi; zasluga pripada gospodu Izidorju Fučcu.« Pojasnjevalno pa še soda: »Jaz namreč kandidvavam za predsednika Gasilnemu društvu.

Sedaj se še le pretrga megla pred Peter von Sratschniggovimi očmi.

»Hine illae lacrimae!« vzdihne ne namenoma, da pokaže svojo učenost. »No, če vsekakor hočeš, je po mojem mnenju zate mnogo udobneje postati 'Samaritanec'.

Hvaležno ga pogleda predsednik – in spe. Gospod Izidor Fučec pa seže le-temu v roko in pravi: »Naj bo, kakor si predložil.«

Veliko vprašanje, ki je že nekaj časa razburjalo vse Šentpetersko predmestje, je bilo torej pri skromni tej kavarniški mizi v prav kratkem času po posredovanju Petra von Sratschnigga srečno rešeno.

Janez Špricovnik ni bil nič kaj zadovoljen, ko je izvedel, kakšna bo rešitev krize. Za njegov ugled – ali kakor je sam dejal za njegov »prestič« – mu je bilo. Ali konečno se je potolažil. Saj je njegova kombinacija vsaj toliko obveljala, da je prišel v odbor gospod Izidor Fučec. In s tem so se ob spretnem izrabljanju vseh okoliščin odpirale brezkončne možnosti. Že uvedenje novih društvenih dostojanstvenikov v urad dalo je zato imenitnih dokazov. Tako dobre volje so bili Špricovnik in njegovi pajdaši na račun svojega novega podpredsednika in načelnika »Samaritancu«, da so skoro vsi zamudili požar, ki ga je bil ravno tisto noč naznanil top z grada. Novi predsednik je pa pri gašenju »zapovedvaval« tako zmedeno, ko da je prišel ogenj podpihovat. Prava sreča je bila, da so se gasilci sami nekako instinktivno za to »zapovedovavanje« menili, ko za lanski sneg. Le na ta način se jim je posrečilo pogasiti ogenj pri zadnjem stebru barjanskega kozolca, ki je bil slučajen predmet razkazovanja njihove gasilske spretnosti; drugače bi bil pogorel še ta.

Katica ni ugovarjala novi časti svojega soproga. Saj je nje odblesk padal tudi na-njo. Celo tako zadovoljna je bila, da se je inštalacija predsednika in podpredsednika, ki se je vršila v salonu gostilnice »pri vlažni meglici«, udeležila tudi sama. Še Janeza Špricovnika svojeobrazne udvorljivosti, ob katerih mu je po obilno zavžiti pijači rosilo iz ust, ki iz vlažne meglice, prenašala je kolikor toliko. Naravno je, da se tudi ni protivila, ko si je njen soprog omislil gasilski istokroj. Podal se mu je radi njegove monstrozne obilnosti sicer ko kravi sedlo; a njej se je zdelo, da mu dobro prilega.

Ljubljanska javnost je pač sprejela rešitev krize v prostovoljnem gasilnem društvu z vesele strani. Zbijala je šale iz predsednika in podpredsednika. Zlasti poslednji bi ne bil nič kaj vesel, če bi bil čul te desetino šal, ki so se o njegovi obilnosti zbijale. A konečno se je javno mnenje podalo k počitku in življenje je teklo po navadni svoji struji dalje.

Gospod Izidor Fučec pa se je hitro uživel v svojo ulogo. Še celo več ko to. Prav pogostoma je vozil reševalni voz po Bleiweisovi cesti mimo vladne palače. Na njem pa je sedel novi načelnik »Samaritanca«. Češ, naj na merodajnem mestu vidijo, kako se peha in trudi za javni blagor.

In zopet mu je včasih ob takih vožnjah bilo, ko tistokrat v Rimu na Piaza Colonna. Povsod se mu je zdelo, da bingljajo križci Franc Jožefovega viteškega reda in da mu je treba le roko iztegniti ter si eden teh križcev pripeti na svoje prsi.

Po neki taki popoldanski vožnji je bilo. Gospod Izidor Fučec pride domov in pokliče Nežo, naj mu pomaga zlesti iz istokroja. Ko izve, da je bila Katica k eni svojih prijateljic odšla v obisk, opusti misel preobleči se takoj in odslovi Nežo. Sam pa stopi skozi salon z namero, da se pokaže tak, kakršen je, Miškecu. Stopajoč mimo velikega zrcala, pade mu pogled vanj. Ho, ho! Kakor kak general! Obraz se mu raztegne, ko stopi tik pred zrcalo in potegne z desnico preko čela. Kako dostojanstven se zazdi samemu sebi. Samogibno se zazre naokoli. Ko da bi iskal občudovalcev. Pri tem mu obtiči pogled na okroglem steklu, pod katerim je na baržunasti blazinici ležal Katičin sveti Sava. – Kaj ko bi? Pa da. Saj Katice ni doma. In sodeč po zgovornosti prijateljice, k kateri je odšla, je tudi še tako kmalu ne bode domov. Ko da ga je pahnila nevidna moč tjekaj, stopi pred predmet svojega davnega občudovanja in zavidanja. Prav previdno odvezne stekleni pokrov, vzame na traku viseči red izpod njega in povezne pokrov zopet nazaj. Nato stopi zopet pred veliko zrcalo ter si jame privezovati red okolo vratu. Roki ste mu pri tem drhteli, kajti že med privezovanjem začuti vso veličanstvenost, ki jo dodaja njegovi vnanjosti ta svetla stvarica. Ko je bil s privezovanjem gotov, stopi strumno pred zrcalo.

O kakšni občutki ga prevzamejo! Samogibno se mu vzdignete roki pod nos in prsti začno iskati brk, da jih zavihajo. Zdelo se mu je namreč, da k takšni dekoraciji dosledno spadajo brke. Žal mu postane, da je čisto obrit. Toda brž se zave. Čemu neki? Ali ni bil tudi Napoleon gladko obrit? In pa prav takšne postave, ko on. In kakšen junak je bil! Ob tem umovanju se zamakne sam vase, občuduje se v zrcalu z neznanskim samodopadajenjem. Nogi začenja v kolenih nategovati in stopinje prestavljati. Prsi napenja in desno roko potiska na njih med gumbi pod suknjo. Pri tem se samemu sebi milostno a dostojanstveno nasmiha: oh, grand seigneur, comme il faut! Zares pravi Napoleon.

V tem se naenkrat odpro duri in na pragu se prikaže Katica.

»O, o, o, o!« razlegne se po salonu preplašen, skoro žvižgajoč vzklik. »Kaj pa je to? Kako si predrzneš …«

Ko besna jastrebka, katere gnezdu se je približala zlovešča kuna, plane Katica k svojemu soprogu. Kar s silo bi mu bila potegnila svojega svetega Savo z vratu, ko bi se ne bila še pravočasno opametila, da s tem raztrga trak, na katerem visi red. Zato pa mu prav na ušesa zakriči z glasom, ki mu je šel skozi vse kosti

»Koj si ga odveži, ti pošast ti nagravžna!«

In gospod Izidor Fučec? Prav nič napoleonovskega ni ostalo več na njem. Kar po vsem telesu zadrhti, ko da je nastal dan zadnje sodbe zanj. Skoro sesede se v zavesti svoje krivde. In jame se opravičevati, da je hotel samo poizkusiti, kako bi se taka odlika podala k njegovemu istokroju, da se je hotel pokazati z redom Miškecu, da vendar nič slabega mislil ni, da zato njena odlika ni prav nič izgubila in kdo ve kaj še vse. Kakor učenec, ki ga učitelj zaloti pri nedovoljenem dejanju in ki se mu zaradi tega jecljaje opravičuje ne da ve kaj govori.

Gospa Katica pa odveže nalahno trak na soprogovem tilniku in sname previdno red z njegovega vratu. Na to ga buškne s pestjo v hrbet, da se skoro opoteče.

»Da te le ni sram dičiti se s pavovim perjem« jezika, ko deva red zopet na svoje mesto. »Saj si bil v Belem gradu. Pa bi ga bil še ti prinesel s sabo, kakor sem ga jaz. Pa seveda,« dostavi jezljivo, »biserov ne mečejo« – pri tem se zajeclja – »no, saj veš komu«.

»Ti, tako pa nikari,« drzne se ugovarjati soprog. »Plemič od Zlatne Jaruge sem.«

»Pa s Turopolja doma,« odsekne njegova Ksantipa. »Pri vsaki hiši rede tam prasce.«

Pri teh besedah odhiti v svoj budoar, katerega vrata le zato ne zaloputne za sabo, ker ni bila gotova, če Miškec morebiti ne spi.

Ko polit koder se splazi gospod Izidor Fučec v svojo spalnico, da sleče istokroj. Še Neže ne pokliče več na pomoč.

Upanje, da kedaj na tem istokroju zablešči odlika, pa mu po tem ponesrečenem poizkusnem nastopu vendar ne ugasne.

17. Kolera in karantena. – Klice vladne milosti. – Odmevi belograjskih doživetij. – Dozdevna bolezen.

Zgodilo se je, da je nekako leto potem, ko je gospod Izidor Fučec postal načelnik »Samaritanca«, na nekem iz Smirne prihajajočem parniku Avstroogrskega Lloyda izbruhnila kolera. Med vožnjo proti Trstu je celo en mornarjev umrl na njej. Ko je parnik priplul v Trst, moral je najprveje v karanteno, pomorska oblast pa je slučaj naznanila na Dunaj. Od tam so takoj odredili uvedbo vseh previdnostnih ukrepov in deželna vlada Kranjska je v posledici te odredbe zaukazala mestnemu magistratu ljubljanskemu, naj upelje na kolodvorih zdravstveno nadzorovanje potnikov. Mestni fizik, jako vesten in v izvrševanju svojega poklica silno zaslužen, odredil je – premestivši nadzorovanje obeh državnih kolodvorov policiji – turnus, po katerem so se na južnem kolodvoru pri vsakem osobnem vlaku vrstili zdravniki; pozval je pa tudi Gasilno društvo naj poskrbi, da bo »Samaritanec« pri vsakem osebnem vlaku imel pripravljenost.

Ko predsednik društva obvesti o stvari gospoda Izidorja Fučca ter mu naznani, da bo kot načelnik »Samaritanca« moral na kolodvoru pri osobnih vlakih, dokler ne mine nevarnost, »uradovati«, pade le-ta skoro v znak. On da bi naj imel opravka s kolernimi bolniki! Kar po trebuhu ga začne grizti. Že pri sami misli na to. Kako lahko bi sam dobil kolero! In bi umrl. Slabo mu pride, če se smrti spomni. Ko ima vendar toliko, da si lahko privošči vsega, kar mu njegovo – hvala Bogu – zdravo telo poželi. Umirajo naj siromaki, ki nič niso in nič nimajo. Če tudi na koleri. Saj oni od svojega življenja itak nič nimajo, dočim jim na onem svetu obetajo srečo, kakršne oko ni videlo in o kateri uho ni slišalo. Nje tiho zagrebo in stvar je končana. Redki so, ki žalujejo po njih. Ali pa nobeden. Še vesel je svet, da mu niso več v nadlego.

Kako drugače je pri njem. On je kaj in tudi kaj pomeni. Ker kaj ima. Njegov pogreb bo slovsen. Ako ne sam škof, pokopal ga bo čisto gotovo vsaj prošt ob spremstvu vsega kapitlja in cele vrste duhovnikov. In pogrebcev se bo kar trlo za njegovo krsto, katero bo na sijajnem mertvaškem vozu vleklo dostojanstveno četvero vranih konj. »Pa ne še, ne še! Saj je še čas,« šeptne pologlasno, ko se zdrami iz hipne zamaknjenosti, ki ga je bila nenadoma prevzela.

»Seveda ne,« odgovori hitro predsednik. »Do jutri imaš še časa.«

»Kako?« prestraši se gospod Izidor Fučec, da kar zadrhti, pride pa zopet k sebi, ko predsednik hitro povzame:

»Da, do jutri. Jutri se namreč še le začne nadzorovanje. Pri prvem vlaku.«

Ves obotavlja se gospod Izidor Fučec, »nič kaj lahko to ne pojde. Zadnje dni nisem posebno zdrav. Pred očmi mi večkrat mrgoli.«

»Pejd na pejd!« odvrne hitro predsednik. »Kadar se preveč cvička nalezeš. Pa saj imam to bolezen tudi jaz. In vendar, da dajem dober zgled, včasih še po lestvah plezvavam. – Ko še ugane, kaj je debelemu Samaritancu ravnokar steklo čez jetra, doda: »Ne bodi na siten. Saj boš samo reprezentovaval. In le po dnevu. S kakim bolnikom ne prideš nikdar v dotiko; to opravita že Rus in Hrovat sama.«

Tako sta se imenovala uslužbenca, ki sta bila odrejena za podnevno reševalno službo na kolodvoru.

»Po noči,« nadaljuje javijalni predsednik, »naj kolero iščejo drugi. Veš, Venceljna bom odločil zato. On jo odpodi z jezikom. Saj ima dolgega kot krava rep. Sicer pa so za kolera preganjati zdravniki. Ti so prvi poklicani zavrniti jo z: greš nazaj! – Glej, takole je. Videl bo pa vendar vsakdo le tebe, ki boš reprezentovaval. In to-le ti ne odide,« zaključi s kretnjo, katera je palec in kazalec njegove desne roke privedla v dotiko z mrtvo gumbnico na levi strani suknje.

Gospod Izidor Fučec podleže tej kretnji. Tem bolje, ker ve, da požarni glavar, kakor se je predsednik od izvolitve sem sam krstil in prav rad imenoval, ne ve še prav nič o skritih željah in hrepenenjih njegovega srca. On torej resno misli.

Zato mu mahoma zgine mrgolenje pred očmi in odloči se za reprezentovavanje na kolodvoru.

»Seus,« poslovi se sedaj od njega predsednik in dostavi »Tok le dober se postavlej.«

Za gospoda Izidorja Fučca pa stvar vendar s tem še ni bila dokončna. V latinskih šolah je bil čul, da je previdnost mati modrosti. Tega se spomni. Takoj si najame izvoščka in se odpelje k mestnemu fiziku. Pri le-tem se o vsej stvari do dobrega pouči in ko izve, da ni zanj, če hodi k vlakom na kolodvor, absolutno nikake nevarnosti, da kolere naleze, se pomiri.

Zato je pa doma prišel v karanteno. Katici tako ni bilo všeč, da je vedno silil v njeno sobo k Miškecu. Prav nevoljna je bila čestokrat zaradi tega. Pa res! Kaj neki ima iskati pri tem detetu? Seveda očetovska ljubezen ga žene k njemu. Očeta se čuti. »Oče pa tak!« dejala si je pač Katica večkrat sama pri sebi. Sicer je pa trpela, da se je ob pogledu na dete naslajal in da je koprnel ljubezni do svojega »potomca«. V račun jej je to šlo. Vendar jej je neprestano prihajanje v njeno sobo postalo nadležno. Zato prav rada pograbi ugodno priliko, da ga dobo njegovega reprezentovavanja na kolodvoru v njegovi sobi osami. Pravcato karanteno mu nakloni. Sam je moral ondi biti, sam zajtrkovati, obedovati in večerjati. Upiral se je sicer temu, kolikor je mogel in znal; a ona je vse njegove ugovore zavrnila s skrbjo za Miškecovo zdravje.

31/5. 1924.

Že je bil blizo odločbe, da vrže čast društvenega funkcijonarja od sebe; a zaščegeče ga gumbnica. To odloči. Uda se Katičinim odredbam. To tem bolj, ker si mora priznati, da so jej jih narekovali le oziri do zdravja deteta, katero tako očetovsko ljubi. Pač se mu je na trenotek vrivala misel, zakaj tudi za njega nima takšne skrbi, ko vendar vidi, da je v neposrednji nevarnosti, s tem ko pri Miškecu že izključuje posredno; toda gospod Izidor Fučec ni bil mož trajnega premišljevanja. Zato preide preko te stvari – spomnivši se zdravnikovega potolaživa in predsednikovega bodrila – tem raje, ker se mu je ponudila prav lepa prilika izostajati od doma sploh, razen po večerih. A še to le, kadar je prihajal spat.

Pri zajterku in obedu bili so mu tovariši členi rešilne pripravljenosti. Vsakokrat v kolodvorski restavraciji. Restavracijsko osobje kratko nazivalo: Slovenec, Rus, Hrovat. Za njo je bila vedno pogrnjena in prihranjena posebna miza. Sedel je pri njej Slovenec več, ko Rus in Hrovat skupaj; kar se pijače tiče se pa ostala slovanska brata od Slovenca nikakor nista dala osramotiti. Poravnavanje računov prepustila sta Rus in Hrovat brez godrnjanja Slovencu, ki je v tem slučaji predstavljal važnejšo komponento slovanskega trojstva.

Večerje so bile skoro vsakokrat v drugi gostilnici. Izmed onih, katere je obiskoval gospod Izidor Fučec. Le-teh nista bila več deležna Rus in Hrovat. Pač pa so prihajali – kakor so dejali: »družbo delat«, v resnici pa se gostitpredsednik in društvena funkcijonarja Janez Špricovnik in Tone Škropivnik. In tako so gospodu Izidorju Fučcu dnevi karantene tekli prijetno in zabavno. Zlasti ker se je marsikaka natakaričica, vedoč da ima vedno dobro nabit denarnik, ko je prišla delat račun, drgnila kakor mačica obenj. Nekaj kar bi bilo celo gospo Katico, kljubu vsemu indiferentnemu obnašanju do soproga, spravilo zato v slabo voljo, ker je pred svetom hotela uveljaviti pravilo, da ima le ona pravico do njega.

Najpoglavitnejše pri tem novem udejstvovanju plemiča od Zlatne Jaruge pa je bilo, da je mestni fizikat v svojem poročilu poročilu do deželne vlade vsak dan omenjal njegovega imena in da so ga videli vsi ljudje, ki so ga srečavali, ko se je v svojem istokroju s pasko rdečega križa na rokavu vozil na glavni kolodvor, potem pa tudi vsi oni, ko so imeli opravka na tem kolodvoru. Poslednje se mu je zdelo važno zaradi javnega mnenja, prvo zaradi pričakovane odlike.

V enem oziru se je gospod Izidor Fučec pač temeljito motil. Javno mnenje, ki ga je na videz častilo zaradi njegovega bogastva in iz tega razloga storilo, da so na ulici leteli pred njim kakor samogibno klobuki z glav, krohotalo se je tako, da on tega ni videl in slišal, zaradi njegovega reševalnega delovanja. Po vseh javnih lokalih so se kolportovale na njegov račun izmišljene, več ali manje opoprane šale ter so našle obilo umevanja ter provzročale dokaj smeha.

Glede deželne vlade se pa gospod Izidor Fučec ni motil. Ondi ga je bil sveti Birokracij sprejel v posebno svoje varstvo. Njegova politična konduita je imela marsikako piko. Vselej mu je bila narejena, kadar je županu – zlasti dokler je ta čast bila v rokah revolucijonarnega panslavista – dal svoj glas na razpolago za kako stvar velikega narodnega pomena. Sedaj je dobil prvo, precej veliko zvezdo, tako, da je zatemnila vse dotedanje pike.

Deželni predsednik, ki je njegovim pozdravom doslej sicer jako vljudno odzdravljal, jel ga je poslej, kadar ga je na ulici slučajno srečal, že kar naprej pozdravljati. Ko bi gospod Izidor Fučec te izpremembe ne bil opazil, spomnila bi ga na-njo bila gumbnica. Zasrbela ga je namreč. Oh, kako je bil srečen. Saj je spoznal, da se pripravlja zdravilo za odpravo srbečice.

Ne brez zanimivosti je tudi bilo, da se mu je na kolodvoru redarstveni poverjenik vselej nekako ostentativno približal s poštljivim poklonom, ga vprašal kako se počuti ter se zapletel z njim v dolgočasen vsakdanji pogovor, kateremu gospod Izidor Fučec ni dodal ne duhovitosti in ne zanimivosti.

Njemu je bilo le toliko jasno, da je predsednik društva pravilno prarokoval; jasno: da je zanj začela vzhajati zarja cesarske milosti.

Gospod Izidor Fučec bi bil, ko bi ne bil ravno plemič od Zlatne Jaruge, mogel slutiti, da se iz njegovega dogodka v Belem gradu more kaj razviti. In res so se, v tem, ko je on živel polen najrožnatejših nah, od izliva Save v Donavo sem jeli kupičiti zanj usodepolni oblaki.

11/6. 1924

Naravno je, da stvar, za katero je vedelo toliko ljudi, ni mogla ostati trajno omejena samo na vednost le-teh. Zlasti še, ker bilo toliko nenavadnega, toliko komičnega na njej. Pa tudi toliko skrivnostnega. Saj so uradno zapečatili duri njegove sobe v hotelu Moskva. Kar po noči. Potem je pa drugo dopoldne zopet uradno odpečatili in je od redarstvenega poveljnika došlo telefonsko opravičilo, češ da je ona uradna odredba bila pomotna.

Vodstvo in uslužbenstvo hotela spogledovalo se je ob njegovem nenadnem odhodu. Potem so se začela ugibanja. Naposled poizvedovanja iz radovednosti.

Joca bil je znan orožnik. Odločijo da se obrnejo do njega. Poizvedovalsko nalogo prevzame »podvornik« onega nadstropja, v katerem je nesrečni plemič od Zlatne Jaruge stanoval potem, ko se je preselil iz hotela od Srpskega kralja tjekaj.

Pri pivu v gostilnici Makedonija, kamor je bil Joco povabil, izve hotelski podvornik kaj kmalu vso zgodbo. Seveda nekoliko drugače, kakor se je res odigravala. V pripovedovanju orožnikovem bilo je mnogo netočnega, mnogo navlašč po svoje prikrojenega, mnogo izmišljenega. Samo zato, da svojo velikost, svojo neustrašljivost da celo svoje junaštvo naslika v kar se da kričečih barvah. Da je polkovnik imenoval njega in Nikolo »magarca« zamolčal je seveda prav previdno. S kratka: podvornik je prišel v hotel s poročilom, da je bil debeli pasažir nevarna osoba. Iz njegovega žurnega odpotovanja si je potem hotelsko osobje samo od sebe napravilo, da je bil iz Srbije izgnan.

Ko tedaj nekega dne pride zopet nekdo iz Ljubljane in dobi sobo v postiljalnem območju hišine ljubljančanke, ne more se le-ta vzdržati, da mu ne bi povedala zgodbe gospoda Izidorja Fučca. Pa ne samo, kolikor jo je vedela. Še dodala je marsikaj iz svoje lastne domišljije.

»Kaj se hoče,« dejala je nekam sočustveno in ko da hoče gospoda Izidorja Fučca opravičevati. »Ljudje imamo vsi napake. Eden to, drugi drugo. Saj je morebiti zaslužil, da so ga iz Belega gradu izgnali; hudoben človek pa po mojem mnenju vendar biti ne more.«

To sočustvenost jej je narekovala visoka napitnina, katero jej je plemič od Zlatne Jaruge pri svojem odhodu stisnil v roke. Saj je znano, da hotelsko osobje ocenjuje potnike le po napitninah.

Stvar se je pa po Belem gradu raznesla tudi od druge strani. Dasi jako takten in v stvareh svoje službe molčeč, izpozabil se je vendar orožniški poveljnik nekoč v družbi prijateljev. Govorilo se je, kakor navadno ko se sestane družbica ožjih prijateljev, o vseh mogočih stvareh. Najraje se ob tacih prilikah iznašajo vesele dogodbice, ki silijo na smeh. Tako tudi ta. Saj je znano, da cigan v družbi krade. In izpodrsnilo je tudi polkovniku. Povedal je, kako oslarijo je napravil Nikola in naposled, ko je videl kakšno veselo zanimanje je vzbudilo njegovo pripovedovanje, popisal tudi vse muke po nerodnosti policijskih organov prijetega tujca. Zamolčal tudi ni, da je ta tujec, brat Slovenec, prišel v Beligrad samo vsled zanimanja za srbske redove ter dostavil, da se mu to glede na razsipna odlikovanja o priliki izleta pevskega društva »Harmonije«, prav nič čudno ne zdi. – Nade in muke gospoda Izidorja Fučca seveda niso ostale znane samo tej omejeni družbici. Izvedel je za-nje kmalu ves Beligrad. Ko preskakujoč ogenj šla je vest o njih od gostilnice do gostilnice, od kavarne do kavarne. Povsod se je govorilo in smejalo na račun debelega brata Slovenca, ki se je na tako opresen način seznanil z uredbo belograjske »glavnjače«.

Kmalu se je skrajno komičnega dogodka polastilo belograjsko novinarstvo. V nekem dnevniku izšel je podlistek o Argonavtih, kako so – iščoč zlatega krzna – baje iz Črnega morja pod vodstvom Jazonovim pluli s svojo ladjo po Donavi, Savi in Ljubljanici do Ljubljane. S ščemečo nasmešljivostjo pripoveduje pisatelj, da so Argonavti očividno pustili v Ljubljani svoj zarod in omenja, da je temu zarodu moralo ostati v krvi hrepenenje po zlatem krznu. Zato da se je eden Jazonovih potomcev – bržkone pod pritiskom prirojenega mu hrepenenja – podal na pot za zlatim krznom. Pa ne v nepoznane kraje. Temveč kar po znani argonavtski poti in da je tako prišel v Beligrad. Kakor so pa nekdanji Argonavtje morali na svoji poti prestati mnogo križev in nadlog, tako je tudi njihovega potomca spremljala smola. Prišel je v belograjsko glavnjačo. In klonil je duhom. Mesto da posnema svoje neustrašljive pradede ter se pogumno poda za želenim ciljem ne zmeneč se za nove težave in nadloge, vrnil se je »ovaj zdravo debeli Argonavt« malodušno domov.

Kmalu na to prinese šaljivi list »Brka« sliko, ki je predstavljala, kako se je polomila pod nekim plešastim in gladko obritim gospodom lestva, s katere je stegoval svojo desnico po redu sv. Save, ki je visel na kavlju nad lestvo. Pod to sliko stala je ta-le pesem:

U Ljubljanu zlatno krzno hteo

Argonaut odneti,

Al se junak nije mogô dosta

visoko popeti,

Jer je čevapčiće jeo, napio

se našeg vina,

Pa je zato baš užasno tištila

ga trbušina.

Zlatno krzno radi toga još

kod nas ostade,

Rat li brkne sa Ljubljanom

radi njega, ko to znade?

Med Ljubljano in Belim gradom res ni bilo živahnih zvez. Avstroogerska politika naravnavala je ves promet iz Srbije proti Budimpešti in Dunaju. S tarifalnimi določbami onemogočala je namenoma srbski trgovini pot v slovanske dežele dvojne monarhije. Z jasnim namenom, da prebivalci teh dežela ne pridejo v osobne stike s Srbi. Vedela je pač dobro, da bi taki stiki bili mogočno budili bratovsko zavest. Od trgovine s Srbijo so torej bogateli Madjari in Nemci. V zahvalo za to so bogastvo izrabljali za priprave k ponižanju in ako mogoče popolnemu podjarmljenju Srbije. Sicer je slepota vodilnih krogov na Dunaju in v Budimpešti bila prislovična. Toliko pa vendar instinktivno spoznali, da bi Srbija, katere narod se je stoletja junaško boril »za krst in svobodu zlatnu«, mogla postati jugoslovanski Pijemont. To je bil povod, da so promet iz Srbije proti Zagrebu in Ljubljani, kolikor mogoče obteževali, ako nenaravnost ovirali.

Glede na rečeno tudi duševne zveze Slovencev in Hrvatov s Srbi niso bile posebne omembe vredne. Vendar jih je bilo. Kar je avstroogerska diplomacija čutila le bolj instinktivno, to je bilo že petdeset let sem prepričanje prosvetljenih Slovencev in Hrvatov. Saj so videli, na kako zmagoslavnem pohodu je narodnostna ideja. Zato so se mnogi iz njih zanimali za srbsko slovstvo ter si naročali srbske knjige. Nekateri – seveda redkejši – tudi časnike.

Bilo je pa precejšnje število navdušenih mladeničev, ki so se jeli podajati v Srbijo. Nekateri v praktične poklice, nekateri na študije. Tako je že tedaj bilo nekaj Slovencev v Belem gradu, nekaj pa raztresenih po Srbiji.

Eden le teh poslal je prijateljem v Ljubljano nekaj izvodov dnevnika z argonavtskim podlistkom in pa »Brke« s sliko in pesmijo. Istočasno prinesel je sporočilo o gospoda Izidorja Fučca doživetju v Belem gradu Ljubljančan, ki je o njem čul od hišine v hotelu.

Lahko si je misliti, kako senzacijo je to vzbudilo.

To kar so nekateri vedeli, drugi le slutili, je bilo sedaj v Belem gradu razglašeno. Da namreč gospod Izidor Fučec plemič od Zlatne Jaruge hrepeni po odliki. Kakor vselej,

(brez datuma na začetku!!!)

kadar je zaradi svojega bogatstva splošno znani gospod Izidor Fučec kako nenavadnost napravil ali kadar se ga je ljudska zloba lotila iz enega ali druzega razloga, je bilo tudi sedaj. Od ust do ust je šla zgodba. Vedno sočnejša in vedno bolje opoprana. Kaj je torej naravnejega, ko da je izvedela za-njo tudi gospa Katica. Neka prijateljica postregla jej je s pravo krščansko ljubeznijo z njo.

13/6.1924

Katica je sprva svojo prijateljico debelo pogledala. Njeno pripovedovanje smatrala je za neokusno šalo, o kakršnih je vedela, da si jih ljubeznivi someščani semtertja o njenem soprogu kaj radi izmišljajo. Skoraj je že hotela proglasiti stvar za neokusnost ter svoji sobesednici jezljivo vreči nekaj sočnih ljubeznivosti v obraz: kar se nečesa spomni. Kako je zalotila soproga pred velikim zrcalom z njenim redom okolo vratu. Požre torej odgovor prijateljici, od katere se poslovi sicer s prijaznim, a s takim mrzlim izrazom obličja, da so le-te prijateljska čutila kar triumfovala. Saj je videla, da je s svojo prijateljsko opozoritvijo v živo zadela.

Gospodu Izidorju Fučcu samemu ni bilo še prišlo na ušesa, kaj si dobri Ljubljančani o njem pripovedujejo. Pač je bil zadnje tri dni opažal, da ga pozdravljajo z nekam radovednimi pogledi. Na obrazih nekaterih ljudi je celo takrat, ko so se mu odkrivali, opazil nekak čuden, nekam sarkastičen nasmeh. Smatral je pa to le za izraz posebne prijaznosti. Tudi njegov mentor Peter von Sratschnigg ni bil o ljubljanski zlobi dneva še poučen. Ali zato, ker ni veliko zahajal med svet, ali zato, ker ga je vse poznalo za intimnega prijatelja bogatega plemiča Zlatne Jaruge. Kdo to ve. Tako se je zgodilo, da se je nevihta razdivjala nad njegovo glavo v zavetju sicer tihe domačije.

Gospa Katica prihajala je, odkar je bil njen soprog v domači karanteni le poredkoma z njim v dotiko. Zato se nekega jutra, predno je prišel ponj voz, da ga odpelje na kolodvor, gospod Izidor Fučec jako začudi, ko stopi v njegovo sobo Katica. Hlinila je sicer popolno mirnost, toda on jej nič kaj ni zaupal. Saj je le predobro vedel, da včasih trešči tudi z vedrega neba. Na njen hinavskoprijazni pozdrav odgovori jej zato nekam plašno.

»Ti,« začne izpraševanje Katica. »Kako je že bilo v Belem gradu, ko si bil v gosteh pri raznih ministrih?«

Gospodu Izidorju Fučecu se hipoma zabliska v možganih. Jasno mu postane, da je Katica izvedela kako jo je po svojem povratku nalagal. V trenotku osupne nad svojo smelostjo. Saj je takrat laž sledila laži, kakor zajec zajcu ob veliki gonji. In beseda mu je tekla, da ni mogel najti zavornice svoji zgovornosti. Začuti se krivega. Zave se naenkrat, da je Katica morala njegovim lažem priti na sled. Morebiti po pismenem sporočilu kake znanke iz Belega grada. In pot mu začne oblivati čelo. Mrzel ko led. V grlu pa mu zastane beseda.

»No, govori vendar,« priganja Katica s stopnjevanim glasom.

»Saj sem ti že pravil,« odvrne gospod Izidor Fučec plaho.

»Kaj? Kako!«hrešči sedaj hreščeči zadirek iz njenih ust. »Tisto laž, tisto ostudno laž!« 

Gospod Izidor Fučec napravi z rokama kretnjo, ko da se hoče tega očitka obraniti.

»Le kar tiho bodi, grdoba« zagrmi sedaj Katica nad njim. »Vse vem, prav vse. Oh jaz neumnica! Da mi ni že tvoj duh po čebuli in česnu odprl oči! Pri ministrih, da si obedoval in večerjal? Kaj pa da! Takole,« in pomoli mu figo pred nos tako, da ga s palcem dregne vanj. »Z lopovi in potepuhi si jedel ričet v policijskih zaporih ter prigrizoval k kruhu čebulo in česen. Oh, da sem morala doživeti tako sramoto!« vzklikne z jokavim glasom.

Gospod Izidor Fučec stoji pred njo, ko grešnik kateremu so dokazali greh, ki ga je tajil. Zastonj išče besede za izgovor. Ves potrt povesi oči in se zagleda v tla. To zbudi v gospej Katici furijo vnovič:

»In po kaj te je vrag nesel v Beligrad?« začne vnovič svoje besnenje. »Po odliko. Oh, pojdite si ga no. Tukajle gori sedi, pa boš Benetke videl« 

Pri teh besedah mu pokaže zopet figo s kviško vzdignjeno desno roko.

»Mulcem« – ob tej besedi se gospod Izidor Fučec zdrzne –» ne dele v Belem gradu odlikovanj. Oh, te sramote, te sramote! Pa kaj bo tebi? Ti jo že preneseš. Saj si še druge stvari prenesel, pa te ni bilo sram. Na priliko v Veliki Mlaki. Tožbo Katre Zdravje.« 

Po teh besedah dela se, ko da joče ter si jame z robcem brisati suhe oči.

V naslednjem trenotku pa odpre vrata in jih, ko jezno odide, zaloputne za sabo.

Gospod Izidor Fučec sesede se v kreslo ob svoji postelji. Vse bi bil morebiti prenesel. Saj je bil takih in enakih nastopov svoje Katice, katera je daleč nadkriljevala Sokratovo Ksantipo, že vajen. A omemba njegovega ljubljenega dekleta ga globoko razburi in potare. Kar mrzlica ga jame stresati in črne pege mu začno zatemnjevati vid.

V tem se ustavi reševalni voz pred hišnimi vrati. Kmalu pozvoni Rus in ko mu odpre Maričika vrata predsobe, potrka na njegove duri ter ne da čaka dovoljenja, tudi takoj vstopi. Hipoma se mu, sodeč po bledici, ki je po Katičinem odhodu stopila gospodu Izidorju Fučcu na obraz, zazdi, da le-ta ni čisto zdrav. Zato mu pravi naj leže v posteljo, on pa da se popelje po mestnega fizika, da pride pogledat kaj mu je. Pomaga mu še, da se sleče, potem pa pokliče Maričiko in odhiti.

Gospod Izidor Fučec je dobro vedel, da mu nič ni, vendar je pa ubogal slugo Rusa ter legel v posteljo že zato, da zbudi v Katici nekoliko kesa zaradi njenega ostrega nastopa proti njemu. In pa nekaj usmiljenja. Pričakoval je, da takoj, ko jej hišina sporoči, da je moral nazaj v posteljo, prihiti k njemu. A zmotil se je. Katica ga je mahoma pravilno presodila. Češ da mu nič ni da se bolnega le dela. Toda ko jej Maričika pove, da so gospod bledi ko zid, prestraši se, da je morebiti nalezel na kolodvoru kolero. Tega odkritja se prestraši na vse pretege. Koj ukaže Maričiki, da ne sme k bolniku, dokler ne pride zdravnik. Pa ko bi tudi zvonil.

K sreči je bil mestni fizik hitro tu. Ko ga Maričika javi gospej, odhiti le-ta skozi salon v soprogovo sobo. Ostane pa v salonu, od koder skozi vrata pozdravi zdravnika, potem pa takoj –dokaj razburjena – vpraša:

»Ali ni morebiti kolera, gospod fizik?«

»Kolera!« že itak sam na sebi boječi gospod Izidor Fučec se prestraši. »Kaj ko bi bil res kolero nalezel?« 

Kar mraz ga spreleti po vseh kosteh. Plašno pogleda Katico med vrati, potem pa fizika.

Le-ta vjame ta pogled. Zato pripomni pomirjevalno:

»Le brez skrbi bodite. Od kod neki bi se vzela? Vsa opazovanja na kolodvorih so ugodno potekala in po poročilih z Dunaja kolera celo v Levanti pojenja. Sicer bom pa gospoda natančno pregledal, da ugotovim, kaj je njegovemu nenavadnemu obolenju krivo. Za sedaj, milostiva,« pravi obrnjen proti gospej Katici, »pustite naju sama.«

Bleda barva je res tudi mestnega fizika zapeljala v napačno domnevanje, da je gospoda Izidorja Fučeca morebiti vendarle napadla kaka bolezen. A preiskava je kmalu pokazala, da se je motil. Vse je kazalo, da je hipna oslabelost prikazati bržkone kakemu živčnemu napadu. Morebiti nenadnemu razburjenju. In ker je bil čil govorice, ki so se širile po Ljubljani o njegovih doživeljih v Belem gradu, prišel je sam pri sebi do zaključka, da utegnejo one biti vzrok domnevane mu razburjenju. Zato pozvoni hišni. Mesto nje prikaže se na durih salona gospa Katica ter zopet ostane v častitljivi oddaljenosti od dozdevnega bolnika.

»O, le brez skrbi vstopite, milostljiva,« pravi mestni fizik. »Vaša dozdeva glede kolere je čisto neutemeljena.«

Katica stopi po teh besedah skozi duri in obstoji ob pragu. Fizik nadaljuje:

»Da je gospod bolan, ne morem reči. A utrujen je od preobilne zaposlenosti. Treba mu je nekaj tednov miru in pa spremembe zraka. Krepkega planinskega zraka potrebuje.

Kakor angeljska govorica zadonele so te besede na gospoda Izidorja Fučca. Res je ravno tako, kakor Katica – debelo pogledal, ko je fizik ugotavljal njegovo preobilno zaposlenost. On, ki resničnega dela prav za prav poznal ni. Ne fizičnega in ne duševnega. A počitek v planinskem zraku! To pa to! Pa si bo zopet mogel, daleč od Katičinega nadzorstva kaj privoščiti. Zato se hvaležno ozre po zdravniku.

Le-ta je svojo prognozo kot dober poznavalec ljudi opiral na dvoje dejstev. Ob bogastvo dozdevnega bolnika in pa ob govorice, katerim je bil ne ravno zavidanja vreden predmet. Sklepal je, da se bo tem govoricam želel umakniti in vedel je, da mu to njegove premoženjske razmere tudi dopuščajo. Od tod njegov zaključek, da naj gre v planinski zrak.

»In če smem svetovati,« nadaljuje mestni fizik, »dejal bi, da bi bilo najbolje, ako se poda na Semernik.

Gospod Izidor Fučec vnovič prav hvaležno pogleda fizika. Katica pa z žensko jasnovidnostjo spozna, da je res najbolje, ako se njen soprog umakne za tako dolgo iz Ljubljane, dokler ne dobe nje prebivalci druge žrtve v zobe. Vedela je, da bo doživljaj njenega soproga po njegovem odpotovanju zapadel pozabljivosti. Iz tega razloga pritrdi mestnemu fiziku. Le-ta pa s svoje strani še da zagotovilo, da obvesti o tem predsednika »Prostovoljnega gasilnega in reševalnega društva«, da v pripravljenosti na kolodvoru poskrbi za njegovo nadomestitev.

Komaj zdravnik dobro odide, prinese listonoša pismo. V njej najde gospod Izidor Fučec dvoje neprijetnih iznenadenj. Pismo Pante Barbeševića, da je njegovo menico, ker ni bilo za-njo ob zapadlem dnevu kritja, protestoval in pa iz Ljubljane mu došla nam že znana belograjska lista z maržo obrobljenim podlistkom ter s sliko in pesmijo o Argonavtih.

Barbeševićevo pismo spravi ga skoro v besnost. Kakšna predrznost! Kakšno zasmehovanje prijateljstva, katero mu je hlinil! Saj vendar ve, da ima s čem plačati. Navadno pismo bi bilo zadostovalo, da ga spomni na dospelost. In menica bi bila krita. Pa mu ta pošast cincarska napravlja sramoto in še nepotrebne troške. Saj mu je že itak računil nekrščanske obresti.

Besnenje se mu pa jame polegati, da je te neprijetnosti prav za prav sam kriv. Že v Belem gradu je bil dejal, da ne bo čakal dneva dospelosti, temveč da menico izkupi takoj, ko se vrne domov. Res je po svojem povratku na to parkrat mislil, a vselej je vsled prirojene lenobe stvar odložil, češ da je do dneva dospelosti itak še dosti časa. V tem pa so došli dogodki v Prostovoljnem gasilnem in reševalnem društvu in kmalu na to kolodvorska pripravljenost zaradi kolere. In pozabil je na stvar.

Brž izkobaca iz postelje in sede k pisalnici, kjer napiše dvoje pisem. Prvo za banko kateri naroči, naj takoj pošlje Panti Barbeševiću kritje. K dolžni svoti priračuni še 300 dinarjev za troške protesta. Bilo je to sicer mnogo, a spoznavši grabežjivost svojega zdravo debelega prijatelja iz Belega grada, zavaroval se je s tem proti morebitnim daljnjim presenečenjem z njegove strani.

Drugo pismo nameni Cincarju. V njem mu najpreje prav po načinu, ki je pri naših bratih na Hrvatskem in Srbskem v navadi, prekolne dušo, in njegovega Boga. Potem mu pove, da mu je po banki dal poslati, kar mu dolguje in še za protestne troške svoto, katera le-te presega ter zahteva, da mu presežek vrne. Končno ga ozmerja, zato ker ga ni na dospelost prijateljsko opozoril ter bahavo doda, da ima premoženje kakršnega si on z vso svojo umazanostjo do konca življenja pridobil ne bo. K zaključku pa še z besedo, ki je pomenjala neko nenaravno dišeče dejanje, katero se navadno opravlja v samoti, označi kaj sodi o njegovem prijateljstvu. Ko je bilo pismo kuvertovano, vzame drugo pošiljatev v roke. Žig ljubljanske pošte je bil na njej. Zdelo se mu je, da vsebuje kak trgovsk cenik, kakršne je večkrat dobival v zavitkih za tiskovine. Začudi se torej, ko najde v njej dva srbska časnika. Cirilice se je bil naučil v osnovnih šolah na Hrvatskem. Ker je kasneje ni rabil, pozabil je je bil skoro do dobrega. Še le ob svojem obisku v Belem gradu jel si je obnavljati svoje dotično znanje. S čitanjem prodajalničnih izveskov in javnih napisov. V kavarnah tudi z zlogovanjem srbskih listov. Daleč seveda pri tem ni prišel.

Čemu mu neki pošiljajo srbske liste? In kdo mu jih pošilja? Pa še iz Ljubljane. Ta vprašanja si nehote stavi gospod Izidor Fučec, ko zagleda modro obrobljeni podlistek v belograjskem dnevniku. Ozre se takoj še po drugem listu. V ves obraz pri tem mahoma zarudi. Modro obrobljena slika ga namreč pouči, da se stvar tiče njega.

Tresoč se po vsem telesu in polen sramu začne čitati pesem pod sliko. Ni dvojbe. Prokleti novinarji so izvedeli za njegove dogodivščine v Belem gradu in spravili so jih v javnost. Te kanalje! »Brkine« pesmi mu je bilo dovolj. Podlistka niti ne pogleda. Oboje vkup potisne v predal pisalnice ter ga zaklene s ključkom, ki ga je z blagajniškimi na malem železnem obročku nabranimi ključi nosil vedno v hlačnem žepu s sabo.

Mahoma mu postane jasno zakaj so ga Ljubljančanje zadnje tri dni tako radovedno pogledovali; zakaj se nekateri, ko so ga pozdravljali, celo muzali. Takoj spozna, da mora cela Ljubljana biti polna govorice o njem. In ne čudi se več, da je ta govorica došla tudi do Katičinih ušes.

Legši zopet v posteljo, pozvoni. Ko vstopi Mrkvička, izroči jej pismi z naročilom, nja prvo nese v banko, drugo odda priporočeno na pošto.

Na to se zatopi zopet v premišljevanja. Vse vprek se mu drvi misli po glavi, kakor se drve oblaki pod nebom, kedar se bore razni vetrovi za nadvlado med sabo. Kar razumeti ne more, kako je stvar došla v javnost. Saj se je vse vendar odigravalo tako skrivnostno ter odigralo tako hitro. In zanj ugodno. Poveljnik policije, rojak Slovenec, je bil vendar tako ljubezniv z njim. On ga gotovo ni hotel osmešiti. Saj mu je še dobre svete dajal. In vendar. V »Brki« je naslikan red sv. Save. In on steguje roke po njem. Kajti da ondi naslikani debeluh predstavlja njega, si je bil čisto na jasnem. Torej je vendar moral stvar izdati polkovnik. Saj nikogar ni bilo v pisarni, ko je na njegovo ugibanje priznal, da je res prišel iz hrepenenja po odlikovanju v Beligrad.

Toda stoj! Gospod Izidor Fučec se tleskne z roko po čelu. Kaj pa Panta Barbešević? Tudi on je bil v stvar posvečen. Da, da: nikdo drugi. Ta ciganski cincar, ki se je najedel in napil pri njemu v Krapinskih Toplicah, ki je tudi že v Belem gradu žrl na njegov račun: on ga je izdal. Samo tak od Boga zavrženi človek je v stanu izvršiti tako ostudno dejanje. Kakor Juda Isharijot. – Pridši do tega zaključka, postane gospodu Izidorju Fučcu žal, da je pismo za Panto Barbeševića že na pošto oddal. Lahko bi mu bil pripisal še nekaj prav mastnih, ki bi mu gotovo ne bile pripomogle k mirnemu spanju.

Ob teh premišljevanjih se gospod Izidor Fučec naenkrat zdrzne. Časnika sta mu prišla z žigom ljubljanske pošte. Hitro vstane in potegne ovoj iz papirnega koša. Neznan rokopis. Pa vendar se mu zazdi, da spoznava v njem karakteristične čute Matevž Medičarjeve pisave. Ha, ta satan! Požel mu je odliko, sedaj se pa hoče iz njega tudi ob tej priliki škodoželjno norčevati. Da bi ga! Gospod Izidor Fučec stisne pesti in zaškrta z zobmi. Vsa mržnja do Medičarja, ki je že nekaj časa sem mirovala, se zbudi z novo silo v njem. Da bi bil rabelj, si zaželi. In da bi bil Medičar izročen v njegovo oblast. Jermena bi rezal z njega.

Toda, kaj sedaj? Blagrovati jame mestnega fizika, da si je izmislil njegovo utrujenost vsled preobilnega dela in da ga pošilja v planinski zrak. Zares: na Semernik odpotuje že danes. Nekako kakor »v uho naj me pišejo Ljubljančani« si misli.

Naenkrat se jame oblačiti. Ko je gotov, odhiti skozi salon in potrka na duri soproginega »budoarja.« Po dolgem času zopet. Sedaj brez skrbi, ker je fizik ugotovil, da kolere nikakor ni nalezel. Katica mu pod vtisom vsega, kar se je ta dan zgodilo, odpre. Položi pa prst na usta ter ga pelje – po prstih stopaje – v četrto sobo v kateri je Miškec na mehki posteljici trdno spal. S sveto zamaknjenostjo ogleduje ga srečni oče dolgo in nepremično.

Po sporazumu s Katico začne se njen soprog kmalu na to pripravljati na odhod. Ko je bil gotov istega dne z opoldanskim brzovlakom se odpelje na Semernik ter se ondi nastani v hotelu Panhans.