Gorjanska vila
| ← Zaklad na Semeniču | Bili so trije velikani... Gorjanska vila Lojze Zupanc |
Bobnar in kmet → |
| |||||||||||||||
Sveta Gera je najvišji vrh v Gorjancih. Pri Sv. Geri je majhno jezerce. V davnih, davnih časih je bil na dnu tega jezera skalnat grad. V tem gradu je živel vilinski kralj. Imel je tri hčerke. Tri vile so se v lepih, solnčnih dneh spremenile v tri bele, goske. in priplavale so mi površje jezerca. Tam so v miru, daleč od ljudi plavale in se veselile lepega dne.
V bližini jezerca je v votlini ogromne skale prebival star puščavnik. Ta puščavnik je bil silno učen: vedel je marsikaj, kar drugim ljudem ni bilo dano.
Nekega dne odide mlad lovec iz doline v goro na lov.
Približa se samotnemu kraju in zagleda na jezercu tri bele goske. Nastavi puško in pomeri; že hoče sprožit, ko zasliši izpod skalnate votline svareč glas: »Nikar ne ubijaj teh gosi! Rajši se potrudi, da dobiš od njih vsaj eno pero in srečen boš!«
Lovec je prisluhnil tem besedam in ostrmel; na jezeru ni bilo, nobene goske več. Ni vedel, kam so izginile in tudi puščavnika ki ga je svaril, ni nikjer opazil.
Potem je šel sleherni dan v goro in oprezal okoli jezerca, da bi našel vsaj eno gosje pero. Po dolgih, dolgih mesecih se, mu res posreči, da je na obali jezerca našel belo gosje pero. Ko ga je, pobral, je priplavala k njemu ena goska, drugi dve sta se pa potopili.
Čim je goska stopila na suho, se je spremenila v vilo: krasna deklica je, stala pred začudenim lovcem. Ta je vtaknil gosje pero v žep in odšel proti domu. Za njim je šla bela vila.
Ko je, prišel srečni lovec domov, je spravil gosje pero v težko skrinjo in jo zaklenil s ključem, ki ga je nosil vedno pri sebi. Vila je ostala pri njem. Kupil ji je lep prstan in ji ga podaril. Postala je, njegova žena. Toda vedno, je bila žalostna. Njeno lice se ni nikoli nasmejalo.
Nekega jutra je odšel mladi lovec na lov, a doma je pozabil ključek od skrinje. Našla ga je, njegova žena — vila in iz dolgočasja pričela odpirati vse omare in skrinje s skrivnostnim ključkom. Ko je odprla skrinjo, je našla na dnu skrinje skrito gosje pero.
Čim je prijela za pero, se je vila spremenila v gosko. Vsa srečna je pričela glasno gagati in zletela je v Gorjance, na jezerce k svojima žalostnima sestricama. Doma na mizi pa je možu pustila prstan, ki ga ji je podaril.
Mladi lovec pride domov. Zagleda odprto skrinjo in ugane, kaj se, je zgodilo. Na mizi najde še prstan, katerega mu je pustila vila. Ves žalosten, vtakne prstan v žep in se odpravi, v goro, da bi našel svojo ženo — vilo. Toda na jezeru ni bilo gosk. Mladi lovec sede kraj jezera in joče.
K njemu pride puščavnik: »Kaj se ti je zgodilo, da si prišel žalovat na ta samotni kraj ?«
In mladi lovec mu vse pove. Potem pa ga prosi, naj mu svetuje, kako bi prišel do svoje žene — vile, ki mu je ubežala.
Puščavnik pravi: »Vilinski grad je v kraju, za katerega ne ve človeška duša. Tudi jaz ti ne morem pomagati!« In odide v votlino.
Mladi lovec pa se z žalostjo v srcu napoti proti domu. Toda zašel je. Globoko v gorjanskih gozdovih se je približal staremu, nepoznanemu gradu. Na senožeti pred gradom pa so se kregali in tepli trije bratje. Mladi lovec se jim približa in jih hoče pomiriti, oni pa mu prično tožiti:
»Oča nam je umrl! Nobene oporoke ni zapustil in zdaj ne vemo, komu gre katera stvar!« so mu pokazali na kupček, kjer je ležal star črn klobuk s širokimi krajci, par škornjev in napeta mošnja.
Lovec se ponudi, da pomiri spor in očetovo zapuščino razdeli mednje pravično in prav. Bratje pristanejo na to, a rečejo:
»Pazi, kako boš delil! To ni navaden klobuk, ne navadni škornji, ne navadna mošnja! Kdor se namreč pokrije s tem klobukom, postane v hipu neviden! Kdor obuje te škornje, leti z njimi kakor veter! Ta mošnja pa ni nikdar prazna!«
On pa reče: »Dovolite mi, da poizkusim, če je vse to res. Le tako bom lahko pravično in prav razdelil te čudežne darove med vas.«
Dovolili so mu. — Obul je škornje; kot veter je zletel okoli gradu. In ker se je vrnil, so mu prepirljivi bratje verjeli. Vzel je v roko mošnjo, iztresel zlatnike na travnik, a že se je spet napolnila sama od sebe z zlatniki. Potem si je nadel na glavo še klobuk in vprašal prepirljive brate:
«Ali me vidite?»
«Ne!» so odgovorili.
»Saj me tudi več ne boste!« je dejal, in kot veter zginil neznano kam. Prepirljivi bratje so z osupljivostjo v očeh zrli za izginulim, ki se ni več vrnil mednje. In tako morda še danes stoje na senožeti in čakajo, kdaj se bo vrnil prekanjeni lovec!
Zdaj je bil mladi lovec bogat in srečen kot noben zemljan.
Imel je obute čudežne škornje, vedno polno mošnjo za pasom, in kadar se mu je zazdelo, se je pokril s čudežnim klobukom in postal neviden. Toda dolgo ni bil srečen. Njegova sreča je bila ubegla žena — vila. Nekega dne pride zopet k puščavniku in ga prosi, naj mu svetuje, kako bi prišel do vilinskega gradu. Tudi mu je pokazal čudežne stvari. Puščavnik pa mu je dejal:
»Rekel sem ti že, da ti jaz ne morem svetovati. Toda ker imaš škornje, s katerimi lahko letiš kot veter, pojdi k Solncu in ga prosi, naj ti da dober nasvet!«
Mladi lovec se pokrije s klobukom in natakne škornje. Postal je neviden in kot veter zletel k samemu Solncu.
Ko je prišel do Solnca, se je za kratek hip odkril in postal človek. Potem pa se je spet brž pokril, da ne bi zgorel.
Solnce se je silno začudilo: »Joj, človek božji, kako si prišel do mene? Se nikdar ni človeško bitje prišlo sem gor! Kako, da nisi zgorel v moji vročini?«
On pa je povedal kako in kaj, in še je prosil:
»Oj, Solnce, pomagaj mi, svetuj mi, kako bi prišel do vilinskega gradu, kjer se skriva moja ubegla žena — vila!«
Solnce se je žalostno nasmehnilo in dejalo: »Joj, vilinski grad je na dnu gorjanskega jezerca; globoko, globoko pod zemljo. Do njega ne sežejo moji žarki. Toda idi k bratu Mesecu, morda ti bo on kaj boljšega povedal!«
Mladi lovec se pokrije s klobukom in natakne škornje. Postal je neviden in kot veter zletel k samemu Mesecu.
Ko je prišel do Meseca, se je za kratek hip odkril in postal človek, Potem se je spet brž pokril, da ne bi oslepel od močne svetlobe.
Mesec se je silno začudil: »Joj, človek božji, kako si prišel do mene? Še nikdar ni človeško bitje prišlo sem gor! Kako da nisi oslepel od hude svetlobe?« On pa je povedal kako in kaj, in še je prosil:
»Oj, Mesec, pomagaj mi, svetuj mi, kako bi prišel do vilinskega gradu, kjer se skriva moja ubegla žena — vila!« Mesec se je žalostno nasmehnil in dejal:
»Joj, vilinski, grad je na dnu gorjanskega jezerca; globoko, globoko pod zemljo. Do njega še niso segli moji žarki. Toda idi k sestri Burji, morda ti bo, ona kaj boljšega povedala, kajti ni je luknjice in razpokice, kamor ona ne bi prišla!«
Mladi lovec se pokrije s klobukom in natakne škornje. Postal je neviden in kot veter zletel k sami Burji.
Ko je prišel do Burje, se je za kratek hip odkril in postal človek. Potem pa se je spet brž pokril, da ne bi zmrznil od silnega mraza.
Burja se je silno začudila »Joj, človek božji, kako si prišel do mene? Še nikdar ni človeško bitje prišlo do tujega ledenega gradu Kako, da nisi zmrznil?«
On pa je povedal kako in kaj in še je prosil.
«Oj, Burja, pomagaj mi, svetuj mi kako bi prišel do vilinskega gradu, kjer se skriva moja ubegla žena-vila!«
Burja pa je dejala: »Dobro, ker si bil že pri bratu Solncu in pri bratu Mesecu, in ker vidim, da res brezmejno hrepeni po svoji izgubljeni ženi, ti bom povedala vse po pravici. Ampak, da boš potem brž izginil od tod! … Tvoja ubegla vila se bo danes opoldne poročila z lepim sinom sosednjega vilinskega kralja, ki domuje v Kolpi. Naročili so mi, da moram okoli jezerca vse lepo pomesti, da bo pot k poroki lepa. Tako zdaj pa pojdi, meni se mudi h borjanskemu jezercu.« On pa ni šel, ampak je še dalje prosil:
»Oj, Burja, svetuj mi, kako bi prišel do vilinskega gradu!«
»Tudi če ti povem,« pravi Burja, »ti to ne bo prav nič koristilo. Ob jezeru je poku ki sega globoko v zemljo do samega vilinskega gradu.
Toda tja ne more nihče, niti solnčni žarek; samo jaz se lahko prerinem med ozkimi stenami razpoke do gradu.«
On pa prosi še dalje: »0j, Burja, vzemi me s seboj in pokaži mi razpoko, ki sega do vilinskega gradu in katere sam ne najdem! »
Burja pa se je mrzlo zasmejala: »Beži, beži, kam boš ti ubogi revež z menoj? Meni se mudi in bom tam, preden bi naštel do sedem. Ti boš potoval do jezera najmanj tri sto let!«
»Pa se poizkusiva!« pravi mladi lovec, natakne škornje in drvi vštric Burje čez drn in strn. Preden bi naštel do sedem, sta bila že pri jezeru. Pri jezeru se je mladi lovec odkril: postal je človek; in opazoval je Burjo, ki se je skozi ozko špranjo ob obali jezerca vlekla do samega vilinskega gradu. Brž se je pokril s čudežnim klobukom: postal je neviden in vtihotapil se je za Burjo v vilinski grad na dnu jezera. Tam je šel najprej v kuhinjo. Prisluškoval je pogovoru treh kuharjev, ki so kuhali kavo in govorili:
»Preden bosta odšla mlada dva k poroki, sta si še zaželela kave.«
Najstarejši med njimi pa je dejal:
»Kavo jima bom nesel jaz sam. Ta čast pripada meni, ki sem najstarejši kuhar!« To je dejal in nalil kavo v dve srebrni skodelici, vanji pa je vtaknil dve zlati žličici..
Ko je kuhar nesel kavo mimo vrat, je nevidni lovec spustil v nevestino skodelico prstan, ki ga je vedno nosil s seboj.
V dvorani, ki se je lesketala od zlata in biserov, so bili zbrani že vsi svatje. Mlada vila in mladi vilec pa sta pila kavo. Ko je vila mešala z zlato žličko kavo v srebrni skodelici, se ji je čudno zdela, kako neki to, da se sladkor ne raztopi. Zajela je torej košček v žličko in — glej! — na žlički je bil prstan, katerega ji je podaril prvi mož. Pričela je glasno jokati; in nihče, niti oče, vilinski kralj, je ni mogel pripravit,. do tega, da bi šla k poroki.
V tej splošni zmešnjavi je vstopil v dvorano mladi lovec. V roki je držal klobuk in globoko se je klanjal imenitnim svatom.
Vile im vilci pa so zakričali: »Joj, človek! Še nikdar ni človeško bitje stopilo na naša tla! »
In kot bi trenil so skočili in ga hoteli zgrabiti. On pa se je brž pokril s čudežnimi klobukom in postal je neviden. Tako je napravil še nekajkrat.
Vilinski kralj je spoznal, da je prišlo v njihov grad bitje, ki je mogočnejše od njega, pa je dejal, obrnjen k zbranim:
»Pustite ga, on je mogočnejši od nas vseh! Postane naj naš kralj«
... In res je postal njihov kralj. Vila je spet postala njegova žena. On pa je vsem vilam odvzel gosja peresa, da niso mogla nikdar več na jezero.
Od takrat žive gorjanske vile samo v jezeru!