Gib (Robert Simonič)

Gib
Semena
Robert Simonič

Izdano:	v reviji Alternative (letnik 1, številka 1, avgust 1992)
Viri:	Prepisano iz knjižne objave v reviji Alternative (letnik 1, številka 1, avgust 1992), str. 48
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

GIB

Pogled, ki se odpre potezam ognjenega oceana duše, prinaša izpolnjujoč občutek čistosti stvarjenja. Čistost duše v vsaki potezi ve namen postavitve kot sebi lastno smer izraza v zbližnem miru mnogega.

Izražanje v svobodi oblikovanja resničnostnega spregovarjanja, h kateremu se ne pristopa skozi poenostavitev povezav na ravni koncepta. Taka poenostavite bi potrjevala prepričanje o oprijemljivosti živega s pozunanjenim umom. Občudujmo spevnost giba!

Kaj je jasen pogled? Mar ni jasno oko odsotnost teže, ki bi pritrjevala notranjemu pritisku nemega? Živost je v celoti presijajoča!

Ima srce Božanskega obliko? Kako naj jo zaznamo? Morda z umom vpetim v čvrstost linearnega lahko premerimo tisto pojavnost, ki nam jo v spregled ponujajo miselna valovanja, vendar brez soočenja z lastno neobčutljivostjo ljubezen Božanskega ostane nerazodeta, nezaznavno skrita. Kako naj spregovarja v obliki? Kako naj se srce Duha združi s srcem oblike? Občutljivost za tok življenja naj razveže gordijski vozel pozunanjene misli. Kar se tej ves čas izmika, pozna srce kot svoj dom nedeljivega bivanja. Srce je bitje predrojene hoje, ki ne pozna utrujenosti. Če stopimo iz srca s tem, da ga zanikamo, izgubimo stik s tokom, ki začetek in konec nekega navidezno linearnega poteka povezuje v eno. Potonemo v tek ponavljajočega se pritiska nemega. In vendar se vse to zgodi le v omenjenem svetu avtonomiziranega, zavestnega subjekta. Globlji tokovi življenja daleč presegajo sedanjo postavo in občutljivost človeka. Mirno se odvijajo naprej, tudi če jih oko emancipiranega noče videti.