Domenicos!
| ← Dokler te noč ne zastekli | Domenicos! Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Dati sklap → |
| |||||||
Sloke, ki jih pogledaš in postaneš
stabilen in srečen in skromen
in duša počasi izgubi buško.
Rjuha, ki se raztrga kot testo,
okus, ko jezik zmoči hostijo.
Ko so okrog El Grecove glave letale muhe,
ko se ni vedelo, kaj prinašajo.
In zakaj mu je čopič glave tako
zamočil. Treba je vedno piti najbolj
stranska, najbolj slana morja.
Nositi, nositi neizgovorljivo ime.
Treba je pobožno gojiti svoj vrt, greti
vsa semena, da ko zrasejo in ti
napihnejo usta, daš ven mimogrede,
brez pačenja. S hrupom kot da bi
namenoma uporabljali bate in cepce in
namenoma tolkli po licih, ušescih,
temenih modelov glav, da bi jih
pomanjšali in sploščili. Jim jih
odsukali, da se iz rame še dolgo valijo
bele niti. Barbari se brutalno
naslajajo ob bolečini kot Indijanci
nad nebom, preparanim z jeti. Tous mes
crimec c'est des voies lactées.