Pojdi na vsebino

Domek pod brinom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti


Domek pod brinom
Jože Jež
Spisano: Blaž Živec
Izdano: Kulturno društvo Vilenica, Sežana, 2009 (COBISS)
Viri: Knjiga Domek pod brinom ISBN 978-961-6685-12-2
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ČRNI BRIN

[uredi]

LAHKO, DA JE TISOČE JAGOD POGNALO

NA GRMU, KI SILI NOŽICE V SKALO.

TIHO DIŠIJO MED IGRLICE SKRITE,

MAJHNE, ZELENE, A VSE ČUDOVITE.


BURJI IN SONCU JIH GRMIČ NASTAVLJA

VSE DNI, KI JIH LETO POČASI ZAPRAVLJA,

JAGODE Z DNEVI POSTANEJO ČRNE.

KO LUNA JIH VIJE V ŽARKE SREBRNE.


POTEM PA TAKO, IZ ČISTE NAVADE,

JIH BURJA RAZNESE ČEZ KRAŠKE LIVADE ...


...PA JIH ZAPLETE MED TRAVNATE BILKE,

KOT POŠTAR PRINESE SKRIVNOSTNE POŠILJKE.

IN PREDEN ZAČNEJO SE ZIMSKI PREHLADI,

SE SKRIJEJO V ZEMLJO VSE DO POMLADI.


KO BRINČEK POKUKA NA DAN, PA ŽE IŠČE

SE HITRO NAVADIT NA NOVO IGRIŠČE,

KER VSI SO ŽE TU; JE SONCE, JE BURJA

IN LUNA, KI GLEDA, KAKO SE KOŠATI,

KO TIPA VESELO ZA SONCEM NA TRATI.


CICI MICI

[uredi]

MOJE IME JE CICI MICI.

TAKO SMEŠNO IME DOBIŠ

LE, ČE ŽIVIŠ V NOGAVICI.

LE VERJEMITE, DA NE LAŽEM,

JAZ VEDNO ČISTO VSE POVEM

TAKO, KOT TREBA – PO PRAVICI.


MOJA SOBA JE UDOBNA.

ČE OKEN NIMA IN NE VRAT,

ME PRAV ČISTO NIČ NE MOTI.

VAŽNO JE, DA VIDIM ZVEZDE ZGORAJ,

KJER SE NOGAVICA NEHA.

LE NEBO IN NEŽNE SANJE

ZAME SO NAJBOLJŠA STREHA.


VČASIH, KO DEŽUJE,

PA SE POD DEŽNIKE SKRIJEM.

TEH IMAM SEDAJ ŽE DOSTI,

SAJ JIH ZDAJ DOBIVAM REDNO.

VČASIH JIH POSODIM ŠKRATOM,

TAKRAT, KO SO NAJBOLJŠE VOLJE,

A TO SE NE DOGAJA VEDNO.


DOSTIKRAT SO RADI SITNI,

SKAČEJO MI PO SOLATI,

TRGAJO MI CVETNE POPKE,

ŠKRIPAJ Z ZOBMI IN, OJME,

PLETEJO SMETI V ŠOPKE.

TAKI SO, DA SEM RES JEZEN,

A KAJ, KO SO TAKO PRIJAZNI,

KADAR SE ZGODI BOLEZEN.


TAKRAT SE ZBEREJO POD HRASTOM,

KJER TIHO MELJEJO ZAMISLI,

KAKO POMAGATI BOLNIKU,

KI DRŽI OBRAZEK KISLI.

STIKAJO PO ČRNI HOSTI,

TAM, KJER RASTE ČUDNO BILJE,

IN KUHAJO V ČRNEM LONCU

MOČNO JUHO ZA OŽILJE.


TAKRAT ME BOŽAJO PO GLAVI,

TIPAJO MI ČELO BELO,

STISKAJO UHO NA PRSI

IN GLEDAJO V OČI DEBELO.

TAKRAT BI RAD SE JIM NASMEHNIL MALO,

A KAJ, KO JE MOČI OSTALO

LE ZA PIHNIT V MOKER ROBČEK,

KI GA STISKAJO NA GOBČEK.


A, KO SE VROČINA NEHA

IN KO NOSEK MIRNO DIHA,

SE ODPELJEMO PO JASI

V KOČIJI IZ PREPIHA.

VZPENJAMO SE ČEZ KRTINE

IN MAHAMO V POZDRAV OBLAKOM.

VSE JE DOSTI DOSTI LEPŠE,

KADAR SPET BOLEZEN MINE.


DAN ODIDE KAR PREHITRO

IN KO UTIHNEJO ŠE PTICE,

SE ODPRAVIMO POČASI

SPET NAZAJ DO NOGAVICE.

SPANEC GRABI ZA UŠESA,

SVET V TEMO SE TREUDEN SKRIVA.

NOČ ZAČNE SE V NOGAVICI,

KJER ŽE SPI – CICI MICI.


GRDI PACEK

[uredi]

TAM, KJER NI DEŽELE IGRAČ,

KJER NI ŽOG IN TIROV VLAKCA,

KJER JE KUP UMAZANIJE,

TAM JE DOM GRDEGA PACKA.


TAM SO KROŽNIKI IZ BLATA,

ŽLICE, VILICE IZ ŽICE,

KREKERJI IZ LESNE SMOLE

IN PIŠKOTI IZ ILOVICE.


GRDI PACEK SE NE SKRIVA,

RAD NASMEJE SE SKOZ ŠKRBE,

ČE GA VČASIH DEŽ UMIJE,

SE SUŠI NA VEJAH VRBE.


RAD SE V GOZDNI MIR POVABI,

TAM SE Z ŽVIŽGI POGOVARJA

S PTIČI IN KO LEŽE V TRAVO,

SI MRAVLJIŠČE DA POD GLAVO.


PRAVIJO, DA BIL JE VEDNO

SAMOTEN IN BREZ DOMA,

PA ZATO V DEŽELO BLATNO

DAN NA DAN ŠE VEDNO ROMA.


SONCE, LUNA, DEŽ IN VETER,

SNEG IN REKA, LES IN KAMEN,

TO JE, KAR ZARES GA MIKA,

KO SE DRUG MU SVET UMIKA.


GRDI PACEK, GRDI PACEK,

LE KAKO TAKO SI SREČEN?

BREZ DENARJA IN BREZ ZNANJA

LE V HLAČE SLAMNATE OBLEČEN?