Deseti brat...
| ← Kamen v prsih - kamen v krušni peči... | Deseti brat Lojze Zupanc |
Za vsak strel en zajec več → |
| |||||||||||
Neka revna mati v Zadrečki dolini je imela devet sinov. Ko pa se ji je rodil še deseti, so sredi noči k otrokovi zibelki prišle vile z Menine planine in mu prerokovale, kako bo živel, ko bo odrastel.
»Ker je deseti brat, bo moral zapustiti mater in brate ter oditi v tuji svet!« je rekla prva vila.
»Ljudje ga bodo podili od praga do praga. Nihče ga ne bo maral, saj ljudje verujejo, da jim deseti brat prinaša zgolj nesrečo!« je dejala druga vila.
»Pa bo vseeno postal srečen in bogat!« je odločila tretja vila.
Vile so odšle, otrok pa je rastel in rastel, dokler ni odrastel v fanta. Takrat pa mu je mati rekla:
»Deseti brat si, zato ti je usojeno, da greš z doma. Pojdi v tuji svet in si poišči srečo, ker doma ni za vse zadosti kruha.«
Deseti brat je povezal culo in pozdravil:
»Srečno, mati! Srečno, bratje! Zdravi ostanite! Jaz grem v tuji svet, domov pa bom prišel umret!«
Mati je zajokala, devetim bratom pa je tudi bilo hudo, da še nikdar tako. Nihče pa mu ni rekel, naj ostane, ker doma ni bilo za vse zadosti kruha.
V tretji vasi se je deseti brat udinjal za ovčarja. Pasel je ovce, a ker je na paši eno izgubil, ga je gospodar že tretji dan nagnal:
»Kar pojdi, od koder si prišel! Saj sem vedel, da s teboj ne bom imel dobička, ker si pač deseti brat! Prinašaš mi nesrečo! Kar drugam, pojdi!«
Deseti brat se je poslovil:
»Srečno! In zdravi ostanite! Grem pa drugam dela iskal. Svet je velik! Nekje bom že našel kruh.«
V sedmi vasi se je deseti brat udinjal za kravatarja. Šest dni je srečno pasel krave, sedmi dan pa mu je najlepša krava padla v prepad, zato ga je gospodar napodil:
»Kar izgini, od koder si prišel! Vedel sem, da si s teboj ne bom pomagal, ker si pač deseti brat.
Nesrečo mi prinašaš! Še kam drugam pojdi škodo delat!«
In deseti brat se je poslovil:
»Srečno! In zdravi ostanite! Grem pa drugam srečo iskat! Svet je velik! Nekje se tudi zame peče kruh.«
V deveti vasi pa se je deseti brat udinjal za hlapca. Pred ralo je vpregel konja in odšel orat. Osem dni je srečno oral, deveti dan pa se je konj spotaknil in si zlomil nogo. Gospodar pa je zbesnel:
»Takoj izgini, od koder si prišel! Pristoril si mi nesrečo, ker si pač deseti brat. Še kam drugam pojdi srečo iskal!«
Tako se je deseti brat poslovil tudi od tretjega gospodarja.
»Pa srečno!« je pozdravil ob slovesu. »Če me ne marate več, grem pa drugam delo iskat. Svet je velik! Nekje mi bodo že dali delo in jelo!«
Hodil je in hodil ter zašel v gozd, kjer ga je našla noč. Splezal je na debelo bukev, da bi v rogovilah prespal noč. Sredi noči pa so ga prebudili tatje, ki so se s kraje vrnili v gozdno skrivališče. Luna je sijala, da je bilo svetlo ko podnevi, in deseti brat je naštel dvanajst tatov in še trinajstega, ki je bil njihov poglavar. Slednji se je ustavil pred pečino, trikrat potrkal nanjo in zaklical:
»Oj pečina, brž odpri
vhod nam v skrivališče,
ki ga nihče ne poišče,
kdor ne šteje prej do tri!«
In glej, komaj je trinajsti tat spregovoril te besede ter naštel do tri, se je skala razmaknila in tatovi so odšli v pod¬zemeljsko votlino. Ko pa so tatje naslednje jutro odšli, je deseti brat splezal z bukve, potrkal trikrat po pečini ter zaklical:
»Oj pečina, brž odpri
vhod mi v skrivališče,
ki ga nihče ne poišče,
kdor ne šteje prej do tri!«
Skala se je razmaknila in deseti brat je stopil v podzemeljsko dvorano, kjer so tatovi imeli skrito zlato in srebro. Nabral si je zlatih novcev ter odšel domov in z njimi obdaroval svojo mater ter devet bratov, pa še mu je ostalo toliko zlatnikov, da ni vedel, kam bi z njimi. Zato je odšel v tretjo vas in dal gospodarju, pri katerem je tri dni služil za ovčarja, tri zlatnike za izgubljeno ovco. Odšel je tudi v sedmo vas in dal gospodarju, pri katerem je sedem dni služil za kravarja, sedem zlatnikov za izgubljeno kravo. Nazadnje se je napotil še v deveto vas in gospodarju, pri katerem je devet dni služil za hlapca, izplačal devet zlatnikov za ponesrečenega konja. Zavistni gospodar, ki je pri bivšem hlapcu opazil zlat denar, pa je zaradovedil:
»I, kje pa si dobil zlatnike?«
Deseti brat mu je povedal kako in kaj, pa še pesmico mu je zaupal, ki odpira skalo v votlino z zlatniki in srebrniki. Lakomnik se je napotil v gozd, trikrat udaril po pečini ter zapel:
»Oj pečina, brž odpri
vhod mi v skrivališče,
ki ga nihče ne poišče,
kdor ne šteje prej do tri!«
To je še zapel, ni pa še naštel do tri, ko so z bukve skočili nadenj tatje ter ga nažgali, da se mu je kar kolcalo in da se je komaj še živ privlekel domov.
Deseti brat pa je z materjo in devetimi brati srečno živel v domači bajti, dokler ni umrl.