Deklica in palčki
| ← Palček v čedri | Deklica in palčki Lojze Zupanc |
Palčki pomagalčki → |
| |||||||||||
V vasi pod Raduho je živel bogat kmet, ki je bil takšen zavistnež, da bi najraje vse, kar je videl, sam imel; in takšen goltnež, da bi najraje vse, kar je bilo užitnega, sam požrl. Imel je poln lonec srebrnikov — najbogatejši človek je bil daleč naokrog; med Lučami in Solčavo mu ni bilo enakega — pa še ni bil zadovoljen.
Pri njem je služila za pastirico majhna majhna deklica — sirotica. Pasla je njegove ovce po obsežnih fratah Raduhe, vsak dan pa ji je gospodar dal za pastirjevanje majhen hlebček črnega kruha, drugega pa nič. A deklica je bila zadovoljna tudi s tem plačilom. Če bi še tega ne imela, bi umrla od gladu.
Nekega dne pa je na paši izgubila ovco. Ko je zvečer prignala čredo domov, je gospodar pogrešil eno ovco.
»Takoj se vrni izgubljeno ovco iskat!« je zarjovel. »Prej se mi ne prikaži pred oči, dokler je ne boš našla!«
Deklica je zajokala in odšla v noč. Tekala je po obsežnih fratah Raduhe in klicala:
»Kje si, ovčica? Vrni se k meni! Gospodar me je nagnal, brez tebe se ne smem vrniti domov. Vrni se k meni, ovčica!«
Njen jok je zbudil ptičko, ki je spala v grmovju. Deklica se ji je zasmilila, pa je zapela:
»Kaj bi iskala ovčico,
ko je ne boš našla!?
Požrl jo je grdi medved —
te ne boš več pasla!«
Deklica je še huje zajokala. Njen jok je privabil palčke z Raduhe, ki so pohiteli k njej in ji zapeli:
»Nič ne jokaj, deklica,
če nisi ovce našla!
Tudi mi imamo ovce —
boš pa naše pasla!«
In potolažena deklica je odšla s palčki v podzemski svet ter se pri njih udinjala za pastirico.
Ovčice, ki so jih imeli palčki, pa so bile majhne majhne ko murenčki.
Ko je deklica pasla prvi dan, dneva ni in ni hotelo biti konec.
»Oh, le kdaj bo zašlo sončece?« je vprašala palčke, ker je bila že močno zaspana.
»Oj, na našem svetu pač ni sončka!« so se zasmejali palčki.
»A svetloba? Od kod jo imate?« je zaradovedila deklica.
»To nam daje rumeno zlato, ki ga imamo v grajskih sobanah na pretek!« so ji odgovorili.
A da bi deklica lahko mirno spala, so palčki še tisto uro vse zlato iz grajskih soban prenesli v temne grajske kleti. In pastirica je legla ter zaspala.
Spala je in spala tako dolgo, da so ovčice postale lačne. Beketale so v stajici, ker bi rade šle na pašo, toda njihovo blejanje je bilo tako slabotno, da pastirice ni zbudilo. Zato so prišli palčki in jo prebudili ter prosili, naj žene ovčice na pašince. Deklica si je pomela oči in rekla:
»Oh, le zakaj me budite? Saj je še noč! Luna še ni zašla za gore.«
»Oj, na našem svetu pač ni lune!« so se zasmejali palčki.
»A ta srebrni sij? Od kod ga imate?« je vprašala deklica.
»Tega nam daje belo srebro, ki ga imamo v grajskih sobanah na pretek!« so ji odgovorili.
In da bi deklica vstala, so palčki še tisto uro vse srebro iz grajskih dvoran zanesli v grajske kleti, zlato pa iz kleti prenesli v sobane.
Tako je zasijal nov dan; in deklica je vstala ter odšla ovčice past.
Dolgo, dolgo je deklica služila pri palčkih za pastirico. Ko pa je minilo sedem let, je zaprosila, naj jo puste nazaj na zemljo.
Palčki so ji pokazali pot na zemljo, še prej pa so jo bogato nagradili: toliko zlata in srebra so ji naložili v predpasnik, da je komaj komaj nesla prisluženi zaklad. Srečno se je vrnila v vas pod Raduho.
Ko pa je njen prejšnji gospodar, zavistnež in goltnež, zvedel, kje je pastirica dobila zlato in srebro, si je dejal:
»Če so palčki dali srebra in zlata tej zanikrni puži, ga bodo dali tudi meni!«
In je šel v trdi noči na obsežne frate Raduhe ter vekal in cvilil, da bi se ga palčki usmilili.
Namesto palčkov pa se mu je od zadaj približal medved, ga raztrgal in požrl.
Deklica pa je še dolgo dolgo živela srečno in veselo.