Palček v čedri

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Slovarček manj znanih besed Palček v čedri
Lojze Zupanc
Palček v čedri (1)
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



PALČEK V ČEDRI[uredi]

V Dolu, majhni vasici pod Menino, je v stari bajti živel dedek, ki ni imel ne žene ne otrok. Dokler je bil mlad, je pridno delal in si služil vsakdanji kruh, ko pa se je postaral in je obnemogel, ni imel žive duše, ki bi mu pomagala; zato je dedek često gladoval. Ničesar ni imel razen čedre, pa še ta mu ni kaj hasnila, ker ni imel denarja za tobak. Nekega dne je bil spet zelo zelo lačen, pa je zajokal:
»Oh, ko bi mi vsaj kdo pomagal v teh revah! Nimam ga človeka, ki bi se me usmilil. Če bi mi kdo dal vsaj skorjico kruha, bi jo s solzami omehčal in pojedel, pa četudi bi bilo kruha tako malo, kolikor ga more nesti palček ...«
Ni še dobro izgovoril, ko je pod posteljo zaklicalo s tenkim glasom:
»Dedek, dedek, ali me ti kličeš?«
»I, kdo pa je?« se je začudil dedek.
»Jaz sem! Palček!«
»I, kje pa si, palček?«
»Pod posteljo sem, dedek! Prinesel sem ti kruha, da ne boš umrl od gladu.«
Dedek se je pripognil in izpod postelje potegnil palčka, majhnega možička, ki je v drobcenih rokah držal majcen majcen hlebček kruha. Palčka je postavil na mizo, se od sreče zjokal, potlej pa pojedel hlebček. In glej: nasitil se je ko še nikdar in nikoli!
»Kar pri meni ostani, ljubi palček,« je poprosil dedek.
»Oh, oh, saj bi ostal, ko bi me tako ne zeblo! Tamkaj, kjer sem jaz doma, res ni sončka, ampak v mojih podzemskih kamricah je vseeno toplo.«
Dedek pa je vzel v roke svojo pipo za tobak, odprl čedrni pokrovček in v čedri postlal palčku s suhim listjem, potlej pa ga položil vanjo, da je takoj zaspal.
Kadar je bil poslej dedek lačen, je prebudil palčka in ga iztresel iz čedre. Ta pa je lahko skozi vsako mišjo luknjo pohitel v svoj podzemski grad in prinesel dedku, kar si je poželel.
Tako je dedek imel vsega na pretek, le mleka ni imel. Tega pa mu tudi dobri palček ni mogel dati. Zato je nekega dne prinesel dedku zlat novčič in dejal:
»Jutri pojdi v semenj in si za zlatnik kupi kozo, pa boš imel dosti mleka, še preveč!«
Drugo jutro je dedek navsezgodaj vstal, da bi zarana prišel v semenj. Že je hotel oditi, ko je palček v čedri zakričal:
»Dedek, vzemi me s seboj! Vzemi me s seboj!«
Dedek je vtaknil pipico med zobe in odšel od doma.
V gornjegrajskem semnju je pristopil k njemu star mešetar in pričel mešetiti:
»Oho, dedek, kakšno lepo čedro imate! Ali mi jo prodaste?«
»Nak, ne prodam!« se je odrezal dedek.
Potlej se je ustavil pred hribovcem, ki je prignal v semenj lepo kozo. Dedek si je kozo dolgo ogledoval, nazadnje pa vprašal:
»Koliko pa zahtevaš za tole meketačo?«
»Dajte mi zlatnik in čedro, pa bo vaša!« je odvrnil sejmar.
»Zlatnik že dam, čedre pa ne,« je ponudil dedek.
»Če ne daste čedre, pa nič!« je zatrmoglavil hribovec.
Dedek je odšel dalje, koza pa je za njim meketala:
»Me-e-e, kupi me! Kupi me, me-e-e!«
»Ne maram te!« je odgovoril dedek.
Neki sejmar je opazil, da je dedova čedra mrzla, zasmilil se mu je revni dedek brez tobaka, pa je zaklical:
»Hej, dedek, prazno pipo žulite! Semkaj pridite, vam bom dal tobaka!« Dedek pa je šel kar dalje.
K njemu je pristopil drug sejmar in rekel:
»Jej, jej, dedek, saj vam je pipa ugasnila! Čakajte no, da vam jo prižgem!«
In je že vlekel iz malhe kresilni kamen ter gobo, dedek pa se je ustrašil:
»Oh, oh, samo ognja nikar!«
Navsezadnje pa se je dedek le namahnil na kozo, ki mu je bila všeč. Plačal je zanjo zlatnik in jo odgnal domov.
Potlej je imel do konca svojega življenja zadosti kruha in kozjega mleka.
Ko pa je umrl, so ga vaščani pokopali in odnesli iz njegove bajte vse, kar je bilo še porabilo, le stare čedre ni nihče maral. Vrgli so jo v kot, kjer mogoče še zdaj leži.
Če bi kdo od vas, otroci moji, rad imel pri sebi palčka, naj gre v Dol v prazno dedkovo bajtico in poišče zavrženo čedrico.
Vesel bo tisti, ki jo bo našel, kajti v njej mogoče še zdaj spi palček, ki prinaša srečo.

Palček v čedri (1) Deklica in palčki
Lojze Zupanc
Palčki pomagalčki
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


DEKLICA IN PALČKI[uredi]

V vasi pod Raduho je živel bogat kmet, ki je bil takšen zavistnež, da bi najraje vse, kar je videl, sam imel; in takšen goltnež, da bi najraje vse, kar je bilo užitnega, sam požrl. Imel je poln lonec srebrnikov — najbogatejši človek je bil daleč naokrog; med Lučami in Solčavo mu ni bilo enakega — pa še ni bil zadovoljen.
Pri njem je služila za pastirico majhna majhna deklica — sirotica. Pasla je njegove ovce po obsežnih fratah Raduhe, vsak dan pa ji je gospodar dal za pastirjevanje majhen hlebček črnega kruha, drugega pa nič. A deklica je bila zadovoljna tudi s tem plačilom. Če bi še tega ne imela, bi umrla od gladu.
Nekega dne pa je na paši izgubila ovco. Ko je zvečer prignala čredo domov, je gospodar pogrešil eno ovco.
»Takoj se vrni izgubljeno ovco iskat!« je zarjovel. »Prej se mi ne prikaži pred oči, dokler je ne boš našla!«
Deklica je zajokala in odšla v noč. Tekala je po obsežnih fratah Raduhe in klicala:
»Kje si, ovčica? Vrni se k meni! Gospodar me je nagnal, brez tebe se ne smem vrniti domov. Vrni se k meni, ovčica!«
Njen jok je zbudil ptičko, ki je spala v grmovju. Deklica se ji je zasmilila, pa je zapela:
»Kaj bi iskala ovčico,
ko je ne boš našla!?
Požrl jo je grdi medved —
te ne boš več pasla!«
Deklica je še huje zajokala. Njen jok je privabil palčke z Raduhe, ki so pohiteli k njej in ji zapeli:
»Nič ne jokaj, deklica,
če nisi ovce našla!
Tudi mi imamo ovce —
boš pa naše pasla!«
In potolažena deklica je odšla s palčki v podzemski svet ter se pri njih udinjala za pastirico.
Ovčice, ki so jih imeli palčki, pa so bile majhne majhne ko murenčki.
Ko je deklica pasla prvi dan, dneva ni in ni hotelo biti konec.
»Oh, le kdaj bo zašlo sončece?« je vprašala palčke, ker je bila že močno zaspana.
»Oj, na našem svetu pač ni sončka!« so se zasmejali palčki.
»A svetloba? Od kod jo imate?« je zaradovedila deklica.
»To nam daje rumeno zlato, ki ga imamo v grajskih sobanah na pretek!« so ji odgovorili.
A da bi deklica lahko mirno spala, so palčki še tisto uro vse zlato iz grajskih soban prenesli v temne grajske kleti. In pastirica je legla ter zaspala.
Spala je in spala tako dolgo, da so ovčice postale lačne. Beketale so v stajici, ker bi rade šle na pašo, toda njihovo blejanje je bilo tako slabotno, da pastirice ni zbudilo. Zato so prišli palčki in jo prebudili ter prosili, naj žene ovčice na pašince. Deklica si je pomela oči in rekla:
»Oh, le zakaj me budite? Saj je še noč! Luna še ni zašla za gore.«
»Oj, na našem svetu pač ni lune!« so se zasmejali palčki.
»A ta srebrni sij? Od kod ga imate?« je vprašala deklica.
»Tega nam daje belo srebro, ki ga imamo v grajskih sobanah na pretek!« so ji odgovorili. In da bi deklica vstala, so palčki še tisto uro vse srebro iz grajskih dvoran zanesli v grajske kleti, zlato pa iz kleti prenesli v sobane.
Tako je zasijal nov dan; in deklica je vstala ter odšla ovčice past.
Dolgo, dolgo je deklica služila pri palčkih za pastirico. Ko pa je minilo sedem let, je zaprosila, naj jo puste nazaj na zemljo.
Palčki so ji pokazali pot na zemljo, še prej pa so jo bogato nagradili: toliko zlata in srebra so ji naložili v predpasnik, da je komaj komaj nesla prisluženi zaklad. Srečno se je vrnila v vas pod Raduho.
Ko pa je njen prejšnji gospodar, zavistnež in goltnež, zvedel, kje je pastirica dobila zlato in srebro, si je dejal:
»Če so palčki dali srebra in zlata tej zanikrni puži, ga bodo dali tudi meni!«
In je šel v trdi noči na obsežne frate Raduhe ter vekal in cvilil, da bi se ga palčki usmilili.
Namesto palčkov pa se mu je od zadaj približal medved, ga raztrgal in požrl.
Deklica pa je še dolgo dolgo živela srečno in veselo.

Deklica in palčki Palčki pomagalčki
Lojze Zupanc
Škratelj in graščak
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



PALČKI POMAGALČKI[uredi]

V leseni bajtici ob Kanolščici je živela uboga starica. ki je bila tako revna, da ni imela niti toliko svoje zemlje, kolikor bi jo pokrila s predpasnikom; zato je od zgodnje pomladi do pozne jeseni hodila na dnino k bogatim kmetom, da se je preživljala.
Nekoč je pri ošabnem mlinarju žela pšenico. Žela je in žela sedem dolgih dni, za plačilo pa ji je skopuški mlinar dal sedem najmanjših snopov — za vsak dan žetja enega...
»Za žetvino bi že rajši imela moko kakor snopje,« je dejala starka, ki ni imela niti cepca niti gumna, da bi omlatila prislužene pšenične snope.
»Če ji dam moko, bom ob merico,« si je mislil mlinar, glasno pa je odvrnil:
»Če zares nimaš ne cepca ne gumna, pa snopje omlati kar v hiši;pa pleši po snopih, dokler ne bodo omlačeni!«
Tako se je surovež norčeval iz uboge starice, ki je komaj hodila, nikar še da bi plesala! Bajtarica je zanesla sedem snopov v svojo bajto in zajokala:
»Oh, le kaj mi pomaga, če sem prislužila sedem pšeničnih snopov, ko pa jih omlatiti ne morem in ne znam!«
Takrat pa je od nekod, priteklo v njeno bajto sedem palčkov s cepci na ramenih.
»Nič ne jokaj, babica!« so jo tolažili. »Mi smo palčki pomagalčki in smo prišli tvojo pšenico mlatit! Kar brž povezni čez nas in snopje prazen škaf, da nas ne bo dobila v kremplje mačka in nas požrla.«
Presrečna starka je čez sedem snopov in sedem palčkov pomagalčkov poveznila škaf, palčki pa so pljunili v roke, zgrabili cepce in — pikapoka pikapok! — mlatili in mlatili, dokler niso omlatili vseh sedem snopov.
Ko pa je bila mlatev pri kraju, je babica dvignila škaf, toda palčkov ni bilo več pod njim. Izginili so kdo ve kam. Pod škafom pa je presrečna bajtarica našla toliko pšenice, da jo je do konca svojega življenja imela več ko preveč, saj so sosedje še po njeni smrti našli v njeni bajti sedem mernikov pšenice.

Palčki pomagalčki Škratelj in graščak
Lojze Zupanc
Škratelj v Novi Štifti
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



ŠKRATELJ IN GRAŠČAK[uredi]

Ob Dreti pod Menino je stal grad, v njem pa je živel graščak, hudoben ko sam spak. Na tlako ni gonil samo tlačanov, ampak tudi njihove otroke, ki so morali po obsežnih fratah Menine planine pasti grajske ovce.
Takrat je v revni, polrazpadli bajti na Homu živela uboga vdova s sedmimi otroki. Kadar so ti siroteji prišli na vrsto, da so morali oditi grajske ovce past, so od strahu pred zlobnim graščakom jokali, da je odmevalo od Menine planine.
Nekega jutra pa je v bajto revne vdove prišel škratelj z Menine planine in dejal:
»Če mi daš jesti, bom šel danes jaz namesto tvojih otrok grajske ovce past.«
Vdova je bila revna, a škrateljna je vseeno pogostila. Povabila ga je k mizi, kjer je njenih sedem otrok že jedlo žgance s kozjim mlekom.
  Škratelj se je dosita najedel, potlej pa je pohitel v grad ob Dreti.
»Namesto homskih otrok sem danes kar jaz prišel vaše ovce past!« je pozdravil graščaka, ko je prispel na grajsko dvorišče.
A graščak, ki škrateljna ni prepoznal, je mislil, da stoji pred njim postarani tlačan. Starcev ni maral na tlako, zato se je na vse grlo zakrohotal in dejal:
»Le goni ovce na pašo, kržljavec! A pazi, da boš zvečer prignal vse ovce v grajsko stajo; če ne, ti bom populil brado!«
Škratelj je požvižgal ovcam, ki so se drenjale v staji, in vsa čreda je oddrobnela za njim. Graščak pa je gledal za starcem, si od zadovoljstva gladil brado in se tiho veselil: Ta dedej je majhen, nadložen in slab. Sedem pastircev je na fratah komaj vardevalo ovce; ni vrag, da ne bi njemu le katera ušla! Haha, zvečer mu bom populil brado!
Ob sončnem zatonu pa se je škratelj vrnil z ovčjo čredo v grad. Graščak je preštel ovce — niti ena ni manjkala!
»Dobro si pasel, starec, četudi si majhen in slab!« ga je pohvalil graščak. »Zdaj lahko greš domov. Homski vdovi pa povej, naj pride jutri grajsko ajdo žet!«
Škratelj pa se je zlagal: »Davi sem bil pri njej in sem jo bolno našel v postelji. Če dovolite, bi jutri kar jaz lahko opravil njeno tlako.«
»Saj ne znaš žeti!« se je zarežal graščak. »Pa tudi star si. Jaz pa potrebujem takšne žanjce, ki so močnih rok.«
»Star sem res,« je pokimal škratelj, »a žanjec sem vseeno takšen, kakršnega niste še imeli.«
»Pa pridi torej jutri žet, da bomo videli, če je vse res, kar govoriš!« je privolil graščak. Škratelj pa sploh ni odšel domov, ampak je noč prespal kar v grajskem hlevu. Ker ga ni nihče povabil na večerjo, si je sam postregel: sredi noči je pomolzel grajske krave in se napil toplega mleka, da se mu je kar pehalo od sitosti.
Drugo jutro so prišle tlačanke iz Zadrečke doline grajsko ajdo žet. Vse so bile urne žanjice, toda škratelj je bil že takšen žanjec, da ga nobena ni dohajala, ko je žel in požeto ajdo sproti vezal v snopje.
»Hej, dedej, žanjete pa že tako ko vrag!« so se čudile ženske. »Le kdo vas je naučil žeti?«
Škratelj pa je kar molčal in žel in žel, dokler ni bila vsa ajda požeta.
In ko je pod večer prišel še sam graščak pogledat, kako kaj napreduje žetje, se je začudil, ker je bila dolga njiva, za katero so doslej vselej potrebovali kar tri dni, požeta v enem samem dnevu. »Dobro si žel, starec, četudi si majhen in slab,« je pohvalil škrateljna. »A da ne boš dejal, da sem skopuh in požeruh, bom tebi, ki si bil najboljši žanjec, dal žetvino.«
»Koliko mi daste?« je škratelj hitro vprašal.
»Toliko, kolikor boš lahko sam odnesel,« se je graščak zlobno zasmejal.
Škratelj pa — ne bodi len — je vse ajdovo snopje zmetal v stog, si stog naložil na grbačo in odšel. »Glej ga, vraga! Saj je pobral vso ajdo!« se je začudil graščak in brž naročil hlapcem, naj pohite v grajski hlev in odvežejo bika ter ga napode za starcem.
Rečeno — storjeno! Hlapci so odvezali bika in ga nagnali na ajdovo strnišče. Podivjani bik je zarjovel in se v dir pognal za škrateljnom, da bi ga nasadil na roge. Ali komaj se mu je približal, že ga je škratelj z eno roko pograbil za roge in ga zavihtel na grbačo, na vrh ajdovega stoga, ter z ajdo in bikom odšel dalje.
Graščak se je tako razjezil, da se je od jeze razpočil.
Tako so se tlačani s Homa rešili hudobnega graščaka in grajske tlake.

Škratelj in graščak Škratelj v Novi Štifti
Lojze Zupanc
Trije bratje in škratelj
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ŠKRATELJ V NOVI ŠTIFTI[uredi]

K Novoštifčanom je nekoč prišel škratelj z Menine planine in jih prosil, naj mu dajo jesti. Vaščani pa so bili skoporitci in so se mu posmehovali:
»A tako? Jedel bi, delal pa ne? Nič ti ne damo! Zasluži si kruh, pa boš sit!«
»Pa kako naj si ga prislužim, ko pa sem majhen in slaboten?« je vprašal lačni škratelj.
»Naše ovce pasi! Za pastirja si zadosti velik in močan!« so se mu režali v odgovor.
In škratelj se jim je udinjal za pastirja. Vsako jutro je že za vida odgnal čredo na obsežne pašnike Menine ter jih tamkaj pasel do vida, v vas pa se je vračal, ko je bil že pozni mrak.
Skopuški in lakomni kmetje pa so škrateljna slabo plačevali za njegovo delo. Vsako jutro so mu v pastirsko torbo nametali starega in plesnivega kruha, ki je bil trd kakor kamen sredi ceste. Škratelj, ki je imel majhne in drobne zobe, takšnega pač ni mogel jesti, pa je na paši jokal, doki ni s solzami omehčal trde skorje, da so bile užitne.
Nekega dne pa je bilo Novoštifčanom žal celo trdih skorij. Rajši so jih pričeli metati svinjam v korito, kakor da bi jih dajali škrateljnu. Ta je na paši gladoval in gladoval, ko pa se je naveličal hudobije skopuških kmetov, je nekega večera nagnal ovčjo čredo v prepad, kamor so popadale vse ovce, sam pa je izginil v hoste Menine planine. Ko so naslednjega dne lakomni Novoštifčani našli mrtve ovce v breznu, so spoznali, da se je škratelj maščeval.
Od takrat v tej vasi nimajo več ovac, kruha pa tudi ne, ker na njivah pšenica nikoli ne dozori. Kazen maščevalnega škrateljna pa je vaščane izmodrila, saj so danes Novoštifčai od vseh Zadrečanov najbolj usmiljeni do revežev, čeprav so revni tudi sami.

Škratelj v Novi Štifti Trije bratje in škratelj
Lojze Zupanc
Prodana dečla
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



TRIJE BRATJE IN ŠKRATELJ[uredi]

V Zadrečki dolini je živela revna kočarica, ki je imela tri sinove. Prvi je bil lovec, drugi je bil oglar, a tretji drvar; vsi trije pa so služili pri gorogranskem knezu. Mati je sinove lepo učila, a vse zaman; prvi je bil hudoben, drugi je bil zloben, tretji pa surovež.
Pa si je gorogranski knez zaželel pečenke in je poslal prvega brata na Menino planino, rekoč:
»Pojdi, lovec, na lov in ustreli najlepšega gamsa, da mi bo kuharica pripravila pečenko!«
Lovec je šel na lov. Hodil in hodil je po planini, pa je namesto gamsa srečal škrateljna, ki je potožil:
»Oj lovec, lačen sem! V torbi imaš kruh. Daj mi ga košček, pa boš imel uspešno lov!«
Prvi brat pa je škrateljna nagnal:
»Vrag naj vzame tebe in tvoje obljube! Za obilno lov bova že jaz in moja puška poskrbela.«
In še je ustrelil za bežečim škrateljnom. Ta mu je komaj komaj ušel in se skril v pečevje.
Še tisti dan pa je hudobnemu lovcu razneslo puško, ko je streljal na skakajočega gamsa. Praznih rok in s strto puško na rami se je pod večer povrnil v knezov grad. Knez pa ga je zgrdil in pognal iz službe.
Potlej je gorogranski knez poslal drugega brata v temne hoste Menine planine in mu velel:
»Pojdi, oglar, v hosto in napravi veliko kopo ter jo zažgi in skuhaj oglja, da me ne bo pozimi zeblo!«
Oglar je odšel v gozd, nanosil drv v kopo in jo zažgal, da bi skuhal oglja za grajske peči. Pa je prišel k njemu škratelj in ga prosil:
»Oj oglar, lačen sem! V torbi imaš kruh. Daj mi ga košček, pa boš dobro oglaril.«
Drugi brat pa je zaklel in škrateljna nagnal: »Vrag naj vzame tebe in tvoje obljube! Za dobro koparjenje bom že sam poskrbel.«
In še je vrgel kalanico za bežečim škrateljnom, ki mu je komaj ušel in se skril za debelo bukev. Še tisti dan pa je zlobnemu oglarju pogorela kopa v pepel, da ni v njem našel niti koščka oglja. Brez oglja se je pod večer povrnil v knezov grad. Knez pa ga je ozmerjal in nagnal iz gradu.
Nazadnje je gorogranski knez poslal še tretjega brata v temne hoste Menine planine in mu ukazal:
»Pojdi, drvar, v goro in posekaj najdebelejšo bukev ter napravi drv, da bo grajska drvarnica vse leto založena z njimi!«
Drvar je odšel v bukovje in posekal najdebelejšo bukev, potlej pa sedel na štor in se odpočival od težkega dela. Takrat se mu je približal škratelj in zatarnal:
»Oj drvar, lačen sem! V torbi imaš kruh. Daj mi ga košček, pa boš uspešno sekal.«
»Vrag naj vzame tebe in tvoje obljube,« je zagodrnjal tretji brat. »Jaz se najbolj zanesem na svoje močne roke in na ostro sekiro.«
Vendar škrateljna ni nagnal, temveč je vzel v roke torbo in hinavsko povabil škrateljna, naj pride bliže, da mu bo dal jesti.
Škratelj se mu je približal, takrat pa ga je surovež prijel za dolgo brado, zasekal v panj zaseko, vtaknil vanjo škrateljnovo brado in potegnil sekiro iz useke.
Tako je bil škratelj ujet. Milo je jokal in drvarja prosil, naj ga izpusti, ta pa se je krohotal in sam použil ves kruh.
Ali ko se je potlej spet lotil sekanja, da bi s podrte bukve oklestil veje, mu je ostra sekira spodrsnila, da se je usekal v koleno. Takšno rano si je prizadejal, da je šepal svoj živi dan. Zvečer je prikrevsal v grad, knez pa ga je ozmerjal, da je nerodno teslo. In ker pohabljenca ni maral v službi, ga je napodil iz gradu.
Tako so trije bratje izgubili službo pri gorogranskem knezu. Potepali so se po svetu kdo ve kam. Škratelj pa še zdaj veka v gozdovih Menine planine. Kdor ga bo našel in mu potegnil brado iz useke, ga bo osvobojeni škratelj nagradil z zakladi, ki so skriti v osrčju Menine planine.

Trije bratje in škratelj Prodana dečla
Lojze Zupanc
Kako je nastala gora Rogatec...
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



PRODANA DEČLA[uredi]

V mlinu ob Rogačnici je živel skopušni mlinar, ki bi za denar prodal še dušo: Imel je takšno lepo hčer, da lepše dečlice ni bilo v Zadrečki dolini. Nič čudnega, če so vsak dan prihajali snubači v mlin, da bi zasnubili dekle. Debeli mlinar pa je vsakemu odgovoril:
»Mojo dečlo bo dobil za ženo tisti, ki bo imel toliko zlata, da bo mene odtehtal z njim!«
Toliko zlatnikov pa ni imel niti gorogranski knez, ki je bil največji bogataš v Zadrečki dolini, kaj šele zadrečki drvarji in logarji, lovci in oratarji, ki o zlatnikih niso niti sanjali.
Mlinarjeva hčerka pa je bila vsak dan lepša. Rada bi se omožila, a oče je vse snubce odganjal od hiše.
Nekega dne pa je hčerka zajokala:
  »Oče, po vaši volji se ne bom nikoli omožila! Toliko zlata, kolikor ga zahtevate zame, nima niti gozdni škrat.«
»Pa če pride pote tudi gozdni škrat, njemu te bom prodal, če bo bogat!« je v odgovor zagodrnjal lakomni mlinar.
To pa je slišal gozdni škrat, ki je prebival v bližnjih hostah Menine planine. Bil je majhen in bradat, toda zelo bogat, saj je imel v osrčju Menine planine skrit srebrn in zlat zaklad. Še isti dan si je naložil na grbačo zlato kepo, ki je bila večja kakor on, da je komaj prisopihal pred mlin ob Rogačnici.
»Hej, mlinar! Venkaj pridi! Prišel sem snubit tvojo lepo hčerko! Glej, prinesel sem ti kepo zlata, ki je težja kakor ti!«
Ko je na njegov klic mlinarjeva hčerka pogledala skozi okno, se je ustrašila bradatega in pritlikavega snubca.
»Oče, tega že ne maram za moža!« je zajokala. »Majhen je in bradat!«
»Naj bo majhen in bradat, zato pa je bogat!« si je mlinar mel roke, ko je na škrateljnovi grbi videl zlato kepo.
In škratelj je postavil zlato kepo na nasprotni konec deske. Četudi je bil mlinar debeluh in težek kakor medved, je bil še prelahek za težko zlato, ki je potisnilo svoj konec deske na zemljo, da je mlinarja kar vrglo v zrak.
»Hej, še težje je zlato ko jaz!« je kričal lakomnik in veselo ploskal z rokami, veseleč se, da bo hčer drago prodal.
Takrat pa je gozdni škrat brcnil zlato kepo z deske, da se je zvalila v tolmun Rogačnice, mlinar pa je zgrmel navzdol s takšno silo, da se je živ vdrl v zemljo.
»Mar mi je za ženo!« se je zarežal škrat. »Ti kar vzemi tistega, ki ti je všeč!« se je poslovil od dečle ter izginil v temne hoste Menine planine.
Zdaj se je mlinarjeva hčerka lahko poročila s komer je hotela. Za moža je vzela hlapca, ki je bil postaven dečko, delaven pa tudi kakor mravlja.
Zlata kepa pa še zdaj leži v tolmunu pod Rogačnico. Našel jo bo tisti, ki bo tako močan, da bo premaknil veliko živo skalo, ki je zajezila Rogačnico za mlinom, in sproti popil slap, ki teče čeznjo.

Prodana dečla Kako je nastala gora Rogatec...
Lojze Zupanc
Velikanček
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KAKO JE NASTALA GORA ROGATEC…[uredi]

V tistih davnih dneh, ko so še živele vile, žalik žene, škratje, palčki in povodni možje, se je po Savinjski dolini klatil velikan, ki je bil takšen hrust, da je lahko z enim samim korakom prestopil visoko Menino planino. A četudi je bil takšen silak, se je hudobnih ljudi bal, zato ga Savinjčani niso nikoli videli. Samo enkrat ga je srečal mlad drvar, ki je v gozdovih Menine planine sekal smreke. Ta pa se ga je tako prestrašil, da je od strahu osivel, ko pa je prišel v dolino, je ljudem zatrjeval, da ima velikan na glavi roge. Tako je velikan dobil ime — Rogatec.
Velikan Rogatec je neko noč zaslišal lepo petje. Pele so vile z Menine, ki so na jasi vrh planine plesale vilinsko kolo. In ker je bil velikan samičen, si je najlepšo vilo zaželel za ženo.
Zapustil je svoje skrivališče, se vzravnal, iztegnil dolgo roko in šapnil po najlepši vili.
Prestrašene vile so zakričale, naj jim vrne sestrico, on pa nič; obrnil se je, da bi z vilo v naročju zbežal proti solčavskim hribom.
  Komaj pa se je trikrat prestopil, so ga vile preklele, se je v hipu zrušil na zemljo in okamenel... Tako je v Savinjski dolini med Gornjim gradom in Lučami nastala gora, ki so ji Savinjčani vzdeli ime — Rogatec

Kako je nastala gora Rogatec... Velikanček
Lojze Zupanc
Dva velikana
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



VELIKANČEK[uredi]

Tamkaj, kjer je danes gora Olševa, so v davnih davnih dneh živeli trije velikani: oče velikan, mati velikanka in sinček velikanček. Ta je bil velik ko najvišji hrast, a je segal materi le do pasu. Mati velikanka je bila velika ko najvišja smreka, pa je segala možu le do ramen. Kolikšen pa je bil oče velikan, si potemtakem lahko sami mislite.
Velikani so imeli toliko ovac, da bi jih nihče ne preštel. Na sedmih ražnjih so si vsak dan spekli sedem janjcev, a ovce so se iz dneva v dan množile, da so velikani imeli zmeraj jela na pretek, žejo pa so si gasili v bistri Savinji.
Nekega dne pa je sinček velikanček, ki je na tratah pasel ovce, zagledal v oddaljeni dolini žitno polje. Radovedno je pohitel tjakaj in se začudil, ker je žitno bilje v redeh padalo na zemljo. »Le kdo izpodjeda žito?« je zagodrnjal. A že je opazil drobno bitje, ki je izpodjedalo pšenico. Pograbil ga je in odnesel k staršem.
  »Mati, mati, ulovil sem miško, ki je izpodjedala pšenično bilje!« je že od daleč kričal, da je odmevalo od planin.
Ko pa je mati velikanka videla, da ima sinček v pesti trepetajočo žanjico, ki je od strahu brcala in vreščala, je dejala:
»Oj sinček, to ni miška, ampak človek! Takoj žanjičico odnesi, tjakaj, kjer je žela!«
»Oh, vsaj malo naj se z njo igram,« je zaprosil velikanček.
«Ne!« je zakričala mati velikanka s takšnim grmečim glasom, da bi bila žanjica skoraj oglušela. »Takoj jo odnesi, da ne bo nesreče!«
Rečeno — storjeno! Velikanček je odnesel žensko tjakaj, kjer jo je dobil. Tej pa ni bilo več mar žetja, ampak je odhitela v vas ter povedala vaščanom, kaj je doživela.
Naslednji dan je velikanček, ki je v rebreh pasel ovce, zagledal v oddaljeni globači travnik. Pohitel je v dolino in se začudil, ker je trava v redeh padala na zemljo.
»Le kdo izpodjeda travo?« je zamomljal. Pa je na robu travnika opazil drobni bitji, ki sta izpodjedali visoko travo. Pograbil je vsako v eno pest ter ju odnesel k staršem.
»Očka, očka, ulovil sem kobilici, ki sta izpodjedali visoko travo!« je že od daleč kričal, da je odmevalo od gora.
Ko je oče velikan videl, da ima sinček v pesteh dva kosca, ki sta preplašeno kričala in brcala, je del:
»Oj sinček, to nista kobilici, ampak moža! Takoj odnesi kosca tjakaj, kjer sta kosila!«
»Oh, vsaj malo naj se z njima igram,« je poprosil velikanček.
»Ne in ne !« je zarjovel oče velikan, da bi od njegovega grmečega glasu oba kosca skoraj oglušela. »Tako ju odnesi da ne bo nesreče!«
Kakor je oče velikan ukazal, tako je storil sinček velikanček. Oba kosca je odnesel tjakaj, kjer ju je ulovil. Njima pa ni bilo več do košnje, ampak sta zdrvela v vas in povedala ljudem, kaj sta doživela.
Potlej je nekega dne mlad gospodar iz Solčave s konjem in plugom odšel na oddaljeno strnišče, da bi ga preoral repišče. Oral je in oral ter ni opazil, kdaj se mu je približal velikanček, ki je zapustil ovce na očetovem pašincu ter s potepel v dolino. Ker velikanček ni še nikdar videl konj? je pograbil konja, ralo in orača ter vse skupaj strpal v torb in se vrnil k ovcam. Tamkaj se je potlej s konjem, plugom in oračem pač tako igral, da je podil konjiča in orača s plugom po pašincu vse dotlej, dokler ni bil ves pašnik preoran.
Tako je orač podoral prav vso travo na pašincu, ovce pa, ki zemlje niso mogle jesti, so že naslednji dan poginile od gladu.
Zdaj so tudi velikani ostali brez mesa, ker so bili ob ovce, pa so drug za drugim pomrli od lakote. Njihova trupla je prekrila zemlja, ki jo je z bližnjih planin izpiral dež Ptice so na naneseno zemljo nanosile še semenje, da je tam¬kaj zraslo drevje.
Tako je nastala gora Olševa.

Velikanček Dva velikana
Lojze Zupanc
Ajdova deklica na Raduhi
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



DVA VELIKANA[uredi]

V starih časih sta v Zadrečki dolini živela dva velikana. Prvi je bival na vrhu Menine planine, drugi pa na vrhu Rogatca. Bila sta prijatelja, dokler je bilo v tamošnjih hostah za oba hrane na pretek. Lovila sta divjad, si jo pekla na ražnju in se mastila s pečenko.
Nekega dne pa sta se dogovorila, da si bosta vsak na svojem vrhu postavila velik grad. In res sta pričela znašati na kup skalovje. Ker pa sta imela eno samo kladivo za tesanje skal, sta si ga izposojevala tako, da je velikan z Rogatca kar po zraku vrgel velikansko kladivo na vrh Menine planine, kadar ga je velikan z Menine potreboval. Kadar pa je velikan z Rogatca rabil kladivo, je zarjovel in velikan z Menine mu ga je zalučal preko doline, da je kar zažvižgalo po zraku.
Tako sta velikana lomila pečine, jih klesala in obdelovala ter zidala vsak svoj grad. A preden sta bila oba gradova na obeh planinah dograjena, sta se velikana sprla zaradi lova na divjačino, ki jo je na Rogatcu pričelo zmanjkovati, zato je rogaški velikan kradoma lovil po hostah Menine planine. Ko ga je velikan z Menine zasačil v svojih hostah, ga je nagnal. Potlej sta se kregala in zmerjala, da je kar grmelo po Zadrečki dolini. Nazadnje sta tako zbesnela, d sta pričela rušiti vsak svoj grad in se obmetavati s pečinam Skaline pa so bile pretežke tudi za njiju, četudi sta bila velikana, zato nobena ni dosegla nasprotnega vrha; padale s v dolino med Rogatcem in Menino planino, da je tamkaj zrasla nova gora, ki se danes imenuje — Lepenatka.

Dva velikana Ajdova deklica na Raduhi
Lojze Zupanc
Svirka gozdnega moža
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


AJDOVA DEKLICA NA RADUHI[uredi]

Na Raduhi je nekoč živela ajdovska deklica, ki je bila tako velika, da je z glavo segala do oblakov, kadar je stala na vrhu Raduhe, močna pa tako, da ni potrebovala ne pluga ne brane, kadar je orala svoje njive kar s prstom, pobranala pa jih je tudi s prsti obeh rok. In glejte, pšenica na njenih njivah je imela kakor buče debelo zrnje; a buče na njenih njivah so zrasle tolikšne kakor največji sodi ...
A četudi je bila ajdovska deklica takšna velikanka, je živa duša še ni videla od blizu, nihče pa tudi ni vedel, v kateri zijavki prebiva, koliko poje in koliko popije.
Nekemu pastirju pa se je le posrečilo, da je prišel v zijavko ajdovske deklice. Saj sam ne bi nikdar prišel vanjo, toda ko je ajdovska deklica nekega vigrednega dne spet s prstom orala njivo, se je skril na ozarah njene njive; in ko je prišla mirno, se ji je obesil za čevelj, ki je bil velik kakor čoln. Ajdovska deklica tega niti čutila ni; in tako je domov grede zanesla radovednega pastirja v svojo zijavko. Tamkaj se je pastir skril za pečino in se čudil, ko je ajdovska deklica pograbila polno kad vode in jo na dušek izpila. Potlej si je pripravila večerjo. Pred zijavko je izpulila veliko smreko s koreninami vred, jo nalomila na trske, pa s takšno lahkoto kakor da lomi suho šibje, potlej pa si je trske naložila v predpasnik in zakurila v zijavki tolikšen ogenj, da je bil večji kakor vsak pastirski kres. Zatem je odšla v kozaro ograjeno s skalami, pograbila največjo kozo, jo zadavil ji odrla kožo in jo nataknila na raženj nad ognjiščem v zijavki. Ko je bilo meso pečeno, je pojedla celo kozo, kakor da bi v zrak pogledal.
Dim v zijavki pa je pastirja dušil in dušil, da je zakašljal. Ajdovska deklica je pogledala za pečino, pograbi pastirja za lase, ga dvignila, si ga položila na veliko dlan in rekla:
»Kaj pa ti iščeš tukaj, človeški črv?«
Pastir je jokal in trepetal; od strahu ni mogel odgovori drugega kot to, da ni človeški črv, ampak pastir.
»Če si pastir, tudi prav!« se je zakrohotala ajdovska deklica. »Boš pa kar pri meni ostal in pasel mo je koze.«
Drugo jutro je izpustila koze na pašince vrhu Raduhe potlej pa odšla v dolino pšenico sejat. Še prej pa je pastirji zagrozila:
»Gorje ti, če boš na paši izgubil eno samo mojo kozo!
Koze pa pastirja niso ubogale, ko jih je klical in zganjal skupaj, ampak so se razbežale po vsej Raduhi, mnoge pa so odmeketale na sosednje planine: na Rogatec, Lepenatko in na Menino planino, da bi jih živa duša ne segnala več v čredo«
»Kar bo, pa bo!« je zvečer dejal pastir, ko je ostal brez črede. »Če čakam v zijavki, me bo velikanka živega nataknila na raženj; če pa zbežim, mogoče le ubežim.«
In jo je ucvrl v dolino, da so ga komaj noge dohajale ter ajdovski deklici srečno ušel.
Pozno zvečer, ko se je že zmračilo, se je ajdovska deklica vrnila pred svojo zijavko, toda tamkaj ni našla ne pastirja ne koza. Zaman je klicala pastirja, zaman vabila k sebi koze, ki so postavale na bližnjih in daljnih pečinah, skalnatih previsih in policah.
Kmalu zatem se je ajdovska deklica preselila z Raduhe kdo ve kam. Njene koze pa so podivjale in se namnožile, da jih je še danes kar precej na Raduhi, Rogatcu, Lepenatki in Menini planini. To so gamsi!

Ajdova deklica na Raduhi Svirka gozdnega moža
Lojze Zupanc
Gozdni mož v Novi Štifti
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


SVIRKA GOZDNEGA MOŽA[uredi]

V majhni vasi pod Menino planino je živel ubog bajtar, ki je imel sinčka edinčka. Ta je po fratah Menine planine pasel ovce sosednjega kmeta, ki je bil bogatec, a takšen skoporitec, da ubogemu pastirčku za ovčarjenje ni dal nobenega drugega plačila, razen kosa trdega ovsenjaka, ki mu ga je vsako jutro potisnil v pastirsko torbo, potem pa je pastirčka nagnal ovce past. Pastirček pa si je zaželel svirke, da bi na paši piskal ovcam in si krajšal čas. Prosil in prosil je bogatega kmeta, naj mu jo kupi, ta pa ni in ni ustregel otrokovi želji.
Potlej se je nekega vigrednega dne odpravil v gornjegrajski semenj njegov oče. Sinček edinček je prosil očeta, naj mu v semnju kupi svirko.
»Prinesel ti jo bom, če bom na semnju prodal kozo,« je obljubil oče.
»Pa bo lepa svirka?« je vprašal sinček edinček.
»Lepa in takšna, da bodo šle vse ovce za teboj, kadar boš zapiskal nanjo.«
  »Saj potem mi pač ne bo treba več od jutra do večera tekati za ovcami in jih seganjati!« se je razveselil sinček. Ubogi bajtar se je zasmejal, pogladil sinčka edinčka po glavi ter odšel s kozo v semenj. Tamkaj je ves dan ponujal kozo na prodaj, a nihče je ni maral kupiti, kajti bajtarjeva meketača je bila suha, da je kazala rebra.
Bila je že noč, ko se je bajtar vračal s kozo proti domu. Vso pot je glasno tožil:
»Oh, zakaj nisem prodal koze! Sinček edinček bo žalosten, ker mu nisem kupil svirke. Zdaj sem brez denarja in brez svirke. Le kako bom sinčka edinčka potolažil, ko bo jokal?«
Pot ga je vodila mimo temne hoste, kjer se je tačas potikal gozdni mož. Le-ta je slišal bajtarjevo žaloščenje, pa mu je zastavil pot in zamomljal:
»Svirko bi rad za sinčka edinčka? Kaj mi daš zanjo, pa ti jo dam! Takšno čudežno svirko imam, da bodo vse ovce pritekle k pastirju, kadar bo zapiskal nanjo.«
»Kaj naj ti dam, ko pa drugega nimam ko to kozo,« je odvrnil bajtar.
»Pa mi daj kozo za svirko,« je rekel hostnik. »Toda pazi, kaj zahtevam! Če mi koza ne bo dajala mleka, ti jo bom vrnil, za plačilo pa odnesel sinčka edinčka, da bo pase moje ovce!«
»Če boš kozo dobro pasel, ti bo dajala dosti mleka,« je obljubil bajtar.
, »Prav!« je zagodrnjal gozdni mož in dal bajtarju svirko, kozo pa odgnal v temne hoste Menine planine.
Toda hostnik je bil hudoben kakor vsi gozdni možje! Na kozje mleko se je samo izgovarjal, bajtarju pa je dal drugačno svirko, kot je obljubil.
Doma je srečni oče obdaril sinčka edinčka s svirko gozd¬nega moža. Ko pa je le-ta drugo jutro pasel ovce bogatega soseda, je zapiskal nanjo. In glej — vse ovce so se razbežale v temne hoste Menine planine, kjer jih je polovil hudobni gozdni mož ter si jih —- vsak dan eno — spekel na ražnju ter požrl.
Tako je pastirček brez ovac prijokal domov. Skopuški sosed ga je neusmiljeno pretepel in nagnal. Ko pa je gozdni mož požrl že vse ovce, ki so ušle pastirčku, se je nekega dne pojavil pred bajto, kjer sta za izgubljenimi ovcami jokala ubogi bajtar in njegov sinček edinček. Mršavo bajtarjevo kozo, ki je hostnik zanalašč ni dobro pasel, je privezal k stari jablani pred bajto, potlej pa zakričal, da je odmevalo od Menine planine:
»Hej, bajtar, ti si prevarant! Takšno kozo si mi dal za čudežno svirko, da od nje nisem namolzel niti kaplje mleka! Zato sem ti jo prignal nazaj, ti pa mi daj sinčka edinčka, da bo pri meni pastirjeval! Takoj naj pride ven, če ne — ti bom porušil bajto!«
Ubogi bajtar bi bil rad odgovoril, da mu je tudi hostnik dal drugačno svirko, kakor je obljubil. A ker se je gozdnega moža bal, je molčal. Glasno je zajokal, ker mu je bilo hudo za sinčka edinčka, ta pa se je ustopil na bajtin prag ter zapiskal na svirko.
In glej — komaj je zapiskal, že se je pričela koza trgati, da bi zbežala. Vlekla in vlekla je za vrv, s katero je bila otvezena za jablano. Kmalu bi se zadavila, a z mesta ni in ni mogla.
Ko pa je pastirček zapiskal drugič, je gozdni mož zbežal, kakor so pred dnevi zbežale ovce bogatega kmeta. Tako jo je že ucvrl, da se je kar kadilo za njim. In nikoli več ga ni bilo na spregled.
Ubogi bajtar je s sinčkom edinčkom še dolgo srečno živel v svoji bajtici. Sinček edinček je poslej pasel kozo, da sta oba imela mleka na pretek. Na svirko gozdnega moža pa je zapiskal samo še tedaj, kadar je na frato, kjer je pase kozo, pritacal požrešni medved.
Bajtar in sinček edinček pa sta umrla, kakor morajo nekoč umreti vsi ljudje. Že zdavnaj ni nobenega več v bajtici pod Menino planino. V bajtici in krog nje pa pastirji še dandanes iščejo izgubljeno svirko gozdnega moža. Srečen bo tisti, ki jo bo našel! Z njo bo lahko odganjal medvede, ki po fratah Menine planine kradejo pastirjem ovce ter jih žro.

Svirka gozdnega moža Gozdni mož v Novi Štifti
Lojze Zupanc
Kašna peč
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


GOZDNI MOŽ V NOVI ŠTIFTI[uredi]

V zijavki Menine planine blizu Nove Štifte je živel gozdni mož, ki je ponoči prihajal v vas, vlamljal v kašče in gospodinjam pojedel smetano iz latvic.
Novoštifčanke so ugibale in ugibale, kdo jim krade smetano, a nič pametnega niso domislile, dokler jih ni najstarejši dedej v vasi poučil:
»Namesto smetane nalijte žganja v latvice, pa boste ujele tatu!«
Rečeno — storjeno. In ko je naslednjo noč sladkosnedni hostnik spet prišel v vas in vlomil v neko kaščo, je pograbil latvico ter na dušek izpil žganje.
Žganica je gozdnega moža upijanila, da se ni mogel vrniti v zijavko. Legel je pred kaščo v mehko travo in zadrnjohal ko medved.
Zjutraj so ga našle vaščanke, ga spečega zvezale in ča¬kale, da se je prebudil. Takrat pa je nastal že takšen direndaj, da je odmevalo od Menine planine: razburjene ženske so zvezanega hostnika teple s kuhačami in burklami, mi pulile razmršeno dolgo brado in kričale:
»Mrcina grda, pa smo te ujele! Seveda, smetano bi jedel delal pa ne! Kar pripravi se! Zvezanega te bomo vrgle v deročo Dreto, kjer boš utonil.«
Hostnik je milo prosil, naj ga izpuste. Ženskam je obljubil, da jim bo- pokazal kraj, kjer se nahaja premog.
»Ne bo vam treba več podirati dreves v hosti, ne žagati ne sekati, pa boste pozimi vseeno na toplem,« je zatrjeval. »Vem za takšen črni kamen, ki gori kot oglje. Nakopale si ga boste, kolikor boste hotele, pa še ostalim Zadrečanom ga boste lahko prodajale in zabogatele.«
»Takšne obljube niso od muh!« so si pomežiknile vaščanke, osvobodile hostnika in šle z možmi za njim na kraj, ki jim ga je pokazal. Potlej so možje kopali in kopali, dokler se niso prikopali do premoga. In res, ko so črno kamenje vrgli na ogenj, je gorelo bolj kot drva.
Hostnik pa je odšel v planino in se od daleč posmehoval ljudem:
»Zdaj imate črni kamen, pa bi lahko imeli zlatega, če bi zahtevali, naj vam pokažem, kje je skrit!«
Potlej so Novoštifčani kopali in kopali, a do zlata se le niso prikopali. Ker pa je na tistem mestu, ki jim ga je bil pokazal gozdni mož, premalo premoga, še danes nimajo v Novi Štifti rudnika, vaščani pa v zimskih dneh v pečeh rajši kurijo z drvmi ko s premogom, ki ga ni dovolj za vse. Iz dneva v dan pa čakajo in čakajo, kdaj se bo gozdni mož spet pojavil v vasi, da bi jim povedal, kje je skrita zlata ruda. Toda hostnika je že prvo srečanje z ljudmi izmodrilo, da se nikoli več ne vrne v vas.

Gozdni mož v Novi Štifti Kašna peč
Lojze Zupanc
Podvodni mož v šokatnici
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KAŠNA PEČ[uredi]

V zijavki Menine planine je pred mnogimi leti prebival gozdni mož, ki je bil tako močan, da se ni bal niti volka niti medveda. Imel je kravo, ki jo je pasel po lazih Menine planine. Često so ga na paši obiskovali medvedje, hoteč mu raztrgati kravo, gozdni mož pa se je z golimi rokami lotil vsakega kosmatinca, ga zadavil, mu odri kožo ter si z njo postlal ležišče v hladni zijavki.
Strahovito močnega gozdnega moža pa so se bali tudi pastirji, ki so na lazih in fratah Menine planine pasli ovce in goved; nihče ni upal iti mimo njegove zijavke, nihče ni upal črede pasti tamkaj, kjer je gozdni mož pasel svojo kravo.
Nekoč pa se je Podkrajnikov pastir le opogumil in odgnal krave na pašince gozdnega moža. Imel je srečo: prav ta čas je gozdni mož drnjohal v temni zajivki, zato je pastir dodobra napasel krave ter jih pod večer odgnal domov.
A kako se je tisti večer začudila gospodinja, ko je namolzla toliko mleka, da takšne molžnje ni bilo še nikdar prej, saj je vsaka molznica dala kar sedem polnih molznjakov slad¬kega mleka.
Gozdni mož pa je naslednji dan le opazil, da je nekdo popasel njegov laz. Potlej je vse dneve od jutra do večera oprezal, kdaj se bo na pašniku prikazal pastir, ki je tamkaj pasel krave. Čakal je in čakal, dokler ni pričakal, da se je Podkrajnikov pastir —- nič hudega sluteč — spet napotil s kravami na sočne pašnike. Takrat pa se je gozdni mož raztogotil in praščil velik kamen v pastirjevo čredo, da je eno kravo ubil, pastir pa mu je komaj ušel. Da bi še njega ubil, je gozdni mož odlomil v hribu ogromno skalo ter jo treščil za bežečim pastirjem. Skala pa pastirja ni zadela, ampak je priletela nad Podkrajnikovo domačijo s tolikšno silo, da se je hiša stresla ko ob potresu.
Takrat pa je bila Podkrajnikova družina pravkar pri južini. Gospodar, gospodinja in otroci so sedeli za mizo in zajemali sladko kašo iz polne sklede. Ko se je bajta stresla, je kaša brizgnila iz sklede in se razlila po mizi.
Zato so Podkrajnikovi tisti skali, ki jim je vrgla kašo iz sklede, dali ime — Kašna peč. Kašno peč še danes lahko vidite v Podkrajnikovi hosti.

Kašna peč Podvodni mož v šokatnici
Lojze Zupanc
Divja jaga
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


PODVODNI MOŽ V ŠOKATNICI[uredi]

V tolmunu Šokatnice je živel povodni mož, ki bi se rad oženil, a ga nobena deklica v Šokatu ni marala za moža, ker je bil zelen ko žaba in sluzast ko polž, grd pa že tako, da so še ptice utihnile, kadar se je iz vode pomaljala njegova glava.
Bilo je ob košnji. Kosci v dolini Šokatnice so se pri košnji užejali, pa so zaprosili gospodarja, naj jim prinese hladne vode. Ta je odšel s putrhom do Šokatnice, ga napolnil s čisto vodo, nazadnje pa se je še sam sklonil do vode, da bi se napil. Takrat pa ga je povodni mož pograbil za brado in se zakrohotal:
»Hoho, pa sem te ujel!«
»Oj, izpusti me, povodni mož!« je zaprosil kmet.
»Če mi daš hčerko za ženo, pa te izpustim!« je odgovoril povodni mož.
  Kaj je hotel ubogi kmet? Obljubil je edino hčerko povodnemu možu. Ta ga je izpustil in mu zagrozil:
»Zvečer bom prišel po ženo! Počakal jo bom v rebri za vašo hišo! Gorje ti, če mi je ne boš poslal! Sedel bom tamkaj vse dotlej, dokler je ne dobim. Če ne bo prišla sama, jo bom ugrabil, kadar bo prišla iz bajte, tebe pa zadavil in vrgel ribam v Šokatnico!«
Prestrašeni kmet se je vrnil h koscem in jim povedal, kaj je doživel. Kosci so na mah prejenjali s košnjo in prestrašeni odšli vsaksebi, hčerka pa je zajokala:
»Nočem biti žena povodnega moža! Rajši me ubijte ali živo zagrebite v črno zemljo!«
Očetu se je hčerka smilila, zato sta še pred mrakom za¬pustila rodno bajto in se iz doline Šokatnice preselila na vrh hriba, kjer sta si zgradila novo domovanje. Še danes žive tamkaj Vršniki.
Povodni mož je tisti večer zares prišel v reber za kmetovo zapuščeno bajto, se usedel in čakal, čakal dolga leta, dokler se ni preperela bajta zgrnila na kup.
Kmetje v dolini Šokatnice pa pripovedujejo, da povodni mož še sedaj sedi v rebri nad Šokatnico in čaka na obljubljeno ženo. Tako dolgo že čaka, da je v čakanju okamenel...
Kdor ne verjame, naj gre pogledat na breg Šokatnice tisto skalo, ki je vsa porasla z zelenim mahom in podobna sedečemu povodnemu možu!

Podvodni mož v šokatnici Divja jaga
Lojze Zupanc
Vrag - tesar
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


DIVJA JAGA...[uredi]

Na kresno noč love divjačino po Menini planini sami vragovi, ki pa se spremene v smrdljivo meglo, da jih srne in srnjaki, medvedi in medvedke ter gamsi in divje koze sploh ne vidijo. Tudi njihovi psi gonjači so takrat nevidni, le lajež izdaja divjo jago, ki se podi za preplašeno divjadjo, kadar vragi od daleč mečejo sekire vanjo.
Neke kresne noči se je skozi hoste Menine planine vračal v dolino mlad drvar. A v gozdu je zašel in polnoč ga je našla sredi Menine planine.
Komaj je v dolini odbila polnočna ura, je v zraku stra¬hovito zapiskalo, divji pasji lajež pa je bil že takšen, da se je drvar prestrašeno stisnil k smreki in pred neznanim strahom trepetal po vsem telesu. Takrat so se mimo njega pripodili srnjaki in srne, medvedje in medvedke ter gamsi in divje koze; vsi pa so v preplahu bežali pred smrdečo meglo, ki jim je sledila.
  Iznenada pa je drvarja strahovito zabolelo koleno, kakor da bi mu nekdo zasadil vanj sekiro. Šele proti jutru je prišepal domov, vse leto pa je trdo nogo vlekel za seboj.
Potožil je nekemu dedu, kaj se mu je na kresno noč primerilo na Menini planini. Dedej pa mu je svetoval:
»Ko bo spet kresna noč, pojdi na Menino planino in se ustavi prav pod tisto smreko, kjer si stal lani osorej, in čakaj tamkaj do polnoči.«
Mladi drvar je ubogal dedka in k letu na kresno noč odšel pod tisto smreko, kjer je čakal in čakal, dokler ni v dolini odbila polnočna ura.
Takrat pa je po zraku zapiskalo in po gozdu zarjovelo, da so drvarju lasje vstajali pokonci. Rad bi bil zbežal, a šepava noga mu ni dala, zato je kar obstal, kjer je bil. Mimo njega se je pripodila nepregledna čreda srn in srnjakov, medvedov in medvedk ter gamsov in divjih koza, za njimi pa se je podila smrdljiva megla, nabita z odurnim pasjim laježem.
Drvar je od strahu odrevenel, a niti z očmi ni trenil, da bi se ne izdal, kje je, ko je tik sebe zaslišal hripav glas:
»Lani sem zgrešil medveda. Namesto vanj, se je sekira zasadila v tole smreko. Letos pa jo bom izdrl in odnesel!«
Še tisti trenutek je drvarja prenehala boleti noga. Zdrav in srečen je proti jutru privriskal domov.

Divja jaga... Vrag - tesar
Lojze Zupanc
Veter jo je obiskal...
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


VRAG - TESAR[uredi]

V starih časih, ko na Ljubnem še ni bilo mostu čez Savinjo, so Ljubenci kar s splavom prevažali živino na nasprotni breg, kjer so imeli pašnike. Ko pa so se tega naveličali, so se dogovorili, da bodo čez reko postavili most. Najprej so na rečni breg navozili zadosti lesa, potlej pa pljunili v roke in se lotili tesanja. In ker so vsi ljubenski možaki znali vihteti tesle, so tesali in tesali, delo pa jim je vseeno šlo tako počasi od rok, da so se jim sosednji Gorogranci posmehovali in jih dražili:
»Hej, Ljubenci, vaš most bi bil že zdavnaj narejen, če bi tesali sir in če bi Savinja bila opojno vince!« Ljubenci pa so se jezili:
»Zmerjati je lahko, k nam pa ni nobenega vraga, da bi nam pomagal tesati ...«
To pa je slišal vrag in si mislil: »Glej, glej, na pomoč me kličejo.« Še tisti trenutek je prišepal k njim in dejal: »Klicali ste me, da bi vam pomagal pri tesarjenju, pa sem prišel.«
»I, kdo pa si?« so ga vprašali, ker ga niso prepoznali.
»I, kdo neki, če ne vrag!« se je zakrohotal šepavec.
»Vrag?« so se ustrašili Ljubenci. »Ali pa znaš tesati?«
»Znam.«
»Kaj pa zahtevaš za plačilo?«
»Tistega, ki bo prvi šel čez novi most,« si je vrag izgo¬voril plačo, potihem se že veseleč, da bo prvega človeka, ki bo šel čez novi most, pograbil in pobasal v svojo malho.
»Dobil boš, kar želiš,« so pristali prebrisani Ljubenci.
In vrag se je lotil dela. Tesal je in tesal, dokler ni bil most gotov.
Po končanem delu so Ljubenci odšli domov, vragu pa so naročili:
»Ti pa, šleva kosmata, le tukaj ostani in potrpežljivo čakaj tistega, ki bo prvi prišel čez novi most.«
»Le brez skrbi! Čakal bom in pričakal,« se je režal vrag, sedel na most in čakal.
Čakal je prvi dan, čakal je drugi dan, tretjega dne pa so se Ljubenci s splavom prepeljali na nasprotni breg, od tamkaj pa po mostu zakotalili proti vragu star, obrabljen brusni kamen in zakričali:
»Hej, vrag, prvi že teče čez most! Drži ga! Drži!«
Vrag je ujel brusni kamen, ga dvignil in ogledoval.
Ljubenci pa so se na vsa usta drli:
»Hoj, vrag, cel hlebec sira si ujel! Kar ugrizni vanj!«
Vrag je bil zares takšen bedak, da je zagrizel v brusni kamen in si polomil zobe. Zaklel je in izginil, še prej pa je brusni kamen treščil v Savinjo, kjer leži še danes.
Kdor ne verjame, naj gre v Ljubno, se nasloni na ograjo lesenega mostu ter tako dolgo gleda v bistro Savinjo, da bo na rečnem dnu zagledal — kamen.

Vrag - tesar Veter jo je obiskal...
Lojze Zupanc
Trije bratje - trije veseljaki
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


VETER JO JE OBISKAL…[uredi]

Na Produ pri Gornjem gradu je živela jezljiva gospodinja, ki je bila takšna zaderika, da je vsako peko kruha začinila s kletvinami. Kadarkoli je vsajala hlebe v peč, je zapihal veter, da so ji istike iz peči silile v obraz.
Nekega dne je bilo gospodinji te šale dovolj, pa je zaklela:
»Oj, ti prekleti veter! Če bi te dobila v pesti, bi se ti že maščevala za nagajivost!«
Vetru pa se je zamerilo, da ga jezljiva ženska preklinja, zato je sklenil, da jo bo obiskal na njenem domu.
Ko je čez par dni Prodnica spet mesila testo, je na vrata njene bajte potrkal neznanec z dolgo, sivo in divje razmršeno brado pa tako raztrgan, da so cunje kar visele z njega... Kašljajoč in od težke hoje sopihajoč je prosil, če se sme pogreti pri topli krušni peči.
»Kar sedi in pogrej se!« je odvrnila ženska, ne da bi došleca pogledala.
Neznanec je sedel k peči, prav k žeknu, in potožil z drgetajočim glasom:
»Uuuuh, kako me zebe! Pa lačen sem tudi. Kaj toplega bi popil, če mi daste, gospodinja.«
Prodnici se je starec zasmilil, zato je z burklami pori¬nila v peč poln lonec mleka, pogreto mleko pa ponudila neznancu, rekoč:
»Napij se toplega mleka pa se boš ogrel!«
Šele takrat pa je starca natančneje pogledala in se začudila:
»Joj, joj, kakšen pa si? Saj si ves raztrgan in razmršen! Nič čudnega, da te zebe, ko pa, si tako slabo oblečen, zunaj pa je mraz, da bi še jajce v kuri zmrznilo.«
In pohitela je v izbo po star kožuh ter ga darovala starčku. Le-ta pa je povedal, da ima za seboj že dolgo dolgo pot.
»Dirjal sem po gorskih grebenih,« je pripovedoval, »da so se vitke smreke klanjale pred menoj. Hitel sem skozi krošnje stoletnih dreves; veje so mi pulile brado in lase, me vsega razmršile, a vse sem pretrpel, da sem le prišel k tebi na obisk. Po plačilo sem prišel, Prodnica, ker me preklinjaš in mi groziš z maščevanjem. Glej, zdaj sem tukaj in čakam, kaj mi boš nahudila.«
»Kdo pa vendar si?« se je zgrozila gospodinja.
»Veter sem!« je zatulil starec in vstal izpred peči ter pričel rasti in rasti, da je nazadnje z glavo segal prav pod strop. »Tvoja sreča, da si bila vsaj danes usmiljena z menoj, drugače bi te raztrgal v cunje in razpihal po Menini!«
Še enkrat je zatulil, da se je zamajala bajta, potlej pa skozi žekno izginil v peč, se skozi dimnico izrinil na podstrešje, kjer je nekajkrat divje zaplesal, nato pa skozi strešno lino odbučal na vrh Menine planine.
Prestrašena gospodinja se je kar sesedla od groze. Nikoli več pa se ni jezila, kadar ji je pri peki kruha ponagajal — veter.

Veter jo je obiskal... Trije bratje - trije veseljaki
Lojze Zupanc
Zaklad kačje kraljice
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


TRIJE BRATJE – TRIJE VESELJAKI[uredi]

V revni bajti ob zeleni Dreti so živeli trije bratje, vsi trije takšni veseljaki, kakršnih na Gorogranskem ni bilo ne prej ne poslej.
Prvi brat je bil takšen pevec, da so še vile na Menini sredi petja utihnile, kadar je on zapel, ker je lepše pel kot one.
Drugi brat je tako lepo žvižgal, da so še ptičice po drevju obmolknile, kadar je on zažvižgal, ker je žvižgal lepše od njih.
Tretji brat pa je imel takšno svirko, da bi ga človek poslušal dan in noč, kadar je zaigral...
Pa so sklenili trije bratje veseljaki, da bodo odšli po svetu ter s petjem, žvižganjem in igranjem zabavali ljudi. In zares, kamorkoli so prišli, povsod so jih ljudje bili veseli. Prvi brat je zapel, drugi je zažvižgal, tretji pa zaigral na svirko; a vsi trije so urezali že takšno pesem, veselo in poskočno, da so vsakega, ki jih je slišal, zasrbele pete. Tako so bratje veseljaki obiskovali svate in godovnike po vsej Zadrečki dolini; a ljudje so jih povsod, kamorkoli so prišli, obdarovali z jedačo in pijačo. Iz leta v leto so trije bratje veseljaki srečno živeli tja v tri dni in zabavali ljudi.
A ko so se nekoč na kresno noč z veselega godovanja vračali domov, jih je pot peljala mimo Gradišča, kjer so razvaline starega gradu.
Prvi brat je vprašal: »Hej, bratca, ali se spominjata, kaj nam je v mladih letih pripovedovala naša mati o Gradišču?«
Drugi brat je odgovoril: »Rekla je, da v razvalinah gradiškega gradu spi velika kača.«
Tretji brat je zamodroval: »A to ni prava kača, ampak zakleta grajska hči, ki se na kresno noč lahko spremeni v prelepo deklico.«
»Haha, saj nocoj je kresna noč!« se je zasmejal prvi brat.
»Hoho, potlej pa gradiško kačo kar prikličimo izpod razvalin!« se je zakrohotal drugi brat.
»Pa dajmo, urežimo poskočno pesem, da jo prebudimo iz spanja!« je hudomušno vzkliknil tretji brat.
In glej — ko je prvi brat zapel, drugi zažvižgal, tretji pa zaigral na svirko, se je zgodilo čudo: izpod leščevja, ki je raslo okrog razvalin, se je k njim priplazila velika kača, se pred njimi spremenila v deklico in rekla:
»Zahvaljeni za lepo pesem, trije bratje! Revna sem, a kar imam, to vam dam!«
In je vsem trem darovala toliko lešnikov, da jih je vsakdo imel poln klobuk, potlej pa se je znova spremenila v kačo in se odplazila v pečevje.
Trije bratje veseljaki pa so odšli dalje proti domu.
»Slabo plačilo je to,« je spotoma zanergal prvi brat in stresel lešnike iz klobuka v deročo Dreto.
»Lupinice so trde, jedrca majhna — te siroščine že ne bom nosil domov!« se je zasmejal drugi brat in stresel lešnike iz klobuka v vodo.
Tretji brat pa je bil varčen človek. Žal mu je bilo le¬šnikov, ki sta jih brata zavrgla, svoje pa je prinesel domov.
Ko pa je drugi dan potolkel lešnike, da bi pojedel sladka jedrca, je iz vsake lupine izluščil zlat lešnik.
Tako je tretji brat zabogatel, onadva pa sta vseeno ostala vesela kakor prej ter s petjem in žvižganjem razveseljevala žalostne ljudi.

Trije bratje - trije veseljaki Zaklad kačje kraljice
Lojze Zupanc
Kako se je gož oženil...
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ZAKLAD KAČJE KRALJICE[uredi]

Kačja kraljica je bela kača, ki človeku ne stori nič žalega, če je reven, delaven in usmiljenega srca.
Takšen je bil oglar, ki je pred davnim davnim časom v solčavskih hribih napravljal kope in kuhal oglje. Nekega dne je globoko v hostah, kamor sonce ni nikoli posijalo, našel podzemsko jamo. Vstopil je v zijavko, kjer je bilo svetlo, da je kar vid jemalo. Vsenaokrog so bili razsuti zlatniki — toliko zlata oglar še ni bil videl svoj živi dan! Ta zlati zaklad pa je čuvala kačja kraljica, ki je spala v zijavki. Oglar je brž pobral en sam zlatnik ter jo ucvrl iz jame.
Zdaj je imel zlatnik in ni hotel več delati. »Vrag naj vzame še oglarske kope,« je zagodrnjal in odšel v Solčavo, kjer je v tamošnji krčmi popival in popival, dokler ni zlatnika zapravil, potlej pa se je spet napotil v skrivno zijavko. In ker je kačja kraljica še vedno spala, se je opogumil ter tokrat pobral s kupa kar tri zlatnike. Tudi za ta denar je pijančeval, dokler ga ni zapil; delal ni pa nič.
Prihodnjič pa je v zijavki pobral že sedem zlatnikov. Za ta denar je potlej skoraj leto in dan posedal v krčmi ter pijančeval, pa še prijatelje je nacejal z vinom. Ker pa se je krčmarju le čudno zdelo, od kod ima oglar toliko denarja, ga je vprašal:
»I, kje pa jemlješ zlatnike, da jih tako brezskrbno zapravljaš?«
Oglar pa se je pijano zakrohotal:
»Ker si že tako radoveden, ti pa povem, da mi jih daje kačja kraljica! Nič ne sprašuj, kje in kdaj, rajši nam daj vina!«
Toda že to, kar je povedal, je preveč povedal. Ko je zapravil vseh sedem zlatnikov in se spet napotil k zijavki, da bi si nabral zlatega denarja, je našel pred zijavko tolikšno skalo, ki je zapirala vhod v zakladnico kačje kraljice, da bi je nobena sila na tem svetu ne odvalila več izpred nje.
Tako je moral oglar spet prijeti za delo, da si je pri¬služil denar za ovseni kruh.

Zaklad kačje kraljice Kako se je gož oženil...
Lojze Zupanc
Zakleta grajska hči
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KAKO SE JE GOŽ OŽENIL…[uredi]

V rebreh planine Konjščice je samši živel kmet, ki je imel tri hčerke, vse tri takšne lepotice, da jim nobena deklica ni bila enaka ne v dolini bistre Drete, ne v dolini zelene Savinje.
Prva pa je bila jezikava zaderika, zato je nihče ni maral za ženo, četudi je bila lepa.
Druga je bila ošabnica, da se ji je vsakdo že od daleč izognil, četudi je bila zala.
A tretja hčerka je bila dobrega in usmiljenega srca. Njo je oče imel najrajši.
Ta kmet je imel vsega na pretek, le pri konjih ni imel sreče. Najsi je kupil še tako močne konjičke, kadar je oral strme rebrnine, so mu omagali sredi oranja.
Ko pa je nekega dne drvaril v gozdovih Konjščice, je nedaleč vstran zaslišal kričanje:
  »Rad bi se oženil! Rad bi se oženil! Če mi daš eno hčerko za ženo, ti ne bo žal, ti ne bo žal! Povedal ti bom, kaj moraš storiti, da bodo tvoji konji uspešno orali v rebreh!«
»Hej, tole pa meni nekdo kriči,« si je dejal kmet in pohitel tjakaj, od koder je prihajal glas. A kako se je začudil, ko je zagledal goža, ki se je ovijal okrog debele bukve in se drl:
»Rad bi se oženil...«
»Ali to meni kričiš?« je kmet vprašal kačo, ki je bila dolga najmanj dva metra.
»Tebi!« je odvrnil gož. »Tri hčerke imaš. Daj meni eno, pa boš s konji srečno oral v rebreh!«
Kmet se je popraskal za ušesi. Bil je v zadregi, a ker se je velike kače bal, je dejal:
»Hm, hm, jaz ti jo že dam, a vem, da te nobena hčerka ne bo marala.«
»S seboj me vzemi, pa jih vprašaj!« je gož tiščal svoje.
»Pa pojdi z menoj!« se je odločil kmet, zadel sekiro na ramena in odšel domov. Za njim se je plazil dolgi gož.
Ali ko sta prišla domov, so se hčerke tako ustrašile velike kače, da so zavreščale in poskakale na peč. Oče pa jim je povedal kako in kaj.
»Goža že ne maram za moža!« se je zadrla prva hčerka. »Rajši grem živa v grob!«
»Tudi jaz ga ne maram,« je druga hčerka ošabno za¬vihala nos. »Rajši se nikoli ne omožim!« Tretji hčerki pa se je oče smilil, smilili pa so se ji tudi konji, ki so tako težko plužili po strmih njivah, zato je tiho odgovorila:
»Oče, če bodo poslej naši konji zares laže vlekli plužno po rebreh kakor doslej in kakor obljublja gož, bom pa jaz šla z njim v zamož.«
Komaj je spregovorila, je gožu počila na hrbtu koža in iz kačje levi se je izmotal prelep mladenič, ki je objel svojo nevestico in del:
»Pred dolgimi dolgimi leti, ko je na Teru še stal grad, me je moj oče graščak preklel, ker se nisem hotel oženiti po njegovi všeči. Da bi postal gož!' je zaklel. ,In da bi se prej iz kače ne spremenil v človeka, dokler se ne boš oženil!' Očetova kletev se je uresničila. Še zdaj bi se plazil po pečevju Konjščice, če bi ne bilo tebe! Tvoja dobrota me je rešila. Ker pa našega gradu ni več, bi rad ostal kar pri vas in kmetoval.«
Srečni oče je pripravil gostijo, ki je trajala tri dni in tri noči. Vsi svatje so veselo gostovali in rajali, le prve in druge hčerke ni bilo na spregled. Najstarejša, ki je bila surova zaderika, si je od kesanja, ker ni vzela goža za moža, pulila lase. Druga hčerka, ki je bila ošabnica, pa se je od črne zavisti z glavo zaletavala v zid... Tretji pa je od sreče sijal obraz, da je bila še lepša kakor prej.
Ko pa je gostija minila, je oče vprašal zeta, kaj naj stori, da bodo konji zlahka orali v strmih rebreh.
»To skrb pa kar meni prepustite!« je odvrnil zet. »Poznam skrivnost, za katero vi ne veste.« In je šel po kačjo lev, ki jo je bil pred dnevi, ko se je rešil prekletstva, spravil v kaščo, jo zvezal v bič in z njim pognal konje, ki so pred težkim plugom kar zdirjali po strmi njivi. Tako so konji orali kakor še nikdar prej.
  Toda vsaka stvar ima svoj konec. Kmet in njegov zet ter tri hčerke so pomrli, a bič, spleten iz kačje levi, je tudi preminil.
Dandanes pa po strminah Konjščice nič več ne orjejo ne s konji ne z volmi, ker kmetje ne vedo, da bi lahko orali po teh rebreh samo tedaj, če bi odrli živo kačo in njeno lev zvezali v bič. Ako pa bi se s takšnim bičem samo dotaknili para konj ali volov, bi potegnili težje breme, kakor ga more vleči sedem parov konj ali volov.

Kako se je gož oženil... Zakleta grajska hči
Lojze Zupanc
Kako je nastala Šokatnica
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ZAKLETA GRAJSKA HČI[uredi]

Pred stoletji je ob Negojnici stal grad. V tem gradu je živel graščak, ki je imel hčerko, hudobno kakor kačo. Na iskrem konju je vsak dan prijezdila na grajske njive, kjer so delali tlačani. Delo na grajskih njivah pa je bilo trdo; pri oranju in kopanju so se tlačani umazali, hudobna grajska hči pa jih je pretepavala z bičem ter jih grdila, da so umazanci in smrduhi.
Nekoč je spet na urnem konju jahancu pridirjala k tlačanom, ki so se znojili na grajskih njivah. Med njimi je bil tudi starček, ki je bil tako betežen, da je med delom padal na komaj izorano zemljo in se pomazal, da je bil ves blaten. Surova grajska hči pa je zavihtela bič, ga oplazila po obrazu ter zakričala:
»Izgini, umazanec in smrduh, da te ne vidim! Najprej se umij v Negojnici, potlej pa se vrni na delo!«
  Udarec z bičem po očeh pa je ubogega tlačana oslepel, zato je starček grajsko hčer preklel:
»V prsih nosiš kačje srce, še sama se spremeni v kačo!«
Komaj je spregovoril, že se je negojniški grad sesul v razvaline, med pečine pa se je splazila kača — zakleta grajska hči.
Minilo je sto let. Mimo razvalin negojniškega gradu je šel mladenič in zagledal kačo, ki je spregovorila s človeškim glasom:
»Prinesi mi škaf vode iz Negojnice, da se bom potopila vanjo in se rešila prekletstva!«
Mladenič je bil pogumen, zato je brž stekel domov po škaf, ga napolnil z vodo iz Negojnice ter s polnim škafom vode pohitel k razvalinam. Ko pa je kača, ki je zagledala mladeniča s polnim škafom vode, od veselja zasikala, se je mladenič prestrašil, izpustil škaf iz rok, da se je prevrnil, sam pa pobegnil. Takrat je kača zajokala:
»Gorje mi! Zakaj si se prestrašil? Zdaj bom morala trpeti še dolgih sto let in čakati na rešitelja.«
Minilo je spet sto let, ko je pastirček, ki je na bregu Negojnice pasel ovce, zagledal kačo. Ta pa je spregovorila:
»Nesrečnež, zakaj se nisi danes umil? Če bi se bil umil, bi bila rešena prekletstva, a tvoj bi bil grajski zaklad.«
Pastirček je prestrašen pohitel v vas in povedal, kaj je doživel.
Od takrat se vsi pastirji, ki pasejo ovce in goved na bregovih Negojnice, vsak dan umivajo, ker vsakdo upa, da se mu bo prikazala zakleta grajska hči, se rešila prekletstva ter mu pokazala pot do zaklada, ki je skrit pod razvalinami negojniškega gradu.

Zakleta grajska hči Kako je nastala Šokatnica
Lojze Zupanc
Petelinje jajce
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KAKO JE NASTALA ŠOKATNICA[uredi]

V Srnjakovih kotleh pod Rogatcem je bil pred davnim časom kačji grad, v njem pa je živela kačja kraljica, ki so ji bili podložni vsi gadje, goži in modrasi, skriti v pečevju Lepenatke in Rogatca. Kačja kraljica je bila velikanska bela kača, debela pa tudi tako, da bi se tudi najdebelejše drevo na Lepenatki ali na Rogatcu ne moglo meriti z njo! Na glavi je nosila zlato krono, njeni podložniki gadje, goži in modrasi pa so ji prinašali hrano, da ni imela drugega opravka, kakor da je noč in dan spala, bedela pa le tedaj, kadar je jedla. Živela je pač tako, kakor se spodobi za kraljico.
Ker pa je bela kača lenarila na dnu največjega Srnja¬kovega kotla, razen kač nobena živa duša ni prišla v njen grad.
Nekoč pa se je nekemu pastirčku le posrečilo, da je prišel v kačji grad. Bil je prvi in poslednji človek, ki je videl kačjo kraljico.
A kako je prišel do nje?
Tako je bilo:
  Pastirček je pasel ovce v Srnjakovih rebreh, pa je pod grmom našel goža, ki je od starosti umiral. Močno se je prestrašil kače. Odskočil je, da bi zbežal daleč proč, a že je gož spregovoril s prosečim glasom:
»Nikar ne beži pred menoj, saj nisem kača strupenjača! Star sem in betežen. Pred tremi dnevi sem se napotil h kačji kraljici, da bi v njenem gradu preminil, pa sem sredi pota obnemogel, da ne morem ne naprej ne nazaj. Usmili se in me zanesi v grad kačje kraljice, pa boš postal bogat in boš srečen vse življenje!«
»Kako naj te zanesem v grad kačje kraljice, ko pa ne vem, kje je!« je odgovoril prestrašeni pastirček.
Betežni gož pa je moledoval:
»Dvigni me in nesi me, pa ti bom povedal, kod vodi pot v skrivni grad!«
In pastir, ki je bil usmiljenega srca, je pobral bolnega goža ter ga nosil, kamor je velela kača. Hodil je in hodil, dokler ni dospel do največjega jezerca v Srnjakovih rebreh.
»Na cilju sva,« je zastokal gož. »Skoči v vodo in potopi se do gradu kačje kraljice!«
Pastirček je ubogal goža. Z njim v naročju je skočil v vodo in zaplaval v grad, kjer je spala bela kača, kraljica vseh gadov, gožev in modrasov. Umirajočega goža je položil pred njen prestol in mežikal, ker mu je sij zlate krone jemal vid.
»Napolni si žepe s kačjim peskom, potlej pa splavaj iz kotla! Bolje je, da izgineš prej, preden se bo prebudila kačja kraljica!« mu je velel umirajoči gož.
»Slabo plačilo je to!« je zagodrnjal užaljeni pastirček. »Mar me hočeš s peskom poplačati za dobroto, ki sem ti jo storil?«
»To ni pesek, ampak zlato!« je vzdihnil gož. »Ubogaj me in srečen boš!«
Komaj je gož spregovoril zadnje besede, je zatrepetal in poginil.
Takoj je pastirček ostal sam v gradu kačje kraljice. Oči so se mu že privadile na blišč, ki je sijal od kačje krone. Pogumno se je približal speči kači, ji odvzel z glave zlato krono ter splaval na površje.
Da bi bil tega nikoli ne storil!
Ko se je kačja kraljica prebudila in začutila, da na glavi nima zlate krone, je hudobno zasikala in se pognala za bežečim pastirjem. In koderkoli se je po dolini zvijala, se je za njo vlekla struga, v katero je iz vseh Srnjakovih kotlov vdrla voda ter jo zalila. Šele tamkaj, kjer se je ta voda izlivala v reko Dreto, je kačja kraljica ulovila pastirja in ga ugriznila, da je pri priči utonil v potoku, ki so mu domačini vzdeli ime Šokatnica pač zaradi tega, ker teče po dolini Šokat.
Kačja kraljica pa svoje zlate krone ni več našla pri pastirčku, ki jo je bil na begu pred zasledujočo kačo odvrgel, da bi kači ušel. Tako Šokatnica ni potopila samo ubogega pastirja, ampak tudi zlato kačjo krono.
Nihče ne ve, ali dandanes kačja kraljica še spi ali ne v gradu na dnu največjega Srnjakovega kotla. Res pa je, da je v dolini Šokatnice še zdaj toliko gadov, gožev in modrasov, kakor jih ni nikjer v Zadrečki dolini.
Šokatarji pa pripovedujejo, da gadje, goži in modrasi še dandanašnji po dolini Šokat in v potoku Šokatnici iščejo izgubljeno krono svoje kraljice, velikanske bele kače, ki jo je videl pastir, ne prej ne potlej pa nobena živa duša več.

Kako je nastala Šokatnica Petelinje jajce
Lojze Zupanc
Troglavka
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


PETELINJE JAJCE[uredi]

Na Kropi pod Gradiščem je nekoč ob Dreti stala majhna bajta, za bajtico pa majhen kurnik. V bajtici je živela revna starka, v kurniku je imela tri kokoši in petelina. Kokoške so ji vsak dan znesle tri jajca, petelin pa ji je iz dneva v dan od vida do vida popeval ter ji krajšal čas. Tako je imela starica vsak dan zadosti hrane: eno jajce je pojedla za zajtrk, eno za obed in eno za večerjo. Več pa sirota ni za¬htevala od življenja. Bila je srečna.
A nesreča nikoli ne počiva! Neke noči se je v kokošnjak pritihotapila lisica in zadavila vse tri kokoši ter jih odnesla v gradiško hosto, kjer so jo v lisičini čakali lačni lisjački. Petelin pa je komaj ušel njenim zobem; vzprhutnil je na najvišjo gred in se prav do zore ni oglasil, tako ga je bilo strah. Šele proti jutru je zapel in zvabil starko h kokošnjaku. Odprla je kurnik, a ko je pogrešila putke, je zajokala.
»Put, put, put!« jih je klicala z jokajočim glasom, dokler ni petelin spregovoril:
»Babica, putk ne bo več nazaj! Lisica jim je ponoči pregrizla vratove in jih odnesla v svoj brlog.«
»Oh, oh, kako mi je hudo,« je starica še huje zajokala. »Tri jajčka sem dobila vsak dan od njih. Zdaj bom morala umreti od gladu.«
»Oh, oh, kako mi je hudo,« je za njo potožil še petelin. »Lisica mi je odnesla ženke, brez njih mi bo težko živeti.«
Tri dni in tri noči je starka vzdržema jokala za izgubljenimi kokoškami. Četrti dan pa jo je petelin, ki se mu je sirota smilila, pričel tolažiti:
»Nič ne marajte, babica! Ne boste umrli od gladu! Vam bom pa jutri kar jaz znesel jajce, pa tako veliko, da ga boste imeli dosti za zajtrk, obed in kosilo.«
Toda človek ne more živeti od samih obljub! Ker je starka že tri dni gladovala, je četrti dan zjutraj umrla.
Tisto jutro pa je tudi njen petelin znesel jajce — prvo in zadnje, kajti ko je gospodinja umrla, je še sam poginil od lakote, ker ni imel nikogar, ki bi mu natresel zrnja...
Petelinje jajce pa je obležalo v travi pred kokošnjakom. Poletno sonce je pripekalo in žgalo ter ogrevalo zapuščeno petelinje jajce iz dneva v dan, dokler se ni iz jajca izvalil majhen zmaj. Komaj se je zmajček postavil na noge, se je skril v podzemsko jamo na Gradišču.
Toda zmaj je bil ljudem v nesrečo. Dokler je bil zmajček, je ponoči vlamljal v kokošnjake in kradel jajca ter kokoši, da si je utešil glad. Ko pa je odrastel v zmaja, je prihajal iz skrivališča tudi ob belem dnevu in pastirjem od¬našal s paše ovce, krave in teleta.
Kroparskim kmetom pa je bilo končno teh tatvin dovolj, zato so zmaju nastavili zanko pred votlino. Ko se je zmaj ujel v zanko, so ga kmetje ojarmili pred plug in rekli:
»Najprej naj nam izorje njive, potlej pa ga bomo ubili!«
In so pognali ojarmljenega zmaja po največji njivi, da bi jo zoral. Zmaj je oral in oral, ker pa so ga maščevalni Kroparji pretepali z biči in zabadali vanj gnojne vile, je podivjal ter jo ucvrl v dir, da se je plug odtrgal od jarma in razškleban obstal sredi neizorane njive. Zmaj pa je v pre¬plahu dirjal in dirjal, dokler ni prisopihal na breg Drete. Skočil je v vodo in se skril v najgloblji tolmun.
Zadrečani pripovedujejo, da zmaj še zdaj živi v kroparskem tolmunu, kjer takrat, kadar narašča Dreta, rjove in besni, da se tamkaj peni voda. Rjove in besni pa baje zato, ker bi se rad iznebil jarma, ki ga še dandanašnji žuli okrog vratu.

Petelinje jajce Troglavka
Lojze Zupanc
Zmaj v Logarski dolini
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


TROGLAVKA[uredi]

Pod goro Olševo je v podzemski votlini živel zmaj, ki je imel tri glave. Vse leto je spal in drnjohal, da se je tresla gora. En sam dan v letu je bedel. Takrat pa je planil iz skrivališča ter požrl, kar mu je živega prišlo pred trojno žrelo; zdaj je pastirju ugrabil tri ovce ter jih požrl kar na frati, zdaj je kravarju zadavil tri krave ali tri vole — za vsako žrelo enega. Kadar pa ni prišel do živine, je napadel tudi človeka in ga požrl, kot bi trenil.
Nekega vigrednega dne pa so se možje iz treh vasi pod goro Olševo zmenili, da bodo zmaja ubili. Oborožili so se s cepci, kosami in vilami ter odšli pred zmajevo votlino. Ta pa je kar spal in drnjohal, da so se možem od strahu tresle hlače dopetače. In ker se nihče ni upal v votlino, so se dogovorili, da bodo zmaja čakali pred jamo vse dotlej, dokler se ne bo zbudil in sam prišel iz nje.
Sredi poletja so možje iz treh vasi pod goro Olševo še zmeraj stali pred votlino in čakali, kdaj se bo zmaj zbudil in prišel na dan. Ta pa je kar spal in smrčal, da se je možakom kolcalo od strahu.
Šele pozno pod jesen, ko je na njivah že zorela repa, se je zmaj prebudil. Planil je iz votline in se znašel pred možmi, oboroženimi s cepci, kosami in vilami.
In glej — zmaj še pisniti ni utegnil, ko so možje iz treh vasi pod goro Olševo pljunili v roke ter se lotili požeruha s tremi glavami: tisti, ki so bili oboroženi s cepci, so šteli do tri in vsi v en mah udarili po zmajevih treh glavah, da so zmaja ubili; tisti, ki so imeli kose, so mrtvemu zmaju pokosili glave; tisti, ki so imeli vile, so pokošene glave nataknili nanje in — vsi možje so prepevajoč odšli na dolgo njivo ob vznožju gore Olševe ter zakopali tri zmajeve glave v zemljo.
Še danes se tista njiva pod goro Olševo imenuje — Troglavka.

Troglavka Zmaj v Logarski dolini
Lojze Zupanc
Zmaj pod Raduho
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ZMAJ V LOGARSKI DOLINI[uredi]

Tamkaj, kjer je danes prekrasna Logarska dolina, je bilo v davnih davnih dneh jezero. V tem jezeru je v podvodnem gradu živel strahovit zmaj, ki je bil takšen požeruh, da so mu morali Lučani in Solčavani vsak dan pripeljati eno deklico na jezerski breg, ki jo je večno lačni pozoj povlekel pod vodo, kjer jo je zadavil in požrl. Tako je gladni zmaj sčasoma požrl že toliko deklet, da je v vsej dolini ni bilo več niti ene deklice, razen v gradu pod Raduho, kjer je za življenje trepetala grajska hči. Graščak pa svoje hčerke ni hotel dati zmaju, zato je razglasil po vsej deželi, da bo tistemu mladeniču, ki bi umoril zmaja, daroval grad, pa še hčerko mu bo dal za ženo.
Prvi je šel nad zmaja grajski hlapec, ki je bil mlad in pogumen fant. Graščak mu je dal oster meč in mu naročil, naj triglavemu zmaju odseka srednjo glavo.
Hlapec je odšel na jezerski breg; in ko se je iz vode prikazal zmaj, je slabo meril ter odsekal zmaju eno stransko glavo. Ranjeni zmaj je zarjovel; in preden mu je hlapec ušel, odprl gobec srednje glave, popadel hlapca z ostrimi zobmi ter ga požrl.
Drugi dan je šel nad zmaja mlad drvar, ki je bil po¬gumen in močan, da mu enakega ni bilo v vsej dolini. Graščak mu je dal oster meč ter mu zapretil, naj dobro meri in odseka zmaju srednjo glavo. Drvar je odšel na jezerski breg in tamkaj čakal in čakal, dokler se ni iz vode pokazala zmajeva glava. Zavihtel je z ostrim mečem in posekal zmaju drugo stransko glavo. Ranjeni zmaj je strahovito zarjovel, drvar pa se je tako prestrašil, ko je spoznal, da ni posekal prave glave, da jo je ucvrl v beg. Malo živ je pritekel v grad pod Raduho in dejal graščaku:
»Zmaju sem odsekal glavo. Zdaj mi dajte grad in hčerko, kakor ste obljubili.«
Grajska hči pa mu je prinesla ogledalo in rekla:
»Kar poglej se, kakšen si!«
Drvar se je pogledal v ogledalo in ostrmel, ko je opazil, da je od strahu osivel. Takega grajska hči ni marala za moža. Ko pa je graščak še istega dne zvedel, da zmaj še kar naprej in naprej rjove v jezeru, je osivelega drvarja nagnal iz gradu, rekoč:
»Naročil sem ti, da posekaj zmaju srednjo glavo, ti pa si mu odsekal stransko. Nisi se držal najine pogodbe, zato izgini iz gradu!«
Tretji dan pa se je zglasil v gradu mlad pastir.
»Če mi boste dali grad in hčerko, bom uničil zmaja!« se je junačil.
»Kar sem obljubil, bom storil,« je potrdil graščak in mladeniču prinesel oster meč ter mu naročil, naj odseka zmaju srednjo glavo. »Stranski dve sta mu posekala že hlapec in drvar,« je dejal. »Ti pa mu odsekaj še srednjo glavo in dobil boš grad in hčerko za ženo.«
Pastir pa se je zahvalil za graščakov meč. »Z zmajem bom opravil tudi brez tega,« je zamahnil z roko in odšel na grajsko pristavo, zaklal največjega vola, mu iztrebil vse drobovje, nasul vanj sedem veder živega apna, potlej pa volovsko kožo zašil. To vabo je prepeljal k jezeru in jo pustil na bregu.
Gladni zmaj, ki že tri dni ni nič jedel, je planil nad vola ter ga požrl z živim apnom, kostmi in dlako vred.
Živo apno pa je zmaja v želodcu peklo. In da bi pogasil pekočo bolečino, ker ga je apno v želodcu žgalo ko živ ogenj, je pil in pil, dokler ni vsega jezera popil, a vendar je poginil. Prebrisani pastir je mrtvega zmaja zagrebel v zemljo, se vrnil v grad pod Raduho in se oženil z grajsko hčerko ter postal graščak.
Tamkaj, kjer je v davnih davnih dneh bilo jezero s požrešnim zmajem, je danes prekrasna Logarska dolina. Grad pod Raduho pa je že zdavnaj razpadel, da o njem ni več sledu.

Zmaj v Logarski dolini Zmaj pod Raduho
Lojze Zupanc
Žabja kraljica
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ZMAJ POD RADUHO[uredi]

Na vznožju Raduhe planine je stal mogočen grad. V tem gradu je živel graščak, ki je imel prelepo hčerko. Edino ona se očeta ni bala, vsi drugi ljudje pa so trepetali pred njim, kajti graščak izpod Raduhe je bil že takšen besnjak, da je tlačane za prazen nič pretepaval s pasjim bičem ali pa jih zapiral v grajsko ječo, kjer so, pozabljeni od vsega sveta, umirali od gladu.
Ubogi kmetje so jokali in prosili vilo z Raduhe planine, naj kaznuje krutega graščaka, da se bo spametoval in člo¬veško ravnal z njimi. Dobra vila se jih je usmilila, pa se je nekega dne zares napotila v raduški grad. Na grajskem dvorišču jo je prestregel sam graščak, besniv ko vrag. Ker vile ni spoznal, je zakričal:
»Hej, deklina, kakšna pa prihajaš v grad? Le kako si upaš bosa, v sami srajci in z razpletenimi lasmi prestopiti moj prag? Poberi se od tod, ali pa pokličem grajske hlapce, da ti bodo z biči pokazali pot iz gradu!«
Pogumna vila pa je rekla:
»Oj graščak, prišla sem prosit milosti za tlačane, ki umirajo v grajski ječi od gladu. Izpusti jih, če nisi vrag!«
Takrat pa je hudobni graščak pobesnel. Izza štibale je potegnil pasji bič in z njim oplazil vilo, da je zajokala in se opotekla z grajskega dvorišča. Pohitela je k Savinji in si v njej izprala krvavečo rano, potlej pa dvignila roko in preklela hudobnega graščaka:
»Oj, graščak, zares si hujši kakor vrag! Tvoj grad naj se pogrezne v zemljo, ti pa se spremeni v zmaja! In zmaj ostani vse dotlej, dokler ti lastna hči ne bo potešila gladu z jetri rodnega otroka!«
In glej — komaj je bila izrekla kletev, že se je grad sesul v razvaline in se pogreznil v temno, globoko zijavko, a graščak se je spremenil v zmaja; le njegova hči je ostala takšna kakor prej. Le-ta je dan in noč posedala v zijavki pri očetu zmaju ter dan in noč jokala nad nesrečo, ki je zadela grad in njenega očeta.
Zmaj pod Raduho pa je poslej vsak dan odšel na frate strme Raduhe, kjer so pastirji pasli ovce, in jim ukradel ovco, da je sebi in prelepi hčerki utešil glad. Ko pa je prestrašenim pastirjem odnesel v zijavko in požrl že vse ovce, se je najmlajši in najpogumnejši pastir odločil, da bo zmaja poiskal in pokončal. Vzel je ostro balto ter odšel na dolgo dolgo pot. Tretji dan je prišel pred zijavko, v kateri je drnjohal nažrti zmaj, v kateri je jokala grajska hči. Pogumno je stopil v podzemsko jamo, a ko je ugledal ob zmaju lepo dečlico, je pozabil na maščevanje, prijel vekajočo pužo za roko in zbežal z njo v planino.
Ko se je zmaj prebudil in pogrešil hčerko, je zarjovel, da se je stresla Raduha. Zapustil je zijavko ter odšel po svetu iskat izgubljeno hčer. Hodil je in hodil ter pretaknil vse hoste in zijavke v Savinjski in Zadrečki dolini, hčerke pa le ni našel. Nazadnje se je namahnil še na vrh Raduhe, kjer je na samini stala revna pastirska koča. Potrkal je na vrata.
»Kdo je zunaj?« je v kolibi vprašala mlada žena.
Zdaj je spoznal hčerin glas.
»Jaz sem! Tvoj oče zmaj!« je odgovoril.
»Kaj bi radi, ljubi oče?« je zajokala hčerka.
»Lačen sem!« je zastokal zmaj pred vrati. »Jesti mi daj, hčerka moja!«
»Kaj naj vam dam, ljubi oče, ko pa črede ni doma? Moj mož jo pase na daljnih fratah Raduhe.«
»Oj, hčerka, ljuba hčerka, tri leta sem te iskal, tri leta gladoval. Umiram od gladu. Če nimaš drugega, pa mi daj jetra svojega sinčka in rešila me boš prekletstva raduške vile.«
Kaj je hotela uboga hči zakletega graščaka? Rodnemu sinčku je izrezala jetra ter jih dala očetu zmaju.
Komaj pa je zmaj požrl jetra, se je spremenil v človeka. Ko pa je stopil v kočo in našel jokajočo hčerko ob mrtvem sinčku, mu je od žalosti nad tem, kar ji je nahudil, počilo srce. Padel je na zemljo in izdihnil.
Hčerka je še huje zajokala in pokopala mrtvega očeta.
A kako se je razveselila, ko se je vrnila v bajto in v zibeli našla sinčka, ki je oživel v trenutku, ko je njenega očeta zagrnila črna zemlja.
Tako je dobra vila z Raduhe poplačala hčerino ljubezen do zakletega očeta.

Zmaj pod Raduho Žabja kraljica
Lojze Zupanc
Požrešna riba
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ŽABJA KRALJICA[uredi]

V davnih časih je bilo blizu Vologa v Savinjski dolini majhno jezero, v katerem je bilo toliko rib, da so jih domačini lovili kar z rokami. Lepega dne pa so se preobjedli rib in si zaželeli srnjega mesa. Zato so po bližnjih hostah srnam nastavljali zanke. To pa se je zamerilo vilam, ki so v jasnih mesečnih nočeh pasle srne po voloških tratah in fratah. Nad dolino so priklicale neurje — in Voložanom je toča sklestila vsa žitna polja.
Poslej Voložani niso več preganjali srnjadi, pač pa so pričeli v jezerce metati kruh, da bi se ribe v njem čim bolj zaredile in namnožile.
A tudi tega jim vile niso dopustile! Kruha bi ne smeli metati v vodo, zato se je jezero sušilo in sušilo, dokler se ni spremenilo v mlako. Z jezerom vred so izginile še ribe, v mlaki pa so se zaredile žabe.
Zdaj je Voložanom pričelo zmanjkovati vode in od žeje jim je poginjala živina, ki so jo včasih vsak večer gonili k jezeru.
  Nekega večera je najstarejši Voložan žalostno posedal ob žabji mlaki in milo tožil in prosil vile, naj mlako spre¬mene v jezero. Takrat pa se je v mlaki oglasila žaba:
»Kvak — kvak,
to je vrag,
če za živino in ljudi
pitne vode ni in ni.
Kvak — kvak!«
Ded se je začudil žabji pesmi in je vprašal:
»Kdo pa si, ki govoriš s človeškim glasom?«
»Žabja kraljica sem; največja žaba v mlaki, kvak!« je odgovorila žaba,
»Pa nam ti pomagaj, žabja kraljica, če moreš in znaš, da se bo mlaka spet spremenila v jezero!« je zaprosil ded.
»Oj dedej, če me prenesel pod onole pečino,« je za kvakala žabja kraljica in poškilila proti skalini skonca trate, »bo že jutri osorej tod jezero, še večje kot je bilo prej!«
»Le kako naj te prenesem, ko se pa bojim, da bi imel vso roko krastavo, če te bom prijel,« se je branil ded.
»Zavij me v blato in prenesi me!« je zatrmoglavila žabja kraljica.
In ded je pričel z rokami brozgati po blatu, da bi prenesel žabo iz mlake pod pečino. Ker pa so se mu od starosti tresle roke, je zadel ob žabo in ji zbil kronico z glave, da se je pogreznila v mehko blato.
Žabja kraljica pa je zajokala:
»Kje je moja krona, ded,
kam si jo zapravil?
Z njo bi lahko bolne zdravil
ali pa postal vseved!«
In potopila se je v mlako, da nikdar in nikoli več ni nihče videl niti nje niti njene kronice.
Dobre vile pa so se le usmilile Voložanov! Da bi jim živina še naprej ne poginjala od žeje, so izpod skale, kamor se je hotela preseliti žabja kraljica, priklicale na dan stu¬denec, ki so mu Voložani v spomin na nekdanje jezerce vzdeli ime — Jezerec. Tako imajo tamkaj danes vode na pretek, rib pa ne, ker jih v Jezercu ni!

Žabja kraljica Požrešna riba
Lojze Zupanc
Pastir s čudežnim kravjim rogom
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


POŽREŠNA RIBA[uredi]

Stari Gorogranci pripovedujejo, da je bilo v starih časih pod Kasno planino jezero, v katerem je živela velika in požrešna riba.
Nekega dne je neki kmet na rebreh Kašne planine oral njivo. Pred ralo je ojarmil edinega voliča, ki ga je imel, in oral in oral, dokler ni vol omagal v strminah. Takrat je orač voliča izpregel, da bi se napasel in odpočil, sam pa je legel v senco in zaspal.
Na paši se je vol približal jami, ki je zevala do jezera na dnu planine. Nerodnemu bulcu je spodrsnilo na robu brezna in zgrmel je v jamo ter se potopil v jezero, kjer ga je požrla jezerska riba.
Ko se je orač prebudil in pogrešil vola, ga je iskal in iskal, dokler ni spoznal, da je živinče padlo v brezno.
Nesreča ga je tako potrla, da je jamo in ribo stokrat preklel:
»Prekleta jama, ki si mi ukradla vola, stokrat prekleta riba, ki si ga požrla!«
  Tega pa bi ne bil smel izreči! Riba se je za kletev maščevala: nažrta se je vlegla povprek jezera, da voda pod planino ni odtekala, ampak je pričela skozi brezno bruhati na dan. In poplava je odnesla kmetu rodno zemljo z njive v dolino.
Tako je ubogi kmet izgubil tudi rodno njivo. Preselil se je v dolino. Tamkaj pa, kjer je prej bila njiva, je ostala gola skala.
Ta skalina je še danes vidna. Gorogranci so ji vzdeli ime — Kašna peč.

Požrešna riba Pastir s čudežnim kravjim rogom
Lojze Zupanc
Od kdaj so vrane na Menini...
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


PASTIR S ČUDEŽNIM KRAVJIM ROGOM[uredi]

Na Menini planini je pasel krave mlad pastir, ki je bil reven, a tako postaven in zal, da se je vanj zagledala najmlajša in najlepša vila z Menine planine.
Vilinskemu kralju pa to ni bilo všeč, zato je hčerko začaral v kravo in zakričal:
»Kar pojdi, neumnica, k umazanemu pastirju! Ko ti jih bo s palico naložil po grbači, boš že spoznala, kako hudobni so ljudje!«
Tako se je vila, spremenjena v kravo, morala pridružiti pastirjevi kravji čredi. Zdaj ni več marala pastirja, želela si je samo to, da bi spet postala vila. Vsa preplašena se je tresla od strahu, kdaj jo bo udaril z gorjačo.
Ko je pastir zagledal neznano kravo, ki je bila najlepša v čredi, je stopil k njej, jo počohal med rogmi in prijazno del:
»Od kod pa si se ti zatekla v mojo čredo, Belka?«
Belka ji je dal ime, ker je bila bela kakor sneg.
  Krava je žalostno zamukala. Ko pa je spoznala, da ji pastir noče nič žalega, ga je z dolgim, hrapavim jezikom obliznila po obrazu.
Še tisto noč, ko je pastir zaspal, so prišle v kravjo stajo vile in povedale Belki, da jo bo vilinski kralj ponovno spremenil v vilo šele takrat, kadar jo bo pastir trikrat udaril in ji odbil rog.
Tretji dan je Belka zbezljala po pašniku ter tako dolgo divjala, da jo je pastir v jezi udaril z gorjačo. Takrat pa je Belka obstala ko pribita, a iz hvaležnosti, ker jo je pastir udaril, ga je obliznila po rokah in obrazu.
Ponoči pa so se tri krave v staji otelile ...
Sedmi dan je Belka spet zbezljala. Divjala je po pašniku in vsako kravo, ki jo je dosegla, sunila z rogmi v vamp. Krave so se splašile; nastal je takšen direndaj, da se je pastir razjezil in udaril podivjano kravo Belko. Ta pa se je potlej, ko je začutila gorjačo na grbači, v trenutku umirila. Iz hvaležnosti, ker jo je udaril, pa je pastirja obliznila po rokah in obrazu.
Tisto noč pa se je v kravji staji otelilo sedem krav...
Deveti dan pa je Belka tako podivjala, da kaj takšnega pastir še ni videl svoj živi dan. Tekala je za preplašenimi kravami, jih z rogmi suvala v vampe in bezljala po pašniku, da jo je pastir komaj komaj uhitel. Jezno je zamahnil z gorjačo in jo udaril po grbači. Ker pa je še kar naprej in naprej z rogmi suvala neko čado v vamp, je pastir zamahnil še enkrat in ji s palico odbil rog.
Takrat se je Belka spremenila v prelepo vilo, da se je pastir od strahu kar sesedel. Vila pa je spregovorila:
»Zahvaljen, dobri pastir, ker si me rešil očetovega prekletstva. Za plačilo naj ti ostane odbiti kravji rog. Kadar boš v sili in nesreči, zatrobi nanj!«<br / To je rekla in izginila tako naglo, kakor izgine megla pred soncem.
Pastir je pobral rog in zatrobil: še tisti trenutek so vse krave prihitele k njemu in zvedavo buljile in bulile vanj.
— »Hoho, saj tale kravji rog pa ni kar tako!« se je razveselil pastir, ki mu poslej ni bilo več treba tekati za kravami po obsežnih fratah in pašincih ter jih seganjati, kadarkoli so se le preveč oddaljile od njega. Rajši je po-ležaval v senci in žvižgal in pel, kadar pa je zatrobil na čudežni rog, so vse krave pritekle k njemu kakor krotke ovce.
Še tisto noč pa se je v kravji staji otelilo devet krav ...
Prirastka v čredi pa je bil pastir lahko vesel, saj so mu kmetje v Zadrečki dolini obljubili lepo plačilo za pastirje vanje, za nameček pa še vse teličke, ki bi jih povrgle krave na Menini. S to obljubo pa so se le šalili, saj je vedel, da so Zadrečani poslali na planino same jalovke. Hej; zdaj pa je imel kar devetnajst telet, ki so bila vsa njegova!
Potlej je nekega dne zagledal ogromnega medveda, ki je hlačal proti kravji čredi, da bi največjo kravo ubil in požrl. Pastir je pohitel v stajo in zatrobil na čudežni rog; in vse krave so odbezljale v stajo, on pa je brž zaprl leso, medvedu pa se je posmehoval:
»No, le pridi noter, kosmatinec, če moreš in znaš, pa si izberi najdebelejšo kravo, haha!«
Razočarani medved je zagodrnjal in odšel, krav na pašniku pa ni več napadal.
Pa se je zgodilo, da je napadel kravjo čredo gladni volk. Že je skočil na najlepšo kravo, da bi ji pregriznil vrat, pastir pa je zatrobil na čudežni rog.
In glej — zgodilo se je čudo: komaj se je rog oglasil, je pastirjeva gorjača sama od sebe kar po zraku pohitela k napadeni kravi in treščila požrešnega sivca po butici, da se je pri priči mrtev zgrudil na zemljo.
Pastir se je smejal, odri volka in si iz volčje kože sešil zimski kožuh.
Neke noči pa so v kravjo stajo vdrli roparji, da bi ukradli najlepšo kravo in si jo spekli na ražnju. Pastir se je prebudil, zatrobil na čudežni rog in spet je gorjača švistnila po zraku ter roparje tako namlatila, da se jim je kar kolcalo. Praznih rok so se umaknili v noč, pastir pa se je smejal, da nikoli tako.
Tako je srečno pasel iz leta v leto, nikoli pa na Menini planini ni izgubil niti ene krave.
»Takšnega pastirja še nismo imeli!« so se hvalili Zadrečani.
Ko pa je pastir umrl, se je čudežni rog izgubil. Pastirji ga še danes iščejo po Menini planini, da bi jim ne bilo treba tekati za kravami po pašnikih; da bi jim živine ne napadali volkovi in medvedje; da bi tako srečno pasli, kakor je včasih pasel srečni pastir, v katerega se je bila zaljubila vila in mu podaril čudežni rog.
A doslej ga ni še nihče našel.

Pastir s čudežnim kravjim rogom Od kdaj so vrane na Menini...
Lojze Zupanc
Zakaj ni več medvedov na Menini
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


OD KDAJ SO VRANE NA MENINI…[uredi]

Na Menini planini je zijavka Jespa. Nekoč je v tej podzemski jami živela vila, ki je bila lepa ko sonce. Vila iz Jespe je vsako jutro sedla v cvetočo travo pred zijavko in si razčesavala zlate lase. A hudobni veter, ki vile ni maral, je pihal in pihal ter se ji zapletal v lase.
Nekega jutra pa je vila zaprosila:
»Sonce, preženi zlobneža, ki mi nagaja, da si ne morem počesati zlatih las!«
Sonce je uslišalo vilo. Tako močno je posijalo, da se je moral veter umakniti pred njegovimi vročimi žarki. Potuhnil se je v senco temnih smrek in razmišljal, kako bi se vili maščeval.
In res — ko- se je sonce skrilo za gore, je veter zdivjal po Menini planini, da so smreke in bukve padale na zemljo.
Vilo je bilo strah in je zajokala, da se je njen jok slišal prav do svetlih zvezd.
»Zvezdice, ljube sestrice, zbudite burjo in ji recite, naj prežene zlobneža, ker me je pred njim strah,« je jokala.
Zvezdice so mežikale, da bi zbudile burjo, ki je spala v pečevju na Rogatcu. Ker pa je z mežikanjem niso mogle prebuditi, je majhna zvezda padla na Rogatec, skočila burji v sive, razmršene lase in zaklicala:
»Burja, vstani in pograbi metlo brezovko ter ošvrkaj sina potepina, ki nagaja vili na Menini.«
Burja je planila na noge, da bi ulovila sina. Ko ga je uhitela, ga je namlatila po grbači, da se je ves pretepen umaknil v hoste onstran Menine planine.
In vstal je nov dan, miren in zlat, da si je vila lahko razčesavala zlate lase.
Veter pa je spet potuhnjeno ždel v svojem skrivališču in razmišljal, kako bi se vili maščeval. Ko je sonce zašlo za gore in ko je burja spala na Rogatcu, je sredi noči zdivjal po Menini planini, da vila vso noč ni mogla spati, ker jo je bilo strah.
»Mesec, bratec dragi, pomagaj mi, ker me je pred zlobnim vetrom strah,« je zajokala.
Mesec je pričel skakati z oblaka na oblak, da bi dosegel zlobneža in mu zažgal razmršeno grivo. A pot je bila dolga, dolga. Preden je prispel na Menino, je veter napihal toliko črnih oblakov nad planino, da mesec ni več videl zemlje, pa je odšel za gore spat. Takrat je maščevalni veter črne oblake raztrgal in razcefral, da so na Menino planino padle same — črne vrane.
Od takrat so na Menini planini črne vrane.

Od kdaj so vrane na Menini... Zakaj ni več medvedov na Menini
Lojze Zupanc
Huda peč
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ZAKAJ NI VEČ MEDVEDOV NA MENINI[uredi]

Pred davnim davnim časom je bilo na Menini planini toliko medvedov, da pastirji niso mogli na tamošnjih pašnikih in fratah pasti ne krav ne ovac. Zato je gorogranski knez naročil grajskemu pastirju, naj goved in drobnico zapre v stajo, medvedom na planini pa nastavi vabo.
In pastir je odšel na delo. Iz ovčnjaka je izbral najlepšo in največjo ovco, jo zaklal in pripravil vabo za medvede. Na vršku Menine planine je v Globačah nanosil nad jamo dračje, nanj pa položil zaklano ovco.
Ponoči pa je vila z Menine planine zašla na dračje in se pogreznila v globoko jamo. Kako se je začudil drugo jutro grajski pastir, ko je namesto medveda v jami našel vilo, ki je jokala!
»Pomagaj mi iz jame, pa te bom nagradila, da boš vse medvede na Menini planini polovil in pobil!« je prosila.
Pastir jo je potegnil iz jame, rešena vila pa je pokazala na bližnje mravljišče in dejala:
»Razkopaj mravljišče! V njem boš našel oglodano in očiščeno okostje zelene žabe, ki so jo mravlje pojedle že pred tremi leti. Žabje koščice si položi pod jezik, pa boš neviden za vse ljudi in medvede. Pa srečno lovi, dokler ne boš pobil prav vseh medvedov na Menini planini.«
To je rekla in izginila.
Pastir je zares razgrebel mravljišče in našel žabje okostje. Položil si ga je pod jezik in odšel v dolino. Ko je prišel na grajsko dvorišče, kjer se je sprehajal gorogranski knez, je zaklical:
»Hej, knez, ali me vidite?«
»Kdo me kliče?« je vprašal knez in se pričel ozirati, a nevidnega pastirja ni zagledal.
»Hoho, to sem jaz!« se je zasmejal pastir in potegnil kneza za uho.
»Kaj pa počenjaš, nepridiprav!« se je jezil gorogranski knez. »Slišim te, vidim pa ne! Toda povej, zakaj nisi odšel na Menino planino in nad jamo v Globačah nastavil vabe za medvede?«
»To delo je zdaj nepotrebno! Z medvedi bom obračunal tudi brez vabe!« se je zasmejal in iz objestnosti potegnil gorogranskega kneza za nos. Potlej je odšel v grajsko drvarnico, vzel največjo balto in se vrnil na Menino planino medvede lovit.
Zdaj je bil neviden. Hodil je in hodil po obsežnih hostah Menine planine in kjerkoli se je namahnil na medveda, se mu je neviden približal ter ga z balto treščil po butici, da se je mrtev zgrudil na zemljo.
Tako je nevidni pastir sčasoma pobil vse medvede, in grajska goved ter drobnica se je lahko spet brez nevarnosti pasla po pašincih in fratah Menine planine.
»Tako! To delo je opravljeno,« si je mislil nevidni pastir, ko ni nikjer več našel nobenega medveda, ter se napotil v dolino, da bi tamkaj še pred ljudmi neviden uganjal vragolije. Ko pa je prišel na grajsko dvorišče, je kihnil — in iz ust mu je zletelo čarobno žabje okostje. Pritekel je knezov pes, hlastnil po koščicah in jih požrl.
Zdaj je grajski pes postal neviden! Potepel se je v hoste Menine planine, kjer še dandanes napada zajce in jih davi ter žre.
Če dandanašnji pride gorogranski lovec praznih rok z lova domov, se takole opravičuje:
»Zajčka sem imel že na muhi, pa mi ga je izpred nosa požrl nevidni grajski pes ...«
Pa tudi medveda noben gorogranski lovec nič več ne ustreli, ker jih je že zdavnaj pobil in iz vseh host Menine planine iztrebil nevidni pastir gorogranskega kneza.

Zakaj ni več medvedov na Menini Huda peč
Lojze Zupanc
Suhi studenec
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


HUDA PEČ[uredi]

Blizu Solčave je hrib, ki se imenuje Huda peč. V starih časih so tamkaj živele vile pogorkinje, ki pa niso mogle slišati ne zvonjenja in ne žvižganja. Tega pa niso vedeli solčavski pastirji, ki so po fratah vilinje planine pasli ovce.
Nekega dne je mlad pastir iz Solčave spet nagnal na frate okrog pečine gospodarjeve ovce in krave. A da bi živine v temnih hostah ne izgubil, je privezal vsakemu govedu na vrat kravji zvonec, ovcam pa je žvižgal, kadar so se le prveč razteple po obsežnih pašnikih. Kravji zvonci so zvonili, pastir pa je žvižgal in žvižgal, da so si vile, skrite v zijavki pod pečino, zatiskale ušesa in se jezile, da bodo pastirja ubile, če ga bodo le dobile.
Tako je pastir pasel iz dneva v dan. Nekega dne pa je najlepša ovca iz njegove črede zašla na pečino, a nazaj ni mogla. Blejala je in beketala, pastirju je bilo ovce žal, pa je po strmi frati splezal do pečine, da bi rešil ovčko.
Komaj pa se je približal zijavki, so iz pečine planile razjarjene vile, ga zadavile in vrgle v brezno, kjer je z razbito glavo obležal med pečevjem. Goved in drobnica pa se je zvečer sama vrnila domov.
Naslednji dan so Solčavani odšli na frate pastirja iskat. Klicali so ga in mu žvižgali, a nihče ga ni našel. Končno je pastirjev gospodar splezal do pečine, se ustavil pred zijavko in na vso moč zažvižgal, misleč, da bo pastirja zbudil, če je v votlini zaspal. Na njegov žvižg pa so planile iz zijavke razkačene vile pogorkinje, ga potegnile na vrh skale ter ga odondod pahnile v prepad, da je z razbito glavo obležal zraven ubitega pastirja.
Solčavani, ki so slišali v dolino prestrašeno kričanje, pa na pečini niso videli nič drugega ko bele meglice in gospodarja, ki je padel s skale. Pohiteli so v pečevje in tamkaj našli njega ter pastirja, oba z razbito- glavo, oba mrtva.
Od takrat solčavski pastirji nikoli več ne pasejo niti krav niti ovac na tem hribu, ki so mu vzdeli ime »Huda peč«. Rajši pasejo drugje, kjer lahko ovcam žvižgajo brez vseh skrbi, kjer lahko krave z zvonci krog vratu zvončkljajo tja v tri dni...

Huda peč Suhi studenec
Lojze Zupanc
Žalik žena in žanjice
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


SUHI STUDENEC[uredi]

Včasih, ko na Lepenatki še ni bilo planinskih pašnikov, ampak sama hosta, je globoko v gozdovih, kamor še ni nikdar stopila človeška noga, izviral studenec. K temu studencu so hodile po vodo vile z bližnjega Rogatca. Studenec ni nikdar presahnil, niti v največji poletni vročini ne, njegova voda pa je imela takšno zdravilno moč, da je tisti, ki jo je pil, ostal večno zdrav in mlad. A zanj so vedele le vile, ljudje pa ne!
V tistih časih pa so imeli Zadrečani toliko živine, da je niso mogli prehraniti, zato so se odločili, da bodo posekali gozdove na Lepenatki, poseke pa spremenili v sočne pašnike.
Rečeno — storjeno! Vsi kmetje iz Zadrečke doline so odšli na delo; in v temnih hostah Lepenatke so iz dneva v dan pele drvarske sekire, da je odmevalo od Rogatca in Menine planine.
Vile z Rogatca pa so se zbale za studenec s čudežno vodo. Vsako jutro in vsak večer so se povzpele na vrh Rogatca in kričale drvarjem na Lepenatki:
»Prenehajte s sekanjem! Nikar ne podirajte dreves, saj na Lepenatki ni vode! Kaj boste s pašniki, ki so brez vode!?«
Zadrečani pa vil niso ubogali, ampak kar dalje sekali in sekali.
Neko noč, ko so drvarji trdno spali in drnjohali v gozdnih kolibah, pa so vile odšle k čudežnemu studencu in vsaka je vrgla v vodo en sam las.
Gorje tistemu, ki pije vodo, v kateri je en sam vilinski las! Drvarji niso vedeli, kaj so storile vile. Ko so se prisekali do studenca, so vriskali od veselja in dejali:
»Vile lažejo! Kričale so, da na Lepenatki ni vode, a glej, tukaj je studenec, kjer bodo planšarji napajali naše krave!«
Sami pa na srečo vode niso pili. »Voda je za žabe!« so se smejali in si gasili žejo s sadjevcem, ki so jim ga s hrano vred prinašali iz doline.
Tako so sekali in sekali, dokler ni bil vršek Lepenatke čisto gol. Poseke so zasejali s travo in k letu so že imeli pašnike, kakršnih ni bilo daleč naokrog.
Minilo je še eno leto in naslednjo pomlad so planšarji odgnali številno čredo krav in ovac na Lepenatko. Živina in drobnica se je ves dan pasla, ko pa so pastirji pod večer nagnali krave in ovce k vilinjemu studencu pit, so vse poginile, ker so pile vodo, zastrupljeno z vilinjimi lasmi.
Tako so Zadrečani, ki vil z Rogatca niso ubogali, izgubili vso živino. Takoj zatem pa se je studenec osušil, da dolgih dolgih sto let ni bilo na Lepenatki niti kaplje vode.
Ko pa je minilo sto let, je studenec na Lepenatki znova oživel. Zdaj voda ni bila več strupena, a takšna tudi ni bila kakor včasih, da bi tisti, ki bi jo pil, ostal zdrav in mlad.
Danes pa pastirji, ki pasejo živino na Lepenatki, lahko spet napajajo živino pri studencu, ki mu zato, ker dolgih sto let ni imel vode, pravijo — Suhi studenec.

Suhi studenec Žalik žena in žanjice
Lojze Zupanc
Zaklad v Trbiški zijavki
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ŽALIK ŽENA IN ŽANJICE[uredi]

V zijavki strmega Rogatca je živela žalik žena, ki je ob žetvi odšla v dolino Podvolovljek, kjer so žanjičice žele pšenico. Bilo je vroče, da so še ptice zevale z odprtimi kljuni. Žanjice so posedle v senco k malici, pa se jim je približala žalik žena in zaprosila:
»Hej, žanjice, če mi daste jesti, vam bom pomagala žeti!«
Žanjice pa, ki žalik žene niso prepoznale in so mislile, da je prišla k njim ciganka, so jo napodile:
»Kar poberi se, potepinka, če ne ti bomo s srpi porezale razkuštrane lase!«
Naslednji dan je žalik žena spet obiskala ženske ki so se v senci odpočivale od žetja ter pile tolkovec.
»Oj, žanjice, žejna sem!« je potožila. »Če mi daste piti, vam bom pomagala žeti!«
Žanjice pa so jo nagnale:
»Izgini, ciganica, če ne ti bomo s srpi porezale ušesa!«
  Takrat je užaljena žalik žena odšla na vrh Rogatca in od vrška odtrgala velikansko skalo ter jo po rebri pahnila v dolino.
»Ha, žanjice, grde lakomnice, tukaj imate zdaj plačilo za požrešnost! Če mi niste dali jesti in piti, vam tudi žeti ne bo treba!« se je zakrohotala, da je odmevalo od Raduhe.
Skalina žalik žene je zagrnila vso dolino, kjer so žele lakomne žanjice. Komaj komaj so žanjice ušle, da jih ni pobila skala, ki jim jo je poslala žalik žena.
Od takrat v Podvolovljeku nič več ne plenja žito, saj je v dolini več kamenja kakor rodne zemlje.

Žalik žena in žanjice Zaklad v Trbiški zijavki
Lojze Zupanc
Žalik žene v Zlatem polju
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ZAKLAD V TRBIŠKI ZIJAVKI[uredi]

Med Lučami in Solčavo je podzemeljska jama, ki se imenuje Trbiška zijavka. V njej je skrit zaklad, ki ga čuva žalik žena.
Pred davnimi davnimi časi je sredi neke viharne noči prišla žalik žena iz Trbiške zijavke k sodarju Pečovniku, ki je živel na bližnji kmetiji. Prosila ga je, naj gre z njo, da ji bo z novimi obroči okoval staro, preperelo kad. Mladi sodar pa žalik žene ni spoznal, zato je dejal:
»Zaradi ene same muhe si še pajek ne splete mreže! Ti pa hočeš, naj bi v tej viharni noči šel s teboj na eno samo tvojo kad nabijat nove obroče? Nikamor ne grem! Saj nisem nor, da bi šel sredi noči z doma.«
Zlat ključ odpre vsaka vrata, zato je žalik žena odgovorila:
»Kdor doma tiči, se malo nauči! Z menoj pojdi in ne bo ti žal! Za delo te bom bogato nagradila: dobil boš poln klobuk zlatih novcev.«
Lepa beseda nikomur ne preseda! Tudi sodarja je zamikalo obljubljeno zlato, pa je pograbil kladivo, si ovesil prek ramen železne obroče ter se poslovil od mlade žene, ki je prav ta čas zibala sinčka.
Tako je mladi sodar odšel z žalik ženo v noč. Ker pa je poznal vsa pota in steze v bližnji okolici, je vzlic temi uganil, da ga neznana ženska vodi proti Trbiški zijavki. Komaj sta prispela v zijavko, je žalik žena potrkala na pečino, ki se je na njeno trkanje razmaknila, da se je sodar skoraj sesedel od začudenja, saj je v podzemeljski dvorani zagledal toliko kadi, napolnjenih s suhim zlatom, da bi jih človek ne preštel svoj živi dan.
Ko sta vstopila v dvorano z zlatim zakladom, je žalik žena, pokazala prišleku najmanjšo kad in rekla:
»Tale kad je stara, obroči na njej pa so zarjaveli. Premenjaj jih in kad prekuj, pa boš dobil obljubljeno plačilo!«
Sodar se je kar precej lotil dela. Nabijal in nabijal je na kad nove obroče ter se med delom potil, dokler ni kad imela novih obročev. Ko pa je bil z delom gotov, se je odkril in pomolil žalik ženi prazni klobuk, rekoč:
»Zdaj mi ga pa le napolni z zlatniki, kot si obljubila!« »Kar sam si vanj nagrabi zlata, da bo zvrhano poln, potlej pa brž izgini od tod!« je velela žalik žena. »Nikomur pa ne smeš povedati, kje si bil to noč in kaj si videl.«
Sodarja pa je zlato tako premamilo, da ni vedel, kje naj prej začne jemati. V prazni klobuk je pričel grabiti zlatnike kar iz prve kadi, a preden ga je bil napolnil, je zagledal v drugi kadi manjše in tanjše novce.
»Teh bi lahko še več spravil v klobuk,« si je mislil in naglo iztresel že nabrane zlatnike iz klobuka v prvo kad ter pohitel k drugi kadi.
Grabil je zlatnike, grabil v klobuk, a preden ga je bil napolnil z zlati, je opazil v tretji kadi še manjše in tanjše cvenke.
»Ojej, če bi si pa teh nabral,« je škilil na zlatnike v tretjo kad, »bi lahko imel še več zlata!«
In že se je približal tretji kadi. Bolj in bolj je v njem rasla lakomnost. Najrajši bi bil videl, da bi se vsi zlatniki spremenili v zlati prah, ki bi ga lahko še največ naphal v svoj klobuk.
Žalik žena je lakomnika ves čas tiho opazovala in se smejala. Ta pa je brezumno skakal od kadi do kadi, napolnjeval klobuk in ga spet izpraznjeval, dokler ni pri tem poslu ostarel. Ni se zavedal, da je izbiral leta in leta; in ko je končno le zapustil zijavko, noseč zvrhan klobuk zlatnikov, se je za njim zaprla peč, ki zakriva vhod v dvorano s polnimi kadmi zlata.
Presrečni sodar se je vrnil domov, a pri Pečovnikovih ga ni nihče več poznal. Njegova žena in sinko sta že zdavnaj umrla, v hiši pa so živeli njegovi vnuki, ki so se mu v brk smejali, ko je zatrjeval, da je to njegova domačija.
»Pa nam povej, dedej, kdaj si živel tod?« so ga nazadnje le vprašali.
»Komaj snoči sem šel z doma,« jim je zatrjeval.
Prinesli so mu ogledalo. In ko se je pogledal vanj, je ostrmel: bil je upognjen starec z dolgo, sivo brado, ki mu je segala do pasu. Povedal je vnukom, kje je hodil in kaj je videl. A tega bi ne smel storiti! Ker je pozabil, kaj mu je bila ukazala žalik žena, se mu je zlato v klobuku spremenilo v oglje.
Zdaj je bil siromak brez doma in brez zlata. Še tisto noč je od žalosti umrl.
Lučani in Solčavani pa še dandanašnji hodijo v Trbiško zijavko in iščejo tisto skalo, ki zakriva vhod v dvorano žalik žene, kjer je skrit zlati zaklad. Bližnji Ljubenci, ki se radi šalijo, pa jim nagajajo, da bodo v Trbiški zijavki našli zlati zaklad šele takrat, kadar bo Savinja tekla od Luč proti Solčavi.

Zaklad v Trbiški zijavki Žalik žene v Zlatem polju
Lojze Zupanc
Krokarjeva skala
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ŽALIK ŽENE V ZLATEM POLJU[uredi]

Včasih so s planin prihajale žalik žene v Savinjsko dolino in pomagale Savinjčanom pri žetvi in pletvi. Delale pa so samo ponoči in samo tistim kmetom, ki so jim na njivah puščali štruklje in tolkovec. Gorje pa, če se jim je kak skopuh zameril s tem, da jim na ozarah ni pustil jedače in pijače! Uničile so mu vso žetev, na njegove njive pa zasejale toliko plevela, da ga ni mogel iztrebiti svoj živi dan.
Kmetje v Zlatem polju pa so nekega poletja imeli toliko pšenice, da je niso mogli požeti. Želi so in želi, ko pa žetve le ni bilo kraj, so vzdihovali:
»Oh, ko bi nam vsaj žalik žene prišle pomagat žet!« Pozabili pa so na nepožetih njivah pustiti štruklje in tolkovec kot žetvino za žalik žene. In ko so žalik žene, ki so slišale prošnje Zlatopoljčanov, še tisto noč prišle pšenico žet, pa jedače in pijače niso našle, so vse klasje pomandrale v zemljo, na opustošene njive pa nametale kamenje.
Od takrat tudi pšenica na teh njivah ne rodi tako kakor včasih. Zato tudi tem njivam Savinjčani ne pravijo več Zlato polje, temveč — Pusto polje.

Žalik žene v Zlatem polju Krokarjeva skala
Lojze Zupanc
Od kdaj so Luče
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KROKARJEVA SKALA[uredi]

Ob poti, ki vodi iz Luč v Podvolovljek, je velika pečina, ki ji domačini pravijo »Krokarjeva skala«.
V davnih dneh je na tej pečini posedala žalik žena in si od zore do mraka razčesavala dolge, črne lase. Vsak dan pa ji je z glave padel en sam las, ki ga je veter odpihal v dolino. In kamorkoli je padel ta las, povsod je dolincem prinesel srečo: padel je na žitno polje — žetev je bila bogata; padel je na pašnik — paša je bila obilna; padel je na pusto frato na njej je zrasel smrekov gozd; padel je v ovčjo stajo ovce so se namnožile; padel je pred kravji hlev — krave so se otelile, da je bilo v vsaki hiši Podvolovljeka več mleka ko vode.
Vsak dan en sam las a dnevi so tekli in v dolino med Lučami in Podvolovljekom se je naselilo takšno blagostanje, da ga ljudje še niso pomnili. Ker pa so na lahek način zabogateli, so se prevzeli; postali so zavistni, požrešni, sebični, opravljivi in hudobni, kakor Savinjčani niso bili ne prej ne poslej.
Najslabši od vseh je bil podvolovješki mlinar, ki je bil tako požrešen, da bi najraje žitna polja sam požel; In tako zavisten, da bi na pašnikih najraje pasel le svoje ovce in krave, ker živini iz soseske trave ni privoščil; pa tako grabežljiv, da bi najraje vse smreke, ki so zrasle na pustih fratah, sam posekal in nagnal vse ovce iz Podvolovljeka v svoj ovčnjak; ter tako skopuški, da je mleko, ki so mu ga obilno dajale lastne krave, rajši zlival svinjam v korito, kakor da bi ga privoščil svojim hlapcem in deklam. Od vida do vida ni mislil drugega ko to, kako bi žalik ženo pregovoril, da bi vsak dan tisti las, ki je prinašal srečo, poslala na njegova polja, v njegov ovčnjak in pred njegov kravji hlev.
Neke viharne noči se je le napotil pod pečino, kjer je spala žalik žena, ter zakričal v veter:
»Žalik žena, prišel sem ti povedat, da slabo gospodari, kdor lenari! Le zakaj si hitreje ne češeš razkuzmanih las? Samo en las na dan nam daješ. To je premalo za ves Podvolovljek! Rajši ga vsak dan pošlji meni, da bom zabogatel ko nihče daleč naokrog!«
Tega bi požrešni mlinar ne smel reči! Užaljena žalik žena ga je še tisti trenutek začarala v krokarja. In ker se mlinar-krokar ni mogel več povrniti domov, je vzletel na pečino, kjer je poslej posedal dan in noč ter žalostno krakal vse dneve in noči.
Žalile žena pa se je s pečine umaknila visoko v planine ter se skrila v neznano votlino. Še prej pa je v veter vrgla toliko las, da jih je le-ta raznesel po vsem Podvolovljeku.
A ti lasje dolincem niso bili več v srečo! Kamorkoli je padel njen las, povsod je bil za škodo: padel je na, žitno polje — žito je potolkla toča; padel je v smrekov gozd — smreke so se posušile, da je tamkaj, kjer je bil prej gozd, nastala pusta frata; padel je v ovčjo stajo — ovce so poginile; padel je pred kravji hlev — krave so izgubile mleko; padel je na njive — tam so zrasle skale.
Od takrat je v Podvolovljeku na pašnikih in njivah več skalovja kakor zemlje, največja od vseh skalin pa je — Krokarjeva skala.

Krokarjeva skala Od kdaj so Luče
Lojze Zupanc
Prebrisani pastir
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


OD KDAJ SO LUČE[uredi]

Tamkaj, kjer so danes Luče, so bile včasih same puste frate. Po teh fratah pa so žalik žene z Raduhe planine pasle svoje ovce.
Neke noči pa so se ovce izgubile in se razbežale po vseh bližnjih hostah. Žalik žene so nacepile trske, prižgale luči in noč za nočjo svetile po gozdovih ter iskale izgubljene ovce. Ko pa so se tamkaj naselili ljudje in si na fratah zgradili bajte in koče, so žalik žene izginile v planino ter se skrile v zijavko. Le ovce so ostale v dolini. Namnožile so se, da lepših in številnejših ovac ni bilo v vsej dolini ob Savinji.
V zahvalo za ovce, ki so jih žalik žene pustile v dolini, ker jih niso mogle najti niti z lučmi, so naseljenci novemu kraju v zdeli ime — Luče.

Od kdaj so Luče Prebrisani pastir
Lojze Zupanc
Kovač in graščak
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


PREBRISANI PASTIR[uredi]

Davno je že minil čas, ko je v Solčavi živel kmet, ki je imel toliko ovac, kolikor je dni v letu. Ker pa je bil skopuh, ki svojim poslom ni privoščil niti tega, da bi se vsaj enkrat na dan dosita najedli, ni nihče hotel služiti pri njem. Tako skopuški kmet ni imel niti pastirja, zato je moral samcat pasti svoje ovce. Pasel je in pasel, ko pa se je naveličal pastirovanja, je razglasil, da bo tistemu pastirju, ki bi leto in dan pasel ovce, dal za plačilo poln klobuk srebrnikov.
To je zvedel mlad, a reven pastir iz bližnjih Luč. Napol napotil se je k kmetu in se mu udinjal za ovčarja. Skopuški kmet ga je sprejel, a le pod pogojem, če ves čas ovčarjenja ne bo izgubil niti ene ovce.
»Če pristaneš— prav, če ne—pa nič!« je zanergal kmet, ker se je pastir še predomišljal, ali naj sprejme službo ali ne.
  »Pristanem!« se je zasmejal pastir, pograbil veliko sekiro, prislonjeno v kot, da bi ovce branil pred medvedom, in odgnal ovčjo čredo v solčavske hribe.
Potlej je vsak dan od jutra do večera pasel ovce, ko pa je zašlo sonce, je čredo zvabil v ovčnjak, legel k ovcam in zaspal.
Nekega dne pa se je ovcam na pašniku približal medved. Pogumni pastir ga je napadel z balto in mu razklal glavo.
Ponoči se je v ovčjo stajo vtihotapil volk. Pastir se je prebudil iz spanja in volku zagnal sekiro pod noge, da jo je le-ta tuleč ucvrl, ker so ga takoj minile želje po ovčini.
Potlej je prišel v planino gospodar in zahteval od pastirja najlepšo ovco, češ da ima doma goste, v skledi pa nobenega mesa.
»Ne dam!« se je odrezal pastir.
»Ne daš?« se je začudil kmet. »Saj so ovce vendar moje!«
»Naj le bodo!« se je zasmejal pastir. »Toda midva sva se pogodila, da ves čas ovčarjenja ne smem izgubiti niti ene ovce.«
»Pa si jo sam vzamem, če mi je ne daš,« se je kmet približal čredi.
»Niti medveda niti volka se nisem zbal, ko sta napadla ovce. Prvemu sem razklal glavo, drugega pa v noge ranil z balto. Vam pa bom sekiro zapodil v glavo, če se boste ovce samo dotaknili!« je zagrozil pastir.
Kmet je spoznal, da zgrda ne bo nič opravil, pa je pričel pastirja prositi in moledovati, naj mu vendar da vsaj jagenjce, če mu že ovce noče dati. Pastir pa je odgovoril:
»Dam vam ovco, če mi poljubite roko!«
In kmet se je vdal. Poljubil je pastirju roko, češ saj me nihče ne vidi. Potlej pa je najlepšo ovco pograbil za runo in jo odgnal v dolino.
Minil je čas pastirjevega ovčarjenja, pa je ovce prignal h kmetu in zahteval obljubljeno plačilo.
Kmet je najprej preštel ovce. Ker je ena manjkala, je dejal:
»Ena ovca manjka. Pripelji mi jo, pa boš dobil plačilo.«
»Več je vreden poln klobuk srebrnikov ko ena ovca,« si je mislil prebrisani pastir in še tisti dan pohitel domov k materi ter edino ovco. ki sta jo imela, odgnal v ovčnjak skopuškega kmeta.
»Pripeljal sem ovco, ki je manjkala v vaši čredi,« je dejal in zahteval plačilo.
A kmet, ki ni pozabil, da se je moral pred pastirjem ponižati in mu poljubiti roko, se je zakrohotal:
»Plačilo boš dobil v nedeljo, ko bom možil hčerko!«
V nedeljo pa je skopuški kmet poklical pastirja v hišo. kjer so za mizo sedeli veseli svatje. Da bi ga zasmehoval, je postavil na mizo zvrhan klobuk srebrnikov, pastirju pa je izročil prazno vrečo in zahteval:
»Dobil boš obljubljeno plačilo — poln klobuk srebrnikov — a prej moraš napolniti vrečo z besedami. Ko bo vreča polna, jo zaveži in pokonci postavi v kot!«
»Tako se nisva pogodila!« se je uprl pastir. »Saj besede niso zrnje, da bi z njimi lahko zvrhal vrečo.«
»Če nočeš — pa nič!« se je zarežal skopuški kmet.
Takrat pa je pastir ponesel prazno vrečo k ustom, jo razprl in pričel vanjo govoriti: »Leto in dan sem pasel gospodarjeve ovce. Napadel me je medved, pa sem ga ubil. Ovce je napadel volk, pa sem ga z balto ranil, da je zbežal praznih zob.
Nazadnje je prišel v planino gospodar in zahteval ovco zase. Nisem mu je dal, on pa me je prosil in prosil, da sem se ga le usmilil in mu ovco dal. A za odkupnino mi je gospodar polju…
»Nehaj!« je zakričal kmet, ki je uganil, kaj misli povedati pastir, pa ga je bilo sram, da bi svatje zvedeli, kako je umazanemu ovčarju poljubljal roko. »Nehaj! Vreča je že polna!«
In potegnil je vrečo pastirju iz rok ter jo vrgel v kot.
Prebrisani pastir pa je pograbil poln klobuk srebrnikov ter se hahljajoč napotil proti domu.

Prebrisani pastir Kovač in graščak
Lojze Zupanc
Okameneli graščak
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KOVAČ IN GRAŠČAK[uredi]

V gradu ob Savinji je živel graščak, ki svojim tlačanom ni prizanašal s tlako. Ni mu bilo dovolj, da so mu revni kmetje tlačanili na grajskih njivah in v grajskih hostah ob delovnih dneh, hotel je, da bi mu delali še ob nedeljah.
Neke nedelje je spet poslal grajske valpte v vse vasi, ki so mu bile podložne, ter jim naročil, naj vse za delo sposobne može priženejo na grajsko dvorišče. Grajski hlapci so zajezdili konje jahance ter se pognali v lov za tlačani. Prijezdili so tudi v Ljubno in ukazali ljubenskemu kovaču, naj takoj odide v grad na tlako. Kovač pa je bil star in bolehen, zato je rekel:
»Z menoj si grajski gospod pač ne bo pomagal, saj vidite, da sem nadložen in star.«
  »Nikar ne ugovarjaj, pasji sin!« ga je ozmerjal valpel in z bičem oplazil starčka po hrbtišču. »Če ne boš za drugo rabo, boš pa graščaku muhe odganjal.«
Kaj je hotel kovač? Obul je škornje, zataknil za Štibalo kovaško kladivo in odšel v grad. Tamkaj je graščaku povedal, kaj mu je velel valpet. Graščak pa se je zakrohotal in dejal:
»Hej, moj valpet je zvita buča! Saj res, mi boš pa muhe odganjal, če za drugo delo nisi!«
Nato je vse tlačane nagnal v hosto in jim naročil, naj posekajo toliko dreves, da bo grad za sedem let preskrbljen z drvmi.
Tlačani so odšli, kovač pa je ostal na dvorišču, dokler ga ni graščak poklical k sebi v sobo in dejal:
»Od same lenobe sem utrujen. Malo bom zaspal, ti pa pazi, da me ne bodo sitne muhe med spanjem nadlegovale in me budile. Ali si tudi ti len?«
Stari kovač je spoznal, da se graščak norčuje iz njega. Četudi je bil od dolge hoje utrujen, tega ni smel priznati, kaj šele, da bi rekel, da je len... Ponižno se je priklonil pred graščakom in odgovoril:
»Prav nič nisem len, milostni gospod! Res je, da sem star in betežen, a muhe vam bom zlahka odganjal. S seboj imam kladivo; in če vam je prav, bom vsako muho, ki jo bom dosegel, kar s kladivom ubil.«
»Meni je prav,« se je zasmejal graščak, zazdehal, se zavalil na dolgo klop in zadrnjohal ko nažrti medved.
Kovač pa je potegnil izza štibale kladivo ter pričel oprezati za muhami. Ko je prva muha sedla na mizo, je udaril po njej in jo ubil; ko je druga muha sedla na steno, se ji je približal in — lop! — po njej;
ko pa je tretja muha sedla na graščakov nos, je kovač udaril po njej s tolikšno silo, da je muho ubil, spečemu graščaku pa nos odbil, potlej pa brž izginil iz gradu, da ga nikoli več niso našli niti graščak niti njegovi valpti.
Tako se graščak za izginulim kovačem niti pod nosom ni mogel obrisati, ker — nosu ni imel!

Kovač in graščak Okameneli graščak
Lojze Zupanc
Debele laži - debele buče...
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


OKAMENELI GRAŠČAK[uredi]

Nad Trnavčami v Savinjski dolini je nekoč stal grad Kal. Na Kalu je živel graščak, ki je bil okrutnež, kakršnega, takrat ni bilo v vsej dolini ob Savinji. Vsakega tlačana, ki se ni udeležil grajske tlake, je pretepel s pasjim bičem. Na. koncu tega biča je imel privezan železen kavelj, ki je trgal živo meso, kamor je padel bič.
Kalski graščak je bil lakomen ko nenasiten zmaj. Izžemal je uboge kmete, a nihče se mu ni upal upreti.
Pa se je zgodilo, da bolni kmet ni mogel iti v tlako. Poslal je svojo ženo, naj odide v grad in ga izgovori pri kalskem besnjaku. Tlačanka je z otrokom v naročju pohitela v grad in povedala graščaku, da moža ne bo na grajsko tlako, ker je pač bolan. Graščak pa je zarjovel ko pobesneli bik:
  »Povej svojemu možu, lenuhu in smrduhu, naj pri priči vstane in odide v tlako, ali pa bom poslal grajske hlapce ponj ter ga vrgel v grajsko ječo, iz katere ni še noben tlačan prišel na svetli dan!«
»A kako naj gre v tlako, če je pa bolan?« je odvrnila ženska.
Graščaka pa je njeno ugovarjanje ujezilo, da je pograbil pasji bič in oplazil z njim tlačanko po obrazu, da ji je izbil oko.
»Vrag naj vzame tebe, pasja hči, in tvoj zarod!« je rjovel graščak in še drugič dvignil bič, da bi oplazil z njim nedolžnega otroka, ki ga je jokajoča mati pestovala.
Takrat pa je tlačanka zakričala:
»Prekleti graščak, tebe naj vzame vrag, ki si hudoben bolj ko vrag. Kamnito imaš srce! Še sam postani kamen!«
Kletev uboge tlačanke se je uresničila še tisti hip: graščak je z dvignjeno roko okamenel.
Gradu na Kalu ni več, le razvaline so še danes vidne. Sredi grajskih razvalin pa stoji okameneli graščak z dvignjeno roko in kamnitim bičem.
Savinjčani pripovedujejo, da okameneli kalski graščak v viharnih dneh vzdihuje in stoka bolj ko burja, ki se podi okrog grajskih razvalin.

Okameneli graščak Debele laži - debele buče...
Lojze Zupanc
Grajska predica
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


DEBELE LAŽI – DEBELE BUČE…[uredi]

Kadar ženske v Zadrečki dolini sade buče, se vsakemu, ki jih med delom ogovori, debelo zlažejo — da bi na njivi zrasle buče, debele ko brente ...
Nekega dopoldneva je Bočanka sadila buče. Mimo je pri jezdil gorogranski knez in jo vprašal:
»Kaj delaš, ženska?«
»Miši lovim!« se je debelo zlagala.
»Miši loviš?« se je zavzel knez. »Saj vendar nisi mačka!«
»Mačka nisem, a miši lovim, ker so se jih mačke že zdavnaj preobjedle,« se je zasmejala ženska.
»Pa kako jih loviš ?«
»Pred mišjimi luknjami čakam nanjo in jih pobijam z motiko, hahaha!«
»Hahaha!« se je zasmejal še knez in odjezdil dalje. Ko pa je prijezdil v gorogranski grad ob Dreti, je med smehom povedal svojemu slugu, kako Bočanka miši lovi.
»Kadar se bodo miši v našem gradu le preveč namnožile, da jim mačke ne bodo kos, pa pošlji po Bočanko, da jih bo polovila in pobila, ker je boljša lovka ko vsaka mačka!« se je smejal.
Sluga se je priklonil in odšel v grajsko kuhinjo obedovat. Jedel je močnik in se smejal in smejal, kuharica pa je zaradovedila:
»Kaj pa je tako smešnega?«
A sluga, ki se je pred grajskimi posli rad postavljal z izmišljotinami, se je brž zlagal:
»Kaj bi se ne smejal, ko pa mi je knez pravkar povedal, da imajo v Bočni miši, ki so večje kakor mačke. In ker se mačke boje miši jih ljudje sami love in pobijajo z motikami.«
»Jojhata, jojhata!« je kuharica zazijala od začudenja.
Komaj je knezov sluga odšel iz kuhinje, je prišel h kosilu grajski hlapec. Kuharica je bila pač ženska, pa ker ženske rade lažejo, se je zlagala tudi ona, ko je hlapcu rekla:
»Knezov sluga mi je pravkar povedal, da Bočani love mačke, ki so večje ko največje psi. In ker se psi takšnih mačk boje, jih pobijajo kar ljudje. Jej, jej, rada bi jih videla, kako se z motikami pode za mačkami! To ti je mijavkanja, eh!«
Po obedu je hlapec odšel v kravji hlev, kjer je grajska dekla molzla krave. In ker je deklo rad pital z lažmi, se je tudi tokrat debelo zlagal, ko je dejal:
»Kuharica mi je pravkar povedala, da je v Bočni takšna hajka, kakršne še ni bilo nikdar in nikoli nikjer.
Vsi Bočani love pse, ki so večji ko volkovi. Z motikami se pode za njimi in jih pobijajo, kajti ti psi so divji in napadajo živino in ljudi.«
Kravarica je kar zazijala od začudenja. Ko pa je pomolzla, je pred hlevom srečala pastirja in se mu zlagala:
»Ali že veš, da so se v Bočno natepli volkovi? Ponoči so vlomili v ovčnjake in podavili vse ovce. Ljudje pa jih zdaj love in kar z motikami pobijajo. Sedem so jih že pobili, devet pa se jih še vedno klati po vasi. Tolikšni so ko medvedi!«
Pastir je bil počasne pameti, vendar je na vrat na nos oddirjal na grajsko pristavo, kjer je stanoval grajski lovec, ter zakričal:
»V Bočni so volkovi in medvedje! Vse ovce so že podavili, vaščani pa se jih ne morejo ubraniti, ker nimajo streljač!«
Hej, to je bila novica za grajskega lovca! Brž je pograbil puško' ter pohitel k samemu knezu.
Presvetli knez,« je dejal, »pravkar sem zvedel, da se po Bočni klatijo volkovi in medvedi. Pojdiva jih streljat!«
To pa, to!« se je razveselil knez, ki mu je bil lov na divjačino v največje veselje in zabavo. Velel je hlapcu, naj brž osedla dva konja jahanca, potlej pa sta z lovcem oddirjala proti Bočni. Ko sta pri jezdila do Bočanke, ki je na njivi še vodno sadila buče, sta jo vprašala:
»Kje so volkovi in medvedje?«
»Tamkajle!« je ženska iztegnila roko in pokazala na Menino planino.
»Tamkaj so že, to je res,« sta se zasmejala knez in lovec »A slišala sva, da se klatijo tudi po vasi.«
  »To je debela laž!« je vrisnila Bočanka in prasnila v takšen smeh, da sta knez in lovec z dolgima nosovoma odpeketala nazaj v Gornji grad. Spotoma pa je knez vprašal lovca:
»Si videl, kaj je ženska delala?«
»Saj nisem slep!« je odvrnil lovec. »Buče je sadila.«
»A meni se je dopoldne zlagala, da pobija miši!« mu je pomežiknil knez.
»No, potlej pa si lahko mislim, kako so iz zlaganih miši nastali volkovi in medvedje!« se je lovec krohotal, da se mu je kar kolcalo.
Četudi je bila njuna ježa zaman, sta se dobre volje vrnila v grad.
Bočanki pa so tisto jesen na njivi zares zrasle buče, debele ko brente.

Debele laži - debele buče... Grajska predica
Lojze Zupanc
Kako je nastal Lekšetov grad
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


GRAJSKA PREDICA[uredi]

Na Teru v Savinjski dolini je bil v starih časih grad, v katerem je prebival hudoben graščak, ki je bil hujši ko sam vrag; tlačane je gonil na tlako, ki je bila v terskih rebeh hujša ko kjerkoli v dolini.
Terski graščak pa je bil takšen skopuh, da niti svojim ljudem ni prizanašal; graščakinja je morala krmiti svinje, njegovi sinovi pa so po terskih pašincih pasli konje in krave, še hčerko je priganjal k delu v hlevu. Ker pa je jokala, da si bo pri delu umazala bele roke, je graščak zagrmel: »Če nočeš delati v hlevu, boš pa predla!« Poslal je v Ljubno po kolarja in mu ukazal, naj za njegovo hčerko napravi kolovrat.
Ljubenski kolar je bil mojster, da mu enakega ni bilo v vsej Savinjski dolini. Grajski hčerki je napravil takšen kolovrat, da ga je bilo veselje pogledati.
Ko je bil kolovrat narejen, je graščak prinesel hčerki prejo ter velel:
»Spredi mi debelo klobko preje, da jo bom poslal v Ljubno k tkalcu, ki bo za vso grajsko služinčad stkal hodne srajce!«
Grajska hči je sedla za kolovrat in ga zavrtela. Pričela je presti, a delo ji ni šlo od rok, saj ni znala niti niti sukati! Predla je in predla, a drugega ni napredla ko poln robec grenkih solza, ker je od žalosti jokala; njene bele roke pač niso bile vajene dela.
Pa je graščakinja prosila graščaka, če sme poslati v Ljubno po staro predico, ki naj bi hčerko naučila presti.
»Pa naj pride, baba stara!« seje omehčal surovi graščak. »A povej ji, naj se prej okopije, preden bo prestopila grajski prag, kajti vsako kmečko babišče smrdi ko kozel. . .«
Graščakinja je poslala po staro ženico, ki je bila po vsej Savinjski dolini poznana kot odlična predica. Preden je le-ta odšla v tersko graščino, se je okopala v bistri Savinji, kakor je zahteval terski graščak.
Potlej je grajsko hčerko učila presti na kolovrat. Predli sta in predli, predli tri dni in tri noči, ko pa je četrti dan prišel graščak pogledat, koliko prediva sta že povili v klobko, se je skoraj zadavil od smeha, ko je zagledal staro predico: ženska je imela namreč spodnjo ustnico pobešeno, da ji je kazila ves obraz.
»Hej, ženska, kje pa si ti vzela spodnjo ustnico, ki je velika kot moj škorenj?« se je krohotal graščak.
»Če bi vi napredli že toliko prediva, kot sem ga v svojem dolgem življenju napredla jaz, bi imeli prav takšno ustnico, kot jo imam jaz!« je predica pogumno odgovorila.
»Pa se nisi že takšna rodila?« je zaradovedil graščak.
»Še daleč ne!« je odvrnila starica.
»Pa kdaj ti je zrasla takšna šoba?«
»Vsak dan malo,« je pojasnjevala, »Od preje mi je zrasla.«
»Od preje? Pa kako?«
»Eh, kar tako! Kar sem poglejte!« je rekla predica in pognala kolovrat ter pričela presti, vmes pa je pridno slinila nit, ki jo je sukala, da se je lepo navijala na vreteno.
»«Hoho, če je pa tako, da od preje raste šoba, pa moja hčerka ne bo predla!« se je razjezil graščak, pograbil kolovrat ter ga skozi odprto okno treščil v prepad, ki je zijal za gradom.
Od takrat hčerka terskega graščaka ni več predla. Pa tudi grajske dekline po drugih gradovih Savinjske doline niso nikoli predle, ampak samo pestovale bele roke iz leta v leto vse do dne, dokler ni grajskim lenuhom za zmeraj odzvonilo.

Grajska predica Kako je nastal Lekšetov grad
Lojze Zupanc
Gorogranski hlapec
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KAKO JE NASTAL LEKŠETOV GRAD[uredi]

Blizu Rečice ob Savinji sta v revni bajti na samini živela dva brata: Janže in Lekše. Oba sta bila revna, a vseeno srečna, saj sta z drvarjenjem po bližnjih hostah zaslužila toliko, da sta se vsak dan enkrat najedla ajdovih žgancev in se napila kozjega mleka — več pa za življenje nista potrebovala.
A ko sta nekega dne v temni hosti sekala staro, votlo bukev in je izpodsekano drevo zgrmelo na zemljo, so se iz dupljenice usuli zlatniki, ki jih je bil pred davnim časom vanjo skril terski graščak, ko so Turki naskočili grad na Teru, Ta zlatih novcev ni utegnil prenesti v grad, ker so ga Turki ujeli in ubili.
Janže in Lekše sta ostrmela nad presrečno najdbo. Dokler sta bila revna, sta si bila dobra, zdaj pa se je v njuni srci pritihotapila črna zavist.
»Zlatniki so moji!« je pohlepno spregovoril Janže. »Jaz sem zadnji mahnil z balto po drevesu, da je padlo.«
»Zlatniki so moji!« je zavistno odvrnil Lekše. »Jaz sem jih prvi zagledal.«
Prepirala sta se in prepirala, nazadnje sta se stepla. V pretepu pa je Lekše z balto udaril Janžeta tako nesrečno, da ga je ubil. Mrtvega brata je zakopal sredi hoste in se polakomnil zlatnikov. Napolnil si je z njimi žepe, da so mu hlače lezle navzdol; nagrabil si jih je v klobuk, da ga je komaj držal v rokah; še srajco je slekel, da je vanjo zgrnil vse zlatnike. Povezal jo je z zlatniki vred v culo ter se vrnil v rodno bajto.
Zdaj je bil bogat, pa si je postavil grad in postal graščak. Kupil si je grofovske hlače, a ko jih je oblekel, so mu pričele same od sebe lesti navzdol kakor takrat, ko si je v žepe drvarskih hlač nabral zlatnikov. In ker hlač ni mogel kar naprej in naprej nositi v rokah, si jih je prepasal z usnjenim pasom. A glej, tudi pas ni zadržal hlač, ki so lezle z njega, In ker s hlačami ni bilo nič, se je oblekel v dolgo dolgo srajco, da bi vsaj takšen lahko šel med ljudi. Pa je tudi srajca dopetača padla z njega in se zvila v culo kakor takrat, ko si je v drvarsko srajco nabral zlatih cvenkov.
Nazadnje je poizkusil še z grofovskim klobukom. Pokril se je, a klobuk je sam od sebe zletel z glave in mu obstal v rokah kakor takrat, ko si je v drvarski klobuk nabral zlatih novcev.
Vol ostane vol, četudi mu odbiješ roge! Le Lekše je bil zdaj na slabšem kakor prej, ko je še drvaril. Nobenih hlač ni mogel obleči, nobena srajca se ga ni držala. Gol je kolovratil po sobanah novega gradu in preklinjal, ker takšen ni mogel iz gradu. Sam ni mogel med ljudi, v grad pa tudi nihče ni šel služit, ker nihče ni maral gledati nagega graščaka.
Tako je lakomni Lekše postal ujetnik lastnega gradu. Dolgočasil se je v gradu in dolgočasil, dokler ga ni požrlo dolgočasje. Pozabljen od vsega sveta je umrl v gradu, ki si ga je zgradil z denarjem, katerega se je držala bratova kri. Po njegovi smrti pa je tudi grad razpadel, ker ni nihče hotel bivati v njem.
Blizu Rečice ob Savinji so še danes vidne razvaline Lekšetovega gradu.

Kako je nastal Lekšetov grad Gorogranski hlapec
Lojze Zupanc
Od kdaj v Gornjem gradu ne uspeva vinska trta
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


GOROGRANSKI HLAPEC[uredi]

V gornjegrajskem gradu je nekoč živel graščak, ki je bil tako jezljiv, da noben hlapec ni mogel vzdržati pri njem dlje ko sedem dni. Graščak se je nad vsakim zadiral in rjovel, da bi vsakdo oglušel, kdor bi vztrajal v grajski službi dlje ko teden dni.
Takrat pa je v Zadrečki dolini živel hlapec, ki ga je zaskominalo po grajski službi. Odšel je h graščaku in se mu udinjal.
»Če boš pri meni vzdržal dlje ko sedem dni, ti bom po smrti zapustil grad in še hčerko ti bom dal za ženo!« se je zakrohotal graščak.
»Pa poizkusimo!« se je v odgovor zasmejal prebrisani hlapec. »Saj menda niste vrag, da bi vam ne mogel ustreči!«
»Le poizkusi, hlapec, toda pazi: če mojih naročil ne boš natanko izpolnjeval, te bom pretepel s pasjim bičem in nagnal iz gradu.«
»Kaj bi prazne razdirali!« je odgovoril hlapec. »Saj sem že prvič razumel, kaj ste naročili. Samo v mlinu se dvakrat pove.«
Hlapčeva odrezavost pa je graščaka ujezila, da je kar pisano pogledal, rekel pa nič.
Drugo jutro je graščak še pred sončnim vzhodom poslal hlapca na Menino, rekoč:
»Vzemi sekiro in pojdi v hosto bukve sekat! Delaj do sončnega zahoda! Kosil in večerjal pa boš obenem, ko se boš vrnil z dela. Pa dobro pazi na sekiro, ker je nova!«
»Že dobro,« jo pokimal gorogranski hlapec in se tešč odpravil v gozd. Dopoldne je nabiral maline, ko pa se jih je dosita najedel, je sedel na skalo ter žvižgal in pel, sekal pa nič.
Pod večer je prišel v hosto sam graščak, da bi videl, koliko dreves je podrl novi hlapec. A kako se je začudil, ko ga je zagledal brez dela.
»Neumni hlapec!« se je zadri, kolikor mu je grlo dalo. »Zakaj ne delaš? Niti ene bukve nisi še posekal!«
»Ali mi niste naročili, da moram paziti na sekiro, ker je nova?« je odgovoril hlapec. »Glejte jo, tukajle je, še zmeraj nova, kot je bila, ko sem davi odšel z doma,« je pokazal na sekiro, ki je ležala v praprotju. »Ves dan sem dobro pazil nanjo. Povejte, ali se nisem natanko držal vašega naročila?«
Graščak je zagodrnjal in odšel. Hlapec pa za njim. Ko se je potlej v grajski kuhinji nakosil in navečerjal hkrati, je odšel počivat, da bi se odpočil od lenobe, ki jo je ves dan pasel.
Ali komaj se je drugi dan zdanilo, ga je že graščak prebudil in zakričal:
»Vstani, lenoba, in pelji krave napajat!«
Gorogranski hlapec pa — ne bodi len! — je potegnil izpod kolnice največji voz z rebrnicami, prislonil obenj leso, vpregel predenj par najmočnejših grajskih konj, odpel otvezene krave izpred jasli ter jih pričel zganjati na voz. Ko so bile že vse grajske krave na vozu, je iz gradu pritekel jezljivi graščak in se zadri:
»Kaj pa počenjaš, vražji hlapec? Ali si ob pamet?«
»Še malo ne!« se je zasmejal gorogranski hlapec. »Le vaše naročilo hočem natanko izpolniti!«
»Pa kam boš s kravami na vozu?«
»Na Dreto jih bom peljal. Ali niste naročili, naj jih peljem napajat?«
Graščak se je ugriznil v jezik in izginil v grad. Kmalu pa se je spet prikazal na grajskem dvorišču. Na ramenu mu je visela lovska puška.
»Kam pa, kam?« ga je vprašal hlapec.
»Zajce klestit!« se je zadri jezljivi graščak.
»Kaj pa, če ne boste nobenega dobili na muho?«
»Ga pa ti naklesti, ker si bolj prebrisan kakor vrag,« je odvrnil graščak ter odšel na Menino planino.
Pod večer se je graščak vrnil v grad. Kar pihal je od jeze, ker na lovu ni imel sreče.
»Niste nobenega zajca naklestili?« ga je vprašal hlapec.
»Nobenega! Kar ti ga daj, če si za kaj!« se je obregnil graščak in zaklenil puško v omaro.
Sredi noči pa ga je prebudilo razbijanje sredi grajskega dvorišča. Vstal je in v samih sviticah priburil na dvorišče ter zakričal:
»Kaj pa delaš, vražji hlapec! ? Noč je za počitek. Le kaj razbijaš in me budiš?«
»Ali niste rekli, naj jaz naklestim zajca, če sem za kaj? Glejte, grajski kuharici bom naklestil tresk, da jih bo imela za vso dolgo zimo, pa še za k letu bo kaj ostalo,« se je zarezal hlapec, stal ob tnalu in s sekiro klestil po »zajcu«, s katerim si je graščak sezuval škornje.
Graščak se je od jeze mrtev zgrudil vznak. Gorogranski hlapec pa ga je zakopal, vzel njegovo hčerko za ženo in postal graščak.
Po njegovi smrti pa je gorogranski grad razpadel. Tistemu, ki je pameten, da mu ga ni para, pa Zadrečani še dandanes pravijo:
»Pametnjak je pa že takšen kakor — gorogranski hlapec...«

Gorogranski hlapec Od kdaj v Gornjem gradu ne uspeva vinska trta
Lojze Zupanc
Kako je Solčava dobila ime
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


OD KDAJ V GORNJEM GRADU NE USPEVA VINSKA TRTA[uredi]

V davnih davnih dneh je gorogranski knez imel v grajskem trtju toliko vinik, da bi jih človek ne preštel v treh dneh. Trte so rodile obilno in dajale knezu vsako jesen toliko vina, da bi z njim lahko napojil vse ljudi v Zadrečki dolini.
Toda knez je bil skopuh in ni nikomur privoščil niti kaplje vina. Ker pa vsega tudi sam ni mogel popiti, so se v grajski kleti iz leta v leto množili sodi, napolnjeni s sladkim vinom.
Nekega dne pa je knez poklical v grajsko klet sodarja in mu dejal:
»Glej, preveč sodov se mi nabira v kleti! Napravi mi takšen sod, da bo šlo vanj vse vino, ki je v kleti!«
»Hoj, to bo pač velik sod!« je zaskrbelo sodarja. »Kakšno plačilo mi obljubljate zanj?«
»Dokler boš živ, boš lahko vsak dan prišel grajsko vino pit!« je obljubil knez.
In zadovoljni sodar se je lotil dela. Delal je in delal, tesal doge in nabijal nanje obroče, dokler ni bil narejen tolikšen sod, da je zavzel skoraj vso grajsko klet, saj je segal od tal do stropa, širok pa je bil tako, da bi v njem lahko plesalo sedem parov, pa še za godca bi bilo prostora na pretek ...
Potlej je gorogranski knez ukazal svojemu kletarju, naj vino iz vseh malih sodov pretoči v veliki sod. Ta je točil in točil dolgih sedem dni in noči in napolnil z vinom velikanski sod prav tjakaj do široke vehe, ki je bila tolikšna, da bi se skoznjo lahko odrasel človek spustil v notranjost soda.
Nekega dne pa je sodar le prišel po plačilo.
»Kaj bi rad?« ga je vprašal knez.
»Po obljubljeno vino sem prišel,« je odvrnil žejni sodar.
»Pa pojdiva v klet!« je dejal skopuški knez ter se napotil z njim k velikemu sodu, ob katerega je bila prislonjena visoka lestev.
»Oho, kje pa je pipa?« se je začudil sodar. »Kako naj se napijem vina, ko pa pipe ni v sodu?«
»Kar po lestvi splezaj do široke vehe in potisni skoznjo glavo v sod ter se nalokaj vina!« se je zasmejal knez.
In ko je žejni sodar storil, kakor mu je knez nasvetoval, ga je le-ta, ki mu je bilo žal za vino, porinil skozi veho v sod, da je utonil v vinu.
Ko je sodarjeva vdova s sedmimi otroki zvedela, kaj je storil knez, je jokala in jokala, da je v sedmih letih potočila več solza, kolikor je bilo v grajskem sodu vina. Čim bolj je jokala, tem bolj se je v sodu sušilo vino, dokler ni v njem ostalo drugega ko bele kosti utopljenega sodarja.
Dandanes gorogranskega kneza ni več, njegovega gradu tudi ne, a kje je sod s sodarjevimi kostmi, tega le nihče ne ve. Od grajskega vinograda je ostalo samo še ime Na Vinogradih, kjer pa so danes slabo rodne njive, vinska trta pa tamkaj ne uspeva več.
Gorogranci pripovedujejo, da bo Na vinogradih rasla vinska trta spet takrat, kadar bodo našli grajski sod in pokopali v zemljo kosti utopljenega sodarja. Ta sod Gorogranci že dolgo iščejo v razvalinah gorogranskega gradu, a doslej ga ni še nihče našel.

Od kdaj v Gornjem gradu ne uspeva vinska trta Kako je Solčava dobila ime
Lojze Zupanc
Potujoča sekira
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KAKO JE SOLČAVA DOBILA IME[uredi]

V mozirskem gradu, ki ga že zdavnaj ni več, je v starih časih živel knez, tako jezljiv, da je vselej, kadar se je razjezil, ubil tlačana. Niti lastni ženi ni prizanesel! Ko ga je oštevala zaradi krutosti, je ves besniv ubil še njo, njegova hčerka pa mu je ušla; sredi noči se je tiho umaknila iz gradu surovega očeta ter se napotila v neznane kraje ob Savinji.
To je kneza izmodrilo. Obžaloval je svoja zla dejanja in še sam odšel po svetu, da bi našel izgubljeno hčerko. Hodil je in hodil po dolini ob Savinji, iskal jo je vsepovsod, nazadnje pa jo je le našel v pusti debri.
Tačas, ko kneza ni bilo doma, pa so razjarjeni tlačani navalili v njegov grad, ga zažgali in razdejali, da ni ostalo od njega drugega ko razvaline. Tako sta knez in hčerka izgubila grad, pa sta ostala v debri ob Savinji, kjer pa takrat razen njiju ni živela živa duša; vsepovsod je bila sama hosta, Knez si je postavil kočo in hodil v hosto nad divjad, v Savinji pa je lovil ribe, da sta se s hčerko preživela.
Kmalu pa sta se preobjedla mesa. In knez je moral — hočeš nočeš — vzeti v roke kopačo ter rahljati zemljo, da bi vsejal oves. Pridno je podiral drevje in ril po zemlji kakor krt, dokler je ni zrahljal in spremenil v rodno njivo ter jo zasejal z ovsom. In ko je bilo žito zrelo, sta imela s hčerko ovsenjaka na pretek.
Pa sta se preobjedla tudi kruha, ki je bil neslan. Takrat je knez prvič v življenju jokal ko otrok.
Njegov jok pa so slišale žalik žene, ki so ga že prej iz dneva v dan opazovale z Raduhe, kako je kopal in se znojil. Ker se je s trdim delom pokoril za storjene krivice, so se ga usmilile ter mu nekega večera z vrha Raduhe zakričale v dolino:
»Knez, v hosti je studenec s slano vodo! Išči ga, pa boš imel soli, kolikor boš hotel.«
Potlej je toliko časa kolovratil po gozdovih, dokler ni našel izvirku s slano vodo. Presrečen, da je našel sol, je kraju, kjer je izviral slani vir, dal ime Solčava.
Danes tamkaj ni več slanega studenca. V solčavskih hribih pa je še zdaj kmetija: Knez.

Kako je Solčava dobila ime Potujoča sekira
Lojze Zupanc
Medvedje srce
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


POTUJOČA SEKIRA[uredi]

Živel je oče, ki je imel lenega sina. Nekega dne ga je poslal na Menino planino, rekoč:
»Sin moj, nabrusi sekiro in pojdi v hosto ter posekaj bukev! Zima bo, pri hiši pa ni drv.«
Sinu pa se ni ljubilo brusiti sekire. Pograbil je skrhano balto in odšel na Menino planino. Ker pa je bil len ko svinja v blatu, je sredi hoste legel v praprotje, sekiro pa prislonil na bukev, češ da se za sekanje še ne mudi. Takrat pa je sekira spregovorila: »Zakaj ne sekaš, leni drvar ?« »Zato, ker nisi ostra!« se je zagovarjal lenuh. »Čakaj, videla bom, če sem zadosti ostra ali ne!« se je sekira ujezila in se na peti zavrtela ter stekla v vas k brusaču. Lepo se je priklonila in vprašala:
»Oj, brusač, povej mi, ali sem zadosti ostra ali ne? Če nisem, me nabrusi, da me leni drvar, ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil.«
  Brusač je poškilil na sekiro in odgovoril: »Joj, joj, kakšna pa si! Tvoje sekirišče je počeno; s takšnim pa zares ni mogoče delati! Nabrusil te bom, ko boš imela novo toporišče.«
Sekira se je jezno zaobrnila na peti in odšla ter zaloputnila z vrati. Pohitela je h kolarju. Lepo ga je pozdravila in s sladkim glasom zaprosila:
»Oj, kolar, napravi mi nov topor, da me bo brusač nabrusil, da bom zadosti ostra in da me leni drvar, ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil, češ da ne more delati z menoj, ker nisem ostra!«
Kolar je pogledal sekiro in sekirišče ter dejal: »Hej, saj si zares že takšna skrha, da nisi več za rabo! Napravil ti bom novo toporišče, ko boš v ognju prekaljena.«
Sekira se je na peti užaljeno zaobrnila in stekla k vaškemu kovaču. Lepo ga je pozdravila, se mu priklonila do črne zemlje in zaprosila:
»Oj, kovač, prekuj me in prekali, da mi bo kolar napravil novo toporišče, da me bo brusač nabrusil, da bom spet ostra in da me leni drvar, ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil, reji da ne more sekati z menoj, ker nisem ostra!«
Kovač si je sekiro dobro ogledal, potlej pa si je zavihal sajaste brke in zagodrnjal:
Saj bi le prekoval in prekalil, pa nimam oglja!« Sekira se je na peti jezno zaobrnila, zapustila čadasto kovačnico in zdirjala k oglarju. Lepo se mu je priklonila in zaprosila:
»Oj, oglar, nažgi kopo in skuhaj oglja, pa ga daj kovačuki ima mrzel vigenj, da me bo v ognju razžaril, prekoval in prekalil, da mi bo kolar napravil novo toporišče, da me bo brusač nabrusil, da bom zadosti ostra in da me leni drvar,ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil, češ da ne more delati z menoj, ker nisem ostra!«
Oglar se je popraskal za ušesi, se zasmejal, da je pokazal bele zobe, in odgovoril:
»Prav rad bi nažgal kopo in skuhal oglje, pa nimam drv! Pojdi k drvarju in mu reci, naj poseka bukev in nacepi sedem sežnjev cepanic. pa bo kovač dobil oglja, kolikor bo hotel.«
Sekira se je na peti jezno zaobrnila in se vrnila v hosto k lenemu drvarju ter mu povedala, kaj ji je naročil oglar. Drvar pa se je leno pretegnil in zagodrnjal:
»Ali ti nisem že dejal, da bi sekal, če bi bila ostra? Nikar ne sitnari! Izgini mi izpred oči!«
In tako je šla sekira spet na dolgo dolgo pot ter obiskala: brusača, kolarja, kovača in oglarja, dokler se ni spet vrnila k lenemu drvarju.
Menda še danes potuje v tem začaranem krogu, zato tej pravljici ni konca...

Potujoča sekira Medvedje srce
Lojze Zupanc
Mlinar in klepetulje
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


MEDVEDJE SRCE[uredi]

V Zadrečki dolini je v starem gradu živel graščak, ki je imel tri sinove, vse tri takšne lovce, da boljših ni bilo daleč naokrog. Nekega dne pa je graščak zbolel. K njemu so poklicali starega vrača, ki je bolnika pregledal, nato pa dejal: Samo za eno zdravilo vem, ki bi vam vrnilo zdravje.«
»Brž ga povej!« je zastokal graščak, ki se je bal smrti.
»Ozdraveli boste, kadar boste pojedli pečeno medvedje srce,« je svetoval vrač in odšel iz gradu.
Bolni graščak pa je poklical predse tri sinove in velel: Vzemite puške, sinovi moji, in pojdite v temne hoste Menine planine! Kdor bo ustrelil medveda in mi prinesel njegovo srce, mu bom zapustil grad.«
»Nič lažjega kot to!« so vzkliknili sinovi in odšli v lov na medveda.
  Prvi brat je tri dni taval po hosti in oprezal za medvedom, a tokrat ni imel lovske sreče; medveda ni niti videl, kaj še da bi ga ustrelil.
Drugi brat je hodil po hosti sedem dni. Našel je medvedjo sled; ko pa se je namahnil na medveda, se njegova puška ni hotela sprožiti. Medved je navalil nanj in ga raztrgal.
Tretji brat pa je pogumno hodil in hodil, dokler ni deveti dan na vrhu Menine planine našel starega medveda. Ustrelil ga je, si ga naložil na ramena in ga zanesel v dolino. V gozdu za gradom pa je naletel na najstarejšega brata, ki je čakal, kdaj se bosta mlajša dva vrnila z lova. Ta ni nič vprašal, kje je drugi brat, ampak je iz zavisti nad bratovo lovsko srečo- potegnil izza pasu lovski nož in zaklal najmlajšega brata, potlej pa razparal ubitega medveda, mu iz prsi iztrgal srce ter še vročega zanesel bolnemu očetu.
Komaj je stari graščak pojedel pečeno medvedje srce, je že ozdravel. A nikoli več se ni zasmejal, ker je žaloval za izgubljenima sinovoma, misleč, da so oba raztrgale divje zveri.
Kmalu zatem je najstarejši brat postal graščak, ker mu je oče zapustil grad.
Minila so leta. A nekega dne je grajski pastirček, ki je na frati za gradom pasel ovce, našel v grmovju oglodano kost. Nič ni vedel, da je tista kost človeška, zato si je iz nje napravil svirko. Ko pa je zapiskal na piščal, je le-ta zapela:
»Prvi brat ni nič ulovil,
drugega je medved ubil;
a tretjega je ta zaklal,
ki je grad podedoval!«
Pastir se je prestrašil čudežne pesmi, zato je s prečudno najdbo pohitel v grad in jo pokazal staremu graščaku. Ta je zapiskal na svirko in slišal, kaj poje. V jezi je pograbil puško in ustrelil najstarejšega sina, ki je ubil brata, potem pa se je ves razburjen povzpel na grajski stolp ter se iz njega vrgel v prepad pod gradom, kjer je obležal z razbito glavo.
Tako je grad v Zadrečki dolini ostal brez gospodarja. Razpadel je, da ni ostal kamen na kamnu.

Medvedje srce Mlinar in klepetulje
Lojze Zupanc
Kako je tepček Urh umrl
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


MLINAR IN KLEPETULJE[uredi]

V mlinu ob Dreti je živel mlad mlinar, ki je bil velik šaljivec, bogat pa tudi tako kakor vsak mlinar... Marsikatera deklica bi ga rada imela za moža, on pa je dejal, da bo vzel za ženo tisto dekle, ki ne bo klepetulja.
To je zvedela bogata vdova iz sosednje vasi, ki je imela tri sto ovac in hčerko edinko. Prišla je k mlinarju in rekla:
»Za ženo vzemi našo pužo, ki je pridna in molčeča! Za doto ji bom dal sto ovac in pehar srebrnikov.«
»Dota res ni slaba,« se je zasmejal mladi mlinar in naročil ženski, naj pošlje hčerko k njemu v mlin, da se bosta vsaj spoznala.
Ko je prišla ženska domov, je v nečke natrosila zrnja, hčerko pa poslala v mlin, rekoč:  »Nesi pšenico v mlin in počakaj, da jo bo mlinar zmlel! Pa nikar preveč ne govori, ker mlinar ne mara gobezdulj!«
Dekle je odšla v mlin. Mlinarju je lepotica ugajala, da bi pa preizkusil njeno molčečnost, ji je pred odhodom rekel:
»Rad bi te imel za ženo. A moram ti povedati, da sem včeraj ubil krošnjarja in ga zakopal v zemljo. Če me vseeno maraš, bom poslal prošnjače k tvoji materi.«
Dekle ni nič odgovorila, ampak je pohitela domov in rekla materi, da ubijalca pač ne mara za moža. »I, koga pa je ubil?« je vprašala mati.
»Krošnjarja!« je odvrnila hčerka.
Komaj je ženska od začudenja ulovila sapo, že je k njej prišla soseda, ki je bila namenjena po vodo, pa je mimogrede prišla še k bogati vdovi na klepet.
»Tvoja puža je že godna za možitev,« je rekla. «Kdaj jo boš omožila?«
»Oh, saj bi se lahko že omožila z mlinarjem, pa mu je ne dam, ker je ubijalec,« se je pobahala bogata vdova.
»I, koga pa je ubil?« je zaradovedila soseda.
»Krošnjarja je ubil in ga zakopal v zemljo!« je ženska izdala mlinarjevo skrivnost.
Soseda je od začudenja izrogačila oči, plosnila z rokami in kakor veter pohitela s praznim škafom k vodnjaku, kjer so že ženske iz vasi zajemale vodo. Brž je zaklicala:
»Hej, ženske, ali že veste?«
»Kaj pa?« so zaregljale v odgovor.
»Da je mlinar ubil krošnjarja?«
»Joj, joj, kaj ne poveš!« so vse ženske hkrati plosnile z rokami in pohitele s polnimi škafi vsaka na svoj dom.
Preden je zašlo sonce, so že vsi ljudje v Zadrečki dolini vedeli, da je mlinar ubijalec.
To je zvedel tudi gorogranski knez, ki je poslal biriče po mlinarja. Odšli so v mlin, zvezali mlinarja in ga vklenjenega prignali v knezov grad.
»Ubijalec si!« je zagrmel knez. »Za ubijalce pa imam na Homu zidane vislice. Ker si ubil krošnjarja, boš jutri še pred sončnim vzhodom obešen!«
»Res je, ubil sem ga,« je mlinar sklonil glavo.
»Z njim pojdite in pokaže naj vam kraj, kamor je zakopal ubitega krošnjarja!« je knez ukazal hlapcem.
In mlinar je peljal grajske hlapce in biriče za svoj mlin ter pričel kopati s kopačo. Grajski hlapci so zijali in zijali, dokler ni mlinar izkopal ubitega polža.
»Saj to je vendar polž!« so se začudili biriči.
»A polžu pravimo pri nas ,krošnjar', ker nosi svojo hišo kakor krošnjar svojo krošnjo,« se je zasmejal mlinar.
Ko je gorogranski knez zvedel za mlinarjevo ukano, se je smejal tri dni in tri noči.
Mlinar pa se s pužo ni oženil, ker se je prepričal, da je klepetava kakor vse gobezdulje.
Če pa je kdaj pozneje našel deklico, ki bi ne bila klepetava in če se je z njo poročil, tega pa zares ne vem.

Mlinar in klepetulje Kako je tepček Urh umrl
Lojze Zupanc
Terske peči
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KAKO JE TEPČEK URH UMRL[uredi]

Na samini pod Olševo je živel tepček Urh. Na vsem širokem svetu ni imel nikogar razen sebe.
Nekega dne je nesel polno vrečo zrnja v mlin ob Savinji. Ker je bila pot dolga, je vzel s seboj kos kruha in klobaso, da bi na poti v mlin ne omagal.
Srečal je ciganko«, ki ji je zadišala Urhova klobasa.
»Hej, Urh, če hočeš, ti bom prerokovala srečo!« ga je nagovorila. »Kaj pa hočeš za plačilo?« je zaskrbelo Urha.
Klobaso in kruh!« je odvrnila ciganka, ki je videla, kaj ima tepček v torbi.
Urh je pristal, ciganka pa je vrgla karte in prerokovala:
»Oj, Urh, dobro kaže zate! Dolgo boš živel in srečen boš! Tudi oženil se boš, le pasti ne smeš! Če se boš spotaknil in padel, boš pri priči umrl...«
  Urh je bil zadovoljen s tem prerokovanjem. Dal je ciganki kruh in klobaso ter si mislil: Padel pa že ne bom! — In je šel dalje. Hodil je in hodil in vso pot visoko dvigal noge, da bi ne padel. A glej ga, šmenta! — Sredi Solčave se je spotaknil ob kamen in telebnil na cesto, da se je vreča raztrgala, zrnje pa razsulo.
Pritekle so kokoši in pričele zobati raztreseno koruzo. Urh pa je ležal, kjer je obležal, in se drl:
»Vražje kokoši, če bi bil še živ, bi vam že pokazal, kaj se pravi zobati mojo koruzo! Vaša sreča, da sem — umrl..,«

Kako je tepček Urh umrl Terske peči
Lojze Zupanc
Jež - pastir
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


TERSKE PEČI[uredi]

Blizu Ljubnega je hrib z imenom Terske peči. Ko je na Peru še stal grad, je terski graščak pošiljal tjakaj svojega pastirja ovce past. Takrat na tem mestu, kjer je zdaj samo pečevje, še ni bilo skalin, ampak so se po vsem hribovju daleč naokrog razprostirali sami pašinci z najsočnejšo planinsko travico.
Terski pastir pa je bil lenuh in takšen smrduh, da so ga grajske dekle in hlapci zasmehovali zaradi umazanije. On pa nič; umazan se je vsako jutro lenobno napotil za ovcami na pašnike, kjer so se ovce pasle, sam pa je polegal v senci in si preganjal dolgočasje s tem, da je mučil vse, kar mu je živega prišlo v roke.
Nekega dne se je namahnil na veliko mravljišče. Mravlje so iz podzemskih kamric svojega gradu nosile mravljinčja jajca na toplo sončece. Hudobni pastir pa je vsa mravljinčja jajca pomendral.
Takrat so mravlje zajokale: »Za to hudobijo boš kaznovan! Zatožile te bomo soncu!«
»Kar zatožite me, haha!« se je pastir zakrohotal.
Naslednji dan je ujel čebelico«, ki je sedela na cvetici in nabirala med. Hudobni pastir ji je potrgal krila. A preden je čebelica umrla, je še potožila:
»Za to surovost boš kaznovan! Moja matica ki me bo pogrešila še nocoj v uljnjaku, te bo zatožila soncu!«
»Kar naj me zatoži, haha!« se je pastir hudobno zasmejal.
Potlej je nekega dne zagledal v travi majhno žabico. Ujel jo je in ji izpulil nogo. Umirajoča žabica pa je zakvakala:
»Sonce, kaznuj ga za to hudobijo!«
»Hoho, daleč je sonce! Saj te ne sliši!« se je zlobnež ponorčeval.
Nazadnje je pastir ujel še mladega ježa. Prestrašeni ježek se je zvil v klobček, hudobni pastir pa ga je kot žogo brcal po pašincu vse dotlej, da je ježek poginil. A preden je izdihnil, je še zatarnal:
»Sonce, kaznuj ga za to vragolijo!«
»Haha, prav tebe posluša sonce!« se je pastir zlobno zasmejal. »Kar pogini, vrag bodljikavi!« Sončece je vse to videlo in slišalo, a hudobnega pastirja še ni kaznovalo, misleč, da se bo poboljšal in spametoval.
Nekega poletnega dne, ko je bila vročina najhujša, pa so se pastirju razteple ovce po prostranem pašniku. Vabil jih je k sebi in jim piskal na svirko, ovce pa nič; zato je moral tekati za njimi, da bi jih nagnal v čredo, ovce pa ga ta dan niso ubogale. In ker je sonce neusmiljeno pripekalo, da je lenemu pastirju pohajala že sapa od vročine, je le-ta surovo zaklel:
»Prekleto sonce, preveč pripekaš! Vrag naj te vzame ali pa se skrij za oblak!«
Ni še dobro izrekel, ko je zakazen, ker je preklel sonce, v hipu okamenel, z njim vred pa so okamenele tudi grajske ovce.
Savinjčani pripovedujejo, da so Terske peči — okameneli pastir in ovčja čreda terskega graščaka.

Terske peči Jež - pastir
Lojze Zupanc
Mačka in kokoš
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


JEŽ - PASTIR[uredi]

Jež je sovražil lisico, ker ga je bila nekega dne napadla, da ji je komaj komaj ušel; zvit v klobčič se je skotalikal v dolino med pečevje in trniko, kamor lisica ni mogla za njim.
Nekega jesenskega jutra pa je ježek prišel v sadovnjak nekega kmeta, da bi si nabral drobnih hrušk za zimo Za njim se je v sadovnjak pritihotapila lisica in se skrila za drevo ter čakala, kdaj bo kmet odprl kokošnjak, da bi ukradla jarčico. Ježek se je brž pritajil za kokošnjak in zakričal z moškim glasom:
»Hoj, lisica, če hočeš odnesti zdravo kožo, brž izgini od tod, drugače te bom ubil!«
Lisica se je ozirala in ozirala, ker pa nikjer ni opazila živo duše, je vprašala s sladkim glasom: »I, kdo pa si, ki mi groziš?«
»Kokošji pastir sem,« je odgovoril skriti jež.
»I, kje pa si, da te ne vidim?«
»Za kokošnjakom stojim z nabito puško v rokah. Ne boš me prelisičila! Izgini pri tej priči, kurja tatica, ali pa te počim!«
Lisica jo je ucvrla v dir, da še nikoli tako!
Jež pa se je zadovoljno smejal, naglo pridrobencljal izza kokošnjaka in odšel v sadovnjak drobne hruške krast. Takrat pa se je z drevesa oglasila domača mačka:
»Hej, jež, ti si pa zares pastir in pol! Lisici braniš krasti, sam pa si tat! Če brž ne izgineš iz sadovnjaka, bom poklicala gospodarja, ki ima puško, pa te bo zares počil!«
In ježek jo je ubral iz sadovnjaka, da si je dodobra obrusil pete. Za kokošjega pastirja pa ni bil nikdar več.

Jež - pastir Mačka in kokoš
Lojze Zupanc
Kjer se prepirata dva...
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


MAČKA IN KOKOŠ[uredi]

Nekje ob Savinji je živela osebenjka, ki ni imela drugega ko mačko in kokoš.
Mačka in kokoš pa sta se prepirali, katera je bolj koristna. Nekega dne se je hotela mačka še prav posebej pobahati pred kokoško. Dolge ure je nepremično zdela pred mišjo luknjo. Komaj je miška prišla na dan, že jo je mačka zgrabila za vrat, jo zadavila in prinesla h kokoški, rekoč:
»Semkaj poglej in povej, ali sem koristna ali ne? Gospodinja me bo pohvalila, ker uničujem miši, ki so za samo škodo v hiši. Kaj pa ti delaš? Od jutra do večera kokodakaš in ješ. To je vse, kar znaš.«
In slastno je po jedla miško.
Kokoš pa je molčala in odšla sedet na svoje gnezdo. Kmalu je zakokodakala. Kokodakala in kokodakala je vse dotlej, dokler ni radovedna mačka prišla bliže. Takrat pa je kokoš vzprhutala z gnezda in zakokodajsala:
  »Hej, mačka, v gnezdo poglej in povej, ali sem koristna ali ne?«
Mačka je poškilila v gnezdo, kjer je ležalo jajce, ki ga je bila kokoš pravkar znesla. »Mijav, mijav!« je zamijavkala. »Le čemu toliko vpitja za eno ubogo jajce? Takšno jajce zna iznesti vsaka kokoš!«
»Primojkokoš, res je tako!« je odgovorila kokoš. »A jajce, ki sem ga iznesla, bom pustila gospodinji. Ti pa si miško sama pojedla. Ali je tako? Koko, koko!«
In mačico je bilo sram, da si je s tačico zakrila oči.

Mačka in kokoš Kjer se prepirata dva...
Lojze Zupanc
Kamen v prsih - kamen v krušni peči...
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KJER SE PREPIRATA DVA…[uredi]

Kosovka je imela v gnezdu tri mladiče. Nekega jutra jih je zapustila in odletela po hrano. Kmalu se je vrnila h kosičem. V kljunčku je prinesla rdečo češnjo, od katere sta štrlela pecelj in češnjev list.
Dva požrešna mladiča sta pograbila pecelj in list ter vlekla in vlekla, tačas pa je tretji kosič kljunil v češnjo in jo pojedel.
Kosovka pa se je zasmejala:
»Haha, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima!«

Kjer se prepirata dva... Kamen v prsih - kamen v krušni peči...
Lojze Zupanc
Deseti brat
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


KAMEN V PRSIH – KAMEN V KRUŠNI PEČI…[uredi]

Takole se je nekoč zgodilo v Zadrečki dolini:
V lepi hiši na samini je živela bogata, a lakomna in skopuška ženska, ki je namesto usmiljenega srca nosila kamen v prsih. Noben berač se ni upal potrkati na njena vrata ter jo prositi vbogajme, ker se je je vsakdo bal, saj je bogatinka vsakega nagnala s psovko, da je potepuh in da se v njeni peči zanj ne peče kruh.
Sredi poletja pa je tik pred žetvijo vsa žitna polja v Zadrečki dolini stolkla toča. In tisto leto je v vseh bajtah v dolini bistre Drete gospodaril glad. Nikjer ni bilo kruha, otroci pa so pač otroci in niso razumeli, da matere ne morejo zamesiti cestnega prahu ter speči kruh, zato so iz dneva v dan jokali in zaman prosili kruha.
Vsem Zadrečanom je trda predla, le bogatinki, ki je namesto usmiljenega srca nosila v prsih kamen, kruha ni primanjkovalo, ker je imela v kašči polne skrinje zrnja še od lanskoletne žetve. Vsak dan je pekla kruh, da je iz njene hiše daleč naokrog dišala sveža peka.
Sredi mrzle zime pa je k bogatinki prišla soseda, revna mati sedmih otrok, in zaprosila:
»Soseda, daj mi hlebček kruha, da bom z njim nasitila sedem otrok, ki doma umirajo od gladu. Po žetvi ti bom vrnila hlebček pa še pri žetvi ti bom pomagala v zahvalo, če se boš usmilila mojih sirotejev.«
Vsakdo, ki nosi v prsih usmiljeno srce, bi se revne ma¬tere usmilil, skopuška bogatinka pa se je zlagala:
»Oh, kako rada bi ti pomagala, a kaj, ko niti sama nimam kruha. Tudi moje žitno polje je potolkla toča.«
»Samo en hlebček mi daj!« je še in še prosila revna mati, ki je vedela, da skopulja pravkar peče kruh, saj je po vsej hiši in še daleč naokrog dišala sveža peka.
»Če ga nimam, ti ga ne morem dati!« se je skopulja spet zlagala. »Okameni mi naj, če ga imam pri hiši le drobtinico!«
In sirotna mati je odšla iz njene hiše praznih rok. Doma je gladnim otrokom narezala korenja in jih tolažila:
»Ker nimam kruha, pa korenje jejte, otroci! Saj ga tudi zajčki jedo, pa so siti in zadovoljni.« Gladni otroci so jedli korenje in jokali, ker so bili lačni kruha.
Tačas pa je bogatinka, ki je nosila v prsih kamen, odprla krušno peč, da bi iz nje potegnila pečeni kruh. A kako se je prestrašila, ko je z grebljo skozi žekno potegnila kamnit hlebec! Brž je zamesila drugo testo in ga porinila v razgreto peč. Ko pa bi moral biti kruh pečen, je iz krušne peči spet izvlekla kamen, ne pa hlebec.
Zdaj je tudi sama gladovala, četudi je imela v kašči polne skrinje zrnja. Samega zrnja pa ni mogla jesti kakor miš, zato je gladna odšla na Menino planino, da bi prosila dobro vilo, naj jo odreši kazni. A do vile še ni prišla, ko je sredi temne hoste srečala zajčka, ki se je iz nje ponorčeval:
Oj, skopulja, prav ti je,
peč ti peče kamenje!
Ker si bila nevoščljivka,
gladni deci kruh utajila,
sama tudi kamen jej,
kot si kruh pojedla prej!
»Oj, zajček, kamna pač ne morem jesti!« je potožila obupana skopulja. »Pomagaj mi, svetuj mi, kaj naj storim, da bo moja krušna peč spet pekla kruh!«
»Nič ti ne povem!« je zajček jezno udaril z zadnjo nogo ob zemljo. »Kar k lisici pojdi! Ona je zvita butica, pa ti naj svetuje!«
In je odskakljal.
Skopulja pa se je utrujeno vlekla dalje, dokler ni srečala lisice. Ta jo je oblajala:
»Oj, skopulja, lakomnica,
ali je laž ali resnica,
da si v peči kamen spekla,
ker si gladnim kruh odrekla?«
»Res je, res!« je potožila obupana skopulja. »Pomagaj mi, lisička, in svetuj, kaj naj storim, da bo moja krušna peč spet pekla kruh!«
»Nič ti ne povem!« je zabavkala lisica. »Kar k jazbecu pojdi, ki je star modrijan, ta ti naj pove, kaj ti je storiti, da boš odvrnila kazen za lakomnost in laž!«
In še je lakomnici zvito pomežiknila ter odskakljala dalje.
Bila je že noč, skopulja pa se je vzpenjala navkreber, da bi prišla do jezerca Bibe na Menini, kjer si je v mesečini vila z Menine planine česala zlate lase in se ogledovala v čisti vodi. A preden je dospela na vrh planine, je srečala jazbeca, sivega modrijana, ki je pravkar zapustil jazbino ter tiho odcapljal na nočni lov. Spomnila se je, kaj ji je naročila lisica, zvita butica, pa je obupano potožila:
»Oj, jazbec modrijan, pomagaj mi in svetuj, kaj naj storim, da bo moja krušna peč spet pekla kruh. Pregrešila sem se, ker sem lagala, da nimam kruha, ko me je mati sedmih otrok prosila zanj. Ko pa sem potlej iz poči izvlekla hlebček, sem namesto kruha spekla kamen.«
Jazbec se je s tačico počohljal za ušesom in dolgo dolgo razmišljal, potlej pa zamodroval:
»Sedem hlebčkov kruha umesi,
speci jih in brž odnesi
revčkom, ki so kruha gladni!
Ti hlebčki naj ne bodo zadnji!
Vselej, ko boš sebi pekla,
glej, da nikdar ne boš odrekla
gladni deci skorje kruha,
pa boš srečna, primaruha!«
Skesana bogatinka se je jazbecu zahvalila za modri nasvet, pohitela domov in brž zamesila testo ter spekla sedem hlebčkov dišečega kruha pa ga zanesla gladnim otrokom v revno bajto.
Poslej je njena krušna peč spet pekla kruh in ne kamen. Ker pa so bile njene skrinje v kašči zvrhano« polne zlate pšenice, je do nove žetve imela kruha več ko preveč, da ga je še za sedem otrok sirotne matere bilo na pretek.

Kamen v prsih - kamen v krušni peči... Deseti brat
Lojze Zupanc
Za vsak strel en zajec več
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


DESETI BRAT[uredi]

Neka revna mati v Zadrečki dolini je imela devet sinov. Ko pa se ji je rodil še deseti, so sredi noči k otrokovi zibelki prišle vile z Menine planine in mu prerokovale, kako bo živel, ko bo odrastel.
»Ker je deseti brat, bo moral zapustiti mater in brate ter oditi v tuji svet!« je rekla prva vila.
»Ljudje ga bodo podili od praga do praga. Nihče ga ne bo maral, saj ljudje verujejo, da jim deseti brat prinaša zgolj nesrečo!« je dejala druga vila.
»Pa bo vseeno postal srečen in bogat!« je odločila tretja vila.
Vile so odšle, otrok pa je rastel in rastel, dokler ni odrastel v fanta. Takrat pa mu je mati rekla:
»Deseti brat si, zato ti je usojeno, da greš z doma. Pojdi v tuji svet in si poišči srečo, ker doma ni za vse zadosti kruha.«
  Deseti brat je povezal culo in pozdravil:
»Srečno, mati! Srečno, bratje! Zdravi ostanite! Jaz grem v tuji svet, domov pa bom prišel umret!«
Mati je zajokala, devetim bratom pa je tudi bilo hudo, da še nikdar tako. Nihče pa mu ni rekel, naj ostane, ker doma ni bilo za vse zadosti kruha.
V tretji vasi se je deseti brat udinjal za ovčarja. Pasel je ovce, a ker je na paši eno izgubil, ga je gospodar že tretji dan nagnal:
»Kar pojdi, od koder si prišel! Saj sem vedel, da s teboj ne bom imel dobička, ker si pač deseti brat! Prinašaš mi nesrečo! Kar drugam, pojdi!«
Deseti brat se je poslovil:
»Srečno! In zdravi ostanite! Grem pa drugam dela iskal. Svet je velik! Nekje bom že našel kruh.«
V sedmi vasi se je deseti brat udinjal za kravatarja. Šest dni je srečno pasel krave, sedmi dan pa mu je najlepša krava padla v prepad, zato ga je gospodar napodil:
»Kar izgini, od koder si prišel! Vedel sem, da si s teboj ne bom pomagal, ker si pač deseti brat.
Nesrečo mi prinašaš! Še kam drugam pojdi škodo delat!«
In deseti brat se je poslovil:
»Srečno! In zdravi ostanite! Grem pa drugam srečo iskat! Svet je velik! Nekje se tudi zame peče kruh.«
V deveti vasi pa se je deseti brat udinjal za hlapca. Pred ralo je vpregel konja in odšel orat. Osem dni je srečno oral, deveti dan pa se je konj spotaknil in si zlomil nogo. Gospodar pa je zbesnel:
»Takoj izgini, od koder si prišel! Pristoril si mi nesrečo, ker si pač deseti brat. Še kam drugam pojdi srečo iskal!«
Tako se je deseti brat poslovil tudi od tretjega gospodarja.
»Pa srečno!« je pozdravil ob slovesu. »Če me ne marate več, grem pa drugam delo iskat. Svet je velik! Nekje mi bodo že dali delo in jelo!«
Hodil je in hodil ter zašel v gozd, kjer ga je našla noč. Splezal je na debelo bukev, da bi v rogovilah prespal noč. Sredi noči pa so ga prebudili tatje, ki so se s kraje vrnili v gozdno skrivališče. Luna je sijala, da je bilo svetlo ko podnevi, in deseti brat je naštel dvanajst tatov in še trinajstega, ki je bil njihov poglavar. Slednji se je ustavil pred pečino, trikrat potrkal nanjo in zaklical:
»Oj pečina, brž odpri
vhod nam v skrivališče,
ki ga nihče ne poišče,
kdor ne šteje prej do tri!«
In glej, komaj je trinajsti tat spregovoril te besede ter naštel do tri, se je skala razmaknila in tatovi so odšli v pod¬zemeljsko votlino. Ko pa so tatje naslednje jutro odšli, je deseti brat splezal z bukve, potrkal trikrat po pečini ter zaklical:
»Oj pečina, brž odpri
vhod mi v skrivališče,
ki ga nihče ne poišče,
kdor ne šteje prej do tri!«
Skala se je razmaknila in deseti brat je stopil v podzemeljsko dvorano, kjer so tatovi imeli skrito zlato in srebro. Nabral si je zlatih novcev ter odšel domov in z njimi obdaroval svojo mater ter devet bratov, pa še mu je ostalo toliko zlatnikov, da ni vedel, kam bi z njimi. Zato je odšel v tretjo vas in dal gospodarju, pri katerem je tri dni služil za ovčarja, tri zlatnike za izgubljeno ovco. Odšel je tudi v sedmo vas in dal gospodarju, pri katerem je sedem dni služil za kravarja, sedem zlatnikov za izgubljeno kravo. Nazadnje se je napotil še v deveto vas in gospodarju, pri katerem je devet dni služil za hlapca, izplačal devet zlatnikov za ponesrečenega konja. Zavistni gospodar, ki je pri bivšem hlapcu opazil zlat denar, pa je zaradovedil:
»I, kje pa si dobil zlatnike?«
Deseti brat mu je povedal kako in kaj, pa še pesmico mu je zaupal, ki odpira skalo v votlino z zlatniki in srebrniki. Lakomnik se je napotil v gozd, trikrat udaril po pečini ter zapel:
»Oj pečina, brž odpri
vhod mi v skrivališče,
ki ga nihče ne poišče,
kdor ne šteje prej do tri!«
To je še zapel, ni pa še naštel do tri, ko so z bukve skočili nadenj tatje ter ga nažgali, da se mu je kar kolcalo in da se je komaj še živ privlekel domov.
Deseti brat pa je z materjo in devetimi brati srečno živel v domači bajti, dokler ni umrl.

Deseti brat... Za vsak strel en zajec več
Lojze Zupanc
Slovarček manj znanih besed
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ZA VSAK STREL EN ZAJEC VEČ[uredi]

Na pustni torek ne sme v Zadrečki dolini noben lovec v lov. Tega pa ni vedel gorogranski knez, ki je šel ta dan streljat zajce. Na lovu pa se mu je pripetilo tole:
Pritekel je zajček, knez pa — pok! — je sprožil puško. A namesto da bi zajec padel, se je usedel na zadnje noge, napravil možička ter mu s prednjimi šapicami pomahal v pozdrav.
Knez je debelo gledal, drugič nabasal puško in — pumf! — jo je sprožil v zajca. A zajec ni padel, pač pa se je zraven njega — kakor da bi zrasel iz zemlje — usedel drugi zajec, naredil možička ter lovcu pomahal s prednjimi šapicami v pozdrav.
Knez je še bolj debelo gledal, tretjič nabil puško in bumf! — je ustrelil proti zajcema. Ta dva pa nista padla, ampak se je zraven njiju — kakor da bi zrasel iz zemlje usedel tretji zajec, naredil možička ter s prednjimi šapicami pomahal lovcu v pozdrav.
Tako je knez streljal in streljal, dokler ni porabil vseh nabojev. Takrat pa je na frati sedelo že toliko zajcev, da jih knez še ni videl toliko ne prej ne poslej.
Potegnil je veter in zajci so izginili, knez pa se je s prazno lovsko torbo in z dolgim nosom vrnil domov.
Ko je doma povedal, kaj je doživel na lovu, so se mu valpti in hlapci, pastirji in dekle ter vsi Zadrečani smejali in dejali:
»Na pustni torek se nobena krogla ne prime zajčjega kožuščka. Ta dan pase zajce sam norčavi Kurent, ki rad ponagaja vsem ljudem pa tudi lovcem!«

Za vsak strel en zajec več Slovarček manj znanih besed
Lojze Zupanc
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



SLOVARČEK MANJ ZNANIH BESED[uredi]

Balta = sekira
Dreta = reka v Zadrečki dolini
frata = trata na gozdni poseki, laz
gumno = skedenj
istike = saje, iskre
kalanica = poleno
Kanolščica = potok, ki se izliva v Dreto
kotli = jezerca
nahudila = hudo storila
pomaljala = prikazala
poseje = otrobi
pozoj = zmaj
praščil = treščil, vrgel
razškleban = razmajan
Rogačnica=z potok, ki se izliva v Dreto
runo = ovčja koža, ovčje krzno
stog = kopica s snopjem
svirka = piščalka
svitice = spodnje hlače
Šokatnica = potok, ki se izliva v Dreto
vrač = padar, zdravnik
začiniti = zabeliti
zaderika = zadirčna ženska
zijavka = podzemeljska jama, votlina
žekno = žrelo pri kmečki peči

Wikiknjiga