Dekletova molitev (Simon Gregorčič)
← Vojaki na poti | Dekletova molitev Poezije 1 Simon Gregorčič |
Po bitvi → |
|
Pred tabo klečim
izvoljena Deva,
ihtim in drhtim
objokana reva.
Saj tebi odprto
je moje srce,
saj tebi je znano
vse moje gorjé.
Okusila sem
v zorni mladosti
ljubezni sladkost
in, oh, nje bridkosti.
Kot sončece čist
moj srčni je žar,
ne bo me ga sram
pred tabo nikdár.
In vendar zakaj
ta čisti plamén
podžiga sedaj
mi pekel ognjen?
Trpeče, oh, revi
mi sleherna žila
kot listje na drevi,
ko bliža se sila,
drhtim, oh, drhtim
sirota uboga,
da v boju zgubim,
ki ljubim tako ga.
Ko padel bi on —
kako bi na sveti
sirota potem
še mogla živeti?
To ubogo srce,
to drobno srce,
kako bi nosilo brezmejno gorje?
O čuj, o čuj,
Devica presveta,
prošnjé in solzé
sirote-dekleta:
Ko smrt bo kosila
čez bojno ravan,
ti čuvaj ljubljênca
udarcev, ran.
Ti skrhaj nad njim
preteče jeklenke,
odvrni od njega
morilne svinčenke.
Ti mene in njega
ohrani bolesti,
ti ženina vrni
ljubeči nevesti!