Vojaki na poti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oj zbogom, ti planinski svet! Vojaki na poti
Poezije 1
Simon Gregorčič
Dekletova molitev
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pomladni cvet odeva svet,
tako cvetemo mi,
pod nebom ptičev trop neštet,
po cesti gremo mi!

A ptički skozi jasni zrak,
lahkó, živó lete,
legák je tudi nam korak,
a težko je srce.

Saj ptičji rod se vrača zdaj
domov, glasnó žvrgoleč:
mi sveta tla domača zdaj
pustili smo trpeč.

Mi nismo ptičev trop legák,
ki sam si pot volí;
begoten smo neba oblak,
ki veter ga podí!

Lepo žari meglica se,
pod nebom plavajoč,
ozira v njo cvetica se,
hladila čakajoč.

A črn oblak bo neki dan,
iz njega blisk in tresk!
In točo usuje na ravan,
ki uniči up sosesk.

Zdaj ne boji se nihče nas,
mi ne grozimo tod;
pozdravlja mnog nas lep obraz
gredoče mimo tod.

Koj bomo pa oblak strašán
ob hudi uri mi;
sovražni roj bo pač končan,
ž njim morda — tudi mi!