Vojaki na poti
| ← Oj zbogom, ti planinski svet! | Vojaki na poti Poezije 1 Simon Gregorčič |
Dekletova molitev → |
| |||||||
Pomladni cvet odeva svet,
tako cvetemo mi,
pod nebom ptičev trop neštet,
po cesti gremo mi!
A ptički skozi jasni zrak,
lahkó, živó lete,
legák je tudi nam korak,
a težko je srce.
Saj ptičji rod se vrača zdaj
domov, glasnó žvrgoleč:
mi sveta tla domača zdaj
pustili smo trpeč.
Mi nismo ptičev trop legák,
ki sam si pot volí;
begoten smo neba oblak,
ki veter ga podí!
Lepo žari meglica se,
pod nebom plavajoč,
ozira v njo cvetica se,
hladila čakajoč.
A črn oblak bo neki dan,
iz njega blisk in tresk!
In točo usuje na ravan,
ki uniči up sosesk.
Zdaj ne boji se nihče nas,
mi ne grozimo tod;
pozdravlja mnog nas lep obraz
gredoče mimo tod.
Koj bomo pa oblak strašán
ob hudi uri mi;
sovražni roj bo pač končan,
ž njim morda — tudi mi!