Božanska komedija/Pekel/Spev II
| ← [[Spev I]] | Božanska komedija/Pekel Spev II Dante Alighieri |
[[Spev III]] → |
| |||||||||||
Nagibal se je dan; že mrak dremotni
je bitjem vsem, kar jih po zemlji hodi,
jemal bremena težka z ram; v samotni
le jaz sem uri se pripravljal: Bodi;
srca in poti sprejmem boj naporni!
Naslika naj spomin ga, ki ne blodi.
Pomoč, o Muze ve, in Duh ti vzorni;
spomin, ki videnje si pisal moje,
zdaj se pokažeš v moči neumorni!
“Poet, ki vodstvo zdaj mi nudiš svoje,
sem li dovolj močan za pot to resno?
O tem najprej te prosim jaz presoje.
Enej samo, kot poješ ti slovesno,
je smel, še umrljiv, k duhovom doli;
med sencami je bitje bil telesno.
A kdo je bil Enej? mar kar kdorkoli?
in kar je storil on, kdo ga doseže?
Da mu je torej Bog bil dober toli,
se z umom zdravim čisto dobro veže:
Graditelj Rima naj se imenuje
in carstva, ki naj celi svet prepreže;
naj Rim, naj carstvo tamkaj se osnuje, –
to je bilo neba povelje staro,
tam Petrov naj naslednik v vek stoluje.
Ta pot v duhov podzemeljsko močvaro
mu je vesti prinesla preveljavne:
pobedo njemu, papežu tiaro.
Potem Izvoljena posoda slavne
je ondi zrl reči v potrdbo veri,
ki je začetek poti zveličavne.
A jaz? li smem tja? v kakšni pa nameri?
Sem li Enej? sem li jaz Pavel sveti?
Da vreden nisem, sam vem, ve vsakteri.
Zato, če za teboj se drznem speti,
bojim se, da bom kriv s tem bedastoče;
kot modrecu ti laže je umeti.”
In kakor on, ki hoče in spet noče,
pa se premisli, spet zavrže sklepe,
da nikdar mu začeti ni mogoče:
tako sem jaz bil sredi tmine slepe;
kar v hipu z mislimi sem bil pri kraji,
ki so bile v začetku tako lepe.
“Če prav razumem ta pogovor naji,”
de duh mi plemeniti, “dušo plaši
bojazen tebi; šel nazaj bi raji.
Bojazen mu izhode vse zamaši,
pa pustil človek delo bo začeto:
tako žival se v trni privida vstraši.
A da srce ti bo strahu oteto,
čuj reč, ki se o tebi tam je dela,
ko v žali je bilo srce prevzeto.
Med dvomi duša moja je visela;
kar me zakliče tak prekrasna žena,
da koj me je za službo svojo vnela.
Očesa žar, kot zvezda ne nobena,
me miloglasno je nagovorila –
bila je angelska beseda njena:
Oj duša draga pesnika Vergila,
ki hrani ti še zdaj ime sloveče
in bo vse dni ti zemlja ga hranila;
prijatelj moj, pa ne prijatelj sreče,
ne more kvišku v goro osamljeno,
tako da se umika že boječe;
bojim se, da že hodi pot zgrešeno,
ker sem v pomoč prepozno prihitela,
po tem, kar je bilo tam gor rečeno.
Zdaj brž! Z besedo, ki srce bo vnela,
pomagaj z vsem, kar se rešitve tiče,
da duša mi v tolažbi bo vesela.
Ki te pošiljam, jaz sem – Beatriče;
vrniti se domov je želja moja;
ljubezen je, ki na pomoč te kliče.
Pri srcu često bo mi hvala tvoja,
ko stala bodem gori pred Gospodom. –
Utihne; jaz sem vzkliknil: O gospoja!
Kreposti žena, med človeškim rodom
edina ti, ki ločiš ga najdelje
od bitij vseh pod tem nebesnim svodom –
tako mi drago tvoje je povelje,
da precej iti že mi je zamuda;
nič več ponavljati ni treba želje.
A le kako, da brez strahu, brez studa
prikažeš se tu v temne zemlje sredi
z višav, ki njih želiš spet gledat čuda? –
Nakratko, ker si take radovedi,
mi reče, čuj, kaj mislim o tej stvari;
zakaj med vas se ne bojim, izvedi:
Stvari le, ki nam morejo kaj kvari
storiti, teh samo se treba bati;
pred drugimi strahu nam nič ni mari.
Oklep imam – Bogu mi čast je dati! –
da me nesreča vaša ne doseže
in ogenj vaš da me ne more žgati.
Gospe preblagi gori v srce reže
njega zapreka, h komur ti iti je,
in prosi, da rek trdi Bog razveže.
Obrne s prošnjo brž se do Lucije:
Častilec tvoj, glej! moli k tebi vrelo;
naj, prosim, varstvo tvoje zdaj ga krije.
Lucija pa, – ki črti kruto delo,
do mene brž, kjer sva se radovali
s pobožno veka starega Rahelo.
De: Beatriče, vdana božji hvali,
tako pustiš ga v stiski ti njegovi,
ki, tebe je ljubeč, šel od druhali?
So ti njegovega joku glasovi
neznani? in ne veš, da smrt napada
z najhujšimi življenja ga valovi? –
Na svetu je skrbel, to je navada
od nekdaj, hitro vsak in rad le zase:
hitreje jaz sem zanj in pa bolj rada.
Na sedež svoj sem pozabila, nase;
v tvoj govor upam – vreden časti vsake –
v čast je i njim, ki slušajo mu glase.
Ko je bila besede rekla take,
s solzami se v očeh je obrnila;
jaz pa pospešil k tebi sem korake.
Prišel sem, kot je ona odločila:
iztrgal sem te oni ljuti zveri,
ki v hrib ti bližnjico je ugrabila.
A zdaj ? nazaj oko stezo ti meri?
kaj treba v srcu takega trepeta,
kaj se obraz ti bojazljivo cmeri,
ko takih žen zate trojica sveta
se trudi vzpričo vse nebes dvorane
in jezik moj ti dobro vse obeta?”
Zapro se cvetke v času nočne slane,
a spet odpro in dvignejo glavice,
če so od solnca zjutraj obsijane:
tako se meni je zjasnilo lice
in zopet glava se mi je vzravnala
in sem dejal odločen mož pravice:
“O blago srce nje, ki mi poslala
pomoč je! Ki besedi nje pravotni
si koj poslušen bil, i tebi hvala!
Da, grem s teboj tja doli v kraj temotni;
navdušil si za pot mi srce vroče;
sedaj spet trden je moj sklep prvotni.
Naprej! Kar ti, i tvoj tovariš hoče;
ti uči me, ti vodi pot me pravo!”
To sem dejal. – On gre naprej kot oče,
in šla je pot nizdol, v temo, goščavo.