Božanska komedija/Pekel/Spev II
Nagibal se je dan; že mrak dremotni
je bitjem vsem, kar jih po zemlji hodi,
jemal bremena težka z ram; v samotni
le jaz sem uri se pripravljal: Bodi;
srca in poti sprejmem boj naporni!
Pomoč, o Muze ve, in Duh ti vzorni;
spomin, ki videnje si pisal moje,
zdaj se pokažeš v moči neumorni!
„Poet, ki vodstvo zdaj mi nudiš svoje,
sem li dovolj močan za pot to resno?
Enej samo, kot poješ ti slovesno,
je smel, še umrljiv, k duhovom doli;
med sencami je bitje bil telesno.
K kdo je bil Enej? mar kar kdorkoli?
in kar je storil on, kdo ga doseže?
se z umom zdravim čisto dobro veže:
Graditelj Rima naj se imenuje
in carstva, ki naj celi svet prepreže;
naj Rim, naj carstvo tamkaj se osnuje,
— to je bilo neba povelje staro,
Ta pot v duhov podzemeljsko močvaro
mu je vesti prinesla preveljavne:
pobedo njemu, papežu tiaro.
Potem Izvoljena posoda slavne
je ondi zrl reči v potrdbo veri,
A jaz? li smem tja? v kakšni pa nameri?
Sem li Enej? sem li jaz Pavel sveti?
Da vreden nisem, sam vem, ve vsakteri
Zato, če za teboj se drznem speti,
bojim se, da bom kriv s tem bedastoče;
In kakor on, ki hoče in spet noče,
pa se premisli, spet zavrže sklepe,
da nikdar mu začeti ni mogoče:
tako sem jaz bil sredi tmine slepe ;
kar v hipu z mislimi sem bil pri kraji,
„Če prav razumem ta pogovor naji,“
de duh mi plemeniti, „dušo plaši
bojazen tebi; šel nazaj bi raji.
Bojazen mu izhode vse zamaši,
pa pustil človek delo bo začeto:
A da srce ti bo strahu oteto,
čuj reč, ki se o tebi tam je dela,
ko v žali je bilo srce prevzeto.
Med dvomi duša moja je visela;
kar me zakliče tak prekrasna žena,
Očesa žar, kot zvezda ne nobena,
me miloglasno je nagovorila —
bila je angelska beseda njena:
Oj duša draga pesnika Vergila,
ki hrani ti še zdaj ime sloveče
prijatelj moj, pa ne prijatelj sreče,
ne more kvišku v goro osamljeno,
tako da se umika že boječe;
bojim se, da že hodi pot zgrešeno,
ker sem v pomoč prepozno prihitela,
Zdaj brž! Z besedo, ki srce bo vnela,
pomagaj z vsem, kar se rešitve tiče,
da duša mi v tolažbi bo vesela.
Ki te pošiljam, jaz sem — B e a t r i č e;
vrniti se domov je želja moja;
Pri srcu cesto bo mi hvala tvoja,
ko stala bodem gori pred Gospodom. —
Utihne; jaz sem vzkliknil: O gospoja!
Kreposti žena, med človeškim rodom
edina ti, ki ločiš ga najdelje
tako mi drago tvoje je povelje,
da precej iti že mi je zamuda;
nič več ponavljati ni treba želje.
A le kako, da brez strahu, brez studa
prikažeš se tu v temne zemlje sredi
Nakratko, ker si take radovedi,
mi reče, čuj, kaj mislim o tej stvari;
zakaj med vas se ne bojim, izvedi:
Stvari le, ki nam morejo kaj kvari
storiti, teh samo se treba bati;
Oklep imam — Bogu mi čast je dati! —
da me nesreča vaša ne doseže
in ogenj vaš da me ne more žgati.
Gospe preblagi gori v srce reže
njega zapreka, h komur ti iti je,
Obrne s prošnjo brž se do Lucije:
Častilec tvoj, glej! moli k tebi vrelo;
naj, prosim, varstvo tvoje zdaj ga krije.
Lucija pa, — ki črti kruto delo,
do mene brž, kjer sva se radovali
De: Beatriče, vdana božji hvali,
tako pustiš ga v stiski ti njegovi,
ki, tebe je ljubeč, šel od druhali?
So ti njegovega joku glasovi
neznani ? in ne veš, da smrt napada
Na svetu je skrbel, to je navada
od nekdaj, hitro vsak in rad le zase:
hitreje j a z sem zanj in pa bolj rada.
Na sedež svoj sem pozabila, nase;
v tvoj govor upam — vreden časti vsake —
Ko je bila besede rekla take,
s solzami se v očeh je obrnila;
jaz pa pospešil k tebi sem korake.
Prišel sem, kot je ona odločila:
iztrgal sem te oni ljuti zveri,
A zdaj ? nazaj oko stezo ti meri?
kaj treba v srcu takega trepeta,
kaj se obraz ti bojazljivo cmeri,
ko takih žen zate trojica sveta
se trudi vzpričo vse nebes dvorane
Zapro se cvetke v času nočne slane,
a spet odpro in dvignejo glavice,
če so od solnca zjutraj obsijane:
tako se meni je zjasnilo lice
in zopet glava se mi je vzravnala
„0 blago srce nje, ki mi poslala
pomoč je! Ki besedi nje pravotni
si koj poslušen bil, i tebi hvala!
Da, grem s teboj tja doli v kraj temotni;
navdušil si za pot mi srce vroče;
Naprej! Kar ti, i tvoj tovariš hoče;
ti uči me, ti vodi pot me pravo!“
To sem dejal. — On gre naprej kot oče,
