Božanska komedija/Pekel/Spev I

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje

Dni naših polovica je za mano
bila: tu znašel sem se v temni lozi —
zgrešena prava pot in vse neznano!
Bila tako je gosta skozinskozi
ta loža, pa zaraščena in silna,

6
da v mislih nanjo že se zdrznem v grozi.

Bridkost iz nje izvira mi obilna;
a tudi sreče vir se mi je javil
ondi in druga čuda neštevilna.
Ne vem, kako da sem se tja napravil;
bilo gotovo v spanju je globokem,

12
ko pravo, desno pot sem bil ostavil.

Stojim ob griču slednjič nevisokem:
bil konec tam je lože in doline,
ki v strahu že pred njo sem bil žestokem.
Pogledam kvišku: griča so hrbtine
zlatili žarki onega planeta,

18
ki vsakega prav vodi skozi tmine.

Bila mi zdaj bojazen je odvzeta,
ki v srca dnu mi je sedela bleda
vso noč, ki sem prebil jo poln trepeta.
Kakor se oni, ki valov ga zmeda
zaloti, pa hropeč priplava k bregu,

24
obrne ter v valove gleda, gleda —

tako se je moj duh, ker še na begu,
ozrl nazaj, pa meril je goščavo,
ki ni je poti prave v nje obsegu.
Za hip izmučen padem tja na travo;
a brž na pot in v reber osamljeno!

30
Krepko sem se prestopal na višavo.

Pa glej! kjer jamem dvigati koleno,
preži mi gibčen ris — razdalja mala! —
imel je dlako s pegami škropljeno.
In ni se me zverina le ne bala,
ampak mi drzna pot celo zastavi,

36
tako da bežati me je že volja gnala.

Bilo je jutro v vsej pomladnji slavi
in vzhajalo je solnce v znamnju ovna,
ki v njem je stalo, ko je Bog v ljubavi
telesna bitja stvoril in duhovna.
Že upal sem, da name nima gneva

42
ta zver, veselopisana, čarovna,

zbog letne dobe in zbog ure dneva.
Prezgodnji up se je slabo obnesel:
ker koj prestraši me prikazen leva,
ki glavo je pokonci, zdi se, nesel
in zrl sestradan vame je tak jezno,

48
da zrak pred njim, se zdi, je tresel.

Privleče še volkulja se oprezno,
vsa mršava in suha od pohlepa,
ki mnoge je pahnila v bede brezno;
strahota nje oči je bila srepa
tako, da sem zaklical iz obupa :

54
„Tja gor na vrh najbrž ne pridem zlepa!“

Kot on, ki novce grabi, kup vrh kupa,
če času zljubi se, mu kup podreti,
trpinči svojo dušo in jo trupa —
tak zveri se posreči, mir mi vzeti
in, bližajoč se mi, me je počasi

60
tja rinila, kjer solnca luč ne sveti.

A ko nizdol umikam se po jasi,
se mi prikaže nekdo ter v daljavi
se hripavo — bil dolg je molk — oglasi.
Brž ko uzrem ga v veliki puščavi —
„Usmiljenje z menoj!“ zakličem milo,

66
„kdor si, le senca ali človek pravi!“

Odvrne mi: „Ne človek, to je b i l o;
v Lombardiji so starši mi živeli,
ju mesto Mantova bilo rodilo;
zagledal sem za Julija dan beli,
oj pozno! V Rimu živel za Avgusta,

72
ko v templjih so maliki še sloveli.

Bil pesnik sem; slavila moja usta
Eneja so, ki je priplul iz Troje,
ko po požaru je postala pusta.
A ti? zakaj nazaj med temne hoje?
zakaj na goro ne le-to veselo,

78
ki vir in vzrok je vse radosti moje“ —

„Vergilij ti si, ono slavno vrelo,
ki sloga širno reko nam napaja?“
To rekšemu mi čelo je zardelo.
„Oj cvet najlepši pesniškega gaja,
naj sad rodi mi dolgih let učenje,

84
ki k njemu tvoja knjiga me navaja.

Ti moj učitelj, moje hrepenenje,
od tebe slog in pesniška pravila
in čast imam — in — slutim že — slavljenje.
Poglej to zver, ki me je zavrnila!
Oj reši nje me, modrec ti sloveči,

90
pred njo se sleherna mi trese žila.“

„Če hčeš, da priti vun se ti posreči,“
mi de, ko solza lice mi zalije,
„se k poti drugi treba bo zateči.
Ker vedi: zver, ki glas pred njo tvoj vpije,
skrbno vsa pota svoja straži mračna:

96
kdor zajde tja, ga prejalslej ubije.

Nrav ji tako je sprijena, napačna,
da poželjivost nje ni nikdar sita,
in ko nažre se, bolj ko prej je lačna.
Z nebroj živalmi rod plodi in pita.
A hrt se več ne bode dolgo skrival —

102
in zgrudila se bo, s krvjo oblita.

Le-ta zemlje, zlata ne bo užival,
modrost, ljubav, krepost mu bodo hrana,
mu rod med dvojnim Feltrom bo prebival.
O da po njem Italiji se sceli rana,
ki zanjo je mladost Kamila dala

108
in kri junakov bila žrtvovana!

Pred njim bo zver skoz mesto, vas bežala,
dokler ne trešči je v pekla globine,
odkjer jo prva je zavist poslala.
Zato poslušaj moje opomine:
za mano pojdi v kraje, ki te vanje

114
popeljem, kjer so večne bolečine;

tam bodeš čul obupno zob škripanje,
in prišel v davnih boš duhov okrožje,
ki smrt jim druga v večno je jokanje;
nato boš videl nje, ki v ognju ložje
trpe in radi, v nadi, da prišteti

120
prej slej kdaj bodo med svetnike božje.

Če pa boš hotel prav do teh dospeti,
te spremi duša, ki se odlikuje
od mene bolj; modri so njeni sveti;
ker meni Kralj, ki gori tam kraljuje,
ker sem mu bil uporen, vreden graje,

126
voditi v mesto gor ne dovoljuje.

Povsod vse vlada, tam se vživat daje,
tam mesto je, tam zlati njemu sedež;
o blaženi, ki pridejo v te kraje!“
In jaz nato: „Oj vse modrosti vedež,
za Boga, ki spoznal ga tukaj nisi,

132
te prosim, da me res na kraj povedeš,

kjer se dobe le žalosti utisi,
do tja, kjer sveti Peter sam vratari;
od poti te zveličanje zavisi.“

136
Molče vodnik pred mano ide stari.