Blagovestnikom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Velegrajska kuga Blagovestnikom
Poezije
Simon Gregorčič
Prekmorska pošta
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


A spod jutrovskegaz svoda
razširil do zapadnih se je stran;
in ljudstev svit, vir zemeljskega preporoda,
ni bil li tam ljudem z neba poslan?
Omike, vere luč nam od izhoda,
on dal nam tudi je Cirila in Metoda!

ZNosili vere svit so nam i drugi,
na severu German, Roman na jugi;
a dedom davnih dar njihov
bolj kletev je rodil kot blagoslov.
Sè srcem tujim tuji učeniki
učili dede v tujem so jeziki;
ta glas jim pač je bil na sluh,
a čul in umel ni ga duh.
Pač vrgli so malike z žrtvenikov,
iz src izruli niso jim malikov,
in, dasi krščen že, Slovan
ostal po duhu je - pogan:
bil uk je tuj, bil krst je - mrtev;
a dasi krst je mrtev bil,
od prednikov je terjal živo žrtev:
duh narodni in jezik je moril!
Tako krstili naš so rod,
smiluj, smiluj se mu, Gospod! -

  In spet!
Čuj, bojni rog,
konj rezgetanje,
hrumenje silnih čet
in jekel žvenketanje -
oh, to je boja bog!
"O ne, sè spremstvom množnih vrst
Slovanom nesemo le krst!"
In prišli so, krstiti jih želeč,
v levici križ, a v desniči meč!
In dede naše so krstili
sred dednih, širnih njih planjav;
a ko so krst zvršili
naš dom je bil in tuji meč krvav -
a križ? Nanj dedov so prostost pribili!
Tako nas krstil rod je tuj,
Gospod, Gospod, oh pomiluj!

Vidva drugače,
Ciril in pa Metod!
Pustila mesto sta domače
o bregu sinjih morskih vod,
šla sta v Slovanov širno domovino,
preganjat z vere lučjo zmot temino.
Nosili drugi s križem robstva so verige,
vidva - ljubezni svete vez -
v desnici križ, v levici knjige
navdihnjene z nebes.
Prinesla v glasih sta slovenskih,
v izvornih znamenjih pismenskih,
pradedom pismo od Boga -
oj to jim šlo je do srca!
Pač srcu le domači glas
mehkó se in sladkó prilega,
on srcu pravi ve izraz
in spet mogočno k srcu sega -
domači glas le nosi spas!

Kako pradedje so veseli
v domačih glasuh uk sprejeli!
Ko čuli božja so veličja,
možem celo solzé svetlé
gostó kapljale so z obličja -
oj rajske radosti solze!
Kot hrasti vsled sekir udarjev
maliki na glasove te
grmé so padali z oltarjev,
ležali strti v prahi so,
iz src bežali plahi so,
in src in pa svetišč oltar
zavzel vesoljstva je vladar.
Kako so dedje ga častili,
kako hvalili in slavili!
V domačih glasih zdaj so brali
Slovani pismo iz neba,
v domačih glasih pošiljali
so prošnje srčne do Boga.
Domače pesmi iz svetišča
odmevale so do zvezdišča,
njih glas je k Večnemu letel
in čul ga Bog je in - umel!

V domačih glasih vse molitve,
v domačih glasih njih daritve,
v domačih glasih vsak obred,
in srečen bil je zdaj naš ded!

Ne mrtvi krst, ne krst krvavi,
ta krst je bil edino pravi!
Bil krst duha je, krst življenja,
krst prenovljenja, prerojenja,
omika z vero vred noseč,
z obema narodnost družeč!
Oj hvala vama iz srca,
solunska sveta brata dva,
ki delo to sta izvršila,
ki dede sta tako krstila,
ki jezik naš branila sta,
naš jezik posvetila sta!
Oj hvala vama iz srca,
solunska sveta brata dva!