Blage duše

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Dva skopuha Blage duše: Veseloigra v treh dejanjih
Fran Detela
Oficiala Ponižna zločin
Spisano: Zbrano delo 5 (COBISS)
Viri: http://www.omnibus.se/beseda/pdf/248-3.pdf
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Osebe[uredi]

  • Dr. Muren prvi veljak
  • Ivan Čuren drugi veljak
  • Emilija njegova hči
  • Albin Lešnik zasebnik
  • Matija Stopar trgovec
  • Katarina njegova žena
  • Karlina njegova hči
  • Anton Kotnik uradnik
  • Natakarica
  • Hišna

Prvo dejanje se vrši v nekem gorenjskem letovišču, drugo na Stoparjevem vrtu, tretje v Čurnovem stanovanju v Ljubljani.

Prvo dejanje[uredi]

Vrt gostilnice na Gorenjskem; pod drevjem nekaj miz s stoli; razgled na planine

Prvi prizor[uredi]

Ivan Čuren in dr. Muren (prihajata), natakarica (pogrinja mize)


NATAKARICA Ali bosta gospoda zajtrkovala?

ČUREN Pozneje, gospodična. Kje pa so vaši gostje?

NATAKARICA Gospod Stopar je odšel davi s svojo družino na planine.

MUREN Ali nimate tudi nekega gospoda Lešnika?

NATAKARICA Da; a ta najbrž še spi. Ta je pameten in ne lazi po gorah.

MUREN Vi najbrž tudi ne radi.

NATAKARICA Jaz naredim doma toliko pota, kakor če bi bila vsak dan na Triglavu; zato sem zadovoljna, če se morem nekoliko spočiti.

ČUREN Gospodična, izročite, prosim, to mojo karto gospodu Lešniku in recite mu, da ga čakata dva prijatelja!

NATAKARICA Prav; če le ne bo treba še dolgo čakati. (Odide.)


Drugi prizor[uredi]

Prejšnja


ČUREN Kaj pravite, gospod doktor? Ta slepar, ta lenuh! Čez glavo v dolgeh, a na letovišče mora iti. Koliko ceneje bi spal doma!

MUREN Skrb za svoje dolgove prepušča pač nama, gospod Čuren, ki sva mu poroka in bova, žal, najbrž tudi plačnika.

ČUREN Kar lase bi si človek pulil! Kakšna osla sva bila, da sva prevzela poroštvo! Mene ste vi pregovorili, gospod doktor.

MUREN Kdo pa je mogel vedeti, da dobi opravka s takim sleparjem! Vsi so ga hvalili, kako je inteligenten, kako delaven in podjeten in kolika pridobitev za našo stranko.

ČUREN Ampak kaj je storiti? Jaz svojega denarja nisem ukradel ali prisleparil; jaz ne morem trpeti take škode, ki bi bila tudi vaša škoda, gospod doktor, ker snubite mojo Emilijo. Nekaj se mora zgoditi.

MUREN Tri poti so odprte. Vi, gospod Čuren, imate velik vpliv, in jaz imam tudi nekaj besede. Preskrbimo mu kakšno dobro službo, da bo lahko odplačeval svoj dolg!

ČUREN Dobra misel. Ali ni pri naši posojilnici ravno eno mesto prazno?

MUREN Ravno to imam. v mislih; samo če bo hotel prevzeti. In glejte, jaz imam tukaj že spisano prošnjo za to mesto. Njemu je treba samo podpisati, in služba mu je zagotovljena. A bojim se, da je ne bo hotel prevzeti.

ČUREN In kaj potem?

MUREN Izbrati mu bo treba denarno nevesto.

ČUREN Umejem, gospod doktor. Stoparjeva rodbina je za najine namene kakor nalašč tukaj. Stopar ima denar, in njegova Karlina je dekle, ki se lahko pokaže. In srečno naključje: naša Emilija je pri njih v gosteh in bo podpirala najino podjetje.

MUREN A vpraša se spet, če se bo Lešnik dal v zakonski jarem vpreči.

ČUREN In če bodo vsi napori brez uspeha?

MUREN Potem ne kaže drugega kot poskrbeti, da se Lešnikov dolg pri naši posojilnici kot neizterljiv izbriše. A to je sitna in kočljiva stvar; zakaj naši ljudje so nevoščljivi in radi jezike brusijo. A da bi midva za svojo dobroto še škodo trpela, tega ne more noben nepristranski človek zahtevati. Glejte, Lešnik grešnik prihaja.


Tretji prizor[uredi]

Prejšnja, Albin Lešnik


LEŠNIK Dobrodošla, gospoda! Kakšno veselo presenečenje! Sape mi zmanjkuje, tako sem hitel, da pozdravim draga prijatelja. Kaj je v Ljubljani novega? Mi smo tukaj ločeni od vsega sveta. Kaj se hoče! Človek si mora vsaj enkrat na leto razburjene živce umiriti, duh in telo se morata spočiti od naporov mestnega življenja.

ČUREN Vaši napori, gospod Lešnik, vas pač niso toliko utrudili, da bi bili potrebni počitka.

LEŠNIK O pač, gospod Čuren; moja psiha je fina in občutljiva ter ne prenese trdega dela. Kaj je psiha, je gospodoma iz današnjega slovstva gotovo znano.

MUREN Pustimo prazne besede in govorimo o resnih stvareh!

LEŠNIK Popolnoma vašega mnenja, gospod doktor. Ampak prijetno je tukaj, to moram reči. Snoči smo jedli imenitne postrvi, višnjevo kuhane, z jesihom in oljem, peteršiljčkom in citrono, ah! imenitno. Gospoda imata morda rajši sulca; a tukaj se tudi dobi; ne vsak dan, a vsak teden gotovo.

ČUREN Kaj pa vaši dolgovi? Ali kaj mislite nanje?

LEŠNIK Noč in dan. Zvečer kar zaspati ne morem; zato moram zjutraj nekoliko potegniti.

ČUREN Ampak midva premišljujeva, kako boste vi plačali.

LEŠNIK Pametne misli, ko smo vsi trije enako prizadeti.

MUREN In kako vi to mislite?

LEŠNIK Po pravici rečeno, načrta še nimam nobenega. Človek ima vedno toliko drugega dela. Jaz zdaj ribarim., in nekaj čudovitega se mi je pred štirimi dnevi pripetilo, nekaj neverjetnega. Vržem trnek in čakam, čakam, kdaj bo kaka ščuka ali sulec prijel. Nič. Medtem sem pa zadremal. Saj umejete: človek truden, sonce pripeka, čebelice brne, vse dremlje.

ČUREN Pustimo te čenče!

LEŠNIK Prosim, to niso čenče, to so dejstva, facta facta loquuntur. Le poslušajte! Jaz dremljem, dremljem in zaspim. Medtem pa zgrabi velikanski som za trnek.

MUREN Se vam je sanjalo. Ali ne?

LEŠNIK Ne; ampak premislite, kaj se mi je zgodilo! Zver zagrabi za trnek in mi odnese trnek, motvoz in šibo, vse orodje.

ČUREN Čudno, da ni še vas odnesla.

LEŠNIK Kajne? A jaz nisem nič čutil. Ko se prebudim, gledam, gledam, iščem; nikjer nič. Brez orodja sem šel domov, prepričan, da me je kak divji ribič okradel.

MUREN Gospod Lešnik, moj čas je drag.

LEŠNIK Zgodba je takoj pri kraju. Temu somu se je namreč tatvina grdo utepala. S šibo in motvozom se je zataknil med grmovje, in ribič Miha — ali ga poznate? — imeniten človek, ga je potegnil na suho. Jaz sem dobil svoje orodje nazaj, soma smo pa za kazen povečerjali, ocvrtega, imenitna jed, samo kosi ne smejo biti preveliki; drugače se ne precvro dobro. In kako smo potem zalivali, ah! Naš gostilničar toči namreč izborno kapljico. Ali ostaneta gospoda dalj časa tukaj?

ČUREN Ne; midva sva prišla po opravkih, ki bi morali v prvi vrsti vas brigati. Torej kako mislite povrniti, kar ste dolžni?

LEŠNIK Kako! Ali nisem že enkrat namignil? Gospoda imata velik vpliv pri posojilnici; izposlujta, da se ta dolg z obrestmi vred kot neizterljiv izbriše, in vsi trije smo teh nepotrebnih skrbi rešeni.

MUREN A pošteni vlagatelji, ki prinašajo trdo prislužene krajcarje v posojilnico, se bodo upravičeno pritoževali, da se njih denar podarja ljudem, ki niso potrebni.

LEŠNIK Oh, saj take manipulacije ne pridejo nikdar v javnost. Posojilnica naj obrestno mero upnikom nekoliko zniža ali pa dolžnikom nekoliko zviša, in ta malenkost bo kmalu z dobičkom pokrita. Pomislite, nas Slovencev je poldrugi milijon; če bi bilo med nami tudi deset tisoč takšnih ljudi, kakor sem jaz, bi prišlo na vsakega sto in petdeset drugačnih, in vrag bi moral biti, da bi sto in petdeset ljudi, sto in petdeset pridnih in varčnih ljudi ne moglo pošteno preživiti enega človeka s tako skromnimi zahtevami, kakor so moje. Seveda morajo biti ljudje pridni.

ČUREN In ti naj podpirajo lenuhe!

LEŠNIK Gospod Čuren, takih hrulb ne prenesem; to bi bilo proti mojim načelom. In v vaših ustih se spodobijo take besede tem manj, ker ste ravno vi zadnje čase po listih pisali, kako bistroumen in napreden gospodar sem jaz, da ravno takih mož krvavo potrebujemo in druge čenče. Iz mene so se pa prijatelji norca delali, češ kdo me je tako potegnil.

MUREN Gospod Čuren vam je gladil pot za vstop v javno življenje. To so bila priporočila za vas.

LEŠNIK Taka priporočila si kratkomalo prepovedujem.

ČUREN Kandidirajte za deželni ali državni zbor! Kakega posla se morate vendar poprijeti.

LEŠNIK Kandidirati, to se lahko reče; a so sitnosti, pota, govori, stroški in napadi nasprotnikov, ki človeka živega raztelesujejo. Vse to je proti mojim načelom in mojim živcem.

MUREN Izberite si kakšno službo!

LEŠNIK Da, če bi ne bilo naporov. Spravite me v upravne svete kakih dveh, treh posojilnic ali bank. Če mi plača potem vsaka na leto vsaj osem tisoč kron, bom za silo živel.

MUREN Saj ne umejete tega dela.

LEŠNIK Toliko kot večina upravnih svetnikov pač, in da delo ni pretežko, sklepam iz dejstva, da se do sedaj še nobeden teh mož ni pretegnil.

ČUREN Kaj mlatimo prazno slamo, ko ni nobeno takšno mesto prazno!

LEŠNIK Naj se pa na novo ustanovi! Ta bi bila lepa, da bi dva tako vplivna moža takih malenkosti ne zmogla!

MUREN Govorimo vendar pametno!

ČUREN To je grozno, neznosno! Ali ne veste, da stojite na robu prepada?

LEŠNIK Jaz se nič ne bojim, ker vidim ob svoji strani dva varuha, ki me bosta rešila.

ČUREN A kako, ko vam nobeden najinih predlogov ne ugaja? Razgrnite pa vi svoje načrte!

LEŠNIK Za božjo voljo, ali nisem že predlagal, da izbrišimo dolg? Ali mislite, da se šalim? Če se nočete ozreti name, skrbite vsaj zase! Vaše poroštvo potem ugasne, in meni ostane hišica.

MUREN Ta bi še desetine vaših dolgov ne pokrila.

LEŠNIK Saj bi se brez nje pokrili. Sploh se pa ta hiša ne sme podcenjevati. Vplivni možje ustanavljajo radi s tujim denarjem imenitne zavode. Dajte si vi kaj izmisliti, gospod Čuren, kaj velevažnega, obče koristnega, nujno potrebnega; pridobite potem za svoj načrt merodajne faktorje, poštenim ljudem pa dokažite, da ni na vsem svetu boljšega, pripravnejšega prostora za tak zavod, kot je moja hišica: boste videli, za kako ceno se bo prodala. Iz tega pa tudi razvidite, kako se brigam za našo skupno zadevo. Da, tudi zavarovati sem se že hotel, za visoko vsoto, proti nezgodam. Toda prvič so premije previsoke, potem sem jaz precej neroden človek — kar je res, je res — in bati se je, da bi se v resnici ponesrečil. Slednjič se mi zde take špekulacije celo nemoralne.

MUREN Poslušajte, gospod Lešnik, da boste videli, kako skrbijo drugi za vaso blaginjo! Pri naši posojilnici je eno mesto prazno.

LEŠNIK V upravnem svetu?

MUREN Ne, uradniško.

LEŠNIK Aha, vi mi hočete preskrbeti dela.

ČUREN Eno prošnjo, in služba bo vaša.

LEŠNIK Prosjačiti in kljuke pritiskati je proti mojim načelom.

MUREN Glejte, prošnja je tukaj spisana; samo podpiš ite, in jaz jo vzamem s seboj.

LEŠNIK Hvala za vaš trud, gospod doktor! Ampak tako važnega in usodnega koraka jaz ne storim, dokler ga nisem temeljito premislil. Prošnjo bom proučeval in medtem poizvedoval, kakšno je delo, kakšna plača, kakšno napredovanje. Saj veste, da je pri nas delo in plača navadno v obratnem razmerju, čemur se moj pravni čut zelo ustavlja. Sploh pa mačka v žaklju jaz ne kupujem.

MUREN Toda, gospod Lešnik, rok za vlaganje prošenj poteka.

LEŠNIK Jaz mu ne morem pomagati. Prenaglil se ne bom. Vrhutega bi jaz nerad kakšnemu pridnemu, delavnemu človeku kruh odjedel, ker je to proti mojim načelom; lenuhom bi ga rad odjedel četudi desetim.

ČUREN Noben predlog vam ni všeč. Čemu se sploh razgovarjamo! Naj gre usoda svojo pot.

MUREN Dajte se pa oženiti, gospod Lešnik! Vi ste mlad, duhovit, eleganten mož; vi doboste lahko nevesto z lepo doto.

LEŠNIK Škoda, da se to dvoje, nevesta in dota, vedno skupaj na mizo nosi kakor sol in poper ali jesih in olje.

ČUREN Ah, teh norcev sem jaz sit. Ali mislite, da sem jaz svoj denar ukradel? Pomislite pa tudi, da imam jaz rodbino, ženo in otroke!

LEŠNIK To je žalostno; a če mene oženite, se bo meni ravno tako godilo.

MUREN Govorimo pametno, gospod Lešnik! Gospoda Stoparja in njegovo družino poznate. Kakšna se vam zdi hčerka?

LEŠNIK Gospodična Karlina? Kakor vse take hčerke v njenih letih; zdi se ji, da nekaj hoče, pa ne ve še kaj.

MUREN Dajte ji vi povedati. To bi bila nevesta za vas.

LEŠNIK Ampak snubitev, gospoda moja, je draga stvar. Če bi dobil še par tisoč kron, bi se posla z veseljem lotil.

ČUREN Z mojim poroštvom nobenega krajcarja več.

LEŠNIK Potem se pa bojim, da mi bo podjetje spodletelo.

ČUREN Gospod doktor, pojdiva! Ta človek se iz naju samo norca dela.

MUREN Gospod Lešnik, to je edini, zadnji izhod iz zagate, če nočete sprejeti službe v posojilnici.

LEŠNIK Jaz ne vem, kako si vi, gospod doktor, to zadevo predstavljate. Če vi mislite, da bom jaz okrog teh Stoparjev stokal in zdihoval in zaljubljene pesmi pel, se motite. Ali bi bila to kaka zabava ali počitek, kakršnega sem tako krvavo potreben? Takega napora ne preneso moji živci.

MUREN Gospod Lešnik, midva vam bova pomagala, da dosežete svoj cilj brez posebnega napora. Samo nagajati ne smete.

LEŠNIK Dobro; če bo dota primerna moji žrtvi, naj se zgodi vajina volja, da bosta videla, da storim vse, kar je v moji moči, da rešim sebe in svoja dva poroka. Oh, dva poroka, koliko sta boljša kot ena poroka! Moje letovanje je zdaj seveda skaženo; toda naj bo!

MUREN Moška beseda, da se ne boste ustavljali!

LEŠNIK Moška beseda; a če se bo uprla Karlina, potem otvorimo nov račun, potem sem jaz odvezan. Ljubezen se ne da izsiliti, in pri mladih dekletih se je že marsikak dober računar uštel; zakaj to so nelogične, nedosledne, nepreračunljive stvarce. Če se torej vaš načrt ponesreči, boste morali v pretres vzeti mojega, ki ne nalaga nikomur nobene žrtve.

ČUREN Saj imate vendar še tudi mesto v posojilnici na razpolago.

LEŠNIK Vem in bom preudaril, katero zlo je manjše. Ali naj tasta takoj zastran dote potipljem?

MUREN Ne; prepustite to meni! Glejte, kakor nalašč prihajajo Stoparjevi. Gospod Lešnik, sapa je ugodna; razpnite jadra svoji ladji!

LEŠNIK (vstane naglo): Takoj; a najprej se moram umiriti in pripraviti in potem — saj smo možje in pametni — odpovedati moram neki sestanek. Na svidenje! (Odide.)

ČUREN Nesramni lahkoživec!

Četrti prizor[uredi]

Prejšnja (vstajata naproti), Stopar (kot turist), njegova žena Katarina, njegova hči Karlina, Emilija (prihajajo s planinskim cvetjem v rokah)


EMILIJA (Čurnu in Murnu): Oh, papa, papa, to je lepo, in gospod doktor, kakšna sreča! Najlepš a cvetka bo vaša.

KATARINA (ogrinja hčerko in moža): Ogrnita se, ogrnita se, da se ne prehladita!

MUREN Oh, milostljiva, zdravje in radost vam sije iz oči in lic kakor gospodični Karlini. Da, to je gorenjski zrak.

ČUREN Kako se imate, gospod Stopar?

STOPAR Kakor vidite. Sape nimam več, pot mi teče z obraza, noge se mi šibe, in za deset kil sem shujšal. Takih užitkov nimate v Ljubljani nič. Če bi vas tam kdo dvajsetkrat zaporedoma gnal na Grad in nazaj, bi se mu uprli; tukaj morate še hujše muke potrpežljivo prenašati.

KATARINA A kako se zdravje utrdi, to je treba premisliti.

STOPAR Saj nisem bolan, Katarina. Jaz jem rad, pijem rad in spim imenitno, in to je vse zdravje.

EMILIJA Oh, gospod doktor, ta krasota, kadar priplava izza svetlega pasa rumene zarje zlato sonce in razpodi s svojimi žarki lahne meglice na vse strani! O sončni vzhod na planini, nepozaben užitek!

STOPAR Jaz sem pa bral v neki knjigi, da je sonce tako daleč od nas, da ne pride kar nič v poštev, ali ga gledamo z najvišje gore ali pa iz doline. Jaz vidim v Ljubljani pozimi, če ni megle, sončni vzhod vsak dan s svojega okna in mi ni treba nikamor lesti.

KATARINA (zaupno hčeri): Ali ti nimaš jezika, Lotova žena?

KARLINA Oh, mi smo vsi srečni v tem krasnem kraju.

MUREN Verjamem, gospodična, ko imate tako ljubeznivega soseda, gospoda Lešnika mislim.

STOPAR Pameten gospod, ta gospod Lešnik. On rajši spi, kot da bi lazil po gorah.

EMILIJA Ah, cvetke ima zelo rad.

STOPAR Takšne, ki po dveh nogah okrog skačejo.

KATARINA Matija!

ČUREN Gospoda Lešnika ljudje popolnoma napačno sodijo. Imajo ga za lahkoživca, ker ga vidijo le, kadar si poišče potrebnega počitka, ne pa tudi, kadar se trudi in peha.

STOPAR Za čim pa se on pravzaprav peha?

MUREN Ali niste brali zadnje čase novin, ki so ga tako po pravici hvalile?

STOPAR Bral sem, ampak mislil sem si, ne zamerite, gospod doktor, da najbrž nekaj ni v redu, ker ga že hvalijo.

EMILIJA Gospod Lešnik tudi jako lepo poje.

ČUREN Glavna njegova vrlina je pridnost, njega je sama pridnost. Ker je duhovit in zabaven, ga imajo l}udje za veseljaka, kakor imajo večkrat čemerne bedake za modre može. Lešnika čaka sijajna bodočnost; naravno, tak pisatelj, tak govornik in glavo polno zdravih načrtov.

KATARINA Meni je to vse novo, gospod Čuren.

STOPAR Jaz pa sem od neke strani slišal, da ne stoji posebno trdno.

MUREN Kdor ima kredit, ta ima denar, in kdor ima denar, ta je maž. Lešnik ima kredit, on je mož, voditelj in prvak.

STOPAR Kako se človek moti!

EMILIJA Jaz se nisem motila. Ali se spominjaš, Karlina, kako sem te opozarjala na gospoda Lešnika?

KARLINA Oh, smejali sva se mu, ko je pripovedoval svoje lovske dogodke.

MUREN Smeh, gospodična, je različen. Duhovitosti se smejemo s prizadevanjem in zadovoljstvom, neslanosti z milovanjem in zoprnostjo. Nadarjeni, marljivi mladeniči veselega temperamenta postanejo najboljši možje.

ČUREN In gospod Lešnik se ženi, kakor sem zvedel.

KATARINA Ah, zanimivo! Kje pa?

MUREN Milostljiva, ne smete me imeti za tujca v Jeruzalemu. Gospodična Karlina je gotovo takoj slutila, zakaj se je gospod Lešnik ravno tukaj nastanil, kjer biva ona.

KARLINA Po pravici rečeno, nič, gospod doktor, zlasti ker je bil on poprej tukaj in smo mi prišli za njim.

MUREN Samoljubni in prevzetni pa vi res niste, gospodična. Ali mislite, da on ni dobro vedel, kakšno letovišče so si izbrali Stoparjevi? Z eno besedo, on živi in gori za vas.

EMILIJA Iz vsega srca ti čestitam, Karlina.

KARLINA Oh, to so samo domneve.

KATARINA Karlina, pojdi, greva pogledat, če bo kosilo kmalu pripravljeno. Gospod Čuren in gospod doktor, saj se še vidimo. Matija, če pride gospod Lešnik, povabi ga na kosilo!

EMILIJA Jaz grem s teboj, Karlina.

KATARINA Ne, gospodična, ostanite pri gospodu papanu! (Odideta.)

Peti prizor[uredi]

Prejšnji brez Katarine in Karline


STOPAR Da bi se bil gospod Lešnik vnel, tega jaz ne morem prav verjeti; videti ni bilo ne ognja ne dima.

MUREN Ker gori na tihem, sam zase. Samozavesten in podjeten je on samo videti; v resnici je boječ; boji se razodeti svoja čustva v strahu, da se bo osmešil.

STOPAR Kaj pravite! Tak strahopetec da je? Čemu pa se ženi? V zakonu je treba poguma.

ČUREN Čudno, da ga še ni na spregled. Jaz stopim ponj. (Odide.)

MUREN Gospoda Lešnika vam prav toplo priporočam; zakaj boljše partije za svojo hčerko ne boste našli.

EMILIJA Enega častivca pa že ima gospodična Karlina.

STOPAR To nič ne de. Če sta dva, se bosta malo podražila, in ona lahko izbira.

MUREN A za boljšega človeka je to neprijetno. Z gospodom Lešnikom je treba ljubeznivo ravnati, drugače se mu jezik ne bo razvezal.

STOPAR Čudno, govori vam pa za tri agente.

MUREN Kadar ni treba, seveda; kadar je treba, pa molči. Koliko truda sva imela z gospodom Čurnom, preden nama je razodel svojo srčno skrivnost!

EMILIJA Izreden, zanimiv človek! Že prihaja s papanom.

Šesti prizor[uredi]

Prejšnji, Čuren, Lešnik


ČUREN Gospoda se poznajo?

LEŠNIK Vsekakor. Klanjam se, gospodična Emilija; pozdravljeni, gospod Stopar! Celo dopoldne sem mislil na vas, kako se vam godi na romanju.

STOPAR In ste me milovali. Prav. Vsem, ki mi izražajo ob tej bridkosti svoje občutje, izrekam po tej poti iskreno zahvalo.

LEŠNIK Kje pa je gospodična Karlina?

ČUREN (Stoparju): Ali ste slišali? (Lešniku:) Kajne, Jo pogrešate.

STOPAR Ni daleč. Kot bodoča gospodinja se mora brigati za to, kaj bomo jedli, kaj bomo pili.

LEŠNIK Kaj se hoče! Duša ima svoje zahteve, telo svoje.

EMILIJA Dandanes, gospod Lešnik, ne pravimo več duša, ampak psiha.

STOPAR Saj res; kaj je to pravzaprav psiha? Jaz sem že parkrat bral to čudno besedo. Ali je to duša ali ni?

EMILIJA Je in ni. Psiha je nekakšna nadduša, dušna duša, potencirana, sublimirana duša.

STOPAR Aha, ki plava nad gosto navadno dušo kakor smetana na mleku.

LEŠNIK Ali pa je olje na jesihu. Na svetu tako.

EMILIJA Dušo ima pač vsak človek, psiho pa malokdo. Vam, gospod Lešnik, jo jaz prisojam!

LEŠNIK Hvala za priznanje, gospodična!

ČUREN Gospod doktor, idiva, da se malo okrepčava in posloviva od gospe in gospodične Stoparjeve. Potem pa na vlak! Zdravi, gospod Stopar!

MUREN Veliko zabave vsem skupaj in dobro srečo, gospod Lešnik! Emilija, kdaj se bova spet videla?

ČUREN Emilija mora priti kmalu za menoj v Ljubljano.

STOPAR Nič se ji ne mudi, gospod Čuren.

MUREN Ampak mene boste pozabili, gospodična.

EMILIJA Brez skrbi, gospod doktor! Domišljija in spomin slikata z živejšimi barvami kot oko. Zbogom, papa! (Odideta.)

Sedmi prizor[uredi]

Stopar, Lešnik, Emilija


STOPAR Prijetna moža gospod doktor in vaš papa, gospodična; in koliko lepega sta nam povedala o vas, gospod Lešnik! Sicer je navada grajati ljudi, ki se ženijo; vas sta hvalila, kakor da bi vam govorila ob prezgodnjem grobu. Danes boste z nami kosili, gospod Lešnik.

LEŠNIK Lepo hvalo, gospod Stopar, če bo milostljivi gospe pogodu.

STOPAR Ravno ona je naročila. In jaz vam pravim: Nič se ne bojte! Naša Karlina je dobro vzgojena, zdrava na duši in na telesu in bo imela nekaj grošev.

LEŠNIK Čim več, tem boljše; a vprašati je treba tudi njeno srce.

STOPAR Tudi, seveda; ampak poglavitno je ne se oplašiti, ne odjenjati; nobeno drevo ne pade na prvi mah; a hrast se omaje in hrib, smo v šoli deklamirali.

EMILIJA Enega tekmeca boste morali pač premagati, gospod Lešnik.

LEŠNIK Mala reč. Kdo pa se še zanima za gospodično Karlino?

STOPAR Neki gospod Kotnik, dober človek in meni všeč. Tudi Karlina ga ne vidi nerada. Danes je tukaj, kakor sem zapazil; a se skriva, ker se matere boji. Vi ga lahko izpodrinete.

EMILIJA Ako nastopite vi, gospod Lešnik, pri veselici, ki jo nameravamo prirediti v dobrodelen namen, ste zmagali.

LEŠNIK Ne zamerite, gospodična! Jaz nisem ne govornik, ne pevec, ne igravec; kako čem nastopiti? In koliko dela mi daje moj stan!

EMILIJA Dolžan ni samo, kar veleva mu stan; kar more, to mož je storiti dolžan.

STOPAR V tem oziru, gospod Lešnik, ste vi meni všeč, ker se ne vnemate za prireditve in veselice in društva. To je sama potrata časa in denarja. Kaj je treba hribolazcev in vegetarcev in brezalkoholcev!

EMILIJA In vendar so občekoristni ljudje.

LEŠNIK Istina, zlasti vegetarci in protialkoholci. Le premislite, gospod Stopar, če bi bilo teh samo osemdeset do devetdeset procentov, kako poceni bi bilo vino, kako dober kup bi jedli mi meso!

STOPAR Dobra je ta. Meni, gospod Lešnik, se vi ne vidite nič boječi.

LEŠNIK O, sem pa. Grozovito se bojim komu kako krivico storiti. Vsako izpodrivanje je proti mojim načelom, in vsak moj tekmec se mi v srce smili. Vrnimo se h gospodu Kotniku! Vam je pogodu, vaša hčerka gori zanj; zakaj se upira gospa mama?

STOPAR Zato, ker gospod Kotnik še ni nič in nima nič; nekak bančni uradnik je ali pravzaprav na pol uradnik, ker še ni nameščen.

LEŠNIK Pomilovanja vreden siromak. In jaz naj ga iz sebičnosti in samoljubja izpodrinem, jaz naj razderem srečo gospodične Karline! Kakšen poštenjak bi bil, in kaj bi si morali vi o meni misliti!

EMILIJA Plemenit človek ste, gospod Lešnik.

STOPAR Takih snubcev je malo.

LEŠNIK Moja narava. Sile nočem nikomur delati, najmanj gospodični Karlini. Vaša hčerka mora prosto voliti, svobodno izbirati, in jaz se ne bom nikdar boril z neenakim orožjem. Kakšna svoboda pa bi bila to in kakšno orožje, če bi imel jaz starše gospodične Karline na svoji strani, moj tekmec Kotnik pa proti sebi! Gospodična Karlina, Bog ji daj zdravje, bi se morala upreti ali ljubim staršem ali svoji sreči. Kakšna bridka preskuš nja! Če se vda staršem, kako bi mogla ljubiti grobokopa svoje sreče! Ravno ker imam gospodično Karlino iz srca rad in ji želim vse najboljše, sem pripravljen brez obotavljanja, brez pomisleka njeni blaginji žrtvovati svoje nade. Ona naj bo srečna, četudi se meni srce trga. To ji bom naravnost povedal ali pa ji vi sporočite, da se me ne bo bala.

EMILIJA Oh, kako vam bo hvaležna, gospod Lešnik!

STOPAR Iz hvaležnosti se rodi večkrat ljubezen.

LEŠNIK Za to hvaležnost bom storil, kar je v moji moči. Ali ima moj tekmec kaj upanja, da bo kmalu nameščen?

STOPAR Zdaj prosi službe, ki je razpisana pri neki posojilnici.

LEŠNIK Aha, pri neki posojilnici. (Izvleče prošnjo injo pokaže Stoparju.) Ali gre za to mesto?

STOPAR Da, ravno za to. Ali prosite tudi vi?

LEŠNIK Mislil sem, in lahko mi verjamete, da bi ne prosil zaman. Ampak umaknem se gospodu Kotniku. Gospodična Karlina naj bo srečna, ne jaz. Rajši kot njeno srce raztrgam svojo prošnjo. (Jo raztrga.)

EMILIJA Takih plemenitih src ni mnogo na svetu.

STOPAR Gospodu Kotniku ste zelo ustregli, in jaz bi mu tudi prav privoščil to službo. Karlina potem še vedno lahko izbira. Kakor bo izbrala, tako bo meni prav; zakaj meni sta oba gospoda ljuba; pri srcu pa mi je predvsem sreča moje hčerke.

LEŠNIK Pravo stališče dobrega očeta. Toda prosim, nikar ne pripovedujte nikomur, kar sem storil!

EMILIJA Umejem, vi nočete razobešati svojih dobrih, blagih del.

LEŠNIK Ne to; ampak žal bi mi bilo, če bi bila moja žrtev zaman, če bi se mi ne posrečilo skleniti dvoje src, ki bijeta v vzajemni ljubezni. Gospodična Karlina mora biti vsekakor srečna, z njo pa tudi gospod Kotnik ali jaz.

STOPAR Vsa čast vaši velikodušnosti, gospod Lešnik; ampak kupčevavec bi vi ne bili dober.

EMILIJA Jaz pa se popolnoma strinjam z vašimi idealnimi nazori, gospod Lešnik.

LEŠNIK Bodite mi torej zaveznica, gospodična! Iste želje in isti nameni sklepajo zvesto prijateljstvo.

Osmi prizor[uredi]

Prejšnji, Kotnik, Karlina


KARLINA (zadržuje Kotnika): Gospod Kotnik, prosim vas!

KOTNIK (razburjen): Vi ste gospod Lešnik?

LEŠNIK Da, jaz sem tako predrzen; a to je moja zasebna zadeva.

KOTNIK Ampak kar vi zdaj počenjate, je tudi moja zadeva. Gospodična Karlina je moja nevesta.

STOPAR Nekoliko manj, gospod Kotnik.

KOTNIK Vi pa hočete razdreti najino zvezo.

LEŠNIK Poslušajte me, gospod Kotnik!

KOTNIK Ne; vi mene poslušajte!

EMILIJA Karlina, to je nesporazum, neprijeten nesporazum. Poslušaj vendar!

KARLINA Gospod Kotnik, mirujte!

KOTNIK Jaz naj mirujem, ko mi trgajo srce iz prsi, ko mi uničujejo edino srečo na zemlji, ko se koplje grob vsem mojim nadam!

LEŠNIK Torej sem jaz nekak pogrebni zavod za vaše nade.

KARLINA Oh, in še roganje! Kako morete biti tako brezsrčni, gospod Lešnik. Usmilite se dveh ubogih src, ki vam nista nič hudega prizadeli!

EMILIJA Karlina, ne govori tako otročje!

KARLINA Oh, pusti me! Takih prijateljic se človek hitro naveliča.

STOPAR Gospod Kotnik, vi ne veste, kaj govorite.

LEŠNIK Zato vam tudi teh besed ne štejem v greh.

KOTNIK Ampak če se tudi ves svet zakolne proti najini zvezi, ostanem zvest.

LEŠNIK Moška beseda; samo glejte, da jo boste držali!

KOTNIK Bom, kljub vam in vsem svojim nasprotnikom.

Deveti prizor[uredi]

Prejšnji, Katarina (prihiti)


KATARINA Kakšen hrup pa je tukaj! Gospod Kotnik, ali vam nisem že povedala svojega mnenja?

KOTNIK Da, milostljiva, in jaz sem ga povedal roparju svoje sreče.

STOPAR Gospod Kotnik, tiše, tiše! Ljudje poslušajo.

KARLINA Gospod Lešnik, imejte usmiljenje!

KATARINA Nič, gospod Lešnik! Molči, ti neumnica! Gospod Lešnik je moj gost, in kdor njega žali, žali mene in mojo družino.

NATAKARICA Kosilo je na mizi.

STOPAR Hvala Bogu! Edina pametna beseda v tej zmešnjavi.

KARLINA Gospod Kotnik, pojdite sedaj!

KOTNIK Zdrava, gospodična! Gospod Lešnik, midva bova še govorila.

LEŠNIK Upam; do sedaj še nisem dobil besede.

EMILIJA Kakšno žalostno nesporazumevanje! Gospod Lešnik, jaz vas občudujem.

LEŠNIK Menda vendar ne. Takega trinoga, Heroda in Nerona! — No, začetek je lep.


Drugo dejanje[uredi]

Veranda na Stoparjevem vrtu. Za mizo zofa s stoli, na mizi vaza s cvetlicami

Prvi prizor[uredi]

Stopar, Katarina


KATARINA Ali vidiš, kako sta se sprijaznila? Dekleta je treba poznati. Najprej si vsaka vtepe v glavo, da ne more živeti brez tistega, ki ji je bil prvič všeč; ko pa se oglasi drugi in tretji, začne premišljevati, primerjati, izbirati, in pamet dobi besedo.

STOPAR Ampak čim več ima kdo izbire, tem teže izbere. Zato se moški tako malo ženijo. Ali je Lešnik že kaj spregovoril?

KATARINA Proti meni nič, in kolikor slutim, proti dekletu tudi nič.

STOPAR Čudno. Čurnu in Murnu se tako mudi, njemu nič. Pravita, da je tako boječ; ampak pri kosilih in večerjah se ne ustraši nikogar. Menda vendar ne postane naš stalni gost? Saj nismo brezplačna gostilnica. Meni se še zmeraj zdi, da bi bil Kotnik boljši; pošten je in priden, in tudi zastran dote bi bile njegove zahteve skromnejše.

KATARINA No, ta bi bila lepa, da bi še Kotnik ne bil skromen! Ali ne bo njegov stan vedno skromen? On je rojen, da za druge dela; za Lešnika pa delajo že zdaj drugi. To gre Karlini tudi po glavi. Nekoliko nečimrno je pač vsako dekle. Kako rada ga že posluša!

STOPAR Kaj bi ga ne poslušala, ko govori tako neumno! S Kotnikom pa vendar ni še razdrla, in da Lešnik to tako mirno gleda, da ni kar nič ljubosumen, to je čudno in sumno. Prav nenavaden tekmec. Ali se ti ne zdi, da je Emiliji tudi všeč?

KATARINA In kako ji je všeč! Zato pa tiči vedno pri nas in govori tako neslano in se smeje tako sladko. — Ah, kakor da bi jo bila priklicala; je že tukaj. Jaz grem Karlino klicat; sama je ne maram poslušati. (Odide.)

STOPAR No, zdaj naj se pa jaz z njo zabavam!


Drugi prizor[uredi]

Stopar, Emilija (s šopkom v roki), pozneje Karlina


EMILIJA Dobro jutro, gospod Stopar! Gospoda Lešnika se ni tukaj?

STOPAR Saj on ne stanuje tukaj, gospodična.

EMILIJA Oh, večinoma. Gotovo pride vsak čas, ker pošilja svojega glasnika in priporočnika. (Pokaže šopek.) Ali Karline ni doma?

STOPAR Pač in bo takoj tukaj. Kaj pa gospod doktor Muren, gospodična? Ali bo kmalu poroka?

EMILIJA Oh, za to se ne mudi. Kdaj bo pa Karlinina?

STOPAR Karlina je, mislim, mlajša od vas.

EMILIJA Komaj za spoznanje. (Karlina prihaja.) Ljubica, glej, kaj sem ti prinesla! Kaj dobim za plačilo?

KARLINA Od kod imaš ta šopek?

EMILIJA Ti še sprašuješ?

STOPAR Torej le pogovorita se, ker se že toliko časa nista videli! Zbogom, gospodična! (Odide.)


Tretji prizor[uredi]

Emilija, Karlina


EMILIJA (vtika šopek v vazo): Glej, prejšnje cvetke še niso zvenile, in že so nove, sveže došle.

KARLINA A meni se zdi, da si jih dobila ti, ne jaz.

EMILIJA Samo na videz. Ravno sem stopila v vašo vežo, ko je pritekel deček s tem šopkom. »Za gospodično,« je dejal. »Za katero?« sem vprašala. Kako smešno, sumljivo me je pogledal! Nekaj časa je premišljeval, potem mi ga je stisnil v roke in stekel.

KARLINA Bogve če ni bil tebi namenjen.

EMILIJA Ne bodi čudna! Meni se le gospod Kotnik smili; njegov tekmec se bori vendar z neenakim orožjem.

KARLINA Oh, nič se ne boj zanj! Ta mi ostane zvest. Vsak dan poišče priliko, da mi poroča, kako je z njegovo službo. Ampak priznati moram, da je gospod Lešnik blaga duša. Jaz sem tudi povedala Kotniku, kako se je zanj žrtvoval, ko bi bil lahko dobil na en mah službo in nevesto.

EMILIJA Kako to mišliš? Nevesto!

KARLINA Saj veš, da bi starši meni nikdar ne dovolili, da vzamem Kotnika brez službe, in v tem primeru bi jaz pač ne mogla več izbirati. In dober človek je Lešnik, tega mu najhujši nasprotnik ne more odreči, in duhovit je, in kakšen mu je nastop! Ti ne veš, kako je Kotniku žal, da ga je razžalil. Jaz sem ga tudi oštela in mu ukazala, da ga mora prositi odpuščanja. Ali Lešnik tebi ni všeč?

EMILIJA Čudno vprašanje. Duhovita prijaznost priporoča pač vsakega človeka.

KARLINA O Emilija, Emilija, zakaj si zardela?

EMILIJA Tebi se nekaj sanja.

KARLINA In te sanje si jaz takole razlagam. Če bi bilo Lešniku res toliko zame, bi ne pomagal svojemu tekmecu. Ali ni njegova nenavadna nesebičnost zame naravnost žaljiva? Zdi se, kakor da podpira Kotnika zato, da bi me sam ne dobil. Ta zagonetna požrtvovalnost se pa čisto naravno razloži na moj način.

EMILIJA Oh, ali se je že katerikrat plemenito ravnanje tako krivično tolmačilo?

KARLINA Naj razsodi on sam; saj je že tukaj.

EMILIJA Karlina, nobenih neumnosti!


Četrti prizor[uredi]

Prejšnji, Lešnik


LEŠNIK Gospodična Emilija, gospodična Karlina, s svetim strahom se klanjam.

EMILIJA Zakaj s strahom, gospod Lešnik? Česa se vam je bati, ko govore za vas te sladko dehteče cvetke?

KARLINA Prisrčno hvalo, gospod Lešnik! Ravnokar sva se prepirali z Emilijo, ali je bil šopek namenjen njej ali meni. Deček, ki ga je prinesel, ni vedel povedati. V zadregi ga je izročil Emiliji.

EMILIJA In jaz sem ga dala potem v prave roke.

KARLINA In vi, gospod Lešnik, morate sedaj razsoditi. Vi ste kakor grški princ, ki je povzročil trojansko vojno.

EMILIJA Prav res, Paris, Priamov sin s svojim jabolkom.

LEŠNIK O, gospodični, jaz sem miroljuben človek; kot Paris bi bil razrezal jaz jabolko na tri dele.

KARLINA Umejem, gospod Lešnik. Ali je bil gospod Kotnik že pri vas, da se vam zahvali za vaše velikodušno ravnanje?

LEŠNIK Ne, in tudi treba ni. Ta malenkost ni vredna, da bi se o njej govorilo.

EMILIJA Gospod Kotnik je pa drugega mnenja in ve, kaj se spodobi. Meni se zdi, da ravno vas išče.

Peti prizor[uredi]

Prejšnji, Kotnik


KOTNIK Naklon, gospodični! Oprostite, gospod Lešnik, da vas tukaj nadlegujem! A zaman sem vas čakal na vašem domu.

LEŠNIK Prosim, sedite!

KOTNIK Srce mi ne da miru, gospod Lešnik, dokler mi ne odpustite žaljivih besed, s katerimi sem se v razburjenju prenaglil. Vsi ste mi dobro storili, jaz pa sem vam nemilo vrnil. Odpustite mi in sprejmite, prosim, mojo iskreno zahvalo!

LEŠNIK Vse odveč, gospod Kotnik. Kar se v naglici reče, se v naglici pozabi. Pravičen človek se mora vmisliti v psiho svojega bližnjega. Veselilo me bo, če vam bom mogel še ustreči.

KARLINA Glejte, gospod Kotnik, kako napačno in krivično sva sodila oba gospoda Lešnika!

EMILIJA O, še žive blage duše na svetu, dasi nam slikajo pisatelji človeštvo tako radi s temnimi barvami.

LEŠNIK Ti vidijo samo eno stran; zato sodijo enostransko; in ker jih noben pomislek z druge strani ne ovira, je njih sodba odločna, živahna, nagla. In ravno nagle sodbe, preki sod, se zde mnogim ljudem višek pravičnosti. Ampak kako je z vašo zadevo, gospod Kotnik? Ali vam je mesto zagotovljeno?

KOTNIK Žal, da še ne. Pet nas je prosivcev. Jaz sem sicer najstarejši, toda ...

LEŠNIK Umejem. Če gospodom najstarejši ni pogodu, pravijo, da se ni ozirati na leta, ampak na sposobnost, v drugem primeru zopet narobe, tako da vedno lahko izbero, kogar hočejo. Ali ste storili vse potrebne korake?

KOTNIK Da, in imam tudi obljube, seveda neobvezne, diplomatične.

LEŠNIK Recimo, dvojezične. Gospod Kotnik, jaz vas bom priporočil na takem mestu, da bo priporočilo držalo.

KOTNIK Jaz vam ostanem vedno hvaležen, gospod Lešnik. Pozdravljena, gospodična Karlina in gospodična Emilija! Vam, gospod Lešnik, pa se še enkrat najiskreneje zahvaljujem in najtopleje priporočam.

LEŠNIK Veliko sreče, gospod Kotnik, kakor v službenih tako tudi v zasebnih zadevah! (Kotnik odide.)

Šesti prizor[uredi]

Prejšnji brez Kotnika


KARLINA Čim bolje vas spoznavam, gospod Lešnik, tem više vas cenim, prepričana, da bo z vami srečna vsaka soproga. Kotnik je dober mladenič; sam Bog ve, če bo dobil službo.

LEŠNIK Dobil jo bo; bodite brez skrbi, gospodična!

KARLINA Prisrčna hvala v njegovem imenu! A recimo, da je ne dobi, kaj potem?

EMILIJA Oh, bosta pa še nekoliko počakala; saj sta oba mlada. Če ti on ostane zvest, se mu ti vendar ne boš izneverila.

KARLINA Ampak ljubečim in ljubljenim staršem se ustavljati je težko in greh in ne prinese blagoslova. Sama ne vem, kaj bi počela.

EMILIJA Besede ne smeš prelomiti, Karlina, nikakor ne. Ali se je zato trudil blagi gospod Lešnik, da ti razdereš, kar je on zgradil?

LEŠNIK Zanesite se name, gospodična! Jaz bom preskrbel Kotniku službo in z dobro službo mično ženico.

KARLINA Morebiti bi se pa gospod Kotnik potolažil, če dobi tudi samo službo. On vam je zdaj prijatelj in bi vam ne zavidal sreče. Zame pa bi tudi ne bilo lepo, če bi se majhne žrtve ustrašila, ko ste vi tako plemenito ravnali.

LEŠNIK A jaz ne sprejmem nobene žrtve, gospodična. Takšnemu ravnanju bi se uprla moja narava.

EMILIJA Ne, ne, Karlina; Bog ne daj, da bi se ti žrtvovala! Ena žrtev, žrtev gospoda Lešnika naj zadostuje za obojno srečo. Vem, da bi ti rada z velikodušnostjo prekosila gospoda Lešnika. A ti ga premalo poznaš. S tvojo in tvojega ženina nesrečo ne bo on nikdar kupil svoje sreče.

LEŠNIK Tako je, gospodična. Vaša sreča je moja in gospodične Emilije srčna zadeva. Vi pa se držite pesnikovih besedi: Beseda dana, vez velja, in srce zvesto kakor zdaj ostalo bode vekomaj. Včasih smo peli to pesem; škoda, da se ne zdi več moderna.

EMILIJA Gospod Lešnik in jaz bova vse tako uredila, da bo zate prav.

KARLINA Prisrčna hvala, Emilija! Ti skrbiš tako ljubeznivo zame, da sem jaz pri posvetu skoraj odveč. — Zadrži še gospoda Lešnika! Jaz se kmalu vrnem. (Odide.)

Sedmi prizor[uredi]

Lešnik, Emilija


EMILIJA Kakor bi bila užaljena. Vaša velikodušnost jo je zelo prevzela, kakor mora vsako čuteče srce. Prepričana sem, da bi vas Karlina vzela.

LEŠNIK Morda, in to bi bila nesreča zanjo in zame. Recimo samo, da prelomi ona Kotniku besedo in jo da meni, ali se bom mogel zanesti nanjo? Ali ne bom v strahu čakal, kdaj jo prelomi še meni? Jaz bi brez miru okrog divjal, in tega moji živci ne preneso. To se mora vsekakor preprečiti.

EMILIJA Glejte, gospod Lešnik, laskala sem si, da poznam ljudi, a pred vami stojim ali pravzaprav sedim kakor pred uganko.

LEŠNIK Ki jo skušate rešiti. Nikarte, gospodična! Uganke so samo toliko časa zanimive, dokler niso rešene, in kako moremo sploh ljudi umeti mi, ki sodimo druge po sebi, sebe pa skoraj nič ne poznamo!

EMILIJA Vaša nesebičnost mi je uganka. Ljubezen je vendar najsebičnejše čustvo, bodisi ljubezen do denarja ali do časti, do slave in najbolj do ljubljenega človeka.

LEŠNIK Moja je nesebična. Dokaz moje žrtve. Kdor pa ljubi drugega zaradi sebe, ne ljubi njega, ampak sebe.

EMILIJA Meni se pa zdi, da se umika v vašem srcu eno čustvo drugemu, ena ljubezen drugi, močnejši.

LEŠNIK Kakor hudič belcebubu, mislite. — Ah, sta že tukaj.

EMILIJA Moj papa in gospod doktor! Zdravi, gospod Lešnik, za ta čas! Najbrž iščeta gospoda Stoparja. (Odide.)


Osmi prizor[uredi]

Čuren, dr. Muren, Lešnik, (pozneje) Stopar


ČUREN Kje pa vendar tičite, gospod Lešnik? Po vsem mestu vas iščeva.

LEŠNIK Čudno, da vama ni prišlo na misel, da sem tam, kamor sta me vidva poslala. Ali vama ni prav?

MUREN Pač, gospod Lešnik; a to ni prav, da prošnje za službo še niste vložili, in danes je zadnji dan.

ČUREN Ali ni to skrajna lahkomiselnost in zanikrnost?

LEŠNIK To je skrajna premetenost, moja politika.

ČUREN Neznosno! Midva se trudiva za vas; vi pa zase niti z mezincem ne ganete.

LEŠNIK Moja politika. (Stopar pride.) Ravno prav, gospod Stopar.

STOPAR Dober dan, gospoda! Prosim, kar po domače!

LEŠNIK Gospod Stopar, mi govorimo o tisti službi pri posojilnici, zadeva, ki je tudi vam znana. Vi veste, da sem imel jaz že vse pripravljeno, da sem tako rekoč že vlagal prošnjo. Napravljal sem se na pot od Poncija do Pilata in vse odločujoče Poncije in Pilate sem imel napisane. Jaz bi bil pritiskal kljuke, se klanjal odspred in odzad, priporočal sebe, črnil druge; kar izvem, da se za enega izmed soprosivcev, za nekega Kotnika, gospod Stopar zanima.

STOPAR Da, res je to. Ta Kotnik je priporočila vreden mladenič.

LEŠNIK Z eno besedo, gospod Čuren, ta vest je omajala moj sklep. Kaj sem hotel storiti? »Ali naj se zamerim gospodu Stoparju?« sem se vprašal. Po dolgem preudarjanju sem spoznal, da mi za naklonjenost Stoparjeve rodbine ne sme biti nobena žrtev prevelika, in v tem spoznanju bi bil, kar mi lahko verjamete, deset takih prošenj v peč pometal.

STOPAR Gospod Lešnik je ravnal lepo in plemenito. Saj zanj ni tolikega pomena, ali dobi tako službico ali ne; za gospoda Kotnika je pa to življenjsko vprašanje.

MUREN Z ozirom na posebne namene, ki ste jih imeli pred očmi, gospod Lešnik, bi se dalo to opravičiti, sicer pa ne.

LEŠNIK Vem, da ne, gospod doktor. A zdaj je treba nadaljevati, kar sem pričel. Moja žrtev ne sme biti zaman. Upravičeno hvaležen bi mi moral biti gospod Stopar samo tedaj, če dobi njegov priporočenec res zaprošeno službo. Kaj bi mu pomagalo, da sem se jaz umaknil, če pa stopi na moje mesto kdo drug in Kotnika prestreže! A da se to ne zgodi, to je v vaših rokah, gospod Čuren, in v vaših, gospod doktor. Prav iskreno bi torej prosil, da se gospoda potrudita za Stoparjevega priporočenca. To bo hkrati dobro delo, ki mora roditi dober sad.

STOPAR To prošnjo podpiram iz vsega srca in z dobro vestjo; zakaj gospod Kotnik je dober in vesten uradnik.

ČUREN Tako nadarjen gotovo ni kakor gospod Lešnik.

LEŠNIK To je morda res; a kar sem rekel, sem rekel.

ČUREN Meni se vidi to ravnanje čudno, sama nagajivost.

LEŠNIK Verjamem, ker sodite po videzu. A jaz cenim gospoda Stoparja tako visoko, da bi mi bilo skrajno neljubo, ako bi ga vi, gospod Čuren, kakor si bodo omalovažali.

MUREN O tem ni govora, gospod Stopar. Ampak midva sva pri posojilnici za vas delala, gospod Lešnik; ali naj ostanejo ti najini koraki brezuspešni?

LEŠNIK Vsekakor; drugače ostanejo brezuspešni moji, ki so eminentne važnosti. Zatorej ponavljam z vso resnobo svojo prošnjo, svojo nujno, življenjsko prošnjo. Saj se vendar umejemo.

ČUREN Vi nam stavite tako rekoč revolver na prsi.

LEŠNIK Ne, jaz ga samo odbijam in obračam.

MUREN Torej kako se piše vaš priporočenec? Da bo mir besedi.

LEŠNIK Anton Kotnik, navadno pisano, ne s th.

MUREN Vam na ljubo, gospod Stopar, se bova potegnila za gospoda Kotnika. Vi morate pa tudi pomagati gospodu Lešniku, da doseže svoj cilj.

STOPAR Iskrena hvala, gospoda! Kotnik je res pošten človek.

MUREN Najino prizadevanje ne bo brez uspeha. Glejte, da bo uspešno tudi Lešnikovo! Zdravi! (Čuren in Muren odideta.)

STOPAR Trdo ste ju prijeli, gospod Lešnik.

LEŠNIK S takimi ljudmi se mora tako govoriti. Lepo besedo imajo za slabo šalo.


Deveti prizor[uredi]

Prejšnja, Katarina, Emilija, Karlina


KATARINA Tako ste zapuščeni, gospod Lešnik! Nas morate nekoliko opravičiti. Mi smo dela vajeni, in vedno ga je toliko, da ne utegnemo postopati in po hišah hoditi in pridnim ljudem čas krasti. Zato se zdimo nekaterim dolgočasni.

LEŠNIK O prosim, milostljiva. V vaši hiši, v vaši družbi se človek nikoli ne dolgočasi.

EMILIJA Kaj šele v družbi gospoda Lešnika, kjer se človek hkrati zabava in poučuje! Tako duhovito zna pač malokdo izražati najgloblje misli, misli, ki so navadnim, preprostim srcem nedostopne.

STOPAR O saj govori gospod Lešnik tudi po domače. Jaz ga popolnoma umejem.

KATARINA Afektirano govore samo tisti, ki hočejo imponirati.

STOPAR Kaj pa se pravi pravzaprav afektirano?

KATARINA Oh, tega ne veš? Ali ne veš, kaj se pravi Affe, opica?

KARLINA Poglej, mama, kak lep šopek nam je spet poslal gospod Lešnik! Samo tega ne vem, ali je namenjen gospodični Emiliji ali meni.

KATARINA Gospod Lešnik bo moral pač razločneje govoriti.

LEŠNIK O, milostljiva, z gospodično Karlino se že dobro umejeva in z gospodom Stoparjem tudi; samo gospodična Emilija misli, da govorim v ugankah. — Toda predolgo že zadržujem. Moja ura je odbila.

KATARINA Saj se vam nikamor ne mudi. Kako malo imamo prilike, da bi sami med seboj govorili!

STOPAR Večerja je ob osmih, gospod Lešnik.

LEŠNIK Hvala lepa! Klanjam se vsej družbi. Dajte mi ročico, gospodična Karlina, in na veselo svidenje!

EMILIJA Jaz grem tudi, gospod Lešnik. Midva morava še vašo uganko rešiti. Laskam si, da sem jo uganila. Karlina, srček moj, srečna in zdrava, dokler se ne vidiva! Klanjam se. (Odideta.)


Deseti prizor[uredi]

Stopar, Katarina, Karlina


KATARINA Neslana ženska! Ali se ne ponuja kar naravnost? Ti, Karlina, pa stojiš kakor štor v hosti, prava kmetska nevesta. Oni teče jezik kakor klepetec, ti ne črhneš nobene besede, in hišni gospodar se drži, kakor bi na sedmino vabil. Emilije smo se za nekaj časa najedli; Lešnik naj pa kmalu pove, kaj misli. Kaj hodi kakor maček okrog vroče kaše.

KARLINA Boji se, da se bo opekel.

KATARINA Naj se mu pa namigne, da kaša ni vroča. Jaz upam namreč, Karlina, da si se ti toliko spametovala, da si pustila svojo trmo in da spoznavaš sama svojo srečo. Ali misliš, da je meni kaj drugega mar kot tvoja blaginja?

KARLINA Oh, mama, saj vem, da skrbiš zame bolj, kot sem sama vredna. Iz ljubezni do tebe se ne bom ustavljala, če že mora tako biti. Saj gospod Lešnik je res prikupljiv človek in dobrega, blagega srca. V življenju bo gotovo večjo vlogo igral kot Kotnik. Ampak za tega mi je tudi hudo, če si bo nezgodo le preveč k srcu gnal.

KATARINA Nič se ne boj! To rano bo prebolel. To je, kakor če se kdo na komolec udari: hudo zaboli, pa je kmalu dobro.

KARLINA Ampak Emilija se zelo vleče za gospoda Kotnika.

KATARINA Naj ga pa ona vzame; samo pri Lešniku naj te ne izpodriva. Njene namere so nov in važen razlog, da se ti odločiš za Lešnika. Tuja zavist nam kaže nehote pot k sreči. Glej, dr. Muren, ki hodi za Emilijo, je dobra partija, in vendar bi ga Emilija takoj zamenjala za Lešnika. Takšno ceno ima Lešnik v vseh drugih očeh; samo ti še nisi spregledala. Oh, kako bo Emilija jokala pri tvoji poroki, ne iz ljubezni do tebe, ampak iz jeze in nevoščljivosti! In to bi ji jaz privoščila.

KARLINA Oh, mama, saj jo poznam.

STOPAR Meni se pa le pametno zdi, Karlina, da nisi še popolnoma odslovila Kotnika. Z njim vemo pri čem smo, z Lešnikom pa ne. Njegovi čudni velikodušnosti nič ne verjamem. Svoje koristi mu ni mar, pravi; druge hoče osrečiti. Kaj se to pravi? Če kdo z menoj kupčuje in trdi, da ne dela za svoj, ampak za moj dobiček, mu bom vrata pokazal. Ostanimo pri Kotniku, seveda če dobi službo.

KATARINA Kotnik naj ostane v rezervi; ampak Lešnik mora iz rezerve ven. Ali bo vedno omahoval?

STOPAR Omahoval bo, kolikor ga jaz poznam, ampak omahnil ne bo. Ti, Katarina, si pa prehitro omahnila, in za teboj omahujeta Karlina in Emilija.


Tretje dejanje[uredi]

Čurnov salon

Prvi prizor[uredi]

Čuren, Emilija


ČUREN Ti nepokorni otrok! Ti neumna, brezvestna ženska! Besedo si dala gospodu doktorju in zdaj jo hočeš snesti. Jaz sam sem zavezan, in ti me hočeš na laž postaviti, osramotiti. In zakaj? Zaradi objestnih muh, ki ti roje po zmešani glavi.

EMILIJA Papa, ne morem drugače. Jaz cenim visoko gospoda doktorja, ga milujem, mu želim vso srečo; ampak žena mu ne morem biti. Ko sem mu nepremišljeno in prenagljeno dala besedo, še nisem čutila svojega srca, nisem nič poznala sveta. Zdaj vidim jasno, da bi bila nesrečna z njim in on z menoj vse žive dni. Ne morem hliniti čustva, ki je mojemu srcu tuje, nočem varati poštenega moža z lažnivimi besedami.

ČUREN Ali vidiš, Emilija? Kaj sem ti rekel tolikokrat! Da ne beri povesti in romanov, ki opisujejo tista nepotrebna čustva! Če bi se bila ti bolj brigala za gospodinjstvo, bi ti ne bile nikdar te norosti v glavo padle. A jaz, ki sem tvoj oče, odgovoren za tvojo srečo, ti moram pamet spet uravnati. Da se gospodu doktorju ne izneveriš, tega ne zahteva samo tvoja vest, ampak tudi ozir na tvojo blaginjo, ozir na mojo čast in moj ugled.

EMILIJA Nikar se ne razburjaj, papa! Poslušam. te v vseh rečeh, kjer sem ti dolžna poslušnost; a kadar gre za moj osebni jaz, za mojo psiho ...

ČUREN Prizanesi mi s svojo znorelo psiho!

EMILIJA Poslušaj me do konca! Vsak si sam kuje svojo srečo.

ČUREN In svojo nesrečo.

EMILIJA Recimo, usodo; a samo takrat, kadar odločuje sam. Nikar ne odločuj ti zame! Zakaj naj bi jaz tebi v poznih letih očitala svoje križe in težave, ko ti lahko postanem večno hvaležna za srečo svojega življenja!

ČUREN Da, srečo z Lešnikom, tem lenuhom, tem zapravljivcem in sleparjem!

EMILIJA Papa, ali te ni strah tako govoriti, tako obrekovati vzorno blagega moža? Ali misliš, da ne vem, kakšne namene imaš pred očmi? Ampak dosegel jih ne boš, in tako črnega početja ne more opravičiti niti najblažji namen.

ČUREN Saj nič ne poznaš Lešnika.

EMILIJA Jaz da ga ne poznam! Sama sem videla njegovo plemenito požrtvovalnost in na pričo kličem tebe samega in gospoda doktorja Murna. Saj menda vendar nista še pozabila, kako sta ga hvalila, ko sta ga priporočala Stoparjevim? O, jaz se se prav dobro spominjam, in hudo mi je bilo pri srcu videti, kako zelo skrbi moj rodni oče za srečo Stoparjeve Karline, kako malo za mojo.

HIŠNA Dr. Muren želi z gospodom govoriti.

ČUREN Ah, neprilika! — Prosim, kar noter! — Emilija, pamet!


Drugi prizor[uredi]

Prejšnja, dr. Muren


MUREN Dobro jutro! Ali motim? Klanjam se, gospodična.

ČUREN Vi ste vedno dobrodošli. Prosim, sedite! Emilija, gospod doktor želi najbrž z menoj samim govoriti.

MUREN Ne, ne; ostanite, gospodična! Ne prinašam nobenih skrivnosti. O našem lahkoživem varovancu Lešniku moram govoriti. Pri Stoparjevih napreduje imenitno; gospodična Karlina mu je že zelo naklonjena.

EMILIJA Ona morda; a odločilno besedo ima on. Od kod imate to novico?

MUREN Gospa Stoparjeva mi je sama pravila, in je popolnoma verjetno in naravno. Lešnik je kakor ustvarjen, da ženskam glave meša. A kakor za kazen jo je zmešala gospodična Karlina zdaj njemu. Tudi prefrigani metulji so si že osmodili perutnice.

EMILIJA Ali vam je sam to povedal?

MUREN Ne, gospodična. Z njim se sploh ne da resno govoriti; ampak neki njegov prijatelj mi je zaupal to skrivnost, in njega samega že ovaja prav sumna zamišljenost. Z eno besedo, naš Lešnik je zaljubljen.

EMILIJA Ampak ne v Karlino.

MUREN Začasno v Karlino. Njegova zahteva je iskrena ljubezen, brez vsake žrtve, in primerna dota. Ljubezen si je priboril sam; za primerno doto se morava midva z gospodom Čurnom pobrigati, ker sva nekoliko prizadeta. Z gospodom Stoparjem bo treba naravnost govoriti. Na tiste znane besede: »Svojega ljubega otroka ne bom zapustil; kar je moje, je njeno; s seboj na oni svet ne bom nič vzel,« se ni zanesti. Jasen dogovor, dobro prijateljstvo. Jaz sem gospoda Stoparja semkaj povabil, da se dogovorimo. Za snubca in ženina so taka vprašanja nevarna in kočljiva; neprizadet človek lahko govori.

EMILIJA A Karlina je vendar zaročena z gospodom Kotnikom.

ČUREN S kakšnim Kotnikom?

EMILIJA Z Antonom Kotnikom, bančnim uradnikom.

ČUREN Tem, ki je dobil službo pri posojilnici?

EMILIJA Če jo je dobil, je to Lešnikova zasluga.

MUREN Neverjetna novica. Gospa Stoparjeva nas vendar ne slepari. Prej bi to prisodil Lešniku.

EMILIJA Gospod Lešnik je poštenjak.

MUREN Midva s papanom ga bolje poznava, gospodična Emilija. Vi sodite samo po videzu; verjemite mojim besedam!

EMILIJA Katerim pa, gospod doktor? Proti Stoparjevim ste tako govorili, proti meni spet tako.

HIŠNA Gospod Stopar s hčerko in gospod Lešnik.

ČUREN Skupaj so prišli, dobro znamenje. — Le naprej!

EMILIJA Ah, Karlina z Lešnikom!

Tretji prizor[uredi]

Prejšnji, Stopar, Karlina, Lešnik


STOPAR Dobro jutro, gospoda! Gospod doktor nas je povabil.

ČUREN Dobrodošli! Klanjam se, gospodična. Prosim, na divan!

KARLINA Oh, Emilija, ljuba moja, kako se imaš? Včeraj sem te zaman čakala.

EMILIJA Oh, pustiva prazne besede! Povej rajši, čemu si zdaj prišla!

ČUREN Emilija, kako pa govoriš! Gospodična Karlina, ne zamerite, da se je tako spozabila! Danes je slabe volje.

EMILIJA Vem, kaj govorim, in se nisem nič spozabila. Gospodična Stoparjeva mi mora nekaj pojasniti.

KARLINA Kar hočeš, prosim.

EMILIJA Stopi za trenutje v mojo sobico! Gospodje naju ne bodo pogrešili.

KARLINA Kakor ti drago. (Odideta.)

Četrti prizor[uredi]

Prejšnji brez Emilije in Karline


LEŠNIK Gospodični prerokujeta slabo vreme.

ČUREN Brez pomena; isti meh za jok in smeh. Kvečjemu pohleven dežek. Ampak mi moramo govoriti resno in jasno.

LEŠNIK To je prava beseda, resno in jasno.

STOPAR Meni se nekoliko dozdeva, za kaj gre, in ljubo bi mi bilo, če bi se stvar enkrat dognala. Moja žena je huda kakor osa, in ne samo name.

MUREN Na nas pa vendar ne?

STOPAR Boste že slišali; bojim se namreč, da pride za menoj. Ampak jaz hočem imeti mir v hiši in sem že tudi križ naredil.

LEŠNIK Jaz sem priča, da je vse res, kar gospod Stopar govori.

STOPAR Kajne? Saj se je gospoda Lešnika tudi lotila; ampak on ni z njo zvezan; on si lahko pomaga. Midva sva zdaj enih misli in ostaneva prijatelja.

ČUREN Potem je vsa stvar srečno dognana, in mi lahko preidemo h gmotni strani tega vprašanja.

MUREN Gospod Stopar, koliko ste pripravljeni dati dote svoji hčeri? Opozoriti vas moram, da naredi gospodična Karlina jako dobro partijo.

ČUREN Izborno partijo. Taki ženini so redko sejani.

LEŠNIK Hvala za priznanje, kakršnega moja skromnost ni pričakovala!

STOPAR Meni se pa le čudno zdi...

LEŠNIK Kajne? In po pravici, da se vam stavijo takšna vprašanja.

STOPAR Kakor da bi bil gospod Lešnik pod skrbstvom.

LEŠNIK Ravno tako; sploh žaljivo zame in za gospoda Stoparja.

STOPAR Res je to.

LEŠNIK Najprej se vendar vpraša, kako je z naklonjenostjo, z ljubeznijo; zakaj zakon brez ljubezni je kakor dan brez zlatega sonca. Poprej po doti vprašati je nespodobno. Saj tudi gospod Stopar mene nikoli ni vprašal, koliko prinesem v zakon dolgov.

STOPAR Zaupno sem vas pa hotel enkrat vendar vprašati. Ne zamerite! A zdaj je vprašanje odveč.

MUREN Oprostite, gospod Stopar, taka vprašanja se stavijo povsod, kjer se sklepajo zakoni. Da imajo ženini dolgove, to je navadno, naravno, samo ob sebi umevno. Kateri mladenič bi se hotel sicer ženiti? Dolgovi na moški, dote na ženski strani so pogoji srčnih zvez, ali politično rečeno: Conditio, sine qua non.

STOPAR Zame in gospoda Lešnika je ta stvar končana. Koliko je gospod Čuren in tudi gospod doktor Muren prizadet, to mene nič ne briga. To je zasebna stvar. Moja žena misli namreč, da sta oba prizadeta, jaz pa da trobim v Lešnikov rog, in je prepričana, da se gospod Lešnik ženi.

LEŠNIK Vaša gospa si nekaj domišljuje, kar je brez vsake podlage.

STOPAR To morate vi bolje vedeti. Ampak moja hčerka si tudi to domišljuje. Zato se je od začetka na vas jezila, potem se je nekako pomirila, zdaj pa spet ne ve, ali bi se veselila ali jezila. Tako se je vsa stvar končala, kar se mene tiče, lepo in mirno; z mojo ženo je pa spor nastal.

ČUREN Saj ste vendar vi gospodar, gospod Stopar.

STOPAR Človek bi mislil. Kot gospodar vlečem seveda s svojo ženo, kakor se spodobi; v tej stvari pa ne, ampak z gospodom Lešnikom.

MUREN Da ste vi naših misli, to zadostuje; vašo gospo bomo že potolažili in pomirili.

HIŠNA Gospa Stoparjeva.

STOPAR No, bomo videli.


Peti prizor[uredi]

Prejšnji, Katarina


MUREN Dobrodošla, milostljiva! Kakor nalašč ste prišli.

(Vsi vstajajo in se klanjajo in pozdravljajo.)

ČUREN Prosim, milostljiva, sedite! Ravnokar smo slišali, da je nastal nek nesporazum med vami in gospodom Lešnikom. Mi bomo kot dobri prijatelji, ki želimo drug drugemu vse najboljše, ta sporček poravnali.

KATARINA Oh, gospod Čuren, kako sladke so vaše besede, in kako grenke vaše misli! Vi govorite o nesporazumu, ko ste mojo hčerko in mene tako grdo osmešili!

ČUREN Jaz osmešil vas in vašo hčerko?

MUREN Milostljiva, jaz vas ne umejem.

KATARINA Jaz pa vas ne, da tako malo pazite na svojo nevesto.

MUREN Kaj pa je z mojo nevesto?

KATARINA Vprašajte gospoda Lešnika, ki sedi tukaj kakor nedolžno jagnje.

LEŠNIK To sem jaz v tej zmešnjavi tudi zares.

KATARINA In vendar ste mu prevzeli nevesto.

LEŠNIK Jaz nevesto prevzel! Še nikomur nobene. Mene obhaja najčistejša zloradost, kadar se kdo oženi. Zastran mene bodite popolnoma mirni, gospod doktor!

STOPAR Katarina, morebiti se pa ti vendar motiš.

KATARINA S Karlino vred se jaz vendar ne bom motila.

MUREN Same uganke, ki jih jaz nič ne umejem.

ČUREN Gospod doktor, ostanite mirni! Jaz vam bom vse razložil.

KATARINA Ta tolikanj hvaljeni in priporočeni gospod Lešnik je snubil na videz mojo hčer, v resnici je pa delal za svojega tekmeca, gospoda Kotnika.

ČUREN Milostljiva, to se da vse poravnati.

KATARINA Nikoli, in če pade na kolena pred moje noge, mu jaz ne dam več svoje hčere.

LEŠNIK Gospod Čuren in gospod doktor, prosim, da se te besede zabeležijo; zakaj jaz se bom nanje skliceval. Siliti jaz nočem nikogar; to mi brani moja narava, moja psiha.

STOPAR Gospod Lešnik ima prav. Prisiljena reč ni dobra.

LEŠNIK Ali mislite, da bom jaz zaradi svoje sreče nedolžne ljudi v nesrečo pehal? Sicer sem pa jaz tukaj popolnoma odveč.

ČUREN Počakajte še malo! Morebiti se bo dalo vendar še vse urediti.

HIŠNA Gospod Kotnik želi govoriti z gospodom Čurnom.

ČUREN Zdaj ga ne moremo sprejeti.

MUREN Naj pride! Morda nam on razvozla to zmedo. Naj vstopi!

Šesti prizor[uredi]

Prejšnji, Kotnik (praznično oblečen)


KOTNIK Z gospodom Čurnom bi rad govoril nekaj zasebnega. Ah, in gospod doktor Muren in gospod Lešnik sta tukaj in milostljiva. Klanjam se!

MUREN Kaj vas je privedlo k nam? Kar povejte; saj smo sami znanci.

KOTNIK Najiskreneje se zahvaljujem vam, gospod Čuren, kakor tudi gospodu doktorju in gospodu Lešniku, da ste mi blagodušno preskrbeli zaželeno službo in mi tako pomagali, da se mi je obljubila roka ljubljene neveste.

ČUREN Katere neveste, gospod Kotnik?

STOPAR Naše Karline, gospod Čuren, kakor sem bil prej povedal.

KOTNIK Milostljivi gospe in gospodu Stoparju sem se že zahvalil; hvaležen pa ostanem do konca svojega življenja. — Klanjam se vsej gospodi. (Odide.)

Sedmi prizor[uredi]

Prejšnji brez Kotnika


KATARINA No, zdaj so prišle na dan vse grde spletke. Gospod Čuren, gospod Muren, gospod Lešnik, vsi ste delali skrivaj za gospoda Kotnika, javno ste pa nas za nos vodili. In meni naj bi ne zavrela kri?

STOPAR Miruj, Katarina! Saj to ni posebna nesreča.

MUREN Milostljiva, mi smo brez vsakih postranskih namenov priporočali gospoda Kotnika. Saj niti vedeli nismo, da hodi on za vašo hčerko.

STOPAR V tem primeru bi ga morebiti še priporočili ne bili. Zatorej ne bodi krivična, Katarina!

ČUREN Sam gospod Stopar nas je prosil za gospoda Kotnika.

STOPAR Res je to. Ali nisem prav storil? Tak pošten, priden mladenič!

ČUREN Meni se zdi, da ste se vi, gospod Stopar, bolj neumnega delali, kot ste bili.

STOPAR Tega pa ne morete reči, gospod Čuren; to pa ni res.

KATARINA Oh, in prijatelji smo si bili. Dan na dan je bila pri nas gospodična Emilija. Na videz se je dobrikala moji hčerki, v resnici jo je izpodrivala. Pač res, Bog nas varuj prijateljev!

MUREN Emilija nima s to zmešnjavo nič opraviti. Pokličite jo, prosim, gospod Čuren!

ČUREN Ne, ne! Ali naj še ona posluša neutemeljena očitanja? Ali naj pustim, da še njo žalijo?

MUREN Ampak braniti se mora, zavrniti mora žalitve, na laž postaviti obrekovanje. (Pokliče v sosednjo sobo). Gospodična Emilija, eno besedo!

STOPAR Katarina, pojdimo! Ti si preveč razburjena; še kakšno pravdo zaradi razžaljenja časti nam bos nakopala.

KATARINA Jaz si moram olajšati težo srca.


Osmi prizor[uredi]

Prejšnji, Karlina in Emilija (se vodita pod pazduho)


EMILIJA (vesela): Papa, vse se je razjasnilo. Nobenega oblaka ni več na vedrem nebu; vsa žalost se je v veselje spremenila.

KARLINA Nesporazum, drugega nič. Zaupljiva beseda je vse poravnala.

EMILIJA A zakaj ste vi tako osupli?

KATARINA (zaupno): Emilija, glej, tvoj ženin!

EMILIJA Molči!

KATARINA Karlini, gospodična Emilija, vi lahko ukažete, da naj molči; jaz pa ne bom molčala. Vi ste bili pri nas kakor domača hči; vrata so vam bila vedno odprta, miza vedno pogrnjena. Zahvale nisem ne zahtevala ne pričakovala; nehvaležnost me pa boli.

EMILIJA Ne umejem, milostljiva, kam te besede merijo.

KATARINA Čudno; jaz sem pa hitro razumela, kam merite vi in gospod Lešnik s svojimi besedami, pogledi in vedenjem.

KARLINA Mama, mama, nikar tako!

STOPAR Kaj sem rekel? Razžaljenje časti, in kolikerih časti! Tiho bodi, Katarina!

LEŠNIK Milostljiva, prosim, jaz nisem meril in ne merim nikamor.

KATARINA Tiho bodite! Ali hočete tajiti, da je gospodična Emilija polagoma, natihoma, prijateljsko in prijazno izpodrinila prijateljico in sestrico Karlino in ji prevzela ženina?

LEŠNIK Ne samo da tajim, jaz tudi odločno ugovarjam, da bi bilo to res, in se sklicujem na vse ženine in neveste.

KATARINA Ah, to je prekrasno! Vam da se ni prikupila in priljubila Emilija?

LEŠNIK Meni? Jaz nič ne vem.

ČUREN Gospa Stoparjeva, to ni vse vkup nič. Vi si nekaj domišljujete, kar je še za sanje preneumno.

MUREN Milostljiva, motite se.

EMILIJA Bom pa jaz govorila. Očitki gospe Stoparjeve so prazni, brez vsake realne podlage. Karlina je imela vedno enega in istega ženina in ga ima še danes, sama zase. Torej je jaz nisem izpodrinila. Gospod Lešnik pa ni bil nikoli njen ženin; on je bil, kar se nje tiče, vedno popolnoma prost.

LEŠNIK Istina, popolnoma prost.

EMILIJA Torej je imel tudi pravico izbirati, kjer je hotel, in če je izbral mene, je pokazal samo svoj dobri okus. In kakor se jaz ne bojim povedati svojih misli in svojih čustev, tako tudi gospod Lešnik nima zdaj nobenega povoda več, da bi prikrival svoje srce.

KATARINA Zdaj ste videli in slišali, kako sem se motila. Jaz nisem nikomur nevoščljiva; samo ugotoviti sem hotela, s kakšnimi prijatelji smo občevali. Tako, in zdaj smo opravili. Matija, pojdimo, in, Karlina, ti tudi! (Se vzdignejo.)

LEŠNIK Jaz sem tako rekoč tudi opravil.

MUREN Še par besedi, gospod Lešnik!

STOPAR Zdravi, gospodje! Škoda, da smo se skoraj sprli! Ženske so pač hude krvi, in za ženine je stiska. (Stopar, Katarina, Karlina odidejo.)


Deveti prizor[uredi]

Čuren, Muren, Lešnik, Emilija


EMILIJA Gospod Lešnik, govorite!

LEŠNIK Kaj pa naj rečem?

ČUREN Molči, Emilija! Tukaj imam jaz prvo besedo, in ti nimaš od mene zahtevati take žrtve, in gospod Lešnik še manj.

LEŠNIK Jaz je tudi ne zahtevam.

EMILIJA Moj sklep je trden, neomajen kakor nebotične gorenjske gore. Gospoda Lešnika jaz ne zapustim.

MUREN Če je tako, gospod Čuren, bi jaz podpiral prošnjo gospodične Emilije. Ne ustavljajte se koprnečim željam dveh ljubečih src!

LEŠNIK Take impertinence si prepovedujem, gospod doktor!

ČUREN To ne gre, gospod doktor. Emilija je vaša nevesta.

EMILIJA Bila; a zdaj ni več. Siliti se jaz ne dam.

LEŠNIK Jaz pa tudi ne, tem manj, ker sem že davno polnoleten. Jaz pojdem.

EMILIJA Ne hodite! Ali se bojite mojega papana?

LEŠNIK Seveda, gospodična.

EMILIJA Nič se ga ni treba bati; moje srce že imate, moja roka je tukaj.

LEŠNIK Take žrtve, gospodična, jaz ne sprejmem.

MUREN Ne ostanite trdosrčni, gospod Čuren.

ČUREN Če bi jaz ne poznal vašega blagega srca, gospod doktor, bi si to vašo prošnjo prav čudno in ne laskavo za vas razlagal; a jaz vem, kakšna žrtev je to za vas, kakšna zame.

EMILIJA Gospod Lešnik, zdaj so padle zadnje ovire.

LEŠNIK Glavna ovira je moja narava, moja psiha, ki se ustavlja vsaki tuji žrtvi. Gospod Čuren in gospod doktor sta mi že toliko dobrega storila, da jima ne morem vračati dobrot s krivico. A kolika krivica bi bila, če bi se jaz tolikanj spozabil, da bi odpeljal enemu ljubo hčerko, drugemu ljubljeno nevesto!

EMILIJA Ah, to je preveč! (V jok in odide.)

Deseti prizor[uredi]

Prejšnji brez Emilije


MUREN Če vam pa vsi zagotovimo, gospod Lešnik, da to niso nikake žrtve!

LEŠNIK Umejem take šale; a v plemenitosti se ne dam od nikogar prekositi; toliko značaja imam.

MUREN A vaš dolg bi se dal tako vsaj deloma izbrisati.

LEŠNIK Za mojo žrtev prenizka cena.

ČUREN Kaj pa vaša beseda?

LEŠNIK Na to stran me ne veže. Pri Stoparjevih bi se bil žrtvoval, da me ni prijazna sreča rešila; tukaj si lahko sam pomagam.

ČUREN Le zapomnite si, gospod Lešnik! Današnji dan vam je spletel iz vaših dolgov vrv, ki vam bo vrat zadrgnila.

LEŠNIK Ne verjamem; takih žrtev gospoda ne preneseta. Meni raste celo upanje, da se mi bodo dolgovi brez hrupa zbrisali. V ta namen se najvljudneje priporočam. (Odide)

ČUREN Slepar! In kaj zdaj?

MUREN Predlagati bo treba, da se mu dolg zbriše. Jaz se ne bom žrtvoval.