Blage duše! (Ivan Cankar)
| Blage duše! Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Štefan Smuk.
| |||||||||||
Kakó je shujšala! Vela, zarumenela koža na obrazu se je nabrala v ohlapne, velike gube; roké koščene, trde, kakor mrličeve ; njena dolga, nekoliko upognjena postava, njeno nerodno, nemirno kretanje, njen tenki, tresoči, malo hripavi glas, — ej, ali je mogoče, da bi bila to gospá Plivarjeva? Samó njene oči so ostale popolnoma take, kakor so bile prej: velike, zaupne, otročjenedolžne.
Stala sva sredi ceste v predmestju, ravno pred jednonadstropno, na novo ometano in pobarvano hišo, na kateri se je blestèl napis: „Jurij Vihtelič — prodajalec mešanega blagá“.
„Presenečen sem, gospá Plivarjeva, — gotovo, komaj Bem Vas spoznál…“
„Oh, saj to ni čudno, — nihče me ne spozná več. Moj Bog, slabo se mi je godilo, a zdaj je boljše. Veste, bila sem zeló bolna, — tri mesece v hiralnici, — pa prosim Vas, gospod Smuk, pojdite notri, zdaj stanujem tu, pri Vihteliču; veliko dela je, veliko, komaj ga zmagujem, ali gospodar, rečem Vam, je blaga duša! Vse mu poskrbim sama: kuham, snažim, hodim na trg, — sploh vse!… Pa vstopite, notri se lažje pogovoriva“.
Stopil sem za njó v vežo.
Meni to ni bilo posebno ljubo. Prvič nisem imel mnogo časa, drugič pa mi je izmed vseh stvarij na svetu najzopernejše gostobesedno žensko klepetanje. Ali gospó Plivarjevo bi neizmerno užalil, če bi se kar na kratko poslovil. Kakó se ji je zasvetil obràz, kadar je slučajno naletela na katerega svojih „nekedanjih študentov…“ à, nekedàj! In oči so se ji začele rudečiti ob spominih na „tiste lepe čase“. Zatrjevala je, da ni imela nobena gospodinja v vsem mestu takó dobrih, pametnih, pridnih fantov. In kakó je ona skrbela zanje, kakó jim je kuhala! Zató pa so ji tudi vsi hvaležni in se je spominjajo še celo zdaj, ko je reva, oni pa so „imenitni gospodje“. „Takó na priliko grem oni dan po trgu s tó-le košaro v roki. Kar začujem, da me nekdó pozdravlja. „Dober dan, gospa Plivarjeva!… Kako se imate?!… Mislite si, kako sem osupnila! Pred menoj stoji mlad, lep gospod, s cilindrom na glavi, svetlo, elegantno suknjo, glacé-rokavicami, — skratka, tako nobel, da me je bilo kar sram. Seveda: jaz, sem imela na glavi tale črni pajčolan, ki je ob robeh že precej razpadel, obleko čisto zastarelo, poleg tega pa se mi je na desni strani odtrgala garnira od krila. Brž se obrnem na drugo stran, da bi on tega ne videl… Kaj pravite, kdo je bil?… Frolè!! Govoril je z menoj gotovo več kakor pet minut, pa tako prijazno! Zdaj je visok uradnik; in kakšno plačo ima!… Morala sem mu vse povedati, kako se imam. In ko sem mu pravila, kakšna reva sem, stisnil mi je roko tako sočutno, da so mi prišle solze v oči… Ah, ta Frolè, to je blaga duša!… Od takrat ga nisem več videla, — tudi ne vem, pri kakšnem uradu je; povedal mi je neko dolgo, nemško ime… Ali Vi kaj veste zánj?“
„Nisem ga srečal že dolgo časa… Sploh niti vedel nisem doslej, da je tukaj“.
„Ah, da se še-le zdaj spomnim, gospod Smuk … Oprostite za trenotek; takoj pridem!“
Ogledam se nekoliko. Sobica je majhna in vsa v največjem neredu. Po postelji leže razne obleke, škatlje, papirji, en klobuk in žensko krilo. Na tleh je vse polno razne drobnjavi: razbite steklenice, črn papir, v kakoršnega zavijajo sladkor, otroške igrače — sam Bog ve, kako so prišle tu-sem. V kuhinji, skoro med vrati je ležala stara mačka ter me nezaupno gledala. S hlastnimi koraki in dobrovoljnega obraza se vrne gospa Plivarjeva.
„Gospod Smuk, — oprostite, da Vam tako slabo postrežem; ali kljub temu, ta slivovec je izvrsten… Ne branite se, prosim… In pa kruha pokusite; jaz sama sem ga spekla“.
Slivovec je bil zares izvrsten.
„Kaj ne, kako je razmetano, — ali po pravici Vam povem, niti trenotek nimam časa, da bi kaj pospravila. Zmirom letam okoli po opravkin in tudi v prodajalnici moram pomagati, — gospodar pač ne more vsega sam; potem pa pride čas za kuho, — zmirom sem vprežena… Ali rad me ima gospodar; pravi, da me ne da nikdar od sebe, čeprav se zdaj v kratkem oženi… veste, z ono Kramarjevo — ne poznate je? Blaga duša!… Pa oprostite samo za hip, da zakurim za večerjo… Skoro bi bila pozabila“.
In že je odhitela v kuhinjo s svojimi hlastnimi, nerodnimi koraki…
„Gospod Smuk!“
„Prosim?“
Stopil sem na prag.
„Ravno sedaj-le sem se domislila… pa Vam se gotovo mudi?“
„A, nikakor ne, gospá…“
„Prosila bi Vas nekaj; zamudilo Vas bo samo par trenotkov, a meni napravite veliko uslugo, če ne ustrežete“.
„Vsekakor Vam ugodim“.
„Glejte, pisala bi rada pismo svojemu bratu na Gorenjsko… Bila sem namreč pred pol letom pri njem, in me je bil prav zelo vesel. Lani se je bogato oženil, — no, in tudi sam je imel denarja; jaz pa, — saj veste — reva…“
„Razumem, razumem; o, on Vam gotovo pomore…“
„Jaz sem prepričana, gospod Smuk… saj je taka blaga duša… kako me je imel rad! Štirinajst dnij sem bila pri njem, — in niti jedenkrat nisem čula žal besede; prav nič me ni priganjal k delu, ker je videl, da sem bolna; jaz pa sem kljub temu opravljala vsa hišna dela… Samo žena njegova me ni mogla, — to je že tako navada. Ali hudega mi ni storila nič, — bila je vendar-le blaga duša… Brat pa mi je še celo vožnjo plačal do mesta…“
„To je res blaga duša!“ vzdihnil sem jaz.
„Kaj ne da? Oh, saj ga imajo hlapci in dekle tako zelo radi, — vsak človek ga mora rad imeti…“
„— — Kako pa gospodična Ivanka, vaša hči? Ali je zdrava?“
„Zdaj je že cel mesec nisem videla revice… Bog vi, kaj počne. Tam je pri Zdešarju — blagajničarica… Oh, gospod Smuk, kakó je tam vse elegantno; najlepša prodajalnica v mestu, ali ne? In Ivanka se mora zdaj seveda vse drugače nositi, kakor prej; že dva meseca ima klobuk; jaz se je bojim na cesti ogovoriti. Pa ona je blaga duša; vselej me pozdravi, kadar me sreča; dejala je celó, da me pride kedaj tu sem posetit… Oh, jaz dobro vem, da bi mi ona rada pomagala v moji revščini, ali glejte, revica ne more. Pet in trideset ima na mesec, in s tem si mora napravljati obleko, plačevati mora hrano in stanovanje, — kakó naj ji potém še kaj ostane?… In mislite si: ko sem bila v hiralnici, prišla je nekoč k meni: klobuk na glavi, — rokavice, — solnčnik, — gosposka, vsa šumeča obleka, — drugi so kar gledali. Bila je pri meni več kakor četrt ure… Kako ljubeznivo me je popraševala: „Ali se Vam slabo godi, mati… „Ali Vam je kaj boljše… Ah, kako ste tačas shujšali… Pa nimate dobre hrane? Ti brezsrčni ljudje, zakaj Vam bolj ne postrežejo?“ Tako me je ganilo, da nisem mogla izpregovoriti ni besedice, samo jokala sem…“
„Pa, — ali Vam je ona kaj, — vsaj kakšen priboljšek… kaj malega —“
Gospa Plivarjeva me je pogledala začudeno s svojimi velikimi otroškimi očmi in roke so ji zastale, kakor od strahú.
„Gospod Smuk, ali Vi mislite, da bi jaz od Ivanke zahtevala, — kakšna mislite, da sem jaz? Ona sama je revica…“
„Dà, samo pet in trideset, — in elegantno se mora oblačiti…“
„Prav pravite; jaz bi od nje niti ne vzela ne ničesar… A ona bi mi dala rada, čisto gotovo; saj je takó blaga duša… Prišla me je posetit v hiralnico, čeravno je vsa elegantna…“
„Ali je prišla samó enkrat? Saj ste bili tam tri mesece.“
„Saj ona nima časa. O, da bi mogla, gotovo bi prišla vsak dan“.
„Gotovo!“
„Ali zdaj, gospod Smuk, storite mi to prijaznost; čakajte, takoj pripravim papir, tinto in pero… Veste, saj jaz bi sama pisala, toda roka se mi trese in tudi oči so mi oslabele; posebno pri luči težko berem, pisati pa še celo ne morem. Po dnevi pa nimam časa za kaj tacega… Prosim potrpite za trenotek“.
Odhitela je skozi vežo v prodajalnico… Ko je odšla, sem se nehoté nasmehnil in na jezik mi je prišlo samo po sebi —: „Blage duše!“ — In že je spet prisopla stara revica s papirjem in tinto.
„Napravite kolikor morete ganljivo; opišite, kakó zdaj živim, kako sem bolehna, da časih le komaj še stojim, a proti večeru sem tako trudna, da se mnogokrat kakor nezavestna sesedem na stol… Moj brat bi mi sicer že davno sam pomagal, da bi vedel, kako je z mano, — in čisto sem si v svesti, da me povabi k sebi na Gorenjsko; tam je svež zrak in upam, da kmalu ozdravim… Ali ne pišite mu takó naravnost, če ne bo mislil, da se mu morda kar vsiljujem; samó namignite nekoliko; on je blaga duša in bo takoj sam vedel, kaj bi bilo najboljše…“
Napisal sem zares zelo „ganljivo“ pismo, potem pa sem se kmalu poslovil.
Dva meseca pozneje se izprehajam po trgu in vidim pred saboj slabo oblečeno žensko, visoke, sila suhe, sključene postave. Nagibala se je zelo na desno stran, ker je nesla na levi roki težko košaro.
Stopil sem nekoliko hitreje, zakaj zdelo se mi je, da je to gospá Plivarjeva.
„Vendar Vas spet enkrat vidim, gospá Plivarjeva… Ali se kaj bolje počutite?“
„O kaj Vi ste, gospod Smuk?… Težkó grè, težkó! Saj vidite, — z menoj je pri kraju“.
„Pa ste še zmirom pri Vihteliču? Kaj Vam ni brat nič odpisal“.
„Dà, odpisal mi ie; pa glejte, on ne more… Ubožec pravi, da ima skrbij čez glavo s svojim gospodarstvom… Zdaj misli napraviti tovarno, — ni mi povedal, kakošno, — in tako seveda potrebuje denarja… Če ima človek toliko dela, kakor on, potem se gotovo ne more še z drugimi ukvarjati in zanje skrbeti. Jaz vem, da bi mi rad ustregel, saj je blaga duša… ali —“
„In takó ostanete tedaj pri Vihteliču? Kaj morete zmagovati toliko dela? Preveč se ženete, gospá…“
„Ne… ne ostanem tam. Saj sem Vam že takrat pravila, ali ne, da se misli oženiti? Prej je dejal, da me obdrži pri sebi, — ali stvar je drugačna, saj si lahko mislite. Bogve, ali bi se razumeli z njegovo ženó; — ona je sicer blaga duša, — ali mlada žèna — saj veste! ,In naposled‘, je dejal Vihtelič, ,bo toliko dela, da Vi nikakor ne bi mogli vsega opraviti. Dve dekli najemati, to pa spet ne gre…‘ In tako pojdem, — še nocoj…“
„On seveda Vam dá kakšno podporo, — saj ste jo zaslužili…“
„A kako Vi čudno govorite, gospod Smuk… Kaj bi dajal, ko sam potrebuje za poroko! Plačal mi je tri goldinarje na mesec, — in danes mi je dal še eno krono povrh, — za slovo!… Blaga duša.“
Ravno sva prišla blizu Zdešarjeve prodajalnice. Med vrati je stala lepa, okusno oblečena punica… Obraz ie bil sicer lep in pravilen, a izraza ni bilo na njem nikakoršnega — razven navadne koketnosti in samoljubnosti.
Gospéj Plivarjevi se je zasvetil obraz in začela se je globoko priklanjati… Prijela me je za roko in šepetala:
„Glejte, tam je — Ivanka… Kako je lepa! Čakajte, da pogleda sem… Zdaj se obrne na to stran, — gleite!“
Gospá se vnovič globoko prikloni, nasmehne se vsa blažena in namigne z roko dvakrat, trikrat.
Ivanka pogleda k nama, potem okoli sebe, — ter odide v prodajalno.
„Ali ste jo videli?… Nasmehnila se mi je, — in kako prijazno… Veste, jaz bi stopila k nji, v prodajalno, ali kaj bi rekli ljudje? — ona je tako elegantno oblečena, jaz pa sem vsa raztrgana…“
Mislim, da je govorila še dolgo časa o svoji hčeri; poslušal je nisem veliko in molče šel poleg njé.
„In zdaj, — kam se mislite obrniti zdaj, gospá Plivarjeva.“
„Ne kaže mi drugam, kakor nazaj v hiralnico; a tam ne bom dolgo; pripravljam se na smrt… Toda mi dva govoriva, — gospodar pa me čaka domá. Polu enajstih je, jaz pa sem še zdaj zunaj.“
„Torej z Bogom, gospá; jaz pojdem na to stran; obiščem Vas v kratkem.“
„Ali res pridete? O, gospod, Smuk, Vi ste blaga duša… Z Bogom… Pa ne pozabite…“