Beračeve skrivnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Beračeve skrivnosti. Velik roman, poln razkritja skrivnostij človeške družbe
Karl May
Izdano s psevdonimom Ramon Diaz de la Escosura.
Izdano: Založil Josip Rubinstein, Dunaj, 1901
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prvo poglavje.[uredi]

Predloga:Manjka do str. 7

vendar je kontesa Silva ne ljubi. Nadalje stanuje tam tudi senor Gasparino Kortejo, ki je pravzaprav tu v Manrezi odvetnik in notar. Vendar stanuje navadno v graščini Rodrigandi, ker oskrbuje grofovo premoženje. Tudi ta je zelo pobožen, a poleg tega tudi zelo ponosen. Gospodinjstvo oskrbujeta Ivan Alimpo in njegova žena Elvira, ki sta zelo zvesta in zanesljiva služabnika. Tema dvema smete zaupati. Drugih menda ni v graščini, ker grof zelo samotno živi.«

»Ali Vam je znano ime Mindrelo?«

»Seveda, saj ga pozna vsak otrok. Mindrelo je uboga, a poštena duša; imajo ga na sumu, da včasih malo tihopati; zato mu pravijo navadno konterbandir Mindrelo. Njemu smete vse zaupati; — bolj pošten je, ko marsikdo, ki ga zaničuje.«

»Hvala lepa, senor! Sedaj še ne smem več muditi. Buenas noches — lahko noč!«

»Buenas noches, senor! Želim Vam, da ne pridete prepozno.« 

Doktor Strnad je plačal svojo južino, zaukazal, naj mu pripeljejo mulo, zajahal svoje živinče ter hitro odjahal iz mesta.

Pozno popoldan je že bilo, tako, da Strnad gotovo ne dospe pred mrakom v Rodrigando. Hitro in lahko je dirjala njegova mula po prašni cesti, med tem je segel v svojo torbico in privlekel na dan košček zloženega papirja. Papir je bil ves zmečkan in umazan, gotovo je prebral doktor Strnad vsebino tega pisma že stokrat, in vendar je zopet bral. Po lepih potezah si spoznal, da je pisala to pismo lepa, nežna ženska roka. Pismo se je glasilo takole:

»Gospod doktor Strnad v Parizu,

Rue Vaugirard 24.

Dragi prijatelj!

Ločila sva se za celo življenje, vendar so prišle razmere, vsled katerih želim, da pridete sem. Rešite življenje grofu Rodriganda! Pridite nemudoma in in prinesite s seboj svoje zdravniško orodje. Ustavite se pri kontrebandirju Mindrelu in vprašajte po meni. Vendar Vas prosim, da pridete hitro, zelo hitro!

Silva.«

Ko je pismo prebral, ga je zopet zložil in spravil v torbico. Jahal je skozi gost gozd, mimo visokih hrastov, a ni videl niti dreves niti steze. Sedaj je mislil na Pariz in na srečno uro, ko je videl Silvo v prvič.

Bilo je v Jardin des Plantes. Sprehajal se je po vrtu, potem je pa zavil okoli cvetečega španskega bezga v stran, da bi sedel na klop; a klop je bila že zasedena. Začuden, in omamljen je stopil par korakov nazaj, omamljen od krasote mlade dame, katero je motil v njeni samoti. Vstala je in stala sedaj v vsej svoji krasoti njemu nasproti; tako krasne ženske bi si ne bil mogel niti nikoli predstavljati. Bil je izkušen zdravnik, a kri mu je zastajala, srce mu je bilo hitreje in zdelo se mu je, da mu je šinila vsa kri v sence in v lice. Ta trenotek je odločil o njem — in tudi o njej. Ljubila sta se neskončno, a ljubila sta se nesrečno. Samo v vrtu je smel žnjo govoriti in jo videti. Bila je, kot mu je pravila, družabnica kontese Silve de Rodriganda, katera stanuje s svojim slepim očetem v Parizu. Iz gotovih vzrokov, katere mu je zamolčala, je storila obljubo, da se nikdar ne omoži. Bil je nezmerno srečen, ker mu je vračala ljubezen, a tudi vseskozi nesrečen, ker je storila ta nespremenljiv sklep, katerega noben način ni mogel umeti. Prosil jo je in tarnal, vendar se ni dala preprositi. Potem je odpotoval, in moral ji je obljubiti, da ne bode o njej poizvedoval. Ločila sta se za to življenje, da se najdeta na drugem svetu v zveličanju. Samo enkrat jo je smel objeti in poljubiti, in to je bilo v žalostnem trenutku, ko sta se ločila. Od takrat je razjedala njegovo srce neskončna bolest, a vse je prenašal. Vedno je mislil na njo, vedno sanjal o sreči, če bi bila za večno njegova. Upal je še vedno, in upal. — Naenkrat dobi to pismo. Prebral ga je, a roke so se mu tresle. Ni vprašal in odlašal, ampak vzel je svoje stvari in odpotoval. Bila je samo družabnica, in vendar se mu je zdela angel, angel, ki objema s svojo nadzemsko krasoto in blaženostjo revno življenje umrjočih. Ta angel, ta vila mu je zaukazala, in ubogal je. Prepotoval je Francosko, šel črez Pireneje, in sedaj se je bližal cilju, kjer jo bode zopet videl, njo, katero tako neskončno ljubi z dušo in telesom.

Mula mu je šla prepočasi, zato jo je priganjal. Ravno ko se je solnce skrilo za gorami, je prijahal v vas Rodrigando.

Vas Rodriganda je bila mnogo čednejša in prijaznejša, kot druge španske vasi. Cesta je bila široka in snažna, hiše so bile čedne in so imele lepe vrtiče. Vse je kazalo, da grof Rodriganda-Sevila ni samo gospod, ampak tudi oče svojih podložnikov.

Strnad je vprašal mimogredočega kmeta, kje da stanuje Mindrelo, in ta mu je pokazal zadnjo hišico v vasi. Tam je razjahal mulo in vstopil. Družina je sedela ravno pri večerji. Štela je sedem glav: moža, ženo, starega očeta in čvetero otrok, ki so tujca brez strahu in radovedno gledali.

»Ali stanuje tu Mindrelo?« je vprašal Strnad.

»Da, senor. Mindrelo sem jaz,« mu je odgovoril mož in vstal.

Bil je močne postave, in videlo se mu je, da je že precej prestal in marsikaj doživel. Njegov pogled je bil odkritosrčen, takoj si videl, da mu smeš zaupati.

»Ali poznate družabnico kontese de Rodriganda?«

»Kako ji je ime?« je vprašal Španec.

»Silva.«

»Sveta Madona Kordovska, Vi ste senor Strnad iz Pariza?«

»Da, Strnad sem.« 

Sedaj je vstala vsa družina, ga je pozdravila in mu podala veselo roke; celo otroci so se približali, se mu prijazno nasmejali in mu molili svoje male ročice v pozdrav.

»Pozdravljeni, srčno pozdravljeni!« je klical Mindrelo. »Ravno prav še pridete. Milostiva kontesa — lepa Junona, reči sem hotel, dobra senora Silva, je bila že v velikih skrbeh. Ali ji naj sporočim, da ste tu?«

»Ali so grofa danes operirali?«

»Ne, še ne; kontesa je tako dolgo prosila, da so operacijo še enkrat odložili; ampak jutri se bode vršila operacija na vsak način. Kontesa je prepričana, da pridete, senor.«

»Tedaj ve, da mi je pisala njena družabnica, senora Silva?«

»Da, hm, seveda mu je odgovoril španec v zadregi. »Senor, pripravili smo Vam pod streho, tam kjer so cvetice pred oknom, malo sobico za prenočišče. Prosim pojdite gori, prinesem Vam takoj malo večerje, predno senora pride.«

»In kaj bo z mojo mulo?«

Za njo bom dobil pri sosedu prostor in krmo, dokler se ne preselite v graščino. Prosim pojdite za menoj senor.«

Strnad mu je sledil po malih stopnjicah navzgor v nizko sobico, v kateri se je zdravnik z glavo stropa dotikal. Sobica je bila zelo čedna, kar pa ni španska navada. Mindrelo mu je prinesel črez nekaj časa večerjo, predtem pa je opazoval Strnad skozi okno prekrasen razgled na graščino.

Graščina je bila še izza mavrijskih časov, vendar orile njene mogočne, slikovite kupole nate dober . Poslopje je tvorilo v celoti pravokotnik z dolgimi, širokimi stranicami. Graščino so obdajali temni hrastovi gozdovi, in če si gledal to sliko zvečer, ko je zahajalo solnce in se žarilo nebo v vseh barvah, tedaj si mislil, da sanjaš ali pa, da si na jutrovem, kjer strle bele mošeje kalifov med zelenjem proti nebu, kot da bi jih sezidale nežne roke angelov.

Noč je zavila vasico in graščino v svoj plašč. Strnad je prižgal luč in pregledoval svoje zdravniško orodje. Naenkrat so zaškripale stopnjice, in nekdo je potrkal na vrata.

»Prosto!« je odgovoril Strnad.

Vrata so se odprla, stala je pred njim, in svetla luč jo razsvetljevala. Razprostrl je roke in ji hotel naproti hiteti; pa kri mu je zastala, kot takrat v Parizu. Ona, navadna družabnica, je stala pred njim tako ponosno, kot kaka kraljica; noga mu je otrpnila, in ni se upal niti njene roke poljubiti.

»Silva — —«

To samo besedo je spregovoril, več ji mogel; a onom, v katerem je izgovoril to samo besedo, je izraziil vso svojo srečo — in bolest.

Stala je pred njim, in čutila isto. Videla je, kako je pobledel, kako je položil svojo roko na svoje srce, kako se mu je svetilo oko, kakor da bi hotel jokati, in njen glas se je tresel, ko je vprašala:

»Senor Janko, ali še vedno niste pozabili name?« 

»Pozabil?« je odgovoril. »Zahtevajte kar hočete, samo tega ne, da naj na Vas pozabim. Senora, samo na Vas mislim in za Vas čutim, Vi ste moje življenje. Če bi moral na Vas pozabiti, bi bila to moja smrt.« 

»In vendar morate. Pa danes me smete še videti in zahvaliti se Vam hočem, ker ste prišli.«

»O, senora, mislim, da bi bil prišel, tudi če bi ležal na smrtni postelji,« je odgovoril ginjen.

»Skoraj, da bi Vam verjela, kajti tudi jaz sem izkusila, kaj se pravi ljubiti. Pa govoriva rajši o tem, zaradi česar sem Vam pisala.«

»Pisali ste nerazumljivo. Mislil sem si, da je grof v nevarnosti. V Manrezi sem potem zvedel, da se hoče dati operirati.«

»Imate prav, pa tudi iz drugih vzrokov sem Vam pisala. Tega seveda ne moreni nobenemu drugemu povedati, ko Vam, ker samo Vam tako zelo zaupam. Ne vem za gotovo, pač pa slutim, da preti grofu še druga nevarnost, a ne samo nevarnost njegove bolezni, vendar sem sedaj, ko vem, da ste tu, mirna. Zdi se mi, da je izginila vsa nevarnost, ker ste Vi tu.«

Njegovo oko se je zasvetilo, razprostrl je svoje roke in vprašal s tresočim glasom:

»Tako zelo mi zaupate, Silva? O, potem sem prepričan, da me še ljubite.«

Položila je svoje roke v njegove in odgovorila:

»Da, ljubim Vas, Janko, ljubim Vas tako prisrčno, kot sem Vas ljubila, ko sva se ločila, in tako prisrčno Vas bom ljubila tudi nadalje, dokler ne zapustim ta svet. Do sedaj sem Vam bila uganka, a jutri bodete natanko to uganko rešili, in razumeli bodete, zakaj je mo loc najina usoda.«

»Zakaj šele jutri? Zakaj ne danes?« je vzdihnil on.

»Ker mi je pretežko izgovoriti, kar bodete jutri sami videli. Janko, udajva se v usodo in veseliva se, da sta združeni najini duši, akoravno zahtevajo razmere, da sva ločena. Sedaj pa govoriva brez strasti o stvari, zaradi katere sem sem prišla.«

vse strasti! Kaj vsega ne zahteva! Zopet mu je šla kri v glavo, a premagal se je in mirno poslušal. Oba sta se vsedla.

»Povedati Vam hočem,« je začela Silva, »zakaj da sem želela, da pridete. Znano Vam je, da je grof neozdravljivo slep. Poleg tega trpi grof velike bolečine, ker se mu dela kamen. Zdravniki pravijo, da mu samo operacija še lahko reši življenje. Grof je torej sklenil, da se da operirati. Pisal je svojemu sinu, grofu Alfonzu, v Mehiko, da naj pride domov, da ga še enkrat objame, in da bo dedič prisoten, če bi se operacija ponesrečila. Mraz me spreletava, in srce se mi krči, če na to pomislim. možje se igrate s smrtjo, in pravite, da je to pogum, mene mrazi, če kaj takega slišim. Kontesa Silva svojega očeta; bila je njegova edina zaupnica, bila je njegova desna roka, vodila je svojega slepega očeta skozi življenje. Sedaj moli noč in dan, da bi milostivi Bog ohranil njenemu očetu življenje, in je v velikem strahu, da si zdravniki niso izbrali pravega sredstva. Zdravniki so temnogledi, trdosrčni možje, katerim ne zaupa. Notar in sestra Klarisa pazita na grofa, kot jastreb na svoj plen, in njegov sin, grof Alfonzo, oh, kako nesrečna, kako zelo nesrečna je kontesa.«

Skrila je svoj bled obraz v nežne roke in jokala. Tiho je ihtela in solze so ji zalile svetle oči. Strnadu se je milo storilo, ni se mogel več premagati, pokleknil je pred njo, potegnil ji roke od solznih očij in rekel s tresočim glasom:

»Ne jokajte se, senora. Poglejte mi v oči: močen sem, pa če slišim jok, tedaj mi hoče srce od bolečine poči. Zaupajte mi vse in olajšajte si srce.«

Obrisala sije solze in odgovorila: »Govoriti hočem torej nadalje. Kontesa je bila še zelo mala deklica, ko je njen brat odpotoval v Mehiko. Preteklo je od takrat šestnajst let. Iz dna svojega srca se je veselila, dn pride brat zopet domov. Prišel je, in hitela mu je naproti, da ga objame; a ko ga je zagledala, je obstrmela z razprostrtimi rokami in stopila par korakov nazaj. Njega ne sme objeti, neki notranji čut ji pravi, da nikar. To ni bilo oko in glas njenega brata; njegov obraz je bil oduren, in njegove besede so bile brezsrčne. Opazovala ga je dan na dan in opazila, kako pazi na svojega očeta. Z vsakim pogledom hoče reči: »Jaz čakam na tvojo smrt!« Strah in groza jo je spreletela, ter sumniči, da je tu kaka skrivnost. In takrat me je prosila, da naj Vam pišem, da pridete in pomagate.«

»Kar mi bo mogoče, to bom storil,« zatrjuje Strnad. »Operacija se vrši torej jutri?«

»Da. Na noben način je nočejo več odložiti.«

»Ob kateri uri?«

»Slišala sem, da prično ob enajstih.«

»Ali bi bilo mogoče, da še preje grofa vidim in žnjim govorim?«

»Seveda. Pa oglasiti se morate prej pri kontesi.«

operirati kamen

»Že og senora. Mislim celo, da me imajo za prvega strokovnjaka za to bolezen.« 

»Ali je operacija zelo nevarna?«

»Tega Vam pač ne morem povedati, ker moram najprvo bolnika videti. Povedal Vam bom to potem.« 

»Čakala bom torej do jutri. Samo Vam vse zaupam; če je mogoče grofu rešiti življenje, tedaj mu ga bodete rešili Vi.«

Vstala je, a on jo je vprašal žalostno:

»Že odhajate, senora?«

»Da; nočem, da me pogrešajo. Ob devetih torej pridete?«

»Pridem! Ali Vas smem spremiti, senora?« 

Zarudela je, nekoliko pomislila in potem odgovorila:

»Temno je, in mislim, da naju ne bode nihče opazil. Da, pojdite z mano do graščine!«

Oba sta zapustila hišico, in ponudil ji je roko. Bil je čvrste in visoke postave, vendar je bil konaj pol črevlja večji ko ona, in če bi jih bil sedaj kdo videl, ko sta šla roko v roki, ta bi si bil mislil, to ti je prekrasen parček.

Celo pot sta molčala, a srce jima ji bilo tem glasneje. Čutil je njeno roko ob svoji, in ni se upal pritisniti je k svojemu srcu. V svoji neskončni sreči je mislil, da šeta ob njegovi desnici nadzemsko bitje, slednjič sta prišla do parka, ločiti sta se morala. Podala mu je svojo malo, nežno ročico, pritisnil jo je za trenutek na svoje srce, a ni se upal poljubiti je.

»Lahko noč, Janko,« je rekla. »Odpočijte se od utrudljivega, potovanja.«

in moja duša v grobu. Lahko noč, sem

Hotel je oditi, a prijela ga je zopet za roko, stopila tik njega, čisto tik njega in naslonila svojo glavico na njegove prsi. Čutil je, kako so se ji vzdigovale polne prsi, in kako ji je bilo srce, ko ga je prosila:

»Moj dragi Janko, odpusti mi in ne bodi nesrečen!« 

Sedaj jo je objel, jo pritisnil na srce in zašepetal:

»Kako naj bom srečen, če ne moreš biti moja, ti moja svetla luč, moja zvezda, moje vse!«

»Samo najini telesi bodeta ločeni, a najini duši sta se našli in se za večno združili! Bog te spremi!«

Iztrgala se mu je iz rok in odhitela v park. On pa je ostal zunaj in poslušal lahek šum njenih kril in stopinj, dokler ni bilo vse tiho, potem je stal pa še dolgo na istem mestu. —

Ob istem času se je pogovarjal v graščini odvetnik senor Gasparino Kortejo z ednim izmed obeh zdravnikov, ki naj bi grofa operirala. Pri operaciji naj bi bil prisoten tudi zdravnik iz Manreze. Strnad bi bil marsikaj zvedel, če bi bil mogel na skrivnem poslušati ta pogovor.

Kortejo se je ravno poslavljal od zdravnika in ga vprašal s hladnim, ostrim glasom:

»Mislite storej, da grof na vsak način umre vsled operacije?«

»Na vsak način!«

»Ali se ne bodo Vaši tovariši uprli?«

»Če bi se upali. Dobro vedo, da sem strokovnjak v kirurgičnih operacijah,« je odgovoril zdravnik ponosno.

»Torej dobro. Grof seveda misli, da operacija ni nevarna?«

»Kajpada.«

»Ostane torej pri tem, kot sva se domenila. Operacija se vrši zintraj ob osmih, ne da bi kontesa o tem kaj vedla. Svoje plačilo dobite v mojem stanovanju v Manrezi. Lahko noč!«

»Lahko noč!«

Moža sta se častljivo priklonila in si podala roke, kakor bi imel drug druzega za poštenjaka. Odvetnik pa ni šel v svojo sobo; obiskal je sestro Klariso, ki ga je že težko pričakovala. Tu sta se zaklenila v sobo, da ju ni nikdo ne slišal.

Notar ni nosil španske narodne noše, ampak črn n črne hlače. Bil je visoke in suhe postave, njegov je bil malo sklonjen, obraz je bil ostro naguban, gledale temno in v tla, nosil je visok ovratnik in črno zapestnico. Vse to v celoti je storilo nate vtis nenasitljivega jastreba ali strupenega polipa.

Tudi sestra Klarisa je nosila navadno črno redovniško obleko, a danes je bila oblečena izjemoma v svetlo, bujno domačo obleko, ki bi seveda kaki plesalki mnogo bolj pristojala. Bila je močna in okrogla, njen obraz surov in neženski, stara je bila okoli pedeset let, in na jedno oko je malo škilila.

»Pozdravljeni, senor,« je pozdravila notarja in se vsedla koketno na baržunasto otomano. »Dolgo sem čakala na Vas. Kako ste opravili?«

»Jako dobro,« je odgovoril notar in se vsedel tik noleg nje. »Zdravnika sem pridobil.«

»Bog je torej omehčal njegovo srce, da bodeva vendar enkrat lahko uživala sad najine dolge vzdržljivosti. Operacija se bo torej končala v smrtjo?«

»Na vsak način.«

»Mi tega ne moremo predrugačiti,« je rekla Klarisa in ga pobožno pogledala. »Hvala Bogu, bo vsaj ubogi grof rešen svojih bolečin. Pa li ne bo kontesa zopet nasprotovala?«

»Takrat, ne, moja draga. Ona misli, da se bo operacija začela šele ob enajstih, a v resnici se bo izvršila že ob osmih. Ko se bo še napravljala, bo grof že prestal.«

»In grof Alfonzo?« je vprašaja in zvila diabolično svoje svetlohlinske oči.

»Alfonzo je pravi mož, ki bo naše mojstersko delo poplačal.«

»Da, to je pač mojstersko delo, res mojstersko delo, o katerem hudobni svet ničesar ne sluti in nikoli slutil ne bo. Midva sva se ljubila, moj stari Grasparino, pa usoda naju je ločila, kajti bila sem hči ponosnega, plemenitega hidalga, a ti si bil navaden človek, brez kruha. Gotovo bi bila morala sad najine ljubezni usmrtiti, pa imel si dobro misel, in poslala sva ga namesto malega grofa Alfonza z bratom grofa Emanuela v Mehiko. Sedaj sva stariša grofa, in že jutri bodo milijoni rodovine Rodriganda v najinih rokah. Pojdi, vleži se po domače, in pozabiva, da nisem mogla postati tvoja žena.«

Prihodnji dan je vstala kontesa Silva de Rodriganda že na vse zgodaj in šla v park malo na izprehod. Oblečena ni bila niti po francoskem kroju, niti po španski narodni noši; nosila je neko fantastično obleko, ki ji je izvrstno pristojala, ki pa ni bila niti mavriška, niti norveška narodna noša, ampak neka spojina obeh teh.

Izpod širokih, belih, svilenih, z zlatom udelanih hlač je gledala mala, nežna nožica. Svetli baržunasti čreveljčki so bili gotovo najmanjše številke. Črez hlačice je imela nagubano krilce iz svetlorudeče svile. Prepasana je bila z zlatim pasom, ki je bil z dragocenimi kamni vdelan. Rožasta jopica se ji je tesno prilegala, in črez rameni je imela pripeto suknjo, ki je bila lepe zelene barve in tako dolga, da je tvorila vlečko. Ta suknja je bila delana iz najfinejšega baržuna, kot ga znajo izdelovati samo indijske gospe s svojimi nežnimi prstki. Roke so bile proste, ker je imela jopica samo kratke bele rokalce. Na glavi je nosila polski baret, ki je bil okrašen s kolibri. Njeni gosti, črni lasje so bili spleteni v dve močni kiti, ki so ji segale skoraj do kolen. Na roki je imela samo en dragocen briljanten prstan.

Njene poteze so bile prekrasne, tako da jih ne moreš niti opisati, niti narisati. Iz očij ji je sijala nedolžnost in objednem tudi hrepenenje device. V njenih očeh je bila združena nedolžnost Rafaelove Madone in vroča ljubezen ženske, ki jo je narisal Korežijo. Njene višnjeve oči in črni lasje so tvorili tako hud kontrast, da si lahko takoj, spoznal, da se je združila v njej mavrijska kri z zahodno-gotsko.

Strnad ni mogel zaspati celo noč. Razburjen je bil še od večera in vedno je mislil le na svojo predrago. Vrnil se je sicer v svojo sobico, a zaspati ni mogel. Po sobici je hodil semtertja in premišljeval. Ko se je načelo daniti, in je opazil, da je njegov sosed že vstal, je šel k njemu in zajahal svojo mulo.

Brez cilja je jahal tja v endan, premišljeval in sanjaril. Slednjič je prijahal v Manrezo.

Tam je stala ob cesti venta, samotna gostilna. Pred vežo je bil privezan osedlan konj, gotovo je sedel že kak gost v gostilni. Strnad je razjahal svojo mulo in vstopil. Od včeraj večer še ni ničesar zavžil, zahteval je belo kavo. Pri soseduji mizi je sedel eleganten gospod, na mizi pred njim je ležalo kirurgično orodje. Strnad niti slutil ni, da je to zdravnik iz Manreze, ki naj bi bil prisoten pri operaciji.

Krčmar je prinesel Strnadu kavo, potem se je pa vsedel zopet k onemu gospodu in vprašal:

»Torej grofa mislite obiskati, senor doktor?«

»Da, grofa, kot sem Vam uže povedal,« mu je odgovoril zdravnik.

»Danes se bo izvršila torej operacija?«

»Da, danes.«

»Kdaj?«

»Že ob osmih.«

»Kontesa bode seveda zopet nasprotovala!«

»Vendar je ne bodemo vprašali; sicer pa misli, da se operacija prične šele ob enajstih.«

»Ali mislite, da bo ubogi grof prestal operacijo?« 

»Mogoče — ali pa tudi — ne. To sam Bog ve!« Sedaj je prinesel strežaj Strnadu kavo. Slišal je dovolj. Popil je hitro svojo kavo, plačal in odšel. Hitro, kot je le mogel, je dirjal proti domu, in pol ure pred osmo je bil doma.

Svojo mulo je peljal k sosedu, šel v svojo sobico po svoje zdravniško orodje ter odhitel proti graščini.

Bližal se je vratom, kjer se je prejšnji večer ločil od svoje ljubice. Vrata so bila odprta, in vstop v park. Po dolgem drevoredu je hitro korakal pi graščini; ravno je hotel iti mimo malega, prostega prostora, ko je ves začuden obstal. Pred njim je stala kontesa Silva. Prišla je po stranski proti črez tisti prostorček.

»Silva!« je zaklical, in razprostrl roke proti prekrasnemu bitju.

»Senor, Janko!« je odgovorila Silva. »Kako to, da pridete tako zgodaj v park?«

»Moj Bog, ali sanjam? Slutil sem to. Senora, dona, Vi niste družabnica Silva, ampak —«

»Ampak?« je vprašala. »Nadaljujte, senor!«

»Vi ste — kontesa Silva.«

»Da, kontesa Silva sem; uganili ste, Janko,« mu je odgovorila in razprostrla svoje roke proti njemu. »Odpustite mi!?«

»Odpustim naj!? Kako žalostno se to pač glasi! Sedaj vem, zakaj da se morava ločiti. Zakaj ste me storili tako nesrečnega, zakaj, dona Silva?«

Povesila je svoje oči ter priznala s tresočim glasom:

»Ker sem Vas ljubila in hotela nekaj trenutkov to srečo uživati. Tega je sedaj konec, a tem hujša je kazen. Moj oče — — pa vidim, da imate zdravniško orodje,« je vprašala prestrašena. »Zakaj pridete že tako zgodaj?« 

»Zakaj?« je vprašal Strnad in še vedno na pol sanjal. »Oh, saj sem skoraj pozabil na nekaj zelo važnega. Grofica, Vaš oče je v največji nevarnosti.« 

Njen krasen obrazek se je zmračil, prestrašila se je.

»Moj oče je v nevarnosti?« je vprašala vsa bleda. »Zakaj?« 

Strnad je pogledal na svojo uro in odgovoril:

»Za Boga milega, čas je že tu! Senora, operacija se prične takoj.«

»Sedajle? Operacija se začne vendar šele ob enajstih.«

»To so rekli samo Vam, a operacija se izvrši že ob osmih. Danes zjutraj sem jahal na izprehod in sem v neki gostilni slišal, kako se je zdravnik iz Manreze pogovarjal z gostilničarjem. Sedel sem pri drugi mizi, in zdravnik me ni poznal.«

»O, sveta Mati Božja! Gotovo nameravajo kak zločin, drugače bi me ne varali. Pojdite, senor, pojdite hitro; to moramo preprečiti!«

Obrnila se je in hitela vsa razburjena proti graščini; Strnad je šel za njo.

Ko sta prišla do vrat, je peljal konjski hlapec ravno enega konja v hlev. Strnad je spoznal, da je to zdravnikov konj iz Manreze. Zdravnik je moral zelo hiteti, da je tako hitro prihajal v Rodrigando.

»Hitite, senora!« jo je opozoril Slovenec. »Zdravniki so že vsi zbrani; niti trenutka ne smemo zamuditi.« 

»Naprej! Hitro, hitro!« je vpila grofica, hitela po belih stopnjicah navzgor in zavila v dolg hodnik. Na tleh so bile dragocene preproge, in pred vrati je stal strežaj.

»Ali je grof že vstal?« ga je vprašala.

»Da, milostiva kontesa,« ji je odgovoril strežaj. »Ali je sam?«

»Ne. Zdravniki so pri njemu.« 

»Koliko časa že?«

»Deset minut.«

»Oh, torej mogoče še vendar nismo prepozni! Vstopite, senor!«

Hotela je vstopiti, a strežaj ji je zabranil in rekel sicer uljudno, a vendar odločno:

»Oprostite, kontesa; meni so strogo zaukazali, da ne smem nikomur odpreti.«

»Tudi meni ne?«

»Posebno Vam ne.«

Od jeze se je tresla, se ponosno vzravnala in vprašala:

»Kdo Vam je to zaukazal?«

»Grof Alfonzo, ki je tudi notri.«

»Torej ta Vam je zaukazal! Odprite!«

»Ne smem! Oprostite, kontesa; meni so strogo zaukazali — —«

Naprej ni mogel govoriti, kajti Strnad ga je prijel za roko, ga porinil molče v stran in odprl vrata.

Grofica in Strnad sta vstopila v grofovo predsobo. Strežaj jima je sledil, a ni se upal črhniti niti besedice. Poleg predsobe je bila grofova vsprejemna soba. Ker so pa bila vrata zaprta, je grofica Silva potrkala.

»Kdo je?« je vprašal nekdo, ko je kontesa že drugič potrkala. Spoznala je, da je to njen brat.

»Jaz sem,« je odgovorila. »Odpri hitro!«

»Ti, Silva?« je odgovoril nezaupljivo in začudeno. »Kdo ti je odprl?«

»Sama.«

»Ali ni bilo strežaja pred vratmi?« 

»Pač, bil je. Odpri hitro, Alfonzo!«

»Prosim te, pojdi v svojo sobo. Zdravniki so strogo prepovedali, da bi bil kdo prisoten!«

»Da bi meni prepovedali, tega pa ne dopustim. Do enajstih je še dovolj časa.«

»Oče je zaukazal, da naj se operacija takoj izvrši in dame ne smejo biti prisotne pri taki operaciji.« 

»Hočem še preje z očetom govoriti.«

»To je nemogoče, ker že začenjajo —«

Vse to je govoril skrajno brezobzirno. Mislil je, da bo s temi nestrpnimi in ostrimi besedami sestro odpodil, a ta se je še bolj razburila in s strogim glasom zavpila: »Alfonzo, zahtevam, da mi odpreš, in tega mi ne smeš zabraniti. Imam pravico in dolžnost, da prej še s svojim očetom govorim!«

»Oče tega ne želi. Sicer pa nimam časa da bi se s teboj pogovarjal. Pojdi proč, kajti brezuspešno trkaš!« 

»Torej bom odprla sama!«

»Poskusi!«

To zadnjo besedo je izgovoril skrajno ironično in zasmehljivo; potem je šel od vrat proč.

»Moj Bog, kaj hočem storiti?« je vprašala Silva Strnada.

Ta se je zamišljeno nasmejal in ni hotel odgovoriti, ker je poslušal, kaj da se v drugi sobi godi.

»Milostiva kontesa,« je rekel strežaj ponižno in stopil bližje, »prepričan sem, da Vam ne bodo odprli, zapustite to predsobo, ker —«

»Molčite!« mu je zaukazala Silva ponosno.

Pokarala bi ga bila še ostreje, pa Strnad ji je namignil, naj pri vratih posluša. Sklonila se je k vratom in slišala od daleč, kako je njen oče jednakomerno štel:

»Pet — šest — sedem — osem — devet — deset — enajst —«

»Kaj je to?« je vprašala in še bolj pobledela.

»Grofa kloroformirajo,« ji je odgovoril Strnad. »On šteje, da zdravniki vedo, kdaj da zgubi zavest.«

»Torej ga bodo v resnici operirali?«

»Da, v resnici.«

»Tega ne smejo, in tega ne smejo!« je vpila v skrajnem strahu. »Senor, pomagajte mi!«

»Ali mi dovolite, da s silo vdrem?« je vprašal.

»Dovolim — a hitro, hitro!«

Strnad je prijel za kljuko in podstavil nogo; vrata so glasno zaškripala, in vhod je bil prost. Ta močan mož je vdrl vrata z jednim samim sunkom. On in grofica sta vstopila v grofovo sprejemno sobo. Soba je bila prazna, a od daleč se je slišalo glasno govorjenje. Vrata sosednje sobe so se odprla, in grof Alfonzo in eden zdravnik sta vstopila.

»Kaj je to?« je vpil grof. »Mislim, da si bila tako predrzna in si vdrla s silo!

V svoji skrajni razburjenosti niti videl ni, da Silva ni sama. Oči so se mu od jeze svetile in žile so bile močno napete na njegovem nizkem, a širokem čelu. Grof Alfonzo sicer ni bil grdega obraza, posamezni deli so bili normalni, in mogoče še celo lepi, a te posameznosti niso bile harmonično združene, in sedaj, ko je bil tako razburjen, je bil naravnost grd in ostuden. Njegov obraz je storil nate vtis satana, samo rogovi so mu manjkali.

»Tako predrzna?« je vprašala grofica, in njen obraz je zopet malo zarudel, ker se je jezila, da jo je brat tako nevljudno sprejel. »Mislim grofica Rodriganda-Sevila ima vsak čas pravico, vstopiti v sobo svojega očeta. Ne odgovarjam nato, zakaj da sem bila tako predrzna, ampak zahtevam, da mi odgovoriš, zakaj si bil ti tako predrzen, da si dovolil nevarno operacijo svojega očeta, ne da bi tudi jaz vedela o tem!«

»Tako smo sklenili, in pri tem ostane. Glej, da odideš!«

Preden nisem videla svojega očeta in žnjim govorila, ne grem. Kje je moj oče?«

»V sosednji sobi. Zelo neprevidna si in ne pomisliš, da oče vsled najmanjše razburjenosti lahko umre. Oh, kdo je ta človek?«

»To je senor Strnad, zelo slaven zdravnik, ki je prišel po mojem naročilu iz Pariza, da preišče mojega očeta. Upam, da je tudi tebi dobro došel!«

Zdravnik, ki je bil vstopil z grofom, je nagubančil nezadovoljno in sumljivo svoje čelo. Grof pa je jezno zahruščal:

»Zdravnik? Kdo ti je to dovolil? Kako samovoljno postopaš!? Želim, da se moj ukaz izpolni. Odidi takoj iz sobe in odstrani tega človeka!«

To ji je bilo preveč. Bleda je bila ko zid in od same jeze ni mogla govoriti. Oddahnila ge je par trenutkov, potem se je vzravnala, stegnila svojo belo roko in mogočno, kakor kaka kraljica, odgovorila:

»Ne pozabi, kdo da si! Tu zapoveduje grof de Rodriganda, in če je on zadržan, tedaj imam jaz isto pravico ko ti. Operacija se ne bode izvršila, preden ta senor bolnika natančno ne preišče: to hočem in bodem tudi skrbela, da se moja volja izpolni!«

Poteze mladega grofa so se poostrile; žile na njegovem čelu so se še bolj napele in njegov glas je bil hripav. Grozeč je vzdignil roko, stopil tik poleg sestre in odgovoril:

»Ti, ti hočeš tu zapovedovati? Ti, deklica? Ha! Operacija se bode izvršila, in služabnikom bom zaukazal, da te odstranijo, če sama ne greš, in sicer takoj. Zapomni si, moja navada je, storiti samo to, kar se meni poljubi.«

Nato se je obrnil proti Strnadu in robato zahruščal:

»Kdo je ulomil ta vrata?«

»Jaz,« mu je odgovoril Strnad mimo.

»Kdo Vam je to dovolil, nesramnež?«

»Dovolila mi je častita kontesa Rodriganda. To ni nikaka nesramnost, le konteso sem ubogal; sicer pa Vam odkritosrčno povem, da sem pripravljen vdreti še sto vrat, če bi grofica želela.«

Njegova visoka in plečata postava je postala pri teh besedah še večja. S svojimi velikimi in poštenimi očmi je meril grofa, od nog do glave. To je grofa še bolj razjezilo, stopil je še bližje k Strnadu in mu grozil:

»Pojdite ven, Vam rečem! Sicer Vas pustim ven vreči!«

Strnad se mu je zasmehljivo nasmejal.

»Grofica Rodriganda me je sem poklicala,« mu je odgovoril, »da preiščem grofa, Vašega gospoda očeta. To bom tudi storil, tudi če še tako zelo nasprotujete in če sto psov name spustite. Ravnati znam ravno tako dobro s psi, kot z ljudmi. In če me v to prisilite, se bom posluževal naproti tem obem jednakega orožja.«

»Nesramnež!« je zatulil Alfonzo in mu nameril s pestjo.

»Senor, da Rodriganda, ali ste Vi grof, ali ste plemenitaš?«

To vprašanje je izgovoril Strnad tako nenadoma, tako polno in pikro, daje grof stopil par korakov nazaj. Potem se je obrnil Strnad k grofici in rekel:

»Senora, prosim, predstavite me temu gospodu, ki je gotovo moj tovariš.«

Pri teh besedah je pokazal uljudno na španskega zdravnika, ki je med tem časom, ko sta se Strnad in mladi grof prepirala, gledal skozi okna. Kontesa je ugodila Strnadovi želji, se prijazno nasmejala in predstavila:

»Senor doktor Janko Strnad, nadzdravnik na slavni kliniki profesorja Leturbir-ja v Parizu — doktor Frankas iz Madrida — ah, tu so vstopili ravno še drugi gospodje. Doktor Milanos iz Kordove in doktor Cijeli iz Manreze.«

Res sta vstopila počasi druga dva zdravnika iz sosednje sobe. Prišla sta, ker so ti preglasno govorili in jih motili pri pripravah za operacijo. Mrzlo sta se poklonila Slovencu, zdravnik iz Madrida je pa pobledel. Doktor Frankas je bil sicer izmed vseh treh zdravnikov najboljši in najbolj izurjen, poznal je profesorja Leturbir-ja iz Pariza in je le predobro vedel, da je Strnad gotovo strokovnjak, in da mu nobeden izmed vseh treh ni kos. Takoj je uvidel, da je to nevarno za nje same in za njih početje. Uvidel je pa tudi, da se morajo tega tujca na vsak način iznebiti, in zato je osorno rekel:

»Tega senorja ne poznam. Vse smo že pripravili za operacijo in ne rabimo nikogar. Grof nam je naročil, da naj operacijo izvršimo, in če je ne morem takoj izvršiti, ne da bi se kdo nepoklican vmes mešal, tedaj ne jamčim za grofovo življenje.«

»Ali slišiš?« je rekel Alfonzo svoji sestri. »Pojdi takoj odtod in glej, da se izgubi ta človek, kateremu ne bom dovolil, da biva še eno samo minuto v Rodrigandi!«

Silva je hotela odgovoriti, pa Strnad ji je namignil, da naj molči.

»Prosim, prečastita kontesa,« je rekel, »dovolite mi, da spregovorim par besed! Sedaj se gre za mojo navzočnost, in zato se hočem tudi sam zagovarjati. Kontesa, zdravnik sem in obenem Vaš gost, in sama uljudnost in olika zahteva, da Vaš gospod brat in gospodje zdravniki ugode Vaši želji. A ti tega ne st se. Zatorej tudi vljudno ne prosim, ampak stopam pred Vas kot poslanec in zdravniški poverjenik grofice Silve de Rodriganda-Sevila in izjavljam sledeče: Ker hočete izvršiti tako zelo nevarno operacijo tako sumljivo na skrivnem, imam dovolj vzroka, da mislim, da imate pri tem namen nekaj storiti, česar poštena priča ne sme videti. Zato Vam to prepovem. Vsak, ki izvrši operacijo, predno sem bolnika videl in žnjim govoril, je lahkomišljen ali celo z namenom morilec. Če me bodete hoteli s silo odstraniti, bom poslal takoj po policijsko pomoč in skrbel, da se želji grofice ugodi!«

Kot kak knez ali kralj je stal pred njimi, glavo je ponosno povzdignil in mogočno gledal, kakor bi bil lastnik graščine, a ne neznan tujec.

Doktor Frankas je še bolj pobledel, druga dva zdravnika sta zarudela in povesila svoje oči k tlom. Tudi na grofa so vplivale te besede, a začel je, in zato se ni hotel udati. Hotel je molčati, a pretreslo ga je in rekel je potem:

»Ta človek je blazen! Za Boga, ta ni nesramen, ampak samo blazen. Poklical bom služabnike, da ga odpeljejo v norišnico.«

Po teh besedah je stopil hitro k zvoncu in pozvonil.

»Tega ne dopustim!« je zaklicala grofice in ga prijela za roko.

Pa že je bilo prepozno, in zvonec je pozvonil. Ker se je gospoda preglasno prepirala, so bili že vsi služabniki v predsobi, zato so sedaj takoj in mnogoštevilno vstopili.

»Spravite tega človeka ven!« je zaukazal grof. »Blazen je!«

Strnad ni črhnil besedice, se obrnil in šel služabnikom naproti. Ko so ti zagledali njegova široka pleča, so se go ustrašili in pobegnili na hodnik. Strnad je zaklenil za njimi vrata, vtaknil ključ v žep in prišel smeje v sobo nazaj.

»Grof, Vaši služabniki Vam nočejo biti pokorni,« je opomnil mirno. »Pa saj to tudi ne more drugače biti, če hočete tujca brez vzroka razžaliti. V Vašo korist sem tu; sicer sem pa vajen, da najboljša in najodličnejša gospoda z menoj uljudno ravna.«

»Vedeti hočem, ali me bodete ubogali ali ne!« je zahruščal grof jezno nad njim. »Dajte mi ključ na, mestu nazaj.«

»Ni potreba! ključ je sedaj moj, in sedaj bom ravnal kakor se bo meni zljubilo.«

»Človek, dam ti zaušnico!« je vpil Alfonzo besno.

Pri teh besedah je skočil proti Strnadu in ga hotel udariti, a v hipu je neusmiljeno žalostno zavekal, kajti Strnad ga je prijel za roko in jo tako močno stisnil, da so kosti zahreščale in je kri na vseh krajeh ven brizgnila.

Takoj potem, ko je grof tako zelo zaupil, so se odprle vrata sosednje sobe, in med vrati se je prikazala postava, ki je bila spoštovanja in vsmiljenja vredna. Vsa situvacija se je predrugačila v ten hipu.

Ta človek, ki je vstopil, je bil slep, to se mu je videlo na prvi pogled; vendar se je dobro orijentiral. Bil je dolge in suhe, bolehne postave, zavit je bil v belo haljo, ki je bila ovita okoli pleč, kakor kako mrtvaško oblačilo, in je segala do tal. Njegov fin, plemenit obraz, je bil bled ko smrt, in njegovi osiveli lasje so mu padali ob ramenih nizdol.

Bilo je kot bi bil vstal mrlič iz groba, da pomiri prepirajoče se ljudi.

Ta mož je bil grof Emanuel de Rodriganda-Sevila. Kloroform ga namreč še ni popolnoma omamil.

Zavedel se je zopet in slišal prepir; zato se je dobro zavil v prt, zdrknil iz operacijske mize in sem prišel.

»Kaj imate, tu? Kdo je govoril? Zakaj ne začnete z operacijo?« je vprašal in gledal s svojimi slepimi očmi po sobi.

Silva je hitela k njemu in ga prisrčno objela.

»Moj oče, moj dragi, ljubi oče!« je klicala. »Hvala Bogu, da še niso pričeli! Sedaj te ne smejo več usmrtiti.«

»Usmrtiti? Ko je to hotel storiti, moj otrok?«

»Oh, gotovo bi bil umrl, gotovo; to dobro vem, to slutim, to čutim.«

»To je samo otročja ljubezen in strah, moja ljuba hčerka. Zakaj si nas motila?«

»Prav imaš, oče!« je zaklical sedaj mladi grof. »Motila nas je, in še na kako nesramen način! Povem ti samo to, da je zaukazala vrata vdreti. Povej, ali se to spodobi za princesinjo Rodrigando?«

»Ali si to res storila, moj ljubi otrok?« je vprašal grof in se milo in neverjetno nasmejal.

»Res oče,« je odgovorila.

Potem je pa odkritosrčno nadaljevala:

»V takem stanju si, da je treba največje pozornosti in pazljivosti; tvoje življenje mi je dragoceno, in vse to sem vpoštevala.

Samo taki zdravniki te smejo zdraviti, katerim tudi jaz popolnoma zaupam; a prenaglil si se in nisi pazil dovolj na svoje življenje.

V smrtnem strahu sem bila zate, in skrbelo me je dan in noč. Pisala sem v Pariz in si izprosila od profesonja Leturbirja veščega operaterja, kateremu smeš zaupati, in kateremu tudi jaz zaupam. Ta je danes prišel, a ti gospodje ga niso pustili k tebi.

Ali se sedaj še čudiš, da sem vdrla s silo?«

Grof je nagnil svojo trudno glavo, se nasmejal in dejal:

»Svojim zdravnikom popolnoma zaupam. Tebi pa nismo hoteli povedati ure zategadel, da bi te to ne vzmenirilo in škodovalo.

Kje je ta zdravnik iz Pariza?«

»Tu stoji. To je doktor Janko Strnad, doma iz Ljubljane na Kranjskem.«

»Tu, v tej sobi?«

»Tu pred Vami, milostivi grof!« je odgovoril Strnad sam. »Oprostite, da sem prišel sem na poziv Vaše hčerke. Šlo se je za življenje človeka, za življenje drazega očeta.«

Te besede je govoril odločno, in videlo se je, da je njegov glas slepcu simpatičen.

»Ali ste že bili kdaj pri kaki podobni operaciji, senor?« je vprašal grof.

»Že!«

Samo to besedo je izgovoril, to jednostavno besedo, a grof je pozdvignil svojo glavo in rekel:

»Senor, Vi govorite v tonu, iz katerega se da mnogo sklepati. Izpregovoijili ste en sam zlog, in spoznal sem, da ste že bili mnogokrat pri jednakih operacijah in, da ste morda celo že sami večkrat operirali —.«

»Svelost, imate prav. Nadzdravnik profesonja Leturbir-ja sem.«

»Tedaj bi se bilo pač spodobilo, da bi Vam bili zaupali in Vam ne branili vstopiti! Hvala Vam, senor, ker ste prišli. Prosim preiščite me!«

»Prosim, če mi dovolite, svetlost.«

»Torej pojdite z menoj v sosednjo sobo. Gospodje zdravniki naj gredo z nami; a drugi naj ostanejo tu.« 

»Počakajte!« je zavpil sedaj Alfonzo. »Oče, védi, da sem pokazal temu tujcu duri. Ali hočeš proti mojemu ukazu ravnati?«

»Moj sin, razžalil si tega gospoda, dati mu hočem zadoščenja.«

»Celo roko mi je ranil.«

Sedaj je pa rekla Silva:

»Alfonzo je hotel udariti gospoda Strnada, a ta ga je prijel za roko; to je vse!«

Grof se je kar vstrašil; potem je pa žalostno dejal:

»Ali je mogoče, da udari grof Rodriganda kakega človeka, in še celo gosta svoje sestre! To je mogoče navada pri kravjih pastirjih v Mehiki ali pa v državi Teksas, ne pa v rodovini španskega plemenitaša. Moj sin, hudo si me razžalil!«

Nato je šel v sosednjo sobo; Strnad in drugi trije zdravniki so šli žnjim.

Alfonzo in Silva sta ostala v sprejemni sobi. Ko so grof in zdravniki zaprli vrata za seboj, je zaškripal Alfonzo z zobmi in zahruščal nad svojo sestro:

»Tega ne bom nikoli pozabil. Jaz, kravji pastil to mi bodeš še drago poplačala!«

Nato je hotel oditi ven, a vrata so bila zaklenjen; kajti Strnad je pozabil na ključ. Zato je stopil Alfonzo k oknu in gledal ven; Silva se je vsedla na divan in ni pogledala brata več.

V sobi, kamor je šel grof in zdravniki, je bilo vse pripravljeno za operacijo. Na dolgi mizi je bilo napravljeno ležišče za grofa, vse je bilo belo pogrnjeno, na dveh malih mizicah je ležalo različno zdravniško orodje in na tleh je bilo več posod.

Grof se je obrnil proti Strnadu in rekel:

»Senor, odkar sem slep, sodim ljudi po njihovem glasu. Vi govorite tako ljubeznivo, da Vam popolnoma zaupam. Prosim, preiščite me!«

Naš mlad zdravnik je zdravil že mnogo bo a nikoli ga niso obhajali še taki občutki. Ta m bil oče njegove ljubice, katero je ljubil iz vsega s srca, in vendar brez vsega upanja. Nehote je {{nejasno|g} vzdihnil. Grof je to slišal in vprašal:

»Ali Vas skrbi, senor?«

»Ne, Svetlost,« je odgovoril Strnad. »Vzdihnil sem zaraditega, ker me skrbi, ampak vzdihnil sem pro Vsemogočnemu in Dobrotjivemu, da bi mi pomagal, da izvršim upanje kontese Silve. Sicer sem zelo izkušen in operiram s sigurnostjo, a še vsakokrat prosim Vsemogočnega za blagoslov.«

Sedaj je razprostrl grof svoje roke in rekel:

»Senor, hvala Vam. Sedaj Vam zaupam še stokrat bolj. Kdor je izkušen in vešč, pa prosi še Božje pomoči, ta bo izvršil gotovo, kar le človek premore. Prosim, začnite!«

Strnad je vprašal sedaj grofa po vseh najmanjših okolnostih njegove bolezni; potem je prosil grofa, naj se vleže na mizo, da ga natačno preišče. Preiskoval je grofa tako spretno, da so španski zdravniki takoj uvideli, da zna mogoče stokrat več ko vsi trije skupaj.

Slednjič je končal svoje preiskavanje; grof je zopet stal in vprašal Slovenca, kaj da misli o njegovi bolezni, mu pa ni odgovoril, ampak je vprašal grofa:

»Svetlost, ali niste slepi? Li smem še Vaše oči pogledati?“

»Seveda smete, senor!«

Grof mu je moral odgovoriti na najrazličnejša vprašanja. Strnad pa je vzel več instrumentov, razsvetlil grofove oči, jih obračal semtertja in preiskoval. č je končal in se obrnil proti špancem:

orji, Vaš tovariš Frankas iz Madrida je prej da ne bo dopustil, da bi se kak tujec vmes ; zato tudi nočem, da bi se kolegijalno o bolezni uili, ampak hočem kar naravnost svoje prepričanje povedati, ne da bi se na koga oziral. Svetlost, na kak način so Vam hoteli kamen odstraniti?«

»Prerezati so mi hoteli srednjo mišico,« je odgovoril .

Strnad se je močno prestrašil pri teh besedah.

»To je nemogoče, Svetlost,« je zaklical. »Gospodje so Vas hoteli samo varati, ali ste pa napačno razumeli! Vendar ne razumem, čemu naj bi Vas varali.«

»Gotovo nisem napačno razumel,« je odgovoril grof. »Prosim, vprašajte te gospode!«

Strnad se je obrnil sedaj proti zdravnikom, in Frankas je rekel osorno:

»Mi mislimo, da je mogoče grofu rešiti življenje le na ta način, če mu prerežemo srednjo mišico.«

»Senor,« je odgovoril Strnad ves razburjen, »ali ste čutili, kje da je kamen? Ali veste, kako je velik in kje leži? Moško telo vendar ni tako vstarjeno kot žensko! Moj Bog, tega pač ne morem razumeti! Kakor hitro v tem slučaju kako mišico prerežete, je to skrajno nevarno, če pa prerežete srednjo mišico, tedaj grof na vsak način vsled tega umre! Gospodje, vsak zdravnik, ki se poslužuje svojega noža na tak način, je morilec, a ne samo lahkomišljen ubijalec, ampak človek, ki mori z vso hladnokrvnostjo in s prevdarkom!«

»Senor!« je grozil zdravnik iz Madrida.

»Senor!« je zavpil Strfiad nad njim. »Grof Rodrigandd ni kirurg; on ni vedel, kaj da se žnjim godi. Ampak vsak začetnik, vsak kirurgiški puhloglavež, je lahko spoznal v tem slučaju, da bo grof vsled te operacije umrl. Moji gospodje, koliko so Vam obljubili za umor grofa Rodriganda?«

To je uplivalo, kot bi bilo treščilo iz jasnega neba. Grof se je prestrašil in ie padel v naslonjač; Frankas je zgrabil za nož in je skošil proti Strnadu; druga dva zdravnika sta bila pripravljena, da mu pomagata.

»Lopov! Za vraga!« je vpil Frankas. »Morilce nas imenuješ?«

»Da, strahopetni, najeti morilci ste, brez vse časti!« je odgovoril Slovenec brez strahu. »Ali pa vsaj eden izmed Vas, potem sta pa ostala dva lahkomišljena puhloglaveža, ki ne vesta, kaj delata. Odložite nož, senor, močnejši sem ko Vi! če Vas naznanim in zahtevam, da se vsa zadeva preišče, se bodete morali zaradi poskušenega umora pred sodištčm zagovarjati.«

Frankas se je delal mirnega, akoravno je bil vsled te grožnje do skrajnosti razburjen.

»Oh,« je zarenčal zasmehljivo, »Vi, tujec, nam hočete groziti? Za vraga, je to smešno! Ta človek dela komedijo, da bi postal mogoče grofov domač zdravnik; a njegova Prezvišenost nas pozna. Naša imena so neomadeževana, in vsak nas spoštuje kot učenjake. Povejte nam vendar, Vi sanjač, kako hočete odstraniti kamen!?«

»To Vam hočem takoj povedati!« je odgovoril Strnad mirno. »Kamen se da odstraniti samo potom litotripsije, in sicer brez vsake nevarnosti.«

»Potom litotripsije?« je vprašal zdravnik iz Manreze. »Kaj je to? Res, radoveden sem, kaj da je to!?«

Strnad se je začudil, se obrnil k grofu in rekel:

»Ali slišite, Svetlost, kakim ljudem ste zaupali svoje življenje in srečo svoje hčerke? Ta mož še ničesar slišal o litotripsiji, o kateterskem svedru, ki kamen zmelje in odstrani. Res, skoraj bi verjel, da bi Vas ti ignorantje ne bili usmrtili namenoma, ampak vsled nevednosti.«

Frankas se je zasmehljivo nasmejal in odgovoril:

»Senor, motite se! Pravljico o kateterskih kleščah smo že davno slišali; pa to je le pravljica, katero verjame samo kak nevednež. Z nevedneži pa se ne bodem prepirali. Grof naj odloči, ali naj odidemo mi ali on.«

39 »Dokler bom živel, bom delal samo po svoji vesti,« je rekel Strnad. »Omenil sem že, da Njegova Svetlost ni kirurg. Mogoče se bo grof odločil za operacijo, vsled katere bo umrl, a jaz tega ne bom tepel, tudi če dam svoje življenje za svoje prepričanje.«

Sedaj je grof vstal, mignil z roko in rekel:

»Gospodje, tu se ne bodete prepirali; pojdite ven, in pozneje Vam bom povedal, za kaj da sem se odločil. Vaše mnenje že itak poznam; slišati hočem sedaj še, kakega mnenja je senor Strnad. Ostane naj pri meni, in mi naj razloži svoje mnenje. Sedaj pa pojdite.«

»Odslovili ste nas torej?« je dejal Frankas jezno. »To nič ne de, gremo; a ta tujec nam je dolžan še zadoščenja. Vi, Svetlost, pa dobro premislite, preden se odločite.«

Pospravili so svoje zdravniško orodje in odšli iz sobe. Silva je takoj vstopila, objela svojega očeta in vsa srečna vzkliknila:

»Moj dragi oče, rešen si! Lepa hvala!«

Grof se je branil, vendar je ni spustil iz rok in rekel:

»Nikar se še preveč ne veseli, moj otrok! Nisem se še odločil. Doktor Strnad mi mora še prej razložiti svoje mnenje.«

»Prepričana sem, da ima prav!« je rekla. »Njemu smeš popolnoma zaupati.«

Njene oči so se zasvetile, ko je pogledala Strnada tako prisrčno, a njemu se je topilo srce od radosti, in ginjen je prosil:

»Svetlost, zaupajte mi! Sam Bog naj mi bo priča, da Vam hočem dobro. A oprostite mi, ker sem s temi gospodi tako osorno postopal. Besen sem bil, ko sem videl, da se tako lahkomišljeno igrajo z Vašim življenjem. Ko bi Vas bili operirali, bi bili sedaj že mrtvi; pri vsemogočnemu Bogu Vam prisegam, da je to resnica!« 

Sedaj so se naenkrat odprle vrata, in grof Alfonzo je vstopil. Ves čas se je pogovarjal zunaj z zdravniki, ves jezen in prevarjen je drl k svojemu očetu, da bi ga mogoče še pregovoril.

»Zdravniki odhajajo! Spodil si jih iz svoje hiše?« je vprašal, »Ali je to resnica?«

»Nisem jih spodil, moj sin,« je odgovoril grof. »Samo prosil sem jih, naj počakajo, da se odločim.«

»Upam, da se boš pri tem oziral na te zaslužne može!«

»Sodil bom po pravici. Prosim te, ne govori več o tej neprijetni zadevi.«

Alfonzo je moral ubogati, in grof se je obrnil k svoji hčeri in dejal:

»Ta senor je preiskal tudi moje oči!«

»Ali res?« je vprašala Silva. »Ali še upate, senor? Mislim, da je oče nezdravljivo slep?«

»Še upam, senora. Zdravil sem že mnogo slepih in imam tako vajo v tem, da spoznam skoraj na prvi pogled, ali je dotična slepost še ozdravljiva ali ne.«

»In kaj ste opazili pri mojem očetu?«

»Da so se zdravniki motili.«

Silva je poskočila od veselja. Tudi grof je ves iznenaden in vesel dvignil svojo glavo, samo grof Alfonzo je gledal jezno kakor razdražen gad.

»Kako mislite to?« je vprašal grof. »Prosim, razložite mi to!«

»Svetlost, ali so zdravniki rekli, da ste neozdravljivi?«

»Seveda. In sicer so to trdili možje, ki so strokovnjaki v tej stroki.«

»In katero bolezen imate na očeh po njihovem mnenju?«

»Rekli so, da se mi dela na mreni stafilijon, to je neke vrste tur, ki je neozdravljiv.«

»O, to ni res! Vam se dela samo navadna siva mrena. Pač pa se mrena sveti, in to se zelo redkokdaj pripeti. Ta bolezen se imenuje levkoma.«

»In to se da ozdraviti?« je vprašal grof v eni sapi.

»Pred kratkem so še rekli, da je to neozdravljivo; a meni se je posrečilo že več takih slučajev. Levkoma ozdravim potom punktaeije z fino iglo in potem operiram mreno. Zaupajte mi, Svetlost, in obljubujem Vam, da bodete zopet videli, sicer ne tako čisto in dobro ko prej, vendar bodete z očali dobro videli in brali.«

Grof je stegnil svoje roke proti nebu in vzkliknil:

»Bog vsemogočni, ali je to mogoče!«

Silva se je jokala od veselja, se oklenila svojega očeta okoli vratu in prosila:

»Oče, zaupaj mu! Samo on ti lahko pomaga!« 

»Da, ubogal bom tvoj nasvet; popolnoma mu bom zaupal, moja hči!« je odločil gjof. »Tu, senor, je moja desnica! Danes ste svoje delo tako pobožno z Bogom začeli in je bodete z Božjo pomočjo tudi dokončali. Alfonzo, moj sin, ali se ne veseliš tudi ti?«

Alfonzo je prikril svoj srd, delal vesel obraz in rekel: »Zelo srečen bi bil, če bi ti zopet ozdravel in videl; a primisli tudi to, da je skrajno lahkomišljeno in nevarno, človeku vzbujati upanje, ki se potem ne uresniči. Bolnik je potem desetkrat bolj nesrečen.«

»Bog je milostiv! Kako dolgo bo trajalo to, senor?« 

»Kamen Vam ozdravim v dveh tednih, ker se morate od začetka šele privaditi na sveder,« je odgovoril Strnad. »Šele potem, ko od te operacije popolnoma okrevate in se zopet nekoliko okrepčate, šele potem bom operiral Vaše oči, to bo pa trajalo več tednov.«

»Moral bi prositi profesorja Leturbirja za daljši dopust, ali pa celo pustiti svoje mesto.«

»Pustite svoje mesto! Seveda, pustite svoje mesto! Pišite mu, da Vas ne bo več nazaj!« je prosil grof. »Pri meni bodete kakor doma, tu imate vsega v obilici, in pozabite na Pariz!«

»Moje največje zadoščenje bo to, da Vas ozdravim in Vam podarim zopet luč Vaših očij. Pisal bom še danes profesorju v Pariz.«

»Prosim, storite to. Stanovali bodete seveda pri nas v graščini. Silva Vam bo takoj odkazala Vaše sobe.«

»To stori lahko kastelan,« je pripomnil Alfonzo zasmehljivo.

»Saj res,« je rekel grof. »Od veselja nisem niti mislil na to.«

»Tudi jaz sem senor Alfonzu za njegovo opazko hvaležen,« je pripomnil Strnad ponosno, »ker Vam nočem delati sitnostij, saj ni treba, da bi se zaradi mene začela cela revolucija.«

»In vendar se je že začela,« je odgovoril mladi grof zaničljivo. »Naši zdravniki niti ven ne morejo, ker ste tako prijazni in imate ključ v žepu.«

»Saj res, nato sem popolnoma pozabil, takoj grem in bom odprl!«

»Na to se je Strnad pri grofu poslovil in hitel ven. Tam so ga čakali vsi trije Španci in ga merili z jeznimi in temnimi pogledi od nog do glave.

»Senor,« se je zadrl Frankas nad njim, »začeli ste prepir med nami, in mi ga bodemo nadaljevali, in sicer tako dolgo, dokler se nam ne bodete vdali in nas prosili odpuščanja. Ravnali bodemo z Vami brez vsega usmiljenja!«

»Hm!«

Odgovoril je samo to besedico, porinil zdravnika v stran in odprl vrata. Šel je prvi ven, ter odšel naravnost v svoje stanovanje k Mindrelu. Ko se je vrnil v graščino so bile sobe zanj že pripravljene.

Kmalu potem so sedeli v sobi pobožne sestre Klarise zopet trije možje. Vrata so seveda zaklenili. Ti možje so bili: mladi grof Alfonzo, doktor Frankas in notar Gasparino. Grof Alfonzo in Frankas sta pripovedala ves dogodek.

»O, sveta Madona iz Segovije, ali je to mogoče!« je zaklicala sestra Klarisa, ko je vse to slišala. »Mislili smo, da se nam vse posreči, pa pride ta tuji antikrist in nam naše Bogu dopadljivo delo pokvari!«

»Saj pokvaril nam ga ni,« je rekel Alfonzo zasmehljivo. »Samo nekaj časa se bo stvar zavlekla, to je vse.« 

»Ali se bo temu tujcu operacija s svedrom posrečila?« je vprašal notar zdravnika.

»Seveda se mu bo,« je odgovoril. »A tega doktor Strnada samega bodemo tako navrtali, da bo prej uničen, ko misli.«

»In operacija na očeh?«

»Se mu tudi lahko posreči, če se kožica ne vname. {{nejasno|mskemu velikanu se vse lahko posreči.« 

bodemo že zato skrbeli, da se oko vname,«  pobožna sestra. »Bog je grofa oslepil, da o je vnebovpijoč greh, če hoče človek preprečiti

o storili to in ono, in še tudi mar kel notar, »a biti moramo pri tem dno škoduje; previdno moramo ravnati, da nas ne bo imel nikdo na sumu. Ljudje nas ne smejo skupaj videti, zato glejmo, da končamo kmalu naš pogovor, sicer lahko kdo opazi, da nas ni. Danes Vam rečem samo to: Grof ne sme ozdraveti, najmanj pa zopet videti, kajti nikoli ne sme videti Alfonzovega obraza; tega Slovenca se moramo iznebiti, umreti mora, ali pa vsaj izginiti.«

»Pa na kak način?« je vprašala pobožna redovnica.

»Nikar ne skrbi zato, to je moja stvar! Tam gori v gorah imam dobre znance; neumni ljudje jim pravijo roparji, a ti so moji najbolj zvesti in pošteni zavezniki. Te bom prihodnje dni enkrat obiskal in vprašal, če hočeje zato poskrbeti, da se iznebimo tega nadležnega Slovenca.«

Strnad je med tem časom v svoji mali sobici spal in se odpočil, ker je celo prejšnjo noč prečul. Ko se je vrnil popoldne v graščino, je srečal najprvo konteso Silvo.

»Pozdravljeni, senor!« ga je pozdravila. »Vstopite in prinesite nam Božji blagoslov!«

»Za sedaj Vam prinesem samo boj in prepir, senora,« je odgovoril Strnad. »To mi je obljubil doktor Frankas.«

»Lahko mogoče, senor,« je odgovorila Silva, in oči so se ji zasvetile, »a boj, katerega bodeva bila midva, ne bo samo boj zoper nevošljivost, laž in hudobijo, ampak bo tudi boj za ljubezen. Jaz ostanem Vaša zvesta in hrabra tovarišica!« — —

———————————

Drugo poglavje. Beračeva izpoved.[uredi]

Najlepši dan človeku — zadnji dan,
Ko nad oholi grad so v nič podira,
Ko trudno se oko na vek zapira,
(F. Gestrin.)
In s smrtjo je dolg poravnan.
(A. Aškerc.)

Visoko v pirenejskih gorah, tam kjer se zahodno od Andore vzdiguje mogočni Maledeta, »prekleti«, proti nebu, in kjer se razprostirajo globoki in temni prepadi, tam je šel popotnik po kamniti stezi.

Tam ni bilo niti bistrega studenca, ne grmovja, ne hladne sence. Vroče je pripekalo južno solnce, in gole skale so žarele od vročine, in vendar je bil popotnik zelo potreben požirka hladne vode, ali kakega hladnega kotička, kjer bi se malo odpočil.

Bil je star, zelo star. Njegovi lasje so bili sivi, in lica so bila vdrta. Njegova koža je bila od dežja, vremena in vročine ustrojena ko usnje; obleka je bila raztrgana in mu je komaj prikrivala nagoto; njegove sandale so bile zdelane, da je hodil z boso nogo po žgočem kamenju. Poleg tega je bil hudo bolan; neprenehoma je kašljal, in pri tem so se mu vdrte prsi bolestno vzdigovale, in kadar je pljunil, naredila se je na vročem kamnu temna, krvavorudeča pega.

Počasi je lezel naprej, in naprej, vedno globokejše v temne prepade. Komaj je lezel, tako je bil utrujen in slab, a še vedno je silil naprej, kot da bi ga gnala v to pustinjo neusmiljena usoda, ali strašno prokletstvo.

Slednjič se je ustavil in pogledal oprezno okrog sebe.

»Na tem mestu je menda bilo,« je mrmral. »Da, na tem mestu je bilo. Tu sem zamenjal dečka; odtod sem šel v Mehiko, tu se je začelo moje trpljenje, ki mi razjeda dušo in telo. Tu se hočem odpočiti.«

Vsedel se je na žareč kamen ter zakril svoj obraz z obemi rokami. Vse na okrog je bilo tiho. Samo njegove bolne prsi so golčale, kadar se je odkašljal.

»O, santa Mater dolorosa,« je spregovoril zopet črez nekaj časa, zakaj sem grešil; kako plačilo sem prejel, in kaj imam od zločina!? Po celem svetu sem beračil od kraja do kraja, da bi zadobil odpuščanje svoji grehov in našel hladen grob. Bog, neskončno usmiljeni, odpusti mi moj greh! Daj mi svojo pomoč! Reši me peklenskih muk! Oh, — peklenske muke! Ali jih ne čutim že v svojem mozgu in v vseh svojih živcih in udih?«

Zopet je molčal, premišljeval in se odkašljal. Potem je znova začel:

»Bogve, ali še živi? Ali so mogoče usmrtili krasnega dečka, katerega sem pestoval v svojem naročju, kot sveta Madona gloriosa Božje dete! To bi bilo nečuveno! To hočem zvedeti! Takoj bom šel in zavil na levo, tja kjer imajo roparji svoje skrivališče. Pa nihče me ne sme spoznati; nihče ne sme slutili, kdo da sem, in kaj da hočem. Videli bodo, da sem bolan, da umiram, in gotovo me bodo sprejeli pod svojo streho. Na ta način bom kmalu zvedel, če še živi. Trudne noge, kvišku! Samo to pot še pojdite, potem bodete počivale za večno!«

Po teh besedah je starček vstal in šel dalje. Prej je šel vedno proti jugu, a sedaj jo je krenil proti vshodu. Prehodil je več večjih in manjših dolin ter moral večkrat po strmih pečinah plezati; vso pot je kašljal in golčal, stokal in zdihoval, a niti pet minut ni počival, dokler ni zagledal zelene tratice. Prehodil je že vse pečevje in začele so se gore, kjer je raslo nizko grmičevje, in kmalu se je začelo tudi gosto drevje.

Med tem grmovjem in drevjem je plezal navzgor, dokler ni prišel na prosto trato, ki je bila okrog in okrog z grmovjem obsajena. Tu se je vsedel. Pa komaj je sedel eno minuto, je že slišal korake; hotel se je obrniti, a že ga je držala močna roka za pleča, in nekdo ga je z osornim glasom vprašal:

»Kaj hočeš tu, starec?«

»Umreti hočem!«

Samo to je spregovoril in nagnil zopet svojo glavo.

»Umreti hočeš? Zakaj?«

Ta mož je bil še mlad in močne postave. Imel razno orožje za pasom, in zato si lahko spoznal, da je bil miroljuben prebivalec kakega mesta ali vasi.

»Ker ne morem dalje,« je odgovoril bolnik.

»Zakaj si sem prišel? Kaj iščeš tu?«

»Iščem že mnogo, mnogo dnij v gorah neko nino, ki ozdravi mojo bolezen, a do sedaj je še nisem našel?«

»Odkod si doma?«

»Daleč odtod, iz Orenze, blizu portugalske meje.« 

»In s svojo boleznijo se upaš tako daleč iti? Ali imaš kaj kruha?«

»Nimam.«

»Niti trohice nimaš? Sveta Mati Božja, tedaj boš od lakote poginil, preden na jetiki umreš! Počakaj,« vprašal bom, »če te smem peljati v naš brlog!«

Nato je zginil za grmovjem, a se kmalu zopet vrnil.

»Zavezal ti bom oči in te potem peljal na varen kraj, kjer se boš lahko odpočil in okrepčal, tam ostaneš lahko, dokler hočeš.«

»Zakaj mi boš zavezal oči?«

»Ker je to na vsak način potrebno. Našega vhoda ne smeš videti.«

»Oh, kaj pa ste vendar?«

»Brigantje smo, a drugače pošteni ljudje, veš, starec.« 

»Brigantje? Torej roparji? Truden sem in reven; ne bojim se vas. Zaveži mi oči in pelji me, kamor me hočeš!«

Ropar si je odvezal ruto, katero je imel okrog vratu, in zavezal starčku oči. Potem ga je prijel za roko in ga peljal dalje. Nekaj časa sta šla še med grmovjem dalje, potem sta pa zavila v nek rov, toliko je spoznal starček po odmevu svojih raztrganih sandal. Potem sta zaustavila, in ropar mu je odvezal zopet oči. Bili so na dnu strašno globokega prepada, ki je imel zgoraj odprtino. Na okrog je sedelo okoli dvajset divjih, oboroženih roparjev. Ti so jedli, pili, kadili, igrali ali se adili s svojimi puškami. Malo v stran je ležal na oni odeji močan mož, z dolgo brado, ki je štel ravno, ar v veliko usnjato mošnjo. K temu možu so peljali starčka.

»Kako ti je ime?« je vprašal starca precej osorno.

»Ime mi je Petro, senor.«

Ta mož je bil vodja te roparske družbe, meril ga je z ostrim pogledom od nog do glave in potem dejal:

»Zdi se mi, da sem te že nekje videl!«

»Tega se pač ne spominjam.«

»Rekli so mi, da si iz orenške okolice doma?«

»Da iz Orenze sem.«

»Zakaj ne ostaneš doma, če si bolan?«

»Ravno zaradi svoje bolezni sem šel tako daleč, senor. Iščem namreč na gorah neko korenino, ki ozdravi vse bolezni.«

»Oho, take korenine ni na svetu!«

»O pač, gospod; neka premetena gitana (ciganka) mi je to povedala.«

»Ali nimaš sina, ki bi šel namesto tebe?«

»Nimam ne sina ne hčere; čisto sam sem na tem božjem svetu.«

»Ostani torej tu in se odpočij. Saj itak ne boš več dolgo živel, možiček. Če se hočeš izpovedati, pa povej. Pri nas živi namreč tudi nek dominikanski pater. Iz tega brloga ne smeš iti brez mojega dovoljenja. Če si pa kak izdajalec, tedaj se pa le varuj! S takimi ljudmi se ne šalim.«

Odkazali so mu svoj prostor in mu prinesli jedi in pijače; potem se ni brigala več živa duša zanj.

Črez nekaj ur je prišel zopet mož, ki je bil zunaj na straži, ter naznanil vodji, da hoče nek tujec žnjim govoriti.

»Kdo hoče govoriti z menoj?« ga je vprašal vodja. »Noče povedati svojega imena, črez obraz ima črno krinko, da ga nihče ne spozna.«

»Pridem takoj!«

Vodja je vstal, vtaknil dva samokresa za pas in šel iz brloga. Ko je zagledal tujca, ga je takoj spoznal, mu šel hitro nasproti, mu podal roko ter ga pozdravil z nasledujimi besedami:

»Pozdravljeni, senor Gasparino, pozdravljeni! Saj je preteklo že par let, odkar sva se zadnjič videla!«

»Pst!« ga je svaril suhi, zakrinkani tujec. »Nikar ne imenujte na takem kraju mojega imena! Ali sva na varnem, da naju nihče ne posluša?«

»Bodite brez skrbi! Stražnik je na svojem mestu in tudi precej oddaljen; ta naju ne more slišati, in druge žive duše ni blizu.«

»Torej mislite, da je tukaj popolnoma varno?« 

»Popolnoma varno, senor. Upam, da imate zopet kako delo zame.«

»Mogoče, če niste predragi.«

»Torej povejte, kaj hočete!?«

»Koliko računate, da dva človeka izgineta?«

»To je zelo različno; kakega stanu sta te dve osebi?« 

»Eden je grof, a drugi je zdravnik.« 

»Kateri grof?«

»Stari grof Emanuel de Rodriganda-Sevila.«

»Vaš gospod torej? O, sveti Boštjan, zvest služabnik ste! Žal mi je, da Vam Vaše želje ne morem izpolniti!« 

»Ne? Zakaj ne?«

»Ker je grof pod varstvom jednega izmed mojih prijateljev. Ne smem mu ničesar žalega storiti.«

»Pa Vam dobro plačam!«

»To nič ne de. Mi brigantje smo pošteni ljudje in smo zvesti svojim prijateljem.« 

»Koliko zahtevate?«

»Ne morem, senor! Tudi če mi deset tisoč dublonov obljubite, Vam odgovorim isto. S to zadevo sva torej pri kraju!«

»To mi je zelo neprijetno.«

»Ne morem drugače, senor. A kdo je drugi?«

»Nek zdravnik iz Avstrije.«

»Za tega se bova pa že pobotala.«

»Pa malo ceneje?«

»Seveda. Kje stanuje?«

»V graščini pri grofu.«

»O, potem pa ne bo tako ceno. Stanuje pri grofu, zato ne smem tega kar meni nič tebi nič izvršiti.«

»Ne smete, pravite? Saj ste vodja, kdo Vam sme kaj prepovedati?«

»Sam. Storil sem trden sklep, in tega ne morem prelomiti. Zakaj naj ta mož izgine?«

»Dela mi ovire; to naj Vam zadostuje.« 

»Dobro. Koliko mi obljubite?«

»Koliko zahtevate?«

»Ali naj umre ali samo izgine?«

»Bolj varno je, da umre.«

»Torej zahtevam ravno tisoč dublonov.«

»Tisoč dublonov? Kapitano, ali se Vam meša?« 

Vodja je vstal, hotel oditi in rekel:

»Pa pustite, če nočete. Adijo, senor!«

»Počakajte! Koliko odpustite?«

»Prav ničesar. Saj me poznate!«

»Torej dobro! Tisoč dublonov. Kdaj hočete denar?«

»Polovico takoj, polovico pa potem.«

»In če se ne posreči?«

»Posrečiti se mora! Na kak način naj to izvršimo?« 

»Tega Vam danes še ne morem povedati. Treba bo na vsak način šest do osem mož. Pošljite jih v Rodrigando v park, drugo jim bom že sam razložil. Kapitano, tu imate torej petsto dublonov.«

Naštel je vodji denar in potem vprašal:

»Ali imate še tistega malega dečka?«

»Še. Sedaj je že velik, čvrst mladenič.«

»Zakaj ne umre?«

»Ker ste mi takrat plačali samo zato, da izgine. Povejte mi vendar, kdo je pravzaprav!«

»To Vam povem pozneje. Kdo misli, da je?«

»Misli, da je sin nekega umrlega roparja.«

»Rad bi ga enkrat videl.«

»To si pa le izbijte iz glave, senor, ker niste član naše družbe. Vi plačate samo moje delo, potem pa zopet lahko greste. Dalje ne pridete.«

»Torej moram biti s tem zadovoljen. Kdaj pridejo Vaši ljudje v Rodrigando?«

»Jutri zvečer. Adijo, senor!«

»Adijo!«

Podala sta si roke in se ločila. Pogajala sta se za človeka, kot za kako živinče. Kdo je bil slabejši in nevarnejši izmed teh dveh, vodja roparjev, ali potuhnjen notar? —

Ko se je vrnil vodja v brlog, pogovarjal se je dalj časa s tremi roparji, ter jim naročil, da naj gredo v Rodrigando ter izvrše, kar jim bo notar naročil.

Ko se je zmračilo, je prišel nek brigant k bolniku ter mu zaukazal, da naj gre za njim. Peljal ga je v dolg, temen rov, ki je šel globoko v goro. Na obeh straneh so bile v sklalo vskekane majhne celice, v katerih so roparji spali. Nekatere celice so imele težka, okovana vrata, in so bile podobne ječam.

Ta ropar je bil mlad mož, ki je bil star kakih dvaindvajset let. Nosil je katalonsko narodno nošo, ki mu je jako lepo pristojala. Mala leščerba je motno razsvetljevala njegov obraz, vendar si videl njegove fine poteze; to ni bila fizijognomija roparja! Bil je vitke, a zelo močne postave, in njegovo kretanje je bilo elegantno in spretno, tako da se je moral vsakemu prikupiti.

»Tu imaš svojo celico, dobri starec,« je rekel in mu pokazal prazno celico. »Notri je dobro ležišče pripravljeno. Ali hočeš luči?«

»Prosim,« je odgovoril berač. »Bogve, če bom še kdaj zapustil to celico!«

»Zakaj ne? Ne misli vedno na smrt! Sicer si hudo bolan, a Bog ozdravi lahko tudi najhujšo bolezen. Le zaupaj v Boga!«

»Vedno upam, in upam,« je odgovoril berač in se zopet bolestno odkašljal, »a samo na smrt. O, da bi me kmalu rešila mojih bolečin!«

»Ali hudo trpiš?« je vprašal ropar sožalno, se pripognil in popravil starcu ležišče.

»Vsak mora trpeti, preden umre; telo se brani smrti. Pa duševno trpljenje je hujše ko telesno. Če peklenske muke razjedajo človeku dušo, kako strašno je to, moj sin. Le tega se varuj!«

»Greh te teži? Pokliči našega dobrega dominikanca; ta te bo izpovedal in ti dal sveto odvezo.«

»Ali misliš, da mi more res moje grehe odpustiti? Človek je. Duhovnik je, in sam grešnik ter živi med briganti in morilci. To je nemogoče, moj sin!«

»Poslušaj, starec, ta dominikanec ni prišel k nam, da bi delal, kar mi delamo, ampak da bi bili tudi roparji deležni milosti Božje, če se hočejo spokoriti. Zelo pobožen je in dober mož in tudi moj učitelj; vse kar znam, me je samo on naučil.«

Berač se je začudil.

»Tvoj učitelj? Torej te je poučeval?«

»Da.«

»Kaj praviš, poučeval? Ali roparje tudi izobražujejo?«

»Seveda. Naš vodja je skrbel zato, da sem bil jaz prosebno dobro vzgojen in imel dobro šolo, zato me rabi samo za taka podjetja, kjer je treba občevati z izobraženimi in visokimi gospodi. Moral sem se naučiti vsega, kar znajo taki senorji.«

»Kako ti je ime?«

»Marijano.«

»In kako se pišeš?«

»Ne vem.«

»Torej nimaš rodbinskega imena, moj sin!«

»Ne poznam svoje rodovine.«

»Oh! Kako si zašel med brigante?«

»Naš vodja me je našel v gorah. Najdenček sem. Poizvedoval je povsod, kdo da bi me bil odložil, a vse zaman.«

»Koliko si star?«

»Ne vem.«

»Koliko let živiš že med briganti?«

»Osemnajst let je preteklo.«

»Osemnajst let?« je vprašal starec in malo pomislil. »To je ravno isti čas. Ali se še kaj spominjaš svoje mladosti? Ali se ne spominjaš na ničesar, na prav ničesar več, moj ljubi sin?«

»Na ničesar več. Spominjati se ne morem več, a sanjalo se mi je pa večkrat o mladosti.«

»Mogoče je pa resnica, kar se ti je sanjalo? Povej mi vendar svoje sanje!«

»Sanjalo se mi je večkrat o mali punčiki. Ta punčika je bila živa in je spala v lepi, beli posteljci, ki je imela na voglih zlato krono.«

»Ali še veš, kako ji je bilo ime?«

»Vem,« je odgovoril. »Še natančno vem, da so ji rekli Silva ali pa tudi Silvica. Sanjalo se mi je tudi večkrat o velikem, lepem možu, ki me je imenoval vedno Alfonzo. Vzel me je vedno v naročje, in je imel vedno lepo, zlato uniformo. Pri nas je bila vedno tudi lepa, ponosna gospa, ki me je imela zelo rada, mene in malo Silvico vedno poljubovala in se z nama igrala. Bil sem še zelo majhen, pa bilo je mnogo strežajev, in ti so me vsi ubogali. Tudi jaz sem spal v taki posteljci, ki je imela krone. Ko sem spal, je prišel enkrat tuj mož. Zbudil sem se, pa moja usta so bila zavezana. Takrat nisem spal v naši graščini, ampak v nekem hotelu v mestu, tudi papa in mama sta bila z menoj. Hotel sem vpiti, ker sem se bal tega moža, pa zavezal mi je ruto še bolj na tesno, in od strahu sem zopet zaspal. Ko sem se zbudil, sem bil v gozdu. To se mi je sanjalo!«

»Druzega ničesar?«

»Ne.«

»Ali ne veš, kako je bilo tistemu možu ime, ki je imel uniformo?«

»Služabniki so mu rekli grof ali pa tudi ekselenca.«

»Oh! Ali niso nikoli imenovali njegovega imena?«

»Nikoli.«

»Moj sin, to se ti ni samo sanjalo, ampak to je gola resnica!«

»Tudi sam sem včasih to mislil; pa kadar sem kapitanu kaj o tem povedal, je bil vedno zelo jezen in mi zapovedal, naj molčim. O kroni niti govoriti nisem smel, akoravno se natančno nanjo spominjam. Kadar sem jo hotel opisati, me je hotel vedno tepsti, in zato sem potem vedno molčal o tej stvari.«

»Ali se še sedaj nanjo spominjaš?«

»Natančno. Imela je zlate rogljiče z kroglicami, in pod krono so bile dve srebrne črke.«

»Katere črke so bile?«

»Tega nisem vedel takrat, a ko me je naš pater naučil brati, sem spoznal, da je bil to S. in R.«

»Moj sin, to je bila grofovska krona. Ne pozabi nikoli teh dveh črk!«

»Vsega tega ne bom nikoli pozabil, a samo z dobrim dominikanskim patrom lahko o tem govorim.«

»Praviš, da je ta pater dober mož?«

»Dober mož. Ni brigant in nikomur ničesar žalega ne stori, akoravno je brigantom zvest in jih ne ovadi. Njemu se sme vse zaupati.«

»In praviš, da tudi izpoveduje in da sveto odvezo?« 

»Tudi!«

»Misliš, da bi tudi meni to storil?«

»Gotovo.«

»Ali mi ga pokličeš?«

»Prav rad. Ali naj pride takoj?«

»Prosim. Želim pa, da si tudi ti pri izpovedi prisoten.«

»Jaz? Saj vendar ne smem izpovedi poslušati!«

»Vendar, moj sin! Česar se bom izpovedal, to se tiče več tebe, kakor pravzaprav misliš. Sam Bog je hotel, da si me ravno ti peljal v to celico. Glej, da živa duša ne zve, da si bil prisoten pri moji izpovedi. Zato naj pride pater šele potem, ko te ne bodo več pogrešali.«

»To bo šele takrat mogoče, ko bodo že vsi spali.« 

»Pa še nekaj, moj sin. Ali ne veš, če je še kdo med vami, ki ne ve, odkod da je?«

»Nihče. Ti briganti so sami begunci ali pa reveži, ki dobro vedo, kdo da so.«

»In nikoli ni bilo tu med briganti nobenega najdenčka razen tebe.«

»Nikoli!«

»Tedaj si ti, katerega sem iskal.«

Marijano se je začudil in vprašal:

»Iskal si me torej? Zakaj?«

»Moj sin, če je Božja volja, boš mogoče enkrat zvedel, kdo da si. Kar boš danes zvedel, naj to ti bo kažipot, po katerem boš zvedel ostalo.«

Obraz mladega moža se je zjasnil, in ves srečen je vzkliknil:

»Ali je res? Ali je to mogoče? Hvaljen bodi Gospod Bog za to neskončno usmiljenost!«

»Tiho, moj sin,« ga je svaril berač. »Živa duša ne sme vedeti, da hočem s teboj o tem govoriti. Če bi vodja to zvedel, si zgubljen. Pravzaprav bi te bil moral kapitano usmrtiti, vendar tega ni storil; če bi pa opazil, kaj da ti hočem povedati, tedaj bi te moral takoj usmrtiti, da se ne izda skrivnost. Bodi torej previden in molči!« 

»Bom,« je odgovoril Marijano. »In ko bodo vsi spali, bom pripeljal patra k tebi.«

»Povej mu naj prinese s seboj tudi papir, tinto in pero, da bo nekaj zapisal. Poskrbi tudi za boljšo luč, ker bo moral dominikanec precej dolgo pisati.« 

Marijano je odšel, in starec je ostal sam.

»Zahvaljena bodi presveta Gospa,« je mrmral, »ker si mi dala še toliko moči, da sem sem prišel! Mogoče mi odpusti Vsemogočni, če bom poskusil poravnati, kar sem tako lahkomišljeno zakrivil.«

Znova mu je kašelj zaprl sapo, in rudeča kri mu je bruhnila iz ust; videlo se mu je, da je na koncu svojega življenja, in da bo mogoče živel samo še par minut.

Počasi so šli roparji drug za drugim v svoje celice spat. Nekateri so se vlegli spat kar na prostem v brezdnu, in ni še bilo polnoči, ko se je slednji zavil v svojo odejo in zaspal.

Kmalu so vsi trdno zaspali, in samo stražnik je bil na svojem mestu pred vhodom v brlog in pazno poslušal, če se ne bliža njegovim tovarišem kaka nesreča ali kak sovražnik.

Sedaj je zapustil Marijano svojo celico. Bil je skrajno razburjen. Vendar enkrat, vendar enkrat bo zvedel nekaj o svoji preteklosti. Njegove sanje torej niso bile sanje, ampak resnica! Ali je to mogoče? Kri mu je vrela po vseh žilah, in srce mu je bilo hitrejše, ko je zavil v rov, v katerem je ležal pater. Ta je imel še luč in sedel pri knjigah, ko je Marijano vstopil. Začudil se je ko ga je spoznal in vprašal:

»Marijano, ti si tu? Kaj pa je, da prideš ob tako nenavadni uri k meni, moj sin?«

»Govori tiho, pobožni oče!« je prosil mladenič. »Nihče ne sme vedeti, kar ti bom povedal.«

»Torej imaš kako skrivnost na srcu?«

»Da, pojdi k staremu beraču, ki je danes k nam prišel, ker se hoče izpovedati.«

»K temu naj grem? Takoj sem spoznal, ko sem ga videl, da je žnjim že pri kraju. Pa čemu govoriš tako skrivnostno? Ali ne smem umirajočega reveža izpovedati?«

»Seveda smeš; ampak starec želi, da bi bil tudi jaz pri njegovi izpovedi prisoten, tega pa ne sme nihče vedeti, pobožni oče.«

»Ti? Zakaj pa?«

»Ker mi hoče razkriti, kdo da sem,« je pripomnil Marijano, in oči so se mu zasvetile.

Pater je vstal in začuden vprašal:

»On ti hoče razkriti, kdo da si? Moj Bog, potem moramo seveda to na skrivnem storiti, kajti, kakor slutim, noče naš Kapitano, da bi zvedel, kdo da si. V kateri celici leži bolnik?«

»V zadnji. To celico sem mu dal zato, da ne moti druge s svojim kašljem.«

»Torej pojdiva!«

V temi sta šla na tihem k beraču in že od daleč sta slišala njegov kašelj. Marijano je počakal zunaj, in pater je šel najprvo sam k bolniku. V par minutah je prišel pater nazaj in rekel, da morajo iti v kako drugo celico, ki se da dobro zapreti, kajti iz te celice se sliši vse na hodnik, in bi jih hahko kdo poslušal. Šli so torej vsi trije v eno izmed onih celic, ki so bile ječe. Te celice so imele močna vrata, ki se od znotraj sicer niso dale zapreti, vendar se ni na hodnik ničesar slišalo. Tam se je berač vlegel na ležišče, onadva pa sta se vsedla poleg njega na tla, in berač je začel:

»Moj sveti oče, čutim, da bom moral kmalu umreti, pa prej bi si še rad olajšal svojo vest in se očistil greha, ki mi razjeda dušo že celih osemnajst let.«

»Kdor se svojih grehov kesa, temu Bog odpusti,« je pripomnil dominikanec. »Povej mi, kaj da ti teži tvojo vest!«

»Dva velika greha, ki sem jih storil, krivo sem prisegel in jednega otroka sem zamenjal.«

»To sta seveda dva velika greha! Komu na škodo si storil ta dva greha?«

»Krivo sem prisegel — Kapitanu.«

»Kateremu Kapitanu? Našemu?«

»Da, prečastili oče. Bil sem tudi nekdaj član te brigantske družbe.«

»Oh! Član naše roparske družbe si bil?«

»Da, in Kapitano je bil moj vodja. Bil sem reven pomorščak in sem vtihotapil včasih par vatlov svile črez francosko mejo. Kar me enkrat zasačijo. Moj čoln in blago so konfiscirali, a mene so zaprli. Toda ušel sem iz ječe, in ker nisem bil nikjer varen pred gosposko, sem postal ropar. Moje prvo delo, ki so mi ga naložili, je bilo to, da naj zamenjam nekega dečka. Da sem utihotapil včasih kako blago črez mejo, to mi ni težilo vesti, pač mi je pa ta greh razjedal dušo; cele noči nisem mogel zatisniti zaraditega očesa, in ko je potem Kapitano zahteval od mene celo, da naj usmrtim nekega človeka, tedaj sem prelomil svojo prisego, ki sem jo Kapitanu prisegel, in sem ušel.«

»Povej mi vse natančno, kako si zamenjal dečka,« je rekel dominikanec.

»Kakor sem že omenil, je bilo to moje prvo delo. Ker mi Kapitano še ni zaupal, zato je šel sam z menoj. Šla sva v neko gostilno v mestu Barceloni in sva tudi tam prenočila. Ob polnoči je prišel k nama mož, ki je položil na mizo precejšnji zavoj. Ko ga je razvezal, je bil v njem majhen deček, star kake štiri leta. Dečkova obleka je dišala po etru, in iz tega sklepam, da ga je omamil. Tega dečka sem moral zamenjati z drugim, ki je spal v neki drugi sobi za tujce. Ta soba ni bila zaklenjena, Kapitano mi je dal stekleničico etra, in stem sem omamil služabnico in tujega dečka. Ko sem zamenjal obleko teh dveh otrok, vrnil sem se zopet h Kapitanu, in ta je vzel tujega dečka s seboj v brlog.«

»Ali se na vse to natančno spominjaš?« 

»Natančno. Saj sem bil zraven in sem moral dečka nesti. Ta deček ni bil nihče drugi ko ta mladenič.« 

»Tudi tega se natančno spominjaš?«

»Na to lahko prisežem! Ta mladenič misli, da se mu je sanjalo, a se moti, kajte vse to je bilo v resnici. Ko sem zamenjal obleko obeh dečkov, sem opazil na obleki tujega dečka grofovsko krono in črki S. in R. Še natančno se spominjam, da se je to zgodilo prvega oktobra leta 18**, in sicer v noči med prvim in drugim oktobrom.«

»Bog je neskončno moder in pravičen in vedno vse pravično poravna,« je dejal pater. »Mogoče si orožje božje, moj sin. Ali nisi poznal tistega moža, ki je prinesel dečka? To je za nas največjega pomena.«

»Nisem ga poznal, vendar sem slišal njegovo ime.« 

»Kako mu je bilo torej ime?«

»Naš vodja se je takrat spozabil in mu rekel senor Gasparino, in ko sta se na stopnjicah poslovila in mislila, da jih nihče ne opazuje, ga je imenoval še enkrat tako. Pa vrata so bila odprta, in zato sem vse razločno slišal. Takoj bi ga spoznal, če bi ga še kdaj videl.«

»Kake postave je bil?«

»Dolg in suh. Njegov glas je bil osoren, vendar je govoril zelo pobožno.«

»Torej ste prinesli tujega dečka v tuji obleki semkaj? In kaj se je potem žnjim zgodilo?«

»Deček je ostal pri nas v brlogu, in žnjim so dobro ravnali. Govoril je vedno o svoji mamici, o svojem papanu, in o mali Silvici, o dobrem Alimpu in o dobri Elviri. Slednjič mu je Kapitano prepovedal, o tem govoriti, in deček je skoraj gotovo potem na vse pozabil.«

»Nisem pazabil!« je popravil Marijano. »Zadnja dva imena sem sicer pozabil, pa sedaj se jih zopet natančno spominjam. Mali Alimpo me je nosil vedno v naročju, kaj da je bil v graščini, tega ne vem. Pod nosem je imel močne brke, in ravno zaraditega ga nisem hotel poljubiti. Elvira je bila njegova žena. Bila je zelo debela in, kadar je kaj trdila, je vedno rekla: »To pravi moj Alimpo tudi!« Tako dobro se na njo spominjam, da bi jo takoj spoznal, če bi jo srečal.«

»To je res čudno, moj sin,« je rekel dominikanec. »Sedaj sem popolnoma prepričan, da si ti tisti deček, katega je ta mož zamenjal. Pogovorimo se še nadalje o tej stvari!«

Nato se je obrnil k bolniku in ga vprašal:

»Kako ti je ime, in odkod si doma?«

»Pišem se Manuel Sertano, a tu so me imenovali vedno samo Manuel. Doma sem iz Matare.«

»To je za nas lahko velikega pomena. Pripoveduj nadalje, moj prijatelj.«

Ko se je bolnik zopet odkašljal, je nadaljeval:

»Par tednov potem, ko sem zamenjal dečka, mi je ukazal Kapitano, naj usmrtim nekega popotnika. Branil sem se. Ker me je pa Kapitano silil in grozil s smrtjo, če ga ne ubogam, sem na videz ubogal in mu ušel.« 

»S tem si torej prelomil prisego?«

»Da. Prisegel sem Kapitanu, da ga bom vedno ubogal, in s tem sem svojo prisego prelomil.«

»Moj sin, če imaš samo to na svoji vesti, tedaj bodi le brez vseh skrbij. Živim med briganti, da niso te zgubljene ovčice brez tolažbe in milosti Božje, in nikdar ne bom nikoga izdal; vendar rečem, da si imel čisto prav, ker nisi tistega popotnika usmrtil. Kot duhovnik in služabnik svete cerkve ti dam sveto odvezo in ti odpuščam, ker nisi držal svoje prisege.«

»O, moj prečastiti oče, hvala Vam!« je dejal bolnik. »Velik kamen se mi je odvalil od srca. Če mi morete še moj drugi greh odpustiti, potem bom lahko zatisnil za večno svoje oči.«

»Povej mi najprvo vse natančno.«

»Ko sem kapitanu ušel, sem šel v Sankt Žan de Lis na Francoskem in sem se na neki ladji kot pomorščak ukrcal. Jadrali smo v Zahodno Indijo na antilske otoke. Služil sem potem še na različnih drugih amerikanskih ladijah in slednjič sem zbolel v Sankt Žuan de Kaljao v Južni Ameriki. Ozdravel sem in sem stopil v službo pri nekem bogatem Mehikancu, ki me je vzel s seboj v glavno mesto Mehiko. Pri njem sem služil mnogo let, dokler ni umrl. Od takrat se mi godi pa žalostno. Kar sem si prihranil, sem zapravil, in jetika se me je poprijela. Čutil sem, da se mi bliža zadnja ura, želel sem si odpuščanja svojih grehov, in sklenil, da poiščem zamenjanega dečka in ga prosim milosti in odpuščanja. Naberačil sem voznino in se vrnil v Španijo. Bolezen me je predrugačila, in nihče me še ni spoznal. Zato sem se upal tudi sem priti, da pozvem kaj o dečku. Pa sam Bog je hotel, da sem že prvi dan žnjim govoril, in to je tudi dobro, kajti ne vem, če dočakam še jutrašnjega. Svoje pljuča sem izkašljal, in vsak trenutek lahko že umrem!«

Ko je to spregovoril, ga je prijel znova hud kašelj, in ravno, ko se je odkašljal, čuli so se pred celico tihi koraki. Marijano je stopil takoj v teman kot za vrata, in pater se je vstopil tako, da ga luč ni obsevala.

Vrata so se odprla in — Kapitano je stal med njimi.

»Kaj se godi tu?« je vprašal.

»Ne vstopi, Kapitano,« je prosil pater, »in ne moti izpovedi tega umirajočega reveža!«

»A tako! Zakaj ni ostal v tisti celici, kamor ga je peljal sinoči Marijano?«

»Kapitano, ali sme kdo slišati izpoved umirajočega? Te vrata so močna, in mislim, da se ničesar ven ne sliši.«

»Zelo previdni ste, pobožni oče! Upam, da nima ničesar na vesti, kar bi lahko naši družbi škodovalo.« 

»Kako naj nam bo izpoved berača nevarna? Pojdi, Kapitano, pojdi, mislim, da nimaš namena norčevati se iz svetega zakramenta!?«

»Vodja je odšel, ne da bi zapazil Marijana. Tako so prestali srečno veliko nevarnost. Pater je poslušal, dokler se niso več slišali Kapitanovi koraki, in potem rekel:

»Moj sin, storil si velik greh. Vzel si starišem otroka in si kriv, da je postal ropar. Greh je večji, kot misliš, ali še večja je milost Božja; Bog ti bo odpustil, če ti odpusti on, nad katerim si grešil.«

Bolnik je stegnil svoje roke proti Marijanu in ga proseče pogledal. Marijano je stopil bliže, mu podal roko in rekel:

»Manuel Sertano, odpuščam ti. Vidim sicer, da je tvoj greh velik, pa tudi jaz sem grešnik, in Bog naj mi odpusti moje grehe, kakor šem tudi jaz tebi odpustil.« 

Berač je položil svojo glavo na ležišee in zaprl svoje udrte oči, in iz obraza se mu je bral mir njegove vesti.

»O, kako lahko mi je pri srcu!« je mrmral, »Milostivi Bog, bodi zahvaljen, sedaj lahko mirno umrem!« 

»Res je,« je pritrdil pater. »Kot namestnik Božji ti odpuščam tvoje grehe in ti dam sveto odvezo. Skesal si se, in grehi so ti odpuščeni!«

»Hvala Bogu! Nisem mislil, da mi bo odpuščen ta greh, ker sem srečo tako odlične rodovine uničil. Sedaj hočem pa še vse potrebno storiti, da popravim, kar sem zakrivil. Prečastiti oče, vidim, da imate s seboj papir, tinto in pero. Zapišite vse, kar sem Vam povedal, potem bom podpisal in stem pripoznal, da je ta mladenič tisti deček, ki sem ga zamenjal.«

»Vse natančno bom zapisal,« je rekel pater in začel pisati. Sicer je zelo pomankljivo, kar si izpovedal, pa bo že Bog pomagal, da izvemo še vse drugo. Kdo je neki tisti senor Grasparino, in kdo so stariši zamenjanega otroka!«

»Kapitano gotovo ve,« je dejal Marijano. »Prisilil ga bom, da mi vse pove.«

»Za Boga svetega, nikar ne stori tega!« ga je svaril dominikanec. »Prisiliti ga nikakor ne moreš, pač te bo pa usmrtil, če zve, da veš njegove skrivnosti. Krotki moramo biti, ko golobje, in zviti, ko kače, moj dragi sin! Samo z zvijačo lahko kaj dosežemo. V kateri gostilni si zamenjal dečka?«

»V gostilni »L’Hombre grand“ (pri velikem možu),« mu je odgovoril berač.

»V kateri sobi?«

»Po dečka sem šel v zadnjo sobo, v prvem nadstropju. Mi smo pa bili v drugi sobi, poleg stopnjic.« 

»Ali so tujci zapazili, da ste zamenjali dečka?« 

»Ne vem, kajti odpotovali smo zgodaj zjutraj, ko je bilo še tema, in so vsi drugi še spali.«

Sedaj je pater nekaj časa molčal in pisal; zapisal je vse, kar je bilo važnega. Ko je končal, je berač podpisal. Tudi pater se je podpisal.

»To listino bom skrbno shranil,« je dejal sedaj pater, »kajti pri meni je najbolj varno shranjena. Marijano, pojdiva, a jaz se bom takoj zopet vrnil, da ta revež ne bo sam in, da mu pomagam, kadar ga zopet kašelj prime. To je moja dolžnost, ker sem duhovnik.«

Nato sta odšla. Marijano se je vrnil v svojo celico, vendar celo noč ni mogel zatisniti očesa. Kar je danes zvedel, je bilo zanj velike važnosti, in ravno glavnih stvarij ni vedel, zato je premišljeval, — in premišljeval.

Do sedaj je mislil, da je Kapitano njegov dobrotnik, a danes je zvedel, da je kriv, da so njega, nedolžnega dečka, iztrgali iz rok ljubečih in odličnih starišev in ga vrgli med roparsko tolpo. Do danes je bil Kapitanu naklonjen, a sedaj je postal njegov najhujši sovražnik; mladenič ga je črtil iz dna svoje duše, kajti Kapitano je bil vsega kriv, berač je bil samo njegovo orožje, berač je moral ubogati in je tudi pokoro delal za svoj greh; ta revež je bil na koncu svojega življenja, in zato tudi Marijano, ki je bil mehkega srca, ni mogel nanj jezen biti. Sklenil je, da ne bo na zunanje kazal, da Kapitana črti, a na skrivnem bo skrbel zato, da zve skrivnost, kje je rojen in čigav sin da je.

Tisto noč še nekdo ni spal v roparskem brlogu in se vlegel šele pozno zjutraj spat, to je bil Kapitano.

Sedel je v svoji celici, in na stenah je viselo dragoceno orožje. Grlavo je opiral na roko in premišljeval. Včasih je nemirno vzdrgetal in zamrmral nekaj nerazločnih besedij predse.

»Ta Grasparino Kortejo to ti je lopov, slabejši ko vsak navadni ropar!« je mrmral. Zakaj hoče, da usmrtim tega zdravnika? Hm, pravzaprav to mene ničesar ne briga, in vendar bi rad vedel. Sicer dobro plača, vendar bi bil bedak, če bi ne izžmel citrone do zadnje kapljice.«

Zopet je premišljeval. Bralo se mu je iz obraza, da ga njegove misli vznemirjajo. Vstal je, šel parkrat po celici gori in doli in zopet mrmral predse:

»Tudi za Marijana mi bo moral plačati še marsikatero vsotico. Moral bi bil dečka usmrtiti, vendar bi bil neumen, če bi bil to storil. Sedaj imam vsaj orožje, s katerim lahko odvetnika prisilim, da mi da še tuintam kako vsotico. Dečka imam celo rad, in žal bi mi bilo, če bi me odvetnik prisilil, da naj poskrbim, da izgine popolnoma. Mogoče bi mi takrat celo srce počilo!«

Zopet je korakal parkrat v mali celici gori in doli. Potem se je glasno zakrohotal in stopil k skalnati steni svoje celice. Pritisnil je na malo kljukico in precejšnji kamen se je odvalil. Segel je v odprtino in privlekel na dan zelo staro listino.

»Kako seje starec branil in zvijal, ko sem zahteval od njega to svedočbo,« je mrmral ropar zadovoljno. »Imel sem ga v svojih krempljih, in moral je! Pa skrbel sem, da v pismu ne imenuje mojega imena. Dečka je zamenjal Manuel, ta nezvesti zločinec, in zato je zapisano tudi njegovo ime.«

Nato je razvil papir, stopil bližje k svetilki in bral:

«Potrjujem stem, da je ribič Manuel Sertano iz Matare dne prvega oktobra leta 18** v gostilni »L’Hombre grand’“ v mestu Barceloni po mojem naročilu zamenjal nekega dečka. Zato sem mu plačal tisoč pijastrov v srebru. Zamenjani deček živi pod skrbnim varstvom v nekem brlogu v gorah. Imenujejo ga odslej Marijano. Potrjujem s svojim lastnim podpisom, da je vse to resnica.
V Manrefci, dne 15. novembra 18**.

Gasparino Kortejo,
notar.«

Ko je prebral, je papir zopet lepo zvil in ga skril v votlino. Zadovoljno si je potem pogladil brado in govoril sam s seboj:

»Starca imam v svojih krempljih in še marsikaj bom izmolzel iz njegove mošnje. Škoda, da se tako trdovratno brani povedati, kdo da sta bila zamenjana dečka. Hm, malo sicer že slutim. Notar oskrbuje premoženje grofa Emanuela de Rodriganda. Poizvedoval bom! Pravijo, da se bo mladi grof vrnil, mogoče je že tu. Ali naj ga opazujem? Ali naj poizvedujem o grofovih družbinskih razmerah? Gotovo, to bo najboljše sredstvo. Pa koga naj pošljem?«

Malo je zopet pomislil, potem se je naenkrat nasmejal in dejal:

»To bi pa res ne bilo napačno! Ali naj Marijana pošljem poizvedovat? Ta je edini, ki je zato zmožen. Edini je izmed nas vseh, ki se zna v taki družbi dostojno vesti. Zna vse, kar mora odličen senor vedeti; jaše, kot bi bil na konju rojen, zna se boriti, streljati, plavati ko riba, je močan in hraber, zvest in pošten, in poleg tega previden in zvit — da, njega bom poslal! Notar ga ni videl še nikoli; zato ga gotovo ne bo spoznal in niti slutil ne bo, da je to oni deček, katerega je hotel nekdaj usmrtiti. Per Dios, to ti je dobra misel! Vsa čast mi gre za to idejo!«

Hodil je še kake pol ure po celici gori in doli, potem pa je šel v sosednjo celico in se vlegel spat.

Ko se je začelo daniti, je prišel dominikanec k njemu in mu naznanil naslednje:

»Kapitano, tujec, katerega sem danes ponoči izpovedal, je ravnokar umrl.«

»Dobro, torej smo se ga iznebili. Vrzite ga v prepad!«

»Tega ne dopustim, Kapitano! Skesal se je svojih grehov, in zato se tudi spodobi, da ga dostojno po krščanskem obredu pokopljemo.«

Kaj me to briga. Storite kar hočete, samo mene pustite s takimi stvarmi v miru. Ali je Marijano že vstal?«

»Že!«

»Tedaj naj pride takoj k meni!«

Pater je nato odšel, in v par minutah je prišel Marijano. Prijazno je pozdravil Kapitana, ta mu je zaupljivo velel, naj se vsede, in dejal:

»Marijano, kako je s tvojim vrancem?«

Mladeniču se je razjasnil obraz in lahka rudečica ga je oblila. Videlo se mu je na obržffu, da mu je ljubo, da govori Kapitano o njegovem konju.

»Prav težko ga je ukrotiti,« je odgovoril. »Že skoraj cel mesec ga imam v brlogu za konje, a moral sem ga ločiti od drugih, ker je predivji.«

»Torej se danes le varuj, da se ti ne pripeti kaka nesreča. Če tako plemenit in živ konj štiri tedne ne nosi jezdeca, tedaj ga je težko ukrotiti.«

»Oh! Ali bom moral kam iti, Kapitano?«

»Da.«

»Kam pa?«

»Daleč. V Manrezo v graščino Rodrigando.«

»To je zelo daleč, moj vodja!«

»Časa boš imel dovolj zato. Mogoče boš moral več tednov tam ostati.«

Mladeničev obraz se je še bolj zjasnil. Ljubo mu je bilo, da bo tako dolgo prost svojih temnogledih tovarišev. To mu je bilo bolj po godu, ko bogve kaj.

»Kako naročilo bom imel?« je vprašal.

»Imel boš zelo težko nalogo,« je odgovoril Kapitano. »Ali je tvoja garderoba v redu?«

»V najlepšem redu.«

»Tudi uniforme?«

»Tudi. Ali bom imel častniško uniformo?«

»Da, francosko častniško uniformo boš imel. Francosko govoriš gladko. Dal ti bom legitimacijo na ime huzarskega poročnika Alfreda de Lotrevil.«

»In moja naloga bode —?«

»Glej, da prideš na kak način na graščino Rodrigando. Stvar moraš pa urediti tako, da te povabijo za dalje časa kot gosta. Opazovati moraš potem natančno in skrbno razmere vseh, ki v graščini stanujejo. Poročati bodeš moral potem meni vse natančno. Mislim, da si dovolj prebrisan, in da boš to nalogo dobro izvršil.«

»Ali ne veš nikakih natančnejših podatkov? Meni vse to lahko prav pride.«

»Mnogo ti ne morem povedati. V graščini živi neki notar, z imenem Kortejo, ta oskrbuje grofovo premoženje, tega opazuj najbolj natančno. Rad bi zvedel, v kakem razmerju je s članovi grofovske rodovine. Tam je tudi mladi grof Alfonzo, ki je bil mnogo let v Mehiki. Opazuj ga natančno in glej, kako se vede napram grofu in njegovemu odvetniku. Velike važnosti je zame posebno to, če je mladi grof notarju kaj podoben. Pojdi in pripravi se za pot. Denar, kolikor ga boš rabil, dobiš objednem z legitimacijo. Glej, da nastopaš fino in da te bodo imeli za bogatega častnika; zato ti bom dal tudi precejšnjo vsotico zlatnikov. Poskrbel bom tudi, da dobiš dobrega in pridnega služabnika, ta bo tudi objednem tvoj sel, če mi boš hotel kaj sporočiti.«

Marijano je odšel. Nikoli še ni nobenega naročila tako rad izvršil, ko današnje. Njegovo srce je bilo nemirno, čutil je, da se začne z današnjim dnem nova doba njegovega življenja. — —

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

V graščini Rodrigandi je bilo danes vse tiho in mirno. Grof je naročil, da naj vsi pazijo, da ne bodo delali nemira in ropota, kajti danes se zelo slabo počuti.

Nikdo ni ubogal grofovega ukaza bolj, ko stari kastelan Ivan Alimpo. Ko mačka je šel tiho na prstih po stopnjicah gori in doli, brez vsega šuma kot senca je letel po hodnikih, in celo v svojem stanovanju, ki je bilo tako daleč od grofovih soban, da bi tudi največjega ropota ne mogel slišati, se je plazil tako tiho semtertja, kakor bi bil plaval po zraku.

Tudi njegova žena Elvira je gledala, da ni delala ropota. Vendar se njej to ni tako posrečilo, ko njenemu možu. Kastelan je bil namreč majhen, suh možiček, a gospa Elvira je bila precej velika in obsežna. Gotovo ni bila manj široka ko visoka, in če bi jo bil posadil na tehtnico, bi bila odtehtala najmanje pet Alimpov. Njen zadovoljen obraz se je svetil ko polna luna, in iz njenih očjj se je smejala dobrosrčnost; njena usta so našla vedno prijazno besedo, in akoravno sta bila z Ivanom, kar se tiče telesa, zelo različnih dimenzij, sta imela vendar iste dobre lastnosti, zato sta se dobro razumela in živela ko dva golobčka; živa duša še ni slišala, da bi bila žalila drug druzega z najmanjšo žal besedico.

Kastelan je ravno sestavljal dragoceno pisalno orodje, in njegova družica je popravljala shojen rob krasne preproge. Medtem sta tako po tihem kramljala, kot bi bil bolni grof v njihovi bližini.

»Kaj misliš, Elvira, ali mu bo dopadlo to pisalno orodje?« je vprašal kastelan.

»Seveda. In kaj misliš, Alimpo, ali bo zadovoljen s to preprogo?«

»Jako lepo ste naredili, te bo pohvalil.«

»Midva skrbiva vedno, da mu ustreževa po volji.« 

»Tega je tudi vreden, moja Elvira.«

»Seveda! Tako je dober!«

»In z vsem zadovoljen!«

»Tako previden in učen!«

»In tako lep, Alimpo!«

»To je že mogoče. Vi ženske to takoj zapazite, a jaz se ne razumem na take stvari. Vendar vem, da ga imam zelo rad in, da ga objednem najponižnejše spoštujem. Ali ni res, Elvira?«

»Res je. Ravno tako je z menoj. Meni se zdi tako vzvišen, ponosen in odličen, kot bi bil kak grof, princ ali celo vojvoda.«

»Milostivi gospod ga ima tudi zelo rad.« 

»Ravnotako milostiva kontesa. A drugi zdravniki, o, Alimpo, ti se mi pa prav nič ne dopadajo.«

»Meni tudi ne. Sicer nikomur na svetu ne želim, da bi ga vrag vzel, a te tri tiče naj le vzame. Ali ne misliš tudi ti tako, Elvira?«

»Da, naj jih le vzame! Gotovo bi bili milostivega gospoda usmrtili, če bi ne bil prišel naš senor; bodi prepričan o tem, Alimpo!«

»In kaj misliš o mladem gospodu, Elvira?«

»Hm, tu pa moram biti previdna! Kaj pa misliš ti?« 

»Pač, tu moramo biti res previdni. Mislim — hm, mislim — »

»Torej, kaj misliš — — —?«

»Mislim, da naj — da naj, — — da naj ga — — —«

»Torej, kaj pa? Da naj ga — — —«

»Da naj — da naj ga — — da naj ga hu — — —«

»Torej, Alimpo, povej vendar! Zakaj se pa ustavljaš in jecljaš? Ali se me bojiš?«

»Ne, prav nič. Pa tu moram biti previden, vendar mislim, da — — da naj ga — — da naj ga hudič — — hm, ja, da naj tudi njega hudič vzame, kakor te tri zdravnike!«

»Oj, oj, Alimpo!« je grozila kastelanka. »Tako pa ne smeš govoriti o mladem grofu! To je brez vsega spoštovanja, akoravno nimam jaz ničesar proti temu, ja, nimam prav ničesar proti temu, če bi —«

»Torej, če bi — —«

»Če bi ga hudič vzel!«

»Ali vidiš sedaj!« je zaklical Alimpo po tihem; »isto misliš kakor jaz, moja Elvira!«

»Ta mladi grof Alfonzo se mi prav nič ne dopade! Niti utiša ne stori, da bi bil pravi grof!«

»Res je. Svojemu očetu, našemu milostivemu gospodu ni podoben. Ali nisi tega tudi že zapazil?«

»Že, že. In, ali veš, komu je podoben?«

»Komu?«

»Temu staremu notarju, senor Korteju.«

»Mislil sem, da boš rekla, da je podoben sestri Klarisi.«

Dobra Elvira se je malo začudila, pomislila natančnejše in potem odgovorila:

»Za Boga, prav imaš, Alimpo! Tudi tej pobožni sestri Klarisi je podoben. Zdi se mi, kot bi bila notar in sestra Klarisa njegovi stariši! Ali ni res to čudežno, moj ljubi Alimpo?«

»Res je,« ji je pritrdil kastelan. »Zgotovil sem svoje pisalno orodje.«

»Tudi jaz sem zgotovila preprogo. Ali bova nesla sedaj stvari v sobo našega gospoda doktorja?«

»Le nesiva jih!«

»Torej, pojdi!«

Stopila sta na hodnik in srečala one tri španske zdravnike, ki so šli ravno proti sobanam grofa Emanuela.

Ti trije gospodje so delali zelo resne obraze. Ko so prišli v predsobo, je vprašal doktor Frankas strežaja, ki je ravno pri vratih stal:

»Slišali smo da se Njegova Svetlost, milostivi grof slabo počutijo?«

»To je sicer res,« je odgovoril strežaj.

»Želimo žnjim govoriti.«

»Milostivi grof so vsak obisk strogo prepovedali.« 

»Tudi našega?«

»Imena sploh niso imenovali nobenega.«

»Torej, naznanite nas.«

»Tega si ne upam.«

»Zakaj? Če so Njegova Svetlost, milostivi grof bolni, tedaj smo zdravniki poklicani, da pomagamo.«

»Vendar Vas nočem naznaniti,« je odgovoril strežaj uljudno. »Držim se strogo ukaza milostivega gospoda.« 

»In nas morate tudi ubogati!« je pripomnil zdravnik strogo. »Bolniku vedno zdravnik zapoveduje.«

»Istega mnenja sem jaz tudi, senor; a ukazali so mi drugače.«

»Kako pa? In kdo?«

»Ukazala sta mi gospod doktor Strnad in tudi milostivi gospod sam. Gospod, ko ste hoteli milostivega gospoda operirati, ste mi ukazali, da ne smem nikomur odpreti, tudi milostivi kontesi ne, in za to sem bil tako kregan, kot še nikoli v svojem življenju.«

»Tega ste sami krivi; ko bi bili konteso in tega sirovega tujca s silo odstranili, bi se ne bil dogodil tisti škandal. Torej, ali nas bodete naznanili ali ne?«

Strežaj se je malo obotavljal, potem pa odgovoril:

»Torej, naj bo.«

Šel je v sosednjo sobo in se kmalu vrnil. Naznanil je gospodom, da naj le vstopijo.

»Torej vidite!« je zaklical Frankas zmagonosno. »Glejte, da bodete prihodnjič z nami bolj uljudni!«

Strežaj je odprl vrata, in ko so gospodje vstopili, jim je pokazal za njihovim hrbtom osle.

Grof je bil v isti sobi, kjer naj bi se bila pred par dnevi izvršila operacija. Sedel je v velikem, pripravnem, baržunastem naslonjaču in bil v jutranji obleki. Videlo se mu je sicer, da je precej slab, vendar da ne trpi bolečin.

Ti tri gospodje so se mu globoko priklonili, akoravno je bil grof slep. Grof jim je odzdravil, jim mignil z roko, naj se vsedejo, in potem pričel:

»Senorji, gotovo ste slišali, da želim miru. Naklonjen sem Vam, in zato sem Vas klub temu sprejel. Kaj mi imate povedati?«

Frankas je vstal in začel:

»Presvetli grof, skrbi nas Vaše zdravstveno stanje, in zato smo prišli. Slišali smo sicer o Vašem ukazu, da naj bo vse mirno, in iz tega smo sklepali, da se je Vaša bolezen poslabšala. Zato smo prihiteli, da Vam, kakor nam naša dolžnost veleva, kot zdravniki pomagamo.« 

»Lepa hvala Vam!« je odgovoril grof prijazno. »Sicer sem precej slab, vendar mi moje zdravstveno stanje ne dela nikakih skrbij.«

»Milostivi gospod,« je rekel doktor Milanos iz Kordove, »včasih bolnik niti ne čuti, da je njegovo stanje skrajno nevarno, to spozna samo zdravnik.«

»Imate prav,« mu je pritrdil grof in se malo nasmejal. »Tudi jaz se ne ravnam po svojih občutkih, ampak samo po navodilu svojega zdravnika. Senor doktor Strnad mi je pa rekel, da moja bolezen ni nevarna, in da se dobro počutim. Njemu tudi verjamen, saj tudi Vi pravite, da se moram samo po zdravnikovem navodilu ravnati.«

Vsi trije zdravniki so se pri teli besedah spogledali. Frankas je nezadovoljno nagubančil čelo in odgovoril:

»Ta tuji gospod Strnad? Svetlost, moj cenjeni tovariš, senor Cijeli, je bil mnogo let Vaš domači zdravnik, in vedno ste mu popolnoma zaupali. Tudi midva druga sva prišla na Vaš cenjeni in zaupljivi poziv, da Vašo bolezen ozdravimo. Če ne posežemo hitro vmes s primernimi sredstvi, bodete gotovo vsled te bolezni umrli. Mi trije smo najučenejši in najbolj praktični zdravniki na Španskem; pripravljeni smo, da Vam rešimo življenje, če pride potem popolnoma tuj, zakotni mazač k Vam, zaupate njemu bolj, kot nam, in ne pomislite, da lahko to s svojim dragim življenjem poplačate. Pomislite, Svetlost, če nas žalite, razžalite stem zastopnike vseh španskih zdravnikov in učenjakov.«

»Senorji,« je rekel grof, »le nikar ne predaleč! Doktor Strnad je sicer tujec, a zakotni mazač ni, in tudi ne dopustim, da bi ga tako imenovali! Mogoče je najimenitnejši izmed mlajših zdravnikov, o tem sem se prepričal. Študiral je na najslavnejših vseučiliščih v svoji domovini in bil asistenčni zdravnik najimenitnejših zdravnikov. Po dokončanih študijah je prepotoval več delov sveta, da spopolni svoje znanje, in slednjič je bil prvi asistenčni zdravnik profesorja Leturbirja v Parizu. Profesor Leturbir je najznamenitejši francoski kirurg, in doktor Strnad je njegova desna roka.«

»Pripovedoval nam je o tem,« je pripomnil zaničljivo Cijeli.

»Tega Vam pa ne verjamen! Senor Strnad ima preveč olike, da bi o sebi samem govoril. Moja hči je našla v medicinskem oddelku moje knjižnice več knjig, ki jih je spisal doktor Strnad, in celo vrsto zdravniških časopisov, ki ne morejo prehvaliti njegovo znanje in njegove uspehe. Vsak zdravnik, ki se zanima za razvoj medicinske vede, pozna ime Strnad. Kdor se seveda za ničesar ne zanima in je napram svojim bolnikom tako brezvesten, da ostane pri stari, napačni teoriji, ter misli, da je nezmotljiv in, da mu zaraditega ni treba študirati literature, kjer bi se lahko seznamil z novimi srečnimi in včasih celo čudežnimi iznajdbami, ta seveda ne bo nikdar poznal imen učenjakov in zdravniških ženijev.«

Vsi trije zdravniki so se pri teh besedah od jeze penili, in doktor Frankas je vprašal:

»Svetlost, ali ste morda stem nas mislili, ko ste rekli »brezvesten« in »se za ničesar ne zanima«.«

»Nikakor,« je odgovoril grof mirno in uljudno. »To velja splošno; vsekakor je pa bila moja dolžnost, da popravim Vam nasproti izraz »zakotni mazač«, ker gospoda Strnada ni tu in se sam zagovarjati ne more.«

»Ta Vaša izjava nam torej zadostuje, Don Emanuel,« je pripomnil Milanos. »Dobro vemo, da ni vsak, ki spiše kako medicinsko knjigo, že zdravniški ženij, in isto mislimo tudi o tem doktor Strnadu. Lahko se s tem ponašamo, da smo slavni po celi Španiji, in nikdo nam ne vzame našega slavnega imena, najmanj pa kak tujec. Senor Strnadovo napačno prognozo smo kritizirali le zaradi sočutja do Vas, Svetlost, nikakor pa ne mislimo, da je na isti stopinji zdravniške znanosti ko mi. Izjavljamo še enkrat odločno in s prepričanjem, da Vam je mogoče življenje rešiti edino le potom operacije; vsak poskus, odstraniti kamen potom katetnega svedra, bi poplačali s svojim življenjem.«

»In o tem ste v resnici trdno prepričani, senorji?« je vprašal grof resno.

»Smo,« so odgovorili vsi trije.

Tedaj je segel grof na mizo, vzel malo škatljico, jo odprl in pokazal zdravnikom.

»Potem prosim, poglejte malo v to škatljico!« je rekel in se nasmehnil.

Frankas je vzel škatljico v roke, je vsebino površno preiskal in izročil škatljico potem Cijeliju.

»To je nek prašek,« je rekel zaničljivo. »Če misli senor Strnad, da bo Vašo bolezen ozdravil s praški in tinkturami, tedaj se je s tem sam obsodil.«

»Motite se! Ta prah ni zdravilo, katero naj morda zavžijem, ampak to je prišlo iz mojega telesa.«

»Oh!« je zaklical Frankas.

»Tako je, senorji! Danes zjutraj je začel doktor Strnad kamen vrtati, in ta prašek je uspeh njegovega truda. In vidite, da pri tem nisem umrl.«

Vsi trije možje so bili v največji zadregi, česar pa grof ni zapazil, ker je bil slep. Frankas pa se je hitro sprijaznil s situvacijo in vprašal:

»Svetlost, pa ste tudi prepričani, da je ta prašek smleti del kamna?«

To je bilo grofu pa že prveč, in ves nevoljen in jezen je zaklical:

»Senor, ali mislite, da je doktor Strnad goljuf ali pa kak glumač!? Če tako govorite, si sami sebi škodujete. Čutil sem natančno, kako je kamen prijel; slišal sem, kako ga je s svedrom navrtal, in še sedaj čutim, kako se loči ostali navrtani prah.«

»Pa bolečine, katere ste pri tem prestali, Svetlost!« je pripomnil Frankas.

»Bolečine? Teh skoraj niti čutil nisem. Na sveder sem bil že navajen od prejšnjih dnij, a danes sem čutil samo to, da je šel malo globokejše. Ko mi je doktor Strnad kamen navrtal, nisem čutil nikakih posebnih bolečin, samo sedaj me malo boli, a samo toliko, kot navadno, kadar gre voda od človeka.«

»Pa premislite, kako dolgo bodo trajale te bolečine!« 

»Čutim in sem prepričan, da jih bom prenesel. Senor Strnadu popolnoma zaupam. Danes mi je dokazal, da zna operirati, in sicer na način, ki je stokrat manj nevaren, ko Vaša operacija. Verjamem mu tudi, da se da moja slepost ozdraviti. Senorji, poslušajte par besedij! Doktor Strnad je hotel, le z Vašo azistenco operirati, a ker ste bili njemu nasproti tako odurni, ni privolil v to. Sicer je še mlad mož, vendar se od njega tudi izkušeni zdravniki lahko marsieesar nauče. Pridružite se mu, in jako ljubo mi bo, če mi bodete kaj primernega nasvetovali.«

Frankas je stegnil svoje roke, kot bi se hotel braniti, in rekel:

»Hvala lepa, Svetlost! Jaz naj bi bil učenec moža, ki naj bi še sam šel v šolo. Če njemu bolj zaupate ko nam, Vam tega seveda ne moremo braniti; a da bi njemu azistiral in bil njegov učenec, tega pa ne. Prosim, dovolite mi, da se vrnem v Madrid.«

»Tudi jaz se bom še danes vrnil v Kordovo, kjer me ljudje poznajo in mi tudi zaupajo,« je pripomnil Milanos ponosno in samozavestno.

»In jaz, Svetlost,« je rekel Cijeli, »prosim, da me odslovite kot domačega zdravnika. Mogoče bo senor Strnad pripravljen, da prevzame izpraznjeno mesto.«

»Kar vsi trije me naenkrat napadete, sam sem in se ne morem braniti proti taki premoči,« je dejal grof mirno. »V graščini Rodrigandi bodete vedno gostoljubno sprejeti; če pa tako burno zahtevate, naj Vas odslovim, Vas seveda ne smem zadrževati, ker Vas Vaši bolniki gotovo težko pričakujejo. Predložite mojemu oskrbniku svoje račune, obenen se Vam prisrčno zahvaljujem za Vašo naklonjenost, katero ste mi izkazali v moji bolezni.«

»Hvala Vam, don Emanuel,« je rekel Frankas pikro. »Prosimo, sprejmite ta obisk obenem kot odhodno vizito.«

»Mi je tudi prav,« je odgovoril grof. »Bog Vas obvaruj na potovanju, senorji!«

Priklonili so se in odšli. V predsobi pa so se nehote ustavili in se spogledali.

»Končano je!« je dejal Frankas.

»Žalibog!« je pripomnil Milanos.

»Premagal nas je!« se je jezil Cijeli. »In še tak človek!«

»Kaj še; ni nas še ne!« je dejal Frankas. »Sicer bomo odpotovali, a prepričam sem, da nas bo še nazaj poklical!«

Šli so iz predsobe in mimo strežaja, seveda niso delali zmagonosnih obrazov. Na hodniku so se ločili in šli vsak v svojo sobo.

Ko se je vrnil Frankas v svojo sobo, ni bila prazna. Grof Alfonzo, notar in sestra Klarisa so ga pričakovali.

»Torej, ali se je posrečilo?« je vprašal Alfonzo.

»Se je,« je odgovoril zdravnik osorno.

»Hvala Bogu!«

»Prihranite si svoj »hvala Bogu« za pozneje, grof!« je dejal nato Frankas. »Posrečilo se je že, a ne nam.«

»Oh!«

»Ne nam, ampak temu Strnadu.«

»Res?« je zagrmel notar. »Vrag naj ga vzame!« 

»In sicer kmalu, drugače me ne bo več tu!« se je zasmejal zdravnik jezno.

»Odpotujete?« je vprašala pobožna sestra vsa prestrašena.

»Da. Vse tri je odslovil in rekel, naj oskrbniku predložimo svoje račune.«

»To je v resnici nekaj posebnega! To je več ko neprijaznost! Takorekoč skozi vrata Vas je vrgel!« je menil notar. »Ne smete odpotovati!«

»Ne? Mislite?«

»Da.«

»Tedaj se motite! Doktor Frankasu ni treba, da bi se usiljeval trdovratnemu bolniku.«

»Tega tudi nočem, senor, ampak grof sam Vas bo še prosil, da ostanete še tu.«

»Mogoče. Pa kako ga bodete k temu pripravili?« 

»Samo nekaj mu bodete namignili, pa bo. Povejte nam naj prvo ves pogovor z grofom!«

»Grof je govoril malo in odločno. Iz vsega njegovega govora smo razvidli, da bi nas bil sam odslovil, če bi ne bili tako premeteni in bi sami zahtevali, naj nas odslovi.«

Nato je začel zdravnik pripovedovati.

Grof Alfonzo ni črhnil besedice. Ves čas je stal pri oknu, temno gledal in poslušal. Ko je zdravnik končal, se je obrnil proti družbi in vprašal:

»Operacija se je torej v resnici že začela?«

»Že?«

»Ne da bi mi o tem kaj vedeli!« 

»Da, ne da bi mi o tem kaj vedeli! Tako nam Strnad naše lastno postopanje poplačuje!«

»Senor Frankas, mislite torej, da se mu bo operacija posrečila?«

»O tem sem prepričan!«

»To se ne sme zgoditi! To moramo preprečiti!«

»Kako hočete to preprečiti, don Alfonzo?« je vprašal zdravnik radovedno.

»To nalogo bo prevzel senor Kortejo.«

»Da, to prevzamem jaz in prepričan sem, da se mi bo posrečilo,« je odgovoril odločno.

»Da, naš dobri senor Grasparino bo to preskrbel,« je dejala sestra Klarisa. »Ta tuji vsiljenec nam ne bo več škodoval. Kar je Božja previdnost sklenila, tega ne sme preprečiti, in Božja roka ga bo dosegla in ga kaznovala!«

»Doktor, ostanite samo še en dan v Rodrigandi!?«

»Čemu?« je vprašal Frankas notarja.

»Ker sem prepričan, da bo grof jutri zjutraj vesel, ko bo zvedel, da ste še tu.«

»Ali mi to obljubite?«

»Obljubim!«

»Torej dobro, ostanem, a samo do jutri zjutraj, če me do tedaj grof ne prosi, da naj ostanem, odpotujem.«

»Ne skrbite in zanesite se name!« je rekel Kortejo. »A sedaj moram oditi.«

Šel je iz sobe in tudi iz graščine. Krenil jo je proti parku. Ko je dospel do gozda, je stopil za grm in močno zažvižgal.

Par trenutkov je čakal, zašumelo je v goščavi, in predenj je stopil mož, ki je bil opravljen v narodni noši, in v roki je imel črno platneno krinko.

»Ste pravi, senor,« je rekel. »Ali ste prišli z naročilom? Peklensko dolgočasno je, sedeti brez dela v gozdu!«

»Da, naročil Vam bom,« je dejal Kortejo. »A naročeno morate še danes izvršiti.«

»Oh — vendar! Kdaj?«

»Kedar imate priložnost. Sedaj ga ni v graščini.« 

»Vem, ker sem ga videl mimo iti.«

»Kam?«

»V gozd. Pqslal sem enega za njim, in ta mi je sporočil, da je šel s starim logarjem na gore.«

»Torej na lov! Ali ga ne morete na lovu?«

»Ne, kajti nimam upanja, da bi ga našli.«

»Torej pa zvečer, ko se vrne v park.« 

»Dobro. In če pride od druge strani?«

»Pa počakate. Mislim, da ima navado v mraku sprehajati se; takrat imate najlepšo priložnost. Upam, da se Vam bo posrečilo!«

»O tem ni dvoma, senor! Naše puške dobro ciljajo.« 

»Ne, s puškami pa ne. Z nožmi ga morate napasti. Strel alarmira vso okolico, in tega nočem, če mu date potem nož v roko, bodo vsi mislili, da je samomorilec.«

»Ubognti Vas moram; a puška bi bila sigurnejša. Ta mož se mi zdi zelo močan, in mogoče se bomo morali žnjim boriti.«

»A tako, bojite se ga!« ga je zasmehnil Kortejo. »Kaj pa še! Izvršili bomo Vaše naročilo. Kako pa je z denarjem? Naš vodja mi je naročil, naj sprejmem tudi denar.«

»Pridite danes točno o polnoči zopet na to mesto; takrat Vam bom pošteno plačal. Zakaj pa imate krinke s seboj?«

»Saj nismo začetniki v svoji stroki?« se je zasmejal brigant. »Preskrbeli smo se za vsak slučaj. Lahko bi nas kdo videl in nas drugič spoznal. Krinka je najboljše sredstvo, da nas nikdo ne spozna, senor!«

»Torej le dobro izvršite svojo stvar!« ga je opomnil notar, se obrnil in odšel proti graščini.

Ta brigant je bil eden izmed onih roparjev, ki jih je poslal Kapitano odvetniku v Rodrigando, da umore Strnada. Govoril je resnico. Strnad je šel res z grofovskim logarjem v gozd, a ne zaradi lova, ampak da bi se navžil svežega in čistega gorskega in gozdnega zraka, in da bi spoznal gozdove, ki spadajo k Rodrigandi.

Izostal je dalje, kot je mislil, in bilo je že pozno popoldan, ko se je vrnil.

V rokah je nesel puško, katero si je od grofa izposodil; ena cev je bila nabita z malimi svinčenkami, a druga s krogljo; kajti ni imel in tudi ne iskal priložnosti, da bi ustrelil.

Gotovo je bil romantično razpoložen, kajti šel ni po lepi gozdni stezi, ampak mahnil jo je proti domu skozi gozd. Bil je sam, logar se je poslovil od njega že prej in šel proti svojemu stanovanju, ki je bilo precej daleč v gozdu.

Počasi in zamišljen je korakal proti parku. Kar zagleda pred seboj nekaj svetlega. Mimo je šla gozdna stezica, tam se je sprehajala Silva, in njena svetla obleka se je svetlikala skozi drevje.

Zapazil je, da nekoga išče ali pričakuje, kajti včasih je obstala in poslušala. Vedela je, da je šel Strnad v gozd. Vrnil se še ni, in zato je bila nemirna, in neka nevidna moč jo je gnala v park.

Prišla je vedno bliže in bliže. Lepa je bila ko angelj, in oblečena v priprosto, belo obleko, ki se ji je tesno k telesu prilegala, in prekrasne oblike so se natančno razločevale. Bila je brez vsega lišpa; samo dva temno-rudeča nageljna je imela v bujnih, gostih laseh.

Naenkrat je zašumelo v grmovju, ozrla se je, in Strnad je stal pred njo ter jo uljudno pozdravil.

Presenečena je bila in stegnila od veselja roke njemu nasproti, a takoj jih je zopet zmaknila, in rudečica jo je oblila do ušes.

»Senor,« je rekla, ko se je hotel opravičiti. »Prišli ste kar naenkrat — nisem Vas pričakovala!«

»Odprostite, dona Silva!« je odgovoril. »Prišel sem ravno skozi gozd in Vas zagledal. Smatral sem to za svojo dolžnost, da vidite, da niste sami.«

»Notar je vprašal, kje da ste.«

»Slutil sem. Malo sem se zakasnil in moram zato sedaj pohiteti.«

»Ali smem iti z Vami?« je vprašala in zopet zarudela.

»Prosim!«

Puško je vrgel na ramo in ji ponudil roko. Oklenila se ga je, in počasi sta šla po parku proti graščini.

»Ali že veste, da bodo naši trije zdravniki odpotovali?« je vprašala Silva.

»Oh,« je odgovoril Strnad. »To mi je zelo neljubo. Ne sovražim jih in sem jih hotel samo prepričati, da bo don Emanuel še ozdravel.«

»Ali mislite res, da bo oče tudi še videl?«

»Skoraj prepričan sem o tem!«

»Ti zdravniki so pa še danes rekli, da ne. O, senor, pomagajte mojemu očetu in podarite mu luč očij, potem Vam bo moje srce večno hvaležno!«

»Zaupajte v Božjo pomoč. Bog mi bo že pravo pot pokazal.«

»Oče me bo — — — za Božjo voljo, kaj pa je to!«

Te zadnje besede je spregovorila v največjem strahu, kajti pred njima v grmorju se je prikazala črna zakrinkana glava, in temne oči so divje žarele skozi okrogle odprtine črne, platnene krinke.

»Le po njem! Ubijte ga!«

Te besede so se zaslišale in naekrat je planilo izza grmovja več oseb, ki so bile vse ravnotako zakrinkane, in so se vrgle z ostrimi nožmi na Strnada.

A Strnad ni bil danes prvič v takem položaju. Prepotoval je že mnogo sveta in se moral bojevati že z divjimi severnoameriškimi indijanci, z beduinci v puščavi, z vshodnoindijskimi malajci in novoholandskimi papuanci. Tam se je marsičesar naučil, posebno pa one ravnodušnosti, katere je treba človeku v takem slučaju.

»Hej, to se pa mene tiče!« je zaklical.

Spustil je svojo spremljevalko in skočil naglo malo v stran. Hitro je zgrabil svojo puško in nameril; dvakrat je vstrelil, in dva sta ležala na tleh. V hipu je obrnil puško in vdaril tretjega po glavi, da se je brez glasu zgrudil. Takrat ga je pa sunil nekdo z nožem v roko, a Strnad se je brzo obrnil, ga prijel za vrat, spustil puško na tla in ga s pestjo tako močno vdaril na sence, da se je nezvesten zgrudil na tla. Ko se je sedaj obrnil, je peti ropar zbežal.

Šele sedaj je pogledal, kje je Silva. Slonela je pri nekem drevesu, objela deblo in se od strahu tresla. Bila je bleda ko smrt, oči je imela zaprte in se ni upala pogledati, kako se bojuje njen ljubček proti toliki premoči.

Ves ta boj je trajal komaj eno minuto. Da bo njihov nasprotnik tako močan, tega brigantje niso mislili; ugnal bi bil cel tucat, takih ljudij.

»Kontesa,« je rekel Strnad in položil svojo roko na Silvino ramo, »ali Vam je slabo?«

Njsgov glas jo je šele vzdramil. Pogledala je, in ko ga je videla zdravega in čilega, je zginil zopet ves strah in bledica z njenega obraza.

»Janko!« je zaklicala od veselja.

Njena najglobokejša žalost spremenila se je naenkrat v največje veselje. To je uplivalo na njo tako zelo, da je pozabila na vsak obzir; mislila je samo to, da so ga hoteli ubiti, in da je še živ. Vrgla se mu je na prsi, ga objela okoli vratu, položila svojo glavico na njegovo srce in glasno ihtela.

»Silva!«

To besedo je spregovoril tiho, skoraj bi je ne bilo čuti, a slišalo se je, da je izrazil žnjo vso svojo srečo in ljubezen.

»Silva, pomirite se. Hvala Bogu, ugnal sem jih!« 

Sedaj je zagledala, da mu krvavi roka; prestrašila se je in zaklicala:

»Sveta Mati Božja, krvavi ste! Ranjeni ste! O, moj Bog, kaj naj storim!«

»Nikar ne skrbite,« je prosil Strnad. »Čutim, da je samo majhna, brezpomenbna rana. Zabosti me je hotel v srce, a ni se mu posrečilo.«

»Oh, kako so ljudje hudobni!« je rekla in se stresla od groze, ko je pogledala na tla in vidla štiri osebe na tleh ležati. »Kdo so neki? Kaj ste storili žnjimi? Štirje morilci, Janko, Vi ste močan, pogumen mož, Vi ste junak!«

Objela ga je znova in ga tako ljubeznivo in prisrčno pogledala, da se ni mogel več premagovati; sklonil se je, položil svoje ustnice na njene, in sledil je dolg, sladek poljub. — — —

Vstrepetala je.

»Nekdo pride!«

Res so se culi od gradu hitri koraki, in trije možje so prihiteli. Bila sta dva vrtnarska pomagača in mali kastelan, senor Ivan Alimpo. Ta je šel na vrt, da bi za Strnadovo stanovanje natrgal šopek cvetlic. Odrezoval je ravno vrtnice, ko je zaslišal dva strela, ki sta sledila hitro drug za drugim. To je bilo v parku nekaj nenavadnega; zato so slutili ti trije kako nesrečo in hiteli tja, od koder so čuli strel.

Ko je kastelan zagledal Strnada in Silvo in one štiri na tleh, je kar obstrmel od strahu in zavpil:

»Milostiva kontesa! Senor Strnad! Kaj se je pa zgodilo?«

»Senorja so hoteli umoriti,« je odgovorila Silva, še vedno vsa prestrašena.

»Umoriti?« je vprašal mali Alimpo. »O Bog, ali je to mogoče? To moram povedati svoji Elviri!«

Plosknil je z rokama in pogledal na okoli, kakor bi mislil, da je njegova Elvira kje v bližini.

»A senor je zmagal,« je nadaljevala Silva. »Usmrtil je vse štiri.«

»Štiri? Oh! Ah!« je zaklical Alimpo začuden. »Štiri može naenkrat!«

»Samo tri,« je popravil Strnad. »Tegale sem samo s pestjo, in je gotovo samo onesveščen.«

»Onesveščen! S pestjo! Celo svoje življenje bi ne zmogel kaj tacega. To moram povedati svoji Elviri!« 

»Pridite bliže in pomagajte mi krinke sneti,« je zaukkzal Strnad. »Poglejmo, če katerega poznate.«

»Senor, obvežite si naj prvo svojo roko!« je rekla Silva.

»To se nič ne mudi, dona Silva,« je odgovoril Strnad. »Rana res ni nevarna.«

»Ranjeni ste!? Zares, prav zares ste ranjeni!« je klical Alimpo. »O, moj Bog, to je grozno. Kri Vam teče kar scurkoma na tla. Oh, če bila saj moja Elvira tu, da bi Vam rano zavezala! Pojdite sem, senor; obvezal Vam bom tačas roko s svojim robcem!«

Strnad se je nasmejal in mu pomolil roko, in pridni kastelan mu jo je obvezal z robcem tako trdno, da kri ni več tekla skozi.

»Torej tako, to je bilo najbolj potrebno,« je dejal. »O, sveti Boštjan, umoriti so Vas hoteli, in na graščini Rodrigandi! Štirje so Vas napadli, trije so mrtvi, in četrti — — — o, kaj bo rekla moja Elvira.«

Priklonil se je, in vrtnarja sta mu pomagala. Razkrinkali so vse štiri, a nobenega niso poznali. Trije so bili mrtvi. Dvema je šla krogla ravno skozi srce, in tretji je imel prebito črepinjo. Silva ni mogla gledati in se je proč obrnila.

»To je bil pač močan udarec!« je dejal Alimpo. »Kot s kladivom na paro! Senor, močnejši ste, ko deset drugih.«

»Ali ima kdo kako vrv, ali kaj tacega?« je vprašal Strnad, ki je ravno četrtega preiskal. »Tale je samo onesveščen. Zvezati ga moramo. Povedal nam bo, kdo da je, in zakaj so me hoteli njegovi tovariši usmrtiti.«

»Seveda, to bo moral povedati,« je pritrdil Alimpo; »drugače, — drugače ga zrežem na drobne kosce! Senor, jaz sem hud, kadar se razjezim!«

Strnad se je nasmejal in vprašal:

»Ali ste bili že kdaj jezni, senor Alimpo?«

»Še nikoli; pa mislim, da sem takrat zelo hud, mogoče tako kot kak tiger, ali krokodil, ali celo kot kak — netopir.«

Dobri Alimpo je torej mislil, da so netopirji najhujše živali. Sicer je pa privlekel sedaj iz svojega žepa pripravno vrvico in zvezal roparju na hrbtu roke tako močno, da bi se gotovo ne mogel ganiti, če bi se zopet zavedel.

»Tako, tega sem že zvezal,« je dejal. »Senor, ali želite še česa?«

»Šel bom z milostivo konteso v graščino, in Vam bom poslal nekaj ljudij,« je odgovoril Strnad. »Tegale bodete takoj, ko se bo zbudil, spravili v varno ječo, druge moramo pa tu pustiti, dokler ne pride komisar, in cele situvacije uradno ne zabilježi.«

»Varno ječo že imamo, senor, ječo, iz katere sam vrag ne uide!«

»Dobro! To je tudi potrebno! Pa varujte se tačas tu. Nekaj jih je zbežalo. Ne vem, koliko jih je bilo. Mogoče pridejo nazaj, da tegale oprostijo.«

»Nazaj pridejo? In ga oprostijo?« je vprašal kastelan prestrašen. »In tedaj naj ostanem tu!?« 

»Kajpada.«

»Pa, če bi bodli, ali strejali, senor? To je zelo nevarno! O, če bi vedla to moja Elvira!«

»Mislim, da ste zelo pogumen mož, senor Ivan Alimpo!« je rekel Strnad smeje.

»Pogumen? O, kaj to!« je odgovoril mali Ivan. »Nisem samo pogumen, ampak celo hraber in drzen, da, črez mero drzen, in še posebno v nevarnosti! Ampak bosti, to je nekaj hudega, in streljati, to je včasih še hujše!«

»Torej dobro! Nabasal Vam bom svojo puško in jo tu pustil, in tile mrtveci imajo tudi še nože. S tem se lahko zadostno branite.«

Nabasal je puško in jo pomolil kastelanu; ta pa je skočil par korakov v stran, se branil in dejal:

»Meni ne, senor! Puške pa nočem! Če bi jo napačno prijel, in bi se sprožila, bi lahko samega sebe zadel. Dajte jo tema dvema vrtnarjema! Nabasane so obe cevi, in če nas napadejo, vsak lahko enkrat ustreli; jaz bom pa vzel tele štiri nože. Žnjimi lahko štiri sovražnike zabodem in celo usmrtim.«

Kakor je želel, tako se je tudi zgodilo; Strnad je ponudil potem grofici znova roko in jo peljal v graščino.

Ko sta dospela tja, jo je prosil, naj gre h grofu Emanuelu in gleda, da ta ne zve tega dogodka kar nenadoma, ker bi ga to mogoče vznemirilo in mu škodovalo. Sam pa je poskrbel zato, da je šlo nekaj graščinskih delavcev v park, in šele potem je šel v svojo sobo in si obvezal ranjeno roko.

Na stopnjicah je srečal pobožno sestro Klariso, ki je hotela iti ravno na izprehod. Zagledala je njegovo obvezano roko in ga takoj vprašala:

»Senor, kaj vidim! Roko imate obvezano, in Vaša obleka je vsa krvava! Za Boga, kaj se je pa zgodilo?«

Strnad se je začudil, da ga je nagovorila dama, ki ga prej nikoli pogledala ni, in smuknila vedno mimo njega, kakor bi ga ne bila niti zapazila. Vendar ji je uljudno odgovoril:

»Ranjen sem, senora.«

»Ranjeni ste? Moj Bog! Ali je to mogoče? Kdo Vas je pa ranil, senor?«

»Nihče jih ne pozna.«

»— — jih ne pozna. Ali jih je bilo več?«

»Da, več jih je bilo.«

»Pa se saj niste dvobojevali?«

»Ne, ampak napadli so me in me hoteli umoriti.« 

»Sveta Uršula, niti na Rodrigandi ni varno življenje? Pa rekli ste,« je pripomnila poizvedujoče, »da jih nihče ne pozna. Torej so tudi drugi ljudje videli morilce?«

»Kastelan in dva vrtnarja.«

»In potem so zbežali?«

»Eden ali dva sta ušla; tri sem usmrtil, in četrtega smo ujeli. Kastelan ga bo takoj pripeljal.«

Pobožna dama je pobledela ko smrt. Od strahu je komaj stala in rekla zato s tresočim glasom:

»Oprostite, senor, ta vest me je tako pretresla, da mi je kar slabo postalo! Umoriti so Vas hoteli! O, da bi Bog kaznoval dotičnike! Tako sem slaba, da sedaj niti ne morem na sprehod iti.«

»Senora, ali Vas smem spremiti v Vašo sobo?« je vprašal Strnad.

Prikimala je in se uprla nanj, kar bi sicer gotovo ne bila storila. Pa vsled strahu, da bi razkrili storilce, je zgubila v resnici vse svoje moči in se pošteno upirala na zdravnikovo roko.

Spremil jo je do vrat in se potem poslovil. Vesel je bil, da se je je znebil, kajti imel je neko antipatijo do te stare, pobožne dame. Vsa omamljena je vstopila v svojo sobo in se vsedla na divan. Kmalu pa je pozvonila in naročila služabnici, da naj pride senor Gasparino Kortejo takoj k njej.

Ni še minilo pet minut, ko je prišel njen zaveznik in se čudil, zakaj da se ji tako mudi.

»Poklicali ste me, Klarisa. Kaj pa imate, da se Vam tako mudi?« je vprašal.

»Nesreča, zelo velika nesreča se je zgodila!« je zaklicala.

»Kaka nesreča?«

»O, tako sem slaba, da komaj govorim!« je tožila.

»Hm!« je dejal mirno. »Saj še govorite, zato mi tudi lahko poveste, kaj da Vas tako zelo teži.«

»Nekaj strašnega je. Kaj, če nas razkrinkajo, senor!?«

»Za vraga, ne tarnajte, ampak govorite! Zakaj me tako vznemirjate s svojim javkanjem. Ali se je pripetila kaka nesreča, povejte vendar!« 

»Torej, poslušajte! Tega doktor Strnada so napadli.«

»Kje?«

»V parku.«

Notar se je zadovoljno nasmehnil, in njegov teman obraz se je zjasnil. Mislil je, da se je napad posrečil, in zato dejal:

»In kaj sledi iz tega? To ni nikaka nesreča! Kdo Vam je pa povedal o napadu?«

»To je ravno, kar me vznemirja! če bi mi bil to kdo drugi povedal, bi bila mirno sklenila svoje roke in hvalila Božjo pravičnost; pa — — —«

»No, kaj pa? Govorite vendar, za vraga!«

»Pravil mi je sam o tem.«

»Kdo?«

»Doktor.«

»Doktor? Pač doktor Frankas!«

»Ne, ampak ta doktor Strnad.«

Notar se je prestašil, ko je slišal — doktor Strnad.

»Doktor Strnad? Nemogoče!« je rekel vznemirjen.

»Nemogoče, pravite? O, to ni samo mogoče, ampak celo gola resnica je, senor. Tako sem se prestrašila, ko sem čula o tem, da me je moral celo ta človek, ki ga sovražim iz vse svoje duše, peljati v mojo sobo.«

»Stotisoč hudičev! je zaklel notar. »Torej ušel je?«

»Samo roko je imel malo ranjeno.«

»O, ti vragi! Jim bom že pokazal, kako se ravna z nožmi.«

»Žalibog, tega ne bodete mogli storiti.«

»Ne? Zakaj ne?«

»Tri je usmrtil, in četrti je vjet.«

»Prekleti hudič!« je preklinjal notar in zaškripal z zobmi. »To je pa slaba! Mrtveci ne govorijo; ampak ta jetnik je nevaren!«

»Ali Vas lahko izda?«

»Seveda! Saj so me vsi videli; poznajo me, ker sem žnjimi govoril.«

»Oj, za Boga! Senor, zakaj ste bili tako neprevidni?!«

»Sedaj živ krst tega ne more več predrugačiti! Nikar me ne nadlegujte s takimi predbacivanji! Ni drugače, na kak način si moramo pomagati.«

»Oho! Ze vem, kako; in sicer samo na ta način je mogoče!« je vskliknila naenkrat vzradoščena.

»Kako?« jo je vprašal notar.

»Tega jetnika moramo oprostiti.«

»To se nam bo gotovo posrečilo; a čakati bomo morali ugodne prilike, in ne verjamem, da bode ta do tedaj molčal. Ker pride sodnijska komisija, ki bo stvar preiskala, šele jutri zjutraj, bo jetnik gotovo črez noč v graščini zaprt. Zato ga bomo lahko oprostili. A do tedaj nas bo mogoče že izdal.«

»Dati mu morate na skrivnem znamenje, da naj molči.«

»Saj res! Stvar me je tako osupnila, da na to niti mislil nisem. Nikomur se ne bode zdelo sumljivo, če grem v park in si ogledam kraj, kjer se je stvar vršila. Pa, za vraga! Ta Slovenec mi je ušel, drugič se mu pa ne bo posrečilo: sam proti tolikimi! Močan je kakor lev, zato ga bodem moral samo z zvijačo premagati.«

»Pa na kak način bodete to izvšili, da se tega vražjega Slovenca iznebimo?« je vprašala pobožna sestra hlastno.

»Tega še sam ne vem, stvar moram še dobro premisliti,« je odgovoril Klarisin zaveznik.

»Odstraniti moramo tega doktor Strnada na vsak način, če hočemo svoj namen doseči,« je pripomnila dama odločno.

»Svoj namen moramo pa na vsak način doseči,« je pritrdil notar, »zato se bom poslužil vsacega sredstva, ki nam zamore pomagati.«

Klarisa je prikimala, in notar je nadaljeval:

»Sedaj bom pa šel in si ogledal kraj, kjer so ga napadli.«

Nato je odšel in hitel v park, kamor je privrela že velika množica graščinskih uslužbencev, ki so zvedeli o nenavadnem dogodku, ki se je zgodil na Rodrigandi.

Tretje poglavje. Na pravem sledu.[uredi]

— — —Prešlo je dokaj let,
Kar ta je pustil svet. — — —
Zdaj vrača se domov,— — —
— — — Prelepe mehke sanje
Objemljejo duhá. — — —
(Funtek.)

Kakor je senor Grasparino Kortejo dejal k svoji zaveznici, tako se je tudi zgodilo. One tri mrtvece so pustili v parku ležati in jih stražili, a jetnika so gnali v graščino. Ta je bil ravnoisti, s katerim se je notar danes pogajal. Blizu graščine ga je srečal notar. Korteju se je posrečilo, ne da bi ga bil kdo opazil, dati jetniku znamenje, naj molči. Brigant je takoj vedel, pri čem da je, mu prikimal, in njegov temnogledi obraz se je od veselja oblil z rudečico. Vedel je, da ga notar ne bode zapustil, če bo le molčal.

Ko je grof zvedel, da so njegovega gosta in zdravnika napadli, je bil tako vznemirjen, da ga je Silva le težko zopet pomirila; ukazal je, da se mora vsa stvar kar naj strožje preiskati.

Oni trije zdravniki so odpotovali še isti večer. Slutili so, kdo da je najel morilce, in uvideli, da morajo sedaj nekaj časa počakati, ker se je napad na doktor Strnada ponesrečil.

Strnad ni bil hudo ranjen. Imel je sicer roko cel teden obvezano, vendar ga to pri njegovem poklicu ni oviralo; še isti dan je nadaljeval operacijo. Komaj par dni je stanoval v gradu, in vendar so ga ljubili že vsi graščinski služabniki, zato so bili pa tudi zelo radovedni, kdo da je stregel po njegovem življenju. Žalibog, jetnik je trdovratno molčal. Povedal ni svojega imena, še manj pa, kdo ga je najel. Zato so morali čakati na izid sodnijske preiskave.

Najbolj sta se zanimala za ta dogodek kastelan in njegova žena. Sama sta sedela v svojem stanovanju in se pogovarjala. Gotovo bo zanimalo častite bralce, kako sta sodila ta dva poštena zakonska o tej stvari.

»Torej, moja ljuba Elvira, razložil ti bom vse natančno,« je dejal Alimpo.

»Dobro, pa le zelo natančno, dragi Alimpo!« mu je odgovorila Elvira.

Kastelan je vzel metlo v roko, pogledal pazno po sobi in potem začel:

»Če se dobro spominjam, jih je bilo pet. Misli si, da je prvi onale ura, drugi omara, tretji tista mizica, četrti tale viseča svetilka in peti je onile kovčeg tamle v kotu. — Ali me razumeš?«

»Prav dobro, ljubi Alimpo.«

»Torej dobro! Pet morilcev imava že. Treba nama je samo še doktor Strnada, katega bodo tile peteri napadli, in milostive kontese. Senor Strnad sem jaz, kontesa Silva si ti, moja dobra Elvira. Ali razumeš?« 

»Razumem! Milostiva kontesa Silva sem jaz!«

Pri teh besedah se je vzravnala debela kastelanka kolikor mogoče kvišku in se potrudila, da bi se kretala grofovsko.

»Doktor Strnad sem in grem sedaj na lov,« je nadaljeval kastelan, »in sedajle se zopet vračam domov, na rami imam pa dvocevsko.«

Pri teh besedah je položil metlo na ramo in potem zopet nadaljeval:

»V parku srečam potem tebe, moja ljuba Elvira, namreč našo milostivo konteso Silvo. Priklonim se ji seveda, in ona tudi meni.«

Sedaj se je svoji ženi globoko in častitljivo priklonil in prisilil tudi njo, da se je zbog svoje debelosti priklonila. Potem pa je dejal:

»Medtem ko se drug drugemu prikloniva, me pa napade pet morilcev. Prvi, torej ura, skoči k meni in mi hoče zasaditi nož v prsi; a jaz zgrabim svojo puško, namerim, in že leži mrtev na tleh — — — pok!«

Vzel je metlo z rame, nameril ih ustrelil na ta način, da je z ustnicami glasno poknil. Potem je nadaljeval:

»Sedaj prite drugi, torej omara, zopet z nožem proti meni. A jaz ga hitro ustrelim — — — pok! Kar pride tretji, onale mizica. Ker pa puška ni več nabasana, jo obrnem in ga z butom ubijem.«

Obrnil je metlo in udaril močno po mizici.

»Naenkrat zagledam četrtega, namreč svetilko. Ustreliti ne morem, udariti ne morem, ker je svetilka že tako blizu, da ne morem več s puško zamahniti; zato ga moram udariti s pestjo tako močno, da omedli, takole približno — — —«

Z levico je prijel svetilko, z desnico pa je zamahnil ter udaril — in črepinje so se vsule na tla. Dobrega kastelana je njegova burna fantazija tako zmešala, da je zamenjal abstraktno in konkretno življenje.

»Moj ljubi Alimpo,« je rekla kastelanka, »kaj pa vendar počenjaš!«

»Le mirna bodi, moja dobra Elvira,« je dejal Alimpo. »Sedaj si milostiva kontesa Silva, in ta nima s svetilko ničesar opraviti. Saj sem moral vendar četrtega ubiti, ker mi je zasadil nož v roko.«

»Pravzaprav imaš prav,« mu je pritrdila; »pa vendar je škoda za lepo svetilko. A ker si jo ubil zavoljo našega ljubega senor Strnada, pa naj bo v božjem imenu.«

»Da, Elvira, samo zavoljo njega sem jo ubil. Njemu na ljubo bi storil tudi še marsikaj druzega. V parku sem se oborožil kar s štirimi nožmi, da bi te hudobneže zabodel.«

»Ti?« ga je vprašala začudeno.

»Da, jaz tvoj Alimpo!« ji je odgovoril ponosmo.

»Sveta Mati božja! S štirimi nožmi! Koga si pa hotel zabosti?«

»Tiste morilce, ki so zbežali, če bi se bili vrnili.« 

»Moj Bog!« je klicala in zaploskala z rokama. »Človek! Moj mož! Alimpo! Tak divjak si! Kar po krvi te žeja! Glej, da se ne premakneš več od mene! Paziti moram nate, kajti vedno postajaš bolj hrabrega in drznega značaja.«

»Seveda, saj to je tudi treba!« je dejal Alimpo in si ponosno pogladil svoje močne brke, ki so mu pod nosom ravno črez usta visele, kajti konce svojih brk si je vedno obril, ker jih ni vihal.

»Pojdi vendar, moja ljuba Elvira, v orožarnico in mi prinesi meč starega viteza Arbikolta de Rodriganda.« 

»Meč naj prinesem? Tisti dolgi, velikanski meč?« je vprašala začudeno. »Čemu pa?«

»Ker bom stražil danes ponoči jetnika.«

»Ali noriš?!« je zaklicala. »Jetnika bos stražil? Pri njegovih vratih boš stal, z mečem v rokah? Če pa uide! Tako lahkomišljeno se podajaš v smrtno nevarnost? Kar z vso silo se hočeš žrtvovati za druge, moj dobri Alimpo?«

»Ne, tega ne bom storil. Pa vendar mi prinesi meč! Jetnik bo v kleti, a stražil ga bom z mečem tule v svoji sobi. Če vdre vrata, me saj videl ne bo. Če bi pa prišel slučajno potem v sobo, bo gotovo zbežal, ko bo zagledal meč, razun če je posebno krvoločen. Sedaj bom pa šel s hlapci pogledat, če klučavnica in zapahi dobro drže.«

Nato je odšel in ni slutil, da se nahajajo v graščini ljudje, pred katerimi niso varne tudi najmočnejše ključavnice in celo zidovi ne.

Ob istem času je prišla k grofu, pri katerem je bil ravno doktor Strnad, radostno iznenadena kontesa Silva.

»Moj dragi oče, prinašam ti zelo veselo vest,« je začela.

»Kaj pa je?«

»Ravnokar sem dobila pismo, katerega ti moram prebrati.«

»Torej beri, če dovoli senor Strnad,« je dejal grof prijazno.

»O, seveda bo dovolil!« je odgovorila. »Torej poslušaj!«

Brala je naslednje:

»Moja draga Silva!

Takoj po včerajšnem pismu ti moram tele vrstice pisati. Moj oče je prestavljen kot konzul v Mehiko. Nemudoma mora odpotovati, in jaz grem seveda žnjim. Prej te moram pa še enkrat videti. Zato pridem v Rodrigando, pripeljem se pojutrašnjem. Če moreš, pridi po mene v Pons, tam bom pol ure počivala.

Sporoči milostivemu grofu moj poklon, in bodi srčno pozdravljena od tvoje

Eme Lindzej.«

»Ali ni to prav vesela in prijetna vest, moj dragi oče?« je vprašala, ko je prebrala pisemce.

»Seveda, moj otrok,« ji je odgovoril grof.

Potem se je pa obrnil proti zdravniku in rekel:

»Mis Ema Lindzej je namreč hči sir Henrika Lindzeja, grofa Notingvela, ki je živel več let v Madridu, tam sta se tudi dami seznanili.«

»Ali mi dovoliš, da se peljem jutri zjutraj v Pons po Emo?« je vprašala Silva svojega očeta.

»Seveda, dovolim!« ji je odgovoril. »Mislim, da je jutri v Ponsu ravno velik semenj. Dobro bi bilo, če bi šel s teboj kastelan, moj otrok.«

»To bom pa imela hrabrega kavalirja in branitelja,« se je smejala Silva.

Rad bi se bil ponudil Strnad, vendar tega prvič zaraditega ni mogel storiti, ker bi se to ne bilo strinjalo z družabnimi razmerami, in drugič ni mogel prepustiti bolnega grofa samega sebi; zaraditega ni izgovoril besed, ki jili je imel že na ustnicah. — —

Kmalu potem, ko, so že vsi v graščini spali, sta se plazila dva moža na tihem k ječi, kjer je bil jetnik zaprt. Bila sta grof Alfonzo in notar Kortejo. Pred vratmi sta stala dva služabnika, ki sta stražila roparja. Ko sta prišla tja blizu, je ostal notar vzadaj, a grof je šel z glasnim korakom naprej, tako da sta ga slišala stražnika že od daleč. Klaverno sta sedela na tleh, in poleg njih je gorela mala svetilka. Ko sta spoznala svojega mladega gospoda, sta častitljivo vstala.

»Torej v tejle celici je ta hajduk?« je vprašal.

»Da, v tejle,« je odgovoril eden izmed njih.

»Mislim, da ga dobro stražita! Če vama uide, tedaj nikar ne upajta, da bi vama prizanesel. Dajta mi svetilko sem.«

Hotel je prižgati smodko, pri tem je pa nalašč napačno prijel in sunil strežaju svetilko iz rok, tako da je padla na tla, ugasnila in se ubila.

»Nerodnež!« se je jezil. »Poberi svetilko, da jo prižgem.«

Medtem se je sklonil hitro na tla in pobral neopazovan svetilko. Služabnika sta brezuspešno tipala po tleh, grof se je glasno nad njima kregal, a notar se je na tihem priplazil, odprl previdno vrata in stopil v ječo. Grof Alfonzo je stal tako, da služabnika nista ničesar zapazila, in ko ga je notar nalahko sunil in mu dal steni znamenje, da se je stvar posrečila, je položil zopet na tihoma svetilko na tla in stopil malo nazaj.

»Ali bo že kmalu, naj vama grem mogoče pomagat?« se je jezil.

»Jo že imam, don Alfonzo,« je vzkliknil tedaj eden izmed njiju. »Pa olje se je razlilo.«

»Torej pojdita po drugo. Do tedaj bo že še bombaž gorel.«

Nato je segel v žep po žveplenko in prižgal svetilko. Potem je odprl vrata, kajti notar je zapahe zopet na tihem zaprl, in posvetil v ječo. To je storil tako, da služabnika nista mogla v ječo pogledati.

»Ta duša spi, ali se pa navlašč tako dela,« je dejal in vrata zopet zaprl. »Najbolje je, da ga pustimo v miru!«

Potem se je počasi obrnil in šel po stopnjicah navzgor.

Medtem se je pa notar z jetnikom splazil iz ječe.

Neopazovana sta prišla iz graščine in šla na tihem tja v temno noč. Slednjič, ko sta bila prepričana, da jih nihče več ne zasači, se je notar vstavil in osorno dejal: »Dečko, izvrstno si izvršil svojo nalogo. Ali naj ti izplačam plačilo?«

»Oprostite, senor!« je odgovoril ropar. »Vsakomur se lahko ponesreči kako podjetje.«

»Pa saj tako važno ne! Mislim, da mi je poslal Kapitano same strahopetneže.«

Brigant je stopil korak bližje in rekel z mirnim, vendar zelo ostrim glasom:

»Gospod, nikar me ne razžalite!«

»Hm! če jih toliko enega samega napade, in ga še ne premorejo, tedaj so strahopetneži!«

»Le počasi, senor! Zakaj se ga pa sami ne lotite!? Kdor je z drugim cel božji dan skupaj in ima desetkrat na dan priložnost, da bi se ga znebil, in se potem obrne še na druge, ta j e strahopetnež! Le dobro si zapomnite to, senor! Vi niste niti Kapitano, niti kak drugi, ki me ima pravico ošteti, zato tudi ne pustim, da bi mi rekli najmanjšo žal besedico. Niti za pičico niste boljši od mene; če Vas izdam, ste zgubljeni, zato Vam svetujem, da ste previdni in me nikar ne razžalite. Ni jeden izmed mojih tovarišev ni strahopetnež.«

»Zakaj ga pa potem niste premagali?«

»Kdo bi si bil mislil, da je tak orjak, senor, verjemite mi, močan je kakor sam vrag!«

»Saj vas je bila vendar cela jata!«

»A naročili ste nam, da ga smemo napasti samo z nožmi. Dober strel je več vreden, ko vsako drugo orožje, a streljati ste nam prepovedali, in zato ste sami krivi, da se je napad ponesrečil.«

»A tako!« se je zakrohotal notar. »Mogoče boš še celo zahteval, da naj tl izplačam ostalo osoto, ker ste storili svojo dolžnost, kakor praviš.«

»Vsekakor jo tudi zahtevam! Vi sami ste krivi, in moji tovariši so mrtvi. Plačati morate na vsak način.« 

»Preden ni ta slovenski doktor mrtev, ne plačam vinarja!«

»Le poskusite sami, — mogoče se Vam posreči!« 

»Zato sem vas najel!« se je jezil notar.

»Sedaj ne več, senor! Ravnali smo se po Vašem navodilu. Da je pa bilo to navodilo slabo, in se je stvar ponesrečila, tega nismo mi krivi. Zahtevam denar. Če mi ne plačate takoj, bodete morali pa pozneje še več plačati, kajti Kapitano bo zahteval visoko odškodnino za ubite tovariše, ki so mrtvi samo po Vaši krivdi.« 

»Vrag vas vzemi vse skupaj, lopovi ste!«

»Torej dobro, ubogam in grem!« se je smejal ropar zasmehljivo in v trenutku izginil v temni noči.

Kaj tacega pa advokat vendar-le ni pričakoval. Klical je tako glasno, kolikor je smel glede na previdnost, a nihče se ni oglasil. Vsled tega je bil v največji zadregi. Kaj bo, če ga bodo brigantje izdali? Potem je vse zgubljeno, vsi njegovi naklepi, za kojih uresničenje dela že toliko let, se bodo zrušili. Zakaj se je pravzaprav trudil celo svoje življenje?

V skrbeh se je vrnil v graščino in legel spat, a ni se mogel pomiriti. Vsakdo bi mislil, da zaraditega ni mogel spati, ker mu je očitala njegova slaba vest vse njegove hudobije, — o ne, vesti ta vražji človek niti imel ni, premišljeval je samo, kako naj se izogne preteči nevarnosti.

Celo noč ni zatisnil očesa, in proti jutru je čul v graščini nekak nemir. Služabniki so letali semtertja in med sdbo govorili. Vsled tega je slutil, da se je pripetilo nekaj posebnega. Uganil je vzrok seveda takoj, in počasi vstal. Komaj se je začel oblačiti; kar potrka nekdo na vrata njegove spalnice, in strežaj, ki mu je navadno stregel, je vprašal zunaj pred vratmi:

»Senor Kortejo, ali še ležite?«

»Še,« je odgovoril notar zaradi previdnosti.

»Tedaj pa hitro vstanite! Don Emanuel želi z Vami govoriti.«

»Na vse zgodaj!? Kaj pa je?«

»Nekaj zelo neprijetnega se je pripetilo.«

»Kaj pa?«

»Ropar je ponoči ušel.«

»Nemogoče!« je zaklical prisiljeno po svoji navadi. »Takoj pridem.«

Niso pretekle še dve minute, ko je potem zapustil svojo sobo in šel k grofu. Pri njem so bili grofica Silva, pobožna sestra Klarisa in mladi grof Alfonzo.

»Senor, ali ste že zvedeli, kaj da se je zgodilo?« ga je vprašal don Emanuel.

»Že,« je odgovoril notar. »Mislim, da se le motite.« 

»Ne motimo se ne; ropar je v resnici ušel!«

»To je nemogoče! Saj sta ga vendar dva moža strogo stražila.«

»In vendar je ušel, ali pravzaprav, izginil je brez sledu in sicer na tako čudežen način, da tega kar razumeti ne moremo.«

»Hm!« je godrnjal notar in se delal kot bi bil skrajno začuden. »Ali Vam je don Alfonzo povedal, da je bil sam ponoči v ječi, in se prepričal če je dovolj varna?«

»Seveda mi je povedal. Moj sin je ječo preiskal in videl, da je ropar na tleli ležal in spal.«

»Torej so mu pa strežaji pomagali uiti. Drugače si tega ne morem raztolmačiti.«

»Tega ne verjamem, ker sta se oba tako zelo začudila, da ne morem dvomiti o njihovi nedolžnosti.« 

»Tudi jaz sem prepričana, da ta dva nista kriva,« je pripomnila Silva sočutno. »Ti ljudje so zvesti; to dobro vem.«

»Pa povejte mi, moja milostiva kontesa, kako sta potem mogla roparja brez njihove vednosti in pomoči iz ječe uiti?« je vprašal odvetnik.

»To bo dognala že preiskava. Oče Vas je poklical posebno zaraditega, da bi se je udeležili.«

»Upajmo, da ne bo brez vspeha! Takoj bom šel na lice mesta.«

Preiskava je bila, kakor je bilo pričakovati, brez vsacega najmanjšega vspeha.

Tudi Strnad se je zbudil vsled nemira, ki je bil v celi graščini. Ko je stopil na hodnik, je naletel na malega kastelana, kateremu se je bralo začudenje na obrazu.

»Senor, ali ste že zvedeli?« je vprašal v eni sapi.

»Kaj pa?«

»Da je ta lopov, ta morilec ušel?«

»Kaj pravite? To je nemogoče!« je zaklical zdravnik, ves iznenaden.

»O, lahko mogoče, senor!« je odgovoril kastelan. »Ušel je in je že davno črez hribe in doline; to pravi moja Elvira tudi!«

»Pa kako vendar? Kako se mu je moglo posrečiti, da je ušel?«

»Tega nihče ne ve, senor, celo moja Elvira ne!«

»Ali ga niso stražili?«

»Seveda so ga! Postavil sem k vratom dva hlapca kot stražnika. Tudi milostivi grof Alfonzo je bil pri njih in se prepričal, če sta dovolj pozorna. Videl je, da je bil jetnik v ječi in spal. A danes zjutraj, ko sta stražnika odprla ječo, da bi jetniku dala vode, ga ni bilo nikjer.«

»To je pa res čudežno! Stvar se mi zdi zelo sumljiva. Na vsak način se mora zadeva natančno preiskati. Če je ta človek ušel, tedaj ni upanja, da bi zvedeli kaj natančnejšega o včerašnjem napadu!«

»Žalibog, senor! Prišla bo komisija, da bi stvar natačno preiskala, in glavna oseba, morilec nam je ušel. Resje sitno, da celo sramotno je za nas; to pravi moja Elvira tudi. Pa kaj stojim pravzaprav tu, ko se mi vendar tako zelo mudi! Hiteti moram, kajti konje že napregajo, spremiti moram dobro konteso Silvo v Pons.«

Nato je odhitel, kajti danes je imel predvsem zelo častno nalogo in dolžnost, spremljati svojo mlado gospodarico, in jo med potom obvarovati s svojim močnim varstvom vsake nesreče. Na to je bil ponosen; mišice njegovega malega telesa so se napele, in čutil je v sebi levovo moč. In akoravno ni opasal meča starih pradedov, imel se je vendar za naj zvestejšega in naj hrabrejšega viteza najlepše kontese v celi lepi Španiji. Sicer pa, kar se tiče meča, bi se mu tudi ne bilo posrečilo, opasati ga okoli pasu, kajti meč je bil skoraj tako dolg, kot on sam velik. — — —

V Ponsu je bil danes ravno letni semenj, in zato se ne smemo čuditi, da so bile vse ceste in pota, ki so vodila po tej okolici, že na vse zgodaj zelo živahne. Španci so sicer resnega značaja, a kadar imajo priložnost uživati in se malo razvedriti, takrat uživajo življenje v polni meri.

Od vzhodne strani sta korakala proti mestu dva moža. Izogibala sta se glavne ceste in hodila samo po takih potih, kjer jih ni srečavalo mnogo ljudi. Ob ramenih sta imela vsak dolgo pirenejsko puško, za pasom pa samokrese in nože. Videlo se jima je, da nista kaj posebno miroljubnega značaja. Okoli vratu je imel vsak z vrvico pritrjen črn platnen zavitek. Če bi bil to platno razgrnil, bi bil takoj spoznal, da je to krinka, ki ima spredaj izrezani dve luknji za oči. Take krinke so imeli brigantje, ko so napadli v graščinskem parku v Rodrigandi doktor Strnada, zato tudi ni težko uganiti, da sta ta dva z onimi v zvezi.

Res je bil eden izmed njih oni ropar, ki je ušel z notarjevo pomočjo, a drugi je bil tisti, ki je pri napadu na zdravnika izginil v goščavi. Prvi, ki je notarja tako nepričakovano in v toliki zadregi zapustil, je šel dalje po polju, da se je izognil vasi Rodrigandi, potem je pa zavil na pot, ki pelje v Pons. Ta pot je vodila ravno na nasprotno stran kakor ona, ki je peljala v gorovje, zato je bil tukaj na varnem, kajti če so zločinca zasledovali, so šli gotovo proti goram.

Zato je pa šel tudi precej brez skrbi počasi dalje, kar stopi pred njega v temni noči črna postava.

»Stoj!« se je zaslišal glas, in puškin petelin se je sprožil. »Ustavi se, in odloži svoje orožje!«

Brigant se je na prvi trenstek ustrašil, a v hipu je spoznal glas. Bil je njegov tovariš, ki je doktor Strnadu ušel. Zato je odgovoril:

»Nikar se ne šali, Žvanito! Nimam niti zlata niti srebra, da celo deseti del ubogega maravedija ne; kajti ti prokleti vragi tam v graščini so mi vse do vinarja vzeli.«

»Henrikord, a ti si tu?« je zaklical napadalec, in poznalo se mu je na glasu, da je bil veselo iznenaden. »Tristo živih vragov, kako pa prideš ti semkaj?«

»Peš, kakor vidiš!«

»To ti pa že rad verjamen, da te niso z dvema paroma konj sem pripeljali!« se je smejal Žvanito. »Mislil sem, da so te utaknili v luknjo in te bodo jutri prepeljati na sodnijo?«

»Prav imaš, to so tudi hoteli zmenoj storiti, a zmešal sem jim štreno.«

»Ušel si jim?«

»Seveda! Ali morda misliš, da so me sami izpustili, kaj?«

»Tako bedast pač nisem, da bi kaj tacega mislil. Pa povej mi vendar, kakp se ti je godilo.«

Nato mu je začel Henrikord pripovedati, in povedal je vse, kar je od včeraj do danes doživel, potem je pa vprašal svojega tovariša:

»Sedaj pa še ti povej, kako vendar sem prideš! Kaj pa delaš tu pravzaprav?«

»Saj si videl! Prežim na kak majhen plen.« 

»Kako, da si tako nepreviden!«

»A, kaj to!«

»Zakaj se nisi vrnil h Kapitanu?«

»Zakaj? Še vprašaš me! Vendar ne gre, da bi tebe kar meni nič tebi nič zapustil!«

»Ali res? Zaradi mene se nisi vrnil?«

»Seveda; sveti Jakob mi bodi priča, da je to res! Ko je ta slovenski slon tako neusmiljeno po nas udrihal, in ste padali drugi na tla kakor snopje, tedaj sem se skril v grmovje in šel najprvo tja, kjer smo skrili svoje orožje, puške in krinke. Zgrabil sem vso ropotijo in bežal. Pozneje sem šel pa na skrivnem poslušat. Tedaj sem zvedel, da so tebe ujeli in te vtaknili v ječo, in da so drugi tovariši mrtvi. Zvedel sem tudi, da te mislijo jutri prepeljati na sodnijo. Trdno sem sklenil, da te osvobodim. Hotel sem nanje čakati; mislil sem si, pet pušk imam in torej desetkrat lahko vstrelim. Črez noč sem se vlegel tukajle ob poti spat. Ko sem te slišal prihajati, sem mislil, da je kak bogat kmet iz Rodrigande, kateremu bi ne bilo napačno pobrati iz žepov cekine in mu porezati srebrnih gumbov. Pa, varal sem se; pravzaprav mi je pa tako še ljubše. Kaj bodeva pa sedaj ukrenila?«

»Vrniti se mislim h Kapitanu.« 

»Ali imaš čudne misli!« je dejal Žvanito.

»Zakaj ne bi se vrnil?«

»Saj brez mene tudi lahko izhaja.«

»Seveda lahko izhaja brez tebe, ampak pomisli, da ima Kapitano pravico in oblast do tebe.«

»To je že minulo. Prav ozmerjal me bo, ker se je napad ponesrečil, druzega nič. In gotovo desetkrat nam odtrga naš roparski delež.«

»Hm, če ne bo še kaj hujšega!« je godrnjal Henrikord. »Prav imaš, Žvanito; a vbogati morava vendarle.«

»Nimava vzroka.«

»Saj sva mu vendar svestobo prisegla.«

»Kaj to! Roparskemu načelniku ni treba biti zvest, tudi če se mu priseže. Storil bom tako, kakor pravijo trgovci: postal bom sam svoj.«

»Reči hočeš, začel boš naš roparski posel na svojo roko izvrševati?«

»Tako je.«

»Sam?«

»Čisto sam! Če hočeš pa še ti z menój, mi je tudi prav?«

»Jaz tudi s teboj? Hm!«

»Le premisli stvar natančno, Henrikord! Od vsega, kar prinesemo, dobi Kapitano vedno največji in najboljši del; sam ve vse skrivnosti, vsa skrivna pota in zvijače; a trudimo se pa le samo mi; samo mi smo vedno v nevarnosti pred ječo in vislicami, a on sedi lepo doma in zapoveduje. Dobro veš, koliko vsoto je dobil za umor tega Slovenca. Radoveden sem, koliko nam bo dal?«

»Par ubogih cenikov. Prav imaš!«

»Mar si ne znamo zaslužiti sami cele vsote? Na primer, če vjamemo kakega bogatega plemenitaša, tedaj nam bo moral plačati tako veliko vsoto za svojo osvobodenje, da bodemo potem bogati gospodje.«

»Za vraga, resnico govoriš, Žvanito! A zapustiti morava to okolico, kajti če naju Kapitano dobi v svojo pest, sva zgubljena.«

»Bodeva šla pa črez Ebro. Vendar si morava zaslužiti še preje malo vsotico za med potjo. Danes je v Ponsu velik semenj, in marsikoga bova srečala, ki ima polne žepe; gotovo znava denar porabiti bolje ko vsakdo drugi. Ali greš z menój?«

»Grem, če mora že na vsak način tako biti! Praviš, da imaš puške?«

»One puške in samokrese imam, katere smo morali odložiti, ko smo napadli onega slovenskega zdravnika samo z nožmi. Slučajno imam tudi še dva noža; jednega lahko vzameš, če hočeš.«

»Pa vseh pušk in samokresov vendar ne smeva vzeti s seboj, ker bi bilo preveč sumljivo!«

»Nikar ne skrbi! Kar ne rabiva, bodeva skrila za kako drugo priložnost. Najprvo si morava pa poiskati kako zatišje, kjer bova lahko brez skrbi prenočila.«

Na ta način sta se združila tovariša. Prenočila sta na prostem v gozdu. Drugo jutro sta potem orožje, kar ga nista rabila, zakopala in šla proti Ponsu.

Nista imela namena, iti v mesto, kajti to bi bilo prenevarno; sklenila sta zato, da se bodeta skrila v kako zatišje in čakala, dokler ne pride kdo mimo, ki bo imel toliko vsoto denarja s seboj, da bodeta žnjo izhajala vsaj nekaj časa.

Skrila sta se za gosto grmovje, in marsikdo je šel mimo, ne da bi se bila zato zmenila, kajti videlo se jim je, da nima nihče izmed njih kaj prida cenikov v mošnji.

Kar zaslišita od daleč klopot podkev in lahko drdranje voza; Henrikord je pomolil svojo glavo skozi grmovje, a hipoma se je ves prestrašen zopet umaknil.

»Kaj ti pa je? Kdo pa je?« je vprašal Žvanito.

»Za vraga, sem se vstrašil!« je odgovoril Henrikord. »To je senora!«

»Katera senora?«

»Z Rodrigande. Tista senora, katero je spremljal oni Slovenec, ki smo ga napadli.«

»Res? Če ni vrag, to morava pa dobiti!«

Zgrabil je puško in pogledal skozi grmovje, a ves iznenaden se je zopet hitro skril.

»Res, ona je bila!« je dejal. »Pa tako hitro so dirjali mimo, da niti vstreliti nisem mogel.«

»Vstreliti nisi mogel, Žvanito?« je vprašal Henrikord. »Pa saj nisi hotel nje vstreliti?«

»Kaj pa še! Konje sem hotel, ne pa nje. Če bi bil vstrelil konja, bi se bili morali vstaviti in se vdati.«

»To pa že, to! Sveta Madona, res prokleto sramotno se mi zdi, tako lepo žensko, ki je brez vsake pomoči, kar meni nič tebi nič vstreliti. Tistadva služabnika bi bila kmalu pomirila. Kočijažu sem bral iz obraza, da ni junak, a drugi je bil senor kastelan, kakor ga je včeraj nekdo imenoval. Tak strahopetnež je, da se zboji vsake muhe. Prepričan sem, da ima senora pri sebi več denarja, kakor marsikdo drugi, ki pride tule mimo. Kaj misliš, ali bi se ne splačalo, da jo zvečer počakava?«

»Bi se, bi,« je pritrdil Žvanito. »Boljšega plena si niti poželeti ne moreva. Konje bova vstrelila, in sicer ti pripreženega, jaz pa druzega. Vse drugo bova pa storila tako, kakor bo ravno za dotični slučaj najbolj primerno.«

Medtem, ko sta se tadva o svojem naklepu pogovarjala, je drdrala ekvipaža grofice de Rodriganda v diru proti mestu. Silva je vedela, da pride njena prijateljica s pošto, in ker je bilo do tedaj še precej časa, je ukazala kočijažu, da naj zapelje v hotel Lokanda, ki se veljal za najboljšo gostilno v celem mestecu.

Ko so tjakoj dospeli, je prepustila kastelanu in kočijažu, da poskrbita za konje, in šla v sobane, v katerih je navadno stanovala, kadar se je mudila v Ponsu. Dotične sobe so bile sicer vže oddane, a gostilničar je poskrbel, da je grofica vendar ta čas, ko je čakala na pošto, lahko v njih bivala.«

Ko je došel črez pol ure poštni voz, v katerega je bilo vpreženih tri pare mul, v mestece, čakala sta že kastelan in kočijaž v poštni veži, da sprejmeta gosta in ga peljeta k svoji gospodarici.

Poštni voz, ki je bil velik kakor Noetova barka, se je le počasi izpraznil svoje vsebine, in šele nazadnje je izstopila tudi dama, ki je imela črez obraz gost pajčolan in bila zavita v sivo suknjo za potovanje, tako da je bilo mogoče spoznati samo to, da je srednje postave in finega, samozavestnega nastopa. Kastelan je meril vse potnike brezuspešno od nog do glave, sedaj pa je stopil k tej dami, se ponižno in globoko priklonil ter dejal:

»Dober dan želim — bodite pozdravljeni! Kajne, Vi ste mis Ema, senora ledi Lindzej?«

Kratek smeh, ki je zvenel kakor čisto zlato, se je zaslišal skozi pajčolan, kakor da bi bil zažvrgolel škrjanček kratko pesmico, in potem je odgovorila na čudno kastelanovo vprašanje:

»Da, moj prijatelj, Ema Lindzej sem. In kdo ste Vi?« 

»O, dona ledi senora, jaz sem senor Ivan Alimpo, kastelan v graščini Rodriganda. To pravi moja Elvira tudi.«

In zopet je kratko, melodično zažvrgolela, kajti zadnje besede našega hrabrega kastelana so damo radostno razveselile, in potem je vprašala:

»Kdo pa je ta dobra Elvira?«

»Ta Elvira je moja gospa, mis Ema, senora Lindzej.« 

»A tako! Pa bodite tako prijazni in povejte mi, ali ste sami po mene prišli?«

»O ne, ledi Lindzej, dona! Tudi moja milostiva kontesa je tu. Vstavila se je v eni izmed prvih lokand in Vas pričakuje, da Vas vsprejme in pozdravi.«

»Tedaj me pa peljite k nej, senor Alimpo.« 

Kastelan je namignil kočijažu, da naj poskrbi za prtljago, in je potem ponosno korakal pred Angležinjo, da ji pokaže pot. Dobri Alimpo je že sedaj dobro vedel, da se mu bo ta »mis ledi Ema senora Lindzej« zelo prikupila, in ji bode skazoval vso čast. Tako ponosna ni bila, kakor marsikatera španska doma; njen smeh je bil tako sladek kakor petje senice, njen glas je donel tako čudežno polno in čisto, kakor da bi ga bil kak velik glasbenik za navlašč tako vglasil, da sega vsem ljudem globoko v srce.

Silva je stala pri oknu in videla prijateljico prihajati. Hitela ji je nasproti. Ravno pred vratmi sta se srečali. Tuja dama se privzdignila sedaj svoj pajčolan, in Alimpo je zrl v tako čudežno mil, plavovlas dekliški obraz, da je popolnoma pozabil oditi, in bil prisoten ko sta se deklici za vsprejem poljubili. Šele ko ga je njegova gospodarica po strani temno pogledala, se je spomnil, da se to ne spodobi in da mora oditi. Hitro se je obrnil in se povrnil v vežo, kjer je srečal ravno kočijaža, ki je prav težko nesel gospodičino prtljago.

»O sveta Madona! to ti je bil obraz!« je zaklical kastelan ves razburjen.

»Kak obraz?« je vprašal hlapec.

»In to oko!« 

»Čigavo?«

»Tako višnjevo, tako modro, oh, še bolj ko nebo!« 

»No, kaj pa je?« je vprašal kočijaž, ki ni vedel, kaj da mu je pravzaprav.

»In ti lasje! Oh, tak las.«

»Jamo jeden las? Hm!«

»Kakor zlato! Ne, še bolj zlato kakor zlató! In ta poljub! Grom in strela, oh, če bi ga bil saj jaz dobil namesto senore — hm! Ja! Kaj pa stojiš pravzaprav tu in me zijaš? Glej, da spraviš kovčeg in škatlje na voz, in ne brigaj se za stvari, katerih niti ne razumeš ne.« 

Dobri Alimpo je namreč šele sedaj zapazil, da strmi kočijaž z odprtimi usti pred njim, in posluša njegove srčne skrivnosti. Ostro ga je pogledal in se obrnil, da bi bil v bližini, če bi ga njegova gospodarica potrebovala.

Če bi bil kdo sedaj poslušal ti dve deklici, bi v resnici ne bi bil vedel, katera izmed njih je lepša od druge. Naša Angležkinja ni bila jedna izmed onih dolgih, suhih, koščenih in dolgozobih ledij, pred katerimi dežela ni varna. Odložila je pajčolan in suknjo in stala pred nami kakor zakleta kraljičina, ali pa meluzina, ki hoče vsa srca zase pridobiti. Bila je krasotica, in ni ga slikarja ali pisatelja, ki bi jo zamogel saj približno vredno naslikati.

Pozdravili sta se in se pogovorili o najvažnejših stvareh. Sedaj sta sloneli pri oknu, se veselo razgovarjali in opazovali živahno življenje, ki se je razvilo na trgu pred njunimi očmi. Kar vstane Angležkinja in pokaže s prstom skozi okno rekoč:

»Poglej, Silva, kdo pa je to?«

»Oh, nek častnik! Huzarski oficir!«

»Ali ga poznaš?«

»Ne. Grotovo ni Španec; kakor sodim po uniformi, je Francoz.«

Bil je Mariano, ki je na poti v Rodrigando, prišel skozi Pons. Kdor ga je videl v lepi huzarski uniformi, kako je sedel ponosno in varno na ognjevitem žrebcu, ta bi ne bil nikoli slutil, da je ta mlad mož vzgojen med roparji. Brigant, ki je bil preoblečen za služabnika, je jahal za njim v predpisani oddaljenosti.

Jahal je proti lokandi, da bi se malo okrepčal, in se konji nekoliko odpočili; pa ravno vprek pred njim je stal precejšen voz, na katerem je lastnik prodajal jabolka. Namesto, da bi se bil temu vozu izognil, pognal je Marijano svojega vranca kvišku in skočil tako elegantno in lahko črez voz, kakor da bi bil komaj tri pedi visok.

»Krasno!« je vskliknila Silva in zaploskala z rokami.

»Ta pa zna jahati!« je dejala Ema in občudovala s svojimi svetlimi očmi krasnega mladeniča.

Marijano se je ozrl na hišo, v kateri se je mislil vstaviti, in nehoté je pogledal na okno, kjer sta stali deklici. Videli ste, kako se je stresel, kakor da bi bila strela veselja vanj treščila, videli ste celo, kako je nehote nategnil vajeti, kakor da bi se bil hotel vstaviti, a takoj se je zopet vzravnal. Še enkrat je pogledal hitro kakor blisk na okno in potem je skočil s konja.

»Ali si videla?« je vprašala Ema, in rudečica jo je oblila.

»Kaj pa, moj srček?«

»Da je pogledal náte!«

»Náme? O ne. Náte je pogledal, náte.«

»O ne, náte.«

»Ne, ne, náte. Videla sem čisto natančno.«

»To je nemogoče!« se je smehljala Angležkinja, skoraj v zadregi. »Tako krasna si, tako ponosna, vsakdo mora le náte pogledati.«

»Ali ne veš, moja ljuba Ema, da si mnogo lepša, kakor jaz! Ne verjameš tega? Če ne, ti bom pa dokazala.« 

»S čem pa, Silva? Res, radovedna sem.«

»Odloči nas sodnik.«

»Oh, to je pa res prekrasno!« se je smejala Angležinja. »Kdo pa bo sodnik v tej zavedi? Menda vsaj ne ta dobri senor Alimpo, ki me imenuje: mis senora Ema dona ledi Lindzej?«

»Ta gotovo ne, moja predraga. Naš Alimpo je zelo zvest služabnik, katerega ti vseskozi priporočam, za tako težko nalogo sodnika pa vendarle ni; brez »svoje Elvire« nima samostojne sodbe. Imamo pa nekoga druzega v graščini Rodrigandi, ki ti bo povedal, da si lepša od mene.«

»Kdo pa?«

»Naš zdravnik.«

»Zdravnik? Kaj se razume zdravnik na lepoto! Ima svoje tinkture, miksture in mazila, in o teh lahko sodi.«

Ema je povedala to tako lepo in ljubko in je svoj fini nosek tako rafinirano zaničljivo zavihala, da se je Silva morala smejati, potem pa je hitro odgovorila:

»Saj ni treba, da bi zdravnik vedno mislil na svoja mazila, doktor Strnad je —«

»Strnad?« ji je posegla prijateljica v besedo. »Strnad je slovensko ime. Nekoč si mi vendar pravila, da se piše vaš zdravnik Cijeli?«

»Res je; a tega Cijelija je moj oče odslovil. Misli si, moja preljuba Ema, oče bo zopet ozdravel in videl.« 

Angležinja je pogledala kvišku in videla, kako se je oko njene prijateljice od veselja zasvetilo.

»Ali je to še mogoče?« je vprašala. »Oh, kaka sreča! Povej, povej mi hitro, Silva!«

»Vse ti bom povedala, a ne tukaj, ampak med potjo v vozu. Glejva, da oče ne bo predolgo čakal, veseli se že, da te bo pozdravil in sprejel.«

Nato je zaukazala Alimpu, da naj kočijaž napreže, in črez par minut sta zapustili svojo sobo, da stopita na voz.

Zunaj pred vhodom v vežo sta stala konja onih dveh huzarjev. Marijano je vstopil v gostilnico in zahteval merico vina; a pil ni, niti na misel mu ni prišlo, da bi pil, kajti videl je pred seboj samo one prekrasno modre oči, ki so ga tako odkritosrčno in z občudovanjem pogledale. One oči so ga tako zmešale, da niti zapazil ni, da stoji pred hotelom graščinska ekvipaža.

Kar zasliši pred vratmi klopot podkev. Hitro vstane in pogleda skozi okno. In zagledal je ekvipažo, v katero je ravno vpregal kočijaž konje. Kakor bi ga udarila električna iskra, se je stresel po celem životu. V skoku je bil pri oknu in si ogledal voz in njegovo okovo. Zagazil je na njem srebezn grb z zlato grofovsko krono in pod grbom črki R. in S.

Z roko se je prijel za glavo, vsa kri mu je šinila v sence, in srce mu je bílo hitrejše. Pred seboj je videl uresničene svoje sanje! Njegove sanje torej vendar niso bile samo sanje, ampak resnica. Nekako neskončno veselje spreletavalo je njegovo telo, in njegovi živci so bili razburjeni; vendar se je kmalu pomiril in namignil krčmarju.

»Čegav je ta voz?« ga je vprašal.

»To je ekvipaža grofa Emanuela de Rodriganda,« mu je odgovoril gostilničar.

»— de Rodriganda?« je ponovil Marijano počasi in tiho. »In kaj pomeni S?«

»Don se imenuje Emanuel de Rodriganda-Sevila. Dama, ki je ravnokar vstopila, je njegova hči, kontesa Silva.«

»Ah! In druga?«

»Je pa tujka. Kastelan, senor Ivan Alimpo, mi je pravil, da je kontesina prijateljica, neka Angležinja, ki je prišla v Rodrigando samo na obisk.«

Nato je krčmar odšel; Marijano pa je ostal na mestu. Zrl je skozi okno in ni vedel, kaj da naj pravzaprav gleda, ali prekrasen obrazek Angležinje, ali grb, ki se mu je zdel kakor črke svetega evangelija. Obe dami sta se vsedli v voz; krčmar je hitel ven in se ponižno poslovil, tedaj pa je Ema pogledala na okno, kjer je stal huzarski častnik, njen pogled se je srečal z Marijanovim, in rudečica je oblila njen mili obrazek. Kočijaž je pognal konje, in voz je oddrdzal.

Marijano se je prijel zopet za glavo. Ali čuje ali samo sanja? Ne, prepričan je, da je vse resnica, zato pa tudi ni hotel sanjariti in se muditi. Vrgel je nekaj novcev na mizo in hitel ven.

»Naprej!« je dejal in skočil na vranca.

»Že?« je vprašal služabnik in se čudil, kam da se tako mudi.

Marijano mu ni odgovoril na njegovo vprašanje, in služabnik je moral hiteti, da ni zgubil poročnika, ki je dirjal po ozki ulici naprej, izpred očij.

Šele potem, ko je prišel Marijano precej daleč izven mesta in zagledal pred seboj v precejšnji oddaljenosti ekvipažo, je jahal počasneje. Njegova razburjenost se je polegla in začel je trezno premišljevati. Mogoče je pa vendarle vse skupaj samo slučaj? Gotovo je na svetu več plemenitih rodovin, ki imajo črki S. in R. v svojem grbu! Zakaj dirja pravzaprav, kakor bi bil besen, za vozom? V Rodrigando je bil itak namenjen, in dame bo gotovo še videl, tudi če jih zgubi sedaj izpred očij!

Zato je jahal počasneje in ekvipaža je zginila za nekim ovinkom. Kar se strese ves prestrašen; nekdo je vstrelil — — drugič! Ravno za onim novinkom se je dim dvakrat pokadil. Pa sáj ni nihče streljal na ekvipažo?!

Pognal je konja z ostrogami in dirjal naprej. Komaj eno minuto po onih dveh strelih je dospel do ovinka in videl, kaj da se je bilo zgodilo.

Grofin voz je stal sredi ceste in pred njim sta ležala oba konja, ki sta bila vstreljena v glavo. Vzadaj pod voz se je skril kočijaž in se tresel od strahu kakor šiba na vodi, in o hrabrem kastelanu Ivan Alimpu ni bilo ne duha ne sluha. Spredaj na vozu je stal mož, ki je imel črez obraz črno krinko, in je meril s samokresom na dame, poleg njega na tleh pa je stal drugi in ravno nameril s puško.

Ko sta zaslišala zakrinkana moža za svojim hrbtom klopot konjskih kopit sta se ozrla prestrašena nehoté nazaj.

»Za vraga!« je zamrmral Henrikord, ki je Marijana takoj spoznal.

»Kaj nas ta briga!« je zaklical Žvanito. »Na tla žnjim! Vstrelim ga!«

Nameril je na Marijana in vstrelil. A Marijano je bil previden. Ko je počil strel, se je nagnil v stran in krogla je švignila mimo njega. Kot bi trenil z očmi, je zgrabil svojo sabljo in dejal:

»Vrag te vzemi, lopov!«

Objednem je zavihtel in preklal roparju črepinjo, tako da se je zgrudil mrtev na tla. Vdaril je s tako silo, da je zlomil sabljo; zato je potegnil Marijano izza pasa samokres, skočil s konja in pomeril drugemu roparju v prsi. Namesto, da bi se bil udal, zgrabil je ropar za svoje orožje; zato je Marijano sprožil, in Henrikord je ležal mrtev na tleh. Krogla mu je šla ravno skozi sence.

»Tako, sedaj imata svoje plačilo,« je dejal mladenič, se obrnil proti damam in se globoko poklonil. »Ali ste mogoče ranjeni, moje dame?«

Kakor mlad bog je stal pred njima in imel še samokres v rokah. Ema je molčala, a rudečica je oblila njen obraz. Silva pa se je hitro zopet pomirila in odgovorila:

»Ne, hvalabogu ranjeni nisva, kajti ravno o pravem času ste prišli in ste nas obvarovali nesreče. Najprisrčnejši se Vam zahvaljujeva, senor. Jaz sem kontesa de Rodriganda, in ta je moja prijateljica, Ema Lindzej.« 

Marijano se je najuljudnejše priklonil in odgovoril:

»Moje ime je Alfred de Lotrevil, moje dame. Ali mi dovolite, da me doleti ta sreča, da Vam pomagam?« 

»Kakor vidim, nam žalibog ne preostaja druzega,« se je nasmehnila Silva, »kajti moja dva služabnika sta zginila brez vsacega sledu.«

»Oho,« se je smejal Marijano, »jeden tiči zadaj pod vozom. Dečko, pojdi vendar malo bližje!«

Kočijaž je vstal izpod voza, kjer je preje čepel, in stopil počasi in v največji zadregi pred častnika.

»Zakaj si se skril, namesto da bi pomagal svoji, gospodi?« je vprašal Marijano.

»Oh, senor, saj sem ležal pod vozom,« je odgovoril kočijaž.

»Imaš prav, pa zakaj si ležal pod vozom? Tako močan človek kakor ti se mora deset takih postopačev lotiti!«

»Senor, to tudi znam; pa mislil sem samo, da bi me malo vstrelili. Sicer je pa senor Ivan isto storil.« 

»Kdo je to?«

»Naš kastelan.«

»Kje pa je?«

»Tamle za onim grmom tiči.«

Pri teh besedah je pokazal na neko grmovje, za katerim je šele sedaj hrabri kastdan počasi vstajal. Vlegel se je z obrazom na tla, da bi cele nesreče ne videl. Ko pa je sedaj previdno sem pogledal in spoznal, da ni nikake nevarnosti več, skočil je hitro na noge, skrčil svoje roke v pesti in prišel sem.

»Oh, kontesa,« je zaklical, »mislim, da nas hočejo celo napasti! Kje so ti lopovi? Zmlel in zmečkal jih bodem!«

Marijano je hotel odgovoriti, a beseda mu je zastala, ko je zagledal Alimpa. Zdelo se mu je, da je tega moža že nekje videl? Tega majhnega človeka, ta strahopeten obraz, to čudno bradico!

Namesto Marijana pa je hitro odgovorila Silva:

»Prepozno si prišel, da bi ga zmlel. Preje ne bi bil smel bežati.«

»Bežati? Ali sem bežal, moja milostiva kontesa?« je vprašal v zadregi.

»Seveda! In skril si se tudi!«

»Skril? Pravzaprav je res, pa saj sem se moral.«

»Tako? Zakaj pa?«

»Vstreliti se nisem pustil, ampak zbežal sem in se skril, da bi Vam lahko pozneje pomagal.«

»Čudezna je tvoja metoda, po kateri si nas hotel rešiti!« se je smejala Silva. »Žalibog, da prideš prepozno s svojo pomočjo. Oba ležita že na tleh mrtva. Kdo sta vendar le?«

Marijanov služabnik je skočil s konja, stopil k mrtvecema in jima potegnil krinke z obraza. Obraz onega roparja, kateremu je preklal Mariano s sabljo glavo, je bil tako zelo krvav, da ga ni bilo mogoče spoznati; ko je pa potegnil krinko drugemu z obraza, je zaklical kastelan:

»Sveta Lavreta, to je oni ropar, ki nam je ušel! Ali ga spoznate, dona Silva?«

»Saj je res!« je pritrdila grofica. »O, kazen ga je hitro doletela.«

Dobro, da se je razgovarjala Silva o tej stvari z Alimpom in ni imela časa, da bi medtém opazovala oba huzarja. Oba sta se sklonila k mrtevcu, in služabnik je dejal na tiho:

»Za vraga, to je naš Henrikord.«

»Pst! Glej, da nihče ničesar ne zapazi!« ga je svaril Marijano.

Potem je zopet vstal in vprašal grofico:

»Dona, tega človeka poznate?«

»Poznam. Bil je jeden izmed neke roparske družbe, ki je napadla nekega gospoda iz graščine.«

»Njega so vjeli, štirje so bili ubiti, in samo jeden je zbežal.«

Mladenič je svarljivo pogledal svojega služabnika in potem brezpomenbno dejal:

»Mogoče, da je drugi tisti, ki je ušel. Treba je, da se stvar takoj naznani!«

»Kje pa, senor?«

»V Ponsu, kajti ta okolica spada še pod mesto.« 

»In mi? Kaj hočemo storiti z mojim vozom in z ubogimi konji?«

»Vas nikakor ne smemo s to sitno zavedo nadalje zadrževati. Prosim, dovolite mi, da Vas peljem v Rodrigando?«

»O, prav rada, senor! Pa konjev nimamo!«

»Saj imamo dva, jaz imam jednega, in moj služabnik jednega. Vpregli jih bodemo in se odtod odpeljali, medtem pa bodo moj služabnik in Vaši ljudje tu ostali, da bodo stvar naznanili in mrtvece stražili, dokler ne pridejo pónje. Potem naj si pa najamejo kak voz in naj pridejo za nami.«

»Tako bo najbojše, senor,« je pritrdila Silva. »Hitro izprezite mrtva konja in vprežita z njihovim jermenjem ta dva,« je zaukazala potem služabnikom. »Mene na tem mestu že kar mrazi.«

Kmalu sta bila Marijanova konja vprežena, in častnik je skočil na voz. Sedaj je stopil kastelan k vozu in prosil:

»Moja milostiva kontesa, prosim, skazite mi veliko milost?«

»Kaj pa hočete?«

»Povejte moji Elviri, da me niso vstrelili, ampak da smo zmagali!«

»Bom že, Alimpo,« mu je obljubila kontesa.

Skoraj bi bil spustil Marijano vajeti iz rok. Elvira, Alimpo, to so vendar bila imena, katera je imel vedno v spominu. Ali je res na pravem sledu?

»Takoj bom stvar naznanil,« je dejal kastelan. »Tak roparski napad se móra sodniji naznaniti.«

Sedaj šele se je Marijano spomnil, in kar kurja slepota se mu je delala pred očmi. Ta Alimpo je bil oni mož, ki ga je tolikokrat pestoval in na kolenih gugal. Vendar ni imel časa, da bi o tem nadalje razmišljeval, kajti grofica ga je naprosila, da naj požene konje.

Kastelan je zrl tako dolgo za vozom, dokler mu ni zginil za ovinkom izpred očij, potem se je pa obrnil proti huzarju in ga vprašal:

»Kajné, Vi ste častnikov služabnik?«

»Sem.«

»Ali smem zvedeti, kako se piše?«

»Poročnik Alfred de Lotrevil je.«

»Torej Francoz?«

»Da, Francoz! Naš regiment je v Parizu.« 

»Vendar govorite tako gladko katalonsko, kakor bi bili tu doma. Kaj pa delate na Španskem?«

»Hm, tega Vam pravzaprav ne morem povedati,« je odgovoril Marijanov služabnik ponosno. »Prišla sva sem zaradi neke diplomatske zadeve.«

»Oh!« je zaklical Alimpo. »Vaš poročnik je torej diplomat!«

»Seveda.«

»Grom in strela, ta ti je pa kavelj! Tako mlad je še in je že doplomat. Poleg tega pa še tak častnik, da moraš imeti vso spoštovanje do njega. Poglejte vendar, kako je zdrobil temu človeku glavo!«

Nato se je pa obrnil proti kočijažu in vprašal: »Ali si natančno pogledal tega senor poročnika de Lotrevíl?«

»Sem.«

»In kaj si zapazil?«

»Ničesar!«

»Oh, nekaj si moral pa vendarle zapaziti!« 

»Kaj pa?«

»Kako dolgo že služiš pri našem milostivem grofu?« 

»Že črez trideset let.«

»Torej si ga poznal tudi že, ko je bil še v mlajših letih?«

»Seveda!«

»Torej dobro. Spomni se torej na one čase in primerjaj našega grofa s tem poročnikom de Lotrevil. Ali kaj zapaziš?«

»Ničesar!« je odgovoril kočijaž in zmajal z glavo.

»En osel si, veš! Razumeš?«

»Razumem,« je odgovoril kočijaž dobrovoljno in se pri tem tako zadovoljno nasmejal, kakor bi mu bil povedal največjo uljudnost.

Medtem pa je drdral voz proti Rodrigandi.

Silva je premišljevala, kdo da je roparje pravzaprav najel. Ema pa je v enomer zrla v mladeniča, ki je sedel pred njo. Hitro kakor blisk je premagal roparja! In kako je žarelo pri tem njegovo oko! Zamižala je, da bi si ga natančnejše predstavljala.

Tako so vsi celo pot molčali, dokler ni dospel voz v vas in zavil proti graščini. Pred visokim graščinskim portalom pa je stal suh mož, ki jih je prav začudeno opazoval.

»Kdo je ta mož?« je vprašala Ema.

»Naš oskrbnik, senor Gasparino,« je odgovorila Silva.

Tudi Marijano je čul to ime; Gasparino, je pravil umirajoči berač, se je imenoval oni mož, na čegar povelje so njega zamenjali. In tam nad graščinskim portalom je zagledal velik, v kamen vsekan grb z grofovsko krono in začetnimi črkami R. in S.

Veliko in bogato graščinsko poslopje je naredilo nanj nek poseben vtis, zdelo se mu je, da je na mestu, od koder izvirajo vse njegove sanje o mladosti. Skočil je z voza z občutkom, da se začne z današnjim dnem popolnoma nova doba njegovega življenja.

Četrto poglavje. Človeški rop.[uredi]

Prejasna ko zora nebesna
Devojka je ljubljena vstala,
Ko da se je v rosi skopala,
Posula jo z rožami vesna.

Ko solnčni bi žarki blesteli,
Zlatijo mi lasci se njeni,
In ko bi plameni ognjeni
V nedolžnih očeh zažareli.

Nje lici — dva cveta zardela,
In dušica njena je čista,
Ko lilija je belolista,
Na tihi poljani vzcvetela.
(Demeter.)

Medtem ko se je vstavil voz pred graščino, in je skočil častnik z voza, da bi pomagal damam izstopiti, ker ni bilo ravno nikjer nobenega služabnika, je stal notar pod vhodom v park in opazoval neprenehoma s temnim pogledom postavo mladega moža.

»Kaj pa je to?« je godrnjal. »Kdo je ta človek? Kaka podobnost! Ravno tak je kakor grof Emanuel pred tridesetimi leti! Ali je to samo slučaj, ali pa kaj druzega?«

Častnik ga je pogledal samo mimogrede ostro in poizvednjoče, in vendar je zapazil notar, da ga je pogledal zaničljivo in vprašajoče, zdel se mu je ta pogled nékam nevaren.

Dame so izstopile in hitele po širokih, prostih stopnjicah navzgor. Notar pa je pristopil s prijaznim nasmehom k njima, se globoko priklonil in dejal grofici:

»Srečen sem vseskozi, da Vas smem prvi pozdraviti! Prosim, milostiva kontesa, za prijaznost, predstavite me gospodi?«

»Prav rada,« je odgovorila Silva.

Ko je imenovala potem ime Gasparino Kortejo, pogledal je častnik zopet notarja prav ostro. Ko je pa notar slišal ime Alfred de Lotrevil, pomirili so se zopet njegovi živci, in njegov srepi jastrebov pogled se je vsaj malo ublažil. Oficir je bil Francoz, — podobnost zamore biti torej samo slučajna.

Sedaj šele so zapazili v graščini prihod ekvipaže, in grof Alfonzo, doktor Strnad in sestra Klarisa so prišli nasproti, da sprejmó in pozdravijo goste. Seveda so takoj zapazili, da so vpreženi tuji konji, in Alfonzo je vprašal, kaj da je vzrok temu čudnemu dogodku.

»Senor de Lotrevil je bil tako prijazen in nam posodil svoje konje, ker so naše vstrelili,« je dejala Silva.

»Vstrelili?« je vprašal odvetnik začudeno. »Kako to? Kdo jih je pa vstrelil?«

»Tisti mož, ki nam je danes ponoči ušel.«

Nato je povedala Silva ves dokodek, in vsi poslušalci so se čudili in se toplo zanimali. Vsi so se najprisrčnejše zahvalili mlademu častniku za njegovo hrabrost, in še celo Kortejo mu je podal roko. Bil je vesel, da sta ona dva briganta mrtva, kajti sedaj se mu vsaj ni treba bati prič njegovega zločina. In dejal je: »Ta zadeva se mora najstrožje in nemudoma preiskati, kajti sodnijska komisija je že prišla, in državni pravdnik iz Barcelone je ravno pri milostivemu grofu. Gospodje morajo samo še konteso zaslišati, potem je preiskava in zaslišanje prid o včerašnjem napadu končano, in gospodje se zopet lahko takoj odpeljejo v Pons.« 

Nato so šli k grofu, pri katerem je bil ravno nadsodnik. Grof Emanuel je sprejel najprisrčnejše prijateljico svoje hčere in se kar najtoplejše zahvalil poročniku, ker je rešil damam življenje.

»O, prosim,« se je branil Marijano, »to vendar ni bilo tako veliko junaštvo, če sem sploh kaj rešil, tedaj, sem samo denar, nikakor pa ne življenja častitih dam.« 

»Ne, ne,« je ugovarjala Silva, »v resnici ste nama rešili življenje, za katero se Vam moramo zahvaliti, kajti denarja jim nisva hotele izročiti, in zato sta nas roparja ravno mislila ustreliti. Senor, mislite si, da ste pri nas doma. Na nobeden način ne pustimo, da bi kaj kmalu šli z Rodrigande!«

Marijano se je branil in dejal:

»Če sem Vas spremil v Rodrigando, sem storil samo svojo dolžnost, nikakor pa ne smem zlorabljati Vaše dobrotljivosti.«

»S tem vendar ničesar ne zlorabljate,« je rekel grof hitro. »Samo tem hvaležnejši Vam bodemo, če vsprejmete naše povabilo. Prepričan sem, da se bodete gotovo pri nas od svojega potovanja odpočili. Silva Vam bo takoj pokazala Vaše sobane.«

Te besede grof ni govoril samo iz gole prijaznosti in uljudnosti. Bil je slep in častnika ni mogel videti, ampak slišal je njegov glas, in ta glas se mu je zdel nekako čudežen, česar si pa slepec ni mogel razložili, kar ga je pa navdajalo z nekako sladko milino.

Notar pa je stal poleg in primerjal podobnost obeh mož. Neka notranja moč mu je rekla, da je ta podobnost nekaj zelo nenavadnega, in zato je sklenil na tihem, da bode strogo pazil.

Ko se je gospoda črez nekaj časa ločila, pokazal je neki služabnik poročniku njemu odkazano stanovanje. Obstojalo je iz treh soban, iz vsprejemne-, pisalne- in spalne-sobe. V delalnici je odložil svojo sabljo in stopil potem v spalnico, da bi se umil. Tam je bila ravno kastelanka, ki je šla pogledat, če je vse v redu, kjer jo je Marijano zasačil.

Ko je čula korake se je obrnila proti vratam. Čula je, da je novi gost francoski častnik in zato se mu je hotela prav ponižno in globoko prikloniti. Ko je pa zagledala njegov obraz — je pozabila na priklon. Debelo in začudeno ga je pogledala in zaklicala:

»Moj Bog; Bog mi pomagaj! Grof Emanuel!«

Ta vsklik je storil na Marijana tak vtis, da je stopil nehoté par korakov nazaj. Gospo, ki je stala pred njim, je poznal. V njenem naročju je ležal in ji zrl mnogokrat v njego dobrovoljno, tolsto obličje.

»Elvira! Kajne, Vi ste kastelanka Elvira?«

»Sem,« je odgovorila in se oddahnila. »Ali me poznate, senor?«

»Poznam.«

»Odkod?«

»Vaš mož je o Vas pripovedal. Pa povejte mi vendar, zakaj ste me imenovali grof Emanuel?«

»Senor, to je čudežno! Ravno taki, res ravno taki ste kakor stari grof Emanuel, ko je bil dvajset let star.«

»Res? Potem je to slučaj, ki se včasih v naravi pripeti.«

»Pa tako natančno, kakor da bi Vas izrezal! O če bi moj Alimpo to videl!«

»Saj me je že videl!« 

»Saj res, saj ste rekli, da je o meni pripovedoval.«

»Ali Vam je kontesa Silva sporočila pozdrav?«

»Njegov pozdrav? Ne. Ali mi ga je sporočil?« 

»Seveda.«

Tedaj se je njen obraz še bolj razšišil, in dejala je vsa srečna:

»Ja, tak je! Pozdrav mi je sporočil, o, zelo lepo je to! Kaj Vam je pa druzega naročil?« 

»Da ni vstreljen.«

»Moj Bog, saj res, služabnik mi je pravil o roparskem napadu. To je dobro za našo milostivo konteso, da je bil moj Alimpo zraven, da jo je obvaroval pred vsako nesrečo.«

»Seveda, seveda,« se je nasmejal Marijano, »naročil mi je, da je zelo hrabro zmagal.«

»To pa že rada verjamen, to pa to! Moj Alimpo je hraber; včasih je celo skrajno drzen; moram bolj nanj paziti! Senor, pokazati Vam moram našo galerijo slik, kjer visi podoba našega grofa. Ravno istega leta se je dal slikati, v katerem je bil rojen mali don Alfonzo. Videli bodete, da ste podobni tej sliki tako zelo, kakor krajcar krajcarju. Vendar se preje malo odpočijte. Borili ste se z roparji in gotovo ste prav zelo utrujeni.«

Nato je hotela oditi, a Marijano jo je poklical nazaj in dejal:

»Ostanite, senora; vendar nimate mogoče časa, da bi mi odgovorili na par vprašanj?«

»Za Vas, senor, imam vedno čas,« je odgovorila kastelanka. »Vam in senor Strnadu bi ne mogla odreči nobene prošnje.«

»Tistega slovenskega zdravnika mislite, kajne?« 

»Da.«

»Kak pa je ta mož?«

»O, tak mož, tak mož — — ja, skoraj bi rekla tako priden kakor moj Alimpo. Prišel je iz Pariza in bo našemu grofu ozdravil slepoto. Najslavnejši zdravniki so se mu morali umakniti. Včeraj so ga roparji napadli.«

»Čul sem že o tem napadu. Ali nihče ne ve vzroka, zakaj da so ga hoteli usmrtiti?«

»Nihče.«

»Ali ima mogoče kakega sovražnika?«

»On? Da bi imel kakega sovražnika? Ne, gotovo ne! Njega mora vendar vsak človek rad imeti.«

Marijano je mnogo premišljeval o napadu na zdravnika. Ni dvoma o tem, da ne bi bil Kapitano zraven potem mora biti pa vendar še nekdo drugi, ki želi, da zdravnik umre, in ki Kapitanu za to plača. Ta graščina Rodriganda je res polna skrivnosti, ki se morajo vendar prej ali slej razkriti.

»Mislim, da bom ostal nekaj časa tu,« je nadaljeval Marijano, »in zato mi bodete gotovo oprostili, če se hočem seznamiti z razmerami onih oseb, ki v graščini stanujejo. Ali Vas smem prositi malo pojasnila v tej zadevi?«

»Prosim, prosim, sehor. Vedno sem pripravljena za vsako pojasnilo.«

»Jako prijazni ste! V prvi vrsti prosim o šenov Gasparinu Korteju. Kak človek je ta?«

»Če hočem biti odkritosrčna, don poročnik, Vam moram reči, da nihče zanj ne mara. Dolgo časa je že kot grofov oskrbnik v službi in ima vse premoženje v rokah. Ponosen je in temnogled, in vsakdo ve, da obrača zaupanje, ki mu, ga skazuje stari grof, v svojo korist. To pravi moj Alimpo tudi.«

»In potem Dona Klarisa?« je vprašal Marijano.

»Ta je redovnica in stanuje pri nas že dolgo kot kontesina duena. Pobožna je in občuje najrajše z Grasparinom. Tudi nje ne mara nihče.«

»Kaj pa je z mladim grofom?«

»Komaj par dni je šele tu. Bil je v Mehiki.« 

»Kako dolgo?«

»Bil je še deček, ko so poslali ponj.«

»Oh, to je pa res čudno, da pošlje grof svojega edinega sina še kot dečka tako daleč črez morje v deželo, kjer ni nihče varen svojega življenja.«

»O, senor, grof je imel že gotove vzroke, zakaj da je to storil.«

»Ali jih mogoče lahko zvem!?«

»Seveda, senor, saj je splošno znamo; to pravi moj Alimpo tudi. Grofov stric, ki se je imenoval don Ferdinando, ni sledil svojemu očetu, ker je bil mlajši sin; šel je s svojo dedščino v Mehiko, kjer je nakupil več posestev in je postal s časom tako bogat, da sam ni vedel, koliko da ima. Ker je bil neoženjen in ni imel otrok, je odločil, da naj mlajši sin našega grofa, ki je imel takrat dva sina, vse njegovo premoženje podeduje. A stavil je pogoj, da mu ga mora dati milostivi grof v vzgojo. Don Emanuel je privolil zaradi neizmernega premoženja, ker bi ga ugrabili drugače tuji ljudje.«

»Dečka so poslali torej v Mehiko?«

»Da, v Mehiko.«

»Kdaj je bilo to?«

»O, še prav natančno se spominjam, kajti bilo je ravno na rojstni dan mojega Alimpa, ko so prišli po dečka, namreč dne prvega oktobra 18**.«

Marijano je vedno bolj strmel, in kri mu je silila v glavo, vendar se je premagoval in vprašal:

»Dečku je bilo torej ime Alfonzo?«

»Da, Alfonzo.«

»In poslali so ponj, pravite?«

»Da.«

»Kóga pa?«

»Don Ferdinandovega nadzornika, ki se je pripeljal navlašč zato sem.“

»Kako se je pa pisal?«

»Petro Karpéles. Zapomnila sem si ime natančno, ker se tako smešno glasi.«

»Ali je bil še kdo z dečkom?«

»Samo gospa, ki je bila njegova dojilka.«

»Kako se je pa pisala?«

»Marija Hermájek.«

»Kje se je pa Petro Karpéles ukrcal?«

»V Barceloni. Grof in grofica sta ga tja spremila, in jaz sem bila tndi žnjimi.«

»Ali sta spremila dečka tudi na ladjo?«

»Ne. Ker je bil vihar, ladja ni mogla odjadrati; zato je ostal Meksikanec še dve noči v neki gostilni.« 

»V kateri gostilni?«

»»Pri velikem možu«.«

Vse to se je ujemalo do pičice z izpovedjo umrlega berača! Marijano se je komaj premagoval, tako ga je to razburilo. Vendar se je delal, kakor bi ga stvar nadalje ne zanimala, in vprašal je kolikor mogoče hladnokrvno:

»Ali je bil senor Kortejo že takrat pri grofu v službi?« 

»Že.«

»Ali je oženjen?«

»Bil je nekdaj.«

»Ali ima kaj otrok?«

»Nima.«

»Hm, mogoče veste, ima kake bližnje sorodnike, ki imajo otroke?«

»Nima niti sorodnikov niti znancev.«

»Ali don Ferdinando v Mehiki še živi?«

»Ne več; dve leti je, odkar je umrl.«

»In Alfonzo je podedoval njegovo premoženje?«

»Da, senor. Postal je neizmerno bogat.«

»Rekli ste, da je imel don Emanuel dva sina?«

»Dva sina je imel, dva. A starejši je kmalu potem umrl, ko je šel Alfonzo v Mehiko. Bil je v Madridu, da bi postal častnik, pa zbolel je na mrzlici in umrl. Zato je Alfonzo sedaj edini sin in bo podedoval grofovsko krono.«

»Zdi se mi, da je ta Alfonzo senor Gasparinu in doni Klarisi zelo podoben.«

»Oh, senor, ali ste Vi tudi to zapazili?«

»Podobnost je tako velika, da se mora zapaziti.«

»Res je, res. To pravi moj Alimpo tudi.«

»Ali je don Alfonzo priljubljen?«

»Ne. Bil je tako srčkan deček, imela sem ga zelo rada in sem ga mnogokrat v svojem naročju pestovala, a v Mehiki je postal ves drugačen. S Kortejom in Klariso občuje mnogo več kakor s svojim očetom in svojo sestro.«

»Hm! In ta dona Ema Lindzej?«

»Je neka Angležinja, katero naša kontesa zelo ljubi. Njen oče je zelo bogat, a druzega ne vem o nji.«

»Zvedel sem torej, kar sem hotel. Prav lepa hvala Vam, senora!«

»Dovolite, senor, da Vas tudi jaz nekaj vprašam?«

»Prosim.«

»Ali ste mogoče kaj v sorodu z rodovino Rodriganda?«

»Ne. Pišem se Lotrevil.«

»Ali je mogoče rodovina Lotrevil sorodna z rodovino Kordobila? Milostiva grofica, mati naše kontese, je bila namreč iz rodovine Kordobila!«

»Ne, nismo nič sorodni s to rodovino.«

»Potem si pa Vaše podobnosti ne morem razložiti!« je dejala kastejanka. »Sedaj mi pa še povejte, če pride moj Alimpo kmalu zopet domov.«

»Gotovo še danes.«

»Hvala lepa, senor! Sedaj moram pa iti. Če hočete z menoj govoriti ali če želite postrežbe, pa sámo pozvonite.«

Nato jo odšla. Marijam o pa je bil skrajno razburjen in korakal po sobi semtertjd. Kar je zvedel, je zadostovalo, da je razburkalo zadnjo kapljico njegove krvi. Če so se njegove nade izpolnile, tedaj je pravi dedič graščine Rodriganda, sin grofa Emanuela in brat prekrasne grofice Silve. In tega Alfonza so samo podtaknili; odkod da je in čegav, to ve samo notar. Mogoče ve tudi Kapitano kaj natančnejšega o celi stvari.

Pa zakaj ga je Kapitano pravzaprav poslal v Rodrigando? Tega Marijano na nobeden način ni mogel razumeti. Če je res grofov sin, tedaj je vendar nevarno, pošiljati ga v negovo obližje, ker lahko kak slučaj vso skrivnost razodene.

Medtem ko je Marijano o tem premišljeval, sedela sta dva druga skupaj in se pogovarjala o taisti zadevi, namreč Gasparino Kortejo in sestra Klarisa.

»Velik kamen se mi je odvalil od srca,« je priznal notar, »odkar vem, da sta roparja mrtva. Ta poročnik mi ni mogel storiti večje usluge, kakor da jih je ubil.«

»A njegova podobnost je zelo pomenljiva!« je dejala sestra.

»Vsakdo jo mora opaziti! Kar vstrašil sem se, ko sem ga zagledal!«

»Jaz tudi. Kdor vidi Alfonza in njega poleg grofa, gotovo misli, da je ta poročnik grofov sin.«

»To je pa uganka. Da bi si bila samo slučajno tako zelo podobna, to se mi pa res čudno zdi.«

»Mogoče je pa Kapitano —«

»Kaj pa mislite, senora! Ropar ne bo nikoli tako nepreviden. Samo še jeden slučaj bi bil mogoč.«

»Kateri?«

»Mogoče so dečka, ki smo ga dali brigantom, tudi zamenjali. In Kapitano misli, da ima še mojega, a v resnici ima pa popolnoma tujega.

»In deček, katerega so na ta način dvakrat zamenjali, naj bi bil ta poročnik?«

»Da.«

»Kako je potem mogoče, da pride ta deček na Francosko v rodovino de Lotrevil?«

»Vrag si ga vedi! Na svetu se marsikaj zgodi, česar bi človek nikoli ne bi mislil.«

»Premeténi moramo biti in o tem častniku poizvedovati. Saj nam je dal Gospod Bog zvijačo zato, da bodemo premagali svoje nasprotnike,« je rekla redovnica svetlohlinsko.

»E kaj! Zato ni treba posebne zvijače. Mladega in neizkušenega človeka se kmalu ugonobi. Skušal bom, da si pridobim njegovo zaupanje in potem bom lahko vse zvedel.«

»Ali ve Kapitano, čigavega sina da je takrat zamenjal?«

»Ne.« 

»Potem je pa vendarle mogoče, da bi bil ta poročnik pravi Rodriganda. Mogoče ga je poslal ropar iz gotovih vzrokov za častnika preoblečenega v Rodrigando?«

»To je nemogoče. Ta častnik ni vzgojen med roparji; to se spozna na prvi pogled. Tacega nastopa, te elegantnosti in finosti, tega se ni mogoče naučiti med roparji. Kakor sem spoznal iz njegovega govora, nima navadne vzgoje, ampak je zelo izobražen. Ne, — brigant gotovo ni!«

»Če natančno premislim, pridem do istega sklepa. Kajti če bi bil oni deček, ki smo ga izročili Kapitanu, bi ne bil vbil danes svojih tovarišev.«

»To je vzrok, ki me malo pomiri. Vendar smo bili takrat zelo neprevidni, da nismo zahtevali, da naj dečka usmrtijo. Kdor je mrtev, molči in ne more nikomur več škodovati.«

»Še bolj neprevidni pa ste bili Vi, senor, ker ste podpisali Kapitunu ono pismo. Skoraj bi ne mogla verjeti, da more storiti jurist tako bedarijo.«

»Saj me je vendar imel y svojih pesteh, moja draga Klarisa!«

»Tega ne morem nikakor razumeti. Ropar gotovo ne bo šel k sodniku in Vas zatožil.«

»Tega ne; ampak ropar gre h grofu in mu dav njegovega pravega sina nazaj. Ona izjava mi ne bode nikoli škodovala. Ropar bo izmolzel žnjo k večjem še kako vsotico denarja iz mene.«

»Kako more dati grofu dečka nazaj, če niti ne ve, čegav otrok da je.«

»Tega res ne ve; to se pravi, zamolčal sem mu ime. A brigantje imajo dober nos. Mogoče je poizvedoval o tej zadevi. In iz tega, ker se je branil dečka usmrtiti, sklepam, da sluti, čegav sin da je. Sicer je pa stvar zelo jednostavna: če si bode domišljeval, da mi je nevaren, ga bom pa vstrelil.«

»Res je, moj dragi,« je dejala sestra in zvila svoje hinavske oči, »dolžnost otrok božjih je, da oprosti svet tega mrčesa in golazni, ki leze v prahu in smeteh. Kaj pa mislite o tej angleški ledi! V resnici, krasotica je!«

»Res krasotica prve vrste!«

»In to ste mi povedali z tako razburjenim glasom! Upam, da mi ta mis ne bo postala nevarna!«

»Tega se pa le nikar ne boj. Saj veš, da si jedina, ki me pozna od te moje najslabejše strani.«

»In jaz sem imela vedno potrpljenje s tvojimi slabimi lastnostimi. Ali bi se ne prileglo, moj ljubček, če bi sedaj malo uživala človeške slabosti? Bog nam je dal ljubezen, da je olepšal žnjo ta pregrešni svet, in nepokorščina proti božji volji bi bila, če bi se ji zoperstavljala.«

Obe pobožni duši sta se potolažili črez zemeljsko pregrešnost v dolgem objemu. Če bi bila vedela, da je Marijano na tako natančnem sledu njihovih zločinov, bi jima bilo gotovo minilo veselje, izpolnjevati na tak način voljo božjo. — — —

Odkar sta prišla naša dva nova gosta v Rodrigando, je bilo nekaj več življenja in izpremembe v samotnem graščinskem življenju.

Kar se grofa Emanuela tiče, je bil vedno vesel, kadar sta se mlada gosta mudila kake pol urice v njegovi sobi, da bi ga malo razvedrila. Čutil je, da ga vleče neka čreznaravna sila k častniku; tudi tiho in duhovito obnašanje angležkinje mu je bilo simpatično, in občevanje s takimi osebami je vplivalo na njegovo bolehno zdravstveno stanje zelo dobrodejno.

Ker so oni trije zdravniki zapustili graščino, ga je zdravil samo Strnad, in njegova zdravniška umetnost je imela take vspehe, da je zdravnik v par dneh izjavil, da je kamen že odstranjen. Naj prvo je treba, da se slabotno telo zopet malo okrepča, potem bode pa lahko poskusil operacijo na očeh.

Ko se je zvedela ta vesela novica v graščini, so bili vsi graščinski stanovalci zelo veseli — seveda Kortejo, Klarisa in Alfonzo ne. Na zunaj so sicer hlinili veselje nad tem, a v svojem srcu so se jezili in se skupno posvetovali, kako bi preprečili grofovo ozdravljenje.

Čudno je bilo, da so šli na sprehod v park vedno vsi štirje skupaj, a vrnili so se pa vendar po dva in dva. Medtem ko je sedel grof na verandi in užival balzamičen duh čistega zraka, izpreliajali so se drugi v parku med cvetjem. Pripetilo se je vedno tako, da je šel zdravnik s Silvo, poročnik pa z Emo, celo grof je to nekoč v ljubeznivi šali povdaril. Marijano je čutil, da se poraja v njegovem srcu vroča ljubezen, katero je skušal zaman zatreti, in Ema je videla v junaškem mladeniču uresničenje svojega ideala, ne da bi natančnejše premišljevala o svojih srčnih občutkih.

Tako je pretekel cel teden, ne da bi se dogodilo kaj posebnega v mirnem graščinskem življenju. Brali so, se izprehajali, se vozili na izprehod, muzicirali, in povsod je bil Marijano najfinejši kavalir. Samo godbe se ni hotel udeleževati. Priznal je odkritosrčno, da ne zna igrati na glasovir.

Bilo je nekega dne v mraku. Zdravnik je bil v grofovi sobi, Silva in njen brat sta se peljala na izprehod, in poročnik je stal, kakor že mnogokrat, v galeriji slik pred ono podobo, ki mu je bila tako podobna. Stopil je iz galerije v knjižnico, kjer je bilo že precej temno. Zato tudi ni zapazil, da je Ema tam.

Sedela je pri širokem oknu, preje je brala, ko se je pa zmračilo, se je naslonila v fotelj in sanjarila, saj ga ni lepšega časa za to kakor je mrak. Slišala ga je, ko je vstopil, in bila mirna, kajti mislila je, da bo šel samo skozi. A stopil je k nekem drugem oknu in zrl ven v daljino, kako solnce zahaja za gorami.

Tako je preteklo par minut, vse je bilo tiho. Potem se je pa obrnil in hotel menda oditi, kar zagleda na steni špansko kitaro, kije visela blizu okna. Snel jo je in videl, da je vglašena. Silva je ljubila to godbo in je popoludne igrala. Zabrenkal je par akordov potem pa začel prelep španski ples, in zveneči glasovi so Emo kar vzdignili s stola, da je vstala.

Španci zelo radi igrajo na kitaro; skoraj v vsaki hiši jo imajo, in včasih najdeš ljudi, ki so pravi mojstri na njej. Tudi Ema je že slišala take igralce, a tako, kakor ta poročnik, tako pa ni igral še nihče. Zato je, ko je končal igro, zaploskala z rokami in zaklicala:

»Bravo, senor, bravo! To je bilo mojstersko! Potem pa še celo rečete, da ne znate igrati!«

Marijano se je v hipu prestrašil, stopil potem bližje in dejal:

»Oh, senora, nisem vedel, da ste tu. Sicer sem pa samo rekel, da ne znam igrati na glasovir!«

»Zakaj nam pa niste povedali, da ste tak umetnik na kitari?«

»Ker imam svoje nazore o godbi.«

»Kaki so pa ti Vaši nazori, senor?«

»Godba je v prvi vrsti umetnost srčnih čutstev, in nihče noče svojih čutstev razkrivati v javnosti. Rad poslušam koncerte in se pri tem veselim, da bi pa svoje misli vglazbil, zato da bi drugi poslušali, tega pa ne morem.«

»Kajne, to velja o Vaših lastnih kompozicijah?« 

»Ne poznam nobene note. Igram samo to, kar mi nareka moja fantazija, in to igram samo z&se in ne za druge.«

»O, kakšen egoist ste! Ali tudi pojete?«

»Tudi.«

»Kaj pa?«

»Kar si ravno zmislim.«

»Torej si kar sproti zmišljujete in komponirate! In nihče Vas ne sme slišati?«

»Nihče!«

»Prav, — prav nihče?« je vprašala počasi in ga pogledala v zadregi.

»Prav nihče.«

»Tudi — jaz ne, senor?«

Marijano je molčal. Ema pa je stopila prav tik k njemu, naslonila svojo malo ročico na njegov ramen in rekla:

»Nekaj bi Vam rada povedala, kar bi nikomur drugemu ne hotela.«

»Prosim, govorite!«

Nekaj trenutkov je molčala, potem pa dejala z tihim glasom:

»Vse znate in vse veste; opazovala sem Vas in sem bila ponosna na Vas. Pa samo nekaj mi je manjkalo pri Vas, in to — — v resnici, to me je jezilo.«

»Kaj mi je pa manjkalo, senora?« je vprašal smehljaje se.

»Ker niste bili muzikalični. Mož, ki nima čuta za glazbo in petje, tudi nima srca, in nima čutstev. To je, kar me je jezilo. Hotela sem, da bi bili brez vsake napake. Ko sem pa sedaj opazila, da sem se zmotila, pa pravite, da Vas ne sme nihče slišati! Senor, naj bom Vaša zaupnica, in izbrišite ono napako, ki me je tako zelo žalostila!«

Skoraj bi bil pri teh besedah od veselja zavriskal. Priznala mu je, da se peča z njegovo osebo; jezilo jo je in žalostilo, da bi ga kdo drugi v kaki stvari prekosil; zaraditega je bil tako srečen, da je odgovoril:

»Torej naj bo, senora, Vam bom pa nekaj zapel. Pa povejte mi kaj?«

»Kar najrajše pojete?«

»Ničesar in vse. Nikoli se kake pesmi ne učim kar zaigram, pa je.«

»No, torej pa zapojte —«

»Kaj pa?« je vprašal, ko ni hotela povedati.

»Zapojte kako — ljubavno pesem.«

»Tedaj si moram pa vendar kako damo misliti, kateri naj bo ljubezen in pesem namenjena!«

»Seveda!« je pritrdila veselo.

»Če pa nobene take dame ne poznam?«

»Ali res ne veste nobene, kateri bi zamogli posvečiti kako pesmico, senor?«

Par trenutkov je molčal, potem pa odgovoril:

»Da, že vem za eno, in na to hočem misliti, ko bom pel.«

Nato jo je peljal k stolu, kjer je preje sedela, in šel potem na nasprotno stran v ozadje velike dvorane, kjer se je vsedel na divan. Tam je bilo že tako temno, da ga ni mogla več razločiti.

Preteklo je par trenutkov; slutila je, da ne misli sedaj na drugo, kakor na njo. Kar zasliši strunine glasove, tiho in milo, potem močneje, v posameznih akordih in glasovih, ki so se zlili slednjič v melodijo. In potem je začel peti:

Prejasna ko zora nebesna
Devojka je ljubljena vstala,
Ko da se je v rosi skopala,
Posula jo z rožami vesna.

Ko solnčni bi žarki blesteli,
Zlatijo ni lasci se njeni,
In ko bi plameni ognjeni
V nedolžnih očeh zažareli.

Nje lici — dva cveta zardela,
In dušica njena je čista,
Ko lilija je bledolista,
Na tihi poljani vzcvetela.

(Demeter.)

Ko je zapel prve vrstice, se je vsa prestrašena stresla. Donelo je tako sladko, tako nepopisno milo, to ni bil moški glas. To je trajalo cel odstavek. Potem je zaigral kratko medigro, prešel počasi v mol, in začel z močnejšim glasom in bolj s čutstvom:

Strune, milo se glasite,
Milo pesmica žaluj;
Srca bolečine skrite
Trdosrčni oznanuj:

Kak bledi mi moje lice,
Kak umira luč oči,
Kak teko iz njih solzice,
Ki ljubezen jih rodi;

Od želja kako zdihuje,
Po nji hrepeni srcé,
Kak mu je veselje tuje,
Kak od sreče nič ne ve;

Zaigral je zopet kratko medigro; akordi so doneli vedno močnejše in z večjim občutkom, in melodija je imela lep motiv, pa tudi pevčev glas se je glasil čisto in krasno, ko je nadaljeval:

Kak s seboj me vedno vleče,

Koder hodi njen obraz,
Kak obličje nje cvetéče,
V srcu nosim vsaki čas;

In kak ve, ki bi nje hvalo
Rade pele zanaprej,
Ak se ne usmili kmalo,
Mor'te vtihnit' vekomej.

Te in take ve nosite
Tožbe, strune, tje do nje,
Ako mor'te omečite

Neusmiljeno srcé. — — —

(Prešeren.)

Pesem je zdonela, in dalje časa je bilo v temni sobani vse tiho kakor v grobu. Potem pa je prišel počasi iz ozadja, da bi obesil kitaro zopet na steno.

»Senora, ali sem napako sedaj izbrisal?« je vprašal Marijano.

»O, popolnoma!« je dejala. »In te pesmi preje ni bilo? Šele sedaj ste si jo izmislili in uglazbili?«

»Šele sedaj.«

»Melodijo tudi?«

»Tudi.«

»Senor, povem Vam, da ste v resnici pravi umetnik! Ali smem samo nekaj zvedeti?«

»Kaj pa, senora?«

»Komu je bila ta pesem posvečena?«

»— — — Vam!«

Komaj je spregovoril to besedo, jo je tudi že objel. Pritisnil jo je k sebi, položil svojo roko na njeno lepo glavico in rekel:

»Bog Vas blagoslovi, mis Ema! Ljubim Vas neskončno, vendar sedaj še ne smem govoriti o tem. Vendar Vas bom pozneje poiskal v Mehiki ali v kakem drugem kotu sveta, da najdem pri Vas srečo, katero bom iskal tudi edino le pri Vas!«

Objela sta se, položil je svoja usta ne njene nežne ustnice, ki se niso branile, in sledil je dolg, sladak, prisrčen — — poljub. Nato je odšel iz biblioteke. Poslušala je še odmev njegovih korakov, potem se je pa naslonila na divan, kjer je še dolgo sedela, sanjarila o sreči, se od veselja jokala in zakrila zareče lica z rokami.

Kar sliši, da se je pripeljala neka kočija. Silva in njen brat sta prišla domov. Med potom sta srečala pismonošo, ki ima je izročil več pisem in časopisov. Kastelan jih je razdelil različnim naslovljencem. Tudi odvetnik je prejel pismo. Poštni pečat je bil iz Barcelone, in glasilo se je takole:

»Senor!
Ravnokar sem s svojo »Pendolo« semkaj priplul. Na tem popotovanju smo zaslužili mnogo denarja. Pričakujem, da me obiščete v najkrajšem času, kajti uporabil bi rad pripravni letni čas in zato kmalu zopet odjadral.

Henrikord Landola,
morski kapitan.«

To pismo je notarja zelo razveselilo. Šel je k svoji zaveznici, k pobožni redovnici, in še preden je zaprl vrata za seboj, je že zaklical:

»Klarisa, veselo poročilo!«

Vstala je z divana, kjer 'e poprej e sedela, in potem dejala:

»Veselo poročilo?« Vendar enkrat. Dolgo časa si mi sporočal same žalostne novice. Kaj pa imaš, tako veselega?«

»Landola je prišel!« 

»Morski kapitan?«

»Da, morski kapitan Landola. Srečno je dospel v Barcelono in mi naznanja, da je vse dobro opravil.«

»Ali je bil tudi v Mehiki?«

»Mislim, da tudi.«

»In v Afriki tudi?«

»Seveda, kakor zadnjič.«

»Ali je mogoče kaj videl tega starega don Ferdinanda de Rodriganda, ki je tako lepo umrl, in je potem Alfonzo lahko vse podedoval?«

»Ne vem; to bom šele zvedel, ko bom žnjim govoril.«

»Tedaj hočeš iti v Barcelono?«

»Ne, ampak sporočil bom kapitanu, da naj pride v Rodrigando. Naše razmere so sedaj tako nevarne, da ne morem odpotovati niti za en dan. Sploh mi je pa tudi Kapitan o sporočil, da je tu in bi rad z menoj govoril.«

»Kedaj pa?«

»Kakor po navadi, ravno o polnoči.«

»Oh,« je zaklicala redovnica, »ravno mi pride nekaj na misel. Sedaj bi lahko tudi zvedeli, če je ta poročnik s Kapitanom v kaki zvezi.«

»Kako misliš to?«

»Če je ta poročnik brigant, tedaj bo Kapitano gotovo uporabil to priložnost, da bo tudi z njim govoril. Paziti moramo, če bo šel danes še kaj v park.«

»Prav imaš! To je jako dobra misel!«

»Kajné? Bog že skrbi, da njegovi služabniki ne pridejo v sramoto. Pojdi doli, moj prijatelj, in poglej, kje da tiči poročnik.“

»Pogledal bom najprvo, kje je njegov služabnik, kajti na vsak način bo Kapitano občeval v prvi vrsti le žnjim in ne direktno s poročnikom, ker bi bilo preveč sumljivo.«

Nato je odšel in ne bil bi si mogel izbrati boljšega trenutka, kajti ravno, ko je šel po stopnjicah doli, je srečal huzarja, ki je drl zelo hitro gori v poročnikovo sobo.

»Videl sem dovolj,« je mrmral notar sam s seboj. »Tako zelo se mudi človeku samo takrat, kadar se pripeti kaj nenavadnega. Na tihem se bom ven splazil in pazil.«

Stopil je pri glavnih vratih ven in šel po prostih stopnjicah, katere sta razsvetljevale dve veliki svetilki, počasi doli. Na obeh straneh je bilo gosto zaraščeno grmovje, v katerem se je človek lahko skril. Gasparino Kortejo je zlezel za grmičevje in se vlegel na tla, tako da ga ni nihče mogel videti.

Odtod je lahko videl in spoznal vsako osebo, ki je šla iz graščine na oni strani, kjer je bil park in gozd.

Več ko pol ure je že ležal, kar zasliši korake in rožljanje ostrog. Prišel je poročnik de Lotrevil, pogledal oprezno na okrog, šel hitro po stopnjicah doli in zavil potem proti parku.

»Oh!« je vzdihnil notar. »Torej vendar! Najprvo bom pogledal, kje da se bodeta sešla.«

Zapustil je svoje skrivališče, šel okrog kroga, ki so ga razsvetljevale svetilke, in smuknil za poročnikom. Marijano se ni potrudil, da bi šel bolj tiho; moral je nastopiti kot oficir, in če bi ga kdo, ki bi bil ravno v parku, slučajno srečal, ne bi ga smel imeti za kakega vohúna. Zato ni delalo notarju nikakih težav, slediti mu.

Poročnik je zavil v stransko pot, ki je peljala nas ravnost k samotni brezovi hišici.

»Čisto prav!« je godrnjal notar. Tam v brezovi hišici se bodeta dobila. Slučajno pa poznam ta kraj bolje kakor onadva, šel bom tja in poslušal, kaj da se bodeta pogovarjala.«

Odvetnik ni sledil častniku naravnost, ampak smuknil je črez malo tratico, šel skozi brezov gozdiček, se potem moral splaziti še skozi zelo gosto grmovje in dospel slednjič do hišice, ki je slonela tih ob grmovju. Bila je majhna in narejena iz mladih brezovih debeljc — zato se je slišala vsaka tudi po tihem zgovorjena beseda ven, če sta se dva človeka v utici pogovarjala.

Advokat se je priplazil čisto tih k zadnji strani hišice in poslušal. Oh, res, slišal je govoriti. Najprvo je čul Kapitanov glas, ki je vprašal poluglasno;

»Stanuješ torej v graščini?«

»Da,« je odgovoril poročnikov glas, ki ga je notar takoj spoznal.

»Kako da se ti je tako hitro posrečilo?« 

»Imel sem srečo — záte, Kapitano, je mogoče nesreča — da sem konteso in neko njeno prijateljico rešil dveh možev, ki sta dami napadla.«

»Oh! Kdo so pa bili? Ali so razun nas še drug brigantje v tej okolici? Kmalu bi jim pokazal, kaj se pravi posegati v moje rokodelstvo.«

»Tega ti ne bo treba iz dveh vzrokov. Prvič ker sem to že storil jaz, in drugič nista bila tuja, ampak naša dva.«

»Za vraga! Katera dva pa?«

»Henrikord in Žvanito.«

»Nemogoče! Kako da sta se predrznila, konteso razžaliti?«

»To boš že ti vedel ali pa mogoče tudi samo samá.« 

»Kaj si storil z njima?«

»Jednega sem vstrelil, a drugemu sem preklal črepinjo. Oba sta mrtva.«

»Človek, ali res?«

»Res.«

Par trenutkov je bilo potem vse tiho; potem pa je dejal Kepitano jezno:

»Torej si dva svoja tovariša usmrtil! Ali veš, kaka kazen te čaka?«

»Smrt,« je odgovoril Marijano mirno. »A, ne bojim se je čisto nič.«

»Zakaj ne? Ali, morda misliš, da ti bom prizanesel, ker sem že večkrat oko zatisnil zaradi tebe?«

»Ne zahtevam prizanašanja, ampak samo pravičnost. Ali si jima zaukazal, da naj napadeta konteso?«

»Torej jih nisem usmrtil, ampak samo kaznoval.«

»Kdo ti je pa dal to pravico? Samo jaz, ker sem vodja, smem kaznovati.«

»Nisem jih poznal; bila sta zakrinkana.«

»S čim?«

»S črnimi platnenimi krinkami.«

»S takimi kakor so naše?«

»Da, s takimi.«

»Tedaj bi si bil lahko mislil, da sta tvoja tovariša.«

Zopet je bilo par trenutkov vse tiho. Poročnik je nestrpno zakašljal in potem odločno odgovoril.

»Moja tovariša nista bila na nobeden način.«

»Oh, zakaj pa ne?«

»Ker jaz nisem član tvoje roparske družbe. Vzel si me k sebi in odgojil. Bil sem sicer vedno pri vas, a pozabil si na to, da bi ti moral priseči. Zato ti tudi nisem prav nič odgovoren.«

»Torej dobro, boš pa moral kmalu pri prvi priložnosti priseči.«

»To si bom pa preje že še dobro premislil.« 

»Deček!« je izgovoril Kapitano počasi in jezno, ker se je čudil, da se mu Marijano protivi. »Tako si mi torej hvaležen, za njeizmerne dobrote, ki sem ti jih skazal?«

»Molči o svojih neizmernih dobrotah!« je zavpil častnik bolestno nad njim. »Ali morda meniš, da je to kaka dobrota, če se iztrga otroka ljubečim starišem iz rok in se ga vrže med roparje?«

Sedaj je napel notar svoja ušesa še bolj.

»Torej vendar je! In še celo ve, da je bil ukraden svojim starišem!« si je mislil.

Tudi Kapitano je bil ves iznenaden. Kakor je notar zunaj razločno čul, je stopil od začudenja za korak nazaj, in potem jezno vprašal:

»Starišem iz rok iztrgal? S silo? Komu pa naj to velja?«

Marijano je izprevidel, da ni pametno ravnal, ker se je tako prenaglil. Bolje bi bilo, da bi Kapitano niti slutil ne bil, da je na sledu vsem skrivnostim; ker se je pa v svoji razburjenosti že tako zelo spozabil, je nadaljeval in odgovoril:

»To mislim o meni, in o ničem drugem!«

»Hm, misliš torej, da si ukraden svojim starišem?« je vprašal Kapitano previdno.

»Da, ukraden in zamenjan.«

»Že mogoče. Pa kaj me to briga? Našel sem te pod milim nebom v gozdu in še do danes ne slutim, kdo da bi te bil odložil.«

»Nikar se ne laži, Kapitano! Ti sam si bil zraven!« je zaklical mladenič jezno.

»Jaz? Dokaži mi! Prisegam ti, da te nisem ukradel tvojim starišem!«

»Seveda, to že lahko prisežeš, kajti pravzaprav me je nekdo drugi; vendar si mu ti naročil.«

»Rečem še enkrat: Dokaži mi!«

»Ali morda poznaš nekega moža, kateremu je ime Manuel Sertano? Doma je bil iz Matare.«

»Za vraga! Kdo ti je pa to ime povedal?«

»Nadalje: ali poznaš gostilno »L’ Hombre grand«, pri velikem možu v Barceloni? Tam je bil zamenjan v noči med prvim in drugim oktobrem leta 18** nek deček.«

»Vrag! Kdo ti je pa to natvezel?«

»To je pa moja skrivnost!«

»Zahtevam, da mi odgovoriš! Poslal sem te v Rodrigando, da nadzoruješ tega Gasparino Korteja in druge, ne pa, da si izmišlu ješ zoper mene stvari, ki niso res. Zahtevam, da mi poveš, kdo da ti je povedal te laži!«

»Tega pa že ne boš zvedel!«

»Bom, kajti moč imam, da te prisilim!«

»Haha!«

Poročnik je izpregovoril samo to besedico, a izrazil je žnjo vso svoje zaničevanje in preziranje, tako da je Kapitano jezno zaklical:

»Morda misliš, da se mi boš še celo ustavljal?«

»Seveda mislim.«

»Tedaj ti bom pa dokazal ravno nasprotno.«

»Poskusi!«

»Zapovem ti, da se takoj vrneš v naš brlog!«

Mladenič seje malo po tihem zasmejal in odgovoril:

»Mi ne pride na misel!«

»Oho, torej se mi kar očfvidno protiviš!?« je sikal Kapitano.

»Tako je, čisto očividno!« se je zopet smejal Marijano. »Ostal bom tu. Kaj si bo pa mislil grof Rodriganda o gospodu de Lotrevil, če kar ponoči v temi izgine kakor kak tat? Sicer se mi pa v Rodrigandi zelo dopade, in« — je pristavil s povdarkom — »zdi se mi čisto, kakor bi spadal k grofovski rodovini.« 

»Človek, ali naj te morda prisilim?«

»S čem pa?«

»Izjavi na mestu, da me boš ubogal, ali te pa zabodem!«

»Počakaj še malo, da ti nekaj povem!«

»Torej?«

»Kapitano, védi, da te ne sovražim,« je pričel Marijano mirno; »iztrgal si me sicer v zgodnji mladosti iz rok ljubečih starišev, ravno ko sem se začel zavedati svojega življenja, a s tvojim dovoljenjem me je naučil dominikanski pater vse, česar mi je v življenju treba, tako da labko zopet izpolnim svoje mesto, zato se ne bom maščeval nad teboj, ampak rečem ti samo to: Naj bo vse poravnano med nama! Kaj bom pravzaprav še pričel, tega še ne vem, vendar ti lahko povem z gotovostjo, da se k vami ne vrnem več. Siliti me pa ne moreš. Močnejši, spretnejši in urnejši sem kakor ti, in tudi zvijača ti ne bode prav nič koristila.«

»Ali res?« se je rogal Kapitano. »Če pa sedaj grofu de Rodriganda naznanim, da si ropar ne pa častnik?«

»Me bo pa gotovo najprvo vprašal, kje so moji tovariši, jaz bom seveda — —«

»Aha, nas boš pa izdal?«

»Kajpada.«

»Človeče!« je zagrozil vodja roparjev.

»Le pomiri se, Kapitano, pomiri se! Dokler mi od vas ne preti kaka nevarnost, bom molčal. Dobro me poznaš in veš, da držim vedno natančno svojo besedo. Zvestobe vam pa vendar le nisem prisegel, in če me bodete hoteli v to prisiliti, z zvijačo ali celo s silo tedaj ste moji sovražniki, in znal se bom braniti. To je vse, kar sem ti hotel povedati.«

»To je torej tvoj trdni sklep?« je vprašal vodja.

»To je moj trdni sklep! — Oho, Kapitano! Dobre oči imam, in akoravno je temno, vendar vidim razločno, da si segel za pas po svoj nož; pa zapazil nisi, da držim že ves čas, kar se tukajle pogovarjava, v roki napet revolver. Preden me dosežeš s svojim nožem, si mrtev. Le zapomni si to dobro tudi še za prihodnjost! Deček je postal naenkrat mož, in povem ti, da bo tudi nastopal kot mož. Bodi zdrav, Kapitano!«

Notar je slišal, da je častnik nato hitro odšel.

»Marijano!« ga je klical vodja s strogim glasom nazaj.

A odgovora ni dobil.

»Marijano!« je zaklical še enkrat, vendar ne več zapovedujoče, ampak skoraj proseče.

Pa tudi nato ni dobil odgovora, in slišali so se od daleč samo še koraki odhajajočega mladeniča.

»Moj Bog, res je, — odhaja!« je mrmral Kapitano sam s seboj. »Oprostiti se me hoče, vendar se mu ne bo posrečilo. Kogar imam enkrat v pesteh, tega ne spustim tako hitro. Prokleto, da mi je prišla ta nesrečna misel v glavo, da sem poslal ravno njega v Rodrigando! Kdo mu je le vse povedal? Če ni vrag, to moram pa zvedeti!«

Počasi je zapustil potem brezovo utico in izginil za gostim drevesjem. Hotel se je pogovoriti z Marijanom o mnogih drugih zelo važnih rečeh, in sedaj ni zvedel ničesar o vsem tem, kar ga je hotel vprašati. —

Tudi notar je prišel sedaj brez nevarnosti, da bi ga kdo opazil, iz svojega skrivališča. Vrnil se je v graščino in šel naravnost k svoji pobožni prijateljici, ki ga je že težko in nestrpno pričakovala. Tudi grof Alfonzo je bil že pri njej, in oba sta se neizrečeno prestašila, ko jima je notar povedal, da je huzarski poročnik v resnici tisti zamenjani deček.

»Moj Bog, kaj naj pa sedaj storimo?« je vprašala Klarisa. »Ta človek torej že sluti, kdo da je?«

»Da, že sluti, kakor sklepam iz njegovih besed,« je odgovoril notar.

»Torej smo pred vulkanom, ki izbruhne lahko vsak trenutek. Vendar upam, da nas, neskončno usmiljeni in dobrotljivi Bog ne bo zapustil.« -

»Haha! Kaj nam sedaj pomaga pobožno zdihovanje. Storiti moramo kaj, storiti!« je dejal Alfonzo.

»Pa povej kaj?« je vprašala pobožna redovnica.

»V prvi vrsti mora biti hitro. Kajti hitro začeto je dvakrat prijeto. Glejmo, da mu takoj onemogočimo vsako podjetje.«

»Kaj hočeš povedati s temi besedami, moj sin?« je vprašal odvetnik.

»Usmrtiti ga!«

»Hm!«

»Da, usmrtiti ga moramo. Kajti samo mrlič molči, in skrajno neprevidno bi bilo od nas, če bi mu prizanesli, ker nam je tako zelo nevaren, in še celo v tako važni zavedi. Sicer je pa samo navaden bandit, in zato imamo pravzaprav zasluge za celo človeštvo, če ga usmrtimo.«

Sestra Klarisa je zadovoljno z glavo prikimala; notar pa je malo pomislil in potem počasi dejal:

»To se razume, da mu moramo onemogočiti vsak čin; vendar se bom pa danes rajše s Kapitanom pogovoril o tej stvari, ali s smrtjo ali na kak drug način. O polnoči bom že zvedel, ali, je nevaren ali ne.«

S to odločbo sta morala biti mati in sin zadovoljna.

Malo pred polnočjo je šel notar zopet v park. Poznal je dobro skrit kotiček, kjer se je shajal s Kapitanom, kadar se je hotel žnjim kaj pogovoriti. Ko je prišel tja, ga je Kapitano že čakal.

»Sporočili ste mi, da naj Vas tule obiščem,« je dejal. »To mi pride ravno prav, kajti s tem mi prihranite dolgo pot v gore. Drugače bi Vas moral doma v gorah obiskati.«

»V kateri zavedi?« je vprašal vodja roparjev.

»Kako da me to še vprašate?« je rekel notar začudeno. »Zadnjič sem Vam dal naročilo, a do danes ga še niste izvršili.«

»Pa zakaj ga še misem izvršil, senor?«

»Ker ste mi poslali namesto mož, same strahpetneže.«

»Nikar mi kaj tacega ne predbacivajte, ker je neopravičeno,« je odgovoril Kapitano. »Nikar se dolgo ne prepirajva o tej stvari, senor, ampak pomeniva se hitro in končajva to zadevo.«

»Jaz sem istega mnenja. Torej govorite!«

»Ali morda želite, da Vaše naročilo še izvršim?« 

»Seveda! In sicer celo zahtevam, da ga izvršite v najkrajšem času!«

»Torej dobro, Vam bom pa povedal svoje pogoje.«

»Pogoje? Mislim, da sva se o njih pomenila že zadnjič, ko sem Vas obiskal.«

»Razmere so se pa med tem časom predrugačile. Zvedel sem seveda o vsej stvari, kako se je godila, in akoravno me ni bilo zraven, vendar svoje ljudi dobro poznam, in sem lahko takoj vse prav uganil. Kajne, zdravnika ste napadli z nožmi?«

»Da, z nožmi.«

»Po Vašem izrecnem naročilu?«

Notar se je malo obotavljal in potem odgovoril:

»Ne. Henrikord je vse tako aranžiral.«

»Lažete se!« je dejal Kapitano strogo. »Moji ljudje predobro razločujejo med krogljo in nožem, da bi bili svojevoljno tako bedasti, in napadli tako močnega moža z nožmi. Hoteli ste, da bi se zgodilo vse lepo na tihem, in ste jim zato prepovedali, streljati. Kajne, da je res tako?«

»Ni res!«

»Haha! Dobro vem, kaj sem rekel, ne bodete me prevarili, ne! Henrikord in Žvanito sta bila ubita pri drugi priložnosti. Zakaj da sta napadla konteso, mi je uganka, vendar Vas nočem obdolžiti, da ste Vi tega krivi. Pač pa ste krivi smrti onih, katere je potem sodnija tule v parku našla. Za vsacega zahtevam tisoč cekinov. Najprvo mi jih plačajte, potem bodeva pa govorila šele nadalje.«

»Ali mislite, da sem nor!«

»A tako, torej nočete?«

»Nočem. Kaj mene briga, če so bili tako neprevidni in neumni, da so se pustili usmrtiti!?«

»Povedal sem Vam že, koga dolžim, in pri tej svoji trditvi tudi ostanem! Ali hočete plačati ali ne, Vas vprašam še enkrat?«

»Ne vinarja!«

»Torej dobro. Zdravo, senor!«

Nato se je Kapitano obrnil in hotel oditi; a notar ga je prijel za suknjo in vprašal:

»Kaj pa mislite pravzaprav storiti?«

»Senor, to bodete kmalu zvedeli!«

»Nemogoče stvari zahtevate!«

»Dokazal Vam bom, da so mogoče. Možje so umrli pri Vašem naročilu, in zato morate plačati. Prisegam Vam, da ne odjenjam za pičico. Dobro me poznate, in če se bodete branili, bom vsoto še zvišal.« 

Notar je premišljeval. — Potem pa je počasi dejal:

»Mogoče, da bi Vam plačal, če bi — —« 

»Torej, če bi — ?«

»Če bi mi storili malo uslugo.«

»Katero?«

»Razun zdravnika mi dela še nekdo drugi napotje.« 

»Oh! Tudi ta naj izgine?«

»Da, izgine,« je pritrdil notar.

»To se pravi, da naj umre?«

»Seveda.«

»Kdo pa?«

»Nek častnik.« »Grom in strela, to bo pa zelo zanimivo! Pri katerem polku pa je dotični senor?«

»Pri nobenem, ampak je sedaj na dopustu. Tudi ta ni Španec, ampak Francoz.«

»Za vraga,« je dejal Kapitano začudeno, in poznalo se mu na glasu, da je že začel slutiti, koga notar misli. »Francos je? Kaj Vas pa vendar ta tujec briga?« 

»Iman gotove vzroke! Huzarski častnik je.«

»Kje pa je?«

»V Rodrigandi.«

»V graščini?«

»Da v graščini stanuje.«

»Kako mu je pa ime?«

»Alfred de Lotrevil.«

»Alfred de — — hm!« je godrnjal Kapitano. »Tega človeka pa ne poznam!«

»Verjamem,« je pripomnil notar sarkastično. »Sicer pa, akoravno ga gotovo ne poznate, vendar tudi Vas precej briga.«

»Kako to?«

»Ker je on. Henrikorda in Žvanita ubil. Ali mu bodete morda prizanesli?«

»Tega pa ne!« je odgovoril Kapitano obotavljajoč se. »Pa zakaj bi se ga radi iznebili?«

»Saj sem Vam že rekel, da mi dela napotje.«

»Zakaj?«

»To Vas prav nič ne briga! Ali hočete izvršiti to moje naročilo?«

»Hm, stvar si moram še premisliti.«

»Tedaj se pa le hitro premislite! Če nočete Vi izvršiti tega naročila, ga bode pa kdo drugi, ki mi bo boljše postregel, kot Vi in Vaši ljudje.«

»Povejte mi vendar kdo!? Ne trpim nikake konkurence; le zapomnite si to, senor! Sicer bom pa s tem Francozom, ki mi je ubil dva moža, že sam storil, kar bom hotel. Kdor mi sega v moje rokodelstvo, temu ne prizanesem. Le dobro si zapomnite to!«

»Haha! Ali mi hočete s tem morda povedati, da je ta častnik pod Vašim varstvom?«

»Kaj pa še,« je odgovoril vodja, »ravno nasprotno, da se bom namreč maščeval nad njim. Torej izgine naj, pravite!«

»To se pravi z drugimi besedami, umre naj?«

»Umre naj? Tega pa ne. Z njim nameravam nekaj druzega storiti; dam Vam pa svojo častno besedo, da Vam ne bo delal nikakih sitnostij več.«

Notar je sedaj vedel, pri čem da je. Kapitano seveda ni slutil, da notar vse ve. Kortejo je torej rekel:

»Zaupam Vam, Kapitano. Plačal Vam bom torej za vsacega ubitega moža po tisoč cenikov, in zahtevam zato, da ta Slovenec umre, Francoz pa izgine.«

»Naj pa bo tako, vendar mi morate za Slovenca še onih petsto dublonov doplačati, za Francoza pa ravno toliko.«

»Oderuh ste!«

»Haha!« se je smejal brigant. »Živeti hočete, a drugi morajo tudi živeti!«

»Dobro, plačal Vam bom!«

»Kedaj?«

»Kedar izvršite naročilo.«

»Rabim denar takoj. Plačajte polovico!«

»Nimam denarja pri sebi. Storite najprvo svojo dolžnost, potem pa dobite vse naenkrat, če niste s tem zadovoljni, mi je pa zelo žal.«

»Če je pa tako, moram seveda počakati,« je odgovoril vodja roparjev. »Pa nikar ne mislite, da me bodete ogoljufali za en sam cekin!«

»Kedaj bodete pa izvršili to stvar?«

»Kmalu; dneva Vam še ne morem natančno določiti. Ali želite še kaj pripomniti?«

»Ničesar.«

»Torej sva danes končala. Zdravo, senor!«

»Lahko noč!«

Ropar je zginil v temni goščavi, notar pa je korakal počasi proti graščini.

»Hahaha!« se je smejal na tihem sam pri sebi; »Misliš, da me boš ogoljufal, stari hinavec, pa se ti ne bo posrečilo. Napel bom čisto druge strune, in bom stvar sam po svoje izvršil!« — — —

Drugo jutro je prišla kastelanka v Strnadovo sobo in mu hotela prinesti kavo.

»Hvala lepa, senora,« ji je rekel. »Dajte mi čašo mleka, ker ne smem kave piti.«

»Kave ne smete?« je vprašala začudeno. »Ali ste morda bolni, ljubi senor?«

»Ne, ne. Iz druzega vzroka. Imam danes neko opravilo, pri katerem moram biti zelo miren, pa saj veste, da kava človeku kri razburi.«

»To mora biti pa nekaj posebno važnega.«

»Seveda, le prosite Boga, da bi se mi posrečilo, senora! Operiral bom danes našega dobrega grofa Emanuela na očeh.«

»Oči bodete operirali!« je zaklicala. »Moj Bog, ali res?«

»Res, res. Kaj pa delate pravzaprav s kavo?«

»Saj vendar ne morem s kavo vred z rokami zaploskati; to pravi moj Alimpo tudi; zato sem jo pa spustila iz rok.«

»Pa bi jo bili saj na mizo postavili. Sicer Vas pa prosim, da poskrbi kastelan za to, da bo v graščini skrajen mir in tihota. V bolnikovi sobi se morajo okna takoj po operaciji zavesiti. Prosite konteso, in ona Vam bo že vse potrebno natančneje naročila. Sedaj pa, prosim, prinesite mi mleko!«

»Ja, ja, takoj prinesem, senor, takoj! O, kaj bo rekel moj Alimpo, ko mu bom povedala o operaciji! Saj že hitim, letim, frčim! Bog daj svoj blagoslov, da bi se posrečilo!«

Razbito posodo je pustila za ta čas na tleh, in hitela iz sobe na način, kakor ga ona imenuje »frčati«, kar je pa bilo bolj podobno »trkljanju«.

Ko je črez nekaj časa prišel zdravnik v salon, so ga vsi navzoči obsipali z vprašanji.

»Ali je res, senor, da bodete danes operirali milostivega grofa?« je vprašala Klarisa.

»Res.«

»Torej res!« je zaklical senor Grasparino Kortejo.

»Res!« je odgovoril Strnad.

Kar stopi mladi grof k njemu in mu reče s temnim in jeznim pogledom:

»Senor, opozarjam Vas, premislite stvar še preje dobro. Ali ste prepričam, da se bode operacija posrečila?«

»Nisem, pač pa upam.«

»Pač pa upate! Samo upate in hočete tako važno operacijo izvršiti. Ali morete to Vaše dejanje pred Bogom in svojo lastno vestjo zagovarjati in opravičiti?«

»Zamorem,« je odgovoril zdravnik resno in odločno.

»Tedaj pa zahtevam kot bolnikov sin, da je vsaj par izkušenih operaterjev pri operaciji prisotnih!«

Strnad se je zaničljivo nasmejal, ga pogledal tako ostro v oči, da ga je kar v srce zbodlo, in odgovoril:

»Nočem, da bi se ponovili isti dogodki, kakor sem jih zadnjič srečno prestal. Sicer je pa zame samo želja Njegove Svetlosti merodajna, na druge ljudi se ne morem ozirati.«

»Ali ste me hoteli s temi besedami razžaliti?« je sikal grof.

»S takimi besedami Vas vendar ne morem razžaliti,« je odgovoril Strnad hladnokrvno.

»Tudi jaz odločno zahtevam, da so pri operaciji prisotni še drugi kirurgi!« je zaklical notar.

»Jaz tudi!« je pritrdila pobožna Klarisa.

»Odločil sem se, in nimam najmanjšega vzroka odnehati,« je dejal Strnad.

»Oho! Rad bi vedel, kdo da ima pravico tu zapovedovati?« je vprašal Alfonzo. »Mislim, da moja beseda tu več velja, kakor vsaka druga!«

»Grofov zastopnik sem, zato se morate name tudi ozirati!« je zahteval Kortejo.

Strnad je namignil z rameni, češ da ne more, in je dejal potem zelo resno in odločno:

»Senorji, pomislite, da sme v takih slučajih samo zdravnik odločati, in nihče drugi! Operacijo bom pričel črez deset minut. Če me bo pa kdo motil, bom odločno nastopal, to vam povem že preje!«

»Oho, kajpada!« je zaklical Alfonzo.

»No, no, bomo pa videli!« je odgovoril Strnad ostro. »Opozarjam vas, da bi grofu utegnilo škodovati tudi najmanjše vznemirjenje, zato bi bili tudi vi potem odgovorni, če bi se zgodila kaka nesreča.«

»Mi hočemo biti prisotni!« je dejal grof Alfonzo.

»Treba bo, da mi bode kdo pomagal; vendar bom že sam določil, kdo da mi bo stregel. Odkritosrčno priznam, da se mi zdi, da je tu par oseb, katerim ni po volji, da bi Njegova Svetlost, rnil o s ti vi grof, zopet ozdravel, zato bom tudi delal samo po svojem prepričanju. Kontesa Silva, ali Vas smem prositi za prijaznost, da mi pri operaciji strežete?«

»Zelo rada, samo če sem za to dovolj sposobna,« je odgovorila Silva.

»Kar bodete storili, ni nič težkega. Na vsak način pa potrebujem žensko pripomoč. Mogoče bi bila tudi mis Ema tako prijazna, da bi mi malo pomagala?«

»Hvala lepa za Vaše zaupanje!« je odgovorila Angležinja in prikimala.

»In jaz?« je vprašala sestra Klarisa.

»Nočem Vas truditi, senora!« je odgovoril Strnad kratko in mrzlo.

»O, zakaj?« je vprašala ostro.

»Ker imate preslabe živce.«

»Kako mi morete pa to dokazati?« ga je vprašala izzivajoče.

»Ko ste videli zadnjič mojo malo ranico na roki, Vam je prišlo takoj slabo, tako da ste se morali name opreti. Radoveden sem, kako bi se Vam godilo pri tako dolgotrajni operaciji!«

»Odločno zahtevam, da smem biti pri operaciji!« je rekel nato Alfonzo.

»Jaz Vam pa odločno prepovem. Ne rabim gospodov pri operaciji; samo enegl samega bom prosil za malo uslugo. Senor de Lotrevil, prosim, če ste tako prijazni?«

»O, prosim, zelo rad!« je odgovoril Marijano hitro.

»Neke posebne usluge bi Vas prosil, prepričan sem, da mi bodete ustregli.« 

»Kaj pa, prosim?«

»Saj poznate okna grofove sobe?«

»Poznam.«

»Potem bi Vaš prosil, da bi se pod dotičnimi okni med operacijo malo sprehajali. Če bodete Vi na straži, sem prepričan, da ne bo nihče motil miru.«

Častnik se mu je prikonil, pogledal zdravnika v oči, češ da ga razume, in odgovoril:

»Že vem, kaj hočete, in zelo rad postrežem, kajti v čast si štejem, da omogočim srečen izid operacije, vsled katere bo tako plemenit mož zadobil zopet dragoceno luč svojih oči.«

»V čast si štejete?« je vprašal Alfonzo zaničljivo. »Sramota, da naravnost sramota je to, da ste zdravnikov — — hlapec.«

Sedaj je stopil Marijano hitro k Alfonzu in ga vprašal:

»Ali bodete takoj preklicali svoje besede?«

»Ne!« je odgovoril mladi grof jezno. »Če hočete Vam pa še enkrat povem!«

»Dobro, mi bodete pa dali zadoščenje, kakoršno je med kavalirji navada!«

»Kaj? Vi kavalir?« je kričal Alfonzo. »Vi ste navaden — —«

Beseda mu je obtičala v grlu, kajti notar je pristopil k njemu in mu položil svojo roko na usta.

»Stojte grof!« ga je svaril. »Niti pravi čas, niti pravo mesto ni, da bi take stvari razpravljali.« 

»Imate prav,« je dejal zdravnik. »Sicer pa, senor de Lotrevil, če rabite sekundanta, Vas vedno rad zastopam. Vas in čestite dame, prosim, da greste sedaj z menoj.«

Deklici sta bili tako iznenadeni in prestrašeni, da, ste šli za zdravnikom, ne da bi črhnili besedice; tudi poročnik je šel, ne da bi pogledal na ostale nazaj. Tudi ti so molčali tako dolgo, da so drugi odšli, potem pa je rekel notar:

»Ti neprevidnež, ti! Skoraj bi bil vse izdal!« 

»Saj bi ne bilo nikake škode!« se je jezil Alfonzo. »Rad bi bil videl, kako bi bili vsi strmeli, če bi jim bil povedal, da je ta človek navaden — — ropar.«

»Seveda, in kak užitek bi bil potem, če bi jim bil povedal, da je on pravi grof Alfonzo, in ne ti. Dobro vem, da to ne sluti samo, ampak da ve vse natančno, in zdi se mi, da hoče samo še zvedeti, kdo in čigav da si ti. Pa le potrpite, bom že poskrbel, da se ga znebimo.«

»Kaj je pa z zdravnikom!« se je jezila sestra Klarisa. »Ravno tako je nastopil, kakor bi bil gospod v Rodrigandi. Ja, ti grešniki hodijo po svetu kakor rjoveči levi in iščejo, koga bi požrli. Pa Bog bo pomagal pravičnim, da zmagajo.«

»Kako je skrbel, da bi niliče ne kalil miru,« je godrnjal notar. »In vendar bomo ozdravljenje še preprečili. Sam je dejal, da bi bolniku vsako vznemirjenje škodovalo. O, bomo že poskrbeli, da se bo še toliko razburil, da se bo z operacijo zopet poravnalo.«

Medtem, ko so se ti v salonu takole pogovarjali, je zdravnik z damami pri grofu vstopil. Pred vrata v predsobi je postavil dva strežaja in potem ključavnico zaklenil. Grof je že nanj čakal in mu zelo prijazno ozdravil.

»Kdo je pa prišel z Vami, senor?« ga je vprašal, ko je slišal lahke stopinje obeh dam.

»Kontesa Silva in mis Ema Lindzej. Ker imajo nežne ročice, vem da mi bodo bolje pomagale, ko vsak drugi.«

»Hvala lepa, senor! Isto je bila moja srčna želja. Kje je pa moj sin?«

»V salonu je in se opravičuje. Iz gotovih vzrokov mu nisem dovolil, da gre z námi.«

»Ali bodo mogle dame tako dolgo vztrajati?«

»Don Emanuel, mislim, da ste zaraditega lahko brez vseh skrbij. Saj se pri tej operaciji ne reže, kakor pri drugih, zato tudi ne razburi gledalca. Dame mi bodo samo včasih kako stvar v roko podale. Vendar dovolite mi, da Vas vprašam, kako se splošno počutite?«

Grof se je zadovoljno nasmehljal, sklenil svoje roke in odgovoril:

»Premišljeval sem in z Božjo pomočjo sklenil, da se Vam zaupam popolnoma. Kadar človek spi, miruje in počiva telo; a duh deluje tudi v sanjah in predstavlja vse, kar je človek po dnevu čutil, mislil in delal. Sanjalo se mi je, da ste mi darovali zopet luč oči. Gledal sem v lep božji svet; zagledal sem obličje svojega dobrega otroka; videl sem tudi Vas in častnika — — pa,« je pristavil z vzdihom, »videl nisem svojega sina, ampak tujca, čegar obličje in govor si nisem mogel razlagati. — Kaj pa je to? Zdi se mi, da slišim nekaj žvenketati.«

»Moji inštrumenti so.«

»Ali jih smem otipati?«

»Nisem tak, kakor nekateri zdravniki, ki imajo bolnika za slabejšega, kakor je v resnici. Brez vseh skrbij lahko spoznate vse zdravniško orodje, katero bom rabil.«

Potem je dal grofu orodje drugo za drugim v roko. Tako je otipal grof očesno ogledalo, igle, nože, kleščice, opore za trepalnice, škarje, pincete, pripravo za izrezanje očesne leče, žličice, palčice, skledčice, brizgalnice, cevi, obveze i. t. d. Potem pa je mirno dejal:

»Teh inštrumentov se ne bojim. Delala bo samo Vaša znanost in izurjenost, kateri popolnoma zaupam. Kedaj bomo pa začeli?«

»Takoj. Vendar prosim, da mi preje dovolite majhen poskus!«

Nato si je izpulil las in ga držal proti svetli tapeti, da bi videl, če se mu roka ne trese. S svojim poskusom je bil zadovoljen, in zato je pripravil takoj otomano v pravo ležo, kakor je bilo za operacijo ravno najbolj pripravno. Potem si je pripravil vse zdravniško orodje in razložil damam, kako naj mu pomagajo. Ko se je še enkrat prepričal, da ni ničesar pozabil, je stopil k oknu in povzdignil svoje oči k nebu. Izpregovoril ni besedice, in tudi njegove ustnice so bile mirne; vendar je šinila obema deklicama kri v glavo, in oblile so jih vroče solze. Silva je objela na tihem svojega očeta, in debele solze so ji lile iz očij na očetovo lice, ko mu je zašepetala v uho:

»Oče, moli.«

»Slutil sem,« je odgovoril grof na tihem: »Če me on ne reši, me nihče ne bo!«

Razen onih treh zaveznikov takrat ni bilo nikogar v graščini, ki ne bi bil prosil Boga iz dna svojega srca, da bi se posrečila težka operacija.

Tudi častnik, ki se je sprehajal pod okni grofovih soban, je nehoté sklenil svoje roke.

»O, Gospod Bog,« je šepetal proseče, »bodi usmiljen in usliši roparjevo molitev! Daruj bolniku luč njegovih očij, in hvalil te bom na vse veke. Amen!« 

Pol ure je že preteklo, odkar je stal Marijano na straži; kar pride mladi grof iz graščine. Oblečen je bil v lovsko obleko in oborožen z lovskim orožjem, na vrvici pa je imel dva psa. Strežaji so kar zmajevali z glavami, kako da more ta čloyek iti na lov, medtem ko operirajo njegovega očeta.

Ravno ko je šel mimo častnika, je zagledal na nekem drevesu vrano. Hitro je snel puško z rame in nameril.

»Poglejta kako lep cil je! Pluto in Poluks, pazita na tiča! Aport!«

Hotel je sprožiti, pa ni več mogel.

»Lopov!« je zadonelo v njegovem ušesu. Druzega ni slišal, kajti vse je grmelo in bučalo okrog njega; rudečica mu je zalila obraz, pred očmi se mu je stemnilo in sapa mu je zastala.

Marijano je bil mamreč priskočil, ga zagrabil z jedno roko za vrat in mu z drugo iztrgal puško iz rok. Vsled močnega pritiska mladeničeve pesti zgrudil se je mladi grof onesveščen na tla. Niti njegova psa ga nista branila; celo žival ga je sovražila in črtila.

Nekaj strežajev je videlo ves dogodek in vsi so prihiteli sem. Med njimi je bil tudi kastelan.

»O, sveta Madona, streljati je hotel!« je tožil pridni Alimpo. »Motiti je hotel senor doktorja! To pravi moja Elvira tudi! Kaj naj storimo ž njim?«

»Nič,« je odgovoril poročnik. »Če mu kaj žalega storite, se bo nad Vami maščeval!«

»Torej še ni čisto mrtev?«

»Še ne. Samo sapa mu je zastala.«

»Oh, če bi bil mrtev — oh — oh — to bi bilo — to bilo res škoda za mladega gospoda!«

Vendar se je bralo dobremu kastelanu na obrazu, da je mislil povedati ravno nasprotno.

»Nikar se ne brigajte zanj. Spravil ga bom tja, kjer nam ne bo več nadlege delal.«

Nato je častnik Alfonza vzdignil, ga nesel v graščino, šel po stopnjicah navzdol, ga položil v kleti na tla, zaklenil močna vrata, vtaknil ključ v svoj žep in šel zopet na stražo.

Par minut po tem dogodku je poklicala kontesa Silva kastelanko v grofovo sobo. Ko je na tihem vstopila, je videla, da sedi grof na pripravnem fotelu, in da mu zdravnik ravno zavezuje obvezo.

»Sedaj pa le vsa okna zavesite,« je dejala kontesa. »Do sedaj smo potrebovali svetlobo; sedaj morate pa zavesiti celo svetle tapete — — pa le brez ropota, prosim!«

Vsa soba je dišala po kloroformu. Grofov obraz je bil, kolikor se je moglo razločiti, bled ko zid, govoril je po tihem, vendar odločno, ko je vprašal:

»Doktor, ali bodete odkritosrčni?«

»Bom, don Emanuel,« je odgovoril Strnad, in oči so se mu od veselja zasvetile.

»Ali — — ali se je — — ali se je posrečilo?«

»Ali se čutile dovolj močnega, da zveste resnico?« 

»Seveda se, senor! A iz Vašega vprašanja sklepam, da ne smem upati!«

»Ne, ne, don Emanuel, tega nisem rekel; a tudi veselje škoduje!«

»O, moj Bog, torej smem upati?«

»Hm — smete.«

»Samo malo?«

»Kakor se bodete še zadržali, prav nič, malo, ali pa tudi zelo mnogo. Prosim Vas, bodite kolikor mogoče mirni. Jutri Vam bom smel že kaj več povedati.«

Grof je na tihem vzdihnil. Silva pa je prijela zdravnika za roko in vprašala na tihem, tako da ni grof slišal:

»Prosim, povejte vsaj meni resnico, ali se je posrečila operacija ali ne?«

Tedaj se je zjasnilo ponosno in lepo zdravnikovo obličje, globoko je vzdihnil in odgovoril na tihem: »Posrečilo se je!«

»O, moj Bog, torej bo videl?«

»Bo; vendarle lepo tihi bodite, pst! Veselje ravno tako škoduje kakor vsako drugo razburjenje.«

Tedaj se ni mogla Silva več premagovati. Akoravno so bili prijatelji in kastelanka prisotni, ga je objela, se mu naslonila na prsa in mu dala nežne ustnice v sladak — poljub.

Ko je dobra Elvira to videla, ni verjela svojim očem in bi bila od začudenja skoraj zavpila; vendar se je srečno premagala in se tolažila s temi mislimi:

»To mora pa moj Alimpo zvedeti! O, sveta Lavreta, kako se bo čudil in veselil!«

Tudi mis Ema se je začudila, vendar se je strinjala popolnoma s Silvinim dejanjem. Objela jo je in poljubila na iste ustnice, katere je pred par trenutki poljubil zdravnik. Nato je odšel zdravnik za par trenutkov iz sobe v park k poročniku.

»O, ste že končali, senor?« ga je vprašal takoj Marijano, ko ga je od daleč zagledal.

»Že, že!«

»In kako se je — — oh, saj ni treba, da bi Vas še posebej vprašal; na obrazu se Vam takoj bere, da niste imeli nesreče.«

»Pri Bogu, res da ne. Operacija se mi je lepše posrečila, kot sem pričakoval; vendar bolnik tega se ne sme zvedeti. Čegava puška pa je to?«

»Don Alfonzova, katerega sem aretiral,« je odgovoril Marijano resno.

»Aretirali ste ga? Zakaj pa?«

Poročnik mu je povedal nato ves dogodek, in zdravnik ga je z zanimanjem poslušal; ko je končal, je dejal Strnad jezno:

»Take nesramnosti pa še nisem doživel! Brez vzroka tega gotovo ni storil! To naj bi bil sin svojega očeta!«

Marijano bi bil storil sedaj lahko kako opazko, a premagoval se je in molčal. In zdravnik je nadaljeval:

»Kaj hočete sedaj z njim storiti?«

»To le sami določite, senor. Vi najboljše veste, če je škodjiv ali ne!«

»Če bi bil preje ustrelil, bi se bilo lahko zgodilo, da bi se bil grof zbudil iz omamice, in operacija bi se bila ponesrečila. Sedaj pa — — hm, peljite me k njemu. Govoriti hočem ž njim.«

Šla sta potem v klet, in poročnik je odklenil vrata. Grof Alfonzo je slišal, da nekdo prihaja, in je stopil za vrata. Skočiti je hotel z obemi pestmi na Marijana, a v istem trenutku ga je zgrabil zdravnik za roke in ga držal tako močno, da se niti ganiti ni mogel.

»Roparji! Banditje!« je sikal.

»Le psujte nas, kolikor Vam drago, senor!« je dejal Strnad. »Kar takšen človek reče, kot ste Vi, nas prav malo briga! Sicer Vas bodeva spustila; vendar bi preje spregovoril z Vami še rad par besedi.«

»Glejta, da zgineta, lopova! Drugače bom zaukazal, da Vaju pri vratih ven vržejo.«

»Le počasi, moj dragi! Preje Vas ne spustim, preden me ne bodete mirno poslušali.«

»Povedati Vam hočem, da se mi zdi Vaše vedenje zelo sumljivo. Vzroka Vam sicer ne morem povedati, vendar Vam rečem, da Vas bom, kakor hitro bi se približali svojemu očetu, preden Vam dovolim, ali če bi storili najmanjšo stvar, ki bi mu utegnila škodovati, takoj sodniji naznanil in Vaše početje javno v časopisih razglasil!«

»Le storite, če Vam drago!« je zaklical Alfonzo. »Zato Vaju bom pa dal obadva pošteno pretepsti.«

To je pa že presegalo vse meje, in poročnik se ni mogel več premagovati. Molčati je hotel o svoji skrivnosti, a ni mogel. Pest je pomolil Alfonzu pred obraz in dejal:

»Človeče, še enkrat mi poskusi tako zagroziti, pa te zbijem na tla! Mar misliš, da se tebi in tvojim zanikrnim starišem ni treba bati sodišča? Državni pravdnik bo že odločil, ali si pravi grof de Rodriganda-Sevila ali ne! Glej, da se mi pobereš izpred očij, hudoba!« 

Sunil je nato Alfonza tako močno v rebra, da je, akoravno ga je zdravnik precej trdno držal, vendar treščil z glavo ob zid. Zgrubil se je sicer na tla, vendar je hitro vstal in stekel po stopnjicah navzgor.

»Moj Bog, kaj ste rekli?« je vprašal zdravnik. »Ta človek ni sin grofa Emanuela?«

Sedaj je šele zapazil Marijano napako, ki jo je storil. Prijel se je z roko za svoje vroče čelo in vprašal:

»Senor, ali bodete molčali?«

»Bom,« je odgovoril Strnad jedndstavno in prisrčno.

»Ljubim Vas; pravi mož ste. Ali hočete biti moj zaupnik in prijatelj?«

»Rad, prav rad, kajti tudi jaz Vas imam rad, senor. Tu je moja desnica!«

»Tedaj mi izpolnite mojo prošnjo!« je prosil Marijano in segel zdravniku v roko.

»Katero pa?«

»Prosim Vas, molčite o tem, kar ste slišali!« 

»Povejte mi preje, ali ste govorili resnico!« 

»Mislim, da je resnica. Treba mi je pa še časa, da stvar natančno preiščem. Do tedaj je pa treba, da se o celi zavedi molči, kakor zid.«

»Dobro, molčal bom, vendar s tem pogojem, da mi bodete pozneje kot svojemu prijatelju vse zaupali!«

»Seveda, bom, bom, Bog naj mi bo priča, senor.«

»Torej pa molčimo o tej stvari, akoravno bom vedno nanjo mislil. Sedaj moram pa iti hitro h grofu, kajti mogoče je šel ta Alfonzo k njemu, da bi mojo operacijo pokvaril.«

K sreči pa Alfonzo ni šel h grofu, ampak hitel je naravnost k sestri Klarisi.

»Mati,« je zaklical še preden je vstopil, »pošlji takoj po očeta! Zgodilo se je nekaj nezaslišanega!«

Pobožna sestra je skočila vsa prestrašena z divana.

»O, milostiva Mati Božja, kako si nepreviden!« se je jezila. »Vpiješ, kakor bi te ne mogel nihče slišati! Kaj se je pa zgodilo?«

»Neka nesramnost, da ji ni para, grozna nezaslišanost. Postrežkinje ni v predsobi; bom pa šel sam takoj po očeta!«

Odhitel je ven, se vrnil z notarjem kmalu nazaj in pripovedoval, kaj da se mu je pripetilo. Oba stara sta se zelo prestrašila.

»Kaj naj storim? Povejte mi vendar, povejte!« je klical Alfonzo še vedno zelo razburjen.

Notar pa je vstal in rekel s strogim glasom:

»Molči, molči pa je! Strašansko bedarijo si storil. Kdo ti je pa ukazal, pod grofovim oknom streljati, kaj? Samega sebe in celo naše podjetje spravljaš v nevarnost. Druge pomoči ni, takoj moram iti v Barcelono h kapitanu Landoli. Ravno sem dobil naznanilo od njega, da ne more priti, ker mora nadzorovati delavce, ki izlagajo blago. Njegov krmar, čegar delo je to, pravzaprav, je namreč zbolel.«

»Kdaj pa misliš že oditi?« je vprašala pobožna sestra. »Že čez pol ure. Zahtevam pa brezpogojno pokorščino v vsakem oziru. Če zvem še o kaki taki neprevidnosti, potem se pa le name nikar več ne zanašaj. Ali si me razumel, dečko! Sedaj pa le pojdi!«

Kaj tacega Alfonzo ni pričakoval. Tako strogo njegov oče še ni nikoli ž njim postopal. Šel se iz sobe in se ni upal spregovoriti besedice.

Tri dni potem je šel doktor Strnad s poročnikom na vse zgodaj v park na izprehod. Cele tri dni je bil neprenehoma pri grofu, zato je šel danes prvič zopet na prosto, da bi se navžil malo svežega zraka.

Na gredicah za cvetice sta srečala kastelanko, ki je ravno trgala cvetke v svoj predpasnik.

»Dobro jutro, senorji!« jih je pozdravila že od daleč. »Poglejte vendar te krasne rože! Ja, danes moram naj lepše natrgati; to pravi moj Alimpo tudi.«

»Kaj pa je danes pravzaprav?« je vprašal Strnad.

»Kaj? Ali ne veste tega?« je vprašala začudeno.

»Ne.«

»Danes je rojstni dan naše ljube, milostive kontese!«

»Oho! Ali res? O, potem moramo pa čestitati!«

»Seveda! Že davno je vstala. Tudi milostivi grof so se že zbudili in me poslali na vrt. Razveseliti jo hočejo v svoji sobi.«

»Niti najmanjše besedice mi ni povedal o celi stvari!« je dejal zdravnik.

»Mogoče je hotel tudi Vas iznenaditi. Darove so dobili že včeraj iz mesta. Le pojdite gori, senor; pomagali mi bodete cvetice vezati.«

Pet minut pozneje je bil Strnad že v grofovi sobi ter pomagal grofu in kastelanki vezati cvetice in okrasiti bogate darove. Potem je šla pa gospa Elvira po Silvo. Strnad je hotel oditi, pa grof mu tega ni dopustil.

»Le ostanite, doktor,« ga je prosil. »Če ste Vi prisotni je moje veselje podvojeno.«

Nato je prišla kontesa. Oblečena je bila v priprosto, belo jutranjo obleko, skozi katero so se poznale prekrasne forme njene lepe, kraljevske postave. Podala je obema možema svojo nežno ročico in se po otročje veselila darov. Prisrčno je objela svojega očeta in se mu iskreno zahvalila.

»Elvira mi je pravila, da ste tudi Vi pomagali, da bi me razveselili. Hvala lepa!« je rekla Strnadu.

Podala mu je še enkrat roko, pritisnil jo je iskreno na svoje ustnice in odgovoril:

»Kar sem storil, je bila samo malenkost; a če mi dovolite, potem bi se predrznil počastiti ta dan z resnim darilom. Ali smem?«

Zarudela je, vendar odgovorila:

»Tudi vsako najmanjše darilce od Vas mi bode drag spomin.«

»Torej se bom pa predrznil! Bog mi daj svoj blagoslov!«

Stopil je h grofu in mu odvezal z očij obvezo.

»Svetlost, prosim, obrnite se od okna proč!« je prosil, in čakal vznemirjen. »Ali vidite svojega otroka?« 

Vse to se je zgodilo tako hitro, da je imel grof še vedno zaprte oči, akoravno mu je Strnad že davno odvezal obvezo. Stal je pri mizi, na kateri so bila s cveticami okrašena darila. Oprl se je z roko na mizo in ni vedel, kaj da se mu je zgodilo. Slednjič se je ohrabril in zašepetal:

»Kako prazničen dan! Kako svet trenutek! Moj Jezus in moj Bog daj, da bi se posrečilo!«

Tresel se je po celem telesu in odprl počasi oči. Strnad je stal za njim in ni mogel opazovati njegovega obraza; a videl je, da je grof razprostrl od poželjenja in radosti svoje roke, da je stopil par korakov naprej, proti svoji hčeri, in zaklical:

»O, sveta nebesa! Ali je to resnica? Ali sanjam? Vidim! Vidim angelja, angelja, tako lepega, svetlega, čistega in veličastnega! Senor, doktor, ali je to resnica?«

»Resnica je!« je odgovoril Strnad z nizkim, tresočim glasom, in solze so mu zalile oči.

»O, češčena bodi sveta Trojica, ali je res! Ta angelj, kdo je to?«

»Oče, mislim, da misliš mene! Vidiš me! Na očeh ti poznam!« je zaklicala Silva.

Vrgla se je svojemu očetu okoli vratu. A grofa je radost tako omamila, da je omahnil na divan in zaprl svoje oči.

»Za Boga svetega,« je zaklicala Silva, »onesveščen je; njemu in njegovim očem bo škodovalo!«

»Nikar ne skrbite, kontesa!« je prosil Strnad. »Samo malo slabo mu je prišlo, a onesveščen ni. Njegove oči so zdrave; to veselje jim ne bode škodovalo.

»Dobro čutim, da jim ne bo škodovalo!« je zašepetal grof in se ves srečen nasmehljal. »Čutim, da jih smem brez skrbi odpreti.«

Odprl je zopet počasi svoje oči in užival srečen pogled v svojo vzradoščeno hčer. Silva je vriskala in se jokala od veselje; prisrčno je poljubila zdrave oče svojega očeta, skočila je v stran in se vrgla brez vse skrbi doktorju okoli vratu; in zopet se je vrnila k svojemu očetu in ga objemala. Grof se je kar ni mogel nagledati. Pritisnil jo je na svoje srce, po poljuboval in božal, in ji dal najlepša imena. Medtem je deset- do dvajset-krat sklenil svoje roke, da bi se zahvalil Bogu za nepopisno srečo.

Slednjič se je šele spomnil na svojo prvo dolžnost in je zaklical:

»Senor, na Vas sem pa od samega veselja popolnoma pozabil! Prosim, stopite malo bližje, da vidim moža, kateremu moram biti hvaležen za to veliko srečo!«

Strnad je stopil bližje in podal grofu roko, a oči je imel še solzne. Grof ga je prijel z obemi rokami za desnico in mu zrl dolgo v obličje, ne da bi spregovoril besedice.

»Ja,« je rekel slednjič. »Ravno tacega sem si Vas predstavljal, tako velikega in močnega, tako ponosnega in blagega, tako odkritosrčnega in čistega, tako prostega in prijaznega. Senor, ne morem se Vam primerno zahvaliti, a prepričani bodite, Vaš sem, celo svoje življenje!«

Potegnil je Strnada k sebi in ga poljubil, kakor bi bil njegov lastni sin.

»In kje so vsi drugi, senor!« je prosil.

»Don Emanuel, naj bode za danes dovolj!« je odgovoril zdravnik. »Varujte se in počakajte do popopoldneva. Zatajevanje Vam bo koristilo.«

»Tudi svojega sina ne?«

»Tudi njega ne!“ je prosil Strnad, kateremu je šinila pri teh besedah nenadoma neka misel v glavo. »Saj je kontesa Silva Vaša; druge bodete videli rajše o mraku, ko solnčni žarki ne bodo več tako ostri. Prosim, vbogajte me samo še takrat!«

»Vbogam,« je dejal grof. »Vendar se nočem sam veseliti. Silva, poskrbi, da se bo veselila vsa Rodriganda. Praznuje naj se veselica, velika veselica, in kdor ima kako prošnjo, naj ti jo pove, ne senor Gasparinu ali Alfonzu, ampak tebi, in če bo le mogoče, jo bom izpolnil. Vsem mojim uradnikom naj se izplača danes plača celega meseca zastonj. O, bom — — bom —«

Malo je pomislil in se obrnil potem k Strnadu z besedami:

»Senor, ali imate kaj sorodnikov?«

»Mater in sestro,« je odgovoril zdravnik.

»Na Kranjskem, v Avstriji?«

»Da, v Ljubljani.«

»Ali mislite, da bi mogel brati?«

»Seveda zamorete, vendar še ne smete.«

»Tudi samo par besed ne?«

»To Vam že dovolim.«

»Ali pa pisati? Samo eno vrstico ali dve, nič več!«

»Je li tako potrebno?«

»Da.«

»Torej pišite, a obrniti se morate od okna proč!«

Grof je šel k svoji pisalni mizi, vzel list papirja in napisal par vrstic. Potem ga je zložil in ga dal svoji hčeri.

»Tu imaš, Silva, moj otrok,« je dejal, »prosi ga naj vzame te besedice za spomin na današnji dan, ne za spomin name, ampak náte, ne záse, ampak za svojo mater in sestro. Kar je storil, mu ne morem poplačati, a njegovi materi in sestri moram pokazati, kako ga imam rad, in kako nepozaben nam vedno bo!«

Vzela je listič in ga izročila Strnadu, ki je stopil par korakov nazaj in se branil.

»Vedela sem,« je rekla in zarudela, »da se bodete branili, a razumite me; to ni za Vas, storite nam samo uslugo in izročite listič svoji materi in sestri, nikakor pa nimate pravice, da bi se branili sprejeti, ker ni za Vas, ampak za druge.«

Ker pa vendar ni hotel vzeti, je stopila čisto tik k njemu, mu tisnila list v roko in tiho zašepetala:

»Janko, prosim te, vzemi!«

Ni se smel več braniti. Zahvalil se je grofu in njej, podal obema roko in odšel. Ko je prišel v svojo sobo, je šele videl, da ima v rokah nakaznico za dvestotisoč srebrnih pijastrov, res kraljevsko plačilo, ki ga je storilo bogatega samostojnega moža.

Ker je tako hitro odšel, je rekla Silva svojemu očetu:

»Oče, mislim, da si ga razžalil?«

»Mislim, da ne, moj otrok. Pomisliti mora, da smo mu naklonjeni, a na denar ne sme gledati. Moje srce mi hoče od veselja razpočiti, zato nisem mogel drugače ravnati. To ni nikak honorar, ali pa plačilo; kajti vse kar imam, je njegovo; Silva, povej mu to še posebej! Sedaj pa hiti in poskrbi, da se bodo tudi drugi z menoj veselili!«

Kar se senor Gasparina Korteja tiče, se je grof malo spozabil. Notar bi niti ne bil mogel sprejeti nobene prošnje, kajti odpotoval je že pred tremi dnevi v Barcelono.

V Barceloni je stal v luki med drugimi ladjami tudi velik trijadernik, ki je imel na sprednjem delu in na vretenu ime »La Pendola«. Ta beseda pomeni slovensko »pero«. Kdor se ne spozna na ladje, temu se je zdelo gotovo zelo čudno, da se imenuje tako težka tovorna ladija s tremi jadri »pero«, strokovnjak bi se ne bil pa prav nič čudil. Videlo se je sicer, da »La Pendola« ni delana v kaki amerikanski tvornici za ladje vendar je bila delana na amerikanski način.

Iz vsega tega si lahko sklepal, da je »pero« izvanredno hiter jadernik, in da drči po nalovih kakor »pero«.

Seveda se te vrste ladije zelo rade nagnejo na stran; »zlomijo si hrbet«, kakor pravijo monarji, in treba je, da vodi tako ladijo zelo dobro izurjen in izkušen kapitan.

Tak precej izkušen pomorščak je bil kapitan Henrik Landola; to so vedeli vsi, ki so ga poznali. In vsi so rekli, da je Amerikanec, pravi janke, akoravno ima špansko ime. Ne boji se živega vraga, in če bi bilo treba, bi jadral spredaj v peklo in zadaj zopet ven, ne da bi poškodoval jednega vesla ali jedne vrvi.

Poznal je vsa morja in vse luke, sploh je bil pa znan za moža, ki prevzame vsako blago, samo da zasluži denar. Govorilo se je celo, da prevaža včasih zamorce, akoravno je suženstvo postavno že davno prepovedano, in se je treba zelp varovati kraljevih »križarjev«.

Ta mož se je torej ustavil v Barcelonski luki s svojo »Pendolo«. Danes je prišel notar Gasparino Kortejo, šel je ž njim v utico in jo zaklenil, da bi se lahko mirno pogovorila o svoji kupčiji.

Kortejo je sedel na velikem kupu papirjev, katere je že vse pregledal. Odložil je pero in dejal:

»Zadovoljen sem z Vami, Landola. Moj delež znaša torej trideset tisoč durov; nisem mislil, da bom takrat toliko zaslužil.«

Kapitan ni trenil z obrazom in je mrzlo vprašal:

»In kako bodeva sedaj naredila? Ali naj Vam izplačam, ali mi pa pustite denar za kupčijo, ker ga ravno rabim?«

»Le obdržite.«

»Torej dobro. Ali imate še kaj druzega?«

»Imam.«

»Pa kar začnite!«

»Hm! Ali rabite kakega mornarja?«

»Vedno jih rabim. Kakega pa?«

»Katerega bodete pri priložnosti zgubili.«

»Aha! Na morju?« je vprašal Landola in se vražje nasmejal.

»Ali pa tudi na suhem. Samo vrniti se ne sme.« 

»Kakor takrat don Ferdinanda de Rodriganda-Sevila. Kajne?«

»Pst!« je dejal notar prestrašen. »Če bi Vas kdo slišal! Nikar ne imenujte tega imena več!«

»Ker je don Ferdinando mrtev!«

»Da, še hujše kakor mrtev — zgubljen je — to Vam lahko prisežem! Kdo pa je ta novi mornar?«

»Nekdo, ki pravi, da je častnik, pa je navaden postopač.«

»To me pa veseli! Take vrste ljudi imam najrajše. Kje pa je?«

»V Rodrigandi.«

»Oh! Kdo ga bo pa sem spravil?«

»Priti morate ponj.«

»Mi je tudi prav. Ali je močan?«

»Zelo!«

»In hraber?« 

»Še bolj!«

»Mlad?«

»Nekaj čez dvajset let.«

»Je že prav! Ali se bo branil?«

»Gotovo se bo!«

»Če mu bo kaj pomagalo! Koliko plačate, senor?« 

»Koliko pa zahtevate, Kapitano?«

»Tristo durov za vse skupaj: da pridemo na tihem ponj, da izgine brez sledu in da se nikdar več ne vrne.«

»Sem zadovoljen, akoravno vem, da si zaslužite še lep denarček, ko ga prodate. Zapišite si torej tristo durov na svoi račun. Kam ga bodete pa spravili?«

»Hm, tega pa še ne vem. Mogoče na Borneo ali pa na Celebes. Malajci plačajo tam dobro bele ljudi s zlatom ali dragimi kamni; darujejo jih namreč na čast svojim bogovom ali pa mrličem.« 

»Prokleto zvita duša ste, kapitano!«

Mornar se je potuhnjeno smejal in dejal:

»Odkritosrčno Vam povem, da tudi Vam prav nič zvijače ne manjka. Kdaj pa naj pridem po tega mladeniča?«

»Ali morete jutri zvečer?«

»V Rodrigando? Pridem, in sicer s pripravnim vozom. Kje naj se pa vstavim?«

»Prišel Vam bom naproti. Uredite stvar tako, da se dobiva natančno ob desetih zvečer na meji graščinskega posestva.«

»Mi je prav. Vse drugo prepustim seveda Vam. Gotovo je kak izvanreden dečko!«

»Zakaj pa?«

»Ker bi se sicer tako zelo ne potrudili. Par kapljic strupa, pa bi bila stvar tudi pri kraju.«

»Sovražim strup, ker ni zanesljivo sredstvo, in ker se človek lahko izda.«

»Nezanesljivo? Kaj pa še! Ha, ha, ha! Našel sem neke nove vrste strup, imenitno, Vam rečem!« 

»Kje pa?«

»V neki stari knjigi. Počakajte, Vam jo bom pa pokazal!«

Odprl je malo železno omarico, zložil cel kup vrečič polnih denarja v stran, in privlekel na dan zelo staro knjigo. Po pisavi se je takoj spoznalo, da je stara že več sto let. Platnice in prva stran so manjkale.

Nato jo je kapitan položil predse in odprl:

»Imenitna knjiga!« je dejal. »Kupil sem jo od nekega slovenskega pomorščaka, ki jo je staknil bog ve kje na svojem potovanju. Cela vrsta zdravil in receptov je notri, in tudi oni strup.«

Poiskal je navodilo za dotični strup, ki se je glasilo takole:

«Item eyn heirlich Gifft für Tott und Wahnsinn: Man nimbt eyn Toepfleyn Safft von Antiaris taxicaria, welches genannt ißt Antscliaar, eyn halbes Toepfleyn Safft des Strichnos Tiente, so man nennt javanische Brechnuß, eyn vierteyl Toepfleyn Safft von Alpinia galanga, welches ißt indischer Galgant und ebenso vill Safft des Zingiber cassamumar, genannt gifftiger Ingwaer. Das siedet man auff die Haelfften eyn und hebt es in eyn Flascben auff. Fuenff Tropffen davon machen eyn starken Menschen tott; zwey Tropffen awer gaeben ihm in Wahnsinn, so er nicht mehr weiß, wer er gewesen ißt.

Dieser Wahnsinn wierd wieder geheylt durch folgenden Trankk:

Man zerstoeßt eyn Tassenkopff Capsium, welches heyst die strauchigte Beyßbeeren und thut darauff eyn halben Tassenkopff Speychel von eyn Menschen, welchem man zu Totte gekietzelt hat, laeßt stehen eyn Wochen und thut darauff eyn Loeffel scharpen Essieg, gießt ab und hebt in eyn Flaschen auff. Zwey Tropffen von dieser feynen Artzeneyen nimbt den Wahnsinn wieder hinfort binnen dreyen Tagen.

Notabene: Kann nur im Landte Asien gemacht werden und ißt erprobt von viellen Menschen, so man Neger, Malaya’s oder Wildte nennet.«

»Ali znate to pisavo brati?« je vprašal notar.

»Znam,« je odgovoril Kapitan. »Knjiga je pisana v srednjeveški nemščini, in nemško znam dobro.«

»Torej mi pa razložite ta recept!«

Kapitan mu je nato vse natančno prestavil. Ko je končal, ga je Kortejo vprašal:

»Ali imate mogoče tudi ta strup?«

»Imam.«

»Res?«

»Seveda!«

»Hm! Ali bi mi dali par kapljic?«

»Za koga pa?«

»To Vas nič ne briga.«

»Mogoče za tega mladeniča, po katerega naj jutri zvečer pridem?«

»Ne.«

»Potem je to vse kaj druzega! Ampak povem Vam, ta stvar je prokleto draga.«

»Po čim?«

»Vsaka kapljica pet durov.«

»Za vraga, — grom in strela! Ali je pa tudi zanesljiv?«

»Na mojo častno besedo!«

»Ali mi daste deset kapljic?«

»Dam. To znaša ravno petdeset durov!«

»Dajte sem, in zapišite si jih na dobro!«

Kapitan je segel v isto omarico, vzel steklenico z zdravilom in jedno majhno, prazno stekleničico ven, in naštel vánjo natančno deset kapljic:

»Tu imate, senor! To je ravno dovolj, da dva umreta ali pa, da jih postane pet blaznih. Upam, da bodete s tem zdravilom zadovoljni!«

Tako sta se pogovarjala dva dni potem, ko je notar odšel iz Rodrigande. Tretji dan, torej ravno takrat, ko je bil Silvin rojstni dan, je prišel Kortejo zopet nazaj.

Ko se je peljal skozi vas, se je zelo začudil, ko je videl, da je vsa okolica nekam praznična. Hiše so bile okrašene z venci, in ljudje se bili'oblečeni v praznično obleko.

Bele v graščini je zvedel, kaj da se je zgodilo, in šel takoj k svoji zaveznici, da mu ona vse natančnejše razloži.

Ko se je začelo mračiti, sta bila zdravnik in Silva zopet pri grofu. Vprašal je, če bi smel videti sedaj svojega sina.

»Takoj bom ponj poslal,« je dejal Strnad in šel v predsobo.

»Grof Alfonzo in poročnik Lotrevil naj prideta h grofu in naj oba obenem vstopita!« je zaukazal strežaju; potem se je pa vrnil zopet v sobo.

Marijano ni slutil, kaj da zdravnik pravzaprav namerava. Danes ni imel častniške uniforme, ampak oblečen je bil v civilno obleko, ki mu je dobro pristojala. V predsobi je srečal Alfonza, ki ga niti pogledal ni.

Grof je obvezo že odložil in nestrpno pričakoval svojega sina. Ko sta oba vstopila, je pogledal sicer najprvo Alfonza, a hitro je obrnil svoje oči v stran na častnika. Nato je vstal, šel Marijanu naproti, razprostrl svoje roke in zaklical:

»Moj ljubi sin, zopet vidim! O pridi, in veseli se z menoj!«

Pri teh besedah je zavrela častniku kri v vseh žilah, vendar se je moral premagovati. Kako rad bi se bil oklenil temu možu okoli vratu! Glas mu je zastal v grlu, pa saj mu tudi ni bilo treba govoriti, kajti namesto njega je odgovoril Alfonzo:

»To je zmota, oče, grof Alfonzo sem jaz!«

Don Emanuel ga je žele sedaj natančneje pogledal in dejal:

»Nikar ne uganjajte šale z menoj? Vi niste moj sin!« 

»In vendar sem,« je odgovoril Alfonzo. »Ali me ne spoznaš po glasu?«

Stavi grof ga je pogledal ostro v oči in potem dejal:

»Ta glas, o, ta glas! Da, poznam ga, a ko sem ga prvič slišal, nisem mislil, da bi bil to glas mojega sina. Kdo je pa oni drugi?«

»Poročnik de Lotrevil,« je odgovoril Strnad.

Marijanu je hotelo počiti srce, vendar je odgovoril:

»Svetlost, res je!«

Tedaj je grof glasno vzdihnil, ali pravzaprav zaihtel. Dotaknil se ni nobenega izmed obeh, ampak se počasi obrnil, se vsedel na svoj fotelj in rekel:

»Silva, reči gospodom, da naj gred6. Samo senor Strnad naj tu ostane!«

Alfonzo in Marijano sta odšla. Kar so potem v grofovi sobi še govorili, nista zvedela.

Ko je prišel Alfonzo v sobo k pobožni sestri, je bil ravno odvetnik pri njej. Oba sta že težko pričakovala, kedaj da se vrne.

»Torej?« je vpršal Kortejo.

»Noče me spoznati za svojega sina!« je odgovoril.

»Oh, slutil sem! Le naprej!«

»Hotel je poročnika objeti!«

»Ali je bil ta tudi zraven?«

»Vstopil je obenem z menoj.«

»Za vraga, kakor bi bilo vse proračunano! Kaj pa mu je rekel grof?«

»Imel ga je za svojega sina.«

»In ko si seveda rekel, da je to le zmota?«

»Tedaj je zaukazal, da naj greva oba iz sobe. Ta Strnad pa čepi še sedaj vedno pri njem.«

»Ali mogoče kaj sluti, ali pa celo ve? Sreča je za nas, da bo še danes vse drugače. Jutri bi bilo mogoče že prepozno!«

»Danes? Kaj pa bo danes, moj dragi?« je vprašala pobožna redovnica.

»To bodete že zvedeli pozneje. Tem manj ljudij danes o stvari ve, tem bolje je za nas. Le pojdite kmalu spat, in se ne brigajte za ničesar.«

Tudi notar je šel nato v svojo sobo; a kmalu je zopet odšel, in kakor je bilo videti, je šel v park malo na izprehod, kajti korakal je počasi in navidezno brez cilja proti gozdiču.

Ker sta bila Strnad in Silva pri grofu, sta bila Ema in poročnik sama. Emo je povabil don Emanuel sicer tudi k sebi, a ker je bil grof zelo žalosten in slabe volje, je čez četrt ure zopet odšla.

Da bi pregnala malo dolgčas, sta Ema in poročnik sklenila, da gresta v vas na izprehod. Bila ta v venti (gostilni), kjer so godci igrali, da je bilo veselje, in mladina plesala kar se je dalo. Potem sta se vrnila počasi zopet proti graščini.

V parku se je Angležinja ustavila in ga vpašala po tihem:

»Senor, zdi se mi, da Vam teži neka skrivnost Vaše srce?«

»Res je,« je odgovoril Marijano po kratkem molku.

»Ali je ne smem zvedeti?«

»Sedaj še ne.«

»Senor, nočete mi zaupati?«

»O vendar, vse Vam zaupam, vse!« je odgovoril. »Grotovih stvarij pa človek še sam sebi ne sme zaupati.« 

» Ali mi bodete pozneje kedaj razkrili svojo skrivnost?«

»Mis Ema, gotovo jo bodete zvedeli, prav gotovo, kedar — —.«

Beseda mu je obtičala v grlu, zato ga je vprašala:

»Kedar — — —? Kaj ste hoteli reči, senor, povejte!«

»Kedar se bom — — — kedar se bom smel z Vami v življenju zopet srečati!«

Prijela ga je za roko, mu pogledala zaupljivo in odkritosrčno v oči in dejala:

»Smete se z menoj srečati! Čakala bom na Vas.« 

»Kako dolgo? O, kako dolgo? Povejte mi vendar, mis Ema!?«

Naslonila je svojo nežno, plavolaso glavico na njegove prsi in odgovorila:

»Dokler, — dokler bom živela, kajti če ne prideš, bom umrla.«

Odgovoril ji ni; črhnil ni besedice; objela sta se in vstrajala v dolgem, strastnem objemu tako dolgo, dokler ga ni prosila, ga naj gresta proti domu.

Spremil jo je do vrat njene sobe in šel potem naravnost v svoje stanovanje, čutil se je tako neskončno srečnega in blaženega! Nikogar ni hotel srečati, ampak se v svoji sobi udati sam popolnoma svojim srčnim čutilom.

Kakor smo že omenili, je šel notar navidezno v park na izprehod. Ko se je malo oddaljil od graščine je pospešil svoj korak, zato je bil že precej pred deseto uro na meji graščinskega posestva, in je moral že čakati. Landola je prišel točno ob desetih. Imel je s seboj voz s parom konj in šest močnih mornarjev. Voz so skrili v gozdu v gostem grmovju, kjer je jeden izmed ljudij ostal na straži; drugi so pa korakali proti Rodrigandi.

»Kako bodemo pa sedaj stvar naredili?« je vprašal kapitan.

»To bo šlo prav lahko,« je odgovoril notar. »V vasi plešejo, in skoraj vsi služabniki so tam. On je tudi doma; kajti opazoval sem ga. Zadnje stopnjice so proste. Tam vas bom peljal gori in po dolgem hodniku v njegove sobe, ki niso zaklenjene. Počakali ga bodete v njegovi spalnici, in kadar pride, ga zgrabite.«

»To je že vse lepo. Kako bodemo pa potem zopet odšli?«

»Po isti poti. Počakali bodete toliko časa, da pridem jaz gori, kajti prišel bom po vas šele potem, kadar bo zopet vse varno.«

Kakor je odvetnik rekel, tako se je tudi zgodilo. Ne da bi jih bil kdo opazil, so prišli pri zadnjih vratih v graščino in šli po omenjenih stopnjicah gori. Na hodniku so se sezuli črevlje in se splazili potem na tihem v poročnikovo stanovanje, ki ni bilo razsvetljeno, in se skrili v spalnici.

Marijano ni ničesar slutil, prišel je iz vasi, vstopil v svoje stanovanje, šel v svojo delalnico in prižgal luč. Vrata na hodnik je zaklenil, in stopil potem v spalnico, da bi odložil svojo vrhovno obleko.

A komaj je storil prvi korak v temno sobo, udaril ga je nekdo z vso silo s pestjo na sence, in ravno tako nekdo drugi od druge strani. Onesveščen se je zgrudil na tla, ne da bi bil mogel zavpiti.

»Prinesite luč sem,« se zaukazal kapitan. »Poglejmo vendar, kakšen da je ta dečko.«

Prinesli so luč iz sosednje sobe in posvetili.

»Oh, zelo fini dečko!« je dejal Henriko Landola. »Hm, nekomu je podoben, ki ga poznam. Si bodem že še domislil komu! Zamašite mu usta; zavijte ga v platno in povežite ga trdno z vrmi, da bodete imeli lep, pripraven in miren zavoj, ki nam ne bo delal sitnostij.«

Nato so ga zvezali in zavili in ugasnili potem luč.

Kmalu potem je potrkal nekdo po tihem na zunanja vrata. Odprli so mu, in notar je hitro vstopil.

»Ali ga imate?« je vprašal.

»Imamo ga, imamo!« 

»Ali se je branil?«

»Hm! Kaj pa še! Toliko nam pa že smete zaupati. Mornarjeva pest dobro zadene.«

»Gotovo je še onesveščen?«

»Mislim da še.«

»Če ne, je pa tudi vse eno!«

»Sicer pa mislim, da bi bilo najbolje, da gremo, kajti zunaj je varnejše ko tukaj.«

»Pa pojdimo!«

Nato jih je peljal po isti poti, po kateri so prišli, zopet ven. Prišli so do voza, ne da bi jih bil kdo opazil. Dva moža sta Marijana do sem nesla. Najprvo sta ga vrgla na tla.

Notar je segel v žep po majhno svetilko in jo prižgal. Ni se mogel premagovati, da ne bi si ogledal še enkrat svoje žrtve in mu zabrusil za med potjo še par zaničljivih besed in psovk v obraz.

Posvetil je jetniku, ki je imel svoje oči odprte, v obraz.

»Oho, dečko, saj čuješ,« se je zadrl notar nad njim. »Tvoji naklepi z Rodrigando so pri kraju. Nikomur ne boš več napotja delal. Dobro se imej in nikar ne pozabi náme!«

Nato je udaril Marijana, ki se ni mogel braniti, parkrat s pestjo po obrazu, in dal potem znamenje, da naj ga naložé na voz.

Medtem ko so ga mornarji naložili na voz, je poklical kapitan notarja v stran in ga potihem vprašal:

»Torej, senor, kaj naj storim žnjim? Ali naj umre ali samo — —«

»Hm, najboljše je, da umre!«

»Potem imam pa precejšno izgubo!«

»Pa si pripišite na dobro dvesto durov.«

»To je pa kaj druzega! No, naj pa bo za dvesto durov! Mislim, da sva se domenila glede tega mladeniča. Lahko noč, senor! Mislim, da me bodete saj še enkrat obiskali, preden odjadram?«

»Enkrat že še.«

»Adijo!«

»Adijo!«

Landola je ukazal naj poženó konje, in voz je oddrdral, notar pa se je vrnil v Rodrigando. Prepričan je bil trdno, da se mu njegovi naklepi sedaj ne morejo več ponesrečiti.

Peto poglavje. V blaznost obsojen.[uredi]

Pod tabo pekel in nebo nad teboj,
A zemlja visi mej obema,
In gori in doli zajema
Ti v kupo življenja kipeči napoj:
Zdaj boli pekla, zdaj veselje neba,
Pogosto vse vmes!
Glej to ti je res
Osoda sveta! — — ...

(S. Gregorčič.)

Osoda, ko deroča voda,
Odganja čolnič moj od proda,
Od sladke sreče me drvi.

(S. Gregorčič.)

Drugo jutro je vstala mis Ema Lindzej že na vse zgodaj. Sreča včasih na človeka ravnotako vpliva, kakor nesreča: zaspati ne moreš. Neka nevidna moč jo je vlekla ven na hladen, rosen zrak. — —

Ko je stopila iz svoje sobe, je srečala gospo Elviro, ki je prišla ravno iz druzega nadstropja in imela v roki malo pletenico. Pozdravila jo je od daleč z globokim poklonom, in Ema ji je prijazno odzdravila.

»Kakor vidim, naša dobra senora Elvira, ste že na vse zgodaj pri delu,« je dejala.

»Moram biti, moja prečastita dona Ema ledi,« je odgovorila kastelanka, ki se je menda že naučila od svojega dobrega Alimpa, kako se španski naslov združi z angleškim. »Storila sem veliko napako, ki jo moram danes poravnati.«

»Kaj pa takega?«

»Nekaj posebnega! Pomislite, dona Lindzej mis, včeraj smo povsod vse okrasili s cvetlicami in venci, in ravno onemu, ki bi jih bil najbolj zaslužil, nismo dali v njegovo sobo ne ene cvetke. Kako je to nehvaležno! To pravi moj Alimpo tudi.«

»Oh, gospoda senor Strnada mislite, kajne?«

»Da, njega mislim in nikogar druzega. Pomislite, mis ledi, da doktor Strnad ni ozdravil milostivemu grofu samo oči, ampak mu rešil tudi življenje v zelo nevarni bolezni. Hvaležni mu moramo biti. Zato je rekla dona Silva, da poskrbim, naj danes zjutraj zanj lepih rož.«

»Ali je doslej vedno pri don Emanuelu čul?« 

»Vedno. Zdi se mi, da gotovim ljudem ne zaupa, in misli, da hočejo preprečiti ozdravljenje milostivega gospoda. Zelo vesten mož je, to pravi moj Alimpo tudi. Celo danes je čul celo noč pri milostivemu grofu, in ravnokar je šel v park na izprehod.«

»Mogoče ga bomo srečale. Pomagala Vam bom cvetlice trgati.«

»O, kako ste dobri, draga senora mis Ema dona! Štejem si v veliko čast.«

Ema je prav slutila. Nista še dolgo delali, ko sta zagledali, da zdravnik od daleč prihaja. Pozdravil je ponižno in se odkril, Angležinja pa je stopila k njemu.

»Ali smem malo z Vami iti, sir Strnad, ali premišljujete mogoče o čem drugem boljšem, kakor Vam zamorem jaz postreči?« je vprašala.

»Bodite mi prisrčno pozdravljeni! Z veseljem Vas sprejmem, mis Ema,« ji je odgovoril, »kajti ravno sem mislil o Vas. Moje misli se sedaj uresničujejo.«

»Náme ste mislili?« se je porogljivo začudila.

»Da, na Vas. Mislil sem namreč pri tem na oddaljeno deželo, kamor bodete kmalu odpotovali, mislil sem na Vašo prihodnjo domovino.«

»Mehiko mislite, kajne! Ali jo pozate?«

»Jako dobro. Jahal sem namreč iz severno-ameriških prerijskih gozdov skozi državo Teksas in Novo-Mehiko, prišel sem potem skozi puščavo v Mapi ni in glavno mesto. Tam sem bil več mesecev, potem sem pa šel v Kalifornijo, da bi natančnejše spoznal življenje v onih krajih, kjer kopljejo zlato.«

»Oh, ali ste bili res v Mehiki?«

»Res, saj sem rekel.«

»O, potem se bom pa saj lahko malo seznanila z tamošnjimi razmerami,« je zaklicala veselo. »Sir, povejte mi kaj, kako da je tam. Priznam Vam namreč odkritosrčno, da se zelo bojim Mehike.«

»Zakaj?«

»Ker je Mehika takorekoč dežela grozovitosti, nevarnosti in nesreč. Poglejte samo malo v zgodovino te dežele!«

»Zgodovina Mehike je sicer res vsa krvava, in razmere so tam še dandanes zelo nevarne in neurejene; vendar tako strašansko, kakor Vi mislite, pa vendar ni. Mehika je ena izmed najlepših dežela na svetu; privoščite si tam lahko marsikak izvanreden užitek in prijetnost, posebno pa se Vam bo dopadalo življenje v glavnem mestu.«

»Ampak življenje na deželi, sir! Slišala sem celo o roparkih družbah in o morilcih, ki se nahajajo!«

»No,« se je smehljal zdravnik, »skoraj bi rekel, da je vsak Mehikanec kos roparja, morilca in postopača, pa človek se kmalu na vse to navadi.«

»Navadi se!« je zaklicala. »Kako se more človek navaditi, skupaj bivati z morilci, roparji in pa s postopači!?«

»Zelo lahko, mis Ema. Ti roparji so najfinejši kavalirji, kar jih je na svetu. Seznanili se bodete s kakim visokim častnikom, ki Vam bo imponiral, s kakim sodnikom, ki se Vam bo zdel zelo pravičen, s kakim učenjakom, čegar učenost bodete občudovali, ali pa s kakim duhovnikom, čegar pobožnost Vam bo segala globoko v srce; nekega lepega dne Vas bodo napadli roparji, in spoznali bodete, da je njihov načelnik dotični častnik, sodnik, učenjak ali pa duhovnik. To ni v Mehiki nič posebnega, akoravno se Vam zdi zelo nenavadno, stalo Vas bo samo malo vsotico denarja, da se odkupite. Ti ljudje bodo z Vami zelo uljudno postopali, in če bodete drug dan načelnika zopet srečali v kakem salonu, Vam bo ponudil z največjo uljudnostjo svojo roko, in ne bo zahteval ničesar druzega od Vas, kakor da ne mislite več v dotičnem malem dogodku.«

»To je pa res zelo romantično! Kar čudim se. V takih slučajih se gre torej samo za denar in ne za življenje?«

»Večinoma. V oddaljenejših deželah je seveda malo nevarnejše, če se namreč tam le količkaj branite, Vas takoj ubijejo. Zato se mora tam potovati vedno samo z vojaškim spremstvom. Take malenkosti se vendar ne morejo primerjati z nevarnostimi divje Savane. Vsak je sovražnik druzega; človek je tam vsak trenutek v smrtni nevarnosti, in kdor nima dobrega konja in ni tudi dobro oborožen, in ni močan in izkušen, ta naj ostane raj še doma za pečjo.«

»Brala sem že o tem. Ali je res, da ljudje, ki bivajo v teh divjih krajih, najdejo sled vsacega človeka in vsake živali?«

»Res je. Tega se človek ne more naučiti, glavna stvar je vaja in neka posebna bistroumnost, ki mora biti človeku prirojena. Upoštevati se mora ležo vsakega kamenčka, vsake travice, vsake vejice in sto drugih stvarij, na katere bi nihče drugi niti ne mislil.«

»Ali se Vi razumete na to?«

»Seveda, saj sem se moral,« je odgovoril odločno.

»Oh, torej ste bili kak slaven umetnik v tej stroki, in ste živeli prav romantično?«

Ponosno se je priklonil in dejal:

»Tako je, mis Ema!«

»Ali bi me ne hoteli razveseliti s kakim primerom, da bi vsaj videla kako bistroumni so ti prerijski lovci!«

»To željo bi Vam v Mehiki lahko izpolnil, ampak tu, moja draga mis — — oh, mogoče Vam jo že tu lahko izpolnim, kajti ravno sem zapazil tule sled, ki nam naj bo za primero.«

Med pogovorem sta se precej oddaljila od cvetlic in od kastelanke, in zašla v oni del parka, ki se je razprostiral proti zadnji strani graščine.

Navadno oko bi ne bilo zapazilo v pesku nobenega sledu, a bistri zdravnikov pogled, ki je bil vsled tega pogovora na to opozorjen, je zapazil takoj, da je šlo tukaj več oseb.

»Kje pa je sled?« je vprašala lepa Angležinja, in gledala po tleh. »Jaz ničesar ne vidim!«

»To Vam že rad verjamen, mis Ema,« je odgovoril Strnad. »Seveda je treba imeti oko divjega indijanca ali pa izkušenega prerijskega lovca, da se spozna iz leže peska in kamenčkov, da je po tej poti, ki se zelo malo rabi, šlo danes ponoči več oseb.«

»Ponoči? Moj dragi sir, to se mi zdi kakor kak skrivnosten dogodek!«

»O, saj ni treba, da bi mislili takoj na kak roman,« se je smehljal Strnad.

Prijel jo je za roko, da bi jo malo zadržal, in je potem nadaljeval:

»Prosim, ostanite malo tu, da mi Vaše stopinje ne pohodijo in izbrišejo sledu!«

Potem se je sklonil na tla, da bi pesek natančnejše preiskal, in vprašal:

»Poglejte sem, mis Lindzej! Ali vidite, da so tule kamenčki in pesek potlačeni?«

Slonila se je tudi k tlom, opazovala natančno pesek in rekla potem začudeno:

»Res je, vidim, da je potlačeno! In mislite, da je to od kake noge?«

»Na vsak način. In sicer od velika škornja, od tacega škornja ki ima zelo široko in nizko peto, od tacega naprimer, kakor jih imajo ribiči in mornarji. In tukaj je še ena noga, ravnotaka kakor prva. In naprej; tule na desno je še več sledov; bilo je torej več mož. Če opazujete, rob teh sledov, vidite, da niso več ostri in natačni, ampak že precej vdrti, če bi bili ti ljudje šli pred kratkim bi tega ne bilo. Šli so tukaj torej zgodaj ponoči.«

»Pomislite senor, da nima v graščini nihče takih črevljev,« je pripomnila deklica, katero je začela ta čudna stvar zanimati.

»Iz tega se lahko sklepa, da so bili ti ljudje tuji,« je odgovoril zdravnik. »Stvar se mi zdi zelo sumljiva.« 

»Ali res?« je vprašala prestrašeno.

»Res. Dotičniki so prišli iz graščine. Le počakajte, bom videl iz katerih vrat!«

Sledila sta stopinjam proti graščini in prišla do onih zadnjih vrat, kjer so šli mornarji noter in ven.

»Oh!« je zaklical Strnad, »vidite, prišli so v tej smeri, odšli so pa na čisto drugo stran. Ti možje so prišli tule na levi od tega grmovja ven, in šli na desni skozi park. Torej so bili res tujci. Stvar je res vredna, da se natančnejše preišče. Le malo pohitiva! Videti moramo hitro, kam da so šli.«

Šla sta za sledom v park. Ema Lindzej je postajala od minute do minute bolj razburjena. Videla je, s kako bistroumnostjo upošteva njen spremljevalec vsako najmanjšo malenkost in s kako odločnostjo spozna smer; in kar začudila se je, ko je na mestu, kjer se je steza malo razširila, in so bila tla od rose še mokra, še natančnejše preiskoval kot doslej in potem dejal:

»Mis, to je res čudežno. Nekdo iz graščine je bil ž njimi. Ali vidite tale sled, ta je od finega moškega črevlja. Natančno ga bodem prerisal.«

Slučajno je imel v žepu časopis, vzel je kos tistega časopisa in svinčnik, in je potem kolikor mogoče natančno prerisal obris sledu.

»To je nekaj,« je dejal. »Čudno se mi zdi pa tole. Lejte, tu sta stala dva moža drug za drugim. Ali vidite, da so njihove pete globokejše vdrte v pesek, kakor podplati?«

»Vidim, sir!«

»Stopala sta torej močnejše in težje, kakor drugi; gotovo sta nekaj nesla, kar ni bilo posebno lahko. Pojdite, mis Ema, greva še naprej!«

Šla sta še nekaj časa naprej, ne da bi bil kdo izpregovoril besedice. Slednjič je obstal in dejal začudeno: »Oh, tu je stal voz!«

»Res?« je vprašala Ema. »Kako pa pride voz sem med grmovje?«

»To se tudi meni čudno zdi. Tu je ravno meja graščinskega posestva. Ali vidite kolovoz? Vprežena sta bila dva konja. Tukaj so položili dotično stvar, ki so jo nesli, na tla, tukajle poleg voza.«

Sklonil se je, da bi spoznal vtis bremena v mehkem mahu. Opazovati je moral natančno, kajti mah se je že zopet ves vzravnal. Strnadu se je bralo na obrazu, da ne more prav uganiti, kaj da so pravzaprav nosili; kar zagleda nekaj v bližnjem trnju. Segel je tja in potegnil previdno nekaj proč, potem pa je skočil na noge.

Pobledel je in prestrašeno zaklical:

»Ali veste, kako breme da je to bilo, kar so prinesli iz graščine in naložili na voz?«

»Moj Bog, sir, tako zelo ste me prestrašili!« je odgovorila Ema Lindzej. »Kaj so pa imeli?«

»Človeka.«

»Človeka?« je ponovila. »Nemogoče!«

»O, vendar! Ali vidite tele par las, ki sem jih našel na onem grmu! Zataknili so se, ko so ga položili na tla. Črni so in dolgi, skoraj taki, kakor jih ima senor de Lotrevil. To niso ženski, ampak moški lasje.« 

Tudi Angležinja je pri teh besedah pobledela.

»Senor de Lotrevil?« je vprašala prestrašeno. »Sir, zgodila se je kaka nesreča ali pa kak zločin! Hitiva! Vprašati moramo, kdo da manjka v graščini.«

»Hm!« je odgovoril in malo pomislil. »Stvar se mi zdi čudna in nenavadna, zelo nenavadna; vendar ni treba misliti takoj na kako nesrečo ali celo hudodelstvo. Pomislite, da nismo v kakem amerikanskem pragozdu, ampak v Rodrigandi. Malo preveč sva se razburila, ko sva iskala sled po savanskem načinu.«

»Meni se pa v Rodrigandi prav nič varno ne zdi, le pomislite, da so Vas zadnjič v parku napadli, ravnotako tudi mene in Silvo!« je rekla vsa prestrašena.

»To je že res,« je odgovoril Strnad. »Pojdite, mis, greva hitro nazaj!«

Hitela sta nato proti graščini. V graščini so medtem že vsi vstali.

»Prosim, mis Ema, ne povejte sedaj še nikomur ničesar,« je prosil Strnad. »Prepustite vso stvar za ta čas meni. V prvi vrsti je treba, da grof ničesar ne zve. Ker je še zelo slab, se ne sme razburiti. Pojdite v salon in molčite tako dolgo, dokler se ne vrnem in Vam kaj natančnejšega ne sporočim.«

Obljubila mu je in šla gori.

Strnad pa je šel v vratarjevo stanovanje, kjer so ob istem času navadno snažili čevlje vseli graščinskih stanovalcev. Portir in njego vpomagač sta bila ravno pri delu.

Zdravnik ni spregovoril besedice, ampak vzel iz žepa časopis in primerjal črevelj za črevljem. Kmalu je našel moško obuvalo, ki je bilo natančno tako, kakor obris sledu.

»Čegav je ta črevelj?« je vprašal portirja, ki ga je ves čas začudeno gledal.

»Senor Gasparina Korteja je,« je odgovoril.

Nato je šel zdravnik h kastelanu, da bi zvedel kaj natančnejšega. Zvedel je, da so že vsi graščinski stanovalci vstali, razun poročnika, katerega Alimpo danes še ni videl.

»Pojdite z menoj, senor kastelan, ga bodeva zbudila!« mu je zaukazal.

»Zbudila?« je vprašal Alimpo začuden. »Ali nam ne bo zameril, če ga bodeva motila?«

»Ne.«

Poročnikovo stanovanje je bilo nezaklenjeno in prazno. V spalnici je bila postelja še nepomečkana, in iz različnih okolščin se je dalo sklepati, da se je zgodilo tu nekaj posebnega, akoravno se niso bojevali. Na tleh je ležal konec močne vrvi, kakor jo rabijo mornarji, da zmerijo, kako hitro ladja jadra. Tudi kapa, katero je imel poročnik včeraj zvečer, je ležala na tleh.

Sedaj je bil zdravnik prepričan, da se je pripetilo senorju de Lotrevil nekaj posebnega. Povprašal je natančno v graščini in zvedel, da ga danes še nihče ni videl.

Hitro se je odločil in šel naravnost v Kortejevo stanovanje. Na kratko je potrkal in takoj vstopil. Notar je sedel ravno pri svojem zajuterku in pušil cigareto; začudil se je, da ga obišče zdravnik že na vse zgodaj, in ko sta se na kratko pozdravila, je vprašal Strnada:

»O, senor Strnad! S čim Vas smem postreči?«

»Neko malenkost mi bodete razložili,« je odgovoril zdravnik.

»Povejte, kaj imate; pa le na kratko! Kajti to ni moja navada, da bi me kdo motil ob tako nenavadni uri.«

Te besede je govoril strogo in odurno, in njegov obraz se je jezno nagubančil.

Na Strnada to seveda in prav nič vplivalo, stopil je tik poleg notarja, ga strogo pogledal v njegove diabolične oči in mu dejal:

»Ne bom govoril na dolgo in široko, senor, če mi bodete odgovorili kratko in odkritosrčno. Vprašam Vas: kje je poročnik senor de Lotrevil?«

Na to vprašanje notar ni bil pripravljen. Pobledel je, a kmalu se je zopet zavedel. Zato je odgovoril s temi odločnejšim povdarkom:

»Senor Strnad, mislim, da ste zašli v napačno sobo. Kaj pa méne briga ta Lotrevil.«

»Gotovo ravnotoliko, kakor vsacega druzega stanovalca v graščini. Poročnik je namreč zginil, nikjer ga ni!«

»Oh! Zginil je? Torej ga pa iščite, senor. Če je res zginil, se mi to prav nič čudnega ne zdi, saj sem takoj slutil, da je kak postopač, ki Bogu dan krade,« je odgovoril notar zasmehljivo.

»Oho, poznam druge postopače v graščini, kakor je poročnik de Lotrevil,« mu je odgovoril Strnad mirno. »Kdo so bili dotični možje, s katerimi ste poročnika napadli in ga nesli na voz, ki je čakal na meji?« 

Kakor bi ga bila zadela strela z jasnega neba, se je notar prestrašil in stresel, ko je čul to vprašanje. Mislil je, da ga ni nihče opazil, a iz Strnadovega vprašanja je sklepal, da jih je vendar kdo na skrivnem opazoval.

Stresel se je po vsem telesu in še polj pobledel, z roko se je oprijel naslonjača, da bi se nanj oprl. A pomislil je zopet natančnejše in prišel do sklepa, da bi dotičnik bil gotovo skušal dejanje preprečiti; ker se pa ni nihče skušal upreti, torej ni bilo opazovalca. Gotova Strnad samo sluti, in hoče samo še kaj natančnejšega zvedeti. To je notarja ojačilo, kri se mu je malo pomirila, in dejal je precej hladnokrvno:

»Senor, ali ste znoreli? Ali Vas pa mogoče luna trka pri belem dnevu? Glejte, da izginete iz moje sobe, sicer si bom pomagal, kakor si bom mogel!«

Strnad se je nasmejal, ko je slišal to grožnjo, in mu odgovoril:

»Senor Kortejo, bodite odkritosrčni. Že ko sem Vas prvič videl, sem Vam vse zaupal. Opazoval sem Vas na tihem, in prišel do prepričanja, da ste tudi vredni mojega zaupanja. Zato Vas nadalje nočem več nadlegovati, posebno ker sem imel samo namen, Vam dokazati, da spoznam Vašo pravo vrednost, če je pa bila moja naklonjenost proti Vam tako velika, da se ne morem več premagovati, tedaj mi nikar ne štejte v zlo, če Vas iz same ljubezni in naklonjenosti objamem in — zdrobim. Adijo, senor!«

Hladno in ironično se je zdravnik nato priklonil in odšel.

Notar pa je ostal na svojem mestu kakor okamenel.

»Kaj je bilo to?« je vprašal samega sebe. »Kako zaničevanje! Ta človek me je spoznal in ve moje naklepe. Poskrbeti moram, da se ga iznebim. Kje je zvedel, da so bili ponoči tujci v graščini, ki so nesli poročnika na voz? Kje je zvedel, da sem bil tudi jaz zraven? Še danes mu bom dal toliko strupa, da bo potolažen. Sploh se pa zbirajo zelo temni oblaki nad menoj v zadnjem času; pa jih bom že pregnal. Tudi grofu bom dal par kapljic. Pravzaprav bi ga moral usmrtiti, vendar se moram prepričati, če stori ta strup res človeka blaznega. Blaznost je pa še hujša ko smrt. Blazni grof dobi jeroba, Alfonza pa neizmerno posestvo, ravno tako, kot bi bil grof umrl. Pri Bogu svetemu, zmagal bom, akoravno se zbirajo od vseh stranij moji sovražniki zoper mene!«

Medtem ko je ta hudobnež na ta način sam s seboj govoril, je sklical Strnad vse odličnejše graščinske stanovalce, izemši grofa Emanuela, in jim naznanil, da je zginil poročnik de Lotrevil.

Vsi so se začudili, posebno sumljivo se jim je pa zdelo, ker je videl Strnad v parku sled, iz katerega se je dalo sklepati, da se je zgodil gotovo kak zločin. Strnad je zamolčal, da ima notarja na sumu.

Najbolj žalostna je bila Angležinja. Prosila je zdravnika, da naj se potrudi, da poizvé kaj natančnejšega. Strnad pa je prosil vse navzoče, da naj nikar nihče o tem grofu ničesar ne pové.

Vsi so se skupno posvetovali, kako bi poročnika zopet našli, mislili so, da jo je mogoče vendarle sam kam popihal. Mislili so celo, da je mogoče šel samo malo na izprehod, in da se po nepotrebnem razburjajo; sledovi v parku ni treba, da bi bili v zvezi s poročnikom.

Zato so sklenili, da bodo danes še počakali in šele potem povprašali po njem v Parizu, kjer je njegov polk, in kamor tudi on spada, kakor je pravil.

Strnad je bil sicer s tem zadovoljen, vendar je sklenil na tihem, da bo poizvedoval in preiskoval natančnejše o tej stvari. Zato je prosil grofa za dopost, češ da ima v Barceloni nujen opravek, in je naročil, da naj mu osedlajo konja.

Ko mu je poročnikov služabnik še enkrat odločno zatrdil, da se tudi njemu čudno zdi, kam je njegov gospod izginil, je zajahal svojega konja in odjezdil iz graščine.

Tudi notar z Alfonzom in sestro Klariso je bil pri posvetovanju prisoten. Zvedel je, zakaj da ima Strnad ravno njega na sumu, in zato jo sklenil tem trdnejše, da se ga kakor hitro mogoče iznebi.

Ko je slišal, da sedlajo za Strnada konja, je takoj slutil, da je Strnadova pot v zvezi z izginjenim poročnikom. Mogoče hoče zdravnik sled še nadalje zasledovati; zato je hitel notar še pred Strnadom po ovinku iz graščine naravnost na ono mesto, kjer je stal ponoči voz. Ni mu bilo treba dolgo čakati, ko je zagledal od daleč svojega nasprotnika.

Strnad je slutil, da ga nekdo opazuje, zato jo je krenil proti vasi. Pozneje je zavil v stran k onem mestu, kjer je stal voz, da bi zasledoval sled še nadalje. Niti s konja mu ni bilo treba stopiti, ker je spoznal vozov sled že od daleč. Jahal je za sledom, a skritega opazovalca ni zapazil.

Ko je Strnad odjahal mimo, se je notar zopet vrnil v graščino.

»Tako je, kakor sem si mislil,« je mrmral sam s seboj. Sled zasleduje; a zgubil ga bo gotovo na glavni cesti, kjer je danes toliko kolovozev, da jih ni mogoče razločiti. Vendar se moram za stvar pobrigati: ravnati moram hitro, da bom pripravljen za vsak slučaj.«

V graščino prišedši, je srečal na hodniku strežaja, ki je ravno nesel v grofovo sobo čašo čokolade za zajutrek. Opazil je tudi, da je šla grofica Silva h kastelanki, skoraj gotovo da se pogovori z njo o potrebnih gospodinjskih stvareh.

»Oh,« si je mislil, »sedajle je grof sam; sedaj ali pa nikoli!«

Hitel je v svojo sobo po ono stekleničico, ki mu jo je dal kapitan Landola, in jo vtaknil v svoj žep. Nato je vzel pod pazduho zvezek računov in listin in šel k svojemu gospodu.

Grof je sedel čisto sam pri zajutrku, in ker je bila miza pogrnjena samo za eno osebo, se je iz tega lahko sklepalo, da se njegova hči ne bo tako kmalu povrnila.

Nad očmi je imel zeleno obvezo, da je varoval svoje oči, vendar se mu je videlo, da se dobro počuti; ustnice je imel prijazno nagubančene.

Ko je zagledal odvetnika je dejal:

»Dobro jutro, Kortejo, kot za nalašč pridete. Takoj po zajutrku sem Vas hotel poklicati.«

»Svetlost, na razpolago sem Vam ob vsaki uri in z vsemi svojimi močmi,« je odgovoril grofov oskrbnik in se mu ponižno priklonil.

»Saj vem, Kortejo. Dolgo let mi že služite zvesto in pošteno, in upam, da pride tudi še čas, ko se Vam bom mogel skazati hvaležnega. Včasih sem res malo siten, da me je težko prenašati, a to le zaradi svoje bolezni, sicer sem Vam vedno zelo naklonjen. Sedaj šele, ko mi je Bog povrnil luč očij, čutim, kako da je lepo, če vidi človek vse svoje ljudi srečne. Ali imate mogoče kakšno prošnjo?«

»Imam, Svetlost!«

»Torej povejte. Pripravljen sem, privoščiti tudi Vam kako veselje.«

»Don Emanuel, nikoli se nisem prosil ničesar záse,« je povdarjal notar ponosno. »Moja prošnja se tiče navadnih trgovinskih zadev. Ali Vam smem prebrati načrt za obnovljenje pogodbe z najemnikom Antonom Firenca?«

»Prebrati? Hm, poskusiti hočem, če ga bom mogel sam prebrati. Doktorja Strnada ni doma, ker je jahal v Barcelono, zato se mi tudi ni treba bati, da bi me iznenadil, če sem malo neubogljiv. Dajte mi pogodbo sem!«

»Kortejo mu je podal listino. Zakaj se je tresla pri tem njegova roka? Grofove besede, so bile temu vzrok; spreletela ga je za trenutek slabost. Zdravnik je jahal torej v Barcelono! — Zakaj? Ali Strnad morda že ve, da so Marijana tja odpeljali? Ta Strnad to ti je pa res zelo nevaren človek! Zato je sklenil Kortejo na tihem, da bo šel za njim v Barcelono in ga opazoval, oziroma se ga čisto znebil, če se bo dalo.

Grof je vzel listino notarju iz rok, stopil k pisalni mizi in se tam vsedel. Namignil je notarju, da naj se tudi vsede, in začel nato pogodbo brati. Ker so bile njegove oči še slabe, so bila okna še vedno na pol zagrnjena, tako da je bilo v sobi nekako skrivnostno temotno. Od samega veselja, da uživa po tako dolgi slepoti zopet luč svojih očij, je bral na glas, da bi slišal samega sebe.

Kortejo se je vsedel na divan, ki je bil blizu zajutrkovalne mize. Dosegel je od tam lahko grofovo čašo s čokolado. Medtem ko je bral grof na glas, in se vsled tega ni čul drug majhen šum, je segel v žep pa stekleničico in jo odmašil. Grof je bil obrnjen proti njemu s hrbtom. Kortejo je naldhko vstal in stegnil svojo roko, v kateri je držal stekleničico. Če bi ga slučajno grof zapazil, bo že našel hitro kak izgovor. Držal je stekleničico nad čašo, jo počasi nagnil in odštel dve kapljici, ki sta padli v čokolado.

V istem trenutku je končal don Emanuel večji odstavek in se nehoté obrnil, češ ali ga Kortejo pazno posluša ali ne. In videl je, da drži notar svojo roko nad čokolado.

»Senor, kaj pa delate?« je vprašal iznevaden.

»Oprostite, Svetlost; bila je samo muha, katera sem odpodil!« je odgovoril zločinec, ki je bil na to pripravljen.

Malo stekleničico je skril tako spretno pod dlanjo, da je grof s svojimi slabimi očmi ni mogel zapaziti. Zato se je grof zopet obrnil in bral pogodbo naprej.

Ko je končal, je rekel:

»Pogodba je popolnoma prav sestavljena. Podpisal jo bom kar sedajle. Nesite jo potem k najemniku, da jo tudi on podpiše.«

Nato je vstal, stopil k mizici in segel po čaši. Tudi Kortejo je vstal in sledil z zanimanjem grofovim kretnjam.

Gledal je neusmiljeno in mrzlo, njegovo srce ni poznalo niti usmiljenja niti kesa, gledal je z divjim pogledom roparske ptice.

Grof je prijel časo, jo položil na usta in — — pil — — izpil je do zadnje kapljice sladko, a vendar tako strupeno pijačo, in postavil posodo zopet na mizo.

Globok vzdihljej, ki je izražal zadovoljstvo, se je čul na tihem v sobi; izvil se je iz odvetnikovih prsij, ki je grofa ponižno vprašal, če želi morda še česa.

Don Emanuel mu je nato odgovoril:

»Naložil Vam bom malo delo, senor Kortejo. Nameravam namreč pridobiti doktorja Strnada záse. Sestavite slično pogodbo, kakor sem jo sklenil z doktorjem Cijelijem, a napišite tri tisoč durov na leto. Predložil jo bom potem doktorju Strnadu, in radoveden sem, če jo sprejme.«

»Še danes bom zgotovil dotično delo, Svetlost. Dovolite mi pa vprašanje, če pride k temu znesku tudi še popolnoma prosto stanovanje in hrana v graščini?«

»Seveda, seveda! Ali mislite, da je to morda preveč?«

»Preveč!«

»Senor Strnad je zaslužil, da mu dam toliko. Žalibog ne vem, če bo sploh hotel sprejeti službo. Danes sva torej končala. Na zdravje!«

Notar se je globoko priklonil in odšel. Dospevši v svojo sobo je vrgel ves šop listin na mizo in dejal z zasmehljivim nasmehom:

»Tri tisoč durov! Potem bi živel ta človek kakor baron. A, pa mu bom že zmešal račun. Pogodbe ne bom zgotovil. Takoj grem za njim v Barcelono. Medtem ko me ne bo tu, bo deloval strup, in nihče ne bo sumil mene, ker me ni bilo doma. Hahaha, sam vrag je moj zaveznik; no, pa vrag je večkrat mogočnejši kakor Bog, pred katerim se tresejo miljoni in miljoni ljudi, ne da bi vedeli; če je sploh kje kakšen Bog.« 

Črez pol ure je že jahal po beli cesti za Strnadom proti Barceloni. S tem se je začela nova doba v boju hudobije in zvijače proti pravici.

In zopet črez pol ure je prišel kastelan doli iz svojega stanovanja, da bi vprašal grofa, kaj mu ima za danes naročiti.

Smel je vstopiti, ne da bi se bil preje javil; zato je šel naravnost v sobo kakor po navadi, ne da bi bil preje poslal služabnika notri.

Od strahu bi bil skoraj pobegnil, kajti zagledal je grofa, kako je na tleh v kotu sobe kakor kaka žival čepel in žalostno zdihoval.

»O, ne storite mi ničesar — ničesar — ničesar!« je prosil zdihujoče. Saj ne vem, kdo — kdo — kdo da sem!«

Kastelan ni bil junak, a ljubezen do svojega dobrega, starega gospoda mu je dala pogum, in ostal je!

»Svetlost! Don Emanuel!« je zaklical. »Pridem, da bi Vas vprašal — —«

»O, nikar ne vprašajte!« je prosil grof in mu segel v besedo. »Saj ne vem — vem — vem nič več!«

»Moj Bog!« je klical kastelan. »Kaj se je zgodilo! Moj ljubi, dragi don Emanuel, vstanite vendar! Dovolite, da Vam pomagam!«

»Ne pojdite k meni! Ne storite mi ničesar — ničesar — ničesar! Saj ne vem — ne vem — ne vem!« 

»Oh, Svetlost, ali me ne poznate več? Vaš zvesti Alimpo sem!«

»Alimpo? A — — lim — — — po?« je vprašal grof in malo pomislil.

Nato je počasi vstal, stopil par korakov naprej in dejal:

»Alimpo, saj res! Zvesti Alimpo sem. O ja, sedaj pa že vem — že vem že vem. Alimpo sem!«

Njegove svetle oči so se malo razjasnile. Šel je po sobi semtertja, ne da bi kastelana več pogledal, in govoril sam s seboj kmalu veselo, kmalu zopet žalostno:

»Ja, ja, zvesti Alimpo sem, ja, ja, sedaj pa že vem. Alimpo se imenujem!«

Sedaj je prijela kastelana groza in strah, pobegnil je iz sobe in hitel k svoji Elviri. Saj ni bilo nikogar na svetu, komur bi bil mogel zaupati, kar je videl.

Njegova družica je likala ravno perilo, ko je hitro in ves razburjen vstopil.

»Elvira!« je klical, in sapa mu je zastajala, ker je preveč hitel.

»Kaj pa je?«

»O, moja Elvira!«

Šele sedaj je pogledala svojega moža, a ko je videla, da je tako zelo preplašen in razburjen, je spustila žareče železo iz rok, da je glasno streščilo na tla.

»Sveta Madona!« je vzdihnila. »Kaj pa je za božjo voljo? Saj si ves obupan, moj Alimpo!«

»Ja, ja, čisto obupan!« je zajavkal in se globoko oddahnil.

»Zakaj pa? Zakaj?«

»Zaradi milostivega grofa.«

»Kaj pa je z njim?«

»Oh, — ah, —! Pomisli — — zno — — znorel je!«

Elvira je široko zarežala, kajti hotela je nekaj povedati; a spregovoriti ni mogla, beseda ji je zastala v grlu, a usta so ostala odprta.

»Ja, ja, znorel je, popolnoma je znorel!« je spopolnil kastelan.

Ko je ponovil strašno vest, šele sedaj je zamogla kastelanka zopet spregovoriti. A, ne da bi bila vzdihnila, ampak jezno in strogo je dejala:

»Moj dragi Alimpo, ti si znorel, ti!« 

»Jaz?!« je vprašal skoraj jezen. »Védi, moja ljuba Elvira, kaj tacega mi pa ne smeš reči! Grozno se motiš; ne jaz, ampak grof je znorel!«

»Tako! Kdo ti je pa to natvezil!« je vprašala, kakor bi imela pred seboj kakega šolarčka.

»Nihče. Saj sem videl.«

»Nemogoče! Bog ve, kaj si pravzaprav videl, moj dragi Alimpo!«

To mu je bilo pa že preveč. Prijel je svojo debelo soprogo za roko, da bi jo izvlekel iz sobe, in medtem prosil:

»Pojdi z menoj, Elvira! Boš videla, da imam prav.« 

»Takoj, takoj grem!« je odgovorila. »Počakaj samo toliko, da spravim železo v kraj!«

Pobrala je s kljuko železo in ga vtaknila zopet v peč, na tleh se je pa vžgala že precej velika črna lisa. Potem je šla s svojim možem.

Ko sta prišla v grofovo sobo, je hodil še vedno na lahko in boječe semtertja. Medtem pa je govoril v enomer predse:

»Ja, ja, nikar mi ne storite ničesar, kajti saj vem — — vem — že vem; zvesti Alimpo sem!«

Zrl je predse blazno in z izbuljenimi očmi, tako da ni bilo dvoma, da je res znorel. Komaj ga je kastelanka zagledala, je že od daleč plosknila z rokami in vpila: »O, sveta Madona, res je; zblaznil je!«

Moči so jo zapustile, in vsedla se je na divan.

Grof je slišal njen glas, obrnil se je in dejal z prestresljivim, bolestnim pogledom:

»Blazen je! Kdo pa? Alimpo, — saj sem A — lim — po, — ja zvesti Alimpo sem!«

In začel je zopet hoditi po sobi semtertja.

»Hiti, hiti, Alimpo!« je prosila kastelanka. »Pojdi hitro po milostivo konteso!«

Kastelan jo je vbogal in našel Silvo v Emini sobi. Takoj je spoznala, da se je pripetila kaka nesreča in ga vprašala:

»Zakaj pa tako hitite, Alimpo! Kaj pa je?«

»O, moja milostiva kontesa, nikar se preveč ne ustrašite!« je prosil in se ves tresel.

»Moj Bog, veliko nesrečo slutim!« je dejala prestrašena. »Povej hitro, Alimpo; kaj se je pa zgodilo?« 

»Nekaj strašnega, nekaj zelo, zelo strašnega!«

»Govori vendar, govori! Nikar me tako dolgo ne muči!«

Pri teh besedah je skočila s svojega sedeža in prijela kastelana za raméni.

»Nekdo — — nekdo — — je je znorel!« je jecljal.

»Znorel? Reči hočeš, da je nekdo zblaznel?« je vprašala Silva neverjetno.

»Da, zblaznil je!« je pritrdil.

»Nemogoče! Saj človek vendar ne zblazni kar v hipu, to pride počasi.«

»In vendar je zblaznel,« je trdil kastelan. »To pravi moja Elvira tudi.«

»Kdo pa pravzaprav?«

»O, moja draga kontesa, oprostite mi, da Vam moram kaj tacega povedati! Zelo bodete žalostni. Govorim namreč o donu Emanuelu.«

»O mojem očetu?« je vprašala Silva, ki je od začudenja skoraj okamenela.

»Da, o Vašem očetu.«

Tedaj se je nasmejala in dejala:

»Moj dragi Almpo, gotovo ste se prav grozno zmotili.«

»Ne, nikakor ne,« je trdil kastelan. »Don Emanuel je v resnici zblaznil! Moja Elvira ga je tudi videla. Ona je celo še sedajle pri njem.«

»Iz česar pa sklepate, da je zblazen?« je vprašala Silva, in se še vedno smehljala.

»Golčal je kakor kak pes v svojem kotu, ko sem bil pri njem. Gledal je srpo in stekleno; vzdihoval in javkal je, in prosil, naj mu ničesar žalega ne storimo. Pozabil je, kdo da je, in misli, da je jaz, namreč kastelan Alimpo.«

Silva je gledala neverjetno in poslušala kastelana. Kar prime molče svojo prijateljico za roko in jo potegne hitro za seboj.

Kastelan je šel za njima.

Ko so prišli v grofovo sobo, je sedela kastelanka še vedno na divanu in vila vsa obupana svoje roke proti nebu; grof pa je lezel po vseh štirih po sobi semtertja in govoril vedno iste stavke sam s seboj.

Silva je ves čas mislila, da je le kaka šaljiva pomota. Tem hujše je vplivalo nanjo, ko je zagledala svojega očeta. Stemnilo se ji je pred očmi, segla je v zrak okoli sebe, da bi se kje oprijela, in padla je v naročje Eme Lindzej.

Postalo ji je tako zelo slabo, da bi bila skoraj onesveščena, a zbrala je vse svoje moči, se iztrgala prijateljici iz rok in planila k svojemu očetu.

»Oče, za Božjo voljo, oče, kaj ti pa je?« je zaklicala na ves glas.

Grof je malo obstal in jo pogledal s temnim in srepim pogledom v obraz.

»Kaj ti je?« je vprašal. »Tega pa res ne vem. Nikar mi ničesar ne prizadeni, kajti zvesti Alimpo sem.« 

Govoril je počasi in brez naglasa tja v endan.

»Oče, oče!« je zdihovala in ga objela. »Kaj se je pa zgodilo? Ali si bolan. Pa, ali me ne poznaš?«

»Poznati?« je vprašal na tihem in zmajeval z glavo. »Nikogar ne poznam. Saj sem Alimpo!«

»Ne, nisi Alimpo,« je klicala. »Moj oče si, moj ljubi, ljubi oče. Pojdi in spomni se!«

Na glas je jokala in ga objemala; božala ga je po licih in po zmršenih laseh, poljubila je njegova usta in omrzelo roko, negovala ga je z vso svojo ljubeznijo in vso bolestijo. A ostal je hladen pri njenih objemih, slednjič se je je začel celo braniti in prosil:

»Nikar me ne zadavi; ni mi treba ničesar žalega storiti, kajti sedaj vem, kdo da sem. Zvesti Alimpo sem, saj res, zvesti Alimpo sem!«

To je bilo pa že skrajno. Silva se je zgrudila na divan in glasno vzdihnila; njena prijateljica je prihitela k njej in jo glasno ihté s solzami v očeh objela, tudi kastelan in njegova žena sta se jokala, da jih ni bilo moč potolažiti.

Grof je pa stal pred njimi, jih gledal srpo in stekleno in dejal:

»Nikar ne jokajte! Saj vam nisem ničesar storil. Oh, zvesti Alimpo sem.«

»O, Bog, kaj naj storimo?« je vprašala Silva vsa solzna in obupana.

»Ali ni senor Strnada tu?« je rekla Ema s solzami v očeh.

Tedaj je skočila grofica na noge.

»Strnad!« je klicala. »Kako sem vendar mogla nanj pozabiti! Samo on zna pomagati, da, gotovo bo pomagal. Pa šel je v Barcelono. Alimpo, pošlji hitro jezdeca za njim! Naj se takoj vrne.«

»V Barcelono?« je rekel kastelan in bil pripravljen, da odhiti, »Kje v Barceloni pa je?«

»O Bog, tega ne vem! Pošlji kar tri, štiri, pet jezdecev za njim. Naj dirjajo, kolikor morejo hitro, tudi če konje zdelajo, če ga le najdejo. Hitro, hitro! Tu se gre za vsako minuto!«

Na nikogar ni mislila, niti na svojega brata niti na koga druzega, ampak samo na svojega ljubčeka.

Kastelan pa je drl kakor divji v konjski hlev in v dveh minutah so že dirjali trije poslanci na naj hitrejših konjih z graščine.

Grof Alfonzo je ravno stal pri oknu v sobi pri sestri Klarisi. Videl je jezdece in se obrnil k pobožni dami, rekoč:

»Mati, gotovo se je zgodilo nekaj posebnega. Grof je ravnokar odposlal tri hitre jezdece.«

»Oh, kam pa?«

»Ne vem. Hiteli so na desno po cesti proti Matari ali pa proti Barceloni.«

»Res ne vem, zakaj da bi jih bil odposlal. Moj sin, ali bi ne bilo dobro, če bi malo pozvedel? Pri takih razmerah, v kakoršnih živimo, je vsaka stvar važna, posebno če se pripeti kaj tako izvenrednega, če odpošlje kar tri poslance naenkrat. Kdor živi med tako velikimi grešniki, mora biti zelo previden.«

Alfonzo je odprl okno in namignil kastelanu, ki se je ravno vračal iz konjskih hlevov v graščino, da naj pride gori.

»Kdo je odposlal one tri jezdece?« je vprašal vstopivšega Alimpa.

»Jaz, milostivi gospod,« je odgovoril kastelan.

»Kam?«

»V Barcelono.«

»Kdo ti je pa naročil?«

»Milostiva kontesa mi je ukazala.«

»Ah! Po kaj so pa šli pravzaprav v Barcelono? Kar trije naenkrat!«

»Iskat so šli senorja Strnada.«

Kastelanu se ni zdel Alfonzo prav nič simpatičen; zato mu je odgovarjal tako, da ga je moral vprašati skoraj za vsako besedo posebej.

»Zakaj so pa šli po zdravnika?« je vprašal zopet mladi grof.

»Njihova Svetlost, don Emanuel, so nenadoma zboleli.«

»Ah, kaj pa mu je?«

»Mislim, da je zblaznel.«

»Zblaznel!? Grom in strela!« Zaklel je tako, kakor bi se bil zelo prestrašil, a če si ga natančno opazoval, si lahko takoj spoznal, da je njegovo oko pravzaprav zažarelo od nepričakovanega veselja.

Nato se je obrnil proti kastelanu in dejal:

»Dobro. Takoj pridem h grofu!« 

Komaj je zaprl Alimpo vrata za sebój, je skočila pobožna redovnica kvišku, prijela mladega grofa za roke in glasno zavriskala:

»Zmaga je naša! Alfonzo, zmagali smo! Bog je vslišal naše prošnje. Ali veš, kdo da je naredil, da je grof zblaznil?« 

»Kdo pa?«

»Tvoj oče.«

»Oh! Nemogoče! Kako more človek zblazneti, ki je bil pred pol ure še popolnoma zdrav!?«

»Je že tako! Tvoj oče mi sicer ni povedal posameznosti, a rekel mi je še včeraj zvečer, da se bo z grofom danes nekaj zgodilo.«

»Za vraga, je to pametno! Umoril ga ni, in vendar sem dedič!«

»Tako je. Pojdi takoj doli, moj sin, in prevzemi vso oblast. Bog da svojim svoj blagoslov, bogatstvo in vse sladkosti. Zahvaljen bodi na veke! Amen!«

Nato je šel Alfonzo v grofovo sobo. Grof je hodil še vedno po sobi semtertja.

Silva se je že zopet malo pomirila in skušala, da bi izvabila iz svojega očeta kako pametno besedo. Ema ji je pa pri tem pomagala, in celo kastelanka je bila poleg in še vedno v enomér jokala.

»Kaj pa imate?« je vprašal Alfonzo in vstopil.

»Pomisli, moj brat, oče je nenadoma tako hudo zbolel, da se mu kar meša,« je odgovorila Silva in pristopila k Alfonzu.

»To je seveda zelo nesrečen dogodek,« je odgovoril s povdarkom, s katerim je hotel izraziti svoje otročje sožalje. Njegove besede so se glasile mrzlo in brez vsacega sočutja, tako da je grofica, ki mu je hotela podati roko, nehoté stopila par korakov nazaj.

»Zakaj ste pa poslali tri sele za Strnadom, ne da bi bili preje obvestili o tem njegovega lastnega sina!?« 

»Strnad je zdravnik,« se je opravičila grofica, »in o takih slučajih je zdravnik važnejša oseba, ko vsak drugi.«

»Oho, ali res?« je dejal Alfonzo in se nesramno nasmehnil. »Mislim ravno nasprotno, kajti samo sin ima v takih slučajih oblast in pravico vse potrebno odločiti in zapovedovati. Zato je treba, da se njega najprvo obvesti. Po mojem mnenju je doktor Strnad kirurg?« 

»Seveda.«

»Ali je pa tudi zdravnik za umobolne?«

»Nisem ga še vprašala, vendar mislim, da mu smemo zaupati, da očeta ozdravi, kajti po mojem mnenju ima gotovo toliko izurjenosti in znanja tudi v tej stroki.«

»O tem, kar ti samo misliš, se pri nas ne govori. Strnad očeta ne bo zdravil; poslal bom takoj v Manrezo po doktorja Cijelija.«

Silva je pri teh besedah stegnila svoje roke proti Alfonzu in dejala:

»Doktor Cijeli očeta ne bo zdravil; tega ne dopustim, kajti oče mu ni nikoli zaupal.«

»Tembolj mu pa jaz zaupam. Dedič sem, in zato tukaj tudi zapovedujem.«

»Oh, — ali misliš pri tem nesrečnem dogodku že kar na dedščino! — Dobro. — Počakaj malo!«

Ponižna deklica je postala v tem trenutku treznomisleča žena. Z odločnim korakom je odšla v sosednjo sobo, kjer je imel grof svojo orožarnico. Iz omare je vzela nabasan revolver in prišla zopet nazaj, za seboj pa je zaklenila vrata in vtaknila ključ za pas.

Potem pa je rekla z grozečim glasom:

»Kdo da je dedič, in kdo da ima pravico tukaj zapovedovati, o tem bomo že še govorili. Najprvo pa izjavljam, da bom stražila svojega ubogega očeta tako dolgo, dokler se doktor Strnad ne vrne.«

»Jaz pa ti rečem, da se mi ta zakotni mazač, ta Strnad ne sme več prikazati v graščino,« je odgovoril Alfonzo. »Kaj pa hočeš pravzaprav z revolverjem?«

»Ustrelila bom vsacega, ki bi prišel v sobo brez mojega dovoljenja.«

»Ha, ha! Deklica, ali se šališ?«

»Oho! Nikar ne poskusi zvedeti, če mislim to tudi v resnici.«

»Ali bi mene tudi ustrelila?« se je krohotal.

»Tudi!« je grozila z odločnim glasom.

»Ali si prismojena! Daj sem svoje orožje!«

Stopil je k njej, a Silva je namerila z revolverjem in dejala:

»Nazaj, človeče! Sicer te na mestu ustrelim. Bog mi bodi priča, da se ne šalim! Senora Elvira, hitite ven in pokličite služabnike!«

Ko je hotela kastelanka oditi, ji je zaukazal Alfonzo:

»Tu ostanite! Ne potrebujemo služabnikov.«

A pridna kastelanka mu je nato odločno odgovorila: »Ubogati moram samo mojo ljubo konteso, ne pa Vas!«

Nato je odšla iz sobe.

Mladi grof se je obrnil sedaj k Angličanki, ki je ves čas molčala in gledala svojo odločno prijateljico, in ji dejal:

»Ali se Vam ne zdi Silvino postopanje otročje, mis Ema?«

Angležinja je zarudela od jeze in odgovorila:

»Don Rodriganda, njeno postopanje ni otročje, ampak ravno nasprotno. Ponosna sem, da imam prijateljico, ki ljubi svojega očeta tako prisrčno in nastopa tako odločno. Silva brani svojega ubogega, bolnega očeta pred trdosrčnimi in nevarnimi sovražniki. Sicer Vam pa še nisem nikdar dovolila, da bi me smeli imenovati kar s samim krstnim imenom. Za Vas nisem mis Ema, ampak senora Lindzej, in upam, da bom ostala tudi v prihodnje!«

»Oh!« je sikal in se kar penil od jeze. »Nikar ne pozabite, da ste naš gost!«

»Gost sem, senor, a ne Vaš; to me še tolaži.«

»Od sedaj naprej ste moj gost. — Blazni ljudje imajo namreč varuha!«

Sedaj je pa vstopila Elvira in naznanila, da so služabniki v predsobi.

Silva se je tedaj obrnila proti Alfonzu in dejala:

»Glej, da takoj odideš iz sobe, sicer ti pokažem, koga služabniki rajše ubogajo, mene ali tebe!?«

Izprevidel je, da so mu vsa pota zaprta, zato je sklenil, da mora vsaj za ta čas odnehati, in odgovoril je zaničljivo:

»Novemu grofu de Rodrigarida-Sevila se ni treba pečati s služabniki; poskrbel bom na dostojen način, da mi ubogajo. Na svidenje!«

Nato je odšel.

»Moja ljuba Elvira, želim, da vsi služabniki sedaj samo mene ubogajo; vse drugo, kar še pride, moramo pa mirno počakati,« je dejala grofica mirno.

»Takoj bom sporočila vsem Vaš ukaz,« je odgovorila kastelanka. »Ali želite mogoče še česar druzega?« 

»Še. Te sobe bomo zaklenili. Skušala bom očeta pomiriti. Spanje in mrzli obkladki mu bode dobro déli.« 

Medtem ko se je godilo vse to o Rodrigandi, je jahal notar po prašni veliki cesti proti Barceloni. Kmalu je pa zavil v stransko pešpot, ki je peljala skozi vasi in mimo velikih posestev.

Strnad ni poznal te poti, zato je jahal vedno za sledom; kakor voz, kateremu je sledil, tako je moral jahati tudi on po glavni cesti.

Notar, ki je pa zavil po bližnici, je prišel mnogo preje kakor Strnad na svoj cilj in poskrbel, da se mu ne posreči kaj natančnejšega zvedeti.

Voz so si izposodili v gostilni »L’ Hombre grand« v Barceloni. Zato je jahal odvetnik najprvo k gostilničarju in mu naročil, da ne sme nikomur povedati, komu da je posodil voz, če bi ga ravno kdo vprašal.

Potem pa je šel v luko h kapitanu Landoli, ki je bil ravno na ladji.

»O, senor Kortejo,« je dejal in ga pozdravil. »Nisem mislil, da bodete prišli že tako kmalu, vendar mi je zelo ljubo, da ste prišli.«

»Zakaj?«

»Ker je že vse pripravljeno, in tudi vse račune sem že uredil. Če je treba, lahko takoj odjadram.«

»To je prav, to je prav!«

»To je prav? Zakaj pa? Upam da se vsaj ni ničesar neprijetnega pripetilo!«

»Ničesar. Povedati Vam hočem samo, da so opazili Vaš voz, in da tudi slutijo, koga da ste naložili. Nekdo, ki zasleduje tir Vašega voza, pride približno v eni uri v Barcelono.«

»Dobro. Naj le skoči v morje v naj plava za menój. Ali imate čas, da poravnava najine račune?«

»Imam.«

»V četrt ure bova končala, in potem bom pa takoj odjadral. Oseka se je že začela.«

»Kaj pa dela Vaš jetnik?«

»Mislim, da se dobro počuti. Na dnu ladje leži in do sedaj še ni smel niti govoriti, niti jesti ali piti.«

»Torej ga vzamete v resnici s seboj na vzhodnoindijske otoke?«

»Prodal ga bom na otoku Borneo; tako sem sklenil. Pojdite z menoj v mojo sobico, senor!«

Črez pod ure je bil notar že zopet na suhem, ladja »La Pendola« pa se je izsidrala in odjadrala na dolgo potovanje, na katerem se bode odločila Marijanova usoda.

Šesto poglavje. Sveti večer v ječi.[uredi]


— — Ne tožim, zvezde zlate,
Bolesti svoje vam nikdár;
Tam daleč ve miglate, —
Kaj tóga moja vam je mar? — —
          * * *
— — Doklér se prsi dvigajo,
Srcé še hrepení,
Doklér željé se vžigajo,
Pokoja, sreče ní! — —
          * * *
— — Za mano ure solnčne sreče,
Pred mano groza temnih dni,
Krog mene stene večne ječe, — —
— — — — — — — — — — — — — — —

(S. Gregorčič.)

Ko je doktor Strnad zapustil graščino Rodrigando, ga je peljal sled voza na glavno cesto, ki pelje iz mesta Leride v Barcelono. Na tej cesti je bilo toliko kolovozov, da je zgubil sled. Neposredno torej ni mogel več zasledovati voza.

Samo nekaj je imelo za Strnada pomen; iz stopinj v parku je namreč sklepal, koliko oseb da je približno bilo na dotičnem vozu. A tudi tega ni vedel natančno.

K sreči je pasel ob cesti, tam kjer zavije cesta iz Rodrigande na glavno cesto, nek mlad pastir svoje merinske ovce na pokošenem travniku.

V bližini je stal navaden, pokrit voz, in iz tega je sklepal Strnad, da je skoraj gotovo prenočil pastir v dotičnih pokritih gárah. Zato je zavil k njemu, ga pozdravil in vprašal:

»Ali si prenočil danes na polju?«

»Da, na onemle vozu, senor,« je odgovoril pastir. Zdravnik mu je stisnil Srebrnjak v roko in vprašal nadalje:

»Ali se je peljalo danes ponoči mnogo vozov tule mimo?«

»Ne. En sam.«

»Kje?«

»Po onile cesti, ki pelje v Rodrigando.«

»In kam?«

»Proti Rodrigandi.«

»Kedaj?«

»Eno uro pred polnočjo, mogoče tudi malo preje.« 

»Ali se je potem vrnil ali ne?«

»Vrnil se je.«

»Kedaj?«

»Tako približno čez dve uri.«

»Kdo pa je bil na vozu?«

»Jih je bilo več.«

»Ali si katerega poznal?«

»Nikogar.«

»Kaka živina je pa bila vprežena? Mule?« 

»Ne, konji so bili.« 

»Kake barve pa?«

»Eden je bil rujav, drugi pa bel.« 

»Ali veš natančno?«

»Natančno. Zanetil sem si ogenj tik ob cesti, da bi si pekel kostanj, ravno tedaj so se pa pripeljali mimo. Spoznal sem konje na prvi pogled.«

»Ali si mogoče videl, kako da so bili dotični možje oblečeni?«

»Drdrali so hitro mimo, a zdi se mi, da so imeli take suknje in kape, kakor jih nosijo navadno pomorščaki ali pa ribiči.«

»Dobro. Hvala lepa. Zbogom!«

Jahal je dalje. Iz tega, kar je zvedel, je vsaj lahko nekoliko nadalje sklepal. Vprašal je potem v vseh gostilnah ob cesti, če se je peljal voz mimo, a nikjer ni zvedel ničesar natančnega. Zato je jahal zelo počasi proti mestu.

Slednjič ko je jahal že tri ure, je prišel do samotne vente (gostilne), pred katero je bilo več jasli za krmljenje živine, kar je bilo znamenje, da se vozniki tu navadno ustavljajo.

Razjahal je svojega konja, ga privezal in stopil v gostilnico, kjer je naročil merico dobrega vina.

Krčmar je bil star, prijazen in zelo zgovoren možiček, kajti začel se je takoj razgovarjati s Strnadom o različnih stvareh, o vremenu in tako dalje, kar je pa zdravnika jako malo zanimalo.

Vprašal ga je pa slednjič tudi:

»Kam pa jašete, senor?«

»Mogoče v Barcelono.«

»Mogoče? Torej še ni gotovo?«

»Še ne.«

»A tako! Gotovo imate med potom še opravke?« 

»Opravkov pravzaprav ne. Nekoga iščem.«

»Kje?«

»Tu na glavni cesti.«

»Za Boga milega! Tako fin gospod išče koga na glavni cesti!« se je smejal zgovorni krčmar.

»Razumeti me morate prav! Iščem nek voz, ki se je peljal tule mimo.«

»Voz? Hm! Mogoče sem ga videl. Star sem, in ker ne morem več mnogo delati, sedim navadno tule pri oknu. Kakšen pa je bil dotični voz?«

»Vprežena sta bila dva konja, eden rujav, drugi pa bel. Na vozu je pa bilo več mož, ki so bili oblečeni kakor mornarji.«

»Aha!« je prikimal starec. »Kdaj pa je bilo to?« 

»Mogoče tri ure pred polnočjo so se peljali tule mimo navkreber in približno štiri ure potem zopet doli, nazaj proti Barceloni.«

»Čisto prav!« je pritrdil starček.

»Ali ste jih videli?«

»Videl, senor.«

»Ko so se mimo peljali?«

»Ne. Bilo je obakrat tako temno, da bi jih ne bil mogel videti. A prvič, ko so se gori peljali, so se pri meni ustavili.«

»Oh! Vsi?« 

»Vsi.«

»Rad Vam dam tále cekin, če mi hočete povedati, čegav voz da je bil.«

Starčkove oči so se zabliskale od veselja. Njegova venta je bila majhna, revna hišica; videlo se mu je, da ni premožen, zato mu je bil cekin dobro došel.

»Dajte sem, senor!« je rekel in se namuznil.

»Pozneje! Najprvo mi povejte!« 

»Oh, morda mislite, da ne vem, čegav da je bil!« se je smejal prebrisano. »Za ta cekin bodete zvedeli še več, kakor ste zahtevali.«

»Torej?«

»Voz je bil lastnina nekega krčmarja iz Barcelone.«

»Katerega?«

»Njegova hiša se imenuje Hotel — —«

»Ali se morda ne motite?«

»Kaj pa še! Prisežem, če bi bilo treba.«

»Ali je bil sam zraven?«

»Mislim, da se bo varoval!«

»Varoval? Zakaj pa? Kako mislite to?«

»S tem Landolom ne bi hotel črešenj zobati.«

»Kdo pa je Landola?«

»Morski kapitan je; njegova ladja se imenuje »La Pendola«.«

»V kaki zvezi je pa ta človek z onim vozom, za katerega sem Vas vprašal?«

»Sveta Madona! Saj je sedel na vozu in imel sam, vajeti v rokah!«

»Oh!«

»Tako je! Gotovo se je peljal v Rodrigando.«

»H grofu?«

»Kaj pa še!«

»Za vraga, govorite vendar, govorite!« je rekel Strnad nestrpno, ker mu je starec tako na kratko odgovarjal.

»Senor,« je dejal krčmar počasi in flegmatično, »cekin je lep denar; zanj Vam moram zelo mnogo odgovoriti, zato me morate pa tudi mnogo vprašati.«

»Dobro!« se je zasmejal zdravnik. »Torej h komu pa mislite, da se je peljal ta kapitan Landola?«

»K senorju Gasparinu Korteju.«

»Grom in strela! Ali se poznata?«

»Seveda se. Celo kupčije imata med seboj, kakor govoré ljudje.«

»Kake pa?«

»Hm, kaj posebno poštene seveda niso. Ta Henrikord, to Vam je namreč prebrisana duša. Kaj je njemu mar, ali je na svetu eden človek več ali manj. Mislim, da je kos morskega roparja, če ne kar celi; pravijo celo, da kupčuje z ebenovino z (zamorci).«

»In Kortejo je žnjim v zvezi?«

»Tako je,« je pritrdil starec.

»V kaki zvezi pa?«

»Hm, takoj Vam vse razložim, senor. Ali poznate grofa de Rodriganda?«

»Malo.«

»Slep je menda?«

»Da, ali pravzaprav, bil je slep.«

»Sveta Madona, ali je res!? Slišal sem, da je njegova hči poslala po grozno učenega in spretnega zdravnika, ki mu je naj prvo izvrtal kamen iz mehurja in mu potem prerezal celo tudi oči, tako da sedaj čisto dobro vidi. Torej ni laž, kar sem slišal?«

»Ni, ne,« se je smehljal Strnad.

»Ta človek mora pa biti premeten in pomaten kakor sam vrag! Mogoče je celo z hudičem v zvezi, sam Bog me varuj! Rajše bi umrl, kakor da bi si pustil kamen iz mehurja izvrtati, ki je tako velik, kakor onile hlebec kruha! Ta grof Emanuel je bil torej slep, in je bil popolnoma navezan na svojega oskrbnika.«

»Že razumem.«

»Grof je zelo bogat.«

»Sem slišal.«

»In njegov oskrbnik, namreč ta Kortejo, je navaden lopov.«

»Ali ste o tem prepričani?«

»O tem je vsakdo prepričan. Grofovo bogatstvo in ta Kortejo se zato zelo dobro počutita drug poleg druzega, rekel bi tako, kakor jagnje in jastreb, ki je raztrga in požré. Ali me razumete?«

»Dobro, dobro!«

»Da bi torej nihče ne opazil, kako se je Kortejo obogatil na račun grofovega premoženja, zato je začel s svojim vkradenim denarjem pomorsko kupčijo. On in kapitan Landola sta skupna posestnika velike trgovske ladije in delita med seboj bogati dobiček.«

»Ali veste to natančno?«

»Pravijo tako. Slišal sem pa tudi včeraj, ko so se mornarji pri meni vstavili, marsikaj, ki je na to merilo. Menili so se med seboj na tihem o marsičem ur, kar sem dobro razumel, akoravno ni bilo namenjeno mojim radovednim ušesom.«

»Ali ste mogoče slišali, zakaj da so se včeraj v Rodrigando peljali?«

»Tega ne. Pa kam naj se Landola pravzaprav pelje, če ne h Korteju?«

»Ali ste jih opazili ko so se vračali?«

»Ne.«

»Dobro. Tu imate cekin, moj dragi; pošteno ste ga zaslužili.«

Krčmar ga je vtaknil z veselim obrazom v žep. Strnad je plačal potem še svojo malo južino in je ravno hotel oditi, ko zasliši zunaj hitri klopot podkev.

Pogledal je skozi okno in zapazil konjskega, hlapca iz Rodrigande, ki je dirjal tako hitro, da je bil njegov konj čisto moker od potú. Ko je pa zagledal pred gostilno Strnadovega konja, se je takoj vstavil. Skočil je s konja in stopil v sobo.

»Kaka sreča, senor doktor, da sem Vas dobil!« je zaklical zagledavši zdravnika.

»Mene iščete?« je vprašal Strnad začudeno.

»Vas!«

»Čemu?«

»Milostiva kontesa me je poslala. Trije smo obenem odjahali iz graščine, vsak po drugi, poti, da bi Vas vsaj ne zgrešili.«

»Potem je gotovo kaj zelo važnega.« 

»Da.«

»Kaj pa?«

»Don Emanuel je nenadoma zbolel.«

»Neverjetno! Ali ga bole oči?« je vprašal Strnad ves prestrašen.

»Ne.«

»Kaj pa?«

»Tukajle!«

Hlapec je pokazal s prstom na čelo, tako da krčmar tega zapazil ni.

»Tako? Nemogoče, nemogoče! Gotovo se motite vsi skupaj!«

»Je že tako, senor!«

»Zvrnite hitro kozarec vina, potem bodeva pa hitro odjahala v Rodrigando nazaj.«

Krčmar je prinesel nato vino in dejal:

»O senor, prosim Vas, oprostite mi!«

»Čemu pa?«

»Zaradi »hudiča«!«

»Kako to?«

»Slišal sem sedaj, da ste Vi oni senor doktor, ki je izvrtal grofa tisti velik kamen iz mehurja. Preje sem pa rekel, da ste gotovo s »hudičem« v zvezi. Ali mi oprostite?« je vprašal krčmar proséče.

»Iz srca rad,« se je nasmehnil Strnad. »Sedaj pa le pojva!«

Ko sta zajahala vsak svojega konja in bila že tako daleč proč, da jih krčmar ni več slišal, je vprašal Strnad konjskega hlapca o posameznostih. Zvedel je tudi, da je odjahal odvetnik iz graščine. Tedaj pa je vstavil svojega konja in vprašal:

»Ali Vas nujno potrebujejo v graščini?«

»Sedaj? — Ne.«

»Ali bi jahali namesto mene v Barcelono?«

»Prav rad, senor.«

»Torej pa pojte. V luki morate namreč poizvedeti, kedaj da odjadra trgovska ladija kapitana Henrika Landole »La Pendola«. Ali bodete mogli to zvedeti?«

»O, gotovo!«

»Pa Gasparino Kortejo je mogoče tudi v Barceloni, in ta ne sme zvedeti na nobeden način, zakaj da ste prišli v Barcelono.«

»Le bodite brez skrbij, senor!«

»Torej le pojdite! Vam bom že dal dobro plačilo, če mi kaj natančnega sporočite.«

Hlapec je obrnil svojega konja in oddirjal; zdravnik pa je hitel proti Rodrigandi.

Rabil je do doma eno samo uro, akoravno se računa navadno tri. Ko je prijahal pred vežna vrata, je prišel kastelan sam ven, in sprejel konja.

»O senor, kako se more vendar kaj tacega pripetiti!« je tožil. »Blazen je, popolnoma blazen!«

»Neverjetno!«

»In vendar je res; to pravi moja Elvira tudi.«

»Kje pa je?«

»V svoji spalnici. Milostiva kontesa je vrata zaklenila in ne pusti nikogar noter, komur ni dovolila! Grof Alfonzo je že izjavil, da je gospodar Rodrigande, in je hotel poslati po zdravnika za umobolne; a kontesa tega ni dovolila.«

Strnad je prikimal in hitel po stopnjicah navzgor. Pred vratini sta stala dva strežaja, ki sta mu takoj odprla.

Ko je vstopil v grofovo sobo, je ležal bolnik v postelji in imel obvezano glavo. Pri njem je sedela Silva in se bridko jokala, poleg nje pa je stala Angležinja in gledala sočutno svojo prijateljico.

Ko je Silva zagledala svojega ljubčeka, je vstala in se mu vrgla okoli vratu. Spregovorila ni besedice, vendar je čutil kako se ji vzdigujejo prsi in kako se trese od bolesti po celem telesu, akoravno se je hotela s silo premagovati.

Strnad jo je objel, jo prisrčno poljubil na čelo in prosil potem po tihem:

»Izpusti me sedaj, moje srce. Vsak trenutek je v takem slučaju dragocen!«

»Ja, oh ja!« je odgovorila in ga izpustila. »Moj Bog, Janko, povej, ali je zgubljen?!«

Stopil je k bolniku, in v trenutku je postal izraz njegovega obraza mrzel, in gledal je ostro in premotrivajoče; sedaj je bil samo zdravnik. Odvezal je bolniku obkladek raz čela in ga prijel za roko, da bi čutil kako mu žila bije.

Potem je prosil dame, naj mu povedó, kako se je cela stvar dogodila, kar so mu tudi rade ugodile.

Pripovedovale so sicer po tihem, vendar je prosil grof venomér:

»Nikar mi ničesar ne storite, saj vem, kdo da sem. Sem namreč — sem — sem — — zvesti, dobri Alimpo sem!«

Strnad je preiskal bolnika potem še natančnejše, kako diha, kaj je z njegovimi očmi in tako dalje. Pri tem pa ni zmajeval niti z glavo, in tudi iz njegovega obraza se ni dalo sklepati, kaj da misli.

Potem je stopil na konec postelje, tako da ga je grof lahko popolnoma spoznal, in vprašal:

»Povejte mi, kdo da ste!?«

»Alim — Alim — Alimp sem,« je odgovoril bolnik počasi.

»Ni res!« je rekel Strnad rešijo. »Pomislite vendar! Vi ste — Vi ste — torej —?«

»A — Alim — Alim — Alimpo sem!« je odgovoril grof z otožnim glasom.

»Molči, lopov! Lažeš!« je zarohnel sedaj zdravnik s svojim gromečim glasom nad bolnikom. »Ni res, Alimpo nisi! Priznaj, kdo da si!«

Pri teh besedah se vdaril Strnad, s pestjo grozeč, ob posteljo tako močno, da je zaškripala. Dami sta se vsled tega zelo prestrašili; bolnik pa se je hotel skriti pod odejo in jo je potegnil čez glavo; a Strnad mu jo je potegnil zopet doli in se zadrl nad grofom, kolikor je mogel:

»No, ali bo že kmalu kaj? Vedeti hočem, kdo da si!«

»O, moj Bog, o, moj Bog, srce mi bo počilo!« je dejala Silva.

Zdravnik jo je hitro strogo in zapovedujoče pogledal v stran, a med tem vedno zrl bolniku grozeče v oči. Grof se je obračal na eno in na drugo stran, se zvijal in slednjič prosil:

»Nikar, oh, nikar mi ne storite nič žalega, kajti saj sem v resnici zvesti Alimpo!«

»Šele sedaj se je obrnil Strnad zopet od postelje proč in dejal damam:

»Oprostite; moral sem tako postopati! Prosim, prinesite hitro vode, obrisače in pripravne posode, da mu bom puščal kri, in mu dam zdravila, da se mu vzdigne!«

»Ali je nevarno?« je vprašala Silva skrbeče.

A odgovoril ji ni, ampak jo poniril hitro v stran in hitel ven.

»O, moj Bog, o, moj Bog, ni več rešitve!« je tarnala. »Senor Janko bi sicer gotovo ne bil tako zahruščal nad očetom in me tako porinil v stran. Ni trenutka noče zamuditi, ni enega trenutka; iz tega sklepam, da ni rešitve več.«

In akoravno je bila vsa obupana, je vendar ukazala postrežnicam, da naj prineso vse potrebno, in ko se je vrnil Strnad v dveh minutah, je bilo že vse pripravljeno.

Strnad je prinesel s seboj več zdravil, obveze in mnogo drugih potrebnih stvarij.

»Kaj je grof danes zavžil?« je vprašal.

»Samo eno čašo čokolade,« je odgovorila Silva.

»Ničesar druzega?«

»Ničesar.«

»Kdo mu je skuhal to čokolado?«

»Jaz sama.«

»Kdo mu jo je pa prinesel v sobo?«

»Nek strežaj.«

»Don Emanuel je zastrupljen!«

Te besede je izpregovoril tako odločno, da je grofica kar umahnila in se zgrudila v bližnji naslonjač.

»O, Gospod, moj Odrešnik!« je vzdihnila.

»In sicer z najhujšim strupom, ki se imenuje Pohon Upas. Dobro poznam učinke tega strupa. Sicer bi Vam ne smel tega povedati; a ker sem odkritosrčen, naj Vam bo to dokaz, da še upam. Prosim pokličite dva strežaja, ker bom grofu kri puščal!«

Ko je bolnik videl, kako okrog njega vse pripravljajo, ga je bilo strah, zato je ves čas molčal in mimo gledal.

Zdravnik mu je dal najprvo zdravilo, da bi se mu vzdignilo. Zdravilo je sicer takoj delovalo in grofa zelo vznemirilo, vendar ne da bi bruhnil iz sebe vsaj najmanjši del zavžite čokolade.

»Slutil sem,« je rekel Strnad. »Minilo je že celih pet ur odkar je zavžil zajutrek.«

Nato je spustil bolniku toliko krvi, kolikor je, glede na grofovo zdravstveno stanje, največ smel. Potem je zaukazal, naj vlové par muh. Vsi so se sicer začudili, čemu pravzaprav muhe rabi, vendar so ga ubogali. Strnad jih je dal nato v malo posodico in kanil vanjo par kapljic grofove krvi.

Sedaj je opozoril dame, da naj opazujejo male živalice. Muhe so se nasrkale krvi, se začele tresti in zvijati, so postale omotne in umrle.

»Nisem se motil, res je bil strup Pohon Upas. Ta strup se nareja in sestavi na različne načine, posebne važnosti je to, kako močno da je. Kolikor mi je znano, delajo najmočnejšega na otoku Java. Če se zavžije tega dve do tri kapljice, tedaj dotičnik zblazne, če pa zavžije pet do šest kapljic, pa umré. Mislim, da je grof zavžil samo dve kapljice, in sem prepričan, da je imel dotičnik namen, grofa zblazniti.«

Vsi so se prestrašili vsled teh besed, in trajalo je dolgo, dokler so se zopet pomirili, posebno ker ni vedel nihče, kdo da bi bil razun strežaja pri grofu bil, katerega bi smeli sumničiti.

»In mislite, da bodete očeta še rešili?« je vprašala Silva v skrbeh.

»Gotovo,« je odgovoril odločno. »Če se zavžije ta strup v mali meri, tedaj človek zblazne in zgubi spomin. Ko je prišel kastelan h grofu, je don Emanuel ravno izgubljal svoj spomin. Samo na zadnjo človeško podobo, ki jo je videl, se spominja in jo ima vedno pred očmi, in zato tudi misli, da je kastelan. Druzega imena ne pozna, vse drugo zánj ne obstoja. Moral sem se prepričati, če je zgubil ves spomin, ne da bi se spominjal vendarle na kako stvar; zato sem ga tako strogo nagovoril in celo grozil. Pa bilo je brezuspešno. Oni dve kapljici strupa sta se razdelili že po vsi njegovi krvi in možganih. Da mu kri ne bo silila preveč v glavo, mu bom dal španskih muh in obkladke z gorčičevimi drožami. Da bo prešlo kolikor mogoče malo strupa v njegovo telo, zato sem mu pa puščal kri. Kar pa ostane strupa v telesu, ga bom pa pregnal s strupom, ki ima ravno nasprotne učinke; a tega nasprotnega strupa žalibog še nimam. Dobiti ga morem samo tedaj, če bi se hotel kdo za don Emanuela žrtvovati.«

»Žrtvovati?« je vprašala Silva. »O, ničesar dražjega bi ne mogla doseči, kot da bi se žrtvovala za svojega očeta, tudi če bi bilo treba s svojim življenjem!«

»Milostiva kontesa, ne zahtevam človeškega življenja, in vendar mi tega, kar rabim, ne more dati nobena dama, tudi če bi se še tako rada žrtvovala. Treba je namreč zelo močnega človeka, ki se ne boji tudi najhujših muk in velikih bolečin; zaupati mi mora in se mi udati.«

»Iščite ga, iščite ga!« je zaklicala Silva. »Bogato ga bom poplačala. Katero sredstvo mislite?«

»Don Emanuela je mogoče ozdraviti samo s penami človeka, ki se segečka do smrti. Take pene so zelo hud strup in če se zmešajo s Capsium, so edin nasprotn strup za Pohon Upas. Da se ne bodete preveč razburili, Vam povem, da zadostuje tudi, če se človek tako dolgo segečka, da začne besneti. Če bi imeli kakega strokovnjaka, ki bi znal vso stvar dobro in varno izvršiti in zdravilo sestaviti, bi se ne obotavljal niti trenutek ne, in bi se sam ponudil na razpolago. Ker pa nimamo tacega strokovnjaka, in sem jaz kot zdravnik nujno potreben, zato moramo dobiti kakega hrabrega moža, ki se bo upal, prestati tako mučne bolečine.«

»Oh, kdo neki bi se oglasil?« je tožila grofica.

»Razglasite med graščinskimi in vaškimi prebivalci. Grofa moramo ozdraviti, zaradi njega samega, in da najdemo hudobneža, ki ga je zastrupil. Ni dvoma, da se bo don Emanuel, če ozdravi in se mu vrne zopet spomin, gotovo spomnil na kako dejstvo, iz katerega bodemo zvedeli dotičnega zlobneža.«

»Tudi jaz mislim, da se ne bo nihče oglasil, ker je sredstvo tako strašno,« je pripomnila Ema.

Tedaj je stopil kastelan, ki je preje pomagal Strnadu, in bil s svojo ženo prisoten, k svoji ljubi Elviri.

»Elvira,« je vprašal, »kajne, da imaš rada milostivega grofa?«

»Da, zeló!« je odgovorila.

»In ljubo, dobro konteso tudi?«

»O, zelo; saj to dobro veš, moj ljubi Alimpo!«

»In bi storila vse, da bi jo razveselila?«

»Seveda, vse, vse!«

»Torej dobro, moja ljuba Elvira; oglasil se bodem!«

Vsi so se začudili hrabrosti in nevstašljivosti kastelanovi, ki je bil sicer navadno zelo strahopeten. Vsi so se ozrli na kastelanko in bili radovedni, kaj da bo odgovorila. Opazila je to in se ponosno obrnila proti svojemu možu.

»Alimpo,« je rekla, »vem, da si hraber in predrzen. Mnogokrat sem se že bala záte zaradi tvoje predrznosti in sem te morala vedno brzdati; a v tem slučaju ne ugovarjam tvojemu sklepu. Žrtvuj se, da rešiš dona Emanuela, in ponosna bom náte.«

Kaj tacega bi ne bil vendar nihče pričakoval od teh dveh dobrih duš. Če bi ne bili morali zaradi bolnika mirovati, bi bili gotovo sprejeli kastelanov sklep z glasnim odobravanjem.

Vsi so jima podali roke; zdravnik pa, ki je pazil, da se ni preveč razburil, je dejal mirno:

»Moj dragi senor Alimpo, ali pa tudi veste, kaj da hočete storiti?«

»Vem natančno.«

»Mislim, da niti ne slutite, kako mučne bolečine da Vas čakajo?«

»O, pač! Bral sem nekoč v neki knjigi o tem.«

»In vendar se ponudite?«

»Da. To pravi moja Elvira tudi.«

»Dobro, stvar bom preje še natančno premislil. Povem Vam samo toliko, da ta strašen strup še ne rabim že danes ali pa jutri. Grof se mora preje šele okrepiti, ker sem mu spustil toliko krvi. Razglasili bomo vendar le, in izmed onih, ki se bodo oglasili, bom potem enega izbral. Sedaj pa prosim, pustite bolnika v miru: zdi se mi, da spi —.« — —

Isti dan se je vrnil pozno popoldan notar Gasparino Kortejo iz Barcelone domov. Začelo se je že mračiti, in oddaljen je bil od Rodrigande še slabo uro hodá. Kar ustavi svojega konja. Sredi gozda, skozi katerega je peljala cesta, je zagledal več šotorov in kolib. Sredi njih je gorela velika grmada, in nad njo je visel velik, železen kotel. Ljudje so okrog njega glasno in živahno med seboj govorili — bili so cigani.

»Za vraga, ali je to morda mati Carba?« je dejal sam proti sebi, ko je zagledal staro baburo, ki je čepela tik poleg ognja. »To bil pa res srečen slučaj záme, če bi se žnjo sešél!«

Medtem so ga že zapazili od daleč, in cela tropa kričečih mož, dečkov, žensk in otrok ga je obkolila.

»Senor, ali naj Vam prerokujem?« je vprašala mlada deklica.

»Ni treba, jaz znam boljše!« je rekla starejša ženska.

»Grospod, dajte mi par vinarjev!« je kričalo pet ali šest otrok, ki so se obesili na njegovega konja.

Kortejo pa se je smejal temu početju in je namignil prijazno staremu ciganu:

»Ali ni to pridni Garbo, ki bi me moral vendar poznati?« je vprašal.

Mož, katerega je nagovoril, je stopil bližje in pogledal notarja pod širok klobuk.

»O, senor Kortejo!« je vzkliknil. »Pozdravljeni! Nisem Vas takoj spoznal; ali imate mogoče pipo tobaka za ubogega reveža?«

»Seveda, in še celo kaj več, če si hočeš zaslužiti?«

»Zakaj pa ne! Ze marsikak lep denarček sem zaslužil pri Vas. Ali imate morda kaj dela, senor?«

»Mogoče.«

»Težko ali lahko delo?«

»Še ne vem. Ali je mati Carba tu?«

»Je. Tam pri ognji sedi.«

»Bom pa razjahal konja. Držite ga tačás.«

Skočil je s svojega vranca in šel k ognju. V kotlu so se kuhale par kokoši, en zajec, ena buča in nekaj slanikov.

»Dober večer!« je pozdravil starko.

Stara babúra, ki je mešala v kotlu z navadno palico, se ni niti ozrla, ampak samo vprašala:

»Kdo je?«

»Star prijatelj.«

»Kako mu je ime?«

»To boš že videla, ko ga boš pogledala. Ali je morda postala nekdanja ciganska krasotica tako ponosna, da niti ne pogleda svojih starih čestilcev?«

Sedaj šele se je počasi obrnila. Težko, skoraj nemogoče, je uganiti, koliko je taka priletna ciganka pravzaprav stara; ravnotako je bilo težko uganiti starost te ženske, a toliko si vendar lahko še vedno spoznal, da je bila nekdaj v svoji mladosti lepa, zelo lepa.

»O, Kortejo!« ga je pozdravila zaupljivo.

Oprla se je na palico, s katero je preje v kotlu mešala, in počasi vstala od tal.

Njena obleka je bila sicer skrpana iz samih cunj, a njena postava je bila ponosna in mogočna.

»Senor, ali še živite?« ga je vprašala in ga pri tem pogledala s svojimi ognjevitimi očmi. »Mislila sem, da ste že davno tam, kamor spadate.«

»Kje pa?«

»Mislila sem, da Vas je že davno hudič vzel.« 

»Oho,« se je smejal, »kakor vidim, si še vedno taka, kakoršna si bila nekdaj.«

»Carba ostane večno, kakoršna je,« je odgovorila.

»Ali si že dolgo tu?« je vprašal.

»Tu? Od poldneva.«

»Zjutraj vas še ni bilo tu. Pa povej mi, Carba, ali smo še vedno stari prijatelji?«

»Še vedno,« je vprašala in ga pogledala vprašajoče. »Ali smo se morda skregali?«

»Kolikor je meni znano, ne.«

»Jaz tudi mislim, da ne. Mogoče mislite zategadel, ker ste nam zadnjič tako slabo plačali!«

»Zdi se mi, stara, da si danes dobre volje,« se je smejal notar. »Gasparino vedno dobro plača.«

»Že vem,« je pritrdila; »a zahteva pa tudi pošteno, težko delo, in pa, da se molči.«

»Tako na primer, kakor sedaj,« je pritrdil.

»A tako, delo imate?«

»Mogoče.«

»Mogoče? Kako mislite to?«

»Mislim, da sem Vas našel čisto slučajno. Nisem torej dobro pripravljen za naročilo.«

»Mislite pa, da bi mogoče vendar kaj dela imeli?«

»Tako je, če se bova zjedinila. Kake cene so sedaj pri Vas?«

»Hm, skoraj bi rekla, da je še vse po starem,« je odgovorila ciganka.

»Mrtvec?«

»Tisoč durov.«

»Da samo izgine?«

»Petsto durov.«

»Da pridete po železno omaro za denar, ne da bi je odprli?«

»Petsto.«

»Da shranite kakega dečka ali deklico?«

»Tristo.«

»Da odprete grob?«

»Sto.«

»To so res vse stare cene. Med tem časom, odkar se nisva videla, sem bil v zvezi z drugimi.«

»Vem,« je prikimala. »S Kapitanom, kajne! Ali ste zadovoljni z njim?«

»Nisem. Škoda, da Vas ni bilo tu, pred kratkem bi Vas bil rabil!«

»Pa sedaj poskusite.«

»Bom videl. Torej mrtvec stane tisoč durov?« 

»Navaden namreč.«

»In nenavaden?«

»To je pa različno. Cena se ravna po njegovem stanu in bogatstvu.«

»Kak grof na primer?«

»Stotisoč vragov! Pa saj ne mislite — — —«

Starka ni dokončala, a namignila je z roko proti Rodrigandi.

»Hm! Mogoče!« je odgovoril.

»Ali naj umre ali samo izgine?«

»Tega še ne vem. Torej za kako ceno —?«

»Tudi tega še ne vem,« se je smejala. »Od one strani smo prišli —«

»Iz Rodrigande?«

»Da.«

»Ali je bil kdo izmed vas v graščini?«

»Jaz sama.«

»O! Kaj pa je novega tam?«

»Precej.«

»Kaj pa?«

»Hm, grof je zbolel.«

»Za kako boleznijo pa?«

»Tega misem mogla zvedeti, vendar so dejali, da ga bo doktor Strnad zopet ozdravil.«

»Mislim, da se mu ne bo tako lahko posrečilo.« 

»Aha, slutim! — Mislim, da ste v precej tesni zvezi z grofovo boleznijo!« je poizvedovala.

»Kaj pa še! Zapomni si ime Strnad. Mogoče boš imela kmalu priložnost, spoznati tega moža. Ali imaš danes zvečer kaj časa?«

»Imam.«

»Ali moreš priti v park?«

»Rada. Kam pa?«

»K onemu širokemu hrastu.«

»Tja, kamor sem včasih hodila? Dobro, pridem!«

»Pa gotovo! Zbogom!«

Pogovarjala sta se sama s seboj, kajti cigani so svojo voditeljico tako ubogali, da se niso nikoli upali, je pri takih pogovorih motiti. Sedaj pa, ko se je notar vrnil k svojemu konju, obkolila ga je vsa razcapana ciganska družba. Razdelil je svoj tobak in smodke, vrgel nekaj drobiža med otroke in potem odjahal.

Zelo mu je bilo prav, da se je sešel s cigani. V zvezi je bil z njimi že preje, posebno pa z njihovo voditeljico Carbo, in je upal, da bo imel sedaj velik dobiček od teh razcapanih postopačev.

Ko je dospel v Rodrigando, je bilo v graščini vse mirno. Izročil je svojega konja konjskemu hlapcu in šel v svojo sobo. A kmalu potem je prišel zopet ven in jo krenil naravnost v Klarisino stanovanje.

Pobožna redovnica mu je povedala vse, kar se je zgodilo med njegovo odsotnostjo.

»Tristo vragov!« je klel. »Ta prokleti Strnad se pa res povsod spozna. Zahteva torej pene tacega človeka, ki so ga segečkali?«

»Da, da.«

»Seveda, potem bo grofa že ozdravil.«

»Ali je to edino zdravilo?«

»Edino.«

»Strnad upa, da bo grof, kadar ozdravi, spoznal in se spomnil na dotičnika, ki ga je zastrupil. Moj dragi, bodi vendar odkritosrčen proti meni!?«

»A, ja!“ je odgovoril notar. »Vé ženske ne smete vsega vedeti. Ampak, hm, — hm, grofu se ne sme povrniti zopet spomin in pamet!«

»Kako pa misliš to storiti?«

»Že tako, da bo prav!« je odgovoril na kratko in odšel iz sobe.

Ko se je vrnil v svojo sobo, je hodil brez miru semtertjá, dokler ni storil trdnega sklepa, da gotovo izvrši, kar namerava.

Malo pred polnočjo je prijezdil hlapec iz Barcelone domov in sporočil zdravniku, da je ladja že danes odplula.

Kmalu potem se je splazil notar na tihem v park. Od zadnjič je postal zopet bolj izkušen, in zato se je potrudil, da ni pustil sledu za seboj.

Carba ga je že čakala pod starim hrastom. Najprvo sta drug drugemu zagotovila, da jih nihče ne posluša, potem sta pa začela razpravljati med seboj o različnili stvareh. Od njihovega pogovora je bila odvisna sreča in nesreča najboljših ljudij na svetu.

»Ali ste že pozvedeli, kako da se grof počuti?« je vprašala Carba.

»Že. Umreti bo moral.«

»Kako mislite to? Ali bo moral umreti vsled svoje bolezni?«

»Ne, ne.«

»Kako pa?«

»Z Vašo pomočjó.«

»Oh! To bo pa drago.«

»Koliko pa?«

»Don Emanuel je grof!«

»Le povej kar na kratko!«

»In neizmerno bogat!«

»Rekel sem ti že, da povej na kratko! Koliko pa zahtevaš?«

Ciganka je malo pomislila in potem dejala:

»Koliko mi pa ponudite?«

»Nič. Ti moraš zahtevati.«

»Cena je odvisna tudi od tega, kako težko delo da bo.«

»Že vem,« je dejal odvetnik. »Vse sem že natančno premislil. Don Emanuel se mora ubiti.«

»Ubiti se mora! Mati Nebeška, kako čudna zahteva je to. Zakaj se mora pa ravno ubiti?«

»Ker je blazen.«

»Že razumem! Ker je blazen, ga stražijo; vendar se mu posreči, da prevara svoje stražnike; uide jim, pade s kake skale v prepad in se ubije. Ali je tako prav?« 

»Jaz sem si mislil stvar ravnotako,« je odgovoril notar.

»Kako pa moremo priti v njegovo bližino, če ga stražijo?«

»Straže pravzaprav ni. Samo zdravnik in njegova hči sta pri njem. Navadno sta v sosednji sobi. Na drugi strani grofove spalne sobe je knjižnica. Od vrat, ki peljejo v knjižnico imam pa ponarejen ključ. Odprl vam bom, vse drugo je pa vaša naloga.«

»Moje ljudi bo vodil Garbo.«

»Mislim, da je dovolj zmožen za to. Torej koliko stane ta stvar, če se posreči?«

»Deset tisoč durov.«

»Kaaaaj! Ali si morda res deset tisočkrat nora?«

»Senor, saj me poznate! Draga sem sicer res, pa moje delo je dobro in zanesljivo.«

»Vem.«

»Nadalje morate pomisliti, kako vrednost ima grofova smrt za Vas, don Gasparino!«

»Hm! Kedaj naj Vam pa vsoto plačam?«

»Šele kadar bo delo izvršeno, pridem po plačilo. Vidite torej, da sem poštena!?«

»Saj vem, da delaš vse drugače, kakor Kapitano, ki zahteva polovico takoj, potem pa dela še ne izvrši.«

»Sram ga naj bo! Ali mi niste zvečer naročili, da naj si zapomnim ime Strnad?«

»Sem.«

»Ali je Strnad oni zdravnik?«

»Tako je.«

»Kaj je torej z njim?«

»Tudi njega se moram iznebiti.«

»Kedaj?«

»Še ne takoj. Če bi dva naenkrat umral, bi bilo preveč očividno.«

»In na kak način naj umre?«

»O tem se bodeva že še pomenila.«

»Torej se pa pogovoriva sedaj samo o donu Emanuelu. Kedaj naj to delo izvršim, senor Kortejo?«

»Jutri.«

»Kje se dobiva?«

»Tukajle kakor danes.«

»Kedaj?«

»Tudi ob isti uri kakor danes; namreč o polnoči. Ali prideš mogoče tudi sama z njimi?«

»Ne,« je odgovorila starka. »Tako delo je samo za može. Ali se Vam ne zdi Garbo dovolj zanesljiv?«

»O, pač.«

»Torej dobro spavajte, senor!«

»Lahko noč!«

Ločila sta se.

Odvetnik se je splazil na tihem zopet v graščino, kamor je tudi dospel, ne da bi ga bil kdo opazil, ciganka pa je šla proti svojemu šotorišču, a bila ni sama. Komaj je namreč notar odšel, je stopila izza bližnjega grmovja črna postava proti hrastu.

»No, Garbo, ali si slišal vse natančno?« je vprašala stara ciganka.

»Vse.«

»Torej ta senor Strnad, naš varovanec, naj umre?« se je smejala porogljivo.

»Hahaha!« se je smejal tudi cigan.

»In Grof! Ali bi ga usmrtil?«

»Nikoli, Garba!«

»Ampak deset tisoč durov!«

»Premišljeval sem že o tem —« je zašepetal cigan skrivnostno.

»A tako, prišlo ti je nekaj na misel?«

»Izvrstna misel mi je šinila v glavo!«

»Kaj pa, povej!?«

»Ko sem bil danes zjutraj v Loribi, sem slišal, da bodo jutri pokopali peka.«

»Že razumem,« je dejala zvita starka.

»Peka bodemo izkopali — —«

»Ga oblekli v grofovo oblačilo — —« 

»In ga vrgli v prepad.«

»Garbo, prav imaš, tako pa že! Kaj bomo pa začeli z grofom?«

»Skrili ga bodemo. Pozneje dobimo zanj mogoče veliko vsoto denarja.«

»Da, skrili ga bodemo; pa kje?«

»Pri mojem prijatelju Gabrilu v svetilniku.«

»Saj res! Tja ne pride živa duša; tam ga ne bode nihče nikoli iskal.«

»Torej ti je prav tako, Carba?«

»Popolnoma prav! Ta odvetnik Kortejo nam bo moral plačati še marsikako lepo vsotico cekinov! Sedaj pa pojdi, greva!« — —

Ko se drugo jutro poročnik de Lotrevil ni več vrnil, so vsi v graščini mislili, da se mu je pripetila kaka nesreča. Strnad je sklenil, da bo začasno o svojih slutnjah še molčal, drugi so pa mislili, da je najboljše če se piše v Pariz.

Strnad se je trudil sedaj samo z don Emanuelom. Grof je bil zelo slab. Zavžil je, kar so mu dali, in vedno govoril sam s seboj, češ da je Alimpo; to je bilo vse, iz česar se je dalo sklepati, da še živi.

Grof Alfonzo ni prišel nikoli v bolnikovo sobo, Kortejo in sestra Klarisa tudi ne. Ti trije so tičali vedno skupaj in se posvetovali. Alfonzo je hotel iti naravnost na sodnijo, da bi mu priznali vse pravice kot dediču, Kortejo ga je pa pregovoril, da naj počaka vsaj še en dan, preden izvrši svoj sklep.

Tako je dan minul, in začel se je večer.

Približno tri četrt ure proti severozapadu od Rodrigande leži precej velika vasica, ki se imenuje Loriba. Tam je umrl pek, ki je bil zelo bogat mož, in danes so ga pokopali. Grobar, ki je stanoval v vasi, in ne v bližini pokopališča, ki je bilo zunaj vasi, je mislil, da ni treba napraviti takoj groba, zato je zemljo samo toliko zametal, da je bil grob raven s tlemi.

Bilo je okoli enajste ure ponoči. Na nebu ni sijala luna, vendar so svetile zvezde toliko, da se je videlo dva do tri korake daleč. Kar pride na tihem čez polje nekaj čudno oblečenih ljudi. Šli so na pokopališče. Bilo je pet doraslih ciganov in trije dečki. Ti dečki so zunaj stražili, a drugi so splezali čez pokopališki zid.

»Ali si dobro pazil, Loro. Ali veš kje je grob?« je vprašal eden izmed njih.

»Vem,« je odgovoril. »Pojdite z menoj!«

Šel je med starimi grobovi naprej, kajti danes je bil pri pogrebu in si vse natančno zapomnil, zato jih je pripeljal tudi na pravo mesto.

Ko so dospeli tja, so takoj začeli delati. Potrebno orodje, lopate in motike so dobili brez težave v vasi.

Ker se zemlja še ni sesédla, ampak je bila še rahla, jim je šlo delo hitro in na tihem izpod rok, in že v petnajstih minutah so skopali do rakve. V kratkem času se jim je posrečilo, postaviti rakev v izkopanem grobu tako, da je slonel oni del, na katerem je bila glava, na robu groba; potem so rakev odprli.

Oni, ki se je imenoval, Loro, je vzel sedaj iz svojega žepa malo svetilko, jo prižgal in posvetil mrtvecu v bledo obličje.

»Pridi ven, starec!« je dejal. »Pojdi z nami na izprehod!«

Nato so mrliča, ki so ga motili v večnem spanju, vzdignili iz rakve in ga položili poleg groba. Rakev so dali zopet v jamo, in grob zametali, tako da je bilo vse kakor poprej.

Ker so imeli svetilko, so izbrisali tudi vse sledove svoje navzočnosti.

Potem sta naložila dva cigana mrliča na svoje rameni in sta zginila z njim v temni noči; dečki so šli domov v svoje šotorišče, ostali trije možje so pa hiteli, da pridejo še o pravem času v Rodrigando.

Natančno o polnoči je prišel odvetnik v park, kjer so ga pod starim hrastom cigani že davno čakali.

»Garbo?« je vprašal notar.

»Tu sem,« je odgovoril cigan.

»Ali ste že vsi tu, ali moramo še čakati?«

»Smo že vsi tu.«

»Torej pojdite!«

Notar je šel naprej in jih peljal po takih potih v graščino, kjer se niso poznali sledovi njihovih korakov. Nato jih je spustil skozi ista vrata v graščino, kakor takrat mornarje. Vse svetilke so bile na hodnikih že vgasnene, bilo je vse temno, zato so prižgali ono malo Lorovo svetilko. Šli so po več stopnjicah navzgor in zopet navzdol, skozi dolgo vrsto praznih soban in slednjič so prišli v sobo, kjer je bilo vse polno knjig. Bili so v knjižnici.

»Počakajte!« je rekel odvetnik. »Gledat grem, če je vse varno.«

Nato je šel k nekim stranskim vratam in jih odprl po tihem toliko, da je lahko pogledal v sosednjo sobo. Potem je namignil Garbu, da naj pride k njemu in ga po tihem vprašal:

»Poglej noter! Ali se upaš?«

Cigan je stopil k vratom, pogledal v sosednjo sobo in odgovoril na tihem:

»Takoj!«

»Pa glej, da te nihče ne opazi, in da ne zbudiš deklic!«

»Je že dobro! Le zaupajte nam!«

»Torej pa pojdite pónj.«

V sosednji sobi je ležal bolni grof. Bled je bil kot smrt in se ni ganil.

Na divanu sta sedeli Silva in Ema in trdno spali. Vsled prestane žalosti sta bili tako trudni, da se nista zbudili, ko je smuknil cigan mimo njih in ugasnil svetilko, ki je gorela v bolnikovi sobi.

Za njim so prišli v sobo tudi drugi cigani. Notar pa je ostal v knjižnici in poslušal, če je vse mirno. Slišal ni najmanjšega nemira, niti šumenja rjuh.

V dveh minutah so prišli cigani v knjižnico nazaj, in prinesli na rokah grofa, ki se ni ganil.

»Zaprite zopet vrata, senor,« je prosil cigan, »in posvetite nam potem.«

Iz graščine so šli po isti poti, od koder so prišli, in dospeli tako v park pod hrast, ne da bi jih bil kdo zapazil.

Notar ni opazil, niti da grof diha, niti da bi se bil ganil. Zato je vprašal:

»Ali je že mrtev?«

»Mislim, da že,« je odgovoril Garbo. »Da bi bil miren, sem ga prijel malo močno za grlo. Mislim, da je vse jedno. Kajné, senor?«

»Seveda,« je odgovoril notar, in mrzel pot ga je oblil po vsem telesu, »Torej veste, kam da ga morate vreči.«

»Vem.«

»In če bo razpisano kako darilo, se boš oglasil ti, kajné Garbo!«

»Bodite brez skrbi, senor! Ali ste zadovoljni z našim delom?«

»Popolnoma.«

»Torej prosim, dajte mi zasluženi denar.«

»Tu ga imaš.«

Pri teh besedah mu je izročil notar dve težki mošnji cekinov, ki jih je spravil cigan za svojo srajco.

»Kadar bom imel zopet, kaj dela, bom že prišel zopet k vam. Lahko noč.«

»Lahko noč, senor!«

Nato so odšli s svojim bremenom proti parku, na meji so pa našli majhen voz, katerega so skrili tam v grmovju. Na ta voz so položili grofa in ga peljali previdno dalje, dokler niso prišli v bližino ciganskega šotorišča.

Tam je bilo več oseb, ki so stali molče druga poleg druge. Ko so pa prišli cigani v njihovo bližino, je stopila ena bližje k njim. Bila je stara ciganka Carba.

»Ali se je posrečilo?« je vprašala.

»Popolnoma,« je odgovoril Garbo.

»In grof?«

»Je onesveščen.«

»Tu sem pripravila obleko za njega. Oblecite ga. Potem ga bomo naložili na tvoj voz, Garbo, in peljal ga boš takoj iz dežele čez mejo. Povem ti pa, da imaš njegovo življenje na vesti! Tu leži pa mrlič. Slekli smo ga že. Oblečite ga v vse oblačilo, kar ga ima grof don Emanuel sedaj na sebi, in ne pozabite na ničesar. Potem pa glejte, da ga spravite v kraj.«

Medtem se je vrnil tudi notar v graščino, ampak zelo, zelo počasi in previdno. Od zadnjič je postal previdnejši in skril v grmu za hrastom omelo, s katerim je pomedel vse sledove.

Ko je dospel v svojo sobo, ne da bi ga bil kdo opazil, se ni vlegel spat, ker je pričakoval, da ga bodo dame vsak čas poklicale na pomoč.

Pa ostalo je vse mirno. Začelo se je celo že daniti, in zato je imel čas, iti v park na izprehod, da pogleda, če je vse sledove, dobro izbrisal.

Doktor Strnad je hotel na vsak način stražiti bolnika celo noč, a Silva mu tega ni dopustila, in ostala sama s prijateljico pri svojem očetu.

Kakor smo že omenili, so bile dame zelo utrujene in so vsled tega tako trdno zaspale, da so se šele zbudile, ko je prisijalo zlato solnce v sobo.

Tudi Strnad se je že zbudil. Skrbelo ga je bolnikovo zdravstveno stanje. Zato je vstal, se oblekel in šel k donu Emanuelu. Predsoba ni bila od znotraj zaklenjena. Zato je odklenil vrata s svojim ključem in vstopil, a v istem hipu je slišal, da sta zakričali v bolnikom sobi naenkrat dve osebi.

Takoj je slutil, da se je pripetilo nekaj nenavadnega, zato je hitel v grofovo sobo in videl, da sta stali deklici pred prazno grofovo posteljo.

»Oh! Kje je pa grof?« je vprašal.

»O, moj Bog, kje je moj oče?« je zaklicala Silva.

»Ali ste spali?«

»Žalibog,« je priznala in zarudela.

»Obe sva spali objednem,« je pripomnila Ema.

Strnad jih zaraditega ni karal, ampak na kratko dejal:

»Daleč gotovo ni. Preslaboten je, da bi kam daleč šel.«

»Ali ga ni v predsobi?« je vprašala Silva.

»Ni ga.«

»Torej je pa v knjižnici!«

Strnad je odprl vrata, a grofa ni našel nikjer. Iskal je celo pod omarami, a brez uspeha.

»Ne morem razumeti, kako da je mogel priti iz postelje in iz sobe,« je dejal in zmajeval z glavo. »Bil je tako slaboten, in nič ga ni vznemiljalo niti telesno niti duševno. Tudi vsa okna so znotraj zaprta, zato ni mogoče misliti na to, da bi bil padel ali skočil skozi okno. Takoj ga moramo iskati v celi graščini.«

Sedaj se je začelo v vsej graščini rogoviljenje, ki se ne da popisati. Takoj so obvestili vse graščinske prebivalce in jih izpraševali. Nihče ni videl grofa, in nihče ni zapazil kakega sledu.

Vsak tudi najmanjši in najoddaljenejši kot v graščini so natančno preiskali in pregledali, pa brez vspeha.

Medtem ko je bila vsa graščina na nogah in iskala, so bili samo trijé popolnoma mirni, kakor da bi jih stvar prav nič ne brigala, — notar, sestra Klarisa in Alfonzo. Vsi drugi so iskali, ti trije so pa sedeli sami v salonu.

»Radovedna sem, kje da je pravzaprav?« je vprašala pobožna redovnica.

Odvetnik se je pa nasmehnil in odgovoril:

»Ali nisem rekel včeraj našemu Alfonzu, da naj vsaj do danes počaka?!«

»A, tako je vsa stvar!« je zaklicala, vsa navdušena. »Ali morda slutiš, kje da je?«

»Hm! Blazen je bil; ker so ga slabo stražili, mu je pa prišlo v zmedenosti menda na misel, da bi ušel iz graščine. Bojim se, da se mu ni pripetila kaka velika nesreča!«

»Ha, potem bodo vsaj enkrat zmagali pravični, in nepravični bodo podlegli. Bog sicer dolgo prizanaša, a vsaka reč ima vendar svojo mejo. Ali se je grof ponesrečil, moj dragi prijatelj?« 

»Lahko mogoče.«

»Potem bi bil naš Alfonzo takoi edini, pravi posestnik cele graščine!«

»Seveda.«

»Zato naj se sedaj nikar več ne obotavlja. Pojdi, moj Alfonzo, pojdi, in pomagaj jim malo iskati izgubljenega grofa!«

Alfonzo je hotel vstati in ubogati sestro Klariso, pa notar ga je potegnil za sukno nazaj.

»Počakaj še, moj sin!« je rekel. »Doktor Strnad je prevzel vodstvo vseh stvarij, ki se tičejo grofa. Kar si ti hotel storiti, je odločno prepovedal, zato naj bo pa tudi za vse odgovoren. Bodo že še sami radi prišli k nam in nas vprašali za svet!«

Odvetnik je imel prav, kajti ni še preteklo četrt ure, ko vstopi Silva vsa razburjena v salon in zakliče:

»Kaj pa misliš, Alfonzo, oče je zginil, in ti sediš tule, kakor bi te to nič ne brigalo!«

Alfonzo je mignil malo z rameni in dejal čisto hladnokrvno:

»Saj me v resnici tudi nič ne briga; saj si mi s silo prepovedala samostojno misliti, govoriti in postopati!«

»Tako, kakor se mi vidi, da si ti moje besede razumel, tako ni nihče mislil!«

»Nikar se zopet ne kregajva! Storili ste, kar se Vam je zljubilo, zato ste pa tudi za vse odgovorni. Če se je pripetila mojemu očetu kaka nesreča, se bodete morali potem samo vi zagovarjati; jaz sem pri tej stvari popolnoma nedolžen.«

»Oče mora pa vendarlč nekje biti!«

»Ali ni v graščini?«

»Ne.«

»Ga pa iščite zunaj graščine. Senor Kortejo, Vi ste oskrbnik mojega ubogega očeta; zanimajte se vendar malo za njega in záme, in ukrenite vse potrebno, da najdemo očeta!«

Odvetnik je častitljivo vstal in vprašal grofico:

»Kako je bil oblečen don Emanuel, draga dona Silva?«

»O, moj Bog, skoraj prav nič. Saj je ležal bolan in tako slaboten v svoji postelji, da bi ne mogel nihče misliti, da more sploh vstati!«

»To misli mogoče senor Strnad; jaz pa vem, da so zmožni umobolni ljudje, tudi če so še tako slabotni, prenašati skoraj velikanski napor. Razglasil bom v vsej okolici, da naj iščejo dona Emanuela. Sicer Vam pa priporočam, da obljubite dotičniku, ki ga najde, kako nagrádo. Potem se bodo potrudili vsi tisti, ki nam lahko koristijo.«

»Le razpišite nagrado, senor, le!« je odgovorila Silva; potem je pa hitela zopet ven.

»Ali nisem preje dobro uganil?« je vprašal Kortejo svoja dva zaveznika. »Sedaj bom nastopil kot grofov oskrbnik, in rad bi ga poznal, kdor me ne bo ubogal.«

Strnad je kmalu pustil druge in iskal sam záse. Zdelo se mu je neverjetno, da bi mogel iti grof, ki je bil vsled puščanja krvi zelo slaboten, iz postelje ali iz sobe, kaj še, da bi ušel iz graščine. Verjetno se mu je pa zdelo, da so odstranili grofa s silo. Zato je šel ven, hodil okoli graščine in iskal sledove. A našel ni najmanjše sumljive stopinje in se je moral slednjič vrniti v graščino, ne da bi bil kaj opravil.

Šel je k Silvi, ki je bila izredno zelo razburjena, tako da jo je tresla mrzlica. Dal ji je zdravila, da se je zopet malo pomirila.

Medtem pa je začel notar poizvedovati o grofu. Poslal je na vse strani v okolico ljudi, peš in na konjih, ki so pozvali prebivalstvo na pomoč, in obljubili dotičnemu, ki bi vedel povedati, kje da je zgubljeni grof, kot nagrado petsto durov. A vse to je bilo zamán.

Dan je minil, in začelo se je mračiti; tudi noč je minila, ne da bi bilo duha ali sluha o grofu, akoravno ga je iskalo sto in sto ljudi, da bi zaslužili nagrado petsto durov.

Zjutraj so sedeli zopet vsi v jedilni dvorani pri skupnem zajutreku, a nihče se ni dotaknil jedi. Zdelo se ti je, kakor bi bila nesreča poravnala ves razpor med strankami, kajti prišli so vsi, ki so bili zadnje dni naj večji nasprotniki.

Kar vstopi strežaj in naznani, da želi nek cigan z gospodo govoriti. Dovolili so mu seveda takoj, da naj vstopi, kajti slutili so, da pride zaradi zadeve, s katero so se vsi te dni toliko bavili.

Cigan je vstopil. Bil je Garbo. Imel je sandale, ki so bile privezane okoli golih nog in meč z jermeni, kratke raztrgane hlače, ravno tak jopič, v rokah je vrtel zelo marljivo širok, visok klobuk, kakor da bi bil v zelo veliki zadregi, ker je prišel v tako odlično družbo.

»Kdo si?« ga je vprašal odvetnik.

»Reven cigan sem, senor,« je odgovoril Garbo.

»Kaj pa hočeš tu pri nas?«

»Hotel sem vam nekaj pokazati.«

»Kaj pa?«

»Dovolite mi, da vam vse povem!«

»Govori!«

Žitano (cigan) je znal svojo ulogo izrstno. Njegov obraz je bil tako pošten in naiven, kakor da bi ga ne bila navdajala še nikoli kaka nepoštena misel.

Malo je pokašljal in potem dejal:

»Reven žitano sem in si zaslužim svoj vsakdanji kruh s tem, da zdravim vse bolezni, ki jih imajo ljudje in živali. Zato hodim mnogo po planinah in gorah in iščem različnih zelišč in korenin. Tudi danes zjutraj sem bil na gorah. Kar pridem do strme pečine, in, tam je visel na nekem grmu košček finega platna, tako finega, kakor ga nisem videl še nikoli v svojem življenju. Na tistem platnu je bila krona, in spodaj črki R. in S. — — —«

»Moj Bog, naš grb!« je zaklicala Silva. »Mož, ali si vzel tisti košček s seboj?«

»Sem. Slišal sem, da iščejo nekega bogatega dona, in zato sem vzel tisto cunjico z grma s seboj. Potem sem šel počasi v tisti grozni prepad, in tam — in tam sem našel — tam sem našel — — —«

Pri teh besedah ga je spreletaval mraz, kakor da bi ga bilo še sedaj strah in groza, tako da ni mogel dokončati stavka; Silva pa je skočila s svojega sedeža, stopila k ciganu in mu zapovedala:

»Nadaljuj, mož! Kaj si našel?«

»Stoj!« je rekel Strnad in stopil bližje. »Prosim, da gredó dame ven, preden ta mož nadaljuje!«

»Ne, jaz ostanem; slišati moram, kaj da govori!« je odgovorila grofica.

Stala je odločno na svojem mestu, in njen glas se je glasil tako zapovedujoče, da se Strnad ni več upiral.

»Ali naj nadaljujem?« je vprašal žitano.

»Seveda, celo zapovem ti, da nadaljuj!« je odgovorila Silva.

»Čisto na dnu prepada je ležal — — mrlič.« 

»Mrlič!« je zaklicala in vsa obupana zaploskala z rokami. »O moj oče, moj ljubi, ljubi, dragi oče!«

Tedaj ji je položil Strnad svojo roko na njene rameni in dejal:

»Dona Silva, nikar ne obupajte! Še imamo upanje. Ono mrtvo truplo je mogoče od kakega tujca, ali je pa truplo samo navidezno mrtvo in še živi.«

»Ne, živ gotovo ni več, ker je ves razbit,« je pripomnil cigan.

»Ali imaš tisto platneno cunjico pri sebi?« je vprašal Alfonzo.

»Imam.«

»Kje?«

»Tu je.«

Privlekel je iz žepa trikotno raztrgan košček finega francoskega platna in ga izročil mlademu grofu. Ta je pogledal površno cunjico in takoj rekel:

»Naš grb je! Tako je, naš grb je!«

»Pokaži!«

S to besedo je skočila Silva k njemu, mu potegnila platno iz rok in opazovala grb.

»Mrtev je! V resnici mrtev! O moj Bog, moj Bog!« je zaplakala in se naslonila na mizo, da bi se ne zgrudila na tla.

»Ali ste natančno prepričani?« je vprašal Strnad globoko ginjen.

»Sem,« je odgovorila na tihem s svojimi pobledelimi ustnicami. »Ta cunjica je kos vrhovne srajce, ki sem mu jo zadnjič sama oblekla, ko ste mu puščali kri. Spoznala sem jo takoj po številki.«

Potem se je pa obrnila proti ciganu in nadaljevala:

»Povej hitro, kje leži!?«

»Globoko v onem prepadu leži, ki ga imenujejo baterija.«

Španska beseda baterija pomeni razpoklino v zidu ali pa v skalovju, torej divje, nevarno mesto.

Ko so slišali navzoči ime baterija, so takoj vedeli, da ni mogoče misliti na to, da bi bil še živ, kajti baterija je bil več sto črevljev globok prepad, ki je tvoril strašansko brezno, skalnate stene so bile v njem skoraj navpične. Kdor je padel v ta prepad, se je gotovo popolnoma razbil in zdrobil.

»Dovolj vem!« je tožila Silva. »O moj Bog, jaz sem kriva njegove smrti. Spala sem, medtem ko je umrl. Nikoli ne bom tega pozabila in prebolela. Moj oče! Moj oče!«

Nato je šla iz dvorane, in v roki je držala ono platneno cunjico. Ema Lindzej je šla za njo, da jo tolaži v teh nesrečnih trenutkih.

»Ali je mogoče priti do mrliča brez nevarnosti za življenje?« je vprašal notar cigana.

»Seveda, kdor vse skale pozna.«

»Ali poznaš dobro pot?«

»Poznam.«

»Ali nam jo boš pokazal?«

»Bom. Ampak senor, ubog cigan sem!«

»Že vem! Dobil boš petsto durov, če je truplo res grofovo. Don Alfonzo, iti bodete morali z nami, da spoznate svojega očeta!«

Mladi grof je molče prikimal.

Strnada ni nihče povabil, da naj gre z njimi; pa saj Strnad tega niti pričakoval ni, akoravno je bilo samo ob sebi umevno, da ne ostane doma.

Vest, da so našli mrtvo grofovo truplo, se je razširila po vsej graščini kakor ogenj v slamnati strehi. Vsi so hoteli iti k prepadu, da bi poiskali grofa, in ko sta slednjič odšla notar in Alfonzo, sledilo jim je toliko prebivalcev iz graščine in vasi, kakor da bi šli na božjo pot.

Strnad je šel še preje k Silvi. Zdelo se mu je, da je nemogoče, kar je zvedel, in zato je hotel iti svojo ljubico tolažit, a Ema Lindzej, ga je prosila, da naj pride rajše pozneje, kadar se bo Silva že malo pomirila.

Zato je šel potem k predadu, a pridružil se ni odvetniku in njegovemu spremstvu, ampak šel je sam, in samo pridni kastelan ga je spremljal.

Baterija je bila oddaljena od Rodrigande približno pol ure v smeri proti Manrezi. Na dnu prepada je tekel mal potok, ki je napajal s svojo mrzlo vodo le bore malo rastlinstva, kajti solnce ni nikoli prisijalo v to ozko brezno.

Le redkokedaj je prišla doli kaka živa duša; vhod v brezno je bil težaven, a Alimpo je dejal zdravniku, da je bil v mlajših letih večkrat doli in vé za pot, katere cigan gotovo ne pozna.

Odvetnik je poslal jahača v Manrezo po doktorja Cijelija, in tudi alsald (župan in sodnik na Španskem) iz Rodrigande je šel z njim. Ogledovanje mrliča je imelo zato nekak sodnijski značaj. Tudi nosači so šli z njimi, da nesrečneža takoj nalože in prenesó v graščino.

Alimpo ni znal dirjati, zato sta prišla s Strnadom pozneje k bateriji, kakor odvetnik in njegovo spremstvo.

Ker je pa bil vhod v brezno, ki ga je poznal kastelan, pripravnejši, kakor ona težavna pot, po kateri je peljal cigan svoje krdelo v globino, zato je prišel Strnad ob istem času z drugimi na dno prepada.

Kar so tu videli, je bilo strašno. Tik ob bregu potoka je ležalo mrličevo truplo. Medtem ko je padlo truplo v prepad, se je obtolklo ob pečinah in skalah, ki so štrlele v stran, in se vsled tega tako razbilo, da ni bilo več podobno človeku. Na tleh je ležal kup zdrobljenega mesa, tako da je spreletaval človeka mraz, če je pogledal tja.

Glava je bila tako zdrobljena, da se ni dalo spoznati niti obraznih potez niti las. Telo je bilo raztrgano, in čreva so visela ven; ovila so se okoli telesa, bila od gnjilobe že vsa črna in tako zelo smrdela, da ni bilo mogoče prenašati smradú.

Dobri Alimpo je zaploskal ves začuden z rokami nad svojo glavo in začel na glas jokati.

»O, ljuba, dobra Svetlost! Kakšna smrt, kako strašna smrt! Tega pogleda ne bom nikdar, nikdar pozabil!«

Tudi vsi drugi so začeli na ves glas jokati. Odvetnik pa je stal mirno in molčal.

Grof Alfonzo je stopil bližje k mrtvemu truplu svojega očeta in je hotel pred njim poklekniti, a planil je takoj kvišku in dejal:

»Nemogoče! Tak smrad je, da ga ne morem prenašati; prav peklensko smrdi!«

Strnad ga je ostro pogledal in stopil potem bližje k mrliču. Sklonil se je, da bi ga natančneje ogledal in preiskal.

»Stoj!« je rekel odvetnik in mu zabranil z roko pristop. »Dokler ne pride senor Cijeli iz Manreze, se ne sme nihče mrliča dotakniti!«

Strnad je stopil par korakov nazaj in odgovoril zaničljivo:

»Nočem Vas vprašati, ali imate pravico, mi kaj tacega zabraniti, ali ne; ampak doktor Cijeli je sodnijski zdravnik, torej naj ga pa prvi preišče.«

»Oskrbnik in zastopnik ranjkega grofa sem, in zato imam ne samo pravico, ampak tudi dolžnost, za to skrbeti, da se vse pravilno in postavno vrši,« je odgovoril notar.

Potem je malo pomislil in nadaljeval:

»Izjavil sem, da je grof blazen; zapovedal sem, da naj ga strogo stražijo; a Vi ste mi nasprotovali, in grof je ušel; samo Vi ste krivi njegove strašne smrti, in nikar ne mislite, da bodemo še nadalje mirno gledali, da bi mogoče storili še tule kako nesrečo, kje Vas pravzaprav nič treba ni.«

Strnad je mignil zaničljivo z rameni; da bi mu pa odgovoril, tega notar ni bil vreden.

Trajalo je zelo dolgo, dokler je prišel zdravnik iz Manreze.

Medtem časom so se vsi navroči čudili Strnadovemu postopanju. Sel je po vsej dolini semtertja in natančno preiskal vsako stopinjo. Opazoval je vsak kamen, vsako pečino.

Plezal je tudi po smrtnonevarnih in strmih skalah in preiskal natančno one skale, s katere je mrlič padel v brezno.

Odvetnik ga je opazoval in zaničljivo gledal; a bralu se mu je na obrazu, da ga Strnadovo preiskavanje jezi, pa kaj je hotel.

Slednjič je, prišel Cijeli.

Da bi hitreje dospel do baterije, je jahal, svojega konja je pustil zgoraj in prišel potem v globino.

»Pozdravljeni, senor!« ga je pozdravil Kortejo že od daleč. »Težko sem Vas že pričakoval.«

»Hitreje nisem mogel priti, don Gasparino,« je odgovoril Cijeli.

»Mislim, da ste že zvedeli, kaj da se je pripetilo?«

»Že; Vaš poslanec mi je pravil. Ubogi grof! Tako žalostna smrt! Kdo pa je oni človek, ki tamle po skalah pleza; še ubil se bo?!«

Pokazal je pri tem na ono mesto, kjer je iskal Strnad med skalami in pečinami.

»Vaš slavni gospod tovariš je,« mu je odgovoril notar. »Mislim, da išče tam med kamenjem martinčkova jajca, ali pa indianska ptičja gnezda.«

Sedaj je zapazil Strnad Cijelija, in prišel takoj doli. Plezal je tako hitro po strmih pečinah, da se je storilo gledalcem kar temno pred očmi.

»Ta vrag zna plezati kakor mačka,« je dejal odvetnik.

»Še bolje kakor mačka, še tako zna kakor opica; saj je tudi opica,« je pristavil Cicejeli. »Mudi se mu, da ne bi kaj zamudil.«

»Upam, da mu ne bodete dovolili nobenih opazk, senor doktor!«

»Kaj pa še!« je odgovoril Cijeli. »Sodnijski zdravnik sem in ne poznam nikakega obzira. Sicer si pa ta človek ni pridobil záme nikakih zaslug, da bi moral biti žnjim kaj posebno prijazen. Ali naj začnem?«

»Le.«

Pogovarjala sta se po tihem, da jih ni nihče slišal, tem razločnejše pa sta se sporazumela s pogledi.

Ko je prišel Strnad, so se spogledali notar, alsald in Cijeli.

Notar je potem namignil alsaldu, in vsi trije so stopili bližje k mrliču.

»Najprvo povejte, senor, če to truplo morda še živi!« je vprašal Gasparino Kortejo zdravnika.

Cijeli je pogledal površno zdrobljeno truplo in potem odgovoril:

»Nemogoče! To razbito truplo je čisto mrtvo!«

»Prosim, zapišite to, alsald!« je zapovedal Kortejo. »Nadalje moramo določiti, vsled česar je ta človek umrl.«

»Vsled tega, ker je padel v prepad,« je odgovoril zdravnik.

»Tudi to zapišite, senor alsald! Glavna stvar je sedaj, da spoznamo, kdo da je. Mrlič je oblečen v nočno obleko grofa Emanuela de Rodriganda; bos je, kakor je ležal grof v postelji; ušel je iz graščine, ker je bil blazen — — ni dvoma o tem, ta mrlič je grof Emanuel de Rodriganda. Ali mi pritrdite, senor doktor?« 

»Pritrdim.«

Nato se je obrnil notar h kastelanu in ga vprašal:

»Senor Alimpo, ali veste, kako obleko da je imel grof zadnjo noč?«

»Vem; videl sem perilo, ko je šla moja Elvira pónj,« je odgovoril kastelan.

»Ali je to tista obleka?«

»Je,« je odgovoril Alimpo, »grofova nočna obleka je.« 

Pri teh besedah je pokazal Kortejo na določeno mesto in dejal:

»Ta žitano je našel tamle ob oni skali na gomovju košček obleke; tiste cunjice sicer nisem prinesel s seboj, a gotovo se je odtrgala od obleke. Na tisti platneni cunjici je všit grofov grb. Gotovo je ta mrlič grof. Vsi navzoči, ki so poznali grofa, naj pridejo sem in provedó, če je po njihovem mnenju ta mrlič grof ali ne.«

Stopili so bliže in vsi brez izjeme so rekli, da je mrlič don Emanuel.

Alimpo je celo zelo važno pripomnil:

»Senorji,« je dejal, »poglejte njegovo roko! Na prstu je grofov prstan, in sicer poročni prstan; milostivi grof ni imel nikoli druzega prstana.«

Res je imel mrlič na roki grofov poročni prstan. Cigani so bili zelo previdni, zato so sneli grofu Emanuelu prstan in ga nataknili mrliču.

»Torej ni več dvoma o tem, da ne bi bil mrlič grof Emanuel de Rodriganda,« je rekel Kortejo. »Prosim, senor alsald, zapišite tudi to v zapisnik!«

Alsald je na Španskem župan in okrajni sodnik objednem, kar se nam v Avstriji čudno zdi. Kortejo mu je narekoval zapisnik, potem so pripisali še nekaj opomb in vse skupaj podpisali.

»Nosači pridite sem, in naložite mrliča,« je zaukazal notar. »Prenesli ga bodemo v graščino!«

Nosači so se približali; a v istem trenutku je pristopil Strnad, ki je do sedaj vse od daleč opazoval.

»Stojte!« je rekel. »Mrliča ne smete prenesti v graščino, ker ne spada tja.«

»Oho!« je rekel Kortejo. »Ali morda mislite, da bodete tule tudi zapovedovali ali pa ugovarjali?«

»Bom!«

»Zaradi česar pa, ali pravzaprav kot kaj?«

»Kot grofov zdravnik.«

»Sedaj ne več!«

»Tudi prav; torej pa ne pustim, da bi odnesli mrliča v graščino, kot človek; mislim, da Vam to zadostuje. V takem slučaju, kakor je ta, se morajo postavni državni zastopniki na vsacega ozirati, ki boče k stvari kaj važnega pripomniti!«

»Imate prav, senor! Ampak Vaša pripomba se mi ne zdi važna, ampak zelo čudna in naravnost smešna. Zakaj ne spada mrlič v graščino?«

Vsi so gledali Strnada.

Notar je govoril ponosno in zaničljivo.

Doktor Cijeli se je pa silil, da bi se poroglivo nasmehnil.

Tudi mladi grof je zmajeval s svojo glavo skrajno hudobno in žaljivo.

Vsi drugi so bili naklonjeni slovenskemu zdravniku in so radovedno čakali, kaj da bo rekel.

Strnad pa je mirno dejal:

»Ta mrlič ne spada v graščino zato, ker ni grof Emanuel, ampak nekdo drugi.«

Medtem ko so se vsi drugi glasno začudili, so se Strnadovi nasprotniki zaničljivo smejali.

»Oh! To je pa imenitno!« je zaklical notar. »To mrtvo truplo ni grofovo!? Mislim, da je ta senor Strnad ravno tam bolan, kakor je bil ranjki, milostivi grof. Naložite mrliča in nesite ga proč!«

»Stojte!« je rekel Strnad. »To truplo mora ostati toliko časa na mestu, dokler ne zapišete vse moje opombe v zapisnik. Potem pa storite z mrličem, kar se vam poljubi.«

»Vaših vzrokov ne rabino. Naložite mrliča!« je rekel notar.

»Oprostite, senor Kortejo,« ga je zavrnil alsald. »Državni in sodnijski zastopnik sem in vem, da moram tudi senorja Strnada poslušati. Pravzaprav bi ne smeli mrliča preje odnesti, dokler ne pride korejidor. Ravnotako nismo smeli zadnjič onih roparjev odnesti, ki jih je ubil senor Strnad v parku in senor de Lotrevil v Ponsu. Ta slučaj mislim, da je izjema, ker se ni pripetil zločin, ampak samo nesreča, in ker smo vsi natančno prepričani, da je to grofovo truplo. Sedaj je postala Seveda stvar drugačna, in sedaj ne sme nihče drugi zapovedovati, kot jaz. Senor Strnad, prosim, govorite!«

Strnad je zadovoljen prikimal in dejal:

»Povejte mi, senor alsald, koliko časa že pogrešajo dona Emanuela?«

»Od včeraj zjutraj,« je odgovoril uradnik.

»Torej toliko časa je grof najdajle mrtev?«

»Nekaj več kot en dan.«

»Torej dobro, poglejte natančno tega mrliča! Tako gnil je že, da je gotovo že najmanje štiri dni mrtev. Poglejte te čreva! Skoraj čisto črna so že in razpokana. Ni treba, da bi bil zdravnik, pa vsakdo lahko uvidi, samo če pogleda mrliča malo natančneje, da ni umrl šele pred štiriindvajsetimi urami. Poleg tega je pa tu doli v prepadu vlažno in hladno; sem ne posije nikoli solnčni žarek. Mrlič bi moral ležati tu doli najmanje štiri tedne, da bi bil tako gnil. Obračam se do vseh značajnih in trezno mislečih prebivalcev v Rodrigandi; ne pustite se prevariti od sleparije in zločinstva — —«

»Stoj!« ga je prekinil notar. »Zahtevam, da ta človek molči!«

Alsald pa mu je odgovoril:

»Senor Kortejo, poslušal bom senorja Strnada do konca, saj sam vem, kaj da imam storiti!«

Potem se obrnil proti Strnadu in dejal:

»Nadaljujte, senor!«

»Rekel sem, da se obračam do vseh značajnih in trezno mislečih ljudij. Alsald, zakoljite kozo in položite jo sem. V kolikem času bo tako zelo segnila, kakor ta mrlič?«

»Prav imate; najmanje šele v dveh tednih,« je odgovoril uradnik.

»Ali slišite!« se je smejal Cijeli. »Ta človek primerja človeka s kozo!«

Strnad se je obrnil in odgovoril popolnoma hladnokrvno:

»To sem rekel samo za primero, da bi ljudem stvar razjasnil. Vsem ljudem je ta primera zadostovala, kakor sklepam iz njihovih obrazov, samo Vam ne, akoravno pravite, da ste zdravnik. To je dovolj žalostno!«

»Mislim, da nimate namena, in da se tudi ne tipate, norčevati iz mene!« je zarohnel Cijeli nad njim.

»Prepičan sem, da je ta stvar zelo važna, zato govorim ves čas popolnoma resno, senor. Zato bi Vas prosil, da smatrate, kakor jaz, to našo obravnano za resno. Prvi vzrok sem vam že povedal. Poslušajte torej druzega: izmerite tóle desno mrličovo nogo. Noga je še popolnoma dobro ohranjena. Grofovo nogo sem večkrat videl. Ta noga pa ni grofova, ampak kakega druzega človeka. Mnogo večja in širja je kakor grofova, in ima trde, shojene podplate, peta pa je skoraj tako trda kakor usnje. Plemenitaš, ki ne hodi nikoli bos, in se varuje, nima takih nog. Poglejte sem, senor alsald, in rečite, če nimam prav!«

Vsi ljudje iz Rodrigande so pristopili in pritrdili Slovencu.

Strnadovi nasprotniki pa so molčali.

»In grofova obleka?«

»Obleka so pač mrliču oblekli.«

»In prstan?«

»So mu nataknili.«

»Oho, torej slutite, da se je zgodil kak zločin?« ie dejal notar porogljivo.

»Tako je! Le poglejte mrliča natančno! Padel je sicer iz strašne visočine tu doli v brezno, in se pri tem sicer zelo potolkel, vendar je nemogoče, da bi se bil tako zelo razbil in smlel, kakor ga sedaj vidite. Odločno trdim, da so mrliča vrgli sicer v globočino, da pa so šli potem za njim doli in so mu razmesarili še one dele telesa, ki so bili nepoškodovani, in bi izdali, da ta mrlič ni grof Emanuel.«

»Oh! Kake misli rojijo temu človeku po glavi!« je zaklical Alfonzo.

»Bolan je, bolan!« je rekel notar.

Cigan je pobledel, in celo vsi drugi so mislili, da se Slovenec moti.

Strnad pa je nadaljeval:

»Da imam prav, vam bom takoj dokazal!« 

Nato je šel kakih pedeset korakov daleč, pobrat nek kamen, ga prinesel alsaldu in vprašal:

»Kaj vidite na tem kamnu?«

»Kri.«

»Ni res. Kri ni. Pokažite ga senorju Cijeliju. Ta Vam bo povedal, kaj da je to.«

Alsald je pokazal potem kamen Cijeliju.

Cijeli ni vedel, kaj da bi rekel; opazoval je kamen in slednjič vendar priznal:

»Kri ni. Možgani so. Grotovo je padel mrlič z glavo na kamen.«

»Kaj pa še,« je odgovoril Slovenec. »Dokazal Vam bom nasprotno. Pojdite z menoj, senorji!«

Nato je šel na nasprotno stran, odkoder je prinesel kamen in jim pokazal v tleh jamo, ki se je kamnu natančno prilegala.

»Vidite, senorji, tu je tičal ta kamen precej trdno v zemlji; treba se je bilo potruditi, da se je spravil kamen iz tal. Tam na oni strani sem ga našel, in v sredi leži mrlič. Izruvali so kamen iz zemlje, razbili žnjim mrliču glavo, tako da se še sedaj poznajo možgani na njem, in potem so ga vrgli proč. Kdor je to storil, je bil zelo nepreviden.«

»Res je!« je zaklical alsald začudeno.

»Nemogoče! Mislim, da se Vam sanja!« je dejal grof Alfonzo.

»Pojdite z menoj, senorji; pokazal Vam bom tam gori še nekaj druzega!« je rekel Strnad.

Šel je prvi naprej, in vsi drugi so mu nehoté sledili. Ko so prišli na rob barije, jo je zavil na desno in se vstavil pri najbolj strmi skali.

»Poglejte sem, senorji!« je rekel. »S tele skale je padel mrlič v globino. Tule na tleh je truplo ležalo. Trava je tu velika in mokra; poglejte, in ni se še vzravnala. Natančno se še pozna, da je ležalo tu na tleh človeško truplo. Okoli te pomečkane in poležane trave se pa poznajo različne stopinje. Ni torej dvoma o tem; tu je bilo več mož; mrlič je tule ležal, in potem so ga vrgli v brezno. Vse to se je zgodilo danes ponoči, kakor se lahko izpozna po sledovih, ker se poznajo še zelo natančno.«

»Taka bistroumnost!« je zaklical alsald.

»Prokleti vrag!« je godrnjal notar sam zase.

Cigan je še bolj pobledel kot popreje.

Strnad, ki je vse navzoče natančno opazoval, je zapazil ciganovo zadrego, se obrnil proti alsaldu in dejal:

»Senor, prepričati se hočem, če ste mogoče tudi Vi malo bistroumni. Ali bi morda znali uganiti, kdo da bi Vam znal natančno povedati, kdo da je bil tu?« 

Alsald je malo pomislil in potem počasi odgovoril:

»Ne.«

»Vam bom pa jaz povedal.«

Nato je stopil k ciganu, mu polomil roko na rameno in dejal:

»Tale Vam ve vse natančno povedati. Našel je mrliča; mislim, da bo vedel tudi vse drugo. Pojdi z nami, dečko, pojdi!«

Prijel ga je za roko in ga vlekel tja, odkoder so se poznali sledovi. Ker je bila zemlja na nekem mestu precej ilovnata, so se poznali sledovi tam zelo natančno.

»Ali vidite, da so njegove sandale še vse ilovnate!?« je dejal Strnad.

»Res je,« je pritrdil sodnik.

»In da je njegova noga ravno taka, kakor tale sled!?«

Prisilil je Garba, da je stopil v sled.

»Tudi to je res!« je dejal alsald.

»Torej govori, žigano, če se moreš zagovarjati!« mu je rekel Strnad.

Garbo sedaj ni bil več tako v zadregi; zato je odgovoril:

»Senor, vso stvar Vam lahko razložim, če hočete!«

»Torej!?«

»Šel sem z dvema tovarišema zelišč nabirati. Ko smo prišli sem, sem se jaz malo odpočil, a onadva sta šla tule na levo naprej. To travo sem poležal jaz, senor.«

»O, res zvita glavica si.«

»Oni košček grofove srajce si pa našel na nekem grmu, kajné?«

»Da,« je odgovoril Garbo v zadregi.

»Pokaži mi tisti grm!«

»Pojdite z menoj!«

Garbo je šel navzdol v brezno, a iskal je povsod zaman.

»Ne morem ga najti,« je potem rekel.

»Dobro sem vedel, ga ne boš našel,« je nadaljeval Strnad. »Če se kak človek, medtem ko pada v brezno, natakne s srajco na kak grm, tedaj se srajca samo zatrga ali pa se odtrga nepravilen in raztrgan košček cunjica pa, katero si našel, je tako lepo odtrgana, da trdim s prepričanjem, da si jo odtrgal sam. Sicer pa ni treba, da bi bil človek kaj prosebno prebrisan, da spozna, kaj je z roko, in kaj je od grmovja raztrgano.«

»Res je!« je pripomnil alsald.

„Zato izjavljam," je nadaljeval Strnad, „da ta mrlič ni truplo grofa de Rodriganda, ampak da se je izvršil zločin, da bi z njim prevarali ljudi. Prosim Vas, senor alsald, zapišite vse moje izjave v zapisnik, in zahtevam, da se sledovi, katere sem Vam pokazal ohranijo, in da ostane mrlič toliko časa na mestu, dokler ne pride korejidor in Barcelone, in preišče stvar natančneje."

„Vse bom izvršil, kar zahtevate, senor," je dejal alsald.

„Ali bodo mrliča medtem stražili."

„Seveda."

„In tega cigana, ki se mi zdi zelo sumljiv, bodete zaprli, kajné?"

„Seveda, če zahtevate."

Sedaj je pristopil Alfonzo in ugovarjal. Notar mu je namreč povedal, da je izvršil cigan zločin na njegovo zahtevo; zato se je Alfonzo bal, da bi jih cigan ne izdal.

„Stojte!" je dejal. „Tega tujca ne smete ubogati! Ali ne veste, kdo da je po smrti mojega očeta tu sodnik in zapovednik?"

Strnad je zmignil z rameni in rekel:

„Po grofovi smrti? Dokažite mi, da je grof res mrtev!"

„Hm, tu doli leži!" je zaklical Alfonzo.

„To bo dokazala šele sodnija."

„Spoznam ga za svojega očeta, in to zadostuje. Ali me razumete, senor?" je zagrozil Alfonzo.

Strnad je zopet zmignil rameni in dejal ponosno:

„Vsak drugi lože spozna grofa kakor Vi. Kako dolgo ga pa poznate? Nekaj dni!"

Sedaj je pristopil Alfonzo k Slovencu, ga prijel za rameni in mu zagrozil:

„Senor, kaj ste se predrznili? Zdrobil Vas bodem! Kdo pozna grofa bolje, kakor jaz, njegov lastni sin!"

Strnad ga je pahnil od sebe in dejal hladnokrvno:

„Dokažite najprvo, da ste res grofov sin. Pravi grof Alfonzo je odjadral s kapitanom Landolo, ker so ga odstranili s silo."

Pri teh besedah so se vsi na okrog začudili, in od vseh strani je zadonelo:

„Oho! Ali ste slišali!?"

Advokatu se je kar stemnilo pred očmi; Alfonzo pa je skočil k Strnadu in ga hotel prijeti za vrat.

„Lopov," je zaklical, „zadavil te bom."

Strnad je stal pred njim v vsej svoji veliki premoči, prijel je grofa okoli pasu, stopil na rob prepada in držal Alfonza nad breznom. Vsi navzoči so prestrašeni zavpili.

„Kaj ti me boš zadavil, deček!" je dejal. „Ali naj te treščim v brezno, kjer leži žrtva tvojega sleparstva? A, kaj pa še, saj ni čast zame, če premagam in usmrtim takega zlobneža, kakor si ti. Tvoj zločin sam te bo kaznoval. Glej, da zgineš, muha!"

Nato je stopil Strnad par korakov od brezna proč in vrgel Alfonza vstran, tako da je daleč odletel in potem padel na tla.

Nato se je obrnil k alsadu in dejal:

„Upam, da storite svojo dolžnost, senor, sicer bi Vam utegnila stvar škodovati. Pojdite, senor kastelan. grevá! Storil sem svojo dolžnost, sprejmite me domov."

Odšel je z Alimpom in nihče mu ni branil.

Sedaj je Alfonzo šele vstal. Penil se je od jeze, a ni se upal, skočiti na Slovenca. Strnad ga je osramotil pred tolikimi ljudmi, ki naj bi ga spoštovali kot svojega gospoda in zapovednika.

Obrnil se je jezno proti alsaldu in zarohnel nad njim:

„Senor, vsega tega ste krivi samo Vi. To si bom dobro zapomnil!"

„Storil sem samo svojo dolžnost," se je opravičeval uradnik.

Alsald je bil navaden vaščan in grofov podložnik. Ravnal je pravično, ker ga je Strnad k temu prisilil takorekoč duševno i telesno. Strnad je odšel, in šele sedaj se je upal grof in notar zarohneti nad njim.

„Senor, ali me poznate?" ga je vprašal notar.

„Poznam," je odgovoril alsald.

„Kdo pa sem?"

„Grofov oskrbnik in zastopnik."

„Dobro. Kaj pa pomeni zastopnik?"

„Da ga zastopate pismeno in osebno v vseh njegovih zadevah."

„Lepo! Vedno sem še grofov oskrbnik in zastopnik. Kar storim, velja toliko, kot bi storil grof sam. Ali bodete res tega nedolžnega cigana uklenili?

Alsald je bil v veliki zadregi, zato je molčal. Kortejo pa se je obrnil k ciganu in dejal:

„Ne rabimo te več, le pojdi, kamo hočeš. Rad bi vedel, kdo ti bo zabranil pot."

Garbu so zažarele oči od veselja. Globoko se je priklonil Korteju in dejal:

„Senor, hvala lepa! Res sem nedolžen!"

Nato je odšel, ne da bi mu bil alsald branil.

Sedaj se je obrnil advokat k nosačem in jim zaukazal:

„Pojdite doli, naložite tega ubogega milostivega gospoda in nesite ga v graščino. Kdor se bo branil, ga takoj spodim iz službe!"

Nosači so ga vbogali, kajti bali so se strogega notarja tako, da vse Strnadove besede niso nič pomagale. Tudi alsald se je molče udal, in kmalu so bili na poti proti gradu.

Doktor Cijeli iz Manreze je šel poleg mrliča. Kortejo in Alfonzo pa sta šla precej daleč zadaj, tako da sta se lahko pogovarjala, ne da bi ju kdo slišal.

„Mislim, da bo poslal Strnad po korejidorja," je rekel notar.

„Misliš?"

„Njemu bi vse prisodil!"

„Jaz se gotovo ne udam."

„Kako, da mi je rekel, da nisem pravi sin grofa Emanuela de Rodriganda?"

„Vrag si ga vedi!"

„In kje je zvedel, da se je pravi grof ukrcal v Barceloni?"

„Tudi meni je to velika uganka! Zelo nevaren človek je; znebiti se ga moram. Strnad je naš edini nasprotnik, ki mi je še precej nadležen; no, pa upam, da bo kmalu drugače."

„In Silva?"

„A, deklica je še. Ženske se pa ne bojim!"

Vsi so slišali Strnadove besede in delali medpotoma opazke, ki niso bile nikakor častne za mladega grofa.

Počasi so prišli do graščine, in notar je zaukazal, naj neso mrliča v neko prazno sobo; potem je šel v svoje stanovanje. Na mizi je našel več pisem, ki mu jih je prinesel med tem pismonoša. Odprl jih je po vrsti in pregledal. Prvo ni bilo važno, a komaj je razpečatil drugo, se je začudil nekam diabolično.

„To je pa res imenitno," je zaklical.

Hitel je nato k svoji pobožni zaveznici. Pri njej je bil ravno Alfonzo in ji pravil ves dogodek v bateriji.

„Gasparino, je li res, kar mi pravi Alfonzo?" je vprašala. „Ali smo res v nevarnosti!"

„Reči hočeš, če smo res bili," je odgovoril notar.

„Kako, da si tako dobre volje, saj menda nimaš vzroka," je pripomnila.

„Seveda ga imam," je odgovoril.

„Zakaj?"

„Ker smo prestali nevarnost."

„Res?" je vprašal Alfonzo.

Bralo se mu je na obrazu, da mu je težila stvar srce.

„Tu je naša rešitev!" je rekel notar in pokazal pismo.

„Kaj pa imaš, oče?" je vprašal Alfonzo.

„Bankir iz Barcelone mi nekaj poroča. Uganite, kaj neki?"

„Kdo bo ubigal. Kar sam povej!"

„Grof je dal temu Strnadu veliko plačilo."

„Druzega nič?" je vprašala pobožna sestra razočarana. „Mislila sem si, da bo kaj tacega!"

„A mi ga imamo v pesteh!"

„Kako to?"

„Nagrade mu ni izplačal v gotovini, ampak mu dal samo nakaznico. Strnad jo je izročil bankirju, da naj pošlje denar na Kranjsko. Bankir je takoj izvršil naročilo in naznanja to grofu."

Alfonzo je zmajal z glavo in dejal:

„Vedno še ne razumem, kako da ga imamo zato v pesteh. Povej natančnejše!"

„Zato, ker je vsota tako velika. Berita, berita!"

Alfonzo in Klarisa sta pogledala bankirjevo pismo in oba začudeno zaklicala.

„Nemogoče!" je rekla Klarisa.

„Kar celo premoženje mu je dal!" je dejal Alfonzo.

„Kaj ne?“ je vprašal Kortejo. „To je naravnost knežje, da, celo kraljevsko plačilo!"

„Tega bi mu ne bila prisodila!" je rekla pobožna, a zelo skopa redovnica.

„Ali imamo še čas, da bankirju naročimo, naj denarja ne odpošlje?" je vprašal Alfonzo.

„Torej mislite, da je nemogoče, da bi bil nakazal grof toliko vsoto?" je rekel Kortejo.

„Gotovo!" je izjavila dama.

„Ha," je zaklical Alfonzo, „mogoče je že, če stvar natančno premislimo."

„Tudi jaz ne dvomim o tem," je rekel notar, „vid je mnogo vreden; ta Slovenec ima grofa popolnoma v svoji oblasti; don Emanuel je zelo bogat, in v prvem trenutku svoje sreče je postal zapravljiv."

„Seveda, če tako misliš, potem že verjamem," je menila pobožna Klarisa.

„Jaz pa še vedno ne razumem, kako da — —" je dejal Alfonzo.

„Takoj ti bom natančneje razložil. Grof je bil slep in —"

„Torej?"

„Nikoli ni zapisal besedice —"

„In nadalje?"

„Vsa pisma sem pisal sam in celo podpisoval sem. A to nakaznico je pisal lastnoročno —"

„Sedaj pa že razumevam!" je zaklical Alfonzo.

„Jaz nisem ničesar vedel o tej nakaznici," je rekel notar.

„Ne? Res ne?"

„Gotovo da ne; tudi v knige ni zabeležil te vsote."

„Tudi v knige ne?"

„Tudi ne. Ze tri dni sem pozabil zapisati izdatke in prejemke. Zapisal bom danes, da mi je ukazal grof izplačati doktorju Strnadu plačilo v znesku tisoč durov. To bo dokaz proti Slovencu."

„Imenitno!" je zaklicala Klarisa. „Bog te je obdaril z veliko bistroumnostjo, moj dragi Gasparino. Slednjič bomo vendar zmagali."

„Takoj bom šel in vse preskrbel. Alfonzo, ti boš pa jahal hitro v Manrezo."

„Čemu?"

„Hm! Se vprašaš? Naznanil boš policiji. Še danes ga morajo zapreti."

„Prav rad," je dejal Alfonzo, „to mi je po volji. Takoj bom odjahal. Ali si pa tudi prepričan, da se bo stvar posrečila?"

„Mora se, mora!" je dejal stari grešnik odločno. „Jaz sem ti porok za to!"

„In Silva, če bo zvedela o tem!? Gotovo bo njegova priča!"

„Na to se moramo seveda ozirati. Bom že še premislil, kaj naj storim. Sicer nam je pa vse eno, ali dobimo denar nazaj ali ne. Tudi to nam je vse eno, ali bo ta Slovenec kaznovan ali ne; glavna stvar je, da se ga za nekaj časa znebimo. Moj prijatelj, korejidor, bo že za to dobro poskrbel."

„Torej misliš, da bodo prepeljali Slovenca v Barcelono in ne v Manrezo?"

„Seveda, ker je to zelo velika vsota. Med tem, ko jašeš v Manrezo, bom pisal pismo korejidorju. Slovenec bo sedel v ječi, grofa bomo pokopali; ti boš postal dedič in se predstavil na dvoru, če bi nam pa delala Silva zapreke, poznam dobro zdravilo zanjo."

„Kako pa?"

„Dali jo bomo v samostan, in sicer v onega, kjer je tvoja dobra mati predstojnica."

„To bo pa težko!" je rekla sestra Klarisa. „Branila se bo na vse pretege."

„Mislim, da se ne bo. Tudi za to imam izvrstno zdravilo."

„Kako pa?" je vprašal Alfonzo.

Advokat ga je pomenljivo pogledal in dejal: „Hm, blaznost, kakor pri grofu."

„Seveda, blaznost, katero bo Strnad zopet ozdravil!" je rekel mladi grof sarkastično.

„Naša pobožna redovnica bo že skrbela za to, da Strnad ne pride do nje. Hiti, moj sin, hiti; med tem bom preskrbel potrebne stvari."

Strnad in Silva, ki so jima veljali ti satanski naklepi, sta sedela z Angleškinjo v salonu in se pogovarjala o važnih stvareh.

Ko je bil prišel Strnad s kastelanom iz baterije nazaj v graščino, se je takoj oglasil pri Silvi. Sprejela ga je, in tudi Angleškinja je bila pri njej. Bila je bleda ko smrt, imela ves objokan obraz in ga vprašala:

„Prosim, senor, povejte mi kar na kratko, kajti strašno trpim! Ali je mrtev, kaj ne?"

Stopil je k njej, jo prijel za roko, jo pritisnil na ustnice in dejal z milim glasom:

„Nikar se ne jokajte, dona Silva, prinašam Vam tolažbo."

„Tolažbo?" je vprašala in si obrisala solzno lice.

„Še živi, ni mrtev!"

„Ne? O moj Bog, kje pa je potem pravzaprav moj oče?"

„Ne vem; samo o tem sem prepričam, da oni mrlič v bateriji ni don Emanuel."

Poljal jo je potem k fotelju in prosil:

„Vsedite se in povejte mi, ali ste dovolj močni da me poslušate, ne da bi se razburili?"

„O Janko, nikar ne vprašajte. Kadar ste Vi pri meni, sem vedno močna, kajti zaupam Vam."

„Torej poslušajte! Ko ste pisali v Pariz póme, sem poznal od vseh graščinskih prebivalcev samo Vas. Nikomur nisem žalega storil, nikogar razžalil, in vendar so me napadli v parku že prve dni."

„Roparji?"

„Ne, ampak najeti morilci. Spoznal sem takoj, da jim ni bilo za moj denar, ampak za moje življenje. Pa zakaj neki, dona Silva, kaj mislite?"

„Ne vem. Saj vendar nimate tu nobenega sovražnika."

„Res je. Ker pa jaz nisem imel sovražnika, zato ga je morala imeti zadeva, zaradi ktere sem prišel v Rodrigando. Prišel sem, da rešim Vašemu očetu življenje; gotovo želi kdo, da bi grof ne bil ozdravel."

Silva se je stresnila groze.

„To je nemogoče! Moj oče je bil tako dober!"

„Res je, dober je bil, toda imel je milijone!"

„Kaj pravite? Ne razumem Vas."

„Don Emanuelu se je godilo ravno kakor meni. Osebnega sovražnika ni imel. Iz tega sklepam, da hoče ta sovražnik Rodrigando."

„Rodrigando? Saj je ne more dobiti nihče drugi kakor moj brat."

„Tudi jaz sem mislil tako. Hm, brat, hm — — bil je izza mlada v Mehiki. Opazoval sem vse razmere natančno. Vašego očeta so zdravili trije zdravniki, ki bi ga bili gotovo usmrtili. Te zdravnike so zagovarjale samo tri osebe."

„Notarja mislite, kajne?"

„Da, notarja."

„In sestro Klariso?"

„Da."

„Kdo pa je tretji?"

„Vaš brat sam."

„Alfonzo?! Oh! Strašne stvari mi pravite, senor; ampak imate prav. Moj brat je bil Vaš sovražnik; nikoli ni rekel dobre besedice o Vas; vedno je delal proti Vam."

„Tudi jaz sem to opazil. Opazoval sem namreč vse te tri. Nikoli jih ni bilo videti pri don Emanuelu, vedno so tičali skupaj; povem Vam odkrito — — ti so želeli smrt Vašega očeta."

„O moj Bog! Sedaj mi je marsikaj jasno."

Ni mislila več na to, da leži njen oče v bateriji; rojilo ji je po glavi le to, kar ji je ravnokar razodel Strnad.

„Globok, temen, strašen prepad je med Vami in temi tremi," je nadaljeval, „a skušal bom priti na dno tega prepada, da razkrinkam zločinstvo. Bog mi je dal milost, da sem rešil Vašemu očetu življenje; zbolel je zopet; zblaznel je. Ta blaznost je nastala na umeten način vsled strupa. Kdo mu je dal ta strašen strup? Vi ne, jaz ne, ledi Lindzej ne, strežaj tudi ne? Kdo pa je bil še pri njem?"

„Ne vem."

„Jaz sem jahal v Barcelono; Vi ste bili pri kastelanu, in grof je bil sam; mogoče je bil kdo v tem pri njem. Strup je zavžil v čokoladi. Slučajno sem poznal protistrup. Sicer mu ga še nisem dal, toda pripavljen je bil že zelo ugodno nanj. Videli so, da bom ozdravil grofovo blaznost, in uredili so stvar tako, da je Vaš oče izginil."

„Torej mislite, da ni sam ušel?" je vprašala vsa v strahu.

„Saj ni mogel iti, ker je bil preslab."

„Torej so ga usmrtili! O moj Bog, o moj Bog!"

„Storili so sicer, da je izginil, toda usmrtili ga niso."

„Mislite?"

„Prepričan sem."

„Torej še živi?" je zaklicala in skočila s stola.

„Še živi!"

»Kje?"

„Ne vem, toda zvem gotovo. Poslušajte moje raz loge, dona Silva."

„O hitro, hitro, povejte jih."

„Če bi grof le izginil, ne bi mogel Vaš brat podedovati; grof je moral torej umreti. Oni mrtvec v bateriji pa ni grof; torej don Emanuel še živi. Namestu njega so vrgli v prepad nekoga druzega, ki je bil že štiri dni mrtev."

„To je cela vrsta zločinov, ki se mi zde skoro neverjetni! Ali ste prepričani, da je oni mrtvec drugi?"

„Sem, poslušajte!"

Nato je razložil damama ves dogodek v bateriji, in ko je končal, so mu popolnoma pritrdile.

„Kaka tolažba je zame, da ni oče mrtev!" je zaklicala Silva. „O sedaj sem zopet vesela in močna. Vem, da bomo to zaroto premagali. Senor, nikar me ne zapustite!"

Razprostrl je roki in dejal:

„Dona Silva, svoje življenje sem posvetil Vam, in trudil se bom, da najdem Vašega očeta!"

Prijela ga je za roke, ga pogledala prisrčno v njegove zveste oči, vrgla se mu na prsi in se ga oklenila okoli vratu.

Ema je jokala sočutja in rekla:

„Res, vredna sta drug druzega! O, ko bi Vama mogla pomagati, Vaju osrečiti!"

Hvaležno ji je ponudil Strnad roko in dejal:

„Mis Ema, pomagali nam bodete, naša sestra bodete."

„Da, Vaša sestra sem, ljubi, dobri dušici!"

Smeje ji je odgovoril:

„Besedo „sestra" razumem še drugače."

„Kako pa?"

„Mis Ema, ali smem govoriti odkrito?"

„Smete, govorite!"

„Naša sestra bodete, ko postanete grofica de Rodriganda."

Deklici sta ga začudeni pogledali v njegov lep možki obraz in Ema je vprašala:

„Grofica de Rodriganda? Ne razumem Vas, kako mislite to?"

„Ker boste soproga grofa Alfonza de Rodriganda-Sevila."

Angleškinja je zarudela do ušes in odgovorila nevoljno:

„Ser, mislim, da nimate povoda svoji trditvi!"

„Imam," je odgovoril mirno.

„Kako neki?" je vprašala in jeze še bolj zarudela.

„Saj ga vendar ljubite!"

Vstala je.

„Ser," reče ostro, „tega nisem zaslužila."

„O vendar, mis Ema, kajti ta ljubezen je njegova in Vaša naj veča sreča. Jezni ste, a odpustili mi bodete, če rečem, da grofa Alfonza de Rodriganda ni tu."

Bila je tako jezna, da je že hotela oditi. A pri teh besedah je obstala in vprašala:

„Ni ga tu? Kde je pa?"

„Na morju je."

„A videli ste ga tu na graščini," je nadaljeval mirno.

„Ne razumem Vas!"

„Bil je huzarski častnik."

Zastala ji je beseda, pogledala ga je začudeno, in tudi Silva ni mogla od začudenja spregovoriti besedice. Strnad je vstal in vprašal:

»Moje častite dame, ali mislite, da želi sin smrt svojega očeta, ali da ga more storiti blaznega?"

„Ne!" je odgovorila Silva.

„Torej senor Alfonzo je pa to storil in zato ni sin dona Emanuela."

Silva se je prestrašila in zaklicala:

„Kaj — kaj ste rekli? Alfonzo ni sin mojega očeta, ni moj brat?"

„Ni."

„Kaj pa? Senor, ne mučite me, govorite hitro!"

„On ni sin dona Emanuela, ker smo jaz in ve obe videli pravega Alfonza."

„Kedaj, kje?"

„Tu, dona Silva. Pojdite v galerijo in primerjajte podobo grofa Emanuela, ko je bil star dvajset let, z poročnikom de Lotrevil!"

Sedaj se je začudila tudi mis Ema.

„Alfred de Lotrevil," je zaklicala. „Senor, kaj pravite, kaj veste o njem? Priznal mi je, da mu teži velika skrivnost srce, katero mora šele razkriti."

„Govoril je resnico. Poročnik de Lotrevil je pravi grof de Rodriganda, in ta Alfonzo je slepar. Zato je moral poročnik izginiti; častnika so ugrabili in spravili na ladijo."

„Ugrabili so ga?" je zaklicala Angleškinja. Stisnila je svoje male pesti in skočila hitro k Strnadu. Kakor razdražena levinja je stala pred njim in ni bila več ono lepo, nežno bitje, kakor navadno.

Strnad se je nasmehnil in vprašal:

„Torej priznate, da ljubite grofa Alfonza, mis Ema?"

„Priznam," je odgovorila odkritosrčno. „Ljubim ga; iskala ga bom in tudi našla. In gorje njegovim sovražnikom, ki mu delajo krivico! Sicer mi je oče pisal, da naj se vrnem; odpotovala bom še danes, a mirovala ne bom. Povejte mi vse, senor!"

Pravil je, skako je sledil sledovom v parku, in kako je zvedel tudi vse drugo. Razumeli so sovražne spletke, dasi jih niso mogli natančno dokazati. Slednjič so se morali ločiti, kajti Ema je morala res nenadona odpotovati. Obljubila je, da bo svojemu očetu vse razodela in ga prosila pomoči zase in za svojo prijateljico. Potem se je poslovila od Slovenca in mu obljubila zvesto prijateljstvo.

Kmalu potem se je odpeljala s Silvo, ki jo je spremila do Ponsa; vsako drugo spremstvo je odklonila. Ker je morala prijateljica tako hitro odpotovati, in ker so se pogovarjali o tako važnih stvareh, ni vprašal niti Strnad niti Silva po mrliču. Strnad je namreč mislil, da se je alsald ravnal po njegovem navodilu, in da mrliča ne prinesó v graščino. — — —

Strnad je sedel v svoji sobi. Hotel je delati, a ni se mu dalo. Vedno in vedno je mislil na zadnje dogodke, tako da ni slišal, da trka nekdo na njegova vrata, in zapazil še le potem, ko je potrkalo v drugo.

„Prosto!" je zaklical.

Zdravnik se je začudil, ko je vstopil popolnoma tuj mož.

„Kdo ste," je vprašal prišleca.

„Ali ste vi senor Strnad, zdravnik grofa Emanuela?"

„Sem."

„Grofica Silva de Rodriganda me je poslala sem."

„O! Čudno! Saj je vendar v Ponsu."

„Seveda je. Ustavila se je pri meni in Vas prosi, da pridete za njo."

„Zakaj?"

„Tega mi ni povedala."

„Ali ste gostilničar?"

„Da."

„Kje?"

„V Elbridi med Rodrigando in Manrezo."

„Ali ste se pripeljali?"

„Da."

„Z graščinsko kočijo?"

„Ne, da bi se konji po nepotrebnem ne upehali."

„Vsedite se, takoj sem gotov!"

Skušnja ga je učila, da mora biti previden; a zgodilo se je vendar lahko, da se je grofica na kaj spomnila, ali da se ji je kaj pripetilo, za kar želi, da naj pride za njo. Preblekel se je, zaklenil svoje omare in odšel s tujcem na dvorišče, kjer je stala zaprta kočija. Vstopila sta in se odpeljala.

V prvem nadstropju je stal pri oknu advokat in njegova dva zaveznika.

„Vstopil je!" je rekel notar škodoželjno.

„So že oddrdrali," je pripomnil Alfonzo.

„Posrečilo se nam je," je pridejala pobožna sestra. „Bog ti je dal dobro misel, da naj reče korejidor, da je gostilničar."

„Rad bi ga videl, kako se bo nakremžil, ko zve resnico," se je smejal Alfonzo.

Med tem je drdrala kočija nekaj časa po cesti proti Manrezi; naenkrat pa je zavila na desno na državno cesto, ki pelje v Barcelono.

„Na napačni poti smo," je pripomnil Strnad.

„Je že prav," je dejal tujec.

„V Manrezo?"

„V Barcelono."

„Oh, mislil sem, da gremo v Elbrido!"

„Ne, peljemo se v Barcelono."

„Senor, kdo pa ste, kaj pa hočete z menoj?"

„Kdo da sem? Korejidor iz Manreze. Kaj da hočem? Peljati vas hočem v Manrezo."

„Torej ste policist! Kaj bom delal v Barceloni?"

„Ne vem. Delegádo hoče z Vami govoriti."

„Sodnijski načelnik? O čem?"

„Ne vem. Bodete že zvedeli."

„Lažete, senor!"

„Samo mala zvijača je; morali smo jo uporabiti, da se izognemo neprilakam."

„In če bi se branil?"

„Bi vam nič ne pomagalo. Poglejte nazaj skozi okno, videli bodete, da jašejo za nami štirje žandarji z nabitimi puškami."

„Za vraga; saj delate z mano kakor z velikim razbojnikom."

„O ne, le formaliteta je, senor. Prepričan sem, da se vrnete še danes, a ker ste izozemec, Vas moram pripeljati s spremstvom."

„Spremstva se nikakor ne bojim, senor korejidor; ker imam mirno vest, grem z Vami in se ne branim."

„To je najbolje, senor; mogoče se takoj zopet vrnete. Zelo bi me veselilo, če bi se peljal v Vaši družbi zopet nazaj."

Uradnik je bil prepričan, da bo njegov ujetnik ostal dolgo v ječi, a tako je govoril samo zato, da bi kolikor mogoče lepo shajal s svojim ujetnikom.

„Ali vedó v graščini, kam da ste me odpeljali," je vprašal Strnad.

„Vedó."

„Komu ste pa naznanili?"

„Nekemu služabniku."

Tudi to ni bilo res, kajti razun onih treh zaveznikov ni vedela živa duša, kam da je šel Strnad. Sicer sta pa končala s tem svoj pogovor. Strnad se je zamislil v različne slutnje, in uradnik ni imel veselja, začeti nov pogovor.

Pozno popoldan sta se pripeljala v Barcelono, in voz se je ustavil pred temnim, starim poslopjem; pritlična okna so bila zamrežena z močnim železjem.

„Iztopite!" je rekel uradnik.

Sedaj je šele zapazil Strnad one štiri žandarje. Spremili so ga skozi vežo in temen hodnik, po ozkih stopnicah, potem je vstopil v veliko pusto sobo, ki je imela samo jedno okno, a mnogo vrat.

„Počakajte!" je dejal korejidor.

Potrkal je na železna vrata in odšel, žandarji pa so ostali, ne da bi bili spregovorili med seboj ali s Strnadom jedne besedice.

Trajalo je golgo, zelo dolgo, dokler se je vrnil uradnik.

„Vstopite!" je rekel na kratko, pokazal na vrata, odkoder je prišel, in zaklenil vrata za seboj.

Bila sta v sobi, ki je imela dve zamreženi okni. Ob stenah je bilo nakopičenih v omarah vse polno starih sodnijskih zapiskov. Pri oknih pa je stala pisalna miza, za katero je sedel majhen, suh možiček, z velikanskimi očali in strupenim pogledom.

Počasi si je pripravil polo papirja in pero in vprašal Strnada:

„Kako se pišete?"

„Strnad."

„Krstno ime?"

„Janko Strnad."

„Doma iz —?"

„Ljubljane."

»Kje je to?"

„V Avstriji."

„Torej ste Nemec?"

„Nisem; Ljubljana je na Kranjskem, Slovenec sem."

„Kaj pa ste?"

„Zdravnik. Pa dovolite mi vendar, da tudi jaz nekaj vprašam!"

„Kaj pa?"

„Kdo da ste pravzaprav, in kaj hočete s mano?"

„Korejidor sem; kaj da hočem z Vami, to bodete pa že še zvedeli med zaslišanjem."

„Med zaslišanjem? Zdi se mi, kakor da bi bil v preiskavi."

„Ne samo zdi, ampak res je," je odgovorilo sklonjeno človeče in ga pogledalo skrajno škodoželjno. „Sicer pa nikar ne mislite, da me imate pravico kaj vprašati. Vprašati imam pravico samo jaz, a Vi morate odgovarjati! Torej zdravnik ste?"

„Sem," je odgovoril Strnad navidezno pohlevno. „Kak zdravnik?"

„Kako mislite to?"

„Za živino ali za ljudi?"

„Za ljudi."

„Za kake bolezni?"

„Za vse," je odgovoril Strnad, kateremu se je stvar zdela že smešna.

„Koliko ste stari?"

„Šestindvajset let."

„Ali ste bili že kedaj kaznovani?"

„Še ne."

„Res ne?"

„Res — razun —"

„Razun? No le povejte!"

„Razun male klofute, ki mi jo je dala moja mama, ko sem bil še deček."

Korejidor je poskočil.

„Mož, ali morda mislite, da se smete s menoj šaliti? Na mestu Vas dam ustreliti."

„Ustreliti? A, kaj še!" je odgovoril Strnad.

„Kaj pa še? pravite! Odgovarjajte, drugo Vas ne briga. Ali ste oženjeni?"

„Ne."

„Bili?"

„Tudi ne."

„Imate kaj premoženja?"

„Nič."

„Oho, ali res ne?"

„Ne."

„Koliko znaša Vaša gotovina?"

„Kakih trideset durov."

„Dajte sem!"

Strnad mu je izročil svojo denarnico; korejidor je preštel in zapisal vsoto.

„Kje ste stanovali zadnje dni?" ga je vprašal potem.

„V Rodrigandi."

„In preje?"

„V Parizu."

„Zakaj niste ostali v Parizu?"

„Poklicali so me v Rodrigando."

„Čemu?"

„Da bi zdravil don Emanuela."

„Ste ga zdravili?"

„Sem!"

„Imate pravico?"

„Kdo bo pa branil?"

„Jaz," je odgovoril korejidor s poudarkom. „Ali ste bili nastavljeni v Rodrigandi kot zdravnik?"

„Ne."

„Ste delali na Španskem izpite?"

„Ne."

„Ste plačevali na Španskem davek?"

»Ne."

„In vendar ste kurirali, medicinirali in zdravili! Prvi zločin je torej že pri prvem zaslišanju jasno dokazan. Pojdite!"

„Oh senor govorili ste o prvem zaslišanju?"

„Da."

„Ali jih bo še kaj?"

„Seveda."

„Koliko?"

„Mnogo, zelo mnogo."

„Kje pa ostanem jaz tačas?"

„Kje naj ostanete? Nikar tako neumno ne vprašajte! Tu pri meni!"

„Pri Vas? Kje?"

„Na drugem hodniku št. 4. Tako sem odločil."

„Torej sem jetnik?"

„Tako je," pomežiknil je možiček.

„Zakaj pa?" je vprašal Strnad, že res razburjen. „Že še zveste."

„Kdo me je naznanil, oziroma tožil?"

„Tudi zveste."

„Za vraga, senor, pravico imam zahtevati odgovor!" je dejal Strnad jezno.

Sklonjenjo človeče je namežiknilo še bolj strupeno in odgovorilo:

„Prav imate; a jaz imam pravico Vam ne odgovoriti."

„Slišali ste in tudi zapisali, da sem Avstrijec —"

„Res je, res."

„Govoriti hočem z avstrijskim konzulom."

„Dobro, že poskrbim."

„Senor, prosim takoj!"

„Lepo, lepo!"

Korejidor se je zadovoljno nasmejal in pozvonil. Kmalu je vstopil oduren, temnogled mož, ki je meril Strnada od nog do glave. Imel je nekako uniformo.

„Ta gospod želi govoriti z avstrijskim konzulom," je dejal korejidor; „peljite ga tje. Ampak hitro, hitro!"

Dedec se je zarežal in pokazal na vrata:

„Naprej!"

Zdravniku je bilo vendar že preveč; pogledal je dedca, toda premislil se je, obrnil h korejidorju in dejal:

„Senor, ali smem prositi za svojo denarnico?"

„Smete."

„Torej prosim."

„Prositi že smete, a dobili je ne bodete!"

„Zakaj ne?"

„Pri nas ne sme imete nihče denarja. Saj nismo na semnju. Pojdite sedaj h konzulu!"

Strnad je spoznal, da se hoče to človeče iz njega norčevati, a uvidel je tudi, da je najboljše, če se ne upira. Ujetnik je bil, pa večno saj ne bo ostal! Zato je šel molče za vratarjem po ozkih stopnicah navzgor.

Prišla sta na teman hodnik, ki je imel nad vratmi rimsko št. II. Na desni in levi so bile ječe. Pri št. 4. se je vratar ustavil, odprl dvojna okovana vrata in ukazal:

„Naprej!"

Menda je znal samo to besedo. Strnad je vstopil, in vrata so se zaloputnila za njim. Bil je jetnik. — —

Obšli so ga čudni občutki, kakor človeka, ki pade v vodo in vidi da se strinjajo mrzli valovi nad njim. Ločen je od luči in zraka; ni več človek, prosto samostojno bitje; brez imena je, kličejo ga le po številki njegove celice. Braniti se ne more, naj tudi umre.

Grozno pusto je bilo v majhni temotni celici, kajti imela je le malo okence, visoko od tal, omreženo z močnim železjem. Celica je bila šest korakov dolga in štiri široka. Na tleh sta ležali dve stari, smrdljivi žimnici. Jedna je bila prazna, a na drugi je ležalo človeško bitje, ki je ostalo ob Strnadovem vstopu.

„Nov tovariš?" se je oglasil šibak glas. „Dober večer!"

„Dober večer!"

„Ali si prišel na novo?" ga je vprašal.

Strnad je bil že slišal, da se jetniki med seboj tičejo. Zato mu ni zameril in odgovoril:

„Da."

„Zakaj so te pa vtaknili v ječo?"

„Ne vem."

„Nikar ne govori!"

„Res je."

„No ja, to pravi vsak. Le vsedi se!"

„Kam pa?"

„Na žimnico!"

„Kaj je čedna?"

„Hm!"

Strnad je razumel. Videl je, da mu nič ne pomaga, zato se je vsedel.

„Kaj pa si?" je vprašal prejšnji jetnik.

„Zdravnik."

„Zdravnik? Ali res?" je zaklical Strnadov tovariš veselo.

„Res."

„Potem pa oprostite, senor, da sem Vas tikal. Sedaj že verjamem, da ne veste, zakaj da ste tu. Kdo Vas je pa zaslišal? Korejidor?"

„Da."

„Da. To ti je prekleta duša! Ali veste, kedaj boste imeli drugo zaslišanje?"

„Torej?"

„V dveh ali treh mesecih."

„To bi bilo strašno."

„Tako navado ima ta vrag. Ali ste lačni?"

„Ne."

»Žejni?«

„Ne."

„Vratar je prinesel preje dvojno večerjo; iz tega sem sklepal, da dobim tovariša."

„Kaka pa je večerja?"

„Malo suhega kruha in smrdljive vode."

„In zajutrek?"

»Nič."

„Kaj pa kosilo?"

„Žlico kropa, dvanajst grahov ali fižolov, včasih pa toliko leč."

„Kaj še razun tega?"

„Kaj še? Nič!"

„Kako dolgo ste že tu?"

„Tri leta."

„Ni vraga! Ob taki hrani?"

„Da, ob taki; saj me bo tudi spravila pod zemljo. Bolan sem na smrt, in zato sem zelo vesel, da ste zdravnik; sicer mi ne morete pomagati, pa poveste mi lahko, kako dolgo bom še živel. Da bi bilo že kmalu konec!"

Strnad je bil prepričan, da njegov tovariš ni kak velik razbojnik, akoravno ga v temi ni videl. Smilil se mu je, zato ga je vprašal:

„Koliko let ste dobili?"

„Osem."

„Ali je mogoče vzdržati? Smem vprašati, zakaj da ste bili obsojeni?"

„Zakaj pa ne? Cela tri leta sem bil sam in zato sem vesel, da vidim zopet enkrat živo dušo. Povem Vam resnico: Pobil sem nekoga v jezi na tla."

„Ali ste ga ubili?"

„Ne; pa da bi ga le bil! En lopov bi bil manj na svetu."

„Kako bolezen pa imate?"

„Sedaj čutim v hrbišču, preje sem imel samo mersko bolezen in tožilo se mi je po morju. To zdela človeka, senor!"

„Ali ste mornar?"

„Da, nazadnje sem bil krmar."

„Strahovito; kako nasprotje, prosto morje in ta vražji brlog."

„Da, senor, jokal sem se, tožil in zdihoval, besnel sem in divjal, tolkel z glavo ob zid, a vse ni pomagalo nič. Ko mi je zmanjkalo moči in me je lakota umehčala, tedaj sem se pomiril; vedno mirnejši postajam, dokler me ne poneso ven in zagrebejo v kakem kotu, daleč od pokopališča, kjer pokopavajo takozvane poštene ljudi. In vse to moram pretrpeti zaradi nekega advokata!"

„Potem sva jednaka. Sicer ne vem, česa me bodo obdolžili, a mislim, da se gotovo ne motim, če rečem, da sem tudi jaz prišel v ječo zaradi advokata."

„Odkod so Vas pa pripeljali?"

„Iz Rodrigande."

„O sveta Madona, ali je mogoče? Tam so vjeli tudi mene."

„Res?" je vprašal Strnad začudeno; „kako se piše oni advokat?"

„Gasparino Kortejo."

„Grom in strela, zaradi njega sem tudi jaz sem prišel. Nekoga ste potolkli, pravite?"

„Da."

„Koga pa?"

„Njega samega."

„Korteja?"

„Da. Morda Vam stvar o priliki povem. Sedaj ne morem dalje govoriti, ker sem preslaboten. Tamle v kotu je vrč in zraven leži kruh. Lahko noč!"

Res je moral biti slab, da je nehal pogovor, ako ravno je bil neizmerno vesel, da vidi po treh letih zopet živo dušo.

Strnad se je vlegel na žimnico. Spal je že na prostem, v prerijskih gozdovih in v saharski puščavi; sicer je pa imel dobro vest, in zato je kmalu zaspal.

Ko se je zbudil drugo jutro, je bil že dan, celica je bila sicer temotna, vendar je lahko spoznal posamezne stvari.

Njegov tovariš je že sedel na žimnici in mu je voščil dobro jutro.

„Že dolgo sem zbujen," je rekel bolnik; „opazoval sem Vas in videl, da ne spadate sem. Morda bi Vam bilo ljubše, da bi bili sami. Pa lepo Vas prosim, nikar me ne zapustite."

„Saj Vas tudi ne morem."

„O pač. Tu ima vsak svojo celico, samo meni se dali tovariša, ker bom itak kmalu umrl. Če se pritožite, dobite drugo."

„Ne bom se ne, rad ostanem pri Vas."

„Hvala lepa. Znabiti Vam ne bo žal."

„Kedaj se odpro vrata?"

„O poludne."

„Ali takrat lahko povem, kaj želim?"

„Lahko, odgovora pa ne dobite. Vaša usoda je že odločena, ne pomagajo Vam niti prošnje niti grožnje, niti zvijača niti sila."

„Tujec sem, zato bom zahteval svojega konzula."

„Lahko mi verjamete, da ga ne boste videli. Zaradi Korteja so Vas vtaknili v ječo. Korejidor je njegov zvesti prijatelj, in oba sta največa lopova na svetu."

„Nikar me ne strašite!"

„Povedal sem Vam samo resnico. Močan sem bil, zdrav in čvrst. Kakšen sem pa zdaj, le poglejte me. To sta naredila samo ta dva zlobneža."

Po teh besedah se je naslonil na zid in zaprl svoje motne oči. Suh je bil kot smrt. —

Strnadu ga ni bilo treba natančneje preiskati, spoznal je takoj, da bo živel kvečemu še par tednov.

Naj bo li to tudi njegova usoda. Ne, ne, gotovo ne. Trdno je sklenil, da ne.

Opoludne se je odprlo železno okence v vratih, in vratar je porinil v ječo dva lonca juhe. To je bilo ono kosilce, v katerem je plavalo dvanajst grahov.

„Vratar!" je dejal Strnad, „storite mi uslugo —"

„Naprej!" je z pred vratmi.

Železno oke Strnad ni imel časa dokončati

„To bo ne odnehajte,

Zvečer st

Tako je p kaj izpremenilo. Strnad srcu. Kake so neki razm godi Silvi? Ta in slična vprašanja Uiti mu je bilonemogoče, kajti z okna visoka, majhna in zamrežena.

Zopet je pretekel teden in zopet jede je že več mesecev in začel se je december.

Tovariša sta ležala na svojih žimnicah o lepih božičnih praznikih. Med dve beseda tudi na njun položaj.

„Senor," je rekel Strnadov ap, da včasih celo di

nekdanje moči, to bi imel veselje, če bi dobil tamle v kotu Koroteja v svoje pesti. Zgubljen bi bil!"

„No, mogoče pride še v moje!"

„Prav privoščil bi mu; močni ste kakor Grolijat! Kakor rojen pomorščak se mi zdite. Mislim, da bi zmagali dvajset zamorcev ali pa deset Angležev."

„Kako, da ste se domislili na zamorce in Angleže?"

„Hm, ali naj Vam povem, senor?"

„Le!"

„Morda boste mislili o meni potem kaj slabega. No, pa naj bo, saj sem pravzaprav zaslužil. To mi teži že od nekdaj srce, že davno sem Vam hotel povedati. Torej naj pa bo!"

„Le potolažite se in povejte mi brez skrbi. Vsak ima svoje napake."

sem kupčeval morski ropar."

n

o, da ni bilo to Vami, nekdaj tako Garbilo in sem poštenih pomorščak in bil priden, dokler v roke. Bilo je na ladiji »Lijón« randeprija. Niti sanjalo se mi ni, da je pirat in da trži z zamorci. Šele drugi dan kje da sem, pa bilo je prepozno, kajti bili daleč na morju. Kapitan Grandeprij je bil brisan ko vrag. Znal je name uplivati, jaz pol vraga. Marsikaterega za je skočil iz obupa in domotožja sem se bojeval z

„Slišim. Pa medve ostaneve vendar tu. Moj Alimpo je zelo mirna duša. Šel bo tja in pogledal, kaj da se je zgodilo in nama povedal."

Silva je uganila, kajti ko se je vrnil kastelan, jima je povedal, da je neki ropar napadel notarja. Kortejo ga je pa ustrelil.

Cel večer so se pogovarjali v graščini samo o tem.

Silva je izpila čaj in dejala, da gre spat, ker jo boli glava od tolikega razburjenja. Vlegla se je spat.

Drugo jutro je prišla služabnica h kontesi, a pritekla je vsa razburjena h kastelanki in jo jokaje prosila:

„Moja dobra gospa Elvira, pojdite hitro z menoj h kontesi. Nekaj se ji je pripetilo."

„Kaj pa?"

„Menda je zbolela."

„Sveta Madona! Ali res? Že včeraj zvečer mi je tožila, da jo boli glava. Takoj grem!"

Spustila je svoje delo iz rok in hitela s služabnico k Silvi.

Ko sta stopili v sobo, klečela je grofica na tleh pred posteljo in imela sklenjene rokč, kakor da bi molila. Kastelanka ji je pomagala, da se je vsedla na divan, a kmalu se je zopet sesedla in sklenila roke, kakor da bi molila.

Bila je bleda ko smrt, nepremična ko kip.

„Ljuba kontesa, vstanite!" je prosila služabnica. Silva se ni ganila.

„Glejte," je tožila deklica, „tako sem jo našla, ko sem jo prišla zbudit. Vzdignila sem jo in jo posadila na stol. Pa vedno zopet poklekne. Pomagajte mi."

Prijeli sta grofico in jo vzdignili. Pa komaj sta jo posadili na divan, zdrsnila jo zopet na koleni in sklenila roke, kakor bi hotela moliti.

„Bolna je, zelo bolna," je zdihovala kastelanka. „O ko bi bil vsaj senor Strnad tu! Zdi se mi čisto onesveščena in brez vsega čuta."

„Kaj naj storimo, senora Elvira?" je vprašala služkinja jokaje.

„Ne vem. Jaz ne morem ničesar storiti; vprašala bom svojega Alimpa. Pojdite ponj!"

Deklica je liitela h kastelanu, ki seje zelo prestrašil.

Bolna grofica je klečala pred divanom s sklenjenimi rokami. Kastelan ji je pomagal zopet vstati, a takoj se je zopet sesedla.

Tudi ubogi Alimpo je imel vse solzne oči, in ko so ga vprašali za svet, je dejal:

„Položite jo v posteljo in naredite ji mrzle obkladke. Morda ji odleže."

Kastelanka ga je ubogala, Alimpo pa je odšel iz sobe.

Na hodniku je srečal pobožno sestro Klariso, ki je postavala namenoma v bližini Silvine sobe.

„Ali ste bili pri grofici?" ga je vprašala.

„Da."

„Torej je že vstala?"

„Bolna je," je rekel.

»Kaj pa ji je?"

„Ne vem."

„Tedaj jo moram obiskati, da ji polagam božjo besedo na srce in jo potolažim."

Vstopila je, a že čez eno minuto je prihitela ven in skoraj dirjala v notarjevo sobo.

Kortejo se je začudil njeni naglici in vprašal:

„Torej! Posrečilo se je, kaj ne; berem ti na obrazu!"

„Blazna je!"

„Kaj pa dela?"

„Moli."

„Čudno, čudno; ali glasno?"

„Ne; če jo vzravnajo ali posadijo, vedno zopet zdrkne na tla in sklene roke, kakor bi hotela moliti. Niti ustnic ne premakne. Pozna se na prvi pogled, da je popolnoma ob pamet."

„Torej je zblaznela med molitvijo, in zato misli samo na molitev. Takoj preskrbim vse potrebno. Pojdi z mano!"

Odšel je s Klariso v Silvino stanovanje in rekel njeni služabnici in kastelanki, da bo odslej stregla bolni grofici pobožna redovnica.

Nikogar niso pustili več k Silvi. Nihče je ni več videl ali slišal o njej. Bila je mrtva za ta svet. — —

Dan pozneje je šel neki menih po cesti iz Manreze proti Rodrigandi. Dospevši do vasi je vstopil v vento in naročil merico vina. Hotel je takoj plačati, a gostilničar ni maral denarja.

„Ne vzamem," se je branil gostilničar. „Izpijte par meric, pobožni oče, pa zmolite zato par Očenašev in Avemarij za neko bolnico, da bi kmalu ozdravela!"

„Za katero pa?"

„Za našo grofico Silvo de Rodriganda."

„Je li bolna?"

„Zelo!"

»Kaj ji pa je?"

„Pravijo, da je znorela."

„Nebeški oče, to je grozno!"

„Prav imate, sveti mož. Ti ljudje so res strašno nesrečni. Najprej oslepi grof; ko ozdravi, znori! Nazadnje pa pade v prepad; sedaj je pa zblaznela še njegova hči. Zdi se mi, kakor da bi bil omrežil satan vso Rodrigando. Kaj prvo so napadli v parku tega dobrega doktorja Strnada; in sedaj je kar nenadoma izginil. Potem so napadli celó mlado grofico in njeno prijateljico. Izginil je neki huzarski oficir, l<i je bil v graščini gost. Slednjič pa je napadel ropar notarja v njegovi sobi."

„Kako se piše notar?"

„Gasparino Kortejo."

„In kdo je bil oni ropar?"

„Neki brigant. Imel je umetno brado in baroko. V graščini leži v kleti. Menda ga pokopljejo jutri zjutraj. Danes pa je grofov pogreb, h kateremu so povabili vse plemenite rodovine iz okolice in tudi vse uradnike."

»Kje ga pa pokopljejo?"

„V graščinski kapelici."

„Torej bo prevzel mladi grof Alfonzo posestvo?"

„Da."

„Ali ga imajo ljudje radi?"

Krčmar se je malo obotavljal, potem pa odgovoril:

„Pravzaprav bi moral molčati o takih rečeh, a Vi, pobožni oče, vem, da me ne izdate. Grofa Alfonza nimajo radi. Mnogo jih je, ki ga ne marajo, drugi ga celo sovražijo. Sreča je izginila iz Rodrigande, in nimam upanja, da bi se zopet povrnila. Mislim, da služabniki ne vzdrže več dolgo, vsak gre na svojo stran; najeli bodo tuje ljudi, ki bodo trobili v notarjev rog. Slabi časi se bližnjo."

„Kje bi mogel zvedeti kaj natančnejšega o zadnjih dogodkih?"

„Pojdite h kastelanu senor Alimpu. Ta je najzvestejši in najbolj pošten od vseh."

„Ali mi bo hotel povedati?"

„Gotovo, kajti tako pobožen mož, kakor ste Vi, ne poizveduje iz slabih namenov."

„Pa grem k njemu. Zbogom! Hvala lepa Vam za južino."

Odšel je iz vente in korakal počasi proti graščini. Tam je vprašal po kastelanu, in pokazali so mu njegovo stanovanje.

Dobri Alimpo in njegova Elvira sta sedela v sobi in se držala zelo žalostno.

„Ne morem več prenašati," je tožil kastelan.

„Jaz tudi ne," se je odzvala ona.

„Konec je tukaj, konec!"

„Prav imaš. Konec je!"

„Najboljše bo, da vzameva, kar sva prihranila in da greva po svetu."

„Pa ne daleč," je ugovarjala Elvira.

„O pač, daleč, daleč greva," je dejal jezno; h Kafrom in Hotentotom ah pa k Laponcem. Kaj naj počneva tu? Zakaj pa ne bi šla?"

„Ali še nisi slišal, da bodo milostivo konteso odvedli z graščine?"

„Sem."

„Že dobro, ne zapustim je, če bi morala iti za njo do konca sveta."

„Ali Ti bodo dovolili, da greš z njo?"

„Seveda! Mislim da ne. Slišiš, moj dragi Alimpo, križ je na svetu, križ."

„Križ je, križ!" je pritrdil.

Kar potrka nekdo tiho na vrata, in vstopil je menih.

„Ali ste Vi kastelan senor Alimpo?" je vprašal in prijazno pozdravil.

„Sem," je odgovoril Alimpo in vstal.

Tudi gospa Elvira je vstala spoštljivo s sedeža, in ko je videl pater zadovoljni zakonski par, je uvidel na prvi pogled, da ima pred seboj poštene ljudi. Sedel je na ponujeni stol in začel resno:

„Velika žalost in nesreča je prišla nad to hišo. Namestnik Kristusov sem, ki pravi: Pridite k meni vsi, ki ste ubogi in žalostni, in pokrepčal Vas bom. Prinašam Vam tolažbo božjo, ki jo nudi sveta vera, in morda morem potolažiti Vaše žalostno srce."

„Pozdravljeni, pobožni oče," je dejal Alimpo. „Res žalostni smo. Nesreča za nesrečo je prišla, in kar konec je noče biti."

„Bog pomaga nesrečnim," je odgovoril menih, „in sicer mnogokrat ravno tedaj, kadar najmanj zaupajo v njegovo pomoč. Mogoče sem poslanec božji. Zaupajta mi, kar Vama teži srce."

„Rada," je dejala kastelanka; „v veliki sili sva, kajné, Alimpo?"

„Res je, moja Elvira," je odgovoril in prikimal žalostno.

„In nimava žive duše, da bi jej potožila svojo nesrečo; kajne Alimpo?"

„Nimava ne, moja Elvira!"

„Saj imate vendar tovariše v graščini, ki čutijo z Vama," je dejal menih.

„Da, imava jih," je dejal kastelan, „a ne govore več z nami."

„Zakaj ne?"

„Ker se boje mladega grofa in senorja Korteja."

„Ali so jim prepovedali z Vama občevati?"

„Naravnost ne; a ker sva se zamerila, zato se nas sami izogibljejo."

„Zamerili ste se? Zakaj?"

„Ker nisem hotela prepustiti milostive kontese tujim ljudem; jaz in moja Elvira sva ji hotela streči v bolezni. Ukazali so nam, da ne smeva več priti k njej, a vendar jo še ljubiva in se trudiva, kako da bi prišla v njeno bližino. Zato so me spodili iz službe. Tu nimam ničesar več opraviti; oditi moram z graščine, zato tudi nočejo z nama občevati oni, ki so bili naši prijatelji."

„Še spominjali se vaju bodo, ko minejo ti burni dnevi. Slišal sem praviti, da bo danes pogreb umrlega grofa?"

„Pravijo, pa ne verjamem," je dejal Alimpo klubujé.

„Mislite, da ne?" je vprašal menih začudeno.

„Mislim, da ne."

„Da bi pokopali grofa?"

»Da."

„Kaj pa naj storijo z njim?"

„Oh, saj niti grof ni."

„Oni mrlič?"

„Da; mrlič ni grof, ampak kdo drugi."

„Kdo pravi?"

„Senor Strnad."

„Kdo je to?"

„Neki Slovenec; bil je grofov zdravnik. Stal sem poleg njega, ko je izjavil, da je ta mrlič nekdo drugi, ne pa grof."

„Oh, pa povejte mi kaj o tem zdravniku!"

Kastelan in kastelanka sta bila vesela, da sta našla živo dušo, s katero sta se lahko odkritosrčno pogovarjala. Zato sta povedala menihu vse, kar se je dogodilo zadnje dni, in kar jima je težilo srce.

Menih je pazno poslušal, in ko sta končala je vprašal:

„Torej mislita, da oni poročnik de Lotrevil ni šel sam?"

„Verjameva samo to, kar sta rekla senor Strnad in kontesa. Poročnika so ugrabili in odnesli na neko ladijo."

„Poznal sem ga."

„Vi? Poznali ste ga?" je vprašal Alimpo začudeno.

„Da, poznal sem ga. Vzgojil sem ga namreč. Ljubim ga kakor svojega lastnega sina, in se bom potrudil, da zvem, kje da je. In ta Strnad je tudi izginil?"

„Kar nenadoma."

„In nihče ne ve kam?"

„Živa duša ne!"

„Mislim, da bo sodnik v Manrezi že vedel, kje da je?"

„Ta tega ne bo povedal nikomur. Poznate torej senorja de Lotrevil! Ali je bil res francoski častnik?"

„Nikar me ne izprašujta! Njegovo življenje je zelo skrivnostno. Razodelo se bo že še vse, če pomaga Bog."

„Senor Strnad je dejal, da je bil pravi grof Alfonzo."

„Oh, ta Strnad mora biti zelo bistroumen. Kdor hoče zvedeti skrivnosti graščine Rodrigande, se mora z njim seznaniti. Potrudil se bom, da ga najdem!"

„Le storite to, pobožni oče, le!" je prosila kastelanka. „Samo on bo rešil konteso in nam vsem drugim pomagal."

„Potrudil se bom. Ali smem videti roparja, katerega je ustrelil senor Kortejo?"

„Seveda. Na dvorišču leži v kleti," je dejal Alimpo.

„Prosim, peljite me tja!"

Odšla sta v klet, kjer je ležal mrlič. Kastelan je hotel ravno odkleniti vrata, ko pride mimo Kortejo.

Ustavil se je in vprašal:

„Kaj imate tu opraviti?"

„Ta pobožni oče hoče videti roparja!" se je opravičeval Alimpo.

„Kaj pa tebe to briga!" je zaklical notar jezno. „Kastelan nisi več, in zato ne smeš v noben prostor več. Sicer pa naj se pusti mrlič v miru."

„Oprostite, senor," je dejal menih uljudno, vendar odločno. „Služabnik božji sem, in Vas prosim, če smem videti mrliča?"

„Kaj Vam pa koristi? Pojdite!"

„Služabnik božji sem, zato moram izpolniti, kar je želel umrli; odločno zahtevam, da smem vstopiti."

„Kaj? Zahtevate?! Kako se drznete tu zapovedovati?!"

Tako je zagrozil Kortejo menihu in stopil bližje.

„Da, zahtevam!" je odgoporil dominikanec mirno. „Ali ste Vi senor Kortejo?"

„Da."

„Torej dobro; Vi nimate pravice tu zapovedovati; zato bom vstopil, ne da bi Vas vprašal!"

Odprl je vrata in vstopil. Notar je šel za njim. Klet je bila prazna, samo v sredi na tleh je ležalo nekaj umazanih desk, in na njih mrlič, ki ni bil niti pokrit.

Neustrašen menihov nastop je vplival na Korteja. Zato je opazoval nezaupljivo dominikanca in vprašal:

„Kdo je bil oni umrli, čegar zadnjo voljo hočete izpolniti?"

Pater je pokazal na mrliča in odgovoril:

„Tále."

„Tale? Kaj pa še! Saj Vas ni bilo niti zraven, ko je umiral."

„In vendar je že takoreč umiral, ko je govoril z menoj, kajti šel je v smrt."

„Ali ste ga poznali?"

„Da, kakor Vi."

„Kakor jaz?" je dejal notar prestrašen. „Nikoli nisem poznal tega človeka!"

„Nikar se ne lazite!" je dejal pater. „Ali se morda upate tajiti, da niste poznali Kapitana?"

„Kapitano je bil?" je vprašal Kortejo poizvedujoče.

„Nikar se ne delajte nedolžnega! Ne boste me prevarili, ne! Ta mrlič je moral zamenjati po Vašem naročilu sina grofa de Rodriganda; napasti je moral onega slovenskega zdravnika; usmrtil naj bi bil tudi poročnika de Lotrevil. Ustrelili ste ga, da bi Vam ne mogel več škodovati, pa nikar se ne bojte, razun njega je še dovolj drugih prič zoper Vas. Gasparino Kortejo, največji zlobnež si, kar jih poznam; nikar se prezgodaj ne veseli! Ubogi dominikanski pater, bo tvoj nasprotnik, njega se ne moreš iznebiti! Preden je šel Kapitano k tebi, je prišel k meni. Rekel mi je, da ti ne zaupa. Če bi se ne vrnil, naj poizvedujem o njem. Za ta slučaj mi je naročil maščevanje. Maščeval se ne bom, kajti to je Gospodova volja, ampak razkril bom vse sleparije in hudobije, kar si jih stoiil. Zdravstvuj, na svidenje!"

Porinil je notarja vstran, šel iz mrtvaščine in odkorakal iz graščine. Kortejo je obstal na mestu kakor okamenel. Oči so se mu izbulile in žile so se mu napele po vsem obrazu; gledal je ves onemogel za odhajajočim menihom; potem pa se je venda le zopet zavedel in se zadrl nad kastelanom, ki je vse natančno slišal:

„Kaj pa še hočete tu? Odidite!"

Dobri Alimpo se je ohrabril in rekel notarju:

„Senor, vse natančno si bom zapomnil, kar sem sedaj slišal!"

„Izginite mi izpred oči!" je zarohnel notar nad njim. „Še danes morate iz graščine!"

„In moja odpoved?" je dejal Alimpo, ki je bil danes izredno drzen.

„Plačal Vam bom za četrt leta; a poberite se mi iz graščine še danes!" — —

Dominikanski pater je šel proti vasi in premišljeval, kje bi se dalo zvedeti, kje da tiči doktor Strnad. Grofica Silva ni zvedela v Manrezi ničesar, gotovo bodo tudi njemu vse zamolčali. Zato je sklenil, da bo povpraševal v okolici, če je videl kdo kočijo, katero so spremljali štirje orožniki. To pa ni bila tako lahka naloga, ki se mu tudi ni kaj kmalu posrečila.

Preje je moral iti tudi še v roparski brlog, kjer še niso vedeli, kje da je Kapitano. Sporočil jim je, da je mrtev in počakal, da so izvolili novega voditelja. Potem je šel zopet v Rodrigandsko okolico in poizvedoval.

Slednjič se mu je posrečilo poizvedeti, da se je peljala kočija, katero so spremljali štirje žandarji, proti Barceloni. Takoj je slutil, da so zaprli Strnada, zato je sklenil, da se bo seznanil z vratarjem jetnišnice. To je bilo še težje kot prvo; a ker je bil duhovnik, se mu je slednjič vendar posrečilo, da mu je starec zaupal in mu dovolil priti v svoje stanovanje. Obiskal ga je večkrat, in nazadnje mu je dovolil, da sme iti k nekaterim bolnim jetnikom, ki so bili potrebni tolažbe božje.

Zvedel je tudi, da je med jetniki neki doktor Strnad.

Začel je premišljevati, kako bi ga oprostil; a zato je potreboval denarja. Žalibog ga ni imel. Zmislil se je na kastelana, o katerem je zvedel, da je zapustil Rodrigando in da je v Manrezi. Sel je k njemu, in kastelan ga je sprejel z velikim veseljem.

„Hvala Bogu, a Vi ste tu, pobožni oče!" je dejal Alimpo. „Mislil sem že, da ste pozabili name kakor vsi naši prijatelji; to pravi moja Elvira tudi."

„Nisem pozabil ne," je odgovoril dominikanec; „ves čas sem se trudil, da bi oprostil senor Strnada."

„Senor Strnada? Ali veste, kje je?"

„Vem, še le pred kratkim sem zvedel."

„Kje pa je?"

„V Barceloni."

„Kaj dela tam, in zakaj ne pride nič k nam?"

„Ker je v ječi."

„V ječi? Oh, ob, ali slišiš, moja ljuba Elvira?"

„Slišim, moj Alimpo," je dejala njegova žena. „Tega je kriv gotovo ta prokleti Kortejo."

„Gotovo nihče drugi."

„Kaj mislite, pobožni oče, kako dolgo bo še vjet?"

„Nikoli ne pride ven, če ga ne oprostimo."

„Mi? O, prav radi!" je zaklical Alimpo.

„Pa kako mu moremo mi pomagati?"

„Lahko, ali pa tudi ne. Ali imate kaj denarja, senor Alimpo?"

„Denarja? Koliko pa? Čemu?"

„Senor Strnad nima v ječi pripomočkov; če hoče uiti, rabi denar, da pride čez mejo, in jaz — — jaz sem pa reven božji služabnik, ki živi od miloščine."

Alimpo je skočil sé stola, odprl omaro, segel v majhno skrinjico in privlekel na dan več velikih polnih mošenj in eno listnico.

„Tukaj, tukaj; le vzemite!" je zaklical navdušeno. „Denarja imam mnogo, mnogo; če hočete, smete vzeti vse."

„Koliko pa je?"

„Kakih štiri ali pet tisoč durov. Vse, kar sva si prihranila v svojem življenju. Za dobrega doktorja Strnada dam vse rad. Kajne, moja dobra Elvira?"

„Seveda," je pritrdila; „da bi bil le zopet prost. Potem bo tudi ozdravil našo dobro konteso."

„Kje pa je?" je vprašal pater; „gotovo v kak bolnišnici za umobolne?"

„Ne, v Larisi je v samostanu svete Veronike; tam je pobožna sestra Klarisa predstojnica."

„To je res čudno. Ta je za bolnišnico, ne pa samostan."

„Saj se ne more braniti. Samostan je pobral polovico njenega premoženja. Slišala sem praviti, da je sestra Klarisa z njo odpotovala."

„Ali se je branila?"

„Saj nima svoje volje. Niti ne ve, kdo da je."

Pater je malo pomislil, potem pa je vprašal:

„In mislite, da bi jo senor Strnad res ozdravil?"

„Gotovo, gotovo."

„Dobro! Ogledal si bom samostan v Larisi. Kajne, senor Alimpo, zaupali mi boste toliko denarja, kolikor ga rabim?"

„Vzemite, kolikor hočete, vzemite vse, saj sem Vam rekel. Kajne, moja Elvira."

„Da," je odgovorila njegova debela ženka.

„Torej dobro," je dejal pater. „Kupiti moram konja zanj; mogoče tudi zame. Dajte mi dvesto durov!"

„Dvesto? To je premalo, vzemite petsto!"

„Ni treba toliko, vsaj sedaj ne. Pa vendar jih vzamem petsto; pri takih prilikah je dobro, če imam več seboj."

Vzel je denar in odšel.

Samostan Larisa je bil oddaljen od Rodrigande samo dve uri hoda. Ker je bil menih, mu niso branili vstopiti. Videl je grofico Silvo. Zvedel je tudi, da ne govori nikoli besedice, in da zavživa zelo malo. Bila je še vedno krasna. Njena lepota pa je bila lepota pred smrtjo. Navadno je bila na malem pokopališču, ki se je držal samostana. Že na vse zgodaj je hodila ven, molila cel dan na grobeli, in zvečer so jo morali spraviti s silo v njeno celico. Bila je mrzla zima, in sneg je kril pokopališče dve pedi visoko. Gotovo je škodovalo bolni revici, da je preklečala cel dan na mrazu, a nihče se ni brigal zanjo.

Ko je menih vse zvedel in videl, se je vrnil zopet v Barcelono. Tam je kupil konja in mulo, konja za Strnada in mulo zase. A pustil je živali pri prodajalcu, češ da pride ponje, kadar jih bo rabil.

Tako je preteklo več tednov, in začeli so se božični prazniki.

Na sveti večer je obiskal vratarja jetnišnice in zvedel, da umira neki jetnik, ki je z onim slovenskim zdravnikom v jedni celici. Pater bi bil skoro zavriskal veselja, a premagoval se je. Vratar ga je prosil, da naj gre z njim. Vzel je šop ključev in prižgal leščerbo. Pri vratih sta visela dva velika vežna ključa. Pustila sta jih dva uradnika. Med tem, ko je pripravljal vratar svetiljko, vtaknil je pater srečno jednega v žep. Odšla sta v celico.

Kar se je tam godilo, smo že slišali. Strnad je moral nesti mrliča v mrtvašnico, in je ušel pri tej priložnosti. Med tem je šel pater po konja in mulo in ga čakal na cesti proti Rodrigandi. Zmenila se sicer nista, a pater je bil prepričan, da se bo obrnil Strnad tja.

Ko je ugledal Strnad konja in mulo, na kateri je sedel menih, je takoj slutil, da je to njegov rešitelj.

„Ali čakate koga, pobožni oče?" ga je vprašal.

„Da."

„Koga pa?"

„Vas senor."

„Slutil sem. Gotovo so Vas poslali, da me oprostite."

„Da. Le zajahajte konja, saj vem, da ste jahač."

„Sem."

„V dveh urah morava biti v Manrezi, tudi če pogine živina."

„Kam se pa tako mudi. Zakaj pa v Manrezo in ne v Rodrigando?"

„Le skočite gor, povem Vam vse med potjo, kar morate zvedeti."

Strnad je zajahal, in oddirjala sta proti Manrezi. Zdravnik je dihal z veseljem čisti zimski zrak. Čez nekaj časa pa je vprašal:

„Ne poznam Vas, nikoli Vas še nisem videl. Kajne, kontesa Silva Vas pošilja?"

„Ne."

„Ne, kdo pa?" je vprašal začudeno.

„Senor Alimpo."

„Kastelan? Torej je vendar naročila kontesa?"

„Ne, kontesa je bolna. Ničesar več ne more naročiti."

Strnad se je stresel.

„Bolna?" je vprašal, „kaj ji pa je?"

Pater se je obotavljal, potem pa vendar dejal:

„Ima isto bolezen, kakor njen oče."

Strnad se je stresel še bolj.

„Ali prav slišim?" je vprašal, „blazna je?"

„Da."

„Blazna!"

Skoraj zakričal je v tiho noč. Nakrat pa je vstavil konja.

„Kje pa je?" je vprašal ves prestrašen.

„V samostanu svete Veronike v Larisi."

„Tam, kjer je sestra Klarisa prednica?"

„Da."

„Zdelo se mi je!" je zaškrtal. „Tisti »grof« iz baterije je pokopan?"

„Da."

„In grof Alfonzo je naslednik?"

„Da."

„In Gasparino Kortejo je pri njem?"

„Da."

„Kje pa je sestra Klarisa?"

„Sedaj je v svojem samostanu."

„In kastelan?"

„V Manrezi. Tega so spodili; dal mi je denarja za konja in mulo, pa ga Vam še da, kolikor ga rabite, senor."

„In Vi? Kdo ste? Zakaj se zanimate zame?"

„Zveste kasneje."

„Ne, to moram takoj zvedeti. Sedaj se odloči, kaj storim."

„Torej dobro. Rešil sem Vas zato, da mi pomagate iskati poročnika de Lotrevila."

„Ga li poznate?"

„Da; on je pravi grof de Rodriganda."

„A! Torej sem prav slutil! Prosil Vas bom še, da mi več poveste, a za sedaj je dovolj. Pobožni oče, ali ste videli kedaj moža?"

„Moža?" se je začudil pater.

„Da. Danes ga boste. Pojdiva!"

Vspodbodel je konja, in drvila sta v temno noč kakor burja. Prej ko v dveh urah sta bila pred Manrezo.

„Pustiva konja v predmestni gostilni!" je svetoval Strnad. „Bolje je, da naju nihče ne vidi."

Razjahala sta, privezala zasopla konja v hlevu in se splazila k Alimpu; videl ju ni nihče.

Alimpo je sedel v svoji sobici in se menil z Elviro. Obdarili sta bila drug druzega in mislila na one, ki danes ne morejo praznovati svetega večera. — Kar se odpro vrata, in vstopil je Strnad s patrom. Vrata sta zaprla takoj za sabo.

„Senor Strnad!" je zaklical kastelan in skočil s stola.

„Senor Strnad!" je zaklicala kastelanka.

Kot bi trenil, sta mu segla v roko in mu jo poljubila.

„Sedaj je zopet vse dobro!" se je veselila gospa Elvira, jokaje od radosti. „Oprostili bomo tudi našo ljubo, dobro konteso!" —

„Da, oprostili jo bomo!" je prisegel Strnad. „Oprostiti in ozdraviti jo moram. Gorjé onim, ki so jo zastrupili, če ji ne bom mogel pomagati. Strem jih! Nimamo mnogo časa, senor Alimpo. Pa vendar mi povejte, kaj se je vse zgodilo ta čas. Ali hitro, hitro!"

Kastelan je začel pripovedovati, in ko je končal, je dejal Strnad zamišljeno:

„Konteso imajo v krempljih ljudje, katerim ne morem javno do živega, dokler sem v Španiji. Ušel sem iz ječe in hočem odvesti grofico iz samostana. Prej pa grem še v Rodrigando po neke malenkosti, ki jih slučajno rabim. Tri zločine sem izvršil. Še danes moram biti s konteso čez mejo. Alimpo, dajte mi denarja, kmalu Vam ga vrnem."

„Vse, vse Vam dam senor Strnad, kar hočete," je odgovoril kastelan.

Kar pristopi Elvira in vpraša:

„Grofico bodete oprostili?"

„Da, še to noč."

„In kam jo peljete?"

Čez mejo na Francozko in še dalje skozi Nemčijo v Avstrijo, na Kranjsko, v svojo domovino."

„Senor, jaz grem z Vami! Kajne, moj ljubi Alimpo?"

„Da, midva greva z Vami."

To sta dejala tako odločno, da se jima je takoj videlo, da mislita zares. Strnad je torej odgovoril:

„To je nemogoče. Veseli me sicer, da sta tako zvesta; rabim sicer postrežbo za našo bolno grofico, a tako hitro vendar ne moreta oditi. Saj imata posestvo in drugo tukaj."

„Senor, vseeno greva z Vami!" je dejal Alimpo. „Prisegam Vam, da ne zapustiva Vas in naše ljube grofice. Ta hiša je last mojega nečaka. Vem, da naju ne izda, naj sliši in vidi danes, kar hoče. Prodal bo najine stvari in nama poslal denar v Avstrijo."

„Dobro," je odgovoril Strnad. „Ni časa, da bi se prepirali, torej pa pojta z nami!"

„Hvala, stokrat hvala!" je zaklical Alimpo. „Kajne, moja dobra Elvira?"

„Da, tega nikoli ne pozabiva!" je rekla.

„Pa rekli ste, da greste še preje v Rodrigando?" je vprašal kastelan.

„Da."

„Slučajno imam še ključ nekih stranskih vrat."

„Hvala lepa. Šel bom v graščino javno in prosto! je dejal Strnad ponosno. „Ali je še kaj starih služabnikov tam?"

„Še nekaj."

„Dobro. Ali imate kako orožje, Alimpo?"

„Imam."

„Prosim, dajte mi je!"

„Senor, jaz grem tudi z Vami."

„Ne, „i ostanete tu. Ni treba, da bi kaj zagrešili, kar bi Vam mogoče pozneje škodovalo. Jahal bom sam."

„Senor Strnad, sami pa že ne greste!" je dejal menih; „jaz grem z Vami na vsak način."

„Samo škodovali si bodete, pobožni oče."

„Škodoval? Kaj pa še! Pozneje boste že sprevideli, da imam prav; ni se mi treba bati."

„Pa pojdite! Alimpo naj se pa pripravi med tem za pot."

„Ali naj poskrbim morda voz?" je vprašal kastelan.

„Ne," je odgovoril Strnad. „Vsa pota krije visok sneg, kar se sicer v Španiji redko primeri. Voza ne rabimo, pač pa sani. Dobim jih na gradu."

„Kje?"

„V Rodrigandi."

„Senor!" je zaklical Alimpo prestrašen, „izdali se boste."

„Kaj še! Delal bom javno in zahteval za grofico Silvo dvoje sani. Bom videl, kdo mi bo branil. Le pojdiva, pater!"

Vtaknil je nabasan samokres v žep, in odšla sta. Čutil je v sebi levjo moč, strl bi vsakega, ki bi se mu upiral. Silvo mora oprostiti, naj velja kar hoče.

Kmalu potem sta dirjala proti Larisi. Komaj je minilo pol ure, ko sta dospela v malo mestece. Pater je zavil v stran, kjer je stalo več samotnih poslopij sredi snežnega polja.

„Kako prideva notri?" je vprašal Strnad.

„Čez pokopališki zid," je odgovoril pater.

Zid je bil ravno pred njima. Visok je bil komaj dva metra, tako da sta videla čez, ker sta bila na konjih. Vstavila sta se tik zidu.

Strnad je pogledal čez zid in pokazal na temno postavo, ki je klečala nepremično med grobovi.

„Kaj je to?" je vprašal. „Kip?"

Menih je napel oči in dejal začuden:

„Križ božji, ona je!"

„Kdo? Grofica!"

„Da, Silva je!" je dejal menih.

„Ob tej uri, v mrazu, na snegu! Razumem, zmrzne naj! Tudi telesno naj zboli! Da bi ušla, se ne boje. Lopovi! Sicer pa še bolje! Lažje jo odvedem."

Skočil je s sedla na zid in se spustil na tla. Šel je proti klečeči osebi. Bog ve, ali ga vidi! Ali ga sliši! Ne!

Klečala je med grobovi v visokem, trdem, zmrzlem snegu. Ganila se ni, le ustnice je premikala — molila je.

Spoznal jo je koj, dasi je imela redovniško obleko, vdrte oči, vpadla lica in bled obraz. Svetle zvezde so razsvetljevale njeno angeljsko obličje.

„Silva!" je dejal s tresočim glasom.

Ni ga slišala.

„Silva!" je prosil, „poglej me!"

Ni se ganila.

Pokleknil je k njej in jo vzel na svoje naročje. Poljubil jo je in jo klical z najprisrčnejšimi imeni, toda bila je mrtva za vse. Srce se mu je krčilo neskončne bolesti, a muditi se ni smel. Vzdignil jo je in nesel k zidu, dal jo menihu in skočil zopet čez zid. Zajahal je konja in jo vzel k sebi.

„Sedaj pa le nazaj!" je dejal.

Hitela sta proti Rodrigandi. Ko sta videla pred seboj graščino, se je vstavil Strnad in dejal:

„Moj dobri oče, storili ste za nas dovolj. Kar sedaj sledi, je prenevarno. Morda me bodo celo obdolžili, da je zločin. Prosim Vas, pojdite v Manrezo nazaj in me počakajte tam."

„Ostanem pri Vas, senor," je odgovoril pater.

„Ne, to ne gre!"

„Torej dobro! Vam pa povem, da sta Alfonzo in notar tudi moja smrtna sovražnika. Naj me dolžita, česar me hočeta, ne bojim se jih. Le jašiva naprej, senor!"

„če je tako, naj pa bo."

Jahala sta proti vasi. Prišedši mimo vente, kjer je gorela še luč, je vstavil Strnad konja pred oknom in potrkal. Krčmar je previdno odprl in vprašal:

»Kaj pa je?"

Strnad pa se je nagnil k oknu in vprašal:

„Ali me še poznate?"

„O sveta Mati Božja! Senor Strnad!" se je začudil krčmar.

„Tako je! Prosim, pojdite k alsaldu in rečite mu, da naj pride z jednim starešino v grad."

„Takoj grem! Kaj pa je?"

„Zveste še vse."

Nato sta odjahala, krčmar pa je ugibal, kaj da imata, in zmajeval z glavo.

Ko sta prišla v graščino, so menda že vsi spali, kajti samo vratarjevo stanovanje je še bilo razsvetljeno. Strnad je potekal na zamreženo okno.

„Kdo je?" je vprašal vratar. „Ponoči nikomur ne odprem!"

„Pa vendar bodeš, Henriko!" je dejal Strnad.

Vratar ga je takoj spoznal po glasu in se veselo začudil:

„O, senor Strnad! Takoj odprem, takoj!"

Nato je odprl, in Strnad je vstopil s Silvo v naročju. Portir jo je takoj spoznal in bi bil spustil skoraj svetilko iz rok.

„Sveta Madona!" je zaklical! „Kontesa Silva!"

„Res je! Ali so vse njene sobe še v prejšnjem redu?"

„So. Ključe imam jaz, ker še nimamo novega kastelana."

„Vzemi ključe s seboj in posveti mi!"

„Hočem li zbuditi grofa?"

„Pozneje! Pojdi!"

„Ali pa morda kontesino služabnico?"

„Je li še tu?"

„Še. Navadno streže sestri Klarisi, kadar pride v Rodrigando na obisk."

„Le zbudi jo, pa na tihem!"

Zdravnik je hotel videti, kak vtis da bo storilo znano stanovanje na bolnico. — — Nikakega! Zdrknila je z divana na tla in sklenila roke k molitvi! — Strnadu je hotelo počiti srce od bolesti, a premagoval se je, da se ni zjokal; sicer je pa vstopila Silvina služabnica, se začudila in veselila. Strnad ji je naročil, da naj prebleče grofico za daljno potovanje. Portirju je ukazal, da naj skliče v jedilno dvorano vse graščinske služabnike.

Nato je šel k grofu Alfonzu. V predsobi je spal služabnik in se začudil, ko je spoznal Strnada. Zdravnik mu je ukazal, da naj gre ven, in potem vstopil v Alfonzovo spalnico.

Ležal je v postelji in spal. Motna nočna svetilka je razsvetljevala sobo. Strnad se ni obotavljal in treščil je Alfonza s pestjo na čelo.

„Dovolj imaš!" si je mislil, „mrtev nisi, pač pa onesveščen."

Poiskal je par obrisač, ga z njimi zvezal in mu zamašil usta. Nato je zaklenil vrata in šel naravnost v notarjevo stanovanje. Vrata so bila zaprta. Potrkal je.

„Kdo je?" je vprašal Kortejo.

„Jaz. Odpri mi!" je odgovoril Strnad in posnemal Alfonza.

„Grom in strela kaj pa je? Ali se tako mudi?"

„Da. Le hitro odpri!"

„Torej pojdi notri! Radoveden sem!"

Slišalo se je, da je skočil iz postelje in se oblekal. — Odprl je. Na hodniku je bilo vse temno.

„Le pojdi bližje, Alfonzo!" je dejal. „Kaj pa imaš tako važnega ob tej uri — — —?"

Obmolčal je prestrašen sredi stavka, kajti zapazil je, da je vstopil Strnad in zaprl vrata za seboj. V sobi je brlela motna nočna svetilka.

„Zmotili ste se menda," je dejal Strnad ostro in pikro.

„Strnad!" je godrnjal notar.

Kortejo ni mogel spraviti besede iz grla, tako se je prestrašil; ko je pa hotel uiti, treščil ga je Strnad s pestjo po glavi, da se je zgrudil na tla. —

Potem ga je zvezal in mu zamašil usta kakor Alfonzu. — —

Nato je zaklenil vrata in šel v dvorano, kjer so ga pričakovali vsi graščinski služabniki. Tudi alsald in najstarejši občinski svetovalec sta medtem že prišla.

Strnad je ukazal, da naj nihče ne zapusti dvorane preden se ne vrne, in šel zopet k notarju, ki se je medtem že zopet zavedel. Vsedel se je poleg njega in začel:

„Senor Kortejo, zvezal sem Vas, da govorim z Vami mirno par besedi. Poslušajte! Da ste največji lopov, kar jih obseva zlato solnce, itak sami veste, zato se nikar ne čudite, če ravnam z Vami tako, kakor se pač ravna s takimi ljudmi. Izdali ste me in vrgli v ječo — —"

Notar je od strahu molčal in samo odkimaval.

„Nikar se ne lažite!" je nadaljeval Strnad. „Saj Vam nič ne pomaga. Prost sem zopet, Vaše izdajstvo se Vam ni posebno dobro obneslo. Tudi grofico Silvo ste utaknili v ječo, oziroma v samostan. Tudi ona je zopet prosta in je tu v graščini. Blazna je. Zastrupili ste jo Vi, kakor tudi grofa Emanuela. Nikar ne odkimavajte z glavo! Kako, da ste vse storili še ne vem, a gorje Vam, kadar zvem. Danes se hočem pogovoriti z Vami samo o nekaterih malenkostih. Konteso Silvo bom vzel s seboj. Zato bom vzel tudi potrebno obleko in prtljago in poskrbel za potrebno legitimacijo, kajti rabila jo bo, ker bo zahtevala svojo deščino. Vi seveda mislite, da se ji to ne bo posrečilo, ker je blazna. Ozdravil jo bom. Če bi je pa ne mogel ozdraviti, usmrtil Vas bom lastnoročno na najstrašnejši način, kar jih poznam. Da konteso ozdravim, rabim sredstvo, katero sem hotel rabiti tudi že pri grofu Emanuelu, namreč slino tacega človeka, ki se ga segečka do smrti ali pa do blaznosti. Ker ste jo Vi zastrupili, se mi zdi popolnoma pravilno, da dobim protistrup od Vas. Segečkal Vas bom tako dolgo, da dobim slino blaznega človeka. Usmrtim Vas pa šele potem, če to sredstvo ne pomaga.

Notarja je oblil mrzel pot. Strnad se ni brigal zanj. Nesel ga je v sosednjo sobo in ga zvezal tako močno, da se ni mogel ganiti, potem pa je iskal pripravne posode za slino.

Strašna groza in strah sta spreletavala notarja medtem. Slednjič mu je slekel zdravnik nogovice, vzel s pisalne mize gosje pero in ga začel z njim segečkati po podplatih. — — —

V dvorani zbrani služabniki so čuli od daleč neko pretresajoče zdihovanje in vpitje, a nihče se ni upal iti gledat.

Slednjič je vendar le zopet vse utihnilo in Strnad se je vrnil v dvorano s Silvo v naročju.

Vsi so se začudili, ko so zagledali svojo priljubljeno gospodarico, in drvili Strnadu nasproti. Ta jim je pa zabranil pristop s svojo roko in vprašal:

„Senorji, ali poznate to damo?"

„Poznamo," so odgovorili enoglasno.

„Ali morete priseči, da je to grofica Silva?"

Začudili so se nad tem vprašanjem in odgovorili:

„Moremo!"

„Torej naj alsald pove, kdo da je!"

„Kontesa Silva de Rodriganda-Sevila," je odgovoril alsald.

„Senor, vsedite se torej in napišite mi uradno spričevalo, da je to grofica. Vsi prisotni bodo pa podpisali."

„Zakaj?"

„Stregli so grofici po življenju; zastrupili so jo, da je zblaznela; rešil jo bodem in rabim za to legitimacijo."

Alsald se je udal, akoravno je liotel še mnogo vprašati.

Potem je šel Strnad v svoje bivše sobe, ki so bile še vse v starem redu, in vzel vpričo alsalda kar je rabil. Tudi iz grofičinega stanovanje je vzel marsikaj s seboj. Alsald in njegov uradnik pa sta morala vse natančno zapisati. Najvažnejše je bilo, da je imel rojstni in krstni list in druge take važne listine.

Alsald ga je prosil, da naj mu vso stvar pojasni, a Strnad mu ni odgovoril.

Potem je ukazal vpreči dvoje sani z najhitrejšimi konji. Na prve se je vsedel sam s Silvo, na druge pa pater.

Navzoči so gledali za njimi, dokler jim niso zginili izpred očij, potem so se pa — spogledali. Kaj pa je bilo to? Kaj pomeni to? Odkod je prišel Strnad? Odkod grofica? Kam je šel z njo? Zakaj ni bilo nikjer videti mladega grofa in notarja? — — —

Šli so v grofovo stanovanje, ki je bilo zaklenjeno. To se jim je zdelo sumljivo. Potrkali so, a namesto odgovora so začuli nerazločno zdihovanje. Zato so vdrli vrata in zagledali grofa Alfonza, ki je ležal v postelji zvezan in s zamašenimi usti. Razvezali so ga, in ko je slišal, da je bil Strnad tu in vzel grofico s seboj, se je hitro oblekel in drl k notarju.

Tudi ta vrata so bila zaklenjena, zato so jih vdrli in našli Korteja v nepopisljivem stanju. Zvijal se je tako zelo, da se je vrv globoko v mesu poznala; oči je imel izbuljene, potil se je, da je bil ves moker, in trajalo je precej časa, dokler so se njegovi razburjeni živci zopet pomirili. Potem šele je povedal, a mlademu grofu samemu, kaj da se je zgodilo.

Alfonzo je takoj ukazal vse potrebno, zajahal konja in šel naravnost v Manrezo po policijo, da naj Strnadu sledijo.

Medtem sta dospela Strnad z grofico in pater na grofovskih sančh v mesto. Ko sta zagledala kastelan in njegova Elvira grofico, sta bila neskončno vesela. Mislila sta sicer, da sta pripravila vse potrebno, a treba je bilo še marsičesar, in zamudili so se dalje časa, kot je bilo Strnadu ljubó.

„Sedaj me ne skrbi," je dejal Strnad patru, „a pozneje —!"

„Ravno pozneje nikar ne skrbite," je odgovoril dominikanec. „Da smo le enkrat v gorah, potem bom že jaz vse poskrbel."

„Kako daleč greste z nami?"

„Črez mejo."

„Razjasnili mi bodete torej vse drugo pozneje; sedaj moramo pa hiteti. Grofica in Elvira naj gresta v moje saní; Alimpo gre pa z Vami. Naprej!"

Kastelan in Elvira sta se še poslovila od svojega nečaka, potem pa so se odpeljali. Ravno ko je prijahal Alfonzo z juga v mesto, odpeljale so sani iz mesta proti severu.

Konji so bili sicer močni, a sneg je bil v gorah vedno višji in ceste vedno slabejše. Zato so morali iti počasneje. Izogibali so se večjih krajev. Proti večeru pa so bili konji že trudni, in zato so morali prenočiti v samotni gostilni ob cesti.

Že na vse zgodaj so se zopet odpeljali. Vožnja je bila za Strnada zelo žalostna, kajti njegova ljubica, grofica Silva, je bila mrtva za vse. Elvira se je sicer trudila, da bi jo malo razvedrila, a vse zamán.

Bližalo se je zopet poludne. Bili so sredi Pirenej.

Ob cesti je stala samotna gostilna. Ker so bili konji že zopet trudni, so se ustavili. V ozki, praznotni gostilnici jim ni mogel postreči krčmar z ničemur drugim, kot z velikim ognjiščem in s starim presnivim kruhom. Sreča je bila, da se je Elvira dobro prekrbela z jedjo in pijačo.

Razun dolge, surove mize in nekaj surovih stolov, ni bilo druzega pohištva v prazni sobi. Poleg krčmarja je sedel mož, ki se ti ni mogel nikakor zdeti zaupanja vreden. Imel je jirhaste hlače, usnjene gamaše, raztrgano suknjo in zmečkan klobuk. Za pasom je imel dva samokresa in dolg nož, med nogami je slonela stara puška in poleg njega je ležal velik, medvedu podoben pirenejski pes.

Ko so vstopili popotovalci, se je vsedel v kot in začudil, ko je zagledal med tujci patra. Pater mu je dal skrvnostno znamenje, in nato je odšel mož iz sobe. Dominikanec jo je krenil kmalu za njim pogledat h konjem.

„Grom in strela, pater, odkod pa prideš s temi odličnimi ljudmi?" je vprašal dominikanca.

„Iz Manreze."

„In sam kočijažiš na sanéh?"

„Sam."

„Kam pa greste?"

„Čez mejo v Fes."

„Ali so prijatelji."

„So. Vzel sem jih pod svoje varstvo."

„Torej naj pa gredo v Božjem imenu; upam da nam ne bodo škodovali?"

„Škodovali? Kako néki?"

„Da bi nas izvohali in potem izdali. Čakamo namreč ravno na težek tovoren voz. Tu mimo pride proti večeru. Okoli trideset mož nas je pod streho, če bi tvoji spremljevalci kaj zapazili in potem Francozom povedali, pa nam uide masten plen."

„Nikar ne skrbite! Ničesar ne bodo zapazili. Mudili se bodemo tu samo pol ure."

Roparje bil zadovoljen sto izjavo, se vrnil v sobo in se vsedel zopet na svoj prostor. Delal se je, kakor bi se ne brigal za tujce, vendar je sprejel hvaležno kozarec vina, ki mu ga je ponudil Alimpo.

Minilo je kake pol ure, kar se zasliši nenadona zunaj klopot konjskih podkev in glasni, veseli klici.

Gospa Elvira je stala ravno pri malem oknu in gledala ven. Pobledela je in zaklicala prestrašeno:

»Santa Madona, žandarji prihajajo!"

Alimpo je priskočil in pogledal ven; tudi on se je prestrašil in zaklical:

„In korejidor je tudi zraven."

»Kateri?" je vprašal Strnad.

„Iz Manreze."

„Oh! Ravno prav!"

„Senor, braniti se ne moremo. Zunaj je gotovo kakih dvajset orožnikov!"

Strnad se je prepričal in dejal odločno:

»Branil se bom vendar!"

Tedaj pa je pristopil oni mož iz kota in dejal:

»Nikar ne skrbite, senor! Pod mojim varstvom ste!"

„Kdo pa ste?"

»Cenjeni prijatelj. Dali ste mi vina; varoval Vas bom zato. Ali niste opazili, da je izginil pater? Poznava se namreč dobro. Šel je po pomoč. Le mirno se usedite, vse drugo je moja stvar!"

Alimpo in Elvira sta se stisnila v najzadnji kotiček. Strnad se je vsedel in pripravil orožje.

Zunaj so se culi medtem različni klici, iz katerih se je dalo sklepati, kaj da se ima zgoditi.

„So že pravi!" je dejal nekdo.

„Da, grofove sani in konji so!" je pristavil drugi.

„Zaslužili bomo nagrado!" se je veselil tretji.

„Skočite s konj! Pojdite notri!" je velel četrti. Bil je korejidor iz Manreze.

Odprla so se vrata; in vstopilo je nekaj žandarjev, korejidor je bil prvi.

„O, senor Strnad, tu Vas najdemo?" je dejal, ko je zagledal zdravnika.

„Kakor vidite!" je odgovoril Strnad mirno.

„Kakor se mi zdi, Vam v Manrezi ni ugajalo. Pobegnili ste, senor. To je hudo za Vas. Razun tega ste izvršili pa medtem tudi več drugih zločinov!"

„Na primer?"

„Odvedli ste grofico in napadli kot ropar in morilec prebivalce v Rodrigandi."

„Potem je pa že zelo nevarno!" se je smejal Strnad.

„Saj je tudi. Poglejte te okove in verige! Vkleniti Vas moram v železje in pripeljati nazaj!"

„Poskusite!" je rekel Strnad, vstal in se postavil v bran.

Korejidor je stopil hitro in previdno par korakov nazaj in dejal:

„Senor, opozorjam Vas, nikar se ne branite! Tu pred Vami stojim s štirimi orožniki, zunaj jih je pa še petnajst. Saj Vam prav nič ne koristi, če se branite!"

„Ne verjamem," je dejal sedaj mož v kotu.

Korejidor se je začudeno obrnil in vprašal:

„Kdo pa ste Vi?"

„Prijatelj te gospode," je odgovoril mož hladnokrvno.

„A tako! Torej ste jim pomagali?"

„Ne; ampak jim bom šele."

„Vklenil bom torej tudi Vas."

„Ali pa narobe!" se je smejal tuji mož.

„Vi mene?" je vprašal korejidor jezno. „Človeče, nikar se ne šali z menoj!"

„Ozrite se vendar malo!"

Korejidor se je obrnil in prestrašen odskočil v stran. Tudi oni štirje žandarji so stopili v stran, kajti pri vratih je molelo v sobo več kot deset nabasanih pušk. Pred vratmi pa je bilo še mnogo drugih mož, ki so nastavili žandarjem, ki so ostali zunaj pri saneh in konjih, nabasane puške na prsi.

„Torej?" je vprašal tuji mož. „Kako se Vam dopada ta stvar, moj hrabri senor korejidor? Rečem Vam, da mi ni treba rabiti niti puške, da Vam zamašim gobec. Poglejte tega psa! Samo migniti mu je treba, pa raztrga Vam in Vašim štirim žandarjem grlo. Tu v gorah se dobro spoznamo na take tiče, kakor ste Vi!"

„Moj Bog, zgubljeni smo!" je ječal korejidor.

„Ste tudi! Vašim ljudem zunaj se niti ne sanja, kaj da se godi tu notri. Gre se za Vaše življenje. Ali hočete ubogati, ali ne?"

„Kaj pa naj storim?" je vprašal v zadregi.

„Zapovejte Vašim spremljevalcem, da naj odlože svoje orožje in nam izroče svoje konje!"

„Ne — ne — nemogoče!" je jecljal korejidor.

„Mora biti, mogoče! Moji ljudje slišjjo vsako besedico. Štejem samo do tri. Če niste na tri že pri oknu, Vas na mestu ustrelijo. Trideset mož nas je, in nihče nam ne uide. Torej -— ena — — dve — — — tr — — — —"

Ni še spregovoril „tri", ko je skočil korejidor k oknu in je odprl.

„Odložite svoje orožje!" je zaklical žandarjem.

Orožniki so se začudili in se obrnili proti oknu.

„Za Božjo voljo, odložite orožje!" je ponovil korejidor. „Položite je v sani!"

„Čemu?" je vprašal nekdo.

„Ker smo ujeti," je odgovoril uradnik. „Cela hiša je polna brigantov, ki Vas ustrelé, če ne ubogate."

Niso mu hoteli prav verjeti, kar se odpro vežna vrata, in pridrlo je ven kakih dvajset roparjev, ki so namerili nanje z nabasanimi puškami.

„Udajte se, udajte se!" je prosil strahopeten korejidor.

„Če nam pusté življenje?" je vprašal nekdo previdno.

„Da."

Žandarji so spoznali svoj položaj, zato so odložili svoje orožje, oddali svoje konje in jo odkurili. Isto so storili oni štirje v sobi.

Ko pa je hotel oditi tudi korejidor, ga je prijel ropar za suknjo in dejal:

„Počakaj še malo, dečko! Pogovoriti se morava še nekaj."

»Kaj pa?"

„Takoj zveste."

Obrnil se je potem proti Strnadu in ga vprašal:

„Kakor se mi zdi, niste s tem senorjem korejidorjem kaj posebno zadovoljeni."

„Ne kaj posebno," je odgovoril zdravnik.

„Samo zato, ker Vas je hotel sedaj ujeti? Ali pa imata mogoče še kaj druzega skupaj?"

„Še vse kaj druzega. Prišel je nekoč k meni in rekel, da me pelje k neki dami, a vtaknil me je v ječo, kjer sem bil več mesecev po nedolžnem zaprt."

„Oho! Naj dela pokoro za to zvijačo. Naštejte mu jih pedeset!"

Akoravno se je branil in ječal, so ga vendar odnesli ven. Kmalu so se slišali udarci in uradnikovo zdihovanje. Ko je dobil zadnjega jo je odkuril.

Sedaj je vstopil zopet pater.

„Vidite, senor," je rekel Strnadu, „da sem imel prav, ko sem Vam dejal, da smo v gorah varni."

„Velika uganka ste! Zahvaljujem se Vam najprisrčneje!" je odgovoril Slovenec.

„Morda še rešite to uganko nekdaj. Sedaj pa le hitimo, da smo pred večerom čez mejo."

Strnad se je hotel zahvaliti hrabrim brigantom, a zavrnili so odločno vsako zahvalo ali plačilo. Saj so dobili orožje in konje.

„Pomoč je prišla ravno še o pravem času," je dejal Alimpo ko je vstopil v sani. „Kajné, moja Elvira?"

„Ja," je odgovorila kastelanka. „Ali misliš, da bo povedal korejidor v Manrezi, da jih je dobil pedeset?"

„Ne. Pisal bom pa to našemu nečaku; le naj pove se drugim, moja ljuba Elvira."

Konji so bili spočiti, zato so drčale sani hitro naprej. — — — — —

Osmo poglavje. Črni kapitan.[uredi]

— — — Le ti morje pred mano šumiš.
Samo ti še ne spavaš, le ti še bediš ...
Prsi dvigajo se ti mogočne,
sred tišine ti sopejo nočne.
Bolj in bolj se razširja velika ti grud ...
Kak razganja osrčje skrivnosten ti čut?
Kak v strasti ti valove peneče
na pobrežje zaganja in meče?
Samo s sabo šepečeš, ko rahlo šumiš?
In sedaj kakor grom mi bučiš in grmiš ... —

(Aškerc.)

Dragi bralec, ali si poznal jefrovo Mitjo?

Ne.

Tudi mistrese Valot ne, kateri so navadno rekli mati Drija?

Ne.

Pač škoda! Kajti jefrova Mitja je bila najblažja gospa v Amsterdamu in na celem Holandskem, mati Drija pa je bila najpogumnejša Američanka, kar jih je videla Europa.

Stvar se je dogodila takole:

Ko je bila mistresa Valot še mis, torej še neomožena, je zaman hrepenela po zakonski sreči, kajti bila je večja kakor naj večji mož, poleg tega pa tako tenka, da bi lahko mislil, da je kak jadernik njen oče, in kaka palica za ribe loviti njena mati. Njen obraz je bil kozav, in imela je samo jedno oko, zato jih je bilo pač malo, ki bi jo smatrali za krasotico. Prava Američanka pa ne pride nikdar v zadrego, tudi takrat ne, kadar je treba dobiti moža.

Povabila je nekega lepega dne na večer več prijateljev in prijateljic na čaj. Med njimi je bil tudi neki mester Valot, ki je imel sicer mnogo denarja a malo pameti.

Popili so marsikako čašo ujskija in močnega čaja. Ko se je mestni Valotu že v glavi vrtelo, so pričeli veselo družabno igro. Vsak gospod je moral svoji dami na desnici narediti ženitbeno ponudbo.

Ker je sedela dolga mis na desnici dobrega mestra Valota, je začel poslednji z nežnim glasom:

„Mis, ljubim Vas!"

„Ali res, mester?"

„Vrag me vzemi, če ni res!"

„Ali morda hočete, da tudi jaz Vas ljubim?"

„Seveda."

„Zakaj pa?"

„Grom in strela, ker se hočem z Vami oženiti!"

„Ali res, ser?"

„Seveda."

„In to trdite pred temi pričami?"

„Saj slišite."

„Ali mi date o tem tudi pismeno potrdilo?"

„Seveda, če želite. Vse eno mi je, ali dobim svojo ženo pismeno ali ustmeno."

„Torej pišite, kar Vam narekujem."

Dala mu je papir, tinto in pero, in narekovala:

„Jaz, David Jonatan Valot, izjavljam, da vzamem mis Elo Vardonovo za ženo, ali pa ji plačam takoj odškodnino v znesku pet tisoč dolarjev."

Mester Valot je pisal, in mis je vtaknila papir v svoj žep. Vsi drugi so storili isto.

Ko je ležal drugo jutro mester še v postelji, se odpró vrata, in mis Vardon je vstopila.

Oblečena je bila v rudečo svileno obleko in na klobuku je imela dvoje novih nojevih peres. Videlo se ji je, da se je napravila praznično.

„Dobro jutro, ser," ga je pozdravila.

„Dobro jutro, mis," ji je odgovoril. „Za vraga, mis Vardon, kako da obiščete tacega samca že na vse jutro?"

Hitela mu je v naročje in dejala:

„Ker sva se vendar domenila, da se združiva."

„Združiva?" je vprašal začudeno.

„Seveda. Saj imam priče."

„Priče? Grom in strela! Ali me mislite morda tožiti?"

„Kaj pa še! Ženitba saj ni sodnjska tožba!"

„Ženitba? Ali se mislite omožiti?" je vprašal začudeno.

„Da."

„Bodite vendar pametni! Kdo pa je dotični os— — — srečni človek, sem hotel reči!"

„Nikar ne vprašajte, ljubi Valot. Ljubezen naj bode sicer nedolžna in vzdržljiva, a tako blizu pred poroko vendar ne morem živeti brez drage osebe."

„Brez drage osebe? Vrag me vzemi, če slutim, brez katere drage osebe, da ne morete živeti!"

Debelo ga je pogledala in globoko vzdihnila. Zgrudila se je na trd, samski divan in ječala v vseh molih, tako da mester Valot ni vedel, ali zdihuje, ali pa ima krč v želodcu.

Skočil je iz postelje in vprašal:

„Mis, ne razumem Vas!"

„Jaz Vas ne razumem!" je odgovorila mis. „Berite vendar to pismo."

Mester Valot je prebral svojo včerašnjo izjavo na glas.

„To je bila samo šala!" je zaklical presenečen.

„Šala?" je vprašala mis začudena. „Vprašala sem Vas pred dvanajstimi pričami, če mislite resno, in odgovorili ste mi z »da«."

„Tristo vragov! Ali me mislite prisiliti, da Vas vzamem za ženo?"

„Da me vzamete za ženo ali pa plačate odškodnino!"

„Prosim Vas torej, da takoj odidite."

Odprl je vrata. Mis ga je ponosno pogledala in odšla.

Čez pol ure ga je policija aretirala.

Obsodili so ga, da mora vzeti mis Vardonovo za ženo, ali pa plačati takoj pet tisoč dolarjev. V Ameriki se namreč ne šalijo s takimi stvarmi.

Mester Valot je malo pomislil in slednjič prišel do sklepa, da je vendar bolje nekaj dobiti, kakor plačati, zato je vzel mis za ženo in obdržal svoj denar.

Živela sta srečno in zadovoljno, samo kregala sta se vedno zaradi tega, ker je rekel mester Valot, da ima jetiko od tega, ker ga ona preveč jezi; mistres Valot pa je rekla, da od tega, ker pije prerad ujskij. Naj bo že kakor hoče, mester Valot je imel jetiko. Ko ni pomagalo že nobeno sredstvo, se je preselil na Madejro, ker na tem otoku jetični ljudje ne umró. Mester Valot pa je vendar umrl.

Mistres Valot je ostala sama na svetu in kupila v Funšalu, v glavnem mestu Madejre, hišico, kjer je prodajala na čast svojemu ranjkemu možu mornarjem ujskij.

Mistres Valot je bila poštena krčmarica, in vsi pomorski narodi so jo poznali. Točila je najboljši ujskij in najmočnejši rum, zato tudi najboljši grog. Nevajena je bila na red, pošteno plačilo ji je bila prva stvar. Kdor se je upiral njeni navadi, tega je posadila mati Drija pred vrata. Mater Drijo so jo imenovali, ker se pravi »drij« angleško suh ali tenak.

Mati Drija je bila cel dan v gostilni in poznala vse mornarje, krmarje, veslače in kapitane, a z ženami ni občevala. Imela je samo jedno prijateljico, in sicer pravo, zvesto in dobro prijateljico, in ta je bila jefrova Mitja, katere častiti bralec žalibog ni poznal.

Kdo pa je bila ta jefrova Mitja?

V Funšalski luki je stala ravno lepa ladija. Bila je lepo pobarvana, prednji del in robovi pa so bili pozlačeni. Ladra so bila bela ko sneg. Ob strani na ladiji pa je bilo zapisano z zlatimi črkami »Jefrova Mitja«.

Ta lepa ladija pa vendar še ni bila prava jefrova Mitja, kajti prava je sedela na krovu pod velikim platnenim solnčnikom in pletla nogavice za holandski misijon, da ne letajo ubogi poganski otroci bosi okrog.

Jefrova Mitja je bila čedna, debela, dobrovoljna, holandska žena. Sedela je mirno, a njene roke so se vedno premikale.

Njen mož, majnher Dengerlen, je bil kapitan in posestnik te ladije. Drug brez druzega nista mogla živeti, zato je potovala jefrova Mitja s svojim možem po svetu. Ladija »Jefrova Mitja« je vozila redno z Nizozemskega v Vshodno Indijo in nazaj. Kadar se je ukrcala v Funšalu, je obiskala jefrova Mitja svojo ljubo prijateljico mater Drijo.

Tudi danes se je ukrcala ladija pred dvemi urami v Funšalski luki. „Kapitan" je šel na kopno, zato je ostala njegova žena na krovu in pletla svojo misijonsko nogovico. Kadar se vrne njen mož, gre šele ona k svoji prijateljici.

Kaj neki dela majnher Dengerlen na kopnem?

Hm, kaj neki?

Pri materi Driji sedi v zadnji sobici in se pogovarja z navzočini kapitani in krmarji. V to sobo so smeli samo pravi izkušeni pomorščaki, drugi navadni mornarji so morali ostati v prednji sobi.

„Prokleto!" je dejal neki kapitan, „tako je, kakor sem rekel: črni kapitan je zopet prost."

„Ali res?" je vprašal drugi.

„Gotovo, kajti prepričal sem se sam o tem."

„Kako pa, povejte!"

„Takoj začnem!"

Dotični kapitan je bil Amerikanec. Zvrnil je še kozarček ujskija in potem začel:

„Bilo je pred petimi dnevi in sicer ob rtu Roka. Veter je vel od severozahodne strani, zato smo jadrali blizu ob obali. Ponoči smo zapazili proti jugozahodu ogenj. Zato smo jadrali proti onem mestu in dospeli proti jutru tja. Kaj mislite, da smo tam videli?"

„Kako gorečo ladijo!" je uganil nekdo.

„Prav imaš. Bila je francozka ladija »Afelia« iz Bresta. Vse je že zgorelo, in ničesar nismo mogli več rešiti. Ravno smo hoteli odjadrati, ko zagledamo velik jerbas, na katerem je visel mož."

„Ali je bil še živ?"

„Še. Ulovili smo ga in vzeli na krov. Povedal nam je ves dogodek. Proti večeru je priplula ladija z črnimi jadri proti njim. Razvesila je rudečo zastavo in zahtevala, da naj se udadó. Francoska ladija se seveda ni udala. Tuja ladija je potem nabasala svoje topove in začela streljati. V desetih minutah ni bilo več žive duše na francoski ladiji. Vse so ubili, pobrali naj dragocenejše stvari in slednjič zažgali ladijo."

„In mornar, ki ste ga našli?"

„Skril se je. Ko mu je postojalo že vroče, je vrgel velik jerbas v morje in skočil vanj. Tako smo ga našli."

„Prokleto! Kdo neki je ta »črni«?"

„Morda »Lijon«, s kapitanom Grandeprijem?"

„Gotovo nihče drugi!"

„Sedaj se pa le varujmo! Pravijo, da »Lijon« zelo hitro jadra."

„Pravijo tudi, da je Grandeprij velik lopov!"

„Kdo se ga pa boji, strahopeten je kakor zajec, da mu ni para!"

Te besede je spregovoril majnher Dengerlen.

„Ali res?" je vprašal prebrisan Amerikanec, in opazoval natančno Holandca.

„Res," je odgovoril Dengerlen mirno. „Saj veste, kapitan Henriko Landola, da govorim vedno odkritosrčno."

„Vendar Vam ne želim, da bi srečali »črnega kapitana«!"

„In jaz njemu ne, da bi mene srečal!" je odgovoril Holandec in se nasmejal.

„Mislim, da bi bili zgubljeni!" je dejal španski kapitan jezno.

„Zakaj, senor?"

„Vaša »Jefrova Mitja« jadra počasi, zato mu gotovo ne uidete."

„Ali mislite, da mu bom morda ušel?"

„To je najboljše, kar morete storiti!"

„Hm!"

Španec se je sedaj še bolj razvnel in dejal:

„Ali imate morda topove na krovu?"

„Topove?" je vprašal Holandec začudeno. „Ali je »Jefrova Mitja« bojna ladija, da naj imam topove na krovu? Dobre sekerice imamo, to nam zadostuje."

„Nikar ne bodite ošabni in prevzetni, majnher Dengerlen! Zapomnite si te besede dobro!"

„Bom že!"

Nato je vstal majnher Dengerlen. Pogovor in družba mu nista ugajala. Izpil je in odšel. Ko je šel mimo bifeja se je nagnila mati Drija k njemu in ga vprašala:

„Ali pride jefrova Mitja, majnher?"

„Pride!" ji je odgovoril.

„Kedaj?"

„Takoj!"

Potem je počasi odšel. Na obali ga je čakal čoln, s katerim se je pripeljal na ladijo.

Ko je stopil na krov, je namignil svoji ženi. Pogledala ga je vprašajoče, in prikimal ji je. Vedela je, da sme iti sedaj obiskat svojo prijateljico.

Na zadnjem koncu ladije pri krmilu je slonel mlad mož, ki je bil star kakih trideset let. Bil je velik in močan, in imel pošten obraz. Ta mož je bil prvi krmar na ladiji. Majnher Dengerlen mu je vse zaupal.

„Ali hočete iti morda malo na kopno?" ga je vprašal kapitan.

„Čemu? Saj kmalu zopet odjadramo!"

„Pa vendar naj bi šli!"

„Čemu?"

„Ali vidite tamkajle ono špansko ladijo?"

„Vidim. Mislim da je »Pendola«?"

„Da »Pendola« kapitana Henrika Landole. Morda bi bilo dobro, če bi to ladijo malo natančneje pogledali. Haha, ta vrag me je vprašal, če imam topove na krovu!"

„Oho!"

„Ne zaupam mu, zato bi ga rad malo natančnejše spoznal."

Krmar je postal pri teh besedah pozoren.

„A tako!" je rekel. „Kaj ste mu pa odgovorili, majnher?"

„Da jih seveda nimamo."

„Prav ste imeli! Čudno se mi zdi, da je tako radoveden. Kje pa tiči ta vrag?"

„Pri materi Driji je v zadnji sobi. Pojdite z jefrovo na suho."

„Grem, majnher."

Nato je šel v svojo utico in oblekel boljšo suknjo. Hitel je, ker je jeftova Mitja že vstopila v čoln.

„O, krmar Krek, ali greste tudi z menoj?" ga je vprašala gospa.

„Tudi," ji je odgovoril. „Bom pa sam vesljal."

Vesljal je potem jefrovo na kopno, akoravno mu tega ni bilo treba, ker je bil krmar.

Ko so dospeli k materi Driji, je šla Holandka takoj v sobo, Krek pa je šel na dvorišče in ogledal natančno celo posestvo.

Ravno je hotel iti zopet skozi stranska vrata v hišo, ko zasliši čuden glas. Pogovarjala sta se dva moža, jeden izmed njiju je tako govoril, kakor da bi ne imel nosu.

„Grom in strela, to je Klavsov glas!" je mrmral krmar. „Kako pa pride ta v Funšal? Gotovo ne bo nič prida!"

Poslušal je. Onadva moža na dvorišču sta bila gotovo malo pijana, sicer bi se bila pogovarjala bolj po tihem, posebno ker sta govorila o takih stvareh, ki jih ne sme nihče slišati.

„Kje pa tiči?" je vprašal oni brez nosa.

„Čisto na dnu ladije pri podganah," je odgovoril drugi.

„Grom in strela, ne godi se mu posebno dobro! to ne sme torej nihče drugi tja doli razun tebe?"

„Zato, ja."

»Kaj pa je?"

„Ne vem."

„Ali ga nisi vprašal?"

„Sem, pa mi ni povedal. Tudi bogat se mi zdi, da je bogat."

„Zakaj?"

„Ker mi je ponudil pet tisoč durov, če mu pomagam ."

„Tristo vragov! In še nočeš?"

„Tepec, saj ne morem."

„Zakaj pa ne?"

„Ker sem zgubljen, če uide, akoravno imam mnogo ."

če ti uidi."

„Ne morem."

„Zakaj ne?"

„Ker morata biti vsaj dva, da ga prineseta zvečer rov; jeden sam ga ne nese."

„Pa jaz pomagam."

„Hm, to pa že! Če bi le vedel, kdo da je, da bi pal."

ko so ga pa spravili na ladijo?"

smo ponj v neko graščino. Imenovala se je Rodriganda, in je blizu Barcelone na Španskem."

„ se je morda sprl z kapitanom Landolo?"

„ . Mislim, da je napravil to stari Grasparino ."

„Kdo pa je ta?"

„Neki zvit advokat, ki je v kupčijski zvezi z našim kapitanom."

„Če je stanoval ta mož v graščini, potem ima gotovo denar. Spustiva ga!"

„Le premisliva preje natančno."

„Ampak pet tisoč durov, je lep denarček!"

„Pet tisoč da vsega skupaj. Klavs, koliko pa hočeš ti imeti?"

„Polovico."

„Kaj pa še!"

„No, pa naj bo za dva tisoč."

„Še preveč! Tisoč imaš dovolj."

„Tega pa ne! Štiri tisoč je pa zate preveč!"

„Pa pustiva stvar. Za jeden čoln je — —"

Odprla so se vrata, in neki gost je prišel ven, šel čez dvorišče. Zato Krek ni mogel dalje posl.

Šel je v gostilno. Ko ga je gostilničarka ga je prijazno nagovorila:

„O, mester Krek, pozdravljeni!"

Segel ji je v roko in odgovoril:

„Ali ste še vedno zdravi, mamka? To me . Prinesite mi merico piva!"

Nato je odšel v drugo sobo. Gostilničarka mu je poslala zaželjeno pivo in se potem zopet usedla jefrove Mitje.

„Ta Krek je pa dečko," je dejala, veselje pogledati!"

„In priden," je pritrdila Holandka.

„Mislim, da je njegova žena srečna."

„Srečna, srečna!" je potrdila jefrova Mitja. je in skrbi samo za svojo ženo in svoje otroke izobražen je precej: hodil je celo nekaj let v šolo."

„Res? Zakaj pa ni postal duhovnik ali pa odvetnik?"

„Ker je bil revnih starišev. Imel je prijatelja, nekega Strnada, s katerim sta hodila skupaj v šolo; Strnadov oče ga je podpiral, a žalibog prezgodaj je umrl. Strnad pa je postal slaven zdravnik, in je bogat mož, ker je ozdravil nekega grofa."

„Res?" je dejala mati Drija.

„Res. Ozdravil je nekega slepega grofa, in ta mu je dal za plačilo kar par sto tisoč dolarjev, morda še več!"

„Jójhatana!" je zaklicala mati Drija in zaploskala vsled začudenja z rokami.

„Lepa vsotica je to, kajne! Pa privoščim jo doktorju Strnada, ker je zelo ljubeznjiv in dober majnher. Njegova rodovina in našega krmarja Kreka stanujejo namreč skupaj, v nekem gozdu blizu Ljubljane v Avstriji."

„Sredi gozda? Strašno! Če prijedo medvedje ali pa indijanci!"

„Medvedov in indijancev v Ljubljani menda ni. Ko so dobili Strnadovi toliko denarja, je rekla gospa Strnad Krekovi ženi, da mu rada posodi toliko, da si kupi svojo ladijo."

„Kako lepo! Gotovo so zelo dobri prijatelji. Iz dna svojega srca privoščim Kreku, da bi se mu dobro godilo."

Tako sta se pogovarjali še nadalje; jefrova Mitja je pletla nogavice in mati Drija je stregla gostom.

Medtem pa se je vsedel Krek v drugi sobi k mizi v kotičku. Nekaj gostov ga je spoznalo, in jeden ga je nagovoril:

„Holá, krmar Krek, tudi Vi ste tu! Vaš »stari« je bil ravnokar tu. Kako se Vam pa godi?"

„Dobro, kapitan; ne smem se pritožiti. Kapitan Dengerlen ume svojo stvar in ravna dobro z ljudmi."

„Dengerlen?" se je začudil Amerikanec. „Ali ste morda njegov krmar?"

„Da."

„Kako dolgo že?"

„Štiri leta."

„Odkod pa pridete?"

„Iz Moluških otokov."

„Torej imate poper in take stvari?"

„Da."

„Koliko znaša vsa vrednost?"

„Vprašaj te kapitana."

„Tako približno pa saj Vi tudi veste."

„Seveda, pa ne za vsakega radovedneža."

„Kaj pravite, krmar? Tako neuljudno se vendar ne občuje s starim, izkušenim kapitanom!"

„In nikar ne mislite, da se sme mladega, neizkušenega pomorščaka izpraševati! Mislim, da ste kapitan Henrik Landola?"

„Da, Landola sem!"

„Tedaj se pa le brigajte za to, kar imate Vi na svoji ladiji; zdi se mi, da ni poper ali kaj sličnega!"

Tedaj pa je skočil kapitan izza mize in zaklical:

„Ali se misliste prepirati, mladenič? Dober, oster nož imam! Kaj se brigate za to, kaj da imam jaz na ladiji?"

„In Vi za to, kaj da imamo mi?!"

„Vprašal sem Vas pošteno. Ali morda mislite, da imam kaj nepoštenega?"

„Hm, pokažite nam vendar, kaj da imate na dnu ladije, ker ne sme nihče izmed Vaših mornarjev doli!"

Kapitan se je prestrašil in pobledel, vendar je odgovoril:

„Mislim, da se Vam sanja! Jaz pridem iz Španskega, Vi pa iz Moluških otokov. Kaj veste Vi potem o moji ladiji?"

„Da imate na njej jetnika."

„Morda nimam pravice, kaznovati neubogljivega mornarja?"

„Imate; a pravice nimate, da bi zaprli, kar Vam izroči odvetnik Gasparino Kortejo, ali po kar greste v graščino Rodrigando!"

Kapitan je še bolj pobledel. Te besede so vplivale nanj tako strašno, da so vsi navzoči zmajevali z glavami. Opazil je splošno začudenje, zato se je premagoval.

„Blazni ste, ali pa Vas luna trka!" se je smejal prisiljeno, „Kedaj ste pa dospeli v luko?"

„Pred dvemi urami."

„Jaz pa pred štirimi. Prišli smo iz nasprotnih strani; kaj veste Vi potem o moji ladiji! Sicer pa nimam časa poslušati Vaše čenčarije. Adijo, gospodje!"

Vzel je svojo čepico in odšel.

„Kaj pa je bilo? Kaj pa veste, krmar?" so vprašali drugi Kreka, ko je odšel Landola.

„O, ničesar. Slišal sem samo pogovor dveh njegovih mornarjev."

„A, tako! Slabo vest ima Landola; grozno se je prestrašil!"

Landola je šel naravnost na svojo ladijo.

„Kje neki je zvedel ta človek vse!" je mrmral sam s seboj. „Nerazumljivo se mi zdi! Iznebiti se ga moram. »Jefrovo Mitjo« sem že itak hotel napasti, a sedaj mi ne sme uiti na nobeden način. Uro za njo odjadram tudi jaz."

Mornarja, kojih pogovor je slišal Krek, sta veslala Landolo k njegovi ladiji. Takoj je šel h krmarju in dejal:

„Holá, krmar, danes pa le pazite!"

„Ali imamo kako novo kupčijo, senor?"

„Da."

„S kom pa?"

„Z onimle Holandcem. Proti večeru bo odjadral. Uro pozneje odidemo mi. Glejte, da živa duša preje ničesar ne zve!"

„Že dobro, senor! Kaj pa ima »Jefrova Mitja«?"

„Poper, klinčke in take stvari."

„Koliko mož pa ima?"

„Kakor navadne ladije. Nas je dvakrat toliko."

„Storili bodemo kakor navadno, kajné?"

„Da. Čisto blizu gremo, in sicer od strani, potem pa vržemo mreže."

„Kdo pa bo zapovedoval danes, jaz ali Vi sami?"

„Jaz sam. Nekdo je namreč na ladiji, katerega moram na vsak način dobiti v svoje pesti."

S tem sta končala svoj pogovor.

Zunaj na krovu pa sta se pogovarjala Klavs in njegov tovariš. Govorila sta o jetniku.

„Govoril boš še z njim, praviš?" je rekel prvi.

„Da."

„Mislim, da bo zadovoljen?"

„Seveda bo!"

„Prinesla ga bodeva najprvo gori, potem pa na suho?"

„Ti boš stražil."

„Kje?"

„Pri zadnji utici."

„Dobro."

„Uro pred večerom dobimo svojo večerjo. Glejva, da prideva prva na vrsto. Ti greš potem na stražo, jaz pa doli. Če bodeva hitra, ga spraviva gori, ko se bodo drugi še prerivali okoli kuharja. Po vrvi splezava nato v mali čoln in odveslava."

„In potem?"

„Potem greva takoj v gore in se tam skrijeva, dokler ne odjadra »Pendola« iz luke. Otok je hribovit; lahko se bodeva skrila."

„Pojdi torej doli in pogovori se z njim!"

Mornar je šel nato pri zadnji utici v ladijo. Na dnu je bilo mnogo peska, da ladija varnejše plava. V tem mokrem pesku je bilo polno miši in podgan. In na tem pesku je ležal v temini z verigami uklenjen Marijano, ali kakor so mu rekli v Rodrigandi, huzarski poročnik Alfred de Lotrevil.

Mnogo je že pretrpel, a najhujše so ga mučile misli na ljubico in na prijatelje.

Ko je zaslišal mornarjeve korake, je vprašal:

„Kdo je?"

„Jaz, senor; vodo sem prinesel."

„Daj sem; strašno trpim v tem mokrem pesku!"

Mornar je odložil vrč in hotel zopet oditi.

„Počakaj!" ga je prosil Marijano.

„Kaj pa še želite, senor?" ga je vprašal mož.

„Ali si že dobro premislil moj predlog?"

„Sem."

»Torej?"

„Premalo ste obljubili."

„Ali je pet tisoč durov premalo?"

„Premalo."

„To je zate vendar že premoženje!"

„Záme, seveda; a deliti moram. Sam tega vendar ne morem izvršiti, senor."

„Ali še koga rabiš?"

„Seveda; saj še jednega."

„Boš li našel koga, ki nas ne izda?"

„Ga že imam, če bi se le pogodila za ceno!"

„Dobro. Koliko pa hočeš?"

„Šest tisočev!"

„Kedaj me pa oprostita?"

„Še danes zvečer, če mi obljubite, da plačate!"

„Dobro. Plačam!"

„Gotovo?"

„Gotovo."

„Ali naju ne bodete ogoljufali?"

„Ne. Svojo častno besedo Vam dam."

„Verjamem Vam! Danes bomo šli v gore, in tam počakamo, dokler smo varni."

„Ni treba. Ujeli so me po nedolžnem, in vidva sta na roparski ladiji, ne da bi vedela za to. Kakor hitro smo na suhem, nas varujejo postave."

„Ali veste natančno?"

„Natančno; nikar ne skrbite!"

Medtem se je poslovila jefrova Mitja pri materi Driji in šla s Krekom zopet na svojo ladijo, na kateri so se že pripravljali na odhod.

„Torej, kako Vam je všeč Landola?" je vprašal Holandec Kreka.

„Zdi se mi, da mu ne smemo zaupati. Poizvedoval je po naših razmerah tako vsiljivo, da sem ga moral zavrniti. Treba je, da se ga varujemo."

„Bomo videli, senor krmar. V jedni uri odjadramo!"

Zvečer ob določeni uri je odjadrala »Jefova Mitja" iz Funšalske luke.

Komaj uro pozneje je pozvonil kuhar na Pendoli k večerji. Vsi so hiteli v kuhinjo. Klavs in njegov tovariš sta dobila prva svojo večerjo. Nato je hitel Klavsov tovariš na krov in pogledal če je mali čoln pripravljen. Klavs pa je šel v ladijo k Marijanu.

„Ali si že tu?" ga je vprašal jetnik.

»Že."

„Kako boš pa odklenil verije?"

„Prinesel sem klešče s seboj in ne rabim ključa."

V dveh minutah je preščipnil verige, potem sta šla gori. Ravno sta prišla na krov, ko zaslišita gromeč kapitanov glas.

„Pridite hitro vsi na krov!" je zaklical Landola, ki je bil ravno slučajno na krovu.

„Tristo vragov! Kaj je to?" je klical. „Straža na pomoč!"

Pri teh besedah je treščil izstradanega Marijana tako močno s pestjo v lice, da je padel zopet, po stopnjicah doli.

Mornarji so prihiteli, in kakor bi trenil z očmi, so obkolili Klavsa in njegovega tovariša. Zvezali so ju in vrgli pod krov.

Kmalu je bilo na ladiji zopet vse mirno. Prižgali so svetilke, dvignili sidra in napeli jadra. Veter se je vprl vanje, in »Pendola« je odplula. Vozila je mnogo hitrejše kakor »Jefrova Mitja«.

Kapitan je sedel visoko med jadri in opazoval hitrost svoje ladije. Bil je zadovoljen.

„Hurá, zavesite napise, nategnite vrvi in napnite črna jadra. — Tudi topove pripravite!"

To povelje je provzročilo za nekaj minut splošno zmešnjavo. V četrt ure je bila »Pendola« vsa drugačna. Nihče bi je skoraj ne mogel več spoznati.

„Kaj mislite, krmar, ali dohitimo Holandca?" je vprašal kapitan.

„Gotovo, senor," je odgovoril krmar.

„Tudi s temi jadri?"

„Tudi. Opazoval sem jih, ko so odjadrali. Naša ladija vozi v uri pet kilometrov hitreje."

„V treh urah jo torej dohitimo."

»Jefrova Mitja« je jadrala naravnost proti severu. Na nebu je sijala luna in razsvetljevala srebrno lesketajoče se morje. Jefrova Mitja je še sedela na krovu in pletla nogovice; kapitan pa je bil v svoji celici in računal. Kar zavpije Krek, ki je stal pri krmilu in imel v rokah dober daljnogled:

„Hej, Niko!"

„Takoj, krmar!" je odgovoril mornar.

„Skoči hitro doli h kapitanu in reči mu, da naj pride takoj gori!"

„Takoj!"

V dveh minutah je bil kapitan že pri krmarju.

„Kaj pa je, Krek?" je vprašal.

„Vzemite daljnogled v roke in poglejte nazaj!"

Kapitan je gledal in gledal ter slednjič dejal:

„Mislim, da je kak jadernik!"

„O, ne, majnher, ladija je, ladija."

Mornarji pravijo namreč eno in dvojadernikom jaderniki, trojadernik je šele ladija.

„Prav imate!" je rekel kapitan in pogledal zopet skozi daljnogled. „Saj je res trojadernik."

„Čegav neki, majnber?"

„Ne vem. Zavijte malo v stran!"

Krek je ubogal, a takoj je zavila tudi ona ladija v daljavi na stran.

„Holá, mislim, da gre nad nas," je dejal majnher Dengerlen.

„Tako je. In še zelo dobro jadra. V pol ure nas dohiti."

„Napnite še jedno jadro, da nas tako hitro ne dohiti. Pošteno ga sprejmememo!"

Potem se je obrnil k mornarjem in zaukazal:

„Holá, mladeniči, pripravite se, roparska ladija nam je za petami! Pripravite mreže, orožje in topove!"

„Hurá!" so zaklicali vsi.

Marljivo so se vsi pripravljali na boj. Topove so nabasali in jih potem zakrili, da bi jih sovražnik ne zapazil.

Jefrova Mitja je nekaj časa gledala, kako se pripravljajo za boj, potem je pa odložila nogovice in šla na dnu ladije. Kmalu se je zopet vrnila in prinesla s seboj poln jerbas javanskih bomb. Slavne javanske bombe rabijo pomorščaki v boju z morskimi roparji, da užgo njih ladije.

„Ali jih bo dovolj?" je vprašala kapitana.

„Dovolj."

Tuja ladija je prihajala vedno bližje in bližje. Ko je bila že čisto blizu, je napela še jedno jadro in zavila malo v stran, tako da je bila ladija poleg ladije, potem pa je ustrelila.

„Ustavite se!" je zaklical močan glas.

„Že dobro!" je odgovoril majnher in ukazal, da naj ustavijo.

„Katera ladija je to?" je vprašal zopet nekdo na tuji ladiji.

„»Jefrova Mitja« iz Amsterdama."

„Kako se piše kapitan?"

„Dengerlen."

„Odkod pridete in kam greste?"

„Iz Moluških otokov se vračamo domov."

Do sedaj je odgovarjal Holandec, kakor da bi imel opraviti z bojno ladijo. Tedaj pa je sam vprašal:

„Kaka ladija je pa Vaša?"

„Črna ladija je. Udajte se!"

„Le pridite malo bližje, zijali!"

„Hurá!" so zaklicali nato holandski mornarji svojemu hrabremu kapitanu.

Tujci so odgovorili s topom; a vsled strela se je nagnila ladija preveč, in krogla ni zadela. Glasno so se zasmejali na »Jefrovi Mitji«.

„Le bližje! Pripravite se!" je zaklical črni kapitan svojim ljudem.

„Vržite mreže! Le bližje!" je zapovedal majnher Dengerlen.

„Hura!" so zatulili tujci.

„Hura! Nazaj, mladeniči!" je klical Holandec. „Dajte jim prostor!"

Ladiji sta se priklopili druga druge z mrežami in kavelji. Sovražniki so morali iti na holandsko ladijo, kjer so jih potisnili mornarji v kot.

„Še precej jih je tam," je zaklical Dengerlen. „Sprožite topove!"

„Odkrili so topove, namerili na sovražnike, ki so se gnetili okrog svojih topov, in sprožili. Razkropili so se na vse strani.

„Dobro, mladeniči! Le hitro z novega nabasajte in sprožite!" je ukazal Dengerlen.

Pridrli so zopet novi mormarji na krov in se gnetili okoli svojih mrtvih tovarišev. »Jefrova Mitja« pa je drugič sprožila in zgodilo se jim je kakor prvim: mrtvi so bili.

„Sedaj pa le nánje!" je zaklical Holandec.

Holandci in Frizi so se hrabro borili z morskimi roparji, ki so imeli vsi črne krinke. Jeden izmed roparjev pa je bil posebno hraber in silil proti krmarju.

„Pes, a ti si tu?!" je klical ropar in nameril z nožem na Kreka. „Moram te imeti!"

Skočil je k njemu in ga prijel za levico. Krek pa mu je ušel iz rok in mu izbil nož. Pri tem je padla roparju krinka iz obraza. Krmar je zagledal znan obraz.

„O, kapitan Landola!" je zaklical. „Dobro, da mi prideš živ v pesti!"

Krek ga je hotel podreti na tla, kar zakliče nekdo na koncu krova:

„Ogenj! Gori! Nazaj!"

Pritem se je obrnil Krek nazaj, medtem pa mu je Landola ušel.

Na koncu krova je stala jefrova Mitja in metala na sovražno ladijo javanske bombe. Tuja ladija je že gorela, zato so se morali roparji vrniti, da so gasili ogenj.

Medtem pa so odpeli mreže in kaveljne. Holandec je bil rešen.

„Hurá!" je zaklical Dengerlen. „Rešeni smo, mladeniči! Napnite vsa jadra, da hitro odjadramo. Potem pa osnažite krov!"

Tla so bila vsa krvava, a izmed mornarjev ni bil skoraj nihče ranjen. Napeli so jadra in odpluli. Od daleč so še videli, da so pogasili na roparski ladiji ogenj, in krmar Krek se je zelo jezil, da mu je ušel črni kapitan.

Deveto poglavje. Ozdravljenje.[uredi]

Tam kjer je Ljubljana bela Davne čase že slovela,
Kjer slovenski mili rod,
Zemljo orje, mirno hod’,
Tam mi zibka prvočasna
Tekla je, tam dom je moj.

(Jos. Cimperman.)
Dom slovenski, zemlja sveta,
Kje, oh, kje je lepši raj?
Videl mesta sem nešteta,
K tebi če srce nazaj.

(Iv. N. Resman.)

Blizu Ljubljane na Kranjskem leži mala vasica Bršljanovo. Tam stoji stara, velika graščina, v kateri je stanovalo pred stoletji mnogo več prebivalcev, kakor ob času, v katerem se godi naša povest.

V graščini prebiva samo stari nadgozdar Podgornik. Ker mu je pa bilo samemu predolgočasno, je prosil neko daljno sorodnico, da naj pride s svojo hčerjo k njemu stanovat.

Ta sorodnica je bila gospa Strnadova, mati slavnega zdravnika doktorja Jankota Strnada. Bila je že več let vdova in je rada ugodila Podgornikovi prošnji, kateremu so rekli navadno „gospod stotnik", ker je imel nekdaj pri vojakih to dostojanstvo.

Pri graščini je bilo prizidano gospodarsko poslopje, kjer je stanovala v pritličju Krekova rodovina, s katero se bodemo že še natančnejše seznanili. Krmarjeva rodovina je štela samo troje oseb, očeta, katerega navadno ni bilo doma, mater in petletnega sina Slavkota, ki je bil prebrisan dečko, zato so ga pa imeli tudi vsi v graščini radi.

Bilo je zgodaj zjutraj. Gospod stotnik je sedel v svoji pisarni in računal. To delo mu ni ugajalo, in zato je bil slabe volje.

Kar potrka nekdo na vrata.

„Napprrrrej!" je komandiral gospod stotnik.

Vstopil je gozdarski pomočnik Ludevit. Bil je desna roka nadgozdar jeva in poznal vse dobre in slabe stotnikove navade. Služil je pri Podgornikovi stotniji in zato je bil navajen še od takrat na vojaško disciplino. Vstopil je in ostal pri vratih, ne da bi pozdravil.

„Torej?" je zagodrnjal nadgozdar.

„Dobro jutro, gospod stotnik!"

„’ro jutro! Prokleta stvar!"

„Kaj? Lesni tatovi!"

„Lesni tatovi! Butec! Račune sem mislil."

„Računi so res prokleta stvar, še bolj kakor lesni tatovi. Vesel sem, da nisem nadgozdaV; saj nimam ničesar opraviti z računi."

„Ha! Ti, da bi bil nadgozdar?" je godrnjal stotnik. „Mislim, da bi storil razun računov tudi same neumnosti."

„Neumnosti? Jaz? Sam Bog mi pomagaj, gospod stotnik, tega pa ne!"

„Kaj? Ne? Ali nisi storil včeraj neumnost?"

»Kaj?"

„Tam v ribnjaku!"

„Oh, ker sem učil Slavkota plavati?"

„To, ja! Kako more petleten deček plavati! In če utoni!"

„Pa saj se je hotel naučiti!"

„In ti si mu pokazal?"

„Sem."

„Ali znaš?"

„Ne."

„Butelj! Plavati si ga hotel naučiti, pa sam ne znaš? Vrag naj me vzame, če ni to največja neumnost, ki si jo moreš sploh izmisliti. Če kdo izmed vaju utone, in zvem, da je bil deček, tedaj se pa le priporoči Materi Božji, če pa ti utoneš, mi ni nič zate! Zaradi česar pa prideš?"

„Neki gospod je spodaj, ki bi rad govoril z gospodom stotnikom."

„Kdo pa je?"

„Pravi, da bo že gospodu stotniku samemu povedal!"

„Neumnost! Ali je dobro oblečen?"

„Je. In očala ima."

„To me nič ne briga. Dandanes ima že vsak lačenpergar očala. Ali smrdi po žganju?"

„Hm! Nisem ga povohal."

„Kaj? Ne? Zapomni si, drugič ga povohaš! Razumeš? Naj pride gori!"

„Prosim, gospod stotnik!"

Ludevit je odšel in kmalu je vstopil tujec.

Bil je visoke, suhe postave in imel višnjeve očala na zakrivljenem nosu. Vstopil je, kakor da bi bil doma, in vprašal po domače:

„Ali ste morda Vi gospod nadgozdar Podgornik?"

Sedaj je imel stotnik šele povod, da je pokazal svojo jezo. Vstal je, odprl vrata in namignil tujcu.

„Stopite še enkrat ven!" je zarenčal nad njim.

„Zakaj?"

„Zakaj? Zato, ker jaz hočem!"

„Pa saj nimate nikoga —"

„Ven!" je zagrmel Podgornik nad tujcem, da se je stresel po vseh udih.

„Torej, če želite, pa grem še enkrat pred vrata."

Nato je stopil tujec pred vrata.

„Tako je prav," je rekel nadgozdar. „Torej, prosim, sedaj pa še enkrat vstopite in pozdravite, kakor stori vsak pošten človek, tudi če pride h kakemu delavcu."

Tujec se je začudil, snel svoja očala in jih obrisal. Potem jih je zopet nataknil in opazoval jezno stotnika.

„Gospod nadgozdar, kdo Vam je pa vendar dal pravico, da me poučujete, kakor — — —"

„Paperlapá!" mu je segel stotnik v besedo. „Kdo je pa Vam dal pravico, vstopiti v sobo, ne da bi me pozdravili!"

„To pravico imam."

„Pravico? Grom in strela! Pravico, vstopiti v mojo sobo, ne da bi se pozdravil, imam samo jaz!"

Tedaj se je razkoračil tujec in dejal važno:

„Pravico imam vstopiti, kamor hočem."

„Oho! Kdo pa ste?"

„Cesarski-kraljevi policijski komisar sem. Ste razumeli, gospod nadgozdar!?"

„Tako? Druzega nič? In tudi če bi bili cesarski-kraljevi policijski cestni pometač, pa morate vendar pozdraviti. Razumete?"

Porinil je moža še bolj ven na hodnik in zaprl potem vrata.

Kmalu je nekdo potrkal.

„Naprej!" je odgovoril stotnik.

Tujec je odprl vrata in vstopil. Pri tem pa se je držal porogljivo na smeh.

„Gospod nadgozdar," je dejal, „iz gotovih vzrokov sem se Vam udal. Želim Vam torej dobro jutro."

„Dobro jutro! Kaj pa želite?"

„Ali se morem pogovoriti z Vami o neki uradni zadevi?"

„Nimam mnogo časa, narediva na kratko. Vsedite se. Kaj pa želite?"

„Ali ne stanuje pri Vas neka gospa Strnad?"

„Da."

„S svojo hčerjo?"

„Da."

„Kot kaj pa stanujejo pri Vas?"

„Grom in strela! Kot ljudje, vendar!"

„Opozarjam Vas, da sem opravičen zahtevati uljuden odgovor."

„Saj sem vendar uljuden, gospod cesarski-kraljevi policijski komisar!"

„Ali ima razun te hčere še kaj otrok?"

„Otrok nič, pač pa jednega sina."

„Kaj pa je?"

„Zdravnik."

„Kje?"

„Dragi prijatelj, niti časa nimam, niti ne poljubi se mi, da bi me tule izpraševali na dolgo in široko. Kaj pa je z doktorjem Strnadom?"

„Policija ga zasleduje."

„Za — — sle — — du — — je — —!" je zaklical stotnik. „Kako čudni se mi zdite!"

„Povedal sem Vam resnico. Policija ga zasleduje iz Španskega."

„Zakaj?"

„Zaradi poskušenega umora, tatvine, ker je odvedel neko damo in ker je v zvezi z roparsko družbo."

Stotnik je pogledal komisarja, kakor da bi ga pomiloval, in rekel:

„Nič druzega? Samo zaradi takih malenkosti?"

„Gospod nadgozdar, ali so to malenkosti?"

„Mislim, da me še vedno niste dobro razumeli. Povem Vam torej svoje mnenje: doktor Strnad je poštena duša, kakor jih je malo na svetu. Preje bi Vam verjel, če bi bili rekli, da ste Vi sami tat, morilec in tako dalje. Kar pravite je gola neumnost, in z neumnostjo nimam ničesar opraviti. Ali ste res cesarski-kraljevi policijski komisar?"

„Sem."

„Ne poznam Vas. Ali imate legitimacijo?"

„Kako se upate zahtevati legitimacijo?" se je zadrl tujec.

„Ker vsak slepar lahko reče, da je cesarski-kraljevi policijski komisar. Pojdite, in glejte, da se mi ne prikažete preje, preden nimate legitimacije!"

„Ali veste, kaj da storite?"

„Dobro. Vrgel Vas bom namreč ven, če prostovoljno ne greste!"

„Vrnil se bodem torej, in sicer s spremstvom, naznanil Vas bom, ker ste se mi protivili. Nikar ne mislite, da ste neodvisen vladar!"

Sedaj je stotnik pozvonil in Ludevit je vstopil.

„Ludevit!"

„Prosim, gospod stotnik!"

„Spravi tega človeka ven, če pa hitro ne gre, ga vrži ven in spusti pse, da ga poženo čez graščinsko mejo!"

„Prosim, gospod stotnik!" je odgovoril lovec veselo, kajti povelje mu je bilo po volji.

„In če se prikaže še enkrat, ne da bi imel legitimacije, ga primite in uklenite, če bi pa hotel uiti, mu pa zasmodite dobro merico svinčenk v njegova suha bedra."

„Prosim, gospod stotnik!"

Nato se je obrnil Ludevit k tujcu in mu zapovedal: „Naprej, dečko! Pojdi!"

Komisar se je sicer prestrašil, vendar je jezno zaklical:

„Obadva mi bosta to še drago poplačala!"

„Zgrabi ga!" je ukazal nadgozdar in teptal jezno z nogo.

Takoj je zgrabil Ludevit tujca in ga vrgel doli po stopnjicah. Kakor blisk jo je pobrisal komisar iz graščine. Zunaj pa je stiskal pesti in obljubil nadgozdarju maščevanje.

Na dvorišču je stal Slavko v zeleni lovski obleki in vprašlal Ludevita:

„Zakaj si pa vrgel tega moža ven? Kaj ti je pa storil?"

„Razžalil je gospoda stotnika."

Tedaj je zgrabila dečka jeza in dejal je:

„Vrag naj ga vzame! Takoj grem po svojo puško in mu zasmodim za petami! Kdor razžali gospoda stotnika, ga takoj ustrelim!"

Lovec se je zadovoljno nasmejal, kajti bil je vesel, da je Krekov Slavko tako pogumen dečko.

„Stoj!" je rekel, ko je hotel iti Slavko res po puško. „Na ljudi ne smeš kar tako tja vendan streljati. Veš kaj, vem pa za živalico, katero smeš ustreliti."

„Živalico? Katero pa?"

„Lisico."

„Lisico?" je zaklical deček vesel. „Kje pa tiči ta pára?"

„Tam v bukovem gozdu. Včeraj sem jo zasledil, in danes grem nánjo z lovskimi psi."

„Ali smem iti s teboj?"

„Seveda, če dovolijo tvoja mati."

„Takoj grem vprašat."

Hitel je k materi, ki je ravno trosila perutnini žito in koruzo. Krekova žena je bila čedne, prikupljive postave, in vsa žival se je gnetila okoli nje. Slavko je skočil v sredo med kokoši in golobe, da so zbežali na vse strani.

„Mamica, Mamica, ustreliti ga hočem!" je zaklical veselo.

„Koga pa, ti mali divjak?" ga je vprašala mati in se nasmejala.

„Lisico, ki nam krade kokoši."

„Kje pa je?"

„Tam v bukovem gozdu. Ludevit jo je zasledil in gre sedaj na lov. Ali smem iti z njim?"

„Seveda, ker je Ludevit zraven."

Slavko se je malo namuzal, potem pa odgovoril s ponosnim glasom:

„O, saj Ludevita pravzaprav niti ne rabim. Lisico pa vendar lahko sam ustrelim!"

Nato je šel v hišo, a kmalu je prišel zopet ven z malo dvocevko čez rameni, katero mu je kupil nadgozdar za rojstni dan. Slavko je bil star komaj pet let, a streljati je znal kakor malokdo.

„Sedaj grem, mamica," je rekel.

„Pa saj ne zopet v vodo, kakor včeraj."

„Zakaj pa ne?"

„Ker je sedaj po zimi ribnjak zmrznjen. Pod ledom se saj ne boš kopal!"

„Vedno si mi rekla, da se moram kopati v mrzli vodi. Ludevit mi je rekel, da postane človek zdrav in močan, če se kopa tudi po zimi. Če se sedaj ne naučim plavati, pa po leti ne bom znal."

„Pa prehladiš se lahko in umreš, moj otrok. Tvoja mati se bo pa potem jokala."

Tedaj je objel svoje mater in dejal:

„Ne bo se ti treba jokati, mamica, saj pe grem v vodo. Gotovo ne!"

Poljubila ga je in potem je ponosno odšel, kakor kak knez. Ludevit in nekaj drugih lovcev so ga že čakali.

Šli so v gost gozd. Slavko je izpraševal vse natančno, in izpraševanja ni bilo ne konca ne kraja.

Bilo je jasno, mrzlo zimsko jutro. Sneg je ležal na okrog čevelj visoko.

Kmalu so dobili sled.

Ko so prišli do stare bukve, so se najprvo prepričali, da lisica ni šla še ven. Kakor se je razvidelo po sledu, je bila jedna sama lisica, ki se je nastanila tu čez zimo.

Zamašili so vse stranske luknje in pustili odprto samo največjo. Potem so spustili pse. Takoj so izginili pod zemljo. Lovci pa so nastavili puške. Slavko je stal tik pri luknji.

„Glejte, da ne ustreli kdo kakega psa!" je svaril Ludevit. „Žalostno bi bilo tukajle."

Imel je namreč navado, da je rekel ob vsaki priliki „tukajle", in navadno takrat, kadar je bilo najmanj na mestu.

Slavko se je poredno nasmejal in odgovoril:

„Tak strel pa že vam prepustim!"

Pod zemljo so slišali tulenje psov. Lisica je bila torej v jami. Slišalo se je, da se hrabro brani.

Kar zalajajo psi glasno pod zemljo. Lisica se je morala udati in pobegniti.

„Le pazi, Slavko, sedaj pride!" je rekel Ludevit in nameril v luknjo.

Slavko je še vedno mirno čakal. Slišal je natančno, kje da se trgajo. Lisica je vgriznila jednega psa, ki je hudo zacvilil, in naenkrat šine nekaj temnega iz luknje.

„Lisica!" je zaklical Ludevit in vstrelil. Žival se je zgrudila mrtva na tla.

Skoraj ob istem času je vstrelil tudi Slavko, a v nasprotno smer.

„Jo že imam!" je vzkliknil Ludevit in skočil k živali, ki jo je ustrelil, a takoj je ves prestrašen zaklel:

„Grom in strela, kaj pa je to?"

„Valdina!" je odgovoril jeden izmed gozdarskih hlapcev.

„Za Boga milega, Valdina je! Torej sem ustrelil Valdino tukajle. Več kot smolo imam! Da se mi kaj tacega pripeti tukajle. Kako more vendar priti pes preje ven kakor lisica?"

„Ker ga je lisica ugriznila!" je odgovoril Slavko.

„Molči, pritlikavec!" se je jezil Ludevit.

„Pritlikavec?" je rekel Slavko. „Oho! Poglej vendar malo za onile grm!"

Vsi so pogledali tja.

„Lisica! Pri moji veri, lisica!" je zaklical Ludevit.

„Ali sem pritlikavec?" je vprašal dečko.

„Ti? Ti da bi jo bil ustrelil?"

„Kdo pa?"

„Pojdi, pojdi! Gotovo je bil France ali pa Nace tukajle."

Deček ni odgovoril.

„Jaz je nisem ustrelil," je dejal France.

„Jaz tudi ne," je rekel Nace.

„Grom in strela, ti imaš pa živega vraga v telesu!" je zaklical tedaj Ludevit. Sram ga je bilo pred dečkom.

„Kako, da je ušla lisica pri oni stranski luknji in ne pri glavni?"

„Ker je bila slabo zamašena," je dejal Slavko.

„Prokleta stvar, tukajle!" se je jezil lovec.

Nato so spodili pse, ki so se ruvali okoli lisice, proč in si ogledali lepega starega lisjaka.

„Po krogli spoznam, da si ga ti ustrelil, dečko," je priznal Ludevit. „Kot petleten dečko ustreliš lisico, jaz kot star lovec pa psa. Bog mi bodi milostljiv, kaj poreče gospod stotnik, ker sem vstrelil Valdino. Pojdi sem, okrasili ti bomo za čast klobuk z zelenjem!"

Deček pa je stopil par korakov nazaj in dejal jezno:

„Ne maram zelenja."

„Zakaj ne?"

„Saj si mi vedno pravil, da je zelenje za klobukom čast za lovca."

„Saj je tudi, tukajle!"

„Okrasiti se sme pa samo, kdor ima kaj časti."

„Tristo vragov, ne razumem te. Upam, da imaš vsaj kaj časti, dečko. Ali morda ne?"

„Ali ima tak človek kaj časti, katerega sme vsakdo razžaliti?"

„Te je li morda kdo razžalil?" je vprašal Ludevit začudeno.

„Je me."

„Kdo pa tukajle?"

„Ti si me. Pa to ne gre kar tako!"

„S čem sem te pa razžalil?"

„Ali mi morda nisi rekel pritlikavec, he? Ti si pač sam tak, kakor kakšen pritlikavec."

Ludevit je bil resen. Častnen Slavkotov nastop ga je ganil. Odkril se je in pomolil dečku roko, rekoč:

„Vrl dečko si, Slavko! Odkrijem se ti. Odpusti mi, ker sem te nazval pritlikavca."

Dečkov obraz se je zjasnil, segel je Ludevitu v roko in rekel:

„Odpuščam ti. Pojdi sem in poljubi me, saj te mam rad! Sedaj mi pa že smeš okrasiti klobuk z zelenjem."

Okrasili so mu klobuk, in Slavko se je ponosno pokril.

„Sedaj pa še nekaj!" je dejal.

»Kaj pa?"

„Lisjak je moj; nesel ga bom sam domov."

„Oho, saj si premajhen in prešibak!"

„Kaj pa še! Nihče drugi ga ne sme nesti! Ali ste me razumeli?"

Prijel je lisjaka za zadnje noge in ga vzdignil, češ, poglejte me, da nisem prešibak.

„Naj pa bo, ker ti zaslužil to čast," je rekel Ludevit. „Če bo pretežko, ti bomo pa pomagali."

„Tega pa ne! Sam grem domov in bom rajše počival med potjo!"

„Hm," je godrnjal Ludevit. „Pa pojdi sam, če hočeš že povsej sili, mi gremo pa še na pristavo."

Nato je zvezal lisjaku vse štiri noge skupaj, in ga naložil Slavkotu na rameni, rekoč:

„Sedaj pa le pojdi ponosno domov. Prvi lisjak je, ki si ga ustrelil, in upam, da je moja zadnja neumnost, ker sem vstrelil Valdino."

Vzel je mrtvega psa in odšel s svojima tovarišema, deček pa je gledal nekaj časa za njimi, se potem obrnil in odkorakal z lisjakom proti domu.

Kmalu mu je začel kapati pot s čela na lice. Sredi poti pa se je moral odpočiti. Potem je šel zopet dalje.

Bil je že blizu doma, ko sreča tujca, ki je bil močne postave, in oblečen v dolgo potovalno suknjo. Slavko se je ustavil, pogledal tujcu strogo v obraz in dejal:

„Stoj! Kaj iščeš tu?"

Ker je šel večkrat z Ludevitom, je videl, da ustavi ta vsacega tujca. Danes je bil sam, ustrelil je lisjaka, in zato si je mislil, da ima isto pravico kakor Ludevit.

Tujec ga je začudeno pogledal, se potem prijazno nasmejal in odgovoril:

„Šment, kako si me ustrašil. Saj nastopaš, kakor ga bi bil gospod nadgozdar!"

Deček si je poravnal lisjaka v pravo ležo in je potem odgovoril:

„Kaj mi pa manjka?"

„Oho!"

„Moje besede veljajo ravno tako, kakor da bi jih bil gospod nadgozdar sam izgovoril. Kaj iščeš tu?"

Tujec se je še bolj začudeno nasmejal in odgovoril:

„Na Bršljanovo grem. Ali je še daleč?"

„Ne, takoj tamle za smrekami je graščina. Pokažem ti pot."

„Dobro. Ali naj ti pomagam lisjaka nesti?"

„Kaj pa še! Bog obvaruj!" je odgovoril Slavko in odkimal.

„Saj je vendar težak!"

„Zame ne!"

„Vidim, da si močan. Koliko si pa star? Osem let?"

„Osem? Kaj pa še! Pet!"

„Pet?" se je začudil tujec in pogledal dečka. „Skoraj nemogoče se mi zdi!"

„Misliš, da se lažem!" je vprašal Slavko.

„Nikakor. Pa saj imaš res puško!"

„Seveda!" je odgovoril deček ponosno. „Oglej si jo malo natančnejše. Tu jo imaš; pa glej da je ne sprožiš, ker je nabasana!"

Tujec je vzel puško v roke in se začudil.

„Oh, saj je prava, resnična puška, navlašč zate narejena!"

„Seveda! Mislil si morda, da je samo igrača?"

„Kajpada."

„No, no, ali si neumen. S puško za igračo vendar ne morem ustreliti lisjaka!"

„Pa ga saj nisi ti ustrelil!?"

„Kdo pa drugi!"

„Ti — — ti?" je vprašal tujec skrajno začuden.

„Seveda! Morda misliš, da bi vlačil lisjaka domov če bi ga ne bil vstrelil sam?"

„Za vraga, vrl dečko si!"

Slavko je prijazno prikimal; dopadalo se mu je, da ga je pohvalil; tujec se mu je prikupil, zato ga je vprašal:

„Pa saj ostaneš nekaj časa na Bršljanovem?"

„Mogoče."

„Boš pa šel potem enkrat z menoj; pokazal ti bom kako se ustreli lisjak."

„Hvala lepa, mali mož!" je dejal tujec. „Ti bom pa takrat kaj novega povedal, na primer kaj o lovu na medvede, leve, bivole, tigre in slone."

Deček se je začudil in vprašal.

„Ali si bil že na lovu na tako zverjad?"

„Že."

„Hm, postave si že prave!" je dejal Slavko in ga pogledal strokovnjaško. „Poznam nekoga, ki je bil tudi že na takih lovih."

„Koga pa?"

„Gospoda doktorja Strnada."

„Ali ga poznaš?"

„Poznam. Videl ga še nisem, pač pa sem že videl kože onih levov in medvedov, ki jih je on ustretil. Moja ljuba gospa Strnadova jih ima v svojem stanovanju. Pravila mi je že mnogokrat o svojem sinu. Jaz hočem tudi postati tako slaven lovec kakor doktor Strnad."

„Misliš? Saj se mi zdiš pripraven dečko za kaj tacega."

„Le počakaj, da bom enkrat tolik kakor ti. Jahati in streljati že znam, in Ludevit me uči tudi telovaditi in sabljati, kadar bo gorkejše se naučim tudi plavati. Če pa hočeš videti gospo Strnadovo, ti jo pa takoj pokažem."

„Kje?" je vprašal tujec.

„Ali vidiš tamle graščino?"

„Vidim."

„In ona velika okna pri vrtu?"

„Vidim.«

„Tam je zimski vrt. Ali vidiš tam notri dve dami?"

„Vidim."

„To je gospa Strnadova in gospodična Vida Strnadova. Šopek vežeti, katerega dobi gospod stotnik vsak dan."

Tujec je od veselja zarudel; zrl je neprenehoma na oni dve dami in vprašal:

„Ali ni nikjer vrat pri vrtni ograji?"

„So. A ker si tujec, moraš iti pravzaprav skozi glavna vrata."

„Pa saj hočem iti h gospej Strnadovi!"

„Tedaj se moraš preje javiti!"

„Saj me že pozna!"

„Dobro?"

„Zelo dobro!"

„Hm, potem je to vse kaj druzega! Ker se mi dopadeš, ti bom pa pokazal vratca."

„Tako! Dopadam se ti!"

„Da," je odgovoril Slavko odkritosrčno.

„In ti meni tudi. Kako ti je pa ime?"

„Slavko."

„O, Krekov Slavko?"

„Tako je. Kakó, moje ime poznaš?"

„Zelo dobro. Tvoj oče je krmar na holandski ladiji „Jefrovi Mitji"?"

„Res, tudi to veš!"

„Gospa Strnadova mi je pisala. Pojdi hitro! Kje so pa vratca?"

„Tukajle na desno!"

Tujec je hitel skozi vratca proti zimskemu vrtu. Rastlinjak ni bil zaklenjen, in tujec je vstopil.

Sredi visokih palm, čvetečih citron in drugih rastlin sta sedeli gospa Strnadova in njena hči ter vezali šopek cvetlic. Bili sti fine, vitke postave, in poznalo se jima je na obrazu, da sti zelo fino izobraženi.

Ko so se odprla vrata, se je ozrla gospa Strnadova, in ko je zagledala krepkega, ponosnega tujca je vprašala:

„Gospod, kaj pa iščete — —"

„Mati!" je zaklical tujec, jo objel in prisrčno poljubil.

Vsa presenečena in veselo prestrašena ni vedela, kaj naj stori, vendar je hitro vzkliknila:

„Janko! Ali je resnica? Moj sin! O, kako si me iznenadil!"

Strnad jo je pritisnil z desnico na svoje srce in razprostrl levico, rekoč:

„Vida, moja sestra, pridi bližje!"

„Moj brat!" se je radostila deklica. „Ravno sva se pogovarjali o tebi. Kako veselje in kaka sreča! Mislile sve, da si daleč na Španskem!"

„Pisal nisem, ker sem vaju hotel iznenaditi."

Objeli sti ga in poljubovali na usta in lice. — —

Medtem je šel Slavko z lisjakom dalje, in ko je prišel skozi glavna vrata na graščinsko dvorišče, ga je srečal konjski hlapec in ga vprašal:

„O, ali ga imate?"

„To se pravi, imam ga!" je odgovoril deček ponosno in samozavestno.

„Saj vendar vidim, da ga imaš. Kdo ga je pa ustrelil?"

„Kravja dekla!" je odgovoril Slavko in korakal dalje.

Ko je prišel po stopnjicah pred nadgozdarjeva vrata, je potrkal.

„Naprej!" je zagodrnjal stotnik jezno.

Nadgozdar je bil še vedno tako slabe volje, kakor preje, ko je ukazal cesarsko — kraljevega policijskega komisarja ven oreči.

Slavko je po vojaško pozdravil in dejal:

„Tule ga imate, gospod stotnik!"

Nadgozdarjevo čelo se je takoj zazjasnilo. Vstal je, stopil bližje in rekel:

„Star samec je! Stara zvita duša! To so imeli z njim precej opraviti."

„Da, so imeli opraviti!" je pritrdil Slavko in se nasmejal.

„Kaj pa imaš, da si besede tako povdarjal?"

„Imate prav, precej so imeli opraviti z njim, jaz pa prav malo."

„Ti pa prav malo! Tristo vragov! Dečko, mislim, da je precej težak!"

„O, gospod stotnik, prav lahko ga je bilo nesti in ustreliti."

„Torej si ga sam iz gozda v graščino prinesel, dečko?"

„Vrag naj jih vzame te postopače in lenuhe. Dečku obesijo tako težo na hrbet, sami pa capljajo poleg!" se je jezil Podgornik. „Jim bom že pokazal, da jim bo vse minilo!"

Tedaj je stopil Slavko korak naprej in dejal:

„Ne boš jim ne!"

„Ne? Oho! Kdo mi bo pa branil?"

„Jaz."

„Ti! Ravno pravi si! Radoveden sem kako boš to napravil?"

„Saj sem jih sam prisilil, da so mi pustili lisjaka domov nesti."

„Prisilil? Kaj pa še! Koga neki bo tak palček prisilil!"

„Oho, gospod stotnik, palček pa nisem! Saj je Ludevit tudi rekel, da imam pravico nesti lisjaka domov."

„Pravico? Pravico ima samo, kdor ga je ustrelil."

„Saj sem ga!"

„Ti — — —?" je vprašal nadgozdar začudeno.

„Jaz, ja; ravno skozi glavo sem ga."

„Tristo vragov! Kaj tacega bi ti pa ne bil prisodil. Pokaži lisjaka!"

Snel ga je dečku s hrbta in si ogledal rano.

„Res je!" je zaklical. „S svojo mal puško si ga počil. Ravno v glavo! Slavko, vrl dečko si. Daj mi poljub!"

Objel je dečka in ga prisrčno poljubil. Slavkotu je bilo všeč, da ga ima gospod stotnik rad, pa saj tudi zasluži. Takoj je uporabil priliko in vprašal:

„Gospod stotnik, torej si z menoj zadovoljen?"

„Popolnoma, dečko!"

„Pa mi daj oni mali, lepi revolver, ki si mi ga obljubil. S puško že znam streljati, naučil bi se še rad z revolverjem."

„Vražji dečko, naj pa bo!"

Nadgozdar je odklenil omaro in vzel ven lepo usnjato škatljico.

„Tu ga imaš! Lep in fin je, in s srebrom okovan. Tu imaš tudi še dve škatljici patronov. Naj ti Ludevit pokaže, kako se strelja z njim."

Slavko je tedaj prijel nadgozdarja za ušesa in mu dal par poljubov na brke.

„Tu imaš plačilo, gospod stotnik. Hvala lepa!"

„Če hočeš, ti dam pa še kaj," je rekel stotnik ginjen. „Želi si še kaj!"

Deček je malo pomislil, potem, pa odločno dejal:

„Dobro, že vem kaj."

„Kaj pa?"

„Ali mi boš pa tudi dal?"

„Bom, če tebi in komur drugemu ne škoduje."

„Daj mi častno besedo!"

„Grom in strela, kako si resen! Pa saj ni kaj hudega?"

„Nikakor, samo nekaj moraš odpustiti."

„Oh, hm! Dobro serce imaš, dečko. Kaj pa je?"

„Daj mi častno besedo, potem ti pa povem!"

„Zvita glavica si! Ali komu škoduje, če odpustim?"

„Nikomur."

„Dobro, dam ti torej častno besedo. Sedaj pa le hitro povej!"

„Gospod stotnik, nikar ne ozmerjaj Ludevita, ker je tako slabo streljal!"

Nadgozdar je nagubančil čelo.

„Slabo je streljal? Ne verjamem. Saj vendar dobro strelja."

„In vendar je imel smolo. Saj je sam rekel, da ima smolo."

„Hm! Kaj pa je ustrelil?"

„Psa."

„Psa!" je zaklical nadgozdar. „Vse ti verjamem, tega pa ne!"

„Psa je ustrelil, psa," je ponovil deček. „Valdino namreč!"

„Valdino? Namesto lisjaka?"

„Tako je."

„Sveta Mati Božja — —! Ali res? Ali je to mogoče? Dečko, pa se saj ne šališ z menoj!"

„Nikakor, gospod stotnik. Torej ali ga ne boš ozmerjal?"

Nadgozdar je korakal jezno po sobi semtertja in klel; a kmalu se je zopet pomiril in dejal:

„Dečko, ujel si me. Na led si rne spravil, na led! O, kako jih zasluži ta prešmentani Ludevit, pa prevaril si me, obljubil sem ti. Ne bom ga ozmerjal! Ti pa glej, da vzameš svojega lisjaka, in da se mi hitro pobereš iz sobe. Nikoli več mi ne pridi pred moje oči! Kaj rabim tacega dečka, ki me opehari najprvo za revolver, potem me pa še prevari. Le pojdi hitro ven!"

Slavko je vtaknil počasi revolver v svoj žep, si obesil lisjaka in puško na rameni, in dejal hladnokrvno:

„Morda misliš, gospod stotnik, da se tekaj bojim! Saj te poznam!"

„Kaj me poznaš?" je zarenčal Podgornik. „Potem pa tudi veš, da sva midva končala, popolnoma končala. Zvit si in priliznjen kakor kača!"

„O, tega pa ne! Razgrajati že znaš dobro, pa bojim se te prav nič, kajti vem da — —"

„Kaj pa veš?"

„Da me imaš rad."

Nadgozdar se ni mogel več vzdrževati. Objel je dečka in ga zopet poljubil.

„Prav imaš," je dejal. „Glej, da hitro greš, drugače me obereš še za kaj!"

Odprl je vrata in opazil zunaj gospico Vido Strnadovo, ki je ravno hotela potrkati.

„O, gospica Vida?" je vprašal. „Vstopite, prosim! Kaj pa imate lepega?"

„Najprvo Vam izročam šopek, potem imam pa neko prošnjo, gospod stotnik!"

„Hvala lepa! Kako prošnjo pa? Saj veste da Vam ničesar ne odrečem. Kaj pa imate? Tako veselega obraza ste, kakor bi Vas obsijálo nebeško solnce!"

„Saj me je tudi, moj dragi gospod stotnik. Ravno to je vzrok moje prošnje."

„Torej prosite že vendar enkrat!"

„Prosim dovolite materi, da Vam predstavi mojega brata!"

„Vašega brata; gospoda doktorja Strnada?" je vprašal začuden.

»Da, njega!"

„Ali ni več na Španskem?"

„Ne. Ravnokar je prišel."

„Tristo vragov, saj se vjema," je dejal počasi in malo pomislil.

„Kaj?" je vprašala Vida. „Ali že veste, da —"

„Nič ne vem, nič," je rekel hitro. „Prosim, le naj pride. Zelo rad bi ga poznal."

„Mati pride kmalu; šla sem samo naprej, da jo naznanim. Oh, saj že trka. Ali smem odpreti, gospod stotnik?"

„Seveda, seveda!"

Odprla je, in Strnad in njegova mati sta vstopila.

Nadgozdar se je začudil.

„Kaj?" je vprašal, „ta gospod je doktor Strnad, Vaš sin, gospa Strnadova?"

Gospa Strnadova je na lahko zarudela, in Strnad je hitro odgovoril namesto nje:

„Tako je, gospod stotnik. Pred desetimi minutami sem prišel in ne morem si kaj, da bi se Vam ne zahvalil za vse dobrote in naklonjenost, ki ste jo skaznli moji materi in sestri."

Nadgozdar je še vedno zrl začudeno v zdravnika in odgovoril:

„Kaj pa še! Jaz se moram zahvaliti gospej Strnadovi. Vedno se trudi in upliva blagodejno náme na starega, čmernega samca. Sicer smo pa sorodniki, nikar si ne delajmo priklonov. Prosim, vsedite se, in oprostite, da Vas sprejmem popolnoma nepripravljen. Mislil sem, da ste čisto drugačni."

„Kakšen pa, če smem vprašati?" je rekel Strnad in se vsedel med materjo in sestro.

„Mislil sem, da ste majhen in šibak mož, bistroumnega obraza, z zlatimi očali, sedaj pa — —"

Nadgozdar je prenehal in ni našel pravih besedi, zato mu je pomagal Strnad:

„Sedaj pa zagledate takega velikana brez očal in bistroumnega — —"

„Stojte, stojte, tako nisem mislil!" se je branil Podgornik. „Gre se samo za velikost. Nisem mislil, da je sin majhne, šibke gospe Strnadove, tak velikan. Ker vidim, da ste močni, in gotovo ne omedlite tako hitro, Vam povem, da sem dobil že danes zjutraj poročilo, da pridete sem."

„Oh!"

„Da, danes zjutraj."

„Kdo vam je pa naznanil."

„Cesarska-kraljeva policija."

„Policija?" je vprašal Strnad boječe. „Kaj pa ima policija z menoj opraviti?"

„Prišel je celo cesarsko-kraljevi policijski komisar sam in vprašal, če ne stanuje pri meni neki doktor Strnad."

Strnad je prikimal in potem dejal:

„Slutil sem."

„Res?" je vprašal Podgornik. „Policija ima torej vzrok, da izprašuje o Vas?"

Strnad se je nasmejal in odgovoril:

„Ali je gospod komisar morda povedal kak vzrok?"

„Je, in sicer še več."

„Katere pa?"

„Dejal je, da Vas zasleduje policija iz Španskega zaradi poskušenega umora, tatvine, ker ste v zvezi z roparji in tako dalje ..."

„Gospod Bog, kako sem se prestrašila!" je zaklicala sestra.

„To je nemogoče!" je dejala mati. „Ali veš, zakaj da te zasledujejo?"

„Vem, draga mati," je odgovoril Strnad. „A dovoli mi, da vprašam preje še gospoda nadgozdarja, kaj da je odgovoril komisarju."

„Dal sem mu zelo odločen odgovor, vrgel sem ga namreč ven."

„Res?"

„Res. Nisem se namreč mogel sprijazniti z mislijo, da bi bil doktor Strnad, o katerem sem že toliko slavnega slišal in bral, član roparske družbe; sedaj Vas vidim in prepričan sem, da sem imel prav. Sicer se je pa komisar zelo neuljudno vedel in me pozabil celo pozdraviti, zato ga je vrgel Ludevit — pa tristo vragov, danes je imel pasjo smolo — pri vratih ven in doli po stopnjicah."

Tedaj mu je podal Strnad roko in dejal:

„Hvala lepa, gospod stotnik! Prav ste storili. Nisem še imel časa, da bi govoril z materjo in sestro o tej zadevi. Zato bom pa povedal sedaj vsem trem, kako da je bilo. Ali imate morda kake četrt urice časa?"

„Deset ali pa sto, gospod doktor! Le govorite, prosim!"

„Vsi moji doživljaji so dolg roman. Poslušajte: skoraj gotovo se oženim s hčerjo nekega španskega grofa."

„Grom in strela!" je zaklical stotnik.

„Janko!" je vzkliknila mati.

„Nikar se ne šali!" je rekla sestra.

„Poslušajte!" je prosil Strnad. „Seznanil sem se v Parizu z damo, s krasotico, katero je oboževal ves Paris — —"

„S to damo se oženite?" je vprašal Podgornik.

„Da, s to. Zvedel sem, da je grofica, in da bo imela več milijonov premoženja. Občudoval sem njeno kraljevo lepoto, njeno fino izobrazbo in blago srce, a upal se nisem, razodeti ji svoje ljubezni, ker sem bil ubog zdravnik. Vendar sva se sešla, in si nekega dne povedala, da je najina ljubezen brez upanja, ker se mora ona ozirati na svoj grofovski stan!"

„Seveda!" je rekel stotnik. „Katero ljubim, vzamem za ženo, pa je!"

Strnad je nadaljeval, ne da bi bil odgovoril nadgozdarju.

„Odpotovala je. Čez dolgo časa mi je pisala, da naj pridem na Špansko ozdravit njenega bolnega očeta. Bil je slep in imel kamen v mehurju. Odpotoval sem, prišel v Rodrigando in videl, da zdravijo bolnega grofa zdravniki, ki mu strežejo po življenju, ker so bili podkupljeni."

„Vrag naj jih vzame!" je zaklical stotnik.

„Saj sem jih tudi spodil k vragu," je dejal Strnad.

„Ali ste ozdravili potem grofa?"

„Sem. Operiral sem kamen in oko; grof je ozdravel."

„Stvar je torej pri kraju. Grrofu ste rešili življenje in mu podarili luč oči, in zato ne more biti drugače, kakor da dobite njegovo hčer za ženo!"

„Grof bi mi jo bil tudi gotovo dal; a ni mogel. Poslušajte nadalje!"

Strnad je nato nadaljeval svoje pripovedovanje. Vsi so ga mirno poslušali. Slednjič se pa stotnik vendarle ni mogel več vzdrževati, skočil je s svojega sedeža, korakal po sobi semtertja in klical:

„Vragovi! Cela prokleta gadja zalega! O, če bi bili tu, da bi le bili! Razmesaril bi jih na drobne kosce. Torej ste srečno ušli čez mejo?"

„Sem. Sel sem od tam najprvo hitro v Pariz, se pritožil pri avstrijskem poslaniku in ga prosil pomoči."

„Ali je to storil?"

„Je. Bil je tudi prisoten, ko sem predstavil grofico največjim strokovnjakom za umobolne. Svetoval mi je tudi, kaj naj storim, da me ne bodo v Avstriji zasledovali, in kako naj obvarujem grofičino dedščino."

„In grofica? Kje pa je? Ali je še bolna? Govorite, gospod doktor!"

„Ko sem prišel čez avstrijsko mejo, sem storil najprvo, kar mi je nasvetoval avstrijski poslanik v Parizu. Naznanil sem na Špansko vse zločine. Na Dunaju sem govoril z jednim izmed najslavnejših juristov, in ta mi je zatrjeval, da dobi grofica takoj svojo dedščino, kakor hitro ozdravi. Potem sem potoval v Ljubljano, kjer sem jo pustil v nekem hotelu, in šel iskat najprvo svojo mater in sestro."

„V Ljubljani je?" je vprašal stotnik ves navdušen. „Grom in strela, zakaj pa v Ljubljani? Ali nimam morda srca, ali pa dovolj sob in kak grižljej kruha zánjo, he? Če ne greste takoj v Ljubljano in jo ne pripripeljete na Bršljanovo, grem pa sam v mesto in se oženim z bogato grofico; verujte mi! Ali ima kaj prtljage?"

„Ima."

„Mnogo? Ali gre vse na en voz?"

„Mislim, da gre."

Tedaj je odprl stotnik okno in zaklical na dvorišče:

„Jernej, zapreži dve kočiji in en tovorni voz! V četrt ure gremo v Ljubljano!"

„Gospod stotnik," je dejal Strnad, „odkritosrčno moram — — —"

„Cigumigu, kaj pa še!" mu je segel nadgozdar v besedo. „Tu sem jaz gospod! Le hitro se zgovoriva; ali ste se že odločili, kam da spravite grofico?"

»Ali je moja graščina dovolj dobra za Vas ali ne?"

„Da bi ne bila dovolj dobra, za to se ne gre; mislil sem samo — — —"

„Tako! Kaj ste mislili, he?"

„Da bi Vas nadlegovali in — —"

„Nadlegovali? Le mirujte s svojim »nadlegovanjem«. Še danes se preselite na Bršljanovo, pa je! Vi, grofica, Alimpo in njegova žena Elvira so štiri osebe — to je jeden voz; jaz, gospa in gospodična Strnadova smo tri osebe — to je drugi voz; prostor imamo vsi, in gremo zato z Vami. Pa naj bo konec besedij! Sobe za tujce so vedno pripravljene. Kar bi bilo še treba, bomo pa že še preskrbeli, medtem ko bo Jernej napregel. Sedaj pa gospa Strnadova poskrbite najprvo, da dobi gospod doktor in bratranec kaj za prigrizniti. Pojdite, ne rabim Vas več! Napravljen sem v svojo delavsko suknjo, zato se moram prebleči. Vidite gospod bratranec, da dobro mislim, in da ne delam veliko ceremonij; mislim, da storite i Vi isto, potem bova pa že dobra prijatelja!"

Kmalu potem sta oddrdrali dve elegantni kočiji proti mestu, za njima pa prazen tovorni voz. Dirjali so proti Ljubljani in se ustavili pred hotelom „Pri slonu". Privrelo je vse polno natakarjev in postrežnikov pred vrata; videlo se je kak utis je storil doktor Strnad nanje, akoravno se je mudil v hotelu šele komaj dobro uro. Izstopili so iz kočij in šli v sobe kjer je stanoval doktor Strnad. V prvi sobi sta bila kastelan in njegova žena.

„Oh, to je mosjé Alimpo in njegova dobra Elvira?" je vprašal nadgozdar, ko je zagledal zakonski parček.

Kastelan je slišal svoje in svoje žene ime, in sklepal iz tega, da govoré o njem; zato se je globoko priklonil in dejal:

„Mira! Yo soi Juan Alimpo é esta ma buena Elvira — glej, jaz sem Ivan Alimpo, in to je moja dobra Elvira!"

„Oh, za vraga, da ne znam nobene španske besedice," je rekel stotnik. „Na to še niti mislil nisem!"

„Morda znate malo francoskega?" je vprašal Strnad.

„Za silo!"

„Potem se bodete pa že lahko malo pomenili s tema dvema. Oba znata za silo francosko. Vendar prosim, vstopite!"

Odprl je vrata v sosednjo sobo, in ko so zagledali grofico so bili vsi ginjeni.

Pred zofo je klečala Silva, imela sklenjene svoje bele, nežne roke in na tihem molila. Njeno bledo, velo lice je bilo nadnaravno krasno. Videlo se ji je na obrazu, kak angelj da je bila, ko je bila še zdrava.

„Kako lepo!" je šepetal stotnik ves zamaknjen. „Vse te proklete vragove bi žive zazkosal! Pri meni bo živela kakor v nebesih."

„O, moj Bog," je dejala gospa Strnadova, in solze so ji zalile obraz. „Ubogo, revno dete! Prosimo Boga, da ji pomaga!"

Vida je molčala. Pokleknila je k zofi, objela Silvo in se jokala.

Tudi mati je stopila bližje. Vzravnali so bolnico in jo posadili na zofo; a takoj je zdrknila zopet na tla in molila venomer.

„Ali še niste poskusili ono zdravilo?" je vprašal stotnik.

„Še ne."

„Zakaj?"

„Ker nisem imel niti v Parizu niti na Dunaju časa ni potrebne postrežbe."

„Mislite, da ji bo pomagalo?"

„Upam, akoravno je strup že v njenem celem telesu. Takoj jutri jo začnem zdraviti."

„Ali veste, zakaj da se tako veselim, doktor?"

„Torej?"

„Ker ste zdravilo dobili ravno od tega vražjega Korteja. Pretrpeti je moral peklenske muke in bolečine."

„Hujših muk in bolečin sploh ni na svetu kakor če se človeka dolgo segečka. Teh trenutkov ne bo pohabil nikoli. Mislim, da moramo že iti, gospod stotnik, kajne!?"

„Seveda. Vi, grofica, Vaša mati in sestra se vsedete v en voz, jaz bom pa poskusil z Alimpom in Elviro francosko govoriti. Pojdimo!"

Prtljago so naložili na tovorni voz.

Strnad je plačal in potem so se odpeljali.

Ko so se peljali po neki glavni cesti, je namignil stotnik kocijažu, do naj požene konje, da pride vštric prvega voza.

„Bratranec," je zaklical potem, „poglejte tja na desno na tlak!"

„Gledam."

„Ali vidite onega gospoda v sivi suknji?"

„Ki ima dežnik pod pazduho?"

„Da."

„Kdo pa je?"

„Cesarski-kraljevi policijski komisar."

„Oh, tega si moram pa natančnejše ogledati!"

„Gotovo nas bo opazil, in stavil bi glavo, da pride kmalu zopet na Bršljanovo, kajti sklepal bo iz tega, da ste Vi oni doktor Strnad."

Res se je mož ustavil, ko so se peljali mimo njega. Popravil si je očala, se hudobno nasmejal, in se celo obrnil za njimi. Potem je pa hitel naravnost proti sodniji.

Peljali so se naprej, ne da bi se brigali zanj, in dospeli kmalu na Bršljanovo, kjer so bile sobe že vse pripravljene, kajti gospa Strnadova je naročala Krekovi gospej, da naj tačas vse lepo uredi.

Zvečer so sedeli zopet vsi skupaj in se pogovarjali natančnejše o dogodkih na Španskem, kot jim je bilo mogoče prvič. Samo Alimpo in Elvira sta bila v grofičini predsobi, in pri njih je bil mali Slavko, kateremu sta se ta dva takoj prikupila. Učitelj z Bršljanovega ga je poučeval že dalje časa francosko in angleško. Zato se je Slavko veselil, da se je mogel pogovarjati z Alimpom in njegovo soprogo po francosko.

Ker so šli pozno spat, so drugo jutro malo zaležali. Gospod stotnik je vstal prvi in šel na dvorišče, kamor je Ludevit ravno prinesel močnik za pse.

„Eden — dva — štiri — šest — sedem — osem psov," je štel nadgozdar. „Saj eden manjka!"

Ludevit je stopil „v pozor" kakor vojak.

„Gospod stotnik, — jaz — — jaz — — !"

„Torej kaj pa?" je vprašal Podgornik strogo.

„Jaz — — jaz — — oh, eden manjka!"

„Saj to sam vidim! Kateri pa?"

„Valdina."

„Kje pa je?"

„Ona je — hm, ona je — — mrtva."

„Mrtva? Bodi pameten!"

„Mrtva je, mrtva, gospod stotnik."

Mrzel pot je oblil Ludevitu vroče čelo.

„Mrtva? Grom in strela! Kako pa to? Saj je bila vendar zdrava!"

„Ona je — se je — —"

„Torej kaj se je? Ali se je morda prenajedla?"

„Da, prenajedla se je, gospod stotnik."

„Saperlot! Česa se je pa prenajedla?"

Nadgozdar je nagubančil jezno svoje čelo, kajti mislil je, da ga bo Ludevit nalagal.

„— hm, — ene — — ene krogle, gospod stotnik," je dejal Ludevit.

„Tepec neumni! Pes saj ne žre krogel!"

„Ob, jéjheta — — oh, jéjheta! Gospod stotnik, jaz sem velik osel!"

„To že davno vem."

„Da, velik osel in bik sem, mogoče še celo rinocerus. Krogla je bila namreč moja."

„Tristo vragov, kdo te razume! Govori vendar razločneje!"

„Kar iz jezika mi noče, pa vendar mora! — — Ustrelil sem včeraj Valdino."

„Tristo tavžent medvedov! Zakaj pa? Ali je morda nenadoma stekla?"

„O ne, ampak jaz sem bil stekel, imel sem pasjo steklino; zato sem streljal na psa namesto na lisjaka. Vrag naj me vzame, če vem kako se je moglo kaj tacega zgoditi!"

„A, tako je! Star lovec je ustrelil psa, petleten deček pa lisjaka!"

„Torej že veste, gospod stotnik? Prokleto smolo sem imel. Pri moji duši, da nisem druzega vreden, kakor da me spodite iz službe!"

„Saj bi te tudi bil, pa dal sem svojo častno besedo, da te ne bom ozmerjal."

„Oh, komu pa, gospod stotnik?"

„Slavkotu."

„Slavkotu? Oh, ta je pa res priden dečko tukajle! Tega pa ne bom nikoli pozabil!"

„Tudi upam, da ne. Rekel sem mu, da naj si česar poželi, pa mu bom dal, in prosil me je záte. Kje pa je Valdina?"

„Pokopal sem jo na vrtu, gospod stotnik; saj je tudi zaslužila, tukajle!"

Podgornik bi bil rad lovca še malo strašil, a pridrdrala je nanadoma kočija na dvorišče v kateri je sedel policijski komisar in trije žandarji.

Saj je Podgornik vedel, da pridejo. Obrnil se je, in ne da bi se zmenil zanje, je šel v svojo sobo.

Kmalu je prišel Ludevit in naznanil komisarja.

„Naj vstopi," je dejal nadgozdar. „Kje so pa žandarji?"

„Stražijo pri vbodih, gospod stotnik."

„Oj! Lepo, lepo! Čakaj zunaj pred vratmi!"

Lovec je odšel in spustil komisarja noter.

„Dobro jutro, gospod nadgozdar!" je pozdravil porogljivo.

„Dobro jutro," je odgovoril Podgornik prijazno. „Vidite koliko pomaga dober nauk! Lepo pozdraviti ste se že naučili. Le tako naprej, možiček!"

„Morda Vam dam danes jaz kak dober nauk!"

„Me bode jako veselilo! A če Vas tudi ubogam, to je pa vendar drugo vprašanje."

„Prepričan sem, da me ubogate. Najprvo bi se Vas drznil vprašati, če me bodete danes res s psi z graščine pognali?"

„Gotovo, če nimate legitimacije!"

„Imam jo. Tukaj je, prosim, preberite jo!"

Potegnil je iz žepa zložen papir in ga pomolil stotniku.

„Oho, saj nisem Vaš sluga, možiček. Blagovolite to stvar sami odpreti."

Policist je odprl, in nadgozdar je potem prebral.

„Dobro," je dejal nató. „Veljá, ker je od državnega pravdnika. Prosi me, da naj Vam ustrežem, kar me bodete vprašali."

„Ali bodete?"

„Bom, dokler ne postanete preveč radovedni. Kaj pa hočete?"

„Ali je doktor Strnad tu?"

„Je."

„Kedaj je prišel?"

„Včeraj. Saj ste ga videli."

„Ali je prišel kdo z njim?"

„Da."

„Kdo pa?"

„Hm, neki Alimpo."

„Kdo še?"

„Neka Elvira."

„Kdo še?"

„Neka Silva, ali Silvica, ali Silveta, ne vem natančno njenega imena."

„Ali je prišla morda tudi kaka grofica?"

„Grofica? Grom in strela, ali je morda Elvira grofica? Saj je vendar predebela!"

„Saj morate vendar vedeti!"

„Pravzaprav že. Ali je morda Alimpo grofica? Govorili ste vendar o neki roparski družbi, potem je pa že mogoče, da je Alimpo kaka preblečena grofica, ki ima namen, da bi me vzela za moža in potem oropala. To bi bilo pa res grozno! Grom in strela!"

„Gospod nadgozdar, nikar se ne šalite z menoj," je dejal komisar strogo.

„Bodite brez skrbij možiček. Odkar vem, da ste cesarsko-kraljevi policijski komisar, imam grozen strah pred to prešmentano roparsko družbo."

„Ali so imeli mnogo stvarij s seboj?"

„Da."

„Kaj pa vse?"

„Za Boga svetega, saj nisem njihov služabnik, da bi se moral brigati za tako kramarijo. Sicer je zapisano da naj Vam ustrežem, a da bi me kar tako zaslišali, tega pa ne. Sicer bom pa na drug način naredil konec celi stvari — — Ludevit!"

Takoj je vstopil lovec in pogledal nadkomisarja skrajno osorno.

„Pojdi in prosi gospoda doktorja Strnada, da naj pride malo k meni. Reči mu, da je tu nek policaj, ki bi rad z njim govoril. Pa hitro naj pride!"

„Prosim gospod stotnik!"

Ko je odšel lovec, je dejal komisar strogo:

„Gospod nadgozdar, opozarjam Vas, da bodite z menoj uljudni!"

„Kaj mislite reči s tem?"

„Rekli ste mi policaj, a jaz sem vendar polijski komisar!"

„Hm, hm! Vsi ste policaji, od prvega do zadnjega, od policijskega ministra do ponočnega čuvaja. H kateri vrsti da Vi ravno spadate, me pa prav nič ne briga."

„Vedno mi pravite »možiček«."

„Samo iz prijaznosti, gospod cesarski-kraljevi policijski komisar. Ali naj Vas imenujem morda rajše ženičica? Tudi radi tega Vam pravim »možiček«, ker niste velikan. Pošten mož je drugače postave. Takoj vidite, kake na primer. Le poglejte!"

Vrata so se odprla in Strnad je vstopil. Nadgozdarja je prijazno pozdravil in mu stisnil roko, policaja je pa samo mrzlo pogledal.

„Poklicali ste me," je dejal.

„Da, ta »možiček« hoče namreč z Vami govoriti."

„Kdo pa je?"

Stotnik je hotel odgovoriti, a policist ga je prehitel:

„Cesarsko-kraljevi policijski komisar sem."

„Ali imate legitimacijo?"

„Pokazal sem jo že gospodu nadgozdarju."

„Ali je res komisar, bratranec?"

„Menda bo že," je odgovoril Podgornik zaničljivo.

„Kaj pa hočete gospod?"

„Vi ste doktor Strnad?" je vpašal komisar.

„Gospod komisar, blagovolite ponoviti Vaše vprašenje, in sicer pravilno!"

Strnad je pogledal pri teli besedah tako ostro slokega možička, da se je takoj spomnil, s čim da se je pregrešil.

„Vi ste gospod doktor Strnad?"

„Sem."

„In pridete iz Španskega?"

„Tako je."

„Stanovali ste tam pri grofu Rodriganda?"

„Sem."

„Zvezali ste nekega Gasparina Korteja?"

„Sem."

„Vzeli ste grofovo hčer s seboj v Avstrijo?"

„Sem."

„Ko so Vas na begu hoteli prijeti, so Vam pomagali roparji?"

»So."

„Ušli ste iz ječe v Barseloni?"

„Sem."

„Dovolj ste priznali. Gospod Strnad, moj jetnik ste!"

„Vdam se!"

„Kaj?" je vprašal stotnik ves začuden. „Vdate se, bratranec?"

„Da, vdam se," se je nasmehijal Strnad.

„Najprvo bom preiskal Vašo prtljago," je dejal komisar.

„Upam, da Vam gospod stotnik kot hišni posetnik tega ne dovoli, posebno ker sem njegov gost."

„Prav imate, vrag naj me vzame, če dovolim," je zaklical stotnik.

„Zahtevam, da se mi ne upirate!"

„In jaz, da ne prekoračite svojih pravic. Zdi se mi, da imate posebno piko náme, zato Vas opozarjam, da se bodete morali zagovarjati, če prekoračite svoj delokrog in svoje pravice!"

Te Strnadove besede so uplivale na komisarja. Priklonil se je zelo uljudno in rekel:

„Storiti moram samo svojo dolžnost!"

„Le oglejmo si to dolžnost malo natančnejše!" je dejal Strnad. „Včeraj ste rekli gospodu stotniku, da me zasleduje policija iz Španskega. Prosim pokažite mi dotično pismo iz Španskega!"

„Ni — — nimam ga pri sebi," je odgovoril komisar.

„Ali ste sploh bivali dotično pismo?"

„To — — hm, to Vas pravzaprav nič ne briga."

„Dobro. Že vem, kako pa kaj. Gospoda stotnika ste nalagali. Da bi me policija zasledovala, o tem niti govora ni. V Rodrigandi vedó, da sem iz Ljubljane, in zato so sem pisali in izrazili željo, da o meni poizvedujete. Zakaj me hočete zaraditega ujeti in preiskati hišo, ne razumem. Kar se mene tiče, se prav nič ne branim, seveda ste potem Vi za vse odgovorni. Kar se pa druge točke tiče, pa ne pustim, da bi hišo in mojo prtljago preiskali. V tej hiši je zelo umobolna dama, namreč grofica Rodriganda, ki potrebuje mir, vsako vznemirjenje ji škoduje. Zdravnik sem in bom zagovarjal svojo zahtevo, če bi bilo treba. Ne Vi, ampak sam državni pravdnik ima pravico preiskovali, če je res na vsak način potrebno; šel bom z Vami; da bi pa moje stvari preiskali, pa ne pustim!"

„In jaz," je prjpomnil stotnik, „ustrelim vsakogar, ki bi prestopil brez mojega dovoljenja prag moje hiše, in naj si bo komisar ali pa žandar!"

Policist je uvidel, da se s tema dvema možema ne sme šaliti, zato je dejal:

„Greste torej z menoj k državnemu pravdniku?"

„Grem."

„Prosim Vas torej, pojdite z menoj v voz."

„Tega pa ne," je rekel Strnad. „Saj nisem roparski morilec. Gospod stotnik mi da že svoj voz. Če hočete, pa se peljite za menoj, da Vam ne uidem."

„Takoj ukažem zapreči, takoj," je rekel nadgozdar. „Peljem se z Vami. Državni pravdnik je moj dober prijatelj. Radoveden sem, če nas res požré."

Kmalu sta drdrali obe kočiji proti Ljubljani. Pred sodiščem so se ustavili, in komisar je naznanil Strnada pri državnem pravdniku. Stotnik pa je vstopil kar takó.

Ko je zagledal državni pr vdnik te tri može je vstal.

„Tu je Strnad," je rekel komisar uradno.

„Lepo," je dejal državni pravdnik. „O, gospod stotnik, čast mi je, kako pa, da tudi Vi pridete?"

„Prišel sem, da Vam predstavim svojega bratanca, gospoda doktorja Strnada malo drugače kakor samo z besedami: Tu je Strnad."

Državni pravdnik se je v zadregi malo nasmehnil, se priklonil doktorju in rekel prijazno:

„Odkritosrčno pripoznam, da bi Vas bil rajše kje drugje spoznal, vendar upam, da bo gotovo kaka pomota, ki se lahko takoj razjasni."

„O tem sem prepričan, gospod državni pravdnik," je odgovoril Strnad, „prosim Vas samo, preglejte tele spričala in listine."

Državni pravdnik je ponudil nato gospodoma stole in začel pregledovati.

Včasih je pogledal Strnada po strani, slednjič pa je skočil s svojega sedeža in dejal:

„Imenitno, gospod doktor, imenitno, celo priporočilna pisma in protekcijo imate, kateri se mora tudi Vaš najhujši sovražnik udati. In ta gotovo nisem. Tu imate mojo desnico. Bodiva prijatelja, in dovolite mi, da Vam smem o Vaši čudni zadevi po svoji moči pomagati."

Strnad mu je segel v roko in odgovoril:

„Saj sem takoj vedel, da ste poštenjak. Bodiva prijatelja in svetujte mi, kadar Vas bom potreboval!"

Nato je oštel državni pravdnik komisarja in zahteval, da prosi oba gospoda za odpuščanje.

„Prosim, oprostite mi, moji gospodje!" je nato prosil komisar.

Strnad je samo pokimal z glavo, nadgozdar pa mu je dejal:

„To imate sedaj od tega, možiček. Le pojdite na luno svojo prtljago preiskovati."

Komisar je potem odšel, in državni pravdnik je dejal:

„Rad bi zvedel še kaj natančnejšega o vaših doživljajih na Španskem, gospod doktor. To je moja uradna soba in delavnica, poleg imam pa svoj zasebni kabinet, kjer je gotovo kaj smodk in kak kozarček vina. Ali imate morda kake pol urice časa?"

„Prosimo, prosimo!"

Pravdnikov pisar je skočil izza mize, se globoko priklonil in odprl vrata. — —

Medtem je prišel na Bršljanovem mali Slavko na dvorišče in srečal Ludevita. Ker je bil namenjen k stotniku, je vprašal lovca:

„Dobro jutro, Ludevit. Ali je gospod stotnik doma?"

„Ne," je dejal lovec nekam otožno.

„Kje pa je?"

„Zaprli so ga!"

„Zaprli? Kdo pa?"

„Neki policijski komisar; gospoda doktorja Strnada tudi."

„Gospoda doktorja Strnada tudi, ki ga imam tako rad. Kaj sta pa storila?"

„Ničesar. Nedolžna sta, tukajle."

„Zakaj si pa pustil, da so ju zaprli?"

„Kaj naj bi pa bil storil!"

„Ničesar, seveda! Pojdi, pojdi, Lndevit, strahopeten si kakor zajec."

„Saperlot, dečko, kaj pa ti veš!"

„Kedaj se pa vrneta?"

„Ne vem. Včasih je kdo kar več let po nedolžnem zaprt."

„Povej, Ludevit, kje sta pa?"

„Menda pri državnem piavdniku."

„Kje pa je ta?"

„Na sodišču, v justični palači."

„Na oni strani, kjer so okna zamrežena?"

„Da."

„Veš kaj, Ludevit, jaz grem pa ponje v luknjo!"

„Neumost, tukajle! Državni pravdnik se ti bo samo smejal."

„Kaj pa še! Saj vzamem puško s seboj!"

„Potem te niti k njemu ne pusté."

„Tako!? To ne gre, da bila gospod|stotnik in dobri gospod doktor zaprta. Misliš, da jih nihče ne more rešiti iz luknje?"

„Nihče. Najboljše je, da pustimo stvar lepo v miru."

„Le malo počakaj!"

Slavko je hotel oditi, a Ludevit mu je dejal:

„Nikar ne delaj neumnosti! Žal bi mi bilo, kajti zahvaliti se ti moram še!"

„Zahvaliti? Zakaj pa?"

„Ker si zahteval od gospoda stotnika častno beseda zaradi Valdine."

„Saj sem to rad storil."

„Dobro, daj mi pa tudi ti enkrat častno besedo."

„Zakaj?"

„Da ne storiš nikakih neumnosti zaradi jetnikov!"

„Dobro, Ludevit. Tu imaš desnico!"

„Si že priden dečko! Sedaj bom vendar brez skrbij, tukajle."

Slavko je nato odšel. „Častno besedo lahko dam, saj to niso nikake neumnosti!" si je mislil. „Jahal bom na svojem malem konjičku v Ljubljano na sodišče. Če ne smem vzeti puške, pa vzamem revolver. Dobro, da me je naučil včeraj Ludevit streljati. Nabasan je, in če jih državni pravdnik ne spusti na mestu, ga pa ustrelim."

Šel je v svoje stanovanje, vzel zeleni klobuček, vtaknil revolver v žep in jo krenil potem naravnost v hlev.

„Veš kaj, Micka," je dejal dekli, ki je bila slučajno v hlevu, „ali me imaš kaj rada?"

„Seveda!"

„Pa mi osedlaj mojega rjavčka."

„Kam pa greš?"

„Jahal bom nekam z Ludevitom!"

„Ali ve mamica?"

„Ve."

„Naj bo, ti ga bom pa osedlala."

Poštenemu dečku se ni zdel greh, da se je malo zlagal, ker je bila stvar tako zelo važna.

Zajahal je potem svojega rjavčka in oddirjal proti Ljubljani.

Vsak, ki ga je srečal, se je ustavil in pogledal začudeno mladega jahača. V mestu ga je občudovalo vedno več ljudij. Slavko pa je jahal ponosno naprej.

Pred justišno palačo se je ustavil, razjahal svojega konjička, ga privezal za svetilko pred vhodom in vstopil.

V veži ga je vstavil portir in ga prijazno vprašal:

„Kaj bi pa rad?"

„Kje je državni pravdnik?"

„Kaj pa hočeš pri njem, dečko?"

„Moram mu nekaj povedati," je odgovoril Slavko prebrisano.

„Gotovo kako naročilo?"

„Tako je."

„Pojdi v prvo nadstropje na levo in tam še enkrat vprašaj."

Slavko je šel ponosno po stopnjicah in vstopil. V predsobi je čakalo mnogo ljudi. Pri pisalni mizi pa je sedel pisar in vprašal dečka:

„Kaj pa ti hočeš?"

„Iti hočem k državnemu pravdniku."

„Ti, dečko!?" je vprašal uradnik začudeno. „Kaj bi pa rad pri njem?"

„Naročilo imam."

„A tako! Ali se mudi?"

„Zelo!"

Nato je šel uradnik v sosednjo sobo k državnemu pravdniku, se kmalu zopet vrnil in dejal Slavkotu:

„Le tu noter pojdi, dečko!"

Slavko je vstopil v pravdnikovo delavnico.

Državni pravdnik je prišel iz sosednje sobe in ga vprašal:

„Kaj mi pa ti lepega prineseš, moj sin?"

„Ali si ti državni pravdnik?"

„Gotovo, da sem."

„Potem ti povem, da si zelo hudoben mož!"

Uradnik se je začudil in ga vprašal:

„Zakaj?"

„Ker vtikaš ljudi v ječo."

„Kaj te pa to briga?"

„Mene? Oho! Pa še prav mnogo me briga, kajti vtaknil si dva v luknjo, ki jih imam zelo rad!"

„Katera dva pa?"

„Gospoda stotnika in dobrega strica Strnada."

„A tako!" je rekel uradnik. „Kdo si pa?"

„Slavko Krek sem."

„Odkod?"

„Iz Bršljanovega."

„Kaj pa hočeš pravzaprav?"

„To ne gre, da bi bila onadva zaprta!"

„A tako! Ali se misliš morda z menoj prepirati?"

„Seveda. A najprvo te uljudno prosim, da ju izpustiš. Ničesar hudega nista storila."

„In če jih kljub temu ne izpustim?"

„Te pa prisilim."

„S čim pa?"

„Le jih takoj ne izpustiš, te na mestu ustrelim, da, tako je, na mestu te ustrelim!"

„Dečko, ves vražji si!"

„Pa že ne, samo hraber sem!"

„Če me ustreliš, vtaknejo pa še tebe v luknjo."

„Nič ne de, imaš saj lepo plačilo, in jaz bom pri njih v ječi."

„S čim me pa misliš ustreliti?"

„S temle revolverjem."

Segel je v žep in potegnil iz njega revolver.

„Prokleto, saj se dečko res ne šali!" je zaklical državni pravdnik.

„Oho, ali si morda mislil, da uganjam burke? Potem me pa že še ne poznaš; v resnici te ustrelim!"

„Ali je nabasan?"

„Kajpada! Vprašam te torej zadnjič: Ali ju izpustiš ali ne?"

Pisar je tedaj priskočil, da zabrani nesrečo, a državni pravdnik mu je dejal, da naj se nikar nič ne briga za to zanimivo stvar.

„Saj se te res bojim," je dejal potem. „In če ju izpustim, ali mi potem res ničesar ne storiš?"

„Ne, prav ničesar, še celo prav lepo zahvalil se ti bom."

„To je prav! Ker si tako hraber dečko, ti pa izpolnim tvojo željo."

„Ampak takoj, na mestu!"

„Seveda!"

„Ali res?"

„Res!"

Tedaj je vtaknil Slavko svoj revolver zadovoljno v žep in dejal:

„Saj sem vedel, da se me boš bal. Naj mi sedaj Ludevit še reče, da je neumnost, ker grem v mesto ustreliti državnega pravdnika."

„Ali je to rekel?"

„Res, ta osel!"

„Saj res, skoraj bi bil imel Ludevit prav. Sicer sta pa bila gospod stotnik in stric Strnad prav zadovoljna v ječi. Še celo zelo dopadalo se jima je pri meni."

„Tega pa že ne verjamem!"

„Saj se jima je prav dobro godilo. Ali naj ti morda pokažem, kaj da sta delala?"

„Prosim!"

„Pojdi torej z menoj!"

Nato je peljal dečka v kabinet.

Stotnik in Strnad sta se hudo začudila, ko sta zagledala Slavkota. Tudi Slavko je debelo pogledal, ko je videl, da sedita lepo pri mizi, kadita in pijeta.

„Grom in strela, Slavko! Kaj pa ti tukaj iščeš?" je vprašal stotnik.

„Oprostiti sem Vaju prišel."

„Oprostiti? Bodi vendar pameten!"

„Saj sem. Prisilil sem gospoda državnega pravdnika, da Vaju takoj izpusti."

„Dečko, pa saj nisi storil kake neumnosti!"

„Ali je to neumnost, če ustrelim državnega pravdnika, če me noče ubogati?"

Stotnik je skočil ves prestrašen s svojega stola, in uradnik mu je moral povedati ves dogodek.

„O Gospod Bog, dečko, bodi vendar pameten!" je potem zaklical. „Saj niti zaprta nisva bila! Kako nesrečo bi bil lahko storil! Od danes naprej te bom držal mnogo bolj na kratko!"

„Nikar se ne jezite, gospod stotnik," ga je miril državni pravdnik. „Stvar je bila sicer res malo kočljiva, pa nikar ne mislite, da sem bil v smrtni nevarosti. Iz tega dečka pa bo še enkrat nekaj. Le dobro ga odgojite, gospod stotnik!"

Stotnik je prikimal.

„Tudi jaz sem že večkrat isto premišljeval. Ta deček je res zelo nadarjen. Pa dovolite, gospod, da se posloviva, kajti vidim, da doktor že komaj čaka, da prične zdravljenje svoje predrage neveste."

„Ali poskusite ono skrivnostno in strašno zdravilo še danes?" je vprašal pravdnik zdravnika.

„Pe danes, ker ne smem dalje odlašati."

„Oh, jaz bi bil tudi rad zraven."

„Prosim, če imate čas, pa pojdite z nami, da vidite kak učinek ima zdravilo, in pozneje imam saj verodostojno pričo."

„Torej dobro, pa se peljem z Vami," je dejal uradnik. „Gotovo Vam bo pozneje koristilo, če sestavim natančen zapisnik, kjer bo vse uradno potrjeno."

Naročil je še nekaj stvari svojemu pisaču, in potem so se vsi trije odpeljali. Slavko pa je jahal na svojem konjičku in premišljeval med potom današnji dogodek. Slednjič je spoznal, da je vendarle storil neumnost, in bilo ga je zelo sram.

Ko je prijahal domu, ga je že čakala mali na pragu.

„Slavko, pojdi malo sem!" je dejala.

„Takoj mamica!" je odgovoril in skočil s konjiča.

„Zakaj me pa nisi vprašal, če smeš iti z doma?"

„Ker niste smeli vedeti, kam da jašem."

„Kje si pa bil?"

„Pri državnem pravdniku v Ljubljani."

„Moj Bog, ali res? Po kaj si pa šel tja?"

„Ustreliti sem ga hotel, če ne izpusti gospoda stotnika in strica Strnada iz ječe."

„Ali se ti meša!" je zaklicala vsa prestrašena. „Ali si govoril z državnim pravdnikom?"

„Sem."

„In mu grozil z revolverjem?"

„Da."

„Jezus Marija! Nesrečen otrok, vse nas spraviš v nesrečo! Kaj pa je rekel državni pravnik? Čudno, da te ni vtaknil takoj v luknjo!"

„Saj niti hud ni bil. Malo se je nasmejal in dejal, da jih bo izpustil, ker ga je strah pred menój."

„In potem?"

„Me je pa peljal v neko sobo, kjer sta sedela, kadila smodke in vino pila."

„Torej nista bila niti zaprta?"

„Ne. Oh, mamica, kako me je sram! Oh, kako neumnost sem storil!" je dejal in debele solze so mu zalile cveteče lice.

„Le pomiri se! Šla bom k gospodoma in jih prosila odpuščanja."

„Mamica, jaz grem z Vami!" je dejal odločno.

„Zakaj?"

„Jaz ju moram prositi odpuščanja, ne ti."

Tedaj ga je objela in poljubila. Njeno srce je od veselja zaigralo. Revna, neizobražena žena je bila, a čutila je, da ima zaklad, ki je vreden milijone.

„Pa pojdi z menoj," je odgovorila. „Pa obljubi mi, da ne storiš nikoli več kaj takega."

„Nikoli več, mamica!"

„No, te bom pa z nečém razveselila. Dobila sem drago, ljubo pismo. Ugani, kdo da je pisal!"

„Oče!“ je dejal Slavko in poskočil od veselja.

„Uganil si! Kaj misliš, kaj mi piše!"

„Morda celo, da pride domov! Ali sem uganil, mamica?"

„Si, moj Slavko!" je dejala vsa srečna.

„Juhéj, juhéj, oče pride!" se je veselil deček.

Kmalu potem sta šla v graščino odpuščanja prosit, a se vrnila, ne da bi bila kaj opravila, kajti gospoda je želela, da jih puste vsi v miru, ker so bili v sobi pri bolnici.

Silva je bila v najlepši sobi. Pri njej so bili zdravnik, stotnik, državni pravdnik, gospa in gospica Strnadova in Alimpo s svojo Elviro.

Še celo pravdnika je ganil pogled bolne grofice, ki je ležala na divanu in molila.

Državni pravdnik je vse natančno zabelježil v uradni zapisnik. Potem ga je prebral, in vsi so se podpisali.

Nato je vzel Strnad iz žepa malo stekleničico, kanil v žlico vode par kapljic strupa, in roka se mu ni tresla niti za stotinko milimetra.

„Če Vas vidim, kako ste mirni, se mi zdi, da bi Vam zaupal tudi sto tisoč na smrt bolnih!" je dejal državni pravdnik.

„Verjemite mi," je rekel Strnad s tresočim glasom, „da se težko premagujem. Edino sredstvo rabim, ki more ozdraviti moje najdražje blago na svetu. Gre se pa tudi za moje življenje in srečo. Moja duša se trese od strahu, a moje telo mora biti mirno, ker sem zdravnik. Sebi ne zaupam, ampak samo znanosti in Božji pomoči!"

Vsi navzoči so se jokali od sočutja.

Stotnik si je brisal solze, in ravnotako pravdnik. Gospa Strnadova in Vida sta jokale, objele bolnico in jo poljubovale. Alimpo in Elvira sta se režala kakor za stavo.

Samo Strnad je bil navidezno miren.

„Primite jo," je dejal.

Mati in sestra sta vzravnale Silvo in jo držale. Strnad pa je približal žlico njenim ustnicam. A nenadoma jo je zmaknil, zakril svoj obraz z levico, se tresel po celem telesu in glasno zaihtel:

„O moj Bog, skoraj se ne morem več premagovati! Daj mi svojo pomoč!"

Vsi so se začeli z novega jokati.

Ko so se zopet pomirili, je približal Strnad drugič žlico Silvinim ustnicam. Bolnica je odprla mehanično usta in popila tekočino do zadnje kapljice.

Strnad je stopil par korakov nazaj, zaihtel, položil žlico na mizo in vzdihnil proti nebu:

„Oče Nebeški, ali naj se mi posreči, ali pa naj umrem!"

„Moj ljubi, dobri sin!" je ihtela Strnadova mati, ga objela in poljubila. „Le zaupaj! Vsemogočni Bog bo uslišal tvojo prošnjo!"

„Niti mislil nisem, da sem tako mehkega srca," je dejal nadgozdar.

„Kak učinek pa bo imelo to zdravilo?" je vprašal državni pravdnik.

„Če bo sploh kakega imelo, bomo kmalu videli," je odgovoril Strnad. „V desetih minutah mora zaspati. Spati mora potem zelo dolgo, mogoče celih oseminštirideset ur. Če se vmes zbudi, moram še dodati zdravila. Če bi jo pa tresla mrzlica, tedaj je bilo preveč, in dati ji moram takoj kako protizdravilo. Ves čas jo moram varovati. Gospod stotnik, prosim Vas, naj bo celo noč in dan pripravljen osedlan konj, če bi slučajno rabil kako zdravilo, ki ga nimam tu."

„Dobro, bratranec; zamòjdel osedlam vse konje, če bi bilo treba," je odgovoril nadgozdar.

Vsi so čakali deset dolgih minut. Naenkrat se nasloni bolnica počasi na blazino, ustnice so se ji premikale vedno počasneje, kmalu so se čisto umirile in slednjič je zaprla oči.

„Hvala Bogu!" so molili vsi navzoči.

„Na pol se je že posrečilo!" se je razveselil Strnad. „Mati, oblečite jo v spalno obleko in jo spravite v posteljo. Mi gremo, a v petih minutah se zopet vrnem!"

Nato so gospodje odšli.

Alimpo je šel na dvorišče in srečal Ludevita, ki ga je radovedno vprašal:

„Torej, kako je, gospod Alimpo, dobro ali slabo?"

„Rien comprends," je odgovoril kastelan.

„Kako je z grofico mislim!"

„Rien comprends!"

Lovec je prijel tedaj Španca pod pazduho in ga, peljal k Slavkotu rekoč:

„Kajné, Slavko, da znaš govoriti s tem Alimpom?"

„Znam."

„Prosim te, bodi najin tolmač."

„Bom."

„Reči mu torej, da naj nam pove, kako je z grofico."

Vsi trije so se vsedli na klop, tudi gospa Krekova, in dekla sta prišli. Nato je začel Alimpo pripovedovati, in Slavko je prestavljal. Kmalu so se vsi skupaj jokali. — —

Minilo je poldrugi dan. Na Bršljanovem je bilo vse mirno in tiho. — —

Drugi dan je prišel krmar Krek domov. Na tihem je obiskal stotnika in gospo Strnadovo.

Po kosilu je sedel s svojo ženo in Slavkotom za mizo v svoji sobi in se z njimi pogovarjal.

„Kako je ime grofici?" je vprašal.

„Silva," je odgovorila njegova žena.

„Kako se pa piše?"

„Rodri — Rodri — ne morem si imena zapomniti."

„Rodervanda," je rekel Slavko.

„Rodervanda?" je vprašal Krek in malo pomislil „Hm, iz Španskega je doma?"

„Da."

„Morda se pa piše Rodriganda?"

„Da, da, tako se piše!" je rekel Slavko.

„Res?"

„Je že prav," je pritrdila mati. „Ali poznaš to graščino?"

„Ne, ampak slišal sem že o njej. Hm! Čudno!"

„Kaj pa?"

„In doktor Strnad je bil po nedolžnem zaprt?"

„Da. Gospa Strnadova mi je pravila."

„Kje pa?"

„V nekem mestu, čegar ime se glasi kakor porcelan."

„V Barceloni kajné!"

„Da, da, tam."

„Čudežno, res čudežno!" je dejal krmar.

„Kaj pa imaš?"

„Ali morda veš, zakaj so ga zaprli?"

„Tega mu niti povedali niso."

„Pa saj ne zaradi nekega moža, ki je izginil iz Rodrigande?"

„Ne. Ampak — — moj Bog, kaj pa veš o tem? Na Rodrigandi je res nekdo izginil. Gospa Strnadova mi je pravila."

„Oh, kdo pa?"

„Neki huzarski poročnik."

„Hm! Ali ne vedó, kam pa je izginil?"

„Ne. Le počakaj: doktor Strnad misli, da so ga odnesli na neko ladijo."

„Grom in strela, saj se vse strinja! Kako se je pa imenovala ladija?"

„Tega mi gospa Strnadova ni povedela."

„Res ne? Ali ni bila »Pendola«? Pomisli natančno!"

„Dobro vem, da mi ni povedala imena."

„Tudi ničesar druzega ni povedala."

„Pač, rekla je, da je bil nek advokat zraven."

„Kako se je pa pisal?"

„Nisem si zapomnila njegovega imena, ker je tuje."

„Ali se je pisal Grasparino Kortejo?"

„Res je, ravno tako je rekla. Kje si pa vse zvedel?"

„Že še vse zveš. Najprvo pa moram govoriti z doktorjem Strnadom, morda bi mu ne bilo ljubó, če drugim kaj povem."

Ob istem času je sedel Strnad pri Silvini postelji. Njegova mati pa je sedela pri oknu in kvačkala.

Grofica je spala že celih dvainštirideset ur neprenehoma. Ležala je v postelji in se ni ganila.

„Mati!" zakliče Strnad na tihem.

„Kaj pa je, moj sin?" mu je odgovorila.

„Pojdi malo sem!"

Bojazljivo ga je pogledala in stopila k Silvini postelji.

„Primi jo za roko! — Ali čutiš kako žila bije?"

„Saj res, čutim!"

„Poglej ustnice, kako se rudečijo, in kako izginja mrtvaška bledica z njenega obraza! Pojdi k stotniku in reči mu, da se grofica v pol ure zbudi!"

„Oh, moj sin! Ali se bo posrečilo?" ga je vprašala in pritisnila njegovo glavo na svoje srce.

„To je še v Božjih rokah. Mati, veruj mi, tako goreče še nisem molil nikoli."

„Bog naj te usliši, moj dobri otrok!"

Nato je odšla, a se kmalu zopet vrnila, vendar delati ni mogla več. Molila je iskreno iz dna svojega materinskega srca, kajti vedela je, da njen sin ne preživi nesreče.

Čez pol ure je začela bolnica počasi dihati. Njena lica so se porudečila, — premaknila je roko, — in trenila z trepalnicami. Potem se je naslonila z glavo na stran. Strnad je držal njeno roko v svoji. Hotelo mu je počiti srce vsled vznemirjenja, in vendar se je premagoval.

Kar je odprla Silva oči in gledala mrtvo predse — —

„Oče Vsemogočni, pomagaj! Sedaj se odloči" je molil Strnad na tihem.

Gledala je par tenutkov sanjavo tja vendán, potem je pa začela ogledovati začudeno in trezno posamezne stvari v sobi.

„Hvala Bogu! Dobljeno je!" je vriskalo Strnadovo srce.

Kar čuti Silva, da jo drži nekdo za roko in se nehoté obrne proti njemu. Spoznala ga je in zaklicala:

„Janko, moj Janko!"

„Moje življenje, moja sreča, moje vse," je odgovoril s tresočim glasom Strnad.

„Kje sem pa? Kako dolgo sem pa spala?"

„Le pomiri se, saj si pri meni," jo je prosil, objel in pritisnil na srce.

„Saj sem mirna, da sem le pri tebi," je odgovorila, prisrčno in mu pomudila cveteče ustnice za poljub. „Gotovo sem spala zelo, zelo dolgo."

„Zelo dolgo. Bila si bolna."

„Bolna?" je vprašala in malo pomislila. „Kako to? Saj sem spremila včeraj mojo Emo v Pons, in potem, — oh, tebe ni bilo doma. Peljala sem se v Manrezo h korejidorju in se kregala z Alfonzom in Kortejom, ker mi nista hotela povedati, kje da si. Pozneje sem slišala strel v Kortejevem stanovanju; kar mi postane slabo, hotela sem iti spat in med molitvijo sem zaspala. Kje si pa bil Janko?"

„V Barceloni."

„In mi nisi preje ničesar povedal, ti porednež!"

Sedaj je vzdihnila na tihem Strnadova mati za preprogo pri oknu. Silva je slišala vzdih.

„Kdo se pa joče? Ali moja Elvira?" je vprašala.

„Ne, srce moje."

„Kdo pa?"

„Neka zelo dobra in ljuba gospa, ki bi te rada videla."

„Tuja gospa!" je zaklicala in zarudela, ker je sepela v sami spalni srajci pred svojim ljubčekom. „Kdo pa je ta gospa?"

„Moja — — mati."

Silva ga je najprvo debelo pogledala in potem veselo zaklicala:

„Tvoja mati? O, kaka sreča! Pokliči jo, naj pride sem! Hitro, hitro!"

„Ampak, Silva, govoriti moraš francosko, ker ne zna španskega!"

„Naj le pride. Hitro!"

„Mati," je prosil Strnad, „pridi sem! Videti te hoče!"

„Moj sin, ne razumem, kaj da sta se pogovarjala, a uganila sem, da se popolnoma zaveda, in da sta srečna. Kajné?"

„Prav imaš. Bog je ulišal našo molitev. Pojdi sem!"

Ko je prišla mati k postelji, je razprostrla Silva svoje roke in dejala:

„Vi ste mati mojega Jankota? Prisrčno Vas pozdravljam! Sedaj imam saj mater; naj bom Vaša dobra hčer!"

Gospa Strnadova je položila svoje roke na Silvina glavo in dejala:

„Božji blagoslov te sprejmi, moj otrok!"

Potem sta se objeli; Strnad pa je šel stotniku povedat, da je Silva ozdravela.

Stotnik je od samega veselja dirjal po sobi semtertja, vpil, se veselil in ni vedel, kaj naj stori.

Strnad se je kmalu zopet vrnil k Silvi, kajti preprečiti je moral, da ne bi govorile o stvareh, ki bi bolnico vznemirile. Se vedno sta se objemali in jokali.

„Moj Janko, hvala ti za mater, oh, kako jo imam rada! Pa povej mi, ali sem res bila dolgo bolna?"

„Cele tri mesece,"

„Tri mesece?" se je začudila. „Tedaj se nisem zavedala?"

„Čisto nič."

„In ti si me ozdravil?"

„Da. Z Božjo pomočjo sem našel pravo zdravilo."

„Kje pa je Alfonzo, Kortejo, Alimpo in dobra Elvira?"

„Alimpo in Elvira sta tu. Vse drugo ti pa povem pozneje, ker sedaj še ne smeš preveč govoriti in se vznemiriti."

„Ubogala te bom. Samo povej mi še: Kje da sem?"

„Pri nekem dobrem prijatelju."

„Torej ne na Rodrigandi?"

„Ne. Še danes zveš vse."

„In," je vprašala počasi, „moj oče? Ali se je res ubil?"

„Ne, še živi. Sedaj pa le molči, srce moje, da zopet ne zboliš!"

„Veš kaj, Janko, še nekaj bi ti rada povedala, a ne kot ljubčeku, ampak kot zdravniku. — Lačna sem."

Strnad bi bil skoraj zaukal od veselja, in odgovoril je:

„Ves srečen sem, da si želiš jedi, kajti to je najboljše znamenje, da popolnoma ozdraviš. Zapisal ti bom nekaj na list, in mamica bo šla v kuhinjo!"

Gospa Strnadova je šla z listom v kuhinjo in srečala med potjo nadgozdarja.

„Ali je res zdrava?" jo je vprašal.

„Hvala Bogu, res."

„Kam pa greste pravzaprav?"

„V kuhinjo!"

„Zakaj?"

„Gospod doktor ji je nekaj zapisal."

„Kaj pa? Pokažite list!"

Prebral je list in dejal:

„Kaj? Čisto juho z jajcem in malo kuhanega sadja?! Za vraga, ali nori? Jelenovo pečenko, cmoke, kislo zelje, klobase, kumarce in arnika z jesihom in oljem naj je, to jo bo okrepčalo, to."

Gospa Strnadova se mu je nasmejala in odšla v kuhinjo. Podgornik pa jo je krenil čez dvorišče h Kreku, ki je sedel ravno na klopi pred hišico.

„Krek, ali že veste, da je ozdravil gospod doktor Strnad grofico Rodriganda?"

„Že."

„Ta doktor je pa res sam vrag kar se medicine tiče; a dobrega okuaa v jedi pa nima. Ali ga še niste nič videli?"

„Še ne. In vendar bi tako rad z njim govoril. Povedati mu imam nekaj zelo važnega o Rodrigandi na Španskem."

„Grom in strela! Kaj pa?"

„Morda bi bilo gospodu doktorju neljubo, če komu drugemu kaj povem, ker je zelo važna skrivnost."

„A tako! če ste danes doma, bom pa povedal gospodu Strnadu, da bi radi govorili z njim."

„Prosim, cel dan bom doma."

„Zbogom!"

Kmalu potem je nesla Elvira Silvi juho.

Elvira je bila vsa srečna, da je njena ljuba gospodarica zopet ozdravela. Silva pa je povžila juho in kuhano sadje; in njena lica so se lepo porudečila. Strnad je bil prepričan, da bo govoril lahko že danes z njo o žalostnih dogodkih, vsled katerih jo je popihal iz Španskega v Avstrijo.

Po jedi je Silva zadremala. Gospa Strnadova in Elvira sta ostali pri bolnici, Strnad pa je šel malo na svež zrak.

Na dvorišču je sedel krmar na klopici pred svojim stanovanjem. Ko je zagledal Strnada, ga je uljudno pozdravil. Strnad mu je odzdravil in zapazil, da želi mož z njim govoriti.

„Oprostite! Ali ste Vi gospod doktor Strnad?" je vprašal Krek.

„Sem."

„Imam Vam nekaj važnega povedati, ali imati morda malo časa?"

„Imam. Kajné, Vi ste krmar Krek, oče našega malega Slavkota?"

„Da, gospod doktor. Pred kratkem sem prišel šele domov."

„Ali bi se radi pogovorili kaj o zdravniških stvareh?"

„O ne; ampak gledé tega, kar ste doživeli na Španskem."

„Oh, ali ste bili na Španskem?" se je začudil Strnad.

„Ne; ampak zvedel sem na svojem potovanju marsikaj, kar je zelo važno za Vas."

Nato se je usedel Strnad na klop, in Krek je začel pripovedovati, kar je slišal v Funšalu, in kar je doživel na morju. Ko je končal, ga je vprašal Strnad ves radoven in začuden:

„Ali je res bil nek jetnik na dnu ladije?"

„Res."

„Katerega so ugrabli na Rodrigandi?"

„Da."

„In neki Gasparino Kortejo je vse to provzročil?"

„Da."

„Kako ste rekli, da se piše kapitan?"

„Henrik Landola. Njegova ladija pa se imenuje »La Pendola«."

„Mislite, da je Landola oni črni kapitan?"

„Prepričan sem, dat nihče drugi. »Pendola« je ona znana roparska ladija »Lijon«, pred katero ni nihče varen."

„Moj Bog! Torej je Landola oni kapitan Grandeprij?"

„Gotovo, gospod doktor."

„Saj to vse natančno soglaša s tem, kar mi je pravil Gabrilo v ječi!"

„Kaj pravite, Gabrilo?" je vprašal Krek. „Morda Jakob Gabrilo?"

„Da. Ali ga poznate?"

„O, zelo dobro. Priden dečko je bil. Služila sva skupaj na ladiji »Entrebridi«, in pozneje tudi na »Kontridi«. Slišal sem, da je zašel potem med morske roparje. Škoda bi bilo zánj."

„Res je; res; priznal mi je na smrtni postelji. Slišal sem njegovo izpoved, ker sva bila v eni celici skupaj, kjer je tudi umrl. — Ali morda veste, kje je sedaj »Pendola«?"

„Ne. Take roparke ladije so danes tu, jutri tam."

„Ali bi se morda vendar dalo zvedeti, v katerem morju da je?"

„Seveda, pri konzulatih in pri zunanjem ministerstvu na Dunaju."

„Takoj bom sporočil na Dunaj, da naj telegrafičnim potem poizvedujejo, kje da je »Pendola«."

„Čemu pa?"

„Ker hočem iti za njo, da osvobodim jetnika."

„Ali ima njegova prostost toliko važnost za Vas?"

„Zelo veliko! Vam že še vse pozneje povem. Povejte: Ali imate stalno službo?"

„Ne."

„Ali se upate voditi majhen, močan parnik, ki bi se lahko spopadel s »Pendelo« sredi morja?"

„Upam, če imam zanesljivega krmarja, par dobrih topov in pridno, hrabro možtvo."

„Koliko bi stal tak parnik približno?"

„Štirideset tisoč tolarjev."

„Morda bi dobili kje kakega starega?"

„Hm, komej. Take male ladije imajo samo miljonarji, ki jih pa ne prodado. Sicer pa slaba ladija itak ni za rabo."

„Kje pa delajo najboljše ladije?"

„Na Škotskem v slavni stavbeni družbi za ladije v Grinoku. Naročiti morate pa ladijo osebno."

„Ker se jaz nič ne razitmem na tako stvar, bi morala torej skupaj tja potovati. Saj greste z menoj, kajné?"

„Prav rad, gospod doktor!"

„Stvar bom še natančneje premislil. Vi bodete kapitan, in če se nam posreči osvoboditi jetnika, dobite dobro plačilo. Sedaj pa grem še malo v gozd. Lahko noč, krmar!"

„Lahko noč, gospod doktor."

Podala sta si roke in se ločila.

Čez dobro uro se je šele vrnil Strnad v graščino. Ko je stopil v Silvino sobo je videl, da se njegova ljubica joče. Kastelanka je sedela pri njej in se tudi jokala. Strnadova mati pa je sedela pri oknu in mu prišla takoj naproti.

„Hvala Bogu, da si prišel, Janko!" je dejala. „Španskega ne razumem, a mislim, da je Elvira gotovo preveč čvekala. Prosila sem jih, pa ni nič pomagalo."

„Nikar ne bodi hud, moj Janko! Elvira mi je več stvarij povedala," je rekla tedaj Silva.

„O, moj Bog, da bi ti le ne škodovalo!"

„O prav nič. Sedaj se šele dobro počutim, ko vse vem. Ali sem bila res blazna?"

„Res. Vsled istega strupa, kakor tvoj oče!"

„Ali mi ga je Kortejo zavdal?"

„Slutim. Le pomiri se, moje srce, še danes ti vse natančno razložim. Ker že nekaj veš, in si že popolnoma zdrava, ti bom pa povedal resnico."

Vsedel se je poleg nje in ji pravil cel večer o dogodkih na Rodrigandi, v ječi in tako dalje.

Drugo jutro je prišel Alimpo k grofici. Ni se mogel dovolj naveseliti, ker je videl zopet svojo ljubo, ljubo, milostivo konteso čvrsto in zdravo.

Silva se mu je zahvalila, ker je pomogel Strnadu in njej z denarjem, in ga prosila, da naj gre po Strnada, češ da hoče iti z njim na izprehod.

„Takoj, takoj! O, naša dobra, milostiva kontesa zna zopet govoriti in iti na izprehod!" je dejal in odšel.

Ko je prišel v dveh minutah Strnad k njej, se je veselil, da se čuti že popolnoma zdravo, in ji dovolil, da sme iti z njim na izprehod.

Že uro preje je šel mali Slavko v gozd obiskat svojega dobrega znanca Tombija.

Tombi je bil gozdni čuvaj in je stanoval precej daleč v gozdu v mali, samotni hišici. Tombi je naučil Slavkota marsikaj koristnega in je bil ponosen nanj.

Ko je prišel Slavko do hišice je potrkal na vrata.

„Kdo pa je?" je vprašal močan, možki glas.

„Slavko!« je odgovoril deček.

»Takoj!«

Tombi ni mogel takoj odpreti, kajti bavil se je ravno s stvarjo, o kateri ni smel deček ničesar vedeti. Sedel je pri zaprtih oknih pri ognjišču in bral pismo, ki je bilo pisano v tuji pisavi. Na ovitku je bil poštni pečat iz Manreze na Španskem. Naslov se je glasil: „Gozdnemu čuvaju Tombiju na Bršljanovem pri Ljubljani, Avstrijsko.« Pismo je bilo pisano z arabsko pisavo, jezik pa je bil malajski, in sicer v onem narečju kakor ga govore na zahodnih otokih tihega oceana. Pismo se je glasilo takole!

„Tombiju.
Moj sin!

Vesela sem, da se našim varovancem dobro godi. Žalibog, da ne tudi doktorju Strnadu. Odpotoval je z blaznico čez mejo, in šel skoraj gotovo v Pariz. Mogoče, da pride tudi k svoji materi in sestri. Če pride, pazi, da se jima ničesar ne pripeti. Gotovo pride še čas, ko se maščujemo nad svojimi sovražniki.

Piši mi natančno vse, kar se pripeti. Tudi jaz ti vse sporočim. Ti si prihodnji ciganski kralj. Ne pozabi, da je tvoje varstvo mogočno!

Tvoja mati
Carba, kraljica."

Včeraj je prejel Tombi pismo. Danes ga je še enkrat prebral, a Slavko ga je motil. Hitro je zložil pismo in ga vtaknil v fino usnjato listnico. V listnici je imel tudi fino, z zlatom obrezano knjižico, kjer je vse važne stvari zapisal in sicer v malajskem jeziku. Tudi velik kupček bankovcev je imel v listnici. Ko je zaprl vse skupaj v omaro, je šele odprl vrata.

„Dobro jutro, Tombi!" ga je pozdravil deček.

„Dobro jutro!" je odzdravil čuvaj.

Bil je močne in čvrste postave. Kdor je poznal grofa Alfonza de Rodriganda, ta je takoj uganil, da mu je čuvaj Tombi zelo podoben.

„Ali si šele vstal?" ga je vprašal Slavko.

„O ne, čakal sem celo noč na divjega kozla, in ga tudi dobil. Tamle v jami leži! Pojdi, ga greva gledat!"

„Ali je lep kozel! Veš Tombi, ti si pa dečko!" ga je pohvalil Slavko.

„Slišal sem, da si ustrelil pred par dnevi lisjaka."

„Sem ga, sem!" je odgovoril Slavko ponosno.

„Zakaj te pa ni bilo nič; k meni te dni?"

„Nisem imel časa, ker je prišel stric Strnad."

„Ali je prišel še kdo z njim?"

„Da. Grofica Rodriganda, Alimpo in njegova Elvira. Ali še ne veš tega?"

„O pač! Ali se ti dopadejo?"

„Seveda. Strica Strnada imam zelo rad, in Elvira je tako debela in dobra, da jo mora vsak rad imeti če jo le vidi."

„Torej, debel mora biti, da si ti kdo dopade!" se je nasmejal Tombi. „Ali ni bila grofica bolna?"

„Pa še hudo bolna je bila. Ampak stric jo je kmalu zopet ozdravil. — Sicer pa veš kaj, Tombi, pojdiva malo streljat!"

Tombi je prikimal, šel po svojo puško in privezal tarčo na debel hrast. Tu sta navadno streljala, in ta se je izuril Slavko v streljanju. Tombi je bil izvrsten strelec, a tudi Slavko ni zaostajal mnogo za njim. Med vajami sta se pogovarjala v tujem, zelo čudnem jeziku, katerega se je priučil dečko igraje, in katerega ni razumela živa duša.

Ko sta končala vajo, sta šla skupaj v graščino; Tombi je namreč nesel kozla nadgozdarju.

Šla sta molče dalje. Kar zaslišila od daleč nek glas.

„Pojdi hitro, da se skrijeva za onile grm, mogoče zasačiva kake gozdne tatove."

Komej sta stala za grmom pol minute, pa prideta mimo Strnad in grofica Silva de Rodriganda.

„Donarita!" je zamrmral Tombi začudeno, „cel knez Olzuna! Kakor dva krajcarja!"

„Kaj?" je vprašal Slavko po tihem.

„O nič, nič," mu je odgovoril čuvaj. „Kdo pa je ta orjak?"

„Stric Strnad in pa grofica."

„Počakajva, naj gresta mimo!"

Komaj je spregovoril te besede, ko zasumi nekaj v gozdu, in rjoveč divji prešič pridere iz gozda, ter gre naravnost proti Strnadu in Silvi.

„Sveta Madona!" je zaklicala Silva vsa prestrašena.

„Moj Bog!" je zavpil Strnad, ker ni imel nikakega orožja s seboj.

Strnad je zgrabil svojo ljubico in skočil z njo v stran. V istem trenutku poči strel — — — Slavko je ustrelil divjega mrjasca, ki se je zgrudil mrtev na tla, ravno ko se je hotel vreči na Strnada in Silvo.

„Hurá! Je že mrtev!" je tedaj zavriskal deček.

Šele sedaj je zapazil Strnad, kaj da se je zgodilo.

„Ti? — ti si ga ustrelil, Slavko?" je vprašal dečka.

„Da jaz! Ali je že čisto mrtev, stric?"

„Mislim, da je! Slavko, ljubček moj, rešil si náma življenje!"

„O ne, stric," je odgovoril deček. „Močan si, gotovo bi ga bil z nogo bacnil, in mrtev bi bil. Zato sem vesel, da sem bil urnejši kot ti."

„Kaj pa delaš pravzaprav tu v gozdu?" ga je vprašal zdravnik.

„Bil sem pri Tombiju, ki nese ravno divjega kozla v graščino, ki ga je danes ponoči ustrelil."

„Kdo pa je Tombi?"

Tedaj je stopil čuvaj izza grma, in deček je odgovoril:

„Tale mož je Tombi. Gozdni čuvaj je in spada k graščini."

Ko je zagledal Strnad čuvaja se je začudil. Tudi Silva se je zelo začudila in zaklicala:

„Alfonzo! Oh ne! Ampak kako podoben mu je!"

„Tombi Vam je ime?" ga je vprašal Strnad. „To ni slovensko ime."

„Saj tudi nisem Slovenec, ampak žitano."

„Cigan torej, in sicer španski, ker samo španski cigani se imenujejo žitani," je dejala Silva.

„Tako je, milostiva dama," je odgovoril Tombi špansko, ker je Silva špansko govorila.

„Iz katere okolice ste pa doma?"

„Iz nobene," je odgovoril čuvaj bolestno. „Žitano ima domovine. Nikjer ne marajo zanj."

„Kako pa pridete sem?"

„Prepotoval sem Špansko, Francosko, Nemško in Avstrijsko. Ko sem prišel sem, je bil ravno velik lov. Gospod stotnik me je najel kot gonjača, in ker je bil z menoj zadovoljen, ker sem znal dobro streljati, me je vzel v službo kot gozdnega čuvaja. In sedaj sem že tri leta tu."

„Torej ravno tako dolgo, kakor je moja mati tu. — Ali imate kaj sorodnikov?" je vprašal Strnad.

„Zelo mnogo; vsi žitani so moji bratje in sestre. Očeta nimam, mati pa še živi, ime ji je Carba."

„Carba?" se je začudila Silva. „Ali res?“

„Da Carba," je odgovoril cigan.

„Saj je bila večkrat na Rodrigandi, in mi je celo parkrat prorokovala. — Oh, sedaj se spominjam! Svetovala mi je — — —"

„Kaj pa?"

„Poznala te je!"

„Poznala me je?" se je začudil Strnad.

„Da. Prišla je v graščino, ko so hoteli oni trije zdravniki operirati mojega očeta, in mi rekla, da more mojega očeta rešiti samo mlad zdravnik, ki živi v Parizu. Tedaj sem se spomnila náte. Prikimala mi je in rekla, da si pri profesorju Leturbirju."

„Čudezno!" je dejal Strnad.

„Mati Carba ve vse in pozna vse," je pripomnil čuvaj ponosno. „Carba je kraljica Brinjarov in Lambadarov, in mogočnejša je kakor marsikak posvetni knez!"

„Zakaj pa ostanete potem tu?"

„Carba me že pokliče, kadar me rabi."

„Želim ji vse dobro, kajti njenemu sinu se moam zahvaliti; rešil mi je življenje, ker je bil slučajno s Slavkotom tu."

Nato je podal Strnad Silvi roko, in šla sta počasi proti domu.

„Oh, kaki junaki ste Slovenci!" je dejala Silva. „Tako mlad deček je Slavko, pa je že tak junak."

Ko sta prišla domov, je naročil Strnad Ludevitu, da naj gre z vozom v gozd po mrjasca. Ludevit je kar strmel, ko je slišal, da ga je ustrelil Slavko.

„Pa sem ga tudi jaz odgojil," se je pobahal Ludevit. „Sicer Vas pa čaka nek gospod. Pripeljal se je s kočijo."

Strnad je spremil Silvo v njeno sobo in šel potem hitro v sprejemno sobo, kjer sta ga čakala državni pravdnik in Podgornik.

Vsa vesela sta ga pozdravila, in Strnad jima je povedal potem ves dogodek. Kar načuditi se nista mogla, in nadgozdar je zaklical ves razburjen:

„Ta Slavko ima pa res tristotriintrideset vragov v telesu! Jahati in streljati zna, piše in bere, francosko in angleško govori, in Tombi ga je naučil celo nek tuj jezik, ki ga govore menda samo na luni."

„Saj je bil Tombi tudi zraven," je pripomnil Strnad.

„Verjamem. Vsak dan tičita celo jutro skupaj, streljata in žlobodrata v nekem tujem jeziku."

„Ali grofici ni strah nič škodoval?" je vprašal pravdnik.

„Nič! Popolnoma zdrava je že."

„Hvala Bogu! Ali jo smemo morda videti?"

„Prosim, če jo smem predstaviti gospodoma! A preje Vam moram še nekaj važnega povedati, kar mi je povedal krmar Krek."

Nato je začel Strnad pripovedovati, kar mu je povedal Krek. Ko je končal, je dejal državni pravdnik:

„Gospod doktor, ali mi dovolite, da zasledujem vso zadevo? Rabil bom sredstva, katerih se Vi ne morete posluževati. Kmalu bom zvedel, kje je bila »Pendola« nazadnje. O drugih stvareh sem že poizvedoval."

„Na primer — — —."

„Grofica ima vse potrebne legitimacije. Mrtvaški list njenega očeta dobimo in ga pošljemo na špansko poslaništvo. Grofica dobi svojo dedščino do krajcarja izplačano. In še na nekaj druzega sem mislil — —"

„Prosim govorite, govorite!"

„Sicer mi niste dovolili, a to se itak samo ob sebi razume. Namreč glede Vaše zveze z grofico Silvo de Rodriganda."

Strnad je zarudel in dejal:

„O tem niti še nisem govoril z grofico, a prepričan sem, da vse odobri, kar storim v tej zadevi."

„Seveda! Grom in strela!" je zaklical stotnik. „Najprvo bo zaroka, potem pa poroka. Pa glejte, da praznujete oboje na Bršljanovem. Razumete?"

„O, do tja je še dolga pot!" je dejal Strnad. „Dolga pot? Kaj pa še! Iztrgali ste jo španskim vragovom iz krempljev, rešili ste jo smrti in ji ozdravili blaznost. Kaj pa potem še hočete! Vaša je, pa je!"

„O, gospod stotnik, ampak oblasti se bodo upirale!"

„Oblasti le prepustite meni, gospod doktor," je dejal državni pravdnik. „Sicer je pa čas, da nas že enkrat grofici predstavite!"

„Takoj grem pónjo."

Nato je odšel.

Ko je zopet vstopil z Silvo, sta moža kar obstrmela, tako krasna je bila.

Strnad jo je predstavil, in potem so se dalje časa pogovarjali o navadnih, vsakdanjih stvareh.

Silva se je kmalu zopet poslovila in odšla z Strnadom. Ko se je Strnad potem zopet vrnil, je zaklical nadgozdar:

„Grom in strela! Strnad, doktor, bratranec, če se v štirinajstih dneh ne poročite, pa se oženim jaz z njo, tako gotovo, kakor se pišem Podgornik. Verjemite mi!" — — — — — — — — — — — —

Deseto poglavje. Cingarita.[uredi]

Da ne smem si ukazala,
Od ljubezni govorit’;
Zved’la, deklica si zala,
Káko znam pokoren bit’.

Zraven si mi ukazala,
Da te moram pozabit’;
Bogal, deklica bi zala,
Ak bi moglo se zgodit’.

Al srce mi drugo vstvari,
Al počakaj, da to bit’
V prsih néha, — Bog te obvari!
Pred ni moč te pozabit’. —


(Prešeren.)

Bilo je dvajset let pred dogodki, o katerih smo slišali do sedaj. — — —

V Saragosi so praznovali ravno pust.

Lastnik ene najkrasnejših palač v celem mestu, je bil knez Olzuna. Don Olzuna je spadal k najvišjemu plemstvu, bil je nezmerno bogat in imel velikanska posestva. Star je bil komaj štirindvajset let, vendar je bil že vdovec in imel malo, krasno, triletno hčerko. Oženil se je z odlično damo, katere pa ni ljubil, zato ni bil posebno žalosten, ko je umrla pri porodu prvega otroka.

Bil je strog katolik, ognjevit domoljub in ponosen, temnogled plemenitaš; vendar se ni izogibal življenja in si menda privoščil na skrivnem marsikak užitek, o katerem njegov spovednik ni zvedel ničesar.

Njegovi služabniki so se ga bali, samo njegov zasebni oskrbnik Gasparino Kortejo se ga ni bal, ki je bil približno iste starosti. Vsak človek mora imeti svojega zaupnika, in ker se mu je zdel Gasparino molčeča duša, mu je vse zaupal. V družbi je občeval z njim, kakor se je spodobilo glede na Kortejevo službo. Kadar sta bila pa sama, sta pa občevala kakor občuje mlad razuzdanec s svojim associé ali pa maitre de plaisir.

Danes je poslal knez ravno po Korteja in kadil dragoceno smodko.

Kortejo je vstopil. Bil je še mlad in okroglega, čednega obraza. Sicer se je pa znal fino in okosno oblačiti, in zato ni čudo, da je ugajal mlademu knezu.

Globoko se je priklonil knezu, a po njegovem nasmehu si lahko takoj spoznal, da sta precej dobra prijatelja. Knez je milostivo pokimal z glavo in vprašal:

„Kaj pa je z oblekami za maškerado?"

„So že pripravljene, don Evzebijo! Za Vas sem izbral perzijansko obleko, zame pa mehikansko."

„Veš kaj, mehikanec, glej, da se v eni uri oblečeš. Pošlji mi mojo obleko sem. pa pazi, da nihče ne sluti, da greva skupaj. Kje se pa dobiva?"

„Najrajše bi se oblekel kje drugod!"

„Mi je tudi prav! Saj nihče ne zve, da greš tudi na maškerado. Kje pa?"

„Neko znanstvo imam," se je nasmejal Kortejo, „in sicer z svojo sladko, preljubo sestričino."

„Oho! Sladka, preljuba — —! Takega sorodstva pa ne poznam! Ali je stara?"

„Dvajset let."

„Majhna?"

»Velika.«

„Plavolasa?«

„Črna."

„Suha?«

„Debela."

„Dečko, nikar se ne laži, in mi ne vzburjaj strasti! Kje pa stanuje?"

„V ulici Strada el Amenio, številka petnajst, v prvem nadstropju."

„Kaj pa je? Kako se pa piše?«

„Obleko šiva za dame. Piše se pa Klarisa Margoni.«

„Oho, francosko ime! Lažnik, s to pa gotovo nisi v sorodu!«

„Saj uči sveto pismo, da so vsi ljudje bratje in sestre. Jaz pa niti tega ne trdim, in pravim, da je samo moja sestričina.«

„Že dobro! Glej, da odideš. V eni uri sem pri njej v Strada el Amenio.«

„Ekscelenca, sestričina je moja, veste!«

„Glej ga no, še ljubosumen hoče biti!« se je smejal knez. „Sicer imajo pa danes maske povsod prost vstop. Dovolj zabave bova imela. Sedaj pa le glej, da izgineš!«

Kortejo je odšel. Kmalu pa je vstopil strežaj in prinesel knezu pustno obleko.

Medtem pa se je šel Kortejo preoblačit k svoji ljubici. Na cestah je bilo vse polno ljudij. Med potom sreča v gnječi nekega tujca. Ker ni bilo prostora, da bi se izognil, je zavpil Kortejo nad njim:

„Spravi se mi s poti!« in sunil tujca v rebra.

Tujec ni črhnil besedice, ampak dregnil Korteja tako močno v trebuh, da se je zgrudil. Kortejo je hitro zopet vstal in zarentačil:

„Pes, še drago mi to poplačaš!«

Hotel je zgrabiti tujca za vrat, a že je ležal drugič na tleh. Tujec ni bil močne postave, pač pa uren kakor strela. Korteja je bilo sram, zato jo je hitro odkuril. Tujec pa je šel ponosno naprej čez most, ki vodi čez reko Ebro, ki deli mesto v dva dela.

Onkraj mostu je vstopil v jedno največjih hiš, kar jih je v Saragosi. Posestnik te hiše je bil bankir in miljonar Salmono. Sramoval se je namreč svojega judovskega pokolenja in spremenil svoje ime Salomon v Salmono. Bil je ponosen, a tudi skop kar se da.

Ko je stopil tujec v vežo, ga je pozdravil portir in mu dejal:

„Senor Strnad, don Salmono želi z Vami govoriti!"

Strnad je šel naravnost v pisarno, in ko je prišel v zadnji sobi do zaprtih vrat, je potrkal.

Trikrat je moral potrkati, potem je šele odgovoril nekdo zelo jezno:

„Entrada — vstop!"

Strnad je vstopil. Ob stenah so stale same železne omare za denar. Salmono ni imel namreč nikoli blagajnika, ker ni nikomur zaupal. Sedel je na starem stolu pri še starejši pisalni mizi in vprašal jezno:

„Zakaj pa trkate?"

„Ker sem hotel vstopiti."

„Ampak tolikokrat!"

„Ker ni nihče odgovoril."

„In tako glasno!"

„Ker ni nihče slišal."

„Kaj pa hočete?"

„Vratar mi je naročil, da želite z menoj govoriti."

„Saj res, saj res. Kadar hočem govoriti z vzgojiteljem svojega sina, ga ni nikoli doma. Ali so vsi Slovenci tako površni in neredni?"

„Nič manj kot Španci. Senor, in celo reči smem, da — — —"

„Don se imenujem, ne pa senor!" mu je segel bankir v besedo.

Strnad se je mirno nasmejal in odgovoril:

„Don se nazivajo samo naj višji plemenitaši, sicer pa, če Vam ugaja ta naziv, ga lahko slišite neštetokrat, don Salmono. Sicer sem pa bil vendno doma, kadar je zahtevala moja dolžnost. Natančno izpolnujem svoje dolžnosti, zato imam tudi pravico zahtevati, da občujete z menoj bolj uljudno in prijazno."

„Ne pozabite, da ste pri meni v službi in moj posel!" je zaklical bogataš.

„Vzgojitelj vendar ni Vaš posel, ampak Vaš prijatelj in pomočnik, ker vzgojuje Vaše otroke. To je moje mnenje, don Salmono."

Bankir ni odgovoril, ampak ga samo zopet vprašal:

„Kje ste pa bili pravzaprav?"

„To Vas nič ne briga, ampak iz uljudnosti Vam povem, da sem bil pri knjigotržcu."

„Kaj ste delali pri njem?"

„Naročil sem knjige."

„Za koga?"

„Za Vašega sina."

„Kaj? Zopet knjige? Ali Slovenci ne znate poučevati brez knjig. Saj sem prejšnji mesec plačal cele tri dure. To je vendar strašno!"

„Kadar bodete Vi kosili brez jedi in pijače, bom tudi jaz poučeval brez knjig. Sicer pa prosim, povejte mi, zakaj ste me poklicali?"

Bankir je uvidel, da se mora udati zato je začel:

„Znano Vam je, da je umrla moja hčerka pred enim tednom. Pokopali smo jo. Ona majhna senora Lapajne je bila njena vzgojiteljica. Ker je pa moja hčerka umrla, je ne rabim več!"

„Razumem!"

„Zato ji moram službo odpovedati. Recite ji torej, senor Strnad, da naj še danes, ali najpozneje jutri gre!"

„Tega ji pa že ne povem, prvič ker gotovo ne bo šla, ker ji še niste odpovedali, in drugič Vam pa naravnost povem, da nisem Vaš postrešček."

„Kaj? Torej ne mislite izvršiti mojega naročila? Pa pojdite še Vi danes ali jutri iz službe!"

„Kaj pa še! Hvala Bogu, da nimam samo dolžnosti, ampak tudi pravice!"

„Saj vem, saj vem; ampak mislil sem, da bo raj še šla, če ji Vi naročite."

„Že vem kak namen imate! Senora Lapajne ima četrtletno odpoved. Ker se pa konča tekoče četrtletje šele v osmih tednih, ji tudi preje ne morete odpovedati!"

„Torcj mislite, da sem ji dolžen plačati še za enoindvajset tednov?" je vprašal bankir presenečen.

„Tako je!"

„Ali ste blazni!?"

„Hm, don Salmono, menda ste bili Vi blazni, ker ste izročili vzgojo svojega sina blaznemu človeku!"

Bankir je požrl trpke besede in dejal:

„S smrtjo se vendar konča vsaka pogodba; prav nič ji ne plačam."

„To me nič ne briga; senora Lapajne se bo sama pobrigala ža svojo plačo; sicer pa mislim, da bo naznanila stvar takoj sodniji."

Bankir se je prestrašil, kajti sodnije se je bal kakor živega vraga. Zato je dejal:

„Naj bo! Stvar si bom že še premislil. Je že dobro, senor!"

S temi besedami ga je odslovil; Strnad pa je ostal in dejal:

„Imel sem nekaj stroškov, don Salmono. Prosim, plačajte mi plačo za četrt leta!"

Prestrašeno je pogledal bankir mladega moža in zaklical:

„Kaj pa mislite! Kar za cel četrt leta skupaj! To mi je nemogoče!"

„Zakaj? Ali morda nimate denarja?"

„Denarja? Hvala Bogu, imam ga!"

„Torej, zakaj mi pa nočete plačati?"

„Ker je preveč naenkrat!"

„Don Salmono," je dejal Strnad, „pomislite, da imam pri Vas že plačo za tri četrtletja. Nisem navajen za svoj zasluženi denar prositi in beračiti."

„Plačam Vam za en mesec!"

Strnad ga je zaničljivo pogledal in odgovoril:

„Ponavljam, da ne prosim in prosjačim, ampak da zahtevam. In ker vidim, da je moj zasluženi denar za celih devet mesecev v nevarnosti, zato zahtevam, da mi plačate za vse tri četrtletja."

Miljonar je kar poskočil, kakor bi ga pičil s šivanko.

„Kaj pa še!" je zaklical ves prestrašen.

„Torej ne daste?"

„Ne."

„Pa odpovem!"

„Zamojdel."

„In Vas grem takoj tožit za svojo plačo."

„Nikar!" je moledoval Salmono.

„Vsekako Vas grem tožit. Z Bogom!"

Obrnil se je in hotel oditi, a miljonar je skočil za njim in ga potegnil za suknjo.

„Ostanite!" je prosil. „Plačam Vani za četrt leta!"

»Prepozno! Za devet mesecev, ali pa Vas grem tožit!"

„Ena — —!"

„Dve —, tri!"

„Dobro, senor, zadovoljen sem z Vami; plačam Vam za pol leta, če hočete v obrokih."

„Kaj pa še!" se je smejal Strnad. „Za tričetrt leta hočem!"

„Dobro, pa pojdite in me tožite!" je vpil Salmono ves razburjen.

„Saj tudi grem, don Salmono!"

Nato je Strnad odšel, a ni še zaprl vrat za seboj, ko ga pokliče skopuh nazaj:

„Počakajte, senor! Pridite nazaj! Saj Vam plačam, ampak v bankovcih!"

„Ne maram v bankovcih, ampak v srebru in zlatu hočem!" je zahteval Strnad neizprosljivo.

Bankir se je skoraj zjokal in se udal, rekoč:

„O, moj Bog, kako trdosrčni so vendar Slovenci! Kaj pa bo! Pojdite nazaj!"

Nato je odprl železno omaro in mu naštel vsoto. Strnad se je zahvalil in odšel.

Spravil je težko zasluženi denar v svoji sobi v omaro in šel potem naravnost v guvernantino stanovanje.

„Prosto!" se je začul prijazen glas, ko je potrkal.

„Gospod Strnad?" ga je vprašala začudeno v slovenskem jeziku.

„Da, jaz sem!" je odgovoril. „Čudite se, kako da se predrznem, Vas vendar enkrat obiskati."

„Saj sva vendar rojaka!" je dejala.

„Da, rojaka!" je vzdihnil bolestno.

„Prosim, vsedite se, gospod Strnad!" je rekla in pokazala na stol, ki je bil pri vratih.

„Ali se me bojite, gospodična?"

„Zakaj?" je vprašala in zarudela.

„Ker ste mi ponudili nejoddaljenejši stol. Oh, kako me to boli, gospodična Lapajne! Edina Slovenca sva v Saragosi, slučajno stanujeva v isti hiši, in vendar sva si tako tuja."

„Oprostite mi, in pridite bližje. Saj nisem mislila nič slabega!"

Strnad je odkimal, ostal na svojem stolu in dejal:

„Hvala lepa, gospodična! Saj ne beračim. Nikoli Vas nisem razžalil, saj vedč ne, in vendar se me izogibate. Zakaj? Ne vem. — Sicer Vam pa moram odkritosrčno nekaj povedati!"

„Govorite!"

Malo je molčal in pogledal v stran, kajti ni ji mogel gledati naravnost v oči.

Gospodična Lapajne, ni bila mogočne postave, pač pa lepa kakor angelj. Bila je lepega harmoničnega telesa, in obsevala jo je neka ljubeznjivost, ki se ne da popisati. Slednjič je Strnad začel, ne da bi jo pogledal:

„Gospodična, revnih Staričev sin sem. Moja služba ni visoka, vendar sem si jo moral sam težko priboriti. Nikoli mi ni bila sreča mila, vendar sem upal in upal, da me obsije solnčni žar. Ta žar sem videl v tej hiši, ta žar ste Vi! — — — Ljubim Vas, da, ljubim Vas od trenotka, ko sem Vas videl v prvič. A udal sem se usodi. Sam bom živel, in mislil na Vas, na svojo zvezdo, ki sem jo videl, a je ne morem doseči. Da bi bili vedno srečni, to je edina moja želja. Zato sem Vas prišel prosit, mislite včasih name, ki sem Vaš prijatelj, in ki ničesar druzega od Vas ne zahtevam, kakor da se spomnite name, kadar rabite tu v tuji deželi kake pomoči. — Ali mi spolnite to željo?"

Solze so ji zalile oči, in odgovorila je:

„Gospod Strnad, nikar mi ne zamerite! Odkritosrčno Vam priznam, da sem Vas razumela takoj prvi dan. Hotela sem Vam vračati Vašo ljubezen, a spoznala sem, da ne morem."

Žalostno je zmajal z glavo in dejal:

„Saj sem vedel; a odkritosrčno sem Vam moral vendarle pripoznati, da Vas ljubim. Stvar je sedaj končana, pozabiva nánjo! Govoriti imam pa še nekaj druzega z Vami. Ravnokar sem bil pri Salmonu in se prepiral z njim radi Vas."

„Radi mene?"

„Da. Saj ga poznate, da je skop —. Dejal mi je, da naj Vam rečem, da bi šli danes ali jutri iz službe."

„Ali ste mu obljubili?"

„Ne. Vendar sem prišel, da Vas svarim. Prepričan sem, da Vam namreč ne bo hotel plačati."

„To je pa žalostno. Sla sem v tujino zaradi večje plače, da ložje podpiram svoje stariše, kajti tudi jaz sem liči revnih starišev kakor Vi, gospod Strnad."

„Prosim Vas torej, da ne odjenjate niti za en las. Če Vam noče plačati, pa pridite k meni. Sedaj pa, srečno, gospica Lapajne!

Vstal je in hotel oditi, ne da bi ji podal roke v slovo. A ona je hitela za njim in razprostrla obe roki rekoč:

„Nikar vendar ne pojdite brez slovesa! Dajte mi vsaj roko, in rečite, da niste name jezni."

„Nisem," je odgovoril hladno in ji segel v roko.

Prestrašila se je. Njegova roka je bila mrzla ko led, a njegove ustnice so včasih trenile, in njegove oči so zažarele; komaj se je premagoval. — —

Ona pa se ni mogla več premagovati. Objela ga je, solze so ji zalile oči, in rekla je:

„Nikar se ne jokajte! Upajte! Mogoče pride še čas, ko Vas smem uslišati!"

Zmajal je z glavo.

„Nikoli!" je odgovoril. „Ljubezen se ne da prisiliti. Z Bogom, gospodična!"

Odšel je. Obstala je sredi sobi, položila roko na prsi, in srce ji je bilo mirno kakor navadno.

„Zakaj ga ne morem ljubiti?" se je vprašala. „Saj je vendar tako vreden moje ljubezni!" — —

Kar zasliši na cesti glasno upitje. Stopila je na balkon. Spodaj je bilo vse polno pustnih šem, ki so uganjali šale in se veselili. Gledala je doli med pisano množico, kjer je bilo vedno več mask.

Medtem je šel Gasparino Kortejo k svoji sestričini. Klarisa je stanovala v majhnem, krasnem stanovanju. v Čakala je že na svojega ljubčeka, mu prišla na stopnjice naproti in ga še več kakor prisrčno objela. Oblečeni je bila v lahko domačo obleko, in njene ude si zato ne samo čutil, ampak celo videl. Njen obraz je pa bil vsakdanji, in zato ni imela posebne privlačne sile.

„Vendar, vendar, moj dragi Gasparino!" je dejala, ko sta prišla v sobo. „Kako dolgo sem náte čakala."

„Nisem mogel preje priti, saj veš, da imam dolžnosti."

„Dolžnosti? Tvoja prva in največja dolžnost je vendar, da me osrečiš!"

„Saj si srečna. Ali ne?"

„Samo tako dolgo, dokler si pri meni, moj Gasparino. Pojdi k meni, pojdi, moj dragec!"

Hotela ga je vnovič objeti, a Kortejo se je branil in dejal:

„Pusti me vendar sedaj, ker imam delo!"

„Kaj pa? — Oh, obleko za maškerado imaš!" je vzkliknila in preiskala zavitek, ki ga je prinesel s seboj.

„O, kako krasno! Mehikanec! Kako si me vendar iznenadil! Hvala lepa!"

Objela ga je vnovič in ga poljubila na vseh koncih in krajih.

„Pusti me vendar!" se je je branil. „Nimam sedaj časa za take igrače!"

„Časa nimaš? Saj res! Le hitiva, da sva preje oblečena."

„Kaj?" je vprašal začudeno.

„Da sva preje oblečena, sem rekla!"

„Ali imaš tudi pustno obleko?"

„Tudi!" je zavriskala. »Slutila sem, da iznenadia svojo Klariso, zato sem si preskrbela tudi obleko. In sicer bom Grkinja, moj dragi Gasparino."

Debelo jo je pogledal, potem pa dejal in se smejal:

„Tristo vragov, ali ste premetene, ve ženske! Torej slutila si, da pridem? Dobro: do tu se je torej tvoja slutnja uresničila, a naprej pa ne!"

„Kaj, naprej ne?"

„Ker ne morem iti s teboj."

„Zakaj?" se je začudila.

„Ker moram iti s knezom."

„Nikar se ne laži, Gasparino! Kaj pa misliš, knez bo šel s teboj na maškerado!"

„Oh, ali ne verjameč, moja ljubica. Dobro. Oh, še rada mi boš verjela, kajti prišel bo sem póme."

Prestrašila se je.

„Sem?" je vprašala.

„Da."

„Kedaj?"

„V tričetrt ure."

„Šališ se! Samo malo podražiti me hočeš."

„Verjemi mi, gotovo pride, in sicer kot Perzijanec," je odgovoril Kortejo resno.

„Knez pride k meni! O, sveta Madona! In jaz stojim tu v sami srajci in spodnjem krilu!"

Hitro je smuknila v svojo sobico in se vrnila v četrt ure v najlepši obleki.

Tudi Kortejo se je tačas že preblekel in jo vprašal:

„Kako se ti dopadem?"

„Imenitno. In jaz tebi."

„Kakor vedno!"

„Pa vendar ni lepo, da greš brez mene," je dejala. „Nikar se ne jezi, Klarisa! Saj veš, da te imam rad. In tudi veš, da sva revna, in da hočeva postati bogata. Knezu sem rekel, da se pišeš Margoni, in da si šivilja. Bog varuj, da bi zvedel, da si plemenita in sorodna z grofom Rodriganda. Bodi prijazna z njim, a druzega mu ne dovoli, saj veš, da sem ljubosumen."

„Le bodi brez skrbi in pridi zvečer k meni."

„Če bo le mogoče. Skoraj gotovo bom moral biti zaradi družbe doma pri knezu."

Verjela mu je, akoravno se je lagal.

Kar potrka nekdo na vrata in vstopil je lep Perzijanec. Imel je baržunasto krinko opazoval deklico in potem dejal:

„Haló, Gasparino. Saj nimaš slabega okusa? Ali smem objeti tvojo sestričino?"

V istem trenotku jo je pritisnil tudi že nase, ter jo poljubil na ustnice in njen zapeljiv vrat.

„Grom in strela!" je dejal. „Najbolje je, da ostaneva kake pol urice tu!"

„Pa že ne!" je rekla Klarisa, se mu izvila iz rok, ušla v sosednjo sobo in zaklenila vrata.

„Ta copernica! Mi je že ušla!" se je smejal knez. Hotel je vrata odpreti, a ko jih ni mogel, je ukazal Korteju:

„Pokliči jo!"

„Nič ne pomaga, saj gotovo ne pride!"

„Kaj pa! Poskusiti se mora!"

„O, moja sestrična je poštena; zna se braniti!"

„Ali se tebe tudi brani, Adonis?" se je smejal knez.

„Tudi!"

„Pokliči jo vendar!"

Kortejo je klical in trkal, a vse zaman.

„Vidite!" je dejal potem na kratko.

„Prebrisana glavica si!" je zaklical knez. „Naročil si ji, da mora biti pridna; pa nič ne dé. Sicer ima dovolj mesa, ampak poleg tega tudi pol centa kostij preveč."

To je govoril glasno, da je slišala tudi Klarisa, potem je pa vprašal po tihem:

„Pa ji saj nisi povedal, kdo da sem?!"

„Seveda ne!" se je lagal oskrbnik.

„Dobro. Ali si že pripravljen?"

„Sem."

„Torej pojdi, grevá!"

Nato sta odšla in se pomešala med druge maske. Vsakdo je občudoval bogato oblečenega Perzijanca, in nikdo ne bi bil slutil, da je knez Olzuna. Uganjal je šale, šel v hiše in v stanovanja, in kamor je prišel, je vse zbegal in zmešal.

Tako sta prišla počasi čez most. Kar zagleda knez na nekem balkonu damo. Ves iznenaden je obstal in dejal Korteju:

„Grom in strela! Poglej tja gori!"

„Kam pa?"

„Na oni mali balkon."

„Oh, ta je pa fina!"

„Fina? Oh, to je vse premalo! Prava Madona je, tako lepa, nedolžna in resna! Moram se seznaniti z njo!"

„Hm! Mislim, da bi ne opravili mnogo pri njej!"

„Poskusiti hočem. Ali vidiš, naju je že zagledala!"

Bila je gospodična Lapajnetova.

Knez ji je dal od daleč poljubček z roko.

Opazila je in zarudela. Njegova obleka je bila vredna več tisočev. Zato ni čuda, da ji je utripalo srce glasneje. Hoté ali nehoté je vzela bel, svilen trak s prsij in ga vrgla doli. Knez ga je pobral, poljubil in spravil v žep.

Vzgojiteljica je zarudela in se skrila v sobo.

„Grom in strela, ta pa mora biti moja!" je dejal knez. „Divna je!"

„Le pojdite gori!"

„Saj tudi grem."

„Ali grem z Vami?"

„O, ne. Tak medved bi vse pokvaril. S tako fino damo se mora fino občevati. Le čakaj me tačas tu doli."

Nato je šel po stopnjicah navzgor in potrkal na vrata, kjer je slutil, da je ona dama.

Zaslišal je nežni ženski glas, ki je dejal:

„Prosto!"

Ko ga je zagledala, se je prestrašila in hotela zbežati v sosednjo sobo, a ujel jo je za roko in prosil z milim glasom:

„Počakaj, lepa dama, nikar mi ne uidi!"

„Moj Bog, pustite me!" gaje prosila. „Oh, če Vas kdo pri meni zasači, moj gospod!"

„Kaj bi bilo potem V Maske imajo danes prostost, ker je pust."

„A zame to ne velja!"

„Za vsako damo!"

„Tuja sem v tej hiši, in sicer v službi!" je dejala bojazljivo.

„Nič ne dé, lep otrok! Čegava pa je ta hiša?"

„Bankirja Salmonova."

„A tega skopuha, tega Cerbera! Pri njem si v službi? Pri njem stanuješ?"

„Da."

„Kaj si pa?"

„Vzgojiteljica."

Njegovo srce je zavriskalo pri tej besedi od veselja, kajti mislil je, da se ga uboga guvernanta ne bo branila. Zato jo je pritisnil na srce in dejal:

„Oh, kako te ljubim! Iz dna srca želim, da postaneš moja."

„Pustite me!" ga je prosila.

A Perzijanec jo je trdno držal in poljubil.

Tedaj se mu je pa izvila iz rok in zaklicala s solznimi očmi:

„Kako nesramni ste! Pojdite, sicer kličem na pomoč!"

„Le kliči, moja golobičica! Danes smejo maske storiti, kar se jim zljubi, veš?"

Zopet jo je hotel poljubiti, a izvila se mu je iz rok in zaklicala na ves glas:

„Gospod Strnad, na pomoč, na pomoč!"

Ravno je hotel knez vzgojiteljico znova poljubiti, ko vstopi Strnad in ga prime za vrat, rekoč:

„Oho, kaj se pa tu godi?!"

„Kaj se tu godi, ti takoj pokažem, pritlikavec!" je odgovoril Perzijanec. „Danes se sme vsaka maska malo pošaliti!"

„Da, pošaliti se že sme, a tako nesramen kakor si ti, pa ne sme nihče biti!"

Vzgojiteljica se je izvila knezu iz rok, ušla v sosednjo sobo in se zaklenila. Knez se je še malo usajal, slednjič ga je pa prijel Strnad za vrat, ga potisnil skozi vrata in vrgel doli po stopnjicah.

Ko se je Strnad potem zopet vrnil v sobo, je potrkal na lahko na vrata, in gospica Lapajnetova mu je odklenila.

Kar načuditi se ni mogla, da je premagal Strnad močnega Perzijanca.

Zahvalila se mu je najprisrčneje, da jo je rešil.

Strnad pa se je branil in rekel:

„Prav ste rekli; jaz sem mali David, a on je bil velikan Golijat. Sicer se Vam pa lepo zahvaljujem, da ste me poklicali, samo žal mi je, da Vam nisem mogel storiti večje usluge. Prosim, tule Vam vračam Vaš trak!"

Zarudela je.

„Gospod Strnad —!" je jecljala. „Ali ste morda videli — —?"

„Da. Stal sem na drugem balkonu, videl sem, da me niste zapazili. Srečno, gospodična Lapajne!"

Nato je odšel. —

Oh, kaj je storila! Njega, ki bi dal zanjo življenje in kri, niti ljubeznivo ne pogleda; a prvi maski, ki se ji malo nasmehlja, da trak s svojih prsij. Zaklenila je vrata, zagrnila okna, in solze so ji zalile oči. Kesala se je svojega čina. — —

Grasparino Kortejo je čakal na cesti svojega gospoda. Ko je prišel slednjič Perzijanec pri vežnih vratih zopet na cesto, je takoj opazil Kortejo, da si popravlja in snaži obleko.

„Oh, Grasparino," je godrnjal Perzijanec; „dobro, da si tu! Poglej malo moj hrbet!"

„Zakaj?"

„Če sem morda umazan."

„Prav nič! Kako se Vam je pa posrečilo?"

„Vrag te vzemi! — Imenitna je pa vendarle; moja mora biti na vsak način."

Kortejo se je smejal škodoželjno pod svojo krinko in vprašal, ko sta šla dalje:

„Ali je bila kaka fina dama?"

„Kaj pa še! Guvernanta!"

»O, jej!"

„Ampak sam vrag! Branila se je kakor mačka. Še danes moraš zvedeti o njej kaj natančnejšega. Vedeti moram, če jo je mogoče ujeti!"

»Potem moram imeti seveda dopust!" je dejal Kortejo premeteno.

„Saj ti ga dam!" je odgovoril knez.

„Kedaj?"

„Takoj, in sicer kakor dolgo hočeš. Zahtevam pa, da mi sporočiš kaj zanesljivega!"

Ločila sta se.

Kortejo jo je zavil na desno in prišel tako pred slavno cerkev Nuestra Sennora del Pilár.

Tam je stala ciganska družba. Ljudstvo se je kar trlo okoli ciganov. Tudi Kortejo je stopil bliže, da se prepriča, so li pravi cigani ali samo maske.

„Oh!" je vzkliknil nenadoma. „Kaka krasotica!" Bila je mlada ciganka, a krasna, kakor jo ne najdeš kmalu na svetu. Čez sneženobelo srajčico je imela samo še lahko baržunasto jopico, ki je bila obšita s čipkami in zlatimi trakovi. Rudeče krilo ji je segalo komaj do kolen, in njene nožiče so bile lepe, kakor bi jih bil izklesal umetnik iz marmora. Štiri dolge, črne kite so ji visele skoraj do kolen, in v laseh je imela okrasek iz srebrnega denarja.

Vse je tiščalo k njej. Prorokovala je.

Kortejovo srce je bilo tako glasno, da si je skoraj slišal. Vsa kri mu je silila v glavo. Klarisa in ta ciganka, oh, saj ni niti primere! Trdno je sklenil, da mora postati njegova, in če bi bilo treba — — —!

Čakal je, da so se ljudje malo razšli, potem pa je stopil k njej in jo vprašal:

„Kako ti je ime, lepa cingarita?"

„Carba me kličejo, senor!"

„Prorokuj mi, lepa Carba!"

„Dajte mi roko!"

Stisnil ji je cekin v roko in dejal:

„Ne tu, ampak drugje hočem govoriti s teboj, in sicer dalje časa."

Razveselila se je cekina in vprašala:

„Zakaj, senor?"

„Ker te ljubim!“

„Ljubite me, ubogo žitano, ubogo cingarito? Senor, ne verjamem Vam!"

„Oh, verjemi mi, prisrčno dete, in povej mi, kje se dobiva!"

„Kedaj?"

„Danes!"

„Danes! Torej pa šele zelo pozno!"

„Nič ne de. Pridem kadar in kamor hočeš!"

Njeno nedolžno srce se je veselilo, da jo ljubi tako odličen gospod. Ker je bila vroče, južne krvi, se je udala. Prijela ga je za roko, kakor bi mu prorokovala in tiho šepetala:

„Ali poznate cesto v Huesko?"

„Poznam."

„Tam na desno, ob reki Gracelo imamo svoje šotorišče."

„Že najdem!"

„Ne, ne. Nihče ne sme vedeti, da se dobiva. Še dalje gori ob reki stoji pet belih topolov."

„Vem."

„Tam me čakajte."

„Kedaj?"

„Eno uro čez polnoč. Sedaj pojdite, da nas nihče ne zapazi."

„Ali prideš gotovo, Carba?"

„Gotovo. In Vi, senor?"

„Prisegam ti, da pridem."

Nato je odšel Kortejo proti mostu. Prišel je blizu bankirjeve hiše. Balkon je bil prazen, in okna so bila zavešena.

Kar stopi iz veže mlad mož. Bil je navaden delavec in imel v roki več pisem. Gasparino Kortejo je pristopil k njemu in ga uljudno vprašal:

„Oprostite senor! Ali ste morda v službi pri bankirju Salmonu?"

„Sem."

„Kaj pa ste?"

„Raznašalec."

„Ali imate morda pet minut časa?"

„Čemu."

„Pojdite z menoj v bližnjo vento na kozarček vina!"

„To pa že, to; pa povejte mi vendar vzrok svoje darežljivosti."

„Hm, vzrok! Nekaj bi Vas rad vprašal."

„Naj pa bo, senor. Saj nič ne de, če oddam pisma malo pozneje. Naš gospod, ta presneti stiskač, nam niti danes za pust ne da proste urice."

„Pa si jo sami privoščite!"

Zavila sta v najbližjo krčmo. Kortejo je naročil steklenico vina in začel:

„Vaš gospod se mi zdi grozen skopuh, ker Vam niti danes ne privošči proste urice."

„Pa še kakšen skopuh je, senor!"

„Ali je tako reven, da mora biti?"

„Ravno nasprotno, milijone ima."

„Ali je star?"

„Ne preveč."

„Oženjen?"

„Vdovec."

„Ima kaj otrok?"

„Imel je dva, dečka in deklico; a deklica je pred kratkem umrla."

„Mislim, da bo kaj slabo vzgojil svojega sina, če je tak."

„Niti ne briga se zanj. Vzgojujeta ga stara dekla in vzgojitelj."

„Torej ima vzgojitelja in guvernanto?"

„Da. Oba sta Slovenca iz Avstrijskega."

„Zakaj je pa vzel v službo Avstrijce."

„Ker hoče, da se nauči njegov sin nemščine, ker ima veliko trgovinsko zvezo z Avstrijo in Nemčijo. Zvita buča je!"

„Kako se pa piše vzgojitelj?"

„Senor Strnad, in je dobra, mirna duša, ki zelo malo govori. Kadar pa govori, takrat pa precej izdatno, in zato se ga naš gospod boji."

„Kako se pa piše guvernanta?"

„Senora Lapajne. Pridna je in mirna, ter z vsakim prijazna. Škoda, da ne ostane več dolgo pri nas!"

„Ali gre proč?"

„Menda."

„Zakaj?"

„Ker je bankirjeva hčerka umrla. Za sina zadostuje vzgojitelj."

„Kedaj pa gre?"

„Ne vem. Četrtletno odpoved ima, zato sme ostati pravzaprav še pet mesecev; saj plačo sme zahtevati za pet mesecev, če zahteva Salmono, da naj takoj gre."

„Ali je morda že iskala kako službo?"

„Ne vem. Mislim, da še ne. Sicer pa o takih stvareh tudi z nikomur ne govori."

„Ali nima nobenega senorja, katerega ljubi?"

„Senorja! Senora Lapajne ljubčeka?" se je smejal mož. „Kaj pa še! Samo enkrat je šele šla na izprehod, ves čas, kar je pri nas."

„Potem pa že vem, kako da je," je dejal Kortejo premeteno.

»Kaj?"

„V vzgojitelja je zaljubljena. Če sta vzgojitelj in guvernanta pod eno streho, saj je že stara navada, da se zaljubita drug v druzega. Kajne, da sem uganil?"

„Pa že ne, senor. Sicer pravijo, da je senor Strnad precej vánjo zaljubljen, a ona ga ne mara."

„Ali je to vsa bankirjeva družina?"

„Vsa."

„Kako pa živi Salmono? Razkošno in lahkomišljenor ali priprosto?"

„Saj sem Vam že rekel, da je skopuh. Skoraj njegov najnižji služabnik sem, in dobro vem, da jem in pijem boljše, kakor moj gospod."

„Ali mislite, da ima svoje knjige v redu?"

„Seveda. Včasih je še celo preveč siten. Pa povejte mi, senor, zakaj me vse to izprašujete? Ali nameravate morda z njim kako kupčijsko zvezo?"

„Hm, Vam pa priznam, da je to res moj namen. Podedoval sem zelo mnogo denarja, in zato hočem svoj denar naložiti na obresti. Ker ne poznam dobro razmer v Saragosi, zato povprašujem, kje bi bilo bolj varno. Zaraditega sem Vas nagovoril, senor!"

Pošten služabnik mu je verjel.

„Če je pa stvar taka, potem mu pa le brez vseh skrbij zaupajte. Pri njem je denar varen."

„Kakor uvidim iz Vašega priporočila, je zelo pošten in vesten človek, zato mu bom tudi skoraj gotovo zaupal, vendar si moram stvar še preje natančno premisliti. Hvala Vam, ker ste bili tako prijazni, in ste mi razmere pojasnili."

„Nič hvale, senor! Saj ste mi dobro poplačali moj trud."

Kortejo je plačal, in vsak je šel po svojih potih.

Gasparino Kortejo se je vlačil še cel popoldan in večer v mestu po cestah in gostilnah, dokler ni bil čas ti proti Hueski.

Saragosa leži ob Ebru. Blizu mesta se izliva v Ebro reka Galejo.

Od daleč je že zapazil velik ogenj. Takoj je spoznal, da je to cigansko šotorišče. Sel je počasi proti reki Galejo in zavil potem k onim petini topolom.

Ko je prišel na določeno mesto, je še ni bilo.

Malo je čakal, potem je prišla cingarita. Oblečena je bila kakor popoludne, samo okoli vratu je imela staro ruto.

„Dober večer, senor! Ali ste Vi tu?" je vprašala.

„Da, Carba, jaz sem," je odgovoril.

Podal ji je roko in čutil, da se je stresla.

„Ali se me bojiš?" je vprašal.

„Zakaj?"

„Ker se treseš. Ali ti je morda mraz?"

„O ne. Nikoli v svojem življenju še nisem govorila ponoči s kakim senorjem čisto sama."

„Ali te morda skrbi, kaj da se ti bo zgodilo? Nikar se ne boj! Ljubim te, in kogar človek ljubi, temu ne stori nič žalega. Ali vedo tvoji ljudje, kje da si?"

„Ne. Mislijo, da sem šla malo na izprehod."

„Ali te ne bodo iskali?"

„Ne, saj leže okoli ognja in spe."

„Torej vsediva se in kramljajva. Pojdi sem!"

Vsedel se je, in ona poleg njega, a s takim strahom, kakor kak kanarček na prst svojega gospoda.

„Zakaj te je pa strah?" jo je vprašal ljubeznivo. „Podaj mi vendar svojo roko, Carba!"

„O, senor, kaj Vam pa to pomaga?"

„Ali tega ne razumeš, moj srček?"

„Ne."

„Ali še nisi ljubila nobenega moža? Tako močno, da bi mislila, da ne moreš brez njega živeti?"

„Še nikoli."

„Ali res?"

„Gotovo, da se ne lažem!"

„Torej poskusi, če me moreš morda ljubiti."

„Tako, da bi ne mogla brez Vas več živeti?"

„Da."

„O, senor, saj še nisem videla niti Vašega obraza, a vendar že čutim, da sem Vam naklonjena."

„Torej pa se ga naglej!"

Snel je krinko in se sklonil k njej, da ga je pri luninem svitu lahko natančno videla in opazovala.

„Ali se ti dopadem?"

„Se," je odgovorila resno.

„Vendar gotovo ne tako zelo, kakor ti meni. Objel bi te, pritisnil na svoje srce in nikoli bi te ne hotel več izpustiti. Ali smem, moja ljuba Carba?"

„Ali mora biti?" je vprašala naivno.

„Seveda, — če se ljubiva."

Objel jo je in pritisnil na srce. Branila se ni, in čutil je njeno fino, gorko telo.

Molčal je, se sklonil k njej, in ji gledal dolgo, dolgo v njene temne oči.

Prsi so se ji dvigale, glasno je diliala in uživala do danes še nepoznane občutke.

Sklonil se je še globokejše k njej, položil svoja usta na njene ustnice in jo ognjevito poljubil. Dovolila je. Kmalu je čutil lahen, lahen nasproten pritisk njenih ust, in globoko je vzdihnila — — zapeljivec je spoznal, da je zmagal. Pritisnil jo je še tesnejše k sebi. Sledil je poljub za poljubom. Carba se ni ganila, ampak samo uživala sladko, sladko ljubezen. Čutila je, da ga ljubi — — —

„Kako se ti dopade ljubezen, moja draga golobičica?" jo je vprašal slednjič, ko se je navžil poljubovanja.

„O, senor, ali sanjam?" je odgovorila po tihem.

„Ne, resnica je. Ali ne želiš, da bi vedno tako ostalo, Carba?"

„Želim."

„To je sedaj vse od tebe odvisno. Če storiš, kar te prosim, bodeva vedno tako srečna."

„Kaj pa naj storim, senor?"

„Čakaj, da malo pomislim! Kako dolgo ste že v Saragosi?"

„En teden."

„Kako dolgo še ostanete?"

„Še en teden."

„Koliko rodovin vas je?"

„Štiri. Vseh skupaj nas je dvajset oseb."

„Ali je tvoj oče tudi zraven?"

„Je."

„In tvoja mati?"

„Tudi."

„Morda kaki drugi tvoji sorodniki?"

„Nihče."

„Kako je ime tvojemu očetu?"

„Jarko."

„In tvoji materi?"

„Kášima."

„Ali te imata oba rada?"

„Oba, zelo! Tudi cel rod in vsi španski žitani me imajo radi, kajti nekdaj postanem njihova kraljica."

„Za vraga!" se je začudil. „Ali imate pri vas tudi kralje?"

„Ne, ampak samo kraljice."

„Katera pa je sedaj kraljica?"

„Moja mati Kášima."

„Saj ste vendar revni!"

„Ali misliš, da revni ljudje ne smejo imeti kraljic? O, senor, žitanov ne poznate! Mislite, da so revni, a so bogati, mislite, da jih zaničujejo, a so ponosni. Marsikak posvetni vladar nima toliko moči kakor naša kraljica."

„Kake navade pa imate, kadar dobite novo kraljico?"

„Senor, tega Vam pa ne smem povedati."

„Kaj? — No bom pa zadovoljen s tem, da imam v svojem naročju princesinjo, princesinjo, katero neskončno ljubim, in ki tudi mene malo ljubi. Kajne?"

„O ne samo malo, ampak zelo!" je odgovorila.

„Ali me smeš ljubiti vpričo svojega očeta in svoje matere?"

„Ne."

„Zakaj ne?"

„Ker smem imeti samo žitana."

„Oh, to je pa žalostno! Ali jih boš ubogala?

Povesila je oči in molčala. — —

Kortejo je umel, da se bojuje mlada ciganka s svojim srcem, zato ni silil več vanjo, ampak jo vprašal:

„Ali se smeva še srečati ta teden?"

„Da."

„Kedaj in kje?"

„Kadar in kjer hočete."

„Ali smeš iti kadar hočeš in kamor se ti zljubi?"

„Smem. Nihče me nikoli ne žali."

„Torej obljubi mi, da izpolniš mojo prošnjo!"

„Katero?"

„Obljubi mi preje!"

„Ali morem?"

„Lahko!"

„Obljubim."

„Dobro. Obišči me v mojem stanovanju!"

Mislil je, da se bo branila, — a ni se.

Veselo je zaplosbala z rokami in dejala:

„Pridem, senor; o, prav rada pridem, kajti nikoli še nisem videla stanovanja tako odličnega gospoda. Kje pa stanujete?"

„V Strada Domenica, v veliki palači, številka 10."

„Kedaj naj pa pridem?"

„Zvečer o mraku, a glej, da te nihče ne zapazi?"

„Zakaj?" je vprašala nedolžno. „Ali se me morda sramujete?"

„O, ne," se je lagal Kortejo nesramno; „ampak v naši hiši ne sme nihče nikogar obiskati, srček moj."

„Kako pa naj potem pridem?"

„Za ogalom greš za zid, s katerim je obzidan vrt."

„Dobro."

„Tam so vzidana majhna vratca, tam te čakam. Potrkaj na vratca, in odprl ti bom."

Prikimala je in vprašala:

„Ali bom vratca lahko našla?"

„Lahko, lahko. Kako dolgo boš pa smela ostati pri meni?"

„Dokler hočem. Ponoči namreč večkrat vstanem in grem na izprehod. Moji ljudje me poznajo, in zato me ne bo nihče iskal."

„Torej prideš gotovo?"

„Gotovo."

„Hvala lepa. O, kako bi bil srečen, če bi smela ostati vedno pri meni!"

Pritisnil jo je zopet na srce in jo začel iznova poljubovati.

Tako sta sedela skupaj skoraj do zore, potem sta se pa prisrčno poslovila.

Domov prišedši, se je vlegel Kortejo takoj spat in je vstal šele opoludne, ko ga je zbudil služabnik, katerega je poslal Serenisimus k njemu.

Hitro je vstal, se oblekel in hitel h knezu.

„Za vraga! Kje pa tičiš?" ga je vprašal knez. „Saj veš, da nisem navajen čakati!"

„Spal sem," je priznal Gasparino Kortejo.

„Spal? Jaz te pa čakam že več ur!"

„Prišel sem šele zjutraj domov."

„Ponočnjak! Nikar ne bodi tako lahkomišljen in izpametuj se že vendar!"

„Takrat neham biti ponočnjak, kadar neham biti zvest služabnik."

„Oho, nikar se ne opravičuj s svojo zvestobo, saj te poznam!"

„In vendar se!"

„Kdo se bo s teboj šalil!"

„Čisto resno govorim, Ekselenca! Zaradi Vašega naročila sem čul celo noč."

„Lažnik!"

Kortejo se je delal, kakor da bi bil razžaljen in odgovoril:

„Tega pa ne zaslužim; sveta Devica naj mi bo priča!"

„Le pusti svoje priče v miru! Kje si bil tako dolgo?"

Kortejo je poznal svojega gospoda. Nakremžil se je kakor spokorjeni grešnik in dejal ponižno:

„Priznam torej, da sem se potepal celo noč po mestu in celo ves svoj denar zapravil. Prosim za odpuščanje!"

Nato je stopil k vratom, kakor da bi hotel oditi. Knez pa je zagodrnjal:

„Oho, le še malo počakaj! Ali si kaj zvedel o oni deklici, ali ne?"

„Sem. Zato sem prišel tudi tako pozno domov. Piti sem moral, kakor goba, in zapravil ves svoj denar, dokler so postali ti vragovi zgovorni."

„Capin!" se je smejal knez. „Prepričan sem, da nisi zapravil pol dura, akoravno je sveta Devica tvoja priča. Koliko denarja si pa imel približno s seboj?"

„Najmanje šestdeset durov, za katere so me obrali pri pijači in igri."

„Goljuf! Saj te poznam, da dobro igraš. Živ krst te ne more obrati za pol stotinke."

„Že vem, da znam igrati. A pomislite, Ekselenca, da sem moral skrbeti za to, da so bili dobre volje."

„Torej zamojdel, plačal ti bom, kar si zgubil. Kdo so pa bili tisti ljudje?"

„Dva Salmonova pisarja."

„Kako si se pa z njima seznanil?"

„To je bilo zelo težko. Cel dan sta morala delati in bila prosta šele zvečer. Čakal sem ju v vežnih vratih skoraj do devetih zvečer. Potem sem ju zasledoval več ur po različnih ulicah in gostilnah. Slednjič se mi je posrečilo prisesti k njihovi mizi. Začeli smo igrati, in drugo tako veste, Ekselenca!"

„Hm, naj bo, ti pa verjamem, akoravno vem, da nisi pozabil na svojo zabavo. Ali si kaj zvedel?"

„Seveda!"

„Saj se tudi spodobi! Celo noč nisem spal; vedno sem mislil na to prokleto guvernanto in na tega satana, katerega je poklicala na pomoč!"

„Oh," se je smehljal Kortejo, „Ekselenca, ali ste doživeli intermeco?"

„Sem. Klicala je pomoč, in ker so čuli njeno vpitje, sem moral hitro odkuriti."

„Grom in strela, tega pa ne razumem. Ali jih je bilo več, ki so prišli na pomoč?"

„Samo eden; ampak ta je imel tristo vragov v svojem telesu."

„Pravi besneči Roland je moral biti; saj ste vendar močni kakor kak velikan."

„Roland? Kaj pa še, prav majhen pritlikavec je bil."

„Kako mu je bilo pa ime?"

„Strnad ga je poklicala."

„Strnad? To je vzgojitelj!"

„Vzgojitelj?" je zaklical knez jezno. „Vzgojitelj? Ali res?"

„Res. Strnad se piše vzgojitelj bankirjevega sina."

„Tristo vragov! Torej res vzgojitelj! Njemu sem se torej ognil, oh, če mi pride med pesti! Bog naj mu bo milostiv! Saj suh je bil res kakor kak šolmašter; a močan je bil kakor kak kovač, in hiter je bil kakor satan. To je torej že nekaj. Naprej!"

„Ta vzgojitelj je Avstrijec, in sicer Slovenec. Pravijo, da je malo zaljubljen v guvernanto."

„Naj le poskusi!"

„Nikar ne skrbite, Serenisimus! Saj ga ne mara, akoravno je tudi ona Slovenka."

„Slovenka je?"

„Da."

„To mi je prav, da g a ne mara. Za tujko se ne briga živa duša, tudi če se ji pripeti kaj izrednega. Posebno teh Slovencev se ni treba bati. Kako se pa piše?"

„Senora Lapajne."

„Ali se ji dobro godi pri tem skopuhu?"

„Mislim, da ne posebno."

„Hm, če bi jo mogel spraviti iz službe. Mislim, da bi bilo to pretežavno!"

„Mislim, da ne."

„Kaj? Ali s žei premišljeval o tem?"

„Malo."

„Torej?"

„Otrok, katerega je vzgojevala, je umrl — —."

„Za vraga, to je dobro!"

„Dobro. Bankir gotovo ne misli vzdrževati guvernante, če nima zanjo posla. Gotovo ji kmalu odpove službo."

„Zvita glavica si. Misliš torej, da pride potem v tak položaj, da se mi gotovo rada uda."

„Tega sicer ne mislim. Slovenci so zelo značajni ljudje in branijo svojo čast. Skoraj neverjetno je, kako častni so v takih zadevah. Mislil sem pa nekaj druzega."

„Torej? Le hitro povej!"

„Nikar mi ne zamerite, če je moj načrt malo preveč usiljiv!"

„Grovori, govori!"

„Mislil sem na to, da imate Ekselenca sami hčerko, za katero bi — —"

Knez je skočil ves elektriziran s svojega stola in mu je segel v besedo:

„Grom in strela, saj res! K meni naj pride za guvernanto. Potem stanuje pri meni, in ni vrag, da ne bi hotela potem vzgojevati tudi mene malo. Imenitno, imenitno! Pa kako bodeva začela?"

„Očividno ne smemo ravnati."

„Ne."

„Ponuditi se tudi ne smemo."

„Tudi ne."

„Ali bi ne bilo dobro, če bi dali v časopise kako naznanilo — —"

„Če se oglasi?"

„Reči moramo, da ima taka vzgojiteljica prednost, ki zna poleg angleščine in francoščine tudi nemščino."

„Saj res! Pa če naznanila niti ne bere, ali ga niti ne vidi?"

„Tedaj imamo še vedno čas, si kaj druzega izmisliti. Počakati moramo pač."

„Dobro, ostanimo torej pri anonsi. Sestavi jo!"

„Prosim!"

„Bodi previden! Glej, da ne bo preveč očividno. Ampak, veš kaj: Deklica me saj ne bo spoznala?"

„Ali ste sneli svojo krinko?"

„Ne, samo do ust sem se odkril."

„Torej se je treba bati samo brade."

„Pristriči jo pustim, pa je. Sicer pa niti treba ni, da sam z njo govorim. Vso stvar prepustim tebi. Kadar nastopi službo, potem se me ne iznebi tako kmalu. Preskrbi torej anonso in tu imaš nakaznico za blagajnika. Nočem, da bi zgubil svojih šestdeset durov."

Nato je odšel Kortejo in bil vesel, da je opeharil kneza kar za sto durov.

Popoludne je odposlal anonso in obiskal potem svojo Klariso.

Sprejela ga je precej jezna.

„Zakaj pa nisi prišel?" je tožila.

„Nisem mogel, srce moje."

„Za četrt urice bi bil že lahko prišel."

„Niti za eno minuto."

„Čakala sem nate in nisem mogla iti niti na izprehod niti na maškerado. Upam, da greš zato danes z menoj na izprehod!"

„Žalibog, ne morem."

„Ne?" je vprašala razočarana. „Oh, sedaj saj vidim, kako da je. Ne ljubiš me več. Zaradi tebe sem ušla iz samostana in zapustila svoje sorodnike. Tebi sem žrtvovala svojo čast, in s teboj živim, kakor bi bila tvoja žena. In sedaj, ko sem žrtvovala vse, me ne maraš več. Le pojdi, kamor hočeš! Goljufal si me!"

Kortejo je bil glede na Klariso velika psihološka uganka. Ljubil jo je v resnici; mislil se je z njo oženiti; živel je z njo v konkubinatu, a v njegovem srcu je bilo še vedno dovolj prostora za druge ljubice, ki so se mu dopale kar mimogredé.

Stopil je k oknu, objel Klariso okoli njenega bujnega telesa in dejal:

„Boli vendar malo pametnejša!"

„Ali sem nespametna, če sem žalostna, ker si tako skop s svojo ljubeznijo napram meni?"

„Oho, pa že ne. Saj nisem skop, ampak nikar ne misli, da nimam razen ljubezni nobenega druzega opravila. Saj veš kak načrt imam: bogat hočem postati, in te potem vrniti zopet tvojim sorodnikom, ki niti ne vedó, kje da si. Včeraj sem že zopet nekaj storil v tej zadevi. Danes in jutri storim zopet nekaj, in če se ne motim, bom dosegel kmalu svoj cilj. Zato je zelo nespametno, da si jezna name."

„Radovedna sem, kaj si storil tako imenitnega?"

„Odkritosrčen hočem biti, a nikar me krivo ne sodi."

„Saj me poznaš!"

„Torej poslušaj! Znano ti je, da je knez Olzuna eden izmed najmogočnejših v celi deželi."

„Njegov oče je bil celo najmogočnejši; kar je on hotel, je storila kraljica."

„Zato lahko uvidiš, da mi je na tem mnogo ležeče, da mi je naklonjen."

„To je lahko uvideti."

„Zato se trudim, da si pridobim njegovo zaupanje."

„Zvita glavica si. Ali se ti je posrečilo?"

„Še več in bolje, kakor misliš. Če hočeš kakega človeka pridobiti, moraš spoznati njegove napake in slabosti, jih hvaliti in ga pri uživanju njegovih slabostij podpirati. To je vsa skrivnost."

„Ali si to storil tudi pri meni."

„Ne. S teboj občujem pošteno, in hočem ostati tudi nadalje pošten."

„Kake napake pa ima knez?"

„Njegova največja napaka je njegova ljubezen do ženskega spola. Ker je pa odličnega stanu, mora biti previden in rabi zato zaupnika, ki ga podpira."

„In njegov zaupnik si ti?"

„Da," je pritrdil Kortejo. „Saj si se lahko včeraj sama prepričala. Če gre knez z menoj na maškerado, je to jasen dokaz, da sem njegov zaupnik. Vse kar je storil do sedaj, je bilo postavno dovoljeno; a dobiti ga moram v svoje kremlje, storiti mora kaj, kar je kaznljivo, kar je hudodelstvo; šele potem ga obvladam popolnoma."

„Grasparino, ti si pa vrag!" se je smejala Klarisa.

„Vsi ljudje smo vragovi, eden bolj, drugi manje. Glavna stvar je vendarle, da storimo svoje vražje čine tako, da nam koristijo. Mislim, da si istega mnenja. Ali morda ne?"

„Popolnoma. Ali misliš, da zapelješ kneza, da stori kak prepovedan čin?"

„Celo prepričan sem o tem; v stran jo je že malo zavil."

„Radovedna sem. Povej mi vse!" Nato ji je povedal Kortejo vse, kar se je včeraj zgodilo, in končal z besedami:

„Kakor sodim to Slovenko, se mu ne bo kar udala, boriti se bo moral; poslužiti se bo moral sredstev, ki so prepovedana. Kadar stori kako kaznljivo dejanje, potem ga pa imam."

„Res zelo nevaren in brezvesten intrigant si, ponosna sem nate. Radovedna sem pa vendarle, kako je knezovo ljubensko razmerje s tem v zvezi, da ne moreš iti danes z menoj na izprehod?"

„Seznaniti se moram še natančnejše s Salmonovimi služabniki. Zvedeti moram vse, kar se godi v hiši. Zmenili smo se, da se snidemo danes zopet v gostilni, zato moram biti mož-beseda."

„Hm, že uvidim, ampak vendar je neprijetno, če moram biti sama."

„Že še pride čas, ko boš bogato oškodovana za to svojo vzdržljivost."

Potolažil jo je malo s poljubi in se vrnil potem v svoje stanovanje, kajti začelo se je že malo mračiti.

Ko je postalo temno je poskrbel, da ni bilo služabnikov na oni strani, kjer je stanoval. Potem je šel na vrt.

Čakal je za onimi vratci. Kmalu je nekdo na lahko potrkal. Odprl je, in ciganka je vstopila.

Prisrčno jo je objel in poljubil. Niti ganila se ni v njegovem objemu.

„Kako si vendar točna, moja Carba!" jo je pohvalil.

„Tako hrepenela sem za Vami!" je priznala sramežljivo.

„Torej pojdi! Pozdravljam te kakor kako kraljico!"

Šla sta v Kortejevo stanovanje, in živa duša ju ni srečala.

Ciganka je kar obstrmela, ko je videla tako krasne sobane in bogato hišno opravo. Kortelo jo je zadovoljno občudoval. Razumel je, da se zdi tej nedolžni, neizkušeni deklici, kakor kak bog, in zato je čakal, da se je sama obrnila proti njemu in začela:

„O, kako krasno! O, kako lepo!"

„Pojdi, greva naprej! To še ni vse!"

Prijel jo je za roko in peljal skozi dolgo vrsto soban, ki sicer niso spadale k njegovemu stanovanju katere je pa razsvetlil, da bi deklico popolnoma razočaral. Ko sta prišla v zadnjo sobo, je dejala začudeno:

„O, senor, mogočni ste! Ali je res, da me ljubite?"

„Brez tebe ne morem živeti. Umrl bi, če bi me zapustila, moja Carba!"

Pri teh besedah jo je pritisnil tako ognjevito na svoje srce, da bi bila skoraj zaupila. Poljubil jo je na njene vroče ustnice in jo peljal potem v svojo spalno sobo, kjer je bil pripravljen imeniten supč za dve osebi.

Medtem ko je odložila svojo ruto, je šel ugasnit luči. Potem se je vrnil.

Kmalu je brlela v spalnici samo še nočna svetilka. In za zaklenjenimi vrati, je storil vrag svoje delo. Nedolžno bitje je izgubilo svojo srečo in mir svojega srca. — —- —

Ko so se odprla drugo jutro zopet vrata, se je že skoraj danilo. Nočna svetilka je ugasnila že davno.

Nikogar ni bilo videti, a slišalo seje tiho šepetanje:

„Torej, ali se ti je dopadalo pri meni, Carba?"

„Se je," je odgovorila s tresočim glasom.

„Ali prideš danes zvečer zopet?"

„Vsak večer!"

„Dokler ostanete tu?"

„Rekla bom materi, da naj ostanemo še dalje časa v Saragosi."

„Ali bo dovolila?"

„Bo! Ostala bo tu, dokler bom hotela."

„Ali imaš ključ od vrtnih vrat?"

„Imam."

„In zavojček z deško obleko tudi?"

„Imam."

„Prideš torej vedno spreblečena kot deček. Priplaziš se v vrt, in potem mi daš znamenje, da spustim skozi okno iz vrvij spleteno lestvico. Tako te nihče v palači ne opazi. Pojdi!"

Spremil jo je na vrt in šel potem spat. Carba pa je šla domov v svoje šotorišče, kjer so spali njeni sorodniki okoli ognja.

Drugo jutro je bilo v vseh treh največjih Saragoških časopisih „El Diario de Zaragoza", „El Imparcial" in „Saldubense" sledeče naznilo:

Išče se
vzgojiteljica, ki zna francosko, angleško in nemško. Stalna služba pri fini, plemeniti rodovini. Plača dobra. Vstop takoj. Naslove sprejema uredništvo tega lista." —

Gospodična Lapajne je dobivala časopise žele opoludne, ko jih niso več rabili v pisarni.

Našla je anonso in spoznala ponudbo kot božjo previdnost.

Takoj po kosilu je nesla svoj naslov v zapečatenem pismu v uredništvo lista „Diario de Zaragoza".

Z nikomur ni govorila o tej zadevi in čakala radovedna na uspeh.

Drugo jutro potrka nekdo na njena vrata.

Mislila je, da pride morda Strnad, a vstopil je elegantno galoniran služabnik.

„Oprostite!" je dejal in se globoko priklonil. „Ali ste Vi senora Lapajne?"

„Da."

„Služim v palači Njegove Ekselence kneza de Olzuna. Vprašam naj Vas, kedaj Vas morejo danes tam vsprejeti?"

Zarudela je od veselja in dejala:

„V kateri zadevi pa žele z menoj govoriti?"

„Tega pa ne vem, senora, a gospod hišni upravitelj je menda dejal, da zaradi neke anonse."

„Povem naj Vam torej, kedaj se pridem predstavit?"

„Tako je!"

„Ali je mogoče ob treh popoludne?"

„Gotovo!"

„Torej prosim, priporočite me Ekselenci. Točno ob treh pridem. Kje pa je palača?"

„V Strada Domenica, številka 10. Zbogom!"

Služabnik je odšel. Vzgojiteljica je bila vsa srečna, da dobi službo, in sicer v knežji rodovini.

Komaj je pričakala popoludne. Ob tričetrt na tri je odšla. Zagledala je veliko, krasno palačo, in srce ji je utripalo ko je stopila v lepo vežo in šla po belih, mramorastih stopnjicah v prvo nadstropje, kamor ji je pokazal vratar.

Zgoraj jo je sprejel strežaj in jo peljal v salon, kjer so visele fine, oljnate slike slavnih slikarjev. Vsedla se je. Kmalu je vstopil Kortejo.

Vstala je, in molče sta se globoko priklonila drug drugemu. Namignil ji je naj se zopet vsede, in se vsedel potem v bližnji naslonjač.

„Služabnik Vasje naznanil kot gospodično Lapajne?" je vprašal uljudno.

Priklonila se je in pritrdila.

„Vi ste torej ona dama, ki se je oglasila na našo ponudbo?"

Zopet se je priklonila.

„Vem, da pričakujete, da Vas sprejme kak član knežje rodovine, ker je stvar pravzaprav zelo važna; a žalibog Njihova Alteca, gospa knjeginja je že umrla, in Serenisimus so odpotovali. Zato oprostite, da Vas sprejmem jaz kot knezov upravitelj. Pooblastilo imam, da se smem z Vami pogovoriti, oziroma tudi pogodbo skleniti. Prosim, blagovolite mi odgovoriti na nekaj vprašanj!"

„Prosim, senor!"

„Ali se Vam ne zdi čudno, da išče tako visoki gospod vzgojiteljico potom anonse?"

„Odkritosrčno pripoznam, da se mi je zdelo na prvi pogled čudno, a potem sem si mislila, da je temu vzrok gotovo kak nepričakovan dogodek."

„Prav imate! Prejšnji vzgojiteljici je namreč umrla mati, zato je morala iti domov. Ker pa ne more biti mala princesinja tako dolgo, da dobimo drugo vzgojiteljico navadnim potom brez materinskega nadzorstva, zato smo se poslužili anonse v časopisih. Veselilo me bo, če se bodemo zjedinili."

„Upam, da moje zahteve ne bodo prevelike," je dejala gospodična Lapajne.

„Prepričan sem, da ne. V službi ste bili torej sedaj, v Saragosi?"

„Da, pri bankirju Salmonu."

„Kako dolgo ste že tam?"

„Skoraj eno leto."

„In preje?"

„Prišla sem iz Avstrijskega. Moja spričala iz domovine Vam lahko takoj pokažem, a gospoda Salmona še nisem prosila zanj."

„Pustite spričala, senora! Izkušanja me uči, da so večkrat zelo nezanesljiva. Kje ste pa rojeni?"

„V Idriji na Kranjskem."

„Kaj so pa bili Vaši stariši?"

„Moj oče je bil učitelj. Moja mati je vdova in ima samo dvesto trideset kron pokojnine na leto."

„In Vi ji pomagate?"

Zarudela je.

„Moje dosedanje plače žalibog niso bile tolike, da bi si mogla kaj preveč prihraniti."

„Špansko govorite skoraj brez napake. Katere jezike pa še znate?"

„Angleško in francosko. Tudi latinskega znam toliko, da lahko pomagam začetniku. Poleg tega pa znam seveda nemško in slovensko."

„In kaj je z godbo?"

„Igram glasovir in pojem tudi zelo rada."

„Nočem Vas izpraševati o drugih predmetih, zato pustiva znanosti v miru. Prosim Vas, pojdite z menoj, pokazati Vam hočem sobe, ki jih ima vzgojiteljica na razpolago."

Nato sta odšla. V otročji sobi je bila mala pricesinja Flora, katero je varovala bona, ki Slovenki niti odzdravila ni.

Gospodična Lapajne se je prisrčni knezovi hčerki takoj prikupila. Flora jo je imela rada na prvi pogled.

Potem sta šla s Kortejem naprej. Vzgojiteljica se je kar čudila krasnemu stanovanju.

Ko sta se zopet vrnila v salon, je začel Kortejo:

„Odkritosrčno moram pripoznati, da Vam popolnoma zaupam. Z otroci znate dobro ravnati, to sem spoznal na prvi pogled. Pricezinja Flora sicer sovraži vsako guvernanto, a Vam je bila takoj naklonjena."

„S princesinjo občujejo vsi preveč odurno in neprijazno. Z otroci se mora občevati prisrčno," je dejala vzgojiteljica.

„Senora, pripravljen sem, pogoditi se z Vami. Kaj pa pravite Vi nato?"

Slovenka ni slutila, da je knez za tenko tapetno steno, in da gleda skozi malo luknjico.

„Tudi jaz rečem »da« in prosim Boga, da bi mogla kolikor mogoče dobro nadomestovati otroku umrlo mater."

„Kako plačo pa zahtevate?"

„Prosim, dajte mi, kolikor so imele moje prednice."

„Dobivale so štiristo durov. Vam bom pa zapisal petsto, senorita."

„Moj Bog to je preveč!" je vzkliknila.

Tedaj je Kortejo zapazil, da je pomolil knez skozi zid svoj prst, in je takoj vedel, kaj da to pomeni.

„Vem, da bodete imeli ob priliki preselitve različne stroške," je dejal, „zato dovolite, da Vam dam poleg tega še dvesto durov iz knezove privatne blagajne. Plačo za četrt leta dobite takoj."

Kar naveseliti se ni mogla prevelike sreče in se opetovano zahvalila Korteju za izkazano milost.

„Kedaj pa lahko službo nastopite?" je potem vprašal Kortejo.

„Kadar želite, senor."

„Torej jutri."

„Prosim, dovolite mi še vprašanje, v kakem razmerju sem s služabniki?"

„Serenisimus so vdovec, in potem se ravna vse drugo. Knez obeduje v svoji sobi, Jii drugi, tako tudi Vi, istotako. Vi ste vzgojiteljica, in ne služabnica, posli Vas morajo ubogati."

„Hvala lepa!"

Nato se je poslovila in odšla vsa srečna domov.

Ko je prišla po stopnjicah v prvo nadstropje, je srečala na hodniku Strnada. Prosila ga je, da naj gre k njej v sobo, in mu vse razložila.

Strnad je takoj uganil, da je knez Olzuna oni Perzijanec. Plača se mu je zdela prevelika, poleg tega pa še dvesto durov posebej! Srce mu je zastalo od žalosti, ko je zvedel, da je že sklenila pogodbo, in odsvetoval ji je.

Kar verjeti mu ni hotela, da bi bil oni Perzijanec res knez Olzuna. Prevelika sreča jo je omamila, niti trezno premišljevati ni mogla.

Kar potrka nekdo na vrata. Vstopil je knezov služabnik, ji izročil pismo in zopet odšel.

Odprla je ovitek, in zagledala v pismu polno bankovcev. Štela je. Štiristo durov! Pričakovala jih je samo tristopetindvajset. Strnad je razumel vse, in njegovo srce je bilo žalostno.

Potem jo je prosil, če sme iti namesto nje k Salmonu po njen denar, kajti ona je hotela bankirju vse pustiti. Dovolila mu je.

Strnad je nato odšel k Salmonu, kjer se je z njim dolgo prepiral preden mu je dal stopedeset durov, katere je imela pravico zahtevati.

Ko ji je prinesel denar, se je zelo začudila, da je bil Salmono pri volji odšteti ji vseli stopedeset durov. Prisrčno se je zahvalila Strnadu.

Strnad pa jo je prosil za uslugo rekoč:

„Gospica, knez Vam je poslal ravnokar preje toliko denarja, da z njim lahko nekaj časa izhajate. Prosim Vas, posodite mi teh stopedeset durov! Zelo jih rabim, vrnem Vam jih pa, kakor hitro mi bo mogoče, oziroma kadar jih bodete rabili."

Začudeno ga je pogledala in dejala:

„Nočem Vas vprašati, čemu rabite denar. Tu ga imate!"

„Saj veste, gospodična Lapajne, da sva rojaka, in rojaki si morajo drug drugemu pomagati."

„Vem, da imate dober namen. Vedno se Vas bom spomnila, kot poštovanja vrednega moža!"

„Ali se me bodete kedai spomnili?"

„Rada!"

„In k meni prišli, kadar bodete rabili kakega prijatelja?"

„Pridem; obljubim!"

„Posloviva se torej že danes?"

„Zakaj že danes?"

„Ker me jutri skoraj gotovo ne bo doma. Želim Vam obilo sreče v Vaši novi službi. Bog Vas obvaruj prevare. Vse naj se obrne k Vaši sreči. Zbogom!"

Prijel jo je za desnico, ji poljubil roko in odšel.

Čudno ji je bilo pri srcu. Celo noč ni mogla spati.

Že zgodaj dopoludne so prišli knezovi služabniki po njeno prtljajo.

Kmalu potem se je pripeljala elegantna kočija po njo. Poslovila se je pri Salmonu in se odpeljala.

Ko je pogledala v prvo nadstropje je stal Strnad ves potrt in žalosten na balkonu. — — —

V knezovi palači jo je sprejel hišni oskrbnik Kortejo in jo spremil v njeno stanovanje.

Razpravila je najprvo svoje kovčege in šla potem v sobo male princesinje.

Bona guvernanti niti roke ni hotela podati, češ da je izpodrinila njeno tovarišico iz službe, da ne stanuje v guvernantinem stanovanju, ampak v sobanah ranjne kneginje, ki so poleg knezovih sob, in da knez niti odpotoval ni.

Gospica Lapajne je pobledela in se opravičevala, češ da ni ničesar vedela o tem. Zvedela je tudi, da je bil knez na pusten torek kot Perzijanec na maškeradi, in druge take podrobnosti.

Potem je šla v svoje stanovanje. Natančno j s preiskala spalnico in videla, da je med njenim in knezovim stanovanjem samo tenka tapetna stena.

Premišljevala je, kaj da naj stori, ko potrka služabnik in ji naznani, da želi knez govoriti s senorito Lapajne.

Služabnik jo je spremil v knezovo sprejemno sobo.

Knez je sedel na dragocenem, rezljanem stolu in bral časopis.

Vzgojiteljica je takoj spoznala Perzijanca. Globoko se mu je priklonila.

„Senorita Lapajne?" jo je vprašal knez.

Priklonila se mu je.

„Ko sem se vrnil s potovanja, mi je povedal moj oskrbnik, da Vas je vzel v službo kot vzgojiteljico moje hčerke — —"

„Prosim, ali smem zvedeti, kam so, Serenisimus, potovali?"

Začudeno jo je pogledal in vprašal:

„Zakaj?"

„Ker mislim, da ste potovali samo v svojo sobo."

„Ah mira! — oh, glej!" je zaklical knez. „Kaj pravite?"

„Da Vas spoznam kot onega Perzijanca, ki me je obiskal na pustni torek."

Knez je kar obslrmel.

„To je bilo pač na pustni torek! Če sem Vas takrat kot maska razžalil, Vas hočem sedaj kot knez odškodovati. Sprejeli ste pri meni službo kot vzgojiteljica moje hčerke, in prepričan sem, da opravičite moje zaupanje do Vas. O učnem načrtu se pogovorimo drugič. Hotel sem Vas samo vprašati, če morda česar želite?"

„Prosim Vas, Svetlost, dovolite mi, da se preselim v stanovanje, katero je imela moja prednica madmoazél Šaroá, ker se dotično stanovanje zame bolj spodobi, in ker nisem navajena na tako elegantno opravo."

„Pogovorite se o tem z mojim hišnim oskrbnikom. Sedaj pa lahko greste!"

Priklonila se je in odšla.

V sosednji sobi je poslušal Kortejo, da bi bil priča knezove zmage.

„Kortejo!" ga je poklical knez. „Kaj praviš?"

„Ekselenca, čisto iznenaden sem!"

„Jaz tudi, tristo vragov, jaz tudi!"

„Tako majhna osebica!"

„Kakor kaka mačka!"

„Cel majhen hudiček!"

„Prava copernica! Kaj tacega se mi pa še ni pripetilo. In stanovanje se ji tudi ni varno zdelo!"

„Obesi naj se, če se hoče!"

„Molči! Krasna je, nebeška! Sedaj je desetkrat več vredna kakor preje. Moram jo imeti, Kortejo, ali slišiš? Moram jo imeti!"

„Saj jo že imamo!"

„Molči! Kaj se ti razumeš na ljubezen. Kaj je tvoja Klarisa, tvoj kos mesa, proti temu angelju. Kje je neki zvedela, da njeno stanovanje ni prav varno. O, ti Slovenci so prebrisani ljudje! Na nobeden način ne dovolim, da bi se preselila!"

Kar potrka strežaj in naznani, da želi gospica Lapajne govoriti s senorjem oskrbnikom, in sicer v svojem stanovanju.

„Imenitno! Gospod hišni oskrbnik naj pride k njej namesto ona k njemu!" se je smejal knez, ko je odšel služabnik.

„Gruvernantka!" je dejal Kortejo zasmehljivo.

„Da, da! Ampak ta guvernantka je odločna žena. O, ti Slovenci! Španka, tudi če bi bila kneginja, bi bila vsa srečna, da se dopade knezu de Olzuna, in ta majhna Slovenka se brani kakor mačka. Pojdi hitro k njej, glej kaj da hoče."

Ko je prišel Kortejo k vzgojiteljici je ravno pospravljala svoje stvari zopet v kovčege.

„Oprostite, gospod hišni oskrbnik," je dejala uljudno, „da nisem prišla jaz k Vam. Stvar, o kateri hočem z Vami govoriti, se tiče namreč mojega stanovanja. Serenismus mi je dejal, da naj se pogovorim z Vami o tej zadevi. Prosila sem, da se smem preseliti v stanovanje prejšnje guvernante."

„Tega Serenismus ne bo dovolil, ker rabimo dotične sobe za drugo stvar."

„Tedaj bodete našli zame pač še kje kako drugo stanovanje. Tu ne morem stanovati na nobeden način?"

„Zakaj ne, zakaj ne?" je vprašal jezno.

„Zato, ker je tule čisto tenka tapetna stena! Ali vidite tule luknjico v steni? Tule so celo skrivna tapetna vrata! Tu naj stanuje dama?"

„Saj stanuje tu poleg Serenismus."

„To me nič ne briga! Če nimate druzega stanovanja zime, mi je prav žal. V pol ure grem!"

Obrnila seje in začela zopet svoje stvari pospravljati v kovčege.

„Kaj pa mislite? Vprašal bom kneza za svet," je dejal Kortejo ves začuden.

„Prosim, senor; a rečem Vam, da me v pol ure ni več tu."

Kortejo je hitro odšel h knezu. Začudil se je, ko je slišal, kaj da namerava guvernanta. Druzega mu ni preostajalo, dovolil je, da se sme presiliti v stanovanje prejšnje vzgojiteljice.

Hišni oskrbnik se je vrnil k gospici Lapajne, ki je ravno zaklepala velik kovčeg.

„Senora," je dejal, „Serenismus so Vam na moje prigovarjanje izpolnili Vašo željo."

„Hvala lepa. Prosim, pokažite mi dotično stanovanje!"

Kortejo jo je peljal potem v guvernantino stanovanje. Obstojalo je iz treli lepih, priprostih sob, ki so imele razgled na vrt. Stanovanje ji je ugajalo. Na desno je stanovala bona, na levo pa Kortejo.

Nato je odslovila gospoda hišnega oskrbnika, ki je šel naravnost h knezu.

„Torej, ali je zadovoljna?" ga je vprašal knez.

„Mislim, da je, Svetlost. Prav vražja ženska je! Ne verjamem, da bi si štela v čast, da jo ljubi knez Olzuna."

„Bom že poskrbel, da se mi uda. Naj prvo mi preskrbi tak ključ od njenega stanovanja, ki ne odpre samo ključavnico, ampak tudi zavoro. Pa glej, da tega ne zapazi!"

„Prosim, Svetlost! Kaj pa še želite?"

„Ali verješ na ljubezenke pijače?"

„Ne."

„Slišal sem, da znajo nekateri ljudje take pijače skuhati."

„Pravijo; a ne verjamem, da je res. Kako ljubezensko pijačo pa mislite pravzaprav?"

„Kaj se pa tebi zdi? Kaka mora biti?"

„Mislim, da je to zdravilo, ki stori, da dotična oseba, ki jo pije, ljubi potem onega, ki ji je dal ono pijačo."

„Tako mislim tudi jaz," je dejal knez. „Ali verjameš na take ljubezenske pijače?"

„Ne."

„In vendar pravijo, da znajo zdravniki, copernice, ciganke in prerokovalke take pijače skuhati. Nekaj resničnega mora pa vendarle biti."

„Seveda. Ti ljudje znajo skuhati neko opojno pijačo, ki stori, da dotičnik ljupi onega, ki mu jo je dal. Ta pijača razburi samo človeka, a trajne ljubezni ne naredi. Take pijače znajo že nekateri ljudje skuhati."

„Kdo pa?"

„Ne vem. Ali naj poizvedujem?"

„Le, le!"

Tako sta se pogovarjala knez in Kortejo še dalje časa in delala različne naklepe.

Že drugi dan je začela vzgojiteljica poučevati malo princesinjo, ki je imela novo guvernanto zelo rada.

Tako je preteklo štirinajst dni.

Nekega dne se je morala peljati s knezom in malo princesinjo na izprehod.

Knez se je pogovarjal z njo o različnih vsakdanjih stvareh in jo pohvalil, češ da je zelo zadovoljen z njo, ker jo ima Flora tako rada. Ko je pa postal knez vsiljiv, se je branila, in ko tudi to ni pomagalo, je zaklicala kočijažu:

„Žan! Takoj obrnite!"

Kočijaž je obrnil, ker je mislil, da ji je naročil knez.

Knez je obstrmel. — — Molčal je. Tudi gospica Lapajne je molčala.

Ko so se pripeljali domov, jo je jezno pogledal in šel v svojo sobo. Takoj je poklical Korteja k sebi.

„Ali si že kaj zvedel?" ga je vprašal knez ves razburjen.

»Kaj pa?"

„A tako! Nisem se spomnil, da ne veš mojih misli. Ali si že kaj zvedel o ljubezenski pijači?"

„Poizvedoval sem že."

„Torej?"

„Pijačo že lahko dobimo; ampak — —."

„Torej, kakšen ampak pa?"

„Zelo draga je."

„Koliko stane?"

„Pedeset durov."

„Prebrisanec!"

„Drugače je ne dobim."

„Kdo ti jo bo pa skuhal?"

„Stara ciganka."

„V Saragosi?"

„Da."

„Ali jo že danes lahko dobim?"

„Ne, tako hitro ne gre."

„Kedaj pa?"

„Jutri."

„Ob kateri uri? Še jutri ji jo dam."

„Eno uro pred mrakom jo dobite."

„Dobro. Petdeset durov ti dam takoj, akoravno vem, da te ne stane pijača niti pet. — Slovenka jih je vredna petsto ali pa še celo več. —"

Carba je prihajala vsak večer h Korteju v moški obleki. Izpolnila mu je vsako željo, zato je govoril z njo tudi o ljubezenski pijači. Ko sta danes zvečer zopet sama sedela v Kortejevem stanovanju, jo je vprašal:

„Ali si že govorila s svojo materjo Kašímo zaradi ljubezenske pijače?"

„Že."

„Ali jo zna skuhati?"

„Mati Kašíma zna vse. Vsako rastlino in zdravilo pozna; ozdraviti zna vse bolezni; tudi ljubezensko pijačo zna skuhati."

„Ali ti je povedala?"

„Da; pred máno nima nikakih skrivnostij."

„Oh, tedaj bom zvedel tudi jaz?"

„Ne."

„Ne? Zakaj?"

„Ker ti ne smem povedati. Ciganske skrivnosti smejo vedeti samo žitani; cingarita sme razodeti svoje skrivnosti samo svojemu možu."

„Prismojenka!" ji je dejal in jo poljubil. „Saj sem ti že rekel, da postaneš moja ženka."

„A sedaj še nisem."

„Eno leto počakaj, pa boš. Pijačo pa rabim na vsak način. Povej mi, povej, kako se skuha!"

„Kadar boš moj zakonski mož, pa zveš!"

„Carba, ne ljubiš me!"

„Saj menda sam ne verjameš, kar si ravnokar spregovoril. Kar sem storila zaradi tebe, je dokaz, da te ljubim."

„Dotično pijačo mi pa vendar smeš dati, če mi tudi navodila nočeš povedati."

„Mogoče."

„Kako, mogoče?"

„Vedeti moram, za koga je."

„Tega ti pa ne smem povedati."

„Oh, záte je!"

„Ne. Saj ljubim tebe, in ti nisi tako huda, da bi rabil ljubezensko pijačo."

„Torej res za nekega druzega?"

„Res."

„Za koga pa?"

„Tega ti pa ne smem povedati!"

„Ti pa tudi pijače ne smem dati."

„Grozna si, Carba!"

„To je prva prošnja, ki ti jo ne smem izpolniti."

„Zakaj ravno te ne smeš izpolniti?"

„Ker se moram ravnati po žitanskih postavah."

„Hm! Če ti povem ime, ali boš molčala?"

„Gotovo!"

„Dobro. Knez sam rabi pijačo."

„Knez?" se je začudila. „Za koga jo pa rabi?"

„Ne vem."

„Res ne?"

„Res. Knez mi ni hotel povedati, tacega gospoda vendar ne morem siliti."

Carba mu je verjela.

„Ampak to sredstvo ni za vedno," je dejala.

„Ne? Kako dolgo pa deluje?"

„Nekaj ur."

„Koliko se mora pa zavžiti?"

„To so take kapljice. Pet kapi in v vodi, kavi ali čaju zadostuje. V eni uri začne sredstvo delovati."

„Torej ali mi boš dala to sredstvo?"

„Bom."

„Do jutri?"

„Jutri že?"

„Da, jutri že. Rabim namreč kapljice že eno uro pred mrakom. Ali bo mogoče."

„Dobro. Prinesem ti jih, a gorje ti, če jih rabiš záse!"

Drug večer je prišla točno ob določeni uri in izročila Korteju majhno stekleničico.

„Tu imaš!" je dejala. „Kapljice so močne in bodo gotovo pomagale."

„Koliko pa stanejo?"

„Nič."

„Počakaj me! Nesem jih knezu."

Odšel je. Knez ga je že nestrpno čakal.

„Ali si mož beseda? Ali imaš?"

„Imam. Tule je!"

„Daj sem!"

„Ali se Vam bo posrečilo, Svetlost?"

„Bo se, če je sredstvo res dobro. Guvernanta igra v salonu glasovir. Sam grem v njeno sobo in ji pomešam med mleko, ki ga pije vsak večer. Pazi tačas zunaj, da me kdo ne zasači!"

Posrečilo se jima je. Ko se je vrnila guvernanta v svojo sobo, je izpila mleko in se vlegla spat.

Knez je šel na vrt in gledal, kedaj da izgine luč. Ko se je vlegla spat, je šel gori, odprl po tihem vrata, vstopil in poslušal. V sosednji sobi je ležala guvernanta, spala zelo nemirno in včasih vzdihnila. Stopil je počasi bližje. — — — — — —

Medtem je bila Carba še vedno pri svojem ljubčeku, saj je bila navajena oditi šele proti jutru. Ravno je hotela ciganka oditi, ko potrka nekdo po tihem na vrata.

„Za vraga!" je zašepetal Kortejo. „Kdo neki trka?"

„Mogoče knez?" je rekla Carba.

„Gotovo."

„Ali moraš odpreti?"

„Moram. Gotovo je kaj nujnega."

„Torej pojdi. Počakala te bom."

Kortejo je stopil v predsobo in odprl na tiho vrata. Svetilka je gorela, in vstopil je knez, bled kakor smrt.

„Oh, ali še čuješ!" se je začudil knez. „Oh, grozno je!"

„Kaj?"

„Oh, grozno, grozno!" je ponovil knez in se vsedel.

„Kaj se je pa zgodilo, Svetlost?"

„Vrag naj vzame vse skupaj! To bo strašna sramota!"

»Moj Bog, kaj pa je!?"

„Kortejo, kaj naj storim?"

„Ne vem! Saj ne vem, kaj da se je zgodilo! Ali so kapljice delovale?"

„O, še predobro! Ampak potem — —"

„Potem —?"

„Potem, ko se je zopet zavedala, je vstala in si nasadila nož v prsi!"

„Sveta Madona! Ali je mrtva?"

„Ne, še ne; ampak vsa soba je krvava. Onesveščena je. Potegnil sem ji nož iz rane. Hvala Bogu, da je bil samo žepni nožiček!"

„Torej moramo iti hitro po zdravnika, Ekselenca!"

„Kaj pa še! Potem bi se izdali. Izmisli si kaj druzega!"

„Oh, že vem!" je zaklical Kortejo veselo.

»Kaj pa?"

„Ciganka, ki mi je prinesla kapljice, je še pri meni. Tudi rane zna celiti. Ali naj jo pokličem?"

„Hitro, hitro!"

„Carba!"

Carba je slišala ves pogovor in vstopila. Knez se je zelo začudil, ko je zagledal namesto stare, grde babe lepega, mladega dečka.

„Kdo — kaj je to?" je vprašal ves začuden.

„Ciganka," je odgovoril Kortejo.

„Saj je vendar deček!" je rekel knez, pogledal natančnejše ciganko in spoznal svojo zmoto. „Ali je mogoče!" je zaklical. „Saj je res deklica! Ali je to tista »stara" ciganka?"

„Da," je odgovoril Kortejo v zadregi.

„Porednež! Pa sedaj nimamo časa!" Stopil je bližje k ciganki, jo pogladil po licu in vprašal:

„Kako ti je ime?"

„Carba."

„Ali si ti naredila tiste kapljice?"

„Da."

„Ali znaš bolezni ozdraviti?"

„Vse."

„Tudi rane celiti?"

„Tudi, če niso smrtno nevarne."

„Pojdita torej z menoj, ampak tiho, da nas kdo ne sliši."

Ko so prišli v guvernantino sobo, je ležala na zofi. Oči je imela zaprte in bila bleda kot smrt. Tla so bila vsa krvava.

Carba je stopila bliže in jo preiskala.

„Ali ste ji dali kapljice?" je potem vprašala.

„Da."

„Koliko pa?"

„Pet kapljic."

„Kaj pa je?"

„Guvernanta."

„Mrtva ni, ampak umreti hoče. Po zdravnika ne smete poslati. Jaz sem tega kriva, in zato ostanem pri njej. Ali smem?"

„Seveda," je pritrdil knez.

„Torej poslušajte, kaj Vam povem v njeno, v svojo in v Vašo korist: Obvezala jo bom, potem grem pa rastline nabirat, ki zacelijo rano. Odtlej ji bom sama stregla in nihče ne sme priti v sobo. Mrzlica jo bo tresla, in tedaj bo vse povedala in nas izdala. Zato smem biti samo jaz pri njej."

„Jaz ne?" je vprašal knez.

„Ne. Lahko bi vsled tega umrla."

„Za vraga, pa naj!"

Carba ga je ostro pogledala in potem dejala:

„Sedaj šele vidim, kaj sem storila: velik, velik greh. Vi ste vrag! Nikar ne pozabite, da bi imeli velike sitnosti če bi ta senora umrla."

Knez je začudeno pogledal predrzno ciganko in rekel:

„Dobro, stori, kar hočeš. Kortejo naj preskrbi vse potrebno. Pomijte skrbno kri s tal!"

Nato je knez odšel.

Carba je obvezala guvernanto in odšla. Vrnila se je v ženski obleki. V palači so govorili, da se je vzdignila guvernanti kri, in da jo zdravi ciganka, ki se razume na take bolezni boljše kakor zdravniki.

Kaj se je godilo sicer v guvernantinem stanovanju, ni zvedela živa duša, niti Kortejo ne.

Ko se je guvernanta prvič zbudila in zavedla, je hotela obvezo raztrgati, a Carba je to preprečila.

Guvernanta in Carba sta bili vedno boljši prijateljici. Gospica Lapajne je liudo trpela, a govorila ni nikoli o onem strašnem večeru. Minilo je tri mesece, preden je smela iti prvič zopet iz sobe.

Carba je zahajala še vedno h Korteju. Ljubila ga je iskreno, a zdelo se ji je včasih, da jo nima njen ljubček več tako rad. Slednjič je šele natančno spoznala, kaj da je storila. Kneza je zaničevala in Korteju ni več zaupala.

Vest jo je pekla, in nekega dne je vse priznala guvernanti in jo prosila odpuščanja. Od tedaj sta se ljubili kakor sestri. Zvedela je tudi marsikaj o Korteju. — — —

Strnad je vedno mislil na guvernanto, ki je zavrgla njegovo pošteno ljubezen. Slednjič je sklenil, da jo obišče.

Vratar ga je spremil k hišnemu oskrbniku Korteju. Strnad ga jo takoj spoznal, in tudi Kortejo Strnada.

„Kaj pa hočete?" je vprašal Kortejo ponosno.

„Obiskal bi rad senoro Lapajne."

„Kaj pa hočete pri njej?"

„Obiskati jo hočem samo iz uljudnosti, senor."

„Mislim, da niste kaj posebno uljudni!"

„Včasih je že tako, da mora biti človek tudi neuljuden," je odgovoril Strnad mirno.

„Oh, ali se me spominjate?" je vprašal Kortejo začudeno.

„Prav dobro!"

„Bilo je ravno na — —"

„Na pusten torek," je pristavil Strnad. „Mislim, da mi zaraditega ne zabranite obisk."

„In vendar! Glejte, da se spravite hitro ven!"

„Grem, grem, ampak h knezu de Olzuna!" je dejal Strnad odločno.

„Ni treba!" se je oglasil tedaj nekdo za njim. Bil je knez, ki je imel ravno nujen opravek pri Korteju. „Kaj pa hočete, pri meni?"

Strnad se je obrnil in takoj spoznal Perzijanca, tudi knez je takoj spoznal Strnada in vprašal:

„Kaj pa hoče ta človek tukaj?"

„Obiskati hoče gospico Lapajne," je odgovoril Kortejo.

„To ni potrebno!" je dejal knez.

„Zakaj ne?" je vprašal Strnad. „To že sam vem, ali je potrebno ali ne!"

„Ne dovolim, da obiščete senoro. Pojdite!" je ukazal knez.

Strnad ju je ostro pogledal in odgovoril:

„Svetlost, če želite, da naj grem, bom pa šel; a vrnem se takoj v policijskem spremstvu, da zvem, zakaj da mi ne dovolite obiskati gospice Lapajne."

„Senora ne sprejme nikogar."

„Ali je morda zaprta, kakor v ječi?"

„Ne. Bolna je."

„Bolna? Kako bolezen pa ima?"

„Kri se ji je vzdignila."

„Kedaj?"

„Pred petimi tedni."

„Kateri zdravnik jo pa zdravi."

„Nikar ne skrbite, v dobrih rokah je! Pojdite! Ven!"

„Kaj pa še!" se je smejal Strnad. „Mož, ki oklofuta nesramneža na cesti, in vrže vsiljivega po stopnjicah, gre kadar se njemu poljubi. Grem, ker se mi ravno sedajle poljubi, a obljubim Vama, da se še vrnem."

Nato je odšel.

„Pojdi, za njim, naj ga vržejo služabniki na cesto!" je ukazal knez.

„Oprostite, Svetlost," je dejal Korlejo, „nikar! To bi bilo za Vas sramotno. Sicer je pa grozno močan in uren. Ti Slovenci so močni kakor medvedje!"

Strnad je mirno odšel iz palače. Sklenil je, da bo natančno poizvedoval o guvernantini bolezni.

Še isti večer je šel pred palačo in opazoval.

Kar pride Kortejo ven. Strnad mu je sledil neopazovano. Kortejo je šel k svoji ljubici Klarisi.

Nasproti Klarisinega stanovanja je stanoval pomagač knjigotržca, kjer je kupoval Strnad knjige. Šel je k njemu; bil je doma, a luči ni imel.

„Kdo pa je?" je vprašal Strnada.

„Oprostite, senor, če Vas morda motim; rad bi nekaj zvedel."

„Prosim, gospod Strnad! Samo luč naj preje prižgem!"

„Ne, ne. Ravno prosim Vas, da jo nikar ne prižgite, ker bi namreč rad pogledal malo tja čez cesto, ne da bi me kdo opazil."

„A tjakaj? Čudno! Ravno zaradi onih dveh nikoli luči ne prižgem."

„Ali jih poznate? Rad bi Vas namreč vprašal, če veste kaj natančnejšega o oni dami."

„Če imate morda gotove namene, tedaj ste prepozni!"

„Hvala Bogu, da jih nimam. Zvedel bi samo rad, kaj da je, in v kakem razmerju je z onim gospodom."

„Oni gospod se piše Gasparino Kortejo in je hišni oskrbnik kneza de Olzuna. O dami vem samo to, da jo imenujejo senoro Klariso. Kortejova ljubica je. Vsak drugi dan pride ob tem času k njej. Opazujem jih vedno in se zabavam."

Nato sta opazovala nepreviden zaljubljeni parček. —

Strnad je poizvedoval še vedno o guvernanti in opazoval palačo. Nekoč se je splazil ponoči na vrt, splezal na drevo in videl, kako se Kortejo in Carba ljubimkata. Kortejo ima torej dve ljubici; eno gotovp vara, skoraj gotovo ciganko.

Slišal je, da zdravi guvernanto neka ciganka, in ko je srečal nekega dne na cesti Carbo, jo je nagovoril rekoč:

„Kajne, ti si v palači kneza de Olzuna?"

„Da," je odgovorila.

„Senori Lapajnetovi strežeš, kajné?"

„Da."

„Ali je bolna?"

„Še vedno."

»Kaj pa ji je?"

Ciganka ga je natančno pogledala v oči in ga potem vprašala:

„Kdo pa ste, senor, da poizvedujete tako o senori?"

„Njen in tvoj prijatelj sem."

„Moj prijatelj?" se je začudila. „Ne poznam Vas."

„O, jaz pa tebe. Gasparino Kortejeva ljubica si."

Zarudela je in potem sramežljivo vprašala:

„Kdo pravi to! Saj me ne poznate; gotovo se motite."

„Ne motim se, ne. Tvoj prijatelj sem in ti hočem dobro. Zato sem te hotel opozoriti, da se varuj Korteja."

„Varujem naj se ga! Zakaj?"

„Ker te vara; drugo ljubico ima."

Jezno ga je pogledala in dejala:

„Nikar se ne lazite, senor! Kogar Carba ljubi, ta ne sme imeti druge ljubice."

„In vendar jo ima."

„Dokažite mi!"

„Prav rad, če hočeš."

„Hočem!"

„Torej dobro. Danes zvečer gre zopet k njej. Pazi, kedaj gre iz palače!"

„Dobro, pazila bom."

„Potem pridi sem, kjer sva se sedajle srečala. Peljal te bom potem nekam, kjer ga boš lahko opazovala."

„Ali pridete res?"

„Res, prav rad."

„Povejte mi vendar, zakaj ste moj prijatelj?"

„Ker strežeš senori Lapajnetovi, ki je moja prijateljica."

„Kako je pa Vaše ime."

„Strnad."

„Oh, tega pa poznam!"

„Odkod?"

„Senora Lapajne me je nekoč prosila, da naj poizvem, če še stanujete pri bankirju Salmonu."

„Ali ste poizvedli?"

„Sem. Rekla sem ji, da ste še tam."

„Torej, ali mi sedaj zaupaš?"

„O popolnoma, senor."

„Ali prideš danes zvečer?"

„Pridem."

Ločila sta se. Cingarita je že davno zapazila, da jo Kortejo ne ljubi več tako iskreno.

Ko je odšel Kortejo zvečer iz palače, je šla ciganka čakat Strnada na določeni prostor, kjer ga je tudi našla. Potem jo je peljal v knjigotržcevo stanovanje.

„Poglejte na ono stran čez cesto! Je že tam!" ji je dejal.

Carba je stopila k oknu in gledala molče ven. Tako je stala pol ure. Vsi trije so molčali. Kako je bilo tedaj ciganki pri srcu!

Slednjič se je obrnila in prosila Strnada:

„Pojdite, senor!"

Odšla sta. Na cesti je potem vprašal Strnad Carbo:

„Ali si sedaj prepričana?"

„Sem. — — Senor, ali ste že kedaj ljubili?"

„Že."

„Srečno?"

„Ne."

„Ali Vam je postala nezvesta?"

„Ne, sploh ljubila me ni."

„O, to je žalostno! A še mnogo bolj žalostna je prevara. Ali je ona, ki ste jo ljubili, v Vaši domovini?"

„V Saragosi je."

„Senor, ali sem uganila? Senora Lapajne je?"

„Da."

Tedaj ga je prijela za roko in ga prosila:

„Rešite jo!"

„Rešim naj jo? Kaj se ji je pa pripetilo?"

„Njeno srce in njena duša sta bolna, senor; to je pa hujše kakor rana, ki je pa sicer že zaceljena."

„Rana? Moj Bog! Kaj se je pa zgodilo?"

„Nikar ne skrbite, saj ni več nevarnosti! Odkritosrčni ste bili napram meni, zato hočem biti tudi jaz napram Vami. Ali imate čas?"

„Imam!"

„Torej pojdite z menoj!"

Peljala ga je skozi vrt v palačo. Šla sta po ozkih stranskih stopnjicah v Carbino stanovanje, tako da jih ni nihče opazil.

Carba je prižgala luč. Sedaj je šele zapazil Strnad, kaka krasotica je ciganka. Carba je zapazila njegov občudujoči pogled in dejala žalostno:

„Kajne, senor, da sem lepa deklica?"

„Si," je odgovoril iznenaden.

„O ne, ne! Dokler nisem vedela, da sem lepa, sem bila lepa, a sedaj nisem več. Senor, obžalujete me, vidim Vam na obrazu; a kmalu ne bodete sovražili."

„Zakaj? Saj mi nisi storila ničesar žalega!"

„Zelo, zelo mnogo! Zato sem Vas sem pripeljala, da Vam vse pripoznam. Ali me marate poslušati?"

„Govori!"

„Začetek tako veste. Knez je videl senoro Lapajne in jo zvabil v svojo palačo. Svarili ste jo takrat, a ni Vas ubogala, ker je mislila, da Vas ne ljubi."

„Kje si pa to zvedela?"

„Sama mi je povedala. Knez jo je skušal na različne načine pridobiti, a vedno mu je ušla izpod rok. Slednjič je ostalo edino sredstvo, namreč ljubezenska pijača, ki omami čute in — — —"

„Stoj, stoj!" je dejal Strnad. „Kaj blebetaš; vendar ne misliš, da so ji dali take kapljice!"

„Da, dali so ji jih!"

Strnad je pobledel in vprašal:

„In ona jih je izpila?"

„Da, izpila jih je."

Obraz si je zakril z rokami in dejal:

„O, moj Bog! In potem — potem je prišel knez?"

„Da. Imel je poseben ključ od njenih vrat."

Vzgojitelju se je kar stemnilo pred očmi, vendar je vprašal:

„Kdo je pa naredil kapljice?"

„Jaz."

„Ti?" je ponovil Slovenec, — »Oh, saj si res ciganka. Copernica si!"

„Nisem vedela za koga so kapljice; senore Lapajne niti še pognala nisem."

„S tem se ne moreš opravičiti! — Kdo pa je naročil kapljice?"

„Knez pri Korteju, Kortejo pa pri meni. Saj veste, da je bil moj ljubček; nisem mu mogla odkloniti prošnje. Prisegel mi je, da me vzame za ženo!"

„In verjela si mu?"

„Seveda. Ljubezen je slepa in gluha. Bila sem že njegova žena, kajti njegovega otroka nosim pod svojim srcem, kakor nosi senora Lapajne knezovega."

Strnadu je hotelo počiti pri teh besedah srce. Zgrudil se je na stol.

„Njegovega otroka, njegovega otroka!" je zaklical. „Ali res?"

„Res!" je odgovorila Carba.

Vsa kri mu je silila v glavo, srce mu je bilo na glas, in njeva duša je bila užaloščena.

„Ali je ona nedolžna?" je vprašal čez nekaj časa.

„Da, popolnoma nedolžna."

„Ali res?"

„Prisegam Vam."

„Ali mi moreš dokazati?"

„Morem."

„Torej dokaži!"

„Ko se je zopet zavedala, si je zabodla nož v srce."

„Govorili so pa, da se ji je kri vzdignila."

»Da."

„In potem?"

„Potem je bila bolna več tednov. Rana ni bila smrtno nevarna, a njeno duševno trpljenje je zakasnilo celitev. Še sedaj hoče umreti, kajti ve v kakem stanu da je — — — in ljubi Vas!"

„Mene? Ljubi me?"

„Da, iz dna svojega srca."

„Ni res!"

„Res je. Sama sebe ni poznala in spoznala; šele sedaj je uvidela, da ste Vi edini, katerega ljubi."

„O, moj Bog! Zakaj ni spoznala tega preje!"

„Da, sedaj je — prepozno!" je tožila ciganka.

„Prepozno? O ne, ni prepozno! Prave ljubezni še ne poznaš. Povej mi če ve, da si danes z menoj govorila!"

„Ne; nisem ji še povedala."

„Torej tudi ne ve, da sem sedaj v palači?"

„Tudi ne."

„Ali smem iti k njej?"

„Ali hočete?"

„Zelo rad."

„Vesela Vas bo; a prosim Vas, senor, nikar ji ne recite žal besedice, da ji ne škoduje!"

„Ničesar hudega ji ne rečem!"

„Torej pojdite!" je rekla Carba.

Peljala ga je potem v guvernantino stanovanje in zaprla vrata za seboj. V sosednji sobi je sedela vzgojiteljica pri oknu in vprašala bolestno:

„Carba, ali si tu?"

Ciganka ni odgovorila, a Strnad je stopil bliže. Bila je bolna, a še vedno krasna, in oči je imela še rosne, ker je ravnokar jokala.

„Gospodična Lapajne!"

Stresla se je in obrnila. Prestrašila se je, ko ga je zagledala in spoznala.

„O moj Bog!" je vzdihnila, „gospod Strnad!"

Zakrila je obraz z rokami in začela jokati, a Strnad je stopil bliže in ji potegnil roke izpred obraza.

„Oprostite mi," jo je prosil s tresočim glasom, „da sem Vas iznenadil. Že davno sem Vas hotel obiskati, a Vas nisem smel."

„Pojdite, pojdite zopet!" ga je prosila.

„Proč me podite?" je vprašal, „ali me tako zelo sovražite?"

„Sovražim? O ne. Tako ponosni, dobri, močni in čisti ste! Nisem vredna, da sem v Vaši bližini."

Poklenil je pred njo. Naslonil se je v njeno naročje in začel jokati. Slednjič jo je ljubeznjivo pogledal in dejal:

„Ali mi zamerite, ker sem Vas obiskal?"

„Ne, o ne. A danes ste zadnjič pri meni."

„Zakaj?"

„Ker Vam moram priznati, da ste imeli prav v vsaki zadevi, ko ste me svarili."

„Imel sem prav v vsem, a tudi v tem, da prava ljubezen ne neha."

„In vendar bo nehala!"

„Sedaj čutim, da nikoli!"

Vstal je zopet in jo objel. Pritisnil jo je na svoje srce in jo poljubil. Dovolila mu je, a potem se mu je izvila iz rok in dejala:

„To je bilo najino slovo, najino slovo za večno. Bodite srečni!"

Pritisnil jo je iznova na srce in dejal:

„Ne, to ni bilo slovo; ampak začetek najine sreče!"

„Nemogoče!" se je branila.

„Zakaj nemogoče?" je vprašal. „Ali me še sovražite?"

„Sovražim? O ne, ne!"

„A ljubite me tudi ne? Prosim, povejte mi!"

„Da, ljubim Vas, ljubim Vas! Ljubila sem Vas že, ko sem Vas prvič videla, a prepozno sem spoznala, o Bog, prepozno, prepozno!"

„Ni prepozno!" je rekel Strnad. „Vedno je še čas, da sva srečna!"

„Zame ne," je zašepetala, „postala sem nevredna sreče."

„Motite se," je dejal on, in jo pritisnil prisrčno na srce.

„Vi se motite," je odgovorila. „Oh, saj ne veste vsega!"

„Vse vem," je trdil.

„Vse?" je vprašala sramežljivo in zarudela.

„Da, vse."

„Kdo Vam je pa povedal?"

„Carba."

„O, moj Bog!"

Zjokala se je in se obrnila proč; a Strnad jo je potegnil k sebi in poljubil.

„Ali smem govoriti?" je vprašal.

„Smete," je odgovorila. „To bo moja obsodba!"

„Nikakor. Odpustil bi Vam tudi, če bi bili krivi, a nedolžni ste. — Povejte mi, ali hočete postati moja žena, moja ljuba ženka, in se vrniti z menoj v domovino?"

„Oh, kako rada, če bi bilo mogoče! A nemogoče je, nemogoče, kajti — vsega vendar še ne veste!"

„Vse vem. Da Vam to dokažem, prisegam sedajle pri Bogu Vsemogočnemu, da bom imel tega ubogega otroka za svojega."

Globoko je vzdihnila in se zgrudila onesveščena v njegovo naročje. Pritisnil jo je na srce in venomer poljuboval. Slednjič se je zopet zavedala in ga prostovoljno objela rekoč:

„Ali res, ali je mogoče?"

„Res je. Ljubim te še vedno kakor preje."

„In me ne zavržeš?"

„Ne."

„In se ne boš nikoli nad máno maščeval, ker sem nedolžna?"

„Nikoli."

„In moje — moje dete siovražil zaradi njegovega očeta?"

„Nikoli. Njegov oče hočem biti. Ali hočeš postati pod temi pogoji moja žena?"

„Hočem."

Vsa srečna sta se objela. Slednjič jo je vprašal Strnad:

„Ali zapustiš tudi takoj z menoj to palačo?"

„Takoj!"

„Ali mi dovoliš, da poravnam sam tvoje razmere s knezom de Olzuna?"

„Seveda."

Medtem je prišel Kortejo domov in Carba je šla takoj k njemu. Navajen je bil, da je prišla šele takrat, ko je guvernanta zaspala; zato jo je vprašal:

„Tako zgodaj že prideš? Ali gospica Lapajne že spi?"

„Ne; a ne potrebuje me."

»Torej pojdi!"

Peljal jo je hladno v spalnico in dejal:

„Odpočij se tule malo, imam še nekaj dela."

Carba pa mu je dejala:

„Počakaj malo; imam nekaj zelo važnega."

»Kaj pa?"

„Takoj ti povem. Vsedi se tule poleg mene."

Vsedla sta se na divan, in Carba ga je ljubeznivo objela. Čutila je, da se je malo brani, a nalašč ni hotela tega opaziti.

„Govoriti hočem namreč s teboj glede guvernante," je rekla.

„Kaj me briga ta guvernanta!"

„O, zelo mnogo!"

„Zakaj pa?"

„Ker je že precej okrevala; sedaj ne rabi več postrežbe."

„Hm, to je pravzaprav res," je dejal pozorno.

„Začela bo torej zopet poučevati?" je vprašala.

„Ne vem. Zvedeti moram šele, kaj je sklenil knez."

»In jaz?"

„Kakor si že rekla: potem te ne rabi več."

„Torej bom morala iti iz službe?"

„Menda že."

„Ali ne moremo to kako drugače narediti? Saj veš, kako je to koristno, če stanujem v palači."

„Mislim, da ne bo mogoče najti kakega pripravnega vzroka."

„Torej misliš, da bodeva potem zopet storila kakor preje?"

„Kako?"

„Da pridem namreč k tebi skozi okno?"

„Ne vem. To je za oba prenevarno."

„Saj je bilo preje še nevarnejše!"

„Kaj pa še! Neprevidna sva bila! Kadar te ne bo več tu; te pa obiščem."

»Kje pa?"

„Pri tvojih ljudeh."

„Torej misliš, da naj se k njim povrnem?"

„Seveda."

„In kadar gredo proč, naj grem z njimi?"

„Kakor ti drago."

„A ne bo se mi poljubilo."

„Zakaj ne?"

„Ker sem tvoja žena."

„Oho!"

„Da, tvoja žena sem!" je ponovila ciganka.

„Šališ se, cingarita!"

„Saj si mi rekel, da me vzameš za ženo?"

„Seveda sem."

„Torej kedaj pa bo to?"

„Kadar bodo ugodne razmere. Mogoče čez eno leto; saj sem ti rekel že mnogokrat!"

„Motiš se! Po tvojih nazorih postanem seveda šele takrat tvoja žena, kadar se v cerkvi poročiva; a po žitanskih navadah, sem že davno tvoja žena, — — kajti oče mojega otroka si."

Prestrašil se je.

„Za vraga! A, tako je!" je zaklical.

„Da, tako je!" je rekla mirno. „Vidiš torej, da te ne morem zapustiti."

„Ne? Hm!"

Zasmejal se je malo, a skrajno vražje. Sit je bil ciganke, in se je je hotel ob tej priložnosti otresti. Zato je vprašal ironično:

„Pojdi, pojdi, saj se samo šališ?"

„S čim?"

„Z otrokom."

„Nikakor, popolnoma resno govorim!"

„Kaj pa še! Kaj se ti razumeš na to? — Sicer ste pa cigani premeteni! Ali se ne moreš oprostiti?"

„Lahko!" je rekla mirno, „a nočem. Tvoj otrok naj le živi!"

„Moj — moj otrok? Ali res misliš, da ti verjamem? Bogvé, koliko očetov da ima?"

Ciganka je ostala čisto mirna in vprašala:

„Seveda! Ali hočeš otroka morda zatajiti?"

„Nobenega otroka nimam, in tudi nobenega ne pričakujem."

„Ali je to tvoj trdni sklep?"

„Da, moj trdni sklep."

„Tega ti je menda vbila Klarisa v glavo?"

Obstrmel je, a vendar takoj odgovoril:

„Kaj pa veš o njej?"

„Vse!"

„Oho! Ti pa priznam, da je Klarisa moja ljubica! Nesi svojega otroka kamor hočeš."

Nasmejala se je — a njen smeh je bil levji, mačji.

„O, še ne poznaš me!" je dejala.

„Ne? Saj se menda nisem zmotil!"

„Torej, kaj misliš, da sem?"

„Prav čedna igračica si. Odpodil te bom iz službe in plačal."

„Cingarita naj bo igrača!? Igrača, ki jo vržeš proč in plačaš?"

Carba ga je pogledala kakor kača Boa constrictor, ki ga misli požreti. Kortejo tega ni zapazil in vprašal:

„Oh, kaj pa je cingarita! Ciganka si, in cigani so vsi pánkerti. Pojdi!"

„Motiš se. Cingarita je prihodnja kraljica svojega rodu. Carba ima moč, o kateri se ti niti ne sanja! Naš rod se je izselil iz Indije in potuje po celem svetu. Naš narod še ni izumrl; pridejo še časi, ko bo vstal naš rod v vsem svojem veličanstvu. Cingarite ne moreš plačati, ker zaničuje denar, kajti zaklade ima, ki jih še nisi videl nikoli, in jih tudi ne boš — —"

„Tem bolje! Mi saj ostane plačilo za igračico!"

„Ali se ne bojiš mojega maščevanja?"

„Tvojega maščevanja?" je vprašal zasmehljivo.

„Ali misliš, da sem otrok?"

„Da, otrok si! In sicer nespameten, nepreviden otrok. Z otroci se pa Cingarita ne bojuje. Počakati hočem, da postaneš mož, in potem se boš prepričal, kdo je močnejši in mogočnejši, ti ali jaz."

„Interesantno, zanimivo!" se je smejal Kortejo. „Kako dolgo pa še ostaneš v palači."

„Jutri zjutraj že odidem."

„Tedaj se lahko že sedaj posloviva?"

„Da, če se slučajno več ne vidiva."

„Torej srečno!"

Podala mu je prijazno roko in odgovorila:

„Srečno, ljubček! Veseli se na trenutek, ko vidiš svojega sina!"

„Ali že veš, da bo sin?" se je smejal.

„Upam, in ravnotako upam, da bo knezov otrok sin."

„Knezov?"

„Da. Guvernanta je namreč v istem stanu kakor jaz."

„Resnično, zanimivo je!" je zaklical.

„Le počakaj, stvar postane še zanimivejša, obljubujem ti! Srečno!"

„Srečno!"

Odšla je.

Drugo jutro je prišel na vse zgodaj služabnik Korteja budit, da naj gre hitro h knezu.

Ko je vstopil v knezovo sobo se je grozno prestrašil.

Knez je sedel bled kakor smrt v naslonjaču. Poleg njega pa je stala Carba in Strnad.

„Vendar se še enkrat vidiva, senor Kortejo," je dejala cingarita. „Bodite tako prijazni in podpišite to izjavo, ki leži na mizi!"

»Kaj pa je?"

„Svetlost Vam že razjasnijo."

Kortejo je pogledal kneza vprašajoče, in ta je dejal:

„To je izjava, da sem jaz oče senore Lapajninega otroka. Podpiši se kot priča!"

„Ne razumem, kako da — — —"

„Molči!" je ukazal knez. „Kaj da smo tu govorili, te prav nič ne briga. Podpiši!"

Kortejo je podpisal.

Strnad je vzel izjavo, jo vtaknil v žep in odšel.

Carba je šla z njim.

Pri vratih se je še enkrat obrnila in dejala:

„To je prvi dokaz, ali je cingarita mogočna ali ne. Adijo, senorji!"

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Guvernanta se je vrnila s Strnadom v domovino. Njen prvi otrok je bil sin, oni poznejši doktor Janko Strnad, ki je bil v Rodrigandi. Niti slutil ni, da je knezov sin, in njegov očem ga je imel rad in ga naličil različne znanosti in umetnosti.

Carba se je vrnila k ciganom. Tudi njen otrok je bil sin. Ime mu je bilo Tombi in je oni skrivnostni cigan, ki je bil pozneje pri nadgozdarju Podgorniku na Bršljanovem pri Ljubljani za gozdnega čuvaja. Tudi Tombi ni slutil, kdo da je njegov oče.

Enajsto poglavje. Kraljevski zaklad.[uredi]

Včeraj izza sivih gor
Dan se je porodil krasen;
Čisto je poseval zor.
*
Danes pa je vzduh težak.
Vrh neba vali počasen
Za oblakom se oblak.
*
Ni li daljni svod neba,
Danes temen jutri jasen,
Slika našega srca?
*
Danes radost mu cvetè,
Dabi spev zapelo glasen —
Jutri žalosti mrjé.


(Ant. Medved.)

Dragi bralec! Naša povest te popelje čez veliki atlantski ocejan v ono srednjeameriško deželo, o kateri so se na Rodrigandi tolikokrat pogovarjali, ker je imel grof tam velikanska posestva.

Da so v Mehiki razmere zelo nevarne, to ti je tako že znano. Tam doživiš v enem tednu več nevarnosti, kakor pri naših razmerah v desetih letih.

Ob meji dežele Teksas, ki spada k Zjedinjenim Državam, teče reka Rijo Grande del Norte ali pa tudi Rijo Bravo del Norte. V to reko se izlivajo reke Kónhos, Sálados, Sabinas in San Žuan. Med reko Rijo Grande in koanilskimi Kordilijeri je bilo nekaj posestev grofa Ferdinanda de Rodriganda.

Grof Ferdinando de Rodriganda je bil brat grofa Emanuela de Rodriganda. Živel je na svojih mehikanskih posestvih in je vzel sina svojega brata, mladega grofa Alfonza, k sebi v Mehiko, da podeduje njegovo bogatstvo.

Približno dve leti pred nesrečnimi dogodki na Rodrigandi, je plaval mal kanoje (čoln) počasi po Riju Grande. Kanoje je bil iztesan iz dolgih skorij, s smolo zamazan in z mahom zamašen. Notri sta sedela dva moža, ki sta bila različnega plemena.

Eden izmed njigu je bil Indijanec. Imel je usnjeno lovsko srajco, usnjene legine (hlače), ob strani za pasom pa so viseli skalpi ubitih sovražnikov. Za vratom je imel niz medvedjih zobov in v spletenih laseh tri barvasta peresa, znamenje, da je načelnik. Poleg njega je ležala ustrojena bikova koža, to je bil njegov plašč. Za pasom je imel tamohávk (sekirica), nož za skalpiranje in mehur za smodnik in kroglje. Njegova dvocevka je bila s srebrom okovana, in imela v lesu toliko zarez, kolikor sovražnikov je že ustrelil z njo. Na nizu medvedjih zobov je visel tudi kalumet (mirovna pipica), in iz žepov sta gledala dva revolverja.

Njegov spremljevalec je bil bele kože. Bil je vitke, a zelo krepke postave in imel svetlorujavo brado. Tudi ta je imel usnjene hlače, a visoke škornje. Njegov telovnik in lovska suknja sta bila iz višnjevega sukna. Na glavi pa je imel širokokrajen klobuk.

Moža sta bila oba približno osemindvajset let stara. Na čevljih sta imela ostroge, znamenje, da sta jahala, preden sta si naredila kanojé.

Kar zaslišita konjsko rezgetanje. Hitro sta se skrila na dnu čolna.

„Tkli — konj!" je zašepetal Indijanec v apaškem jeziku.

„Tamle doli stoji," je dejal belec.

„Zavohal nas je. Kdo je neki jezdec?"

„Indijanec ni, in pameten lovec tudi ne."

„Zakaj?"

„Ker konj izkušenega lovca ne rezgeta tako na glas."

„Kaj storiva?"

„Veslajva na breg, skrijva kanoje in se splaziva bliže."

„Če so pa naši sovražniki, ki nas hočejo zvabiti na breg!"

„Psav! saj imava orožje!"

Veslela sta k bregu. Indijanec je izstopil in šel gledat. Belec pa je čakal z orožjem v čolnu. Kmalu se je vrnil Indijanec.

„Torej?" je vprašal belec.

„Nek belec spi tamle za grmom."

„Oh! Lovec?"

„Samo en nož ima."

„Ali ni nikoga blizu?"

„Nikogar nisem videl."

„Kaj storiva?"

Nato je skočil iz čolna in ga privezal za drevo. Ko sta se dovolj oborožila sta šla bližje.

V senci za gostim grmom je ležal mož, ki je imel bele mehikanske hlače, bele srajco in višnjevo, po vojaško prikrojeno suknjo. Namesto pasu je imel rumeno, svileno ruto, in za pasom je imel nož. Somrero (klobuk) je ležal čez njegov obraz, da ga ni obžgalo solnce. Mož je trdno spal.

„Holá, dečko, vstani!" je zaklical belec.

Mož se je takoj zbudil, skočil na noge in potenil nož.

„Prokleto, kaj pa hočeta?" je vprašal še ves zaspati.

„Povej nama naj prvo, kdo da si!"

„Kdo sta pa vidva?"

„Hm, zdi se mi, da se bojiš tegale rudečega. Saj se ga ni treba. Jaz sem slovenski gozdni tekač, pišem se Krek in sem doma iz Ljubljane. Tale je pa Šojinlijet, vodja jikariskih Apahov."

„Šojinlijet?" je vprašal tujec. „O potem me pa ni prav nič strah, kajti ta slavni apaški vojvoda je prijatelj belih ljudij."

Šojinlijet pomeni slovensko moža, ki ima medvedje srce.

„Torej, in ti?" je vprašal Slovenec.

„Jaz sem pa bakero," je odgovoril mož.

Bakero se pravi govedji pastir.

„Kje?"

„Onkraj reke."

„Pri komu?"

„Pri grofu de Rodriganda."

„Kako si pa prišel na to stran?"

„Za vraga, povejta mi rajše, kako prideta vidva na to stran. Mene zasledujejo."

„Kdo pa?"

„Komanhi."

„To pa menda že ni res. Če te Komanhi zasledujejo, ne boš tule tako mirno spal!"

„Za vraga, kako ne bi spal, če sem pa truden!"

„Kje si se srečal s Komanhi?"

„Ravno tamle proti severu, blizu reke Rijo Pekos. Nas je bilo petnajst mož in dve ženi, Komanhov pa je bilo čez šestdeset."

„Grom in strela! Ali ste se bojevali?"

„Da."

„Naprej, naprej!"

„Kaj naprej ? Napadli so nas, ko nismo ničesar slutili. Večino izmed nas so usmrtili, ženi pa so ugrabili. Ne vem koliko jih je še ušlo razun mene."

„Odkod ste prišli in kam ste bili namenjeni?"

„Jahali smo v Forte del Gvadelup po oni dve dami, ki sta šli tja na obisk. Napadli so nas, ko smo se vračali domov."

„Kdo so oni dve dami?"

„Senora Karpéles in Indijanka Karja."

„Kdo je senora Karpéles?"

„Hči našega nadzornika."

„In Karja?"

„Je Tekaltova sestra, sestra vodje Mictekov."

Tedaj je postal Šojinlijet pozoren.

„Tekaltova sestra?" je vprašal.

„Da."

„Tekalto je moj prijatelj. Kadila sva skupaj mirovno pipo. Sestra mojega srca ne sme ostati ujeta. Ali gresta moja bela prijatelja z menoj, da jo osvobodimo?"

„Saj nimamo konj?" je dejal bakéro.

„Šojinlijet dobi konja, kadar hoče. V eni uri bom uzel enega komanskim psom."

„Prokleto, če res!"

„To je samo ob sebi umevno," je pritrdil Krek.

„Zakaj?"

„Kedaj so vas včeraj napadli?"

„Zvečer."

„Kako dolgo si tule spal?"

„Menda komaj četrt ure."

„Tedaj pridejo Komanhi kmalu sem."

„Tristo vragov!"

„Gotovo!"

„Zakaj?"

„Bakero si in ne poznaš indijanskih navad. Kaj misliš, da hočejo storiti z damami? Ali misliš, da so jih ujeli, da dobe zanje mnogo odškodnine?"

„Ne, gotovo ne. Vzeli jih bodo s seboj in jih imeli za žene, kajti obe sta zelo lepi."

„Slišal sem že, da so micteške deklice zelo lepe. Če nočejo Komanhi dam vrniti, jih morajo skriti, in sled izbrisati. Skrbeti morajo, da nihče izmed vas ne uide. Gotovo te zasledujejo, da ne moreš iti domov povedat."

„Saj res!" je pritrdil bakero.

„Komanhi so imeli gotovo konje?"

„Da."

„Zato te bodo tudi na konjih zasledovali. Gotovo bodo imeli zato tudi konje, ko pridejo sem."

„Seveda, seveda, niti mislil nisem na to."

„Saj se mi tudi ne zdiš posebno bistre glave! Ali nisi mislil, da te bodo zasledovali?"

„Seveda sem!"

„Zakaj si se pa potem ulegel spat?"

„Ker sem bil truden."

„Pa bi bil šel vendar preje čez reko!"

„Tu je preširoka, in konj je preveč truden."

„Hvali Boga, da nisva midva Kománha. Gotovo bi se bil zbudil v paradižu brez las na glavi. Ali si lačen?"

„Sem."

„Skrij torej svojega konja in pojdi z nama za grm v čoln, da vas ne vidijo že od daleč!"

Dali so bakeru mesa, vode je pa bilo v reki dovolj.

Ko je snedel, ga je vprašal Krek o različnih razmerah rodovine Rodriganda. Kmalu pa je šel Krek na suho in splezal na bližnje drevo. Komaj bil na vrhu je že zaklical:

„Holá, že prihajajo. Skoraj bi bili zamudili."

Indijanec je hitro skočil na suho.

„Šest jezdecev je!"

„Vsak jih mora usmrtiti torej tri."

Krek niti mislil ni na bakera.

„Kdo vzame konja?" je vprašal Šojinlijet.

„Jaz," je odgovoril Slovenec.

Indijanec je prikimal in dejal:

„Nihče nam ne sme uiti!"

„Samo ob sebi umevno!" je dejal Krek. Potem se je obrnil k bakeru in dejal:

„Ti imaš samo en nož, kajne?"

„Da."

„Torej nama ne moreš prav nič pomagati. Ostani v čolnu, jaz pa vzamem tačas tvojega konja."

„Če ga pa ustrelé?" je vprašal bakero v skrbeh.

„Neumnost, pa dobimo šest drugih zanj!"

Bakero je šel v kanoje, ona dva pa sta se skrila za grm.

Komanhi so prišli kmalu bliže.

„Saj so res Komanhi, ti prokleti psi!" je dejal Šojinlijet.

„Pobarvali so se z barvami, ki pomenijo vojsko, nikomur ne prizanesó!" je pripomnil Krek.

„Mi njim tudi ne!"

„Najprvo moramo zadnja dva, prednji so potem gotovo naši."

„Jaz vzamem najzadnejšega," je dejal Apah.

„Dobro!"

Komanhi so bili samo še pol kilometra odaljeni. Še vedno so jahali v naj hitrejšem diru. V eni minuti morajo biti samo še streljaj oddaljeni.

„Kako so vendar neumni!" se je smejal Slovenec.

„Komanhi nimajo nič možganov v glavi!"

„Niti ne slutijo, da se je morda skril bakero za grmovje in nanje čaka. Gotovo mislijo, da je šel takoj čez reko!"

„Ug!" je dejal Apah in nameril.

Isto je storil Krek.

Počila sta dva strela, in še dva.

Štirje Komanhi so ležali mrtvi na tleh.

Ostala dva nista imela niti časa, da bi obrnila konje; že je bil Krek pri njih. Zamahnila sta svojimi tamohavki, a Slovenec je nastavil revolver in dvakrat sprožil.

Komanhi so bili premagani preje kot v dveh minutah. Potem so ujeli konje mrtvih Komanhov.

Sedaj je stopil bakero bliže. Bil je v čolnu in vse videl.

„Prokleto," je dejal, „to je pa lepa zmaga!"

„Pah!" se je smejal Slovenec. „Šest Komanhov, kaj pa je to? Sicer bi morali bolj štediti z človeško krvjo, kajti kri je najžlahtnejša tekočina na svetu; a Komanhi ne zaslužijo druzega."

Nato so pobrali mrtvecem orožje in jih vrgli v reko. Šojinlijet je snel še onim d vem, ki jih je on ustrelil, z glave skalp in jih obesil za pas.

„Kaj pa sedaj?" je vprašal Slovenec. „Ali gremo naprej?"

„Da," je odgovoril Apah. „Sestra mojega prijatelja ne sme čakati zaman na pomoč!"

„Ali gre bakero z náma?"

Šojinlijet ga je ogledal in potem dejal:

„Kakor hočeš."

„Z váma grem!" je dejal tedaj Mehikanec.

„Mislim, da te ne moreva rabiti," je dejal Krek.

„Zakaj?"

„Ker nisi junak."

„Saj nisem imel orožja."

„Včeraj si tudi ubežal Komanhom."

„Samo zaraditega, da grem po pomoč."

„A, tako! Ali znaš najti prostor, kjer so vas napadli?"

„Znam."

„Pa pojdi z náma!"

„Ali smem vzeti kakemu indijancu orožje?"

„Seveda. Tudi enega indijanskega konja vzemi, ker je tvoj že preveč truden."

Vzeli so tri najboljše konje, druge so pa izpustili. Potem so odjahali.

Šli so proti severu, proti reki Rijo Pekos. Jahali so nekaj časa po prosti preriji, potem so prišli pod visoko sijero (gorovje). Drli so čez drn in strn, iz jedne doline v drugo. Proti večeru so prišli na visoko planoto, od koder so videli v malo savano.

„Ug!" je zaklical Apah.

„Kaj pa je?" je vprašal Krek.

„Glej, glej!"

Šojinlijet je stegnil roko in pokazal v dolino.

Slovenec je vzel daljnogled iz žepa in gledal v daljavo.

„Kaj vidi moj beli brat?" ga je vprašal Apah.

„Devetinštirideset Komanhov."

„Psav!" je dejal Apah zaničljivo.

„In šest jetnikov."

„Ali so žene tudi zraven?"

„Da, dve."

„Oprostili jih bodemo!"

Te besede je izgovoril vodja Apahov tako mirno, kakor bi se razumelo samo ob sebi, da premaga sam devetindevedeset Komanhov.

„Zvečer?" je vprašal Slovenec.

„Da," je pritrdil Apah.

„Ampak kako?"

„Kakor zna in ve vodja Apahov!" je rekel Šojinlijet ponosno.

„Dobro, jaz grem s teboj. Teh devetinštirideset Komanhov jih ne more postaviti sto na stražo!"

„Skriti se moramo."

„Zakaj?" je vprašal bakero.

„Pa se jim pokaži, če hočeš?" je rekel Krek.

„Saj nas tule niti videti ne morejo."

„Morda je pa ušel še kdo drugi razun tebe. Gotovo so one tudi zasledovali, in ko se vračajo, nas lahko zapazijo. Drži konje! Midva bodeva pa tačas sled izbrisala."

Potem sta šla Krek in Šojinlijet sled izbrisat. Ko sta se vrnila, so poiskali skrivališče za najgostejšim grmovjem na višini.

Solnce je zašlo, in storila se je že noč.

Še vse mirno je bilo v skrivališču. O polnoči je najprimernejši čas za napad.

„Torej, ali si se že izmislil, kaj da storiva?" je vprašal Slovenec Apaha.

„Že," je odgovoril Šojinlijet.

„Kako pa?"

„Kakor pač ravnajo hrabri možje. Ali znaš stražnika ubiti, ne da bi dotičnik zaupil?"

„Znam."

„Dobro. Splaziti se hočeva v bližino, potem pa usmrtiva stražo, prereževa jetnikom vrvi in zbeživa z njimi."

„Seveda na konjih?"

„Kajpada!"

„Tedaj je pa pravzaprav že čas, da se začneva počasi malo bliže plaziti, kajti to gre zelo počasi."

„Bakero ostane seveda tu in nas čaka s konji tam, kjer smo prvič zagledali Komanhe."

„Pojdiva torej."

Naročila sta nato bakeru vse potrebno, vzela svoje puške in odšla.

V dolini je gorela grmada, okrog so ležali Komanhi, poleg njih pa zvezani jetniki. Straže so bile seveda gotovo izven tega kroga.

Noč je bila temna, in grmada je samo še tlela. Kakor dve kači sta se plazila Krek in Šojinlijet počasi bliže in bliže. Vsak jo je krenil na eno stran. Kmalu je prišel Krek do prve straže. Splazil se je v bližino petih korakov. Tedaj plane na stražnika, ga prime za grlo in mu porine dolg nož v prsi. Mož se je zgrudil. — Vse tiho. — Ravno tako je usmrtil čez četrt ure druzega stražnika. Potem sta se srečala z Šojinlijetom, ki je tudi dva usmrtil.

„Torej sedaj pa le k jetnikom!" je zašepetal Indijanec.

„Le previdno!" je prosil Slovenec.

„Psav! Apah zna biti drzen, a tudi previden. Naprej!"

Nato sta se približala jetnikom. Krek damama, Šojinlijet pa moškimi.

Dame sta čule.

„Nikar se ne ustrašite in molčite!" je zašepetal prvi na uho. „Šele kadar prerežem tudi Vaši prijateljici jermena, odhitite tja h konjem."

Razumela ga je.

Apah pa je šel k moškim jetnikom, ki tudi niso spali, in jim prerezal jermena. Bilo jih je štiri. Že je prerezal Šojinlijet dvema jermena, ko se zbudi in ostane v bližini neki Indijanec. Apah mu je porinil sicer takoj nož v srce, a vendar je ranjenec še zaupil.

„Naprej, h konjem! Za menoj!" je zaklical Apah in hitro prerezal še drugima dvema jermena.

Krek je zgrabil eno damo, Šojinlijet drugo. Ko so prišli do konjev, je vzel vsak jedno damo k sebi na konja, in odhiteli so v najhitrejšem diru.

Indijanci so bili vsi zbegami. Begunci so bili že daleč, ko so šele spoznali, kaj da se je pravzaprav zgodilo. Hitro so zajahali ostale konje in udrli za begunci.

Tako so drli naprej v temni noči čez drn in strn. Začelo se je že daniti, in tedaj so naši begunci šele zapazili, da so Komanhi daleč zaostali. Vendar so drli še vedno hitro naprej in naprej, ker so se hoteli šele onstran reke malo odpočiti.

Šele zjutraj je videl Krek dami natančneje, ena je bila Španka, druga pa Indijanka, a obe sta bili divni krasotici.

„Ali vam bo mogoče še vstrajati do reke, senora?" je vprašal tedaj Španko.

„Kakor dolgo hočete, še vstrajam," je odgovorila. „Kako naj Vas pa imenujem, senora?"

„Moje ime je Olga Karpéles. In Vaše?"

„Jaz se pa pišem Krek."

„Krek? To je menda slovensko ime!"

„Saj sem tudi Slovenec."

„Slovenec? Res? Odkod?"

„Iz Ljubljane."

„Ali imate tam sorodnike, ki se ravnotako pišejo?"

„Brata."

„Ali ni krmar?"

Krek jo je začudeno pogledal.

„Seveda je."

„Poznam ga."

„Nemogoče!"

„Res."

„Odkod?"

„Peljala sem se z njim."

„To je pa res čudno! Kakšen slučaj!"

„Peljala sem se s svojim očetom. Zaradi nevihte smo se morali ustaviti na otoku Heleni, da smo popravili ladijo. Tam je bila tudi ladija »Jefrova Mitja« —"

„Da, na tej ladiji je moj brat."

„S kapitanom Dengerlenom smo se peljali potem v Hel."

„Senora, ali se mi hočete zaupati?"

„Rada."

„Tudi na vodi, kakor mojemu bratu?"

„Da. Ali pridemo tudi do vode?"

„Čez široko reko moramo."

„Ali se nam posreči?"

„Upam. Žalibog, da smo samo trije oboroženi; vendar leži ob Riju Grande še ostalo orožje, ki smo ga včeraj pobrali Komanhom."

„Ali ste se že včeraj bojevali?"

„Seveda. Naleteli smo na bakera, ki nam je vse povedal. Pobili smo njegove zasledovalce in sklenili, da oprostimo tudi vas."

„Samo dva moža! Proti tolikim!"

V tem so dospeli do Rija Grande. Komanhi so zaostali že tako daleč, da jih ni bilo več videti. Moških beguncev je bilo štiri, in sicer trije bakeri in en majordomo ali hišnik.

Vseh skupaj je bilo torej osem oseb. Vsi so se oborožili z orožjem ubitih Komanhov. Majordomo je odvezal kanoje in prepeljal dami čez reko. Ostali peteri so preplavali Rijo Grande na svojih konjih. Ko so dospeli na drugo stran, so skrili kanoje in jahali v velikem krogu v ravnini naprej; a vrnili so se zopet k reki. Na ta način so hoteli prevariti Komanhe. Komaj so dospeli nazaj k reki, in se skrili v gostem grmovju, ko začujejo na nasprotnem bregu klopot konjskih podkev.

Komanhi so pridali do reke. Dva izmed njih sta planila v vodo in jahala previdno po sledu naprej.

Ko sta bila že prečej oddaljena, sta zaklicala svojim tovarišem na ono stran:

„Ni-nake, mi na o-o, ni esh miushyame —jih že vidiva tule (sledove namreč), le pojdite za nami!"

Nato je planila cela tropa v vodo. Reka je bila tam zelo široka, in prvi še ni dospel na drugo stran, ko je šel zadnji v vodo.

Tedaj zakliče Krek svojim tovarišem:

„Ogenj!"

Osem strelov je zagrmelo, vsi so dobro zadeli, in osem Komanhov je izginilo pod vodo. Krek in Šojinlijet sta imela dvocevke in sta še enkrat ustrelila. Deset Komanhov je bilo že mrtvih.

„Hitro zopet nabasajte!" je zaklical Krek.

Ostali Komanhi so v strahu skočili s svojih konj in plavali na drugo stran. Nekateri so se skrili za konje. V tem sta se vrnila prva dva Komanha k bregu. Ker so bili naši begunci za grmom, jih nista zapazila in Krek ju je ustrelil z revolverjem, ker sta bila čisto blizu. Oba sta imela dvocevke. Eno je vzela Olga, drugo pa Karja. Vse to se je godilo bliskoma. Komanhi še niso priplavali do brega, ko zakliče Krek drugič:

„Ogenj!"

Zopet je zagrmelo osem strelov, ki so vsi dobro zadeli. Štirje so imeli sedaj dvocevke, ti so še enkrat ustrelili.

Na ta način so naši begunci usmrtili čez 20 Komanhov. Ostali so se skrili v gosto grmovje in se niso upali na to stran, ker jih je bilo premalo.

Nato je ukazal Krek dvema bakeroma, da naj vzameta s seboj konja onih dveh prvih Indijancev in takoj potem so odjahali v gosto prerijo.

Jahali so že več ur molče naprej, a šele ko so zapazili, da jih nihče ne zasleduje, so privoščili svojim konjem malo odpočitka, in šli v počasnem koraku naprej.

Pri reki sta namreč zajahali tudi dami vsaka enega konja. Micteška Indijanka je jahala poleg Šojinlijeta, Meksikanka pa poleg Kreka.

„Skoraj en dan sva že skupaj, ne da bi se pravzaprav kaj natančneje poznala," je dejal Slovenec svoji spremljevalki. „Prosim Vas, ne pripisujte tega moji neuljudnosti, ampak izrednim razmeram, v katerih smo."

„Oho, mislim ravno nasprotno, ali se ne poznamo še celo zelo dobro?" mu je odvrnila Mehikanka smeje.

„Kako mislite to?"

„Jaz vem o Vas, da stavite svoje življenje za druge v nevarnost, da ste drzen in izkušen lovec, Vi o meni pa, da — da — da znam tudi streljati."

„Seveda, to je sicer že nekaj, a ne mnogo. Dovolite mi saj, da še nekaj k temu pristavim glede moje osebe."

„Prosim, prosim senor, še hvaležna sem Vam za to."

„Pišem se Anton Krek; dva brata sva, in sicer sem jaz mlajši. Hotela sva študirati, ker pa nisva imela sredstev, in je oče umrl, je postal moj brat mornar, jaz pa sem jo popihal v Ameriko. Prepotoval sem mnogo deželá, slednjič pa sem postal prerijski lovec."

„Torej Anton Vam je ime? Ali Vas smem imenovati senor Antonio?"

„Le, le če Vam drago."

„Pa povejte mi vendar, kako pridete tako daleč doli do Rija Grande?"

„Hm, o tej stvari bi pravzaprav ne smel govoriti."

„Torej je skrivnost?"

„Morda skrivnost, ali pa tudi samo velika otročarija."

„Res, radovedna sem!"

„Vas pa nočem mučiti," je dejal smeje, „gre se namreč za neizmerno velik in bogat zaklad."

„Kakšen zaklad?"

„Zaklad, obstoječ iz dragocenih kamnov, zlata in srebra."

„Kje je pa tisti zaklad?"

„Tega pa še ne vem."

„Oh, to je neprijetno! Slišali ste pa vendar že praviti o dotičnem zakladu?"

„Seveda, daleč gori proti severu. Srečo sem namreč imel, da sem storil nekemu staremu, bolnemu Indijancu nekaj malih, zanj morda važnih, uslug. Ko je umrl, mi je zaupal iz hvaležnosti skrivnost o dotičnem zakladu."

„A glavne stvari Vam pa vendar ni povedal, namreč kje da je?"

„Dejal je, daje v Mehiki, in mi dal s seboj majhen situvacijski zemljevid."

„Iz katere okolice pa je dotičen zemljevid?"

„Ne vem, ker na celi karti ni nijednega imena."

„To je pa res čudno. Ali ve Šojinlijet, vodja Apahov, kaj o tej stvari?"

„Ničesar."

„In vendar se mi zdi, da je Vaš prijatelj?"

„Seveda je, in še celo dober prijatelj."

„Tujka sem, komaj danes sva se spoznala, in in meni zaupate to skrivnost?"

Pogledal ji je zvesto in odkritosrčno v oči ter odgovoril:

„Nekateri ljudje se zde človeku tako zaupanjavredni, da je nemogoče imeti pred njimi kako skrivnost."

„In k tem ljudem spadam tudi jaz?"

„Da."

Zarudela je, mu podala roko in odgovorila:

„Prav imate, ne motite se. Tudi jaz hočem biti proti Vam odkritosrčna in Vam razodeti nekaj glede Vaše skrivnosti. Poznam namreč nekoga, ki išče tudi dotični zaklad."

„Oh! Kdo pa?"

„Naš mladi pincipijo, grof Alfonzo de Rodriganda Sevila."

„Ali ve o zakladu?"

„O, vsi vemo, da so prejšnji vladarji teh deželá svoje zaklade skrili, ko so Španci osvojili Mehiko. Sicer je pa tudi mnogo krajev, kjer se nahaja srebro in zlato kar v kepah. Take kraje imenujejo romance. Indijanci vedó zánje, vendar rajši umró, kot da bi izdali kakemu belcu skrivnost."

„Temu Alfonzu de Rodriganda, je moral pa vendar kdo povedati."

„Nihče. Mi stanujemo v hacijendi del Erina in ljudje pravijo, da je tam v bližini neka jama, kjer imajo micteški vladarji skrite svoje zaklade."

„Kje pa je hacijenda del Erina?"

„En dan imamo še do tja. Upam da nas spremite do doma."

„Gotovo, senora, kajti preden niste popolnoma na varnem, Vas ne zapustim."

„Potem pa ostanete seveda nekaj časa naš gost."

„Mislim, da mi bo nemogoče, ker nas bodo Komanhi gotovo še nadalje zasledovali. Sicer pa ostaniva rajše pri stvari! Torej nihče ne ve, kje da je dotična jama?"

„Saj nobeden belec ne."

„Izmed Indijancev pa?"

„Da. Nekdo gotovo pozna kraljevski zaklad, morda celo dva. Tekalto je edini potomec micteške kraljevske rodovine; gotovo ve skrivnost. Karja, ki jaše tam poleg Apaha, je pa Tekaltova sestra, skoraj gotovo ve tudi ona za zaklad."

„Ali zna molčati?" je vprašal Krek.

„Mislim, da zna," je odgovorila Olga. Potem pa je smeje pristavila: „Pravijo sicer, da znajo dame samo do gotove točke molčati."

„Katera točka pa je to, senora?"

„Ljubezen."

„Oh morda imate prav," se je šalil Krek. „Ali je Karja že dospela do te točke?"

„Skoraj že."

„Oh! Kdo pa je tako srečen?"

„Uganite! Saj ni težko."

„Že slutim — — Grof Alfonzo je, ki bi rad izvabil iz nje s svojo ljubeznijo skrivnost o zakladu."

„Prav ste uganili."

„Kaj pa pravi njen brat, potomec micteških vladarjev k temu?"

„Morda niti ničesar ne ve o tem ljubezenskem razmerju. Tekalto je najslavnejši ciboléro (lovec na bivole) in pride le redkokedaj v hacijendo."

„Najslavnejši cibolero? Saj bi ga moral vendar poznati, a ime Tekalto mi je popolnoma neznano."

„Lovci mu pravijo navadno Mókašimótak."

„Mókašimótak, mož z bivolovim čelom?" je vprašal Krek začudeno. „Tega pa dobro poznam. Najslavnejši lovec na bivole je med Red-Riverom im puščavo Magimi. Zelo rad bi ga osebno spoznal. In Karja je njegova sestra? Potem moram pa vse drugače z njo občevati."

„Ali se ji hočete morda z ljubeznivostjo malo prikupiti?"

„Kako moram vendar z grofom de Rodriganda tekmovati! A prikupil bi se rad z ljubeznivostjo drugi dami."

„Kateri pa?"

„Samo edino le Vam, senora!" je odgovoril odkritosrčno.

„Pa pri meni bi ničesar ne zvedeli o kraljevskem zakladu!"

„O, senora, poznani zaklade, ki so dragocenejši kakor zlato in srebro. In take zaklade bi rad enkrat s srečo iskal."

„Iščite, morda imate srečo in jih najdete!"

Podala mu je roko, in kakor električen udarec je oba spreletelo. Razumela sta se. —

Medtem sta se pogovarjala za njima tudi dva druga jahalca. Šojinlijet je jahal poleg krasne Indijanke Karje. Indijanci ne govore mnogo, zato sta molčála skoraj ves pot. Šojinlijet (Medvedovo Srce) je opazoval dolgo časa od strani svojo divno spremljevalko in jo slednjič nagovoril:

„Iz katerega rodil je moja mlada sestra?"

„Iz micteškega."

„To je bil nekdaj velik narod, in njega krasne žene so bile slavne. Ali je moja mlada sestra skvava (žena) ali deklica?"

„Nimam moža."

„Torej je njeno srce še njena last?"

Indijanka je zarudela, ampak odločno odgovorila:

„Ne."

Poznala je Apahe. Šojinlijetov obraz se ni spremenil, in vprašal je dalje:

„Ali ima mož iz njenega rodu njeno srce v oblasti?"

„Ne."

„Torej kak beli?"

„Da."

„Medvedovo Srce obžaluje svojo sestro. Naj mu pove, če jo oni bledoličnež vara?"

„Ne vara je ne!" je odgovorila ponosno.

„Bela barva je goljufiva in se hitro umaže. Moja sestra naj bo previdna!" je dejal Šojinlijet.

To je bil ves pogovor med njima.

Krek in Olga pa sta se pogovarjala še o različnih stvareh. Tako je zvedel Krek, da sta bili dami gori ob Riju Pekos na obisku pri Olgini teti, ki je bila hudo bolna. Ta sorodnica je bila sestra Olgine matere, torej svakinja starega Petra Karpelésa, ki je bil nekdaj oskrbnik grofa Ferdinanda de Rodriganda, sedaj pa grofov najemnik na hacijendi del Erina. Dami sta bili dalje časa pri teti, ki je pa vendarle umrla. Po njeni smrti je poslal Karpéles majordoma in bakere po svojo hčer. Ko so se vračali domov, so jih Komanhi napadli, in gotovo bi bili vsi zgubljeni, če bi jih ne bila rešila Krek in Šojinlijet. — —

Jahali so vedno proti jugu. Bilo je že pozno popoldan. Dospeli so ravno na konec velike planjave, ko zakliče Apah:

„Ug!"

Vsi so se obrnili in pogledali po planjavi.

„Jaz ne vidim ničesar," je dejal majordomo.

„Mi tudi ničesar," so dejali vsi bakeri.

„Pa saj ne misli vodja Apahov ono tropo divjih konj?" je dejal majordomo.

„Ravno one misli!" je rekel Krek.

„Kaj nas brigajo mustangi?!" je dejal majordomo.

„Le poglejte jih malo natančnejše!" pravi Slovenec.

Približno dve milji daleč je drvila cela čreda konj proti njim.

„Mustangi so!" je ponovil majordomo.

„Uf!" je dejal Apali zaničljivo in dirjal naprej.

„Zakaj se pa jezi Apah?" so vprašali vsi Kreka.

„Zaradi majordomove neumnosti!"

„Neumnosti? Naš majordomo je vendar zelo izkušen mož!"

„Morda v navadnih mirnih zadevah."

„O ne. Izorstno jaše in strelja, vsak sled najde, da mu ni para; v vsakem oziru se smemo nanj zanesti."

„Vsak sled najde? Hm!" je dejal Slovenec zaničljivo. „Morda v mestu na cesti; a restreador, pravi iskalec sledov, mora znati kaj več. Izgubljeni bi bili, če bi se sedaj na njegovo izkušenost in bistroumnost zanesli."

„Zakaj?"

„Ker ti konji niso divji mustangi, ampak Komanhi, ki nas zasledujejo. Pod konji, oziroma na strani, vise na jermenih Komanhi. Saj vidite, da dirjago po strani; iz tega se takoj lahko spozna, da se za vsakim konjem skriva Indijanec. Napasti jih moramo. Medvedovo Srce je že jahal naprej, da nam najde primerno skrivališče. Šojinlijet je najhrabrejši in najbistroumnejši Indijanec izmed vseh, kar jih poznam. Le zanesimo se nanj!"

„Dobro, pa se dajmo; ampak poleg njega še na nekoga druzega!"

„Na koga?"

„Na Vas! Samo Apaha hvalite, samega sebe pa ne upoštevate. Opazovala sem Vas. Vi niste navaden lovec, in prepričana sem, da imate tudi kako častno ime med traperji in Indijanci."

Prikimal ji je.

„Kako lovsko ime pa imate?"

„Prosim, imenujte me vedno Antonio ali pa Krek."

„Torej mi ga nočete povedati?"

„Sedaj ne, a kadar ga bo kdo slučajno imenoval, tedaj bom pa že odkritosrčno priznal."

„Oh, ponosni ste. Nepoznan hočete biti kakor kak knez."

„Tako je," se je smejal Krek. „Dober lovec mora biti tudi malo ponosen. Sicer smo pa vsi knezi, knezi prerije namreč."

„Knezi! Saj res, ravno se spominjam slavnega imena."

„Katerega pa?"

„Matávaze. To je eden izmed najslavnejših. Tam gori v gorah je menda bil."

„Slišal sem že o njem praviti. Angleški traperji ga imenujego Rokiprins, francoski kurerji pa Prins di rok. Vsa tri imena pomenijo isto, namreč knez skale."

„Ali je belec?"

„Je."

„Ste ga li že videli?"

„Še ne, a slišal sem praviti, da je moj rojak."

„Slovenec?"

„Da, Slovenec," je pritrdil Krek. „Piše se menda Janko Strnad in je pravzaprav zdravnik. Slišal sem, da je prepotoval Ameriko, in da je hodil več mesecev z našim vrlim Medvedovim Srcem (Šojinlijetom) po najnevarnejših gorah. Sedaj je že davno zopet v Evropi."

Med tem pogovorom so jahali naprej in dospeli do varnega skrivališča, ki jim ga je poiskal Medvedovo Srce. Vsi so zazjahali konje in se skrili za grmovjem in počinami.

„Nabasajte puške in pripravite se!" je zaukazal Krek. „Vsi ustrelimo objednem. Prvi nameri na prvega Komanha, drugi na drugega in tako naprej. Razumete?"

Prikimali so mu.

Klopot konjskih kopit se je približeval vedno bliže in bliže. Kar je prijahala mimo cela vojska Komanhov.

„Ogenj!" je zaklical Krek.

Puške so počile in vse dobro zadele. Krek in Medvedovo Srce sta ustrelila še enkrat.

Komanhi so bili popolnoma zbegami. Gledali so naokrog, kje da se skriva sovražnik, in niso vedeli ali naj se branijo ali pa beže.

„Nlate tki — tam so!" je zaklical en Komanh, ko je zagledal kakih sto korakov daleč smodnikov dim.

Medtem so našinci že zopet nabasali svoje puške in drugič ustrelili.

Kar je ostalo sedaj še Komanhov, so hitro obrnili konje in pobegnili v najhitrejšem diru, da si rešijo svoje življenje.

„Komanhi so bojazljivci!" je dejal tedaj Apali ponosno in šel po skalpe svojih štirih ustreljenih sovražnikov.

Nato so polovili konje ustreljenih Komanhov in pobrali mrtvim sovražnikom orožje. Čez četrt ure so jahali potem že zopet dalje.

„Mislim, da smo sedaj varni za vedno," je dejala Olga.

„Le nikar tega ne mislite, senora?" je dejal Krek.

„Ne. Mislila sem, da imajo sedaj že dovolj bridkih izkušenj!"

„Ravno zaraditega se bodo maščevali. Oni, ki so pobegnili, nam bodo na skrivnem sledili, da vidijo, kje da smo. Potem se vrnejo domov, in kedar zbero dovolj vojščakov, bodo napadli hacijendo."

„O, hacijenda je trdna!" je dejala Olga.

„Saj poznam dobro taka posestva. Zidana so iz kamna in imajo navadno okroginokrog palisade. Pa kaj nam pomaga vse to, če pride sovražnik nepričakovano?"

„Ga bomo pa pričakovali."

„Le storite to!"

„In Vi seveda z nami. Upam, da ostanete naš gost."

„Kakor bo Sojinietova volja. Njega ne zapustim."

„Tudi on bo ostal," se je smejala Olga, „saj se mu na obrazu pozna."

„Kako to?"

„Ker gleda tako zaljubljeno Karjo."

„Ha! Prav imate. Tudi jaz sem že to opazil, a mislim, da ljubi Indijanka že grofa."

„Seveda ljubi grofa. Žal bi mi bilo za Šojinlijeta če bi bil nesrečen zaradi nje."

„Žal? Kaj pa še! Iz jekla je! Nikar ne mislite, da bo morda prav ponižno prosil za ljubezen, ali pa se smrtno žalostil, če bi ga ne ljubila."

„Iz česa ste pa Vi?" je podražila Olga Kreka.

„Menda tudi iz jekla."

„Torej bi se tudi zaradi neuslišane ljubezni ne žalostili?"

„Nikdar!"

„In vendar sem čula, da imajo Slovenci zelo globoko in nežno čuteče srce, in da znajo tako iskreno ljubiti, kakar nobeden drug narod."

„Prav imate; a Slovenci so tudi značajni in ne beračijo niti za ljubezen."

„To je pa zelo ponosno!"

„A tudi edino pravo. Zena, ki jo ljubim, naj me tudi spoštuje. Sicer smo pa menda dospeli do pripravnega prenočišča!"

Medtem so prišli do struge. Tam, kjer je storila reka ovinek, se je ustavil Medvedovo Srce in vprašal Kreka:

„Varno tukaj?"

„Da, varno je. Od treli strani nas varuje reka. Le ustavimo se!"

Nato so razjahali vsi svoje konje in naredili taborišče. Na treh straneh ob reki so stali konji, na četrti strani, kjer je bilo gosto grmovje, so postavili stražo in v sredi so zanetili ogenj.

Krek je naredil za Olgo iz vej in listja mehko ležišče. Medvedovo Srce je storil isto za Indijanko.

Ko so se malo okrepčali in se pogovorili o zadnjih dogodkih, so se vlegli spat. Določili so, da mora vsak mož tri četrt ure stražiti. Medvedovo Srce in Krek sta prišla zadnja na vrsto, ker je jutranji čas najnevarnejši. Divjaki takrat naj raj še napadejo svoje sovražnike.

Noč je popolnoma mirno pretekla.

Drugo jutro so odjahali potem okrepčani in z novimi močni naprej. O Komahih ni bilo ne duha ne sluha. Prišli so v vedno bolj obljudene kraje in dospeli popoludne na svoj cilj.

Hacijende so velika posestva, velikanske pristave, ki so včasih tako velike kakor kaka avstrijska kronovina. Okroginokrog so navadno palisade, ki varujejo graščino pred sovražnimi napadi. Poslopje, v katerem stanuje gospodar, je jako fino in bogato opremljeno. Stanovanja so včasih tako obširna, da je prostora v takem poslopju za več sto ljudij.

Tako bogato posestvo je bila tudi liaeijenda del Erina.

Ko so prihajali našinci damov, so jih zagledali bakeri že od daleč in jim prišli nasproti. Njihovo veselje se je kmalu spremenilo o globoko sožalje, ko so čuli, da so jih napadli Komanhi, in ubili toliko njihovih tovarišev. — Majordomo jo jahal naprej in sporočil staremu Karpelesu, da se vrača njegova hči, zato jo je ta čakal že na pragu in dejal:

„Bodi pozdravljen, moj otrok! Gotovo si mnogo pretrpela na tem popotovanju, ker si tako bleda in imaš druzega konja."

Objela in poljubila je svojega očeta ter mu odgovorila:

„Dragi oče, prestala sem veliko nevarnost. Komanhi so nas ujeli ob Riju Pekas, a ta dva moža sta nas rešila."

Nato mu je predstavila Slovenca senorja Antona Kreka in Apaha Šojinlijeta (Medvedovo Srce).

„Moj Bog, kaka sreča v nesreši!" je dejal stari hacijendero Peter Karpéles. „Bodita mi prisrčno pozdravljena, senorja! Povejta mi vse natančnejše in bodita moja gosta."

Tujca sta izročila svoje konje hlapcem in šla z hacijenderom v sprejemno sobo. Tam sta Krek in Šojinlijet povedala v kratkih potezah svoje doživljaje zadnjih dni.

„Jezus, Marija!" je tožil hacijendero, „koliko sta morali deklici pretrpeti! Pa Bog je poslal ta dva senorja kot rešitelja. Moja najprisrčnejša zahvala jima bodi! Oh, kaj poreče grof Alfonzo in Tekalto?"

„Tekalto?" je vprašala Indijanka, „Ali je moj brat, Bivolovo Čelo, tu?"

„Da, včeraj je prišel."

„In grof tudi?" je vprašala Olga.

„Da, že cel teden je tu."

„Kateri grof? Grof Ferdinando?"

„Ne, ampak grof Alfonzo. Ravno preje je jahal na izprehod."

Proti večeru so jahali stari hacijendero, Olga in majordomo nadzorovat posestvo. To je bila stara Karpélesova navada.

Krek in Sojinlijet sta bila hacijenderova gosta. Njiju sobe so bile blizu skupaj.

Krek ni mogel dolgo vzdržati v sobi, zato je šel proti večeru malo na vrt na izprehod in si ogledal meksikanske konje.

Ravno ko je zavil pri palisadah okoli ogla, zagleda Indijanskega načelnika, ki je bil oblečen po indijanskem kroju v bivolovo kožo. Okrašen je bil z običajnim indijanskim kinčom in imel v roki težko, kovano puško.

„Kdo si?" ga je vprašal Krek začudeno.

„Indijanec Bivolovo Čelo."

„Ti si Tekalto? Znani ciboléro Mókašimótak?"

„Da. Ali me poznaš?"

„Slišal sem že mnogo praviti o tebi."

„Kdo si pa ti?"

„Pišetn so Anton Krek in sem Slovenec."

Tekaltov obraz se razjasnil. Bil je lep, mlad Indijanec, star približno kakih petindvajset let.

„Torej si oni lovec, ki je osvobodil mojo sestro Karjo?"

„Da. Slučaj je nanesel tako."

„Ne; ne slučaj! Bivolovo Čelo ti je veliko hvale dolžan. Hraber si kakor Matávaze, knez skalovja, ki je tudi Slovenec."

„Ali poznaš več Slovencev?"

„Da, poznam jih nekaj. Vsi so močni, hrabri, bistroumni, pošteni in zvesti. Slišal sem praviti tudi o nekem Slovencu, kateremu pravijo Apahi in Komanhi Itintika, Gromov Strel, ker je hiter in varen kakor strel in mogočen kakor grom. Mnogo sem že slišal o njem, a videl ga do danes če nisem, ampak sedaj ga vidim."

„Kje?" ga je vprašal Krek začudeno.

„Tule je. Ti si Itintika."

„Jaz? Kako si me pa spoznal?"

„Na licu. Vsak, ki je že kedaj slišal o Itintiku praviti, ve, da ima na licu brazdo indijanskega noža. Ali sem uganil?"

Krek je prikimal.

„Tedaj bodi hvala Vakonti (Bog), da mi je dovolil s teboj govoriti. Hraber mož si; podaj mi roko, in bodi moj brat!"

Podala sta si roko, in Krek je dejal:

„Dokler bodeva gledala ta božji svet, naj bo prijateljstvo med náma!"

Indijanec pa je pristavil:

„Moja roka bodi tvoja roka, in moja bodi tvoja noga. Gorje tvojemu sovražniku, kajti tudi moj je, in gorje mojemu, kajti tudi tvoj je. Jaz sem ti, in ti s jaz, midva sva eno!"

Nato sta se objela.

„Ali stanuješ v hacijendi?" ga je vprašal potem Krek.

„Ne. Kdo more vzdržati med tesnimi zidovi. Tule zunaj stanujem."

„Tudi meni je bilo pretesno v sobi, zato sem šel malo na prosto."

„Tudi tvoj prijatelj Medvedovo Srce je šel na izprehod. Govoril sem že z njim in se mu zahvalil. Pobratila sva se tudi, kakor ti in jaz."

„Kje pa je?"

„Tamle sedi pri bakerih, ki se pogovarjajo o Komanhih."

„Pojdiva še midva tja!"

Nato sta odšla.

Daleč zunaj na prostem polju, sredi med pol divjimi, pasečimi se konji, so sedeli bakeri na tleh in pripovedovali tovarišem svoje doživljaje z Komanhi. Pri njih je sedel Medvedovo Srce in molčal. Tudi Tekalto in Krek sta prisedla. Tako so se pogovarjali dalje časa o zaminivih dogodkih, kar se zasliši od daleč konjsko rezgetanje.

„Kaj pa je to?" je vprašal Krek.

„Divji žrebec," je odgovoril neki bakero.

„Zakaj pa tako divje rezgeta?"

„Naj pogine od lakote, če noče ubogati."

„Pogine naj! Zakaj?"

„Kar se ne da ukrotiti."

„Kaj pa še!"

„Seveda! Kaj pa še, rečete, senor! Trudili smo se že z njim kar se da, da bi ga ukrotili, pa vse nič ne pomaga. Sam vrag je. Vsi smo dobri jahači, pa vse je že vrgel na tla, razun enega."

„Kdo pa je to?"

„Bivolovo Čelo. Samo njega ni vrgel na tla, ukrotiti ga pa vendar ni mogel."

„Nemogoče. Če ga ni vrgel na tla, ga je potem vsaj tudi ukrotil."

„Tako smo mislili tudi mi. A ta vražji žrebec je šel z Tekaltom v vodo, in ko tudi to in pomagalo, je dirjal z jezdecem v najgostejši gozd in se ga otresel."

„Grom in strela!" je zaklical Krek.

„Tako je tako!" je dejal Bivolovo Celo. „Sicer je sramotno, vendar je resnica."

„Mnogo slavnih jahačev in lovcev je bilo že v estanciji," je nadaljeval bakero, „in vsi so rekli, da ga zamore samo eden ukrotiti."

„Kdo pa?"

„Neki tuji lovec, tam gori ob reki Red-River, ki bi jahal samega vraga skozi pekel. Ta mož gre kar tja med divje konje ter si izbere najboljšega."

Krek se je nasmehnil in vprašal:

„Kako se pa imenuje ta lovec?"

„Ne vem. Indijanci mu pravijo Itintika, Gromov Strel."

Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo sta molčala, Krek pa je vprašal:

„Kje pa je konj?"

„Tamle za onimi palisadami leži zvezan!"

„Tristo vragov! Kako vendar ravnate z njim! Pokažite mi ga!"

Nato so odšli vsi k palisadam. Ravno ko so dospeli do ograje, so srečali starega Karpelesa, njegovo hčer in Karjo, ki so jahali ravno domov, ker so že vse pregledali.

Žrebec je ležal na tleh; vse štiri noge je imel povezane, na gobcu pa torbo. Njegove oči so bile od same besnosti krvave, in torba na gobcu je bila vsa penasta.

„Grom in strela, to je pa greh, da ravnate tako z živalijo!" je dejal Krek, ko je zagledal žrebca. „Na ta način morate pokvariti tudi najplemenitejšega konja!"

Medtem je prijahal Karpéles in Olga bližje.

„Kaj pa imate, senor Krek, da se tako razburjate?" je vprašal stari hacijendero.

„Jezi me, da žrebca tako mučite."

„Če pa noče ubogati."

„Seveda, če tako ravnate z njim. Dobrega jahača mu posadite na hrbet, pa je!"

„Nič ne pomaga!"

„Kaj pa še! Senor, ali smem poskusiti?"

„Ne."

„Zakaj pa ne?" se je začudil Krek.

„Ker mi je Vaše življenje predrago."

„Rajše umrem, kakor da bi gledal tako trpinčenje. Torej ali smem, senor?"

Tedaj je prijahala Olga v skrbeh bliže in dejala:

„Oče, nikar mu ne dovoli! Žrebec je prenevaren!"

Slovenec ji je pogledal ves srečen v oči in vprašal:

„Senora, ali me sovražite? Ali me zaničujete?"

„Sovražim? Ne. Zaničujem? Še manj."

„Zakaj me pa potem tako razžalite? Mož mora vedeti, kaj da stori. Odkritosrčno Vam povem, da se žrebca prav nič ne bojim."

„Saj ga ne poznate, senor," je dejal tedaj Karpéles. „Mnogo jih je bilo že tu, in vsi so rekli, da more tega žrebca ukrotiti samo Itintika, Gromov Strel."

„Ali poznate tega Itintika?"

„Ne, vendar vem o njem, da je najboljši rastrejador in jahač med velikim in atlantskim morjem."

„In vendar prosim, da mi dovolite zajahati žrebca."

„Če že na vsak način hočete, naj pa bo!" je dejal stari hacijendero. „Moj gost ste, zato Vam moram dovoliti; a če se Vam pripeti kaka nesreča, ne prevzamem nikake odgovornosti."

Tedaj je pogledala Olga Kreka žalostno v oči in dejala skrbno:

„Senor Krek, ali se hočete res podati v tako nevarnost?"

„O, senorita Olga, to ni zame nikaka nevarnost; le bodite brez skrbij!"

Nato je stopil k žrebcu, ki se je valjal ves divji in penast na tleh. Prerezal je vse vrvi in jermena ter mu snel torbo z gobca. Potem je vzel izza pasa dolg laso (pleten jermen) in ga dal žrebcu v gobec. Ko je ta skočil bliskoma na noge, je sedel Krek že na njegovem hrbtu.

Sedaj se je pričel boj med konjem in jezdecem. Žrebec je šel naprej in nazaj, suval v stran, grizel, se vrgel na tla, se valjal, in skočil potem zopet kvišku, Krek pa je sedel na njem kakor pribit. Konj se je potil in penil, Krek pa ga je stiskal z nogami, da je živali pohajala skoraj sapa. To je trajalo kakih pet minut, slednjič pa se je spel žrebec zadnjič kvišku — in oddirjal z jezdecem čez drn in strn.

„Grom in strela, tacega junaka pa še nisem videl!" je pripoznal stari Karpéles.

„Zmagal ga je!" je dejal neki bakero.

„Hvala Bogu!" je vzdihnila Olga, „oh, v kakih skrbeh sem bila."

„Nikar se več ne boj!" je dejal stari hacijendero. „Sedaj ni več nevarnosti. To ti je bil boj, kakor bi se boril vrag z vragom. Mislim, da oni Itintika tudi ne zna boljše!"

Tedaj je pristopil Bivolovo Čelo in dejal:

„Gotovo ne, senor, ampak ravno tako."

„Zakaj? Ne razumim Vas."

„Zato, ker je ta senor Krek Itintika, Gromov Strel."

„Kaj? Senor Krek je Itintika?" se je začudil hacijendero.

„Tako je!"

Olga je zrla po teli besedah vsa srečna predse.

Vsi so čakali na Kreka, in nihče ni zinil več besedice. Čez četrt ure se je vrnil. Žrebec je bil tako zmučen, da bi se bil skoraj zgrudil na tla, Krek pa je sedel smehljaje se na njegovem hrbtu. Olga mu je jahala naproti in dejala:

„Senor, hvala lepa vam!"

Krek jo je razumel in ji ni odgovoril, ampak vprašal starega hacijendera:

„Torej, senor Karpéles, ali še vedno mislite, da zna samo oni Itiutika tega žrebca ukrotiti?"

„Seveda!"

„Oho, mislim, da ga ne rabimo, ker ga znam jaz tudi."

„Seveda, ker ste Vi Itiutika."

„Oh, torej je moja skrivnost razkrita!" se je smejal Krek.

„Sedaj saj niste več nepoznani, kakor kak savanski knez," je pristavila Olga.

Nato so se vrnili vsi v estancijo.

Ko so dospeli domov in vstopili v vežo, je dejala Indijanka.

„Radovedna sem, če je grof Alfonzo že doma."

Tedaj se odpro vrata jedilne sobe, in grof Alfonzo je stopil v predsobo. Oblečen je bil v dolgo domačo suknjo iz rudečega, svilenega, perzijsko pretkanega blaga. Okoli njega se je širil tako močan duh, kakor v kaki parfimerijski prodajalnici. Skozi odprta vrata se je videlo v bogato meblovano jedilnico. Pohištvo je bilo jako fino in skoraj preveč razkošno.

Grof Alfonzo je imel v roki še prtič, kajti bil je ravno pri večerji.

„Ali niste o meni govorili?" je vprašal. „O, naše lepe dame so se srečno domov vrnile!"

Indijanka je pri teli besedah zarudela, Olga pa je odgovorila hladno, a vendar uljudno:

„Da, kakor vidite, grof. Skoraj bi se pa ne bilo vrnile."

„Oh, zakaj? Upam, da se Vam ni primerila kaka nezgoda — —"

„In vendar se je. Komanhi so nas namreč ujeli."

„Grom in strela! Ali bi jih nažgal!"

„Mislim, da bi to ne bilo tako lahko," se je nasmejala Olga porogljivo. „Sicer smo jim pa srečno ušli. To sta naša rešitelja."

„Oh!" je dejal Alfonzo in stopil par korakov v stran rekoč:

„Kaki ljudje so to?"

„To je senor Krek iz Kranjskega na Avstrijskem, to pa Medvedovo Srce, apaški vodja."

„Oh, torej Slovenec in Apah. Čisto skupaj spadata. Kedaj pa senorja zopet odpotujeta? Menda saj takoj?"

„Moja gosta sta in bosta ostala dokler jima drago," je dejal tedaj hacijendero.

„Oho, Karpéles, kaj pa mislite!" je zaklical tedaj grof. „Poglejte jih, kaka da sta. Jaz naj bi bil z njima pod jedno streho? Tako grozno smrdita po blatu in močvirju. Takoj bi odpotoval!"

Hacijendera je tedaj zgrabila jeza, in odgovoril je:

„Pa pojdite, ekselenca, če Vam drago. Ta dva gospoda sta rešila moji hčeri življenje; dobro došla sta mi."

„Oh, Vi se mi upirate?" je dejal grof.

„Da."

„Ali ne veste, da sem jaz tu zapovednik?"

„Torej dobro, ti pa povem, kje da je kraljevski zaklad."

„Oh, vendar!"

„Ampak z nekim pogojem."

„Povej!"

„Skrivnost ti povem šele pri najini zaroki."

„To je nemogoče!" je dejal Alfonzo razočaran.

„Zakaj pa?"

„Ker dobiš plemstvo šele vsled kraljevskega zaklada. Preden pa nisi plemenita, se ne smem s teboj zaročiti."

„Ali res?"

Objel jo je, pritisnil na svoje prsi in jo strastno poljubil.

„Res je, res, verjemi mi, moja ljuba, ljuba Karja. Saj veš, da ne morem živeti brez tebe. Sicer si kraljevskega rodu, a vaše plemstvo na Španskem ne velja. Verjemi in zaupaj mi, moje življenje, moje vse."

„Torej dobro, ti pa povem še pred zaroko, a dati mi moraš pismeno potrdilo, da postanem vsled tega, ker sem ti izdala skrivnost o kraljevskem zakladu, tvoja žena."

Alfonzu je bil ta nov pogoj zelo neljub, a ker je bil že tako blizu cilja, se je udal, ker je mislil, saj mu to potrdilo ne more prav nič škodovati.

„O prav rad, moja Karja! Torej povej mi, kje je zaklad?"

„Najprvo hočem potrdilo imeti, ljubi Alfonzo!"

„A tako. Saj ga še nisem spisal."

„Pa počakajva."

„Kako dolgo pa?"

„Kakor ti drago."

„Dobro. Potrdilo je jutri opoludne gotovo."

„In svoj pečat moraš tudi pritisniti na pismo."

„Seveda ga bom!" je pritrdil Alfonzo.

„Zvečer ti pa potem povem."

„Zakaj pa šele zvečer?"

„Ali hočeš že preje?"

„Potrdilo je opoludne že spisano. Ali smem priti k tebi?"

„Ne. Pomisli, če pride slučajno Olga ali pa kaka služabnica k meni!"

„Torej pa pridi ti k meni!"

„Jaz k tebi?" se je obotavljala Indijanka.

„Ali se me morda bojiš?"

„O ne. Pa naj bo, pridem!"

„Ali gotovo?"

„Gotovo, gotovo!"

Tedaj jo je zopet objel in poljubil, akoravno mu ni šlo kaj posebno od srca. Alfonzovo srce je bilo sicer zelo veliko, a Indijanka se mu pa vendar le ni dopadala. Ljubil je — vsaj tačasno — drugo deklico, — Olgo Karpélesovo. Zaradi nje je prišel tolikokrat na obisk iz Mehike na pristavo del Erina, a Olga ga ni marala.

Medtem ko sta sedela Alfonzo in Kurja pod oljnatimi drevesi, je šel Krek s svojim tovarišem Tekaltom na izprehod na bližnje travnike, ker mu je bilo v sobi presoparno. Ko sta se potem vrnila, in se je Tekalto poslovil, je šel Krek še sam malo na svetlični vrt in se vsedel ob robu lepega vodometa.

Sedel je komaj kakih pet minut, ko zasliši za seboj lahke korake. Zagledal je od daleč žensko podobo, ki je šla naravnost proti vodometu. Spoznal je Olgo in vstal. Tudi Olga ga je tedaj zagledala in se vstavila.

„Prosim, senorita, le stopite brez skrbi bliže," je pričel Krek, „takoj odidem, da Vas ne motim."

„Oh, senor Krek, Vi ste!" mu je odgovorila. „Mislila sem, da je kdo drugi, in da že davno spite."

„V sobi se mi je zdelo tako soparno in tesno; navaditi se moram šele zopet na zidovje."

„Tudi meni je bilo v sobi nekam čudno, zato sem šla na vrt."

„Torej le uživajte večeren hlad in mir. Nočem Vas motiti. Lahko noč, senorita."

Hotel je oditi, a prijela ga je za za roko in dejala: „Ostanete, če Vam drago, saj je zraka in prostora za naju oba dovolj. Mene prav nič motite."

Ubogal jo je ter se vsedel poleg nje na kamniten vodovemetov rob. —

Medtem se je vlegel vodja Mictekov na prostem tik ob vrtnih vratcih spat. Sanjaje je gledal proti nebu in premišljeval. Kar se mu je zdelo, da sliši na vrtu nek šum. Takoj mu pride na misel, da bi utegnil biti grof Alfonzo, ki se skuša priplaziti v bližino njegove sestre Karje. Kaj ko bi imela morda na vrtu sestanek?

Ni mu dalo miru. vstal je in se splazil po tihem na vrt. Priplazil se je prav blizu vodometa in slišal vsako besedico, a namesto grofa in svoje sestre je našel Kreka in Olgo.

„Senor, pravzaprav bi morala bi jezna na Vas," je dejala ravno Olga.

„Zakaj?"

„Ker sem bila danes v tolikem strahu radi Vas."

„Zaradi onega žrebca?"

„Da."

„Vaš strah je bil popolnoma nepotreben, kajti ukrotil sem že konje, ki so bili bolj divji kot ta žrebček. Upam, da je sedaj tako krotek, da ga jaše lahko vsaka dama."

„Nekaj se mi pa vendar le dobro zdi."

„Kaj pa?"

„Da sem zvedela Vaše častno lovsko ime. Kako ste ga preje skrbno prikrivali!"

„Bil sem samo previden. Kolikokrat mi je to že koristilo, ker me ni nihče poznal."

„A meni bi bili saj smeli povedati svoje lovsko ime. Zaupali ste mi vendar že mnogo večjo skrivnost."

„Skrivnost, ki ne bo imela zame nikoli nobene vrednosti. Kraljevskega zaklada gotovo nikdar ne najdem, akoravno moram biti v bližini."

„Iz česa sklepate, da ste blizu?"

„Iz leže gorovja in rek. Okolica, kjer smo jahali nazadnje, soglaša popolnoma z mojim zemljevidom."

„Nekaj torej že imate, zato iščete lahko naprej."

„Ne vem, ali naj sploh še iščem ali ne."

„Zakaj pa ne?"

„Ker dvomim, ali imam pravico ali ne?"

„Na vsak način imate pravico najditelja. Le iščite, senor. Kako bi bila vesela, če bi ga našli!"

„Zlato sicer ni vse, vendar imam v domovini revnega brata, katerega bi s tem osrečil. Čigav je neki ta zaklad? Gotovo je last potomcev onih, ki so ga skrili."

„Ali ne veste, kdo je narisal Vaš zemljevid?"

„Ne vem. Dal mi ga je neki lovec, ki je bil ranjen in je preje umrl preden mi je mogel povedati kaj natančnejšega."

„Ali ni nobenega imena na zemljevidu?"

„Nobenega. Samo v enem kotu je neko čudno znamenje, ki ga ne razumem. Torej dobro, iskati hočem zaklad, a če ga najdem, ga ne vzamem, ampak poizvedujem po postavnih lastnikih. Če jih ne najdem, potem je še vedno čas, da se odločim za kaj druzega."

„Senor, poštenjak ste!" je dejala Mehikanka pritjevaje.

„Storim samo, kar moram, in opuščam krivico."

„Vaš brat je torej reven?"

„Da. Mornar je, in gotovo ne postane nikdar samostojen gospod, dokler je navezan samo na svoj zaslužek. Moje premoženje, ki sem si ga pridobil kot lovec, pa tudi ni bogve kako velika vsota."

„Pojte, pojte, kako more reči Gromov Strel, da je reven. Denar vendar ni vse na svetu, poznam zaklade, ki so več vredni kakor denar."

„Gotovo, da so tudi taki zakladi na svetu. Tudi jaz poznam tak zaklad, ki je dragocenejši kakor vse zlato na svetu. Da bi si pridobil ta zaklad, bi žrtvoval rad vse svoje življenje."

„Kakov zaklad pa je to?"

„Ali ga smem imenovati?" je vprašal s tresočim glasom.

„Le povejte, le!" je rekla po tihem.

„Ta zaklad — — ste Vi!" je odgovoril Krek in prijel Olgo za roko. „Ali mi verujete?"

„Verujem," je dejala prisrčno. „Tudi jaz poznam namreč tak zaklad."

„Kakov zaklad, senora?"

„Ali ga res smem imenovati?"

„O, prosim, prosim!"

„Ta zaklad ste Vi — ne, si ti Antonio!"

Pri teh besedah ga je objela okoli vratu in naslonila svojo glavico na njegove prsi.

Krek pa se je nagnil k njej in ji dal dolg, prisrčen poljub. — — —

Vsa srečna nista cula, da je tedaj nekaj zašumelo v grmovju. Bil je Mókašimótak, Bivolovo Čelo, ki je vstal in se splazil po tihem zopet k svojemu ležišču.

Krek in Olga pa sta se srčkala še precej časa in šla, šele pozno spat. — — —

Ob istem času je sedelo v kake dve ure oddaljeni dolini okoli precejšnje grmade kakih dvajset mož. Bili so roparji, katere je najel grof Alfonzo, in plačal na dan vsakemu cekin, voditelju pa dva. Na železnem drogu so pekli četrtino teleta in se pogovarjali. Ko so povečirjali, so postavili stražo in se vlegli okoli na pol ugasle grmade spat.

Komaj so trdno zaspali, ko se zasliši od daleč klopot konjskih kopit. Takoj so vsi vstali. Jezdec je prihajal vedno bliže in bliže.

„Kdo je?" je vprašala straža.

„Pravi."

„Tedaj naj le pride bliže!"

Prišlec je oddal svojega konja straži in stopil bliže. Bil je grof Alfonzo de Rodriganda. Vsedel se je poleg kapitana in si prismodil fino cigareto.

„Ali nam prinašate slednjič kako delo, don Rodriganda?" je začel kapitano.

»Da."

„Káko pa? Če dobro plačate, storimo, kar hočete," je dejal kapitano in prijel za svoje bodalo za pasom.

Alfonzo pa je odkimal in mu odgovoril:

„O, nič tacega. Rabim samo arijere (gonjači mul)."

„Arijere?" je vprašal ropar. „Tako slebega dela pa ne prevzamemo, saj nismo postopači."

„Vem, da ne. Poslušajte me vendar!"

Roparji so stopili bliže h grofu, ki je začel praviti:

„Spraviti moram nekaj v Mehiko, o čemur ne sme vedeti živa duša ničesar; zaraditega rabim zanesljive arijere. Ali hočete prevzeti to delo?"

»Prevzamemo, če dobro plačate."

»Plačam, kar zahtevate. Ali imate pripravna tovorna sedla?"

„Imamo."

„Vreče in zaboje?"

»Tudi."

»Dobro. Konje dobimo v estanciji del Erina, kolikor jih rabimo. Jutri ob tem času zopet pridem, in ko se zdani, odidemo."

„Kam pa?"

»Tega sedaj še sam ne vem."

„Kaj pa bomo imeli v vrečah in zabojih?"

„To Vas nič ne briga. Z menoj prideta tudi dva služabnika, ki bodeta nekje in nekdaj napolnila vreče in zaboje. Potem greste pod mojim nadzorstvom v Mehiko. Če bi nas kedo napadel, morate blago braniti."

»Presneto je tóle skrivnostna stvar, don Rodriganda. Po tem se ravna seveda plačilo."

»Zamojdel. Koliko pa zahtevate?"

»Tri cekine na dan za vsacega moža."

»Dobro."

»Jaz kot vodja pa šest."

»Tudi dobro."

»Poleg tega pa vso hrano in, kar je še treba."

»Tudi dobite."

»In, če spravimo blago srečno v Mehiko, še tristo cekinov posebej."

»Petsto jih dobite, če bom z vami zadovoljen."

»Hurá, to je prav! Senor, le zanesite se na nas; kar hočete, Vam storimo."

„To je lepo. Sicer pa vzemite tole malo za poboljšek, da ste mi zvestejši. Razdelite si med seboj!"

Vzel je iz žepa polno mošnjo denarja, in jo izročil kapitanu. Nato je odjahal.

Ko je izginil Alfonzo v daljavi, je odprl kapitano mošnjo. Bilo je samo zlato.

Roparji so se zelo čudili, zakaj da je grof tako darežljiv. Ugibali so, kako blago bodo prevažali; morda človeško meso, ali zlato, morda kak zaklad?

Kapitano pa jim je velel, da naj gredo spat in dejal:

„Nikar si ne belite svojih glav, tovariši! Grof nam plača tako dobro, da je ono skrivnostno blago gotovo nekaj posebnega. Ubogati ga sicer hočemo, a poleg tega pa le bodite malo radovedni, in če moremo rabiti ono blago, potem je grof ravno tako vreden ene kroglje kakor njegova dva služabnika. Sedaj pa le bodite mirni in zaspite!"

Vse na okrog je potihnilo. — — —

Komaj je drugo jutro Krek vstal, ko vstopi hacijendero v njegovo sobo in ga prosi, če mu sme postreči z novim perilom in kako pripravno obleko. Ker je bila njegova lovska obleka že precej slaba, in ker bi bil starega Karpelesa gotovo razžalil, če bi ne bil vsprejel njegove ponudbe, zato je šel z hacijenderom in si izbrat v shrambi pripravno obleko.

Ko je stal čez pol ure pred ogledalom, je bil ves drugačen. Imel je dolge, ob strani s zlatom obšite mehikanske hlače, lahke čevlje, snežno belo srajco, kratek, s zlatim in srebrnim denarjem obšit telovnik, pisan, svilen pas, širok sombrero (klobuk), ostrižene lase in obrito brado.

Ko je prišel potem v jedilnico k zajutreku, je bila Olga že tam. Zarudela je, ko je zapazila spremembo. Tako lepega si pa tega Slovenca vendar ni mislila. Karja in oba Indijanca sta se seveda vedla, kakor bi spremenbe niti opazila ne bila.

Tudi Alfonzo je prišel k zajutreku. Grozno ga je jezilo, ker je občevala Olga tako prisrčno s Krekom. Živa duša se ni zmenila zanj. Od same jeze je škripal na skrivnem z zobmi.

Po zajutreku je prosila Olga Kreka, da naj še malo počaka. Niti slutil ni, kaj da namerava. Ko so pa bili stari hacijendero, Olga in Krek sami v sobi, tedaj je objela lepa deklica svojega očeta in dejala:

„Oče, včeraj sva premišljevala, kako bi se skazala senorju Kreku hvaležna."

„Da," je pritrdil Karpeles, „a žalibog si nisva mogla ničesar pripravnega domisliti."

„O," je dejala Olga, „pozneje sem še premišljevala o tem, in sem pravo našla."

„Kaj pa moj otrok?"

„Ali naj ti pokažem?"

„Seveda!"

Tedaj je objela Slovenca in ga poljubila.

„To naj ima za zahvalo, oče, prepričana sem, da me je vreden!"

Hacijenderu so se od veselja zasvetile oči, in vprašal je z rosnimi lici:

„Moja hčerka, ali je to tvoja resna volja?"

„Tako mi pravi moje srce, oče!"

„Ali je pa senor Krek s tem zadovoljen?"

„Ljubi me čez vse, in zato sem tako neskončno srečna."

„Ali ti je rekel, da te ljubi?"

„Seveda!" je pritrdila in se od veselja jokala.

„Kedaj pa?"

„Včeraj zvečer."

„Kje?"

„Na vrtu. Ali moraš vse vedeti, oče? Ali ti ne zadostuje, da sem srečna, neskončno srečna?"

„Zadostuje, zadostuje. Tudi jaz sem zelo srečen. In Vi, senor Krek, ali hočete res postati moj sin?"

Slovencu so zalile solze svetle oči, in odgovoril je:

„O, kako zelo rad. Ampak reven sem, zelo reven senor!"

„Sem pa jaz bogatejši, in tako se vse poravna. Objemita me, moja ljuba, dobra otroka. Bog vaju blagoslovi, in sreča življenja naj vama zasije!"

Vsi trije so bili srečni in se prav prisrčno objeli, kar se odpro vrata in — vstopil je grof.

Ves začuden je obstrmel; razumel je ves položaj in pobledel od jeze.

„Prišel sem radi nekega konja," se je opravičeval, „a vidim, da motim!"

„Ne odidite," je dejal hacijendero, „preden Vam ne povem, da seje moja liči zaročila s senorjem Krekom!"

„Čestitam!"

Nato je Alfonzo zopet odšel.

Peter Karpéles je takoj potem naznanil svojim služabnikom, da se je zaročila njegova hči, dona Olga, s senorjem Krekom, in da je zaraditega danes praznik.

Ko je prišel Krek na prosto, mu je prišel vodja Mictekov naproti in dejal:

„Hraber mož si. Premagaš sovražnika in si osvojiš najlepšo skvav (ženo) cele dežele. Vakonta naj ti da svoj blagoslov. To ti želi tvoj brat!"

„Res, srečo imam," je odgovoril Slovenec. „Ubog lovec sem bil in sedaj postanem bogat hacijendero."

„Ubog pa že nisi bil, ampak bogat."

„Prav imaš," se je nasmejal Krek. „Spal sem v gozdu in se odeval z zvezdami."

„Ne," je dejal Indijanec resno, „bil si bogat, ker si imel zemljevid h kraljevskemu zakladu."

Slovenec se je začudil.

„Kdo ti je to povedal?"

„Vem, pa je. Ali mi pokažeš zemljevid?"

„Pokažem."

„Takoj?"

„Pojdi z menoj!"

Nato sta odšla v Krekovo sobo, kjer je pokazal Slovenec Indijancu zemljevid. Tekalto je pogledal hitro v kot in dejal:

„Da, res ga imaš! Poglej, tole znamenje v kotu je Toksertovo znamenje. Toksertes je bil oče mojega očeta. Zapustiti je moral deželo in se ni več vrnil. Rečem ti, da nisi reven. Ali hočeš videti jamo, v kateri je kraljevski zaklad?"

„Ali mi jo moreš pokazati?"

„Morem."

„Čegav pa je zaklad?"

„Moj in moje sestre Karje. Midva sva edina potomca micteških kraljev. Ali naj ti pokažem zaklad? Ali greš z menoj?"

„Grem."

„Bodi torej pripravljen danes ob dveh čez polnoč. Samo po noči smeva tja iti."

„Ali sme kdo vedeti o tem?"

„Nihče. Vendar smeš svoji zaročenki zaupati to skrivnost."

„Zakaj ravno njej?"

„Ker ve, da si iskal zaklad."

„Kje si pa to zvedel?"

„Slišal sem vse, kar sta se včeraj zvečer na vrtu pogovarjala. Imel si zemljevid, in vendar nisi hotel vzeti ničesar, ampak šele poizvedovati, kdo da je postavni dedič. Pošten mož si, kakor jih je malo med belokožci. Zato ti pokažem kraljevski zaklad."

Ko so dve uri pozneje vsi sedeli pri kosilu, je šla Indijanka na skrivnem h grofu. Sprejel jo je najprisrčneje in jo posadil na zofo.

„Ali že imaš potrdilo?" ga je vprašala.

„Ali znaš brati?"

„Znam," je odgovorila ponosno.

„Tu je imaš."

Izročil ji je potrdilo, ki se je glasilo sledeče:

„Izjavljam s tem, da smatram po sprejemu zaklada micteških kraljev Karjo, kot potomkinjo micteške kraljevske rodovine za svojo zaročenko, in da jo vzamem za svojo ženo.

Alfonzo
grof de Rodriganda y Sevila."

„Ali je prav?"

„Besedilo je dobro, ampak pečat manjka."

„Saj ga ni treba."

„Obljubil si mi ga."

„Dobro, ti ga pa pritisnem na potrdilo," je dejal in prikrival svojo nejevoljo.

Prižgal je svečo in pritisnil svoj grofovski pečat na pergament.

„Tu imaš, moja Karja! Sedaj pa le izpolni svojo obljubo!"

„Bom."

„Torej?"

„Ali poznaš goro El Reparo?"

„Poznam. Štiri ure je oddaljena od tukaj in leži proti zahodu."

„Tako obliko ima, kakor kaka velika trdnjava."

„Res je."

„Na tej gori izvirajo trije potoki, ki se v dolini združijo. Srednji je pravi. Ta ne izvira kakor drugi studenci, ampak je že takoj pri svojem iztoku iz zemlje precej širok. Če stopiš torej pri izviru tega potoka v vodo in se malo pripogneš, da prideš v goro, tedaj zagledaš jamo pred seboj."

„To je pa prav lahko."

„Seveda je."

„Ali je treba luči?"

„Na desno pri vhodu v jamo najdeš baklje."

„Ali je to vse, kar mi imaš povedati?"

„Vse."

„Ali je zaklad res še ves tam?"

„Še ves."

„Lepa hvala ti torej, moj dobri olrok! Sedaj si moja zaročenka, in kmalu postaneš moja žena. Sedaj pa le pojdi, da nas kdo ne zasači!"

„Ali se vidiva danes zvečer?"

„Seveda se."

„Kje pa?"

„Zopet pod oljnatimi drevesi ob potoku."

Nato je odšla. Žrtvovala se je svojemu ljubčeku, izdala je skrivnost, in vest jo je pekla. — — —

Alfonzo je bil celo popoludne v svojih sobah. Kmalu po kosilu je prišla estafeta (pošta). Grof je dobil iz slavnega mesta Mehike pismo, na katerem je bilo zapisano, da se sme izročiti samo njemu lastnoročno. Razpečatil je ovitek, prebral pismo, zrl nekoliko minut venomer predse, potem pa zamrmral:

„Kaj me briga, če je tudi zločin. Vse odobrim, pa je, saj postanem vsled tega grof. Ravno prav, da sem že pripravljen za odpotovanje. Pa kako bogatstvo prinesem s seboj v Mehiko! Še kralji in cesarji me bodo zanj zavidali!"

Pismo se je glasilo sledeče:

„Ljubi nečak!
Tvoj oče mi je pisal. Takoj moraš odpotovati v Rodrigando. Vendar mora preje še umreti stari Ferdinando, natančno kakor smo se domenili. Pridi nemudoma. Kapitan Landola že čaka nate v luki.

Tvoj stric
Pavlo Kortejo."

Razun apaškega načelnika, Šojinlijeta, so se menda vsi drugi veselili Krekove zaroke z krasno hacijenderovo hčerko, Olgo. Medvedovo Srce in Slovenec Krek sta bila najboljša prijatelja, zato je bilo Indijancu zelo dolgčas, ker se bo moral ločiti od svojega tovariša. Ulovil si je na pol divjega konja in odjahal v daljni svet.

Dirjal je komaj kake dve ure čez drn in strn, ko zasliši dva strela. To se je previdnemu Indijancu zdelo zelo sumljivo. Privezal je konja na bližnje drevo in se splazil bliže proti onemu mestu, od koder je slišal strel. Postrečilo se mu je priti tako blizu, da je videl skozi gost grm osemnajt mož in dva mrliča. Eden izmed mož je držal v roki samokres in dejal:

„Kdor me ne uboga in mi ugovarja, ga takoj ustrelim."

„Ali ni prenevarno streljati tule?" je vprašal nekdo.

„Puhloglavež, kdo se nas pa upa napasti!" je odgovoril roparski načelnik.

Medvedovo Srce je razumel ono mešanico med indijanskim in španskim jezikom, ki jo govore na mehikanski meji, a ti možje so govorili čisto španščino, zato jih ni razumel. Mislil je, da je kaka lovska družba, in da so se med sabo skregali. Na tihem se je splazil zopet proč in odjahal nazaj v estancijo.

Tam so ga že pogrešali, takoj se je moral vsesti k polni mizi in ni imel časa premišljevati več o teh tujcih.

Slavnosten zaročni dan je minil brez vsacega posebnega dogodka. Grofa ni bilo videti cel dan. Kakor žalost tako utrudi tudi veselje človeka, in zato so šli zgodaj spat.

Sedaj je prišel grof šele iz svoje sobe in se napotil k potoku. Indijanka je že čakala nanj. Alfonzo je hlinil ljubezen in prisrčnost, vendar se je je skušal iznebiti kakor hitro mogoče.

„Zakaj pa že hočeš oditi?" ga je vprašala.

„Ker grem na mal izlet."

„Kam pa?"

„V jamo, kjer leži kraljevski zaklad."

„Ali greš že ponj?"

„Še ne. Prepričati se hočem samo, če je res še tam."

„Seveda je še. Moj brat ga je videl pred par dnevi."

„Prepričati se moram vendar sam, ker je stvar zame zelo važna."

„Kedaj se pa vrneš?"

„Še pred večerom."

„Torej dobro spavaj!"

Objela in poljubila ga je za slovo in potem odšla. Tudi Alfonzo je počasi odšel za njo. Ko je prišel v svojo sobo, sta njegova dva služabnika že pospravljala stvari, ki jih je pripravil za odpotovanje. Ker tega ni bilo mnogo, so bili kmalu gotovi.

„Nesita stvari na tihem na dvorišče in osedlajta konje. Zunaj palisad pri visoki cedi se snidemo."

Nato je odšel iz sobe in hotel it počasi proti cedri. Ko pa pride na dvorišče, zagleda v Olgini spalnici luč. Oh, to je ona krasna nevesta, ki ga ni marala! Morda je ženin pri njej? Polotilo se ga je ljubosumje, na vsak način je hotel vedeti, kako in kaj. Vedel je, da je pri palisadali več dolgih drogov. Zato je šel po tak dolg, močan drog, ga naslonil ob zid in splezal tako visoko, da je videl skozi odprto okno v sobo.

Olga se je ravno razpravila in stala v tanki srajčici pred posteljo, ker se je ravno hotela vleči spat. Njena krasna podoba je zapeljala Alfonza. Stopil je na zid in skočil v sobo. Ko je zaslišala Olga šum, se je obrnila in hitela pokriti svojo nagoto.

Vsa prestrašena je zakričala in vprašala:

„Kaj pa hočete?"

„Ljubezen!" je zajecljal Alfonzo v zadregi.

Pogledala ga je s svojimi iskrenimi očmi in vprašala:

„Ljubezen? Zaničevanje in kri zaslužite, ne pa ljubezen."

Kot bi trenil z očmi, tako hitro mu je iztrgala bodalo izza pasa in mu ga nastavila na prsi.

„Takoj me zapustite!" mu je potem ukazala.

„Od tebe pa ne grem, ti krasna! Ne, ne, in tisočkrat ne!"

Pri teh besedah jo je prijel močno okoli pasu, jo pritisnil nase in jo začel poljubovati. Borila sta se za nož. Alfonzo je bil močnejši in jo tako držal, da mu ni mogla ničesar storiti. Uvidela je, da Alfonzo gotovo zmaga, če bi iz sramežljivosti še nadalje molčala. Zato je zaklicala na glas na pomoč.

Kar se zaslišijo zunaj hitri koraki.

„Za božjo voljo, kaj pa kličeš?" je vprašala Indijanka, ki je stanovala najbliže Olge.

Grof je hotel tedaj Olgi usta zamašiti, a ni se mu posrečilo.

„Pokliči ljudi, grof me je napadel! Hitro, hitro!"

„Grof? — Oh! —"

Indijanka je hotela v sobo, a vrata so bila zaklenjena. Grof in Olga sta se še nadalje borila. Kar se zaslišijo zopet zunaj koraki. Indijanka se je vrnila. Počil je strel, vrata so se odprla, in Indijanka je vstopila.

Oblečena je bila kakor Olga tudi samo v nočni srajci, v desnici je držala samokres in zaklicala:

„Lažnik! Goljuf! Nezvestobnež!"

Alfonzo je izpustil Olgo, a ko je videl da ima samokres samo eno cev, se je zasmejal in hotel Olgo iznova objeti. Tedaj ga je pa zgrabila Indijanka za vrat in treščila z vso silo ob zid, da se je zgrudil na tla.

Zunaj na hodniku so se začuli glasni glasovi, kajti privreli so ljudje na pomoč, ker so čuli strel.

Tedaj je skočil grof kvišku, planil skozi okno in se spustil hitro ob drogu na tla. Par trenutkov pozneje sta čuli deklici, da je oddirjal z večimi konji.

„Sveta Madona, kdo pa strelja, kaj pa je?" se je zaslišal hacijenderov glas, ki je hitel s služabniki na pomoč.

Ob istem času sta se čula v daljevi dva strela in dva krika. Trenutek nato je počil še en strel.

„Moj Bog, kaj pa je?" je vprašal Karpeles, ko je vstopil.

„Oče, grof me je napadel."

„Grof! Kaj pa je hotel?" je vprašal tedaj hacijendero ves iznenaden, potem pa hitro pristavil: „Ali nisi zaklenila sobe?"

„Prišel je skozi okno."

„Skozi okno? Kakor tat? O moj Bog! Kdo je pa ustrelil?"

„Jaz!" je dejala Indijanka, ki je stala poleg bleda kakor smrt. „Ustrelila bi ga bila, če bi bila imela dvocevko."

„Oh! Kdo je pa ustrelil tu zdolaj?"

„Ne vem."

„Oblecite se, otroci, in pridite v dvorano. O stvari se moramo natančnejše pogovoriti."

V desetih minutah so se vsi stanovalci v dvorani zbrali; tudi Medvedovo Srce je prišel. Ob pasu je imel dva krvava skalpa.

„Kaj pa imaš ob pasu?" ga je vprašal hacijendero prestrašen.

„Dvoje z glav posnetih kož," je odgovoril Indijanec hladnokrvno.

„Kje si jih pa dobil?"

„Ker nisem mogel spati, sem šel malo na prosto. Kar slišim, da kliče moja bela sestra na pomoč. Bil sem daleč zunaj, a ker je bilo okno odprto, sem jo vendarle slišal. Hitel sem na pomoč in zagledal moža, ki je ubegnil; takoj sem jo udrl za njim. Dva druga sta čakala nanj. Kakor bi trenil, so vsi trije odjahali. Nabasal sem hitro svojo puško in pomeril. Bilo je zelo temno, vendar sem dva ustrelil in jima posnel kožo z glave. Bila sta grofova služabnika."

„Torej je grof ušel?"

„Da."

„In onadva si po nedolžnem ustrelil."

„Psav! Kdor z grofom jaše, ni nedolžen."

Nato je odšel Apah iz dvorane, a se kmalu zopet vrnil in vprašal:

„Kje pa je Gromov Strel, moj beli brat?"

„Saj res, kje je senor Krek, da ne pride na pomoč ko ga vendar tako zelo rabimo?" je vprašal Karpéles.

„Odpotoval je," je odgovorila Olga.

„Kam?"

„S Tekaltom."

„Kam, vprašam!" je dejal Karpeles.

„Ne smem povedati."

„Z mojim bratom? Res?" je vprašala Indijanka.

„Da. Rekel mi je, da gre z njim."

Apah je zmigaval z glavo.

„Moja bela sestra naj odpre svoja ustna," je dejal. „Kaj je hotel grof pri njej v njenem vigvámu (spalnica)? Ne daleč od tu sem opazil mnogo belih ljudij s sedli, zaboji in vrečami, tudi nekaj mrličev sem videl. In moja hrabra brata sta odpotovala. To pomeni veliko nevarnost. Moja sestra naj vendar govori."

„Prepovedal mi je."

„Ker ni vedel, kaj se bo zgodilo v njegovi odsotnosti."

„O Bog, govori vendar," je prigovarjal estancijero. „V veliki nevarnosti je."

„Tedaj pa moram govoriti. Vem, da mi odpusti. Odpotoval je s Tekaltom v jamo, kjer je kraljevski zaklad."

„V jamo, kjer je kraljevski zaklad?" je vprašala Indijanka vsa prestrašena.

„Da."

„Grof je šel tudi tja. In možje so bili v bližini z vrečami in zaboji?"

„Da," je odgovoril Apah.

„Koliko jih je pa bilo?"

„Dvakrat pet in osem."

„Oh, to je nevarnost, to je nevarnost!" je zaklicala Indijanka. „Grof, ta zviti lažnik in izdajalec, hoče ukrasti kraljevski zaklad. Našel bo senorja Kreka in mojega brata v jami in ju ubil. Senor Karpeles, skličite takoj vse služabnike. Naj se zbero vsi bakéri in ciboléri in naj takoj odidejo k jami, kjer je kraljevski zaklad, da rešimo življenje senorju Kreku in mojemu bratu."

Indijanka je s temi besedami vse zbegala, samo Apah je vprašal hladnokrvno:

„Kdo ve, kje da je jama?"

„Jaz," je odgovorila Karja. „Pokazala vam bom pot."

„Ali je mogoče do tja jahati?"

„Mogoče, pot je precej dobra."

„Dajte mi s seboj to deklico in deset mož."

„Jaz grem tudi z Vami!" je dejal Karpeles.

„Ne!" je odločil Apah. „Kdo bo pa branil hacijendo? Bog zna, kaj se še vse ne pripeti. Skličite vse bakere in cibolere, in izmed njih si hočem izbrati deset. Drugi naj varujejo hacijendo."

Tako se je tudi zgodilo.

Ni še minilo tričetrt ure, ko sta odjahala potem Medvedovo Srce in Karja z desetimi oboroženimi možmi. — — — — —

Bivolovo Čelo in Slovenec sta se domenila, da gresta skupaj v jamo, kjer je kraljevski zaklad. Ko so se vlegli drugi spat, je prišel Bivolovo Čelo v Krekovo sobo in ga vprašal:

„Ali se še spominjaš, kaj si mi obljubil?"

„Še."

„Torej greš z menoj?"

„Grem."

Krek se je oborožil in odšel z Indijancem. Na dvorišču so čakali trije konji, dva sta bila osedlana, tretji je pa imel tovorno sedlo.

„Čemu pa rabiva tegale?" je vprašal Slovenec, ko je zagledal tovornega konja.

„Saj sem ti dejal, da nisi reven. Ker si bil tako pošten, da nisi hotel okrasti kraljevski zaklad, smeš toliko vzeti, kolikor more nesti eden konj."

„Ne, ne. Kaj pa misliš!" se je začudil Krek.

„Le lepo molči in zajahaj svojega konja!"

Nato je zasedel Indijanec svojega konja, prijel tovornega konja za uzdo in odjahal. Krek mu je sledil. Bila je temna noč, a Indijanec je dobro poznal pot.

Drla sta čez drn in strn, iz doline v dolino, skoraj tri ure. Kar zaslišita šumenje potoka. Jahala sta potem ob potoku naprej do podvznožja velike gore. Tam je razjahal Indijanec svojega konja in dejal:

„Tule počakajva, da se stori dan!"

Tudi Krek je razjahal svojega vranca in se vsedel potem na pečino blizu Indijanca.

„Ali je jama tu v bližini?" je vprašal Slovenec.

„Da. Tamle, kjer izvira potok je vhod v jamo. Te jame ne pozna nihče drugi kakor Bivolovo Čelo in Karja."

„Ali molči Karja o tem."

„Molči."

Tedaj se je spomnil Krek na Olgine besede in vprašal:

„Slišal sem, da hoče nekdo zvedeti od nje skrivnost o kraljevskem zakladu."

„Kdo pa?"

„Grof Alfonzo."

„Ug!"

„Moj prijatelj si, zato ti odkritosrčno povem, da ga tvoja sestra ljubi."

„Vem."

„Če mu pa izda skrivnost?"

„Tedaj je Bivolovo Čelo tudi še tu. Niti trohice zaklada ne odnese."

„Ali je zaklad velik?"

„Saj ga boš videl. Če spraviš vse zlato, kar ga je sedaj v celi Mehiki na en kup, še desetina zaklada ni. Izmed belokožčev je videl zaklad samo eden, in — —"

„Usmrtili ste ga?"

„Ne. Ga ni bilo treba, ker je zblaznil, zblaznil vsled veselja in začudenja. Belokožci ne preneso pogleda v toliko bogatstvo, samo Indijanci so dovolj močni!"

„In meni hočeš pokazati zaklad?"

„Ne. Pokažem ti samo del. Rad te imam, zelo rad, in zato nočem, da bi zblaznil. Podaj mi svojo roko, da vidim kako ti žila bije."

Slovenec mu je podal roko in Bivolovo Čelo je dejal:

„Zelo močan si! Strast zlata se te še ni polotila; ko pa vstopiš v jamo, ti začne kri kipeti po vseh žilah kakor vrela voda."

S tem sta končala svoj pogovor. Slovencu je bilo nekam čudno pri srcu.

Začelo se je daniti.

Pred njima je kipela strma gora El Reparo proti nebu. Pod njenim vznožjem je izviral potok.

„Ali je to vhod?" je vprašal Krek.

„Da," je odgovoril Bivolovo čelo. „Vendar še ne greva takoj v jamo. Najprvo morava skriti še svoje konje in izbrisati sled. Previdna morava biti."

Nato sta poiskala kake četrt ure daleč skrivališče za svoje konje. Potem sta se vrnila in izbrisala vse sledove.

Ko sta prišla do izvira je dejal Bivolovo Čelo:

„Torej pojdi!«

S temi besedami je stopil v vodo, ki mu je segala do prsij. Med površjem vode in skalo je bilo ravno dober pedenj prostora, tako da si lahko prišel z glavo skozi. Obleka je bila seveda mokra.

Prišla sta v teman prostor.

„Podaj mi svojo roko!" je dejal Indijanec.

Ko sta prišla iz vode na suho, je prijel Bivolovo Čelo Slovenca za žilo na roki in dejal:

„Tvoje srce je zelo močno. Prižgati smem bakljo.«

Nato je šel Indijanec par korakov naprej. Svetel, fosforičen blisk je pre inil na glas ves prostor in zagorela je baklja.

Videlo se je kakor bi gorelo na tisoče bakelj. Slovencu se je zdelo, da je v sredi velikanskega, svetlega solnca, kjer blišče in gori; milijoni zlatih in demantastih luči. Kreku je kar mrgolelo brez konca in kraja pred očmi, in Indijanec mu je dejal:

„To je jama kraljevskega zaklada! Bodi močan in ostani ravnodušen in hladnokrven!«

Počasi, počasi se je navadil Slovenec na ta pogled. Jama je bila kakih šestdeset korakov dolga in ravnotoliko široka. Od tal do vrha je bila napolnjena s samimi dragocenostimi. Ob stenah so stale božje podobe iz samega zlata v nadnaravni velikosti in okrašene z najdražjimi kamenji. Bog zraka Kvécalkojátel, stvarnik sveta Téckatlipóka, bojni bog Hvícilopóhtli in njegova soproga Téojaníkvi, njegov brat Tlákahvépankvérkskocin, boginja vode Kálhijukvéga, bog ognja Ikskocavkvi in vinski bog Céncotótohtin. Razun teh je bilo ob stenah par sto hišnih bogov. Vsi ti kipi so bili iz žlahtnih kovin ali pa kristalasti. Vmes je bilo vse polno dragocenih ščitov, zlatih in srebrnih posod, daritvenih nožev in na tisoče in tisoče let starih obrednih starin. Sredi jame je visela bogata kraljevska krona. Ob straneh so stale polne skrinje zlata in na tleh so bili celi kupi srebra in dragocenih kamnov. V jami je bilo toliko bogatstva, da ga ni mogoče opisati.

Pogled v te zaklade je Slovenca kar omamil. Hotel je ostati hladnokrven in ravnodušen, a ni se mu posrečilo. Kri mu je vrela po vsem telesu in zdelo se mu je, da se vrte pred njegovimi očmi velikanska ognjena in demantasta kolesa. Uvidel je, da omami zlato človeka tako, da je zmožen vsacega zločina.

„To je jama kraljevskega zaklada," je ponovil Indijanec. „Ta zaklad je moja lastnina in moje sestre Karje."

„Torej si bogatejši kakor najbogatejši vladar na svetu!" je odgovoril Krek.

„Motiš se! Revnejši sem kot ti in vsak drugi. Ne zavidaj potomca kraljevske rodovine, čegar veličanstvo je minilo, in čegar kraljestvo je razdejano. Vojščake, ki so nosili te ščite in vojno opravo, je njih ljudstvo ljubilo in častilo. Njihova beseda je odločevala o življenju in smrti podložnikov. Zakladi so še tu, a kraj, kjer so pokopane njihove kosti, so onečastili belokožci. Udrli so v našo deželo s silo in jo opustošili. Indijanci pa so skrili svoje zaklade, da jih ne dobe belokoži roparji. Ttintika, ti nisi tak kakor drugi; tvoje srce je čisto. Rešil si mojo sestro iz rok Komanhov. Moj brat si, zato ti dam toliko, kolikor more nesti tovorni konj. Vendar smeš vzeti samo čisto zlato, verižice, prstane, drago kamenje in druge take malenkosti. Izberi si kar hočeš. Vse drugo so svete stvari, in solnce jih ne bo nikdar več obsijalo, ker je minilo micteško kraljestvo."

„Ali je to tvoja resna volja?" je vprašal Slovenec Indijanca.

„Moja resna volja."

„Pa pomisli vendar, kar mi daš je vredno večkrat stotisoč dolarjev."

„Celo več milijonov je vredno."

„Ne morem sprejeti."

„Zakaj? Ali zametuješ darilo svojega prijatelja?"

„Tega ne, vendar to ne gre, da bi imel zaradi mene škodo."

Indijanec je zmajal ponosno z glavo.

„Škodo!? Kaj pa še. Kar pred seboj vidiš, še stotinka kraljevskega zaklada ni. Tu naprej so še druge jame, izmed katerih nekatere niti Karja ne pozna. Samo jaz vem zanje, in kadar umrem, ne bo več prodrla človeška misel v te globine. Izberi si sedaj, kar hočeš, jaz pa grem še naprej v druge jame. Kadar se vrnem, naloživa vse na konja in odjaševa zopet v estancijo."

Po teh besedah je vtaknil gorečo bakljo v tla in odšel proti drugemu koncu jame, kjer je izginil.

Krek je ostal sam sredi neizmernega bogatstva. — —

Grof Alfonzo je srečno ušel iz hacijende del Erina. Njegova dva služabnika je Apah ustrelil, grof pa je drl naprej in naprej. Vrniti bi se ne bil upal na nobeden način, zato je samo nato mislil, kako bi prišel kakor hitro mogoče v jamo kraljevskega zaklada in potem domov v Mehiko.

V dveh urah je dospel v dolino, kjer so ga čakali roparji okoli velike grmade.

„Ali ste pripravljeni?" jih je vprašal.

„Smo," je odgovoril roparski vodja.

„In konji?"

„Izbrali smo jih iz čred senorja Karpelesa."

„Koliko jih pa je?"

„Osemnajst za nas in trideset za Vas."

„Ali so vsi osedlani?"

„So."

„Torej pa pojdimo!"

„Kje sta pa Vaša dva služabnika, o katerih ste zadnjič pravili?"

„Ne prideta."

„Oh! Kdo Vam bo pa stregel?"

„To je stranska stvar," je odgovoril grof na kratko.

Šele sedaj je spoznal, v kaki zadregi da je. Tem divjim ljudem vendar ne more zaupati! Če vzame koga s seboj v jamo, ga gotovo ubijejo in oropajo kraljevski zaklad záse. Vendar je upal, da si izmisli med potjo še kaj pametnega.

Roparji so zajahali svoje konje, in potem so vsi skupaj odjahali.

Alfonzo je sicer poznal goro El Reparo, vendar mu je bila pot, ki je vodila od te strani tja, neznana. Zato so jahali počasi naprej. Sele proti jutru so zagledali goro pred seboj.

Ko so dospeli do srednjega potoka je ukazal Alfonzo, da naj se ustavijo. V jamo jih ni hotel vzeti s seboj. Sicer se je moral pa najprvo sam prepričati, če je kraljevski zaklad res tam.

„Kaj pa naj storimo sedaj?" je vprašal vodja roparjev.

„Tu me počakajte!"

„Ah, Vi pa greste proč?"

„Da, za malo časa."

„Kaj bomo pravzaprav naložili?"

„To Vas prav nič ne briga, saj smo se tako zmenili, kakor se menda še spominjate."

Nato je Alfonzo počasi odjahal.

Vodja roparjev pa se je obrnil proti svojim tovarišem in dejal:

„Sedaj smo blizu njegove skrivnosti. Kaj naj storimo?"

„Opazujmo ga na skrivnem," je odgovoril nekdo.

„Saj res, to bo menda najboljše. Le čakajte tule!"

Načelnik roparjev je razjahal svojega konja in sledil grofu peš. Ker je bila okolica precej zaraščena, se je lahko skril, da ga Alfonzo ni mogel opaziti.

Slednjič je dospel grof do izvira, privezal svojega konja za drevo in izginil za nekim grmovjem. Ropar je čakal nekoliko časa, ker je mislil, da se kmalu vrne. Ko ga pa ni bilo več ven, je hitel k svojim tovarišem ter jim naznanil:

„Izginil je za nekim grmovjem. Tam ima svojo skrivnost. Jašimo nekoliko bliže! Naprej!"

Jahali so potem bliže do onega grmovja. Izvir potoka je bil pa še precej v stran. Iskali so in iskali, a ničesar našli, zato so morali čakati mirno na grofa.

Alfonzo je dospel do izvira in ga preiskal. Videl je, da se da res priti v jamo. Stopil je v mrzlo vodo, se sklonil in zlezel noter.

Komaj se je v jami vzravnal, ko zapazi od daleč svetlo luč.

„Kaj pa je to? Ali je jama z bakljami razsvetljena, ali je morda kje kaka odprtina, kjer dan noter sije?" si je mislil.

Šel je počasi in po tihem naprej.

Kar zagleda zlat in demantast blesk in lesket. V prvem trenotku mu je kar zastalo srce, potem pa mu je zavrela kri po vseli žilah. Stal je sredi jame kraljevskega zaklada, sredi neizmernega bogatstva. Treslo ga je. Strast zlata ga je obvladala. Kar stemnilo se mu je včasih pred očmi, bil je čisto vrtoglav. Zaupiti je hotel od same strasti — ko zagleda kakih pet korakov pred seboj moža, ki je klečal na tleh in deval kup dragocenosti v red.

Kdo je ta človek? Malo je nagnil slučajno glavo v stran, grof ga je spoznal.

„Slovenec!" je zamrmral grof. „Olgin zaročenec! Kdo mu je izdal skrivnost? Ali je sam tu, ali morda s spremstvom?"

Pogledal je po jami in videl, da je Krek sam. Niti slutil ni, da je Bivolovo Čelo v sosednjih jamah.

„Oh, sam je!" si je mislil ves srečen. „Niti trohice teh dragocenosti ne odnese. Maščevati se hočem nad njim. Umreti mora!"

Stopil je na tiho iz vode. Na bližnji steni je visela z dragimi kamni okrašena, ostra bojna sekira. Alfonzo jo je snel s stene in se splazil na tihem Slovencu za hrbet.

Hipoma je treščil Kreka z vso močjo s sekiro po glavi, da se je takoj zgrudil.

Tedaj je zavriskal grof od samega veselja, divje kakor zverina:

„Zmagal sem! Vse je moje, vse, vse, vse!"

Mahal je z rokami okoli sebe in skakal kvišku kakor delajo norci.

Za vraga, kaj pa je to? Prestrašil se je nenadoma kakor bi ga zadela kap; pobledel je in gledal izbuljeno predse kakor bi videl strahove. V zadnjem kotu je zagledal človeško postavo. Bil je Bivolovo Čelo, ki se je vrnil in našel na mesto svojega prijatelja neznanega tujca, poleg katerega je ležal na tleh Slovenec ves krvav.

V trenotku je Indijanec vse spoznal in zgrabil bliskoma grofa za vrat.

„Pes, kaj si storil?" je zaklical.

Alfonzo ni mogeil spraviti besedice z jezika. Uvidel je, da je zgubljen. Iz vrhunca sreče je padel v mrzlo smrt. Mraz ga je spreletaval in tresel.

„Ubil si ga!" je rekel Bivolovo Čelo in pokazal na Slovenca in krvavo sekiro.

„Da," je stokal grof v strahu.

„Zakaj?"

„Ti — ti zakladi so vsega krivi," je jecljal.

„Pah! Njegov sovražnik si. Že davno si mu želel smrt. Gorjé ti, trikrat gorjé!"

Indijanec se je nato sklonil in preiskal svojega tovariša. Grof je stal poleg njega in se ni upal niti dihati, kaj še ganiti se.

„Mrtev je!" je dejal Bivolovo Čelo in vstal. „Sodil te bom, in tvoja smrt naj bo najstrašnejša, kar si morem misliti. Morilec najplemenitejšega in najboljšega lovca si, kar jih je bilo na svetu; zato moraš umreti na najstrašnejši način."

Stal je pred grofom v vsej svoji orjaški moči in mu zrl ostro v oči.

„Oh, treseš se!" je dejal zasmehljivo. „Zvijaš se kakor črv, strahopetnež si! Kdo ti je izdal skrivnost o kraljevskem zakladu?"

Alfonzo je molčal. Zdelo se mu je, da je sodni dan, in da stoji pred večnim sodnikom.

„Odgovori!" je zagrmel Indijanec nad njim.

„Karja," je stoknil grof.

„Karja? Moja sestra?"

„Da."

Indijancu so se zabliskale oči kakor živo oglje.

„Ali govoriš resnico? Ali se lažeš? Morda imenuješ mojo sestro samo zaraditega, da bi bil s teboj milostiv in ti odpustil kazen!"

„Verjemi mi, resnico govorim!"

„Tedaj si ji moral skrivnost o gori El Reparo izvabiti z prav vražjo zvijačo. Hlinil si ji ljubizen, kajne?"

Grof je molčal.

„Govori! Samo priznanje resnice more tvojo usodo zboljšati. Ali veš, na kak način moraš umreti?"

„Povej," je prosil grof in se tresel kakor šiba na vodi.

„Tu gori v gorah je malo močvirnato jezero, v katerem živi deset svetih krokodilov. Ti krokodili so požrli vse zločince, ki so jih obsodili prejšnji kralji te dežele. Živali so stare že čez sto let in so že dolgo stradale. Spravil te bom tja gori in te obesil živega na drevo nad jezerom. Krokodili se bodo zaganjali v tebe, a te ne bodo mogli doseči. Trgali se bodo zate. Visel boš v groznem smradu nad njini več dni, kajti vrv ti ne privežem okoli vratu. Na pekočem solncu boš visel, zdihoval in od gladu in žeje poginil. Šele kadar bo tvoje truplo segnilo, boš padel doli, in aligatorji te bodo požrli."

Grofa je spreletaval strah in groza. Niti ganiti se ni mogel.

„Samo če priznaš resnico, ravnam morda milostivejše s teboj," je nadaljeval Indijanec. „Govori torej! Ali si govoril moji sestri o ljubezni?"

„Sem," je priznal Alfonzo.

„In je nisi ljubil?"

„Ne."

„Ona pa te je ljubila?"

„Da."

„Kje si se shajal z njo?"

„Pod oljnatimi drevesi ob potoku, za hacijendo."

„Torej — poljubil si jo, in če tudi druzega nisi zahteval, si po šegah naše dežele njen mož. Ali si ji obljubil, da jo vzameš za ženo?"

„Da."

„Kedaj ti je pa izdala skrivnost?"

„Včeraj zvečer."

„Ali si sam tu?"

„Ne, z menoj je prišlo tudi še osemnajst Mehikancev."

„Da bi ti pomagali odnesti zaklade. Ali si jim izdal skrivnost?"

„Ne vedo, kaj bodo prevažali. Tudi za jamo ne vedó."

„Kje so pa?"

„Par streljajev od jame me čakajo."

„Dobro. Ta mož ostane sedaj tule na tleh; ti pa pojdeš z menoj. Zvezati te ne maram, ker mi itak ne moreš uteči. Črv si, strem te, če te le primem. Pojdi za menoj!"

„Kaj hočeš storiti z menoj?" je vprašal Alfonzo v strahu.

„Že še zveš."

„Ubij me rajše takoj na mestu."

„Pah! Ogoljufal si hčer micteških kraljev; zato se boš moral pokoriti."

„Na kak način?"

„Da vzameš Karjo za ženo."

„O, vzamem jo, vzamem!" je zaklical Alfonzo hitro.

„Oh," se je zasmejal Indijanec jezno. „Misliš, da si rešen! Motiš se! Vzel boš Karjo za ženo; postala bo grofica de Rodriganda de Sevila; a dotakniti se je ne boš smel. Pojdi za menoj!"

Zgrabil ga je za komolec in ga vlekel proti izhodu. Tam je stopil z njim v vodo in ga porinil na prosto, ne da bi ga izpustil iz rok.

Na čistem zraku je vzdihnil Alfonzo globoko, in srce se mu je nekam olajšalo.

„Kje je tvoj konj?" ga je vprašal Bivolovo Čelo.

„Tam na desno sem ga privezal za drevo."

„Kje so pa Mehikanci?"

„Za onim malim gričem."

„Pojdi, greva po tvojega konja!"

Nato sta šla tja, kamor je Alfonzo pokazal. Komaj prideta izza grmovja, ko zagledata kakih trideset korakov pred seboj Mehikance.

„Pes, nalagal si se mi!" je zaklical Indijanec in zgrabil grofa za vrat.

„Na pomoč!" je vpil Alfonzo in se ga hotel oprostiti.

„Tu imaš pomoč!" je odgovoril Indijanec in ga treščil s pestjo na glavo, da se je zgrudil na tla.

Medtem so ga Mehikanci že obkolili. Zgrabili niso niti za orožje, ker so mislili, da jim tako ne more uiti, ker je sam.

A zmotili so se. Kakor bi trenil je zgrabil Indijanec svoj nož za pasom, skočil bliskoma za kapitanovim hrbtom na njegovega konja, zasadil roparju nož v prsa in oddirjal. Jahal je v ono malo dolinico, kjer sta skrila s Krekom zjutraj svoje konje. Okrog in okrog so bile velike skale in pečine. Ta kraj je bil pripravna in varna trdnjava.

Mehikanci so bili v prvem trenutku čisto zbegani. Udrli so za Indijancem in streljali za njim, a nihče ga ni mogel zadeti med jahanjem.

Videli so, da je Indijanec skočil bliskoma s svojega konja in izginil za grmovjem.

„Hurá, za njim! Maščujmo svojega kapitana!"

Tako so klicali Mehikanci. Poskakali so s svojih konj in jo udrli proti onemu grmovju, za katerim je izginil Indijanec.

Komaj pa so prišli bliže, ko poči prvi strel, nato drugi, tretji, četrti — štirje Mehikanci so ležali mrtvi na tleh. Ostali so se hitro umaknili.

„Prokleto!" je zaklical nek ropar. „Tule je imel skrite puške!"

„Le naprej noter, preden iznova nabaše!" je svetoval drugi.

„Ne, le pojdite v stran!" je vpil tretji. „Na vseh straneh je strmo, samo tukaj more zopet ven."

Medtem ko so se tako pričkali, je nabasal Indijanec svojo in Krekovo puško. Za grmovjem se je priplazil blizu Mehikancev in sprožil. Preden so se mogli umakniti, so ležali že zopet štirje mrtvi na tleh. Devet jih je Indijanec torej že usmrtil.

Pretila jim je pa še druga, večja nevarnost.

Medvedovo Srce in Karja z desetimi možmi bi morali že davno tu biti, a ker je bilo temno, je zgrešila Indijanka pot. Zato so dospeli na svoj cilj šele pozneje kakor Alfonzo.

„Tu je potok," je dejala Indijanka Šojinlijetu: „Takoj smo v jami."

Apah je gledal pazno na okoli.

„Ug!" je nenadoma zaklical in pokazal na sledove na tleh.

Starejši bakero je skočil s svojega konja in iskal.

„To nista bila samo dva, ampak mnogo," je potem dejal.

„Grof s svojimi ljudmi," je pripomnil Medvedovo Srce na kratko in jahal naprej.

Kmalu se je zopet ustavil.

„Ug!" je zaklical iznova.

Na tleh je ležalo človeško truplo.

Več bakerov je skočilo s svojih konj, in preiskali so na tleh ležeče truplo.

„Grof! Grof Alfonzo!" so zaklicali začudeni.

„Ali je ranjen?" je vprašal Apah.

„Nikjer ni videti rane."

„Ali je mrtev?"

„Zdi se nam, da je."

Apah je zmajal z glavo.

„Mrtev ni," je dejal. „Samo onesveščen je. Zvežite ga!"

Ravno ko so zvezali Alfonza, zaslišijo štiri strele.

„Kaj pa to pomeni?" so vprašali bakeri.

Medvedovo Srce je jahal hitro naprej, zavil v grmovje in zaklical tretjič:

»Ug!"

Bakeri so takoj prihiteli k njemu.

„Oh, mrlič!" je zaklical jeden izmed bakerov in pokazal na mrtvo truplo roparskega vodje.

„Poglejte tam jih je še več," je dejal drugi.

„Osem," je štel Apah. „Devet jih še ostane. Razjašite hitro svoje konje!"

Razjahali so vsi svoje konje, in Indijanec je vzel svojo puško v roko.

„Vse ustrelite!" je potem ukazal.

Vsi so namerili in sprožili. Počilo je deset strelov, in sedem roparjev se je zgrudilo mrtvih na tla. Dva sta še ostala. Tedaj je nameril šele Medvedovo Srce. V dveh sekundah sta bila tudi ta dva mrtva.

Ko so še vsi stali okoli mrtvih trupel, stopi izza grmovja vodja Mictékov.

„Bivolovo Čelo!" so zaklicali bakeri enoglasno. „Kje pa je Gromov Strel?"

„Mrtev je," je odgovoril Tekalto.

„Kdo ga je usmrtil?" je vprašal Medvedovo Srce, in bralo se mu je na obrazu, da ne misli prizanesti morilcu.

„Grof Alfonzo."

„Kje?"

„Tega ne smem tule povedati," je odgovoril Bivolovo Čelo. „Pojdimo hitro, hitro nazaj, da mi grof ne uide."

„Ne uide ti več, ga že imamo," je odgovoril Medvedovo Srce jednostavno.

„Kje pa je?"

„Tamle za grmovjem."

„Ali je zvezan?"

„Je."

Medtem ko so pobrali bakeri mrtvecem orožje, so se vrnili Bivolovo Čelo, Medvedovo Srce in Karja na kraj, kjer je ležal Alfonzo. Preiskali so ga natančnejše. Apali je uganil: bil je samo onesveščen, in ne mrtev.

Bivolovo Čelo ni pogledal svoje sestre; obrnil se je k Apahu in dejal:

„Ali hoče skrbeti moj brat, da ne pride nihče k izviru tega potoka?"

„Da," je odgovoril Šojinlijet.

„Vrnem se kmalu."

Bivolovo Čelo je odšel potem v jamo. Prižgati je moral novo bakljo, ker je prva že pogorela. Takoj je stopil k Slovencu in zapazil, da leži drugače, kakor preje. Preiskal ga je še enkrat natančno in zapazil, da mu še žila bije. Bil je tega zelo vesel in ga spravil potem skrbno na prosto. Ko ga je položil zunaj na travo, so se bakeri ravno vrnili.

Vsi so imeli Kreka zelo radi in glasno žalovali.

Apah pa je položil desnico na svojo puško in dejal svečanostno:

„Če umrje moj beli brat, tedaj gorje njegovemu morilcu. Roparske ptice naj ga živega raztrgajo. Šojinlijet, vodja Apahov, je prisegel na to."

„Moj brat naj mi pomaga soditi," je dejal Bivolovo Čelo Apahu.

Nato se je sklonil Apali k Slovencu in ga natančno preiskal.

„Grof ga je udaril s sekiro," je dejal. „Črepinjo ima prebito. Naredite ležišče na dveh konjih, da ga spravimo v hacijendo. Tačas pa grem iskat rastlino Oregano, ki zaceli vsako rano, in stori, da ne trese bolnika mrzlica."

Medtem, ko je šel Medvedovo Srce rastlino iskat, in so bakeri delali ležišče za Kreka, sta ostala Bivolovo Čelo in njegova sestra sama.

„Ali si jezen náme?" je ga vprašala Karja po tihem.

Brat je ni pogledal, ampak odgovoril:

„Dobri duh je zapustil micteško hči!"

„Zapustil jo je samo za malo časa," je odgovorila.

„Ampak v tem kratkem času se je zgodilo veliko žalostnega. Ali si ljubila grofa?"

„Sem."

„Mislila si, da te tudi grof ljubi?"

„Mislila."

„Obljubil ti je, da te vzame za ženo?"

„Da."

„In verjela si mu?"

„Verjela. Dal mi je pismeno potrdilo, da me vzame za ženo."

„Uf! Ali imaš še tisto potrdilo?"

„Imam. V moji sobi leži."

„Dala boš potrdilo svojemu bratu?"

„Vzemi ga!"

„Ali ga še ljubiš?"

„Ne. Sovražim ga."

Alfonzo je ležal poleg nje. Stopila mu je z nogo v obraz.

„Zakaj ga ne ljubiš več?"

„Ker me je goljufal in ljubil drugo."

„Katero?"

„Olgo, hacijenderovo hči."

Nato mu je povedala Karja ves dogodek, kako je udrl Alfonzo v Olgino sobo in potem ušel. Med pripovedovanjem je odprl zvezani grof svoje oči. Slišal je vsako besedico.

„Alfonzo je bil pes, ki je ljubil vsako kost," se je jezil Indijanec.

„Ali mi odpustiš?" je vprašala Karja svojega brata.

„Samo tedaj, če me ubogaš."

„Ubogam. Kaj naj pa storim?"

„To ti že še pozneje povem. Sedaj zajaši hitro svojega konja in pojdi v hacijendo. Skliči vse Indijance, ki so micteškega rodu, in jim reči, da naj pridejo sem. Reči jim, da jih potrebuje Tekalto, njihov knez. Pustili bodo vse drugo in prišli."

„Takoj grem."

Zajahala je svojega konja in oddirjala.

Bivolovo Čelo je zapazil, da se je vrnila grofu zavest, zato ga je pogledal zaničljivo in dejal:

„Belokožec ni vreden milosti, ker je lagal."

„Kedaj sem lagal?" je vprašal Alfonzo.

„Ker si rekel, da so Mehikanci za onim gričem."

„Govoril sem resnico. Šli so sami za menoj, ne da bi bil tega vedel."

„Nadalje si klical na pomoč. Morda bi ti bil prizanesel, a sedaj pa ne!"

Obrnil se je od jetnika ponosno proč in se ni zmenil več zanj.

Kmalu se je vrnil Medvedovo Srce, izmil Slovencu rano, dal rastline nánjo in ga obvezal.

Medtem so izgotovili bakeri iz vej in iz obleke mrtvih Mehikancev mehko in pripravno ležišče. Ko so položili bolnika nanj, je vprašal najstarejši bakero:

„Kaj pa storimo z grofom?"

„Ta je moj!" je odgovoril Bivolovo Čelo. „Spravite Itintika v hacijendo. Medvedovo Srce pa ostane pri meni!"

Nato so odrinili bakeri z bolnikom proti hacijendi.

Indijanca sta stala nekoliko časa molče drug poleg druzega; potem pa je razvezal Bivolovo Čelo jetniku noge, da je mogel vstati. Nato ga je privezal z jermenom svojemu konju na rep in dejal Apahu:

„Moj brat, pojdi z menoj!"

Zajahala sta svoje konje in oddirjala.

Grof je bil privezan konju za rep. Kaj je pretrpel med potjo, se ne da popisati.

Skoraj celo uro sta jahala v strm hrib. Ko sta dospela na vrhunec, se je razprostiral na visoki planoti pred njima gost pragozd. Jahala sta čez drn in strn v sredino te planote, kjer so stale razvaline starega acteškega templa.

Na preddvoru tega templa se je naredilo vsled dežja malo močvirnato jezero.

Tjakaj je peljal Indijanec svojega prijatelja in jetnika.

Ob jezeru je bilo več visokih dreves. Tam sta razjahala Indijanca svoje konje. Bivolovo Čelo se je vsedel na tla v travo in namignil Apahu, da naj se vsede poleg njega.

Kakor je indijanska navada, sta sedela nekoliko časa drug poleg druzega in molčala. Potem pa je začel Bivolovo Čelo:

„Moj brat ima Slovenca rad, ki se imenuje Gromov Strel?"

„Ljubim ga!" je odgovoril Apah na kratko.

„Ta belokožec ga je hotel usmrtiti."

„Njegov morilec je, kajti mogoče umre naš prijatelj."

„Kaj zasluži morilec?"

„Smrt."

„Torej naj umre!"

Zopet sta molčala nekoliko časa, potem pa je začel Bivolovo Čelo iznóva:

„Moj brat pozna micteški narod?"

„Pozna," je pritrdil Medvedovo Srce.

„Bil je najbogatejši narod v Mehiki."

„Res je; imel je neizmerne zaklade," mu je pritrdil Apah.

„Ali ve moj brat, kje so ti zakladi?"

„Ne ve."

„Ali zna vodja Apahov molčati?"

»Njegova usta so kakor skala."

„Torej mu povem, da varuje Bivolovo Čelo te zaklade."

„Moj brat Bivolovo Čelo naj uniči te zaklade. V zlatu je hudi duh. Če bi bil ves svet zlat, bi Medvedovo Srce ne hotel živeti."

„Moj brat govori modro kakor stari očetje in kralji. Ljudje ljubijo zlato. Ta grof se je hotel polastiti zaklada micteških kraljev."

»Ug!«

„Prišel je z osemnajstimi tatovi, da ga oropa."

„Kdo mu je pa pokazal pot?"

„Karja, hči micteške kraljevske rodovine."

„Karja, Tekaltova sestra? Ug!"

„Tako je," je pritrdil Tekalto žalostno. „Njena duša se je zatemnila, kajti ljubila je belega lažnika. Obljubil ji je, da jo vzame za ženo; a hotel jo je zapustiti, ko bi se bil polastil zaklada."

„Torej je izdajalec!"

„Kaj zasluži izdajalec?"

„Smrt."

„In izdajalec, ki je objednem tudi morilec?"

„Dvojno smrt."

„Moj brat je sodil pravično."

Zopet sta oba obmolknila. Indijanca sta bila strašno, neizprosljivo sodišče. Zoper njihovo obsodbo ni bilo priziva. Pogovarjala sta se v apaškem narečju, katerega Alfonzo ni razumel.

Sedela sta ob jezeru. Blizu njih je raslo visoko cedrovo drevo poševno čez jezero. Špancu se je kar stemnilo pred očmi, če je pogledal tjakaj.

Po kratkem molku je Bivolovo Čelo zopet začel:

„Ali ve moj brat, kje preti človeku smrt od dveh stranij?"

„Vodja Mictekov naj mi pove!"

„Tam!"

Pri tem je pokazal Bivolovo Čelo na drevo, ki je viselo nad jezerom.

Apah ni pogledal tjakaj, ampak samo dejal, kakor bi bilo to samo ob sebi umevno:

„Tam stanujejo krokodili?"

„Stanujejo. Pokažem ti jih."

Stopil je k jezeru, stegnil svojo roko in zaklical:

„Ijemita — pokažite se!"

Začelo je vršeti v vodi, in kakih deset velikanskih, umazanih krokodilov je šinilo iz jezera. Bile so same stare izstradane živali, dolge vsaka čez šestnajst čevljev.

Alfonzo je od strahu zavpil.

Indijanca sta ga zaničljivo pogledala.

Indijanec ne vzdihne nikoli, tudi če trpi najstrašnejše bolečine. Indijanci namreč mislijo, da ne pridejo v večne pragozde, kjer so po njihovi veri nebesa, če zdihujejo in tožijo.

„Poglej jih!" je dejal Bivolovo Čelo. „Čedne živalice so. Vsaka je stara čez desetkrat deset poletij. Ali vidiš tule spletena jermena, ki sem jih vzel mrtvim Mehikancem?"

„Razumem svojega brata," je dejal Apah na kratko.

„Kako visoko, misliš, skoči krokodil iz vode?"

„Kakih štiri črevljev se požene ven, če je voda globoka."

„Jezero je globoko. Mož naj visi torej štiri črevlje nad vodo. Kdo bo splezal na drevo? Jaz ali ti?"

„Jaz grem," je odgovoril Apah.

Vstala sta in stopila k Alfonzu. Zvezala sta mu roke na hrbtu in privezala pod pazduho dolg laso (spleten jermen).

Sedaj je spoznal grof, da mislita Indijanca resno.

Mrzel pot mu je oblil čelo, in v ušesih mu je začelo šumeti kakor vihar.

„Milost, milost!" je prosil.

Maščevalca ga nista hotela slišati.

„Milost!" je ponovil grof. „Storim, kar hočeta, samo ne obesita me nad te krokodile!"

Tudi te prošnje nista hotela slišati. Bivolovo Čelo ga je zgrabil in vlekel k drevesu.

„Nikar ne storita tega. Vse vama dam, svojo graščino, vsa svoja posestva, celo Rodrigando. Odpovem se vsemu, samo življenje mi pustita!"

Sedaj je šele odgovoril micteški knez.

„Kaj je Rodriganda?" je dejal. „Kaj je tvoja graščina in posestva! Videl si zaklade micteških kraljev in veš, da jih ne maram, pa mi ponujaš svojo revščino! Ostani grof in umri! Poglej tele prijazne živalice, nikoli še niso žrle belega grofa. Visel boš štiri do pet dni na drevesu in privzdigoval svoje noge, kadar bo hlastnila katera po njih; ko pa omagaš, ti jih odtrgajo. Potem izkrvaviš in umreš. Ko segnije tvoje ostalo telo, padeš doli, in krokodili ga požro. To je konec belega grešnika, ki ogoljufa zaničevano Indijanko."

„Milost, milost!" je tarnal Alfonzo v smrtnem strahu.

„Milost? Ali si bil milostiv, ko si ubil mojega prijatelja? Ko si me izdal Mehikancem? Ko si zastrupil Indijanki srce? Vakonta je storil, da človek vsega ne ve. Ne poznam te, a kdor stori toliko zločinov, jih je storil gotovo še več. Hudobnež si! Vakonta je ustvaril krokodile, da žro meso, človeka pa, da dela dobro!"

Porinil ga je potem bliže k vodi. Alfonzo se je branil, kolikor je mogel. Zvezala sta mu potem še noge.

„Milost! Usmiljenje!" je jadikoval grof.

Nič mu ni pomagalo. Apah je prijel za dolgi laso in začel plezati na drevo.

Ko je prišel na vrh, se je vsedel na deblo in začel grofa gori vleči. Bivolovo Čelo je pa vzadaj porival.

„Izpustita me, izpustita me!" je vpil obsojenec na ves glas. „Služiti vama hočem kot najnižji hlapec!"

„Grofi imajo hlapce, prosti Indijanci jih pa nimajo!" se je glasil odgovor.

Krokodili so bili grozno izstradani. Od same lakote so drug druzega obgrizli. Enemu je manjkala noga, drugemu rep, tretjemu kak drug del telesa. Ko so videli, da dobe hrano, so se kopičili pod drevesom in kazali dolge vrste ostrih zob.

Jetnik jih je videl pod seboj, in mraz ga je spreletaval.

„Izpustita me, grozoviteža!" je vpil.

„Moj brat naj močnejše vleče!"

To je bil edin Tekaltov odgovor.

„Torej bodita prokleta na večne čase!"

Tako je tulil grof in zvijal zaman svoje krvave oči.

„Dovolj je," je dejal Mictek in primerjal dolgost jermena z oddaljenostjo debla od vode.

„Moj brat naj ovije laso okoli debla in naredi močan vozel!"

Apah je ubogal.

„Vidva nista človeka, ampak hudiča!" se je drl Alfonzo.

„Človeka sva, ki sodita hudiča," je odgovoril Mictek. „Umri!"

Tedaj je grof strašansko zavpil. — Bivolovo Čelo je izpustil laso, daje zdrknil Alfonzo doli. V velikih krogih je nihal jetnik nad vodo semtertja, in kadar se je približal krokodilom, so hlastnili po njem, da ga zgrabijo.

„Dobro je. Moj brat naj pride doli!"

Apah je splezal nato z drevesa.

Indijanca sta stala na bregu in gledala strašen prizor, dokler se grof ni ustavil in visel mirno na deblu.

Jermen je bil ravno tako dolg, da je moral grof vedno noge privzdigniti, kadar je hlastnil kak krokodil po njih. Grof je mnogo grešil, ta smrt in grozen strah sta bila pokora za njegove grehe.

„Končala sva. Pojdiva," je dejal Apah.

„Grem s teboj," je pritrdil Bivolovo Čelo svojemu prijatelju.

Nato sta odjahala nazaj proti jami micteških zakladov. Ko sta prišla doli, je bilo tam že precej Indijancev. Vsi so bili micteškega rodu. Prišli so, ker jih je Karja sem poslala.

Bivolovo Čelo se je obrnil tedaj proti Apahu in dejal:

„Zahvaljujem se svojemu bratu, ker mi je pomagal obsoditi in kaznovati belokožca. Sedaj se lahko vrne v hacijendo in zdravi rano Gromovega Strela. Jaz pridem šele jutri, ker imam tukaj še mnogo opravila."

Medvedovo Srce je odjahal.

Bivolovo Čelo, knez Mictekov, pa je namignil Indijancem, in obstopili so ga v krogu, da čujejo njegova povelja. Gledal je resno okoli sebe in začel:

„Sinovi indijanskega rodu smo, ki mora izumreti. Belokožci nas zatirajo. Polastiti se hočejo naših zakladov, a dobili jih niso. Vaši očetje so pomagali mojim prednikom skriti te zaklade, in nihče ni izdal kraja, kje da so. Ali znate tudi vi tako molčati?"

Vsi so prikimali in najstarejši je odgovoril v imenu vseh:

„Prokleta naj bodo usta, ki izdajo belokožcu kraj!"

»Verjamem vam. Jaz sem vedel, kje so zakladi, a nek belokožec jih je izvohal. Našel je del zakladov, in ta del moramo skriti na drug kraj. Ali mi hočete pomagati?"

„Pomagamo."

„Torej prisežite pri dušah svojih očetov, bratov in otrok, da ne izdaste novega skrivališča, in da se nikoli ne dotaknete najmanjšega dela tega zaklada!"

„Prisegamo!" se je glasilo v krogu.

„Preskrbite torej najprej svoje konje, potem pa gremo!"

Ko so spustili konje na pašo, so izginili Indijanci v jamo. Samo eden je ostal zunaj na straži.

Delali so v jami celo noč, in šele zjutraj so prilezli drug za drugim zopet ven. Vsak je prinesel s seboj zlata in dragocenosti, kolikor je mogel nesti. Vse so zložili na velik kup. Bili so večinoma samo veliki kosi čistega zlata in pa dragocenosti, kar si jih je izbral Krek.

„Tako!" je dejal Bivolovo Čelo. „Zavijte vse v odeje in naložite na onega tovornega konja. To je darilo micteškega rodu za edinega belokožca, ki je videl zaklade, ker sem mu jaz dovolil. Naj postane srečen!"

Ko so naložili vse na tovornega konja, se je vrnil Bivolovo Čelo še enkrat v jamo. Prvi del, ki sta ga videla Krek in Alfonzo je bil popolnoma prazen. Indijanec se je ozrl še enkrat na okoli, potem pa prižgal z bakljo z oljem napojeno vrvico. Nato je odšel hitro iz jame.

Zunaj so šli vsi daleč proč in čakali. Minilo je par minut, potem pa se je začulo zamolklo bobnenje; zemlja se je stresla, in gost dim in prah se je vzdignil na sprednji strani gore; skale so pokale, in zemlja se je počasi pogreznila med grmečim bobnenjem. Vhod v jamo in sprednji oddelek je bil zasut. Potok je vrel divje čez skale in razvaline — vhod h zakladu micteških kraljev je bil zaprt.

„Podajte si roke in prisežite še enkrat, da molčite do smrti!" je ukazal tedaj Bivolovo Čelo svojim rojakom.

Prisegli so, potem pa odjahali. —

Medtem je jahal Apah resen in žalosten proti hacijendi. Premišljeval je, kaj da sta doživela on in njegov prijatelj zadnje dni.

Posebno ga je skrbela Krekova usoda, ker je dvomil, da bi še ozdravel.

Vroče solnce je pripekalo nanj in na njegovega konja, a ni se zmenil za vročino, ampak samo premišljeval in jahal dalje.

Njegov konj, ki je poznal natančno pot, ga je ponesel v hacijendo, kjer je ležal bolni Gromov Strel.

„H Komanhom."

„H Komanhom? Moj Bog, kaj pa hočete pri njih?"

„Ali ne pozna moj brat Komanhov? Ugrabli smo jim jetnike in jim usmrtili mnogo vojščakov. Gotovo pridejo in se maščujejo."

„V hacijendo?"

„Da."

„Tako daleč?"

„Indijanci ne poznajo daljine, če se hočejo maščevati nad svojim sovražnikom. Komanhi gotovo pridejo.

„Zakaj jim pa gresta nasproti?"

„Da zveva, kekaj in odkod da pridejo."

„Ali bi ne bilo bolje, da ostaneš tu, in da postavimo straže?"

„Vodja Apahov zaupa najbolj samemu sebi."

„Pa jašita v božjem imenu. Takoj pokličem Franceška."

Medvedovo Srce in stari, izkušeni Franceško sta se preskrbela z vsem potrebnim, potem pa odjahala. —

Ko sta bili deklici zopet sami pri bolniku, se je začela Olga iznova jokati. Njena bližina je zelo blagogejno uplivala na Slovenca. Če ga je prijela sočutno za roko, se je takoj zjasnil njegov obraz. Včasih ga je poljubila nalahko na čelo, in tedaj se je videlo, kakor da bi minile vse njegove bolečine.

„Ali vidiš, da me pozna," je dejala Indijanki.

„Saj te ne vidi," je odgovorila Karja.

„O, čuti me. Njegova duša občuti bližino osebe, ki ga ljubi. O, da bi ne bil šel nikoli na goro El Reparo! Kako sem jezna na tvojega brata Tekalta, ker ga je vzel s seboj!"

„Tekalto je imel dober namen. Pokazati mu je hotel kraljevski zaklad in ga obdarovati."

„In ta zaklad si hotela dati grofu?" je vprašala Olga trpko.

„Ali mi odpustiš?" je prosila Indijanka.

„Odpustim, ker vem, da je ljubezen močnejša ko pamet. O, ko bi bil vendar že zopet zdrav!"

„Rastlina Oregano mu gotovo pomaga. Slišiš, ali nočeš malo v vreče pogledati?"

„Ne. Le ti poglej! Jaz ne maram videti Alfonzovih stvarij."

Pri mrtvih grofovih služabnikih so namreč našli tudi njegovo prtljago. Vse je bilo v dveh vrečah, ki jih je Indijanka sedaj odprla. Našla ni ničesar posebnega, razun nekega pisma. Brala je naslov. Bilo je pismo, ki ga je pisal Kortejo svojemu nečaku. Karja je opazovala svojo prijateljico, in ko se je Olga obrnila k bolniku, je vtaknila Indijanka hitro pismo v svoj žep. — —

Medvedovo Srce in bakero sta drvila kakor veter čez drn in strn proti severu. Začelo se je že mračiti, ko se ustavi Apah nenadoma in zre v tla. Tudi bakero je pogledal na tla in vprašal:

„Kaj pa je to? Zdi se mi, da so sledovi!"

„Sledovi mnogih jezdecev so!" je pritrdil Apah.

„Od severa pridejo."

„In so zavili proti zahodu."

„Poglejva jih natančnejše!"

Razjahala sta svoje konje in preiskala natančnejše sledove.

„Mnogo jih je," je dejal Medvedovo Srce.

„Menda kakih dvesto."

Apah je prikimal in pokazal na čisto nov sled.

„Srečo imava," je dejal bakero. „Menda so bili šele pred kake pol ure tu."

Nato sta zajahala svoje konje in Apah je velel:

„Naprej! Moram jih videti!«

Sledila sta sledovom. Kavno ko je zatonilo solnce za gorami, sta zagledala na nekem pogorju dolgo temno kačo samih jahačev.

„Komanhi!" je dejal Apah.

„Saj res! Grom in strela, hacijendo hočejo napasti!"

„Do jutri se skrijejo v gorah,« je pritrdil Apah.

„Kaj storiva?«

„Moj brat se takoj vrne domov in naznani hacijenderu, da se bliža sovražnik.«

„In ti?«

„Medvedovo Srce sledi sovražnikom. Vedeti mora, kaj da store."

Nato se je obrnil in odjahal, ne da bi se brigal nadalje za bakera.

„Per dios!" je dejal Franceško. „Tak Indijanec je pa vendar čuden človek. Kar dvesto Komanhov se upa. Ponosen je kakor kralj. Naroči mi, kaj da naj storim, in odjaše, ne da bi se poslovil, ali pa pogledal, če ga tudi res ubogam."

Pognal je svojega konja in dirjal v najhitrejšem diru proti hacijendi. O polnoči je bil že doma.

Vsi so že spali, samo Olga je še čula pri svojem ljubčeku. Zato je šel bankero najprvo k njej. Ta je zbudila potem takoj svojega očeta, ki ji je naročil, da naj le pride stari Franceško takoj k njemu.

„Ali je res, kar mi je rekla Olga?« ga je vprašal Karpeles.

„Kaj pa je rekla?«

„Da pridejo Komanhi.«

„Res je, res, senor.«

„Kedaj? Pa saj še ne danes?«

„Ne, danes smo še varni.«

„Ali jih je mnogo?"

„Kakih dvesto."

„Sveta Madona! Kaka nesreča! Razdejali bodo hacijendo."

„Tega se ne bojim, senor," je dejal pogumni starec. „Saj imamo vojščake in tudi orožja dovolj."

„Ali sta pa tudi prav videla?"

„Seveda sva."

„Skoraj neverjetno se mi zdi, da bi mogli zbrati Komanhi v tako kratkem času toliho vojščakov."

„O pač. Pomislite, da se je maščevanje Komanhov že takrat začelo, ko sta senor Krek in Apah oprostila dami in pri tem usmrtila več Komanhov. Medtem ko sta se senorja ob reki Rio Grande bojevala s svojimi zasledovalci, so se imeli čas zbirati."

„Kje sta jih pa videla?"

„Šest ur je, če se navadno jaše."

„In niso jahali naravnost proti estanciji?"

„Ne. Tako nespametni pač niso. Zavili so jo v gore, da jih nihče ne zapazi, in se gotovo preje ne prikažejo kakor jutri ponoči."

„Vendar se moramo že takoj danes zavarovati in pripraviti. O, če bi saj senci Krek bolan ne bil."

„Le zanesite se na Apaha in Bivolovo Čelo."

„Bivolovo Čelo je še na gori El Reparo. Takoj pošljem ponj."

„Takoj?"

„Da."

„Ali naj jaz jašem?"

„Utrujen si preveč?"

„Utrujen?" se je smejal starec. „Moj konj pač, jaz pa ne. Druzega konja vzamem, pa je."

„Ali veš, kje ga najdeš?"

„Ne."

„Ob izviru srednjega potoka."

„Dobro, gotovo ga najdem. Ali naj zbudim ljudi?"

„Le daj jih! Boljše je, da so že danes pripravljeni."

Stari Franceško je zbudil potem ljudi, zajahal druzega konja in oddirjal proti gori El Reparo.

Bivolovo Čelo, vodja Mictekov, je ravno odjahal s svojimi Indijanci izpod gore El Reparo, ko prijaše stari bakero. Takoj je slutil, da se je nekaj pripetilo, zato je hitro vprašal bakera:

„Zakaj si prišel? Kaj pa je?"

„Jašite hitro v hacijendo! Komanhi pridejo!" je klical Franceško.

Indijancu so se zaiskrile oči.

„Tako hitro! Kdo pa je rekel?" je vprašal.

„Sam sem jih videl."

„Oh! Kje?"

Franceško mu je potem vse povedal.

„Če je pa tako, potem imamo pa še dovolj časa," je dejal Bivolovo Čelo nato. „Komanhi bodo zgubili na hacijendi del Erina precej skalpov. Ali jih Medvedovo Srce zasleduje?"

„Da."

Potem pa le bodimo brez skrbi. Ne uidejo nam."

Nato so odjahali hitro proti hacijendi, kjer so se že vsi pripravljali na napad. Hacijendero je sprejel sam slavnega ciboléra in ga vprašal za svet. Ko je pa Bivolovo Čelo videl, kako se vsi pripravljajo na boj, je zmajal z glavo in vprašal:

„Ali mislite, da so Komanhi digerijski Indijanci?"

„Ne," je odgovoril Karpeles. „Digerci so neumni."

„Komanhi pa niso. Zakaj se torej tako pripravljate?"

„Sveta Madona! Ali naj se morda ne branimo?"

„Seveda se moramo braniti, ampak drugače, senor!"

„Kako pa?"

„Komanhi bodo poslali na vse strani poizvedovalce, da nas opazujejo."

„Seveda."

„Po dnevu nas gotovo ne napadejo."

„Tega mnenja sem jaz tudi."

„Če hočemo pametno ravnati, ne smejo slutiti, da vemo, da pridejo."

„Prav imaš!"

„Pripravljati se moramo torej na tihem in skrivnem. Koliko mož pa imate pravzaprav?"

„Štirideset."

Dovolj jih je. Ali ima vsak puško?"

„Vsi imajo dobre puške."

„Ali imate dovolj drugih takih stvarij?"

„Dovolj. Celo topove imam."

Topove?" je vprašal Indijanec zučudeno.

Da, štiri jih imam."

„Tega niti vedel nisem. Kje ste jih pa dobili?"

„Kovač jih je doma naredil, medtem ko te ni bilo tu."

Bivolovo Čelo je zmajal neverjetno z glavo.

„Kovač jih je naredil? Ali so pa tudi za rabo?"

„Imenitni so, smo jih že poskusili. Cevi je izvrtal iz najboljšega železa in jih na petih mestih okoval. Niti govora ni, da bi jih razneslo."

„Potem pa že. Nabašemo jih s steklom, oiji in tako šaro, to deluje strašno. Nadalje rabimo več armad."

„Čemu pa?"

„Napadejo nas najbrže že prihodnjo noč. Takrat nora biti vse temno, da mislijo Komanhi, da trdno spimo. Kadar nas pa napadejo, zažgemo grmade, da bo vsa okolica svetla, in da vidimo streljati."

„Tedaj naredimo grmado na hišni strehi, ki je čisto plošnata."

„Pametna misel. Na vsakem oglu naj se naredi velika grmada in polije z oljem. To zadostuje za vso okolico."

„Kam pa postavimo kanone?"

„Na vsakem hišnem oglu naredimo takoj v mraku močno steno, za katero postavimo topove. Po dnevu ne sme nihče ničesar slutiti, in vsak naj bo pri svojem navadnem delu. Oh!"

Zadnji vzklik je veljal jezdecu, ki je pridirjal tedaj skozi vrata. Bil je — Apah.

„Medvedovo Srce!" je zaklical hacijendero. „Odkod pa prihajaš?"

„Od Komanhov," je odgovoril Indijanec in razjahal konja.

„Kje so pa?"

„Na pogorju El Reparo."

„Na gori El Reparo?" je vprašal Bivolovo Čelo. „Ali imajo tam svoj tabor?"

„Da. Sledil sem jim čisto na vrh. Dospeli so gori šele o polnoči."

„Na kateri strani pa imajo svoj tabor?"

„Proti zahodu."

„Uf! Če pa — —" obmolknil je in zašepetal Apahu po tihem na uho: „Če pa najdejo grofa!"

„Mislim, da so ga že krokodili našli," je odgovoril Medvedovo Srce.

Apah se je motil. — —

Komanhov je bilo res dvesto mož. Vodil jih je njihov najslavnejši vodja Tokvitej, kar se pravi črni jelen. Spremljala sta ga dva poizvedovalca, ki sta okolico okrog hacijende precej dobro poznala.

Jahali so vedno naprej in niso niti slutili, da jih zasleduje slavni apaški vodja. Pod goro El Reparo so se ustavili v gostem gozdu.

„Ali pozna moj sin v bližini kak kraj, kjer bi se mogli po dnevu skriti?" je vprašal Črni Jelen svojega desnega spremljevalca.

„Poznam."

„Kje pa?"

„Na vrhu tega pogorja."

„Kak je pa tisti kraj?"

„Razvaline starega templa so. V preddvorih ima tisoč vojščakov prostora."

„Ali se moremo tam skriti?"

„Seveda, če nas nihče priti ne vidi."

„Ali pozna moj sin kraj natančno?"

„Natančno, ne motim se."

„Ali misli moj sin, da bi bilo treba kraj preje šele ogledati?"

„Boljše in varnejše je na vsak način."

„Torej pa pojdiva midva, drugi naj se tačas odpočijejo."

Nato sta zapustila svoje tovariše in šla v temni noči v gosto gozdovje. Klub raznim težavam sta prišla do razvalin in nista našla nikakih sledov. Že sta bila prepričana, da je vse varno, ko zaslišita nenadoma človeško vpitje.

„Kaj pa je bilo to?" je vprašal Črni Jelen.

„Nekdo je zavpil, ampak kdo?"

„Zdel se mi je tak glas, kakor konjski, kadar crka."

„Tacega glasu nisem slišal še nikdar," je rekel spremljevalec.

Zopet se je čul dolg, strašen glas.

„Človek!" je dejal vodja.

„Res, človek je!" je pritrdil spremljevalec.

„V smrtni nevarnosti!"

„V skrajnem obupu!"

„Kje pa je bilo?"

„Ne vem. Odmev nas moti."

„Pojdiva iz zidovja!"

Splezala sta čez zidovje na prosto, in ko sta zaslišala zopet glas, sta takoj spoznala smer.

„Ravno pred nama je!"

„Da, ravno pred nama. Pojdiva pogledat!"

Šla sta potem previdno naprej in prišla na breg jezera.

„Tukaj v vodi je," je dejal spremljevalec.

„Ne, nad vodo je," mu je popravil Črni Jelen. „Poslušaj!"

„Zdi se mi, da so v tej vodi krokodili, ker tako čudno plačká."

Tedaj se je nekaj fosfornega zasvetilo v vodi.

„Ali je videl moj sin ta blesk?"

„Videl.«

„Krokodili so."

„In človek med njimi? Nemogoče!"

„Ne, nad njimi je, na tem drevesu."

„Torej je privezan na kaki veji."

„Gotovo."

Tedaj je zavpil Alfonzo iznova, in slišala sta, da mora biti med vodo in cedrinim vrhom.

„Kdo kliče?" je tedaj vprašal Črni Jelen na glas.

„Oh!" je zaklical grof ves srečen.

„Kdo pa je?"

„Pomoč!"

„Kje pa si?"

„Nad vodo visim."

„Ug! Nad vodo?"

„Da, nad vodo. Pridita hitro!"

„Kdo pa si?"

„Španec."

„Španec, belokožec," je zašepetal Črni Jelen svojemu spremljevalcu na uho. „Le naj visi!"

Vendar je še vprašal:

„Kdo te je pa obesil?"

„Moji sovražniki."

„Kdo so pa tvoji sovražniki?"

„Dva Indijanca."

„Uf!" je zašepetal Črni Jelen. „Visi torej iz maščevanja."

Potem je vprašal, katera dva Indijanca sta ga obesila.

„Prvi je bil Mictek, drugi pa Apah. O pridite, pomagajte! Ne morem več vzdržati; krokodili me bodo raztrgali!"

„Apah in Mictek?" je ponovil Črni Jelen na tihem. „Ti so naši sovražniki. Mogoče ga rešimo. Najprvo ga moram videti pri luči."

Nato je šel v bližnje grmovje in si nabral nekaj suhega vejevja. S punksom (kresilni kamen) je zanetil potem les, in svetel plamen je obsijal vso bližino. Na drevesu je visel bledokožec nad vodo in vzdignil vedno noge, kadar je hlastnil kak krokodil po njih.

„To je veliko maščevanje!" je dejal Črni Jelen. „Naj nam sedaj odgovarja, ne da bi se mu bilo treba bati aligatorjev."

Splezal je na drevo in potegnil laso toliko kvišku, da se grofu ni bilo treba več bati izstradanih živali. Alfonzo je pri luči takoj zapažil, da so Komanhi, in da so namazani z bojnimi barvami. Uganil je vse in mislil, da je že rešen.

„Zakaj sta te obesila Indijanca?" je vprašal Črni Jelen.

„Ker sem se bojeval z njima, da ju usmrtim. Bili smo sovražniki."

„Zakaj nisi ubil te pse. Apahi in Micteki so strahopetneži."

„Bil je Medvedove Srce, vodja Apahov."

„Medvedovo Srce!" je zaklical Komanh. „Ali je bil tu?"

„Da, in Bivolovo Čelo, vodja Mictekov, z njim."

„In Bivolovo Čelo!" se je zopet začudil Komanh. „Kje sta pa?"

„Oprosti me, pa ti ju izdam."

„Prisezi."

„Prisegam."

„Naj bo, te pa oprostim!"

Nato ga je Komanh osvobodil.

„Oh!" je zaklical grof. „Prost, prost, prost sem! Sedaj pa maščevanje, maščevanje, maščevanje!"

Kar zatulil je te besede od samega veselja v temno noč.

„Le maščuj se, le," je dejal Komanh. „Ampak zakaj vpiješ tako strašno? Gozd sliši. Ali ni nihče v bližini?"

„Žive duše ni! Razun mene in teh prokletih krokodilov ni bil nihče na gori. Te noči ne pozabim nikdar!"

„Ne pozabi je, in maščuj se!"

„Hvala lepa vama, ker sta me rešila! Zahtevajta od mene kar hočeta, vse storim."

„Vsedi se k nama, in povej, kar te vprašava!"

Vsedli so se, in grof je stegnil svoje trpinčene ude s tako slastjo, kakor še nikdar v svojem življenju.

„Ali sta vidva Komanha?" je vprašal Alfonzo.

„Da."

„Ti si komanški vodja?"

„Tokvitej, Črni Jelen sem," je odgovoril Komanh ponosno.

„Pripravljata se na boj, kajne?"

Indijanec je prikimal in vprašal:

„Ali poznaš hacijendo del Erina?"

„Poznam."

„Kdo stanuje tam?"

„Peter Karpeles."

„Ali ima kako hčer?"

„Ima."

„In pri tej hčeri je Indijanka micteškega rodu?"

„Prav imaš. Ime ji je Karja in je Tekaltova sestra."

„Tekaltova sestra?"

„Da."

„Ug! Tega komanški sinovi niso vedeli, sicer bi bili bolj pazili na micteško hčer. Ujeli smo namreč te dve skvavi (ženi)."

„Vem."

„Odkod?" je vprašal Črni Jelen ves začuden.

„Saj stanujeta pri meni."

„Pri tebi? Ne razumem te. Mislil sem, da stanujeta v hacijendi."

„Imaš prav; kajti hacijenda je moja."

„Tvoja? Torej si senor Petro Karpeles?"

„Ne. Grof Alfonzo de Rodriganda y Sevila sem. Karpeles ima hacijendo samo v najemu."

„Ug!" je dejal tedaj Komanh mrzlo in vstal. „Obesim te torej nazaj nad vodo, da te aligatorji požro."

Alfonzo je mislil, da se Indijanec šali, in vprašal:

„Zakaj?"

„Ker obvaruješ te dve skvavi."

„Vsedi se, Črni Jelen. Saj nisem njunin obvarovatelj, ampak sovražnik in tvoj prijatelj. Te dve skvavi sta krivi, da so me tule obesli, ti si me pa rešil. Hvaležen ti hočem bili in ti izdati tri največje sovražnike Komanhov."

„Kdo so ti trije."

„Šojinlijet."

„Apah, Medvedovo Srce?"

„Da. Nadalje Mókašimótak."

„Mictek, Bivolovo Čelo?"

»Da."

„In tretji?"

„Tretji je belokožec; Indijanci ga imenujejo Itintika."

„Gromov Strel, slavni rastrejador?" je zaklical Komanh. „Ali govoriš resnico?"

„Govorim."

»Kje je Gromov Strel?"

„Pri onih dveh."

»Kje sta pa onadva?"

„Povem ti, če mi preje nekaj obljubiš."

„Kaj pa hočeš?"

„Prišel si, da napadeš hacijendo, kajne?"

„Tako je!" je priznal Indijanec.

„Ali misliš, da se ti posreči?"

„Črnega Jelena še ni nikdar nihče premagal."

„Ali imaš mnogo Komanhov s seboj?"

„Desetkrat deset krat dve."

„Dvesto torej? Dovolj jih je. Vse te tri slavne lože dobiš, nadalje skalpe vseh stanovalcev in vse, kar je v hacijendi, samo prizanesi hiši, ker je moja lastnina, in izroči mi hčer mojega najemnika."

Komanh je malo pomislil, potem pa dejal:

„Torej naj bo, kar zahtevaš. Kje so ti trije vodje?"

„Vsi trije so — v hacijendi."

„Ug! Prevaril si me!" je priznal Črni Jelen.

„A bil sem mož-beseda!"

„Tudi vodja Komanhov je mož-beseda. Hiše ne zažgem, in deklico dobiš. Naši trije najhujši sovražniki, skalpi in vse, kar je v hiši, pa je lastnina komanških sinov. Ali je hacijenda zidana?"

„Zelo trdno je zidana, in okrog in okrog so palisade. Vse skrivne vhode poznam. Ko bodo še vsi trdno spali, boste že v hacijendi. Zbudili se bodo samo, da umro kot žrtve vaših tomahavkov."

„Ali ima hacijendero mnogo orožja?"

„Dovolj ga ima, pa mu ne bode nič pomagalo."

„Koliko mož ima?"

„Kakih štirideset."

„Štirikrat deset? To je vse skupaj sedemkrat deset, kajti vsak vodja zaleže za deset."

„Gromovega Strela ne smeš šteti."

„Zakaj pa ne?"

„Ker je ranjen, skoraj mrtev. Zadel sem ga s sekiro na glavo."

„Ug! Ali si se bojeval z Gromovim Strelom?"

„Zakaj bi se pa ne?"

„Kdor se z njim bojuje, je hraber vojščak."

„Saj tudi nisem strahopetneš, akoravno si m kot jetnika."

„Prepričati se hočem, kadar nas pripelješ vendo. Ali misliš, da slutijo, da se pridejo k jojščaki maščevat?"

„Mislim, da ne. Nisem slišal nič o tem govoriti."

„Poslati hočem poizvedovalca v hacijendo."

„Le naj se rajše nikar ne prikaže."

„Uf! Ravno v hacijendo mora iti."

„Tedaj je zgubljen!"

„Ni, ne. Saj ni Komanh, ampak krščanski Indijanec, mehikanskega plemena Opatov. Prepričan sem, da mu zaupajo. Na ta način zvemo, ali se pripravljajo na boj s Komanhi, ali ne. Sedaj pa vem vse."

Nato je naročil Orni Jelen svojemu spremljevalcu, da naj gre k vojščakom pod goro in jih pripelje gori v razvaline.

Prenočili so potem vsi skupaj v razvalinah.

Drugo jutro so poslali poizvedovalca v hacijendo. Oblečen je bil kakor so navadno civilizirani Indijanci. Dali so mu najslabejšega konja. Naročili so mu, da naj naredi velik lok, da pride v hacijendo z juga.

Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce sta stala ravno s hacijenderom pri oknu, ko je prijahal Indijanec na dvorišče.

„Ug!" je dejal Apah porogljivo.

„Kaj pa je?" je vprašal Karpeles.

„Naš prijatelj je hotel reči, da je to pričakovani poizvedovalec," je pojasnil Bivolovo Čelo Apahov vzklic.

„Saj ni Komanh!" je dejal Karpeles.

„Ni, ne. Iz rodu Majov ali Opatov je; ampak na vsak način begunec."

„Kako naj pa občujem z njim?"

„Prijazno. Ne sme slutiti, da smo pripravljeni."

Hacijendero je šel doli, kjer je Indijanec ravno vstopil v sobo za družino. Pozdravil je prijazno in vprašal:

„Ali je to hacijenda del Erina?"

„Je."

„Kjer zapoveduje senor Karpeles?"

„Da."

„Kje pa je senor?"

„Jaz sam sem."

„O, oprostite, don Karpeles, nisem Vas poznal! Ali se smem pri Vas odpočiti?"

„Le dajte se v božjem imenu. Vsak gost mi je dobrodošel. Odkod pa prihajate?"

„Prišel sem čez gore iz Duronga."

„To je pa zelo daleč."

„Daleč, daleč. Bil sem več let tam, a pregnala me je mrzlica. Mislim, da je v tej okolici boljše. Ali potrebujete kakega bakéra, senor?"

„Ne."

„Ali pa kakega ciboléra?"

„Tudi ne."

„Tudi sicer me ne morete rabiti?"

„Dovolj ljudi imam, a ostanete vendar lahko pri meni in se odpočijete, dokler se Vam zljubi."

„Hvala lepa. Vaša hacijenda je najlepša in najtrdnejša v vsej okolici. Če bi le teh divjakov ne bilo!"

„Ali se bojite Indijanca?"

„Jednega ne, pač pa petih ali pa desetih. Slišal sem, da mislijo priti Komanhi čez mejo."

„Kaj pa še. Kdo Vam je pa to pravil. Mislim, da se ne upajo blizu, ker vedo, da bi ničesar ne opravil. Torej le ostanite, odpočijte se in jejte in pijte, kolikor hočete."

Nato je hacijendero odšel iz sobe, Indijanec pa je bil trdno prepričan, da živa duša v hacijendi del Erina ne sluti, da so Indijanci v bližini. Ko se je poizvedovalec okrepčal, si je ogledal celo posestvo in odpotoval popoludne naprej.

Vrnil se je h Komanhom in jim sporočil, da v hacijendi ničesar ne slutijo. Ko jim je vse razložil, so se posvetovali Komanih natančno, kako da napadejo hacijendo. Sklenili so, da odidejo v mraku proti hacijendi. O polnoči so tam. Obkolijo jo od vseh štirih strani. Pedeset mož gre skozi okno v poslopje, in potem začno moriti.

Medtem ko so se Komanhi o teh stvareh posvetovali, so se pogovarjali tudi v hacijendi o podobnih stvareh.

„Ali imamo dovolj smodnika?" je vprašal Bivolovo Čelo.

„Dovolj," je odgovoril hacijendero. „Zakaj pa vprašaš?"

„Ker ga rabimo mnogo za bombe in karteče. Glavna stvar je, da uničimo Komanhom konje. Gledati moramo, kje da imajo svoje konje, in vreči med nje veliko bombo."

„Že prav!"

„Treba nam je pa hrabrih in previdnih ljudi."

„Teh imamo dovolj. Kedaj začnemo pa delati oklepe za kanone?"

„Pravzaprav smo sklenili, da začnemo šele v mraku; ker je pa poizvedovalec odjahal tako zadovoljen, mislim, da smo že sedaj brez skrbi. Le kar začnimo!"

Nato so začeli delati vsi bakeri in se pripravljali ves večer na napad. Eno uro pred polnočjo je odjahal pah poizvedovat. Spremljala sta ga dva hlapca, ki sta imela s seboj toliko bomb, da bi lahko razgnal njimi tisoč konjev na vse strani.

Apah se je kmalu vrnil, ampak sam.

„Ali pridejo?" je vprašal hacijendero.

„Pridejo."

„Kje so pa?"

„So že razjahali svoje konje in obkolili palisade. Konje so pustili zunaj pri potoku."

„Ali je mnogo stražnikov pri konjih?" je vprašal Bivolovo Čelo.

„Samo trije."

„Uf! Naša dva moža že storita potem svojo dolžnost!"

Sedaj je šel hacijendero v bolnikovo sobo, kjer sta sedeli deklici poleg Slovenca.

„Ali pridejo?" je vprašala Olga.

„Pridejo. Ali spi bolnik?"

„Trdno."

„Torej le pojdite vsaka na svoje mesto. Vzemite ogenj s seboj!"

Nato sta odšli deklici na streho, kjer je bil na vsakem oglu velik kup suhih, z oljem politih drv. Tudi mnogo velikih kamnov in nabasanih pušk je bilo na strehi.

Bila je tiha, temna noč. — —

Kar zareglja žaba. Komanški vodja je posnemal tako natančno žabji glas, da bi pri drugačnih razmerah gotovo vsakdo mislil, da je zaregljala prava žaba, a sedaj so takoj vedeli vsi stanovalci v hacijendi, da je dal vodja svojim ljudem znamenje.

Pri vsakem hišnem oglu je bil kanon. Na desni strani vrat je stal Apali, na levi pa Mictek.

Ko je zaregljala žaba, se je prikazalo na palisadah kakih dvesto Indijancev. Ravno jih je hotelo kakih petdeset ulomiti pri oknili v hacijendo, ko zakliče Apah:

„Sne — ko — zažgite!"

Ustrelil je za znamenje, in v par trenotkih so zagorele na strehi vse štiri grmade. Vsa hacijendina okolica je bila razsvetljena. Indijanci so kar obstrmeli.

Stari Franceško je bil na sprednji strani hacijende pri jednem topu. Ko je zagledal onih petdeset Komanhov, je ustrelil med nje, da se je živa kopica razkropila na vse strani. Tudi ostale tri topove so sprožili in hitro iznova nabasali. Skozi vsako okno so bliskali streli na Komanhe, in s strehe se je natančno videlo, kako se je nekaj zabliskalo med konjsko, čredo, da se je živina razkropila na vse strani.

Indijanci so divje kričali. Ker je bila vsa okolica razsvetljena, sobe v hacijendi pa vse temne, so s hacijende lahko streljali, Indijanci pa niso mogli nikamor sigurno meriti. Bili so čisto zbegani, takega vsprejema niso pričakovali. V prvih dveh minutah je bila že polovica Komanhov mrtva, in sedaj so začeli bežati.

Samo jeden je ostal na svojem prostoru, namreč Črni Jelen. Vzpodbujal je svoje tovariše, da naj vstrajajo, a nič ni pomagalo. Mrlič je ležal poleg mrliča, zato je uvidel, da se ne da nič opraviti, in skočil je čez palisade.

V tistem trenutku ga je zagledal Apah.

„Tokvitej, Črni Jelen!" je zaklical.

Spoznal je komanškega vodje, a ni ga mogel usmrtiti, ker ni imel nabasane puške.

„Črni Jelen!" je zaklical iznova, vrgel puško v stran in potegnil tomahavk izza pasa. „Ali beži Črni Jelen pred sovražnikom?"

Skočil je skozi okno, in planil čez palisade. Komanh je bežal pred njim.

„Črni Jelen naj se ustavi!" je zaklical. „Medvedovo Srce, apaški vodja, prihaja. Zakaj beži komanški vodja pred njim?"

Tedaj se je Komanli hitro ustavil in vprašal:

„Ti si Medvedovo Srce? — Stopi bliže! Dati hočem tvoj drob jastrebom!"

Indijanca sta se spoprijela, in sicer s tomahavki, z najhujšim orožjem na svetu. Medvedovo Srce je bil spretnejši kot Komanh, videlo se je takoj, da ga premaga.

Tedaj je priskočila od strani človeška postava in zavihtela s puško po Apahovi glavi. Bil je Alfonzo. Medvedovo Srce se je zgrudil onesveščen na tla.

Komanh je takoj potegnil nož izza pasa in hotel Apaha skalpirati, pa Alfonzo mu je zabranil.

„Stoj!" je dejal grof. „Drugačno smrt zasluži!"

„Prav imaš!" je pritrdil Črni Jelen. „Spraviva ga hitro h konjem!"

„H konjem? Saj jih ni nikjer?"

„Zakaj?" se je prestrašil Komanh.

„Ker so vrgli med nje bombe, da so se razkropili na vse strani."

„Ug! Pojdi, pojdi, sicer sva prepozna!"

Zgrabila sta hitro Apaha in ga vlekla za seboj. Bil je že skrajen čas.

Ko je Bivolovo Čelo zapazil, daje planil Medvedovo Srce za črnim Jelenom, je takoj spoznal, da je Apah v nevarnosti. Zbral je hitro vse bakere in šel na dvorišče. Vse je bilo prazno; samo mrtvi Komanhi so ležali na tleh.

„Za njimi!" je zaklical.

Odprli so palisadina vrata in udrli na prosto u Komanhi, s katerimi so se še večkrat spoprijeli. Hiteli so okroginokrog hacijende, kakor daleč je razsvetljeval grmada, a o Apahu ni bilo ne duha ne sluha. — —

Minilo je več ur, preden se je Medvedovo Srce zopet zavedal. Odprl je oči in zagledel pred seboj ogenj, okrog katerega je sedelo nekaj divjih Indijancev. Bil je zvezan. Na njegovi desnici je sedel Črni Jelen, na levici pa grof Alfonzo. Pogledal je proti nebu in spoznal po zvezdah, da se že bliža jutro.

Alfonzo je takoj zapazil, da je odprl Apah oči.

„Zbudil se je!" je dejal.

Takoj so se vsi Indijanci obrnili proti Apahu. Mnogo so že slišali o njem, a skoraj nihče ga še ni videl. Medvedovo Srce je bil čisto hladnokrven. Glava ga je bolela vsled udarca; a spomnil se je takoj na vse.

»Strahopetno apaško žabo smo ujeli," je dejal Črni Jelen.

Medvedovo Srce se je zaničljivo nasmejal in odgovoril:

„In vendar je komanški lev bežal pred to žabo!"

„Pes!"

„Šakal!"

„Črni Jelen je premagal vodjo Medvedovo Srce!"

„Lažeš se!"

„Molči!"

„Saj me nisi ti premagal, ne! Oni strahopetni, bledokoži grof me je zavratno pobil na tla. To je moja zadnja beseda. Medvedovo Srce zaničuje vojščake, ki beže kakor bolhe, kadar zagledajo hrabrega moža."

„Že še drugače govoriš!"

Apah je molčal.

„Daní se, ta ne smemo ostati. Obsodimo tega moža, ki pravi, da je apaški vodja!" je dejal Črni Jelen.

Molče so stopili vsi v krpg. in potem je začel naštevati komanški vodja Apahova hudodelstva.

„Zaslužil je smrt," je končal.

Vsi so mu pritrdili.

„Ali ga vzamemo s seboj?" je vprašal potem.

Tudi o tem so se posvetovali in slednjič sklenili, da ga takoj tu usmrte, ker bi imeli med potjo z njim morda sitnosti.

„Na kak način pa naj umre?" je vprašal vodja.

Tudi o tem so se posvetovali. Ko se pa niso mogli zjediniti, se je oglasil Alfonzo, ki je do sedaj molčal.

„Ali smem govoriti s svojimi indijanskimi brati?" je vprašal.

„Smeš," je odgovoril Črni Jelen.

„Ali imam kaj pravice do tega Apaha ali ne?"

„Nimaš."

„Zakaj pa ne?"

„Obljubil si ga nam."

„Kdo ga je pa treščil na tla?"

„Ti."

„Ali ste izpolnili, kar ste mi obljubili?"

„Nismo, ker nismo mogli."

„Torej nismo drug drugemu nič več dolžni, in jetnik je moj, ker sem ga jaz treščil po glavi. Posvetujte se o tem."

Posvetovali so se potem o tej zadevi in slednjič sklenili, da je Apah grofov.

„Ali je moj?" je vprašal Španec.

„Je."

„In jaz odločujem o njegovi usodi?"

„Da."

„Torej dobro. Umre naj vsled iste smrti, katero je namenil meni. Privežemo ga na drevo, da ga požro krokodili. Naj okusi te peklenske muke."

Vsi so pritrdili grofu in od veselja kar zatulili.

Apah je ostal miren in ni trenil niti z očmi.

„Ali imamo dovolj lasov?" je vprašal grof.

„Imamo. Tu leže še oni, na katerih si ti visel."

„Dobro, zvežimo ga torej ravno tako, kakor je mene zvezal," je dejal Alfonzo.

Nato so ga zvezali, in Črni Jelen je vprašal:

„Ali ima apaški vodja še kako prošnjo?"

Apah je pogledal vse Indijance po vrsti; bilo jih je samo šestnajst, ki so odnesli pete.

„Medvedovo Srce ne prosi," je dejal. „Nož bo požrl vas vse skupaj. Šojinlijet je izgovoril te besede."

Nato je splezal najmočnejši Komanh na drevo, in privezali so Apaha nad krokodili.

Komanhi so stali na bregu in gledali nekoliko časa strašen prizor, kako je vzdignil Apah vedno hladnokrvno svoje noge, kadar je hlastnil kak aligator po njih, potem pa so se posvetovali zopet o svojih zadevah.

„Ali se vrnejo moji bratje v svoje kraje?" je vprašal Alfonzo.

„Najprvo se moramo maščevati!" je odgovoril Črni Jelen.

„Ali hočejo iti moji bratje z menoj, če jim pomagam maščevati se?"

„Kam pa naj gremo?"

„To vam povem pozneje, kadar smo se prepričali, če smo ostali edini od vseh dvesto.

„To moramo že preje vedeti," je trdil Črni Jelen. „S svojm belim bratom nimamo sreče."

„In jaz g Svojimi rujavimi brati tudi ne. Naj poišče še svoje ostale tovariše! Kadar bodo vsi zbrani, ja povem, na kak način naj se maščujejo."

„Kje se pa snidemo?"

„Tu pri razvalinah."

„Dobro, pa storimo, kar nam svetuje naš beli brat. Mogoče imamo z njim drugič več sreče."

Komanhi so nato odšli iskat svoje tovariše Grof je ostal še nekaj časa pri razvalinah in se nagledal strašnega prizora, kako se mora braniti na drevesu viseč Apah požrešnih krokodilov. Nato je odšel proti izviru srednjega potoka pod goro El Rep aro, da vidi, kaj je z kraljevim zakladom.

Komaj je izginil grof v gostem gozdu, zakliče Apah radostno: „Ug!" Medvedovo Srce je bil izredno močan. Močno se je pognal in spravil na ta način svoje zvezane noge v veliko zanjko. Pred krokodili je bil torej že varen. Nadalje se mu je posrečilo spraviti svoje zvezane noge tako daleč na hrbet, da je razvezal z na hrbtu zvezanimi rokami močan jermen. Tudi noge je imel torej sedaj že proste. Ker je bil Apah zelo uren in močen, zato je poskusil sedaj splezati po jermenu do veje. Posrečilo se mu je. Na veji se je potem usedel in odvezal laso z veje. To je bilo tako težavno, da so mu kar prsti krvaveli. Sedaj je prišlo najnevarnejše na vrsto. Kako naj spleza z na hrbtu zvezanimi rokami z drevesa? Če zdrkne v vodo, je zgubljen. Počasi in previdno je spravil eno nogo čez vejo. Tako je potem jahal do konca veje. Ko je pa prišel do debla, se je sklonil z glavo navzdol in se oklenil debla z nogami. V malih presledkih se je potem puščal doli in prišel slednjič čisto izmučen srečno na tla. Bil je — rešen.

„Ug!"

Ta klic je označil vse njegovo veselje. Pogledal je še enkrat požrešne krokodile, potem pa odhitel v gost gozd, da se skrije. Roke je imel še vedno na hrbtu zvezane. Poiskal je ostro skalo in drgnil jermen tako dolgo ob robu, da ga je predrgnil. Šele sedaj je bil zopet popolnoma prost in varen. — —

Ko so se Indijanci pri napadu na hacijendo spustili v beg, so udrli Bivolovo Čelo in hacijendini prebivalci za njimi. Boj je trajal potem se zunaj palisad celo uro. Po končanem boju je sklical Bivolovo Čelo vse svoje vojščake. Mrtvi Indijanci so ležali daleč okrog hacijende, videlo se je že ponoči, da jih je precej čez sto.

„Strašen poraz so doživeli," je dejal Karpeles, vesel srečne zmage. „Mislim, da ne pridejo tako kmalu zopet blizu."

„Poglejte, senor, tale kup," je dejal stari Franceško. „Te sem vse jaz ustrelil s svojim kanonom. Kar raztrgalo jim je telesa."

„Še nismo gotovi," je dejal nato Bivolovo Čelo.

„Kaj pa moramo še storiti?" je vprašal hacijendero.

„Uničiti moramo tudi še vse ostale Komanhe."

„Kje jih pa najdemo?"

„Ali niste opazili, da ni nobenega mrliča onstran potoka?"

„Saj res, vsi leže na tej strani."

„Iz tega sklepam, da so imeli pri begu gotovo smer. Kje da so bili pred napadom, vemo."

„Na gori El Reparo."

„Da. Vsa trupla leže v oni smeri, zato mislim, da so imeli povelje, da naj se po boju zopet tam zbero. Poiskati jih moramo torej tam gori. Senor, ali mi zaupate dvajset bakerov?"

„Prav rad."

„Kje je neki Apah?" je vprašal Franceško.

„Ujet," je odgovoril micteški vodja.

„Pa saj ne," se je prestrašil hacijendero.

„Gotovo," je rekel Mictek.

„Iz česa sklepaš to?"

„Ker ga ni tu?"

„Gotovo še zasleduje Komanhe."

„Ne; kajti dobro ve, da mu Komanhi po dnevu težje uidejo kot sedaj."

„Torej je mrtev ali pa ranjen."

„Ne. Sicer bi ga bili gotovo našli. Apah jo je udrl za Črnim Jelenom. Komanhi so videli, da je njihov načelnik v nevarnosti, in so mu prišli pomagat. Ker jih je bilo pa mnogo, so ga premagali."

„Torej ga moramo osvoboditi," je dejal Franceško.

„Da, osvobodimo ga," je rekel Bivolovo Čelo zaupno. „Njegovo puško vzamem s seboj, da ima takoj orožje. Zajahajte svoje konje!"

Dvajset oboroženih mož je zajahalo konje, in oddirjali so. Proti jutru so dospeli pod goro El Reparo.

„Razjahajte svoje konje!" je ukazal Bivolovo Čelo.

„Zakaj?" je vprašal stari Franceško.

„Ker se s konji ne moremo na tihem priplaziti v bližino sovražnikov. Sanhec naj ostane tu pri konjih."

Rečeno, storjeno. Dotični bakero je ostal kot stražnik pri konjih, drugi so pa šli na skrivnem na goro.

Ko so dospeli na vrh gore, je bil že svetel dan.

Previdno so se splazili blizu razvalin.

Ravno so smuknili mimo zidovja, ki je imelo precejšnjo luknjo izdrto, ko zakliče nekdo:

„Ug!"

Vsi so se ozrli proti oni strani in zagledali neoboroženega Indjianca, ki jim je hitel naproti.

„Medvedovo Srce!" je zaklical nekdo izmed bakerov.

„Res je, Apah je!" je zaklical Bivolovo Čelo vesel.

„Torej ga vendarle niso ujeli."

„Pač, ujeli so ga," je trdil Bivolovo Čelo. „Ali ne vidite, da nima orožja. Ujeli so ga, a ušel jim je."

Medtem je Apah že prihitel k njim.

„Uf!" ga je pozdravil Mictek. „Ali so mojega brata ujeli?"

„Da," je pritrdil vprašanec.

„Ali je bilo toliko sovražnikov, da so ga premagali?"

„Ne. Bojeval sem se s Črnim Jelenom. Tedaj pride oni prokleti bledolični izdajalec od zadaj, ne da bi ga bil opazil, in me trešči s puško po glavi."

„Kateri bledoličnež?"

„Grof."

„Oh! Ali je še živ! Ali ga niso požrli krokodili?" se je začudil Mictek.

„Še živi. Ti komanški psi so ga našli in osvobodili."

„In potem jih je peljal v hacijendo?"

„Da. Bojeval se je proti nam."

„Proti svojemu lastnemu posestvu! Proti svojim ljudem! Polastiti se moremo njegovega skalpa. Kje pa je?"

„V gorah. Vendar pride še h krokodilovem jezeru, ker se snide tu s Komanhi."

„Torej sem vendar uganil, da se zbero pri jezeru?"

„So se že zbrali. Šli so sedaj samo v dolino, da poiščejo še svoje ostale vojščake; vendar se vrnejo."

„Ali ve moj brat to gotovo ?"

„Seveda. Slišal sem vse, ko sem visel na drevesu."

„Na katerem?"

„Nad krokodili."

Bivolovo Čelo se je začudil.

„Medvedovo Srce je visel nad krokodili?" je vprašal,

„Tako je."

„Tako, kakor grof?"

„Ravno tako. Grof me je obsodil, in obesili so me na laso."

„Kako se je pa potem moj brat rešil?"

Medvedovo Srce je odgovoril na kratko:

„Apaški načelnik se ne boji niti Komanhov niti krokodilov. Čakal je, da so odšli sovražniki, in se potem sam oprostil."

„Medvedovo Srce je ljubljenec velikega Manitova (Boga)," je dejal Bivolovo Čelo. „Močan in hraber vojščak je; kdo drugi bi se ne bil mogel oprostiti. Kedaj se vrnejo Komanhi k jezeru?"

„Niso se zmenili. Skrijmo se tam in počakajmo jih."

„Torej moremo izbrisati svoje sledove. Moj brat, prinesel sem ti tvojo puško; tu jo imaš."

„Moje drugo orožje mi je vzel Črni Jelen," se je jezil Apah. „Vrniti mi ga mora in izročiti svoje. Moji bratje naj mi dado smodnika in krogelj, potem jih pa vodim."

Dali so mu smodnika in krogelj in izbrisali daleč na okrog svoje sledove, dokler niso prišli do jezera. Niti jednega Komanha še ni bilo tam, zato so se skrili za grmovje. Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo sta naročila vsakemu, kako mora streljati, da ne ustrelita dva istega sovražnika.

„Kaj pa storimo potem?" je vprašal Bivolovo Čelo. „Komanhi bodo zapazili, da je ušel apaški vodja. Slutili bodo, da je šel po pomoč."

„Ne zapazijo nas," je odgovoril Apah.

Nato je stopil molče izza grma in privezal laso, ki je še ležal na tleh, na drevo, da bi mislili Komanhi, da so ga krokodili odtrgali in požrli.

„Moj brat je imel pametno misel," ga je pohvalil Bivolovo Čelo. „Sedaj Komanhi saj ne bodo mislili, da si ušel krokodilom."

Tiho so pričakovali potem za grmi sovražnika. Precej dolgo so že čakali, ko zaslišijo klopot konjskih podkev. Prišla sta dva Komanha.

„Ug!" je zaklical prvi, ko je zagledal prazen laso.

„Ušel je!" je zaklical drugi.

„Ni res!" ga je zavrnil prvi. „Laso je odtrgan. Krokodili so ga požrli."

„Saj res. Prva sva. Razjahajva svoje konje in počakajva svoje brate."

Skočila sta s svojih konj in jih hotela privezati na bližnje drevo.

„Ali ju napadeva?" je vprašal Apah po tihem.

„Da. Ampak moj brat nima noža."

„Psav!" je odgovoril Apah. „Pač iztrgam Komanhu nož izza pasa."

Bliskoma sta planila potem na Komanha in jima zasadila nož v srce.

„Kaj storiva z njunimi trupli?" je vprašal Mictek.

„Vrževa ju krokodilom."

Indijanca sta si vzela skalpe mrtvih Komanhov in vrgla potem trupla v vodo izstradanim krokodilom. V eni minuti so raztrgali mrliča in ju pogoltnili. Ostal je samo kos roke, ki ga je zanesla voda na breg.

Skrbno sta izbrisala sledove in se skrila zopet za grmovje.

Kmalu je prijahala cela tropa Komanhov. Bilo jih je kakih trideset. Vodil jih je Črni Jelen.

„Ug!" je zaklical. „Apah je ušel."

Ko je pa prijahal bliže jezera, je zagledal na tleh pol človeške roke. Hitro je skočil s svojega konja, pobral roko in dejal:

„Ug! Požrli so ga. To je kos njegove leve roke. Preselil se je v kraljestvo teme. Nihče izmed sovražnikov, ki jih je ubil, mu ne bo tam stregel."

Vrgel je roko v vodo in aligatorji so jo bliskoma pogoltnili.

Nato je mignil jezdecem, in vsi so razjahali svoje konje in se vsedli ob vodi.

Prišlo je za njimi še precej drugih, tako da je bilo vseh skupaj skoraj pedeset mož.

Sedeli so nekoliko časa molče ob vodi, potem pa je začel Črni Jelen:

„Kdo je videl belokožca?"

„Onega, ki je grof?" je vprašal nekdo.

„Da."

„Nihče ga ni videl."

„Iščite njegov sled!"

Vsi so vstali.

„To je pa nevarno!" je zašepetal Apah.

Bivolovo Čelo je prikimal in dejal:

„Tu blizu na okrog smo izbrisali svoj sled, a če gredo naprej, ga najdejo. Začeti moramo. Dal bom znamenje."

Zakašljal je na glas. Bakeri so pomolili svoje puške skozi grmovje, Komanhi pa so se ozrli in poslušali.

„Ogenj!"

Zagrmelo je dvaindvajset strelov in potem še dva. Štirindvajset Komanhov je ležalo mrtvih na tleh. Ostali so hitro planili kvišku in hiteli k svojim konjem. Bili so popolnoma zbegani. Medtem so bakeri iznova nabasal svoje puške.

Komanhi so uvideli, da se ne morejo braniti, zato so pobegnili. Medtem ko so se trgali za konje, so vstrelili bakeri drugič. Zopet je obležalo okoli dvajset Komanhov mrtvih na tleh.

Sedaj je pobegnil Črni Jelen z ostalimi Komanhi. Apah je planil izza grmovja in ustrelil njegovega konja. Mrtev se je zgrudil konj na tla, in Črni Jelen je padel z njega. Preden seje vzravnal, je bil Apah že pri njem.

Hitro je zgrabil Črni Jelen svojo nabasano puško in nameril na Apaha.

„Pes, ali še živiš!" je zaklical. „Umri!"

Medvedovo Srce pa mu je izbil puško iz rok in strel je počil v stran.

„Strahopetni Komanh ne bo usmrtil apaškega načelnika," je odgovoril Medvedovo Srce, „ampak jaz ti vzamem tvoj skalp, da mi bo tvoja duša stregla v večnih prerijsih gozdih!"

Pri teh besedah je treščil Komanha s puško po glavi, da se je zgrudil onesveščen na tla. Potem ga je zgrabil in nesel tja, kjer so preje sedeli Komanhi.

Ker se je bakerom zdelo, da jim ostala peščica Komanhov ne more škodovati, zato jih niso zasledovali. Šli so k mrtvecem in jim pobrali orožje in smodnik.

Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo sta pa sedela poleg Črnega Jelena in se nista brigala za plen.

Komanha so zvezali, in vrnila se mu je zavest.

„Ali hoče zapeti Črni Jelen svojo mrtvaško pesem?" je vprašal Medvedovo Srce. „Naj ima to milost, preden umre?"

Komanh je molčal.

„Komanhi pojejo kakor vrane in žabe: zato nočejo, da bi jih kdo slišal," se je norčeval Mictek.

Jetnik je molčal.

„Torej naj pa umre komanški vodja brez mrtvaške pesni," je dejal Apah.

Šele sedaj se je oglasil Komanh:

„Ali me hočeta obesiti na drevo?"

„Ne," je odgovoril Medvedovo Srce. „Nočem te mučiti; krokodili te pa vendarle požro. Preje ti pa vzamem še tvoj skalp, da pokažem svojim hrabrim apaškim sinovom, kak strahopetnež da je bil Črni Jelen. Daj mi nož in tomahavk, ki si mi ga vzel!"

Vzel mu je nato orožje izza pasa.

„Ali me misliš res skalpirati?" je vprašal Komanh v strahu.

„Res. Tvoja koža je moja."

„Živega me misliš?"

„Kako pa? Ali naj morda iščem tvoj skalp v krokodilovih želodcih?"

„Usmiti me preje!" je prosil Črni Jelen.

„Oh, Komanha je strah! Zato ravnam brez milosti!"

Vzel je nož, zarezal Komanhu s tremi običajnimi zarezami kožo na glavi in mu potegnil skalp z glave.

Črni Jelen je vsled bolečin strašno zatulil.

„Uf! Komanh je strahopetnež! Upije!" je dejal Medvedovo Srce.

„Vrži ga v vodo," je rekel Bivolovo Čelo. „A ne dotakni se ga z rokami, ker tega ni vreden!"

„Moj brat ima prav! Pahnil ga bom z nogo v vodo. Hrabri komanški vodja je vekal kakor stara baba. Ne zasluži grobnega spomenika. Njegovi rojaki naj ga ne slave, zato ga pokopljem v krokodilskih želodcih. Naredim mu kup iz kamenja in napišem nanj: »Tu so požrli krokodili komanškega strahopetneža Tokviteja, ki ga je ujel apaški vodja, Medvedovo Srce«."

Sunil je Komanha v vodo, in aligatorji so ga požrli.

Nato so nanesli bakeri velik kup kamenja, na vrh pa so položili velik kamen, v katerega je zarisal Apah dotični napis.

Potem so šli k svojim konjem in se napotili proti hacijendi. — —

Ko se je ločil grof Alfonzo od Komanhov, je šel takoj pod goro El Reparo, da vidi kaj je z kraljevskim zakladom. Prišel je do izvira srednjega potoka in videl, da je vse drugačno, vse razdejano. Ves razburjen je iskal in iskal, a zaman.

Divje je zaklel in jo krenil nazaj proti razvalinam, da bi Komanhi ne čakali predolgo nanj. Kar zasliši klopot konjskih kopit in se skrije hitro za bližnji grm. Ko pa zagleda osem Komanhov, stopi izza grma in vpraša:

„Kam pa hitite?"

„Uf! Belokožec!" je rekel nekdo. „V dolino jašemo."

„Zakaj? Vaši tovariši so vendar zgoraj!"

„Mrtvi so."

„Mrtvi?" se je začudil Alfonzo. „Nemogoče!"

„Bledokožci so nas napadli."

„Oh!"

„Usmrtili so jih štirideset."

„Za vraga!"

„Črnega Jelena pa so požrli krokodili, Apah pa je vzel njegov skalp."

„Apah? Kateri?"

„Medvedovo Srce."

„Grom in strela! Saj je vendar visel na drevesu!"

„Pa se je rešil."

„Vrag ga vzemi! Kako se je neki rešil?"

„Gotovo so ga rešili belokožci, ki jim pravijo bakeri. Če bi bil ostal pri njem, bi se ne bilo nič zgodilo."

„Ali ste vse to z lastnimi očmi videli?"

„Z lastnimi očmi. Pobegniti smo morali; ker nas pa niso zasledovali, sta se dva na skrivnem vrnila in jih opazovala."

„Tristo vragov! Sedaj je vsega konec!"

„Vsega! Samo maščevanja še ne!"

„Da, maščevanje," je rekel Alfonzo počasi. „Kaj pa mislite storiti?"

„Vrnemo se v komanške pokrajine."

„In zberete nove vojščake?"

„Tako je."

„Ne da bi prinesli domov nijednega skalpa?"

„Veliki duh nam je bil sovražen."

„In ne da bi našli najmanjši plen?"

„Pozneje dobimo dovolj skalpov in plena."

„Kaj če bi vam pomagal, da prinesete že sedaj s seboj mnogo koristnih in lepih stvarij?"

„Kje bi jih pa dobili?"

„Jaz bi vam jih dal."

„Ti? Saj sam ničesar nimaš, niti konja!"

„Konja si že ulovim na kakem pašniku; potem se vrnem v Mehiko, in vi me spremljate."

„V Mehiko? Zakaj?"

„Da me varujete. Če sam tako daleč jaham, nisem varen. Če me spremite, in če pridemo srečno v Mehiko, vam dam velike darove."

„Kakšne darove misliš?"

„Izberite si sami."

„Kaj imaš?"

„Grof sem in velik poglavar. Moj oče ima vse, kar zahtevate."

„Ali ima orožje, smodnik in svinec?"

„Kolikor hočete."

„Tudi bisere in kinč za naše skvave?"

„Tudi vse take stvari."

To jih je zelo mikalo.

„Torej te pa spremljamo in varujemo. Ali daš vsakemu eno puško?"

„Dam."

„Dva tamohavka in dva noža, in toliko smodnika in svinčenk, kolikor gre v naše žepe?"

„Tudi dam."

„In ravno toliko kinča?"

„Vse vam dam. Verižic, prstanov in druzega kinča dobite toliko, da boste zadovoljni."

„Hovg! Gremo s teboj. Ampak dva nas morata zapustiti."

„Zakaj?"

„Iti morata v komanške pokrajine, da zbereta maščevalce umrlih Komanhov."

„Zato je pozneje še dovolj časa."

„Ne, ne. Maščevanje ne sme mirovati."

„Torej izberite dva. Šest jih imam tudi dovolj."

„Ali pa tudi dobimo, kar si nam obljubil?"

„Prisegam!"

„Verjamemo ti. Pomisli, da moraš umreti, če si nas nalagal!"

Izžrebali so dva, ki sta šla v komanške pokrajine. Ostali šesteri so si izvolili načelnika in odjahali, da ulove za grofa divjega konja.

Ona dva Komanha, ki naj bi bila jahala v komanške pokrajine, sta hotela zelo pametno ravnati, zato sta jahala v velikem krogu proti severu. Na ta način sta pa dosegla ravno nasprotno, — srečala sta se z bakeri.

Bakeri so pometali vse mrtve Komanhe v jezero, da so jih požrli krokodili. Tako mastne hrane niso dobili aligatorji morda že sto let. Bakeri so zasedli potem svoje konje in odjahali pod vodstvom obeh indijanskih poglavarjev proti hacijendi.

Ko pridejo iz gozda v dolino, ustavi nenadoma Apah svojega konja.

„Ug!" je dejal in pokazal predse.

Zagledali so od daleč dva Indijanca in se hitro skrili za gosto drevesje.

„Komanha sta," je dejal Bivolovo Čelo.

„Naša morata biti!" je pristavil Apah.

„In sicer živa. Vzemite vsak svoj laso v roko!"

Ko sta prišla Komanha mimo, so udrli bakeri iz gozda. Akoravno vsa osupla, sta vendar hitro obrnila svoje konje in hotela pobegniti. A nič jima ni pomagalo. Bakeri so ju obkolili in potegnili z jermeni s konj.

Apah je stopil bliže in dejal:

„Število Komanhov se je zelo skrčilo. Krokodili jih žro. Tudi vaju pogoltnejo živa; a vzamem vama preje še skalp, če mi ne odgovorita na naša vprašanja."

Groza pred strašno smrtjo jih je spreletavala, zato je vprašal eden izmed njiju:

„Kaj pa hočeš vedeti?"

„Koliko vas je še živih?"

„Osem."

„Kje je drugih šest?"

„Pri grofu."

„Kje pa je grof?"

„Ne vemo."

Tedaj je potegnil Apah svoj nož za skalpiranje izza pasa in zagrozil:

„Če mi ne povesta resnice, vaju živa skalpiram."

„Če ti pa vse priznava?"

„Tedaj vaju usmrtim na hiter način."

„In nama pustiš skalp, in pokoplješ z orožjem vred?"

„Že prav, akoravno komanški psi tega ne zaslužijo."

„Torej vprašaj nadalje!"

Indijanci imajo namreč vero, da kdor umre brez skalpa, orožja in pogreba, ne pride v večne prerijske gozdove."

„Torej, kje je grof?«

„Šel je na pašnike, da ukrade konja."

„In potem?"

„Hoče iti v Mehiko. Tja naj ga onih šest Komanhov spremlja in med potjo varuje."

„Kaj jim je pa obljubil zato?"

„Puške, nože, svinčinke, smodnik in kine za skvave."

Mictek je zmagal z glavo.

„Ni mu treba takega spremstva," je dejal. „Sicer pa lahko dobi dovolj belokožčev. Ali je strahopetnejši, kakor sem mislil, ali pa namerava še kaj na skrivnem. Ali govorita resnico?"

„Ne laževa se!"

„V kateri smeri jo je krenil k pašnikom?"

„Naravnost proti vzhodu."

„Kje ste se ločili?"

„Proti severu v prvi dolini pod pogorjem."

„Srečali ste ga, ko ste pobegnili, in je ravno prihajal iz doline?"

„Da."

„Ug! Torej vem, kje da je bil. Gotovo najdem njegov sled. Odgovorila sta nam, zato umrita nagle smrti!"

Cibolero je nameril in ustrelil oba Indijanca v glavo.

„Sanhec in Žvanito naj ostaneta tu in pokopljeta Indijanca," je dejal nato dvema bakeroma. „Mi drugi pa sledimo grofovemu sledu, da ga morda še dobimo."

Nato so odšli. Našli so grofove sledove in njegovih šestih spremljevalcev. Sled je peljal s pašnikov naravnost proti jugu. Sledili so sledovom s pašnika še celo uro, potem je pa ukazal Bivolovo čelo, da naj se ustavijo.

„Sedaj pa ne gremo več naprej," je dejal. „V hacijendi nas rabijo, in mi vemo natančno, da je šel grof v Mehiko. Ne uide nam, kajti za njim gremo v Mehiko."

Nato so se obrnili proti hacijendi.

Ko so prišli domov, je bilo še vse v neredu, njihovi tovariši so ravno spravljali mrtve Komanhe v stran in vse drugo v red. Hacijendero jim je prišel veselega obraza nasproti in dejal:

„Hvala Bogu, da pridete. Tako zelo smo že skrbeli za vas. Kako ste pa opravili?"

„Črni Jelen je mrtev," je odgovoril Bivolovo Čelo.

„Mrtev? Ali ste ga premagali?"

„Moj brat Medvedovo Srce mu je vzel skalp."

„In drugi Komanhi?"

„So tudi mrtvi. Samo šest jih je še ostalo."

„Kam so jo pa ti popihali?"

„V Mehiko."

„V Mehiko? Divji Indijanci v Mehiko? Kaj pa hočejo tam?"

„Grofa spremljajo."

„Oh! Ali ste ga videli?"

„Seveda smo ga. Izognil se je hacijende, a ne uide nam."

„Pustite ga! Gospod te hacijende je, in nočem se z njim kregati."

Indijanca sta ga začudeno pogledala.

„Pokazal je Komanhom hacijendo in nas izdal!" je rekel Bivolovo Čelo.

„Jaz nisem Indijanec!" je odgovoril Karpeles.

„Napadel je senoro Olgo!"

„A ni se mu posrečilo."

„Psav! Belokožci nimajo nič prave krvi. Če odpustite grofu, me to nič ne briga, ampak sam pa vendar še hočem z njim obračunati."

„Torej mislite, da smo sedaj varni?" je vprašal Karpeles.

„Smo."

„Torej začnemo zopet mirno življenje. Kje pa naj pokopljemo mrliče?"

„V zemlji ne," je rekel Mictek.

„Kje pa?" se je začudil Karpeles.

„V krokodilovih žalodcih."

„Oh! To je pa nekršeansko!"

„Saj nisem krščan, in Komanhi tudi niso krščani. Micteški sovražniki so, in aligatorji so dolgo stradali. Ali naj morda okužimo hacijendo s temi mrliči?"

„Hm, to je že res! Torej pa storite, kar hočete!"

„Ali mi daste še za danes dvajset bakerov?"

„Čemu?"

„Da spravimo te mrliče v krokodilovo jezero na gori El Reparo."

„Le vzemi jih, če smo le varni pred Komanhi."

„Kako se pa počuti moj brat Gromov Strel?"

„Brez zavesti je še."

„Pogledat ga greva."

Indijanca sta vstopila v hišo. Mictek je peljal Apaha v sobo svoje sestre, kjer je spravil zlato in dragocenosti za Kreka. Karja je ležela ravno v viseči mreži in zrla tiho predse. Ko sta vstopila, je skočila kvišku in zaklicala:

„O, ali vendar prideta! Ali sta zmagala?"

„Sva."

„In on? Ali so ga požrli krokodili?"

„Ne," je odgovoril Bivolovo Celo in opazoval svojo sestro.

„Ne?" je odgovorila nejevoljno. „Torej je ušel, grof, nad katerim se hočem maščevati?"

Mictek je bil zadovoljen. Videl je, da ne misli Karja več na ljubezen, ampak samo na maščevanje. Odgovoril ji je:

„Komanški psi so ga oprostili in obesili na njegovo mesto mojega brata, Medvedovo Srce, da ga požro krokodili."

Indijanka je pobledela. Videla je, da ima Apah več novih skalpov, in prvič ga je pogledala nekam ljubeznivo.

„Apaškega kneza so obesili? Saj stoji zdrav in čvrst pred menoj!" je dejala.

„Oprostil se je sam in premagal potem Komanhe."

Indijanka je vedela, kako junaštvo je to.

„Junak je!" je rekla, in nehote ljubeznivo pogledala hrabrega Medvedovo Srce. „In grof je ušel?"

„Šel je v Mehiko."

„K svojemu očetu?"

„Da. Šest Komanhov ga spremlja."

„In pustiš ga v miru? Daj mi konja; za njim grem in ga usmrtim!"

Bivolovo Čelo se je zadovoljno nasmejal. Tako se mu je dopadala sestra.

„Ostani!" je rekel. „Ne uide nam. Saj grem za njim."

„In ga usmrtiš, kjer ga najdeš?"

„Tako je. Ogoljufal je micteško hči, zato ga hočem usmrtiti z lastno roko."

„Ali pa jaz," je dejal Apah resno.

„Uf! Ali me spremi moj brat v Mehiko!" je vprašal kralj cibolerov.

„Karja je Apahova sestra; maščevati jo hočem!" je odgovoril Medvedovo Srce.

Bivolovo Čelo mu je podal roko in rekel:

„Pa pojdi z menoj, kadar opravim vse stvari! Sedaj pa greva še preje obiskat našega belega prijatelja!"

Nato je vzel s seboj odeje, v katere so bile zavite dragocenosti, in šel Kreka obiskat. Apah in Karja sta mu pomagala nesti. Ko so prišli v Krekovo sobo je sedela Olga pri bolniku. Bila je vsa bleda in imela objokane oči.

„Nikar se ne jokajte, senora," je prosil Mictek in položil dragocenosti na tla. „Preiskati hočem svojega prijatelja."

Odvezal je Kreku obvezo, mu dal na rano svežih rastlin in nadaljeval:

„Ne bo umrl."

Olgin obraz se je od veselja razjasnil, in zaklicala je:

„Ali res?"

„Res."

„Res?"

„Gotovo!" je pritrdil Mictek.

„Kedaj ozdravi?"

Bivolovo čelo se je resno zamislil, potem pa odgovoril:

„Ne vem; a umre gotovo ne!"

„Kar se tiče postrežbe, storim kolikor morem."

„Verjamem, senora. Ali Vas smem nekaj vprašati?"

„Le vprašaj, Bivolovo Čelo!"

„Senor Krek je govoril z Vami o micteškem zakladu, kajne?"

„Da."

„Veste tudi, da sem ga vzel s seboj v jamo?"

„Vem. Grof ga je pa hotel ubiti."

„Zaklad je izginil; ampak micteški sinovi so sklenili, da dado bratu Gromovem Strelu nekaj za spomin na zaklad. Bolan je. Ali sprejmete namesto njega in shranite zanj?"

„Rada," je odgovorila Olga. „Kaj ste pa prinesli?"

»Poglejte!«

Razgrnila je odejo, a ko je zagledala dragocenosti, je pozabila za trenutek na svojo žalost in vzkliknila:

„O Dios, kaka krasota, kako bogatstvo! In to naj bo senor Krekova lastnina?"

„Vse to je njegovo," je dejal Mictek mirno.

„O, Madona, torej je bogatejši kakor jaz in moj oče!"

Indijanec je pogledal resno bolnika in potem vprašal:

„Kajne, senora, Gromov Strel postane vaš soprog?"

„Da," je odgovorila Olga in malo zarudela.

„In nikoli ga ne zapustite?"

„Nikoli!" je potrdila. „Zakaj tako vprašaš?"

„Ker mu bo morda zelo potreba, da ga ne zapustite. Ali ni govoril z Vami tudi o svoji domovini?"

„Je."

„Kje pa je doma?"

„V Ljubljani na Kranjskem."

„Ali ima kaj sorodnikov?"

„Brata ima."

„Kaj pa je?"

„Krmar."

„Uf! Če ne rabi Gromov Strel tega denarja, tedaj želim, da ga dobi njegov brat. Ali hočete to preskrbeti?"

„Prav rada. Veliko bogatstvo je sicer, a ne mika me. Moj oče je že toliko bogat, da sva s senorjem Krekom lahko srečna; njegov brat na Kranjskem pa dobi zlato."

„In tudi dragocenosti in kinč."

„Vse. Mislim, da se ne motim, če rečem, da bo senor Krek prav rad pri volji poslati vse te stvari v Avstrijo."

„Gotovo se ne bo branil,“ je dejal Mictek in pogledal bolnika sožaljno. „Torej mi obljubite, da odpošljete zlato?"

„Obljubim."

„In da ga nikdar ne zapustite?"

„Nikdar! Pa zakaj me o tem izprašuješ?"

„Iz gotovih vzrokov, ki jih že še zveste. Ali zdravnik še ni prišel?"

„Še ne."

„Radoveden sem, kaj da poreče."

Bivolovo Čelo je zopet stopil k bolniku in ga opazoval. Olga pa je pregledovala dragocenosti in rožljala s zlatimi verižicami. Ko je slišal Krek to rožljanje, se je ozrl žalostno na okrog; videl je osebe okoli sebe, a poznal jih ni.

„Ubit sem!" je zašepetal.

„O Dios, govori, govori!" je zaklicala Olga.

Hitela je k bolnikovi postelji.

„Kaj si rekel, moj ljubček?" ga je vprašala s tresočim glasom.

„Ubil me je!"

„Oh, meša se mu!" je rekla deklica skrbno. „Antonio, ali me ne poznaš?"

„Poznam te," je odgovoril Krek.

„Torej imenuj moje ime!"

„Ne vem ga več."

„O Madona, ne ve ga več. Ali ne poznaš svoje Olge?"

„Poznam, ampak ubil me je."

Solze so ji zalile tedaj oči, in vprašala ga je nadalje:

„Ali poznaš ta dva indijanska načelnika?"

„Poznam, a ne vem, kdo da sta."

„O, ali ne poznaš Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce?"

„Poznam; ampak ubil me je."

„Zmešano govori; misli, da je mrtev!" je tožila Olga.

Tedaj je stopil Bivolovo Čelo k njej in jo vprašal:

„Senorita, ali mi hočete odgovoriti na neko vprašanje tako odkritosrčno in resnično, kakor bi Vas vprašal sam veliki duh?"

„Hočem."

„Kaj storite, če ostane naš prijatelj Gromov Strel vedno tak?"

„Ne zapustim ga, nikdar, nikdar!"

„Mogoče, da zopet ozdravi, ampak njevi možgani so se močno pretresli. Dajte mi desnico, da ga ne zapustite!"

Prekrasna deklica je podala Indijancema roko, in debele solze so ji lile po nežnih licih.

„Njegova zaročenka sem," je dejala tedaj odločno, „njegova žena hočem biti, naj ostane tak ali ne. Samo nekaj želim!"

„Kaj pa?"

„Da se maščujeta nad onim, ki ga je hotel ubiti."

„Prisegel sem, da se maščujem," je dejal Mictek.

„Tudi jaz sem prisegel," je pristavil Apah.

„Še enkrat prisegamo, da se maščujemo," je rekla Indijanka.

Tedaj je potrkal nekdo na vrata, in vstopil je zdravnik in stari hacijendero.

Ko so zdravniku vse natančno povedali, je preiskal bolnika. Potem ga je pa vprašal:

„Senor, kdo pa ste?"

„Vem, kdo da sem," je odgovoril Krek žalostno.

„Kako se pišete?"

„Ne vem."

„Ali ne poznate senorja Kreka?"

„Poznam; ampak ubil me je."

»Kje pa je sedaj?"

„Ne vem."

„Kdo Vas je pa ubil?"

„Ne vem."

„In kje Vas je ubil?"

„Vem kje; ampak ubil me je."

Tako je odgovarjal na vsa vprašanja. Trdil je, da pozna vse in ve vse, ampak poznal ni nikogar in vedel ničesar razun tega, da ga je nekdo ubil. Zdravnik je zmajal z glavo in rekel:

„Prebito črepinjo ima; pomagati mu ne morem. Rastlina, ki mu jo devate na rano, je edino sredstvo, ki mu more pomagati. Kadar se rana zaceli, se mu morda povrne tudi polagoma spomin. Zaraditega nikar takoj ne obupajte!"

Ko je odšel zdravnik z vsemi drugimi iz sobe, je pokleknila Olga poleg bolnikove postelje, ga prijela za roke in vprašala:

„Antonio, ali me res ne poznaš?"

„Poznam te," je odgovoril Krek.

„Torej imenuj samo enkrat moje ime, samo enkrat!"

„Ne vem tvojega imena."

„Ali me imaš rad?"

„Rad te imam!"

„Zelo?"

„Zelo!" je pritrdil Slovenec žalostno.

„O nikoli te ne zapustim, tudi če ostaneš vedno bolan!"

„Saj nisem bolan; ubil me je, ubil!"

Glasno je zaihtela, ga iskreno poljubila, in debele solze so ji zalile lice. — —

Na dvorišču pa so pospravljali trupla mrtvih Komanhov, jih naložili konjem na tovorna sedla in odšli proti jezeru, kjer so živeli sveti krokodili.

Samo šest Komanhov je ostalo še živih, in še ti niso vedeli, ali se še vrnejo kedaj v komanške pokrajine ali ne. Izstradani krokodili so dobili sedaj toliko hrane, da je malo jezero poplavilo več sežnjev na okrog bližnjo okolico. V okolici razvalin na gori El Reparo je nastal vsled tega tako grozen smrad, da bi ne mogla bivati daleč na okrog živa duša. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

V Mehiki, v. glavnem mestu starega acteškega kraljestva, je stala blizu paséja (promenadni drevored) velikanska palača. Bila je lastnina znamenitega veleposestnika, namreč grofa Ferdinanda de Rodriganda de Sevila.

Grof je sedel ravno v svoji lepi delavnici in pregledoval račune, ki mu jih je predložil njegov tajnik.

Grofov tajnik je bil senor Pavlo Kortejo, brat odvetnika Gasparina Korteja v Manrezi, oziroma v Rodrigandi, na Španskem. Brata sta si bila podobna kakor krajcar krajcarju.

Pavlo Kortejo je bil dolge, suhe postave in malih, potuhnjenih oči.

„Ne, to pa že ni prav," je dejal don Ferdinando, „tega pa ne morem odobriti."

„Mlada kri ne pozna meje, Svetlost!" je dejal Kortejo.

„Mlada kri sicer vre in kipi, ampak meje mora vendar le poznati. To pa že ne gre."

„Samo mala slabost je, nič druzega."

„Samo mala slabost je, pravite, če zaigra moj sin en sam večer dvanajst tisoč pésov?"

„Pa je tudi že večkrat skoraj toliko priigral."

„Torej igra iz navade!?" se je grof začudil, „pristriči mu moram peruti!"

Listal je potem dalje.

„Kaj pa je to?" je vprašal zopet. „Ali še niste poravnali tega dolga?"

„Don Alfonzo je moral porabiti denar za drugo stvar."

„Za kako stvar pa?"

„Ni mi povedal; saj mi ni dolžan predložiti računa."

„To je že res," je dejal grof, „a mislil sem, da Vam je povedal, ker Vam zaupa. Sploh se mi pa zdi, da moj sin Vam bolj zaupa kakor meni."

„O, don Ferdinando, to se Vam samo zdi! Don Ferdinando mi sicer res precej zaupa, ampak —"

„Zdi se mi," je nadaljeval grof, „da se ne poslužujete njegovega zaupanja na pravi način."

„Svetlost!"

„Že dobro! Če je moj sin tako nemaren v marsikateri zadevi, tedaj ste samo Vi krivi vsega tega. Ali naj Vas morda odpustim iz službe?"

„Svetlost, motite se!"

„Ne motim se, ne," je odgovoril grof strogo. „Zakaj tiči moj sin ves božji dan pri Vas? Znano Vam je, da ne govorim mnogo, ampak kadar govorim, tedaj tudi vem, kaj da rečem. Zakaj ga zagovarjate, ker je zaigral toliko denarja?"

„Saj drugi mladi gospodje tudi igrajo."

„To še ni vzrok, da bi smel moj sin denar zapravljati. Zakaj je dal menico z mojim podpisom?"

„To je samo slučaj, Svetlost!"

„Kaj!" je zagromel grof. „To naj bi bil slučaj! Ali ima moj sin že tako malo zaupanja, da njegov podpis že več ne velja! Kdo me je podpisal, on ali Vi?"

„Alfonzo sam."

„To se je zgodilo tudi zadnjič." Pokazal je potem na zavitek pisem in dejal: „Za tole zadevo sem priložil pet tisoč pijastrov. Komu sem izročil denar?"

„Meni," je pritrdil tajnik v zadregi.

„Čemu?"

„Da ga izročim deklici."

„Sedaj pa pravite, da je porabil moj sin denar za drugo stvar, torej ste mu Vi dali denar?"

„Prosil me je."

„A tako! Želja lahkomišljenega sina velja pri Vas več kakor ukaz očeta, pri katerem ste v službi! Si že znam pomagati. Razumete?"

Pregledal je potem druge listine drugo za drugo. Kar mu šine kri v aristokratično bledi obraz. Skočil je s svojega sedeža, stopil bliže k sekretarju in ga vprašal odločno:

„Ali veste, kje da je Alfonzo sedaj?"

„Na hacijendi del Erina."

„Čemu?"

„Ne vem."

„Nerazumljivo mi je bilo, zakaj hoče tako hipoma odpotovati v oddaljeno hacijendo; a sedaj vem vse!"

Tajnik je pobledel.

Grof je hodil ves razburjen po sobi semtertja, se obrnil potem hitro k tajniku in ga vprašal:

„Kaj je z dvobojem?"

„S katerim dvobojem?" je vprašal tajnik.

„Kortejo!" je zagromel grof nad njim.

„Res ničesar ne vem."

„Dobro! Ne prevarite me! Če nočete govoriti, Vas odpustim takoj iz službe. Odločite se hitro!"

Kortejo je videl, da se mora udati, zato je dejal slednjič z otožnim glasom:

„Oprostite, don Ferdinando! Don Alfonzo mi je zapovedal, da moram molčati."

„Kdo Vam sme zapovedati, jaz ali moj sin? Le hitro povejte!"

„Don Alfonzo je odpotoval v hacijendo, da se izogne nekemu prepiru."

„Le natančnejše povejte! Grof Embarec mi piše sledeče:

»Don Ferdinando.
Blagovolite naročiti svojemu sinu, da naj prid-čez tri dni na določen kraj. Čas je sicer že poə tekel pred tremi tedni. Taka stvar se ne sme odlašati. Če ne pride don Alfonzo v treh dneh na določen kraj, tedaj razglasim vso zadevo v časopisih »Diario ofizial« in »La Sociedad«. Upam, da se Vam zdi čast Vaše rodovine več vredna, kakor umazana koža Vašega sina.

Almanco, grof Embarec.«

Torej razjasnite mi vso zadevo! Ali je morda kak dvoboj, kakor sklepam iz tega častivrednega pisma?"

„Grof je razžalil dona Alfonza."

„Oh, in moj sin ga je pozval na dvoboj?"

„Ne. Grof je pozval dona Alfonza."

„Torej je vsa stvar narobe: moj sin je razžalil grofa. Zakaj prikrivate tudi to?! Ali se je moj odzval na grofov poziv."

„Moral se je."

„Oh! Moral se je! To se pravi, pravzaprav je dovolj strahopeten, da bi bil odklonil. Kaka sramota. Kje sta določila kraj?"

„Ob jezeru Teskuko."

„In Alfonzo ni prišel?"

„Grof Embarec je baje najurnejši sabljač in strelec," je dejal tajnik v zadregi.

„Vsemogočni Bog!" je vzdihnil tedaj grof. „Kak strahopetnež je moj sin! Moja čast! Vsprejel je sicer dvoboj, a ubežal vsled strahu!"

Grof je šel zopet parkrat po sobi semtertja, potem se pa nenadoma ustavil in ukazal tajniku:

„Poslušajte, kaj Vam zapovem! Takoj odpošljite dva hitra sela v hacijendo."

„Dva?"

„Da, dva, da je stvar varnejša. Naročita naj mojemu sinu, da naj se takoj vrne v Mehiko. Ali slišite? Takoj!"

„Svetlost, v treh dneh don Alfonzo na nobeden način ne more priti."

„To že sam dobro vem. Peljem se takoj k grofu in mu rečem, da poravnam sam zadevo namesto svojega sina. Kakor sklepam iz pisma, se je odločil Alfonzo za sablje?"

Tajnik se je škodoželjno in vražje nasmehnil.

„Da, sablje," je odgovoril.

„Tako strahopeten je Alfonzo in vendar tako nepreviden. Če bi se bil odločil za pištole na precejšnjo oddaljenost, tedaj bi mu ne bilo treba pobegniti. Pojdite sedaj in naročite stari Mariji Hermajek, da naj pride k meni!"

Tajnik je odšel.

Kmalu je vstopila pri grofu stara častitljiva žena. Globoko se je priklonila in ostala pri vratih.

„Stopi bliže, Marija, in vsedi se!"

Stara Marija Hermajek je bila grofova najzvestejša služabnica. Grof je hodil še vedno po sobi semtertja in slednjič začel:

„Marija, zvesta si mi, kajne?"

„Don Ferdinando," je dejala starka, „saj veste, da sem posvetila svoje življenje samo Vam."

„Vem. Ali mi boš povedala resnico?"

„Nikoli Vas še nisem nalagala."

„Verjamem; vendar so nekatere stvari, o katerih misli tudi najzvestejši služabnik, da je najboljše za gospoda, če ne ve ničesar o dotični stvari. Ali mi boš povedala resnico?"

„Tako gotovo, kakor bi bila v spovednici ali pa pred božjim stolom!"

„Torej dobro! Prinesla si mi mojega nečaka iz Španskega. Povej mi odkritosrčno, ali je res moj nečak?"

Starka se je prestrašila.

„Moj Bog, kaj me vsega ne vprašate!"

„Odgovori!"

„Zakaj bi pa ne bil, don Ferdinando?"

„Odgovori mi z eno samo besedico," je ukazal grof. „Je ali ni!"

„Tega pa ne morem!"

„Zakaj?"

„Milostivi gospod, ali smem res govoriti?"

„Smeš. Še celo zapovem ti."

„Ta stvar mi je delala začetkom malo skrbij, sedaj mi pa teži srce vedno bolj in bolj."

„Oh! Ali si že govorila s kom o tej zadevi?"

„Še z nikomur," je rekla poštena starka.

„Torej, govori!"

„Zdelo se mi je vedno bolj sumljivo, da je don Alfonzo tako zelo podoben senorju Pavlu Korteju —"

„Za Boga, to se je tudi meni čudno zdelo."

„Nadalje se mi je zdelo tudi sumljivo, da tiči vedno z Kortejem skupaj, in da imata vedno kake skrivnosti."

„Vem. Pa to se že kmalu predrugači!"

„In nadalje —"

Starka se je ustavila in zarudela.

„Torej?" je vprašal grof.

„Zdelo se mi je sumljivo še nekaj," je potem nadaljevala. „Reči moram namreč, da je brat senorja Pavla —"

Zopet je obmolknila.

„Le nadaljuj. Kar mi poveš, ne zve živa duša. Odvetnika Gasparina Korteja v Manrezi misliš, kajne?"

„Da. Prejšnja leta je hodil malo za menoj, akoravno sem bila precej starejša, in podaril mi je svojo podobo, ki jo imam še sedaj."

„In ta podoba?"

„Ta podoba je grofu Alfonzu tako podobna, kakor bi bila njegova slika."

„Oh, ali mi jo pokažeš?"

„Pokažem, Svetlost."

„Torej mi jo pa prinesi."

Odhitela je in se kmalu vrnila z podobo.

Komaj je zagledal grof sliko, je takoj zaklical:

„Moj Bog, saj res! To je Alfonzo; kakor krajcar krajcarju je podoben sliki!"

„Tudi jaz sem to opazila, don Ferdinando, in to mi je težilo srce."

„Ali je oni Grasparino oženjen?"

„Ne."

„Ali je imel kako razmerje?"

„Hm! Ljudje nič ne govorijo."

„Ampak ti govori!" je ukazal grof.

„Zamerili mi boste."

„Zakaj?"

„Ker — ker —" je rekla starka v zadregi, — „ker je Vaša sorodnica!"

„Oh! Katera pa?"

„Senorita Klarisa; pozneje so ji rekla sestra Klarisa."

Grof je uprl ostro svoje oči na sliko in potem dejal:

„Prokleto, saj je res! Poznal sem to svojo sestričino zelo natančno. Sedaj se mi zdi, da ji je Alfonzo zelo podoben!"

„Tudi meni se je zdelo, milostivi gospod."

„Tako? Torej pomisliva stvar natančnejše. Kje si pa zvedela, da ima Kortejo z pobožno sestričino Klariso ljubezensko razmerje?"

„Zasačila sem jih v parku v Rodrigandi, ko sta šla skupaj na izprehod."

„Druzega ne veš? To je premalo za našo zadevo."

„O," je dejala starka sramežljivo, „tedaj sem bila ljubosumna in sem šla za njima. Zasačila sem jih, ko sta ležala na vrtu v brezovi utici skupaj na slami."

„To bi utegnilo zadostovati."

„V Rodrigandi sta vedno skupaj tičala. Večkrat sem opazila, da je šel zvečer k njej in se vrnil šele zjutraj v svojo sobo."

„Dobro. To je torej že dokazano. Recimo, da sta imela nezakonskega otroka. Kako pa sedaj dalje? Dojila si malega Alfonza, kajne?"

„Da. Šest mesecev sem ga dojila, potem pa počasi odstavila. Rekli so, da naj ostanem v graščini. Ker je pa bil tam mizar, ki me je hotel za ženo, sem se omožila z njim."

„Nadalje!"

„Moj mož je bil bolehen in kmalu umrl. Bila sem zopet sama. Tedaj ste pisali, da naj pride mali Alfonzo v Mehiko. Ker je takrat živel še starejši sin grofa Emanuela, so ugodili Vaši želji in me vprašali, če hočem iti z dečkom v Mehiko. Ker sem bila čisto zapuščena, sem se udala in šla z dečkom v Ameriko."

„Kdo te je vprašal, če greš v Mehiko?"

„Gasparino Kortejo."

„Iznebiti se je hotel priče svoje ljubezni."

„Menda že, akoravno sem se spomnila na to šele pozneje."

„Prišla si torej zopet za nekaj časa v graščino?"

„Ne, kajti mnogo časa ni bilo več, ker je ladija že čakala v luki. V graščino sem prišla šele tisto jutro, ko smo odpotovali. Potem smo se se vsedli grof, grofica in Alfonzo v voz in se odpeljali v Barcelono. Tam smo našli senorja Petra Karpelesa, ki je bil tedaj še Vaš nadzornik. Njemu so izročili mene in dečka."

„Ali sta vaju spremila grof in grofica na ladijo?"

„Ne. Odpeljala sta se že proti večeru domov, ker bi se bila milostiva gospa sicer preveč žalostila. Od tedaj se nisem več ganila od otroka. Ampak zjutraj se mi je zdelo, da ima deček nekam drugačen obraz."

„Oh, druzega ničesar?"

„O, pač še nekaj, ampak to je samo malenkost. Ko sem legla dečka spat, sem si ogledala natančno njegovo perilo. Drugo jntro se mi je zdelo, da ima srajčka poleg grofovske krone drugo številko."

„To se ti je samo zdelo? Ali si bila morda prepričana?"

„Prepričana nisem bila. Videla sem številko sicer natančno, vendar nisem imela namena, da bi si jo zapomnila; vendar bi trdila sedaj z prepričanjem, da je bila zjutraj druga številka."

„To je zelo važna stvar. Ali si zaklenila vrata svoje sobe?"

»Ne."

„V kateri gostilni pa je bilo to? Pozabil sem že ime."

„V gostilni »L' Hombre grand« v Barceloni."

„Ali ne veš, kdo da je morda še spal tisto noč v gostilni?"

„Slučajno sem vprašala zjutraj, ker sem si mislila, da bi morda utegnil kdo otroka zamenjati. Kar sem zvedela, se mi je zdelo šele pozneje sumljivo."

„Kaj pa?"

„Blizu naše sobe je spal v hotelu tisto noč mož, li kateremu sta prišla pozneje še dva druga. Nihče jih ni poznal, in vsi trije so odšli iz hiše že na vse zgodaj. Eden izmed njih je imel pod pazduho precejšen zavoj."

„Kdo jih pa je videl?"

„Neka dekla, katero so boleli zobje, in ni mogla spat."

„Torej so morda zamenjali dečka z obleko, ali saj z srajčico vred. Ali je mogel priti Kortejo v Rodri-gandi do otročjega perila?"

„Sam ne, pač pa sestra Klarisa."

„To je isto. Ali veš morda še kaj o tej zadevi?"

„Nič gotovega, pač pa malenkosti, ki jih človek takoj ne opazi, in ki se mu zde šele pozneje sumljive."

„Le povej, kar veš! V takih zadevah so malenkosti večkrat velikega pomena."

„Torej, mali deček ni govoril nikoli o svojih stariših, akoravno bi se bil moral vendar jokati, ker je moral z doma."

„Oh!"

„Da, zdelo se mi je, kakor bi svojih starišev niti ne poznal."

„To je zelo važna točka."

„In če sem govorila kedaj o grofu in grofici, tedaj je rekel le redko kedaj papá in mamá, ampak vedno samo oče in mati."

„Tudi to je važno."

„Sploh ni govoril rad o domovini. Zdelo se mi je, kakor bi mu bil kdo prepovedal govoriti o teh stvareh. Večkrat tudi ni slišal, če sem ga poklicala Alfonzo; zdelo se mi je, kakor bi ga bili dosedaj drugače imenovali."

„Moj Bog, vse to mi poveš šele sedaj?"

„O, vse to se mi ni zdelo začetkoma prav nič sumljivo. Bila sem priprosta, neumna ženska. Šele tu v Mehiki sem postala malo bistroumnejša, in ko sem pozneje opazila podobnost grofa Alfonza z ono sliko, se mi je zdela stvar sumljiva. Sele potem sem stvar natančnejše premislila. Ampak prepozno!"

„Morda še ni prepozno. Božja pota so včasih zelo čudna!"

„Nadalje se mi je zdelo sumljivo, da je poizpraševal med potovanjem deček več o senorju Pavlu Korteju kakor o Vas. Slednjič sem opazila, da se ta dva tikata, kadar mislita, da sta sama.

„Res?" je vprašal grof ves razburjen.

„Res. Nekoč sem celo slišala, da pravi mladi grof tajniku stric."

„Ali je res?"

„Res. Bilo je na vrtu, in nista slutila, da jih kdo opazuje."

„Nadalje!"

„To je vse, don Ferdinando. Druzega ne vem."

„O, to je dovolj. Prepričan sem, da se je zgodilo hudodelstvo. Ampak gorje jim!"

„0 vsem tem, kar sva govorila, moram molčati, kajne, milostivi gospod?"

„Seveda! Nihče ne sme slutiti, da smo jim na sledu, sicer smo zgubljeni. Če, je torej v resnici tako, kakor mislimo, kje je potem pravi grof Alfonzo?"

„Pravega so pa odnesli oni trije možje."

„In ga morda celo usmrtili?"

„O, moj Bog!"

„Zvedeti moram, zvedeti moram!" je dejal grof. „Zato je torej ta Alfonzo tako čuden, zato se nisem mogel zanj ogreti. Ampak pred svetom je moj nečak, imenoval sem ga vedno svojega sina; tudi danes se moram zanj potegniti. Pojdi, moja dobra Marija, in naroči kočijažu, da naj napreže. Kadar te zopet rabim v tej zadevi, ti že sporočim."

Starka je odšla.

Grof je zaprl listine v svojo pisalno mizo in šel v vežo, da se odpelje z ekvipažo.

„K grofu Embarecu!" je ukazal kočijažu.

Voz se je ustavil pred grofovo palačo. Don Ferdinando je dejal strežaju, da naj ga naznani, in vstopil.

Grof Embarec je bil še mlad mož, uljuden, vendar mrzel. Ponudil je Ferdinandu stol, a sam je stal. Zato se tudi grof Rodriganda ni vsedel.

„Prejel sem danes Vaše pismo," je začel grof Ferdinando.

Embarec je pritrdil.

„In se začudil, da mi pišete v takem tonu."

„To je čisto naravno."

„Morda za Vas, a zame ne. Navajeni sem uljudnosti napram vsakemu."

„Jaz tudi, če je vreden."

Rodriganda je stopil par korakov nazaj.

„Torej mislite, da nisem vreden, da bi bili z menoj uljudni?" je vprašal ostro.

„Saj o Vas sedaj ne govorim."

„A pismo ste vendar naslovili name."

„Pisal sem Vam, pa samo o Vašem sinu."

„Prosim, razjasnite mi vso stvar. Kaj imate z mojim sinom?"

„Neko častno zadevo imam z njim, kajti razžalil je mojo sestro, in zato sem ga pozval na sablje, kar je tudi sprejel."

„Na kateri dan ste določili dvoboj?"

„Tri dni pozneje. Žalibog ga ni bilo na mestu. Zaraditega slutim, da se mu ne zdi njegova čast vredna udarca. Ali je pa tako strahopeten. Druzega ne morem misliti."

Rodriganda je občutil te pikre besede, vendar mirno odgovoril:

„Grof, motite se. Pripomniti moram, da ni plemenito, če žalite še mene, ki sem popolnoma nedolžen pri celi zadevi. Moj sin je moral nenadoma odpotovati na deželo. Zato ni mogel priti ob določenem času k dvoboju. če bi bil jaz na Vašem mestu, bi bil najprvo očeta uljudno vprašal, in ga ne žalil, ker njegov oče vendar ničesar zakrivil ni."

Grof je uvidel, da je napačno ravnal, zato je rekel:

„Kar sem pisal, je bilo namenjeno sinu!"

„To ni izgovor. Zastopnik svojega sina sem!"

„Oh! Vi mislite —?"

„Mislim, da sprejmem dvoboj namesto svojega sina."

„Grof, tega nisem mislil," je rekel Embarec hitro.

„Jaz pa."

„Prosim Vas, odstopite!"

„Prosim Vas, vsprejemite!" je rekel Rodriganda resno, skoraj grozeče.

„Dobro! Če hočete na vsak način, tedaj moram."

„Kedaj hočete?"

„Kadar imate čas."

„Jutri?"

„Ali se Vam tako mudi umreti, don Ferdinando?" je vprašal Embarec sarkastično.

„Moje življenje je v božjih rokah," je odgovoril Rodriganda mirno.

„Kako orožje hočete?"

„Kar si je izbral moj sin, torej sablje. Tudi na istem kraju, ki si ga je izbral moj sin."

„In Vaš zastopnik?"

„Kateri gospod je bil sekundant mojega sina?"

„Vikómt de Lorijèr."

„Takoj se peljem k njemu."

Grof se je poslovil in odšel k vikomtu de Lorijer, ki je bil sicer zelo jezen na Alfonza, ker ga je tako osramotil, vendar je bil takoj pri volji zastopati don Ferdinanda. Potem se je vrnil grof Rodriganda domov.

Pisal je celo popoludne in sporočil zvečer Mariji, da naj pride k njemu.

„Marija," je začel grof, „zaupal ti bom skrivnost, ali boš molčala?"

„O, gospod, gotovo Vas ne izdam," je rekla Marija.

„Saj veš, kaj je dvoboj?"

„Vem."

„Jutri zjutraj se dvobojujem."

„Ali res?" se je prestrašila starka. „O, moj ljubi don Ferdinando, nikar."

„Moram," je odgovoril grof. „Alfonzo je vsprejel dvoboj, a strahopetno pobegnil. Da rešim čast svojega imena, se moram biti namesto njega."

„O, moj Bog, umoril bo svojega očeta."

„Ne. Tudi jaz se znam dobro sabljati. Upam, da me nasprotnik ne rani. Iz previdnosti sem naredil svoj testament —"

„Mislila sem, da je že davno narejen?" se je začudila Marija.

„Seveda je že narejen, in Alfonzo postane dedič. Vendar sem si stvar premislil. Ne zaupam več Alfonzu, zato sem naredil nov testament. Ti mi ga pa shraniš —"

„Jaz? Oh, milostivi gospod, —!" je rekla s solznimi očmi.

„Ti si zvesta in edina, kateri zaupam. Če se jutri vrnem, mi daš testament zopet nazaj, če pa umrem, ga izročiš guvernerju, ki že stori potenj vse potrebno. Lahko noč."

Starka je odšla. — — —

Ko je zapustil Pavlo Kortejo grofovo delavnico, je odposlal najprvo dva hitra jezdeca v hacijendo; potem je pa šel v svoje stanovanje.

Pavlo Kortejo je bil oženjen, a žena mu je že davno umrla. Zapustila mu je edino hčer. Ta je bila Kortejev bog, akoravno ni bilo nič božjega na njej.

Bila je dolga in suha, ia imela močne kosti. Obraza je bila voščenega, zob ni imela skoraj nič več.

Kortejo ni šel v svojo pisalno sobo, ampak naravnost k svoji hčeri, ki je ležala na verandi v viseči mreži in kadila cigarete.

„Oh, papa, kaj pa je hotel grof ob tako nenavadni uri?"

„Pokazal mi je zobe," je odgovoril Kortejo nejevoljno.

„Kaj pa je bilo tacega?"

„Kaj neki, zopet zaradi Alfonza!"

„Hm! Saj je vendar njegov sin!"

„Kakor se nam zdi. O, če bi vedel grof resnico. Rad bi videl tedaj njegov obraz. Najprvo me je oštel zaradi denarja, ki ga je zaigral, potem zaradi one vsote, ki jo je moral plačati ljubici, in slednjič še zaradi dvoboja, ki si ga kriva samo ti."

„Jaz?" se je začudila.

„Kdo pa drugi?"

„Zakaj sem jaz kriva?"

„Ker nisi dovolila, da bi se Alfonzo sabljal. Škoda se ti je zdelo njegovega življenja."

„Zakaj mi predbacivaš to ravno danes?"

„Ker je grof Embarec pisal donu Ferdinandu."

„Grom in strela!"

Tajniku se ni zdelo nič nenavadnega, da zna njegova hčer tako preklinjati, zato je nadaljeval:

„Da, grom in strela sta že zagrmela nad menoj. Rekel je, da me spodi iz službe in vse take lepe reči."

„Ravno upa se!" je rekla malenkostno.

„Zakaj bi se pa ne upal?"

„Ker Alfonzo tega ne dopusti."

„Kaj pa še! Grof mu hoče postriči peruti. Rekel mi je naravnost, da mu kvarim sina."

„Ti ne, ampak jaz," je rekla dama samozavestno.

„Imaš prav. Sicer je pa imelo pismo grofa Embareca učinek, ki bi ga ne bil pričakoval. Mogoče je to še naša sreča —"

„Zakaj?"

„Ker se bo dvobojeval don Ferdinando namesto Alfonza."

Deklica je vsa vesela skočila iz mreže in zaklicala:

„Ali res?"

„Res."

„Kedaj?"

„Ne vem; gotovo kmalu, ker grof ne odlaša takih stvari."

„Viktorija, če ga ustreli, oče!"

»Ubije."

„Oh, s sabljami se bijeta?"

„Da, s sabljami."

„To je včasih še nevarnejše."

„Tedaj zmagamo. Testament je naredil; in Alfonzo podeduje vse."

„In jaz z njim!" se je smejala deklica.

„In ti z njim. O, kako je to pametno. Moj brat Gasparino ima pa res zvito glavico. Mislil je, jda dobi on in njegov sin vse, mi pa samo kak majhen del; a mi smo pametnejši. Ti in Alfonzo podedujeta, tako je!"

„Radovedna sem, kaj da poreče Alfonzo?"

„Gotovo se ne uda."

„Zakaj pa ne? Ali morda misliš, da nisem dovolj lepa?"

„Tega ne mislim."

„Kaj pa?"

„Kdor postane grof, se oženi z grofico."

„Saj tako tudi jaz mislim. Če me vzame za ženo, postanem vendar grofica!"

„Hm, to ni ravno brezmiselno; vendar se bo branil, preden se uda."

„Udati se mora, ljubezni ali pa sili!"

„Če pa don Ferdinando v dvoboju ne umre?"

Gledala je dolgo v tla in slednjič rekla:

„O, možje, kaki slabotneži ste!"

Oče jo je vprašajoče pogledal, potem pa dejal:

„Torej misliš, da mora umreti?"

„Tako je!"

„Če ne vsled dvoboja —"

„Pa na kak drug način. Kako dolgo naj pa še čakam!"

„Saj res, kdo bo še čakal," je pritrdil oče. „Morda nas potem še iz službe spodi."

„Torej stori kaj!"

„Misliš?"

„Seveda! Ali naj ti morda pomagam?"

„Mogoče!" je odgovoril Kortejo skrivnostno.

„Oh, torej si se že odločil?" je vprašala.

„Govoriti sem hotel o tej zadevi že s teboj preden sem šel k grofu. Beri tole pismo, ki mi ga piše moj brat Gasparino."

Prebrala je hitro pismo in potem vprašala:

„Torej umre naj? Dobro!"

„Ta naklep ti torej ugaja?"

„Ne popolnoma; ne dopade se mi, da bi se zopet prebudil. Proč z njim, za večne čase!"

„Pa saj ga spravijo proč!"

„To ni tako varno, kakor smrt."

„Kogar ima morski ropar, kapitan Henriko Landola v pesteh, ta je zgubljen. Kdo ve, kaj namerava še vse Gasparino z grofom, pa tudi mene je strah in groza, če pomislim, da naj umorim moža, ki mi je skazal že toliko dobrot."

„Dobrot? Saj vendar delaš! Sicer pa mislim, da tega itak ne moremo izvršiti."

„Zakaj pa ne?"

„Kje pa dobimo tak strup?"

„Lekarnar nam ga gotovo ne da."

„Ali je sploh tak strup na svetu, da se prebudi mrtvec v gotovem času?"

„Saj dotičnik niti ne umrje. Mrtev je samo navidezno. Poznam moža, ki pozna vse strupe in kupčuje na skrivnem z njimi."

„Kdo pa?"

„Star Indijanec v Sant Aniti. Govoriti moram z njim."

„Ampak šele po dvoboju. Kaj pa je z Alfonzom?"

„Pisal sem mu že pred dvemi dnevi, kar mi je sporočil brat Gasparino. Vrne se torej že v par dneh."

„Hvala Boga, da ga zopet kmalu vidim."

Njene oči so se zaiskrile. Deklica je ljubila Alfonza v resnici. Gorje mu, če zavrne njeno strastno ljubezen!

Drugo jutro se je vršil dvoboj grofa Ferdinanda de Rodriganda z grofom Embarecom ob jezeru Teskuko.

Ko je dospel grof Rodriganda na določen kraj, so že vsi čakali, zastopniki, nepristranski in zdravnik.

Ker se nasprotnika nista hotela zjediniti, se je pričel dvoboj.

Grof Rodriganda je bil uren sabljač. Že pri prvem udarcu je ranil nasprotnika. Grof Embarec pa je bil vendar še urnejši. Pri drugem spopadu se mu je posrečila varka, in sunil je grofa Ferdinanda v prsi.

„Ranjen sem!" je zaklical grof in se zgrudil na tla.

Zdravnik je takoj preiskal rano in dejal, da ni smrtnonevarna. Dvoboj se je s tem končal, in grof Embarec je odjahal. Donu Ferdinandu je obvezal zdravnik rano, in odpeljali so ga domov.

Ko sta hotela Kortejo in njegova hči na ves glas žalovati, ko so pripeljali grofa domov, jima je zdravnik ukazal, da naj odita.

Grof je želel, da naj pride samo stara Marija k njemu. Marija je prišla in stregla grofu. Ko je zdravnik odšel, je rekla grofu:

„Milostivi gospod, testament sem prinesla s seboj."

„Ne rabim ga," se je nasmejal grof. „Tu imaš ključ. Zakleni ga v mojo pisalno mizo!"

Marija je zaklenila testament skrbno v miznico. —

V Kortejevem stanovanju sta sedela oče in hči ter se jezila, ker dvoboj ni imel zaželjenega uspeha.

»Kaj sva mu vendar storila!" je zdihovala hči Jožefa.

„Nič, prav nič!" je odgovoril tajnik. „Stara Marija se mu je prikupila, ne da bi slutila midva o tem."

„In grof Embarec, ki je tako izvrsten sabljač, je vendar pravi tepec. Ali ga ni mogel malo globokejše zabosti!"

„V Sant Anito odjašem."

„Kedaj?"

„Takoj."

„Da, saj nas nihče ne rabi."

„Rana nas saj ne izda."

„Le jaši! Vsak trenutek moramo porabiti."

„Počakati sem hotel pravzaprav, da se vrne Alfonzo."

„Strup vendar lahko preje naročiš."

„Saj res!"

Kmalu potem je odjahal po cesti paséja de Bukareli, zavil potem proti jugu po cesti de la Viga, ki pelje v vas Sant Anita in Ikstakalto.

V vasi Sant Aniti je stanoval Indijanec Benito, ki je delal različne strupe, in ki bi se naj imenoval rajše Malito. Poznal je vse strupe in njih učinke. Kupčeval je na skrivnem s strupi in usmrtil na način mogoče več ljudij, kakor Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce v poštenem boju.

Njegovo kočo je poznal vsakdo; tudi Kortejo jo je poznal. Krenil je svojega konja na malo dvorišče in potrkal.

Šele ko je drugič potrkal, so se odprla vrata. Stara, babura je pogledala ven in vprašala:

„Kaj pa hočete?"

„Ali je zdravnik, Benito, doma?"

„Ne. Ne vem, kedaj da pride, in kje da je."

Tedaj je segel Kortejo v žep, pokazal starki svetal peso in vprašal drugič:

„Ali je Benito doma?"

„Mogoče? Bom pogledala. Dajte mi denar!"

„Samo če je doma, ga dobiš."

„Saj je doma," je rekla hitro. „Le dajte sem!"

„Ali morem k njemu?"

„Lahko. Pojdite z menoj!"

Dal ji je srebrnjak in vstopil. Zaprla je vrata za njim in odšla v sosednjo stanico.

„Vsedite se in počakajte," je rekla. „Grem ponj."

Soba je bila bolj podobna kozjemu hlevu, kakor človeškemu bivališču. Kortejo je moral dolgo čakati na Benita. Slednjič je prišel majhen, suh in star Indijanec, s krivim orlovim nosom in velikimi očali.

„Kaj pa hočete?" je vprašal.

„Ali smem govoriti z Vami odkritosrčno besedo?" je odgovoril tajnik.

„Da, in še celo na skrivnem."

„Vi prodajate zdravila, kajne?"

„Da."

„Dobra in slaba?"

„Vsa so dobra."

„Strupena in ne strupena, mislim."

„Tako je! Ali hočete govoriti zmenoj morda o strupenih?"

„Kajpada."

„Tedaj moram pa biti previden. Kdo pa ste?"

„Ni treba, da bi to vedeli; ampak, da nisem algvacil (policaj), na to Vam prisegam."

„Dobro! Ali imate kaj denarja?"

„Imam."

„Kdor hoče govoriti z menoj o strupenih zdravilih, mora plačati deset pesov (približno 50 kron). Ali mi plačate?"

„Plačam."

„Le dajte sem denar!"

Kortejo je segel v žep in plačal starcu deset pesov. Indijanec je vtaknil denar v žep in dejal potem prijazno:

„Sedaj smete nadalje vprašati!"

„Ali je kak strup, ki stori, da je človek samo navidezno mrtev?" je vprašal Kortejo.

„Še celo več jih je. Kdo pa dobi ta strup?"

„Mož, ki je približno pedeset let star in zelo bogat."

„Ali naj se zopet prebudi?"

„Da, v enem tednu."

„Kedaj pa rabite strup?"

„Že danes, takoj; plačam, kar zahtevate."

„Sto pesov stane."

„Plačam."

„Dobro, to je lepa in hitra kupčija. Počakajte, da Vam ga prinesem."

Starec je odšel in se vrnil šele čez dobro uro. Izročil je sekretarju majho stekleničico.

„Tu je strup!" je dejal Benito.

Kortejo je vzel stekleničico in vprašal:

„Ali je res to strup?"

„Res."

„In stane sto pesov!"

„Da. Tudi če ga je malo, stane ravno toliko."

„Ali smem odpreti."

„Le!"

Kortejo je odmašil stekleničico. Bil je bel prašek, ki ni imel nikakega duha.

„Ali se smem dotakniti strupa?"

„Smete; samo v želodcu deluje," je odgovoril Benito.

„Kako naj pa dam ta prašek?"

„Stopite ga v vodi in ga vlijte v jed ali pijačo. Strup deluje še isto noč."

„Ali imate kak protistrup?"

„Nimam."

„Torej vzamem in plačam. Ampak odgovorni ste, da prašek deluje. Razumete?"

„Priseči ne morem, vendar se bodete prepričali, da sem govoril resnico."

„Če strup ne deluje, mi morate vrniti denar, in naznanim Vas policiji. Znano Vam je, da Vas obsodijo potem na smrt."

Benito se je nasmejal in dejal hladnokrvno:

„Kdo je kriv, senor? Oni, ki naredi strup, ali ta, ki ga ljudem za vda? Dajte mi denar!"

Kortejo je plačal ciganu sto pesov (čez petsto kron) in odšel. Ko je jahal po cesti de la Viga proti domu, je srečal neokretnega jezdeca. Takoj je ustavil svojega konja. Poznal je tega moža, a ni se ga nadejal.

„Ali je mogoče! Ali ste res Vi, semor Henriko Landola?" ga je vprašal Kortejo.

„Res sem, res," je odgovoril tujec.

„Kaj pa delate tu na paseju (promenada)?"

„Jašem Vam nasproti."

„Meni?" se je začudil Kortejo.

„Da, Vam. Ali ne veste, da sem se ukrcal v Vera Krucu? Ali ste prejeli pismo, ki Vam ga je pisal Vaš brat?"

„Prejel."

„Torej, potem je pa vse v redu. Jahal sem skozi to prokleto roparsko in mrzlično deželo, da se z Vami ustmeno pogovorim. Šel sem v Vaše stanovanje, in Vaša hčerka mi je rekla, da Vas ni doma, da Vas pa na paseju gotovo srečam."

„Kako neprevidno!"

„Neprevidno? Zakaj?"

„Ker Vas ne sme nihče videti. Sicer Vas nihče tu ne pozna, ampak kak vražji slučaj nam lahko vse zmede."

„Dobro! Mi je tudi prav!"

„Jašite sedaj na izprehod in pridite danes zvečer ob desetih zopet na to mesto, kjer sva se sedaj srečala."

„Dobro; pridem!"

Tajnik je odjahal proti domu. Njegova hči ga je že težko pričakovala in takoj vprašala:

„Ali je bil doma? Ali imaš strup?"

„Imam. Ampak prokleto drago je!"

„Povej mi vse, povej!"

Nato ji je povedal v kratkih potezah, kako je bilo pri Benitu, in jo potem pokaral:

„Zakaj si bila tako neprevidna in mi poslala kapitana naproti?"

„Neprevidna? Zakaj?"

„Ker naju ne sme nihče videti!"

„Neprevidnejše bi bilo, če bi mu bila rekla, da naj te čaka."

„Ali me je hotel čakati?"

„Seveda!"

„Neprevidnež!"

„Nepreviden ni, ampak predrzen!" je rekla razžaljeno.

„Drzen? Zakaj pa?"

„Ker me je hotel poljubiti!"

„Poljubiti?" se je začudil tajnik. „Kaj si vsega ne izmisli!"

„Da, mene, bodočo grofico, je hotel poljubiti!" se je jezila.

„Pojdi, pojdi, poljub vendar ni ničesar slabega!"

„Kaj? Mislim, da mu še pomagaš!"

„Nikar se ne boj!" se je smejal Kortejo. „Mislim, da se je kapitan samo šalil!"

„Šalil? Saj je že stegnil svoje roke."

„Pa bi mu bila pustila. Stavim, da bi te ne bil poljubil."

„Ne?"

Slutila je, kaj da misli njen oče.

„Hm!" je naredil tajnik.

„Ali morda misliš, da nisem dovolj lepa?"

„Kdo je pa to rekel?" se je opravičeval Kortejo.

„Mornarji se radi šalijo. Ne smeš jim zameriti. Ali je bil sam?"

„Sam."

„Ali je kaj govoril o najini kupčiji?"

„Niti besedice ni črhnil."

„In ti tudi ne?"

Bila je v zadegi in odgovorila:

„Začela sem sicer, pa ni hotel razumeti."

„Mislim, da ne. Henriko Landola ne govori s ženami o takih zadevah. Ali si mu rekla, kje da sem bil?"

„Kaj pa še! Rekla sem mu samo, da te lahko sreča na paseju. Ali sta se srečala?"

„Da, sva se, in povedal mi je, da je bil pri tebi. Sicer se pa danes zvečer zopet snideva."

„Kje pa? Pa saj ne tu pri nas doma?"

„O ne, ampak zopet na paseju."

„To je prav," je rekla in ponosno pristavila: „Sicer bi se morala bati, da me hoče zopet poljubiti. Moj mož me dobi, ne da bi me bil kdo preje poljubil!"

„Tedaj si redka izjema," se je smejal oče ironično.

„Torej imaš strup? Kakšen pa je? Prašek ali kapljice?"

„Prašek."

„Pokaži mi ga!"

Kortejo ji je pokazal malo stekleničico.

„Oh! Koliko pa stane?"

„Stoenajst pesov vse skupaj."

„Kaj? Tako drago je? Benito je oderuh!"

„Če le pomaga!"

„Kedaj pa daš grofu strup? Še danes?"

„Čakati moram. Alfonzo še ni prišel."

„Saj ni treba, da bi bil zraven."

„Ampak s kapitanom Landolo moram vendar še preje govoriti."

„Torej damo don Ferdinandu prašek jutri?"

„Mogoče!"

„Ampak kako?"

„Premišljeval sem že o tem, ampak ne morem si pravega izmisliti."

„Stara Marija skrbi, da ne pride živa duša blizu. Pazi kakor pošast."

„Nekaj si moramo pa vendar le izmisliti. Le premišljujmo še o tem!"

„Kak učinek pa ima strup?"

„Deluje že tisto noč in traja cel teden."

„Torej morda umre?"

„Zakaj?"

„Ker je ranjen."

„To ni moja krivda. Storiti hočem samo, da umre na videz; če pa umre zares, tedaj je moja vest čista. Samo nekaj me skrbi."

„Kaj pa?"

„Če zapazi zdravnik, da je grof samo na videz mrtev."

„To je res malo nevarno. Tedaj ne pusti, da ga pokopljejo."

„Ker je pri nas v Mehiki zelo vroče, se kmalu pokažejo znaki, da je človek mrtev. Že drugi dan se poznajo gnile lise."

„Ali se ne dado te lise umetno ponarediti?"

„Hm, mogoče!"

„Mogoče s kako kislino ali kako močno rastlino."

„Z volčjim mlekom ali kako drugo tako rastlino. A previdni moramo biti. Kaj če se nam ponesreči, ker ne poznamo kemije!"

„Oh, kako, kako si bil neumen!" je dejala tedaj Jožefa.

„Neumen! Zakaj?"

„Ker ima morda Benito tako sredstvo."

„Saj res! Niti spomnil se nisem nanj."

„Še danes moraš k njemu iti."

„Saj res. Preden se snideva s kapitanom, grem k Benitu. Takrat bo tudi temno in živa duša me ne vidi."

Tako je Kortejo tudi storil. V mraku se je napotil peš proti vasi Sant Aniti. Ko je potrkal na vrata, je prišla zopet starka odpirat.

„Kdo pa je?" je vprašala v temno noč.

„Stari znanec, in sicer senor, ki je bil danes že tu."

Takoj ga je spoznala po glasu.

„Oh, oni, ki mi je dal peso! Kaj pa hočete?"

„Ali je senor Benito doma?"

„Ni ga."

„Kedaj pa pride domov?"

„Ne vem."

„Povejte mi resnico, senora. Nekaj zelo nujnega se moram z njim govoriti."

„Nekaj zelo nujnega? Ne opazim, da bi se Vam tako mudilo."

„Oh, imeti hočete zopet peso? Ali je senor Benito doma, če Vam ga dam?"

„Je."

„Tu ga imate."

Dal je starki srebrnjak.

„Torej pojdite z menoj."

Odprla je vrata, in Kortejo je vstopil. Čakati je moral zopet na cigana, ki je pa kmalu prišel.

„Kaj pa hočete?" ga je vprašal.

„Pozabil sem Vas danes popoludne vprašati, če se poznajo človeku, ki je navidezno mrtev, na hrbtu gnile lise?"

„Ne."

„Ampak te se morajo poznati."

„Hm, to je zelo čudna reč," je rekel Benito prebrisano.

„Ali bi ne bilo boljše, da dotičnik takoj umre? Potem se lise gotovo poznajo."

„Ne, umreti ne sme."

„Torej pa poskrbite, da ga spravite brez lis proč."

„Zdravnik gotovo ne pusti, da ga pokopljejo, če se mu ne poznajo lise."

„To je Vaša in zdravnikova stvar, ki mene prav nič ne briga."

„Ali se ne dado lise umetno napraviti?"

„Hm, mogoče!"

„Mogoče? Mislim, da take stvari natančno veste."

„Seveda vem natančno. Vse se da napraviti, če ima človek pravo sredstvo; in jaz imam tako sredstvo."

„Res?" se je razveselil Kortejo.

„Imam ga, imam."

„Ali ga lahko dobim?"

„Ne vem, če Vam ni predrago."

„Benito, vrag ste! Samo denar hočete imeti."

„Saj ni res, Vi ste vrag, Vi. Drago zdravilo bi radi za slepo ceno, ali pa še celo zastonj."

„Koliko pa stane sredstvo?"

„Deset pesov."

„To je predrago!"

„Drago?"

„Ker se bojim, da mi daste gotovo samo par kapljic kake navadne kisline ali rastlinskega soka, ki so vredne komaj par tlakov (približno 4 vinarje)."

„To je res," je priznal Indijanec odkritosrčno.

„Zakaj pa zahtevate deset pesov?"

„Pa si naredite kapljice sami, če so Vam predrage!"

„Vrag Vas vzemi! Saj veste, da jih ne znam. Pet pesov Vam dam."

„Dajte deset, ali pa pojdite. Cenejše ne dam."

Nato je hotel Benito oditi.

„Stojte, saj Vam dam deset!" je rekel Kortejo hitro.

„Torej počakajte, da grem po kapljice."

Benito je odšel, a se kmalu vrnil z malo steklenico, v kateri je bila rumenkasta tekočina.

„Ali veste, kje da se narede mrliču pege?" je vprašal Korteja.

„Vem."

„Torej namažite dotična mesta s to tekočino. Čim več tekočine namažete, tem temnejše so pege."

„Torej mislite, da moram v sredi bolj namazati?"

„Seveda."

„Dajte sem. Tu imate denar."

Nato je odšel Kortejo proti paséju, kjer ga je kapitan že čakal.

„Kako ste točni! Ravno bije deset!" ga je nagovoril kapitan.

„Kje ste pa bili tačas, senor Landola?"

„Oh, potikal sem se po različnih gostilnah; a pustiva to stvar," je odgovoril kapitan. „Podajte mi roko, in začniva z našo zadevo!"

Šla sta roko v roki počasi po drevoredu naprej in se pogovarjala.

„Prejeli ste torej pismo, ki Vam ga je pisal Vaš brat Gasparino?" je začel kapitan.

„Sem. Ali Vas ie že podučil, senor?"

„Še ne."

„Mislil sem, da že."

„Hm, izrazili ste se napačno, senor," je dejal Landola in se nasmejal.

„Zakaj?"

„Ker je kapitan Landola sam svoj gospod in mojster. Ne pustim se podučiti od nikogar, še manj pa, da bi mi kdo ukazoval."

„Torej oprostite! Saj nisem tako mislil."

„Potem je pa že prav. Vaš brat me je namreč prosil, da naj vzamem na ladijo tovor, ki mi ga Vi izročite."

„Kakšen tovor pa?"

„Hm, mogoče kak človek!" je dejal kapitan.

„Živ ali mrtev?"

„Me prav nič ne briga. Samo toliko vem, da pozneje oživi."

„Kaj pa naj storite z njim?"

„Izgine naj."

„Kje?"

„Kjer hočem."

„Kdo Vam pa plača stroške?"

„Vaš brat."

„Ali Vam je že plačal?"

„To že pozneje obračunava."

„Torej mi ni treba ničesar plačati?"

„Ničesar. Kedaj pa dobim tovor?"

„Kako dolgo ste še v luki?"

„Dokler je stvar v redu. Vendar upam, da mi ne bo treba dolgo čakati v tem mrzličnem gnezdu, sicer odjadram, kajti ne poljubi se mi še umreti."

„Stvar uredim kmalu. Ali veste, kdo da je dotičnik?"

„Ne. Sprejmem samo tovor, za druzega se pa prav nič ne brigam."

Če bi ne bilo tako temno, bi bil spoznal Kortejo iz kapitanovih potez, da se laže. Landola je že davno uganil, kaj da nameravata brata Kortejo, in imel je svoj dobiček.

„Ampak povedal bo svoje ime," ja pripomnil tajnik. „Saj mu ne Verjamem."

„In Vaši mornarji bodo slišali."

„Živa duša ga ne vidi."

„Ali zvemo pozneje, kam ste ga spravili?"

„Mogoče. Tega še ne vem."

„Dobro. Recimo, mož umre jutri —"

„Kedaj ga potem pokopljejo?"

„Pravzaprav v dveh dneh, ampak njegovega sina ni doma —"

„Ga pa pokopljete brez sina."

„Tega pa ne smemo."

„Torej je zelo imeniten mož! Tristo vragov, potem si izmisli morda še celo kak zdravnik, da ga naj mazilijo in balzamirajo!"

„Tega pa jaz ne dopustim. Saj lahko rečem, da je to stara rodbinska navada, ali pa da je rajnci sam želel, da ga ne odpro in mazilijo."

„Saj res. Kako ga pa potem spravimo v luko?"

„Ali pridete sami ponj?"

„Ne. To je Vaša stvar."

„Hm, v rakvi vendar ne."

„Ne, ker bi bilo preveč sumljivo."

„Torej v zaboju?"

„Tam se zaduši."

„Pa izvrtajte par lukenj."

„To je še bolj sumljivo."

„Torej bo najboljše pletenica."

„Najboljše. Ampak kako spravite pletenico k morju?"

„Na mulah."

„In potem na ladijo? Davkarji strogo pazijo, senor Kortejo."

„To je pa Vaša stvar, kako spravite pletenico na ladijo, senor Landola."

„Hm, a ni mi zelo ljubo! Pa naj bo! Samo glejte, da ne izgubite pletenice med potjo."

„To me res malo skrbi. Pot do morja res ni zelo varna. V tej okolici se potepa cela tolpa rujavo in belokožih postopačev, katerim ne zaupam."

„Pa glejte, da dobite varno spremstvo."

„Ne morem. Izdati bi moral ljudem skrivnost."

„Ni treba. Pa pojdite sami z njimi."

„Ne morem."

„Saj imate sina."

„Hm! Tudi ta ne more — pravzaprav. Že še dobro premislim. Kako pa zveste, da smo prišli, senor kapitano?"

„Pošljite mi pota na ladijo, pa je."

„Ali pridete potem sami?"

„Tega še ne vem! Pa nikar ne spravite pletenice čisto v mesto."

„Saj je ne bomo."

„Poiščite ob obali varen, samoten prostor, kjer more navaden čoln na suho. Ko mi sporočite, da ste prišli, pridem ponoči po pletenico. Ampak varujte se davkarjev!"

„Če ni drugače, pa streljam."

„Prav imate. Tudi jaz se oborožim. Sedaj sva pa menda končala. Ali imate morda še kaj?"

„Ničesar ne vem."

„Se pa posloviva."

„Kam se Vam pa tako mudi?"

„Ali mi niste sami rekli, da naj bom previden?"

„Danes ponoči nas ne vidi živa duša."

„Ampak moram se malo razvedriti, senor Kortejo. Saj veste, da je življenje na morju prokleto dolgočasno; če pridem potem na suho, tedaj porabim priliko."

„Razumem. Torej lahko noč, senor."

„Lahko noč. Torej hitite s pogrebom."

„Kolikor mi bo mogoče."

Poštenjaka sta se ločila.

Grof Ferdinando je ležal ranjen v svoji postelji in niti slutil ni, da se pogovarja kdo o njegovem pogrebu.

Kortejo je imel srečo.

Ko je prišel domov, je srečal na hodniku staro Marijo Hermájek, ki je prišla ravno z vodnjaka s polnim kozarcem vode.

„Kako se godi donu Ferdinandu?" jo je vprašal.

„Prav nič ne toži."

„Ali ga mrzlica trese?"

„Prav nič; ampak grozno žejen je. Skoraj vsake četrt ure mu moram prinesti kozarec vode."

„In k vodnjaku morate pónjo?"

„Seveda, ker mora biti mrzla."

„Ali je bil zdravnik popoludne tu?"

„Že dvakrat."

„Kaj pa pravi?"

„Da rana ni nevarna, in da se ni treba bati, če se le kaj nepričakovanega ne pripeti."

„Da bi grof le kmalu ozdravel. V tako vročih pokrajinah je včasih najmanjša rana nevarna."

„To je že res. Ampak nimam časa, senor. Lahko noč!"

„Lahko noč."

Stala sta ravno pred Marijino sobo. Starka je tam gotovo kaj pozabila, zato je postavila vodo na polico ob zidu in stopila v svojo sobo.

Tajnik je imel strup še v žepu. Ozrl se je, če ga nihče ne vidi.

Starka se ni brigala zanj, in Kortejo je vlil hitro strup v čašo. Potem je brzo odšel. — —

Njegova hči še ni šla spat, ampak čakala na svojega očeta. Bila je njegova zaveznica.

„Ali si ga srečal?" je vprašala Jožefa.

„Srečal."

Kortejo je izgovoril to besedo nekam čudno hripavo. Hči ga je pogledala in vprašala:

„Oh, zakaj si pa tako razburjen; saj si čisto bled."

„Kaj pa še!"

„Saj te vendar vidim. Kaj pa ti je?"

„Nič, nič, samo naglo sem šel."

„Slišala sem, da si šel zelo hitro. Ali sta se pomenila z Landolom?"

„Da."

„Kedaj pa storiš?"

„Kadar bo mogoče."

„In potem?"

„Potem bo pogreb. Truplo vzamemo iz rakve in ga spravimo v pletcnici k morju, kjer ga izročimo kapitanu.

„To mi že ugaja. Ali si dobil pri Indijancu dotično sredstvo?"

„Dobil; rastlinski sok je, a plačati sem moral zanj deset pesov."

„Benito je vrag!"

„O, rekel mi je, da sem jaz vrag," se je smejal tajnik.

„Premišljevala sem že, kako bi dali grofu prašek, a nisem si mogla izmisliti nič varnega."

„Morda sem jaz srečnejši od tebe, in sicer slučajno."

Pogledala ga je; oči so se mu potuhnjeno zaiskrile, in zarudel je do ušes.

„Nekaj ti je," je reka Jožefa. „Priznaj!"

„Torej," se je smejal tajnik, „priznam, da si preje uganila."

„Kedaj?"

„Ko si rekla, da sem razburjen."

„Zakaj si pa?"

„Ker se nam je posrečilo."

„Oh," se je razveselila in začudila, „ali se je že posrečilo?"

„Že."

„Kaj?"

„Mislim, da se sedajle grofu Ferdinandu strup že pretaka po krvi!"

„Nemogoče!" je zaklicala.

„O, mogoče, mogoče!"

„Kako si mu pa dal strup?"

„V kozarec vode."

Nato ji je povedal, kako je bilo. Ko je končal je pa dejala:

„Hvala Bogu. Sedaj smo zmagali; prepričana sem, da postanem grofica! Kedaj pride Alfonzo?"

„V par dneh. Če se je potvizal, pride morda že jutri."

„Čelo noč ne bom mogla spati vsled samega veselja in pričakovanja."

„Vendar je boljše, če greš v svojo spalnico."

„Zakaj?"

„Če se grofu kaj pripeti, bodo gotovo vse zbudili. Vsak bo prihitel v nočni obleki, in tedaj bi bilo sumljivo, če prideš popolnoma oblečena. Previdni moramo biti."

„Prav imaš. Če torej umrje grof navidezno, ali pustiš potem Marijo v sobi?"

„Kaj pa še!"

„Samo svetovati sem ti hotela in te opozoriti."

„Zakaj?"

„Ker se mi zdi, da je naredil grof nov testament."

„Grom in strela!" je zaklel Kortejo iznenaden.

„Saj zdi se mi."

„Zakaj?"

„Kajne, pred dvobojem vsak uredi svoje stvari?"

„Seveda. Gotovo je to storil tudi don Ferdinando."

„Služabnik je rekel, da je pisal prejšnji dan celo popoludne."

„Iz tega pa še vendar ne sledi, da je naredil nov testament."

„Imam še druge vzroke."

„Kake pa?"

„Zakaj tako skriva, kar je pisal?"

„Take stvari skriva vsakdo."

„Zakaj ga ni spravil v pisalno mizo, kamor deva navadno take stvari?"

„Ali ga je shranil drugod?"

„Tako je!"

»Kje pa?"

„Stara Manja Hermajek mu ga je shranila."

„Tristotisoč vragov!" je zaklical Kortejo. „Ali veš natančno?"

„Natančno."

„Kdo ti je pa povedal?"

„Nihče. Videla sem jo, ko je prišla iz grofove delalnice z veliko, petkrat zapečateno kuverto. Po dvoboju mu je menda prinesla isti zavitek nazaj."

„Kdo je rekel?"

„Njegov sluga."

„To je res zelo sumljivo! Včeraj sem izkusil, da meni ne zaupa mnogo, pač pa Mariji. Gotovo je predrugačil testament."

„O tem niti ne dvomim."

„Kaj naj pa predrugači? Alfonzo ostane dedič."

„Ali pa morda ne," je rekla Jožefa.

„Zakaj pa ne?"

„Don Ferdinando pač ni z njim zadovljen; ker je Alfonzo samo njegov nečak, ni treba, da bi mu kaj zapustil."

„Saj res. Ampak zelo sumljivo se mi zdi, da zaupa ravno tej stari Mariji."

„Res je. Marija je prinesla Alfonza iz Španskega in morda kaj sluti."

„Bogve, če je povedala svojo slutnjo grofu?"

„Oče, iznebiti se je moramo."

„Če nam utegne škodovati, potem na vsak način!"

„Kje misliš, daje shranil grof ono kuverto?"

„Gotovo v srednji miznici svoje pisalne mize, kjer shranjuje navadno važne stvari."

„Če prašek deluje, moraš torej naprvo skrbeti, da odpreš srednjo miznico."

„Poskusim. Sedaj pa lahko noč!"

„Lahko noč. Dobro spi! Jaz ne zatisnem očesa."

Kortejo je odšel spat. Tudi njegova hči je šla v svojo spalnico, vendar ni mogla zaspati. Sanjala je o bodoči krasoti in prijetnem življenju.

Minila je ura za uro. Kortejo je trdno spal; kar potrka nekdo v naglici na njegova vrata. Zbudil se je in vprašal, kdo da trka.

„Arnoldo, grofov služabnik."

„Kaj pa hočeš!"

„O, prosim, senor, odprite!"

»Kaj pa je?"

„Odprite hitro! Donu Ferdinandu se je menda nekej pripetilo!"

„Takoj!"

Kortejo je skočil iz postelje, oblekel nočni plašč, prižgal hitro luč in odprl vrata. Služabnik je vstopil.

„Kaj se mu je pa pripetilo?" je vprašal tajnik.

„Ne vem. Bil sem danes na straži. Sedel sem v predsobi na stolu in malo zadremal; kar zavpije nekdo v sobi. Hotel sem iti noter, a vrata so bila znotraj zaklenjena. Vprašal sem, kaj da je, a nihče mi ni odgovoril. Stara Marija toži in zdihuje, da se Bog usmili, ampak odpreti noče. Tedaj sem hitel k Vam, senor."

„Prav si storil. Preiskati moramo takoj, kaj da je."

Nato sta odšla, Marija je zdihovala v sobi na vse pretege. Trkala sta, a nihče ni odgovoril.

„Odpri!" je tedaj zagromel Kortejo in sunil z nogo v vrata.

Šele tedaj se je vzdramila starka in odprla vrata.

„Kaj se je pa zgodilo?" je vprašal Kortejo.

„O, ljubi, dobri, milostivi gospod!" je tožila.

„Kaj mu pa je?"

„Mrtev — mrtev — mrtev je!"

Kortejo je stopil k postelji in pogledal grofa. Don Ferdinando je ležal v postelji kakor mrlič, bled in z udrtimi lici.

„Kedaj se je pa to zgodilo?" je vprašal tajnik Marijo.

„Ne vem."

„Moraš vedeti, saj si cula pri njegovi postelji."

„Zadremala sem, in ko se prebudim, je bil mrtev. Ne vem, kako dolgo sem se potem jokala."

„Nesrečnica! Morda si kriva njegove smrti," je zarohnel Kortejo nad njo. „Zakaj nisi odprla, ko je trkal služabnik? Mogoče bi ga bili še rešili!"

„Nemogoče; je bil že mrtev!" se je opravičevala.

Takoj ko je vstopil, je zapazil Kortejo, da tiči ključ v pisalni mizi.

„Pojdite, zbudite ljudi, in pokličite zdravnika. Hitro, hitro!" je ukazal.

Služabnik in Marija sta odšla takoj potem iz sobe, Kortejo pa je odklenil hitro miznico in vtaknil kuverto v svoj žep. Zaklenil jo še in odhitel potem iz sobe.

To se je zgodilo tako hitro, da je dohitel Marijo še v predsobi. Prijel jo je za roko in dejal:

„Počakaj, Marija! Kajne, don Ferdinando ti je zaupal?"

„Bolj, ko vsakemu drugemu," je odgovorila otožno.

„Dobro, ostani torej pri njem, dokler ne pride sodnijska komisija. Pazi, da nihče ničesar ne odnese. Vrni se v sobo; grem sam ljudi budit."

Starka ga je ubogola in se vrnila v sobo, kjer je začela iznova žalovati.

Kmalu so pridrli vsi stanovalci cele palače, in se hoteli prepričati o nepričakovani smrti dona Ferdinanda. Žalovali se na ves glas in šele nehali, ko je prišel zdravnik.

Ta je spodil vse ven in dovolil samo Korteju, služabniku in Mariji, da smejo ostati.

Preiskal je mrliča in zmajeval z glavo.

„Tenanus," je slejal. „Krč. Gorak je še, moramo počakati."

Kortejo se je bal, da ne bi puščal zdravnik bolniku krvi; vendar mu to ni prišlo na misel. Zdravnik je rekel, da ostane do jutra sam pri mrliču, zato sta odšla tajnik in služabnik. Samo Marija je ostala pri zdravniku.

Ko se je vrnil Kortejo v svoje stanovanje, ga je Jožefa že težko pričakovala.

„Ali imaš testament?" ga je vprašala že od daleč.

„Imam."

„Kaj pa je v pismu?"

„Naslova ni. Poglejva!"

Razpečatil je kuverto, -razvil papir in bral. Pobledel je.

„Kaj pa je?" je vprašala Jožefa v skrbeh.

„Tu imaš, le sama beri!"

Brala je in tudi pobledela. Ko je končela, je vrgla testament na tla.

„Saj sem slutila!" je zaklicala.

„Jaz tudi!"

„Nič mu ni zapustil."

„Niti vinarja bi ne bili dobili."

„Tej Mariji pa je zapustil toliko vsoto," se je jezila deklica.

„In mi bi prišli v preiskavo. Sodnija naj bi dokazala, če je Alfonzo pravi grof de Rodriganda."

„To je pametno, da smo dobili ta papir."

„Sežgi ga."

„Pa saj ni nihče opazil, da si bil pri pisalni mizi?"

„Nihče."

„Tudi Marija ne?"

„Tudi ne. Izvršil sem vse tako hitro, da gotovo misli, da sem odšel takoj za njo iz sobe."

„Torej se nam ni treba bati?"

„Prav ničesar."

„Dobro. Pismo sežgem, in vse je pri kraju. Samo Alfonzo še manjka."

„Storiti hočem sedaj vse potrebno. Sodnija bo najprvo mene vprašala za svet, ker sem grofov tajnik."

„Kaj pa je z gnilimi pegami?"

„Ga že namažemo ob priliki."

„Ti ali jaz?"

„Jaz, ker znam take stvari boljše."

„Ali ostane grof v sobi?"

„Ne; sobo zapre sodnija, dokler ne razpečatijo testament."

„Kedaj pa bo to?"

„Po postavah še danes, da se zve, kdo da je dedič, in kdo je gospodar."

„Kam pa denejo mrliča?"

„Polože ga na mrtvaški oder v velikem salonu. Pripravi vse potrebno, ker prevlečejo dvorano s črnim."

„Moj Bog, koliko dela!"

„Saj ga imam jaz tudi. Preskrbeti moram rakev in urediti vse drugo. Dani se že. Takoj začnem delati."

„Jaz tudi, in sicer s testamentom."

Vrgla je kuverto in papir v peč.

Čez par ur je poklical zdravnik Korteja k sebi.

„Vi ste don Ferdinandov sekretar?" ga je vprašal.

„Da."

„Vi ste opravljali vse njegove stvari?"

„Da."

„Torej Vam javim, da je grof res mrtev."

Kortejo ga je otožno pogledal in dejal:

„Ali je mogoče!"

„Tudi jaz sem mislil, da ni mrtev, slednjič sem se pa vendar prepričal, da je."

„Rekli ste, da je tetanus?"

„Da. V naših vročili pokrajinah se lahko pripeti, da prime človeka, tudi če je čisto malo ranjen, tako hud krč, da potem dotičnik umre."

„O, senor, tega ni kriva samo vročina," je pripomnil Kortejo.

„Kaj pa?"

„Ta bolezen je že v rodovini Rodrigandi."

„Ah, torej je podedljiva v tej rodovini?" se je začudil zdravnik.

„Seveda. Grofov oče in stari oče sta tudi umrla vsled krča. Ta žalostna bolezen se podeduje v rodovini že skoraj štiristo let."

„Torej sem lahko brez skrbi."

„Seveda, senor. Ali dovolite, da denemo mrliča na mrtvaški oder. V pol ure pride sodnijska komisija, da uredi zapuščino."

„Ali ne odpremo mrliča, da ga mazilimo?"

„Mislim, da ne."

„Zakaj?"

„Ker nikogar v tej rodovini še niso mazilili, ravno zaradi krča ne. To je že navada v rodovini."

„To moramo seveda upoštevati."

„Prosim, senor! Spominjam se, da je bil don Ferdinando vedno zoper rezanje mrliča. Sicer pa dovolite da pripomnim nekaj?"

„Govorite, senor!"

„Kot grofov domači zdravnik dobite štiristo pesov na leto, kajne?"

„Da."

„V rodovini Rodriganda je navada, da dobi zdravnik, kadar kdo umre, petkratno plačo. Če bi bil grof pozabil na to v testamentu, tedaj opozorim dediče na to navado."

Zdravnik se je hvaležno priklonil.

Vprašal se samo še:

„Kdo pa bo dedič?"

„Mislim, da don Alfonzo."

„Ali ste bili priča, ko je naredil grof svoj testament."

„Bil."

„Torej se zanesem na Vašo slutnjo. Prosim, priporočite me donu Alfonzu. Rodovina Rodriganda mi je že od nekdaj zaupala."

„Storil bom, kar je v moji moči!" je pritrdil Kortejo.

„Za sodnijo napravim torej mrtvaški list, ampak preden grofa pokopljejo, ga še enkrat preiščem."

„Prosim, senor, prosim!"

Glavna stvar je bila torej že v redu.

Sodnijska komisija je prišla, še preden so deli mrliča na mrtvaški oder. Stara Marija je morala oditi, in samo Kortejo je smel ostati.

Don Ferdinando je shranil svoj prvi testament na sodniji; ta testament so sedaj razpečatili.

Alfonzo je bil edin dedič.

Kar se druzih malenkosti tiče, naj omenim, da je priporočil grof, da naj ostane njegov sekretar v službi; sicer mu je pa zapustil tudi precejšen legat. Tudi vsi drugi uslužbenci so nekaj dobili, a zvedo naj to šele po pogrebu.

„Kje je sedaj grof Alfonzo?" je vprašal sodnijski komisar.

„Na neki oddaljeni hacijendi."

„Kedaj se pa vrne?"

„Mogoče še danes, ali pa v par dnevih."

„Sporočite mi takoj, senor, kadar pride. Obiskati ga moram, da poravnam z njim vse potrebno. Sedaj pa pooblaščam Vas, da uredite vse, kakor je v testamentu označeno. Kje pa ima rajnci svoje listine?"

„V knjižnici in tule."

„Denar, vrednostne listine in take stvari?"

„V tej pisalni mizi."

„Torej moram žalibog zapečatiti don Ferdinandovo stanovanje. Vi ste odgovorni za to, da ne razpečati nihče pečata."

Kortejo je prikimal in dejal:

„Prosim, da mi daste primerno vsoto za pogrebne stroške. Natančen račun Vam dam po pogrebu."

„Dobite!"

Zapečatili so grofove sobane in prenesli mrliča v salon, kjer so ga deli na mrtvaški oder.

Kmalu je vedelo celo mesto, da je umrl splošno priljubljeni grof Ferdinando. Ljudje so zvedeli, da je bil grof ranjen v dvoboju, in od vseh stranij so prihajala sožalna pisma.

Že popoludne se je posrečilo Korteju, da je bil dalje časa sam pri mrliču. Porabil je priliko, in ga namazal z onim sredstvom, da so se poznale gnile pege. Drugo jutro je prišel zdravnik, da preišče še enkrat mrliča.

Ko je zagledal pege, je takoj dovolil, da smejo grofa pokopati.

Drugi dan se je zgodilo tudi še nekaj druzega.

Kortejo je sedel popoludne pri svoji pisalni mizi, ko zasliši zunaj klopot konjskih kopit. Ni se brigal dalje, kdo daje prijahal. Kar zasliši pred vratmi korake; vrata se odpro, in pred njim je stal - Alfonzo.

Kortejo je skočil liitro kvišku.

„Alfonzo!" je zaklical.

„Stric!" je odgovoril prišlec.

„O, čakal sem nate!"

„Tožilo se mi je po Mehiki in po vam!"

„Ali že veš, da je umrl grof?"

„Vem," se je nasmejal Alfonzo.

„Smejiš se? Zakaj pa?"

„Ker si tako vsegaveden."

„Zakaj?"

„Ker mi pišeš, da bo grof Ferdinando umrl; pridem domov, razjašem svojega konja in — zvem, da je že mrtev. Zelo točen si!"

„In niti ne vprašaš, kdo da je dedič?"

„Zakaj, ker vem, da sem jaz."

„Oho!"

Alfonzo je pobledel.

„Ali morda nisem?"

„Le nikar ne skrbi," ga je potolažil stric. „Saj si dedič, a skoraj bi ne bil."

„Kdo pa?"

„Grof Emanuel de Rodriganda."

„Vrag ga vzemi! Kako pa to?"

„Takoj zveš: Ampak povej mi najprvo, zakaj si tako razcapan?"

„Naravnost od divjakov prihajam. Sicer pa to nič ne de, grem pač v svoje sobe in se spreoblečem."

Tedaj je vstopila Jožefa.

Ko je zagledala svojega bratranca, je od veselja zažarela in razprostrla svoje roke, rekoč:

„Alfonzo! Moj Alfonzo! Pridi, da te objamem, moj dragi bratranec!"

Ker je pa bratranec ni hotel objeti, se mu je vrgla okoli vratu in ga strastno poljubovala. Hotel se je je ubraniti, ker se pa ni mogel, je postal jezen.

„Pusti me!" ji je ukazal. „Zakaj tako razgrajaš! Kar na glas me imenuješ bratranca! Če nas kdo sliši in izda!"

„O, neskončno sem srečna, da te zopet imam!" je dejala.

„To pa še ni vzrok, da mi hočeš odgrizniti s svojim jedinim zobom ustnice!"

To sredstvo je pomagalo. Jezno je zabliskala s svojimi sovinimi očmi in dejala ponosno:

„Še drago mi poplačaš to razžalitev!"

„Pa danes še ne!" se je smejal Alfonzo.

„Ampak jutri!"

„Nikoli!"

„Le počakaj malo. Ker sem neskončno zaljubljena, misliš, da se ne bom maščevala za to razžalitev?"

„Bodi zaljubljena, zamojdel do ušeš, samo meni prizanesi s takimi neslanostimi. Kortejo, kje so pa ključi mojega stanovanja?"

Kortejo je mirno poslušal ves ta prepir. Sedaj je pa pokazal na kljuko ob steni.

„Tamle so!" je dejal osorno.

Alfonzo ga je začudeno pogledal in vprašal:

„Kaj ti pa je?"

„Nič."

„Tedaj naj bo pa tajnik le malo bolj uljuden, in naj podá gospodu ključe v roko."

Kortejo ga je pogledal še bolj temno in odgovoril:

„Ali pa naj bo nečak tako obziren napram svojemu stricu, da si vzame ključe sam."

Alfonzo se je zasmejal.

„Stric, nikar ne uganjaj burk, prav nič se mi ne poljubi šaliti se!"

„Morda se ti bo še moralo poljubiti. Vzemi ključe, pojdi v svojo sobo in spreobleči se, potem pa pokliči služabnika in mu naroči, da naj pridem jaz k tebi."

Tajnik je govoril to tako odločno, da ni imel Alfonzo več poguma, ustavljati se. Ubogal je in odšel. Nato je dejal Kortejo svoji hčeri:

„Jožefa, veliko neumnost sva storila."

„Kaj pa?"

„Ker si sežgala včeraj drugi testament."

Veselo so se zaiskrile deklici oči; a vendar je dejala z obžalovanjem:

„Saj res. Ampak zakaj je to neumnost?"

„Ker bi ga sicer imeli v svojih pesteh."

„Ali ga nimamo tudi brez testamenta?"

„Saj varno ne."

„Le prokusimo."

Kortejo se je vsedel zopet k svoji pisalni mizi, in Jožefa je odšla. Prišedša v svoji sobo, je odprla svojo omaro in vzela iz predalčka več pol papirja. Bil je — včerašnji testament.

„O, kako sem bila previdna in pametna," je mrmrala, „da sem sežgala včeraj namesto testamenta navaden kos časopisa. Sedaj ga pa imam v svojih pesteh; ne uide mi!"

Ko se je Alfonzo spreoblekel, je pozvonil in naročil služabniku, da naj pride takoj k njemu senor Kortejo.

Tajnik je prišel, se usedel poleg Alfonza na stol začel:

„Kako se ti je pa godilo, Alfonzo? Saj si res čisto zdelan!"

„Prokleto slabo se mi je godilo! Vse ti povem, vse; a najprvo bi rad zvedel, kaj da se je tu zgodilo; to je glavna reč. Govori torej, stric!"

Kortejo je zadovoljno pokimal in vprašal:

„Ali si dobil moje pismo?"

„Sem."

„In srečal ona dva jezdeca, ki sem ti jih poslal naproti?"

„Katera jezdeca?"

„Oh, torej ju nisi srečal!"

„Nisem. Prišel sem po drugi poti."

„Don Ferdinando mi je namreč naročil, da naj pošljem po tebe dva jezdeca."

„Kar dva? Torej je bila zelo važna zadeva."

„Seveda."

„Gotovo grofova bolezen?"

„Ne, ampak tvoj dvoboj."

„Grom in strela. Z grofom Embarecom?"

„Da. Embarec je pisal grofu in mu dal tri dni odloka, češ čez tri dni obelodani vso zadevo v časopisih."

„Vrag ga vzemi! Rad bi bil slišal grofa, kaj je rekel takrat."

„Bil sem ravno pri njem; razveselil se ravno ni."

„Mislim, da ne. Kaj je pa storil?"

„Poslal je najprvo dva jezdeca po tebe in šel potem k Embarecu, da — — "

„Da izprosi zame daljši čas za odlok?"

„Kaj pa še!" je odgovoril Kortejo. „Don Ferdinando je ravnal častno in ne strahopetno. Zato je šel k Embarecu in poravnal sam zadevo."

„Grom in strela! Dvobojeval se je namesto mene! Torej je vse poravnano."

„Popolnoma poravnano."

„Pametnejše misli ni imel ta dobri don Ferdinando v celem svojem življenju, kakor da se je pustil namesto mene usmrtiti! Mislim namreč, da je umrl vsled dvoboja."

„To mislijo ljudje splošno."

„Torej ni umrl vsled dvoboja?"

„Ni; ampak vsled nekaj čisto druzega."

„Res, radoveden sem. Namignil si mi že malo v pismu. Vsled česa je pa umrl?"

Kortejo je dal Alfonzu pismo, ki mu ga je pisal njegov brat Grasparino.

„Preberi tole pismo!" je dejal.

Alfonzo je površno prebral pismo in potem radovedno vprašal:

„Torej je to pismo vzrok don Ferdinandove smrti?"

„To pismo je sicer vzrok, ampak ne smrti; saj še živi."

Alfonzo je skočil kvišku.

„Živi?" je zaklical. „Bodi vendar pameten!"

„Mislim, da nisem nič manj pameten, kakor ti!" je odgovoril tajnik.

„To je vendar neumnost, da živi!"

„Tako mi je naročil moj brat in tvoj oče."

„Kako je vendar to mogoče? Pravijo, da je mrtev, ti pa rečeš, da še živi!"

„To je zelo lahko mogoče; samo navidezno je mrtev."

Alfonzo je pobledel.

„Samo navidez je mrtev! Grom in strela. To mora biti strašno!"

„Zelo hud krč ima namreč."

„Torej ve, kaj da se z njim godi?"

„Mogoče."

„Pa kako se ti je pa to posrečilo, stric?"

„Dal se mu strup, ki provzroči krč. Ta krč traja cel teden, potem se pa zopet prebudi."

„In kaj se zgodi potem z njim?"

„Zbudi se na ladiji našega dobrega kapitana Henrika Landole."

„Ki poskrbi, da izgine."

„Uganil si. Denemo ga v pletenico in spravimo do morja."

„To bo pa zelo težko. V tej okolici je mnogo postopačev."

„Res je. Imeti moram spremstvo, in vendar ne sme živa duša ničesar vedeti. Res, v zadregi sem, kje naj dobim take može."

Tedaj je odgovoril Alfonzo hitro:

„O, tu ti pa jaz lahko pomagam!"

„Ti?" se je začudil Kortejo.

„Da, jaz."

„Ali poznaš ljudi, ki so hrabri, znajo molčati in niso radovedni?"

„Poznam."

„Kje si se pa seznamil z njimi?"

„Spremili so me s hacijende v Mehiko."

„Oh, bakeri! Ti niso za rabo."

„Niso bakeri, ampak Indijanci."

„To pa že. Ali so krščani?"

„Ne, pagani so."

„Torej Indios bravos! Iz katerega plemena so pa?"

»Komanhi so?"

»Komanhi?" se je prestrašil tajnik. „Šališ se!"

„Čisto resno govorim."

»Komanhi so strašni ljudje. Saj niti v Mehiki ne stanujejo, samo včasih prideje čez mejo, ter morijo in ropajo. Še nikoli nisem nobenega videl!"

„Tudi jaz jih nisem še nikdar preje videl. Sicer so strašnejši kakor naši navadni divji Indijanci, ampak moji prijatelji so, in ti bodo zvesti."

„Tvoji prijateli so? Spremili so te v Mehiko?"

„Da. Zunaj mesta so skriti v gorah."

„To se mi zdi tako čudno kakor kaka pravljica, kakor kak roman!"

„Saj je tudi cel roman, kar sem doživel. Že vidim, da ti moram vse povedati."

Nato je začel praviti o svojih doživljajih; o Komanhih, o Apahu, o kraljevskem zakladu, o bojih, o strašnih urah, ki jih je pretrpel na drevesu nad krokodilovim jezerom, o napadu na hacijendo in o bojih s sovražniki.

Kortejo ga je ves začuden poslušal, in ko je Alfonzo končal, je šele zaklical:

„Moj Bog, skoraj neverjetno se mi zdi! Torej si videl v resnici neizmerne zaklade?"

»Videl."

»Kje so pa sedaj?"

»Izginili so!"

„Kam pa?"

„To ve samo ta prokleti Bivolovo Čelo, in morda še par Mictekov."

»Iskati moramo, tudi če bi bilo treba več let!" je zaklical Kortejo ves navdušen.

„Saj bom tudi iskal, posebno sedaj, ker sem lastnik hacijende."

„Ali si res visel na drevesu?"

„Res! To so bile najstrašnejše ure mojega življenja. Še drago mi jih poplačata Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce!"

„In Slovenca si ubil?"

„Mislim, da je umrl Gromov Strel vsled udarca, ali pa še umre."

„Na vsak način mora umreti, kajti edini belokožec je, ki je videl zaklad."

„S celo jato oboroženih jezdecev jašem v hacijendo."

„Prepričan sem, da dobiš oborožene vojščake; grofu de Rodriganda gotovo ne odklonijo."

„Potem se maščujem nad celo zalego!"

„Torej misliš, da me Komanhi spremijo?"

„Gotovo, kajti plačamo jim. Ali hočeš danes z njimi govoriti?"

„Kedaj pa?"

„Zvečer. Čakajo me, da jim prineseta plačilo."

„Jašem torej s teboj!"

„Preskrbi vse, kar sem jim obljubil."

„Kaj pa?"

„Zapišem ti na listek. Ampak sedaj pa le najprvo povej, kaj je z dedščino?"

„Ti si edini dedič."

„Ali je sodnija že razpečatila testament?"

„Že. Kadar se vrneš domov, naj sporočim komisarju, da uredi potem s teboj vso zadevo."

„Torej sporoči mu takoj."

„Skoraj bi se nam stvar ponesrečila."

„Zakaj?"

„Ker je naredil don Ferdinando nov testament."

„Vrag ga vzemi! Zakaj pa?"

Kortejo je začel pripovedovati. Ko je končal, je dejal Alfonzo:

„Marijo moramo takoj spoditi iz službe!"

„To bi bilo neumno, ker bi se potem maščevala. Popolnoma se je moramo iznebiti."

„Kako misliš?"

„Dati ji moramo velika darila, da molči, ali pa poskrbimo, da izgine."

„Kaj pa še, še darila naj damo tej babnici!"

„Pa storimo drugače. Ampak seda] moraš najprvo storiti svojo sveto dolžnost."

„Kaj pa?"

„Še vprašaš!" se je zasmejal Kortejo. „Pomisli, da si sin in nečak rajncega! Kaj poreko služabniki, če se prav nič ne pobrigaš za svojega očeta!"

„Misliš, da naj grem mrliča pogledat?"

„Seveda."

„In se naj malo jočem."

„Kajpada."

„In morda še molim pri rakvi?"

„Tako je!"

„In se čisto črno oblečem?"

„Kakor se spodobi!"

„Dobro; pa storim to kislo delo. Preje ti moram pa še nekaj povedati. Zaradi Jožefe namreč."

„Le povej!" je rekel Kortejo radoveden.

„Zakaj me je sprejela tako preprijazno?"

„Preprijazno? Ne zdi se mi. Ali naj se ne veseli sestrična, če se vrne bratranec domov?"

„To se mi je zdelo vse drugače. Mislim, da je deklica v mene zaljubljena!"

„Jaz mislim isto," je odgovoril Kortejo hladno.

„Oh, in ti ji tega ne prepoveš?"

„Saj ji tudi ne morem. Ljubezen ostane ljubezen!"

„Ampak uvideti moraš, da tu ni na mestu."

„Ne, tega ne uvidim."

„Ne? Oh! Morda celo misliš, da bi postala jaz in Jožefa lahko mož in žena?"

„Meni se že zdi mogoče."

„Ampak meni ne!" je zaklical Alfonzo jezno, „saj ni plemenita!"

„Ti tudi ne!" je odgovoril tajnik pikro.

„O, grof de Rodriganda sem!"

„Kadar se poročiš z Jožefo, lahko tudi ona reče: grofica de Rodriganda sem!"

„To se ne zgodi nikdar!"

„Grofovstvo ni vzrok."

„Ampak starejša je od mene, in grda!"

„Se ti saj ne bo treba bati, da ti je nezvesta; to je mnogo vredno, moj ljubi Alfonzo."

„Nadalje je brezsrčna in brezvestna."

„Ti tudi."

„In zob nima."

„Pa si jih da napraviti."

„Mislim, da je zmožna vsacega zločina."

„Mi mislimo o tebi isto."

„Vrag vaju vzemi!" je zaklical Alfonzo srdit.

„Če naju vzame, naju vzame s teboj vred," je odgovoril Kortejo mirno. „Nerazdružljivi smo mi trije. Vsak ima na svoji vesti različne zločine. Nikoli se ne boš mogel naju iznebiti; zapomni si moje besede, Alfonzo!"

„Če bi se pa vaju vendar?"

„Tedaj si pa zgubljen."

„In vidva z menoj vred."

„Ne verjamem. Vse je odvisno samo od načina, kako da se začne."

„Poznam ta način."

„Mi tudi. Le tresno premisli, in uvidiš, da te imava v oblasti. Sicer pa pustiva ta predmet."

„Upam, da za vedno."

„Saj za sedaj. Pojdi sedaj k svojemu očetu in stricu, pa dobro napravi stvar."

Alfonzo je šel potem v dvorano, kjer je ležal grof na mrtvaškem odru. Jokal in tarnal je tako zelo, da se je vsem smilil. Sicer je pa moral kmalu oditi, ker je prihajalo vedno mnogo ljudi mrliča kropit.

Kmalu potem je šel Kortejo slučajno mimo dvorane, kjer je ležal mrlič. Ravno je stopil ven Indijanec s krivim nosem in velikimi naočniki, bil je — Benito.

Ko je zagledal Korteja, je stopil takoj k njemu in ga vprašal:

„Torej, ali sem Vas goljufal, senor?"

Tajnik mu je takoj namignil, da naj stopi v bližnjo prazno sobo.

„Nesrečnež," je dejal, „kaj pa imate tu opraviti?"

„Ničesar. Rad gledam mrliče," je odgovoril Indijanec mirno.

„Pa na kak način pridete sem?"

„Hm, poznam Vas že davno. Slutil sem, za koga je strup, in zato sem prišel, da vidim, če je vse v redu."

„Torej?"

„Strup je bil ravno prav močan."

„Kedaj je prebudi?"

„V šestih dneh, ampak zaveda se popolnoma."

„Moj Bog! Torej sliši, kaj da se godi okoli njega?"

„Sliši; z desnim očesom morda celo vidi, ker ste ga slabo zatisnili."

„To je pa nevarno!"

„To je popolnoma Vaša stvar, senor. Ne vem, kaj da nameravate; ampak če se Vam bo kedaj dobro godilo, tedaj ne pozabite na ubogega Benita."

Nato je Indijanec odšel. Kortejo je šel za njim. Zunaj je srečal ravno Alfonza.

„Kdo pa je bil ta človek ? Kaj pa imaš z njim?"

„Grom in strela, ali sem bil sedaj v strahu!" je odgovoril Kortejo.

„Zakaj pa?"

„Zaradi tega človeka."

„Zakaj?"

„Bil je Benito."

„Benito? Kateri Benito?"

„Ki dela strupe."

„Grom in strela! Ta ti je napravil strup?"

„Da."

„Ali si mu povedal, kdo da si?"

„Ne; poznal me je."

„Ali sluti, za koga je bil strup?"

„Še celo ve."

„To je pa slabo!"

„Zelo slabo!"

„Ali bo molčal?"

„Kdo ve, če molči take vrste človek!"

„Mislim, da te bo izsesaval kakor pijavka."

„Se ga pa iznebim."

„Najboljše je, da ga uničiš."

„Sicer sem pa nekaj zvedel, kar me zelo skrbi."

„Kaj pa?"

„Grof se popolnoma zaveda."

„Nemogoče!"

„Vse vidi in sliši."

„To mora biti strašno!" je zaklical Alfonzo, potem pa takoj diabolično dejal: „Rad bi vedel, kaj da si je mislil, ko me je slišal jokati se in žalovati?"

Tedaj je prihitel služabnik mimo in naznamil, da je prišel sodnijski komisar, in bi rad govoril z grofom Alfonzom. Alfonzo je dejal, da naj pride uradnik v njegovo pisalno sobo. Kortejo je šel z njim. Uredili so zapuščino. Alfonzo je bil torej posestnik tolikih milijonov.

Zvečer, ko so že vsi spali, sta odjahala Kortejo in Alfonzo pri stranskih vratih iz palače. Vzela sta s seboj jednega tovornega konja, ki je bil težko obložen z orožjem in drugimi stvarmi. Jahala sta iz mesta proti severu v gore. V dobri uri sta dospela v dolino, kjer je gorela mala grmada. Indijanci so se poskrili previdno v grmovje. Ko so pa spoznali Alfonza, so stopili izza svojega skrivališča.

„Moj beli brat je mož-beseda," je začel načelnik.

„Kar obljubim, velja," je odgovoril Alfonzo ponosno.

„Kdo pa je oni drugi mož?"

»Moj prijatelj."

„Torej naj kadi z nami mirovno pipo!"

„Saj lahko drugače napravimo. Nimamo časa."

„Za mirovno pipo je vedno čas. Kdor noče kaditi, je naš sovražnik."

Kortejo in Alfonzo sta se morala udati indijanski navadi. Vsedli so se vsi na tla in kadili pipo, ki je šla iz ust do ust. Potem je šele začel načelnik:

„Ali sta nam naša dva bela brata vse prinesla?"

„Vse, kakor smo se pogodili."

„Torej odložimo s konja. Ali nam imata morda moja brata še kaj povedati?"

„Imava," je odgovoril Alfonzo.

„Torej naj govori beli grof!"

„Ali se mislijo moji bakrenokoži bratje takoj domov vrniti?"

„Takoj."

„Ali si nočejo zaslužiti še več orožja in kinča?"

„Kaj naj pa storimo?"

„Tega moža branite, s katerim ste kadili mirovno pipo."

„Ali je v nevarnosti, da rabi naše varstvo?"

„Ni. Jahati hoče samo do morja —"

„Tam kjer je tista velika voda?"

„Da. V tisti okolici je mnogo hudobnih ljudi, in zato naj gredo moji bratje z njim, da ga branijo."

„Koliko dni pa je do one velike vode?"

„Pet."

„Ali dado naši beli bratje vsakemu izmed nas še dva noža, dva ogledala, rudečo ruto, dve ostrogi, leseno pipo in trikrat deset pesti tobaka?"

„Vse to vam damo."

„Torej spremimo našega belega bratra do morja. Kedaj pa odjaše?"

„V dveh ali treh dneh."

„Ali ga naj tu počakamo?"

„Da."

„Potem nam pa morata dati naša dva bela brata še nekaj okroglega srebra, kateremu pravijo belokožci denar, da si kupimo hrane."

„Tudi denar dobite."

„Koliko pa?"

„Deset pesov."

„Ali je to dovolj za hrano za šest mož?"

„Dovolj."

„Torej daj nam srebro!"

Kortejo jim je dal denar, potem so pa zložili vse stvari s tovornega konja, in se grozno veselili, posebno različnih pisanih drobnarij.

Kmalu potem sta odjahala Kortejo in Alfonzo proti mestu.

Preden sta hotela iti spat, je šel Kortejo še pogledat v dvorano, kjer je ležal mrlič. Tam je sedela Marija in druge žene. Ko je zagledala tajnika, je vstala in mu šla naproti.

„Oprostite senor!" je dejala. „Sicer ni pravi čas, vendar Vas li smem nekaj vprašati?"

„Kaj pa?"

„Včeraj so razpečatili testament. Ali je bil to oni testament, ki je ležal v pisalni mizi v srednji miznici?"

„Mislim, da je tisti. Komisar je vse prevzel in zapečatil."

„Slišala sem, da je don Alfonzo glavni dedič, in da jih je mnogo dobilo darove."

„Seveda."

„Ali sem jaz tudi kaj dobila?"

„Seveda. Tisoč pesov in prosto oskrbo do smrti."

Začudila se je.

„Ali je tako v testamentu?"

„Da."

„O, potem pa že ni bil pravi testament."

„Zakaj?"

„Ker mi je obljubil don Ferdinando nekaj druzega in tudi zapisal je drugače."

„Kaj pa?"

„Vrniti naj se smem v svojo domovino na Špansko. Poleg tega pa dobim toliko, da lahko živim do smrti brez vseh skrbi."

„Ali je to v testamentu pristavil? Kedaj pa?"

„Tisti večer pred smrtjo."

„Saj takrat pisati niti mogel ni, ker je bil ranjen."

„O, pa je vendarle pisal. Pomagala sem mu celo, da se je vsedel, in pisal je čisto dobro."

„Kam pa je spravil tisti testament?"

„V pisalno mizo."

„Torej moram vprašati komisarja, če je bilo to tudi zapisano, kar praviš?"

„Le vprašajte ga, senor! Ker je milostivi gospod mrtev, nočem več ostati tu."

„Če pa ni tega v testamentu, kar praviš?"

„Tedaj ni bil pravi testament."

„Ali sta bila dva?"

„Seveda."

„Kje si pa zvedela to?"

„Don Ferdinando mi je rekel, ko je delal druzega."

„Oh, zakaj je pa naredil druzega?"

„Tega pa ne morem povedati; govoriti bi morala s komisarjem, da poišče pravega."

„Najprvo naj govorim jaz z njim, Marija. Povem ti, kar mi bo povedal."

„Že dobro."

Kortejo je odšel in zaklel na tihem. Ta ženska mu bo delala morda še preglavico. — —

Drugi dan je bil don Ferdinandov pogreb. Udeležila se ga je vsa odličnejša gospoda. Položili so ga v rodbinsko rakev. — —

Po pogrebu je bilo vse mirno v palači. Alfonzo je sedel na divanu in premišljeval o svojem bogatstvu. Kar se odpro vrata, in vstopila je — Jožefa.

„Ti si?" jo je vprašal. „Kaj pa hočeš?"

„S teboj govoriti," je odgovorila na kratko.

„Zakaj mi pa nisi naznanila, da prideš?"

„Ali ti naznaniš, kadar prideš k nam?"

„To je vse nekaj druzega."

„Isto je."

„Kaj pa poreko služabniki, če vidijo, da se k meni plaziš?"

„Da smo pač sorodniki," se je nasmejala.

„Ti? Ali si prismojena?"

„Molči! Nikar se ne razburjaj. Sedaj še nihče ničesar ne ve, ampak mogoče je, da zvedo od mene."

„Ali se ti tako poljubi šaliti se?"

„Popolnoma resno govorim, akoravno sem slabe volje:"

„Kaj te je pa spravilo o slabo voljo?"

„Prvič, ker nisi niti toliko uljuden z menoj, da bi mi ponudil stol."

„Vsedi se! In drugič?"

„Drugič si me grozno zazžalil!"

„Razžalil? In celo grozno? To je pa res hudo; žalibog, da se ničesar ne spominjam."

„Rekel si mi, da sem grda in stara, da sem brezsrčna in zmožna vsacega zločina."

„Res je, da sem rekel," je dejal Alfonzo mimo.

Kar pobledela je od same jeze in ga srdito vprašala:

„Mislim, da si se samo šalil, kajne?"

„Nikakor."

„Torej si mislil resno, popolnoma resno?"

„Seveda. Tvoj stari žlobodravi oče ti lahko vse potrdi."

„Oh, kaka razžalitev!" je zaklicala in stisnila svoje koščene pesti.

„Ali me misliš pozvati na dvoboj?" se je smejal Alfonzo.

„O ne, kajti preveč strahopeten si, da bi prišel. Ali naj ti dokažem, da nisem brezsrčna?"

„Dokaži!"

„Kdor ljubi, ima gotovo srce."

„Seveda če ljubi s srcem."

„Torej dobro, jaz ljubim s srcem in sicer tebe."

Pri teh besedah ga je pogledala kakor jezna mačka, ki bi mu najraj še skočila v obraz.

„Mene?" se je zasmejal Alfonzo na ves glas. „To je pa zelo zabavno. Sicer pa nimam ničesar proti temu."

„Ali je to tvoj edini odgovor?"

„Jih hočeš morda več? Dva ali celo tri?"

Videla je, da se norčuje iz nje, zato je rekla vsa razburjena od jeze:

„Ali si že kedaj slišal, da se naj ljubezen povračuje?"

„Seveda sem že slišal," je odgovoril. „Celo povračeval sem jo že mnogo, mnogokrat."

„Torej veš, kako se jlubezen povračuje?"

„Seveda vem."

„Torej dobro, zahtevam, da mi povračuješ ljubezen!"

„Kaj pa še! Ali noriš?"

„O, popolnoma pri zdravi pameti sem, ampak mogoče je, da še znorim!" je odgovorila.

„Poskusi!"

„Le nikar si tega ne želi, kajti slaba bi se ti godila."

„Hm, kremplje imaš že prave!" jo je zasmehoval.

„Alfonzo!" je zagromela.

„Le govori bolj tiho! Saj te slišim."

„Torej ne ljubiš me?"

„Nikakor, sestričnica. Celo svoje življenje ne najdeš žive duše, ki bi se v tebe zaljubila."

„Zakaj?" je vprašala. „Morda, ker imam en sam zob?"

„Tudi zaraditega."

„Ali si že slišal kaj o tem, da se da ljubezen prisiliti?"

„Morda z ljubezensko pijačo? Kaj pa še!"

„Nikakor, s silo, s pravo silo."

„To se ti je menda samo sanjalo."

„In vendar je resnica, dokažem ti."

„Res radoveden sem."

Alfonzo ni slutil, kake posledice ima še vse to lahko zanj, zato jo je tako hudo razdražil.

„Gotovo te prisilim," je dejala.

„S čim pa?"

„Z grofovsko krono."

„Zelo nerazumljivo govoriš."

„Ti pa povem razločnejše: če me ne narediš grofico, tedaj si ob grofovsko krono."

Pobledel je vendar.

„Bodi pametna, Jožefa!" je odgovoril. „Ljubezen se ne da prisiliti; saj jaz nisem kriv, da te ne ljubim, kakor ti mene."

„Vendar hočem, da me ljubiš; hočem!" je poteptala z nogo.

„Prosim te, vzdržuj se!" je dejal resno.

„Vzdrževala sem se leta in leta. Prikrivala sem svojo ljubezen, in bolest mi je razjedala srce. Vzdrževala sem se tudi danes in sedaj, ko se tako norčuješ iz mene. Vzdržujem se še sedaj in te prosim, saj poskusi me ljubiti. Alfonzo, poskusi!"

Stopila je k njemu in ga hotela prijeti za roko, a izmaknil ji jo je.

„Nikar ne uganjaj burk, sestrična! Saj nič ne pomaga!"

„Bog naj mi bo priča, ne uganjam burk," je zatrjevala Jožefa.

„Torej pa odidi v svojo sobo; ne morem ti pomagati!"

„Torej dobro," je dejala, „ker mi ne moreš pomagati, si morem pa sama. Kajne, moj oče gre v Vera Kruc?"

„Da; spraviti mora mrliča tja."

„Kedaj se vrne?"

„Pred enim tednom gotovo ne."

„Dobro, odloči se torej do takrat. Ko se vrne moj oče, te vprašam. Če me zavrneš tudi takrat —"

„Gotovo te zavrnem!" ji je segel v besedo. „Zavrnil bi te tudi, če bi mi dala petdeset let za premislek."

„Torej me sovražiš in zaničuješ?"

„Niti ne sovražim, niti ne zaničujem te."

„Kaj pa?"

„Nič. Ne maram te; to je vse, kar čutim zate. Bodi s tem zadovoljna!"

„Ne mara me! Kakor da bi ne bila ničesar druzega kakor strašilo na njivi."

„Sedaj si pa zadela pravo besedo, sestričina!" se je rogal.

„Varuj se, Alfonzo! Dovolj si me sedaj razžalil!" je siknila.

„Torej pojdi vendar!"

„Saj grem! Veš torej koliko časa imaš za premislek! Adijo."

„Adijo! Pa zamomni si za drugič, da mi moraš preje naznaniti, kadar prideš."

Odšla je. Alfonzo pa se ji je smejal in se vsedel na divan. Doživel je veseloigro in niti mislil ni, da se utegne spremeniti v žaloigro.

Zvečer sta prišla na zadnje dvorišče dva moža, Alfonzo in tajnik. Na zahodni strani dvorišča je bil velik vrt, kjer je bila lepa vrtna utica. Tam je stara Marija najrajše posedevala in premišljevala o žalostni smrti svojega gospoda. Tudi danes zvečer je sedela sama v utici. Slišala je, da sta moža osedlala konje; slišala je tudi, kaj sta se pogovarjala. Spoznala ju je po glasu.

„Torej kako dolgo ne prideš domov?" je vprašal Alfonzo Korteja.

„Osem do devet dni."

„V mesto Vera Kruc ne greš?"

„Preden se ne iznebim te proklete pletenice gotovo ne. Upam, da smem zaupati tem šestim Komanhom."

„Popolnoma. Le pazi, da te ne zasačijo!"

Bilo je štiri konj. Na dveh sta jahala, tretji je bil obložen z hrano in drugimi stvarmi, in na četrtem je bila privezana kakih šest čevljev dolga pletenica.

Jahala sta naravnost na pokopališče. Tam sta privezala konje in šla k rodbinski rakvi de Rodriganda. Alfonzo je odvalil veliko kamenito ploščo. Potem sta šla doli v zidan grob in odprla v temi rakev. Ves čas sta molčala. Vzela sta mrliča ven, ga spravila gori, zaprla rakev, položila kamenito ploščo nazaj in zaklenila mavzolej. Potem sta spravila mrliča s pokopališča, ga dala v pletenico in jo zaklenila. Nato sta odjahala.

Šele proti jutru se je vrnil grof Alfonzo skozi zadnja vrata v palačo.

Drugi dan skoraj ob istem času je sedela Marija zopet na vrtu, premišljevala o testamentu in se spominjala časov, ko je bil še tu dobri Peter Karpéles.

Kar zašumi nekaj v njeni bližini. Pogledala je kvišku in se prestrašila. Nekdo je skočil s ceste čez vrtni zid. Hotela je zavpiti, pa ni mogla; samo vzdihnila je od strahu. Vendar je zadostoval tudi njen vzdih. Mož je skočil naravnost k njej in jo prijel za vrat, da ni mogla vpiti.

„Molči," je dejal, „sicer te na mestu zabodem. Kdo si?"

„Dojiteljica sem pri grofu de Rodriganda," je odgovorila.

„Dojiteljica? Ali ima otroke?"

„Ne."

„Čemu pa rabi potem dojiteljico?"

„Dojila sem mladega gospoda."

„Ug! Razumem! Kako se pa pišeš?"

„Marija Hermájek."

„Hermájek — Hermájek — to ime sem že slišal!" Pomislil je malo in jo potem vprašal: „Ug! Ali poznaš Petra Karpelesa in senoro Olgo?"

„Poznam."

„Govorila sta o tebi. Dobra žena si. Vem, da me ne izdaš; nič žalega ti ne storim."

Pri teh besedah jo je izpustil.

Šele sedaj si je upala moža natančnejše pogledati. Bilo je temno, vendar je videla, da je bil visoke, močne postave in oblečen v ustrojeno bivolovo kožo. Imel je dvocevko in mnogo druzega orožja za pasom. Vsedel se je poleg nje na klop in dejal:

„Nikar se me ne boj saj sem tvoj prijatelj."

„Kdo pa ste?"

„Bivolovo Čelo sem, micteški vodja."

„Torej ste Indijanec?"

„Da."

„Kaj pa hočete tu?" ga je vprašala.

„Odgovori mi najprvo na moja vprašanja," je dejal. „Čigava je ta hiša?"

„Grofa de Rodriganda."

„Ki mu je ime Ferdinando?"

„Ne. Ta je pred par dnevi umrl."

„Kako je ime sedanjemu grofu?"

„Alfonzo; oni, kije bil pred kratkem na hacijendi."

„Ali je dober mož?"

Molčala je.

„Povej mi resnico. Tvoj prijatelj sem. Olga Karpeles me je sem poslala."

„Zakaj me pa to vprašate?"

„Ker je storil na hacijendi mnogo hudega. Lažnik je, goljuf in morilec, ampak stahopetnež."

„Ni dober mož, ne," je priznala Marija.

„Torej ga ne ljubiš?"

„Ne. Nihče ga ne mara."

„Kdo je še v tej veliki hiši?"

„Vsi njegovi uradniki in služabniki. Prvi je senor Pavlo Kortejo."

„Kortejo — Kortejo — to ime sem tudi že slišal. Senor Karpeles mi je menda pravil o njem. Španec je, kajne?"

„Da. Sedaj je odpotoval v Vera Kruc."

„Sam?"

„Ne, s šestimi Komanhi."

„Ug!" je zaklical Indijanec. „Ali si videla Komanhe?"

„Ne."

„Ali odpotuje grof Alfonzo?"

„Ne."

„Torej mi ne uide. Kedaj je odpotoval Kortejo s Komanhi?"

„Včeraj zvečer ob tem času. O, senor, ali nameravate morda kaj hudega?"

„Ničesar. Dobre ljudi ljubim, hudobne pa sovražim."

„Kako se pa godi senorju Karpelesu?"

„Bogat in dober je. Zdrav in močan je in ima otroka, ki ga zelo ljubi."

„Da, srečen je. Oh, ko bi mogla biti pri njem. O, ko bi smela tu proč."

„Ali se ti ne dopade tu?"

„Ne. Vsi so tukaj hudobni."

„Ali nikogar ne ljubiš?"

„Nikogar. Samo don Ferdinando je bil dober."

„Ali bi se veselila, če bi jih doletela zaslužena kazen?"

„Seveda; prav privoščila bi jim."

„Ali je storil ta Alfonzo tudi tukaj kaj slabega?"

„Mnogo."

Sedaj ji je Bivolovo Čelo šele zaupal in dejal odkritosrčno:

„Prišel sem se maščevat."

„Nad grofom?"

„Da."

„Le kaznujte ga, senor, le! Najhujšo kazen je zaslužil."

Dobra žena ni poznala indijanskih šeg in ni pri teh besedah niti mislila na smrt ali skalpiranje, ampak samo splošno na kazen.

„Ali bi bila rada pri senorju Karpelesu?" jo je vprašal.

„Zelo rada! Iz srca hrepenim po njem in senoriti Olgi," je odgovorila.

„Ali hočeš iti z nami k njemu?"

„Z vami? Ali vas je več?"

„Dva sva."

„Kdo pa je drugi?"

„Apaški vodja Medvedovo Srce."

„Ali gresta na hacijendo?"

„Da, v enem tednu."

„O, kako rada bi šla z vama, pa vaju ne poznam. Divja Indijanca sta."

Mictek je nalašč preslišal njene zadnje besede, jo prijel prijazno za roko in ji dejal prisrčno:

„Dobra skvava si. Ali naj ti povem, kaj da je grof Alfonzo vse zakrivil?"

„Le povejte, senor!"

Vsedel se je poleg nje in ji začel pripovedovati. Ko je končal, je dejala Marija z zaupanjem:

„Senor, sicer ste Indijanec, ampak dober človek ste. Zaupam Vam in grem z vama."

„Uf! Stara si; zato preskrbino zate nosilnico."

„Kje pa je Vaš tovariš?"

„Zunaj mesta čaka name."

„Zakaj pa ni prišel z Vami?"

„Saj zadostuje, če eden poizveduje. Pa tudi ne zna tako dobro jezik belokožcev kakor jaz. Kadar se vrneva, ga vidiš."

„Kam pa gresta?"

„K morju."

„In se res vrneta?"

„Res, če znaš molčati."

„O, senor, živa duša ne zve od mene nijedne besedice."

„Tudi ne, da je bil Bivolovo Čelo tu?"

„Tudi ne."

„Če izpolniš svoje obljubo, izpolnim tudi jaz svojo. Lahko noč, dobra žena!"

Podal ji je roko in skočil zopet čez vrtni zid na cesto.

Ko je prišel zopet precej daleč in mesta, je močno zažvižgal. Apah je takoj odgovoril s žvižgom in stopil v temi k njemu.

„Kje pa ima moj brat konje?" ga je vprašal Bivolovo Čelo.

„Tamle v bližini se paseta," je odgovoril Medvedovo Srce. „Ali je moj brat kaj poizvedel?"

„Našel sem hišo."

„Ali je velika?"

„Menda največja v celem mestu."

„Ali najdeva tam takoj onega, ki ga iščeva?"

„Seveda ga najdeva, kajti dobil sem voditeljico."

„Žensko?"

„Da. Njegova sovražnica je. Prijateljica senorja Karpelesa in senorite Olge je. Obljubil sem ji, da jo vzameja s seboj v hacijendo."

„Ug!" je dejal Apah. „Ženska je kakor potok, ki venomer šumija!"

„Ta skvava ne klepeta," ga je zavrnil cibolero. „Senora Olga mi je pravila o njej, preden sva odpotovala. Poznam jo."

„Torej ni našel moj brat ničesar druzega razun te ženske?"

„Še mnogo več. Povedala mi je, kje da so Komanhi."

„Ug! Kje so pa?"

„Odšli so v Vera Kruc."

„In kje je beli grof?"

„V svoji hiši, kjer tudi ostane."

„Torej nama ne uide; ampak ti komanški psi nam utegnejo uiti. Moj brat naj hiti, da jim slediva! Kedaj so pa odšli?"

„Včeraj zvečer; po kateri poti, že vem."

„Torej pa idiva takoj za njimi."

„Pa pojdiva."

V dveh minutah sta že sedeta na svojih konjih in jahala proti zahodu.

Komanhi niso slutili, da jim sledila Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce. Dospeli so v okolico Vera Kruca in jo kronili severno od mesta proti morju, kjer so našli slednjič pripravno obrežje.

Kortejo je šel takoj v luko in obiskal Landolo, ki je bil ravno na krovu.

„Slednjič!" je dejal kapitan. „Čakal sem Vas že kakor vrag dušo. Niti za trenutek nisem smel zapustiti ladije, in prokleto dolgčas mi je že bilo. Ali imate tovor?"

„Da, v pletenici."

„Kje pa jo imate?"

„Proti severu ob morju."

„Ali nam znate pokazati pot?"

„Mislim, da najdem dotični kraj."

„Torej takoj odplovemo z velikim čolnom. Kako spremstvo pa imate?"

„Šest divjih Indijancev."

„Grom in strela, pametni pa ste! Ti gotovo molče; to je varno in gotovo."

Kmalu potem so odveslali. Mornarji so bili seveda oboroženi; kajti Landola je bil pripravljen na boj, če bi ga zadrževali carinski stražniki.

V poldrugi uri so dospeli na obrežje, kjer so naložili pletenico v čoln. Niti Komanhi niti mornarji niso slutili, kaj da je notri. Potem so odveslali.

Kortejo je spremil kapitana zopet na krov, da popijeta steklenico vina. Naročil je Komanhom, da naj čakajo nanj.

Ko so dospeli srečno na krov, so spravili pletenico najprvo v kapitanovo utico.

„Kaj nameravate tule z njim," je vprašal Kortejo kapitana, ko sta bila sama.

„Opazovati ga moram, da vidim kako se vede človek, ki je navidezno mrtev, kadar se prebudi."

„Ampak tule ga lahko izvohajo vaši ljudje."

„Nikar ne skrbite. Kadar oživi, ga spravim na dno ladije, kjer ga ne vidi in ne sliši živa duša. Pojdite, in pomagajte mi!"

Nato sta odnesla pletenico v malo utico poleg kapitanove utice. Utica je imela malo okence, vendar je bila preozka, da bi bila mogla položiti pletenico na tla, zato sta jo naslonila poševno na zid in jo odprla.

Mrlič je ležal poševno v pleteniti. Bil je bled ko smrt, in vendar se mu je poznalo, da je samo navidezno mrtev.

„Grom in strela!" je zaklical Kortejo. „Kaj pa je to? Čisto sive lase ima!"

„Ali se zaveda?" je vprašal kapitan.

„Seveda se."

„Tedaj ni čuda, da je osivel vsled groznega strahu, ki ga je prestal. Če naju sliši govoriti, bo vedel, da je rešen. Pojdite, senor, nazaj v mojo kajito; vino naju čaka."

Stopila sta v sosednjo kajito. Medtem, ko sta popivala, je ležal mrtvec ves obupan v pletenici. Groza in strah sta ga spreletavala. Ugibal in ugibal je, in vendar ni vedel, kaj da se je z njim zgodilo. Sedaj je vendar vedel, da se ne gre za njegovo življenje, a ganiti se ni mogel. Bog zna, kaj ga še vse čaka!

Kortejo se je kmalu potem poslovil, in dva mornarja sta ga vesljala na suho. Krmar je bil mlad mož, ki je bil na ladiji drugi krmar. Bil je oni Jakob Grarbilo, ki je umrl v ječi v Barceloni, in ki se je izpovedal vpričo doktorja Strnada dominikanskemu patru. —

Komanhi so medtem sedeli na obrežju in čakali na Korteja. Takoj blizu je bil gozd, in ob obronku gozda so se pasli konji.

Kar zavihra eden izmed konj.

„Ug!" je zaklical komanški vodja, ki je ravno ogledoval in se veselil lepe dvocevke, ki mu jo je daroval Alfonzo.

Kar počita dva strela in zgrudil se je mrtev na tla. Tudi njegov sosed je bil mrtev.

Ostali štirje Komanhi so skočili kvišku. Tedaj počita zopet dva strela, in dva Komanha se zgrudita mrtva na tla. Ostala sta samo še dva. Namerila sta s svojimi puškami proti oni smeri, kjer se je pokadil dim, in sprožila. Eden izmed njiju je — zadel.

„Ug!" je zaklical nekdo za drevesom, kamor sta ustrelila Komanha.

<