Beračeve skrivnosti, 1. del

Beračeve skrivnosti. Velik roman, poln razkritja skrivnostij človeške družbe Karl May

Izdano s psevdonimom Ramon Diaz de la Escosura. Prvi del romana.

Izdano:	Založil Josip Rubinstein, Dunaj, 1901
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvo poglavje.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

vendar je kontesa Silva ne ljubi. Nadalje stanuje tam tudi senor Gasparino Kortejo, ki je pravzaprav tu v Manrezi odvetnik in notar. Vendar stanuje navadno v graščini Rodrigandi, ker oskrbuje grofovo premoženje. Tudi ta je zelo pobožen, a poleg tega tudi zelo ponosen. Gospodinjstvo oskrbujeta Ivan Alimpo in njegova žena Elvira, ki sta zelo zvesta in zanesljiva služabnika. Tema dvema smete zaupati. Drugih menda ni v graščini, ker grof zelo samotno živi.“

„Ali Vam je znano ime Mindrelo?“

„Seveda, saj ga pozna vsak otrok. Mindrelo je uboga, a poštena duša; imajo ga na sumu, da včasih malo tihopati; zato mu pravijo navadno konterbandir Mindrelo. Njemu smete vse zaupati; — bolj pošten je, ko marsikdo, ki ga zaničuje.“

„Hvala lepa, senor! Sedaj še ne smem več muditi. Buenas noches — lahko noč!“

„Buenas noches, senor! Želim Vam, da ne pridete prepozno.“

Doktor Strnad je plačal svojo južino, zaukazal, naj mu pripeljejo mulo, zajahal svoje živinče ter hitro odjahal iz mesta.

Pozno popoldan je že bilo, tako, da Strnad gotovo ne dospe pred mrakom v Rodrigando. Hitro in lahko je dirjala njegova mula po prašni cesti, med tem je segel v svojo torbico in privlekel na dan košček zloženega papirja. Papir je bil ves zmečkan in umazan, gotovo je prebral doktor Strnad vsebino tega pisma že stokrat, in vendar je zopet bral. Po lepih potezah si spoznal, da je pisala to pismo lepa, nežna ženska roka. Pismo se je glasilo takole:

„Gospod doktor Strnad v Parizu,

Rue Vaugirard 24.

Dragi prijatelj!

Ločila sva se za celo življenje, vendar so prišle razmere, vsled katerih želim, da pridete sem. Rešite življenje grofu Rodriganda! Pridite nemudoma in in prinesite s seboj svoje zdravniško orodje. Ustavite se pri kontrebandirju Mindrelu in vprašajte po meni. Vendar Vas prosim, da pridete hitro, zelo hitro!

Silva.“

Ko je pismo prebral, ga je zopet zložil in spravil v torbico. Jahal je skozi gost gozd, mimo visokih hrastov, a ni videl niti dreves niti steze. Sedaj je mislil na Pariz in na srečno uro, ko je videl Silvo v prvič.

Bilo je v Jardin des Plantes. Sprehajal se je po vrtu, potem je pa zavil okoli cvetečega španskega bezga v stran, da bi sedel na klop; a klop je bila že zasedena. Začuden, in omamljen je stopil par korakov nazaj, omamljen od krasote mlade dame, katero je motil v njeni samoti. Vstala je in stala sedaj v vsej svoji krasoti njemu nasproti; tako krasne ženske bi si ne bil mogel niti nikoli predstavljati. Bil je izkušen zdravnik, a kri mu je zastajala, srce mu je bilo hitreje in zdelo se mu je, da mu je šinila vsa kri v sence in v lice. Ta trenotek je odločil o njem — in tudi o njej. Ljubila sta se neskončno, a ljubila sta se nesrečno. Samo v vrtu je smel žnjo govoriti in jo videti. Bila je, kot mu je pravila, družabnica kontese Silve de Rodriganda, katera stanuje s svojim slepim očetem v Parizu. Iz gotovih vzrokov, katere mu je zamolčala, je storila obljubo, da se nikdar ne omoži. Bil je nezmerno srečen, ker mu je vračala ljubezen, a tudi vseskozi nesrečen, ker je storila ta nespremenljiv sklep, katerega noben način ni mogel umeti. Prosil jo je in tarnal, vendar se ni dala preprositi. Potem je odpotoval, in moral ji je obljubiti, da ne bode o njej poizvedoval. Ločila sta se za to življenje, da se najdeta na drugem svetu v zveličanju. Samo enkrat jo je smel objeti in poljubiti, in to je bilo v žalostnem trenutku, ko sta se ločila. Od takrat je razjedala njegovo srce neskončna bolest, a vse je prenašal. Vedno je mislil na njo, vedno sanjal o sreči, če bi bila za večno njegova. Upal je še vedno, in upal. — Naenkrat dobi to pismo. Prebral ga je, a roke so se mu tresle. Ni vprašal in odlašal, ampak vzel je svoje stvari in odpotoval. Bila je samo družabnica, in vendar se mu je zdela angel, angel, ki objema s svojo nadzemsko krasoto in blaženostjo revno življenje umrjočih. Ta angel, ta vila mu je zaukazala, in ubogal je. Prepotoval je Francosko, šel črez Pireneje, in sedaj se je bližal cilju, kjer jo bode zopet videl, njo, katero tako neskončno ljubi z dušo in telesom.

Mula mu je šla prepočasi, zato jo je priganjal. Ravno ko se je solnce skrilo za gorami, je prijahal v vas Rodrigando.

Vas Rodriganda je bila mnogo čednejša in prijaznejša, kot druge španske vasi. Cesta je bila široka in snažna, hiše so bile čedne in so imele lepe vrtiče. Vse je kazalo, da grof Rodriganda-Sevila ni samo gospod, ampak tudi oče svojih podložnikov.

Strnad je vprašal mimogredočega kmeta, kje da stanuje Mindrelo, in ta mu je pokazal zadnjo hišico v vasi. Tam je razjahal mulo in vstopil. Družina je sedela ravno pri večerji. Štela je sedem glav: moža, ženo, starega očeta in čvetero otrok, ki so tujca brez strahu in radovedno gledali.

„Ali stanuje tu Mindrelo?“ je vprašal Strnad.

„Da, senor. Mindrelo sem jaz,“ mu je odgovoril mož in vstal.

Bil je močne postave, in videlo se mu je, da je že precej prestal in marsikaj doživel. Njegov pogled je bil odkritosrčen, takoj si videl, da mu smeš zaupati.

„Ali poznate družabnico kontese de Rodriganda?“

„Kako ji je ime?“ je vprašal Španec.

„Silva.“

„Sveta Madona Kordovska, Vi ste senor Strnad iz Pariza?“

„Da, Strnad sem.“

Sedaj je vstala vsa družina, ga je pozdravila in mu podala veselo roke; celo otroci so se približali, se mu prijazno nasmejali in mu molili svoje male ročice v pozdrav.

„Pozdravljeni, srčno pozdravljeni!“ je klical Mindrelo. „Ravno prav še pridete. Milostiva kontesa — lepa Junona, reči sem hotel, dobra senora Silva, je bila že v velikih skrbeh. Ali ji naj sporočim, da ste tu?“

„Ali so grofa danes operirali?“

„Ne, še ne; kontesa je tako dolgo prosila, da so operacijo še enkrat odložili; ampak jutri se bode vršila operacija na vsak način. Kontesa je prepričana, da pridete, senor.“

„Tedaj ve, da mi je pisala njena družabnica, senora Silva?“

„Da, hm, seveda mu je odgovoril španec v zadregi. „Senor, pripravili smo Vam pod streho, tam kjer so cvetice pred oknom, malo sobico za prenočišče. Prosim pojdite gori, prinesem Vam takoj malo večerje, predno senora pride.“

„In kaj bo z mojo mulo?“

Za njo bom dobil pri sosedu prostor in krmo, dokler se ne preselite v graščino. Prosim pojdite za menoj senor.“

Strnad mu je sledil po malih stopnjicah navzgor v nizko sobico, v kateri se je zdravnik z glavo stropa dotikal. Sobica je bila zelo čedna, kar pa ni španska navada. Mindrelo mu je prinesel črez nekaj časa večerjo, predtem pa je opazoval Strnad skozi okno prekrasen razgled na graščino.

Graščina je bila še izza mavrijskih časov, vendar orile njene mogočne, slikovite kupole nate dober. Poslopje je tvorilo v celoti pravokotnik z dolgimi, širokimi stranicami. Graščino so obdajali temni hrastovi gozdovi, in če si gledal to sliko zvečer, ko je zahajalo solnce in se žarilo nebo v vseh barvah, tedaj si mislil, da sanjaš ali pa, da si na jutrovem, kjer strle bele mošeje kalifov med zelenjem proti nebu, kot da bi jih sezidale nežne roke angelov.

Noč je zavila vasico in graščino v svoj plašč. Strnad je prižgal luč in pregledoval svoje zdravniško orodje. Naenkrat so zaškripale stopnjice, in nekdo je potrkal na vrata.

„Prosto!“ je odgovoril Strnad.

Vrata so se odprla, stala je pred njim, in svetla luč jo razsvetljevala. Razprostrl je roke in ji hotel naproti hiteti; pa kri mu je zastala, kot takrat v Parizu. Ona, navadna družabnica, je stala pred njim tako ponosno, kot kaka kraljica; noga mu je otrpnila, in ni se upal niti njene roke poljubiti.

„Silva — —“

To samo besedo je spregovoril, več ji mogel; a onom, v katerem je izgovoril to samo besedo, je izraziil vso svojo srečo — in bolest.

Stala je pred njim, in čutila isto. Videla je, kako je pobledel, kako je položil svojo roko na svoje srce, kako se mu je svetilo oko, kakor da bi hotel jokati, in njen glas se je tresel, ko je vprašala:

„Senor Janko, ali še vedno niste pozabili name?“

„Pozabil?“ je odgovoril. „Zahtevajte kar hočete, samo tega ne, da naj na Vas pozabim. Senora, samo na Vas mislim in za Vas čutim, Vi ste moje življenje. Če bi moral na Vas pozabiti, bi bila to moja smrt.“

„In vendar morate. Pa danes me smete še videti in zahvaliti se Vam hočem, ker ste prišli.“

„O, senora, mislim, da bi bil prišel, tudi če bi ležal na smrtni postelji,“ je odgovoril ginjen.

„Skoraj, da bi Vam verjela, kajti tudi jaz sem izkusila, kaj se pravi ljubiti. Pa govoriva rajši o tem, zaradi česar sem Vam pisala.“

„Pisali ste nerazumljivo. Mislil sem si, da je grof v nevarnosti. V Manrezi sem potem zvedel, da se hoče dati operirati.“

„Imate prav, pa tudi iz drugih vzrokov sem Vam pisala. Tega seveda ne moreni nobenemu drugemu povedati, ko Vam, ker samo Vam tako zelo zaupam. Ne vem za gotovo, pač pa slutim, da preti grofu še druga nevarnost, a ne samo nevarnost njegove bolezni, vendar sem sedaj, ko vem, da ste tu, mirna. Zdi se mi, da je izginila vsa nevarnost, ker ste Vi tu.“

Njegovo oko se je zasvetilo, razprostrl je svoje roke in vprašal s tresočim glasom:

„Tako zelo mi zaupate, Silva? O, potem sem prepričan, da me še ljubite.“

Položila je svoje roke v njegove in odgovorila:

„Da, ljubim Vas, Janko, ljubim Vas tako prisrčno, kot sem Vas ljubila, ko sva se ločila, in tako prisrčno Vas bom ljubila tudi nadalje, dokler ne zapustim ta svet. Do sedaj sem Vam bila uganka, a jutri bodete natanko to uganko rešili, in razumeli bodete, zakaj je mo loc najina usoda.“

„Zakaj šele jutri? Zakaj ne danes?“ je vzdihnil on.

„Ker mi je pretežko izgovoriti, kar bodete jutri sami videli. Janko, udajva se v usodo in veseliva se, da sta združeni najini duši, akoravno zahtevajo razmere, da sva ločena. Sedaj pa govoriva brez strasti o stvari, zaradi katere sem sem prišla.“

vse strasti! Kaj vsega ne zahteva! Zopet mu je šla kri v glavo, a premagal se je in mirno poslušal. Oba sta se vsedla.

„Povedati Vam hočem,“ je začela Silva, „zakaj da sem želela, da pridete. Znano Vam je, da je grof neozdravljivo slep. Poleg tega trpi grof velike bolečine, ker se mu dela kamen. Zdravniki pravijo, da mu samo operacija še lahko reši življenje. Grof je torej sklenil, da se da operirati. Pisal je svojemu sinu, grofu Alfonzu, v Mehiko, da naj pride domov, da ga še enkrat objame, in da bo dedič prisoten, če bi se operacija ponesrečila. Mraz me spreletava, in srce se mi krči, če na to pomislim. možje se igrate s smrtjo, in pravite, da je to pogum, mene mrazi, če kaj takega slišim. Kontesa Silva svojega očeta; bila je njegova edina zaupnica, bila je njegova desna roka, vodila je svojega slepega očeta skozi življenje. Sedaj moli noč in dan, da bi milostivi Bog ohranil njenemu očetu življenje, in je v velikem strahu, da si zdravniki niso izbrali pravega sredstva. Zdravniki so temnogledi, trdosrčni možje, katerim ne zaupa. Notar in sestra Klarisa pazita na grofa, kot jastreb na svoj plen, in njegov sin, grof Alfonzo, oh, kako nesrečna, kako zelo nesrečna je kontesa.“

Skrila je svoj bled obraz v nežne roke in jokala. Tiho je ihtela in solze so ji zalile svetle oči. Strnadu se je milo storilo, ni se mogel več premagati, pokleknil je pred njo, potegnil ji roke od solznih očij in rekel s tresočim glasom:

„Ne jokajte se, senora. Poglejte mi v oči: močen sem, pa če slišim jok, tedaj mi hoče srce od bolečine poči. Zaupajte mi vse in olajšajte si srce.“

Obrisala sije solze in odgovorila: „Govoriti hočem torej nadalje. Kontesa je bila še zelo mala deklica, ko je njen brat odpotoval v Mehiko. Preteklo je od takrat šestnajst let. Iz dna svojega srca se je veselila, dn pride brat zopet domov. Prišel je, in hitela mu je naproti, da ga objame; a ko ga je zagledala, je obstrmela z razprostrtimi rokami in stopila par korakov nazaj. Njega ne sme objeti, neki notranji čut ji pravi, da nikar. To ni bilo oko in glas njenega brata; njegov obraz je bil oduren, in njegove besede so bile brezsrčne. Opazovala ga je dan na dan in opazila, kako pazi na svojega očeta. Z vsakim pogledom hoče reči: „Jaz čakam na tvojo smrt!“ Strah in groza jo je spreletela, ter sumniči, da je tu kaka skrivnost. In takrat me je prosila, da naj Vam pišem, da pridete in pomagate.“

„Kar mi bo mogoče, to bom storil,“ zatrjuje Strnad. „Operacija se vrši torej jutri?“

„Da. Na noben način je nočejo več odložiti.“

„Ob kateri uri?“

„Slišala sem, da prično ob enajstih.“

„Ali bi bilo mogoče, da še preje grofa vidim in žnjim govorim?“

„Seveda. Pa oglasiti se morate prej pri kontesi.“

operirati kamen?“

„Že og senora. Mislim celo, da me imajo za prvega strokovnjaka za to bolezen.“

„Ali je operacija zelo nevarna?“

„Tega Vam pač ne morem povedati, ker moram najprvo bolnika videti. Povedal Vam bom to potem.“

„Čakala bom torej do jutri. Samo Vam vse zaupam; če je mogoče grofu rešiti življenje, tedaj mu ga bodete rešili Vi.“

Vstala je, a on jo je vprašal žalostno:

„Že odhajate, senora?“

„Da; nočem, da me pogrešajo. Ob devetih torej pridete?“

„Pridem! Ali Vas smem spremiti, senora?“

Zarudela je, nekoliko pomislila in potem odgovorila:

„Temno je, in mislim, da naju ne bode nihče opazil. Da, pojdite z mano do graščine!“

Oba sta zapustila hišico, in ponudil ji je roko. Bil je čvrste in visoke postave, vendar je bil konaj pol črevlja večji ko ona, in če bi jih bil sedaj kdo videl, ko sta šla roko v roki, ta bi si bil mislil, to ti je prekrasen parček.

Celo pot sta molčala, a srce jima ji bilo tem glasneje. Čutil je njeno roko ob svoji, in ni se upal pritisniti je k svojemu srcu. V svoji neskončni sreči je mislil, da šeta ob njegovi desnici nadzemsko bitje, slednjič sta prišla do parka, ločiti sta se morala. Podala mu je svojo malo, nežno ročico, pritisnil jo je za trenutek na svoje srce, a ni se upal poljubiti je.

„Lahko noč, Janko,“ je rekla. „Odpočijte se od utrudljivega, potovanja.“

in moja duša v grobu. Lahko noč, sem

Hotel je oditi, a prijela ga je zopet za roko, stopila tik njega, čisto tik njega in naslonila svojo glavico na njegove prsi. Čutil je, kako so se ji vzdigovale polne prsi, in kako ji je bilo srce, ko ga je prosila:

„Moj dragi Janko, odpusti mi in ne bodi nesrečen!“

Sedaj jo je objel, jo pritisnil na srce in zašepetal:

„Kako naj bom srečen, če ne moreš biti moja, ti moja svetla luč, moja zvezda, moje vse!“

„Samo najini telesi bodeta ločeni, a najini duši sta se našli in se za večno združili! Bog te spremi!“

Iztrgala se mu je iz rok in odhitela v park. On pa je ostal zunaj in poslušal lahek šum njenih kril in stopinj, dokler ni bilo vse tiho, potem je stal pa še dolgo na istem mestu. —

Ob istem času se je pogovarjal v graščini odvetnik senor Gasparino Kortejo z ednim izmed obeh zdravnikov, ki naj bi grofa operirala. Pri operaciji naj bi bil prisoten tudi zdravnik iz Manreze. Strnad bi bil marsikaj zvedel, če bi bil mogel na skrivnem poslušati ta pogovor.

Kortejo se je ravno poslavljal od zdravnika in ga vprašal s hladnim, ostrim glasom:

„Mislite storej, da grof na vsak način umre vsled operacije?“

„Na vsak način!“

„Ali se ne bodo Vaši tovariši uprli?“

„Če bi se upali. Dobro vedo, da sem strokovnjak v kirurgičnih operacijah,“ je odgovoril zdravnik ponosno.

„Torej dobro. Grof seveda misli, da operacija ni nevarna?“

„Kajpada.“

„Ostane torej pri tem, kot sva se domenila. Operacija se vrši zintraj ob osmih, ne da bi kontesa o tem kaj vedla. Svoje plačilo dobite v mojem stanovanju v Manrezi. Lahko noč!“

„Lahko noč!“

Moža sta se častljivo priklonila in si podala roke, kakor bi imel drug druzega za poštenjaka. Odvetnik pa ni šel v svojo sobo; obiskal je sestro Klariso, ki ga je že težko pričakovala. Tu sta se zaklenila v sobo, da ju ni nikdo ne slišal.

Notar ni nosil španske narodne noše, ampak črn n črne hlače. Bil je visoke in suhe postave, njegov je bil malo sklonjen, obraz je bil ostro naguban, gledale temno in v tla, nosil je visok ovratnik in črno zapestnico. Vse to v celoti je storilo nate vtis nenasitljivega jastreba ali strupenega polipa.

Tudi sestra Klarisa je nosila navadno črno redovniško obleko, a danes je bila oblečena izjemoma v svetlo, bujno domačo obleko, ki bi seveda kaki plesalki mnogo bolj pristojala. Bila je močna in okrogla, njen obraz surov in neženski, stara je bila okoli pedeset let, in na jedno oko je malo škilila.

„Pozdravljeni, senor,“ je pozdravila notarja in se vsedla koketno na baržunasto otomano. „Dolgo sem čakala na Vas. Kako ste opravili?“

„Jako dobro,“ je odgovoril notar in se vsedel tik noleg nje. „Zdravnika sem pridobil.“

„Bog je torej omehčal njegovo srce, da bodeva vendar enkrat lahko uživala sad najine dolge vzdržljivosti. Operacija se bo torej končala v smrtjo?“

„Na vsak način.“

„Mi tega ne moremo predrugačiti,“ je rekla Klarisa in ga pobožno pogledala. „Hvala Bogu, bo vsaj ubogi grof rešen svojih bolečin. Pa li ne bo kontesa zopet nasprotovala?“

„Takrat, ne, moja draga. Ona misli, da se bo operacija začela šele ob enajstih, a v resnici se bo izvršila že ob osmih. Ko se bo še napravljala, bo grof že prestal.“

„In grof Alfonzo?“ je vprašaja in zvila diabolično svoje svetlohlinske oči.

„Alfonzo je pravi mož, ki bo naše mojstersko delo poplačal.“

„Da, to je pač mojstersko delo, res mojstersko delo, o katerem hudobni svet ničesar ne sluti in nikoli slutil ne bo. Midva sva se ljubila, moj stari Grasparino, pa usoda naju je ločila, kajti bila sem hči ponosnega, plemenitega hidalga, a ti si bil navaden človek, brez kruha. Gotovo bi bila morala sad najine ljubezni usmrtiti, pa imel si dobro misel, in poslala sva ga namesto malega grofa Alfonza z bratom grofa Emanuela v Mehiko. Sedaj sva stariša grofa, in že jutri bodo milijoni rodovine Rodriganda v najinih rokah. Pojdi, vleži se po domače, in pozabiva, da nisem mogla postati tvoja žena.“

Prihodnji dan je vstala kontesa Silva de Rodriganda že na vse zgodaj in šla v park malo na izprehod. Oblečena ni bila niti po francoskem kroju, niti po španski narodni noši; nosila je neko fantastično obleko, ki ji je izvrstno pristojala, ki pa ni bila niti mavriška, niti norveška narodna noša, ampak neka spojina obeh teh.

Izpod širokih, belih, svilenih, z zlatom udelanih hlač je gledala mala, nežna nožica. Svetli baržunasti čreveljčki so bili gotovo najmanjše številke. Črez hlačice je imela nagubano krilce iz svetlorudeče svile. Prepasana je bila z zlatim pasom, ki je bil z dragocenimi kamni vdelan. Rožasta jopica se ji je tesno prilegala, in črez rameni je imela pripeto suknjo, ki je bila lepe zelene barve in tako dolga, da je tvorila vlečko. Ta suknja je bila delana iz najfinejšega baržuna, kot ga znajo izdelovati samo indijske gospe s svojimi nežnimi prstki. Roke so bile proste, ker je imela jopica samo kratke bele rokalce. Na glavi je nosila polski baret, ki je bil okrašen s kolibri. Njeni gosti, črni lasje so bili spleteni v dve močni kiti, ki so ji segale skoraj do kolen. Na roki je imela samo en dragocen briljanten prstan.

Njene poteze so bile prekrasne, tako da jih ne moreš niti opisati, niti narisati. Iz očij ji je sijala nedolžnost in objednem tudi hrepenenje device. V njenih očeh je bila združena nedolžnost Rafaelove Madone in vroča ljubezen ženske, ki jo je narisal Korežijo. Njene višnjeve oči in črni lasje so tvorili tako hud kontrast, da si lahko takoj, spoznal, da se je združila v njej mavrijska kri z zahodno-gotsko.

Strnad ni mogel zaspati celo noč. Razburjen je bil še od večera in vedno je mislil le na svojo predrago. Vrnil se je sicer v svojo sobico, a zaspati ni mogel. Po sobici je hodil semtertja in premišljeval. Ko se je načelo daniti, in je opazil, da je njegov sosed že vstal, je šel k njemu in zajahal svojo mulo.

Brez cilja je jahal tja v endan, premišljeval in sanjaril. Slednjič je prijahal v Manrezo.

Tam je stala ob cesti venta, samotna gostilna. Pred vežo je bil privezan osedlan konj, gotovo je sedel že kak gost v gostilni. Strnad je razjahal svojo mulo in vstopil. Od včeraj večer še ni ničesar zavžil, zahteval je belo kavo. Pri soseduji mizi je sedel eleganten gospod, na mizi pred njim je ležalo kirurgično orodje. Strnad niti slutil ni, da je to zdravnik iz Manreze, ki naj bi bil prisoten pri operaciji.

Krčmar je prinesel Strnadu kavo, potem se je pa vsedel zopet k onemu gospodu in vprašal:

„Torej grofa mislite obiskati, senor doktor?“

„Da, grofa, kot sem Vam uže povedal,“ mu je odgovoril zdravnik.

„Danes se bo izvršila torej operacija?“

„Da, danes.“

„Kdaj?“

„Že ob osmih.“

„Kontesa bode seveda zopet nasprotovala!“

„Vendar je ne bodemo vprašali; sicer pa misli, da se operacija prične šele ob enajstih.“

„Ali mislite, da bo ubogi grof prestal operacijo?“

„Mogoče — ali pa tudi — ne. To sam Bog ve!“ Sedaj je prinesel strežaj Strnadu kavo. Slišal je dovolj. Popil je hitro svojo kavo, plačal in odšel. Hitro, kot je le mogel, je dirjal proti domu, in pol ure pred osmo je bil doma.

Svojo mulo je peljal k sosedu, šel v svojo sobico po svoje zdravniško orodje ter odhitel proti graščini.

Bližal se je vratom, kjer se je prejšnji večer ločil od svoje ljubice. Vrata so bila odprta, in vstop v park. Po dolgem drevoredu je hitro korakal pi graščini; ravno je hotel iti mimo malega, prostega prostora, ko je ves začuden obstal. Pred njim je stala kontesa Silva. Prišla je po stranski proti črez tisti prostorček.

„Silva!“ je zaklical, in razprostrl roke proti prekrasnemu bitju.

„Senor, Janko!“ je odgovorila Silva. „Kako to, da pridete tako zgodaj v park?“

„Moj Bog, ali sanjam? Slutil sem to. Senora, dona, Vi niste družabnica Silva, ampak —“

„Ampak?“ je vprašala. „Nadaljujte, senor!“

„Vi ste — kontesa Silva.“

„Da, kontesa Silva sem; uganili ste, Janko,“ mu je odgovorila in razprostrla svoje roke proti njemu. „Odpustite mi!?“

„Odpustim naj!? Kako žalostno se to pač glasi! Sedaj vem, zakaj da se morava ločiti. Zakaj ste me storili tako nesrečnega, zakaj, dona Silva?“

Povesila je svoje oči ter priznala s tresočim glasom:

„Ker sem Vas ljubila in hotela nekaj trenutkov to srečo uživati. Tega je sedaj konec, a tem hujša je kazen. Moj oče — — pa vidim, da imate zdravniško orodje,“ je vprašala prestrašena. „Zakaj pridete že tako zgodaj?“

„Zakaj?“ je vprašal Strnad in še vedno na pol sanjal. „Oh, saj sem skoraj pozabil na nekaj zelo važnega. Grofica, Vaš oče je v največji nevarnosti.“

Njen krasen obrazek se je zmračil, prestrašila se je.

„Moj oče je v nevarnosti?“ je vprašala vsa bleda. „Zakaj?“

Strnad je pogledal na svojo uro in odgovoril:

„Za Boga milega, čas je že tu! Senora, operacija se prične takoj.“

„Sedajle? Operacija se začne vendar šele ob enajstih.“

„To so rekli samo Vam, a operacija se izvrši že ob osmih. Danes zjutraj sem jahal na izprehod in sem v neki gostilni slišal, kako se je zdravnik iz Manreze pogovarjal z gostilničarjem. Sedel sem pri drugi mizi, in zdravnik me ni poznal.“

„O, sveta Mati Božja! Gotovo nameravajo kak zločin, drugače bi me ne varali. Pojdite, senor, pojdite hitro; to moramo preprečiti!“

Obrnila se je in hitela vsa razburjena proti graščini; Strnad je šel za njo.

Ko sta prišla do vrat, je peljal konjski hlapec ravno enega konja v hlev. Strnad je spoznal, da je to zdravnikov konj iz Manreze. Zdravnik je moral zelo hiteti, da je tako hitro prihajal v Rodrigando.

„Hitite, senora!“ jo je opozoril Slovenec. „Zdravniki so že vsi zbrani; niti trenutka ne smemo zamuditi.“

„Naprej! Hitro, hitro!“ je vpila grofica, hitela po belih stopnjicah navzgor in zavila v dolg hodnik. Na tleh so bile dragocene preproge, in pred vrati je stal strežaj.

„Ali je grof že vstal?“ ga je vprašala.

„Da, milostiva kontesa,“ ji je odgovoril strežaj. „Ali je sam?“

„Ne. Zdravniki so pri njemu.“

„Koliko časa že?“

„Deset minut.“

„Oh, torej mogoče še vendar nismo prepozni! Vstopite, senor!“

Hotela je vstopiti, a strežaj ji je zabranil in rekel sicer uljudno, a vendar odločno:

„Oprostite, kontesa; meni so strogo zaukazali, da ne smem nikomur odpreti.“

„Tudi meni ne?“

„Posebno Vam ne.“

Od jeze se je tresla, se ponosno vzravnala in vprašala:

„Kdo Vam je to zaukazal?“

„Grof Alfonzo, ki je tudi notri.“

„Torej ta Vam je zaukazal! Odprite!“

„Ne smem! Oprostite, kontesa; meni so strogo zaukazali — —“

Naprej ni mogel govoriti, kajti Strnad ga je prijel za roko, ga porinil molče v stran in odprl vrata.

Grofica in Strnad sta vstopila v grofovo predsobo. Strežaj jima je sledil, a ni se upal črhniti niti besedice. Poleg predsobe je bila grofova vsprejemna soba. Ker so pa bila vrata zaprta, je grofica Silva potrkala.

„Kdo je?“ je vprašal nekdo, ko je kontesa že drugič potrkala. Spoznala je, da je to njen brat.

„Jaz sem,“ je odgovorila. „Odpri hitro!“

„Ti, Silva?“ je odgovoril nezaupljivo in začudeno. „Kdo ti je odprl?“

„Sama.“

„Ali ni bilo strežaja pred vratmi?“

„Pač, bil je. Odpri hitro, Alfonzo!“

„Prosim te, pojdi v svojo sobo. Zdravniki so strogo prepovedali, da bi bil kdo prisoten!“

„Da bi meni prepovedali, tega pa ne dopustim. Do enajstih je še dovolj časa.“

„Oče je zaukazal, da naj se operacija takoj izvrši in dame ne smejo biti prisotne pri taki operaciji.“

„Hočem še preje z očetom govoriti.“

„To je nemogoče, ker že začenjajo —“

Vse to je govoril skrajno brezobzirno. Mislil je, da bo s temi nestrpnimi in ostrimi besedami sestro odpodil, a ta se je še bolj razburila in s strogim glasom zavpila: „Alfonzo, zahtevam, da mi odpreš, in tega mi ne smeš zabraniti. Imam pravico in dolžnost, da prej še s svojim očetom govorim!“

„Oče tega ne želi. Sicer pa nimam časa da bi se s teboj pogovarjal. Pojdi proč, kajti brezuspešno trkaš!“

„Torej bom odprla sama!“

„Poskusi!“

To zadnjo besedo je izgovoril skrajno ironično in zasmehljivo; potem je šel od vrat proč.

„Moj Bog, kaj hočem storiti?“ je vprašala Silva Strnada.

Ta se je zamišljeno nasmejal in ni hotel odgovoriti, ker je poslušal, kaj da se v drugi sobi godi.

„Milostiva kontesa,“ je rekel strežaj ponižno in stopil bližje, „prepričan sem, da Vam ne bodo odprli, zapustite to predsobo, ker —“

„Molčite!“ mu je zaukazala Silva ponosno.

Pokarala bi ga bila še ostreje, pa Strnad ji je namignil, naj pri vratih posluša. Sklonila se je k vratom in slišala od daleč, kako je njen oče jednakomerno štel:

„Pet — šest — sedem — osem — devet — deset — enajst —“

„Kaj je to?“ je vprašala in še bolj pobledela.

„Grofa kloroformirajo,“ ji je odgovoril Strnad. „On šteje, da zdravniki vedo, kdaj da zgubi zavest.“

„Torej ga bodo v resnici operirali?“

„Da, v resnici.“

„Tega ne smejo, in tega ne smejo!“ je vpila v skrajnem strahu. „Senor, pomagajte mi!“

„Ali mi dovolite, da s silo vdrem?“ je vprašal.

„Dovolim — a hitro, hitro!“

Strnad je prijel za kljuko in podstavil nogo; vrata so glasno zaškripala, in vhod je bil prost. Ta močan mož je vdrl vrata z jednim samim sunkom. On in grofica sta vstopila v grofovo sprejemno sobo. Soba je bila prazna, a od daleč se je slišalo glasno govorjenje. Vrata sosednje sobe so se odprla, in grof Alfonzo in eden zdravnik sta vstopila.

„Kaj je to?“ je vpil grof. „Mislim, da si bila tako predrzna in si vdrla s silo!

V svoji skrajni razburjenosti niti videl ni, da Silva ni sama. Oči so se mu od jeze svetile in žile so bile močno napete na njegovem nizkem, a širokem čelu. Grof Alfonzo sicer ni bil grdega obraza, posamezni deli so bili normalni, in mogoče še celo lepi, a te posameznosti niso bile harmonično združene, in sedaj, ko je bil tako razburjen, je bil naravnost grd in ostuden. Njegov obraz je storil nate vtis satana, samo rogovi so mu manjkali.

„Tako predrzna?“ je vprašala grofica, in njen obraz je zopet malo zarudel, ker se je jezila, da jo je brat tako nevljudno sprejel. „Mislim grofica Rodriganda-Sevila ima vsak čas pravico, vstopiti v sobo svojega očeta. Ne odgovarjam nato, zakaj da sem bila tako predrzna, ampak zahtevam, da mi odgovoriš, zakaj si bil ti tako predrzen, da si dovolil nevarno operacijo svojega očeta, ne da bi tudi jaz vedela o tem!“

„Tako smo sklenili, in pri tem ostane. Glej, da odideš!“

Preden nisem videla svojega očeta in žnjim govorila, ne grem. Kje je moj oče?“

„V sosednji sobi. Zelo neprevidna si in ne pomisliš, da oče vsled najmanjše razburjenosti lahko umre. Oh, kdo je ta človek?“

„To je senor Strnad, zelo slaven zdravnik, ki je prišel po mojem naročilu iz Pariza, da preišče mojega očeta. Upam, da je tudi tebi dobro došel!“

Zdravnik, ki je bil vstopil z grofom, je nagubančil nezadovoljno in sumljivo svoje čelo. Grof pa je jezno zahruščal:

„Zdravnik? Kdo ti je to dovolil? Kako samovoljno postopaš!? Želim, da se moj ukaz izpolni. Odidi takoj iz sobe in odstrani tega človeka!“

To ji je bilo preveč. Bleda je bila ko zid in od same jeze ni mogla govoriti. Oddahnila ge je par trenutkov, potem se je vzravnala, stegnila svojo belo roko in mogočno, kakor kaka kraljica, odgovorila:

„Ne pozabi, kdo da si! Tu zapoveduje grof de Rodriganda, in če je on zadržan, tedaj imam jaz isto pravico ko ti. Operacija se ne bode izvršila, preden ta senor bolnika natančno ne preišče: to hočem in bodem tudi skrbela, da se moja volja izpolni!“

Poteze mladega grofa so se poostrile; žile na njegovem čelu so se še bolj napele in njegov glas je bil hripav. Grozeč je vzdignil roko, stopil tik poleg sestre in odgovoril:

„Ti, ti hočeš tu zapovedovati? Ti, deklica? Ha! Operacija se bode izvršila, in služabnikom bom zaukazal, da te odstranijo, če sama ne greš, in sicer takoj. Zapomni si, moja navada je, storiti samo to, kar se meni poljubi.“

Nato se je obrnil proti Strnadu in robato zahruščal:

„Kdo je ulomil ta vrata?“

„Jaz,“ mu je odgovoril Strnad mimo.

„Kdo Vam je to dovolil, nesramnež?“

„Dovolila mi je častita kontesa Rodriganda. To ni nikaka nesramnost, le konteso sem ubogal; sicer pa Vam odkritosrčno povem, da sem pripravljen vdreti še sto vrat, če bi grofica želela.“

Njegova visoka in plečata postava je postala pri teh besedah še večja. S svojimi velikimi in poštenimi očmi je meril grofa, od nog do glave. To je grofa še bolj razjezilo, stopil je še bližje k Strnadu in mu grozil:

„Pojdite ven, Vam rečem! Sicer Vas pustim ven vreči!“

Strnad se mu je zasmehljivo nasmejal.

„Grofica Rodriganda me je sem poklicala,“ mu je odgovoril, „da preiščem grofa, Vašega gospoda očeta. To bom tudi storil, tudi če še tako zelo nasprotujete in če sto psov name spustite. Ravnati znam ravno tako dobro s psi, kot z ljudmi. In če me v to prisilite, se bom posluževal naproti tem obem jednakega orožja.“

„Nesramnež!“ je zatulil Alfonzo in mu nameril s pestjo.

„Senor, da Rodriganda, ali ste Vi grof, ali ste plemenitaš?“

To vprašanje je izgovoril Strnad tako nenadoma, tako polno in pikro, daje grof stopil par korakov nazaj. Potem se je obrnil Strnad k grofici in rekel:

„Senora, prosim, predstavite me temu gospodu, ki je gotovo moj tovariš.“

Pri teh besedah je pokazal uljudno na španskega zdravnika, ki je med tem časom, ko sta se Strnad in mladi grof prepirala, gledal skozi okna. Kontesa je ugodila Strnadovi želji, se prijazno nasmejala in predstavila:

„Senor doktor Janko Strnad, nadzdravnik na slavni kliniki profesorja Leturbir-ja v Parizu — doktor Frankas iz Madrida — ah, tu so vstopili ravno še drugi gospodje. Doktor Milanos iz Kordove in doktor Cijeli iz Manreze.“

Res sta vstopila počasi druga dva zdravnika iz sosednje sobe. Prišla sta, ker so ti preglasno govorili in jih motili pri pripravah za operacijo. Mrzlo sta se poklonila Slovencu, zdravnik iz Madrida je pa pobledel. Doktor Frankas je bil sicer izmed vseh treh zdravnikov najboljši in najbolj izurjen, poznal je profesorja Leturbir-ja iz Pariza in je le predobro vedel, da je Strnad gotovo strokovnjak, in da mu nobeden izmed vseh treh ni kos. Takoj je uvidel, da je to nevarno za nje same in za njih početje. Uvidel je pa tudi, da se morajo tega tujca na vsak način iznebiti, in zato je osorno rekel:

„Tega senorja ne poznam. Vse smo že pripravili za operacijo in ne rabimo nikogar. Grof nam je naročil, da naj operacijo izvršimo, in če je ne morem takoj izvršiti, ne da bi se kdo nepoklican vmes mešal, tedaj ne jamčim za grofovo življenje.“

„Ali slišiš?“ je rekel Alfonzo svoji sestri. „Pojdi takoj odtod in glej, da se izgubi ta človek, kateremu ne bom dovolil, da biva še eno samo minuto v Rodrigandi!“

Silva je hotela odgovoriti, pa Strnad ji je namignil, da naj molči.

„Prosim, prečastita kontesa,“ je rekel, „dovolite mi, da spregovorim par besed! Sedaj se gre za mojo navzočnost, in zato se hočem tudi sam zagovarjati. Kontesa, zdravnik sem in obenem Vaš gost, in sama uljudnost in olika zahteva, da Vaš gospod brat in gospodje zdravniki ugode Vaši želji. A ti tega ne st se. Zatorej tudi vljudno ne prosim, ampak stopam pred Vas kot poslanec in zdravniški poverjenik grofice Silve de Rodriganda-Sevila in izjavljam sledeče: Ker hočete izvršiti tako zelo nevarno operacijo tako sumljivo na skrivnem, imam dovolj vzroka, da mislim, da imate pri tem namen nekaj storiti, česar poštena priča ne sme videti. Zato Vam to prepovem. Vsak, ki izvrši operacijo, predno sem bolnika videl in žnjim govoril, je lahkomišljen ali celo z namenom morilec. Če me bodete hoteli s silo odstraniti, bom poslal takoj po policijsko pomoč in skrbel, da se želji grofice ugodi!“

Kot kak knez ali kralj je stal pred njimi, glavo je ponosno povzdignil in mogočno gledal, kakor bi bil lastnik graščine, a ne neznan tujec.

Doktor Frankas je še bolj pobledel, druga dva zdravnika sta zarudela in povesila svoje oči k tlom. Tudi na grofa so vplivale te besede, a začel je, in zato se ni hotel udati. Hotel je molčati, a pretreslo ga je in rekel je potem:

„Ta človek je blazen! Za Boga, ta ni nesramen, ampak samo blazen. Poklical bom služabnike, da ga odpeljejo v norišnico.“

Po teh besedah je stopil hitro k zvoncu in pozvonil.

„Tega ne dopustim!“ je zaklicala grofice in ga prijela za roko.

Pa že je bilo prepozno, in zvonec je pozvonil. Ker se je gospoda preglasno prepirala, so bili že vsi služabniki v predsobi, zato so sedaj takoj in mnogoštevilno vstopili.

„Spravite tega človeka ven!“ je zaukazal grof. „Blazen je!“

Strnad ni črhnil besedice, se obrnil in šel služabnikom naproti. Ko so ti zagledali njegova široka pleča, so se go ustrašili in pobegnili na hodnik. Strnad je zaklenil za njimi vrata, vtaknil ključ v žep in prišel smeje v sobo nazaj.

„Grof, Vaši služabniki Vam nočejo biti pokorni,“ je opomnil mirno. „Pa saj to tudi ne more drugače biti, če hočete tujca brez vzroka razžaliti. V Vašo korist sem tu; sicer sem pa vajen, da najboljša in najodličnejša gospoda z menoj uljudno ravna.“

„Vedeti hočem, ali me bodete ubogali ali ne!“ je zahruščal grof jezno nad njim. „Dajte mi ključ na, mestu nazaj.“

„Ni potreba! ključ je sedaj moj, in sedaj bom ravnal kakor se bo meni zljubilo.“

„Človek, dam ti zaušnico!“ je vpil Alfonzo besno.

Pri teh besedah je skočil proti Strnadu in ga hotel udariti, a v hipu je neusmiljeno žalostno zavekal, kajti Strnad ga je prijel za roko in jo tako močno stisnil, da so kosti zahreščale in je kri na vseh krajeh ven brizgnila.

Takoj potem, ko je grof tako zelo zaupil, so se odprle vrata sosednje sobe, in med vrati se je prikazala postava, ki je bila spoštovanja in vsmiljenja vredna. Vsa situvacija se je predrugačila v ten hipu.

Ta človek, ki je vstopil, je bil slep, to se mu je videlo na prvi pogled; vendar se je dobro orijentiral. Bil je dolge in suhe, bolehne postave, zavit je bil v belo haljo, ki je bila ovita okoli pleč, kakor kako mrtvaško oblačilo, in je segala do tal. Njegov fin, plemenit obraz, je bil bled ko smrt, in njegovi osiveli lasje so mu padali ob ramenih nizdol.

Bilo je kot bi bil vstal mrlič iz groba, da pomiri prepirajoče se ljudi.

Ta mož je bil grof Emanuel de Rodriganda-Sevila. Kloroform ga namreč še ni popolnoma omamil.

Zavedel se je zopet in slišal prepir; zato se je dobro zavil v prt, zdrknil iz operacijske mize in sem prišel.

„Kaj imate, tu? Kdo je govoril? Zakaj ne začnete z operacijo?“ je vprašal in gledal s svojimi slepimi očmi po sobi.

Silva je hitela k njemu in ga prisrčno objela.

„Moj oče, moj dragi, ljubi oče!“ je klicala. „Hvala Bogu, da še niso pričeli! Sedaj te ne smejo več usmrtiti.“

„Usmrtiti? Ko je to hotel storiti, moj otrok?“

„Oh, gotovo bi bil umrl, gotovo; to dobro vem, to slutim, to čutim.“

„To je samo otročja ljubezen in strah, moja ljuba hčerka. Zakaj si nas motila?“

„Prav imaš, oče!“ je zaklical sedaj mladi grof. „Motila nas je, in še na kako nesramen način! Povem ti samo to, da je zaukazala vrata vdreti. Povej, ali se to spodobi za princesinjo Rodrigando?“

„Ali si to res storila, moj ljubi otrok?“ je vprašal grof in se milo in neverjetno nasmejal.

„Res oče,“ je odgovorila.

Potem je pa odkritosrčno nadaljevala:

„V takem stanju si, da je treba največje pozornosti in pazljivosti; tvoje življenje mi je dragoceno, in vse to sem vpoštevala.

Samo taki zdravniki te smejo zdraviti, katerim tudi jaz popolnoma zaupam; a prenaglil si se in nisi pazil dovolj na svoje življenje.

V smrtnem strahu sem bila zate, in skrbelo me je dan in noč. Pisala sem v Pariz in si izprosila od profesonja Leturbirja veščega operaterja, kateremu smeš zaupati, in kateremu tudi jaz zaupam. Ta je danes prišel, a ti gospodje ga niso pustili k tebi.

Ali se sedaj še čudiš, da sem vdrla s silo?“

Grof je nagnil svojo trudno glavo, se nasmejal in dejal:

„Svojim zdravnikom popolnoma zaupam. Tebi pa nismo hoteli povedati ure zategadel, da bi te to ne vzmenirilo in škodovalo.

Kje je ta zdravnik iz Pariza?“

„Tu stoji. To je doktor Janko Strnad, doma iz Ljubljane na Kranjskem.“

„Tu, v tej sobi?“

„Tu pred Vami, milostivi grof!“ je odgovoril Strnad sam. „Oprostite, da sem prišel sem na poziv Vaše hčerke. Šlo se je za življenje človeka, za življenje drazega očeta.“

Te besede je govoril odločno, in videlo se je, da je njegov glas slepcu simpatičen.

„Ali ste že bili kdaj pri kaki podobni operaciji, senor?“ je vprašal grof.

„Že!“

Samo to besedo je izgovoril, to jednostavno besedo, a grof je pozdvignil svojo glavo in rekel:

„Senor, Vi govorite v tonu, iz katerega se da mnogo sklepati. Izpregovoijili ste en sam zlog, in spoznal sem, da ste že bili mnogokrat pri jednakih operacijah in, da ste morda celo že sami večkrat operirali —.“

„Svelost, imate prav. Nadzdravnik profesonja Leturbir-ja sem.“

„Tedaj bi se bilo pač spodobilo, da bi Vam bili zaupali in Vam ne branili vstopiti! Hvala Vam, senor, ker ste prišli. Prosim preiščite me!“

„Prosim, če mi dovolite, svetlost.“

„Torej pojdite z menoj v sosednjo sobo. Gospodje zdravniki naj gredo z nami; a drugi naj ostanejo tu.“

„Počakajte!“ je zavpil sedaj Alfonzo. „Oče, védi, da sem pokazal temu tujcu duri. Ali hočeš proti mojemu ukazu ravnati?“

„Moj sin, razžalil si tega gospoda, dati mu hočem zadoščenja.“

„Celo roko mi je ranil.“

Sedaj je pa rekla Silva:

„Alfonzo je hotel udariti gospoda Strnada, a ta ga je prijel za roko; to je vse!“

Grof se je kar vstrašil; potem je pa žalostno dejal:

„Ali je mogoče, da udari grof Rodriganda kakega človeka, in še celo gosta svoje sestre! To je mogoče navada pri kravjih pastirjih v Mehiki ali pa v državi Teksas, ne pa v rodovini španskega plemenitaša. Moj sin, hudo si me razžalil!“

Nato je šel v sosednjo sobo; Strnad in drugi trije zdravniki so šli žnjim.

Alfonzo in Silva sta ostala v sprejemni sobi. Ko so grof in zdravniki zaprli vrata za seboj, je zaškripal Alfonzo z zobmi in zahruščal nad svojo sestro:

„Tega ne bom nikoli pozabil. Jaz, kravji pastil to mi bodeš še drago poplačala!“

Nato je hotel oditi ven, a vrata so bila zaklenjen; kajti Strnad je pozabil na ključ. Zato je stopil Alfonzo k oknu in gledal ven; Silva se je vsedla na divan in ni pogledala brata več.

V sobi, kamor je šel grof in zdravniki, je bilo vse pripravljeno za operacijo. Na dolgi mizi je bilo napravljeno ležišče za grofa, vse je bilo belo pogrnjeno, na dveh malih mizicah je ležalo različno zdravniško orodje in na tleh je bilo več posod.

Grof se je obrnil proti Strnadu in rekel:

„Senor, odkar sem slep, sodim ljudi po njihovem glasu. Vi govorite tako ljubeznivo, da Vam popolnoma zaupam. Prosim, preiščite me!“

Naš mlad zdravnik je zdravil že mnogo bo a nikoli ga niso obhajali še taki občutki. Ta m bil oče njegove ljubice, katero je ljubil iz vsega s srca, in vendar brez vsega upanja. Nehote je g vzdihnil. Grof je to slišal in vprašal:

„Ali Vas skrbi, senor?“

„Ne, Svetlost,“ je odgovoril Strnad. „Vzdihnil sem zaraditega, ker me skrbi, ampak vzdihnil sem pro Vsemogočnemu in Dobrotjivemu, da bi mi pomagal, da izvršim upanje kontese Silve. Sicer sem zelo izkušen in operiram s sigurnostjo, a še vsakokrat prosim Vsemogočnega za blagoslov.“

Sedaj je razprostrl grof svoje roke in rekel:

„Senor, hvala Vam. Sedaj Vam zaupam še stokrat bolj. Kdor je izkušen in vešč, pa prosi še Božje pomoči, ta bo izvršil gotovo, kar le človek premore. Prosim, začnite!“

Strnad je vprašal sedaj grofa po vseh najmanjših okolnostih njegove bolezni; potem je prosil grofa, naj se vleže na mizo, da ga natačno preišče. Preiskoval je grofa tako spretno, da so španski zdravniki takoj uvideli, da zna mogoče stokrat več ko vsi trije skupaj.

Slednjič je končal svoje preiskavanje; grof je zopet stal in vprašal Slovenca, kaj da misli o njegovi bolezni, mu pa ni odgovoril, ampak je vprašal grofa:

„Svetlost, ali niste slepi? Li smem še Vaše oči pogledati?“

„Seveda smete, senor!“

Grof mu je moral odgovoriti na najrazličnejša vprašanja. Strnad pa je vzel več instrumentov, razsvetlil grofove oči, jih obračal semtertja in preiskoval. č je končal in se obrnil proti špancem:

orji, Vaš tovariš Frankas iz Madrida je prej da ne bo dopustil, da bi se kak tujec vmes ; zato tudi nočem, da bi se kolegijalno o bolezni uili, ampak hočem kar naravnost svoje prepričanje povedati, ne da bi se na koga oziral. Svetlost, na kak način so Vam hoteli kamen odstraniti?“

„Prerezati so mi hoteli srednjo mišico,“ je odgovoril.

Strnad se je močno prestrašil pri teh besedah.

„To je nemogoče, Svetlost,“ je zaklical. „Gospodje so Vas hoteli samo varati, ali ste pa napačno razumeli! Vendar ne razumem, čemu naj bi Vas varali.“

„Gotovo nisem napačno razumel,“ je odgovoril grof. „Prosim, vprašajte te gospode!“

Strnad se je obrnil sedaj proti zdravnikom, in Frankas je rekel osorno:

„Mi mislimo, da je mogoče grofu rešiti življenje le na ta način, če mu prerežemo srednjo mišico.“

„Senor,“ je odgovoril Strnad ves razburjen, „ali ste čutili, kje da je kamen? Ali veste, kako je velik in kje leži? Moško telo vendar ni tako vstarjeno kot žensko! Moj Bog, tega pač ne morem razumeti! Kakor hitro v tem slučaju kako mišico prerežete, je to skrajno nevarno, če pa prerežete srednjo mišico, tedaj grof na vsak način vsled tega umre! Gospodje, vsak zdravnik, ki se poslužuje svojega noža na tak način, je morilec, a ne samo lahkomišljen ubijalec, ampak človek, ki mori z vso hladnokrvnostjo in s prevdarkom!“

„Senor!“ je grozil zdravnik iz Madrida.

„Senor!“ je zavpil Strfiad nad njim. „Grof Rodrigandd ni kirurg; on ni vedel, kaj da se žnjim godi. Ampak vsak začetnik, vsak kirurgiški puhloglavež, je lahko spoznal v tem slučaju, da bo grof vsled te operacije umrl. Moji gospodje, koliko so Vam obljubili za umor grofa Rodriganda?“

To je uplivalo, kot bi bilo treščilo iz jasnega neba. Grof se je prestrašil in ie padel v naslonjač; Frankas je zgrabil za nož in je skošil proti Strnadu; druga dva zdravnika sta bila pripravljena, da mu pomagata.

„Lopov! Za vraga!“ je vpil Frankas. „Morilce nas imenuješ?“

„Da, strahopetni, najeti morilci ste, brez vse časti!“ je odgovoril Slovenec brez strahu. „Ali pa vsaj eden izmed Vas, potem sta pa ostala dva lahkomišljena puhloglaveža, ki ne vesta, kaj delata. Odložite nož, senor, močnejši sem ko Vi! če Vas naznanim in zahtevam, da se vsa zadeva preišče, se bodete morali zaradi poskušenega umora pred sodištčm zagovarjati.“

Frankas se je delal mirnega, akoravno je bil vsled te grožnje do skrajnosti razburjen.

„Oh,“ je zarenčal zasmehljivo, „Vi, tujec, nam hočete groziti? Za vraga, je to smešno! Ta človek dela komedijo, da bi postal mogoče grofov domač zdravnik; a njegova Prezvišenost nas pozna. Naša imena so neomadeževana, in vsak nas spoštuje kot učenjake. Povejte nam vendar, Vi sanjač, kako hočete odstraniti kamen!?“

„To Vam hočem takoj povedati!“ je odgovoril Strnad mirno. „Kamen se da odstraniti samo potom litotripsije, in sicer brez vsake nevarnosti.“

„Potom litotripsije?“ je vprašal zdravnik iz Manreze. „Kaj je to? Res, radoveden sem, kaj da je to!?“

Strnad se je začudil, se obrnil k grofu in rekel:

„Ali slišite, Svetlost, kakim ljudem ste zaupali svoje življenje in srečo svoje hčerke? Ta mož še ničesar slišal o litotripsiji, o kateterskem svedru, ki kamen zmelje in odstrani. Res, skoraj bi verjel, da bi Vas ti ignorantje ne bili usmrtili namenoma, ampak vsled nevednosti.“

Frankas se je zasmehljivo nasmejal in odgovoril:

„Senor, motite se! Pravljico o kateterskih kleščah smo že davno slišali; pa to je le pravljica, katero verjame samo kak nevednež. Z nevedneži pa se ne bodem prepirali. Grof naj odloči, ali naj odidemo mi ali on.“

39 „Dokler bom živel, bom delal samo po svoji vesti,“ je rekel Strnad. „Omenil sem že, da Njegova Svetlost ni kirurg. Mogoče se bo grof odločil za operacijo, vsled katere bo umrl, a jaz tega ne bom tepel, tudi če dam svoje življenje za svoje prepričanje.“

Sedaj je grof vstal, mignil z roko in rekel:

„Gospodje, tu se ne bodete prepirali; pojdite ven, in pozneje Vam bom povedal, za kaj da sem se odločil. Vaše mnenje že itak poznam; slišati hočem sedaj še, kakega mnenja je senor Strnad. Ostane naj pri meni, in mi naj razloži svoje mnenje. Sedaj pa pojdite.“

„Odslovili ste nas torej?“ je dejal Frankas jezno. „To nič ne de, gremo; a ta tujec nam je dolžan še zadoščenja. Vi, Svetlost, pa dobro premislite, preden se odločite.“

Pospravili so svoje zdravniško orodje in odšli iz sobe. Silva je takoj vstopila, objela svojega očeta in vsa srečna vzkliknila:

„Moj dragi oče, rešen si! Lepa hvala!“

Grof se je branil, vendar je ni spustil iz rok in rekel:

„Nikar se še preveč ne veseli, moj otrok! Nisem se še odločil. Doktor Strnad mi mora še prej razložiti svoje mnenje.“

„Prepričana sem, da ima prav!“ je rekla. „Njemu smeš popolnoma zaupati.“

Njene oči so se zasvetile, ko je pogledala Strnada tako prisrčno, a njemu se je topilo srce od radosti, in ginjen je prosil:

„Svetlost, zaupajte mi! Sam Bog naj mi bo priča, da Vam hočem dobro. A oprostite mi, ker sem s temi gospodi tako osorno postopal. Besen sem bil, ko sem videl, da se tako lahkomišljeno igrajo z Vašim življenjem. Ko bi Vas bili operirali, bi bili sedaj že mrtvi; pri vsemogočnemu Bogu Vam prisegam, da je to resnica!“

Sedaj so se naenkrat odprle vrata, in grof Alfonzo je vstopil. Ves čas se je pogovarjal zunaj z zdravniki, ves jezen in prevarjen je drl k svojemu očetu, da bi ga mogoče še pregovoril.

„Zdravniki odhajajo! Spodil si jih iz svoje hiše?“ je vprašal, „Ali je to resnica?“

„Nisem jih spodil, moj sin,“ je odgovoril grof. „Samo prosil sem jih, naj počakajo, da se odločim.“

„Upam, da se boš pri tem oziral na te zaslužne može!“

„Sodil bom po pravici. Prosim te, ne govori več o tej neprijetni zadevi.“

Alfonzo je moral ubogati, in grof se je obrnil k svoji hčeri in dejal:

„Ta senor je preiskal tudi moje oči!“

„Ali res?“ je vprašala Silva. „Ali še upate, senor? Mislim, da je oče nezdravljivo slep?“

„Še upam, senora. Zdravil sem že mnogo slepih in imam tako vajo v tem, da spoznam skoraj na prvi pogled, ali je dotična slepost še ozdravljiva ali ne.“

„In kaj ste opazili pri mojem očetu?“

„Da so se zdravniki motili.“

Silva je poskočila od veselja. Tudi grof je ves iznenaden in vesel dvignil svojo glavo, samo grof Alfonzo je gledal jezno kakor razdražen gad.

„Kako mislite to?“ je vprašal grof. „Prosim, razložite mi to!“

„Svetlost, ali so zdravniki rekli, da ste neozdravljivi?“

„Seveda. In sicer so to trdili možje, ki so strokovnjaki v tej stroki.“

„In katero bolezen imate na očeh po njihovem mnenju?“

„Rekli so, da se mi dela na mreni stafilijon, to je neke vrste tur, ki je neozdravljiv.“

„O, to ni res! Vam se dela samo navadna siva mrena. Pač pa se mrena sveti, in to se zelo redkokdaj pripeti. Ta bolezen se imenuje levkoma.“

„In to se da ozdraviti?“ je vprašal grof v eni sapi.

„Pred kratkem so še rekli, da je to neozdravljivo; a meni se je posrečilo že več takih slučajev. Levkoma ozdravim potom punktaeije z fino iglo in potem operiram mreno. Zaupajte mi, Svetlost, in obljubujem Vam, da bodete zopet videli, sicer ne tako čisto in dobro ko prej, vendar bodete z očali dobro videli in brali.“

Grof je stegnil svoje roke proti nebu in vzkliknil:

„Bog vsemogočni, ali je to mogoče!“

Silva se je jokala od veselja, se oklenila svojega očeta okoli vratu in prosila:

„Oče, zaupaj mu! Samo on ti lahko pomaga!“

„Da, ubogal bom tvoj nasvet; popolnoma mu bom zaupal, moja hči!“ je odločil gjof. „Tu, senor, je moja desnica! Danes ste svoje delo tako pobožno z Bogom začeli in je bodete z Božjo pomočjo tudi dokončali. Alfonzo, moj sin, ali se ne veseliš tudi ti?“

Alfonzo je prikril svoj srd, delal vesel obraz in rekel: „Zelo srečen bi bil, če bi ti zopet ozdravel in videl; a primisli tudi to, da je skrajno lahkomišljeno in nevarno, človeku vzbujati upanje, ki se potem ne uresniči. Bolnik je potem desetkrat bolj nesrečen.“

„Bog je milostiv! Kako dolgo bo trajalo to, senor?“

„Kamen Vam ozdravim v dveh tednih, ker se morate od začetka šele privaditi na sveder,“ je odgovoril Strnad. „Šele potem, ko od te operacije popolnoma okrevate in se zopet nekoliko okrepčate, šele potem bom operiral Vaše oči, to bo pa trajalo več tednov.“

„Moral bi prositi profesorja Leturbirja za daljši dopust, ali pa celo pustiti svoje mesto.“

„Pustite svoje mesto! Seveda, pustite svoje mesto! Pišite mu, da Vas ne bo več nazaj!“ je prosil grof. „Pri meni bodete kakor doma, tu imate vsega v obilici, in pozabite na Pariz!“

„Moje največje zadoščenje bo to, da Vas ozdravim in Vam podarim zopet luč Vaših očij. Pisal bom še danes profesorju v Pariz.“

„Prosim, storite to. Stanovali bodete seveda pri nas v graščini. Silva Vam bo takoj odkazala Vaše sobe.“

„To stori lahko kastelan,“ je pripomnil Alfonzo zasmehljivo.

„Saj res,“ je rekel grof. „Od veselja nisem niti mislil na to.“

„Tudi jaz sem senor Alfonzu za njegovo opazko hvaležen,“ je pripomnil Strnad ponosno, „ker Vam nočem delati sitnostij, saj ni treba, da bi se zaradi mene začela cela revolucija.“

„In vendar se je že začela,“ je odgovoril mladi grof zaničljivo. „Naši zdravniki niti ven ne morejo, ker ste tako prijazni in imate ključ v žepu.“

„Saj res, nato sem popolnoma pozabil, takoj grem in bom odprl!“

„Na to se je Strnad pri grofu poslovil in hitel ven. Tam so ga čakali vsi trije Španci in ga merili z jeznimi in temnimi pogledi od nog do glave.

„Senor,“ se je zadrl Frankas nad njim, „začeli ste prepir med nami, in mi ga bodemo nadaljevali, in sicer tako dolgo, dokler se nam ne bodete vdali in nas prosili odpuščanja. Ravnali bodemo z Vami brez vsega usmiljenja!“

„Hm!“

Odgovoril je samo to besedico, porinil zdravnika v stran in odprl vrata. Šel je prvi ven, ter odšel naravnost v svoje stanovanje k Mindrelu. Ko se je vrnil v graščino so bile sobe zanj že pripravljene.

Kmalu potem so sedeli v sobi pobožne sestre Klarise zopet trije možje. Vrata so seveda zaklenili. Ti možje so bili: mladi grof Alfonzo, doktor Frankas in notar Gasparino. Grof Alfonzo in Frankas sta pripovedala ves dogodek.

„O, sveta Madona iz Segovije, ali je to mogoče!“ je zaklicala sestra Klarisa, ko je vse to slišala. „Mislili smo, da se nam vse posreči, pa pride ta tuji antikrist in nam naše Bogu dopadljivo delo pokvari!“

„Saj pokvaril nam ga ni,“ je rekel Alfonzo zasmehljivo. „Samo nekaj časa se bo stvar zavlekla, to je vse.“

„Ali se bo temu tujcu operacija s svedrom posrečila?“ je vprašal notar zdravnika.

„Seveda se mu bo,“ je odgovoril. „A tega doktor Strnada samega bodemo tako navrtali, da bo prej uničen, ko misli.“

„In operacija na očeh?“

„Se mu tudi lahko posreči, če se kožica ne vname. mskemu velikanu se vse lahko posreči.“

bodemo že zato skrbeli, da se oko vname,“ pobožna sestra. „Bog je grofa oslepil, da o je vnebovpijoč greh, če hoče človek preprečiti.“

o storili to in ono, in še tudi mar kel notar, „a biti moramo pri tem dno škoduje; previdno moramo ravnati, da nas ne bo imel nikdo na sumu. Ljudje nas ne smejo skupaj videti, zato glejmo, da končamo kmalu naš pogovor, sicer lahko kdo opazi, da nas ni. Danes Vam rečem samo to: Grof ne sme ozdraveti, najmanj pa zopet videti, kajti nikoli ne sme videti Alfonzovega obraza; tega Slovenca se moramo iznebiti, umreti mora, ali pa vsaj izginiti.“

„Pa na kak način?“ je vprašala pobožna redovnica.

„Nikar ne skrbi zato, to je moja stvar! Tam gori v gorah imam dobre znance; neumni ljudje jim pravijo roparji, a ti so moji najbolj zvesti in pošteni zavezniki. Te bom prihodnje dni enkrat obiskal in vprašal, če hočeje zato poskrbeti, da se iznebimo tega nadležnega Slovenca.“

Strnad je med tem časom v svoji mali sobici spal in se odpočil, ker je celo prejšnjo noč prečul. Ko se je vrnil popoldne v graščino, je srečal najprvo konteso Silvo.

„Pozdravljeni, senor!“ ga je pozdravila. „Vstopite in prinesite nam Božji blagoslov!“

„Za sedaj Vam prinesem samo boj in prepir, senora,“ je odgovoril Strnad. „To mi je obljubil doktor Frankas.“

„Lahko mogoče, senor,“ je odgovorila Silva, in oči so se ji zasvetile, „a boj, katerega bodeva bila midva, ne bo samo boj zoper nevošljivost, laž in hudobijo, ampak bo tudi boj za ljubezen. Jaz ostanem Vaša zvesta in hrabra tovarišica!“ — —

---

Drugo poglavje. Beračeva izpoved.

Najlepši dan človeku — zadnji dan,
Ko nad oholi grad so v nič podira,
Ko trudno se oko na vek zapira,

(F. Gestrin.)

In s smrtjo je dolg poravnan.

(A. Aškerc.)

Visoko v pirenejskih gorah, tam kjer se zahodno od Andore vzdiguje mogočni Maledeta, „prekleti“, proti nebu, in kjer se razprostirajo globoki in temni prepadi, tam je šel popotnik po kamniti stezi.

Tam ni bilo niti bistrega studenca, ne grmovja, ne hladne sence. Vroče je pripekalo južno solnce, in gole skale so žarele od vročine, in vendar je bil popotnik zelo potreben požirka hladne vode, ali kakega hladnega kotička, kjer bi se malo odpočil.

Bil je star, zelo star. Njegovi lasje so bili sivi, in lica so bila vdrta. Njegova koža je bila od dežja, vremena in vročine ustrojena ko usnje; obleka je bila raztrgana in mu je komaj prikrivala nagoto; njegove sandale so bile zdelane, da je hodil z boso nogo po žgočem kamenju. Poleg tega je bil hudo bolan; neprenehoma je kašljal, in pri tem so se mu vdrte prsi bolestno vzdigovale, in kadar je pljunil, naredila se je na vročem kamnu temna, krvavorudeča pega.

Počasi je lezel naprej, in naprej, vedno globokejše v temne prepade. Komaj je lezel, tako je bil utrujen in slab, a še vedno je silil naprej, kot da bi ga gnala v to pustinjo neusmiljena usoda, ali strašno prokletstvo.

Slednjič se je ustavil in pogledal oprezno okrog sebe.

„Na tem mestu je menda bilo,“ je mrmral. „Da, na tem mestu je bilo. Tu sem zamenjal dečka; odtod sem šel v Mehiko, tu se je začelo moje trpljenje, ki mi razjeda dušo in telo. Tu se hočem odpočiti.“

Vsedel se je na žareč kamen ter zakril svoj obraz z obemi rokami. Vse na okrog je bilo tiho. Samo njegove bolne prsi so golčale, kadar se je odkašljal.

„O, santa Mater dolorosa,“ je spregovoril zopet črez nekaj časa, zakaj sem grešil; kako plačilo sem prejel, in kaj imam od zločina!? Po celem svetu sem beračil od kraja do kraja, da bi zadobil odpuščanje svoji grehov in našel hladen grob. Bog, neskončno usmiljeni, odpusti mi moj greh! Daj mi svojo pomoč! Reši me peklenskih muk! Oh, — peklenske muke! Ali jih ne čutim že v svojem mozgu in v vseh svojih živcih in udih?“

Zopet je molčal, premišljeval in se odkašljal. Potem je znova začel:

„Bogve, ali še živi? Ali so mogoče usmrtili krasnega dečka, katerega sem pestoval v svojem naročju, kot sveta Madona gloriosa Božje dete! To bi bilo nečuveno! To hočem zvedeti! Takoj bom šel in zavil na levo, tja kjer imajo roparji svoje skrivališče. Pa nihče me ne sme spoznati; nihče ne sme slutili, kdo da sem, in kaj da hočem. Videli bodo, da sem bolan, da umiram, in gotovo me bodo sprejeli pod svojo streho. Na ta način bom kmalu zvedel, če še živi. Trudne noge, kvišku! Samo to pot še pojdite, potem bodete počivale za večno!“

Po teh besedah je starček vstal in šel dalje. Prej je šel vedno proti jugu, a sedaj jo je krenil proti vshodu. Prehodil je več večjih in manjših dolin ter moral večkrat po strmih pečinah plezati; vso pot je kašljal in golčal, stokal in zdihoval, a niti pet minut ni počival, dokler ni zagledal zelene tratice. Prehodil je že vse pečevje in začele so se gore, kjer je raslo nizko grmičevje, in kmalu se je začelo tudi gosto drevje.

Med tem grmovjem in drevjem je plezal navzgor, dokler ni prišel na prosto trato, ki je bila okrog in okrog z grmovjem obsajena. Tu se je vsedel. Pa komaj je sedel eno minuto, je že slišal korake; hotel se je obrniti, a že ga je držala močna roka za pleča, in nekdo ga je z osornim glasom vprašal:

„Kaj hočeš tu, starec?“

„Umreti hočem!“

Samo to je spregovoril in nagnil zopet svojo glavo.

„Umreti hočeš? Zakaj?“

Ta mož je bil še mlad in močne postave. Imel razno orožje za pasom, in zato si lahko spoznal, da je bil miroljuben prebivalec kakega mesta ali vasi.

„Ker ne morem dalje,“ je odgovoril bolnik.

„Zakaj si sem prišel? Kaj iščeš tu?“

„Iščem že mnogo, mnogo dnij v gorah neko nino, ki ozdravi mojo bolezen, a do sedaj je še nisem našel?“

„Odkod si doma?“

„Daleč odtod, iz Orenze, blizu portugalske meje.“

„In s svojo boleznijo se upaš tako daleč iti? Ali imaš kaj kruha?“

„Nimam.“

„Niti trohice nimaš? Sveta Mati Božja, tedaj boš od lakote poginil, preden na jetiki umreš! Počakaj,“ vprašal bom, „če te smem peljati v naš brlog!“

Nato je zginil za grmovjem, a se kmalu zopet vrnil.

„Zavezal ti bom oči in te potem peljal na varen kraj, kjer se boš lahko odpočil in okrepčal, tam ostaneš lahko, dokler hočeš.“

„Zakaj mi boš zavezal oči?“

„Ker je to na vsak način potrebno. Našega vhoda ne smeš videti.“

„Oh, kaj pa ste vendar?“

„Brigantje smo, a drugače pošteni ljudje, veš, starec.“

„Brigantje? Torej roparji? Truden sem in reven; ne bojim se vas. Zaveži mi oči in pelji me, kamor me hočeš!“

Ropar si je odvezal ruto, katero je imel okrog vratu, in zavezal starčku oči. Potem ga je prijel za roko in ga peljal dalje. Nekaj časa sta šla še med grmovjem dalje, potem sta pa zavila v nek rov, toliko je spoznal starček po odmevu svojih raztrganih sandal. Potem sta zaustavila, in ropar mu je odvezal zopet oči. Bili so na dnu strašno globokega prepada, ki je imel zgoraj odprtino. Na okrog je sedelo okoli dvajset divjih, oboroženih roparjev. Ti so jedli, pili, kadili, igrali ali se adili s svojimi puškami. Malo v stran je ležal na oni odeji močan mož, z dolgo brado, ki je štel ravno, ar v veliko usnjato mošnjo. K temu možu so peljali starčka.

„Kako ti je ime?“ je vprašal starca precej osorno.

„Ime mi je Petro, senor.“

Ta mož je bil vodja te roparske družbe, meril ga je z ostrim pogledom od nog do glave in potem dejal:

„Zdi se mi, da sem te že nekje videl!“

„Tega se pač ne spominjam.“

„Rekli so mi, da si iz orenške okolice doma?“

„Da iz Orenze sem.“

„Zakaj ne ostaneš doma, če si bolan?“

„Ravno zaradi svoje bolezni sem šel tako daleč, senor. Iščem namreč na gorah neko korenino, ki ozdravi vse bolezni.“

„Oho, take korenine ni na svetu!“

„O pač, gospod; neka premetena gitana (ciganka) mi je to povedala.“

„Ali nimaš sina, ki bi šel namesto tebe?“

„Nimam ne sina ne hčere; čisto sam sem na tem božjem svetu.“

„Ostani torej tu in se odpočij. Saj itak ne boš več dolgo živel, možiček. Če se hočeš izpovedati, pa povej. Pri nas živi namreč tudi nek dominikanski pater. Iz tega brloga ne smeš iti brez mojega dovoljenja. Če si pa kak izdajalec, tedaj se pa le varuj! S takimi ljudmi se ne šalim.“

Odkazali so mu svoj prostor in mu prinesli jedi in pijače; potem se ni brigala več živa duša zanj.

Črez nekaj ur je prišel zopet mož, ki je bil zunaj na straži, ter naznanil vodji, da hoče nek tujec žnjim govoriti.

„Kdo hoče govoriti z menoj?“ ga je vprašal vodja. „Noče povedati svojega imena, črez obraz ima črno krinko, da ga nihče ne spozna.“

„Pridem takoj!“

Vodja je vstal, vtaknil dva samokresa za pas in šel iz brloga. Ko je zagledal tujca, ga je takoj spoznal, mu šel hitro nasproti, mu podal roko ter ga pozdravil z nasledujimi besedami:

„Pozdravljeni, senor Gasparino, pozdravljeni! Saj je preteklo že par let, odkar sva se zadnjič videla!“

„Pst!“ ga je svaril suhi, zakrinkani tujec. „Nikar ne imenujte na takem kraju mojega imena! Ali sva na varnem, da naju nihče ne posluša?“

„Bodite brez skrbi! Stražnik je na svojem mestu in tudi precej oddaljen; ta naju ne more slišati, in druge žive duše ni blizu.“

„Torej mislite, da je tukaj popolnoma varno?“

„Popolnoma varno, senor. Upam, da imate zopet kako delo zame.“

„Mogoče, če niste predragi.“

„Torej povejte, kaj hočete!?“

„Koliko računate, da dva človeka izgineta?“

„To je zelo različno; kakega stanu sta te dve osebi?“

„Eden je grof, a drugi je zdravnik.“

„Kateri grof?“

„Stari grof Emanuel de Rodriganda-Sevila.“

„Vaš gospod torej? O, sveti Boštjan, zvest služabnik ste! Žal mi je, da Vam Vaše želje ne morem izpolniti!“

„Ne? Zakaj ne?“

„Ker je grof pod varstvom jednega izmed mojih prijateljev. Ne smem mu ničesar žalega storiti.“

„Pa Vam dobro plačam!“

„To nič ne de. Mi brigantje smo pošteni ljudje in smo zvesti svojim prijateljem.“

„Koliko zahtevate?“

„Ne morem, senor! Tudi če mi deset tisoč dublonov obljubite, Vam odgovorim isto. S to zadevo sva torej pri kraju!“

„To mi je zelo neprijetno.“

„Ne morem drugače, senor. A kdo je drugi?“

„Nek zdravnik iz Avstrije.“

„Za tega se bova pa že pobotala.“

„Pa malo ceneje?“

„Seveda. Kje stanuje?“

„V graščini pri grofu.“

„O, potem pa ne bo tako ceno. Stanuje pri grofu, zato ne smem tega kar meni nič tebi nič izvršiti.“

„Ne smete, pravite? Saj ste vodja, kdo Vam sme kaj prepovedati?“

„Sam. Storil sem trden sklep, in tega ne morem prelomiti. Zakaj naj ta mož izgine?“

„Dela mi ovire; to naj Vam zadostuje.“

„Dobro. Koliko mi obljubite?“

„Koliko zahtevate?“

„Ali naj umre ali samo izgine?“

„Bolj varno je, da umre.“

„Torej zahtevam ravno tisoč dublonov.“

„Tisoč dublonov? Kapitano, ali se Vam meša?“

Vodja je vstal, hotel oditi in rekel:

„Pa pustite, če nočete. Adijo, senor!“

„Počakajte! Koliko odpustite?“

„Prav ničesar. Saj me poznate!“

„Torej dobro! Tisoč dublonov. Kdaj hočete denar?“

„Polovico takoj, polovico pa potem.“

„In če se ne posreči?“

„Posrečiti se mora! Na kak način naj to izvršimo?“

„Tega Vam danes še ne morem povedati. Treba bo na vsak način šest do osem mož. Pošljite jih v Rodrigando v park, drugo jim bom že sam razložil. Kapitano, tu imate torej petsto dublonov.“

Naštel je vodji denar in potem vprašal:

„Ali imate še tistega malega dečka?“

„Še. Sedaj je že velik, čvrst mladenič.“

„Zakaj ne umre?“

„Ker ste mi takrat plačali samo zato, da izgine. Povejte mi vendar, kdo je pravzaprav!“

„To Vam povem pozneje. Kdo misli, da je?“

„Misli, da je sin nekega umrlega roparja.“

„Rad bi ga enkrat videl.“

„To si pa le izbijte iz glave, senor, ker niste član naše družbe. Vi plačate samo moje delo, potem pa zopet lahko greste. Dalje ne pridete.“

„Torej moram biti s tem zadovoljen. Kdaj pridejo Vaši ljudje v Rodrigando?“

„Jutri zvečer. Adijo, senor!“

„Adijo!“

Podala sta si roke in se ločila. Pogajala sta se za človeka, kot za kako živinče. Kdo je bil slabejši in nevarnejši izmed teh dveh, vodja roparjev, ali potuhnjen notar? —

Ko se je vrnil vodja v brlog, pogovarjal se je dalj časa s tremi roparji, ter jim naročil, da naj gredo v Rodrigando ter izvrše, kar jim bo notar naročil.

Ko se je zmračilo, je prišel nek brigant k bolniku ter mu zaukazal, da naj gre za njim. Peljal ga je v dolg, temen rov, ki je šel globoko v goro. Na obeh straneh so bile v sklalo vskekane majhne celice, v katerih so roparji spali. Nekatere celice so imele težka, okovana vrata, in so bile podobne ječam.

Ta ropar je bil mlad mož, ki je bil star kakih dvaindvajset let. Nosil je katalonsko narodno nošo, ki mu je jako lepo pristojala. Mala leščerba je motno razsvetljevala njegov obraz, vendar si videl njegove fine poteze; to ni bila fizijognomija roparja! Bil je vitke, a zelo močne postave, in njegovo kretanje je bilo elegantno in spretno, tako da se je moral vsakemu prikupiti.

„Tu imaš svojo celico, dobri starec,“ je rekel in mu pokazal prazno celico. „Notri je dobro ležišče pripravljeno. Ali hočeš luči?“

„Prosim,“ je odgovoril berač. „Bogve, če bom še kdaj zapustil to celico!“

„Zakaj ne? Ne misli vedno na smrt! Sicer si hudo bolan, a Bog ozdravi lahko tudi najhujšo bolezen. Le zaupaj v Boga!“

„Vedno upam, in upam,“ je odgovoril berač in se zopet bolestno odkašljal, „a samo na smrt. O, da bi me kmalu rešila mojih bolečin!“

„Ali hudo trpiš?“ je vprašal ropar sožalno, se pripognil in popravil starcu ležišče.

„Vsak mora trpeti, preden umre; telo se brani smrti. Pa duševno trpljenje je hujše ko telesno. Če peklenske muke razjedajo človeku dušo, kako strašno je to, moj sin. Le tega se varuj!“

„Greh te teži? Pokliči našega dobrega dominikanca; ta te bo izpovedal in ti dal sveto odvezo.“

„Ali misliš, da mi more res moje grehe odpustiti? Človek je. Duhovnik je, in sam grešnik ter živi med briganti in morilci. To je nemogoče, moj sin!“

„Poslušaj, starec, ta dominikanec ni prišel k nam, da bi delal, kar mi delamo, ampak da bi bili tudi roparji deležni milosti Božje, če se hočejo spokoriti. Zelo pobožen je in dober mož in tudi moj učitelj; vse kar znam, me je samo on naučil.“

Berač se je začudil.

„Tvoj učitelj? Torej te je poučeval?“

„Da.“

„Kaj praviš, poučeval? Ali roparje tudi izobražujejo?“

„Seveda. Naš vodja je skrbel zato, da sem bil jaz prosebno dobro vzgojen in imel dobro šolo, zato me rabi samo za taka podjetja, kjer je treba občevati z izobraženimi in visokimi gospodi. Moral sem se naučiti vsega, kar znajo taki senorji.“

„Kako ti je ime?“

„Marijano.“

„In kako se pišeš?“

„Ne vem.“

„Torej nimaš rodbinskega imena, moj sin!“

„Ne poznam svoje rodovine.“

„Oh! Kako si zašel med brigante?“

„Naš vodja me je našel v gorah. Najdenček sem. Poizvedoval je povsod, kdo da bi me bil odložil, a vse zaman.“

„Koliko si star?“

„Ne vem.“

„Koliko let živiš že med briganti?“

„Osemnajst let je preteklo.“

„Osemnajst let?“ je vprašal starec in malo pomislil. „To je ravno isti čas. Ali se še kaj spominjaš svoje mladosti? Ali se ne spominjaš na ničesar, na prav ničesar več, moj ljubi sin?“

„Na ničesar več. Spominjati se ne morem več, a sanjalo se mi je pa večkrat o mladosti.“

„Mogoče je pa resnica, kar se ti je sanjalo? Povej mi vendar svoje sanje!“

„Sanjalo se mi je večkrat o mali punčiki. Ta punčika je bila živa in je spala v lepi, beli posteljci, ki je imela na voglih zlato krono.“

„Ali še veš, kako ji je bilo ime?“

„Vem,“ je odgovoril. „Še natančno vem, da so ji rekli Silva ali pa tudi Silvica. Sanjalo se mi je tudi večkrat o velikem, lepem možu, ki me je imenoval vedno Alfonzo. Vzel me je vedno v naročje, in je imel vedno lepo, zlato uniformo. Pri nas je bila vedno tudi lepa, ponosna gospa, ki me je imela zelo rada, mene in malo Silvico vedno poljubovala in se z nama igrala. Bil sem še zelo majhen, pa bilo je mnogo strežajev, in ti so me vsi ubogali. Tudi jaz sem spal v taki posteljci, ki je imela krone. Ko sem spal, je prišel enkrat tuj mož. Zbudil sem se, pa moja usta so bila zavezana. Takrat nisem spal v naši graščini, ampak v nekem hotelu v mestu, tudi papa in mama sta bila z menoj. Hotel sem vpiti, ker sem se bal tega moža, pa zavezal mi je ruto še bolj na tesno, in od strahu sem zopet zaspal. Ko sem se zbudil, sem bil v gozdu. To se mi je sanjalo!“

„Druzega ničesar?“

„Ne.“

„Ali ne veš, kako je bilo tistemu možu ime, ki je imel uniformo?“

„Služabniki so mu rekli grof ali pa tudi ekselenca.“

„Oh! Ali niso nikoli imenovali njegovega imena?“

„Nikoli.“

„Moj sin, to se ti ni samo sanjalo, ampak to je gola resnica!“

„Tudi sam sem včasih to mislil; pa kadar sem kapitanu kaj o tem povedal, je bil vedno zelo jezen in mi zapovedal, naj molčim. O kroni niti govoriti nisem smel, akoravno se natančno nanjo spominjam. Kadar sem jo hotel opisati, me je hotel vedno tepsti, in zato sem potem vedno molčal o tej stvari.“

„Ali se še sedaj nanjo spominjaš?“

„Natančno. Imela je zlate rogljiče z kroglicami, in pod krono so bile dve srebrne črke.“

„Katere črke so bile?“

„Tega nisem vedel takrat, a ko me je naš pater naučil brati, sem spoznal, da je bil to S. in R.“

„Moj sin, to je bila grofovska krona. Ne pozabi nikoli teh dveh črk!“

„Vsega tega ne bom nikoli pozabil, a samo z dobrim dominikanskim patrom lahko o tem govorim.“

„Praviš, da je ta pater dober mož?“

„Dober mož. Ni brigant in nikomur ničesar žalega ne stori, akoravno je brigantom zvest in jih ne ovadi. Njemu se sme vse zaupati.“

„In praviš, da tudi izpoveduje in da sveto odvezo?“

„Tudi!“

„Misliš, da bi tudi meni to storil?“

„Gotovo.“

„Ali mi ga pokličeš?“

„Prav rad. Ali naj pride takoj?“

„Prosim. Želim pa, da si tudi ti pri izpovedi prisoten.“

„Jaz? Saj vendar ne smem izpovedi poslušati!“

„Vendar, moj sin! Česar se bom izpovedal, to se tiče več tebe, kakor pravzaprav misliš. Sam Bog je hotel, da si me ravno ti peljal v to celico. Glej, da živa duša ne zve, da si bil prisoten pri moji izpovedi. Zato naj pride pater šele potem, ko te ne bodo več pogrešali.“

„To bo šele takrat mogoče, ko bodo že vsi spali.“

„Pa še nekaj, moj sin. Ali ne veš, če je še kdo med vami, ki ne ve, odkod da je?“

„Nihče. Ti briganti so sami begunci ali pa reveži, ki dobro vedo, kdo da so.“

„In nikoli ni bilo tu med briganti nobenega najdenčka razen tebe.“

„Nikoli!“

„Tedaj si ti, katerega sem iskal.“

Marijano se je začudil in vprašal:

„Iskal si me torej? Zakaj?“

„Moj sin, če je Božja volja, boš mogoče enkrat zvedel, kdo da si. Kar boš danes zvedel, naj to ti bo kažipot, po katerem boš zvedel ostalo.“

Obraz mladega moža se je zjasnil, in ves srečen je vzkliknil:

„Ali je res? Ali je to mogoče? Hvaljen bodi Gospod Bog za to neskončno usmiljenost!“

„Tiho, moj sin,“ ga je svaril berač. „Živa duša ne sme vedeti, da hočem s teboj o tem govoriti. Če bi vodja to zvedel, si zgubljen. Pravzaprav bi te bil moral kapitano usmrtiti, vendar tega ni storil; če bi pa opazil, kaj da ti hočem povedati, tedaj bi te moral takoj usmrtiti, da se ne izda skrivnost. Bodi torej previden in molči!“

„Bom,“ je odgovoril Marijano. „In ko bodo vsi spali, bom pripeljal patra k tebi.“

„Povej mu naj prinese s seboj tudi papir, tinto in pero, da bo nekaj zapisal. Poskrbi tudi za boljšo luč, ker bo moral dominikanec precej dolgo pisati.“

Marijano je odšel, in starec je ostal sam.

„Zahvaljena bodi presveta Gospa,“ je mrmral, „ker si mi dala še toliko moči, da sem sem prišel! Mogoče mi odpusti Vsemogočni, če bom poskusil poravnati, kar sem tako lahkomišljeno zakrivil.“

Znova mu je kašelj zaprl sapo, in rudeča kri mu je bruhnila iz ust; videlo se mu je, da je na koncu svojega življenja, in da bo mogoče živel samo še par minut.

Počasi so šli roparji drug za drugim v svoje celice spat. Nekateri so se vlegli spat kar na prostem v brezdnu, in ni še bilo polnoči, ko se je slednji zavil v svojo odejo in zaspal.

Kmalu so vsi trdno zaspali, in samo stražnik je bil na svojem mestu pred vhodom v brlog in pazno poslušal, če se ne bliža njegovim tovarišem kaka nesreča ali kak sovražnik.

Sedaj je zapustil Marijano svojo celico. Bil je skrajno razburjen. Vendar enkrat, vendar enkrat bo zvedel nekaj o svoji preteklosti. Njegove sanje torej niso bile sanje, ampak resnica! Ali je to mogoče? Kri mu je vrela po vseh žilah, in srce mu je bilo hitrejše, ko je zavil v rov, v katerem je ležal pater. Ta je imel še luč in sedel pri knjigah, ko je Marijano vstopil. Začudil se je ko ga je spoznal in vprašal:

„Marijano, ti si tu? Kaj pa je, da prideš ob tako nenavadni uri k meni, moj sin?“

„Govori tiho, pobožni oče!“ je prosil mladenič. „Nihče ne sme vedeti, kar ti bom povedal.“

„Torej imaš kako skrivnost na srcu?“

„Da, pojdi k staremu beraču, ki je danes k nam prišel, ker se hoče izpovedati.“

„K temu naj grem? Takoj sem spoznal, ko sem ga videl, da je žnjim že pri kraju. Pa čemu govoriš tako skrivnostno? Ali ne smem umirajočega reveža izpovedati?“

„Seveda smeš; ampak starec želi, da bi bil tudi jaz pri njegovi izpovedi prisoten, tega pa ne sme nihče vedeti, pobožni oče.“

„Ti? Zakaj pa?“

„Ker mi hoče razkriti, kdo da sem,“ je pripomnil Marijano, in oči so se mu zasvetile.

Pater je vstal in začuden vprašal:

„On ti hoče razkriti, kdo da si? Moj Bog, potem moramo seveda to na skrivnem storiti, kajti, kakor slutim, noče naš Kapitano, da bi zvedel, kdo da si. V kateri celici leži bolnik?“

„V zadnji. To celico sem mu dal zato, da ne moti druge s svojim kašljem.“

„Torej pojdiva!“

V temi sta šla na tihem k beraču in že od daleč sta slišala njegov kašelj. Marijano je počakal zunaj, in pater je šel najprvo sam k bolniku. V par minutah je prišel pater nazaj in rekel, da morajo iti v kako drugo celico, ki se da dobro zapreti, kajti iz te celice se sliši vse na hodnik, in bi jih hahko kdo poslušal. Šli so torej vsi trije v eno izmed onih celic, ki so bile ječe. Te celice so imele močna vrata, ki se od znotraj sicer niso dale zapreti, vendar se ni na hodnik ničesar slišalo. Tam se je berač vlegel na ležišče, onadva pa sta se vsedla poleg njega na tla, in berač je začel:

„Moj sveti oče, čutim, da bom moral kmalu umreti, pa prej bi si še rad olajšal svojo vest in se očistil greha, ki mi razjeda dušo že celih osemnajst let.“

„Kdor se svojih grehov kesa, temu Bog odpusti,“ je pripomnil dominikanec. „Povej mi, kaj da ti teži tvojo vest!“

„Dva velika greha, ki sem jih storil, krivo sem prisegel in jednega otroka sem zamenjal.“

„To sta seveda dva velika greha! Komu na škodo si storil ta dva greha?“

„Krivo sem prisegel — Kapitanu.“

„Kateremu Kapitanu? Našemu?“

„Da, prečastili oče. Bil sem tudi nekdaj član te brigantske družbe.“

„Oh! Član naše roparske družbe si bil?“

„Da, in Kapitano je bil moj vodja. Bil sem reven pomorščak in sem vtihotapil včasih par vatlov svile črez francosko mejo. Kar me enkrat zasačijo. Moj čoln in blago so konfiscirali, a mene so zaprli. Toda ušel sem iz ječe, in ker nisem bil nikjer varen pred gosposko, sem postal ropar. Moje prvo delo, ki so mi ga naložili, je bilo to, da naj zamenjam nekega dečka. Da sem utihotapil včasih kako blago črez mejo, to mi ni težilo vesti, pač mi je pa ta greh razjedal dušo; cele noči nisem mogel zatisniti zaraditega očesa, in ko je potem Kapitano zahteval od mene celo, da naj usmrtim nekega človeka, tedaj sem prelomil svojo prisego, ki sem jo Kapitanu prisegel, in sem ušel.“

„Povej mi vse natančno, kako si zamenjal dečka,“ je rekel dominikanec.

„Kakor sem že omenil, je bilo to moje prvo delo. Ker mi Kapitano še ni zaupal, zato je šel sam z menoj. Šla sva v neko gostilno v mestu Barceloni in sva tudi tam prenočila. Ob polnoči je prišel k nama mož, ki je položil na mizo precejšnji zavoj. Ko ga je razvezal, je bil v njem majhen deček, star kake štiri leta. Dečkova obleka je dišala po etru, in iz tega sklepam, da ga je omamil. Tega dečka sem moral zamenjati z drugim, ki je spal v neki drugi sobi za tujce. Ta soba ni bila zaklenjena, Kapitano mi je dal stekleničico etra, in stem sem omamil služabnico in tujega dečka. Ko sem zamenjal obleko teh dveh otrok, vrnil sem se zopet h Kapitanu, in ta je vzel tujega dečka s seboj v brlog.“

„Ali se na vse to natančno spominjaš?“

„Natančno. Saj sem bil zraven in sem moral dečka nesti. Ta deček ni bil nihče drugi ko ta mladenič.“

„Tudi tega se natančno spominjaš?“

„Na to lahko prisežem! Ta mladenič misli, da se mu je sanjalo, a se moti, kajte vse to je bilo v resnici. Ko sem zamenjal obleko obeh dečkov, sem opazil na obleki tujega dečka grofovsko krono in črki S. in R. Še natančno se spominjam, da se je to zgodilo prvega oktobra leta 18**, in sicer v noči med prvim in drugim oktobrom.“

„Bog je neskončno moder in pravičen in vedno vse pravično poravna,“ je dejal pater. „Mogoče si orožje božje, moj sin. Ali nisi poznal tistega moža, ki je prinesel dečka? To je za nas največjega pomena.“

„Nisem ga poznal, vendar sem slišal njegovo ime.“

„Kako mu je bilo torej ime?“

„Naš vodja se je takrat spozabil in mu rekel senor Gasparino, in ko sta se na stopnjicah poslovila in mislila, da jih nihče ne opazuje, ga je imenoval še enkrat tako. Pa vrata so bila odprta, in zato sem vse razločno slišal. Takoj bi ga spoznal, če bi ga še kdaj videl.“

„Kake postave je bil?“

„Dolg in suh. Njegov glas je bil osoren, vendar je govoril zelo pobožno.“

„Torej ste prinesli tujega dečka v tuji obleki semkaj? In kaj se je potem žnjim zgodilo?“

„Deček je ostal pri nas v brlogu, in žnjim so dobro ravnali. Govoril je vedno o svoji mamici, o svojem papanu, in o mali Silvici, o dobrem Alimpu in o dobri Elviri. Slednjič mu je Kapitano prepovedal, o tem govoriti, in deček je skoraj gotovo potem na vse pozabil.“

„Nisem pazabil!“ je popravil Marijano. „Zadnja dva imena sem sicer pozabil, pa sedaj se jih zopet natančno spominjam. Mali Alimpo me je nosil vedno v naročju, kaj da je bil v graščini, tega ne vem. Pod nosem je imel močne brke, in ravno zaraditega ga nisem hotel poljubiti. Elvira je bila njegova žena. Bila je zelo debela in, kadar je kaj trdila, je vedno rekla: „To pravi moj Alimpo tudi!“ Tako dobro se na njo spominjam, da bi jo takoj spoznal, če bi jo srečal.“

„To je res čudno, moj sin,“ je rekel dominikanec. „Sedaj sem popolnoma prepričan, da si ti tisti deček, katega je ta mož zamenjal. Pogovorimo se še nadalje o tej stvari!“

Nato se je obrnil k bolniku in ga vprašal:

„Kako ti je ime, in odkod si doma?“

„Pišem se Manuel Sertano, a tu so me imenovali vedno samo Manuel. Doma sem iz Matare.“

„To je za nas lahko velikega pomena. Pripoveduj nadalje, moj prijatelj.“

Ko se je bolnik zopet odkašljal, je nadaljeval:

„Par tednov potem, ko sem zamenjal dečka, mi je ukazal Kapitano, naj usmrtim nekega popotnika. Branil sem se. Ker me je pa Kapitano silil in grozil s smrtjo, če ga ne ubogam, sem na videz ubogal in mu ušel.“

„S tem si torej prelomil prisego?“

„Da. Prisegel sem Kapitanu, da ga bom vedno ubogal, in s tem sem svojo prisego prelomil.“

„Moj sin, če imaš samo to na svoji vesti, tedaj bodi le brez vseh skrbij. Živim med briganti, da niso te zgubljene ovčice brez tolažbe in milosti Božje, in nikdar ne bom nikoga izdal; vendar rečem, da si imel čisto prav, ker nisi tistega popotnika usmrtil. Kot duhovnik in služabnik svete cerkve ti dam sveto odvezo in ti odpuščam, ker nisi držal svoje prisege.“

„O, moj prečastiti oče, hvala Vam!“ je dejal bolnik. „Velik kamen se mi je odvalil od srca. Če mi morete še moj drugi greh odpustiti, potem bom lahko zatisnil za večno svoje oči.“

„Povej mi najprvo vse natančno.“

„Ko sem kapitanu ušel, sem šel v Sankt Žan de Lis na Francoskem in sem se na neki ladji kot pomorščak ukrcal. Jadrali smo v Zahodno Indijo na antilske otoke. Služil sem potem še na različnih drugih amerikanskih ladijah in slednjič sem zbolel v Sankt Žuan de Kaljao v Južni Ameriki. Ozdravel sem in sem stopil v službo pri nekem bogatem Mehikancu, ki me je vzel s seboj v glavno mesto Mehiko. Pri njem sem služil mnogo let, dokler ni umrl. Od takrat se mi godi pa žalostno. Kar sem si prihranil, sem zapravil, in jetika se me je poprijela. Čutil sem, da se mi bliža zadnja ura, želel sem si odpuščanja svojih grehov, in sklenil, da poiščem zamenjanega dečka in ga prosim milosti in odpuščanja. Naberačil sem voznino in se vrnil v Španijo. Bolezen me je predrugačila, in nihče me še ni spoznal. Zato sem se upal tudi sem priti, da pozvem kaj o dečku. Pa sam Bog je hotel, da sem že prvi dan žnjim govoril, in to je tudi dobro, kajti ne vem, če dočakam še jutrašnjega. Svoje pljuča sem izkašljal, in vsak trenutek lahko že umrem!“

Ko je to spregovoril, ga je prijel znova hud kašelj, in ravno, ko se je odkašljal, čuli so se pred celico tihi koraki. Marijano je stopil takoj v teman kot za vrata, in pater se je vstopil tako, da ga luč ni obsevala.

Vrata so se odprla in — Kapitano je stal med njimi.

„Kaj se godi tu?“ je vprašal.

„Ne vstopi, Kapitano,“ je prosil pater, „in ne moti izpovedi tega umirajočega reveža!“

„A tako! Zakaj ni ostal v tisti celici, kamor ga je peljal sinoči Marijano?“

„Kapitano, ali sme kdo slišati izpoved umirajočega? Te vrata so močna, in mislim, da se ničesar ven ne sliši.“

„Zelo previdni ste, pobožni oče! Upam, da nima ničesar na vesti, kar bi lahko naši družbi škodovalo.“

„Kako naj nam bo izpoved berača nevarna? Pojdi, Kapitano, pojdi, mislim, da nimaš namena norčevati se iz svetega zakramenta!?“

„Vodja je odšel, ne da bi zapazil Marijana. Tako so prestali srečno veliko nevarnost. Pater je poslušal, dokler se niso več slišali Kapitanovi koraki, in potem rekel:

„Moj sin, storil si velik greh. Vzel si starišem otroka in si kriv, da je postal ropar. Greh je večji, kot misliš, ali še večja je milost Božja; Bog ti bo odpustil, če ti odpusti on, nad katerim si grešil.“

Bolnik je stegnil svoje roke proti Marijanu in ga proseče pogledal. Marijano je stopil bliže, mu podal roko in rekel:

„Manuel Sertano, odpuščam ti. Vidim sicer, da je tvoj greh velik, pa tudi jaz sem grešnik, in Bog naj mi odpusti moje grehe, kakor šem tudi jaz tebi odpustil.“

Berač je položil svojo glavo na ležišee in zaprl svoje udrte oči, in iz obraza se mu je bral mir njegove vesti.

„O, kako lahko mi je pri srcu!“ je mrmral, „Milostivi Bog, bodi zahvaljen, sedaj lahko mirno umrem!“

„Res je,“ je pritrdil pater. „Kot namestnik Božji ti odpuščam tvoje grehe in ti dam sveto odvezo. Skesal si se, in grehi so ti odpuščeni!“

„Hvala Bogu! Nisem mislil, da mi bo odpuščen ta greh, ker sem srečo tako odlične rodovine uničil. Sedaj hočem pa še vse potrebno storiti, da popravim, kar sem zakrivil. Prečastiti oče, vidim, da imate s seboj papir, tinto in pero. Zapišite vse, kar sem Vam povedal, potem bom podpisal in stem pripoznal, da je ta mladenič tisti deček, ki sem ga zamenjal.“

„Vse natančno bom zapisal,“ je rekel pater in začel pisati. Sicer je zelo pomankljivo, kar si izpovedal, pa bo že Bog pomagal, da izvemo še vse drugo. Kdo je neki tisti senor Grasparino, in kdo so stariši zamenjanega otroka!“

„Kapitano gotovo ve,“ je dejal Marijano. „Prisilil ga bom, da mi vse pove.“

„Za Boga svetega, nikar ne stori tega!“ ga je svaril dominikanec. „Prisiliti ga nikakor ne moreš, pač te bo pa usmrtil, če zve, da veš njegove skrivnosti. Krotki moramo biti, ko golobje, in zviti, ko kače, moj dragi sin! Samo z zvijačo lahko kaj dosežemo. V kateri gostilni si zamenjal dečka?“

„V gostilni „L’Hombre grand“ (pri velikem možu),“ mu je odgovoril berač.

„V kateri sobi?“

„Po dečka sem šel v zadnjo sobo, v prvem nadstropju. Mi smo pa bili v drugi sobi, poleg stopnjic.“

„Ali so tujci zapazili, da ste zamenjali dečka?“

„Ne vem, kajti odpotovali smo zgodaj zjutraj, ko je bilo še tema, in so vsi drugi še spali.“

Sedaj je pater nekaj časa molčal in pisal; zapisal je vse, kar je bilo važnega. Ko je končal, je berač podpisal. Tudi pater se je podpisal.

„To listino bom skrbno shranil,“ je dejal sedaj pater, „kajti pri meni je najbolj varno shranjena. Marijano, pojdiva, a jaz se bom takoj zopet vrnil, da ta revež ne bo sam in, da mu pomagam, kadar ga zopet kašelj prime. To je moja dolžnost, ker sem duhovnik.“

Nato sta odšla. Marijano se je vrnil v svojo celico, vendar celo noč ni mogel zatisniti očesa. Kar je danes zvedel, je bilo zanj velike važnosti, in ravno glavnih stvarij ni vedel, zato je premišljeval, — in premišljeval.

Do sedaj je mislil, da je Kapitano njegov dobrotnik, a danes je zvedel, da je kriv, da so njega, nedolžnega dečka, iztrgali iz rok ljubečih in odličnih starišev in ga vrgli med roparsko tolpo. Do danes je bil Kapitanu naklonjen, a sedaj je postal njegov najhujši sovražnik; mladenič ga je črtil iz dna svoje duše, kajti Kapitano je bil vsega kriv, berač je bil samo njegovo orožje, berač je moral ubogati in je tudi pokoro delal za svoj greh; ta revež je bil na koncu svojega življenja, in zato tudi Marijano, ki je bil mehkega srca, ni mogel nanj jezen biti. Sklenil je, da ne bo na zunanje kazal, da Kapitana črti, a na skrivnem bo skrbel zato, da zve skrivnost, kje je rojen in čigav sin da je.

Tisto noč še nekdo ni spal v roparskem brlogu in se vlegel šele pozno zjutraj spat, to je bil Kapitano.

Sedel je v svoji celici, in na stenah je viselo dragoceno orožje. Grlavo je opiral na roko in premišljeval. Včasih je nemirno vzdrgetal in zamrmral nekaj nerazločnih besedij predse.

„Ta Grasparino Kortejo to ti je lopov, slabejši ko vsak navadni ropar!“ je mrmral. Zakaj hoče, da usmrtim tega zdravnika? Hm, pravzaprav to mene ničesar ne briga, in vendar bi rad vedel. Sicer dobro plača, vendar bi bil bedak, če bi ne izžmel citrone do zadnje kapljice.“

Zopet je premišljeval. Bralo se mu je iz obraza, da ga njegove misli vznemirjajo. Vstal je, šel parkrat po celici gori in doli in zopet mrmral predse:

„Tudi za Marijana mi bo moral plačati še marsikatero vsotico. Moral bi bil dečka usmrtiti, vendar bi bil neumen, če bi bil to storil. Sedaj imam vsaj orožje, s katerim lahko odvetnika prisilim, da mi da še tuintam kako vsotico. Dečka imam celo rad, in žal bi mi bilo, če bi me odvetnik prisilil, da naj poskrbim, da izgine popolnoma. Mogoče bi mi takrat celo srce počilo!“

Zopet je korakal parkrat v mali celici gori in doli. Potem se je glasno zakrohotal in stopil k skalnati steni svoje celice. Pritisnil je na malo kljukico in precejšnji kamen se je odvalil. Segel je v odprtino in privlekel na dan zelo staro listino.

„Kako seje starec branil in zvijal, ko sem zahteval od njega to svedočbo,“ je mrmral ropar zadovoljno. „Imel sem ga v svojih krempljih, in moral je! Pa skrbel sem, da v pismu ne imenuje mojega imena. Dečka je zamenjal Manuel, ta nezvesti zločinec, in zato je zapisano tudi njegovo ime.“

Nato je razvil papir, stopil bližje k svetilki in bral:

“Potrjujem stem, da je ribič Manuel Sertano iz Matare dne prvega oktobra leta 18** v gostilni „L’Hombre grand’“ v mestu Barceloni po mojem naročilu zamenjal nekega dečka. Zato sem mu plačal tisoč pijastrov v srebru. Zamenjani deček živi pod skrbnim varstvom v nekem brlogu v gorah. Imenujejo ga odslej Marijano. Potrjujem s svojim lastnim podpisom, da je vse to resnica.

V Manrefci, dne 15. novembra 18**.

Gasparino Kortejo,

notar.“

Ko je prebral, je papir zopet lepo zvil in ga skril v votlino. Zadovoljno si je potem pogladil brado in govoril sam s seboj:

„Starca imam v svojih krempljih in še marsikaj bom izmolzel iz njegove mošnje. Škoda, da se tako trdovratno brani povedati, kdo da sta bila zamenjana dečka. Hm, malo sicer že slutim. Notar oskrbuje premoženje grofa Emanuela de Rodriganda. Poizvedoval bom! Pravijo, da se bo mladi grof vrnil, mogoče je že tu. Ali naj ga opazujem? Ali naj poizvedujem o grofovih družbinskih razmerah? Gotovo, to bo najboljše sredstvo. Pa koga naj pošljem?“

Malo je zopet pomislil, potem se je naenkrat nasmejal in dejal:

„To bi pa res ne bilo napačno! Ali naj Marijana pošljem poizvedovat? Ta je edini, ki je zato zmožen. Edini je izmed nas vseh, ki se zna v taki družbi dostojno vesti. Zna vse, kar mora odličen senor vedeti; jaše, kot bi bil na konju rojen, zna se boriti, streljati, plavati ko riba, je močan in hraber, zvest in pošten, in poleg tega previden in zvit — da, njega bom poslal! Notar ga ni videl še nikoli; zato ga gotovo ne bo spoznal in niti slutil ne bo, da je to oni deček, katerega je hotel nekdaj usmrtiti. Per Dios, to ti je dobra misel! Vsa čast mi gre za to idejo!“

Hodil je še kake pol ure po celici gori in doli, potem pa je šel v sosednjo celico in se vlegel spat.

Ko se je začelo daniti, je prišel dominikanec k njemu in mu naznanil naslednje:

„Kapitano, tujec, katerega sem danes ponoči izpovedal, je ravnokar umrl.“

„Dobro, torej smo se ga iznebili. Vrzite ga v prepad!“

„Tega ne dopustim, Kapitano! Skesal se je svojih grehov, in zato se tudi spodobi, da ga dostojno po krščanskem obredu pokopljemo.“

Kaj me to briga. Storite kar hočete, samo mene pustite s takimi stvarmi v miru. Ali je Marijano že vstal?“

„Že!“

„Tedaj naj pride takoj k meni!“

Pater je nato odšel, in v par minutah je prišel Marijano. Prijazno je pozdravil Kapitana, ta mu je zaupljivo velel, naj se vsede, in dejal:

„Marijano, kako je s tvojim vrancem?“

Mladeniču se je razjasnil obraz in lahka rudečica ga je oblila. Videlo se mu je na obržffu, da mu je ljubo, da govori Kapitano o njegovem konju.

„Prav težko ga je ukrotiti,“ je odgovoril. „Že skoraj cel mesec ga imam v brlogu za konje, a moral sem ga ločiti od drugih, ker je predivji.“

„Torej se danes le varuj, da se ti ne pripeti kaka nesreča. Če tako plemenit in živ konj štiri tedne ne nosi jezdeca, tedaj ga je težko ukrotiti.“

„Oh! Ali bom moral kam iti, Kapitano?“

„Da.“

„Kam pa?“

„Daleč. V Manrezo v graščino Rodrigando.“

„To je zelo daleč, moj vodja!“

„Časa boš imel dovolj zato. Mogoče boš moral več tednov tam ostati.“

Mladeničev obraz se je še bolj zjasnil. Ljubo mu je bilo, da bo tako dolgo prost svojih temnogledih tovarišev. To mu je bilo bolj po godu, ko bogve kaj.

„Kako naročilo bom imel?“ je vprašal.

„Imel boš zelo težko nalogo,“ je odgovoril Kapitano. „Ali je tvoja garderoba v redu?“

„V najlepšem redu.“

„Tudi uniforme?“

„Tudi. Ali bom imel častniško uniformo?“

„Da, francosko častniško uniformo boš imel. Francosko govoriš gladko. Dal ti bom legitimacijo na ime huzarskega poročnika Alfreda de Lotrevil.“

„In moja naloga bode —?“

„Glej, da prideš na kak način na graščino Rodrigando. Stvar moraš pa urediti tako, da te povabijo za dalje časa kot gosta. Opazovati moraš potem natančno in skrbno razmere vseh, ki v graščini stanujejo. Poročati bodeš moral potem meni vse natančno. Mislim, da si dovolj prebrisan, in da boš to nalogo dobro izvršil.“

„Ali ne veš nikakih natančnejših podatkov? Meni vse to lahko prav pride.“

„Mnogo ti ne morem povedati. V graščini živi neki notar, z imenem Kortejo, ta oskrbuje grofovo premoženje, tega opazuj najbolj natančno. Rad bi zvedel, v kakem razmerju je s članovi grofovske rodovine. Tam je tudi mladi grof Alfonzo, ki je bil mnogo let v Mehiki. Opazuj ga natančno in glej, kako se vede napram grofu in njegovemu odvetniku. Velike važnosti je zame posebno to, če je mladi grof notarju kaj podoben. Pojdi in pripravi se za pot. Denar, kolikor ga boš rabil, dobiš objednem z legitimacijo. Glej, da nastopaš fino in da te bodo imeli za bogatega častnika; zato ti bom dal tudi precejšnjo vsotico zlatnikov. Poskrbel bom tudi, da dobiš dobrega in pridnega služabnika, ta bo tudi objednem tvoj sel, če mi boš hotel kaj sporočiti.“

Marijano je odšel. Nikoli še ni nobenega naročila tako rad izvršil, ko današnje. Njegovo srce je bilo nemirno, čutil je, da se začne z današnjim dnem nova doba njegovega življenja. — —

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

V graščini Rodrigandi je bilo danes vse tiho in mirno. Grof je naročil, da naj vsi pazijo, da ne bodo delali nemira in ropota, kajti danes se zelo slabo počuti.

Nikdo ni ubogal grofovega ukaza bolj, ko stari kastelan Ivan Alimpo. Ko mačka je šel tiho na prstih po stopnjicah gori in doli, brez vsega šuma kot senca je letel po hodnikih, in celo v svojem stanovanju, ki je bilo tako daleč od grofovih soban, da bi tudi največjega ropota ne mogel slišati, se je plazil tako tiho semtertja, kakor bi bil plaval po zraku.

Tudi njegova žena Elvira je gledala, da ni delala ropota. Vendar se njej to ni tako posrečilo, ko njenemu možu. Kastelan je bil namreč majhen, suh možiček, a gospa Elvira je bila precej velika in obsežna. Gotovo ni bila manj široka ko visoka, in če bi jo bil posadil na tehtnico, bi bila odtehtala najmanje pet Alimpov. Njen zadovoljen obraz se je svetil ko polna luna, in iz njenih očjj se je smejala dobrosrčnost; njena usta so našla vedno prijazno besedo, in akoravno sta bila z Ivanom, kar se tiče telesa, zelo različnih dimenzij, sta imela vendar iste dobre lastnosti, zato sta se dobro razumela in živela ko dva golobčka; živa duša še ni slišala, da bi bila žalila drug druzega z najmanjšo žal besedico.

Kastelan je ravno sestavljal dragoceno pisalno orodje, in njegova družica je popravljala shojen rob krasne preproge. Medtem sta tako po tihem kramljala, kot bi bil bolni grof v njihovi bližini.

„Kaj misliš, Elvira, ali mu bo dopadlo to pisalno orodje?“ je vprašal kastelan.

„Seveda. In kaj misliš, Alimpo, ali bo zadovoljen s to preprogo?“

„Jako lepo ste naredili, te bo pohvalil.“

„Midva skrbiva vedno, da mu ustreževa po volji.“

„Tega je tudi vreden, moja Elvira.“

„Seveda! Tako je dober!“

„In z vsem zadovoljen!“

„Tako previden in učen!“

„In tako lep, Alimpo!“

„To je že mogoče. Vi ženske to takoj zapazite, a jaz se ne razumem na take stvari. Vendar vem, da ga imam zelo rad in, da ga objednem najponižnejše spoštujem. Ali ni res, Elvira?“

„Res je. Ravno tako je z menoj. Meni se zdi tako vzvišen, ponosen in odličen, kot bi bil kak grof, princ ali celo vojvoda.“

„Milostivi gospod ga ima tudi zelo rad.“

„Ravnotako milostiva kontesa. A drugi zdravniki, o, Alimpo, ti se mi pa prav nič ne dopadajo.“

„Meni tudi ne. Sicer nikomur na svetu ne želim, da bi ga vrag vzel, a te tri tiče naj le vzame. Ali ne misliš tudi ti tako, Elvira?“

„Da, naj jih le vzame! Gotovo bi bili milostivega gospoda usmrtili, če bi ne bil prišel naš senor; bodi prepričan o tem, Alimpo!“

„In kaj misliš o mladem gospodu, Elvira?“

„Hm, tu pa moram biti previdna! Kaj pa misliš ti?“

„Pač, tu moramo biti res previdni. Mislim — hm, mislim — „

„Torej, kaj misliš — — —?“

„Mislim, da naj — da naj, — — da naj ga — — —“

„Torej, kaj pa? Da naj ga — — —“

„Da naj — da naj ga — — da naj ga hu — — —“

„Torej, Alimpo, povej vendar! Zakaj se pa ustavljaš in jecljaš? Ali se me bojiš?“

„Ne, prav nič. Pa tu moram biti previden, vendar mislim, da — — da naj ga — — da naj ga hudič — — hm, ja, da naj tudi njega hudič vzame, kakor te tri zdravnike!“

„Oj, oj, Alimpo!“ je grozila kastelanka. „Tako pa ne smeš govoriti o mladem grofu! To je brez vsega spoštovanja, akoravno nimam jaz ničesar proti temu, ja, nimam prav ničesar proti temu, če bi —“

„Torej, če bi — —“

„Če bi ga hudič vzel!“

„Ali vidiš sedaj!“ je zaklical Alimpo po tihem; „isto misliš kakor jaz, moja Elvira!“

„Ta mladi grof Alfonzo se mi prav nič ne dopade! Niti utiša ne stori, da bi bil pravi grof!“

„Res je. Svojemu očetu, našemu milostivemu gospodu ni podoben. Ali nisi tega tudi že zapazil?“

„Že, že. In, ali veš, komu je podoben?“

„Komu?“

„Temu staremu notarju, senor Korteju.“

„Mislil sem, da boš rekla, da je podoben sestri Klarisi.“

Dobra Elvira se je malo začudila, pomislila natančnejše in potem odgovorila:

„Za Boga, prav imaš, Alimpo! Tudi tej pobožni sestri Klarisi je podoben. Zdi se mi, kot bi bila notar in sestra Klarisa njegovi stariši! Ali ni res to čudežno, moj ljubi Alimpo?“

„Res je,“ ji je pritrdil kastelan. „Zgotovil sem svoje pisalno orodje.“

„Tudi jaz sem zgotovila preprogo. Ali bova nesla sedaj stvari v sobo našega gospoda doktorja?“

„Le nesiva jih!“

„Torej, pojdi!“

Stopila sta na hodnik in srečala one tri španske zdravnike, ki so šli ravno proti sobanam grofa Emanuela.

Ti trije gospodje so delali zelo resne obraze. Ko so prišli v predsobo, je vprašal doktor Frankas strežaja, ki je ravno pri vratih stal:

„Slišali smo da se Njegova Svetlost, milostivi grof slabo počutijo?“

„To je sicer res,“ je odgovoril strežaj.

„Želimo žnjim govoriti.“

„Milostivi grof so vsak obisk strogo prepovedali.“

„Tudi našega?“

„Imena sploh niso imenovali nobenega.“

„Torej, naznanite nas.“

„Tega si ne upam.“

„Zakaj? Če so Njegova Svetlost, milostivi grof bolni, tedaj smo zdravniki poklicani, da pomagamo.“

„Vendar Vas nočem naznaniti,“ je odgovoril strežaj uljudno. „Držim se strogo ukaza milostivega gospoda.“

„In nas morate tudi ubogati!“ je pripomnil zdravnik strogo. „Bolniku vedno zdravnik zapoveduje.“

„Istega mnenja sem jaz tudi, senor; a ukazali so mi drugače.“

„Kako pa? In kdo?“

„Ukazala sta mi gospod doktor Strnad in tudi milostivi gospod sam. Gospod, ko ste hoteli milostivega gospoda operirati, ste mi ukazali, da ne smem nikomur odpreti, tudi milostivi kontesi ne, in za to sem bil tako kregan, kot še nikoli v svojem življenju.“

„Tega ste sami krivi; ko bi bili konteso in tega sirovega tujca s silo odstranili, bi se ne bil dogodil tisti škandal. Torej, ali nas bodete naznanili ali ne?“

Strežaj se je malo obotavljal, potem pa odgovoril:

„Torej, naj bo.“

Šel je v sosednjo sobo in se kmalu vrnil. Naznanil je gospodom, da naj le vstopijo.

„Torej vidite!“ je zaklical Frankas zmagonosno. „Glejte, da bodete prihodnjič z nami bolj uljudni!“

Strežaj je odprl vrata, in ko so gospodje vstopili, jim je pokazal za njihovim hrbtom osle.

Grof je bil v isti sobi, kjer naj bi se bila pred par dnevi izvršila operacija. Sedel je v velikem, pripravnem, baržunastem naslonjaču in bil v jutranji obleki. Videlo se mu je sicer, da je precej slab, vendar da ne trpi bolečin.

Ti tri gospodje so se mu globoko priklonili, akoravno je bil grof slep. Grof jim je odzdravil, jim mignil z roko, naj se vsedejo, in potem pričel:

„Senorji, gotovo ste slišali, da želim miru. Naklonjen sem Vam, in zato sem Vas klub temu sprejel. Kaj mi imate povedati?“

Frankas je vstal in začel:

„Presvetli grof, skrbi nas Vaše zdravstveno stanje, in zato smo prišli. Slišali smo sicer o Vašem ukazu, da naj bo vse mirno, in iz tega smo sklepali, da se je Vaša bolezen poslabšala. Zato smo prihiteli, da Vam, kakor nam naša dolžnost veleva, kot zdravniki pomagamo.“

„Lepa hvala Vam!“ je odgovoril grof prijazno. „Sicer sem precej slab, vendar mi moje zdravstveno stanje ne dela nikakih skrbij.“

„Milostivi gospod,“ je rekel doktor Milanos iz Kordove, „včasih bolnik niti ne čuti, da je njegovo stanje skrajno nevarno, to spozna samo zdravnik.“

„Imate prav,“ mu je pritrdil grof in se malo nasmejal. „Tudi jaz se ne ravnam po svojih občutkih, ampak samo po navodilu svojega zdravnika. Senor doktor Strnad mi je pa rekel, da moja bolezen ni nevarna, in da se dobro počutim. Njemu tudi verjamen, saj tudi Vi pravite, da se moram samo po zdravnikovem navodilu ravnati.“

Vsi trije zdravniki so se pri teli besedah spogledali. Frankas je nezadovoljno nagubančil čelo in odgovoril:

„Ta tuji gospod Strnad? Svetlost, moj cenjeni tovariš, senor Cijeli, je bil mnogo let Vaš domači zdravnik, in vedno ste mu popolnoma zaupali. Tudi midva druga sva prišla na Vaš cenjeni in zaupljivi poziv, da Vašo bolezen ozdravimo. Če ne posežemo hitro vmes s primernimi sredstvi, bodete gotovo vsled te bolezni umrli. Mi trije smo najučenejši in najbolj praktični zdravniki na Španskem; pripravljeni smo, da Vam rešimo življenje, če pride potem popolnoma tuj, zakotni mazač k Vam, zaupate njemu bolj, kot nam, in ne pomislite, da lahko to s svojim dragim življenjem poplačate. Pomislite, Svetlost, če nas žalite, razžalite stem zastopnike vseh španskih zdravnikov in učenjakov.“

„Senorji,“ je rekel grof, „le nikar ne predaleč! Doktor Strnad je sicer tujec, a zakotni mazač ni, in tudi ne dopustim, da bi ga tako imenovali! Mogoče je najimenitnejši izmed mlajših zdravnikov, o tem sem se prepričal. Študiral je na najslavnejših vseučiliščih v svoji domovini in bil asistenčni zdravnik najimenitnejših zdravnikov. Po dokončanih študijah je prepotoval več delov sveta, da spopolni svoje znanje, in slednjič je bil prvi asistenčni zdravnik profesorja Leturbirja v Parizu. Profesor Leturbir je najznamenitejši francoski kirurg, in doktor Strnad je njegova desna roka.“

„Pripovedoval nam je o tem,“ je pripomnil zaničljivo Cijeli.

„Tega Vam pa ne verjamen! Senor Strnad ima preveč olike, da bi o sebi samem govoril. Moja hči je našla v medicinskem oddelku moje knjižnice več knjig, ki jih je spisal doktor Strnad, in celo vrsto zdravniških časopisov, ki ne morejo prehvaliti njegovo znanje in njegove uspehe. Vsak zdravnik, ki se zanima za razvoj medicinske vede, pozna ime Strnad. Kdor se seveda za ničesar ne zanima in je napram svojim bolnikom tako brezvesten, da ostane pri stari, napačni teoriji, ter misli, da je nezmotljiv in, da mu zaraditega ni treba študirati literature, kjer bi se lahko seznamil z novimi srečnimi in včasih celo čudežnimi iznajdbami, ta seveda ne bo nikdar poznal imen učenjakov in zdravniških ženijev.“

Vsi trije zdravniki so se pri teh besedah od jeze penili, in doktor Frankas je vprašal:

„Svetlost, ali ste morda stem nas mislili, ko ste rekli „brezvesten“ in „se za ničesar ne zanima“.“

„Nikakor,“ je odgovoril grof mirno in uljudno. „To velja splošno; vsekakor je pa bila moja dolžnost, da popravim Vam nasproti izraz „zakotni mazač“, ker gospoda Strnada ni tu in se sam zagovarjati ne more.“

„Ta Vaša izjava nam torej zadostuje, Don Emanuel,“ je pripomnil Milanos. „Dobro vemo, da ni vsak, ki spiše kako medicinsko knjigo, že zdravniški ženij, in isto mislimo tudi o tem doktor Strnadu. Lahko se s tem ponašamo, da smo slavni po celi Španiji, in nikdo nam ne vzame našega slavnega imena, najmanj pa kak tujec. Senor Strnadovo napačno prognozo smo kritizirali le zaradi sočutja do Vas, Svetlost, nikakor pa ne mislimo, da je na isti stopinji zdravniške znanosti ko mi. Izjavljamo še enkrat odločno in s prepričanjem, da Vam je mogoče življenje rešiti edino le potom operacije; vsak poskus, odstraniti kamen potom katetnega svedra, bi poplačali s svojim življenjem.“

„In o tem ste v resnici trdno prepričani, senorji?“ je vprašal grof resno.

„Smo,“ so odgovorili vsi trije.

Tedaj je segel grof na mizo, vzel malo škatljico, jo odprl in pokazal zdravnikom.

„Potem prosim, poglejte malo v to škatljico!“ je rekel in se nasmehnil.

Frankas je vzel škatljico v roke, je vsebino površno preiskal in izročil škatljico potem Cijeliju.

„To je nek prašek,“ je rekel zaničljivo. „Če misli senor Strnad, da bo Vašo bolezen ozdravil s praški in tinkturami, tedaj se je s tem sam obsodil.“

„Motite se! Ta prah ni zdravilo, katero naj morda zavžijem, ampak to je prišlo iz mojega telesa.“

„Oh!“ je zaklical Frankas.

„Tako je, senorji! Danes zjutraj je začel doktor Strnad kamen vrtati, in ta prašek je uspeh njegovega truda. In vidite, da pri tem nisem umrl.“

Vsi trije možje so bili v največji zadregi, česar pa grof ni zapazil, ker je bil slep. Frankas pa se je hitro sprijaznil s situvacijo in vprašal:

„Svetlost, pa ste tudi prepričani, da je ta prašek smleti del kamna?“

To je bilo grofu pa že prveč, in ves nevoljen in jezen je zaklical:

„Senor, ali mislite, da je doktor Strnad goljuf ali pa kak glumač!? Če tako govorite, si sami sebi škodujete. Čutil sem natančno, kako je kamen prijel; slišal sem, kako ga je s svedrom navrtal, in še sedaj čutim, kako se loči ostali navrtani prah.“

„Pa bolečine, katere ste pri tem prestali, Svetlost!“ je pripomnil Frankas.

„Bolečine? Teh skoraj niti čutil nisem. Na sveder sem bil že navajen od prejšnjih dnij, a danes sem čutil samo to, da je šel malo globokejše. Ko mi je doktor Strnad kamen navrtal, nisem čutil nikakih posebnih bolečin, samo sedaj me malo boli, a samo toliko, kot navadno, kadar gre voda od človeka.“

„Pa premislite, kako dolgo bodo trajale te bolečine!“

„Čutim in sem prepričan, da jih bom prenesel. Senor Strnadu popolnoma zaupam. Danes mi je dokazal, da zna operirati, in sicer na način, ki je stokrat manj nevaren, ko Vaša operacija. Verjamem mu tudi, da se da moja slepost ozdraviti. Senorji, poslušajte par besedij! Doktor Strnad je hotel, le z Vašo azistenco operirati, a ker ste bili njemu nasproti tako odurni, ni privolil v to. Sicer je še mlad mož, vendar se od njega tudi izkušeni zdravniki lahko marsieesar nauče. Pridružite se mu, in jako ljubo mi bo, če mi bodete kaj primernega nasvetovali.“

Frankas je stegnil svoje roke, kot bi se hotel braniti, in rekel:

„Hvala lepa, Svetlost! Jaz naj bi bil učenec moža, ki naj bi še sam šel v šolo. Če njemu bolj zaupate ko nam, Vam tega seveda ne moremo braniti; a da bi njemu azistiral in bil njegov učenec, tega pa ne. Prosim, dovolite mi, da se vrnem v Madrid.“

„Tudi jaz se bom še danes vrnil v Kordovo, kjer me ljudje poznajo in mi tudi zaupajo,“ je pripomnil Milanos ponosno in samozavestno.

„In jaz, Svetlost,“ je rekel Cijeli, „prosim, da me odslovite kot domačega zdravnika. Mogoče bo senor Strnad pripravljen, da prevzame izpraznjeno mesto.“

„Kar vsi trije me naenkrat napadete, sam sem in se ne morem braniti proti taki premoči,“ je dejal grof mirno. „V graščini Rodrigandi bodete vedno gostoljubno sprejeti; če pa tako burno zahtevate, naj Vas odslovim, Vas seveda ne smem zadrževati, ker Vas Vaši bolniki gotovo težko pričakujejo. Predložite mojemu oskrbniku svoje račune, obenen se Vam prisrčno zahvaljujem za Vašo naklonjenost, katero ste mi izkazali v moji bolezni.“

„Hvala Vam, don Emanuel,“ je rekel Frankas pikro. „Prosimo, sprejmite ta obisk obenem kot odhodno vizito.“

„Mi je tudi prav,“ je odgovoril grof. „Bog Vas obvaruj na potovanju, senorji!“

Priklonili so se in odšli. V predsobi pa so se nehote ustavili in se spogledali.

„Končano je!“ je dejal Frankas.

„Žalibog!“ je pripomnil Milanos.

„Premagal nas je!“ se je jezil Cijeli. „In še tak človek!“

„Kaj še; ni nas še ne!“ je dejal Frankas. „Sicer bomo odpotovali, a prepričam sem, da nas bo še nazaj poklical!“

Šli so iz predsobe in mimo strežaja, seveda niso delali zmagonosnih obrazov. Na hodniku so se ločili in šli vsak v svojo sobo.

Ko se je vrnil Frankas v svojo sobo, ni bila prazna. Grof Alfonzo, notar in sestra Klarisa so ga pričakovali.

„Torej, ali se je posrečilo?“ je vprašal Alfonzo.

„Se je,“ je odgovoril zdravnik osorno.

„Hvala Bogu!“

„Prihranite si svoj „hvala Bogu“ za pozneje, grof!“ je dejal nato Frankas. „Posrečilo se je že, a ne nam.“

„Oh!“

„Ne nam, ampak temu Strnadu.“

„Res?“ je zagrmel notar. „Vrag naj ga vzame!“

„In sicer kmalu, drugače me ne bo več tu!“ se je zasmejal zdravnik jezno.

„Odpotujete?“ je vprašala pobožna sestra vsa prestrašena.

„Da. Vse tri je odslovil in rekel, naj oskrbniku predložimo svoje račune.“

„To je v resnici nekaj posebnega! To je več ko neprijaznost! Takorekoč skozi vrata Vas je vrgel!“ je menil notar. „Ne smete odpotovati!“

„Ne? Mislite?“

„Da.“

„Tedaj se motite! Doktor Frankasu ni treba, da bi se usiljeval trdovratnemu bolniku.“

„Tega tudi nočem, senor, ampak grof sam Vas bo še prosil, da ostanete še tu.“

„Mogoče. Pa kako ga bodete k temu pripravili?“

„Samo nekaj mu bodete namignili, pa bo. Povejte nam naj prvo ves pogovor z grofom!“

„Grof je govoril malo in odločno. Iz vsega njegovega govora smo razvidli, da bi nas bil sam odslovil, če bi ne bili tako premeteni in bi sami zahtevali, naj nas odslovi.“

Nato je začel zdravnik pripovedovati.

Grof Alfonzo ni črhnil besedice. Ves čas je stal pri oknu, temno gledal in poslušal. Ko je zdravnik končal, se je obrnil proti družbi in vprašal:

„Operacija se je torej v resnici že začela?“

„Že?“

„Ne da bi mi o tem kaj vedeli!“

„Da, ne da bi mi o tem kaj vedeli! Tako nam Strnad naše lastno postopanje poplačuje!“

„Senor Frankas, mislite torej, da se mu bo operacija posrečila?“

„O tem sem prepričan!“

„To se ne sme zgoditi! To moramo preprečiti!“

„Kako hočete to preprečiti, don Alfonzo?“ je vprašal zdravnik radovedno.

„To nalogo bo prevzel senor Kortejo.“

„Da, to prevzamem jaz in prepričan sem, da se mi bo posrečilo,“ je odgovoril odločno.

„Da, naš dobri senor Grasparino bo to preskrbel,“ je dejala sestra Klarisa. „Ta tuji vsiljenec nam ne bo več škodoval. Kar je Božja previdnost sklenila, tega ne sme preprečiti, in Božja roka ga bo dosegla in ga kaznovala!“

„Doktor, ostanite samo še en dan v Rodrigandi!?“

„Čemu?“ je vprašal Frankas notarja.

„Ker sem prepričan, da bo grof jutri zjutraj vesel, ko bo zvedel, da ste še tu.“

„Ali mi to obljubite?“

„Obljubim!“

„Torej dobro, ostanem, a samo do jutri zjutraj, če me do tedaj grof ne prosi, da naj ostanem, odpotujem.“

„Ne skrbite in zanesite se name!“ je rekel Kortejo. „A sedaj moram oditi.“

Šel je iz sobe in tudi iz graščine. Krenil jo je proti parku. Ko je dospel do gozda, je stopil za grm in močno zažvižgal.

Par trenutkov je čakal, zašumelo je v goščavi, in predenj je stopil mož, ki je bil opravljen v narodni noši, in v roki je imel črno platneno krinko.

„Ste pravi, senor,“ je rekel. „Ali ste prišli z naročilom? Peklensko dolgočasno je, sedeti brez dela v gozdu!“

„Da, naročil Vam bom,“ je dejal Kortejo. „A naročeno morate še danes izvršiti.“

„Oh — vendar! Kdaj?“

„Kedar imate priložnost. Sedaj ga ni v graščini.“

„Vem, ker sem ga videl mimo iti.“

„Kam?“

„V gozd. Pqslal sem enega za njim, in ta mi je sporočil, da je šel s starim logarjem na gore.“

„Torej na lov! Ali ga ne morete na lovu?“

„Ne, kajti nimam upanja, da bi ga našli.“

„Torej pa zvečer, ko se vrne v park.“

„Dobro. In če pride od druge strani?“

„Pa počakate. Mislim, da ima navado v mraku sprehajati se; takrat imate najlepšo priložnost. Upam, da se Vam bo posrečilo!“

„O tem ni dvoma, senor! Naše puške dobro ciljajo.“

„Ne, s puškami pa ne. Z nožmi ga morate napasti. Strel alarmira vso okolico, in tega nočem, če mu date potem nož v roko, bodo vsi mislili, da je samomorilec.“

„Ubognti Vas moram; a puška bi bila sigurnejša. Ta mož se mi zdi zelo močan, in mogoče se bomo morali žnjim boriti.“

„A tako, bojite se ga!“ ga je zasmehnil Kortejo. „Kaj pa še! Izvršili bomo Vaše naročilo. Kako pa je z denarjem? Naš vodja mi je naročil, naj sprejmem tudi denar.“

„Pridite danes točno o polnoči zopet na to mesto; takrat Vam bom pošteno plačal. Zakaj pa imate krinke s seboj?“

„Saj nismo začetniki v svoji stroki?“ se je zasmejal brigant. „Preskrbeli smo se za vsak slučaj. Lahko bi nas kdo videl in nas drugič spoznal. Krinka je najboljše sredstvo, da nas nikdo ne spozna, senor!“

„Torej le dobro izvršite svojo stvar!“ ga je opomnil notar, se obrnil in odšel proti graščini.

Ta brigant je bil eden izmed onih roparjev, ki jih je poslal Kapitano odvetniku v Rodrigando, da umore Strnada. Govoril je resnico. Strnad je šel res z grofovskim logarjem v gozd, a ne zaradi lova, ampak da bi se navžil svežega in čistega gorskega in gozdnega zraka, in da bi spoznal gozdove, ki spadajo k Rodrigandi.

Izostal je dalje, kot je mislil, in bilo je že pozno popoldan, ko se je vrnil.

V rokah je nesel puško, katero si je od grofa izposodil; ena cev je bila nabita z malimi svinčenkami, a druga s krogljo; kajti ni imel in tudi ne iskal priložnosti, da bi ustrelil.

Gotovo je bil romantično razpoložen, kajti šel ni po lepi gozdni stezi, ampak mahnil jo je proti domu skozi gozd. Bil je sam, logar se je poslovil od njega že prej in šel proti svojemu stanovanju, ki je bilo precej daleč v gozdu.

Počasi in zamišljen je korakal proti parku. Kar zagleda pred seboj nekaj svetlega. Mimo je šla gozdna stezica, tam se je sprehajala Silva, in njena svetla obleka se je svetlikala skozi drevje.

Zapazil je, da nekoga išče ali pričakuje, kajti včasih je obstala in poslušala. Vedela je, da je šel Strnad v gozd. Vrnil se še ni, in zato je bila nemirna, in neka nevidna moč jo je gnala v park.

Prišla je vedno bliže in bliže. Lepa je bila ko angelj, in oblečena v priprosto, belo obleko, ki se ji je tesno k telesu prilegala, in prekrasne oblike so se natančno razločevale. Bila je brez vsega lišpa; samo dva temno-rudeča nageljna je imela v bujnih, gostih laseh.

Naenkrat je zašumelo v grmovju, ozrla se je, in Strnad je stal pred njo ter jo uljudno pozdravil.

Presenečena je bila in stegnila od veselja roke njemu nasproti, a takoj jih je zopet zmaknila, in rudečica jo je oblila do ušes.

„Senor,“ je rekla, ko se je hotel opravičiti. „Prišli ste kar naenkrat — nisem Vas pričakovala!“

„Odprostite, dona Silva!“ je odgovoril. „Prišel sem ravno skozi gozd in Vas zagledal. Smatral sem to za svojo dolžnost, da vidite, da niste sami.“

„Notar je vprašal, kje da ste.“

„Slutil sem. Malo sem se zakasnil in moram zato sedaj pohiteti.“

„Ali smem iti z Vami?“ je vprašala in zopet zarudela.

„Prosim!“

Puško je vrgel na ramo in ji ponudil roko. Oklenila se ga je, in počasi sta šla po parku proti graščini.

„Ali že veste, da bodo naši trije zdravniki odpotovali?“ je vprašala Silva.

„Oh,“ je odgovoril Strnad. „To mi je zelo neljubo. Ne sovražim jih in sem jih hotel samo prepričati, da bo don Emanuel še ozdravel.“

„Ali mislite res, da bo oče tudi še videl?“

„Skoraj prepričan sem o tem!“

„Ti zdravniki so pa še danes rekli, da ne. O, senor, pomagajte mojemu očetu in podarite mu luč očij, potem Vam bo moje srce večno hvaležno!“

„Zaupajte v Božjo pomoč. Bog mi bo že pravo pot pokazal.“

„Oče me bo — — — za Božjo voljo, kaj pa je to!“

Te zadnje besede je spregovorila v največjem strahu, kajti pred njima v grmorju se je prikazala črna zakrinkana glava, in temne oči so divje žarele skozi okrogle odprtine črne, platnene krinke.

„Le po njem! Ubijte ga!“

Te besede so se zaslišale in naekrat je planilo izza grmovja več oseb, ki so bile vse ravnotako zakrinkane, in so se vrgle z ostrimi nožmi na Strnada.

A Strnad ni bil danes prvič v takem položaju. Prepotoval je že mnogo sveta in se moral bojevati že z divjimi severnoameriškimi indijanci, z beduinci v puščavi, z vshodnoindijskimi malajci in novoholandskimi papuanci. Tam se je marsičesar naučil, posebno pa one ravnodušnosti, katere je treba človeku v takem slučaju.

„Hej, to se pa mene tiče!“ je zaklical.

Spustil je svojo spremljevalko in skočil naglo malo v stran. Hitro je zgrabil svojo puško in nameril; dvakrat je vstrelil, in dva sta ležala na tleh. V hipu je obrnil puško in vdaril tretjega po glavi, da se je brez glasu zgrudil. Takrat ga je pa sunil nekdo z nožem v roko, a Strnad se je brzo obrnil, ga prijel za vrat, spustil puško na tla in ga s pestjo tako močno vdaril na sence, da se je nezvesten zgrudil na tla. Ko se je sedaj obrnil, je peti ropar zbežal.

Šele sedaj je pogledal, kje je Silva. Slonela je pri nekem drevesu, objela deblo in se od strahu tresla. Bila je bleda ko smrt, oči je imela zaprte in se ni upala pogledati, kako se bojuje njen ljubček proti toliki premoči.

Ves ta boj je trajal komaj eno minuto. Da bo njihov nasprotnik tako močan, tega brigantje niso mislili; ugnal bi bil cel tucat, takih ljudij.

„Kontesa,“ je rekel Strnad in položil svojo roko na Silvino ramo, „ali Vam je slabo?“

Njsgov glas jo je šele vzdramil. Pogledala je, in ko ga je videla zdravega in čilega, je zginil zopet ves strah in bledica z njenega obraza.

„Janko!“ je zaklicala od veselja.

Njena najglobokejša žalost spremenila se je naenkrat v največje veselje. To je uplivalo na njo tako zelo, da je pozabila na vsak obzir; mislila je samo to, da so ga hoteli ubiti, in da je še živ. Vrgla se mu je na prsi, ga objela okoli vratu, položila svojo glavico na njegovo srce in glasno ihtela.

„Silva!“

To besedo je spregovoril tiho, skoraj bi je ne bilo čuti, a slišalo se je, da je izrazil žnjo vso svojo srečo in ljubezen.

„Silva, pomirite se. Hvala Bogu, ugnal sem jih!“

Sedaj je zagledala, da mu krvavi roka; prestrašila se je in zaklicala:

„Sveta Mati Božja, krvavi ste! Ranjeni ste! O, moj Bog, kaj naj storim!“

„Nikar ne skrbite,“ je prosil Strnad. „Čutim, da je samo majhna, brezpomenbna rana. Zabosti me je hotel v srce, a ni se mu posrečilo.“

„Oh, kako so ljudje hudobni!“ je rekla in se stresla od groze, ko je pogledala na tla in vidla štiri osebe na tleh ležati. „Kdo so neki? Kaj ste storili žnjimi? Štirje morilci, Janko, Vi ste močan, pogumen mož, Vi ste junak!“

Objela ga je znova in ga tako ljubeznivo in prisrčno pogledala, da se ni mogel več premagovati; sklonil se je, položil svoje ustnice na njene, in sledil je dolg, sladek poljub. — — —

Vstrepetala je.

„Nekdo pride!“

Res so se culi od gradu hitri koraki, in trije možje so prihiteli. Bila sta dva vrtnarska pomagača in mali kastelan, senor Ivan Alimpo. Ta je šel na vrt, da bi za Strnadovo stanovanje natrgal šopek cvetlic. Odrezoval je ravno vrtnice, ko je zaslišal dva strela, ki sta sledila hitro drug za drugim. To je bilo v parku nekaj nenavadnega; zato so slutili ti trije kako nesrečo in hiteli tja, od koder so čuli strel.

Ko je kastelan zagledal Strnada in Silvo in one štiri na tleh, je kar obstrmel od strahu in zavpil:

„Milostiva kontesa! Senor Strnad! Kaj se je pa zgodilo?“

„Senorja so hoteli umoriti,“ je odgovorila Silva, še vedno vsa prestrašena.

„Umoriti?“ je vprašal mali Alimpo. „O Bog, ali je to mogoče? To moram povedati svoji Elviri!“

Plosknil je z rokama in pogledal na okoli, kakor bi mislil, da je njegova Elvira kje v bližini.

„A senor je zmagal,“ je nadaljevala Silva. „Usmrtil je vse štiri.“

„Štiri? Oh! Ah!“ je zaklical Alimpo začuden. „Štiri može naenkrat!“

„Samo tri,“ je popravil Strnad. „Tegale sem samo s pestjo, in je gotovo samo onesveščen.“

„Onesveščen! S pestjo! Celo svoje življenje bi ne zmogel kaj tacega. To moram povedati svoji Elviri!“

„Pridite bliže in pomagajte mi krinke sneti,“ je zaukkzal Strnad. „Poglejmo, če katerega poznate.“

„Senor, obvežite si naj prvo svojo roko!“ je rekla Silva.

„To se nič ne mudi, dona Silva,“ je odgovoril Strnad. „Rana res ni nevarna.“

„Ranjeni ste!? Zares, prav zares ste ranjeni!“ je klical Alimpo. „O, moj Bog, to je grozno. Kri Vam teče kar scurkoma na tla. Oh, če bila saj moja Elvira tu, da bi Vam rano zavezala! Pojdite sem, senor; obvezal Vam bom tačas roko s svojim robcem!“

Strnad se je nasmejal in mu pomolil roko, in pridni kastelan mu jo je obvezal z robcem tako trdno, da kri ni več tekla skozi.

„Torej tako, to je bilo najbolj potrebno,“ je dejal. „O, sveti Boštjan, umoriti so Vas hoteli, in na graščini Rodrigandi! Štirje so Vas napadli, trije so mrtvi, in četrti — — — o, kaj bo rekla moja Elvira.“

Priklonil se je, in vrtnarja sta mu pomagala. Razkrinkali so vse štiri, a nobenega niso poznali. Trije so bili mrtvi. Dvema je šla krogla ravno skozi srce, in tretji je imel prebito črepinjo. Silva ni mogla gledati in se je proč obrnila.

„To je bil pač močan udarec!“ je dejal Alimpo. „Kot s kladivom na paro! Senor, močnejši ste, ko deset drugih.“

„Ali ima kdo kako vrv, ali kaj tacega?“ je vprašal Strnad, ki je ravno četrtega preiskal. „Tale je samo onesveščen. Zvezati ga moramo. Povedal nam bo, kdo da je, in zakaj so me hoteli njegovi tovariši usmrtiti.“

„Seveda, to bo moral povedati,“ je pritrdil Alimpo; „drugače, — drugače ga zrežem na drobne kosce! Senor, jaz sem hud, kadar se razjezim!“

Strnad se je nasmejal in vprašal:

„Ali ste bili že kdaj jezni, senor Alimpo?“

„Še nikoli; pa mislim, da sem takrat zelo hud, mogoče tako kot kak tiger, ali krokodil, ali celo kot kak — netopir.“

Dobri Alimpo je torej mislil, da so netopirji najhujše živali. Sicer je pa privlekel sedaj iz svojega žepa pripravno vrvico in zvezal roparju na hrbtu roke tako močno, da bi se gotovo ne mogel ganiti, če bi se zopet zavedel.

„Tako, tega sem že zvezal,“ je dejal. „Senor, ali želite še česa?“

„Šel bom z milostivo konteso v graščino, in Vam bom poslal nekaj ljudij,“ je odgovoril Strnad. „Tegale bodete takoj, ko se bo zbudil, spravili v varno ječo, druge moramo pa tu pustiti, dokler ne pride komisar, in cele situvacije uradno ne zabilježi.“

„Varno ječo že imamo, senor, ječo, iz katere sam vrag ne uide!“

„Dobro! To je tudi potrebno! Pa varujte se tačas tu. Nekaj jih je zbežalo. Ne vem, koliko jih je bilo. Mogoče pridejo nazaj, da tegale oprostijo.“

„Nazaj pridejo? In ga oprostijo?“ je vprašal kastelan prestrašen. „In tedaj naj ostanem tu!?“

„Kajpada.“

„Pa, če bi bodli, ali strejali, senor? To je zelo nevarno! O, če bi vedla to moja Elvira!“

„Mislim, da ste zelo pogumen mož, senor Ivan Alimpo!“ je rekel Strnad smeje.

„Pogumen? O, kaj to!“ je odgovoril mali Ivan. „Nisem samo pogumen, ampak celo hraber in drzen, da, črez mero drzen, in še posebno v nevarnosti! Ampak bosti, to je nekaj hudega, in streljati, to je včasih še hujše!“

„Torej dobro! Nabasal Vam bom svojo puško in jo tu pustil, in tile mrtveci imajo tudi še nože. S tem se lahko zadostno branite.“

Nabasal je puško in jo pomolil kastelanu; ta pa je skočil par korakov v stran, se branil in dejal:

„Meni ne, senor! Puške pa nočem! Če bi jo napačno prijel, in bi se sprožila, bi lahko samega sebe zadel. Dajte jo tema dvema vrtnarjema! Nabasane so obe cevi, in če nas napadejo, vsak lahko enkrat ustreli; jaz bom pa vzel tele štiri nože. Žnjimi lahko štiri sovražnike zabodem in celo usmrtim.“

Kakor je želel, tako se je tudi zgodilo; Strnad je ponudil potem grofici znova roko in jo peljal v graščino.

Ko sta dospela tja, jo je prosil, naj gre h grofu Emanuelu in gleda, da ta ne zve tega dogodka kar nenadoma, ker bi ga to mogoče vznemirilo in mu škodovalo. Sam pa je poskrbel zato, da je šlo nekaj graščinskih delavcev v park, in šele potem je šel v svojo sobo in si obvezal ranjeno roko.

Na stopnjicah je srečal pobožno sestro Klariso, ki je hotela iti ravno na izprehod. Zagledala je njegovo obvezano roko in ga takoj vprašala:

„Senor, kaj vidim! Roko imate obvezano, in Vaša obleka je vsa krvava! Za Boga, kaj se je pa zgodilo?“

Strnad se je začudil, da ga je nagovorila dama, ki ga prej nikoli pogledala ni, in smuknila vedno mimo njega, kakor bi ga ne bila niti zapazila. Vendar ji je uljudno odgovoril:

„Ranjen sem, senora.“

„Ranjeni ste? Moj Bog! Ali je to mogoče? Kdo Vas je pa ranil, senor?“

„Nihče jih ne pozna.“

„— — jih ne pozna. Ali jih je bilo več?“

„Da, več jih je bilo.“

„Pa se saj niste dvobojevali?“

„Ne, ampak napadli so me in me hoteli umoriti.“

„Sveta Uršula, niti na Rodrigandi ni varno življenje? Pa rekli ste,“ je pripomnila poizvedujoče, „da jih nihče ne pozna. Torej so tudi drugi ljudje videli morilce?“

„Kastelan in dva vrtnarja.“

„In potem so zbežali?“

„Eden ali dva sta ušla; tri sem usmrtil, in četrtega smo ujeli. Kastelan ga bo takoj pripeljal.“

Pobožna dama je pobledela ko smrt. Od strahu je komaj stala in rekla zato s tresočim glasom:

„Oprostite, senor, ta vest me je tako pretresla, da mi je kar slabo postalo! Umoriti so Vas hoteli! O, da bi Bog kaznoval dotičnike! Tako sem slaba, da sedaj niti ne morem na sprehod iti.“

„Senora, ali Vas smem spremiti v Vašo sobo?“ je vprašal Strnad.

Prikimala je in se uprla nanj, kar bi sicer gotovo ne bila storila. Pa vsled strahu, da bi razkrili storilce, je zgubila v resnici vse svoje moči in se pošteno upirala na zdravnikovo roko.

Spremil jo je do vrat in se potem poslovil. Vesel je bil, da se je je znebil, kajti imel je neko antipatijo do te stare, pobožne dame. Vsa omamljena je vstopila v svojo sobo in se vsedla na divan. Kmalu pa je pozvonila in naročila služabnici, da naj pride senor Gasparino Kortejo takoj k njej.

Ni še minilo pet minut, ko je prišel njen zaveznik in se čudil, zakaj da se ji tako mudi.

„Poklicali ste me, Klarisa. Kaj pa imate, da se Vam tako mudi?“ je vprašal.

„Nesreča, zelo velika nesreča se je zgodila!“ je zaklicala.

„Kaka nesreča?“

„O, tako sem slaba, da komaj govorim!“ je tožila.

„Hm!“ je dejal mirno. „Saj še govorite, zato mi tudi lahko poveste, kaj da Vas tako zelo teži.“

„Nekaj strašnega je. Kaj, če nas razkrinkajo, senor!?“

„Za vraga, ne tarnajte, ampak govorite! Zakaj me tako vznemirjate s svojim javkanjem. Ali se je pripetila kaka nesreča, povejte vendar!“

„Torej, poslušajte! Tega doktor Strnada so napadli.“

„Kje?“

„V parku.“

Notar se je zadovoljno nasmehnil, in njegov teman obraz se je zjasnil. Mislil je, da se je napad posrečil, in zato dejal:

„In kaj sledi iz tega? To ni nikaka nesreča! Kdo Vam je pa povedal o napadu?“

„To je ravno, kar me vznemirja! če bi mi bil to kdo drugi povedal, bi bila mirno sklenila svoje roke in hvalila Božjo pravičnost; pa — — —“

„No, kaj pa? Govorite vendar, za vraga!“

„Pravil mi je sam o tem.“

„Kdo?“

„Doktor.“

„Doktor? Pač doktor Frankas!“

„Ne, ampak ta doktor Strnad.“

Notar se je prestašil, ko je slišal — doktor Strnad.

„Doktor Strnad? Nemogoče!“ je rekel vznemirjen.

„Nemogoče, pravite? O, to ni samo mogoče, ampak celo gola resnica je, senor. Tako sem se prestrašila, ko sem čula o tem, da me je moral celo ta človek, ki ga sovražim iz vse svoje duše, peljati v mojo sobo.“

„Stotisoč hudičev! je zaklel notar. „Torej ušel je?“

„Samo roko je imel malo ranjeno.“

„O, ti vragi! Jim bom že pokazal, kako se ravna z nožmi.“

„Žalibog, tega ne bodete mogli storiti.“

„Ne? Zakaj ne?“

„Tri je usmrtil, in četrti je vjet.“

„Prekleti hudič!“ je preklinjal notar in zaškripal z zobmi. „To je pa slaba! Mrtveci ne govorijo; ampak ta jetnik je nevaren!“

„Ali Vas lahko izda?“

„Seveda! Saj so me vsi videli; poznajo me, ker sem žnjimi govoril.“

„Oj, za Boga! Senor, zakaj ste bili tako neprevidni?!“

„Sedaj živ krst tega ne more več predrugačiti! Nikar me ne nadlegujte s takimi predbacivanji! Ni drugače, na kak način si moramo pomagati.“

„Oho! Ze vem, kako; in sicer samo na ta način je mogoče!“ je vskliknila naenkrat vzradoščena.

„Kako?“ jo je vprašal notar.

„Tega jetnika moramo oprostiti.“

„To se nam bo gotovo posrečilo; a čakati bomo morali ugodne prilike, in ne verjamem, da bode ta do tedaj molčal. Ker pride sodnijska komisija, ki bo stvar preiskala, šele jutri zjutraj, bo jetnik gotovo črez noč v graščini zaprt. Zato ga bomo lahko oprostili. A do tedaj nas bo mogoče že izdal.“

„Dati mu morate na skrivnem znamenje, da naj molči.“

„Saj res! Stvar me je tako osupnila, da na to niti mislil nisem. Nikomur se ne bode zdelo sumljivo, če grem v park in si ogledam kraj, kjer se je stvar vršila. Pa, za vraga! Ta Slovenec mi je ušel, drugič se mu pa ne bo posrečilo: sam proti tolikimi! Močan je kakor lev, zato ga bodem moral samo z zvijačo premagati.“

„Pa na kak način bodete to izvšili, da se tega vražjega Slovenca iznebimo?“ je vprašala pobožna sestra hlastno.

„Tega še sam ne vem, stvar moram še dobro premisliti,“ je odgovoril Klarisin zaveznik.

„Odstraniti moramo tega doktor Strnada na vsak način, če hočemo svoj namen doseči,“ je pripomnila dama odločno.

„Svoj namen moramo pa na vsak način doseči,“ je pritrdil notar, „zato se bom poslužil vsacega sredstva, ki nam zamore pomagati.“

Klarisa je prikimala, in notar je nadaljeval:

„Sedaj bom pa šel in si ogledal kraj, kjer so ga napadli.“

Nato je odšel in hitel v park, kamor je privrela že velika množica graščinskih uslužbencev, ki so zvedeli o nenavadnem dogodku, ki se je zgodil na Rodrigandi.

Tretje poglavje. Na pravem sledu.

— — —Prešlo je dokaj let,
Kar ta je pustil svet. — — —
Zdaj vrača se domov,— — —
— — — Prelepe mehke sanje
Objemljejo duhá. — — —

(Funtek.)

Kakor je senor Grasparino Kortejo dejal k svoji zaveznici, tako se je tudi zgodilo. One tri mrtvece so pustili v parku ležati in jih stražili, a jetnika so gnali v graščino. Ta je bil ravnoisti, s katerim se je notar danes pogajal. Blizu graščine ga je srečal notar. Korteju se je posrečilo, ne da bi ga bil kdo opazil, dati jetniku znamenje, naj molči. Brigant je takoj vedel, pri čem da je, mu prikimal, in njegov temnogledi obraz se je od veselja oblil z rudečico. Vedel je, da ga notar ne bode zapustil, če bo le molčal.

Ko je grof zvedel, da so njegovega gosta in zdravnika napadli, je bil tako vznemirjen, da ga je Silva le težko zopet pomirila; ukazal je, da se mora vsa stvar kar naj strožje preiskati.

Oni trije zdravniki so odpotovali še isti večer. Slutili so, kdo da je najel morilce, in uvideli, da morajo sedaj nekaj časa počakati, ker se je napad na doktor Strnada ponesrečil.

Strnad ni bil hudo ranjen. Imel je sicer roko cel teden obvezano, vendar ga to pri njegovem poklicu ni oviralo; še isti dan je nadaljeval operacijo. Komaj par dni je stanoval v gradu, in vendar so ga ljubili že vsi graščinski služabniki, zato so bili pa tudi zelo radovedni, kdo da je stregel po njegovem življenju. Žalibog, jetnik je trdovratno molčal. Povedal ni svojega imena, še manj pa, kdo ga je najel. Zato so morali čakati na izid sodnijske preiskave.

Najbolj sta se zanimala za ta dogodek kastelan in njegova žena. Sama sta sedela v svojem stanovanju in se pogovarjala. Gotovo bo zanimalo častite bralce, kako sta sodila ta dva poštena zakonska o tej stvari.

„Torej, moja ljuba Elvira, razložil ti bom vse natančno,“ je dejal Alimpo.

„Dobro, pa le zelo natančno, dragi Alimpo!“ mu je odgovorila Elvira.

Kastelan je vzel metlo v roko, pogledal pazno po sobi in potem začel:

„Če se dobro spominjam, jih je bilo pet. Misli si, da je prvi onale ura, drugi omara, tretji tista mizica, četrti tale viseča svetilka in peti je onile kovčeg tamle v kotu. — Ali me razumeš?“

„Prav dobro, ljubi Alimpo.“

„Torej dobro! Pet morilcev imava že. Treba nama je samo še doktor Strnada, katega bodo tile peteri napadli, in milostive kontese. Senor Strnad sem jaz, kontesa Silva si ti, moja dobra Elvira. Ali razumeš?“

„Razumem! Milostiva kontesa Silva sem jaz!“

Pri teh besedah se je vzravnala debela kastelanka kolikor mogoče kvišku in se potrudila, da bi se kretala grofovsko.

„Doktor Strnad sem in grem sedaj na lov,“ je nadaljeval kastelan, „in sedajle se zopet vračam domov, na rami imam pa dvocevsko.“

Pri teh besedah je položil metlo na ramo in potem zopet nadaljeval:

„V parku srečam potem tebe, moja ljuba Elvira, namreč našo milostivo konteso Silvo. Priklonim se ji seveda, in ona tudi meni.“

Sedaj se je svoji ženi globoko in častitljivo priklonil in prisilil tudi njo, da se je zbog svoje debelosti priklonila. Potem pa je dejal:

„Medtem ko se drug drugemu prikloniva, me pa napade pet morilcev. Prvi, torej ura, skoči k meni in mi hoče zasaditi nož v prsi; a jaz zgrabim svojo puško, namerim, in že leži mrtev na tleh — — — pok!“

Vzel je metlo z rame, nameril ih ustrelil na ta način, da je z ustnicami glasno poknil. Potem je nadaljeval:

„Sedaj prite drugi, torej omara, zopet z nožem proti meni. A jaz ga hitro ustrelim — — — pok! Kar pride tretji, onale mizica. Ker pa puška ni več nabasana, jo obrnem in ga z butom ubijem.“

Obrnil je metlo in udaril močno po mizici.

„Naenkrat zagledam četrtega, namreč svetilko. Ustreliti ne morem, udariti ne morem, ker je svetilka že tako blizu, da ne morem več s puško zamahniti; zato ga moram udariti s pestjo tako močno, da omedli, takole približno — — —“

Z levico je prijel svetilko, z desnico pa je zamahnil ter udaril — in črepinje so se vsule na tla. Dobrega kastelana je njegova burna fantazija tako zmešala, da je zamenjal abstraktno in konkretno življenje.

„Moj ljubi Alimpo,“ je rekla kastelanka, „kaj pa vendar počenjaš!“

„Le mirna bodi, moja dobra Elvira,“ je dejal Alimpo. „Sedaj si milostiva kontesa Silva, in ta nima s svetilko ničesar opraviti. Saj sem moral vendar četrtega ubiti, ker mi je zasadil nož v roko.“

„Pravzaprav imaš prav,“ mu je pritrdila; „pa vendar je škoda za lepo svetilko. A ker si jo ubil zavoljo našega ljubega senor Strnada, pa naj bo v božjem imenu.“

„Da, Elvira, samo zavoljo njega sem jo ubil. Njemu na ljubo bi storil tudi še marsikaj druzega. V parku sem se oborožil kar s štirimi nožmi, da bi te hudobneže zabodel.“

„Ti?“ ga je vprašala začudeno.

„Da, jaz tvoj Alimpo!“ ji je odgovoril ponosmo.

„Sveta Mati božja! S štirimi nožmi! Koga si pa hotel zabosti?“

„Tiste morilce, ki so zbežali, če bi se bili vrnili.“

„Moj Bog!“ je klicala in zaploskala z rokama. „Človek! Moj mož! Alimpo! Tak divjak si! Kar po krvi te žeja! Glej, da se ne premakneš več od mene! Paziti moram nate, kajti vedno postajaš bolj hrabrega in drznega značaja.“

„Seveda, saj to je tudi treba!“ je dejal Alimpo in si ponosno pogladil svoje močne brke, ki so mu pod nosom ravno črez usta visele, kajti konce svojih brk si je vedno obril, ker jih ni vihal.

„Pojdi vendar, moja ljuba Elvira, v orožarnico in mi prinesi meč starega viteza Arbikolta de Rodriganda.“

„Meč naj prinesem? Tisti dolgi, velikanski meč?“ je vprašala začudeno. „Čemu pa?“

„Ker bom stražil danes ponoči jetnika.“

„Ali noriš?!“ je zaklicala. „Jetnika bos stražil? Pri njegovih vratih boš stal, z mečem v rokah? Če pa uide! Tako lahkomišljeno se podajaš v smrtno nevarnost? Kar z vso silo se hočeš žrtvovati za druge, moj dobri Alimpo?“

„Ne, tega ne bom storil. Pa vendar mi prinesi meč! Jetnik bo v kleti, a stražil ga bom z mečem tule v svoji sobi. Če vdre vrata, me saj videl ne bo. Če bi pa prišel slučajno potem v sobo, bo gotovo zbežal, ko bo zagledal meč, razun če je posebno krvoločen. Sedaj bom pa šel s hlapci pogledat, če klučavnica in zapahi dobro drže.“

Nato je odšel in ni slutil, da se nahajajo v graščini ljudje, pred katerimi niso varne tudi najmočnejše ključavnice in celo zidovi ne.

Ob istem času je prišla k grofu, pri katerem je bil ravno doktor Strnad, radostno iznenadena kontesa Silva.

„Moj dragi oče, prinašam ti zelo veselo vest,“ je začela.

„Kaj pa je?“

„Ravnokar sem dobila pismo, katerega ti moram prebrati.“

„Torej beri, če dovoli senor Strnad,“ je dejal grof prijazno.

„O, seveda bo dovolil!“ je odgovorila. „Torej poslušaj!“

Brala je naslednje:

„Moja draga Silva!

Takoj po včerajšnem pismu ti moram tele vrstice pisati. Moj oče je prestavljen kot konzul v Mehiko. Nemudoma mora odpotovati, in jaz grem seveda žnjim. Prej te moram pa še enkrat videti. Zato pridem v Rodrigando, pripeljem se pojutrašnjem. Če moreš, pridi po mene v Pons, tam bom pol ure počivala.

Sporoči milostivemu grofu moj poklon, in bodi srčno pozdravljena od tvoje

Eme Lindzej.“

„Ali ni to prav vesela in prijetna vest, moj dragi oče?“ je vprašala, ko je prebrala pisemce.

„Seveda, moj otrok,“ ji je odgovoril grof.

Potem se je pa obrnil proti zdravniku in rekel:

„Mis Ema Lindzej je namreč hči sir Henrika Lindzeja, grofa Notingvela, ki je živel več let v Madridu, tam sta se tudi dami seznanili.“

„Ali mi dovoliš, da se peljem jutri zjutraj v Pons po Emo?“ je vprašala Silva svojega očeta.

„Seveda, dovolim!“ ji je odgovoril. „Mislim, da je jutri v Ponsu ravno velik semenj. Dobro bi bilo, če bi šel s teboj kastelan, moj otrok.“

„To bom pa imela hrabrega kavalirja in branitelja,“ se je smejala Silva.

Rad bi se bil ponudil Strnad, vendar tega prvič zaraditega ni mogel storiti, ker bi se to ne bilo strinjalo z družabnimi razmerami, in drugič ni mogel prepustiti bolnega grofa samega sebi; zaraditega ni izgovoril besed, ki jili je imel že na ustnicah. — —

Kmalu potem, ko, so že vsi v graščini spali, sta se plazila dva moža na tihem k ječi, kjer je bil jetnik zaprt. Bila sta grof Alfonzo in notar Kortejo. Pred vratmi sta stala dva služabnika, ki sta stražila roparja. Ko sta prišla tja blizu, je ostal notar vzadaj, a grof je šel z glasnim korakom naprej, tako da sta ga slišala stražnika že od daleč. Klaverno sta sedela na tleh, in poleg njih je gorela mala svetilka. Ko sta spoznala svojega mladega gospoda, sta častitljivo vstala.

„Torej v tejle celici je ta hajduk?“ je vprašal.

„Da, v tejle,“ je odgovoril eden izmed njih.

„Mislim, da ga dobro stražita! Če vama uide, tedaj nikar ne upajta, da bi vama prizanesel. Dajta mi svetilko sem.“

Hotel je prižgati smodko, pri tem je pa nalašč napačno prijel in sunil strežaju svetilko iz rok, tako da je padla na tla, ugasnila in se ubila.

„Nerodnež!“ se je jezil. „Poberi svetilko, da jo prižgem.“

Medtem se je sklonil hitro na tla in pobral neopazovan svetilko. Služabnika sta brezuspešno tipala po tleh, grof se je glasno nad njima kregal, a notar se je na tihem priplazil, odprl previdno vrata in stopil v ječo. Grof Alfonzo je stal tako, da služabnika nista ničesar zapazila, in ko ga je notar nalahko sunil in mu dal steni znamenje, da se je stvar posrečila, je položil zopet na tihoma svetilko na tla in stopil malo nazaj.

„Ali bo že kmalu, naj vama grem mogoče pomagat?“ se je jezil.

„Jo že imam, don Alfonzo,“ je vzkliknil tedaj eden izmed njiju. „Pa olje se je razlilo.“

„Torej pojdita po drugo. Do tedaj bo že še bombaž gorel.“

Nato je segel v žep po žveplenko in prižgal svetilko. Potem je odprl vrata, kajti notar je zapahe zopet na tihem zaprl, in posvetil v ječo. To je storil tako, da služabnika nista mogla v ječo pogledati.

„Ta duša spi, ali se pa navlašč tako dela,“ je dejal in vrata zopet zaprl. „Najbolje je, da ga pustimo v miru!“

Potem se je počasi obrnil in šel po stopnjicah navzgor.

Medtem se je pa notar z jetnikom splazil iz ječe.

Neopazovana sta prišla iz graščine in šla na tihem tja v temno noč. Slednjič, ko sta bila prepričana, da jih nihče več ne zasači, se je notar vstavil in osorno dejal: „Dečko, izvrstno si izvršil svojo nalogo. Ali naj ti izplačam plačilo?“

„Oprostite, senor!“ je odgovoril ropar. „Vsakomur se lahko ponesreči kako podjetje.“

„Pa saj tako važno ne! Mislim, da mi je poslal Kapitano same strahopetneže.“

Brigant je stopil korak bližje in rekel z mirnim, vendar zelo ostrim glasom:

„Gospod, nikar me ne razžalite!“

„Hm! če jih toliko enega samega napade, in ga še ne premorejo, tedaj so strahopetneži!“

„Le počasi, senor! Zakaj se ga pa sami ne lotite!? Kdor je z drugim cel božji dan skupaj in ima desetkrat na dan priložnost, da bi se ga znebil, in se potem obrne še na druge, ta j e strahopetnež! Le dobro si zapomnite to, senor! Vi niste niti Kapitano, niti kak drugi, ki me ima pravico ošteti, zato tudi ne pustim, da bi mi rekli najmanjšo žal besedico. Niti za pičico niste boljši od mene; če Vas izdam, ste zgubljeni, zato Vam svetujem, da ste previdni in me nikar ne razžalite. Ni jeden izmed mojih tovarišev ni strahopetnež.“

„Zakaj ga pa potem niste premagali?“

„Kdo bi si bil mislil, da je tak orjak, senor, verjemite mi, močan je kakor sam vrag!“

„Saj vas je bila vendar cela jata!“

„A naročili ste nam, da ga smemo napasti samo z nožmi. Dober strel je več vreden, ko vsako drugo orožje, a streljati ste nam prepovedali, in zato ste sami krivi, da se je napad ponesrečil.“

„A tako!“ se je zakrohotal notar. „Mogoče boš še celo zahteval, da naj tl izplačam ostalo osoto, ker ste storili svojo dolžnost, kakor praviš.“

„Vsekakor jo tudi zahtevam! Vi sami ste krivi, in moji tovariši so mrtvi. Plačati morate na vsak način.“

„Preden ni ta slovenski doktor mrtev, ne plačam vinarja!“

„Le poskusite sami, — mogoče se Vam posreči!“

„Zato sem vas najel!“ se je jezil notar.

„Sedaj ne več, senor! Ravnali smo se po Vašem navodilu. Da je pa bilo to navodilo slabo, in se je stvar ponesrečila, tega nismo mi krivi. Zahtevam denar. Če mi ne plačate takoj, bodete morali pa pozneje še več plačati, kajti Kapitano bo zahteval visoko odškodnino za ubite tovariše, ki so mrtvi samo po Vaši krivdi.“

„Vrag vas vzemi vse skupaj, lopovi ste!“

„Torej dobro, ubogam in grem!“ se je smejal ropar zasmehljivo in v trenutku izginil v temni noči.

Kaj tacega pa advokat vendar-le ni pričakoval. Klical je tako glasno, kolikor je smel glede na previdnost, a nihče se ni oglasil. Vsled tega je bil v največji zadregi. Kaj bo, če ga bodo brigantje izdali? Potem je vse zgubljeno, vsi njegovi naklepi, za kojih uresničenje dela že toliko let, se bodo zrušili. Zakaj se je pravzaprav trudil celo svoje življenje?

V skrbeh se je vrnil v graščino in legel spat, a ni se mogel pomiriti. Vsakdo bi mislil, da zaraditega ni mogel spati, ker mu je očitala njegova slaba vest vse njegove hudobije, — o ne, vesti ta vražji človek niti imel ni, premišljeval je samo, kako naj se izogne preteči nevarnosti.

Celo noč ni zatisnil očesa, in proti jutru je čul v graščini nekak nemir. Služabniki so letali semtertja in med sdbo govorili. Vsled tega je slutil, da se je pripetilo nekaj posebnega. Uganil je vzrok seveda takoj, in počasi vstal. Komaj se je začel oblačiti; kar potrka nekdo na vrata njegove spalnice, in strežaj, ki mu je navadno stregel, je vprašal zunaj pred vratmi:

„Senor Kortejo, ali še ležite?“

„Še,“ je odgovoril notar zaradi previdnosti.

„Tedaj pa hitro vstanite! Don Emanuel želi z Vami govoriti.“

„Na vse zgodaj!? Kaj pa je?“

„Nekaj zelo neprijetnega se je pripetilo.“

„Kaj pa?“

„Ropar je ponoči ušel.“

„Nemogoče!“ je zaklical prisiljeno po svoji navadi. „Takoj pridem.“

Niso pretekle še dve minute, ko je potem zapustil svojo sobo in šel k grofu. Pri njem so bili grofica Silva, pobožna sestra Klarisa in mladi grof Alfonzo.

„Senor, ali ste že zvedeli, kaj da se je zgodilo?“ ga je vprašal don Emanuel.

„Že,“ je odgovoril notar. „Mislim, da se le motite.“

„Ne motimo se ne; ropar je v resnici ušel!“

„To je nemogoče! Saj sta ga vendar dva moža strogo stražila.“

„In vendar je ušel, ali pravzaprav, izginil je brez sledu in sicer na tako čudežen način, da tega kar razumeti ne moremo.“

„Hm!“ je godrnjal notar in se delal kot bi bil skrajno začuden. „Ali Vam je don Alfonzo povedal, da je bil sam ponoči v ječi, in se prepričal če je dovolj varna?“

„Seveda mi je povedal. Moj sin je ječo preiskal in videl, da je ropar na tleli ležal in spal.“

„Torej so mu pa strežaji pomagali uiti. Drugače si tega ne morem raztolmačiti.“

„Tega ne verjamem, ker sta se oba tako zelo začudila, da ne morem dvomiti o njihovi nedolžnosti.“

„Tudi jaz sem prepričana, da ta dva nista kriva,“ je pripomnila Silva sočutno. „Ti ljudje so zvesti; to dobro vem.“

„Pa povejte mi, moja milostiva kontesa, kako sta potem mogla roparja brez njihove vednosti in pomoči iz ječe uiti?“ je vprašal odvetnik.

„To bo dognala že preiskava. Oče Vas je poklical posebno zaraditega, da bi se je udeležili.“

„Upajmo, da ne bo brez vspeha! Takoj bom šel na lice mesta.“

Preiskava je bila, kakor je bilo pričakovati, brez vsacega najmanjšega vspeha.

Tudi Strnad se je zbudil vsled nemira, ki je bil v celi graščini. Ko je stopil na hodnik, je naletel na malega kastelana, kateremu se je bralo začudenje na obrazu.

„Senor, ali ste že zvedeli?“ je vprašal v eni sapi.

„Kaj pa?“

„Da je ta lopov, ta morilec ušel?“

„Kaj pravite? To je nemogoče!“ je zaklical zdravnik, ves iznenaden.

„O, lahko mogoče, senor!“ je odgovoril kastelan. „Ušel je in je že davno črez hribe in doline; to pravi moja Elvira tudi!“

„Pa kako vendar? Kako se mu je moglo posrečiti, da je ušel?“

„Tega nihče ne ve, senor, celo moja Elvira ne!“

„Ali ga niso stražili?“

„Seveda so ga! Postavil sem k vratom dva hlapca kot stražnika. Tudi milostivi grof Alfonzo je bil pri njih in se prepričal, če sta dovolj pozorna. Videl je, da je bil jetnik v ječi in spal. A danes zjutraj, ko sta stražnika odprla ječo, da bi jetniku dala vode, ga ni bilo nikjer.“

„To je pa res čudežno! Stvar se mi zdi zelo sumljiva. Na vsak način se mora zadeva natančno preiskati. Če je ta človek ušel, tedaj ni upanja, da bi zvedeli kaj natančnejšega o včerašnjem napadu!“

„Žalibog, senor! Prišla bo komisija, da bi stvar natačno preiskala, in glavna oseba, morilec nam je ušel. Resje sitno, da celo sramotno je za nas; to pravi moja Elvira tudi. Pa kaj stojim pravzaprav tu, ko se mi vendar tako zelo mudi! Hiteti moram, kajti konje že napregajo, spremiti moram dobro konteso Silvo v Pons.“

Nato je odhitel, kajti danes je imel predvsem zelo častno nalogo in dolžnost, spremljati svojo mlado gospodarico, in jo med potom obvarovati s svojim močnim varstvom vsake nesreče. Na to je bil ponosen; mišice njegovega malega telesa so se napele, in čutil je v sebi levovo moč. In akoravno ni opasal meča starih pradedov, imel se je vendar za naj zvestejšega in naj hrabrejšega viteza najlepše kontese v celi lepi Španiji. Sicer pa, kar se tiče meča, bi se mu tudi ne bilo posrečilo, opasati ga okoli pasu, kajti meč je bil skoraj tako dolg, kot on sam velik. — — —

V Ponsu je bil danes ravno letni semenj, in zato se ne smemo čuditi, da so bile vse ceste in pota, ki so vodila po tej okolici, že na vse zgodaj zelo živahne. Španci so sicer resnega značaja, a kadar imajo priložnost uživati in se malo razvedriti, takrat uživajo življenje v polni meri.

Od vzhodne strani sta korakala proti mestu dva moža. Izogibala sta se glavne ceste in hodila samo po takih potih, kjer jih ni srečavalo mnogo ljudi. Ob ramenih sta imela vsak dolgo pirenejsko puško, za pasom pa samokrese in nože. Videlo se jima je, da nista kaj posebno miroljubnega značaja. Okoli vratu je imel vsak z vrvico pritrjen črn platnen zavitek. Če bi bil to platno razgrnil, bi bil takoj spoznal, da je to krinka, ki ima spredaj izrezani dve luknji za oči. Take krinke so imeli brigantje, ko so napadli v graščinskem parku v Rodrigandi doktor Strnada, zato tudi ni težko uganiti, da sta ta dva z onimi v zvezi.

Res je bil eden izmed njih oni ropar, ki je ušel z notarjevo pomočjo, a drugi je bil tisti, ki je pri napadu na zdravnika izginil v goščavi. Prvi, ki je notarja tako nepričakovano in v toliki zadregi zapustil, je šel dalje po polju, da se je izognil vasi Rodrigandi, potem je pa zavil na pot, ki pelje v Pons. Ta pot je vodila ravno na nasprotno stran kakor ona, ki je peljala v gorovje, zato je bil tukaj na varnem, kajti če so zločinca zasledovali, so šli gotovo proti goram.

Zato je pa šel tudi precej brez skrbi počasi dalje, kar stopi pred njega v temni noči črna postava.

„Stoj!“ se je zaslišal glas, in puškin petelin se je sprožil. „Ustavi se, in odloži svoje orožje!“

Brigant se je na prvi trenstek ustrašil, a v hipu je spoznal glas. Bil je njegov tovariš, ki je doktor Strnadu ušel. Zato je odgovoril:

„Nikar se ne šali, Žvanito! Nimam niti zlata niti srebra, da celo deseti del ubogega maravedija ne; kajti ti prokleti vragi tam v graščini so mi vse do vinarja vzeli.“

„Henrikord, a ti si tu?“ je zaklical napadalec, in poznalo se mu je na glasu, da je bil veselo iznenaden. „Tristo živih vragov, kako pa prideš ti semkaj?“

„Peš, kakor vidiš!“

„To ti pa že rad verjamen, da te niso z dvema paroma konj sem pripeljali!“ se je smejal Žvanito. „Mislil sem, da so te utaknili v luknjo in te bodo jutri prepeljati na sodnijo?“

„Prav imaš, to so tudi hoteli zmenoj storiti, a zmešal sem jim štreno.“

„Ušel si jim?“

„Seveda! Ali morda misliš, da so me sami izpustili, kaj?“

„Tako bedast pač nisem, da bi kaj tacega mislil. Pa povej mi vendar, kakp se ti je godilo.“

Nato mu je začel Henrikord pripovedati, in povedal je vse, kar je od včeraj do danes doživel, potem je pa vprašal svojega tovariša:

„Sedaj pa še ti povej, kako vendar sem prideš! Kaj pa delaš tu pravzaprav?“

„Saj si videl! Prežim na kak majhen plen.“

„Kako, da si tako nepreviden!“

„A, kaj to!“

„Zakaj se nisi vrnil h Kapitanu?“

„Zakaj? Še vprašaš me! Vendar ne gre, da bi tebe kar meni nič tebi nič zapustil!“

„Ali res? Zaradi mene se nisi vrnil?“

„Seveda; sveti Jakob mi bodi priča, da je to res! Ko je ta slovenski slon tako neusmiljeno po nas udrihal, in ste padali drugi na tla kakor snopje, tedaj sem se skril v grmovje in šel najprvo tja, kjer smo skrili svoje orožje, puške in krinke. Zgrabil sem vso ropotijo in bežal. Pozneje sem šel pa na skrivnem poslušat. Tedaj sem zvedel, da so tebe ujeli in te vtaknili v ječo, in da so drugi tovariši mrtvi. Zvedel sem tudi, da te mislijo jutri prepeljati na sodnijo. Trdno sem sklenil, da te osvobodim. Hotel sem nanje čakati; mislil sem si, pet pušk imam in torej desetkrat lahko vstrelim. Črez noč sem se vlegel tukajle ob poti spat. Ko sem te slišal prihajati, sem mislil, da je kak bogat kmet iz Rodrigande, kateremu bi ne bilo napačno pobrati iz žepov cekine in mu porezati srebrnih gumbov. Pa, varal sem se; pravzaprav mi je pa tako še ljubše. Kaj bodeva pa sedaj ukrenila?“

„Vrniti se mislim h Kapitanu.“

„Ali imaš čudne misli!“ je dejal Žvanito.

„Zakaj ne bi se vrnil?“

„Saj brez mene tudi lahko izhaja.“

„Seveda lahko izhaja brez tebe, ampak pomisli, da ima Kapitano pravico in oblast do tebe.“

„To je že minulo. Prav ozmerjal me bo, ker se je napad ponesrečil, druzega nič. In gotovo desetkrat nam odtrga naš roparski delež.“

„Hm, če ne bo še kaj hujšega!“ je godrnjal Henrikord. „Prav imaš, Žvanito; a vbogati morava vendarle.“

„Nimava vzroka.“

„Saj sva mu vendar svestobo prisegla.“

„Kaj to! Roparskemu načelniku ni treba biti zvest, tudi če se mu priseže. Storil bom tako, kakor pravijo trgovci: postal bom sam svoj.“

„Reči hočeš, začel boš naš roparski posel na svojo roko izvrševati?“

„Tako je.“

„Sam?“

„Čisto sam! Če hočeš pa še ti z menój, mi je tudi prav?“

„Jaz tudi s teboj? Hm!“

„Le premisli stvar natančno, Henrikord! Od vsega, kar prinesemo, dobi Kapitano vedno največji in najboljši del; sam ve vse skrivnosti, vsa skrivna pota in zvijače; a trudimo se pa le samo mi; samo mi smo vedno v nevarnosti pred ječo in vislicami, a on sedi lepo doma in zapoveduje. Dobro veš, koliko vsoto je dobil za umor tega Slovenca. Radoveden sem, koliko nam bo dal?“

„Par ubogih cenikov. Prav imaš!“

„Mar si ne znamo zaslužiti sami cele vsote? Na primer, če vjamemo kakega bogatega plemenitaša, tedaj nam bo moral plačati tako veliko vsoto za svojo osvobodenje, da bodemo potem bogati gospodje.“

„Za vraga, resnico govoriš, Žvanito! A zapustiti morava to okolico, kajti če naju Kapitano dobi v svojo pest, sva zgubljena.“

„Bodeva šla pa črez Ebro. Vendar si morava zaslužiti še preje malo vsotico za med potjo. Danes je v Ponsu velik semenj, in marsikoga bova srečala, ki ima polne žepe; gotovo znava denar porabiti bolje ko vsakdo drugi. Ali greš z menój?“

„Grem, če mora že na vsak način tako biti! Praviš, da imaš puške?“

„One puške in samokrese imam, katere smo morali odložiti, ko smo napadli onega slovenskega zdravnika samo z nožmi. Slučajno imam tudi še dva noža; jednega lahko vzameš, če hočeš.“

„Pa vseh pušk in samokresov vendar ne smeva vzeti s seboj, ker bi bilo preveč sumljivo!“

„Nikar ne skrbi! Kar ne rabiva, bodeva skrila za kako drugo priložnost. Najprvo si morava pa poiskati kako zatišje, kjer bova lahko brez skrbi prenočila.“

Na ta način sta se združila tovariša. Prenočila sta na prostem v gozdu. Drugo jutro sta potem orožje, kar ga nista rabila, zakopala in šla proti Ponsu.

Nista imela namena, iti v mesto, kajti to bi bilo prenevarno; sklenila sta zato, da se bodeta skrila v kako zatišje in čakala, dokler ne pride kdo mimo, ki bo imel toliko vsoto denarja s seboj, da bodeta žnjo izhajala vsaj nekaj časa.

Skrila sta se za gosto grmovje, in marsikdo je šel mimo, ne da bi se bila zato zmenila, kajti videlo se jim je, da nima nihče izmed njih kaj prida cenikov v mošnji.

Kar zaslišita od daleč klopot podkev in lahko drdranje voza; Henrikord je pomolil svojo glavo skozi grmovje, a hipoma se je ves prestrašen zopet umaknil.

„Kaj ti pa je? Kdo pa je?“ je vprašal Žvanito.

„Za vraga, sem se vstrašil!“ je odgovoril Henrikord. „To je senora!“

„Katera senora?“

„Z Rodrigande. Tista senora, katero je spremljal oni Slovenec, ki smo ga napadli.“

„Res? Če ni vrag, to morava pa dobiti!“

Zgrabil je puško in pogledal skozi grmovje, a ves iznenaden se je zopet hitro skril.

„Res, ona je bila!“ je dejal. „Pa tako hitro so dirjali mimo, da niti vstreliti nisem mogel.“

„Vstreliti nisi mogel, Žvanito?“ je vprašal Henrikord. „Pa saj nisi hotel nje vstreliti?“

„Kaj pa še! Konje sem hotel, ne pa nje. Če bi bil vstrelil konja, bi se bili morali vstaviti in se vdati.“

„To pa že, to! Sveta Madona, res prokleto sramotno se mi zdi, tako lepo žensko, ki je brez vsake pomoči, kar meni nič tebi nič vstreliti. Tistadva služabnika bi bila kmalu pomirila. Kočijažu sem bral iz obraza, da ni junak, a drugi je bil senor kastelan, kakor ga je včeraj nekdo imenoval. Tak strahopetnež je, da se zboji vsake muhe. Prepričan sem, da ima senora pri sebi več denarja, kakor marsikdo drugi, ki pride tule mimo. Kaj misliš, ali bi se ne splačalo, da jo zvečer počakava?“

„Bi se, bi,“ je pritrdil Žvanito. „Boljšega plena si niti poželeti ne moreva. Konje bova vstrelila, in sicer ti pripreženega, jaz pa druzega. Vse drugo bova pa storila tako, kakor bo ravno za dotični slučaj najbolj primerno.“

Medtem, ko sta se tadva o svojem naklepu pogovarjala, je drdrala ekvipaža grofice de Rodriganda v diru proti mestu. Silva je vedela, da pride njena prijateljica s pošto, in ker je bilo do tedaj še precej časa, je ukazala kočijažu, da naj zapelje v hotel Lokanda, ki se veljal za najboljšo gostilno v celem mestecu.

Ko so tjakoj dospeli, je prepustila kastelanu in kočijažu, da poskrbita za konje, in šla v sobane, v katerih je navadno stanovala, kadar se je mudila v Ponsu. Dotične sobe so bile sicer vže oddane, a gostilničar je poskrbel, da je grofica vendar ta čas, ko je čakala na pošto, lahko v njih bivala.“

Ko je došel črez pol ure poštni voz, v katerega je bilo vpreženih tri pare mul, v mestece, čakala sta že kastelan in kočijaž v poštni veži, da sprejmeta gosta in ga peljeta k svoji gospodarici.

Poštni voz, ki je bil velik kakor Noetova barka, se je le počasi izpraznil svoje vsebine, in šele nazadnje je izstopila tudi dama, ki je imela črez obraz gost pajčolan in bila zavita v sivo suknjo za potovanje, tako da je bilo mogoče spoznati samo to, da je srednje postave in finega, samozavestnega nastopa. Kastelan je meril vse potnike brezuspešno od nog do glave, sedaj pa je stopil k tej dami, se ponižno in globoko priklonil ter dejal:

„Dober dan želim — bodite pozdravljeni! Kajne, Vi ste mis Ema, senora ledi Lindzej?“

Kratek smeh, ki je zvenel kakor čisto zlato, se je zaslišal skozi pajčolan, kakor da bi bil zažvrgolel škrjanček kratko pesmico, in potem je odgovorila na čudno kastelanovo vprašanje:

„Da, moj prijatelj, Ema Lindzej sem. In kdo ste Vi?“

„O, dona ledi senora, jaz sem senor Ivan Alimpo, kastelan v graščini Rodriganda. To pravi moja Elvira tudi.“

In zopet je kratko, melodično zažvrgolela, kajti zadnje besede našega hrabrega kastelana so damo radostno razveselile, in potem je vprašala:

„Kdo pa je ta dobra Elvira?“

„Ta Elvira je moja gospa, mis Ema, senora Lindzej.“

„A tako! Pa bodite tako prijazni in povejte mi, ali ste sami po mene prišli?“

„O ne, ledi Lindzej, dona! Tudi moja milostiva kontesa je tu. Vstavila se je v eni izmed prvih lokand in Vas pričakuje, da Vas vsprejme in pozdravi.“

„Tedaj me pa peljite k nej, senor Alimpo.“

Kastelan je namignil kočijažu, da naj poskrbi za prtljago, in je potem ponosno korakal pred Angležinjo, da ji pokaže pot. Dobri Alimpo je že sedaj dobro vedel, da se mu bo ta „mis ledi Ema senora Lindzej“ zelo prikupila, in ji bode skazoval vso čast. Tako ponosna ni bila, kakor marsikatera španska doma; njen smeh je bil tako sladek kakor petje senice, njen glas je donel tako čudežno polno in čisto, kakor da bi ga bil kak velik glasbenik za navlašč tako vglasil, da sega vsem ljudem globoko v srce.

Silva je stala pri oknu in videla prijateljico prihajati. Hitela ji je nasproti. Ravno pred vratmi sta se srečali. Tuja dama se privzdignila sedaj svoj pajčolan, in Alimpo je zrl v tako čudežno mil, plavovlas dekliški obraz, da je popolnoma pozabil oditi, in bil prisoten ko sta se deklici za vsprejem poljubili. Šele ko ga je njegova gospodarica po strani temno pogledala, se je spomnil, da se to ne spodobi in da mora oditi. Hitro se je obrnil in se povrnil v vežo, kjer je srečal ravno kočijaža, ki je prav težko nesel gospodičino prtljago.

„O sveta Madona! to ti je bil obraz!“ je zaklical kastelan ves razburjen.

„Kak obraz?“ je vprašal hlapec.

„In to oko!“

„Čigavo?“

„Tako višnjevo, tako modro, oh, še bolj ko nebo!“

„No, kaj pa je?“ je vprašal kočijaž, ki ni vedel, kaj da mu je pravzaprav.

„In ti lasje! Oh, tak las.“

„Jamo jeden las? Hm!“

„Kakor zlato! Ne, še bolj zlato kakor zlató! In ta poljub! Grom in strela, oh, če bi ga bil saj jaz dobil namesto senore — hm! Ja! Kaj pa stojiš pravzaprav tu in me zijaš? Glej, da spraviš kovčeg in škatlje na voz, in ne brigaj se za stvari, katerih niti ne razumeš ne.“

Dobri Alimpo je namreč šele sedaj zapazil, da strmi kočijaž z odprtimi usti pred njim, in posluša njegove srčne skrivnosti. Ostro ga je pogledal in se obrnil, da bi bil v bližini, če bi ga njegova gospodarica potrebovala.

Če bi bil kdo sedaj poslušal ti dve deklici, bi v resnici ne bi bil vedel, katera izmed njih je lepša od druge. Naša Angležkinja ni bila jedna izmed onih dolgih, suhih, koščenih in dolgozobih ledij, pred katerimi dežela ni varna. Odložila je pajčolan in suknjo in stala pred nami kakor zakleta kraljičina, ali pa meluzina, ki hoče vsa srca zase pridobiti. Bila je krasotica, in ni ga slikarja ali pisatelja, ki bi jo zamogel saj približno vredno naslikati.

Pozdravili sta se in se pogovorili o najvažnejših stvareh. Sedaj sta sloneli pri oknu, se veselo razgovarjali in opazovali živahno življenje, ki se je razvilo na trgu pred njunimi očmi. Kar vstane Angležkinja in pokaže s prstom skozi okno rekoč:

„Poglej, Silva, kdo pa je to?“

„Oh, nek častnik! Huzarski oficir!“

„Ali ga poznaš?“

„Ne. Grotovo ni Španec; kakor sodim po uniformi, je Francoz.“

Bil je Mariano, ki je na poti v Rodrigando, prišel skozi Pons. Kdor ga je videl v lepi huzarski uniformi, kako je sedel ponosno in varno na ognjevitem žrebcu, ta bi ne bil nikoli slutil, da je ta mlad mož vzgojen med roparji. Brigant, ki je bil preoblečen za služabnika, je jahal za njim v predpisani oddaljenosti.

Jahal je proti lokandi, da bi se malo okrepčal, in se konji nekoliko odpočili; pa ravno vprek pred njim je stal precejšen voz, na katerem je lastnik prodajal jabolka. Namesto, da bi se bil temu vozu izognil, pognal je Marijano svojega vranca kvišku in skočil tako elegantno in lahko črez voz, kakor da bi bil komaj tri pedi visok.

„Krasno!“ je vskliknila Silva in zaploskala z rokami.

„Ta pa zna jahati!“ je dejala Ema in občudovala s svojimi svetlimi očmi krasnega mladeniča.

Marijano se je ozrl na hišo, v kateri se je mislil vstaviti, in nehoté je pogledal na okno, kjer sta stali deklici. Videli ste, kako se je stresel, kakor da bi bila strela veselja vanj treščila, videli ste celo, kako je nehote nategnil vajeti, kakor da bi se bil hotel vstaviti, a takoj se je zopet vzravnal. Še enkrat je pogledal hitro kakor blisk na okno in potem je skočil s konja.

„Ali si videla?“ je vprašala Ema, in rudečica jo je oblila.

„Kaj pa, moj srček?“

„Da je pogledal náte!“

„Náme? O ne. Náte je pogledal, náte.“

„O ne, náte.“

„Ne, ne, náte. Videla sem čisto natančno.“

„To je nemogoče!“ se je smehljala Angležkinja, skoraj v zadregi. „Tako krasna si, tako ponosna, vsakdo mora le náte pogledati.“

„Ali ne veš, moja ljuba Ema, da si mnogo lepša, kakor jaz! Ne verjameš tega? Če ne, ti bom pa dokazala.“

„S čem pa, Silva? Res, radovedna sem.“

„Odloči nas sodnik.“

„Oh, to je pa res prekrasno!“ se je smejala Angležinja. „Kdo pa bo sodnik v tej zavedi? Menda vsaj ne ta dobri senor Alimpo, ki me imenuje: mis senora Ema dona ledi Lindzej?“

„Ta gotovo ne, moja predraga. Naš Alimpo je zelo zvest služabnik, katerega ti vseskozi priporočam, za tako težko nalogo sodnika pa vendarle ni; brez „svoje Elvire“ nima samostojne sodbe. Imamo pa nekoga druzega v graščini Rodrigandi, ki ti bo povedal, da si lepša od mene.“

„Kdo pa?“

„Naš zdravnik.“

„Zdravnik? Kaj se razume zdravnik na lepoto! Ima svoje tinkture, miksture in mazila, in o teh lahko sodi.“

Ema je povedala to tako lepo in ljubko in je svoj fini nosek tako rafinirano zaničljivo zavihala, da se je Silva morala smejati, potem pa je hitro odgovorila:

„Saj ni treba, da bi zdravnik vedno mislil na svoja mazila, doktor Strnad je —“

„Strnad?“ ji je posegla prijateljica v besedo. „Strnad je slovensko ime. Nekoč si mi vendar pravila, da se piše vaš zdravnik Cijeli?“

„Res je; a tega Cijelija je moj oče odslovil. Misli si, moja preljuba Ema, oče bo zopet ozdravel in videl.“

Angležinja je pogledala kvišku in videla, kako se je oko njene prijateljice od veselja zasvetilo.

„Ali je to še mogoče?“ je vprašala. „Oh, kaka sreča! Povej, povej mi hitro, Silva!“

„Vse ti bom povedala, a ne tukaj, ampak med potjo v vozu. Glejva, da oče ne bo predolgo čakal, veseli se že, da te bo pozdravil in sprejel.“

Nato je zaukazala Alimpu, da naj kočijaž napreže, in črez par minut sta zapustili svojo sobo, da stopita na voz.

Zunaj pred vhodom v vežo sta stala konja onih dveh huzarjev. Marijano je vstopil v gostilnico in zahteval merico vina; a pil ni, niti na misel mu ni prišlo, da bi pil, kajti videl je pred seboj samo one prekrasno modre oči, ki so ga tako odkritosrčno in z občudovanjem pogledale. One oči so ga tako zmešale, da niti zapazil ni, da stoji pred hotelom graščinska ekvipaža.

Kar zasliši pred vratmi klopot podkev. Hitro vstane in pogleda skozi okno. In zagledal je ekvipažo, v katero je ravno vpregal kočijaž konje. Kakor bi ga udarila električna iskra, se je stresel po celem životu. V skoku je bil pri oknu in si ogledal voz in njegovo okovo. Zagazil je na njem srebezn grb z zlato grofovsko krono in pod grbom črki R. in S.

Z roko se je prijel za glavo, vsa kri mu je šinila v sence, in srce mu je bílo hitrejše. Pred seboj je videl uresničene svoje sanje! Njegove sanje torej vendar niso bile samo sanje, ampak resnica. Nekako neskončno veselje spreletavalo je njegovo telo, in njegovi živci so bili razburjeni; vendar se je kmalu pomiril in namignil krčmarju.

„Čegav je ta voz?“ ga je vprašal.

„To je ekvipaža grofa Emanuela de Rodriganda,“ mu je odgovoril gostilničar.

„— de Rodriganda?“ je ponovil Marijano počasi in tiho. „In kaj pomeni S?“

„Don se imenuje Emanuel de Rodriganda-Sevila. Dama, ki je ravnokar vstopila, je njegova hči, kontesa Silva.“

„Ah! In druga?“

„Je pa tujka. Kastelan, senor Ivan Alimpo, mi je pravil, da je kontesina prijateljica, neka Angležinja, ki je prišla v Rodrigando samo na obisk.“

Nato je krčmar odšel; Marijano pa je ostal na mestu. Zrl je skozi okno in ni vedel, kaj da naj pravzaprav gleda, ali prekrasen obrazek Angležinje, ali grb, ki se mu je zdel kakor črke svetega evangelija. Obe dami sta se vsedli v voz; krčmar je hitel ven in se ponižno poslovil, tedaj pa je Ema pogledala na okno, kjer je stal huzarski častnik, njen pogled se je srečal z Marijanovim, in rudečica je oblila njen mili obrazek. Kočijaž je pognal konje, in voz je oddrdzal.

Marijano se je prijel zopet za glavo. Ali čuje ali samo sanja? Ne, prepričan je, da je vse resnica, zato pa tudi ni hotel sanjariti in se muditi. Vrgel je nekaj novcev na mizo in hitel ven.

„Naprej!“ je dejal in skočil na vranca.

„Že?“ je vprašal služabnik in se čudil, kam da se tako mudi.

Marijano mu ni odgovoril na njegovo vprašanje, in služabnik je moral hiteti, da ni zgubil poročnika, ki je dirjal po ozki ulici naprej, izpred očij.

Šele potem, ko je prišel Marijano precej daleč izven mesta in zagledal pred seboj v precejšnji oddaljenosti ekvipažo, je jahal počasneje. Njegova razburjenost se je polegla in začel je trezno premišljevati. Mogoče je pa vendarle vse skupaj samo slučaj? Gotovo je na svetu več plemenitih rodovin, ki imajo črki S. in R. v svojem grbu! Zakaj dirja pravzaprav, kakor bi bil besen, za vozom? V Rodrigando je bil itak namenjen, in dame bo gotovo še videl, tudi če jih zgubi sedaj izpred očij!

Zato je jahal počasneje in ekvipaža je zginila za nekim ovinkom. Kar se strese ves prestrašen; nekdo je vstrelil — — drugič! Ravno za onim novinkom se je dim dvakrat pokadil. Pa sáj ni nihče streljal na ekvipažo?!

Pognal je konja z ostrogami in dirjal naprej. Komaj eno minuto po onih dveh strelih je dospel do ovinka in videl, kaj da se je bilo zgodilo.

Grofin voz je stal sredi ceste in pred njim sta ležala oba konja, ki sta bila vstreljena v glavo. Vzadaj pod voz se je skril kočijaž in se tresel od strahu kakor šiba na vodi, in o hrabrem kastelanu Ivan Alimpu ni bilo ne duha ne sluha. Spredaj na vozu je stal mož, ki je imel črez obraz črno krinko, in je meril s samokresom na dame, poleg njega na tleh pa je stal drugi in ravno nameril s puško.

Ko sta zaslišala zakrinkana moža za svojim hrbtom klopot konjskih kopit sta se ozrla prestrašena nehoté nazaj.

„Za vraga!“ je zamrmral Henrikord, ki je Marijana takoj spoznal.

„Kaj nas ta briga!“ je zaklical Žvanito. „Na tla žnjim! Vstrelim ga!“

Nameril je na Marijana in vstrelil. A Marijano je bil previden. Ko je počil strel, se je nagnil v stran in krogla je švignila mimo njega. Kot bi trenil z očmi, je zgrabil svojo sabljo in dejal:

„Vrag te vzemi, lopov!“

Objednem je zavihtel in preklal roparju črepinjo, tako da se je zgrudil mrtev na tla. Vdaril je s tako silo, da je zlomil sabljo; zato je potegnil Marijano izza pasa samokres, skočil s konja in pomeril drugemu roparju v prsi. Namesto, da bi se bil udal, zgrabil je ropar za svoje orožje; zato je Marijano sprožil, in Henrikord je ležal mrtev na tleh. Krogla mu je šla ravno skozi sence.

„Tako, sedaj imata svoje plačilo,“ je dejal mladenič, se obrnil proti damam in se globoko poklonil. „Ali ste mogoče ranjeni, moje dame?“

Kakor mlad bog je stal pred njima in imel še samokres v rokah. Ema je molčala, a rudečica je oblila njen obraz. Silva pa se je hitro zopet pomirila in odgovorila:

„Ne, hvalabogu ranjeni nisva, kajti ravno o pravem času ste prišli in ste nas obvarovali nesreče. Najprisrčnejši se Vam zahvaljujeva, senor. Jaz sem kontesa de Rodriganda, in ta je moja prijateljica, Ema Lindzej.“

Marijano se je najuljudnejše priklonil in odgovoril:

„Moje ime je Alfred de Lotrevil, moje dame. Ali mi dovolite, da me doleti ta sreča, da Vam pomagam?“

„Kakor vidim, nam žalibog ne preostaja druzega,“ se je nasmehnila Silva, „kajti moja dva služabnika sta zginila brez vsacega sledu.“

„Oho,“ se je smejal Marijano, „jeden tiči zadaj pod vozom. Dečko, pojdi vendar malo bližje!“

Kočijaž je vstal izpod voza, kjer je preje čepel, in stopil počasi in v največji zadregi pred častnika.

„Zakaj si se skril, namesto da bi pomagal svoji, gospodi?“ je vprašal Marijano.

„Oh, senor, saj sem ležal pod vozom,“ je odgovoril kočijaž.

„Imaš prav, pa zakaj si ležal pod vozom? Tako močan človek kakor ti se mora deset takih postopačev lotiti!“

„Senor, to tudi znam; pa mislil sem samo, da bi me malo vstrelili. Sicer je pa senor Ivan isto storil.“

„Kdo je to?“

„Naš kastelan.“

„Kje pa je?“

„Tamle za onim grmom tiči.“

Pri teh besedah je pokazal na neko grmovje, za katerim je šele sedaj hrabri kastdan počasi vstajal. Vlegel se je z obrazom na tla, da bi cele nesreče ne videl. Ko pa je sedaj previdno sem pogledal in spoznal, da ni nikake nevarnosti več, skočil je hitro na noge, skrčil svoje roke v pesti in prišel sem.

„Oh, kontesa,“ je zaklical, „mislim, da nas hočejo celo napasti! Kje so ti lopovi? Zmlel in zmečkal jih bodem!“

Marijano je hotel odgovoriti, a beseda mu je zastala, ko je zagledal Alimpa. Zdelo se mu je, da je tega moža že nekje videl? Tega majhnega človeka, ta strahopeten obraz, to čudno bradico!

Namesto Marijana pa je hitro odgovorila Silva:

„Prepozno si prišel, da bi ga zmlel. Preje ne bi bil smel bežati.“

„Bežati? Ali sem bežal, moja milostiva kontesa?“ je vprašal v zadregi.

„Seveda! In skril si se tudi!“

„Skril? Pravzaprav je res, pa saj sem se moral.“

„Tako? Zakaj pa?“

„Vstreliti se nisem pustil, ampak zbežal sem in se skril, da bi Vam lahko pozneje pomagal.“

„Čudezna je tvoja metoda, po kateri si nas hotel rešiti!“ se je smejala Silva. „Žalibog, da prideš prepozno s svojo pomočjo. Oba ležita že na tleh mrtva. Kdo sta vendar le?“

Marijanov služabnik je skočil s konja, stopil k mrtvecema in jima potegnil krinke z obraza. Obraz onega roparja, kateremu je preklal Mariano s sabljo glavo, je bil tako zelo krvav, da ga ni bilo mogoče spoznati; ko je pa potegnil krinko drugemu z obraza, je zaklical kastelan:

„Sveta Lavreta, to je oni ropar, ki nam je ušel! Ali ga spoznate, dona Silva?“

„Saj je res!“ je pritrdila grofica. „O, kazen ga je hitro doletela.“

Dobro, da se je razgovarjala Silva o tej stvari z Alimpom in ni imela časa, da bi medtém opazovala oba huzarja. Oba sta se sklonila k mrtevcu, in služabnik je dejal na tiho:

„Za vraga, to je naš Henrikord.“

„Pst! Glej, da nihče ničesar ne zapazi!“ ga je svaril Marijano.

Potem je zopet vstal in vprašal grofico:

„Dona, tega človeka poznate?“

„Poznam. Bil je jeden izmed neke roparske družbe, ki je napadla nekega gospoda iz graščine.“

„Njega so vjeli, štirje so bili ubiti, in samo jeden je zbežal.“

Mladenič je svarljivo pogledal svojega služabnika in potem brezpomenbno dejal:

„Mogoče, da je drugi tisti, ki je ušel. Treba je, da se stvar takoj naznani!“

„Kje pa, senor?“

„V Ponsu, kajti ta okolica spada še pod mesto.“

„In mi? Kaj hočemo storiti z mojim vozom in z ubogimi konji?“

„Vas nikakor ne smemo s to sitno zavedo nadalje zadrževati. Prosim, dovolite mi, da Vas peljem v Rodrigando?“

„O, prav rada, senor! Pa konjev nimamo!“

„Saj imamo dva, jaz imam jednega, in moj služabnik jednega. Vpregli jih bodemo in se odtod odpeljali, medtem pa bodo moj služabnik in Vaši ljudje tu ostali, da bodo stvar naznanili in mrtvece stražili, dokler ne pridejo pónje. Potem naj si pa najamejo kak voz in naj pridejo za nami.“

„Tako bo najbojše, senor,“ je pritrdila Silva. „Hitro izprezite mrtva konja in vprežita z njihovim jermenjem ta dva,“ je zaukazala potem služabnikom. „Mene na tem mestu že kar mrazi.“

Kmalu sta bila Marijanova konja vprežena, in častnik je skočil na voz. Sedaj je stopil kastelan k vozu in prosil:

„Moja milostiva kontesa, prosim, skazite mi veliko milost?“

„Kaj pa hočete?“

„Povejte moji Elviri, da me niso vstrelili, ampak da smo zmagali!“

„Bom že, Alimpo,“ mu je obljubila kontesa.

Skoraj bi bil spustil Marijano vajeti iz rok. Elvira, Alimpo, to so vendar bila imena, katera je imel vedno v spominu. Ali je res na pravem sledu?

„Takoj bom stvar naznanil,“ je dejal kastelan. „Tak roparski napad se móra sodniji naznaniti.“

Sedaj šele se je Marijano spomnil, in kar kurja slepota se mu je delala pred očmi. Ta Alimpo je bil oni mož, ki ga je tolikokrat pestoval in na kolenih gugal. Vendar ni imel časa, da bi o tem nadalje razmišljeval, kajti grofica ga je naprosila, da naj požene konje.

Kastelan je zrl tako dolgo za vozom, dokler mu ni zginil za ovinkom izpred očij, potem se je pa obrnil proti huzarju in ga vprašal:

„Kajné, Vi ste častnikov služabnik?“

„Sem.“

„Ali smem zvedeti, kako se piše?“

„Poročnik Alfred de Lotrevil je.“

„Torej Francoz?“

„Da, Francoz! Naš regiment je v Parizu.“

„Vendar govorite tako gladko katalonsko, kakor bi bili tu doma. Kaj pa delate na Španskem?“

„Hm, tega Vam pravzaprav ne morem povedati,“ je odgovoril Marijanov služabnik ponosno. „Prišla sva sem zaradi neke diplomatske zadeve.“

„Oh!“ je zaklical Alimpo. „Vaš poročnik je torej diplomat!“

„Seveda.“

„Grom in strela, ta ti je pa kavelj! Tako mlad je še in je že doplomat. Poleg tega pa še tak častnik, da moraš imeti vso spoštovanje do njega. Poglejte vendar, kako je zdrobil temu človeku glavo!“

Nato se je pa obrnil proti kočijažu in vprašal: „Ali si natančno pogledal tega senor poročnika de Lotrevíl?“

„Sem.“

„In kaj si zapazil?“

„Ničesar!“

„Oh, nekaj si moral pa vendarle zapaziti!“

„Kaj pa?“

„Kako dolgo že služiš pri našem milostivem grofu?“

„Že črez trideset let.“

„Torej si ga poznal tudi že, ko je bil še v mlajših letih?“

„Seveda!“

„Torej dobro. Spomni se torej na one čase in primerjaj našega grofa s tem poročnikom de Lotrevil. Ali kaj zapaziš?“

„Ničesar!“ je odgovoril kočijaž in zmajal z glavo.

„En osel si, veš! Razumeš?“

„Razumem,“ je odgovoril kočijaž dobrovoljno in se pri tem tako zadovoljno nasmejal, kakor bi mu bil povedal največjo uljudnost.

Medtem pa je drdral voz proti Rodrigandi.

Silva je premišljevala, kdo da je roparje pravzaprav najel. Ema pa je v enomer zrla v mladeniča, ki je sedel pred njo. Hitro kakor blisk je premagal roparja! In kako je žarelo pri tem njegovo oko! Zamižala je, da bi si ga natančnejše predstavljala.

Tako so vsi celo pot molčali, dokler ni dospel voz v vas in zavil proti graščini. Pred visokim graščinskim portalom pa je stal suh mož, ki jih je prav začudeno opazoval.

„Kdo je ta mož?“ je vprašala Ema.

„Naš oskrbnik, senor Gasparino,“ je odgovorila Silva.

Tudi Marijano je čul to ime; Gasparino, je pravil umirajoči berač, se je imenoval oni mož, na čegar povelje so njega zamenjali. In tam nad graščinskim portalom je zagledal velik, v kamen vsekan grb z grofovsko krono in začetnimi črkami R. in S.

Veliko in bogato graščinsko poslopje je naredilo nanj nek poseben vtis, zdelo se mu je, da je na mestu, od koder izvirajo vse njegove sanje o mladosti. Skočil je z voza z občutkom, da se začne z današnjim dnem popolnoma nova doba njegovega življenja.

Četrto poglavje. Človeški rop.

Prejasna ko zora nebesna
Devojka je ljubljena vstala,
Ko da se je v rosi skopala,
Posula jo z rožami vesna.

Ko solnčni bi žarki blesteli,
Zlatijo mi lasci se njeni,
In ko bi plameni ognjeni
V nedolžnih očeh zažareli.

Nje lici — dva cveta zardela,
In dušica njena je čista,
Ko lilija je belolista,
Na tihi poljani vzcvetela.

(Demeter.)

Medtem ko se je vstavil voz pred graščino, in je skočil častnik z voza, da bi pomagal damam izstopiti, ker ni bilo ravno nikjer nobenega služabnika, je stal notar pod vhodom v park in opazoval neprenehoma s temnim pogledom postavo mladega moža.

„Kaj pa je to?“ je godrnjal. „Kdo je ta človek? Kaka podobnost! Ravno tak je kakor grof Emanuel pred tridesetimi leti! Ali je to samo slučaj, ali pa kaj druzega?“

Častnik ga je pogledal samo mimogrede ostro in poizvednjoče, in vendar je zapazil notar, da ga je pogledal zaničljivo in vprašajoče, zdel se mu je ta pogled nékam nevaren.

Dame so izstopile in hitele po širokih, prostih stopnjicah navzgor. Notar pa je pristopil s prijaznim nasmehom k njima, se globoko priklonil in dejal grofici:

„Srečen sem vseskozi, da Vas smem prvi pozdraviti! Prosim, milostiva kontesa, za prijaznost, predstavite me gospodi?“

„Prav rada,“ je odgovorila Silva.

Ko je imenovala potem ime Gasparino Kortejo, pogledal je častnik zopet notarja prav ostro. Ko je pa notar slišal ime Alfred de Lotrevil, pomirili so se zopet njegovi živci, in njegov srepi jastrebov pogled se je vsaj malo ublažil. Oficir je bil Francoz, — podobnost zamore biti torej samo slučajna.

Sedaj šele so zapazili v graščini prihod ekvipaže, in grof Alfonzo, doktor Strnad in sestra Klarisa so prišli nasproti, da sprejmó in pozdravijo goste. Seveda so takoj zapazili, da so vpreženi tuji konji, in Alfonzo je vprašal, kaj da je vzrok temu čudnemu dogodku.

„Senor de Lotrevil je bil tako prijazen in nam posodil svoje konje, ker so naše vstrelili,“ je dejala Silva.

„Vstrelili?“ je vprašal odvetnik začudeno. „Kako to? Kdo jih je pa vstrelil?“

„Tisti mož, ki nam je danes ponoči ušel.“

Nato je povedala Silva ves dokodek, in vsi poslušalci so se čudili in se toplo zanimali. Vsi so se najprisrčnejše zahvalili mlademu častniku za njegovo hrabrost, in še celo Kortejo mu je podal roko. Bil je vesel, da sta ona dva briganta mrtva, kajti sedaj se mu vsaj ni treba bati prič njegovega zločina. In dejal je: „Ta zadeva se mora najstrožje in nemudoma preiskati, kajti sodnijska komisija je že prišla, in državni pravdnik iz Barcelone je ravno pri milostivemu grofu. Gospodje morajo samo še konteso zaslišati, potem je preiskava in zaslišanje prid o včerašnjem napadu končano, in gospodje se zopet lahko takoj odpeljejo v Pons.“

Nato so šli k grofu, pri katerem je bil ravno nadsodnik. Grof Emanuel je sprejel najprisrčnejše prijateljico svoje hčere in se kar najtoplejše zahvalil poročniku, ker je rešil damam življenje.

„O, prosim,“ se je branil Marijano, „to vendar ni bilo tako veliko junaštvo, če sem sploh kaj rešil, tedaj, sem samo denar, nikakor pa ne življenja častitih dam.“

„Ne, ne,“ je ugovarjala Silva, „v resnici ste nama rešili življenje, za katero se Vam moramo zahvaliti, kajti denarja jim nisva hotele izročiti, in zato sta nas roparja ravno mislila ustreliti. Senor, mislite si, da ste pri nas doma. Na nobeden način ne pustimo, da bi kaj kmalu šli z Rodrigande!“

Marijano se je branil in dejal:

„Če sem Vas spremil v Rodrigando, sem storil samo svojo dolžnost, nikakor pa ne smem zlorabljati Vaše dobrotljivosti.“

„S tem vendar ničesar ne zlorabljate,“ je rekel grof hitro. „Samo tem hvaležnejši Vam bodemo, če vsprejmete naše povabilo. Prepričan sem, da se bodete gotovo pri nas od svojega potovanja odpočili. Silva Vam bo takoj pokazala Vaše sobane.“

Te besede grof ni govoril samo iz gole prijaznosti in uljudnosti. Bil je slep in častnika ni mogel videti, ampak slišal je njegov glas, in ta glas se mu je zdel nekako čudežen, česar si pa slepec ni mogel razložili, kar ga je pa navdajalo z nekako sladko milino.

Notar pa je stal poleg in primerjal podobnost obeh mož. Neka notranja moč mu je rekla, da je ta podobnost nekaj zelo nenavadnega, in zato je sklenil na tihem, da bode strogo pazil.

Ko se je gospoda črez nekaj časa ločila, pokazal je neki služabnik poročniku njemu odkazano stanovanje. Obstojalo je iz treh soban, iz vsprejemne-, pisalne- in spalne-sobe. V delalnici je odložil svojo sabljo in stopil potem v spalnico, da bi se umil. Tam je bila ravno kastelanka, ki je šla pogledat, če je vse v redu, kjer jo je Marijano zasačil.

Ko je čula korake se je obrnila proti vratam. Čula je, da je novi gost francoski častnik in zato se mu je hotela prav ponižno in globoko prikloniti. Ko je pa zagledala njegov obraz — je pozabila na priklon. Debelo in začudeno ga je pogledala in zaklicala:

„Moj Bog; Bog mi pomagaj! Grof Emanuel!“

Ta vsklik je storil na Marijana tak vtis, da je stopil nehoté par korakov nazaj. Gospo, ki je stala pred njim, je poznal. V njenem naročju je ležal in ji zrl mnogokrat v njego dobrovoljno, tolsto obličje.

„Elvira! Kajne, Vi ste kastelanka Elvira?“

„Sem,“ je odgovorila in se oddahnila. „Ali me poznate, senor?“

„Poznam.“

„Odkod?“

„Vaš mož je o Vas pripovedal. Pa povejte mi vendar, zakaj ste me imenovali grof Emanuel?“

„Senor, to je čudežno! Ravno taki, res ravno taki ste kakor stari grof Emanuel, ko je bil dvajset let star.“

„Res? Potem je to slučaj, ki se včasih v naravi pripeti.“

„Pa tako natančno, kakor da bi Vas izrezal! O če bi moj Alimpo to videl!“

„Saj me je že videl!“

„Saj res, saj ste rekli, da je o meni pripovedoval.“

„Ali Vam je kontesa Silva sporočila pozdrav?“

„Njegov pozdrav? Ne. Ali mi ga je sporočil?“

„Seveda.“

Tedaj se je njen obraz še bolj razšišil, in dejala je vsa srečna:

„Ja, tak je! Pozdrav mi je sporočil, o, zelo lepo je to! Kaj Vam je pa druzega naročil?“

„Da ni vstreljen.“

„Moj Bog, saj res, služabnik mi je pravil o roparskem napadu. To je dobro za našo milostivo konteso, da je bil moj Alimpo zraven, da jo je obvaroval pred vsako nesrečo.“

„Seveda, seveda,“ se je nasmejal Marijano, „naročil mi je, da je zelo hrabro zmagal.“

„To pa že rada verjamen, to pa to! Moj Alimpo je hraber; včasih je celo skrajno drzen; moram bolj nanj paziti! Senor, pokazati Vam moram našo galerijo slik, kjer visi podoba našega grofa. Ravno istega leta se je dal slikati, v katerem je bil rojen mali don Alfonzo. Videli bodete, da ste podobni tej sliki tako zelo, kakor krajcar krajcarju. Vendar se preje malo odpočijte. Borili ste se z roparji in gotovo ste prav zelo utrujeni.“

Nato je hotela oditi, a Marijano jo je poklical nazaj in dejal:

„Ostanite, senora; vendar nimate mogoče časa, da bi mi odgovorili na par vprašanj?“

„Za Vas, senor, imam vedno čas,“ je odgovorila kastelanka. „Vam in senor Strnadu bi ne mogla odreči nobene prošnje.“

„Tistega slovenskega zdravnika mislite, kajne?“

„Da.“

„Kak pa je ta mož?“

„O, tak mož, tak mož — — ja, skoraj bi rekla tako priden kakor moj Alimpo. Prišel je iz Pariza in bo našemu grofu ozdravil slepoto. Najslavnejši zdravniki so se mu morali umakniti. Včeraj so ga roparji napadli.“

„Čul sem že o tem napadu. Ali nihče ne ve vzroka, zakaj da so ga hoteli usmrtiti?“

„Nihče.“

„Ali ima mogoče kakega sovražnika?“

„On? Da bi imel kakega sovražnika? Ne, gotovo ne! Njega mora vendar vsak človek rad imeti.“

Marijano je mnogo premišljeval o napadu na zdravnika. Ni dvoma o tem, da ne bi bil Kapitano zraven potem mora biti pa vendar še nekdo drugi, ki želi, da zdravnik umre, in ki Kapitanu za to plača. Ta graščina Rodriganda je res polna skrivnosti, ki se morajo vendar prej ali slej razkriti.

„Mislim, da bom ostal nekaj časa tu,“ je nadaljeval Marijano, „in zato mi bodete gotovo oprostili, če se hočem seznamiti z razmerami onih oseb, ki v graščini stanujejo. Ali Vas smem prositi malo pojasnila v tej zadevi?“

„Prosim, prosim, sehor. Vedno sem pripravljena za vsako pojasnilo.“

„Jako prijazni ste! V prvi vrsti prosim o šenov Gasparinu Korteju. Kak človek je ta?“

„Če hočem biti odkritosrčna, don poročnik, Vam moram reči, da nihče zanj ne mara. Dolgo časa je že kot grofov oskrbnik v službi in ima vse premoženje v rokah. Ponosen je in temnogled, in vsakdo ve, da obrača zaupanje, ki mu, ga skazuje stari grof, v svojo korist. To pravi moj Alimpo tudi.“

„In potem Dona Klarisa?“ je vprašal Marijano.

„Ta je redovnica in stanuje pri nas že dolgo kot kontesina duena. Pobožna je in občuje najrajše z Grasparinom. Tudi nje ne mara nihče.“

„Kaj pa je z mladim grofom?“

„Komaj par dni je šele tu. Bil je v Mehiki.“

„Kako dolgo?“

„Bil je še deček, ko so poslali ponj.“

„Oh, to je pa res čudno, da pošlje grof svojega edinega sina še kot dečka tako daleč črez morje v deželo, kjer ni nihče varen svojega življenja.“

„O, senor, grof je imel že gotove vzroke, zakaj da je to storil.“

„Ali jih mogoče lahko zvem!?“

„Seveda, senor, saj je splošno znamo; to pravi moj Alimpo tudi. Grofov stric, ki se je imenoval don Ferdinando, ni sledil svojemu očetu, ker je bil mlajši sin; šel je s svojo dedščino v Mehiko, kjer je nakupil več posestev in je postal s časom tako bogat, da sam ni vedel, koliko da ima. Ker je bil neoženjen in ni imel otrok, je odločil, da naj mlajši sin našega grofa, ki je imel takrat dva sina, vse njegovo premoženje podeduje. A stavil je pogoj, da mu ga mora dati milostivi grof v vzgojo. Don Emanuel je privolil zaradi neizmernega premoženja, ker bi ga ugrabili drugače tuji ljudje.“

„Dečka so poslali torej v Mehiko?“

„Da, v Mehiko.“

„Kdaj je bilo to?“

„O, še prav natančno se spominjam, kajti bilo je ravno na rojstni dan mojega Alimpa, ko so prišli po dečka, namreč dne prvega oktobra 18**.“

Marijano je vedno bolj strmel, in kri mu je silila v glavo, vendar se je premagoval in vprašal:

„Dečku je bilo torej ime Alfonzo?“

„Da, Alfonzo.“

„In poslali so ponj, pravite?“

„Da.“

„Kóga pa?“

„Don Ferdinandovega nadzornika, ki se je pripeljal navlašč zato sem.“

„Kako se je pa pisal?“

„Petro Karpéles. Zapomnila sem si ime natančno, ker se tako smešno glasi.“

„Ali je bil še kdo z dečkom?“

„Samo gospa, ki je bila njegova dojilka.“

„Kako se je pa pisala?“

„Marija Hermájek.“

„Kje se je pa Petro Karpéles ukrcal?“

„V Barceloni. Grof in grofica sta ga tja spremila, in jaz sem bila tndi žnjimi.“

„Ali sta spremila dečka tudi na ladjo?“

„Ne. Ker je bil vihar, ladja ni mogla odjadrati; zato je ostal Meksikanec še dve noči v neki gostilni.“

„V kateri gostilni?“

„„Pri velikem možu“.“

Vse to se je ujemalo do pičice z izpovedjo umrlega berača! Marijano se je komaj premagoval, tako ga je to razburilo. Vendar se je delal, kakor bi ga stvar nadalje ne zanimala, in vprašal je kolikor mogoče hladnokrvno:

„Ali je bil senor Kortejo že takrat pri grofu v službi?“

„Že.“

„Ali je oženjen?“

„Bil je nekdaj.“

„Ali ima kaj otrok?“

„Nima.“

„Hm, mogoče veste, ima kake bližnje sorodnike, ki imajo otroke?“

„Nima niti sorodnikov niti znancev.“

„Ali don Ferdinando v Mehiki še živi?“

„Ne več; dve leti je, odkar je umrl.“

„In Alfonzo je podedoval njegovo premoženje?“

„Da, senor. Postal je neizmerno bogat.“

„Rekli ste, da je imel don Emanuel dva sina?“

„Dva sina je imel, dva. A starejši je kmalu potem umrl, ko je šel Alfonzo v Mehiko. Bil je v Madridu, da bi postal častnik, pa zbolel je na mrzlici in umrl. Zato je Alfonzo sedaj edini sin in bo podedoval grofovsko krono.“

„Zdi se mi, da je ta Alfonzo senor Gasparinu in doni Klarisi zelo podoben.“

„Oh, senor, ali ste Vi tudi to zapazili?“

„Podobnost je tako velika, da se mora zapaziti.“

„Res je, res. To pravi moj Alimpo tudi.“

„Ali je don Alfonzo priljubljen?“

„Ne. Bil je tako srčkan deček, imela sem ga zelo rada in sem ga mnogokrat v svojem naročju pestovala, a v Mehiki je postal ves drugačen. S Kortejom in Klariso občuje mnogo več kakor s svojim očetom in svojo sestro.“

„Hm! In ta dona Ema Lindzej?“

„Je neka Angležinja, katero naša kontesa zelo ljubi. Njen oče je zelo bogat, a druzega ne vem o nji.“

„Zvedel sem torej, kar sem hotel. Prav lepa hvala Vam, senora!“

„Dovolite, senor, da Vas tudi jaz nekaj vprašam?“

„Prosim.“

„Ali ste mogoče kaj v sorodu z rodovino Rodriganda?“

„Ne. Pišem se Lotrevil.“

„Ali je mogoče rodovina Lotrevil sorodna z rodovino Kordobila? Milostiva grofica, mati naše kontese, je bila namreč iz rodovine Kordobila!“

„Ne, nismo nič sorodni s to rodovino.“

„Potem si pa Vaše podobnosti ne morem razložiti!“ je dejala kastejanka. „Sedaj mi pa še povejte, če pride moj Alimpo kmalu zopet domov.“

„Gotovo še danes.“

„Hvala lepa, senor! Sedaj moram pa iti. Če hočete z menoj govoriti ali če želite postrežbe, pa sámo pozvonite.“

Nato jo odšla. Marijam o pa je bil skrajno razburjen in korakal po sobi semtertjd. Kar je zvedel, je zadostovalo, da je razburkalo zadnjo kapljico njegove krvi. Če so se njegove nade izpolnile, tedaj je pravi dedič graščine Rodriganda, sin grofa Emanuela in brat prekrasne grofice Silve. In tega Alfonza so samo podtaknili; odkod da je in čegav, to ve samo notar. Mogoče ve tudi Kapitano kaj natančnejšega o celi stvari.

Pa zakaj ga je Kapitano pravzaprav poslal v Rodrigando? Tega Marijano na nobeden način ni mogel razumeti. Če je res grofov sin, tedaj je vendar nevarno, pošiljati ga v negovo obližje, ker lahko kak slučaj vso skrivnost razodene.

Medtem ko je Marijano o tem premišljeval, sedela sta dva druga skupaj in se pogovarjala o taisti zadevi, namreč Gasparino Kortejo in sestra Klarisa.

„Velik kamen se mi je odvalil od srca,“ je priznal notar, „odkar vem, da sta roparja mrtva. Ta poročnik mi ni mogel storiti večje usluge, kakor da jih je ubil.“

„A njegova podobnost je zelo pomenljiva!“ je dejala sestra.

„Vsakdo jo mora opaziti! Kar vstrašil sem se, ko sem ga zagledal!“

„Jaz tudi. Kdor vidi Alfonza in njega poleg grofa, gotovo misli, da je ta poročnik grofov sin.“

„To je pa uganka. Da bi si bila samo slučajno tako zelo podobna, to se mi pa res čudno zdi.“

„Mogoče je pa Kapitano —“

„Kaj pa mislite, senora! Ropar ne bo nikoli tako nepreviden. Samo še jeden slučaj bi bil mogoč.“

„Kateri?“

„Mogoče so dečka, ki smo ga dali brigantom, tudi zamenjali. In Kapitano misli, da ima še mojega, a v resnici ima pa popolnoma tujega.

„In deček, katerega so na ta način dvakrat zamenjali, naj bi bil ta poročnik?“

„Da.“

„Kako je potem mogoče, da pride ta deček na Francosko v rodovino de Lotrevil?“

„Vrag si ga vedi! Na svetu se marsikaj zgodi, česar bi človek nikoli ne bi mislil.“

„Premeténi moramo biti in o tem častniku poizvedovati. Saj nam je dal Gospod Bog zvijačo zato, da bodemo premagali svoje nasprotnike,“ je rekla redovnica svetlohlinsko.

„E kaj! Zato ni treba posebne zvijače. Mladega in neizkušenega človeka se kmalu ugonobi. Skušal bom, da si pridobim njegovo zaupanje in potem bom lahko vse zvedel.“

„Ali ve Kapitano, čigavega sina da je takrat zamenjal?“

„Ne.“

„Potem je pa vendarle mogoče, da bi bil ta poročnik pravi Rodriganda. Mogoče ga je poslal ropar iz gotovih vzrokov za častnika preoblečenega v Rodrigando?“

„To je nemogoče. Ta častnik ni vzgojen med roparji; to se spozna na prvi pogled. Tacega nastopa, te elegantnosti in finosti, tega se ni mogoče naučiti med roparji. Kakor sem spoznal iz njegovega govora, nima navadne vzgoje, ampak je zelo izobražen. Ne, — brigant gotovo ni!“

„Če natančno premislim, pridem do istega sklepa. Kajti če bi bil oni deček, ki smo ga izročili Kapitanu, bi ne bil vbil danes svojih tovarišev.“

„To je vzrok, ki me malo pomiri. Vendar smo bili takrat zelo neprevidni, da nismo zahtevali, da naj dečka usmrtijo. Kdor je mrtev, molči in ne more nikomur več škodovati.“

„Še bolj neprevidni pa ste bili Vi, senor, ker ste podpisali Kapitunu ono pismo. Skoraj bi ne mogla verjeti, da more storiti jurist tako bedarijo.“

„Saj me je vendar imel y svojih pesteh, moja draga Klarisa!“

„Tega ne morem nikakor razumeti. Ropar gotovo ne bo šel k sodniku in Vas zatožil.“

„Tega ne; ampak ropar gre h grofu in mu dav njegovega pravega sina nazaj. Ona izjava mi ne bode nikoli škodovala. Ropar bo izmolzel žnjo k večjem še kako vsotico denarja iz mene.“

„Kako more dati grofu dečka nazaj, če niti ne ve, čegav otrok da je.“

„Tega res ne ve; to se pravi, zamolčal sem mu ime. A brigantje imajo dober nos. Mogoče je poizvedoval o tej zadevi. In iz tega, ker se je branil dečka usmrtiti, sklepam, da sluti, čegav sin da je. Sicer je pa stvar zelo jednostavna: če si bode domišljeval, da mi je nevaren, ga bom pa vstrelil.“

„Res je, moj dragi,“ je dejala sestra in zvila svoje hinavske oči, „dolžnost otrok božjih je, da oprosti svet tega mrčesa in golazni, ki leze v prahu in smeteh. Kaj pa mislite o tej angleški ledi! V resnici, krasotica je!“

„Res krasotica prve vrste!“

„In to ste mi povedali z tako razburjenim glasom! Upam, da mi ta mis ne bo postala nevarna!“

„Tega se pa le nikar ne boj. Saj veš, da si jedina, ki me pozna od te moje najslabejše strani.“

„In jaz sem imela vedno potrpljenje s tvojimi slabimi lastnostimi. Ali bi se ne prileglo, moj ljubček, če bi sedaj malo uživala človeške slabosti? Bog nam je dal ljubezen, da je olepšal žnjo ta pregrešni svet, in nepokorščina proti božji volji bi bila, če bi se ji zoperstavljala.“

Obe pobožni duši sta se potolažili črez zemeljsko pregrešnost v dolgem objemu. Če bi bila vedela, da je Marijano na tako natančnem sledu njihovih zločinov, bi jima bilo gotovo minilo veselje, izpolnjevati na tak način voljo božjo. — — —

Odkar sta prišla naša dva nova gosta v Rodrigando, je bilo nekaj več življenja in izpremembe v samotnem graščinskem življenju.

Kar se grofa Emanuela tiče, je bil vedno vesel, kadar sta se mlada gosta mudila kake pol urice v njegovi sobi, da bi ga malo razvedrila. Čutil je, da ga vleče neka čreznaravna sila k častniku; tudi tiho in duhovito obnašanje angležkinje mu je bilo simpatično, in občevanje s takimi osebami je vplivalo na njegovo bolehno zdravstveno stanje zelo dobrodejno.

Ker so oni trije zdravniki zapustili graščino, ga je zdravil samo Strnad, in njegova zdravniška umetnost je imela take vspehe, da je zdravnik v par dneh izjavil, da je kamen že odstranjen. Naj prvo je treba, da se slabotno telo zopet malo okrepča, potem bode pa lahko poskusil operacijo na očeh.

Ko se je zvedela ta vesela novica v graščini, so bili vsi graščinski stanovalci zelo veseli — seveda Kortejo, Klarisa in Alfonzo ne. Na zunaj so sicer hlinili veselje nad tem, a v svojem srcu so se jezili in se skupno posvetovali, kako bi preprečili grofovo ozdravljenje.

Čudno je bilo, da so šli na sprehod v park vedno vsi štirje skupaj, a vrnili so se pa vendar po dva in dva. Medtem ko je sedel grof na verandi in užival balzamičen duh čistega zraka, izpreliajali so se drugi v parku med cvetjem. Pripetilo se je vedno tako, da je šel zdravnik s Silvo, poročnik pa z Emo, celo grof je to nekoč v ljubeznivi šali povdaril. Marijano je čutil, da se poraja v njegovem srcu vroča ljubezen, katero je skušal zaman zatreti, in Ema je videla v junaškem mladeniču uresničenje svojega ideala, ne da bi natančnejše premišljevala o svojih srčnih občutkih.

Tako je pretekel cel teden, ne da bi se dogodilo kaj posebnega v mirnem graščinskem življenju. Brali so, se izprehajali, se vozili na izprehod, muzicirali, in povsod je bil Marijano najfinejši kavalir. Samo godbe se ni hotel udeleževati. Priznal je odkritosrčno, da ne zna igrati na glasovir.

Bilo je nekega dne v mraku. Zdravnik je bil v grofovi sobi, Silva in njen brat sta se peljala na izprehod, in poročnik je stal, kakor že mnogokrat, v galeriji slik pred ono podobo, ki mu je bila tako podobna. Stopil je iz galerije v knjižnico, kjer je bilo že precej temno. Zato tudi ni zapazil, da je Ema tam.

Sedela je pri širokem oknu, preje je brala, ko se je pa zmračilo, se je naslonila v fotelj in sanjarila, saj ga ni lepšega časa za to kakor je mrak. Slišala ga je, ko je vstopil, in bila mirna, kajti mislila je, da bo šel samo skozi. A stopil je k nekem drugem oknu in zrl ven v daljino, kako solnce zahaja za gorami.

Tako je preteklo par minut, vse je bilo tiho. Potem se je pa obrnil in hotel menda oditi, kar zagleda na steni špansko kitaro, kije visela blizu okna. Snel jo je in videl, da je vglašena. Silva je ljubila to godbo in je popoludne igrala. Zabrenkal je par akordov potem pa začel prelep španski ples, in zveneči glasovi so Emo kar vzdignili s stola, da je vstala.

Španci zelo radi igrajo na kitaro; skoraj v vsaki hiši jo imajo, in včasih najdeš ljudi, ki so pravi mojstri na njej. Tudi Ema je že slišala take igralce, a tako, kakor ta poročnik, tako pa ni igral še nihče. Zato je, ko je končal igro, zaploskala z rokami in zaklicala:

„Bravo, senor, bravo! To je bilo mojstersko! Potem pa še celo rečete, da ne znate igrati!“

Marijano se je v hipu prestrašil, stopil potem bližje in dejal:

„Oh, senora, nisem vedel, da ste tu. Sicer sem pa samo rekel, da ne znam igrati na glasovir!“

„Zakaj nam pa niste povedali, da ste tak umetnik na kitari?“

„Ker imam svoje nazore o godbi.“

„Kaki so pa ti Vaši nazori, senor?“

„Godba je v prvi vrsti umetnost srčnih čutstev, in nihče noče svojih čutstev razkrivati v javnosti. Rad poslušam koncerte in se pri tem veselim, da bi pa svoje misli vglazbil, zato da bi drugi poslušali, tega pa ne morem.“

„Kajne, to velja o Vaših lastnih kompozicijah?“

„Ne poznam nobene note. Igram samo to, kar mi nareka moja fantazija, in to igram samo záse in ne za druge.“

„O, kakšen egoist ste! Ali tudi pojete?“

„Tudi.“

„Kaj pa?“

„Kar si ravno zmislim.“

„Torej si kar sproti zmišljujete in komponirate! In nihče Vas ne sme slišati?“

„Nihče!“

„Prav, — prav nihče?“ je vprašala počasi in ga pogledala v zadregi.

„Prav nihče.“

„Tudi — jaz ne, senor?“

Marijano je molčal. Ema pa je stopila prav tik k njemu, naslonila svojo malo ročico na njegov ramen in rekla:

„Nekaj bi Vam rada povedala, kar bi nikomur drugemu ne hotela.“

„Prosim, govorite!“

Nekaj trenutkov je molčala, potem pa dejala z tihim glasom:

„Vse znate in vse veste; opazovala sem Vas in sem bila ponosna na Vas. Pa samo nekaj mi je manjkalo pri Vas, in to — — v resnici, to me je jezilo.“

„Kaj mi je pa manjkalo, senora?“ je vprašal smehljaje se.

„Ker niste bili muzikalični. Mož, ki nima čuta za glazbo in petje, tudi nima srca, in nima čutstev. To je, kar me je jezilo. Hotela sem, da bi bili brez vsake napake. Ko sem pa sedaj opazila, da sem se zmotila, pa pravite, da Vas ne sme nihče slišati! Senor, naj bom Vaša zaupnica, in izbrišite ono napako, ki me je tako zelo žalostila!“

Skoraj bi bil pri teh besedah od veselja zavriskal. Priznala mu je, da se peča z njegovo osebo; jezilo jo je in žalostilo, da bi ga kdo drugi v kaki stvari prekosil; zaraditega je bil tako srečen, da je odgovoril:

„Torej naj bo, senora, Vam bom pa nekaj zapel. Pa povejte mi kaj?“

„Kar najrajše pojete?“

„Ničesar in vse. Nikoli se kake pesmi ne učim kar zaigram, pa je.“

„No, torej pa zapojte —“

„Kaj pa?“ je vprašal, ko ni hotela povedati.

„Zapojte kako — ljubavno pesem.“

„Tedaj si moram pa vendar kako damo misliti, kateri naj bo ljubezen in pesem namenjena!“

„Seveda!“ je pritrdila veselo.

„Če pa nobene take dame ne poznam?“

„Ali res ne veste nobene, kateri bi zamogli posvečiti kako pesmico, senor?“

Par trenutkov je molčal, potem pa odgovoril:

„Da, že vem za eno, in na to hočem misliti, ko bom pel.“

Nato jo je peljal k stolu, kjer je preje sedela, in šel potem na nasprotno stran v ozadje velike dvorane, kjer se je vsedel na divan. Tam je bilo že tako temno, da ga ni mogla več razločiti.

Preteklo je par trenutkov; slutila je, da ne misli sedaj na drugo, kakor na njo. Kar zasliši strunine glasove, tiho in milo, potem močneje, v posameznih akordih in glasovih, ki so se zlili slednjič v melodijo. In potem je začel peti:

Prejasna ko zora nebesna
Devojka je ljubljena vstala,
Ko da se je v rosi skopala,
Posula jo z rožami vesna.

Ko solnčni bi žarki blesteli,
Zlatijo ni lasci se njeni,
In ko bi plameni ognjeni
V nedolžnih očeh zažareli.

Nje lici — dva cveta zardela,
In dušica njena je čista,
Ko lilija je bledolista,
Na tihi poljani vzcvetela.

(Demeter.)

Ko je zapel prve vrstice, se je vsa prestrašena stresla. Donelo je tako sladko, tako nepopisno milo, to ni bil moški glas. To je trajalo cel odstavek. Potem je zaigral kratko medigro, prešel počasi v mol, in začel z močnejšim glasom in bolj s čutstvom:

Strune, milo se glasite,
Milo pesmica žaluj;
Srca bolečine skrite
Trdosrčni oznanuj:

Kak bledi mi moje lice,
Kak umira luč oči,
Kak teko iz njih solzice,
Ki ljubezen jih rodi;

Od želja kako zdihuje,
Po nji hrepeni srcé,
Kak mu je veselje tuje,
Kak od sreče nič ne ve;

Zaigral je zopet kratko medigro; akordi so doneli vedno močnejše in z večjim občutkom, in melodija je imela lep motiv, pa tudi pevčev glas se je glasil čisto in krasno, ko je nadaljeval:

Kak s seboj me vedno vleče,
Koder hodi njen obraz,
Kak obličje nje cvetéče,
V srcu nosim vsaki čas;

In kak ve, ki bi nje hvalo
Rade pele zanaprej,
Ak se ne usmili kmalo,
Mor’te vtihnit’ vekomej.

Te in take ve nosite
Tožbe, strune, tje do nje,
Ako mor’te omečite
Neusmiljeno srcé. — — —

(Prešeren.)

Pesem je zdonela, in dalje časa je bilo v temni sobani vse tiho kakor v grobu. Potem pa je prišel počasi iz ozadja, da bi obesil kitaro zopet na steno.

„Senora, ali sem napako sedaj izbrisal?“ je vprašal Marijano.

„O, popolnoma!“ je dejala. „In te pesmi preje ni bilo? Šele sedaj ste si jo izmislili in uglazbili?“

„Šele sedaj.“

„Melodijo tudi?“

„Tudi.“

„Senor, povem Vam, da ste v resnici pravi umetnik! Ali smem samo nekaj zvedeti?“

„Kaj pa, senora?“

„Komu je bila ta pesem posvečena?“

„— — — Vam!“

Komaj je spregovoril to besedo, jo je tudi že objel. Pritisnil jo je k sebi, položil svojo roko na njeno lepo glavico in rekel:

„Bog Vas blagoslovi, mis Ema! Ljubim Vas neskončno, vendar sedaj še ne smem govoriti o tem. Vendar Vas bom pozneje poiskal v Mehiki ali v kakem drugem kotu sveta, da najdem pri Vas srečo, katero bom iskal tudi edino le pri Vas!“

Objela sta se, položil je svoja usta ne njene nežne ustnice, ki se niso branile, in sledil je dolg, sladak, prisrčen — — poljub. Nato je odšel iz biblioteke. Poslušala je še odmev njegovih korakov, potem se je pa naslonila na divan, kjer je še dolgo sedela, sanjarila o sreči, se od veselja jokala in zakrila zareče lica z rokami.

Kar sliši, da se je pripeljala neka kočija. Silva in njen brat sta prišla domov. Med potom sta srečala pismonošo, ki ima je izročil več pisem in časopisov. Kastelan jih je razdelil različnim naslovljencem. Tudi odvetnik je prejel pismo. Poštni pečat je bil iz Barcelone, in glasilo se je takole:

„Senor!

Ravnokar sem s svojo „Pendolo“ semkaj priplul. Na tem popotovanju smo zaslužili mnogo denarja. Pričakujem, da me obiščete v najkrajšem času, kajti uporabil bi rad pripravni letni čas in zato kmalu zopet odjadral.

Henrikord Landola,

morski kapitan.“

To pismo je notarja zelo razveselilo. Šel je k svoji zaveznici, k pobožni redovnici, in še preden je zaprl vrata za seboj, je že zaklical:

„Klarisa, veselo poročilo!“

Vstala je z divana, kjer je popreje sedela, in potem dejala:

„Veselo poročilo?“ Vendar enkrat. Dolgo časa si mi sporočal same žalostne novice. Kaj pa imaš, tako veselega?“

„Landola je prišel!“

„Morski kapitan?“

„Da, morski kapitan Landola. Srečno je dospel v Barcelono in mi naznanja, da je vse dobro opravil.“

„Ali je bil tudi v Mehiki?“

„Mislim, da tudi.“

„In v Afriki tudi?“

„Seveda, kakor zadnjič.“

„Ali je mogoče kaj videl tega starega don Ferdinanda de Rodriganda, ki je tako lepo umrl, in je potem Alfonzo lahko vse podedoval?“

„Ne vem; to bom šele zvedel, ko bom žnjim govoril.“

„Tedaj hočeš iti v Barcelono?“

„Ne, ampak sporočil bom kapitanu, da naj pride v Rodrigando. Naše razmere so sedaj tako nevarne, da ne morem odpotovati niti za en dan. Sploh mi je pa tudi Kapitan o sporočil, da je tu in bi rad z menoj govoril.“

„Kedaj pa?“

„Kakor po navadi, ravno o polnoči.“

„Oh,“ je zaklicala redovnica, „ravno mi pride nekaj na misel. Sedaj bi lahko tudi zvedeli, če je ta poročnik s Kapitanom v kaki zvezi.“

„Kako misliš to?“

„Če je ta poročnik brigant, tedaj bo Kapitano gotovo uporabil to priložnost, da bo tudi z njim govoril. Paziti moramo, če bo šel danes še kaj v park.“

„Prav imaš! To je jako dobra misel!“

„Kajné? Bog že skrbi, da njegovi služabniki ne pridejo v sramoto. Pojdi doli, moj prijatelj, in poglej, kje da tiči poročnik.“

„Pogledal bom najprvo, kje je njegov služabnik, kajti na vsak način bo Kapitano občeval v prvi vrsti le žnjim in ne direktno s poročnikom, ker bi bilo preveč sumljivo.“

Nato je odšel in ne bil bi si mogel izbrati boljšega trenutka, kajti ravno, ko je šel po stopnjicah doli, je srečal huzarja, ki je drl zelo hitro gori v poročnikovo sobo.

„Videl sem dovolj,“ je mrmral notar sam s seboj. „Tako zelo se mudi človeku samo takrat, kadar se pripeti kaj nenavadnega. Na tihem se bom ven splazil in pazil.“

Stopil je pri glavnih vratih ven in šel po prostih stopnjicah, katere sta razsvetljevale dve veliki svetilki, počasi doli. Na obeh straneh je bilo gosto zaraščeno grmovje, v katerem se je človek lahko skril. Gasparino Kortejo je zlezel za grmičevje in se vlegel na tla, tako da ga ni nihče mogel videti.

Odtod je lahko videl in spoznal vsako osebo, ki je šla iz graščine na oni strani, kjer je bil park in gozd.

Več ko pol ure je že ležal, kar zasliši korake in rožljanje ostrog. Prišel je poročnik de Lotrevil, pogledal oprezno na okrog, šel hitro po stopnjicah doli in zavil potem proti parku.

„Oh!“ je vzdihnil notar. „Torej vendar! Najprvo bom pogledal, kje da se bodeta sešla.“

Zapustil je svoje skrivališče, šel okrog kroga, ki so ga razsvetljevale svetilke, in smuknil za poročnikom. Marijano se ni potrudil, da bi šel bolj tiho; moral je nastopiti kot oficir, in če bi ga kdo, ki bi bil ravno v parku, slučajno srečal, ne bi ga smel imeti za kakega vohúna. Zato ni delalo notarju nikakih težav, slediti mu.

Poročnik je zavil v stransko pot, ki je peljala nas ravnost k samotni brezovi hišici.

„Čisto prav!“ je godrnjal notar. Tam v brezovi hišici se bodeta dobila. Slučajno pa poznam ta kraj bolje kakor onadva, šel bom tja in poslušal, kaj da se bodeta pogovarjala.“

Odvetnik ni sledil častniku naravnost, ampak smuknil je črez malo tratico, šel skozi brezov gozdiček, se potem moral splaziti še skozi zelo gosto grmovje in dospel slednjič do hišice, ki je slonela tih ob grmovju. Bila je majhna in narejena iz mladih brezovih debeljc — zato se je slišala vsaka tudi po tihem zgovorjena beseda ven, če sta se dva človeka v utici pogovarjala.

Advokat se je priplazil čisto tih k zadnji strani hišice in poslušal. Oh, res, slišal je govoriti. Najprvo je čul Kapitanov glas, ki je vprašal poluglasno;

„Stanuješ torej v graščini?“

„Da,“ je odgovoril poročnikov glas, ki ga je notar takoj spoznal.

„Kako da se ti je tako hitro posrečilo?“

„Imel sem srečo — záte, Kapitano, je mogoče nesreča — da sem konteso in neko njeno prijateljico rešil dveh možev, ki sta dami napadla.“

„Oh! Kdo so pa bili? Ali so razun nas še drug brigantje v tej okolici? Kmalu bi jim pokazal, kaj se pravi posegati v moje rokodelstvo.“

„Tega ti ne bo treba iz dveh vzrokov. Prvič ker sem to že storil jaz, in drugič nista bila tuja, ampak naša dva.“

„Za vraga! Katera dva pa?“

„Henrikord in Žvanito.“

„Nemogoče! Kako da sta se predrznila, konteso razžaliti?“

„To boš že ti vedel ali pa mogoče tudi samo samá.“

„Kaj si storil z njima?“

„Jednega sem vstrelil, a drugemu sem preklal črepinjo. Oba sta mrtva.“

„Človek, ali res?“

„Res.“

Par trenutkov je bilo potem vse tiho; potem pa je dejal Kepitano jezno:

„Torej si dva svoja tovariša usmrtil! Ali veš, kaka kazen te čaka?“

„Smrt,“ je odgovoril Marijano mirno. „A, ne bojim se je čisto nič.“

„Zakaj ne? Ali, morda misliš, da ti bom prizanesel, ker sem že večkrat oko zatisnil zaradi tebe?“

„Ne zahtevam prizanašanja, ampak samo pravičnost. Ali si jima zaukazal, da naj napadeta konteso?“

„Torej jih nisem usmrtil, ampak samo kaznoval.“

„Kdo ti je pa dal to pravico? Samo jaz, ker sem vodja, smem kaznovati.“

„Nisem jih poznal; bila sta zakrinkana.“

„S čim?“

„S črnimi platnenimi krinkami.“

„S takimi kakor so naše?“

„Da, s takimi.“

„Tedaj bi si bil lahko mislil, da sta tvoja tovariša.“

Zopet je bilo par trenutkov vse tiho. Poročnik je nestrpno zakašljal in potem odločno odgovoril.

„Moja tovariša nista bila na nobeden način.“

„Oh, zakaj pa ne?“

„Ker jaz nisem član tvoje roparske družbe. Vzel si me k sebi in odgojil. Bil sem sicer vedno pri vas, a pozabil si na to, da bi ti moral priseči. Zato ti tudi nisem prav nič odgovoren.“

„Torej dobro, boš pa moral kmalu pri prvi priložnosti priseči.“

„To si bom pa preje že še dobro premislil.“

„Deček!“ je izgovoril Kapitano počasi in jezno, ker se je čudil, da se mu Marijano protivi. „Tako si mi torej hvaležen, za njeizmerne dobrote, ki sem ti jih skazal?“

„Molči o svojih neizmernih dobrotah!“ je zavpil častnik bolestno nad njim. „Ali morda meniš, da je to kaka dobrota, če se iztrga otroka ljubečim starišem iz rok in se ga vrže med roparje?“

Sedaj je napel notar svoja ušesa še bolj.

„Torej vendar je! In še celo ve, da je bil ukraden svojim starišem!“ si je mislil.

Tudi Kapitano je bil ves iznenaden. Kakor je notar zunaj razločno čul, je stopil od začudenja za korak nazaj, in potem jezno vprašal:

„Starišem iz rok iztrgal? S silo? Komu pa naj to velja?“

Marijano je izprevidel, da ni pametno ravnal, ker se je tako prenaglil. Bolje bi bilo, da bi Kapitano niti slutil ne bil, da je na sledu vsem skrivnostim; ker se je pa v svoji razburjenosti že tako zelo spozabil, je nadaljeval in odgovoril:

„To mislim o meni, in o ničem drugem!“

„Hm, misliš torej, da si ukraden svojim starišem?“ je vprašal Kapitano previdno.

„Da, ukraden in zamenjan.“

„Že mogoče. Pa kaj me to briga? Našel sem te pod milim nebom v gozdu in še do danes ne slutim, kdo da bi te bil odložil.“

„Nikar se ne laži, Kapitano! Ti sam si bil zraven!“ je zaklical mladenič jezno.

„Jaz? Dokaži mi! Prisegam ti, da te nisem ukradel tvojim starišem!“

„Seveda, to že lahko prisežeš, kajti pravzaprav me je nekdo drugi; vendar si mu ti naročil.“

„Rečem še enkrat: Dokaži mi!“

„Ali morda poznaš nekega moža, kateremu je ime Manuel Sertano? Doma je bil iz Matare.“

„Za vraga! Kdo ti je pa to ime povedal?“

„Nadalje: ali poznaš gostilno „L’ Hombre grand“, pri velikem možu v Barceloni? Tam je bil zamenjan v noči med prvim in drugim oktobrem leta 18** nek deček.“

„Vrag! Kdo ti je pa to natvezel?“

„To je pa moja skrivnost!“

„Zahtevam, da mi odgovoriš! Poslal sem te v Rodrigando, da nadzoruješ tega Gasparino Korteja in druge, ne pa, da si izmišlu ješ zoper mene stvari, ki niso res. Zahtevam, da mi poveš, kdo da ti je povedal te laži!“

„Tega pa že ne boš zvedel!“

„Bom, kajti moč imam, da te prisilim!“

„Haha!“

Poročnik je izpregovoril samo to besedico, a izrazil je žnjo vso svoje zaničevanje in preziranje, tako da je Kapitano jezno zaklical:

„Morda misliš, da se mi boš še celo ustavljal?“

„Seveda mislim.“

„Tedaj ti bom pa dokazal ravno nasprotno.“

„Poskusi!“

„Zapovem ti, da se takoj vrneš v naš brlog!“

Mladenič seje malo po tihem zasmejal in odgovoril:

„Mi ne pride na misel!“

„Oho, torej se mi kar očfvidno protiviš!?“ je sikal Kapitano.

„Tako je, čisto očividno!“ se je zopet smejal Marijano. „Ostal bom tu. Kaj si bo pa mislil grof Rodriganda o gospodu de Lotrevil, če kar ponoči v temi izgine kakor kak tat? Sicer se mi pa v Rodrigandi zelo dopade, in“ — je pristavil s povdarkom — „zdi se mi čisto, kakor bi spadal k grofovski rodovini.“

„Človek, ali naj te morda prisilim?“

„S čem pa?“

„Izjavi na mestu, da me boš ubogal, ali te pa zabodem!“

„Počakaj še malo, da ti nekaj povem!“

„Torej?“

„Kapitano, védi, da te ne sovražim,“ je pričel Marijano mirno; „iztrgal si me sicer v zgodnji mladosti iz rok ljubečih starišev, ravno ko sem se začel zavedati svojega življenja, a s tvojim dovoljenjem me je naučil dominikanski pater vse, česar mi je v življenju treba, tako da labko zopet izpolnim svoje mesto, zato se ne bom maščeval nad teboj, ampak rečem ti samo to: Naj bo vse poravnano med nama! Kaj bom pravzaprav še pričel, tega še ne vem, vendar ti lahko povem z gotovostjo, da se k vami ne vrnem več. Siliti me pa ne moreš. Močnejši, spretnejši in urnejši sem kakor ti, in tudi zvijača ti ne bode prav nič koristila.“

„Ali res?“ se je rogal Kapitano. „Če pa sedaj grofu de Rodriganda naznanim, da si ropar ne pa častnik?“

„Me bo pa gotovo najprvo vprašal, kje so moji tovariši, jaz bom seveda — —“

„Aha, nas boš pa izdal?“

„Kajpada.“

„Človeče!“ je zagrozil vodja roparjev.

„Le pomiri se, Kapitano, pomiri se! Dokler mi od vas ne preti kaka nevarnost, bom molčal. Dobro me poznaš in veš, da držim vedno natančno svojo besedo. Zvestobe vam pa vendar le nisem prisegel, in če me bodete hoteli v to prisiliti, z zvijačo ali celo s silo tedaj ste moji sovražniki, in znal se bom braniti. To je vse, kar sem ti hotel povedati.“

„To je torej tvoj trdni sklep?“ je vprašal vodja.

„To je moj trdni sklep! — Oho, Kapitano! Dobre oči imam, in akoravno je temno, vendar vidim razločno, da si segel za pas po svoj nož; pa zapazil nisi, da držim že ves čas, kar se tukajle pogovarjava, v roki napet revolver. Preden me dosežeš s svojim nožem, si mrtev. Le zapomni si to dobro tudi še za prihodnjost! Deček je postal naenkrat mož, in povem ti, da bo tudi nastopal kot mož. Bodi zdrav, Kapitano!“

Notar je slišal, da je častnik nato hitro odšel.

„Marijano!“ ga je klical vodja s strogim glasom nazaj.

A odgovora ni dobil.

„Marijano!“ je zaklical še enkrat, vendar ne več zapovedujoče, ampak skoraj proseče.

Pa tudi nato ni dobil odgovora, in slišali so se od daleč samo še koraki odhajajočega mladeniča.

„Moj Bog, res je, — odhaja!“ je mrmral Kapitano sam s seboj. „Oprostiti se me hoče, vendar se mu ne bo posrečilo. Kogar imam enkrat v pesteh, tega ne spustim tako hitro. Prokleto, da mi je prišla ta nesrečna misel v glavo, da sem poslal ravno njega v Rodrigando! Kdo mu je le vse povedal? Če ni vrag, to moram pa zvedeti!“

Počasi je zapustil potem brezovo utico in izginil za gostim drevesjem. Hotel se je pogovoriti z Marijanom o mnogih drugih zelo važnih rečeh, in sedaj ni zvedel ničesar o vsem tem, kar ga je hotel vprašati. —

Tudi notar je prišel sedaj brez nevarnosti, da bi ga kdo opazil, iz svojega skrivališča. Vrnil se je v graščino in šel naravnost k svoji pobožni prijateljici, ki ga je že težko in nestrpno pričakovala. Tudi grof Alfonzo je bil že pri njej, in oba sta se neizrečeno prestašila, ko jima je notar povedal, da je huzarski poročnik v resnici tisti zamenjani deček.

„Moj Bog, kaj naj pa sedaj storimo?“ je vprašala Klarisa. „Ta človek torej že sluti, kdo da je?“

„Da, že sluti, kakor sklepam iz njegovih besed,“ je odgovoril notar.

„Torej smo pred vulkanom, ki izbruhne lahko vsak trenutek. Vendar upam, da nas, neskončno usmiljeni in dobrotljivi Bog ne bo zapustil.“ -

„Haha! Kaj nam sedaj pomaga pobožno zdihovanje. Storiti moramo kaj, storiti!“ je dejal Alfonzo.

„Pa povej kaj?“ je vprašala pobožna redovnica.

„V prvi vrsti mora biti hitro. Kajti hitro začeto je dvakrat prijeto. Glejmo, da mu takoj onemogočimo vsako podjetje.“

„Kaj hočeš povedati s temi besedami, moj sin?“ je vprašal odvetnik.

„Usmrtiti ga!“

„Hm!“

„Da, usmrtiti ga moramo. Kajti samo mrlič molči, in skrajno neprevidno bi bilo od nas, če bi mu prizanesli, ker nam je tako zelo nevaren, in še celo v tako važni zavedi. Sicer je pa samo navaden bandit, in zato imamo pravzaprav zasluge za celo človeštvo, če ga usmrtimo.“

Sestra Klarisa je zadovoljno z glavo prikimala; notar pa je malo pomislil in potem počasi dejal:

„To se razume, da mu moramo onemogočiti vsak čin; vendar se bom pa danes rajše s Kapitanom pogovoril o tej stvari, ali s smrtjo ali na kak drug način. O polnoči bom že zvedel, ali, je nevaren ali ne.“

S to odločbo sta morala biti mati in sin zadovoljna.

Malo pred polnočjo je šel notar zopet v park. Poznal je dobro skrit kotiček, kjer se je shajal s Kapitanom, kadar se je hotel žnjim kaj pogovoriti. Ko je prišel tja, ga je Kapitano že čakal.

„Sporočili ste mi, da naj Vas tule obiščem,“ je dejal. „To mi pride ravno prav, kajti s tem mi prihranite dolgo pot v gore. Drugače bi Vas moral doma v gorah obiskati.“

„V kateri zavedi?“ je vprašal vodja roparjev.

„Kako da me to še vprašate?“ je rekel notar začudeno. „Zadnjič sem Vam dal naročilo, a do danes ga še niste izvršili.“

„Pa zakaj ga še misem izvršil, senor?“

„Ker ste mi poslali namesto mož, same strahpetneže.“

„Nikar mi kaj tacega ne predbacivajte, ker je neopravičeno,“ je odgovoril Kapitano. „Nikar se dolgo ne prepirajva o tej stvari, senor, ampak pomeniva se hitro in končajva to zadevo.“

„Jaz sem istega mnenja. Torej govorite!“

„Ali morda želite, da Vaše naročilo še izvršim?“

„Seveda! In sicer celo zahtevam, da ga izvršite v najkrajšem času!“

„Torej dobro, Vam bom pa povedal svoje pogoje.“

„Pogoje? Mislim, da sva se o njih pomenila že zadnjič, ko sem Vas obiskal.“

„Razmere so se pa med tem časom predrugačile. Zvedel sem seveda o vsej stvari, kako se je godila, in akoravno me ni bilo zraven, vendar svoje ljudi dobro poznam, in sem lahko takoj vse prav uganil. Kajne, zdravnika ste napadli z nožmi?“

„Da, z nožmi.“

„Po Vašem izrecnem naročilu?“

Notar se je malo obotavljal in potem odgovoril:

„Ne. Henrikord je vse tako aranžiral.“

„Lažete se!“ je dejal Kapitano strogo. „Moji ljudje predobro razločujejo med krogljo in nožem, da bi bili svojevoljno tako bedasti, in napadli tako močnega moža z nožmi. Hoteli ste, da bi se zgodilo vse lepo na tihem, in ste jim zato prepovedali, streljati. Kajne, da je res tako?“

„Ni res!“

„Haha! Dobro vem, kaj sem rekel, ne bodete me prevarili, ne! Henrikord in Žvanito sta bila ubita pri drugi priložnosti. Zakaj da sta napadla konteso, mi je uganka, vendar Vas nočem obdolžiti, da ste Vi tega krivi. Pač pa ste krivi smrti onih, katere je potem sodnija tule v parku našla. Za vsacega zahtevam tisoč cekinov. Najprvo mi jih plačajte, potem bodeva pa govorila šele nadalje.“

„Ali mislite, da sem nor!“

„A tako, torej nočete?“

„Nočem. Kaj mene briga, če so bili tako neprevidni in neumni, da so se pustili usmrtiti!?“

„Povedal sem Vam že, koga dolžim, in pri tej svoji trditvi tudi ostanem! Ali hočete plačati ali ne, Vas vprašam še enkrat?“

„Ne vinarja!“

„Torej dobro. Zdravo, senor!“

Nato se je Kapitano obrnil in hotel oditi; a notar ga je prijel za suknjo in vprašal:

„Kaj pa mislite pravzaprav storiti?“

„Senor, to bodete kmalu zvedeli!“

„Nemogoče stvari zahtevate!“

„Dokazal Vam bom, da so mogoče. Možje so umrli pri Vašem naročilu, in zato morate plačati. Prisegam Vam, da ne odjenjam za pičico. Dobro me poznate, in če se bodete branili, bom vsoto še zvišal.“

Notar je premišljeval. — Potem pa je počasi dejal:

„Mogoče, da bi Vam plačal, če bi — —“

„Torej, če bi — ?“

„Če bi mi storili malo uslugo.“

„Katero?“

„Razun zdravnika mi dela še nekdo drugi napotje.“

„Oh! Tudi ta naj izgine?“

„Da, izgine,“ je pritrdil notar.

„To se pravi, da naj umre?“

„Seveda.“

„Kdo pa?“

„Nek častnik.“ „Grom in strela, to bo pa zelo zanimivo! Pri katerem polku pa je dotični senor?“

„Pri nobenem, ampak je sedaj na dopustu. Tudi ta ni Španec, ampak Francoz.“

„Za vraga,“ je dejal Kapitano začudeno, in poznalo se mu na glasu, da je že začel slutiti, koga notar misli. „Francos je? Kaj Vas pa vendar ta tujec briga?“

„Iman gotove vzroke! Huzarski častnik je.“

„Kje pa je?“

„V Rodrigandi.“

„V graščini?“

„Da v graščini stanuje.“

„Kako mu je pa ime?“

„Alfred de Lotrevil.“

„Alfred de — — hm!“ je godrnjal Kapitano. „Tega človeka pa ne poznam!“

„Verjamem,“ je pripomnil notar sarkastično. „Sicer pa, akoravno ga gotovo ne poznate, vendar tudi Vas precej briga.“

„Kako to?“

„Ker je on. Henrikorda in Žvanita ubil. Ali mu bodete morda prizanesli?“

„Tega pa ne!“ je odgovoril Kapitano obotavljajoč se. „Pa zakaj bi se ga radi iznebili?“

„Saj sem Vam že rekel, da mi dela napotje.“

„Zakaj?“

„To Vas prav nič ne briga! Ali hočete izvršiti to moje naročilo?“

„Hm, stvar si moram še premisliti.“

„Tedaj se pa le hitro premislite! Če nočete Vi izvršiti tega naročila, ga bode pa kdo drugi, ki mi bo boljše postregel, kot Vi in Vaši ljudje.“

„Povejte mi vendar kdo!? Ne trpim nikake konkurence; le zapomnite si to, senor! Sicer bom pa s tem Francozom, ki mi je ubil dva moža, že sam storil, kar bom hotel. Kdor mi sega v moje rokodelstvo, temu ne prizanesem. Le dobro si zapomnite to!“

„Haha! Ali mi hočete s tem morda povedati, da je ta častnik pod Vašim varstvom?“

„Kaj pa še,“ je odgovoril vodja, „ravno nasprotno, da se bom namreč maščeval nad njim. Torej izgine naj, pravite!“

„To se pravi z drugimi besedami, umre naj?“

„Umre naj? Tega pa ne. Z njim nameravam nekaj druzega storiti; dam Vam pa svojo častno besedo, da Vam ne bo delal nikakih sitnostij več.“

Notar je sedaj vedel, pri čem da je. Kapitano seveda ni slutil, da notar vse ve. Kortejo je torej rekel:

„Zaupam Vam, Kapitano. Plačal Vam bom torej za vsacega ubitega moža po tisoč cenikov, in zahtevam zato, da ta Slovenec umre, Francoz pa izgine.“

„Naj pa bo tako, vendar mi morate za Slovenca še onih petsto dublonov doplačati, za Francoza pa ravno toliko.“

„Oderuh ste!“

„Haha!“ se je smejal brigant. „Živeti hočete, a drugi morajo tudi živeti!“

„Dobro, plačal Vam bom!“

„Kedaj?“

„Kedar izvršite naročilo.“

„Rabim denar takoj. Plačajte polovico!“

„Nimam denarja pri sebi. Storite najprvo svojo dolžnost, potem pa dobite vse naenkrat, če niste s tem zadovoljni, mi je pa zelo žal.“

„Če je pa tako, moram seveda počakati,“ je odgovoril vodja roparjev. „Pa nikar ne mislite, da me bodete ogoljufali za en sam cekin!“

„Kedaj bodete pa izvršili to stvar?“

„Kmalu; dneva Vam še ne morem natančno določiti. Ali želite še kaj pripomniti?“

„Ničesar.“

„Torej sva danes končala. Zdravo, senor!“

„Lahko noč!“

Ropar je zginil v temni goščavi, notar pa je korakal počasi proti graščini.

„Hahaha!“ se je smejal na tihem sam pri sebi; „Misliš, da me boš ogoljufal, stari hinavec, pa se ti ne bo posrečilo. Napel bom čisto druge strune, in bom stvar sam po svoje izvršil!“ — — —

Drugo jutro je prišla kastelanka v Strnadovo sobo in mu hotela prinesti kavo.

„Hvala lepa, senora,“ ji je rekel. „Dajte mi čašo mleka, ker ne smem kave piti.“

„Kave ne smete?“ je vprašala začudeno. „Ali ste morda bolni, ljubi senor?“

„Ne, ne. Iz druzega vzroka. Imam danes neko opravilo, pri katerem moram biti zelo miren, pa saj veste, da kava človeku kri razburi.“

„To mora biti pa nekaj posebno važnega.“

„Seveda, le prosite Boga, da bi se mi posrečilo, senora! Operiral bom danes našega dobrega grofa Emanuela na očeh.“

„Oči bodete operirali!“ je zaklicala. „Moj Bog, ali res?“

„Res, res. Kaj pa delate pravzaprav s kavo?“

„Saj vendar ne morem s kavo vred z rokami zaploskati; to pravi moj Alimpo tudi; zato sem jo pa spustila iz rok.“

„Pa bi jo bili saj na mizo postavili. Sicer Vas pa prosim, da poskrbi kastelan za to, da bo v graščini skrajen mir in tihota. V bolnikovi sobi se morajo okna takoj po operaciji zavesiti. Prosite konteso, in ona Vam bo že vse potrebno natančneje naročila. Sedaj pa, prosim, prinesite mi mleko!“

„Ja, ja, takoj prinesem, senor, takoj! O, kaj bo rekel moj Alimpo, ko mu bom povedala o operaciji! Saj že hitim, letim, frčim! Bog daj svoj blagoslov, da bi se posrečilo!“

Razbito posodo je pustila za ta čas na tleh, in hitela iz sobe na način, kakor ga ona imenuje „frčati“, kar je pa bilo bolj podobno „trkljanju“.

Ko je črez nekaj časa prišel zdravnik v salon, so ga vsi navzoči obsipali z vprašanji.

„Ali je res, senor, da bodete danes operirali milostivega grofa?“ je vprašala Klarisa.

„Res.“

„Torej res!“ je zaklical senor Grasparino Kortejo.

„Res!“ je odgovoril Strnad.

Kar stopi mladi grof k njemu in mu reče s temnim in jeznim pogledom:

„Senor, opozarjam Vas, premislite stvar še preje dobro. Ali ste prepričam, da se bode operacija posrečila?“

„Nisem, pač pa upam.“

„Pač pa upate! Samo upate in hočete tako važno operacijo izvršiti. Ali morete to Vaše dejanje pred Bogom in svojo lastno vestjo zagovarjati in opravičiti?“

„Zamorem,“ je odgovoril zdravnik resno in odločno.

„Tedaj pa zahtevam kot bolnikov sin, da je vsaj par izkušenih operaterjev pri operaciji prisotnih!“

Strnad se je zaničljivo nasmejal, ga pogledal tako ostro v oči, da ga je kar v srce zbodlo, in odgovoril:

„Nočem, da bi se ponovili isti dogodki, kakor sem jih zadnjič srečno prestal. Sicer je pa zame samo želja Njegove Svetlosti merodajna, na druge ljudi se ne morem ozirati.“

„Ali ste me hoteli s temi besedami razžaliti?“ je sikal grof.

„S takimi besedami Vas vendar ne morem razžaliti,“ je odgovoril Strnad hladnokrvno.

„Tudi jaz odločno zahtevam, da so pri operaciji prisotni še drugi kirurgi!“ je zaklical notar.

„Jaz tudi!“ je pritrdila pobožna Klarisa.

„Odločil sem se, in nimam najmanjšega vzroka odnehati,“ je dejal Strnad.

„Oho! Rad bi vedel, kdo da ima pravico tu zapovedovati?“ je vprašal Alfonzo. „Mislim, da moja beseda tu več velja, kakor vsaka druga!“

„Grofov zastopnik sem, zato se morate name tudi ozirati!“ je zahteval Kortejo.

Strnad je namignil z rameni, češ da ne more, in je dejal potem zelo resno in odločno:

„Senorji, pomislite, da sme v takih slučajih samo zdravnik odločati, in nihče drugi! Operacijo bom pričel črez deset minut. Če me bo pa kdo motil, bom odločno nastopal, to vam povem že preje!“

„Oho, kajpada!“ je zaklical Alfonzo.

„No, no, bomo pa videli!“ je odgovoril Strnad ostro. „Opozarjam vas, da bi grofu utegnilo škodovati tudi najmanjše vznemirjenje, zato bi bili tudi vi potem odgovorni, če bi se zgodila kaka nesreča.“

„Mi hočemo biti prisotni!“ je dejal grof Alfonzo.

„Treba bo, da mi bode kdo pomagal; vendar bom že sam določil, kdo da mi bo stregel. Odkritosrčno priznam, da se mi zdi, da je tu par oseb, katerim ni po volji, da bi Njegova Svetlost, rnil o s ti vi grof, zopet ozdravel, zato bom tudi delal samo po svojem prepričanju. Kontesa Silva, ali Vas smem prositi za prijaznost, da mi pri operaciji strežete?“

„Zelo rada, samo če sem za to dovolj sposobna,“ je odgovorila Silva.

„Kar bodete storili, ni nič težkega. Na vsak način pa potrebujem žensko pripomoč. Mogoče bi bila tudi mis Ema tako prijazna, da bi mi malo pomagala?“

„Hvala lepa za Vaše zaupanje!“ je odgovorila Angležinja in prikimala.

„In jaz?“ je vprašala sestra Klarisa.

„Nočem Vas truditi, senora!“ je odgovoril Strnad kratko in mrzlo.

„O, zakaj?“ je vprašala ostro.

„Ker imate preslabe živce.“

„Kako mi morete pa to dokazati?“ ga je vprašala izzivajoče.

„Ko ste videli zadnjič mojo malo ranico na roki, Vam je prišlo takoj slabo, tako da ste se morali name opreti. Radoveden sem, kako bi se Vam godilo pri tako dolgotrajni operaciji!“

„Odločno zahtevam, da smem biti pri operaciji!“ je rekel nato Alfonzo.

„Jaz Vam pa odločno prepovem. Ne rabim gospodov pri operaciji; samo enegl samega bom prosil za malo uslugo. Senor de Lotrevil, prosim, če ste tako prijazni?“

„O, prosim, zelo rad!“ je odgovoril Marijano hitro.

„Neke posebne usluge bi Vas prosil, prepričan sem, da mi bodete ustregli.“

„Kaj pa, prosim?“

„Saj poznate okna grofove sobe?“

„Poznam.“

„Potem bi Vaš prosil, da bi se pod dotičnimi okni med operacijo malo sprehajali. Če bodete Vi na straži, sem prepričan, da ne bo nihče motil miru.“

Častnik se mu je prikonil, pogledal zdravnika v oči, češ da ga razume, in odgovoril:

„Že vem, kaj hočete, in zelo rad postrežem, kajti v čast si štejem, da omogočim srečen izid operacije, vsled katere bo tako plemenit mož zadobil zopet dragoceno luč svojih oči.“

„V čast si štejete?“ je vprašal Alfonzo zaničljivo. „Sramota, da naravnost sramota je to, da ste zdravnikov — — hlapec.“

Sedaj je stopil Marijano hitro k Alfonzu in ga vprašal:

„Ali bodete takoj preklicali svoje besede?“

„Ne!“ je odgovoril mladi grof jezno. „Če hočete Vam pa še enkrat povem!“

„Dobro, mi bodete pa dali zadoščenje, kakoršno je med kavalirji navada!“

„Kaj? Vi kavalir?“ je kričal Alfonzo. „Vi ste navaden — —“

Beseda mu je obtičala v grlu, kajti notar je pristopil k njemu in mu položil svojo roko na usta.

„Stojte grof!“ ga je svaril. „Niti pravi čas, niti pravo mesto ni, da bi take stvari razpravljali.“

„Imate prav,“ je dejal zdravnik. „Sicer pa, senor de Lotrevil, če rabite sekundanta, Vas vedno rad zastopam. Vas in čestite dame, prosim, da greste sedaj z menoj.“

Deklici sta bili tako iznenadeni in prestrašeni, da, ste šli za zdravnikom, ne da bi črhnili besedice; tudi poročnik je šel, ne da bi pogledal na ostale nazaj. Tudi ti so molčali tako dolgo, da so drugi odšli, potem pa je rekel notar:

„Ti neprevidnež, ti! Skoraj bi bil vse izdal!“

„Saj bi ne bilo nikake škode!“ se je jezil Alfonzo. „Rad bi bil videl, kako bi bili vsi strmeli, če bi jim bil povedal, da je ta človek navaden — — ropar.“

„Seveda, in kak užitek bi bil potem, če bi jim bil povedal, da je on pravi grof Alfonzo, in ne ti. Dobro vem, da to ne sluti samo, ampak da ve vse natančno, in zdi se mi, da hoče samo še zvedeti, kdo in čigav da si ti. Pa le potrpite, bom že poskrbel, da se ga znebimo.“

„Kaj je pa z zdravnikom!“ se je jezila sestra Klarisa. „Ravno tako je nastopil, kakor bi bil gospod v Rodrigandi. Ja, ti grešniki hodijo po svetu kakor rjoveči levi in iščejo, koga bi požrli. Pa Bog bo pomagal pravičnim, da zmagajo.“

„Kako je skrbel, da bi niliče ne kalil miru,“ je godrnjal notar. „In vendar bomo ozdravljenje še preprečili. Sam je dejal, da bi bolniku vsako vznemirjenje škodovalo. O, bomo že poskrbeli, da se bo še toliko razburil, da se bo z operacijo zopet poravnalo.“

Medtem, ko so se ti v salonu takole pogovarjali, je zdravnik z damami pri grofu vstopil. Pred vrata v predsobi je postavil dva strežaja in potem ključavnico zaklenil. Grof je že nanj čakal in mu zelo prijazno ozdravil.

„Kdo je pa prišel z Vami, senor?“ ga je vprašal, ko je slišal lahke stopinje obeh dam.

„Kontesa Silva in mis Ema Lindzej. Ker imajo nežne ročice, vem da mi bodo bolje pomagale, ko vsak drugi.“

„Hvala lepa, senor! Isto je bila moja srčna želja. Kje je pa moj sin?“

„V salonu je in se opravičuje. Iz gotovih vzrokov mu nisem dovolil, da gre z námi.“

„Ali bodo mogle dame tako dolgo vztrajati?“

„Don Emanuel, mislim, da ste zaraditega lahko brez vseh skrbij. Saj se pri tej operaciji ne reže, kakor pri drugih, zato tudi ne razburi gledalca. Dame mi bodo samo včasih kako stvar v roko podale. Vendar dovolite mi, da Vas vprašam, kako se splošno počutite?“

Grof se je zadovoljno nasmehljal, sklenil svoje roke in odgovoril:

„Premišljeval sem in z Božjo pomočjo sklenil, da se Vam zaupam popolnoma. Kadar človek spi, miruje in počiva telo; a duh deluje tudi v sanjah in predstavlja vse, kar je človek po dnevu čutil, mislil in delal. Sanjalo se mi je, da ste mi darovali zopet luč oči. Gledal sem v lep božji svet; zagledal sem obličje svojega dobrega otroka; videl sem tudi Vas in častnika — — pa,“ je pristavil z vzdihom, „videl nisem svojega sina, ampak tujca, čegar obličje in govor si nisem mogel razlagati. — Kaj pa je to? Zdi se mi, da slišim nekaj žvenketati.“

„Moji inštrumenti so.“

„Ali jih smem otipati?“

„Nisem tak, kakor nekateri zdravniki, ki imajo bolnika za slabejšega, kakor je v resnici. Brez vseh skrbij lahko spoznate vse zdravniško orodje, katero bom rabil.“

Potem je dal grofu orodje drugo za drugim v roko. Tako je otipal grof očesno ogledalo, igle, nože, kleščice, opore za trepalnice, škarje, pincete, pripravo za izrezanje očesne leče, žličice, palčice, skledčice, brizgalnice, cevi, obveze i. t. d. Potem pa je mirno dejal:

„Teh inštrumentov se ne bojim. Delala bo samo Vaša znanost in izurjenost, kateri popolnoma zaupam. Kedaj bomo pa začeli?“

„Takoj. Vendar prosim, da mi preje dovolite majhen poskus!“

Nato si je izpulil las in ga držal proti svetli tapeti, da bi videl, če se mu roka ne trese. S svojim poskusom je bil zadovoljen, in zato je pripravil takoj otomano v pravo ležo, kakor je bilo za operacijo ravno najbolj pripravno. Potem si je pripravil vse zdravniško orodje in razložil damam, kako naj mu pomagajo. Ko se je še enkrat prepričal, da ni ničesar pozabil, je stopil k oknu in povzdignil svoje oči k nebu. Izpregovoril ni besedice, in tudi njegove ustnice so bile mirne; vendar je šinila obema deklicama kri v glavo, in oblile so jih vroče solze. Silva je objela na tihem svojega očeta, in debele solze so ji lile iz očij na očetovo lice, ko mu je zašepetala v uho:

„Oče, moli.“

„Slutil sem,“ je odgovoril grof na tihem: „Če me on ne reši, me nihče ne bo!“

Razen onih treh zaveznikov takrat ni bilo nikogar v graščini, ki ne bi bil prosil Boga iz dna svojega srca, da bi se posrečila težka operacija.

Tudi častnik, ki se je sprehajal pod okni grofovih soban, je nehoté sklenil svoje roke.

„O, Gospod Bog,“ je šepetal proseče, „bodi usmiljen in usliši roparjevo molitev! Daruj bolniku luč njegovih očij, in hvalil te bom na vse veke. Amen!“

Pol ure je že preteklo, odkar je stal Marijano na straži; kar pride mladi grof iz graščine. Oblečen je bil v lovsko obleko in oborožen z lovskim orožjem, na vrvici pa je imel dva psa. Strežaji so kar zmajevali z glavami, kako da more ta čloyek iti na lov, medtem ko operirajo njegovega očeta.

Ravno ko je šel mimo častnika, je zagledal na nekem drevesu vrano. Hitro je snel puško z rame in nameril.

„Poglejta kako lep cil je! Pluto in Poluks, pazita na tiča! Aport!“

Hotel je sprožiti, pa ni več mogel.

„Lopov!“ je zadonelo v njegovem ušesu. Druzega ni slišal, kajti vse je grmelo in bučalo okrog njega; rudečica mu je zalila obraz, pred očmi se mu je stemnilo in sapa mu je zastala.

Marijano je bil mamreč priskočil, ga zagrabil z jedno roko za vrat in mu z drugo iztrgal puško iz rok. Vsled močnega pritiska mladeničeve pesti zgrudil se je mladi grof onesveščen na tla. Niti njegova psa ga nista branila; celo žival ga je sovražila in črtila.

Nekaj strežajev je videlo ves dogodek in vsi so prihiteli sem. Med njimi je bil tudi kastelan.

„O, sveta Madona, streljati je hotel!“ je tožil pridni Alimpo. „Motiti je hotel senor doktorja! To pravi moja Elvira tudi! Kaj naj storimo ž njim?“

„Nič,“ je odgovoril poročnik. „Če mu kaj žalega storite, se bo nad Vami maščeval!“

„Torej še ni čisto mrtev?“

„Še ne. Samo sapa mu je zastala.“

„Oh, če bi bil mrtev — oh — oh — to bi bilo — to bilo res škoda za mladega gospoda!“

Vendar se je bralo dobremu kastelanu na obrazu, da je mislil povedati ravno nasprotno.

„Nikar se ne brigajte zanj. Spravil ga bom tja, kjer nam ne bo več nadlege delal.“

Nato je častnik Alfonza vzdignil, ga nesel v graščino, šel po stopnjicah navzdol, ga položil v kleti na tla, zaklenil močna vrata, vtaknil ključ v svoj žep in šel zopet na stražo.

Par minut po tem dogodku je poklicala kontesa Silva kastelanko v grofovo sobo. Ko je na tihem vstopila, je videla, da sedi grof na pripravnem fotelu, in da mu zdravnik ravno zavezuje obvezo.

„Sedaj pa le vsa okna zavesite,“ je dejala kontesa. „Do sedaj smo potrebovali svetlobo; sedaj morate pa zavesiti celo svetle tapete — — pa le brez ropota, prosim!“

Vsa soba je dišala po kloroformu. Grofov obraz je bil, kolikor se je moglo razločiti, bled ko zid, govoril je po tihem, vendar odločno, ko je vprašal:

„Doktor, ali bodete odkritosrčni?“

„Bom, don Emanuel,“ je odgovoril Strnad, in oči so se mu od veselja zasvetile.

„Ali — — ali se je — — ali se je posrečilo?“

„Ali se čutile dovolj močnega, da zveste resnico?“

„Seveda se, senor! A iz Vašega vprašanja sklepam, da ne smem upati!“

„Ne, ne, don Emanuel, tega nisem rekel; a tudi veselje škoduje!“

„O, moj Bog, torej smem upati?“

„Hm — smete.“

„Samo malo?“

„Kakor se bodete še zadržali, prav nič, malo, ali pa tudi zelo mnogo. Prosim Vas, bodite kolikor mogoče mirni. Jutri Vam bom smel že kaj več povedati.“

Grof je na tihem vzdihnil. Silva pa je prijela zdravnika za roko in vprašala na tihem, tako da ni grof slišal:

„Prosim, povejte vsaj meni resnico, ali se je posrečila operacija ali ne?“

Tedaj se je zjasnilo ponosno in lepo zdravnikovo obličje, globoko je vzdihnil in odgovoril na tihem: „Posrečilo se je!“

„O, moj Bog, torej bo videl?“

„Bo; vendarle lepo tihi bodite, pst! Veselje ravno tako škoduje kakor vsako drugo razburjenje.“

Tedaj se ni mogla Silva več premagovati. Akoravno so bili prijatelji in kastelanka prisotni, ga je objela, se mu naslonila na prsa in mu dala nežne ustnice v sladak — poljub.

Ko je dobra Elvira to videla, ni verjela svojim očem in bi bila od začudenja skoraj zavpila; vendar se je srečno premagala in se tolažila s temi mislimi:

„To mora pa moj Alimpo zvedeti! O, sveta Lavreta, kako se bo čudil in veselil!“

Tudi mis Ema se je začudila, vendar se je strinjala popolnoma s Silvinim dejanjem. Objela jo je in poljubila na iste ustnice, katere je pred par trenutki poljubil zdravnik. Nato je odšel zdravnik za par trenutkov iz sobe v park k poročniku.

„O, ste že končali, senor?“ ga je vprašal takoj Marijano, ko ga je od daleč zagledal.

„Že, že!“

„In kako se je — — oh, saj ni treba, da bi Vas še posebej vprašal; na obrazu se Vam takoj bere, da niste imeli nesreče.“

„Pri Bogu, res da ne. Operacija se mi je lepše posrečila, kot sem pričakoval; vendar bolnik tega se ne sme zvedeti. Čegava puška pa je to?“

„Don Alfonzova, katerega sem aretiral,“ je odgovoril Marijano resno.

„Aretirali ste ga? Zakaj pa?“

Poročnik mu je povedal nato ves dogodek, in zdravnik ga je z zanimanjem poslušal; ko je končal, je dejal Strnad jezno:

„Take nesramnosti pa še nisem doživel! Brez vzroka tega gotovo ni storil! To naj bi bil sin svojega očeta!“

Marijano bi bil storil sedaj lahko kako opazko, a premagoval se je in molčal. In zdravnik je nadaljeval:

„Kaj hočete sedaj z njim storiti?“

„To le sami določite, senor. Vi najboljše veste, če je škodjiv ali ne!“

„Če bi bil preje ustrelil, bi se bilo lahko zgodilo, da bi se bil grof zbudil iz omamice, in operacija bi se bila ponesrečila. Sedaj pa — — hm, peljite me k njemu. Govoriti hočem ž njim.“

Šla sta potem v klet, in poročnik je odklenil vrata. Grof Alfonzo je slišal, da nekdo prihaja, in je stopil za vrata. Skočiti je hotel z obemi pestmi na Marijana, a v istem trenutku ga je zgrabil zdravnik za roke in ga držal tako močno, da se niti ganiti ni mogel.

„Roparji! Banditje!“ je sikal.

„Le psujte nas, kolikor Vam drago, senor!“ je dejal Strnad. „Kar takšen človek reče, kot ste Vi, nas prav malo briga! Sicer Vas bodeva spustila; vendar bi preje spregovoril z Vami še rad par besedi.“

„Glejta, da zgineta, lopova! Drugače bom zaukazal, da Vaju pri vratih ven vržejo.“

„Le počasi, moj dragi! Preje Vas ne spustim, preden me ne bodete mirno poslušali.“

„Povedati Vam hočem, da se mi zdi Vaše vedenje zelo sumljivo. Vzroka Vam sicer ne morem povedati, vendar Vam rečem, da Vas bom, kakor hitro bi se približali svojemu očetu, preden Vam dovolim, ali če bi storili najmanjšo stvar, ki bi mu utegnila škodovati, takoj sodniji naznanil in Vaše početje javno v časopisih razglasil!“

„Le storite, če Vam drago!“ je zaklical Alfonzo. „Zato Vaju bom pa dal obadva pošteno pretepsti.“

To je pa že presegalo vse meje, in poročnik se ni mogel več premagovati. Molčati je hotel o svoji skrivnosti, a ni mogel. Pest je pomolil Alfonzu pred obraz in dejal:

„Človeče, še enkrat mi poskusi tako zagroziti, pa te zbijem na tla! Mar misliš, da se tebi in tvojim zanikrnim starišem ni treba bati sodišča? Državni pravdnik bo že odločil, ali si pravi grof de Rodriganda-Sevila ali ne! Glej, da se mi pobereš izpred očij, hudoba!“

Sunil je nato Alfonza tako močno v rebra, da je, akoravno ga je zdravnik precej trdno držal, vendar treščil z glavo ob zid. Zgrubil se je sicer na tla, vendar je hitro vstal in stekel po stopnjicah navzgor.

„Moj Bog, kaj ste rekli?“ je vprašal zdravnik. „Ta človek ni sin grofa Emanuela?“

Sedaj je šele zapazil Marijano napako, ki jo je storil. Prijel se je z roko za svoje vroče čelo in vprašal:

„Senor, ali bodete molčali?“

„Bom,“ je odgovoril Strnad jedndstavno in prisrčno.

„Ljubim Vas; pravi mož ste. Ali hočete biti moj zaupnik in prijatelj?“

„Rad, prav rad, kajti tudi jaz Vas imam rad, senor. Tu je moja desnica!“

„Tedaj mi izpolnite mojo prošnjo!“ je prosil Marijano in segel zdravniku v roko.

„Katero pa?“

„Prosim Vas, molčite o tem, kar ste slišali!“

„Povejte mi preje, ali ste govorili resnico!“

„Mislim, da je resnica. Treba mi je pa še časa, da stvar natančno preiščem. Do tedaj je pa treba, da se o celi zavedi molči, kakor zid.“

„Dobro, molčal bom, vendar s tem pogojem, da mi bodete pozneje kot svojemu prijatelju vse zaupali!“

„Seveda, bom, bom, Bog naj mi bo priča, senor.“

„Torej pa molčimo o tej stvari, akoravno bom vedno nanjo mislil. Sedaj moram pa iti hitro h grofu, kajti mogoče je šel ta Alfonzo k njemu, da bi mojo operacijo pokvaril.“

K sreči pa Alfonzo ni šel h grofu, ampak hitel je naravnost k sestri Klarisi.

„Mati,“ je zaklical še preden je vstopil, „pošlji takoj po očeta! Zgodilo se je nekaj nezaslišanega!“

Pobožna sestra je skočila vsa prestrašena z divana.

„O, milostiva Mati Božja, kako si nepreviden!“ se je jezila. „Vpiješ, kakor bi te ne mogel nihče slišati! Kaj se je pa zgodilo?“

„Neka nesramnost, da ji ni para, grozna nezaslišanost. Postrežkinje ni v predsobi; bom pa šel sam takoj po očeta!“

Odhitel je ven, se vrnil z notarjem kmalu nazaj in pripovedoval, kaj da se mu je pripetilo. Oba stara sta se zelo prestrašila.

„Kaj naj storim? Povejte mi vendar, povejte!“ je klical Alfonzo še vedno zelo razburjen.

Notar pa je vstal in rekel s strogim glasom:

„Molči, molči pa je! Strašansko bedarijo si storil. Kdo ti je pa ukazal, pod grofovim oknom streljati, kaj? Samega sebe in celo naše podjetje spravljaš v nevarnost. Druge pomoči ni, takoj moram iti v Barcelono h kapitanu Landoli. Ravno sem dobil naznanilo od njega, da ne more priti, ker mora nadzorovati delavce, ki izlagajo blago. Njegov krmar, čegar delo je to, pravzaprav, je namreč zbolel.“

„Kdaj pa misliš že oditi?“ je vprašala pobožna sestra. „Že čez pol ure. Zahtevam pa brezpogojno pokorščino v vsakem oziru. Če zvem še o kaki taki neprevidnosti, potem se pa le name nikar več ne zanašaj. Ali si me razumel, dečko! Sedaj pa le pojdi!“

Kaj tacega Alfonzo ni pričakoval. Tako strogo njegov oče še ni nikoli ž njim postopal. Šel se iz sobe in se ni upal spregovoriti besedice.

Tri dni potem je šel doktor Strnad s poročnikom na vse zgodaj v park na izprehod. Cele tri dni je bil neprenehoma pri grofu, zato je šel danes prvič zopet na prosto, da bi se navžil malo svežega zraka.

Na gredicah za cvetice sta srečala kastelanko, ki je ravno trgala cvetke v svoj predpasnik.

„Dobro jutro, senorji!“ jih je pozdravila že od daleč. „Poglejte vendar te krasne rože! Ja, danes moram naj lepše natrgati; to pravi moj Alimpo tudi.“

„Kaj pa je danes pravzaprav?“ je vprašal Strnad.

„Kaj? Ali ne veste tega?“ je vprašala začudeno.

„Ne.“

„Danes je rojstni dan naše ljube, milostive kontese!“

„Oho! Ali res? O, potem moramo pa čestitati!“

„Seveda! Že davno je vstala. Tudi milostivi grof so se že zbudili in me poslali na vrt. Razveseliti jo hočejo v svoji sobi.“

„Niti najmanjše besedice mi ni povedal o celi stvari!“ je dejal zdravnik.

„Mogoče je hotel tudi Vas iznenaditi. Darove so dobili že včeraj iz mesta. Le pojdite gori, senor; pomagali mi bodete cvetice vezati.“

Pet minut pozneje je bil Strnad že v grofovi sobi ter pomagal grofu in kastelanki vezati cvetice in okrasiti bogate darove. Potem je šla pa gospa Elvira po Silvo. Strnad je hotel oditi, pa grof mu tega ni dopustil.

„Le ostanite, doktor,“ ga je prosil. „Če ste Vi prisotni je moje veselje podvojeno.“

Nato je prišla kontesa. Oblečena je bila v priprosto, belo jutranjo obleko, skozi katero so se poznale prekrasne forme njene lepe, kraljevske postave. Podala je obema možema svojo nežno ročico in se po otročje veselila darov. Prisrčno je objela svojega očeta in se mu iskreno zahvalila.

„Elvira mi je pravila, da ste tudi Vi pomagali, da bi me razveselili. Hvala lepa!“ je rekla Strnadu.

Podala mu je še enkrat roko, pritisnil jo je iskreno na svoje ustnice in odgovoril:

„Kar sem storil, je bila samo malenkost; a če mi dovolite, potem bi se predrznil počastiti ta dan z resnim darilom. Ali smem?“

Zarudela je, vendar odgovorila:

„Tudi vsako najmanjše darilce od Vas mi bode drag spomin.“

„Torej se bom pa predrznil! Bog mi daj svoj blagoslov!“

Stopil je h grofu in mu odvezal z očij obvezo.

„Svetlost, prosim, obrnite se od okna proč!“ je prosil, in čakal vznemirjen. „Ali vidite svojega otroka?“

Vse to se je zgodilo tako hitro, da je imel grof še vedno zaprte oči, akoravno mu je Strnad že davno odvezal obvezo. Stal je pri mizi, na kateri so bila s cveticami okrašena darila. Oprl se je z roko na mizo in ni vedel, kaj da se mu je zgodilo. Slednjič se je ohrabril in zašepetal:

„Kako prazničen dan! Kako svet trenutek! Moj Jezus in moj Bog daj, da bi se posrečilo!“

Tresel se je po celem telesu in odprl počasi oči. Strnad je stal za njim in ni mogel opazovati njegovega obraza; a videl je, da je grof razprostrl od poželjenja in radosti svoje roke, da je stopil par korakov naprej, proti svoji hčeri, in zaklical:

„O, sveta nebesa! Ali je to resnica? Ali sanjam? Vidim! Vidim angelja, angelja, tako lepega, svetlega, čistega in veličastnega! Senor, doktor, ali je to resnica?“

„Resnica je!“ je odgovoril Strnad z nizkim, tresočim glasom, in solze so mu zalile oči.

„O, češčena bodi sveta Trojica, ali je res! Ta angelj, kdo je to?“

„Oče, mislim, da misliš mene! Vidiš me! Na očeh ti poznam!“ je zaklicala Silva.

Vrgla se je svojemu očetu okoli vratu. A grofa je radost tako omamila, da je omahnil na divan in zaprl svoje oči.

„Za Boga svetega,“ je zaklicala Silva, „onesveščen je; njemu in njegovim očem bo škodovalo!“

„Nikar ne skrbite, kontesa!“ je prosil Strnad. „Samo malo slabo mu je prišlo, a onesveščen ni. Njegove oči so zdrave; to veselje jim ne bode škodovalo.

„Dobro čutim, da jim ne bo škodovalo!“ je zašepetal grof in se ves srečen nasmehljal. „Čutim, da jih smem brez skrbi odpreti.“

Odprl je zopet počasi svoje oči in užival srečen pogled v svojo vzradoščeno hčer. Silva je vriskala in se jokala od veselje; prisrčno je poljubila zdrave oče svojega očeta, skočila je v stran in se vrgla brez vse skrbi doktorju okoli vratu; in zopet se je vrnila k svojemu očetu in ga objemala. Grof se je kar ni mogel nagledati. Pritisnil jo je na svoje srce, po poljuboval in božal, in ji dal najlepša imena. Medtem je deset- do dvajset-krat sklenil svoje roke, da bi se zahvalil Bogu za nepopisno srečo.

Slednjič se je šele spomnil na svojo prvo dolžnost in je zaklical:

„Senor, na Vas sem pa od samega veselja popolnoma pozabil! Prosim, stopite malo bližje, da vidim moža, kateremu moram biti hvaležen za to veliko srečo!“

Strnad je stopil bližje in podal grofu roko, a oči je imel še solzne. Grof ga je prijel z obemi rokami za desnico in mu zrl dolgo v obličje, ne da bi spregovoril besedice.

„Ja,“ je rekel slednjič. „Ravno tacega sem si Vas predstavljal, tako velikega in močnega, tako ponosnega in blagega, tako odkritosrčnega in čistega, tako prostega in prijaznega. Senor, ne morem se Vam primerno zahvaliti, a prepričani bodite, Vaš sem, celo svoje življenje!“

Potegnil je Strnada k sebi in ga poljubil, kakor bi bil njegov lastni sin.

„In kje so vsi drugi, senor!“ je prosil.

„Don Emanuel, naj bode za danes dovolj!“ je odgovoril zdravnik. „Varujte se in počakajte do popopoldneva. Zatajevanje Vam bo koristilo.“

„Tudi svojega sina ne?“

„Tudi njega ne!“ je prosil Strnad, kateremu je šinila pri teh besedah nenadoma neka misel v glavo. „Saj je kontesa Silva Vaša; druge bodete videli rajše o mraku, ko solnčni žarki ne bodo več tako ostri. Prosim, vbogajte me samo še takrat!“

„Vbogam,“ je dejal grof. „Vendar se nočem sam veseliti. Silva, poskrbi, da se bo veselila vsa Rodriganda. Praznuje naj se veselica, velika veselica, in kdor ima kako prošnjo, naj ti jo pove, ne senor Gasparinu ali Alfonzu, ampak tebi, in če bo le mogoče, jo bom izpolnil. Vsem mojim uradnikom naj se izplača danes plača celega meseca zastonj. O, bom — — bom —“

Malo je pomislil in se obrnil potem k Strnadu z besedami:

„Senor, ali imate kaj sorodnikov?“

„Mater in sestro,“ je odgovoril zdravnik.

„Na Kranjskem, v Avstriji?“

„Da, v Ljubljani.“

„Ali mislite, da bi mogel brati?“

„Seveda zamorete, vendar še ne smete.“

„Tudi samo par besed ne?“

„To Vam že dovolim.“

„Ali pa pisati? Samo eno vrstico ali dve, nič več!“

„Je li tako potrebno?“

„Da.“

„Torej pišite, a obrniti se morate od okna proč!“

Grof je šel k svoji pisalni mizi, vzel list papirja in napisal par vrstic. Potem ga je zložil in ga dal svoji hčeri.

„Tu imaš, Silva, moj otrok,“ je dejal, „prosi ga naj vzame te besedice za spomin na današnji dan, ne za spomin name, ampak náte, ne záse, ampak za svojo mater in sestro. Kar je storil, mu ne morem poplačati, a njegovi materi in sestri moram pokazati, kako ga imam rad, in kako nepozaben nam vedno bo!“

Vzela je listič in ga izročila Strnadu, ki je stopil par korakov nazaj in se branil.

„Vedela sem,“ je rekla in zarudela, „da se bodete branili, a razumite me; to ni za Vas, storite nam samo uslugo in izročite listič svoji materi in sestri, nikakor pa nimate pravice, da bi se branili sprejeti, ker ni za Vas, ampak za druge.“

Ker pa vendar ni hotel vzeti, je stopila čisto tik k njemu, mu tisnila list v roko in tiho zašepetala:

„Janko, prosim te, vzemi!“

Ni se smel več braniti. Zahvalil se je grofu in njej, podal obema roko in odšel. Ko je prišel v svojo sobo, je šele videl, da ima v rokah nakaznico za dvestotisoč srebrnih pijastrov, res kraljevsko plačilo, ki ga je storilo bogatega samostojnega moža.

Ker je tako hitro odšel, je rekla Silva svojemu očetu:

„Oče, mislim, da si ga razžalil?“

„Mislim, da ne, moj otrok. Pomisliti mora, da smo mu naklonjeni, a na denar ne sme gledati. Moje srce mi hoče od veselja razpočiti, zato nisem mogel drugače ravnati. To ni nikak honorar, ali pa plačilo; kajti vse kar imam, je njegovo; Silva, povej mu to še posebej! Sedaj pa hiti in poskrbi, da se bodo tudi drugi z menoj veselili!“

Kar se senor Gasparina Korteja tiče, se je grof malo spozabil. Notar bi niti ne bil mogel sprejeti nobene prošnje, kajti odpotoval je že pred tremi dnevi v Barcelono.

V Barceloni je stal v luki med drugimi ladjami tudi velik trijadernik, ki je imel na sprednjem delu in na vretenu ime „La Pendola“. Ta beseda pomeni slovensko „pero“. Kdor se ne spozna na ladje, temu se je zdelo gotovo zelo čudno, da se imenuje tako težka tovorna ladija s tremi jadri „pero“, strokovnjak bi se ne bil pa prav nič čudil. Videlo se je sicer, da „La Pendola“ ni delana v kaki amerikanski tvornici za ladje vendar je bila delana na amerikanski način.

Iz vsega tega si lahko sklepal, da je „pero“ izvanredno hiter jadernik, in da drči po nalovih kakor „pero“.

Seveda se te vrste ladije zelo rade nagnejo na stran; „zlomijo si hrbet“, kakor pravijo monarji, in treba je, da vodi tako ladijo zelo dobro izurjen in izkušen kapitan.

Tak precej izkušen pomorščak je bil kapitan Henrik Landola; to so vedeli vsi, ki so ga poznali. In vsi so rekli, da je Amerikanec, pravi janke, akoravno ima špansko ime. Ne boji se živega vraga, in če bi bilo treba, bi jadral spredaj v peklo in zadaj zopet ven, ne da bi poškodoval jednega vesla ali jedne vrvi.

Poznal je vsa morja in vse luke, sploh je bil pa znan za moža, ki prevzame vsako blago, samo da zasluži denar. Govorilo se je celo, da prevaža včasih zamorce, akoravno je suženstvo postavno že davno prepovedano, in se je treba zelp varovati kraljevih „križarjev“.

Ta mož se je torej ustavil v Barcelonski luki s svojo „Pendolo“. Danes je prišel notar Gasparino Kortejo, šel je ž njim v utico in jo zaklenil, da bi se lahko mirno pogovorila o svoji kupčiji.

Kortejo je sedel na velikem kupu papirjev, katere je že vse pregledal. Odložil je pero in dejal:

„Zadovoljen sem z Vami, Landola. Moj delež znaša torej trideset tisoč durov; nisem mislil, da bom takrat toliko zaslužil.“

Kapitan ni trenil z obrazom in je mrzlo vprašal:

„In kako bodeva sedaj naredila? Ali naj Vam izplačam, ali mi pa pustite denar za kupčijo, ker ga ravno rabim?“

„Le obdržite.“

„Torej dobro. Ali imate še kaj druzega?“

„Imam.“

„Pa kar začnite!“

„Hm! Ali rabite kakega mornarja?“

„Vedno jih rabim. Kakega pa?“

„Katerega bodete pri priložnosti zgubili.“

„Aha! Na morju?“ je vprašal Landola in se vražje nasmejal.

„Ali pa tudi na suhem. Samo vrniti se ne sme.“

„Kakor takrat don Ferdinanda de Rodriganda-Sevila. Kajne?“

„Pst!“ je dejal notar prestrašen. „Če bi Vas kdo slišal! Nikar ne imenujte tega imena več!“

„Ker je don Ferdinando mrtev!“

„Da, še hujše kakor mrtev — zgubljen je — to Vam lahko prisežem! Kdo pa je ta novi mornar?“

„Nekdo, ki pravi, da je častnik, pa je navaden postopač.“

„To me pa veseli! Take vrste ljudi imam najrajše. Kje pa je?“

„V Rodrigandi.“

„Oh! Kdo ga bo pa sem spravil?“

„Priti morate ponj.“

„Mi je tudi prav. Ali je močan?“

„Zelo!“

„In hraber?“

„Še bolj!“

„Mlad?“

„Nekaj čez dvajset let.“

„Je že prav! Ali se bo branil?“

„Gotovo se bo!“

„Če mu bo kaj pomagalo! Koliko plačate, senor?“

„Koliko pa zahtevate, Kapitano?“

„Tristo durov za vse skupaj: da pridemo na tihem ponj, da izgine brez sledu in da se nikdar več ne vrne.“

„Sem zadovoljen, akoravno vem, da si zaslužite še lep denarček, ko ga prodate. Zapišite si torej tristo durov na svoi račun. Kam ga bodete pa spravili?“

„Hm, tega pa še ne vem. Mogoče na Borneo ali pa na Celebes. Malajci plačajo tam dobro bele ljudi s zlatom ali dragimi kamni; darujejo jih namreč na čast svojim bogovom ali pa mrličem.“

„Prokleto zvita duša ste, kapitano!“

Mornar se je potuhnjeno smejal in dejal:

„Odkritosrčno Vam povem, da tudi Vam prav nič zvijače ne manjka. Kdaj pa naj pridem po tega mladeniča?“

„Ali morete jutri zvečer?“

„V Rodrigando? Pridem, in sicer s pripravnim vozom. Kje naj se pa vstavim?“

„Prišel Vam bom naproti. Uredite stvar tako, da se dobiva natančno ob desetih zvečer na meji graščinskega posestva.“

„Mi je prav. Vse drugo prepustim seveda Vam. Gotovo je kak izvanreden dečko!“

„Zakaj pa?“

„Ker bi se sicer tako zelo ne potrudili. Par kapljic strupa, pa bi bila stvar tudi pri kraju.“

„Sovražim strup, ker ni zanesljivo sredstvo, in ker se človek lahko izda.“

„Nezanesljivo? Kaj pa še! Ha, ha, ha! Našel sem neke nove vrste strup, imenitno, Vam rečem!“

„Kje pa?“

„V neki stari knjigi. Počakajte, Vam jo bom pa pokazal!“

Odprl je malo železno omarico, zložil cel kup vrečič polnih denarja v stran, in privlekel na dan zelo staro knjigo. Po pisavi se je takoj spoznalo, da je stara že več sto let. Platnice in prva stran so manjkale.

Nato jo je kapitan položil predse in odprl:

„Imenitna knjiga!“ je dejal. „Kupil sem jo od nekega slovenskega pomorščaka, ki jo je staknil bog ve kje na svojem potovanju. Cela vrsta zdravil in receptov je notri, in tudi oni strup.“

Poiskal je navodilo za dotični strup, ki se je glasilo takole:

“Item eyn heirlich Gifft für Tott und Wahnsinn: Man nimbt eyn Toepfleyn Safft von Antiaris taxicaria, welches genannt ißt Antscliaar, eyn halbes Toepfleyn Safft des Strichnos Tiente, so man nennt javanische Brechnuß, eyn vierteyl Toepfleyn Safft von Alpinia galanga, welches ißt indischer Galgant und ebenso vill Safft des Zingiber cassamumar, genannt gifftiger Ingwaer. Das siedet man auff die Haelfften eyn und hebt es in eyn Flascben auff. Fuenff Tropffen davon machen eyn starken Menschen tott; zwey Tropffen awer gaeben ihm in Wahnsinn, so er nicht mehr weiß, wer er gewesen ißt.

Dieser Wahnsinn wierd wieder geheylt durch folgenden Trankk:

Man zerstoeßt eyn Tassenkopff Capsium, welches heyst die strauchigte Beyßbeeren und thut darauff eyn halben Tassenkopff Speychel von eyn Menschen, welchem man zu Totte gekietzelt hat, laeßt stehen eyn Wochen und thut darauff eyn Loeffel scharpen Essieg, gießt ab und hebt in eyn Flaschen auff. Zwey Tropffen von dieser feynen Artzeneyen nimbt den Wahnsinn wieder hinfort binnen dreyen Tagen.

Notabene: Kann nur im Landte Asien gemacht werden und ißt erprobt von viellen Menschen, so man Neger, Malaya’s oder Wildte nennet.“

„Ali znate to pisavo brati?“ je vprašal notar.

„Znam,“ je odgovoril Kapitan. „Knjiga je pisana v srednjeveški nemščini, in nemško znam dobro.“

„Torej mi pa razložite ta recept!“

Kapitan mu je nato vse natančno prestavil. Ko je končal, ga je Kortejo vprašal:

„Ali imate mogoče tudi ta strup?“

„Imam.“

„Res?“

„Seveda!“

„Hm! Ali bi mi dali par kapljic?“

„Za koga pa?“

„To Vas nič ne briga.“

„Mogoče za tega mladeniča, po katerega naj jutri zvečer pridem?“

„Ne.“

„Potem je to vse kaj druzega! Ampak povem Vam, ta stvar je prokleto draga.“

„Po čim?“

„Vsaka kapljica pet durov.“

„Za vraga, — grom in strela! Ali je pa tudi zanesljiv?“

„Na mojo častno besedo!“

„Ali mi daste deset kapljic?“

„Dam. To znaša ravno petdeset durov!“

„Dajte sem, in zapišite si jih na dobro!“

Kapitan je segel v isto omarico, vzel steklenico z zdravilom in jedno majhno, prazno stekleničico ven, in naštel vánjo natančno deset kapljic:

„Tu imate, senor! To je ravno dovolj, da dva umreta ali pa, da jih postane pet blaznih. Upam, da bodete s tem zdravilom zadovoljni!“

Tako sta se pogovarjala dva dni potem, ko je notar odšel iz Rodrigande. Tretji dan, torej ravno takrat, ko je bil Silvin rojstni dan, je prišel Kortejo zopet nazaj.

Ko se je peljal skozi vas, se je zelo začudil, ko je videl, da je vsa okolica nekam praznična. Hiše so bile okrašene z venci, in ljudje se bili oblečeni v praznično obleko.

Bele v graščini je zvedel, kaj da se je zgodilo, in šel takoj k svoji zaveznici, da mu ona vse natančnejše razloži.

Ko se je začelo mračiti, sta bila zdravnik in Silva zopet pri grofu. Vprašal je, če bi smel videti sedaj svojega sina.

„Takoj bom ponj poslal,“ je dejal Strnad in šel v predsobo.

„Grof Alfonzo in poročnik Lotrevil naj prideta h grofu in naj oba obenem vstopita!“ je zaukazal strežaju; potem se je pa vrnil zopet v sobo.

Marijano ni slutil, kaj da zdravnik pravzaprav namerava. Danes ni imel častniške uniforme, ampak oblečen je bil v civilno obleko, ki mu je dobro pristojala. V predsobi je srečal Alfonza, ki ga niti pogledal ni.

Grof je obvezo že odložil in nestrpno pričakoval svojega sina. Ko sta oba vstopila, je pogledal sicer najprvo Alfonza, a hitro je obrnil svoje oči v stran na častnika. Nato je vstal, šel Marijanu naproti, razprostrl svoje roke in zaklical:

„Moj ljubi sin, zopet vidim! O pridi, in veseli se z menoj!“

Pri teh besedah je zavrela častniku kri v vseh žilah, vendar se je moral premagovati. Kako rad bi se bil oklenil temu možu okoli vratu! Glas mu je zastal v grlu, pa saj mu tudi ni bilo treba govoriti, kajti namesto njega je odgovoril Alfonzo:

„To je zmota, oče, grof Alfonzo sem jaz!“

Don Emanuel ga je žele sedaj natančneje pogledal in dejal:

„Nikar ne uganjajte šale z menoj? Vi niste moj sin!“

„In vendar sem,“ je odgovoril Alfonzo. „Ali me ne spoznaš po glasu?“

Stavi grof ga je pogledal ostro v oči in potem dejal:

„Ta glas, o, ta glas! Da, poznam ga, a ko sem ga prvič slišal, nisem mislil, da bi bil to glas mojega sina. Kdo je pa oni drugi?“

„Poročnik de Lotrevil,“ je odgovoril Strnad.

Marijanu je hotelo počiti srce, vendar je odgovoril:

„Svetlost, res je!“

Tedaj je grof glasno vzdihnil, ali pravzaprav zaihtel. Dotaknil se ni nobenega izmed obeh, ampak se počasi obrnil, se vsedel na svoj fotelj in rekel:

„Silva, reči gospodom, da naj gredó. Samo senor Strnad naj tu ostane!“

Alfonzo in Marijano sta odšla. Kar so potem v grofovi sobi še govorili, nista zvedela.

Ko je prišel Alfonzo v sobo k pobožni sestri, je bil ravno odvetnik pri njej. Oba sta že težko pričakovala, kedaj da se vrne.

„Torej?“ je vpršal Kortejo.

„Noče me spoznati za svojega sina!“ je odgovoril.

„Oh, slutil sem! Le naprej!“

„Hotel je poročnika objeti!“

„Ali je bil ta tudi zraven?“

„Vstopil je obenem z menoj.“

„Za vraga, kakor bi bilo vse proračunano! Kaj pa mu je rekel grof?“

„Imel ga je za svojega sina.“

„In ko si seveda rekel, da je to le zmota?“

„Tedaj je zaukazal, da naj greva oba iz sobe. Ta Strnad pa čepi še sedaj vedno pri njem.“

„Ali mogoče kaj sluti, ali pa celo ve? Sreča je za nas, da bo še danes vse drugače. Jutri bi bilo mogoče že prepozno!“

„Danes? Kaj pa bo danes, moj dragi?“ je vprašala pobožna redovnica.

„To bodete že zvedeli pozneje. Tem manj ljudij danes o stvari ve, tem bolje je za nas. Le pojdite kmalu spat, in se ne brigajte za ničesar.“

Tudi notar je šel nato v svojo sobo; a kmalu je zopet odšel, in kakor je bilo videti, je šel v park malo na izprehod, kajti korakal je počasi in navidezno brez cilja proti gozdiču.

Ker sta bila Strnad in Silva pri grofu, sta bila Ema in poročnik sama. Emo je povabil don Emanuel sicer tudi k sebi, a ker je bil grof zelo žalosten in slabe volje, je čez četrt ure zopet odšla.

Da bi pregnala malo dolgčas, sta Ema in poročnik sklenila, da gresta v vas na izprehod. Bila ta v venti (gostilni), kjer so godci igrali, da je bilo veselje, in mladina plesala kar se je dalo. Potem sta se vrnila počasi zopet proti graščini.

V parku se je Angležinja ustavila in ga vpašala po tihem:

„Senor, zdi se mi, da Vam teži neka skrivnost Vaše srce?“

„Res je,“ je odgovoril Marijano po kratkem molku.

„Ali je ne smem zvedeti?“

„Sedaj še ne.“

„Senor, nočete mi zaupati?“

„O vendar, vse Vam zaupam, vse!“ je odgovoril. „Grotovih stvarij pa človek še sam sebi ne sme zaupati.“

„ Ali mi bodete pozneje kedaj razkrili svojo skrivnost?“

„Mis Ema, gotovo jo bodete zvedeli, prav gotovo, kedar — —.“

Beseda mu je obtičala v grlu, zato ga je vprašala:

„Kedar — — —? Kaj ste hoteli reči, senor, povejte!“

„Kedar se bom — — — kedar se bom smel z Vami v življenju zopet srečati!“

Prijela ga je za roko, mu pogledala zaupljivo in odkritosrčno v oči in dejala:

„Smete se z menoj srečati! Čakala bom na Vas.“

„Kako dolgo? O, kako dolgo? Povejte mi vendar, mis Ema!?“

Naslonila je svojo nežno, plavolaso glavico na njegove prsi in odgovorila:

„Dokler, — dokler bom živela, kajti če ne prideš, bom umrla.“

Odgovoril ji ni; črhnil ni besedice; objela sta se in vstrajala v dolgem, strastnem objemu tako dolgo, dokler ga ni prosila, ga naj gresta proti domu.

Spremil jo je do vrat njene sobe in šel potem naravnost v svoje stanovanje, čutil se je tako neskončno srečnega in blaženega! Nikogar ni hotel srečati, ampak se v svoji sobi udati sam popolnoma svojim srčnim čutilom.

Kakor smo že omenili, je šel notar navidezno v park na izprehod. Ko se je malo oddaljil od graščine je pospešil svoj korak, zato je bil že precej pred deseto uro na meji graščinskega posestva, in je moral že čakati. Landola je prišel točno ob desetih. Imel je s seboj voz s parom konj in šest močnih mornarjev. Voz so skrili v gozdu v gostem grmovju, kjer je jeden izmed ljudij ostal na straži; drugi so pa korakali proti Rodrigandi.

„Kako bodemo pa sedaj stvar naredili?“ je vprašal kapitan.

„To bo šlo prav lahko,“ je odgovoril notar. „V vasi plešejo, in skoraj vsi služabniki so tam. On je tudi doma; kajti opazoval sem ga. Zadnje stopnjice so proste. Tam vas bom peljal gori in po dolgem hodniku v njegove sobe, ki niso zaklenjene. Počakali ga bodete v njegovi spalnici, in kadar pride, ga zgrabite.“

„To je že vse lepo. Kako bodemo pa potem zopet odšli?“

„Po isti poti. Počakali bodete toliko časa, da pridem jaz gori, kajti prišel bom po vas šele potem, kadar bo zopet vse varno.“

Kakor je odvetnik rekel, tako se je tudi zgodilo. Ne da bi jih bil kdo opazil, so prišli pri zadnjih vratih v graščino in šli po omenjenih stopnjicah gori. Na hodniku so se sezuli črevlje in se splazili potem na tihem v poročnikovo stanovanje, ki ni bilo razsvetljeno, in se skrili v spalnici.

Marijano ni ničesar slutil, prišel je iz vasi, vstopil v svoje stanovanje, šel v svojo delalnico in prižgal luč. Vrata na hodnik je zaklenil, in stopil potem v spalnico, da bi odložil svojo vrhovno obleko.

A komaj je storil prvi korak v temno sobo, udaril ga je nekdo z vso silo s pestjo na sence, in ravno tako nekdo drugi od druge strani. Onesveščen se je zgrudil na tla, ne da bi bil mogel zavpiti.

„Prinesite luč sem,“ se zaukazal kapitan. „Poglejmo vendar, kakšen da je ta dečko.“

Prinesli so luč iz sosednje sobe in posvetili.

„Oh, zelo fini dečko!“ je dejal Henriko Landola. „Hm, nekomu je podoben, ki ga poznam. Si bodem že še domislil komu! Zamašite mu usta; zavijte ga v platno in povežite ga trdno z vrmi, da bodete imeli lep, pripraven in miren zavoj, ki nam ne bo delal sitnostij.“

Nato so ga zvezali in zavili in ugasnili potem luč.

Kmalu potem je potrkal nekdo po tihem na zunanja vrata. Odprli so mu, in notar je hitro vstopil.

„Ali ga imate?“ je vprašal.

„Imamo ga, imamo!“

„Ali se je branil?“

„Hm! Kaj pa še! Toliko nam pa že smete zaupati. Mornarjeva pest dobro zadene.“

„Gotovo je še onesveščen?“

„Mislim da še.“

„Če ne, je pa tudi vse eno!“

„Sicer pa mislim, da bi bilo najbolje, da gremo, kajti zunaj je varnejše ko tukaj.“

„Pa pojdimo!“

Nato jih je peljal po isti poti, po kateri so prišli, zopet ven. Prišli so do voza, ne da bi jih bil kdo opazil. Dva moža sta Marijana do sem nesla. Najprvo sta ga vrgla na tla.

Notar je segel v žep po majhno svetilko in jo prižgal. Ni se mogel premagovati, da ne bi si ogledal še enkrat svoje žrtve in mu zabrusil za med potjo še par zaničljivih besed in psovk v obraz.

Posvetil je jetniku, ki je imel svoje oči odprte, v obraz.

„Oho, dečko, saj čuješ,“ se je zadrl notar nad njim. „Tvoji naklepi z Rodrigando so pri kraju. Nikomur ne boš več napotja delal. Dobro se imej in nikar ne pozabi náme!“

Nato je udaril Marijana, ki se ni mogel braniti, parkrat s pestjo po obrazu, in dal potem znamenje, da naj ga naložé na voz.

Medtem ko so ga mornarji naložili na voz, je poklical kapitan notarja v stran in ga potihem vprašal:

„Torej, senor, kaj naj storim žnjim? Ali naj umre ali samo — —“

„Hm, najboljše je, da umre!“

„Potem imam pa precejšno izgubo!“

„Pa si pripišite na dobro dvesto durov.“

„To je pa kaj druzega! No, naj pa bo za dvesto durov! Mislim, da sva se domenila glede tega mladeniča. Lahko noč, senor! Mislim, da me bodete saj še enkrat obiskali, preden odjadram?“

„Enkrat že še.“

„Adijo!“

„Adijo!“

Landola je ukazal naj poženó konje, in voz je oddrdral, notar pa se je vrnil v Rodrigando. Prepričan je bil trdno, da se mu njegovi naklepi sedaj ne morejo več ponesrečiti.

Peto poglavje. V blaznost obsojen.

Pod tabo pekel in nebo nad teboj,
A zemlja visi mej obema,
In gori in doli zajema
Ti v kupo življenja kipeči napoj:
Zdaj boli pekla, zdaj veselje neba,
Pogosto vse vmes!
Glej to ti je res
Osoda sveta! — — ...

(S. Gregorčič.)

Osoda, ko deroča voda,
Odganja čolnič moj od proda,
Od sladke sreče me drvi.

(S. Gregorčič.)

Drugo jutro je vstala mis Ema Lindzej že na vse zgodaj. Sreča včasih na človeka ravnotako vpliva, kakor nesreča: zaspati ne moreš. Neka nevidna moč jo je vlekla ven na hladen, rosen zrak. — —

Ko je stopila iz svoje sobe, je srečala gospo Elviro, ki je prišla ravno iz druzega nadstropja in imela v roki malo pletenico. Pozdravila jo je od daleč z globokim poklonom, in Ema ji je prijazno odzdravila.

„Kakor vidim, naša dobra senora Elvira, ste že na vse zgodaj pri delu,“ je dejala.

„Moram biti, moja prečastita dona Ema ledi,“ je odgovorila kastelanka, ki se je menda že naučila od svojega dobrega Alimpa, kako se španski naslov združi z angleškim. „Storila sem veliko napako, ki jo moram danes poravnati.“

„Kaj pa takega?“

„Nekaj posebnega! Pomislite, dona Lindzej mis, včeraj smo povsod vse okrasili s cvetlicami in venci, in ravno onemu, ki bi jih bil najbolj zaslužil, nismo dali v njegovo sobo ne ene cvetke. Kako je to nehvaležno! To pravi moj Alimpo tudi.“

„Oh, gospoda senor Strnada mislite, kajne?“

„Da, njega mislim in nikogar druzega. Pomislite, mis ledi, da doktor Strnad ni ozdravil milostivemu grofu samo oči, ampak mu rešil tudi življenje v zelo nevarni bolezni. Hvaležni mu moramo biti. Zato je rekla dona Silva, da poskrbim, naj danes zjutraj zanj lepih rož.“

„Ali je doslej vedno pri don Emanuelu čul?“

„Vedno. Zdi se mi, da gotovim ljudem ne zaupa, in misli, da hočejo preprečiti ozdravljenje milostivega gospoda. Zelo vesten mož je, to pravi moj Alimpo tudi. Celo danes je čul celo noč pri milostivemu grofu, in ravnokar je šel v park na izprehod.“

„Mogoče ga bomo srečale. Pomagala Vam bom cvetlice trgati.“

„O, kako ste dobri, draga senora mis Ema dona! Štejem si v veliko čast.“

Ema je prav slutila. Nista še dolgo delali, ko sta zagledali, da zdravnik od daleč prihaja. Pozdravil je ponižno in se odkril, Angležinja pa je stopila k njemu.

„Ali smem malo z Vami iti, sir Strnad, ali premišljujete mogoče o čem drugem boljšem, kakor Vam zamorem jaz postreči?“ je vprašala.

„Bodite mi prisrčno pozdravljeni! Z veseljem Vas sprejmem, mis Ema,“ ji je odgovoril, „kajti ravno sem mislil o Vas. Moje misli se sedaj uresničujejo.“

„Náme ste mislili?“ se je porogljivo začudila.

„Da, na Vas. Mislil sem namreč pri tem na oddaljeno deželo, kamor bodete kmalu odpotovali, mislil sem na Vašo prihodnjo domovino.“

„Mehiko mislite, kajne! Ali jo pozate?“

„Jako dobro. Jahal sem namreč iz severno-ameriških prerijskih gozdov skozi državo Teksas in Novo-Mehiko, prišel sem potem skozi puščavo v Mapi ni in glavno mesto. Tam sem bil več mesecev, potem sem pa šel v Kalifornijo, da bi natančnejše spoznal življenje v onih krajih, kjer kopljejo zlato.“

„Oh, ali ste bili res v Mehiki?“

„Res, saj sem rekel.“

„O, potem se bom pa saj lahko malo seznanila z tamošnjimi razmerami,“ je zaklicala veselo. „Sir, povejte mi kaj, kako da je tam. Priznam Vam namreč odkritosrčno, da se zelo bojim Mehike.“

„Zakaj?“

„Ker je Mehika takorekoč dežela grozovitosti, nevarnosti in nesreč. Poglejte samo malo v zgodovino te dežele!“

„Zgodovina Mehike je sicer res vsa krvava, in razmere so tam še dandanes zelo nevarne in neurejene; vendar tako strašansko, kakor Vi mislite, pa vendar ni. Mehika je ena izmed najlepših dežela na svetu; privoščite si tam lahko marsikak izvanreden užitek in prijetnost, posebno pa se Vam bo dopadalo življenje v glavnem mestu.“

„Ampak življenje na deželi, sir! Slišala sem celo o roparkih družbah in o morilcih, ki se nahajajo!“

„No,“ se je smehljal zdravnik, „skoraj bi rekel, da je vsak Mehikanec kos roparja, morilca in postopača, pa človek se kmalu na vse to navadi.“

„Navadi se!“ je zaklicala. „Kako se more človek navaditi, skupaj bivati z morilci, roparji in pa s postopači!?“

„Zelo lahko, mis Ema. Ti roparji so najfinejši kavalirji, kar jih je na svetu. Seznanili se bodete s kakim visokim častnikom, ki Vam bo imponiral, s kakim sodnikom, ki se Vam bo zdel zelo pravičen, s kakim učenjakom, čegar učenost bodete občudovali, ali pa s kakim duhovnikom, čegar pobožnost Vam bo segala globoko v srce; nekega lepega dne Vas bodo napadli roparji, in spoznali bodete, da je njihov načelnik dotični častnik, sodnik, učenjak ali pa duhovnik. To ni v Mehiki nič posebnega, akoravno se Vam zdi zelo nenavadno, stalo Vas bo samo malo vsotico denarja, da se odkupite. Ti ljudje bodo z Vami zelo uljudno postopali, in če bodete drug dan načelnika zopet srečali v kakem salonu, Vam bo ponudil z največjo uljudnostjo svojo roko, in ne bo zahteval ničesar druzega od Vas, kakor da ne mislite več v dotičnem malem dogodku.“

„To je pa res zelo romantično! Kar čudim se. V takih slučajih se gre torej samo za denar in ne za življenje?“

„Večinoma. V oddaljenejših deželah je seveda malo nevarnejše, če se namreč tam le količkaj branite, Vas takoj ubijejo. Zato se mora tam potovati vedno samo z vojaškim spremstvom. Take malenkosti se vendar ne morejo primerjati z nevarnostimi divje Savane. Vsak je sovražnik druzega; človek je tam vsak trenutek v smrtni nevarnosti, in kdor nima dobrega konja in ni tudi dobro oborožen, in ni močan in izkušen, ta naj ostane raj še doma za pečjo.“

„Brala sem že o tem. Ali je res, da ljudje, ki bivajo v teh divjih krajih, najdejo sled vsacega človeka in vsake živali?“

„Res je. Tega se človek ne more naučiti, glavna stvar je vaja in neka posebna bistroumnost, ki mora biti človeku prirojena. Upoštevati se mora ležo vsakega kamenčka, vsake travice, vsake vejice in sto drugih stvarij, na katere bi nihče drugi niti ne mislil.“

„Ali se Vi razumete na to?“

„Seveda, saj sem se moral,“ je odgovoril odločno.

„Oh, torej ste bili kak slaven umetnik v tej stroki, in ste živeli prav romantično?“

Ponosno se je priklonil in dejal:

„Tako je, mis Ema!“

„Ali bi me ne hoteli razveseliti s kakim primerom, da bi vsaj videla kako bistroumni so ti prerijski lovci!“

„To željo bi Vam v Mehiki lahko izpolnil, ampak tu, moja draga mis — — oh, mogoče Vam jo že tu lahko izpolnim, kajti ravno sem zapazil tule sled, ki nam naj bo za primero.“

Med pogovorem sta se precej oddaljila od cvetlic in od kastelanke, in zašla v oni del parka, ki se je razprostiral proti zadnji strani graščine.

Navadno oko bi ne bilo zapazilo v pesku nobenega sledu, a bistri zdravnikov pogled, ki je bil vsled tega pogovora na to opozorjen, je zapazil takoj, da je šlo tukaj več oseb.

„Kje pa je sled?“ je vprašala lepa Angležinja, in gledala po tleh. „Jaz ničesar ne vidim!“

„To Vam že rad verjamen, mis Ema,“ je odgovoril Strnad. „Seveda je treba imeti oko divjega indijanca ali pa izkušenega prerijskega lovca, da se spozna iz leže peska in kamenčkov, da je po tej poti, ki se zelo malo rabi, šlo danes ponoči več oseb.“

„Ponoči? Moj dragi sir, to se mi zdi kakor kak skrivnosten dogodek!“

„O, saj ni treba, da bi mislili takoj na kak roman,“ se je smehljal Strnad.

Prijel jo je za roko, da bi jo malo zadržal, in je potem nadaljeval:

„Prosim, ostanite malo tu, da mi Vaše stopinje ne pohodijo in izbrišejo sledu!“

Potem se je sklonil na tla, da bi pesek natančnejše preiskal, in vprašal:

„Poglejte sem, mis Lindzej! Ali vidite, da so tule kamenčki in pesek potlačeni?“

Slonila se je tudi k tlom, opazovala natančno pesek in rekla potem začudeno:

„Res je, vidim, da je potlačeno! In mislite, da je to od kake noge?“

„Na vsak način. In sicer od velika škornja, od tacega škornja ki ima zelo široko in nizko peto, od tacega naprimer, kakor jih imajo ribiči in mornarji. In tukaj je še ena noga, ravnotaka kakor prva. In naprej; tule na desno je še več sledov; bilo je torej več mož. Če opazujete, rob teh sledov, vidite, da niso več ostri in natačni, ampak že precej vdrti, če bi bili ti ljudje šli pred kratkim bi tega ne bilo. Šli so tukaj torej zgodaj ponoči.“

„Pomislite senor, da nima v graščini nihče takih črevljev,“ je pripomnila deklica, katero je začela ta čudna stvar zanimati.

„Iz tega se lahko sklepa, da so bili ti ljudje tuji,“ je odgovoril zdravnik. „Stvar se mi zdi zelo sumljiva.“

„Ali res?“ je vprašala prestrašeno.

„Res. Dotičniki so prišli iz graščine. Le počakajte, bom videl iz katerih vrat!“

Sledila sta stopinjam proti graščini in prišla do onih zadnjih vrat, kjer so šli mornarji noter in ven.

„Oh!“ je zaklical Strnad, „vidite, prišli so v tej smeri, odšli so pa na čisto drugo stran. Ti možje so prišli tule na levi od tega grmovja ven, in šli na desni skozi park. Torej so bili res tujci. Stvar je res vredna, da se natančnejše preišče. Le malo pohitiva! Videti moramo hitro, kam da so šli.“

Šla sta za sledom v park. Ema Lindzej je postajala od minute do minute bolj razburjena. Videla je, s kako bistroumnostjo upošteva njen spremljevalec vsako najmanjšo malenkost in s kako odločnostjo spozna smer; in kar začudila se je, ko je na mestu, kjer se je steza malo razširila, in so bila tla od rose še mokra, še natančnejše preiskoval kot doslej in potem dejal:

„Mis, to je res čudežno. Nekdo iz graščine je bil ž njimi. Ali vidite tale sled, ta je od finega moškega črevlja. Natančno ga bodem prerisal.“

Slučajno je imel v žepu časopis, vzel je kos tistega časopisa in svinčnik, in je potem kolikor mogoče natančno prerisal obris sledu.

„To je nekaj,“ je dejal. „Čudno se mi zdi pa tole. Lejte, tu sta stala dva moža drug za drugim. Ali vidite, da so njihove pete globokejše vdrte v pesek, kakor podplati?“

„Vidim, sir!“

„Stopala sta torej močnejše in težje, kakor drugi; gotovo sta nekaj nesla, kar ni bilo posebno lahko. Pojdite, mis Ema, greva še naprej!“

Šla sta še nekaj časa naprej, ne da bi bil kdo izpregovoril besedice. Slednjič je obstal in dejal začudeno: „Oh, tu je stal voz!“

„Res?“ je vprašala Ema. „Kako pa pride voz sem med grmovje?“

„To se tudi meni čudno zdi. Tu je ravno meja graščinskega posestva. Ali vidite kolovoz? Vprežena sta bila dva konja. Tukaj so položili dotično stvar, ki so jo nesli, na tla, tukajle poleg voza.“

Sklonil se je, da bi spoznal vtis bremena v mehkem mahu. Opazovati je moral natančno, kajti mah se je že zopet ves vzravnal. Strnadu se je bralo na obrazu, da ne more prav uganiti, kaj da so pravzaprav nosili; kar zagleda nekaj v bližnjem trnju. Segel je tja in potegnil previdno nekaj proč, potem pa je skočil na noge.

Pobledel je in prestrašeno zaklical:

„Ali veste, kako breme da je to bilo, kar so prinesli iz graščine in naložili na voz?“

„Moj Bog, sir, tako zelo ste me prestrašili!“ je odgovorila Ema Lindzej. „Kaj so pa imeli?“

„Človeka.“

„Človeka?“ je ponovila. „Nemogoče!“

„O, vendar! Ali vidite tele par las, ki sem jih našel na onem grmu! Zataknili so se, ko so ga položili na tla. Črni so in dolgi, skoraj taki, kakor jih ima senor de Lotrevil. To niso ženski, ampak moški lasje.“

Tudi Angležinja je pri teh besedah pobledela.

„Senor de Lotrevil?“ je vprašala prestrašeno. „Sir, zgodila se je kaka nesreča ali pa kak zločin! Hitiva! Vprašati moramo, kdo da manjka v graščini.“

„Hm!“ je odgovoril in malo pomislil. „Stvar se mi zdi čudna in nenavadna, zelo nenavadna; vendar ni treba misliti takoj na kako nesrečo ali celo hudodelstvo. Pomislite, da nismo v kakem amerikanskem pragozdu, ampak v Rodrigandi. Malo preveč sva se razburila, ko sva iskala sled po savanskem načinu.“

„Meni se pa v Rodrigandi prav nič varno ne zdi, le pomislite, da so Vas zadnjič v parku napadli, ravnotako tudi mene in Silvo!“ je rekla vsa prestrašena.

„To je že res,“ je odgovoril Strnad. „Pojdite, mis, greva hitro nazaj!“

Hitela sta nato proti graščini. V graščini so medtem že vsi vstali.

„Prosim, mis Ema, ne povejte sedaj še nikomur ničesar,“ je prosil Strnad. „Prepustite vso stvar za ta čas meni. V prvi vrsti je treba, da grof ničesar ne zve. Ker je še zelo slab, se ne sme razburiti. Pojdite v salon in molčite tako dolgo, dokler se ne vrnem in Vam kaj natančnejšega ne sporočim.“

Obljubila mu je in šla gori.

Strnad pa je šel v vratarjevo stanovanje, kjer so ob istem času navadno snažili čevlje vseli graščinskih stanovalcev. Portir in njego vpomagač sta bila ravno pri delu.

Zdravnik ni spregovoril besedice, ampak vzel iz žepa časopis in primerjal črevelj za črevljem. Kmalu je našel moško obuvalo, ki je bilo natančno tako, kakor obris sledu.

„Čegav je ta črevelj?“ je vprašal portirja, ki ga je ves čas začudeno gledal.

„Senor Gasparina Korteja je,“ je odgovoril.

Nato je šel zdravnik h kastelanu, da bi zvedel kaj natančnejšega. Zvedel je, da so že vsi graščinski stanovalci vstali, razun poročnika, katerega Alimpo danes še ni videl.

„Pojdite z menoj, senor kastelan, ga bodeva zbudila!“ mu je zaukazal.

„Zbudila?“ je vprašal Alimpo začuden. „Ali nam ne bo zameril, če ga bodeva motila?“

„Ne.“

Poročnikovo stanovanje je bilo nezaklenjeno in prazno. V spalnici je bila postelja še nepomečkana, in iz različnih okolščin se je dalo sklepati, da se je zgodilo tu nekaj posebnega, akoravno se niso bojevali. Na tleh je ležal konec močne vrvi, kakor jo rabijo mornarji, da zmerijo, kako hitro ladja jadra. Tudi kapa, katero je imel poročnik včeraj zvečer, je ležala na tleh.

Sedaj je bil zdravnik prepričan, da se je pripetilo senorju de Lotrevil nekaj posebnega. Povprašal je natančno v graščini in zvedel, da ga danes še nihče ni videl.

Hitro se je odločil in šel naravnost v Kortejevo stanovanje. Na kratko je potrkal in takoj vstopil. Notar je sedel ravno pri svojem zajuterku in pušil cigareto; začudil se je, da ga obišče zdravnik že na vse zgodaj, in ko sta se na kratko pozdravila, je vprašal Strnada:

„O, senor Strnad! S čim Vas smem postreči?“

„Neko malenkost mi bodete razložili,“ je odgovoril zdravnik.

„Povejte, kaj imate; pa le na kratko! Kajti to ni moja navada, da bi me kdo motil ob tako nenavadni uri.“

Te besede je govoril strogo in odurno, in njegov obraz se je jezno nagubančil.

Na Strnada to seveda in prav nič vplivalo, stopil je tik poleg notarja, ga strogo pogledal v njegove diabolične oči in mu dejal:

„Ne bom govoril na dolgo in široko, senor, če mi bodete odgovorili kratko in odkritosrčno. Vprašam Vas: kje je poročnik senor de Lotrevil?“

Na to vprašanje notar ni bil pripravljen. Pobledel je, a kmalu se je zopet zavedel. Zato je odgovoril s temi odločnejšim povdarkom:

„Senor Strnad, mislim, da ste zašli v napačno sobo. Kaj pa méne briga ta Lotrevil.“

„Gotovo ravnotoliko, kakor vsacega druzega stanovalca v graščini. Poročnik je namreč zginil, nikjer ga ni!“

„Oh! Zginil je? Torej ga pa iščite, senor. Če je res zginil, se mi to prav nič čudnega ne zdi, saj sem takoj slutil, da je kak postopač, ki Bogu dan krade,“ je odgovoril notar zasmehljivo.

„Oho, poznam druge postopače v graščini, kakor je poročnik de Lotrevil,“ mu je odgovoril Strnad mirno. „Kdo so bili dotični možje, s katerimi ste poročnika napadli in ga nesli na voz, ki je čakal na meji?“

Kakor bi ga bila zadela strela z jasnega neba, se je notar prestrašil in stresel, ko je čul to vprašanje. Mislil je, da ga ni nihče opazil, a iz Strnadovega vprašanja je sklepal, da jih je vendar kdo na skrivnem opazoval.

Stresel se je po vsem telesu in še polj pobledel, z roko se je oprijel naslonjača, da bi se nanj oprl. A pomislil je zopet natančnejše in prišel do sklepa, da bi dotičnik bil gotovo skušal dejanje preprečiti; ker se pa ni nihče skušal upreti, torej ni bilo opazovalca. Gotova Strnad samo sluti, in hoče samo še kaj natančnejšega zvedeti. To je notarja ojačilo, kri se mu je malo pomirila, in dejal je precej hladnokrvno:

„Senor, ali ste znoreli? Ali Vas pa mogoče luna trka pri belem dnevu? Glejte, da izginete iz moje sobe, sicer si bom pomagal, kakor si bom mogel!“

Strnad se je nasmejal, ko je slišal to grožnjo, in mu odgovoril:

„Senor Kortejo, bodite odkritosrčni. Že ko sem Vas prvič videl, sem Vam vse zaupal. Opazoval sem Vas na tihem, in prišel do prepričanja, da ste tudi vredni mojega zaupanja. Zato Vas nadalje nočem več nadlegovati, posebno ker sem imel samo namen, Vam dokazati, da spoznam Vašo pravo vrednost, če je pa bila moja naklonjenost proti Vam tako velika, da se ne morem več premagovati, tedaj mi nikar ne štejte v zlo, če Vas iz same ljubezni in naklonjenosti objamem in — zdrobim. Adijo, senor!“

Hladno in ironično se je zdravnik nato priklonil in odšel.

Notar pa je ostal na svojem mestu kakor okamenel.

„Kaj je bilo to?“ je vprašal samega sebe. „Kako zaničevanje! Ta človek me je spoznal in ve moje naklepe. Poskrbeti moram, da se ga iznebim. Kje je zvedel, da so bili ponoči tujci v graščini, ki so nesli poročnika na voz? Kje je zvedel, da sem bil tudi jaz zraven? Še danes mu bom dal toliko strupa, da bo potolažen. Sploh se pa zbirajo zelo temni oblaki nad menoj v zadnjem času; pa jih bom že pregnal. Tudi grofu bom dal par kapljic. Pravzaprav bi ga moral usmrtiti, vendar se moram prepričati, če stori ta strup res človeka blaznega. Blaznost je pa še hujša ko smrt. Blazni grof dobi jeroba, Alfonza pa neizmerno posestvo, ravno tako, kot bi bil grof umrl. Pri Bogu svetemu, zmagal bom, akoravno se zbirajo od vseh stranij moji sovražniki zoper mene!“

Medtem ko je ta hudobnež na ta način sam s seboj govoril, je sklical Strnad vse odličnejše graščinske stanovalce, izemši grofa Emanuela, in jim naznanil, da je zginil poročnik de Lotrevil.

Vsi so se začudili, posebno sumljivo se jim je pa zdelo, ker je videl Strnad v parku sled, iz katerega se je dalo sklepati, da se je zgodil gotovo kak zločin. Strnad je zamolčal, da ima notarja na sumu.

Najbolj žalostna je bila Angležinja. Prosila je zdravnika, da naj se potrudi, da poizvé kaj natančnejšega. Strnad pa je prosil vse navzoče, da naj nikar nihče o tem grofu ničesar ne pové.

Vsi so se skupno posvetovali, kako bi poročnika zopet našli, mislili so, da jo je mogoče vendarle sam kam popihal. Mislili so celo, da je mogoče šel samo malo na izprehod, in da se po nepotrebnem razburjajo; sledovi v parku ni treba, da bi bili v zvezi s poročnikom.

Zato so sklenili, da bodo danes še počakali in šele potem povprašali po njem v Parizu, kjer je njegov polk, in kamor tudi on spada, kakor je pravil.

Strnad je bil sicer s tem zadovoljen, vendar je sklenil na tihem, da bo poizvedoval in preiskoval natančnejše o tej stvari. Zato je prosil grofa za dopost, češ da ima v Barceloni nujen opravek, in je naročil, da naj mu osedlajo konja.

Ko mu je poročnikov služabnik še enkrat odločno zatrdil, da se tudi njemu čudno zdi, kam je njegov gospod izginil, je zajahal svojega konja in odjezdil iz graščine.

Tudi notar z Alfonzom in sestro Klariso je bil pri posvetovanju prisoten. Zvedel je, zakaj da ima Strnad ravno njega na sumu, in zato jo sklenil tem trdnejše, da se ga kakor hitro mogoče iznebi.

Ko je slišal, da sedlajo za Strnada konja, je takoj slutil, da je Strnadova pot v zvezi z izginjenim poročnikom. Mogoče hoče zdravnik sled še nadalje zasledovati; zato je hitel notar še pred Strnadom po ovinku iz graščine naravnost na ono mesto, kjer je stal ponoči voz. Ni mu bilo treba dolgo čakati, ko je zagledal od daleč svojega nasprotnika.

Strnad je slutil, da ga nekdo opazuje, zato jo je krenil proti vasi. Pozneje je zavil v stran k onem mestu, kjer je stal voz, da bi zasledoval sled še nadalje. Niti s konja mu ni bilo treba stopiti, ker je spoznal vozov sled že od daleč. Jahal je za sledom, a skritega opazovalca ni zapazil.

Ko je Strnad odjahal mimo, se je notar zopet vrnil v graščino.

„Tako je, kakor sem si mislil,“ je mrmral sam s seboj. Sled zasleduje; a zgubil ga bo gotovo na glavni cesti, kjer je danes toliko kolovozev, da jih ni mogoče razločiti. Vendar se moram za stvar pobrigati: ravnati moram hitro, da bom pripravljen za vsak slučaj.“

V graščino prišedši, je srečal na hodniku strežaja, ki je ravno nesel v grofovo sobo čašo čokolade za zajutrek. Opazil je tudi, da je šla grofica Silva h kastelanki, skoraj gotovo da se pogovori z njo o potrebnih gospodinjskih stvareh.

„Oh,“ si je mislil, „sedajle je grof sam; sedaj ali pa nikoli!“

Hitel je v svojo sobo po ono stekleničico, ki mu jo je dal kapitan Landola, in jo vtaknil v svoj žep. Nato je vzel pod pazduho zvezek računov in listin in šel k svojemu gospodu.

Grof je sedel čisto sam pri zajutrku, in ker je bila miza pogrnjena samo za eno osebo, se je iz tega lahko sklepalo, da se njegova hči ne bo tako kmalu povrnila.

Nad očmi je imel zeleno obvezo, da je varoval svoje oči, vendar se mu je videlo, da se dobro počuti; ustnice je imel prijazno nagubančene.

Ko je zagledal odvetnika je dejal:

„Dobro jutro, Kortejo, kot za nalašč pridete. Takoj po zajutrku sem Vas hotel poklicati.“

„Svetlost, na razpolago sem Vam ob vsaki uri in z vsemi svojimi močmi,“ je odgovoril grofov oskrbnik in se mu ponižno priklonil.

„Saj vem, Kortejo. Dolgo let mi že služite zvesto in pošteno, in upam, da pride tudi še čas, ko se Vam bom mogel skazati hvaležnega. Včasih sem res malo siten, da me je težko prenašati, a to le zaradi svoje bolezni, sicer sem Vam vedno zelo naklonjen. Sedaj šele, ko mi je Bog povrnil luč očij, čutim, kako da je lepo, če vidi človek vse svoje ljudi srečne. Ali imate mogoče kakšno prošnjo?“

„Imam, Svetlost!“

„Torej povejte. Pripravljen sem, privoščiti tudi Vam kako veselje.“

„Don Emanuel, nikoli se nisem prosil ničesar záse,“ je povdarjal notar ponosno. „Moja prošnja se tiče navadnih trgovinskih zadev. Ali Vam smem prebrati načrt za obnovljenje pogodbe z najemnikom Antonom Firenca?“

„Prebrati? Hm, poskusiti hočem, če ga bom mogel sam prebrati. Doktorja Strnada ni doma, ker je jahal v Barcelono, zato se mi tudi ni treba bati, da bi me iznenadil, če sem malo neubogljiv. Dajte mi pogodbo sem!“

„Kortejo mu je podal listino. Zakaj se je tresla pri tem njegova roka? Grofove besede, so bile temu vzrok; spreletela ga je za trenutek slabost. Zdravnik je jahal torej v Barcelono! — Zakaj? Ali Strnad morda že ve, da so Marijana tja odpeljali? Ta Strnad to ti je pa res zelo nevaren človek! Zato je sklenil Kortejo na tihem, da bo šel za njim v Barcelono in ga opazoval, oziroma se ga čisto znebil, če se bo dalo.

Grof je vzel listino notarju iz rok, stopil k pisalni mizi in se tam vsedel. Namignil je notarju, da naj se tudi vsede, in začel nato pogodbo brati. Ker so bile njegove oči še slabe, so bila okna še vedno na pol zagrnjena, tako da je bilo v sobi nekako skrivnostno temotno. Od samega veselja, da uživa po tako dolgi slepoti zopet luč svojih očij, je bral na glas, da bi slišal samega sebe.

Kortejo se je vsedel na divan, ki je bil blizu zajutrkovalne mize. Dosegel je od tam lahko grofovo čašo s čokolado. Medtem ko je bral grof na glas, in se vsled tega ni čul drug majhen šum, je segel v žep pa stekleničico in jo odmašil. Grof je bil obrnjen proti njemu s hrbtom. Kortejo je naldhko vstal in stegnil svojo roko, v kateri je držal stekleničico. Če bi ga slučajno grof zapazil, bo že našel hitro kak izgovor. Držal je stekleničico nad čašo, jo počasi nagnil in odštel dve kapljici, ki sta padli v čokolado.

V istem trenutku je končal don Emanuel večji odstavek in se nehoté obrnil, češ ali ga Kortejo pazno posluša ali ne. In videl je, da drži notar svojo roko nad čokolado.

„Senor, kaj pa delate?“ je vprašal iznevaden.

„Oprostite, Svetlost; bila je samo muha, katera sem odpodil!“ je odgovoril zločinec, ki je bil na to pripravljen.

Malo stekleničico je skril tako spretno pod dlanjo, da je grof s svojimi slabimi očmi ni mogel zapaziti. Zato se je grof zopet obrnil in bral pogodbo naprej.

Ko je končal, je rekel:

„Pogodba je popolnoma prav sestavljena. Podpisal jo bom kar sedajle. Nesite jo potem k najemniku, da jo tudi on podpiše.“

Nato je vstal, stopil k mizici in segel po čaši. Tudi Kortejo je vstal in sledil z zanimanjem grofovim kretnjam.

Gledal je neusmiljeno in mrzlo, njegovo srce ni poznalo niti usmiljenja niti kesa, gledal je z divjim pogledom roparske ptice.

Grof je prijel časo, jo položil na usta in — — pil — — izpil je do zadnje kapljice sladko, a vendar tako strupeno pijačo, in postavil posodo zopet na mizo.

Globok vzdihljej, ki je izražal zadovoljstvo, se je čul na tihem v sobi; izvil se je iz odvetnikovih prsij, ki je grofa ponižno vprašal, če želi morda še česa.

Don Emanuel mu je nato odgovoril:

„Naložil Vam bom malo delo, senor Kortejo. Nameravam namreč pridobiti doktorja Strnada záse. Sestavite slično pogodbo, kakor sem jo sklenil z doktorjem Cijelijem, a napišite tri tisoč durov na leto. Predložil jo bom potem doktorju Strnadu, in radoveden sem, če jo sprejme.“

„Še danes bom zgotovil dotično delo, Svetlost. Dovolite mi pa vprašanje, če pride k temu znesku tudi še popolnoma prosto stanovanje in hrana v graščini?“

„Seveda, seveda! Ali mislite, da je to morda preveč?“

„Preveč!“

„Senor Strnad je zaslužil, da mu dam toliko. Žalibog ne vem, če bo sploh hotel sprejeti službo. Danes sva torej končala. Na zdravje!“

Notar se je globoko priklonil in odšel. Dospevši v svojo sobo je vrgel ves šop listin na mizo in dejal z zasmehljivim nasmehom:

„Tri tisoč durov! Potem bi živel ta človek kakor baron. A, pa mu bom že zmešal račun. Pogodbe ne bom zgotovil. Takoj grem za njim v Barcelono. Medtem ko me ne bo tu, bo deloval strup, in nihče ne bo sumil mene, ker me ni bilo doma. Hahaha, sam vrag je moj zaveznik; no, pa vrag je večkrat mogočnejši kakor Bog, pred katerim se tresejo miljoni in miljoni ljudi, ne da bi vedeli; če je sploh kje kakšen Bog.“

Črez pol ure je že jahal po beli cesti za Strnadom proti Barceloni. S tem se je začela nova doba v boju hudobije in zvijače proti pravici.

In zopet črez pol ure je prišel kastelan doli iz svojega stanovanja, da bi vprašal grofa, kaj mu ima za danes naročiti.

Smel je vstopiti, ne da bi se bil preje javil; zato je šel naravnost v sobo kakor po navadi, ne da bi bil preje poslal služabnika notri.

Od strahu bi bil skoraj pobegnil, kajti zagledal je grofa, kako je na tleh v kotu sobe kakor kaka žival čepel in žalostno zdihoval.

„O, ne storite mi ničesar — ničesar — ničesar!“ je prosil zdihujoče. Saj ne vem, kdo — kdo — kdo da sem!“

Kastelan ni bil junak, a ljubezen do svojega dobrega, starega gospoda mu je dala pogum, in ostal je!

„Svetlost! Don Emanuel!“ je zaklical. „Pridem, da bi Vas vprašal — —“

„O, nikar ne vprašajte!“ je prosil grof in mu segel v besedo. „Saj ne vem — vem — vem nič več!“

„Moj Bog!“ je klical kastelan. „Kaj se je zgodilo! Moj ljubi, dragi don Emanuel, vstanite vendar! Dovolite, da Vam pomagam!“

„Ne pojdite k meni! Ne storite mi ničesar — ničesar — ničesar! Saj ne vem — ne vem — ne vem!“

„Oh, Svetlost, ali me ne poznate več? Vaš zvesti Alimpo sem!“

„Alimpo? A — — lim — — — po?“ je vprašal grof in malo pomislil.

Nato je počasi vstal, stopil par korakov naprej in dejal:

„Alimpo, saj res! Zvesti Alimpo sem. O ja, sedaj pa že vem — že vem že vem. Alimpo sem!“

Njegove svetle oči so se malo razjasnile. Šel je po sobi semtertja, ne da bi kastelana več pogledal, in govoril sam s seboj kmalu veselo, kmalu zopet žalostno:

„Ja, ja, zvesti Alimpo sem, ja, ja, sedaj pa že vem. Alimpo se imenujem!“

Sedaj je prijela kastelana groza in strah, pobegnil je iz sobe in hitel k svoji Elviri. Saj ni bilo nikogar na svetu, komur bi bil mogel zaupati, kar je videl.

Njegova družica je likala ravno perilo, ko je hitro in ves razburjen vstopil.

„Elvira!“ je klical, in sapa mu je zastajala, ker je preveč hitel.

„Kaj pa je?“

„O, moja Elvira!“

Šele sedaj je pogledala svojega moža, a ko je videla, da je tako zelo preplašen in razburjen, je spustila žareče železo iz rok, da je glasno streščilo na tla.

„Sveta Madona!“ je vzdihnila. „Kaj pa je za božjo voljo? Saj si ves obupan, moj Alimpo!“

„Ja, ja, čisto obupan!“ je zajavkal in se globoko oddahnil.

„Zakaj pa? Zakaj?“

„Zaradi milostivega grofa.“

„Kaj pa je z njim?“

„Oh, — ah, —! Pomisli — — zno — — znorel je!“

Elvira je široko zarežala, kajti hotela je nekaj povedati; a spregovoriti ni mogla, beseda ji je zastala v grlu, a usta so ostala odprta.

„Ja, ja, znorel je, popolnoma je znorel!“ je spopolnil kastelan.

Ko je ponovil strašno vest, šele sedaj je zamogla kastelanka zopet spregovoriti. A, ne da bi bila vzdihnila, ampak jezno in strogo je dejala:

„Moj dragi Alimpo, ti si znorel, ti!“

„Jaz?!“ je vprašal skoraj jezen. „Védi, moja ljuba Elvira, kaj tacega mi pa ne smeš reči! Grozno se motiš; ne jaz, ampak grof je znorel!“

„Tako! Kdo ti je pa to natvezil!“ je vprašala, kakor bi imela pred seboj kakega šolarčka.

„Nihče. Saj sem videl.“

„Nemogoče! Bog ve, kaj si pravzaprav videl, moj dragi Alimpo!“

To mu je bilo pa že preveč. Prijel je svojo debelo soprogo za roko, da bi jo izvlekel iz sobe, in medtem prosil:

„Pojdi z menoj, Elvira! Boš videla, da imam prav.“

„Takoj, takoj grem!“ je odgovorila. „Počakaj samo toliko, da spravim železo v kraj!“

Pobrala je s kljuko železo in ga vtaknila zopet v peč, na tleh se je pa vžgala že precej velika črna lisa. Potem je šla s svojim možem.

Ko sta prišla v grofovo sobo, je hodil še vedno na lahko in boječe semtertja. Medtem pa je govoril v enomer predse:

„Ja, ja, nikar mi ne storite ničesar, kajti saj vem — — vem — že vem; zvesti Alimpo sem!“

Zrl je predse blazno in z izbuljenimi očmi, tako da ni bilo dvoma, da je res znorel. Komaj ga je kastelanka zagledala, je že od daleč plosknila z rokami in vpila: „O, sveta Madona, res je; zblaznil je!“

Moči so jo zapustile, in vsedla se je na divan.

Grof je slišal njen glas, obrnil se je in dejal z prestresljivim, bolestnim pogledom:

„Blazen je! Kdo pa? Alimpo, — saj sem A — lim — po, — ja zvesti Alimpo sem!“

In začel je zopet hoditi po sobi semtertja.

„Hiti, hiti, Alimpo!“ je prosila kastelanka. „Pojdi hitro po milostivo konteso!“

Kastelan jo je vbogal in našel Silvo v Emini sobi. Takoj je spoznala, da se je pripetila kaka nesreča in ga vprašala:

„Zakaj pa tako hitite, Alimpo! Kaj pa je?“

„O, moja milostiva kontesa, nikar se preveč ne ustrašite!“ je prosil in se ves tresel.

„Moj Bog, veliko nesrečo slutim!“ je dejala prestrašena. „Povej hitro, Alimpo; kaj se je pa zgodilo?“

„Nekaj strašnega, nekaj zelo, zelo strašnega!“

„Govori vendar, govori! Nikar me tako dolgo ne muči!“

Pri teh besedah je skočila s svojega sedeža in prijela kastelana za raméni.

„Nekdo — — nekdo — — je je znorel!“ je jecljal.

„Znorel? Reči hočeš, da je nekdo zblaznel?“ je vprašala Silva neverjetno.

„Da, zblaznil je!“ je pritrdil.

„Nemogoče! Saj človek vendar ne zblazni kar v hipu, to pride počasi.“

„In vendar je zblaznel,“ je trdil kastelan. „To pravi moja Elvira tudi.“

„Kdo pa pravzaprav?“

„O, moja draga kontesa, oprostite mi, da Vam moram kaj tacega povedati! Zelo bodete žalostni. Govorim namreč o donu Emanuelu.“

„O mojem očetu?“ je vprašala Silva, ki je od začudenja skoraj okamenela.

„Da, o Vašem očetu.“

Tedaj se je nasmejala in dejala:

„Moj dragi Almpo, gotovo ste se prav grozno zmotili.“

„Ne, nikakor ne,“ je trdil kastelan. „Don Emanuel je v resnici zblaznil! Moja Elvira ga je tudi videla. Ona je celo še sedajle pri njem.“

„Iz česar pa sklepate, da je zblazen?“ je vprašala Silva, in se še vedno smehljala.

„Golčal je kakor kak pes v svojem kotu, ko sem bil pri njem. Gledal je srpo in stekleno; vzdihoval in javkal je, in prosil, naj mu ničesar žalega ne storimo. Pozabil je, kdo da je, in misli, da je jaz, namreč kastelan Alimpo.“

Silva je gledala neverjetno in poslušala kastelana. Kar prime molče svojo prijateljico za roko in jo potegne hitro za seboj.

Kastelan je šel za njima.

Ko so prišli v grofovo sobo, je sedela kastelanka še vedno na divanu in vila vsa obupana svoje roke proti nebu; grof pa je lezel po vseh štirih po sobi semtertja in govoril vedno iste stavke sam s seboj.

Silva je ves čas mislila, da je le kaka šaljiva pomota. Tem hujše je vplivalo nanjo, ko je zagledala svojega očeta. Stemnilo se ji je pred očmi, segla je v zrak okoli sebe, da bi se kje oprijela, in padla je v naročje Eme Lindzej.

Postalo ji je tako zelo slabo, da bi bila skoraj onesveščena, a zbrala je vse svoje moči, se iztrgala prijateljici iz rok in planila k svojemu očetu.

„Oče, za Božjo voljo, oče, kaj ti pa je?“ je zaklicala na ves glas.

Grof je malo obstal in jo pogledal s temnim in srepim pogledom v obraz.

„Kaj ti je?“ je vprašal. „Tega pa res ne vem. Nikar mi ničesar ne prizadeni, kajti zvesti Alimpo sem.“

Govoril je počasi in brez naglasa tja v endan.

„Oče, oče!“ je zdihovala in ga objela. „Kaj se je pa zgodilo? Ali si bolan. Pa, ali me ne poznaš?“

„Poznati?“ je vprašal na tihem in zmajeval z glavo. „Nikogar ne poznam. Saj sem Alimpo!“

„Ne, nisi Alimpo,“ je klicala. „Moj oče si, moj ljubi, ljubi oče. Pojdi in spomni se!“

Na glas je jokala in ga objemala; božala ga je po licih in po zmršenih laseh, poljubila je njegova usta in omrzelo roko, negovala ga je z vso svojo ljubeznijo in vso bolestijo. A ostal je hladen pri njenih objemih, slednjič se je je začel celo braniti in prosil:

„Nikar me ne zadavi; ni mi treba ničesar žalega storiti, kajti sedaj vem, kdo da sem. Zvesti Alimpo sem, saj res, zvesti Alimpo sem!“

To je bilo pa že skrajno. Silva se je zgrudila na divan in glasno vzdihnila; njena prijateljica je prihitela k njej in jo glasno ihté s solzami v očeh objela, tudi kastelan in njegova žena sta se jokala, da jih ni bilo moč potolažiti.

Grof je pa stal pred njimi, jih gledal srpo in stekleno in dejal:

„Nikar ne jokajte! Saj vam nisem ničesar storil. Oh, zvesti Alimpo sem.“

„O, Bog, kaj naj storimo?“ je vprašala Silva vsa solzna in obupana.

„Ali ni senor Strnada tu?“ je rekla Ema s solzami v očeh.

Tedaj je skočila grofica na noge.

„Strnad!“ je klicala. „Kako sem vendar mogla nanj pozabiti! Samo on zna pomagati, da, gotovo bo pomagal. Pa šel je v Barcelono. Alimpo, pošlji hitro jezdeca za njim! Naj se takoj vrne.“

„V Barcelono?“ je rekel kastelan in bil pripravljen, da odhiti, „Kje v Barceloni pa je?“

„O Bog, tega ne vem! Pošlji kar tri, štiri, pet jezdecev za njim. Naj dirjajo, kolikor morejo hitro, tudi če konje zdelajo, če ga le najdejo. Hitro, hitro! Tu se gre za vsako minuto!“

Na nikogar ni mislila, niti na svojega brata niti na koga druzega, ampak samo na svojega ljubčeka.

Kastelan pa je drl kakor divji v konjski hlev in v dveh minutah so že dirjali trije poslanci na naj hitrejših konjih z graščine.

Grof Alfonzo je ravno stal pri oknu v sobi pri sestri Klarisi. Videl je jezdece in se obrnil k pobožni dami, rekoč:

„Mati, gotovo se je zgodilo nekaj posebnega. Grof je ravnokar odposlal tri hitre jezdece.“

„Oh, kam pa?“

„Ne vem. Hiteli so na desno po cesti proti Matari ali pa proti Barceloni.“

„Res ne vem, zakaj da bi jih bil odposlal. Moj sin, ali bi ne bilo dobro, če bi malo pozvedel? Pri takih razmerah, v kakoršnih živimo, je vsaka stvar važna, posebno če se pripeti kaj tako izvenrednega, če odpošlje kar tri poslance naenkrat. Kdor živi med tako velikimi grešniki, mora biti zelo previden.“

Alfonzo je odprl okno in namignil kastelanu, ki se je ravno vračal iz konjskih hlevov v graščino, da naj pride gori.

„Kdo je odposlal one tri jezdece?“ je vprašal vstopivšega Alimpa.

„Jaz, milostivi gospod,“ je odgovoril kastelan.

„Kam?“

„V Barcelono.“

„Kdo ti je pa naročil?“

„Milostiva kontesa mi je ukazala.“

„Ah! Po kaj so pa šli pravzaprav v Barcelono? Kar trije naenkrat!“

„Iskat so šli senorja Strnada.“

Kastelanu se ni zdel Alfonzo prav nič simpatičen; zato mu je odgovarjal tako, da ga je moral vprašati skoraj za vsako besedo posebej.

„Zakaj so pa šli po zdravnika?“ je vprašal zopet mladi grof.

„Njihova Svetlost, don Emanuel, so nenadoma zboleli.“

„Ah, kaj pa mu je?“

„Mislim, da je zblaznel.“

„Zblaznel!? Grom in strela!“ Zaklel je tako, kakor bi se bil zelo prestrašil, a če si ga natančno opazoval, si lahko takoj spoznal, da je njegovo oko pravzaprav zažarelo od nepričakovanega veselja.

Nato se je obrnil proti kastelanu in dejal:

„Dobro. Takoj pridem h grofu!“

Komaj je zaprl Alimpo vrata za sebój, je skočila pobožna redovnica kvišku, prijela mladega grofa za roke in glasno zavriskala:

„Zmaga je naša! Alfonzo, zmagali smo! Bog je vslišal naše prošnje. Ali veš, kdo da je naredil, da je grof zblaznil?“

„Kdo pa?“

„Tvoj oče.“

„Oh! Nemogoče! Kako more človek zblazneti, ki je bil pred pol ure še popolnoma zdrav!?“

„Je že tako! Tvoj oče mi sicer ni povedal posameznosti, a rekel mi je še včeraj zvečer, da se bo z grofom danes nekaj zgodilo.“

„Za vraga, je to pametno! Umoril ga ni, in vendar sem dedič!“

„Tako je. Pojdi takoj doli, moj sin, in prevzemi vso oblast. Bog da svojim svoj blagoslov, bogatstvo in vse sladkosti. Zahvaljen bodi na veke! Amen!“

Nato je šel Alfonzo v grofovo sobo. Grof je hodil še vedno po sobi semtertja.

Silva se je že zopet malo pomirila in skušala, da bi izvabila iz svojega očeta kako pametno besedo. Ema ji je pa pri tem pomagala, in celo kastelanka je bila poleg in še vedno v enomér jokala.

„Kaj pa imate?“ je vprašal Alfonzo in vstopil.

„Pomisli, moj brat, oče je nenadoma tako hudo zbolel, da se mu kar meša,“ je odgovorila Silva in pristopila k Alfonzu.

„To je seveda zelo nesrečen dogodek,“ je odgovoril s povdarkom, s katerim je hotel izraziti svoje otročje sožalje. Njegove besede so se glasile mrzlo in brez vsacega sočutja, tako da je grofica, ki mu je hotela podati roko, nehoté stopila par korakov nazaj.

„Zakaj ste pa poslali tri sele za Strnadom, ne da bi bili preje obvestili o tem njegovega lastnega sina!?“

„Strnad je zdravnik,“ se je opravičila grofica, „in o takih slučajih je zdravnik važnejša oseba, ko vsak drugi.“

„Oho, ali res?“ je dejal Alfonzo in se nesramno nasmehnil. „Mislim ravno nasprotno, kajti samo sin ima v takih slučajih oblast in pravico vse potrebno odločiti in zapovedovati. Zato je treba, da se njega najprvo obvesti. Po mojem mnenju je doktor Strnad kirurg?“

„Seveda.“

„Ali je pa tudi zdravnik za umobolne?“

„Nisem ga še vprašala, vendar mislim, da mu smemo zaupati, da očeta ozdravi, kajti po mojem mnenju ima gotovo toliko izurjenosti in znanja tudi v tej stroki.“

„O tem, kar ti samo misliš, se pri nas ne govori. Strnad očeta ne bo zdravil; poslal bom takoj v Manrezo po doktorja Cijelija.“

Silva je pri teh besedah stegnila svoje roke proti Alfonzu in dejala:

„Doktor Cijeli očeta ne bo zdravil; tega ne dopustim, kajti oče mu ni nikoli zaupal.“

„Tembolj mu pa jaz zaupam. Dedič sem, in zato tukaj tudi zapovedujem.“

„Oh, — ali misliš pri tem nesrečnem dogodku že kar na dedščino! — Dobro. — Počakaj malo!“

Ponižna deklica je postala v tem trenutku treznomisleča žena. Z odločnim korakom je odšla v sosednjo sobo, kjer je imel grof svojo orožarnico. Iz omare je vzela nabasan revolver in prišla zopet nazaj, za seboj pa je zaklenila vrata in vtaknila ključ za pas.

Potem pa je rekla z grozečim glasom:

„Kdo da je dedič, in kdo da ima pravico tukaj zapovedovati, o tem bomo že še govorili. Najprvo pa izjavljam, da bom stražila svojega ubogega očeta tako dolgo, dokler se doktor Strnad ne vrne.“

„Jaz pa ti rečem, da se mi ta zakotni mazač, ta Strnad ne sme več prikazati v graščino,“ je odgovoril Alfonzo. „Kaj pa hočeš pravzaprav z revolverjem?“

„Ustrelila bom vsacega, ki bi prišel v sobo brez mojega dovoljenja.“

„Ha, ha! Deklica, ali se šališ?“

„Oho! Nikar ne poskusi zvedeti, če mislim to tudi v resnici.“

„Ali bi mene tudi ustrelila?“ se je krohotal.

„Tudi!“ je grozila z odločnim glasom.

„Ali si prismojena! Daj sem svoje orožje!“

Stopil je k njej, a Silva je namerila z revolverjem in dejala:

„Nazaj, človeče! Sicer te na mestu ustrelim. Bog mi bodi priča, da se ne šalim! Senora Elvira, hitite ven in pokličite služabnike!“

Ko je hotela kastelanka oditi, ji je zaukazal Alfonzo:

„Tu ostanite! Ne potrebujemo služabnikov.“

A pridna kastelanka mu je nato odločno odgovorila: „Ubogati moram samo mojo ljubo konteso, ne pa Vas!“

Nato je odšla iz sobe.

Mladi grof se je obrnil sedaj k Angličanki, ki je ves čas molčala in gledala svojo odločno prijateljico, in ji dejal:

„Ali se Vam ne zdi Silvino postopanje otročje, mis Ema?“

Angležinja je zarudela od jeze in odgovorila:

„Don Rodriganda, njeno postopanje ni otročje, ampak ravno nasprotno. Ponosna sem, da imam prijateljico, ki ljubi svojega očeta tako prisrčno in nastopa tako odločno. Silva brani svojega ubogega, bolnega očeta pred trdosrčnimi in nevarnimi sovražniki. Sicer Vam pa še nisem nikdar dovolila, da bi me smeli imenovati kar s samim krstnim imenom. Za Vas nisem mis Ema, ampak senora Lindzej, in upam, da bom ostala tudi v prihodnje!“

„Oh!“ je sikal in se kar penil od jeze. „Nikar ne pozabite, da ste naš gost!“

„Gost sem, senor, a ne Vaš; to me še tolaži.“

„Od sedaj naprej ste moj gost. — Blazni ljudje imajo namreč varuha!“

Sedaj je pa vstopila Elvira in naznanila, da so služabniki v predsobi.

Silva se je tedaj obrnila proti Alfonzu in dejala:

„Glej, da takoj odideš iz sobe, sicer ti pokažem, koga služabniki rajše ubogajo, mene ali tebe!?“

Izprevidel je, da so mu vsa pota zaprta, zato je sklenil, da mora vsaj za ta čas odnehati, in odgovoril je zaničljivo:

„Novemu grofu de Rodrigarida-Sevila se ni treba pečati s služabniki; poskrbel bom na dostojen način, da mi ubogajo. Na svidenje!“

Nato je odšel.

„Moja ljuba Elvira, želim, da vsi služabniki sedaj samo mene ubogajo; vse drugo, kar še pride, moramo pa mirno počakati,“ je dejala grofica mirno.

„Takoj bom sporočila vsem Vaš ukaz,“ je odgovorila kastelanka. „Ali želite mogoče še česar druzega?“

„Še. Te sobe bomo zaklenili. Skušala bom očeta pomiriti. Spanje in mrzli obkladki mu bode dobro déli.“

Medtem ko se je godilo vse to o Rodrigandi, je jahal notar po prašni veliki cesti proti Barceloni. Kmalu je pa zavil v stransko pešpot, ki je peljala skozi vasi in mimo velikih posestev.

Strnad ni poznal te poti, zato je jahal vedno za sledom; kakor voz, kateremu je sledil, tako je moral jahati tudi on po glavni cesti.

Notar, ki je pa zavil po bližnici, je prišel mnogo preje kakor Strnad na svoj cilj in poskrbel, da se mu ne posreči kaj natančnejšega zvedeti.

Voz so si izposodili v gostilni „L’ Hombre grand“ v Barceloni. Zato je jahal odvetnik najprvo k gostilničarju in mu naročil, da ne sme nikomur povedati, komu da je posodil voz, če bi ga ravno kdo vprašal.

Potem pa je šel v luko h kapitanu Landoli, ki je bil ravno na ladji.

„O, senor Kortejo,“ je dejal in ga pozdravil. „Nisem mislil, da bodete prišli že tako kmalu, vendar mi je zelo ljubo, da ste prišli.“

„Zakaj?“

„Ker je že vse pripravljeno, in tudi vse račune sem že uredil. Če je treba, lahko takoj odjadram.“

„To je prav, to je prav!“

„To je prav? Zakaj pa? Upam da se vsaj ni ničesar neprijetnega pripetilo!“

„Ničesar. Povedati Vam hočem samo, da so opazili Vaš voz, in da tudi slutijo, koga da ste naložili. Nekdo, ki zasleduje tir Vašega voza, pride približno v eni uri v Barcelono.“

„Dobro. Naj le skoči v morje v naj plava za menój. Ali imate čas, da poravnava najine račune?“

„Imam.“

„V četrt ure bova končala, in potem bom pa takoj odjadral. Oseka se je že začela.“

„Kaj pa dela Vaš jetnik?“

„Mislim, da se dobro počuti. Na dnu ladje leži in do sedaj še ni smel niti govoriti, niti jesti ali piti.“

„Torej ga vzamete v resnici s seboj na vzhodnoindijske otoke?“

„Prodal ga bom na otoku Borneo; tako sem sklenil. Pojdite z menoj v mojo sobico, senor!“

Črez pod ure je bil notar že zopet na suhem, ladja „La Pendola“ pa se je izsidrala in odjadrala na dolgo potovanje, na katerem se bode odločila Marijanova usoda.

Šesto poglavje. Sveti večer v ječi.

— — Ne tožim, zvezde zlate,
Bolesti svoje vam nikdár;
Tam daleč ve miglate, —
Kaj tóga moja vam je mar? — —
* * *
— — Doklér se prsi dvigajo,
Srcé še hrepení,
Doklér željé se vžigajo,
Pokoja, sreče ní! — —
* * *
— — Za mano ure solnčne sreče,
Pred mano groza temnih dni,
Krog mene stene večne ječe, — —
— — — — — — — — — — — — — — —

(S. Gregorčič.)

Ko je doktor Strnad zapustil graščino Rodrigando, ga je peljal sled voza na glavno cesto, ki pelje iz mesta Leride v Barcelono. Na tej cesti je bilo toliko kolovozov, da je zgubil sled. Neposredno torej ni mogel več zasledovati voza.

Samo nekaj je imelo za Strnada pomen; iz stopinj v parku je namreč sklepal, koliko oseb da je približno bilo na dotičnem vozu. A tudi tega ni vedel natančno.

K sreči je pasel ob cesti, tam kjer zavije cesta iz Rodrigande na glavno cesto, nek mlad pastir svoje merinske ovce na pokošenem travniku.

V bližini je stal navaden, pokrit voz, in iz tega je sklepal Strnad, da je skoraj gotovo prenočil pastir v dotičnih pokritih gárah. Zato je zavil k njemu, ga pozdravil in vprašal:

„Ali si prenočil danes na polju?“

„Da, na onemle vozu, senor,“ je odgovoril pastir. Zdravnik mu je stisnil Srebrnjak v roko in vprašal nadalje:

„Ali se je peljalo danes ponoči mnogo vozov tule mimo?“

„Ne. En sam.“

„Kje?“

„Po onile cesti, ki pelje v Rodrigando.“

„In kam?“

„Proti Rodrigandi.“

„Kedaj?“

„Eno uro pred polnočjo, mogoče tudi malo preje.“

„Ali se je potem vrnil ali ne?“

„Vrnil se je.“

„Kedaj?“

„Tako približno čez dve uri.“

„Kdo pa je bil na vozu?“

„Jih je bilo več.“

„Ali si katerega poznal?“

„Nikogar.“

„Kaka živina je pa bila vprežena? Mule?“

„Ne, konji so bili.“

„Kake barve pa?“

„Eden je bil rujav, drugi pa bel.“

„Ali veš natančno?“

„Natančno. Zanetil sem si ogenj tik ob cesti, da bi si pekel kostanj, ravno tedaj so se pa pripeljali mimo. Spoznal sem konje na prvi pogled.“

„Ali si mogoče videl, kako da so bili dotični možje oblečeni?“

„Drdrali so hitro mimo, a zdi se mi, da so imeli take suknje in kape, kakor jih nosijo navadno pomorščaki ali pa ribiči.“

„Dobro. Hvala lepa. Zbogom!“

Jahal je dalje. Iz tega, kar je zvedel, je vsaj lahko nekoliko nadalje sklepal. Vprašal je potem v vseh gostilnah ob cesti, če se je peljal voz mimo, a nikjer ni zvedel ničesar natančnega. Zato je jahal zelo počasi proti mestu.

Slednjič ko je jahal že tri ure, je prišel do samotne vente (gostilne), pred katero je bilo več jasli za krmljenje živine, kar je bilo znamenje, da se vozniki tu navadno ustavljajo.

Razjahal je svojega konja, ga privezal in stopil v gostilnico, kjer je naročil merico dobrega vina.

Krčmar je bil star, prijazen in zelo zgovoren možiček, kajti začel se je takoj razgovarjati s Strnadom o različnih stvareh, o vremenu in tako dalje, kar je pa zdravnika jako malo zanimalo.

Vprašal ga je pa slednjič tudi:

„Kam pa jašete, senor?“

„Mogoče v Barcelono.“

„Mogoče? Torej še ni gotovo?“

„Še ne.“

„A tako! Gotovo imate med potom še opravke?“

„Opravkov pravzaprav ne. Nekoga iščem.“

„Kje?“

„Tu na glavni cesti.“

„Za Boga milega! Tako fin gospod išče koga na glavni cesti!“ se je smejal zgovorni krčmar.

„Razumeti me morate prav! Iščem nek voz, ki se je peljal tule mimo.“

„Voz? Hm! Mogoče sem ga videl. Star sem, in ker ne morem več mnogo delati, sedim navadno tule pri oknu. Kakšen pa je bil dotični voz?“

„Vprežena sta bila dva konja, eden rujav, drugi pa bel. Na vozu je pa bilo več mož, ki so bili oblečeni kakor mornarji.“

„Aha!“ je prikimal starec. „Kdaj pa je bilo to?“

„Mogoče tri ure pred polnočjo so se peljali tule mimo navkreber in približno štiri ure potem zopet doli, nazaj proti Barceloni.“

„Čisto prav!“ je pritrdil starček.

„Ali ste jih videli?“

„Videl, senor.“

„Ko so se mimo peljali?“

„Ne. Bilo je obakrat tako temno, da bi jih ne bil mogel videti. A prvič, ko so se gori peljali, so se pri meni ustavili.“

„Oh! Vsi?“

„Vsi.“

„Rad Vam dam tále cekin, če mi hočete povedati, čegav voz da je bil.“

Starčkove oči so se zabliskale od veselja. Njegova venta je bila majhna, revna hišica; videlo se mu je, da ni premožen, zato mu je bil cekin dobro došel.

„Dajte sem, senor!“ je rekel in se namuznil.

„Pozneje! Najprvo mi povejte!“

„Oh, morda mislite, da ne vem, čegav da je bil!“ se je smejal prebrisano. „Za ta cekin bodete zvedeli še več, kakor ste zahtevali.“

„Torej?“

„Voz je bil lastnina nekega krčmarja iz Barcelone.“

„Katerega?“

„Njegova hiša se imenuje Hotel — —“

„Ali se morda ne motite?“

„Kaj pa še! Prisežem, če bi bilo treba.“

„Ali je bil sam zraven?“

„Mislim, da se bo varoval!“

„Varoval? Zakaj pa? Kako mislite to?“

„S tem Landolom ne bi hotel črešenj zobati.“

„Kdo pa je Landola?“

„Morski kapitan je; njegova ladja se imenuje „La Pendola“.“

„V kaki zvezi je pa ta človek z onim vozom, za katerega sem Vas vprašal?“

„Sveta Madona! Saj je sedel na vozu in imel sam, vajeti v rokah!“

„Oh!“

„Tako je! Gotovo se je peljal v Rodrigando.“

„H grofu?“

„Kaj pa še!“

„Za vraga, govorite vendar, govorite!“ je rekel Strnad nestrpno, ker mu je starec tako na kratko odgovarjal.

„Senor,“ je dejal krčmar počasi in flegmatično, „cekin je lep denar; zanj Vam moram zelo mnogo odgovoriti, zato me morate pa tudi mnogo vprašati.“

„Dobro!“ se je zasmejal zdravnik. „Torej h komu pa mislite, da se je peljal ta kapitan Landola?“

„K senorju Gasparinu Korteju.“

„Grom in strela! Ali se poznata?“

„Seveda se. Celo kupčije imata med seboj, kakor govoré ljudje.“

„Kake pa?“

„Hm, kaj posebno poštene seveda niso. Ta Henrikord, to Vam je namreč prebrisana duša. Kaj je njemu mar, ali je na svetu eden človek več ali manj. Mislim, da je kos morskega roparja, če ne kar celi; pravijo celo, da kupčuje z ebenovino z (zamorci).“

„In Kortejo je žnjim v zvezi?“

„Tako je,“ je pritrdil starec.

„V kaki zvezi pa?“

„Hm, takoj Vam vse razložim, senor. Ali poznate grofa de Rodriganda?“

„Malo.“

„Slep je menda?“

„Da, ali pravzaprav, bil je slep.“

„Sveta Madona, ali je res!? Slišal sem, da je njegova hči poslala po grozno učenega in spretnega zdravnika, ki mu je naj prvo izvrtal kamen iz mehurja in mu potem prerezal celo tudi oči, tako da sedaj čisto dobro vidi. Torej ni laž, kar sem slišal?“

„Ni, ne,“ se je smehljal Strnad.

„Ta človek mora pa biti premeten in pomaten kakor sam vrag! Mogoče je celo z hudičem v zvezi, sam Bog me varuj! Rajše bi umrl, kakor da bi si pustil kamen iz mehurja izvrtati, ki je tako velik, kakor onile hlebec kruha! Ta grof Emanuel je bil torej slep, in je bil popolnoma navezan na svojega oskrbnika.“

„Že razumem.“

„Grof je zelo bogat.“

„Sem slišal.“

„In njegov oskrbnik, namreč ta Kortejo, je navaden lopov.“

„Ali ste o tem prepričani?“

„O tem je vsakdo prepričan. Grofovo bogatstvo in ta Kortejo se zato zelo dobro počutita drug poleg druzega, rekel bi tako, kakor jagnje in jastreb, ki je raztrga in požré. Ali me razumete?“

„Dobro, dobro!“

„Da bi torej nihče ne opazil, kako se je Kortejo obogatil na račun grofovega premoženja, zato je začel s svojim vkradenim denarjem pomorsko kupčijo. On in kapitan Landola sta skupna posestnika velike trgovske ladije in delita med seboj bogati dobiček.“

„Ali veste to natančno?“

„Pravijo tako. Slišal sem pa tudi včeraj, ko so se mornarji pri meni vstavili, marsikaj, ki je na to merilo. Menili so se med seboj na tihem o marsičem ur, kar sem dobro razumel, akoravno ni bilo namenjeno mojim radovednim ušesom.“

„Ali ste mogoče slišali, zakaj da so se včeraj v Rodrigando peljali?“

„Tega ne. Pa kam naj se Landola pravzaprav pelje, če ne h Korteju?“

„Ali ste jih opazili ko so se vračali?“

„Ne.“

„Dobro. Tu imate cekin, moj dragi; pošteno ste ga zaslužili.“

Krčmar ga je vtaknil z veselim obrazom v žep. Strnad je plačal potem še svojo malo južino in je ravno hotel oditi, ko zasliši zunaj hitri klopot podkev.

Pogledal je skozi okno in zapazil konjskega, hlapca iz Rodrigande, ki je dirjal tako hitro, da je bil njegov konj čisto moker od potú. Ko je pa zagledal pred gostilno Strnadovega konja, se je takoj vstavil. Skočil je s konja in stopil v sobo.

„Kaka sreča, senor doktor, da sem Vas dobil!“ je zaklical zagledavši zdravnika.

„Mene iščete?“ je vprašal Strnad začudeno.

„Vas!“

„Čemu?“

„Milostiva kontesa me je poslala. Trije smo obenem odjahali iz graščine, vsak po drugi, poti, da bi Vas vsaj ne zgrešili.“

„Potem je gotovo kaj zelo važnega.“

„Da.“

„Kaj pa?“

„Don Emanuel je nenadoma zbolel.“

„Neverjetno! Ali ga bole oči?“ je vprašal Strnad ves prestrašen.

„Ne.“

„Kaj pa?“

„Tukajle!“

Hlapec je pokazal s prstom na čelo, tako da krčmar tega zapazil ni.

„Tako? Nemogoče, nemogoče! Gotovo se motite vsi skupaj!“

„Je že tako, senor!“

„Zvrnite hitro kozarec vina, potem bodeva pa hitro odjahala v Rodrigando nazaj.“

Krčmar je prinesel nato vino in dejal:

„O senor, prosim Vas, oprostite mi!“

„Čemu pa?“

„Zaradi „hudiča“!“

„Kako to?“

„Slišal sem sedaj, da ste Vi oni senor doktor, ki je izvrtal grofa tisti velik kamen iz mehurja. Preje sem pa rekel, da ste gotovo s „hudičem“ v zvezi. Ali mi oprostite?“ je vprašal krčmar proséče.

„Iz srca rad,“ se je nasmehnil Strnad. „Sedaj pa le pojva!“

Ko sta zajahala vsak svojega konja in bila že tako daleč proč, da jih krčmar ni več slišal, je vprašal Strnad konjskega hlapca o posameznostih. Zvedel je tudi, da je odjahal odvetnik iz graščine. Tedaj pa je vstavil svojega konja in vprašal:

„Ali Vas nujno potrebujejo v graščini?“

„Sedaj? — Ne.“

„Ali bi jahali namesto mene v Barcelono?“

„Prav rad, senor.“

„Torej pa pojte. V luki morate namreč poizvedeti, kedaj da odjadra trgovska ladija kapitana Henrika Landole „La Pendola“. Ali bodete mogli to zvedeti?“

„O, gotovo!“

„Pa Gasparino Kortejo je mogoče tudi v Barceloni, in ta ne sme zvedeti na nobeden način, zakaj da ste prišli v Barcelono.“

„Le bodite brez skrbij, senor!“

„Torej le pojdite! Vam bom že dal dobro plačilo, če mi kaj natančnega sporočite.“

Hlapec je obrnil svojega konja in oddirjal; zdravnik pa je hitel proti Rodrigandi.

Rabil je do doma eno samo uro, akoravno se računa navadno tri. Ko je prijahal pred vežna vrata, je prišel kastelan sam ven, in sprejel konja.

„O senor, kako se more vendar kaj tacega pripetiti!“ je tožil. „Blazen je, popolnoma blazen!“

„Neverjetno!“

„In vendar je res; to pravi moja Elvira tudi.“

„Kje pa je?“

„V svoji spalnici. Milostiva kontesa je vrata zaklenila in ne pusti nikogar noter, komur ni dovolila! Grof Alfonzo je že izjavil, da je gospodar Rodrigande, in je hotel poslati po zdravnika za umobolne; a kontesa tega ni dovolila.“

Strnad je prikimal in hitel po stopnjicah navzgor. Pred vratini sta stala dva strežaja, ki sta mu takoj odprla.

Ko je vstopil v grofovo sobo, je ležal bolnik v postelji in imel obvezano glavo. Pri njem je sedela Silva in se bridko jokala, poleg nje pa je stala Angležinja in gledala sočutno svojo prijateljico.

Ko je Silva zagledala svojega ljubčeka, je vstala in se mu vrgla okoli vratu. Spregovorila ni besedice, vendar je čutil kako se ji vzdigujejo prsi in kako se trese od bolesti po celem telesu, akoravno se je hotela s silo premagovati.

Strnad jo je objel, jo prisrčno poljubil na čelo in prosil potem po tihem:

„Izpusti me sedaj, moje srce. Vsak trenutek je v takem slučaju dragocen!“

„Ja, oh ja!“ je odgovorila in ga izpustila. „Moj Bog, Janko, povej, ali je zgubljen?!“

Stopil je k bolniku, in v trenutku je postal izraz njegovega obraza mrzel, in gledal je ostro in premotrivajoče; sedaj je bil samo zdravnik. Odvezal je bolniku obkladek raz čela in ga prijel za roko, da bi čutil kako mu žila bije.

Potem je prosil dame, naj mu povedó, kako se je cela stvar dogodila, kar so mu tudi rade ugodile.

Pripovedovale so sicer po tihem, vendar je prosil grof venomér:

„Nikar mi ničesar ne storite, saj vem, kdo da sem. Sem namreč — sem — sem — — zvesti, dobri Alimpo sem!“

Strnad je preiskal bolnika potem še natančnejše, kako diha, kaj je z njegovimi očmi in tako dalje. Pri tem pa ni zmajeval niti z glavo, in tudi iz njegovega obraza se ni dalo sklepati, kaj da misli.

Potem je stopil na konec postelje, tako da ga je grof lahko popolnoma spoznal, in vprašal:

„Povejte mi, kdo da ste!?“

„Alim — Alim — Alimp sem,“ je odgovoril bolnik počasi.

„Ni res!“ je rekel Strnad rešijo. „Pomislite vendar! Vi ste — Vi ste — torej —?“

„A — Alim — Alim — Alimpo sem!“ je odgovoril grof z otožnim glasom.

„Molči, lopov! Lažeš!“ je zarohnel sedaj zdravnik s svojim gromečim glasom nad bolnikom. „Ni res, Alimpo nisi! Priznaj, kdo da si!“

Pri teh besedah se vdaril Strnad, s pestjo grozeč, ob posteljo tako močno, da je zaškripala. Dami sta se vsled tega zelo prestrašili; bolnik pa se je hotel skriti pod odejo in jo je potegnil čez glavo; a Strnad mu jo je potegnil zopet doli in se zadrl nad grofom, kolikor je mogel:

„No, ali bo že kmalu kaj? Vedeti hočem, kdo da si!“

„O, moj Bog, o, moj Bog, srce mi bo počilo!“ je dejala Silva.

Zdravnik jo je hitro strogo in zapovedujoče pogledal v stran, a med tem vedno zrl bolniku grozeče v oči. Grof se je obračal na eno in na drugo stran, se zvijal in slednjič prosil:

„Nikar, oh, nikar mi ne storite nič žalega, kajti saj sem v resnici zvesti Alimpo!“

„Šele sedaj se je obrnil Strnad zopet od postelje proč in dejal damam:

„Oprostite; moral sem tako postopati! Prosim, prinesite hitro vode, obrisače in pripravne posode, da mu bom puščal kri, in mu dam zdravila, da se mu vzdigne!“

„Ali je nevarno?“ je vprašala Silva skrbeče.

A odgovoril ji ni, ampak jo poniril hitro v stran in hitel ven.

„O, moj Bog, o, moj Bog, ni več rešitve!“ je tarnala. „Senor Janko bi sicer gotovo ne bil tako zahruščal nad očetom in me tako porinil v stran. Ni trenutka noče zamuditi, ni enega trenutka; iz tega sklepam, da ni rešitve več.“

In akoravno je bila vsa obupana, je vendar ukazala postrežnicam, da naj prineso vse potrebno, in ko se je vrnil Strnad v dveh minutah, je bilo že vse pripravljeno.

Strnad je prinesel s seboj več zdravil, obveze in mnogo drugih potrebnih stvarij.

„Kaj je grof danes zavžil?“ je vprašal.

„Samo eno čašo čokolade,“ je odgovorila Silva.

„Ničesar druzega?“

„Ničesar.“

„Kdo mu je skuhal to čokolado?“

„Jaz sama.“

„Kdo mu jo je pa prinesel v sobo?“

„Nek strežaj.“

„Don Emanuel je zastrupljen!“

Te besede je izpregovoril tako odločno, da je grofica kar umahnila in se zgrudila v bližnji naslonjač.

„O, Gospod, moj Odrešnik!“ je vzdihnila.

„In sicer z najhujšim strupom, ki se imenuje Pohon Upas. Dobro poznam učinke tega strupa. Sicer bi Vam ne smel tega povedati; a ker sem odkritosrčen, naj Vam bo to dokaz, da še upam. Prosim pokličite dva strežaja, ker bom grofu kri puščal!“

Ko je bolnik videl, kako okrog njega vse pripravljajo, ga je bilo strah, zato je ves čas molčal in mimo gledal.

Zdravnik mu je dal najprvo zdravilo, da bi se mu vzdignilo. Zdravilo je sicer takoj delovalo in grofa zelo vznemirilo, vendar ne da bi bruhnil iz sebe vsaj najmanjši del zavžite čokolade.

„Slutil sem,“ je rekel Strnad. „Minilo je že celih pet ur odkar je zavžil zajutrek.“

Nato je spustil bolniku toliko krvi, kolikor je, glede na grofovo zdravstveno stanje, največ smel. Potem je zaukazal, naj vlové par muh. Vsi so se sicer začudili, čemu pravzaprav muhe rabi, vendar so ga ubogali. Strnad jih je dal nato v malo posodico in kanil vanjo par kapljic grofove krvi.

Sedaj je opozoril dame, da naj opazujejo male živalice. Muhe so se nasrkale krvi, se začele tresti in zvijati, so postale omotne in umrle.

„Nisem se motil, res je bil strup Pohon Upas. Ta strup se nareja in sestavi na različne načine, posebne važnosti je to, kako močno da je. Kolikor mi je znano, delajo najmočnejšega na otoku Java. Če se zavžije tega dve do tri kapljice, tedaj dotičnik zblazne, če pa zavžije pet do šest kapljic, pa umré. Mislim, da je grof zavžil samo dve kapljice, in sem prepričan, da je imel dotičnik namen, grofa zblazniti.“

Vsi so se prestrašili vsled teh besed, in trajalo je dolgo, dokler so se zopet pomirili, posebno ker ni vedel nihče, kdo da bi bil razun strežaja pri grofu bil, katerega bi smeli sumničiti.

„In mislite, da bodete očeta še rešili?“ je vprašala Silva v skrbeh.

„Gotovo,“ je odgovoril odločno. „Če se zavžije ta strup v mali meri, tedaj človek zblazne in zgubi spomin. Ko je prišel kastelan h grofu, je don Emanuel ravno izgubljal svoj spomin. Samo na zadnjo človeško podobo, ki jo je videl, se spominja in jo ima vedno pred očmi, in zato tudi misli, da je kastelan. Druzega imena ne pozna, vse drugo zánj ne obstoja. Moral sem se prepričati, če je zgubil ves spomin, ne da bi se spominjal vendarle na kako stvar; zato sem ga tako strogo nagovoril in celo grozil. Pa bilo je brezuspešno. Oni dve kapljici strupa sta se razdelili že po vsi njegovi krvi in možganih. Da mu kri ne bo silila preveč v glavo, mu bom dal španskih muh in obkladke z gorčičevimi drožami. Da bo prešlo kolikor mogoče malo strupa v njegovo telo, zato sem mu pa puščal kri. Kar pa ostane strupa v telesu, ga bom pa pregnal s strupom, ki ima ravno nasprotne učinke; a tega nasprotnega strupa žalibog še nimam. Dobiti ga morem samo tedaj, če bi se hotel kdo za don Emanuela žrtvovati.“

„Žrtvovati?“ je vprašala Silva. „O, ničesar dražjega bi ne mogla doseči, kot da bi se žrtvovala za svojega očeta, tudi če bi bilo treba s svojim življenjem!“

„Milostiva kontesa, ne zahtevam človeškega življenja, in vendar mi tega, kar rabim, ne more dati nobena dama, tudi če bi se še tako rada žrtvovala. Treba je namreč zelo močnega človeka, ki se ne boji tudi najhujših muk in velikih bolečin; zaupati mi mora in se mi udati.“

„Iščite ga, iščite ga!“ je zaklicala Silva. „Bogato ga bom poplačala. Katero sredstvo mislite?“

„Don Emanuela je mogoče ozdraviti samo s penami človeka, ki se segečka do smrti. Take pene so zelo hud strup in če se zmešajo s Capsium, so edin nasprotn strup za Pohon Upas. Da se ne bodete preveč razburili, Vam povem, da zadostuje tudi, če se človek tako dolgo segečka, da začne besneti. Če bi imeli kakega strokovnjaka, ki bi znal vso stvar dobro in varno izvršiti in zdravilo sestaviti, bi se ne obotavljal niti trenutek ne, in bi se sam ponudil na razpolago. Ker pa nimamo tacega strokovnjaka, in sem jaz kot zdravnik nujno potreben, zato moramo dobiti kakega hrabrega moža, ki se bo upal, prestati tako mučne bolečine.“

„Oh, kdo neki bi se oglasil?“ je tožila grofica.

„Razglasite med graščinskimi in vaškimi prebivalci. Grofa moramo ozdraviti, zaradi njega samega, in da najdemo hudobneža, ki ga je zastrupil. Ni dvoma, da se bo don Emanuel, če ozdravi in se mu vrne zopet spomin, gotovo spomnil na kako dejstvo, iz katerega bodemo zvedeli dotičnega zlobneža.“

„Tudi jaz mislim, da se ne bo nihče oglasil, ker je sredstvo tako strašno,“ je pripomnila Ema.

Tedaj je stopil kastelan, ki je preje pomagal Strnadu, in bil s svojo ženo prisoten, k svoji ljubi Elviri.

„Elvira,“ je vprašal, „kajne, da imaš rada milostivega grofa?“

„Da, zeló!“ je odgovorila.

„In ljubo, dobro konteso tudi?“

„O, zelo; saj to dobro veš, moj ljubi Alimpo!“

„In bi storila vse, da bi jo razveselila?“

„Seveda, vse, vse!“

„Torej dobro, moja ljuba Elvira; oglasil se bodem!“

Vsi so se začudili hrabrosti in nevstašljivosti kastelanovi, ki je bil sicer navadno zelo strahopeten. Vsi so se ozrli na kastelanko in bili radovedni, kaj da bo odgovorila. Opazila je to in se ponosno obrnila proti svojemu možu.

„Alimpo,“ je rekla, „vem, da si hraber in predrzen. Mnogokrat sem se že bala záte zaradi tvoje predrznosti in sem te morala vedno brzdati; a v tem slučaju ne ugovarjam tvojemu sklepu. Žrtvuj se, da rešiš dona Emanuela, in ponosna bom náte.“

Kaj tacega bi ne bil vendar nihče pričakoval od teh dveh dobrih duš. Če bi ne bili morali zaradi bolnika mirovati, bi bili gotovo sprejeli kastelanov sklep z glasnim odobravanjem.

Vsi so jima podali roke; zdravnik pa, ki je pazil, da se ni preveč razburil, je dejal mirno:

„Moj dragi senor Alimpo, ali pa tudi veste, kaj da hočete storiti?“

„Vem natančno.“

„Mislim, da niti ne slutite, kako mučne bolečine da Vas čakajo?“

„O, pač! Bral sem nekoč v neki knjigi o tem.“

„In vendar se ponudite?“

„Da. To pravi moja Elvira tudi.“

„Dobro, stvar bom preje še natančno premislil. Povem Vam samo toliko, da ta strašen strup še ne rabim že danes ali pa jutri. Grof se mora preje šele okrepiti, ker sem mu spustil toliko krvi. Razglasili bomo vendar le, in izmed onih, ki se bodo oglasili, bom potem enega izbral. Sedaj pa prosim, pustite bolnika v miru: zdi se mi, da spi —.“ — —

Isti dan se je vrnil pozno popoldan notar Gasparino Kortejo iz Barcelone domov. Začelo se je že mračiti, in oddaljen je bil od Rodrigande še slabo uro hodá. Kar ustavi svojega konja. Sredi gozda, skozi katerega je peljala cesta, je zagledal več šotorov in kolib. Sredi njih je gorela velika grmada, in nad njo je visel velik, železen kotel. Ljudje so okrog njega glasno in živahno med seboj govorili — bili so cigani.

„Za vraga, ali je to morda mati Carba?“ je dejal sam proti sebi, ko je zagledal staro baburo, ki je čepela tik poleg ognja. „To bil pa res srečen slučaj záme, če bi se žnjo sešél!“

Medtem so ga že zapazili od daleč, in cela tropa kričečih mož, dečkov, žensk in otrok ga je obkolila.

„Senor, ali naj Vam prerokujem?“ je vprašala mlada deklica.

„Ni treba, jaz znam boljše!“ je rekla starejša ženska.

„Grospod, dajte mi par vinarjev!“ je kričalo pet ali šest otrok, ki so se obesili na njegovega konja.

Kortejo pa se je smejal temu početju in je namignil prijazno staremu ciganu:

„Ali ni to pridni Garbo, ki bi me moral vendar poznati?“ je vprašal.

Mož, katerega je nagovoril, je stopil bližje in pogledal notarja pod širok klobuk.

„O, senor Kortejo!“ je vzkliknil. „Pozdravljeni! Nisem Vas takoj spoznal; ali imate mogoče pipo tobaka za ubogega reveža?“

„Seveda, in še celo kaj več, če si hočeš zaslužiti?“

„Zakaj pa ne! Ze marsikak lep denarček sem zaslužil pri Vas. Ali imate morda kaj dela, senor?“

„Mogoče.“

„Težko ali lahko delo?“

„Še ne vem. Ali je mati Carba tu?“

„Je. Tam pri ognji sedi.“

„Bom pa razjahal konja. Držite ga tačás.“

Skočil je s svojega vranca in šel k ognju. V kotlu so se kuhale par kokoši, en zajec, ena buča in nekaj slanikov.

„Dober večer!“ je pozdravil starko.

Stara babúra, ki je mešala v kotlu z navadno palico, se ni niti ozrla, ampak samo vprašala:

„Kdo je?“

„Star prijatelj.“

„Kako mu je ime?“

„To boš že videla, ko ga boš pogledala. Ali je morda postala nekdanja ciganska krasotica tako ponosna, da niti ne pogleda svojih starih čestilcev?“

Sedaj šele se je počasi obrnila. Težko, skoraj nemogoče, je uganiti, koliko je taka priletna ciganka pravzaprav stara; ravnotako je bilo težko uganiti starost te ženske, a toliko si vendar lahko še vedno spoznal, da je bila nekdaj v svoji mladosti lepa, zelo lepa.

„O, Kortejo!“ ga je pozdravila zaupljivo.

Oprla se je na palico, s katero je preje v kotlu mešala, in počasi vstala od tal.

Njena obleka je bila sicer skrpana iz samih cunj, a njena postava je bila ponosna in mogočna.

„Senor, ali še živite?“ ga je vprašala in ga pri tem pogledala s svojimi ognjevitimi očmi. „Mislila sem, da ste že davno tam, kamor spadate.“

„Kje pa?“

„Mislila sem, da Vas je že davno hudič vzel.“

„Oho,“ se je smejal, „kakor vidim, si še vedno taka, kakoršna si bila nekdaj.“

„Carba ostane večno, kakoršna je,“ je odgovorila.

„Ali si že dolgo tu?“ je vprašal.

„Tu? Od poldneva.“

„Zjutraj vas še ni bilo tu. Pa povej mi, Carba, ali smo še vedno stari prijatelji?“

„Še vedno,“ je vprašala in ga pogledala vprašajoče. „Ali smo se morda skregali?“

„Kolikor je meni znano, ne.“

„Jaz tudi mislim, da ne. Mogoče mislite zategadel, ker ste nam zadnjič tako slabo plačali!“

„Zdi se mi, stara, da si danes dobre volje,“ se je smejal notar. „Gasparino vedno dobro plača.“

„Že vem,“ je pritrdila; „a zahteva pa tudi pošteno, težko delo, in pa, da se molči.“

„Tako na primer, kakor sedaj,“ je pritrdil.

„A tako, delo imate?“

„Mogoče.“

„Mogoče? Kako mislite to?“

„Mislim, da sem Vas našel čisto slučajno. Nisem torej dobro pripravljen za naročilo.“

„Mislite pa, da bi mogoče vendar kaj dela imeli?“

„Tako je, če se bova zjedinila. Kake cene so sedaj pri Vas?“

„Hm, skoraj bi rekla, da je še vse po starem,“ je odgovorila ciganka.

„Mrtvec?“

„Tisoč durov.“

„Da samo izgine?“

„Petsto durov.“

„Da pridete po železno omaro za denar, ne da bi je odprli?“

„Petsto.“

„Da shranite kakega dečka ali deklico?“

„Tristo.“

„Da odprete grob?“

„Sto.“

„To so res vse stare cene. Med tem časom, odkar se nisva videla, sem bil v zvezi z drugimi.“

„Vem,“ je prikimala. „S Kapitanom, kajne! Ali ste zadovoljni z njim?“

„Nisem. Škoda, da Vas ni bilo tu, pred kratkem bi Vas bil rabil!“

„Pa sedaj poskusite.“

„Bom videl. Torej mrtvec stane tisoč durov?“

„Navaden namreč.“

„In nenavaden?“

„To je pa različno. Cena se ravna po njegovem stanu in bogatstvu.“

„Kak grof na primer?“

„Stotisoč vragov! Pa saj ne mislite — — —“

Starka ni dokončala, a namignila je z roko proti Rodrigandi.

„Hm! Mogoče!“ je odgovoril.

„Ali naj umre ali samo izgine?“

„Tega še ne vem. Torej za kako ceno —?“

„Tudi tega še ne vem,“ se je smejala. „Od one strani smo prišli —“

„Iz Rodrigande?“

„Da.“

„Ali je bil kdo izmed vas v graščini?“

„Jaz sama.“

„O! Kaj pa je novega tam?“

„Precej.“

„Kaj pa?“

„Hm, grof je zbolel.“

„Za kako boleznijo pa?“

„Tega misem mogla zvedeti, vendar so dejali, da ga bo doktor Strnad zopet ozdravil.“

„Mislim, da se mu ne bo tako lahko posrečilo.“

„Aha, slutim! — Mislim, da ste v precej tesni zvezi z grofovo boleznijo!“ je poizvedovala.

„Kaj pa še! Zapomni si ime Strnad. Mogoče boš imela kmalu priložnost, spoznati tega moža. Ali imaš danes zvečer kaj časa?“

„Imam.“

„Ali moreš priti v park?“

„Rada. Kam pa?“

„K onemu širokemu hrastu.“

„Tja, kamor sem včasih hodila? Dobro, pridem!“

„Pa gotovo! Zbogom!“

Pogovarjala sta se sama s seboj, kajti cigani so svojo voditeljico tako ubogali, da se niso nikoli upali, je pri takih pogovorih motiti. Sedaj pa, ko se je notar vrnil k svojemu konju, obkolila ga je vsa razcapana ciganska družba. Razdelil je svoj tobak in smodke, vrgel nekaj drobiža med otroke in potem odjahal.

Zelo mu je bilo prav, da se je sešel s cigani. V zvezi je bil z njimi že preje, posebno pa z njihovo voditeljico Carbo, in je upal, da bo imel sedaj velik dobiček od teh razcapanih postopačev.

Ko je dospel v Rodrigando, je bilo v graščini vse mirno. Izročil je svojega konja konjskemu hlapcu in šel v svojo sobo. A kmalu potem je prišel zopet ven in jo krenil naravnost v Klarisino stanovanje.

Pobožna redovnica mu je povedala vse, kar se je zgodilo med njegovo odsotnostjo.

„Tristo vragov!“ je klel. „Ta prokleti Strnad se pa res povsod spozna. Zahteva torej pene tacega človeka, ki so ga segečkali?“

„Da, da.“

„Seveda, potem bo grofa že ozdravil.“

„Ali je to edino zdravilo?“

„Edino.“

„Strnad upa, da bo grof, kadar ozdravi, spoznal in se spomnil na dotičnika, ki ga je zastrupil. Moj dragi, bodi vendar odkritosrčen proti meni!?“

„A, ja!“ je odgovoril notar. „Vé ženske ne smete vsega vedeti. Ampak, hm, — hm, grofu se ne sme povrniti zopet spomin in pamet!“

„Kako pa misliš to storiti?“

„Že tako, da bo prav!“ je odgovoril na kratko in odšel iz sobe.

Ko se je vrnil v svojo sobo, je hodil brez miru semtertjá, dokler ni storil trdnega sklepa, da gotovo izvrši, kar namerava.

Malo pred polnočjo je prijezdil hlapec iz Barcelone domov in sporočil zdravniku, da je ladja že danes odplula.

Kmalu potem se je splazil notar na tihem v park. Od zadnjič je postal zopet bolj izkušen, in zato se je potrudil, da ni pustil sledu za seboj.

Carba ga je že čakala pod starim hrastom. Najprvo sta drug drugemu zagotovila, da jih nihče ne posluša, potem sta pa začela razpravljati med seboj o različnili stvareh. Od njihovega pogovora je bila odvisna sreča in nesreča najboljših ljudij na svetu.

„Ali ste že pozvedeli, kako da se grof počuti?“ je vprašala Carba.

„Že. Umreti bo moral.“

„Kako mislite to? Ali bo moral umreti vsled svoje bolezni?“

„Ne, ne.“

„Kako pa?“

„Z Vašo pomočjó.“

„Oh! To bo pa drago.“

„Koliko pa?“

„Don Emanuel je grof!“

„Le povej kar na kratko!“

„In neizmerno bogat!“

„Rekel sem ti že, da povej na kratko! Koliko pa zahtevaš?“

Ciganka je malo pomislila in potem dejala:

„Koliko mi pa ponudite?“

„Nič. Ti moraš zahtevati.“

„Cena je odvisna tudi od tega, kako težko delo da bo.“

„Že vem,“ je dejal odvetnik. „Vse sem že natančno premislil. Don Emanuel se mora ubiti.“

„Ubiti se mora! Mati Nebeška, kako čudna zahteva je to. Zakaj se mora pa ravno ubiti?“

„Ker je blazen.“

„Že razumem! Ker je blazen, ga stražijo; vendar se mu posreči, da prevara svoje stražnike; uide jim, pade s kake skale v prepad in se ubije. Ali je tako prav?“

„Jaz sem si mislil stvar ravnotako,“ je odgovoril notar.

„Kako pa moremo priti v njegovo bližino, če ga stražijo?“

„Straže pravzaprav ni. Samo zdravnik in njegova hči sta pri njem. Navadno sta v sosednji sobi. Na drugi strani grofove spalne sobe je knjižnica. Od vrat, ki peljejo v knjižnico imam pa ponarejen ključ. Odprl vam bom, vse drugo je pa vaša naloga.“

„Moje ljudi bo vodil Garbo.“

„Mislim, da je dovolj zmožen za to. Torej koliko stane ta stvar, če se posreči?“

„Deset tisoč durov.“

„Kaaaaj! Ali si morda res deset tisočkrat nora?“

„Senor, saj me poznate! Draga sem sicer res, pa moje delo je dobro in zanesljivo.“

„Vem.“

„Nadalje morate pomisliti, kako vrednost ima grofova smrt za Vas, don Gasparino!“

„Hm! Kedaj naj Vam pa vsoto plačam?“

„Šele kadar bo delo izvršeno, pridem po plačilo. Vidite torej, da sem poštena!?“

„Saj vem, da delaš vse drugače, kakor Kapitano, ki zahteva polovico takoj, potem pa dela še ne izvrši.“

„Sram ga naj bo! Ali mi niste zvečer naročili, da naj si zapomnim ime Strnad?“

„Sem.“

„Ali je Strnad oni zdravnik?“

„Tako je.“

„Kaj je torej z njim?“

„Tudi njega se moram iznebiti.“

„Kedaj?“

„Še ne takoj. Če bi dva naenkrat umral, bi bilo preveč očividno.“

„In na kak način naj umre?“

„O tem se bodeva že še pomenila.“

„Torej se pa pogovoriva sedaj samo o donu Emanuelu. Kedaj naj to delo izvršim, senor Kortejo?“

„Jutri.“

„Kje se dobiva?“

„Tukajle kakor danes.“

„Kedaj?“

„Tudi ob isti uri kakor danes; namreč o polnoči. Ali prideš mogoče tudi sama z njimi?“

„Ne,“ je odgovorila starka. „Tako delo je samo za može. Ali se Vam ne zdi Garbo dovolj zanesljiv?“

„O, pač.“

„Torej dobro spavajte, senor!“

„Lahko noč!“

Ločila sta se.

Odvetnik se je splazil na tihem zopet v graščino, kamor je tudi dospel, ne da bi ga bil kdo opazil, ciganka pa je šla proti svojemu šotorišču, a bila ni sama. Komaj je namreč notar odšel, je stopila izza bližnjega grmovja črna postava proti hrastu.

„No, Garbo, ali si slišal vse natančno?“ je vprašala stara ciganka.

„Vse.“

„Torej ta senor Strnad, naš varovanec, naj umre?“ se je smejala porogljivo.

„Hahaha!“ se je smejal tudi cigan.

„In Grof! Ali bi ga usmrtil?“

„Nikoli, Garba!“

„Ampak deset tisoč durov!“

„Premišljeval sem že o tem —“ je zašepetal cigan skrivnostno.

„A tako, prišlo ti je nekaj na misel?“

„Izvrstna misel mi je šinila v glavo!“

„Kaj pa, povej!?“

„Ko sem bil danes zjutraj v Loribi, sem slišal, da bodo jutri pokopali peka.“

„Že razumem,“ je dejala zvita starka.

„Peka bodemo izkopali — —“

„Ga oblekli v grofovo oblačilo — —“

„In ga vrgli v prepad.“

„Garbo, prav imaš, tako pa že! Kaj bomo pa začeli z grofom?“

„Skrili ga bodemo. Pozneje dobimo zanj mogoče veliko vsoto denarja.“

„Da, skrili ga bodemo; pa kje?“

„Pri mojem prijatelju Gabrilu v svetilniku.“

„Saj res! Tja ne pride živa duša; tam ga ne bode nihče nikoli iskal.“

„Torej ti je prav tako, Carba?“

„Popolnoma prav! Ta odvetnik Kortejo nam bo moral plačati še marsikako lepo vsotico cekinov! Sedaj pa pojdi, greva!“ — —

Ko se drugo jutro poročnik de Lotrevil ni več vrnil, so vsi v graščini mislili, da se mu je pripetila kaka nesreča. Strnad je sklenil, da bo začasno o svojih slutnjah še molčal, drugi so pa mislili, da je najboljše če se piše v Pariz.

Strnad se je trudil sedaj samo z don Emanuelom. Grof je bil zelo slab. Zavžil je, kar so mu dali, in vedno govoril sam s seboj, češ da je Alimpo; to je bilo vse, iz česar se je dalo sklepati, da še živi.

Grof Alfonzo ni prišel nikoli v bolnikovo sobo, Kortejo in sestra Klarisa tudi ne. Ti trije so tičali vedno skupaj in se posvetovali. Alfonzo je hotel iti naravnost na sodnijo, da bi mu priznali vse pravice kot dediču, Kortejo ga je pa pregovoril, da naj počaka vsaj še en dan, preden izvrši svoj sklep.

Tako je dan minul, in začel se je večer.

Približno tri četrt ure proti severozapadu od Rodrigande leži precej velika vasica, ki se imenuje Loriba. Tam je umrl pek, ki je bil zelo bogat mož, in danes so ga pokopali. Grobar, ki je stanoval v vasi, in ne v bližini pokopališča, ki je bilo zunaj vasi, je mislil, da ni treba napraviti takoj groba, zato je zemljo samo toliko zametal, da je bil grob raven s tlemi.

Bilo je okoli enajste ure ponoči. Na nebu ni sijala luna, vendar so svetile zvezde toliko, da se je videlo dva do tri korake daleč. Kar pride na tihem čez polje nekaj čudno oblečenih ljudi. Šli so na pokopališče. Bilo je pet doraslih ciganov in trije dečki. Ti dečki so zunaj stražili, a drugi so splezali čez pokopališki zid.

„Ali si dobro pazil, Loro. Ali veš kje je grob?“ je vprašal eden izmed njih.

„Vem,“ je odgovoril. „Pojdite z menoj!“

Šel je med starimi grobovi naprej, kajti danes je bil pri pogrebu in si vse natančno zapomnil, zato jih je pripeljal tudi na pravo mesto.

Ko so dospeli tja, so takoj začeli delati. Potrebno orodje, lopate in motike so dobili brez težave v vasi.

Ker se zemlja še ni sesédla, ampak je bila še rahla, jim je šlo delo hitro in na tihem izpod rok, in že v petnajstih minutah so skopali do rakve. V kratkem času se jim je posrečilo, postaviti rakev v izkopanem grobu tako, da je slonel oni del, na katerem je bila glava, na robu groba; potem so rakev odprli.

Oni, ki se je imenoval, Loro, je vzel sedaj iz svojega žepa malo svetilko, jo prižgal in posvetil mrtvecu v bledo obličje.

„Pridi ven, starec!“ je dejal. „Pojdi z nami na izprehod!“

Nato so mrliča, ki so ga motili v večnem spanju, vzdignili iz rakve in ga položili poleg groba. Rakev so dali zopet v jamo, in grob zametali, tako da je bilo vse kakor poprej.

Ker so imeli svetilko, so izbrisali tudi vse sledove svoje navzočnosti.

Potem sta naložila dva cigana mrliča na svoje rameni in sta zginila z njim v temni noči; dečki so šli domov v svoje šotorišče, ostali trije možje so pa hiteli, da pridejo še o pravem času v Rodrigando.

Natančno o polnoči je prišel odvetnik v park, kjer so ga pod starim hrastom cigani že davno čakali.

„Garbo?“ je vprašal notar.

„Tu sem,“ je odgovoril cigan.

„Ali ste že vsi tu, ali moramo še čakati?“

„Smo že vsi tu.“

„Torej pojdite!“

Notar je šel naprej in jih peljal po takih potih v graščino, kjer se niso poznali sledovi njihovih korakov. Nato jih je spustil skozi ista vrata v graščino, kakor takrat mornarje. Vse svetilke so bile na hodnikih že vgasnene, bilo je vse temno, zato so prižgali ono malo Lorovo svetilko. Šli so po več stopnjicah navzgor in zopet navzdol, skozi dolgo vrsto praznih soban in slednjič so prišli v sobo, kjer je bilo vse polno knjig. Bili so v knjižnici.

„Počakajte!“ je rekel odvetnik. „Gledat grem, če je vse varno.“

Nato je šel k nekim stranskim vratam in jih odprl po tihem toliko, da je lahko pogledal v sosednjo sobo. Potem je namignil Garbu, da naj pride k njemu in ga po tihem vprašal:

„Poglej noter! Ali se upaš?“

Cigan je stopil k vratom, pogledal v sosednjo sobo in odgovoril na tihem:

„Takoj!“

„Pa glej, da te nihče ne opazi, in da ne zbudiš deklic!“

„Je že dobro! Le zaupajte nam!“

„Torej pa pojdite pónj.“

V sosednji sobi je ležal bolni grof. Bled je bil kot smrt in se ni ganil.

Na divanu sta sedeli Silva in Ema in trdno spali. Vsled prestane žalosti sta bili tako trudni, da se nista zbudili, ko je smuknil cigan mimo njih in ugasnil svetilko, ki je gorela v bolnikovi sobi.

Za njim so prišli v sobo tudi drugi cigani. Notar pa je ostal v knjižnici in poslušal, če je vse mirno. Slišal ni najmanjšega nemira, niti šumenja rjuh.

V dveh minutah so prišli cigani v knjižnico nazaj, in prinesli na rokah grofa, ki se ni ganil.

„Zaprite zopet vrata, senor,“ je prosil cigan, „in posvetite nam potem.“

Iz graščine so šli po isti poti, od koder so prišli, in dospeli tako v park pod hrast, ne da bi jih bil kdo zapazil.

Notar ni opazil, niti da grof diha, niti da bi se bil ganil. Zato je vprašal:

„Ali je že mrtev?“

„Mislim, da že,“ je odgovoril Garbo. „Da bi bil miren, sem ga prijel malo močno za grlo. Mislim, da je vse jedno. Kajné, senor?“

„Seveda,“ je odgovoril notar, in mrzel pot ga je oblil po vsem telesu, „Torej veste, kam da ga morate vreči.“

„Vem.“

„In če bo razpisano kako darilo, se boš oglasil ti, kajné Garbo!“

„Bodite brez skrbi, senor! Ali ste zadovoljni z našim delom?“

„Popolnoma.“

„Torej prosim, dajte mi zasluženi denar.“

„Tu ga imaš.“

Pri teh besedah mu je izročil notar dve težki mošnji cekinov, ki jih je spravil cigan za svojo srajco.

„Kadar bom imel zopet, kaj dela, bom že prišel zopet k vam. Lahko noč.“

„Lahko noč, senor!“

Nato so odšli s svojim bremenom proti parku, na meji so pa našli majhen voz, katerega so skrili tam v grmovju. Na ta voz so položili grofa in ga peljali previdno dalje, dokler niso prišli v bližino ciganskega šotorišča.

Tam je bilo več oseb, ki so stali molče druga poleg druge. Ko so pa prišli cigani v njihovo bližino, je stopila ena bližje k njim. Bila je stara ciganka Carba.

„Ali se je posrečilo?“ je vprašala.

„Popolnoma,“ je odgovoril Garbo.

„In grof?“

„Je onesveščen.“

„Tu sem pripravila obleko za njega. Oblecite ga. Potem ga bomo naložili na tvoj voz, Garbo, in peljal ga boš takoj iz dežele čez mejo. Povem ti pa, da imaš njegovo življenje na vesti! Tu leži pa mrlič. Slekli smo ga že. Oblečite ga v vse oblačilo, kar ga ima grof don Emanuel sedaj na sebi, in ne pozabite na ničesar. Potem pa glejte, da ga spravite v kraj.“

Medtem se je vrnil tudi notar v graščino, ampak zelo, zelo počasi in previdno. Od zadnjič je postal previdnejši in skril v grmu za hrastom omelo, s katerim je pomedel vse sledove.

Ko je dospel v svojo sobo, ne da bi ga bil kdo opazil, se ni vlegel spat, ker je pričakoval, da ga bodo dame vsak čas poklicale na pomoč.

Pa ostalo je vse mirno. Začelo se je celo že daniti, in zato je imel čas, iti v park na izprehod, da pogleda, če je vse sledove, dobro izbrisal.

Doktor Strnad je hotel na vsak način stražiti bolnika celo noč, a Silva mu tega ni dopustila, in ostala sama s prijateljico pri svojem očetu.

Kakor smo že omenili, so bile dame zelo utrujene in so vsled tega tako trdno zaspale, da so se šele zbudile, ko je prisijalo zlato solnce v sobo.

Tudi Strnad se je že zbudil. Skrbelo ga je bolnikovo zdravstveno stanje. Zato je vstal, se oblekel in šel k donu Emanuelu. Predsoba ni bila od znotraj zaklenjena. Zato je odklenil vrata s svojim ključem in vstopil, a v istem hipu je slišal, da sta zakričali v bolnikom sobi naenkrat dve osebi.

Takoj je slutil, da se je pripetilo nekaj nenavadnega, zato je hitel v grofovo sobo in videl, da sta stali deklici pred prazno grofovo posteljo.

„Oh! Kje je pa grof?“ je vprašal.

„O, moj Bog, kje je moj oče?“ je zaklicala Silva.

„Ali ste spali?“

„Žalibog,“ je priznala in zarudela.

„Obe sva spali objednem,“ je pripomnila Ema.

Strnad jih zaraditega ni karal, ampak na kratko dejal:

„Daleč gotovo ni. Preslaboten je, da bi kam daleč šel.“

„Ali ga ni v predsobi?“ je vprašala Silva.

„Ni ga.“

„Torej je pa v knjižnici!“

Strnad je odprl vrata, a grofa ni našel nikjer. Iskal je celo pod omarami, a brez uspeha.

„Ne morem razumeti, kako da je mogel priti iz postelje in iz sobe,“ je dejal in zmajeval z glavo. „Bil je tako slaboten, in nič ga ni vznemiljalo niti telesno niti duševno. Tudi vsa okna so znotraj zaprta, zato ni mogoče misliti na to, da bi bil padel ali skočil skozi okno. Takoj ga moramo iskati v celi graščini.“

Sedaj se je začelo v vsej graščini rogoviljenje, ki se ne da popisati. Takoj so obvestili vse graščinske prebivalce in jih izpraševali. Nihče ni videl grofa, in nihče ni zapazil kakega sledu.

Vsak tudi najmanjši in najoddaljenejši kot v graščini so natančno preiskali in pregledali, pa brez vspeha.

Medtem ko je bila vsa graščina na nogah in iskala, so bili samo trijé popolnoma mirni, kakor da bi jih stvar prav nič ne brigala, — notar, sestra Klarisa in Alfonzo. Vsi drugi so iskali, ti trije so pa sedeli sami v salonu.

„Radovedna sem, kje da je pravzaprav?“ je vprašala pobožna redovnica.

Odvetnik se je pa nasmehnil in odgovoril:

„Ali nisem rekel včeraj našemu Alfonzu, da naj vsaj do danes počaka?!“

„A, tako je vsa stvar!“ je zaklicala, vsa navdušena. „Ali morda slutiš, kje da je?“

„Hm! Blazen je bil; ker so ga slabo stražili, mu je pa prišlo v zmedenosti menda na misel, da bi ušel iz graščine. Bojim se, da se mu ni pripetila kaka velika nesreča!“

„Ha, potem bodo vsaj enkrat zmagali pravični, in nepravični bodo podlegli. Bog sicer dolgo prizanaša, a vsaka reč ima vendar svojo mejo. Ali se je grof ponesrečil, moj dragi prijatelj?“

„Lahko mogoče.“

„Potem bi bil naš Alfonzo takoi edini, pravi posestnik cele graščine!“

„Seveda.“

„Zato naj se sedaj nikar več ne obotavlja. Pojdi, moj Alfonzo, pojdi, in pomagaj jim malo iskati izgubljenega grofa!“

Alfonzo je hotel vstati in ubogati sestro Klariso, pa notar ga je potegnil za sukno nazaj.

„Počakaj še, moj sin!“ je rekel. „Doktor Strnad je prevzel vodstvo vseh stvarij, ki se tičejo grofa. Kar si ti hotel storiti, je odločno prepovedal, zato naj bo pa tudi za vse odgovoren. Bodo že še sami radi prišli k nam in nas vprašali za svet!“

Odvetnik je imel prav, kajti ni še preteklo četrt ure, ko vstopi Silva vsa razburjena v salon in zakliče:

„Kaj pa misliš, Alfonzo, oče je zginil, in ti sediš tule, kakor bi te to nič ne brigalo!“

Alfonzo je mignil malo z rameni in dejal čisto hladnokrvno:

„Saj me v resnici tudi nič ne briga; saj si mi s silo prepovedala samostojno misliti, govoriti in postopati!“

„Tako, kakor se mi vidi, da si ti moje besede razumel, tako ni nihče mislil!“

„Nikar se zopet ne kregajva! Storili ste, kar se Vam je zljubilo, zato ste pa tudi za vse odgovorni. Če se je pripetila mojemu očetu kaka nesreča, se bodete morali potem samo vi zagovarjati; jaz sem pri tej stvari popolnoma nedolžen.“

„Oče mora pa vendarlč nekje biti!“

„Ali ni v graščini?“

„Ne.“

„Ga pa iščite zunaj graščine. Senor Kortejo, Vi ste oskrbnik mojega ubogega očeta; zanimajte se vendar malo za njega in záme, in ukrenite vse potrebno, da najdemo očeta!“

Odvetnik je častitljivo vstal in vprašal grofico:

„Kako je bil oblečen don Emanuel, draga dona Silva?“

„O, moj Bog, skoraj prav nič. Saj je ležal bolan in tako slaboten v svoji postelji, da bi ne mogel nihče misliti, da more sploh vstati!“

„To misli mogoče senor Strnad; jaz pa vem, da so zmožni umobolni ljudje, tudi če so še tako slabotni, prenašati skoraj velikanski napor. Razglasil bom v vsej okolici, da naj iščejo dona Emanuela. Sicer Vam pa priporočam, da obljubite dotičniku, ki ga najde, kako nagrádo. Potem se bodo potrudili vsi tisti, ki nam lahko koristijo.“

„Le razpišite nagrado, senor, le!“ je odgovorila Silva; potem je pa hitela zopet ven.

„Ali nisem preje dobro uganil?“ je vprašal Kortejo svoja dva zaveznika. „Sedaj bom nastopil kot grofov oskrbnik, in rad bi ga poznal, kdor me ne bo ubogal.“

Strnad je kmalu pustil druge in iskal sam záse. Zdelo se mu je neverjetno, da bi mogel iti grof, ki je bil vsled puščanja krvi zelo slaboten, iz postelje ali iz sobe, kaj še, da bi ušel iz graščine. Verjetno se mu je pa zdelo, da so odstranili grofa s silo. Zato je šel ven, hodil okoli graščine in iskal sledove. A našel ni najmanjše sumljive stopinje in se je moral slednjič vrniti v graščino, ne da bi bil kaj opravil.

Šel je k Silvi, ki je bila izredno zelo razburjena, tako da jo je tresla mrzlica. Dal ji je zdravila, da se je zopet malo pomirila.

Medtem pa je začel notar poizvedovati o grofu. Poslal je na vse strani v okolico ljudi, peš in na konjih, ki so pozvali prebivalstvo na pomoč, in obljubili dotičnemu, ki bi vedel povedati, kje da je zgubljeni grof, kot nagrado petsto durov. A vse to je bilo zamán.

Dan je minil, in začelo se je mračiti; tudi noč je minila, ne da bi bilo duha ali sluha o grofu, akoravno ga je iskalo sto in sto ljudi, da bi zaslužili nagrado petsto durov.

Zjutraj so sedeli zopet vsi v jedilni dvorani pri skupnem zajutreku, a nihče se ni dotaknil jedi. Zdelo se ti je, kakor bi bila nesreča poravnala ves razpor med strankami, kajti prišli so vsi, ki so bili zadnje dni naj večji nasprotniki.

Kar vstopi strežaj in naznani, da želi nek cigan z gospodo govoriti. Dovolili so mu seveda takoj, da naj vstopi, kajti slutili so, da pride zaradi zadeve, s katero so se vsi te dni toliko bavili.

Cigan je vstopil. Bil je Garbo. Imel je sandale, ki so bile privezane okoli golih nog in meč z jermeni, kratke raztrgane hlače, ravno tak jopič, v rokah je vrtel zelo marljivo širok, visok klobuk, kakor da bi bil v zelo veliki zadregi, ker je prišel v tako odlično družbo.

„Kdo si?“ ga je vprašal odvetnik.

„Reven cigan sem, senor,“ je odgovoril Garbo.

„Kaj pa hočeš tu pri nas?“

„Hotel sem vam nekaj pokazati.“

„Kaj pa?“

„Dovolite mi, da vam vse povem!“

„Govori!“

Žitano (cigan) je znal svojo ulogo izrstno. Njegov obraz je bil tako pošten in naiven, kakor da bi ga ne bila navdajala še nikoli kaka nepoštena misel.

Malo je pokašljal in potem dejal:

„Reven žitano sem in si zaslužim svoj vsakdanji kruh s tem, da zdravim vse bolezni, ki jih imajo ljudje in živali. Zato hodim mnogo po planinah in gorah in iščem različnih zelišč in korenin. Tudi danes zjutraj sem bil na gorah. Kar pridem do strme pečine, in, tam je visel na nekem grmu košček finega platna, tako finega, kakor ga nisem videl še nikoli v svojem življenju. Na tistem platnu je bila krona, in spodaj črki R. in S. — — —“

„Moj Bog, naš grb!“ je zaklicala Silva. „Mož, ali si vzel tisti košček s seboj?“

„Sem. Slišal sem, da iščejo nekega bogatega dona, in zato sem vzel tisto cunjico z grma s seboj. Potem sem šel počasi v tisti grozni prepad, in tam — in tam sem našel — tam sem našel — — —“

Pri teh besedah ga je spreletaval mraz, kakor da bi ga bilo še sedaj strah in groza, tako da ni mogel dokončati stavka; Silva pa je skočila s svojega sedeža, stopila k ciganu in mu zapovedala:

„Nadaljuj, mož! Kaj si našel?“

„Stoj!“ je rekel Strnad in stopil bližje. „Prosim, da gredó dame ven, preden ta mož nadaljuje!“

„Ne, jaz ostanem; slišati moram, kaj da govori!“ je odgovorila grofica.

Stala je odločno na svojem mestu, in njen glas se je glasil tako zapovedujoče, da se Strnad ni več upiral.

„Ali naj nadaljujem?“ je vprašal žitano.

„Seveda, celo zapovem ti, da nadaljuj!“ je odgovorila Silva.

„Čisto na dnu prepada je ležal — — mrlič.“

„Mrlič!“ je zaklicala in vsa obupana zaploskala z rokami. „O moj oče, moj ljubi, ljubi, dragi oče!“

Tedaj ji je položil Strnad svojo roko na njene rameni in dejal:

„Dona Silva, nikar ne obupajte! Še imamo upanje. Ono mrtvo truplo je mogoče od kakega tujca, ali je pa truplo samo navidezno mrtvo in še živi.“

„Ne, živ gotovo ni več, ker je ves razbit,“ je pripomnil cigan.

„Ali imaš tisto platneno cunjico pri sebi?“ je vprašal Alfonzo.

„Imam.“

„Kje?“

„Tu je.“

Privlekel je iz žepa trikotno raztrgan košček finega francoskega platna in ga izročil mlademu grofu. Ta je pogledal površno cunjico in takoj rekel:

„Naš grb je! Tako je, naš grb je!“

„Pokaži!“

S to besedo je skočila Silva k njemu, mu potegnila platno iz rok in opazovala grb.

„Mrtev je! V resnici mrtev! O moj Bog, moj Bog!“ je zaplakala in se naslonila na mizo, da bi se ne zgrudila na tla.

„Ali ste natančno prepričani?“ je vprašal Strnad globoko ginjen.

„Sem,“ je odgovorila na tihem s svojimi pobledelimi ustnicami. „Ta cunjica je kos vrhovne srajce, ki sem mu jo zadnjič sama oblekla, ko ste mu puščali kri. Spoznala sem jo takoj po številki.“

Potem se je pa obrnila proti ciganu in nadaljevala:

„Povej hitro, kje leži!?“

„Globoko v onem prepadu leži, ki ga imenujejo baterija.“

Španska beseda baterija pomeni razpoklino v zidu ali pa v skalovju, torej divje, nevarno mesto.

Ko so slišali navzoči ime baterija, so takoj vedeli, da ni mogoče misliti na to, da bi bil še živ, kajti baterija je bil več sto črevljev globok prepad, ki je tvoril strašansko brezno, skalnate stene so bile v njem skoraj navpične. Kdor je padel v ta prepad, se je gotovo popolnoma razbil in zdrobil.

„Dovolj vem!“ je tožila Silva. „O moj Bog, jaz sem kriva njegove smrti. Spala sem, medtem ko je umrl. Nikoli ne bom tega pozabila in prebolela. Moj oče! Moj oče!“

Nato je šla iz dvorane, in v roki je držala ono platneno cunjico. Ema Lindzej je šla za njo, da jo tolaži v teh nesrečnih trenutkih.

„Ali je mogoče priti do mrliča brez nevarnosti za življenje?“ je vprašal notar cigana.

„Seveda, kdor vse skale pozna.“

„Ali poznaš dobro pot?“

„Poznam.“

„Ali nam jo boš pokazal?“

„Bom. Ampak senor, ubog cigan sem!“

„Že vem! Dobil boš petsto durov, če je truplo res grofovo. Don Alfonzo, iti bodete morali z nami, da spoznate svojega očeta!“

Mladi grof je molče prikimal.

Strnada ni nihče povabil, da naj gre z njimi; pa saj Strnad tega niti pričakoval ni, akoravno je bilo samo ob sebi umevno, da ne ostane doma.

Vest, da so našli mrtvo grofovo truplo, se je razširila po vsej graščini kakor ogenj v slamnati strehi. Vsi so hoteli iti k prepadu, da bi poiskali grofa, in ko sta slednjič odšla notar in Alfonzo, sledilo jim je toliko prebivalcev iz graščine in vasi, kakor da bi šli na božjo pot.

Strnad je šel še preje k Silvi. Zdelo se mu je, da je nemogoče, kar je zvedel, in zato je hotel iti svojo ljubico tolažit, a Ema Lindzej, ga je prosila, da naj pride rajše pozneje, kadar se bo Silva že malo pomirila.

Zato je šel potem k predadu, a pridružil se ni odvetniku in njegovemu spremstvu, ampak šel je sam, in samo pridni kastelan ga je spremljal.

Baterija je bila oddaljena od Rodrigande približno pol ure v smeri proti Manrezi. Na dnu prepada je tekel mal potok, ki je napajal s svojo mrzlo vodo le bore malo rastlinstva, kajti solnce ni nikoli prisijalo v to ozko brezno.

Le redkokedaj je prišla doli kaka živa duša; vhod v brezno je bil težaven, a Alimpo je dejal zdravniku, da je bil v mlajših letih večkrat doli in vé za pot, katere cigan gotovo ne pozna.

Odvetnik je poslal jahača v Manrezo po doktorja Cijelija, in tudi alsald (župan in sodnik na Španskem) iz Rodrigande je šel z njim. Ogledovanje mrliča je imelo zato nekak sodnijski značaj. Tudi nosači so šli z njimi, da nesrečneža takoj nalože in prenesó v graščino.

Alimpo ni znal dirjati, zato sta prišla s Strnadom pozneje k bateriji, kakor odvetnik in njegovo spremstvo.

Ker je pa bil vhod v brezno, ki ga je poznal kastelan, pripravnejši, kakor ona težavna pot, po kateri je peljal cigan svoje krdelo v globino, zato je prišel Strnad ob istem času z drugimi na dno prepada.

Kar so tu videli, je bilo strašno. Tik ob bregu potoka je ležalo mrličevo truplo. Medtem ko je padlo truplo v prepad, se je obtolklo ob pečinah in skalah, ki so štrlele v stran, in se vsled tega tako razbilo, da ni bilo več podobno človeku. Na tleh je ležal kup zdrobljenega mesa, tako da je spreletaval človeka mraz, če je pogledal tja.

Glava je bila tako zdrobljena, da se ni dalo spoznati niti obraznih potez niti las. Telo je bilo raztrgano, in čreva so visela ven; ovila so se okoli telesa, bila od gnjilobe že vsa črna in tako zelo smrdela, da ni bilo mogoče prenašati smradú.

Dobri Alimpo je zaploskal ves začuden z rokami nad svojo glavo in začel na glas jokati.

„O, ljuba, dobra Svetlost! Kakšna smrt, kako strašna smrt! Tega pogleda ne bom nikdar, nikdar pozabil!“

Tudi vsi drugi so začeli na ves glas jokati. Odvetnik pa je stal mirno in molčal.

Grof Alfonzo je stopil bližje k mrtvemu truplu svojega očeta in je hotel pred njim poklekniti, a planil je takoj kvišku in dejal:

„Nemogoče! Tak smrad je, da ga ne morem prenašati; prav peklensko smrdi!“

Strnad ga je ostro pogledal in stopil potem bližje k mrliču. Sklonil se je, da bi ga natančneje ogledal in preiskal.

„Stoj!“ je rekel odvetnik in mu zabranil z roko pristop. „Dokler ne pride senor Cijeli iz Manreze, se ne sme nihče mrliča dotakniti!“

Strnad je stopil par korakov nazaj in odgovoril zaničljivo:

„Nočem Vas vprašati, ali imate pravico, mi kaj tacega zabraniti, ali ne; ampak doktor Cijeli je sodnijski zdravnik, torej naj ga pa prvi preišče.“

„Oskrbnik in zastopnik ranjkega grofa sem, in zato imam ne samo pravico, ampak tudi dolžnost, za to skrbeti, da se vse pravilno in postavno vrši,“ je odgovoril notar.

Potem je malo pomislil in nadaljeval:

„Izjavil sem, da je grof blazen; zapovedal sem, da naj ga strogo stražijo; a Vi ste mi nasprotovali, in grof je ušel; samo Vi ste krivi njegove strašne smrti, in nikar ne mislite, da bodemo še nadalje mirno gledali, da bi mogoče storili še tule kako nesrečo, kje Vas pravzaprav nič treba ni.“

Strnad je mignil zaničljivo z rameni; da bi mu pa odgovoril, tega notar ni bil vreden.

Trajalo je zelo dolgo, dokler je prišel zdravnik iz Manreze.

Medtem časom so se vsi navroči čudili Strnadovemu postopanju. Sel je po vsej dolini semtertja in natančno preiskal vsako stopinjo. Opazoval je vsak kamen, vsako pečino.

Plezal je tudi po smrtnonevarnih in strmih skalah in preiskal natančno one skale, s katere je mrlič padel v brezno.

Odvetnik ga je opazoval in zaničljivo gledal; a bralu se mu je na obrazu, da ga Strnadovo preiskavanje jezi, pa kaj je hotel.

Slednjič je, prišel Cijeli.

Da bi hitreje dospel do baterije, je jahal, svojega konja je pustil zgoraj in prišel potem v globino.

„Pozdravljeni, senor!“ ga je pozdravil Kortejo že od daleč. „Težko sem Vas že pričakoval.“

„Hitreje nisem mogel priti, don Gasparino,“ je odgovoril Cijeli.

„Mislim, da ste že zvedeli, kaj da se je pripetilo?“

„Že; Vaš poslanec mi je pravil. Ubogi grof! Tako žalostna smrt! Kdo pa je oni človek, ki tamle po skalah pleza; še ubil se bo?!“

Pokazal je pri tem na ono mesto, kjer je iskal Strnad med skalami in pečinami.

„Vaš slavni gospod tovariš je,“ mu je odgovoril notar. „Mislim, da išče tam med kamenjem martinčkova jajca, ali pa indianska ptičja gnezda.“

Sedaj je zapazil Strnad Cijelija, in prišel takoj doli. Plezal je tako hitro po strmih pečinah, da se je storilo gledalcem kar temno pred očmi.

„Ta vrag zna plezati kakor mačka,“ je dejal odvetnik.

„Še bolje kakor mačka, še tako zna kakor opica; saj je tudi opica,“ je pristavil Cicejeli. „Mudi se mu, da ne bi kaj zamudil.“

„Upam, da mu ne bodete dovolili nobenih opazk, senor doktor!“

„Kaj pa še!“ je odgovoril Cijeli. „Sodnijski zdravnik sem in ne poznam nikakega obzira. Sicer si pa ta človek ni pridobil záme nikakih zaslug, da bi moral biti žnjim kaj posebno prijazen. Ali naj začnem?“

„Le.“

Pogovarjala sta se po tihem, da jih ni nihče slišal, tem razločnejše pa sta se sporazumela s pogledi.

Ko je prišel Strnad, so se spogledali notar, alsald in Cijeli.

Notar je potem namignil alsaldu, in vsi trije so stopili bližje k mrliču.

„Najprvo povejte, senor, če to truplo morda še živi!“ je vprašal Gasparino Kortejo zdravnika.

Cijeli je pogledal površno zdrobljeno truplo in potem odgovoril:

„Nemogoče! To razbito truplo je čisto mrtvo!“

„Prosim, zapišite to, alsald!“ je zapovedal Kortejo. „Nadalje moramo določiti, vsled česar je ta človek umrl.“

„Vsled tega, ker je padel v prepad,“ je odgovoril zdravnik.

„Tudi to zapišite, senor alsald! Glavna stvar je sedaj, da spoznamo, kdo da je. Mrlič je oblečen v nočno obleko grofa Emanuela de Rodriganda; bos je, kakor je ležal grof v postelji; ušel je iz graščine, ker je bil blazen — — ni dvoma o tem, ta mrlič je grof Emanuel de Rodriganda. Ali mi pritrdite, senor doktor?“

„Pritrdim.“

Nato se je obrnil notar h kastelanu in ga vprašal:

„Senor Alimpo, ali veste, kako obleko da je imel grof zadnjo noč?“

„Vem; videl sem perilo, ko je šla moja Elvira pónj,“ je odgovoril kastelan.

„Ali je to tista obleka?“

„Je,“ je odgovoril Alimpo, „grofova nočna obleka je.“

Pri teh besedah je pokazal Kortejo na določeno mesto in dejal:

„Ta žitano je našel tamle ob oni skali na gomovju košček obleke; tiste cunjice sicer nisem prinesel s seboj, a gotovo se je odtrgala od obleke. Na tisti platneni cunjici je všit grofov grb. Gotovo je ta mrlič grof. Vsi navzoči, ki so poznali grofa, naj pridejo sem in provedó, če je po njihovem mnenju ta mrlič grof ali ne.“

Stopili so bliže in vsi brez izjeme so rekli, da je mrlič don Emanuel.

Alimpo je celo zelo važno pripomnil:

„Senorji,“ je dejal, „poglejte njegovo roko! Na prstu je grofov prstan, in sicer poročni prstan; milostivi grof ni imel nikoli druzega prstana.“

Res je imel mrlič na roki grofov poročni prstan. Cigani so bili zelo previdni, zato so sneli grofu Emanuelu prstan in ga nataknili mrliču.

„Torej ni več dvoma o tem, da ne bi bil mrlič grof Emanuel de Rodriganda,“ je rekel Kortejo. „Prosim, senor alsald, zapišite tudi to v zapisnik!“

Alsald je na Španskem župan in okrajni sodnik objednem, kar se nam v Avstriji čudno zdi. Kortejo mu je narekoval zapisnik, potem so pripisali še nekaj opomb in vse skupaj podpisali.

„Nosači pridite sem, in naložite mrliča,“ je zaukazal notar. „Prenesli ga bodemo v graščino!“

Nosači so se približali; a v istem trenutku je pristopil Strnad, ki je do sedaj vse od daleč opazoval.

„Stojte!“ je rekel. „Mrliča ne smete prenesti v graščino, ker ne spada tja.“

„Oho!“ je rekel Kortejo. „Ali morda mislite, da bodete tule tudi zapovedovali ali pa ugovarjali?“

„Bom!“

„Zaradi česar pa, ali pravzaprav kot kaj?“

„Kot grofov zdravnik.“

„Sedaj ne več!“

„Tudi prav; torej pa ne pustim, da bi odnesli mrliča v graščino, kot človek; mislim, da Vam to zadostuje. V takem slučaju, kakor je ta, se morajo postavni državni zastopniki na vsacega ozirati, ki boče k stvari kaj važnega pripomniti!“

„Imate prav, senor! Ampak Vaša pripomba se mi ne zdi važna, ampak zelo čudna in naravnost smešna. Zakaj ne spada mrlič v graščino?“

Vsi so gledali Strnada.

Notar je govoril ponosno in zaničljivo.

Doktor Cijeli se je pa silil, da bi se poroglivo nasmehnil.

Tudi mladi grof je zmajeval s svojo glavo skrajno hudobno in žaljivo.

Vsi drugi so bili naklonjeni slovenskemu zdravniku in so radovedno čakali, kaj da bo rekel.

Strnad pa je mirno dejal:

„Ta mrlič ne spada v graščino zato, ker ni grof Emanuel, ampak nekdo drugi.“

Medtem ko so se vsi drugi glasno začudili, so se Strnadovi nasprotniki zaničljivo smejali.

„Oh! To je pa imenitno!“ je zaklical notar. „To mrtvo truplo ni grofovo!? Mislim, da je ta senor Strnad ravno tam bolan, kakor je bil ranjki, milostivi grof. Naložite mrliča in nesite ga proč!“

„Stojte!“ je rekel Strnad. „To truplo mora ostati toliko časa na mestu, dokler ne zapišete vse moje opombe v zapisnik. Potem pa storite z mrličem, kar se vam poljubi.“

„Vaših vzrokov ne rabino. Naložite mrliča!“ je rekel notar.

„Oprostite, senor Kortejo,“ ga je zavrnil alsald. „Državni in sodnijski zastopnik sem in vem, da moram tudi senorja Strnada poslušati. Pravzaprav bi ne smeli mrliča preje odnesti, dokler ne pride korejidor. Ravnotako nismo smeli zadnjič onih roparjev odnesti, ki jih je ubil senor Strnad v parku in senor de Lotrevil v Ponsu. Ta slučaj mislim, da je izjema, ker se ni pripetil zločin, ampak samo nesreča, in ker smo vsi natančno prepričani, da je to grofovo truplo. Sedaj je postala Seveda stvar drugačna, in sedaj ne sme nihče drugi zapovedovati, kot jaz. Senor Strnad, prosim, govorite!“

Strnad je zadovoljen prikimal in dejal:

„Povejte mi, senor alsald, koliko časa že pogrešajo dona Emanuela?“

„Od včeraj zjutraj,“ je odgovoril uradnik.

„Torej toliko časa je grof najdajle mrtev?“

„Nekaj več kot en dan.“

„Torej dobro, poglejte natančno tega mrliča! Tako gnil je že, da je gotovo že najmanje štiri dni mrtev. Poglejte te čreva! Skoraj čisto črna so že in razpokana. Ni treba, da bi bil zdravnik, pa vsakdo lahko uvidi, samo če pogleda mrliča malo natančneje, da ni umrl šele pred štiriindvajsetimi urami. Poleg tega je pa tu doli v prepadu vlažno in hladno; sem ne posije nikoli solnčni žarek. Mrlič bi moral ležati tu doli najmanje štiri tedne, da bi bil tako gnil. Obračam se do vseh značajnih in trezno mislečih prebivalcev v Rodrigandi; ne pustite se prevariti od sleparije in zločinstva — —“

„Stoj!“ ga je prekinil notar. „Zahtevam, da ta človek molči!“

Alsald pa mu je odgovoril:

„Senor Kortejo, poslušal bom senorja Strnada do konca, saj sam vem, kaj da imam storiti!“

Potem se obrnil proti Strnadu in dejal:

„Nadaljujte, senor!“

„Rekel sem, da se obračam do vseh značajnih in trezno mislečih ljudij. Alsald, zakoljite kozo in položite jo sem. V kolikem času bo tako zelo segnila, kakor ta mrlič?“

„Prav imate; najmanje šele v dveh tednih,“ je odgovoril uradnik.

„Ali slišite!“ se je smejal Cijeli. „Ta človek primerja človeka s kozo!“

Strnad se je obrnil in odgovoril popolnoma hladnokrvno:

„To sem rekel samo za primero, da bi ljudem stvar razjasnil. Vsem ljudem je ta primera zadostovala, kakor sklepam iz njihovih obrazov, samo Vam ne, akoravno pravite, da ste zdravnik. To je dovolj žalostno!“

„Mislim, da nimate namena, in da se tudi ne tipate, norčevati iz mene!“ je zarohnel Cijeli nad njim.

„Prepičan sem, da je ta stvar zelo važna, zato govorim ves čas popolnoma resno, senor. Zato bi Vas prosil, da smatrate, kakor jaz, to našo obravnano za resno. Prvi vzrok sem vam že povedal. Poslušajte torej druzega: izmerite tóle desno mrličovo nogo. Noga je še popolnoma dobro ohranjena. Grofovo nogo sem večkrat videl. Ta noga pa ni grofova, ampak kakega druzega človeka. Mnogo večja in širja je kakor grofova, in ima trde, shojene podplate, peta pa je skoraj tako trda kakor usnje. Plemenitaš, ki ne hodi nikoli bos, in se varuje, nima takih nog. Poglejte sem, senor alsald, in rečite, če nimam prav!“

Vsi ljudje iz Rodrigande so pristopili in pritrdili Slovencu.

Strnadovi nasprotniki pa so molčali.

„In grofova obleka?“

„Obleka so pač mrliču oblekli.“

„In prstan?“

„So mu nataknili.“

„Oho, torej slutite, da se je zgodil kak zločin?“ ie dejal notar porogljivo.

„Tako je! Le poglejte mrliča natančno! Padel je sicer iz strašne visočine tu doli v brezno, in se pri tem sicer zelo potolkel, vendar je nemogoče, da bi se bil tako zelo razbil in smlel, kakor ga sedaj vidite. Odločno trdim, da so mrliča vrgli sicer v globočino, da pa so šli potem za njim doli in so mu razmesarili še one dele telesa, ki so bili nepoškodovani, in bi izdali, da ta mrlič ni grof Emanuel.“

„Oh! Kake misli rojijo temu človeku po glavi!“ je zaklical Alfonzo.

„Bolan je, bolan!“ je rekel notar.

Cigan je pobledel, in celo vsi drugi so mislili, da se Slovenec moti.

Strnad pa je nadaljeval:

„Da imam prav, vam bom takoj dokazal!“

Nato je šel kakih pedeset korakov daleč, pobrat nek kamen, ga prinesel alsaldu in vprašal:

„Kaj vidite na tem kamnu?“

„Kri.“

„Ni res. Kri ni. Pokažite ga senorju Cijeliju. Ta Vam bo povedal, kaj da je to.“

Alsald je pokazal potem kamen Cijeliju.

Cijeli ni vedel, kaj da bi rekel; opazoval je kamen in slednjič vendar priznal:

„Kri ni. Možgani so. Grotovo je padel mrlič z glavo na kamen.“

„Kaj pa še,“ je odgovoril Slovenec. „Dokazal Vam bom nasprotno. Pojdite z menoj, senorji!“

Nato je šel na nasprotno stran, odkoder je prinesel kamen in jim pokazal v tleh jamo, ki se je kamnu natančno prilegala.

„Vidite, senorji, tu je tičal ta kamen precej trdno v zemlji; treba se je bilo potruditi, da se je spravil kamen iz tal. Tam na oni strani sem ga našel, in v sredi leži mrlič. Izruvali so kamen iz zemlje, razbili žnjim mrliču glavo, tako da se še sedaj poznajo možgani na njem, in potem so ga vrgli proč. Kdor je to storil, je bil zelo nepreviden.“

„Res je!“ je zaklical alsald začudeno.

„Nemogoče! Mislim, da se Vam sanja!“ je dejal grof Alfonzo.

„Pojdite z menoj, senorji; pokazal Vam bom tam gori še nekaj druzega!“ je rekel Strnad.

Šel je prvi naprej, in vsi drugi so mu nehoté sledili. Ko so prišli na rob barije, jo je zavil na desno in se vstavil pri najbolj strmi skali.

„Poglejte sem, senorji!“ je rekel. „S tele skale je padel mrlič v globino. Tule na tleh je truplo ležalo. Trava je tu velika in mokra; poglejte, in ni se še vzravnala. Natančno se še pozna, da je ležalo tu na tleh človeško truplo. Okoli te pomečkane in poležane trave se pa poznajo različne stopinje. Ni torej dvoma o tem; tu je bilo več mož; mrlič je tule ležal, in potem so ga vrgli v brezno. Vse to se je zgodilo danes ponoči, kakor se lahko izpozna po sledovih, ker se poznajo še zelo natančno.“

„Taka bistroumnost!“ je zaklical alsald.

„Prokleti vrag!“ je godrnjal notar sam zase.

Cigan je še bolj pobledel kot popreje.

Strnad, ki je vse navzoče natančno opazoval, je zapazil ciganovo zadrego, se obrnil proti alsaldu in dejal:

„Senor, prepričati se hočem, če ste mogoče tudi Vi malo bistroumni. Ali bi morda znali uganiti, kdo da bi Vam znal natančno povedati, kdo da je bil tu?“

Alsald je malo pomislil in potem počasi odgovoril:

„Ne.“

„Vam bom pa jaz povedal.“

Nato je stopil k ciganu, mu polomil roko na rameno in dejal:

„Tale Vam ve vse natančno povedati. Našel je mrliča; mislim, da bo vedel tudi vse drugo. Pojdi z nami, dečko, pojdi!“

Prijel ga je za roko in ga vlekel tja, odkoder so se poznali sledovi. Ker je bila zemlja na nekem mestu precej ilovnata, so se poznali sledovi tam zelo natančno.

„Ali vidite, da so njegove sandale še vse ilovnate!?“ je dejal Strnad.

„Res je,“ je pritrdil sodnik.

„In da je njegova noga ravno taka, kakor tale sled!?“

Prisilil je Garba, da je stopil v sled.

„Tudi to je res!“ je dejal alsald.

„Torej govori, žigano, če se moreš zagovarjati!“ mu je rekel Strnad.

Garbo sedaj ni bil več tako v zadregi; zato je odgovoril:

„Senor, vso stvar Vam lahko razložim, če hočete!“

„Torej!?“

„Šel sem z dvema tovarišema zelišč nabirati. Ko smo prišli sem, sem se jaz malo odpočil, a onadva sta šla tule na levo naprej. To travo sem poležal jaz, senor.“

„O, res zvita glavica si.“

„Oni košček grofove srajce si pa našel na nekem grmu, kajné?“

„Da,“ je odgovoril Garbo v zadregi.

„Pokaži mi tisti grm!“

„Pojdite z menoj!“

Garbo je šel navzdol v brezno, a iskal je povsod zaman.

„Ne morem ga najti,“ je potem rekel.

„Dobro sem vedel, ga ne boš našel,“ je nadaljeval Strnad. „Če se kak človek, medtem ko pada v brezno, natakne s srajco na kak grm, tedaj se srajca samo zatrga ali pa se odtrga nepravilen in raztrgan košček cunjica pa, katero si našel, je tako lepo odtrgana, da trdim s prepričanjem, da si jo odtrgal sam. Sicer pa ni treba, da bi bil človek kaj prosebno prebrisan, da spozna, kaj je z roko, in kaj je od grmovja raztrgano.“

„Res je!“ je pripomnil alsald.

„Zato izjavljam,“ je nadaljeval Strnad, „da ta mrlič ni truplo grofa de Rodriganda, ampak da se je izvršil zločin, da bi z njim prevarali ljudi. Prosim Vas, senor alsald, zapišite vse moje izjave v zapisnik, in zahtevam, da se sledovi, katere sem Vam pokazal ohranijo, in da ostane mrlič toliko časa na mestu, dokler ne pride korejidor in Barcelone, in preišče stvar natančneje.“

„Vse bom izvršil, kar zahtevate, senor,“ je dejal alsald.

„Ali bodo mrliča medtem stražili.“

„Seveda.“

„In tega cigana, ki se mi zdi zelo sumljiv, bodete zaprli, kajné?“

„Seveda, če zahtevate.“

Sedaj je pristopil Alfonzo in ugovarjal. Notar mu je namreč povedal, da je izvršil cigan zločin na njegovo zahtevo; zato se je Alfonzo bal, da bi jih cigan ne izdal.

„Stojte!“ je dejal. „Tega tujca ne smete ubogati! Ali ne veste, kdo da je po smrti mojega očeta tu sodnik in zapovednik?“

Strnad je zmignil z rameni in rekel:

„Po grofovi smrti? Dokažite mi, da je grof res mrtev!“

„Hm, tu doli leži!“ je zaklical Alfonzo.

„To bo dokazala šele sodnija.“

„Spoznam ga za svojega očeta, in to zadostuje. Ali me razumete, senor?“ je zagrozil Alfonzo.

Strnad je zopet zmignil rameni in dejal ponosno:

„Vsak drugi lože spozna grofa kakor Vi. Kako dolgo ga pa poznate? Nekaj dni!“

Sedaj je pristopil Alfonzo k Slovencu, ga prijel za rameni in mu zagrozil:

„Senor, kaj ste se predrznili? Zdrobil Vas bodem! Kdo pozna grofa bolje, kakor jaz, njegov lastni sin!“

Strnad ga je pahnil od sebe in dejal hladnokrvno:

„Dokažite najprvo, da ste res grofov sin. Pravi grof Alfonzo je odjadral s kapitanom Landolo, ker so ga odstranili s silo.“

Pri teh besedah so se vsi na okrog začudili, in od vseh strani je zadonelo:

„Oho! Ali ste slišali!?“

Advokatu se je kar stemnilo pred očmi; Alfonzo pa je skočil k Strnadu in ga hotel prijeti za vrat.

„Lopov,“ je zaklical, „zadavil te bom.“

Strnad je stal pred njim v vsej svoji veliki premoči, prijel je grofa okoli pasu, stopil na rob prepada in držal Alfonza nad breznom. Vsi navzoči so prestrašeni zavpili.

„Kaj ti me boš zadavil, deček!“ je dejal. „Ali naj te treščim v brezno, kjer leži žrtva tvojega sleparstva? A, kaj pa še, saj ni čast zame, če premagam in usmrtim takega zlobneža, kakor si ti. Tvoj zločin sam te bo kaznoval. Glej, da zgineš, muha!“

Nato je stopil Strnad par korakov od brezna proč in vrgel Alfonza vstran, tako da je daleč odletel in potem padel na tla.

Nato se je obrnil k alsadu in dejal:

„Upam, da storite svojo dolžnost, senor, sicer bi Vam utegnila stvar škodovati. Pojdite, senor kastelan. grevá! Storil sem svojo dolžnost, sprejmite me domov.“

Odšel je z Alimpom in nihče mu ni branil.

Sedaj je Alfonzo šele vstal. Penil se je od jeze, a ni se upal, skočiti na Slovenca. Strnad ga je osramotil pred tolikimi ljudmi, ki naj bi ga spoštovali kot svojega gospoda in zapovednika.

Obrnil se je jezno proti alsaldu in zarohnel nad njim:

„Senor, vsega tega ste krivi samo Vi. To si bom dobro zapomnil!“

„Storil sem samo svojo dolžnost,“ se je opravičeval uradnik.

Alsald je bil navaden vaščan in grofov podložnik. Ravnal je pravično, ker ga je Strnad k temu prisilil takorekoč duševno i telesno. Strnad je odšel, in šele sedaj se je upal grof in notar zarohneti nad njim.

„Senor, ali me poznate?“ ga je vprašal notar.

„Poznam,“ je odgovoril alsald.

„Kdo pa sem?“

„Grofov oskrbnik in zastopnik.“

„Dobro. Kaj pa pomeni zastopnik?“

„Da ga zastopate pismeno in osebno v vseh njegovih zadevah.“

„Lepo! Vedno sem še grofov oskrbnik in zastopnik. Kar storim, velja toliko, kot bi storil grof sam. Ali bodete res tega nedolžnega cigana uklenili?

Alsald je bil v veliki zadregi, zato je molčal. Kortejo pa se je obrnil k ciganu in dejal:

„Ne rabimo te več, le pojdi, kamo hočeš. Rad bi vedel, kdo ti bo zabranil pot.“

Garbu so zažarele oči od veselja. Globoko se je priklonil Korteju in dejal:

„Senor, hvala lepa! Res sem nedolžen!“

Nato je odšel, ne da bi mu bil alsald branil.

Sedaj se je obrnil advokat k nosačem in jim zaukazal:

„Pojdite doli, naložite tega ubogega milostivega gospoda in nesite ga v graščino. Kdor se bo branil, ga takoj spodim iz službe!“

Nosači so ga vbogali, kajti bali so se strogega notarja tako, da vse Strnadove besede niso nič pomagale. Tudi alsald se je molče udal, in kmalu so bili na poti proti gradu.

Doktor Cijeli iz Manreze je šel poleg mrliča. Kortejo in Alfonzo pa sta šla precej daleč zadaj, tako da sta se lahko pogovarjala, ne da bi ju kdo slišal.

„Mislim, da bo poslal Strnad po korejidorja,“ je rekel notar.

„Misliš?“

„Njemu bi vse prisodil!“

„Jaz se gotovo ne udam.“

„Kako, da mi je rekel, da nisem pravi sin grofa Emanuela de Rodriganda?“

„Vrag si ga vedi!“

„In kje je zvedel, da se je pravi grof ukrcal v Barceloni?“

„Tudi meni je to velika uganka! Zelo nevaren človek je; znebiti se ga moram. Strnad je naš edini nasprotnik, ki mi je še precej nadležen; no, pa upam, da bo kmalu drugače.“

„In Silva?“

„A, deklica je še. Ženske se pa ne bojim!“

Vsi so slišali Strnadove besede in delali medpotoma opazke, ki niso bile nikakor častne za mladega grofa.

Počasi so prišli do graščine, in notar je zaukazal, naj neso mrliča v neko prazno sobo; potem je šel v svoje stanovanje. Na mizi je našel več pisem, ki mu jih je prinesel med tem pismonoša. Odprl jih je po vrsti in pregledal. Prvo ni bilo važno, a komaj je razpečatil drugo, se je začudil nekam diabolično.

„To je pa res imenitno,“ je zaklical.

Hitel je nato k svoji pobožni zaveznici. Pri njej je bil ravno Alfonzo in ji pravil ves dogodek v bateriji.

„Gasparino, je li res, kar mi pravi Alfonzo?“ je vprašala. „Ali smo res v nevarnosti!“

„Reči hočeš, če smo res bili,“ je odgovoril notar.

„Kako, da si tako dobre volje, saj menda nimaš vzroka,“ je pripomnila.

„Seveda ga imam,“ je odgovoril.

„Zakaj?“

„Ker smo prestali nevarnost.“

„Res?“ je vprašal Alfonzo.

Bralo se mu je na obrazu, da mu je težila stvar srce.

„Tu je naša rešitev!“ je rekel notar in pokazal pismo.

„Kaj pa imaš, oče?“ je vprašal Alfonzo.

„Bankir iz Barcelone mi nekaj poroča. Uganite, kaj neki?“

„Kdo bo ubigal. Kar sam povej!“

„Grof je dal temu Strnadu veliko plačilo.“

„Druzega nič?“ je vprašala pobožna sestra razočarana. „Mislila sem si, da bo kaj tacega!“

„A mi ga imamo v pesteh!“

„Kako to?“

„Nagrade mu ni izplačal v gotovini, ampak mu dal samo nakaznico. Strnad jo je izročil bankirju, da naj pošlje denar na Kranjsko. Bankir je takoj izvršil naročilo in naznanja to grofu.“

Alfonzo je zmajal z glavo in dejal:

„Vedno še ne razumem, kako da ga imamo zato v pesteh. Povej natančnejše!“

„Zato, ker je vsota tako velika. Berita, berita!“

Alfonzo in Klarisa sta pogledala bankirjevo pismo in oba začudeno zaklicala.

„Nemogoče!“ je rekla Klarisa.

„Kar celo premoženje mu je dal!“ je dejal Alfonzo.

„Kaj ne?“ je vprašal Kortejo. „To je naravnost knežje, da, celo kraljevsko plačilo!“

„Tega bi mu ne bila prisodila!“ je rekla pobožna, a zelo skopa redovnica.

„Ali imamo še čas, da bankirju naročimo, naj denarja ne odpošlje?“ je vprašal Alfonzo.

„Torej mislite, da je nemogoče, da bi bil nakazal grof toliko vsoto?“ je rekel Kortejo.

„Gotovo!“ je izjavila dama.

„Ha,“ je zaklical Alfonzo, „mogoče je že, če stvar natančno premislimo.“

„Tudi jaz ne dvomim o tem,“ je rekel notar, „vid je mnogo vreden; ta Slovenec ima grofa popolnoma v svoji oblasti; don Emanuel je zelo bogat, in v prvem trenutku svoje sreče je postal zapravljiv.“

„Seveda, če tako misliš, potem že verjamem,“ je menila pobožna Klarisa.

„Jaz pa še vedno ne razumem, kako da — —“ je dejal Alfonzo.

„Takoj ti bom natančneje razložil. Grof je bil slep in —“

„Torej?“

„Nikoli ni zapisal besedice —“

„In nadalje?“

„Vsa pisma sem pisal sam in celo podpisoval sem. A to nakaznico je pisal lastnoročno —“

„Sedaj pa že razumevam!“ je zaklical Alfonzo.

„Jaz nisem ničesar vedel o tej nakaznici,“ je rekel notar.

„Ne? Res ne?“

„Gotovo da ne; tudi v knige ni zabeležil te vsote.“

„Tudi v knige ne?“

„Tudi ne. Ze tri dni sem pozabil zapisati izdatke in prejemke. Zapisal bom danes, da mi je ukazal grof izplačati doktorju Strnadu plačilo v znesku tisoč durov. To bo dokaz proti Slovencu.“

„Imenitno!“ je zaklicala Klarisa. „Bog te je obdaril z veliko bistroumnostjo, moj dragi Gasparino. Slednjič bomo vendar zmagali.“

„Takoj bom šel in vse preskrbel. Alfonzo, ti boš pa jahal hitro v Manrezo.“

„Čemu?“

„Hm! Se vprašaš? Naznanil boš policiji. Še danes ga morajo zapreti.“

„Prav rad,“ je dejal Alfonzo, „to mi je po volji. Takoj bom odjahal. Ali si pa tudi prepričan, da se bo stvar posrečila?“

„Mora se, mora!“ je dejal stari grešnik odločno. „Jaz sem ti porok za to!“

„In Silva, če bo zvedela o tem!? Gotovo bo njegova priča!“

„Na to se moramo seveda ozirati. Bom že še premislil, kaj naj storim. Sicer nam je pa vse eno, ali dobimo denar nazaj ali ne. Tudi to nam je vse eno, ali bo ta Slovenec kaznovan ali ne; glavna stvar je, da se ga za nekaj časa znebimo. Moj prijatelj, korejidor, bo že za to dobro poskrbel.“

„Torej misliš, da bodo prepeljali Slovenca v Barcelono in ne v Manrezo?“

„Seveda, ker je to zelo velika vsota. Med tem, ko jašeš v Manrezo, bom pisal pismo korejidorju. Slovenec bo sedel v ječi, grofa bomo pokopali; ti boš postal dedič in se predstavil na dvoru, če bi nam pa delala Silva zapreke, poznam dobro zdravilo zanjo.“

„Kako pa?“

„Dali jo bomo v samostan, in sicer v onega, kjer je tvoja dobra mati predstojnica.“

„To bo pa težko!“ je rekla sestra Klarisa. „Branila se bo na vse pretege.“

„Mislim, da se ne bo. Tudi za to imam izvrstno zdravilo.“

„Kako pa?“ je vprašal Alfonzo.

Advokat ga je pomenljivo pogledal in dejal: „Hm, blaznost, kakor pri grofu.“

„Seveda, blaznost, katero bo Strnad zopet ozdravil!“ je rekel mladi grof sarkastično.

„Naša pobožna redovnica bo že skrbela za to, da Strnad ne pride do nje. Hiti, moj sin, hiti; med tem bom preskrbel potrebne stvari.“

Strnad in Silva, ki so jima veljali ti satanski naklepi, sta sedela z Angleškinjo v salonu in se pogovarjala o važnih stvareh.

Ko je bil prišel Strnad s kastelanom iz baterije nazaj v graščino, se je takoj oglasil pri Silvi. Sprejela ga je, in tudi Angleškinja je bila pri njej. Bila je bleda ko smrt, imela ves objokan obraz in ga vprašala:

„Prosim, senor, povejte mi kar na kratko, kajti strašno trpim! Ali je mrtev, kaj ne?“

Stopil je k njej, jo prijel za roko, jo pritisnil na ustnice in dejal z milim glasom:

„Nikar se ne jokajte, dona Silva, prinašam Vam tolažbo.“

„Tolažbo?“ je vprašala in si obrisala solzno lice.

„Še živi, ni mrtev!“

„Ne? O moj Bog, kje pa je potem pravzaprav moj oče?“

„Ne vem; samo o tem sem prepričam, da oni mrlič v bateriji ni don Emanuel.“

Poljal jo je potem k fotelju in prosil:

„Vsedite se in povejte mi, ali ste dovolj močni da me poslušate, ne da bi se razburili?“

„O Janko, nikar ne vprašajte. Kadar ste Vi pri meni, sem vedno močna, kajti zaupam Vam.“

„Torej poslušajte! Ko ste pisali v Pariz póme, sem poznal od vseh graščinskih prebivalcev samo Vas. Nikomur nisem žalega storil, nikogar razžalil, in vendar so me napadli v parku že prve dni.“

„Roparji?“

„Ne, ampak najeti morilci. Spoznal sem takoj, da jim ni bilo za moj denar, ampak za moje življenje. Pa zakaj neki, dona Silva, kaj mislite?“

„Ne vem. Saj vendar nimate tu nobenega sovražnika.“

„Res je. Ker pa jaz nisem imel sovražnika, zato ga je morala imeti zadeva, zaradi ktere sem prišel v Rodrigando. Prišel sem, da rešim Vašemu očetu življenje; gotovo želi kdo, da bi grof ne bil ozdravel.“

Silva se je stresnila groze.

„To je nemogoče! Moj oče je bil tako dober!“

„Res je, dober je bil, toda imel je milijone!“

„Kaj pravite? Ne razumem Vas.“

„Don Emanuelu se je godilo ravno kakor meni. Osebnega sovražnika ni imel. Iz tega sklepam, da hoče ta sovražnik Rodrigando.“

„Rodrigando? Saj je ne more dobiti nihče drugi kakor moj brat.“

„Tudi jaz sem mislil tako. Hm, brat, hm — — bil je izza mlada v Mehiki. Opazoval sem vse razmere natančno. Vašego očeta so zdravili trije zdravniki, ki bi ga bili gotovo usmrtili. Te zdravnike so zagovarjale samo tri osebe.“

„Notarja mislite, kajne?“

„Da, notarja.“

„In sestro Klariso?“

„Da.“

„Kdo pa je tretji?“

„Vaš brat sam.“

„Alfonzo?! Oh! Strašne stvari mi pravite, senor; ampak imate prav. Moj brat je bil Vaš sovražnik; nikoli ni rekel dobre besedice o Vas; vedno je delal proti Vam.“

„Tudi jaz sem to opazil. Opazoval sem namreč vse te tri. Nikoli jih ni bilo videti pri don Emanuelu, vedno so tičali skupaj; povem Vam odkrito — — ti so želeli smrt Vašega očeta.“

„O moj Bog! Sedaj mi je marsikaj jasno.“

Ni mislila več na to, da leži njen oče v bateriji; rojilo ji je po glavi le to, kar ji je ravnokar razodel Strnad.

„Globok, temen, strašen prepad je med Vami in temi tremi,“ je nadaljeval, „a skušal bom priti na dno tega prepada, da razkrinkam zločinstvo. Bog mi je dal milost, da sem rešil Vašemu očetu življenje; zbolel je zopet; zblaznel je. Ta blaznost je nastala na umeten način vsled strupa. Kdo mu je dal ta strašen strup? Vi ne, jaz ne, ledi Lindzej ne, strežaj tudi ne? Kdo pa je bil še pri njem?“

„Ne vem.“

„Jaz sem jahal v Barcelono; Vi ste bili pri kastelanu, in grof je bil sam; mogoče je bil kdo v tem pri njem. Strup je zavžil v čokoladi. Slučajno sem poznal protistrup. Sicer mu ga še nisem dal, toda pripavljen je bil že zelo ugodno nanj. Videli so, da bom ozdravil grofovo blaznost, in uredili so stvar tako, da je Vaš oče izginil.“

„Torej mislite, da ni sam ušel?“ je vprašala vsa v strahu.

„Saj ni mogel iti, ker je bil preslab.“

„Torej so ga usmrtili! O moj Bog, o moj Bog!“

„Storili so sicer, da je izginil, toda usmrtili ga niso.“

„Mislite?“

„Prepričan sem.“

„Torej še živi?“ je zaklicala in skočila s stola.

„Še živi!“

„Kje?“

„Ne vem, toda zvem gotovo. Poslušajte moje raz loge, dona Silva.“

„O hitro, hitro, povejte jih.“

„Če bi grof le izginil, ne bi mogel Vaš brat podedovati; grof je moral torej umreti. Oni mrtvec v bateriji pa ni grof; torej don Emanuel še živi. Namestu njega so vrgli v prepad nekoga druzega, ki je bil že štiri dni mrtev.“

„To je cela vrsta zločinov, ki se mi zde skoro neverjetni! Ali ste prepričani, da je oni mrtvec drugi?“

„Sem, poslušajte!“

Nato je razložil damama ves dogodek v bateriji, in ko je končal, so mu popolnoma pritrdile.

„Kaka tolažba je zame, da ni oče mrtev!“ je zaklicala Silva. „O sedaj sem zopet vesela in močna. Vem, da bomo to zaroto premagali. Senor, nikar me ne zapustite!“

Razprostrl je roki in dejal:

„Dona Silva, svoje življenje sem posvetil Vam, in trudil se bom, da najdem Vašega očeta!“

Prijela ga je za roke, ga pogledala prisrčno v njegove zveste oči, vrgla se mu na prsi in se ga oklenila okoli vratu.

Ema je jokala sočutja in rekla:

„Res, vredna sta drug druzega! O, ko bi Vama mogla pomagati, Vaju osrečiti!“

Hvaležno ji je ponudil Strnad roko in dejal:

„Mis Ema, pomagali nam bodete, naša sestra bodete.“

„Da, Vaša sestra sem, ljubi, dobri dušici!“

Smeje ji je odgovoril:

„Besedo „sestra“ razumem še drugače.“

„Kako pa?“

„Mis Ema, ali smem govoriti odkrito?“

„Smete, govorite!“

„Naša sestra bodete, ko postanete grofica de Rodriganda.“

Deklici sta ga začudeni pogledali v njegov lep možki obraz in Ema je vprašala:

„Grofica de Rodriganda? Ne razumem Vas, kako mislite to?“

„Ker boste soproga grofa Alfonza de Rodriganda-Sevila.“

Angleškinja je zarudela do ušes in odgovorila nevoljno:

„Ser, mislim, da nimate povoda svoji trditvi!“

„Imam,“ je odgovoril mirno.

„Kako neki?“ je vprašala in jeze še bolj zarudela.

„Saj ga vendar ljubite!“

Vstala je.

„Ser,“ reče ostro, „tega nisem zaslužila.“

„O vendar, mis Ema, kajti ta ljubezen je njegova in Vaša naj veča sreča. Jezni ste, a odpustili mi bodete, če rečem, da grofa Alfonza de Rodriganda ni tu.“

Bila je tako jezna, da je že hotela oditi. A pri teh besedah je obstala in vprašala:

„Ni ga tu? Kde je pa?“

„Na morju je.“

„A videli ste ga tu na graščini,“ je nadaljeval mirno.

„Ne razumem Vas!“

„Bil je huzarski častnik.“

Zastala ji je beseda, pogledala ga je začudeno, in tudi Silva ni mogla od začudenja spregovoriti besedice. Strnad je vstal in vprašal:

„Moje častite dame, ali mislite, da želi sin smrt svojega očeta, ali da ga more storiti blaznega?“

„Ne!“ je odgovorila Silva.

„Torej senor Alfonzo je pa to storil in zato ni sin dona Emanuela.“

Silva se je prestrašila in zaklicala:

„Kaj — kaj ste rekli? Alfonzo ni sin mojega očeta, ni moj brat?“

„Ni.“

„Kaj pa? Senor, ne mučite me, govorite hitro!“

„On ni sin dona Emanuela, ker smo jaz in ve obe videli pravega Alfonza.“

„Kedaj, kje?“

„Tu, dona Silva. Pojdite v galerijo in primerjajte podobo grofa Emanuela, ko je bil star dvajset let, z poročnikom de Lotrevil!“

Sedaj se je začudila tudi mis Ema.

„Alfred de Lotrevil,“ je zaklicala. „Senor, kaj pravite, kaj veste o njem? Priznal mi je, da mu teži velika skrivnost srce, katero mora šele razkriti.“

„Govoril je resnico. Poročnik de Lotrevil je pravi grof de Rodriganda, in ta Alfonzo je slepar. Zato je moral poročnik izginiti; častnika so ugrabili in spravili na ladijo.“

„Ugrabili so ga?“ je zaklicala Angleškinja. Stisnila je svoje male pesti in skočila hitro k Strnadu. Kakor razdražena levinja je stala pred njim in ni bila več ono lepo, nežno bitje, kakor navadno.

Strnad se je nasmehnil in vprašal:

„Torej priznate, da ljubite grofa Alfonza, mis Ema?“

„Priznam,“ je odgovorila odkritosrčno. „Ljubim ga; iskala ga bom in tudi našla. In gorje njegovim sovražnikom, ki mu delajo krivico! Sicer mi je oče pisal, da naj se vrnem; odpotovala bom še danes, a mirovala ne bom. Povejte mi vse, senor!“

Pravil je, skako je sledil sledovom v parku, in kako je zvedel tudi vse drugo. Razumeli so sovražne spletke, dasi jih niso mogli natančno dokazati. Slednjič so se morali ločiti, kajti Ema je morala res nenadona odpotovati. Obljubila je, da bo svojemu očetu vse razodela in ga prosila pomoči zase in za svojo prijateljico. Potem se je poslovila od Slovenca in mu obljubila zvesto prijateljstvo.

Kmalu potem se je odpeljala s Silvo, ki jo je spremila do Ponsa; vsako drugo spremstvo je odklonila. Ker je morala prijateljica tako hitro odpotovati, in ker so se pogovarjali o tako važnih stvareh, ni vprašal niti Strnad niti Silva po mrliču. Strnad je namreč mislil, da se je alsald ravnal po njegovem navodilu, in da mrliča ne prinesó v graščino. — — —

Strnad je sedel v svoji sobi. Hotel je delati, a ni se mu dalo. Vedno in vedno je mislil na zadnje dogodke, tako da ni slišal, da trka nekdo na njegova vrata, in zapazil še le potem, ko je potrkalo v drugo.

„Prosto!“ je zaklical.

Zdravnik se je začudil, ko je vstopil popolnoma tuj mož.

„Kdo ste,“ je vprašal prišleca.

„Ali ste vi senor Strnad, zdravnik grofa Emanuela?“

„Sem.“

„Grofica Silva de Rodriganda me je poslala sem.“

„O! Čudno! Saj je vendar v Ponsu.“

„Seveda je. Ustavila se je pri meni in Vas prosi, da pridete za njo.“

„Zakaj?“

„Tega mi ni povedala.“

„Ali ste gostilničar?“

„Da.“

„Kje?“

„V Elbridi med Rodrigando in Manrezo.“

„Ali ste se pripeljali?“

„Da.“

„Z graščinsko kočijo?“

„Ne, da bi se konji po nepotrebnem ne upehali.“

„Vsedite se, takoj sem gotov!“

Skušnja ga je učila, da mora biti previden; a zgodilo se je vendar lahko, da se je grofica na kaj spomnila, ali da se ji je kaj pripetilo, za kar želi, da naj pride za njo. Preblekel se je, zaklenil svoje omare in odšel s tujcem na dvorišče, kjer je stala zaprta kočija. Vstopila sta in se odpeljala.

V prvem nadstropju je stal pri oknu advokat in njegova dva zaveznika.

„Vstopil je!“ je rekel notar škodoželjno.

„So že oddrdrali,“ je pripomnil Alfonzo.

„Posrečilo se nam je,“ je pridejala pobožna sestra. „Bog ti je dal dobro misel, da naj reče korejidor, da je gostilničar.“

„Rad bi ga videl, kako se bo nakremžil, ko zve resnico,“ se je smejal Alfonzo.

Med tem je drdrala kočija nekaj časa po cesti proti Manrezi; naenkrat pa je zavila na desno na državno cesto, ki pelje v Barcelono.

„Na napačni poti smo,“ je pripomnil Strnad.

„Je že prav,“ je dejal tujec.

„V Manrezo?“

„V Barcelono.“

„Oh, mislil sem, da gremo v Elbrido!“

„Ne, peljemo se v Barcelono.“

„Senor, kdo pa ste, kaj pa hočete z menoj?“

„Kdo da sem? Korejidor iz Manreze. Kaj da hočem? Peljati vas hočem v Manrezo.“

„Torej ste policist! Kaj bom delal v Barceloni?“

„Ne vem. Delegádo hoče z Vami govoriti.“

„Sodnijski načelnik? O čem?“

„Ne vem. Bodete že zvedeli.“

„Lažete, senor!“

„Samo mala zvijača je; morali smo jo uporabiti, da se izognemo neprilakam.“

„In če bi se branil?“

„Bi vam nič ne pomagalo. Poglejte nazaj skozi okno, videli bodete, da jašejo za nami štirje žandarji z nabitimi puškami.“

„Za vraga; saj delate z mano kakor z velikim razbojnikom.“

„O ne, le formaliteta je, senor. Prepričan sem, da se vrnete še danes, a ker ste izozemec, Vas moram pripeljati s spremstvom.“

„Spremstva se nikakor ne bojim, senor korejidor; ker imam mirno vest, grem z Vami in se ne branim.“

„To je najbolje, senor; mogoče se takoj zopet vrnete. Zelo bi me veselilo, če bi se peljal v Vaši družbi zopet nazaj.“

Uradnik je bil prepričan, da bo njegov ujetnik ostal dolgo v ječi, a tako je govoril samo zato, da bi kolikor mogoče lepo shajal s svojim ujetnikom.

„Ali vedó v graščini, kam da ste me odpeljali,“ je vprašal Strnad.

„Vedó.“

„Komu ste pa naznanili?“

„Nekemu služabniku.“

Tudi to ni bilo res, kajti razun onih treh zaveznikov ni vedela živa duša, kam da je šel Strnad. Sicer sta pa končala s tem svoj pogovor. Strnad se je zamislil v različne slutnje, in uradnik ni imel veselja, začeti nov pogovor.

Pozno popoldan sta se pripeljala v Barcelono, in voz se je ustavil pred temnim, starim poslopjem; pritlična okna so bila zamrežena z močnim železjem.

„Iztopite!“ je rekel uradnik.

Sedaj je šele zapazil Strnad one štiri žandarje. Spremili so ga skozi vežo in temen hodnik, po ozkih stopnicah, potem je vstopil v veliko pusto sobo, ki je imela samo jedno okno, a mnogo vrat.

„Počakajte!“ je dejal korejidor.

Potrkal je na železna vrata in odšel, žandarji pa so ostali, ne da bi bili spregovorili med seboj ali s Strnadom jedne besedice.

Trajalo je golgo, zelo dolgo, dokler se je vrnil uradnik.

„Vstopite!“ je rekel na kratko, pokazal na vrata, odkoder je prišel, in zaklenil vrata za seboj.

Bila sta v sobi, ki je imela dve zamreženi okni. Ob stenah je bilo nakopičenih v omarah vse polno starih sodnijskih zapiskov. Pri oknih pa je stala pisalna miza, za katero je sedel majhen, suh možiček, z velikanskimi očali in strupenim pogledom.

Počasi si je pripravil polo papirja in pero in vprašal Strnada:

„Kako se pišete?“

„Strnad.“

„Krstno ime?“

„Janko Strnad.“

„Doma iz —?“

„Ljubljane.“

„Kje je to?“

„V Avstriji.“

„Torej ste Nemec?“

„Nisem; Ljubljana je na Kranjskem, Slovenec sem.“

„Kaj pa ste?“

„Zdravnik. Pa dovolite mi vendar, da tudi jaz nekaj vprašam!“

„Kaj pa?“

„Kdo da ste pravzaprav, in kaj hočete s mano?“

„Korejidor sem; kaj da hočem z Vami, to bodete pa že še zvedeli med zaslišanjem.“

„Med zaslišanjem? Zdi se mi, kakor da bi bil v preiskavi.“

„Ne samo zdi, ampak res je,“ je odgovorilo sklonjeno človeče in ga pogledalo skrajno škodoželjno. „Sicer pa nikar ne mislite, da me imate pravico kaj vprašati. Vprašati imam pravico samo jaz, a Vi morate odgovarjati! Torej zdravnik ste?“

„Sem,“ je odgovoril Strnad navidezno pohlevno. „Kak zdravnik?“

„Kako mislite to?“

„Za živino ali za ljudi?“

„Za ljudi.“

„Za kake bolezni?“

„Za vse,“ je odgovoril Strnad, kateremu se je stvar zdela že smešna.

„Koliko ste stari?“

„Šestindvajset let.“

„Ali ste bili že kedaj kaznovani?“

„Še ne.“

„Res ne?“

„Res — razun —“

„Razun? No le povejte!“

„Razun male klofute, ki mi jo je dala moja mama, ko sem bil še deček.“

Korejidor je poskočil.

„Mož, ali morda mislite, da se smete s menoj šaliti? Na mestu Vas dam ustreliti.“

„Ustreliti? A, kaj še!“ je odgovoril Strnad.

„Kaj pa še? pravite! Odgovarjajte, drugo Vas ne briga. Ali ste oženjeni?“

„Ne.“

„Bili?“

„Tudi ne.“

„Imate kaj premoženja?“

„Nič.“

„Oho, ali res ne?“

„Ne.“

„Koliko znaša Vaša gotovina?“

„Kakih trideset durov.“

„Dajte sem!“

Strnad mu je izročil svojo denarnico; korejidor je preštel in zapisal vsoto.

„Kje ste stanovali zadnje dni?“ ga je vprašal potem.

„V Rodrigandi.“

„In preje?“

„V Parizu.“

„Zakaj niste ostali v Parizu?“

„Poklicali so me v Rodrigando.“

„Čemu?“

„Da bi zdravil don Emanuela.“

„Ste ga zdravili?“

„Sem!“

„Imate pravico?“

„Kdo bo pa branil?“

„Jaz,“ je odgovoril korejidor s poudarkom. „Ali ste bili nastavljeni v Rodrigandi kot zdravnik?“

„Ne.“

„Ste delali na Španskem izpite?“

„Ne.“

„Ste plačevali na Španskem davek?“

„Ne.“

„In vendar ste kurirali, medicinirali in zdravili! Prvi zločin je torej že pri prvem zaslišanju jasno dokazan. Pojdite!“

„Oh senor govorili ste o prvem zaslišanju?“

„Da.“

„Ali jih bo še kaj?“

„Seveda.“

„Koliko?“

„Mnogo, zelo mnogo.“

„Kje pa ostanem jaz tačas?“

„Kje naj ostanete? Nikar tako neumno ne vprašajte! Tu pri meni!“

„Pri Vas? Kje?“

„Na drugem hodniku št. 4. Tako sem odločil.“

„Torej sem jetnik?“

„Tako je,“ pomežiknil je možiček.

„Zakaj pa?“ je vprašal Strnad, že res razburjen. „Že še zveste.“

„Kdo me je naznanil, oziroma tožil?“

„Tudi zveste.“

„Za vraga, senor, pravico imam zahtevati odgovor!“ je dejal Strnad jezno.

Sklonjenjo človeče je namežiknilo še bolj strupeno in odgovorilo:

„Prav imate; a jaz imam pravico Vam ne odgovoriti.“

„Slišali ste in tudi zapisali, da sem Avstrijec —“

„Res je, res.“

„Govoriti hočem z avstrijskim konzulom.“

„Dobro, že poskrbim.“

„Senor, prosim takoj!“

„Lepo, lepo!“

Korejidor se je zadovoljno nasmejal in pozvonil. Kmalu je vstopil oduren, temnogled mož, ki je meril Strnada od nog do glave. Imel je nekako uniformo.

„Ta gospod želi govoriti z avstrijskim konzulom,“ je dejal korejidor; „peljite ga tje. Ampak hitro, hitro!“

Dedec se je zarežal in pokazal na vrata:

„Naprej!“

Zdravniku je bilo vendar že preveč; pogledal je dedca, toda premislil se je, obrnil h korejidorju in dejal:

„Senor, ali smem prositi za svojo denarnico?“

„Smete.“

„Torej prosim.“

„Prositi že smete, a dobili je ne bodete!“

„Zakaj ne?“

„Pri nas ne sme imete nihče denarja. Saj nismo na semnju. Pojdite sedaj h konzulu!“

Strnad je spoznal, da se hoče to človeče iz njega norčevati, a uvidel je tudi, da je najboljše, če se ne upira. Ujetnik je bil, pa večno saj ne bo ostal! Zato je šel molče za vratarjem po ozkih stopnicah navzgor.

Prišla sta na teman hodnik, ki je imel nad vratmi rimsko št. II. Na desni in levi so bile ječe. Pri št. 4. se je vratar ustavil, odprl dvojna okovana vrata in ukazal:

„Naprej!“

Menda je znal samo to besedo. Strnad je vstopil, in vrata so se zaloputnila za njim. Bil je jetnik. — —

Obšli so ga čudni občutki, kakor človeka, ki pade v vodo in vidi da se strinjajo mrzli valovi nad njim. Ločen je od luči in zraka; ni več človek, prosto samostojno bitje; brez imena je, kličejo ga le po številki njegove celice. Braniti se ne more, naj tudi umre.

Grozno pusto je bilo v majhni temotni celici, kajti imela je le malo okence, visoko od tal, omreženo z močnim železjem. Celica je bila šest korakov dolga in štiri široka. Na tleh sta ležali dve stari, smrdljivi žimnici. Jedna je bila prazna, a na drugi je ležalo človeško bitje, ki je ostalo ob Strnadovem vstopu.

„Nov tovariš?“ se je oglasil šibak glas. „Dober večer!“

„Dober večer!“

„Ali si prišel na novo?“ ga je vprašal.

Strnad je bil že slišal, da se jetniki med seboj tičejo. Zato mu ni zameril in odgovoril:

„Da.“

„Zakaj so te pa vtaknili v ječo?“

„Ne vem.“

„Nikar ne govori!“

„Res je.“

„No ja, to pravi vsak. Le vsedi se!“

„Kam pa?“

„Na žimnico!“

„Kaj je čedna?“

„Hm!“

Strnad je razumel. Videl je, da mu nič ne pomaga, zato se je vsedel.

„Kaj pa si?“ je vprašal prejšnji jetnik.

„Zdravnik.“

„Zdravnik? Ali res?“ je zaklical Strnadov tovariš veselo.

„Res.“

„Potem pa oprostite, senor, da sem Vas tikal. Sedaj že verjamem, da ne veste, zakaj da ste tu. Kdo Vas je pa zaslišal? Korejidor?“

„Da.“

„Da. To ti je prekleta duša! Ali veste, kedaj boste imeli drugo zaslišanje?“

„Torej?“

„V dveh ali treh mesecih.“

„To bi bilo strašno.“

„Tako navado ima ta vrag. Ali ste lačni?“

„Ne.“

„Žejni?“

„Ne.“

„Vratar je prinesel preje dvojno večerjo; iz tega sem sklepal, da dobim tovariša.“

„Kaka pa je večerja?“

„Malo suhega kruha in smrdljive vode.“

„In zajutrek?“

„Nič.“

„Kaj pa kosilo?“

„Žlico kropa, dvanajst grahov ali fižolov, včasih pa toliko leč.“

„Kaj še razun tega?“

„Kaj še? Nič!“

„Kako dolgo ste že tu?“

„Tri leta.“

„Ni vraga! Ob taki hrani?“

„Da, ob taki; saj me bo tudi spravila pod zemljo. Bolan sem na smrt, in zato sem zelo vesel, da ste zdravnik; sicer mi ne morete pomagati, pa poveste mi lahko, kako dolgo bom še živel. Da bi bilo že kmalu konec!“

Strnad je bil prepričan, da njegov tovariš ni kak velik razbojnik, akoravno ga v temi ni videl. Smilil se mu je, zato ga je vprašal:

„Koliko let ste dobili?“

„Osem.“

„Ali je mogoče vzdržati? Smem vprašati, zakaj da ste bili obsojeni?“

„Zakaj pa ne? Cela tri leta sem bil sam in zato sem vesel, da vidim zopet enkrat živo dušo. Povem Vam resnico: Pobil sem nekoga v jezi na tla.“

„Ali ste ga ubili?“

„Ne; pa da bi ga le bil! En lopov bi bil manj na svetu.“

„Kako bolezen pa imate?“

„Sedaj čutim v hrbišču, preje sem imel samo mersko bolezen in tožilo se mi je po morju. To zdela človeka, senor!“

„Ali ste mornar?“

„Da, nazadnje sem bil krmar.“

„Strahovito; kako nasprotje, prosto morje in ta vražji brlog.“

„Da, senor, jokal sem se, tožil in zdihoval, besnel sem in divjal, tolkel z glavo ob zid, a vse ni pomagalo nič. Ko mi je zmanjkalo moči in me je lakota umehčala, tedaj sem se pomiril; vedno mirnejši postajam, dokler me ne poneso ven in zagrebejo v kakem kotu, daleč od pokopališča, kjer pokopavajo takozvane poštene ljudi. In vse to moram pretrpeti zaradi nekega advokata!“

„Potem sva jednaka. Sicer ne vem, česa me bodo obdolžili, a mislim, da se gotovo ne motim, če rečem, da sem tudi jaz prišel v ječo zaradi advokata.“

„Odkod so Vas pa pripeljali?“

„Iz Rodrigande.“

„O sveta Madona, ali je mogoče? Tam so vjeli tudi mene.“

„Res?“ je vprašal Strnad začudeno; „kako se piše oni advokat?“

„Gasparino Kortejo.“

„Grom in strela, zaradi njega sem tudi jaz sem prišel. Nekoga ste potolkli, pravite?“

„Da.“

„Koga pa?“

„Njega samega.“

„Korteja?“

„Da. Morda Vam stvar o priliki povem. Sedaj ne morem dalje govoriti, ker sem preslaboten. Tamle v kotu je vrč in zraven leži kruh. Lahko noč!“

Res je moral biti slab, da je nehal pogovor, ako ravno je bil neizmerno vesel, da vidi po treh letih zopet živo dušo.

Strnad se je vlegel na žimnico. Spal je že na prostem, v prerijskih gozdovih in v saharski puščavi; sicer je pa imel dobro vest, in zato je kmalu zaspal.

Ko se je zbudil drugo jutro, je bil že dan, celica je bila sicer temotna, vendar je lahko spoznal posamezne stvari.

Njegov tovariš je že sedel na žimnici in mu je voščil dobro jutro.

„Že dolgo sem zbujen,“ je rekel bolnik; „opazoval sem Vas in videl, da ne spadate sem. Morda bi Vam bilo ljubše, da bi bili sami. Pa lepo Vas prosim, nikar me ne zapustite.“

„Saj Vas tudi ne morem.“

„O pač. Tu ima vsak svojo celico, samo meni se dali tovariša, ker bom itak kmalu umrl. Če se pritožite, dobite drugo.“

„Ne bom se ne, rad ostanem pri Vas.“

„Hvala lepa. Znabiti Vam ne bo žal.“

„Kedaj se odpro vrata?“

„O poludne.“

„Ali takrat lahko povem, kaj želim?“

„Lahko, odgovora pa ne dobite. Vaša usoda je že odločena, ne pomagajo Vam niti prošnje niti grožnje, niti zvijača niti sila.“

„Tujec sem, zato bom zahteval svojega konzula.“

„Lahko mi verjamete, da ga ne boste videli. Zaradi Korteja so Vas vtaknili v ječo. Korejidor je njegov zvesti prijatelj, in oba sta največa lopova na svetu.“

„Nikar me ne strašite!“

„Povedal sem Vam samo resnico. Močan sem bil, zdrav in čvrst. Kakšen sem pa zdaj, le poglejte me. To sta naredila samo ta dva zlobneža.“

Po teh besedah se je naslonil na zid in zaprl svoje motne oči. Suh je bil kot smrt. —

Strnadu ga ni bilo treba natančneje preiskati, spoznal je takoj, da bo živel kvečemu še par tednov.

Naj bo li to tudi njegova usoda. Ne, ne, gotovo ne. Trdno je sklenil, da ne.

Opoludne se je odprlo železno okence v vratih, in vratar je porinil v ječo dva lonca juhe. To je bilo ono kosilce, v katerem je plavalo dvanajst grahov.

„Vratar!“ je dejal Strnad, „storite mi uslugo —“

„Naprej!“ je z pred vratmi.

Železno oke Strnad ni imel časa dokončati

„To bo ne odnehajte,

Zvečer st

Tako je p kaj izpremenilo. Strnad srcu. Kake so neki razm godi Silvi? Ta in slična vprašanja Uiti mu je bilonemogoče, kajti z okna visoka, majhna in zamrežena.

Zopet je pretekel teden in zopet jede je že več mesecev in začel se je december.

Tovariša sta ležala na svojih žimnicah o lepih božičnih praznikih. Med dve beseda tudi na njun položaj.

„Senor,“ je rekel Strnadov ap, da včasih celo di

nekdanje moči, to bi imel veselje, če bi dobil tamle v kotu Koroteja v svoje pesti. Zgubljen bi bil!“

„No, mogoče pride še v moje!“

„Prav privoščil bi mu; močni ste kakor Grolijat! Kakor rojen pomorščak se mi zdite. Mislim, da bi zmagali dvajset zamorcev ali pa deset Angležev.“

„Kako, da ste se domislili na zamorce in Angleže?“

„Hm, ali naj Vam povem, senor?“

„Le!“

„Morda boste mislili o meni potem kaj slabega. No, pa naj bo, saj sem pravzaprav zaslužil. To mi teži že od nekdaj srce, že davno sem Vam hotel povedati. Torej naj pa bo!“

„Le potolažite se in povejte mi brez skrbi. Vsak ima svoje napake.“

sem kupčeval morski ropar.“

n

o, da ni bilo to Vami, nekdaj tako Garbilo in sem poštenih pomorščak in bil priden, dokler v roke. Bilo je na ladiji „Lijón“ randeprija. Niti sanjalo se mi ni, da je pirat in da trži z zamorci. Šele drugi dan kje da sem, pa bilo je prepozno, kajti bili daleč na morju. Kapitan Grandeprij je bil brisan ko vrag. Znal je name uplivati, jaz pol vraga. Marsikaterega za je skočil iz obupa in domotožja sem se bojeval z

„Slišim. Pa medve ostaneve vendar tu. Moj Alimpo je zelo mirna duša. Šel bo tja in pogledal, kaj da se je zgodilo in nama povedal.“

Silva je uganila, kajti ko se je vrnil kastelan, jima je povedal, da je neki ropar napadel notarja. Kortejo ga je pa ustrelil.

Cel večer so se pogovarjali v graščini samo o tem.

Silva je izpila čaj in dejala, da gre spat, ker jo boli glava od tolikega razburjenja. Vlegla se je spat.

Drugo jutro je prišla služabnica h kontesi, a pritekla je vsa razburjena h kastelanki in jo jokaje prosila:

„Moja dobra gospa Elvira, pojdite hitro z menoj h kontesi. Nekaj se ji je pripetilo.“

„Kaj pa?“

„Menda je zbolela.“

„Sveta Madona! Ali res? Že včeraj zvečer mi je tožila, da jo boli glava. Takoj grem!“

Spustila je svoje delo iz rok in hitela s služabnico k Silvi.

Ko sta stopili v sobo, klečela je grofica na tleh pred posteljo in imela sklenjene rokč, kakor da bi molila. Kastelanka ji je pomagala, da se je vsedla na divan, a kmalu se je zopet sesedla in sklenila roke, kakor da bi molila.

Bila je bleda ko smrt, nepremična ko kip.

„Ljuba kontesa, vstanite!“ je prosila služabnica. Silva se ni ganila.

„Glejte,“ je tožila deklica, „tako sem jo našla, ko sem jo prišla zbudit. Vzdignila sem jo in jo posadila na stol. Pa vedno zopet poklekne. Pomagajte mi.“

Prijeli sta grofico in jo vzdignili. Pa komaj sta jo posadili na divan, zdrsnila jo zopet na koleni in sklenila roke, kakor bi hotela moliti.

„Bolna je, zelo bolna,“ je zdihovala kastelanka. „O ko bi bil vsaj senor Strnad tu! Zdi se mi čisto onesveščena in brez vsega čuta.“

„Kaj naj storimo, senora Elvira?“ je vprašala služkinja jokaje.

„Ne vem. Jaz ne morem ničesar storiti; vprašala bom svojega Alimpa. Pojdite ponj!“

Deklica je liitela h kastelanu, ki seje zelo prestrašil.

Bolna grofica je klečala pred divanom s sklenjenimi rokami. Kastelan ji je pomagal zopet vstati, a takoj se je zopet sesedla.

Tudi ubogi Alimpo je imel vse solzne oči, in ko so ga vprašali za svet, je dejal:

„Položite jo v posteljo in naredite ji mrzle obkladke. Morda ji odleže.“

Kastelanka ga je ubogala, Alimpo pa je odšel iz sobe.

Na hodniku je srečal pobožno sestro Klariso, ki je postavala namenoma v bližini Silvine sobe.

„Ali ste bili pri grofici?“ ga je vprašala.

„Da.“

„Torej je že vstala?“

„Bolna je,“ je rekel.

„Kaj pa ji je?“

„Ne vem.“

„Tedaj jo moram obiskati, da ji polagam božjo besedo na srce in jo potolažim.“

Vstopila je, a že čez eno minuto je prihitela ven in skoraj dirjala v notarjevo sobo.

Kortejo se je začudil njeni naglici in vprašal:

„Torej! Posrečilo se je, kaj ne; berem ti na obrazu!“

„Blazna je!“

„Kaj pa dela?“

„Moli.“

„Čudno, čudno; ali glasno?“

„Ne; če jo vzravnajo ali posadijo, vedno zopet zdrkne na tla in sklene roke, kakor bi hotela moliti. Niti ustnic ne premakne. Pozna se na prvi pogled, da je popolnoma ob pamet.“

„Torej je zblaznela med molitvijo, in zato misli samo na molitev. Takoj preskrbim vse potrebno. Pojdi z mano!“

Odšel je s Klariso v Silvino stanovanje in rekel njeni služabnici in kastelanki, da bo odslej stregla bolni grofici pobožna redovnica.

Nikogar niso pustili več k Silvi. Nihče je ni več videl ali slišal o njej. Bila je mrtva za ta svet. — —

Dan pozneje je šel neki menih po cesti iz Manreze proti Rodrigandi. Dospevši do vasi je vstopil v vento in naročil merico vina. Hotel je takoj plačati, a gostilničar ni maral denarja.

„Ne vzamem,“ se je branil gostilničar. „Izpijte par meric, pobožni oče, pa zmolite zato par Očenašev in Avemarij za neko bolnico, da bi kmalu ozdravela!“

„Za katero pa?“

„Za našo grofico Silvo de Rodriganda.“

„Je li bolna?“

„Zelo!“

„Kaj ji pa je?“

„Pravijo, da je znorela.“

„Nebeški oče, to je grozno!“

„Prav imate, sveti mož. Ti ljudje so res strašno nesrečni. Najprej oslepi grof; ko ozdravi, znori! Nazadnje pa pade v prepad; sedaj je pa zblaznela še njegova hči. Zdi se mi, kakor da bi bil omrežil satan vso Rodrigando. Kaj prvo so napadli v parku tega dobrega doktorja Strnada; in sedaj je kar nenadoma izginil. Potem so napadli celó mlado grofico in njeno prijateljico. Izginil je neki huzarski oficir, ki je bil v graščini gost. Slednjič pa je napadel ropar notarja v njegovi sobi.“

„Kako se piše notar?“

„Gasparino Kortejo.“

„In kdo je bil oni ropar?“

„Neki brigant. Imel je umetno brado in baroko. V graščini leži v kleti. Menda ga pokopljejo jutri zjutraj. Danes pa je grofov pogreb, h kateremu so povabili vse plemenite rodovine iz okolice in tudi vse uradnike.“

„Kje ga pa pokopljejo?“

„V graščinski kapelici.“

„Torej bo prevzel mladi grof Alfonzo posestvo?“

„Da.“

„Ali ga imajo ljudje radi?“

Krčmar se je malo obotavljal, potem pa odgovoril:

„Pravzaprav bi moral molčati o takih rečeh, a Vi, pobožni oče, vem, da me ne izdate. Grofa Alfonza nimajo radi. Mnogo jih je, ki ga ne marajo, drugi ga celo sovražijo. Sreča je izginila iz Rodrigande, in nimam upanja, da bi se zopet povrnila. Mislim, da služabniki ne vzdrže več dolgo, vsak gre na svojo stran; najeli bodo tuje ljudi, ki bodo trobili v notarjev rog. Slabi časi se bližnjo.“

„Kje bi mogel zvedeti kaj natančnejšega o zadnjih dogodkih?“

„Pojdite h kastelanu senor Alimpu. Ta je najzvestejši in najbolj pošten od vseh.“

„Ali mi bo hotel povedati?“

„Gotovo, kajti tako pobožen mož, kakor ste Vi, ne poizveduje iz slabih namenov.“

„Pa grem k njemu. Zbogom! Hvala lepa Vam za južino.“

Odšel je iz vente in korakal počasi proti graščini. Tam je vprašal po kastelanu, in pokazali so mu njegovo stanovanje.

Dobri Alimpo in njegova Elvira sta sedela v sobi in se držala zelo žalostno.

„Ne morem več prenašati,“ je tožil kastelan.

„Jaz tudi ne,“ se je odzvala ona.

„Konec je tukaj, konec!“

„Prav imaš. Konec je!“

„Najboljše bo, da vzameva, kar sva prihranila in da greva po svetu.“

„Pa ne daleč,“ je ugovarjala Elvira.

„O pač, daleč, daleč greva,“ je dejal jezno; h Kafrom in Hotentotom ah pa k Laponcem. Kaj naj počneva tu? Zakaj pa ne bi šla?“

„Ali še nisi slišal, da bodo milostivo konteso odvedli z graščine?“

„Sem.“

„Že dobro, ne zapustim je, če bi morala iti za njo do konca sveta.“

„Ali Ti bodo dovolili, da greš z njo?“

„Seveda! Mislim da ne. Slišiš, moj dragi Alimpo, križ je na svetu, križ.“

„Križ je, križ!“ je pritrdil.

Kar potrka nekdo tiho na vrata, in vstopil je menih.

„Ali ste Vi kastelan senor Alimpo?“ je vprašal in prijazno pozdravil.

„Sem,“ je odgovoril Alimpo in vstal.

Tudi gospa Elvira je vstala spoštljivo s sedeža, in ko je videl pater zadovoljni zakonski par, je uvidel na prvi pogled, da ima pred seboj poštene ljudi. Sedel je na ponujeni stol in začel resno:

„Velika žalost in nesreča je prišla nad to hišo. Namestnik Kristusov sem, ki pravi: Pridite k meni vsi, ki ste ubogi in žalostni, in pokrepčal Vas bom. Prinašam Vam tolažbo božjo, ki jo nudi sveta vera, in morda morem potolažiti Vaše žalostno srce.“

„Pozdravljeni, pobožni oče,“ je dejal Alimpo. „Res žalostni smo. Nesreča za nesrečo je prišla, in kar konec je noče biti.“

„Bog pomaga nesrečnim,“ je odgovoril menih, „in sicer mnogokrat ravno tedaj, kadar najmanj zaupajo v njegovo pomoč. Mogoče sem poslanec božji. Zaupajta mi, kar Vama teži srce.“

„Rada,“ je dejala kastelanka; „v veliki sili sva, kajné, Alimpo?“

„Res je, moja Elvira,“ je odgovoril in prikimal žalostno.

„In nimava žive duše, da bi jej potožila svojo nesrečo; kajne Alimpo?“

„Nimava ne, moja Elvira!“

„Saj imate vendar tovariše v graščini, ki čutijo z Vama,“ je dejal menih.

„Da, imava jih,“ je dejal kastelan, „a ne govore več z nami.“

„Zakaj ne?“

„Ker se boje mladega grofa in senorja Korteja.“

„Ali so jim prepovedali z Vama občevati?“

„Naravnost ne; a ker sva se zamerila, zato se nas sami izogibljejo.“

„Zamerili ste se? Zakaj?“

„Ker nisem hotela prepustiti milostive kontese tujim ljudem; jaz in moja Elvira sva ji hotela streči v bolezni. Ukazali so nam, da ne smeva več priti k njej, a vendar jo še ljubiva in se trudiva, kako da bi prišla v njeno bližino. Zato so me spodili iz službe. Tu nimam ničesar več opraviti; oditi moram z graščine, zato tudi nočejo z nama občevati oni, ki so bili naši prijatelji.“

„Še spominjali se vaju bodo, ko minejo ti burni dnevi. Slišal sem praviti, da bo danes pogreb umrlega grofa?“

„Pravijo, pa ne verjamem,“ je dejal Alimpo klubujé.

„Mislite, da ne?“ je vprašal menih začudeno.

„Mislim, da ne.“

„Da bi pokopali grofa?“

„Da.“

„Kaj pa naj storijo z njim?“

„Oh, saj niti grof ni.“

„Oni mrlič?“

„Da; mrlič ni grof, ampak kdo drugi.“

„Kdo pravi?“

„Senor Strnad.“

„Kdo je to?“

„Neki Slovenec; bil je grofov zdravnik. Stal sem poleg njega, ko je izjavil, da je ta mrlič nekdo drugi, ne pa grof.“

„Oh, pa povejte mi kaj o tem zdravniku!“

Kastelan in kastelanka sta bila vesela, da sta našla živo dušo, s katero sta se lahko odkritosrčno pogovarjala. Zato sta povedala menihu vse, kar se je dogodilo zadnje dni, in kar jima je težilo srce.

Menih je pazno poslušal, in ko sta končala je vprašal:

„Torej mislita, da oni poročnik de Lotrevil ni šel sam?“

„Verjameva samo to, kar sta rekla senor Strnad in kontesa. Poročnika so ugrabili in odnesli na neko ladijo.“

„Poznal sem ga.“

„Vi? Poznali ste ga?“ je vprašal Alimpo začudeno.

„Da, poznal sem ga. Vzgojil sem ga namreč. Ljubim ga kakor svojega lastnega sina, in se bom potrudil, da zvem, kje da je. In ta Strnad je tudi izginil?“

„Kar nenadoma.“

„In nihče ne ve kam?“

„Živa duša ne!“

„Mislim, da bo sodnik v Manrezi že vedel, kje da je?“

„Ta tega ne bo povedal nikomur. Poznate torej senorja de Lotrevil! Ali je bil res francoski častnik?“

„Nikar me ne izprašujta! Njegovo življenje je zelo skrivnostno. Razodelo se bo že še vse, če pomaga Bog.“

„Senor Strnad je dejal, da je bil pravi grof Alfonzo.“

„Oh, ta Strnad mora biti zelo bistroumen. Kdor hoče zvedeti skrivnosti graščine Rodrigande, se mora z njim seznaniti. Potrudil se bom, da ga najdem!“

„Le storite to, pobožni oče, le!“ je prosila kastelanka. „Samo on bo rešil konteso in nam vsem drugim pomagal.“

„Potrudil se bom. Ali smem videti roparja, katerega je ustrelil senor Kortejo?“

„Seveda. Na dvorišču leži v kleti,“ je dejal Alimpo.

„Prosim, peljite me tja!“

Odšla sta v klet, kjer je ležal mrlič. Kastelan je hotel ravno odkleniti vrata, ko pride mimo Kortejo.

Ustavil se je in vprašal:

„Kaj imate tu opraviti?“

„Ta pobožni oče hoče videti roparja!“ se je opravičeval Alimpo.

„Kaj pa tebe to briga!“ je zaklical notar jezno. „Kastelan nisi več, in zato ne smeš v noben prostor več. Sicer pa naj se pusti mrlič v miru.“

„Oprostite, senor,“ je dejal menih uljudno, vendar odločno. „Služabnik božji sem, in Vas prosim, če smem videti mrliča?“

„Kaj Vam pa koristi? Pojdite!“

„Služabnik božji sem, zato moram izpolniti, kar je želel umrli; odločno zahtevam, da smem vstopiti.“

„Kaj? Zahtevate?! Kako se drznete tu zapovedovati?!“

Tako je zagrozil Kortejo menihu in stopil bližje.

„Da, zahtevam!“ je odgoporil dominikanec mirno. „Ali ste Vi senor Kortejo?“

„Da.“

„Torej dobro; Vi nimate pravice tu zapovedovati; zato bom vstopil, ne da bi Vas vprašal!“

Odprl je vrata in vstopil. Notar je šel za njim. Klet je bila prazna, samo v sredi na tleh je ležalo nekaj umazanih desk, in na njih mrlič, ki ni bil niti pokrit.

Neustrašen menihov nastop je vplival na Korteja. Zato je opazoval nezaupljivo dominikanca in vprašal:

„Kdo je bil oni umrli, čegar zadnjo voljo hočete izpolniti?“

Pater je pokazal na mrliča in odgovoril:

„Tále.“

„Tale? Kaj pa še! Saj Vas ni bilo niti zraven, ko je umiral.“

„In vendar je že takoreč umiral, ko je govoril z menoj, kajti šel je v smrt.“

„Ali ste ga poznali?“

„Da, kakor Vi.“

„Kakor jaz?“ je dejal notar prestrašen. „Nikoli nisem poznal tega človeka!“

„Nikar se ne lazite!“ je dejal pater. „Ali se morda upate tajiti, da niste poznali Kapitana?“

„Kapitano je bil?“ je vprašal Kortejo poizvedujoče.

„Nikar se ne delajte nedolžnega! Ne boste me prevarili, ne! Ta mrlič je moral zamenjati po Vašem naročilu sina grofa de Rodriganda; napasti je moral onega slovenskega zdravnika; usmrtil naj bi bil tudi poročnika de Lotrevil. Ustrelili ste ga, da bi Vam ne mogel več škodovati, pa nikar se ne bojte, razun njega je še dovolj drugih prič zoper Vas. Gasparino Kortejo, največji zlobnež si, kar jih poznam; nikar se prezgodaj ne veseli! Ubogi dominikanski pater, bo tvoj nasprotnik, njega se ne moreš iznebiti! Preden je šel Kapitano k tebi, je prišel k meni. Rekel mi je, da ti ne zaupa. Če bi se ne vrnil, naj poizvedujem o njem. Za ta slučaj mi je naročil maščevanje. Maščeval se ne bom, kajti to je Gospodova volja, ampak razkril bom vse sleparije in hudobije, kar si jih stoiil. Zdravstvuj, na svidenje!“

Porinil je notarja vstran, šel iz mrtvaščine in odkorakal iz graščine. Kortejo je obstal na mestu kakor okamenel. Oči so se mu izbulile in žile so se mu napele po vsem obrazu; gledal je ves onemogel za odhajajočim menihom; potem pa se je venda le zopet zavedel in se zadrl nad kastelanom, ki je vse natančno slišal:

„Kaj pa še hočete tu? Odidite!“

Dobri Alimpo se je ohrabril in rekel notarju:

„Senor, vse natančno si bom zapomnil, kar sem sedaj slišal!“

„Izginite mi izpred oči!“ je zarohnel notar nad njim. „Še danes morate iz graščine!“

„In moja odpoved?“ je dejal Alimpo, ki je bil danes izredno drzen.

„Plačal Vam bom za četrt leta; a poberite se mi iz graščine še danes!“ — —

Dominikanski pater je šel proti vasi in premišljeval, kje bi se dalo zvedeti, kje da tiči doktor Strnad. Grofica Silva ni zvedela v Manrezi ničesar, gotovo bodo tudi njemu vse zamolčali. Zato je sklenil, da bo povpraševal v okolici, če je videl kdo kočijo, katero so spremljali štirje orožniki. To pa ni bila tako lahka naloga, ki se mu tudi ni kaj kmalu posrečila.

Preje je moral iti tudi še v roparski brlog, kjer še niso vedeli, kje da je Kapitano. Sporočil jim je, da je mrtev in počakal, da so izvolili novega voditelja. Potem je šel zopet v Rodrigandsko okolico in poizvedoval.

Slednjič se mu je posrečilo poizvedeti, da se je peljala kočija, katero so spremljali štirje žandarji, proti Barceloni. Takoj je slutil, da so zaprli Strnada, zato je sklenil, da se bo seznanil z vratarjem jetnišnice. To je bilo še težje kot prvo; a ker je bil duhovnik, se mu je slednjič vendar posrečilo, da mu je starec zaupal in mu dovolil priti v svoje stanovanje. Obiskal ga je večkrat, in nazadnje mu je dovolil, da sme iti k nekaterim bolnim jetnikom, ki so bili potrebni tolažbe božje.

Zvedel je tudi, da je med jetniki neki doktor Strnad.

Začel je premišljevati, kako bi ga oprostil; a zato je potreboval denarja. Žalibog ga ni imel. Zmislil se je na kastelana, o katerem je zvedel, da je zapustil Rodrigando in da je v Manrezi. Sel je k njemu, in kastelan ga je sprejel z velikim veseljem.

„Hvala Bogu, a Vi ste tu, pobožni oče!“ je dejal Alimpo. „Mislil sem že, da ste pozabili name kakor vsi naši prijatelji; to pravi moja Elvira tudi.“

„Nisem pozabil ne,“ je odgovoril dominikanec; „ves čas sem se trudil, da bi oprostil senor Strnada.“

„Senor Strnada? Ali veste, kje je?“

„Vem, še le pred kratkim sem zvedel.“

„Kje pa je?“

„V Barceloni.“

„Kaj dela tam, in zakaj ne pride nič k nam?“

„Ker je v ječi.“

„V ječi? Oh, ob, ali slišiš, moja ljuba Elvira?“

„Slišim, moj Alimpo,“ je dejala njegova žena. „Tega je kriv gotovo ta prokleti Kortejo.“

„Gotovo nihče drugi.“

„Kaj mislite, pobožni oče, kako dolgo bo še vjet?“

„Nikoli ne pride ven, če ga ne oprostimo.“

„Mi? O, prav radi!“ je zaklical Alimpo.

„Pa kako mu moremo mi pomagati?“

„Lahko, ali pa tudi ne. Ali imate kaj denarja, senor Alimpo?“

„Denarja? Koliko pa? Čemu?“

„Senor Strnad nima v ječi pripomočkov; če hoče uiti, rabi denar, da pride čez mejo, in jaz — — jaz sem pa reven božji služabnik, ki živi od miloščine.“

Alimpo je skočil sé stola, odprl omaro, segel v majhno skrinjico in privlekel na dan več velikih polnih mošenj in eno listnico.

„Tukaj, tukaj; le vzemite!“ je zaklical navdušeno. „Denarja imam mnogo, mnogo; če hočete, smete vzeti vse.“

„Koliko pa je?“

„Kakih štiri ali pet tisoč durov. Vse, kar sva si prihranila v svojem življenju. Za dobrega doktorja Strnada dam vse rad. Kajne, moja dobra Elvira?“

„Seveda,“ je pritrdila; „da bi bil le zopet prost. Potem bo tudi ozdravil našo dobro konteso.“

„Kje pa je?“ je vprašal pater; „gotovo v kak bolnišnici za umobolne?“

„Ne, v Larisi je v samostanu svete Veronike; tam je pobožna sestra Klarisa predstojnica.“

„To je res čudno. Ta je za bolnišnico, ne pa samostan.“

„Saj se ne more braniti. Samostan je pobral polovico njenega premoženja. Slišala sem praviti, da je sestra Klarisa z njo odpotovala.“

„Ali se je branila?“

„Saj nima svoje volje. Niti ne ve, kdo da je.“

Pater je malo pomislil, potem pa je vprašal:

„In mislite, da bi jo senor Strnad res ozdravil?“

„Gotovo, gotovo.“

„Dobro! Ogledal si bom samostan v Larisi. Kajne, senor Alimpo, zaupali mi boste toliko denarja, kolikor ga rabim?“

„Vzemite, kolikor hočete, vzemite vse, saj sem Vam rekel. Kajne, moja Elvira.“

„Da,“ je odgovorila njegova debela ženka.

„Torej dobro,“ je dejal pater. „Kupiti moram konja zanj; mogoče tudi zame. Dajte mi dvesto durov!“

„Dvesto? To je premalo, vzemite petsto!“

„Ni treba toliko, vsaj sedaj ne. Pa vendar jih vzamem petsto; pri takih prilikah je dobro, če imam več seboj.“

Vzel je denar in odšel.

Samostan Larisa je bil oddaljen od Rodrigande samo dve uri hoda. Ker je bil menih, mu niso branili vstopiti. Videl je grofico Silvo. Zvedel je tudi, da ne govori nikoli besedice, in da zavživa zelo malo. Bila je še vedno krasna. Njena lepota pa je bila lepota pred smrtjo. Navadno je bila na malem pokopališču, ki se je držal samostana. Že na vse zgodaj je hodila ven, molila cel dan na grobeli, in zvečer so jo morali spraviti s silo v njeno celico. Bila je mrzla zima, in sneg je kril pokopališče dve pedi visoko. Gotovo je škodovalo bolni revici, da je preklečala cel dan na mrazu, a nihče se ni brigal zanjo.

Ko je menih vse zvedel in videl, se je vrnil zopet v Barcelono. Tam je kupil konja in mulo, konja za Strnada in mulo zase. A pustil je živali pri prodajalcu, češ da pride ponje, kadar jih bo rabil.

Tako je preteklo več tednov, in začeli so se božični prazniki.

Na sveti večer je obiskal vratarja jetnišnice in zvedel, da umira neki jetnik, ki je z onim slovenskim zdravnikom v jedni celici. Pater bi bil skoro zavriskal veselja, a premagoval se je. Vratar ga je prosil, da naj gre z njim. Vzel je šop ključev in prižgal leščerbo. Pri vratih sta visela dva velika vežna ključa. Pustila sta jih dva uradnika. Med tem, ko je pripravljal vratar svetiljko, vtaknil je pater srečno jednega v žep. Odšla sta v celico.

Kar se je tam godilo, smo že slišali. Strnad je moral nesti mrliča v mrtvašnico, in je ušel pri tej priložnosti. Med tem je šel pater po konja in mulo in ga čakal na cesti proti Rodrigandi. Zmenila se sicer nista, a pater je bil prepričan, da se bo obrnil Strnad tja.

Ko je ugledal Strnad konja in mulo, na kateri je sedel menih, je takoj slutil, da je to njegov rešitelj.

„Ali čakate koga, pobožni oče?“ ga je vprašal.

„Da.“

„Koga pa?“

„Vas senor.“

„Slutil sem. Gotovo so Vas poslali, da me oprostite.“

„Da. Le zajahajte konja, saj vem, da ste jahač.“

„Sem.“

„V dveh urah morava biti v Manrezi, tudi če pogine živina.“

„Kam se pa tako mudi. Zakaj pa v Manrezo in ne v Rodrigando?“

„Le skočite gor, povem Vam vse med potjo, kar morate zvedeti.“

Strnad je zajahal, in oddirjala sta proti Manrezi. Zdravnik je dihal z veseljem čisti zimski zrak. Čez nekaj časa pa je vprašal:

„Ne poznam Vas, nikoli Vas še nisem videl. Kajne, kontesa Silva Vas pošilja?“

„Ne.“

„Ne, kdo pa?“ je vprašal začudeno.

„Senor Alimpo.“

„Kastelan? Torej je vendar naročila kontesa?“

„Ne, kontesa je bolna. Ničesar več ne more naročiti.“

Strnad se je stresel.

„Bolna?“ je vprašal, „kaj ji pa je?“

Pater se je obotavljal, potem pa vendar dejal:

„Ima isto bolezen, kakor njen oče.“

Strnad se je stresel še bolj.

„Ali prav slišim?“ je vprašal, „blazna je?“

„Da.“

„Blazna!“

Skoraj zakričal je v tiho noč. Nakrat pa je vstavil konja.

„Kje pa je?“ je vprašal ves prestrašen.

„V samostanu svete Veronike v Larisi.“

„Tam, kjer je sestra Klarisa prednica?“

„Da.“

„Zdelo se mi je!“ je zaškrtal. „Tisti „grof“ iz baterije je pokopan?“

„Da.“

„In grof Alfonzo je naslednik?“

„Da.“

„In Gasparino Kortejo je pri njem?“

„Da.“

„Kje pa je sestra Klarisa?“

„Sedaj je v svojem samostanu.“

„In kastelan?“

„V Manrezi. Tega so spodili; dal mi je denarja za konja in mulo, pa ga Vam še da, kolikor ga rabite, senor.“

„In Vi? Kdo ste? Zakaj se zanimate zame?“

„Zveste kasneje.“

„Ne, to moram takoj zvedeti. Sedaj se odloči, kaj storim.“

„Torej dobro. Rešil sem Vas zato, da mi pomagate iskati poročnika de Lotrevila.“

„Ga li poznate?“

„Da; on je pravi grof de Rodriganda.“

„A! Torej sem prav slutil! Prosil Vas bom še, da mi več poveste, a za sedaj je dovolj. Pobožni oče, ali ste videli kedaj moža?“

„Moža?“ se je začudil pater.

„Da. Danes ga boste. Pojdiva!“

Vspodbodel je konja, in drvila sta v temno noč kakor burja. Prej ko v dveh urah sta bila pred Manrezo.

„Pustiva konja v predmestni gostilni!“ je svetoval Strnad. „Bolje je, da naju nihče ne vidi.“

Razjahala sta, privezala zasopla konja v hlevu in se splazila k Alimpu; videl ju ni nihče.

Alimpo je sedel v svoji sobici in se menil z Elviro. Obdarili sta bila drug druzega in mislila na one, ki danes ne morejo praznovati svetega večera. — Kar se odpro vrata, in vstopil je Strnad s patrom. Vrata sta zaprla takoj za sabo.

„Senor Strnad!“ je zaklical kastelan in skočil s stola.

„Senor Strnad!“ je zaklicala kastelanka.

Kot bi trenil, sta mu segla v roko in mu jo poljubila.

„Sedaj je zopet vse dobro!“ se je veselila gospa Elvira, jokaje od radosti. „Oprostili bomo tudi našo ljubo, dobro konteso!“ —

„Da, oprostili jo bomo!“ je prisegel Strnad. „Oprostiti in ozdraviti jo moram. Gorjé onim, ki so jo zastrupili, če ji ne bom mogel pomagati. Strem jih! Nimamo mnogo časa, senor Alimpo. Pa vendar mi povejte, kaj se je vse zgodilo ta čas. Ali hitro, hitro!“

Kastelan je začel pripovedovati, in ko je končal, je dejal Strnad zamišljeno:

„Konteso imajo v krempljih ljudje, katerim ne morem javno do živega, dokler sem v Španiji. Ušel sem iz ječe in hočem odvesti grofico iz samostana. Prej pa grem še v Rodrigando po neke malenkosti, ki jih slučajno rabim. Tri zločine sem izvršil. Še danes moram biti s konteso čez mejo. Alimpo, dajte mi denarja, kmalu Vam ga vrnem.“

„Vse, vse Vam dam senor Strnad, kar hočete,“ je odgovoril kastelan.

Kar pristopi Elvira in vpraša:

„Grofico bodete oprostili?“

„Da, še to noč.“

„In kam jo peljete?“

Čez mejo na Francozko in še dalje skozi Nemčijo v Avstrijo, na Kranjsko, v svojo domovino.“

„Senor, jaz grem z Vami! Kajne, moj ljubi Alimpo?“

„Da, midva greva z Vami.“

To sta dejala tako odločno, da se jima je takoj videlo, da mislita zares. Strnad je torej odgovoril:

„To je nemogoče. Veseli me sicer, da sta tako zvesta; rabim sicer postrežbo za našo bolno grofico, a tako hitro vendar ne moreta oditi. Saj imata posestvo in drugo tukaj.“

„Senor, vseeno greva z Vami!“ je dejal Alimpo. „Prisegam Vam, da ne zapustiva Vas in naše ljube grofice. Ta hiša je last mojega nečaka. Vem, da naju ne izda, naj sliši in vidi danes, kar hoče. Prodal bo najine stvari in nama poslal denar v Avstrijo.“

„Dobro,“ je odgovoril Strnad. „Ni časa, da bi se prepirali, torej pa pojta z nami!“

„Hvala, stokrat hvala!“ je zaklical Alimpo. „Kajne, moja dobra Elvira?“

„Da, tega nikoli ne pozabiva!“ je rekla.

„Pa rekli ste, da greste še preje v Rodrigando?“ je vprašal kastelan.

„Da.“

„Slučajno imam še ključ nekih stranskih vrat.“

„Hvala lepa. Šel bom v graščino javno in prosto! je dejal Strnad ponosno. „Ali je še kaj starih služabnikov tam?“

„Še nekaj.“

„Dobro. Ali imate kako orožje, Alimpo?“

„Imam.“

„Prosim, dajte mi je!“

„Senor, jaz grem tudi z Vami.“

„Ne, „i ostanete tu. Ni treba, da bi kaj zagrešili, kar bi Vam mogoče pozneje škodovalo. Jahal bom sam.“

„Senor Strnad, sami pa že ne greste!“ je dejal menih; „jaz grem z Vami na vsak način.“

„Samo škodovali si bodete, pobožni oče.“

„Škodoval? Kaj pa še! Pozneje boste že sprevideli, da imam prav; ni se mi treba bati.“

„Pa pojdite! Alimpo naj se pa pripravi med tem za pot.“

„Ali naj poskrbim morda voz?“ je vprašal kastelan.

„Ne,“ je odgovoril Strnad. „Vsa pota krije visok sneg, kar se sicer v Španiji redko primeri. Voza ne rabimo, pač pa sani. Dobim jih na gradu.“

„Kje?“

„V Rodrigandi.“

„Senor!“ je zaklical Alimpo prestrašen, „izdali se boste.“

„Kaj še! Delal bom javno in zahteval za grofico Silvo dvoje sani. Bom videl, kdo mi bo branil. Le pojdiva, pater!“

Vtaknil je nabasan samokres v žep, in odšla sta. Čutil je v sebi levjo moč, strl bi vsakega, ki bi se mu upiral. Silvo mora oprostiti, naj velja kar hoče.

Kmalu potem sta dirjala proti Larisi. Komaj je minilo pol ure, ko sta dospela v malo mestece. Pater je zavil v stran, kjer je stalo več samotnih poslopij sredi snežnega polja.

„Kako prideva notri?“ je vprašal Strnad.

„Čez pokopališki zid,“ je odgovoril pater.

Zid je bil ravno pred njima. Visok je bil komaj dva metra, tako da sta videla čez, ker sta bila na konjih. Vstavila sta se tik zidu.

Strnad je pogledal čez zid in pokazal na temno postavo, ki je klečala nepremično med grobovi.

„Kaj je to?“ je vprašal. „Kip?“

Menih je napel oči in dejal začuden:

„Križ božji, ona je!“

„Kdo? Grofica!“

„Da, Silva je!“ je dejal menih.

„Ob tej uri, v mrazu, na snegu! Razumem, zmrzne naj! Tudi telesno naj zboli! Da bi ušla, se ne boje. Lopovi! Sicer pa še bolje! Lažje jo odvedem.“

Skočil je s sedla na zid in se spustil na tla. Šel je proti klečeči osebi. Bog ve, ali ga vidi! Ali ga sliši! Ne!

Klečala je med grobovi v visokem, trdem, zmrzlem snegu. Ganila se ni, le ustnice je premikala — molila je.

Spoznal jo je koj, dasi je imela redovniško obleko, vdrte oči, vpadla lica in bled obraz. Svetle zvezde so razsvetljevale njeno angeljsko obličje.

„Silva!“ je dejal s tresočim glasom.

Ni ga slišala.

„Silva!“ je prosil, „poglej me!“

Ni se ganila.

Pokleknil je k njej in jo vzel na svoje naročje. Poljubil jo je in jo klical z najprisrčnejšimi imeni, toda bila je mrtva za vse. Srce se mu je krčilo neskončne bolesti, a muditi se ni smel. Vzdignil jo je in nesel k zidu, dal jo menihu in skočil zopet čez zid. Zajahal je konja in jo vzel k sebi.

„Sedaj pa le nazaj!“ je dejal.

Hitela sta proti Rodrigandi. Ko sta videla pred seboj graščino, se je vstavil Strnad in dejal:

„Moj dobri oče, storili ste za nas dovolj. Kar sedaj sledi, je prenevarno. Morda me bodo celo obdolžili, da je zločin. Prosim Vas, pojdite v Manrezo nazaj in me počakajte tam.“

„Ostanem pri Vas, senor,“ je odgovoril pater.

„Ne, to ne gre!“

„Torej dobro! Vam pa povem, da sta Alfonzo in notar tudi moja smrtna sovražnika. Naj me dolžita, česar me hočeta, ne bojim se jih. Le jašiva naprej, senor!“

„če je tako, naj pa bo.“

Jahala sta proti vasi. Prišedši mimo vente, kjer je gorela še luč, je vstavil Strnad konja pred oknom in potrkal. Krčmar je previdno odprl in vprašal:

„Kaj pa je?“

Strnad pa se je nagnil k oknu in vprašal:

„Ali me še poznate?“

„O sveta Mati Božja! Senor Strnad!“ se je začudil krčmar.

„Tako je! Prosim, pojdite k alsaldu in rečite mu, da naj pride z jednim starešino v grad.“

„Takoj grem! Kaj pa je?“

„Zveste še vse.“

Nato sta odjahala, krčmar pa je ugibal, kaj da imata, in zmajeval z glavo.

Ko sta prišla v graščino, so menda že vsi spali, kajti samo vratarjevo stanovanje je še bilo razsvetljeno. Strnad je potekal na zamreženo okno.

„Kdo je?“ je vprašal vratar. „Ponoči nikomur ne odprem!“

„Pa vendar bodeš, Henriko!“ je dejal Strnad.

Vratar ga je takoj spoznal po glasu in se veselo začudil:

„O, senor Strnad! Takoj odprem, takoj!“

Nato je odprl, in Strnad je vstopil s Silvo v naročju. Portir jo je takoj spoznal in bi bil spustil skoraj svetilko iz rok.

„Sveta Madona!“ je zaklical! „Kontesa Silva!“

„Res je! Ali so vse njene sobe še v prejšnjem redu?“

„So. Ključe imam jaz, ker še nimamo novega kastelana.“

„Vzemi ključe s seboj in posveti mi!“

„Hočem li zbuditi grofa?“

„Pozneje! Pojdi!“

„Ali pa morda kontesino služabnico?“

„Je li še tu?“

„Še. Navadno streže sestri Klarisi, kadar pride v Rodrigando na obisk.“

„Le zbudi jo, pa na tihem!“

Zdravnik je hotel videti, kak vtis da bo storilo znano stanovanje na bolnico. — — Nikakega! Zdrknila je z divana na tla in sklenila roke k molitvi! — Strnadu je hotelo počiti srce od bolesti, a premagoval se je, da se ni zjokal; sicer je pa vstopila Silvina služabnica, se začudila in veselila. Strnad ji je naročil, da naj prebleče grofico za daljno potovanje. Portirju je ukazal, da naj skliče v jedilno dvorano vse graščinske služabnike.

Nato je šel k grofu Alfonzu. V predsobi je spal služabnik in se začudil, ko je spoznal Strnada. Zdravnik mu je ukazal, da naj gre ven, in potem vstopil v Alfonzovo spalnico.

Ležal je v postelji in spal. Motna nočna svetilka je razsvetljevala sobo. Strnad se ni obotavljal in treščil je Alfonza s pestjo na čelo.

„Dovolj imaš!“ si je mislil, „mrtev nisi, pač pa onesveščen.“

Poiskal je par obrisač, ga z njimi zvezal in mu zamašil usta. Nato je zaklenil vrata in šel naravnost v notarjevo stanovanje. Vrata so bila zaprta. Potrkal je.

„Kdo je?“ je vprašal Kortejo.

„Jaz. Odpri mi!“ je odgovoril Strnad in posnemal Alfonza.

„Grom in strela kaj pa je? Ali se tako mudi?“

„Da. Le hitro odpri!“

„Torej pojdi notri! Radoveden sem!“

Slišalo se je, da je skočil iz postelje in se oblekal. — Odprl je. Na hodniku je bilo vse temno.

„Le pojdi bližje, Alfonzo!“ je dejal. „Kaj pa imaš tako važnega ob tej uri — — —?“

Obmolčal je prestrašen sredi stavka, kajti zapazil je, da je vstopil Strnad in zaprl vrata za seboj. V sobi je brlela motna nočna svetilka.

„Zmotili ste se menda,“ je dejal Strnad ostro in pikro.

„Strnad!“ je godrnjal notar.

Kortejo ni mogel spraviti besede iz grla, tako se je prestrašil; ko je pa hotel uiti, treščil ga je Strnad s pestjo po glavi, da se je zgrudil na tla. —

Potem ga je zvezal in mu zamašil usta kakor Alfonzu. — —

Nato je zaklenil vrata in šel v dvorano, kjer so ga pričakovali vsi graščinski služabniki. Tudi alsald in najstarejši občinski svetovalec sta medtem že prišla.

Strnad je ukazal, da naj nihče ne zapusti dvorane preden se ne vrne, in šel zopet k notarju, ki se je medtem že zopet zavedel. Vsedel se je poleg njega in začel:

„Senor Kortejo, zvezal sem Vas, da govorim z Vami mirno par besedi. Poslušajte! Da ste največji lopov, kar jih obseva zlato solnce, itak sami veste, zato se nikar ne čudite, če ravnam z Vami tako, kakor se pač ravna s takimi ljudmi. Izdali ste me in vrgli v ječo — —“

Notar je od strahu molčal in samo odkimaval.

„Nikar se ne lažite!“ je nadaljeval Strnad. „Saj Vam nič ne pomaga. Prost sem zopet, Vaše izdajstvo se Vam ni posebno dobro obneslo. Tudi grofico Silvo ste utaknili v ječo, oziroma v samostan. Tudi ona je zopet prosta in je tu v graščini. Blazna je. Zastrupili ste jo Vi, kakor tudi grofa Emanuela. Nikar ne odkimavajte z glavo! Kako, da ste vse storili še ne vem, a gorje Vam, kadar zvem. Danes se hočem pogovoriti z Vami samo o nekaterih malenkostih. Konteso Silvo bom vzel s seboj. Zato bom vzel tudi potrebno obleko in prtljago in poskrbel za potrebno legitimacijo, kajti rabila jo bo, ker bo zahtevala svojo deščino. Vi seveda mislite, da se ji to ne bo posrečilo, ker je blazna. Ozdravil jo bom. Če bi je pa ne mogel ozdraviti, usmrtil Vas bom lastnoročno na najstrašnejši način, kar jih poznam. Da konteso ozdravim, rabim sredstvo, katero sem hotel rabiti tudi že pri grofu Emanuelu, namreč slino tacega človeka, ki se ga segečka do smrti ali pa do blaznosti. Ker ste jo Vi zastrupili, se mi zdi popolnoma pravilno, da dobim protistrup od Vas. Segečkal Vas bom tako dolgo, da dobim slino blaznega človeka. Usmrtim Vas pa šele potem, če to sredstvo ne pomaga.

Notarja je oblil mrzel pot. Strnad se ni brigal zanj. Nesel ga je v sosednjo sobo in ga zvezal tako močno, da se ni mogel ganiti, potem pa je iskal pripravne posode za slino.

Strašna groza in strah sta spreletavala notarja medtem. Slednjič mu je slekel zdravnik nogovice, vzel s pisalne mize gosje pero in ga začel z njim segečkati po podplatih. — — —

V dvorani zbrani služabniki so čuli od daleč neko pretresajoče zdihovanje in vpitje, a nihče se ni upal iti gledat.

Slednjič je vendar le zopet vse utihnilo in Strnad se je vrnil v dvorano s Silvo v naročju.

Vsi so se začudili, ko so zagledali svojo priljubljeno gospodarico, in drvili Strnadu nasproti. Ta jim je pa zabranil pristop s svojo roko in vprašal:

„Senorji, ali poznate to damo?“

„Poznamo,“ so odgovorili enoglasno.

„Ali morete priseči, da je to grofica Silva?“

Začudili so se nad tem vprašanjem in odgovorili:

„Moremo!“

„Torej naj alsald pove, kdo da je!“

„Kontesa Silva de Rodriganda-Sevila,“ je odgovoril alsald.

„Senor, vsedite se torej in napišite mi uradno spričevalo, da je to grofica. Vsi prisotni bodo pa podpisali.“

„Zakaj?“

„Stregli so grofici po življenju; zastrupili so jo, da je zblaznela; rešil jo bodem in rabim za to legitimacijo.“

Alsald se je udal, akoravno je liotel še mnogo vprašati.

Potem je šel Strnad v svoje bivše sobe, ki so bile še vse v starem redu, in vzel vpričo alsalda kar je rabil. Tudi iz grofičinega stanovanje je vzel marsikaj s seboj. Alsald in njegov uradnik pa sta morala vse natančno zapisati. Najvažnejše je bilo, da je imel rojstni in krstni list in druge take važne listine.

Alsald ga je prosil, da naj mu vso stvar pojasni, a Strnad mu ni odgovoril.

Potem je ukazal vpreči dvoje sani z najhitrejšimi konji. Na prve se je vsedel sam s Silvo, na druge pa pater.

Navzoči so gledali za njimi, dokler jim niso zginili izpred očij, potem so se pa — spogledali. Kaj pa je bilo to? Kaj pomeni to? Odkod je prišel Strnad? Odkod grofica? Kam je šel z njo? Zakaj ni bilo nikjer videti mladega grofa in notarja? — — —

Šli so v grofovo stanovanje, ki je bilo zaklenjeno. To se jim je zdelo sumljivo. Potrkali so, a namesto odgovora so začuli nerazločno zdihovanje. Zato so vdrli vrata in zagledali grofa Alfonza, ki je ležal v postelji zvezan in s zamašenimi usti. Razvezali so ga, in ko je slišal, da je bil Strnad tu in vzel grofico s seboj, se je hitro oblekel in drl k notarju.

Tudi ta vrata so bila zaklenjena, zato so jih vdrli in našli Korteja v nepopisljivem stanju. Zvijal se je tako zelo, da se je vrv globoko v mesu poznala; oči je imel izbuljene, potil se je, da je bil ves moker, in trajalo je precej časa, dokler so se njegovi razburjeni živci zopet pomirili. Potem šele je povedal, a mlademu grofu samemu, kaj da se je zgodilo.

Alfonzo je takoj ukazal vse potrebno, zajahal konja in šel naravnost v Manrezo po policijo, da naj Strnadu sledijo.

Medtem sta dospela Strnad z grofico in pater na grofovskih sančh v mesto. Ko sta zagledala kastelan in njegova Elvira grofico, sta bila neskončno vesela. Mislila sta sicer, da sta pripravila vse potrebno, a treba je bilo še marsičesar, in zamudili so se dalje časa, kot je bilo Strnadu ljubó.

„Sedaj me ne skrbi,“ je dejal Strnad patru, „a pozneje —!“

„Ravno pozneje nikar ne skrbite,“ je odgovoril dominikanec. „Da smo le enkrat v gorah, potem bom že jaz vse poskrbel.“

„Kako daleč greste z nami?“

„Črez mejo.“

„Razjasnili mi bodete torej vse drugo pozneje; sedaj moramo pa hiteti. Grofica in Elvira naj gresta v moje saní; Alimpo gre pa z Vami. Naprej!“

Kastelan in Elvira sta se še poslovila od svojega nečaka, potem pa so se odpeljali. Ravno ko je prijahal Alfonzo z juga v mesto, odpeljale so sani iz mesta proti severu.

Konji so bili sicer močni, a sneg je bil v gorah vedno višji in ceste vedno slabejše. Zato so morali iti počasneje. Izogibali so se večjih krajev. Proti večeru pa so bili konji že trudni, in zato so morali prenočiti v samotni gostilni ob cesti.

Že na vse zgodaj so se zopet odpeljali. Vožnja je bila za Strnada zelo žalostna, kajti njegova ljubica, grofica Silva, je bila mrtva za vse. Elvira se je sicer trudila, da bi jo malo razvedrila, a vse zamán.

Bližalo se je zopet poludne. Bili so sredi Pirenej.

Ob cesti je stala samotna gostilna. Ker so bili konji že zopet trudni, so se ustavili. V ozki, praznotni gostilnici jim ni mogel postreči krčmar z ničemur drugim, kot z velikim ognjiščem in s starim presnivim kruhom. Sreča je bila, da se je Elvira dobro prekrbela z jedjo in pijačo.

Razun dolge, surove mize in nekaj surovih stolov, ni bilo druzega pohištva v prazni sobi. Poleg krčmarja je sedel mož, ki se ti ni mogel nikakor zdeti zaupanja vreden. Imel je jirhaste hlače, usnjene gamaše, raztrgano suknjo in zmečkan klobuk. Za pasom je imel dva samokresa in dolg nož, med nogami je slonela stara puška in poleg njega je ležal velik, medvedu podoben pirenejski pes.

Ko so vstopili popotovalci, se je vsedel v kot in začudil, ko je zagledal med tujci patra. Pater mu je dal skrvnostno znamenje, in nato je odšel mož iz sobe. Dominikanec jo je krenil kmalu za njim pogledat h konjem.

„Grom in strela, pater, odkod pa prideš s temi odličnimi ljudmi?“ je vprašal dominikanca.

„Iz Manreze.“

„In sam kočijažiš na sanéh?“

„Sam.“

„Kam pa greste?“

„Čez mejo v Fes.“

„Ali so prijatelji.“

„So. Vzel sem jih pod svoje varstvo.“

„Torej naj pa gredo v Božjem imenu; upam da nam ne bodo škodovali?“

„Škodovali? Kako néki?“

„Da bi nas izvohali in potem izdali. Čakamo namreč ravno na težek tovoren voz. Tu mimo pride proti večeru. Okoli trideset mož nas je pod streho, če bi tvoji spremljevalci kaj zapazili in potem Francozom povedali, pa nam uide masten plen.“

„Nikar ne skrbite! Ničesar ne bodo zapazili. Mudili se bodemo tu samo pol ure.“

Roparje bil zadovoljen sto izjavo, se vrnil v sobo in se vsedel zopet na svoj prostor. Delal se je, kakor bi se ne brigal za tujce, vendar je sprejel hvaležno kozarec vina, ki mu ga je ponudil Alimpo.

Minilo je kake pol ure, kar se zasliši nenadona zunaj klopot konjskih podkev in glasni, veseli klici.

Gospa Elvira je stala ravno pri malem oknu in gledala ven. Pobledela je in zaklicala prestrašeno:

„Santa Madona, žandarji prihajajo!“

Alimpo je priskočil in pogledal ven; tudi on se je prestrašil in zaklical:

„In korejidor je tudi zraven.“

„Kateri?“ je vprašal Strnad.

„Iz Manreze.“

„Oh! Ravno prav!“

„Senor, braniti se ne moremo. Zunaj je gotovo kakih dvajset orožnikov!“

Strnad se je prepričal in dejal odločno:

„Branil se bom vendar!“

Tedaj pa je pristopil oni mož iz kota in dejal:

„Nikar ne skrbite, senor! Pod mojim varstvom ste!“

„Kdo pa ste?“

„Cenjeni prijatelj. Dali ste mi vina; varoval Vas bom zato. Ali niste opazili, da je izginil pater? Poznava se namreč dobro. Šel je po pomoč. Le mirno se usedite, vse drugo je moja stvar!“

Alimpo in Elvira sta se stisnila v najzadnji kotiček. Strnad se je vsedel in pripravil orožje.

Zunaj so se culi medtem različni klici, iz katerih se je dalo sklepati, kaj da se ima zgoditi.

„So že pravi!“ je dejal nekdo.

„Da, grofove sani in konji so!“ je pristavil drugi.

„Zaslužili bomo nagrado!“ se je veselil tretji.

„Skočite s konj! Pojdite notri!“ je velel četrti. Bil je korejidor iz Manreze.

Odprla so se vrata; in vstopilo je nekaj žandarjev, korejidor je bil prvi.

„O, senor Strnad, tu Vas najdemo?“ je dejal, ko je zagledal zdravnika.

„Kakor vidite!“ je odgovoril Strnad mirno.

„Kakor se mi zdi, Vam v Manrezi ni ugajalo. Pobegnili ste, senor. To je hudo za Vas. Razun tega ste izvršili pa medtem tudi več drugih zločinov!“

„Na primer?“

„Odvedli ste grofico in napadli kot ropar in morilec prebivalce v Rodrigandi.“

„Potem je pa že zelo nevarno!“ se je smejal Strnad.

„Saj je tudi. Poglejte te okove in verige! Vkleniti Vas moram v železje in pripeljati nazaj!“

„Poskusite!“ je rekel Strnad, vstal in se postavil v bran.

Korejidor je stopil hitro in previdno par korakov nazaj in dejal:

„Senor, opozorjam Vas, nikar se ne branite! Tu pred Vami stojim s štirimi orožniki, zunaj jih je pa še petnajst. Saj Vam prav nič ne koristi, če se branite!“

„Ne verjamem,“ je dejal sedaj mož v kotu.

Korejidor se je začudeno obrnil in vprašal:

„Kdo pa ste Vi?“

„Prijatelj te gospode,“ je odgovoril mož hladnokrvno.

„A tako! Torej ste jim pomagali?“

„Ne; ampak jim bom šele.“

„Vklenil bom torej tudi Vas.“

„Ali pa narobe!“ se je smejal tuji mož.

„Vi mene?“ je vprašal korejidor jezno. „Človeče, nikar se ne šali z menoj!“

„Ozrite se vendar malo!“

Korejidor se je obrnil in prestrašen odskočil v stran. Tudi oni štirje žandarji so stopili v stran, kajti pri vratih je molelo v sobo več kot deset nabasanih pušk. Pred vratmi pa je bilo še mnogo drugih mož, ki so nastavili žandarjem, ki so ostali zunaj pri saneh in konjih, nabasane puške na prsi.

„Torej?“ je vprašal tuji mož. „Kako se Vam dopada ta stvar, moj hrabri senor korejidor? Rečem Vam, da mi ni treba rabiti niti puške, da Vam zamašim gobec. Poglejte tega psa! Samo migniti mu je treba, pa raztrga Vam in Vašim štirim žandarjem grlo. Tu v gorah se dobro spoznamo na take tiče, kakor ste Vi!“

„Moj Bog, zgubljeni smo!“ je ječal korejidor.

„Ste tudi! Vašim ljudem zunaj se niti ne sanja, kaj da se godi tu notri. Gre se za Vaše življenje. Ali hočete ubogati, ali ne?“

„Kaj pa naj storim?“ je vprašal v zadregi.

„Zapovejte Vašim spremljevalcem, da naj odlože svoje orožje in nam izroče svoje konje!“

„Ne — ne — nemogoče!“ je jecljal korejidor.

„Mora biti, mogoče! Moji ljudje slišjjo vsako besedico. Štejem samo do tri. Če niste na tri že pri oknu, Vas na mestu ustrelijo. Trideset mož nas je, in nihče nam ne uide. Torej — ena — — dve — — — tr — — — —“

Ni še spregovoril „tri“, ko je skočil korejidor k oknu in je odprl.

„Odložite svoje orožje!“ je zaklical žandarjem.

Orožniki so se začudili in se obrnili proti oknu.

„Za Božjo voljo, odložite orožje!“ je ponovil korejidor. „Položite je v sani!“

„Čemu?“ je vprašal nekdo.

„Ker smo ujeti,“ je odgovoril uradnik. „Cela hiša je polna brigantov, ki Vas ustrelé, če ne ubogate.“

Niso mu hoteli prav verjeti, kar se odpro vežna vrata, in pridrlo je ven kakih dvajset roparjev, ki so namerili nanje z nabasanimi puškami.

„Udajte se, udajte se!“ je prosil strahopeten korejidor.

„Če nam pusté življenje?“ je vprašal nekdo previdno.

„Da.“

Žandarji so spoznali svoj položaj, zato so odložili svoje orožje, oddali svoje konje in jo odkurili. Isto so storili oni štirje v sobi.

Ko pa je hotel oditi tudi korejidor, ga je prijel ropar za suknjo in dejal:

„Počakaj še malo, dečko! Pogovoriti se morava še nekaj.“

„Kaj pa?“

„Takoj zveste.“

Obrnil se je potem proti Strnadu in ga vprašal:

„Kakor se mi zdi, niste s tem senorjem korejidorjem kaj posebno zadovoljeni.“

„Ne kaj posebno,“ je odgovoril zdravnik.

„Samo zato, ker Vas je hotel sedaj ujeti? Ali pa imata mogoče še kaj druzega skupaj?“

„Še vse kaj druzega. Prišel je nekoč k meni in rekel, da me pelje k neki dami, a vtaknil me je v ječo, kjer sem bil več mesecev po nedolžnem zaprt.“

„Oho! Naj dela pokoro za to zvijačo. Naštejte mu jih pedeset!“

Akoravno se je branil in ječal, so ga vendar odnesli ven. Kmalu so se slišali udarci in uradnikovo zdihovanje. Ko je dobil zadnjega jo je odkuril.

Sedaj je vstopil zopet pater.

„Vidite, senor,“ je rekel Strnadu, „da sem imel prav, ko sem Vam dejal, da smo v gorah varni.“

„Velika uganka ste! Zahvaljujem se Vam najprisrčneje!“ je odgovoril Slovenec.

„Morda še rešite to uganko nekdaj. Sedaj pa le hitimo, da smo pred večerom čez mejo.“

Strnad se je hotel zahvaliti hrabrim brigantom, a zavrnili so odločno vsako zahvalo ali plačilo. Saj so dobili orožje in konje.

„Pomoč je prišla ravno še o pravem času,“ je dejal Alimpo ko je vstopil v sani. „Kajné, moja Elvira?“

„Ja,“ je odgovorila kastelanka. „Ali misliš, da bo povedal korejidor v Manrezi, da jih je dobil pedeset?“

„Ne. Pisal bom pa to našemu nečaku; le naj pove se drugim, moja ljuba Elvira.“

Konji so bili spočiti, zato so drčale sani hitro naprej. — — — — —

Osmo poglavje. Črni kapitan.

— — — Le ti morje pred mano šumiš.
Samo ti še ne spavaš, le ti še bediš ...
Prsi dvigajo se ti mogočne,
sred tišine ti sopejo nočne.
Bolj in bolj se razširja velika ti grud ...
Kak razganja osrčje skrivnosten ti čut?
Kak v strasti ti valove peneče
na pobrežje zaganja in meče?
Samo s sabo šepečeš, ko rahlo šumiš?
In sedaj kakor grom mi bučiš in grmiš ... —

(Aškerc.)

Dragi bralec, ali si poznal jefrovo Mitjo?

Ne.

Tudi mistrese Valot ne, kateri so navadno rekli mati Drija?

Ne.

Pač škoda! Kajti jefrova Mitja je bila najblažja gospa v Amsterdamu in na celem Holandskem, mati Drija pa je bila najpogumnejša Američanka, kar jih je videla Europa.

Stvar se je dogodila takole:

Ko je bila mistresa Valot še mis, torej še neomožena, je zaman hrepenela po zakonski sreči, kajti bila je večja kakor naj večji mož, poleg tega pa tako tenka, da bi lahko mislil, da je kak jadernik njen oče, in kaka palica za ribe loviti njena mati. Njen obraz je bil kozav, in imela je samo jedno oko, zato jih je bilo pač malo, ki bi jo smatrali za krasotico. Prava Američanka pa ne pride nikdar v zadrego, tudi takrat ne, kadar je treba dobiti moža.

Povabila je nekega lepega dne na večer več prijateljev in prijateljic na čaj. Med njimi je bil tudi neki mester Valot, ki je imel sicer mnogo denarja a malo pameti.

Popili so marsikako čašo ujskija in močnega čaja. Ko se je mestni Valotu že v glavi vrtelo, so pričeli veselo družabno igro. Vsak gospod je moral svoji dami na desnici narediti ženitbeno ponudbo.

Ker je sedela dolga mis na desnici dobrega mestra Valota, je začel poslednji z nežnim glasom:

„Mis, ljubim Vas!“

„Ali res, mester?“

„Vrag me vzemi, če ni res!“

„Ali morda hočete, da tudi jaz Vas ljubim?“

„Seveda.“

„Zakaj pa?“

„Grom in strela, ker se hočem z Vami oženiti!“

„Ali res, ser?“

„Seveda.“

„In to trdite pred temi pričami?“

„Saj slišite.“

„Ali mi date o tem tudi pismeno potrdilo?“

„Seveda, če želite. Vse eno mi je, ali dobim svojo ženo pismeno ali ustmeno.“

„Torej pišite, kar Vam narekujem.“

Dala mu je papir, tinto in pero, in narekovala:

„Jaz, David Jonatan Valot, izjavljam, da vzamem mis Elo Vardonovo za ženo, ali pa ji plačam takoj odškodnino v znesku pet tisoč dolarjev.“

Mester Valot je pisal, in mis je vtaknila papir v svoj žep. Vsi drugi so storili isto.

Ko je ležal drugo jutro mester še v postelji, se odpró vrata, in mis Vardon je vstopila.

Oblečena je bila v rudečo svileno obleko in na klobuku je imela dvoje novih nojevih peres. Videlo se ji je, da se je napravila praznično.

„Dobro jutro, ser,“ ga je pozdravila.

„Dobro jutro, mis,“ ji je odgovoril. „Za vraga, mis Vardon, kako da obiščete tacega samca že na vse jutro?“

Hitela mu je v naročje in dejala:

„Ker sva se vendar domenila, da se združiva.“

„Združiva?“ je vprašal začudeno.

„Seveda. Saj imam priče.“

„Priče? Grom in strela! Ali me mislite morda tožiti?“

„Kaj pa še! Ženitba saj ni sodnjska tožba!“

„Ženitba? Ali se mislite omožiti?“ je vprašal začudeno.

„Da.“

„Bodite vendar pametni! Kdo pa je dotični os— — — srečni človek, sem hotel reči!“

„Nikar ne vprašajte, ljubi Valot. Ljubezen naj bode sicer nedolžna in vzdržljiva, a tako blizu pred poroko vendar ne morem živeti brez drage osebe.“

„Brez drage osebe? Vrag me vzemi, če slutim, brez katere drage osebe, da ne morete živeti!“

Debelo ga je pogledala in globoko vzdihnila. Zgrudila se je na trd, samski divan in ječala v vseh molih, tako da mester Valot ni vedel, ali zdihuje, ali pa ima krč v želodcu.

Skočil je iz postelje in vprašal:

„Mis, ne razumem Vas!“

„Jaz Vas ne razumem!“ je odgovorila mis. „Berite vendar to pismo.“

Mester Valot je prebral svojo včerašnjo izjavo na glas.

„To je bila samo šala!“ je zaklical presenečen.

„Šala?“ je vprašala mis začudena. „Vprašala sem Vas pred dvanajstimi pričami, če mislite resno, in odgovorili ste mi z „da“.“

„Tristo vragov! Ali me mislite prisiliti, da Vas vzamem za ženo?“

„Da me vzamete za ženo ali pa plačate odškodnino!“

„Prosim Vas torej, da takoj odidite.“

Odprl je vrata. Mis ga je ponosno pogledala in odšla.

Čez pol ure ga je policija aretirala.

Obsodili so ga, da mora vzeti mis Vardonovo za ženo, ali pa plačati takoj pet tisoč dolarjev. V Ameriki se namreč ne šalijo s takimi stvarmi.

Mester Valot je malo pomislil in slednjič prišel do sklepa, da je vendar bolje nekaj dobiti, kakor plačati, zato je vzel mis za ženo in obdržal svoj denar.

Živela sta srečno in zadovoljno, samo kregala sta se vedno zaradi tega, ker je rekel mester Valot, da ima jetiko od tega, ker ga ona preveč jezi; mistres Valot pa je rekla, da od tega, ker pije prerad ujskij. Naj bo že kakor hoče, mester Valot je imel jetiko. Ko ni pomagalo že nobeno sredstvo, se je preselil na Madejro, ker na tem otoku jetični ljudje ne umró. Mester Valot pa je vendar umrl.

Mistres Valot je ostala sama na svetu in kupila v Funšalu, v glavnem mestu Madejre, hišico, kjer je prodajala na čast svojemu ranjkemu možu mornarjem ujskij.

Mistres Valot je bila poštena krčmarica, in vsi pomorski narodi so jo poznali. Točila je najboljši ujskij in najmočnejši rum, zato tudi najboljši grog. Nevajena je bila na red, pošteno plačilo ji je bila prva stvar. Kdor se je upiral njeni navadi, tega je posadila mati Drija pred vrata. Mater Drijo so jo imenovali, ker se pravi „drij“ angleško suh ali tenak.

Mati Drija je bila cel dan v gostilni in poznala vse mornarje, krmarje, veslače in kapitane, a z ženami ni občevala. Imela je samo jedno prijateljico, in sicer pravo, zvesto in dobro prijateljico, in ta je bila jefrova Mitja, katere častiti bralec žalibog ni poznal.

Kdo pa je bila ta jefrova Mitja?

V Funšalski luki je stala ravno lepa ladija. Bila je lepo pobarvana, prednji del in robovi pa so bili pozlačeni. Ladra so bila bela ko sneg. Ob strani na ladiji pa je bilo zapisano z zlatimi črkami „Jefrova Mitja“.

Ta lepa ladija pa vendar še ni bila prava jefrova Mitja, kajti prava je sedela na krovu pod velikim platnenim solnčnikom in pletla nogavice za holandski misijon, da ne letajo ubogi poganski otroci bosi okrog.

Jefrova Mitja je bila čedna, debela, dobrovoljna, holandska žena. Sedela je mirno, a njene roke so se vedno premikale.

Njen mož, majnher Dengerlen, je bil kapitan in posestnik te ladije. Drug brez druzega nista mogla živeti, zato je potovala jefrova Mitja s svojim možem po svetu. Ladija „Jefrova Mitja“ je vozila redno z Nizozemskega v Vshodno Indijo in nazaj. Kadar se je ukrcala v Funšalu, je obiskala jefrova Mitja svojo ljubo prijateljico mater Drijo.

Tudi danes se je ukrcala ladija pred dvemi urami v Funšalski luki. „Kapitan“ je šel na kopno, zato je ostala njegova žena na krovu in pletla svojo misijonsko nogovico. Kadar se vrne njen mož, gre šele ona k svoji prijateljici.

Kaj neki dela majnher Dengerlen na kopnem?

Hm, kaj neki?

Pri materi Driji sedi v zadnji sobici in se pogovarja z navzočini kapitani in krmarji. V to sobo so smeli samo pravi izkušeni pomorščaki, drugi navadni mornarji so morali ostati v prednji sobi.

„Prokleto!“ je dejal neki kapitan, „tako je, kakor sem rekel: črni kapitan je zopet prost.“

„Ali res?“ je vprašal drugi.

„Gotovo, kajti prepričal sem se sam o tem.“

„Kako pa, povejte!“

„Takoj začnem!“

Dotični kapitan je bil Amerikanec. Zvrnil je še kozarček ujskija in potem začel:

„Bilo je pred petimi dnevi in sicer ob rtu Roka. Veter je vel od severozahodne strani, zato smo jadrali blizu ob obali. Ponoči smo zapazili proti jugozahodu ogenj. Zato smo jadrali proti onem mestu in dospeli proti jutru tja. Kaj mislite, da smo tam videli?“

„Kako gorečo ladijo!“ je uganil nekdo.

„Prav imaš. Bila je francozka ladija „Afelia“ iz Bresta. Vse je že zgorelo, in ničesar nismo mogli več rešiti. Ravno smo hoteli odjadrati, ko zagledamo velik jerbas, na katerem je visel mož.“

„Ali je bil še živ?“

„Še. Ulovili smo ga in vzeli na krov. Povedal nam je ves dogodek. Proti večeru je priplula ladija z črnimi jadri proti njim. Razvesila je rudečo zastavo in zahtevala, da naj se udadó. Francoska ladija se seveda ni udala. Tuja ladija je potem nabasala svoje topove in začela streljati. V desetih minutah ni bilo več žive duše na francoski ladiji. Vse so ubili, pobrali naj dragocenejše stvari in slednjič zažgali ladijo.“

„In mornar, ki ste ga našli?“

„Skril se je. Ko mu je postojalo že vroče, je vrgel velik jerbas v morje in skočil vanj. Tako smo ga našli.“

„Prokleto! Kdo neki je ta „črni“?“

„Morda „Lijon“, s kapitanom Grandeprijem?“

„Gotovo nihče drugi!“

„Sedaj se pa le varujmo! Pravijo, da „Lijon“ zelo hitro jadra.“

„Pravijo tudi, da je Grandeprij velik lopov!“

„Kdo se ga pa boji, strahopeten je kakor zajec, da mu ni para!“

Te besede je spregovoril majnher Dengerlen.

„Ali res?“ je vprašal prebrisan Amerikanec, in opazoval natančno Holandca.

„Res,“ je odgovoril Dengerlen mirno. „Saj veste, kapitan Henriko Landola, da govorim vedno odkritosrčno.“

„Vendar Vam ne želim, da bi srečali „črnega kapitana“!“

„In jaz njemu ne, da bi mene srečal!“ je odgovoril Holandec in se nasmejal.

„Mislim, da bi bili zgubljeni!“ je dejal španski kapitan jezno.

„Zakaj, senor?“

„Vaša „Jefrova Mitja“ jadra počasi, zato mu gotovo ne uidete.“

„Ali mislite, da mu bom morda ušel?“

„To je najboljše, kar morete storiti!“

„Hm!“

Španec se je sedaj še bolj razvnel in dejal:

„Ali imate morda topove na krovu?“

„Topove?“ je vprašal Holandec začudeno. „Ali je „Jefrova Mitja“ bojna ladija, da naj imam topove na krovu? Dobre sekerice imamo, to nam zadostuje.“

„Nikar ne bodite ošabni in prevzetni, majnher Dengerlen! Zapomnite si te besede dobro!“

„Bom že!“

Nato je vstal majnher Dengerlen. Pogovor in družba mu nista ugajala. Izpil je in odšel. Ko je šel mimo bifeja se je nagnila mati Drija k njemu in ga vprašala:

„Ali pride jefrova Mitja, majnher?“

„Pride!“ ji je odgovoril.

„Kedaj?“

„Takoj!“

Potem je počasi odšel. Na obali ga je čakal čoln, s katerim se je pripeljal na ladijo.

Ko je stopil na krov, je namignil svoji ženi. Pogledala ga je vprašajoče, in prikimal ji je. Vedela je, da sme iti sedaj obiskat svojo prijateljico.

Na zadnjem koncu ladije pri krmilu je slonel mlad mož, ki je bil star kakih trideset let. Bil je velik in močan, in imel pošten obraz. Ta mož je bil prvi krmar na ladiji. Majnher Dengerlen mu je vse zaupal.

„Ali hočete iti morda malo na kopno?“ ga je vprašal kapitan.

„Čemu? Saj kmalu zopet odjadramo!“

„Pa vendar naj bi šli!“

„Čemu?“

„Ali vidite tamkajle ono špansko ladijo?“

„Vidim. Mislim da je „Pendola“?“

„Da „Pendola“ kapitana Henrika Landole. Morda bi bilo dobro, če bi to ladijo malo natančneje pogledali. Haha, ta vrag me je vprašal, če imam topove na krovu!“

„Oho!“

„Ne zaupam mu, zato bi ga rad malo natančnejše spoznal.“

Krmar je postal pri teh besedah pozoren.

„A tako!“ je rekel. „Kaj ste mu pa odgovorili, majnher?“

„Da jih seveda nimamo.“

„Prav ste imeli! Čudno se mi zdi, da je tako radoveden. Kje pa tiči ta vrag?“

„Pri materi Driji je v zadnji sobi. Pojdite z jefrovo na suho.“

„Grem, majnher.“

Nato je šel v svojo utico in oblekel boljšo suknjo. Hitel je, ker je jeftova Mitja že vstopila v čoln.

„O, krmar Krek, ali greste tudi z menoj?“ ga je vprašala gospa.

„Tudi,“ ji je odgovoril. „Bom pa sam vesljal.“

Vesljal je potem jefrovo na kopno, akoravno mu tega ni bilo treba, ker je bil krmar.

Ko so dospeli k materi Driji, je šla Holandka takoj v sobo, Krek pa je šel na dvorišče in ogledal natančno celo posestvo.

Ravno je hotel iti zopet skozi stranska vrata v hišo, ko zasliši čuden glas. Pogovarjala sta se dva moža, jeden izmed njiju je tako govoril, kakor da bi ne imel nosu.

„Grom in strela, to je Klavsov glas!“ je mrmral krmar. „Kako pa pride ta v Funšal? Gotovo ne bo nič prida!“

Poslušal je. Onadva moža na dvorišču sta bila gotovo malo pijana, sicer bi se bila pogovarjala bolj po tihem, posebno ker sta govorila o takih stvareh, ki jih ne sme nihče slišati.

„Kje pa tiči?“ je vprašal oni brez nosa.

„Čisto na dnu ladije pri podganah,“ je odgovoril drugi.

„Grom in strela, ne godi se mu posebno dobro! to ne sme torej nihče drugi tja doli razun tebe?“

„Zato, ja.“

„Kaj pa je?“

„Ne vem.“

„Ali ga nisi vprašal?“

„Sem, pa mi ni povedal. Tudi bogat se mi zdi, da je bogat.“

„Zakaj?“

„Ker mi je ponudil pet tisoč durov, če mu pomagam .“

„Tristo vragov! In še nočeš?“

„Tepec, saj ne morem.“

„Zakaj pa ne?“

„Ker sem zgubljen, če uide, akoravno imam mnogo .“

če ti uidi.“

„Ne morem.“

„Zakaj ne?“

„Ker morata biti vsaj dva, da ga prineseta zvečer rov; jeden sam ga ne nese.“

„Pa jaz pomagam.“

„Hm, to pa že! Če bi le vedel, kdo da je, da bi pal.“

ko so ga pa spravili na ladijo?“

„smo ponj v neko graščino. Imenovala se je Rodriganda, in je blizu Barcelone na Španskem.“

„ se je morda sprl z kapitanom Landolo?“

„ Mislim, da je napravil to stari Grasparino.“

„Kdo pa je ta?“

„Neki zvit advokat, ki je v kupčijski zvezi z našim kapitanom.“

„Če je stanoval ta mož v graščini, potem ima gotovo denar. Spustiva ga!“

„Le premisliva preje natančno.“

„Ampak pet tisoč durov, je lep denarček!“

„Pet tisoč da vsega skupaj. Klavs, koliko pa hočeš ti imeti?“

„Polovico.“

„Kaj pa še!“

„No, pa naj bo za dva tisoč.“

„Še preveč! Tisoč imaš dovolj.“

„Tega pa ne! Štiri tisoč je pa zate preveč!“

„Pa pustiva stvar. Za jeden čoln je — —“

Odprla so se vrata, in neki gost je prišel ven, šel čez dvorišče. Zato Krek ni mogel dalje posl.

Šel je v gostilno. Ko ga je gostilničarka ga je prijazno nagovorila:

„O, mester Krek, pozdravljeni!“

Segel ji je v roko in odgovoril:

„Ali ste še vedno zdravi, mamka? To me . Prinesite mi merico piva!“

Nato je odšel v drugo sobo. Gostilničarka mu je poslala zaželjeno pivo in se potem zopet usedla jefrove Mitje.

„Ta Krek je pa dečko,“ je dejala, „ veselje pogledati!“

„In priden,“ je pritrdila Holandka.

„Mislim, da je njegova žena srečna.“

„Srečna, srečna!“ je potrdila jefrova Mitja. „ je in skrbi samo za svojo ženo in svoje otroke izobražen je precej: hodil je celo nekaj let v šolo.“

„Res? Zakaj pa ni postal duhovnik ali pa odvetnik?“

„Ker je bil revnih starišev. Imel je prijatelja, nekega Strnada, s katerim sta hodila skupaj v šolo; Strnadov oče ga je podpiral, a žalibog prezgodaj je umrl. Strnad pa je postal slaven zdravnik, in je bogat mož, ker je ozdravil nekega grofa.“

„Res?“ je dejala mati Drija.

„Res. Ozdravil je nekega slepega grofa, in ta mu je dal za plačilo kar par sto tisoč dolarjev, morda še več!“

„Jójhatana!“ je zaklicala mati Drija in zaploskala vsled začudenja z rokami.

„Lepa vsotica je to, kajne! Pa privoščim jo doktorju Strnada, ker je zelo ljubeznjiv in dober majnher. Njegova rodovina in našega krmarja Kreka stanujejo namreč skupaj, v nekem gozdu blizu Ljubljane v Avstriji.“

„Sredi gozda? Strašno! Če prijedo medvedje ali pa indijanci!“

„Medvedov in indijancev v Ljubljani menda ni. Ko so dobili Strnadovi toliko denarja, je rekla gospa Strnad Krekovi ženi, da mu rada posodi toliko, da si kupi svojo ladijo.“

„Kako lepo! Gotovo so zelo dobri prijatelji. Iz dna svojega srca privoščim Kreku, da bi se mu dobro godilo.“

Tako sta se pogovarjali še nadalje; jefrova Mitja je pletla nogavice in mati Drija je stregla gostom.

Medtem pa se je vsedel Krek v drugi sobi k mizi v kotičku. Nekaj gostov ga je spoznalo, in jeden ga je nagovoril:

„Holá, krmar Krek, tudi Vi ste tu! Vaš „stari“ je bil ravnokar tu. Kako se Vam pa godi?“

„Dobro, kapitan; ne smem se pritožiti. Kapitan Dengerlen ume svojo stvar in ravna dobro z ljudmi.“

„Dengerlen?“ se je začudil Amerikanec. „Ali ste morda njegov krmar?“

„Da.“

„Kako dolgo že?“

„Štiri leta.“

„Odkod pa pridete?“

„Iz Moluških otokov.“

„Torej imate poper in take stvari?“

„Da.“

„Koliko znaša vsa vrednost?“

„Vprašaj te kapitana.“

„Tako približno pa saj Vi tudi veste.“

„Seveda, pa ne za vsakega radovedneža.“

„Kaj pravite, krmar? Tako neuljudno se vendar ne občuje s starim, izkušenim kapitanom!“

„In nikar ne mislite, da se sme mladega, neizkušenega pomorščaka izpraševati! Mislim, da ste kapitan Henrik Landola?“

„Da, Landola sem!“

„Tedaj se pa le brigajte za to, kar imate Vi na svoji ladiji; zdi se mi, da ni poper ali kaj sličnega!“

Tedaj pa je skočil kapitan izza mize in zaklical:

„Ali se misliste prepirati, mladenič? Dober, oster nož imam! Kaj se brigate za to, kaj da imam jaz na ladiji?“

„In Vi za to, kaj da imamo mi?!“

„Vprašal sem Vas pošteno. Ali morda mislite, da imam kaj nepoštenega?“

„Hm, pokažite nam vendar, kaj da imate na dnu ladije, ker ne sme nihče izmed Vaših mornarjev doli!“

Kapitan se je prestrašil in pobledel, vendar je odgovoril:

„Mislim, da se Vam sanja! Jaz pridem iz Španskega, Vi pa iz Moluških otokov. Kaj veste Vi potem o moji ladiji?“

„Da imate na njej jetnika.“

„Morda nimam pravice, kaznovati neubogljivega mornarja?“

„Imate; a pravice nimate, da bi zaprli, kar Vam izroči odvetnik Gasparino Kortejo, ali po kar greste v graščino Rodrigando!“

Kapitan je še bolj pobledel. Te besede so vplivale nanj tako strašno, da so vsi navzoči zmajevali z glavami. Opazil je splošno začudenje, zato se je premagoval.

„Blazni ste, ali pa Vas luna trka!“ se je smejal prisiljeno, „Kedaj ste pa dospeli v luko?“

„Pred dvemi urami.“

„Jaz pa pred štirimi. Prišli smo iz nasprotnih strani; kaj veste Vi potem o moji ladiji! Sicer pa nimam časa poslušati Vaše čenčarije. Adijo, gospodje!“

Vzel je svojo čepico in odšel.

„Kaj pa je bilo? Kaj pa veste, krmar?“ so vprašali drugi Kreka, ko je odšel Landola.

„O, ničesar. Slišal sem samo pogovor dveh njegovih mornarjev.“

„A, tako! Slabo vest ima Landola; grozno se je prestrašil!“

Landola je šel naravnost na svojo ladijo.

„Kje neki je zvedel ta človek vse!“ je mrmral sam s seboj. „Nerazumljivo se mi zdi! Iznebiti se ga moram. „Jefrovo Mitjo“ sem že itak hotel napasti, a sedaj mi ne sme uiti na nobeden način. Uro za njo odjadram tudi jaz.“

Mornarja, kojih pogovor je slišal Krek, sta veslala Landolo k njegovi ladiji. Takoj je šel h krmarju in dejal:

„Holá, krmar, danes pa le pazite!“

„Ali imamo kako novo kupčijo, senor?“

„Da.“

„S kom pa?“

„Z onimle Holandcem. Proti večeru bo odjadral. Uro pozneje odidemo mi. Glejte, da živa duša preje ničesar ne zve!“

„Že dobro, senor! Kaj pa ima „Jefrova Mitja“?“

„Poper, klinčke in take stvari.“

„Koliko mož pa ima?“

„Kakor navadne ladije. Nas je dvakrat toliko.“

„Storili bodemo kakor navadno, kajné?“

„Da. Čisto blizu gremo, in sicer od strani, potem pa vržemo mreže.“

„Kdo pa bo zapovedoval danes, jaz ali Vi sami?“

„Jaz sam. Nekdo je namreč na ladiji, katerega moram na vsak način dobiti v svoje pesti.“

S tem sta končala svoj pogovor.

Zunaj na krovu pa sta se pogovarjala Klavs in njegov tovariš. Govorila sta o jetniku.

„Govoril boš še z njim, praviš?“ je rekel prvi.

„Da.“

„Mislim, da bo zadovoljen?“

„Seveda bo!“

„Prinesla ga bodeva najprvo gori, potem pa na suho?“

„Ti boš stražil.“

„Kje?“

„Pri zadnji utici.“

„Dobro.“

„Uro pred večerom dobimo svojo večerjo. Glejva, da prideva prva na vrsto. Ti greš potem na stražo, jaz pa doli. Če bodeva hitra, ga spraviva gori, ko se bodo drugi še prerivali okoli kuharja. Po vrvi splezava nato v mali čoln in odveslava.“

„In potem?“

„Potem greva takoj v gore in se tam skrijeva, dokler ne odjadra „Pendola“ iz luke. Otok je hribovit; lahko se bodeva skrila.“

„Pojdi torej doli in pogovori se z njim!“

Mornar je šel nato pri zadnji utici v ladijo. Na dnu je bilo mnogo peska, da ladija varnejše plava. V tem mokrem pesku je bilo polno miši in podgan. In na tem pesku je ležal v temini z verigami uklenjen Marijano, ali kakor so mu rekli v Rodrigandi, huzarski poročnik Alfred de Lotrevil.

Mnogo je že pretrpel, a najhujše so ga mučile misli na ljubico in na prijatelje.

Ko je zaslišal mornarjeve korake, je vprašal:

„Kdo je?“

„Jaz, senor; vodo sem prinesel.“

„Daj sem; strašno trpim v tem mokrem pesku!“

Mornar je odložil vrč in hotel zopet oditi.

„Počakaj!“ ga je prosil Marijano.

„Kaj pa še želite, senor?“ ga je vprašal mož.

„Ali si že dobro premislil moj predlog?“

„Sem.“

„Torej?“

„Premalo ste obljubili.“

„Ali je pet tisoč durov premalo?“

„Premalo.“

„To je zate vendar že premoženje!“

„Záme, seveda; a deliti moram. Sam tega vendar ne morem izvršiti, senor.“

„Ali še koga rabiš?“

„Seveda; saj še jednega.“

„Boš li našel koga, ki nas ne izda?“

„Ga že imam, če bi se le pogodila za ceno!“

„Dobro. Koliko pa hočeš?“

„Šest tisočev!“

„Kedaj me pa oprostita?“

„Še danes zvečer, če mi obljubite, da plačate!“

„Dobro. Plačam!“

„Gotovo?“

„Gotovo.“

„Ali naju ne bodete ogoljufali?“

„Ne. Svojo častno besedo Vam dam.“

„Verjamem Vam! Danes bomo šli v gore, in tam počakamo, dokler smo varni.“

„Ni treba. Ujeli so me po nedolžnem, in vidva sta na roparski ladiji, ne da bi vedela za to. Kakor hitro smo na suhem, nas varujejo postave.“

„Ali veste natančno?“

„Natančno; nikar ne skrbite!“

Medtem se je poslovila jefrova Mitja pri materi Driji in šla s Krekom zopet na svojo ladijo, na kateri so se že pripravljali na odhod.

„Torej, kako Vam je všeč Landola?“ je vprašal Holandec Kreka.

„Zdi se mi, da mu ne smemo zaupati. Poizvedoval je po naših razmerah tako vsiljivo, da sem ga moral zavrniti. Treba je, da se ga varujemo.“

„Bomo videli, senor krmar. V jedni uri odjadramo!“

Zvečer ob določeni uri je odjadrala „Jefova Mitja“ iz Funšalske luke.

Komaj uro pozneje je pozvonil kuhar na Pendoli k večerji. Vsi so hiteli v kuhinjo. Klavs in njegov tovariš sta dobila prva svojo večerjo. Nato je hitel Klavsov tovariš na krov in pogledal če je mali čoln pripravljen. Klavs pa je šel v ladijo k Marijanu.

„Ali si že tu?“ ga je vprašal jetnik.

„Že.“

„Kako boš pa odklenil verije?“

„Prinesel sem klešče s seboj in ne rabim ključa.“

V dveh minutah je preščipnil verige, potem sta šla gori. Ravno sta prišla na krov, ko zaslišita gromeč kapitanov glas.

„Pridite hitro vsi na krov!“ je zaklical Landola, ki je bil ravno slučajno na krovu.

„Tristo vragov! Kaj je to?“ je klical. „Straža na pomoč!“

Pri teh besedah je treščil izstradanega Marijana tako močno s pestjo v lice, da je padel zopet, po stopnjicah doli.

Mornarji so prihiteli, in kakor bi trenil z očmi, so obkolili Klavsa in njegovega tovariša. Zvezali so ju in vrgli pod krov.

Kmalu je bilo na ladiji zopet vse mirno. Prižgali so svetilke, dvignili sidra in napeli jadra. Veter se je vprl vanje, in „Pendola“ je odplula. Vozila je mnogo hitrejše kakor „Jefrova Mitja“.

Kapitan je sedel visoko med jadri in opazoval hitrost svoje ladije. Bil je zadovoljen.

„Hurá, zavesite napise, nategnite vrvi in napnite črna jadra. — Tudi topove pripravite!“

To povelje je provzročilo za nekaj minut splošno zmešnjavo. V četrt ure je bila „Pendola“ vsa drugačna. Nihče bi je skoraj ne mogel več spoznati.

„Kaj mislite, krmar, ali dohitimo Holandca?“ je vprašal kapitan.

„Gotovo, senor,“ je odgovoril krmar.

„Tudi s temi jadri?“

„Tudi. Opazoval sem jih, ko so odjadrali. Naša ladija vozi v uri pet kilometrov hitreje.“

„V treh urah jo torej dohitimo.“

„Jefrova Mitja“ je jadrala naravnost proti severu. Na nebu je sijala luna in razsvetljevala srebrno lesketajoče se morje. Jefrova Mitja je še sedela na krovu in pletla nogovice; kapitan pa je bil v svoji celici in računal. Kar zavpije Krek, ki je stal pri krmilu in imel v rokah dober daljnogled:

„Hej, Niko!“

„Takoj, krmar!“ je odgovoril mornar.

„Skoči hitro doli h kapitanu in reči mu, da naj pride takoj gori!“

„Takoj!“

V dveh minutah je bil kapitan že pri krmarju.

„Kaj pa je, Krek?“ je vprašal.

„Vzemite daljnogled v roke in poglejte nazaj!“

Kapitan je gledal in gledal ter slednjič dejal:

„Mislim, da je kak jadernik!“

„O, ne, majnher, ladija je, ladija.“

Mornarji pravijo namreč eno in dvojadernikom jaderniki, trojadernik je šele ladija.

„Prav imate!“ je rekel kapitan in pogledal zopet skozi daljnogled. „Saj je res trojadernik.“

„Čegav neki, majnber?“

„Ne vem. Zavijte malo v stran!“

Krek je ubogal, a takoj je zavila tudi ona ladija v daljavi na stran.

„Holá, mislim, da gre nad nas,“ je dejal majnher Dengerlen.

„Tako je. In še zelo dobro jadra. V pol ure nas dohiti.“

„Napnite še jedno jadro, da nas tako hitro ne dohiti. Pošteno ga sprejmememo!“

Potem se je obrnil k mornarjem in zaukazal:

„Holá, mladeniči, pripravite se, roparska ladija nam je za petami! Pripravite mreže, orožje in topove!“

„Hurá!“ so zaklicali vsi.

Marljivo so se vsi pripravljali na boj. Topove so nabasali in jih potem zakrili, da bi jih sovražnik ne zapazil.

Jefrova Mitja je nekaj časa gledala, kako se pripravljajo za boj, potem je pa odložila nogovice in šla na dnu ladije. Kmalu se je zopet vrnila in prinesla s seboj poln jerbas javanskih bomb. Slavne javanske bombe rabijo pomorščaki v boju z morskimi roparji, da užgo njih ladije.

„Ali jih bo dovolj?“ je vprašala kapitana.

„Dovolj.“

Tuja ladija je prihajala vedno bližje in bližje. Ko je bila že čisto blizu, je napela še jedno jadro in zavila malo v stran, tako da je bila ladija poleg ladije, potem pa je ustrelila.

„Ustavite se!“ je zaklical močan glas.

„Že dobro!“ je odgovoril majnher in ukazal, da naj ustavijo.

„Katera ladija je to?“ je vprašal zopet nekdo na tuji ladiji.

„„Jefrova Mitja“ iz Amsterdama.“

„Kako se piše kapitan?“

„Dengerlen.“

„Odkod pridete in kam greste?“

„Iz Moluških otokov se vračamo domov.“

Do sedaj je odgovarjal Holandec, kakor da bi imel opraviti z bojno ladijo. Tedaj pa je sam vprašal:

„Kaka ladija je pa Vaša?“

„Črna ladija je. Udajte se!“

„Le pridite malo bližje, zijali!“

„Hurá!“ so zaklicali nato holandski mornarji svojemu hrabremu kapitanu.

Tujci so odgovorili s topom; a vsled strela se je nagnila ladija preveč, in krogla ni zadela. Glasno so se zasmejali na „Jefrovi Mitji“.

„Le bližje! Pripravite se!“ je zaklical črni kapitan svojim ljudem.

„Vržite mreže! Le bližje!“ je zapovedal majnher Dengerlen.

„Hura!“ so zatulili tujci.

„Hura! Nazaj, mladeniči!“ je klical Holandec. „Dajte jim prostor!“

Ladiji sta se priklopili druga druge z mrežami in kavelji. Sovražniki so morali iti na holandsko ladijo, kjer so jih potisnili mornarji v kot.

„Še precej jih je tam,“ je zaklical Dengerlen. „Sprožite topove!“

„Odkrili so topove, namerili na sovražnike, ki so se gnetili okrog svojih topov, in sprožili. Razkropili so se na vse strani.

„Dobro, mladeniči! Le hitro z novega nabasajte in sprožite!“ je ukazal Dengerlen.

Pridrli so zopet novi mormarji na krov in se gnetili okoli svojih mrtvih tovarišev. „Jefrova Mitja“ pa je drugič sprožila in zgodilo se jim je kakor prvim: mrtvi so bili.

„Sedaj pa le nánje!“ je zaklical Holandec.

Holandci in Frizi so se hrabro borili z morskimi roparji, ki so imeli vsi črne krinke. Jeden izmed roparjev pa je bil posebno hraber in silil proti krmarju.

„Pes, a ti si tu?!“ je klical ropar in nameril z nožem na Kreka. „Moram te imeti!“

Skočil je k njemu in ga prijel za levico. Krek pa mu je ušel iz rok in mu izbil nož. Pri tem je padla roparju krinka iz obraza. Krmar je zagledal znan obraz.

„O, kapitan Landola!“ je zaklical. „Dobro, da mi prideš živ v pesti!“

Krek ga je hotel podreti na tla, kar zakliče nekdo na koncu krova:

„Ogenj! Gori! Nazaj!“

Pritem se je obrnil Krek nazaj, medtem pa mu je Landola ušel.

Na koncu krova je stala jefrova Mitja in metala na sovražno ladijo javanske bombe. Tuja ladija je že gorela, zato so se morali roparji vrniti, da so gasili ogenj.

Medtem pa so odpeli mreže in kaveljne. Holandec je bil rešen.

„Hurá!“ je zaklical Dengerlen. „Rešeni smo, mladeniči! Napnite vsa jadra, da hitro odjadramo. Potem pa osnažite krov!“

Tla so bila vsa krvava, a izmed mornarjev ni bil skoraj nihče ranjen. Napeli so jadra in odpluli. Od daleč so še videli, da so pogasili na roparski ladiji ogenj, in krmar Krek se je zelo jezil, da mu je ušel črni kapitan.

Deveto poglavje. Ozdravljenje.

Tam kjer je Ljubljana bela Davne čase že slovela,
Kjer slovenski mili rod,
Zemljo orje, mirno hod’,
Tam mi zibka prvočasna
Tekla je, tam dom je moj.

(Jos. Cimperman.)

Dom slovenski, zemlja sveta,
Kje, oh, kje je lepši raj?
Videl mesta sem nešteta,
K tebi če srce nazaj.

(Iv. N. Resman.)

Blizu Ljubljane na Kranjskem leži mala vasica Bršljanovo. Tam stoji stara, velika graščina, v kateri je stanovalo pred stoletji mnogo več prebivalcev, kakor ob času, v katerem se godi naša povest.

V graščini prebiva samo stari nadgozdar Podgornik. Ker mu je pa bilo samemu predolgočasno, je prosil neko daljno sorodnico, da naj pride s svojo hčerjo k njemu stanovat.

Ta sorodnica je bila gospa Strnadova, mati slavnega zdravnika doktorja Jankota Strnada. Bila je že več let vdova in je rada ugodila Podgornikovi prošnji, kateremu so rekli navadno „gospod stotnik“, ker je imel nekdaj pri vojakih to dostojanstvo.

Pri graščini je bilo prizidano gospodarsko poslopje, kjer je stanovala v pritličju Krekova rodovina, s katero se bodemo že še natančnejše seznanili. Krmarjeva rodovina je štela samo troje oseb, očeta, katerega navadno ni bilo doma, mater in petletnega sina Slavkota, ki je bil prebrisan dečko, zato so ga pa imeli tudi vsi v graščini radi.

Bilo je zgodaj zjutraj. Gospod stotnik je sedel v svoji pisarni in računal. To delo mu ni ugajalo, in zato je bil slabe volje.

Kar potrka nekdo na vrata.

„Napprrrrej!“ je komandiral gospod stotnik.

Vstopil je gozdarski pomočnik Ludevit. Bil je desna roka nadgozdar jeva in poznal vse dobre in slabe stotnikove navade. Služil je pri Podgornikovi stotniji in zato je bil navajen še od takrat na vojaško disciplino. Vstopil je in ostal pri vratih, ne da bi pozdravil.

„Torej?“ je zagodrnjal nadgozdar.

„Dobro jutro, gospod stotnik!“

„’ro jutro! Prokleta stvar!“

„Kaj? Lesni tatovi!“

„Lesni tatovi! Butec! Račune sem mislil.“

„Računi so res prokleta stvar, še bolj kakor lesni tatovi. Vesel sem, da nisem nadgozdar; saj nimam ničesar opraviti z računi.“

„Ha! Ti, da bi bil nadgozdar?“ je godrnjal stotnik. „Mislim, da bi storil razun računov tudi same neumnosti.“

„Neumnosti? Jaz? Sam Bog mi pomagaj, gospod stotnik, tega pa ne!“

„Kaj? Ne? Ali nisi storil včeraj neumnost?“

„Kaj?“

„Tam v ribnjaku!“

„Oh, ker sem učil Slavkota plavati?“

„To, ja! Kako more petleten deček plavati! In če utoni!“

„Pa saj se je hotel naučiti!“

„In ti si mu pokazal?“

„Sem.“

„Ali znaš?“

„Ne.“

„Butelj! Plavati si ga hotel naučiti, pa sam ne znaš? Vrag naj me vzame, če ni to največja neumnost, ki si jo moreš sploh izmisliti. Če kdo izmed vaju utone, in zvem, da je bil deček, tedaj se pa le priporoči Materi Božji, če pa ti utoneš, mi ni nič zate! Zaradi česar pa prideš?“

„Neki gospod je spodaj, ki bi rad govoril z gospodom stotnikom.“

„Kdo pa je?“

„Pravi, da bo že gospodu stotniku samemu povedal!“

„Neumnost! Ali je dobro oblečen?“

„Je. In očala ima.“

„To me nič ne briga. Dandanes ima že vsak lačenpergar očala. Ali smrdi po žganju?“

„Hm! Nisem ga povohal.“

„Kaj? Ne? Zapomni si, drugič ga povohaš! Razumeš? Naj pride gori!“

„Prosim, gospod stotnik!“

Ludevit je odšel in kmalu je vstopil tujec.

Bil je visoke, suhe postave in imel višnjeve očala na zakrivljenem nosu. Vstopil je, kakor da bi bil doma, in vprašal po domače:

„Ali ste morda Vi gospod nadgozdar Podgornik?“

Sedaj je imel stotnik šele povod, da je pokazal svojo jezo. Vstal je, odprl vrata in namignil tujcu.

„Stopite še enkrat ven!“ je zarenčal nad njim.

„Zakaj?“

„Zakaj? Zato, ker jaz hočem!“

„Pa saj nimate nikoga —“

„Ven!“ je zagrmel Podgornik nad tujcem, da se je stresel po vseh udih.

„Torej, če želite, pa grem še enkrat pred vrata.“

Nato je stopil tujec pred vrata.

„Tako je prav,“ je rekel nadgozdar. „Torej, prosim, sedaj pa še enkrat vstopite in pozdravite, kakor stori vsak pošten človek, tudi če pride h kakemu delavcu.“

Tujec se je začudil, snel svoja očala in jih obrisal. Potem jih je zopet nataknil in opazoval jezno stotnika.

„Gospod nadgozdar, kdo Vam je pa vendar dal pravico, da me poučujete, kakor — — —“

„Paperlapá!“ mu je segel stotnik v besedo. „Kdo je pa Vam dal pravico, vstopiti v sobo, ne da bi me pozdravili!“

„To pravico imam.“

„Pravico? Grom in strela! Pravico, vstopiti v mojo sobo, ne da bi se pozdravil, imam samo jaz!“

Tedaj se je razkoračil tujec in dejal važno:

„Pravico imam vstopiti, kamor hočem.“

„Oho! Kdo pa ste?“

„Cesarski-kraljevi policijski komisar sem. Ste razumeli, gospod nadgozdar!?“

„Tako? Druzega nič? In tudi če bi bili cesarski-kraljevi policijski cestni pometač, pa morate vendar pozdraviti. Razumete?“

Porinil je moža še bolj ven na hodnik in zaprl potem vrata.

Kmalu je nekdo potrkal.

„Naprej!“ je odgovoril stotnik.

Tujec je odprl vrata in vstopil. Pri tem pa se je držal porogljivo na smeh.

„Gospod nadgozdar,“ je dejal, „iz gotovih vzrokov sem se Vam udal. Želim Vam torej dobro jutro.“

„Dobro jutro! Kaj pa želite?“

„Ali se morem pogovoriti z Vami o neki uradni zadevi?“

„Nimam mnogo časa, narediva na kratko. Vsedite se. Kaj pa želite?“

„Ali ne stanuje pri Vas neka gospa Strnad?“

„Da.“

„S svojo hčerjo?“

„Da.“

„Kot kaj pa stanujejo pri Vas?“

„Grom in strela! Kot ljudje, vendar!“

„Opozarjam Vas, da sem opravičen zahtevati uljuden odgovor.“

„Saj sem vendar uljuden, gospod cesarski-kraljevi policijski komisar!“

„Ali ima razun te hčere še kaj otrok?“

„Otrok nič, pač pa jednega sina.“

„Kaj pa je?“

„Zdravnik.“

„Kje?“

„Dragi prijatelj, niti časa nimam, niti ne poljubi se mi, da bi me tule izpraševali na dolgo in široko. Kaj pa je z doktorjem Strnadom?“

„Policija ga zasleduje.“

„Za — — sle — — du — — je — —!“ je zaklical stotnik. „Kako čudni se mi zdite!“

„Povedal sem Vam resnico. Policija ga zasleduje iz Španskega.“

„Zakaj?“

„Zaradi poskušenega umora, tatvine, ker je odvedel neko damo in ker je v zvezi z roparsko družbo.“

Stotnik je pogledal komisarja, kakor da bi ga pomiloval, in rekel:

„Nič druzega? Samo zaradi takih malenkosti?“

„Gospod nadgozdar, ali so to malenkosti?“

„Mislim, da me še vedno niste dobro razumeli. Povem Vam torej svoje mnenje: doktor Strnad je poštena duša, kakor jih je malo na svetu. Preje bi Vam verjel, če bi bili rekli, da ste Vi sami tat, morilec in tako dalje. Kar pravite je gola neumnost, in z neumnostjo nimam ničesar opraviti. Ali ste res cesarski-kraljevi policijski komisar?“

„Sem.“

„Ne poznam Vas. Ali imate legitimacijo?“

„Kako se upate zahtevati legitimacijo?“ se je zadrl tujec.

„Ker vsak slepar lahko reče, da je cesarski-kraljevi policijski komisar. Pojdite, in glejte, da se mi ne prikažete preje, preden nimate legitimacije!“

„Ali veste, kaj da storite?“

„Dobro. Vrgel Vas bom namreč ven, če prostovoljno ne greste!“

„Vrnil se bodem torej, in sicer s spremstvom, naznanil Vas bom, ker ste se mi protivili. Nikar ne mislite, da ste neodvisen vladar!“

Sedaj je stotnik pozvonil in Ludevit je vstopil.

„Ludevit!“

„Prosim, gospod stotnik!“

„Spravi tega človeka ven, če pa hitro ne gre, ga vrži ven in spusti pse, da ga poženo čez graščinsko mejo!“

„Prosim, gospod stotnik!“ je odgovoril lovec veselo, kajti povelje mu je bilo po volji.

„In če se prikaže še enkrat, ne da bi imel legitimacije, ga primite in uklenite, če bi pa hotel uiti, mu pa zasmodite dobro merico svinčenk v njegova suha bedra.“

„Prosim, gospod stotnik!“

Nato se je obrnil Ludevit k tujcu in mu zapovedal: „Naprej, dečko! Pojdi!“

Komisar se je sicer prestrašil, vendar je jezno zaklical:

„Obadva mi bosta to še drago poplačala!“

„Zgrabi ga!“ je ukazal nadgozdar in teptal jezno z nogo.

Takoj je zgrabil Ludevit tujca in ga vrgel doli po stopnjicah. Kakor blisk jo je pobrisal komisar iz graščine. Zunaj pa je stiskal pesti in obljubil nadgozdarju maščevanje.

Na dvorišču je stal Slavko v zeleni lovski obleki in vprašlal Ludevita:

„Zakaj si pa vrgel tega moža ven? Kaj ti je pa storil?“

„Razžalil je gospoda stotnika.“

Tedaj je zgrabila dečka jeza in dejal je:

„Vrag naj ga vzame! Takoj grem po svojo puško in mu zasmodim za petami! Kdor razžali gospoda stotnika, ga takoj ustrelim!“

Lovec se je zadovoljno nasmejal, kajti bil je vesel, da je Krekov Slavko tako pogumen dečko.

„Stoj!“ je rekel, ko je hotel iti Slavko res po puško. „Na ljudi ne smeš kar tako tja vendan streljati. Veš kaj, vem pa za živalico, katero smeš ustreliti.“

„Živalico? Katero pa?“

„Lisico.“

„Lisico?“ je zaklical deček vesel. „Kje pa tiči ta pára?“

„Tam v bukovem gozdu. Včeraj sem jo zasledil, in danes grem nánjo z lovskimi psi.“

„Ali smem iti s teboj?“

„Seveda, če dovolijo tvoja mati.“

„Takoj grem vprašat.“

Hitel je k materi, ki je ravno trosila perutnini žito in koruzo. Krekova žena je bila čedne, prikupljive postave, in vsa žival se je gnetila okoli nje. Slavko je skočil v sredo med kokoši in golobe, da so zbežali na vse strani.

„Mamica, Mamica, ustreliti ga hočem!“ je zaklical veselo.

„Koga pa, ti mali divjak?“ ga je vprašala mati in se nasmejala.

„Lisico, ki nam krade kokoši.“

„Kje pa je?“

„Tam v bukovem gozdu. Ludevit jo je zasledil in gre sedaj na lov. Ali smem iti z njim?“

„Seveda, ker je Ludevit zraven.“

Slavko se je malo namuzal, potem pa odgovoril s ponosnim glasom:

„O, saj Ludevita pravzaprav niti ne rabim. Lisico pa vendar lahko sam ustrelim!“

Nato je šel v hišo, a kmalu je prišel zopet ven z malo dvocevko čez rameni, katero mu je kupil nadgozdar za rojstni dan. Slavko je bil star komaj pet let, a streljati je znal kakor malokdo.

„Sedaj grem, mamica,“ je rekel.

„Pa saj ne zopet v vodo, kakor včeraj.“

„Zakaj pa ne?“

„Ker je sedaj po zimi ribnjak zmrznjen. Pod ledom se saj ne boš kopal!“

„Vedno si mi rekla, da se moram kopati v mrzli vodi. Ludevit mi je rekel, da postane človek zdrav in močan, če se kopa tudi po zimi. Če se sedaj ne naučim plavati, pa po leti ne bom znal.“

„Pa prehladiš se lahko in umreš, moj otrok. Tvoja mati se bo pa potem jokala.“

Tedaj je objel svoje mater in dejal:

„Ne bo se ti treba jokati, mamica, saj pe grem v vodo. Gotovo ne!“

Poljubila ga je in potem je ponosno odšel, kakor kak knez. Ludevit in nekaj drugih lovcev so ga že čakali.

Šli so v gost gozd. Slavko je izpraševal vse natančno, in izpraševanja ni bilo ne konca ne kraja.

Bilo je jasno, mrzlo zimsko jutro. Sneg je ležal na okrog čevelj visoko.

Kmalu so dobili sled.

Ko so prišli do stare bukve, so se najprvo prepričali, da lisica ni šla še ven. Kakor se je razvidelo po sledu, je bila jedna sama lisica, ki se je nastanila tu čez zimo.

Zamašili so vse stranske luknje in pustili odprto samo največjo. Potem so spustili pse. Takoj so izginili pod zemljo. Lovci pa so nastavili puške. Slavko je stal tik pri luknji.

„Glejte, da ne ustreli kdo kakega psa!“ je svaril Ludevit. „Žalostno bi bilo tukajle.“

Imel je namreč navado, da je rekel ob vsaki priliki „tukajle“, in navadno takrat, kadar je bilo najmanj na mestu.

Slavko se je poredno nasmejal in odgovoril:

„Tak strel pa že vam prepustim!“

Pod zemljo so slišali tulenje psov. Lisica je bila torej v jami. Slišalo se je, da se hrabro brani.

Kar zalajajo psi glasno pod zemljo. Lisica se je morala udati in pobegniti.

„Le pazi, Slavko, sedaj pride!“ je rekel Ludevit in nameril v luknjo.

Slavko je še vedno mirno čakal. Slišal je natančno, kje da se trgajo. Lisica je vgriznila jednega psa, ki je hudo zacvilil, in naenkrat šine nekaj temnega iz luknje.

„Lisica!“ je zaklical Ludevit in vstrelil. Žival se je zgrudila mrtva na tla.

Skoraj ob istem času je vstrelil tudi Slavko, a v nasprotno smer.

„Jo že imam!“ je vzkliknil Ludevit in skočil k živali, ki jo je ustrelil, a takoj je ves prestrašen zaklel:

„Grom in strela, kaj pa je to?“

„Valdina!“ je odgovoril jeden izmed gozdarskih hlapcev.

„Za Boga milega, Valdina je! Torej sem ustrelil Valdino tukajle. Več kot smolo imam! Da se mi kaj tacega pripeti tukajle. Kako more vendar priti pes preje ven kakor lisica?“

„Ker ga je lisica ugriznila!“ je odgovoril Slavko.

„Molči, pritlikavec!“ se je jezil Ludevit.

„Pritlikavec?“ je rekel Slavko. „Oho! Poglej vendar malo za onile grm!“

Vsi so pogledali tja.

„Lisica! Pri moji veri, lisica!“ je zaklical Ludevit.

„Ali sem pritlikavec?“ je vprašal dečko.

„Ti? Ti da bi jo bil ustrelil?“

„Kdo pa?“

„Pojdi, pojdi! Gotovo je bil France ali pa Nace tukajle.“

Deček ni odgovoril.

„Jaz je nisem ustrelil,“ je dejal France.

„Jaz tudi ne,“ je rekel Nace.

„Grom in strela, ti imaš pa živega vraga v telesu!“ je zaklical tedaj Ludevit. Sram ga je bilo pred dečkom.

„Kako, da je ušla lisica pri oni stranski luknji in ne pri glavni?“

„Ker je bila slabo zamašena,“ je dejal Slavko.

„Prokleta stvar, tukajle!“ se je jezil lovec.

Nato so spodili pse, ki so se ruvali okoli lisice, proč in si ogledali lepega starega lisjaka.

„Po krogli spoznam, da si ga ti ustrelil, dečko,“ je priznal Ludevit. „Kot petleten dečko ustreliš lisico, jaz kot star lovec pa psa. Bog mi bodi milostljiv, kaj poreče gospod stotnik, ker sem vstrelil Valdino. Pojdi sem, okrasili ti bomo za čast klobuk z zelenjem!“

Deček pa je stopil par korakov nazaj in dejal jezno:

„Ne maram zelenja.“

„Zakaj ne?“

„Saj si mi vedno pravil, da je zelenje za klobukom čast za lovca.“

„Saj je tudi, tukajle!“

„Okrasiti se sme pa samo, kdor ima kaj časti.“

„Tristo vragov, ne razumem te. Upam, da imaš vsaj kaj časti, dečko. Ali morda ne?“

„Ali ima tak človek kaj časti, katerega sme vsakdo razžaliti?“

„Te je li morda kdo razžalil?“ je vprašal Ludevit začudeno.

„Je me.“

„Kdo pa tukajle?“

„Ti si me. Pa to ne gre kar tako!“

„S čem sem te pa razžalil?“

„Ali mi morda nisi rekel pritlikavec, he? Ti si pač sam tak, kakor kakšen pritlikavec.“

Ludevit je bil resen. Častnen Slavkotov nastop ga je ganil. Odkril se je in pomolil dečku roko, rekoč:

„Vrl dečko si, Slavko! Odkrijem se ti. Odpusti mi, ker sem te nazval pritlikavca.“

Dečkov obraz se je zjasnil, segel je Ludevitu v roko in rekel:

„Odpuščam ti. Pojdi sem in poljubi me, saj te mam rad! Sedaj mi pa že smeš okrasiti klobuk z zelenjem.“

Okrasili so mu klobuk, in Slavko se je ponosno pokril.

„Sedaj pa še nekaj!“ je dejal.

„Kaj pa?“

„Lisjak je moj; nesel ga bom sam domov.“

„Oho, saj si premajhen in prešibak!“

„Kaj pa še! Nihče drugi ga ne sme nesti! Ali ste me razumeli?“

Prijel je lisjaka za zadnje noge in ga vzdignil, češ, poglejte me, da nisem prešibak.

„Naj pa bo, ker ti zaslužil to čast,“ je rekel Ludevit. „Če bo pretežko, ti bomo pa pomagali.“

„Tega pa ne! Sam grem domov in bom rajše počival med potjo!“

„Hm,“ je godrnjal Ludevit. „Pa pojdi sam, če hočeš že povsej sili, mi gremo pa še na pristavo.“

Nato je zvezal lisjaku vse štiri noge skupaj, in ga naložil Slavkotu na rameni, rekoč:

„Sedaj pa le pojdi ponosno domov. Prvi lisjak je, ki si ga ustrelil, in upam, da je moja zadnja neumnost, ker sem vstrelil Valdino.“

Vzel je mrtvega psa in odšel s svojima tovarišema, deček pa je gledal nekaj časa za njimi, se potem obrnil in odkorakal z lisjakom proti domu.

Kmalu mu je začel kapati pot s čela na lice. Sredi poti pa se je moral odpočiti. Potem je šel zopet dalje.

Bil je že blizu doma, ko sreča tujca, ki je bil močne postave, in oblečen v dolgo potovalno suknjo. Slavko se je ustavil, pogledal tujcu strogo v obraz in dejal:

„Stoj! Kaj iščeš tu?“

Ker je šel večkrat z Ludevitom, je videl, da ustavi ta vsacega tujca. Danes je bil sam, ustrelil je lisjaka, in zato si je mislil, da ima isto pravico kakor Ludevit.

Tujec ga je začudeno pogledal, se potem prijazno nasmejal in odgovoril:

„Šment, kako si me ustrašil. Saj nastopaš, kakor ga bi bil gospod nadgozdar!“

Deček si je poravnal lisjaka v pravo ležo in je potem odgovoril:

„Kaj mi pa manjka?“

„Oho!“

„Moje besede veljajo ravno tako, kakor da bi jih bil gospod nadgozdar sam izgovoril. Kaj iščeš tu?“

Tujec se je še bolj začudeno nasmejal in odgovoril:

„Na Bršljanovo grem. Ali je še daleč?“

„Ne, takoj tamle za smrekami je graščina. Pokažem ti pot.“

„Dobro. Ali naj ti pomagam lisjaka nesti?“

„Kaj pa še! Bog obvaruj!“ je odgovoril Slavko in odkimal.

„Saj je vendar težak!“

„Zame ne!“

„Vidim, da si močan. Koliko si pa star? Osem let?“

„Osem? Kaj pa še! Pet!“

„Pet?“ se je začudil tujec in pogledal dečka. „Skoraj nemogoče se mi zdi!“

„Misliš, da se lažem!“ je vprašal Slavko.

„Nikakor. Pa saj imaš res puško!“

„Seveda!“ je odgovoril deček ponosno. „Oglej si jo malo natančnejše. Tu jo imaš; pa glej da je ne sprožiš, ker je nabasana!“

Tujec je vzel puško v roke in se začudil.

„Oh, saj je prava, resnična puška, navlašč zate narejena!“

„Seveda! Mislil si morda, da je samo igrača?“

„Kajpada.“

„No, no, ali si neumen. S puško za igračo vendar ne morem ustreliti lisjaka!“

„Pa ga saj nisi ti ustrelil!?“

„Kdo pa drugi!“

„Ti — — ti?“ je vprašal tujec skrajno začuden.

„Seveda! Morda misliš, da bi vlačil lisjaka domov če bi ga ne bil vstrelil sam?“

„Za vraga, vrl dečko si!“

Slavko je prijazno prikimal; dopadalo se mu je, da ga je pohvalil; tujec se mu je prikupil, zato ga je vprašal:

„Pa saj ostaneš nekaj časa na Bršljanovem?“

„Mogoče.“

„Boš pa šel potem enkrat z menoj; pokazal ti bom kako se ustreli lisjak.“

„Hvala lepa, mali mož!“ je dejal tujec. „Ti bom pa takrat kaj novega povedal, na primer kaj o lovu na medvede, leve, bivole, tigre in slone.“

Deček se je začudil in vprašal.

„Ali si bil že na lovu na tako zverjad?“

„Že.“

„Hm, postave si že prave!“ je dejal Slavko in ga pogledal strokovnjaško. „Poznam nekoga, ki je bil tudi že na takih lovih.“

„Koga pa?“

„Gospoda doktorja Strnada.“

„Ali ga poznaš?“

„Poznam. Videl ga še nisem, pač pa sem že videl kože onih levov in medvedov, ki jih je on ustretil. Moja ljuba gospa Strnadova jih ima v svojem stanovanju. Pravila mi je že mnogokrat o svojem sinu. Jaz hočem tudi postati tako slaven lovec kakor doktor Strnad.“

„Misliš? Saj se mi zdiš pripraven dečko za kaj tacega.“

„Le počakaj, da bom enkrat tolik kakor ti. Jahati in streljati že znam, in Ludevit me uči tudi telovaditi in sabljati, kadar bo gorkejše se naučim tudi plavati. Če pa hočeš videti gospo Strnadovo, ti jo pa takoj pokažem.“

„Kje?“ je vprašal tujec.

„Ali vidiš tamle graščino?“

„Vidim.“

„In ona velika okna pri vrtu?“

„Vidim.“

„Tam je zimski vrt. Ali vidiš tam notri dve dami?“

„Vidim.“

„To je gospa Strnadova in gospodična Vida Strnadova. Šopek vežeti, katerega dobi gospod stotnik vsak dan.“

Tujec je od veselja zarudel; zrl je neprenehoma na oni dve dami in vprašal:

„Ali ni nikjer vrat pri vrtni ograji?“

„So. A ker si tujec, moraš iti pravzaprav skozi glavna vrata.“

„Pa saj hočem iti h gospej Strnadovi!“

„Tedaj se moraš preje javiti!“

„Saj me že pozna!“

„Dobro?“

„Zelo dobro!“

„Hm, potem je to vse kaj druzega! Ker se mi dopadeš, ti bom pa pokazal vratca.“

„Tako! Dopadam se ti!“

„Da,“ je odgovoril Slavko odkritosrčno.

„In ti meni tudi. Kako ti je pa ime?“

„Slavko.“

„O, Krekov Slavko?“

„Tako je. Kakó, moje ime poznaš?“

„Zelo dobro. Tvoj oče je krmar na holandski ladiji „Jefrovi Mitji“?“

„Res, tudi to veš!“

„Gospa Strnadova mi je pisala. Pojdi hitro! Kje so pa vratca?“

„Tukajle na desno!“

Tujec je hitel skozi vratca proti zimskemu vrtu. Rastlinjak ni bil zaklenjen, in tujec je vstopil.

Sredi visokih palm, čvetečih citron in drugih rastlin sta sedeli gospa Strnadova in njena hči ter vezali šopek cvetlic. Bili sti fine, vitke postave, in poznalo se jima je na obrazu, da sti zelo fino izobraženi.

Ko so se odprla vrata, se je ozrla gospa Strnadova, in ko je zagledala krepkega, ponosnega tujca je vprašala:

„Gospod, kaj pa iščete — —“

„Mati!“ je zaklical tujec, jo objel in prisrčno poljubil.

Vsa presenečena in veselo prestrašena ni vedela, kaj naj stori, vendar je hitro vzkliknila:

„Janko! Ali je resnica? Moj sin! O, kako si me iznenadil!“

Strnad jo je pritisnil z desnico na svoje srce in razprostrl levico, rekoč:

„Vida, moja sestra, pridi bližje!“

„Moj brat!“ se je radostila deklica. „Ravno sva se pogovarjali o tebi. Kako veselje in kaka sreča! Mislile sve, da si daleč na Španskem!“

„Pisal nisem, ker sem vaju hotel iznenaditi.“

Objeli sti ga in poljubovali na usta in lice. — —

Medtem je šel Slavko z lisjakom dalje, in ko je prišel skozi glavna vrata na graščinsko dvorišče, ga je srečal konjski hlapec in ga vprašal:

„O, ali ga imate?“

„To se pravi, imam ga!“ je odgovoril deček ponosno in samozavestno.

„Saj vendar vidim, da ga imaš. Kdo ga je pa ustrelil?“

„Kravja dekla!“ je odgovoril Slavko in korakal dalje.

Ko je prišel po stopnjicah pred nadgozdarjeva vrata, je potrkal.

„Naprej!“ je zagodrnjal stotnik jezno.

Nadgozdar je bil še vedno tako slabe volje, kakor preje, ko je ukazal cesarsko — kraljevega policijskega komisarja ven oreči.

Slavko je po vojaško pozdravil in dejal:

„Tule ga imate, gospod stotnik!“

Nadgozdarjevo čelo se je takoj zazjasnilo. Vstal je, stopil bližje in rekel:

„Star samec je! Stara zvita duša! To so imeli z njim precej opraviti.“

„Da, so imeli opraviti!“ je pritrdil Slavko in se nasmejal.

„Kaj pa imaš, da si besede tako povdarjal?“

„Imate prav, precej so imeli opraviti z njim, jaz pa prav malo.“

„Ti pa prav malo! Tristo vragov! Dečko, mislim, da je precej težak!“

„O, gospod stotnik, prav lahko ga je bilo nesti in ustreliti.“

„Torej si ga sam iz gozda v graščino prinesel, dečko?“

„Vrag naj jih vzame te postopače in lenuhe. Dečku obesijo tako težo na hrbet, sami pa capljajo poleg!“ se je jezil Podgornik. „Jim bom že pokazal, da jim bo vse minilo!“

Tedaj je stopil Slavko korak naprej in dejal:

„Ne boš jim ne!“

„Ne? Oho! Kdo mi bo pa branil?“

„Jaz.“

„Ti! Ravno pravi si! Radoveden sem kako boš to napravil?“

„Saj sem jih sam prisilil, da so mi pustili lisjaka domov nesti.“

„Prisilil? Kaj pa še! Koga neki bo tak palček prisilil!“

„Oho, gospod stotnik, palček pa nisem! Saj je Ludevit tudi rekel, da imam pravico nesti lisjaka domov.“

„Pravico? Pravico ima samo, kdor ga je ustrelil.“

„Saj sem ga!“

„Ti — — —?“ je vprašal nadgozdar začudeno.

„Jaz, ja; ravno skozi glavo sem ga.“

„Tristo vragov! Kaj tacega bi ti pa ne bil prisodil. Pokaži lisjaka!“

Snel ga je dečku s hrbta in si ogledal rano.

„Res je!“ je zaklical. „S svojo mal puško si ga počil. Ravno v glavo! Slavko, vrl dečko si. Daj mi poljub!“

Objel je dečka in ga prisrčno poljubil. Slavkotu je bilo všeč, da ga ima gospod stotnik rad, pa saj tudi zasluži. Takoj je uporabil priliko in vprašal:

„Gospod stotnik, torej si z menoj zadovoljen?“

„Popolnoma, dečko!“

„Pa mi daj oni mali, lepi revolver, ki si mi ga obljubil. S puško že znam streljati, naučil bi se še rad z revolverjem.“

„Vražji dečko, naj pa bo!“

Nadgozdar je odklenil omaro in vzel ven lepo usnjato škatljico.

„Tu ga imaš! Lep in fin je, in s srebrom okovan. Tu imaš tudi še dve škatljici patronov. Naj ti Ludevit pokaže, kako se strelja z njim.“

Slavko je tedaj prijel nadgozdarja za ušesa in mu dal par poljubov na brke.

„Tu imaš plačilo, gospod stotnik. Hvala lepa!“

„Če hočeš, ti dam pa še kaj,“ je rekel stotnik ginjen. „Želi si še kaj!“

Deček je malo pomislil, potem, pa odločno dejal:

„Dobro, že vem kaj.“

„Kaj pa?“

„Ali mi boš pa tudi dal?“

„Bom, če tebi in komur drugemu ne škoduje.“

„Daj mi častno besedo!“

„Grom in strela, kako si resen! Pa saj ni kaj hudega?“

„Nikakor, samo nekaj moraš odpustiti.“

„Oh, hm! Dobro serce imaš, dečko. Kaj pa je?“

„Daj mi častno besedo, potem ti pa povem!“

„Zvita glavica si! Ali komu škoduje, če odpustim?“

„Nikomur.“

„Dobro, dam ti torej častno besedo. Sedaj pa le hitro povej!“

„Gospod stotnik, nikar ne ozmerjaj Ludevita, ker je tako slabo streljal!“

Nadgozdar je nagubančil čelo.

„Slabo je streljal? Ne verjamem. Saj vendar dobro strelja.“

„In vendar je imel smolo. Saj je sam rekel, da ima smolo.“

„Hm! Kaj pa je ustrelil?“

„Psa.“

„Psa!“ je zaklical nadgozdar. „Vse ti verjamem, tega pa ne!“

„Psa je ustrelil, psa,“ je ponovil deček. „Valdino namreč!“

„Valdino? Namesto lisjaka?“

„Tako je.“

„Sveta Mati Božja — —! Ali res? Ali je to mogoče? Dečko, pa se saj ne šališ z menoj!“

„Nikakor, gospod stotnik. Torej ali ga ne boš ozmerjal?“

Nadgozdar je korakal jezno po sobi semtertja in klel; a kmalu se je zopet pomiril in dejal:

„Dečko, ujel si me. Na led si rne spravil, na led! O, kako jih zasluži ta prešmentani Ludevit, pa prevaril si me, obljubil sem ti. Ne bom ga ozmerjal! Ti pa glej, da vzameš svojega lisjaka, in da se mi hitro pobereš iz sobe. Nikoli več mi ne pridi pred moje oči! Kaj rabim tacega dečka, ki me opehari najprvo za revolver, potem me pa še prevari. Le pojdi hitro ven!“

Slavko je vtaknil počasi revolver v svoj žep, si obesil lisjaka in puško na rameni, in dejal hladnokrvno:

„Morda misliš, gospod stotnik, da se tekaj bojim! Saj te poznam!“

„Kaj me poznaš?“ je zarenčal Podgornik. „Potem pa tudi veš, da sva midva končala, popolnoma končala. Zvit si in priliznjen kakor kača!“

„O, tega pa ne! Razgrajati že znaš dobro, pa bojim se te prav nič, kajti vem da — —“

„Kaj pa veš?“

„Da me imaš rad.“

Nadgozdar se ni mogel več vzdrževati. Objel je dečka in ga zopet poljubil.

„Prav imaš,“ je dejal. „Glej, da hitro greš, drugače me obereš še za kaj!“

Odprl je vrata in opazil zunaj gospico Vido Strnadovo, ki je ravno hotela potrkati.

„O, gospica Vida?“ je vprašal. „Vstopite, prosim! Kaj pa imate lepega?“

„Najprvo Vam izročam šopek, potem imam pa neko prošnjo, gospod stotnik!“

„Hvala lepa! Kako prošnjo pa? Saj veste da Vam ničesar ne odrečem. Kaj pa imate? Tako veselega obraza ste, kakor bi Vas obsijálo nebeško solnce!“

„Saj me je tudi, moj dragi gospod stotnik. Ravno to je vzrok moje prošnje.“

„Torej prosite že vendar enkrat!“

„Prosim dovolite materi, da Vam predstavi mojega brata!“

„Vašega brata; gospoda doktorja Strnada?“ je vprašal začuden.

„Da, njega!“

„Ali ni več na Španskem?“

„Ne. Ravnokar je prišel.“

„Tristo vragov, saj se vjema,“ je dejal počasi in malo pomislil.

„Kaj?“ je vprašala Vida. „Ali že veste, da —“

„Nič ne vem, nič,“ je rekel hitro. „Prosim, le naj pride. Zelo rad bi ga poznal.“

„Mati pride kmalu; šla sem samo naprej, da jo naznanim. Oh, saj že trka. Ali smem odpreti, gospod stotnik?“

„Seveda, seveda!“

Odprla je, in Strnad in njegova mati sta vstopila.

Nadgozdar se je začudil.

„Kaj?“ je vprašal, „ta gospod je doktor Strnad, Vaš sin, gospa Strnadova?“

Gospa Strnadova je na lahko zarudela, in Strnad je hitro odgovoril namesto nje:

„Tako je, gospod stotnik. Pred desetimi minutami sem prišel in ne morem si kaj, da bi se Vam ne zahvalil za vse dobrote in naklonjenost, ki ste jo skaznli moji materi in sestri.“

Nadgozdar je še vedno zrl začudeno v zdravnika in odgovoril:

„Kaj pa še! Jaz se moram zahvaliti gospej Strnadovi. Vedno se trudi in upliva blagodejno náme na starega, čmernega samca. Sicer smo pa sorodniki, nikar si ne delajmo priklonov. Prosim, vsedite se, in oprostite, da Vas sprejmem popolnoma nepripravljen. Mislil sem, da ste čisto drugačni.“

„Kakšen pa, če smem vprašati?“ je rekel Strnad in se vsedel med materjo in sestro.

„Mislil sem, da ste majhen in šibak mož, bistroumnega obraza, z zlatimi očali, sedaj pa — —“

Nadgozdar je prenehal in ni našel pravih besedi, zato mu je pomagal Strnad:

„Sedaj pa zagledate takega velikana brez očal in bistroumnega — —“

„Stojte, stojte, tako nisem mislil!“ se je branil Podgornik. „Gre se samo za velikost. Nisem mislil, da je sin majhne, šibke gospe Strnadove, tak velikan. Ker vidim, da ste močni, in gotovo ne omedlite tako hitro, Vam povem, da sem dobil že danes zjutraj poročilo, da pridete sem.“

„Oh!“

„Da, danes zjutraj.“

„Kdo vam je pa naznanil.“

„Cesarska-kraljeva policija.“

„Policija?“ je vprašal Strnad boječe. „Kaj pa ima policija z menoj opraviti?“

„Prišel je celo cesarsko-kraljevi policijski komisar sam in vprašal, če ne stanuje pri meni neki doktor Strnad.“

Strnad je prikimal in potem dejal:

„Slutil sem.“

„Res?“ je vprašal Podgornik. „Policija ima torej vzrok, da izprašuje o Vas?“

Strnad se je nasmejal in odgovoril:

„Ali je gospod komisar morda povedal kak vzrok?“

„Je, in sicer še več.“

„Katere pa?“

„Dejal je, da Vas zasleduje policija iz Španskega zaradi poskušenega umora, tatvine, ker ste v zvezi z roparji in tako dalje ...“

„Gospod Bog, kako sem se prestrašila!“ je zaklicala sestra.

„To je nemogoče!“ je dejala mati. „Ali veš, zakaj da te zasledujejo?“

„Vem, draga mati,“ je odgovoril Strnad. „A dovoli mi, da vprašam preje še gospoda nadgozdarja, kaj da je odgovoril komisarju.“

„Dal sem mu zelo odločen odgovor, vrgel sem ga namreč ven.“

„Res?“

„Res. Nisem se namreč mogel sprijazniti z mislijo, da bi bil doktor Strnad, o katerem sem že toliko slavnega slišal in bral, član roparske družbe; sedaj Vas vidim in prepričan sem, da sem imel prav. Sicer se je pa komisar zelo neuljudno vedel in me pozabil celo pozdraviti, zato ga je vrgel Ludevit — pa tristo vragov, danes je imel pasjo smolo — pri vratih ven in doli po stopnjicah.“

Tedaj mu je podal Strnad roko in dejal:

„Hvala lepa, gospod stotnik! Prav ste storili. Nisem še imel časa, da bi govoril z materjo in sestro o tej zadevi. Zato bom pa povedal sedaj vsem trem, kako da je bilo. Ali imate morda kake četrt urice časa?“

„Deset ali pa sto, gospod doktor! Le govorite, prosim!“

„Vsi moji doživljaji so dolg roman. Poslušajte: skoraj gotovo se oženim s hčerjo nekega španskega grofa.“

„Grom in strela!“ je zaklical stotnik.

„Janko!“ je vzkliknila mati.

„Nikar se ne šali!“ je rekla sestra.

„Poslušajte!“ je prosil Strnad. „Seznanil sem se v Parizu z damo, s krasotico, katero je oboževal ves Paris — —“

„S to damo se oženite?“ je vprašal Podgornik.

„Da, s to. Zvedel sem, da je grofica, in da bo imela več milijonov premoženja. Občudoval sem njeno kraljevo lepoto, njeno fino izobrazbo in blago srce, a upal se nisem, razodeti ji svoje ljubezni, ker sem bil ubog zdravnik. Vendar sva se sešla, in si nekega dne povedala, da je najina ljubezen brez upanja, ker se mora ona ozirati na svoj grofovski stan!“

„Seveda!“ je rekel stotnik. „Katero ljubim, vzamem za ženo, pa je!“

Strnad je nadaljeval, ne da bi bil odgovoril nadgozdarju.

„Odpotovala je. Čez dolgo časa mi je pisala, da naj pridem na Špansko ozdravit njenega bolnega očeta. Bil je slep in imel kamen v mehurju. Odpotoval sem, prišel v Rodrigando in videl, da zdravijo bolnega grofa zdravniki, ki mu strežejo po življenju, ker so bili podkupljeni.“

„Vrag naj jih vzame!“ je zaklical stotnik.

„Saj sem jih tudi spodil k vragu,“ je dejal Strnad.

„Ali ste ozdravili potem grofa?“

„Sem. Operiral sem kamen in oko; grof je ozdravel.“

„Stvar je torej pri kraju. Grrofu ste rešili življenje in mu podarili luč oči, in zato ne more biti drugače, kakor da dobite njegovo hčer za ženo!“

„Grof bi mi jo bil tudi gotovo dal; a ni mogel. Poslušajte nadalje!“

Strnad je nato nadaljeval svoje pripovedovanje. Vsi so ga mirno poslušali. Slednjič se pa stotnik vendarle ni mogel več vzdrževati, skočil je s svojega sedeža, korakal po sobi semtertja in klical:

„Vragovi! Cela prokleta gadja zalega! O, če bi bili tu, da bi le bili! Razmesaril bi jih na drobne kosce. Torej ste srečno ušli čez mejo?“

„Sem. Sel sem od tam najprvo hitro v Pariz, se pritožil pri avstrijskem poslaniku in ga prosil pomoči.“

„Ali je to storil?“

„Je. Bil je tudi prisoten, ko sem predstavil grofico največjim strokovnjakom za umobolne. Svetoval mi je tudi, kaj naj storim, da me ne bodo v Avstriji zasledovali, in kako naj obvarujem grofičino dedščino.“

„In grofica? Kje pa je? Ali je še bolna? Govorite, gospod doktor!“

„Ko sem prišel čez avstrijsko mejo, sem storil najprvo, kar mi je nasvetoval avstrijski poslanik v Parizu. Naznanil sem na Špansko vse zločine. Na Dunaju sem govoril z jednim izmed najslavnejših juristov, in ta mi je zatrjeval, da dobi grofica takoj svojo dedščino, kakor hitro ozdravi. Potem sem potoval v Ljubljano, kjer sem jo pustil v nekem hotelu, in šel iskat najprvo svojo mater in sestro.“

„V Ljubljani je?“ je vprašal stotnik ves navdušen. „Grom in strela, zakaj pa v Ljubljani? Ali nimam morda srca, ali pa dovolj sob in kak grižljej kruha zánjo, he? Če ne greste takoj v Ljubljano in jo ne pripripeljete na Bršljanovo, grem pa sam v mesto in se oženim z bogato grofico; verujte mi! Ali ima kaj prtljage?“

„Ima.“

„Mnogo? Ali gre vse na en voz?“

„Mislim, da gre.“

Tedaj je odprl stotnik okno in zaklical na dvorišče:

„Jernej, zapreži dve kočiji in en tovorni voz! V četrt ure gremo v Ljubljano!“

„Gospod stotnik,“ je dejal Strnad, „odkritosrčno moram — — —“

„Cigumigu, kaj pa še!“ mu je segel nadgozdar v besedo. „Tu sem jaz gospod! Le hitro se zgovoriva; ali ste se že odločili, kam da spravite grofico?“

„Ali je moja graščina dovolj dobra za Vas ali ne?“

„Da bi ne bila dovolj dobra, za to se ne gre; mislil sem samo — — —“

„Tako! Kaj ste mislili, he?“

„Da bi Vas nadlegovali in — —“

„Nadlegovali? Le mirujte s svojim „nadlegovanjem“. Še danes se preselite na Bršljanovo, pa je! Vi, grofica, Alimpo in njegova žena Elvira so štiri osebe — to je jeden voz; jaz, gospa in gospodična Strnadova smo tri osebe — to je drugi voz; prostor imamo vsi, in gremo zato z Vami. Pa naj bo konec besedij! Sobe za tujce so vedno pripravljene. Kar bi bilo še treba, bomo pa že še preskrbeli, medtem ko bo Jernej napregel. Sedaj pa gospa Strnadova poskrbite najprvo, da dobi gospod doktor in bratranec kaj za prigrizniti. Pojdite, ne rabim Vas več! Napravljen sem v svojo delavsko suknjo, zato se moram prebleči. Vidite gospod bratranec, da dobro mislim, in da ne delam veliko ceremonij; mislim, da storite i Vi isto, potem bova pa že dobra prijatelja!“

Kmalu potem sta oddrdrali dve elegantni kočiji proti mestu, za njima pa prazen tovorni voz. Dirjali so proti Ljubljani in se ustavili pred hotelom „Pri slonu“. Privrelo je vse polno natakarjev in postrežnikov pred vrata; videlo se je kak utis je storil doktor Strnad nanje, akoravno se je mudil v hotelu šele komaj dobro uro. Izstopili so iz kočij in šli v sobe kjer je stanoval doktor Strnad. V prvi sobi sta bila kastelan in njegova žena.

„Oh, to je mosjé Alimpo in njegova dobra Elvira?“ je vprašal nadgozdar, ko je zagledal zakonski parček.

Kastelan je slišal svoje in svoje žene ime, in sklepal iz tega, da govoré o njem; zato se je globoko priklonil in dejal:

„Mira! Yo soi Juan Alimpo é esta ma buena Elvira — glej, jaz sem Ivan Alimpo, in to je moja dobra Elvira!“

„Oh, za vraga, da ne znam nobene španske besedice,“ je rekel stotnik. „Na to še niti mislil nisem!“

„Morda znate malo francoskega?“ je vprašal Strnad.

„Za silo!“

„Potem se bodete pa že lahko malo pomenili s tema dvema. Oba znata za silo francosko. Vendar prosim, vstopite!“

Odprl je vrata v sosednjo sobo, in ko so zagledali grofico so bili vsi ginjeni.

Pred zofo je klečala Silva, imela sklenjene svoje bele, nežne roke in na tihem molila. Njeno bledo, velo lice je bilo nadnaravno krasno. Videlo se ji je na obrazu, kak angelj da je bila, ko je bila še zdrava.

„Kako lepo!“ je šepetal stotnik ves zamaknjen. „Vse te proklete vragove bi žive zazkosal! Pri meni bo živela kakor v nebesih.“

„O, moj Bog,“ je dejala gospa Strnadova, in solze so ji zalile obraz. „Ubogo, revno dete! Prosimo Boga, da ji pomaga!“

Vida je molčala. Pokleknila je k zofi, objela Silvo in se jokala.

Tudi mati je stopila bližje. Vzravnali so bolnico in jo posadili na zofo; a takoj je zdrknila zopet na tla in molila venomer.

„Ali še niste poskusili ono zdravilo?“ je vprašal stotnik.

„Še ne.“

„Zakaj?“

„Ker nisem imel niti v Parizu niti na Dunaju časa ni potrebne postrežbe.“

„Mislite, da ji bo pomagalo?“

„Upam, akoravno je strup že v njenem celem telesu. Takoj jutri jo začnem zdraviti.“

„Ali veste, zakaj da se tako veselim, doktor?“

„Torej?“

„Ker ste zdravilo dobili ravno od tega vražjega Korteja. Pretrpeti je moral peklenske muke in bolečine.“

„Hujših muk in bolečin sploh ni na svetu kakor če se človeka dolgo segečka. Teh trenutkov ne bo pohabil nikoli. Mislim, da moramo že iti, gospod stotnik, kajne!?“

„Seveda. Vi, grofica, Vaša mati in sestra se vsedete v en voz, jaz bom pa poskusil z Alimpom in Elviro francosko govoriti. Pojdimo!“

Prtljago so naložili na tovorni voz.

Strnad je plačal in potem so se odpeljali.

Ko so se peljali po neki glavni cesti, je namignil stotnik kocijažu, do naj požene konje, da pride vštric prvega voza.

„Bratranec,“ je zaklical potem, „poglejte tja na desno na tlak!“

„Gledam.“

„Ali vidite onega gospoda v sivi suknji?“

„Ki ima dežnik pod pazduho?“

„Da.“

„Kdo pa je?“

„Cesarski-kraljevi policijski komisar.“

„Oh, tega si moram pa natančnejše ogledati!“

„Gotovo nas bo opazil, in stavil bi glavo, da pride kmalu zopet na Bršljanovo, kajti sklepal bo iz tega, da ste Vi oni doktor Strnad.“

Res se je mož ustavil, ko so se peljali mimo njega. Popravil si je očala, se hudobno nasmejal, in se celo obrnil za njimi. Potem je pa hitel naravnost proti sodniji.

Peljali so se naprej, ne da bi se brigali zanj, in dospeli kmalu na Bršljanovo, kjer so bile sobe že vse pripravljene, kajti gospa Strnadova je naročala Krekovi gospej, da naj tačas vse lepo uredi.

Zvečer so sedeli zopet vsi skupaj in se pogovarjali natančnejše o dogodkih na Španskem, kot jim je bilo mogoče prvič. Samo Alimpo in Elvira sta bila v grofičini predsobi, in pri njih je bil mali Slavko, kateremu sta se ta dva takoj prikupila. Učitelj z Bršljanovega ga je poučeval že dalje časa francosko in angleško. Zato se je Slavko veselil, da se je mogel pogovarjati z Alimpom in njegovo soprogo po francosko.

Ker so šli pozno spat, so drugo jutro malo zaležali. Gospod stotnik je vstal prvi in šel na dvorišče, kamor je Ludevit ravno prinesel močnik za pse.

„Eden — dva — štiri — šest — sedem — osem psov,“ je štel nadgozdar. „Saj eden manjka!“

Ludevit je stopil „v pozor“ kakor vojak.

„Gospod stotnik, — jaz — — jaz — — !“

„Torej kaj pa?“ je vprašal Podgornik strogo.

„Jaz — — jaz — — oh, eden manjka!“

„Saj to sam vidim! Kateri pa?“

„Valdina.“

„Kje pa je?“

„Ona je — hm, ona je — — mrtva.“

„Mrtva? Bodi pameten!“

„Mrtva je, mrtva, gospod stotnik.“

Mrzel pot je oblil Ludevitu vroče čelo.

„Mrtva? Grom in strela! Kako pa to? Saj je bila vendar zdrava!“

„Ona je — se je — —“

„Torej kaj se je? Ali se je morda prenajedla?“

„Da, prenajedla se je, gospod stotnik.“

„Saperlot! Česa se je pa prenajedla?“

Nadgozdar je nagubančil jezno svoje čelo, kajti mislil je, da ga bo Ludevit nalagal.

„— hm, — ene — — ene krogle, gospod stotnik,“ je dejal Ludevit.

„Tepec neumni! Pes saj ne žre krogel!“

„Ob, jéjheta — — oh, jéjheta! Gospod stotnik, jaz sem velik osel!“

„To že davno vem.“

„Da, velik osel in bik sem, mogoče še celo rinocerus. Krogla je bila namreč moja.“

„Tristo vragov, kdo te razume! Govori vendar razločneje!“

„Kar iz jezika mi noče, pa vendar mora! — — Ustrelil sem včeraj Valdino.“

„Tristo tavžent medvedov! Zakaj pa? Ali je morda nenadoma stekla?“

„O ne, ampak jaz sem bil stekel, imel sem pasjo steklino; zato sem streljal na psa namesto na lisjaka. Vrag naj me vzame, če vem kako se je moglo kaj tacega zgoditi!“

„A, tako je! Star lovec je ustrelil psa, petleten deček pa lisjaka!“

„Torej že veste, gospod stotnik? Prokleto smolo sem imel. Pri moji duši, da nisem druzega vreden, kakor da me spodite iz službe!“

„Saj bi te tudi bil, pa dal sem svojo častno besedo, da te ne bom ozmerjal.“

„Oh, komu pa, gospod stotnik?“

„Slavkotu.“

„Slavkotu? Oh, ta je pa res priden dečko tukajle! Tega pa ne bom nikoli pozabil!“

„Tudi upam, da ne. Rekel sem mu, da naj si česar poželi, pa mu bom dal, in prosil me je záte. Kje pa je Valdina?“

„Pokopal sem jo na vrtu, gospod stotnik; saj je tudi zaslužila, tukajle!“

Podgornik bi bil rad lovca še malo strašil, a pridrdrala je nanadoma kočija na dvorišče v kateri je sedel policijski komisar in trije žandarji.

Saj je Podgornik vedel, da pridejo. Obrnil se je, in ne da bi se zmenil zanje, je šel v svojo sobo.

Kmalu je prišel Ludevit in naznanil komisarja.

„Naj vstopi,“ je dejal nadgozdar. „Kje so pa žandarji?“

„Stražijo pri vbodih, gospod stotnik.“

„Oj! Lepo, lepo! Čakaj zunaj pred vratmi!“

Lovec je odšel in spustil komisarja noter.

„Dobro jutro, gospod nadgozdar!“ je pozdravil porogljivo.

„Dobro jutro,“ je odgovoril Podgornik prijazno. „Vidite koliko pomaga dober nauk! Lepo pozdraviti ste se že naučili. Le tako naprej, možiček!“

„Morda Vam dam danes jaz kak dober nauk!“

„Me bode jako veselilo! A če Vas tudi ubogam, to je pa vendar drugo vprašanje.“

„Prepričan sem, da me ubogate. Najprvo bi se Vas drznil vprašati, če me bodete danes res s psi z graščine pognali?“

„Gotovo, če nimate legitimacije!“

„Imam jo. Tukaj je, prosim, preberite jo!“

Potegnil je iz žepa zložen papir in ga pomolil stotniku.

„Oho, saj nisem Vaš sluga, možiček. Blagovolite to stvar sami odpreti.“

Policist je odprl, in nadgozdar je potem prebral.

„Dobro,“ je dejal nató. „Veljá, ker je od državnega pravdnika. Prosi me, da naj Vam ustrežem, kar me bodete vprašali.“

„Ali bodete?“

„Bom, dokler ne postanete preveč radovedni. Kaj pa hočete?“

„Ali je doktor Strnad tu?“

„Je.“

„Kedaj je prišel?“

„Včeraj. Saj ste ga videli.“

„Ali je prišel kdo z njim?“

„Da.“

„Kdo pa?“

„Hm, neki Alimpo.“

„Kdo še?“

„Neka Elvira.“

„Kdo še?“

„Neka Silva, ali Silvica, ali Silveta, ne vem natančno njenega imena.“

„Ali je prišla morda tudi kaka grofica?“

„Grofica? Grom in strela, ali je morda Elvira grofica? Saj je vendar predebela!“

„Saj morate vendar vedeti!“

„Pravzaprav že. Ali je morda Alimpo grofica? Govorili ste vendar o neki roparski družbi, potem je pa že mogoče, da je Alimpo kaka preblečena grofica, ki ima namen, da bi me vzela za moža in potem oropala. To bi bilo pa res grozno! Grom in strela!“

„Gospod nadgozdar, nikar se ne šalite z menoj,“ je dejal komisar strogo.

„Bodite brez skrbij možiček. Odkar vem, da ste cesarsko-kraljevi policijski komisar, imam grozen strah pred to prešmentano roparsko družbo.“

„Ali so imeli mnogo stvarij s seboj?“

„Da.“

„Kaj pa vse?“

„Za Boga svetega, saj nisem njihov služabnik, da bi se moral brigati za tako kramarijo. Sicer je zapisano da naj Vam ustrežem, a da bi me kar tako zaslišali, tega pa ne. Sicer bom pa na drug način naredil konec celi stvari — — Ludevit!“

Takoj je vstopil lovec in pogledal nadkomisarja skrajno osorno.

„Pojdi in prosi gospoda doktorja Strnada, da naj pride malo k meni. Reči mu, da je tu nek policaj, ki bi rad z njim govoril. Pa hitro naj pride!“

„Prosim gospod stotnik!“

Ko je odšel lovec, je dejal komisar strogo:

„Gospod nadgozdar, opozarjam Vas, da bodite z menoj uljudni!“

„Kaj mislite reči s tem?“

„Rekli ste mi policaj, a jaz sem vendar polijski komisar!“

„Hm, hm! Vsi ste policaji, od prvega do zadnjega, od policijskega ministra do ponočnega čuvaja. H kateri vrsti da Vi ravno spadate, me pa prav nič ne briga.“

„Vedno mi pravite „možiček“.“

„Samo iz prijaznosti, gospod cesarski-kraljevi policijski komisar. Ali naj Vas imenujem morda rajše ženičica? Tudi radi tega Vam pravim „možiček“, ker niste velikan. Pošten mož je drugače postave. Takoj vidite, kake na primer. Le poglejte!“

Vrata so se odprla in Strnad je vstopil. Nadgozdarja je prijazno pozdravil in mu stisnil roko, policaja je pa samo mrzlo pogledal.

„Poklicali ste me,“ je dejal.

„Da, ta „možiček“ hoče namreč z Vami govoriti.“

„Kdo pa je?“

Stotnik je hotel odgovoriti, a policist ga je prehitel:

„Cesarsko-kraljevi policijski komisar sem.“

„Ali imate legitimacijo?“

„Pokazal sem jo že gospodu nadgozdarju.“

„Ali je res komisar, bratranec?“

„Menda bo že,“ je odgovoril Podgornik zaničljivo.

„Kaj pa hočete gospod?“

„Vi ste doktor Strnad?“ je vpašal komisar.

„Gospod komisar, blagovolite ponoviti Vaše vprašenje, in sicer pravilno!“

Strnad je pogledal pri teli besedah tako ostro slokega možička, da se je takoj spomnil, s čim da se je pregrešil.

„Vi ste gospod doktor Strnad?“

„Sem.“

„In pridete iz Španskega?“

„Tako je.“

„Stanovali ste tam pri grofu Rodriganda?“

„Sem.“

„Zvezali ste nekega Gasparina Korteja?“

„Sem.“

„Vzeli ste grofovo hčer s seboj v Avstrijo?“

„Sem.“

„Ko so Vas na begu hoteli prijeti, so Vam pomagali roparji?“

„So.“

„Ušli ste iz ječe v Barseloni?“

„Sem.“

„Dovolj ste priznali. Gospod Strnad, moj jetnik ste!“

„Vdam se!“

„Kaj?“ je vprašal stotnik ves začuden. „Vdate se, bratranec?“

„Da, vdam se,“ se je nasmehijal Strnad.

„Najprvo bom preiskal Vašo prtljago,“ je dejal komisar.

„Upam, da Vam gospod stotnik kot hišni posetnik tega ne dovoli, posebno ker sem njegov gost.“

„Prav imate, vrag naj me vzame, če dovolim,“ je zaklical stotnik.

„Zahtevam, da se mi ne upirate!“

„In jaz, da ne prekoračite svojih pravic. Zdi se mi, da imate posebno piko náme, zato Vas opozarjam, da se bodete morali zagovarjati, če prekoračite svoj delokrog in svoje pravice!“

Te Strnadove besede so uplivale na komisarja. Priklonil se je zelo uljudno in rekel:

„Storiti moram samo svojo dolžnost!“

„Le oglejmo si to dolžnost malo natančnejše!“ je dejal Strnad. „Včeraj ste rekli gospodu stotniku, da me zasleduje policija iz Španskega. Prosim pokažite mi dotično pismo iz Španskega!“

„Ni — — nimam ga pri sebi,“ je odgovoril komisar.

„Ali ste sploh bivali dotično pismo?“

„To — — hm, to Vas pravzaprav nič ne briga.“

„Dobro. Že vem, kako pa kaj. Gospoda stotnika ste nalagali. Da bi me policija zasledovala, o tem niti govora ni. V Rodrigandi vedó, da sem iz Ljubljane, in zato so sem pisali in izrazili željo, da o meni poizvedujete. Zakaj me hočete zaraditega ujeti in preiskati hišo, ne razumem. Kar se mene tiče, se prav nič ne branim, seveda ste potem Vi za vse odgovorni. Kar se pa druge točke tiče, pa ne pustim, da bi hišo in mojo prtljago preiskali. V tej hiši je zelo umobolna dama, namreč grofica Rodriganda, ki potrebuje mir, vsako vznemirjenje ji škoduje. Zdravnik sem in bom zagovarjal svojo zahtevo, če bi bilo treba. Ne Vi, ampak sam državni pravdnik ima pravico preiskovali, če je res na vsak način potrebno; šel bom z Vami; da bi pa moje stvari preiskali, pa ne pustim!“

„In jaz,“ je prjpomnil stotnik, „ustrelim vsakogar, ki bi prestopil brez mojega dovoljenja prag moje hiše, in naj si bo komisar ali pa žandar!“

Policist je uvidel, da se s tema dvema možema ne sme šaliti, zato je dejal:

„Greste torej z menoj k državnemu pravdniku?“

„Grem.“

„Prosim Vas torej, pojdite z menoj v voz.“

„Tega pa ne,“ je rekel Strnad. „Saj nisem roparski morilec. Gospod stotnik mi da že svoj voz. Če hočete, pa se peljite za menoj, da Vam ne uidem.“

„Takoj ukažem zapreči, takoj,“ je rekel nadgozdar. „Peljem se z Vami. Državni pravdnik je moj dober prijatelj. Radoveden sem, če nas res požré.“

Kmalu sta drdrali obe kočiji proti Ljubljani. Pred sodiščem so se ustavili, in komisar je naznanil Strnada pri državnem pravdniku. Stotnik pa je vstopil kar takó.

Ko je zagledal državni pr vdnik te tri može je vstal.

„Tu je Strnad,“ je rekel komisar uradno.

„Lepo,“ je dejal državni pravdnik. „O, gospod stotnik, čast mi je, kako pa, da tudi Vi pridete?“

„Prišel sem, da Vam predstavim svojega bratanca, gospoda doktorja Strnada malo drugače kakor samo z besedami: Tu je Strnad.“

Državni pravdnik se je v zadregi malo nasmehnil, se priklonil doktorju in rekel prijazno:

„Odkritosrčno pripoznam, da bi Vas bil rajše kje drugje spoznal, vendar upam, da bo gotovo kaka pomota, ki se lahko takoj razjasni.“

„O tem sem prepričan, gospod državni pravdnik,“ je odgovoril Strnad, „prosim Vas samo, preglejte tele spričala in listine.“

Državni pravdnik je ponudil nato gospodoma stole in začel pregledovati.

Včasih je pogledal Strnada po strani, slednjič pa je skočil s svojega sedeža in dejal:

„Imenitno, gospod doktor, imenitno, celo priporočilna pisma in protekcijo imate, kateri se mora tudi Vaš najhujši sovražnik udati. In ta gotovo nisem. Tu imate mojo desnico. Bodiva prijatelja, in dovolite mi, da Vam smem o Vaši čudni zadevi po svoji moči pomagati.“

Strnad mu je segel v roko in odgovoril:

„Saj sem takoj vedel, da ste poštenjak. Bodiva prijatelja in svetujte mi, kadar Vas bom potreboval!“

Nato je oštel državni pravdnik komisarja in zahteval, da prosi oba gospoda za odpuščanje.

„Prosim, oprostite mi, moji gospodje!“ je nato prosil komisar.

Strnad je samo pokimal z glavo, nadgozdar pa mu je dejal:

„To imate sedaj od tega, možiček. Le pojdite na luno svojo prtljago preiskovati.“

Komisar je potem odšel, in državni pravdnik je dejal:

„Rad bi zvedel še kaj natančnejšega o vaših doživljajih na Španskem, gospod doktor. To je moja uradna soba in delavnica, poleg imam pa svoj zasebni kabinet, kjer je gotovo kaj smodk in kak kozarček vina. Ali imate morda kake pol urice časa?“

„Prosimo, prosimo!“

Pravdnikov pisar je skočil izza mize, se globoko priklonil in odprl vrata. — —

Medtem je prišel na Bršljanovem mali Slavko na dvorišče in srečal Ludevita. Ker je bil namenjen k stotniku, je vprašal lovca:

„Dobro jutro, Ludevit. Ali je gospod stotnik doma?“

„Ne,“ je dejal lovec nekam otožno.

„Kje pa je?“

„Zaprli so ga!“

„Zaprli? Kdo pa?“

„Neki policijski komisar; gospoda doktorja Strnada tudi.“

„Gospoda doktorja Strnada tudi, ki ga imam tako rad. Kaj sta pa storila?“

„Ničesar. Nedolžna sta, tukajle.“

„Zakaj si pa pustil, da so ju zaprli?“

„Kaj naj bi pa bil storil!“

„Ničesar, seveda! Pojdi, pojdi, Lndevit, strahopeten si kakor zajec.“

„Saperlot, dečko, kaj pa ti veš!“

„Kedaj se pa vrneta?“

„Ne vem. Včasih je kdo kar več let po nedolžnem zaprt.“

„Povej, Ludevit, kje sta pa?“

„Menda pri državnem piavdniku.“

„Kje pa je ta?“

„Na sodišču, v justični palači.“

„Na oni strani, kjer so okna zamrežena?“

„Da.“

„Veš kaj, Ludevit, jaz grem pa ponje v luknjo!“

„Neumost, tukajle! Državni pravdnik se ti bo samo smejal.“

„Kaj pa še! Saj vzamem puško s seboj!“

„Potem te niti k njemu ne pusté.“

„Tako!? To ne gre, da bila gospod stotnik in dobri gospod doktor zaprta. Misliš, da jih nihče ne more rešiti iz luknje?“

„Nihče. Najboljše je, da pustimo stvar lepo v miru.“

„Le malo počakaj!“

Slavko je hotel oditi, a Ludevit mu je dejal:

„Nikar ne delaj neumnosti! Žal bi mi bilo, kajti zahvaliti se ti moram še!“

„Zahvaliti? Zakaj pa?“

„Ker si zahteval od gospoda stotnika častno beseda zaradi Valdine.“

„Saj sem to rad storil.“

„Dobro, daj mi pa tudi ti enkrat častno besedo.“

„Zakaj?“

„Da ne storiš nikakih neumnosti zaradi jetnikov!“

„Dobro, Ludevit. Tu imaš desnico!“

„Si že priden dečko! Sedaj bom vendar brez skrbij, tukajle.“

Slavko je nato odšel. „Častno besedo lahko dam, saj to niso nikake neumnosti!“ si je mislil. „Jahal bom na svojem malem konjičku v Ljubljano na sodišče. Če ne smem vzeti puške, pa vzamem revolver. Dobro, da me je naučil včeraj Ludevit streljati. Nabasan je, in če jih državni pravdnik ne spusti na mestu, ga pa ustrelim.“

Šel je v svoje stanovanje, vzel zeleni klobuček, vtaknil revolver v žep in jo krenil potem naravnost v hlev.

„Veš kaj, Micka,“ je dejal dekli, ki je bila slučajno v hlevu, „ali me imaš kaj rada?“

„Seveda!“

„Pa mi osedlaj mojega rjavčka.“

„Kam pa greš?“

„Jahal bom nekam z Ludevitom!“

„Ali ve mamica?“

„Ve.“

„Naj bo, ti ga bom pa osedlala.“

Poštenemu dečku se ni zdel greh, da se je malo zlagal, ker je bila stvar tako zelo važna.

Zajahal je potem svojega rjavčka in oddirjal proti Ljubljani.

Vsak, ki ga je srečal, se je ustavil in pogledal začudeno mladega jahača. V mestu ga je občudovalo vedno več ljudij. Slavko pa je jahal ponosno naprej.

Pred justišno palačo se je ustavil, razjahal svojega konjička, ga privezal za svetilko pred vhodom in vstopil.

V veži ga je vstavil portir in ga prijazno vprašal:

„Kaj bi pa rad?“

„Kje je državni pravdnik?“

„Kaj pa hočeš pri njem, dečko?“

„Moram mu nekaj povedati,“ je odgovoril Slavko prebrisano.

„Gotovo kako naročilo?“

„Tako je.“

„Pojdi v prvo nadstropje na levo in tam še enkrat vprašaj.“

Slavko je šel ponosno po stopnjicah in vstopil. V predsobi je čakalo mnogo ljudi. Pri pisalni mizi pa je sedel pisar in vprašal dečka:

„Kaj pa ti hočeš?“

„Iti hočem k državnemu pravdniku.“

„Ti, dečko!?“ je vprašal uradnik začudeno. „Kaj bi pa rad pri njem?“

„Naročilo imam.“

„A tako! Ali se mudi?“

„Zelo!“

Nato je šel uradnik v sosednjo sobo k državnemu pravdniku, se kmalu zopet vrnil in dejal Slavkotu:

„Le tu noter pojdi, dečko!“

Slavko je vstopil v pravdnikovo delavnico.

Državni pravdnik je prišel iz sosednje sobe in ga vprašal:

„Kaj mi pa ti lepega prineseš, moj sin?“

„Ali si ti državni pravdnik?“

„Gotovo, da sem.“

„Potem ti povem, da si zelo hudoben mož!“

Uradnik se je začudil in ga vprašal:

„Zakaj?“

„Ker vtikaš ljudi v ječo.“

„Kaj te pa to briga?“

„Mene? Oho! Pa še prav mnogo me briga, kajti vtaknil si dva v luknjo, ki jih imam zelo rad!“

„Katera dva pa?“

„Gospoda stotnika in dobrega strica Strnada.“

„A tako!“ je rekel uradnik. „Kdo si pa?“

„Slavko Krek sem.“

„Odkod?“

„Iz Bršljanovega.“

„Kaj pa hočeš pravzaprav?“

„To ne gre, da bi bila onadva zaprta!“

„A tako! Ali se misliš morda z menoj prepirati?“

„Seveda. A najprvo te uljudno prosim, da ju izpustiš. Ničesar hudega nista storila.“

„In če jih kljub temu ne izpustim?“

„Te pa prisilim.“

„S čim pa?“

„Le jih takoj ne izpustiš, te na mestu ustrelim, da, tako je, na mestu te ustrelim!“

„Dečko, ves vražji si!“

„Pa že ne, samo hraber sem!“

„Če me ustreliš, vtaknejo pa še tebe v luknjo.“

„Nič ne de, imaš saj lepo plačilo, in jaz bom pri njih v ječi.“

„S čim me pa misliš ustreliti?“

„S temle revolverjem.“

Segel je v žep in potegnil iz njega revolver.

„Prokleto, saj se dečko res ne šali!“ je zaklical državni pravdnik.

„Oho, ali si morda mislil, da uganjam burke? Potem me pa že še ne poznaš; v resnici te ustrelim!“

„Ali je nabasan?“

„Kajpada! Vprašam te torej zadnjič: Ali ju izpustiš ali ne?“

Pisar je tedaj priskočil, da zabrani nesrečo, a državni pravdnik mu je dejal, da naj se nikar nič ne briga za to zanimivo stvar.

„Saj se te res bojim,“ je dejal potem. „In če ju izpustim, ali mi potem res ničesar ne storiš?“

„Ne, prav ničesar, še celo prav lepo zahvalil se ti bom.“

„To je prav! Ker si tako hraber dečko, ti pa izpolnim tvojo željo.“

„Ampak takoj, na mestu!“

„Seveda!“

„Ali res?“

„Res!“

Tedaj je vtaknil Slavko svoj revolver zadovoljno v žep in dejal:

„Saj sem vedel, da se me boš bal. Naj mi sedaj Ludevit še reče, da je neumnost, ker grem v mesto ustreliti državnega pravdnika.“

„Ali je to rekel?“

„Res, ta osel!“

„Saj res, skoraj bi bil imel Ludevit prav. Sicer sta pa bila gospod stotnik in stric Strnad prav zadovoljna v ječi. Še celo zelo dopadalo se jima je pri meni.“

„Tega pa že ne verjamem!“

„Saj se jima je prav dobro godilo. Ali naj ti morda pokažem, kaj da sta delala?“

„Prosim!“

„Pojdi torej z menoj!“

Nato je peljal dečka v kabinet.

Stotnik in Strnad sta se hudo začudila, ko sta zagledala Slavkota. Tudi Slavko je debelo pogledal, ko je videl, da sedita lepo pri mizi, kadita in pijeta.

„Grom in strela, Slavko! Kaj pa ti tukaj iščeš?“ je vprašal stotnik.

„Oprostiti sem Vaju prišel.“

„Oprostiti? Bodi vendar pameten!“

„Saj sem. Prisilil sem gospoda državnega pravdnika, da Vaju takoj izpusti.“

„Dečko, pa saj nisi storil kake neumnosti!“

„Ali je to neumnost, če ustrelim državnega pravdnika, če me noče ubogati?“

Stotnik je skočil ves prestrašen s svojega stola, in uradnik mu je moral povedati ves dogodek.

„O Gospod Bog, dečko, bodi vendar pameten!“ je potem zaklical. „Saj niti zaprta nisva bila! Kako nesrečo bi bil lahko storil! Od danes naprej te bom držal mnogo bolj na kratko!“

„Nikar se ne jezite, gospod stotnik,“ ga je miril državni pravdnik. „Stvar je bila sicer res malo kočljiva, pa nikar ne mislite, da sem bil v smrtni nevarosti. Iz tega dečka pa bo še enkrat nekaj. Le dobro ga odgojite, gospod stotnik!“

Stotnik je prikimal.

„Tudi jaz sem že večkrat isto premišljeval. Ta deček je res zelo nadarjen. Pa dovolite, gospod, da se posloviva, kajti vidim, da doktor že komaj čaka, da prične zdravljenje svoje predrage neveste.“

„Ali poskusite ono skrivnostno in strašno zdravilo še danes?“ je vprašal pravdnik zdravnika.

„Pe danes, ker ne smem dalje odlašati.“

„Oh, jaz bi bil tudi rad zraven.“

„Prosim, če imate čas, pa pojdite z nami, da vidite kak učinek ima zdravilo, in pozneje imam saj verodostojno pričo.“

„Torej dobro, pa se peljem z Vami,“ je dejal uradnik. „Gotovo Vam bo pozneje koristilo, če sestavim natančen zapisnik, kjer bo vse uradno potrjeno.“

Naročil je še nekaj stvari svojemu pisaču, in potem so se vsi trije odpeljali. Slavko pa je jahal na svojem konjičku in premišljeval med potom današnji dogodek. Slednjič je spoznal, da je vendarle storil neumnost, in bilo ga je zelo sram.

Ko je prijahal domu, ga je že čakala mali na pragu.

„Slavko, pojdi malo sem!“ je dejala.

„Takoj mamica!“ je odgovoril in skočil s konjiča.

„Zakaj me pa nisi vprašal, če smeš iti z doma?“

„Ker niste smeli vedeti, kam da jašem.“

„Kje si pa bil?“

„Pri državnem pravdniku v Ljubljani.“

„Moj Bog, ali res? Po kaj si pa šel tja?“

„Ustreliti sem ga hotel, če ne izpusti gospoda stotnika in strica Strnada iz ječe.“

„Ali se ti meša!“ je zaklicala vsa prestrašena. „Ali si govoril z državnim pravdnikom?“

„Sem.“

„In mu grozil z revolverjem?“

„Da.“

„Jezus Marija! Nesrečen otrok, vse nas spraviš v nesrečo! Kaj pa je rekel državni pravnik? Čudno, da te ni vtaknil takoj v luknjo!“

„Saj niti hud ni bil. Malo se je nasmejal in dejal, da jih bo izpustil, ker ga je strah pred menój.“

„In potem?“

„Me je pa peljal v neko sobo, kjer sta sedela, kadila smodke in vino pila.“

„Torej nista bila niti zaprta?“

„Ne. Oh, mamica, kako me je sram! Oh, kako neumnost sem storil!“ je dejal in debele solze so mu zalile cveteče lice.

„Le pomiri se! Šla bom k gospodoma in jih prosila odpuščanja.“

„Mamica, jaz grem z Vami!“ je dejal odločno.

„Zakaj?“

„Jaz ju moram prositi odpuščanja, ne ti.“

Tedaj ga je objela in poljubila. Njeno srce je od veselja zaigralo. Revna, neizobražena žena je bila, a čutila je, da ima zaklad, ki je vreden milijone.

„Pa pojdi z menoj,“ je odgovorila. „Pa obljubi mi, da ne storiš nikoli več kaj takega.“

„Nikoli več, mamica!“

„No, te bom pa z nečém razveselila. Dobila sem drago, ljubo pismo. Ugani, kdo da je pisal!“

„Oče!“ je dejal Slavko in poskočil od veselja.

„Uganil si! Kaj misliš, kaj mi piše!“

„Morda celo, da pride domov! Ali sem uganil, mamica?“

„Si, moj Slavko!“ je dejala vsa srečna.

„Juhéj, juhéj, oče pride!“ se je veselil deček.

Kmalu potem sta šla v graščino odpuščanja prosit, a se vrnila, ne da bi bila kaj opravila, kajti gospoda je želela, da jih puste vsi v miru, ker so bili v sobi pri bolnici.

Silva je bila v najlepši sobi. Pri njej so bili zdravnik, stotnik, državni pravdnik, gospa in gospica Strnadova in Alimpo s svojo Elviro.

Še celo pravdnika je ganil pogled bolne grofice, ki je ležala na divanu in molila.

Državni pravdnik je vse natančno zabelježil v uradni zapisnik. Potem ga je prebral, in vsi so se podpisali.

Nato je vzel Strnad iz žepa malo stekleničico, kanil v žlico vode par kapljic strupa, in roka se mu ni tresla niti za stotinko milimetra.

„Če Vas vidim, kako ste mirni, se mi zdi, da bi Vam zaupal tudi sto tisoč na smrt bolnih!“ je dejal državni pravdnik.

„Verjemite mi,“ je rekel Strnad s tresočim glasom, „da se težko premagujem. Edino sredstvo rabim, ki more ozdraviti moje najdražje blago na svetu. Gre se pa tudi za moje življenje in srečo. Moja duša se trese od strahu, a moje telo mora biti mirno, ker sem zdravnik. Sebi ne zaupam, ampak samo znanosti in Božji pomoči!“

Vsi navzoči so se jokali od sočutja.

Stotnik si je brisal solze, in ravnotako pravdnik. Gospa Strnadova in Vida sta jokale, objele bolnico in jo poljubovale. Alimpo in Elvira sta se režala kakor za stavo.

Samo Strnad je bil navidezno miren.

„Primite jo,“ je dejal.

Mati in sestra sta vzravnale Silvo in jo držale. Strnad pa je približal žlico njenim ustnicam. A nenadoma jo je zmaknil, zakril svoj obraz z levico, se tresel po celem telesu in glasno zaihtel:

„O moj Bog, skoraj se ne morem več premagovati! Daj mi svojo pomoč!“

Vsi so se začeli z novega jokati.

Ko so se zopet pomirili, je približal Strnad drugič žlico Silvinim ustnicam. Bolnica je odprla mehanično usta in popila tekočino do zadnje kapljice.

Strnad je stopil par korakov nazaj, zaihtel, položil žlico na mizo in vzdihnil proti nebu:

„Oče Nebeški, ali naj se mi posreči, ali pa naj umrem!“

„Moj ljubi, dobri sin!“ je ihtela Strnadova mati, ga objela in poljubila. „Le zaupaj! Vsemogočni Bog bo uslišal tvojo prošnjo!“

„Niti mislil nisem, da sem tako mehkega srca,“ je dejal nadgozdar.

„Kak učinek pa bo imelo to zdravilo?“ je vprašal državni pravdnik.

„Če bo sploh kakega imelo, bomo kmalu videli,“ je odgovoril Strnad. „V desetih minutah mora zaspati. Spati mora potem zelo dolgo, mogoče celih oseminštirideset ur. Če se vmes zbudi, moram še dodati zdravila. Če bi jo pa tresla mrzlica, tedaj je bilo preveč, in dati ji moram takoj kako protizdravilo. Ves čas jo moram varovati. Gospod stotnik, prosim Vas, naj bo celo noč in dan pripravljen osedlan konj, če bi slučajno rabil kako zdravilo, ki ga nimam tu.“

„Dobro, bratranec; zamòjdel osedlam vse konje, če bi bilo treba,“ je odgovoril nadgozdar.

Vsi so čakali deset dolgih minut. Naenkrat se nasloni bolnica počasi na blazino, ustnice so se ji premikale vedno počasneje, kmalu so se čisto umirile in slednjič je zaprla oči.

„Hvala Bogu!“ so molili vsi navzoči.

„Na pol se je že posrečilo!“ se je razveselil Strnad. „Mati, oblečite jo v spalno obleko in jo spravite v posteljo. Mi gremo, a v petih minutah se zopet vrnem!“

Nato so gospodje odšli.

Alimpo je šel na dvorišče in srečal Ludevita, ki ga je radovedno vprašal:

„Torej, kako je, gospod Alimpo, dobro ali slabo?“

„Rien comprends,“ je odgovoril kastelan.

„Kako je z grofico mislim!“

„Rien comprends!“

Lovec je prijel tedaj Španca pod pazduho in ga, peljal k Slavkotu rekoč:

„Kajné, Slavko, da znaš govoriti s tem Alimpom?“

„Znam.“

„Prosim te, bodi najin tolmač.“

„Bom.“

„Reči mu torej, da naj nam pove, kako je z grofico.“

Vsi trije so se vsedli na klop, tudi gospa Krekova, in dekla sta prišli. Nato je začel Alimpo pripovedovati, in Slavko je prestavljal. Kmalu so se vsi skupaj jokali. — —

Minilo je poldrugi dan. Na Bršljanovem je bilo vse mirno in tiho. — —

Drugi dan je prišel krmar Krek domov. Na tihem je obiskal stotnika in gospo Strnadovo.

Po kosilu je sedel s svojo ženo in Slavkotom za mizo v svoji sobi in se z njimi pogovarjal.

„Kako je ime grofici?“ je vprašal.

„Silva,“ je odgovorila njegova žena.

„Kako se pa piše?“

„Rodri — Rodri — ne morem si imena zapomniti.“

„Rodervanda,“ je rekel Slavko.

„Rodervanda?“ je vprašal Krek in malo pomislil „Hm, iz Španskega je doma?“

„Da.“

„Morda se pa piše Rodriganda?“

„Da, da, tako se piše!“ je rekel Slavko.

„Res?“

„Je že prav,“ je pritrdila mati. „Ali poznaš to graščino?“

„Ne, ampak slišal sem že o njej. Hm! Čudno!“

„Kaj pa?“

„In doktor Strnad je bil po nedolžnem zaprt?“

„Da. Gospa Strnadova mi je pravila.“

„Kje pa?“

„V nekem mestu, čegar ime se glasi kakor porcelan.“

„V Barceloni kajné!“

„Da, da, tam.“

„Čudežno, res čudežno!“ je dejal krmar.

„Kaj pa imaš?“

„Ali morda veš, zakaj so ga zaprli?“

„Tega mu niti povedali niso.“

„Pa saj ne zaradi nekega moža, ki je izginil iz Rodrigande?“

„Ne. Ampak — — moj Bog, kaj pa veš o tem? Na Rodrigandi je res nekdo izginil. Gospa Strnadova mi je pravila.“

„Oh, kdo pa?“

„Neki huzarski poročnik.“

„Hm! Ali ne vedó, kam pa je izginil?“

„Ne. Le počakaj: doktor Strnad misli, da so ga odnesli na neko ladijo.“

„Grom in strela, saj se vse strinja! Kako se je pa imenovala ladija?“

„Tega mi gospa Strnadova ni povedela.“

„Res ne? Ali ni bila „Pendola“? Pomisli natančno!“

„Dobro vem, da mi ni povedala imena.“

„Tudi ničesar druzega ni povedala.“

„Pač, rekla je, da je bil nek advokat zraven.“

„Kako se je pa pisal?“

„Nisem si zapomnila njegovega imena, ker je tuje.“

„Ali se je pisal Grasparino Kortejo?“

„Res je, ravno tako je rekla. Kje si pa vse zvedel?“

„Že še vse zveš. Najprvo pa moram govoriti z doktorjem Strnadom, morda bi mu ne bilo ljubó, če drugim kaj povem.“

Ob istem času je sedel Strnad pri Silvini postelji. Njegova mati pa je sedela pri oknu in kvačkala.

Grofica je spala že celih dvainštirideset ur neprenehoma. Ležala je v postelji in se ni ganila.

„Mati!“ zakliče Strnad na tihem.

„Kaj pa je, moj sin?“ mu je odgovorila.

„Pojdi malo sem!“

Bojazljivo ga je pogledala in stopila k Silvini postelji.

„Primi jo za roko! — Ali čutiš kako žila bije?“

„Saj res, čutim!“

„Poglej ustnice, kako se rudečijo, in kako izginja mrtvaška bledica z njenega obraza! Pojdi k stotniku in reči mu, da se grofica v pol ure zbudi!“

„Oh, moj sin! Ali se bo posrečilo?“ ga je vprašala in pritisnila njegovo glavo na svoje srce.

„To je še v Božjih rokah. Mati, veruj mi, tako goreče še nisem molil nikoli.“

„Bog naj te usliši, moj dobri otrok!“

Nato je odšla, a se kmalu zopet vrnila, vendar delati ni mogla več. Molila je iskreno iz dna svojega materinskega srca, kajti vedela je, da njen sin ne preživi nesreče.

Čez pol ure je začela bolnica počasi dihati. Njena lica so se porudečila, — premaknila je roko, — in trenila z trepalnicami. Potem se je naslonila z glavo na stran. Strnad je držal njeno roko v svoji. Hotelo mu je počiti srce vsled vznemirjenja, in vendar se je premagoval.

Kar je odprla Silva oči in gledala mrtvo predse — —

„Oče Vsemogočni, pomagaj! Sedaj se odloči“ je molil Strnad na tihem.

Gledala je par tenutkov sanjavo tja vendán, potem je pa začela ogledovati začudeno in trezno posamezne stvari v sobi.

„Hvala Bogu! Dobljeno je!“ je vriskalo Strnadovo srce.

Kar čuti Silva, da jo drži nekdo za roko in se nehoté obrne proti njemu. Spoznala ga je in zaklicala:

„Janko, moj Janko!“

„Moje življenje, moja sreča, moje vse,“ je odgovoril s tresočim glasom Strnad.

„Kje sem pa? Kako dolgo sem pa spala?“

„Le pomiri se, saj si pri meni,“ jo je prosil, objel in pritisnil na srce.

„Saj sem mirna, da sem le pri tebi,“ je odgovorila, prisrčno in mu pomudila cveteče ustnice za poljub. „Gotovo sem spala zelo, zelo dolgo.“

„Zelo dolgo. Bila si bolna.“

„Bolna?“ je vprašala in malo pomislila. „Kako to? Saj sem spremila včeraj mojo Emo v Pons, in potem, — oh, tebe ni bilo doma. Peljala sem se v Manrezo h korejidorju in se kregala z Alfonzom in Kortejom, ker mi nista hotela povedati, kje da si. Pozneje sem slišala strel v Kortejevem stanovanju; kar mi postane slabo, hotela sem iti spat in med molitvijo sem zaspala. Kje si pa bil Janko?“

„V Barceloni.“

„In mi nisi preje ničesar povedal, ti porednež!“

Sedaj je vzdihnila na tihem Strnadova mati za preprogo pri oknu. Silva je slišala vzdih.

„Kdo se pa joče? Ali moja Elvira?“ je vprašala.

„Ne, srce moje.“

„Kdo pa?“

„Neka zelo dobra in ljuba gospa, ki bi te rada videla.“

„Tuja gospa!“ je zaklicala in zarudela, ker je sepela v sami spalni srajci pred svojim ljubčekom. „Kdo pa je ta gospa?“

„Moja — — mati.“

Silva ga je najprvo debelo pogledala in potem veselo zaklicala:

„Tvoja mati? O, kaka sreča! Pokliči jo, naj pride sem! Hitro, hitro!“

„Ampak, Silva, govoriti moraš francosko, ker ne zna španskega!“

„Naj le pride. Hitro!“

„Mati,“ je prosil Strnad, „pridi sem! Videti te hoče!“

„Moj sin, ne razumem, kaj da sta se pogovarjala, a uganila sem, da se popolnoma zaveda, in da sta srečna. Kajné?“

„Prav imaš. Bog je ulišal našo molitev. Pojdi sem!“

Ko je prišla mati k postelji, je razprostrla Silva svoje roke in dejala:

„Vi ste mati mojega Jankota? Prisrčno Vas pozdravljam! Sedaj imam saj mater; naj bom Vaša dobra hčer!“

Gospa Strnadova je položila svoje roke na Silvina glavo in dejala:

„Božji blagoslov te sprejmi, moj otrok!“

Potem sta se objeli; Strnad pa je šel stotniku povedat, da je Silva ozdravela.

Stotnik je od samega veselja dirjal po sobi semtertja, vpil, se veselil in ni vedel, kaj naj stori.

Strnad se je kmalu zopet vrnil k Silvi, kajti preprečiti je moral, da ne bi govorile o stvareh, ki bi bolnico vznemirile. Se vedno sta se objemali in jokali.

„Moj Janko, hvala ti za mater, oh, kako jo imam rada! Pa povej mi, ali sem res bila dolgo bolna?“

„Cele tri mesece,“

„Tri mesece?“ se je začudila. „Tedaj se nisem zavedala?“

„Čisto nič.“

„In ti si me ozdravil?“

„Da. Z Božjo pomočjo sem našel pravo zdravilo.“

„Kje pa je Alfonzo, Kortejo, Alimpo in dobra Elvira?“

„Alimpo in Elvira sta tu. Vse drugo ti pa povem pozneje, ker sedaj še ne smeš preveč govoriti in se vznemiriti.“

„Ubogala te bom. Samo povej mi še: Kje da sem?“

„Pri nekem dobrem prijatelju.“

„Torej ne na Rodrigandi?“

„Ne. Še danes zveš vse.“

„In,“ je vprašala počasi, „moj oče? Ali se je res ubil?“

„Ne, še živi. Sedaj pa le molči, srce moje, da zopet ne zboliš!“

„Veš kaj, Janko, še nekaj bi ti rada povedala, a ne kot ljubčeku, ampak kot zdravniku. — Lačna sem.“

Strnad bi bil skoraj zaukal od veselja, in odgovoril je:

„Ves srečen sem, da si želiš jedi, kajti to je najboljše znamenje, da popolnoma ozdraviš. Zapisal ti bom nekaj na list, in mamica bo šla v kuhinjo!“

Gospa Strnadova je šla z listom v kuhinjo in srečala med potjo nadgozdarja.

„Ali je res zdrava?“ jo je vprašal.

„Hvala Bogu, res.“

„Kam pa greste pravzaprav?“

„V kuhinjo!“

„Zakaj?“

„Gospod doktor ji je nekaj zapisal.“

„Kaj pa? Pokažite list!“

Prebral je list in dejal:

„Kaj? Čisto juho z jajcem in malo kuhanega sadja?! Za vraga, ali nori? Jelenovo pečenko, cmoke, kislo zelje, klobase, kumarce in arnika z jesihom in oljem naj je, to jo bo okrepčalo, to.“

Gospa Strnadova se mu je nasmejala in odšla v kuhinjo. Podgornik pa jo je krenil čez dvorišče h Kreku, ki je sedel ravno na klopi pred hišico.

„Krek, ali že veste, da je ozdravil gospod doktor Strnad grofico Rodriganda?“

„Že.“

„Ta doktor je pa res sam vrag kar se medicine tiče; a dobrega okuaa v jedi pa nima. Ali ga še niste nič videli?“

„Še ne. In vendar bi tako rad z njim govoril. Povedati mu imam nekaj zelo važnega o Rodrigandi na Španskem.“

„Grom in strela! Kaj pa?“

„Morda bi bilo gospodu doktorju neljubo, če komu drugemu kaj povem, ker je zelo važna skrivnost.“

„A tako! če ste danes doma, bom pa povedal gospodu Strnadu, da bi radi govorili z njim.“

„Prosim, cel dan bom doma.“

„Zbogom!“

Kmalu potem je nesla Elvira Silvi juho.

Elvira je bila vsa srečna, da je njena ljuba gospodarica zopet ozdravela. Silva pa je povžila juho in kuhano sadje; in njena lica so se lepo porudečila. Strnad je bil prepričan, da bo govoril lahko že danes z njo o žalostnih dogodkih, vsled katerih jo je popihal iz Španskega v Avstrijo.

Po jedi je Silva zadremala. Gospa Strnadova in Elvira sta ostali pri bolnici, Strnad pa je šel malo na svež zrak.

Na dvorišču je sedel krmar na klopici pred svojim stanovanjem. Ko je zagledal Strnada, ga je uljudno pozdravil. Strnad mu je odzdravil in zapazil, da želi mož z njim govoriti.

„Oprostite! Ali ste Vi gospod doktor Strnad?“ je vprašal Krek.

„Sem.“

„Imam Vam nekaj važnega povedati, ali imati morda malo časa?“

„Imam. Kajné, Vi ste krmar Krek, oče našega malega Slavkota?“

„Da, gospod doktor. Pred kratkem sem prišel šele domov.“

„Ali bi se radi pogovorili kaj o zdravniških stvareh?“

„O ne; ampak gledé tega, kar ste doživeli na Španskem.“

„Oh, ali ste bili na Španskem?“ se je začudil Strnad.

„Ne; ampak zvedel sem na svojem potovanju marsikaj, kar je zelo važno za Vas.“

Nato se je usedel Strnad na klop, in Krek je začel pripovedovati, kar je slišal v Funšalu, in kar je doživel na morju. Ko je končal, ga je vprašal Strnad ves radoven in začuden:

„Ali je res bil nek jetnik na dnu ladije?“

„Res.“

„Katerega so ugrabli na Rodrigandi?“

„Da.“

„In neki Gasparino Kortejo je vse to provzročil?“

„Da.“

„Kako ste rekli, da se piše kapitan?“

„Henrik Landola. Njegova ladija pa se imenuje „La Pendola“.“

„Mislite, da je Landola oni črni kapitan?“

„Prepričan sem, dat nihče drugi. „Pendola“ je ona znana roparska ladija „Lijon“, pred katero ni nihče varen.“

„Moj Bog! Torej je Landola oni kapitan Grandeprij?“

„Gotovo, gospod doktor.“

„Saj to vse natančno soglaša s tem, kar mi je pravil Gabrilo v ječi!“

„Kaj pravite, Gabrilo?“ je vprašal Krek. „Morda Jakob Gabrilo?“

„Da. Ali ga poznate?“

„O, zelo dobro. Priden dečko je bil. Služila sva skupaj na ladiji „Entrebridi“, in pozneje tudi na „Kontridi“. Slišal sem, da je zašel potem med morske roparje. Škoda bi bilo zánj.“

„Res je; res; priznal mi je na smrtni postelji. Slišal sem njegovo izpoved, ker sva bila v eni celici skupaj, kjer je tudi umrl. — Ali morda veste, kje je sedaj „Pendola“?“

„Ne. Take roparke ladije so danes tu, jutri tam.“

„Ali bi se morda vendar dalo zvedeti, v katerem morju da je?“

„Seveda, pri konzulatih in pri zunanjem ministerstvu na Dunaju.“

„Takoj bom sporočil na Dunaj, da naj telegrafičnim potem poizvedujejo, kje da je „Pendola“.“

„Čemu pa?“

„Ker hočem iti za njo, da osvobodim jetnika.“

„Ali ima njegova prostost toliko važnost za Vas?“

„Zelo veliko! Vam že še vse pozneje povem. Povejte: Ali imate stalno službo?“

„Ne.“

„Ali se upate voditi majhen, močan parnik, ki bi se lahko spopadel s „Pendelo“ sredi morja?“

„Upam, če imam zanesljivega krmarja, par dobrih topov in pridno, hrabro možtvo.“

„Koliko bi stal tak parnik približno?“

„Štirideset tisoč tolarjev.“

„Morda bi dobili kje kakega starega?“

„Hm, komej. Take male ladije imajo samo miljonarji, ki jih pa ne prodado. Sicer pa slaba ladija itak ni za rabo.“

„Kje pa delajo najboljše ladije?“

„Na Škotskem v slavni stavbeni družbi za ladije v Grinoku. Naročiti morate pa ladijo osebno.“

„Ker se jaz nič ne razitmem na tako stvar, bi morala torej skupaj tja potovati. Saj greste z menoj, kajné?“

„Prav rad, gospod doktor!“

„Stvar bom še natančneje premislil. Vi bodete kapitan, in če se nam posreči osvoboditi jetnika, dobite dobro plačilo. Sedaj pa grem še malo v gozd. Lahko noč, krmar!“

„Lahko noč, gospod doktor.“

Podala sta si roke in se ločila.

Čez dobro uro se je šele vrnil Strnad v graščino. Ko je stopil v Silvino sobo je videl, da se njegova ljubica joče. Kastelanka je sedela pri njej in se tudi jokala. Strnadova mati pa je sedela pri oknu in mu prišla takoj naproti.

„Hvala Bogu, da si prišel, Janko!“ je dejala. „Španskega ne razumem, a mislim, da je Elvira gotovo preveč čvekala. Prosila sem jih, pa ni nič pomagalo.“

„Nikar ne bodi hud, moj Janko! Elvira mi je več stvarij povedala,“ je rekla tedaj Silva.

„O, moj Bog, da bi ti le ne škodovalo!“

„O prav nič. Sedaj se šele dobro počutim, ko vse vem. Ali sem bila res blazna?“

„Res. Vsled istega strupa, kakor tvoj oče!“

„Ali mi ga je Kortejo zavdal?“

„Slutim. Le pomiri se, moje srce, še danes ti vse natančno razložim. Ker že nekaj veš, in si že popolnoma zdrava, ti bom pa povedal resnico.“

Vsedel se je poleg nje in ji pravil cel večer o dogodkih na Rodrigandi, v ječi in tako dalje.

Drugo jutro je prišel Alimpo k grofici. Ni se mogel dovolj naveseliti, ker je videl zopet svojo ljubo, ljubo, milostivo konteso čvrsto in zdravo.

Silva se mu je zahvalila, ker je pomogel Strnadu in njej z denarjem, in ga prosila, da naj gre po Strnada, češ da hoče iti z njim na izprehod.

„Takoj, takoj! O, naša dobra, milostiva kontesa zna zopet govoriti in iti na izprehod!“ je dejal in odšel.

Ko je prišel v dveh minutah Strnad k njej, se je veselil, da se čuti že popolnoma zdravo, in ji dovolil, da sme iti z njim na izprehod.

Že uro preje je šel mali Slavko v gozd obiskat svojega dobrega znanca Tombija.

Tombi je bil gozdni čuvaj in je stanoval precej daleč v gozdu v mali, samotni hišici. Tombi je naučil Slavkota marsikaj koristnega in je bil ponosen nanj.

Ko je prišel Slavko do hišice je potrkal na vrata.

„Kdo pa je?“ je vprašal močan, možki glas.

„Slavko!“ je odgovoril deček.

„Takoj!“

Tombi ni mogel takoj odpreti, kajti bavil se je ravno s stvarjo, o kateri ni smel deček ničesar vedeti. Sedel je pri zaprtih oknih pri ognjišču in bral pismo, ki je bilo pisano v tuji pisavi. Na ovitku je bil poštni pečat iz Manreze na Španskem. Naslov se je glasil: „Gozdnemu čuvaju Tombiju na Bršljanovem pri Ljubljani, Avstrijsko.“ Pismo je bilo pisano z arabsko pisavo, jezik pa je bil malajski, in sicer v onem narečju kakor ga govore na zahodnih otokih tihega oceana. Pismo se je glasilo takole!

„Tombiju. Moj sin!

Vesela sem, da se našim varovancem dobro godi. Žalibog, da ne tudi doktorju Strnadu. Odpotoval je z blaznico čez mejo, in šel skoraj gotovo v Pariz. Mogoče, da pride tudi k svoji materi in sestri. Če pride, pazi, da se jima ničesar ne pripeti. Gotovo pride še čas, ko se maščujemo nad svojimi sovražniki.

Piši mi natančno vse, kar se pripeti. Tudi jaz ti vse sporočim. Ti si prihodnji ciganski kralj. Ne pozabi, da je tvoje varstvo mogočno!

Tvoja mati

Carba, kraljica.“

Včeraj je prejel Tombi pismo. Danes ga je še enkrat prebral, a Slavko ga je motil. Hitro je zložil pismo in ga vtaknil v fino usnjato listnico. V listnici je imel tudi fino, z zlatom obrezano knjižico, kjer je vse važne stvari zapisal in sicer v malajskem jeziku. Tudi velik kupček bankovcev je imel v listnici. Ko je zaprl vse skupaj v omaro, je šele odprl vrata.

„Dobro jutro, Tombi!“ ga je pozdravil deček.

„Dobro jutro!“ je odzdravil čuvaj.

Bil je močne in čvrste postave. Kdor je poznal grofa Alfonza de Rodriganda, ta je takoj uganil, da mu je čuvaj Tombi zelo podoben.

„Ali si šele vstal?“ ga je vprašal Slavko.

„O ne, čakal sem celo noč na divjega kozla, in ga tudi dobil. Tamle v jami leži! Pojdi, ga greva gledat!“

„Ali je lep kozel! Veš Tombi, ti si pa dečko!“ ga je pohvalil Slavko.

„Slišal sem, da si ustrelil pred par dnevi lisjaka.“

„Sem ga, sem!“ je odgovoril Slavko ponosno.

„Zakaj te pa ni bilo nič; k meni te dni?“

„Nisem imel časa, ker je prišel stric Strnad.“

„Ali je prišel še kdo z njim?“

„Da. Grofica Rodriganda, Alimpo in njegova Elvira. Ali še ne veš tega?“

„O pač! Ali se ti dopadejo?“

„Seveda. Strica Strnada imam zelo rad, in Elvira je tako debela in dobra, da jo mora vsak rad imeti če jo le vidi.“

„Torej, debel mora biti, da si ti kdo dopade!“ se je nasmejal Tombi. „Ali ni bila grofica bolna?“

„Pa še hudo bolna je bila. Ampak stric jo je kmalu zopet ozdravil. — Sicer pa veš kaj, Tombi, pojdiva malo streljat!“

Tombi je prikimal, šel po svojo puško in privezal tarčo na debel hrast. Tu sta navadno streljala, in ta se je izuril Slavko v streljanju. Tombi je bil izvrsten strelec, a tudi Slavko ni zaostajal mnogo za njim. Med vajami sta se pogovarjala v tujem, zelo čudnem jeziku, katerega se je priučil dečko igraje, in katerega ni razumela živa duša.

Ko sta končala vajo, sta šla skupaj v graščino; Tombi je namreč nesel kozla nadgozdarju.

Šla sta molče dalje. Kar zaslišila od daleč nek glas.

„Pojdi hitro, da se skrijeva za onile grm, mogoče zasačiva kake gozdne tatove.“

Komej sta stala za grmom pol minute, pa prideta mimo Strnad in grofica Silva de Rodriganda.

„Donarita!“ je zamrmral Tombi začudeno, „cel knez Olzuna! Kakor dva krajcarja!“

„Kaj?“ je vprašal Slavko po tihem.

„O nič, nič,“ mu je odgovoril čuvaj. „Kdo pa je ta orjak?“

„Stric Strnad in pa grofica.“

„Počakajva, naj gresta mimo!“

Komaj je spregovoril te besede, ko zasumi nekaj v gozdu, in rjoveč divji prešič pridere iz gozda, ter gre naravnost proti Strnadu in Silvi.

„Sveta Madona!“ je zaklicala Silva vsa prestrašena.

„Moj Bog!“ je zavpil Strnad, ker ni imel nikakega orožja s seboj.

Strnad je zgrabil svojo ljubico in skočil z njo v stran. V istem trenutku poči strel — — — Slavko je ustrelil divjega mrjasca, ki se je zgrudil mrtev na tla, ravno ko se je hotel vreči na Strnada in Silvo.

„Hurá! Je že mrtev!“ je tedaj zavriskal deček.

Šele sedaj je zapazil Strnad, kaj da se je zgodilo.

„Ti? — ti si ga ustrelil, Slavko?“ je vprašal dečka.

„Da jaz! Ali je že čisto mrtev, stric?“

„Mislim, da je! Slavko, ljubček moj, rešil si náma življenje!“

„O ne, stric,“ je odgovoril deček. „Močan si, gotovo bi ga bil z nogo bacnil, in mrtev bi bil. Zato sem vesel, da sem bil urnejši kot ti.“

„Kaj pa delaš pravzaprav tu v gozdu?“ ga je vprašal zdravnik.

„Bil sem pri Tombiju, ki nese ravno divjega kozla v graščino, ki ga je danes ponoči ustrelil.“

„Kdo pa je Tombi?“

Tedaj je stopil čuvaj izza grma, in deček je odgovoril:

„Tale mož je Tombi. Gozdni čuvaj je in spada k graščini.“

Ko je zagledal Strnad čuvaja se je začudil. Tudi Silva se je zelo začudila in zaklicala:

„Alfonzo! Oh ne! Ampak kako podoben mu je!“

„Tombi Vam je ime?“ ga je vprašal Strnad. „To ni slovensko ime.“

„Saj tudi nisem Slovenec, ampak žitano.“

„Cigan torej, in sicer španski, ker samo španski cigani se imenujejo žitani,“ je dejala Silva.

„Tako je, milostiva dama,“ je odgovoril Tombi špansko, ker je Silva špansko govorila.

„Iz katere okolice ste pa doma?“

„Iz nobene,“ je odgovoril čuvaj bolestno. „Žitano ima domovine. Nikjer ne marajo zanj.“

„Kako pa pridete sem?“

„Prepotoval sem Špansko, Francosko, Nemško in Avstrijsko. Ko sem prišel sem, je bil ravno velik lov. Gospod stotnik me je najel kot gonjača, in ker je bil z menoj zadovoljen, ker sem znal dobro streljati, me je vzel v službo kot gozdnega čuvaja. In sedaj sem že tri leta tu.“

„Torej ravno tako dolgo, kakor je moja mati tu. — Ali imate kaj sorodnikov?“ je vprašal Strnad.

„Zelo mnogo; vsi žitani so moji bratje in sestre. Očeta nimam, mati pa še živi, ime ji je Carba.“

„Carba?“ se je začudila Silva. „Ali res?“

„Da Carba,“ je odgovoril cigan.

„Saj je bila večkrat na Rodrigandi, in mi je celo parkrat prorokovala. — Oh, sedaj se spominjam! Svetovala mi je — — —“

„Kaj pa?“

„Poznala te je!“

„Poznala me je?“ se je začudil Strnad.

„Da. Prišla je v graščino, ko so hoteli oni trije zdravniki operirati mojega očeta, in mi rekla, da more mojega očeta rešiti samo mlad zdravnik, ki živi v Parizu. Tedaj sem se spomnila náte. Prikimala mi je in rekla, da si pri profesorju Leturbirju.“

„Čudezno!“ je dejal Strnad.

„Mati Carba ve vse in pozna vse,“ je pripomnil čuvaj ponosno. „Carba je kraljica Brinjarov in Lambadarov, in mogočnejša je kakor marsikak posvetni knez!“

„Zakaj pa ostanete potem tu?“

„Carba me že pokliče, kadar me rabi.“

„Želim ji vse dobro, kajti njenemu sinu se moam zahvaliti; rešil mi je življenje, ker je bil slučajno s Slavkotom tu.“

Nato je podal Strnad Silvi roko, in šla sta počasi proti domu.

„Oh, kaki junaki ste Slovenci!“ je dejala Silva. „Tako mlad deček je Slavko, pa je že tak junak.“

Ko sta prišla domov, je naročil Strnad Ludevitu, da naj gre z vozom v gozd po mrjasca. Ludevit je kar strmel, ko je slišal, da ga je ustrelil Slavko.

„Pa sem ga tudi jaz odgojil,“ se je pobahal Ludevit. „Sicer Vas pa čaka nek gospod. Pripeljal se je s kočijo.“

Strnad je spremil Silvo v njeno sobo in šel potem hitro v sprejemno sobo, kjer sta ga čakala državni pravdnik in Podgornik.

Vsa vesela sta ga pozdravila, in Strnad jima je povedal potem ves dogodek. Kar načuditi se nista mogla, in nadgozdar je zaklical ves razburjen:

„Ta Slavko ima pa res tristotriintrideset vragov v telesu! Jahati in streljati zna, piše in bere, francosko in angleško govori, in Tombi ga je naučil celo nek tuj jezik, ki ga govore menda samo na luni.“

„Saj je bil Tombi tudi zraven,“ je pripomnil Strnad.

„Verjamem. Vsak dan tičita celo jutro skupaj, streljata in žlobodrata v nekem tujem jeziku.“

„Ali grofici ni strah nič škodoval?“ je vprašal pravdnik.

„Nič! Popolnoma zdrava je že.“

„Hvala Bogu! Ali jo smemo morda videti?“

„Prosim, če jo smem predstaviti gospodoma! A preje Vam moram še nekaj važnega povedati, kar mi je povedal krmar Krek.“

Nato je začel Strnad pripovedovati, kar mu je povedal Krek. Ko je končal, je dejal državni pravdnik:

„Gospod doktor, ali mi dovolite, da zasledujem vso zadevo? Rabil bom sredstva, katerih se Vi ne morete posluževati. Kmalu bom zvedel, kje je bila „Pendola“ nazadnje. O drugih stvareh sem že poizvedoval.“

„Na primer — — —.“

„Grofica ima vse potrebne legitimacije. Mrtvaški list njenega očeta dobimo in ga pošljemo na špansko poslaništvo. Grofica dobi svojo dedščino do krajcarja izplačano. In še na nekaj druzega sem mislil — —“

„Prosim govorite, govorite!“

„Sicer mi niste dovolili, a to se itak samo ob sebi razume. Namreč glede Vaše zveze z grofico Silvo de Rodriganda.“

Strnad je zarudel in dejal:

„O tem niti še nisem govoril z grofico, a prepričan sem, da vse odobri, kar storim v tej zadevi.“

„Seveda! Grom in strela!“ je zaklical stotnik. „Najprvo bo zaroka, potem pa poroka. Pa glejte, da praznujete oboje na Bršljanovem. Razumete?“

„O, do tja je še dolga pot!“ je dejal Strnad. „Dolga pot? Kaj pa še! Iztrgali ste jo španskim vragovom iz krempljev, rešili ste jo smrti in ji ozdravili blaznost. Kaj pa potem še hočete! Vaša je, pa je!“

„O, gospod stotnik, ampak oblasti se bodo upirale!“

„Oblasti le prepustite meni, gospod doktor,“ je dejal državni pravdnik. „Sicer je pa čas, da nas že enkrat grofici predstavite!“

„Takoj grem pónjo.“

Nato je odšel.

Ko je zopet vstopil z Silvo, sta moža kar obstrmela, tako krasna je bila.

Strnad jo je predstavil, in potem so se dalje časa pogovarjali o navadnih, vsakdanjih stvareh.

Silva se je kmalu zopet poslovila in odšla z Strnadom. Ko se je Strnad potem zopet vrnil, je zaklical nadgozdar:

„Grom in strela! Strnad, doktor, bratranec, če se v štirinajstih dneh ne poročite, pa se oženim jaz z njo, tako gotovo, kakor se pišem Podgornik. Verjemite mi!“ — — — — — — — — — — — —

Deseto poglavje. Cingarita.

Da ne smem si ukazala,
Od ljubezni govorit’;
Zved’la, deklica si zala,
Káko znam pokoren bit’.

Zraven si mi ukazala,
Da te moram pozabit’;
Bogal, deklica bi zala,
Ak bi moglo se zgodit’.

Al srce mi drugo vstvari,
Al počakaj, da to bit’
V prsih néha, — Bog te obvari!
Pred ni moč te pozabit’. —

(Prešeren.)

Bilo je dvajset let pred dogodki, o katerih smo slišali do sedaj. — — —

V Saragosi so praznovali ravno pust.

Lastnik ene najkrasnejših palač v celem mestu, je bil knez Olzuna. Don Olzuna je spadal k najvišjemu plemstvu, bil je nezmerno bogat in imel velikanska posestva. Star je bil komaj štirindvajset let, vendar je bil že vdovec in imel malo, krasno, triletno hčerko. Oženil se je z odlično damo, katere pa ni ljubil, zato ni bil posebno žalosten, ko je umrla pri porodu prvega otroka.

Bil je strog katolik, ognjevit domoljub in ponosen, temnogled plemenitaš; vendar se ni izogibal življenja in si menda privoščil na skrivnem marsikak užitek, o katerem njegov spovednik ni zvedel ničesar.

Njegovi služabniki so se ga bali, samo njegov zasebni oskrbnik Gasparino Kortejo se ga ni bal, ki je bil približno iste starosti. Vsak človek mora imeti svojega zaupnika, in ker se mu je zdel Gasparino molčeča duša, mu je vse zaupal. V družbi je občeval z njim, kakor se je spodobilo glede na Kortejevo službo. Kadar sta bila pa sama, sta pa občevala kakor občuje mlad razuzdanec s svojim associé ali pa maitre de plaisir.

Danes je poslal knez ravno po Korteja in kadil dragoceno smodko.

Kortejo je vstopil. Bil je še mlad in okroglega, čednega obraza. Sicer se je pa znal fino in okosno oblačiti, in zato ni čudo, da je ugajal mlademu knezu.

Globoko se je priklonil knezu, a po njegovem nasmehu si lahko takoj spoznal, da sta precej dobra prijatelja. Knez je milostivo pokimal z glavo in vprašal:

„Kaj pa je z oblekami za maškerado?“

„So že pripravljene, don Evzebijo! Za Vas sem izbral perzijansko obleko, zame pa mehikansko.“

„Veš kaj, mehikanec, glej, da se v eni uri oblečeš. Pošlji mi mojo obleko sem. pa pazi, da nihče ne sluti, da greva skupaj. Kje se pa dobiva?“

„Najrajše bi se oblekel kje drugod!“

„Mi je tudi prav! Saj nihče ne zve, da greš tudi na maškerado. Kje pa?“

„Neko znanstvo imam,“ se je nasmejal Kortejo, „in sicer z svojo sladko, preljubo sestričino.“

„Oho! Sladka, preljuba — —! Takega sorodstva pa ne poznam! Ali je stara?“

„Dvajset let.“

„Majhna?“

„Velika.“

„Plavolasa?“

„Črna.“

„Suha?“

„Debela.“

„Dečko, nikar se ne laži, in mi ne vzburjaj strasti! Kje pa stanuje?“

„V ulici Strada el Amenio, številka petnajst, v prvem nadstropju.“

„Kaj pa je? Kako se pa piše?“

„Obleko šiva za dame. Piše se pa Klarisa Margoni.“

„Oho, francosko ime! Lažnik, s to pa gotovo nisi v sorodu!“

„Saj uči sveto pismo, da so vsi ljudje bratje in sestre. Jaz pa niti tega ne trdim, in pravim, da je samo moja sestričina.“

„Že dobro! Glej, da odideš. V eni uri sem pri njej v Strada el Amenio.“

„Ekscelenca, sestričina je moja, veste!“

„Glej ga no, še ljubosumen hoče biti!“ se je smejal knez. „Sicer imajo pa danes maske povsod prost vstop. Dovolj zabave bova imela. Sedaj pa le glej, da izgineš!“

Kortejo je odšel. Kmalu pa je vstopil strežaj in prinesel knezu pustno obleko.

Medtem pa se je šel Kortejo preoblačit k svoji ljubici. Na cestah je bilo vse polno ljudij. Med potom sreča v gnječi nekega tujca. Ker ni bilo prostora, da bi se izognil, je zavpil Kortejo nad njim:

„Spravi se mi s poti!“ in sunil tujca v rebra.

Tujec ni črhnil besedice, ampak dregnil Korteja tako močno v trebuh, da se je zgrudil. Kortejo je hitro zopet vstal in zarentačil:

„Pes, še drago mi to poplačaš!“

Hotel je zgrabiti tujca za vrat, a že je ležal drugič na tleh. Tujec ni bil močne postave, pač pa uren kakor strela. Korteja je bilo sram, zato jo je hitro odkuril. Tujec pa je šel ponosno naprej čez most, ki vodi čez reko Ebro, ki deli mesto v dva dela.

Onkraj mostu je vstopil v jedno največjih hiš, kar jih je v Saragosi. Posestnik te hiše je bil bankir in miljonar Salmono. Sramoval se je namreč svojega judovskega pokolenja in spremenil svoje ime Salomon v Salmono. Bil je ponosen, a tudi skop kar se da.

Ko je stopil tujec v vežo, ga je pozdravil portir in mu dejal:

„Senor Strnad, don Salmono želi z Vami govoriti!“

Strnad je šel naravnost v pisarno, in ko je prišel v zadnji sobi do zaprtih vrat, je potrkal.

Trikrat je moral potrkati, potem je šele odgovoril nekdo zelo jezno:

„Entrada — vstop!“

Strnad je vstopil. Ob stenah so stale same železne omare za denar. Salmono ni imel namreč nikoli blagajnika, ker ni nikomur zaupal. Sedel je na starem stolu pri še starejši pisalni mizi in vprašal jezno:

„Zakaj pa trkate?“

„Ker sem hotel vstopiti.“

„Ampak tolikokrat!“

„Ker ni nihče odgovoril.“

„In tako glasno!“

„Ker ni nihče slišal.“

„Kaj pa hočete?“

„Vratar mi je naročil, da želite z menoj govoriti.“

„Saj res, saj res. Kadar hočem govoriti z vzgojiteljem svojega sina, ga ni nikoli doma. Ali so vsi Slovenci tako površni in neredni?“

„Nič manj kot Španci. Senor, in celo reči smem, da — — —“

„Don se imenujem, ne pa senor!“ mu je segel bankir v besedo.

Strnad se je mirno nasmejal in odgovoril:

„Don se nazivajo samo naj višji plemenitaši, sicer pa, če Vam ugaja ta naziv, ga lahko slišite neštetokrat, don Salmono. Sicer sem pa bil vendno doma, kadar je zahtevala moja dolžnost. Natančno izpolnujem svoje dolžnosti, zato imam tudi pravico zahtevati, da občujete z menoj bolj uljudno in prijazno.“

„Ne pozabite, da ste pri meni v službi in moj posel!“ je zaklical bogataš.

„Vzgojitelj vendar ni Vaš posel, ampak Vaš prijatelj in pomočnik, ker vzgojuje Vaše otroke. To je moje mnenje, don Salmono.“

Bankir ni odgovoril, ampak ga samo zopet vprašal:

„Kje ste pa bili pravzaprav?“

„To Vas nič ne briga, ampak iz uljudnosti Vam povem, da sem bil pri knjigotržcu.“

„Kaj ste delali pri njem?“

„Naročil sem knjige.“

„Za koga?“

„Za Vašega sina.“

„Kaj? Zopet knjige? Ali Slovenci ne znate poučevati brez knjig. Saj sem prejšnji mesec plačal cele tri dure. To je vendar strašno!“

„Kadar bodete Vi kosili brez jedi in pijače, bom tudi jaz poučeval brez knjig. Sicer pa prosim, povejte mi, zakaj ste me poklicali?“

Bankir je uvidel, da se mora udati zato je začel:

„Znano Vam je, da je umrla moja hčerka pred enim tednom. Pokopali smo jo. Ona majhna senora Lapajne je bila njena vzgojiteljica. Ker je pa moja hčerka umrla, je ne rabim več!“

„Razumem!“

„Zato ji moram službo odpovedati. Recite ji torej, senor Strnad, da naj še danes, ali najpozneje jutri gre!“

„Tega ji pa že ne povem, prvič ker gotovo ne bo šla, ker ji še niste odpovedali, in drugič Vam pa naravnost povem, da nisem Vaš postrešček.“

„Kaj? Torej ne mislite izvršiti mojega naročila? Pa pojdite še Vi danes ali jutri iz službe!“

„Kaj pa še! Hvala Bogu, da nimam samo dolžnosti, ampak tudi pravice!“

„Saj vem, saj vem; ampak mislil sem, da bo raj še šla, če ji Vi naročite.“

„Že vem kak namen imate! Senora Lapajne ima četrtletno odpoved. Ker se pa konča tekoče četrtletje šele v osmih tednih, ji tudi preje ne morete odpovedati!“

„Torcj mislite, da sem ji dolžen plačati še za enoindvajset tednov?“ je vprašal bankir presenečen.

„Tako je!“

„Ali ste blazni!?“

„Hm, don Salmono, menda ste bili Vi blazni, ker ste izročili vzgojo svojega sina blaznemu človeku!“

Bankir je požrl trpke besede in dejal:

„S smrtjo se vendar konča vsaka pogodba; prav nič ji ne plačam.“

„To me nič ne briga; senora Lapajne se bo sama pobrigala ža svojo plačo; sicer pa mislim, da bo naznanila stvar takoj sodniji.“

Bankir se je prestrašil, kajti sodnije se je bal kakor živega vraga. Zato je dejal:

„Naj bo! Stvar si bom že še premislil. Je že dobro, senor!“

S temi besedami ga je odslovil; Strnad pa je ostal in dejal:

„Imel sem nekaj stroškov, don Salmono. Prosim, plačajte mi plačo za četrt leta!“

Prestrašeno je pogledal bankir mladega moža in zaklical:

„Kaj pa mislite! Kar za cel četrt leta skupaj! To mi je nemogoče!“

„Zakaj? Ali morda nimate denarja?“

„Denarja? Hvala Bogu, imam ga!“

„Torej, zakaj mi pa nočete plačati?“

„Ker je preveč naenkrat!“

„Don Salmono,“ je dejal Strnad, „pomislite, da imam pri Vas že plačo za tri četrtletja. Nisem navajen za svoj zasluženi denar prositi in beračiti.“

„Plačam Vam za en mesec!“

Strnad ga je zaničljivo pogledal in odgovoril:

„Ponavljam, da ne prosim in prosjačim, ampak da zahtevam. In ker vidim, da je moj zasluženi denar za celih devet mesecev v nevarnosti, zato zahtevam, da mi plačate za vse tri četrtletja.“

Miljonar je kar poskočil, kakor bi ga pičil s šivanko.

„Kaj pa še!“ je zaklical ves prestrašen.

„Torej ne daste?“

„Ne.“

„Pa odpovem!“

„Zamojdel.“

„In Vas grem takoj tožit za svojo plačo.“

„Nikar!“ je moledoval Salmono.

„Vsekako Vas grem tožit. Z Bogom!“

Obrnil se je in hotel oditi, a miljonar je skočil za njim in ga potegnil za suknjo.

„Ostanite!“ je prosil. „Plačam Vani za četrt leta!“

„Prepozno! Za devet mesecev, ali pa Vas grem tožit!“

„Ena — —!“

„Dve —, tri!“

„Dobro, senor, zadovoljen sem z Vami; plačam Vam za pol leta, če hočete v obrokih.“

„Kaj pa še!“ se je smejal Strnad. „Za tričetrt leta hočem!“

„Dobro, pa pojdite in me tožite!“ je vpil Salmono ves razburjen.

„Saj tudi grem, don Salmono!“

Nato je Strnad odšel, a ni še zaprl vrat za seboj, ko ga pokliče skopuh nazaj:

„Počakajte, senor! Pridite nazaj! Saj Vam plačam, ampak v bankovcih!“

„Ne maram v bankovcih, ampak v srebru in zlatu hočem!“ je zahteval Strnad neizprosljivo.

Bankir se je skoraj zjokal in se udal, rekoč:

„O, moj Bog, kako trdosrčni so vendar Slovenci! Kaj pa bo! Pojdite nazaj!“

Nato je odprl železno omaro in mu naštel vsoto. Strnad se je zahvalil in odšel.

Spravil je težko zasluženi denar v svoji sobi v omaro in šel potem naravnost v guvernantino stanovanje.

„Prosto!“ se je začul prijazen glas, ko je potrkal.

„Gospod Strnad?“ ga je vprašala začudeno v slovenskem jeziku.

„Da, jaz sem!“ je odgovoril. „Čudite se, kako da se predrznem, Vas vendar enkrat obiskati.“

„Saj sva vendar rojaka!“ je dejala.

„Da, rojaka!“ je vzdihnil bolestno.

„Prosim, vsedite se, gospod Strnad!“ je rekla in pokazala na stol, ki je bil pri vratih.

„Ali se me bojite, gospodična?“

„Zakaj?“ je vprašala in zarudela.

„Ker ste mi ponudili nejoddaljenejši stol. Oh, kako me to boli, gospodična Lapajne! Edina Slovenca sva v Saragosi, slučajno stanujeva v isti hiši, in vendar sva si tako tuja.“

„Oprostite mi, in pridite bližje. Saj nisem mislila nič slabega!“

Strnad je odkimal, ostal na svojem stolu in dejal:

„Hvala lepa, gospodična! Saj ne beračim. Nikoli Vas nisem razžalil, saj vedč ne, in vendar se me izogibate. Zakaj? Ne vem. — Sicer Vam pa moram odkritosrčno nekaj povedati!“

„Govorite!“

Malo je molčal in pogledal v stran, kajti ni ji mogel gledati naravnost v oči.

Gospodična Lapajne, ni bila mogočne postave, pač pa lepa kakor angelj. Bila je lepega harmoničnega telesa, in obsevala jo je neka ljubeznjivost, ki se ne da popisati. Slednjič je Strnad začel, ne da bi jo pogledal:

„Gospodična, revnih Staričev sin sem. Moja služba ni visoka, vendar sem si jo moral sam težko priboriti. Nikoli mi ni bila sreča mila, vendar sem upal in upal, da me obsije solnčni žar. Ta žar sem videl v tej hiši, ta žar ste Vi! — — — Ljubim Vas, da, ljubim Vas od trenotka, ko sem Vas videl v prvič. A udal sem se usodi. Sam bom živel, in mislil na Vas, na svojo zvezdo, ki sem jo videl, a je ne morem doseči. Da bi bili vedno srečni, to je edina moja želja. Zato sem Vas prišel prosit, mislite včasih name, ki sem Vaš prijatelj, in ki ničesar druzega od Vas ne zahtevam, kakor da se spomnite name, kadar rabite tu v tuji deželi kake pomoči. — Ali mi spolnite to željo?“

Solze so ji zalile oči, in odgovorila je:

„Gospod Strnad, nikar mi ne zamerite! Odkritosrčno Vam priznam, da sem Vas razumela takoj prvi dan. Hotela sem Vam vračati Vašo ljubezen, a spoznala sem, da ne morem.“

Žalostno je zmajal z glavo in dejal:

„Saj sem vedel; a odkritosrčno sem Vam moral vendarle pripoznati, da Vas ljubim. Stvar je sedaj končana, pozabiva nánjo! Govoriti imam pa še nekaj druzega z Vami. Ravnokar sem bil pri Salmonu in se prepiral z njim radi Vas.“

„Radi mene?“

„Da. Saj ga poznate, da je skop —. Dejal mi je, da naj Vam rečem, da bi šli danes ali jutri iz službe.“

„Ali ste mu obljubili?“

„Ne. Vendar sem prišel, da Vas svarim. Prepričan sem, da Vam namreč ne bo hotel plačati.“

„To je pa žalostno. Sla sem v tujino zaradi večje plače, da ložje podpiram svoje stariše, kajti tudi jaz sem liči revnih starišev kakor Vi, gospod Strnad.“

„Prosim Vas torej, da ne odjenjate niti za en las. Če Vam noče plačati, pa pridite k meni. Sedaj pa, srečno, gospica Lapajne!

Vstal je in hotel oditi, ne da bi ji podal roke v slovo. A ona je hitela za njim in razprostrla obe roki rekoč:

„Nikar vendar ne pojdite brez slovesa! Dajte mi vsaj roko, in rečite, da niste name jezni.“

„Nisem,“ je odgovoril hladno in ji segel v roko.

Prestrašila se je. Njegova roka je bila mrzla ko led, a njegove ustnice so včasih trenile, in njegove oči so zažarele; komaj se je premagoval. — —

Ona pa se ni mogla več premagovati. Objela ga je, solze so ji zalile oči, in rekla je:

„Nikar se ne jokajte! Upajte! Mogoče pride še čas, ko Vas smem uslišati!“

Zmajal je z glavo.

„Nikoli!“ je odgovoril. „Ljubezen se ne da prisiliti. Z Bogom, gospodična!“

Odšel je. Obstala je sredi sobi, položila roko na prsi, in srce ji je bilo mirno kakor navadno.

„Zakaj ga ne morem ljubiti?“ se je vprašala. „Saj je vendar tako vreden moje ljubezni!“ — —

Kar zasliši na cesti glasno upitje. Stopila je na balkon. Spodaj je bilo vse polno pustnih šem, ki so uganjali šale in se veselili. Gledala je doli med pisano množico, kjer je bilo vedno več mask.

Medtem je šel Gasparino Kortejo k svoji sestričini. Klarisa je stanovala v majhnem, krasnem stanovanju. v Čakala je že na svojega ljubčeka, mu prišla na stopnjice naproti in ga še več kakor prisrčno objela. Oblečeni je bila v lahko domačo obleko, in njene ude si zato ne samo čutil, ampak celo videl. Njen obraz je pa bil vsakdanji, in zato ni imela posebne privlačne sile.

„Vendar, vendar, moj dragi Gasparino!“ je dejala, ko sta prišla v sobo. „Kako dolgo sem náte čakala.“

„Nisem mogel preje priti, saj veš, da imam dolžnosti.“

„Dolžnosti? Tvoja prva in največja dolžnost je vendar, da me osrečiš!“

„Saj si srečna. Ali ne?“

„Samo tako dolgo, dokler si pri meni, moj Gasparino. Pojdi k meni, pojdi, moj dragec!“

Hotela ga je vnovič objeti, a Kortejo se je branil in dejal:

„Pusti me vendar sedaj, ker imam delo!“

„Kaj pa? — Oh, obleko za maškerado imaš!“ je vzkliknila in preiskala zavitek, ki ga je prinesel s seboj.

„O, kako krasno! Mehikanec! Kako si me vendar iznenadil! Hvala lepa!“

Objela ga je vnovič in ga poljubila na vseh koncih in krajih.

„Pusti me vendar!“ se je je branil. „Nimam sedaj časa za take igrače!“

„Časa nimaš? Saj res! Le hitiva, da sva preje oblečena.“

„Kaj?“ je vprašal začudeno.

„Da sva preje oblečena, sem rekla!“

„Ali imaš tudi pustno obleko?“

„Tudi!“ je zavriskala. „Slutila sem, da iznenadia svojo Klariso, zato sem si preskrbela tudi obleko. In sicer bom Grkinja, moj dragi Gasparino.“

Debelo jo je pogledal, potem pa dejal in se smejal:

„Tristo vragov, ali ste premetene, ve ženske! Torej slutila si, da pridem? Dobro: do tu se je torej tvoja slutnja uresničila, a naprej pa ne!“

„Kaj, naprej ne?“

„Ker ne morem iti s teboj.“

„Zakaj?“ se je začudila.

„Ker moram iti s knezom.“

„Nikar se ne laži, Gasparino! Kaj pa misliš, knez bo šel s teboj na maškerado!“

„Oh, ali ne verjameč, moja ljubica. Dobro. Oh, še rada mi boš verjela, kajti prišel bo sem póme.“

Prestrašila se je.

„Sem?“ je vprašala.

„Da.“

„Kedaj?“

„V tričetrt ure.“

„Šališ se! Samo malo podražiti me hočeš.“

„Verjemi mi, gotovo pride, in sicer kot Perzijanec,“ je odgovoril Kortejo resno.

„Knez pride k meni! O, sveta Madona! In jaz stojim tu v sami srajci in spodnjem krilu!“

Hitro je smuknila v svojo sobico in se vrnila v četrt ure v najlepši obleki.

Tudi Kortejo se je tačas že preblekel in jo vprašal:

„Kako se ti dopadem?“

„Imenitno. In jaz tebi.“

„Kakor vedno!“

„Pa vendar ni lepo, da greš brez mene,“ je dejala. „Nikar se ne jezi, Klarisa! Saj veš, da te imam rad. In tudi veš, da sva revna, in da hočeva postati bogata. Knezu sem rekel, da se pišeš Margoni, in da si šivilja. Bog varuj, da bi zvedel, da si plemenita in sorodna z grofom Rodriganda. Bodi prijazna z njim, a druzega mu ne dovoli, saj veš, da sem ljubosumen.“

„Le bodi brez skrbi in pridi zvečer k meni.“

„Če bo le mogoče. Skoraj gotovo bom moral biti zaradi družbe doma pri knezu.“

Verjela mu je, akoravno se je lagal.

Kar potrka nekdo na vrata in vstopil je lep Perzijanec. Imel je baržunasto krinko opazoval deklico in potem dejal:

„Haló, Gasparino. Saj nimaš slabega okusa? Ali smem objeti tvojo sestričino?“

V istem trenotku jo je pritisnil tudi že nase, ter jo poljubil na ustnice in njen zapeljiv vrat.

„Grom in strela!“ je dejal. „Najbolje je, da ostaneva kake pol urice tu!“

„Pa že ne!“ je rekla Klarisa, se mu izvila iz rok, ušla v sosednjo sobo in zaklenila vrata.

„Ta copernica! Mi je že ušla!“ se je smejal knez. Hotel je vrata odpreti, a ko jih ni mogel, je ukazal Korteju:

„Pokliči jo!“

„Nič ne pomaga, saj gotovo ne pride!“

„Kaj pa! Poskusiti se mora!“

„O, moja sestrična je poštena; zna se braniti!“

„Ali se tebe tudi brani, Adonis?“ se je smejal knez.

„Tudi!“

„Pokliči jo vendar!“

Kortejo je klical in trkal, a vse zaman.

„Vidite!“ je dejal potem na kratko.

„Prebrisana glavica si!“ je zaklical knez. „Naročil si ji, da mora biti pridna; pa nič ne dé. Sicer ima dovolj mesa, ampak poleg tega tudi pol centa kostij preveč.“

To je govoril glasno, da je slišala tudi Klarisa, potem je pa vprašal po tihem:

„Pa ji saj nisi povedal, kdo da sem?!“

„Seveda ne!“ se je lagal oskrbnik.

„Dobro. Ali si že pripravljen?“

„Sem.“

„Torej pojdi, grevá!“

Nato sta odšla in se pomešala med druge maske. Vsakdo je občudoval bogato oblečenega Perzijanca, in nikdo ne bi bil slutil, da je knez Olzuna. Uganjal je šale, šel v hiše in v stanovanja, in kamor je prišel, je vse zbegal in zmešal.

Tako sta prišla počasi čez most. Kar zagleda knez na nekem balkonu damo. Ves iznenaden je obstal in dejal Korteju:

„Grom in strela! Poglej tja gori!“

„Kam pa?“

„Na oni mali balkon.“

„Oh, ta je pa fina!“

„Fina? Oh, to je vse premalo! Prava Madona je, tako lepa, nedolžna in resna! Moram se seznaniti z njo!“

„Hm! Mislim, da bi ne opravili mnogo pri njej!“

„Poskusiti hočem. Ali vidiš, naju je že zagledala!“

Bila je gospodična Lapajnetova.

Knez ji je dal od daleč poljubček z roko.

Opazila je in zarudela. Njegova obleka je bila vredna več tisočev. Zato ni čuda, da ji je utripalo srce glasneje. Hoté ali nehoté je vzela bel, svilen trak s prsij in ga vrgla doli. Knez ga je pobral, poljubil in spravil v žep.

Vzgojiteljica je zarudela in se skrila v sobo.

„Grom in strela, ta pa mora biti moja!“ je dejal knez. „Divna je!“

„Le pojdite gori!“

„Saj tudi grem.“

„Ali grem z Vami?“

„O, ne. Tak medved bi vse pokvaril. S tako fino damo se mora fino občevati. Le čakaj me tačas tu doli.“

Nato je šel po stopnjicah navzgor in potrkal na vrata, kjer je slutil, da je ona dama.

Zaslišal je nežni ženski glas, ki je dejal:

„Prosto!“

Ko ga je zagledala, se je prestrašila in hotela zbežati v sosednjo sobo, a ujel jo je za roko in prosil z milim glasom:

„Počakaj, lepa dama, nikar mi ne uidi!“

„Moj Bog, pustite me!“ gaje prosila. „Oh, če Vas kdo pri meni zasači, moj gospod!“

„Kaj bi bilo potem V Maske imajo danes prostost, ker je pust.“

„A zame to ne velja!“

„Za vsako damo!“

„Tuja sem v tej hiši, in sicer v službi!“ je dejala bojazljivo.

„Nič ne dé, lep otrok! Čegava pa je ta hiša?“

„Bankirja Salmonova.“

„A tega skopuha, tega Cerbera! Pri njem si v službi? Pri njem stanuješ?“

„Da.“

„Kaj si pa?“

„Vzgojiteljica.“

Njegovo srce je zavriskalo pri tej besedi od veselja, kajti mislil je, da se ga uboga guvernanta ne bo branila. Zato jo je pritisnil na srce in dejal:

„Oh, kako te ljubim! Iz dna srca želim, da postaneš moja.“

„Pustite me!“ ga je prosila.

A Perzijanec jo je trdno držal in poljubil.

Tedaj se mu je pa izvila iz rok in zaklicala s solznimi očmi:

„Kako nesramni ste! Pojdite, sicer kličem na pomoč!“

„Le kliči, moja golobičica! Danes smejo maske storiti, kar se jim zljubi, veš?“

Zopet jo je hotel poljubiti, a izvila se mu je iz rok in zaklicala na ves glas:

„Gospod Strnad, na pomoč, na pomoč!“

Ravno je hotel knez vzgojiteljico znova poljubiti, ko vstopi Strnad in ga prime za vrat, rekoč:

„Oho, kaj se pa tu godi?!“

„Kaj se tu godi, ti takoj pokažem, pritlikavec!“ je odgovoril Perzijanec. „Danes se sme vsaka maska malo pošaliti!“

„Da, pošaliti se že sme, a tako nesramen kakor si ti, pa ne sme nihče biti!“

Vzgojiteljica se je izvila knezu iz rok, ušla v sosednjo sobo in se zaklenila. Knez se je še malo usajal, slednjič ga je pa prijel Strnad za vrat, ga potisnil skozi vrata in vrgel doli po stopnjicah.

Ko se je Strnad potem zopet vrnil v sobo, je potrkal na lahko na vrata, in gospica Lapajnetova mu je odklenila.

Kar načuditi se ni mogla, da je premagal Strnad močnega Perzijanca.

Zahvalila se mu je najprisrčneje, da jo je rešil.

Strnad pa se je branil in rekel:

„Prav ste rekli; jaz sem mali David, a on je bil velikan Golijat. Sicer se Vam pa lepo zahvaljujem, da ste me poklicali, samo žal mi je, da Vam nisem mogel storiti večje usluge. Prosim, tule Vam vračam Vaš trak!“

Zarudela je.

„Gospod Strnad —!“ je jecljala. „Ali ste morda videli — —?“

„Da. Stal sem na drugem balkonu, videl sem, da me niste zapazili. Srečno, gospodična Lapajne!“

Nato je odšel. —

Oh, kaj je storila! Njega, ki bi dal zanjo življenje in kri, niti ljubeznivo ne pogleda; a prvi maski, ki se ji malo nasmehlja, da trak s svojih prsij. Zaklenila je vrata, zagrnila okna, in solze so ji zalile oči. Kesala se je svojega čina. — —

Grasparino Kortejo je čakal na cesti svojega gospoda. Ko je prišel slednjič Perzijanec pri vežnih vratih zopet na cesto, je takoj opazil Kortejo, da si popravlja in snaži obleko.

„Oh, Grasparino,“ je godrnjal Perzijanec; „dobro, da si tu! Poglej malo moj hrbet!“

„Zakaj?“

„Če sem morda umazan.“

„Prav nič! Kako se Vam je pa posrečilo?“

„Vrag te vzemi! — Imenitna je pa vendarle; moja mora biti na vsak način.“

Kortejo se je smejal škodoželjno pod svojo krinko in vprašal, ko sta šla dalje:

„Ali je bila kaka fina dama?“

„Kaj pa še! Guvernanta!“

„O, jej!“

„Ampak sam vrag! Branila se je kakor mačka. Še danes moraš zvedeti o njej kaj natančnejšega. Vedeti moram, če jo je mogoče ujeti!“

„Potem moram imeti seveda dopust!“ je dejal Kortejo premeteno.

„Saj ti ga dam!“ je odgovoril knez.

„Kedaj?“

„Takoj, in sicer kakor dolgo hočeš. Zahtevam pa, da mi sporočiš kaj zanesljivega!“

Ločila sta se.

Kortejo jo je zavil na desno in prišel tako pred slavno cerkev Nuestra Sennora del Pilár.

Tam je stala ciganska družba. Ljudstvo se je kar trlo okoli ciganov. Tudi Kortejo je stopil bliže, da se prepriča, so li pravi cigani ali samo maske.

„Oh!“ je vzkliknil nenadoma. „Kaka krasotica!“ Bila je mlada ciganka, a krasna, kakor jo ne najdeš kmalu na svetu. Čez sneženobelo srajčico je imela samo še lahko baržunasto jopico, ki je bila obšita s čipkami in zlatimi trakovi. Rudeče krilo ji je segalo komaj do kolen, in njene nožiče so bile lepe, kakor bi jih bil izklesal umetnik iz marmora. Štiri dolge, črne kite so ji visele skoraj do kolen, in v laseh je imela okrasek iz srebrnega denarja.

Vse je tiščalo k njej. Prorokovala je.

Kortejovo srce je bilo tako glasno, da si je skoraj slišal. Vsa kri mu je silila v glavo. Klarisa in ta ciganka, oh, saj ni niti primere! Trdno je sklenil, da mora postati njegova, in če bi bilo treba — — —!

Čakal je, da so se ljudje malo razšli, potem pa je stopil k njej in jo vprašal:

„Kako ti je ime, lepa cingarita?“

„Carba me kličejo, senor!“

„Prorokuj mi, lepa Carba!“

„Dajte mi roko!“

Stisnil ji je cekin v roko in dejal:

„Ne tu, ampak drugje hočem govoriti s teboj, in sicer dalje časa.“

Razveselila se je cekina in vprašala:

„Zakaj, senor?“

„Ker te ljubim!“

„Ljubite me, ubogo žitano, ubogo cingarito? Senor, ne verjamem Vam!“

„Oh, verjemi mi, prisrčno dete, in povej mi, kje se dobiva!“

„Kedaj?“

„Danes!“

„Danes! Torej pa šele zelo pozno!“

„Nič ne de. Pridem kadar in kamor hočeš!“

Njeno nedolžno srce se je veselilo, da jo ljubi tako odličen gospod. Ker je bila vroče, južne krvi, se je udala. Prijela ga je za roko, kakor bi mu prorokovala in tiho šepetala:

„Ali poznate cesto v Huesko?“

„Poznam.“

„Tam na desno, ob reki Gracelo imamo svoje šotorišče.“

„Že najdem!“

„Ne, ne. Nihče ne sme vedeti, da se dobiva. Še dalje gori ob reki stoji pet belih topolov.“

„Vem.“

„Tam me čakajte.“

„Kedaj?“

„Eno uro čez polnoč. Sedaj pojdite, da nas nihče ne zapazi.“

„Ali prideš gotovo, Carba?“

„Gotovo. In Vi, senor?“

„Prisegam ti, da pridem.“

Nato je odšel Kortejo proti mostu. Prišel je blizu bankirjeve hiše. Balkon je bil prazen, in okna so bila zavešena.

Kar stopi iz veže mlad mož. Bil je navaden delavec in imel v roki več pisem. Gasparino Kortejo je pristopil k njemu in ga uljudno vprašal:

„Oprostite senor! Ali ste morda v službi pri bankirju Salmonu?“

„Sem.“

„Kaj pa ste?“

„Raznašalec.“

„Ali imate morda pet minut časa?“

„Čemu.“

„Pojdite z menoj v bližnjo vento na kozarček vina!“

„To pa že, to; pa povejte mi vendar vzrok svoje darežljivosti.“

„Hm, vzrok! Nekaj bi Vas rad vprašal.“

„Naj pa bo, senor. Saj nič ne de, če oddam pisma malo pozneje. Naš gospod, ta presneti stiskač, nam niti danes za pust ne da proste urice.“

„Pa si jo sami privoščite!“

Zavila sta v najbližjo krčmo. Kortejo je naročil steklenico vina in začel:

„Vaš gospod se mi zdi grozen skopuh, ker Vam niti danes ne privošči proste urice.“

„Pa še kakšen skopuh je, senor!“

„Ali je tako reven, da mora biti?“

„Ravno nasprotno, milijone ima.“

„Ali je star?“

„Ne preveč.“

„Oženjen?“

„Vdovec.“

„Ima kaj otrok?“

„Imel je dva, dečka in deklico; a deklica je pred kratkem umrla.“

„Mislim, da bo kaj slabo vzgojil svojega sina, če je tak.“

„Niti ne briga se zanj. Vzgojujeta ga stara dekla in vzgojitelj.“

„Torej ima vzgojitelja in guvernanto?“

„Da. Oba sta Slovenca iz Avstrijskega.“

„Zakaj je pa vzel v službo Avstrijce.“

„Ker hoče, da se nauči njegov sin nemščine, ker ima veliko trgovinsko zvezo z Avstrijo in Nemčijo. Zvita buča je!“

„Kako se pa piše vzgojitelj?“

„Senor Strnad, in je dobra, mirna duša, ki zelo malo govori. Kadar pa govori, takrat pa precej izdatno, in zato se ga naš gospod boji.“

„Kako se pa piše guvernanta?“

„Senora Lapajne. Pridna je in mirna, ter z vsakim prijazna. Škoda, da ne ostane več dolgo pri nas!“

„Ali gre proč?“

„Menda.“

„Zakaj?“

„Ker je bankirjeva hčerka umrla. Za sina zadostuje vzgojitelj.“

„Kedaj pa gre?“

„Ne vem. Četrtletno odpoved ima, zato sme ostati pravzaprav še pet mesecev; saj plačo sme zahtevati za pet mesecev, če zahteva Salmono, da naj takoj gre.“

„Ali je morda že iskala kako službo?“

„Ne vem. Mislim, da še ne. Sicer pa o takih stvareh tudi z nikomur ne govori.“

„Ali nima nobenega senorja, katerega ljubi?“

„Senorja! Senora Lapajne ljubčeka?“ se je smejal mož. „Kaj pa še! Samo enkrat je šele šla na izprehod, ves čas, kar je pri nas.“

„Potem pa že vem, kako da je,“ je dejal Kortejo premeteno.

„Kaj?“

„V vzgojitelja je zaljubljena. Če sta vzgojitelj in guvernanta pod eno streho, saj je že stara navada, da se zaljubita drug v druzega. Kajne, da sem uganil?“

„Pa že ne, senor. Sicer pravijo, da je senor Strnad precej vánjo zaljubljen, a ona ga ne mara.“

„Ali je to vsa bankirjeva družina?“

„Vsa.“

„Kako pa živi Salmono? Razkošno in lahkomišljenor ali priprosto?“

„Saj sem Vam že rekel, da je skopuh. Skoraj njegov najnižji služabnik sem, in dobro vem, da jem in pijem boljše, kakor moj gospod.“

„Ali mislite, da ima svoje knjige v redu?“

„Seveda. Včasih je še celo preveč siten. Pa povejte mi, senor, zakaj me vse to izprašujete? Ali nameravate morda z njim kako kupčijsko zvezo?“

„Hm, Vam pa priznam, da je to res moj namen. Podedoval sem zelo mnogo denarja, in zato hočem svoj denar naložiti na obresti. Ker ne poznam dobro razmer v Saragosi, zato povprašujem, kje bi bilo bolj varno. Zaraditega sem Vas nagovoril, senor!“

Pošten služabnik mu je verjel.

„Če je pa stvar taka, potem mu pa le brez vseh skrbij zaupajte. Pri njem je denar varen.“

„Kakor uvidim iz Vašega priporočila, je zelo pošten in vesten človek, zato mu bom tudi skoraj gotovo zaupal, vendar si moram stvar še preje natančno premisliti. Hvala Vam, ker ste bili tako prijazni, in ste mi razmere pojasnili.“

„Nič hvale, senor! Saj ste mi dobro poplačali moj trud.“

Kortejo je plačal, in vsak je šel po svojih potih.

Gasparino Kortejo se je vlačil še cel popoldan in večer v mestu po cestah in gostilnah, dokler ni bil čas ti proti Hueski.

Saragosa leži ob Ebru. Blizu mesta se izliva v Ebro reka Galejo.

Od daleč je že zapazil velik ogenj. Takoj je spoznal, da je to cigansko šotorišče. Sel je počasi proti reki Galejo in zavil potem k onim petini topolom.

Ko je prišel na določeno mesto, je še ni bilo.

Malo je čakal, potem je prišla cingarita. Oblečena je bila kakor popoludne, samo okoli vratu je imela staro ruto.

„Dober večer, senor! Ali ste Vi tu?“ je vprašala.

„Da, Carba, jaz sem,“ je odgovoril.

Podal ji je roko in čutil, da se je stresla.

„Ali se me bojiš?“ je vprašal.

„Zakaj?“

„Ker se treseš. Ali ti je morda mraz?“

„O ne. Nikoli v svojem življenju še nisem govorila ponoči s kakim senorjem čisto sama.“

„Ali te morda skrbi, kaj da se ti bo zgodilo? Nikar se ne boj! Ljubim te, in kogar človek ljubi, temu ne stori nič žalega. Ali vedo tvoji ljudje, kje da si?“

„Ne. Mislijo, da sem šla malo na izprehod.“

„Ali te ne bodo iskali?“

„Ne, saj leže okoli ognja in spe.“

„Torej vsediva se in kramljajva. Pojdi sem!“

Vsedel se je, in ona poleg njega, a s takim strahom, kakor kak kanarček na prst svojega gospoda.

„Zakaj te je pa strah?“ jo je vprašal ljubeznivo. „Podaj mi vendar svojo roko, Carba!“

„O, senor, kaj Vam pa to pomaga?“

„Ali tega ne razumeš, moj srček?“

„Ne.“

„Ali še nisi ljubila nobenega moža? Tako močno, da bi mislila, da ne moreš brez njega živeti?“

„Še nikoli.“

„Ali res?“

„Gotovo, da se ne lažem!“

„Torej poskusi, če me moreš morda ljubiti.“

„Tako, da bi ne mogla brez Vas več živeti?“

„Da.“

„O, senor, saj še nisem videla niti Vašega obraza, a vendar že čutim, da sem Vam naklonjena.“

„Torej pa se ga naglej!“

Snel je krinko in se sklonil k njej, da ga je pri luninem svitu lahko natančno videla in opazovala.

„Ali se ti dopadem?“

„Se,“ je odgovorila resno.

„Vendar gotovo ne tako zelo, kakor ti meni. Objel bi te, pritisnil na svoje srce in nikoli bi te ne hotel več izpustiti. Ali smem, moja ljuba Carba?“

„Ali mora biti?“ je vprašala naivno.

„Seveda, — če se ljubiva.“

Objel jo je in pritisnil na srce. Branila se ni, in čutil je njeno fino, gorko telo.

Molčal je, se sklonil k njej, in ji gledal dolgo, dolgo v njene temne oči.

Prsi so se ji dvigale, glasno je diliala in uživala do danes še nepoznane občutke.

Sklonil se je še globokejše k njej, položil svoja usta na njene ustnice in jo ognjevito poljubil. Dovolila je. Kmalu je čutil lahen, lahen nasproten pritisk njenih ust, in globoko je vzdihnila — — zapeljivec je spoznal, da je zmagal. Pritisnil jo je še tesnejše k sebi. Sledil je poljub za poljubom. Carba se ni ganila, ampak samo uživala sladko, sladko ljubezen. Čutila je, da ga ljubi — — —

„Kako se ti dopade ljubezen, moja draga golobičica?“ jo je vprašal slednjič, ko se je navžil poljubovanja.

„O, senor, ali sanjam?“ je odgovorila po tihem.

„Ne, resnica je. Ali ne želiš, da bi vedno tako ostalo, Carba?“

„Želim.“

„To je sedaj vse od tebe odvisno. Če storiš, kar te prosim, bodeva vedno tako srečna.“

„Kaj pa naj storim, senor?“

„Čakaj, da malo pomislim! Kako dolgo ste že v Saragosi?“

„En teden.“

„Kako dolgo še ostanete?“

„Še en teden.“

„Koliko rodovin vas je?“

„Štiri. Vseh skupaj nas je dvajset oseb.“

„Ali je tvoj oče tudi zraven?“

„Je.“

„In tvoja mati?“

„Tudi.“

„Morda kaki drugi tvoji sorodniki?“

„Nihče.“

„Kako je ime tvojemu očetu?“

„Jarko.“

„In tvoji materi?“

„Kášima.“

„Ali te imata oba rada?“

„Oba, zelo! Tudi cel rod in vsi španski žitani me imajo radi, kajti nekdaj postanem njihova kraljica.“

„Za vraga!“ se je začudil. „Ali imate pri vas tudi kralje?“

„Ne, ampak samo kraljice.“

„Katera pa je sedaj kraljica?“

„Moja mati Kášima.“

„Saj ste vendar revni!“

„Ali misliš, da revni ljudje ne smejo imeti kraljic? O, senor, žitanov ne poznate! Mislite, da so revni, a so bogati, mislite, da jih zaničujejo, a so ponosni. Marsikak posvetni vladar nima toliko moči kakor naša kraljica.“

„Kake navade pa imate, kadar dobite novo kraljico?“

„Senor, tega Vam pa ne smem povedati.“

„Kaj? — No bom pa zadovoljen s tem, da imam v svojem naročju princesinjo, princesinjo, katero neskončno ljubim, in ki tudi mene malo ljubi. Kajne?“

„O ne samo malo, ampak zelo!“ je odgovorila.

„Ali me smeš ljubiti vpričo svojega očeta in svoje matere?“

„Ne.“

„Zakaj ne?“

„Ker smem imeti samo žitana.“

„Oh, to je pa žalostno! Ali jih boš ubogala?

Povesila je oči in molčala. — —

Kortejo je umel, da se bojuje mlada ciganka s svojim srcem, zato ni silil več vanjo, ampak jo vprašal:

„Ali se smeva še srečati ta teden?“

„Da.“

„Kedaj in kje?“

„Kadar in kjer hočete.“

„Ali smeš iti kadar hočeš in kamor se ti zljubi?“

„Smem. Nihče me nikoli ne žali.“

„Torej obljubi mi, da izpolniš mojo prošnjo!“

„Katero?“

„Obljubi mi preje!“

„Ali morem?“

„Lahko!“

„Obljubim.“

„Dobro. Obišči me v mojem stanovanju!“

Mislil je, da se bo branila, — a ni se.

Veselo je zaplosbala z rokami in dejala:

„Pridem, senor; o, prav rada pridem, kajti nikoli še nisem videla stanovanja tako odličnega gospoda. Kje pa stanujete?“

„V Strada Domenica, v veliki palači, številka 10.“

„Kedaj naj pa pridem?“

„Zvečer o mraku, a glej, da te nihče ne zapazi?“

„Zakaj?“ je vprašala nedolžno. „Ali se me morda sramujete?“

„O, ne,“ se je lagal Kortejo nesramno; „ampak v naši hiši ne sme nihče nikogar obiskati, srček moj.“

„Kako pa naj potem pridem?“

„Za ogalom greš za zid, s katerim je obzidan vrt.“

„Dobro.“

„Tam so vzidana majhna vratca, tam te čakam. Potrkaj na vratca, in odprl ti bom.“

Prikimala je in vprašala:

„Ali bom vratca lahko našla?“

„Lahko, lahko. Kako dolgo boš pa smela ostati pri meni?“

„Dokler hočem. Ponoči namreč večkrat vstanem in grem na izprehod. Moji ljudje me poznajo, in zato me ne bo nihče iskal.“

„Torej prideš gotovo?“

„Gotovo.“

„Hvala lepa. O, kako bi bil srečen, če bi smela ostati vedno pri meni!“

Pritisnil jo je zopet na srce in jo začel iznova poljubovati.

Tako sta sedela skupaj skoraj do zore, potem sta se pa prisrčno poslovila.

Domov prišedši, se je vlegel Kortejo takoj spat in je vstal šele opoludne, ko ga je zbudil služabnik, katerega je poslal Serenisimus k njemu.

Hitro je vstal, se oblekel in hitel h knezu.

„Za vraga! Kje pa tičiš?“ ga je vprašal knez. „Saj veš, da nisem navajen čakati!“

„Spal sem,“ je priznal Gasparino Kortejo.

„Spal? Jaz te pa čakam že več ur!“

„Prišel sem šele zjutraj domov.“

„Ponočnjak! Nikar ne bodi tako lahkomišljen in izpametuj se že vendar!“

„Takrat neham biti ponočnjak, kadar neham biti zvest služabnik.“

„Oho, nikar se ne opravičuj s svojo zvestobo, saj te poznam!“

„In vendar se!“

„Kdo se bo s teboj šalil!“

„Čisto resno govorim, Ekselenca! Zaradi Vašega naročila sem čul celo noč.“

„Lažnik!“

Kortejo se je delal, kakor da bi bil razžaljen in odgovoril:

„Tega pa ne zaslužim; sveta Devica naj mi bo priča!“

„Le pusti svoje priče v miru! Kje si bil tako dolgo?“

Kortejo je poznal svojega gospoda. Nakremžil se je kakor spokorjeni grešnik in dejal ponižno:

„Priznam torej, da sem se potepal celo noč po mestu in celo ves svoj denar zapravil. Prosim za odpuščanje!“

Nato je stopil k vratom, kakor da bi hotel oditi. Knez pa je zagodrnjal:

„Oho, le še malo počakaj! Ali si kaj zvedel o oni deklici, ali ne?“

„Sem. Zato sem prišel tudi tako pozno domov. Piti sem moral, kakor goba, in zapravil ves svoj denar, dokler so postali ti vragovi zgovorni.“

„Capin!“ se je smejal knez. „Prepričan sem, da nisi zapravil pol dura, akoravno je sveta Devica tvoja priča. Koliko denarja si pa imel približno s seboj?“

„Najmanje šestdeset durov, za katere so me obrali pri pijači in igri.“

„Goljuf! Saj te poznam, da dobro igraš. Živ krst te ne more obrati za pol stotinke.“

„Že vem, da znam igrati. A pomislite, Ekselenca, da sem moral skrbeti za to, da so bili dobre volje.“

„Torej zamojdel, plačal ti bom, kar si zgubil. Kdo so pa bili tisti ljudje?“

„Dva Salmonova pisarja.“

„Kako si se pa z njima seznanil?“

„To je bilo zelo težko. Cel dan sta morala delati in bila prosta šele zvečer. Čakal sem ju v vežnih vratih skoraj do devetih zvečer. Potem sem ju zasledoval več ur po različnih ulicah in gostilnah. Slednjič se mi je posrečilo prisesti k njihovi mizi. Začeli smo igrati, in drugo tako veste, Ekselenca!“

„Hm, naj bo, ti pa verjamem, akoravno vem, da nisi pozabil na svojo zabavo. Ali si kaj zvedel?“

„Seveda!“

„Saj se tudi spodobi! Celo noč nisem spal; vedno sem mislil na to prokleto guvernanto in na tega satana, katerega je poklicala na pomoč!“

„Oh,“ se je smehljal Kortejo, „Ekselenca, ali ste doživeli intermeco?“

„Sem. Klicala je pomoč, in ker so čuli njeno vpitje, sem moral hitro odkuriti.“

„Grom in strela, tega pa ne razumem. Ali jih je bilo več, ki so prišli na pomoč?“

„Samo eden; ampak ta je imel tristo vragov v svojem telesu.“

„Pravi besneči Roland je moral biti; saj ste vendar močni kakor kak velikan.“

„Roland? Kaj pa še, prav majhen pritlikavec je bil.“

„Kako mu je bilo pa ime?“

„Strnad ga je poklicala.“

„Strnad? To je vzgojitelj!“

„Vzgojitelj?“ je zaklical knez jezno. „Vzgojitelj? Ali res?“

„Res. Strnad se piše vzgojitelj bankirjevega sina.“

„Tristo vragov! Torej res vzgojitelj! Njemu sem se torej ognil, oh, če mi pride med pesti! Bog naj mu bo milostiv! Saj suh je bil res kakor kak šolmašter; a močan je bil kakor kak kovač, in hiter je bil kakor satan. To je torej že nekaj. Naprej!“

„Ta vzgojitelj je Avstrijec, in sicer Slovenec. Pravijo, da je malo zaljubljen v guvernanto.“

„Naj le poskusi!“

„Nikar ne skrbite, Serenisimus! Saj ga ne mara, akoravno je tudi ona Slovenka.“

„Slovenka je?“

„Da.“

„To mi je prav, da g a ne mara. Za tujko se ne briga živa duša, tudi če se ji pripeti kaj izrednega. Posebno teh Slovencev se ni treba bati. Kako se pa piše?“

„Senora Lapajne.“

„Ali se ji dobro godi pri tem skopuhu?“

„Mislim, da ne posebno.“

„Hm, če bi jo mogel spraviti iz službe. Mislim, da bi bilo to pretežavno!“

„Mislim, da ne.“

„Kaj? Ali s žei premišljeval o tem?“

„Malo.“

„Torej?“

„Otrok, katerega je vzgojevala, je umrl — —.“

„Za vraga, to je dobro!“

„Dobro. Bankir gotovo ne misli vzdrževati guvernante, če nima zanjo posla. Gotovo ji kmalu odpove službo.“

„Zvita glavica si. Misliš torej, da pride potem v tak položaj, da se mi gotovo rada uda.“

„Tega sicer ne mislim. Slovenci so zelo značajni ljudje in branijo svojo čast. Skoraj neverjetno je, kako častni so v takih zadevah. Mislil sem pa nekaj druzega.“

„Torej? Le hitro povej!“

„Nikar mi ne zamerite, če je moj načrt malo preveč usiljiv!“

„Grovori, govori!“

„Mislil sem na to, da imate Ekselenca sami hčerko, za katero bi — —“

Knez je skočil ves elektriziran s svojega stola in mu je segel v besedo:

„Grom in strela, saj res! K meni naj pride za guvernanto. Potem stanuje pri meni, in ni vrag, da ne bi hotela potem vzgojevati tudi mene malo. Imenitno, imenitno! Pa kako bodeva začela?“

„Očividno ne smemo ravnati.“

„Ne.“

„Ponuditi se tudi ne smemo.“

„Tudi ne.“

„Ali bi ne bilo dobro, če bi dali v časopise kako naznanilo — —“

„Če se oglasi?“

„Reči moramo, da ima taka vzgojiteljica prednost, ki zna poleg angleščine in francoščine tudi nemščino.“

„Saj res! Pa če naznanila niti ne bere, ali ga niti ne vidi?“

„Tedaj imamo še vedno čas, si kaj druzega izmisliti. Počakati moramo pač.“

„Dobro, ostanimo torej pri anonsi. Sestavi jo!“

„Prosim!“

„Bodi previden! Glej, da ne bo preveč očividno. Ampak, veš kaj: Deklica me saj ne bo spoznala?“

„Ali ste sneli svojo krinko?“

„Ne, samo do ust sem se odkril.“

„Torej se je treba bati samo brade.“

„Pristriči jo pustim, pa je. Sicer pa niti treba ni, da sam z njo govorim. Vso stvar prepustim tebi. Kadar nastopi službo, potem se me ne iznebi tako kmalu. Preskrbi torej anonso in tu imaš nakaznico za blagajnika. Nočem, da bi zgubil svojih šestdeset durov.“

Nato je odšel Kortejo in bil vesel, da je opeharil kneza kar za sto durov.

Popoludne je odposlal anonso in obiskal potem svojo Klariso.

Sprejela ga je precej jezna.

„Zakaj pa nisi prišel?“ je tožila.

„Nisem mogel, srce moje.“

„Za četrt urice bi bil že lahko prišel.“

„Niti za eno minuto.“

„Čakala sem nate in nisem mogla iti niti na izprehod niti na maškerado. Upam, da greš zato danes z menoj na izprehod!“

„Žalibog, ne morem.“

„Ne?“ je vprašala razočarana. „Oh, sedaj saj vidim, kako da je. Ne ljubiš me več. Zaradi tebe sem ušla iz samostana in zapustila svoje sorodnike. Tebi sem žrtvovala svojo čast, in s teboj živim, kakor bi bila tvoja žena. In sedaj, ko sem žrtvovala vse, me ne maraš več. Le pojdi, kamor hočeš! Goljufal si me!“

Kortejo je bil glede na Klariso velika psihološka uganka. Ljubil jo je v resnici; mislil se je z njo oženiti; živel je z njo v konkubinatu, a v njegovem srcu je bilo še vedno dovolj prostora za druge ljubice, ki so se mu dopale kar mimogredé.

Stopil je k oknu, objel Klariso okoli njenega bujnega telesa in dejal:

„Boli vendar malo pametnejša!“

„Ali sem nespametna, če sem žalostna, ker si tako skop s svojo ljubeznijo napram meni?“

„Oho, pa že ne. Saj nisem skop, ampak nikar ne misli, da nimam razen ljubezni nobenega druzega opravila. Saj veš kak načrt imam: bogat hočem postati, in te potem vrniti zopet tvojim sorodnikom, ki niti ne vedó, kje da si. Včeraj sem že zopet nekaj storil v tej zadevi. Danes in jutri storim zopet nekaj, in če se ne motim, bom dosegel kmalu svoj cilj. Zato je zelo nespametno, da si jezna name.“

„Radovedna sem, kaj si storil tako imenitnega?“

„Odkritosrčen hočem biti, a nikar me krivo ne sodi.“

„Saj me poznaš!“

„Torej poslušaj! Znano ti je, da je knez Olzuna eden izmed najmogočnejših v celi deželi.“

„Njegov oče je bil celo najmogočnejši; kar je on hotel, je storila kraljica.“

„Zato lahko uvidiš, da mi je na tem mnogo ležeče, da mi je naklonjen.“

„To je lahko uvideti.“

„Zato se trudim, da si pridobim njegovo zaupanje.“

„Zvita glavica si. Ali se ti je posrečilo?“

„Še več in bolje, kakor misliš. Če hočeš kakega človeka pridobiti, moraš spoznati njegove napake in slabosti, jih hvaliti in ga pri uživanju njegovih slabostij podpirati. To je vsa skrivnost.“

„Ali si to storil tudi pri meni.“

„Ne. S teboj občujem pošteno, in hočem ostati tudi nadalje pošten.“

„Kake napake pa ima knez?“

„Njegova največja napaka je njegova ljubezen do ženskega spola. Ker je pa odličnega stanu, mora biti previden in rabi zato zaupnika, ki ga podpira.“

„In njegov zaupnik si ti?“

„Da,“ je pritrdil Kortejo. „Saj si se lahko včeraj sama prepričala. Če gre knez z menoj na maškerado, je to jasen dokaz, da sem njegov zaupnik. Vse kar je storil do sedaj, je bilo postavno dovoljeno; a dobiti ga moram v svoje kremlje, storiti mora kaj, kar je kaznljivo, kar je hudodelstvo; šele potem ga obvladam popolnoma.“

„Grasparino, ti si pa vrag!“ se je smejala Klarisa.

„Vsi ljudje smo vragovi, eden bolj, drugi manje. Glavna stvar je vendarle, da storimo svoje vražje čine tako, da nam koristijo. Mislim, da si istega mnenja. Ali morda ne?“

„Popolnoma. Ali misliš, da zapelješ kneza, da stori kak prepovedan čin?“

„Celo prepričan sem o tem; v stran jo je že malo zavil.“

„Radovedna sem. Povej mi vse!“ Nato ji je povedal Kortejo vse, kar se je včeraj zgodilo, in končal z besedami:

„Kakor sodim to Slovenko, se mu ne bo kar udala, boriti se bo moral; poslužiti se bo moral sredstev, ki so prepovedana. Kadar stori kako kaznljivo dejanje, potem ga pa imam.“

„Res zelo nevaren in brezvesten intrigant si, ponosna sem nate. Radovedna sem pa vendarle, kako je knezovo ljubensko razmerje s tem v zvezi, da ne moreš iti danes z menoj na izprehod?“

„Seznaniti se moram še natančnejše s Salmonovimi služabniki. Zvedeti moram vse, kar se godi v hiši. Zmenili smo se, da se snidemo danes zopet v gostilni, zato moram biti mož-beseda.“

„Hm, že uvidim, ampak vendar je neprijetno, če moram biti sama.“

„Že še pride čas, ko boš bogato oškodovana za to svojo vzdržljivost.“

Potolažil jo je malo s poljubi in se vrnil potem v svoje stanovanje, kajti začelo se je že malo mračiti.

Ko je postalo temno je poskrbel, da ni bilo služabnikov na oni strani, kjer je stanoval. Potem je šel na vrt.

Čakal je za onimi vratci. Kmalu je nekdo na lahko potrkal. Odprl je, in ciganka je vstopila.

Prisrčno jo je objel in poljubil. Niti ganila se ni v njegovem objemu.

„Kako si vendar točna, moja Carba!“ jo je pohvalil.

„Tako hrepenela sem za Vami!“ je priznala sramežljivo.

„Torej pojdi! Pozdravljam te kakor kako kraljico!“

Šla sta v Kortejevo stanovanje, in živa duša ju ni srečala.

Ciganka je kar obstrmela, ko je videla tako krasne sobane in bogato hišno opravo. Kortelo jo je zadovoljno občudoval. Razumel je, da se zdi tej nedolžni, neizkušeni deklici, kakor kak bog, in zato je čakal, da se je sama obrnila proti njemu in začela:

„O, kako krasno! O, kako lepo!“

„Pojdi, greva naprej! To še ni vse!“

Prijel jo je za roko in peljal skozi dolgo vrsto soban, ki sicer niso spadale k njegovemu stanovanju katere je pa razsvetlil, da bi deklico popolnoma razočaral. Ko sta prišla v zadnjo sobo, je dejala začudeno:

„O, senor, mogočni ste! Ali je res, da me ljubite?“

„Brez tebe ne morem živeti. Umrl bi, če bi me zapustila, moja Carba!“

Pri teh besedah jo je pritisnil tako ognjevito na svoje srce, da bi bila skoraj zaupila. Poljubil jo je na njene vroče ustnice in jo peljal potem v svojo spalno sobo, kjer je bil pripravljen imeniten supč za dve osebi.

Medtem ko je odložila svojo ruto, je šel ugasnit luči. Potem se je vrnil.

Kmalu je brlela v spalnici samo še nočna svetilka. In za zaklenjenimi vrati, je storil vrag svoje delo. Nedolžno bitje je izgubilo svojo srečo in mir svojega srca. — — —

Ko so se odprla drugo jutro zopet vrata, se je že skoraj danilo. Nočna svetilka je ugasnila že davno.

Nikogar ni bilo videti, a slišalo seje tiho šepetanje:

„Torej, ali se ti je dopadalo pri meni, Carba?“

„Se je,“ je odgovorila s tresočim glasom.

„Ali prideš danes zvečer zopet?“

„Vsak večer!“

„Dokler ostanete tu?“

„Rekla bom materi, da naj ostanemo še dalje časa v Saragosi.“

„Ali bo dovolila?“

„Bo! Ostala bo tu, dokler bom hotela.“

„Ali imaš ključ od vrtnih vrat?“

„Imam.“

„In zavojček z deško obleko tudi?“

„Imam.“

„Prideš torej vedno spreblečena kot deček. Priplaziš se v vrt, in potem mi daš znamenje, da spustim skozi okno iz vrvij spleteno lestvico. Tako te nihče v palači ne opazi. Pojdi!“

Spremil jo je na vrt in šel potem spat. Carba pa je šla domov v svoje šotorišče, kjer so spali njeni sorodniki okoli ognja.

Drugo jutro je bilo v vseh treh največjih Saragoških časopisih „El Diario de Zaragoza“, „El Imparcial“ in „Saldubense“ sledeče naznilo:

„Išče se

vzgojiteljica, ki zna francosko, angleško in nemško. Stalna služba pri fini, plemeniti rodovini. Plača dobra. Vstop takoj. Naslove sprejema uredništvo tega lista.“ —

Gospodična Lapajne je dobivala časopise žele opoludne, ko jih niso več rabili v pisarni.

Našla je anonso in spoznala ponudbo kot božjo previdnost.

Takoj po kosilu je nesla svoj naslov v zapečatenem pismu v uredništvo lista „Diario de Zaragoza“.

Z nikomur ni govorila o tej zadevi in čakala radovedna na uspeh.

Drugo jutro potrka nekdo na njena vrata.

Mislila je, da pride morda Strnad, a vstopil je elegantno galoniran služabnik.

„Oprostite!“ je dejal in se globoko priklonil. „Ali ste Vi senora Lapajne?“

„Da.“

„Služim v palači Njegove Ekselence kneza de Olzuna. Vprašam naj Vas, kedaj Vas morejo danes tam vsprejeti?“

Zarudela je od veselja in dejala:

„V kateri zadevi pa žele z menoj govoriti?“

„Tega pa ne vem, senora, a gospod hišni upravitelj je menda dejal, da zaradi neke anonse.“

„Povem naj Vam torej, kedaj se pridem predstavit?“

„Tako je!“

„Ali je mogoče ob treh popoludne?“

„Gotovo!“

„Torej prosim, priporočite me Ekselenci. Točno ob treh pridem. Kje pa je palača?“

„V Strada Domenica, številka 10. Zbogom!“

Služabnik je odšel. Vzgojiteljica je bila vsa srečna, da dobi službo, in sicer v knežji rodovini.

Komaj je pričakala popoludne. Ob tričetrt na tri je odšla. Zagledala je veliko, krasno palačo, in srce ji je utripalo ko je stopila v lepo vežo in šla po belih, mramorastih stopnjicah v prvo nadstropje, kamor ji je pokazal vratar.

Zgoraj jo je sprejel strežaj in jo peljal v salon, kjer so visele fine, oljnate slike slavnih slikarjev. Vsedla se je. Kmalu je vstopil Kortejo.

Vstala je, in molče sta se globoko priklonila drug drugemu. Namignil ji je naj se zopet vsede, in se vsedel potem v bližnji naslonjač.

„Služabnik Vasje naznanil kot gospodično Lapajne?“ je vprašal uljudno.

Priklonila se je in pritrdila.

„Vi ste torej ona dama, ki se je oglasila na našo ponudbo?“

Zopet se je priklonila.

„Vem, da pričakujete, da Vas sprejme kak član knežje rodovine, ker je stvar pravzaprav zelo važna; a žalibog Njihova Alteca, gospa knjeginja je že umrla, in Serenisimus so odpotovali. Zato oprostite, da Vas sprejmem jaz kot knezov upravitelj. Pooblastilo imam, da se smem z Vami pogovoriti, oziroma tudi pogodbo skleniti. Prosim, blagovolite mi odgovoriti na nekaj vprašanj!“

„Prosim, senor!“

„Ali se Vam ne zdi čudno, da išče tako visoki gospod vzgojiteljico potom anonse?“

„Odkritosrčno pripoznam, da se mi je zdelo na prvi pogled čudno, a potem sem si mislila, da je temu vzrok gotovo kak nepričakovan dogodek.“

„Prav imate! Prejšnji vzgojiteljici je namreč umrla mati, zato je morala iti domov. Ker pa ne more biti mala princesinja tako dolgo, da dobimo drugo vzgojiteljico navadnim potom brez materinskega nadzorstva, zato smo se poslužili anonse v časopisih. Veselilo me bo, če se bodemo zjedinili.“

„Upam, da moje zahteve ne bodo prevelike,“ je dejala gospodična Lapajne.

„Prepričan sem, da ne. V službi ste bili torej sedaj, v Saragosi?“

„Da, pri bankirju Salmonu.“

„Kako dolgo ste že tam?“

„Skoraj eno leto.“

„In preje?“

„Prišla sem iz Avstrijskega. Moja spričala iz domovine Vam lahko takoj pokažem, a gospoda Salmona še nisem prosila zanj.“

„Pustite spričala, senora! Izkušanja me uči, da so večkrat zelo nezanesljiva. Kje ste pa rojeni?“

„V Idriji na Kranjskem.“

„Kaj so pa bili Vaši stariši?“

„Moj oče je bil učitelj. Moja mati je vdova in ima samo dvesto trideset kron pokojnine na leto.“

„In Vi ji pomagate?“

Zarudela je.

„Moje dosedanje plače žalibog niso bile tolike, da bi si mogla kaj preveč prihraniti.“

„Špansko govorite skoraj brez napake. Katere jezike pa še znate?“

„Angleško in francosko. Tudi latinskega znam toliko, da lahko pomagam začetniku. Poleg tega pa znam seveda nemško in slovensko.“

„In kaj je z godbo?“

„Igram glasovir in pojem tudi zelo rada.“

„Nočem Vas izpraševati o drugih predmetih, zato pustiva znanosti v miru. Prosim Vas, pojdite z menoj, pokazati Vam hočem sobe, ki jih ima vzgojiteljica na razpolago.“

Nato sta odšla. V otročji sobi je bila mala pricesinja Flora, katero je varovala bona, ki Slovenki niti odzdravila ni.

Gospodična Lapajne se je prisrčni knezovi hčerki takoj prikupila. Flora jo je imela rada na prvi pogled.

Potem sta šla s Kortejem naprej. Vzgojiteljica se je kar čudila krasnemu stanovanju.

Ko sta se zopet vrnila v salon, je začel Kortejo:

„Odkritosrčno moram pripoznati, da Vam popolnoma zaupam. Z otroci znate dobro ravnati, to sem spoznal na prvi pogled. Pricezinja Flora sicer sovraži vsako guvernanto, a Vam je bila takoj naklonjena.“

„S princesinjo občujejo vsi preveč odurno in neprijazno. Z otroci se mora občevati prisrčno,“ je dejala vzgojiteljica.

„Senora, pripravljen sem, pogoditi se z Vami. Kaj pa pravite Vi nato?“

Slovenka ni slutila, da je knez za tenko tapetno steno, in da gleda skozi malo luknjico.

„Tudi jaz rečem „da“ in prosim Boga, da bi mogla kolikor mogoče dobro nadomestovati otroku umrlo mater.“

„Kako plačo pa zahtevate?“

„Prosim, dajte mi, kolikor so imele moje prednice.“

„Dobivale so štiristo durov. Vam bom pa zapisal petsto, senorita.“

„Moj Bog to je preveč!“ je vzkliknila.

Tedaj je Kortejo zapazil, da je pomolil knez skozi zid svoj prst, in je takoj vedel, kaj da to pomeni.

„Vem, da bodete imeli ob priliki preselitve različne stroške,“ je dejal, „zato dovolite, da Vam dam poleg tega še dvesto durov iz knezove privatne blagajne. Plačo za četrt leta dobite takoj.“

Kar naveseliti se ni mogla prevelike sreče in se opetovano zahvalila Korteju za izkazano milost.

„Kedaj pa lahko službo nastopite?“ je potem vprašal Kortejo.

„Kadar želite, senor.“

„Torej jutri.“

„Prosim, dovolite mi še vprašanje, v kakem razmerju sem s služabniki?“

„Serenisimus so vdovec, in potem se ravna vse drugo. Knez obeduje v svoji sobi, Jii drugi, tako tudi Vi, istotako. Vi ste vzgojiteljica, in ne služabnica, posli Vas morajo ubogati.“

„Hvala lepa!“

Nato se je poslovila in odšla vsa srečna domov.

Ko je prišla po stopnjicah v prvo nadstropje, je srečala na hodniku Strnada. Prosila ga je, da naj gre k njej v sobo, in mu vse razložila.

Strnad je takoj uganil, da je knez Olzuna oni Perzijanec. Plača se mu je zdela prevelika, poleg tega pa še dvesto durov posebej! Srce mu je zastalo od žalosti, ko je zvedel, da je že sklenila pogodbo, in odsvetoval ji je.

Kar verjeti mu ni hotela, da bi bil oni Perzijanec res knez Olzuna. Prevelika sreča jo je omamila, niti trezno premišljevati ni mogla.

Kar potrka nekdo na vrata. Vstopil je knezov služabnik, ji izročil pismo in zopet odšel.

Odprla je ovitek, in zagledala v pismu polno bankovcev. Štela je. Štiristo durov! Pričakovala jih je samo tristopetindvajset. Strnad je razumel vse, in njegovo srce je bilo žalostno.

Potem jo je prosil, če sme iti namesto nje k Salmonu po njen denar, kajti ona je hotela bankirju vse pustiti. Dovolila mu je.

Strnad je nato odšel k Salmonu, kjer se je z njim dolgo prepiral preden mu je dal stopedeset durov, katere je imela pravico zahtevati.

Ko ji je prinesel denar, se je zelo začudila, da je bil Salmono pri volji odšteti ji vseli stopedeset durov. Prisrčno se je zahvalila Strnadu.

Strnad pa jo je prosil za uslugo rekoč:

„Gospica, knez Vam je poslal ravnokar preje toliko denarja, da z njim lahko nekaj časa izhajate. Prosim Vas, posodite mi teh stopedeset durov! Zelo jih rabim, vrnem Vam jih pa, kakor hitro mi bo mogoče, oziroma kadar jih bodete rabili.“

Začudeno ga je pogledala in dejala:

„Nočem Vas vprašati, čemu rabite denar. Tu ga imate!“

„Saj veste, gospodična Lapajne, da sva rojaka, in rojaki si morajo drug drugemu pomagati.“

„Vem, da imate dober namen. Vedno se Vas bom spomnila, kot poštovanja vrednega moža!“

„Ali se me bodete kedai spomnili?“

„Rada!“

„In k meni prišli, kadar bodete rabili kakega prijatelja?“

„Pridem; obljubim!“

„Posloviva se torej že danes?“

„Zakaj že danes?“

„Ker me jutri skoraj gotovo ne bo doma. Želim Vam obilo sreče v Vaši novi službi. Bog Vas obvaruj prevare. Vse naj se obrne k Vaši sreči. Zbogom!“

Prijel jo je za desnico, ji poljubil roko in odšel.

Čudno ji je bilo pri srcu. Celo noč ni mogla spati.

Že zgodaj dopoludne so prišli knezovi služabniki po njeno prtljajo.

Kmalu potem se je pripeljala elegantna kočija po njo. Poslovila se je pri Salmonu in se odpeljala.

Ko je pogledala v prvo nadstropje je stal Strnad ves potrt in žalosten na balkonu. — — —

V knezovi palači jo je sprejel hišni oskrbnik Kortejo in jo spremil v njeno stanovanje.

Razpravila je najprvo svoje kovčege in šla potem v sobo male princesinje.

Bona guvernanti niti roke ni hotela podati, češ da je izpodrinila njeno tovarišico iz službe, da ne stanuje v guvernantinem stanovanju, ampak v sobanah ranjne kneginje, ki so poleg knezovih sob, in da knez niti odpotoval ni.

Gospica Lapajne je pobledela in se opravičevala, češ da ni ničesar vedela o tem. Zvedela je tudi, da je bil knez na pusten torek kot Perzijanec na maškeradi, in druge take podrobnosti.

Potem je šla v svoje stanovanje. Natančno j s preiskala spalnico in videla, da je med njenim in knezovim stanovanjem samo tenka tapetna stena.

Premišljevala je, kaj da naj stori, ko potrka služabnik in ji naznani, da želi knez govoriti s senorito Lapajne.

Služabnik jo je spremil v knezovo sprejemno sobo.

Knez je sedel na dragocenem, rezljanem stolu in bral časopis.

Vzgojiteljica je takoj spoznala Perzijanca. Globoko se mu je priklonila.

„Senorita Lapajne?“ jo je vprašal knez.

Priklonila se mu je.

„Ko sem se vrnil s potovanja, mi je povedal moj oskrbnik, da Vas je vzel v službo kot vzgojiteljico moje hčerke — —“

„Prosim, ali smem zvedeti, kam so, Serenisimus, potovali?“

Začudeno jo je pogledal in vprašal:

„Zakaj?“

„Ker mislim, da ste potovali samo v svojo sobo.“

„Ah mira! — oh, glej!“ je zaklical knez. „Kaj pravite?“

„Da Vas spoznam kot onega Perzijanca, ki me je obiskal na pustni torek.“

Knez je kar obslrmel.

„To je bilo pač na pustni torek! Če sem Vas takrat kot maska razžalil, Vas hočem sedaj kot knez odškodovati. Sprejeli ste pri meni službo kot vzgojiteljica moje hčerke, in prepričan sem, da opravičite moje zaupanje do Vas. O učnem načrtu se pogovorimo drugič. Hotel sem Vas samo vprašati, če morda česar želite?“

„Prosim Vas, Svetlost, dovolite mi, da se preselim v stanovanje, katero je imela moja prednica madmoazél Šaroá, ker se dotično stanovanje zame bolj spodobi, in ker nisem navajena na tako elegantno opravo.“

„Pogovorite se o tem z mojim hišnim oskrbnikom. Sedaj pa lahko greste!“

Priklonila se je in odšla.

V sosednji sobi je poslušal Kortejo, da bi bil priča knezove zmage.

„Kortejo!“ ga je poklical knez. „Kaj praviš?“

„Ekselenca, čisto iznenaden sem!“

„Jaz tudi, tristo vragov, jaz tudi!“

„Tako majhna osebica!“

„Kakor kaka mačka!“

„Cel majhen hudiček!“

„Prava copernica! Kaj tacega se mi pa še ni pripetilo. In stanovanje se ji tudi ni varno zdelo!“

„Obesi naj se, če se hoče!“

„Molči! Krasna je, nebeška! Sedaj je desetkrat več vredna kakor preje. Moram jo imeti, Kortejo, ali slišiš? Moram jo imeti!“

„Saj jo že imamo!“

„Molči! Kaj se ti razumeš na ljubezen. Kaj je tvoja Klarisa, tvoj kos mesa, proti temu angelju. Kje je neki zvedela, da njeno stanovanje ni prav varno. O, ti Slovenci so prebrisani ljudje! Na nobeden način ne dovolim, da bi se preselila!“

Kar potrka strežaj in naznani, da želi gospica Lapajne govoriti s senorjem oskrbnikom, in sicer v svojem stanovanju.

„Imenitno! Gospod hišni oskrbnik naj pride k njej namesto ona k njemu!“ se je smejal knez, ko je odšel služabnik.

„Gruvernantka!“ je dejal Kortejo zasmehljivo.

„Da, da! Ampak ta guvernantka je odločna žena. O, ti Slovenci! Španka, tudi če bi bila kneginja, bi bila vsa srečna, da se dopade knezu de Olzuna, in ta majhna Slovenka se brani kakor mačka. Pojdi hitro k njej, glej kaj da hoče.“

Ko je prišel Kortejo k vzgojiteljici je ravno pospravljala svoje stvari zopet v kovčege.

„Oprostite, gospod hišni oskrbnik,“ je dejala uljudno, „da nisem prišla jaz k Vam. Stvar, o kateri hočem z Vami govoriti, se tiče namreč mojega stanovanja. Serenismus mi je dejal, da naj se pogovorim z Vami o tej zadevi. Prosila sem, da se smem preseliti v stanovanje prejšnje guvernante.“

„Tega Serenismus ne bo dovolil, ker rabimo dotične sobe za drugo stvar.“

„Tedaj bodete našli zame pač še kje kako drugo stanovanje. Tu ne morem stanovati na nobeden način?“

„Zakaj ne, zakaj ne?“ je vprašal jezno.

„Zato, ker je tule čisto tenka tapetna stena! Ali vidite tule luknjico v steni? Tule so celo skrivna tapetna vrata! Tu naj stanuje dama?“

„Saj stanuje tu poleg Serenismus.“

„To me nič ne briga! Če nimate druzega stanovanja zime, mi je prav žal. V pol ure grem!“

Obrnila seje in začela zopet svoje stvari pospravljati v kovčege.

„Kaj pa mislite? Vprašal bom kneza za svet,“ je dejal Kortejo ves začuden.

„Prosim, senor; a rečem Vam, da me v pol ure ni več tu.“

Kortejo je hitro odšel h knezu. Začudil se je, ko je slišal, kaj da namerava guvernanta. Druzega mu ni preostajalo, dovolil je, da se sme presiliti v stanovanje prejšnje vzgojiteljice.

Hišni oskrbnik se je vrnil k gospici Lapajne, ki je ravno zaklepala velik kovčeg.

„Senora,“ je dejal, „Serenismus so Vam na moje prigovarjanje izpolnili Vašo željo.“

„Hvala lepa. Prosim, pokažite mi dotično stanovanje!“

Kortejo jo je peljal potem v guvernantino stanovanje. Obstojalo je iz treli lepih, priprostih sob, ki so imele razgled na vrt. Stanovanje ji je ugajalo. Na desno je stanovala bona, na levo pa Kortejo.

Nato je odslovila gospoda hišnega oskrbnika, ki je šel naravnost h knezu.

„Torej, ali je zadovoljna?“ ga je vprašal knez.

„Mislim, da je, Svetlost. Prav vražja ženska je! Ne verjamem, da bi si štela v čast, da jo ljubi knez Olzuna.“

„Bom že poskrbel, da se mi uda. Naj prvo mi preskrbi tak ključ od njenega stanovanja, ki ne odpre samo ključavnico, ampak tudi zavoro. Pa glej, da tega ne zapazi!“

„Prosim, Svetlost! Kaj pa še želite?“

„Ali verješ na ljubezenke pijače?“

„Ne.“

„Slišal sem, da znajo nekateri ljudje take pijače skuhati.“

„Pravijo; a ne verjamem, da je res. Kako ljubezensko pijačo pa mislite pravzaprav?“

„Kaj se pa tebi zdi? Kaka mora biti?“

„Mislim, da je to zdravilo, ki stori, da dotična oseba, ki jo pije, ljubi potem onega, ki ji je dal ono pijačo.“

„Tako mislim tudi jaz,“ je dejal knez. „Ali verjameš na take ljubezenske pijače?“

„Ne.“

„In vendar pravijo, da znajo zdravniki, copernice, ciganke in prerokovalke take pijače skuhati. Nekaj resničnega mora pa vendarle biti.“

„Seveda. Ti ljudje znajo skuhati neko opojno pijačo, ki stori, da dotičnik ljupi onega, ki mu jo je dal. Ta pijača razburi samo človeka, a trajne ljubezni ne naredi. Take pijače znajo že nekateri ljudje skuhati.“

„Kdo pa?“

„Ne vem. Ali naj poizvedujem?“

„Le, le!“

Tako sta se pogovarjala knez in Kortejo še dalje časa in delala različne naklepe.

Že drugi dan je začela vzgojiteljica poučevati malo princesinjo, ki je imela novo guvernanto zelo rada.

Tako je preteklo štirinajst dni.

Nekega dne se je morala peljati s knezom in malo princesinjo na izprehod.

Knez se je pogovarjal z njo o različnih vsakdanjih stvareh in jo pohvalil, češ da je zelo zadovoljen z njo, ker jo ima Flora tako rada. Ko je pa postal knez vsiljiv, se je branila, in ko tudi to ni pomagalo, je zaklicala kočijažu:

„Žan! Takoj obrnite!“

Kočijaž je obrnil, ker je mislil, da ji je naročil knez.

Knez je obstrmel. — — Molčal je. Tudi gospica Lapajne je molčala.

Ko so se pripeljali domov, jo je jezno pogledal in šel v svojo sobo. Takoj je poklical Korteja k sebi.

„Ali si že kaj zvedel?“ ga je vprašal knez ves razburjen.

„Kaj pa?“

„A tako! Nisem se spomnil, da ne veš mojih misli. Ali si že kaj zvedel o ljubezenski pijači?“

„Poizvedoval sem že.“

„Torej?“

„Pijačo že lahko dobimo; ampak — —.“

„Torej, kakšen ampak pa?“

„Zelo draga je.“

„Koliko stane?“

„Pedeset durov.“

„Prebrisanec!“

„Drugače je ne dobim.“

„Kdo ti jo bo pa skuhal?“

„Stara ciganka.“

„V Saragosi?“

„Da.“

„Ali jo že danes lahko dobim?“

„Ne, tako hitro ne gre.“

„Kedaj pa?“

„Jutri.“

„Ob kateri uri? Še jutri ji jo dam.“

„Eno uro pred mrakom jo dobite.“

„Dobro. Petdeset durov ti dam takoj, akoravno vem, da te ne stane pijača niti pet. — Slovenka jih je vredna petsto ali pa še celo več. —“

Carba je prihajala vsak večer h Korteju v moški obleki. Izpolnila mu je vsako željo, zato je govoril z njo tudi o ljubezenski pijači. Ko sta danes zvečer zopet sama sedela v Kortejevem stanovanju, jo je vprašal:

„Ali si že govorila s svojo materjo Kašímo zaradi ljubezenske pijače?“

„Že.“

„Ali jo zna skuhati?“

„Mati Kašíma zna vse. Vsako rastlino in zdravilo pozna; ozdraviti zna vse bolezni; tudi ljubezensko pijačo zna skuhati.“

„Ali ti je povedala?“

„Da; pred máno nima nikakih skrivnostij.“

„Oh, tedaj bom zvedel tudi jaz?“

„Ne.“

„Ne? Zakaj?“

„Ker ti ne smem povedati. Ciganske skrivnosti smejo vedeti samo žitani; cingarita sme razodeti svoje skrivnosti samo svojemu možu.“

„Prismojenka!“ ji je dejal in jo poljubil. „Saj sem ti že rekel, da postaneš moja ženka.“

„A sedaj še nisem.“

„Eno leto počakaj, pa boš. Pijačo pa rabim na vsak način. Povej mi, povej, kako se skuha!“

„Kadar boš moj zakonski mož, pa zveš!“

„Carba, ne ljubiš me!“

„Saj menda sam ne verjameš, kar si ravnokar spregovoril. Kar sem storila zaradi tebe, je dokaz, da te ljubim.“

„Dotično pijačo mi pa vendar smeš dati, če mi tudi navodila nočeš povedati.“

„Mogoče.“

„Kako, mogoče?“

„Vedeti moram, za koga je.“

„Tega ti pa ne smem povedati.“

„Oh, záte je!“

„Ne. Saj ljubim tebe, in ti nisi tako huda, da bi rabil ljubezensko pijačo.“

„Torej res za nekega druzega?“

„Res.“

„Za koga pa?“

„Tega ti pa ne smem povedati!“

„Ti pa tudi pijače ne smem dati.“

„Grozna si, Carba!“

„To je prva prošnja, ki ti jo ne smem izpolniti.“

„Zakaj ravno te ne smeš izpolniti?“

„Ker se moram ravnati po žitanskih postavah.“

„Hm! Če ti povem ime, ali boš molčala?“

„Gotovo!“

„Dobro. Knez sam rabi pijačo.“

„Knez?“ se je začudila. „Za koga jo pa rabi?“

„Ne vem.“

„Res ne?“

„Res. Knez mi ni hotel povedati, tacega gospoda vendar ne morem siliti.“

Carba mu je verjela.

„Ampak to sredstvo ni za vedno,“ je dejala.

„Ne? Kako dolgo pa deluje?“

„Nekaj ur.“

„Koliko se mora pa zavžiti?“

„To so take kapljice. Pet kapi in v vodi, kavi ali čaju zadostuje. V eni uri začne sredstvo delovati.“

„Torej ali mi boš dala to sredstvo?“

„Bom.“

„Do jutri?“

„Jutri že?“

„Da, jutri že. Rabim namreč kapljice že eno uro pred mrakom. Ali bo mogoče.“

„Dobro. Prinesem ti jih, a gorje ti, če jih rabiš záse!“

Drug večer je prišla točno ob določeni uri in izročila Korteju majhno stekleničico.

„Tu imaš!“ je dejala. „Kapljice so močne in bodo gotovo pomagale.“

„Koliko pa stanejo?“

„Nič.“

„Počakaj me! Nesem jih knezu.“

Odšel je. Knez ga je že nestrpno čakal.

„Ali si mož beseda? Ali imaš?“

„Imam. Tule je!“

„Daj sem!“

„Ali se Vam bo posrečilo, Svetlost?“

„Bo se, če je sredstvo res dobro. Guvernanta igra v salonu glasovir. Sam grem v njeno sobo in ji pomešam med mleko, ki ga pije vsak večer. Pazi tačas zunaj, da me kdo ne zasači!“

Posrečilo se jima je. Ko se je vrnila guvernanta v svojo sobo, je izpila mleko in se vlegla spat.

Knez je šel na vrt in gledal, kedaj da izgine luč. Ko se je vlegla spat, je šel gori, odprl po tihem vrata, vstopil in poslušal. V sosednji sobi je ležala guvernanta, spala zelo nemirno in včasih vzdihnila. Stopil je počasi bližje. — — — — — —

Medtem je bila Carba še vedno pri svojem ljubčeku, saj je bila navajena oditi šele proti jutru. Ravno je hotela ciganka oditi, ko potrka nekdo po tihem na vrata.

„Za vraga!“ je zašepetal Kortejo. „Kdo neki trka?“

„Mogoče knez?“ je rekla Carba.

„Gotovo.“

„Ali moraš odpreti?“

„Moram. Gotovo je kaj nujnega.“

„Torej pojdi. Počakala te bom.“

Kortejo je stopil v predsobo in odprl na tiho vrata. Svetilka je gorela, in vstopil je knez, bled kakor smrt.

„Oh, ali še čuješ!“ se je začudil knez. „Oh, grozno je!“

„Kaj?“

„Oh, grozno, grozno!“ je ponovil knez in se vsedel.

„Kaj se je pa zgodilo, Svetlost?“

„Vrag naj vzame vse skupaj! To bo strašna sramota!“

„Moj Bog, kaj pa je!?“

„Kortejo, kaj naj storim?“

„Ne vem! Saj ne vem, kaj da se je zgodilo! Ali so kapljice delovale?“

„O, še predobro! Ampak potem — —“

„Potem —?“

„Potem, ko se je zopet zavedala, je vstala in si nasadila nož v prsi!“

„Sveta Madona! Ali je mrtva?“

„Ne, še ne; ampak vsa soba je krvava. Onesveščena je. Potegnil sem ji nož iz rane. Hvala Bogu, da je bil samo žepni nožiček!“

„Torej moramo iti hitro po zdravnika, Ekselenca!“

„Kaj pa še! Potem bi se izdali. Izmisli si kaj druzega!“

„Oh, že vem!“ je zaklical Kortejo veselo.

„Kaj pa?“

„Ciganka, ki mi je prinesla kapljice, je še pri meni. Tudi rane zna celiti. Ali naj jo pokličem?“

„Hitro, hitro!“

„Carba!“

Carba je slišala ves pogovor in vstopila. Knez se je zelo začudil, ko je zagledal namesto stare, grde babe lepega, mladega dečka.

„Kdo — kaj je to?“ je vprašal ves začuden.

„Ciganka,“ je odgovoril Kortejo.

„Saj je vendar deček!“ je rekel knez, pogledal natančnejše ciganko in spoznal svojo zmoto. „Ali je mogoče!“ je zaklical. „Saj je res deklica! Ali je to tista „stara“ ciganka?“

„Da,“ je odgovoril Kortejo v zadregi.

„Porednež! Pa sedaj nimamo časa!“ Stopil je bližje k ciganki, jo pogladil po licu in vprašal:

„Kako ti je ime?“

„Carba.“

„Ali si ti naredila tiste kapljice?“

„Da.“

„Ali znaš bolezni ozdraviti?“

„Vse.“

„Tudi rane celiti?“

„Tudi, če niso smrtno nevarne.“

„Pojdita torej z menoj, ampak tiho, da nas kdo ne sliši.“

Ko so prišli v guvernantino sobo, je ležala na zofi. Oči je imela zaprte in bila bleda kot smrt. Tla so bila vsa krvava.

Carba je stopila bliže in jo preiskala.

„Ali ste ji dali kapljice?“ je potem vprašala.

„Da.“

„Koliko pa?“

„Pet kapljic.“

„Kaj pa je?“

„Guvernanta.“

„Mrtva ni, ampak umreti hoče. Po zdravnika ne smete poslati. Jaz sem tega kriva, in zato ostanem pri njej. Ali smem?“

„Seveda,“ je pritrdil knez.

„Torej poslušajte, kaj Vam povem v njeno, v svojo in v Vašo korist: Obvezala jo bom, potem grem pa rastline nabirat, ki zacelijo rano. Odtlej ji bom sama stregla in nihče ne sme priti v sobo. Mrzlica jo bo tresla, in tedaj bo vse povedala in nas izdala. Zato smem biti samo jaz pri njej.“

„Jaz ne?“ je vprašal knez.

„Ne. Lahko bi vsled tega umrla.“

„Za vraga, pa naj!“

Carba ga je ostro pogledala in potem dejala:

„Sedaj šele vidim, kaj sem storila: velik, velik greh. Vi ste vrag! Nikar ne pozabite, da bi imeli velike sitnosti če bi ta senora umrla.“

Knez je začudeno pogledal predrzno ciganko in rekel:

„Dobro, stori, kar hočeš. Kortejo naj preskrbi vse potrebno. Pomijte skrbno kri s tal!“

Nato je knez odšel.

Carba je obvezala guvernanto in odšla. Vrnila se je v ženski obleki. V palači so govorili, da se je vzdignila guvernanti kri, in da jo zdravi ciganka, ki se razume na take bolezni boljše kakor zdravniki.

Kaj se je godilo sicer v guvernantinem stanovanju, ni zvedela živa duša, niti Kortejo ne.

Ko se je guvernanta prvič zbudila in zavedla, je hotela obvezo raztrgati, a Carba je to preprečila.

Guvernanta in Carba sta bili vedno boljši prijateljici. Gospica Lapajne je liudo trpela, a govorila ni nikoli o onem strašnem večeru. Minilo je tri mesece, preden je smela iti prvič zopet iz sobe.

Carba je zahajala še vedno h Korteju. Ljubila ga je iskreno, a zdelo se ji je včasih, da jo nima njen ljubček več tako rad. Slednjič je šele natančno spoznala, kaj da je storila. Kneza je zaničevala in Korteju ni več zaupala.

Vest jo je pekla, in nekega dne je vse priznala guvernanti in jo prosila odpuščanja. Od tedaj sta se ljubili kakor sestri. Zvedela je tudi marsikaj o Korteju. — — —

Strnad je vedno mislil na guvernanto, ki je zavrgla njegovo pošteno ljubezen. Slednjič je sklenil, da jo obišče.

Vratar ga je spremil k hišnemu oskrbniku Korteju. Strnad ga jo takoj spoznal, in tudi Kortejo Strnada.

„Kaj pa hočete?“ je vprašal Kortejo ponosno.

„Obiskal bi rad senoro Lapajne.“

„Kaj pa hočete pri njej?“

„Obiskati jo hočem samo iz uljudnosti, senor.“

„Mislim, da niste kaj posebno uljudni!“

„Včasih je že tako, da mora biti človek tudi neuljuden,“ je odgovoril Strnad mirno.

„Oh, ali se me spominjate?“ je vprašal Kortejo začudeno.

„Prav dobro!“

„Bilo je ravno na — —“

„Na pusten torek,“ je pristavil Strnad. „Mislim, da mi zaraditega ne zabranite obisk.“

„In vendar! Glejte, da se spravite hitro ven!“

„Grem, grem, ampak h knezu de Olzuna!“ je dejal Strnad odločno.

„Ni treba!“ se je oglasil tedaj nekdo za njim. Bil je knez, ki je imel ravno nujen opravek pri Korteju. „Kaj pa hočete, pri meni?“

Strnad se je obrnil in takoj spoznal Perzijanca, tudi knez je takoj spoznal Strnada in vprašal:

„Kaj pa hoče ta človek tukaj?“

„Obiskati hoče gospico Lapajne,“ je odgovoril Kortejo.

„To ni potrebno!“ je dejal knez.

„Zakaj ne?“ je vprašal Strnad. „To že sam vem, ali je potrebno ali ne!“

„Ne dovolim, da obiščete senoro. Pojdite!“ je ukazal knez.

Strnad ju je ostro pogledal in odgovoril:

„Svetlost, če želite, da naj grem, bom pa šel; a vrnem se takoj v policijskem spremstvu, da zvem, zakaj da mi ne dovolite obiskati gospice Lapajne.“

„Senora ne sprejme nikogar.“

„Ali je morda zaprta, kakor v ječi?“

„Ne. Bolna je.“

„Bolna? Kako bolezen pa ima?“

„Kri se ji je vzdignila.“

„Kedaj?“

„Pred petimi tedni.“

„Kateri zdravnik jo pa zdravi.“

„Nikar ne skrbite, v dobrih rokah je! Pojdite! Ven!“

„Kaj pa še!“ se je smejal Strnad. „Mož, ki oklofuta nesramneža na cesti, in vrže vsiljivega po stopnjicah, gre kadar se njemu poljubi. Grem, ker se mi ravno sedajle poljubi, a obljubim Vama, da se še vrnem.“

Nato je odšel.

„Pojdi, za njim, naj ga vržejo služabniki na cesto!“ je ukazal knez.

„Oprostite, Svetlost,“ je dejal Korlejo, „nikar! To bi bilo za Vas sramotno. Sicer je pa grozno močan in uren. Ti Slovenci so močni kakor medvedje!“

Strnad je mirno odšel iz palače. Sklenil je, da bo natančno poizvedoval o guvernantini bolezni.

Še isti večer je šel pred palačo in opazoval.

Kar pride Kortejo ven. Strnad mu je sledil neopazovano. Kortejo je šel k svoji ljubici Klarisi.

Nasproti Klarisinega stanovanja je stanoval pomagač knjigotržca, kjer je kupoval Strnad knjige. Šel je k njemu; bil je doma, a luči ni imel.

„Kdo pa je?“ je vprašal Strnada.

„Oprostite, senor, če Vas morda motim; rad bi nekaj zvedel.“

„Prosim, gospod Strnad! Samo luč naj preje prižgem!“

„Ne, ne. Ravno prosim Vas, da jo nikar ne prižgite, ker bi namreč rad pogledal malo tja čez cesto, ne da bi me kdo opazil.“

„A tjakaj? Čudno! Ravno zaradi onih dveh nikoli luči ne prižgem.“

„Ali jih poznate? Rad bi Vas namreč vprašal, če veste kaj natančnejšega o oni dami.“

„Če imate morda gotove namene, tedaj ste prepozni!“

„Hvala Bogu, da jih nimam. Zvedel bi samo rad, kaj da je, in v kakem razmerju je z onim gospodom.“

„Oni gospod se piše Gasparino Kortejo in je hišni oskrbnik kneza de Olzuna. O dami vem samo to, da jo imenujejo senoro Klariso. Kortejova ljubica je. Vsak drugi dan pride ob tem času k njej. Opazujem jih vedno in se zabavam.“

Nato sta opazovala nepreviden zaljubljeni parček. —

Strnad je poizvedoval še vedno o guvernanti in opazoval palačo. Nekoč se je splazil ponoči na vrt, splezal na drevo in videl, kako se Kortejo in Carba ljubimkata. Kortejo ima torej dve ljubici; eno gotovp vara, skoraj gotovo ciganko.

Slišal je, da zdravi guvernanto neka ciganka, in ko je srečal nekega dne na cesti Carbo, jo je nagovoril rekoč:

„Kajne, ti si v palači kneza de Olzuna?“

„Da,“ je odgovorila.

„Senori Lapajnetovi strežeš, kajné?“

„Da.“

„Ali je bolna?“

„Še vedno.“

„Kaj pa ji je?“

Ciganka ga je natančno pogledala v oči in ga potem vprašala:

„Kdo pa ste, senor, da poizvedujete tako o senori?“

„Njen in tvoj prijatelj sem.“

„Moj prijatelj?“ se je začudila. „Ne poznam Vas.“

„O, jaz pa tebe. Gasparino Kortejeva ljubica si.“

Zarudela je in potem sramežljivo vprašala:

„Kdo pravi to! Saj me ne poznate; gotovo se motite.“

„Ne motim se, ne. Tvoj prijatelj sem in ti hočem dobro. Zato sem te hotel opozoriti, da se varuj Korteja.“

„Varujem naj se ga! Zakaj?“

„Ker te vara; drugo ljubico ima.“

Jezno ga je pogledala in dejala:

„Nikar se ne lazite, senor! Kogar Carba ljubi, ta ne sme imeti druge ljubice.“

„In vendar jo ima.“

„Dokažite mi!“

„Prav rad, če hočeš.“

„Hočem!“

„Torej dobro. Danes zvečer gre zopet k njej. Pazi, kedaj gre iz palače!“

„Dobro, pazila bom.“

„Potem pridi sem, kjer sva se sedajle srečala. Peljal te bom potem nekam, kjer ga boš lahko opazovala.“

„Ali pridete res?“

„Res, prav rad.“

„Povejte mi vendar, zakaj ste moj prijatelj?“

„Ker strežeš senori Lapajnetovi, ki je moja prijateljica.“

„Kako je pa Vaše ime.“

„Strnad.“

„Oh, tega pa poznam!“

„Odkod?“

„Senora Lapajne me je nekoč prosila, da naj poizvem, če še stanujete pri bankirju Salmonu.“

„Ali ste poizvedli?“

„Sem. Rekla sem ji, da ste še tam.“

„Torej, ali mi sedaj zaupaš?“

„O popolnoma, senor.“

„Ali prideš danes zvečer?“

„Pridem.“

Ločila sta se. Cingarita je že davno zapazila, da jo Kortejo ne ljubi več tako iskreno.

Ko je odšel Kortejo zvečer iz palače, je šla ciganka čakat Strnada na določeni prostor, kjer ga je tudi našla. Potem jo je peljal v knjigotržcevo stanovanje.

„Poglejte na ono stran čez cesto! Je že tam!“ ji je dejal.

Carba je stopila k oknu in gledala molče ven. Tako je stala pol ure. Vsi trije so molčali. Kako je bilo tedaj ciganki pri srcu!

Slednjič se je obrnila in prosila Strnada:

„Pojdite, senor!“

Odšla sta. Na cesti je potem vprašal Strnad Carbo:

„Ali si sedaj prepričana?“

„Sem. — — Senor, ali ste že kedaj ljubili?“

„Že.“

„Srečno?“

„Ne.“

„Ali Vam je postala nezvesta?“

„Ne, sploh ljubila me ni.“

„O, to je žalostno! A še mnogo bolj žalostna je prevara. Ali je ona, ki ste jo ljubili, v Vaši domovini?“

„V Saragosi je.“

„Senor, ali sem uganila? Senora Lapajne je?“

„Da.“

Tedaj ga je prijela za roko in ga prosila:

„Rešite jo!“

„Rešim naj jo? Kaj se ji je pa pripetilo?“

„Njeno srce in njena duša sta bolna, senor; to je pa hujše kakor rana, ki je pa sicer že zaceljena.“

„Rana? Moj Bog! Kaj se je pa zgodilo?“

„Nikar ne skrbite, saj ni več nevarnosti! Odkritosrčni ste bili napram meni, zato hočem biti tudi jaz napram Vami. Ali imate čas?“

„Imam!“

„Torej pojdite z menoj!“

Peljala ga je skozi vrt v palačo. Šla sta po ozkih stranskih stopnjicah v Carbino stanovanje, tako da jih ni nihče opazil.

Carba je prižgala luč. Sedaj je šele zapazil Strnad, kaka krasotica je ciganka. Carba je zapazila njegov občudujoči pogled in dejala žalostno:

„Kajne, senor, da sem lepa deklica?“

„Si,“ je odgovoril iznenaden.

„O ne, ne! Dokler nisem vedela, da sem lepa, sem bila lepa, a sedaj nisem več. Senor, obžalujete me, vidim Vam na obrazu; a kmalu ne bodete sovražili.“

„Zakaj? Saj mi nisi storila ničesar žalega!“

„Zelo, zelo mnogo! Zato sem Vas sem pripeljala, da Vam vse pripoznam. Ali me marate poslušati?“

„Govori!“

„Začetek tako veste. Knez je videl senoro Lapajne in jo zvabil v svojo palačo. Svarili ste jo takrat, a ni Vas ubogala, ker je mislila, da Vas ne ljubi.“

„Kje si pa to zvedela?“

„Sama mi je povedala. Knez jo je skušal na različne načine pridobiti, a vedno mu je ušla izpod rok. Slednjič je ostalo edino sredstvo, namreč ljubezenska pijača, ki omami čute in — — —“

„Stoj, stoj!“ je dejal Strnad. „Kaj blebetaš; vendar ne misliš, da so ji dali take kapljice!“

„Da, dali so ji jih!“

Strnad je pobledel in vprašal:

„In ona jih je izpila?“

„Da, izpila jih je.“

Obraz si je zakril z rokami in dejal:

„O, moj Bog! In potem — potem je prišel knez?“

„Da. Imel je poseben ključ od njenih vrat.“

Vzgojitelju se je kar stemnilo pred očmi, vendar je vprašal:

„Kdo je pa naredil kapljice?“

„Jaz.“

„Ti?“ je ponovil Slovenec, — „Oh, saj si res ciganka. Copernica si!“

„Nisem vedela za koga so kapljice; senore Lapajne niti še pognala nisem.“

„S tem se ne moreš opravičiti! — Kdo pa je naročil kapljice?“

„Knez pri Korteju, Kortejo pa pri meni. Saj veste, da je bil moj ljubček; nisem mu mogla odkloniti prošnje. Prisegel mi je, da me vzame za ženo!“

„In verjela si mu?“

„Seveda. Ljubezen je slepa in gluha. Bila sem že njegova žena, kajti njegovega otroka nosim pod svojim srcem, kakor nosi senora Lapajne knezovega.“

Strnadu je hotelo počiti pri teh besedah srce. Zgrudil se je na stol.

„Njegovega otroka, njegovega otroka!“ je zaklical. „Ali res?“

„Res!“ je odgovorila Carba.

Vsa kri mu je silila v glavo, srce mu je bilo na glas, in njeva duša je bila užaloščena.

„Ali je ona nedolžna?“ je vprašal čez nekaj časa.

„Da, popolnoma nedolžna.“

„Ali res?“

„Prisegam Vam.“

„Ali mi moreš dokazati?“

„Morem.“

„Torej dokaži!“

„Ko se je zopet zavedala, si je zabodla nož v srce.“

„Govorili so pa, da se ji je kri vzdignila.“

„Da.“

„In potem?“

„Potem je bila bolna več tednov. Rana ni bila smrtno nevarna, a njeno duševno trpljenje je zakasnilo celitev. Še sedaj hoče umreti, kajti ve v kakem stanu da je — — — in ljubi Vas!“

„Mene? Ljubi me?“

„Da, iz dna svojega srca.“

„Ni res!“

„Res je. Sama sebe ni poznala in spoznala; šele sedaj je uvidela, da ste Vi edini, katerega ljubi.“

„O, moj Bog! Zakaj ni spoznala tega preje!“

„Da, sedaj je — prepozno!“ je tožila ciganka.

„Prepozno? O ne, ni prepozno! Prave ljubezni še ne poznaš. Povej mi če ve, da si danes z menoj govorila!“

„Ne; nisem ji še povedala.“

„Torej tudi ne ve, da sem sedaj v palači?“

„Tudi ne.“

„Ali smem iti k njej?“

„Ali hočete?“

„Zelo rad.“

„Vesela Vas bo; a prosim Vas, senor, nikar ji ne recite žal besedice, da ji ne škoduje!“

„Ničesar hudega ji ne rečem!“

„Torej pojdite!“ je rekla Carba.

Peljala ga je potem v guvernantino stanovanje in zaprla vrata za seboj. V sosednji sobi je sedela vzgojiteljica pri oknu in vprašala bolestno:

„Carba, ali si tu?“

Ciganka ni odgovorila, a Strnad je stopil bliže. Bila je bolna, a še vedno krasna, in oči je imela še rosne, ker je ravnokar jokala.

„Gospodična Lapajne!“

Stresla se je in obrnila. Prestrašila se je, ko ga je zagledala in spoznala.

„O moj Bog!“ je vzdihnila, „gospod Strnad!“

Zakrila je obraz z rokami in začela jokati, a Strnad je stopil bliže in ji potegnil roke izpred obraza.

„Oprostite mi,“ jo je prosil s tresočim glasom, „da sem Vas iznenadil. Že davno sem Vas hotel obiskati, a Vas nisem smel.“

„Pojdite, pojdite zopet!“ ga je prosila.

„Proč me podite?“ je vprašal, „ali me tako zelo sovražite?“

„Sovražim? O ne. Tako ponosni, dobri, močni in čisti ste! Nisem vredna, da sem v Vaši bližini.“

Poklenil je pred njo. Naslonil se je v njeno naročje in začel jokati. Slednjič jo je ljubeznjivo pogledal in dejal:

„Ali mi zamerite, ker sem Vas obiskal?“

„Ne, o ne. A danes ste zadnjič pri meni.“

„Zakaj?“

„Ker Vam moram priznati, da ste imeli prav v vsaki zadevi, ko ste me svarili.“

„Imel sem prav v vsem, a tudi v tem, da prava ljubezen ne neha.“

„In vendar bo nehala!“

„Sedaj čutim, da nikoli!“

Vstal je zopet in jo objel. Pritisnil jo je na svoje srce in jo poljubil. Dovolila mu je, a potem se mu je izvila iz rok in dejala:

„To je bilo najino slovo, najino slovo za večno. Bodite srečni!“

Pritisnil jo je iznova na srce in dejal:

„Ne, to ni bilo slovo; ampak začetek najine sreče!“

„Nemogoče!“ se je branila.

„Zakaj nemogoče?“ je vprašal. „Ali me še sovražite?“

„Sovražim? O ne, ne!“

„A ljubite me tudi ne? Prosim, povejte mi!“

„Da, ljubim Vas, ljubim Vas! Ljubila sem Vas že, ko sem Vas prvič videla, a prepozno sem spoznala, o Bog, prepozno, prepozno!“

„Ni prepozno!“ je rekel Strnad. „Vedno je še čas, da sva srečna!“

„Zame ne,“ je zašepetala, „postala sem nevredna sreče.“

„Motite se,“ je dejal on, in jo pritisnil prisrčno na srce.

„Vi se motite,“ je odgovorila. „Oh, saj ne veste vsega!“

„Vse vem,“ je trdil.

„Vse?“ je vprašala sramežljivo in zarudela.

„Da, vse.“

„Kdo Vam je pa povedal?“

„Carba.“

„O, moj Bog!“

Zjokala se je in se obrnila proč; a Strnad jo je potegnil k sebi in poljubil.

„Ali smem govoriti?“ je vprašal.

„Smete,“ je odgovorila. „To bo moja obsodba!“

„Nikakor. Odpustil bi Vam tudi, če bi bili krivi, a nedolžni ste. — Povejte mi, ali hočete postati moja žena, moja ljuba ženka, in se vrniti z menoj v domovino?“

„Oh, kako rada, če bi bilo mogoče! A nemogoče je, nemogoče, kajti — vsega vendar še ne veste!“

„Vse vem. Da Vam to dokažem, prisegam sedajle pri Bogu Vsemogočnemu, da bom imel tega ubogega otroka za svojega.“

Globoko je vzdihnila in se zgrudila onesveščena v njegovo naročje. Pritisnil jo je na srce in venomer poljuboval. Slednjič se je zopet zavedala in ga prostovoljno objela rekoč:

„Ali res, ali je mogoče?“

„Res je. Ljubim te še vedno kakor preje.“

„In me ne zavržeš?“

„Ne.“

„In se ne boš nikoli nad máno maščeval, ker sem nedolžna?“

„Nikoli.“

„In moje — moje dete siovražil zaradi njegovega očeta?“

„Nikoli. Njegov oče hočem biti. Ali hočeš postati pod temi pogoji moja žena?“

„Hočem.“

Vsa srečna sta se objela. Slednjič jo je vprašal Strnad:

„Ali zapustiš tudi takoj z menoj to palačo?“

„Takoj!“

„Ali mi dovoliš, da poravnam sam tvoje razmere s knezom de Olzuna?“

„Seveda.“

Medtem je prišel Kortejo domov in Carba je šla takoj k njemu. Navajen je bil, da je prišla šele takrat, ko je guvernanta zaspala; zato jo je vprašal:

„Tako zgodaj že prideš? Ali gospica Lapajne že spi?“

„Ne; a ne potrebuje me.“

„Torej pojdi!“

Peljal jo je hladno v spalnico in dejal:

„Odpočij se tule malo, imam še nekaj dela.“

Carba pa mu je dejala:

„Počakaj malo; imam nekaj zelo važnega.“

„Kaj pa?“

„Takoj ti povem. Vsedi se tule poleg mene.“

Vsedla sta se na divan, in Carba ga je ljubeznivo objela. Čutila je, da se je malo brani, a nalašč ni hotela tega opaziti.

„Govoriti hočem namreč s teboj glede guvernante,“ je rekla.

„Kaj me briga ta guvernanta!“

„O, zelo mnogo!“

„Zakaj pa?“

„Ker je že precej okrevala; sedaj ne rabi več postrežbe.“

„Hm, to je pravzaprav res,“ je dejal pozorno.

„Začela bo torej zopet poučevati?“ je vprašala.

„Ne vem. Zvedeti moram šele, kaj je sklenil knez.“

„In jaz?“

„Kakor si že rekla: potem te ne rabi več.“

„Torej bom morala iti iz službe?“

„Menda že.“

„Ali ne moremo to kako drugače narediti? Saj veš, kako je to koristno, če stanujem v palači.“

„Mislim, da ne bo mogoče najti kakega pripravnega vzroka.“

„Torej misliš, da bodeva potem zopet storila kakor preje?“

„Kako?“

„Da pridem namreč k tebi skozi okno?“

„Ne vem. To je za oba prenevarno.“

„Saj je bilo preje še nevarnejše!“

„Kaj pa še! Neprevidna sva bila! Kadar te ne bo več tu; te pa obiščem.“

„Kje pa?“

„Pri tvojih ljudeh.“

„Torej misliš, da naj se k njim povrnem?“

„Seveda.“

„In kadar gredo proč, naj grem z njimi?“

„Kakor ti drago.“

„A ne bo se mi poljubilo.“

„Zakaj ne?“

„Ker sem tvoja žena.“

„Oho!“

„Da, tvoja žena sem!“ je ponovila ciganka.

„Šališ se, cingarita!“

„Saj si mi rekel, da me vzameš za ženo?“

„Seveda sem.“

„Torej kedaj pa bo to?“

„Kadar bodo ugodne razmere. Mogoče čez eno leto; saj sem ti rekel že mnogokrat!“

„Motiš se! Po tvojih nazorih postanem seveda šele takrat tvoja žena, kadar se v cerkvi poročiva; a po žitanskih navadah, sem že davno tvoja žena, — — kajti oče mojega otroka si.“

Prestrašil se je.

„Za vraga! A, tako je!“ je zaklical.

„Da, tako je!“ je rekla mirno. „Vidiš torej, da te ne morem zapustiti.“

„Ne? Hm!“

Zasmejal se je malo, a skrajno vražje. Sit je bil ciganke, in se je je hotel ob tej priložnosti otresti. Zato je vprašal ironično:

„Pojdi, pojdi, saj se samo šališ?“

„S čim?“

„Z otrokom.“

„Nikakor, popolnoma resno govorim!“

„Kaj pa še! Kaj se ti razumeš na to? — Sicer ste pa cigani premeteni! Ali se ne moreš oprostiti?“

„Lahko!“ je rekla mirno, „a nočem. Tvoj otrok naj le živi!“

„Moj — moj otrok? Ali res misliš, da ti verjamem? Bogvé, koliko očetov da ima?“

Ciganka je ostala čisto mirna in vprašala:

„Seveda! Ali hočeš otroka morda zatajiti?“

„Nobenega otroka nimam, in tudi nobenega ne pričakujem.“

„Ali je to tvoj trdni sklep?“

„Da, moj trdni sklep.“

„Tega ti je menda vbila Klarisa v glavo?“

Obstrmel je, a vendar takoj odgovoril:

„Kaj pa veš o njej?“

„Vse!“

„Oho! Ti pa priznam, da je Klarisa moja ljubica! Nesi svojega otroka kamor hočeš.“

Nasmejala se je — a njen smeh je bil levji, mačji.

„O, še ne poznaš me!“ je dejala.

„Ne? Saj se menda nisem zmotil!“

„Torej, kaj misliš, da sem?“

„Prav čedna igračica si. Odpodil te bom iz službe in plačal.“

„Cingarita naj bo igrača!? Igrača, ki jo vržeš proč in plačaš?“

Carba ga je pogledala kakor kača Boa constrictor, ki ga misli požreti. Kortejo tega ni zapazil in vprašal:

„Oh, kaj pa je cingarita! Ciganka si, in cigani so vsi pánkerti. Pojdi!“

„Motiš se. Cingarita je prihodnja kraljica svojega rodu. Carba ima moč, o kateri se ti niti ne sanja! Naš rod se je izselil iz Indije in potuje po celem svetu. Naš narod še ni izumrl; pridejo še časi, ko bo vstal naš rod v vsem svojem veličanstvu. Cingarite ne moreš plačati, ker zaničuje denar, kajti zaklade ima, ki jih še nisi videl nikoli, in jih tudi ne boš — —“

„Tem bolje! Mi saj ostane plačilo za igračico!“

„Ali se ne bojiš mojega maščevanja?“

„Tvojega maščevanja?“ je vprašal zasmehljivo.

„Ali misliš, da sem otrok?“

„Da, otrok si! In sicer nespameten, nepreviden otrok. Z otroci se pa Cingarita ne bojuje. Počakati hočem, da postaneš mož, in potem se boš prepričal, kdo je močnejši in mogočnejši, ti ali jaz.“

„Interesantno, zanimivo!“ se je smejal Kortejo. „Kako dolgo pa še ostaneš v palači.“

„Jutri zjutraj že odidem.“

„Tedaj se lahko že sedaj posloviva?“

„Da, če se slučajno več ne vidiva.“

„Torej srečno!“

Podala mu je prijazno roko in odgovorila:

„Srečno, ljubček! Veseli se na trenutek, ko vidiš svojega sina!“

„Ali že veš, da bo sin?“ se je smejal.

„Upam, in ravnotako upam, da bo knezov otrok sin.“

„Knezov?“

„Da. Guvernanta je namreč v istem stanu kakor jaz.“

„Resnično, zanimivo je!“ je zaklical.

„Le počakaj, stvar postane še zanimivejša, obljubujem ti! Srečno!“

„Srečno!“

Odšla je.

Drugo jutro je prišel na vse zgodaj služabnik Korteja budit, da naj gre hitro h knezu.

Ko je vstopil v knezovo sobo se je grozno prestrašil.

Knez je sedel bled kakor smrt v naslonjaču. Poleg njega pa je stala Carba in Strnad.

„Vendar se še enkrat vidiva, senor Kortejo,“ je dejala cingarita. „Bodite tako prijazni in podpišite to izjavo, ki leži na mizi!“

„Kaj pa je?“

„Svetlost Vam že razjasnijo.“

Kortejo je pogledal kneza vprašajoče, in ta je dejal:

„To je izjava, da sem jaz oče senore Lapajninega otroka. Podpiši se kot priča!“

„Ne razumem, kako da — — —“

„Molči!“ je ukazal knez. „Kaj da smo tu govorili, te prav nič ne briga. Podpiši!“

Kortejo je podpisal.

Strnad je vzel izjavo, jo vtaknil v žep in odšel.

Carba je šla z njim.

Pri vratih se je še enkrat obrnila in dejala:

„To je prvi dokaz, ali je cingarita mogočna ali ne. Adijo, senorji!“

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Guvernanta se je vrnila s Strnadom v domovino. Njen prvi otrok je bil sin, oni poznejši doktor Janko Strnad, ki je bil v Rodrigandi. Niti slutil ni, da je knezov sin, in njegov očem ga je imel rad in ga naličil različne znanosti in umetnosti.

Carba se je vrnila k ciganom. Tudi njen otrok je bil sin. Ime mu je bilo Tombi in je oni skrivnostni cigan, ki je bil pozneje pri nadgozdarju Podgorniku na Bršljanovem pri Ljubljani za gozdnega čuvaja. Tudi Tombi ni slutil, kdo da je njegov oče.

Enajsto poglavje. Kraljevski zaklad.

Včeraj izza sivih gor
Dan se je porodil krasen;
Čisto je poseval zor.
*
Danes pa je vzduh težak.
Vrh neba vali počasen
Za oblakom se oblak.
*
Ni li daljni svod neba,
Danes temen jutri jasen,
Slika našega srca?
*
Danes radost mu cvetè,
Dabi spev zapelo glasen —
Jutri žalosti mrjé.

(Ant. Medved.)

Dragi bralec! Naša povest te popelje čez veliki atlantski ocejan v ono srednjeameriško deželo, o kateri so se na Rodrigandi tolikokrat pogovarjali, ker je imel grof tam velikanska posestva.

Da so v Mehiki razmere zelo nevarne, to ti je tako že znano. Tam doživiš v enem tednu več nevarnosti, kakor pri naših razmerah v desetih letih.

Ob meji dežele Teksas, ki spada k Zjedinjenim Državam, teče reka Rijo Grande del Norte ali pa tudi Rijo Bravo del Norte. V to reko se izlivajo reke Kónhos, Sálados, Sabinas in San Žuan. Med reko Rijo Grande in koanilskimi Kordilijeri je bilo nekaj posestev grofa Ferdinanda de Rodriganda.

Grof Ferdinando de Rodriganda je bil brat grofa Emanuela de Rodriganda. Živel je na svojih mehikanskih posestvih in je vzel sina svojega brata, mladega grofa Alfonza, k sebi v Mehiko, da podeduje njegovo bogatstvo.

Približno dve leti pred nesrečnimi dogodki na Rodrigandi, je plaval mal kanoje (čoln) počasi po Riju Grande. Kanoje je bil iztesan iz dolgih skorij, s smolo zamazan in z mahom zamašen. Notri sta sedela dva moža, ki sta bila različnega plemena.

Eden izmed njigu je bil Indijanec. Imel je usnjeno lovsko srajco, usnjene legine (hlače), ob strani za pasom pa so viseli skalpi ubitih sovražnikov. Za vratom je imel niz medvedjih zobov in v spletenih laseh tri barvasta peresa, znamenje, da je načelnik. Poleg njega je ležala ustrojena bikova koža, to je bil njegov plašč. Za pasom je imel tamohávk (sekirica), nož za skalpiranje in mehur za smodnik in kroglje. Njegova dvocevka je bila s srebrom okovana, in imela v lesu toliko zarez, kolikor sovražnikov je že ustrelil z njo. Na nizu medvedjih zobov je visel tudi kalumet (mirovna pipica), in iz žepov sta gledala dva revolverja.

Njegov spremljevalec je bil bele kože. Bil je vitke, a zelo krepke postave in imel svetlorujavo brado. Tudi ta je imel usnjene hlače, a visoke škornje. Njegov telovnik in lovska suknja sta bila iz višnjevega sukna. Na glavi pa je imel širokokrajen klobuk.

Moža sta bila oba približno osemindvajset let stara. Na čevljih sta imela ostroge, znamenje, da sta jahala, preden sta si naredila kanojé.

Kar zaslišita konjsko rezgetanje. Hitro sta se skrila na dnu čolna.

„Tkli — konj!“ je zašepetal Indijanec v apaškem jeziku.

„Tamle doli stoji,“ je dejal belec.

„Zavohal nas je. Kdo je neki jezdec?“

„Indijanec ni, in pameten lovec tudi ne.“

„Zakaj?“

„Ker konj izkušenega lovca ne rezgeta tako na glas.“

„Kaj storiva?“

„Veslajva na breg, skrijva kanoje in se splaziva bliže.“

„Če so pa naši sovražniki, ki nas hočejo zvabiti na breg!“

„Psav! saj imava orožje!“

Veslela sta k bregu. Indijanec je izstopil in šel gledat. Belec pa je čakal z orožjem v čolnu. Kmalu se je vrnil Indijanec.

„Torej?“ je vprašal belec.

„Nek belec spi tamle za grmom.“

„Oh! Lovec?“

„Samo en nož ima.“

„Ali ni nikoga blizu?“

„Nikogar nisem videl.“

„Kaj storiva?“

Nato je skočil iz čolna in ga privezal za drevo. Ko sta se dovolj oborožila sta šla bližje.

V senci za gostim grmom je ležal mož, ki je imel bele mehikanske hlače, bele srajco in višnjevo, po vojaško prikrojeno suknjo. Namesto pasu je imel rumeno, svileno ruto, in za pasom je imel nož. Somrero (klobuk) je ležal čez njegov obraz, da ga ni obžgalo solnce. Mož je trdno spal.

„Holá, dečko, vstani!“ je zaklical belec.

Mož se je takoj zbudil, skočil na noge in potenil nož.

„Prokleto, kaj pa hočeta?“ je vprašal še ves zaspati.

„Povej nama naj prvo, kdo da si!“

„Kdo sta pa vidva?“

„Hm, zdi se mi, da se bojiš tegale rudečega. Saj se ga ni treba. Jaz sem slovenski gozdni tekač, pišem se Krek in sem doma iz Ljubljane. Tale je pa Šojinlijet, vodja jikariskih Apahov.“

„Šojinlijet?“ je vprašal tujec. „O potem me pa ni prav nič strah, kajti ta slavni apaški vojvoda je prijatelj belih ljudij.“

Šojinlijet pomeni slovensko moža, ki ima medvedje srce.

„Torej, in ti?“ je vprašal Slovenec.

„Jaz sem pa bakero,“ je odgovoril mož.

Bakero se pravi govedji pastir.

„Kje?“

„Onkraj reke.“

„Pri komu?“

„Pri grofu de Rodriganda.“

„Kako si pa prišel na to stran?“

„Za vraga, povejta mi rajše, kako prideta vidva na to stran. Mene zasledujejo.“

„Kdo pa?“

„Komanhi.“

„To pa menda že ni res. Če te Komanhi zasledujejo, ne boš tule tako mirno spal!“

„Za vraga, kako ne bi spal, če sem pa truden!“

„Kje si se srečal s Komanhi?“

„Ravno tamle proti severu, blizu reke Rijo Pekos. Nas je bilo petnajst mož in dve ženi, Komanhov pa je bilo čez šestdeset.“

„Grom in strela! Ali ste se bojevali?“

„Da.“

„Naprej, naprej!“

„Kaj naprej ? Napadli so nas, ko nismo ničesar slutili. Večino izmed nas so usmrtili, ženi pa so ugrabili. Ne vem koliko jih je še ušlo razun mene.“

„Odkod ste prišli in kam ste bili namenjeni?“

„Jahali smo v Forte del Gvadelup po oni dve dami, ki sta šli tja na obisk. Napadli so nas, ko smo se vračali domov.“

„Kdo so oni dve dami?“

„Senora Karpéles in Indijanka Karja.“

„Kdo je senora Karpéles?“

„Hči našega nadzornika.“

„In Karja?“

„Je Tekaltova sestra, sestra vodje Mictekov.“

Tedaj je postal Šojinlijet pozoren.

„Tekaltova sestra?“ je vprašal.

„Da.“

„Tekalto je moj prijatelj. Kadila sva skupaj mirovno pipo. Sestra mojega srca ne sme ostati ujeta. Ali gresta moja bela prijatelja z menoj, da jo osvobodimo?“

„Saj nimamo konj?“ je dejal bakéro.

„Šojinlijet dobi konja, kadar hoče. V eni uri bom uzel enega komanskim psom.“

„Prokleto, če res!“

„To je samo ob sebi umevno,“ je pritrdil Krek.

„Zakaj?“

„Kedaj so vas včeraj napadli?“

„Zvečer.“

„Kako dolgo si tule spal?“

„Menda komaj četrt ure.“

„Tedaj pridejo Komanhi kmalu sem.“

„Tristo vragov!“

„Gotovo!“

„Zakaj?“

„Bakero si in ne poznaš indijanskih navad. Kaj misliš, da hočejo storiti z damami? Ali misliš, da so jih ujeli, da dobe zanje mnogo odškodnine?“

„Ne, gotovo ne. Vzeli jih bodo s seboj in jih imeli za žene, kajti obe sta zelo lepi.“

„Slišal sem že, da so micteške deklice zelo lepe. Če nočejo Komanhi dam vrniti, jih morajo skriti, in sled izbrisati. Skrbeti morajo, da nihče izmed vas ne uide. Gotovo te zasledujejo, da ne moreš iti domov povedat.“

„Saj res!“ je pritrdil bakero.

„Komanhi so imeli gotovo konje?“

„Da.“

„Zato te bodo tudi na konjih zasledovali. Gotovo bodo imeli zato tudi konje, ko pridejo sem.“

„Seveda, seveda, niti mislil nisem na to.“

„Saj se mi tudi ne zdiš posebno bistre glave! Ali nisi mislil, da te bodo zasledovali?“

„Seveda sem!“

„Zakaj si se pa potem ulegel spat?“

„Ker sem bil truden.“

„Pa bi bil šel vendar preje čez reko!“

„Tu je preširoka, in konj je preveč truden.“

„Hvali Boga, da nisva midva Kománha. Gotovo bi se bil zbudil v paradižu brez las na glavi. Ali si lačen?“

„Sem.“

„Skrij torej svojega konja in pojdi z nama za grm v čoln, da vas ne vidijo že od daleč!“

Dali so bakeru mesa, vode je pa bilo v reki dovolj.

Ko je snedel, ga je vprašal Krek o različnih razmerah rodovine Rodriganda. Kmalu pa je šel Krek na suho in splezal na bližnje drevo. Komaj bil na vrhu je že zaklical:

„Holá, že prihajajo. Skoraj bi bili zamudili.“

Indijanec je hitro skočil na suho.

„Šest jezdecev je!“

„Vsak jih mora usmrtiti torej tri.“

Krek niti mislil ni na bakera.

„Kdo vzame konja?“ je vprašal Šojinlijet.

„Jaz,“ je odgovoril Slovenec.

Indijanec je prikimal in dejal:

„Nihče nam ne sme uiti!“

„Samo ob sebi umevno!“ je dejal Krek. Potem se je obrnil k bakeru in dejal:

„Ti imaš samo en nož, kajne?“

„Da.“

„Torej nama ne moreš prav nič pomagati. Ostani v čolnu, jaz pa vzamem tačas tvojega konja.“

„Če ga pa ustrelé?“ je vprašal bakero v skrbeh.

„Neumnost, pa dobimo šest drugih zanj!“

Bakero je šel v kanoje, ona dva pa sta se skrila za grm.

Komanhi so prišli kmalu bliže.

„Saj so res Komanhi, ti prokleti psi!“ je dejal Šojinlijet.

„Pobarvali so se z barvami, ki pomenijo vojsko, nikomur ne prizanesó!“ je pripomnil Krek.

„Mi njim tudi ne!“

„Najprvo moramo zadnja dva, prednji so potem gotovo naši.“

„Jaz vzamem najzadnejšega,“ je dejal Apah.

„Dobro!“

Komanhi so bili samo še pol kilometra odaljeni. Še vedno so jahali v naj hitrejšem diru. V eni minuti morajo biti samo še streljaj oddaljeni.

„Kako so vendar neumni!“ se je smejal Slovenec.

„Komanhi nimajo nič možganov v glavi!“

„Niti ne slutijo, da se je morda skril bakero za grmovje in nanje čaka. Gotovo mislijo, da je šel takoj čez reko!“

„Ug!“ je dejal Apah in nameril.

Isto je storil Krek.

Počila sta dva strela, in še dva.

Štirje Komanhi so ležali mrtvi na tleh.

Ostala dva nista imela niti časa, da bi obrnila konje; že je bil Krek pri njih. Zamahnila sta svojimi tamohavki, a Slovenec je nastavil revolver in dvakrat sprožil.

Komanhi so bili premagani preje kot v dveh minutah. Potem so ujeli konje mrtvih Komanhov.

Sedaj je stopil bakero bliže. Bil je v čolnu in vse videl.

„Prokleto,“ je dejal, „to je pa lepa zmaga!“

„Pah!“ se je smejal Slovenec. „Šest Komanhov, kaj pa je to? Sicer bi morali bolj štediti z človeško krvjo, kajti kri je najžlahtnejša tekočina na svetu; a Komanhi ne zaslužijo druzega.“

Nato so pobrali mrtvecem orožje in jih vrgli v reko. Šojinlijet je snel še onim d vem, ki jih je on ustrelil, z glave skalp in jih obesil za pas.

„Kaj pa sedaj?“ je vprašal Slovenec. „Ali gremo naprej?“

„Da,“ je odgovoril Apah. „Sestra mojega prijatelja ne sme čakati zaman na pomoč!“

„Ali gre bakero z náma?“

Šojinlijet ga je ogledal in potem dejal:

„Kakor hočeš.“

„Z váma grem!“ je dejal tedaj Mehikanec.

„Mislim, da te ne moreva rabiti,“ je dejal Krek.

„Zakaj?“

„Ker nisi junak.“

„Saj nisem imel orožja.“

„Včeraj si tudi ubežal Komanhom.“

„Samo zaraditega, da grem po pomoč.“

„A, tako! Ali znaš najti prostor, kjer so vas napadli?“

„Znam.“

„Pa pojdi z náma!“

„Ali smem vzeti kakemu indijancu orožje?“

„Seveda. Tudi enega indijanskega konja vzemi, ker je tvoj že preveč truden.“

Vzeli so tri najboljše konje, druge so pa izpustili. Potem so odjahali.

Šli so proti severu, proti reki Rijo Pekos. Jahali so nekaj časa po prosti preriji, potem so prišli pod visoko sijero (gorovje). Drli so čez drn in strn, iz jedne doline v drugo. Proti večeru so prišli na visoko planoto, od koder so videli v malo savano.

„Ug!“ je zaklical Apah.

„Kaj pa je?“ je vprašal Krek.

„Glej, glej!“

Šojinlijet je stegnil roko in pokazal v dolino.

Slovenec je vzel daljnogled iz žepa in gledal v daljavo.

„Kaj vidi moj beli brat?“ ga je vprašal Apah.

„Devetinštirideset Komanhov.“

„Psav!“ je dejal Apah zaničljivo.

„In šest jetnikov.“

„Ali so žene tudi zraven?“

„Da, dve.“

„Oprostili jih bodemo!“

Te besede je izgovoril vodja Apahov tako mirno, kakor bi se razumelo samo ob sebi, da premaga sam devetindevedeset Komanhov.

„Zvečer?“ je vprašal Slovenec.

„Da,“ je pritrdil Apah.

„Ampak kako?“

„Kakor zna in ve vodja Apahov!“ je rekel Šojinlijet ponosno.

„Dobro, jaz grem s teboj. Teh devetinštirideset Komanhov jih ne more postaviti sto na stražo!“

„Skriti se moramo.“

„Zakaj?“ je vprašal bakero.

„Pa se jim pokaži, če hočeš?“ je rekel Krek.

„Saj nas tule niti videti ne morejo.“

„Morda je pa ušel še kdo drugi razun tebe. Gotovo so one tudi zasledovali, in ko se vračajo, nas lahko zapazijo. Drži konje! Midva bodeva pa tačas sled izbrisala.“

Potem sta šla Krek in Šojinlijet sled izbrisat. Ko sta se vrnila, so poiskali skrivališče za najgostejšim grmovjem na višini.

Solnce je zašlo, in storila se je že noč.

Še vse mirno je bilo v skrivališču. O polnoči je najprimernejši čas za napad.

„Torej, ali si se že izmislil, kaj da storiva?“ je vprašal Slovenec Apaha.

„Že,“ je odgovoril Šojinlijet.

„Kako pa?“

„Kakor pač ravnajo hrabri možje. Ali znaš stražnika ubiti, ne da bi dotičnik zaupil?“

„Znam.“

„Dobro. Splaziti se hočeva v bližino, potem pa usmrtiva stražo, prereževa jetnikom vrvi in zbeživa z njimi.“

„Seveda na konjih?“

„Kajpada!“

„Tedaj je pa pravzaprav že čas, da se začneva počasi malo bliže plaziti, kajti to gre zelo počasi.“

„Bakero ostane seveda tu in nas čaka s konji tam, kjer smo prvič zagledali Komanhe.“

„Pojdiva torej.“

Naročila sta nato bakeru vse potrebno, vzela svoje puške in odšla.

V dolini je gorela grmada, okrog so ležali Komanhi, poleg njih pa zvezani jetniki. Straže so bile seveda gotovo izven tega kroga.

Noč je bila temna, in grmada je samo še tlela. Kakor dve kači sta se plazila Krek in Šojinlijet počasi bliže in bliže. Vsak jo je krenil na eno stran. Kmalu je prišel Krek do prve straže. Splazil se je v bližino petih korakov. Tedaj plane na stražnika, ga prime za grlo in mu porine dolg nož v prsi. Mož se je zgrudil. — Vse tiho. — Ravno tako je usmrtil čez četrt ure druzega stražnika. Potem sta se srečala z Šojinlijetom, ki je tudi dva usmrtil.

„Torej sedaj pa le k jetnikom!“ je zašepetal Indijanec.

„Le previdno!“ je prosil Slovenec.

„Psav! Apah zna biti drzen, a tudi previden. Naprej!“

Nato sta se približala jetnikom. Krek damama, Šojinlijet pa moškimi.

Dame sta čule.

„Nikar se ne ustrašite in molčite!“ je zašepetal prvi na uho. „Šele kadar prerežem tudi Vaši prijateljici jermena, odhitite tja h konjem.“

Razumela ga je.

Apah pa je šel k moškim jetnikom, ki tudi niso spali, in jim prerezal jermena. Bilo jih je štiri. Že je prerezal Šojinlijet dvema jermena, ko se zbudi in ostane v bližini neki Indijanec. Apah mu je porinil sicer takoj nož v srce, a vendar je ranjenec še zaupil.

„Naprej, h konjem! Za menoj!“ je zaklical Apah in hitro prerezal še drugima dvema jermena.

Krek je zgrabil eno damo, Šojinlijet drugo. Ko so prišli do konjev, je vzel vsak jedno damo k sebi na konja, in odhiteli so v najhitrejšem diru.

Indijanci so bili vsi zbegami. Begunci so bili že daleč, ko so šele spoznali, kaj da se je pravzaprav zgodilo. Hitro so zajahali ostale konje in udrli za begunci.

Tako so drli naprej v temni noči čez drn in strn. Začelo se je že daniti, in tedaj so naši begunci šele zapazili, da so Komanhi daleč zaostali. Vendar so drli še vedno hitro naprej in naprej, ker so se hoteli šele onstran reke malo odpočiti.

Šele zjutraj je videl Krek dami natančneje, ena je bila Španka, druga pa Indijanka, a obe sta bili divni krasotici.

„Ali vam bo mogoče še vstrajati do reke, senora?“ je vprašal tedaj Španko.

„Kakor dolgo hočete, še vstrajam,“ je odgovorila. „Kako naj Vas pa imenujem, senora?“

„Moje ime je Olga Karpéles. In Vaše?“

„Jaz se pa pišem Krek.“

„Krek? To je menda slovensko ime!“

„Saj sem tudi Slovenec.“

„Slovenec? Res? Odkod?“

„Iz Ljubljane.“

„Ali imate tam sorodnike, ki se ravnotako pišejo?“

„Brata.“

„Ali ni krmar?“

Krek jo je začudeno pogledal.

„Seveda je.“

„Poznam ga.“

„Nemogoče!“

„Res.“

„Odkod?“

„Peljala sem se z njim.“

„To je pa res čudno! Kakšen slučaj!“

„Peljala sem se s svojim očetom. Zaradi nevihte smo se morali ustaviti na otoku Heleni, da smo popravili ladijo. Tam je bila tudi ladija „Jefrova Mitja“ —“

„Da, na tej ladiji je moj brat.“

„S kapitanom Dengerlenom smo se peljali potem v Hel.“

„Senora, ali se mi hočete zaupati?“

„Rada.“

„Tudi na vodi, kakor mojemu bratu?“

„Da. Ali pridemo tudi do vode?“

„Čez široko reko moramo.“

„Ali se nam posreči?“

„Upam. Žalibog, da smo samo trije oboroženi; vendar leži ob Riju Grande še ostalo orožje, ki smo ga včeraj pobrali Komanhom.“

„Ali ste se že včeraj bojevali?“

„Seveda. Naleteli smo na bakera, ki nam je vse povedal. Pobili smo njegove zasledovalce in sklenili, da oprostimo tudi vas.“

„Samo dva moža! Proti tolikim!“

V tem so dospeli do Rija Grande. Komanhi so zaostali že tako daleč, da jih ni bilo več videti. Moških beguncev je bilo štiri, in sicer trije bakeri in en majordomo ali hišnik.

Vseh skupaj je bilo torej osem oseb. Vsi so se oborožili z orožjem ubitih Komanhov. Majordomo je odvezal kanoje in prepeljal dami čez reko. Ostali peteri so preplavali Rijo Grande na svojih konjih. Ko so dospeli na drugo stran, so skrili kanoje in jahali v velikem krogu v ravnini naprej; a vrnili so se zopet k reki. Na ta način so hoteli prevariti Komanhe. Komaj so dospeli nazaj k reki, in se skrili v gostem grmovju, ko začujejo na nasprotnem bregu klopot konjskih podkev.

Komanhi so pridali do reke. Dva izmed njih sta planila v vodo in jahala previdno po sledu naprej.

Ko sta bila že prečej oddaljena, sta zaklicala svojim tovarišem na ono stran:

„Ni-nake, mi na o-o, ni esh miushyame —jih že vidiva tule (sledove namreč), le pojdite za nami!“

Nato je planila cela tropa v vodo. Reka je bila tam zelo široka, in prvi še ni dospel na drugo stran, ko je šel zadnji v vodo.

Tedaj zakliče Krek svojim tovarišem:

„Ogenj!“

Osem strelov je zagrmelo, vsi so dobro zadeli, in osem Komanhov je izginilo pod vodo. Krek in Šojinlijet sta imela dvocevke in sta še enkrat ustrelila. Deset Komanhov je bilo že mrtvih.

„Hitro zopet nabasajte!“ je zaklical Krek.

Ostali Komanhi so v strahu skočili s svojih konj in plavali na drugo stran. Nekateri so se skrili za konje. V tem sta se vrnila prva dva Komanha k bregu. Ker so bili naši begunci za grmom, jih nista zapazila in Krek ju je ustrelil z revolverjem, ker sta bila čisto blizu. Oba sta imela dvocevke. Eno je vzela Olga, drugo pa Karja. Vse to se je godilo bliskoma. Komanhi še niso priplavali do brega, ko zakliče Krek drugič:

„Ogenj!“

Zopet je zagrmelo osem strelov, ki so vsi dobro zadeli. Štirje so imeli sedaj dvocevke, ti so še enkrat ustrelili.

Na ta način so naši begunci usmrtili čez 20 Komanhov. Ostali so se skrili v gosto grmovje in se niso upali na to stran, ker jih je bilo premalo.

Nato je ukazal Krek dvema bakeroma, da naj vzameta s seboj konja onih dveh prvih Indijancev in takoj potem so odjahali v gosto prerijo.

Jahali so že več ur molče naprej, a šele ko so zapazili, da jih nihče ne zasleduje, so privoščili svojim konjem malo odpočitka, in šli v počasnem koraku naprej.

Pri reki sta namreč zajahali tudi dami vsaka enega konja. Micteška Indijanka je jahala poleg Šojinlijeta, Meksikanka pa poleg Kreka.

„Skoraj en dan sva že skupaj, ne da bi se pravzaprav kaj natančneje poznala,“ je dejal Slovenec svoji spremljevalki. „Prosim Vas, ne pripisujte tega moji neuljudnosti, ampak izrednim razmeram, v katerih smo.“

„Oho, mislim ravno nasprotno, ali se ne poznamo še celo zelo dobro?“ mu je odvrnila Mehikanka smeje.

„Kako mislite to?“

„Jaz vem o Vas, da stavite svoje življenje za druge v nevarnost, da ste drzen in izkušen lovec, Vi o meni pa, da — da — da znam tudi streljati.“

„Seveda, to je sicer že nekaj, a ne mnogo. Dovolite mi saj, da še nekaj k temu pristavim glede moje osebe.“

„Prosim, prosim senor, še hvaležna sem Vam za to.“

„Pišem se Anton Krek; dva brata sva, in sicer sem jaz mlajši. Hotela sva študirati, ker pa nisva imela sredstev, in je oče umrl, je postal moj brat mornar, jaz pa sem jo popihal v Ameriko. Prepotoval sem mnogo deželá, slednjič pa sem postal prerijski lovec.“

„Torej Anton Vam je ime? Ali Vas smem imenovati senor Antonio?“

„Le, le če Vam drago.“

„Pa povejte mi vendar, kako pridete tako daleč doli do Rija Grande?“

„Hm, o tej stvari bi pravzaprav ne smel govoriti.“

„Torej je skrivnost?“

„Morda skrivnost, ali pa tudi samo velika otročarija.“

„Res, radovedna sem!“

„Vas pa nočem mučiti,“ je dejal smeje, „gre se namreč za neizmerno velik in bogat zaklad.“

„Kakšen zaklad?“

„Zaklad, obstoječ iz dragocenih kamnov, zlata in srebra.“

„Kje je pa tisti zaklad?“

„Tega pa še ne vem.“

„Oh, to je neprijetno! Slišali ste pa vendar že praviti o dotičnem zakladu?“

„Seveda, daleč gori proti severu. Srečo sem namreč imel, da sem storil nekemu staremu, bolnemu Indijancu nekaj malih, zanj morda važnih, uslug. Ko je umrl, mi je zaupal iz hvaležnosti skrivnost o dotičnem zakladu.“

„A glavne stvari Vam pa vendar ni povedal, namreč kje da je?“

„Dejal je, daje v Mehiki, in mi dal s seboj majhen situvacijski zemljevid.“

„Iz katere okolice pa je dotičen zemljevid?“

„Ne vem, ker na celi karti ni nijednega imena.“

„To je pa res čudno. Ali ve Šojinlijet, vodja Apahov, kaj o tej stvari?“

„Ničesar.“

„In vendar se mi zdi, da je Vaš prijatelj?“

„Seveda je, in še celo dober prijatelj.“

„Tujka sem, komaj danes sva se spoznala, in in meni zaupate to skrivnost?“

Pogledal ji je zvesto in odkritosrčno v oči ter odgovoril:

„Nekateri ljudje se zde človeku tako zaupanjavredni, da je nemogoče imeti pred njimi kako skrivnost.“

„In k tem ljudem spadam tudi jaz?“

„Da.“

Zarudela je, mu podala roko in odgovorila:

„Prav imate, ne motite se. Tudi jaz hočem biti proti Vam odkritosrčna in Vam razodeti nekaj glede Vaše skrivnosti. Poznam namreč nekoga, ki išče tudi dotični zaklad.“

„Oh! Kdo pa?“

„Naš mladi pincipijo, grof Alfonzo de Rodriganda Sevila.“

„Ali ve o zakladu?“

„O, vsi vemo, da so prejšnji vladarji teh deželá svoje zaklade skrili, ko so Španci osvojili Mehiko. Sicer je pa tudi mnogo krajev, kjer se nahaja srebro in zlato kar v kepah. Take kraje imenujejo romance. Indijanci vedó zánje, vendar rajši umró, kot da bi izdali kakemu belcu skrivnost.“

„Temu Alfonzu de Rodriganda, je moral pa vendar kdo povedati.“

„Nihče. Mi stanujemo v hacijendi del Erina in ljudje pravijo, da je tam v bližini neka jama, kjer imajo micteški vladarji skrite svoje zaklade.“

„Kje pa je hacijenda del Erina?“

„En dan imamo še do tja. Upam da nas spremite do doma.“

„Gotovo, senora, kajti preden niste popolnoma na varnem, Vas ne zapustim.“

„Potem pa ostanete seveda nekaj časa naš gost.“

„Mislim, da mi bo nemogoče, ker nas bodo Komanhi gotovo še nadalje zasledovali. Sicer pa ostaniva rajše pri stvari! Torej nihče ne ve, kje da je dotična jama?“

„Saj nobeden belec ne.“

„Izmed Indijancev pa?“

„Da. Nekdo gotovo pozna kraljevski zaklad, morda celo dva. Tekalto je edini potomec micteške kraljevske rodovine; gotovo ve skrivnost. Karja, ki jaše tam poleg Apaha, je pa Tekaltova sestra, skoraj gotovo ve tudi ona za zaklad.“

„Ali zna molčati?“ je vprašal Krek.

„Mislim, da zna,“ je odgovorila Olga. Potem pa je smeje pristavila: „Pravijo sicer, da znajo dame samo do gotove točke molčati.“

„Katera točka pa je to, senora?“

„Ljubezen.“

„Oh morda imate prav,“ se je šalil Krek. „Ali je Karja že dospela do te točke?“

„Skoraj že.“

„Oh! Kdo pa je tako srečen?“

„Uganite! Saj ni težko.“

„Že slutim — — Grof Alfonzo je, ki bi rad izvabil iz nje s svojo ljubeznijo skrivnost o zakladu.“

„Prav ste uganili.“

„Kaj pa pravi njen brat, potomec micteških vladarjev k temu?“

„Morda niti ničesar ne ve o tem ljubezenskem razmerju. Tekalto je najslavnejši ciboléro (lovec na bivole) in pride le redkokedaj v hacijendo.“

„Najslavnejši cibolero? Saj bi ga moral vendar poznati, a ime Tekalto mi je popolnoma neznano.“

„Lovci mu pravijo navadno Mókašimótak.“

„Mókašimótak, mož z bivolovim čelom?“ je vprašal Krek začudeno. „Tega pa dobro poznam. Najslavnejši lovec na bivole je med Red-Riverom im puščavo Magimi. Zelo rad bi ga osebno spoznal. In Karja je njegova sestra? Potem moram pa vse drugače z njo občevati.“

„Ali se ji hočete morda z ljubeznivostjo malo prikupiti?“

„Kako moram vendar z grofom de Rodriganda tekmovati! A prikupil bi se rad z ljubeznivostjo drugi dami.“

„Kateri pa?“

„Samo edino le Vam, senora!“ je odgovoril odkritosrčno.

„Pa pri meni bi ničesar ne zvedeli o kraljevskem zakladu!“

„O, senora, poznani zaklade, ki so dragocenejši kakor zlato in srebro. In take zaklade bi rad enkrat s srečo iskal.“

„Iščite, morda imate srečo in jih najdete!“

Podala mu je roko, in kakor električen udarec je oba spreletelo. Razumela sta se. —

Medtem sta se pogovarjala za njima tudi dva druga jahalca. Šojinlijet je jahal poleg krasne Indijanke Karje. Indijanci ne govore mnogo, zato sta molčála skoraj ves pot. Šojinlijet (Medvedovo Srce) je opazoval dolgo časa od strani svojo divno spremljevalko in jo slednjič nagovoril:

„Iz katerega rodil je moja mlada sestra?“

„Iz micteškega.“

„To je bil nekdaj velik narod, in njega krasne žene so bile slavne. Ali je moja mlada sestra skvava (žena) ali deklica?“

„Nimam moža.“

„Torej je njeno srce še njena last?“

Indijanka je zarudela, ampak odločno odgovorila:

„Ne.“

Poznala je Apahe. Šojinlijetov obraz se ni spremenil, in vprašal je dalje:

„Ali ima mož iz njenega rodu njeno srce v oblasti?“

„Ne.“

„Torej kak beli?“

„Da.“

„Medvedovo Srce obžaluje svojo sestro. Naj mu pove, če jo oni bledoličnež vara?“

„Ne vara je ne!“ je odgovorila ponosno.

„Bela barva je goljufiva in se hitro umaže. Moja sestra naj bo previdna!“ je dejal Šojinlijet.

To je bil ves pogovor med njima.

Krek in Olga pa sta se pogovarjala še o različnih stvareh. Tako je zvedel Krek, da sta bili dami gori ob Riju Pekos na obisku pri Olgini teti, ki je bila hudo bolna. Ta sorodnica je bila sestra Olgine matere, torej svakinja starega Petra Karpelésa, ki je bil nekdaj oskrbnik grofa Ferdinanda de Rodriganda, sedaj pa grofov najemnik na hacijendi del Erina. Dami sta bili dalje časa pri teti, ki je pa vendarle umrla. Po njeni smrti je poslal Karpéles majordoma in bakere po svojo hčer. Ko so se vračali domov, so jih Komanhi napadli, in gotovo bi bili vsi zgubljeni, če bi jih ne bila rešila Krek in Šojinlijet. — —

Jahali so vedno proti jugu. Bilo je že pozno popoldan. Dospeli so ravno na konec velike planjave, ko zakliče Apah:

„Ug!“

Vsi so se obrnili in pogledali po planjavi.

„Jaz ne vidim ničesar,“ je dejal majordomo.

„Mi tudi ničesar,“ so dejali vsi bakeri.

„Pa saj ne misli vodja Apahov ono tropo divjih konj?“ je dejal majordomo.

„Ravno one misli!“ je rekel Krek.

„Kaj nas brigajo mustangi?!“ je dejal majordomo.

„Le poglejte jih malo natančnejše!“ pravi Slovenec.

Približno dve milji daleč je drvila cela čreda konj proti njim.

„Mustangi so!“ je ponovil majordomo.

„Uf!“ je dejal Apali zaničljivo in dirjal naprej.

„Zakaj se pa jezi Apah?“ so vprašali vsi Kreka.

„Zaradi majordomove neumnosti!“

„Neumnosti? Naš majordomo je vendar zelo izkušen mož!“

„Morda v navadnih mirnih zadevah.“

„O ne. Izorstno jaše in strelja, vsak sled najde, da mu ni para; v vsakem oziru se smemo nanj zanesti.“

„Vsak sled najde? Hm!“ je dejal Slovenec zaničljivo. „Morda v mestu na cesti; a restreador, pravi iskalec sledov, mora znati kaj več. Izgubljeni bi bili, če bi se sedaj na njegovo izkušenost in bistroumnost zanesli.“

„Zakaj?“

„Ker ti konji niso divji mustangi, ampak Komanhi, ki nas zasledujejo. Pod konji, oziroma na strani, vise na jermenih Komanhi. Saj vidite, da dirjago po strani; iz tega se takoj lahko spozna, da se za vsakim konjem skriva Indijanec. Napasti jih moramo. Medvedovo Srce je že jahal naprej, da nam najde primerno skrivališče. Šojinlijet je najhrabrejši in najbistroumnejši Indijanec izmed vseh, kar jih poznam. Le zanesimo se nanj!“

„Dobro, pa se dajmo; ampak poleg njega še na nekoga druzega!“

„Na koga?“

„Na Vas! Samo Apaha hvalite, samega sebe pa ne upoštevate. Opazovala sem Vas. Vi niste navaden lovec, in prepričana sem, da imate tudi kako častno ime med traperji in Indijanci.“

Prikimal ji je.

„Kako lovsko ime pa imate?“

„Prosim, imenujte me vedno Antonio ali pa Krek.“

„Torej mi ga nočete povedati?“

„Sedaj ne, a kadar ga bo kdo slučajno imenoval, tedaj bom pa že odkritosrčno priznal.“

„Oh, ponosni ste. Nepoznan hočete biti kakor kak knez.“

„Tako je,“ se je smejal Krek. „Dober lovec mora biti tudi malo ponosen. Sicer smo pa vsi knezi, knezi prerije namreč.“

„Knezi! Saj res, ravno se spominjam slavnega imena.“

„Katerega pa?“

„Matávaze. To je eden izmed najslavnejših. Tam gori v gorah je menda bil.“

„Slišal sem že o njem praviti. Angleški traperji ga imenujego Rokiprins, francoski kurerji pa Prins di rok. Vsa tri imena pomenijo isto, namreč knez skale.“

„Ali je belec?“

„Je.“

„Ste ga li že videli?“

„Še ne, a slišal sem praviti, da je moj rojak.“

„Slovenec?“

„Da, Slovenec,“ je pritrdil Krek. „Piše se menda Janko Strnad in je pravzaprav zdravnik. Slišal sem, da je prepotoval Ameriko, in da je hodil več mesecev z našim vrlim Medvedovim Srcem (Šojinlijetom) po najnevarnejših gorah. Sedaj je že davno zopet v Evropi.“

Med tem pogovorom so jahali naprej in dospeli do varnega skrivališča, ki jim ga je poiskal Medvedovo Srce. Vsi so zazjahali konje in se skrili za grmovjem in počinami.

„Nabasajte puške in pripravite se!“ je zaukazal Krek. „Vsi ustrelimo objednem. Prvi nameri na prvega Komanha, drugi na drugega in tako naprej. Razumete?“

Prikimali so mu.

Klopot konjskih kopit se je približeval vedno bliže in bliže. Kar je prijahala mimo cela vojska Komanhov.

„Ogenj!“ je zaklical Krek.

Puške so počile in vse dobro zadele. Krek in Medvedovo Srce sta ustrelila še enkrat.

Komanhi so bili popolnoma zbegami. Gledali so naokrog, kje da se skriva sovražnik, in niso vedeli ali naj se branijo ali pa beže.

„Nlate tki — tam so!“ je zaklical en Komanh, ko je zagledal kakih sto korakov daleč smodnikov dim.

Medtem so našinci že zopet nabasali svoje puške in drugič ustrelili.

Kar je ostalo sedaj še Komanhov, so hitro obrnili konje in pobegnili v najhitrejšem diru, da si rešijo svoje življenje.

„Komanhi so bojazljivci!“ je dejal tedaj Apali ponosno in šel po skalpe svojih štirih ustreljenih sovražnikov.

Nato so polovili konje ustreljenih Komanhov in pobrali mrtvim sovražnikom orožje. Čez četrt ure so jahali potem že zopet dalje.

„Mislim, da smo sedaj varni za vedno,“ je dejala Olga.

„Le nikar tega ne mislite, senora?“ je dejal Krek.

„Ne. Mislila sem, da imajo sedaj že dovolj bridkih izkušenj!“

„Ravno zaraditega se bodo maščevali. Oni, ki so pobegnili, nam bodo na skrivnem sledili, da vidijo, kje da smo. Potem se vrnejo domov, in kedar zbero dovolj vojščakov, bodo napadli hacijendo.“

„O, hacijenda je trdna!“ je dejala Olga.

„Saj poznam dobro taka posestva. Zidana so iz kamna in imajo navadno okroginokrog palisade. Pa kaj nam pomaga vse to, če pride sovražnik nepričakovano?“

„Ga bomo pa pričakovali.“

„Le storite to!“

„In Vi seveda z nami. Upam, da ostanete naš gost.“

„Kakor bo Sojinietova volja. Njega ne zapustim.“

„Tudi on bo ostal,“ se je smejala Olga, „saj se mu na obrazu pozna.“

„Kako to?“

„Ker gleda tako zaljubljeno Karjo.“

„Ha! Prav imate. Tudi jaz sem že to opazil, a mislim, da ljubi Indijanka že grofa.“

„Seveda ljubi grofa. Žal bi mi bilo za Šojinlijeta če bi bil nesrečen zaradi nje.“

„Žal? Kaj pa še! Iz jekla je! Nikar ne mislite, da bo morda prav ponižno prosil za ljubezen, ali pa se smrtno žalostil, če bi ga ne ljubila.“

„Iz česa ste pa Vi?“ je podražila Olga Kreka.

„Menda tudi iz jekla.“

„Torej bi se tudi zaradi neuslišane ljubezni ne žalostili?“

„Nikdar!“

„In vendar sem čula, da imajo Slovenci zelo globoko in nežno čuteče srce, in da znajo tako iskreno ljubiti, kakar nobeden drug narod.“

„Prav imate; a Slovenci so tudi značajni in ne beračijo niti za ljubezen.“

„To je pa zelo ponosno!“

„A tudi edino pravo. Zena, ki jo ljubim, naj me tudi spoštuje. Sicer smo pa menda dospeli do pripravnega prenočišča!“

Medtem so prišli do struge. Tam, kjer je storila reka ovinek, se je ustavil Medvedovo Srce in vprašal Kreka:

„Varno tukaj?“

„Da, varno je. Od treli strani nas varuje reka. Le ustavimo se!“

Nato so razjahali vsi svoje konje in naredili taborišče. Na treh straneh ob reki so stali konji, na četrti strani, kjer je bilo gosto grmovje, so postavili stražo in v sredi so zanetili ogenj.

Krek je naredil za Olgo iz vej in listja mehko ležišče. Medvedovo Srce je storil isto za Indijanko.

Ko so se malo okrepčali in se pogovorili o zadnjih dogodkih, so se vlegli spat. Določili so, da mora vsak mož tri četrt ure stražiti. Medvedovo Srce in Krek sta prišla zadnja na vrsto, ker je jutranji čas najnevarnejši. Divjaki takrat naj raj še napadejo svoje sovražnike.

Noč je popolnoma mirno pretekla.

Drugo jutro so odjahali potem okrepčani in z novimi močni naprej. O Komahih ni bilo ne duha ne sluha. Prišli so v vedno bolj obljudene kraje in dospeli popoludne na svoj cilj.

Hacijende so velika posestva, velikanske pristave, ki so včasih tako velike kakor kaka avstrijska kronovina. Okroginokrog so navadno palisade, ki varujejo graščino pred sovražnimi napadi. Poslopje, v katerem stanuje gospodar, je jako fino in bogato opremljeno. Stanovanja so včasih tako obširna, da je prostora v takem poslopju za več sto ljudij.

Tako bogato posestvo je bila tudi liaeijenda del Erina.

Ko so prihajali našinci damov, so jih zagledali bakeri že od daleč in jim prišli nasproti. Njihovo veselje se je kmalu spremenilo o globoko sožalje, ko so čuli, da so jih napadli Komanhi, in ubili toliko njihovih tovarišev. — Majordomo jo jahal naprej in sporočil staremu Karpelesu, da se vrača njegova hči, zato jo je ta čakal že na pragu in dejal:

„Bodi pozdravljen, moj otrok! Gotovo si mnogo pretrpela na tem popotovanju, ker si tako bleda in imaš druzega konja.“

Objela in poljubila je svojega očeta ter mu odgovorila:

„Dragi oče, prestala sem veliko nevarnost. Komanhi so nas ujeli ob Riju Pekas, a ta dva moža sta nas rešila.“

Nato mu je predstavila Slovenca senorja Antona Kreka in Apaha Šojinlijeta (Medvedovo Srce).

„Moj Bog, kaka sreča v nesreši!“ je dejal stari hacijendero Peter Karpéles. „Bodita mi prisrčno pozdravljena, senorja! Povejta mi vse natančnejše in bodita moja gosta.“

Tujca sta izročila svoje konje hlapcem in šla z hacijenderom v sprejemno sobo. Tam sta Krek in Šojinlijet povedala v kratkih potezah svoje doživljaje zadnjih dni.

„Jezus, Marija!“ je tožil hacijendero, „koliko sta morali deklici pretrpeti! Pa Bog je poslal ta dva senorja kot rešitelja. Moja najprisrčnejša zahvala jima bodi! Oh, kaj poreče grof Alfonzo in Tekalto?“

„Tekalto?“ je vprašala Indijanka, „Ali je moj brat, Bivolovo Čelo, tu?“

„Da, včeraj je prišel.“

„In grof tudi?“ je vprašala Olga.

„Da, že cel teden je tu.“

„Kateri grof? Grof Ferdinando?“

„Ne, ampak grof Alfonzo. Ravno preje je jahal na izprehod.“

Proti večeru so jahali stari hacijendero, Olga in majordomo nadzorovat posestvo. To je bila stara Karpélesova navada.

Krek in Sojinlijet sta bila hacijenderova gosta. Njiju sobe so bile blizu skupaj.

Krek ni mogel dolgo vzdržati v sobi, zato je šel proti večeru malo na vrt na izprehod in si ogledal meksikanske konje.

Ravno ko je zavil pri palisadah okoli ogla, zagleda Indijanskega načelnika, ki je bil oblečen po indijanskem kroju v bivolovo kožo. Okrašen je bil z običajnim indijanskim kinčom in imel v roki težko, kovano puško.

„Kdo si?“ ga je vprašal Krek začudeno.

„Indijanec Bivolovo Čelo.“

„Ti si Tekalto? Znani ciboléro Mókašimótak?“

„Da. Ali me poznaš?“

„Slišal sem že mnogo praviti o tebi.“

„Kdo si pa ti?“

„Pišetn so Anton Krek in sem Slovenec.“

Tekaltov obraz se razjasnil. Bil je lep, mlad Indijanec, star približno kakih petindvajset let.

„Torej si oni lovec, ki je osvobodil mojo sestro Karjo?“

„Da. Slučaj je nanesel tako.“

„Ne; ne slučaj! Bivolovo Čelo ti je veliko hvale dolžan. Hraber si kakor Matávaze, knez skalovja, ki je tudi Slovenec.“

„Ali poznaš več Slovencev?“

„Da, poznam jih nekaj. Vsi so močni, hrabri, bistroumni, pošteni in zvesti. Slišal sem praviti tudi o nekem Slovencu, kateremu pravijo Apahi in Komanhi Itintika, Gromov Strel, ker je hiter in varen kakor strel in mogočen kakor grom. Mnogo sem že slišal o njem, a videl ga do danes če nisem, ampak sedaj ga vidim.“

„Kje?“ ga je vprašal Krek začudeno.

„Tule je. Ti si Itintika.“

„Jaz? Kako si me pa spoznal?“

„Na licu. Vsak, ki je že kedaj slišal o Itintiku praviti, ve, da ima na licu brazdo indijanskega noža. Ali sem uganil?“

Krek je prikimal.

„Tedaj bodi hvala Vakonti (Bog), da mi je dovolil s teboj govoriti. Hraber mož si; podaj mi roko, in bodi moj brat!“

Podala sta si roko, in Krek je dejal:

„Dokler bodeva gledala ta božji svet, naj bo prijateljstvo med náma!“

Indijanec pa je pristavil:

„Moja roka bodi tvoja roka, in moja bodi tvoja noga. Gorje tvojemu sovražniku, kajti tudi moj je, in gorje mojemu, kajti tudi tvoj je. Jaz sem ti, in ti s jaz, midva sva eno!“

Nato sta se objela.

„Ali stanuješ v hacijendi?“ ga je vprašal potem Krek.

„Ne. Kdo more vzdržati med tesnimi zidovi. Tule zunaj stanujem.“

„Tudi meni je bilo pretesno v sobi, zato sem šel malo na prosto.“

„Tudi tvoj prijatelj Medvedovo Srce je šel na izprehod. Govoril sem že z njim in se mu zahvalil. Pobratila sva se tudi, kakor ti in jaz.“

„Kje pa je?“

„Tamle sedi pri bakerih, ki se pogovarjajo o Komanhih.“

„Pojdiva še midva tja!“

Nato sta odšla.

Daleč zunaj na prostem polju, sredi med pol divjimi, pasečimi se konji, so sedeli bakeri na tleh in pripovedovali tovarišem svoje doživljaje z Komanhi. Pri njih je sedel Medvedovo Srce in molčal. Tudi Tekalto in Krek sta prisedla. Tako so se pogovarjali dalje časa o zaminivih dogodkih, kar se zasliši od daleč konjsko rezgetanje.

„Kaj pa je to?“ je vprašal Krek.

„Divji žrebec,“ je odgovoril neki bakero.

„Zakaj pa tako divje rezgeta?“

„Naj pogine od lakote, če noče ubogati.“

„Pogine naj! Zakaj?“

„Kar se ne da ukrotiti.“

„Kaj pa še!“

„Seveda! Kaj pa še, rečete, senor! Trudili smo se že z njim kar se da, da bi ga ukrotili, pa vse nič ne pomaga. Sam vrag je. Vsi smo dobri jahači, pa vse je že vrgel na tla, razun enega.“

„Kdo pa je to?“

„Bivolovo Čelo. Samo njega ni vrgel na tla, ukrotiti ga pa vendar ni mogel.“

„Nemogoče. Če ga ni vrgel na tla, ga je potem vsaj tudi ukrotil.“

„Tako smo mislili tudi mi. A ta vražji žrebec je šel z Tekaltom v vodo, in ko tudi to in pomagalo, je dirjal z jezdecem v najgostejši gozd in se ga otresel.“

„Grom in strela!“ je zaklical Krek.

„Tako je tako!“ je dejal Bivolovo Celo. „Sicer je sramotno, vendar je resnica.“

„Mnogo slavnih jahačev in lovcev je bilo že v estanciji,“ je nadaljeval bakero, „in vsi so rekli, da ga zamore samo eden ukrotiti.“

„Kdo pa?“

„Neki tuji lovec, tam gori ob reki Red-River, ki bi jahal samega vraga skozi pekel. Ta mož gre kar tja med divje konje ter si izbere najboljšega.“

Krek se je nasmehnil in vprašal:

„Kako se pa imenuje ta lovec?“

„Ne vem. Indijanci mu pravijo Itintika, Gromov Strel.“

Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo sta molčala, Krek pa je vprašal:

„Kje pa je konj?“

„Tamle za onimi palisadami leži zvezan!“

„Tristo vragov! Kako vendar ravnate z njim! Pokažite mi ga!“

Nato so odšli vsi k palisadam. Ravno ko so dospeli do ograje, so srečali starega Karpelesa, njegovo hčer in Karjo, ki so jahali ravno domov, ker so že vse pregledali.

Žrebec je ležal na tleh; vse štiri noge je imel povezane, na gobcu pa torbo. Njegove oči so bile od same besnosti krvave, in torba na gobcu je bila vsa penasta.

„Grom in strela, to je pa greh, da ravnate tako z živalijo!“ je dejal Krek, ko je zagledal žrebca. „Na ta način morate pokvariti tudi najplemenitejšega konja!“

Medtem je prijahal Karpéles in Olga bližje.

„Kaj pa imate, senor Krek, da se tako razburjate?“ je vprašal stari hacijendero.

„Jezi me, da žrebca tako mučite.“

„Če pa noče ubogati.“

„Seveda, če tako ravnate z njim. Dobrega jahača mu posadite na hrbet, pa je!“

„Nič ne pomaga!“

„Kaj pa še! Senor, ali smem poskusiti?“

„Ne.“

„Zakaj pa ne?“ se je začudil Krek.

„Ker mi je Vaše življenje predrago.“

„Rajše umrem, kakor da bi gledal tako trpinčenje. Torej ali smem, senor?“

Tedaj je prijahala Olga v skrbeh bliže in dejala:

„Oče, nikar mu ne dovoli! Žrebec je prenevaren!“

Slovenec ji je pogledal ves srečen v oči in vprašal:

„Senora, ali me sovražite? Ali me zaničujete?“

„Sovražim? Ne. Zaničujem? Še manj.“

„Zakaj me pa potem tako razžalite? Mož mora vedeti, kaj da stori. Odkritosrčno Vam povem, da se žrebca prav nič ne bojim.“

„Saj ga ne poznate, senor,“ je dejal tedaj Karpéles. „Mnogo jih je bilo že tu, in vsi so rekli, da more tega žrebca ukrotiti samo Itintika, Gromov Strel.“

„Ali poznate tega Itintika?“

„Ne, vendar vem o njem, da je najboljši rastrejador in jahač med velikim in atlantskim morjem.“

„In vendar prosim, da mi dovolite zajahati žrebca.“

„Če že na vsak način hočete, naj pa bo!“ je dejal stari hacijendero. „Moj gost ste, zato Vam moram dovoliti; a če se Vam pripeti kaka nesreča, ne prevzamem nikake odgovornosti.“

Tedaj je pogledala Olga Kreka žalostno v oči in dejala skrbno:

„Senor Krek, ali se hočete res podati v tako nevarnost?“

„O, senorita Olga, to ni zame nikaka nevarnost; le bodite brez skrbij!“

Nato je stopil k žrebcu, ki se je valjal ves divji in penast na tleh. Prerezal je vse vrvi in jermena ter mu snel torbo z gobca. Potem je vzel izza pasa dolg laso (pleten jermen) in ga dal žrebcu v gobec. Ko je ta skočil bliskoma na noge, je sedel Krek že na njegovem hrbtu.

Sedaj se je pričel boj med konjem in jezdecem. Žrebec je šel naprej in nazaj, suval v stran, grizel, se vrgel na tla, se valjal, in skočil potem zopet kvišku, Krek pa je sedel na njem kakor pribit. Konj se je potil in penil, Krek pa ga je stiskal z nogami, da je živali pohajala skoraj sapa. To je trajalo kakih pet minut, slednjič pa se je spel žrebec zadnjič kvišku — in oddirjal z jezdecem čez drn in strn.

„Grom in strela, tacega junaka pa še nisem videl!“ je pripoznal stari Karpéles.

„Zmagal ga je!“ je dejal neki bakero.

„Hvala Bogu!“ je vzdihnila Olga, „oh, v kakih skrbeh sem bila.“

„Nikar se več ne boj!“ je dejal stari hacijendero. „Sedaj ni več nevarnosti. To ti je bil boj, kakor bi se boril vrag z vragom. Mislim, da oni Itintika tudi ne zna boljše!“

Tedaj je pristopil Bivolovo Čelo in dejal:

„Gotovo ne, senor, ampak ravno tako.“

„Zakaj? Ne razumim Vas.“

„Zato, ker je ta senor Krek Itintika, Gromov Strel.“

„Kaj? Senor Krek je Itintika?“ se je začudil hacijendero.

„Tako je!“

Olga je zrla po teli besedah vsa srečna predse.

Vsi so čakali na Kreka, in nihče ni zinil več besedice. Čez četrt ure se je vrnil. Žrebec je bil tako zmučen, da bi se bil skoraj zgrudil na tla, Krek pa je sedel smehljaje se na njegovem hrbtu. Olga mu je jahala naproti in dejala:

„Senor, hvala lepa vam!“

Krek jo je razumel in ji ni odgovoril, ampak vprašal starega hacijendera:

„Torej, senor Karpéles, ali še vedno mislite, da zna samo oni Itiutika tega žrebca ukrotiti?“

„Seveda!“

„Oho, mislim, da ga ne rabimo, ker ga znam jaz tudi.“

„Seveda, ker ste Vi Itiutika.“

„Oh, torej je moja skrivnost razkrita!“ se je smejal Krek.

„Sedaj saj niste več nepoznani, kakor kak savanski knez,“ je pristavila Olga.

Nato so se vrnili vsi v estancijo.

Ko so dospeli domov in vstopili v vežo, je dejala Indijanka.

„Radovedna sem, če je grof Alfonzo že doma.“

Tedaj se odpro vrata jedilne sobe, in grof Alfonzo je stopil v predsobo. Oblečen je bil v dolgo domačo suknjo iz rudečega, svilenega, perzijsko pretkanega blaga. Okoli njega se je širil tako močan duh, kakor v kaki parfimerijski prodajalnici. Skozi odprta vrata se je videlo v bogato meblovano jedilnico. Pohištvo je bilo jako fino in skoraj preveč razkošno.

Grof Alfonzo je imel v roki še prtič, kajti bil je ravno pri večerji.

„Ali niste o meni govorili?“ je vprašal. „O, naše lepe dame so se srečno domov vrnile!“

Indijanka je pri teli besedah zarudela, Olga pa je odgovorila hladno, a vendar uljudno:

„Da, kakor vidite, grof. Skoraj bi se pa ne bilo vrnile.“

„Oh, zakaj? Upam, da se Vam ni primerila kaka nezgoda — —“

„In vendar se je. Komanhi so nas namreč ujeli.“

„Grom in strela! Ali bi jih nažgal!“

„Mislim, da bi to ne bilo tako lahko,“ se je nasmejala Olga porogljivo. „Sicer smo jim pa srečno ušli. To sta naša rešitelja.“

„Oh!“ je dejal Alfonzo in stopil par korakov v stran rekoč:

„Kaki ljudje so to?“

„To je senor Krek iz Kranjskega na Avstrijskem, to pa Medvedovo Srce, apaški vodja.“

„Oh, torej Slovenec in Apah. Čisto skupaj spadata. Kedaj pa senorja zopet odpotujeta? Menda saj takoj?“

„Moja gosta sta in bosta ostala dokler jima drago,“ je dejal tedaj hacijendero.

„Oho, Karpéles, kaj pa mislite!“ je zaklical tedaj grof. „Poglejte jih, kaka da sta. Jaz naj bi bil z njima pod jedno streho? Tako grozno smrdita po blatu in močvirju. Takoj bi odpotoval!“

Hacijendera je tedaj zgrabila jeza, in odgovoril je:

„Pa pojdite, ekselenca, če Vam drago. Ta dva gospoda sta rešila moji hčeri življenje; dobro došla sta mi.“

„Oh, Vi se mi upirate?“ je dejal grof.

„Da.“

„Ali ne veste, da sem jaz tu zapovednik?“

„Torej dobro, ti pa povem, kje da je kraljevski zaklad.“

„Oh, vendar!“

„Ampak z nekim pogojem.“

„Povej!“

„Skrivnost ti povem šele pri najini zaroki.“

„To je nemogoče!“ je dejal Alfonzo razočaran.

„Zakaj pa?“

„Ker dobiš plemstvo šele vsled kraljevskega zaklada. Preden pa nisi plemenita, se ne smem s teboj zaročiti.“

„Ali res?“

Objel jo je, pritisnil na svoje prsi in jo strastno poljubil.

„Res je, res, verjemi mi, moja ljuba, ljuba Karja. Saj veš, da ne morem živeti brez tebe. Sicer si kraljevskega rodu, a vaše plemstvo na Španskem ne velja. Verjemi in zaupaj mi, moje življenje, moje vse.“

„Torej dobro, ti pa povem še pred zaroko, a dati mi moraš pismeno potrdilo, da postanem vsled tega, ker sem ti izdala skrivnost o kraljevskem zakladu, tvoja žena.“

Alfonzu je bil ta nov pogoj zelo neljub, a ker je bil že tako blizu cilja, se je udal, ker je mislil, saj mu to potrdilo ne more prav nič škodovati.

„O prav rad, moja Karja! Torej povej mi, kje je zaklad?“

„Najprvo hočem potrdilo imeti, ljubi Alfonzo!“

„A tako. Saj ga še nisem spisal.“

„Pa počakajva.“

„Kako dolgo pa?“

„Kakor ti drago.“

„Dobro. Potrdilo je jutri opoludne gotovo.“

„In svoj pečat moraš tudi pritisniti na pismo.“

„Seveda ga bom!“ je pritrdil Alfonzo.

„Zvečer ti pa potem povem.“

„Zakaj pa šele zvečer?“

„Ali hočeš že preje?“

„Potrdilo je opoludne že spisano. Ali smem priti k tebi?“

„Ne. Pomisli, če pride slučajno Olga ali pa kaka služabnica k meni!“

„Torej pa pridi ti k meni!“

„Jaz k tebi?“ se je obotavljala Indijanka.

„Ali se me morda bojiš?“

„O ne. Pa naj bo, pridem!“

„Ali gotovo?“

„Gotovo, gotovo!“

Tedaj jo je zopet objel in poljubil, akoravno mu ni šlo kaj posebno od srca. Alfonzovo srce je bilo sicer zelo veliko, a Indijanka se mu pa vendar le ni dopadala. Ljubil je — vsaj tačasno — drugo deklico, — Olgo Karpélesovo. Zaradi nje je prišel tolikokrat na obisk iz Mehike na pristavo del Erina, a Olga ga ni marala.

Medtem ko sta sedela Alfonzo in Kurja pod oljnatimi drevesi, je šel Krek s svojim tovarišem Tekaltom na izprehod na bližnje travnike, ker mu je bilo v sobi presoparno. Ko sta se potem vrnila, in se je Tekalto poslovil, je šel Krek še sam malo na svetlični vrt in se vsedel ob robu lepega vodometa.

Sedel je komaj kakih pet minut, ko zasliši za seboj lahke korake. Zagledal je od daleč žensko podobo, ki je šla naravnost proti vodometu. Spoznal je Olgo in vstal. Tudi Olga ga je tedaj zagledala in se vstavila.

„Prosim, senorita, le stopite brez skrbi bliže,“ je pričel Krek, „takoj odidem, da Vas ne motim.“

„Oh, senor Krek, Vi ste!“ mu je odgovorila. „Mislila sem, da je kdo drugi, in da že davno spite.“

„V sobi se mi je zdelo tako soparno in tesno; navaditi se moram šele zopet na zidovje.“

„Tudi meni je bilo v sobi nekam čudno, zato sem šla na vrt.“

„Torej le uživajte večeren hlad in mir. Nočem Vas motiti. Lahko noč, senorita.“

Hotel je oditi, a prijela ga je za za roko in dejala: „Ostanete, če Vam drago, saj je zraka in prostora za naju oba dovolj. Mene prav nič motite.“

Ubogal jo je ter se vsedel poleg nje na kamniten vodovemetov rob. —

Medtem se je vlegel vodja Mictekov na prostem tik ob vrtnih vratcih spat. Sanjaje je gledal proti nebu in premišljeval. Kar se mu je zdelo, da sliši na vrtu nek šum. Takoj mu pride na misel, da bi utegnil biti grof Alfonzo, ki se skuša priplaziti v bližino njegove sestre Karje. Kaj ko bi imela morda na vrtu sestanek?

Ni mu dalo miru. vstal je in se splazil po tihem na vrt. Priplazil se je prav blizu vodometa in slišal vsako besedico, a namesto grofa in svoje sestre je našel Kreka in Olgo.

„Senor, pravzaprav bi morala bi jezna na Vas,“ je dejala ravno Olga.

„Zakaj?“

„Ker sem bila danes v tolikem strahu radi Vas.“

„Zaradi onega žrebca?“

„Da.“

„Vaš strah je bil popolnoma nepotreben, kajti ukrotil sem že konje, ki so bili bolj divji kot ta žrebček. Upam, da je sedaj tako krotek, da ga jaše lahko vsaka dama.“

„Nekaj se mi pa vendar le dobro zdi.“

„Kaj pa?“

„Da sem zvedela Vaše častno lovsko ime. Kako ste ga preje skrbno prikrivali!“

„Bil sem samo previden. Kolikokrat mi je to že koristilo, ker me ni nihče poznal.“

„A meni bi bili saj smeli povedati svoje lovsko ime. Zaupali ste mi vendar že mnogo večjo skrivnost.“

„Skrivnost, ki ne bo imela zame nikoli nobene vrednosti. Kraljevskega zaklada gotovo nikdar ne najdem, akoravno moram biti v bližini.“

„Iz česa sklepate, da ste blizu?“

„Iz leže gorovja in rek. Okolica, kjer smo jahali nazadnje, soglaša popolnoma z mojim zemljevidom.“

„Nekaj torej že imate, zato iščete lahko naprej.“

„Ne vem, ali naj sploh še iščem ali ne.“

„Zakaj pa ne?“

„Ker dvomim, ali imam pravico ali ne?“

„Na vsak način imate pravico najditelja. Le iščite, senor. Kako bi bila vesela, če bi ga našli!“

„Zlato sicer ni vse, vendar imam v domovini revnega brata, katerega bi s tem osrečil. Čigav je neki ta zaklad? Gotovo je last potomcev onih, ki so ga skrili.“

„Ali ne veste, kdo je narisal Vaš zemljevid?“

„Ne vem. Dal mi ga je neki lovec, ki je bil ranjen in je preje umrl preden mi je mogel povedati kaj natančnejšega.“

„Ali ni nobenega imena na zemljevidu?“

„Nobenega. Samo v enem kotu je neko čudno znamenje, ki ga ne razumem. Torej dobro, iskati hočem zaklad, a če ga najdem, ga ne vzamem, ampak poizvedujem po postavnih lastnikih. Če jih ne najdem, potem je še vedno čas, da se odločim za kaj druzega.“

„Senor, poštenjak ste!“ je dejala Mehikanka pritjevaje.

„Storim samo, kar moram, in opuščam krivico.“

„Vaš brat je torej reven?“

„Da. Mornar je, in gotovo ne postane nikdar samostojen gospod, dokler je navezan samo na svoj zaslužek. Moje premoženje, ki sem si ga pridobil kot lovec, pa tudi ni bogve kako velika vsota.“

„Pojte, pojte, kako more reči Gromov Strel, da je reven. Denar vendar ni vse na svetu, poznam zaklade, ki so več vredni kakor denar.“

„Gotovo, da so tudi taki zakladi na svetu. Tudi jaz poznam tak zaklad, ki je dragocenejši kakor vse zlato na svetu. Da bi si pridobil ta zaklad, bi žrtvoval rad vse svoje življenje.“

„Kakov zaklad pa je to?“

„Ali ga smem imenovati?“ je vprašal s tresočim glasom.

„Le povejte, le!“ je rekla po tihem.

„Ta zaklad — — ste Vi!“ je odgovoril Krek in prijel Olgo za roko. „Ali mi verujete?“

„Verujem,“ je dejala prisrčno. „Tudi jaz poznam namreč tak zaklad.“

„Kakov zaklad, senora?“

„Ali ga res smem imenovati?“

„O, prosim, prosim!“

„Ta zaklad ste Vi — ne, si ti Antonio!“

Pri teh besedah ga je objela okoli vratu in naslonila svojo glavico na njegove prsi.

Krek pa se je nagnil k njej in ji dal dolg, prisrčen poljub. — — —

Vsa srečna nista cula, da je tedaj nekaj zašumelo v grmovju. Bil je Mókašimótak, Bivolovo Čelo, ki je vstal in se splazil po tihem zopet k svojemu ležišču.

Krek in Olga pa sta se srčkala še precej časa in šla, šele pozno spat. — — —

Ob istem času je sedelo v kake dve ure oddaljeni dolini okoli precejšnje grmade kakih dvajset mož. Bili so roparji, katere je najel grof Alfonzo, in plačal na dan vsakemu cekin, voditelju pa dva. Na železnem drogu so pekli četrtino teleta in se pogovarjali. Ko so povečirjali, so postavili stražo in se vlegli okoli na pol ugasle grmade spat.

Komaj so trdno zaspali, ko se zasliši od daleč klopot konjskih kopit. Takoj so vsi vstali. Jezdec je prihajal vedno bliže in bliže.

„Kdo je?“ je vprašala straža.

„Pravi.“

„Tedaj naj le pride bliže!“

Prišlec je oddal svojega konja straži in stopil bliže. Bil je grof Alfonzo de Rodriganda. Vsedel se je poleg kapitana in si prismodil fino cigareto.

„Ali nam prinašate slednjič kako delo, don Rodriganda?“ je začel kapitano.

„Da.“

„Káko pa? Če dobro plačate, storimo, kar hočete,“ je dejal kapitano in prijel za svoje bodalo za pasom.

Alfonzo pa je odkimal in mu odgovoril:

„O, nič tacega. Rabim samo arijere (gonjači mul).“

„Arijere?“ je vprašal ropar. „Tako slebega dela pa ne prevzamemo, saj nismo postopači.“

„Vem, da ne. Poslušajte me vendar!“

Roparji so stopili bliže h grofu, ki je začel praviti:

„Spraviti moram nekaj v Mehiko, o čemur ne sme vedeti živa duša ničesar; zaraditega rabim zanesljive arijere. Ali hočete prevzeti to delo?“

„Prevzamemo, če dobro plačate.“

„Plačam, kar zahtevate. Ali imate pripravna tovorna sedla?“

„Imamo.“

„Vreče in zaboje?“

„Tudi.“

„Dobro. Konje dobimo v estanciji del Erina, kolikor jih rabimo. Jutri ob tem času zopet pridem, in ko se zdani, odidemo.“

„Kam pa?“

„Tega sedaj še sam ne vem.“

„Kaj pa bomo imeli v vrečah in zabojih?“

„To Vas nič ne briga. Z menoj prideta tudi dva služabnika, ki bodeta nekje in nekdaj napolnila vreče in zaboje. Potem greste pod mojim nadzorstvom v Mehiko. Če bi nas kedo napadel, morate blago braniti.“

„Presneto je tóle skrivnostna stvar, don Rodriganda. Po tem se ravna seveda plačilo.“

„Zamojdel. Koliko pa zahtevate?“

„Tri cekine na dan za vsacega moža.“

„Dobro.“

„Jaz kot vodja pa šest.“

„Tudi dobro.“

„Poleg tega pa vso hrano in, kar je še treba.“

„Tudi dobite.“

„In, če spravimo blago srečno v Mehiko, še tristo cekinov posebej.“

„Petsto jih dobite, če bom z vami zadovoljen.“

„Hurá, to je prav! Senor, le zanesite se na nas; kar hočete, Vam storimo.“

„To je lepo. Sicer pa vzemite tole malo za poboljšek, da ste mi zvestejši. Razdelite si med seboj!“

Vzel je iz žepa polno mošnjo denarja, in jo izročil kapitanu. Nato je odjahal.

Ko je izginil Alfonzo v daljavi, je odprl kapitano mošnjo. Bilo je samo zlato.

Roparji so se zelo čudili, zakaj da je grof tako darežljiv. Ugibali so, kako blago bodo prevažali; morda človeško meso, ali zlato, morda kak zaklad?

Kapitano pa jim je velel, da naj gredo spat in dejal:

„Nikar si ne belite svojih glav, tovariši! Grof nam plača tako dobro, da je ono skrivnostno blago gotovo nekaj posebnega. Ubogati ga sicer hočemo, a poleg tega pa le bodite malo radovedni, in če moremo rabiti ono blago, potem je grof ravno tako vreden ene kroglje kakor njegova dva služabnika. Sedaj pa le bodite mirni in zaspite!“

Vse na okrog je potihnilo. — — —

Komaj je drugo jutro Krek vstal, ko vstopi hacijendero v njegovo sobo in ga prosi, če mu sme postreči z novim perilom in kako pripravno obleko. Ker je bila njegova lovska obleka že precej slaba, in ker bi bil starega Karpelesa gotovo razžalil, če bi ne bil vsprejel njegove ponudbe, zato je šel z hacijenderom in si izbrat v shrambi pripravno obleko.

Ko je stal čez pol ure pred ogledalom, je bil ves drugačen. Imel je dolge, ob strani s zlatom obšite mehikanske hlače, lahke čevlje, snežno belo srajco, kratek, s zlatim in srebrnim denarjem obšit telovnik, pisan, svilen pas, širok sombrero (klobuk), ostrižene lase in obrito brado.

Ko je prišel potem v jedilnico k zajutreku, je bila Olga že tam. Zarudela je, ko je zapazila spremembo. Tako lepega si pa tega Slovenca vendar ni mislila. Karja in oba Indijanca sta se seveda vedla, kakor bi spremenbe niti opazila ne bila.

Tudi Alfonzo je prišel k zajutreku. Grozno ga je jezilo, ker je občevala Olga tako prisrčno s Krekom. Živa duša se ni zmenila zanj. Od same jeze je škripal na skrivnem z zobmi.

Po zajutreku je prosila Olga Kreka, da naj še malo počaka. Niti slutil ni, kaj da namerava. Ko so pa bili stari hacijendero, Olga in Krek sami v sobi, tedaj je objela lepa deklica svojega očeta in dejala:

„Oče, včeraj sva premišljevala, kako bi se skazala senorju Kreku hvaležna.“

„Da,“ je pritrdil Karpeles, „a žalibog si nisva mogla ničesar pripravnega domisliti.“

„O,“ je dejala Olga, „pozneje sem še premišljevala o tem, in sem pravo našla.“

„Kaj pa moj otrok?“

„Ali naj ti pokažem?“

„Seveda!“

Tedaj je objela Slovenca in ga poljubila.

„To naj ima za zahvalo, oče, prepričana sem, da me je vreden!“

Hacijenderu so se od veselja zasvetile oči, in vprašal je z rosnimi lici:

„Moja hčerka, ali je to tvoja resna volja?“

„Tako mi pravi moje srce, oče!“

„Ali je pa senor Krek s tem zadovoljen?“

„Ljubi me čez vse, in zato sem tako neskončno srečna.“

„Ali ti je rekel, da te ljubi?“

„Seveda!“ je pritrdila in se od veselja jokala.

„Kedaj pa?“

„Včeraj zvečer.“

„Kje?“

„Na vrtu. Ali moraš vse vedeti, oče? Ali ti ne zadostuje, da sem srečna, neskončno srečna?“

„Zadostuje, zadostuje. Tudi jaz sem zelo srečen. In Vi, senor Krek, ali hočete res postati moj sin?“

Slovencu so zalile solze svetle oči, in odgovoril je:

„O, kako zelo rad. Ampak reven sem, zelo reven senor!“

„Sem pa jaz bogatejši, in tako se vse poravna. Objemita me, moja ljuba, dobra otroka. Bog vaju blagoslovi, in sreča življenja naj vama zasije!“

Vsi trije so bili srečni in se prav prisrčno objeli, kar se odpro vrata in — vstopil je grof.

Ves začuden je obstrmel; razumel je ves položaj in pobledel od jeze.

„Prišel sem radi nekega konja,“ se je opravičeval, „a vidim, da motim!“

„Ne odidite,“ je dejal hacijendero, „preden Vam ne povem, da seje moja liči zaročila s senorjem Krekom!“

„Čestitam!“

Nato je Alfonzo zopet odšel.

Peter Karpéles je takoj potem naznanil svojim služabnikom, da se je zaročila njegova hči, dona Olga, s senorjem Krekom, in da je zaraditega danes praznik.

Ko je prišel Krek na prosto, mu je prišel vodja Mictekov naproti in dejal:

„Hraber mož si. Premagaš sovražnika in si osvojiš najlepšo skvav (ženo) cele dežele. Vakonta naj ti da svoj blagoslov. To ti želi tvoj brat!“

„Res, srečo imam,“ je odgovoril Slovenec. „Ubog lovec sem bil in sedaj postanem bogat hacijendero.“

„Ubog pa že nisi bil, ampak bogat.“

„Prav imaš,“ se je nasmejal Krek. „Spal sem v gozdu in se odeval z zvezdami.“

„Ne,“ je dejal Indijanec resno, „bil si bogat, ker si imel zemljevid h kraljevskemu zakladu.“

Slovenec se je začudil.

„Kdo ti je to povedal?“

„Vem, pa je. Ali mi pokažeš zemljevid?“

„Pokažem.“

„Takoj?“

„Pojdi z menoj!“

Nato sta odšla v Krekovo sobo, kjer je pokazal Slovenec Indijancu zemljevid. Tekalto je pogledal hitro v kot in dejal:

„Da, res ga imaš! Poglej, tole znamenje v kotu je Toksertovo znamenje. Toksertes je bil oče mojega očeta. Zapustiti je moral deželo in se ni več vrnil. Rečem ti, da nisi reven. Ali hočeš videti jamo, v kateri je kraljevski zaklad?“

„Ali mi jo moreš pokazati?“

„Morem.“

„Čegav pa je zaklad?“

„Moj in moje sestre Karje. Midva sva edina potomca micteških kraljev. Ali naj ti pokažem zaklad? Ali greš z menoj?“

„Grem.“

„Bodi torej pripravljen danes ob dveh čez polnoč. Samo po noči smeva tja iti.“

„Ali sme kdo vedeti o tem?“

„Nihče. Vendar smeš svoji zaročenki zaupati to skrivnost.“

„Zakaj ravno njej?“

„Ker ve, da si iskal zaklad.“

„Kje si pa to zvedel?“

„Slišal sem vse, kar sta se včeraj zvečer na vrtu pogovarjala. Imel si zemljevid, in vendar nisi hotel vzeti ničesar, ampak šele poizvedovati, kdo da je postavni dedič. Pošten mož si, kakor jih je malo med belokožci. Zato ti pokažem kraljevski zaklad.“

Ko so dve uri pozneje vsi sedeli pri kosilu, je šla Indijanka na skrivnem h grofu. Sprejel jo je najprisrčneje in jo posadil na zofo.

„Ali že imaš potrdilo?“ ga je vprašala.

„Ali znaš brati?“

„Znam,“ je odgovorila ponosno.

„Tu je imaš.“

Izročil ji je potrdilo, ki se je glasilo sledeče:

„Izjavljam s tem, da smatram po sprejemu zaklada micteških kraljev Karjo, kot potomkinjo micteške kraljevske rodovine za svojo zaročenko, in da jo vzamem za svojo ženo.

Alfonzo

grof de Rodriganda y Sevila.“

„Ali je prav?“

„Besedilo je dobro, ampak pečat manjka.“

„Saj ga ni treba.“

„Obljubil si mi ga.“

„Dobro, ti ga pa pritisnem na potrdilo,“ je dejal in prikrival svojo nejevoljo.

Prižgal je svečo in pritisnil svoj grofovski pečat na pergament.

„Tu imaš, moja Karja! Sedaj pa le izpolni svojo obljubo!“

„Bom.“

„Torej?“

„Ali poznaš goro El Reparo?“

„Poznam. Štiri ure je oddaljena od tukaj in leži proti zahodu.“

„Tako obliko ima, kakor kaka velika trdnjava.“

„Res je.“

„Na tej gori izvirajo trije potoki, ki se v dolini združijo. Srednji je pravi. Ta ne izvira kakor drugi studenci, ampak je že takoj pri svojem iztoku iz zemlje precej širok. Če stopiš torej pri izviru tega potoka v vodo in se malo pripogneš, da prideš v goro, tedaj zagledaš jamo pred seboj.“

„To je pa prav lahko.“

„Seveda je.“

„Ali je treba luči?“

„Na desno pri vhodu v jamo najdeš baklje.“

„Ali je to vse, kar mi imaš povedati?“

„Vse.“

„Ali je zaklad res še ves tam?“

„Še ves.“

„Lepa hvala ti torej, moj dobri olrok! Sedaj si moja zaročenka, in kmalu postaneš moja žena. Sedaj pa le pojdi, da nas kdo ne zasači!“

„Ali se vidiva danes zvečer?“

„Seveda se.“

„Kje pa?“

„Zopet pod oljnatimi drevesi ob potoku.“

Nato je odšla. Žrtvovala se je svojemu ljubčeku, izdala je skrivnost, in vest jo je pekla. — — —

Alfonzo je bil celo popoludne v svojih sobah. Kmalu po kosilu je prišla estafeta (pošta). Grof je dobil iz slavnega mesta Mehike pismo, na katerem je bilo zapisano, da se sme izročiti samo njemu lastnoročno. Razpečatil je ovitek, prebral pismo, zrl nekoliko minut venomer predse, potem pa zamrmral:

„Kaj me briga, če je tudi zločin. Vse odobrim, pa je, saj postanem vsled tega grof. Ravno prav, da sem že pripravljen za odpotovanje. Pa kako bogatstvo prinesem s seboj v Mehiko! Še kralji in cesarji me bodo zanj zavidali!“

Pismo se je glasilo sledeče:

„Ljubi nečak!

Tvoj oče mi je pisal. Takoj moraš odpotovati v Rodrigando. Vendar mora preje še umreti stari Ferdinando, natančno kakor smo se domenili. Pridi nemudoma. Kapitan Landola že čaka nate v luki.

Tvoj stric

Pavlo Kortejo.“

Razun apaškega načelnika, Šojinlijeta, so se menda vsi drugi veselili Krekove zaroke z krasno hacijenderovo hčerko, Olgo. Medvedovo Srce in Slovenec Krek sta bila najboljša prijatelja, zato je bilo Indijancu zelo dolgčas, ker se bo moral ločiti od svojega tovariša. Ulovil si je na pol divjega konja in odjahal v daljni svet.

Dirjal je komaj kake dve ure čez drn in strn, ko zasliši dva strela. To se je previdnemu Indijancu zdelo zelo sumljivo. Privezal je konja na bližnje drevo in se splazil bliže proti onemu mestu, od koder je slišal strel. Postrečilo se mu je priti tako blizu, da je videl skozi gost grm osemnajt mož in dva mrliča. Eden izmed mož je držal v roki samokres in dejal:

„Kdor me ne uboga in mi ugovarja, ga takoj ustrelim.“

„Ali ni prenevarno streljati tule?“ je vprašal nekdo.

„Puhloglavež, kdo se nas pa upa napasti!“ je odgovoril roparski načelnik.

Medvedovo Srce je razumel ono mešanico med indijanskim in španskim jezikom, ki jo govore na mehikanski meji, a ti možje so govorili čisto španščino, zato jih ni razumel. Mislil je, da je kaka lovska družba, in da so se med sabo skregali. Na tihem se je splazil zopet proč in odjahal nazaj v estancijo.

Tam so ga že pogrešali, takoj se je moral vsesti k polni mizi in ni imel časa premišljevati več o teh tujcih.

Slavnosten zaročni dan je minil brez vsacega posebnega dogodka. Grofa ni bilo videti cel dan. Kakor žalost tako utrudi tudi veselje človeka, in zato so šli zgodaj spat.

Sedaj je prišel grof šele iz svoje sobe in se napotil k potoku. Indijanka je že čakala nanj. Alfonzo je hlinil ljubezen in prisrčnost, vendar se je je skušal iznebiti kakor hitro mogoče.

„Zakaj pa že hočeš oditi?“ ga je vprašala.

„Ker grem na mal izlet.“

„Kam pa?“

„V jamo, kjer leži kraljevski zaklad.“

„Ali greš že ponj?“

„Še ne. Prepričati se hočem samo, če je res še tam.“

„Seveda je še. Moj brat ga je videl pred par dnevi.“

„Prepričati se moram vendar sam, ker je stvar zame zelo važna.“

„Kedaj se pa vrneš?“

„Še pred večerom.“

„Torej dobro spavaj!“

Objela in poljubila ga je za slovo in potem odšla. Tudi Alfonzo je počasi odšel za njo. Ko je prišel v svojo sobo, sta njegova dva služabnika že pospravljala stvari, ki jih je pripravil za odpotovanje. Ker tega ni bilo mnogo, so bili kmalu gotovi.

„Nesita stvari na tihem na dvorišče in osedlajta konje. Zunaj palisad pri visoki cedi se snidemo.“

Nato je odšel iz sobe in hotel it počasi proti cedri. Ko pa pride na dvorišče, zagleda v Olgini spalnici luč. Oh, to je ona krasna nevesta, ki ga ni marala! Morda je ženin pri njej? Polotilo se ga je ljubosumje, na vsak način je hotel vedeti, kako in kaj. Vedel je, da je pri palisadali več dolgih drogov. Zato je šel po tak dolg, močan drog, ga naslonil ob zid in splezal tako visoko, da je videl skozi odprto okno v sobo.

Olga se je ravno razpravila in stala v tanki srajčici pred posteljo, ker se je ravno hotela vleči spat. Njena krasna podoba je zapeljala Alfonza. Stopil je na zid in skočil v sobo. Ko je zaslišala Olga šum, se je obrnila in hitela pokriti svojo nagoto.

Vsa prestrašena je zakričala in vprašala:

„Kaj pa hočete?“

„Ljubezen!“ je zajecljal Alfonzo v zadregi.

Pogledala ga je s svojimi iskrenimi očmi in vprašala:

„Ljubezen? Zaničevanje in kri zaslužite, ne pa ljubezen.“

Kot bi trenil z očmi, tako hitro mu je iztrgala bodalo izza pasa in mu ga nastavila na prsi.

„Takoj me zapustite!“ mu je potem ukazala.

„Od tebe pa ne grem, ti krasna! Ne, ne, in tisočkrat ne!“

Pri teh besedah jo je prijel močno okoli pasu, jo pritisnil nase in jo začel poljubovati. Borila sta se za nož. Alfonzo je bil močnejši in jo tako držal, da mu ni mogla ničesar storiti. Uvidela je, da Alfonzo gotovo zmaga, če bi iz sramežljivosti še nadalje molčala. Zato je zaklicala na glas na pomoč.

Kar se zaslišijo zunaj hitri koraki.

„Za božjo voljo, kaj pa kličeš?“ je vprašala Indijanka, ki je stanovala najbliže Olge.

Grof je hotel tedaj Olgi usta zamašiti, a ni se mu posrečilo.

„Pokliči ljudi, grof me je napadel! Hitro, hitro!“

„Grof? — Oh! —“

Indijanka je hotela v sobo, a vrata so bila zaklenjena. Grof in Olga sta se še nadalje borila. Kar se zaslišijo zopet zunaj koraki. Indijanka se je vrnila. Počil je strel, vrata so se odprla, in Indijanka je vstopila.

Oblečena je bila kakor Olga tudi samo v nočni srajci, v desnici je držala samokres in zaklicala:

„Lažnik! Goljuf! Nezvestobnež!“

Alfonzo je izpustil Olgo, a ko je videl da ima samokres samo eno cev, se je zasmejal in hotel Olgo iznova objeti. Tedaj ga je pa zgrabila Indijanka za vrat in treščila z vso silo ob zid, da se je zgrudil na tla.

Zunaj na hodniku so se začuli glasni glasovi, kajti privreli so ljudje na pomoč, ker so čuli strel.

Tedaj je skočil grof kvišku, planil skozi okno in se spustil hitro ob drogu na tla. Par trenutkov pozneje sta čuli deklici, da je oddirjal z večimi konji.

„Sveta Madona, kdo pa strelja, kaj pa je?“ se je zaslišal hacijenderov glas, ki je hitel s služabniki na pomoč.

Ob istem času sta se čula v daljevi dva strela in dva krika. Trenutek nato je počil še en strel.

„Moj Bog, kaj pa je?“ je vprašal Karpeles, ko je vstopil.

„Oče, grof me je napadel.“

„Grof! Kaj pa je hotel?“ je vprašal tedaj hacijendero ves iznenaden, potem pa hitro pristavil: „Ali nisi zaklenila sobe?“

„Prišel je skozi okno.“

„Skozi okno? Kakor tat? O moj Bog! Kdo je pa ustrelil?“

„Jaz!“ je dejala Indijanka, ki je stala poleg bleda kakor smrt. „Ustrelila bi ga bila, če bi bila imela dvocevko.“

„Oh! Kdo je pa ustrelil tu zdolaj?“

„Ne vem.“

„Oblecite se, otroci, in pridite v dvorano. O stvari se moramo natančnejše pogovoriti.“

V desetih minutah so se vsi stanovalci v dvorani zbrali; tudi Medvedovo Srce je prišel. Ob pasu je imel dva krvava skalpa.

„Kaj pa imaš ob pasu?“ ga je vprašal hacijendero prestrašen.

„Dvoje z glav posnetih kož,“ je odgovoril Indijanec hladnokrvno.

„Kje si jih pa dobil?“

„Ker nisem mogel spati, sem šel malo na prosto. Kar slišim, da kliče moja bela sestra na pomoč. Bil sem daleč zunaj, a ker je bilo okno odprto, sem jo vendarle slišal. Hitel sem na pomoč in zagledal moža, ki je ubegnil; takoj sem jo udrl za njim. Dva druga sta čakala nanj. Kakor bi trenil, so vsi trije odjahali. Nabasal sem hitro svojo puško in pomeril. Bilo je zelo temno, vendar sem dva ustrelil in jima posnel kožo z glave. Bila sta grofova služabnika.“

„Torej je grof ušel?“

„Da.“

„In onadva si po nedolžnem ustrelil.“

„Psav! Kdor z grofom jaše, ni nedolžen.“

Nato je odšel Apah iz dvorane, a se kmalu zopet vrnil in vprašal:

„Kje pa je Gromov Strel, moj beli brat?“

„Saj res, kje je senor Krek, da ne pride na pomoč ko ga vendar tako zelo rabimo?“ je vprašal Karpéles.

„Odpotoval je,“ je odgovorila Olga.

„Kam?“

„S Tekaltom.“

„Kam, vprašam!“ je dejal Karpeles.

„Ne smem povedati.“

„Z mojim bratom? Res?“ je vprašala Indijanka.

„Da. Rekel mi je, da gre z njim.“

Apah je zmigaval z glavo.

„Moja bela sestra naj odpre svoja ustna,“ je dejal. „Kaj je hotel grof pri njej v njenem vigvámu (spalnica)? Ne daleč od tu sem opazil mnogo belih ljudij s sedli, zaboji in vrečami, tudi nekaj mrličev sem videl. In moja hrabra brata sta odpotovala. To pomeni veliko nevarnost. Moja sestra naj vendar govori.“

„Prepovedal mi je.“

„Ker ni vedel, kaj se bo zgodilo v njegovi odsotnosti.“

„O Bog, govori vendar,“ je prigovarjal estancijero. „V veliki nevarnosti je.“

„Tedaj pa moram govoriti. Vem, da mi odpusti. Odpotoval je s Tekaltom v jamo, kjer je kraljevski zaklad.“

„V jamo, kjer je kraljevski zaklad?“ je vprašala Indijanka vsa prestrašena.

„Da.“

„Grof je šel tudi tja. In možje so bili v bližini z vrečami in zaboji?“

„Da,“ je odgovoril Apah.

„Koliko jih je pa bilo?“

„Dvakrat pet in osem.“

„Oh, to je nevarnost, to je nevarnost!“ je zaklicala Indijanka. „Grof, ta zviti lažnik in izdajalec, hoče ukrasti kraljevski zaklad. Našel bo senorja Kreka in mojega brata v jami in ju ubil. Senor Karpeles, skličite takoj vse služabnike. Naj se zbero vsi bakéri in ciboléri in naj takoj odidejo k jami, kjer je kraljevski zaklad, da rešimo življenje senorju Kreku in mojemu bratu.“

Indijanka je s temi besedami vse zbegala, samo Apah je vprašal hladnokrvno:

„Kdo ve, kje da je jama?“

„Jaz,“ je odgovorila Karja. „Pokazala vam bom pot.“

„Ali je mogoče do tja jahati?“

„Mogoče, pot je precej dobra.“

„Dajte mi s seboj to deklico in deset mož.“

„Jaz grem tudi z Vami!“ je dejal Karpeles.

„Ne!“ je odločil Apah. „Kdo bo pa branil hacijendo? Bog zna, kaj se še vse ne pripeti. Skličite vse bakere in cibolere, in izmed njih si hočem izbrati deset. Drugi naj varujejo hacijendo.“

Tako se je tudi zgodilo.

Ni še minilo tričetrt ure, ko sta odjahala potem Medvedovo Srce in Karja z desetimi oboroženimi možmi. — — — — —

Bivolovo Čelo in Slovenec sta se domenila, da gresta skupaj v jamo, kjer je kraljevski zaklad. Ko so se vlegli drugi spat, je prišel Bivolovo Čelo v Krekovo sobo in ga vprašal:

„Ali se še spominjaš, kaj si mi obljubil?“

„Še.“

„Torej greš z menoj?“

„Grem.“

Krek se je oborožil in odšel z Indijancem. Na dvorišču so čakali trije konji, dva sta bila osedlana, tretji je pa imel tovorno sedlo.

„Čemu pa rabiva tegale?“ je vprašal Slovenec, ko je zagledal tovornega konja.

„Saj sem ti dejal, da nisi reven. Ker si bil tako pošten, da nisi hotel okrasti kraljevski zaklad, smeš toliko vzeti, kolikor more nesti eden konj.“

„Ne, ne. Kaj pa misliš!“ se je začudil Krek.

„Le lepo molči in zajahaj svojega konja!“

Nato je zasedel Indijanec svojega konja, prijel tovornega konja za uzdo in odjahal. Krek mu je sledil. Bila je temna noč, a Indijanec je dobro poznal pot.

Drla sta čez drn in strn, iz doline v dolino, skoraj tri ure. Kar zaslišita šumenje potoka. Jahala sta potem ob potoku naprej do podvznožja velike gore. Tam je razjahal Indijanec svojega konja in dejal:

„Tule počakajva, da se stori dan!“

Tudi Krek je razjahal svojega vranca in se vsedel potem na pečino blizu Indijanca.

„Ali je jama tu v bližini?“ je vprašal Slovenec.

„Da. Tamle, kjer izvira potok je vhod v jamo. Te jame ne pozna nihče drugi kakor Bivolovo Čelo in Karja.“

„Ali molči Karja o tem.“

„Molči.“

Tedaj se je spomnil Krek na Olgine besede in vprašal:

„Slišal sem, da hoče nekdo zvedeti od nje skrivnost o kraljevskem zakladu.“

„Kdo pa?“

„Grof Alfonzo.“

„Ug!“

„Moj prijatelj si, zato ti odkritosrčno povem, da ga tvoja sestra ljubi.“

„Vem.“

„Če mu pa izda skrivnost?“

„Tedaj je Bivolovo Čelo tudi še tu. Niti trohice zaklada ne odnese.“

„Ali je zaklad velik?“

„Saj ga boš videl. Če spraviš vse zlato, kar ga je sedaj v celi Mehiki na en kup, še desetina zaklada ni. Izmed belokožčev je videl zaklad samo eden, in — —“

„Usmrtili ste ga?“

„Ne. Ga ni bilo treba, ker je zblaznil, zblaznil vsled veselja in začudenja. Belokožci ne preneso pogleda v toliko bogatstvo, samo Indijanci so dovolj močni!“

„In meni hočeš pokazati zaklad?“

„Ne. Pokažem ti samo del. Rad te imam, zelo rad, in zato nočem, da bi zblaznil. Podaj mi svojo roko, da vidim kako ti žila bije.“

Slovenec mu je podal roko in Bivolovo Čelo je dejal:

„Zelo močan si! Strast zlata se te še ni polotila; ko pa vstopiš v jamo, ti začne kri kipeti po vseh žilah kakor vrela voda.“

S tem sta končala svoj pogovor. Slovencu je bilo nekam čudno pri srcu.

Začelo se je daniti.

Pred njima je kipela strma gora El Reparo proti nebu. Pod njenim vznožjem je izviral potok.

„Ali je to vhod?“ je vprašal Krek.

„Da,“ je odgovoril Bivolovo čelo. „Vendar še ne greva takoj v jamo. Najprvo morava skriti še svoje konje in izbrisati sled. Previdna morava biti.“

Nato sta poiskala kake četrt ure daleč skrivališče za svoje konje. Potem sta se vrnila in izbrisala vse sledove.

Ko sta prišla do izvira je dejal Bivolovo Čelo:

„Torej pojdi!“

S temi besedami je stopil v vodo, ki mu je segala do prsij. Med površjem vode in skalo je bilo ravno dober pedenj prostora, tako da si lahko prišel z glavo skozi. Obleka je bila seveda mokra.

Prišla sta v teman prostor.

„Podaj mi svojo roko!“ je dejal Indijanec.

Ko sta prišla iz vode na suho, je prijel Bivolovo Čelo Slovenca za žilo na roki in dejal:

„Tvoje srce je zelo močno. Prižgati smem bakljo.“

Nato je šel Indijanec par korakov naprej. Svetel, fosforičen blisk je pre inil na glas ves prostor in zagorela je baklja.

Videlo se je kakor bi gorelo na tisoče bakelj. Slovencu se je zdelo, da je v sredi velikanskega, svetlega solnca, kjer blišče in gori; milijoni zlatih in demantastih luči. Kreku je kar mrgolelo brez konca in kraja pred očmi, in Indijanec mu je dejal:

„To je jama kraljevskega zaklada! Bodi močan in ostani ravnodušen in hladnokrven!“

Počasi, počasi se je navadil Slovenec na ta pogled. Jama je bila kakih šestdeset korakov dolga in ravnotoliko široka. Od tal do vrha je bila napolnjena s samimi dragocenostimi. Ob stenah so stale božje podobe iz samega zlata v nadnaravni velikosti in okrašene z najdražjimi kamenji. Bog zraka Kvécalkojátel, stvarnik sveta Téckatlipóka, bojni bog Hvícilopóhtli in njegova soproga Téojaníkvi, njegov brat Tlákahvépankvérkskocin, boginja vode Kálhijukvéga, bog ognja Ikskocavkvi in vinski bog Céncotótohtin. Razun teh je bilo ob stenah par sto hišnih bogov. Vsi ti kipi so bili iz žlahtnih kovin ali pa kristalasti. Vmes je bilo vse polno dragocenih ščitov, zlatih in srebrnih posod, daritvenih nožev in na tisoče in tisoče let starih obrednih starin. Sredi jame je visela bogata kraljevska krona. Ob straneh so stale polne skrinje zlata in na tleh so bili celi kupi srebra in dragocenih kamnov. V jami je bilo toliko bogatstva, da ga ni mogoče opisati.

Pogled v te zaklade je Slovenca kar omamil. Hotel je ostati hladnokrven in ravnodušen, a ni se mu posrečilo. Kri mu je vrela po vsem telesu in zdelo se mu je, da se vrte pred njegovimi očmi velikanska ognjena in demantasta kolesa. Uvidel je, da omami zlato človeka tako, da je zmožen vsacega zločina.

„To je jama kraljevskega zaklada,“ je ponovil Indijanec. „Ta zaklad je moja lastnina in moje sestre Karje.“

„Torej si bogatejši kakor najbogatejši vladar na svetu!“ je odgovoril Krek.

„Motiš se! Revnejši sem kot ti in vsak drugi. Ne zavidaj potomca kraljevske rodovine, čegar veličanstvo je minilo, in čegar kraljestvo je razdejano. Vojščake, ki so nosili te ščite in vojno opravo, je njih ljudstvo ljubilo in častilo. Njihova beseda je odločevala o življenju in smrti podložnikov. Zakladi so še tu, a kraj, kjer so pokopane njihove kosti, so onečastili belokožci. Udrli so v našo deželo s silo in jo opustošili. Indijanci pa so skrili svoje zaklade, da jih ne dobe belokoži roparji. Ttintika, ti nisi tak kakor drugi; tvoje srce je čisto. Rešil si mojo sestro iz rok Komanhov. Moj brat si, zato ti dam toliko, kolikor more nesti tovorni konj. Vendar smeš vzeti samo čisto zlato, verižice, prstane, drago kamenje in druge take malenkosti. Izberi si kar hočeš. Vse drugo so svete stvari, in solnce jih ne bo nikdar več obsijalo, ker je minilo micteško kraljestvo.“

„Ali je to tvoja resna volja?“ je vprašal Slovenec Indijanca.

„Moja resna volja.“

„Pa pomisli vendar, kar mi daš je vredno večkrat stotisoč dolarjev.“

„Celo več milijonov je vredno.“

„Ne morem sprejeti.“

„Zakaj? Ali zametuješ darilo svojega prijatelja?“

„Tega ne, vendar to ne gre, da bi imel zaradi mene škodo.“

Indijanec je zmajal ponosno z glavo.

„Škodo!? Kaj pa še. Kar pred seboj vidiš, še stotinka kraljevskega zaklada ni. Tu naprej so še druge jame, izmed katerih nekatere niti Karja ne pozna. Samo jaz vem zanje, in kadar umrem, ne bo več prodrla človeška misel v te globine. Izberi si sedaj, kar hočeš, jaz pa grem še naprej v druge jame. Kadar se vrnem, naloživa vse na konja in odjaševa zopet v estancijo.“

Po teh besedah je vtaknil gorečo bakljo v tla in odšel proti drugemu koncu jame, kjer je izginil.

Krek je ostal sam sredi neizmernega bogatstva. — —

Grof Alfonzo je srečno ušel iz hacijende del Erina. Njegova dva služabnika je Apah ustrelil, grof pa je drl naprej in naprej. Vrniti bi se ne bil upal na nobeden način, zato je samo nato mislil, kako bi prišel kakor hitro mogoče v jamo kraljevskega zaklada in potem domov v Mehiko.

V dveh urah je dospel v dolino, kjer so ga čakali roparji okoli velike grmade.

„Ali ste pripravljeni?“ jih je vprašal.

„Smo,“ je odgovoril roparski vodja.

„In konji?“

„Izbrali smo jih iz čred senorja Karpelesa.“

„Koliko jih pa je?“

„Osemnajst za nas in trideset za Vas.“

„Ali so vsi osedlani?“

„So.“

„Torej pa pojdimo!“

„Kje sta pa Vaša dva služabnika, o katerih ste zadnjič pravili?“

„Ne prideta.“

„Oh! Kdo Vam bo pa stregel?“

„To je stranska stvar,“ je odgovoril grof na kratko.

Šele sedaj je spoznal, v kaki zadregi da je. Tem divjim ljudem vendar ne more zaupati! Če vzame koga s seboj v jamo, ga gotovo ubijejo in oropajo kraljevski zaklad záse. Vendar je upal, da si izmisli med potjo še kaj pametnega.

Roparji so zajahali svoje konje, in potem so vsi skupaj odjahali.

Alfonzo je sicer poznal goro El Reparo, vendar mu je bila pot, ki je vodila od te strani tja, neznana. Zato so jahali počasi naprej. Sele proti jutru so zagledali goro pred seboj.

Ko so dospeli do srednjega potoka je ukazal Alfonzo, da naj se ustavijo. V jamo jih ni hotel vzeti s seboj. Sicer se je moral pa najprvo sam prepričati, če je kraljevski zaklad res tam.

„Kaj pa naj storimo sedaj?“ je vprašal vodja roparjev.

„Tu me počakajte!“

„Ah, Vi pa greste proč?“

„Da, za malo časa.“

„Kaj bomo pravzaprav naložili?“

„To Vas prav nič ne briga, saj smo se tako zmenili, kakor se menda še spominjate.“

Nato je Alfonzo počasi odjahal.

Vodja roparjev pa se je obrnil proti svojim tovarišem in dejal:

„Sedaj smo blizu njegove skrivnosti. Kaj naj storimo?“

„Opazujmo ga na skrivnem,“ je odgovoril nekdo.

„Saj res, to bo menda najboljše. Le čakajte tule!“

Načelnik roparjev je razjahal svojega konja in sledil grofu peš. Ker je bila okolica precej zaraščena, se je lahko skril, da ga Alfonzo ni mogel opaziti.

Slednjič je dospel grof do izvira, privezal svojega konja za drevo in izginil za nekim grmovjem. Ropar je čakal nekoliko časa, ker je mislil, da se kmalu vrne. Ko ga pa ni bilo več ven, je hitel k svojim tovarišem ter jim naznanil:

„Izginil je za nekim grmovjem. Tam ima svojo skrivnost. Jašimo nekoliko bliže! Naprej!“

Jahali so potem bliže do onega grmovja. Izvir potoka je bil pa še precej v stran. Iskali so in iskali, a ničesar našli, zato so morali čakati mirno na grofa.

Alfonzo je dospel do izvira in ga preiskal. Videl je, da se da res priti v jamo. Stopil je v mrzlo vodo, se sklonil in zlezel noter.

Komaj se je v jami vzravnal, ko zapazi od daleč svetlo luč.

„Kaj pa je to? Ali je jama z bakljami razsvetljena, ali je morda kje kaka odprtina, kjer dan noter sije?“ si je mislil.

Šel je počasi in po tihem naprej.

Kar zagleda zlat in demantast blesk in lesket. V prvem trenotku mu je kar zastalo srce, potem pa mu je zavrela kri po vseli žilah. Stal je sredi jame kraljevskega zaklada, sredi neizmernega bogatstva. Treslo ga je. Strast zlata ga je obvladala. Kar stemnilo se mu je včasih pred očmi, bil je čisto vrtoglav. Zaupiti je hotel od same strasti — ko zagleda kakih pet korakov pred seboj moža, ki je klečal na tleh in deval kup dragocenosti v red.

Kdo je ta človek? Malo je nagnil slučajno glavo v stran, grof ga je spoznal.

„Slovenec!“ je zamrmral grof. „Olgin zaročenec! Kdo mu je izdal skrivnost? Ali je sam tu, ali morda s spremstvom?“

Pogledal je po jami in videl, da je Krek sam. Niti slutil ni, da je Bivolovo Čelo v sosednjih jamah.

„Oh, sam je!“ si je mislil ves srečen. „Niti trohice teh dragocenosti ne odnese. Maščevati se hočem nad njim. Umreti mora!“

Stopil je na tiho iz vode. Na bližnji steni je visela z dragimi kamni okrašena, ostra bojna sekira. Alfonzo jo je snel s stene in se splazil na tihem Slovencu za hrbet.

Hipoma je treščil Kreka z vso močjo s sekiro po glavi, da se je takoj zgrudil.

Tedaj je zavriskal grof od samega veselja, divje kakor zverina:

„Zmagal sem! Vse je moje, vse, vse, vse!“

Mahal je z rokami okoli sebe in skakal kvišku kakor delajo norci.

Za vraga, kaj pa je to? Prestrašil se je nenadoma kakor bi ga zadela kap; pobledel je in gledal izbuljeno predse kakor bi videl strahove. V zadnjem kotu je zagledal človeško postavo. Bil je Bivolovo Čelo, ki se je vrnil in našel na mesto svojega prijatelja neznanega tujca, poleg katerega je ležal na tleh Slovenec ves krvav.

V trenotku je Indijanec vse spoznal in zgrabil bliskoma grofa za vrat.

„Pes, kaj si storil?“ je zaklical.

Alfonzo ni mogeil spraviti besedice z jezika. Uvidel je, da je zgubljen. Iz vrhunca sreče je padel v mrzlo smrt. Mraz ga je spreletaval in tresel.

„Ubil si ga!“ je rekel Bivolovo Čelo in pokazal na Slovenca in krvavo sekiro.

„Da,“ je stokal grof v strahu.

„Zakaj?“

„Ti — ti zakladi so vsega krivi,“ je jecljal.

„Pah! Njegov sovražnik si. Že davno si mu želel smrt. Gorjé ti, trikrat gorjé!“

Indijanec se je nato sklonil in preiskal svojega tovariša. Grof je stal poleg njega in se ni upal niti dihati, kaj še ganiti se.

„Mrtev je!“ je dejal Bivolovo Čelo in vstal. „Sodil te bom, in tvoja smrt naj bo najstrašnejša, kar si morem misliti. Morilec najplemenitejšega in najboljšega lovca si, kar jih je bilo na svetu; zato moraš umreti na najstrašnejši način.“

Stal je pred grofom v vsej svoji orjaški moči in mu zrl ostro v oči.

„Oh, treseš se!“ je dejal zasmehljivo. „Zvijaš se kakor črv, strahopetnež si! Kdo ti je izdal skrivnost o kraljevskem zakladu?“

Alfonzo je molčal. Zdelo se mu je, da je sodni dan, in da stoji pred večnim sodnikom.

„Odgovori!“ je zagrmel Indijanec nad njim.

„Karja,“ je stoknil grof.

„Karja? Moja sestra?“

„Da.“

Indijancu so se zabliskale oči kakor živo oglje.

„Ali govoriš resnico? Ali se lažeš? Morda imenuješ mojo sestro samo zaraditega, da bi bil s teboj milostiv in ti odpustil kazen!“

„Verjemi mi, resnico govorim!“

„Tedaj si ji moral skrivnost o gori El Reparo izvabiti z prav vražjo zvijačo. Hlinil si ji ljubizen, kajne?“

Grof je molčal.

„Govori! Samo priznanje resnice more tvojo usodo zboljšati. Ali veš, na kak način moraš umreti?“

„Povej,“ je prosil grof in se tresel kakor šiba na vodi.

„Tu gori v gorah je malo močvirnato jezero, v katerem živi deset svetih krokodilov. Ti krokodili so požrli vse zločince, ki so jih obsodili prejšnji kralji te dežele. Živali so stare že čez sto let in so že dolgo stradale. Spravil te bom tja gori in te obesil živega na drevo nad jezerom. Krokodili se bodo zaganjali v tebe, a te ne bodo mogli doseči. Trgali se bodo zate. Visel boš v groznem smradu nad njini več dni, kajti vrv ti ne privežem okoli vratu. Na pekočem solncu boš visel, zdihoval in od gladu in žeje poginil. Šele kadar bo tvoje truplo segnilo, boš padel doli, in aligatorji te bodo požrli.“

Grofa je spreletaval strah in groza. Niti ganiti se ni mogel.

„Samo če priznaš resnico, ravnam morda milostivejše s teboj,“ je nadaljeval Indijanec. „Govori torej! Ali si govoril moji sestri o ljubezni?“

„Sem,“ je priznal Alfonzo.

„In je nisi ljubil?“

„Ne.“

„Ona pa te je ljubila?“

„Da.“

„Kje si se shajal z njo?“

„Pod oljnatimi drevesi ob potoku, za hacijendo.“

„Torej — poljubil si jo, in če tudi druzega nisi zahteval, si po šegah naše dežele njen mož. Ali si ji obljubil, da jo vzameš za ženo?“

„Da.“

„Kedaj ti je pa izdala skrivnost?“

„Včeraj zvečer.“

„Ali si sam tu?“

„Ne, z menoj je prišlo tudi še osemnajst Mehikancev.“

„Da bi ti pomagali odnesti zaklade. Ali si jim izdal skrivnost?“

„Ne vedo, kaj bodo prevažali. Tudi za jamo ne vedó.“

„Kje so pa?“

„Par streljajev od jame me čakajo.“

„Dobro. Ta mož ostane sedaj tule na tleh; ti pa pojdeš z menoj. Zvezati te ne maram, ker mi itak ne moreš uteči. Črv si, strem te, če te le primem. Pojdi za menoj!“

„Kaj hočeš storiti z menoj?“ je vprašal Alfonzo v strahu.

„Že še zveš.“

„Ubij me rajše takoj na mestu.“

„Pah! Ogoljufal si hčer micteških kraljev; zato se boš moral pokoriti.“

„Na kak način?“

„Da vzameš Karjo za ženo.“

„O, vzamem jo, vzamem!“ je zaklical Alfonzo hitro.

„Oh,“ se je zasmejal Indijanec jezno. „Misliš, da si rešen! Motiš se! Vzel boš Karjo za ženo; postala bo grofica de Rodriganda de Sevila; a dotakniti se je ne boš smel. Pojdi za menoj!“

Zgrabil ga je za komolec in ga vlekel proti izhodu. Tam je stopil z njim v vodo in ga porinil na prosto, ne da bi ga izpustil iz rok.

Na čistem zraku je vzdihnil Alfonzo globoko, in srce se mu je nekam olajšalo.

„Kje je tvoj konj?“ ga je vprašal Bivolovo Čelo.

„Tam na desno sem ga privezal za drevo.“

„Kje so pa Mehikanci?“

„Za onim malim gričem.“

„Pojdi, greva po tvojega konja!“

Nato sta šla tja, kamor je Alfonzo pokazal. Komaj prideta izza grmovja, ko zagledata kakih trideset korakov pred seboj Mehikance.

„Pes, nalagal si se mi!“ je zaklical Indijanec in zgrabil grofa za vrat.

„Na pomoč!“ je vpil Alfonzo in se ga hotel oprostiti.

„Tu imaš pomoč!“ je odgovoril Indijanec in ga treščil s pestjo na glavo, da se je zgrudil na tla.

Medtem so ga Mehikanci že obkolili. Zgrabili niso niti za orožje, ker so mislili, da jim tako ne more uiti, ker je sam.

A zmotili so se. Kakor bi trenil je zgrabil Indijanec svoj nož za pasom, skočil bliskoma za kapitanovim hrbtom na njegovega konja, zasadil roparju nož v prsa in oddirjal. Jahal je v ono malo dolinico, kjer sta skrila s Krekom zjutraj svoje konje. Okrog in okrog so bile velike skale in pečine. Ta kraj je bil pripravna in varna trdnjava.

Mehikanci so bili v prvem trenutku čisto zbegani. Udrli so za Indijancem in streljali za njim, a nihče ga ni mogel zadeti med jahanjem.

Videli so, da je Indijanec skočil bliskoma s svojega konja in izginil za grmovjem.

„Hurá, za njim! Maščujmo svojega kapitana!“

Tako so klicali Mehikanci. Poskakali so s svojih konj in jo udrli proti onemu grmovju, za katerim je izginil Indijanec.

Komaj pa so prišli bliže, ko poči prvi strel, nato drugi, tretji, četrti — štirje Mehikanci so ležali mrtvi na tleh. Ostali so se hitro umaknili.

„Prokleto!“ je zaklical nek ropar. „Tule je imel skrite puške!“

„Le naprej noter, preden iznova nabaše!“ je svetoval drugi.

„Ne, le pojdite v stran!“ je vpil tretji. „Na vseh straneh je strmo, samo tukaj more zopet ven.“

Medtem ko so se tako pričkali, je nabasal Indijanec svojo in Krekovo puško. Za grmovjem se je priplazil blizu Mehikancev in sprožil. Preden so se mogli umakniti, so ležali že zopet štirje mrtvi na tleh. Devet jih je Indijanec torej že usmrtil.

Pretila jim je pa še druga, večja nevarnost.

Medvedovo Srce in Karja z desetimi možmi bi morali že davno tu biti, a ker je bilo temno, je zgrešila Indijanka pot. Zato so dospeli na svoj cilj šele pozneje kakor Alfonzo.

„Tu je potok,“ je dejala Indijanka Šojinlijetu: „Takoj smo v jami.“

Apah je gledal pazno na okoli.

„Ug!“ je nenadoma zaklical in pokazal na sledove na tleh.

Starejši bakero je skočil s svojega konja in iskal.

„To nista bila samo dva, ampak mnogo,“ je potem dejal.

„Grof s svojimi ljudmi,“ je pripomnil Medvedovo Srce na kratko in jahal naprej.

Kmalu se je zopet ustavil.

„Ug!“ je zaklical iznova.

Na tleh je ležalo človeško truplo.

Več bakerov je skočilo s svojih konj, in preiskali so na tleh ležeče truplo.

„Grof! Grof Alfonzo!“ so zaklicali začudeni.

„Ali je ranjen?“ je vprašal Apah.

„Nikjer ni videti rane.“

„Ali je mrtev?“

„Zdi se nam, da je.“

Apah je zmajal z glavo.

„Mrtev ni,“ je dejal. „Samo onesveščen je. Zvežite ga!“

Ravno ko so zvezali Alfonza, zaslišijo štiri strele.

„Kaj pa to pomeni?“ so vprašali bakeri.

Medvedovo Srce je jahal hitro naprej, zavil v grmovje in zaklical tretjič:

„Ug!“

Bakeri so takoj prihiteli k njemu.

„Oh, mrlič!“ je zaklical jeden izmed bakerov in pokazal na mrtvo truplo roparskega vodje.

„Poglejte tam jih je še več,“ je dejal drugi.

„Osem,“ je štel Apah. „Devet jih še ostane. Razjašite hitro svoje konje!“

Razjahali so vsi svoje konje, in Indijanec je vzel svojo puško v roko.

„Vse ustrelite!“ je potem ukazal.

Vsi so namerili in sprožili. Počilo je deset strelov, in sedem roparjev se je zgrudilo mrtvih na tla. Dva sta še ostala. Tedaj je nameril šele Medvedovo Srce. V dveh sekundah sta bila tudi ta dva mrtva.

Ko so še vsi stali okoli mrtvih trupel, stopi izza grmovja vodja Mictékov.

„Bivolovo Čelo!“ so zaklicali bakeri enoglasno. „Kje pa je Gromov Strel?“

„Mrtev je,“ je odgovoril Tekalto.

„Kdo ga je usmrtil?“ je vprašal Medvedovo Srce, in bralo se mu je na obrazu, da ne misli prizanesti morilcu.

„Grof Alfonzo.“

„Kje?“

„Tega ne smem tule povedati,“ je odgovoril Bivolovo Čelo. „Pojdimo hitro, hitro nazaj, da mi grof ne uide.“

„Ne uide ti več, ga že imamo,“ je odgovoril Medvedovo Srce jednostavno.

„Kje pa je?“

„Tamle za grmovjem.“

„Ali je zvezan?“

„Je.“

Medtem ko so pobrali bakeri mrtvecem orožje, so se vrnili Bivolovo Čelo, Medvedovo Srce in Karja na kraj, kjer je ležal Alfonzo. Preiskali so ga natančnejše. Apali je uganil: bil je samo onesveščen, in ne mrtev.

Bivolovo Čelo ni pogledal svoje sestre; obrnil se je k Apahu in dejal:

„Ali hoče skrbeti moj brat, da ne pride nihče k izviru tega potoka?“

„Da,“ je odgovoril Šojinlijet.

„Vrnem se kmalu.“

Bivolovo Čelo je odšel potem v jamo. Prižgati je moral novo bakljo, ker je prva že pogorela. Takoj je stopil k Slovencu in zapazil, da leži drugače, kakor preje. Preiskal ga je še enkrat natančno in zapazil, da mu še žila bije. Bil je tega zelo vesel in ga spravil potem skrbno na prosto. Ko ga je položil zunaj na travo, so se bakeri ravno vrnili.

Vsi so imeli Kreka zelo radi in glasno žalovali.

Apah pa je položil desnico na svojo puško in dejal svečanostno:

„Če umrje moj beli brat, tedaj gorje njegovemu morilcu. Roparske ptice naj ga živega raztrgajo. Šojinlijet, vodja Apahov, je prisegel na to.“

„Moj brat naj mi pomaga soditi,“ je dejal Bivolovo Čelo Apahu.

Nato se je sklonil Apali k Slovencu in ga natančno preiskal.

„Grof ga je udaril s sekiro,“ je dejal. „Črepinjo ima prebito. Naredite ležišče na dveh konjih, da ga spravimo v hacijendo. Tačas pa grem iskat rastlino Oregano, ki zaceli vsako rano, in stori, da ne trese bolnika mrzlica.“

Medtem, ko je šel Medvedovo Srce rastlino iskat, in so bakeri delali ležišče za Kreka, sta ostala Bivolovo Čelo in njegova sestra sama.

„Ali si jezen náme?“ je ga vprašala Karja po tihem.

Brat je ni pogledal, ampak odgovoril:

„Dobri duh je zapustil micteško hči!“

„Zapustil jo je samo za malo časa,“ je odgovorila.

„Ampak v tem kratkem času se je zgodilo veliko žalostnega. Ali si ljubila grofa?“

„Sem.“

„Mislila si, da te tudi grof ljubi?“

„Mislila.“

„Obljubil ti je, da te vzame za ženo?“

„Da.“

„In verjela si mu?“

„Verjela. Dal mi je pismeno potrdilo, da me vzame za ženo.“

„Uf! Ali imaš še tisto potrdilo?“

„Imam. V moji sobi leži.“

„Dala boš potrdilo svojemu bratu?“

„Vzemi ga!“

„Ali ga še ljubiš?“

„Ne. Sovražim ga.“

Alfonzo je ležal poleg nje. Stopila mu je z nogo v obraz.

„Zakaj ga ne ljubiš več?“

„Ker me je goljufal in ljubil drugo.“

„Katero?“

„Olgo, hacijenderovo hči.“

Nato mu je povedala Karja ves dogodek, kako je udrl Alfonzo v Olgino sobo in potem ušel. Med pripovedovanjem je odprl zvezani grof svoje oči. Slišal je vsako besedico.

„Alfonzo je bil pes, ki je ljubil vsako kost,“ se je jezil Indijanec.

„Ali mi odpustiš?“ je vprašala Karja svojega brata.

„Samo tedaj, če me ubogaš.“

„Ubogam. Kaj naj pa storim?“

„To ti že še pozneje povem. Sedaj zajaši hitro svojega konja in pojdi v hacijendo. Skliči vse Indijance, ki so micteškega rodu, in jim reči, da naj pridejo sem. Reči jim, da jih potrebuje Tekalto, njihov knez. Pustili bodo vse drugo in prišli.“

„Takoj grem.“

Zajahala je svojega konja in oddirjala.

Bivolovo Čelo je zapazil, da se je vrnila grofu zavest, zato ga je pogledal zaničljivo in dejal:

„Belokožec ni vreden milosti, ker je lagal.“

„Kedaj sem lagal?“ je vprašal Alfonzo.

„Ker si rekel, da so Mehikanci za onim gričem.“

„Govoril sem resnico. Šli so sami za menoj, ne da bi bil tega vedel.“

„Nadalje si klical na pomoč. Morda bi ti bil prizanesel, a sedaj pa ne!“

Obrnil se je od jetnika ponosno proč in se ni zmenil več zanj.

Kmalu se je vrnil Medvedovo Srce, izmil Slovencu rano, dal rastline nánjo in ga obvezal.

Medtem so izgotovili bakeri iz vej in iz obleke mrtvih Mehikancev mehko in pripravno ležišče. Ko so položili bolnika nanj, je vprašal najstarejši bakero:

„Kaj pa storimo z grofom?“

„Ta je moj!“ je odgovoril Bivolovo Čelo. „Spravite Itintika v hacijendo. Medvedovo Srce pa ostane pri meni!“

Nato so odrinili bakeri z bolnikom proti hacijendi.

Indijanca sta stala nekoliko časa molče drug poleg druzega; potem pa je razvezal Bivolovo Čelo jetniku noge, da je mogel vstati. Nato ga je privezal z jermenom svojemu konju na rep in dejal Apahu:

„Moj brat, pojdi z menoj!“

Zajahala sta svoje konje in oddirjala.

Grof je bil privezan konju za rep. Kaj je pretrpel med potjo, se ne da popisati.

Skoraj celo uro sta jahala v strm hrib. Ko sta dospela na vrhunec, se je razprostiral na visoki planoti pred njima gost pragozd. Jahala sta čez drn in strn v sredino te planote, kjer so stale razvaline starega acteškega templa.

Na preddvoru tega templa se je naredilo vsled dežja malo močvirnato jezero.

Tjakaj je peljal Indijanec svojega prijatelja in jetnika.

Ob jezeru je bilo več visokih dreves. Tam sta razjahala Indijanca svoje konje. Bivolovo Čelo se je vsedel na tla v travo in namignil Apahu, da naj se vsede poleg njega.

Kakor je indijanska navada, sta sedela nekoliko časa drug poleg druzega in molčala. Potem pa je začel Bivolovo Čelo:

„Moj brat ima Slovenca rad, ki se imenuje Gromov Strel?“

„Ljubim ga!“ je odgovoril Apah na kratko.

„Ta belokožec ga je hotel usmrtiti.“

„Njegov morilec je, kajti mogoče umre naš prijatelj.“

„Kaj zasluži morilec?“

„Smrt.“

„Torej naj umre!“

Zopet sta molčala nekoliko časa, potem pa je začel Bivolovo Čelo iznóva:

„Moj brat pozna micteški narod?“

„Pozna,“ je pritrdil Medvedovo Srce.

„Bil je najbogatejši narod v Mehiki.“

„Res je; imel je neizmerne zaklade,“ mu je pritrdil Apah.

„Ali ve moj brat, kje so ti zakladi?“

„Ne ve.“

„Ali zna vodja Apahov molčati?“

„Njegova usta so kakor skala.“

„Torej mu povem, da varuje Bivolovo Čelo te zaklade.“

„Moj brat Bivolovo Čelo naj uniči te zaklade. V zlatu je hudi duh. Če bi bil ves svet zlat, bi Medvedovo Srce ne hotel živeti.“

„Moj brat govori modro kakor stari očetje in kralji. Ljudje ljubijo zlato. Ta grof se je hotel polastiti zaklada micteških kraljev.“

„Ug!“

„Prišel je z osemnajstimi tatovi, da ga oropa.“

„Kdo mu je pa pokazal pot?“

„Karja, hči micteške kraljevske rodovine.“

„Karja, Tekaltova sestra? Ug!“

„Tako je,“ je pritrdil Tekalto žalostno. „Njena duša se je zatemnila, kajti ljubila je belega lažnika. Obljubil ji je, da jo vzame za ženo; a hotel jo je zapustiti, ko bi se bil polastil zaklada.“

„Torej je izdajalec!“

„Kaj zasluži izdajalec?“

„Smrt.“

„In izdajalec, ki je objednem tudi morilec?“

„Dvojno smrt.“

„Moj brat je sodil pravično.“

Zopet sta oba obmolknila. Indijanca sta bila strašno, neizprosljivo sodišče. Zoper njihovo obsodbo ni bilo priziva. Pogovarjala sta se v apaškem narečju, katerega Alfonzo ni razumel.

Sedela sta ob jezeru. Blizu njih je raslo visoko cedrovo drevo poševno čez jezero. Špancu se je kar stemnilo pred očmi, če je pogledal tjakaj.

Po kratkem molku je Bivolovo Čelo zopet začel:

„Ali ve moj brat, kje preti človeku smrt od dveh stranij?“

„Vodja Mictekov naj mi pove!“

„Tam!“

Pri tem je pokazal Bivolovo Čelo na drevo, ki je viselo nad jezerom.

Apah ni pogledal tjakaj, ampak samo dejal, kakor bi bilo to samo ob sebi umevno:

„Tam stanujejo krokodili?“

„Stanujejo. Pokažem ti jih.“

Stopil je k jezeru, stegnil svojo roko in zaklical:

„Ijemita — pokažite se!“

Začelo je vršeti v vodi, in kakih deset velikanskih, umazanih krokodilov je šinilo iz jezera. Bile so same stare izstradane živali, dolge vsaka čez šestnajst čevljev.

Alfonzo je od strahu zavpil.

Indijanca sta ga zaničljivo pogledala.

Indijanec ne vzdihne nikoli, tudi če trpi najstrašnejše bolečine. Indijanci namreč mislijo, da ne pridejo v večne pragozde, kjer so po njihovi veri nebesa, če zdihujejo in tožijo.

„Poglej jih!“ je dejal Bivolovo Čelo. „Čedne živalice so. Vsaka je stara čez desetkrat deset poletij. Ali vidiš tule spletena jermena, ki sem jih vzel mrtvim Mehikancem?“

„Razumem svojega brata,“ je dejal Apah na kratko.

„Kako visoko, misliš, skoči krokodil iz vode?“

„Kakih štiri črevljev se požene ven, če je voda globoka.“

„Jezero je globoko. Mož naj visi torej štiri črevlje nad vodo. Kdo bo splezal na drevo? Jaz ali ti?“

„Jaz grem,“ je odgovoril Apah.

Vstala sta in stopila k Alfonzu. Zvezala sta mu roke na hrbtu in privezala pod pazduho dolg laso (spleten jermen).

Sedaj je spoznal grof, da mislita Indijanca resno.

Mrzel pot mu je oblil čelo, in v ušesih mu je začelo šumeti kakor vihar.

„Milost, milost!“ je prosil.

Maščevalca ga nista hotela slišati.

„Milost!“ je ponovil grof. „Storim, kar hočeta, samo ne obesita me nad te krokodile!“

Tudi te prošnje nista hotela slišati. Bivolovo Čelo ga je zgrabil in vlekel k drevesu.

„Nikar ne storita tega. Vse vama dam, svojo graščino, vsa svoja posestva, celo Rodrigando. Odpovem se vsemu, samo življenje mi pustita!“

Sedaj je šele odgovoril micteški knez.

„Kaj je Rodriganda?“ je dejal. „Kaj je tvoja graščina in posestva! Videl si zaklade micteških kraljev in veš, da jih ne maram, pa mi ponujaš svojo revščino! Ostani grof in umri! Poglej tele prijazne živalice, nikoli še niso žrle belega grofa. Visel boš štiri do pet dni na drevesu in privzdigoval svoje noge, kadar bo hlastnila katera po njih; ko pa omagaš, ti jih odtrgajo. Potem izkrvaviš in umreš. Ko segnije tvoje ostalo telo, padeš doli, in krokodili ga požro. To je konec belega grešnika, ki ogoljufa zaničevano Indijanko.“

„Milost, milost!“ je tarnal Alfonzo v smrtnem strahu.

„Milost? Ali si bil milostiv, ko si ubil mojega prijatelja? Ko si me izdal Mehikancem? Ko si zastrupil Indijanki srce? Vakonta je storil, da človek vsega ne ve. Ne poznam te, a kdor stori toliko zločinov, jih je storil gotovo še več. Hudobnež si! Vakonta je ustvaril krokodile, da žro meso, človeka pa, da dela dobro!“

Porinil ga je potem bliže k vodi. Alfonzo se je branil, kolikor je mogel. Zvezala sta mu potem še noge.

„Milost! Usmiljenje!“ je jadikoval grof.

Nič mu ni pomagalo. Apah je prijel za dolgi laso in začel plezati na drevo.

Ko je prišel na vrh, se je vsedel na deblo in začel grofa gori vleči. Bivolovo Čelo je pa vzadaj porival.

„Izpustita me, izpustita me!“ je vpil obsojenec na ves glas. „Služiti vama hočem kot najnižji hlapec!“

„Grofi imajo hlapce, prosti Indijanci jih pa nimajo!“ se je glasil odgovor.

Krokodili so bili grozno izstradani. Od same lakote so drug druzega obgrizli. Enemu je manjkala noga, drugemu rep, tretjemu kak drug del telesa. Ko so videli, da dobe hrano, so se kopičili pod drevesom in kazali dolge vrste ostrih zob.

Jetnik jih je videl pod seboj, in mraz ga je spreletaval.

„Izpustita me, grozoviteža!“ je vpil.

„Moj brat naj močnejše vleče!“

To je bil edin Tekaltov odgovor.

„Torej bodita prokleta na večne čase!“

Tako je tulil grof in zvijal zaman svoje krvave oči.

„Dovolj je,“ je dejal Mictek in primerjal dolgost jermena z oddaljenostjo debla od vode.

„Moj brat naj ovije laso okoli debla in naredi močan vozel!“

Apah je ubogal.

„Vidva nista človeka, ampak hudiča!“ se je drl Alfonzo.

„Človeka sva, ki sodita hudiča,“ je odgovoril Mictek. „Umri!“

Tedaj je grof strašansko zavpil. — Bivolovo Čelo je izpustil laso, daje zdrknil Alfonzo doli. V velikih krogih je nihal jetnik nad vodo semtertja, in kadar se je približal krokodilom, so hlastnili po njem, da ga zgrabijo.

„Dobro je. Moj brat naj pride doli!“

Apah je splezal nato z drevesa.

Indijanca sta stala na bregu in gledala strašen prizor, dokler se grof ni ustavil in visel mirno na deblu.

Jermen je bil ravno tako dolg, da je moral grof vedno noge privzdigniti, kadar je hlastnil kak krokodil po njih. Grof je mnogo grešil, ta smrt in grozen strah sta bila pokora za njegove grehe.

„Končala sva. Pojdiva,“ je dejal Apah.

„Grem s teboj,“ je pritrdil Bivolovo Čelo svojemu prijatelju.

Nato sta odjahala nazaj proti jami micteških zakladov. Ko sta prišla doli, je bilo tam že precej Indijancev. Vsi so bili micteškega rodu. Prišli so, ker jih je Karja sem poslala.

Bivolovo Čelo se je obrnil tedaj proti Apahu in dejal:

„Zahvaljujem se svojemu bratu, ker mi je pomagal obsoditi in kaznovati belokožca. Sedaj se lahko vrne v hacijendo in zdravi rano Gromovega Strela. Jaz pridem šele jutri, ker imam tukaj še mnogo opravila.“

Medvedovo Srce je odjahal.

Bivolovo Čelo, knez Mictekov, pa je namignil Indijancem, in obstopili so ga v krogu, da čujejo njegova povelja. Gledal je resno okoli sebe in začel:

„Sinovi indijanskega rodu smo, ki mora izumreti. Belokožci nas zatirajo. Polastiti se hočejo naših zakladov, a dobili jih niso. Vaši očetje so pomagali mojim prednikom skriti te zaklade, in nihče ni izdal kraja, kje da so. Ali znate tudi vi tako molčati?“

Vsi so prikimali in najstarejši je odgovoril v imenu vseh:

„Prokleta naj bodo usta, ki izdajo belokožcu kraj!“

„Verjamem vam. Jaz sem vedel, kje so zakladi, a nek belokožec jih je izvohal. Našel je del zakladov, in ta del moramo skriti na drug kraj. Ali mi hočete pomagati?“

„Pomagamo.“

„Torej prisežite pri dušah svojih očetov, bratov in otrok, da ne izdaste novega skrivališča, in da se nikoli ne dotaknete najmanjšega dela tega zaklada!“

„Prisegamo!“ se je glasilo v krogu.

„Preskrbite torej najprej svoje konje, potem pa gremo!“

Ko so spustili konje na pašo, so izginili Indijanci v jamo. Samo eden je ostal zunaj na straži.

Delali so v jami celo noč, in šele zjutraj so prilezli drug za drugim zopet ven. Vsak je prinesel s seboj zlata in dragocenosti, kolikor je mogel nesti. Vse so zložili na velik kup. Bili so večinoma samo veliki kosi čistega zlata in pa dragocenosti, kar si jih je izbral Krek.

„Tako!“ je dejal Bivolovo Čelo. „Zavijte vse v odeje in naložite na onega tovornega konja. To je darilo micteškega rodu za edinega belokožca, ki je videl zaklade, ker sem mu jaz dovolil. Naj postane srečen!“

Ko so naložili vse na tovornega konja, se je vrnil Bivolovo Čelo še enkrat v jamo. Prvi del, ki sta ga videla Krek in Alfonzo je bil popolnoma prazen. Indijanec se je ozrl še enkrat na okoli, potem pa prižgal z bakljo z oljem napojeno vrvico. Nato je odšel hitro iz jame.

Zunaj so šli vsi daleč proč in čakali. Minilo je par minut, potem pa se je začulo zamolklo bobnenje; zemlja se je stresla, in gost dim in prah se je vzdignil na sprednji strani gore; skale so pokale, in zemlja se je počasi pogreznila med grmečim bobnenjem. Vhod v jamo in sprednji oddelek je bil zasut. Potok je vrel divje čez skale in razvaline — vhod h zakladu micteških kraljev je bil zaprt.

„Podajte si roke in prisežite še enkrat, da molčite do smrti!“ je ukazal tedaj Bivolovo Čelo svojim rojakom.

Prisegli so, potem pa odjahali. —

Medtem je jahal Apah resen in žalosten proti hacijendi. Premišljeval je, kaj da sta doživela on in njegov prijatelj zadnje dni.

Posebno ga je skrbela Krekova usoda, ker je dvomil, da bi še ozdravel.

Vroče solnce je pripekalo nanj in na njegovega konja, a ni se zmenil za vročino, ampak samo premišljeval in jahal dalje.

Njegov konj, ki je poznal natančno pot, ga je ponesel v hacijendo, kjer je ležal bolni Gromov Strel.

„H Komanhom.“

„H Komanhom? Moj Bog, kaj pa hočete pri njih?“

„Ali ne pozna moj brat Komanhov? Ugrabli smo jim jetnike in jim usmrtili mnogo vojščakov. Gotovo pridejo in se maščujejo.“

„V hacijendo?“

„Da.“

„Tako daleč?“

„Indijanci ne poznajo daljine, če se hočejo maščevati nad svojim sovražnikom. Komanhi gotovo pridejo.

„Zakaj jim pa gresta nasproti?“

„Da zveva, kekaj in odkod da pridejo.“

„Ali bi ne bilo bolje, da ostaneš tu, in da postavimo straže?“

„Vodja Apahov zaupa najbolj samemu sebi.“

„Pa jašita v božjem imenu. Takoj pokličem Franceška.“

Medvedovo Srce in stari, izkušeni Franceško sta se preskrbela z vsem potrebnim, potem pa odjahala. —

Ko sta bili deklici zopet sami pri bolniku, se je začela Olga iznova jokati. Njena bližina je zelo blagogejno uplivala na Slovenca. Če ga je prijela sočutno za roko, se je takoj zjasnil njegov obraz. Včasih ga je poljubila nalahko na čelo, in tedaj se je videlo, kakor da bi minile vse njegove bolečine.

„Ali vidiš, da me pozna,“ je dejala Indijanki.

„Saj te ne vidi,“ je odgovorila Karja.

„O, čuti me. Njegova duša občuti bližino osebe, ki ga ljubi. O, da bi ne bil šel nikoli na goro El Reparo! Kako sem jezna na tvojega brata Tekalta, ker ga je vzel s seboj!“

„Tekalto je imel dober namen. Pokazati mu je hotel kraljevski zaklad in ga obdarovati.“

„In ta zaklad si hotela dati grofu?“ je vprašala Olga trpko.

„Ali mi odpustiš?“ je prosila Indijanka.

„Odpustim, ker vem, da je ljubezen močnejša ko pamet. O, ko bi bil vendar že zopet zdrav!“

„Rastlina Oregano mu gotovo pomaga. Slišiš, ali nočeš malo v vreče pogledati?“

„Ne. Le ti poglej! Jaz ne maram videti Alfonzovih stvarij.“

Pri mrtvih grofovih služabnikih so namreč našli tudi njegovo prtljago. Vse je bilo v dveh vrečah, ki jih je Indijanka sedaj odprla. Našla ni ničesar posebnega, razun nekega pisma. Brala je naslov. Bilo je pismo, ki ga je pisal Kortejo svojemu nečaku. Karja je opazovala svojo prijateljico, in ko se je Olga obrnila k bolniku, je vtaknila Indijanka hitro pismo v svoj žep. — —

Medvedovo Srce in bakero sta drvila kakor veter čez drn in strn proti severu. Začelo se je že mračiti, ko se ustavi Apah nenadoma in zre v tla. Tudi bakero je pogledal na tla in vprašal:

„Kaj pa je to? Zdi se mi, da so sledovi!“

„Sledovi mnogih jezdecev so!“ je pritrdil Apah.

„Od severa pridejo.“

„In so zavili proti zahodu.“

„Poglejva jih natančnejše!“

Razjahala sta svoje konje in preiskala natančnejše sledove.

„Mnogo jih je,“ je dejal Medvedovo Srce.

„Menda kakih dvesto.“

Apah je prikimal in pokazal na čisto nov sled.

„Srečo imava,“ je dejal bakero. „Menda so bili šele pred kake pol ure tu.“

Nato sta zajahala svoje konje in Apah je velel:

„Naprej! Moram jih videti!“

Sledila sta sledovom. Kavno ko je zatonilo solnce za gorami, sta zagledala na nekem pogorju dolgo temno kačo samih jahačev.

„Komanhi!“ je dejal Apah.

„Saj res! Grom in strela, hacijendo hočejo napasti!“

„Do jutri se skrijejo v gorah,“ je pritrdil Apah.

„Kaj storiva?“

„Moj brat se takoj vrne domov in naznani hacijenderu, da se bliža sovražnik.“

„In ti?“

„Medvedovo Srce sledi sovražnikom. Vedeti mora, kaj da store.“

Nato se je obrnil in odjahal, ne da bi se brigal nadalje za bakera.

„Per dios!“ je dejal Franceško. „Tak Indijanec je pa vendar čuden človek. Kar dvesto Komanhov se upa. Ponosen je kakor kralj. Naroči mi, kaj da naj storim, in odjaše, ne da bi se poslovil, ali pa pogledal, če ga tudi res ubogam.“

Pognal je svojega konja in dirjal v najhitrejšem diru proti hacijendi. O polnoči je bil že doma.

Vsi so že spali, samo Olga je še čula pri svojem ljubčeku. Zato je šel bankero najprvo k njej. Ta je zbudila potem takoj svojega očeta, ki ji je naročil, da naj le pride stari Franceško takoj k njemu.

„Ali je res, kar mi je rekla Olga?“ ga je vprašal Karpeles.

„Kaj pa je rekla?“

„Da pridejo Komanhi.“

„Res je, res, senor.“

„Kedaj? Pa saj še ne danes?“

„Ne, danes smo še varni.“

„Ali jih je mnogo?“

„Kakih dvesto.“

„Sveta Madona! Kaka nesreča! Razdejali bodo hacijendo.“

„Tega se ne bojim, senor,“ je dejal pogumni starec. „Saj imamo vojščake in tudi orožja dovolj.“

„Ali sta pa tudi prav videla?“

„Seveda sva.“

„Skoraj neverjetno se mi zdi, da bi mogli zbrati Komanhi v tako kratkem času toliho vojščakov.“

„O pač. Pomislite, da se je maščevanje Komanhov že takrat začelo, ko sta senor Krek in Apah oprostila dami in pri tem usmrtila več Komanhov. Medtem ko sta se senorja ob reki Rio Grande bojevala s svojimi zasledovalci, so se imeli čas zbirati.“

„Kje sta jih pa videla?“

„Šest ur je, če se navadno jaše.“

„In niso jahali naravnost proti estanciji?“

„Ne. Tako nespametni pač niso. Zavili so jo v gore, da jih nihče ne zapazi, in se gotovo preje ne prikažejo kakor jutri ponoči.“

„Vendar se moramo že takoj danes zavarovati in pripraviti. O, če bi saj senci Krek bolan ne bil.“

„Le zanesite se na Apaha in Bivolovo Čelo.“

„Bivolovo Čelo je še na gori El Reparo. Takoj pošljem ponj.“

„Takoj?“

„Da.“

„Ali naj jaz jašem?“

„Utrujen si preveč?“

„Utrujen?“ se je smejal starec. „Moj konj pač, jaz pa ne. Druzega konja vzamem, pa je.“

„Ali veš, kje ga najdeš?“

„Ne.“

„Ob izviru srednjega potoka.“

„Dobro, gotovo ga najdem. Ali naj zbudim ljudi?“

„Le daj jih! Boljše je, da so že danes pripravljeni.“

Stari Franceško je zbudil potem ljudi, zajahal druzega konja in oddirjal proti gori El Reparo.

Bivolovo Čelo, vodja Mictekov, je ravno odjahal s svojimi Indijanci izpod gore El Reparo, ko prijaše stari bakero. Takoj je slutil, da se je nekaj pripetilo, zato je hitro vprašal bakera:

„Zakaj si prišel? Kaj pa je?“

„Jašite hitro v hacijendo! Komanhi pridejo!“ je klical Franceško.

Indijancu so se zaiskrile oči.

„Tako hitro! Kdo pa je rekel?“ je vprašal.

„Sam sem jih videl.“

„Oh! Kje?“

Franceško mu je potem vse povedal.

„Če je pa tako, potem imamo pa še dovolj časa,“ je dejal Bivolovo Čelo nato. „Komanhi bodo zgubili na hacijendi del Erina precej skalpov. Ali jih Medvedovo Srce zasleduje?“

„Da.“

Potem pa le bodimo brez skrbi. Ne uidejo nam.“

Nato so odjahali hitro proti hacijendi, kjer so se že vsi pripravljali na napad. Hacijendero je sprejel sam slavnega ciboléra in ga vprašal za svet. Ko je pa Bivolovo Čelo videl, kako se vsi pripravljajo na boj, je zmajal z glavo in vprašal:

„Ali mislite, da so Komanhi digerijski Indijanci?“

„Ne,“ je odgovoril Karpeles. „Digerci so neumni.“

„Komanhi pa niso. Zakaj se torej tako pripravljate?“

„Sveta Madona! Ali naj se morda ne branimo?“

„Seveda se moramo braniti, ampak drugače, senor!“

„Kako pa?“

„Komanhi bodo poslali na vse strani poizvedovalce, da nas opazujejo.“

„Seveda.“

„Po dnevu nas gotovo ne napadejo.“

„Tega mnenja sem jaz tudi.“

„Če hočemo pametno ravnati, ne smejo slutiti, da vemo, da pridejo.“

„Prav imaš!“

„Pripravljati se moramo torej na tihem in skrivnem. Koliko mož pa imate pravzaprav?“

„Štirideset.“

Dovolj jih je. Ali ima vsak puško?“

„Vsi imajo dobre puške.“

„Ali imate dovolj drugih takih stvarij?“

„Dovolj. Celo topove imam.“

Topove?“ je vprašal Indijanec zučudeno.

Da, štiri jih imam.“

„Tega niti vedel nisem. Kje ste jih pa dobili?“

„Kovač jih je doma naredil, medtem ko te ni bilo tu.“

Bivolovo Čelo je zmajal neverjetno z glavo.

„Kovač jih je naredil? Ali so pa tudi za rabo?“

„Imenitni so, smo jih že poskusili. Cevi je izvrtal iz najboljšega železa in jih na petih mestih okoval. Niti govora ni, da bi jih razneslo.“

„Potem pa že. Nabašemo jih s steklom, oiji in tako šaro, to deluje strašno. Nadalje rabimo več armad.“

„Čemu pa?“

„Napadejo nas najbrže že prihodnjo noč. Takrat nora biti vse temno, da mislijo Komanhi, da trdno spimo. Kadar nas pa napadejo, zažgemo grmade, da bo vsa okolica svetla, in da vidimo streljati.“

„Tedaj naredimo grmado na hišni strehi, ki je čisto plošnata.“

„Pametna misel. Na vsakem oglu naj se naredi velika grmada in polije z oljem. To zadostuje za vso okolico.“

„Kam pa postavimo kanone?“

„Na vsakem hišnem oglu naredimo takoj v mraku močno steno, za katero postavimo topove. Po dnevu ne sme nihče ničesar slutiti, in vsak naj bo pri svojem navadnem delu. Oh!“

Zadnji vzklik je veljal jezdecu, ki je pridirjal tedaj skozi vrata. Bil je — Apah.

„Medvedovo Srce!“ je zaklical hacijendero. „Odkod pa prihajaš?“

„Od Komanhov,“ je odgovoril Indijanec in razjahal konja.

„Kje so pa?“

„Na pogorju El Reparo.“

„Na gori El Reparo?“ je vprašal Bivolovo Čelo. „Ali imajo tam svoj tabor?“

„Da. Sledil sem jim čisto na vrh. Dospeli so gori šele o polnoči.“

„Na kateri strani pa imajo svoj tabor?“

„Proti zahodu.“

„Uf! Če pa — —“ obmolknil je in zašepetal Apahu po tihem na uho: „Če pa najdejo grofa!“

„Mislim, da so ga že krokodili našli,“ je odgovoril Medvedovo Srce.

Apah se je motil. — —

Komanhov je bilo res dvesto mož. Vodil jih je njihov najslavnejši vodja Tokvitej, kar se pravi črni jelen. Spremljala sta ga dva poizvedovalca, ki sta okolico okrog hacijende precej dobro poznala.

Jahali so vedno naprej in niso niti slutili, da jih zasleduje slavni apaški vodja. Pod goro El Reparo so se ustavili v gostem gozdu.

„Ali pozna moj sin v bližini kak kraj, kjer bi se mogli po dnevu skriti?“ je vprašal Črni Jelen svojega desnega spremljevalca.

„Poznam.“

„Kje pa?“

„Na vrhu tega pogorja.“

„Kak je pa tisti kraj?“

„Razvaline starega templa so. V preddvorih ima tisoč vojščakov prostora.“

„Ali se moremo tam skriti?“

„Seveda, če nas nihče priti ne vidi.“

„Ali pozna moj sin kraj natančno?“

„Natančno, ne motim se.“

„Ali misli moj sin, da bi bilo treba kraj preje šele ogledati?“

„Boljše in varnejše je na vsak način.“

„Torej pa pojdiva midva, drugi naj se tačas odpočijejo.“

Nato sta zapustila svoje tovariše in šla v temni noči v gosto gozdovje. Klub raznim težavam sta prišla do razvalin in nista našla nikakih sledov. Že sta bila prepričana, da je vse varno, ko zaslišita nenadoma človeško vpitje.

„Kaj pa je bilo to?“ je vprašal Črni Jelen.

„Nekdo je zavpil, ampak kdo?“

„Zdel se mi je tak glas, kakor konjski, kadar crka.“

„Tacega glasu nisem slišal še nikdar,“ je rekel spremljevalec.

Zopet se je čul dolg, strašen glas.

„Človek!“ je dejal vodja.

„Res, človek je!“ je pritrdil spremljevalec.

„V smrtni nevarnosti!“

„V skrajnem obupu!“

„Kje pa je bilo?“

„Ne vem. Odmev nas moti.“

„Pojdiva iz zidovja!“

Splezala sta čez zidovje na prosto, in ko sta zaslišala zopet glas, sta takoj spoznala smer.

„Ravno pred nama je!“

„Da, ravno pred nama. Pojdiva pogledat!“

Šla sta potem previdno naprej in prišla na breg jezera.

„Tukaj v vodi je,“ je dejal spremljevalec.

„Ne, nad vodo je,“ mu je popravil Črni Jelen. „Poslušaj!“

„Zdi se mi, da so v tej vodi krokodili, ker tako čudno plačká.“

Tedaj se je nekaj fosfornega zasvetilo v vodi.

„Ali je videl moj sin ta blesk?“

„Videl.“

„Krokodili so.“

„In človek med njimi? Nemogoče!“

„Ne, nad njimi je, na tem drevesu.“

„Torej je privezan na kaki veji.“

„Gotovo.“

Tedaj je zavpil Alfonzo iznova, in slišala sta, da mora biti med vodo in cedrinim vrhom.

„Kdo kliče?“ je tedaj vprašal Črni Jelen na glas.

„Oh!“ je zaklical grof ves srečen.

„Kdo pa je?“

„Pomoč!“

„Kje pa si?“

„Nad vodo visim.“

„Ug! Nad vodo?“

„Da, nad vodo. Pridita hitro!“

„Kdo pa si?“

„Španec.“

„Španec, belokožec,“ je zašepetal Črni Jelen svojemu spremljevalcu na uho. „Le naj visi!“

Vendar je še vprašal:

„Kdo te je pa obesil?“

„Moji sovražniki.“

„Kdo so pa tvoji sovražniki?“

„Dva Indijanca.“

„Uf!“ je zašepetal Črni Jelen. „Visi torej iz maščevanja.“

Potem je vprašal, katera dva Indijanca sta ga obesila.

„Prvi je bil Mictek, drugi pa Apah. O pridite, pomagajte! Ne morem več vzdržati; krokodili me bodo raztrgali!“

„Apah in Mictek?“ je ponovil Črni Jelen na tihem. „Ti so naši sovražniki. Mogoče ga rešimo. Najprvo ga moram videti pri luči.“

Nato je šel v bližnje grmovje in si nabral nekaj suhega vejevja. S punksom (kresilni kamen) je zanetil potem les, in svetel plamen je obsijal vso bližino. Na drevesu je visel bledokožec nad vodo in vzdignil vedno noge, kadar je hlastnil kak krokodil po njih.

„To je veliko maščevanje!“ je dejal Črni Jelen. „Naj nam sedaj odgovarja, ne da bi se mu bilo treba bati aligatorjev.“

Splezal je na drevo in potegnil laso toliko kvišku, da se grofu ni bilo treba več bati izstradanih živali. Alfonzo je pri luči takoj zapažil, da so Komanhi, in da so namazani z bojnimi barvami. Uganil je vse in mislil, da je že rešen.

„Zakaj sta te obesila Indijanca?“ je vprašal Črni Jelen.

„Ker sem se bojeval z njima, da ju usmrtim. Bili smo sovražniki.“

„Zakaj nisi ubil te pse. Apahi in Micteki so strahopetneži.“

„Bil je Medvedove Srce, vodja Apahov.“

„Medvedovo Srce!“ je zaklical Komanh. „Ali je bil tu?“

„Da, in Bivolovo Čelo, vodja Mictekov, z njim.“

„In Bivolovo Čelo!“ se je zopet začudil Komanh. „Kje sta pa?“

„Oprosti me, pa ti ju izdam.“

„Prisezi.“

„Prisegam.“

„Naj bo, te pa oprostim!“

Nato ga je Komanh osvobodil.

„Oh!“ je zaklical grof. „Prost, prost, prost sem! Sedaj pa maščevanje, maščevanje, maščevanje!“

Kar zatulil je te besede od samega veselja v temno noč.

„Le maščuj se, le,“ je dejal Komanh. „Ampak zakaj vpiješ tako strašno? Gozd sliši. Ali ni nihče v bližini?“

„Žive duše ni! Razun mene in teh prokletih krokodilov ni bil nihče na gori. Te noči ne pozabim nikdar!“

„Ne pozabi je, in maščuj se!“

„Hvala lepa vama, ker sta me rešila! Zahtevajta od mene kar hočeta, vse storim.“

„Vsedi se k nama, in povej, kar te vprašava!“

Vsedli so se, in grof je stegnil svoje trpinčene ude s tako slastjo, kakor še nikdar v svojem življenju.

„Ali sta vidva Komanha?“ je vprašal Alfonzo.

„Da.“

„Ti si komanški vodja?“

„Tokvitej, Črni Jelen sem,“ je odgovoril Komanh ponosno.

„Pripravljata se na boj, kajne?“

Indijanec je prikimal in vprašal:

„Ali poznaš hacijendo del Erina?“

„Poznam.“

„Kdo stanuje tam?“

„Peter Karpeles.“

„Ali ima kako hčer?“

„Ima.“

„In pri tej hčeri je Indijanka micteškega rodu?“

„Prav imaš. Ime ji je Karja in je Tekaltova sestra.“

„Tekaltova sestra?“

„Da.“

„Ug! Tega komanški sinovi niso vedeli, sicer bi bili bolj pazili na micteško hčer. Ujeli smo namreč te dve skvavi (ženi).“

„Vem.“

„Odkod?“ je vprašal Črni Jelen ves začuden.

„Saj stanujeta pri meni.“

„Pri tebi? Ne razumem te. Mislil sem, da stanujeta v hacijendi.“

„Imaš prav; kajti hacijenda je moja.“

„Tvoja? Torej si senor Petro Karpeles?“

„Ne. Grof Alfonzo de Rodriganda y Sevila sem. Karpeles ima hacijendo samo v najemu.“

„Ug!“ je dejal tedaj Komanh mrzlo in vstal. „Obesim te torej nazaj nad vodo, da te aligatorji požro.“

Alfonzo je mislil, da se Indijanec šali, in vprašal:

„Zakaj?“

„Ker obvaruješ te dve skvavi.“

„Vsedi se, Črni Jelen. Saj nisem njunin obvarovatelj, ampak sovražnik in tvoj prijatelj. Te dve skvavi sta krivi, da so me tule obesli, ti si me pa rešil. Hvaležen ti hočem bili in ti izdati tri največje sovražnike Komanhov.“

„Kdo so ti trije.“

„Šojinlijet.“

„Apah, Medvedovo Srce?“

„Da. Nadalje Mókašimótak.“

„Mictek, Bivolovo Čelo?“

„Da.“

„In tretji?“

„Tretji je belokožec; Indijanci ga imenujejo Itintika.“

„Gromov Strel, slavni rastrejador?“ je zaklical Komanh. „Ali govoriš resnico?“

„Govorim.“

„Kje je Gromov Strel?“

„Pri onih dveh.“

„Kje sta pa onadva?“

„Povem ti, če mi preje nekaj obljubiš.“

„Kaj pa hočeš?“

„Prišel si, da napadeš hacijendo, kajne?“

„Tako je!“ je priznal Indijanec.

„Ali misliš, da se ti posreči?“

„Črnega Jelena še ni nikdar nihče premagal.“

„Ali imaš mnogo Komanhov s seboj?“

„Desetkrat deset krat dve.“

„Dvesto torej? Dovolj jih je. Vse te tri slavne lože dobiš, nadalje skalpe vseh stanovalcev in vse, kar je v hacijendi, samo prizanesi hiši, ker je moja lastnina, in izroči mi hčer mojega najemnika.“

Komanh je malo pomislil, potem pa dejal:

„Torej naj bo, kar zahtevaš. Kje so ti trije vodje?“

„Vsi trije so — v hacijendi.“

„Ug! Prevaril si me!“ je priznal Črni Jelen.

„A bil sem mož-beseda!“

„Tudi vodja Komanhov je mož-beseda. Hiše ne zažgem, in deklico dobiš. Naši trije najhujši sovražniki, skalpi in vse, kar je v hiši, pa je lastnina komanških sinov. Ali je hacijenda zidana?“

„Zelo trdno je zidana, in okrog in okrog so palisade. Vse skrivne vhode poznam. Ko bodo še vsi trdno spali, boste že v hacijendi. Zbudili se bodo samo, da umro kot žrtve vaših tomahavkov.“

„Ali ima hacijendero mnogo orožja?“

„Dovolj ga ima, pa mu ne bode nič pomagalo.“

„Koliko mož ima?“

„Kakih štirideset.“

„Štirikrat deset? To je vse skupaj sedemkrat deset, kajti vsak vodja zaleže za deset.“

„Gromovega Strela ne smeš šteti.“

„Zakaj pa ne?“

„Ker je ranjen, skoraj mrtev. Zadel sem ga s sekiro na glavo.“

„Ug! Ali si se bojeval z Gromovim Strelom?“

„Zakaj bi se pa ne?“

„Kdor se z njim bojuje, je hraber vojščak.“

„Saj tudi nisem strahopetneš, akoravno si m kot jetnika.“

„Prepričati se hočem, kadar nas pripelješ vendo. Ali misliš, da slutijo, da se pridejo k jojščaki maščevat?“

„Mislim, da ne. Nisem slišal nič o tem govoriti.“

„Poslati hočem poizvedovalca v hacijendo.“

„Le naj se rajše nikar ne prikaže.“

„Uf! Ravno v hacijendo mora iti.“

„Tedaj je zgubljen!“

„Ni, ne. Saj ni Komanh, ampak krščanski Indijanec, mehikanskega plemena Opatov. Prepričan sem, da mu zaupajo. Na ta način zvemo, ali se pripravljajo na boj s Komanhi, ali ne. Sedaj pa vem vse.“

Nato je naročil Orni Jelen svojemu spremljevalcu, da naj gre k vojščakom pod goro in jih pripelje gori v razvaline.

Prenočili so potem vsi skupaj v razvalinah.

Drugo jutro so poslali poizvedovalca v hacijendo. Oblečen je bil kakor so navadno civilizirani Indijanci. Dali so mu najslabejšega konja. Naročili so mu, da naj naredi velik lok, da pride v hacijendo z juga.

Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce sta stala ravno s hacijenderom pri oknu, ko je prijahal Indijanec na dvorišče.

„Ug!“ je dejal Apah porogljivo.

„Kaj pa je?“ je vprašal Karpeles.

„Naš prijatelj je hotel reči, da je to pričakovani poizvedovalec,“ je pojasnil Bivolovo Čelo Apahov vzklic.

„Saj ni Komanh!“ je dejal Karpeles.

„Ni, ne. Iz rodu Majov ali Opatov je; ampak na vsak način begunec.“

„Kako naj pa občujem z njim?“

„Prijazno. Ne sme slutiti, da smo pripravljeni.“

Hacijendero je šel doli, kjer je Indijanec ravno vstopil v sobo za družino. Pozdravil je prijazno in vprašal:

„Ali je to hacijenda del Erina?“

„Je.“

„Kjer zapoveduje senor Karpeles?“

„Da.“

„Kje pa je senor?“

„Jaz sam sem.“

„O, oprostite, don Karpeles, nisem Vas poznal! Ali se smem pri Vas odpočiti?“

„Le dajte se v božjem imenu. Vsak gost mi je dobrodošel. Odkod pa prihajate?“

„Prišel sem čez gore iz Duronga.“

„To je pa zelo daleč.“

„Daleč, daleč. Bil sem več let tam, a pregnala me je mrzlica. Mislim, da je v tej okolici boljše. Ali potrebujete kakega bakéra, senor?“

„Ne.“

„Ali pa kakega ciboléra?“

„Tudi ne.“

„Tudi sicer me ne morete rabiti?“

„Dovolj ljudi imam, a ostanete vendar lahko pri meni in se odpočijete, dokler se Vam zljubi.“

„Hvala lepa. Vaša hacijenda je najlepša in najtrdnejša v vsej okolici. Če bi le teh divjakov ne bilo!“

„Ali se bojite Indijanca?“

„Jednega ne, pač pa petih ali pa desetih. Slišal sem, da mislijo priti Komanhi čez mejo.“

„Kaj pa še. Kdo Vam je pa to pravil. Mislim, da se ne upajo blizu, ker vedo, da bi ničesar ne opravil. Torej le ostanite, odpočijte se in jejte in pijte, kolikor hočete.“

Nato je hacijendero odšel iz sobe, Indijanec pa je bil trdno prepričan, da živa duša v hacijendi del Erina ne sluti, da so Indijanci v bližini. Ko se je poizvedovalec okrepčal, si je ogledal celo posestvo in odpotoval popoludne naprej.

Vrnil se je h Komanhom in jim sporočil, da v hacijendi ničesar ne slutijo. Ko jim je vse razložil, so se posvetovali Komanih natančno, kako da napadejo hacijendo. Sklenili so, da odidejo v mraku proti hacijendi. O polnoči so tam. Obkolijo jo od vseh štirih strani. Pedeset mož gre skozi okno v poslopje, in potem začno moriti.

Medtem ko so se Komanhi o teh stvareh posvetovali, so se pogovarjali tudi v hacijendi o podobnih stvareh.

„Ali imamo dovolj smodnika?“ je vprašal Bivolovo Čelo.

„Dovolj,“ je odgovoril hacijendero. „Zakaj pa vprašaš?“

„Ker ga rabimo mnogo za bombe in karteče. Glavna stvar je, da uničimo Komanhom konje. Gledati moramo, kje da imajo svoje konje, in vreči med nje veliko bombo.“

„Že prav!“

„Treba nam je pa hrabrih in previdnih ljudi.“

„Teh imamo dovolj. Kedaj začnemo pa delati oklepe za kanone?“

„Pravzaprav smo sklenili, da začnemo šele v mraku; ker je pa poizvedovalec odjahal tako zadovoljen, mislim, da smo že sedaj brez skrbi. Le kar začnimo!“

Nato so začeli delati vsi bakeri in se pripravljali ves večer na napad. Eno uro pred polnočjo je odjahal pah poizvedovat. Spremljala sta ga dva hlapca, ki sta imela s seboj toliko bomb, da bi lahko razgnal njimi tisoč konjev na vse strani.

Apah se je kmalu vrnil, ampak sam.

„Ali pridejo?“ je vprašal hacijendero.

„Pridejo.“

„Kje so pa?“

„So že razjahali svoje konje in obkolili palisade. Konje so pustili zunaj pri potoku.“

„Ali je mnogo stražnikov pri konjih?“ je vprašal Bivolovo Čelo.

„Samo trije.“

„Uf! Naša dva moža že storita potem svojo dolžnost!“

Sedaj je šel hacijendero v bolnikovo sobo, kjer sta sedeli deklici poleg Slovenca.

„Ali pridejo?“ je vprašala Olga.

„Pridejo. Ali spi bolnik?“

„Trdno.“

„Torej le pojdite vsaka na svoje mesto. Vzemite ogenj s seboj!“

Nato sta odšli deklici na streho, kjer je bil na vsakem oglu velik kup suhih, z oljem politih drv. Tudi mnogo velikih kamnov in nabasanih pušk je bilo na strehi.

Bila je tiha, temna noč. — —

Kar zareglja žaba. Komanški vodja je posnemal tako natančno žabji glas, da bi pri drugačnih razmerah gotovo vsakdo mislil, da je zaregljala prava žaba, a sedaj so takoj vedeli vsi stanovalci v hacijendi, da je dal vodja svojim ljudem znamenje.

Pri vsakem hišnem oglu je bil kanon. Na desni strani vrat je stal Apali, na levi pa Mictek.

Ko je zaregljala žaba, se je prikazalo na palisadah kakih dvesto Indijancev. Ravno jih je hotelo kakih petdeset ulomiti pri oknili v hacijendo, ko zakliče Apah:

„Sne — ko — zažgite!“

Ustrelil je za znamenje, in v par trenotkih so zagorele na strehi vse štiri grmade. Vsa hacijendina okolica je bila razsvetljena. Indijanci so kar obstrmeli.

Stari Franceško je bil na sprednji strani hacijende pri jednem topu. Ko je zagledal onih petdeset Komanhov, je ustrelil med nje, da se je živa kopica razkropila na vse strani. Tudi ostale tri topove so sprožili in hitro iznova nabasali. Skozi vsako okno so bliskali streli na Komanhe, in s strehe se je natančno videlo, kako se je nekaj zabliskalo med konjsko, čredo, da se je živina razkropila na vse strani.

Indijanci so divje kričali. Ker je bila vsa okolica razsvetljena, sobe v hacijendi pa vse temne, so s hacijende lahko streljali, Indijanci pa niso mogli nikamor sigurno meriti. Bili so čisto zbegani, takega vsprejema niso pričakovali. V prvih dveh minutah je bila že polovica Komanhov mrtva, in sedaj so začeli bežati.

Samo jeden je ostal na svojem prostoru, namreč Črni Jelen. Vzpodbujal je svoje tovariše, da naj vstrajajo, a nič ni pomagalo. Mrlič je ležal poleg mrliča, zato je uvidel, da se ne da nič opraviti, in skočil je čez palisade.

V tistem trenutku ga je zagledal Apah.

„Tokvitej, Črni Jelen!“ je zaklical.

Spoznal je komanškega vodje, a ni ga mogel usmrtiti, ker ni imel nabasane puške.

„Črni Jelen!“ je zaklical iznova, vrgel puško v stran in potegnil tomahavk izza pasa. „Ali beži Črni Jelen pred sovražnikom?“

Skočil je skozi okno, in planil čez palisade. Komanh je bežal pred njim.

„Črni Jelen naj se ustavi!“ je zaklical. „Medvedovo Srce, apaški vodja, prihaja. Zakaj beži komanški vodja pred njim?“

Tedaj se je Komanli hitro ustavil in vprašal:

„Ti si Medvedovo Srce? — Stopi bliže! Dati hočem tvoj drob jastrebom!“

Indijanca sta se spoprijela, in sicer s tomahavki, z najhujšim orožjem na svetu. Medvedovo Srce je bil spretnejši kot Komanh, videlo se je takoj, da ga premaga.

Tedaj je priskočila od strani človeška postava in zavihtela s puško po Apahovi glavi. Bil je Alfonzo. Medvedovo Srce se je zgrudil onesveščen na tla.

Komanh je takoj potegnil nož izza pasa in hotel Apaha skalpirati, pa Alfonzo mu je zabranil.

„Stoj!“ je dejal grof. „Drugačno smrt zasluži!“

„Prav imaš!“ je pritrdil Črni Jelen. „Spraviva ga hitro h konjem!“

„H konjem? Saj jih ni nikjer?“

„Zakaj?“ se je prestrašil Komanh.

„Ker so vrgli med nje bombe, da so se razkropili na vse strani.“

„Ug! Pojdi, pojdi, sicer sva prepozna!“

Zgrabila sta hitro Apaha in ga vlekla za seboj. Bil je že skrajen čas.

Ko je Bivolovo Čelo zapazil, daje planil Medvedovo Srce za črnim Jelenom, je takoj spoznal, da je Apah v nevarnosti. Zbral je hitro vse bakere in šel na dvorišče. Vse je bilo prazno; samo mrtvi Komanhi so ležali na tleh.

„Za njimi!“ je zaklical.

Odprli so palisadina vrata in udrli na prosto u Komanhi, s katerimi so se še večkrat spoprijeli. Hiteli so okroginokrog hacijende, kakor daleč je razsvetljeval grmada, a o Apahu ni bilo ne duha ne sluha. — —

Minilo je več ur, preden se je Medvedovo Srce zopet zavedal. Odprl je oči in zagledel pred seboj ogenj, okrog katerega je sedelo nekaj divjih Indijancev. Bil je zvezan. Na njegovi desnici je sedel Črni Jelen, na levici pa grof Alfonzo. Pogledal je proti nebu in spoznal po zvezdah, da se že bliža jutro.

Alfonzo je takoj zapazil, da je odprl Apah oči.

„Zbudil se je!“ je dejal.

Takoj so se vsi Indijanci obrnili proti Apahu. Mnogo so že slišali o njem, a skoraj nihče ga še ni videl. Medvedovo Srce je bil čisto hladnokrven. Glava ga je bolela vsled udarca; a spomnil se je takoj na vse.

„Strahopetno apaško žabo smo ujeli,“ je dejal Črni Jelen.

Medvedovo Srce se je zaničljivo nasmejal in odgovoril:

„In vendar je komanški lev bežal pred to žabo!“

„Pes!“

„Šakal!“

„Črni Jelen je premagal vodjo Medvedovo Srce!“

„Lažeš se!“

„Molči!“

„Saj me nisi ti premagal, ne! Oni strahopetni, bledokoži grof me je zavratno pobil na tla. To je moja zadnja beseda. Medvedovo Srce zaničuje vojščake, ki beže kakor bolhe, kadar zagledajo hrabrega moža.“

„Že še drugače govoriš!“

Apah je molčal.

„Daní se, ta ne smemo ostati. Obsodimo tega moža, ki pravi, da je apaški vodja!“ je dejal Črni Jelen.

Molče so stopili vsi v krpg. in potem je začel naštevati komanški vodja Apahova hudodelstva.

„Zaslužil je smrt,“ je končal.

Vsi so mu pritrdili.

„Ali ga vzamemo s seboj?“ je vprašal potem.

Tudi o tem so se posvetovali in slednjič sklenili, da ga takoj tu usmrte, ker bi imeli med potjo z njim morda sitnosti.

„Na kak način pa naj umre?“ je vprašal vodja.

Tudi o tem so se posvetovali. Ko se pa niso mogli zjediniti, se je oglasil Alfonzo, ki je do sedaj molčal.

„Ali smem govoriti s svojimi indijanskimi brati?“ je vprašal.

„Smeš,“ je odgovoril Črni Jelen.

„Ali imam kaj pravice do tega Apaha ali ne?“

„Nimaš.“

„Zakaj pa ne?“

„Obljubil si ga nam.“

„Kdo ga je pa treščil na tla?“

„Ti.“

„Ali ste izpolnili, kar ste mi obljubili?“

„Nismo, ker nismo mogli.“

„Torej nismo drug drugemu nič več dolžni, in jetnik je moj, ker sem ga jaz treščil po glavi. Posvetujte se o tem.“

Posvetovali so se potem o tej zadevi in slednjič sklenili, da je Apah grofov.

„Ali je moj?“ je vprašal Španec.

„Je.“

„In jaz odločujem o njegovi usodi?“

„Da.“

„Torej dobro. Umre naj vsled iste smrti, katero je namenil meni. Privežemo ga na drevo, da ga požro krokodili. Naj okusi te peklenske muke.“

Vsi so pritrdili grofu in od veselja kar zatulili.

Apah je ostal miren in ni trenil niti z očmi.

„Ali imamo dovolj lasov?“ je vprašal grof.

„Imamo. Tu leže še oni, na katerih si ti visel.“

„Dobro, zvežimo ga torej ravno tako, kakor je mene zvezal,“ je dejal Alfonzo.

Nato so ga zvezali, in Črni Jelen je vprašal:

„Ali ima apaški vodja še kako prošnjo?“

Apah je pogledal vse Indijance po vrsti; bilo jih je samo šestnajst, ki so odnesli pete.

„Medvedovo Srce ne prosi,“ je dejal. „Nož bo požrl vas vse skupaj. Šojinlijet je izgovoril te besede.“

Nato je splezal najmočnejši Komanh na drevo, in privezali so Apaha nad krokodili.

Komanhi so stali na bregu in gledali nekoliko časa strašen prizor, kako je vzdignil Apah vedno hladnokrvno svoje noge, kadar je hlastnil kak aligator po njih, potem pa so se posvetovali zopet o svojih zadevah.

„Ali se vrnejo moji bratje v svoje kraje?“ je vprašal Alfonzo.

„Najprvo se moramo maščevati!“ je odgovoril Črni Jelen.

„Ali hočejo iti moji bratje z menoj, če jim pomagam maščevati se?“

„Kam pa naj gremo?“

„To vam povem pozneje, kadar smo se prepričali, če smo ostali edini od vseh dvesto.

„To moramo že preje vedeti,“ je trdil Črni Jelen. „S svojm belim bratom nimamo sreče.“

„In jaz g Svojimi rujavimi brati tudi ne. Naj poišče še svoje ostale tovariše! Kadar bodo vsi zbrani, ja povem, na kak način naj se maščujejo.“

„Kje se pa snidemo?“

„Tu pri razvalinah.“

„Dobro, pa storimo, kar nam svetuje naš beli brat. Mogoče imamo z njim drugič več sreče.“

Komanhi so nato odšli iskat svoje tovariše Grof je ostal še nekaj časa pri razvalinah in se nagledal strašnega prizora, kako se mora braniti na drevesu viseč Apah požrešnih krokodilov. Nato je odšel proti izviru srednjega potoka pod goro El Rep aro, da vidi, kaj je z kraljevim zakladom.

Komaj je izginil grof v gostem gozdu, zakliče Apah radostno: „Ug!“ Medvedovo Srce je bil izredno močan. Močno se je pognal in spravil na ta način svoje zvezane noge v veliko zanjko. Pred krokodili je bil torej že varen. Nadalje se mu je posrečilo spraviti svoje zvezane noge tako daleč na hrbet, da je razvezal z na hrbtu zvezanimi rokami močan jermen. Tudi noge je imel torej sedaj že proste. Ker je bil Apah zelo uren in močen, zato je poskusil sedaj splezati po jermenu do veje. Posrečilo se mu je. Na veji se je potem usedel in odvezal laso z veje. To je bilo tako težavno, da so mu kar prsti krvaveli. Sedaj je prišlo najnevarnejše na vrsto. Kako naj spleza z na hrbtu zvezanimi rokami z drevesa? Če zdrkne v vodo, je zgubljen. Počasi in previdno je spravil eno nogo čez vejo. Tako je potem jahal do konca veje. Ko je pa prišel do debla, se je sklonil z glavo navzdol in se oklenil debla z nogami. V malih presledkih se je potem puščal doli in prišel slednjič čisto izmučen srečno na tla. Bil je — rešen.

„Ug!“

Ta klic je označil vse njegovo veselje. Pogledal je še enkrat požrešne krokodile, potem pa odhitel v gost gozd, da se skrije. Roke je imel še vedno na hrbtu zvezane. Poiskal je ostro skalo in drgnil jermen tako dolgo ob robu, da ga je predrgnil. Šele sedaj je bil zopet popolnoma prost in varen. — —

Ko so se Indijanci pri napadu na hacijendo spustili v beg, so udrli Bivolovo Čelo in hacijendini prebivalci za njimi. Boj je trajal potem se zunaj palisad celo uro. Po končanem boju je sklical Bivolovo Čelo vse svoje vojščake. Mrtvi Indijanci so ležali daleč okrog hacijende, videlo se je že ponoči, da jih je precej čez sto.

„Strašen poraz so doživeli,“ je dejal Karpeles, vesel srečne zmage. „Mislim, da ne pridejo tako kmalu zopet blizu.“

„Poglejte, senor, tale kup,“ je dejal stari Franceško. „Te sem vse jaz ustrelil s svojim kanonom. Kar raztrgalo jim je telesa.“

„Še nismo gotovi,“ je dejal nato Bivolovo Čelo.

„Kaj pa moramo še storiti?“ je vprašal hacijendero.

„Uničiti moramo tudi še vse ostale Komanhe.“

„Kje jih pa najdemo?“

„Ali niste opazili, da ni nobenega mrliča onstran potoka?“

„Saj res, vsi leže na tej strani.“

„Iz tega sklepam, da so imeli pri begu gotovo smer. Kje da so bili pred napadom, vemo.“

„Na gori El Reparo.“

„Da. Vsa trupla leže v oni smeri, zato mislim, da so imeli povelje, da naj se po boju zopet tam zbero. Poiskati jih moramo torej tam gori. Senor, ali mi zaupate dvajset bakerov?“

„Prav rad.“

„Kje je neki Apah?“ je vprašal Franceško.

„Ujet,“ je odgovoril micteški vodja.

„Pa saj ne,“ se je prestrašil hacijendero.

„Gotovo,“ je rekel Mictek.

„Iz česa sklepaš to?“

„Ker ga ni tu?“

„Gotovo še zasleduje Komanhe.“

„Ne; kajti dobro ve, da mu Komanhi po dnevu težje uidejo kot sedaj.“

„Torej je mrtev ali pa ranjen.“

„Ne. Sicer bi ga bili gotovo našli. Apah jo je udrl za Črnim Jelenom. Komanhi so videli, da je njihov načelnik v nevarnosti, in so mu prišli pomagat. Ker jih je bilo pa mnogo, so ga premagali.“

„Torej ga moramo osvoboditi,“ je dejal Franceško.

„Da, osvobodimo ga,“ je rekel Bivolovo Čelo zaupno. „Njegovo puško vzamem s seboj, da ima takoj orožje. Zajahajte svoje konje!“

Dvajset oboroženih mož je zajahalo konje, in oddirjali so. Proti jutru so dospeli pod goro El Reparo.

„Razjahajte svoje konje!“ je ukazal Bivolovo Čelo.

„Zakaj?“ je vprašal stari Franceško.

„Ker se s konji ne moremo na tihem priplaziti v bližino sovražnikov. Sanhec naj ostane tu pri konjih.“

Rečeno, storjeno. Dotični bakero je ostal kot stražnik pri konjih, drugi so pa šli na skrivnem na goro.

Ko so dospeli na vrh gore, je bil že svetel dan.

Previdno so se splazili blizu razvalin.

Ravno so smuknili mimo zidovja, ki je imelo precejšnjo luknjo izdrto, ko zakliče nekdo:

„Ug!“

Vsi so se ozrli proti oni strani in zagledali neoboroženega Indjianca, ki jim je hitel naproti.

„Medvedovo Srce!“ je zaklical nekdo izmed bakerov.

„Res je, Apah je!“ je zaklical Bivolovo Čelo vesel.

„Torej ga vendarle niso ujeli.“

„Pač, ujeli so ga,“ je trdil Bivolovo Čelo. „Ali ne vidite, da nima orožja. Ujeli so ga, a ušel jim je.“

Medtem je Apah že prihitel k njim.

„Uf!“ ga je pozdravil Mictek. „Ali so mojega brata ujeli?“

„Da,“ je pritrdil vprašanec.

„Ali je bilo toliko sovražnikov, da so ga premagali?“

„Ne. Bojeval sem se s Črnim Jelenom. Tedaj pride oni prokleti bledolični izdajalec od zadaj, ne da bi ga bil opazil, in me trešči s puško po glavi.“

„Kateri bledoličnež?“

„Grof.“

„Oh! Ali je še živ! Ali ga niso požrli krokodili?“ se je začudil Mictek.

„Še živi. Ti komanški psi so ga našli in osvobodili.“

„In potem jih je peljal v hacijendo?“

„Da. Bojeval se je proti nam.“

„Proti svojemu lastnemu posestvu! Proti svojim ljudem! Polastiti se moremo njegovega skalpa. Kje pa je?“

„V gorah. Vendar pride še h krokodilovem jezeru, ker se snide tu s Komanhi.“

„Torej sem vendar uganil, da se zbero pri jezeru?“

„So se že zbrali. Šli so sedaj samo v dolino, da poiščejo še svoje ostale vojščake; vendar se vrnejo.“

„Ali ve moj brat to gotovo ?“

„Seveda. Slišal sem vse, ko sem visel na drevesu.“

„Na katerem?“

„Nad krokodili.“

Bivolovo Čelo se je začudil.

„Medvedovo Srce je visel nad krokodili?“ je vprašal,

„Tako je.“

„Tako, kakor grof?“

„Ravno tako. Grof me je obsodil, in obesili so me na laso.“

„Kako se je pa potem moj brat rešil?“

Medvedovo Srce je odgovoril na kratko:

„Apaški načelnik se ne boji niti Komanhov niti krokodilov. Čakal je, da so odšli sovražniki, in se potem sam oprostil.“

„Medvedovo Srce je ljubljenec velikega Manitova (Boga),“ je dejal Bivolovo Čelo. „Močan in hraber vojščak je; kdo drugi bi se ne bil mogel oprostiti. Kedaj se vrnejo Komanhi k jezeru?“

„Niso se zmenili. Skrijmo se tam in počakajmo jih.“

„Torej moremo izbrisati svoje sledove. Moj brat, prinesel sem ti tvojo puško; tu jo imaš.“

„Moje drugo orožje mi je vzel Črni Jelen,“ se je jezil Apah. „Vrniti mi ga mora in izročiti svoje. Moji bratje naj mi dado smodnika in krogelj, potem jih pa vodim.“

Dali so mu smodnika in krogelj in izbrisali daleč na okrog svoje sledove, dokler niso prišli do jezera. Niti jednega Komanha še ni bilo tam, zato so se skrili za grmovje. Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo sta naročila vsakemu, kako mora streljati, da ne ustrelita dva istega sovražnika.

„Kaj pa storimo potem?“ je vprašal Bivolovo Čelo. „Komanhi bodo zapazili, da je ušel apaški vodja. Slutili bodo, da je šel po pomoč.“

„Ne zapazijo nas,“ je odgovoril Apah.

Nato je stopil molče izza grma in privezal laso, ki je še ležal na tleh, na drevo, da bi mislili Komanhi, da so ga krokodili odtrgali in požrli.

„Moj brat je imel pametno misel,“ ga je pohvalil Bivolovo Čelo. „Sedaj Komanhi saj ne bodo mislili, da si ušel krokodilom.“

Tiho so pričakovali potem za grmi sovražnika. Precej dolgo so že čakali, ko zaslišijo klopot konjskih podkev. Prišla sta dva Komanha.

„Ug!“ je zaklical prvi, ko je zagledal prazen laso.

„Ušel je!“ je zaklical drugi.

„Ni res!“ ga je zavrnil prvi. „Laso je odtrgan. Krokodili so ga požrli.“

„Saj res. Prva sva. Razjahajva svoje konje in počakajva svoje brate.“

Skočila sta s svojih konj in jih hotela privezati na bližnje drevo.

„Ali ju napadeva?“ je vprašal Apah po tihem.

„Da. Ampak moj brat nima noža.“

„Psav!“ je odgovoril Apah. „Pač iztrgam Komanhu nož izza pasa.“

Bliskoma sta planila potem na Komanha in jima zasadila nož v srce.

„Kaj storiva z njunimi trupli?“ je vprašal Mictek.

„Vrževa ju krokodilom.“

Indijanca sta si vzela skalpe mrtvih Komanhov in vrgla potem trupla v vodo izstradanim krokodilom. V eni minuti so raztrgali mrliča in ju pogoltnili. Ostal je samo kos roke, ki ga je zanesla voda na breg.

Skrbno sta izbrisala sledove in se skrila zopet za grmovje.

Kmalu je prijahala cela tropa Komanhov. Bilo jih je kakih trideset. Vodil jih je Črni Jelen.

„Ug!“ je zaklical. „Apah je ušel.“

Ko je pa prijahal bliže jezera, je zagledal na tleh pol človeške roke. Hitro je skočil s svojega konja, pobral roko in dejal:

„Ug! Požrli so ga. To je kos njegove leve roke. Preselil se je v kraljestvo teme. Nihče izmed sovražnikov, ki jih je ubil, mu ne bo tam stregel.“

Vrgel je roko v vodo in aligatorji so jo bliskoma pogoltnili.

Nato je mignil jezdecem, in vsi so razjahali svoje konje in se vsedli ob vodi.

Prišlo je za njimi še precej drugih, tako da je bilo vseh skupaj skoraj pedeset mož.

Sedeli so nekoliko časa molče ob vodi, potem pa je začel Črni Jelen:

„Kdo je videl belokožca?“

„Onega, ki je grof?“ je vprašal nekdo.

„Da.“

„Nihče ga ni videl.“

„Iščite njegov sled!“

Vsi so vstali.

„To je pa nevarno!“ je zašepetal Apah.

Bivolovo Čelo je prikimal in dejal:

„Tu blizu na okrog smo izbrisali svoj sled, a če gredo naprej, ga najdejo. Začeti moramo. Dal bom znamenje.“

Zakašljal je na glas. Bakeri so pomolili svoje puške skozi grmovje, Komanhi pa so se ozrli in poslušali.

„Ogenj!“

Zagrmelo je dvaindvajset strelov in potem še dva. Štirindvajset Komanhov je ležalo mrtvih na tleh. Ostali so hitro planili kvišku in hiteli k svojim konjem. Bili so popolnoma zbegani. Medtem so bakeri iznova nabasal svoje puške.

Komanhi so uvideli, da se ne morejo braniti, zato so pobegnili. Medtem ko so se trgali za konje, so vstrelili bakeri drugič. Zopet je obležalo okoli dvajset Komanhov mrtvih na tleh.

Sedaj je pobegnil Črni Jelen z ostalimi Komanhi. Apah je planil izza grmovja in ustrelil njegovega konja. Mrtev se je zgrudil konj na tla, in Črni Jelen je padel z njega. Preden seje vzravnal, je bil Apah že pri njem.

Hitro je zgrabil Črni Jelen svojo nabasano puško in nameril na Apaha.

„Pes, ali še živiš!“ je zaklical. „Umri!“

Medvedovo Srce pa mu je izbil puško iz rok in strel je počil v stran.

„Strahopetni Komanh ne bo usmrtil apaškega načelnika,“ je odgovoril Medvedovo Srce, „ampak jaz ti vzamem tvoj skalp, da mi bo tvoja duša stregla v večnih prerijsih gozdih!“

Pri teh besedah je treščil Komanha s puško po glavi, da se je zgrudil onesveščen na tla. Potem ga je zgrabil in nesel tja, kjer so preje sedeli Komanhi.

Ker se je bakerom zdelo, da jim ostala peščica Komanhov ne more škodovati, zato jih niso zasledovali. Šli so k mrtvecem in jim pobrali orožje in smodnik.

Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo sta pa sedela poleg Črnega Jelena in se nista brigala za plen.

Komanha so zvezali, in vrnila se mu je zavest.

„Ali hoče zapeti Črni Jelen svojo mrtvaško pesem?“ je vprašal Medvedovo Srce. „Naj ima to milost, preden umre?“

Komanh je molčal.

„Komanhi pojejo kakor vrane in žabe: zato nočejo, da bi jih kdo slišal,“ se je norčeval Mictek.

Jetnik je molčal.

„Torej naj pa umre komanški vodja brez mrtvaške pesni,“ je dejal Apah.

Šele sedaj se je oglasil Komanh:

„Ali me hočeta obesiti na drevo?“

„Ne,“ je odgovoril Medvedovo Srce. „Nočem te mučiti; krokodili te pa vendarle požro. Preje ti pa vzamem še tvoj skalp, da pokažem svojim hrabrim apaškim sinovom, kak strahopetnež da je bil Črni Jelen. Daj mi nož in tomahavk, ki si mi ga vzel!“

Vzel mu je nato orožje izza pasa.

„Ali me misliš res skalpirati?“ je vprašal Komanh v strahu.

„Res. Tvoja koža je moja.“

„Živega me misliš?“

„Kako pa? Ali naj morda iščem tvoj skalp v krokodilovih želodcih?“

„Usmiti me preje!“ je prosil Črni Jelen.

„Oh, Komanha je strah! Zato ravnam brez milosti!“

Vzel je nož, zarezal Komanhu s tremi običajnimi zarezami kožo na glavi in mu potegnil skalp z glave.

Črni Jelen je vsled bolečin strašno zatulil.

„Uf! Komanh je strahopetnež! Upije!“ je dejal Medvedovo Srce.

„Vrži ga v vodo,“ je rekel Bivolovo Čelo. „A ne dotakni se ga z rokami, ker tega ni vreden!“

„Moj brat ima prav! Pahnil ga bom z nogo v vodo. Hrabri komanški vodja je vekal kakor stara baba. Ne zasluži grobnega spomenika. Njegovi rojaki naj ga ne slave, zato ga pokopljem v krokodilskih želodcih. Naredim mu kup iz kamenja in napišem nanj: „Tu so požrli krokodili komanškega strahopetneža Tokviteja, ki ga je ujel apaški vodja, Medvedovo Srce“.“

Sunil je Komanha v vodo, in aligatorji so ga požrli.

Nato so nanesli bakeri velik kup kamenja, na vrh pa so položili velik kamen, v katerega je zarisal Apah dotični napis.

Potem so šli k svojim konjem in se napotili proti hacijendi. — —

Ko se je ločil grof Alfonzo od Komanhov, je šel takoj pod goro El Reparo, da vidi kaj je z kraljevskim zakladom. Prišel je do izvira srednjega potoka in videl, da je vse drugačno, vse razdejano. Ves razburjen je iskal in iskal, a zaman.

Divje je zaklel in jo krenil nazaj proti razvalinam, da bi Komanhi ne čakali predolgo nanj. Kar zasliši klopot konjskih kopit in se skrije hitro za bližnji grm. Ko pa zagleda osem Komanhov, stopi izza grma in vpraša:

„Kam pa hitite?“

„Uf! Belokožec!“ je rekel nekdo. „V dolino jašemo.“

„Zakaj? Vaši tovariši so vendar zgoraj!“

„Mrtvi so.“

„Mrtvi?“ se je začudil Alfonzo. „Nemogoče!“

„Bledokožci so nas napadli.“

„Oh!“

„Usmrtili so jih štirideset.“

„Za vraga!“

„Črnega Jelena pa so požrli krokodili, Apah pa je vzel njegov skalp.“

„Apah? Kateri?“

„Medvedovo Srce.“

„Grom in strela! Saj je vendar visel na drevesu!“

„Pa se je rešil.“

„Vrag ga vzemi! Kako se je neki rešil?“

„Gotovo so ga rešili belokožci, ki jim pravijo bakeri. Če bi bil ostal pri njem, bi se ne bilo nič zgodilo.“

„Ali ste vse to z lastnimi očmi videli?“

„Z lastnimi očmi. Pobegniti smo morali; ker nas pa niso zasledovali, sta se dva na skrivnem vrnila in jih opazovala.“

„Tristo vragov! Sedaj je vsega konec!“

„Vsega! Samo maščevanja še ne!“

„Da, maščevanje,“ je rekel Alfonzo počasi. „Kaj pa mislite storiti?“

„Vrnemo se v komanške pokrajine.“

„In zberete nove vojščake?“

„Tako je.“

„Ne da bi prinesli domov nijednega skalpa?“

„Veliki duh nam je bil sovražen.“

„In ne da bi našli najmanjši plen?“

„Pozneje dobimo dovolj skalpov in plena.“

„Kaj če bi vam pomagal, da prinesete že sedaj s seboj mnogo koristnih in lepih stvarij?“

„Kje bi jih pa dobili?“

„Jaz bi vam jih dal.“

„Ti? Saj sam ničesar nimaš, niti konja!“

„Konja si že ulovim na kakem pašniku; potem se vrnem v Mehiko, in vi me spremljate.“

„V Mehiko? Zakaj?“

„Da me varujete. Če sam tako daleč jaham, nisem varen. Če me spremite, in če pridemo srečno v Mehiko, vam dam velike darove.“

„Kakšne darove misliš?“

„Izberite si sami.“

„Kaj imaš?“

„Grof sem in velik poglavar. Moj oče ima vse, kar zahtevate.“

„Ali ima orožje, smodnik in svinec?“

„Kolikor hočete.“

„Tudi bisere in kinč za naše skvave?“

„Tudi vse take stvari.“

To jih je zelo mikalo.

„Torej te pa spremljamo in varujemo. Ali daš vsakemu eno puško?“

„Dam.“

„Dva tamohavka in dva noža, in toliko smodnika in svinčenk, kolikor gre v naše žepe?“

„Tudi dam.“

„In ravno toliko kinča?“

„Vse vam dam. Verižic, prstanov in druzega kinča dobite toliko, da boste zadovoljni.“

„Hovg! Gremo s teboj. Ampak dva nas morata zapustiti.“

„Zakaj?“

„Iti morata v komanške pokrajine, da zbereta maščevalce umrlih Komanhov.“

„Zato je pozneje še dovolj časa.“

„Ne, ne. Maščevanje ne sme mirovati.“

„Torej izberite dva. Šest jih imam tudi dovolj.“

„Ali pa tudi dobimo, kar si nam obljubil?“

„Prisegam!“

„Verjamemo ti. Pomisli, da moraš umreti, če si nas nalagal!“

Izžrebali so dva, ki sta šla v komanške pokrajine. Ostali šesteri so si izvolili načelnika in odjahali, da ulove za grofa divjega konja.

Ona dva Komanha, ki naj bi bila jahala v komanške pokrajine, sta hotela zelo pametno ravnati, zato sta jahala v velikem krogu proti severu. Na ta način sta pa dosegla ravno nasprotno, — srečala sta se z bakeri.

Bakeri so pometali vse mrtve Komanhe v jezero, da so jih požrli krokodili. Tako mastne hrane niso dobili aligatorji morda že sto let. Bakeri so zasedli potem svoje konje in odjahali pod vodstvom obeh indijanskih poglavarjev proti hacijendi.

Ko pridejo iz gozda v dolino, ustavi nenadoma Apah svojega konja.

„Ug!“ je dejal in pokazal predse.

Zagledali so od daleč dva Indijanca in se hitro skrili za gosto drevesje.

„Komanha sta,“ je dejal Bivolovo Čelo.

„Naša morata biti!“ je pristavil Apah.

„In sicer živa. Vzemite vsak svoj laso v roko!“

Ko sta prišla Komanha mimo, so udrli bakeri iz gozda. Akoravno vsa osupla, sta vendar hitro obrnila svoje konje in hotela pobegniti. A nič jima ni pomagalo. Bakeri so ju obkolili in potegnili z jermeni s konj.

Apah je stopil bliže in dejal:

„Število Komanhov se je zelo skrčilo. Krokodili jih žro. Tudi vaju pogoltnejo živa; a vzamem vama preje še skalp, če mi ne odgovorita na naša vprašanja.“

Groza pred strašno smrtjo jih je spreletavala, zato je vprašal eden izmed njiju:

„Kaj pa hočeš vedeti?“

„Koliko vas je še živih?“

„Osem.“

„Kje je drugih šest?“

„Pri grofu.“

„Kje pa je grof?“

„Ne vemo.“

Tedaj je potegnil Apah svoj nož za skalpiranje izza pasa in zagrozil:

„Če mi ne povesta resnice, vaju živa skalpiram.“

„Če ti pa vse priznava?“

„Tedaj vaju usmrtim na hiter način.“

„In nama pustiš skalp, in pokoplješ z orožjem vred?“

„Že prav, akoravno komanški psi tega ne zaslužijo.“

„Torej vprašaj nadalje!“

Indijanci imajo namreč vero, da kdor umre brez skalpa, orožja in pogreba, ne pride v večne prerijske gozdove.“

„Torej, kje je grof?“

„Šel je na pašnike, da ukrade konja.“

„In potem?“

„Hoče iti v Mehiko. Tja naj ga onih šest Komanhov spremlja in med potjo varuje.“

„Kaj jim je pa obljubil zato?“

„Puške, nože, svinčinke, smodnik in kine za skvave.“

Mictek je zmagal z glavo.

„Ni mu treba takega spremstva,“ je dejal. „Sicer pa lahko dobi dovolj belokožčev. Ali je strahopetnejši, kakor sem mislil, ali pa namerava še kaj na skrivnem. Ali govorita resnico?“

„Ne laževa se!“

„V kateri smeri jo je krenil k pašnikom?“

„Naravnost proti vzhodu.“

„Kje ste se ločili?“

„Proti severu v prvi dolini pod pogorjem.“

„Srečali ste ga, ko ste pobegnili, in je ravno prihajal iz doline?“

„Da.“

„Ug! Torej vem, kje da je bil. Gotovo najdem njegov sled. Odgovorila sta nam, zato umrita nagle smrti!“

Cibolero je nameril in ustrelil oba Indijanca v glavo.

„Sanhec in Žvanito naj ostaneta tu in pokopljeta Indijanca,“ je dejal nato dvema bakeroma. „Mi drugi pa sledimo grofovemu sledu, da ga morda še dobimo.“

Nato so odšli. Našli so grofove sledove in njegovih šestih spremljevalcev. Sled je peljal s pašnikov naravnost proti jugu. Sledili so sledovom s pašnika še celo uro, potem je pa ukazal Bivolovo čelo, da naj se ustavijo.

„Sedaj pa ne gremo več naprej,“ je dejal. „V hacijendi nas rabijo, in mi vemo natančno, da je šel grof v Mehiko. Ne uide nam, kajti za njim gremo v Mehiko.“

Nato so se obrnili proti hacijendi.

Ko so prišli domov, je bilo še vse v neredu, njihovi tovariši so ravno spravljali mrtve Komanhe v stran in vse drugo v red. Hacijendero jim je prišel veselega obraza nasproti in dejal:

„Hvala Bogu, da pridete. Tako zelo smo že skrbeli za vas. Kako ste pa opravili?“

„Črni Jelen je mrtev,“ je odgovoril Bivolovo Čelo.

„Mrtev? Ali ste ga premagali?“

„Moj brat Medvedovo Srce mu je vzel skalp.“

„In drugi Komanhi?“

„So tudi mrtvi. Samo šest jih je še ostalo.“

„Kam so jo pa ti popihali?“

„V Mehiko.“

„V Mehiko? Divji Indijanci v Mehiko? Kaj pa hočejo tam?“

„Grofa spremljajo.“

„Oh! Ali ste ga videli?“

„Seveda smo ga. Izognil se je hacijende, a ne uide nam.“

„Pustite ga! Gospod te hacijende je, in nočem se z njim kregati.“

Indijanca sta ga začudeno pogledala.

„Pokazal je Komanhom hacijendo in nas izdal!“ je rekel Bivolovo Čelo.

„Jaz nisem Indijanec!“ je odgovoril Karpeles.

„Napadel je senoro Olgo!“

„A ni se mu posrečilo.“

„Psav! Belokožci nimajo nič prave krvi. Če odpustite grofu, me to nič ne briga, ampak sam pa vendar še hočem z njim obračunati.“

„Torej mislite, da smo sedaj varni?“ je vprašal Karpeles.

„Smo.“

„Torej začnemo zopet mirno življenje. Kje pa naj pokopljemo mrliče?“

„V zemlji ne,“ je rekel Mictek.

„Kje pa?“ se je začudil Karpeles.

„V krokodilovih žalodcih.“

„Oh! To je pa nekršeansko!“

„Saj nisem krščan, in Komanhi tudi niso krščani. Micteški sovražniki so, in aligatorji so dolgo stradali. Ali naj morda okužimo hacijendo s temi mrliči?“

„Hm, to je že res! Torej pa storite, kar hočete!“

„Ali mi daste še za danes dvajset bakerov?“

„Čemu?“

„Da spravimo te mrliče v krokodilovo jezero na gori El Reparo.“

„Le vzemi jih, če smo le varni pred Komanhi.“

„Kako se pa počuti moj brat Gromov Strel?“

„Brez zavesti je še.“

„Pogledat ga greva.“

Indijanca sta vstopila v hišo. Mictek je peljal Apaha v sobo svoje sestre, kjer je spravil zlato in dragocenosti za Kreka. Karja je ležela ravno v viseči mreži in zrla tiho predse. Ko sta vstopila, je skočila kvišku in zaklicala:

„O, ali vendar prideta! Ali sta zmagala?“

„Sva.“

„In on? Ali so ga požrli krokodili?“

„Ne,“ je odgovoril Bivolovo Celo in opazoval svojo sestro.

„Ne?“ je odgovorila nejevoljno. „Torej je ušel, grof, nad katerim se hočem maščevati?“

Mictek je bil zadovoljen. Videl je, da ne misli Karja več na ljubezen, ampak samo na maščevanje. Odgovoril ji je:

„Komanški psi so ga oprostili in obesili na njegovo mesto mojega brata, Medvedovo Srce, da ga požro krokodili.“

Indijanka je pobledela. Videla je, da ima Apah več novih skalpov, in prvič ga je pogledala nekam ljubeznivo.

„Apaškega kneza so obesili? Saj stoji zdrav in čvrst pred menoj!“ je dejala.

„Oprostil se je sam in premagal potem Komanhe.“

Indijanka je vedela, kako junaštvo je to.

„Junak je!“ je rekla, in nehote ljubeznivo pogledala hrabrega Medvedovo Srce. „In grof je ušel?“

„Šel je v Mehiko.“

„K svojemu očetu?“

„Da. Šest Komanhov ga spremlja.“

„In pustiš ga v miru? Daj mi konja; za njim grem in ga usmrtim!“

Bivolovo Čelo se je zadovoljno nasmejal. Tako se mu je dopadala sestra.

„Ostani!“ je rekel. „Ne uide nam. Saj grem za njim.“

„In ga usmrtiš, kjer ga najdeš?“

„Tako je. Ogoljufal je micteško hči, zato ga hočem usmrtiti z lastno roko.“

„Ali pa jaz,“ je dejal Apah resno.

„Uf! Ali me spremi moj brat v Mehiko!“ je vprašal kralj cibolerov.

„Karja je Apahova sestra; maščevati jo hočem!“ je odgovoril Medvedovo Srce.

Bivolovo Čelo mu je podal roko in rekel:

„Pa pojdi z menoj, kadar opravim vse stvari! Sedaj pa greva še preje obiskat našega belega prijatelja!“

Nato je vzel s seboj odeje, v katere so bile zavite dragocenosti, in šel Kreka obiskat. Apah in Karja sta mu pomagala nesti. Ko so prišli v Krekovo sobo je sedela Olga pri bolniku. Bila je vsa bleda in imela objokane oči.

„Nikar se ne jokajte, senora,“ je prosil Mictek in položil dragocenosti na tla. „Preiskati hočem svojega prijatelja.“

Odvezal je Kreku obvezo, mu dal na rano svežih rastlin in nadaljeval:

„Ne bo umrl.“

Olgin obraz se je od veselja razjasnil, in zaklicala je:

„Ali res?“

„Res.“

„Res?“

„Gotovo!“ je pritrdil Mictek.

„Kedaj ozdravi?“

Bivolovo čelo se je resno zamislil, potem pa odgovoril:

„Ne vem; a umre gotovo ne!“

„Kar se tiče postrežbe, storim kolikor morem.“

„Verjamem, senora. Ali Vas smem nekaj vprašati?“

„Le vprašaj, Bivolovo Čelo!“

„Senor Krek je govoril z Vami o micteškem zakladu, kajne?“

„Da.“

„Veste tudi, da sem ga vzel s seboj v jamo?“

„Vem. Grof ga je pa hotel ubiti.“

„Zaklad je izginil; ampak micteški sinovi so sklenili, da dado bratu Gromovem Strelu nekaj za spomin na zaklad. Bolan je. Ali sprejmete namesto njega in shranite zanj?“

„Rada,“ je odgovorila Olga. „Kaj ste pa prinesli?“

„Poglejte!“

Razgrnila je odejo, a ko je zagledala dragocenosti, je pozabila za trenutek na svojo žalost in vzkliknila:

„O Dios, kaka krasota, kako bogatstvo! In to naj bo senor Krekova lastnina?“

„Vse to je njegovo,“ je dejal Mictek mirno.

„O, Madona, torej je bogatejši kakor jaz in moj oče!“

Indijanec je pogledal resno bolnika in potem vprašal:

„Kajne, senora, Gromov Strel postane vaš soprog?“

„Da,“ je odgovorila Olga in malo zarudela.

„In nikoli ga ne zapustite?“

„Nikoli!“ je potrdila. „Zakaj tako vprašaš?“

„Ker mu bo morda zelo potreba, da ga ne zapustite. Ali ni govoril z Vami tudi o svoji domovini?“

„Je.“

„Kje pa je doma?“

„V Ljubljani na Kranjskem.“

„Ali ima kaj sorodnikov?“

„Brata ima.“

„Kaj pa je?“

„Krmar.“

„Uf! Če ne rabi Gromov Strel tega denarja, tedaj želim, da ga dobi njegov brat. Ali hočete to preskrbeti?“

„Prav rada. Veliko bogatstvo je sicer, a ne mika me. Moj oče je že toliko bogat, da sva s senorjem Krekom lahko srečna; njegov brat na Kranjskem pa dobi zlato.“

„In tudi dragocenosti in kinč.“

„Vse. Mislim, da se ne motim, če rečem, da bo senor Krek prav rad pri volji poslati vse te stvari v Avstrijo.“

„Gotovo se ne bo branil,“ je dejal Mictek in pogledal bolnika sožaljno. „Torej mi obljubite, da odpošljete zlato?“

„Obljubim.“

„In da ga nikdar ne zapustite?“

„Nikdar! Pa zakaj me o tem izprašuješ?“

„Iz gotovih vzrokov, ki jih že še zveste. Ali zdravnik še ni prišel?“

„Še ne.“

„Radoveden sem, kaj da poreče.“

Bivolovo Čelo je zopet stopil k bolniku in ga opazoval. Olga pa je pregledovala dragocenosti in rožljala s zlatimi verižicami. Ko je slišal Krek to rožljanje, se je ozrl žalostno na okrog; videl je osebe okoli sebe, a poznal jih ni.

„Ubit sem!“ je zašepetal.

„O Dios, govori, govori!“ je zaklicala Olga.

Hitela je k bolnikovi postelji.

„Kaj si rekel, moj ljubček?“ ga je vprašala s tresočim glasom.

„Ubil me je!“

„Oh, meša se mu!“ je rekla deklica skrbno. „Antonio, ali me ne poznaš?“

„Poznam te,“ je odgovoril Krek.

„Torej imenuj moje ime!“

„Ne vem ga več.“

„O Madona, ne ve ga več. Ali ne poznaš svoje Olge?“

„Poznam, ampak ubil me je.“

Solze so ji zalile tedaj oči, in vprašala ga je nadalje:

„Ali poznaš ta dva indijanska načelnika?“

„Poznam, a ne vem, kdo da sta.“

„O, ali ne poznaš Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce?“

„Poznam; ampak ubil me je.“

„Zmešano govori; misli, da je mrtev!“ je tožila Olga.

Tedaj je stopil Bivolovo Čelo k njej in jo vprašal:

„Senorita, ali mi hočete odgovoriti na neko vprašanje tako odkritosrčno in resnično, kakor bi Vas vprašal sam veliki duh?“

„Hočem.“

„Kaj storite, če ostane naš prijatelj Gromov Strel vedno tak?“

„Ne zapustim ga, nikdar, nikdar!“

„Mogoče, da zopet ozdravi, ampak njevi možgani so se močno pretresli. Dajte mi desnico, da ga ne zapustite!“

Prekrasna deklica je podala Indijancema roko, in debele solze so ji lile po nežnih licih.

„Njegova zaročenka sem,“ je dejala tedaj odločno, „njegova žena hočem biti, naj ostane tak ali ne. Samo nekaj želim!“

„Kaj pa?“

„Da se maščujeta nad onim, ki ga je hotel ubiti.“

„Prisegel sem, da se maščujem,“ je dejal Mictek.

„Tudi jaz sem prisegel,“ je pristavil Apah.

„Še enkrat prisegamo, da se maščujemo,“ je rekla Indijanka.

Tedaj je potrkal nekdo na vrata, in vstopil je zdravnik in stari hacijendero.

Ko so zdravniku vse natančno povedali, je preiskal bolnika. Potem ga je pa vprašal:

„Senor, kdo pa ste?“

„Vem, kdo da sem,“ je odgovoril Krek žalostno.

„Kako se pišete?“

„Ne vem.“

„Ali ne poznate senorja Kreka?“

„Poznam; ampak ubil me je.“

„Kje pa je sedaj?“

„Ne vem.“

„Kdo Vas je pa ubil?“

„Ne vem.“

„In kje Vas je ubil?“

„Vem kje; ampak ubil me je.“

Tako je odgovarjal na vsa vprašanja. Trdil je, da pozna vse in ve vse, ampak poznal ni nikogar in vedel ničesar razun tega, da ga je nekdo ubil. Zdravnik je zmajal z glavo in rekel:

„Prebito črepinjo ima; pomagati mu ne morem. Rastlina, ki mu jo devate na rano, je edino sredstvo, ki mu more pomagati. Kadar se rana zaceli, se mu morda povrne tudi polagoma spomin. Zaraditega nikar takoj ne obupajte!“

Ko je odšel zdravnik z vsemi drugimi iz sobe, je pokleknila Olga poleg bolnikove postelje, ga prijela za roke in vprašala:

„Antonio, ali me res ne poznaš?“

„Poznam te,“ je odgovoril Krek.

„Torej imenuj samo enkrat moje ime, samo enkrat!“

„Ne vem tvojega imena.“

„Ali me imaš rad?“

„Rad te imam!“

„Zelo?“

„Zelo!“ je pritrdil Slovenec žalostno.

„O nikoli te ne zapustim, tudi če ostaneš vedno bolan!“

„Saj nisem bolan; ubil me je, ubil!“

Glasno je zaihtela, ga iskreno poljubila, in debele solze so ji zalile lice. — —

Na dvorišču pa so pospravljali trupla mrtvih Komanhov, jih naložili konjem na tovorna sedla in odšli proti jezeru, kjer so živeli sveti krokodili.

Samo šest Komanhov je ostalo še živih, in še ti niso vedeli, ali se še vrnejo kedaj v komanške pokrajine ali ne. Izstradani krokodili so dobili sedaj toliko hrane, da je malo jezero poplavilo več sežnjev na okrog bližnjo okolico. V okolici razvalin na gori El Reparo je nastal vsled tega tako grozen smrad, da bi ne mogla bivati daleč na okrog živa duša. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

V Mehiki, v. glavnem mestu starega acteškega kraljestva, je stala blizu paséja (promenadni drevored) velikanska palača. Bila je lastnina znamenitega veleposestnika, namreč grofa Ferdinanda de Rodriganda de Sevila.

Grof je sedel ravno v svoji lepi delavnici in pregledoval račune, ki mu jih je predložil njegov tajnik.

Grofov tajnik je bil senor Pavlo Kortejo, brat odvetnika Gasparina Korteja v Manrezi, oziroma v Rodrigandi, na Španskem. Brata sta si bila podobna kakor krajcar krajcarju.

Pavlo Kortejo je bil dolge, suhe postave in malih, potuhnjenih oči.

„Ne, to pa že ni prav,“ je dejal don Ferdinando, „tega pa ne morem odobriti.“

„Mlada kri ne pozna meje, Svetlost!“ je dejal Kortejo.

„Mlada kri sicer vre in kipi, ampak meje mora vendar le poznati. To pa že ne gre.“

„Samo mala slabost je, nič druzega.“

„Samo mala slabost je, pravite, če zaigra moj sin en sam večer dvanajst tisoč pésov?“

„Pa je tudi že večkrat skoraj toliko priigral.“

„Torej igra iz navade!?“ se je grof začudil, „pristriči mu moram peruti!“

Listal je potem dalje.

„Kaj pa je to?“ je vprašal zopet. „Ali še niste poravnali tega dolga?“

„Don Alfonzo je moral porabiti denar za drugo stvar.“

„Za kako stvar pa?“

„Ni mi povedal; saj mi ni dolžan predložiti računa.“

„To je že res,“ je dejal grof, „a mislil sem, da Vam je povedal, ker Vam zaupa. Sploh se mi pa zdi, da moj sin Vam bolj zaupa kakor meni.“

„O, don Ferdinando, to se Vam samo zdi! Don Ferdinando mi sicer res precej zaupa, ampak —“

„Zdi se mi,“ je nadaljeval grof, „da se ne poslužujete njegovega zaupanja na pravi način.“

„Svetlost!“

„Že dobro! Če je moj sin tako nemaren v marsikateri zadevi, tedaj ste samo Vi krivi vsega tega. Ali naj Vas morda odpustim iz službe?“

„Svetlost, motite se!“

„Ne motim se, ne,“ je odgovoril grof strogo. „Zakaj tiči moj sin ves božji dan pri Vas? Znano Vam je, da ne govorim mnogo, ampak kadar govorim, tedaj tudi vem, kaj da rečem. Zakaj ga zagovarjate, ker je zaigral toliko denarja?“

„Saj drugi mladi gospodje tudi igrajo.“

„To še ni vzrok, da bi smel moj sin denar zapravljati. Zakaj je dal menico z mojim podpisom?“

„To je samo slučaj, Svetlost!“

„Kaj!“ je zagromel grof. „To naj bi bil slučaj! Ali ima moj sin že tako malo zaupanja, da njegov podpis že več ne velja! Kdo me je podpisal, on ali Vi?“

„Alfonzo sam.“

„To se je zgodilo tudi zadnjič.“ Pokazal je potem na zavitek pisem in dejal: „Za tole zadevo sem priložil pet tisoč pijastrov. Komu sem izročil denar?“

„Meni,“ je pritrdil tajnik v zadregi.

„Čemu?“

„Da ga izročim deklici.“

„Sedaj pa pravite, da je porabil moj sin denar za drugo stvar, torej ste mu Vi dali denar?“

„Prosil me je.“

„A tako! Želja lahkomišljenega sina velja pri Vas več kakor ukaz očeta, pri katerem ste v službi! Si že znam pomagati. Razumete?“

Pregledal je potem druge listine drugo za drugo. Kar mu šine kri v aristokratično bledi obraz. Skočil je s svojega sedeža, stopil bliže k sekretarju in ga vprašal odločno:

„Ali veste, kje da je Alfonzo sedaj?“

„Na hacijendi del Erina.“

„Čemu?“

„Ne vem.“

„Nerazumljivo mi je bilo, zakaj hoče tako hipoma odpotovati v oddaljeno hacijendo; a sedaj vem vse!“

Tajnik je pobledel.

Grof je hodil ves razburjen po sobi semtertja, se obrnil potem hitro k tajniku in ga vprašal:

„Kaj je z dvobojem?“

„S katerim dvobojem?“ je vprašal tajnik.

„Kortejo!“ je zagromel grof nad njim.

„Res ničesar ne vem.“

„Dobro! Ne prevarite me! Če nočete govoriti, Vas odpustim takoj iz službe. Odločite se hitro!“

Kortejo je videl, da se mora udati, zato je dejal slednjič z otožnim glasom:

„Oprostite, don Ferdinando! Don Alfonzo mi je zapovedal, da moram molčati.“

„Kdo Vam sme zapovedati, jaz ali moj sin? Le hitro povejte!“

„Don Alfonzo je odpotoval v hacijendo, da se izogne nekemu prepiru.“

„Le natančnejše povejte! Grof Embarec mi piše sledeče:

„Don Ferdinando.

Blagovolite naročiti svojemu sinu, da naj prid-čez tri dni na določen kraj. Čas je sicer že potekel pred tremi tedni. Taka stvar se ne sme odlašati. Če ne pride don Alfonzo v treh dneh na določen kraj, tedaj razglasim vso zadevo v časopisih „Diario ofizial“ in „La Sociedad“. Upam, da se Vam zdi čast Vaše rodovine več vredna, kakor umazana koža Vašega sina.

Almanco, grof Embarec.“

Torej razjasnite mi vso zadevo! Ali je morda kak dvoboj, kakor sklepam iz tega častivrednega pisma?“

„Grof je razžalil dona Alfonza.“

„Oh, in moj sin ga je pozval na dvoboj?“

„Ne. Grof je pozval dona Alfonza.“

„Torej je vsa stvar narobe: moj sin je razžalil grofa. Zakaj prikrivate tudi to?! Ali se je moj odzval na grofov poziv.“

„Moral se je.“

„Oh! Moral se je! To se pravi, pravzaprav je dovolj strahopeten, da bi bil odklonil. Kaka sramota. Kje sta določila kraj?“

„Ob jezeru Teskuko.“

„In Alfonzo ni prišel?“

„Grof Embarec je baje najurnejši sabljač in strelec,“ je dejal tajnik v zadregi.

„Vsemogočni Bog!“ je vzdihnil tedaj grof. „Kak strahopetnež je moj sin! Moja čast! Vsprejel je sicer dvoboj, a ubežal vsled strahu!“

Grof je šel zopet parkrat po sobi semtertja, potem se pa nenadoma ustavil in ukazal tajniku:

„Poslušajte, kaj Vam zapovem! Takoj odpošljite dva hitra sela v hacijendo.“

„Dva?“

„Da, dva, da je stvar varnejša. Naročita naj mojemu sinu, da naj se takoj vrne v Mehiko. Ali slišite? Takoj!“

„Svetlost, v treh dneh don Alfonzo na nobeden način ne more priti.“

„To že sam dobro vem. Peljem se takoj k grofu in mu rečem, da poravnam sam zadevo namesto svojega sina. Kakor sklepam iz pisma, se je odločil Alfonzo za sablje?“

Tajnik se je škodoželjno in vražje nasmehnil.

„Da, sablje,“ je odgovoril.

„Tako strahopeten je Alfonzo in vendar tako nepreviden. Če bi se bil odločil za pištole na precejšnjo oddaljenost, tedaj bi mu ne bilo treba pobegniti. Pojdite sedaj in naročite stari Mariji Hermajek, da naj pride k meni!“

Tajnik je odšel.

Kmalu je vstopila pri grofu stara častitljiva žena. Globoko se je priklonila in ostala pri vratih.

„Stopi bliže, Marija, in vsedi se!“

Stara Marija Hermajek je bila grofova najzvestejša služabnica. Grof je hodil še vedno po sobi semtertja in slednjič začel:

„Marija, zvesta si mi, kajne?“

„Don Ferdinando,“ je dejala starka, „saj veste, da sem posvetila svoje življenje samo Vam.“

„Vem. Ali mi boš povedala resnico?“

„Nikoli Vas še nisem nalagala.“

„Verjamem; vendar so nekatere stvari, o katerih misli tudi najzvestejši služabnik, da je najboljše za gospoda, če ne ve ničesar o dotični stvari. Ali mi boš povedala resnico?“

„Tako gotovo, kakor bi bila v spovednici ali pa pred božjim stolom!“

„Torej dobro! Prinesla si mi mojega nečaka iz Španskega. Povej mi odkritosrčno, ali je res moj nečak?“

Starka se je prestrašila.

„Moj Bog, kaj me vsega ne vprašate!“

„Odgovori!“

„Zakaj bi pa ne bil, don Ferdinando?“

„Odgovori mi z eno samo besedico,“ je ukazal grof. „Je ali ni!“

„Tega pa ne morem!“

„Zakaj?“

„Milostivi gospod, ali smem res govoriti?“

„Smeš. Še celo zapovem ti.“

„Ta stvar mi je delala začetkom malo skrbij, sedaj mi pa teži srce vedno bolj in bolj.“

„Oh! Ali si že govorila s kom o tej zadevi?“

„Še z nikomur,“ je rekla poštena starka.

„Torej, govori!“

„Zdelo se mi je vedno bolj sumljivo, da je don Alfonzo tako zelo podoben senorju Pavlu Korteju —“

„Za Boga, to se je tudi meni čudno zdelo.“

„Nadalje se mi je zdelo tudi sumljivo, da tiči vedno z Kortejem skupaj, in da imata vedno kake skrivnosti.“

„Vem. Pa to se že kmalu predrugači!“

„In nadalje —“

Starka se je ustavila in zarudela.

„Torej?“ je vprašal grof.

„Zdelo se mi je sumljivo še nekaj,“ je potem nadaljevala. „Reči moram namreč, da je brat senorja Pavla —“

Zopet je obmolknila.

„Le nadaljuj. Kar mi poveš, ne zve živa duša. Odvetnika Gasparina Korteja v Manrezi misliš, kajne?“

„Da. Prejšnja leta je hodil malo za menoj, akoravno sem bila precej starejša, in podaril mi je svojo podobo, ki jo imam še sedaj.“

„In ta podoba?“

„Ta podoba je grofu Alfonzu tako podobna, kakor bi bila njegova slika.“

„Oh, ali mi jo pokažeš?“

„Pokažem, Svetlost.“

„Torej mi jo pa prinesi.“

Odhitela je in se kmalu vrnila z podobo.

Komaj je zagledal grof sliko, je takoj zaklical:

„Moj Bog, saj res! To je Alfonzo; kakor krajcar krajcarju je podoben sliki!“

„Tudi jaz sem to opazila, don Ferdinando, in to mi je težilo srce.“

„Ali je oni Grasparino oženjen?“

„Ne.“

„Ali je imel kako razmerje?“

„Hm! Ljudje nič ne govorijo.“

„Ampak ti govori!“ je ukazal grof.

„Zamerili mi boste.“

„Zakaj?“

„Ker — ker —“ je rekla starka v zadregi, — „ker je Vaša sorodnica!“

„Oh! Katera pa?“

„Senorita Klarisa; pozneje so ji rekla sestra Klarisa.“

Grof je uprl ostro svoje oči na sliko in potem dejal:

„Prokleto, saj je res! Poznal sem to svojo sestričino zelo natančno. Sedaj se mi zdi, da ji je Alfonzo zelo podoben!“

„Tudi meni se je zdelo, milostivi gospod.“

„Tako? Torej pomisliva stvar natančnejše. Kje si pa zvedela, da ima Kortejo z pobožno sestričino Klariso ljubezensko razmerje?“

„Zasačila sem jih v parku v Rodrigandi, ko sta šla skupaj na izprehod.“

„Druzega ne veš? To je premalo za našo zadevo.“

„O,“ je dejala starka sramežljivo, „tedaj sem bila ljubosumna in sem šla za njima. Zasačila sem jih, ko sta ležala na vrtu v brezovi utici skupaj na slami.“

„To bi utegnilo zadostovati.“

„V Rodrigandi sta vedno skupaj tičala. Večkrat sem opazila, da je šel zvečer k njej in se vrnil šele zjutraj v svojo sobo.“

„Dobro. To je torej že dokazano. Recimo, da sta imela nezakonskega otroka. Kako pa sedaj dalje? Dojila si malega Alfonza, kajne?“

„Da. Šest mesecev sem ga dojila, potem pa počasi odstavila. Rekli so, da naj ostanem v graščini. Ker je pa bil tam mizar, ki me je hotel za ženo, sem se omožila z njim.“

„Nadalje!“

„Moj mož je bil bolehen in kmalu umrl. Bila sem zopet sama. Tedaj ste pisali, da naj pride mali Alfonzo v Mehiko. Ker je takrat živel še starejši sin grofa Emanuela, so ugodili Vaši želji in me vprašali, če hočem iti z dečkom v Mehiko. Ker sem bila čisto zapuščena, sem se udala in šla z dečkom v Ameriko.“

„Kdo te je vprašal, če greš v Mehiko?“

„Gasparino Kortejo.“

„Iznebiti se je hotel priče svoje ljubezni.“

„Menda že, akoravno sem se spomnila na to šele pozneje.“

„Prišla si torej zopet za nekaj časa v graščino?“

„Ne, kajti mnogo časa ni bilo več, ker je ladija že čakala v luki. V graščino sem prišla šele tisto jutro, ko smo odpotovali. Potem smo se se vsedli grof, grofica in Alfonzo v voz in se odpeljali v Barcelono. Tam smo našli senorja Petra Karpelesa, ki je bil tedaj še Vaš nadzornik. Njemu so izročili mene in dečka.“

„Ali sta vaju spremila grof in grofica na ladijo?“

„Ne. Odpeljala sta se že proti večeru domov, ker bi se bila milostiva gospa sicer preveč žalostila. Od tedaj se nisem več ganila od otroka. Ampak zjutraj se mi je zdelo, da ima deček nekam drugačen obraz.“

„Oh, druzega ničesar?“

„O, pač še nekaj, ampak to je samo malenkost. Ko sem legla dečka spat, sem si ogledala natančno njegovo perilo. Drugo jntro se mi je zdelo, da ima srajčka poleg grofovske krone drugo številko.“

„To se ti je samo zdelo? Ali si bila morda prepričana?“

„Prepričana nisem bila. Videla sem številko sicer natančno, vendar nisem imela namena, da bi si jo zapomnila; vendar bi trdila sedaj z prepričanjem, da je bila zjutraj druga številka.“

„To je zelo važna stvar. Ali si zaklenila vrata svoje sobe?“

„Ne.“

„V kateri gostilni pa je bilo to? Pozabil sem že ime.“

„V gostilni „L’ Hombre grand“ v Barceloni.“

„Ali ne veš, kdo da je morda še spal tisto noč v gostilni?“

„Slučajno sem vprašala zjutraj, ker sem si mislila, da bi morda utegnil kdo otroka zamenjati. Kar sem zvedela, se mi je zdelo šele pozneje sumljivo.“

„Kaj pa?“

„Blizu naše sobe je spal v hotelu tisto noč mož, li kateremu sta prišla pozneje še dva druga. Nihče jih ni poznal, in vsi trije so odšli iz hiše že na vse zgodaj. Eden izmed njih je imel pod pazduho precejšen zavoj.“

„Kdo jih pa je videl?“

„Neka dekla, katero so boleli zobje, in ni mogla spat.“

„Torej so morda zamenjali dečka z obleko, ali saj z srajčico vred. Ali je mogel priti Kortejo v Rodri-gandi do otročjega perila?“

„Sam ne, pač pa sestra Klarisa.“

„To je isto. Ali veš morda še kaj o tej zadevi?“

„Nič gotovega, pač pa malenkosti, ki jih človek takoj ne opazi, in ki se mu zde šele pozneje sumljive.“

„Le povej, kar veš! V takih zadevah so malenkosti večkrat velikega pomena.“

„Torej, mali deček ni govoril nikoli o svojih stariših, akoravno bi se bil moral vendar jokati, ker je moral z doma.“

„Oh!“

„Da, zdelo se mi je, kakor bi svojih starišev niti ne poznal.“

„To je zelo važna točka.“

„In če sem govorila kedaj o grofu in grofici, tedaj je rekel le redko kedaj papá in mamá, ampak vedno samo oče in mati.“

„Tudi to je važno.“

„Sploh ni govoril rad o domovini. Zdelo se mi je, kakor bi mu bil kdo prepovedal govoriti o teh stvareh. Večkrat tudi ni slišal, če sem ga poklicala Alfonzo; zdelo se mi je, kakor bi ga bili dosedaj drugače imenovali.“

„Moj Bog, vse to mi poveš šele sedaj?“

„O, vse to se mi ni zdelo začetkoma prav nič sumljivo. Bila sem priprosta, neumna ženska. Šele tu v Mehiki sem postala malo bistroumnejša, in ko sem pozneje opazila podobnost grofa Alfonza z ono sliko, se mi je zdela stvar sumljiva. Sele potem sem stvar natančnejše premislila. Ampak prepozno!“

„Morda še ni prepozno. Božja pota so včasih zelo čudna!“

„Nadalje se mi je zdelo sumljivo, da je poizpraševal med potovanjem deček več o senorju Pavlu Korteju kakor o Vas. Slednjič sem opazila, da se ta dva tikata, kadar mislita, da sta sama.

„Res?“ je vprašal grof ves razburjen.

„Res. Nekoč sem celo slišala, da pravi mladi grof tajniku stric.“

„Ali je res?“

„Res. Bilo je na vrtu, in nista slutila, da jih kdo opazuje.“

„Nadalje!“

„To je vse, don Ferdinando. Druzega ne vem.“

„O, to je dovolj. Prepričan sem, da se je zgodilo hudodelstvo. Ampak gorje jim!“

„O vsem tem, kar sva govorila, moram molčati, kajne, milostivi gospod?“

„Seveda! Nihče ne sme slutiti, da smo jim na sledu, sicer smo zgubljeni. Če, je torej v resnici tako, kakor mislimo, kje je potem pravi grof Alfonzo?“

„Pravega so pa odnesli oni trije možje.“

„In ga morda celo usmrtili?“

„O, moj Bog!“

„Zvedeti moram, zvedeti moram!“ je dejal grof. „Zato je torej ta Alfonzo tako čuden, zato se nisem mogel zanj ogreti. Ampak pred svetom je moj nečak, imenoval sem ga vedno svojega sina; tudi danes se moram zanj potegniti. Pojdi, moja dobra Marija, in naroči kočijažu, da naj napreže. Kadar te zopet rabim v tej zadevi, ti že sporočim.“

Starka je odšla.

Grof je zaprl listine v svojo pisalno mizo in šel v vežo, da se odpelje z ekvipažo.

„K grofu Embarecu!“ je ukazal kočijažu.

Voz se je ustavil pred grofovo palačo. Don Ferdinando je dejal strežaju, da naj ga naznani, in vstopil.

Grof Embarec je bil še mlad mož, uljuden, vendar mrzel. Ponudil je Ferdinandu stol, a sam je stal. Zato se tudi grof Rodriganda ni vsedel.

„Prejel sem danes Vaše pismo,“ je začel grof Ferdinando.

Embarec je pritrdil.

„In se začudil, da mi pišete v takem tonu.“

„To je čisto naravno.“

„Morda za Vas, a zame ne. Navajeni sem uljudnosti napram vsakemu.“

„Jaz tudi, če je vreden.“

Rodriganda je stopil par korakov nazaj.

„Torej mislite, da nisem vreden, da bi bili z menoj uljudni?“ je vprašal ostro.

„Saj o Vas sedaj ne govorim.“

„A pismo ste vendar naslovili name.“

„Pisal sem Vam, pa samo o Vašem sinu.“

„Prosim, razjasnite mi vso stvar. Kaj imate z mojim sinom?“

„Neko častno zadevo imam z njim, kajti razžalil je mojo sestro, in zato sem ga pozval na sablje, kar je tudi sprejel.“

„Na kateri dan ste določili dvoboj?“

„Tri dni pozneje. Žalibog ga ni bilo na mestu. Zaraditega slutim, da se mu ne zdi njegova čast vredna udarca. Ali je pa tako strahopeten. Druzega ne morem misliti.“

Rodriganda je občutil te pikre besede, vendar mirno odgovoril:

„Grof, motite se. Pripomniti moram, da ni plemenito, če žalite še mene, ki sem popolnoma nedolžen pri celi zadevi. Moj sin je moral nenadoma odpotovati na deželo. Zato ni mogel priti ob določenem času k dvoboju. če bi bil jaz na Vašem mestu, bi bil najprvo očeta uljudno vprašal, in ga ne žalil, ker njegov oče vendar ničesar zakrivil ni.“

Grof je uvidel, da je napačno ravnal, zato je rekel:

„Kar sem pisal, je bilo namenjeno sinu!“

„To ni izgovor. Zastopnik svojega sina sem!“

„Oh! Vi mislite —?“

„Mislim, da sprejmem dvoboj namesto svojega sina.“

„Grof, tega nisem mislil,“ je rekel Embarec hitro.

„Jaz pa.“

„Prosim Vas, odstopite!“

„Prosim Vas, vsprejemite!“ je rekel Rodriganda resno, skoraj grozeče.

„Dobro! Če hočete na vsak način, tedaj moram.“

„Kedaj hočete?“

„Kadar imate čas.“

„Jutri?“

„Ali se Vam tako mudi umreti, don Ferdinando?“ je vprašal Embarec sarkastično.

„Moje življenje je v božjih rokah,“ je odgovoril Rodriganda mirno.

„Kako orožje hočete?“

„Kar si je izbral moj sin, torej sablje. Tudi na istem kraju, ki si ga je izbral moj sin.“

„In Vaš zastopnik?“

„Kateri gospod je bil sekundant mojega sina?“

„Vikómt de Lorijèr.“

„Takoj se peljem k njemu.“

Grof se je poslovil in odšel k vikomtu de Lorijer, ki je bil sicer zelo jezen na Alfonza, ker ga je tako osramotil, vendar je bil takoj pri volji zastopati don Ferdinanda. Potem se je vrnil grof Rodriganda domov.

Pisal je celo popoludne in sporočil zvečer Mariji, da naj pride k njemu.

„Marija,“ je začel grof, „zaupal ti bom skrivnost, ali boš molčala?“

„O, gospod, gotovo Vas ne izdam,“ je rekla Marija.

„Saj veš, kaj je dvoboj?“

„Vem.“

„Jutri zjutraj se dvobojujem.“

„Ali res?“ se je prestrašila starka. „O, moj ljubi don Ferdinando, nikar.“

„Moram,“ je odgovoril grof. „Alfonzo je vsprejel dvoboj, a strahopetno pobegnil. Da rešim čast svojega imena, se moram biti namesto njega.“

„O, moj Bog, umoril bo svojega očeta.“

„Ne. Tudi jaz se znam dobro sabljati. Upam, da me nasprotnik ne rani. Iz previdnosti sem naredil svoj testament —“

„Mislila sem, da je že davno narejen?“ se je začudila Marija.

„Seveda je že narejen, in Alfonzo postane dedič. Vendar sem si stvar premislil. Ne zaupam več Alfonzu, zato sem naredil nov testament. Ti mi ga pa shraniš —“

„Jaz? Oh, milostivi gospod, —!“ je rekla s solznimi očmi.

„Ti si zvesta in edina, kateri zaupam. Če se jutri vrnem, mi daš testament zopet nazaj, če pa umrem, ga izročiš guvernerju, ki že stori potenj vse potrebno. Lahko noč.“

Starka je odšla. — — —

Ko je zapustil Pavlo Kortejo grofovo delavnico, je odposlal najprvo dva hitra jezdeca v hacijendo; potem je pa šel v svoje stanovanje.

Pavlo Kortejo je bil oženjen, a žena mu je že davno umrla. Zapustila mu je edino hčer. Ta je bila Kortejev bog, akoravno ni bilo nič božjega na njej.

Bila je dolga in suha, ia imela močne kosti. Obraza je bila voščenega, zob ni imela skoraj nič več.

Kortejo ni šel v svojo pisalno sobo, ampak naravnost k svoji hčeri, ki je ležala na verandi v viseči mreži in kadila cigarete.

„Oh, papa, kaj pa je hotel grof ob tako nenavadni uri?“

„Pokazal mi je zobe,“ je odgovoril Kortejo nejevoljno.

„Kaj pa je bilo tacega?“

„Kaj neki, zopet zaradi Alfonza!“

„Hm! Saj je vendar njegov sin!“

„Kakor se nam zdi. O, če bi vedel grof resnico. Rad bi videl tedaj njegov obraz. Najprvo me je oštel zaradi denarja, ki ga je zaigral, potem zaradi one vsote, ki jo je moral plačati ljubici, in slednjič še zaradi dvoboja, ki si ga kriva samo ti.“

„Jaz?“ se je začudila.

„Kdo pa drugi?“

„Zakaj sem jaz kriva?“

„Ker nisi dovolila, da bi se Alfonzo sabljal. Škoda se ti je zdelo njegovega življenja.“

„Zakaj mi predbacivaš to ravno danes?“

„Ker je grof Embarec pisal donu Ferdinandu.“

„Grom in strela!“

Tajniku se ni zdelo nič nenavadnega, da zna njegova hčer tako preklinjati, zato je nadaljeval:

„Da, grom in strela sta že zagrmela nad menoj. Rekel je, da me spodi iz službe in vse take lepe reči.“

„Ravno upa se!“ je rekla malenkostno.

„Zakaj bi se pa ne upal?“

„Ker Alfonzo tega ne dopusti.“

„Kaj pa še! Grof mu hoče postriči peruti. Rekel mi je naravnost, da mu kvarim sina.“

„Ti ne, ampak jaz,“ je rekla dama samozavestno.

„Imaš prav. Sicer je pa imelo pismo grofa Embareca učinek, ki bi ga ne bil pričakoval. Mogoče je to še naša sreča —“

„Zakaj?“

„Ker se bo dvobojeval don Ferdinando namesto Alfonza.“

Deklica je vsa vesela skočila iz mreže in zaklicala:

„Ali res?“

„Res.“

„Kedaj?“

„Ne vem; gotovo kmalu, ker grof ne odlaša takih stvari.“

„Viktorija, če ga ustreli, oče!“

„Ubije.“

„Oh, s sabljami se bijeta?“

„Da, s sabljami.“

„To je včasih še nevarnejše.“

„Tedaj zmagamo. Testament je naredil; in Alfonzo podeduje vse.“

„In jaz z njim!“ se je smejala deklica.

„In ti z njim. O, kako je to pametno. Moj brat Gasparino ima pa res zvito glavico. Mislil je, jda dobi on in njegov sin vse, mi pa samo kak majhen del; a mi smo pametnejši. Ti in Alfonzo podedujeta, tako je!“

„Radovedna sem, kaj da poreče Alfonzo?“

„Gotovo se ne uda.“

„Zakaj pa ne? Ali morda misliš, da nisem dovolj lepa?“

„Tega ne mislim.“

„Kaj pa?“

„Kdor postane grof, se oženi z grofico.“

„Saj tako tudi jaz mislim. Če me vzame za ženo, postanem vendar grofica!“

„Hm, to ni ravno brezmiselno; vendar se bo branil, preden se uda.“

„Udati se mora, ljubezni ali pa sili!“

„Če pa don Ferdinando v dvoboju ne umre?“

Gledala je dolgo v tla in slednjič rekla:

„O, možje, kaki slabotneži ste!“

Oče jo je vprašajoče pogledal, potem pa dejal:

„Torej misliš, da mora umreti?“

„Tako je!“

„Če ne vsled dvoboja —“

„Pa na kak drug način. Kako dolgo naj pa še čakam!“

„Saj res, kdo bo še čakal,“ je pritrdil oče. „Morda nas potem še iz službe spodi.“

„Torej stori kaj!“

„Misliš?“

„Seveda! Ali naj ti morda pomagam?“

„Mogoče!“ je odgovoril Kortejo skrivnostno.

„Oh, torej si se že odločil?“ je vprašala.

„Govoriti sem hotel o tej zadevi že s teboj preden sem šel k grofu. Beri tole pismo, ki mi ga piše moj brat Gasparino.“

Prebrala je hitro pismo in potem vprašala:

„Torej umre naj? Dobro!“

„Ta naklep ti torej ugaja?“

„Ne popolnoma; ne dopade se mi, da bi se zopet prebudil. Proč z njim, za večne čase!“

„Pa saj ga spravijo proč!“

„To ni tako varno, kakor smrt.“

„Kogar ima morski ropar, kapitan Henriko Landola v pesteh, ta je zgubljen. Kdo ve, kaj namerava še vse Gasparino z grofom, pa tudi mene je strah in groza, če pomislim, da naj umorim moža, ki mi je skazal že toliko dobrot.“

„Dobrot? Saj vendar delaš! Sicer pa mislim, da tega itak ne moremo izvršiti.“

„Zakaj pa ne?“

„Kje pa dobimo tak strup?“

„Lekarnar nam ga gotovo ne da.“

„Ali je sploh tak strup na svetu, da se prebudi mrtvec v gotovem času?“

„Saj dotičnik niti ne umrje. Mrtev je samo navidezno. Poznam moža, ki pozna vse strupe in kupčuje na skrivnem z njimi.“

„Kdo pa?“

„Star Indijanec v Sant Aniti. Govoriti moram z njim.“

„Ampak šele po dvoboju. Kaj pa je z Alfonzom?“

„Pisal sem mu že pred dvemi dnevi, kar mi je sporočil brat Gasparino. Vrne se torej že v par dneh.“

„Hvala Boga, da ga zopet kmalu vidim.“

Njene oči so se zaiskrile. Deklica je ljubila Alfonza v resnici. Gorje mu, če zavrne njeno strastno ljubezen!

Drugo jutro se je vršil dvoboj grofa Ferdinanda de Rodriganda z grofom Embarecom ob jezeru Teskuko.

Ko je dospel grof Rodriganda na določen kraj, so že vsi čakali, zastopniki, nepristranski in zdravnik.

Ker se nasprotnika nista hotela zjediniti, se je pričel dvoboj.

Grof Rodriganda je bil uren sabljač. Že pri prvem udarcu je ranil nasprotnika. Grof Embarec pa je bil vendar še urnejši. Pri drugem spopadu se mu je posrečila varka, in sunil je grofa Ferdinanda v prsi.

„Ranjen sem!“ je zaklical grof in se zgrudil na tla.

Zdravnik je takoj preiskal rano in dejal, da ni smrtnonevarna. Dvoboj se je s tem končal, in grof Embarec je odjahal. Donu Ferdinandu je obvezal zdravnik rano, in odpeljali so ga domov.

Ko sta hotela Kortejo in njegova hči na ves glas žalovati, ko so pripeljali grofa domov, jima je zdravnik ukazal, da naj odita.

Grof je želel, da naj pride samo stara Marija k njemu. Marija je prišla in stregla grofu. Ko je zdravnik odšel, je rekla grofu:

„Milostivi gospod, testament sem prinesla s seboj.“

„Ne rabim ga,“ se je nasmejal grof. „Tu imaš ključ. Zakleni ga v mojo pisalno mizo!“

Marija je zaklenila testament skrbno v miznico. —

V Kortejevem stanovanju sta sedela oče in hči ter se jezila, ker dvoboj ni imel zaželjenega uspeha.

„Kaj sva mu vendar storila!“ je zdihovala hči Jožefa.

„Nič, prav nič!“ je odgovoril tajnik. „Stara Marija se mu je prikupila, ne da bi slutila midva o tem.“

„In grof Embarec, ki je tako izvrsten sabljač, je vendar pravi tepec. Ali ga ni mogel malo globokejše zabosti!“

„V Sant Anito odjašem.“

„Kedaj?“

„Takoj.“

„Da, saj nas nihče ne rabi.“

„Rana nas saj ne izda.“

„Le jaši! Vsak trenutek moramo porabiti.“

„Počakati sem hotel pravzaprav, da se vrne Alfonzo.“

„Strup vendar lahko preje naročiš.“

„Saj res!“

Kmalu potem je odjahal po cesti paséja de Bukareli, zavil potem proti jugu po cesti de la Viga, ki pelje v vas Sant Anita in Ikstakalto.

V vasi Sant Aniti je stanoval Indijanec Benito, ki je delal različne strupe, in ki bi se naj imenoval rajše Malito. Poznal je vse strupe in njih učinke. Kupčeval je na skrivnem s strupi in usmrtil na način mogoče več ljudij, kakor Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce v poštenem boju.

Njegovo kočo je poznal vsakdo; tudi Kortejo jo je poznal. Krenil je svojega konja na malo dvorišče in potrkal.

Šele ko je drugič potrkal, so se odprla vrata. Stara, babura je pogledala ven in vprašala:

„Kaj pa hočete?“

„Ali je zdravnik, Benito, doma?“

„Ne. Ne vem, kedaj da pride, in kje da je.“

Tedaj je segel Kortejo v žep, pokazal starki svetal peso in vprašal drugič:

„Ali je Benito doma?“

„Mogoče? Bom pogledala. Dajte mi denar!“

„Samo če je doma, ga dobiš.“

„Saj je doma,“ je rekla hitro. „Le dajte sem!“

„Ali morem k njemu?“

„Lahko. Pojdite z menoj!“

Dal ji je srebrnjak in vstopil. Zaprla je vrata za njim in odšla v sosednjo stanico.

„Vsedite se in počakajte,“ je rekla. „Grem ponj.“

Soba je bila bolj podobna kozjemu hlevu, kakor človeškemu bivališču. Kortejo je moral dolgo čakati na Benita. Slednjič je prišel majhen, suh in star Indijanec, s krivim orlovim nosom in velikimi očali.

„Kaj pa hočete?“ je vprašal.

„Ali smem govoriti z Vami odkritosrčno besedo?“ je odgovoril tajnik.

„Da, in še celo na skrivnem.“

„Vi prodajate zdravila, kajne?“

„Da.“

„Dobra in slaba?“

„Vsa so dobra.“

„Strupena in ne strupena, mislim.“

„Tako je! Ali hočete govoriti zmenoj morda o strupenih?“

„Kajpada.“

„Tedaj moram pa biti previden. Kdo pa ste?“

„Ni treba, da bi to vedeli; ampak, da nisem algvacil (policaj), na to Vam prisegam.“

„Dobro! Ali imate kaj denarja?“

„Imam.“

„Kdor hoče govoriti z menoj o strupenih zdravilih, mora plačati deset pesov (približno 50 kron). Ali mi plačate?“

„Plačam.“

„Le dajte sem denar!“

Kortejo je segel v žep in plačal starcu deset pesov. Indijanec je vtaknil denar v žep in dejal potem prijazno:

„Sedaj smete nadalje vprašati!“

„Ali je kak strup, ki stori, da je človek samo navidezno mrtev?“ je vprašal Kortejo.

„Še celo več jih je. Kdo pa dobi ta strup?“

„Mož, ki je približno pedeset let star in zelo bogat.“

„Ali naj se zopet prebudi?“

„Da, v enem tednu.“

„Kedaj pa rabite strup?“

„Že danes, takoj; plačam, kar zahtevate.“

„Sto pesov stane.“

„Plačam.“

„Dobro, to je lepa in hitra kupčija. Počakajte, da Vam ga prinesem.“

Starec je odšel in se vrnil šele čez dobro uro. Izročil je sekretarju majho stekleničico.

„Tu je strup!“ je dejal Benito.

Kortejo je vzel stekleničico in vprašal:

„Ali je res to strup?“

„Res.“

„In stane sto pesov!“

„Da. Tudi če ga je malo, stane ravno toliko.“

„Ali smem odpreti.“

„Le!“

Kortejo je odmašil stekleničico. Bil je bel prašek, ki ni imel nikakega duha.

„Ali se smem dotakniti strupa?“

„Smete; samo v želodcu deluje,“ je odgovoril Benito.

„Kako naj pa dam ta prašek?“

„Stopite ga v vodi in ga vlijte v jed ali pijačo. Strup deluje še isto noč.“

„Ali imate kak protistrup?“

„Nimam.“

„Torej vzamem in plačam. Ampak odgovorni ste, da prašek deluje. Razumete?“

„Priseči ne morem, vendar se bodete prepričali, da sem govoril resnico.“

„Če strup ne deluje, mi morate vrniti denar, in naznanim Vas policiji. Znano Vam je, da Vas obsodijo potem na smrt.“

Benito se je nasmejal in dejal hladnokrvno:

„Kdo je kriv, senor? Oni, ki naredi strup, ali ta, ki ga ljudem za vda? Dajte mi denar!“

Kortejo je plačal ciganu sto pesov (čez petsto kron) in odšel. Ko je jahal po cesti de la Viga proti domu, je srečal neokretnega jezdeca. Takoj je ustavil svojega konja. Poznal je tega moža, a ni se ga nadejal.

„Ali je mogoče! Ali ste res Vi, semor Henriko Landola?“ ga je vprašal Kortejo.

„Res sem, res,“ je odgovoril tujec.

„Kaj pa delate tu na paseju (promenada)?“

„Jašem Vam nasproti.“

„Meni?“ se je začudil Kortejo.

„Da, Vam. Ali ne veste, da sem se ukrcal v Vera Krucu? Ali ste prejeli pismo, ki Vam ga je pisal Vaš brat?“

„Prejel.“

„Torej, potem je pa vse v redu. Jahal sem skozi to prokleto roparsko in mrzlično deželo, da se z Vami ustmeno pogovorim. Šel sem v Vaše stanovanje, in Vaša hčerka mi je rekla, da Vas ni doma, da Vas pa na paseju gotovo srečam.“

„Kako neprevidno!“

„Neprevidno? Zakaj?“

„Ker Vas ne sme nihče videti. Sicer Vas nihče tu ne pozna, ampak kak vražji slučaj nam lahko vse zmede.“

„Dobro! Mi je tudi prav!“

„Jašite sedaj na izprehod in pridite danes zvečer ob desetih zopet na to mesto, kjer sva se sedaj srečala.“

„Dobro; pridem!“

Tajnik je odjahal proti domu. Njegova hči ga je že težko pričakovala in takoj vprašala:

„Ali je bil doma? Ali imaš strup?“

„Imam. Ampak prokleto drago je!“

„Povej mi vse, povej!“

Nato ji je povedal v kratkih potezah, kako je bilo pri Benitu, in jo potem pokaral:

„Zakaj si bila tako neprevidna in mi poslala kapitana naproti?“

„Neprevidna? Zakaj?“

„Ker naju ne sme nihče videti!“

„Neprevidnejše bi bilo, če bi mu bila rekla, da naj te čaka.“

„Ali me je hotel čakati?“

„Seveda!“

„Neprevidnež!“

„Nepreviden ni, ampak predrzen!“ je rekla razžaljeno.

„Drzen? Zakaj pa?“

„Ker me je hotel poljubiti!“

„Poljubiti?“ se je začudil tajnik. „Kaj si vsega ne izmisli!“

„Da, mene, bodočo grofico, je hotel poljubiti!“ se je jezila.

„Pojdi, pojdi, poljub vendar ni ničesar slabega!“

„Kaj? Mislim, da mu še pomagaš!“

„Nikar se ne boj!“ se je smejal Kortejo. „Mislim, da se je kapitan samo šalil!“

„Šalil? Saj je že stegnil svoje roke.“

„Pa bi mu bila pustila. Stavim, da bi te ne bil poljubil.“

„Ne?“

Slutila je, kaj da misli njen oče.

„Hm!“ je naredil tajnik.

„Ali morda misliš, da nisem dovolj lepa?“

„Kdo je pa to rekel?“ se je opravičeval Kortejo.

„Mornarji se radi šalijo. Ne smeš jim zameriti. Ali je bil sam?“

„Sam.“

„Ali je kaj govoril o najini kupčiji?“

„Niti besedice ni črhnil.“

„In ti tudi ne?“

Bila je v zadegi in odgovorila:

„Začela sem sicer, pa ni hotel razumeti.“

„Mislim, da ne. Henriko Landola ne govori s ženami o takih zadevah. Ali si mu rekla, kje da sem bil?“

„Kaj pa še! Rekla sem mu samo, da te lahko sreča na paseju. Ali sta se srečala?“

„Da, sva se, in povedal mi je, da je bil pri tebi. Sicer se pa danes zvečer zopet snideva.“

„Kje pa? Pa saj ne tu pri nas doma?“

„O ne, ampak zopet na paseju.“

„To je prav,“ je rekla in ponosno pristavila: „Sicer bi se morala bati, da me hoče zopet poljubiti. Moj mož me dobi, ne da bi me bil kdo preje poljubil!“

„Tedaj si redka izjema,“ se je smejal oče ironično.

„Torej imaš strup? Kakšen pa je? Prašek ali kapljice?“

„Prašek.“

„Pokaži mi ga!“

Kortejo ji je pokazal malo stekleničico.

„Oh! Koliko pa stane?“

„Stoenajst pesov vse skupaj.“

„Kaj? Tako drago je? Benito je oderuh!“

„Če le pomaga!“

„Kedaj pa daš grofu strup? Še danes?“

„Čakati moram. Alfonzo še ni prišel.“

„Saj ni treba, da bi bil zraven.“

„Ampak s kapitanom Landolo moram vendar še preje govoriti.“

„Torej damo don Ferdinandu prašek jutri?“

„Mogoče!“

„Ampak kako?“

„Premišljeval sem že o tem, ampak ne morem si pravega izmisliti.“

„Stara Marija skrbi, da ne pride živa duša blizu. Pazi kakor pošast.“

„Nekaj si moramo pa vendar le izmisliti. Le premišljujmo še o tem!“

„Kak učinek pa ima strup?“

„Deluje že tisto noč in traja cel teden.“

„Torej morda umre?“

„Zakaj?“

„Ker je ranjen.“

„To ni moja krivda. Storiti hočem samo, da umre na videz; če pa umre zares, tedaj je moja vest čista. Samo nekaj me skrbi.“

„Kaj pa?“

„Če zapazi zdravnik, da je grof samo na videz mrtev.“

„To je res malo nevarno. Tedaj ne pusti, da ga pokopljejo.“

„Ker je pri nas v Mehiki zelo vroče, se kmalu pokažejo znaki, da je človek mrtev. Že drugi dan se poznajo gnile lise.“

„Ali se ne dado te lise umetno ponarediti?“

„Hm, mogoče!“

„Mogoče s kako kislino ali kako močno rastlino.“

„Z volčjim mlekom ali kako drugo tako rastlino. A previdni moramo biti. Kaj če se nam ponesreči, ker ne poznamo kemije!“

„Oh, kako, kako si bil neumen!“ je dejala tedaj Jožefa.

„Neumen! Zakaj?“

„Ker ima morda Benito tako sredstvo.“

„Saj res! Niti spomnil se nisem nanj.“

„Še danes moraš k njemu iti.“

„Saj res. Preden se snideva s kapitanom, grem k Benitu. Takrat bo tudi temno in živa duša me ne vidi.“

Tako je Kortejo tudi storil. V mraku se je napotil peš proti vasi Sant Aniti. Ko je potrkal na vrata, je prišla zopet starka odpirat.

„Kdo pa je?“ je vprašala v temno noč.

„Stari znanec, in sicer senor, ki je bil danes že tu.“

Takoj ga je spoznala po glasu.

„Oh, oni, ki mi je dal peso! Kaj pa hočete?“

„Ali je senor Benito doma?“

„Ni ga.“

„Kedaj pa pride domov?“

„Ne vem.“

„Povejte mi resnico, senora. Nekaj zelo nujnega se moram z njim govoriti.“

„Nekaj zelo nujnega? Ne opazim, da bi se Vam tako mudilo.“

„Oh, imeti hočete zopet peso? Ali je senor Benito doma, če Vam ga dam?“

„Je.“

„Tu ga imate.“

Dal je starki srebrnjak.

„Torej pojdite z menoj.“

Odprla je vrata, in Kortejo je vstopil. Čakati je moral zopet na cigana, ki je pa kmalu prišel.

„Kaj pa hočete?“ ga je vprašal.

„Pozabil sem Vas danes popoludne vprašati, če se poznajo človeku, ki je navidezno mrtev, na hrbtu gnile lise?“

„Ne.“

„Ampak te se morajo poznati.“

„Hm, to je zelo čudna reč,“ je rekel Benito prebrisano.

„Ali bi ne bilo boljše, da dotičnik takoj umre? Potem se lise gotovo poznajo.“

„Ne, umreti ne sme.“

„Torej pa poskrbite, da ga spravite brez lis proč.“

„Zdravnik gotovo ne pusti, da ga pokopljejo, če se mu ne poznajo lise.“

„To je Vaša in zdravnikova stvar, ki mene prav nič ne briga.“

„Ali se ne dado lise umetno napraviti?“

„Hm, mogoče!“

„Mogoče? Mislim, da take stvari natančno veste.“

„Seveda vem natančno. Vse se da napraviti, če ima človek pravo sredstvo; in jaz imam tako sredstvo.“

„Res?“ se je razveselil Kortejo.

„Imam ga, imam.“

„Ali ga lahko dobim?“

„Ne vem, če Vam ni predrago.“

„Benito, vrag ste! Samo denar hočete imeti.“

„Saj ni res, Vi ste vrag, Vi. Drago zdravilo bi radi za slepo ceno, ali pa še celo zastonj.“

„Koliko pa stane sredstvo?“

„Deset pesov.“

„To je predrago!“

„Drago?“

„Ker se bojim, da mi daste gotovo samo par kapljic kake navadne kisline ali rastlinskega soka, ki so vredne komaj par tlakov (približno 4 vinarje).“

„To je res,“ je priznal Indijanec odkritosrčno.

„Zakaj pa zahtevate deset pesov?“

„Pa si naredite kapljice sami, če so Vam predrage!“

„Vrag Vas vzemi! Saj veste, da jih ne znam. Pet pesov Vam dam.“

„Dajte deset, ali pa pojdite. Cenejše ne dam.“

Nato je hotel Benito oditi.

„Stojte, saj Vam dam deset!“ je rekel Kortejo hitro.

„Torej počakajte, da grem po kapljice.“

Benito je odšel, a se kmalu vrnil z malo steklenico, v kateri je bila rumenkasta tekočina.

„Ali veste, kje da se narede mrliču pege?“ je vprašal Korteja.

„Vem.“

„Torej namažite dotična mesta s to tekočino. Čim več tekočine namažete, tem temnejše so pege.“

„Torej mislite, da moram v sredi bolj namazati?“

„Seveda.“

„Dajte sem. Tu imate denar.“

Nato je odšel Kortejo proti paséju, kjer ga je kapitan že čakal.

„Kako ste točni! Ravno bije deset!“ ga je nagovoril kapitan.

„Kje ste pa bili tačas, senor Landola?“

„Oh, potikal sem se po različnih gostilnah; a pustiva to stvar,“ je odgovoril kapitan. „Podajte mi roko, in začniva z našo zadevo!“

Šla sta roko v roki počasi po drevoredu naprej in se pogovarjala.

„Prejeli ste torej pismo, ki Vam ga je pisal Vaš brat Gasparino?“ je začel kapitan.

„Sem. Ali Vas ie že podučil, senor?“

„Še ne.“

„Mislil sem, da že.“

„Hm, izrazili ste se napačno, senor,“ je dejal Landola in se nasmejal.

„Zakaj?“

„Ker je kapitan Landola sam svoj gospod in mojster. Ne pustim se podučiti od nikogar, še manj pa, da bi mi kdo ukazoval.“

„Torej oprostite! Saj nisem tako mislil.“

„Potem je pa že prav. Vaš brat me je namreč prosil, da naj vzamem na ladijo tovor, ki mi ga Vi izročite.“

„Kakšen tovor pa?“

„Hm, mogoče kak človek!“ je dejal kapitan.

„Živ ali mrtev?“

„Me prav nič ne briga. Samo toliko vem, da pozneje oživi.“

„Kaj pa naj storite z njim?“

„Izgine naj.“

„Kje?“

„Kjer hočem.“

„Kdo Vam pa plača stroške?“

„Vaš brat.“

„Ali Vam je že plačal?“

„To že pozneje obračunava.“

„Torej mi ni treba ničesar plačati?“

„Ničesar. Kedaj pa dobim tovor?“

„Kako dolgo ste še v luki?“

„Dokler je stvar v redu. Vendar upam, da mi ne bo treba dolgo čakati v tem mrzličnem gnezdu, sicer odjadram, kajti ne poljubi se mi še umreti.“

„Stvar uredim kmalu. Ali veste, kdo da je dotičnik?“

„Ne. Sprejmem samo tovor, za druzega se pa prav nič ne brigam.“

Če bi ne bilo tako temno, bi bil spoznal Kortejo iz kapitanovih potez, da se laže. Landola je že davno uganil, kaj da nameravata brata Kortejo, in imel je svoj dobiček.

„Ampak povedal bo svoje ime,“ ja pripomnil tajnik. „Saj mu ne Verjamem.“

„In Vaši mornarji bodo slišali.“

„Živa duša ga ne vidi.“

„Ali zvemo pozneje, kam ste ga spravili?“

„Mogoče. Tega še ne vem.“

„Dobro. Recimo, mož umre jutri —“

„Kedaj ga potem pokopljejo?“

„Pravzaprav v dveh dneh, ampak njegovega sina ni doma —“

„Ga pa pokopljete brez sina.“

„Tega pa ne smemo.“

„Torej je zelo imeniten mož! Tristo vragov, potem si izmisli morda še celo kak zdravnik, da ga naj mazilijo in balzamirajo!“

„Tega pa jaz ne dopustim. Saj lahko rečem, da je to stara rodbinska navada, ali pa da je rajnci sam želel, da ga ne odpro in mazilijo.“

„Saj res. Kako ga pa potem spravimo v luko?“

„Ali pridete sami ponj?“

„Ne. To je Vaša stvar.“

„Hm, v rakvi vendar ne.“

„Ne, ker bi bilo preveč sumljivo.“

„Torej v zaboju?“

„Tam se zaduši.“

„Pa izvrtajte par lukenj.“

„To je še bolj sumljivo.“

„Torej bo najboljše pletenica.“

„Najboljše. Ampak kako spravite pletenico k morju?“

„Na mulah.“

„In potem na ladijo? Davkarji strogo pazijo, senor Kortejo.“

„To je pa Vaša stvar, kako spravite pletenico na ladijo, senor Landola.“

„Hm, a ni mi zelo ljubo! Pa naj bo! Samo glejte, da ne izgubite pletenice med potjo.“

„To me res malo skrbi. Pot do morja res ni zelo varna. V tej okolici se potepa cela tolpa rujavo in belokožih postopačev, katerim ne zaupam.“

„Pa glejte, da dobite varno spremstvo.“

„Ne morem. Izdati bi moral ljudem skrivnost.“

„Ni treba. Pa pojdite sami z njimi.“

„Ne morem.“

„Saj imate sina.“

„Hm! Tudi ta ne more — pravzaprav. Že še dobro premislim. Kako pa zveste, da smo prišli, senor kapitano?“

„Pošljite mi pota na ladijo, pa je.“

„Ali pridete potem sami?“

„Tega še ne vem! Pa nikar ne spravite pletenice čisto v mesto.“

„Saj je ne bomo.“

„Poiščite ob obali varen, samoten prostor, kjer more navaden čoln na suho. Ko mi sporočite, da ste prišli, pridem ponoči po pletenico. Ampak varujte se davkarjev!“

„Če ni drugače, pa streljam.“

„Prav imate. Tudi jaz se oborožim. Sedaj sva pa menda končala. Ali imate morda še kaj?“

„Ničesar ne vem.“

„Se pa posloviva.“

„Kam se Vam pa tako mudi?“

„Ali mi niste sami rekli, da naj bom previden?“

„Danes ponoči nas ne vidi živa duša.“

„Ampak moram se malo razvedriti, senor Kortejo. Saj veste, da je življenje na morju prokleto dolgočasno; če pridem potem na suho, tedaj porabim priliko.“

„Razumem. Torej lahko noč, senor.“

„Lahko noč. Torej hitite s pogrebom.“

„Kolikor mi bo mogoče.“

Poštenjaka sta se ločila.

Grof Ferdinando je ležal ranjen v svoji postelji in niti slutil ni, da se pogovarja kdo o njegovem pogrebu.

Kortejo je imel srečo.

Ko je prišel domov, je srečal na hodniku staro Marijo Hermájek, ki je prišla ravno z vodnjaka s polnim kozarcem vode.

„Kako se godi donu Ferdinandu?“ jo je vprašal.

„Prav nič ne toži.“

„Ali ga mrzlica trese?“

„Prav nič; ampak grozno žejen je. Skoraj vsake četrt ure mu moram prinesti kozarec vode.“

„In k vodnjaku morate pónjo?“

„Seveda, ker mora biti mrzla.“

„Ali je bil zdravnik popoludne tu?“

„Že dvakrat.“

„Kaj pa pravi?“

„Da rana ni nevarna, in da se ni treba bati, če se le kaj nepričakovanega ne pripeti.“

„Da bi grof le kmalu ozdravel. V tako vročih pokrajinah je včasih najmanjša rana nevarna.“

„To je že res. Ampak nimam časa, senor. Lahko noč!“

„Lahko noč.“

Stala sta ravno pred Marijino sobo. Starka je tam gotovo kaj pozabila, zato je postavila vodo na polico ob zidu in stopila v svojo sobo.

Tajnik je imel strup še v žepu. Ozrl se je, če ga nihče ne vidi.

Starka se ni brigala zanj, in Kortejo je vlil hitro strup v čašo. Potem je brzo odšel. — —

Njegova hči še ni šla spat, ampak čakala na svojega očeta. Bila je njegova zaveznica.

„Ali si ga srečal?“ je vprašala Jožefa.

„Srečal.“

Kortejo je izgovoril to besedo nekam čudno hripavo. Hči ga je pogledala in vprašala:

„Oh, zakaj si pa tako razburjen; saj si čisto bled.“

„Kaj pa še!“

„Saj te vendar vidim. Kaj pa ti je?“

„Nič, nič, samo naglo sem šel.“

„Slišala sem, da si šel zelo hitro. Ali sta se pomenila z Landolom?“

„Da.“

„Kedaj pa storiš?“

„Kadar bo mogoče.“

„In potem?“

„Potem bo pogreb. Truplo vzamemo iz rakve in ga spravimo v pletcnici k morju, kjer ga izročimo kapitanu.

„To mi že ugaja. Ali si dobil pri Indijancu dotično sredstvo?“

„Dobil; rastlinski sok je, a plačati sem moral zanj deset pesov.“

„Benito je vrag!“

„O, rekel mi je, da sem jaz vrag,“ se je smejal tajnik.

„Premišljevala sem že, kako bi dali grofu prašek, a nisem si mogla izmisliti nič varnega.“

„Morda sem jaz srečnejši od tebe, in sicer slučajno.“

Pogledala ga je; oči so se mu potuhnjeno zaiskrile, in zarudel je do ušes.

„Nekaj ti je,“ je reka Jožefa. „Priznaj!“

„Torej,“ se je smejal tajnik, „priznam, da si preje uganila.“

„Kedaj?“

„Ko si rekla, da sem razburjen.“

„Zakaj si pa?“

„Ker se nam je posrečilo.“

„Oh,“ se je razveselila in začudila, „ali se je že posrečilo?“

„Že.“

„Kaj?“

„Mislim, da se sedajle grofu Ferdinandu strup že pretaka po krvi!“

„Nemogoče!“ je zaklicala.

„O, mogoče, mogoče!“

„Kako si mu pa dal strup?“

„V kozarec vode.“

Nato ji je povedal, kako je bilo. Ko je končal je pa dejala:

„Hvala Bogu. Sedaj smo zmagali; prepričana sem, da postanem grofica! Kedaj pride Alfonzo?“

„V par dneh. Če se je potvizal, pride morda že jutri.“

„Čelo noč ne bom mogla spati vsled samega veselja in pričakovanja.“

„Vendar je boljše, če greš v svojo spalnico.“

„Zakaj?“

„Če se grofu kaj pripeti, bodo gotovo vse zbudili. Vsak bo prihitel v nočni obleki, in tedaj bi bilo sumljivo, če prideš popolnoma oblečena. Previdni moramo biti.“

„Prav imaš. Če torej umrje grof navidezno, ali pustiš potem Marijo v sobi?“

„Kaj pa še!“

„Samo svetovati sem ti hotela in te opozoriti.“

„Zakaj?“

„Ker se mi zdi, da je naredil grof nov testament.“

„Grom in strela!“ je zaklel Kortejo iznenaden.

„Saj zdi se mi.“

„Zakaj?“

„Kajne, pred dvobojem vsak uredi svoje stvari?“

„Seveda. Gotovo je to storil tudi don Ferdinando.“

„Služabnik je rekel, da je pisal prejšnji dan celo popoludne.“

„Iz tega pa še vendar ne sledi, da je naredil nov testament.“

„Imam še druge vzroke.“

„Kake pa?“

„Zakaj tako skriva, kar je pisal?“

„Take stvari skriva vsakdo.“

„Zakaj ga ni spravil v pisalno mizo, kamor deva navadno take stvari?“

„Ali ga je shranil drugod?“

„Tako je!“

„Kje pa?“

„Stara Manja Hermajek mu ga je shranila.“

„Tristotisoč vragov!“ je zaklical Kortejo. „Ali veš natančno?“

„Natančno.“

„Kdo ti je pa povedal?“

„Nihče. Videla sem jo, ko je prišla iz grofove delalnice z veliko, petkrat zapečateno kuverto. Po dvoboju mu je menda prinesla isti zavitek nazaj.“

„Kdo je rekel?“

„Njegov sluga.“

„To je res zelo sumljivo! Včeraj sem izkusil, da meni ne zaupa mnogo, pač pa Mariji. Gotovo je predrugačil testament.“

„O tem niti ne dvomim.“

„Kaj naj pa predrugači? Alfonzo ostane dedič.“

„Ali pa morda ne,“ je rekla Jožefa.

„Zakaj pa ne?“

„Don Ferdinando pač ni z njim zadovljen; ker je Alfonzo samo njegov nečak, ni treba, da bi mu kaj zapustil.“

„Saj res. Ampak zelo sumljivo se mi zdi, da zaupa ravno tej stari Mariji.“

„Res je. Marija je prinesla Alfonza iz Španskega in morda kaj sluti.“

„Bogve, če je povedala svojo slutnjo grofu?“

„Oče, iznebiti se je moramo.“

„Če nam utegne škodovati, potem na vsak način!“

„Kje misliš, daje shranil grof ono kuverto?“

„Gotovo v srednji miznici svoje pisalne mize, kjer shranjuje navadno važne stvari.“

„Če prašek deluje, moraš torej naprvo skrbeti, da odpreš srednjo miznico.“

„Poskusim. Sedaj pa lahko noč!“

„Lahko noč. Dobro spi! Jaz ne zatisnem očesa.“

Kortejo je odšel spat. Tudi njegova hči je šla v svojo spalnico, vendar ni mogla zaspati. Sanjala je o bodoči krasoti in prijetnem življenju.

Minila je ura za uro. Kortejo je trdno spal; kar potrka nekdo v naglici na njegova vrata. Zbudil se je in vprašal, kdo da trka.

„Arnoldo, grofov služabnik.“

„Kaj pa hočeš!“

„O, prosim, senor, odprite!“

„Kaj pa je?“

„Odprite hitro! Donu Ferdinandu se je menda nekej pripetilo!“

„Takoj!“

Kortejo je skočil iz postelje, oblekel nočni plašč, prižgal hitro luč in odprl vrata. Služabnik je vstopil.

„Kaj se mu je pa pripetilo?“ je vprašal tajnik.

„Ne vem. Bil sem danes na straži. Sedel sem v predsobi na stolu in malo zadremal; kar zavpije nekdo v sobi. Hotel sem iti noter, a vrata so bila znotraj zaklenjena. Vprašal sem, kaj da je, a nihče mi ni odgovoril. Stara Marija toži in zdihuje, da se Bog usmili, ampak odpreti noče. Tedaj sem hitel k Vam, senor.“

„Prav si storil. Preiskati moramo takoj, kaj da je.“

Nato sta odšla, Marija je zdihovala v sobi na vse pretege. Trkala sta, a nihče ni odgovoril.

„Odpri!“ je tedaj zagromel Kortejo in sunil z nogo v vrata.

Šele tedaj se je vzdramila starka in odprla vrata.

„Kaj se je pa zgodilo?“ je vprašal Kortejo.

„O, ljubi, dobri, milostivi gospod!“ je tožila.

„Kaj mu pa je?“

„Mrtev — mrtev — mrtev je!“

Kortejo je stopil k postelji in pogledal grofa. Don Ferdinando je ležal v postelji kakor mrlič, bled in z udrtimi lici.

„Kedaj se je pa to zgodilo?“ je vprašal tajnik Marijo.

„Ne vem.“

„Moraš vedeti, saj si cula pri njegovi postelji.“

„Zadremala sem, in ko se prebudim, je bil mrtev. Ne vem, kako dolgo sem se potem jokala.“

„Nesrečnica! Morda si kriva njegove smrti,“ je zarohnel Kortejo nad njo. „Zakaj nisi odprla, ko je trkal služabnik? Mogoče bi ga bili še rešili!“

„Nemogoče; je bil že mrtev!“ se je opravičevala.

Takoj ko je vstopil, je zapazil Kortejo, da tiči ključ v pisalni mizi.

„Pojdite, zbudite ljudi, in pokličite zdravnika. Hitro, hitro!“ je ukazal.

Služabnik in Marija sta odšla takoj potem iz sobe, Kortejo pa je odklenil hitro miznico in vtaknil kuverto v svoj žep. Zaklenil jo še in odhitel potem iz sobe.

To se je zgodilo tako hitro, da je dohitel Marijo še v predsobi. Prijel jo je za roko in dejal:

„Počakaj, Marija! Kajne, don Ferdinando ti je zaupal?“

„Bolj, ko vsakemu drugemu,“ je odgovorila otožno.

„Dobro, ostani torej pri njem, dokler ne pride sodnijska komisija. Pazi, da nihče ničesar ne odnese. Vrni se v sobo; grem sam ljudi budit.“

Starka ga je ubogola in se vrnila v sobo, kjer je začela iznova žalovati.

Kmalu so pridrli vsi stanovalci cele palače, in se hoteli prepričati o nepričakovani smrti dona Ferdinanda. Žalovali se na ves glas in šele nehali, ko je prišel zdravnik.

Ta je spodil vse ven in dovolil samo Korteju, služabniku in Mariji, da smejo ostati.

Preiskal je mrliča in zmajeval z glavo.

„Tenanus,“ je slejal. „Krč. Gorak je še, moramo počakati.“

Kortejo se je bal, da ne bi puščal zdravnik bolniku krvi; vendar mu to ni prišlo na misel. Zdravnik je rekel, da ostane do jutra sam pri mrliču, zato sta odšla tajnik in služabnik. Samo Marija je ostala pri zdravniku.

Ko se je vrnil Kortejo v svoje stanovanje, ga je Jožefa že težko pričakovala.

„Ali imaš testament?“ ga je vprašala že od daleč.

„Imam.“

„Kaj pa je v pismu?“

„Naslova ni. Poglejva!“

Razpečatil je kuverto, -razvil papir in bral. Pobledel je.

„Kaj pa je?“ je vprašala Jožefa v skrbeh.

„Tu imaš, le sama beri!“

Brala je in tudi pobledela. Ko je končela, je vrgla testament na tla.

„Saj sem slutila!“ je zaklicala.

„Jaz tudi!“

„Nič mu ni zapustil.“

„Niti vinarja bi ne bili dobili.“

„Tej Mariji pa je zapustil toliko vsoto,“ se je jezila deklica.

„In mi bi prišli v preiskavo. Sodnija naj bi dokazala, če je Alfonzo pravi grof de Rodriganda.“

„To je pametno, da smo dobili ta papir.“

„Sežgi ga.“

„Pa saj ni nihče opazil, da si bil pri pisalni mizi?“

„Nihče.“

„Tudi Marija ne?“

„Tudi ne. Izvršil sem vse tako hitro, da gotovo misli, da sem odšel takoj za njo iz sobe.“

„Torej se nam ni treba bati?“

„Prav ničesar.“

„Dobro. Pismo sežgem, in vse je pri kraju. Samo Alfonzo še manjka.“

„Storiti hočem sedaj vse potrebno. Sodnija bo najprvo mene vprašala za svet, ker sem grofov tajnik.“

„Kaj pa je z gnilimi pegami?“

„Ga že namažemo ob priliki.“

„Ti ali jaz?“

„Jaz, ker znam take stvari boljše.“

„Ali ostane grof v sobi?“

„Ne; sobo zapre sodnija, dokler ne razpečatijo testament.“

„Kedaj pa bo to?“

„Po postavah še danes, da se zve, kdo da je dedič, in kdo je gospodar.“

„Kam pa denejo mrliča?“

„Polože ga na mrtvaški oder v velikem salonu. Pripravi vse potrebno, ker prevlečejo dvorano s črnim.“

„Moj Bog, koliko dela!“

„Saj ga imam jaz tudi. Preskrbeti moram rakev in urediti vse drugo. Dani se že. Takoj začnem delati.“

„Jaz tudi, in sicer s testamentom.“

Vrgla je kuverto in papir v peč.

Čez par ur je poklical zdravnik Korteja k sebi.

„Vi ste don Ferdinandov sekretar?“ ga je vprašal.

„Da.“

„Vi ste opravljali vse njegove stvari?“

„Da.“

„Torej Vam javim, da je grof res mrtev.“

Kortejo ga je otožno pogledal in dejal:

„Ali je mogoče!“

„Tudi jaz sem mislil, da ni mrtev, slednjič sem se pa vendar prepričal, da je.“

„Rekli ste, da je tetanus?“

„Da. V naših vročili pokrajinah se lahko pripeti, da prime človeka, tudi če je čisto malo ranjen, tako hud krč, da potem dotičnik umre.“

„O, senor, tega ni kriva samo vročina,“ je pripomnil Kortejo.

„Kaj pa?“

„Ta bolezen je že v rodovini Rodrigandi.“

„Ah, torej je podedljiva v tej rodovini?“ se je začudil zdravnik.

„Seveda. Grofov oče in stari oče sta tudi umrla vsled krča. Ta žalostna bolezen se podeduje v rodovini že skoraj štiristo let.“

„Torej sem lahko brez skrbi.“

„Seveda, senor. Ali dovolite, da denemo mrliča na mrtvaški oder. V pol ure pride sodnijska komisija, da uredi zapuščino.“

„Ali ne odpremo mrliča, da ga mazilimo?“

„Mislim, da ne.“

„Zakaj?“

„Ker nikogar v tej rodovini še niso mazilili, ravno zaradi krča ne. To je že navada v rodovini.“

„To moramo seveda upoštevati.“

„Prosim, senor! Spominjam se, da je bil don Ferdinando vedno zoper rezanje mrliča. Sicer pa dovolite da pripomnim nekaj?“

„Govorite, senor!“

„Kot grofov domači zdravnik dobite štiristo pesov na leto, kajne?“

„Da.“

„V rodovini Rodriganda je navada, da dobi zdravnik, kadar kdo umre, petkratno plačo. Če bi bil grof pozabil na to v testamentu, tedaj opozorim dediče na to navado.“

Zdravnik se je hvaležno priklonil.

Vprašal se samo še:

„Kdo pa bo dedič?“

„Mislim, da don Alfonzo.“

„Ali ste bili priča, ko je naredil grof svoj testament.“

„Bil.“

„Torej se zanesem na Vašo slutnjo. Prosim, priporočite me donu Alfonzu. Rodovina Rodriganda mi je že od nekdaj zaupala.“

„Storil bom, kar je v moji moči!“ je pritrdil Kortejo.

„Za sodnijo napravim torej mrtvaški list, ampak preden grofa pokopljejo, ga še enkrat preiščem.“

„Prosim, senor, prosim!“

Glavna stvar je bila torej že v redu.

Sodnijska komisija je prišla, še preden so deli mrliča na mrtvaški oder. Stara Marija je morala oditi, in samo Kortejo je smel ostati.

Don Ferdinando je shranil svoj prvi testament na sodniji; ta testament so sedaj razpečatili.

Alfonzo je bil edin dedič.

Kar se druzih malenkosti tiče, naj omenim, da je priporočil grof, da naj ostane njegov sekretar v službi; sicer mu je pa zapustil tudi precejšen legat. Tudi vsi drugi uslužbenci so nekaj dobili, a zvedo naj to šele po pogrebu.

„Kje je sedaj grof Alfonzo?“ je vprašal sodnijski komisar.

„Na neki oddaljeni hacijendi.“

„Kedaj se pa vrne?“

„Mogoče še danes, ali pa v par dnevih.“

„Sporočite mi takoj, senor, kadar pride. Obiskati ga moram, da poravnam z njim vse potrebno. Sedaj pa pooblaščam Vas, da uredite vse, kakor je v testamentu označeno. Kje pa ima rajnci svoje listine?“

„V knjižnici in tule.“

„Denar, vrednostne listine in take stvari?“

„V tej pisalni mizi.“

„Torej moram žalibog zapečatiti don Ferdinandovo stanovanje. Vi ste odgovorni za to, da ne razpečati nihče pečata.“

Kortejo je prikimal in dejal:

„Prosim, da mi daste primerno vsoto za pogrebne stroške. Natančen račun Vam dam po pogrebu.“

„Dobite!“

Zapečatili so grofove sobane in prenesli mrliča v salon, kjer so ga deli na mrtvaški oder.

Kmalu je vedelo celo mesto, da je umrl splošno priljubljeni grof Ferdinando. Ljudje so zvedeli, da je bil grof ranjen v dvoboju, in od vseh stranij so prihajala sožalna pisma.

Že popoludne se je posrečilo Korteju, da je bil dalje časa sam pri mrliču. Porabil je priliko, in ga namazal z onim sredstvom, da so se poznale gnile pege. Drugo jutro je prišel zdravnik, da preišče še enkrat mrliča.

Ko je zagledal pege, je takoj dovolil, da smejo grofa pokopati.

Drugi dan se je zgodilo tudi še nekaj druzega.

Kortejo je sedel popoludne pri svoji pisalni mizi, ko zasliši zunaj klopot konjskih kopit. Ni se brigal dalje, kdo daje prijahal. Kar zasliši pred vratmi korake; vrata se odpro, in pred njim je stal — Alfonzo.

Kortejo je skočil liitro kvišku.

„Alfonzo!“ je zaklical.

„Stric!“ je odgovoril prišlec.

„O, čakal sem nate!“

„Tožilo se mi je po Mehiki in po vam!“

„Ali že veš, da je umrl grof?“

„Vem,“ se je nasmejal Alfonzo.

„Smejiš se? Zakaj pa?“

„Ker si tako vsegaveden.“

„Zakaj?“

„Ker mi pišeš, da bo grof Ferdinando umrl; pridem domov, razjašem svojega konja in — zvem, da je že mrtev. Zelo točen si!“

„In niti ne vprašaš, kdo da je dedič?“

„Zakaj, ker vem, da sem jaz.“

„Oho!“

Alfonzo je pobledel.

„Ali morda nisem?“

„Le nikar ne skrbi,“ ga je potolažil stric. „Saj si dedič, a skoraj bi ne bil.“

„Kdo pa?“

„Grof Emanuel de Rodriganda.“

„Vrag ga vzemi! Kako pa to?“

„Takoj zveš: Ampak povej mi najprvo, zakaj si tako razcapan?“

„Naravnost od divjakov prihajam. Sicer pa to nič ne de, grem pač v svoje sobe in se spreoblečem.“

Tedaj je vstopila Jožefa.

Ko je zagledala svojega bratranca, je od veselja zažarela in razprostrla svoje roke, rekoč:

„Alfonzo! Moj Alfonzo! Pridi, da te objamem, moj dragi bratranec!“

Ker je pa bratranec ni hotel objeti, se mu je vrgla okoli vratu in ga strastno poljubovala. Hotel se je je ubraniti, ker se pa ni mogel, je postal jezen.

„Pusti me!“ ji je ukazal. „Zakaj tako razgrajaš! Kar na glas me imenuješ bratranca! Če nas kdo sliši in izda!“

„O, neskončno sem srečna, da te zopet imam!“ je dejala.

„To pa še ni vzrok, da mi hočeš odgrizniti s svojim jedinim zobom ustnice!“

To sredstvo je pomagalo. Jezno je zabliskala s svojimi sovinimi očmi in dejala ponosno:

„Še drago mi poplačaš to razžalitev!“

„Pa danes še ne!“ se je smejal Alfonzo.

„Ampak jutri!“

„Nikoli!“

„Le počakaj malo. Ker sem neskončno zaljubljena, misliš, da se ne bom maščevala za to razžalitev?“

„Bodi zaljubljena, zamojdel do ušeš, samo meni prizanesi s takimi neslanostimi. Kortejo, kje so pa ključi mojega stanovanja?“

Kortejo je mirno poslušal ves ta prepir. Sedaj je pa pokazal na kljuko ob steni.

„Tamle so!“ je dejal osorno.

Alfonzo ga je začudeno pogledal in vprašal:

„Kaj ti pa je?“

„Nič.“

„Tedaj naj bo pa tajnik le malo bolj uljuden, in naj podá gospodu ključe v roko.“

Kortejo ga je pogledal še bolj temno in odgovoril:

„Ali pa naj bo nečak tako obziren napram svojemu stricu, da si vzame ključe sam.“

Alfonzo se je zasmejal.

„Stric, nikar ne uganjaj burk, prav nič se mi ne poljubi šaliti se!“

„Morda se ti bo še moralo poljubiti. Vzemi ključe, pojdi v svojo sobo in spreobleči se, potem pa pokliči služabnika in mu naroči, da naj pridem jaz k tebi.“

Tajnik je govoril to tako odločno, da ni imel Alfonzo več poguma, ustavljati se. Ubogal je in odšel. Nato je dejal Kortejo svoji hčeri:

„Jožefa, veliko neumnost sva storila.“

„Kaj pa?“

„Ker si sežgala včeraj drugi testament.“

Veselo so se zaiskrile deklici oči; a vendar je dejala z obžalovanjem:

„Saj res. Ampak zakaj je to neumnost?“

„Ker bi ga sicer imeli v svojih pesteh.“

„Ali ga nimamo tudi brez testamenta?“

„Saj varno ne.“

„Le prokusimo.“

Kortejo se je vsedel zopet k svoji pisalni mizi, in Jožefa je odšla. Prišedša v svoji sobo, je odprla svojo omaro in vzela iz predalčka več pol papirja. Bil je — včerašnji testament.

„O, kako sem bila previdna in pametna,“ je mrmrala, „da sem sežgala včeraj namesto testamenta navaden kos časopisa. Sedaj ga pa imam v svojih pesteh; ne uide mi!“

Ko se je Alfonzo spreoblekel, je pozvonil in naročil služabniku, da naj pride takoj k njemu senor Kortejo.

Tajnik je prišel, se usedel poleg Alfonza na stol začel:

„Kako se ti je pa godilo, Alfonzo? Saj si res čisto zdelan!“

„Prokleto slabo se mi je godilo! Vse ti povem, vse; a najprvo bi rad zvedel, kaj da se je tu zgodilo; to je glavna reč. Govori torej, stric!“

Kortejo je zadovoljno pokimal in vprašal:

„Ali si dobil moje pismo?“

„Sem.“

„In srečal ona dva jezdeca, ki sem ti jih poslal naproti?“

„Katera jezdeca?“

„Oh, torej ju nisi srečal!“

„Nisem. Prišel sem po drugi poti.“

„Don Ferdinando mi je namreč naročil, da naj pošljem po tebe dva jezdeca.“

„Kar dva? Torej je bila zelo važna zadeva.“

„Seveda.“

„Gotovo grofova bolezen?“

„Ne, ampak tvoj dvoboj.“

„Grom in strela. Z grofom Embarecom?“

„Da. Embarec je pisal grofu in mu dal tri dni odloka, češ čez tri dni obelodani vso zadevo v časopisih.“

„Vrag ga vzemi! Rad bi bil slišal grofa, kaj je rekel takrat.“

„Bil sem ravno pri njem; razveselil se ravno ni.“

„Mislim, da ne. Kaj je pa storil?“

„Poslal je najprvo dva jezdeca po tebe in šel potem k Embarecu, da — — “

„Da izprosi zame daljši čas za odlok?“

„Kaj pa še!“ je odgovoril Kortejo. „Don Ferdinando je ravnal častno in ne strahopetno. Zato je šel k Embarecu in poravnal sam zadevo.“

„Grom in strela! Dvobojeval se je namesto mene! Torej je vse poravnano.“

„Popolnoma poravnano.“

„Pametnejše misli ni imel ta dobri don Ferdinando v celem svojem življenju, kakor da se je pustil namesto mene usmrtiti! Mislim namreč, da je umrl vsled dvoboja.“

„To mislijo ljudje splošno.“

„Torej ni umrl vsled dvoboja?“

„Ni; ampak vsled nekaj čisto druzega.“

„Res, radoveden sem. Namignil si mi že malo v pismu. Vsled česa je pa umrl?“

Kortejo je dal Alfonzu pismo, ki mu ga je pisal njegov brat Grasparino.

„Preberi tole pismo!“ je dejal.

Alfonzo je površno prebral pismo in potem radovedno vprašal:

„Torej je to pismo vzrok don Ferdinandove smrti?“

„To pismo je sicer vzrok, ampak ne smrti; saj še živi.“

Alfonzo je skočil kvišku.

„Živi?“ je zaklical. „Bodi vendar pameten!“

„Mislim, da nisem nič manj pameten, kakor ti!“ je odgovoril tajnik.

„To je vendar neumnost, da živi!“

„Tako mi je naročil moj brat in tvoj oče.“

„Kako je vendar to mogoče? Pravijo, da je mrtev, ti pa rečeš, da še živi!“

„To je zelo lahko mogoče; samo navidezno je mrtev.“

Alfonzo je pobledel.

„Samo navidez je mrtev! Grom in strela. To mora biti strašno!“

„Zelo hud krč ima namreč.“

„Torej ve, kaj da se z njim godi?“

„Mogoče.“

„Pa kako se ti je pa to posrečilo, stric?“

„Dal se mu strup, ki provzroči krč. Ta krč traja cel teden, potem se pa zopet prebudi.“

„In kaj se zgodi potem z njim?“

„Zbudi se na ladiji našega dobrega kapitana Henrika Landole.“

„Ki poskrbi, da izgine.“

„Uganil si. Denemo ga v pletenico in spravimo do morja.“

„To bo pa zelo težko. V tej okolici je mnogo postopačev.“

„Res je. Imeti moram spremstvo, in vendar ne sme živa duša ničesar vedeti. Res, v zadregi sem, kje naj dobim take može.“

Tedaj je odgovoril Alfonzo hitro:

„O, tu ti pa jaz lahko pomagam!“

„Ti?“ se je začudil Kortejo.

„Da, jaz.“

„Ali poznaš ljudi, ki so hrabri, znajo molčati in niso radovedni?“

„Poznam.“

„Kje si se pa seznamil z njimi?“

„Spremili so me s hacijende v Mehiko.“

„Oh, bakeri! Ti niso za rabo.“

„Niso bakeri, ampak Indijanci.“

„To pa že. Ali so krščani?“

„Ne, pagani so.“

„Torej Indios bravos! Iz katerega plemena so pa?“

„Komanhi so?“

„Komanhi?“ se je prestrašil tajnik. „Šališ se!“

„Čisto resno govorim.“

„Komanhi so strašni ljudje. Saj niti v Mehiki ne stanujejo, samo včasih prideje čez mejo, ter morijo in ropajo. Še nikoli nisem nobenega videl!“

„Tudi jaz jih nisem še nikdar preje videl. Sicer so strašnejši kakor naši navadni divji Indijanci, ampak moji prijatelji so, in ti bodo zvesti.“

„Tvoji prijateli so? Spremili so te v Mehiko?“

„Da. Zunaj mesta so skriti v gorah.“

„To se mi zdi tako čudno kakor kaka pravljica, kakor kak roman!“

„Saj je tudi cel roman, kar sem doživel. Že vidim, da ti moram vse povedati.“

Nato je začel praviti o svojih doživljajih; o Komanhih, o Apahu, o kraljevskem zakladu, o bojih, o strašnih urah, ki jih je pretrpel na drevesu nad krokodilovim jezerom, o napadu na hacijendo in o bojih s sovražniki.

Kortejo ga je ves začuden poslušal, in ko je Alfonzo končal, je šele zaklical:

„Moj Bog, skoraj neverjetno se mi zdi! Torej si videl v resnici neizmerne zaklade?“

„Videl.“

„Kje so pa sedaj?“

„Izginili so!“

„Kam pa?“

„To ve samo ta prokleti Bivolovo Čelo, in morda še par Mictekov.“

„Iskati moramo, tudi če bi bilo treba več let!“ je zaklical Kortejo ves navdušen.

„Saj bom tudi iskal, posebno sedaj, ker sem lastnik hacijende.“

„Ali si res visel na drevesu?“

„Res! To so bile najstrašnejše ure mojega življenja. Še drago mi jih poplačata Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce!“

„In Slovenca si ubil?“

„Mislim, da je umrl Gromov Strel vsled udarca, ali pa še umre.“

„Na vsak način mora umreti, kajti edini belokožec je, ki je videl zaklad.“

„S celo jato oboroženih jezdecev jašem v hacijendo.“

„Prepričan sem, da dobiš oborožene vojščake; grofu de Rodriganda gotovo ne odklonijo.“

„Potem se maščujem nad celo zalego!“

„Torej misliš, da me Komanhi spremijo?“

„Gotovo, kajti plačamo jim. Ali hočeš danes z njimi govoriti?“

„Kedaj pa?“

„Zvečer. Čakajo me, da jim prineseta plačilo.“

„Jašem torej s teboj!“

„Preskrbi vse, kar sem jim obljubil.“

„Kaj pa?“

„Zapišem ti na listek. Ampak sedaj pa le najprvo povej, kaj je z dedščino?“

„Ti si edini dedič.“

„Ali je sodnija že razpečatila testament?“

„Že. Kadar se vrneš domov, naj sporočim komisarju, da uredi potem s teboj vso zadevo.“

„Torej sporoči mu takoj.“

„Skoraj bi se nam stvar ponesrečila.“

„Zakaj?“

„Ker je naredil don Ferdinando nov testament.“

„Vrag ga vzemi! Zakaj pa?“

Kortejo je začel pripovedovati. Ko je končal, je dejal Alfonzo:

„Marijo moramo takoj spoditi iz službe!“

„To bi bilo neumno, ker bi se potem maščevala. Popolnoma se je moramo iznebiti.“

„Kako misliš?“

„Dati ji moramo velika darila, da molči, ali pa poskrbimo, da izgine.“

„Kaj pa še, še darila naj damo tej babnici!“

„Pa storimo drugače. Ampak sedaj moraš najprvo storiti svojo sveto dolžnost.“

„Kaj pa?“

„Še vprašaš!“ se je zasmejal Kortejo. „Pomisli, da si sin in nečak rajncega! Kaj poreko služabniki, če se prav nič ne pobrigaš za svojega očeta!“

„Misliš, da naj grem mrliča pogledat?“

„Seveda.“

„In se naj malo jočem.“

„Kajpada.“

„In morda še molim pri rakvi?“

„Tako je!“

„In se čisto črno oblečem?“

„Kakor se spodobi!“

„Dobro; pa storim to kislo delo. Preje ti moram pa še nekaj povedati. Zaradi Jožefe namreč.“

„Le povej!“ je rekel Kortejo radoveden.

„Zakaj me je sprejela tako preprijazno?“

„Preprijazno? Ne zdi se mi. Ali naj se ne veseli sestrična, če se vrne bratranec domov?“

„To se mi je zdelo vse drugače. Mislim, da je deklica v mene zaljubljena!“

„Jaz mislim isto,“ je odgovoril Kortejo hladno.

„Oh, in ti ji tega ne prepoveš?“

„Saj ji tudi ne morem. Ljubezen ostane ljubezen!“

„Ampak uvideti moraš, da tu ni na mestu.“

„Ne, tega ne uvidim.“

„Ne? Oh! Morda celo misliš, da bi postala jaz in Jožefa lahko mož in žena?“

„Meni se že zdi mogoče.“

„Ampak meni ne!“ je zaklical Alfonzo jezno, „saj ni plemenita!“

„Ti tudi ne!“ je odgovoril tajnik pikro.

„O, grof de Rodriganda sem!“

„Kadar se poročiš z Jožefo, lahko tudi ona reče: grofica de Rodriganda sem!“

„To se ne zgodi nikdar!“

„Grofovstvo ni vzrok.“

„Ampak starejša je od mene, in grda!“

„Se ti saj ne bo treba bati, da ti je nezvesta; to je mnogo vredno, moj ljubi Alfonzo.“

„Nadalje je brezsrčna in brezvestna.“

„Ti tudi.“

„In zob nima.“

„Pa si jih da napraviti.“

„Mislim, da je zmožna vsacega zločina.“

„Mi mislimo o tebi isto.“

„Vrag vaju vzemi!“ je zaklical Alfonzo srdit.

„Če naju vzame, naju vzame s teboj vred,“ je odgovoril Kortejo mirno. „Nerazdružljivi smo mi trije. Vsak ima na svoji vesti različne zločine. Nikoli se ne boš mogel naju iznebiti; zapomni si moje besede, Alfonzo!“

„Če bi se pa vaju vendar?“

„Tedaj si pa zgubljen.“

„In vidva z menoj vred.“

„Ne verjamem. Vse je odvisno samo od načina, kako da se začne.“

„Poznam ta način.“

„Mi tudi. Le tresno premisli, in uvidiš, da te imava v oblasti. Sicer pa pustiva ta predmet.“

„Upam, da za vedno.“

„Saj za sedaj. Pojdi sedaj k svojemu očetu in stricu, pa dobro napravi stvar.“

Alfonzo je šel potem v dvorano, kjer je ležal grof na mrtvaškem odru. Jokal in tarnal je tako zelo, da se je vsem smilil. Sicer je pa moral kmalu oditi, ker je prihajalo vedno mnogo ljudi mrliča kropit.

Kmalu potem je šel Kortejo slučajno mimo dvorane, kjer je ležal mrlič. Ravno je stopil ven Indijanec s krivim nosem in velikimi naočniki, bil je — Benito.

Ko je zagledal Korteja, je stopil takoj k njemu in ga vprašal:

„Torej, ali sem Vas goljufal, senor?“

Tajnik mu je takoj namignil, da naj stopi v bližnjo prazno sobo.

„Nesrečnež,“ je dejal, „kaj pa imate tu opraviti?“

„Ničesar. Rad gledam mrliče,“ je odgovoril Indijanec mirno.

„Pa na kak način pridete sem?“

„Hm, poznam Vas že davno. Slutil sem, za koga je strup, in zato sem prišel, da vidim, če je vse v redu.“

„Torej?“

„Strup je bil ravno prav močan.“

„Kedaj je prebudi?“

„V šestih dneh, ampak zaveda se popolnoma.“

„Moj Bog! Torej sliši, kaj da se godi okoli njega?“

„Sliši; z desnim očesom morda celo vidi, ker ste ga slabo zatisnili.“

„To je pa nevarno!“

„To je popolnoma Vaša stvar, senor. Ne vem, kaj da nameravate; ampak če se Vam bo kedaj dobro godilo, tedaj ne pozabite na ubogega Benita.“

Nato je Indijanec odšel. Kortejo je šel za njim. Zunaj je srečal ravno Alfonza.

„Kdo pa je bil ta človek ? Kaj pa imaš z njim?“

„Grom in strela, ali sem bil sedaj v strahu!“ je odgovoril Kortejo.

„Zakaj pa?“

„Zaradi tega človeka.“

„Zakaj?“

„Bil je Benito.“

„Benito? Kateri Benito?“

„Ki dela strupe.“

„Grom in strela! Ta ti je napravil strup?“

„Da.“

„Ali si mu povedal, kdo da si?“

„Ne; poznal me je.“

„Ali sluti, za koga je bil strup?“

„Še celo ve.“

„To je pa slabo!“

„Zelo slabo!“

„Ali bo molčal?“

„Kdo ve, če molči take vrste človek!“

„Mislim, da te bo izsesaval kakor pijavka.“

„Se ga pa iznebim.“

„Najboljše je, da ga uničiš.“

„Sicer sem pa nekaj zvedel, kar me zelo skrbi.“

„Kaj pa?“

„Grof se popolnoma zaveda.“

„Nemogoče!“

„Vse vidi in sliši.“

„To mora biti strašno!“ je zaklical Alfonzo, potem pa takoj diabolično dejal: „Rad bi vedel, kaj da si je mislil, ko me je slišal jokati se in žalovati?“

Tedaj je prihitel služabnik mimo in naznamil, da je prišel sodnijski komisar, in bi rad govoril z grofom Alfonzom. Alfonzo je dejal, da naj pride uradnik v njegovo pisalno sobo. Kortejo je šel z njim. Uredili so zapuščino. Alfonzo je bil torej posestnik tolikih milijonov.

Zvečer, ko so že vsi spali, sta odjahala Kortejo in Alfonzo pri stranskih vratih iz palače. Vzela sta s seboj jednega tovornega konja, ki je bil težko obložen z orožjem in drugimi stvarmi. Jahala sta iz mesta proti severu v gore. V dobri uri sta dospela v dolino, kjer je gorela mala grmada. Indijanci so se poskrili previdno v grmovje. Ko so pa spoznali Alfonza, so stopili izza svojega skrivališča.

„Moj beli brat je mož-beseda,“ je začel načelnik.

„Kar obljubim, velja,“ je odgovoril Alfonzo ponosno.

„Kdo pa je oni drugi mož?“

„Moj prijatelj.“

„Torej naj kadi z nami mirovno pipo!“

„Saj lahko drugače napravimo. Nimamo časa.“

„Za mirovno pipo je vedno čas. Kdor noče kaditi, je naš sovražnik.“

Kortejo in Alfonzo sta se morala udati indijanski navadi. Vsedli so se vsi na tla in kadili pipo, ki je šla iz ust do ust. Potem je šele začel načelnik:

„Ali sta nam naša dva bela brata vse prinesla?“

„Vse, kakor smo se pogodili.“

„Torej odložimo s konja. Ali nam imata morda moja brata še kaj povedati?“

„Imava,“ je odgovoril Alfonzo.

„Torej naj govori beli grof!“

„Ali se mislijo moji bakrenokoži bratje takoj domov vrniti?“

„Takoj.“

„Ali si nočejo zaslužiti še več orožja in kinča?“

„Kaj naj pa storimo?“

„Tega moža branite, s katerim ste kadili mirovno pipo.“

„Ali je v nevarnosti, da rabi naše varstvo?“

„Ni. Jahati hoče samo do morja —“

„Tam kjer je tista velika voda?“

„Da. V tisti okolici je mnogo hudobnih ljudi, in zato naj gredo moji bratje z njim, da ga branijo.“

„Koliko dni pa je do one velike vode?“

„Pet.“

„Ali dado naši beli bratje vsakemu izmed nas še dva noža, dva ogledala, rudečo ruto, dve ostrogi, leseno pipo in trikrat deset pesti tobaka?“

„Vse to vam damo.“

„Torej spremimo našega belega bratra do morja. Kedaj pa odjaše?“

„V dveh ali treh dneh.“

„Ali ga naj tu počakamo?“

„Da.“

„Potem nam pa morata dati naša dva bela brata še nekaj okroglega srebra, kateremu pravijo belokožci denar, da si kupimo hrane.“

„Tudi denar dobite.“

„Koliko pa?“

„Deset pesov.“

„Ali je to dovolj za hrano za šest mož?“

„Dovolj.“

„Torej daj nam srebro!“

Kortejo jim je dal denar, potem so pa zložili vse stvari s tovornega konja, in se grozno veselili, posebno različnih pisanih drobnarij.

Kmalu potem sta odjahala Kortejo in Alfonzo proti mestu.

Preden sta hotela iti spat, je šel Kortejo še pogledat v dvorano, kjer je ležal mrlič. Tam je sedela Marija in druge žene. Ko je zagledala tajnika, je vstala in mu šla naproti.

„Oprostite senor!“ je dejala. „Sicer ni pravi čas, vendar Vas li smem nekaj vprašati?“

„Kaj pa?“

„Včeraj so razpečatili testament. Ali je bil to oni testament, ki je ležal v pisalni mizi v srednji miznici?“

„Mislim, da je tisti. Komisar je vse prevzel in zapečatil.“

„Slišala sem, da je don Alfonzo glavni dedič, in da jih je mnogo dobilo darove.“

„Seveda.“

„Ali sem jaz tudi kaj dobila?“

„Seveda. Tisoč pesov in prosto oskrbo do smrti.“

Začudila se je.

„Ali je tako v testamentu?“

„Da.“

„O, potem pa že ni bil pravi testament.“

„Zakaj?“

„Ker mi je obljubil don Ferdinando nekaj druzega in tudi zapisal je drugače.“

„Kaj pa?“

„Vrniti naj se smem v svojo domovino na Špansko. Poleg tega pa dobim toliko, da lahko živim do smrti brez vseh skrbi.“

„Ali je to v testamentu pristavil? Kedaj pa?“

„Tisti večer pred smrtjo.“

„Saj takrat pisati niti mogel ni, ker je bil ranjen.“

„O, pa je vendarle pisal. Pomagala sem mu celo, da se je vsedel, in pisal je čisto dobro.“

„Kam pa je spravil tisti testament?“

„V pisalno mizo.“

„Torej moram vprašati komisarja, če je bilo to tudi zapisano, kar praviš?“

„Le vprašajte ga, senor! Ker je milostivi gospod mrtev, nočem več ostati tu.“

„Če pa ni tega v testamentu, kar praviš?“

„Tedaj ni bil pravi testament.“

„Ali sta bila dva?“

„Seveda.“

„Kje si pa zvedela to?“

„Don Ferdinando mi je rekel, ko je delal druzega.“

„Oh, zakaj je pa naredil druzega?“

„Tega pa ne morem povedati; govoriti bi morala s komisarjem, da poišče pravega.“

„Najprvo naj govorim jaz z njim, Marija. Povem ti, kar mi bo povedal.“

„Že dobro.“

Kortejo je odšel in zaklel na tihem. Ta ženska mu bo delala morda še preglavico. — —

Drugi dan je bil don Ferdinandov pogreb. Udeležila se ga je vsa odličnejša gospoda. Položili so ga v rodbinsko rakev. — —

Po pogrebu je bilo vse mirno v palači. Alfonzo je sedel na divanu in premišljeval o svojem bogatstvu. Kar se odpro vrata, in vstopila je — Jožefa.

„Ti si?“ jo je vprašal. „Kaj pa hočeš?“

„S teboj govoriti,“ je odgovorila na kratko.

„Zakaj mi pa nisi naznanila, da prideš?“

„Ali ti naznaniš, kadar prideš k nam?“

„To je vse nekaj druzega.“

„Isto je.“

„Kaj pa poreko služabniki, če vidijo, da se k meni plaziš?“

„Da smo pač sorodniki,“ se je nasmejala.

„Ti? Ali si prismojena?“

„Molči! Nikar se ne razburjaj. Sedaj še nihče ničesar ne ve, ampak mogoče je, da zvedo od mene.“

„Ali se ti tako poljubi šaliti se?“

„Popolnoma resno govorim, akoravno sem slabe volje:“

„Kaj te je pa spravilo o slabo voljo?“

„Prvič, ker nisi niti toliko uljuden z menoj, da bi mi ponudil stol.“

„Vsedi se! In drugič?“

„Drugič si me grozno zazžalil!“

„Razžalil? In celo grozno? To je pa res hudo; žalibog, da se ničesar ne spominjam.“

„Rekel si mi, da sem grda in stara, da sem brezsrčna in zmožna vsacega zločina.“

„Res je, da sem rekel,“ je dejal Alfonzo mimo.

Kar pobledela je od same jeze in ga srdito vprašala:

„Mislim, da si se samo šalil, kajne?“

„Nikakor.“

„Torej si mislil resno, popolnoma resno?“

„Seveda. Tvoj stari žlobodravi oče ti lahko vse potrdi.“

„Oh, kaka razžalitev!“ je zaklicala in stisnila svoje koščene pesti.

„Ali me misliš pozvati na dvoboj?“ se je smejal Alfonzo.

„O ne, kajti preveč strahopeten si, da bi prišel. Ali naj ti dokažem, da nisem brezsrčna?“

„Dokaži!“

„Kdor ljubi, ima gotovo srce.“

„Seveda če ljubi s srcem.“

„Torej dobro, jaz ljubim s srcem in sicer tebe.“

Pri teh besedah ga je pogledala kakor jezna mačka, ki bi mu najraj še skočila v obraz.

„Mene?“ se je zasmejal Alfonzo na ves glas. „To je pa zelo zabavno. Sicer pa nimam ničesar proti temu.“

„Ali je to tvoj edini odgovor?“

„Jih hočeš morda več? Dva ali celo tri?“

Videla je, da se norčuje iz nje, zato je rekla vsa razburjena od jeze:

„Ali si že kedaj slišal, da se naj ljubezen povračuje?“

„Seveda sem že slišal,“ je odgovoril. „Celo povračeval sem jo že mnogo, mnogokrat.“

„Torej veš, kako se jlubezen povračuje?“

„Seveda vem.“

„Torej dobro, zahtevam, da mi povračuješ ljubezen!“

„Kaj pa še! Ali noriš?“

„O, popolnoma pri zdravi pameti sem, ampak mogoče je, da še znorim!“ je odgovorila.

„Poskusi!“

„Le nikar si tega ne želi, kajti slaba bi se ti godila.“

„Hm, kremplje imaš že prave!“ jo je zasmehoval.

„Alfonzo!“ je zagromela.

„Le govori bolj tiho! Saj te slišim.“

„Torej ne ljubiš me?“

„Nikakor, sestričnica. Celo svoje življenje ne najdeš žive duše, ki bi se v tebe zaljubila.“

„Zakaj?“ je vprašala. „Morda, ker imam en sam zob?“

„Tudi zaraditega.“

„Ali si že slišal kaj o tem, da se da ljubezen prisiliti?“

„Morda z ljubezensko pijačo? Kaj pa še!“

„Nikakor, s silo, s pravo silo.“

„To se ti je menda samo sanjalo.“

„In vendar je resnica, dokažem ti.“

„Res radoveden sem.“

Alfonzo ni slutil, kake posledice ima še vse to lahko zanj, zato jo je tako hudo razdražil.

„Gotovo te prisilim,“ je dejala.

„S čim pa?“

„Z grofovsko krono.“

„Zelo nerazumljivo govoriš.“

„Ti pa povem razločnejše: če me ne narediš grofico, tedaj si ob grofovsko krono.“

Pobledel je vendar.

„Bodi pametna, Jožefa!“ je odgovoril. „Ljubezen se ne da prisiliti; saj jaz nisem kriv, da te ne ljubim, kakor ti mene.“

„Vendar hočem, da me ljubiš; hočem!“ je poteptala z nogo.

„Prosim te, vzdržuj se!“ je dejal resno.

„Vzdrževala sem se leta in leta. Prikrivala sem svojo ljubezen, in bolest mi je razjedala srce. Vzdrževala sem se tudi danes in sedaj, ko se tako norčuješ iz mene. Vzdržujem se še sedaj in te prosim, saj poskusi me ljubiti. Alfonzo, poskusi!“

Stopila je k njemu in ga hotela prijeti za roko, a izmaknil ji jo je.

„Nikar ne uganjaj burk, sestrična! Saj nič ne pomaga!“

„Bog naj mi bo priča, ne uganjam burk,“ je zatrjevala Jožefa.

„Torej pa odidi v svojo sobo; ne morem ti pomagati!“

„Torej dobro,“ je dejala, „ker mi ne moreš pomagati, si morem pa sama. Kajne, moj oče gre v Vera Kruc?“

„Da; spraviti mora mrliča tja.“

„Kedaj se vrne?“

„Pred enim tednom gotovo ne.“

„Dobro, odloči se torej do takrat. Ko se vrne moj oče, te vprašam. Če me zavrneš tudi takrat —“

„Gotovo te zavrnem!“ ji je segel v besedo. „Zavrnil bi te tudi, če bi mi dala petdeset let za premislek.“

„Torej me sovražiš in zaničuješ?“

„Niti ne sovražim, niti ne zaničujem te.“

„Kaj pa?“

„Nič. Ne maram te; to je vse, kar čutim zate. Bodi s tem zadovoljna!“

„Ne mara me! Kakor da bi ne bila ničesar druzega kakor strašilo na njivi.“

„Sedaj si pa zadela pravo besedo, sestričina!“ se je rogal.

„Varuj se, Alfonzo! Dovolj si me sedaj razžalil!“ je siknila.

„Torej pojdi vendar!“

„Saj grem! Veš torej koliko časa imaš za premislek! Adijo.“

„Adijo! Pa zamomni si za drugič, da mi moraš preje naznaniti, kadar prideš.“

Odšla je. Alfonzo pa se ji je smejal in se vsedel na divan. Doživel je veseloigro in niti mislil ni, da se utegne spremeniti v žaloigro.

Zvečer sta prišla na zadnje dvorišče dva moža, Alfonzo in tajnik. Na zahodni strani dvorišča je bil velik vrt, kjer je bila lepa vrtna utica. Tam je stara Marija najrajše posedevala in premišljevala o žalostni smrti svojega gospoda. Tudi danes zvečer je sedela sama v utici. Slišala je, da sta moža osedlala konje; slišala je tudi, kaj sta se pogovarjala. Spoznala ju je po glasu.

„Torej kako dolgo ne prideš domov?“ je vprašal Alfonzo Korteja.

„Osem do devet dni.“

„V mesto Vera Kruc ne greš?“

„Preden se ne iznebim te proklete pletenice gotovo ne. Upam, da smem zaupati tem šestim Komanhom.“

„Popolnoma. Le pazi, da te ne zasačijo!“

Bilo je štiri konj. Na dveh sta jahala, tretji je bil obložen z hrano in drugimi stvarmi, in na četrtem je bila privezana kakih šest čevljev dolga pletenica.

Jahala sta naravnost na pokopališče. Tam sta privezala konje in šla k rodbinski rakvi de Rodriganda. Alfonzo je odvalil veliko kamenito ploščo. Potem sta šla doli v zidan grob in odprla v temi rakev. Ves čas sta molčala. Vzela sta mrliča ven, ga spravila gori, zaprla rakev, položila kamenito ploščo nazaj in zaklenila mavzolej. Potem sta spravila mrliča s pokopališča, ga dala v pletenico in jo zaklenila. Nato sta odjahala.

Šele proti jutru se je vrnil grof Alfonzo skozi zadnja vrata v palačo.

Drugi dan skoraj ob istem času je sedela Marija zopet na vrtu, premišljevala o testamentu in se spominjala časov, ko je bil še tu dobri Peter Karpéles.

Kar zašumi nekaj v njeni bližini. Pogledala je kvišku in se prestrašila. Nekdo je skočil s ceste čez vrtni zid. Hotela je zavpiti, pa ni mogla; samo vzdihnila je od strahu. Vendar je zadostoval tudi njen vzdih. Mož je skočil naravnost k njej in jo prijel za vrat, da ni mogla vpiti.

„Molči,“ je dejal, „sicer te na mestu zabodem. Kdo si?“

„Dojiteljica sem pri grofu de Rodriganda,“ je odgovorila.

„Dojiteljica? Ali ima otroke?“

„Ne.“

„Čemu pa rabi potem dojiteljico?“

„Dojila sem mladega gospoda.“

„Ug! Razumem! Kako se pa pišeš?“

„Marija Hermájek.“

„Hermájek — Hermájek — to ime sem že slišal!“ Pomislil je malo in jo potem vprašal: „Ug! Ali poznaš Petra Karpelesa in senoro Olgo?“

„Poznam.“

„Govorila sta o tebi. Dobra žena si. Vem, da me ne izdaš; nič žalega ti ne storim.“

Pri teh besedah jo je izpustil.

Šele sedaj si je upala moža natančnejše pogledati. Bilo je temno, vendar je videla, da je bil visoke, močne postave in oblečen v ustrojeno bivolovo kožo. Imel je dvocevko in mnogo druzega orožja za pasom. Vsedel se je poleg nje na klop in dejal:

„Nikar se me ne boj saj sem tvoj prijatelj.“

„Kdo pa ste?“

„Bivolovo Čelo sem, micteški vodja.“

„Torej ste Indijanec?“

„Da.“

„Kaj pa hočete tu?“ ga je vprašala.

„Odgovori mi najprvo na moja vprašanja,“ je dejal. „Čigava je ta hiša?“

„Grofa de Rodriganda.“

„Ki mu je ime Ferdinando?“

„Ne. Ta je pred par dnevi umrl.“

„Kako je ime sedanjemu grofu?“

„Alfonzo; oni, kije bil pred kratkem na hacijendi.“

„Ali je dober mož?“

Molčala je.

„Povej mi resnico. Tvoj prijatelj sem. Olga Karpeles me je sem poslala.“

„Zakaj me pa to vprašate?“

„Ker je storil na hacijendi mnogo hudega. Lažnik je, goljuf in morilec, ampak stahopetnež.“

„Ni dober mož, ne,“ je priznala Marija.

„Torej ga ne ljubiš?“

„Ne. Nihče ga ne mara.“

„Kdo je še v tej veliki hiši?“

„Vsi njegovi uradniki in služabniki. Prvi je senor Pavlo Kortejo.“

„Kortejo — Kortejo — to ime sem tudi že slišal. Senor Karpeles mi je menda pravil o njem. Španec je, kajne?“

„Da. Sedaj je odpotoval v Vera Kruc.“

„Sam?“

„Ne, s šestimi Komanhi.“

„Ug!“ je zaklical Indijanec. „Ali si videla Komanhe?“

„Ne.“

„Ali odpotuje grof Alfonzo?“

„Ne.“

„Torej mi ne uide. Kedaj je odpotoval Kortejo s Komanhi?“

„Včeraj zvečer ob tem času. O, senor, ali nameravate morda kaj hudega?“

„Ničesar. Dobre ljudi ljubim, hudobne pa sovražim.“

„Kako se pa godi senorju Karpelesu?“

„Bogat in dober je. Zdrav in močan je in ima otroka, ki ga zelo ljubi.“

„Da, srečen je. Oh, ko bi mogla biti pri njem. O, ko bi smela tu proč.“

„Ali se ti ne dopade tu?“

„Ne. Vsi so tukaj hudobni.“

„Ali nikogar ne ljubiš?“

„Nikogar. Samo don Ferdinando je bil dober.“

„Ali bi se veselila, če bi jih doletela zaslužena kazen?“

„Seveda; prav privoščila bi jim.“

„Ali je storil ta Alfonzo tudi tukaj kaj slabega?“

„Mnogo.“

Sedaj ji je Bivolovo Čelo šele zaupal in dejal odkritosrčno:

„Prišel sem se maščevat.“

„Nad grofom?“

„Da.“

„Le kaznujte ga, senor, le! Najhujšo kazen je zaslužil.“

Dobra žena ni poznala indijanskih šeg in ni pri teh besedah niti mislila na smrt ali skalpiranje, ampak samo splošno na kazen.

„Ali bi bila rada pri senorju Karpelesu?“ jo je vprašal.

„Zelo rada! Iz srca hrepenim po njem in senoriti Olgi,“ je odgovorila.

„Ali hočeš iti z nami k njemu?“

„Z vami? Ali vas je več?“

„Dva sva.“

„Kdo pa je drugi?“

„Apaški vodja Medvedovo Srce.“

„Ali gresta na hacijendo?“

„Da, v enem tednu.“

„O, kako rada bi šla z vama, pa vaju ne poznam. Divja Indijanca sta.“

Mictek je nalašč preslišal njene zadnje besede, jo prijel prijazno za roko in ji dejal prisrčno:

„Dobra skvava si. Ali naj ti povem, kaj da je grof Alfonzo vse zakrivil?“

„Le povejte, senor!“

Vsedel se je poleg nje in ji začel pripovedovati. Ko je končal, je dejala Marija z zaupanjem:

„Senor, sicer ste Indijanec, ampak dober človek ste. Zaupam Vam in grem z vama.“

„Uf! Stara si; zato preskrbino zate nosilnico.“

„Kje pa je Vaš tovariš?“

„Zunaj mesta čaka name.“

„Zakaj pa ni prišel z Vami?“

„Saj zadostuje, če eden poizveduje. Pa tudi ne zna tako dobro jezik belokožcev kakor jaz. Kadar se vrneva, ga vidiš.“

„Kam pa gresta?“

„K morju.“

„In se res vrneta?“

„Res, če znaš molčati.“

„O, senor, živa duša ne zve od mene nijedne besedice.“

„Tudi ne, da je bil Bivolovo Čelo tu?“

„Tudi ne.“

„Če izpolniš svoje obljubo, izpolnim tudi jaz svojo. Lahko noč, dobra žena!“

Podal ji je roko in skočil zopet čez vrtni zid na cesto.

Ko je prišel zopet precej daleč in mesta, je močno zažvižgal. Apah je takoj odgovoril s žvižgom in stopil v temi k njemu.

„Kje pa ima moj brat konje?“ ga je vprašal Bivolovo Čelo.

„Tamle v bližini se paseta,“ je odgovoril Medvedovo Srce. „Ali je moj brat kaj poizvedel?“

„Našel sem hišo.“

„Ali je velika?“

„Menda največja v celem mestu.“

„Ali najdeva tam takoj onega, ki ga iščeva?“

„Seveda ga najdeva, kajti dobil sem voditeljico.“

„Žensko?“

„Da. Njegova sovražnica je. Prijateljica senorja Karpelesa in senorite Olge je. Obljubil sem ji, da jo vzameja s seboj v hacijendo.“

„Ug!“ je dejal Apah. „Ženska je kakor potok, ki venomer šumija!“

„Ta skvava ne klepeta,“ ga je zavrnil cibolero. „Senora Olga mi je pravila o njej, preden sva odpotovala. Poznam jo.“

„Torej ni našel moj brat ničesar druzega razun te ženske?“

„Še mnogo več. Povedala mi je, kje da so Komanhi.“

„Ug! Kje so pa?“

„Odšli so v Vera Kruc.“

„In kje je beli grof?“

„V svoji hiši, kjer tudi ostane.“

„Torej nama ne uide; ampak ti komanški psi nam utegnejo uiti. Moj brat naj hiti, da jim slediva! Kedaj so pa odšli?“

„Včeraj zvečer; po kateri poti, že vem.“

„Torej pa idiva takoj za njimi.“

„Pa pojdiva.“

V dveh minutah sta že sedeta na svojih konjih in jahala proti zahodu.

Komanhi niso slutili, da jim sledila Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce. Dospeli so v okolico Vera Kruca in jo kronili severno od mesta proti morju, kjer so našli slednjič pripravno obrežje.

Kortejo je šel takoj v luko in obiskal Landolo, ki je bil ravno na krovu.

„Slednjič!“ je dejal kapitan. „Čakal sem Vas že kakor vrag dušo. Niti za trenutek nisem smel zapustiti ladije, in prokleto dolgčas mi je že bilo. Ali imate tovor?“

„Da, v pletenici.“

„Kje pa jo imate?“

„Proti severu ob morju.“

„Ali nam znate pokazati pot?“

„Mislim, da najdem dotični kraj.“

„Torej takoj odplovemo z velikim čolnom. Kako spremstvo pa imate?“

„Šest divjih Indijancev.“

„Grom in strela, pametni pa ste! Ti gotovo molče; to je varno in gotovo.“

Kmalu potem so odveslali. Mornarji so bili seveda oboroženi; kajti Landola je bil pripravljen na boj, če bi ga zadrževali carinski stražniki.

V poldrugi uri so dospeli na obrežje, kjer so naložili pletenico v čoln. Niti Komanhi niti mornarji niso slutili, kaj da je notri. Potem so odveslali.

Kortejo je spremil kapitana zopet na krov, da popijeta steklenico vina. Naročil je Komanhom, da naj čakajo nanj.

Ko so dospeli srečno na krov, so spravili pletenico najprvo v kapitanovo utico.

„Kaj nameravate tule z njim,“ je vprašal Kortejo kapitana, ko sta bila sama.

„Opazovati ga moram, da vidim kako se vede človek, ki je navidezno mrtev, kadar se prebudi.“

„Ampak tule ga lahko izvohajo vaši ljudje.“

„Nikar ne skrbite. Kadar oživi, ga spravim na dno ladije, kjer ga ne vidi in ne sliši živa duša. Pojdite, in pomagajte mi!“

Nato sta odnesla pletenico v malo utico poleg kapitanove utice. Utica je imela malo okence, vendar je bila preozka, da bi bila mogla položiti pletenico na tla, zato sta jo naslonila poševno na zid in jo odprla.

Mrlič je ležal poševno v pleteniti. Bil je bled ko smrt, in vendar se mu je poznalo, da je samo navidezno mrtev.

„Grom in strela!“ je zaklical Kortejo. „Kaj pa je to? Čisto sive lase ima!“

„Ali se zaveda?“ je vprašal kapitan.

„Seveda se.“

„Tedaj ni čuda, da je osivel vsled groznega strahu, ki ga je prestal. Če naju sliši govoriti, bo vedel, da je rešen. Pojdite, senor, nazaj v mojo kajito; vino naju čaka.“

Stopila sta v sosednjo kajito. Medtem, ko sta popivala, je ležal mrtvec ves obupan v pletenici. Groza in strah sta ga spreletavala. Ugibal in ugibal je, in vendar ni vedel, kaj da se je z njim zgodilo. Sedaj je vendar vedel, da se ne gre za njegovo življenje, a ganiti se ni mogel. Bog zna, kaj ga še vse čaka!

Kortejo se je kmalu potem poslovil, in dva mornarja sta ga vesljala na suho. Krmar je bil mlad mož, ki je bil na ladiji drugi krmar. Bil je oni Jakob Grarbilo, ki je umrl v ječi v Barceloni, in ki se je izpovedal vpričo doktorja Strnada dominikanskemu patru. —

Komanhi so medtem sedeli na obrežju in čakali na Korteja. Takoj blizu je bil gozd, in ob obronku gozda so se pasli konji.

Kar zavihra eden izmed konj.

„Ug!“ je zaklical komanški vodja, ki je ravno ogledoval in se veselil lepe dvocevke, ki mu jo je daroval Alfonzo.

Kar počita dva strela in zgrudil se je mrtev na tla. Tudi njegov sosed je bil mrtev.

Ostali štirje Komanhi so skočili kvišku. Tedaj počita zopet dva strela, in dva Komanha se zgrudita mrtva na tla. Ostala sta samo še dva. Namerila sta s svojimi puškami proti oni smeri, kjer se je pokadil dim, in sprožila. Eden izmed njiju je — zadel.

„Ug!“ je zaklical nekdo za drevesom, kamor sta ustrelila Komanha.

Bil je Bivolovo Čelo in se prijel za boke.

„Ali je moj brat ranjen?“ ga je vprašal Medvedovo Srce, ki je stal za sosednjim drevesom.

„Sem,“ je odgovoril Mictek.

„Kje pa?“

„V boku.“

„Torej naj še ta dva komanška psa hitro umreta!“

Nabasala sta medtem iznova svoje puške in ustrelila. Komanha sta se zgrudila mrtva na tla.

„Ug!“ je tedaj zaklical Apah. „Sedaj ne živi nobeden več, ki bi sporočil svojim rojakom v komanških pokrajinah. Moj brat naj mi pokaže svojo rano!“

Bivolovo Čelo je bil samo obstreljen. Rana sicer ni bila nevarna, vendar ga je zelo bolela.

„Takoj morava odjahati,“ je dejal Apah.

„Zakaj pa?“

„Ker ob morju ne rase rastlina za rane.“

„Jutri gotovo že najdeva rastlino. Pa poglejva malo natančnejše mrtvece!“

Stopila sta iz gozda in skalpirala mrliče.

„Vsak ima dve puški!“ se je začudil Apah.

„Staro in novo.“

„Kje so jih neki ukradli?“

„Ukradli jih niso. Grof jim jih je dal, ker so ga spremili.“

„Puške vzameva s seboj.“

„Oh,“ je dejal tedaj Bivolovo Čelo, „saj so dobili tudi še mnogo drugih stvari, ki jih midva rabiva. Vse vzameva. Moj brat naj gre po konje.“

Apah je pripeljal kmalu konje, ki sta jih skrila v gozdu.

„Kaj pa storiva z komanškimi konji?“ je vprašal Medvedovo Srce.

„Jednega vzameva s seboj.“

„Čemu?“

„Da nama nese, kar vzameva mrtvim Komanhom. Kje je neki oni belokožec, ki so ga spremili?“

Bivolovo Čelo je opazoval obrežje in potem dejal:

„Ali vidi moj brat sled tesanega čolna, ki je bil tu?“

„Vidim; bil je čoln, kakor jih imajo belokožci na ladijah,“ je odgovoril Apah.

„Odvesljal je gotovo na kako ladijo v luki.“

„Vzel je s seboj pletenico, ki sva jo videla.“

„Ali se vrne?“

„To naju pravzaprav nič ne briga,“ je odgovoril Apah. „Grofov pisač je, ki nama ni nič žalega storil. Zato mu tudi ničesar ne storiva.“

„Moj brat ima prav,“ je odgovoril Mictek. „Vzameva mu samo konje, da prideva preje v Mehiko kakor on, da ne more svariti grofa.“

Nato je potegnil nož izza pasa in zabodel vse ostale komanške konje.

Konja, kateremu sta prizanesla, sta obtovorila z orožjem in stvarmi, ki sta jih vzela Komanhom. Potem sta odjahala.

Ob istem času se je vračal Pavlo Kortejo z ladije ob obrežju morja k svojim komanškim spremljevalcem. Kar zasliši klopot konjskih kopit. Hitro se je skril za bližnji grm in videl Indijanca, ki sta jahala mimo.

A nista bila še deset korakov oddaljena, ko zakliče Apah:

„Uf!“ in pokaže na tla na čisto nov sled.

Tudi Bivolovo Čelo se je sklonil in zagledal Kortejev sled.

„Belokožec je!“ je dejal Mictek in zgrabil za svojo puško.

Apah je skočil hitro s svojega konja. Videl je, da se je nekaj streslo za grmom. V trenutku je stal pred Kortejem, ki se vsed strahu niti pobegniti ni upal. Medvedovo Srce ga je privlekel izza grma.

Takoj sta ga spoznala. Sledila sta mu namreč iz Mehike do sem, zato se nista mogla zmotiti.

„Kdo si?“ ga je vprašal Bivolovo Čelo.

„Iz Mehike sem,“ je odgovoril Kortejo v strahu.

„Vprašal sem te, kdo si?“

„Tajnik grofa de Rodriganda sem.“

„In kako ti je ime?“

„Pavlo Kortejo.“

„Poznava te. Če nisi boljši kot grof, prideva o priliki po tvoj skalp. Ali naju poznaš?“

„Ne.“

„Jaz sem Bivolovo Čelo, micteški vodja, in tale je Medvedovo Srce, apaški vodja. Kadar prideš v Mehiko, sva se že zmenila s tvojim grofom. Zagovarjati te bo moral zaradi hacijende del Erina. Zakaj si se pa skril?“

„Nisem vedel, kdo da pride.“

„Uf! Torej imaš slabo vest. Svoje komanške prijatelje iščeš, kajne?“

„Da.“

„Najdeš jih. Bili so zadnji psi, ki so napadli hacijendo. Ne pridejo v večne prerijske gozdove. Ug!“

Nato sta odjahala naprej in pustila prestrašenega tajnika, ki je gledal za njima, dokler nista izginila.

Jednega izmed naših konj in komanško orožje imata. Kaj se je neki zgodilo? si je mislil. Alfonzo mi je že pravil o teh dveh slavnih Indijancih. Grom in strela, sledila sta Komanhom, da se maščujeta nad njimi. Sedaj pa hočeta iti še celo v Mehiko k Alfonzu. Prehiteti ju moram. Bivolovo Čelo je ranjen. Morda ga bo ovirala rana, in prehitim ju.

Ko je prišel Kortejo na kraj, kjer je zapustil svoje spremljevalce, je našel na tleh mrliče in mrtve konje. Takoj jo je krenil v Vera Kruc, kjer si je najel dva jako dobra konja in vodnika.

Jahala sta kakor hitro mogoče skozi Solodad, Lomalto, čez prelaz del Mašo, skozi Kordovo, Oricabo in Pueblo ter dospela slednjič v Mehiko.

Indijanca sta jahala po drugi poti. Ker je tresla Bivolovo Čelo vsled rane mrzlica, sta morala dva dni počivati. Šele v gorah sta našla slavno rastlino Oregano, ki zaceli vsako rano. Šele potem je mogel zajati Mictek zopet svojega konja.

Zato sta dospela dva dni pozneje v Mehiko kakor Kortejo.

Grof Alfonzo ga je že težko pričakoval. Ko je slišal, da se je vrnil, je takoj naročil služabniku, da ga naj pokliče.

„Torej, kako se je posrečilo?“ je vprašal grof.

„Dobro, zelo dobro.“

„Oh, torej se mi je odvalil kamen od srca. Saj tudi ni malenkost, spraviti navidezno mrtvega človeka od tu do morja. Ali ste ga spravili na ladijo, da ni nihče ničesar opazil?“

„Smo.“

„In Indijanci? Plačati jim moramo. Kje so pa?“

„Mrtvi so.“

„Mrtvi?“ se je začudil Alfonzo.

„Ravno zaraditega sem rekel, da se je zelo dobro posrečilo. Vsi Komanhi so ustreljeni, in ni se nam treba več bati prič.“

„Ustreljeni so! Kdo jih je pa ustrelil?“

„Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce.“

„Oh!“ je zaklical Alfonzo. „Ta dva vragova sta jih ustrelila? Kje pa?“

„V našem skrivališču, na obrežju blizu Vera Kruca.“

„Grom in strela, torej sta jim sledila!“

„Seveda, njim in tebi.“

„Saj sem si takoj mislil, da nas zasledujeta.“

„Najprvo sta usmrtila Komanhe, ker mislita, da jim ti itak ne uideš. Sedaj, ko sta gotova s Komanhi, pa prideš ti na vrsto.“

„Prokleto! Povej mi vse, povej!“

Kortejo mu je potem opisal vso svojo pot v Vera Kruc in pristavil:

„Bivolovo Čelo mi je dejal, da bo s teboj že govoril, kadar se vrnem jaz v Mehiko. Vidiš torej, da hoče priti do tebe. Najel sem zato dva hitra konja in ju prehitel. Gotovo sta se zakasnila, ker je Mictek ranjen.“

„Torej moram kakor hitro mogoče odpotovati, kajti celo v mestu nisem varen pred takimi ljudmi.“

„Saj moraš itak odpotovati na Špansko!“

„Seveda; „oče“ mi je pisal pred par dnevi.“

„Oh! Pokaži mi pismo.“

„Prosim. Tu ga imaš.“

Alfonzo je odklenil svojo pisalno mizo in dal Korteju pismo, ki je bral:

„Moj ljubi Alfonzo!

Naročil sem že svojemu oskrbniku, advokatu senorju Gasparinu Korteju, da naj ti sporoči, da te željno pričakujem v Rodrigandi. Ker nimam več upanja, da bi ozdravil slepoto svojih oči, te prosim, pomisli, da si moj edini sin in moja edina zanesljiva moška opora. Zato te zelo kmalu pričakujem

Tvoj oče

Emanuel, grof Rodriganda y Sevila.“

„To je seveda zelo nujno,“ je dejal tajnik. „Kaj pa nameravaš?“

„Odpotojem, pa je!“

„Tudi jaz ti svetujem. Tu si že vse podedoval in tam vodiš tudi celo posestvo. Sreča je za nas, da je oslepel don Emanuel.“

„Bil sem že v skrbeh, da spozna najino podobnost,“ je dejal Alfonzo. „Sedaj se mi saj ni treba več bati.“

„Hm, poskrbeti moramo seveda, da več ne ozdravi.“

„Zato poskrbim že jaz!“

„In Silva? Spoznala bo podobnost.“

„Pah, ne bojim se je.“

„Torej ti svetujem, da takoj odpotuješ. Kar se tukajšnih zadev tiče, bodi le brez vseli skrbi.“

„Preje jašem še v hacijendo.“

„Oh! Kaj si vsega ne izmisliš!“

„Maščevati se moram za vse, kar so mi tam storili.“

„In Indijanca ti sledita!“

„Pa mi ne moreta ničesar storiti, ker imam varno spremstvo.“

„Vojake misliš, kajne?“

„Tako je!“

„Da ti pa dovolijo vojaško spremstvo, moraš govoriti s predsednikom.“

„Govoril sem že z njim, ko tebe ni bilo tu.“

„Ali ti je dovolil?“

„Seveda mi je. Veš, da grofu de Rodriganda ne more odkloniti prošnje.“

„Kake vzroke si mu pa naštel?“

„Povedal sem mu, da so Komanhi hacijendo napadli, ter dejal, da pridejo skoraj gotovo še, da maščujejo svoje mrtvece.“

„Torej kaj ti je pa obljubil?“

„Izročil mi je že dva povelja, prvo za guvernerja, drugo pa za divizijonarja v Durangu, da mi naj da takoj cel švadron konjenikov.“

„Oh, to je dobro! Nikoli nisem maral tega starega Petra Karpelesa!“

„To se začudi, kadar pridem. Predrznil se mi je celo reči, da sem samo njegov gost, in ne njegov gospod, ker je najemnik hacijende do svoje smrti.“

„O tem ničesar ne vem.“

„Jaz tudi ne. Don Ferdinando ni tega nikoli omenil, in tudi v obeh testamentih ni o hacijendi del Erina nijedne črtice.“

„Tudi najemniške pogodbe še nisem videl, niti za eno leto ne. Don Ferdinando ni hotel nikoli gororiti o svojem razmerju s Karpelesom.“

„Torej tudi nisem na ničesar navezan, in storim, kar hočem.“

„Kedaj pa odpotuješ?“

„Takoj.“

„S spremstvom?“

„Z vojaškim spremstvom.“

Tedaj ga je pogledal Kortejo ostro v obraz in vprašal:

„Kaj pa je z Jožefo? Ali sta že govorila in se zjedinila?“

„Zjedinila?“ je vprašal Alfonzo in se delal, kakor bi ne vedel, kaj da misli Kortejo. „Ali sva se morda skregala in razdvojila?“

„Hm! Pa posloviš se vendar še, preden odpotuješ?“

„Seveda se!“ je odgovoril Alfonzo, obotavljajoč se.

„Dobro, torej grem pozdravit Jožefo, kajti nisem je še videl, odkar sem prišel domov.“

Odšel je k svoji hčeri. Veselila Se je, da se je njen oče srečno vrnil, vendar ni bila dobre volje.

„Videla sem te, ko si prijahal,“ je dejala. „Ali si bil pri Alfonzu?“

„Da.“

„Ali je kaj rekel o meni?“

„Samo mimogrede. Ali sta se te dni drug druzega izogibala?“

„On se je mene, jaz pa njega. Ali že veš, da hoče odpotovati v Rodrigando na Špansko?“

„Vem. Preje hoče pa iti še na hacijendo del Erina.“

„Slišala sem že praviti. Mislim, da se od tam niti ne vrne več v Mehiko, ampak odpotuje naravnost na Špansko, da se mi izogne.“

„Torej moramo pa stvar takoj sedaj urediti.“

„Kedaj pa odpotuje?“

„Takoj; pravi pa, da se hoče posloviti.“

„Ne verjamem mu. Takoj grem k njemu.“

„Ali se bo dal prisiliti?“

„Seveda ga prisilim,“ je dejala odločno in samozavestno.

„Dvomim.“

„Le zanesi se name. Saj greš z menoj?“

„Grem.“

„Torej pojdi!“

Odšla sta v Alfonzovo stanovanje, ki je ravno pospravljal. Začudil se je, ko ju je zagledal, in ju hotel menda odsloviti. A Jožefa ga je prehitela in vprašala:

„Ali odpotuješ, Alfonzo?“

„Da, odpotujem, kakor vidiš!“

Jezno se je držal pri teli besedah, a deklica se ni brigala za to.

„Ne da bi se spomnil na to, kar sem ti rekla, ko je odpotoval oče v Vera Kruc?“

„Hm, o, res se ne spominjam več,“ se je hlinil.

„Ti pa pomagam. Priznala sem ti odkritosrčno in pošteno, da te ljubim, in zaraditega pričakujem, da postanem grofica de Rodriganda.“

„Grom in strela!“ je odgovoril zaničljivo. „Sedaj se šele spominjam na tvojo neslano šalo. Mislim, da je že končana!“

„Končana? Kaj pa še! Rekla sem ti, da čakam na tvoj odgovor tako dolgo, dokler se moj oče ne vrne. Oče se je vrnil. Torej kako si se odločil?“

„Oh, ali misliš res resno?“ je vprašal.

„Res.“

„In čakaš na odgovor?“

„In zahtevam odgovor.“

„Torej, naj bo, ti pa povem: Za ženo vzamem, kogar jaz hočem, ampak tebe pa nikoli, nikdar, nikdar, nikdar!“

Mislil je, da vzplamti, a motil se je. Jožefa je samo mirno dejala:

„In vendar me vzameš za ženo!“

„Kaj pa še! Kdo me more prisiliti?“

„Jaz.“

„Ti?“ je vprašal zaničljivo. „Nikdar se ne smeši! Vzroki, ki mi jih hočeš navesti, niso vredni piškavega oreha.“

„Motiš se; tehtnejših vzrokov menda ni na svetu.“

„Prisiliti me hočeš morda z grožnjo, da me izdaš, da nisem pravi grof Rodriganda?“

„Tako je!“ je odgovorila mirno.

„Torej ti rečem še enkrat, da se samo smešiš. Sama sebi škoduješ, ker sta ti in tvoj oče moja sokrivdnika.“

„Mislim, da nama tega ne moreš dokazati. Sicer se pa tudi motiš, če misliš, da se smešim. Kaj pa, če bi imela še drugi testament?“

„Saj si ga sežgala!“ se je zaničljivo zasmejal.

„Nisem ga, še ga imam!“ je dejala.

Te besede je izgovorila tako resno, da je postajalo Alfonzu vendar malo tesno pri srcu. Tudi tajnik se je začudil.

„Kaj, ali ga nisi sežgala, Jožefa?“ je vprašal.

„Nisem.“

„Saj sem vendar z lastnimi očmi videl!“

„Videl si, ko je gorel kos časopisa,“ se je smejala. „O možje, kako ste pametni! Oče, hotel si sežgati testament in nisi pomislil, kako izvrstno orožje je to proti takoimenovanemu grofu de Rodriganda.“

„Res, premetena si! Prav mojstersko si ravnala v tem slučaju!“ je zaklical Kortejo.

„Saj laže!“ je dejal Alfonzo.

„Resnico govorim!“ je trdila Jožefa.

„Kje ga pa imaš?“

„Tule v svojem žepu!“

Potrkala je zmagonosno na svoj žep, Alfonzo pa je dejal potuhnjeno:

„Pokaži mi ga, sicer ti ne verjamem!“

„Tu se ga naglej!“

Segla je z obemi rokami v žep. Alfonzo je videl, da ima testament v levici, in ji ga je hotel iztrgati; a opazil ni, da ima v desnici bodalo. Hitro mu je nastavila bodalo na srce, in ves prestrašen se je umaknil.

„Grom in strela!“ je zaklical. „Ali me hočeš zabosti?“

„Nikakor,“ se je smejala. „Samo svojo lastnino branim!“

„Svojo lastnino?“ se je jezil Alfonzo. „Testament je moj!“

„Pa že ne! Pravzaprav ga mora dobiti sodnijski predsednik. In prisegam pri vseh svetnikih, da ga dobi, če se ne zaročiš z menoj pismeno preden odpotuješ.“

„Nesramnost!“ je siknil Alfonzo.

„To seveda ni bila nesramnost, ko si mi rekel, da sem stara, grda in zmožna vsacega zločina!“

„Mislim, da ne spraviš stvari do skrajnosti!“

„Do skrajnosti; bodi prepričan o tem. Upam, da me podpira tudi moj oče pri tem!“

„Na vsak način!“ je odgovoril Kortejo. „Poslali so te sem kot malega princa Rodriganda, a vedel sem takoj, da so te zamenjali. Kar imam pisem, jih zažgem, in radoveden sem, kako mi potem kaj dokažeš!“

„Oba sta hudobna!“ je zaklical Alfonzo.

„Mogoče. Nehvaležen si, zato bodi prepričan, da se ne trudim več zate. Od mene dobiš neizmerna posestva rodbine de Rodriganda v Mehiki, zato je samo ob sebi umevno, da moramo biti tudi mi tega deležni, in sicer na ta način, da vzameš Jožefo za ženo.“

„Tega pa za vraga ne storim!“

„Ali je to tvoj resen odgovor?“ je vprašala Jožefa.

„Tako je!“

„Dobro!“

Obrnila se je in hotela oditi. Videl je, da namerava nekaj resnega. Poklical jo je nazaj in vprašal:

„Počakaj, kam pa greš?“

„K predsedniku,“ je mirno odgovorila.

„Ne bodi tako vražja! Ali si v resnici domišljuješ, da bi bila srečna, če postaneš moja žena?“

„Da. Dovolim ti prostost v vsakem oziru, ampak grofica de Rodriganda hočem postati.“

„Tega ne morem! Kaj pa poreče grof Emanuel, če se oženim brez njegovega dovoljenja s hčerjo brata njegovega tajnika!“

„Saj tega niti ne zahtevam. Poročiva se šele po njegovi smrti. Sedaj mi daš samo pismeno izjavo, da sem tvoja zaročenka.“

„Ali mi izročiš potem testament?“

„Ne. Testament dobiš šele po poroki. Ampak odpotuješ lahko kamor hočeš, če mi daš pismeno potrdilo zaroke.“

„Dobro, dam ti izjavo.“

„Takoj?“

„Takoj.“

„Slednjič postajaš vendar pametnejši; ampak nikalne misli, da je s tem vse v redu. če ne izpolniš svoje obljube, se maščujem nad teboj!“

Alfonzo je podpisal pismeno zaroko.

Kmalu potem je odjahal z vojaškim spremstvom proti Durangu.

Indijanska načelnika sta dospela šele dva dni pozneje v glavno mesto. Zvečer je šel Bivolovo Čelo v palačo Rodriganda. Skočil je čez vrtni zid, kjer ga je čakala stara Marija Hermájek.

„Uf, izpolnila si svojo obljubo!“ ji je dejal.

Vsa vesela ga je začela kar tikati in odgovorila:

„Vsak dan sem čakala nate, a zaman.“

„Ali se je Kortejo že vrnil iz Vera Kruca?“

„Že pred dvema dnema.“

„Uf! Bolan sem bil in nisem mogel tako hiteti. Kje pa je bledokoži grof?“

„Grofa Alfonza misliš, kaine? Odpotoval je.“

„Uf! Kam pa?“

„Živa duša naj bi tega ne izvedela, in vendar se mi je posrečilo. Šel je v hacijendo del Erina.“

„Kedaj pa je odpotoval?“ se je začudil Indijanec.

„Predvčerašnjim. Pregnati hoče senorja Petra Karpelesa s hacijende.“

„Ali veš to za gotovo?“

„Seveda. Slišala sem senorja Korteja in njegovo hčer, ko sta se o tem pogovarjala.“

„Ne posreči se mu!“

„Spremlja ga cel švadron konjenikov. Ker je grof Ferdinando umrl, je Alfonzo dedič.“

„Uf! Ali veš, kaj je spravil Kortejo v neki pletenici v Vera Kruc?“

„Ne vem.“

„Torej nimamo tu ničesar več opraviti. Takoj moramo odjahati v hacijendo.“

„Ali me vzameta s seboj?“

„Vzameva. Ali imate kaj konj v palači?“

„Dvanajst najboljših imamo v hlevu, drugi so na paši. Tudi sedla za dame imamo. Samo najpotrebnejše stvari vzamem s seboj, in v eni uri sem pripravljena.“

„V eni uri te torej že čakava.“

Skočil je čez zid in se vrnil k svojemu tovarišu. Marija pa je šla pospravljat svoje stvari. Ko se je čez eno uro vrnila na vrt, sta jo Indijanca že čakala.

Apah je molčal, Bivolovo Celo pa je vprašal:

„Ali je kdo v hlevu? Vzamemo si namreč druge konje, ker so naši utrujeni.“

„Konjski hlapec je v hlevu!“ ga je svarila Marija.

Mictek se ni zmenil za njene besede in odšel z Apahom v konjski hlev. Hlapec je spal na konjski odeji, poleg njega pa je gorela svetilka. Zvezala sta ga in mu zamašila usta. Potem sta si izbrala pet najboljših konj.

V petih minutah sta že oddirjala z Marijo iz mesta.

Zunaj mesta sta preložila s svojih konj vso prtljago na dva prosta grofovska konja. Svoje konje pa sta izpustila.

Ko je zvedel drugo jutro tajnik Pavlo Kortejo, da je izginila stara Marija Hemájek v spremstvu dveh Indijancev, je bilo že prepozno, da bi jih zasledovali. — —

Medtem je bilo v hacijendi zopet vse pri starem.

Omeniti bi bilo treba samo to, da je Slovenec toliko ozdravel, da je vstal. Bil je zelo zamišljen in gledal vedno predse. Kadar ga je pa kdo kaj vprašal, je vedno dejal: „Ubil me je.“

Nekega dne je sedela Olga s Krekom pri oknu in gledala v daljino. Kar zagleda od daleč pet temnih točk. Kmalu je videla, da sta dva jezdeca, ena dama na konju in dva tovorna konja. Slednjič je spoznala indijanska načelnika in svojo staro prijateljico Marijo Hermájek. Takoj ji je hitela naproti.

Tudi vsi drugi so prihiteli na dvorišče.

„Torej kako sta opravila?“ je vprašal Peter Karpeles?“

„Vse komanške skalpe imava,“ je odgovoril Bivolovo Čelo.

„In grof?“

„Grof Ferdinando je umrl.“

Peter in njegova hči sta se začudila.

„Umrl je? Ali res?“

„Res,“ je odgovorila Marija.

Potem pa je vse povedala, kar je vedela.

„Torej je Alfonzo njegov naslednik?“ je vprašala Olga.

„Da. Ali ga še ni bilo tu?“

„Ali pride v hacijendo?“ je vprašal Karpeles.

„Da,“ je odgovorila Marija. „Na poti je že in spremlja ga cel švadron konjenikov.“

„Zakaj pa?“

„Da Vas takoj prežene s hacijende.“

„Mene? Oh!“ je dejal Karpeles ponosno. „To se mu pa že ne posreči!“

„Braniti hočeva naše bele brate,“ je izjavil Apah.

„Takoj skličeva vse bakere in cibolere,“ je pristavil Bivolovo Čelo.

„Hvala lepa Vama!“ je odgovoril hacijendero. „Morda rabim Vašo pomoč, vendar imam drugo sredstvo.“

„Kako pa?“

„To že pozneje natančnejše vidite. Ali pridejo vojaki morda kmalu?“

„Kmalu, kmalu!“ je izjavila Marija. „Alfonzo je odpotoval iz Mehike že dva dni pred nami. Šel je samo še po konjenike v Durango.“

„Torej skličem takoj svoje ljudi!“

Kmalu potem je zadonel lovski rog po poljih in travnikih. V četrt ure so se zbrali vsi bakeri in ciboleri na dvorišču. Komaj so zaklenili močna palisadina vrata za seboj, ko pridirja cela jata konjenikov. Čez zid se je videl cel gozd samih sulic.

„So že tu!“ je zaklical Karpeles. „Bodite mirni; sprejmem jih sam!“

Konjeniki so se ustavili pred vratmi. Kar potrka nekdo na vrata. Karpeles je vprašal, kdo da je in česa da želi.

„Odprite!“ je ukazal Alfonzo.

„Komu?“

„Meni, lastniku te hacijende.“

„Kdo pa ste?“ je vprašal Karpeles.

„Grof Alfonzo de Rodriganda.“

„Ki napada dame? Oh, nobenega grofa de Rodriganda ne poznam, ki bi bil lastnik te hacijende. Takoj Vam dokažem. Počakajte malo!“

Hacijendero je odšel čez dvorišče v hacijendo. Kmalu se je vrnil z velikim pergamentom.

„Namerite s puškami,“ je ukazal, „a ne streljajte, preden Vam ne ukažem.“

Takoj so ga obstopili bakeri v velikem krogu in namerili proti vbodu. V sredi je stal hacijendero, za njim pa indijanska načelnika.

„Odprite!“ je ukazal Karpeles.

Franceško je odprl vrata, in konjeniki so hoteli takoj vdreti na dvorišče, a so se takoj umaknili, ko so zagledali čez štirideset nabasanih pušk. Najbolj se je prestrašil Alfonzo, posebno ko je zagledal oba Indijanca. Takoj se je umaknil za zid, da bi ga ne dosegla nobena kroglja.

„Kaj pa to pomeni?“ je vprašal ritmojster, ki je vodil konjenike.

„To pomeni to, da sprejme prost Mehikanec v svoji hacijendi samo take ljudi, katere sam hoče.“

„Ta hacijenda ni Vaša. Lastnik te hacijende je grof Alfonzo de Rodriganda, in če nam ne dovolite vstopiti, udremo s silo.“

„Tedaj se pa le varujte! Hacijenda je moja. Ta grof se Vam je nalagal. Gospoda za menoj sta indijanska načelnika in imata z njim še velik obračun. Senor, zoper Vas nimam ničesar. Jaz sem Peter Karpeles, lastnik te hacijende. Bodite tako prijazni, in povejte mi svoje ime.“

„Jaz sem Šaro de la Vega, ritmojster tega švadrona.“

„Šaro de la Vega? Ali ste morda v sorodu s predsednikom generalom de la Vega?“

„Njegov sin sem.“

„O, potem pa pojte le malo bliže in oglejte si tale pergament. Podpisala sta ga Vaš oče, Dijac, in general Karéra.“

„Oh, pokažite!“

Prijahal je bliže in bral.

Ko je prebral pergament se je obrnil k svojim častnikom in činovnikom ter jim dejal:

„Senorji, pojdite bliže! Senor Peter Karpeles je dobil hacijendo del Erina v najem s pristavkom, da postane takoj popolen lastnik, kadar umre grof Ferdinando de Rodriganda. Grof Alfonzo o tem menda ničesar ne ve. Senor Karpeles, ali mu smem pokazati pergament?“

„Samo pod pogojem, da ga dobim takoj in nepoškodovanega nazaj!“

„Le zanesite se name!“

„Zaupam Vam, ker ste mi dali besedo; kajti grofu Alfonzu bi ne zaupal, niti potem, če bi mi dal svojo častno besedo.“

„Oh! Ali mu tako malo zaupate? — Torej naj bo; porok sem za to, da dobite pergament nazaj.“

Nato je odjahal ritmojster s pergamentom pred vrata k Alfonzu.

Kmalu se je slišalo noter, kako je Alfonzo zunaj parkrat prav jezno zaklel. Potem se je vrnil ritmojster na dvorišče in izročil Karpelesu pergament.

„Senor, lastnik hacijende ste, in ker ne ostane grof Alfonzo pod takimi pogoji tu niti trenutek, se poslovim od Vas!“

V prihodnji minuti je oddirjal švadron po veliki planoti. Kmalu potem sta ji sledila dva jezdeca, Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo. Mislila sta samo na strogo indijansko maščevanje. — —

Senor Karpeles pa se je vrnil v svojo hišo. Vsled smrti grofa Ferdinanda de Rodriganda je postal lastnik hacijende.

Trinajsto poglavje. Plesalka.

Drug ti je v skrbno nastavljene mreže
Nestanovitno zasačil srce;
Vendar na mene še nekaj te veže, — —
— — Trdna med nama vzdiguje se stena
’Z brezna globoc’ga do strmih nebes; — —
— — Ne pozabiti jih, so te prosili
Drugi, ne moje prevzetno srce;
V mislih ti niso, al mêne po sili
Pomnila boš ti do zadnjega dne. —

(Dr. Fr. Prešeren.)

Častiti bralec je spoznal dosedaj grofovska brata Emanuela in Ferdinanda de Rodriganda in brata uradnika Grasparina in Pavla Kortejo. Grotovo se ti zdi velika uganka, zakaj zasledujeta in goljufata brata Kortejo na tako grozovit način prijazna in velikodušna brata de Rodriganda. O tem hočemo spregovoriti sedaj nekaj besedi in ti razjasniti to razmerje. —

Kmalu potem, ko se je skregal Gasparino Kortejo z lepo cingarito Carbo, in odvedel vzgojitelj Strnad senoro Lapajne iz nepoštenih rok kneza Olzuna v domovino, sta obudila v Saragosi dve osebi veliko zanimanje in obrnila splošno pozornost nase.

Prvi je bil stari grof Manfredo de Rodriganda, oče takrat še mladih bratov Emanuela in Ferdinanda.

Bil je mnogo let kraljev namestnik španskih dežel v Vzhodni Indiji, in pravili so, da je prinesel s seboj neizmerno bogatstvo. Sedaj je bil v pokoju in prišel v Madrid, da nadzoruje vzgojo svojih dveh sinov. Ker je imel v saragoški okolici bogata posestva, je prišel samo za kratek čas v to mesto, da pregleda natančnejše upravo svojih posestev.

Eden izmed njegovih glavnih upraviteljev, je bil Henriko Kortejo, oče bratov Grasparina in Pavla. Sploh so pa bili Korteji že od nekdaj pri grofovski rodovini de Rodriganda v službi, in govorilo se je, da je ta Henriko poseben ljubljenec starega podkralja, dona Manfreda.

Don Manfredo je živel izredno razkošno. Bil je visoke, močne postave. Njegova brada in lasje so bili osiveli, in njegova koža je bila od solnca ožgana, in ravno zaraditega je bil videti nekam lep in častitljivo-krepak.

Še lepši je bil seveda njegov upravitelj Henriko Kortejo. Bil je v najlepših letih, in akoravno je imel že dva odrašena sinova, je bil vendar na glasu, da je ljubljenec saragoških dam. Njegov sin Grasparino, ki je bil tudi v Saragosi, se v tem oziru ni mogel meriti z njim.

Druga oseba je bila prima-balerina, prva plesalka saragoškega gledišča.

Kakor komet se je prikazala nenadoma na saragoškem odru, in ravnotako hitro je očarala saragoške može.

Ime ji je bilo Žanéta Baldéc, ter je bila baje čisto revnih starišev. Samo vsled svoje lepote in gibčnosti je dosegla tak uspeh. Tudi knez Olzuna jo je uboževal, vendar so pravili, da ga ne mara.

Njen ljubljenec je bil Henriko Kortejo oče obeh sinov. Vsak dan jo je redno obiskoval.

Grof Manfredo de Rodriganda je imel preveč opravkov, da bi mislil na gledišče in veselice. Ko je pa uredil glavne stvari, se je moral vendar pokazati malo med svet, že zaradi svojega stanu.

Sprejemal in hodil je na obiske, prirejal in obiskoval soareje. Sel je tudi večkrat v gledišče, vendar si še ni ogledal zaradi svojih resnih nazorov baleta. Slišal je že mnogo praviti o krasni balerini, in ko je videl nekoč v neki prodajalni njeno sliko, si je nehote kupil njeno fotografijo.

Ko je sedel potem doma in ogledaval njeno krasno telo in fin obraz, je bil kar ves očaran.

Kmalu potem je vstopil v sobo njegov služabnik. Bil je mali, suhi Ivan Alimpo, ki je bil pozneje kastelan na Rodrigandi. Ko je zagledal podobo, se je kar začudil. Ker je bil grofov ljubljenec, je vzel podobo kar v roko in jo ogledoval. Ves začuden je vprašal potem grofa:

„Grom in strela, ekselenca, kdo pa je to?“

„Baldeca,“ je odgovoril Manfredo dobrovoljno.

„Baldeca? Kdo pa je to?“

„Prima-balerina, prva plesalka saragoškega gledišča.“

„Hm!“

Grof Manfredo ga je pogledal in vprašal:

„Kaj misliš?“

„Hm!“

„Torej?“

„Škoda, da je taka krasotica plesalka.“

„Plesalka mora vendar lepa biti!“

„Seveda, ampak ta je tako lepa, da bi bila lahko grofica. Ali je ta tista, o kateri ljudje toliko govorijo?“

„Da.“

„Že davno sem si želel, da bi jo videl.“

„Pa pojdi, dam ti prosto.“

„Hvala, ekselenca! Zvest služabnik ne zapusti svojega gospoda zaradi plesalke. Vse kaj druzega bi bilo seveda — hm!“

„Kaj?“

„Če — — če bi Vi sami — — hm!“

„Torej kaj pa? Le povej!“

„Če bi Vi sami šli enkrat v balet.“

„Ali misliš res, Alimpo?“ je vprašal grof mirno.

„Tako je!“ je odgovoril hitro Alimpo.

„No, stvar si še premislim!“

Alimpo ni bil zadovoljen s takim koncem, zato je malo pokašljal in dejal:

„Počakati bi morali seveda, dokler igrajo prav lepo igro, kakor naprimer „Solnčno kraljico“; pri tej igri je tudi balet.“

„Ali si že videl to igro?“

„Še ne.“

„Zakaj se pa spomniš ravno na to igro?“

„Ker jo ravno danes igrajo.“

Grof se je hitro obrnil in rekel:

„Alimpo, zvit si pa, kar se zda.“

„Jaz? Jaz?“ je vprašal Alimpo v zadregi. „O ne.“

„Pa vendar! Najprvo se delaš, kakor bi plesalke niti ne poznal, sedaj pa celo veš, katero igro da danes igrajo.“

„Saj je v vseh listih tega mesta tiskano?“

„A tako! Ali bi rad videl to igro?“

„O, zelo rad, Ekselenca! Slišal sem, da je zelo lepa igra. Sami angelji in hudiči, duhovi, vile in kraljice igrajo.“

„Torej pa pojdi!“

„In Vi, milostivi gospod?“

„Ali res ne moreš sam iti?“

„Res, ne morem!“

„Torej dobro! Ali pride danes kdo k nam na obisk? Ali sem morda kam povabljen?“

„Niti prvo, niti drugo.“

„Dobro, pa se peljeva v opero!“

Alimpo se je razveselil in poljubil svojemu gospodu od samega veselja roko.

Grof je komaj čakal, da je šel v gledišče.

Kako drugačno je pač bilo vse takrat, ko jo je slednjič videl!

Uvod opojne gledališke godbe se je končal, in balerina se je prikazala na odru. Krasna je bila kakor solnce. Njena divna postava se je videla skozi prosojen trikó. Imela je junonsko telo. Njen fin profil in njene omamljajoče oči so te naravnost očarale.

Grof Manfredo jo je samo gledal in gledal. Vse drugo ga ni brigalo, videl je samo balerino, te lepe oči, to bujno telo. Ko se je igra končala, bi bil še nadalje venomer sanjal, če bi mu ne bil prinesel Alimpo klobuka in ga spomnil, da je konec igre.

Najprvo je globoko vzdihnil potem pa je dejal:

„Naroči, da naj gre kočijaž z vozom domov!“

„Ali se ne peljemo, Ekselenca?“ je vprašal Alimpo ves začuden.

„Ne. Peš greva, in če so še odprte prodajalne, greva k prvemu zlatarju!“

Alimpu se niti sanjalo ni, kaj da pomeni gospodov ukaz, vendar ga je moral ubogati. Pri zlatarju je kupil grof dragocen briljantast kinč, in ga izročil potem na cesti služabniku.

„Ali veš, kaj da sedaj storiš?“ je vprašal sedaj grof Alimpa.

„Ne vem, Ekselenca,“ je odgovoril služabnik naivno.

„Ali veš, kje da stanuje balerina Baldéc?“

„Ne vem; ampak takoj lahko zvem, če je treba!“

„Seveda je treba! Ti sam greš k njej v njeno stanovanje. Razumeš?“

„Zelo dobro!“ je pritrdil Alimpo.

„Izročiš ji zlatnino sam in rečeš, da ji ga pošilja oboževalec solnčne kraljice, akoravno je preveč poceni za tako kraljico.“

„Grom in strela, Ekselenca! Saj stane petnajst tisoč durov!“

„To te prav nič ne briga! Če te osebno ne sprejme, prineseš briljante nazaj.“

„To bo menda pametnejše, milostivi gospod! Kaj pa naj rečem, če me vpraša, kdo da ji to pošilja?“

„Ničesar ne rečeš.“

„Ali naj čakam na odgovor?“

„Ne. Ko ji izročiš zlatnino, se takoj vrneš domov, kajti radoveden sem, kaj da poreče. Sedaj pa le pojdi!“

Grof je odšel peš domov; služabnik pa je šel v balerinino stanovanje, ki slučajno ni bilo zelo daleč.

Ko je zagledal na vratih ime „Žanéta Baldéc“, je pozvonil, in prijazna služabnica mu je odprla.

„Kaj pa želite?“ ga je vprašala.

„Ali je senora Baldéc že doma?“

„Še ne.“

„Torej moram počakati, ker imam za njo naročilo.“

„Tako pozno! Ali bi ne mogla jaz preskrbeti?“

„Ne. Izročiti ji moram namreč nekaj.“

„Od koga pa?“

„To je skrivnost. Ali smem vstopiti, senorita?“

„Pravzaprav ne. Ampak če jo lepo mirno čakate, pa vstopite zamojdel.“

Odprla je vrata, in Alimpo je vstopil, sedaj jo je šele natančnejše videl. Alimpu se je sedaj godilo ravno tako, kakor njegovemu gospodu v gledališču. Čutil je, da mu bije srce glasneje, in sicer blagodejno in srečno.

„Oh,“ se je začudila naenkrat deklica, „kaj pa je to! Mislim, da se ne motim. Senor, ali Vam ni ime Ivan Alimpo?“

„Seveda mi je.“

„Torej ste res oni mali, dobri Ivan Alimpo iz Rodrigande?“

„Majhen?“ je vprašal Alimpo malo nejevoljno. „Tako majhen pa vendar nisem. Saj ste Vi za cel prst manjša kakor jaz!“

„Mogoče,“ se je smejala. „Ampak senor, poglejte me vendar malo natančnejše! — Ali me ne spoznate?“

„Ne,“ je odgovoril v zadregi. „Ali sem Vas že kedaj poznal, senorita?“

„Seveda ste me!“

„Kdo pa ste?“

Veselo se je nasmejala in rekla vsa srečna:

„Štiri leta sem mlajša od Vas — — —“

„Oh! Ali ste tudi iz Rodrigande?“

„Seveda sem. Ali ne poznate več svoje male, razposajene sosedinje, ki je tolikokrat jahala na Vašem hrbtu?“

„Prokleto! Torej ste morda celo — —“

Ustavil se je sredi stavka. Nemogoče, da bi postala njegova razposajena in grda sosedinja tako lepo in pridno dekle.

„Torej, le nadaljujte, senor!“ se je smejala iz dna svojega srca in mu pokazala lepe, bele zobe.

„Hm,“ je mrmral Alimpo, vesel in vendar v zadregi. „Pa saj niste sosedova Elvirita?“

„Seveda sem Elvirita, kakor ste me veduo klicali, oziroma Elvira, kakor mi pravijo sedaj, odkar sem odrasla.“

„Grom in strela!“ se je začudil Ivan. „Prokleto čedno dekle ste postali!“

„Pojte, pojte, senor!“ je dejala sramežljivo.

„Sveta Madona mi bodi priča, da je res!“ je trdil Alimpo.

„O, tudi Vi ste se predrugačili, in sicer ste postali še malo čednejši!“ se je nasmejala.

„Samo malo? — Grom in strela, to ni dovolj! Ljubo bi mi bilo, da bi bil postal neskončno lepši, na primer kakor kak angelj.“

„Oh, zakaj pa?“

„Ker se bi Vam potem morda malo dopadal.“

Alimpo se je naenkrat nekako ohrabril. Prijel je deklico za roko in ji pogledal v oči.

„Pojte, pojte, senor,“ je zarudela deklica. „Kaj bi imeli od tega, če bi se mi malo dopadali?“

„O, zelo, zelo mnogo, Elvira. Sicer pa, zakaj bi se ne tikala, kakor včasih?“

„Tega pa ne, kajti postali ste tako imeniten gospod.“

„Jaz? Oh! Zakaj pa?“

„Saj imate livrejo grofa de Rodriganda!“

Pogledal se je, in se potem hitro udaril z roko po čelu.

„O sveta Madona, ali sem neumen!“

„Zakaj?“ se je začudila Elvira njegovi odkritosrčnosti.

„Tako je! In moj gospod grof je še neumnejši!“

„Oh,“ se je zasmejala deklica. „Kaj, če bi Vas slišal?“

„Rekel bi, da imam čisto prav. Tako neumna, kakor danes, midva z grofom že davno nisva bila.“

„Zakaj pa, Alimpo?“

„Ker naj bi nihče ne vedel, kdo da sem, in kdo da ji je poslal dijamante, in imam vendar to livrejo.“

„Dijamante?“ se je začudila deklica.

„Da; za petnajst tisoč durov.“

„O moj Bog, kar tema se mi dela pred očmi!“ je dejala Elvira, in zaploskala z rokami. „Za koga so pa?“

„Za balerino.“

„Za mojo gospodinjo? Kdo ji jih je pa poslal?“

„Saj tega ravno ne smem povedati.“

„In imaš vendar grofovo livrejo! Torej podkralj ji jih pošilja?“

„Pravzaprav ne morem reči, da ne!“ je odgovoril Alimpo.

„Saj ti tega tudi ni treba,“ se je smejala. „Gotovo je darilo?“

„Seveda.“

„O ti sveta Mati Božja! Za petnajst tisoč briljantov kar za darilo! Zakaj pa?“

„Hm, gotovo za ples. Ne vem tega!“

„Ali jo je videl plesati?“

„Seveda; danes. Po predstavi je takoj drvil k zlatarju, kupil to zlatnino in me poslal sem, da ji izročim darilo osebno. Vendar mi je naročil, da ji ne smem povedati, kdo da ji pošilja to darilo.“

„Čuj, Alimpo, zaljubljen je v njo!“

Služabnik jo je začudeno pogledal.

„Za — — ljubljen! Ti pa nisi pametna!“

„Misliš, da ne! Rečem ti, da smo ženske v tem oziru zelo pametne.“

„Tako?“ jo je vprašal vznemirjen. „Iz česa pa sklepaš, da je vanjo zaljubljen?“

„Ker ji pošilja tako darilo. Tako bogatstvo človek daruje šamo takrat, kadar je prav do ušes zaljubljen.“

„Grom in strela!“

„Tako je!“ je rekla Elvira zmagonosno.

„Jaz pa mislim, da da človek tako darilo samo takrat, kadar je popolnoma prismojen,“ je dejal Alimpo.

„Pojdi, pojdi, prav nič uljuden nisi!“ ga je pokarala.

„O vendar; naprimer proti tebi že.“

„Torej, če bi bil naprimer ti v mene zaljubljen?“

„Hm, to bi bilo prav lahko mogoče!“ je pristavil hitro Ivan.

„Ali bi mi dal dijamante?“

„Saj jih nimam!“

„Ampak če bi bil bogat?“

„Oh, —! Ah, —! Hm, —! Morda bi ti jih dal! O prav gotovo!“

„No, ali vidiš, da se gre samo za ljubezen? Zaljubljen je v njo; to je gotovo!“

„Tristo vragov! Kaj pa bo iz tega?“

„To je seveda vse kaj druzega! Ali mi pokažeš briljante?“

„Ne morem. Če pride balerina!“

„O, ta še dolgo ne pride. Redkokedaj pride pred polnočjo.“

„Oh! Torej moram še tako dolgo tukaj čakati!“

„Seveda. To ti seveda ni po volji?“

Pogledal jo je od strani in dejal:

„O vendar, še celo zelo ljubo mi je!“

„Torej vidiš, da imava še čas pogledati dijamante. Prosim, pokaži mi jih!“

„Zastonj? Zastonj ti jih pa ne pokažem!“ ji je odgovoril odločno.

„Kaj pa hočeš?“

„Hm,“ se je namuzal Alimpo hrabro, „saj en poljub!“

„Pojdi, pojdi, ne bodi tak!“ je zarudela.

„Dobro, ti jih pa ne pokažem, in zahtevam sedaj celo tri poljube!“

„To je preveč, na vsak način preveč!“

„Preveč, za dijamante, ki stanejo petnajst tisoč durov?“

„Hm!“ je malo pomislila. „Dobro, ampak poljube dobiš šele potem, ko sem že videla dijamante.“

„O ne. Sicer sem pa milostiv; enega hočem takoj, enega, ko ti odprem škatljico, enega pa potem. To je moja zadnja beseda!“

„Dobro! Tu imaš prvega. Sedaj se pa le lepo vsedi poleg mene na zofo. Kaj tacega si moram lepo mirno in pripravno ogledati.“

Nato mu je dala svoje lepe, rudeče ustnice v poljub, in Alimpo jo je prav prisrčno poljubil. Potem sta se vsedla drug poleg druzega na zofo. Alimpo je odvezal previdno prevezano škatljico, vzel ven etvi, in briljanti so se zalesketali pri svetli luči.

„Oh!“ je zaklicala vsa razočarana in ni niti opazila, da ji je ukralel Ivan medtem že drugi poljub. „Kako krasno! Oh, ti dijamanti!“

„Skoraj tako svetli so kakor tvoje oči!“ Pri teh besedah ji je dal tretji poljub.

„In ti rubini!“ je dejala.

„Skoraj tako lepi so, kakor tvoje ustnice!“ In dal ji je četrti poljub.

„Oh, ti krasni dragulji!“ se je začudila.

„Krasnejši vendar niso, ko tvoji zobje!“ Pri teh besedah je dobila peti poljub. Sele sedaj je zapazila, da se Alimpo ne drži pogodbe. Porinila ga je v stran in dejala:

„Pa tale safir in dva smaragda! Pojdi, pojdi, zlobnež, tako se pa nisva zmenila!“

„Seveda ne,“ se je opravičeval. „Ampak tudi nisem vedel, da je ta zlatnina tako lepa. Prepoceni sem se udal. Za vsak kamen hočem poljub!“

„Le glej da se mi spraviš proč!“

Hotela se ga je ubraniti, a ni se ji posrečilo. Pritisnil jo je náse in jo poljuboval, kolikor se mu je zljubilo. Slednjič se je malo oddahnila in zaklicala:

„Daj mi mir, da si ogledam kamne!“

„A kaj, kamni! En tvoj poljub mi je ljubši, kakor vsi kamni na svetu!“

„Ali res?“ je vprašala.

„Res. Poslušaj me, Elvira, položi zlatnino malo v stran, in podaj mi svoje roke.“

„Zakaj?“

„Ti takoj povem.“

„Ampak potem mine čas, in ne morem se nagledati briljantov.“

„Samo par trenutkov me poslušaj, potem se pa lahko nagledaš zlatnine, zamojdel celo noč!“

„Torej dobro! Tu imaš moje roke!“

Položila je zlatnino v stran in mu podala svoje roke. Alimpo jo je prijel za roke, ji pogledal zvesto v oči in jo vprašal:

„Ali se še spominjaš, Elvira, kako sva bila kot otroka dobra prijatelja in se ljubila?“

„Spominjam se.“

„Potem sva se ločila, ampak vedno sem mislil nate!“

„Jaz pa náte.“

„Ali me imaš še tako rada kakor nekdaj, Elvira? Prosim te!“

„Torej, te imam pa še rada. In ti?“

„O, jaz te pa tako ljubim, da — da — da bi ti takoj podaril te kamne, če bi bili moji!“

Vsa srečna se je veselo nasmejala in dejala:

„O, Alimpo, potem bi bil pa neumen!“

„Nikakor, moja Elvira. Zelo sem bil neumen, ker sem preje to rekel.“

„In sedaj boš pametnejši?“

„Gotovo. Ampak samo pod tem pogojem, da postaneš moja nevesta in moja žena.“

„Sveta Lavreta, kako hitiš, Alimpo!“

„Tako je! V tako važni zadevi ne sme človek zamutiti niti trenutka. Odgovori mi, Elvira!“

„Hm! Ali me misliš pa tudi pošteno ubogati!“

„Seveda. In ti mene?“

„Gotovo!“

„Ali sva torej edina?“

„Edina!“ se mu je nasmejala vsa srečna.

„Hurá! To je prav! Torej je dobro! Sedaj mi daš še pošten poljub, potem se pa le naglej teh kamnov!“

Dala mu je prišrčen poljub, in potem zopet občudovala zlatnino. Alimpo pa jo je medtem srčkal. Ko je pogledala Elvira slučajno na uro, je zapazila, da je že zelo pozno.

„Moj Bog, v četrt ure je polnoč!“ je zaklicala.

„Prokleto!“

„Spravi hitro zlatnino! Moja gospodinja pride lahko vsako minuto,“ je dejala.

„Ali bo spoznala mojo livrejo?“

„Mislim, da ne.“

„To je dobro, ker ne sme vedeti, kdo da ji pošilja za darilo. Ali ji morda ti poveš ime? Prosim te, nikar ji ga ne povej!“

„Dobro, ga pa zamolčim.“

„Tudi če te vpraša?“

„Tudi. Sploh pa me danes gotovo ne vpraša, ker pride skoraj gotovo kdo k njej na obisk.“

„Grom in strela! Gospodje?“

„Da.“

Alimpo jo je začudeno pogledal.

„Damo obiskujejo o polnoči gospodje?“ je vprašal počasi.

„Da. To je pri pevkah in plesalkah navada.“

„Oh! Hm! Torej delajo njihove služabnice ravnotako?“ jo je vprašal nekam v skrbeh.

„Alimpo!“ je zaklicala razžaljena. „Saj nisem plesalka! V službi sem pri senori Baldéc samo tako dolgo, dokler stanuje v Saragosi v tej hiši.“

„Oh,“ je dejal Ivan zopet veselejši. „Torej nisi pravzaprav pri njej v službi, ampak pri hišni gospodinji?“

„Tako je.“

„To je pa vse kaj druzega. Zelo nesrečen bi bil, če bi te ne mogel več ljubiti, moja dobra Elvira!“

„Nikar se ne boj, moj ljubi Alimpo,“ je dejala prisrčno.

„Kateri gospodje pa jo obiskujejo navadno?“

„Knez Olzuna in pa senor Henriko Kortejo.“

„Grom in strela! Oskrbnik mojega gospoda. Ali prideta oba skupaj?“

„O ne! Kadar ni prvega tu, takrat sporo drugemu, da naj pride. Včasih pride pa drugi, ravno prvi odšel.“

„Kaj pa delata pri njej?“

„Tega pa ne vem, ampak —“ je pristavila pametno, „mislim, da se trudita pridobiti njeno ljubezen.“

„Oh! Kaj pa storita, da bi to dosegla?“

„Dasta ji darila, prstane, verižice, zapestnice, šopke, torte in take stvari.“

„Potem mora pa postati zelo bogata.“

„O, saj je tudi že zelo bogata. Včasih pridejo tudi drugi gospodje, ki pa ne smejo tako pozno k njej. Samo ta dva imata prednost.“

„Kako dolgo pa ostaneta pri njej?“

„Včasih do jutra.“

„Saperment! Ali bi smel tudi jaz ostati pri tebi do jutra, Elvira?“

„Ne, ker se moram naspati.“

„Prav imaš! Le bodi pridna, moja Elvira. Zaradi ljubezni se ne sme zamuditi spanja; tega mnenja sem tudi jaz vedno bil.“

„Oh!“ se je hitro začudila; „tega mnenja si vedno bil? Pri kateri ljubici si pa to že poskusil?“

„Jaz? Pri nobeni! Tega mnenja sem bil vedno samo glede na druge, da jih lahko opomnim. Kaj misliš, kdo izmed teh dveh pa pride danes k njej?“

„Tega pa ne vem tako natančno. Zakaj pa vprašaš?“

„Če pride Henriko Kortejo, tedaj ne smem tu ostati. Kajti ta pozna ne samo mojo livrejo, ampak tudi mene. Gotovo bi takoj povedal balerini, kdo da ji pošilja darilo. Ali ne veš, kako bi se mu izognil?“

„Hm! Tam je mala sobica, v kateri nihče ne stanuje, ampak temna je.“

„To nič ne škoduje!“

„Dobro, peljem te torej v ono sobico, in kadar pride balerina, pridem pa po tebe.“

„Ali pa še pametnejše, da pride ona k meni. Lahko bi me vseeno videl ali slišal.“

„Takoj ti prižgem svetilko. Pojdi!“

Prižgala je čisto svetilko in ga spremila v majhno, priprosto meblovano sobo.

„Čigava pa je ta soba?“

„Sedaj nihče ne stanuje v njej. Preje je stanoval tu reven slikar, a pred štirinajstimi dnevi se je preselil drugam. Ključ imam vedno pri sebi, da pobrišem prah.“

„Da pobrišeš prah? Hm! — Oh! — Hm!“ je dejal Alimpo premeteno.

„Kaj pa ti je?“ ga je vprašala.

„Šinila mi je v glavo zelo, zelo lepa, dobra in izredno pripravna misel.“

„Kakšna misel pa?“

„Kajne, saj želiš, da se včasih še vidiva?“

„Seveda želim.“

„Ampak kje naj se dobiva?“

„Morda v cerkvi?“

„To je nemogoče! Tam bi se ne mogla pogovarjati.“

„Ali pa na trgu, kadar grem kupovat?“

„Tam nas vidijo ljudje, in tudi časa ni.“

„Ali pa zvečer na izprehodu?“

„To bi bilo že mogoče, vendar ne vem, kedaj me rabi gospod grof.“

„Potem pa res ne vem druzega kraja.“

„Ampak jaz ga vem, in sicer mislim, v tej sobici.“

„Oh, kako bi bilo to mogoče?“

„Samo zvečer morem prideti; takrat pustiš sobico odklenjeno, da takoj lahko vstopim. Če so vrata znotraj zaklenjena, je to znamenje, da sem notri. Včasih pridi pogledat in potrkaj trikrat nalahko na vrata; potem ti pa odprem.“

„Če naju pa kdo najde?“

„To pa ne gre tako lahko!“

„Torej dobro, pa poskusiva. Pa, čuj! Zdi se mir da že prihajajo.“

Na stopnjicah so se začuli koraki in dva glasova, ženski in moški.

„Je že res, in Kortejo pride z njo,“ je zašepetala Elvira.

„Vrag ga vzemi! Moj gospod, grof Rodriganda, pošilja balerini darilo, ki stane petnajst tisoč durov, ta vražji Kortejo jo pa spremi domov.“

„Zelo lep mož je!“

„Oh, ali se spoznaš v teh stvareh?“ jo je podražil.

„Slišala sem samo praviti. Sta že v predsobi, oditi moram.“

„Torej pojdi in glej, da predolgo ne čakam.“

Odšla je.

Ko je stopila v predsobo, je plesalka s svojim oboževalcem že vstopila v sobo. Elvira je šla za njima, da pomaga odložiti gospodi obleko.

Plesalka je bila srednje postave in prekrasnega obraza. Vendar je bil izraz njenih potez nekako demoničen.

Elvira ji je namignila, in plesalka je dejala Korteju, da naj stopi v njen budoar.

„Prosim, vstopite, senor. Opraviti imam še nekaj s služabnico.“

Henriko je odšel v sosednjo sobo.

„Zakaj ste mi pa namignili?“

„Neki tuji služabnik hoče z Vami govoriti.“

„Kdo pa je njegov gospod?“

„Ne vem.“

„Oh, torej je skrivnost! Ali je iz Saragose, ali je tujec?“

„Mislim, da je Španec; vendar mi ni povedal, kaj da ima z Vami govoriti. Že dve uri čaka in je dejal, da mora nekaj senori osebno oddati, in da ne sme preje oditi.“

„Oh, gotovo kako darilo! Kje pa je?“

„Tamle v oni mali sobici. Prosi, da bi prišli senora k njemu, ker ga senor Kortejo ne sme viditi ali pa slišati.“

„Oh, torej ga ta pozna. Torej, izpolnim mu željo. Počakaj me!“

Balerina je odšla v malo sobico. Ko je vstopila, je sedel Alimpo na stolu in čakal. Odložila še ni drage mantile, vendar jo je že odpela, in služabnik je videl, da je še v zapeljivi plesalni obleki.

„Kdo pa ste?“ ga je vprašala s zvenečim glasom.

„Senora, prosim Vas, da smem ime zamolčati,“ ji je odgovoril in se globoko priklonil.

„Zakaj pa?“

„Ker so mi tako naročili.“

„Torej nadaljujte!“

„Ukazali so mi, da naj izročim solnčni kraljici to darilo, in prosim za oproščenje, ker je vsako darilo za tako kraljico premalenkostno.“

Nato ji je izročil Alimpo škatljico in ho. A namignila mu je, da naj počaka.

„Počakajte!“ mu je ukazala.

Odvezala je trak in odprla škatjico.

„Oh!“ je zaklicala.

S tem vsklikom je izrazila vso svojo srečo, začudenje in ponos. Njene oči so se zasvetile, odprla je ustnice, prsi so se ji vzdigovale, in ko je vzela z dragimi kamni in briljanti udelano verižico iz škatljice in jo vzdignila z roko v zrak, da vidi kako se leskeče, tedaj se je šele videlo scela njeno krasno telo.

„Kako krasno!“ je zaklicala. „In to je moje?“

„Da, senorita, če hočete sprejeti,“ je odgovoril Alimpo.

„In ne smem izvedeti, kdo mi to pošilja?“

„Ne.“

Ponosno je dvignila glavo in dejala:

„To darilo je sicer bogato, zelo bogato, in vendar ga ne vzamem, če mi ne odgovorite na par vprašanj.“

„Ne smem, senorita!“

„Ali so Vam naročili, da morate zamolčati darovalčevo ime?“

„Hm!“ je dejal počasi. „Druzega seveda niso ničesar pristavili.“

„Torej Vas bom nekaj vprašala, na kar mi smete brez skrbi odgovoriti.“

„Torej dobro, bom, že mi bo mogoče!“

„Torej! Ali je Vaš gospod Španec, plemenit in bogat?“

„Vse to je. Sicer je pa vdovec, ni več mlad, in ima dva sinova.“

„Koliko sta stara?“

„Tega pa ne smem povedati, ker bi sicer takoj uganili, kdo da Vam pošilja darilo.“

„Dobro. Ali stanuje v Saragosi?“

„Sedaj že.“

„Ali me je že večkrat videl?“

„Ne, danes v gledišču prvič. Po predstavi je šel takoj k zlatarju in kupil za Vas to zlatnino.“

„Na katerem sedežu pa je bil v gledišču?“

„Tudi to Vam moram zamolčati.“

„Zelo molčeči ste,“ je dejala balerina, „bolj, kakor sem navajena; sicer Vas pa nočem nadalje izpraševati. Tu imate majhno napitnino!“

Segla je v žep svoje mantile in mu pomolila poln močnjiček; ampak Alimpo se je hvaležno priklonil in dejal:

„Prosim, oprostite, senora; ampak takoj izgubim svojo službo, če sprejmem samo en maravédi.“

„Saj Vas ne vidi Vaš gospod.“

„Nikoli ničesar ne storim, kar ne sme videti.“

„Torej ima dobrega in zvestega služabnika. Torej pa sprejmite mojo roko v zahvalo.“

Podala mu je svojo lepo, okroglo, malo, zapeljivo roko. Poljubil jo je na konec prstkov in dejal:

„Senora, ta Vaša dobrotjivost mi je ljubša kakor vse zlato. To povem svojemu gospodu.“

„Da, le rečite svojemu gospodu, da sem navajena biti dobrosrčna in hvaležna,“ je dejala dvoumno. „Darilo sprejmem, a pričakujem, da se mi Vaš gospod približa. Pri prihodnji predstavi bom imela to zlatnino, in prosim Vašega gospoda, da naj se prepriča, če jo znam nositi.“

Nato je odhitela ven.

Alimpo je še malo počakal, ker je upal, da vidi še enkrat svojo Elviro. Ni se zmotil. Ker je balerina ni več rabila, je prišla kmalu k njemu.

„Torej?“ je vprašala.

„Grom in strela!“ je zaklel. „Lepa ženska je!“

„Lepša kakor jaz?“ ga je podražila.

„Da, mnogo, mnogo lepša!“ je rekel odkritosrčno.

„Ti, ti, Alimpo!“ mu je zagrozila.

„A, kaj! Lepo je lepo, ampak dobro je drobro, in to dvoje je različno. Jaz ljubim samo svojo Elviro.“

„Res?“ je vprašala in ga prisrčno objela. „Ali pa tudi ostane tako?“

„Gotovo! Lepše ženske menda ni na svetu kakor je ta plesalka, in vendar bi jo ne hotel za ženo. Zdi se mi, kakor bi bila požrla cel pekel in še tristostriintrideset milijonov vragov zraven. Ali je Kortejo res pri njej?“

„Res. V budoarju jo čaka.“

„Tako? Naj le čaka nanjo celo večnost in še par let čez. Sedaj pa, lahko noč, moja ljuba Elvira!“

„Ali moraš že oditi?“

„Seveda! Moj gospod me čaka že dve uri; tega ni vajen.“

„Pa pojdi! Ampak jutri me zopet obiščeš?“

„Gotovo! Lahko noč!“

„Lahko noč, moj Alimpo!“

Objela sta se in prisrčno poljubila, potem pa je odšel Almipo, da reši svojega gospoda, ki ga je že nestrpno čakal.

Balerina pa je šla h Korteju v budoar in se vsedla poleg njega na divan, ne da bi jo bilo sram, ker je bila v samem trikoju. Vedela je, da pozna Kortejo gotovo dotičnega gospoda, ki ji je poslal zlatonin, vendar je čakala. Ko pa je potem govoril slučajno o livreji nekega genuškega plemenitaša, ki se mu je zelo dopadala, je porabila priliko in dejala:

„Tudi jaz sem zapazila danes livrejo, ki jo še nisem videla nikoli v gledališču. Gospodar gotovo ne hodi rad v gledišče, ali vsaj v balet ne.“

„Vse saragoške livreje poznam; mogoče ti lahka ustržem. Kakšna pa je bila tista livreja?“

„Priprosta. Siva in obšita z svetlozelenim suknom.“

„Oh, bela zavratnica, svetlozelene gamaše in ovratnik in srebrni gumbi.“

„Da.“

„Ali si spoznala gumbe?“

„Sem. Smeli so grofovsko krono in črki R in S.“

„In te livreje še preje nisi videla?“

„Še ne.“

„Oh, moja ljuba, to je naša livreja!“

„Vaša?“ se je začudila na ves glas.

Takoj je vedela, kdo da ji je poslal bogato darilo, kajti Kortejo ji je povedal že pred par dnevi, da je grof Manfredo v Saragosi.

„Gotovo je bil kak služabnik v gledišču,“ je dejal. „Grof gotovo ne pride v balet, ker ima preveč stroge nazore. Ha, rad bi ga videl, kaj bi storil, či bi te imel takole namesto mene v svojem naročju.“

„Gotovo. me izroči kot čarovnico sveti inkviziciji.“

„Gotovo!“ se je smejal Kortejo.

A balerina je bila druzega mnenja. Vedela je, da je očarala tega moža s strogimi nazori, in da je odvisno morda samo od nje, da ga vjame v svoje zanjke in deli z njim neizmerno bogatsvo. Zato je vprašala:

„Pravil si mi zadnjič, da ima dva sinova, kajne?“

„Da, dva ima, sedaj sta v Madridu.“

„Ali je vdovec?“

„Vdovec. Živel je zelo srečno s svojo ženo, z grofico. Ko pa je umrla, je bil tako žalosten, da je šel v Indijo .“

„Ali se mu je tam dobro godilo?“

„Bil je pokralj?“ se je smejal Kortejo. „Bogatstvo, neizmerno bogatstvo si je tam pridobil.“

„Ki ga hoče sedaj v domovini uživati?“

„Menda že.“

„Morda se pa še drugič oženi?“

„Oh, ali ti morda diši, da bi postala grofica de Rodriganda?“ se je smejal. „Poskusi, morda ga očaraš!“

„Ali misliš, da bi bilo to nemogoče?“

„Skoraj, moj otrok! Tega moža ne more nobena ženska zmotiti. Sicer bi pa bilo to prokleto zanimivo razmerje, če bi bila moja ljubica žena mojega strogega gospoda!“

„Ali bi se potem ne mogla ravnotako ljubiti?“

„Oh, ali bi mi milostiva grofica dovolila?“ jo je vprašal smeje.

„Gotovo! Grofovskega milijonarja bi vzela za moža samo radi stanu in denarja.“

„In bi se drugod odškodovala. Poskusi, moj angelj!“

„Stvar si že še natančnejše premislim in te o priliki spomnim na to.“

Plesalka je govorila sicer zelo lahkoživo, vendar je bila to njena resna volja.

Medtem je hodil grof brez miru v svoji sobi semtertja. Na nobeden način ni mogel uvideti, da bi ga bila očarala divna čarovnica. Pomišljeval si je, da je vse samo mimogredoč upliv, vendar je nestrpno pričakoval svojega služabnika.

Minilo je več ur, odbilo je že polnoč, slednjič je prišel Alimpo.

„Kako dolgo hodiš!“ je dejal grof.

„Nisem mogel preje, Ekselenca,“ se je opravičeval Alimpo.

„Čakati si moral, kajne?“

„Da, in sicer čez dve uri.“

„Tedaj je prišla šele domov?“

„Da. Ko sem ji izročil darilo, ga najprvo ni hotela sprejeti, če ji ne povem, kdo da ji ga pošilja; ampak nisem se izdal. Slednjič se je pa vendar udala in mi ponudila polno mošnjo zlata, katere pa nisem vzel.“

„Tako je prav; že dobiš odškodnino.“

„Zato mi je pa podala svojo roko. In ko sem ji dejal, da je tako dobrotljiva, mi je rekla, da naj sporočim svojemu gospodu, da je zelo dobrotljiva in hvaležna.“

Grof je malo temno pogledal in vprašal:

„Druzega ni rekla ničesar?“

„Prosi Vas, da bi se ji kmalu približali. Pri prihodnji predstavi bo imela zlatnino, da vidite Ekselenca, če jo zna nositi.“

„Dobro, torej grem k predstavi. In druzega ni rekla ničesar?“

„Ničesar.“

Alimpu se ni zdelo potrebno, da bi povedal grofu vse, kar ga je vprašala, ampak grof ga je vprašal:

„Kje si jo pa čakal?“

„V neki mali sobici, kamor me je vtaknila služabnica, kajti v predsobi jo nisem mogel čakati, ker bi me bil sicer videl senor Henriko Kortejo.“

Grof je hodil po sobi semtertja, sedaj pa se je nenadoma ustavil in vprašal:

„Kortejo? Kako to?“

„Tam je bil.“

„Oh! Še preden si prišel?“

„Ne. Prišel je z njo.“

„Torej je morda še sedaj pri njej?“

„Seveda.“

Grof je stisnil pest in gledal temno predse.

„Mnogokrat je pri njej,“ je pripomnil Alimpo. „Služabnica mi je pravila, ki sem jo izpraševal.“

„Kaj pa je še druzega rekla?“

Grofu je bilo zelo čudno pri srcu, sicer bi ne bi vprašal, kaj je čenčala služabnica. Alimpo je to takoj spoznal. Zato je odgovoril:

„Rekla mi je, da pride večkrat tudi knez Olzuna in še drugi, ki jih pa ne pozna. Vendar pridejo samo po dnevu, in nimajo nikake prednosti; ta dva sta pa včasih pri njej do jutra.“

Miza je zaškripala, tako je udaril grof po njej. Ko pa ni nadalje izpraševal, je pripomnil Alimpo:

„Lepa je že, lepa kakor angelj, ampak devetstodevetindevedeset vragov ima v telesu, Ekselenca!“

Tedaj je grof hitro vstal, pogledal jezno na okrog in vprašal:

„Kdo pravi to?“

„Jaz sem sam videl, in moja Elvira pravi tudi tako!“

„Tvoja Elvira? Oh, kdo pa je to?“ se je začudil grof.

Alimpo je bil v zadregi. V tem trenutku je izpregovoril prvič besedo, ki se ga je prijela potem za celo življenje. Odgovoril je grofu:

„Moja Elvira? Ekselenca, to je sosedova Elvirita, iz Rodrigande.“

„Ne poznam je. Ali pozna plesalko?“

„Pozna, in še zelo dobro. Saj je njena služabnica in mi je pokazala tisto sobico.“

Grofov obraz se je vedno bolj ublažil, slednjič se je nasmejal in vprašal prijazno:

„In imenuješ jo svojo Elviro?“

„Da,“ je odgovoril Alimpo v zadregi.

„Oh, torej je tvoja ljubica?“

„Da, od današujega dne celo moja nevesta, če mi Ekselenca milostivo dovolite. Zaročila sva se.“

„Torej si vedel, kje da stanuje plesalka?“

„Ne.“

„Saj si vendar obiskoval svojo dekle!“

„Tudi tega ne. Odkar sva hodila skupaj v šolo, se nisva videla.“

„To je pa res čudno! Sele danes sta se zopet videla, in se takoj zaročila?“

„Da. Ekselenca, tega niti verjel nisem, da se more človek tako hitro zaljubiti v kako deklico, da misli, samo ta mora postati moja žena!“

„Ali si tako mislil?“

„Ravnotako, in moja Elvira tudi.“

Grof je zrl zamišljen predse. Kaj je čutilo tedaj njegovo srce? Ali je morda premišljeval, da se utegne njemu ravnotako pripetiti kakor njegovemu Alimpu? Slednjič je globoko vzdihnil in vprašal:

„Ali zaupaš popolnoma tej Elviri?“

„Popolnoma, Ekselenca!“

„Dobro, torej poizvedi jutri zjutraj, kedaj da je Henriko Kojtejo odšel.“

„Ali smem iti že zjutraj k njej?“

„Smeš, ampak v navadni obleki, da te nihče ne spozna. Tu imaš mojo denarnico. Kupi najlepši in najdražji šopek in ga nesi plesalki; pa zopet ne smeš povedati, kdo da gaji pošilja. Ali se snideš tedaj lahko s svojo Elviro?“

„Upam!“

„Torej dobro. Če sem s teboj zadovoljen, in je tvoja Elvira pridna deklica, vaju preskrbim. Sedaj pa, lahko noč!“

Alimpo je vtaknil polno mošnjo v žep, se globoko priklonil in odšel. Čelo noč ni mogel spati, tako je bil srečen. Ravnotako se je godilo grofu, a iz druzega vzroka. —

Že zgodaj dopoludne je obiskal Alimpo z velikanskim šopkom plesalko. Imel je navadno obleko.

Ko je vstopil v vežo, je stala Elvira ravno pri vratih.

Danes se mu je zdela tako čedna in lepa, da bi jo bil objel najrajše kar tu.

„Dobro jutro, moja Elvira!“ jo je pozdravil.

„Oh, dobro jutro, moj Alimpo!“ mu je odgovorila in se začudila. „Kaj pa delaš tu že na vse zgodaj?“

„Plesalki nesem tale šopek.“

„Ali res? Videti ga moram. Pojdi!“

Peljala ga je v malo sobico, in odvil je šopek.

„O, kako krasno!“ je zaklicala.

„Čisto sam sem ga izbral,“ je dejal ponosno.

„Ti? Res, dober okus imaš.“

„Da, moja Elvira, tega sem imel že davno,“ je dejal prikuljivo.

„Kako to?“ je vprašala sramežljivo.

„Pri ljubici se okus najboljše spozna.

„Ali res misliš, da imaš dober okus?“

„Res, posebno, kadar dobim poljub.“

„Naj pa bo; tu ga imaš! — Torej, ali nisem imela včeraj prav?“

„Zaradi česa pa?“ jo je vprašal in prisrčno poljubil.

„Ker sem rekla, da je grof zaljubljen v plesalko?“

Tedaj je postal Alimpo resen in dejal skoraj žalostno:

„Čuj, moja Elvira, to je zelo nevarna stvar, in mi ni nič kaj všeč, kajti grof ni samo zaljubljen, ampak jo ljubi v resnici.“

„Ali je to kak razloček?“

„Zaljubljen je človek samo s čutom, ljubi pa s srcem.“

„In grof jo ljubi iz srca?“

„Seveda. Mislim, da bi umrl, če bi imel nesrečo v ljubezni. Vendar trdim še vedno, da ima samega vraga v telesu.“

„Saj res ni dobra!“ mu je pritrdila Elvira. „Pa saj jo ne vzame za ženo.“

„Ne — kaj pa?“

„Samo obiskal jo bo, z njo jedel in pil, se peljal na izprehod kakor drugi, druzega pa ničesar.“

„Ne, tega gotovo ne stori, ker ni tak kakor so drugi. Če ljubi kako žensko, tedaj jo vzame za ženo.“

„Oh, tedaj ga pa obžalujem.“

„Jaz tudi. Vendar mu ne moreva pomagati, naj stori kar hoče. Sicer sem pa že govoril z grofom zaradi tebe.“

„Pač nisi pameten!“

„Ne? Tedaj imaš piv slabejši okus kot jaz,“ se je smejal. „Rekel sem mu, da te imam rad, in da te vzamem za ženo.

„In nadalje?“

„In nadalje mi je obljubil, da naju preskrbi, če se mu ti dopadeš.“

„O, potem bodiva pa le brez vseh skrbi!“ je zaklicala vsa srečna.

„Tako je! Sedaj mi pa še povej, kako dolgo je ostal včeraj naš oskrbnik pri njej?“

„Do dveh. Čula sem še, ko je odšel, kajti mislila sem vedno náte, in zato sem slišala, da se nista nič kaj posebno prijazno poslovila.“

„Ali sta se morda skregala?“

„Mislim, da ni bilo tako hudo. Sicer sem pa morala iti danes h knezu de Olzuna in mu sporočiti, da ima senora danes glavobol, in ga zato ne more sprejeti.“

Alimpo se je nasmejal in vprašal:

„Ali veš, kdo da ji je provzročil glavobol?“

„Torej?“

„Grof. Zlatnina je uplivala na njo. Bogatega in imenitnega častilca sluti, zato pa ne mara imeti sitnosti. Ali je res bolna?“

„Prav nič.“

„Torej smem iti k njej?“

„Smeš. Takoj te naznanim. — Ali prideš danes zvečer?“

„Seveda pridem; sedaj se pa ne smeva več razgovarjati.“

Kmalu potem je stopil Alimpo v sprejemno sobo, kjer je ležala plesalka v omamljajočem negližeju na otomani.

„Oh, Vi ste!“ je dejala, ko ga je spoznala. „Kaj pa prinašate novega?“

„Jutranji pozdrav, senora.“

„Ki mi ga pošilja isti gospod? Ali mi tudi danes noče povedati svojega imena?“

„K prihodnji baletni predstavi pride.“

„Torej mu rečite, da ga moje srce gotovo najde. Glas srca ne vara.“

Spoznala je, da se približuje veliki zmagi, in odslovila je služabnika.

Alimpo je grofu vse natančno sporočil, in ta je bil še precej zadovoljen s svojim uspehom.

Služabnik je šel nekega dne zopet k balerini s šopkom, zvečer pa k svoji ljubici. Kar je izvedel se je grofu zelo dopadalo. Plesalka ni hodila več na izprehod; Korteja je sprejela samo enkrat popoludne za pet minut, kneza de Olzuna pa sploh ne.

Slednjič je prišel dan, ko je balerina zopet nastopila. Gledišče je bilo razprodano. Takoj, ko je stopila na oder je ljubeznivo pogledala grofa. Čutil je njen pogled, ih kri mu je silila v glavo; čutil je, da ga je že spoznala. —

Slednjič se je začelo zadnje dejanje. Plesalka naj bi izginila v oblakih. Že je bila par pednjev od tal, kar — pade doli, sicer ne globoko, vendar na videz taka nesrečno, da ni mogla vstati.

Med gledalci je nastal grozen hrušč in vrišč. Zastor je takoj padel; balerino so odnesli z odra v njeno garderobo, in gledališki zdravnik je takoj prihitel. Ravno je prišel tudi gledališki ravnatelj, ko se odpro stranska vrata, in vstopil je neznan gospod.

„Kje je senora Baldec?“ je vprašal na kratko in zapovedujoče.

„Na vsak način je v dobrih rokah. Kaj pa hočete?“

„K njej moram!“

„Ne smete!“

Tedaj se je vzravnal tujec ponosno in vprašal:

„Kdo mi hoče to zabraniti?“

„Jaz sem ravnatelj!“

„Dobro, jaz pa grof de Rodriganda, indijski podkralj!“

Ravnatelj se je tedaj najponižnejše priklonil in dejal:

„Oh, Ekselenca, to je pa vse kaj druzega. Pojdite z menoj!“

Nato je peljal grofa do vrat garderobne sobe, pogledal za trenutek noter in potem rekel:

„Senora se že zopet zaveda. Prosim, vstopite!“

Ko je vstopil grof v malo, razkošno, meblovano sobico, je prešinilo neko zadoščenje balerinin obraz. Nihče ni slutil, da je padla samo navlašč, da zapelje bogatega častilca.

„Moj Bog,“ je zaklicala. „Kdo pa je onile tujec? Pustite me vendar samo!“

Zdravnik se je obrnil in zagledal grofa.

„Gospod,“ je rekel resno, „tu je dovoljen vstop sedaj samo meni!“

„Grof Manfredo de Rodriganda sem in ostanem!“ je odgovoril grof. „Ali je senora Baldec nevarno ranjena?“

Ko je slišal zdravnik tujčevo ime, je dejal takoj prijazno:

„Na zunaj se nič ne pozna, če se je senora poškodovala v notranjem, tega še ne vem.“

„Torej prosim, prepustite mi senoro!“

Zdravnik je pogledal vprašajoče balerino, in ker je prikimala s svojimi zapeljivimi očmi, je dejal:

„Dovolim, ker sem prepričan, da je v dobrih rokah.“

Nato je zdravnik odšel, in grof je bil sam z balerino.

„Senora, ali me poznate?“ jo je vprašal.

„Poznam,“ je rekla sramežljivo in ga ljubeznivo pozgedala.

„Zakaj mi niste dovolili vstopiti?“

„Ekselenca, tiste besede niso bile namenjene Vam, ampak ravnatelju, ki je hotel vstopiti takoj za Vami,“ se je opravičevala.

„Ali morete hoditi?“

„Mislim, da mi je nemogoče.“

„Torej dovolite mi, da Vas spravim v Vaše stanovanje, senora.“

„Prav rada vsprejmem Vašo ponudbo!“

Kmalu potem sta prišla dva grofova strežaja in nesla balerino po stopnjieah doli v ekvipažo, ki je potem oddrdrala. Pred njenim stanovanjem so se ustavili in jo nesli v njeno spalnico. Grof je bil v velikih skrbeh zaradi plesalke. Ko so drugi odšli, je sedel pri njeni postelji in pričakoval svojega domačega zdravnika, kateremu je sporočil, da naj nemudoma pride.

V predsobi pa sta čula Alimpo in njegova Elvira.

„Ali si je kaj zlomila?“ se vprašala deklica po tihem.

„Žalibog, ne.“

„Alimpo, kako si vendar grozovit in brezčuten!“

„Nikakor; ampak dobro poznam, kaj je resnica in kaj burka.“

„Kaj, ali misliš, da se samo bolno dela? Da nima bolečin?“

„Bolečine? Kaj pa še!“

„Saj sem vendar videla.“

„Ampak ne čutila, moja dobra Elvira.“

„Ali nisi videl kako je bolestno gledala od samih bolečin?“

„To zna vsakdo, jaz tudi. Saj niti padla ni.“

„Kaj pa? Vsi pravijo, da je padla iz zraka na oder.“

„Ni padla, ne, ampak zdrknila je samo navlašo kake tri čevlje globoko z oblaka na oder, in sicer zelo nalahko in previdno. Natančno sem jo videl. Vendar se ji je stvar zelo dobro posrečila, saj je igralka.“

„Ali misliš, da res, Alimpo?“

„Prepričan sem, da je hotela s tem samo grofa ujeti v svoje zanjke. Sedaj ga ima in postane grofica de Rodriganda.“

„Moj Bog! Plesalka!“

„Kaj tacega se večkrat pripeti.“

„Kaj porečeta neki mlada dva gospoda?“

„Saj ravno to me jezi. Oba imam zelo rad, kajti nekaj let nas je poučeval učitelj skupno. Zato vem, kaj da porečeta k temu. Moja dobra Elvira, danes ti rečem, da onesreči onih tristotriintrideset tisoč vragov, ki jih ima ta plesalka v telesu, kmalu rodovino de Rodriganda.“

„Tega bi pa ne doživela rada.“

„Zakaj pa ne? Grof naju preskrbi. Sedaj je ves srečen vsled ljubezni, in če mi ponudi službo, ki mi ugaja, jo takoj sprejmem, ne da bi se brigal za onih tristotriintrideset tisoč vragov, ki me pravzaprav nič ne brigajo.“

Balerini sedaj seveda ni bilo videti, da bi bila tako vražja. Ležala je tako ponižno in potrpežljivo v svoji mehki postelji, kakor bi hotela biti slikarju predpodoba milosrčnosti. Elvira jo je morala preje sleči, in sedaj je ležala pred grofom s trudnimi očmi v finem, belem negližeju.

Grof je sedel pri njej, držal njeno roko v svoji in jo venomer občudoval.

Slednjič je prišel grofov domači zdravnik. Ker je že vedel, da je grof pri balerini, se ni začudil, ko ga je zagledal pri njeni postelji. Preiskal je bolnico, zmajeval z rameni in ji svetoval, da naj bo kolikor mogoče mirna. Zapisal je tudi zdravilo, ki ni nič škodovalo. Spoznal je takoj, da je bolnica popolnoma zdrava, vendar se mu ni zdelo potrebno, da bi storil kako opazko.

Ko je zdravnik odšel, se je sklonil grof k balerini in vprašal:

„Senora, ali Vas mučim, če govorim?“

„Nikakor,“ je zašepetala.

„Torej smem govoriti?“

Prikimala mu je. Pri tem si je segla v lase in nagubančila mimogrede svojo fino srajčico tako, da je videl grof njene krasne, venerine prsi.

Kar iskrilo se mu je pred očmi. Gorko indijsko solnce je segrelo njegovo kri. Roka se mu je tresla, ko jo je držal za njeno nežno, bujno roko.

„Ali veste,“ jo je vprašal, „kdo Vam pošilja vsako jutro šopke?“

„Vem.“

„Ali ste tudi vedeli, kdo Vam je poslal ono zlatnino?“

„Slutila sem.“

„Kako to, senora?“

„Videla sem Vas v gledišču in vprašala sem, kake barve livrejo da imate.“

„Oh,“ je dejal ves srečen, „torej ste mojega dobrega Alimpa takoj spoznali. Ali ste bili jezni name?“

Nalahko in ljubeznico se je nasmejala in odgovorila:

„Ravno nasprotno, don Manfredo.“

„Torej ste se veselili?“

„Da.“

„Slišim, da veste celo moje krstno ime.“

Vsa srečna se je prav nedolžno nasmejala.

„Ali ste jezni name,“ jo je vprašal nadalje, „da sem prišel k Vam za kulise, ker sem bil v takih skrbeh in strahu zaradi Vas?“

Zmajala je z glavo in potem dejala:

„O, nastopili ste tako vitežko.“

„Da, Vaš vitez bi hotel biti, sedaj, vedno in za celo življenje.“

Zaprla je svoje oči, kakor bi se bala, da bi njena sreča ne prišla v dotiko z profanim svetom.

„Senora; ali smem danes pri Vas čuti?“

„O ne,“ je rekla in ga milo pogledala. Ta pogled pa je izraževal ravno nasprotno.

„Zakaj pa ne?“ jo je vprašal.

„Gospod naj bi bil pri meni?“

Pri teh besedah je sramejžlivo zarudela do ušes. Dobro je znala svojo ulogo.

„Senora, prisegam Vam, da se Vas ne dotaknem!“ je zatrjeval grof.

„Kaj bi pa rekli ljudje?“

„Naj si le kdo upa kaj reči!“

„Trudna sem,“ je potem zašepetala in sklenila svoje roke, kakor bi molila večerno molitev.

„Le zaspite. Ostanem pri Vas.“

Ni mu več odgovorila in je kmalu trdno zaspala.

Grof je sedel pri njej celo, dolgo noč. Sredi sobe je visela motna nočna svetilka. Kadar se je premaknila balerina, je slutil grof krasoto njenega telesa, in kri mu je tako vzkipevala, da je bil ves očaran. Sirena ga je ujela v svoje zanjke.

Samo enkrat je šel za par trenutkov iz sobe in pogledal v predsobo. Niti spomnil se ni, da je ukazal Alimpu, da naj straži v predsobi, in da je naprosil zdravnik tudi Elviro, da naj tam ostane.

Sedela sta na zofi drug poleg druzega in trdno spala tesno objeta. Grof je videl njune poštene, zveste obraze in mrmral predse:

„Ljubita se; naj bodeta srečna, kakor sem jaz srečen!“

Potem je šel zopet nazaj v spalnico k balerinini postelji. Čul je tam do jutra, dokler se ni zbudila.

Grof seveda ni zapazil, da ga je preje že dalje časa opazovala skozi trepalnice.

Sedaj je stegnila svoje krasno, bujno telo, segla z rokami za glavo, da so se poznale njene divne prsi natančno skozi tenko srajco, in odprla je potem počasi svoje oči.

Delala se je, kakor bi se niti ne spominjala na to, kar se je dogodilo.

Ko pa je zagledala grofa, je vsa iznenadena zakričala.

„Moj Bog, grof, ali ste še vedno tu?“ je vprašala.

„Smatral sem za svojo dolžnost, da čujem pri Vas,“ je dejal in se nasmejal.

„O, moje življenje in moje zdravje pač ni tako dragoceno!“

„Nikar se ne pregrešite, senora!“ jo je svaril. „Bog Vas je oblagodaril s zakladi, ki so vredni kneginje, kraljice!“

Naslonila se je malo v stran, pogledala grofa ostro v oči in dejala:

„Kaj, — plesalka!“

„In vendar vredna, da bi bila kraljica!“ je trdil grof.

„Don Manfredo, ali se upa kak gospod prečuti celo noč pri kraljici?“ ga je vprašala. „To se upa samo pri balerini.“

Njeno oko je zažarelo pri teh besedah kakor živo oglje.

„Senora, ali nisem prav ravnal?“ je vprašal po tihem.

„Niste. Prosila sem Vas, da pojdite domov!“

„Nisem Vas mogel ubogati.“

„Zakaj pa ne?“

„Vprašajte zveličano dušo, zakaj da noče iti iz nebes!“

„In vendar morate zapustiti ta nebesa.“

„Nikdar!“

„Ali ste vredni, da uživate njega srečo?“

Pri teh besedah ga je prisrčno pogledala, in njen pogled ga je popolnoma omamil.

„Skušajte me!“ je prosil.

Resno ga je pogledala in vprašala:

„Skušam naj Vas? Jaz? Zena je slaba, in se uda ljubezni kar tjavendan; ampak mož je močan. Skušajte se sami, če ste vredni.“

Tedaj je pogleknil pred njo, jo prijel za roke in dejal:

„Sem, senora.“

„Dokažite mi!“

„Ta nebesa nočem v dar; tudi izprosjačiti jih nočem, ampak priboriti in zaslužiti jih hočem.“

„S čem pa?“

„S tem, da Vam žrtvujem vse, kar sem, in kar imam.“

„Tudi grofovsko krono?“ je vprašala neverjetno, a njeno srce je poskakovalo na skrivnem od samega veselja.

„Tudi grofovsko krono!“

Tedaj mu je iztrgala svoje roke iz njegovih in naredila, kakor bi ga hotela pahniti od sebe.

„Le pojdite, grof!“

„Kaj, ne verjamete mi?“ je vprašal razburjen.

„Ne.“

„Zakaj pa ne?“

„Nobenemu možu ne verjamem.“

„Torej niste še nikdar poznali nobenega moža, senora.“

Sedaj se je vsedla v postelji. Gledala je grofu začetkom zelo ostro v oči, potem pa vedno bolj sanjavo.

„Prav imate, grof;“ je rekla, „nobenega moža še nisem poznala. Pa zakaj? Ker nobenega ni! Sanjala in sanjarila sem o možu, o močnem, zvestem možu, katerega bi se oklenila z vsem svojim srcem. Gledala nisem niti na bogatstvo, niti na lepoto, niti na stan. Hotela sem samo moža, ki bi ga obvarovala vseh skrbij. A, kaj sem našla!“

„Senora, le iščite še nadalje!“

„Nočem.“

„In vendar Vam rečem, iščite še nadalje, saj danes še, saj sedaj še! Gotovo najdete moža!“

„Sebe mislite?“

„Da.“

„Kako mi pa dokažete, da ste res oni, ki ga iščem?“

„S tem, da Vas pritisnem na svoje srce, in nikdar več ne izpustim; s tem, da Vas vzamem s seboj v Rodrigando in Vas priklopim svojim prednikom; s tem, da Vas povzdignem iz Vašega stanu na najvišjo stopnjo; s tem, da se žrtvujem in storim za Vas vse, kar more storiti posvetni bogataš za svojo ljubo izvoljenko, za svojo ženo.“

„Za svojo ženo, pravite?“

„Da.“

„In Vaša dva sinova?“

„Vas bodeta oboževala kakor jaz.“

„Skoraj bi Vam zaupala. Moje srce je polno sreče in ljubezni. Skoraj bi Vam zaupala, ker mi toliko obljubujete.“

„Zaupajte mi, senora!“ jo je prosil.

„Torej dobro, saj niste več mladi, ampak mož, ki pozna življenje. Skušati se hočem, če Vam morem zaupati. Pojdite sedaj in pridite zopet danes zvečer. Če se odločim za Vas, tedaj bova tako srečna, da naju bodo zavidali izveličani v nebesih.“

Vstala je in ga porinila proti vratom; pri tem pa se mu je naslonila nalahko na prsi. Hitro jo je objel. Čutil je, kako so se stresli njeni mehki, električni udje v njegovem objemu, in poljubil jo je na ustnice s slastjo, za katero bi takoj umrl.

Nato ga je porinila nalahko skozi vrata. —

Kakor blisk se je razširila po celem mestu vest, da je spremil indijski podkralj, grof Manfredo de Rodriganda, balerino v lastni ekvipaži domov. Danes zjutraj so celo govorili po mestu, da je bil grof celo noč pri njej.

Zato ni nič čudnega, da se je pripeljal že na vse zgodaj k balerini mož, kateremu je bilo precej na tem ležeče, kaj da govore ljudje o njej, namreč — knez Olzuna.

Kar dirjal je po stopnjicah navzgor in ni niti počakal, da naznani Elvira balerini njegov obisk.

Vstopil je, in balerina je sedela že oblečena na otonami.

„Žaneta!“ je zaklical in razprostrl svoje roke.

„Evzebijo!“ je odgovorila precej mrzlo, skoraj ironično.

„Kaj, ali mi ne poletiš naproti?“ jo je vprašal.

„Ne,“ je odgovorila zelo resno.

„Ne? Kaj sem ti pa storil?“

„Ničesar, moj ljubček.“

„Kak vzrok imaš pa vendar?“

„Seveda!“

„Povej mi ga, povej!“

„Takoj, če želiš. Zato ti ne letim na proti, ker sem izkusila včeraj pri predstavi, kako nevarno da je letati po zraku.“

„Dobro, mi pa dovoli, da poletim jaz na tvoje srce!“

„O prosim, pustiva rajše vse letanje!“ se je branila.

„Zakaj si naenkrat tako mrzla napram meni, Žaneta? Grom in strela, torej je vendar res, kar govorijo ljudje!“

„Kaj pa govorijo?“

„Da nastavljaš grofu de Rodriganda mreže!“

„Hm! Ali pa on meni. Saj veš, moj ljubi Evzebijo, da mi ni treba mrež nastavljati!“

„Res, prokleta čarovnica si,“ se je smejal knez prisiljeno. „Torej priznaš, da je nekaj resnice na tem, kar govorijo ljudje?“

„Priznam.“

„Grom in strela! Vrag vzemi grofa de Rodriganda!“

„Jaz mu pa želim vse dobro, ker ravna z menoj pošteno.“

„Tako! Ali jaz morda ne ravnam pošteno s teboj? Ljubim te, da bi skoraj zblaznel, in sem za vse pripravljen.“

„Torej dobro, pa me vzemi za ženo!“

Knez jo je debelo pogledal in potem zaklical:

„Neumnost!“

„Oh, torej misliš, da bi bila to neumnost, če bi me vzel za ženo?“

„Seveda! Zahtevaj, kar hočeš, samo tega nikar! Sicer je pa tudi tebi jako dobro znano, da plesalka ne more priti v našo družbo.“

„Dokažem ti nasprotno. — Grof Rodriganda bi me rad imel za ženo.“

„Nesmisel!“

„Bodi prepičan! Podkralj me hoče za ženo!“

„Nesmisel, ti pravim!“

„Če ti pa povem, da mi je stavil že ženitbeno ponudbo!“

„Ne verjamem ti!“

„Obljubila sem mu, da se odločim do danes zvečer.“

„Torej je norec!“

„Nikakor; ampak popolnoma pameten je. Neskončno in resnično me ljubi. Žalibog, želela bi, da bi bila vrednejša njegove ljubezni.“

„Torej, ali vidiš!“

„Odkritosrčno ti povem: Star je že; mnogo je že pretrpel v Indiji, in njegovo telo gotovo ni več nepoškodovano; lepa, mlada žena ni za njega. Če bi me hotel tudi ti vzeti za ženo, bi lahko volila, in izvolila bi tebe.“

„Zelo prijazna si,“ je prikimal knez jezno. „Torej izvoliš grofa?“

„Skoraj gotovo. Ali mi zameriš zaraditega, Evzebijo?“

„Hm, pravzaprav ne, če hočem biti pravičen. Kaj pa bo z menoj?“

Nasmejala se je in potem dejala:

„Kaj bo s teboj? Samo ob sebi umevno je, da ostaneš pač knez Olzuna.“

„To je bil pa slab dovtip, ki me ni prav nič ogrel. Najlepša ženska si, kar sem jih videl v svojem življenju; vsak trenutek pri tebi je slast; dobra prijatelja sva bila dosedaj, in kar nenadoma naj se vse to neha!“

„Kdo pa pravi, da se naj neha?“

„Mislim, če se pač omožiš z grofom de Rodriganda?“

„Tedaj pa prideš v Rodrigando, kadar se ti bo tožilo po meni.“

Poskočil je kvišku in globoko vzdihnil:

„Ali res, Žaneta?“ je vprašal.

„Seveda.“

„Daj mi poljub na račun!“

„Deset, če jih hočeš!“

„In tam te bom smel ne samo videti, — ampak tudi poljubovati?“

„Kolikor ti drago in kolikor se bo spodobilo.“

„Hurá, potem je pa že zopet vse v redu,“ se je veselil. „Imenitna deklica si bila, in tudi imenitna žena postaneš!“

„Torej ali sva se zjedinila, Evzebijo! Sedaj pa pojdi!“

„Grem naj? Grom in strela! Zakaj pa?“

„Ker moram biti sedaj zelo poštena. Ali me razumeš?“

„Hm, seveda! Ubogam te torej, da me potem tem bogatejše odškoduješ. Srečno, Žaneta!“

„Srečno, moj Evzebijo!“

Strastno sta se objela in poljubovala, dokler se mu slednjič ni iztrgala s silo iz rok.

Tudi Henriko Kortejo je zvedel takoj zjutraj, kaj so govorili ljudje o balerini. Rad bi jo bil obiskal že dopoludne, a imel je mnogo opravka. Urediti je moral namreč z grofom Manfredom neko zelo važno zadevo.

Slednjič je bil prost, in ko se je prepričal, da ima grof še za več ur dela, se je napotil k svoji ljubici.

Žaneta ga je vsprejela zelo ljubeznivo. Kakor smo že omenili, ni bil več mlad, vendar zelo lep mož, in balerina ga je ljubila v resnici.

„Pričakovala sem te,“ je rekla, se mu vsedla v naročju in se ga prisrčno oklenila.

„Zakaj?“ je vprašal resno.

„Zakaj neki, ker te pač ljubim.“

„In včeraj te nisem smel obiskati!“

„Morala sem biti previdna, veš!“

„Torej je vendar res? Pri kraju je sedaj tvoja zvestoba, ki si mi jo tolikokrat prisegla.“

„Nikakor, Henriko, le zanesi se na mojo zvestobo,“ je dejala in ga poljubila parkrat zaporedoma na usta.

„Sam vrag naj te razume! Meni prisegaš zvestobo, in ta stari Rodriganda čepi cele noči pri tebi.“

„Oh, ali si ljubosumen?“ se je smejala.

„Seveda sem.“

„Res? Oh, imenitno!“

Sedaj se je zasmejala tako prisrčno in razposajeno, da se je Kortejo skoraj pomiril; vendar se je premagoval in dejal še vedno jezno:

„Mislim, da se vendar ne smejiš meni, Žaneta?“

„Kaj pa še!“

„Komu se pa?“

„Nikomur se ne smejim. Ampak rečem ti samo toliko, da je sedel grof Rodriganda celo noč pri moji postelji kakor usmiljena sestra. Niti za trenutek se ni ozrl proč. Mislil je, da sem zelo bolna, in se me ni dotaknil.“

„Ali res? Sicer bi mu bil razdrobil črepinjo!“

„Pojdi, pojdi, ne bodi tako nespodoben! Danes zjutraj me je pa vendar objel in poljubil.“

„Lopov!“ je zarohnel Kortejo.

„Zakaj pa je lopov?“

„Ker si samo moja!“

„Dokaži mi!“

„Ali mi nisi že tolikrat prisegla?“

„Sem, in svojo besedo tudi izpolnim. Kdo pa pravi, da moram biti popolnoma in iz ključno tvoja?“

„Oh, reči hočeš, da ljubiš razun mene tud še druge?“

„Tega pa zopet ne mislim. Ampak dovoli mi eno samo vprašanje: Ali me hočeš vzeti za ženo?“

„O prekleto, če bi te le mogel!“ je zaškripal. „Tako krasno bitje bi imel, in ti toliko dohodkov kot balerina. Takoj bi pustil svojo službo.“

„Torej, Henriko, bodi miren in nepristranski.“

„Sam vrag naj bi bil,“ se je jezil.

„Poslušati me pa vendar moraš! Ženo imaš, in sicer bolno, ubogo žensko, ki morda ne živi več dolgo, ampak imaš jo pa vendar. Nepravično bi torej bilo, če bi se tebe oklenila.“

„Ali bi se me morda rada iznebila?“

„Nikakor. Ljubim te kakor preje; ampak mislila sem si, da mi ne moreš ničesar očitati, če vzamem starega, slabotnega moža, kajti potem sva v jednakih razmerah. Pomisli potem še, da je tisti stari mož grof de Rodriganda, in uvideti moraš, koliko dobička bi imel na ta način.“

„Torej, ali se moja šala morda uresniči?“

„Skoraj gotovo!“

„Ali si takrat že kaj slutila?“

„Isti večer mi je poslal dragoceno zlatnino.“

„Grom in strela, ali res?“

„Res. Takrat je bil prvič pri baletni predstavi. In takoj sem ga tako očarala, da je šel po gledišču naravnost k zlatarju in kupil zame zlatnino.“

„Ali je tista zlatnina draga?“

„Petnajst tisoč durov stane; vprašala sem pri zlatarju.“

„Grom in strela! Torej misli resno?“

„Gotovo.“

„In ti?“

„Henriko, kako rada bi te vzela za moža, če bi bilo miogoče! Ker je pa nemogoče, bi bila pač neumna, če bi zavrnila moža, ki je grof, podkralj, stokratni miljonar in — star mož, ki ne živi več dolgo.“

„Oh, pametno računaš!“

„Čim strastnejši si ti, tem treznejša moram biti jaz.“

Kortejo je šel parkrat po sobi semtertja; potem se je ustavil pred njo in vprašal:

„Žaneta, ali me res ljubiš?“

„Iz dna svojega srca,“ mu je zatrjevala in ga poljubila.

„Grofa pa ne ljubiš?“

„Prav nič.“

„Torej ga vzameš za moža samo zaradi njegovega bogatstva in stanu?“

„Samo zaraditega.“

„In ljubila me boš tudi kot grofica in mi ostala zvesta?“

„Ravnotako kakor sedaj!“

„Dobro, torej te nočem ovirati. Stori, kar hočeš! Vem, da bom imel tudi jaz dobiček od tvojega stanu in bogatstva. Kedaj odgovoriš grofu na njegovo ponudbo?“

„Danes zvečer.“

„Torej le dobro ga omreži, da ti ne uide.“

„Le nikar se ne boj! Ampak opozoriti te moram na nekaj. Grof ve, da si prihajal večkrat k meni na obisk. Njegov služabnik mi je povedal.“

„Alimpo?“

„Da. Grof seveda sluti, da se ljubiva; ampak temu njegovemu mnenju se morava upreti.“

„Kako pa?“

„Reči morava, da si bil samo dvakrat pri meni, in sicer v družbi, ko so pri meni igrali.“

„Dobro.“

„Sicer se pa samo ob sebi razume, da se natančnejše ne poznava.“

„Dobro.“

„Pozneje, kadar se sprijazniva z novimi razmerami, določiva pripraven čas in kraj, kjer sva varna pred starim. Sedaj pa le pojdi, Henriko, sicer bi naju morda kdo opazil.“

Kortejo jo je ubogal. Prisrčno sta se poslovila, Kortejo je odšel, in nikoli več ni stopil v to sobo. —

Prekrasna ženska se je torej odločila, da zamenja svojo lepoto za grofovsko krono. —

Ko jo je obiskal zvečer don Manfredo, ni sicer več ležala v postelji, vendar se je delala še zelo slabo vsled včerašnjega padca. Vendar je bila tako divna, da bi se bil grof skoraj spozabil in jo poljubil.

Fino in prijazno ga je pozdravila in mu ponudila sedež tik poleg sebe.

„Torej, ali še niste popolnoma okrevali?“ jo je vprašal.

„Še ne. Dalje časa še ne bom mogla igrati.“

„Le, pazite na svoje zdravje, ki je najdražje blaga na svetu.“

Pogledala je sedaj nekam nepopisljivo prisrčno in dejala:

„Kje mislite, moj ljubi don Manfredo, je najpripravnejši kraj za priprosto, samotno damo?“

Tedaj se je zjasnil don Manfredov obraz, in odgovoril ji je:

„O, moja draga senora, kateri kraj bi bil pač pripravnejši, kakor moja graščina Rodriganda!“

„Ne vem, kje da je.“

„Rodriganda je blizu Manreze, in sicer v gozdu, vendar tako blizu mesta, da uživa človek lahko kmetsko in mestno življenje obenem.“

„In ta lep kraj ni daste na razpolago?“

„O, če bi le hoteli sprejeti mojo skromno ponudbo!“

„Hočem!“ je rekla zmagonosno.

Podala mu je roko, prijel jo je ter jo ves srečen poljubil.

„Ali je to dovolj?“ ga je vprašala.

„Senora, čem milostivejši ste, tem drznejši sem. Ali naj Vas pripeljem v Rodrigando samo kot svojega gosta, ali — —“

Beseda se mu je ustavila v grlu; to bi bila za njega vendar prevelika sreča.

„Torej, ali — — ?“ ga je vzpodbujala.

„Ali kot svojo nevesto, ki postane moja oboževana žena?“

Zaupljivo jo je pogledal v oči; vzdržala je njegov pogled in dejala:

„Manfredo, zaupam ti. Vzemi me za svojo ženo, a glej, da me ne onesrečiš!“

„Onesrečil, da bi te!“ je zaklical, „rajši stokrat umrem, preden bi ti storil najmanjše zlo, ti prekrasna, ti divna! Ali je res, ali je res?“

„Res,“ je zašepetala sramežljivo in naslonila svojo glavo na njegove prsi.

„Torej hvala ti, stotisočkrat hvala. Nikoli ne boš pozabila tega trenutka, in imela boš vso naslado tega življenja, vse, kar ti le morem nuditi. Tako srečnega se čutim, da moram osrečiti tudi druge. Ali mi do voliš, Žaneta?“

„Prav rada,“ se je nasmehljala. „Koga pa misliš?“

„Svojega služabnika in tvojo služabnico.“

„Oh,“ se je začudila, „ali se poznata?“

„Oba sta doma iz Rodrigande in sta se slučajno tukaj sešla. Ali smem iti ponje?“

„Ali sta tu?“

„Stavim, da tičita v oni mali sobici.“

„Vidim, da se spoznaš tukaj ravnotako, kakor jaz. Pojdi, greva pogledat.“

„Le po tihem!“ je prosil srečen grof. „Morda ju iznenadiva.“

Šla sta potem po tihem na hodnik in odprla nenadoma vrata male sobice.

In res, Alimpo in Elvira sta sedela na zofi drug poleg drugega in se ravno prav prisrčno poljubovala.

Strašno sta se prestrašila in šinila kvišku.

„Haló, kake burke pa uganjata!“ je dejal grof navidezno resno.

„O, Ekselenca, saj veste — —!“ je jecljal Ivan Alimpo.

„Kaj pa naj vem?“

„Torej, da je tale — da — da je —“

„Torej, kaj pa?“

„Da je moja Elvira.“

„Kaj me pa to briga?“

„Ekselenca, mislim, da — da je to — da je to moja Elvira!“

„Kaj pa poreče k temu Elvira?“

Elvira se je hitro odločila. Poklonila se je resolutno grofu in dejala:

„Ekselenca, gospod grof, to je moj Ivan Alimpo.“

„Torej sta se zjedinila?“

„Popolnoma.“

„In Vaši stariši?“

„Jih nimava, niti jaz, niti on.“

„Torej Vama ni treba nikogar prositi za dovoljenje. Ampak, kaj pa začneta sedaj drug z drugim?“

Poštena deklica se je sedaj zasmejala iz dna svoje duše in dejala:

„To pa prepustiva gospodu grofu.“

„Meni?“ se je začudil don Manfredo.

„Da, Vam. In sicer, ker ste Ekselenca obljubili mojemu Alimpu, da skrbite za naju, če — če — če se Vam dopadam.“

„A tako! Ti pa torej misliš, da se mi dopadeš?“

Sramežljivo je pogledala in molčala.

„Torej, odgovori mi vendar!“ jo je vzpodbujal grof, kateremu se je ravno poljubilo malo pošaliti se.

„Svojemu Alimpu se dopadam,“ je odgovorila, „in zato mislim, da — hm!“

„Torej le naprej, le naprej!“

„Da se Ekselenci tudi dopadam!“

„Slednjič. In ker si mi to tako ljubko povedala, ti tudi priznam, da se mi dopadaš.“

„Kajne, Ekselenca, da je čedno dekle?“ je zaklical tedaj srečni Alimpo.

„Res, prav poštena deklica je, in zato vaju tudi preskrbim. Alimpo, kaj bi ti bilo torej ljubše: ali hočeš biti rajše pastir s pedesetimi duri plače na leto, ali pa rajše kastelan v graščini Rodriganda, kjer imaš vse prosto in tristo durov plače na leto?“

„Ekselenca, potem sem pa že rajše kastelan!“ je dejal Alimpo hitro.

„Pa bodi!“

„Stotisočkrat hvala, Ekselenca. Pojdi bliže, moja dobra Elvira, pokloni in zahvali se gospodu grofu.“

„To znam že sama, brez tebe.“

Nato se je popolnoma resno najlepše priklonila donu Manfredu.

„In bodoči milostivi gospej grofici tudi,“ je pripomnil Alimpo.

„Kaj?“ je vprašal grof. „Kdo ti je pa to povedal?“

„Ekselenca, to sem uganil takoj prvič v gledišču. Naredili ste ravnotako kakor jaz: Gledali ste vedno samo eno damo; sedaj imava pa vsak svojo.“

Grof se je nasmejal in odšel z balerino v sobo, Alimpo in Elvira pa sta stala drug poleg druzega in se gledala.

„Torej, tu imaš sedaj!“ je rekel Alimpo slednjič. „To je najino poročno darilo! Ali te veseli?“

„Seveda me. Gospod kastelan ni vsakdo.“

„In gospa kastelanka tudi ne vsaka. Samo nekaj me ne veseli.“

„Kaj pa?“

„Graščakinja.“

„Prav imaš. Ali si videl, kako se je prisiljeno smejala! Nikoli naju ne bo ljubila. Grof jo je vzel samo zaradi njene krasote za ženo, in kako kmalu vse to mine. Imenitni ljudje so včasih mnogo manj pametni, kakor bi si človek mislil.“

Medtem sta sedela grofovski ženin in nevesta v sobi, navidezno v najslajši ljubezni. Grof je bil tako srečen, da bi bil izpolnil balerini, svoji zaročenki, vsako željo. Mislil je, da je ona ravnotako srečna, zato ji je dejal:

„Ali mi verjameš, da bi te nekaj prosil?“

„Kaj pa, le govori, Manfredo,“ je rekla prijazno.

„Glede svojega oskrbnika namreč.“

Ostro ga je pogledala pri teh besedah; vendar se je premagovala in samo vprašala:

„Glede tvojega oskrbnika? Kdo pa je tvoj oskrbnik?“

„Henriko Kortejo.“

„Kortejo? Hm, to ime sem že nekje slišala.“

„Mislim, da že,“ se je nasmejal grof.

„Oh, ali ni srednje starosti; spominjam se na njega.“

Zmotila in prevarila je grofa; tako nedolžno se je delala, in tako dobro je znala svojo ulogo.

„Kajne, da ga poznaš?“ jo je vprašal.

„Prazaprav ga ne poznam dobro. Bil je menda trikrat ali štirikrat zvečer pri meni, in sicer v družbi mojih tovarišic. Po večerji so navadno igrali, in Kortejo zna menda dobro igrati. Zaraditega je prišel tudi z njimi.“

S tem je pomirila grofa, ki ji je pa vendar še dejal:

„Slišal sem o tem, ker mi pa ni ljubo, da bi moji uradniki igrali, zato sem te hotel samo vprašati, koliko da je navadno zaigral?“

„Moj ljubček, nikar ne boj,“ je dejala z mirnim nasmehom, „igrali so samo za zabavo, in zato je zaigral ali priigral komaj par pesov.“

„Ali je prišel knez Olzuna tudi kedaj?“

„Tudi. A bil je samo dvakrat. Ta senor se je menda kmalu začel dolgočasiti v naši družbi, ker umetniki navadno ne kadé ljudem, ki so visokega stanu.“

„Saj imajo v marsikakem oziru glede tega tudi čisto prav. Tudi umetnost je plemstvo, seveda samo posameznikov, ne pa celih rodovin.“

Plesalka je znala grofa izvrstno za nos voditi. Zato jo je grof Manfredo sedaj vprašal:

„Mislim, da ne nastopiš več v gledišču?“

„Ne več.“

„Kedaj pa nameravaš odpotovati v Rodrigando, moja Žaneta? Jaz moram ostati žalibog še nekaj časa tu.“

„Torej urediva to zadevo, moj ljubček.“

„Le povej, kako misliš.“

„Potovati moram še za nekaj dni v Madrid, kjer imam nekaj nujnih opravkov. Tačas urediš ti tu svoje zadeve.“

„Oh, sama hočeš iti v glavno mesto?“ se je začudil grof.

„Seveda.“

„Saj si vendar še tako slabotna.“

„Potovanje mi ne škoduje, saj mirno sedim v kupeju ali pa v ekvipaži, pač bi mi pa škodoval ples v gledišču.“

„Počakaj me rajše, da uredim svoje zadeve, potem potujeva skupaj.“

„Ne morem, moj ljubček. Prvič bi zamudila stem preveč časa, drugič bi te pa nadlegovala s zadevami, ki bi jih poravnala najrajše brez tebe.“

„Kaj pa imaš v Madridu tacega?“

„Poravnati moram svoje razmerje z glediščem. Saj veš, da nisem slutila, da se moja usoda tako nenadoma predrugači, zato sem sklenila že pogodbo z mestnim glediščem v Madridu. Da uravnam torej to zadevo, zato moram iti osebno v Madrid.“

„In vendar bi bilo morda boljše, če bi jaz uravnal to zadevo, moj ljubi srček. Gotovo boš imela sitnosti zaraditega, če se pa jaz pobrigam za to stvar, tedaj velja moja beseda.“

„Saj sem ti že rekla, da smatram za svojo častno nalogo, da te ne nadlegujem z gledališkimi zadevami. Šele potem me dobiš, moj ljubi Manfredo, kadar se popolnoma otresem teh vezi.“

„Pravzaprav sem ti zelo hvaležen, ker se oziraš name,“ ji je priznal. „Ampak zelo dvomim, če prestaneš dolgo potovanje?“

„Le bodi brez vseh skrbi!“

„Torej dovoli mi, da te gmotno podpiram.“

„Naj bo, ampak samo iz tega vzroka, da ti izpolnim tvojo željo, moj ljubček. Saj veš, da nisem revna.“

„Torej sprejmeš nakaznico na mojega bankirja?“

„Sprejmem.“

„Kedaj pa odpotuješ?“

„Jutri. Čim preje odpotujem, tem preje se vrnem v tvoje naročje, moj dragec.“

Prisrčno ga je objela in ga iskreno poljubila na osivelo brado. Bil je tako srečen, da niti slutil ni, da ni sklenila nobene pogodbe z madridskim glediščem, ampak da potuje samo zaraditega v glavno mesto, da preživi pred poroko še nekaj veselili dni v krogu svojih tovarišic. Ravno v Madridu je preživela svoja najbolj razposajena leta. V temnih in razupitih ulicah tega mesta, je spoznala tudi Henrika Korteja in kneza de Olzuna.

„Ali naj pridem potem po tebe v Madrid?“ jo je vprašal grof.

„Ni treba, moj ljubček. Tam ostanem samo malo časa.“

„Prosil bi te, če bi obiskala tam moja sinova.“

„Tega pa ne storim. Sedaj sem še plesalka. Vidita naj me šele potem, ko sem popolnoma vaša.“

„Torej prideš ti sem po mene?“

„Pridem.“

„Torej le nikar ne ostani predolgo v Madridu, saj veš, da te željno pričakujem. V enem tednu uredim tu svoje zadeve.“

„Takrat sem že zopet tu pri tebi.“ — —

Skoraj ob istem času so se pogovarjali tudi v palači kneza de Olzuna o Madridu.

Knez je sedel v mehkem naslonjaču, poleg njega pa je stal njegov hišni oskrbnik, Gasparino Kortejo.

„Prokleto smolo imamo zadnje čase,“ je dejal knez.

„Moramo pač potrpeti.“

„Zadnjič sem doživel oni škandal zaradi tiste slovenske vzgojiteljice in zaradi tvoje Carbe, ali kako je bilo že ime tisti majhni ciganki.“

„Niti ne mislim več na njo!“

„To ti že rad verjamem! Sedaj mi pa vzemo zopet to prekrasno balerino.“

„Seveda, to je res zelo neprijetno. Ta stari Rodriganda tudi ni vedel storiti nič pametnejšega, kakor se na tak način pregrešiti nad svojimi sivimi lasmi!“

„Mislim, da mu že še pokaže rožičke! Tvoj oče Adonis ji seveda tudi malo pomaga.“

„Kaj pa še!“

„Nikar ne taji! Saj sem slišal, da leta za balerino, žalibog, da ga ni uslišala. Hahalia! Oskrbnik je in se hoče meriti s knezom de Olzuno! Mislil sem, da je tvoj oče pametnejši!“

„Jaz ne,“ je dejal Kortejov sin, ki je dobro vedel, da je prekosil njegov oče kneza de Olzuno.

Knez je nadaljeval:

„Zelo dolgčas mi je. Kaj naj storim? Svetuj mi kaj pametnega!“

„Če bi imel jaz odločilno besedo, tedaj bi potoval v Madrid. Portugalski kralj obišče v kratkem španskega kralja; zato bo tam sedaj mnogo slavnosti in veselic. Tam bi se gotovo ne dolgočasili.“

„To res ni napačna misel. Kedaj pa pride portugalski kralj?“

„V soboto.“

„Torej odpotujem že jutri v Madrid; ti greš seveda z menoj.“

Tako se je odločil knez Olzuna za potovanje v Madrid, ki je bilo zanj pozneje tako usodepolno. — —

Ko je dospela balerina v glavno mesto Španskega, v Madrid, si je najela v najfinejšem hotelu krasno stanovanje, saj je imela denarja dovolj. Kmalu je pohajala po ozkih ulicah v južnozapadnem delu mesta, kjer ni videti zvečer nijedne poštene ženske. Tu je obiskala svoje prejšnje znanke, da se pomeni z njimi, kako da uredi svoje razuzdane zabave.

Istega dne, ko je dospel v Madrid portugalski kralj, sta gledala iz lepe palače na krasni cesti de la Amudéma Plateríjas dva čedna mladeniča na mnogoštevilno množico. Bila sta brata Emanuel in Ferdinando de Rodriganda, ki nista prav nič slutila, da dobita mačeho, in sicer balerino, ki se potepa danes v najbolj razupitih ulicah glavnega mesta.

„Kaj storiva? Ali greva tudi malo med ljudi?“ je vprašal Emanuel.

„Seveda greva,“ je odgovoril njegov brat Ferdinando, „ampak sedaj še ne.“

„Zakaj pa ne?“

„Izgotoviti moram še preje zemljevid Mehike.“

„Ne vem, zakaj si tako navdušen za svojo Mehiko!“

„Le nikar se ne razburjaj, dragi brat! Saj sam dobro vem, kaj da delam. Meni se Mehika zelo dopade, pa je, in ker sem mlajši sin, ni nemogoče, da ne bi šel še kedaj v staro deželo Inkov in Toltekov.“

„Kedaj pa izgotoviš svoj zemljevid?“

„Še pred večerom.“

„Oh, torej naj te čakam še celi dve uri! To je predolgo.“

„Pa pojdi tačas sam in pridi zvečer po mene.“

„Morda bi moral predaleč hoditi. Ali bi ne bilo boljše, da prideš ti zvečer pred palačo Panadárija?“

„Torej dobro. Pridem!“

„Pa nikar ne pozabi na svoje bodalo in na revolver; saj veš, da mora biti pri takih priložnostih vsak sam svoj policaj.“

„Le bodi brez vseh skrbi, Emanuel!“

„Torej adijo, Ferdinando!“

„Adijo.“

Marljivi mladenič se je vsedel k mizi, in ni odložil preje čopiča in peresa, preden ni izgotovil zemljevida.

Potem se je preblekel, in ko je zapazil, da imajo ljudje že polovične krinke, na Španskem imajo ljudje namreč čudno navado, da nosijo zvečer polovične krinke, vzel je tudi on tako krinko, in stopil potem k omari, kjer je imel shranjeno orožje.

„Kaj vzamem? Kroglja je sicer varna, nož tudi. Vendar vzamem samo svoj bokser, saj zadostuje za izurj enega telovadca.“

Nato je vtaknil železni bokser v svoj žep in odšel pred palačo Panadárija, da se snide s svojim bratom.

Čakal je zaman in hotel že oditi, ko zagleda svojega brata Emanuela, ki ga je spoznal takoj po obleki. Ta se je rinil skozi množico proti njemu.

„Dobro, da sem te našel,“ je dejal, „zaradi nekega imenitnega dogodka te nisem mogel tule čakati. Pojdi hitro; med potjo ti vse povem.“

Pomešala sta se potem med množico, in Emanuel je začel pripovedovati:

„Stal sem pred palačo Panadárija in te čakal. Kar pridejo mimo štiri prekrasne deve, ena je imela divnejše telesce kot druga. Ves razočaran sem gledal za njimi; zapazile so me in se ustavile. Malo so se med seboj pomenile, potem je pa prišla ena izmed njih k meni in me nagovorila:

„Senor, ali čakate tule koga? Morda svojo ljubico?“

„Nikakor, pač pa svojega prijatelja.“

„Pustite svojega prijatelja in pojdite z nami, če se Vam poljubi.“

„Iščete torej kavalirje? Kakega stanu pa mora biti?“

„Iz najvišjih krogov, seveda.“

„Oh, potem grem pa že z Vami, vendar pod tem pogojem, da počakamo mojega prijatelja.“

Ker so bile dame s tem zadovoljne, smo se potem tako dolgo tule iz prehajali, da sta se pridružila še dva gospoda. Sedaj ostane še ena dama, in sicer tista, ki je najbolj izbirčna, kakor se mi zdi. Nikogar izmed nas treh ni marala. Poskusi ti svojo srečo; saj si krasen dečko.“

„Morda so navadne deklice za zabavo!“

„Nikakor, poštene dame so, in uganjajo samo svoje burke, zato so se zakrinkale. Pojdi! Tamle pri oni prodajalnici stojé.“

„Pa saj nisi povedal svojega imena? In menda tudi nisi dejal, da sva brata?“

„Seveda ne. Rekel sem, da si moj prijatelj.“

„Torej se bodeva vikala, da naju saj ne spoznajo.“

Pri prodajalnici so stale štiri dame in dva gospoda.

„Senorite in senorji, to je moj prijatelj, ki sem ga pričakoval,“ je dejal Emanuel. „Zakasnil se je malo, ker se je zamudil pri ruskem konzulu.“

Zadnji stavek je precej uplival na družbo, vsi so se mu globoko priklonili.

Ferdinando je bil strokovnjak, takoj je spoznal četrto damo. Imela je dolg, siv plašč, zato se ni videlo njeno telo, ampak njeni lasje so bili krasni, ušesa majhna, ustnice divne, da bi jih takoj poljubil, in brada tako, lepo okrogla. Ko se je sedaj nasmejala, je zagledal Ferdinando dve vrsti tako belih in pravilnih zob, da bi si jih lepših ne mogel mislisi. Ferdinando je storil takoj trden sklep; govoril je izključno samo z njo.

„Senora, prosim, podajte mi svojo roko!“ je dejal fino in ji ponudil gracijozno svojo roko, da se ga oklene.

Ni mu mogla odkloniti njegove prošnje, tako prisrčno je znal prositi.

„Naj pa bo, senor,“ je dejala.

Tudi njen glas je bil tako meliak in ljubezniv.

Naslonila se je na njegovo roko, in vsi štirje pari so šli počasi naprej.

Prav razuzdano so se klatili po celem mestu, včasih so izpili tudi kako čašo čokolade ali pa vina. Vsak par je šel sam zase, sicer so bili vedno blizu skupaj, vendar v taki oddaljenosti, da niso slišali medsebojnih pogovorov.

Ferdinando je takoj spoznal, da mora biti njegova dama krasotica. Ze ko se je naslonila na njegovo roko, in je čutil njeno električno in okroglo ročico, se ga je polotila neka srečna slutnja. Nadalje je takoj zapazil njeno lahko, fino hojo in spoznal po obrisih njenega plašča, da ima divno telo, kakor boginja Venera.

Počasi sta šla za drugimi pari in šepetala posamezne zaupljive fraze.

„Ali mi poveste, kdo da ste?“ ga je prosila.

„Sedaj ne, šele potem, če mi poveste tudi Vi svoje ime.“

„Morda Vam ga povem. Ali smem uganiti?“

„Prosim, senora!“

„Plemeniti ste, to sklepam iz Vašega vedenja. Nadalje ste zelo bogati.“

„Hm, iz česa pa sklepate to?“

„Iz Vašega briljantastega prstana, ki se vedno tako lepo blešči.“

Ferdinando je slekel svojo desno in njeno levo rokovico, tako da sta se držala na golem. Pri tem je opazil njeno majhno in vendar krepko ročico, ki mu jo je tako brez upora prepustila.

„Ali nočete tudi Vi uganiti, kaj da sem jaz?“ je vprašala dama.

„Nočem.“

„Oh! Torej se popolnoma nič ne zanimate za mene?“

„Tako nisem mislil, senorita! Zdi se mi, kakor bi se sprehajala ob moji desnici krasna vila ali angelj; samo tega prepričanja hočem biti, da se ne razrušijo moje prelepe sanje.“

„Torej sanjate?“ ga je vprašala ljubko in prisrčno.

„Da, sanjam.“

„Mislila sem, da ste bolj krepak mož.“

„Saj sem tudi krepak mož; a če me spremlja taka deva, tedaj ne govorim mnogo, ampak samo čutim in uživam, samo mislim in sanjam.“

„Dobro, jaz sem ravnotaka. Pojdite torej z menoj, in sanjajva!“

Zavila sta hitro v bližnjo ulico, da jih niso drugi zapazili.

„Senorita, saj sva izgubila svoje prijatelje.“

„Prijatelje? Hm! Le pojdite rajše z menoj!“

Govorila je tako melanholično, tako magično.

Peljala ga je potem skozi več ulic do reke Manzanáres, čegar valovi so se lesketali pri luninem svitu kakor živo srebro.

Tam se je ustavila.

„Sedaj hočeva sanjati,“ je rekla. „Za to je na vodi najpripravnejše. Ali znate veslati?“

„Znam, vendar vzameva rajše veslača.“

„Zakaj pa?“

„Danes hočem biti samo Vaš in se ne maram truditi z veslanjem.“

„Potem pa nisva sama.“

„Te vrste ljudje so že iz navade gluhi in slepi. Pojdite!“

Vstopila sta nato v bližnji čoln. Takoj je pristopil veslač, vzel veslo v roko in dejal:

„Kam pa?“

„Na izprehod.“

Sedaj je vedel, da sme vesljati, kamor se mu poljubi. Poznal je take ljudi, ki so zadovoljni z vsako smerjo, da jih le ne vidi in ne sliši, kaj da delata in se pogovarjata.

Ferdinando se je vsedel poleg dame, ki se ni nič protivila, ko se je vsedel bližje k njej, kakor je bilo treba.

Odveslali so od brega.

Sedaj sta sanjala! — —

Govorila nista ničesar. Ferdinando jo je prijel za roke in jih poljuboval. Potem je naslonil svojo glavo na njeno ramen in sanjal v tiho, svetlo noč.

Ko jo je zopet pogledal, se je skoraj prestrašil, in vendar je bil neskončno srečen; snela je namreč svojo krinko, in Ferdinando ji je zrl v njene omamljive oči in njen nebeški obraz. Globoko je vzdihnil, dvakrat, trikrat. — —

„Oh, kako krasna, kako krasna!“ je šepetal.

„Ali sem res tako krasna?“ ga je vprašala po tihem.

„Res, naravnost nebeška.“

„Ali ne smem tudi jaz videti Vašega obraza?“

„Kaj je moj obraz v primeri z Vašim. Vendar naj pa bo.“

Snel je svojo krinko, in gledala sta si sedaj iz obličja v obličje, in njuni pogledi so segali drug drugemu iz srca v srce.

„Oh, ta nevošljivi plašč,“ jo je prosil.

„Sleči mi ga,“ je šepetala.

Slekel ji je plašč, in šele tedaj je videl njeno krasno telo, o katerem je preje samo slutil. Ne da bi jo bil vprašal, jo je pritisnil nase. Pritisnil jo je na svoje srce, in dovolila mu je. Njeni mehki udje so se ljubeznivo prilegali njegovega telesa, njene oči so se usesale v njegove, in njene mokre ustnice so vsprejemale in po plačevale njegove prisrčne poljube. Razumela sta se.

„Divna si; niti boginji te ne morem primerjati,“ je priznal v svoji ljubezni.

„Tudi ti si lep,“ je šepetala.

„Pa saj nisva danes prvič in zadnjič skupaj.“

„In vendar se morava ločiti,“ je tožila, „kajti nevesta sem.“

„Bijem se s tvojim ženinom, usmrtim ga!“

„Nikar, ne, ne.“

Te besedice je izgovorila tako samozavestno in odločno, da se je nehote začudil.

„Torej ga ljubiš?“ jo je vprašal.

„Ne, ne ljubim ga.“

„Torej se žrtvuješ?“

„Tudi ne.“

„Potem te pa res ne razumem.“

„Misli si, kar si hočeš, zamojdel da sem vila, ki je prišla danes na zemljo, da ti odkrije nebeško naslado in užitek, in ki mora zopet izginiti.“

„Tedaj si želim, da bi smel s teboj izginiti.“

„Na ta način bi prišel na samotno graščino, kjer ni niti sreče niti ljubezni. Nikar, nikar me nikdar ne išči.“

Nato je ukazala vesljaču, da naj obrne. Vesljač je obrnil, in sedela sta v čolnu drug poleg druzega v sladkem objemu, se prisrčno pogovarjala in strastno poljubovala.

Kar pride mimo čoln, v katerem sta sedeli dve dami in dva gospoda.

Svetla luna je razsvitljevala Ferdinandov in njegove ljubice obraz.

„Natakni svojo krinko,“ jo je prosil.

Sam si je nataknil krinko; ona pa je odkimala z glavo in se udala samo sladkemu užitku, pri tem si. seveda ni mislila, da jb utegne srečati v tujem čolnu kak znanec.

Čoln je prišel bližje; sedaj so bili tu, kar zakliče nekdo:

„Grom in strela, Žaneta, ali je res?“

Kar se oglasi nekdo drugi, rekoč:

„Res je, res. Saj je v Madridu.“

„Stoj, stoj!“ sta zaklicala oba objednem in ukazala, da naj obrne vesljač čoln.

„Za Božjo voljo, pojdimo hitro próč!“ je prosila balerina.

„Knez Olzuna je in njegov oskrbnik. Ali ju poznaš?“ je vprašal Ferdinando.

„Poznam. Iskala sta me, da bi me nadlegovala.“

„Le nikar se jih ne boj,“ je dejal Ferdinando.

„Sveta Madona, samo nikar se z njima ne bojuj!“

Ferdinando je vstal in ukazal svojemu vesljaču, da naj zapelje takoj k bregu.

Vesljač je ubogal, medtem pa je oblekla balerina svoj plašč in nataknila svojo krinko.

Drugi čoln je imel dva vesljača, zato je prišel preje do brega. Tam sta čakala knez Olzuna in Grasparino Kortejo balerino in njenega spremljevalca.

Ferdinando je vzel bokser v svojo pest.

„Stoj!“ je ukazal knez.

Ferdinando je plačal svojemu vešljaču in izstopil z Žaneto. Isto sta storila knez in Grasparino.

„Prosim, snemita svoje krinke,“ je dejal knez Olzuna.

„Kako pravico pa imate?“ je vprašal Ferdinando.

„Pravico prijateljstva.“

„Z vsiljivimi ljudmi nimam nikakega prijateljstva. Le pojdite, senorji!“

„Oh! Mi zahtevamo to damo!“

Tedaj je stopil Ferdinando pred balerino.

„Vzemita jo!“ je dejal.

„Dobro.“

Olzuna je stegnil svojo desnico proti Ferdinandu, a takoj je dobil močan udarec na glavo, da seje zgrudil.

„S prvim sem že obravnal,“ je dejal hrabri mladenič. „Sedaj pa še z drugim.“

Preden se je Grasparino Kortejo zavedal, kaj da se je zgodilo s knezom, je dobil tudi jednaki udarec na glavo in se zgrudil na tla.

„Pojdite torej senora, prosto pot imava.“

Ponudil je Žaneti svojo roko in odšel z njo. Nihče se ga ni upal več nadlegovali.

Najprvo sta šla počasi, ko sta pa zavila že v več ulic, sta stopala počasneje.

„O, sveta Madona,“ je rekla Žaneta in globoko vzdihnila, „v kakem strahu sem bila.“

„Zaradi koga?“ jo je vprašal.

Tedaj ga je objela in ga pritisnila vroče in trdno náse.

„Zaradi tebe, ampak bil si junak!“

„Če ga spremljaš ti, mora biti vsakdo junak.“

„Ampak, ljubček, ubil si oba.“

„Nisem, samo, onesveščena sta. Dobro vem, kako da udarim.“

„Torej hitiva v moj hotel. Akoravno nisem tuja v Madridu, vendar stanujem sedaj v hotelu.“

„Torej pojdi!“

Naslonila se je zopet na njegovo roko, in dospela sta v tako kratkem času do hotela, da si je želel Ferdinando, da bi bila pot daljša.

„Ali mi misliš sedaj ukazati, da naj se poslovim?“ jo je vprašal Ferdinando, ko sta stala pri portalu.

„Ali misliš oditi?“ ga je vprašala po tihem.

„Oditi? Jaz? Za vsako četrt ure, ki bi jo smel preživeti pri tebi, bi dal svoje življenje.“

„Torej pojdi!“

Peljala ga je po širokih stopnjicah v prvo nadstropje in odklenila potem svoje stanovanje.

„Vstopi! Tu stanujem.“

Vstopil je v fino meblovan salon, poleg katerega je bila spalnica.

„Pojdi tačas v spalnico; pozvonila bom. Do sedaj te ni videl še nihče.“

Ubogal jo je.

Ko je prišla v kratkem času po njega, in je vstopil zopet v salon, je bil pripravljen na mizi lukúličen supé za dve osebi.

„Rekel si mi, da sem vila,“ se je nasmejala balerina, „zato te moram tudi napojiti in nasititi, kakor je navada pri dobrih vilah. Vsedi se!“

„Kam naj se pa vsedem?“ jo je vprašal.

„Hm! Ali naj bom tvoja gospodinja, ali soproga?“

Zarudel je od same sreče in odgovoril:

„Prosim, bodi soproga!“

„Dobro, torej postreževa drug drugemu. Vsedi se tule in počakaj še malo!“

Odšla je v spalnico in se vrnila v eni minuti v tako finem negližeju, da bi bila očarala tudi najtreznejšega moža.

„Ves zamaknjen jo je gledal, in čim dalje je trajala večerja, tem bolj ga je očarala ta divna čarovnica. Vino je razvnelo njegovo kri; njuni pogledi, njunin šepetajoč pogovor, če sta se nehote dotahnila drug druzega z rokami ali pa z nogami, vse to se je združilo in vrglo mladega grofa iz ravnodušja.

Po jedi se je vsedla poleg njega na divan. Kakor otrok je slonel v njenem naročju in spaval na njenih prsih; sanjal je kakor otrok, ki ne ve, kaj so sanje, kaj pa resnica.

„Sedaj si torej moja in mi poveš, kdo da si!“ jo je prosil.

„Sedaj ti še ne povem,“ se je nasmejala.

„Kedaj pa?“

„Danes zvečer.“

„Ali smem zvečer zopet priti?“

„Smeš. Sedaj pa le pojdi, moj ljubi, ljubi srček.“

Objela sta se še enkrat prav prisrčno in poslovila. Potem je odšel.

Balerina pa je stala pri oknu in gledala sanjava in poželjivo za njim, a on tega ni zapazil. Opazil tudi ni, da leži nasproti hotela star sarataž (postopač), ki opazuje hotelov vhod.

Ko je prišel Ferdinando ven, je vstal in ga zasledoval do njegovega stanovanja, da poizve njegovo ime.

Emanuel je pričakoval že težko svojega brata in ga prosil, naj mu pove, kaj da je medtem vse doživel. Brata de Rodriganda nista imela skrivnosti drug pred drugim, zato je zvedel Emanuel vse, kar je doživel Ferdinando.

Emanuel je zmajeval resno z glavo.

„Dragi brat, veliko krivico si storil,“ je dejal.

„Vem, da sem jo. Samo če bi jo videl, potem bi me gotovo ne obsodil.“

„Saj te ne obsojam. Samo to te prosim, nikar je več ne obišči.“

„Ne? O, obiskal bi jo, tudi če bi deževalo samo žveplo in ogenj.“

„Bolan si!“

„Seveda sem, ampak na srcu.“

„In res še ne veš, kdo da je?“

„Res.“

„Pa bi bil vprašal v hotelu.“

„To ni kavalirsko. Danes zvečer mi sama pove svoje ime.“

Emanuel se je trudil, da spreobrne svojega brata; a vse zaman. Še vedno sta se pogovarjala o tej stvari, ko sporoči služabnik, da želi knez Obzuna z njima govoriti.

Brata sta se zelo začudila, a knez je že vstopil. Prijazno se je priklonil in jima podal roko.

Ko se je vsedel, je pogledal brata ostro v oči in potem dejal:

„Samo za par dni sem prišel v Madrid, vendar n morem si kaj, da bi Vaju, senorja, ne obiskal, posebno ker bi Vas rad vprašal o neki čudni zadevi. Don Ferdinando, ali Vam smem staviti par vprašanj?“

„Prosim, prosim,“ je odgovoril mladi grof. „Seveda si pridržujem pravico, ali Vam odgovorim ali ne.“

Knez mu je pritrdil in začel:

„Včeraj zvečer ste se peljali z neko damo na izprehod na reki Manzanáres, kajne?“

„Res je.“

„Ali ste poznali tisto damo?“

„Ne.“

„Ampak danes jo že poznate?“

„Ne. Kolikor se strinja z častjo in diskrecija plemenitaša, Vam prav rad vse povem. Zato Vam rečem, da zvem šele danes zvečer, kdo da je dotična senorita.“

Knez se je nasmejal.

„Danes gotovo ne zveste, kdo da je bila ona dama, ker je odpotovala četrt ure potem, ko ste odšli, iz Madrida.“

„Tristo vragov!“ je zagromel Ferdinando. „Upam, da se ne lažete!“

„Da se lažem? Kaj pa še! Pač ni vredno, da bi se zaradi vlačuge lagal.“

„Gospod! Svetlost!“

„Le pomirite se, le pomirite se. Boljše jo poznam kakor Ví. Kajne Vi ste me udarili včeraj z železnim bokserjem po glavi?“

„Da jaz.“

„Prav hrabro ste se obnašali. Sicer se pa pomeniva o tej zadevi še pozneje. Svoje krasotice torej ne najdete več; ampak povem Vam v tolažilo samo to, da se snidete kmalu zopet z njo, in sicer na zelo intimem način.“

„Svetlost, zakaj ste me pa danes pravzaprav obiskali? Ali morda zato, da me razžalite?“

„Nikakor. Zvedeti sem hotel samo, kdo da me je včeraj pobil na tla.“

„Kako da pridete potem ravno k meni?“

„Ker Vas je zasledoval moj veslač na skrivnem do hotela. Potem sem naročil nekemu postopaču, da naj pazi na Vas. To je vse. Adijo, senorji!“

Nato je odšel, in brata de Rodriganda ga tudi nista prav nič zadrževala.

„Kaj pa to pomemi? Kaj je pravzaprav hotel?“ je vprašal Emanuel.

„Ne vem; sicer pa le miruj, že še vse zveva. Sedaj moram iti pa najprvo v hotel.“

„Le nikar se ne prenagli; naj grem s teboj!“

„Pa pojdi.“

Knez Olzuna je govoril resnico. Balerina je odpotovala, in ne duha ne sluha ni bilo, kam da je izginila. Ker v hotelu ni bilo knjige za tujce, je bilo vsako poizvedovanje zaman. Brata nista opravila ničesar in se vrnila v svoje stanovanje.

Ferdinando je vedno mislil na tujo senoro, ki se mu je prikazala kakor zvezda z temni noči. Sanjal je o njej in vedno upal, da se snide kedaj nepričakovano z njo. — —

V Rodrigandi se je začelo medtem zelo živahno življenje. Alimpo in njegova pridna Elvira sta prišla, da pripravita vse in uredita graščino za grofa Manfreda. Ker je bilo itak vse o najlepšem redu, nista imela več mnogo dela, in tretji dan se je grof že pripeljal.

Poleg njega je sedela v vozu prekrasna dama, o kateri pa ni vedela živa duša, kdo da je. Kdor pa je vedel, je moral strogo molčati.

Že prvi dan je razkazal grof tej dami celo graščino in šel z njo v park in v vas na izprehod. Ljudje so videli, da občujeta zelo ljubeznivo, a druzega ni zvedel nihče.

Potem je poslal grof po župnika. Grof Manfredo in dama sta bila sama v sobi.

„Gospod župnik,“ je dejal grof, „predstavljam Vam tule svojo nevesto.“

Župnik je kar obstrmel vsled začudenja; potem pa je ponižno čestital. Grof je milostno pokimal in nadaljeval:

„Preglejte dokumente, ki leže tamle na mizi! Ali zadostujejo za poroko?“

„Popolnoma!“ je odgovoril duhovnik, ko jih je pregledal.

„Torej bodite pripravljen vsak čas za poroko!“

„Kaj pa je z oklicom, Ekselenca?“

„Saj ste videli tamle dispenzijo. Sicer Vam pa strogo prepovem, da bi o tem kaj govorili. Ljudje naj zvedo šele potem, ko je že vse končano. Prisotna bodeta pri moji poroki samo moja sinova in nekaj prijateljev. Adijo!“

Župnik je odšel. Čutil je, da je bil grof indijski podkralj, in da ima trdno voljo.

Nekoliko dni pozneje je prijahalo popoludne več gospodov v graščino, med njimi tudi knez Okuna. Ta ni prišel sam; spremljal ga je njegov oskrbnik in tovariš, Gasparino Kortejo.

Ko sta razjahala svoje konje in šla počasi proti portalu, je vprašal knez svojega spremljevalca:

„Pa saj nisi pozabil pištol?“

„Nisem, imam jih v svojem žepu.“

„Je že dobro! Kar zdi se mi, da doživimo danes še kak dvoboj ali kaj sličnega, če se le začnem maščevati. Temu malemu grofu Ferdinandu moram še povrniti, ker me je zadnjič pobil na tla.“

„Jaz tudi!“ je zagodrnjal Gasparino Kortejo.

Potem je šel Gasparino naj prvo k svojemu očetu. Henriko Kortejo je bil namreč tudi v Rodrigandi, ker je imel precej dela. Poroka je bila povod, da so imeli precej pisarije, in vse to je moral narediti stari Kortejo. Henriko Kortejo je stanoval blizu grofovih soban, poleg katerih je stanovala balerina.

Balerine ni videla danes še živa duša, bila je sama v svojih sobanah.

Zvečer so sedeli vsi v dvorani: tedaj je vstopil grof z balerino. To so tudi vsi pričakovali, kajti bila je javna tajnost, zakaj da jih je povabil grof danes v Rodrigando.

Grof je povedal svojim gostom v kratkih besedah, da se hoče zaročiti z dono Žanéto Baldéc. Pozno zvečer pričakuje sinova iz Madrida, in takoj jutri zjutraj naj bo poroka.

Vsi so bili veseli in dobre volje; napivali so in čestitali, vendar ni bila družba nič kaj živahna. Celo družbo so obhajali nekaki čudni občutki. Neka nesrečna slutnja je težila vsem srce.

Po večerji je odšla nevesta v svoje sobane, in gospodje so ostali pri polnih čašah vina. Pozneje so čuli, da je pridrdrala kočija. Grof je šel doli v vežo, da sprejme goste. Bila sta njegova sinova. Peljal ju je v svojo delalnico.

Grof jima je sporočil samo to, da naj prideta zaradi nujne družbinske zadeve v Rodrigando. Vedela nista, kaj da je pravzaprav, zato sta bila zelo radovedna in se vsedla nasproti svojemu očetu.

„Saj vesta,“ je začel stari grof Manfredo, „da ne govorim mnogo, zato Vama povem sedaj tudi brez vsega uvoda, da se mislim drugič oženiti.“

Kakor bi ju zadela strela z jasnega neba, tako sta se prestrašila sinova.

„Oženiti?“ je vprašal Emanuel.

„Drugo ženo?“ je dejal Ferdinando. „Sedaj še!“

„Da, sedaj še!“ je odgovoril grof z močnim povdarkom. „Nimam časa, da bi Vama sedajo na dolgo in široko razkladal. Zato le hitro uravnajmo to zadevo. Odgovorita mi na par vprašanj. Najprvo! Ali mi moreta zabraniti, da se drugič oženim?“

„Ne moreva,“ je odgovoril Emanuel.

„Ali mi morda hočeta zabraniti?“

„Nikakor,“ je dejal Ferdinando.

„Torej, bodita prepričana, da ne bo imel nihče izmed vaju škode. Kar smeta postavno zahtevati, dobita. Sicer pa upam, da bodeta občevala z mojo soprogo z isto ljubeznivostjo in poštovanjem, kakor mora občevati otrok s svojo materjo!“

„Kdo pa je, oče?“ je vprašal Emanuel.

„Ni plemenita.“

„Oh!“ je zaklical Emanuel.

„Ni plemenita?“ je dejal Ferdinando.

„Ne,“ je odgovoril grof. „Saj mi ni treba gledati na čast. Sicer je pa vendar v gotovem oziru plemenita, duševno plemenita. Umetnica je.“

Brata sta se pogledala vsa prestrašena drug druzega.

„Kaka umetnica je?“ je vprašal slednjič Emanuel.

„Balerina.“

„Grom in strela!“ je zaklical Ferdinando.

„Ali ti ne ugaja?“ ga je vprašal grof prikro.

„Ne.“

„Kaj praviš?“ je zagromel oče nad njim.

„Odkritosrčno povem, da mi ne ugaja. Ali se spodobi, da pride balerina v našo, do sedaj neoskrunjeno, graščino Rodrigando?“

„Molči, deček!“ mu je ukazal grol Manfredo. „Pojdita sedaj z menoj k njej. Predstaviti vaju hočem.“

„Pravzaprav bi se spodobilo, da bi predstavil balerino nama, ne pa naju balerini; ampak najin oče si, zato te ubogava,“ je dejal Ferdinando. „Nočeva ti delati sitnosti, vendar ti poveva že sedaj, da si sam odgovoren za vse posledice.“

„Za posledice sem seveda odgovoren,“ je dejal grof. „Sicer si pa mlajši; Emanuel bi imel več pravice govoriti.“

„Sedaj še nočem govoriti,“ je izjavil Emanuel. „Oče, pokaži nama damo, potem bodeva saj lažje sodila o njej.“

„Prav imaš, moj sin! Prepričan sem, da izginejo vsi vajini predsodki, kadar jo vidita. Pojdita z menoj!“

Peljal ju je do vrat, kjer je stanovala Zaneta; potem je hitro odprl in dejal:

„Moja sinova, ljuba Žaneta!“

Balerina je sedela v fotelju in vstala. Zagledala je najprvo Emanuela in njen obraz se je zelo prisrčno in prijazno nasmehnil. Potem je zagledala Ferdinanda — tedaj pa je pobledela ko zid, šinila konvulzivično z rokami v zrak in se zgrudila onesveščena na tla.

„Kaj pa to pomeni?“ je zaklical grof in hitel svoji nevesti na pomoč.

Tudi Ferdinando je močno pobledel, vendar mu je kmalu zopet odleglo.

„Oče,“ je potem vprašal, „kedaj ti je dala ta oseba svojo besedo?“

„Včeraj je minilo tri tedne.“

Tedaj je stegnil sin svojo roko in dejal:

„Nikar se je ne dotakni; vlačuga je! Olzuna ima čisto prav!“

„Kaj?“ je vprašal Emanuel. „Ali je ta ženska tista tujka, ki je izginila tako nenadona iz Madrida, Ferdinando?“

„Da.“

Sedaj sta prijela sinova svojega očeta za rameni in ga prisilila, da je šel iz sobe.

Šele čez dolgo časa je prišel služabnik v dvorano in sporočil gostom, da grof ne more priti.

„Kaj pa mlada gospoda?“ je vprašal knez Olzuna.

„Pri milostivemu gospodu sta.“

„Oh, slutim, kaj da se je zgodilo! Čujte, služabnik, rečite vsem trem gospodom, da hočem takoj z njimi govoriti, sicer proglasim vse tri kot nečastne nesramneže.“

Služabnik je hitro odšel.

Vsi gostje so pobledeli.

„Olzuna!“ je zaklical eden izmed njih.

„Prosim le mirujte. Natančno vem, kaj da sem storil.“

Kmalu je vstopil grof in njegova sinova.

Šli so do mize, potem pa je vprašal grof Manfredo z votlim glasom:

„Svetlost, zakaj ste nas poklicali?“

„Ekselenca,“ je odgovoril knez Olzuna, „prišli smo, da obhajamo zaroko. Vendar se mi zdi, da ni tu vse v redu?“

„Ali imate morda kaj pripomniti?“

„Seveda imam. Predstavili ste nam vlačugo kot nevesto; potem ste izginili in nam sporočili, da ne pridete več. Vedeti čem, če se iz nas norčujete; ali je morda kaka pomota, ali pa kaj druzega.“

„Niti ne norčujem se iz vas, niti pomote ni; ampak Vi ste me prav nesramno razžalili!“ je zaklical grof Manfredo. „Pozivljam Vas na dvoboj!“

„Z Vami se ne bijem,“ je dejal knez.

„Zakaj pa ne?“

„Zaročeuec plesalke ni zmožen satisfakcije!“

Grof Manfredo je hotel planiti na kneza, a njegova sinova sta ga držala.

„Stoj, oče!“ je dejal Ferdinando. „Dva sinova imaš, ki gotovo opereta tvojo čast. Glej, da se spraviš ven, dečko!“

Hrabri mladenič je stopil h knezu in mu nameril s pestjo.

„Dobro, pa grem,“ se je smejal knez zasmehljivo. „Preje pa obiščem še enkrat krasno balerino in se prisrčno poslovim od nje.“

Odšel je iz dvorane.

Grof Manfredo je zavpil od same jeze. Odšel je pri nasprotnih vratih iz dvorane in drl v svoje sobane. Tam je odprl omaro za orožje in vzel nabasan revolver.

Potem je šel skozi več sob, do one, ki je bila poleg balerininega stanovanja. Tam je bila tapetna stena, za katero Žaneta ni vedla. Mislil je, da bo knez Olzuna res tako predrzen in šel v balerinino stanovanje. Odprl je na tihem tapetna vrata in vstopil. — — —

Balerini je tačas odleglo.

„O moj Bog,“ je zdihovala. „On, on, naj bi bil moj sin! Kaka kazen zame! Vse je proč, grofovska krona in milijoni. Oh, kaj naj storim?“

Vsa zbegana je bila in zvijala v obupu svoje roke; še misliti ni mogla. Slednjič ji šine vendar neka misel v glavo.

„Samo Kortejo mi more pomagati!“

Pozvonila je in ukazala služabnici, da naj pride senor Henriko Kortejo takoj k njej.

Ko je vstopil, niti slutil ni, kaj da se je zgodilo, vendar je takoj spoznal, da teži balerini srce nekaj popolnoma nenavadnega.

„Moj Bog, kaj pa ti je?“ je vprašal in jo prijel v skrbeh za roko.

„Vsega je konec!“ je zaklicala obupano. „Iz te ženitve ne bo ničesar, kajti grof je odstopil, in tega je kriv grof Ferdinando. Seznanila sem se v Madridu z mladim senorjem ali donom — — s katerim sem preživela par lepih uric. O, v resnici sem ga ljubila! A ločiti sva se morala. Sedaj pridem sem; danes mi je predstavil grof svoja dva sinova, in tedaj je — on med njima!“

„Prokleto! Kateri pa je?“

„Ferdinando. Spoznal me je!“

„Kedaj si se pa seznanila z njim v Madridu? Pred večimi leti?“

„Ne, pred štirinajstimi dnevi.“

„Potem je seveda vsega konec. Hm, pravzaprav naj bi se jaz zate niti ne brigal, ker niti vredna nisi tega; vendar vsedi se semkaj k meni, da se pogovoriva.“

Potegnil jo je k sebi na zofo. Ko je odšla iz dvorane, ni imela več namena priti še v dvorano, zato se je spreoblekla v lahek negližé. Ko jo je imel sedaj Henriko v svojem naročju, se je videlo natančno njeno bujno telo. Pritisnil jo je nase, jo prisrčno poljubil, in vrnila mu je poljub. Tedaj — sta oba na ves glas zavpila. Grof Manfredo je stal pred njima in držal v roki nabasan revolver.

„Oh!“ je zaškripal z zobmi, „enega iščem, druzega pa najdem. Tu imata plačilo!“

Nameril je na Korteja in ga zadel ravno v sence, da se je takoj zgrudil mrtev na tla. Potem je nameril na balerino. Ta pa se mu je vrgla na prsa, ga prijela za roko, v kateri je držal revolver in ga trdno držala v smrtnem strahu. Grof je vendar poskusil ustreliti, ona pa mu je hotela izviti orožje iz roke, tedaj se sproži, revolver, in grof se je zgrudil mrtev na tla; krogla ga je zadela ravno v srce. — —

Ko je počil prvi strel, je šel mladi Kortejo ravno po stopnjicah. Vstrašil se je in takoj vstopil. Predsoba je bila prazna; hitel je takoj naprej v sosednjo sobo. Tam je stala balerina med obema mrličema in držala revolver v roki.

„O Bog, moj oče!“ je zaklical Gasparino.

„Da, Vaš oče,“ je ponovila balerina hladno njegov vzdih.

„To je strašno, to je — —“ hotel je poklekniti, a posegel si je v lase in se z vso silo premagoval, — „ne, ne; obvladati se moram, tega mi je tu najbolj treba.“

„Grof je prišel skozi tapetna vrata in ga ustrelil,“ je tožila balerina.

Gasparino Kortejo je pogledal njeno obleko, spoznal celo situvacijo in hitro vprašal:

„Ali je prišel moj oče k Vam?“

„Sporočila sem mu, da naj pride.“

„Sedeli ste z njim na zofi?“

„Da.“

„Grof je torej ustrelil mojega očeta iz ljubosumnosti?“

„Da.“

„O, pametna misel mi je šinila v glavo, pametna misel! Mirujte, naj jaz govorim! Ljudje že pridejo.“

Stisnil je mrtvemu grofu revolver v roko in pokleknil k svojemu očetu.

„Kaj se je zgodilo? Kdo pa strelja?“ so vpraševali zunaj ljudje.

„Pojdite noter,“ je klical Kortejo.

V dveh minutah je bila cela soba polna ljudij.

Tudi mlada grofa sta prišla in se kar potolažiti nista mogla, ko sta zagledala svojega očeta mrtvega na tleh. Vendar sta se kmalu toliko premagala, da sta začela Korteja izpraševati, ker se je zvijala balerina popolnoma onesveščena na zofi in niti govoriti ni mogla.

„Kdo je prvi ustrelil?“ je vprašal grof Emanuel.

„Grof Manfredo, Vaš oče,“ je odgovoril Kortejo.

„Oh, to se mi zdi popolnoma neverjetno.“

„In vendar je resnica. Senora Baldéc je naročila služabnici, da naj pride moj oče k njej. Hotela ga je vprašati za svet v današnji zadevi. Grof Manfredo pa je mislil, da bo šel knez Olzuna res še v balerinino stanovanje. Vzel je revolver in udrl skozi tapetna vrata v balerinino sobo. V svoji razburjenosti ni spoznal mojega očeta in ga po nedolžnem ustrelil. Šele ko se je zgrudil moj oče mrtev na tla, je spoznal grof Manfredo svojo zmoto. Ves obupan je nameril orožje nase in se ustrelil ravno v srce.“

Tako je opisal zviti Gasparino Kortejo ves dogodek. Slednjič je morala govoriti tudi balerina, in potrdila je Kortejevo izjavo.

Druzega nimam več mnogo pripomniti:

Balerina je izginila.

Grof Emanuel je postal naslednik svojega očeta; grof Ferdinando pa jo je popihal v Mehiko.

Grofovska brata sta vedno mislila, da je ustrelil njihov oče po nedolžnem Henrika Korteja; zato sta smatrala za svojo dolžnost, da poravnata to krivdo. Grof Emanuel je vzel v službo Gasparina Korteja, grof Ferdinando pa njegovega brata Pavla Korteja.

Brata Kortejo pa nista mogla pozabiti, da je ustrelil grof Manfredo de Rodriganda njihovega očeta namenoma. Sklenila sta, da se maščujeta. In maščevala sta se kakor prava satana. Če pa ta dva vragova tudi zmagata, to nam pokaže nadaljevanje naše povesti.

Štirinajsto poglavje. Maščevanje.

Skrbi verige bordo odstopile,
Odpadlo bo železje njih okorno,
......................
Vse njih se rane bodo zacelile,
Zjasnilo se mi bo spet mračno lice,
Spet upanje bo v srcu zelenelo ....
Na novo bo srce spet oživelo ......

(Dr. Fr. Prešeren.)

Če greš v Parizu ob desnem bregu reke Zene od bazéna di Kanál St. Martén proti Bulevárju Morlán, tedaj prideš na Ke de Celestén, dez Orm, de la Gref, Peletijé, de Gevr in de la Lúver, od tam na Plas di Šatelé in na cesto de Pretr. Podaljšek te ceste je cesta St. Germén l Okseroá. V tej ulici je meríja (magistrat) četrtega arondizmája (okraj). Nasproti magistrata četrtega okraja je stanoval v Ri de Lavánd, v prvem nadstropju hišne številke 4, profesor Leturbír.

Bil je isti profesor, pri katerem je bil doktor Janko Strnad asistent, preden je šel v Rodrigando na Špansko. Bil je najslavnejši zdravnik svoje stroke v Parizu, in je takoj spoznal, da je Strnad izredno nadarjen talent, ki je vreden, da postane njegov naslednik. Zato je nerad pustil Slovenca na Špansko, in se zelo veselil, ko je doktorja Strnada zopet videl.

Čuli smo že, da je ušel Strnad svojim zasledovalcem srečno čez Špansko mejo; srečali smo ga celo že na Bršljanovem pri nadgozdarju Podgorniku; vemo pa tudi, da je bil preje še v Parizu pri profesorju Leturbirju, ki je natančno preiskal njegovo umobolno ljubico.

Ko se je mudil takrat dalje časa v Parizu, se je vračal nekega večera precej pozno od profesorja v svoj hotel.

Hotel je bil v Ri de la Barilerí, zato je moral iti čez Zoneríjo in čez Pon Šanž.

Most je bil slabo razsvetljen, ker je bila zelo gosta megla. Žive duše ni bilo na celem mostu. Strnad je prišel skoraj na drugo stran mostu, ko zasliši nenadoma zamolkel glas:

„Jezus, Marija, odpustita mi!“

Takoj je slutil, kaj da je; skočil je hitro naprej, a bil je že prepozen. Ravno je prišel v sredo med dva stebra, ko skoči neka ženska z mosta v vodo.

„Na pomoč!“ je zaklical Strnad na ves glas.

Več ljudij se je oglasilo na mostu in ob bregu.

„Ali je kdo z mostu padel?“ je vprašal nekdo.

Medtem je slekel Strnad že svojo suknjo, vrgel palico, uro, klobuk in denarnico v stran in skočil za žensko v vodo.

Strnad je znal izvrstno plavati. Slutil je, da so odnesli valovi žensko že naprej, zato se je parkrat pognal in dosegel kmalu žensko krilo. Potem se je vlegel na hrbet, da ga je nesla voda naprej, in vlekel na pol mrtvo žensko truplo za seboj.

„Holá, tu je čoln!“ zakliče tedaj nekdo. „Ali je še kaj življenja v njej?“

„Le bližje!“ je ukazal Strnad.

Na bregu se je nabrala velika množica radovednih ljudi. Čoln je privesljal bližje; v njem je sedel en sam mož.

„Oh,“ je dejal, ko je zagledal plavajočega Strnada, „to je pogum in sreča!“

„Seveda, samo pomagajte mi malo.“

Dvignila sta iz vode na pol mrtvo deklico, in tudi Strnad je skočil potem hitro v čoln.

„Posrečilo se je!“ je rekel čolnar. „Sedaj pa le hitro veslajva na breg!“

„Ne,“ je dejal Strnad. „Tam je preveč ljudi.“

„To je vendar dobro, moj gospod!“

„Mislim, da bi bilo boljše, da ne vesljava na breg, in sicer iz ozira na to, ker je dama.“

„Ali je skočila namenoma v vodo?“

„Namenoma.“

„Potem imate pa prav, kajti to bi bilo za njo zelo sramotno. Vendar je naša prva dolžnost, da se pobrigamo za njeno življenje.“

„Zdravnik sem.“

„A tako, potem je pa vse v redu. Ali zahtevate, da vesljam navzdol?“

„Prosim.“

Mož je bil čolnar na reki Zeni. Polno radovednih ljudi je stalo na mostu in na bregu. Mož pa je zavil v sredo reke, du je nesla voda sama čoln navzdol. Medtem je preiskal Strnad utopljenko.

„Ali je mrtva?“ je vprašal čolnar.

„Ni. Še živi; samo onesveščena je.“

„Hvala Bogu! Žal bi mi bilo zanjo.“

„Ali poznate ob bregu kako hišo, kamor jo lahko spraviva?“

„Poznam, moj gospod,“ je odgovoril čolnar. „Tule na levo na Ke Koáti, tam kjer se začne cesta Žuénégo stanuje naša mati Mervéj, ki ima gotovo kako malo sobico na razpolago.“

„Kdo pa je mati Mervej?“

„Kavo prodaja revnim ljudem, vendar je zelo dobra in poštena žena.“

„Torej peljite nas tja.“

Čolnar je zavil na levo in priklenil na bregu svoj čoln. Strnad je vzel deklico v svoje naročje in jo nesel za čolnarjem.

Stopila sta v hišo. V pritličju je bila na eni strani priprosta kavarna. Čolnar je prosil zdravnika, da naj malo počaka, in šel v kuhinjo. Kmalu je prišla gostilničarka s ključem in lučjo.

„Moj Bog!“ je dejala. „Ali je mogoče! Utopljenka!“

„Saj še živi, madám,“ je odgovoril Strnad. „Ali imate morda kako prosto posteljo?“

„Seveda imam, seveda, moj gospod!“ je dejala. „Le pojdite z menoj zadaj; tam je spalnica moje hčere.“

Čolnar je hotel iti z njimi, a mati Mervéj mu ni dovolila.

„Le ostani tu, Gardón,“ je dejala. „Grospod doktor in jaz popolnoma zadostujeva; tvoja družba je pri bolni dami čisto odveč.“

Strnad deklice, ki jo je rešil, še niti natančnejše pogledal ni. Šele ko jo je položil v mali sobici na zofo, da jo gostilničarka sleče, je videl njene poteze v obrazu.

„Kako je lepa!“ je rekla mati Mervéj. „Bog daj, da res še živi.“

„Še živi, še; gotovo ozdravi,“ je dejal Strnad, in kar milo se mu je storilo, ko je pogledal v njen mili, bledi obraz. „Le položite jo v posteljo!“

„Zakaj je neki skočila v vodo?“ je vprašala gostilničarka sočutno.

„Slutim, zakaj,“ je odgovoril Strnad. „Morda jo je zapustil oče njenega otroka.“

„Oh,“ je vzdihnila gostilničarka razumno. „Slutite — —? Hm, zdravnik ste; Vi že veste. Ubogi otrok! Kaj naj storimo?“

„Skuhajte ji čašo bezgovega čaja. Jaz ostanem pri njej.“

„Ampak, monsjé, saj ste čisto mokri. Kje pa imate svojo suknjo?“

„Oh, niti mislil nisem na njo! Kako se imenuje čolnar, ki me je spremil k Vam?“

„Gardón.“

„Naj gre na Pon Sanž, s katerega sem skočil v vodo. Tam sem vrgel s sebe suknjo in klobuk. Uro in denarnico sem vtaknil v levi žep. Mislim, da saj ni nihče ukradel mojih stvari.“

„Gotovo, da ne. Le hiti naj!“

Odšla je, in ni še minilo pet minut, ko se začne rudečiti dekličin obraz. Premaknila je svoje roke in odprla kmalu potem tudi oči.

Gledala je začudeno na okrog.

„Kaj pa je?“ je vprašala po tihem. „Kje pa sem?“

„Pri dobrih in poštenih ljudeh, madmoazél,“ je odgovoril Strnad. „Kako se počutite?“

„Jaz?“ je vprašala počasi in malo pomislila.

Potem se je menda spomnila, kaj da se je zgodilo. Zakrila si je svoj obraz z rokami in se jokala. Strnad jo je pustil, da se je izjokala; sedel je pri njej in molčal.

„O, zakaj nisem umrla!“ je dejala slednjič.

„Ali bi bili tako radi umrli?“ jo je vprašal Strnad z milim glasom.

Debelo in začudeno ga je pogledala.

„Rada? O, zelo, zelo nerada!“

„In vendar ste hoteli umreti!“

Zopet si je zakrila obraz z rokami in se začela iznova jokati.

„O, mosnje, mari bi me bili pustili, da bi bila umrla!“ je dejala potem.

„Človek naj umre šele takrat, kadar je božja volja. Ali ne veste, da ste hoteli usmrtiti razun sebe še drugo bitje?“

„O, kako veste to? Ali me poznate?“

„Ne, ampak zdravnik sem. Skočil sem za Vami v vodo in Vas spravil sem.“

Zarudela je.

„Moj dragi gospod, vem, da sem hotela storiti velik greh,“ je dejala; „ampak izgubila sem ves pogum.“

„Le zaupajte! Bog je neskončno dobrotljiv in usmiljen; nobeden človek se ne pogubi.“

„Res je, Bog je dobrotljiv; ampak ljudje, ljudje — —!“

„Ali imate že tako hude izkušnje?“

„Tako hude, da je bila samo smrt še moja rešitev.“

„Ali niste imeli nobenega upanja več, nobene rešitve?“

„Nobene,“ je odgovorila zamolklo.

„Moj otrok, torej ste popolnoma obupali, a gotovo nimate vzroka.“

„Ne? O, če bi vedeli!“

„Torej zaupajte mi svoje gorje. Če Vam ne morem pomagati, Vam saj lahko svetujem, o tem niti ne dvomim.“

„Nemogoče, dragi gospod.“

„Zakaj je nemogoče? Pripravljen sem Vam pomagati, ali morda dvomite o tem?“

„Nikakor; saj vidim, da imate resno voljo, da imate usmiljeno srce, da hočete pomagati; ampak ne morem Vam povedati, kar naj bi Vam povedala.“

„Zakaj pa ne?“

Zarudela je in molčala.

„Ali ste sami?“ jo je vprašal, da bi ji pomagal govoriti. „Ali imate še stariše, brate in sestre?“

„Samo očeta in enega brata imam še. Oče je ribič, vendar je že dolgo, odkar ne živi več od svojega poklica.“

„Torej si je izbral drug poklic?“

Odkimala jez glavo in dejala po kratkem molku:

„Drug poklic? O ne, žalibog ne. Oh, moj dragi gospod, kako zelo sem nesrečna!“

Zakrila je svoj obraz z odejo in se bridko jokala. Strnad pa jo je prosil, naj bo odkritosrčna. Slednjič jo je pomiril, in začela mu je pripovedovati.

„Moj oče je bil priden in trezen mož,“ je rekla. „Res, pošten mož je bil — dokler ni umrla moja draga mati. Rad je imel svojo ženo; zato je bil zelo žalosten, ker mu je umrla, in iskal je tolažbe v žganjarijah. Takrat sem bila stara devet let, moj brat je starejši samo tri leta. Žganje se je dopadalo mojemu očetu vedno bolj in bolj, kajti zašel je poleg tega tudi še v slabo družbo. Občeval se z ljudmi, ki jih je preje zaničeval. Odvadil se je dela; prodal je polagoma vse, kar smo imeli; in potem smo začeli stradati.“

Obmolknila je. Videlo se ji je na obrazu, da težko pripozna vse svoje razmere. Vendar je nadaljevala:

„Moj brat je bil močan dečko; postal je kovač. Kovači so že navadno surovi ljudje; tudi moj brat je postal tak, a imel me je vedno rad, akoravno je začel kmalu posnemati svojega očeta. Pustil je svoje delo in šel zvečer s svojim očetom. Ko sta prišla potem ponoči domov, sta bila včasih zelo bogata, včasih tudi revna, in nikoli nisem smela vprašati, kje da sta dobila te stvari, ki sta jih potem na skrivnem prodajala.“

„Ubogo dete!“ je dejal Strnad.

Žalostno je prikimala in potem nadaljevala:

„Nekega dne nista prišla več domov, in drugo jutro sem morala iti na meríjo (magistrat). Tam sem zvedela, da sta oba zaprta. Zasačili so ju, ko sta nekje vlomila. O, to je bil žalosten dan! Jokala sem se, in jokala, a obupala vendar nisem. Zaprta sta bila več mesecev, jaz pa sem delala medtem pri neki šivilji. Godilo se mi je precej dobro, in prihranila sem si še nekaj, da ne bi stradala oče in brat, kadar prideta iz ječe. Prišla sta; vzela sta, kar sem prihranila, in vse zapila. Preseliti sem se morala k njima, in staro življenje se je zopet pričelo. Zaprli so jih še večkrat, a poboljšala se nista. Medtem sem dorasla, in moj oče je rekel, da sem čedno dekle. Dejal je, da je prišel sedaj čas, ko se mu ne bo treba več truditi za vsakdanji kruh. Pripeljal je k meni mlade može, ki so se mi pa studili. Dolgo sem se branila, a tepla sta me. Hotela sem iti proč, jima uiti, a zaprla sta me v stanovanje. Slednjič sta me prisilila nekega večera, da sem pila močno vino, ki me je upijanilo, in nisem se mogla več braniti.“

Zopet je obmolknila. Spomini na tiste čase so bili zelo žalostni, in bridko se je jokala.

„Ali Vas ni branil Vaš brat?“ jo je vprašal Strnad. „Saj ste vendar rekli, da Vas je imel vedno rad.“

„Res je, imel me je rad, a takrat se je udal tudi že pijači; kar je oče od mene zahteval, je smatral samo za zabavo, ne pa za sramoto; zato tudi nisem mogla upati, da mi pomaga. Ubogati sem jih morala. In potem sem čutila, da dobim — otroka. Oče mi je dal zdravilo, da naj ga usmrtim, a nisem ga ubogala. Zato me je zopet večkrat natepel, največkrat, kadar ni bilo brata doma. Danes me je hotel zopet natepsti, a ušla sem, — da umrem.“

Obmolknila je. Povedala je svoj življenjepis. In tako se godi v Parizu tisoč in tisoč deklicam, ki jih zapeljejo nepošteni stariši.

„Ali se niste nikoli pritožili na sodniji, da Vas reši nepoštenega očeta?“ je vprašal Strnad.

„Nikoli,“ je odgovorila. „Saj sta bila moj oče in moj brat,“ je dejala.

„In sedaj? Kaj hočete storiti, moj otrok?“

„O,“ je tožila, „vem, da mi ne preostaja druzega, da drugič skočim v Zéno.“

„Ne, tega ne smete storiti. Skrbel bom za Vas, da Vam tega ne bo treba storiti.“

Njen žalosten obraz se je zjasnil in vprašala je z zaupanjem:

„Moj Bog, ali res? Ali mi hočete res pomagati, ne da bi škodovali s tem mojemu očetu in bratu?“

„Gotovo Vam pomagam, in če je mogoče, ne da bi škodoval Vašemu očetu in bratu.“

„O, monsje, kako hvaležna bi Vam bila,“ je vzkliknila vesela. „Ljudje so me smatrali za vlačugo, vendar ne zaslužim tega imena. Saj hočem rada delati; vse storim, samo da bodete z menoj zadovoljni. Ali mi verjamete?“

„Verjamem Vam,“ je odgovoril Strnad. „Kje pa stanujete?“

„Stanujemo v stari hiši v Ri St. Kloá.“

„To je seveda slabo in sumljivo stanovanje. Napram takim zakotnim ulicam izgubi človek vse svoje zaupanje —“

Tedaj se odpro vrata, in vstopila je gostilničarka s čašo čaja v roki.

„Tu sem prinesla bezgov čaj,“ je dejala. „Oh, saj se že zopet zavedate, moj otrok!“

„Že,“ je odgovorila deklica. „O, Madona, kako hvaležna sem Vam, ker ste tako prijazni in dobri z menoj.“

„Saj sem rada storila; le zahvalite se temu gospodu. Kako Vam pa je?“

„Hvala, že precej dobro. Samo trebuh me malo boli.“

„Torej izpijte hitro ta čaj, da odnehajo bolečine. Oh, tu prihaja že naš pridni Grardón.“

Res je vstopil čolnar. Za njim sta prišla dva moža, ki sta hotela priti z njim v sobo, a čolnar jima je dejal, da naj ostaneta zunaj.

„Tu, moj gospod, Vam prinašam Vaše stvari,“ je rekel.

„Oh, ali se ni nič izgubilo?“ je vprašal Strnad.

„Nič; policaj jih je shranil.“

„In Vam jih je izročil brez ugovora?“

„Kakor vidite. Poznal me je. Veste, gospod, čolnarja Grardóna poznajo vsi v tej okolici kot poštenega moža, kateremu sme vsakdo zaupati.“

„Kako ste pa našli obleko na mostu?“

„Bilo je na mostu mnogo ljudi, ki so čakali, da se vrneva midva s čolnom. Dva moža sta prišla z menoj.“

„Kaj pa hočeta?“

„Videti hočeta demoazélo; slutita, da je njihova sorodnica.“

„Kako se pa pišeta?“ je vprašala deklica.

„Pišeta se Mazón, oče in sin sta.“

„Sta že prava,“ je dejala. „Jaz se pišem Anéta Mazón.“

„Ali ju hočete videti?“ je vprašal Strnad.

„Ali smem, dragi gospod?“

„Smete. Mi gremo tačas ven.“

„Drugi naj le gredo ven, ampak Vas, monsjé, prosim, da ostanete. Bojim se očeta.“

„Dobro,“ je dejal Strnad materi Mervéj. „Naj vstopita!“

Mati Mervéj in čolnar sta odšla, in oče in sin sta vstopila.

Oče je imel top, rudeč obraz, kakor največji pijanci; videlo se mu je že na obrazu, da je velik grešnik in zločinec, da je zgubljen. Sin je bil močne in krepke postave, in gotovo oduren, silen in brezvesten človek, vendar se je njegovo oko od veselja zaiskrilo, ko je zagledal svojo sestro. Oče je takoj hitel proti svoji hčeri.

„Slednjič sem te našel!“ je zaklical. „Le pojdi hitro iz postelje, gremo domov.“

„Oče, saj sem bolna,“ je prosila hči.

„Bolna?“ je vprašal oče. „Saj čuješ in govoriš. Le pojdi hitro iz postelje!“

Tedaj je pristopil njen brat in jo vprašal:

„Ali si res skočila v Zéno, kakor si nama že večkrat grozila, Anéta?“

„Res,“ je priznala deklica.

„Kaka neumnost!“

„Neumnost?“ je zaklical oče. „Kaj pa še, to je bila razposajenost, nič druzega! Osramotiti naju je hotela; hotela naju je spraviti ob denar, ki bi ga morala zaslužiti. Naj le gre z náma, doma že vidi, kaj jo tam čaka.“

„Ne dotakneš se je,“ je dejal sin.

„Prav gotovo, da se je ne dotaknem,“ se je rogal oče.

„Gotovo, da se je ne, kajti prepovedujem ti to!“

„Kaj mi smeš ti prepovedati! Uboga naj!“

„Saj bo ubogala, vendar, ne da bi jo pretepaval. Storila je neumnost, ki jo bo že še sama obžalovala. Pojdi, Anita!“

Deklica je pogledala proseče Strnada. Oba moža se dosedaj zanj niti brigala nista.

Mirno in odločno je dejal Strnad:

„Demoazéla ostane tu!“

„Oho!“ je rekel oče. „Kdo pa ste?“

„Skočil sem za Vašo hčerjo v Zéno in ji rešil življenje, zato mislim, da sem si pridobil tudi nekaj pravice do njene oskrbe.“

Starec ga je strupeno pogledal in dejal:

„Zamojdel! Ampak jaz sem se že pogovoril z njo.“

„Mislim, da še ne,“ je rekel Strnad. „Vi zahtevate, da naj gre Vaša hčer z Vami, a jaz ji to prepovedujem.“

„Oho! Ali res?“ je vprašal Mazón zasmehljivo. „Kako pravico pa imate?“

„Prvič imam pravico kot zdravnik.“

„O, zdravnik ste? Torej greste po svoje bolnike kar sami v vodo? To je pa res zelo praktično! Žalibog imam tu samo jaz pravico določiti, kateri zdravnik da bo zdravil mojo hčer.“

„Molči, starec!“ je tedaj ukazal sin. „Ta gospod je rešil Anéti življenje; skočil je za njo v Zeno in bil sam v smrtni nevarnosti; njegova obleka je še sedaj vsa mokra. Hvaležen mu moraš biti, zato bodi z njim uljuden. Če je zdravnik, tedaj morava poslušati njegov svet.“

„Vrag naj ga posluša,“ je odgovoril starec. „Deklico hočem imeti, pa je. Hajd, vstani!“

Prijel je Aneto za roko in jo hotel potegniti iz postelje; a Strnad ga je porinil v stran.

„Stojte,“ je dejal. „Ne dotaknite se bolnice. Zdravnik sem, zato tudi vem, ali sme že iz postelje ali ne. Ostane naj! Z Vami ne bo šla niti sedaj, in morda tudi nikdar več.“

„Oh, ali res?“ se je začudil starec.

„Res, res!“

„In to se upate reči meni, ki sem njen oče?“

„Saj slišite, da se upam. Vaša hči je bolna, zato ostane danes tu v postelji. Ker pa dobro vem, kaj da jo čaka doma, zato se ne vrne več domu.“

„Ne? Gotovo ne?“ je vprašal starec začudeno in vendar neskončno jezno.

„Ne, gotovo ne. Ravnali niste z njo, kakor mora ravnati posten oče s svojo hčerjo, zato ste izgubili svoje očetovske pravice; Vašo hčer bodo že drugod preskrbeli.“

„Ravnal nisem z njo pošteno? Ne, ne? Kdo Vam je to rekel? Gotovo nihče drugi, kakor ona sama. To mi še drago poplača.“

Vzdignil je svojo roko in hotel udariti svojo hčer; a Strnad ga je sunil v stran, da je telebnil ob zid.

Sedaj je pristopil sin, ki je ves čas mirno gledal in poslušal.

„Moj gospod,“ je dejal, „rešili ste sicer mojo sestro, a zaraditega še nimate pravice tepsti mojega očeta.“

Tedaj je vstal Strnad s svojega sedeža, in se vzravnal v vsej svoji orjaški moči pred kovačem, ki je opazil šele sedaj, kak junak da je doktor.

„Monsjé Mazón,“ je dejal, „saj tudi namena nimam, da bi tepel Vašega očeta; branil sem samo to deklico. Odkritosrčno Vam povem, da ne bo šla z Vami, in da ji preskrbim službo pri pošteni družini, kjer se bo čutila srečno. To hočem storiti, in kdor mi bo pri tem branil, je sam kriv vseh posledic, če se poslužim sile.“

„To je pa res lepo,“ se je posmehoval starec. „Imeti jo hoče sam záse.“

„Kaj pa še!“ je odgovoril Strnad. „Tujec sem in odpotujem kmalu iz Pariza; popolnoma poštene namene imam.“

„Verjamem Vam,“ je dejal sin. „Pošten mož se mi vidite. Kaj pa hočete storiti, če Vam ne pustiva sestre?“

Strnad se je nasmejal in dejal:

„Ali mislite, da jo morete zadrževati?“

„Gotovo!“

„Tedaj se pa zelo motite. Dokazati mi je samo treba, da nimate potrebnih dohodkov, da bi vzdrževali svojo hčer, in da jo hočete prisiliti, da naj bi si prislužila denar na nepošten in nenraven način. Policija jo vzame potem takoj v svoje varstvo, in bo pazila tudi na Vas malo pozornejše, kakor dosedaj.“

„Grom in strela, ali nam grozite?“

„Seveda!“

„In mislite, da se Vas bojiva?“

„Slutim.“

„Oh, tega mi ni še nihče rekel.“

„Že mogoče, ampak jaz Vam rečem. Svetujem Vam, da se udajte razmeram, če se protivite, Vam to prav nič ne koriti, samo škodovati Vam utegne.“

„Le poskusimo,“ je dejal stari. „Primi, dečko. Z nama mora iti!“

Njegov sin ga ni hotel ubogati. Videl je pred seboj krepkega, in ponosnega Slovenca; zrl je v njegove mile in resne oči, in premagale so ga. Strnad je vplival s samim pogledom na neodločnega sina.

„Molči!“ je ukazal svojemu očetu.

Potem pa je vprašal zdravnika:

„Ali imate z mojo sestro res poštene namene? Ali ji hočete res preskrbeti službo, da se bo potem sama pošteno preživela?“

„Res; verjemite mi!“

„In ji ne ukažete, da bo morala zatajiti svojega očeta in brata in ju zaničevati?“

„To je od nje same odvisno, v tem oziru ne bom vplival na njo. Preskrbel ji bom službo, kako da potem živi, to je pa popolnoma njena stvar.“

„Ali zvemo pozneje, kje da je?“

„Vam bo že povedala.“

„Dobro, dragi gospod, zjedinili smo se. Rad Vam prepustim svojo sesto.“

„Ampak jaz mu ne prepustim svoje hčere,“ je klical starec. „Rabim jo; star in šibak sem že, in ne morem več delati.“

„Saj imate sina,“ je dejal Strnad, „močnega in krepkega sina, ki bo gotovo rad skrbel za Vas.“

„Bom,“ je rekel sin. „Pojdi oče, idiva svojo pot, nama saj ne bo očitala vest, da sva pokvarila Aneto.“

„Ne, ne grem, toliko časa ostanem, dokler me deklica ne uboga,“ je trdil mož.

„Kaj pa še! Jaz hočem, in tudi ti moraš hoteti,“ je dejal njegov sin. „Jutri pridem zopet vprašat, sedaj pa greva! Naprej!“

Oče se je hotel upirati, a sin ga je prijel in porinil skozi vrata.

Aneta je ležala v postelji in molčala, sedaj pa je podala zdravniku roko.

„Moj dragi gospod, o kako hvaležna sem Vam,“ je dejala. „Dvakrat ste me rešili. Potegnili ste me iz Zéne, in sedaj ste me rešili žalostnega življenja, h kateremu sta me hotela zopet prisiliti.“

Opazil je, da se deklica poti, imela je čisto mokro čelo.

„Kaj pa Vam je?“ jo je vprašal. „Ali se potite vsled čaja?“

„Ne vem. Tako hude bolečine imam.“

„Nenadoma?“

„Da, komaj jih prenašam.“

„Oh, slutil sem. Takoj Vam pošljem koga. Le potrpite malo.“

Oblekel je svojo suknjo, vzel klobuk in odšel iz sobe. Zunaj mu je prišla že gostilničarka naproti.

„Slišala sem, ko sta odšla ta dva moža. To sta bila suroveža.“

„Madáma, ali dovolite, da ostane deklica tako dolgo pri Vas, da popolnoma ozdravi?“

„Iz srca rada dovolim, dragi gospod.“

„Ampak imeli bodete veliko sitnosti.“

„To nič ne de. Deklica ni kriva svoje nesreče.“

„Gotovo, da ni. Bog Vam bo poplačal, kar ji storite, gospa Mervéj. Sicer se pa razume samo ob sebi da gre vse na moj račun.“

„Zelo velikodušni ste, dragi gospod doktor, akoravno bi nič ne računala, če sem tudi sama revna.“

„Torej vzemite mojo denarnico, madám. Ker je padla naša bolnica tako globoko v vodo, in ker je bila voda precej mrzla, Vas prosim, pošljite takoj po babico. Sedaj moram iti, ampak jutri zjutraj zopet pridem. Lahko noč!“

„Takoj izvršim Vaš ukaz, dragi gospod. Kaj naj pa storim, če pridejo zopet njeni sorodniki?“

„Na nobeden način ne sme nihče k njej.“

Nato je Strnad odšel.

Ko je prišel v svoj hotel v Ri de la Barilerí, je bilo že polnoč. Obiskal je najprvo svojo bolno nevesto, kateri sta stregli Elvira in usmiljena sestra, potem je šel pa spat.

Ko je obiskal drugo jutro svojo bolnico pri materi Mervéji, je zvedel, da je prav uganil včeraj zvečer. Deklica je, porodila, akoravno je bila šele sedmi mesec v drugem stanu, in Aneta je ležala bolna v postelji. Otrok je bil mrtev.

Seveda ni bila to nesreča za Aneto, ker je začela sedaj lahko brez vseh skrbi novo, pošteno življenje.

Strnad je obiskal potem profesorja Leturbirja, kjer je bil povabljen na zajutrek. Med zajutrekom je pripovedoval, kar je včeraj doživel, in gospa profesorica se je tako zanimala za ubogo deklico, da se je ponudila, da jo sprejme v službo. To je nameraval Strnad.

Posebno je veselilo Strnada, ko se je ponudila gospa profesorica pri njegovem odhodu, da ga spremi k njegovi bolnici.

Bolnica se je že malo okrepčala. Od samega veselja se je jokala, ko je slišala, da jo sprejme tako imenitna gospa v svoje varstvo, in Strnad jo je izročil tudi že takoj gospej profesorici.

Dva dni pozneje je odpotoval Strnad s Silvo, Alimpom in Elviro na Bršljanovo pri Ljubljani, da obišče svojo mater.

Častiti bralec že ve, da se mu je tam posrečilo, ozdraviti svojo umobolno nevesto. — — —

Strnad je odpotoval iz Pariza, in samo en dan pozneje se je pripeljal po orleanski železnici v Pariz mlad gospod, ki je izstopil iz prvega razreda. Njegov črno oblečen služabnik, ki se je peljal v drugem razredu, je prihitel, in mu pomagal izstopiti.

„Prtljaga ostane tu. Naroči voz v bližnji hotel!“

Služabnik ga je ubogal, in kmalu sta drdrala v kočiji na trg Valliiber, kjer je bil najbližji hotel.

V hotelu je zahteval tujec steklenico vina in adresno knjigo celega Pariza. Odprl je knjigo pri črki „L“. S prstom je šel od vrstice do vrstice in se ustavil pri imenu „Leturbir, Šarl Fransoá, Profesér de medisín.“

„Pri tem profesorju gotovo zvem njegov naslov,“ je mrmral. „Asistent tega profesorja je bil, preden je prišel v Rodrigando. Grotovo ga je sedaj med potom tudi obiskal. Torej Ri de Lavánd, številka 4.“

Namignil je svojemu služabniku in mu dejal na tihem:

„Ko sem te vzel v Orleánu v službo, si dejal, da se spoznaš v Parizu.“

„Seveda se, milostivi gospod.“

„Ali veš, kje je cesta de Lavánd?“

„Natančno. Med Ri de Rívoli in med kejom de la Megiserí.“

„Dobro. Vzemi fijakerja in se pelji v Ri de Lavánd, številka 4. Tam stanuje profesor Leturbir, kjer lahko zveš, kje da stanuje doktor Janko Strnad, ki se je vrnil pred kratkem iz Španije.“

„Ali smem vprašati direktno pri profesorju?“

„Ne bilo bi mi ravno ljubo, če bi vprašal naravnost pri prifesorju. Glej, da zveš na kak drug način.“

„Ali smem povedati, kdo da želi doktor Strnadov naslov?“

„Na nobeden način.“

„Kmalu se vrnem.“

Služabnik je odšel, najel fijakerja in se peljal v Ri de Lavánd. Nasproti številke 4 je stopil v vežo in videl, da gre vedno mnogo ljudi noter in ven. Slednjič je zapazil deklico, ki je začela pometati vežo. Sel je čez cesto in jo uljudno pozdravil:

„Dobro jutro, madmoazél. Oprostite! Ali ste v tej hiši v službi?“

„Sem,“ je odgovorila prijazno.

„V katerem nadstropju pa ste?“

„V pritličju.“

„Oh, škoda, ker bi rad zvedel nekaj v prvem nadstropju.“

„Ali smem morda Marijón vprašati?“

„Kdo pa je Marijón?“

„Profersorjeva hišnica, ki stanuje prvem nadstropju.“

„Prosim, bodite tako prijazni, madmoazél. Pa se saj ne bo zdelo komu sumljivo?“

„Nikakor, dragi gospod.“

Drla je po stopnjicah v prvo nadstropje. Kmalu se je vrnila z deklico, ki je imela bretánjsko nošo.

„To je tisti gospod, Marijón,“ je dejala.

„Kaj pa želite, monsjé?“ je vprašala Marijón v trdem bretánjskem narečju.

„Nekaj bi rad zvedel, cenjena gospodična.“

Pri teh besedah je segel v žep in dal vsaki deklici popolnoma nov frank.

„Torej naj pa bo, cenjeni gospod,“ je rekla Marijón. „Vidim, da ste v službi pri fini gospodi.“

„To je že res,“ je rekel služabnik. „Moj gospod je vikónt de Raliné in je že dolgo časa hudo bolan.“

„Oh, obžalujem!“ je rekla deklica iz pritličja prijazno.

„Jaz tudi,“ je pripomnila Marijón.

„Hvala lepa, moje dame. Grospoda vikonta je zdravil preje neki doktor Strnad, ki je zelo spreten zdravnik, in ga je skoraj ozdravil. Vendar je odpotoval ta zdravnik kar nenadoma na Špansko.“

„Vem,“ je hitro pripomnila Marijón. „Monsjé Strnad je moral iti zdravit imenitnega grofa de Rodriganda.“

„To je bilo zelo hudo za gospoda vikónta, njegova bolezen se je poslabšala, in nobeden zdravnik mu ni mogel pomagati. Sedaj pa je zvedel slučajno moj gospod, da se je vrnil monsjé Strnad iz Španije — —“

„Res je,“ je rekla Marijón.

„In ker ve moj gospod, da ve gospod profesor gotovo njegov naslov — —“

„Seveda, cenjeni gospod!“

„Zato mi je naročil, da naj zvem tu njegov naslov, seveda, ne da bi s tem nadlegoval gospoda profesorja.“

„Zvedeli bi torej radi, kje da stanuje monsjé Strnad? To Vam lahko čisto natančno povem. Pojdite od tu čez Zoneríjo in potem čez most Pon Šanž —“

„Dobro, madmoazél.“

„Tedaj pridete med kejom de l’ Horlož in kejom o Fler na cesto de la Barilerí — —“

„Poznam jo,“ je prikimal služabnik.

„Na desni strani te ceste je justična palača in mala cesta St. Šapél, in na oglu te ceste je hotel d’ Egl. V tem hotelu stanuje monsje Strnad v prvem nadstropju.“

To mu je pravila zelo nerodno, vendar se je uljudni služabnik globoko priklonil in dejal:

„Hvala lepa, madmoazél. Ali je monsje Strnad ob tem času doma?“

„Ne vem. Oh, ravno sem se spomnila, mislim, da so se predvčerajšnjim pogovarjali, da odpotuje kmalu iz Pariza.“

„Mislite torej, da moram hiteti?“

„Na vsak način, moj gospod. Slišala sem sicer samo mimogrede, vendar je boljše, da hitite.“

„Potem Vas pa ne smem več nadalje nadlegovati. Adijo, moje dame!“

Globoko se je priklonil in odšel.

Ko se je vrnil v hotel k svojemu gospodu, mu je sporočil, kar je zvedel.

„V hotelu d’ Egl stanuje, praviš?“ je vprašal gospod.

„Da, v Ri de la Barilerí.“

„Torej bodeva tam stanovala.“

„Ali naj preskrbim voz, milostivi gospod?“

„Ne.“

Zrl je potem nekoliko časa zamišljen v tla, si vihal v zadregi svoje brke; in dejal potem svojemu služabniku:

„Ali se res dobro spoznaš v Parizu?“

„Natančno.“

„Hm, naredil bi namreč rad majhno šalo.“

Služabnik se je priklonil.

„Oh, razumem, milostivi gospod. Spreoblekli bi se radi, in rabite umetno brado in tako dalje!“

„Tako je, ampak vse mora biti zelo fino. Ali veš, komu bi smel zaupati v tej zadevi?“

„Hm, to je zelo nevarna stvar. Oprostite mi, milostivi gospod; ampak taka stvar se zdi ljudem sumljiva — —“

„Vem, vem!“

„Če hočete iti h kakemu znanemu brivcu ali kozmétiku, tedaj mu morate gotovo pokazati svojo legitimacijo.“

„To mi seveda ne ugaja.“

„Dovolite, da Vam zato nekaj predlagam, kar je seveda zelo drzno. V Parizu je mnogo ljudi, ki se večkrat preblečejo, vendar ne zaradi šale —“

„Oh, nočne viteze misliš?“

„Da. Ti poznajo ljudi, ki se razumejo imenitno na take stvari, boljše kakor vsak gledališki kozmétik. Ti umetniki stanujejo seveda tudi v skrivnih umazanih brlogih, in ne vem — —“

„To nič ne de. Ali poznaš kakega tacega človeka?“

„Poznam, starega očeta Terbilóna namreč; v kleti neke stare hiše v Ri de l’ Odeón stanuje.“

„Torej misliš, da bi me ta znal tako predrugačiti, da me celo moj najboljši prijatelj ne spozna?“

„Grotovo zna.“

„Ali nas ne izda?“

„V takih zadevah zna molčati kakor kamen.“

„Zvita glavica si! Kdo bi si bil mislil, da imam tacega služabnika, ki je izurjen celo v takih stvareh.“

„Oprostite, milostivi gospod! Gospodje, kjer sem služil, so zahtevali, da se spoznam tudi na take stvari.“

„Torej pelji me tja! Ali je daleč?“

„Precej. Na koncu Ri de Forigár je.“

Nato sta se odpeljala iz hotela do ulice Monsjé le Prins. Tam sta izstopila in šla peš do ceste de l’ Odeón.

„Ali te pozna starec?“ je vprašal gospod.

„Pozna.“

„Torej pa pojdi z menoj.“

Ko sta prišla v vežo dotične hiše, sta morala iti še čez temno, umazano dvorišče. V kotu so bila stara vrata, poleg katerih je bil na vrvici lesen ročaj. Služabnik je pozvonil, in kmalu je prišla odpirat stara babura.

„Kaj pa hočete?“ je vprašala.

„Ali je papá Terbilón doma?“ je vprašal služabnik.

„Je.“

„Torej odpri nama. Prijatelji smo! Reči mu!“

„Počakajta!“

Starka je izginila in zaprla vrata za seboj. Morala sta čakati precej dolgo.

Čakati pa sta morala zaraditega, ker ni bil papa Terbilón sam doma, ampak ga je ravno nekdo obiskal. Pri njem je bil mlad, močan človek, ki ga že dobro poznamo, namreč Anétin brat, kovač Edvard Mazón.

Stari Terbilon je bil pokvečen, grbast in plešast možiček. Imel je velika rožena očala in staro nočno suknjo, ki je bila na vseh koncih in krajih zakrpana.

Soba, kjer sta sedela, je bila majhna in umazana. V tej luknji je bila stara miza, trije stoli, klop, majhna železna peč, staro ogledalo in petrolejasta svetilka, ki je vedno gorela, ker ni imela soba nobenega okna.

Iz tega pohištva se ni dalo sklepati, katerega stanu da je starec, čepel je na klopi, držal roke okoli sključenih kolen in poslušal, kaj mu pripoveduje kovač.

„Torej je res ušla?“ je vprašal starec.

„Res.“

„In skočila v vodo.“

„Naravnost v vodo.“

„Kaka neumnost! Tako lepa deklica, ki bi zaslužila dvajset do trideset frankov, če bi bila malo prijaznejša z gospodi. Ali je utonila?“

„Ni.“

„Ne? Za Boga, kaj pa?“

„Neki gospod jo je videl; skočil je za njo v Zéno in jo potegnil iz vode.“

„Iz vode jo je potegnil? Kaka neumnost! Človek, ki se hoče utopiti, naj ostane v vodi; to je samo ob sebi razumljivo. Kdo pa je bil dotičnik?“

„Ne vem.“

„Ali ga nisi videl?“

„Sem, celo govoril sem z njim.“

„I ne veš, kdo da je! Kaka neumnost!“

„Videl sem ga, govoril sem z njim, a vprašal ga nisem, kdo da je. Zdel se mi je tako pošten mož, da se ga niti vprašati nisem upal.“

„Neumnost!“

„Sicer sem pa mislil, da ga bo Anéta vprašala.“

„Pa ga gotovo tudi ni. Kaka neumnost!“

„Mislila je, da ga še večkrat vidi, a ni se več vrnil,“ se je opravičeval kovač. „Odpotoval je.“

„Torej je bil tujec?“

„Gotovo. Šel je ravno čez most, ko je skočila Aneta v vodo; skočil je za njo in ji rešil življenje; spravil jo je k materi Mervéj, in sedaj pride v služba k slavnemu zdravniku Leturbirju.“

„K profesorju? Kako da pride tja v službo?“

„Njen rešitelj jo je priporočil.“

„In vidva vse to mirno gledata? Kaka neumnost! Ali ne vesta, koliko Vam je vedno prislužila? Toliko, da Vama ni bilo treba prav nič delati!“

„Res je!“

„Sedaj morata pa delati!“

„Saj tudi hočeva; zato sem prišel k tebi, papá Terbilón. Gotovo imaš kaj dela zame.“

„Kaj dela? Hm! Dosedaj si bil v službi pri starem Gambreliju, kajne?“

„Da, bil sem garotér.“

Garoterji so ljudje, ki napadajo posamezne ljudi, in jih tako dolgo davijo, da omedle; potem jim pa vzemo denar in zlatnino. Garoterji so močni ljudje; navadno delata dva skupaj. V velikih mestih je mnogo garoterskih podjetnikov, pri katerih služi včasih pedeset in še več delavcev.

„Koliko si zaslužil?“

„Prokleto malo. Šest frankov na dan.“

„Hm, dam ti osem frankov, ker si krepak dečko. Kolikokrat so te že ujeli?“

„Šele petkrat.“

„In tvojega očeta?“

„Dvanajstkrat.“

„Kaka neumnost! Dvanajstkrat! Ti si menda bolj prebrisan kakor tvoj oče. Če hočeš za osem frankov, pa mi sezi v desnico.“

„Ne nameravam ostati garoter, zaslužil bi rad več. Koliko pa plačaš tatu, ki zna dobro vdreti?“

„To je zelo različno. Do sto frankov na dan.“

„A tako! Ali imaš že dovolj tatov?“

„Precej, ampak urnega dečkota vzamem vedno v službo. Poslušaj me torej: vzamem te za poskušnjo kot garoterja, plačam ti deset frankov na dan. Ali si zadovoljen?“

„Sem, naj pa bo; ampak denarja nimam prav nič.“

„Pa začniva takoj danes. Plačam ti današnji dan.“

Starec je segel v staro suknjo, vzel iz velike mošnje cekin za deset frankov in ga dal kovaču.

„Tu imaš svoje plačilo za danes. Če sem s teboj zadovoljen, postaneš kmalu tat. Sicer pa poznaš naše postave in veš, da je vse moje, kar pokradeš.“

„Dobro vem vse to.“

„Le pomisli, da svoje delavce lahko nadzorujem! Marsikdo me je že hotel ogoljufati; nekaj časa se mu je posrečilo, potem pa — —“

„In potem?“

„Potem sem ga pa spravil za kazen v prisilno delavnico. Svoje delavce dobro plačam, če me pa goljufajo, tedaj vem, kako jim lahko pride policija do živega. Ampak, ravno sem se spomnil, kako ti že pravijo tvoji tovariši? Ali nimaš posebnega imena?“

„Imam.“

„Edvard l’ Alemén ti pravijo, kajne? Zakaj pa?“

„Ker znam nemško.“

„Kje si se pa naučil?“

„Moja mati me je naučila, ker je bila Nemka. Moj oče je pa bil Talijan iz Trsta, ta me je pa naučil laško in slovensko. Pred tremi leti sem prepotoval celo Nemčijo in Avstrijo.“

„To mi je pa zelo ljubo; gotovo te lahko dobro porabim.“

Tedaj je pozvonil zvonec, in kmalu potem je vstopila starka.

„Kaj pa je?“ jo je vprašal papd Terbilón.

„Dva moža sta zunaj. Rekla sta, da sta prijatelja; a ne poznam jih.“

„Dobro, jih pa grem pogledat.“

Vstal je in odšel. Pred vratmi so bile temne stopnjice. Po teh stopnjicah je šel starec navzgor do vrat. V vratih je bilo več izvrtanih luknjic, in skozi te je pogledal starec tujce. Takoj se je vrnil v sobo in dejal kovaču:

„Morda imam takoj kaj dela zate.“

„Veselilo bi me.“

„Enega poznam; služabnik je, ki mi je pripravil že marsikaterega gospoda. Drugi je skoraj gotovo njegov sedanji gospod, fin mož s prstani pod rokovicami, in verižico ima pri uri, ki je petsto frankov vredna.“

„Grom in strela!“

Starec je pokazal kovaču mala tapetna vrata pri peči in dejal:

„Pojdi tukaj le noter. Opazuješ ga lahko skozi ono malo okence. Natančnejše se pogovoriva pozneje.“

Edvard je izginil v mali kabinet, kjer je bilo polno ukradenih stvari. Stopil je k malemu okencu v vratih in gledal v sobo.

Kmalu sta vstopila tujca.

„Dober dan, papá Terbilón!“ je pozdravil služabnik.

„Dober dan!“ je odzdravil starec osorno, ne da bi vstal s svoje klopice.

„Vstani vendar, papá Terbilón, če te obiščejo fini ljudje,“ je dejal služabnik.

„Kakor se meni poljubi, tako pa storim. Sicer pa pravi marsikdo, da je fin gospod, če mu pa storiš potem kako uslugo, se prepričaš o nasprotnem.“

„V tem slučaju je pa to vse drugače. Ta gospod je plemenitaš.“

Starec ga je začudeno pogledal in vprašal:

„Odkod?“

„To je stranska stvar.“

„Zame je glavna stvar! Ljudi, ki me obiščejo, moram poznati. Kaj pa hočeta?“

„Ta gospod bi rad napravil majhno šalo — —“

„Saj ni predpust!“

„Prokleto si slabe volje! Ta gospod se tudi noče obleči kot pustna šema, ampak samo za šalo.“

„Nimam prodajalnice za predpustne obleke.

„Saj vem, da ne. Gospod želi samo, da bi ga tako ostrigel in napravil, da ga nihče ne spozna; ali prevzameš to delo? Dobiš dobro plačilo!“

„In vendar tega ne storim, ker je prepovedano. Kolikokrat pride kak hudodelec k meni po baroko; če bi vsakemu ustregel, bi sedel vedno v ječi.“

„Premisli vendar, da ta gospod ni hudodelec!“

„Bógve?“

Tedaj je spregovoril šele gospod:

„Papá Terbilón, ali hočete, ali nočete? Nimam navade, da bi dolgo in prav ponižno prosil.“

Sedaj je starec šele vstal in se priklonil gospodu.

„Oh, to se pa res tako glasi, kakor bi bili pravi plemenitaš. Ali mi dobro plačate, če Vam ustreženi?“

„Koliko zahtevaš!“

„Kakoršno je delo, tako je tudi plačilo. Kaj pa želite?“

„Želim, da me napraviš tacega, da me nihče ne spozna. Kako da to napraviš, to me nič ne briga.“

„Za koliko časa pa?“

„Hm,“ je dejal tujec in malo pomislil. „Če hočem za dalje časa, in potem slučajno želim, preden poteče tisti čas, da bi bil tak kakor preje, ali odstranim lahko ponarejeno brado in lase?“

„Takoj lahko odstranite.“

„Za koliko časa napravite nadalje?“

„Za pet do šest tednov. Pozneje Vas izda lastna brada, ki medtem zrase.“

„Torej poskusimo za tako dolgo. Koliko zahtevaš?“

„Dvesto frankov.“

„Tristo vragov, to je preveč!“ je dejal tujec.

„Pa pojdite k drugemu!“

„Naj bo, ostanem! Ampak plačam ti šele potem, ko izgotoviš svoje delo.“

„Preden ne plačate, pa ne začnem. Marsikdo pride k meni, ki me hoče opehariti.“

Tujec je zaničljivo mignil z roko in dejal:

„Glavna stvar je, če je tvoje delo vredno dvesto frankov.“

„Tisoč frankov je vredno!“ je zatrjeval starec.

„Torej dobro, sedaj ti plačam polovico, če sem s teboj zadovoljen, pa drugo polovico.“

„Pa naj bo, monsjé.“

„Tu imaš torej prvo polovico!“

Segel je v žep in dal starcu iz listnice bankovec za sto frankov.

Starec se je delal, kakor bi njegove polne listnice niti opazil ne bil, in vendar jo je natančno videl.

„Hvala,“ je dejal in vtaknil bankovec v svojo staro suknjo. „Prosim, vsedite se na tale stol!“

Tujec se je vsedel, starec pa je izginil pri tretjih vratih. Kmalu se je vrnil in prinesel s seboj veliko skrinjico, v kateri je imel nože, škarje, česalnike, lase, barve, mazila in različne steklenice in škatljice.

„Svetlorujave lase imate,“ je dejal starec. „Ali naj Vam naredim temnorujave ali črne lase?“

„Take, da me nihče ne spozna, druzega ne zahtevam.“

„Torej Vam napravim črne.“

„Ampak da mi barva ne škoduje.“

„Le bodite brez vseh skrbi, monsje!“

Papá Terbilon je začel delati. Delo mu je šlo sicer počasi izpod rok, vendar je znal izvrstno! Videlo se mu je, da ima veliko vaje. Slednjič je šel za nekoliko časa v sobico, kjer je bil kovač.

„Ali si si ga natančno ogledal?“ mu je zašepetal na uho.

„Sem,“ je odgovoril Edvard na tihem.

„Denar ima, mnogo denarja!“

„Sem videl.“

„Moram ga imeti, in sicer s pomočjo garóte. Če mi prineseš njegovo denarnico, dobiš dvesto frankov.“

„Poskusiti hočem.“

„Ampak bodi pošten; svojo plačo imaš; tega moža si spoznal pri meni, in zato je tudi denar moj.“

„Le bodi brez vseh skrbi, papá Terbilón!“

„Torej dobro, pojdi sedaj iz hiše in ga čakaj zunaj na cesti. Potem greš danes za njim, pa glej, da ga ne izgrešiš.“

„Kako pa morem ven, ne da bi me videl?“

Peljal ga je v temi po ozkih stopnjicah navzgor. Potem je odklenil vrata, in Edvard je bil na dvorišču.

„Sedaj pa pojdi! Čakam te danes, dokler se ne vrneš,“ je dejal Terbilon.

„Če ga dobim pa šele zelo pozno?“

„Pa prideš jutri zjutraj.“

„Če je pa danes previden?“

„Tedaj bo gotovo jutri nepreviden. Adijo.“

Zaklenil je za Edvardom vrata in se vrnil v sobo, kjer je čakal tujec in njegov služabnik. Tam je še nekoliko časa mazal in strigel, potem pa je dejal:

„Končal sem! Dolgo je trajalo.“

„Dolgo, pa to nič ne de, če se ti je stvar dobro posrečila,“ je dejal tuji gospod.

„Mislim, da se mi je,“ je rekel stari Terbilon zadovoljno.

„Kako je?“ je vprašal tujec svojega služabnika.

„Izvrstno!“ mu je odgovoril. „Milostivi gospod, živ krst Vas ne spozna.“

„Se bom pa pogledal!“

Stopil je k zrcalu in se začudil.

„Prokleto!“ je zaklical. „Res je. Samega sebe ne poznam!“

„Pa kako fin obraz imate!“ je dejal služabnik.

„Starec, umetnik si!“ je rekel tujec Terbilónu. „Tu imaš drugih sto frankov. Kako dolgo pa ostanem tak?“

„Šest tednov.“

„Kaj pa moram storiti, da se mi nič ne pokvari?“

Nato ga je Terbilon natančno podučil, kaj da naj stori, in potem sta tujca odšla.

Na cesti pa ae je ustavil gospod in dejal svojemu služabniku:

„Pojdi sedaj na kolodvor in spravi prtljago v hotel d’ Egl. Jaz pridem pozneje za teboj.“

„Kot kaj naj Vas pa naznanim, milostivi gospod?“

„Kot to, kar sem, markí Akróca.“

Služabnik je hitel na orleanski kolodvor, gospod pa je šel počasi po Ri Macarén in se gledal v velikih izložbah.

Pri neki izložbi, kjer je bilo veliko zrcalo se je ustavil. Videl se je v naravni velikosti in spoznal šele sedaj, kakšen umetnik da je papá Terbilón.

„Za Boga, živ krst me ne more spoznati,“ si je mislil. „Niti mojemu bistroumnemu očetu, Gasparinu Korteju, bi se ne sanjalo, da sem njegov nezakonski sin, grof Alfonzo de Rodriganda. Dobro, da moj francoski služabnik ne ve mojega pravega imena. Naj le misli, da sem marki Akróca. Človek mora biti previden.“

Nato je šel v bližnjo kavarno in sedel tam tako dolgo, dokler je mislil, da je njegov služabnik že vse uredil. Potem je najel voz in se peljal v hotel d’ Egl na cesti de la Barilerí.

Pred hotelom ga je gostilničar častitljivo sprejel in ga sam spremil v njegovo stanovanje. Tam je vprašal svojega gosta, kaj da želi.

„To Vam sporoči vse moj služabnik,“ je dejal Alfonzo de Rodriganda. „Sedaj bi Vas samo rad vprašal: Ali stanuje v bližini kak izkušen zdravnik?“

„Moj hišni zdravnik, ki je najboljši v celem okraju, stanuje v sosednji ulici.“

„Druzega zdravnika ni v bližini? — Tudi v Vaši hiši ni slučajno nobenega?“

„Nobenega.“

„Nobenega? Slišal sem, da stanuje pri Vas neki doktor Strnad.“

„Stanoval je pri meni do včeraj.“

„Torej se je včeraj preselil?“ je vprašal Alfonzo začudeno.

„Ne, ampak odpotoval je včeraj v Avstrijo.“

„Na katero stran je pa šel?“

„Mislim, da se je odpeljal z severno železnico, ker je naročil vozniku, da naj odda tam njegovo prtljago.“

„V katero mesto je pa šel?“

„Zdi se mi, da je govoril o Ljubljani; menda je doma na Kranjskem. Pravil mi je, da sta blizu Ljubljane v neki vasi ali graščini njegova mati in sestra.“

„V kateri vasi pa?“

„Mislim, da je imenoval tisti kraj Bršljanovo.“

„Hvala lepa. Ali je stanoval sam tu?“

„Ne. Pri njem sta bili tudi dve dami in eden gospod; ti trije so bili Španci.“

„Kaj so pa bili?“

„Mlajša dama je bila bolna. Občeval je z njo posebno ljubeznivo, zato mislim, da je gotovo njegova žena. Druga dva sta pa služila pri gospodu doktorju.“

„Ali ste jih zapisali v knjigo za tujce?“

„Ne.“

„Mislim, da morate vsakega človeka zapisati!“

„Monsjé Strnad ni bil moj gost. Stanoval je pri meni stalno, še preden je potoval na Špansko. Najel je pri meni stanovanje, zato nisem imel pravice nadzorovati ljudi, ki so bili pri njem.“

„Torej tudi imen ne veste?“

„Ne.“

„Kakšen je pa bil služabnik?“

„Bil je majhen in imel močne črne brke. Služabnica je bila tudi majhna, ampak zelo debela. Zdela sta se mi zelo poštena človeka.“

„Kakšna je pa bila mlajša dama?“

„Bila je izredno lepa dama in — slišal sem nekoč, da jo je imenoval monsjé Strnad „Silva“.“

„Rekli ste, da je bila bolna. Kako bolezen je pa imela?“

„Bila je umobolna. Samo trikrat sem jo videl, in takrat je vedno molila. Grotovo ima monomanijo.“

„Hvala lepa, monsjé. Žalibog odpotujem že jutri iz Pariza, ker moram v Lijón.“

Nato je gostilničar odšel, in Alfonzo je ostal sam. Jezen je hodil po sobi semtertja. Sledil je Strnadu, da ga dohiti in ga uniči; a Strnad mu je vendar ušel v Avstrijo.

„In vendar se ni rešil, ni se ne! Izmed naju dveh sme samo eden živeti, kajti preveč že ve. Uničiti ga moram! Za njim potujem na Avstrijsko! Tudi če ga srečam, se mi ga ni treba bati, ker sem sedaj ves drugačen. Kaj naj pa storim z služabnikom, ki ve da imam umetno brado in lase? Iznebiti se ga moram. Za nos ga moram voditi do — — do kam pa? Že vem, do kakega večjega mesta, naprimer v Ruán; tam pa izginem. Na nobeden način ne sme vedeti, kaj da nameravam.“

Nato je pozvonil in služabnik je vstopil.

„Ali si že bil v mestu Ruán?“ ga je vprašal.

„Samo enkrat,“ je odgovoril služabnik.

„Kateri je najboljši hotel?“

„Hotel pri „Treh kronah“.“

„Potovati moram v Ruán zaradi neke precej važne stvari. Jutri moram biti že tam, ampak vedeti moram takoj, če je grofica Rozé v kakem tamošnjem hotelu.“

„Ali naj odpotujem preje, da natančno poizvem?“

„Drugače seveda ne morem zvedeti tega. Odpotuj torej jutri zjutraj in me počakaj v hotelu pri „Treh kronah“.“

„Ali naj naročim za Vas stanovanje?“

„Ni treba, ker še ne vem, če ostanem tam dalje časa ali ne.“

Alfonzo si je vse to izmislil, da se iznebi služabnika. Dal mu je potrebno vsoto denarja za železnico, in služabnik je odpotoval v Ruán.

Šele sedaj je mislil, da je popolnoma varen. Popoldan je šel na izprehod, a opazil ni, da ga nekdo vedno od daleč zasleduje. Bil je kovač Edvard Mazón, ki ga je zasledoval, da ga v kaki primerni ozki ulici garotira.

Zvečer je šel Alfonzo v gledišče, vendar ne zaradi zabave, ampak samo zaraditega, da vidi, če se zdi komu njegov nov obraz morda sumljiv. Nihče se ni brigal zanj, in to ga je pomirilo. Po gledišču je šel v teko restavracijo, potem se je pa vračal v svoj hotel.

Bilo je že precej pozno, menda že ena po polnoči. Zavil je v Ri de la Tonelerí in odtod v ozko ulico de la Poterí. Mislil je, da ima tam bližje domov.

Žive duše ni bilo v temni, ozki ulici. Počasi je šel naprej in premišljeval svoje hudobne naklepe, zato tudi zapazil ni, da mu sledi kovač Edvard Mazón. Dohitel je grofa. Šele sedaj je slišal Alfonzo, da hiti nekdo za njim, in ognil se je v stran, da bi šel tujec lahko mimo. A v istem trenutku, ga je prijel nekdo zadaj za vrat. Tako močno ga je davil, da je pošla Alfonzu sapa, in je padel onesveščen na tla.

Kovač ga je garotiral sam, brez pomagača. Sklonil se je k ortesveščenemu grofu in mu vzel uro, verižico, denarnico, listnico in prstane.

„Lahko delo!“ je mrmral Edvard zadovoljno. „Sedaj pa le hitro proč!“

Odhitel je skozi Ri de la Poterí, Leonár, Burdoné in Bertén Poaré do keja de la Megiserí. Od tam je šel do nacijonalnega mosta, kjer so bili Bató a vapér pur St. Klu.

Tam je bilo mnogo praznih čolnov. Edvard si je izbral pripraven čoln, se vsedel vanj in odvesljal. Ker so gorele ob kčju plinove svetilke, je lahko opazoval sedaj svoj plen.

Ura in verižica sta bili dragoceni. Prstani so bili briljantasti, bilo jih je pet. V denarnici je bilo par sto frankov v zlatu in nekaj srebrnega drobiža, v listnici pa osemnajststo frankov v bankovcih.

„Grom in strela,“ je godrnjal kovač, „to ti je plen! Kako se neki piše ta vrag?“

Odprl je knjižico, ki je bila v listnici in bral na prvi strani:

„Alfonzo grof de Rodriganda y Sevila.“

Listal je naprej in zmajeval z glavo. Vse je bilo pisano v španskem jeziku.

„Tega pa ne razumem; tuj jezik je. Ali naj vržem listnico proč?“

Malo je pomislil, potem pa je dejal:

„Ne, ne vržem je proč. Morda mi še koristi. Zvedeti moram, če je italijansko ali špansko; potem pa kupim besednjak, in iščem tako dolgo, da prestavim vso vsebino. Prepisati mi je treba samo eno vrstico, da vprašam kakega knjigotržca, kakšen jezik da je.“

Vtaknil je vse v svoj žep in se potem vprašal:

„Kaj naj pa storim? Ali dam res vse papá Terbilónu? Kakšen norec bi bil! Čez dvatisoč frankov imam v gotovini; s tem denarjem lahko precej časa živim, ne da bi se mi bilo treba brigati za tega starega Terbilóna. Kaj naj pa storim z uro in prstani? Prodam jih, pa je. Etijén Lekuvér jih gotovo takoj kupi. Torej le naprej, k njemu grem!“

Izstopil je iz čolna in šel po keju Voltér, Malaké, Kónti, dez Ogistén in St. Mihéj do hotela Dijé. Potem je zavil po ozki ulici na desno in prišel na Ri de Karm.

Na tej cesti je stanoval takrat slavni pariški najemnik garoterjev in tatov. Rekli so mu Etijén Lekuvér. Imel je gostilno in žganjarijo. Njegova gostilna je imela dva oddelka; javni in skrivni oddelek. V skrivni oddelek so smeli samo njegovi zaupniki. Kovač je bil tudi njegov zaupnik.

V temni veži je stala stara omara. Na to omaro je potrkal Edvard na poseben način. Takoj se je odmaknila omara, ki je bila na kolescih, in kovač je vstopil skozi odprta vrata v sobo. Takoj za njim se je omara zopet primaknila.

V veliki sobi je bilo več miz, okrog njih pa stoli. Oken soba ni imela, samo na stropu je bila odprtina, da je prihajal v sobo vedno čist zrak.

Nobenega gosta še ni bilo; samo gostilničar je sedel pri vinski omari, in pri vhodu je stalo pohabljeno človeče, ki je odpiralo in zapiralo vrata.

„Dober večer, Etijén Lekuvér!“ je pozdravil Edvard.

„O, Edvard d’ Alemán!“ je dejal gostilničar.

Vstal je in podal prišlecu prijazno roko.

„Ali ni še nikogar tu?“ je vprašal kovač.

„Še žive duše ne.“

„Ravno prav, ker imam nekaj kupčije zate.“

Nihče bi ne bil mislil, da je gostilničar zaščitnik pariških garotérjev in tatov, tako poštenega obraza je bil.

„Ali imaš kaj tacega, da bo kaj dobička?“ je vprašal poželjivo kovača.

„Mislim, da ga bo. Sicer pa, ali je vse varno?“

„Kakor v nebesih.“

„Torej, Etijén, oglej si tole uro!“

Vzel je uro iz žepa in jo dal gostilničarju.

„Prokleto!“ je zaklel gostilničar, ko jo je zagledal. „Gotovo ni revež, ki si mu jo vzel! Kako dolgo jo pa že imaš?“

„Deset minut.“

„Tristo vragov, kako se ti mudi. Koliko pa zahtevaš za uro in verižico?“

„Koliko pa daš?“

Gostilničar si je ogledal uro in verižico od vseh strani, vse natančno preiskal in potem dejal:

„Dvesto frankov ti dam. Več ne morem.“

„Pa uro drugemu prodam,“ je dejal kovač hladnokrvno.

„Saj je nihče ne kupi od tebe,“ mu je odgovoril Etijén ravnotako mirno, „ker je prepovedal danes papá Terbilón vsem svojim tovarišem, da ne sme nihče ničesar od tebe kupiti. Poslal je svojo staro na vse kraje, da nam sporoči, da si pri njem v službi.“

„Vrag ga vzemi! Vrnem mu tistih par frankov in ostanem sam svoj gospod. Le daj mi nazaj mojo uro!“

Gostilničar je ogledoval uro iznova in potem dejal:

„Saj veš, da se prav nič ne brigam za starega Terbilóna. Drugi se ga boje, jaz pa ne. Edini sem, ki kupi uro.“

„Za tako slepo ceno je ne dobi nihče!“

„Dobro, ti pa primaknem pedeset frankov.“

„Ura in verižica staneta tristo franko. Če jo kupiš, imam še druge in sicer boljše stvari záte. Če jo pa ne kupiš, pa grem.“

„Le počasi, le počasi!“ ga je miril gostilničar. „Še druge stvari imaš?“

„Imam še drage kamne.“

„Torej si bil danes posebno srečen. Pokaži!“

„Preden mi ure ne plačaš, ne pokažem.“

„Pojdi, pojdi, Edvard, to ní lepo. Dvesto frankov ti dam!“

„Lahko noč!“

Vzel je gostilničarju uro iz roke, jo vtaknil v žep in hotel oditi.

„Stoj!“ ga je zadrževal gostilničar. „Dam ti tristo frankov!“

Kovač se je hladnokrvno obrnil.

„Daj mi denar!“ je dejal.

„Ali imaš res še drage kamne?“

„Ali sem te že kedaj nalagal?“

„Še nikoli, — saj ti verjamem. Tu imaš denar.“

Odprl je omaro, naštel vsoto na mizo, in kovač je vtaknil tristo frankov v žep.

„Oglej si tale prstan,“ je dejal potem.

Vzel je po svojem mnenju najcenejši prstan iz žepa in ga dal gostilničarju. Ta ga je ogledal od vseh strani in potem dejal:

„Pravi kamen je! Pedeset frankov ti dam za ta prstan.“

„Dobro. In za tega?“

Edvard mu je dal drugi prstan.

„Grom in strela, tako velik rubin! Dvesto frankov dam.“

„In za tega?“

Dal mu je tretji prstan.

„Oh, pravi sibirski smaragd; tudi za tega dam dvesto frankov.“

„In ta?“

„Safir!“ je zaklical gostilničar in ogledoval kamen. „Za vraga, saj imaš celo zbirko. Sto frakov ti dam za tega.“

„In za zadnjega?“

Dal mu je peti in najdragocenejši prstan.

Gostilničarjevo oko se je zaiskrilo, ko je zagledal pravi, čisti dijamant.

„Pravi briljant. Tristo vragov, srečo si imel! Za tega ti pa dam petsto frankov.“

„Tedaj mi pa le daj prstane nazaj.“

„Nazaj? Zakaj?“ se je začudil Lekuvér.

„Ker jih ne prodam za tako slepo ceno.“

„Nihče ti ne obljubi več.“

„Kajpada! Gotovo jih prodam drugje dražje.“

„Hm. Edvard, prijatelja sva, nikar me ne odiraj. Povej, koliko da zahtevaš.“

„Saj me poznaš, Etijén, in veš, da ne odjenjam, če povem kako številko. Za vseh pet prstanov mi daj petnajststo frankov. Ali hočeš?“

„Dečko, ali me misliš živega odreti?“ se je začudil gostilničar.

„Pa mi jih daj nazaj, če nočeš!“

Edvard mu je hotel tedaj vzeti prstane, a Etijén se je branil. Natančno je vedel, da je sam briljant med brati desetkrat toliko vreden.

„Dvanajststo ti dam,“ je rekel.

„Petnajststo.“

„Dvanajst — oh, kako si poreden!“

Edvard mu je iztrgal namreč nenadoma prstane s silo iz rok.

„Lahko noč!“ je rekel.

„Naj bo štirinajststo,“ je dejal gostilničar.

„Petnajststo. Niti za pol vinarja ne odjenjam.“

„Oh! Naj pa bo! Samo, ker si ti, ti dam petnajststo. Daj mi prstane!“

„Najprvo mi daj denar; in pa še nekaj. Papá, Terbilón ne sme zvedeti ničesar o najini kupčiji.“

„To se samo ob sebi razume.“

„Torej sva se zjedinila. Tu imaš prstane.“

„Tu je pa denar.“

Gostilničar je naštel na mizo petnajststo frankov, in tako je imel Edvard vsega denarja čez štiritisoč frankov.

„Sedaj mi pa še povej, kje da se ti je posrečil ta fini plen?“ je vprašal gostilničar.

„Na Ri de la Poteri.“

„Tam kjer stanuje tvoja Minjon! Dotičnik je bil gotovo tujec. Ali si ga garotiral?“

„Da, garotiral sem ga, in sicer ravno pred Minjoninem stanovanjem; bil je neznan tujec.“

„Torej želim tebi in sebi vsak dan tako lep plen. Kajti upam, da ni imel samo uro in prstane, ampak tudi še polno denarnico, ali celo listnico.“

„Imel je samo malenkost, in — —“

Obmolknil je, kajti nekdo je potrkal na vrata.

„Odpri!“ je ukazal gostilničar vratarju. „Pravo znamenje je.“

Omara se je odmaknila, in vstopili sta dve osebi, deklica in tuj gospod za njo.

„Grom in strela, Minjon!“ je zaklical gostilničar veselo, ko je zagledal deklico.

Tudi kovač je veselo zaklical, a takoj je obmolknil in pobledel, kajti tuji gospod, ki je prišel z deklico, je bil — Alfonzo, katerega je ravnokar garotiral. — —

Hiša, pred katero je garotiral kovač grofa, je bila ena izmed onih mračnih hiš, kjer prodajajo ljubezen za denar. V pritličju je bila gostilnica, in gostilničarka je imela približno dvanajst deklic, ki so bile obžalovanja vredne Magdalene.

Najlepši izmed njih so rekli Minjon, kajti nobena nima tam svojega pravega imena. Akoravno prodajajo te deklice ljubezen, vendar imajo trdne nazore o svojih ljubimcih. Redkokedej najdeš tako deklico, ki nima svojega pravega ljubčeka, ki se ne briga za njen stan, in ima pri tem svoj dobiček.

Minjonin ljubček je bil kovač Edvard.

Vseh teh dvanajst usmiljenih sester je sedelo danes zvečer v lepih oblekah v gostilnici, oziroma v salonu, kakor so imenovali gostilniško sobo. Ni jednega gosta ni bilo, zato je bilo vse tiho v sobi.

Kar potrka nekdo na vrata, in vstopil je mlad mož, znan gost. Deklice so skočile k njemu in ga obkolile.

„O Robér Barlemí!“ so zaklicale. „Zdravo, zdravo!“

Obkolile so ga od vseh strani, in hotele prisiliti, da naj se vsede, a Robér se je branil in dejal odločno:

„Pustite me, devičice! Sedaj imamo nujnejše delo.“

„Nujnejše delo? Kaj pa?“ je vprašalo vseh dvanajst.

„Pojdite in pomagajte mi. Pred vratmi leži mrtev človek!“

„Mrtev človek! Oh! O jej! Moj Bog!“

Tako so se prestrašile ena za drugo.

„Ali res?“ je vprašala gostilničarka v strahu.

„Res,“ je odgovoril gost. „Skoraj sem padel čez njega.“

„Torej mora iti kdo na policijo. Mrliča morajo spraviti proč.“

„Ne, ne,“ je dejal mož. „Najprvo ga spravite tule noter.“

Gostilničarka se je začudila in zaklicala vsa prestrašena:

„Ali norite! Mrliča naj spravimo o našo hišo. Kaj naj pa storimo z njim?“

„Saj je morda še živ; zdelo se mi je sicer, da je mrtev, vendar se moramo prepričati, če je res. Krvav ni bil; sicer je bil pa fino oblečen. Zdi se mi zelo odličnega stanu.“

„Pa ga prinesite noter, ampak ne sem v salon, temuč v zadnjo sobo.“

„Ne, ne,“ je rekla usmiljena Minjon, „nesite ga v mojo sobo.“

Gost in hišni hlapec sta stopila potem na cesto in spravila grofa v majhno Minjonino sobico. Gostilničarka in deklice so šli za njima.

„Saj res ni ranjen,“ je rekla gostilničarka.

„Kako je lep,“ je rekla prva deklica.

„In še mlad,“ je dejala druga.

„In tako eleganten,“ tretja.

„Takoj mora iti kdo po zdravnika,“ je rekla gostilničarka.

„Le počajte malo!“ je dejal gost. „Saj še živi.“

„Še živi?“ so zaklicale vse enoglasno.

„Še. Gorak je in srce mu bije.“

„Moj Bog, saj že odpira oči,“ je dejala Minjon.

Alfonzu se je res vrnila zavest, in odprl je oči.

„Res živi! Rešen je! Vidi nas!“ so rekle deklice na okrog.

Alfonzo se je šele počasi spomnil, kaj da se je zgodilo, potem pa je vprašal:

„Kje pa sem?“

Govoril je zamoklo, ker ga je bolel še vrat.

„Pri zelo dobrih ljudeh ste, monsjé,“ je odgovorila gostilničarka. „Česar pa želite?“

„Prosim, dajte mi požirek vina.“

„Takoj Vam ga prinesem. Sicer Vas pa li smem vprašati, kdo da ste?“

„Marki Akróca sem.“

„Marki? O moj Bog, prinesite hitro kozarec vina, kozarec najboljšega, oziroma celo steklenico! Hitro, hitro!“ je ukazala gastilničarka. „Ampak, monsjé le marki, kako pridete v tak položaj?“

„Nekdo me je davil in pobil na tla.“

„In pobil na tla! Morda Vas je celo garotiral?“

„Kaj pa je to?“ je vprašal Alfonzo.

„Toliko časa davijo človeka, da omedli, potem ga pa oropajo.“

„Oropajo ga? Oh!“

Šele sedaj je opazil, da nima rokovic na rokah. Segel je v svoje žepe in se prestrašil.

„Kaj pa je?“ ga je vprašala gostilničarka. „Ali Vam kaj manjka, monsjé?“

„Žalibog,“ je stokal grof. „Vse mi manjka. Moji briljantasti prstani, ura, verižica, denarnica, v kateri je bilo par sto frankov, in moja listnica, v kateri sem imel bankovcev za osemnajststo frankov.“

„Celo premoženje,“ so tožili navzoči.

„Pa za denar mi ni,“ je dejal; „ampak v listnici sem imel knjižico, kjer so zame zelo važne bilježke.“

„Kaka nesreča! Sicer je pa prinesla vino. Pijte, monsjé.“

Alfonzo je natočil in pil. Šele sedaj se je ozrl na okoli. Opazil je, v kaki hiši da je, in vprašal:

„Kako sem pa prišel v Vašo hišo, madám?“

„Ležali ste pred našimi vratmi.“

„In sprejeli ste me v svojo hišo?“

„Da. Ta gospod Vas je našel.“

„Hvala lepa. Čegava je pa tale soba?“

„Moja,“ je odgovorila Minjon.

„Torej ostanite pri meni, da se malo okrepčam. Druge pa prosim, da naj se nikar nadalje z menoj ne trudijo.“

Takoj so izginile deklice in tudi gostilničarka je odšla z prvim gostom. Alfonzo in Minjon sta ostala sama v sobi. Grof je premišljeval, deklica je pa sedela nasproti njemu. Njegova bilježna knjižica ni bila sicer tako zelo važna, kakor je dejal, ampak bile so v njej gotove opazke, ki ga lahko izdado. In tega se je bal.

„Le potolažite se, moj dragi gospod,“ je dejala deklica. Morda se Vam posreči, da najdete storilca.“

„Kdo ga neki najde?“

„Policija. O, pariška policija je zelo premetena.“

„Kam pa moram iti glede te zadeve?“

„V merijo (na magistrat) tega okraja.“

„Torej grem pa tja. Vendar ne upam, da bi kaj pomagalo. Garotérji niso tako neumni ljudje.“

„Monsjé, nekaj Vam svetujem. Pravite, da Vam je samo za knjižico. Naznanite v nekaterih časopisih, da, ne mislite zasledovati storilca, če Vam vrne knjižico na Vaš naslov.“

„Oh,“ je dejal grof, „saj res!“

„Mislim, da dobite knjižico, prav gotovo, kajti garoterji so sicer zelo siloviti, vendar drugače pošteni in dobri ljudje.“

„Mislite?“

„Prepričana sem o tem,“ je odgovorila deklica. „Graroterji so bolj pošteni kakor vsak tat.“

Deklica je imela seveda malo čudne nazore, zato ji je dejal Alfonzo smehljaje:

„Mislim, da mi tega ne morete dokazati.“

„Ne? O, prav lahko, če bi le hotela.“

„Hm! Kako mislite to, madmoazél?“

„Torej,“ je rekla in nalahko zarudela, „morda ne veste, v kaki hiši, da ste sedaj.“

„Slutim,“ je odgovoril grof.

„Potem mi gotovo tudi verjamete, da zahajajo k nam možje vseh stanov, celo hudodelci in garotérji.“

Mislila je pri tem na svojega ljubčeka Edvarda, o katerem je natančno vedela, da je garoter.

„In ti so pošteni ljudje?“ se je nasmejal grof.

„Saj eden izmed njih. Priden, zvest, hraber in molčeč je. Sicer je priden garoter, ki zna svoje rokodelstvo, vendar mu sme zaupati njegov prijatelj.“

Alfonzo jo je pazno poslušal. Prišlo mu je na misel, da je morda znan ta človek z drugimi garoterji, in mu na ta način lahko pomaga dobiti njegovo bilježno knjižico. Mislil je celo naprej. Morda rabi še kedaj tega človeka.

„Ali se poznajo zločinci med seboj?“ jo je vprašal.

„Večinoma, saj garoterji se. Vsak oddelek pozna svoje tovariše.“

„Morda bi mi mogel oni človek, o katerem ste govorili, pomagati, da dobim svojo knjižico nazaj?“

„Monsje, to je prav lahko mogoče.“

„Če bi le mogel z njim govoriti. Ali pride več krat sem?“

„Večkrat; ampak danes gotovo ne, ker je bil šele včeraj.“

Alfonzo jo je molče pogledal in potem dejal:

„Madmoazél, zelo neprevidni ste.“

„Zakaj pa, monsje?“

„Ker mi zaupate take skrivnosti. Na ta način bi prav lahko škodovali sebi, Vaši gospodinji in dotičnemu garoterju.“

Nasmehnila se je brezskrbno.

„Motite se, cenjeni gospod,“ je dejala. „Tudi policija pozna te ljudi, ampak nihče ne sme kaznovati garoterja, če ga ne zasači pri zločinu in mu ne dokaže dejanja.“

„Kedaj Vas pa obišče zopet ta mož?“

„Ne vem.“

„Oh, če bi vedel, kje da ga dobim.“

„Hm. Ali mu plačate za njegov trud?“

„Plačam. Sto frankov mu dam za listnico, Vam pa pedeset, če mi poveste njegovo bivališče?“

„Monsje, ali naj Vas spremim?“

„Prosim, ampak takoj.“

„Takoj? Ne vem če mi dovoli madám.“

„Tudi če ji plačam ne?“

„Potem morda.“

„Torej vprašajte jo.“

Deklica je odšla, in kmalu je vstopila gostilničarka.

„Kaj bi pa radi, monsje?“ je vprašala grofa.

„Ali dovolite, da me spremi tale mlada dama? Pokaže naj mi pot k nekemu gospodu, ki bi ga rad poznal.“

„H kateremu gospodu pa?“

„K Edvardu d’ Alemán,“ je odgovorila Minjon.

„Oh,“ je rekla gostilničarka. „Saj veš, kje da je. Dovolim Vam, monsje, če mi plačate trideset frankov odškodnine.“

„Plačam.“

„Saj so Vam vse ukradli!“

„Svojo glavno blagajnico imam v hotelu. Z gospodično grem naprvo v hotel po denar.“

„V kateri hotel pa?“

„Hotel d’ Egl na Ri de la Barilerí.“

„Dobro, zaupam Vam in dovolim, da gre gospodična z Vami.“

Gospodinja je odšla.

Minjon pa je vprašala:

„Ali naznanimo na magistratu, da so Vas napadli?“

„Sedaj ne naznanim, ker upam da mi Vaš prijatelj pripomore k moji listnici. Kako mu je ime, pravite?“

„Edvard d’ Alemán.“

„D’ Alemán? Ali je Nemec?“

„Ne, ampak nemško zna, ker je bila njegova mati Nemka. Tudi laško in slovensko govori, ker je bil njegov oče Tržačan.“

Alfonzo jo je pazno poslušal. Garoterja bi potreboval, in ker zna ta še celo nemško, slovensko in laško, je res srečen slučaj zanj, da se seznani z njim. Ker grofu in bilo ža denar, zato ni naznanil policiji, da so ga napadli, kajti neljubo bi mu bilo, če bi prišla njegova knjižica policiji v roke. To bi bilo za njega zelo nevarno.

„Ali greste torej z menoj?“ jo je vprašal.

„Grem. Samo plašč še oblečem.“

„Prosim Vas, naročite voz.“

Kmalu sta oddrdrala proti cesti de la Barilerí, kjer se je ustavil kočijaž pred hotelom d’ Egl. Alfonzo je izstopil in šel v svoje stanovanje. Odklenil je svoj kovčeg in vzel iz njega nekaj denarja in nabasan revolver za slučaj, da bi mu pretila iznova kaka nevarnost.

Nato se je peljal z Minjon naprej proti Ri de Karm.

„Kje pa je Vaš prijatelj?“ je vprašal grof.

„V neki gostilnici.“

„Tam se pa ne moremo pogovoriti, ne da bi nas kdo motil.“

„Le bodite brez skrbi, monsje. Tam je vse varno, živa duša Vas ne opazi.“

Na oglu ulice de Noajé je ukazala Minjon kočijažu, da naj ustavi, in potem sta šla peš do gostilnice. Tam je bila deklica znana, kajti prišla je tja večkrat s svojim ljubčekom. Zato je potrkala na omaro, in ko se je odmaknila, je vstopila v skrivno sobo.

„Grom in strela, Minjon!“ je zaklical gostilničar, ko jo je zagledal.

„Za Bóga, saj res, Minjon je!“ je pritrdil Edvard.

Takoj potem je pa pobledel, kajti spoznal je Alfonza, ki ga je ga rotiral pred dobre pol ure. Prvo, kar mu je prišlo na misel, je bilo to, da je gotovo zvedel Alfonzo na kak način, kdo da ga je garotiral, in kje da je.

„Tristo vragov, odkod pa prideš tako pozno?“ jo je vprašal gostilničar.

„Naravnost z doma.“

„In — — s tujim gospodom?“

Resno jo je pogledal, kakor bi jo hotel pokarati, Minjon pa je hitro dejala:

„Le bodite brez skrbi, Etijén Lekuver! Ta monsje išče mojega Edvarda d’ Alemán.“

„Kaj pa hoče z menoj?“ je vprašal Edvard.

Njegovo oko se je zaiskrilo pri tem napol v skrbeh in napol grozeče.

„Takoj zveš. Le vsedi se k nama. Ta monsje, ki je marki d’ Akróca, bo že poskrbel, da ne bomo žejni.“

„Gotovo,“ je dejal Alfonzo in se postrežljivo nasmehnil. „Prosim, prosim, gospoda, če dovolite.“

Edvard je molče prikimal. Še vedno ni bil na jasnem. Kaj neki hoče ta prokleti marki?

„Ali imate vino?“ je vprašal Alfonzo gostilničarja.

„Nimam,“ je odgovoril ta. „Točim samo absint in elzaško pivo. Če pa hočete, gospod marki, Vam preskrbim tudi vino.“

Imel je vino v kleti, vendar se je zlagal, da ga dražje proda.

„Ali nimate potem preveč sitnosti?“ je dejal Alfonzo.

„Nikakor. Čez ulico je gostilnica, ki je gotovo še odprta. Kako vino pa želite, monsje?“

„Kako pa imajo?“

„Najrajše pijejo tam rudečega rusilónca.“

„Torej dobro, prinesite mi dvajnast steklenic. Tu imate pedeset frankov!“

Segel je v žep in naštel vsoto na mizo.

Edvard Mazón se je začudil. Kje je dobil ta mož denar? Ali je imel dve denarnici?

Gostilničar je izročil denar vratarju in mu na skrivnem namignil, kaj da naj stori.

Ta je šel v lastno klet in naložil v pletenico dvanajst steklenic navadnega rudečega vina, ki ga je prodajal Etijén Lekuver po osemdeset centimov (približno osemdeset vinarjev).

Medtem so se vsedli gostje k mizi, in tudi gostilničar je prisedel.

„Torej mene si iskala?“ je vprašal Edvard, ki je bil že zelo radoveden.

„Da, tebe,“ je odgovorila Milijon. „Ta gospod bi se rad pogovoril s teboj o neki kupčiji. Ali hočeš zaslužiti sto frankov, ljubček moj?“

Edvard se je zasmejal in pokazal pri tem celo vrsto svojih lepih, belih zob.

„O, tudi tisoč, če bi jih mogel,“ je dejal.

„Tačas samo sto. Ta gospod ti jih da. Sicer je pa dal tudi meni pedeset frankov, ker sem ga seznanila s teboj.“

Pri teh besedah je pogledala poredno Alfonza, ki jo je takoj razumel in segel v svoj žep.

„Oh, madmoazel, skoraj sem pozabil,“ je dejal.

„Tu jih imate!“

Položil je vsoto na mizo.

„Hvala lepa,“ dejala Minjon. „Kdor dobro in točno plača, temu tudi vsak rad dobro postreže. Monsje, le zanesite se na Edvarda d’ Alemán.“

„Saj mi res tudi vsakdo lahko zaupa,“ je dejal kovač. „Sicer pa prosim, kaj bi pa pravzaprav rad ta gospod? Sedaj je že pozno, in kmalu pridejo stalni gostje, potem pa nismo več sami.“

„Gre se namreč za to. Tega gospoda so danes garotirali,“ je začela Minjon. „Tega, je menda dobro uro in sicer v Ri de la Poterí.“

„To je tam, kjer ti stanuješ, Minjon?“

„Da. In sicer ravno pred našimi vežnimi vrati.“

„Nemogoče.“

Kovač se je zelo nedolžno začudil. Gostilničar pa ga je od strani pomenljivo pogledal, česar seveda nihče drugi opazil ni.

„Prav lahko je mogoče, celo gola resnica je,“ je dejala Minjon. „Ležal je onesveščen pred našimi vrati na cesti, in potem smo ga spravili v mojo sobo.“

„To je lepo, da ste tako usmiljeni!“ je pripomnil gostilničar ironično.

„Pa premislite, kako neusmiljeno so mu vse ukradli!“

„To morate takoj naznaniti,“ je dejal gostilničar.

Edvard pa je vprašal Alfonza:

„Povejte mi vendar, gospod, kako so Vas pa napadli?“

„Žive duše ni bilo v celi ulici,“ je odgovoril grof „jaz sem pa tujec v Parizu. Niti slutil nisem, da mi preti nevarnost.“

„Ponoči mora biti človek povsod previden; le zapomnite si to. Torej nenadoma so Vas napadli?“

„Ne. Slišal sem, da je prišel nekdo za menoj; pravzaprav ni bilo nenadoma.“

„Torej ste bili pa zelo neprevidni. Ponoči se mora človek obrniti, če pride kdo za njim. Kaj se je pa zgodilo potem?“

„Stopil sem v stran, da se mu izognem, a zagrabil me je za grlo in me tako stisnil, da mi je pošla sapa, in sem se zgrudil onesveščen na tla.“

„Tristo vragov!“ je dejal gostilničar. „Ta je bil pa močan in odločen dečko!“

„Res je bil močan,“ je pritrdil Alfonao. „Ko se prebudim, sem bil v sobi tele gospodične in zapazil, da so me oropali.“

„Kaj so Vam pa ukradli?“ je vprašal gostilničar radovedno.

„Pet prstanov, uro, verižico, denarnico, v kateri sem imel čez dvesto frankov drobiža, in pa listnico z osemnajststo frankov v bankovcih.“

Gostilničar se je tako začudil, da je kar zazijal.

„Prokleti potepuh!“ je zaklical. „Dvatisoč frankov v denarju. In vragsigavedi, kakor odre reveža, kateremu proda zlatnino. Vrag ga vzemi!“

Pri tem je jezno pogledal kovača. Dobro, da Alfonzo in Minjon tega nista opazila.

„Kaj pa briga vse to mene?“ je vprašal Edvard radovedno.

„Najprvo sem hotel naznaniti policiji —“ je dejal Alfonzo.

„Prav imate! Vendar bi Vam prav nič ne koristilo.“

„Tega mnenja sem jaz tudi. Sicer mi pa ni za denar, ampak samo za mojo listnico. V njej sem imel zapisane različne važne stvari. Zato mislim naznaniti v nekaterih časopisih, da mi naj vrne dotični garoter saj mojo listnico. Vrne mi jo lahko brez vsake nevarnosti, vse drugo naj ima.“

„Hm!“ je zagordnjal gostilničar. „Brez vsake nevarnosti Vam je ne more vrniti. Kako neki?“

„Naj jo odda na pošti.“

„Dobro. Uradniki bodo tudi brali Vaše naznanilo, in bodo dotičnika prejeli, ko vidijo Vaš naslov. Kajti kot navadno pismo vendar ne morete vreči tako velike listnice v poštno škrinjico.“

„Prav imate,“ mu je pritrdil Alfonzo. „Sicer mi pa lahko pošlje listnico naravnost v moje stanovanje.“

„In dotičnika Vi potem primete.“

„Tega pa gotovo ne storim.“

„Če bi Vam dotičnik verjel. Taki ljudje so zelo previdni in ne zaupajo vsakemu kar tja vendan.“

„Saj mi pošlje lahko postreščeka, ki ga niti ne pozna.“

„Ki ga pa morda vendar zopet spozna! Ne verjamem, da bi bil dotični garoter tako nepreviden.“

„Jaz tudi ne,“ mu je pritrdil kovač. „Prav brigal se bo za to, ali rabite svojo listnico ali ne.“

„Tedaj mi preostaja samo še zadnja pot. Madmoazel mi je rekla, da bi morda Vi lahko kaj poizvedeli —“

„Oh!“ je dejal kovač in temno pogledal deklico.

„Ker se Vam morda boljše posreči poizvedeti storilca kakor policiji.“

„In potem naj Vam ga naznanim?“ je vprašal Edvard hitro.

„Ne, tega ne zahtevam. Morda mi lahko preskrbite mojo listnico.“

„Hm! Koliko je pa vredna za Vas?“

„Sto frankov.“

„To je premalo, če najdem moža, tedaj zve, da je listnica za Vas zelo važna. Gotovo zahteva več kot sto frankov. Kaj pa dobim potem jaz za svoj trud?“

„Dobro, pa Vam dam dvesto frankov.“

„To utegne zadostovati, akoravno mislim, da ne najdem tistega moža.“

„Zakaj pa ne?“

„Glavni vzrok je ta, ker ne morem poizvedovati?“

„Zakaj pa ne morete?“

„Ker moram delati, da se preživim. Da bi mogel poizvedovati, rabim časa in denarja, a nimam ni prvega ni druzega.“

„Torej Vam pa plačam še sto frankov posebej.“

„To pa že!“ se je nasmejal Edvard.

„Tu jih imate!“

Kovač je vtaknil denar ravnodušno v žep in dejal:

„Do jutri zjutraj morda že zvem, če smete upati. Kam naj Vam pa sporočim?“

„V hotel d’ Egl, Ri de la Barileri.“

„Dobro. Potruditi se hočem po svoji moči, vendar Vam ne morem nič obljubiti.“

S tem so končali svoj pogovor in začeli piti, kajti prihajali so že gostje. Prišli so različni ponočni rokodelci, ki so prinesli Etijénu Lekuvér prodat svoj plen. Alfonzo je spoznal, kje da je, zato ga je začelo malo skrbeti v tej družbi. Kmalu se je poslovil in odšel, vendar je moral še preje obljubiti gostilničarju, da ne izda nikomur skrivnosti njegove gostilnice.

Ko je odšel, je dejal kovač deklici:

„Kako moreš biti tako neumna, da pripelješ tega vraga v to gostilno!“

„Smilil se mi je,“ je rekla Minjon.

„Ta — — — ?“

„Da. Tako odličen in pošten se mi zdi.“

„Odličen in pošten? Hahaha! Hudobnež je, veš, desetkrat nevarnejši kot jaz ali sto drugih.“

„Kdo ti pa verjame!“

„Res je, res! Saj sem ga videl pri papá Terbilónu.“

„Nemogoče! K papá Terbilonu zahajajo vendar sami — —“

Obmolknila je.

„Sami zločinci — — —, si hotela reči?“ se je smejal. „Prav imaš, in ta marki d’ Akróca je tudi hudobnež, ker ima ponarejene lase in brado, in pobarvano kožo na obrazu. V resnici nima črnili las, ampak svetlorujave.“

„Tacega ga je naredil Papa Terbilón?“

„Da, in tega človeka mi pripelješ sem!“

„O, saj vendar nisem slutila — —“

„Le molči! Rekla si mu celo, da sem garoter.“

„Edvard — —“

„Le priznaj! Rekla si mu, da gotovo najdem storilca, ker sem garoter in poznam vse svoje tovariše.“

„Odpusti mi! Zaslužiti sem hotela pedeset frankov, in jih tudi tebi sto pridobiti. Oh, ravno sem se spomnila, da mi je pozabil plačati trideset frankov za mojo madám!“

„Trideset jih je zahtevala?“

„Da. Kaj naj storim, da mi jih plača.“

„Jaz ti jih dam, in jutri mi jih mora plačati.“

„Hvala lepa! Pa vendar ne boš imel nikake škode, ker sem ga k tebi pripeljala?“

„Hm, tega sedaj še ne vem.“

Tedaj je namignil gostilničar Edvardu, da naj pride malo k njemu k omari za vino.

„Ali ve Minjon vse?“ ga je vprašal.

„Ne.“

„Torej ti sam si ga garotiral, zlobnež! Kaj si pa mislil, ko je vstopil?“

„Hm, zdi se mi skoraj, da sem se malo prestrašil; potem sem se pa trdno odločil, da ga usmrtim, če ve, da sem ga jaz garotiral.“

„To ti pa že zaupam. Sploh ti pa zaupam danes zvečer vse, vsako hudobijo, celo to, da utegneš izdat svoje prijatelje.“

„Ali sem te izdal?“

„Nisi me, ampak ogoljufal si me, kar se da!“

„Pa saj ne misliš, da si mi zlatnino predrago plačal?“

„Seveda mislim!“

„Pa mi jo vrni; takoj ti vrnem tudi tistih par sto frankov!“

„Tega ti pa nočem storiti,“ je dejal gostilničar v zadregi.

„O prosim, zakaj pa ne?“ je odgovoril kovač.

„Gotovo ne bi imel jaz nikake škode.“

„Pravzaprav bi imel tisoč frankov dovolj!“

„Kaj pa še!“

„Saj si mu ukradel čez dva tisoč frankov čistega denarja.“

„Ali jih nisem prislužil; truditi sem se moral.“

„Pa mi vrni saj tistih sto frankov, ki ti jih je preje dal.“

„Kako pravico pa imaš do njih?“

„Tvoj zaveznik sem; če bi bil zinil eno samo besedico, pa bi te bil lahko izdal.“

„In samega sebe tudi, starec! Ne, ne, niti centima ti ne dam. Sicer si pa zaslužil pri svojem vinu čez štirideset frankov, poleg tega smo pa izpili samo tri steklenice. Lahko noč! Spremiti moram Minjon domov.“

„Kedaj pa prideš zopet?“

„Morda jutri.“

„Lahko noč, skopuh!“

Kovač in Minjon sta odšla. Med potjo pa je vprašal Edvard svojo ljubico:

„Minjon, koliko si dolžna svoji madámi?“

„Približno štiristo frankov.“

„Ali si prosta, če jih plačaš?“

Deklica se je začudila in ga debelo pogledala.

„Zakaj me pa kaj tacega vprašaš?“ je dejala. „Saj veš, da te ljubim!“

„In da si želiš postati poštena deklica?“

„Seveda. Kaj bi vse rada storila, če bi se le mogla oprostiti madáme. Šivati, kvačkati in plesti znam; prati in likati; gotovo bi ne stradala. Dan in noč bi delala, da bi le ne bilo treba živeti tebi v taki nevarnosti. Ampak kje naj dobim štiristo frankov!“

„Ali bi me res rada imela, in mi ne očitala, da sem bil garoter?“

„Niti mislila ne bi na to, saj bi moral tudi ti pozabiti, kaj da sem bila jaz.“

„Torej dobro, Minjon; imam štiristo frankov.“

„Ali res, ali je mogoče?“ je vprašala neverjetno. „Kdo ti jih je pa dal?“

„Ta marki Akróca.“

„Nikar se ne šali! Saj ti je dal samo sto.“

„Ne, dal mi jih je štiritisoč.“

Zopet se je začudila in ga debelo pogledala.

„Ne razumem te,“ je dejala.

„Ali ti nisem pravil, da sem ga videl pri papá Terbilónu?“

„Seveda si.“

„Torej, tam sem videl njegovo verižico, prstane in bankovce.“

„Naprej, naprej,“ je dejala deklica.

„Papa Terbilón me je vzel v službo kot garoterja za deset frankov na dan; ukazal mi je, da ne smem zgrešiti tega markíja — —“

„O, sedaj pa že slutim vse. Ti sam si ga ga rotiral pred našo hišo. O, če bi bila to preje vedela!“

„Vzel sem mu denar in prodal zlatnino pri Etijénu Lekuvér; sedaj imam celih štiri tisoč frankov.“

„Moj Bog, kaka sreča!“

Deklica niti mislila ni na to, da je ta sreča na zelo zločinski podlagi.

„Jutri pridem k madami in te oprostim.“

Vsa srečna ga je objela.

„Edvard, prisegam ti, da se nikdar ne boš kesal,“ je dejala.

„Tudi jaz postanem pošten človek,“ ji je obljubil Edvard.

„O moj Bog, kako je to prav.“

„Res je. To mi je svetovala moja sestra Aneta. Saj sem ti menda že pravil, da je skočila v Zéno. Sedaj je že zopet zdrava. Danes tem jo obiskal. Stanuje pri profesorju Leturbirju, in je spoznala, da je mnogo boljše, če ne živi tako pregrešno.“

„To sem tudi jaz že davno mislila. Ampak — tisti denar je pravzaprav lastnina papá Terbilóna.“

„Hm, naj ga le išče.“

„Maščeval se bo.“

„Morda niti ne zve, da se mi je posrečil napad.“

„O, premeten je; vse zve.“

„In vendar se ga ne bojim. Sicer me bo zasledoval, a jaz ne ostanem v Parizu, zato me gotovo ne najde. Ti greš seveda z menoj.“

„O Edvard, kako sem srečna! Kam pa greš?“

„Na deželo. Tam boš moja majhna ženica. Šivala in pletla boš, jaz pa grem za kovača v kako tovarno. Potem mi Aneta saj ne reče, da ima brata, ki se ga mora sramovati.“

„In tvoj oče?“

„Gre z nama.“

„Edvard, ali ni to prenevarno?“

„Nikakor. Moj oče je bil tudi pošten človek. Samo vsled žalosti, ker mu je umrla moja mati, se je udal žganju. Strog bom z njim, in ubogati bo moral.“

„Le stori, kakor vidiš, da je prav, moj predragi Edvard; samo to te prosim, oprosti me zares madáme. Tako ne morem več živeti.“

„Le nikar se ne boj; še jutri dopoludne pridem.“

Medtem sta prišla že do Minjoninega stanovanja. V salonu je gorela še luč, kajti v takih hišah gredo pozno spat.

„Ali greš z menoj?“ ga je vprašala.

„Ne. Se moram malo odpočiti.“

„Danes gotovo ne zatisnem očesa. Takoj grem v svojo sobo in se zaklenem, da lahko mislim na našo srečo.“

Poslovila sta se.

Edvard je šel v svoje stanovanje. Tam je ležal njegov oče pijan na žimnici. Edvard se je vlegel poleg njega in ga ni zbudil. Na vse zgodaj se je že zbudil in šel najprvo k svoji ljubici, da izpolni svojo obljubo.

Deklica res ni mogla zaspati celo noč; vsa srečna ga je sprejela.

„Ali je res, da me oprostiš?“ ga je vprašala.

„Saj sem prišel zaradi tega.“

Objela ga je od same radosti, in bila je vsa drugačna. Zdela se mu je tako ljubezniva in poštena, da se je čutil Edvard čisto srečnega.

„Kje pa je madám?“ jo je vprašal.

„Še spi, zbuditi je ne smemo, sicer je zelo jezna.“

„Pa počakajva,“ je dejal Edvard.

Vsedla sta se in se pogovarjala o svoji prihodnjosti.

„Ali plačaš takoj, in me vzameš takoj s seboj?“ ga je vprašala Minjon.

„Seveda. Ali greš z menoj, kamor hočem?“

„Kamor hočeš.“

„Torej poslušaj, kako da mislim: Sedaj še ne moreva skupaj stanovati.“

„Ne,“ je rekla sramežljivo.

„Prvič, ker se ne spodobi, in drugič iz previdnosti zaradi papa Terbilóna.“

„Gotovo te bo iskal po Parizu.“

„Gotovo, in če zve, da stanujeva skupaj, tedaj bo takoj vedel, da sem garotiral markija. Sicer pa greva na deželo, in zato moram preje sam tja iti, da si preskrbim stanovanje in dobim delo. Tačas te moram spraviti nekam, kjer si popolnoma varna; vendar mislim, da ne greš rada tja.“

„Ali je tam tako hudo?“

„Nikakor, ampak dobro je. Samo za hudobne ljudi je slabo.“

„Torej povej, kam; ne bojim se.“

„Ali si že slišala o takih zavodih, kjer so take deklice, ki nočejo več pregrešno živeti?“

„Sem. Pravijo jim samostani svete Magdalene.“

„Ali veš, kako da žive v takih zavodih?“

„Menda zelo resno. Gojenke morajo delati in moliti.“

„Res je; ampak tam jih ne more nihče zasledovati ali zapeljati. Ali se bojiš takega zavoda?“

„Nikakor. Kdor se hoče resno poboljšati, temu se ni treba bati.“

„Torej v takem zavodu naj bi ti živela, dokler ne najdem primernega kraja. Ali hočeš?“

„Edvard, hočem. Veselim se tako mirnega življenja.“

Pogledala ga je pri teh besedah tako odkritosrčno in pošteno, da jo je pritisnil na svoje prsi in jo prisrčno poljubil.

„Zelo srečna bodeva, kajti drug drugemu morava mnogo odpustiti,“ je dejal.

Tako sta se pogovarjala, dokler ni prišla madám. Začudila se je, da je kovač že pri njej.

„Minjon ni prišla včeraj niti več v salon, šla je naravnost v svojo sobo spat,“ je dejala. „Kaj pa je s tistimi tridesetimi franki?“

„Tu jih imate,“ je rekla deklica in položila denar na mizo.

„Ali si ti tudi kaj zaslužila?“ je vprašala gostilničarka.

„Pedeset frankov, ker sem mu pokazala pot.“

„Za vraga, to je pa veliko!“

„Edvard je dobil celo sto frankov, da mu pomaga najti garoterja.“

„Le delajta tako naprej, potem še obogatita, in na vse zadnje morda še ne boš več hotela pri meni ostati.“

„Že mogoče.“

„Oho, ali bi morda res rada proč šla?“ je vprašala madam, nekoliko razžaljena.

„Vzela bi se rada.“

„Le še malo počakajta. Zaslužita si najprvo potrebni denar. Zakon je draga stvar. Samo meni si dolžna tristoinosemdeset frankov.“

„Tristoinosemdeset?“ je vprašal Edvard hitro.

Vedel je, da bi rekla madam gotovo več, če bi vedela, da gre Minjon v resnici proč. Slutila ni, da ima Edvard denar, zato je odgovorila:

„Da, tristoinosemdeset frankov.“

„Mislim, da je preveč, madám!“ je dejal premeteni kovač. „Prosim, naštejte mi vse!“

„Oho, ali mislite, da goljufam svoje deklice, in da imam kaj dobička?“

„Nikakor, vendar me zanima, kako se more nabrati tako velik račun.“

„Takoj Vam pokažem!“

Odšla je in prinesla kmalu knjigo, kjer je zapisavala vse, kar so ji bile dolžne njene deklice.

„Prosim, seštejte sami!“ je dejala.

Kovač je vse natančno preračunil in potem dejal:

„Res je, ravno tristoinosemdeset frankov znaša vse skupaj!“

„Torej, ali ste se prepričali!“ je dejala madam zmagonosno. „Ali mi sedaj verjamete, da sem poštena?“

„O, madam, saj o tem tudi nikoli dvomil nisem. Torej, kadar Vam plača Minjon to vsoto, je prosta in sme iti?“

„Gotovo.“

Tedaj je segel Edvard v svoj žep in dejal:

„Dobro, torej Vam takoj plačam.“

Madam se je začudila in ga debelo pogledala.

„Plačati hočete?“ je zaklicala. „To je vendar nemogoče, odkod pa hočete denar pricoprati?“

„Imava ga, pa je.“

„Ampak, ne razumem.— —“

„Pa le jaz razumem, madam! Že preje sem si prihranil nekaj, včeraj sem dobil sto frankov, in Minjon pedeset; to ravno zadostuje. Tu imate denar!“

Naštel je tristoiuosemdeset frankov na mizo.

„Moj Bog,“ je dejala madam. „Torej gre res proč? Moja najljubša in najlepša deklica!“

„Ravno zaraditega, ker je čedno dekle, jo vzamem za ženo.“

„To ne gre, in ne gre,“ se je jezila madam, „kajti iznenadili ste me. Prevarili ste me. Niti slutila nisem, da misli Minjon iti proč.“

„Pa sedaj veste, da gre proč.“

„Vem, ampak račun je ves drugačen, in sicer večji. Mnogo premalo sem Vam računala.“

„In vendar morate biti s to vsoto zadovoljni,“ je dejal kovač odločno.

„Kdo me more prisiliti?“ je vprašala gostilničarka grozeče.

„Jaz, madam!“ je odgovoril Edvard mirno.

„Kako pa?“

„To Vam takoj razložim. Vaša obrt je prepovedana, ali saj policiji zelo neljuba. Vsako dekle, ki hoče iti od Vas proč, je pod policijskim varstvom. Če ima tudi dolgove, jo morate takoj izpustiti. Plačati Vam hočem pošteno. Če ne sprejmete denarja, tedaj moram pa drugače postopati.“

„Oho, kako pa?“

„Prvič zahtevam, da preišče sodnija Vaš račun, potem imate Vi mnogo škode, ker bi gospodje gotovo marsikaj prečrtali ali vsaj znižali — —“

„In drugič?“

„Drugič Vam pa ne plačam prav nič, vzamem Minjon vendar s seboj in jo izročim policiji v varstvo. Vi seveda ne dobite nijednega centima. Sedaj pa storite, kar hočete!“

Madam je uvidlu, da ima Edvard prav, a udala se vendar še ni.

„Kako ste hudobni!“ je zaklicala grozeče.

„Vi pa neprevidni!“

„Maščevala se bom nad Vami. Gotovo zmagam pri policiji.“

„Na kak način pa?“

„Izdam Vas, da ste garoter!“

„O, madam, to policija že davno ve. Samo veselila se bo, da postanem pošten mož in vzamem svojo ljubico za ženo. Ali vzamete denar ali ne?“

„Ne vzamem,“ se je obotavljala.

„Ga pa vzamem jaz in Minjon seveda tudi!“

Hotel je tedaj vtakniti denar v žep, a madam ga je hitro vzela, in ga spravila.

„Stojte!“ je dejala pri tem. „Vidim, da ste nespametni, zato sem velikodušna. Vendar mi morate plačati še nekaj. Marki ni plačal včeraj svojega vina, ki stane deset frankov.“

„Pet frankov dam.“

„Deset.“

„Pa pojdite sami k njemu. Saj mene nič ne briga.“

„Edvard Mazón, kako ste neolikani,“ je zaklicala.

„Ali se tako občuje z damami?“

„Kakor dama zasluži, tako pa občujem z njo; vendar sem v tem slučaju rajše neolikan.“

„Dobro, pa plačajte pet frankov!“

„Tu jih imate. Minjon pospravi svoje stvari!“

Edvard je položil pet frankov na mizo, in Minjon je šla pospravit svoj kovčeg.

„Kam pa greste sedaj z njo?“ ga je vprašala madam.

Kovač je zmignil z rameni.

„Tega Vam ne povem,“ je odgovoril.

„Zakaj pa ne?“

„Minjon gre od Vas proč, in v istem trenutku mora pozabiti svojo preteklost in začeti novo življenje. Vse vezi hočem pretrgati

„Torej je nikdar več ne vidim, in Vas tudi ne?“

„Nikdar več.“

„Nehvaležni ste, in pozabila bom popolnoma na Vas!“

„Še prosim Vas, pozabite popolnoma na Minjon in na mene.“

Nato je odšel Edvard po voz. Ko se je vrnil, je bila Minjon že gotova. Kočijaž je naložil kovčeg, in odpeljali so se, ne da bi se še enkrat ozrli na hišo nesramnosti. — —

Isti dan popoludne je sedel Alfonzo de Rodriganda, oziroma marki d’ Akroca, v svoji sobi in mislil v velikih skrbeh na svojo listnico. Kar potrka služabnik in mu naznani, da želi kovač Edvard z njim govoriti.

„Naj vstopi!“ je dejal grof hitro.

Garoter je vstopil in se uljudno priklonil.

„Oh, slednjič!“ je dejal Alfonzo. „Ali ste poizvedovali in našli?“

„Oho, to pa ne gre tako hitro, dragi gospod. Taki ljudje so zelo previdni.“

„Torej ničesar še nimate?“

„Storil sem slučajno nekemu garoterju majhno uslugo, in ker ti ljudje drug druzega poznajo, upam —“

„Paperlapá!“ mu je segel grof v besedo. „Nikar ne mislite, da me prevarite! Natančno vem, da ste tudi Vi garoter.“

„Res?“ je vprašal kovač. „Kdo Vam je pa to povedal?“

„Vaša ljubica.“

„Dobro, monsje, priznam, da sem garoter. Obenem pa tudi vem, da ste Vi zelo nezanesljivi, da ste neprevidni in brljavi.“

„Vi se upate meni kaj tacega reči!“ je zaklical grof ponosno. „Jaz sem markí!“

„Jaz pa garoter!“

Te tri besedice so uplivale na Alfonza.

„Kaj pa mislite reči s tem?“ je vprašal grof.

„Da povem vsakomur resnico v obraz, naj si bo že ta ali oni. Zakaj ste mi pa rekli, da sem garoter? Zakaj ste mi povedali, da je bila moja ljubica tako neprevidna, da me je izdala? Nihče Vam ni dal povoda, in koristi tudi nimate od tega nobene!“

Alfonzu je imponiral ta mož.

„Ta bi bil pa zate; drzen, brezobziren in molčeč je!“ si je mislil in dejal na glas:

„Prav imate, Edvard; nepreviden sem bil. Torej kaj ste izvedeli?“

„Odkritosrčno Vam pripoznam, da poznam vse pariške garoterje. Vsak ima svoj okraj, zato vemo precej natančno, kdo je storil kak napad. Danes zjutraj sem obiskal lastnika dotičnega okraja, kjer so Vas oropali; ta ni bil, ker leži bolan v postelji. Poizvedoval sem potem nadalje, in mislim, da sem našel pravega.“

„Kaka sreča!“

„Rekel sem, da mislim, da sem našel pravega. Najprvo se moram prepričati. Ali Vas smem nekaj vprašati: Včeraj zvečer ste bili v gledišču, potem ste šli v neko gostilno, od tam pa čez Ri de la Toneleri?“

„Res je.“

„Potem ste pa zavili v nesrečno ulico de la Poterí?“

„Res je! Kje ste pa vse to izvedeli?“ je vprašal grof hitro.

„Dotičnik, ki ga sumničim, je bil namreč tu. v gledišču in v dotični gostilni in je šel po isti poti domov. Povedal mi je vse to, ker niti slutil ni, kaj da pravzaprav nameravam.“

„Oh, je že pravi, je že pravi! Ali ste ga vprašali?“

„Ne; tako nepreviden vendar ne smem biti!“

„Kaj mi pa vse drugo pomaga?“

„Le nikar ne skrbite! Pravil sem mu, da so Vas napadli. Delal se je seveda, kakor bi ničesar ne vedel.“

„Ali ste mu povedeli, da ga ne naznanim na policiji; ampak, da mu pustim ves denar in zlatnino, ker mi je samo za mojo listnico.“

„Sem.“

„Kaj Vam je pa odgovoril?“

„Povedal sem mu, da sem se slučajno seznanil z Vami. Seveda je takoj uganil, da hočem imeti listnico; a bil je previden; ničesar ni priznal; delal se je, kakor bi ničesar ne vedel. Vendar sem zvedel toliko, da hrani listnico, če je ni še sežgal.“

„Kaj mi pa to pomaga? Imeti jo moram.“

„Če jo je shranil, Vam že mnogo pomaga, monsje. Od njega vendar ne morete zahtevati, da mi kar prizna, da Vas je garotiral, in mi potem izroči listnico.“

„Seveda ne.“

„Ravnotako ne morete zahtevati, da mi izroči listnico brez odškodnine, posebno ker ve, da je velike važnosti za Vas.“

„Seveda ne. Saj mu rad plačam!“

„Dobro. Nadalje bo gotovo skušal, da dobi kolikor mogoče mnogo za listnico.“

„Če ne zadostuje, kar sem obljubil, pa dam tudi več.“

„Dobro. Še danes ga obiščem.“

„Storite, kar je v Vaši moči; hvaležen Vam bom za to. Morda imam pozneje kako boljše delo za Vas; o tem se pogovoriva pa pozneje, kadar je ta stvar pri kraju.“

„Takrat bo morda že prepozno, ker odpotujem že v par dneh iz Pariza.“

„Res?“

„Res. Preselim se na deželo.“

„To mi pa ne ugaja — zelo neljubo mi je,“ je rekel grof in malo pomislil.

„Morda se pa še preje odločite!“

„Hm, dobro, vsedite se!“

Kovač se je radoveden vsedel; grof je šel parkrat po sobi semtertja in potem dejal:

„Ali more videti garoter kri?“

„Haha!“ se je zasmejal Edvard zaničljivo.

Vedel je, da namerava Alfonzo kak zločin; trdno je sklenil, da ga ne izvrši, in ravno tako trdno je sklenil, da izkoristi grofa. Oženiti se je hotel, in zato je rabil denar.

„Lahko se namreč pripeti, da mu umre kaka žrtev v rokah, akoravno tega nameraval ni.“

„Pripeti se že, monsje,“ je dejal kovač.

„Torej se ne boji garoter umora?“

„Kaj pa še! Vsi ljudje morajo umreti!“

„Ali se je Vam tudi že pripetilo, da ste koga usmrtili?“

„Hm,“ je dejal kovač hladnokrvno. „Le začnite, monsje! Zakaj bi tako na dolgo in široko začenjali.“

„Torej, stvar je namreč ta, rabim moža, ki se ne prestraši krvi; mislim, da ste Vi pravi.“

„Morda,“ je rekel kovač potuhnjeno.

„Ali ste zadovoljni?“

„Tega ne morem reči, saj niti ne vem, kaj da nameravate in proti komu.“

„Torej poslušajte! Sovražnika imam, ki mi hoče zelo škodovati, in grozi moji eksistenci — —“

„Pa tudi Vi začnite pri njegovi eksistenci!“

„Saj hočem; kaj pa mislite, če pravite eksistenca?“

„Njegovo življenje seveda!“

„Dobro, o tem sva torej edina! Ali mi hočete pomagati?“

„Zakaj pa tega sami ne storite?“

„Ker ne morem. Vi znate nemško in slovensko. Jaz pa ne znam niti nemškega še manj pa slovenskega, zato se ne morem sam maščevati. Da bi se pa nemško in slovensko naučil, za to ni časa.“

„V kaki zvezi je pa nemščina in slovenščina z Vašim maščevanjem?“

„Mož, o katerem govorim, stanuje na Kranjskem; sedaj je bil v Parizu, in sicer v tem hotelu. Zasledoval sem ga do sem, a odpotoval je en dan preje, preden sem prišel v Pariz.“

„Sedaj greste pa za njim?“

„Da, in Vi greste z menoj.“

„To bo pa prav težko mogoče. Odpotovati mislim namreč iz Parizfc in se oženiti s svojo ljubico — —“

„Z tisto, s katero sem včeraj govoril?“

„Da. Iz tiste hiše, kjer ste jo videli, je šla že proč. Torej vidite, da bi moral mnogo žrtvovati, če bi šel z Vami.“

„Saj sem bogat, vse Vam plačam.“

„Hm! Kam pa greste?“

„V Ljubljano. — Samo od Vaše odločnosti in izurjenosti in pa od nekaterih drugih razmer je odvisno, kako dolgo da ostaneva na Kranjskem.“

„Torej mislite, da naj Vas spremim kot tolmač?“

„Da, kot tolmač in služabnik v livreji; in drugič, da odstranite tistega mojega sovražnika in eno damo.“

„Ali sta oba v istem kraju?“

„Oba.“

„Torej koliko mi daste, če se za Vas žrtvujem?“

„Koliko pa zahtevate?“

„Očeta in nevesto moram zapustiti; marsikaj važnega moram odložiti ali celo opustiti, kar je zelo važno za mojo prihodnjost; mislim, da ni preveč tisoč frankov!“

„Plačam jih, in sicer preden odpotujeva.“

„Nadalje morati izginiti dve osebi. Koliko mi plačate za osebo, ki Vam je tako zelo nadležna, da je celo Vaše življenje v nevarnosti?“

„Tisoč frankov.“

„Kaj pa še, to je premalo. Ne vprašam Vas, kdo da ste te dve osebi. Pozneje, če vidim, da ste zelo odličnega stanu, bi morda zahteval mnogo večjo vsoto.“

„Torej, koliko zahtevate?“

„Petnajststo frankov najmanje.“

„To je tritisoč frankov za obe osebi; plačam, ali sva sedaj jedina?“

„Še ne.“

„Kaj pa še hočete?“

„Vsak trgovec se mora tudi ozirati na druge okolnosti. Pri tej stvari stavim svoje življenje in prostost v veliko nevarnost; tega pa ne morem storiti zastonj.“

„Tristo vragov, pa znate dobro računati!“

„Moram. Kaj pa potem, če me zapro in obesijo? Skrbeti moram vendar za svojega očeta in svojo nevesto.“

„Uvidim, da ste zelo previdni, in upam, da bodete ravnotako v moji zadevi. Koliko pa zahtevate?“

„Tisoč frankov.“

„Prokleto, preveč je!“

„Pa mi saj verjamete, da je vredno moje življenje tisoč frankov!“

„Dobro. Vse skupaj znaša torej pettisoč frankov.“

„Da, in sicer mi plačate tri tisoč takoj, ker jih rabim.“

Grof se je cinično nasmejal.

„Nujen vzrok je to res. Kaj pa, če Vam ne dam denarja?“

„Tedaj potujete sami v Ljubljano. Kar rečem, to velja. Sicer se pa že še natančnejše spoznava v tem oziru.“

„Dobro, naj pa bo! Upam pa, da izpolnite vestno svojo dolžnost.“

Edvard se je dvoumno nasmejal in odgovoril:

„Le bodite brez skrbi, monsje, gotovo izpolnim prav svojo dolžnost.“

„Torej sva se pogodila. Ko dobim svojo listnico, takoj odpotujeva. Kedaj obiščete Vašega tovariša?“

„Morda zvečer; preje bi bilo preveč sumljivo, in bi zahteval tudi večjo odškodnino, ker bi vedel, da je listnica za Vas zelo važna.“

„Dobro. Pomagajte mi torej sedaj. Iz gotovih vzrokov se preselim iz tega hotela. Gostilničar naj misli, da sem odpotoval po orleanski železnici. Stanoval bi pa rad blizu severnega kolodvora. Ali je tam v bližini kak dober hotel?“

„Nasproti kolodvora je hotel de l’ Amperér.“

„Rečite torej natakarju, naj mi prinese račun, in pojdite po fijakerja.“

Kovač je vstal in odšel. Zunaj je malo postal in zamrmral grozeče:

„Lopov! — Ti že še pristrižem peruti. Vendar moram najprvo zvedeti, koga nameravaš umoriti.“

Ko je prišel v vežo, je srečal hlapca.

„Dovolite, prijatelj!“ ga je nagovoril.

Segel je v žep in mu dal frank.

„Hvala lepa! S čim Vam pa postrežem?“

„Ali ni stanoval tu pred kratkem neki Slovenec, in sicer doktor Janko Strnad?“

„Da, doma je bil iz Ljubljane.“

„Ali ni bila z njim tudi neka dama?“

„Da, Španka je bila. Tudi služabnika in služabnico je imel.“

„Hvala lepa! Marki d’ Akroca hoče plačati. Naj mu prinese natakar račun.“

Nato je šel kovač po fijakerja. Med potom je premišljeval, kar mu je povedal hlapec.

„Torej doktor, zdravnik je,“ je mrmral predse. „Dama je pa Španka. Kaj mi je pravila Aneta, ko sem jo včeraj obiskal ? Slovenski zdravnik ji je rešil življenje, in pri njem je stanovala bolna španska dama. Marijón ji je menda pravila o tem. Za vraga, če je ta tisti, ki naj ga usmrtim! — To pa moram zvedeti. Če je tista dama Španka, tedaj je ta marki d’ Akroca gotovo tudi Španec, in njegova listnica je pisana v španskem jeziku. V listnici je njegovo ime: Alfonzo de Rodriganda y Sevila. Veséli se, dečko! Fijakerja ti že preskrbim, ampak sam vrag pride po tebe, če je Strnad tisti zdravnik, ki je rešil mojo sestro Aneto.“

Dospel je na postajališče fijakerjev in najel voz. V hotelu so potem naložili markijevo prtljago. Alfonzo je vstopil v voz, kovač pa se je vsedel h kočijažu. Potem so oddrdrali navidezno proti orleanskemu kolodvoru. Pri mostu Noter Dam pa so zavili proti severnemu kolodvoru.

Pri hotelu de l’ Amperér na Ri St. Kentén so izstopili, in Alfonzo je najel fino stanovanje.

„Sedaj veš, kje da sem,“ je dejal grof Edvardu.

„Vem, monsjé.“

„Nikamor ne grem. Kadar dobiš listnico, pa pridi.“

„Danes zvečer grem k svojemu tovarišu.“

„Priti smeš, kadar hočeš, tudi ponoči sem ti na razpolago!“

Kovač je odšel. V prihodnji ulici si je najel fijakerja in šel obiskat svojo sestro v Ri de Lavánd, kjer je stanoval profesor Leturbír. Tam je zvedel, da je rešil Aneto res tisti doktor Strnad, ki je stanoval v hotelu d’ Egl z špansko damo.

Potem je šel obiskat domov svojega očeta, ki ni imel niti vinarja v žepu. Edvard je sklenil, da skrbi tačas, ko potuje na Kranjsko, za svojega očeta.

Ko je vstopil Edvard v stanovanje, je ležal stari popolnoma trezen na žimnici, ker ni imel denarja, da bi šel v žganjarijo, upal mu pa tudi ni nikdo več.

„Vendar prideš,“ se je jezil starec. „Človek bi lahko umrl same žeje.“

„Saj še živiš, kakor vidim,“ je odgovoril sin.

„Ampak kako! Ali imaš kai denarja?“

„Hm! Malo.“

„Daj sem!“ je dejal starec in pomolil svojo tresočo se roko.

Edvard je segel v žep, in mu dal frank.

„Eden!“ je štel oče hripavo. „Dva — —!“

„Iz te moke pa že ne bo kruha, je odgovoril sin, „imam samo frank. Drugo rabim záse.“

„Potepuh!“

„Kaj praviš?“ je vprašal sin.

„Zakaj se pa lažeš! Praviš, da nimaš denarja, pa si tako bogat.“

„Bogat? Kje sem si pa pridobil toliko bogatstvo?“

„Hm! Saj si garoter.“

„Garota je jako slabo rokodelstvo.“

„Ni res, jako dobro je; o tem sem prepričan. Saj si garotiral bogatega Talijana.“

„Oho,“ se je začudil Edvard. „Kdo pravi?“

„Papa Terbilón; bil je pri meni.“

„To je pa res čudno.“

„Tako čudno pa res ni. Iskal te je zaradi Talijana. Najel te je in ti plačal deset frankov.“

„Res je.“

„Torej služiš pri njem.“

„Dokler se mi poljubi.“

„Ampak garotiral si Talijana v Ri de la Poterí.“

„Grom in strela!“ se je začudil Edvard. „Kdo pa to pravi?“

„Papa Terbilón. Natančno ve vse.“

„Kaj pa še! Laže se.“

„Saj ni res, dečko. Stari Terbilón je prepričan, ker te je sam opazoval. Bil je v gledišču in v gostilni, ti in Talijan pa tudi.“

„Papá Terbilón mi ne more ničesar dokazati. Če pravi, da sem jaz garotiral Talijana, tedaj se gotovo grozno moti.“

„Nikar se ne laži! Terbilon ima dobre oči. Naročil mi je, da pridi takoj k njemu.“

„Že grem, kadar se mi zljubi. Sicer pa nimam sedaj časa, ker odpotujem na Laško. Služabnik dotičnega gospoda bom, ki sem ga garotiral, kakor pravi Terbilon.“

„Tristo vragov!“

„S tem menda saj jasno dokažem, da ga nisem garotiral. — Terbilonu vrnem tistih deset frankov, mi saj ne more potem predbacivati, da sem ga ogoljufal.“

„Daj mi denar, mu ga jaz izročim!“

„Tega pa že ne, stari! Tedaj gre denar gotovo rakom žvižgat.“

„Grom in strela! Kaj pa misliš o meni?“

„O, prav nič hudega,“ se je smejal Edvard. „Saj te dobro poznam, kakšen tiček da si.“

„Potepuh!“ se je zadrl starec. „Tak je moj lastni sin? Kako da je izbral dotični gospod ravno tebe?“

„Oglasil sem se.“

„Ali noriš? Sedaj si sam svoj gospod, potem boš pa služabnik, — suženj.“

„Zločinec in garoter nočem več biti.“

„Oh! Najprvo mi vzameš Aneto, potem greš pa še sam. Od česa naj pa potem živim?“

„Delaj!“

„Ali noriš?“

„Nikakor. Saj si preje tudi delal!“

„Takrat je bilo pa vse drugače; takrat je živela še tvoja mati, in bil sem še mlad in krepak in — in — —“

Obmolknil je.

„Udal se še nisi žganju,“ je pristavil Edvard.

„Hm, res je,“ je dejal stari. „Ne veš, kako okrepča požirek žganja staro telo.“

„Motiš se. Samo živce prevariš!“

„Ti tega ne veš, ker si še mlad.“

„Juha in čaša piva mnogo bolj okrepča. To ti lahko dokažem!“

„Oh, kako pa?“

„Skrketi hočem tačas zate, ko me ne bo tu, da ne boš stradal.“

„Torej imaš denar?“ je vprašal hitro starec.

„Imam za take stvari; ampak ne za žganje.“

„Daj sem, dečko!“

„Le pomiri se,“ je dejal Edvard. „Vem, da bi vse zapil.“

„Obljubim ti, da bom štedil z denarjem!“ je zatrjeval stari.

„Ne verjamem ti.“

„Kako pa hočeš skrbeti zame, če mi ne daš denarja?“

„Saj veš, kje da ima stara mati Mervéj restavracijo. K njej grem in plačam zate hrano. Vsak dan dobiš tam zajutrek, kosilo in večerjo.“

„Kdo bi ti prisodil, da si tak vrag. Denar imaš in še svojemu lastnemu očetu ne zaupaš! Ne grem k materi Mervéji.“

„Seveda, da ne. Sicer pa dam materi Merveji še posebej pedeset frankov zate.“

„Oh, vendar! Kedaj naj pa grem ponje?“

„Vsak dan.“

„Dobro. Torej grem takoj jutri po denar.“

„Le počasi, stari. Vsak dan dobiš samo en frank, da imaš vedno kaj drobiža. Če ti dam takoj ves denar, nimaš v dveh dneh nijednega centima.“

„Obljubim ti, da bom štedil z denarjem.“

„Ne verjamem ti.“

„Grom in strela! Ali naj te živega oderem za kazen, ker mi daš pedeset frankov, katerih se ne smem dotakniti.“

„To je prav dobro zate. Sicer pa plačam tudi stanovanje.“

„Daj mi torej denar, nesem ga takoj h gospodarju.“

„Takoj, če hočeš. Sam mu grem plačat.“

„Sam vrag si!“ se je jezil starec.

„Ti pa angelj, ki ne sme imeti denarja. Dobiš torej vsak dan hrano in en frank; mislim, da imaš dovolj. Če si pameten, si še lahko kaj zaslužiš; potem se ti godi boljše kakor marsikateremu kavalirju. Sicer ti pa obljubim, da te razveselim, če boš dobro gospodaril. Ko se vrnem, te obdarim, in sicer dobiš sinaho.“

„Sinaho?“ se je začudil stari. „Kedaj ti je pa šinila ta neslanost v možgane?“

Stari seje zasmejal na ves glas in potem nadaljeval:

„Dečko, torej si zaljubljen?“

„Zelo.“

„O, potem smo pa že pri kraju. Ves naš zaslužek gre rakom žvižgat.“

„Kakšen zaslužek pa? Morda garotiranje. Ta zaslužek naj gre le rakom žvižgat. Pošten delavec postanem, pa je.“

„Neumnost! Tega garoter ne more storiti.“

„Dokažem ti, da prav lahko stori.“

„Policija te predobro pozna.“

„Sicer pa ne ostanem v Parizu, ampak grem na deželo. Kam, tega še ne vem.“

„Kdo je pa tista deklica?“

„Delavka je in ima nekaj denarja; mislim štiritisoč frankov.“

„Grom in strela; to je pa že nekaj.“

„Za začetek bo že,“ se je smejal Edvard.

„Kaj bo pa z menoj, če gresta vidva na deželo.“

„Tedaj greš z nama.“

„Hm! Ali me bo hotela?“

„Gotovo, akoravno ve, da si pijanec in garoter.“

„Poskusiti hoče torej, če me more poboljšati. Dečko, pravzaprav niti vreden nisi te deklice. Edvard, zelo rada te mora imeti; le vzemi jo za ženo, mislim, da bo poštena in pridna.“

„Upam.“

„Torej hočem poskusiti, če se morem odvaditi žganja.“

„Le poskusi, in prepričaš se, da se lahko odvadiš. Saj vidiš, da sem se jaz tudi poboljšal.“

„Ti si mlad! — Kam pa greš sedaj?“

„K hišnemu gospodarju in materi Mervéji.“

„Ali smem s teboj iti.“

„Hm, — smeš; bolje je, da slišiš, kako sem se pogodil z njo. Pojdi!“

Potem sta odšla. Edvard je plačal stanovanje, materi Mervéji pa za hrano za dva meseca.

Šele pozno zvečer je šel Edvard večerjat v malo restavracijo. Tam je najel tudi priprosto sobico. Sedel je celo noč pri mizi in prepisal grofovo bilježnico. Razun tega je prepisal še eno posamezno stran.

Drugo jutro je šel potem k nekemu knjigotržcu in ga vprašal, kateri jezik da je. Zvedel je, da je špansko.

Potem je šel v Ri de St. Kentén obiskat grofa Alfonza. Ta ga je že nestrpno pričakoval.

„Torej, kako je?“ je vprašal grof Edvarda.

„Tako, tako, še precej povoljno.“

„Kako mislite to?“

„Reči hočem, da sem videl knjižico, a ne vem, če jo dobite, ker je cena prevelika. Dejal je, da zahteva tisoč frankov, in da ne odjenja niti za centim.“

„Vrag! Zakaj neki zahteva toliko vsoto? Knjižica vendar nima zanj nobene vrednosti!“

„Rekel je, da ima tem večjo vrednost za policijo.“

Grof je pobledel.

„Zakaj?“ je vprašal.

„Tega mi ni hotel povedati.“

„Gotovo ta listnica ni moja. Moja listnica ima pač veliko vrednost zame, a niti najmanjše za policijo.“

„O tem bi se morali pač prepričati. Prepisal je eno stran iz tiste listnice in mi dal prepis.“

„Oh, pokaži!“

Edvard je segel v svoj žep in pokazal grofu list. Alfonzo ga je prebral in potem dejal:

„Res je, to je moja listnica. Ali si prebral te vrstice?“

„Ne; ne razumem španskega!“

„Grom in strela, veš pa vendar, da je špansko?“

„Tovariš mi je rekel, da je špansko.“

„Res?“ je dejal grof in pobledel.

„Res; bil je na Španskem trgovec.“

„Tristo vragov! To je pa prokleto neprijetno zame.“

V velikih skrbeh je šel pirkrat po sobi semtertja in vprašal slednjič:

„Kako se pa piše?“

„Tega Vam pa ne smem povedati; ne smem izdati svojega tovariša.“

„Neumnost! Če bi ti pa delal zapreke?“

„Dobri tovariši ne delajo nikoli drug drugemu zaprek.“

„Če jih pa delajo komu drugemu?“ je vprašal grof pomenljivo.

Edvard ga je takoj razumel, vendar se je delal, kakor da bi ga ne.

„To me pa nič ne briga,“ je odgovoril kovač.

„Ampak, če bi delal meni zapreke, in bi dobil ti tisoč frankov, če — — —“

Šele sedaj je pogledal kovač pomenljivo grofa Alfonza.

„Torej Vam dela ta mož, ki ima Vašo listnico, zapreke?“

„Seveda, in sicer zaradi listnice.“

„Torej so v listnici vendar stvari, ki bi Vam utegnile škodovati, in moj tovariš je opravičen govoril o policiji — —?“

„Hm, morda. Mislim, da ti smem zaupati!“

„Popolnoma, monsje. Moj tovariš je prebral Vašo listnico.“

„To je popolnoma umljivo. Povedal ti je torej samo nekaj? Bodi odkritosrčen!“

„Rekel je, da je popolnoma nemogoče, da bi bili Vi markí d’ Akróca, če je listnica Vaša.“

„Kdo pa?“

„Tega mi ni povedal.“

„Oh,“ je vzdihnil Alfonzo olajšan, „torej je vendar molčeč.“

„Nadalje mi je povedal, da ste prišli iz Španije.“

„Druzega ni rekel ničesar?“

„Ničesar.“

„Torej tisoč frankov zahteva? — In vendar še nisem varen. Sedaj mu dam denar, pozneje pa vendar še lahko blebeta.“

„Obljubiti mi mora, da molči o stvari.“

„To ne zadostuje. Ali ga smem videti?“

„Ne, ker mi je strogo prepovedal.“

„Potem ne vem druzega sredstva, da sem popolnoma varen, in to je smrt.“

„Tristo vragov! Pa vendar ne morete zahtevati, da naj Vam na ljubo umre!“

„Tega seveda ne morem. Ampak tebi se morda poljubi zaslužiti tisoč frankov.“

„Seveda se mi. Vprašam Vas samo, za kaj dobim tistih tisoč frankov.“

„Torej, za njegovo življenje.“

„Oh, ali se šalite, monsje!“ se je zasmejal Edvard.

„Nikakor, popolnoma resno mislim.“

„Tega Vam pa ne verjamem, ker bi mi gotovo več obljubili, če bi resno mislili.“

„Prebrisanec!“

„Le preračunajte, monsje! Tisoč frankov daste temu možu za samo listnico, meni pa ponudite isto vsoto za listnico in za njegovo življenje. To ni pravo razmerje.“

„Torej dobro, koliko pa zahtevaš?“

„Moj tovariš je; dvatisoč zahtevam.“

„Premisli, da postaneš na ta način bogat; petnajststo ti dam.“

„Dvatisoč zahtevam. Sicer rajše o stvari nadalje ne govoriva.“

„Dobro, pa odjenjam. Kedaj pa stvar izvršiš.“

„Kadar bo ugodna prilika.“

„Izvršiti moraš stvar takoj. Sicer mi tačas že lahko škoduje.“

„Radoveden sem, če je sedajle doma.“

Edvard se je obrnil in hotel oditi, a grof ga je poklical nazaj.

„Stoj!“ je dejal. „Kaj mi prineseš v dokaz, da si ga usmrtil?“

„Vašo listnico.“

„To ni dokaz, da si ga usmrtil.“

„Na vsak način, monsje. Ali mislite morda, da mi da listnico svojevoljno?“

„Seveda. Saj sta tovariša. Teh dvatisoč frankov si razdelita, pa je.“

„Oh, prav malo mi zaupate.“

„To je popolnoma naravno.“

„Tedaj je tudi popolnoma naravno, da Vam tudi jaz ne zaupam.“

„Kaj hočeš reči s tem?“

„Da mi nihče ne jamči za teh dvatisoč frankov, če izvršim Vaše naročilo.“

„Dam ti svojo častno besedo!“

„Če pa Vaši besedi ne verjamem?“

„Človeče, plemenitaš sem.“

„Oh, imenitno,“ se je nasmehnil Edvard ironično. „Jamčim naj Vam torej?“

„Da, in sicer zahtevam del njegovega telesa.“

„Tristo vragov! Kateri del pa?“

„Glavo.“

„Monsje, tega pa ne morem. Preveč sumljivo bi bilo zame, če bi prinesel celo človeško glavo.“

„Dobro, pa prinesi desno roko.“

Kovač je malo pomislil. —

„Hm,“ je dejal slednjič, „to bi bilo manj sumljivo. Roko ložje skrijem. Če Vam torej prinesem desno roko in listnico, dobim dvatisoč frankov?“

„Takoj.“

„Dobro, zaupam Vaši plemenitaški častni besedi. Kje ste, monsje, če Vas ne dobim doma?“

„Sploh nikamor ne grem.“

„Potem pa adijo, monsje le markí.“

Nato je Edvard odšel.

Premeteno je gledal predse in mrmral med potom proti samemu sebi:

„Umetnost, pri moji duši, da je to umetnost; človeka naj usmrtim, ki niti ne živi, ki ga sploh na svetu ni. Kako naj pa to storim? Ej, za vraga, za dvatisoč frankov izvršim tudi to lahko.“

Gredoč po dolgi cesti Ri de Fobúr St. Dení, je segel v žep in poskusil ob nohtu na palcu, če, je njegov nož dovolj oster.

„Bo že,“ si je mislil. „Reže dobro, in hrbet je močan; mislim, da se mi ne zlomi.“

Vtaknil je nož zopet v svoj žep in krenil proti Morgí.

Morgí je hiša, kjer postavijo mrtva trupla samomorilcev in ponesrečenili ljudi na ogled, dokler jih sorodniki ne rekognoscirajo. Vsakdo ima v to mrtvašnico prost vstop.

Ko je zagledal Edvard vratarja, gaje takoj vprašal:

„Monsje, ali niso prinesli danes neko deklico?“

„Deklico? Koliko je pa stara?“

„Šestnajst let, svetlorujave lase ima in je precej velika in močna.“

„Soglaša. Ali iščete tako deklico?“

„Žalibog. Včeraj je izginila neka sestrična.“

„Le pojdite noter. Ravno nikogar ni v dvorani, jaz pa nekoga čakam. Prosim, odgrnite si sami prte.“

To je bilo za Edvarda zelo ugodno. Stopil je v mrtvašnico, kjer je ležalo šestnajst mrličev. Pokriti so bili z belimi prti. Odgrnil je prte, druzega za drugim, in kmalu našel moža, ki se mu je zdel pripraven za njegovo stvar. Hitro je segel v žep po nož, in ravno-tako hitro je odrezal mrliču desno roko. Nato je vtaknil roko in nož v žep, in potegnil mrliču rokav čez odrezano

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

roko, da bi kolikor mogoče pozno opazili, da manjka mrliču roka. Potem je odšel iz mrtvašnice.

Potepal se je potem še kake tri ure po mestu in se vrnil slednjič v grofovo stanovanje. Alfonzo mu je prišel že pri vratih nasproti.

„Torej?“ je vprašal Edvarda.

„Slaba se mi je godila!“ je odgovoril Edvard. „Zelo nevarno je bilo, skoraj bi me bili ujeli; vrag se je drl kakor sraka in se branil kakor medved.“

„Slabo znaš svoje rokodelstvo.“

„Seveda! Pomislite, da je bil garoter!“

„Ali imaš roko?“

Garoter je potegnil roko iz žepa in jo pokazal grofu, ki jo je hladnokrvno opazoval, ne da bi se stresel, in dejal:

„Močan dečko je bil! Ampak roka ni prav nič krvava!“

„Še tega bi bilo treba! Človek mora biti pri takih stvareh zelo previden.“

„Torej si roko umil?“

„Da, v umivalniku.“

„Prokleto si prebrisan! Kje pa imaš mojo listnico?“

„In Vi mojih dvatisoč frankov?“

Kovač je potegnil listnico iz žepa, Alfonzo je segel hitro po njej, a Edvard mu je odmaknil svojo roko.

„Le počasi, monsje,“ je dejal. „Ali je ta listnica Vaša?“

„Je.“

„Torej prosim, dajte mi denar.“

„Prepričati se moram še preje, če je še cela.“

„Torej ne dobim denarja, če kaj manjka?“

„Seveda, da ne.“

„Tako je se pa nisva pogodila, monsje.“

„To je samo ob sebi umevno.“

„Jaz vendar nisem kriv, če ni listnica popolna.“

„Če ni popolna, nima zame nikake vrednosti.“

„To bi bili morali pa preje povedati, monsjé, potem bi moj tovariš še živel.“

„Naj pa bo! Daj mi listnico.“

Edvard je vtaknil listnico nazaj v svoj žep.

„Monsje, ne dam Vam listnice,“ je rekel odločno. „Vidim, da niste mož-beseda, akoravno ste plemenitaš, in akoravno sem bil jaz mož-beseda, ki sem garoter.“

Alfonzo je hotel vzrojiti, vendar se je premagoval.

„Pa me saj ne misliš učiti morale,“ je dejal.

„Nikakor,“ je odgovoril kovač hladno; „ampak ravnotako upam, da ne mislite, da grem morda z Vami v Avstrijo.“

„Tristo vragov, ali se mi ustavljaš!“

„Tako je! Občujem samo z ljudmi, ki so zanesljivi. Adijo!“

Obrnil se je in hotel oditi, a Alfonzo ga je prijel za roko in trdno držal.

„Stoj, ostani!“ je dejal.

„Ne ostanem, monsje!“

„Plačam ti teh dvatisoč frankov in vse drugo, kar sva se dogovorila.“

„Dobro, torej ostanem.“

„Daj mi listnico!“

„Najprvo hočem denar.“

Alfonzo je nagubančil čelo, spoznal je, da se mora udati. Odklenil je svoj kovčeg in naštel kovaču vsoto na mizo. Edvard je preštel denar in potem dejal:

„Prav je, monsje, tu imate listnico!“

Dal mu je listnico, ki jo je grof takoj natančno pregledal.

„Ali je vse v redu?“ ga je potem vprašal Edvard.

„Vse,“ je odgovoril Alfonzo.

„Torej je ta zadeva pri kraju.“

Edvard je potem spravil denar v svoj žep in bil zelo zadovoljen, ker je prevaril tako zvitega tepca.

„Kaj pa storiš z roko?“ je vprašal grof.

„Vržem jo v Zéno.“

„Dobro. Ali si že vse uredil za potovanje?“

„Še ne. Posloviti se moram še pri svoji nevesti.“

„To lahko kmalu opraviš. Ali imaš še kak drug opravek?“

„Iti moram še v kako prodajalno za perilo in h kročaju, da kupim livrejo.“

„Saj res. Kupiš si seveda narejeno obleko.“

„Na vsak način. Kdo pa plača livrejo?“

„Ti,“ se je nasmejal Alfonzo.

„Oh, niti sanjalo bi se mi ne bilo, da je markí d’ Akroca tak skopuh!“

„Dobro, pa kupi na moj račun. Koliko pa stane vse skupaj?“

„Štiristo frankov, če je livreja dostojna; perilo moram potem tako še sam kupiti.“

„Tu imaš denar!“ je dejal grof.

Edvard je vtaknil štiristo frankov v svoj žep in vprašal:

„Kedaj se moram pa vrniti?“

„Koliko časa pa rabiš?“

„Tri ure, če se peljem.“

„Torej ti dovolim štiri ure.“

„Hvala lepa. Adijo!“

Nato je Edvard odšel. V prihodnji ulici si je najel voz in se peljal naravnost v zavod Sv. Magdalene, kjer je bila njegova Aneta. Predstojnica ga je takoj spoznala in ga prijazno sprejela:

„O, monsjé Mazón, Vi ste prišli, ki ste nam pripeljali našo najnovejšo gojenko!“

„Oprostite, madám,“ je dejal kovač, „da Vas motim.“

„Prosim, prosim! Česa pa želite?“

„Povedal sem Vam menda že, da mislim vzeti Aneto za ženo; kako sodite o njej?“

„Do sedaj sem zadovoljna z njo. Iz srca ji želim, da bi se res poboljšala. Sicer pa oprostite, monsje, ali ste natančno premislili, ko ste se odločili oženiti se s ženo, ki ima tako preteklost?“

„Natančno sem se premislil.“

„Ali ljubite Aneto dovolj, da jo tudi pozneje spoštujete?“

„Gotovo, madam. Tudi jaz imam svoje napake.“

„Ali ste tudi premislili, da sta oba revna?“

Edvard se je zadovoljno nasmejal in dejal:

„O, revna pa nisva, madam; ravno zaradi te zadeve sem Vas danes obiskal. Zadel sem namreč majhno srečko. Pravil sem Vam menda že, da odpotujem iz Pariza, in zato sem v skrbeh zaradi denarja.“

„Shranite denar pri kakem bankirju.“

„Tega ne maram.“

„Pa naj Vam ga shrani kak sorodnik.“

„Nimam sorodnikov, svojemu očetu pa ne zaupam, ker pogleda včasih malo pregloboko v kozarček, zato sem pa prišel k Vam.“

„K meni — — — ?“

„Da, k Vam. Mislil sem si, da ste morda Vi tako prijazni in mi shranite denar, dokler se ne vrnem.“

„Ali mi tako zelo zaupate?“

„Gotovo. Saj sem Vam vendar zaupal svojo nevesto, ki mi je ljubša, ko ta denar.“

„Naj bo, pa shranim, če je mogoče. Kolika pa je dotična vsota?“

Edvard je segel v žep in ji naštel denar na mizo.

„Monsje Mazón, to je celo bogatstvo!“ se je začudila predstojnica.

„Mislim, da zadostuje za majhno kovačnico,“ se je nasmejal Edvard.

„In to vsoto naj Vam shranim?“

„Gotovo, če hočete!“

„Hočem. Naložila bom denar v hranilnici na obresti.“

„Storite kar hočete.“

„Najprvo Vam pa napišem potrdilo, da sem sprejela denar.“

„Saj vem, da me ne ogoljufate. Ali je potrdilo na vsak način potrebno?“

„Na vsak način.“

„Torej, pa mi napišite potrdilo. Potem bi Vas pa še prosil, da naj Aneta ničesar ne zve o tem denarju; razveseliti jo hočem namreč šele pri naši poroki.“

„Dobro, monsje.“

„Sicer pa, saj veste, da se pripeti človeku lahko marsikaj na potovanju — tudi meni se lahko kaj pripeti. Če se ne vrnem v treh mesecih, izročite denar moji nevesti, in sicer z opazko, da mora skrbeti za mojega očeta.“

„Ali ji toliko zaupate, monsje?“

„Prepričan sem, da ji smem popolnoma zaupati.“

„Dobro, torej znbilježim Vašo željo na potrdilu.“

Potem je napisala potrdilo, Edvard ga je vtaknil v žep, predstojnica pa je spravila denar.

Ko se je Edvard potem še poslovil od svoje Anete, je šel naj prvo proti Zeni in vrgel mrličevo roko neopaževano v vodo.

Potem je šel kupovat livrejo, perilo in druge potrebščine, in preden so minile štiri ure, se je vrnil v Alfonzovo stanovanje.

Tudi Alfonzo je pospravil tačas že svoje stvari. Peljala sta se takoj na kolodvor in odpotovala v pol ure iz Pariza. — — — —

Bilo je še zgodaj spomladi, vendar je pihljal južen veter, in gorko je sijalo pomladansko solnce.

Zato ni čuda, da se je topil sneg, in so naraščale vsled tega vse reke, potoki in jezera.

Vsi časopisi so poročali o velikih povodnjih, ki preplavljajo cele pokrajine. Na večih krajih so bile zaprte vse ceste za promet, in tudi železnica ni mogla voziti.

Železniški uradniki so dobili strog ukaz, da morajo paziti posebno na mostove in nasipe, in želežniški čuvaji so morali pred vsakim vlakom natančno pregledati svoj del železniške proge.

Med postajami Laze in Zalog je stala hišica železniškega čuvaja, ki je bil svak gozdarskega pomočnika Ludevita iz Bršljanovega. Ker je bil Ludevit včeraj krstni boter čuvajevega novorojenčka, je ostal tudi še danes pri svojem svaku, da izrabi pošteno svoj dvadnevni dopust.

Sedeli so pri večerji; ura je odbila devet, in v pol ure pride mimo dunajski brzovlak.

„Ali je pri vas na Bršljanovem tudi tako žalostno?“ je vprašal čuvaj.

„Hvala Bogu, da ne,“ je odgovoril Ludevit. „Nismo tukajle tako blizu Save, da bi nas voda dosegla.“

Naš Ludevit tudi v tujini ni pozabil svojega „tukajle“.

„Kako se Vam pa drugače godi.“

„Zdravi smo. hvala Bogu, vsi. Nadgozdar preklinja po svoji stari navadi, in gospa Strnadova in gospodična Vida sta še vedno tako dobri in ljubeznivi; tudi krmar Krek je sedaj doma, in njegov Slavko — ta prešmentani dečko, gotovo postane še velik gospod, saj je pa tudi v dobrih rokah.“

„Ali si še vedno njegov učitelj?“

„Veš da!“ je rekel Ludevit samozavestno.

„Kaj pa delajo Vaši gostje?“

„Mislim, da bomo imeli kmalu poroko. Prav iz srca privoščim našemu gospodu Strnadu.“

„Grom in strela, dobro se bo oženil!“

„Res je, in grofica je, tukajle.“

„In še celo španska! Ali mi nisi pravil, da se ji je malo bledlo v glavi?“

„Da se ji je bledlo? Neumnost! To se pravi, da je bila neumna. Neumna pa že ni bila.“

„Saj so rekli ljudje, da je umobolna.“

„Veš kaj, svak, odkritosrčno ti povem, da si tele. Primójkokoš, da si tele. Kako moreš reči, da je naša ljuba, dobra grofica neumna! To presega pa res že vse meje! Španiš je bila, čisto navadno španiš, ne pa neumna. Nekaj so ji zavdali, da se ji je zmedlo. Kaj pa misliš, da so ji dali, hej, svak?“

„Ne vem!“ je odgovoril železniški čuvaj zabito.

„Nič druzega kot španiš muho.“

„Špa — — a — a — oh!“ je zazijal čuvaj ves začuden.

„Res, španiš muho.“

„Ali človek vsled tega znori?“

„Seveda. Ali si že videl kedaj kako španiš muho?“

„To je tako mazilo.“

„Neumnost. Spaniš muha je muha, iz katere napravijo potem mazilo. Spaniš muha ni navadna muha. Tako velike repetnice ima kakor gos.“

„Saperlot, ta pa brenči!“

„Grozno. Šest nog ima, take kakor štorklja.“

„Grom in strela!“

„Res, res; kot lovec moram vse take živali poznati.“

„Ali si že kedaj ustrelil kako španiš muho?“

„Še ne, ampak skoraj že. Glavo ima na pol konjsko in na pol žabjo, njeno telo je pa tako veliko, kakor kak divji merjasec.“

„Grom in strela!“

„Res, res, in njen rep ropoče kakor klopotulja na velik petek, je pa same mrliče in pa grojzdje.“

„Zato je tako strupena!“

„Mrličova kri z grojzdjem je najhujši strup. Če daš eno samo kapljico take krvi v cel čeber masti, pa se naredi tisto španiš mazilo.“

„Zato tako peče.“

„Samo zato. Potem ni nič čudnega, če človek znori, če požre kar celo španiš muho.“

„Celo — z perutnicami, nogami, glavo in repom?“

„Celo.“

„Grom in strela, potem se mi pa res smili vaša grofica.“

„Verjamem. Gotovo bi bila umrla, če bi ne bilo našega doktorja Strnada. Ta se je pa takoj spomnil na španiš muho.“

„Kako jo je pa iz grofice spravil?“

„Ne vem, tukajle.“

„Mislil sem, da si bil zraven.“

„V sobi ne.“

„Ampak muho si vendar potem videl?“

„Tudi ne. Mislim, da so jo dali v špirit, in jo nikomur ne pokažejo. Slišal sem, da je zelo grda žival.“

„Hm,“ je dejal čuvaj in zmajeval z glavo, „človek se kar čudi, če sliši, kaj se vse na svetu zgodi. Mi smo pravzaprav zelo neumni ljudje.“

„Prav imaš.“

„Mislil sem, da je španiš muha vsa drugačna.“

„Tako se ti godi, ker nisi lovec.“

„Lovci ste pač bolj pametni in imate mnogo knjig. Železniški čuvaji imamo pa samo mašno knjigo in naše postave.“

„Vrag vzemi vaše postave.“

„Hm, nikar ne govori tako glasno. Saj vidiš, da pride v dveh minutah brzovlak. Sicer moram pa že iti. Ali greš z menoj?“

„Grem.“

Znamenje, da je odšel vlak iz postaje Laze, je že odbilo. Čuvaj in Ludevit sta šla pred hišo, kjer je postavil čuvaj svojo svetilko na določeno mesto, v znamenje, da je vse v redu.

Kmalu je pribučal vlak mimo, in čuvaj je obrnil svojo svetilko, ker je bilo vse v redu.

„Sam vrag je taka lokomotiva!“ je rekel Ludevit.

„Kakor živ zmaj,“ je pristavil čuvaj. „Kaj bi si bili neki mislili ljudje pred sto leti, če bi bila predrdrala mimo taka stvar.“

„Kar zmešalo bi se jim bilo od samega strahu.“

„Kakor vsled španiš muhe. Sedaj moram pa pregledati železniško progo. Tam na oni strani je voda čisto do nasipa.“

„Dobro, grem pa s teboj.“

V temi sta šla po železniški progi naprej. Samo mala čuvajeva svetilka je razsvetljevala najbližjo okolico. Pod njima je šumela Sava, in bolneči valovi so se zaganjali ob železniški nasip.

Čuvaj je skrbno preiskal progo, in v desetih minutah mu je prišel njegov sosednji čuvaj s svetilko naproti.

„Dober večer!“ je pozdravil tuji čuvaj.

„Dober večer,“ je odgovoril Ludevit in njegov svak.

„Oh, gospod boter je še vedno pri vas.“

Ker je bil tudi sosednji čuvaj včeraj pri krstu, zato je poznal Ludevita.

„Še,“ je odgovoril Ludevit. „Ali slišite kako buči Sava? Na Vaši strani se mi pa zdi nevarnejše, kakor pri mojem svaku.“

„Seveda je nevarnejše; pa se nam še ni treba bati. Voda sega sicer do nasipa, a nasip je močan. Dokler stoji nasip na nasprotni strani, se nam ni treba na tej strani ničesar bati.“

Nato so se poslovili in šli domov, kajti v četrt ure pride osebni vlak iz Laz.

Ludevit in čuvaj sta prišla ravno k hišici, ko zagledata od daleč poštni vlak.

Vlak je pribučal mimo skoraj tako hitro kakor brzovlak. Čuvaj je storil navadno znamenje s svetilko, da je vse v redu.

Vlak je bil komaj sto korakov daleč od čuvajeve hišice, ko zagromi strašansko v daljavi, kar zemlja se je stresla.

„Moj Bog, kaj pa to pomeni?“ je vprašal čuvaj.

„Potres,“ je odgovoril Ludevit.

„Ne, ne, to ni potres; nasip, nasip se je podrl!“

„Potem je pa vlak zgubljen!“

„Morda še ne, če zdrkne srečno mimo vode. Pripravite hitro svetilke! Pojdimo, hitro, hitro! Videti moramo, kaj da se je zgodilo!“

Žena mu je pripravila svetilko, in ravno sta odšla z Ludevitom, ko zagromi strašno v daljavi.

„Oh, vlak seje ponesrečil! Le hitro naprej!“ je zaklical čuvaj.

„Vlak se je ponesrečil?“ se je prestrašil Ludevit.

„Prav gotovo se je.“

„Za božjo voljo, hitiva!“

„Žena, pojdi hitro nazaj po platno in obveze.“

Čuvajeva žena se je obrnila in ga ubogala, Ludevit in čuvaj pa sta hitela naprej.

Od daleč sta že slišala vpitje in klicanje, ki je prihajalo razločno iz vode, ki je predrla železniški nasip.

Slednjič sta dospela do cilja.

Voda je res predrla nasip. Lokomotiva je padla čez nasip. Sprednji vozovi so se prebrnili za lokomotivo čez nasip. Samo zadnji vozovi so stali še na progi.

Vlak je bil poštni, in je imel več tovornih vozov. Hvala Bogu, da so bili tovorni vozovi spredaj, osebni pa zadaj.

Nepoškodovani potniki so izstopili in pregledali, kaj da se je zgodilo. Nažgali so ugasle svetilke in preiskali ponesrečeni vlak. Sedaj sta prihitela Ludevit in njegov svak; sosednji čuvaj je bil že tam.

„Ali je hudo?“ je vprašal Ludevitov svak.

„Zelo. Trije osebni vozovi so razbiti, dva sta prebrnjena, poštni voz in dva druga osebna vozova sta pa nepoškodovana,“ je odgovoril sosed. „Vse drugo leži v Savi.“

Poskusili so rešiti, kar so mogli; žalibog ni bilo mnogo. Potnike v razbitih vozovih je vse zmečkalo; strojevodja, kurjač in zatvornik so bili mrtvi. Potniki v prebrnjenili vozovih so bili večinoma smrtno ranjeni. Ranjence so spravili na prosto. Kar je ležalo v Savi niso mogli doseči, ker je voda preveč drla.

Kmalu je prišla čuvajeva žena in prinesla obveze.

„Pojdi hitro domov in naznani, da pridejo na pomoč!“ ji je ukazal njen mož.

Potem so rešili, kar so mogli.

Pri prvem prebrnjenem vozu je stal mlad mož v služabniški livreji.

„V tem vozu je moj gospod,“ je dejal neranjenim potnikom, ki so mu pomagali.

„Okno je razbito. Odprimo vrata!“

Odprli so vrata in slišali, da stoče in toži nekdo v kupeju.

Železniški čuvaj je pristopil s svetilko in posvetil v voz.

„Trije potniki!“ je dejal.

„Vsi so mrtvi,“ je zaklical služabnik.

„Ne. Saj slišite, da nekdo zdihuje.“

„Mislil sem, da v sosednjem kupeju. Tu leži moj gospod; spravite ga ven.“

Služabnik je prijel enega izmed treh potnikov in ga dvignil varno iz voza. Ko ga je položil na tla, so takoj vsi spoznali, da je ranjenec fin gospod, posebno ker se je vozil v prvem razredu in imel livriranega služabnika.

„In tu je tudi njegov kovčeg,“ je dejal služabnik in spravil majhen ročni kovčeg iz kupéja.

„Spravimo še druga dva ven,“ je rekel čuvaj.

Ludevit je pristopil in pomagal. Eden je bil mrtev, drugi pa težko notranje poškodovan in ranjen.

Služabnikov gospod je bil onesveščen. Šele ko mu je pregibal služabnik ude, da ga preišče, če je ranjen, se je zavedel. Odprl je oči in zavpil vsled bolečin.

„Oh!“ je zaklical. „Nikar!“

„Roka je zlomljena,“ je dejal služabnik.

Preiskal je svojega gospoda še nadalje, vendar je bil drugače nepoškodovan.

Medtem so prišli že iz sosednjih postaj Laze in Zaloga na pomoč. Tudi več zdravnikov je prišlo. Ko je preiskal zdravnik tujega gospoda, je izjavil, da si je zlomil dvakrat roko.

„Kdo pa je ta gospod?“ je vprašal.

Tujec se je iznova onesvestil, zato je odgovoril njegov služabnik:

„Talijan je, in sicer marki d’ Akroca.“

„Ali želite, da skrbim zanj?“

„Prosim.“

„Ali ste njegov služabnik?“

„Da.“

„Ali vidite tamle v daljavi luč?“ je dejal zdravnik in pokazal v temno noč.

„Vidim,“ je odgovoril služabnik.

„Tisto je vas Zalog. Tam poznam učitelja. Prav rad bo sprejel markija.“

Edvard Mazón, ta je bil namreč tisti služabnik, je šel potem hitro v temni noči proti Zalogu.

Od daleč je čul med potom že ljudi, ki so prihajali vedno bliže, zato je zaklical na glas.

„Holá,“ je odgovoril nekdo. „Kdo kliče?“

„Tujec. Pridite bliže.“

Kmalu je stalo pred Edvardom več mož z odejami in nosilnicami.

„Slišali smo strašen pok in tresk,“ je dejal vodja. „Slutimo, da se je ponesrečil vlak. Zato smo se takoj odpravili, in drugi pridejo še za nami; iz Zaloga smo.“

„Oh, ravno prav; tja sem se namenil.“

„Kam pa?“

„K nadučitelju.“

„Ravno prav; nadučitelj sem jaz.“

„Kako srečen slučaj, da sem Vas tako hitro našel. Zdravnik me je poslal k Vam. Moj gospod, markí d’ Akróca, se je ponesrečil; zlomil si je dvakrat roko, in gospod zdravnik mi je rekel, da ga morda Vi sprejmete.“

„Seveda, prav rad. Ampak markí — —?“

„Da, marki.“

„Ali bo zadovoljen z vaškim učiteljem?“

„O, gotovo.“

„In Vi ostanete tudi pri njem?“

„Prosim, če je mogoče.“

„Že poskrbim, da napravimo prostor. Obnite se, in pojdite z nami.“

Ko so dospeli do ponesrečenega vlaka, je pristopil učitelj takoj k zdravniku in dejal:

„Sem že tu, gospod doktor!“

„Oh, tako hitro!“

„Srečal sem služabnika med potom.“

„Dobro, pojdite mi pomagat!“

„Roko zravnat?“

„Ne, samo provizorično obvezo naredim. Kadar uravnam vse drugo, pridem k Vam v Zalog, in tam, zravnava potem roko.“

Alfonzo si je pretresel močno možgane, zato se je vedno iznova onesvetil.

Učitelj in zdravnik sta mu obvezala roko, in vsled bolečin se je Alfonzo malo vzdramil.

„Kje čutite bolečine?“ ga je vprašal zdravnik.

„V roki in v glavi, kjer me grozno tišči in boli.“

„Hm, hm! Možgane ste si pretresli. Celo noč bodemo morali devati mrzle obkladke na glavo.“

„Gospod markí, ali se zaupate mojemu varstvu?“ je vprašal učitelj.

„Kdo pa ste?“

„Učitelj iz Zaloga.“

„Ali imate tam zdravnika?“

„Imamo, in sicer tegale gospoda.“

„Grem z Vami; hvaležen Vam bom za Vaš trud.“

Pogovarjali so se seveda s pomočjo tolmača Edvarda, ker Alfonzo ni znal niti slovenskega niti nemškega.

Nato so položili ranjenega grofa na nosilnico, in kmetje so ga nesli proti Zalogu.

Kmalu so dospeli do šole.

Tam jih je sprejela nadučiteljeva žena s svetilko v roki.

„Moj Bog, kaj ste pa prinesli?“ je vprašala v skrbeh.

„Ranjenca, mati,“ je odgovoril njen mož.

„Torej se je res ponesrečil vlak?“

„Res. Pripravi hitro sobo za tujce.“

„O, tam je vedno vse v redu. Le vstopite!“

V veži so položili nosilnico na tla, in nadučiteljeva žena je posvetila Alfonzu v obraz.

„Onesveščen je,“ je rekla. „Nesrečni mladenič! Ali veš, kdo da je?“

„Plemenitaš je menda.“

„O, jej!“ je zaklicala in zapazila šele sedaj Edvardovo livrejo.

„Talijan je, in sicer markí d’ Akróca.“

„Ali bo zadovoljen z nami?“

„Poskusimo.“

„Torej pojdite. Ali ga morete spraviti po stopnjicah v prvo nadstropje?“

„Mislim, da bo šlo.“

Nato so spravili grofa po ozkih stopnjicah počasi v prvo nadstropje in vstopili v majhno, čedno sobico za tujce. Tam so možje Alfonza previdno slekli in ga položili na posteljo.

Ko so vse uredili, so vsi odšli, in samo Edvard je ostal pri grofu. Alfonzo je ležal onesveščen v postelji, Edvard pa si je ogledoval sobico. Razun postelje je bila v sobi samo še miza, zofa, par žimnatih stolov, umivalna mizica, ogledalo in dve podobi na steni.

Čez nekoliko časa se je začel grof premikati, zato je obrnil Edvard svetilko proti zidu, da ni svetila luč bolniku naravnost v obraz. Vsled tega je razsvetljevala luč ravno obe podobi na steni.

„Tristo vragov!“ je zaklel Edvard po tihem in stopil bliže k podobama. „Kdo je pa to?“

Desna podoba je slikala mlado deklico, leva pa mladega moža. Mladi mož je bil opravljen v španski noši, deklica pa v raztrganih ciganskih cunjah, vendar si spoznal na prvi pogled, da je bila ciganka krasna ženska.

„Kdo je neki to?“ je ponovil Edvard začudeno. „Prokleto, če ni moj gospod!“

Tedaj se je premaknil Alfonzo, in Edvard je stopil hitro k njegovi postelji. Bolnik je odprl oči in gledal po sobi na okoli.

„Kje pa sem?“ je vprašal grof, ko se je zavedel.

„Pri učitelju,“ je odgovoril Edvard.

„Pri katerem učitelju?“

„Ali ne veste?“

„Ne.“

„O, tedaj ste si pa tudi možgane pretresli. Saj ste vendar govorili z učiteljem.“

„Govoril sem z njim? Kje pa?“ se je začudil Alfonzo.

„Na železnici.“

„Na železnici? A, tako! Prišel je neznan mož in me vprašal, če grem z njim. Sedaj se pa že spominjam. Kje smo pa?“

„V neki vasi, ki se imenuje Zalog. Učitelj Vas je gostoljubno sprejel in Vam dal svojo najlepšo sobo.“

„Kje sem pa ranjen? Oh, na roki!“

Hotel je premaknili roko, a zabolela ga je.

„Da, roka je ranjena, monsje. Dvakrat ste si jo zlomili.“

„Grom in strela! Kaj naj pa sedaj storiva?“

„Najino potovanje morava pač prekiniti za nekaj tednov.“

„Prokleto, je to neprijetno zame! Sicer pa mislim, da me roka ne bo toliko ovirala, da ne bi mogel nadaljevati svojega potovanja. Ko mi uravnajo roko, odpotujeva.“

„Če Vam zdravnik dovoli.“

„Saj ga ne vprašam. Kedaj pa pride zdravnik k meni?“

„Ko opravi najpotrebnejše pri ponesrečenem vlaku.“

„Takoj, ko mi uravna in obveže roko, odpotujeva.“

Edvard se je zasmejal.

„Saj si niste ranili samo roke!“ je dejal. „Tudi v glavi ni vse v redu.“

„Neumnost! Še na to naj se oziram, če me malo tišči v možganih.“

„Pomislite, da ste si tako zelo pretresli možgane, da se vedno iznova onesvestite.“

„Res?“

„Res. Mislim, da bodeva morala ostati tu več tednov.“

„Ali si našel moj ročni kovčeg? Ali so rešili mojo prtljago?“

„Ne vem, moram šele poizvedeti. Vaša prtljaga je bila v vozu za prtljago.“

„Kako se piše učitelj, kjer stanujeva?“

„Ne vem. Ali naj grem vprašat?“

„Ni treba.“

Nato se je obrnil Alfonzo v stran, in njegov pogled se je uprl naravnost na podobi na steno. Oči so se mu izbulile, in njegove ustnice so vztrepetale.

„Moj Bog, kaj pa je to?“ je dejal.

„Ali poznate te dve podobi, milostivi gospod?“ ga je vprašal njegov služabnik Edvard.

„Če jih poznam? Oh, seveda jih poznam!“

„Kdo pa sta te dve osebi?“

Grof se ni zavedal, kaj da govori, ker je imel pretresene možgane, zato je odgovoril Edvardu:

„Ta je moj oče.“

„Vaš oče? Oh, zato Vam je slika tako podobna.“

„In to je Carba.“

„Carba? Kdo je pa to?“

„Neka ciganka. Skoči hitro doli in vprašaj, kako se piše učitelj!“

„To bi bilo preveč sumljivo, monsje. Rajše malo počakajte. Učiteljeva žena je tako obljubila, da pride zopet kmalu gori.“

Bolnik je prikimal in zatisnil oči. Čez nekoliko časa je zopet spregledal, se prijel z zdravo roko za glavo in vprašal:

„Edvard, ali si že videl te dve podobi?“

Edvard se je začudil. Ali se morda meša njegovemu gospodu?

„Sem,“ je odgovoril.

„Ali si me morda vprašal, kdo da sta te dve osebi?“

„Ne,“ je odgovoril Edvard, da skuša svojega gospoda.

„Res, ne?“

„Res.“

„Zdelo se mi je, kakor da bi bil s teboj govoril o teh dveh osebah.“

„Prav nič ne vem o tem.“

„Torej le nikar se ne brigaj zanje. Ni ti treba vedeti, kdo da ste.“

Zatisnil je zopet oči, a živci na njegovem obrazu so se vedno krčili. Tedaj je vstopila previdno učiteljeva žena.

„Ali se še ni prebudil?“ je vprašala po tihem.

„O, že,“ je odgovoril Edvard ravnotako tiho.

Ampak bolnik jih je vendar čul.

„Edvard, kdo pa je tu?“ je vprašal, ne da bi odprl oči.

„Jaz sem, hišna gospodinja,“ je odgovorila učiteljica francosko.

Tedaj je odprl bolnik oči, jo natančno pogledal in potem vprašal:

„Ali znate francosko?“

„Znam, monsje.“

„Kje ste se pa naučili?“

„Na višji dekliški šoli. Bila sem tudi vzgojiteljica.“

„O, to je prav! Se vendar lahko pogovoriva.“

Zaprl je zopet oči, in minilo je skoraj četrt ure, preden je zopet spregledal; pozabil je popolnoma na svojega služabnika, se ozrl na podobi in vprašal:

„Kdo je pa ta deklica, madám?“

„Neka ciganka,“ je odgovorila učiteljeva žena.

„Podoba je seveda izmišljena?“

„Ne, po naravi je.“

„Oh, krasotica je! Kje je pa živela?“

„Na Španskem, v Saragosi; ime ji je bilo Carba.“

„Carba! Ali še živi?“

„Mogoče.“

„Kdo je pa ta gospod poleg nje?“

„Neki Španec.“

„Saj ima res špansko nošo. Ali je ta slika tudi risana po naravi?“

„Tudi. To je Gasparino Kortejo.“

„Oh! Kaj je pa bil?“

„Tajnik in oskrbnik pri knezu Olzuna.“

„Ali ste Vi Slovenka?“

„Da.“

„Kje ste pa dobili te dve sliki?“

„Oddaljena sorodnica mojega moža nam jih je dala.“

„Kako se pa pišete?“

„Moj mož se piše Lapajne.“

„Oh! Kako se pa piše tista sorodnica?“

„Rojena Lapajne je; sedaj je pa vdova in se piše po možu Strnad.“

Alfonzu se je kar bliskalo pred očmi; premišljeval naj bi bil, a bil je preslaboten. Slednjič je vprašal zopet počasi:

„Kje pa je dobila Vaša sorodnica Strnad te dve sliki?“

„Na Španskem, kjer je bila vzgojiteljica.“

„Pri komu pa?“

„Najprvo pri bankirju Salmonu, potem pa pri knezu de Olzuna.“

„Ali še živi?“

„Še.“

„Ali ima kaj otrok?“

„Dva. Sina in hčer.“

„Kaj pa je sin?“

„Zdravnik; pred kratkem je bil na Španskem pri nekem grofu de Rodriganda.“

Edvard je pozorno poslušal.

„Oh! Kako krstno ime pa ima?“

„Doktor Janko Strnad.“

„Kje je pa sedaj?“

„Na graščini Bršljanovo pri stotniku plemenitem Podgorniku.“

„Kaj pa dela tam?“

„Tam zdravi svojo nevesto, grofico de Rodriganda.“

„Oh! Ali Vas kedaj obišče?“

„Nikoli.“

„Kje ste pa zvedeli, da je sedaj na Bršljanovem.“

„Graščinski lovec je bil včeraj boter pri svojem svaku, ki je tu v bližini železniški čuvaj; ker ve, da smo sorodni z Strnadovimi, nas je obiskal in mi vse povedal.“

„Zakaj Vam je pa dala gospa Strnad te dve podobi?“

„Narisala je te dve podobi sama, pred mnogimi leti, in sicer Korteja iz maščevanja, ciganko pa iz ljubezni. Ker ni hotela imeti teh dveh slik, da ne bi jo spominjali na tisti nesrečni čas, zato je dala spraviti sliki mojemu možu.“

„Ali ste slišali kaj praviti o doživljajih doktorja Strnada na Španskem?“

Gospa Lapajne ga je pozorno pogledala. Zakaj, jo sprašuje bolnik o teh stvareh?

„Ali ga poznate, monsje?“ je vprašala.

„Ne,“ je odgovoril Alfonzo.

„Ampak praviti ste morda že slišali o njem?“

„Tudi ne. Zanimam se samo zaraditega zanj, ker je človek, ki je slovenski zdravnik in ima špansko, grofovsko nevesto, gotovo doživel mnogo zanimivega.“

Ta odgovor je pomiril gospo Lapajnetovo.

„Res je. Janko Strnad je doživel cele romane, še več kot romane.“

„Kaj je pa doživel tacega?“

„Prav rada bi Vam povedala, a preslabotni ster da bi me poslušali.“

Mrzlica je porudečila Alfonzu obraz, zato je še precej živo gledal. Vendar je bil izmučen do skrajnosti; roka ga je strašno bolela, glava ravnotako, a hotel je slišati na vsak način, kaj da ve ta žena.

„Saj nisem tako slaboten,“ je dejal. „Prosim, le povejte mi kaj o njegovih doživljajih.“

Služabnik Edvard je pazno poslušal pri vratih, in učiteljeva žena je začela:

„Stari grof de Rodriganda je bil slep, in Janko Strnad naj bi ga ozdravil. Operacija se mu je posrečila, a grof je zblaznel.“

„Gotovo je prerezal pri oporaciji živec, ki gre v možgane.“

„O ne; grofu so zavdali strup, da je zblaznel.“

Alfonzu so kar otrpnili vsi udje, ko je slišal v tem kranjskem gnezdu govoriti o teh dogodljajih. Kar mraz ga je spreletaval, čutil je, da ga hoče onesvetiti nova omamiea in slabota, a napel je vse svoje moči, da sliši vse do konca.

„Doktor Strnad je takoj uganil ta strup in vedel pravi protistrup,“ je nadaljevala učiteljica, „a naenkrat je grof izginil, ugrabli so ga.“

„Ugrabli? Nemogoče!“

„In vendar je mogoče!“

„Take stvari se dogode samo v romanih!“

„O, v resnici tudi.“

„Zakaj so ga neki ugrabli?“

„Zato, da ne bi ozdravel. Celo njegovi hčeri so zavdali tisti strašanski strup.“

„Ali je tudi zblaznela?“

„Tudi.“

„In sedaj je nevesta! Kako naj si to razjasnim?“

„Doktorja Strnada so po nedolžnem obdolžili in ga zaprli, da bi jih ne mogel ozdraviti. A posrečilo se mu je uiti iz ječe; oprostil je tudi grofico in prišel z njo na Kranjsko. Tu jo je srečno ozdravil. Dva dni je že popolnoma zdrava, in sedaj se bo Strnad menda kmalu oženil z njo.“

„To pa ne gre tako hitro!“

„Zakaj pa ne?“

„Ker je treba marsičesar, če se hoče poročiti španska grofica z navadnim slovenskim zdravnikom.“

„Dobro poznam Janko Strnada; ta ne pozna nikakih zaprek.“

„Ampak radoveden sem, zakaj da so zavdali grofu in grofici strup?“

„Zaradi dedščine.“

„Oh! Kakor v kakem romanu!“

„Res; slišala sem, da živi tudi še sin, ki niti grofov sin ni.“

„Grom in strela!“ je hotel zakleti Alfonzo ironično, vendar se je bolj začudil; kar pobledel je.

„Res, res,“ je nadaljevala učiteljeva žena. „Največji zlobnež je pa neki Grasparino Kortejo, taisti, čegar slika izza mladih let visi tamle na steni.“

Edvard Mazon je pazno poslušal. Ali ni dejal preje njegov gospod, da je to slika njegovega očeta? Ali je morda ta nepravi makí d’ Akróca sin Gasparina Korteja? Zakaj ima pa potem v svoji listnici napis „Alfonzo, grof de Rodriganda y Sevila“?

„Zakaj je pa ta Kortejo največji zlobnež?“ je vprašal bolnik.

„Ker je premenjal pravega sina starega grofa in posadil na njegovo mesto svojega pankerta.“

„Štristo vragov!“ je zaklical Alfonzo ves prestrašen.

„Res, res, in sedaj je Kortejev nezakonski sin mladi grof de Rodriganda; ampak doktor Strnad bo že poskrbel, da ne ostane več dolgo.“

Edvard je primerjal sliko z svojim gospodom; sedaj je vedel vse. Videl je svojega gospoda, še preden ga je predrugačil stari papá Terbilón v Parizu, in sedaj je bil prepričan, da je markí d’ Akróca Kortejev sin. Učiteljica seveda ni slutila ničesar.

„In vse to Vam je pravil tisti lovec?“ je vprašal Alfonzo.

„Vse.“

„Kdo mu je pa povedal.“

„Na Bršljanovem vedo vsi o tem.“

„To so si menda izmislili samo služabniki.“

„Ne, ne; resnica je! Ludevit je pravil tako resno, da mu vse verjamem. Edino to glede španske muhe, oziroma „španiš“ muhe, kakor pravi, mu ne verjamem. Rekel je namreč, da je bil tisti strup, vsled katerega je zblaznela grofica, „španiš“ muha. Edino to je smešno, drugo je pa gola resnica.“

„To je pa res cel roman, jako lep roman,“ je dejal Alfonzo trudno.

„O, monsje, onesvestili ste se zopet!“ je zaklicala učiteljica.

Hotela je priskočiti, a Edvard ji je zabranil.

„Le pustite ga!“ ji je zašepetal na uho. „To ga okrepča. Prosim, pojdite malo z menoj ven!“

Nato sta odšla po tihem iz sobe. Zunaj pa je dejal Edvard:

„Madám, prosim, obljubite mi, da ne poveste mojemu gospodu, da sem bil prisoten pri tem pogovoru. Zelo važne vzroke imam za to svojo prošnjo.“

„Kaki so pa ti vzroki?“

„Sedaj Vam jih še ne smem povedati, a povem Vam jih pozneje.“

„Zdi se mi, da pozna Vaš gospod rodovino de Rodriganda, morda je celo kak sorodnik.“

„Tega ne verjamem. Govorili ste o nekem lovcu, ki Vam je pravil te dogodke. Ali bi mogel govoriti z njim?“

„Lahko, mislim, da je še tu pri svojem svaku.“

„Torej počakam, da pride zdravnik, potem grem pa pogledat, če je še tu.“

Nato je odšla učiteljica v pritličje, Edvard pa je vstopil v sobo, kjer je ležal Alfonzo v postelji z odprtimi očmi.

„Edvard?“ je vprhšal Alfonzo po tihem.

„Monsje!“

„Ali si bil sedaj v sobi?“

„Ne.“

„Ali je bila gospodinja pri meni?“

„Da.“

„Ali si slišal, kaj da sem govoril z njo?“

„Saj slišite, da nisem bil tu, ravnokar sem šele prišel.“

„Hm, daj mi svoje žepno ogledalo, da se pogledam, če sem slabe barve!“

Grof se je ogledoval potem v zrcalu in zadovoljno pokimal — kar je papá Terbilon napravil, je bilo še vse v najlepšem redu. — Vrnil je potem Edvardu zrcalo in dejal:

„Saj nisem tako bled, kakor sem mislil. Ali si si že kedaj zlomil roko ali nogo? Mislim, da grozno boli, kadar ravnajo kost — —“

„Hm, moj mojster v Parizu si je zlomil nekoč roko. Dejal je, da ga je bolelo takrat, ko mu je ravnal zdravnik kost, komaj toliko, kakor če vgrizne bolha.“

„Ali je bil kovač?“

„Da.“

„Kovač pa ni markí. Ti bi bil to ložje prestal ko jaz. Zakaj se je prebrnil ravno moj voz!“

„Vi ste se peljali v prvem, jaz pa v tretjem razredu, in ljubi Bog ima menda rajše tretji ko prvi razred.“

Nato se je Alfonzo iznova onesvestil.

Šele proti jutru je prišel zdravnik. Z njim je vstopil tudi učitelj, ki mu je pomagal ves čas pri ponesrečnem vlaku obezovati ranjence.

Kmalu se je razlegalo daleč na okrog grofovo vpitje, — zdravnik mu je namreč vravnaval zlomljeno roko.

Ko se je že čisto zdanilo, je odšel zdravnik in ukazal, da naj devajo markiju mrzle obkladke na glavo, ker si je pretresel možgane. Učiteljica mu je obljubila, da bo skrbela za dobro in točno postrežbo.

Potem je prišel tudi Edvard doli in odšel proti železnici. Čim dalje je šel, tem razločnejše je videl, koliko škodo da je napravila Sava. Tam, kjer se je ponesrečil vlak je bilo mnogo delavcev, ki so zazidavali in zasipali nasip in popravljali železniško progo.

Ko je prišel Edvard tja, je bila tam ravno sodnijska komisija. Dognali so, da nista kriva železniška čuvaja, ker sta pregledala pred prihodom vlaka progo, in da je razrušila voda nasip ravno v trenutku, ko je šel vlak čez.

Tudi Ludevit je bil kot priča, zato je prišel sem s svojim svakom.

Edvard je gledal, kako delajo močni železniški kovači, in ko je opazil, da je lovec Ludevit sam, se mu je približal in dejal uljudno:

„Dovolite, da se Vam zahvalim!“

„Zakaj pa?“ je vprašal Ludevit; potem se je pa spomnil in pristavil: „Oh, ali nisem govoril danes ponoči z Vami?“

„Da, prišli ste nam pomagat.“

„Torej Vam se ni nič pripetilo, tukajle?“

„Hvala Bogu, prav nič. Ampak moj gospod si je zlomil dvakrat roko in si pretresel možgane.“

„To je zelo hudo, tukajle! Kje pa leži?“

„V Zalogu, pri učitelju Lapajnetu.“

„Potem je pa v dobrih rokah.“

„Ali poznate Lapajnetove?“ je vprašal Edvard.

„Pa še zelo dobro. Sorodni so z mojo gospôdo, tukajle. Včeraj sem jih obiskal.“

„Z Vašo gospodo? Oprostite, kdo je pa Vaša gospoda?“

„V službi sem na Bršljanovem pri nadgozdarju plemenitem Podgorniku. Neoženjen je, in gospodinji mu gospa Strnadova, ki je v sorodu z učiteljem Lapajnetom.“

„Ali gospa Strnadova ni oženjena?“

„Ne, vdova je, tukajle.“

„Strnad, Strnad — —!“ je dejal Edvard in malo pomislil.

„Ali Vam je znano to ime?“

„Da, in sicer iz Pariza.“

„Oh! Mogoče!“

„Poznal sem v Parizu nekega Slovenca, doktorja Strnada.“

„Morda je bil sin naše gospe Strnadove.“

„Bil je asistent pri profesorju Leturbírju — —“

„Je že prav, tukajle! Naš mladi gospod je bil pri tistem profesorju.“

„Oh! Kje pa je sedaj doktor Strnad?“

„Pri nas, na Bršljanovem.“

„In pri njem je tudi neka španska dama.“

„Da, ki jo je ozdravil, tukajle.“

„In španskega služabnika in služabnico ima?“

„Da, to sta naš Alimpo in Elvira. Kje ste pa to zvedeli?“

„Zvedel sem to slučajno, ker sem bil znam z neko služabnico profesorja Leturbirja.“

„Torej ste Francoz, tukajle?“

„Da.“

„In Vaš gospod tudi?“

„Ne; ta je Talijan, markí d’ Akróca.“

„Torej me zelo veseli, da je tako dobro preskrbljen. Lapajnetovi mu gotovo postrežejo, da bo lahko zadovoljen, tukajle. Mislim, da — —“

Tedaj je počil zgoraj na železniškem nasipu železni tir, in polovica je odletela doli, ravno tja, kjer sta stala Ludevit in Edvard.

„Pozor!“ je zaklical nekdo na nasipu.

A bilo je že prepozno. Težak železni tir je zadel Edvarda, da se je zgrudil takoj na tla.

„Moj Bog, ubilo ga je, tukajle!“ je zaklical Ludevit ves prestrašen.

Takoj so pridrli vsi navzoči k onesveščenemu kovaču.

„Služabnik je. Kdo ga pozna?“ je vprašal sodnijski komisar.

„Jaz,“ je odgovoril Ludevit.

„Torej?“

„Služabnik laškega markíja je, ki se je danes ponoči ponesrečil.“

„Kje pa je ta gospod?“

„V Zalogu pri učitelju Lapajnetu.“

Gospod se je sklonil in preiskal ranjenca.

„Mrtev ni,“ je dejal, „še diha. Železo ga je zadelo ravno na ramen. Močan mož je. Mislim, da mu je zdrobilo ključnico.“

Tedaj se je zavedel Edvard in pogledal na okoli.

„Kako Vam je?“ ga je vprašal komisar.

Edvard ga je začudeno pogledal, se potem zavedel, vstal in se prijel za ramen.

„Grom in strela, ključnico mi je zdrobilo,“ je dejal potem hladnokrvno.

Sklonil se je na tla, vzdignil z drugo roko železn tir in dejal potem:

„Saj čudno res ni. Sam vrag bi moral biti, komur bi ne zdrobil tolik kos železa ključnice, če odleti tako daleč in sedem metrov globoko.“

Vsi navzoči so ga začudeno pogledali; komisar pa je dejal resno:

„Prepričan sem bil, da Vas je železo ubilo!“

„Kaj pa še! Mora kaj hujšega priti, da bi me ubilo.“

„Hoteli smo Vas naložiti na voz in prepeljati v Zalog.“

„Hvala lepa, monsje! Grem sam!“

Nato je hotel Edvard oditi.

„Počakajte vendar malo,“ so ga svarili navzoči. „Naj Vas saj kdo spremi. Gotovo opešate med potjo.“

„Nikar ne skrbite, gospodje!“ je dejal kovač. „Če mi je zdrobilo železo ključnico, še ne opešam; to se samo zaceli. Hvala lepa, gospodje! Adijo!“

Nato je odšel, in vsi navzoči so gledali začudeno za njim. Šel je popolnoma mirno. Bil je garoter, njegovi živci so bili železni, in njegove mišice jeklene. — — —

Zgodnje južno pomladansko vreme je minulo, začel je pihati mrzli sever, in beli sneg je pokril zopet hribe in doline. Bilo je zopet mrzlo kakor v prosincu, in vsi preplavljeni travniki so zmrznili.

Ubogi kmetje so šli v gozd nabirat suhljad, in divjačina je prišla vsled mraza in lakote v bližino človeških stanovališč. — — —

Stotnik plemeniti Podgornik je sedel že na vse jutro v svoji delavnici, kadil svojo pipo in računal, kar seveda ni bilo njegovo najljubše delo. Zato je gledal precej čmerno predse, ko je urejaval dolge vrste številk.

Kar potrka nekdo.

„Na — — prrrrej!“ je dejal.

Vrata so se odprla, in vstopil je mali Krekov Slavko.

„Dobro jutro, gospod stotnik!“ je pozdravil.

„— — — — brrro jutro!“ je zarentačil stari Podgornik in računal nadalje.

Šele čez nekoliko časa se je obrnil in pogledal dečka, ki je stal pri vratih v vojaškem „pozoru“.

„Grom in strela!“ je tedaj zaklical. „Kje pa imaš svoj kožuh in kučmo, dečko?“

„Doma v omari, gospod stotnik.“

„Doma v omari? Tako! Glej, da se mi hitro spraviš in greš po svoj kožuh in kučmo. Dvaindvajset stopinj mraza imamo po Reomirju.“

„Saj nisem zmrznjen, kakor stare babe!“

„Molči in ubogaj me! Pojdi domov, obleči kožuh in kučmo, potem se pa vrni k meni. Razumeš! „Rehoum! Marš!““

Slavko se je molče obrnil in odkorakal. — —

Kmalu potrka zopet nekdo na vrata.

„Na — — prrrrej!“ je zaklical stotnik.

Vrnil se je Slavko v kožuhu in kučmi.

„Dobro jutro, gospod stotnik!“ je pozdravil že drugič.

„— — — — brrro jutro!“ je zagodrnjal starec.

Počasi se je obrnil, položil pero v stran in dejal:

„Vidiš, zaradi tega vendar še nisi stara baba. Če je tako mrzlo, mora človek obleči kožuh. Ali si naredil svojo nalogo?“

„Sem.“

„Pokaži!“

„Tu je!“

Slavko je segel v žep in izročil nadgozdarju zvezek. Ta ga je odprl in ukazal:

„Odmor!“

Zadovoljno je opazoval starec Slavkotove risarije. Bili so sledovi najrazličnejše divjačine. Kar nenadoma se zatemni nadgozdarjev obraz, in zadrl se je nad dečkom:

„Kdo ti je pomagal?“

„Nihče, gospod stotnik.“

„Nikar se ne laži, dečko!“

Tedaj so se zaiskrile dečku jezno svetle oči, pristopil je k pisalni mizi, segel v žep po svinčnik in dejal:

„Pa poskusite, če ne verjamete!“

To je izgovoril Slavko tako odločno, da je Podgornik takoj uvidel, da ga je po nedolžnem obsodil.

„Paperlapá!“ je dejal. „Zakaj bi neki poskušal! Ali si torej res sam narisal?“

„Res.“

„In nihče ti ni pokazal, in nikogar nisi vprašal?“

„Nikogar.“

„No, to presega pa že vse meje! Ta vražji dečko riše sledove tako pravilno in natančno, da jih jaz sam ne narišem lepše. Stopi bližje, Slavko, zato dobiš poljub, in sicer prav pošten poljub.“

Ravno je hotel poljubiti bradati nadgozdar lepega dečka, ko potrka nekdo na vrata.

„Na — — — prrrej!“ je dejal Podgornik.

Vstopil je Ludevit.

„Dobro jutro, gospod stotnik!“

„— — — ’brrro jutro! Kaj pa hočeš?“

„Ali želite kavo ali gorko pivo?“

„Gorko pivo. Dvaindvajset stopinj Reomirja je.“

Kmalu se je vrnil Ludevit in prinesel Podgorniku gorko pivo.

„Tako je prav!“ je dejal starec. „Sedaj pa le idi!“

A Ludevit ni šel, ampak ostal je.

„No, zakaj pa ne greš?“ ga je vprašal stotnik. „Kaj bi pa še rad?“

„Nekaj izrednega, tukajle, gospod stotnik!“

„Oh, kaj pa?“

„Danes sem bil v gozdu in našel sled, oh!“

„Tu imaš sledove vseh živalij, ki žive v naših gozdovih,“ je dejal tedaj starec. „Kateri sled si videl?“

Ludevit je vzel Slavkov risarski zvezek in zaklical ves začuden:

„Grom in strela! Imenitno! Gotovo ste narisali, gospod stotnik, to še na gozdarski akademiji!“

Podgornik ga je kislo pogledal.

„Neumnost, akademija,“ je dejal; „tale dečko je to narisal.“

„Tale? Slavko?“ se je začudil Ludevit.

„Da. Ali slabo slišiš?“

„Da bi ga strela zadela! Celo mene je že prekosil, tukajle!“

Podgornik se je tedaj zadovoljno nasmejal.

„Da kdo tebe prekosi, mu ni treba posebno veliko pameti,“ je dejal nadgozdar, in dečku so se zaiskrile veselo svetle oči. „Torej, kateri sled si videl?“

„Tisti, ki sem ga videl, ni narisan v tem zvezku.“

„Potem je pa gotovo kaj izrednega!“

„Gotovo.“

„Torej?“

„Ali smem narisati tisti sled, gospod stotnik?“

„Smeš.“

Ludevit je začel risati, a ni še dorisal tretje stopinje, ko je skočil stotnik kvišku in zaklical:

„Ali res?! Volk!“

„Res, gospod stotnik, volk, pa še kakšen! Bil je pri ribnjaku.“

„Grom in strela! Pripravi se hitro; gremo takoj ponj.“

„Kdo gre pa še z nami?“

„Vsi in pa psi. Najprvo moram zajutrkovati in končati račune. V pol ure odidemo.“

Tako je zapovedoval gospod stotnik ves navdušen, kajti volk je na Kranjskem izredna žival.

„Ali smem z vami, gospod stotnik?“ je vprašal tedaj deček.

„Ti? Ali noriš? Volk bi te požrl.“

„Mene?“ je vprašal Slavko jezno.

„Da, tebe. To ni za take otroke. Volk je nevarna žival v takem mrazu.“

„Saj imam svojo dvocevko.“

„Paperlapá! Nimam časa, da bi se sedaj še s teboj ukvarjal! Pojdita!“

Ludevit in Slavko sta odšla.

Slavko je na dvorišču postal in malo pomislil. Kar mu šine pametna misel v glavo. Hitel je čez dvorišče v gospodarsko poslopje in si mislil:

„Le počakajte, za nalašč, pa ravno za nalašč grem! Mene, da bi volk požrl, mene — mene!“

V gospodarskem poslopju je šel v sobo. Tam je sedel njegov oče pri mizi in gledal različne zemljevide. Ko je videl, da je snel Slavko svojo dvocevko iz stene in vtaknil nekaj patronov v žep, ga je vprašal:

„Kam pa greš?“

„Vrane grem streljat, oče.“

„Dobro, ampak nikar predolgo, ker je zelo mraz.“

Ker je streljal Slavko vsak dan za vajo vrane, zato se ni zdelo očetu sumljivo. Deček je vtaknil v žep še svoj nož in močno vrvico; potem je odšel. Za hišo je malo postal in premišljeval:

„Torej pri ribnjaku je. Nihče ne sme vedeti, da sem šel tja, zato moram iti mimo onih brez in čez tistile grič.“

Do ribnjaka je bilo kake pol ure. Mraz je bilo, da je kar škripalo pod nogami. A Slavko ni čutil mraza, šel je počasi naprej in nesel v desnici nabasano dvocevko.

Niti mislil ni, da je volk morda že bogve kje, akoravno je videl Ludevit zjutraj njegov sled pri ribnjaku.

Tako je korakal Slavko proti ribnjaku.

Kar zašumi nekaj v bližnjem grmovju. Slavko se je nehote ozrl in takoj obstal.

„Pes!“ je zašepetal. „Grozno velik pes! Za vraga, morda je pa volk?“

Hitro je stopil za bližnji hrast. Trideset korakov daleč je stala žival, ki je bila podobna velikemu psu. Bil je volk.

Žival ni zapazila dečka, zato se je približala hrastu. Volk je bil oddaljen samo še dvajset korakov.

Slavko je nameril in sprožil — — —

Volk je poskočil kvišku, zatulil in se zgrudil mrtev na tla.

Slavko je hitro vtaknil v prazno cev novo patrono in stopil potem bližje.

„Volk je!“ si je mislil vesel.

„Kaj naj storim?“ je ugibal. „Ali naj ga spravim domov? Nikakor. Sledili bodo njegovem sledu in ga našli že mrtvega. Opazili bodo moje stopinje. Oh kako se bodo jezili! Pustim ga, naj le tu leži!“

Slavko je odšel potem počasi naprej. Ker je bil že v gozdu, je hotel ustreliti še kakega zajca, zato je šel vedno globokeje v gozd.

Ko se je že precej utrudil, se je vsedel na posekano bukev, da se malo odpočije.

Sedel je že skoraj četrt ure, ko zasliši čuden glas na vrhu bližnjega hrasta. Ozrl se je v ono smer — in v istem hipu se je tudi že skril za posekano bukev.

„Mačka, divja mačka je,“ je zašepetal. „Pa kako velika je!“

Res je bila dotična žival podobna divji mački, ampak mnogo večja, na hrbtu rujave barve, na trebuhu pa bela. Dolga je bila čez en meter. Žival je skakala z enega drevesa na druzega, in prišla tako vedno bližje.

„To pa že ni divja mačka,“ si je mislil Slavko. „Kaka žival je neki? Oh, naj bo kar hoče, ustrelim jo, pa je konec besedi!“

Žival je hotela ravno skočiti na drugo drevo, ko nameri pogumni deček — in ustreli. Žival se je obrnila parkrat v zraku in padla na tla. A na tleh se je vzravnala in šinila proti smeri, od koder je počil strel.

„Še enkrat!“ je zaklical Slavko glasno.

Žival je šinila vsa besna proti dečku. Slavko je ustrelil drugič, in žival se je zgrudila mrtva na tla.

Hitro je položil puško v stran in potegnil svoj nož iz žepa. Ko je pa videl, da je žival mrtva, je vtaknil nož v žep, nabasal iznova svojo dvocevko in stopil potem bliže.

Prestrašil se je.

„O, kaj je pa to!“ je zaklical na ves glas. „Oh, kakšna ušesa ima ta zver; to je ris!“

Zdelo se mu je popolnoma neverjetno, da je ustrelil tako žival; a ni imel časa dolgo premišljevati, kajti zaslišal je v goščavi nek šum. Obrnil se je, in zagledal moža, ki je imel lesene sani. Mož je bil reven in šel nabirat v gozd suhljad. Slavko in mož sta se poznala.

„Kaj pa to meni?“ je dejal mož. „O, mosje Slavko! Dobro jutro!“

„Dobro jutro, Miklavž!“ je odzdravil deček veselo. „Čuj, Miklavž, ali hočeš zaslužiti goldinar?“

„Goldinar? O, zelo rad! Ampak kako?“

„Spravi mi enega volka in enega risa v graščino.“

„Volka in risa? Saj ni pri nas volkov in risov!“

„Ne?“ se je zasmejal deček. „Ali staviva?“

„Kaj bi stavil, ko nič nimam.“

„Torej poglej za tole bukev!“

Slavko je pokazal za posekano deblo, in kmet si je ogledal mrtvo žival.

„Za Boga svetega, saj je res ris!“ je zaklical. „Kdo ga je pa ustrelil?“

„Jaz.“

„Vi, mosjé Slavko? Nemogoče!“

„Ali nisi slišal, ko sem dvakrat ustrelil, sicer pa poglej, da ni v snegu drugih stopinj.“

Mož je pogledal pazno na tla in potem dejál:

„Primójduš, da je res, Vi ste ga ustrelili! Ampak, mosje Slavko, sam ljubi Bog Vas je obvaroval!“

„Je že dobro, le hitro napravi! Risa in volka morava naložiti preden pride gospod stotnik. Ustreliti hoče namreč volka.“

„Tegale?“

„Da, tegale,“ je pritrdil deček smeje se. „Hotel sem iti z njim na lov, pa mi ni dovolil, kajti mislil je, da me volk požre.“

„In potem ste šli sami?“

„Sam.“

„O, jéjheta!“ se je začudil mož.

„Sedaj pa le hitro naloži!“ je dejal Slavko.

Ko sta naložila nenavadni plen, je dejal deček kmetu:

„Čuj, Miklavž, gospod stotnik bo našel moj sled in mi sledil; zato morava skriti moj sled. Jaz grem naprej, in ti moraš stopati v moje stopinje. Sedaj pa le pojdiva!“

Slavko je šel naprej natančno po svojem sledu, in Miklavž je stopal v njegove stopinje. Tako sta prišla do ribnjaka, kjer je ležal volk.

Naložila sta ga na sani, pokrila živali z smrečjem in šla po isti poti proti graščini, od koder je Slavko zjutraj prišel. Tako sta dospela do graščinskega gospodarskega poslopja.

Krmar Krek je stal pri vežnih vratih in hotel okregati Slavkota, kje da se je tako dolgo potepal, a deček ga je prehitel in dejal:

„Oče, ali imaš en goldinar?“

„Goldinar?“ je vprašal Krek ves začuden. „Za koga pa?“

„Za Miklavža. Pod temle smrečevjem je nekaj; pripeljal mi je to iz gozda domov, in zato sem mu obljubil goldinar.“

„Hm, kaj pa je?“

„Tega sedaj še ne smem povedati, ampak šele kadar se vrne gospod stotnik iz gozda.“

Krek je malo pomislil. Morda je pa gospod stotnik kaj ustrelil?

„Ali je vredno en goldinar, kar si pripeljal?“ je vprašal kmeta.

„Še več, mnogo več,“ je odgovoril Miklavž.

„Dobro. Torej tu imaš goldinar!“

Dal je Miklavžu denar in vprašal potem svojega sina:

„Torej ne smem vedeti, kaj da je, in tudi nihče drugi?“

„Nihče.“

„Ampak Miklavž rabi svoje sani; odložiti moraš.“

„Pojdi torej tačas v hišo, in midva z Miklavžom odloživa tole v drvarnico; ključ pa spravim jaz sam.“

„O, kake skrivnosti imata!“ je dejal Krek in odšel v hišo.

Ko sta odložila, je odšel Miklavž z sanmi in goldinarjem, ne da bi izdal komu Slavkotove skrivnosti. Slavko pa se je potikal celo dopoludne po dvorišču in graščini; skrivnost mu je težila srce.

Slednjič se je vrnil stotnik s svojim spremstvom iz lova domov. Slavko mu je prišel nasproti.

„Ali ste ga dobili, gospod stotnik?“ je vprašal.

„Glej, da se mi pobereš izpred oči,“ je zarentačil Podgornik nad dečkom.

Nadgozdar je bil slabe volje. Porinil je dečka v stran in šel v svoje stanovanje. Slavko je počakal, da so se zbrali vsi gozdarski pomočniki v družinski sobi, in je potem vstopil.

„Ludevit, ali ste ga dobili?“ je vprašal deček.

„Ne, za nos nas je vodil,“ je odgovoril Ludevit.

Potegnil je mehur izza pasa in nabasal svojo pipo. Ko si je prižgal tobak, se je vsedel za peč in dejal:

„Slavko, mlad si še, tukajle, ampak nekaj ti že smem zaupati.“

„Kaj pa?“ je vprašal deček radovedno.

„Nekaj, kar ti še ni treba vedeti, ker še odrašeni ljudje tega ne morejo razumeti. — Slavko, ali si že slišal praviti o črni kokoši, o rudečem petelinu in o zajcu s tremi nogami?“

„Še ne.“

„O zajcu z osmimi nogami tudi še ne?“

„Ne.“

„In o čuku z štirimi perutnicami, ali o psu, ki ima spredaj in zadaj glavo in rep?“

„Tudi še ne?“

„Ampak o povodnem možu si že slišal, in o zelenem lovcu in o starih copernicah?“

„Že.“

„In o zakleti kraljičini?“

„Tudi že.“

„Torej dobro; gospod stotnik je rekel, da ti ne smemo praviti takih stvari; ampak meni se vendar zdi, da ni posebno varno v gozdu. Ali me razumeš?“

„Razumem.“

„Tudi jaz nisem vsega verjel; ampak danes verjamem zopet na vse, ker sem videl v gozdu strah.“

„Strah si videl?“ je vprašal deček.

„Da. — Ježeš in sveta Pomagávka, da je res.“

„Kaj si pa videl?“

„Ali si že slišal o zakletem medvedu in o mrtvaškem volku?“

„Še ne.“

„Torej vidiš, Slavko, tega sem danes videl.“

„Mrtvaškega volka?“

„Da. Če ne poveš gospodu stotniku, pa ti vse povem.“

„Nič mu ne povem.“

„Torej dobro! Ko sem šel zjutraj v gozdu mimo ribnjaka, je zašumelo kake dvajset korakov daleč nekaj v grmovju.“

„Volk?“

„Da, volk. Ko pogledam sled, vidim, da je volk. Šel sem k gospodu stotniku in mu narisal sled; rekel je, da je volk.“

„Saj sem bil zraven.“

„Torej si priča, da je res, tukaj le. Vsled tega smo šli vsi na lov na volka. Našli smo sled, ga zasledovali — a naenkrat je izginil. Spremenil se je v sled, ki ga napravijo majhne sani. Ta sled sani smo zasledovali do ceste, tam smo ga pa med drugimi izgrešili. Iz tega lahko vsakdo uvidi, da je bil tisto mrtvaški volk.“

„Pa bi me bili vzeli s seboj.“ je dejal Slavko resno.

„Bog obvaruj! Veš, kaj pomeni, če se prikaže mrtvaški volk?“

„Kaj pa?“

„Da nekdo iz družbe umre. Jaz naj le umrem. Odkar sem ustrelil Valdino namesto lisice, mi je že vse eno, tukajle!“ —

Popoludne je moral iti Slavko zopet k nadgozdarju; takrat ga je navadno poučeval. Oblekel je svoj kožuh in kučmo in šel v graščino. Potrkal je, in na Podgornikov „Na — prrrej!“ je vstopil.

„Dober dan, gospod stotnik!“

„— — ’berrr dan! Kaj pa je?“

„Pouk, gospod stotnik.“

„Danes ni nič,“ je zagodrnjal nadgozdar. „Danes bom samega sebe poučeval.“

Sedel je na stolu in zrl skozi okno; šele čez četrt ure se je ozrl in vprašal dečka:

„Ali si govoril z Ludevitom o volku?“

„Sem.“

„Kaj pa je dejal?“

„Obljubil sem mu, gospod stotnik, da Vam tega ne povem.“

„Tako! Naj velja! Vendar si mislim, o čem da sta se pogovorjala. O duhovih in strahovih. Hm! Dečko, ali verjameš, da more izginiti kaka žival?“

„Verjamem, gospod stotnik!“

„Tristo vragov! Kaj?“ je zaklical Podgornik jezno.

„Če uide.“

„A tako!“

„Ali če jo kdo ustreli in odnese.“

„Hm, utegneš prav imeti! Danes je izginil naš volk.“

„Torej je ušel.“

„Ne.“

„Ali ga je pa kdo ustrelil in odnesel.“

„Če bi ga le dobil tega vraga! Pameten dečko je. Takoj bi dal deset goldinarjev, če bi ga dobil!“

„Volka ali tistega človeka, gospod stotnik?“

„Najprvo tistega človeka. “

„Jaz ga poznam.“

Stotnik je skočil kvišku.

„Kdo pa je?“

„Tega pa ne smem povedati.“

„Grom in strela! Ali si mu morda obljubil, da boš molčal?“

„Da. Ničesar ne smem povedati; ampak pokazati Vam smem nekaj, po čem takoj uganete, kdo da je bil dotičnik.“

„Dečko, upam, da se ne šališ z menoj!“

„Popolnoma resno govorim.“

„Kje pa imaš tisto, kar mi hočeš pokazati?“

„Doma.“

„Torej pa grem s teboj, takoj.“

„Gospod stotnik, ali sme Ludevit z Vami? Naj tudi vidi tisto stvar.“

„Naj gre, če hoče.“

„In drugi naj tudi gredo! Prosim!“

„Torej dobro, naj gredo zamojdel vsi. Ampak vrag naj te vzame, če nas vodiš za nos!“

Odšla sta; poklicala sta vse gozdarje, in potem so šli čez dvorišče proti gospodarskemu poslopju. Tam je stal krmar pri vežnih vratih in se zelo začudil, ko jih je zagledal.

„Dober dan gospod stotnik!“ je ponižno pozdravil Podgornika.

„— — ’berrr dan! Ali veste, kaj da hočemo tu?“

„Ne.“

„Vaš dečko nas vodi menda za nos!“

„Mislim, da mu ne pride kaj tacega na misel.“

„Bi mu tudi ne svetoval!“

Slavko je stegnil zmagnosno svojo desnico in dejal svojemu očetu:

„Oče, ta imaš ključ. Odpri gospodu stotniku drvarnico!“

Krmar je vzel ključ.

„Oh,“ je dejal, „slednjič se razjasni skrivnost!“

„Skrivnost?“ je vprašal stotnik.

„Da, skrivnost. Nekaj je skril v drvarnici.“

Nato je stopil krmar v stran in odklenil drvarnico. Stotnik je vstopil, a obstal je takoj pri vratih ves začuden.

„Grom in strela!“

Navzoči so bili še zunaj in niso vedeli, zakaj da je stotnik tako zaklical. Krmar je jezno pogledal svojega sina in vprašal:

„Kaj pa je, gospod stotnik?“

„Grom in strela!!!“

„Grospod stotnik,“ je dejal Krek, „če je napravil deček kako neumnost, tedaj — —“

Šele sedaj se je obrnil nadgozdar. Njegovo obličje je žarelo samega veselja, in prekinil je krmarja.

„Molčite! Ludevit, ima ga!“

„Koga pa?“

Ludevit je malo pomislil in potem dejal:

„Kdo bi mogel to uganiti.“

„Torej, kar smo danes iskali.“

Ludevit je začudeno pogledal stotnika in rekel:

„Pa saj ne volka!“

„Da, ravno volka!“

„Mrtvaškega volka?“

„Mrtvaškega volka, ti presneti tepec!“ se je zasmejal nadgozdar jezno.

Hotel je stopiti v stran, da bi lahko drugi pogledali v drvarnico, tedaj je pa prišel pismonoša. Vsi so se ozrli, in pismonoša je vprašal, ko je zagledal nadgozdarja:

„Gospod stotnik, ali naj nesem pisma v graščino, ali jih smem morda kar tukaj oddati?“

„Dajte sem!“

Izročil je stotniku pisma, med katerimi je bilo tudi veliko, uradno zapečateno pismo. Stotnik ga je pogledal.

„Iz ces.-kralj. nadgozdarskega urada!“ je dejal začudeno. „Pa še „nujno“ je! To moram pa takoj prebrati!“

Ostala pisma je vtaknil v žep, odprl zapečateno pismo in ga bral. Ko je končal, je zaklical:

„Tristotriintrideset vragov! Da bi treščila grom in strela iz jasnega neba!“

„Ali je tako žalostna vest, gospod stotnik?“ je vprašal Krek.

„Nikakor, ampak tako vesela, da mora človek nehote zakleti. Poslušajte!“

Stopil je pred drvarnična vrata, da ni mogel nihče noter pogledati, in bral počasi z mogočnim glasom:

„Gospodu nadgozdarju Slavkotu plemenitemu Podgorniku, stotniku v. p.,

na Bršljanovem.

Častiti gospod!

Ker sta mraz in lakota prignala različno škodljivo divjačino v doline, opozarjamo vse nadgozdarske in gozdarske urade, da naj strogo pazijo na divjačino.

Menda se potepa v deželi tudi več volkov; zato naznanjamo, da dobi dotičnik, ki ustreli prvega volka na Kranjskem, pedeset goldinarjev nagrade, za vsakega sledečega pa deset goldinarjev.

Celo en ris se menda potepa v deželi, ki je najnevarnejša evropejska roparska žival; zato pozivljamo vse urade, da naj ga iščejo in ustrele. Kdor ga ustreli, dobi dvestopedeset goldinarjev nagrade, in naj se javi takoj pri nadgozdarskem uradu v Ljubljani.

Toliko v pojasnilo!

Ljubljana, dne ....

Ces.-kr. nadgozdarski urad.

A. Kotnik mp. dež. preds.

Pripis:

V dokaz resnice se mora oddati volkove ušesa, in celo risovo kožo, za katero dobi dotični lovec še posebno plačilo, ki se ravna po kakovosti.

Z....“

To pismo je zelo uplivalo na vse navzoče.

„Ris?“ se je začudil Ludevit. „Nemogoče!“

„Dokler živim, še nisem kaj tacega slišal,“ je pripomnil drugi.

„Takoj moramo napraviti veliko, splošno gonjo,“ je svetoval tretji.

„Juhéj, hurá!“ je zaklical četrti, in ta je bil Slavko sam.

Nadgozdar ga je strogo pogledal in mu rekel:

„Kaj klepečeš? Molči, dečko! Pri takem lovu moraš ostati doma za pečjo! Sicer nam pa ni treba iti na lov, ker jih že imamo?“

„Koga pa?“ je vprašal Ludevit.

„Volka in risa.“

„Volka in r — —“

Ludevitu je zastala beseda v grlu.

„Le poglejte tule noter!“

Podgornik je stopil v stran, in vsi navzoči so stopili v drvarnico ter se takoj jednoglasno začudili.

„O, presneto, res je!“ je zaklical Ludevit.

„Res, volk je!“ je dejal drugi.

„In ris!“ je pristavil tretji.

„Res je, res,“ je potrdil nadgozdar ponosno. „Ljudje, to bo pijače, ker imam čast, da smo ustrelili v mojem okrožju risa in pa prvega volka.“

„Haló, hurá, gospod stotnik!“ so zaklicali vsi navzoči.

„Ampak;“ je vprašal nadgozdar krmarja, „kje sta pa Vendelin in stari Štefan?“

To sta bila podgozdarja.

„Nisem ju videl, gospod stotnik,“ je odgovoril Krek.

„Torej niste bili danes doma?“

„Cel dan sem bil doma.“

„Tedaj ste morali vendar videti gozdarja.“

„Nobenega.“

„Kdo naj bi pa bil prinesel to žival?“

„Stari Miklavž.“

„Stari Miklavž?“ se je začudil stotnik. „Kdo ga je pa poslal? Gotovo Vendelin ali pa Štefan. Nemogoče, da bi kdo drugi ustrelil te dve živalici.“

„Grospod stotnik, vprašajte tegale,“ je dejal Krek in pokazal na svojega sina.

„Tegale, neumnost! Kaj ima pa ta opraviti pri tej stvari?“

„Šel je s svojo dvocevko v gozd in —“

„V gozd? In potem?“

„Takoj, ko je prišel od Vas.“

Nadgozdar je nagubančil svoje čelo.

„Saj sem mu prepovedal! Presneto ga kaznujem, tega malega vraga. Pomislite, ta bedasti deček je hotel iti z nami na volčji lov! Torej naprej, Krek!“

„Torej,“ je nadaljeval krmar, „šel je s svojo dvocevko v gozd in se vrnil šele v poldrugi uri —“

„Ta porednež!“ je zaklical nadgozdar jezno. „Poldrugo uro se je klatil po gozdu! Če bi ga bil volk ugriznil, ali pa ris raztrgal! Naprej!“

„Vrnil se je s starim Miklavžom —“

„Torej sedaj vendar zvemo!“

„Pripeljala sta na sančh nekaj s smrečevjem pokritega. Ker sta rekla, da ne smem videti tiste stvari, sta jo spravila v drvarnico. Sedaj pa vidite, kaj da sta pripeljala, risa in volka.“

„Kje pa je Miklavž?“

„Takoj je odšel.“

„Pa Vam je vendar povedal, kateri gozdar, da je poslal te dve živali?“

„Ni besedice ni črhnil.“

„Neumnost, ta stari tepec! Pa kaj tacega pozabi!“

Sedaj se je obrnil Podgornik k Slavkotu in dejal:

„Ali je tebi povedal, dečko?“

„Ne.“

„Ali ga nisi vprašal?“

„Nisem.“

„Grom in strela! Še teke stvari ga ne vprašaš? Zakaj pa nisi odprl svojih ust?“

Dečku je dobro delo, da ljudi tako imenitno vleče.

„Ker sam bolje vem ko Miklavž, kdo da je bil,“ se je zasmejal.

„Ti veš? Torej le hitro povej!“

Vsi so radovedno poslušali.

„Jaz sam!“ je dejal Slavko zmagonosno.

„Ti sam — — dečko, nikar se ne norčuj, sicer se ti utegne kaj pripetiti!“ je zavpil stotnik nad njim.

„Če je pa res!“

„Slavko!“ ga je svaril njegov oče.

„Če je res, je res!“ je trdil deček.

Vsi so stali začudeni okoli njega. Stotnik ni vedel, kaj da naj stori.

„Dečko, ali se presneto lažeš, ali pa imaš samega vraga v telesu!“ je zaklical. „Povej, kako je bilo!“

„Jaz sem ustrelil oba, gospod stotnik!“

„Oba?“

„Oba.“

Tedaj se je Ludevit trikrat prekrižal in dejal:

„Za Bóga svetega, samega živega vraga ima v telesu. Sicer je nemogoče, tukajle!“

„Dečko,“ je dejal nadgozdar neverjetno, „če se lažeš, potem sva pri kraju; takoj moraš proč iti.“

Dečku se je zdela stvar že preneumna. Temno je pogledal nadgozdarja, udaril z nogo ob tla in dejal:

„Še poditi me ni treba; saj sam rad grem!“

„Oho!“

„Pa še takoj grem! Kdor misli, da se bom lagal zaradi ubogega volka in take stare mačke, s tem sva izorala. To presega pa res že vse meje, da bi treščila strela z jasnega neba. Razumete?“

Nato se je obrnil in odšel v hišo. Vsi so gledali začudeni za njim. Kaj tacega se jim pa še ni pripetilo; celo stotniku je bila stvar neumljiva. Krmar se je ves tresel v strahu. Vedel je, da njegov sin ni lažnik, a zdelo se mu je neverjetno, da bi ustrelil Slavko dve taki živali.

Slednjič je stotnik globoko vzdihnil in dejal:

„Grom in strela! Ta mi je pa posvetil! Krek pojdite ponj!“

Krek je odšel in pripeljal iz sobe dečka, ki je jezno gledal predse.

„Torej porednež, ali si jih res ti ustrelil?“ je vprašal Podgornik.

„Saj sem že desetkrat povedal; ni treba, da bi ponovil še enajstič!“ je odgovoril Slavko.

„Dečko, nikar se ne kregaj!“

„Oglejte sti živali,“ je dejal deček, „in prepričajte se, da so moje kroglje!“

„Saj res, niti spomnil se nisem na to. Kje so pa streli?“

Sklonil se je in preiskal naj prvo volka.

„Saperment!“ je dejal. „Kroglja mu je šla ravno skozi srce. Imenitno! Boljše še jaz sam ne streljam. In ris?“

„Tega sem pa počil dvakrat,“ je dejal Slavko.

„Kam pa?“

„Od daleč vidim oba strela!“

„Oho, dečko mi hoče morda še pridigovati! Saj res, tu sta obe rani. Prvi strel je zadel v pluča, drugi pa ravno v srce. To so pa trije mojsterski streli! Dečko samega vraga imaš v telesu. O tem niti ne dvomim!“

„Presneto, da ga ima, tukajle!“ je zagodrnjal Ludevit.

A ozrl se je ponosno na dečka, saj je bil njegov gojenec.

„Torej povej nam vse!“ je potem ukazal stotnik Slavkotu.

Ta je začel pripovedovati. Stotnik mu je segal vedno v besedo, in vsi drugi se niso mogli dovolj načuditi. Ko je Slavko končal, je zaklical Podgornik:

„Mojsterski čin, res mojsterski čin, za tacega dečka! Za vraga, če nima ta fant samega hudiča v telesu!“

Ludevit se je iznova trikrat prekrižal in dejal:

„Belcebuba ima; presneto, da ga ima, tukajle, ta vrli dečko!“

„Torej, krmar, povejte mi, kaj naj napravim s Slavkotom? Ali naj ga pošteno pretepem?“

„Hm!“ je odgovoril Krek, „pravzaprav bi zaslužil, da ga pošteno pretepete. Hvala Bogu, da je šla moja žena v mesto. Umrla bi bila vsled strahu!“

„Dečko je zaslužil, da ga pošteno pretepem, a zaslužil je tudi nagrado. Sicer se pa o tem še pozneje pogovorimo. Glavna stvar je, da hitimo z volkom, da nas kdo ne prehiti. Ludevit, ti najboljše jašeš — —“

„Gospod stotnik, to je pa res, tukajle!“ je dejal Ludevit.

„Osedlaj rujavca! Tačas grem pisat pismo, in potem neseš volkove ušeša in risovo kožo v Ljubljano.“

Ludevit se je razveselil.

„K nadgozdarskemu ravnatelju?“

„Da.“

„Saperment, to bo pa imenitno! Ali naj oblečem svojo državno uniformo?“

„Seveda, še celo moraš jo. Goldinar dobiš za pot.“

„Hvala lepa. Ali naj povem, kdo da je ustrelil živali?“

„Seveda! Sedaj pa le pojdi in osnaži gumbe!“

V pol ure je odjahal Ludevit na svojem rujavcu z volčjimi ušesi, risovo kožo in nadgozdarjevim pismom proti Ljubljani.

Ko je prijahal pred stanovanje nadgozdarskega ravnatelja, je zvedel, da je ta na obisku pri deželnem predsedniku na graščini Račje, tričetrt ure iz mesta.

Takoj jo je krenil proti graščini Račje. Pred graščinskimi vežnimi vrati je razjahal svojega konja. Konjski hlapec je pristopil in ga vprašal, kaj da želi?

„Ali je gospod nadgozdarski ravnatelj tu?“

„Da, za par dni je prišel na obisk.“

„Iti moram k njemu.“

„Oho! Morate?“

„Da moram,“ je odgovoril Ludevit ponosno.

„Počakati morate, če Vam dovolijo,“ je odgovoril konjski hlapec ravnotako ponosno.

„Šel sem!“ je rekel Ludevit še ponosnejše.

„O, to je pa kaj druzega! Kdo Vas pa pošilja?“

„To je pa skrivnost. Peljite mojega konja v hlev!“

Odvezal je s sedla zavitek, v katerem je imel kožo, in šel po stopnjicah navzgor.

V prvem nadstropju je srečal Ludevit lakaja.

„Kje pridem prav k gospodu nadgozdarskemu ravnatelju?“ ga je vprašal Ludevit.

„Kaj pa hočete?“

„Nekaj mu moram sporočiti.“

„Od koga pa?“

„Od gospoda nadgozdarja pl. Podgornika.“

„Ali je nujno?“

„Zelo.“

„Hm, ekselenca gospod deželni predsednik so pri gospodu ravnatelju; ker je pa tako nujno, Vas takoj naznanim.“

Nato je peljal lakaj Ludevita po dolgem hodniku v fino sobo, kjer je moral čakati. Nista še minili dve minuti, ko se odpro visoka, dvojna vrata. Ko je vstopil Ludevit v prekrasni salon, mu je skočil pogum v hlače.

Na dragocenih foteljih je sedel gospod in dve dami. Grospod je bil deželni predsednik baron Kotnik; dami pa sta bili gospa baronica deželna predsednica in gospa nadgozdarskega ravnatelja. Nadgozdarski ravnatelj pa je vstal in šel Ludevitu naproti. Gospôda mu je seveda dovolila, da sme sprejeti sela v njihovi prisotnosti.

„Vi ste torej v službi pri gozdarju pl. Podgorniku?“ je vprašal nadgozdarski ravnatelj Ludevita.

„Na povelje, gospod ravnatelj!“

„In prihajate kot nujen sel?“

„Na povelje.“

„Potem je pa gotovo nekaj zelo važnega.“

„Nekaj zelo važnega, tukajle!“

Ravnatelj se je malo začudil zaradi besede „tukajle“, vendar je vprašal:

„Zaradi katere zadeve ste pa prišli?“

„Ustrelili smo prvega volka,“ je dejal Ludevit ponosno. Hotel je povedati najprvo samo o volku, da bi gospodo bolj presenetil.

„In zaradi take stvari ste prišli kot nujen sel?“ je vprašal ravnatelj resno.

„Na povelje!“

„Ali Vam je naročil nadgozdar, da morate reči, da ste nujen sel?“

„Na povelje, ne.“

Gospod ga je temno pogledal.

„Pa zakaj ste to storili?“ je vprašal strogo.

„Hm,“ je odgovoril Ludevit, „ker je volk vendar prokleto imenitna žival, tukajle!“

Deželni predsednik se je nasmejal, in nadgozdarski ravnatelj je vprašal Ludevita:

„Kaj pa imate v tem zavitku?“

„Kožo, Ekselenca!“

Tedaj se je zasmejala baronica glasno, ker se ji je smešno zdelo, da je prinesel Ludevit volčjo kožo kot nujen sel.

„Kaj naj pa storim z kožo?“

„Hm, to me nič ne briga, tukajle. Gospod, saj ste jo vendar zahtevali.“

„O tem pa ničesar ne vem.“

„Mislim, da so jo zahtevali celo Ekselenca, gospod deželni predsednik sam.“

Sedaj je pogledala Ekselenca Ludevita vprašajoče in dejala:

„Kdo Vam je pa to povedal?“

„Saj sem vendar pismo slišal,“ je odgovoril Ludevit hrabro.

„Katero pismo pa?“

„Ki ga je prejel danes gospod stotnik iz ces. kr. nadgozdarskega urada. Prebral nam ga je, in tam je bilo zapisano spodaj: Kotnik.“

Dami sta se komaj zadrževali smeha.

„Oh, tisti dopis, mislite!“ je dejal deželni predsednik.

„Na povelje, Ekselenca!“

„In na Bršljanovem ste brž ustrelili prvega volka?“

„Na povelje!“

„Torej pokažite nam kožo!“ je dejal baron prijazno.

„Tako, tu imate kožo,“ je rekel Ludevit pogumno in razprostrl na likanih tleh risovo kožo.

„Oh,“ je dejal baron Kotnik. „Kaj pa to pomeni! To je vendar risova koža, ne pa volčja!“

To je bilo Ludevitu pa že preveč. Da je gospoda tako neumna, tega si pa ni mislil. Togotno se je vzravnal, si potrkal s prstom na čelo in dejal:

„Za Bóga svetega, to se vendar samo ob sebi razume!“

Gospôda se je najprvo začudila; ko je pa videla Ludevitovo smešno postavo in kretanje, so se vsi na glas zasmejali.

„Mož, povejte mi vendar, kako Vam je pa ime?“ je vprašal potem deželni predsednik Ludevita.

„Ludevit Štempihar se pišem, tukajle.“

„Ludevit Štempihar? To ime si moram pa zapomniti.“

„Na povelje, Ekselenca!“ je odgovoril Ludevit.

Vsi so se iznova zasmejali, potem je pa dejal baron Kotnik:

„Koliko let že služite?“

„Petnajst.“

„In še niste gozdar?“

„Ne maram, tiikajle, ker imam gospoda stotnika tako rad. Ker se tako dobro razumeva, ne maram proč iti.“

Zopet so se vsi zasmejali, ker je rekel Ludevit „se tako dobro razumeva“, potem je pa nadaljeval deželni predsednik:

„Ali ste imeli že kako ponudbo za gozdarja?“

„To je samo ob sebi umevno. Že štirikrat.“

„In je niste sprejeli?“

„Nisem.“

„Zelo zvesti služabnik ste. Ali Vam ni dal gospod nadgozdar nobenega pisma?“

Sedaj se je spomnil Ludevit šele na pismo.

„Saperlot,“ je dejal, „tako neumen pa še v svojem celem življenju nisem bil, tukajle! Tu je pismo!“

Segel je v žep in izročil nadgozdarskemu ravnatelju pismo. Ta ga je odprl in prosil barona Kotnika, da ga sme prebrati na glas. Pismo se je glasilo takole:

„Graščina Bršljanovo, dne............ Visokemu ces. kr. nadgozd. uradu v Ljubljani!

Akoravno mi ne preostaja mnogo časa, Vam vendar naznanjam, da imam dečka, v starosti petih let in nekaj mesecev. Streljati, jahati, plavati, sabljati se in bosti zna, ter se piše Slavko Krek; imeniten dečko je! Sel je danes v gozd, ustrelil prvega volka in potem pa še risa; ter pravi, da je ris mačka.

Zato Vam pošiljam takoj Ludevita Štempiharja. Tudi ta je priden dečko. Razume se imenitno na gozdarstvo, skoraj bolje ko jaz, ima dvoje ušes in kožo, kar mi blagovorite uradno potrditi. Prosim izročite mu tudi nagrado.

Če ustrelimo še več volkov, ga pošljem k Vam še z vêčimi ušesi, in želim, da dobro opravi pri Vas, posebno ker ima rad napitnino.

Sicer Vam pa želim, da se vsestransko dobro počutite in se podpisujem lastnoročno in z udanostjo

Slavko plemeniti Podgornik, stotnik v. p., nadgozdar.“

Seveda so se zopet vsi iznova zasmejali, deželni predsednik pa je dejal:

„Naš stari Podgornik ostane vedno jednak. Vedno ima kaj zabavnega in originelnega za nas. Kaj prvo nam pošlje tega Ludevita Štempiharja, potem nam pa piše še tako imenitno pismo. Sicer pa, kaj je s tem dečkom?“

„To je naš Slavko,“ je odgovoril Ludevit. „Krmar Krek je njegov oče.“

„Ta stanuje na Bršljanovem. Mislim, da je ta deček nadgozdarjev ljubljenec?“

„O, Slavko je ljubljene nas vseh, Ekselenca, tukajle!“

„Ali je res šele pet let star, in je ustrelil že volka in celo risa?“

„Res.“

„Gotovo ste se zmotili ali je pa to mistifikacija.“

„Zmotili se pa res nismo; kaj se pa pravi mistifikacija, tega pa ne vem.“

„Da nas ima za norca.“

„Gotovo, da ne. Slavko nas nima nikoli za norca, in tudi ne pusti, da bi ga mi imeli za norca.“

„To je vendar neverjetno!“

„Tudi mi mu nismo hoteli verjeti; a dokazal nam je.“

„Ali zna tako dobro streljati?“

„Celo lastovke strelja.“

„Oh, to je pa res čudežno dete! Pomislite vendar, volka in risa je ustrelil!“

„O, Ekselenca, mislim, da je ložje zadeti volka ali risa, kakor lastovko, tukajle!“

„Res je,“ se je zasmejal predsenik, „ampak strah, strah pred tako živalijo!“

„Strah? Strah pa Slavkota ni! Zadnjič je napadel divji merjasec našega doktorja Strnada in našo grofico Silvo, a ta vražji deček ga je takoj ustrelil.“

„Doktor Strnad? Hm! To ime — —“

Tedaj je dejala baronica:

„Dovoli! Doktor Strnad je tisti slavni zdravnik, o katerem nam je zadnjič pravil tajni svetnik Belec.“

„Oh, saj res. Torej stanuje pri vas doktor Strnad in tista španska grofica de Rodriganda?“

„Da, Ekselenca!“

Deželni predsednik je šel parkrat po sobi semtertja in vprašal potem Ludevita:

„Ali bo jutri gospod nadgozdar doma?“

„Na vsak način, Ekselenca.“

„Doktor Strnad in grofica tudi?“

„Mislim.“

„In Slavko Krek?“

„Ta je vedno doma, če se ne potepa po gozdu, tukajle.“

„Ali jašete še danes na Bršljanovo?“

„Na povelje!“

„Torej pozdravite gospoda nadgozdarja in mu sporočite, da ga jutri dopoludne točno ob dvanajstih obiščemo.“

„Saperlot!“ se je prestrašil Ludevit.

„In da pride z nami več dam in gospodov.“

„Grom in strrr — — — oh, oprostite tukajle, Ekselenca!“

„Prepričati se hočemo sami, če je res, kar nam je pisal o dečku.“

„Res je, res; svojo častno besedo Vam dam!“

Baron Kotnik se je nasmejal in nadaljeval:

„In če imate Vi res kožo in dvoje ušes, kar naj uradno potrdimo.“

„Saj leži koža tule! Iz ušesa — o, za vse na svetu — no, na to sem pa čisto pozabil!“

„Ušesa ste pozabili?“

„Da, dosedaj. Hvala Bogu, da jih imam v žepu. Tu jih imate.“

Potegnil je volčja ušesa iz žepa in jih pomolil deželnemu predsedniku Kotniku. Ta jih je vzel in jih položil na mizo. Potem pa je dejal:

„Sporočite nadalje gospodu nadgozdarju, da naj nam predstavi gospoda doktorja Strnada in njegovo zaročenko.“

„Vse natančno sporočim, tukajle, Ekselenca!“

„Sedaj pride pa še glavna stvar, moj dragi! Gospod nadgozdar je tako skrben, da nas je spomnil celo na napitnino.“

„Hm!“

Ludevit je zmignil v zadregi z rameni.

„Ali imate tudi Vi take nazore?“

Gospoda se je zelo rado vala te zabave. Slednjič je odgovoril Ludevit odločno:

„No, Ekselenca, le pustite, saj ni treba, tukajle!“

„Oh!“

„Res, res. Saj pridete itak jutri na Bršljanovo!“

Vsi so se iznova glasno zasmejali. Tako imenitno se že dolgo niso zabavali.

„Torej imam kredit pri Vas?“ se je pošalil deželni predsednik.

Ludevit se je čutil precej domačega, zato je takoj odgovoril:

„No, kdo pa, če Vi ne, tukajle!“

Iznova so se vsi zasmejali. Baron Kotnik pa je segel v žep po svoj mošnjiček in dejal:

„Rečite gospodu nadgozdarju, da mu plačamo nagrado jutri osebno. Koliko pa mislite, da je vredna koža?“

„Hm, nekaj izrednega je,“ je dejal Ludevit počasi.

„Oh, dober trgovec ste; kako hitro podražite svoje blago!“

„Nikakor, Ekselenca. Saj je bilo zapisano v pismu, da plačate kožo po kakovosti.“

„Seveda.“

„Torej, sibirski jazbec naprimer stane približno pedeset goldinarjev in ni vreden prav nič.“

„Ali to tako natančno veste?“

„Vem, dlaka se drobi. Ta koža gotovo ne bo mnogo cenejša. Dajte, kar se Vam vredno zdi, tukajle!“

„Ali bo dovolj petinsedemdeset goldinarjev?“

„Jaz bi bil že zadovoljen, če bi bili moji; ampak dobi jih gospod stotnik ali pa naš Slavko.“

„Vem, da bodeta zadovoljna. Tu imate pa še deset goldinarjev za Vas. Ali je dovolj?“

„Saperment, seveda je!“ je zaklical Ludevit veselo. „Grospod stotnik mi je dal za pot en goldinar, in jaz sem si mislil, da je že to precej imenitno!“

Sedaj je dejal pa še nadgozdarski ravnatelj:

„Pravzaprav je bila pošiljatev meni namenjena. Dovolite, Ekselenea, da tudi jaz nekaj priložim?“

„Dovolim, ampak manje ne smete dati ko jaz!“ je odgovoril deželni predsednik.

„Ubogam Vas. Torej, tu imate še deset goldinarjev!“

„Hvala lepa!“ je dejal Ludevit zadovoljno. „Če bi le vsak dan ustrelili enega tacega risa, pa bi bil zadovoljen, tukajle!“

„In mi dame?“ je vprašala baronica.

„O, prosim,“ je dejal Ludevit skomno, „to bi bilo nespodobno, če bi od Vas kaj sprejel!“

„No, le vzemite; samo šest goldinarjev je!“

„Dvajset in šest je šestindvajset! Saperlot, saj še obogatim!“

„In štiri je trideset!“ je pristavila gospa ravnateljica. „Nisem vzela več s seboj.“

Ludevit je vzel denar in se ji prijazno nasmejal.

„Le bodite zaraditega brez skrbij, madam ravnateljica,“ je dejal. „Saj ne hrepenim tako po bogatstvu; z vsem sem zadovoljen, tukajle.“

„Torej, ali smo pri kraju,“ se je nasmejal deželni predsednik. „Sporočite, kar sem Vam naročil. Torej zdravstvujte!“

Ludevit se je večkrat globoko priklonil in poslovil ter potem odšel. Gospoda se je veselo zasmejala za njim.

Ko je prišel Ludevit na dvorišče, je šel naravnost k hlapcu v konjski hlev.

„Ali je že vse v redu?“ je vprašal.

„Vse.“

„Ali je bila gospôda milostiva?“

„Milostiva?“ je vprašal Ludevit važno. „Z menoj je gospôda vedno prijazna. Ali ste dali konju malo sena in vode?“

„Dal.“

„Torej povejte mi, koliko napitnine dobivate navadno, če denete kakega častniškega ali grofovskega konja v hlev?“

„Hm, napitnine? Navadno nič. Ti ljudje so največji stiskači. Včasih dobim par desetic. Vsak misli, saj imam dovolj plače.“

„Hm! Kolika je pa bila Vaša največja napitnina?“

Med tem pogovorom je pripeljal hlapec osedlanega konja na dvorišče, in Ludevit ga je zajahal.

„Največja napitnina je znašala en goldinar; dal mi ga je neki angleški lord.“

„Tako! Tu imate dva goldinarja. In če Vas kdo vpraša, kako da se pišem, pa mu rečite, da sem gozdarski pomočnik Ludevit Štempihar. Adijo, tukajle!“

Nato je Ludevit odjahal. — —

Medtem so se pogovarjali na Bršljanovem o resnih stvareh. Komaj je odjahal Ludevit v Ljubljano, ko se pripelje državni pi-avdnik, ki se je tako zanimal za doktorja Strnada.

„Ali je gospod stotnik doma in v svoji sobi?“ je vprašal graščinskega konjskega hlapca.

„Doma je, doma.“

Na stopnjicah je srečal državni pravdnik slučajno Strnada in ga takoj prijazno nagovoril:

„Oh, ravno prav, gospod doktor!“

„Pozdravljeni! Ali ste bili k meni namenjeni?“

„Da, k Vam. A popreje sem hotel še pozdraviti gospoda stotnika.“

„Torej pojdiva!“

Podgornik je prijazno sprejel državnega pravdnika.

„Prosim, vsedite se! Kako poročilo nam pa prinašate?“ je dejal.

Državni pravdnik si je nažgal smodko in potem začel:

„Saj veste, da sem poizvedoval o ladiji „La Pendola“ in o španskem kapitanu Henriko Landola.“

„Da, bili ste tako prijazni,“ je dejal Strnad.

„Storil sem, kar sem mogel. Sorodnike imam v tujini iti sem v zvezi z zunanjim ministerstvom na Dunaju. Moj prijatelj je poslanik v Londonu. Danes sem prejel torej prvo uspešno poročilo.“

„Ali je ugodno?“

„Mogoče. Iz Dunaja so brzojavili v London in na različna poslaništva. Uspeh tega poizvedovanja je ta, da je bila „Pendola“ prejšnji teden na otoku St. Heleni. Od tam je odplula v Kapsko-mesto, kjer je še sedaj ukrcana.“

„To je zelo ugodno poročilo!“ je zaklical Strnad veselo. „Sedaj saj vemo, kje da moramo iskati tega moža.“

„Ali veste samo to?“ je vprašal stotnik. „Mislim, da ne samo to, ampak tudi kje da ga lahko primete!“

Državni pravdnik je zmajal z glavo.

„To pa ne gre tako hitro in lahko, gospod stotnik!“

„Ne? Grom in strela, zakaj pa ne?“

„Prvič nimate zadostnih, oziroma nikakih dokazanih vzrokov, da bi prijela policija Landolo.“

„Oho! In drugič?“

„Drugič je Landola Španec, mi smo pa Avstrijci. To se pravi, da morate storiti mnogo sitnih potov, ki so zelo neprilični.“

„Zakaj so pa neprilični?“

„Ker Vam Landola tačas lahko uide.“

„To se pravi, da ga s pomočjo vlade ne moremo nikdar prijeti.“

„Kolikor sedaj vem, ne. Gospod doktor, ali ste mi povedali vse o svojih razmerah?“

„Vse!“ je pritrdil Strnad. „Vsako malenkost.“

„In niste na ničesar pozabili ali mi prikrili?“

„Ničesar ne vem.“

„Torej vem natančno, da še ne moremo prijeti tega kapitana in ga vtakniti v ječo. Zato sem se potrudil, da zvem kaj natančnejšega.“

„Dovolite, kaj ste pa storili v tem oziru?“

„Pravite, da se ustavi Henriko Landola navadno v Barceloni?“

„Da.“

„Torej, kadar dospe tja, se gotovo opeče. Tam je nastavljen eden naših najbistroumnejših policistov.“

„Kako ste prijazni in previdni. Stroške poravnam seveda jaz!“

„O tem se že še pozneje pomeniva. Tistemu policistu sem tudi naročil, da naj strogo nadzoruje graščino Rodrigando.“

„Dobro, to nam lahko mnogo koristi.“

„Prvi uspeh v tem oziru sem že dosegel.“

„Kakšen pa?“ je vprašal Podgornik radovedno.

„Brzojavil mi je, da je odpotoval grof Alfonzo na Francosko. Takoj sem brzojavil v Pariz in zvedel, da si je najel v Orleanu služabnika in dospel z njim v Pariz. Tam je izginil brez sledu.“

„Gotovo ga najdejo.“

„Upam. Slutim, da je grofovo potovanje z Vami v zvezi. Nadalje mi naznanja tisti policaj, da Vam hočejo spregledati, ker ste ušli v Barceloni iz ječe.“

„To sem pričakoval,“ je rekel Strnad.

„Nadalje mi naznanja, da hočejo priznati, da je dama, ki je tu na Bršljanovem, res grofica Silva de Rodriganda.“

„Iz tega torej sledi, da ji priznajo tudi njeno dedščino.“

„Na vsak način. Ravno zaradi te zadeve sem se tudi pogajal z španskim poslanikom na Dunaju. Obljubil mi je, da stori, kar je le mogoče.“

„Res, zelo hvaležen sem Vam.“

„Vidite torej, da smo v tem kratkem času že mnogo dosegli. Govoril sem nadalje tudi že z tajnim svetnikom Belcem.“

„V Ljubljani?“

„Da. Ta ima velik upliv pri vladi, deželni predsednik mu je zelo naklonjen. Obljubil mi je, da se bo deželni predsednik sam pobrigal za Vas. Potem smo pa na konju. Vsako uro pričakujem odgovora.“

„Ali bi ne bilo dobro, če bi se mu predstavil?“

„Seveda. V prvi vrsti je Vaša naloga, da postane Vaša nevesta Vaša žena, in zato je treba, da Vam je vlada naklonjena. Sicer se pa vsak čas razmere lahko predrugačijo. Upam, da vse srečno izide.“

„Torej ali ste še vedno mnenja, da moremo prijeti tistega španskega kapitana Landolo samo na morju?“

„Še vedno. Vedeti morate, kam je spravil Vašega prijatelja, huzarskega častnika Alfreda de Lotervil. Nadalje morate vedeti, kaj da je z onim možem, ki ga je naložil v Mehiki in ga prodal v Hereru kot sužnja. Vse to zveste pa samo tedaj, če ga premagate, če Vam pade v pesti.“

„Zato sem sklenil, da si kupim parnik in zasledujem kapitana Landolo.“

„To je edino, kar morete storiti. Preje si pa uredite še svoje tukajšnje razmere. To sem Vam mislil danes sporočiti. Ali smem iti sedaj dame pozdravit?“

„Takoj jih pokličem v salon,“ je dejal stotnik.

„Prosim. Ko pozdravim dame, lahko nadaljujemo svoj pogovor.“

Potem so šli V salon, kjer so sedeli nadgozdar, Strnad, državni pravdnik, grofica Silva in obe dami Strnadovi do poznega večera in se pogovarjali.

Ravno se je hotel državni pravdnik posloviti, ko prijaše jezdec na dvorišče. Bil je Ludevit.

Med pogovorom je povedal Podgornik državnemu pravdniku tudi o Slavkotovem junajštvu in dejal, da je poslal Ludevita v Ljubljano. Zato je državni pravdnik sedaj še toliko časa počakal, da je prišel Ludevit povedat, kako da je opravil.

Kmalu je vstopil Ludevit.

„Prišel sem, gospod stotnik!“ je naznanil.

„Pa si dolgo hodil!“ je dejal nadgozdar.

„Gospoda nadgozdarskega ravnatelja ni bilo v Ljubljani, tukajle,“ se je opravičeval Ludevit, „ampak bil je na Račjem.“

„Torej si šel potem na Račje? Torej kako si opravil?“

Ludevit je stopil ponosno k mizi in naštel denar.

„Tukajle!“ je dejal. „To je za kožo.“

„Petinsedemdeset goldinarjev? To je preveč. Tega bi ne bil prisodil nadgozdarskemu ravnatelju,“ je rekel nadgozdar.

„Saj mi jih ni dal on; ampak sam deželni predsednik.“

„Sam deželni predsednik? Ali si prismojen?“

„Nikakor, ampak bogat.“

Zasmejal se je iz dna svoje duše, segel v žep in zažvenketal s svojim denarjem.

„Duša, saj imaš same goldinarje!“ je zaklical stotnik. „Kje si jih pa dobil?“

„Imel bi še dva goldinarja več, če bi ju ne bil dal predsednikovem konjskemu hlapcu kot napitnino, ker mi je preskrbel rujávca.“

„Dva goldinarja?“ je vprašal Podgornik. „Ali noriš?“

„Nikakor. Dal sem mu jih, ker me je tako malenkostno pogledal, sicer sem pa imel trideset goldinarjev.“

„Trideset — — dečko, zdi se mi, da si pijan.“

„Čudno bi pač ne bilo, če bi bil pijan od samega veselja, tukajle.“

„Kdo ti je pa dal toliko napitnine?“

„Takoj Vam povem, gospod stotnik. Deželni predsednik baron Kotnik mi je dal deset goldinarjev — —“

„Z deželnim predsednikom si govoril?“ se je začudil stotnik.

„Da, govoril sem z njim, in on z menoj. Imenoval me je celo našega dobrega Ludevita Štempiharja, tukajle! Deželni predsednik mi je torej dal deset goldinarjev, gospod nadgozdarski ravnatelj deset goldinarjev, to je skupaj dvajset, gospa deželna predsednica mi je dala šest goldinerjev, jih je torej šestindvajset, in soproga nadgozdarskega ravnatelja štiri goldinarje, je skupaj trideset goldinarjev, tukajle!“

„Tristo vragov! Srečo si imel, da si govoril z deželnim predsednikom.“

„Kaj srečo! Tako srečo ima lahko marsikdo. Naprimer Vi, in sicer takoj jutri.“

„Jutri?“ je dejal Podgornik iznenaden.

„Da, jutri, jutri pride namreč deželni predsednik, nadgozdarski ravnatelj in mnogo drugih gospodov na Bršljanovo, in sicer vsi s svojimi ženami.“

„Dečko ubijem te, če uganjaš neslane burke z menoj,“ ga je svaril iznenadeni nadgozdar.

„Sam Bog ve, da res pridejo, gospod stotnik!“ je zatrjeval Ludevit.

„Moj Bog, ali je mogoče! Kako iznenadenje! In mnogo jih pride, in še celo z damami?“

„Da.“

„No, to bo pa imenitna pojedina! Kaj tacega bi morali vendar že nekaj dni preje vedeti! Zakaj pa pridejo ravno jutri?“

„Slavkota hočejo videti! In pa gospoda doktorja in našo dobro grofico Silvo; nagrade prinese deželni predsednik sam. Tristo goldinarjev vsega skupaj, tukajle!“

„Kedaj pa pridejo?“

„Natančno opoludne.“

„Koliko jih pa pride?“

„Mnogo. Druzega ne vem nič, tukajle!“

„Torej povej nam, kako se ti je godilo na Račjem?“

„Oddal sem svojega konja lilapcu in povedal nekemu služabniku, s kom da hočem govoriti. Ta je dejal, da je nadgozdarski ravnatelj pri deželnem predsedniku, a da me vendar naznani, ker sem brzi sel.“

„Grom in strela, ali si rekel, da si brzi sel?“

„Tako je!“

„Ali noriš, dečko?“

„Nikakor; o tem se takoj prepričate.“

„Radoveden sem! Jutri pa gotovo dobim dolg nos, če pride gospôda! Nadaljuj torej!“

„Služabnik me je naznanil, in prišel sem v sobo, kjer je, primojkokoš, lepše kakor v nebesih, tukajle. Tam so sedeli deželni predsednik in nadgozdarski ravnatelj s svojimi ženami.“

„Komu si pa izročil pismo?“

„Hm, najprvo ga nisem dal nikomur.“

„Nikomur? Ali nisi moral takoj oditi?“

„Niti na misel mi ni prišlo kaj tacega, kajti pozabil sem. Najprvo so me vprašali, kdo da sem, tukajle, in zakaj sem rekel zaradi volka, da sem brzi sel?“

„Saj sem vedel! Jutri gotovo dobim nos, ker sem poslal tacega tepca!“

„Tepca, gospod stotnik ? To mi smete reči samo Vi, gospod stotnik, vsakemu drugemu bi jo zasolil, da bi jo pomnil še tri dni po večnosti, tukajle! Nobene neumnosti nisem storil, ampak govoril sem z gospódo, kakor mi je ravno prišlo na jezik. Popolnoma zadovoljni so bili z menoj, in jaz z njimi. Ampak posebno pametni pa niso ti ljudje; skoraj bi bili mislili, da je bila tista koža volčja. Slednjič je vendar uvidel deželni predsednik, da ni volčja in dejal, da je risova. Mene je pa jezilo, da so ti ljudje tako zabiti, da ne spoznajo takoj risove kože, in zato sem odgovoril predsedniku: To je vendar samo ob sebi umevno!“

„Grom in strela z jasnega neba! Ali noriš, dečko?“

„Nikakor, gospod stotnik!“

„Ali te niso takoj zaprli?“

„Ne.“

„Kaj so pa storili?“

„Smejali so se, druzega nič.“

„Saj sem vedel! To je še hujše! Torej smejeli so se ti?“

„Smejali se mi pa niso, gospod stotnik! Vsled samega veselja in v zabavo so se smejali, tukajle. Kajti vprašali so me tudi, koliko let že služim, zakaj ne sprejmem gozdarske službe, in ko sem dejal, da se ne morem ločiti od gospoda stotnika, so me pohvalili, in deželni predsednik je rekel, da se bo že spomnil name. In ko sem potem izročil pismo, ga je nadgozdarski ravnatelj prebral gospodi na glas —“

„Torej, kaj so pa rekli glede mojega pisma?“

Nadgozdar je mislil, da so ga pohvalili, a Ludevit je dejal odkritosrčno:

„Smejali so se Vam, gospod stotnik!“

„Ka — ka — ka — kaaaj?“

„Smejali so se Vam!“

„Ne — ne — nemogoče!“

Podgornik je kar pobledel vsled strahu.

„Je že tako!“ je dejal Ludevit. „Vsi so se Vam smejali, tudi dame.“

„Ampak zakaj pa, za vraga?“

„Zaradi različnih stvari.“

„Torej, naprimer?“

Ludevit je imel sicer rad svojega gospoda, vendar se mu je prileglo, če gaje mogel malo podražiti, zato je rekel:

„Prvič zaradi celega pisma; morda se gospôda ne razume na take stvari; smejali so se celemu pismu, in deželni predsednik je rekel, da je imenitno.“

„Tepec, s tem me je vendar pohvalil!“

„Primojkokoš, potem sem pa vendar fin dečko!“

„Zakaj?“

„Deželni predsednik je dejal: Podgornik ostane vedno isti; naprvo nam pošlje tega Ludevita Štempiharja, potem pa še tako pismo! — Če je torej pismo imenitno, sem tudi jaz imeniten; to se samo ob sebi razume, tukajle! Ampak smejali so se Vam pa vendar, posebno zaradi kože in dveh ušes.“

„Zakaj?“

„Torej, ker ste vendar zapisali, da imam jaz kožo in dvoje ušes.“

„Kaj si vsega ne izmisliš! Pisal sem: Tu Vam pošiljam Ludevita Štempiharja, in tako dalje, ki ima kožo in dve ušesi, kar mi blagovolite uradno potrditi in — “

Tedaj sta se zasmejala doktor Strnad in državni pravdnik na glas, Ludevit pa je dejal:

„Torej videte, celo sami priznate, da ste zapisali, da imam jaz kožo in dvoje ušes, in da mi naj to uradno potrdijo, in plačajo zato nagrado.“

„Ti presneta smola; saj res, kako sem se blamiral!“ je tedaj zaklical nadgozdar ves obupan.

„Nadalje pa zaradi napitnine,“ je dejal Ludevit. „Zapisali ste, da mi naj dado napitnino.“

„Seveda sem to zapisal; menil sem, da dobi moje pismo blagajnik, kdo bi si bil pa mislil, da pride moje pismo deželnemu, predsedniku v roke. No, jutri dobim pa gotovo dvanajst milj dolg nos! Kdo ti je pa dal denar za kožo?“

„Sam deželni predsednik.“

„Grom in strela, temu bi jo bil moral dati zastonj!“

„Kaj pa še! Saj nisem prismojen, tukajle! Še prav rad mi je dal zanjo petinsedemdeset goldinarjev.“

„Pisma ti niso dali?“

„Ne. Jutri se sami pogovorijo z Vami. Videti hočejo Slavkota, kajti ne verjamejo, da je ustrelil tako mlad deček volka in risa. Nadalje hočejo, da jim predstavite gospoda doktorja in milostivo grofico de Rodriganda.“

„Torej je vedel deželni predsednik že o nas?“ je vprašal Strnad.

„Že. Gospa deželna predsednica je rekla, da jim je pravil o Vas tajni svetnik Belec.“

„Čujte, čujte, gospod državni pravdnik,“ je dejal tedaj Strnad, „tajni svetnik Belec je že izpolnil svojo obljubo!“

„Saj sem bil prepričan o tem,“ je dejal državni pravdnik. „Gotovo pride gospoda samo zaraditega.“

„Gospod državni pravdnik, Vi pridete jutri seveda tudi!“ ga je potem povabil nadgozdar.

„Hvala lepa za povabilo, pridem!“

„Gospa Strnadova, kaj je pa s kuhinjo?“ je potem vprašal Podgornik.

„Pravzaprav sem v veliki zadregi,“ je odgovorila. „Saj ne vem, kaj bi gospoda rada in — —“

„Neumnost! Kar jim pripravite, s tem morajo biti zadovoljni, sedaj je prepozno, da bi jih morda še izpraševali. Ali imamo kaj divjačine?“

„Dovolj! Svinjskega in telečjega tudi.“

„Potem je pa vse v sedu. Če rabite še kaj drugih stvari, pa pošljemo hitro koga v mesto.“

„Ampak ne vem, za koliko oseb — —“

„Neumnost! Kolikor imamo, pripravimo. Če kaj ostane, pa sami snemo. Hvala Bogu, da imamo dovolj vina v kleti!“

Gospa Strnadova je imela graščinsko gospodinjstvo v najlepšem redu, a obisk tako odlične gospode jo je vendar malo iznenadil. Kuharica in dekle so morale danes delati celo noč in pripravljati različne stvari za drugi dan.

Nadgozdar je ukazal okrasiti graščino in popraviti pot skozi gozd. Ker so imeli v graščini tudi dva možnarja, zato je poslal Podgornik v mesto po navaden smodnik, da sprejmo na Bršljanovem dostojno deželnega predsednika.

Malo pred poldnem je osedlal Ludevit svojega rujavca, jahal gospôdi naproti, se takoj obrnil, ko jih je zagledal in naznanil prihod gospode v graščini.

Deželni predsednik je bil točen. Ravno opoludne so zagrmeli možnarji, in osem polnih kočij je pridrdralo pred graščino. Burni živijo-klici so pozdravili odlično gospodo. Vseh skupaj je bilo približno štirideset oseb.

Stotnik je stal v nadgozdarski uniformi pri vežnih vratih, da sprejme gospodo. Tudi gozdarski pomočniki so bili v državni uniformi, v prvi vrsti seveda Ludevit. Poleg njega je stal Slavko. Tudi ta je imel danes svojo zeleno lovsko uniformo.

Deželnik predsednik je skočil iz voza in hotel potem pomagati svoji soprogi izstopiti, tedaj je zagledal Ludevita.

„O, naš Ludevit Štempihar!“ je dejal. „Pridite bližje!“

Ludevit je stopil vojaško pred barona Kotnika.

„Podajte baronici roko,“ je dejal deželni predsednik. „Smete ji pomagati izstopiti iz voza.“

„Ali je bolna tukajle?“ je vprašal Ludevit.

Niti slutil ni, da je to zanj velika čast, za katero se poteguje zaman marsikak častnik in uradnik.

„Ne,“ se je zasmejal baron, „ampak tako hoče.“

„No, če mora biti, naj pa bo!“

S temi besedami je stopil k vozu, podal deželni predsednici baronici Kotnikovi roko in dejal:

„Dober dan, Ekselenca! No, pojdite sem, če mislite se prekucnete iz voza!“

Prijil jo je in jo takorekoč vzdignil iz kočije.

Nadgozdarski ravnatelj je že pravil gospodom in damam o včerajšnjem Ludevitovem obisku pri deželnem predsedniku, zato so bili vsi zelo radovedni na Ludevita, a da bo tako občeval z gospodo, tega si niso mislili.

Nato se je oklenila baronica Kotnikova desnice svojega soproga, in šli so proti veži. Druga gospoda je za njimi.

Nadgozdar se je globoko priklonil. Njegovo obličje se žarelo samega veselja, ker je imel čast sprejeti v svojem domu deželnega predsednika.

„Tu smo torej,“ je dejal deželni predsednik. „Kajne, veliko nas je, moj dragi Podgornik.“

„Čim več, tem bolje, Ekselenca!“ je odgovoril nadgozdar. „Prosim, počastite moj dom s svojo prisotnostjo!“

Deželni predsednik je podal Podgorniku roko, ki jo je na lahko stisnil, deželni predsednici pa jo je častitljivo poljubil, in potem je šla vsa gospoda v veliko graščinsko dvorano. Dvorana je bila okrašena z rogovjem, orožjem in drugimi lovskimi stvarmi. Tam so se vsedli, da se malo okrepčajo.

Podgornik je vse lepo uredil; njegovi lovski pomagači so izvrstno fino stregli.

Potem, ko so prvič pili, je dejal deželni predsednik:

„Prišel sem v prvi vrsti, da si ogledam Vašega malega, petletnega junaka, vendar imamo za to še vedno čas. Ali je gospod doktor Strnad doma?“

„Je. Velevate, Ekselenca?“

„Naj pride!“

Podgornik je namignil Ludevitu.

Vsi so že šlišali o zanimivih doktorjevih doživljajih, a poznali ga še niso, zato so bili zelo radovedni, da vidijo moža, ki dobi najlepšo špansko grofico za ženo.

Strnad je vstopil.

Če si je kdo mislil, da si bo štel Strnad v bogve kako milost, da sme priti v tako odlično družbo, ta je motil. Visoke in krepke postave je bil, in vstopil je z kraljevskim ponosom. Mirno je gledal na zbrano gospodo.

Deželni predsednik je vstal, in nehote vsi drug za njim.

„Moj Bog, knez Olzuna!“ je dejal precej glasu v začudenju visoki uradnik, ki je stal za deželnim predsednikom baronom Kotnikom.

„Gospod doktor Janko Strnad!“ je predstavil stotnik zdravnika gospôdi.

Baron in baronica sta odzdravila Strnadovem poklonu, in deželni predsednik je dejal:

„Slišal sem praviti o Vas. Rojeni ste na Kranjskem, kajne? Kako ste pa prišli na Špansko?“

„Bil sem v Parizu asistent pri profesorju Leturbirju, ko so me poklicali v Rodrigando, da ozdravim grofa Emanuela de Rodriganda. Imel je kamen v mehurju in bil slep.“

„O jej! Ali ste se Vam posrečili obe operaciji?“

„Imel sem srečo.“

„Torej Vam smem čestitati k Vašemu uspehu.“

Strnad se je priklonil v zahvalo, in deželni predsednik je nadaljeval:

„Sicer sem pa slišal, da ste prinesli s seboj izredno prijetno plačilo — —?“

„Ekselenca, to plačilo sem dobil prostovoljno.“

„Slišali smo o Vaših doživljajih, in moja soproga želi videti grofico de Rodriganda. Ali živi dama morda tako sama zase, da — —“

„O nikakor, Ekselenca. Dovolite, da grem po Silvo de Rodriganda?“

„Seveda, prosim, prosim.“

Strnad je odšel.

Vsi so se zopet vsedli. Drug z drugim so šepetali, kajti Strnad se jim je dopadal, posebno damam. Zato so bili tem radovednejši na grofico, kateri so ugrabli očeta in jo zastrupili, da je postala blazna, in ki jo je mogel rešiti samo Strnad.

Medtem se je obrnil deželni predsednik k tistemu gospodu, ki je vzkliknil pri Strnadovem vstopu.

„Ušlo Vam je preje nekaj besedi — —?“ je vprašal.

„Ekselenca, ker sem se res začudil.“

„Imenovali ste neko odlično ime?“

„Kneza de Olzuno.“

„Torej kaj je s knezom de Olzuno?“

„Doktor Strnad je knezu tako podoben, da sem se skoraj prestrašil.“

„Ali ste poznali kneza?“

„Dobro. Spoznal sem ga, ko sem bil v Španiji pri avstrijskem poslaništvu.“

„To je pač slučaj!“

„Hm!“

„Kaj hočete povedati s svojim „hm“!?“

„Spomnil sem se namreč na neke malenkosti. Ekselenca, ali ste opazili tisti dve mali bradavici v doktorjevem obrazu?“

„Na čelu in na levem licu.“

„Da; navadno jih nihče niti ne opazi.“

„Torej kaj je s temi dvemi bradavicami?“

„Knez Olzuna je imel dve ravnotaki bradavici na istem mestu.“

„Oh, to je pa res malo čudno.“

„Nadalje je bila maddm Strnad, ki vodi sedaj na Bršljanovem gospodinjstvo —“

„Ali je tu?“ je posegel baron v besedo.

„Da, in njena hči. Torej madam Strnadova je bila v Španiji vzgojiteljica, nekaj časa tudi pri knezu de Olzuni.“

„To je pa že zelo sumljivo.“

„Kar nenadoma je odpotovala iz Španskega. Gotovo so se kaj sprli. Takrat sem bil pri avstrijskem poslaništvu in sem videl njen potovalni list (pas).“

„Ali soglaša doktorjeva starost z tistim časom?“

„Popolnoma, in še več: Poznal sem doktorja Strnada že preje, še kot dečka. Slučajno sem ga videl pri nekem sorodniku gospe Strnadove, pri nekem Lapajnetu, čegar sin je sedaj učitelj v Zalogu. Že takrat sem preračunal njegovo starost in sem dospel do sklepa, ki ga Ekselenca gotovo slutite.“

„Gotovo!“ je pritrdil deželni predsednik.

Tedaj se odpro vrata, in vstopila je Silva ob Strnadovi desnici.

Vsi bi bili najrajše vskliknili vsled začudenja, a ker je bila tako odlična družba, so se premagovali, vendar je zmaknil tuintam kdo s stolom, ali pa je zašumelo kako krilo.

Lepa, neskončno lepa je bila, tako lepa, da bi se ne bila mogla nikoli meriti nobena izmed navzočih dam z njo. Imela je belo obleko, v laseh temnorudečo rožo in na prsih dva naglej na. Bilo je, kakor da bi bila vstopila boginja lepote, da očara gospode in vzbudi zavist nevošljivih dam.

Zopet so vsi vstali. Deželna predsednica ji je šla par korakov naproti in ji podala roko. Silva se ji je častitljivo poklonila.

„Grofica Silva de Rodriganda y Sevila!“ je dejal Strnad glasno.

„Svetlost,“ je dejala baronica francosko, ker je slutila, da Silva še ne zna slovenskega, „pozdravljam Vas prisrčno na kranjskih tleh in Vas priporočam svojemu soprogu.“

Deželni predsednik se je odzval in dejal:

„Če dovolite. Svetlost, Vam bodemo po svoji moči na razpolago. V našo družbo imate vedno prost vstop.“

„Hvala lepa, Ekselenca, moja najprisrčnejša zahvala,“ je dejala Silva, „ampak dovolite mi, da ostanem še nekaj časa v samoti, da pozabim saj malo nesrečne dni, ki so popolnoma predrugačile moje življenje.“

„Kolikor je v naši moči,“ je dejal deželni predsednik, „Vam gotovo radi pomagamo. Zavzel se bom za Vaše razmere, da jih srečno uredimo. Sicer se pa vsedimo! Prosim, Svetlost, pojdite na mojo desnico! In Vi, gospod doktor, vsedite se poleg moje soproge. Povedati nam morate kaj o slavni španski deželi.“

Nato so se vsi vsedli na svoje prostore.

Pojedina je bila imenitna, in vse jedi so se gospodi izvrstno dopadale. Vino, ki je ležalo že mnoga leta nedotaknjeno v graščinski kleti, je bilo tako dobro, da so bili konec pojedine vsi precej dobre volje.

„Podgornik,“ je dejal po pojedini deželni predsednik baron Kotnik, „pridite malo bližje!“

Nadgozdar je ubogal predsednikov ukaz.

„Koliko časa že služite?“

„Štiriintrideset let.“

„In še niste ničesar dosegli?“

„Ničesar, Ekselenca? Hm, mislim, da sem že nekaj!“

„Ampak razloček je med nekaj biti ali imeti!“

„Hm!“

Nadgozdar ni umel deželnega predsednika, a ta je nadaljeval:

„Ker mislite, da ste nekaj, zato dobite sedaj nekaj, da bodete tudi nekaj imeli. Stopite bliže!“

Deželni predsednik je segel v žep in prinesel iz njega usnjeno škatljico, iz katere je vzel vitežki križec s krono in ga pripel stotniku na prsi.

„Priporočil sem Vas Njegovemu Veličanstvu cesarju Francu Jožefu I., ki Vam je milostno podelil to odliko. Sprejmite jo kot znak moje izredne naklonjenosti. Natančnejše odredbe dobite uradno.“

Podgorniku je zastala kar sapa, pobledel je in zopet zarudel, in ustnice so se mu tresle.

„Ekselenca — saperlot — to je — o sveta Mati Božja — no, no, tako iznenadenje! Tega niti zaslužil nisem,“ je jecljal iznenadeni nadgozdar.

„To je popolnoma moja stvar,“ je dejal deželni predsednik. „Sedaj nam pa pokažite svojega majhnega junaka!“

Podgornik je namignil Ludevitu.

„Gospod doktor Strnad,“ je dejal baron, „ali verjamete, da je res ustrelil tako mlad deček volka in risa?“

Strnad je odgovoril:

„Gotovo, Ekselenca. Sicer bi gotovo ne verjel, a poznam ga. Popolnoma ravnodušno bi nameril tudi na slona. Nekoč je ustrelil v moji prisotnosti divjega mrjasca, in rešil s tem grofico Rodriganda smrtne nevarnosti.“

„Res radoveden sem na tega dečka!“

Sedaj je vstopil Slavko. Vojaško je prikorakal v dvorano, se ustavil pred deželnim predsednikom in se mu poklonil.

„O, ti si prišel!“ je dejal baron.

„Kakor ste ukazali!“ je odgovoril Slavko neustrašeno in razločno.

„Kako ti je ime?“

„Slavko Krek. Krek mi je ime po svojem očetu, Slavko pa po gospodu stotniku, ki je moj boter.“

„Koliko si pa star?“

„Pet let in četrt.“

„Kaj pa je tvoj oče?“

„Pomorščak.“

„Kje pa je?“

„Bil je krmar na Jefrovi Mitji, sedaj je pa doma, tu na Bršljanovem.“

„Kaj pa postaneš?“

„Ekselenca, vrl dečko!“

„To je prav, ampak mislil sem, kak stan da si izbereš?“

„Tega jaz ne razumem; to odločijo že moj oče, gospod stotnik in gospod doktor Strnad.“

„Zakaj ravno ti trije?“

„Ker so pametnejši ko jaz in natančnejše vedo, za kak stan da sem.“

„Torej nimaš nobenega veselja za kak stan?“

„O pač! Postati hočem nekaj, kar je zelo težko, kjer se mora človek veliko učiti in zelo boriti. Naprimer lovec, pomorščak ali vojak.“

„Ali se rad učiš? Kaj pa že znaš? Brati?“

„Hm,“ je dejal Slavko ponosno, „tega ne štejem. Brati, pisati in tako dalje zna vsak pastir. Angleško, francosko in nemško znam; risati moram tudi. Nadalje znam streljati, jahati, sabljati se, plavati, telovaditi — — no, pa vse to ni težko.“

„Vrl dečko si! Kaj si pa že streljal? Tarčo?“

„Da, tarčo; najprvo pritrjeno tarčo, potem pa nihajočo, nadalje kamenje v zraku.“

„Morda tudi že kakega zajca?“

„Že nekaj sto to zimo.“

„Kako je pa bilo z volkom? Ali te je bilo kaj strah?“

Slavko je debelo pogledal deželnega predsednika.

„Strah? Pred kom pa? Morda pred volkom? Tega mora biti vendar mene strah in moje puške.“

„A tako! Torej se nisi nič bal volka in risa?“

„Prav nič.“

Vsa gospôda se je začudila ko je čula, da je Slavko tako odločen dečko.

Deželna predsednica ga je pa pobožala in dajala:

„Ali nimaš nič rad svoje matere? Pomisli, kako se bila jokala tvoja mamica, če bi te bil usmrtil volk.“

„Vem, da bi se bila zelo jokala,“ je odgovoril Slavko. „Ampak mamica gre tudi v gozd, in bi jo bil volk lahko usmrtil. Ali ni bilo boljše, da sem šel jaz v gozd in ustrelil volka?“

Baronica je videla, da jo je deček pošteno zavrnil, zato je dejala:

„Dečko, kakor junak govoriš.“

„O, Ekselenca, jaz nisem junak. Če hočete videti junaka, morate pogledati tule mojega strica Strnada, ki Je bil že v Ameriki in Afriki, in celo že v Aziji. Ta je bil že na lovu na tigre, leve, panterje in slone; boril se je tudi že z divjaki!“

„Oh,“ je dejal tedaj deželni predsednik, „tega niti vedeli nismo. V Ameriki ste bili, gospod doktor?“

„Tako je,“ je odgovoril Strnad.

„In v orijentu?“

„Nekaj let.“

„In ste res hodili na lov na te živali?“

„Res; a glavni namen mojega popotovanja so bile moje znanstvene študije.“

„O svojem potovanju nam morate pri prihodnji priliki kaj natančnejšega povedati. Potemtakem pa že rad verjamem, da se tale mladi junak od Vas marsikaj nauči.“

„Kako malenkost že. Sedaj naprimer ga učim laso.“

„Nemogoče! Petleten deček!“

„Prav lahko je mogoče. Narediti sem dal zanj petnajst čevljev dolg laso (jermen), ki je štirikrat spleten. Precej vaje ima že.“

„S kako živalijo se pa uči?“

„S psi in kozami, in svojim ponijem (mali konjič).“

„To bi pa res rada videla,“ je dejala baronica.

„O, to vse nič ni,“ je rekel Slavko. „Ekselenca, če bi videli strica Strnada, kadar me poučuje. Če streljam jaz petdeset korakov daleč, strelja on tristo, če poderem jaz na tla z lasom kozo, podere on konja, če vržem štiri kamne v zrak, ustreli dva naenkrat, vsak kamen zadene, in sicer tudi v najhitrejšem diru. To je pravi junak!“

„Potem se seveda nič več ne čudim, če ustrelš volka in risa. Torej sabljati se znaš tudi, praviš? Kdo te je pa naučil?“

„Gospod stotnik. In sedaj me uči stric Strnad celo boks.“

„Saj si vendar premajhen, da bi se boril z stricom Strnadom.“

„Saj se ne boksam z njim. Nek deček pride vedno iz vasi, in s tem se boksava, stric se pa z Ludevitom.“

„A tako! Kdo je pa navadno natepen?“

„Deček in Ludevit. Ludevit vpije vedno: „Primoj kokoš, tukajle!“ To je zelo zabavno.“

„Verjam, da je. Torej tudi jahati znaš?“

„Tudi, ampak samo na svojem poniju.“

„Dejal si, da znaš tudi angleško in francosko?“

„Znam. Če želite, Ekselenca, se lahko pogovarjali angleško ali francosko. Meni je vseeno!“

„Ti si pa vrl dečko! Sicer pa le rajše ostanimo pri slovenščini! Kdo te je pa naučil te jezike?“

„Gospod stotnik in gospa Strnadova. Sedaj me poučuje paše drug učitelj nek tuj jezik; gozdni čuvaj Tombi namreč, ki je pravzaprav cigan.“

„Kak jezik te pa uči?“

„Tega mi pa noče povedati; vendar sem ga nekoč šrevaril in videl, da se bere narobe, namreč z desne na levo; mislim da je arabsko ali malajsko.“

„O tem pa še ničesar ne vem!“ je dejal Strnad.

„Tombi je rekel, da ne smem nikomur ničesar šovedati, ker misli, da bi ga gospod stotnik zaraditega okregal.“

„Zakaj te pa uči?“

„Pravi, da morda še kedaj rabim ta jezik, in tudi sam ga popolnoma pozabi, če z nikomur ne govori.“

„Gotovo te uči ciganski jezik. Tega se ti pa ni treba učiti.“

„Cigansko pa že ni! Cigani vendar ne molijo!“

„Torej te uči tudi molitve?“

„Tudi. Vse pregovore, pesni in molitve mi prestavi. Kajne, stric, da znaš arabsko?“

„Znam.“

„Torej povej mi, kako se moli arabski očenaš!“

„Očenaš se začne arabsko takole: Ja abana Iledzi fi s semavati jata hadezo smoka.“

„Potem pa tisti jezik že ni arabski; kajti očenaš se začne takole: Bapa kami jang ada de surga, kuduzlah kiranja namamu.“

„Kaj? Kje se je pa naučil gozdni čuvaj ta jezik! To je malajsko.“

„Malajsko?“ se je začudil deželni predsednik. „Slovenski gozdni čuvaj naj bi znal malajsko? Na Bršljanovem so pa res sami čudaki!“

„Saj je bil na Malajskem,“ je dejal deček. „Pravil mi je o otoku Borneo, Timur in Celebes. Stric Strnad, ali se smem učiti ta jezik še nadalje?“

„Zamojdel, če hočeš. Jaz znam tudi nekaj malajskega, ti pa pomagam.“

„Imenitno!“ je zaklicala baronica Kotnikova, „vidim, da bomo morali priti večkrat na Bršljanovo.“

„Da, da, le pridite, Ekselenca!“ je zaklical Slavko veselo.

„Oh, zakaj se pa tako veseliš?“ je vprašala prijazno.

„Ker Vas imam rad.“

Baronica se je sklonila, ga poljubila in vprašala:

„Zakaj me pa imaš rad, Slavko?“

„Ker imate tako dobre oči.“

„Torej se me nič ne bojiš?“

„Prav nič. Zakaj naj bi se Vas pa bal?“

„Ker — torej, ker sem baronica in deželna predsednica,“ se je nasmejala.

„Zaraditega? Alije baronica ali deželna predsednica nekaj tako strašnega? Zakaj naj bi se Vas bal, če se volka in risa nisem.“

„Prav imaš,“ ga je pohvalila baronica. „Sedaj nam pa pojdi pokazat svoje umetnosti!“

Prijela je Slavkota za roko, in potem je šla vsa gospôda na dvorišče. Tam so si ogledali v drvarnici najprvo volka in risa. Potem pa je dejal Slavko:

„Ali smem iti sedaj po svojega ponija (majhen konjič) in po svoje orožje?“

„Le pojdi!“ mu je dovolil stotnik. „Gospôda te bo gledala skozi okna.“

„In Vi,“ se je obrnila baronica k Strnadu, „ali nam tudi pokažete svoje umetnosti? Nikoli še nismo videli, kakšen je laso. Prosim, gospod doktor!“

Strnad je videl, da ne more odreči deželni predsednici prošnje, zato se je udal in odšel v svoje stanovanje.

Graščinsko dvorišče je bilo dovolj veliko. Ker je pa bilo mraz, so šle dame v dvorano in gledale skozi okna na dvorišče, gospodje so pa ostali na prostem.

Kmalu se je vrnil Strad na dvorišče, in sicer v obleki prerijskega lovca. Imel je usnjeno lovsko srajco in hlače, težke, visoke škornje in širokokrajen klobuk. Za pasom je imel dva revolverja, bóvi-nož in tomahavk; čez pleča dve puški in okoli pasu laso (spleten jermen) na katerem je visela južnoameričanska bola.

„Oh, prerijski lovec!“ je zaklical deželni predsednik baron Kotnik.

Tedaj je prijahal od druge strani tudi že Slavko na svojem konjiču na dvorišče, in sicer brez sedla. Tudi ta je odložil svojo zeleno obleko in se preblekel v ravnq-tako prerijsko obleko, kakor jo je imel Strnad. Čez pleča mu je visela njegova dvocevka.

„S čim začneva, stric Strnad?“ je vprašal.

„Z lasom.“

„Dobro. Ludevit, izpusti kozla na dvorišče!“

Ludevit je odšel in izpustil velicega, močnega kozlana dvorišče, ki je takoj nastavil poniju roge.

„Ali naj začnem?“ je vprašal Slavko Strnada, ki je stal poleg deželnega predsednika.

„Le začni,“ je odgovoril stotnik namesto doktorja.

Deček si je ovil konec lasa (spleteni jermen) okoli telesa, navil ostali del v klobčič in ga vzel v desnico. Z levico je vodil konja.

Kadar se je hotel konj ganiti z mesta, mu je nastavil kozel roge. Konj je bil s sprednjimi nogami kozla, ki se pa ni umaknil.

„Le naprej! Kar čez!“ je zaklical Strnad.

„Živijo!“ je odgovoril deček.

Spodbodel je svojega konjiča, zakričal v spodbudo in pognal drzno čez kozla.

Brez sedla je dirjal Slavko na svojem konju okoli dvorišča. Sedel je na konju popolnoma prosto. Sedaj je vstal in poklenil na konjev hrbet.

„Haló, Ludevit, vzemi bič!“ je klical dečko.

Ludevit je vzel bič in pognal kozla z mesta, — ki je drl v diru okoli dvorišča. Slavko je dirjal za njim. Kozel je vedel, da ga ulovi Slavko z lasom, zato je napel vse svoje moči in drl in najhitrejšem diru okoli dvorišča. Pri tem je skakal v stran in drl vprek čez dvorišče, a vse to ga ni rešilo — urni deček mu je sledil na svojem konjiču vedno za petami.

„Imenitno!“ je zaklical deželni predsednik, ves navdušen za mladega mojsterskega jahača.

Kar zakliče Strnad:

„Pozor!“

Deček, ki je klečal še vedno na konju, se je na to povelje vsedel in zavihtel lasovo zanjko okoli svoje glave.

„Sedaj!“ je ukazal Strnad.

„Haló!“ je zaklical Slavko navdušeno.

Deček je zavihtel in zagnal laso. ki se je odvil in ujel kozla okoli glave v zanjko. Tedaj je Slavko trdo prijel svojega konja, ki se je vzpel kvišku, vendar ostal trdno na mestu. Kozel je skočil še parkrat v stran, pri tem se je odvil laso, zanjka se je zategnila, in kozel se je zgrudil na tla.

„Živijo!“ so zaklicale vse navzoče dame in gospodje.

„Izvrsten učitelj ste!“ je pohvalil deželni predsednik Strnada.

„O, s takim učencem ima človek veselje,“ je odgovoril Strnad.

„Laso je torej zelo nevarno orožje.“

„V izurjenenili rokah na vsak način.“

„Ali je mogoče uiti?“

„O pač, ampak človek mora biti zelo izurjen in dobre oči mora imeti. Ujeti je namreč treba zanjko ravno v trenutku, ko šine čez glavo, niti preje, niti pozneje.“

„Ali je to mogoče?“

„Mogoče. Dovolite, Ekselenca, da Vam pokažem. Mislim, da se mi posreči, akoravno tega še nikoli s Slavkotom poskusil nisem.“

Slavko je med tem razjahal svojega konja in oprostil kozla, da se ne zaduši. Sedaj je počasi pristopil dejal:

„Kajné, Ekselenca, da je taka zanjka imenitna; z njo se lahko vse ujame.“

„Ali mene tudi?“ je vprašal Strnad smehljaje se.

„Vas pa ne, ker bi ostali vedno v taki daljimi, da Vas moj laso ne doseže.“

„Če pa tega ne storim?“

„Tedaj Vas ujamem!“

„Tudi če se postavim na sredo dvorišča in tam na mestu stojim?“

„Potem Vas pa še celo zelo lahko ujamem.“

„Ali poskusiva?“

„Saj se samo šalite.“

„Nikakor. Na mestu ostanem, in če se ti posreči, da me ujameš v zanjko, tedaj — kaj pa tedaj?“

„Tedaj mi darujete majhen tomahavk in me naučite, kako se moram z njim bojevati,“ je dejal Slavko, in oči so se mu veselo zaiskrile.

„Velja.“

„Tedaj je tomahavk že takorekoč moj.“

„Le počasi, dečko!“

Strnad se je vstopil potem na sredo dvorišča in snel daljšo puško s svojih ramen.

Slavko je pa šel v primerno oddaljenost, navil laso, ga zavihtel in izpustil. A v trenutku, ko je bila zmjka nad Strnadovo glavo, je dvignil ta svojo puško, jo zavihtel in ujel z njo lasovo zanjko.

„Torej?“ je vprašal.

„Ne morem,“ je odgovoril deček ves začuden.

„Poskusi še enkrat!“

Poskusila sta morda še desetkrat, a vedno z istim uspehom.

„Ne morem Vas ujeti, pa ne morem,“ je priznal Slavko.

„Torej pa malo jahaj, in sicer s zaprekami. Ludevit, nastavi zapreke!“

„Hm,“ je godrnjal Ludevit, „zapreke; saj ta deček ne pozna nikakih zaprek.“

Medtem je razpostavil po dvorišču različne deske in droge, lonce, zaboje in sode, in napel po dvorišču vrvi, in sicer kakor se mu je ravno zdelo.

Kozla so spravili zopet v hlev, in Slavko je zasedel svojega konjiča. Počasi je jahal skozi skrižem nastavljene stvari, potem je konjiča pognal in moral skakati čez zapreke, in slednjič je začel dirjati, kar je mogel.

Gospôda je kar zijala in se ni mogla dovolj načuditi mlademu jahaču, s tako drznostjo je dirjal Slavko čez zaboje, sode in vrvi.

V prvem nadstropju so odprle dame okna in ploskale mlademu junaku, ki je tem drznejše drl po dvorišču na okrog, dokler mu ni dal Strnad znamenja, da se naj ustavi.

„Neverjetno!“ je zaklical deželni predsednik.

„Kajné, da je vrl dečko?“ je dejal stotnik.

Deželni predsednik se je nato obrnil k gospôdi in dejal:

„Ta deček postane gotovo še junak. Že sedaj vidim, da ne postane samo čil huzarski častnik, ampak kak drzen poveljnik. Gospod nadgozdar, dovolite mi, skrbim pozneje zanj.“

„V čast si štejem, Ekselenca, da ugodim Vašemu povelju,“ je odgovoril stotnik.

Nato so zahtevale dame, da naj pride Slavko k njim v prvo nadstropje. Strnad mu je namignil, Slavko je odšel v graščino k deželni predsednici in drugim damam, in Ludevit je peljal konjiča v hlev.

„In Vi gospod doktor,“ je vprašal baron, „imate laso? Oh kaj pa je to?“

Pri tem je pokazal na tri jermena, ki so visela na Ladovem lasu.

„To je bóla —“

„Oh, bral sem že o bóli. V Južni-Ameriki se je menda poslužujejo. Ali je pripravna?“

„Ekselenca, zelo pripravna je. Celo nevarnejša je ko laso. Kdor je izurjen, zdrobi z njo noge najmočnejšemu volu. Ker bi žival poškodoval, Vam pokažem na drug način, kako se rabi to nevarno orožje.“

Nato je pokazal bólo najprvo celi družbi. Bili so trije kratki jermeni, ki so bili na enem koncu zvezani, na drugem je pa visela težka, z usnjem obšita kroglja. Potem je poklical Strnad hlapca, da naj zabije v zemljo moran drog, in dejal:

„Ekselenca, da se gospôda prepriča, kako natančno zadene izurjenec, bom zadel drog deset centimetrov pod vrhom.“

Oddaljil se je kakih pedeset korakov od droga, zavihtel bólo z desnico okoli glave in jo vrgel. Kr oglje so se v zraku vrtele in natančno zadele drog. Zaškripalo je, — drogov vrh se je odlomil.

„Imenitno!“ je zaklical deželni predsednik, „ali vedno tako natančno zadenete?“

„Vedno! Takoj Vam dokažem,“ je dejal Strnad.

Vrgel je bolo še večkrat, in zadel drog vedno na mestu, ki ga je zaznamoval.

„Mislim, da je to najnevarnejše orožje, saj v prerijskih gozdovih,“ je dejal baron Kotnik.

„Ne, tale bojna sekirica je še nevarnejša,“ je rekel Strnad.

Vzel je izza pasa svoj tomahavk in ga pokazal gospôdi.

„Ta sekirica, z tako kratkim ročajem?“ je vprašal baron. „Ali ni to orožje samo za bližino?“

„Nikakor. Z tomahavkom prebijem najmočneje črepinjo in zadenem tudi v veliki oddaljenosti najmanjši cilj. Begunca usmrtim lahko v najhitrejšem diru. Natančno preračunam, ali zadenem njegovo glavo, roko, telo, desno ali levo nogo. Najbolj čudno je pa to, da ne leti tomahavk v zraku v loku, ampak popolnoma vodoravno, potem pa šine malo pred ciljem tako visoko v zrak, kakor sem preračunal, pade in zadene natančno svoj cilj.“

Obesil je potem bolo na svoj pas in vzel tomahavk.

Nato je šel na drugo stran dvorišča, se obrnil z levico proti drogu in zagnal z desnico tomahavk. Zadel je drog ravno v sredo.

„Čudezno!“ je zaklical baron. „Iz oddaljenosti pedesetih korakov ste tako natančno zadeli!“

„Svoj cilj zadenem tudi iz oddaljenosti petstotih korakov. Takoj prepričam gospodo. Pol metra od okna bo zabil hlapec v zemljo drog, potem grem čez dvorišče, pri graščinskih vratih ven, in na cesti natančno petsto korakov daleč. Tam zaženem potem tomahavk. Zadel bom natančno kamen, ki ga postavim na drog. Gospôda gleda lahko brez nevarnosti skozi okno!“

Hlapec je zabil potem drog v zemljo, in Strnad je šel natančno petsto korakov iz graščine. Gospodje so topili za zid, in tudi dame se niso upale gledati skozi okno.

Sedaj je zagnal Strnad svoj tomahavk. Sekirica je letela popolnoma vodoravno ob tleh, malo pred ciljem je šinila do prvega nadstropja v zrak, padla in vrgla z glasnim treskom kamen z droga ob zid, ne da bi se dotaknila droga samega.

Vsa navzoča gospôda se je glasno začudila in začela ploskati. Strnad se je vrnil, se s priklonom zahvalil Za priznanje in dejal:

„Grospôda torej vidi, kako orožje je tomahavk.“

„Najstrašnejše!“ je dejal baron.

„Priznam,“ je pritrdil Strnad.

„Ne samo izurjen, ampak tudi močan mora biti človek za tako orožje; tak orjak mora biti, kakor ste Vi edini med nami.“

Strnad se je nasmehnil.

„Za naše kraje ni važno, čez na kdo tomahavk metati,“ je dejal, „pač pa za prerijo, kjer je od tega življenje odvisno. Kar ste sedaj videli, zna vsak Indijanec.“

„Kaj je pa z lasom, gospod doktor? Prosim, pokažite nam še to!“ je dejal deželni predsednik.

Strnad se je moral udati.

Ukazal je, da naj zapro zopet graščinska vrata, in osedlajo stotnikovega rujavca. Potem so izpustili vse konje na dvorišče.

Strnad je zajahal svojega konja in jahal po dvorišču parkrat semtertja. Lepše viteške postave bi si ne mogel nihče misliti.

„Krasen, zelo krasen mož je!“ je dejala deželna predsednica grofici Silvi.

Silva je zarudela in potem odgovorila:

„In plemenite duše, Ekselenca.“

„Potem ste res lahko srečni.“

„Neskončno srečna sem!“ je zašepetala Silva.

Tudi druge dame so občudovale lepega jahača; zavidale so grofico de Rodriganda.

Sedaj je privezal Strnad laso na sedlo in ga zavil v klobčič.

„Gospôda moja,“ je dejal, „moj konj ni navajen lasa, in tudi dvorišče je premajhno, da bi Vam lahko pokazal kako se kroti konje. Laso je dolg osem metrov. Poskusiti hočem.“

Nato je ukazal hlapcem, da naj splaše vse konje, kar se jim je kmalu posrečilo s pomočjo bičev in pokanja. Splašeni konji so dirjali vsi divji po dvorišču.

„Katerega konja želite, Ekselenca?“ je vprašal Strnad.

„Vranca,“ je odgovoril deželni predsednik, baron Kotnik.

Strnad je pognal svojega rujavca in dirjal z glasnim krikom med konjsko tolpo, ki je drla vsa zbegana po dvorišču na okrog.

Nenadoma je vstal jezdec, stopil konju na hrbet in dirjal v sredo med splašene konje.

Sedaj je zažgal Ludevit še majhen top, in sicer sredi dvorišča.

„Moj Bog, to je smrtnonevarno!“ klicala baronica.

„Oh, vsa se tresem,“ je zdihovala Silva.

„Gospod doktor, za vse na svetu — —“ je klical deželni predsednik.

Sedaj je počil strel. — —

Vsi konji so se vzpeli kvišku, tudi Strnadov rujavec se je postavil na zadnje dve nogi. Vsi so mislili, da pade Strnad pod divja konjska kopita; a porabil je še pravi trenutek; ravno ko se je vzpel njegov konj, je sedel v sedlo.

„Oh!“ oddahnili so se vsi, vendar je bila stvar še zelo nevarna, kajti konji so dirjali vsled strela vsi divji okrog dvorišča; Strnad pa je obrnil svojega konja in drl naravnost proti divji konjski tolpi.

Dame so na ves glas zakričale.

Strnad pa je ozpodobel svojega konja in skočil drzno čez dva dirjajoča konja.

„Živijo!“ je zaklical deželni predsednik, in vsa gospôda je začela ploskati drznemu jahaču.

Strnad se je v zahvalo priklonil in zavihtel svoj lqso, ki je šinil, žvižgaje skozi zrak, naravnost v sredo med divjo konjko tolpo vrancu okoli vratu.

Takoj je vzpodbodel Strnad svojega konja na nasprotno stran. — Močno je potegnil, in vranec je ležal na tleh. Bil je s kopiti v zrak, kajti laso mu je zadrgnil vrat, da ni mogel dihati.

Sedaj je šele razjahal Strnad svojega konja in oprostil žrebca.

Vsi so mu začeli iznova ploskati.

„Ma foá, doktor, Vi ste pa jahač!“

Strnad je izročil svojega konja hlapcu in stopil potem k gospodi.

„Kar ste sedaj videli, zna vsak Indijanec,“ je dejal.

„In obe puški ste ime na hrbtu!“

„Teh prerijski lovec nikdar ne odloči. Ali naj morda gospodi pokažem, kako se z njimi strelja?“

„Prosim!“

„Potem bi pa želel, da pride Slavko doli.“

Takoj je dovolila deželna predsednica, da sme iti Slavko na dvorišče.

„Vzemi svojo puško,“ mu je dejal Strnad, „in pokaži, da ne znaš samo zajcev streljat!“

Slavko je vzel svojo puško, ki jo je naslonil preje, ob zid, in stopil k Strnadu.

„Vrano vrhu strehe!“ mu je dejal ta.

Slavko je nameril in sprožil.

Vrana je padla s strehe, deček jo je zadel ravno sredi telesa.

„Imenitno!“ je dejal deželni predsednik.

„Oprostite, Svetlost, to je bil zelo slab strel,“ je odgovoril Strnad, zadeti bi jo bil moral ravno v glavo.

„Ali jo zadenete Vi ravno v glavo?“

„Jaz?“ je vprašal Strnad smehljaje se.

„Da.“

„Ta deček tudi!“

„Ampak v kaki bližini!“

„Ekselenca, tamle pred graščino v oddaljenosti tristotih korakov stoji visoka smreka. Tam sedi cela jata vran. — Ludevit pojdi tja in prinesi vrane, ki padejo s smreke. Slavko stopi bliže!“

Ludevit je hitro odšel.

„Katero pa?“ je vprašal deček Strnada.

„Zadnjo na tretji veji.“

„Dobro, pripravljen sem!“

„Ena — dve — tri!“

Slavko je nameril in sprožil, vrana je padla na tla, druge so pa preplašene vzletele v zrak.

„Pazite!“ je zaklical Strnad.

Snel je manjšo puško s svojih ramen in nameril. Ena, dve, tri, štiri, pet, šest strelov je počilo skoraj hitrejše, kakor je štel Slavko, in ravno toliko letečih vran je padlo na tla.

„Oh, kakšna puška je pa to?“ je vprašal deželni predsednik.

„Kratka puška po Henrijevem načinu.“

„S kolikimi streli?“

„S petindvajsetimi.“

„Pokažite mi jo!“

Grospôda je ogledovala potem Strnadovo puško, Medtem pa se je vrnil Ludevit, in prinesel sedem vran, vse so bili zadete ravno v glavo.

„Čudezno!“ so se začudili vsi.

„To ni umetnost,“ je dejal Strnad. „Slavko pojdi po ravnilo v mojo sobo. Na pisalni mizi leži!“

„Takoj grem. Ali smem še preje ustreliti vrabca graščinskem zvoniku?“

„Tega pa gotovo ne zadene!“ je dejal jeden izmed gospodov.

„Ali staviva?“ je rekel deček.

„Dobro.“

„Za koliko pa?“

„Za deset goldínarjev.“

„Dobro, velja!“

Slavko je nameril in ustrelil.

Vrabec je padel z zvonika na dvorišče. Deček ga je zadel v sredo telesa.

„Neverjetno!“ je zaklical deželni predsednik. „Gospod major, stavo morate plačati!“

„O, prav rad.“

Segel je v žep in dal Slavkotu cekin za dvajset kron.

„Hvala lepa, gospod major!“ je dejal deček. „Tako drazega vrabca nisem še nikdar ustrelil.“

Vsi so se zasmejali, in deček je odšel po ravnilo.

Kmalu se je vrnil na dvorišče.

„Kaj pa nameravate z ravnilom, gospod doktor?“ je vprašal deželni predsednik.

„To ravnilo bode moj cilj,“ je odgovoril Strnad. „Slavko, ali mi zaupaš? Ali mi držiš ravnilo nad glavo?“

„Seveda, meni je vseeno, kako ga držim.“

„Torej stopi k vratom in drži ravnilo z obema rokama nad glavo!“

„Stojte, gospod doktor!“ je zaklical tedaj deželni predsednik. „To je smrtnonevamo! Tega Vam pa ne dovolim! Saj Vam verjamemo, da zadenete. Pomislite, da dečka lahko usmrtite.“

„O, kaj pa še!“ se je zasmejal deček. „Stric Strnad zna še vse drugače streljati. Držim mu, pa je!“

„Ne smeš! Tu ostani!“

Tedaj je pristopil stotnik in dejal:

„Ekselenca, pustite ju. Saj sama vesta, kaj da delata in znata.“

„Ampak odgovoren nisem za njihovo življenje.“

Slavko je nato odhitel k graščinskim vratom, držal ravnilo z obema rokama nad glavo in vprašal:

„Koliko strelov?“

„Deset!“ je odgovoril Strnad.

Potem je šel na nasprotno stran dvorišča in nameril s svojo kratko puško.

Šele sedaj so dame v prvem nadstropju razumele celo situvacijo in začele v strahu vpiti.

A Strnad se ni brigal za njihov krik in zaklical odločno:

„Ali je vse v redu, Slavko?“

„Vse.“

Eden, dva, tri, pet — sedem — devet, deset strelov je počilo tako hitro drug za drugim, da jih ni mogel nihče šteti. Potem je stopil Strnad k gospôdi in dejal, ne bi se brigal za Slavkota:

„Ekselenca, poglejte kako fina je ta puška; po henrije vem načinu je narejena. Desetkrat sem ustrelil, in cev niti vroča ni.“

Vsi so občudovali fino puško. —

„Kaj je pa z ravnilom?“ je vprašal deželni predsednik.

„Tu je, Ekselenca!“ je dejal Slavko, ki se je tačas že vrnil.

Deželni predsednik mu je vzel ravnilo iz rok in obedoval deset lukenj v njem, ki so bile vse v ravni črti in tako jednako oddaljene ena od druge, kakor da bi izmeril njihovo oddaljenost z šestilom.

Vsi so se začudili in hvalili Strnada kot izbornega strelca.

„Izvrsten strelec ste, na čast!“ je dejal tedaj gospod, ki je dosedaj vedno molčal.

Vsi so se obrnili sedaj proti tistemu gospodu, ki je nadaljeval:

„Slišal praviti pred kratkim o preriji. Na Dunaju, pri amerikanski poslanec. Govoril o savani, traperjih, Indijancih in bledokožcih. Bilo zanimivo, zelo zanimivo, na čast.“

„Dragi grof, to je nekaj za Vas,“ je dejal tedaj deželni predsednik. „Vi se zanimate za šport.“ Potem se je obrnil k Strnadu, in mu predstavil tujega gospoda:

„Grof Vélsrod, gospod doktor!“

Grof Vélsrod in Strnad sta se priklonila, drug drugemu, in potem je nadaljeval angleški grof, ki ni znal dobro slovenskega:

„Bral mnogo romanov, spisov o potovanjih. Cooper, Marryat, Möllhausen, Gerstäcker. Mislil, vse goljufija. Vendar vse drugače. Slišal na Dunaju pri poslanec, da vse resnica. Poslanec bil sam v preriji in videl slavne poveljnike in lovce. Najslavnejše poveljnike v Mehiki. Njih ime Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo.“

„Medvedovo Srce in Bivolovo Čelo?“ se je začudil tedaj Strnad. „Oh, to sta Šójinlijet in Mókašimótak, vodja Apahov in Mictékov.“

„Oh, poznate?“

„Nisem ju videl, a praviti se slišal o njih. Večkrat prideta menda v staro Mehiko.“

„Res je. Torej vendar res. Slišal tudi o dveh slavnih lovcih, a pozabil njihovo indijansko ime, a imenujeta se Gromov Strel in Knez Skalovja. Knez Skalovja imeniten dečko. Vedno zadene njegova puška, v preriji se nikoli ne izgubi. Imeniten dečko, jénki, na čast.“

„Motite se, grof; ta „Knez Skalovja“ ni jénki.“

„Kaj pa?“

„Slovenec.“

„Oh, čudežno. Ga poznati?“

„Poznam. Gromov Strel se imenuje indijansko Itintíka. Nisem ga videl. Ampak Kneza Skalovja poznam zelo natančno; Indijanci mu pravijo Matávaze.“

„Oh, resnično, na čast. Je junak, pravi Goljat. Pobije konja s pestjo na tla.“

„Oho!“ so se začudili vsi navzoči razun Strnada.

„Kdo ne verjeti? Pobije konja s pestjo, na čast!“

„Rad bi videl tega slavnega moža!“ je dejal tedaj deželni predsednik.

„Jaz tudi. Jaz ga povabiti. Prijatelj biti. Imenitno jahati in streljati, na čast!“

„Ta želja se Vam pa lahko izpolni!“ je dejal tedaj Strnad smehljaje se.

„Kedaj? Kje?“ je vprašal grof.

„Sedaj, tukaj,“ je odgovoril Strnad.

„Oh, Vi?“

„Da, jaz.“

„Hm, saj res. Ste imeniten dečko. Nisem takoj govoril, ker mislil, da ni res; a se prepričal, da ste imeniten dečko. A pravi prerijski lovec še niste, tak še ne biti, kakor Gromov Strel ali Knez Skalovja.“

„Motite se, grof,“ je dejal Strnad, „kajti Matávaze, Knez Skalovja sem jaz sam.“

„Oh!“

Grof je od samega začudenja zazijal. Nataknil je svoj monókel in ogledoval zdravnika. Tudi drugi navzoči so mislili, da se Strnad šali.

„Stoj!“ je dejal tedaj grof. „Prepričati se!“

„Zamojdel,“ je rekel Strnad mirno.

„Knez Skalovja bil strašno ranjen na vratu.“

„Tu je brazda. Poglejte!“

Strnad je odpel ovratnik, in vsi so se prepričali, da ima res brazdo na vratu.

„Dobro, zelo dobro!“ je dejal grof. „Knez Skalovja imeti slavno puško številka ničla, ime puške „medvedja smrt“. Puška zelo težka.“

„Tu je tista puška.“

Strnad je snel daljšo puško z ramen in jo pokazal grofu. Grof jo je prijel, a takoj mu je roka umahnila.

„Hudič!“ je zaklical. „Težka pošast. Deset kilogramov, kaj? Junaška moč! Res biti Knez Skalovja, na čast!“ je dejal grof.

„Dokazati vam hočem še na drug način, da sem pravi. Nihče ni preje verjel, da pobije Matávaze z samo pestjo konja na tla. Ludevit! Pripelji žrebca na dvorišče!“

„Oh!“ je zaklical grof. „Imenitno! Konja pobiti! Famozno, kaj? Nikoli še videl. Imenitna zabava!“

Ludevit je pripeljal močnega žrebca na dvorišče in ga izpustil, da je dirjal divji in rezgetáje po dvorišču. Tedaj se je zagnal Strnad — poskočil, in sedel je na žrebcu.

„Oh, imenitno, na čast!“ je dejal grof Vélsrod.

Strnad je jahal na divjem žrebcu parkrat po dvorišču na okrog, in ga potem zopet razjahal.

„Pazite, gospôda!“ je zaklical. „Ne samo pobil, ampak celo vrgel ga bom na tla.“

Vtaknil je žrebcu dva prsta svoje desnice v nosnice, in ko se je hotel žrebec vzpeti, je skočil Strnad v stran, močno potegnil, in žival je ležala na tleh.

Vsi so začeli Strnadu ploskati.

„Sedaj pa rad verjeti, na čast,“ je dejal grof. „Knez Skalovja Vi biti, na čast!“

Medtem je žrebec vstal in mirno stal pred svojim krotiteljem.

„Še pobiti na tla!“ je zaklical grof.

Strnad je zamahnil in zadel žrebca ravno nad očesom. Žival se je stresla in se zagradila na tla.

„Oh! Vražji dečko!“ je klical grof ves navdušen. „Tega ne znati nihče izmed nas, na čast!“

Vsi navzoči so se čudili velikanski Strnadovi moči.

Stotnik pa je stopil k Strnadu in dejal:

„Doktor, za Bóga Svetega, imeniten dečko ste!“

„Hvala lepa,“ se mu je nasmehnil Strnad. „Pokazati sem hotel gospodi samo, da sem res pravi Knez Skalovja.“

„Ampak jaz sem izgubil pri tem svojega žrebca.“

„Kaj pa še! Samo omamil sem ga. Ali morda mislite, da more človek konja s samo pestjo ubiti? Samo omamiti ga zamore.“

Tedaj je pristopil grof Vélsrod in dejal Strnadu:

„Čuden človek! Imeniten dečko! Doktor, morate k meni priti. Na graščino Grilsten, lepo orožje, izvrstni konji, dobro vino, na čast. Prijatelja biti, kaj?“

„Dobro, vsprejmem!“ je dejal Strnad.

„Tukaj desnica, top!“

„Top!“

„Sedaj pa prosim še enkrat ustreliti z težko puško „Medvedja smrt“.“

„Dobro, pokažite mi kak cilj!“ je rekel Strnad.

Gospodja so iskali zastonj kak pripraven cilj, tedaj dejal Strnad:

„Ali vidite, gospdda, tamle zunaj pred graščinskim zidom poleg smreke velik hrast? Na desni strani, malo pred vrhom, je dolga veja. Konec veje so tri peresa, in na srednjem je želod. Ali vidite?“

„Kdo videti želod tako daleč! Moje oči ne biti daljnogled, na čast!“

Tudi vsi drugi niso ničesar videli.

„Nemogoče, da bi kaj videli!“ je dejal deželni predsednik. „V tej oddaljenosti! Ta strel se Vam pa ne posreči, doktor!“

„Prosim, gospôda, pojdite malo bližje k drevesu in prepričajte se! Kadar vidite želod, mi pomignite, in tedaj ustrelim.“

Nadgozdar je prinesel med tem pogovorom daljnogled in dvoje gledaliških kukal. Potem so šli vsi pred graščinski zid in gledali na drevo.

Kmalu je zaklical nekdo v daljini, da naj Strnad ustreli.

Strnad je nastavil svojo puško in ustrelil. — —

Zadel je.

V dveh minutah se je vrnila gospoda na dvorišče. Prvi je prišel grof Včlsrod. Prinesel je hrastov list, katerega se je držal želod.

„Zadeli ste,“ je zaklical že od daleč. „Ali Vi prodati list? Dragocen list! Plačam vsako ceno, na čast.“

„Ne prodam,“ je odgovoril Strnad.

„Torej ga hočete shraniti?“

„Ne, ampak dam Vam ga za spomin, če imate veselje z njim. Imate saj spomin na moža, ki mu niste verjeli, da je Knez Skalovja.“

„O, pardón, moj dragi! Morate oprostiti; na čast, morate mi odpustiti. Prijatelja biti!“

Tedaj je pristopil deželni predsednik, podal Strnadu desnico in dejal:

„Gospod doktor, imeniten mož dte! Mojster ste v vsaki stvari! Spoznati Vas moram natančnejše. Ali me obiščete jutri na Račjem?“

„Na povelje, Ekselenca!“

„Nikakor na povelje, gospod doktor. Sprejel Vas na bom kot deželni predsednik. — Sedaj moramo pa še malo k damam, ki so bile toliko časa same. Preje pa mi pokažite, doktor, še svojo sobo. Videti moram, kako stanuje in dela tak junak.“

Strnad se je priklonil in peljal deželnega predsednika v svoje stanovanje. Gospodje in dame pa so se vrnile v dvorano.

Kmalu je prišel Strnad po deželno predsednico in grofico Silvo. Tudi državni pravdnik in gospa Strnadova je morala priti pozneje v Strnadovo stanovanje. Pogovarjali so se tam celo uro o važnih stvareh. Ko so se vrnili zopet v dvorano, je imela Silva, deželna predsednica in gospa Strnadova objokane oči.

Sedaj je poslal deželni predsednik po Slavkota in njegove stariše.

„Vi ste mornar, in sicer krmar, kajne?“ je vprašal baron Kreka.

„Da, Ekselenca!“

„Ali imate kaj sorodnikov?“

„Brata imam. Rojen je na Kranjskem, a sedaj je v Ameriki. Kaj da je, tega ne vem. Mislim da je lovec. Pol leta mi že ni pisal. Najprvo je bil skvéter, potem nastavljal pastí divjim zverinam, potem je pa kopal zlato —“

„In postal miljonar?“ se je nasmejal deželni predsednik.

„Ravno nasprotno. Šel je iz Kalifornije in postal ciboléro, lovec na bivole. Pa tudi to mu ni ugajalo, in postal je gambuzíno, iskal je zaklade. Tedaj so ga ujeli Komanhi. Vendar jim je ušel in vzel s seboj za kazen njihovega vodjo —“

„Ali Vam je pisal, katerega?“ je tedaj vprašal Strnad.

„Seveda. Imenuje se Ijovuctókvi, kar se pravi slovensko „črni volk“.“

„Ali je mogoče!“ je zaklical tedaj grof Vélsrod.

„Gospôda moja,“ je dejal tedaj Strnad, „oni slavni lovec, ki ga je imenoval preje grof Vélsrod poleg mojega imena, je brat našega gospoda Kreka.“

Vsi so se začudili.

„Če je brat gospoda Kreka res vzel Komanhom njihovega vodjo, tedaj je gotovo tisti slavni lovec,“ je razložil Strnad navzočim. „Gospod Krek, kako pa imenujejo Indijanci Vašega brata?“

„Itintíka, slovensko Gromov Strel.“

„Imenitno! Čudežno!“ je zaklical tedaj grof Vélsrod. „Gromov Strel ali Itintíka sem slišal pri amerikanski poslanec.“

„Torej vidite, da je Itintíka res brat gospoda Kreka!“ je dejal Strnad. „Zelo zanimiva povest je o tem, kako je ušel Itintíka z Črnim Volkom Komanhom. Če dovolite, Ekselenca, Vam jutri na Račjem vse povem.“

„Seveda,“ je dejal deželni predsednik. „Pa gospod Podgornik mora tudi priti z Vami. Če bi ne bilo prepozno, bi nam morali danes še vse povedati. Sedaj pa še nekaj. Slavko, stopi bliže!“

Slavko je pristopil.

„Ali veš, kakšna nagrada je za volka in za risa?“

„Vem. Pedeset in dvestopedeset goldinarjev.“

„Nagrada je tvoja. Tu jo imaš.“

Deželni predsednik je segel v žep in naštel dečku pedeset cekinov po dvajset kron.

„Pedeset cekinov?“ je dejal Slavko. „To je dvesto goldinarjev preveč.“

„To nič ne de. Vse je tvoje.“

„Torej smem storiti z denarjem kar hočem?“

„Smeš,“ je dejal deželni predsednik radovedno. „Tedaj dam svojih trideset cekinov starišem, ostalo pa dobi Miklavž, ker mi je pripeljal divjačino domov, je revež. Zadnjič mi je tožila njegova mala Ana, da jo tako trebuh boli, ker nimajo nič jesti.“

Vsi so se začudili dečkovi milosrčnosti in ga poljubili.

Kmalu potem se je gospoda poslovila in odpeljala.

Ko je stotnik takoj po odhodu gospode obiskal Strnada, je bila Silva ravno pri svojem zaročencu. Tam Je zvedel Podgornik, da jima je deželni predsednik nasvetoval, naj se kakor hitro mogoče poročita. — —

Drugi dan sta se peljala Strnad in stotnik na Račje obiskat deželnega predsednika. Tam je zvedel naš junak, da se vrši njegova poroka z grofico de Rodriganda lahko že drugi teden. — —

Bilo je ponedeljek druzega tedna, ko se je vršila poroka. V graščini Bršljanovo so napravili v dvorani Oiajhen oltar in ga okrasili z rastlinami iz graščinskega rastlinjaka. K poroki sta se pripeljala tudi deželni predsednik in njegova soproga, z njima pa dvorni kaplan.

Silva je prišla k poroki v priprosti belosvileni obleki; razun pajčolana in belega venca na glavi, jo je krasila samo njena lepota. Prisotni so bili še stotnik, mati in sestra ženinova, Alimpo in njegova Elvira, Ludevit in drugi lovci.

Dvorni kaplan je poročil ženina in nevesto.

Tako je dobil priprosti, slovenski zdravnik lepo, bogato, špansko grofico za ženo. — —

Samo en teden je užival Strnad svojo zakonsko srečo, in potem je odpotoval z krmarjem Krekom, da izjasni skrivnosti grofovske rodovine de Rodriganda. Svoj najdražji zaklad, svojo ženo, je pa izročil v varstvo deželnemu predsedniku in nadgozdarju Podgorniku.

Pretresljivo je bilo Strnadovo slovo od svoje mlade žene, ki se je jokala in ga vedno iznova poljubovala in objemala.

Tudi Elvira, Alimpo, Ludevit in Slavko so jokali pri Strnadovem odliodu. Strnadova mati in sestra se kar ločiti nista mogli od svojega Jankota. — —

Stotnik je spremil Strnada do Dunaja. Tam sta se ločila. Strnad je pustil pozdraviti še enkrat svoje drage in potem je odpotoval v daljni svet. — — —

Petnajsto poglavje.

— Pri Bogu sem obljubil,
Da pred bom dušo ’zgubil,
Ko nehal te ljubit’.

Pri Bogu si prisegla,
Mi vedno zvesta bit’.

Le jadra spet napnimo,
Valovom se ’zročimo,
Kak je čistó morjé!

Spet so se jádra bela
Od južnih sap napela,
Prinesla me nazaj; ....

(Dr. Fr. Prešeren.)

Na zahodni obali Škotskega leži slavno mesto Grinok. V tem mestu gradijo ladije, in večina nemških m avstrijskih Lojdovih in bojnih ladij je zgrajena v tem mestu. Tudi velikanske trgovinske in druge navadne ladije gradijo v Grinoku.

V najlepšem hotelu v Grinoku srečamo Strnada in krmarja Kreka. Napotila sta se v to mesto, da kupita primerno, manjšo ladijo. Pregladala sta že vso luko in vse delavnice za ladije, a našla nista nič pripravnega.

Sedaj sta sedela v hotelu pri kosilu in se pogovarjala o tej zadevi.

Pri isti mizi je sedel tudi star gospod, in slišal, o čem da se pogovarjata. Povedal jima je, da leži na obali izven mesta prekrasni parnik. Pristavil je, da ima neki odvetnik naročilo, da naj proda tisti parnik. Parnik leži ravno pred odvetnikovo vilo.

Strnad se je zahvalil gospodu za priporočilo in šel takoj po kosilu s Krekom gledat omenjeni parnik.

Ko sta dospela do odvetnikove vile, sta videla, da je tista ladija brzovozni parnik, sto črevljev dolg, šestnajst širok in sedem visok. Imel je dva jambora in fino urejena jadra, ki pospešujejo parnikovo hitrost. Krek je takoj spoznal, da ne prekosi nobena druga ladija tega parnika glede hitrosti.

Ker je bila prislonjena ob parniku lestvica, sta si ogledala Strnad in Krek vso ladijo. Oprava je bila zelo fina. Krek, kot strokovnjak, je dejal, da je parnik izvrsten, in da ni dobiti boljšega in pripravnejšega.

Ko sta si ogledala ladijo, sta šla čez vrt proti vili. Na vratih je bil napis: „Emerik Milner, odvetnik.“

Odvetnik ju je prijazno sprejel, in ko je zvedel, zaradičesar da sta prišla, jima je povedal, da sta vila in parnik lastnina grofa Notingvéla.

„Lastnina grofa Notingvéla?“ je vprašal Strnad začudeno. „Prosim, kako se glasi celo grofovo ime?“

„Sir Henrik Lindzej, grof Notingvél,“ je odgovoril odvetnik.

„Torej grof Notingvel, čegar hči Ema je bila pred kratkem na graščini Rodriganda na Španskem pri svoji prijateljici Silvi?“

„Tako je!“ je odgovoril Anglež in se začudil. „Ali poznate mis Emo?“

„Celo zelo dobro. Bil sera tudi nekaj časa na Rodrigandi in smem reči, da sem njen prijatelj.“

Sedaj sta se šele predstavila doktor Strnad in Krek angleškemu odvetniku, ki je zaklical potem ves začuden:

„Torej ste morda celo tisti doktor Strnad, ki je operiral starega grofa?“

„Da.“

„O potem me pa zelo veseli da imam čast! Sir Lindzej in mis Ema sta bila v Grinoku preden sta odpotovala v Mehiko, in mis nam je mnogo pravila o Vas. Mis Ema in moja soproga sta dobri prijateljici, zato ji je vse povedala, kar se je zgodilo v Rodrigandi.“

„Zato Vam torej odkritosrčno povem, da je grofica Silva de Rodriganda sedaj moja žena. Stanuje na Kranjskem pri moji materi.“

„Tako hitro ste to napravili!“ je zaklical odvetnik. „Iz mis Eminega pripovedovanja smo sicer sklepali, da se utegne kaj tacega zgoditi, ampak da napravite to tako hitro, to bi se nam pa niti sanjalo ne bilo. Gotovo je to izreden slučaj. Radoveden sem; prosim, povejte mi kaj natančnejšega.“

„Ker Vam je itak mis Ema že vse zaupala, nimam vzroka, da bi Vam drugo prikrival,“ je dejal Strnad uljudno.

„Torej prosim, če Vam smem najprvo predstaviti svojo ženo. Nujno Vas prosim, da ostanete naš gost, dokler ste v Grinoku.“

Strnad se je sicer branil, vendar je moral slednjič sprejeti prijazno ponudbo. Odvetnikova žena se je zelo Razveselila, ko je slišala, kdo da sta tujca, in si je mnogo prizadevala, da pogosti dobro svoja gosta. Slovenec je pripovedoval s svojih doživljajih, in vpraševanja ni bilo ni konca ni kraja. Strnad je zvedel, da proda lord Lindzej parnik samo zato, ker ga sedaj ne rabi, ker ostane precej dolgo v Mehiki. Strnad je kupil Parnik za zelo nizko ceno.

Sedaj je moral Strnad parnik še opremiti s potrebnimi stvarmi in moštvom. Moštvo je štelo razun Kreka štirinajst oseb, ki so bili vsi vrli mladeniči. Mornarji so imenovali Kreka odslej „kapitan“, in lastnik parnika, doktor Strnad, je potrdil ta naslov.

Parnik so prekrstili in mu dali ime „Silva“. Strnad je dal napisati to ime na obeh koncih ladije.

Odvetnik mu je pomagal pri nakupovanju živeža, oprave in orožja. Ker so bili namenjeni proti morskemu roparju, je bilo treba tudi topov. Zato je dobila „Silva“ šest topov in na vsakem koncu še en finejši top, ki se da obračati na vse strani.

Parnik je prevozil vsako uro osemnajst milj in porabil vsako uro sto kilogramov premoga. Zato so se morali večkrat ustaviti, da nalože premog. Prvič so se ustavili v ovranški luki na Francoskem. Od tam pa so šli na daljno morje. Kam, tega ni vedel nihče. Samo toliko so slutili, da je kapitan Landola približno na zahodni afriški obali.

Ovranš ne leži čisto ob morju, ampak na nizkem griču. Iz luke dospeš lahko v pol ure v mesto. Ob obali je stal lesen, drzno zidan morski svetilnik. Čuvaju, ki je oskrboval ta svetilnik, je bilo ime Gabrilo.

Bil je čuden človek, občeval je malo z ljudmi, in najljubše mu je bilo, če ga ni nihče nadlegoval. Imel ni niti žene niti otrok, in samo stara gluha žena je oskrbovala njegovo gospodinjstvo. Le redkokedaj je šla v mesto, da je nakupila najpotrebnejših stvari in vzela Gabrilovo plačo.

Preje so obiskavali svetilnik, tujci in domačini ker je iz vrha prekrasen razgled v okolico in na večno nemirno morje. A zadnjih par mesecev je bil Gabrilo zelo neuljuden, oziroma naravnost surov, z obiskovalci, zato ni šla živa duša več na svetilnik.

Ljudje so ugibali, zakaj je čuvaj tako oduren, a niso našli pravega vzroka. Samo nekateri stari ribiči, ki so ponoči kupčevali, so trdili, da so opazili ponoči na hodniku, na vrhu svetilnika, dolgega, suhega moža, ki je v španskem ali podobnem jeziku izgovarjal nekaj otožnih besedi.

Babjeverni Ovranšani so zato mislili, da je Gabrilo v zvezi z hudičem ali z drugimi hudobnimi duhovi, ki ga ponoči obiščejo. Zato so se ogibali čuvaja, in živa duša se ni upala hoditi ponoči blizu svetilnika.

Samo mêr (župan) je bil drugih misli. Gabrilo mu je namreč naznanil, da stanuje pri njem star stric, ki se mu malo meša v glavi. Gabrilo se ni mogel izogniti temu naznanilu, in župan je molčal o tej stvari, posebno ker mu je bilo v zabavo, da zamenjajo babjeverni ljudje nôrega strica z hudičem.

Še nekaj druzega novega se je spremenilo v Ovranšu. Mlad zdravnik je namreč preiskal v bližini mesta studenec, ki je imel rumeno, kalno vodo, ki ni bila za rabo, in našel, da je ta studenec kislina. Zdravnik je trdil, da se dado ozdraviti z to vodo različne bolezni. Poslal je analizo na akademijo znanosti v Pariz, ki mu je pritrdila in sezidala v Ovranšu veliko kopališče.

Sedaj so prihajali različni bolniki in letovíšniki v Ovranš. Mesto je olepšalo okolico, in kmalu se je razvilo v okolici svetilnika živahno življenje, ki je pa bilo Gabrílu zelo nadležno.

Bilo je popoludne lepega poletnega dneva. Včeraj je bilo malo viharno, zato je bilo morje še vedno malo razburkano, a zrak je bil čist, in od daleč so se videle lastovke, ki so švigale nad morsko gladino.

Debel mož, z zlatimi naočniki je šel iz mesta proti ribiški koči, ki je stala ob obali. Za njim je nesel mlad mož zavitek popírja in velik tintnik.

Pred kočo je sedel ribič in vezal mrežo.

„Ali ste Vi ribič Žan Foretí?“ je vprašal debeli mož.

Ribič je vstal, snel uljudno svojo kapo z glave in odgovoril:

„Da, gospod notar.“

„Ali ne stanujejo pri Vas letovišniki?“

„Da. Odličen gospod s svojo hčerjo, služabnikom in služabnico. Svoje pohištvo in postelje imajo, in ker rabijo celo hišo, sem se moral umakniti in spim pri svojem sosedu.“

„Kdo pa je tisti gospod?“

„Španec je; imenuje se knez Olzuna.“ In po tihem je pristavil: „Gospod notar, dolgo več ne živi. Jetiko ima; kri pljuje, kašlja noč in dan in hoditi več ne more. Mislim, da ga morski zrak ne reši; v enem tednu gotovo umre, če ne že preje.“

„Ali leži?“

„Da. Služabnik in služabnica sta šla v mesto, ampak milostiva dama je pri njem.“

„V kateri sobi je pa?“

„Spodaj na onile strani. Le potrkajte in vstopite. Ta gospod ni prevzeten in ne zahteva, da bi Vas moral služabnik preje naznaniti.“

Notar je previdno potrkal in vstopil, ko je slišal v sobi nežni ženski glas: „Prosto!“

Soba je bila priprosta in nizka, a pohištvo je bilo pripravno in skoraj elegantno. Na zofi je ležal bolnik. Bil je bledega, suhega obraza, in oči je imel globoko udrte. Ker je imel dolgo, črno brado, je bil še bledejše barve, in visoko, plešasto čelo se ti je zdelo, kakor mrtvaška glava.

To je bil nekdanji ponosni in krepki knez Olzuna, ljubimec najlepših dam, ki je s Kortejevo pomočjo zapeljal Strnadovo mater.

Poleg njega je sedela velika, močna dama. Stara je bila približno trideset let, ampak njen obraz je imel še tako čiste, dekliške poteze, in njeno vitko telo še tako deviške oblike, da si takoj uganil, da je še neomožena. Njen pogled je bil ljubeznjiv, in njen obraz, prijázen.

To je bila princesa Flora de Olzuna, knezova hči, katero je vzgojevala nekaj nesrečnih mesecev Strnadova mati. Takrat je bila ciganka Carba še mlado dekle; a leta so minula; Flora je preživela že dekliška leta, ne da bi bila uživala srečo, ki naj bi osrečevala njena leta. — —

Začudeno je pogledala vstopivšega notarja.

Notar se je uljudno priklonil in dejal:

„Ekselenca, jaz sem notar Beltušé iz Ovranša. Naročili ste mi, da naj pridem.“

„Da naj notar pride, si naročil, papa?“ se je prestrašila Flora.

„Da, moja ljuba hči,“ je odgovoril knez tiho. „Nisem te hotel razburjati, zato ti nisem povedal. Nikar se ne prestraši, urediti moram z gospodom notarjem samo neko trgovsko zadevo.“

Ko se je knez odkašljal, se je obrnil k notarju in nadaljeval:

„Hvala lepa, cenjeni gospod, ker ste prišli; ampak prosil sem Vas, da pripeljete s seboj tri priče.“

„Vse je v redu,“ je odgovoril notar. „Ker ne vem, v kateri zadevi hočete z menoj govoriti, Svetlost, sem si mislil, da bi bilo dobro, če se preje z Vami malo pogovorim; zato sem naročil, da naj pridejo priče šele čez četrt ure.“

„Popolnoma prav,“ je dejal knez. „Prosim, vsedite se.“

Potem se je obrnil k Flori in dejal:

„Sedaj lahko odideš, draga hči. Šele v par urah bom mogel s teboj govoriti.“

Skrbno je pogledala svojega očeta in ga vprašala:

„Oče, ali boš mogel vzdržati tako dolgo posvetovanje?“

„Gotovo. Če bi pa slučajno pozvonil, naj pride samo služabnik.“

Solze so porosile Flori oči, kajti prepričana je bila, da napravi njen oče sedaj testament; ampak očetu na ljubo se je premagovala in šla iz sobe.

Ravno se je vrnil služabnik iz mesta. Zato mu je Flora naročila, da naj gre v sobo, če bi pozvonil njen oče. Ker je vedno sedela pri svojem bolnem očetu, je bila potrebna, da se malo okrepča, zato se je oblekla in šla na izprehod.

Počasi je šla navzgor proti mestu. Nemirno morje je šumelo pod njo; ravnotako nemirno je bilo tudi njeno srce. Vedela je, da umre njen oče; in potem ostane sama na svetu. Sicer je bila odlična in bogata dama, vsa pota so ji bila prosta, a za vse to se ni brigala.

Med potom je premišljevala svojo preteklost. Nikoli ni poznala svoje matere, vedno je bila sama, v tuji družbi, kajti tudi njen oče se ni mnogo brigal za svojo hčer. Vse njene vzgojiteljice in družabnice so bile tuje in neprijazne; samó Slovenko, senoro Lapajne, ki je tako nenadoma izginila, je ljubila. Tožila in jokala se je po senori Lapajne, a njen oče jo je zaraditega kaznoval.

Tako so minula leta, in postala je odrašena devica. Bila je lepa, to ji je povedalo zrcalo, in isto so potrdili njeni nešteti oboževalci. A nijednega izmed te neštete množice bi ne bila mogla ljubiti. Knez jo je kregal, a vse zaman. Slednjič ji je sam izbral ženina, a odklonila ga je. Dejala je, da si sama izbere moža. Oče je bil zaraditega zela hud, a slednjič je moral odnehati.

Nenadoma so se pa razmere spremenile. Knez Olzuna je nevarno obolel; zdravniki so ga sicer rešili, a bolezen je imela svoje posledice in se razvila v sušico. Knez je preveč zaupal svojim močem, in zato ga je zadela kazen. Postal je resen, mislil na Boga in na večnost, premišljeval je o svojem preteklem življenju, in uvidel, da je živel samo v grehu in strasti. Bridko se je kesal svojega življenja. Spomnil se je na deklice, katerim je vzel nedolžnost in mir srca, posebno se je, pa spominal one Slovenke, ki jo je prisilil z opojno ljubezensko pijačo, da se mu je udala, in čutil je sveto dolžnost, da poravna ta svoj greh. Njegov spomin je sicer že opešal, vendar ni mogel pozabiti Slovenke in onih nesrečnih dni.

Nekoč je šel na izprehod v svoj graščinski park in premišljeval o svoji žalostni preteklosti in o bližajoči se smrti. Kar zašumi nekaj v grmovju, in pred njega je stopila stara, zoperna ciganka.

„Ali me še poznaš, Olzuna?“ ga je vprašala.

Knez Olzuna ji je pogledal v obraz, a ni je spoznal.

Škodoželjno se je zasmejala in rekla:

„Da, oba sva se že postarala v grehu; nihče naju več ne pozna!“

„Starka, kdo si?“ je zarohnel knez nad njo, da so ga zabolela bolna pljuča.

„Verjamem ti, da ne poznaš več ciganke Carbe, a pozabil je še gotovo nisi!“

Tako mu je odgovorila ciganka.

Knez se je prestrašil, vendar se je kmalu toliko premagal, da je vprašal:

„Kaj pa liočeš od mene?“

„Obračunati hočem s teboj!“ je odgovorila Carba in vzdignila desnico.

„Obračunati hočeš z menoj?“ je dejal knez skoraj v omotici. „Da, obračunati! O, davno sem že obračunal sam s seboj. Konec mojega življenja se približuje, že umiram. Moje življenje je prekratko, da bi mogel poravnati, kar sem zakrivil, dediča pa tudi nimam, ki bi poravnal moj greh namesto svojega očeta.“

„Dediča nimaš?“ je vprašala Carba. „Da, dediča nimaš! Ponosna, plemenita rodovina Olzuna izumira, njen grb razpade in njen rod izumre. To je prokletstvo tvojih grehov. Ampak nekaj ti povem: Imaš naslednika, ponosni knez, ampak postava ga ne priznava. Sicer si upliven in mogočen, lahko bi ga priznal za svojega sina, poročil bi se lahko z njegovo materjo, ker je sedaj vdova, ampak ne povem ti, kje da je. To je moje maščevanje!“

„Ha!“ je zaklical knez. „To maščevanje je strašno!“

„Tako strašno gotovo ne, kakor je bil tvoj greh!“

„Ali imam sina?“ je vprašal knez.

„Da, sina imaš, moža, ki je vrlejši ko tisoč drugih, junak je glede kreposti, znanosti in hrabrosti; a ne boš ga našel!“

„Kdo je pa njegova mati?“

„Tista slovenska vzgojiteljica, senora Lapajne, ki si jo zastrupil s svojimi opojnimi kapljicami. Šla je na Kranjsko in se tam srečno omožila. Kmalu je postala vdova in vzgojila tvojega sina, da je postal mož, ki je vreden nositi knežjo krono. Le išči jo, če jo hočeš, a ne najdeš je nikdar!“

Tedaj je razprostrl knez Olzuna svoje roke in jo prosil:

„Ne bodi tako neusmiljena! Povej mi, kje da je, vse poravnam! Dam ti kar hočeš, samo povej mi, kje je moj sin!“

Ciganka se mu je zlobno zasmejala v obraz in izginila v grmovju. To je bil njen odgovor, njeno maščevanje, oziroma samo začetek njenega maščevanja.

Od tistega dne ni preživel knez Olzuna več mirnega trenutka. Vest ga je pekla noč in dan. Poizvedoval je na celem Kranjskem o svojem sinu, a zvedel ni ničesar. Vsi njegovi odposlanci so se vrnili na Špansko, ne da bi bili kaj opravili. Spomnil se je še na njeno ime, a vedel ni, iz katere okolice da je bila. Pisal je tudi španskem poslaniku na Dunaj, a tudi ta ni mogel ničesar zvedeti, ker je živela gospa Strnadova popolnoma samotarsko pri nadgozdarju Podgorniku.

Tako je minil mesec dni. Bolezen in kesanje, nestrpnost in hrepenenje sta razjedala knezu življenje. Najhujše je pa bilo to, da ga je ciganka povsod zasledovala in mu ob vsaki priliki očitala njegovo pregreho. Kadar je šel kam na izprehod, jo je srečal, in vedno so mu zatrjevale njene besede in pogledi, da se hoče večno maščevati nad njim; da nikdar ne zve, kje da je njegov sin.

To je pospeševalo njegovo bolezen. Zdravniki so mu svetovali, da naj. odpotuje na kako letovišče, a komaj je izstopil iz voza, je že srečal maščujočo se Carbo.

Tedaj je bral o novem kopališču in letovišču v Ovranšu. Zapustil je vse bogatstvo, in odpotoval na skrivnem samo s svojo hčerjo in dvema služabnikoma v Ovranš na Francosko. Upal je, da se iznebi na ta način grozne ciganke.

Kmalu je zapazil, da mu škoduje morsko podnebje, namesto da bi mu pomagalo. Oslabel je popolnoma in čutil, da se mu bliža zadnja ura. Zato je poklical francoskega notarja in tri priče, da napravi testament.

Od takrat, ko je zvedel, da ima sina, je bil vesel, ker se njegova hči še ni omožjla. Od takrat se je izogibal družbe in pazil, da se njegova hči ni seznanila z nobenim moškim. Vprašal jo je celo, če je njeno srce še prosto, in ko mu je odgovorila, da še, jo je prosil, da naj ostane samostojna. Vzroka ji seveda ni mogel povedati. Se danes zjutraj jo je prosil, da naj se nikar nikdar ne omoži.

„Vzroka ti ne morem povedati,“ ji je dejal, „a zveš ga kmalu, morda še prekmalu.“

Teh besedij se je spominjala Flora, ko je šla danes na izprehod. Do sedaj je lahko vedno pomirila svojega očeta glede te zadeve, a zadnje dni ji je postajalo vedno težje ubogati svojega očeta.

Zadnje dni je prišel v Ovranš tujec, ki ni zahajal nikamor v družbo. Cele dneve je posedal na hribu pod vrbami in opazoval razburkano morje. Včasih je odprl svojo risarsko knjižico in narisal kako škico.

Tam gori pri vrbah sta se spoznala. Flora je sedala na klopi, ko je prišel. A ko jo je zagledal, se je hotel obrniti. Poklicala ga je nazaj, in odšla potem sama.

Pozneje sta se večkrat srečala, potem skoraj vsak dan, vsaj nekaj minut sta govorila. Flora je zvedela, da je slikar, a ni ga vprašala, kako da se piše. Pogovarjala sta se o umetnosti in znanosti, in sploh o takih stvareh, po katerih se človeško srce in značaj najložje spozna. Tako sta se spoznala, in spoštovala sta drug druzega.

Slikar je bil lep, odkritosrčen mož, a neka skrivnost mu je težila srce. Flora je to takoj spoznala, in smilil se ji je. Kadar sta se pogledala, je zarudela, in srce ji je začelo močno biti. Čutila je, da je ta mož nevaren za njo, da se ga mora izogibati; ampak vedno, kadar je vedela, da je na hribu pod vrbami, jo je gnal nek notranji čut na izprehod.

Tako je bilo tudi danes. Počasi je šla proti vrbam. Njen oče umira in jo zapusti samo. Ali je res tako sama se ne mogla rešiti te samote in zapuščenosti? Tako je premišljevala, in srce ji je bilo vedno hitreje. Ali ji bije srce zaraditega, ker gre v hrib, ali morda vsled — — — ?

Ustavila se je, položila roko na vzdigajoče se prsi in globoko vzdihnila. Naenkrat je spoznala samo sebe! Ljubi ga! Kneginja neznanega slikarja! Kako strašna misel!

Vprašala se je, če naj se obrne, in vendar je šla naprej; bala se je svidenja, in vendar je stal že pred njo. Slišal jo je prihajati in ji prišel malo naproti. Spoštljivo jo je pozdravil; zapazil je rudečico na njenih licih; mislil je, da se je preveč upehala med potjo, in ji dejal:

„Zakaj se pa tako upehate, senorita, to ni zdravo! Oblečite svojo mantilo in vsedite se!“

Ogrnil ji je svileno mantilo in jo spremil do klopi. Samo pokimala mu je prijazno v pozdrav, še govoriti ni mogla. Tudi on je sedel molče poleg nje in gledal dolgo na valovito morje.

Kaj neki misli? Iz potez njegovega obraza je sklepala, da se ne čuti srečnega.

Slednjič se je ozrl na svojo sosedinjo in dejal z tresočim glasom:

„Ali vidite kako je razburkano morje, senorita? Včeraj je bil vihar, in še danes je morje nemirno. Ali se poléže valovje? Morda pa nastane nov vihar? Tako je tudi v živjenju in v srcu. Koliko nemirnih src je na svetu, ki jim manjka odrešenik, da bi jih pomiril.“

To je bil zelo nevaren pogovor. Flora je čutila, da bi bilo boljše, če ne odgovori, in vendar je rekla nehote:

„Ali tudi Vam manjka odrešenik?“

„Da, tudi meni!“ je vzdihnil.

„Meni tudi!“ je vzdihnila Flora neprevidno.

„Vam tudi? Takoj, ko sem Vas prvič videl, sem uganil, da Vam teži nekaj srce. Zakaj nosite sami svoje gorje? Ali nimate nikogar, ki bi Vam olajšal Vaše breme?“

„Nikogar!“ je odgovorila.

„To je pa žalostno. Torej ste čisto sama na svetu?“

Pogledala mu je v oči in odgovorila:

„Ali me ne poznate?“

„Vi mislite, če vem, kako se pišete? Vaše srce, značaj in dušo poznam natančno. Ne, ne poznani Vas, ne vem kako se pišete.“

„Torej sem Vam popolnoma neznana?“

„Da, popolnoma. Nisem radoveden človek. Sam sem bil na svetu, in velika žalost mi je težila srce. Tolažbo in mir sem iskal samo v prosti naravi. Tedaj sem spoznal Vas. Uplivali ste name zelo blagodejno, zato se Vas nišam izogibal, kakor se drugih ljudi. Spoznal sem Vaše nepokvarjeno čisto srce, in zaupal sem zopet ljudem. Po dolgem času sem se čutil zopet srečnega. Pokleknil bi bil pred Vas in Vam povedal, da ste moja Madona, li kateri hočem moliti. Kadar Vas tule pričakujem, mi utriplje srce, in kadar Vas vidim, sem ves srečen. Vi ste moje vse, Vi ste moje solnce. Vem, da zatone to solnce, a prepričan sem, da se ne izgubim v temni noči; kajti nikdar Vas ne pozabim. Kot svetla zvezda bodete razsvetljevali v spominu moje življenje. Vaša duša je moja lastnina; vse drugo je nemogoče. Zato Vas nisem niti vprašal, kako Vam je ime, kdo da ste, niti poizvedoval, kje da stanujete.“

V svoji razburjenosti je vstal in stal pred njo. Nekaka svetost ga je obdajala, ko ji je odkril svoje srce.

Tudi Flori je postalo nekam čudno pri srcu, tresla se je, in prsi so se ji vzdigovale. Pogledala mu je v oči in dejala s tresočim glasom:

„Meni se godi ravnotako.“

Te besede so ga prestresle, kakor električna iskra.

„Tudi Vam se tako godi?“ jo je vprašal. „V katerem oziru pa? Prosim, povejte v katerem oziru?“

„Glede Vas,“ je zašepetala.

Z vsemi močmi se je premagoval, da ni pokleknil pred njo. Pogledal je na prosto morje in stegnil potem svojo roko proti morju, rekoč:

„Senorita, ali vidite tamle v daljini prihajajoči angleški parnik. Kako se bori z valovi in vendar dospe v pristan. Jaz pa nimam pristana; nimam niti očeta niti matere; niti brata niti sestre; niti imena nimam, ki bi ga smel nositi. Zavržen in zaklet sem, ter ne smem hrepeneti po čutečem srcu. Tak sem kakor mlad orel, ki ga vržejo stari in gnezda, da pogine v prepadu. In tudi če ne pogine, si je vendar polomil peruti, in mora čepeti zapuščen in samoten med skalovjem.“

To je govoril slikar iz dna svojega srca. Flora je čutila sočutje zanj; slutila je, da mu teži srce veliko, izredno zlo.

Tudi Flora je vstala, mu položila svojo roko na rameni in dejala:

„Senor, mož ste; ne smete obupati!“

„Ali mislite morda, da bom obupal?“ je dejal ponosno, vendar žalostno.

„Nikakor; hotela sem reči, da ne smete biti preveč nezaupljivi. Samotariti ne smete. Isi ga srca na svetu, ki ne bi našlo drugo, in če nimate očeta in — — —“

„Ne, nimam, ga akoravno še živi,“ ji je segel v besedo.

„Nimate ga? In vendar še živi?“ je vprašala. „Kako naj to razumem?“

Zmignil je z rameni in s bndo jezo stisnil svoje ustnice; a premagal se je in dejal samo žalostno:

„O, to je prav lahko umljivo, senorita: Izgubljini sin sem. Ubogal nisem svojega očeta, zato me je zavrgel. Prepovedal mi je celo nositi njegovo ime. Pišem se sedaj po svoji umrli materi, ki gotovo odpusti to svojemu edinemu otroku.“

Solze so mu zalile pri tem oči: jokal je moško. Moške solze so hude, in čuteča ženska jih ne more prenašati.

„Zavrgel Vas je? Nemogoče!“ zaklicala Flora. „Gotovo niste izgubljeni sin! Vse Vam verjamem, samo tega ne! Preje bi verjela, da imate neusmiljenega očeta! Kaj ste storili, da Vam je celo prepovedal nositi njegovo ime? Rodbinsko ime je Vaša lastnina, nihče Vam ga ne sme vzeti!“

Vedel je, da ga ni vprašala iz radovednosti, zato ji je odgovoril:

„Slovenec sem. Moj oče je bil častnik in je sedaj nadgozdar na Bršljanovem pri Ljubljani. Nositi ne smem njegovega imena, a imenovati ga smem; glasi se Slavko plemeniti Podgornik. Bil je strog mož, če je še, tega ne vem. Tudi jaz naj bi bil postal častnik. Bil sem v kadetni šoli. Tam se je razvil pri risanju moj talent, in moji učitelji so bili prepričani, da sem rojen slikar. Pregovoriti so hoteli mojega očeta, in jaz sem se jim pridružil, a oče se ni dal prepričati. Ostati sem moral pri vojakih, in grozil mi je s prokletstvom, če ga ne ubogam. Ubogal sem ga, napravil častniško skušnjo in postal častnik. Storil sem svojo dolžnost, a v prostih urah sem se bavil samo s slikarstvom in vežbal svoj talent. Dolgo časa se nisem upal v javnost, a slednjič me je pregovoril moj profesor. Naslikal sem sliko in prosil očeta, če jo smem poslati na razstavo; prepovedal mi je. Tedaj so me pregovorili moji prijatelji, ker so mislili, da se oče slednjič vendar uda; tudi jaz sem tako mislil, posebno ker so bili vsi slikarji prepričani, da je moja slika umotvor. Senorita, naj torej kratko končam. Poslal sem sliko na razstavo, komité jo je kupil, in jaz sem dobil prvo nagrado, a obenem tudi pismo od svojega očeta, da ne smem priti nikdar več domov.“

„Moj Bog, kako neusmiljeno, grozovito!“ je zaklicala Flora.

„Nočem ga obsoditi; moj oče je! Kljub njegove prepovedi sem se vrnil vendar domov. Obljubil sem mu, da ne razstavim nikdar več javno nobene slike, a vse je bilo zaman, češ ravnal sem proti njegovemu ukazu in se postavil med umetnike, zato ga nisem več vreden. Prepovedal mi je iznova, da ne smem priti več domov, in nositi njegovega imena. In ko nisem takoj odšel, je ukazal služabnikom, naj me postavijo pred vrata. Stal sem pred vratmi, kakor bi me bila zadela kap. Služabniki so jokali, a zaprli so vrata; trkal sem, najprvo proseče, potem jezno — a vrata se niso nikdar več odprla. Oditi sem moral. Pustil sem potem vojaščino in se posvetil samo umetnosti, ki pa ni bila tako kruta ko moj oče. Dosegel sem slavo, si pridobil premoženje in neodvinost, a moje srce je ostalo tako prestrašeno kakor takrat, ko sem stal pred domačimi vratmi, proseč da mi naj odpro. Ostal sem izgubljeni sin, ki nima pravice do življenske sreče.“

Vroče je čutila z njim, zgrabila v razburjenosti njegovo desnico in dejala:

„Pravice nimate, senor? O vendar, brez pravic niste. Vsakemu človeku je dal Bog pravico, da sme biti srečen. Zaupajte! Ubogajte glas svojega srca! Vaše srce Vas gotovo ne vara!“

Trdno je držal njeno roko in odgovoril:

„Senora, ali ste pomislili, kaj ste rekli? Ali slutite, kaj bi moral storiti, da ubogam glas svojega srca?“

Odgovorila mu ni, a pogledala ga je tako zaupljivo, da je takoj uganil, da ona ne sluti samo, ampak celo natančno ve.

„Če bi hotel ubogoti glas svojega srca, bi moral Vas, senora, pritistniti na svoje srce in nikdar več ne odjenjati,“ je nadaljeval. „Tedaj bi mi sijalo solnce sreče, in mi svetile zvezde zadovoljnosti. Senora — — —!?“

Vroče solze so porosile Flori nežna, vroča lica; ni se mogla več premagovati, objela ga je in odgovorila:

„Moj ljubček, moj dragec, dam Ti pravico, da me pritisneš na svoje srce. Kajti Tvoja sem, to mi pravi moja duša.“

Tedaj jo je pristisnil nase, trdno in prisrčno, ter dejal ves srečen:

„Hvala ti, ljubica! Sedaj se je zopet zjasnilo moje življenje, in težak kamen se mi je odvalil od srca. Moja rešiteljica si, moje življenje, moje vse. Povej mi, krasna deva, kako naj te imenujem?“

„Flora!“ je zašepetala in zarudela.

„Flora, moja preljuba, zlata Flora, ali me res ljubiš?“ jo je vprašal in se sklonil k svoji izvoljenki.

„Neskončno!“ je zašepetala.

„In ostaneš moja in me ne zapustiš, akoravno me je oče zavrgel?“

„Nadomestim ti ves svet, moj —“

„Mirko,“ je dostavil slikar.

„Moj Mirko!“

Prisrčno sta se objela in iskreno poljubila — —. Uživala sta neskončno srečo in pozabila na ves svet. — — —

Kar poči strel in ju vzdrami. Ozrla sta se doli proti morju in zagledala v luko prihajajoči parnik.

„Ali vidiš,“ je dejal Mirko, „ladija je dospela srečno v pristanišče. Tudi jaz sem dospel slednjič v varni pristan, kamor me je privedla ljubezen. Samo za ljubezen hočem živeti odslej.“

„Torej nimaš človeka, ki bi se ga oklenil?“

„Nimam. Nikoli nisem iskal prijateljev. In vendar imam prijatelja, in sicer enega samega. Ta pa je moj najdražji in najzvestejši prijatelj.“

„Kdo pa je to, moj Mirko? Tudi jaz hočem biti; njegova prijateljica, iz hvaležnosti, ker je bil tvoj prijatelj.“

„Imenuje se Janko Strnad. Seznamila sva se v gimnaziji. Njegov oče je bil profesor, a je zgodaj umrl. Potem je šel Janko na vseučilišče, jaz pa v vojaško akademijo, vendar sva tam še vedno občevala. Vsled najinega prijateljstva je prišla njegova mati, ker je bila vdova, gospodinjit mojemu očetu. Sedaj je Janko zelo slaven zdravnik. Prepotoval je ves svet, in sedaj si vije lavorove vence na polju medicine. Prepričan sem, da postane najslavnejši zdravnik na celem svetu.“

„Ali ve, da te je tvoj oče zavrgel?“

„Ve. Pisal sem mu, takrat je bil ravno v Alžiru. Ko se je vrnil, ni mogel posredovati med menoj in mojim očetom, ker je moral iti takoj v Pariz, a pisal je večkrat svoji materi in jo prosil, naj se záme zanima. Ko je poskusila poravnati razpor med menoj in mojim očetom, se je ta tako razsrdil, da je morala pobegniti. Oče ji je ukazal enkrat za vselej, da mene ne sme nikdar več omeniti. Kdor se vendar še upa kaj omeniti o meni, tega na mestu spodi. Če je Strnad še v Parizu, tega ne vem. Zadnji čas sem bil v Egiptu in ob Nilu, kjer človek ne more dopisovati s svojimi znanci.“

„Rada bi ga poznala.“

„Lep mož je, visoke in ponosne postave. Ravnotak je njegov značaj. Nekaj pa moram omeniti, kar je zelo čudno. Vidva sta si namreč popolnoma podobna. To sem takoj spoznal, ko sem te prvič videl. In ravno ta podobnost z mojim edinim prijateljem, je bil prvi vzrok, da sem se ti približal.“

V sladkem objemu sta stala na vrhu hriba in gledala doli v luko. Videla sta, da se je došli parnik ukrcal, in potem sta šla na kopno dva moža. Obrazov nista mogla spoznati, ker sta imela moža širokokrajne klobuke.

„Poglej prvega,“ je dejal Mirko. „Ravnotako ponosne postave je Strnad, tudi tako odločno in elegantno hodi. Če bi ne bil v Ovranšu, bi odločno trdil, da je ta mož Strnad.“

Mirko je uganil; tujca, ki sta izstopila iz ladije sta bila Strnad in Krek. Ustavila sta se v Ovranšu, da naložita premog. Mirko pl. Podgornik je poznal seveda tudi krmarja, oziroma sedanjega kapitana ladije „Silva“, ker je stanoval na Bršljanovem. A tujca sta bila predaleč proč, da bi ju mogel Mirko spoznati. —

Ljubljenca sta sedela še dolgo gori na klopi in uživala presladko srečo ljubezni. — —

Slednjič se je izvila Flora svojemu ljubčeku iz rok in dejala:

„Oprosti, Mirko, davno bi bila morala biti že doma; moj oče me gotovo že težko pričakuje.“

„Tvoj oče je tu?“ je vprašal Mirko. „Ali ne tudi tvoja mati, moje srce?“

„Ne. Samo očeta imam. In,“ je dejala, in solze so se ji udrle po nežnih licih, „še njega ne bom imela več dolgo, morda samo še nekaj dni.“

„Moj Bog, ali je bolan?“ se je prestrašil Mirko.

„Da, na smrt je bolan,“ je jokala Flora.

„Ali mu ne morejo zdravniki pomagati?“

„Ne morejo, kajti jetičen je, in jetika je neodravljiva.“

„Jetika! Oh, to je strašna bolezen, ker se bolnik do zadnjega diha popolnema zaveda. Obžalujem njega in tebe, moje rsce! Če bi bil zdravnik, bi napel vse svoje moči, da ti rešim očeta. Ampak sedaj mi je šinila pametna misel v glavo, govorila sva o Strnadu. Če more tvojemu očetu sploh kdo pomagati, tedaj ga ozdravi gotovo Strnad. Takoj pišem njegovi materi, naj mi naznani njegov naslov. Ne, ne, telegrafiiram ji, in ga potem telegrafično pokličem v Ovranš.“

„Prepozno, Mirko! Oh, medtem, ko sem uživala ljubezen v tvojem objemu, leži moj oče na smrtni postelji, in notar je pri njem, da sestavi testament. Kako razposajena hči sem!“

„Le potolaži se! Tudi ljubezen ima svoje pravice, celo v tako resnem položaju. Takoj brzojavim Strnadu!“

„Ali misliš, da pride?“

„Gotovo! Vse pusti, da izpolni prošnjo svojemu prijatelju. Takoj grem. Ampak, srce moje, ali smem vedeti, kje da stanuješ? Rad bi bil pri tebi v tem žalostnem času, da te tolažim.“

„Hvala lepa ti, moj dragi,“ se je zahvalila. „Res mi je treba tolažbe, ampak ne smem ti izpolniti tvoje želje. Stanujem v hiši ribiča Žana Foretijéja, ampak obiskati me ne moreš na noben način.“

„Zakaj pa ne, Flora?“

Malo je pomislila in ga potem vprašala:

„Mirko, ali mi zaupaš?“

„Zaupam,“ je odgovoril odkritosrčno, „zaupam ti iz dna svojega srca.“

„Torej izpolni mi mojo prvo prošnjo: Ne vprašaj me sedaj še, kdo da sem, in ne poizveduj v mestu o nas. Kmalu zveš vse iz mojih lastnih ust. Bojim se ti resnico povedati, ker te potem morda izgubim, ampak verjemi mi, da nisem tega kriva jaz, ampak ti. Meni ni treba sramovati se svojih razmer, in prepričana sem, da bo tvoj oče obžaloval svoje trdosrčnost in ti odpustil. Ali hočeš?“

„Hočem,“ je pritrdil. „Sprejela si izgubljenega sina v svoje naročje, zato bom mirno čakal, dokler mi sama vsega ne poveš. Ampak če Strnad pride, ali ga smem k vam poslati?“

„Smeš, in sicer takoj. Kakor navadno, se snideva tudi v prihodnje tu gori. Kadar bom mogla, gotovo pridem. Sedaj pa, na svidenje, ljubček moj!“

„Na svidenje, moj angelj, moja tolažba, moja sreča, moje vse na svetu!“

Prisrčno sta se objela, še par poljubov in še enega po vrhu, in potem sta se ločila.

Flora je šla doli domov, Mirko je pa stal na hribu in gledal za njo, dokler mu ni izginila izpred oči. Potem je šel v mesto, in sicer naravnost na telegrafično postajo.

Tam je brzojavil gospej Strnadovi na Bošljanovo, priložil svoj naslov in prosil za takojšen odgovor.

Srce mu je hotelo počiti same sreče, kije še nikdar ni občutil v svojem življenju. Šel je v svoj hotel in se zaprl v svojo sobo.

Tam je vzel iz svoje risalne mape Florino podobo in se popolnoma zagledal v svoj ideal in zatopil v svojo srečo. — —

Tako je minil dan, in storila se je noč. Življenje v restavraciji je utihnilo, in vsi so spali. Samo Mirko je čul v svoji sobi in čakal nestrpno na brzojaven odgovor. Vsaka minuta se mu je zdela večna. Slednjič je pozvonil hišni zvonec, vratar je šel odpirat, in kmalu potem je vstopil v Mirkotovo sobo pismonoša z brzojavom.

Mirko je pismonošo hitro odslovil in razpečatil potem brzojav. Prebral je par besedic in se naslonil potem obupano na svoj stol.

Brzojav se je glasil sledeče:

„Moj sin je na Angleškem. Kje, tega ne vem. Vrne se šele čez dolgo časa.“

Te besede so žalostno uplivale na Mirkota, ki je upal, da pomaga njegov prijatelj očetu njegove ljubice. Ves obupan je hodil po sobi semtertja, in se vlegel šele zelo pozno spat.

Zato se je pozno zbudil. Vstal je, se oblekel in šel v pritličje v restavracijo zajuterkovat. V restavraciji je bil en sam gost, imel je mornarsko obleko, Ko ga je Mirko zagledal, ni verjel svojim lastnim očem.

„Ali je mogoče!“ je zaklical. „Krek, krmar Krek! Ali vidim prav!“

Krek je vstal in pogledal ravnotako začudeno Mirkota.

„Gospod Podgornik!“ je zaklical. „Grospod Mirko! Da, jaz sem. Kako iznenadenje!“

Hitela sta drug drugemu naproti in si podala roke.

„Kaj pa delate v Ovranšu, tule v tej hiši?“ je vprašal slikar.

„Prenočil sem danes v tem hotelu; sedaj zajuterkujem ravno, in v Ovranšu moram naložiti premog, da lahko s svojim parnikom odplujem.“

„S svojim parnikom? Ali niste prišli včeraj zvečer v Ovranš?“

„Da, včeraj zvečer.“

„Tedaj bi mi ne bilo treba brzojaviti!“

„Brzojaviti? Komu pa?“

„Brzojavil sem gospej Strnadovi in jo vprašal, kje je sedaj doktor Strnad.“

„Oh čudežno! Kaj je pa odgovorila?“

„Da je skoraj gotovo na Angleškem, kje, tega pa ne ve. Videl sem vas včeraj, ko ste pripluli v pristanišče. Če bi bil vedel, da ste vi, bi bil takoj prišel s hriba doli v luko.“

„Na hribu ste bili?“

„Da.“

„Saperlot, če bi bil to vedel! Videli smo od daleč na hribu damo in gospoda — —“

„To sem bil jaz!“

„Objemala in poljubovala sta se, kakor da bi ne bilo žive duše daleč na okrog.“

„Da,“ se je zasmejal Mirko, „to sem bil jaz. Videla sva vas, ko ste se usidrali, in potem sta šla dva moža proti mestu.“

„To sem bil jaz.“

„In drugi?“

„Hm!“ je odgovoril Krek porogljivo, „drugi je bil lastnik parnika.“

„Ravnotake postane je bil ko Strnad.“

„Verjamem. Saj se tudi tako piše?“

„Kaj? Kako!“ je zaklical Mirko hitro. „To je gotovo samo slučaj!“

„Nikakor,“ je dejal Krek, „ime ni nikdar samo slučaj. Vsekako je pa slučaj, da smo šli mi ravno v Ovranš premog nalagat. Lahko bi bili šli tudi kam drugam. Sedaj vam seveda ni treba iskati senorja doktorja Strnada po Angleškem.“

„Moj Bog! Ali res? Ali je sam tudi tu?“

„Seveda!“ se je nasmejal Krek. „Parnik je njegova last.“

„Kje pa je? Hitro! Kje ga najdem?“

„Tudi on stanuje v tej hiši. Šel je pozno spat in gotovo še leži — — o ne, ravno tule prihaja!“

Vrata so se odprla, in Strnad je vstopil. Takoj je spoznal prijatelja, mu hitel naproti in objela sta se.

„Mirko, ti si tu?“ je vprašal Strnad.

„Da, Janko. Kakšen slučaj! Včeraj sem po tebe brzojavil, in danes te tu najdem. To je gotovo božja volja!“

„Ali stanuješ v tem hotelu?“

„Da.“

„Torej bi me bil že lahko včeraj videl.“

„Zvedal sem to že od Kreka. Pojdi z menoj v mojo sobo, imam ti mnogo povedati!“

„Gotovo, Mirko, ampak verjemi mi, da ti imam jaz več povedati, ko ti meni.“

Nato sta šla Mirko in Strnad v prvo nadstropje v slikarjevo stanovanje. — —

Ko je prišla Flora včeraj popoludne domov, je njen oče spal. Notar in priče so že odšli. Flora je šla po tihem zopet iz sobe in čakala, da se oče zbudi in pozvoni.

Oče se je zbudil šele proti polnoči. Hitela je v njegovo sobo, kjer je ležal na divanu. Veliko, zapečateno pismo je ležalo pred njim na odeji. Flora je stopila k njemu in ga poljubila.

„Kako ti je, dragi oče?“ ga vprašala.

„Hvala lepa, moj otrok,“ je odgovoril. „Zelo dobro sem spal, in nekako ložje in boljše mi je. Če izpolni človek svojo sveto dolžnost, mu vedno odleže.“

Pri teh besedah je pogledal na pismo. Tudi Flora je uprla svoje oči na pismo in ria velik notarski pečat, in vztrepetala je. Oče je to opazil in dejal:

„Ali ti je neljubo tole pismo? Kako neljuba ti bode šele vsebina! In vendar moraš vse zvedeti, in cesir še danes. Pojdi, moja hči, vsedi se in poslušaj me!“

Flora ga je ubogala in se vsedla poleg njega. Solze so ji porosile svetle oči.

„Ali slutiš, kaj da je v tem pismu?“ jo je vprašal.

„Slutim,“ je odgovorila po tihem.

„Kaj pa je?“

„Tvoj — tvoj — oh, papá, ne morem izgovoriti te besede.“

„Hotela si reči moj testament, kajne, Flora?“

„Da, dragi oče,“ je dejala žalostno.

„Uganila si,“ je priznal, „ampak nikar se ne jokaj! Če je božja volja, še ne umrem tako kmalu. Ampak izpolnil sem samo svojo dolžnost, če sem uredil svoje stvari.“

Vzdignil se je in odkašljal, potem pa nadaljeval:

„Flora, testament izročim tebi. Prepis leži pri notarju. Prisezi mi, da izpolnišp o moji smrti vse določbe, ki so v testamentu. Ali hočeš?“

„Papa,“ je tarnala Flora, „saj ni treba prisege, ampak, če te to pomiri, rada prisežem, da natančno izpolnim tvojo zadnjo voljo.“

„Tudi tedaj, če se ti bo zdelo, da sem s teboj ravnal neusmiljeno in neočetovsko?“

„Tudi tedaj, papa. Vem, da nisi ravnal z menoj neusmiljeno. Prepričana sem, da me nočeš onesrečiti.“

„Hvala lepa ti! Sedaj pa obriši svoje solzne oči, razložiti ti hočem svoj testament — — preljubi otrok, tvoj oče se ti hoče — — izpovedati!“

Hotela si je obrisati solze, a ta beseda jo je iznova vznemirila. Ta strašna beseda!

Oče je potrpežljivo čakal, da se je njegova hči pomirila, potem je pa začel:

„Moj dragi otrok! Velik, težak greli imam na svoji vesti! Brata imaš, o katerem ti nisem še nikdar pravil. Ali mi odpustiš?“

„Brata!“ se je veselo začudila. „Ali res, papa?“

„Res.“

„O, zaraditega ti vendar nimam ničesar odpustiti. Gotovo si imel tehtne in modre vzroke, da si molčal o njem. Kako si me vzradostil s svojo izpovedjo!“

„Flora, tvoje besede so mi odvalile težak kamen od mojega srca. Ampak priznati ti moram, da sem šele sam zvedel pred kratkem, da imam sina. Ta moj sin ni sin tvoje matere, ampak sin druge žene. Rodil se je po smrti tvoje matere; — nezakonski otrok je.“

„Papa vendar je moj brat, in ljubila ga bom iz dna svojega srca. Kje pa je?“

„O, če bi vedel!“

„Ne veš tega? Kje je pa njegova mati, papa?“

„Tudi tega nisem mogel zvedeti; ampak poznaš jo, moja draga hčerka. Saj se še spominjaš na senoro Lapajne, ki je bila par mesecev tvoja vzgojiteljica.“

Flora je globoko vzdihnila in potem žalostno dejala:

„Moja ljuba, dobra Lapajne? Moj Bog, koliko je morala pretrpeti!“

„Prav imaš,“ ji je pritrdil oče skesano. „In koliko morda še trpi! Ampak odškodoval jo bom. Preje ti pa moram vse povedati. Poslušaj me, moja hči!“

Nato je začel oče pripovedovati svoji čisti, nepokvarjeni hčeri o svojih mladeniških grehih. Pravil ji je o svojem razuzdanem življenju, o Kortejevem zapeljevanju, o tisti maškeradi, kako je izvabil senoro Lapajne k sebi in jo zapeljal z tistimi vražjimi sredstvi, da je šla proč brez vsake podpore in je morda še sedaj brez sredstev; pravil ji je tudi o ciganki, ki mu je prva povedala o njegovem sinu, in o svojem kesanju, ki mu razjeda srce. Pri tem je mahal z rokami in se jokal. Ko je končal, je vzdihnila Flora vsa objokana:

„Papa, ali te ni morda ciganka nalagala?“

„Ne, ne; Carba je govorila resnico?“

„Torej se moramo potruditi in napeti vse svoje moči, da najdemo mojega brata.“

„Ampak pomisli, kakšno škodo imaš vsled tega ti!“

„Oče, nikar tega ne omeni, na to niti ne mislim. Brata imam, in to vse drugo poravna. Takoj moramo začeti iznova poizvedovati!“

Tega oče ni pričakoval. Kako velikodušna je njegova hči! In odgovoril ji je:

„Ampak razjasniti ti moram vse natančno! Če bi ne imel sina, bi bilo vse premoženje tvoje, istotako podeduješ ti moje ime in knežjo krono. Po španskih postavah postaneš po moji smrti kneginja, in tvoj prvorojeni sin podeduje knežjo krono rodovine de Olzuna, tudi če tvoj soprog ni plemenitaš. Vse to moraš žrtvovati, če iščeš svojega brata.“

„To je prvič moja dolžnost, in drugič storim to prav rada. O tem sva torej na jasnem.“

„Hvala, Bogu!“ je vzdihnil oče olajšan. „Moja ljuba, dobra hči, Bog ti bo vse poplačal! Sedaj me tudi lahko razumeš, zakaj sem vedno želel, da se ne omožiš. Vse kar imam, je last mojega sina. Po svoji materi podeduješ samo dva milijona, kar pa ne zadostuje za zakon, ki bi bil dostojen tvojemu stanu.“

Tedaj se je Flora nasmehnila in dejala:

„Torej pa sklenem zakon, ki ni dostojen mojemu stanu. Mislim, da imam potem dva milijona dovolj.“

Oče jo je resno pogledal.

„Flora,“ je dejal potem resno. „Nekaj si mi prikrivala!“

„Nikakor, papa,“ je odgovorila, „ampak včeraj se je nekaj zgodilo, kar ti moram takoj povedati.“

Pri teh besedah je zarudela, in oče je zaklical:

„Zaljubljena si!“

„Da,“ je priznala, „zaljubljena sem, in ta, ki ga ljubim, je moje vse. Njegova žena postanem, ali se pa nikdar ne omožim!“

„Kdo pa je ta?“

„Umetnik je, slaven, slovenski slikar, sicer plemenit, ampak samo navadno „plemenit“. Zaradi umetnosti ga je njegov oče zavrgel.“

Knez je molčal. Naslonil se je v blazine in premišljeval. — —

Flori je začelo biti tesno pri srcu. Začela se je jokati in dejala počasi:

„Papa, sin je, ki nima očeta; tvoj sin ga tudi nima. Če hočeš, če zahtevaš, pa se odpovem tej ljubezni!“

Zopet sta nekaj časa molčala, potem pa je dejal oče:

„Moj otrok, težko, težko stališče imam glede na svoj knežji stan. Vendar sem se — odločil. Priznanje, da ljubiš navadnega plemenitaša, ki ga je oče zavrgel, me je zelo pretreslo. To je zaslužena kazen zame, kajti ljubil sem deklico še nižnega stanu, ljubil sem priprosto vzgojiteljico — in jo goljufal. Moja ljubezen je bila omadeževana, tvoja je čista. Ravnala si usmiljeno z menoj, ker si prepustila vse svojemu bratu, zato ti tudi jaz nočem zagreniti tvojega življenja. Konec mojega življenja se bliža. Zato ne gledam na stan, ampak samo na srce. To je moj odgovor: Ime Olzuna ne sme izumreti. Če ostaneš ti edina nositeljica našega rodu, moraš skleniti zakon, ki je dostojen tvojemu knežjemu stanu, in tvoj prvorojeni sin postane knez de Olzuna. Če pa najdeš svojega brata, tedaj je on moj pravi naslednik, tako sem namreč določil v testamentu. Mislim, da potrdi španski vladar moj testament, v katerem sem priznal tvojega brata kot svojega lastnega sina. Če bi še dalje živel, o tem niti ne dvomim, posebno če bi se oženil z nekdanjo vzgojiteljico, če pa španski vladar ne potrdi mojega testamenta, si ti edina naslednica, in moraš izpolniti svojo dolžnost. Če pa prizna moj testament, tedaj ti dovolim, da se poročiš s svojim ljubčekom, seveda če je pošten mož, in ga je oče samo po nedolžnem zavrgel.“

Ko je končal knez ta dolg govor, je pokleknila Flora k njegovem ležišču, mu poljubila roke in vzdihnila s solznimi očmi:

„Hvala, tisočkrat hvala, moj dragi, usmiljeni oče! Vse kar želiš izpolnim, ampak Mirko je pošten mož. Prosim te, ali ti ga smem predstaviti? Prepričaj se o njegovem značaju, in gotovo uvidiš, da me je vreden!“

„Upam, moj otrok! Sedaj se moram pa malo odpočiti, ker sem zelo truden. Dobro spi, Flora, in prosi Boga, da obrne vse najboljše in odpusti svojemu očetu, kar je zagrešil!“

Nato sta se ločila.

Flora ni mogla zaspati; Čuti njenega srca so jo vznemirjali. Šele proti jutru je zaspala, in se zbudila pozno dopoludne.

Takoj po zajiitreku je šla k svojemu očetu.

Zunaj pred hišo na klopi je sedel ribič Foretijé in pletel mrežo. Kar zasliši Flora bližajoče se korake, in potem je nekdo glasno vprašal:

„Ali stanuje tu ribič Žan Foretijé?“

„Da, cenjeni gospod,“ je odgovoril ribič. „To sem jaz sam.“

„Hvala lepa!“

Nato je vstopil prišlec v vežo in potrkal na vrata.

Flora je odgovorila: „Prosto,“ in vstopil je velik in močan mož. Bil je lep, resen, vendar blag in prijazen junak.

„Oprostite mi, da se drznem,“ je prosil in se globoko priklonil. „Slišal sem, da leži v tej hiši bolnik.“

„H komu so Vas pa poslali,“ je vprašal knez.

„Imena ne vem, kajti moj prijatelj ga žalibog sam ne ve.“

Tedaj je Flora vstala in vprašala:

„Oh prosim, dragi gospod, kako se pa pišete?“

„Moje ime je Strnad.“

„Strnad! Oh, doktor Strnad! Prišli ste vsled brzojava svojega prijatelja? Oh ne, tako hitro je nemogoče!“

„Seveda je nemogoče,“ se je nasmejal Strnad. „Lastnik parnika sem, ki je priplul včeraj v Ovranš. Moj prijatelj niti slutil ni, da sem tu. Brzojavil je včeraj in dobil ponoči sporočilo, da moja mati ne ve, kje da sem. Slučajno sva se danes zjutraj našla.“

„Oh, to je čudežno, to je božja volja!“ je dejala Flora. „Prosim, gospod doktor, vsedite se. Dovolite, da pojasnim svojemu očetu vso stvar, kajti nisem mu še povedala, da sem govorila z Mirkotom o Vas.“

Strnad se je vsedel, in Flora je začela pripovedovati. Knez je medtem zdravnika nekako čudno opazoval. Ko je njegova hči končala, je dejal z motnim glasom:

„To je seveda zelo čudežen slučaj, in zelo hvaležen sem Vam, da ste se k meni potrudili. A zdi se mi, da mi tudi najboljši zdravnik ne more več pomagati; vsi moji dosedanji zdravniki so že obupali nad menoj.“

„Naša umetnost in znanost je seveda zelo majhna napram človeški naravi in volji božji,“ je dejal Strnad, „ampak včasih zamore zdravnik vendar mnogo pomagati. Glavna stvar je seveda zaupanje v Boga in v naravne moči. Kjer narava bolezni ne premaga, tam nič ne pomaga. Zdravnik mora zato naravo kolikor mogoče podpirati.“

Knez in njegova hči sta pri teh besedah spoštljivo in zaupljivo pogledala slovenskega zdravnika, in Flora je dejala:

„Čisto iz srca ste mi govorili. Vse je samo božja volja. Ali ni morda tudi božja volja, da ste Vi tako nepričakovano in hitro prišli?“

„Nočem reči, da sem božji poslanec,“ je odgovoril Strnad, „ampak odkritosrčno priznam, da sem se na svojih potovanjih marsikaj naučil, kar se bolezni tiče, ki jo ima Vaš gospod oče. Mislim, da se ne motim v diagnozi. Bolnik ne sme zdravniku vse verjeti, ker se ta lahko večkrat zmoti, ker je toliko raznovrstnih bolezni. Jaz naprimer sem že sedaj prepričan, da naš bolnik nima jetike.“

Te besede so uplivale na bolnika in njegovo hči.

„Ne, res ne?“ je vprašala Flora razburjeno.

„Ali res nimam jetike?“ je zaklical knez in se vzravnal, kot bi bil mladenič.

„Res je nimate,“ je odgovoril Strnad. „Jetika se spozna po različnih znamenjih, in jedno izmed teh znamenj Vam manjka v Vaših očeh. Prosim, če Vas smem natančnejše preiskati? Le zaupajte mi.“

„Papa, prosim te, zaupaj gospodu doktorju,“ je dejala Flora in odšla iz sobe. Bolnik in Strnad sta ostala sama.

„Zelo drzno diagnozo ste določili,“ je dejal knez, „a tako pošteno gledate, da Vam moram zaupati. Prosim, ali me hočete preiskati?“

„Seveda; saj sem Vas že prosil.“

„Prosim, na razpolago sem Vam.“

Knez je odkril odejo in se slekel, in Strnad ga je začel vestno in natančno preiskovati. Zdravnik je imel zelo težko delo in je bolnika izpraševal o različnih stvareh. Slednjič je spoznal bolezen in dejal:

„Dovolite gospod, da pozvonim, dama naj pride noter?“

„Oh, gospod doktor, kako tolažilno je to vprašanje,“ je odgovoril knez. „Gotovo bi ne poklicali moje hčere, če bi bilo Vaše mnenje o moji bolezni brez upanja, da ozdravim. Ali sem prav uganil?“

„Prav ste uganili,“ je pritrdil Strnad, „a dovolite mi še eno vprašanje preden pozvonim. Prosim, odgovorite mi odkritosrčno: Ali ste imeli v svoji mladosti kako kožno bolezen?“

Knez jo zarudel in vprašal:

„Katero bolezen mislite, gospod Strnad?“

„Mislim namreč Skabies ali gárje.“

„Gospod! Kako morete misliti — —!“

Strnad pa mu je strogo pogledal v oči, in knez je obmolčal sredi stavka. Zarudel je in potem dejal:

„Uganili ste, gospod doktor, kaj bi tajil pred smrtjo. V mladosti sem občeval včasih s krasoticami, ki pa morda niso bile posebno zdrave. Tako sem nalezel tisto bolezen. Ker sem se pa sramoval pred svojim domačim zdravnikom, sem šel k nekemu mazaču, ki me je ozdravil v dveh dneh, a samo navidezno, kakor sklepam iz Vašega vprašanja.“

„Prav imate. Bolezni Vam ni ozdravil, ampak samo v nostranjost pregnal. Tako Vam je zatrupila bolezen Vašo kri in prišla v Vaše celo telo. Bolezen se je v notranjosti razvila, in sedaj imate Psóro. Ta bolezen je zelo podobna jetiki, in kmalu bi bili umrli.“

„In Vi mislite, da me rešite?“ je vprašal knez Olzuna ves razburjen.

„Da. Le potolažite se in povejte to svoji hčeri!“

Sedaj je Strnad pozvonil, in kmalu je vstopila Flora. Oče je bil ves srečen, razprostrl je svoje roke in zaklical:

„Pridi sem, moj otrok! Ta zdravnik mi je dal upanje. Obljubil mi je, da ne umrem!“

Flora je hitela svojemu očetu okoli vratu in vprašala med potom Strnada:

„Ali res, moj dragi gospod? Ali res rešite mojemu očetu življenje?“

„Upam, in sem celo prepričan,“ je odgovoril Slovenec odločno in samozavestno.

Tedaj je zavriskala od samega veselja, zgrabila hitro Strnadovo roko in jo poljubila, ne da bi se mogel ubraniti.

„Ali vidiš, papa, da je to božja volja!“ je dejala, „gospod Strnad, kako ste nas osrečili s svojo tolažbo.“

Ko je stala sedaj vsa srečna pred njim in mu gledala v obraz, se je spomnila besed svojega ljubčeka, ki je dejal, da ji je Strnad tako zelo podoben. Nekak čuden čut se je je polastil, najrajše bi bila tega lepega, junaškega moža objela in poljubila, in ne zdelo bi se ji greh. Tudi Strnadu je bilo nekako čudno pri srcu, ko je stal pred njo, se mu je zdelo, da jo pozna že mnogo, mnogo let, kakor da bi bila brat in sestra.

„Hvala lepa za Vaše zaupanje,“ je dejal. „Ponavljam torej še enkrat, da gospod oče gotovo ozdravi, če me podpirate.“

„O, prav rada,“ je odgovorila. „Zahtevajte, kar hočete.“

„Ali bi se mogli preseliti v kak drug kraj?“

„Zakaj pa ne?“ je vprašal knez.

„Oprostite! Ne poznam namreč Vaših razmer, in preseljevanje stane denar.“

„Oh, naših razmer ne poznate, morda celo niti našega imena?“

„Seveda ga ne poznam. Moj prijatelj ga ne pozna, ker ste ga gospodična prosili, da naj nikar ne poizveduje o Vas. Prosil me je, da naj tildi jaz nikogar ne vprašam. Prišel sem samo k bolniku, ki leži v koči ribiča Žana Foretijéja.“

„Čudežno!“ je dejal knez.

„O, papa,“ je rekla Flora, „takrat namreč še nisem govorila s teboj, zato mi je moral Mirko obljubiti, da ne poizveduje o meni.“

„Sedaj te pa že razumem, moj otrok. Prosim, sporočite tistemu gospodu Mirkotu, da ga jutri dopoludne pričakujem; zahvaliti se mu moram, ker mi je poslal tako izvrstnega zdravnika. Grospod doktor, preselim se lahko, kamor zahtevate. Bogat sicer nisem, vendar rai ni treba skrbeti za vsakdanje potrebe.“

„Torej Vas prosim, zapustite Ovranš,“ je dejal Strnad, „ker to obnebje ni zdravo za Vas. Ob morju ne smete stanovati. Svetoval bi Vam srednje obnebje, blizu kake reke, sredi med gozdovi in poljem, kjer se lahko izprehodite — —“

„Kjer se lahko izprehodim?“ je ponovil Olzuna. „Moj Bog, saj se niti z mesta ganiti ne morem!“

„Le pomirite se! Dal Vam bom zdravilo. Namreč Kebrášo, Kóka in možki cvet datljeve palme. Teh stvari sicer ne dobite v tukašnji lekarni, a jaz jih uaam na ladiji. V enem tednu toliko okrepčate, da tahko odpotujete. Peljite se — oh, sedaj mi je šinila pametna misel v glavo! Ali ste že bili na Kranjskem?“

„Še ne,“ je odgovoril knez.

„Torej potujte tja. Ne vprašam Vas, kdo da ste, ampak dal Vam bom priporočilno pismo. Na Kranjskem je graščina, kjer imam sorodnike, in sprejeli Vas bodo prijateljsko. Ostanite tam, dokler popolnoma ne okrevate. Sedaj vzemite zdravilo, ki Vam ga naredim; na steklenico zapišem vse natančneje. Ko pa pridete na Kranjsko, si naročite zdravilo, ki Vam ga sedajle zapišem. Bolezen se bo pokazala tudi zunaj na koži, takrat se borate mnogo gorko kopati. Na ta način kmalu ozdravite. Sedaj pa moram iti zdravilo napravit.“

„Oh, kakor prerojen sem,“ je zaklical knez.

„In jaz niti ne vem, kaj naj rečem!“ je dejala Flora, in se jokala od samega veselja.

Stopila je k svojemu očetu in ga začela poljubovati. To priliko je porabil Strnad in po tihem odšel. Zunaj pa je dejal staremu ribiču, da naj gre z njim.

Šele ko sta se oče in hči nehala objemati in poljubovati, sta zapazila, da je zdravnik odšel.

„Zdravilo je šel delat,“ je dejal Olzuna. „Tacega zdravnika pa še nisem videl. Že njegov pogled človeka na pol ozdravi.“

„Papa, zdi se mi kakor kak bog. Ozdravel boš, papa! Pomisli, kaka sreča!“

Celo uro sta čakala na Strnada, slednjič je potrkal nekdo na vrata, in vstopil je ribič Foretije. Prinesel je pismo in zavito steklenico. Oboje je izročil Flori in dejal:

„Milostiva gospodična, zdravnik se Vam priporoča in pošilja to pismo in zdravilo.“

„Pošilja? Ali ne pride sam nazaj?“ se je začudila.

„Saj ne more priti.“

„Zakaj pa ne?“

„Ker se ravno sedaj odpelje s svojim parnikom. Ali čujete strel?“

V istem trenutku je počil top. Flora je stopila k oknu in videla, kako je odplul parnik iz pristanišča. Strnad je stal na krovu in vihtel proti obrežju belo ruto. Tam je stal mož, ki je storil isto. Bil je Mirko plemeniti Podgornik. Najrajše bi bila hitela ven, nekako čudno težko ji je bilo pri srcu.

„Ali res odpluje?“ je vprašal knez.

„Res, papa,“ je odgovorila. „Gotovo ni mogel dalje tu ostati, a nam tega ni povedal, da bi se mu ne mogli zahvaliti.“

„Moj Bog, popolnoma sem mu zaupal!“

„Nikar ne obupaj, dragi oče. Poglejmo, kaj nam piše!“

Namignila je ribiču, da naj odide, in razpečatila potem velik ovoj, v katerem je bil obljubljen recept, dva zapečatena pisma in Strnadovo pismo, ki se je glasilo sledeče:

„Oprostite mi, ker Vam nisem povedal, da moram takoj odpotovati. Iz nujnih vzrokov ne smem zamuditi nijedne minute. Ko sem bil pri Vas, so že kurili kotel mojega parnika. Da Vas ne razburim, se nisem osebno poslovil. Vendar trdno zaupajte, da gotovo ozdravite. Vzemite zdravilo, ki Vam ga pošiljam, in v enem tednu laliko odpotujete. V Parizu, Berolinu in na Dunaju se odpočijte. Potem pa pojdite naravnost v Ljubljano, kjer najdete v bližini Bršljanovo. Tam Vas prijazno vsprejmo. Ko se odpočijete od potovanja, naj Vam narede v lekarni zdravilo po priloženem receptu. To zdravilo Vas potem popolnoma ozdravi. Vse natančnejše Vam lahko razjasni moj prijatelj, gospod Mirko plemeniti Podgornik, ki Vas vsled Vašega prijaznega povabila jutri dopoludne obišče.“

Konec pisma je bil navaden; par uljudnih besedi in prošnja, naj se bolnik ravna natančno po njegovem navodilu.

„Sedaj sem se zopet oddahnil!“ je priznal knez. „Vse storim, kar mi je ukazal, natančno ga ubogam. Ta Strnad je pa res izredno plemenit človek. Priporočil me je na Kranjskem pri svojih sorodnikih, in niti ne ve, kdo da sem. Veliko hvale sem mu dolžan. Na koga so pa pisma naslovljena, moj otrok?“

„Jedno na gospo Strnadovo, drugo pa na nadgozdarja, stotnika plemenitega Podgornika na Bršljanovem. Oh, kako iznenadenje!“

„Kako si rekla Flora?“

„Ta stotnik Podgornik je — Mirkotov oče!“

„Res?“ se je začudil knez. „Tedaj spoznamo saj očeta tvojega ljubčeka, in po njem lahko sodimo njega samega.“

„O, dragi oče, o Mirkotovi vrednosti nisem še nikdar dvomila; tudi ti ga boš spoštoval in ljubil, ko ga spoznaš.“

„Upam. Ampak prosim te, daj mi zdravilo!“

Flora je odprla steklenico in dala očetu eno žlico tekočine. V nekolikih minutah potem je knez trdno zaspal. V spanju je jednakomerno dihal, kakor takrat, ko je bil še popolnoma zdrav. —

Spanje je trajalo dolgo, skoraj do večera, in ko se je knez potem zbudil, se je čutil tako okrepčanega, da je hotel vstati in se v sobi malo izprelioditi. Vendar je ostal na divanu in vzel iz veselja še eno žlico zdravila. Zopet je zaspal in spal do jutra. Ko je prišla Flora zjutraj očeta pozdravit, ga je našla oblečenega pri mizi.

„Moj Bog, papa, kaj pa delaš!“ je zaklicala.

„Pridi bliže, moj otrok, in objemi me!“ ji je odgovoril knez ves srečen. „Čutim, da sem rešen. Strnad je res od Boga blagoslovljen zdravnik, in z vsem svojim bogatstvom mu tega ne morem poplačati. Čisto prerojen sem. Ko posije solnce, grem pred hišo na klop sedet.“

„Oče, nikar si preveč ne upaj!“ ga je svarila Flora.

„Ne, ne, draga hči. Natančno čutim, da mi ne bo škodovalo. Strnad me je okrepčal že s svojim samim pogledom, in zdravilo je uresničilo njegovo prerokovanje.“

„Papa, ali nisi opazil, kako mi je podoben?“

„Sem; kar čudil sem se. Jaz sem bil ravnotak v svoji mladosti. Zdelo se mi je, kakor bi videl samega sebe. Tudi moj glas in vse moje kretanje je imel. Glej, glej, kako lepo je prisijalo ljubo solnce. Pokliči služabnika, da me pelje pred hišo na klop.“

Flora mu je hotela to ubraniti, a trdil je, da je dovolj močan, in morala se je udati.

Kmalu potem je sedel v mehki, gorki domači suknji na klopi pred hišo in gledal zadovoljno v krasno pokrajino.

Flora je sedela pri njem, ga držala za roko in mu gledala veselo v obraz, ki se je že malo porudečil. Hvaležno se je spominjala v tem trenutku rešitelja svojega očeta. Udala se je popolnoma utisu, ki ga je storil Strnad na njo, in nehote je dejala po tihem:

„O, zelo ga ljubim!“

Hitro se je ozrl njen oče in se nasmehnil rekoč:

„Oh, na svojega ljubčeka misliš!“

„Ne, papa,“ je odgovorila in zarudela. „Mislila sem na nekoga druzega.“

„Radoveden sem; na koga pa?“

„Na Strnada.“

Knez je pokimal z glavo.

„Kako čudežno! Tudi jaz sem mislil ravnokar nanj. Tudi jaz bi najrajše zaklical: Ljubim ga! Vedno mi je pred očmi in na mislili.“

Zopet sta molčala in se utopila v svojo srečo, dokler se ni ozrl knez na cesto, ki je vodila v mesto. Hitro je vzdignil glavo, pogledal natančnejše in pobledel.

„Kaj pa ti je, oče?“ je vprašala.

Čutila je, da se je stresel njen oče po celem telesu.

„Poglej tja gori!“ je odgovoril.

„Stara ciganka!“ je rekla. „Zakaj si se pa tako prestrašil zaraditega?“

„O, Madona! To je Carba, ta strašna ženska!“

Sedaj se je prestrašila tudi Flora. Uprla je svoje oči v staro ciganko in vprašala:

„Morda se pa motiš, papa?“

„Ne, ne, gotovo je ona, gotovo! Ta vrag me zasleduje, da bi me trpinčala. Vsegavedna mora biti, sicer bi ne vedela, kam da sem šel.“

„Le premagaj se, dragi oče! Saj sem jaz zraven. Knez Olzuna se ne sme bati stare ciganke! Le pomiri se; bom že jaz govorila z njo.“

Stara ciganka je bila res Carba. Ta ženska ni bila vsegavedna, niti slutila ni, da je knez v Ovranšu. Prišla je iz druzega vzroka. Obiskati je hotela čuvaja Gabrila, ki je bil varuh njenih skrivnosti.

Prišla je počasi mimo ribičeve koče. Tedaj je zagledala na klopi kneza in njegovo hči. Nehote se je ustavila. Takoj je spoznala kneza in Floro. Nekako zadovoljno se je nasmehnila in krenila proti hiši. Tam se je ponižno sklonila, stegnila svojo roko in dejala Flori:

„Lepa, draga dama, prosim, dajte majhen dar ubogi ciganki!“

Flora je segla v žep in ji dala tolar za pet frankov.

„Tu imaš, stara,“ je dejala, „prav rada ti dam!“

Knez je slonel na klopi z na pol zaprtimi očmi in se delal popolnoma mirnega.

„Hvala lepa,“ je dejala Carba in vtaknila denar v žep. „Lepa dama, ali Vam smem morda prorokovati?“

„Ni treba,“ je odgovorila Flora.

„Ne? Zakaj pa ne? Jaz sem Carba, kraljica žitanov. Preteklost in prihodnost vem. Dajte mi svoja roko!“

„Je že dobro!“ se je branila Flora. „Svojo preteklost vem, prihodnosti zvedeti me pa prav nič ne mika!“

„Kako je ponosna!“ je rekla ciganka. „Morda pa smem temu gospodu prorokovati?“

Ne da bi počakala odgovora, je zgrabila knezovo roko in jo držala tako trdno, da je bolnik ni mogel odtegniti. Delala se je, kakor bi premišljevala poteze, in potem dejala:

„Kaj vidim! Temno preteklost, življenje polno nezvestobe, goljufije in — — —“

„Stoj!“ je rekla tedaj Flora z strogim glasom. „Molči, stara! Tvoje čenčanje niso tu na pravem mestu!“

„Čenčarije?“ je vprašala Carba porogljivo. „Kar sem rekla, je natančno zapisano v potezah te roke.“

„Naj bo zapisano, kar hoče biti, ampak mi ne maramo tega slišati.“

„O, če bi me lepa dama hotela poslušati, bi se zelo začudila zaradi — —“

„Zaradi tvoje usiljivosti in predrznosti!“ ji je segla Flora v besedo. „Poznam te in vem vse, kar nameravaš.“

„Vse veste? O gotovo ne!“ je odgovorila Carba. „V tej roki berem, da imate brata, ki ga ne morete najti. Lepa, draga dama, predrzna in usiljiva starka Vam pove, kakega očeta imate. Prokletstvo ga zasleduje povsodi, kajti — — —“

„Dovolj! Maščevati se hočeš. Ločiti me hočeš od mojega očeta, s svojo prisotnostjo ga hočeš trpinčiti, da zboli in umre, in sina mu skrivaš, da zaman hrepeni po njem. Ti si pošast! Kdor ne odpusti, je vrag. Poberi se odtod starka!“ ji je ukazala Flora.

Te besede je govorila popolnoma hladnokrvno in odločno. Ko pa ciganka še vedno ni hotela oditi, je šla Flora k vratom in ukazala služabniku:

„Spravite proč to žensko!“

Služabnik je prijel starko za roko in jo peljal v stran. Ciganka se ni branila, ampak obrnila se je še enkrat in zaklicala z škodoželjnim smehom:

„Nikoli ga ne najdete, knežjega sina, nikoli, nikoli, nikdar! To je moje maščevanje!“

Knez se je naslonil trudno na klop. Stara ciganka ga je zelo vznemirila.

„Oh, to je strašna ženska!“ je zdihoval. „Draga hči, to ni bilo pametno, da si jo tako razjezila.“

Flora je zmajala resno z glavo in odgovorila:

„Oče, nobeden človek nima pravice kaznovati sam kak zločin, za to so postave in sodniki. Tvoj sodnik je pa edino le tvoja vest in mati tvojega sina.“

„Ampak Carba ve, kje da je moj sin. Vedno sem jo hotel pridobiti z prijaznim občevanjem.“

„Saj vidiš, koliko ti pomaga tvoja prijaznost. Ali naj bo morda ta ciganka tvoja gospodarica, ti, ki si knez Olzuna? Tvoj ponos, tvojo samozavest ti uničuje in zdravje ti kvari! Ne, ne, moj dragi oče! Odkar si mi zaupal svojo skrivnost, je moja sveta dolžnost, da oprostim tvoje srce te nadloge. Bog je vsegamogočen, gotovo mi pokaže pravo pot, ki vodi k tvojemu sinu, k mojemu bratu. In če vse drugo ne pomaga, naznanim ciganko sodniji, ki jo gotovo prisili, da pove bivališče tvojega sina.“

„Novo upanje je oživilo moje srce, ko vidim, kaka si odločna,“ je dejal knez veselo. „Hitro premisliva, kaj morava storiti, preden izgine.“

„Tega sedaj takoj ne moreva storiti, kajti glej, tam nas pride neki gospod obiskat.“

Od pristanišča je prišel počasi fin gospod. Flora mu je šla naproti. Bil je Mirko plemeniti Podgornik.

Mirko še vedno ni slutil, kako visokega stanu je njegova ljubica. Videl je sicer od daleč livriranega služabnika, ki je šel v hišo, vendar ni mislil, da je Flora njegova gospodarica. Zato je pričakoval precej brez zadrege trenutek, ko se seznani z očetom svoje ljubice.

Flora mu je prišla naproti in mu podala obe roki v pozdrav.

„Pozdravljen!“ je rekla in se vsa srečna veselo nasmejala. „Ravno prav si prišel. Oče te bo zelo vesel.“

Knez je pazljivo gledal Mirkota, ki se je približal s kretnjo plemenitaša in umetnika ter uljudno pozdravil:

„Zelo me veseli, da Vas smem pozdraviti, dragi gospod. Moje ime gotovo že poznate. Moja najiskrenejša želja je, da se smem priporočiti Vašemu spoštovanju.“

„Vidim, da si bodete znali pridobiti moje spoštovanje,“ je odgovoril knez blagovoljno.

Mirkov nastop je vplival jako dobro na kneza, zato ga je povabil, naj se vsede poleg njega, ker je prinesel postrežljiv služabnik Flori stol.

Flora je takoj začela primeren pogovor in dejala:

„Oče je bil zelo bolan, vendar ga oživlja novo upanje, odkar je bil pri njem doktor Strnad.“

„Res je,“ ji je segel knez v besedo. „Že njegov nastop in njegovo trdno prepričanje sta uplivala blagodejno na mene. Zalivaliti se Vam moram najtoplejše, ker ste mi ga priporočili. Slišal sem, da je Vaš prijatelj?“

„Moj edini prijatelj, monsje; ampak ta mi nadomestuje vse druge, ki bi jih lahko imel, pa jih ne maram. Moje življenje sploh na bilo ugodno za prijateljstva.“

„Slišal sem že, da ljubite samoto,“ je dejal knez in poroglivo pogledal Floro, ki je sedela nasproti njemu. „Sicer imate pa popolnoma prav. Tudi samota ima svojo prednost. Vendar, da ostanemo pri Strnadu, me je zelo užalostilo, ker je tako nenadoma in nepričakovano odpotoval. Kar prestrašil sem se.“

„Oprostiti mu morate, dragi gospod,“ je prosil Mirko. „Moj prijatelj živi v zelo čudnih razmerah, ki ga silijo potovati po morju, in vsled katerih ne sme zamuditi nijedne minute. Tudi z menoj je govoril samo eno uro. Ali Vas smem vprašati, če Vam je odklonil zdravljenje ali ne?“

„Dal mi je zdravilo — — —“

„O potem bodite prepričani, da ozdravite, če ubogate njegove nasvete. Nikoli še nisem videl tako vestnega in resnicoljubnega zdravnika. Nikoli ne obeta bolniku, kar ni mogoče. Najslavnejši zdravnik je menda na svetu, in vedno ima srečo. Pravil mi je o priporočilnih pismih, ki Vam jih je poslal.“

„Prejel sem jih. Ali veste, na koga so naslovljena?“

„Vem; povedal mi je. Prvo pismo je za njegovo mater, drugo pa za mojega očeta — — —“

„S katerim Vi ne občujete, kakor sem slišal,“ je segel knez Mirkotu v besedo.

„Tako je,“ je odgovoril slikar žalostno. „Nisem mogel drugače. Ubogal sem svoj notranji čut, zato mislim, da mi dela oče krivico; vendar bi storil bogvekaj, če bi mi hotel odpustiti. Ljubim ga še vedno z vsem svojim srcem. Umetnost mi je dala sicer brezskrbno življenje, vendar bi se rad odpovedal vsej umetniški slavi in bogatstvu, če bi se le mogel poravnati s svojim očetom.“

Tako je ljubil Mirko svojega očeta, da bi pustil vse, samo da bi se poravnal z njim. Solze so zalile pri teh besedah Flori oči, in tudi knez je bil ginjen. Podal je mlademu možu roko in dejal:

„Nikar ne obupajte, gospod Podgornik. Slutim, da bodete še srečni, in če ne Umrjem, se morda meni posreči, spraviti Vas z Vašim očetom. Morda je trd, vendar upam, da ni neusmiljen!“

Mirko je povedal potem natančnejše, zakaj ga je njegov oče zavrgel. Dolžil ni svojega očeta, a zagovarjal tudi ni samega sebe; govoril je tako resnično in milo, da se knez ni več čudil, kako da je očaral ta mož srce njegove hčere.

„Ali se bodete poslužili Strnadovih priporočilnih pisem?“ je vprašal Mirko slednjič.

„Gotovo. Na Bršljanovo potujem, ne samo zaradi svojega zdravja, ampak tudi zaradi Vas,“ je odgovoril bolnik. „Skoraj bi se malo bal Vašega očeta, vendar upam; da se posreči mojemu pogumu in Florinemu prigovarjanju, prepričati starega gospoda.“

Mirko se je čutil vsega srečnega vsled teli besed. To mu je bilo dokaz, da Florinemu očetu njegova ljubezen ni neljuba. Tako so sedeli še dolgo časa in se pogovarjali, dokler ni prišla od daleč stara ciganka, ki je obiskala na svetilniku čuvaja Gabrila in se sedaj vračala.

Da se izogne knez stare babure, je prosil Floro, naj ga pelje v liišo, in ob tej priliki se je Mirko poslovil. Knez ga je prijazno povabil, naj kmalu zopet pride.

Mirko je bil vsled tega ves srečen, zato ni hotel iti v mesto, ampak šel je ob samotnem morskem obrežju na izprehod in poslušal mehko suštenje valov.

Prišel je v bližino svetilnika. Tam je bila z mahom obraščena skala, ki ga je vabila, naj se vsede. Mirko je stopil bliže in se vsedel. Tam ga je prijela bolezen zaljubljenih ljudi; sanjal je o sreči, ki jo bo užival v Florinem objemu. Niti mislil ni na to, da oče njegove ljubice ni imenoval svojega imena. Zavedal se je samo svoje srečne ljubezni. Obiskati jo sme, kadar se mu poljubi; kaj hoče se več!

Tedaj ga je vzdramil čuden glas. Ali je to človeški glas? Tako tožeč in obupan, in vendar tako mil in miren glas! Sedaj zopet! Da, to je človeški glas. Posameznih besed Mirko ni razumel, ampak ponavljale so se vedno; vedno je čul isti tožoč glas.

Mirkotu je bilo nekako čudno pri srcu, ne da bi vedel zakaj. Srečen dotičen človek, ki tako žalostno toži, gotovo ni. Morda rabi ta nesrečnež pomoči?

Mirko je hitro vstal in šel okoli svetilnika. Prišel je k vratom, ki niso bila zaklenjena. Odprl je in vstopil.

Svetilnik je imel štiri lesene stene, ki so bile pribite na visoke jambore. Ozke, lesene stopnjice so vodile navzgor. Šel je po teh stopnjicah in prišel do prostora, ki je bil podoben sobi, a vrata so bila znotraj zaprta. Iz tega prostora so prihajali tisti otožni glasovi. Mirko je potrkal, in takoj je uhihnil čudežni glas.

Potrkal je še enkrat, sedaj je čul korake, nekdo je je odprl vrata. Pred njim je stal velik, vitek mož, a njegova postava je bila sklonjena. Imel je belo brado in lase, in njegov obraz je bil bled ko marmor.

„Oprostite, dragi gospod, da Vas nadlegujem,“ je rekel Mirko, seveda francosko, ker je bil na Francoskem. „Slišal sem nekoga tožiti, in mislil sem, da — —“

Sredi stavka je obmolčal; starček ga je gledal tako mrtvo in žalostno, da ga je zmotil. Mirko se je zopet ojačil in vprašal:

„Morda ste nesrečni, dragi gospod? Ali rabite morda pomoči?“

Starec je stal še vedno nepremično pri vratih in ga gledal. Sedaj je šele spregovoril, in sicer ne francosko, ampak špansko:

„Jaz sem dobri, zvesti Alimpo.“

To je bil isti mili, tožeči in jednakomerni glas, ki ga je čul Mirko preje. Sedaj je bil prepričan, da je starček blazen človek, ki pa ni nevaren. Zato je Mirko ostal in vprašal:

„Ali stanujete na tem svetilniku?“

„Dobri, zvesti Alimpo sem,“ je dejal starec drugič.

To je bila blaznost; ta monoton glas, te poteze, to motno oko.

Mirkota je malo mrazilo, vendar je dejal:

„Rad bi šel enkrat na vrh svetilnika. Gotovo je iz vrha jako lep razgled na morje in na mesto.“

Starček ga ni razumel, ampak ponovil je:

„Jaz sem dobri, zvesti Alimpo.“

Mirko je stopil bliže, in blazni starček se je umaknil, da je Mirko lahko vstopil. Tedaj je nekdo prišel, in sicer iz vrha. Iz tega prostora so namreč vodile zopet ozke stopnjice navzgor.

Prišel je mož v revni mornarski obleki. Imel je gosto, zmršeno brado. Jezno je pogledal Mirkota in ga zelo odurno nagovoril:

„Kaj pa hočete? Kdo Vam je pa dovolil vstopiti?“

To je bil Gabrilón, čuvaj tega svetilnika. Mirko ni bil vajen tako surovega postopanja, zato je dejal mirno, ampak odločno:

„Prosim, bodite malo manj surovi! Kdo pa ste?“

„Če sem surov ali ne, to je popolnoma moja stvar. Kdo da sem, to Vas pa prav nič ne briga!“ je odgovoril čuvaj še surovejše.

„Morda me pa vendar briga! Vprašal sem Vas, kdo da ste?“

„Čuvaj tega svetilnika sem,“ je odgovoril Gabrilon in se nehote udal Mirkotovem odločnemu pogledu.

„Torej dobro, želim iti na vrh svetilnika.“

„Iz tega pa ne bo nič!“

„Zakaj pa ne?“

„Ker ni dovoljeno?“

„Kdo je pa prepovedal?“

Garbilon je bil v zadregi, kajti uradno to ni bilo prepovedano; saj je pa tudi dobival čuvaj od obiskovalcev mnogo napitnine, ki je bila precej važen del njegovih dohodkov.

„Prepovedano je, pa je!“ je odgovoril jezno.

„Radoveden sem, kdo da je to prepovedal!“ je vprašal Mirko, kajti takoj je uganil, da govori čuvaj neresnico.

„Jaz sem zvesti, dobri Alimpo!“ je dejal tedaj umobolni mož četrtič.

Gabrilon se je tako prestrašil, da je Mirko to takoj zapazil, in zadrl se je nad bolnikom:

„Poberi se odtod, stari norec, in ne blebetaj takih neumnosti!“

Prijel ga je za roko in ga porinil k stopnjicam. Starček ga je ubogal in odšel po stopnjicah navzgor. Potem se je obrnil Garbilon zopet k Mirkotu in dejal osorno:

„Torej, saj sem Vam že povedal, da je vstop na svetilnik prepovedan. Kaj pa čakate še tu?“

„Saj sem Vam že rekel, da bi rad zvedel, kdo da je prepovedal pristop na svetilnik!“

„Vprašajte! Jaz nimam časa, da bi se z vsakomur kregal, ki se mu poljubi mene motiti. Pojdite!“

Mirkotu se ni poljubilo prepirati se s tem surovežem, zato je mirno odšel, in Gabrilon je zaklenil vrata za njim.

Mirkotu se je zdelo čuvajevo vedenje zelo čudno. Zakaj ne bi smel nihče na svetilnik? Gotovo samo zaradi tega umobolnega starčka. Kaj neki pomenijo besede, ki jih vedno ponavlja ta revež? Kdo je ta umobolni starček? Kako fine poteze v obrazu, kako majhne aristokratične roke ima! Gotovo ni čuvajev sorodnik. Kako pride ta revež sem. Te in take misli so vznemirjale Mirkota. Ta svetilnik saj ni pripraven kraj za umobolnega človeka; v takih razmerah ne more ozdraveti.

Tembolj je Mirko premišljeval, tem verojetnejše se mu je zdelo, da mora biti tu kaka skrivnost. Zato je sklenil, da hoče iti po vsej sili na svetilnik, in da gre k meríju (župan), ki sme edini prepovedati vstop svetilnik. —

Župan ga je zelo prijazno sprejel, posebno ker sta se seznanila z Mirkotom že na promenadi.

„Kaj pa želite, dragi gospod?“ je vprašal uradnik postrežljivo.

„Majhno pojasnilo, monsjé. Kdo je pa prepovedal pristop na svetilnik?“

„Nihče, kolikor je meni znano,“ je odgovoril župan.

„Kolikor je Vam znano? Mislim, da bi morali Vi prvi in najboljše vedeti!“

„Seveda; kdo je pa rekel, da je prepovedano?“

„Čuvaj!“

„Oh, Grabrilon. To je čuden človek, mislim da sovraži ves svet. Naj ljubše mu je, če ga nihče ne motir dragi gospod!“

„Oho! Kako more človek motiti moža, ki nima druzega dela cel božji dan, kakor da prižge zvečer Svoje luči in jih zjutraj zopet ugasne. Morda ima kaj protipostavnega in noče, da bi drugi ljudje zvedeli o tem?“

„Kako Vam pride kaj tacega na misel, monsje?“ se je začudil župan.

„Ker ste rekli preje, da nima rad, če ga kdo moti. Tega ne morem na nobeden način razumeti, posebno ker bi moral biti vendar vesel, če dobi kaj napitnine. Tudi me je odslovil na posebno oduren in surov način, mislim, da nima čiste vesti!“

„Oh, ali ste bili pri njem?“

„Da. Hotel sem uživati razgled na morje.“

„In tedaj Vas je odslovil?“

„Pa še na zelo nesramen način. Rekel je, da je pristop prepovedan, vendar ni hotel povedati, kdo da je to prepovedal. In ko sem zahteval, da mi mora povedati, sem moral oditi, sicer bi se mi ne bilo dobro godilo.“

„To je pa že preveč! Navadno pustimo Grabrilona v miru, ampak če postopa tako z tujci, ki prihajajo v naše kopališče, potem mu moramo pa že malo posvetiti. Takoj pošljem uradnika k njemu, ki mu prepove take surovosti.“

„To sem tudi pričakoval, monsje, hvala lepa. Prosim Vas pa, če smem iti tudi jaz z dotičnim gospodom uradnikom k Grabrilonu.“

„Kakor Vam drago. Zandar stoji v predsobi; kadar želite, ga pošljem.“

„Torej bom šel naprej in ga čakal. Pardon, še na nekaj sem pozabil. Videl sem namreč v svetilniku starejšega gospoda, ki se mi zdi umobolen. Kdo je ta mož?“

„Grabrilonov sorodnik je.“

„Sorodnik? Hm!“

„Da, njegov stric ali nekaj tacega.“

„Kako se piše, in odkod je doma?“

„Kako se piše?“ je vprašal uradnik v zadregi. „O, hm! Piše se — mislim, tega pa sam ne vem. Grabrilon ga je sicer naznanil, vendar ne pismeno.“

„Mislil sem, da mora vendar vsak pokazati gotove dokumente.“

„Da, hm, pravzaprav, že! Mu bom moral pač naznaniti, naj mi jih prinese. Človek ima toliko dela, da ni čudo, če pregleda tako malenkost.“

S tem se je moral slikar zadovoljiti. Odšel je, in sicer zopet k svetilniku. Ker je šel tik ob bregu, ga Gabrilon ni videl. Komaj je čakal dve minuti, ko zagleda žandarja.

„Ali ste Vi gospod, ki me čaka?“ je vprašal slikarja.

„Da. Žal mi je, da Vas nadlegujem. Tu imate majhno odškodnino.“

Mirko je segel v žep in dal žandarju srebrnjak za pet frankov, ki ga je mož spravil veselega obraza v žep.

„Pojdite, velecenjeni gospod,“ je dejal. „Pokazala bova Gabrilonu, kako se mora obnašati napram tako velikodušnim gospodom.“

„Pustite me, naj grem jaz naprej, in počakajte na stopnjicah,“ je rekel Mirko.

Ko je prišel do vrat, so bila zaklenjena, zato je pozvonil. Pozvoniti je moral večkrat, slednjič se odpro vrata. čuvaj je pogledal ven, a ko je zagledal Mirkota, je zaklical jezno:

„Vi ste že zopet? To je pa že preveč! Vrag Vas vzemi!“

Zaloputniti je hotel vrata, a Mirko jih je trdno držal.

„Le pustite odprto!“ je rekel, „iti hočem na svetilnik!“

„Saj sem Vam že preje povedal, da je prepovedano. Ali ste gluhi?“

„In jaz sem Vam že preje dejal, da hočem vedeti, kdo da je to prepovedal.“

„To Vas nič ne briga! Pojdite!“

Hotel je vrata s silo zapreti, a tedaj je pristopil žandar, ki je slišal ves pogovor.

„Kaj ti pa je, Gabrilon!“ je dejal. „Kdo ti je pa ukazal, da smeš odpoditi take obiske?“

Ko je zagledal čuvaj uradnika, se je umaknil ves iznenaden par korakov.

„Ali naj morda trpim, da me sme vsak potepuh motiti in nadlegovati?“ je vprašal.

„Ali je ta gospod morda potepuh, čuješ, Gabrilon?“ je zaklical žandar. „Takoj te aretiram, če zineš eno samo tako besedo še. Izporočiti ti moram županov ukaz, da ni prepovedan pristop na svetilnik. Če še koga odsloviš, izgubiš svojo službo! Razumeš?“

Žandar je nato ponosno in samozavestno, odšel po stopnjicah navzdol.

Mirko je vstopil. Čuvaj ga ni pozdravil, ampak hitel je hitro po stopnjicah navzgor in se navidezno ni brigal za tujca.

Slikar je šel počasi navzgor. V drugem nadstropju je sedela stara baba na nizki klopici in gledala strupeno na tujca.

Trejte nadstropje je bilo razdeljeno v dva oddelka. Jeden je bil zaprt, ampak Mirko je natančno slišal tožiti umobolnega starčka:

„Jaz sem dobri, zvesti Alimpo!“

Sedaj je Mirko vedel, zakaj je hitel preje Gabrilon tako brzo naprej. Zapret je šel bolnika, da ne pride slikar z njim v dotiko. Čuvaj je stal pred vrati in opazoval tujca, če bo zapazil, da je v tej sobici bolnik.

„Zakaj pa zapirate bolnika?“ je vprašal Mirko.

„To Vas pa prav nič ne briga!“ je odgovoril čuvaj jezno in odurno.

„Ali imate morda slabo vest glede na tega bolnika?“

„Gospod,“ se je zadrl Grabrilon, „kaj Vas pa briga moja družina? Dovoliti Vam moram sicer pristop na svetilnik, ampak če me žalite, Vas vržen doli po stopnjicah.“

„Vi? Mene?“ je vprašal Mirko zaničljivo. „Če bi se mi ne studili, bi Vas bil že davno doli vrgel!“

Nato je odšel naprej in moral je iti še štiri nadstropja visoko, preden je prišel na vrh.

Razgled je bil prekrasen, a Mirko ni mislil sedaj na razgled; rojile so mu druge misli po glavi.

Mislil je samo na umobolnega starca, ki je uplival tako globoko nanj. Mirko je bil prepričan, da je tu velika skrivnost. Premišljeval je in premišljeval, in vedno je prišel do zaključka, da ga stvar pravzaprav nič ne briga.

Ne da bi bil užival prekrasen razgled, je šel zopet doli. Grabrilon je stal še vedno pred vrati majhne sobice in stražil kakor hud, popadljiv pes. Mirko je šel mimo, ne da bi ga pogledal ali mu dal kaj napitnine.

S silo je prišel na svetilnik, to mu je začasno zadostovalo.

Vendar se ni mogel iznebiti misli na umobolnega starca. Cel dan je mislil nanj, in ponoči se mu je sanjalo, da je sam blazen, in da ga je vrgel Gabrilon iz svetilnika. Boril se je z vsemi močmi z divjimi valovi in se — zbudil, ves pôten. — —

Popopoludne je šel obiskat svojo ljubico. Videla ga je že od daleč in mu prišla naproti. Mirko je bil ves srečen. Tako si je mislil, mu bo prišla naproti njegova ljuba, sladka ženica, kadar se bo vrnil domov. Najrajše bi jo bil objel in poljubil, tako lepa, ljubezniva in dobra se mu je zdela; a moral se je premagati, kajti pri odprtem oknu je sedel njen oče. Vendar je brala v njegovih očeh, kako je srečen.

„Pozdravljen, Mirko,“ je dejala. „Očetu je danes še boljše ko včeraj. Že dolgo te pričakujeva.“

„Res?“ je vprašal prisrčno in ji pogledal v prekrasne oči.

„Res, res, dolgo te že čakava!“ je odgovorila.

„Če bi bil to vedel, bi bil že davno prišel.“

„Torej ti povem, Mirko, da te ne smem nikdar čakati! Tako srečna sem, kadar si pri nas, in opazila sem, da te ima tudi oče zelo rad.“

„Ali res?“

„Res, dopadeš se mu.“

„Hvala lepa ti, moje srce. Sedaj sem prepričan, da bodeva srečna.“

Pri teh besedah sta vstopila v vežo, in ker ni bilo tam žive duše, jo je objel, dvignil njeno glavico in jo poljubil prisrčno na cveteče ustnice. Zaprla je oči in uživala nebeški poljub. Mirko jo je pritisnil nase in jo vedno iznova poljuboval, slednjič se mu je izvila iz rok in dejala ljubko:

„Le nikar preveč, predrznež, sicer bi utegnil oče kaj zapaziti. Pojdi!“

Vstopila sta. —

Knez je zapazil, da imeta zarudela lica, a rekel ni ničesar in samo prijazno pozdravil:

„Pozdravljeni, gospod Podgornik! Pričakoval sem Vas že zjutraj, da Vam sporočim nekaj zelo veselega.“

„Oprostiti se moram torej, ker sem tako pozno prišel,“ je odgovoril Mirko. „Ampak veselo sporočilo je vedno dobrodošlo.“

„Upam! Torej poslušajte: Prvič bi želel, da z nami obedujete. Ali hočete?“

Mirko je hvaležno prikimal in odgovoril:

„Z veseljem sprejmem Vaše povabilo. Prepričani bodite, da si štejem v veliko čast biti v Vaši cenjeni družbi.“

„Torej dobro,“ je rekel Olzuna prijazno. „Vem, da družba bolnika ni vedno prijetna, vendar bo morala to Flora po svoji moči poravnati. Sedaj Vam moram pa še drugo povedati: danes sem še bolj zdrav ko včeraj. Doktor Strnadovo zdravilo je res čudežno. Tako zdravega, čilega in krepkega se čutim, da bi šel lahko že precej daleč peš na izprehod.“

Flora je bila vsa srečna, ko je čula svojega očeta tako govoriti. Mirko je pa prijel kneza za roko in dejal z tresočim glasom:

„Verjemite mi, da hvalim Boga iz dna svojega srca, ker zopet okrevate. Skoraj ljubosumen sem na svojega prijatelja Strnada. Tudi jaz bi rad pripomogel k Vašemu okrevanju.“

„Saj lahko,“ je odgovoril knez. „Prijazna družba vedno blagodejno upliva na bolnika. Če bo stvar tako hitro napredovala, bom res lahko že kmalu odpotoval.“

„O, če bi Vas mogel spremiti!“ je rekel Mirko.

„Zaradi očeta lahko. Ali nimate morda dovolj prostega časa?“

„O pač! Sicer pa ne samo zaradi očeta. Ves srečen bi bil, če bi vedel, da ste Vi na potovanju v skrbnem varstvu.“

„Hvala lepa,“ je rekel Olzuna in malo pomislil. „Morda se o tej zadevi drugič natančnejše pogovorimo. Ampak, Flora, prosim, zapovej, naj pogrnejo mizo za obed!“

Flora je pozvonila in služabnik je vstopil.

Šele sedaj je spoznal Mirko, da je bogato opravljeni služabnik Florin. Oh! Ali je tako bogata? Kako se je šele začudil, ko je videl, da je vsa namizna oprava srebrna, vsa posoda iz najfinejšega, kineškega porcelana, in posoda je imela — sedel je predaleč, da bi lahko natančno spoznal — krono. Ali sanja?

Služabnik ga je povabil, naj se vsede. Ko je razvil slikar prt, mu je padel od strahu skoraj iz rok. V prtu je bila vpletena knežja krona in črki E in O.

To je pomenilo seveda: „knez Evzebijo de Olzuna“, ampak Mirko tega ni vedel.

Knez in njegova hči sta zapazila, da se je slikar prestrašil, in sta se na tihem veselila.

Tisoč misli je vznemirjalo Mirkota, a ta ga je pomirila. Morda je pa oče njegove ljubice uradnik kakega plemenitaša, ki je spravil pri njem dragoceno namizno orodje? Gotovo je tako! In da razveseli svojega ljubčeka, je ukazala Flora pogrniti z tem finim namiznim orodjem.

Ta misel je Mirkota pomirila. Flora in Mirko sta se med pojedino precej živalno pogovarjala. Služabnik je odšel, ker je Flora sama stregla.

Kako je bil srečen, ko mu je tako gospodinjsko postregla in zanj najboljše izbrala! Kadar se je je slučajno dotaknil, ga je spreletelo po celem telesu kakor električna iskra. Tudi Flora je čutila isto, kajti vedno je zarudela.

Knez je jedel malo, ampak z slastjo; nadležnega kašlja se je skoraj že popolnoma iznebil.

„Strnad dela res čudeže,“ je dejal. „O, kako mu želim, da bi srečno potoval! Njegove stariše zavidam. Sin, ki poplača tako trud svojih starišev, je sreča, ki jo moreta umeti samo oče in mati.“

„Njegov oče je žalibog že davno umrl,“ je pripomnil Mirko.

„Oh, obžalujem! Kaj je pa bil?“

„Profesor. Bil je zelo učen mož in je ljubil ženo in otroke nad vse. Seznanil se je s svojo ženo na Španskem.“

„Na Španskem? Kaj je pa bil tam?“

„Vzgojitelj pri odlični rodovini, ona pa tudi vzgojiteljica.“

Knez je pazljivo pogledal Mirkota, tudi Flora je postala pozorna.

„Pri kateri rodovini je pa bila vzgojiteljica?“ je vprašal knez, ki ni slutil, da je tako blizu razkritja skrivnosti.

„Oba sta bila istočasno v Saragosi, in sicer pri nekem bankirju — hm, menim, popolnoma sem pozabil ime.“

Tedaj je odprl knez oči, in bleda lica so se mu porudečila.

„Papa!“ je zaklicala Flora, ki je to zapazila, akoravno je bila sama razburjena. „Pazi nase!“

„Pusti me! Saj sem dovolj močan!“ ji je zabranil oče. Ves vznemirjen, z nenaravnim in vedno bolj hripavim glasom je dejal:

„Ali se je pisal dotični bankir morda Salmóno?“

„Salmono, da, Salmono se je pisal,“ je odgovoril Mirko. „Ampak, ne, ne, gospod, kaj Vam pa je?“ je dejal potem iznenadeij.

Olzuna se je zgrudil na naslonjač in zaprl svoje oči. Pobledel je ko smrt. Flora je skočila kvišku in ga vsa prestrašena objela.

„Oče, moj dragi oče!“ je klicala. „Saj sem vedela. Zbudi se, dragi oče! Ali me slišiš? Saj sem pri tebi, jaz, tvoja Flora!“

Ihté je pritisnila njegovo glavo náse. Tudi Mirko je pristopil. Prihitel je z kozarcem sveže vode, a njegove pomoči ni bilo treba, kajti že je odprl knez svoje oči, pogledal v sobi na okrog, stisnil svoji hčeri roke in dejal:

„Nikar se ne boj, ljuba hči. Saj se nisem onesvestil; samo neskončna sreča me je malo omamila. A to še ni zanesljivo naznanilo, vprašati moram gospoda še različne stvari.“

„Ali si dovolj močan, dragi oče?“

„Dovolj, le pomiri se!“

Da ji to dokaže, se je vzravnal, uprl svoje oči na Mirkota in vprašal:

„Gospod pl. Podgornik, ali poznate tudi druge doživljaje gospe Strnadove?“

„Poznam,“ je odgovoril Mirko, ki ni mogel razumeti, zakaj se zanima Florin oče tako za njeno življenje, in zakaj ga to tako zelo razburja.

„Povejte mi torej, ali je bila služba pri bankirju Salmonu njena zadnja?“

„Ne. Imela je potem še eno službo, vendar samo malo časa. Postala je vzgojiteljica princese Flore de Olzuna.“

Tedaj se je prijel knez z obema rokama za glavo, zbral vse svoje moči, se naslonil na naslonjač in vprašal:

„Kako se je pisala preje gospa Strnadova?“

„Lapajne.“

„Flora! Otrok, moj otrok!“

Tako je zavriskal in razprostrl svoje roke, in Flora ga je objela. Kakor otroka sta ihtela oba na ves glas.

Mirko vsega tega ni mogel razumeti, vendar je pristopil, da pomaga knezu, če bi bilo treba.

Svetle solze so porosile knezu velo lice.

„Odrešen, odrešen sem! Slednjič! O, moj ljubi, milostivi, neskončno usmiljeni Bog, kako sem Ti hvaležen!“ je zaklical.

Potem je položil svojo desnico na Mirkotovo ramen in dejal:

„Ali je to resnica, gola resnica, kar ste mi povedali?“

„Resnica.“

„Flora, drži me! Čutim, da se tresejo vse mišice na mojem celem telesu.“

„Vsedi se, papa; vleži se,“ ga je prosila Flora, „to je preveč zate!“

Tudi Flora se je tresla po celem telesu in bila bleda ko zid.

„Ne, ne, stojé hočem slišati nadaljevanje; potem naj se zgrudim zamojdel na tla, saj vem, da od sreče ne umrem. Gospod Podgornik, Vi sedaj vsega tega ne razumete, vendar Vam pozneje vse natančno razložim. Ta trenutek odloča o mojem življenju in smrti. Prepričan sem, ali se moje upanje izpolni, ali pa — umrem.“

„Dragi gospod!“ je prosil Mirko iznenaden. „Za smrt je še vedno dovolj časa. Vidim sicer, da ste zelo razburjeni. Počakajte, da se poleže vihar v Vaši duši, potem Vam pa odgovorim na Vaša vprašanja.“

„Ne, ne! Sicer bi moral umreti od same nestrpnosti! Govorite, za božjo voljo; lepo Vas prosim! Nikoli Vas ne pozabim, nikoli. Vedno Vam bom hvaležen. Govorite in povejte mi: Ali ima gospa Strnadova več otrok?“

„Več.“

„Oh! Koliko pa?“

„Dva. Tega sina in eno hčer.“

„Ali ji je morda kaj otrok umrlo?“

„Ne, imela je samo ta dva.“

„Kdo je starejši, doktor ali njegova sestra?“

„Doktor. Njegova sestra je precej mlajša.“

„O Bog, zdi se mi, kakor bi vzhajalo pred menoj veliko, krasno solnce. Ali veste morda natančno, koliko je star doktor Strnad?“

„Čisto natančno. Na rojsten dan si navadno piševa in se razveseliva drug druzega z majhnim darilom. Rojen je dvajsetega marca in je sedaj star osemindvajset let.“

„Oh, je že pravi! On je pravi!“ je zaklical knez veselo in povzdignil roke proti nebu. „Sedaj se bom pa vsedel,“ je pristavil na tihem.

Roke so mu padle ob telesu, in vedno bolj tiho je dejal:

„Da, vsedel se bom! Oh, kako sem truden — truden — o, moj Bog, — — kako sem — —“

Zaprl je oči in se zgrudil; ampak ne na tla, kajti Mirko ga je ujel v svoje naročje.

„Saj sem vedela!“ je zaklicala Flora in se jokala od veselja in v skrbeh za svojega očeta. „Oh, morda celo umre!“

„Ne, še živi!“ je rekel Mirko. „Moja roka leži ravno na njegovem srcu, in natančno čutim, kako bije, sicer malo bolj po tihem, vendar dovolj razločno. Pojdi, pomagaj mi, položiva ga na divan!“

Nato ga je položil na divan, kjer je pripravila Flora blazine. Potem sta oba pokleknila poleg kneza. Flora je prijela z eno roko desnico svojega onesveščenega očeta, z drugo je pa objela svojega ljubčeka. Vedno je še ihtela, položila svojo glavo na njegove prsi in dejala:

„Mirko, moj ljubi Mirko, kako veselo naznanilo, koliko srečo si nama prinesel!“

„Da je to sreča, velika sreča, vidim,“ je odgovoril, „akoravno mi je vse nerazumljiva uganka.“

„Vse zveš, moj ljubček. Ampak, ali mi boš odpustil?“

„Odpustil? Ali ti imam kaj odpustiti, predraga Flora?“

„Da, imaš. Prositi te moram odpuščanja za velik greh.“

Tedaj jo je pritisnil prisrčno nase, ji pogladil ljubeznivo lase in dejal:

„Vem, da je tisti greh majhen, samo tebe tako zelo skrbi. Odpustim ti in te prosim, bodi tudi ti napram meni vedno popustljiva.“

„Ne, ne, naprej nočem odpuščanja,“ se je branila. „Res je zelo velik greh.“

„Ali ga smem morda zvedeti?“

„Sedaj ne, oče mora tudi slišati, sicer se te bojim.“

Srečno se je nasmejal in je ni več silil. Tako sta klečala še precej dolgo, dokler se knez ni zavedel. Odprl je oči, ju zagledal pred seboj v sladkem objemu in vprašal ves srečen:

„Kako je, Flora, ali sem sanjal?“

„Ne, papa,“ je odgovorila. „O, kako sem se bala zate.“

„Ne, od veselja gotovo ne umrem; saj moram vendar živeti, da izpolnim svojo dolžnost. Da, živeti, živeti; živeti moram, zánj in — zánjo!“

Vzravnal se je, in tudi Mirko in Flora sta vstala. Slastne jedi so stale še vedno v dragocenih posodah na mizi, a nihče ni mislil na kosilo.

Olzuna je zrl dolgo molče skozi okno na široko morje. — —

Slednjič je dejal:

„Flora, moj ljubi otrok, ali nisem dejal danes, da je Bog neskončno dobrotljiv ? Uslišal nas je in izpolnil naše upanje! Sedaj se ciganka ne more več maščevati nad menoj!“

„Kako čudežno, papa,“ je rekla in zaploskala z rokami. „Iskali smo ga, in ga vendar poznamo.“

„Da, bil je tu. Videli smo ga, in vendar nismo vedeli in slutili, kdo da je. Srce mi je utripalo, ko sem čul njegov glas. Tako sem govoril jaz v svoji mladosti. Ali nisem bil ponosen na njegovo junaško postavo? Tak sem bil jaz v svoji mladosti. In on je čistejši in plemenitejši, kot sem bil jaz!“

„Ali nisem rekla, papa, da ga morava ljubiti?“ je pristavila Flora. „Najrajše bi ga bila objela in poljubila, ko je stal pred nama tako samozavestno, in vendar je znal tako milo in prisrčno govoriti.“

Pozabila je na vse, sreča jo je omamila, obrnila se jek Mirkotu in dejala:

„Nikar ne bodi hud, ljubček, kogar sem hotela objeti in poljubiti, ni bil tujec, ampak moj — moj — — — o papa, povej ti! Nikoli nisem smela izgovoriti te lepe besede!“

„Da, jaz hočem izgovoriti najprvo to besedo, jaz najprvo,“ je dejal knez. „Grospod Podgornik, Flora je govorila o svojem — bratu, o mojem — o mojem sinu.“

Od ponosa in ljubezni je zažarelo pri teh besedah njegovo lice.

„Sina imate?“ je vprašal Mirko veselo iznenaden. „O, torej dovolite, da Vas nekaj vprašam o njem!“

„Le, le; vprašajte! Rad Vam odgovorim. Pa še kako rad; vse Vam povem o svojem sinu. Kajti ponosen, neskončno ponosen sem nanj, in sicer iz upravičenih vzrokov. Torej, le vprašajte, moj ljubi gospod Podgornik!“

Moj preljubi gospod Podgornik! Kako se je čutil Mirko srečnega pri teh besedah! Niti mislil ni na to, kar je govoril, zato je vprašal tja vendan:

„Kje pa je Vaš gospod sin?“

„Na morju.“

„Torej je mornar?“

„Ne,“ se je nasmejal knez.

„Torej je šel samo na potovanje?“

„Skoraj gotovo. Ampak to potovanje je menda zelo važno, kakor ste mi včeraj povedali.“

„Jaz?“ se je začudil Mirko.

„Da, Vi! Saj sva govorila vendar o mojem sinu!“

Začudeno je pogledal sedaj Mirko Florinega očeta. Pred kratkem na smrt bolni mož se je smejal sedaj tako zadovoljno, kakor že dolgo ne, in dejal:

„Da, o njem sva govorila. Saj ste ga celo videli in z njim govorili. Poslali ste ga celo k meni, kakor se gotovo še spominjate.“

„Jaz? Moj Bog, saj sem ves zmešan, popolnoma nezaveden.“

„Poslali ste ga k meni, da me reši smrti!“

„O sveta nebesa, o Strnadu govorite?“ je vprašal Mirko, ki je mislil, da govori knez morda samo v mrzlici.

„Da, o doktor Strnadu, o mojem sinu.“

Tedaj je pogledal Mirko prestrašen Floro. Bal se je češ njenemu očetu se je zmešalo; a ona ga je pogledala vsa srečna in dejala:

„Le verjemi, Mirko, Strnad je moj brat.“

Tedaj je poskočil Mirko kvišku in zaklical:

„Ampak o tem nisem ničesar vedel!“

„O, tudi mi nismo tega vedeli,“ je rekel Olzuna. „Saj ste nam to šele Vi povedali.“

Mirko zopet ni razumel, a njegova ljubica mu je pomagala in rekla:

„Oče, nikar ga ne mučiva, ampak povejva mu vse Strnad je moj brat, ne da bi bila midva vedela, in tudi on gotovo tega ni vedel.“

„Res je,“ je pristavil knez. „Preje sem Vam rekel, da Vam bom hvaležen svoje žive dni; zato Vam bom sedaj nekaj priznal, akoravno me bodete potem strogo obsojali: Poznal sem gospo Strnadovo malo časa pred njeno poroko; njen sin je moj sin, akoravno se drugače piše.“

„Oh,“ je zaklical Mirko, ki je šele sedaj razumel vso stvar. „Flora, ali ti nisem rekel, da ti je tako podoben!“

„Res, ampak takrat ga še nisem videla; takrat še slutila nisem o tem, kar smo danes zvedeli. Španka sem namreč. Senora Lapajne je bila moja vzgojiteljica.“

Tedaj je pogledal slikar očeta in hči ter rekel:

„Torej ste Vi bankir Salmono?“

„Ne,“ se je zasmejal knez.

„Ne? Kaka uganka! Ampak senora Lapajne je bila vzgojiteljica samo pri dveh rodovinah, pri Salmonu in pri knezu de Olzuna.“

„Torej,“ je dejal knez, „zapazil sem že pred obedom, da ste nekako začudeno gledali naš grb. Ali poznate to krono?“

„Knežja krona je, dragi gospod.“

„Res je! Ali ste zapazili tudi začetne črke?“

„Sem. E in O?“

„Torej, to je moje ime: Evzebijo, knez de Olzuna. Moja hči — oprostite, ker Vam je še nisem predstavil. — je princesinja de Olzuna.“

„Knežja princ — — —“

Mirkotu Podgorniku je zastala beseda. Hudo mu je bilo pri srcu. Tresel se je po celem telesu; čutil se je tisočkrat nesrečnejšega kot nekdaj in dejal je:

„Svetlost! Nekaj dni sem bil srečen, in hvalil bom Boga za te srečne trenutke v mojem temnem življenju. Sedaj se bom vrnil k svojemu samotarstvu in se spominjal do konca svojih dni teh presrečnih trenutkov.“

„Moj Bog, Mirko,“ je zaklicala Flora, „nikar! To je namreč, kar mi moraš odpustiti!“

„Oh, sedaj Vas šele razumem, Svetlost,“ je odgovoril. „Govorili ste o grehu, ki naj Vam ga odpustim. Oh, to je strašen greh. Greh, ki mi zamori srce. Prokletstvo svojega očeta sem prenašal, ampak tega ne premorejo moje moči. Oh kako —“ zaškripal je z zobmi, da se premaga. Prijel se je za stol, da se ne zgrudi na tla. In stol je zaškripal na vseh koncih in krajih, kajti naslonil se je nanj s svojiim celim telesom. Od same bolesti že ni vedel, kaj da govori — „oh kako mi postaja temno pred očmi, temnejše kot nekdaj — in — in — —“

Zaprl je oči, beseda mu je zastala, in z vsemi svojimi močmi se ni mogel premagovati. Na glas je zakričal, potem se je zgrudil — ne, ne; Flora je pristopila, ga objela in ga trdno držala.

„Mirko, moj Mirko,“ je zaklicala. „Bodi močan! Saj te ljubim, saj te ljubim!“

Pritisnila ga je nase in ga poljubovala na blede ustnice, in solze so ji zalile od strahu svetle oči.

Tudi knez je vstal in pristopil.

„Le pomirite se, gospod Podgornik!“ je dejal. „Ne žrtvujte se!“

Vsled poljubov svoje ljubice se je počasi zavedel.

„Mirko, pomiri se!“ ga je prosila. „Pojdi, vsedi se in poslušaj naju!“

Peljala ga je k stolu, kjer se je mehanično vsedel. Z obema rokama se je prijel za glavo, in gledal je zmešano; ampak Flora ga je objela, mu položila roko na vroče čelo in mu tako prisrčno in ljubeznivo šepetala na uho, da je postal vedno treznejši in mirnejši, ter slednjič vprašal:

„Ali me res ljubiš, Flora?“

„Neskončno te ljubim, Mirko!“ je zatrjevala.

„Kneginja in — in zavrženi sin! O, zakaj si mi to storila! Nikoli se ne bodeva smela združiti. Saj poznaš dolžnosti svojega visokega stanu, ki je onesrečil že marsikatero ljubeče srce.“

„Kaj me brigajo te dolžnosti! Oče me je oprostil teh dolžnosti. Obljubil mi je, da smem ubogati glas svojega srca, če najdemo mojega brata. Tu stoji moj oče; vprašaj ga sam, Mirko!“

Tedaj so se mu zopet porudečila bleda lica. Globoko, globoko je vzdihnil. Potem je vstal in stopil h knezu.

„Oprostite mi, Visokost,“ je dejal, „ker sem se onesvestil. To je sicer nečastno za moža, vendar pomislite, kaj je pretrpelo moje srce. Ali je res, kar je rekla Flora?“

„Res,“ je odgovoril knez milo. „Vsedite se, moj ljubi gospod Podgornik, naj Vam povem, zakaj išče oče svojega sina. Videti hočem, ali me bodete obsodili, ali mi morete pomagati.“

Potem se je knez natančno izpovedal, in Mirko je pazljivo poslušal. Kaki občutki so tedaj obhajali slikarja! Spreletavala sta ga mraz in vročina. Poleg njega je pa sedela njegova ljubica. Čutil je, da ne more živeti brez nje. —

Sedaj je knez končal in pristavil:

„In Vi ste mi razjasnili to temoto in mi prinesli veselo poročilo. Sreča, ki sem jo danes našel, me navdaja z novimi močmi. Ali dvomite o moji hvaležnosti?“

„Nikakor, plemenit mož je hvaležen,“ je odgovoril Mirko. „Ampak ne meni, temuč Bogu se morate zahvaliti. In celo tedaj, če bi smel zahtevati hvaležnost, bi bilo to, kar bi zahteval, tako dragoceno in vrednostno, da — —“

„Da, bi Vam vendar ne odklonil Vaše prošnje,“ Olzuna v besedo.

„Kaj? Ali slišim prav? Hoteli — —!“ je zaklical Mirko in stopil bliže h knezu.

„Da. Ne mislim namreč na svoj stan, temuč samo na srečo svojega otroka. Umetnik ste. Plemstvo umetnosti je morda še višje ko plemstvo rodu. Tudi Vi ste plemenitaš v umetnosti, in sicer ne na najnižji stopnji; istega stanu ste ko moja hči. Pošten, plemenit mož ste in ste po nedolžnem trpeli. Flora, ljubi ga in osreči ga!“

Mirko je stal pred knezom, kakor bi ga bila zadela kap, potem je pa padel pred njega na kolena in vprašal:

„Ali je res? Ali je res? Ali mi res zaupate najdražje, kar imate? Zaklad, ki je milijonkrat več vreden ko Vaša knežja krona? O moj Bog, kako naj se Vam dostojno zahvalim!“

„Ne bodite mi hvaležni z besedami, ampak z dejanji. Osrečite mojega otroka, da bo srečnejši ko je bil njegov oče.“

Tudi Flora je pokleknila vsa srečna pred svojega očeta. V prisrčnem objemu sta klečala pred knezom. Tedaj je položil Olzuna vsakemu eno roko na glavo, povzdignil svoje oči k nebesom in rekel z tresočim, ampak prisrčno prosečim glasom:

„Oče Vsemogočni, ki ljubiš svoje otroke, prosim te iz dna svojega očetovskega srca, ne štej jima mojega greha. Obdari ju s svojo dobrotljivostjo in ljubeznijo. Svoj očetovski blagoslov jima dajem, blagoslovi ju tudi Ti. Pokaži jima pravo pot k sreči in zadovoljnosti. Usliši mojo molitev, zaradi Svoje neskončne milosti, Amen.“

To je bil svet trenutek. — —

Knez je odpustil, svoji hčeri knežjo krono, da osreči svojega otroka.

Ko je Olzuna končal, ju je vzdignil in pritisnil s solznimi očmi na svoje srce. — —

„Odslej, moj sin, mi reči „ti“,“ je dejal slednjič knez. „Ker nimaš očeta, bom jaz tvoj oče; vendar upam, da te poravnam z njim, ko bom pri njem in z njim govoril.“

„Oče, moj oče!“ je rekel Mirko vesel. „Gotovo mi odpusti, kajti sinu, ki dobi knežjo hči, mora odpustiti.“

„In če vaju noče uslišati,“ je rekla Flora, „se začnem jaz z njim boriti, in gotovo se bo moral udati. Moje ljubezni in mojih prošenj se ne bo mogel ubraniti. Ampak, papa, Mirko potuje tudi z nama na Bršljanovo, kajne?“

„Seveda. Mislim, da ne bo zapustil svoje zaročenke in svojega očeta.“

„O, grem, grem, zelo, zelo rad!“ je zaklical Mirko in pritisnil svojo ljubico nase.

„Torej si naš potovalni maršal in boš moral za naju skrbeti, moj sin. Tako zdravega se čutim, da bi lahko že jutri odpotovali.“

„To moram pa odločno odsvetovati,“ je rekel slikar. „Strnada moramo na vsak način natančno ubogati. Flora naj piše tačas gospej Strnadovi in mojemu očetu; istočasno naj pošlje tudi priporočilna pisma in naznani naš prihod. Ampak mene ni treba še omeniti.“

„Le stori to, Flora,“ mu je pritrdil knez. „Ampak priporočilna pisma oddamo osebno. Gospa Strnadova ne sme vedeti, da jaz pridem. Piši drugo ime, moja hči, piši, da nas pošilja doktor Strnad, in da oddamo priporočilna pisma osebno.“

„To pa ni pravilno, papa!“

„Zakaj pa ne?“ se je zasmejal knez. „Vsak knez ima pravico nepoznan potovati. Sploh si grem pa ogledat svojo nevesto, in zato hočem biti nepoznan.“

Star gospod je postal precej dobre volje. Čutil se je tako zdravega, da je slednjič predlagal, naj iznova začno obedovati. Flora in Mirko sta seveda takoj pritrdila in se veselila knezove dobre volje.

Mirko je bil ves srečen, saj je bil zaročenec svoje ljubice, zaročenec knežje princesinje. Med obedom so se pogovarjali o različnih stvareh, slednjič so se spomnili zopet Strnada.

„Kako neprijeten slučaj je to, da smo ga našli in takoj zopet izgubili,“ je tožil knez. „Če bi bil ostal samo še en dan v Ovranšu, pa bi sedel sedaj srečen med nami. Ali ni nič rekel, kedaj se vrne s svojega potovanja?“

„Nič,“ je odgovoril Mirko. „Tega še sam ne ve. Rešiti mora namreč zelo čudežno zadevo.“

„Kako pa?“

„Uloviti hoče nekega roparja.“

„Morskega roparja?“ se je prestrašila Flora. „Moj Bog, kaka nevarnost!“

„Naš Mirko se gotovo šali!“ se je nasmejal knez. „Z tako majhnim parnikom vendar ne more njeti morskega roparja!“

„In vendar se ne šalim,“ je odgovoril Mirko. „Stvar je resna, zelo resna. Od tega potovanja je odvisna sreča in obstoj odlične rodovine. Papa, ali si že slišal praviti o znani roparski ladiji „Lijon“?“

„O „Lijonu“ kapitana Grandeprfja? O, že večkrat. Strašen človek je, kakor pravijo.“

„Torej, tega Grandeprija hoče ujeti.“

„Nemogoče!“ je zaklical Olzuna in pobledel.

„In vendar!“

„Tedaj je izgubljen!“

„Ne verjamem. Strnad je junak. Prepotoval je skoraj že cel svet in se boril že z levi, pantri, sloni, krokodili, Kafri, Arabci in Indijanci. Velikan je glede moči, in umetnik glede orožja. Samo on zamore ujeti Grandepríja.“

„O, sedaj sem pa izgubil ves svoj pogum!“ je tožil knez. „Nikdar več ne bom videl svojega sina!“

„Ampak zakaj se pa podaja v toliko nevarnost?“ je vprašala Flora.

„Da razkrije skrivnosti, ki so zanj zelo važne, da najde ljudi, ki so jih ukradli in skrili, in da kaznuje zločince, ki so hoteli uničiti njega in njegovo rodovino.“

„Njegovo rodovino? Torej njegovo mater in sestro?“

„Reči sem hotel pravzaprav rodovino njegove soproge.“

„Njegove soproge! Oh, torej je oženjen?“ je zaklical knez in skočil kvišku. „Na to niti mislil nisem!“

„Da, oženil se je zelo srečno,“ je dejal Mirko.

„To je pa neprijetno zame, zelo neprijetno!“ je zaklical knez. „Hotel sem ga priznati kot svojega sina; podedoval bi moj naslov, dobil moje časti in posestva, in sedaj — — “

„Kot zdravnik gotovo ni imel take sreče ko jaz kot slikar, kajne?“ mu je pomagal Mirko.

„Da, tako sem mislil.“

„Le pomiri se, ljubi papa. Popolnoma stanu primerno se je oženil.“

„Po nazorih zdravnika!“

„Tudi za zdravnika dostojno. Sicer je pa to zelo čudežno; tudi njegova soproga je Španka.“

„Oh! Odkod pa?“ je vprašala Flora.

„Iz Rodrigande v Aragoniji.“

„Iz Rodrigande, tam kjer ima grof Emanuel de Rodriganda in Sevila svoja posestva?“

„Da, srce moje.“

„O tam sem pa znana. Bila sem nekaj časa pri grofici Silvi; obiskala nas je tudi pozneje v Madridu. Sicer ima pa Silva samo eno ožjo prijateljico, namreč Angležinjo, ki se piše mis Ema Lindzej.“

„Poznam to ime; Strnad ga je imenoval predvčerašnjem.“

„Ali jo pozna?“

„Natančno. Bila sta ob istem času na Rodrigandi. Poklicali so ga iz Pariza, da ozdravi nekega bolnika; tedaj se je seznanil tam z damo, ki je sedaj njegova soproga.“

„O jej!“ se je prestrašil knez. „Rodriganda je majhna. Nijedne rodovine ne poznam tam, iz katere bi si želel ženo svojemu sinu.“

„Nijedne?“ je vprašal Mirko z srečnim nasmehom. „Ena rodovina je pa tam vendar zelo odlična, predragi papa.“

„Katera pa?“

„Grofova.“

„Hm! Grof Em anuel ne da svoje hčere navadnemu zdravniku!“

„Zakaj pa ne? Saj si je knez Olzuna tudi izbral slikarja za zeta.“

„Porednež.“

„Sicer pa grof Emanuel ni več posestnik Rodrigande, ampak njegov sin Alfonzo.“

„Res?“ je zaklical knez iznenaden. „Torej je grof Emanuel umrl? Dolgo časa sem živel v tujini, zato se nisem mogel toliko zanimati za privatne zadeve.“

„Pravijo sicer, da je umrl, ampak Strnad tega ne verjame. Ravno zaraditega potuje, da najde grofa.“

„Tega pa ne razumem. Ali se tako zanima za grofovo rodovino?“

„Seveda, dragi oče! Saj je grofov zet, in grofica Silva je njegova soproga.“

Sedaj sta se začudila knez in njegova hči.

„Grofica Silva, njegova soproga!“ je zaklical Olzuna.

„Moja ljuba Silva, moja svakinja!“ je zaklicala Flora.

„Seveda, seveda!“ se smejal Mirko ves srečen. „Ko pridemo na Bršljanovo, vidimo Silvo, kajti tam stanue sedaj. Tudi Evira in njen Alim — — — Moj Bog, kaj je pa to! To ime — — —!“

Skočil je kvišku in gledal zamišljen predse.

„Kaj pa ti je?“ ga je vprašala Flora. „Kastelana Alimpa misliš, kajne, ki vedno reče: To pravi moja Elvira tudi?“

„Da, tega mislim. Ne poznam ga, ampak Strnad mi je pravil o njem. O, in vendar nisem mislil nanj. Moj Bog, ali je mogoče!“

„Kaj pa?“ je zaklicala Flora prestrašeno.

Mirko ji ni odgovoril, ampak vprašal kneza:

„Dragi oče, ali poznaš grofa Emanuela?“

„Poznam, zelo dobro.“

„Kedaj si ga pa videl zadnjič?“

„Pred dvemi leti. Oslepel je.“

„A je zopet ozdravel. Strnad ga je namreč ozdravil, zaraditega je prišel iz Pariza. In ti, Flora, ali poznaš tudi grofa?“

„Seveda, saj sem bila na Rodrigandi.“

„Ali bi ga spoznala, tudi če je oslabel vsled bolezni?“

„Upam,“ je rekel knez.

„Jaz tudi,“ je pritrdila Flora. „Poteze grofa Emanuela se ne morejo tako spremeniti, da bi ga ne mogla spoznati. Zakaj pa to izprašuješ, Mirko?“

Zopet ji ni odgovoril.

Premišljeval je o dogodkih, o katerih mu je pravil Strnad, o Alimpu, Elviri in o bolezni grofa Emanuela, ki je vedno ponavljal nekaj besedi. Teh besedi mu pa Strnad ni povedal doslovno.

Mirko je bil na svetilniku in videl tam baznega starca. Sedaj mu je prišlo nenadoma na misel, če ni tisti umobolni mož morda grof Emanuel de Rodrganda. To je bila sicer predrzna misel, a v Rodrigand se je zgodilo že toliko čudnega, da bi tudi to ne bilo nemogoče.

Hitro se je odločil in se vsedel k pisalni mizi, ki je stala v kotu. Vzel je kos papirja in napisal naslednje:

„Nujni brzojav gospej doktor Strnndovi na Bršljanovem pri Ljubljani.

Katere besede je grof Emanuel vedno ponavljal, ko je zblaznel? Prosim, odgovorite takoj. Stvar je zelo nujna in važna. Moj naslov ima gospa Strnadova.“

Nato je prebral brzojav obema na glas.

„Kaj pa to pomeni?“ je vprašal knez.

„Morda sem videl grofa v Ovranšu?“

„V Ovranšu? To mi je pa uganka! Grof je vendar blazen. Kako more biti v Ovranšu?“

„Mogoče je. Takoj Vam vse razjasnim.“

Mirko je pozvonil in oddal brzojav služabniku. Potem je povedal natančno vse, kar mu je pravil Strnad o grofu Emanuelu.

Knez in Flora sta ga pazljivo poslušala in se kar dovolj načuditi nista mogla čudežnim Strnadovim doživljajem. Vedno sta segala Mirkotu v besedo. Celo uro je pripovedoval. Ko je končal, je zaploskal knez z rokami in zaklical:

„Kak junak je moj sin! Z veseljem ga bom objel, če mi podeli ljubi Bog to milost.“

„Vedno bom molila zanj,“ je pristavila Flora, „da ga obvarje ljubi Bog vseh nevarnosti in nesreč. Ne zameri mu, ljubi oče, ker je zapustil svojo lepo ženo, in šel zasledovat hudodelca Landolo.“

„O, saj mu ne zamerim!“ je rekel Olzuna. „Vso srečo mu želim in blagoslavljam njegovo delo; prepričan sem, da se vrne. Bog ga bo obvaroval vseh nezgod, kajti pravičen je in kaznoval bo hudobneže. Sedaj se pa pogovorimo najprvo o grofu Emanuelu. Kaj naj storimo, moj sin?“

„Takoj gremo na svetilnik, da vidimo blaznega starca,“ je odgovorila Flora.

„Neprevidni ne smemo biti,“ je dejal slikar. „Ta čuvaj Grabrilon se mi zdi zelo sumljiv, ampak —“

„Oh,“ mu je segel knez v besedo, „kaj je pa imela včeraj Carba pri njem opraviti?“

„Ciganka, Carba, o kateri mi je pravil Strnad?“ je vprašal Mirko.

„Da, tista.“

„Ali je bila včeraj na svetilniku?“

„Da, včeraj. Saj smo govorili z njo. Oh, to sem ti pozabil povedati, moj sin.“

„Ta Carba je pa res povsod zraven! Če je bila tu, pozna gotovo natančno vse razmere. Grabrilon je čisto podoben ciganu; Carba je menda kraljica žitanov. Zakaj neki ni prinesel Gabrilo ovranškenui županu blaznikove legitimacije?“

„Takoj morate iti k županu!“ je zaklicala Flora.

„Ne, ne, sedaj še ne. Najprvo moramo počakati odgovor iz Bršljanovega. Upam, da dobimo odgovor že v treh urah. Takrat bom doma, da sprejmem brzojav.“

Sedaj so se pogovorili o posameznostih. Knez se je čutil že skoraj popolnoma zdravega. Doživljaji njegovega junaškega sina so ga navdajali z novimi močmi. Čez dve ure je odšel slikar domov.

Ko je prišel v svoj hotel, še ni bilo odgovora. Čakal je četrt ure — in zopet četrt ure — — sle je nekdo potrkal na vrata. Vstopil je pismonoša.

Brzojav se je glasil takole:

„„Jaz sem zvesti, dobri Alimpo“. Za L zakaj vprašate? Ali ste našli morda kak sled? Naznanite mi takoj vse.

Silva Strnad.“

Vtaknil je brzojav v žep in drl hitro iz hotela. Šel je naravnost na županstvo. Tam je sicer potrkal, a počakal ni, da bi mu kdo odgovoril.

„Zdi se mi, da se Vam zelo mudi, monsje! Ali mi hočete morda naznaniti, da ste zadovoljni z včerašnjim zadoščenjem?“

„Seveda, dragi gospod župan. Torej moja najtoplejša zahvala! Ampak prišel sem zaradi mnogo, mnogo važnejše zadeve.“

„Oh!“ je rekel župan in potisnil svoja očala na čelo. „Gotovo je zelo važna zadeva, kajti popolnoma razburjeni ste!“

„Saj imam tudi dovolj vzroka. Prišel sem, da Vas prosim pomoči v neki kriminelni zadevi.“

„V neki kriminelni zadevi?“ je vprašal uradnik in pomaknil očala zopet na nos. „Oh, kriminelna zadeva! Ali veste kaj to pomeni?“

„Seveda vem.“

„Kriminelno pride od latinske besed „krimen“, zločin, hudodelstvo.“

„Da. Nemudoma morate ciganko Carbo, sodnijsko zasledovati, oziroma naročiti policijskemu komisarju, naj jo zasleduje. Včeraj je bila v Ovranšu. Nadalje morate — —“

„Pst, monsje!“ mu je segel župan v besedo. „Nikar se tako ne razburjajte! Kaj moram storiti, že sam vem. Razložite mi najprvo celo zadevo. Do sedaj še ničesar ne vem.“

Mirko se je priklonil, malo osramočen.

„Oprostite, monsje!“ je dejal. „Tako sem razburjen, da sem res malo preneuljudno govoril. Dovolite torej, da Vam stvar na kratko pojasnim.“

„Dobro, vsedite se!“

Vsedla sta se, in Mirko je začel:

„Španski grof Emanuel de Rodriganda y Sevila je nenadoma zblaznel, in eden izmed najimenitnejših zdravnikov je spoznal, da je to posledica strupa, ki se imenuje Pohon Upas. Strup mu je nekdo zavdnl iz hudodelnih namenov. Gotovi ljudje so namreč hoteli grofa usmrtiti, ali se ga vsaj iznebiti, da bi dobili njegovo dedščino. Dotični zdravnik ga je začel zdraviti in ga tudi ozdravil, a drugo jutro je grof izginil. Pozneje so našli v nekem prepadu mrliča. Dotični ljudje so rekli, da je to grofovo truplo, zdravnik je pa trdil, da je popolnoma tuj človek. Osebe, o katerih govorim, so bile dovolj mogočne, da ni vpoštevala sodnija zdravnikov ugovor, in pokopali so mrliča kot grofa v rodbinski rakvi. Tudi grofica Silva, grofova hči, je zblaznela vsled istega strupa, a dotični zdravnik jo je ozdravil in jo rešil iz rok njenih sovražnikov. Šel je z njo v tujino in jo tam popolnoma ozdravil.“

„Imenitno! To je kar cel kriminelni roman! Ampak kaj imam jaz kot francoski mer opraviti z zločini, ki so jih izvršili v Španiji?“

„Kar sem dosedaj pravil, Vas nič ne briga, dragi gospod; to je bil samo uvod. Zdravnik je bil prepričan, da tisti mrlič ni bil grof, in da so blaznega grofa odstranili. Iskal ga je že povsod, celo na morju, in ga ne more nikjer najti; kajti blaznika so s silo ugrabli in prepeljali na Francosko, kjer ga imajo sedaj zaprtega.“

„Grom in strela! To nas seveda briga! Ampak zakaj pridete ravno k meni?“

„Ker je grof skrit v Vašem uradnem okraju.“

„Za vraga! Krimen, pravi krimen! Takoj storim potrebne korake. Kje je grof?“

„Na svetilniku!“

„Nemogoče!“ se je začudil mêr.

„O, mogoče je! Monsje, lahko imate še velike sitnosti, ker ste sprejeli blaznika, ne da bi zahtevali legitimacije. Oni, o katerem pravi Gabrilon, da je njegov sorodnik, je grof Emanuel de Rodriganda.“

Župan se je kar potil od strahu.

„Presnete sitnosti!“ je dejal. „Tega Grabrilona bom že še naučil kozje molitvice. Ampak, dragi gospod, ali mi morete dokazati, da je dotični mož res grof de Rodriganda?“

„Lahko. Ko je zblaznel, je izgubil ves svoj spomin, samo nekaj mu je ostalo. Misli namreč, da je kastelan Alimpo, in zato ponavlja vedno samo te besede: „Jaz sem zvesti, dobri Alimpo“. Ali je mogoče, da bi še kak drug blaznik na svetu imel isto monomanijo? Ali ni to dovolj zanesljiv dokaz?“

„Morda. Vendar bi morali imeti preje uradno potrdilo, da je govoril nesrečni grof ravno te besede.“

„Tako potrdilo lahko dobim. Sicer so pa v Ovranšu osebe, ki grofa natančno poznajo, in ga lahko spoznajo.“

„To bi bilo velicega pomena. Ali ne more sodnija morda teh oseb ovreči?“

„Ne; kajti te osebe so knez Olzuna in njegova hči, princezinja Flora.“

„To zadostuje. To popolnoma zadostuje, cenjeni gospod.“

„Sicer sem pa grofici Silvi de Rodriganda brzojavil, naj mi naznani besede, ki jih govori njen oče. Tu sem dobil odgovor. Prosim, berite!“

„Oh! „Jaz sem zvesti, dobri Alimpo“! Saj res! Hm! Dragi gospod, na razpolago sem Vam z vsemi svojimi močmi, vendar upam, da stvar tako uredite, da ne bom imel nikakih sitnostij zaradi svoje pozabljivosti.“

Mož se je v resnici bal.

„Potrudil se bom, da izpolnim Vašo željo,“ je odgovoril slikar.

„Ampak kaj je pa z ono ciganko? Carba ji je ime, kajne?“

„Carba gotovo pozna vse te razmere. Gabrilonova znanka je, kajti včeraj popoludne ga je obiskala. Najti jo moramo!“

„Takoj storim vse, kar ukazujete.“

„Torej ukažite najprvo, naj ciganko poiščejo in potem pridite z potrebnim spremstvom h knezu. Na svetilnik gremo; vse drugo je samo ob sebi razumljivo.“

„Lepo, lepo! Dobro! Imenitno! V četrt ure pridem k Svetlosti. Ali bodete tam?“

„Bom, gotovo.“

„Grofovo slikate za Svetlost?“

„Ne,“ je odgovoril Mirko in se nasmehnil. „Zaročenec njegove hčere, princezinje Flore, sem.“

Župan je potisnil zopet očala na čelo, stopil v stran in zaklical:

„Nemogoče, dragi gospod!“

„Zakaj bi pa bilo nemogoče, monsje?“

„Vi ste slikar, Svetlost pa knežja princezinja, nemogoče!“

„Prepričajte se sami!“

„Torej vendar! Čestitam ponižno, monsje, čestitam!“

Globoko se je priklonil in spremil Mirkota prav na cesto, kjer je snel svoja očala z nosa, in se z njimi uljudno priklanjal odhajajočemu zaročencu knežje princesinje.

Mirko je hitel h knezu de Olzuna. Tam so ga že težko pričakovali, in ko je vstopil, sta ga vprašala knez in njegova hči obejdnem:

„Kako je? Kaj si zvedel?“

Mirko je razvil brzojav in bral:

„„Jaz sem zvesti, dobri Alimpo“. Za Boga, zakaj vprašate? Ali ste našli morda kak sled? Naznanite mi takoj vse. Silva Strnad.“

„Torej je pravi!“ je zaklical knez.

„Torej ni slučaj!“

„Takoj moramo iti na svetilnik, najprvo pa na županstvo!“

„Tam sem že bil. V četrt ure pride župan sam sem.“

„Prav, prav, moj sin!“ je dejal Olzuna. „Ampak ali bom mogel iti do svetilnika?“

„Saj tega niti treba ni, moj predragi oče. Grofa pripeljemo sem. Vem, da bo župan zadovoljen s tem predlogom.“

Župan je prišel, še preden je preteklo četrt ure. Globoko in najponižnejše se je priklonil ter naznanil, da je vzel s seboj tri žandarje in pet močnih mož.

„Saj ne rabimo toliko ljudi,“ je dejal Mirko z nasmehom. „Da se ljudem ne bo zdelo sumljivo, ne gremo skupno na svetilnik. Sicer bi nas opazil lahko tudi Grabrilon.“

Vsi so bili zadovoljni s tem predlogom in potem so odšli.

Mirko je šel z Floro, ki mu je povedala, da pozna tudi njen služabnik natančno grofa Emanuela. Bil je namreč preje pri njem v službi in se natančno spominja na majhno bradavičico, ki jo ima grof za levim ušesom.

Približno pol ure pred tem je šla neka ženska ob obrežju; takoj si spoznal, da gre proti svetilniku. To je bila Carba. Prav nič ni slutila preteče nevarnosti in je šla samo zaraditega ob obrežju, ker ni hotela iti več mimo hišice, kjer je stanoval knez.

Ko je prišla do svetilnika, je šla po stopnjicah navzgor in hotela pozvoniti, ampak vrata so se sama odprla. Gabrilon ji je prišel naproti.

„Videl sem te že od daleč,“ je dejal. „Zakaj pa prideš tako zgodaj?“

„Boljše je, da sem pri tebi, me saj nihče ne vidi. V tej okolici so namreč ljudje, ki me poznajo,“ mu je odgovorila.

„Kedaj pa pridejo tvoji ljudje?“

„Takoj v mraku. Pridejo s čolnom. Nihče ni videl, ko smo grofa prinesli na svetilnik, in nihče naj ne vidi, ko ga odnesemo.“

„Saj je že skrajni čas!“ je godrnjal čuvaj. „Celo temu tujcu se je stvar že sumljiva zdela.“

„Kdo je pa tisti tujec? Ali ga poznaš?“

„Ne, opazoval sem ga s svetilnika in videl, ko je šel v knezovo hišo.“

„Potem je zelo nevaren!“ je rekla hitro. „Ali si poiskal listine, ki sem ti jih poslala z grofom vred?“

„Sem. So že pripravljene na peči.“

„Torej sežgiva jih takoj. Kdo ve, kaj se še vse ne zgodi. Kje je pa grof, Grabrilon?“

„Tam, kjer navadno. Veliko sitnosti sem imel z njim in sem vesel, da se ga iznebim.“

Šla sta navzgor, kjer je čuvaj stanoval. Na peči je bilo več listin. In sicer listine o grofovi osebi, o ropu mrliča in o zamenjanju mrliča z grofom. Te listine bi bile lahko marsikaj pojasnile, posebno to, da ciganka ne namerava škodovati grofu, ampak ga ima samo kot orožje svojega maščevanja.

Carba je prebrala te listine in jih utaknila potem v peč. Nato je prižgala žveplenko in jih sežgala.

„Tako,“ je rekla. „Če bi se tudi sedajle kaj pripetilo, bi nam ne mogel nihče ničesar dokazati. Tvoj stric Marcelo je umrl, njega bi ne mogli kaznovati, in ti bi rekel, da ti je on prinesel blaznika. Pojdi, idiva zopet doli, meni se vrti v glavi v taki visočini!“

Šla sta doli, in ravno ko sta vstopila v zadnje nadstropje, je nekdo pozvonil; Gabrilon je odklenil in pogledal ven. Zagledal je Mirkota, za katerim je stala Flora na strmih stopnicah.

„Kaj bi pa zopet radi?“ je vprašal jezno.

„Šel bi rad z to damo na vrh svetilnika,“ je odgovoril slikar.

Vstopil je brez ovire, dama pa za njim. Mirko ni poznal Carbe. Ko je pa zagledala ciganka Floro, je dejala:

„Oh, to je tista lepa, ponosna dama, ki me ni hotela poslušati! Sedaj me bo pa vendar-le morala! Vaš oče je — —“

Mirko je takoj uganil, kdo da je ta ženska, zato je hitro vprašal svojo ljubico:

„Ali je to ciganka Carba, o kateri smo govorili?“

„Da, Carba sem,“ je odgovorila hitro starka sama. „Torej lepi gospod je že slišal o meni praviti? Torej naj bo pa priča mojih besedi, gotovo ga bo stvar precej zanimala.“

„Le molči, starka, to je najbolšje!“ je odgovoril Mirko ponosno. „Umakni se, da gremo na vrh.“

„Preden nisem izgovorila, se ne umaknem,“ je rekla trdovratno in stopila na stopnjice. „Če misli gospod, da stvar, ki jo hočem povedati, ni važna, tedaj se zelo moti. Če bi hotela, bi lahko osrečila kneza de Olzuna, ampak nočem ga. Natančno vem, kdo — —“

„Molči!“ ji je ukazal slikar. „Kako more neki osrečiti ciganka kneza.“ In zaničljivo je pristavil: „Saj vem, kaj hočeš. Ne maramo te poslušati; natančnejše poznamo Strnada ko ti. To so vse tvoje skrivnosti. Poberi se odtod!“

Porinil jo je v stran in šel z Floro po stopnjicah navzgor. Carba se ni branila; kri ji je zastala v vseh žilah, in začudeno je gledala za njima. Prestrašila se je, ko je čula, da ve knez, kdo da je njegov sin. A kmalu se je pomirila in zagodrnjala:

„In vendar ga ne dobite! Gozdni čuvaj Tombi na Bršljanovem mi bo pomagal!“

Grabrilonu je pa zašeptala v uho:

„Ali ta je tisti tujec, ki se mu je zdel grof sumljiv?“

„Da,“ je odgovoril čuvaj po tihem.

„In ki si ga videl iti v knezovo hišo?“

„Da.“

„Ali si zaklenil vrata grofove sobice?“

„Ne, samo zapahnil.“

„Torej pojdi hitro za njima, morda sta prišla z namenom, da si ga ogledata.“

Gabrilon jo je ubogal iu šel za tujcema. Tadva sta dospela ravno v tretje nadstropje, kjer je bila majhna sobica, v kateri je stanoval blaznik.

„Tu notri je menda,“ je rekel Mirko Flori in hotel odmakniti zapah.

„Stoj!“ je zaklical tedaj Gabrilon. „Kaj pa iščete tu notri?“

„Videl bi rad tvojega strica,“ mu je odgovoril Mirko. „Ta Vas pa prav nič ne briga! Le pojdite!“ je rekel čuvaj in stopil pred vrata.

„Morda me pa vendar malo briga! Le stopi v stran, sicer odprem vrata na drug način!“

„Vi?“ je vprašal Gabrilon. „Poskusite se me dotakniti, potem se Vam pa ne bo dobra godila.“

„Dotakniti? Tebe?“ je rekel Mirko. „Kaj pa še! Preumazan si! Če z lepa ne odpreš, zvem, ne da bi se mi bilo treba umazati, zakaj ne smem videti nesrečnega blaznika.“

„Ne, ne odpri!“ je zaklical nekdo pri vratih.

Carba je prišla za njimi.

Tedaj je segel Mirko v žep po robec in zavihral z njim skozi okno.

„Kako znamenje je pa to?“ je vprašala Carba v skrbeh.

Mirko ji ni odgovoril, ampak samo poslušal, če že pridejo. Kmalu so se začuli koraki, in vstopil je župan.

„Srečo imamo, monsje,“ ga je nagovoril slikar. „Ta ženska je tista ciganka, ki jo iščemo.“

„Oh! Že prav!“ je dejal uradnik in ogledoval starko skozi očala. „Torej ti si tista ženska, ki skriva umrle in pokopane ljudi?“

Carba se je prestrašila pri teh besedah, vendar se je kmalu premagala in odgovorila:

„Ne razumem Vas. Kdo pa ste?“

„Župan sem in bi rad govoril s teboj o važnih stvareh. Najprvo nam pa pokaži svojega blaznega strica, Gabrilon! Kje pa je?“

Carba je sedaj takoj spoznala, da se ne more braniti. Samo tajiti mora, kar se da. Sicer pa pridejo danes zvečer itak njeni ljudje in prepeljejo blaznega grofa na varnejši kraj.

„Tu notri je,“ je odgovoril Gabrilon in pokazal na vrata.

Ni se bal, kajti mislil je, da je župan sam.

„Torej tvoj sorodnik je, praviš?“

„Da.“

„Kako se pa piše?“

„Anzelmo Marcelo.“

„Odkod?“

„Iz Barise.“

„Ali imaš njegovo legitimacijo?“

„Moj stric mi ga je prinesel in mi obljubil, da mi pošlje legitimacijo. A tačas je že umrl.“

„Naj ti pa pošlje legitimacijo kdo drugi. Sicer bom pa vprašal v Barisi, če je to resnica. Odpri vrata!“

Čuvaj je ubogal. V majhni sobici je ležal na slami blazni starec. Ko je zagledal tujce, je vstal. Nezavestno je gledal predse in dejal z tožečim glasom:

„Jaz sem zvesti, dobri Alimpo.“

„Ali slišite, monsje!“ je vprašal Mirko župana.

„Slišim, taiste besede so!“ je pritrdil župan in se obrnil potem k Flori rekoč: „Svetlost, ali mu je kaj podoben?“

Solze so zalile Flori svetle oči. Stopila je k bolniku, ga prijela za roko in ga vprašala z ginjenim glasom:

„Svetlost, don Emanuel, ali me še poznate?“

„Torej je vendar?“ je dejal župan.

„Oh res, grof Emanuel!“ je zaklicala Flora, predobro ga poznam; grof Emanuel je in nihče drugi. Sicer je precej oslabel, vendar se drugače ni prav nič predrugačil. O, don Emanuel, govorite vendar! Povejte mi saj, če me še poznate! Flora Olzuna sem, ki Vas je obiskala v Rodrigandi.“

Bolnik jo je venomer nezavestno gledal in molčal. Samo blede ustnice so se sedaj odprle in dejale z jednakomernim, mrtvim glasom:

„Jaz sem zvesti, dobri Alimpo!“

Vsi so bili globoko ginjeni, Mirko in župan sta se komaj premagovala. Flori se je blazni grof tako smilil, da ga je objela in zaklicala z glasnim ihtenjem:

„O, moj dobri, nesrečni don Emanuel, kakega sem Vas našla! Kdor Vam je to storil, se ne bo mogel zagovarjati pred božjim sodnim stolom.“

Carba se je prestrašila, ko je spoznala Flora grofa Emanuela. Pristopila je in rekla:

„Ta dona se moti. Ta bolnik je Anzelmo Marcelo, natančno ga poznam.“

„Molči, goljufivka!“ je zaklicala Flora. „Gospod župan, zaprite to žensko in čuvaja.“

„Naju?“ je vprašal Gabrilon začuden. „Kaj sem pa storil? Ta stari, umobolni mož je moj stric. Če bi bil grof, ne bi bil nikdar zblaznel. Vsled revščine in lakote se mu je zmešalo. Iz usmiljenja ga imam, in sedaj naj bi bil za zahvalo še zaprt? To je pa res smešno!“

Te besede so župana zelo razžalile.

„Miruj!“ mu je ukazal. „Kar stori policija in sodnija ni nikdar smešno! Jetnik si. V imenu postave aretiram tebe in ciganko!“

„Aretirate? Mene?“ je vprašal Gabrilon. „Le poskusite, če se Vam posreči!“

Skočil je na župana, ki ni bil pripravljen na njegov napad, a ta ga je sunil v stran in padel je — ne čez stopnjice, ampak žandarjem v roke, ki so stali pri vratih.

„Grom in strela!“ se je prestrašil.

„Držite ga!“ je ukazal mêr. „Če poskusi uiti, potrdi s tem svojo krivdo. Primite tudi to staro žensko. Naj nam pove, kako je spravila grofa sem!“

„Mene? Mene hočete aretirati? Mene, ki sem nedolžna!“ je klicala Carba. „Kraljica žitanov sem; kdo me sme soditi! Sicer imate sedajle slučajno moč zgrabiti me, vendar nimate moči, da bi me trajno zaprli.“

„Nikar ne blebetaj, starka!“ je dejal žandar in jo prijel za roko. „Tvoje kraljestvo je beračija, in tvoji podložniki so berači; ne bomo se ozirali na tvoj kraljevski stan.“

Porinil je ciganko in čuvaja skozi vrata, in spravili so ju v ječo. Ko so odšli, je dejal župan:

„Ali se jima bo slaba godila zaradi tega zločina! Sedaj pa prosim gospodo, pojdimo še k Svetlosti, k milostivemu knezu, in ga vprašajmo, če spozna grofa Emanuela.“

„Še eno pričo imamo, namreč knezovega služabnika,“ je pripomnil Mirko. „Služil je preje pri grofu de Rodriganda, in trdi, da ima Svetlost za levim ušesom majhno bradavico.“

„O tem se lahko takoj prepričamo!“ je dejal župan in preiskal grofa na dotičnem mestu. „Saj res, tukajle je bradavica! Sedaj pa ni več dvoma. Pojdimo! Nadomestil sem že aretiranega čuvaja z novim.“

Ne da bi se branil, je šel blazni grof z njimi. Ko so vstopili v ribičevo hišo, jim je prišel služabnik naproti.

„Grof Emanuel!“ je zaklical, ko je zagledal bolnika. „Poglejte, gospodje, tu ima bradavico. Ali vidite? To je dokaz, če mi drugače ne verjamete.“

„Saj smo že videli, in Vam verjamemo,“ je dejal župan. Ko so vstopili pri knezu, je stal Olzuna sredi sobe. Poznalo se mu je na obrazu, da je globoko ginjen. Videl jih je namreč že od daleč in takoj spoznal grofa Emanuela.

„Oh, pravi je!“ jim je zaklical naproti. „Spoznal sem ga že od daleč. O moj Bog, kako svidenje!“

„Torej smo edini,“ je dejal župan.

„Da, ta je grof Emanuel de Rodriganda!“ je ponovil knez. Potem je prijel grofa za roko in dejal: „Don Emanuel, poglejte me! Ali ne poznate svojega prijatelja Olzune?“

Grof Emanuel niti zapazil ni, da je na drugem kraju. Samo to je slišal, da govore ljudje okoli njega, in zato je dejal otožno:

„Jaz sem zvesti, dobri Alimpo.“

Knez Olzuna se je kar jokati začel od sočutja. Ko se je slednjič pomiril, je vprašal Mirko župana:

„Ali ste sedaj prepričani, da je ta umobolni mož grof Emanuel de Rodriganda?“

„Popolnoma, monsje! Takoj, ko pridem domov, spišem uraden protokol, in sporočim v Rodrigando, da so pokopali namesto grofa druzega mrliča, ker smo pravega grofa Emanuela našli v Ovranšu. Ampak, gospoda moja, kaj storimo pa z bolnikom? Ali naj morda poskrbim, da — — —?“

„Ne, ne; grof ostane pri nas!“ mu je segla Flora v besedo. „Kajné, ljubi papa?“

„Seveda, pri nas ostane,“ ji je pritrdil knez Olzuna. „Kaj storimo potem z njim, so pozneje pogovorimo.“

„Na Špansko ga na nobeden način ne pošljemo, kajti tam bi mu lahko zopet škodovali njegovi sovražniki,“ je svaril Mirko. „Saj potujemo itak na Kranjsko, in tedaj gre z nami, da ga izročimo njegovi hčeri, doni Silvi.“

„To bo menda res najboljše,“ mu je pritrdil knez.

„Torej, potem sem saj brez skrbi,“ je dejal župan. „Sedaj moram pa iti domov, da izpolnim svojo dolžnost. Grabrilona in ciganke, danes sicer ne morem več zaslišati ker je že prepozno, a storil bom to takoj jutri zjutraj. Naznanil Vam bom uro, ker vem, da bi bili radi zraven.“

Nato se je župan poslovil in odšel.

Takoj potem so preblekli grofa v čisto obleko, kajti v tem oziru je bil grozno zanemarjen. Zvečer je sedel grof že pri mizi v družbi svojih prijateljev, in sicer ne da bi slutil, kje da je, in kaj se godi z njim,

Pogovarjali so se, ali naj njegovi hčeri takoj naznanijo, da so ga našli, ali ne. Slednjič so sklenili, da ji tega ne pišejo, ker bi ji nenadno veselo iznenadenje utegnilo škodovati. Zato so ji pisali naslednje pismo:

„Gospej Silvi Strnadovi na Bršljanovem pri Ljubljani. Častita gospa!

Ker sem bolehen, sem v tukajšnjem kopališču, vendar mi niso mogli pomagati niti kopeli nit zdravniki. Slednjič mi je poslal ljubi Bog Vašega gospoda soproga kot rešitelja. Prišel je s svojim parnikom iz Grinoka na Škotskem in se ustavil v Ovranšu, da naloži premog. Tedaj mi je dal novo upanje, in vsled njegovih zdravil se je moja bolezen že znatno poboljšala, tako da sem prepričan, da ozdravim.

Svetoval mi je tudi, da se moram preseliti kam drugam. Rekel mi je, da naj grem s svojo hčerjo na Kranjsko. In sicer mi je priporočil Bršljanovo. Zagotovil mi je, da ne bodete imeli z menoj nikakih sitnosti, in mi dal priporočilna pisma za svojo gospo mama in za gospoda stotnika pl. Podgornika. Potem je odpotoval. Kam da je šel, o tem Vam gotovo poroča v svojih pismih.

Ko je že odpotoval, smo zvedeli nekaj, kar bi bilo zanj zelo velikega pomena. Slikar Mirko pl. Podgornik, ki je tudi v Ovranšu, je zaročenec moje hčere. Govorili smo z Vašim gospodom soprogom tudi o razmerah, vsled katerih ste sedaj na Kranjskem. Zvedeli smo, da skrivajo nekje umobolnega moža, ki ponavlja vedno samo te besede: „Jaz sem dobri, zvesti Alimpo!“

Gospod Podgornik Vas je vsled tega brzojavno vprašal, če so to tiste besede, ki jih izgovarja Vaš gospod oče, grof Emanuel. Vaš odgovor nam je to potrdil. Takoj smo začeli poizvedovati, in Vam bomo sporočili uspeh našega poizvedovanja.

Dovolite nam pa, da Vam poročamo o tej stvari ustmeno. V enem tedmi pridemo v spremstvu gospoda Podgornika v Ljubljano in tedaj tudi zvemo, če Vam na Bršljanovem res ne delamo nikakih sitnostij.

Priporočam sebe in svojo hčer Vaši dobrohotnosti, izročam Vam pozdrave gospoda pl. Podgornika

in se bilježim z odličnim velespoštovanjem baron Franc pl. Mirodolski.“

To pismo so oddali še isti večer. — —

Ob istem času, ko so pisali knez Olzuna, Flora in Mirko to pismo, se je nekaj godilo, kar je v najožji zveri z današnjimi dogodki.

Bila je že temna noč, in hladen veter je vel čez šumeče morje. Od južne strani je privesljal čoln. V čolnu je sedelo šest mož, štirje so vesljali, jeden je sedel pri krmilu, jeden je bil pa poveljnik.

„To je luč iz svetilnika,“ je dejal poslednji. „Vesljajmo naravnost tja in se ustavimo med pečinami!“

„Tako so tudi storili. Ko so pritrdili čoln, je poveljnik izstopil in šel proti svetilniku. Okolica mu je bila dobro znana, kajti šel je v temi naravnost proti vratom, potem po stopnjicah navzgor in pozvonil. Prišel je novi čuvaj in vprašal tujca, kaj da želi.

„Govoril bi rad z svetilnikovim čuvajem,“ je odgovoril tujec.

„Ta sem jaz.“

„Vi? Mislim, da mu je ime Grabrilon?“

Začudeno je pogledal novega čuvaja pri teh besedah.

„Gabrilon je bil čuvaj do danes, a sedaj so mu vzeli službo.“

„Grom in strela! Zakaj pa?“

„Ker so ga zaprli.“

„Če bi bil videl čuvaj tujcu v obraz, bi bil sedaj lahko zapazil, kako se je ta pri teh besedah prestrašil.“

„Zaprli so ga? Zakaj pa?“ je vprašal čez nekoliko časa mirno.

„Hm! To so zelo čudne stvari! Mislim da ga bodo obsodili za celo življenje na kako bojno ladijo za vesljača. Ali ste morda njegov prijatelj ali celo sorodnik?“

„Ne, prav nič me sicer ne briga, samo nekaj malega mi je dolžan,“ se je lagal tujec.

„Potem pa le križ napravite čez račun! Gospod župan sam ga je zaprl in neko ciganko — —“

„In neko ciganko?“ je vprašal tujec hitro.

Tujčev glas se je pri teh besedah kar tresel od strahu. Čuvaj tega ni zapazil in odgovoril je:

„Da. Tisti ženski je ime Carba. Grabrilon je skril na svetilniku nekega španskega grofa, ki so mu dali strup, da je zblaznel. In ta stara, ciganska copernica je z njim v zvezi.“

„To je pa huda, prokleto huda stvar!“ je dejal tujec.

„Verjamem,“ je potrdil čuvaj. „Vrv okoli vratu bi zaslužil, in ne samo dosmrtno prisilno delo!“

„In kaj so napravili z grofom?“

„Sedaj je pri knezu de Olzuna, ki je razkril vso to stvar.“

„Oh, knez Olzuna je tu?“

„Da; na smrt je bolan in stanuje s svojo hčerjo v hiši ribiča Žana Foretijéja. Prva hiša od tu proti mestu je. — Saj sem Vam dejal: le naredite križ čez račun; niti vinarja ne dobite.“

„In kje je tista stara žena, ki je bila pri Grabrilonu?“

„Tega pa nihče ne ve. Bila je ravno v mestu, ko so prišli po Gabrilona, in od tedaj je še živa duša ni videla. Gotovo je slišala, da so ga zaprli, in je hitro izginila. Ampak iti moram na vrli k svojim svetilkam in nimam več časa. Lahko noč!“

Tujec je odšel in se vrnil v čoln. Ko so videli, da prihaja sam, ga je vprašal krmar:

„Torej, Garbo, kako je? Upamo, da je vse v redu!“

Tujec je bil torej Garbo, Carbin zaveznik, ki je takrat izkopal mrliča in odstranil don Emanuela iz Rodrigande. Odgovoril je:

„Vse je v prokletem neredu! Le mirni bodite! Gabrilon je velik osel, zaprli so ga, in ker je bila Garba pri njem, so zaprli tudi njo.“

Vsi čolnarji so bili cigani. Prestrašili so se sicer ko jim je Garbo to povedal, vendar so molčali, da bi se ne izdali. Samo krmar je potihoma vprašal:

„Zakaj so ga pa zaprli?“

„Ker so zvedeli, da je bolnik grof,“ mu je odgovoril Garbo in povedal potem vse, kar je zvedel.

Žitani so se potem pomenili, kaj naj store, in sklenili, da oproste svojo kraljico. Šli so v mesto poizvedovat, in samo jeden je stražil čoln.

Ko so se čez nekoliko časa vrnili, so vedeli že vse, kar potrebujejo. Oskrbnik jetnišnice hodi vsak večer v gostilnico in se vrača domov šele po polnoči. Njegova fužina pa gre zgodaj spat. Ključar, ki naj bi pazil na jetnike, odide navadno takoj za oskrbnikom v žganjarno, namesto da bi izpolnoval svojo dolžnost.

Garbo je bil celo tako predrzen in se osebno seznanil z oskrbnikom in ključarjem.

Sklenili so torej, da obstražijo jetnišnico; kadar odide oskrbnik bodo zadavili ključarja in mu vzeli ključe, da oproste jetnike.

Tako so tudi storili. —

Kmalu je odšel oskrbnik v gostilno in nekoliko minut pozneje so ugasnili v njegovem stanovanju luč. Legli so spat.

Čez pol ure so se odprla vežna vrata, in prikazal se je ključar, kije hotel iti v zganjamo. Komaj je storil pet korakov, ga prime nekdo tako trdno za vrat, da niti zavpiti ni mogel. Garbo mu je porinil železno kroglo v usta.

„Tako je dobro,“ je dejal potihem. „Sedaj ga saj usmrtiti ni treba. Spravite ga v stran.“

Vzeli so mu ključe, in cigani so šli potem v jetnišnico. V ključarjevi sobi je gorela še luč, in na mizi je ležala knjiga, v kateri je bil seznamek vseli jetnikov. Na ta način so hitro našli, na kateri številki sta Carba in Gabrilon.

Na steni so viseli ključi vseli ječ. Garbo je vzel dotične ključe, in potem so šli oprostit svojo kraljico. Ko je bila Carba prosta, je dejala:

„Saj sem vedela, da me pridete oprostit. Rekla sem županu, da me nima moči zapreti za dalje časa.“

„Da, prosta si,“ je dejal Garbo. „Ampak le pojdimo hitro odtod k našemu čolnu in odrinimo, kajti tu nam preti velika nevarnost.“

„Brez grofa?“ je vprašala Carba. „Kaj pa še! Prišla sem ponj, in kar sem sklenila, to tudi izvršim.“

„Tudi prav!“ je dejal Garbo v imenu vseh.

„Ali si zvedel, kje da je?“

„Pri knezu de Olzuna.“

„Oh pri knezu! Saj sem si mislila. Pojdite, si gremo hišo ogledat!“

Potem so šli iz mesta proti ribičevevi hiši.

Ob istem času se je vračal Mirko od svoje ljubice domov. Sredi pota je bila visoka jesen, pod njo pa pripravna klop. Na to klop se je Mirko vsedel in sanjal o ljubezni in o sreči.

Tako je sedel v temi in sanjaril. Vse naokrog je bilo tiho, in vsak najmanjši šum ga je vzdramil.

Kar zasliši, da se približuje potihem in previdno več oseb.

Zakaj neki se ti ljudje plazijo tako potihem? Hitro se je sklonil in zagledal sedem oseb, ki so šinile mimo njega. Zdelo se mu je, da je tudi ženska med njimi. Ženska, ki ima tako obleko, kakor Carba. Carba! To ime ga je skrbelo. Saj je dejala danes, da jo ne morejo imeti dalje časa zaprte. Ali je ušla? Ali so jo njeni zavezniki oprostili? Potem so gotovo namenjeni k grofu.

Ta misel ga je prestrašila. Hitro je slekel svoje črevlje in šel za njimi. Niso ga šlišali. Pred ribičevo hišo so se ustavili. Sedaj je bil prepričan, da so namenjeni k grofu. Vedel je, da so zaprli vežna vrata za njim. A vedel je tudi, da so zadnja vrata še odprta. Hitro je skočil čez vrtno ograjo in šel k zadnjim vratom. Bila so še odprta.

Hitro je vstopil in zapahnil lesen zapah. Natančno je poznal celo hišo. Na desni strani je stanoval knez. Danes je spal pri njem tudi grof. Na levi strani je stanoval služabnik, poleg njega pa Florina služabnica. Flora je pa spala v majhni sobici pod streho.

Pri služabniku je gorela luč; ravno se je slačil, in vrata so bila še nezaklenjena. Ne da bi potrkal je Mirko vstopil, in služabnik se je zelo začudil, ko je zagledal slikarja, ki je odšel komaj pred dobre četrt ure. Začudeno ga je pogledal in ga hotel nagovoriti, a Mirko ga je prehitel.

„Pst!“ je dejal potihem. „Molčite! Vrnil sem se skozi zadnja vrata. Zdi se mi, da so oprostili Carbo in čuvaja Grabrilona njeni zavezniki. Zunaj stoji sedem oseb, ki gotovo nameravajo ugrabiti umobolnega grofa.“

Služabnik je bil vojak in odločen mož. Takoj je ugasnil luč.

„Oh,“ je dejal potem potikem. „Kako jih sprejmemo?“

„Ali imate orožje?“

„Imamo. Dva para dvocevnih pistol.“

„Ali so nabasane?“

„So.“

„Dobro. Dajte mi dve, ostale dve pa vzemite Vi. Ali moremo obvestiti kneza, ne da bi to zunaj zapazili?“

„Lahko. Saj imam jaz ključ od njegove spalne sobe, ker moram vsak dan vse urediti, preden se zbudi.“

„Torej zbudite ga! Bolje je, da je gospoda pripravljena, sicer bi se lahko prestrašili vsled naših strelov. Tudi dono Floro in njeno služabnico moramo zbuditi.“

„Takoj vse preskrbim,“ je dejal služabnik. „Stopito tačas v vežo in poslušajte kaj se zunaj godi. Tu imate svoje pištole in tudi nekaj patronov.“

Nato sta odšla potihem iz sobe in se ločila.

Mirko je v veži poslušal. Slišal je, da se plazijo zunaj okoli hiše. Najprvo so poskusili pri sprednjih vratih, potem tudi pri zadnjih. Tudi pri oknih so poskušali, če so dobro zaprta. Medtem je zbudil služabnik kneza in služabnico, ki je šla budit Floro Potem je morala služabnica stražiti bolnega grofa. Flora je prišla doli in našla tam svojega očeta, ki je zahteval tudi eno pištolo, akoravno je bil bolnik. Služabnik mu je dal eno pištolo. Tudi Flora je hotela pištolo, a Mirko jo je prepričal, da je bolje, če jo ima služabnik, ki je izurjen strelec. Tedaj je stopila k ognjišču in vzela velik nož, da bi se branila če bi bilo treba.

Zunaj so končali preiskovanje. Pred zadnjimi vrati so se pogovarjali. Mirko je šel k vratom in poslušal.

„Brez ropota ne pridemo noter,“ je dejal nekdo. „Vse je trdno zaprto.“

„Torej moramo iti skozi zgornje okno.“

„Kaj pa še! Skozi okno normandske ribiške hiše? Ta so mnogo premajhna. Kaj druzega moramo najti.“

„Če bi le vedeli koliko ljudi je v hiši.“

Tedaj se je oglasil ženski glas. Mirko je takoj zapazil, da je to Carba.

„Kdo neki naj bi bil tu notri,“ je dejala. „Žive duše ni, ki bi se nam je bilo treba bati. Saj je Gabrilon tukaj, naj vam pove, če ni res.“

Kmalu se je začul Gabrilonov bas, ki je dejal:

„Opazoval sem večkrat iz svetilnika to hišo. Žan Foretijé je prepustil celo knezu in sam spi pri sosedu. Njega se nam ni treba bati. V hiši so samo knez, ki je že itak napol v grobu; nadalje njegova hči in njena služabnica, ki se bosta skrile pod odejo. Slednjič je samo še služabnik, ki je jedini, ki ga smemo šteti. Ampak pomislite, da je nas šestkrat več.“

„Ali ste sedaj čuli!?“ je dejala Carba. „Poslušajte kaj Vam svetujem: Zadnja vrata niso tako močna kakor prednja, in če se dva upreta, jih lahko uderemo. Potem gremo v hišo in poiščemo najprvo luč, da najdemo grofa. Predno se drugi zavedo, smo že davno na našem čolnu. Jaz seveda ne smem iti v hišo. Vas ne poznajo, mene pa še prenatančno, in če bodo tudi slutili, da sem bila jaz zraven mi vendar ne morejo ničesar dokazati. Torej naprej! Udrite, jaz vas pa tu počakam.“

Minulo je nekaj trenutkov.

Potem se je uprlo zunaj nekaj močnih ramen proti vratom. Vrata so zaškripala najprvo malo, pozneje močneje, vedno močneje.

Mirko je šel tedaj od vrat proč in vzel pištole v roko.

„Že pridejo,“ je dejal. „Osem krogel imamo, to popolnoma zadostuje.“

Zapah je vrata močno držal, a slednjič so se vendar le udala. Zaškripalo je, in vrata so se odprla.

Cigani so hoteli vstopiti.

„Stoj!“ je tedaj zaklical slikar. „Kaj pa hočete? Mi streljamo.“

„Le,“ je odgovoril Garbo, ki je vodil cigane. „Le po njem. To je ta prokleti služabnik.“

Vlomili so v hišo, a tam so jih sprejeli z streli.

Glasno so zakričali in zakleli prestrašeni cigani. Krogle so zadele. Bolestno so stokali ranjenci.

„Nazaj!“ je tedaj ukazal Garbo.

Potem so slišali, kako so neranjeni pobegnili. Ranjence so pustili in se jih niso upali odnesti, ker so slutili, da je precej ljudi v hiši. Mirko jih ni zasledoval, ker je bila pretemna noč, in bi jih itak ne našli.

Zato so prižgali sedaj luč in videli, da leže v veži trije cigani, dva mrtva, eden pa težko ranjen. Mirko je hitel hitro v mesto k policijskemu nadzorniku. Našel je policijo že vso na nogah, kajti oskrbnik je takoj, ko se je vrnil domov, zapazil, da so jetniki pobegnili, in naznanil je to policiji. Zato je bil tudi župan že v svoji pisarni, in slikar mu je takoj razložil, kaj da se je zgodilo.

Uradnik je šel takoj v spremstvu svojih žandarjev v knezovo stanovanje in sestavil tam uraden zapisnik.

Ranjenega cigana so zaslišali. Bil je smrtnonevarno ranjen, vendar ni hotel vsega odkritosrčno priznati. Bil je Carbi tako zvest, da ni izgovoril nijedne besedice, ki bi ji mogla škodovati. Samo to je priznal, da je umobolni mož res grof Emanuel de Rodriganda, in da so ga hoteli odstraniti iz svetilnika. Kako da je grof prišel na svetilnik, in kam da so ga hoteli spraviti, tega ni povedal. Dejal je, da tega ne ve.

Žandari so ga spravili v ječo, in umrl je še tisto noč. Oba mrliča so pa odnesli v mrtvašnico. Policija Je zasledovala celo noč ubegle cigane, a zaman.

Sicer sta pa bila knez in Mirko popolnoma zadovoljna z uspehom, ker sta dobila saj uradno potrdilo, da je bolnik res grof Emanuel.

Pred sodiščem sta se morala zagovarjati, ker sta usmrtila cigane, vendar nista imela zaraditega nikakih sitnosti, ker je bila njunina samoobramba popolnoma opravičena.

Kmalu je knez toliko ozdravel, da je lahko odpotoval v času, ki mu ga je določil Strnad. Potovali so čez Pariz in Dunaj, in ko so dospeli v Ljubljano se je knez že precej okrepčal in ni bil več tako slaboten, kakor v začetku prejšnjega tedna, ki je bil tako zelo usodepoln. — — —

Strnad je odplul iz ovranške luke proti jugu. Prišel je srečno mimo nevarnega Biskajskega zaliva in se je ustavil tudi na Kap-Verdskih, Kanarskih in Azorskih otokih, — a zvedel ni ničesar. Od tod je šel naravnost proti Sv. Heleni, kjer je hotel naložiti premog. Slednjič je našel prvi sled. Tudi kapitan Landola se je ustavil s svojo „Pendolo“ na Sant Heleni. Od tam je odplul proti jugu. Strnad je pričakoval, da zve kaj natančnejšega o njem v Kapskemmestu, zato je plul proti rtu Dobro Nade.

Parnik „Silva“ je bil nekaj stopinj severno od rta, in bilo je zgodaj zjutraj, ko pride kapitan Krek k Strnadu v kajito in mu naznani, da se zagledali na zahodu trojadernik.

Na krovu je bil zamorec, ki je imel tako dobre oči, da je zagledal tujo ladijo preje z samim očesom, kakor Krek s svojim daljnogledom.

„Ali je „Pendola“?“ je vprašal Strnad.

„Tega sedaj še ne moremo razločiti,“ je odgovoril Krek. „Samo jamborov vrh se šele vidi. Ampak zdi se mi, da je kupčijska ladija. Zavili borno proti njej.“

Potem sta šla na krov in vzela daljnogled v roke. Kmalu sta zapazila, da jadra tudi tuja ladija proti jugu. Vendar pluje mnogo počasneje kakor „Silva“, ki ima poleg jader tudi paro.

Medtem je zaklical zamorec, ki je visel v pletenici vrhu jambora, na ves glas, in sicer napol prestrašen in napol začuden.

„Kaj pa je?“ ga je vprašal Strnad.

„Še ena ladija, monsje!“ je odgovoril zamorec.

„Kje?“

„Tamle na zahodu, ampak ne vidi se natančno, ker ima črna jadra.“

„Črna jadra?“ se je začudil Krek. „Črna jadra ima samo črni kapitan!“

Pogledal je z daljnogledom v ono smer, kamor je pokazal zamorec, in zagledal je ladijo, ki je hitela za kupčijskim jadernikom.

„Saj je res črni kapitan!“ je dejal slednjič Krek ves razburjen.

„Ali se morda ne motite?“ je vprašal Strnad.

„Nikakor! Landola je zvit dečko. Dvojna jadra ima. V lukah ima bela, na prostem morju pa črna. Kakor se mi zdi, je namenjen proti tej trgovski ladiji, kajti ravno za njo jadra.“

„Torej pojdimo kupčijski ladiji na pomoč,“ je dejal Strnad.

„Slednjič, slednjič imam tega Landolo, in upam, mi ne uide.“

Kapitan je zmajal z glavo in dejal z resnim glasom:

„Pozabiti na smemo, da naš majhni parnik ni kos morskemu roparju. Škodovati mu sicer moremo, a prelagati ne. Vendar upam, da se bo kupčijska ladija branila, potem smo vsaj dva proti enemu. Ukazal bom sneti jadra, in pluli bomo samo s paro, da nas čim pozneje ko mogoče zapazi.“

Sedaj so se pripravili. Nabasali so topove in sneli jadra. Tako je plul naš majhni parnik v boj.

Kmalu se je morski ropar dovolj približal trgovski ladiji. Razobesil je rudečo zastavo in dal s topom znamenje, da naj se ustavijo. Kupčijska ladija je spoznala svojo usodo. Napela je vsa svoja jadra in skušala uiti. Morski ropar je jadral hitreje.

Ustrelil je drugič in sicer ojstro. Krogla je zadela kupčijsko ladijo in ji odkrušila precejšen del oklepa.

Glasno so zakričali od veselja na roparski ladiji. Tedaj sta počila dva strela, in v trenutku so bili vsi Landolovi mornarji zbegani. Krogli sta zadeli.

„Imenitno!“ je zaklical Krek. „Poglejte, trgovska ladija je Anglež; nekaj topov ima na krovu in se bo branila do zadnjega. Imenitno znajo meriti. Naprej! Mi napademo roparja od druge strani.“

Ladiji sta bili druga nasproti drugi. Takoj si lahko spoznal, da je morski ropar močnejši, ko Anglež. Nenadoma je napel ropar zopet svoja jadra in jadral k kupčijski ladiji.

„Mreže hoče vreči!“ je zaklical Strnad.

„Saj res,“ je odgovoril Krek. „Pa poglejte, tudi Anglež je zvit dečko. Obrnil se je z koncem ladije proti roparju, kakor volk, ki kaže psu samo zobe. Sedaj pa le hitro Angležu na pomoč. V petih minutah smo tam.“

Strnadov parnik je plul do sedaj popolnoma mirno in brez dima, da ga nista zapazila niti ropar niti Anglež. Sedaj je pa napel vse svoje moči, in takoj so zakričali na Angležu od veselja. Tudi ropar je zapazil svojega novega nasprotnika, a ni se brigal zanj, ker je mislil, da se mu ni treba bati tega majhnega pritlikavca.

Tedaj je šinila „Silva“ mimo Angleža. Kapitan je stal na krovu in zaklical:

„Hola parnik! Ali je pomoč, ali ne?“

„Pomoč!“ je odgovoril Strnad. „Ne udajte se!“

„Saj se ne bomo.“

Pri teh besedah je sprožil Anglež zopet dva topa, ki sta gotovo dobro zadela, kajti na roparju so grozno zakleli. Tedaj je zaklical glasen, jezen glas:

„Le bližje! Vrzite mreže!“

„Oh, to je Landola,“ je dejal Krek. „Njegov glas poznam. Kmalu bo izgubil veselje.“

Parnik se je ustavil ravno za roparjem. Priplul je tako blizu, da ga Landolovi topovi niti zadeti niso mogli.

„Ogenj!“ je zaklical Krek.

Njegovi topovi so počili, in ropar se je stresel. Vse krogle so ga zadele.

„Tako je prav!“ je zaklical Krek. „Vržite mu še nekaj karteč na krov!“

Šele sedaj je zapazil Landola, da je majhen David zelo navaren sovražnik. Spoznal je, da je v zelo neprijetnem položaju, in uvidel, da kupčijske ladije ne more preje premagati, preden se ne iznebi parnika.

„Prebrnite to prokleto orehovo lupino!“ je zaklical Landola.

V dveh minutah je spustil dva svoja čolna v morje, da bi napadla parnik.

„To mi je pa ravno prav,“ se je smejal Krek. „Jim bomo pa dali vode piti.“

Stopil je k jednemu topu, natančno nameril in sprožil. Krogla je zadela jeden čoln, ki se je takoj potopil. Ljudje so poskakali v vodo in drugi čoln jim je prišel na pomoč. Tedaj je sprožil Krek drugič, in tudi drugi Landolov čoln se je potopil.

„Tako!“ je zaklical Krek. „Sedaj jim dajte pa še nekaj karteč, da ne pridejo več na krov!“

Sedaj je šele uvidel Landola, da je majhen parnik nevarnejši sovražnik, ko angleška kupčijska ladija. Kar penil se je od jeze. Stal je pri krmilu, in razločno se je čul njegov glas:

„Vržite nekaj granat na tega pritlikavca!“ je ukazal.

Tedaj je stopil Strnad izza varnega zavetišča in zaklical:

„Henriko Landola! Kortejo iz Rodriganda te pozdravlja!“

Ropar je pobledel. Spoznal je, da so ga razkrinkali, in zarjovel je:

„Granate! Hitro, hitro! Ta vrag nam ne sme uiti!“

Ampak Krek je odplul v stran, da granate parnika niso dosegle. Landola je uvidel, da je zelo nenarno zanj, če gre parnik dalje proč, kajti tedaj mu lahko škodujejo topovi. Tudi trgovska ladija je medtem streljala na morskega roparja.

Landola je slednjič uvidel, da je položaj zanj skrajno nevaren, in da je najboljše, če jo odkuri. Zato je napel hitro vsa svoja jadra in odplul.

Tedaj so na trgovski ladiji od samega veselja zakričali, in ko je bil Landola že precej daleč proč, je šel Strnad na krov rešene ladije. Kapitan se mu je zahvalil za pomoč, in Strnad ga je naprosil, da naj naznani v Kapskem-mestu, da se je boril z Lijonom kapitana Grandeprija, in da so to napačna imena. Ladija se imenuje La Pendola, kapitan je pa Španec in se piše Henriko Landola.

„Na ta način ga lahko ujameno,“ je dejal Strnad. „Jaz bom plul za Vami, in Landola niti slutil ne bo, da mu sledim.“

„Kaj pa imate pravzaprav z njim?“

Nato mu je povedal Strnad, kolikor je bilo potrebno o njegovem razmerju z Landolo. Potem se je vrnil na svoj parnik in plul proti jugu. Ropar jo je odkuril proti jugozahodu.

Ko se je Landola že toliko oddaljil, da ni mogel več zapaziti Silve, jo je krenil Krek za njim.

„Prepričan sem, da gre Landola v Ameriko, in sicer na zahodnoindijske otoke, kjer predrugači svojo ladijo, kajti natačno ve, da je razkrikana njegova skrivnost,“ je dejal Krek Strnadu.

Krek je uganil. Kajti že drug dan so zapazili, da jo je krenil Landola res v Ameriko. Hiteli so mu naprej, da ga počakajo med zahodnoindijskimi otoki.

Medtem, ko je plul Strnad v Ameriko, in potoval knez Olzuna na Kranjsko, gotovo niso slutili na Bršljanovem, kaka nevarnost jim preti.

V Zalogu je sedel grof Alfonzo pri oknu in imel še vedno obvezano svojo zlomljeno roko. Poleg njega je stal Edvard Mazon. Alfonzo mu je ravno ukazal, da naj gre poizvedovat na Bršljanovo.

Kmalu nato se je odpeljal Edvard v Ljubljano in si šel odtod ogledat na Bršljanovo svojo žrtve, ki jih naj usmrti. Ze na poti je srečal Ljudevita, ki ga je takoj spoznal. Od zgovornega Ljudevita je zvedel, da Strnada ni več tu. Sploh je povedal Ljudevit Edvardu Vse, kar je vedel o graščinskih stanovalcih. Edvard je slišal med pogovorom imena: Kortejo, Henriko Landola, Strnad, Krek i. t. d. Čudno! Vsa ta imena je bral v Alfonzovi bilježnici. Za Edvarda je bilo najvažnejše, da zve, v kakem razmerju so te osebe druga z drugo, najprvo je pa moral spoznati svojo žrtev, grofico Silvo.

Ko sta dospela z Ljudevitom na Bršljanovo, ga je naznanil Ljudevit takoj gospej Strnadovi. Gospa Strnadova, njena hči in Silva so bile ravno skupaj.

„Oprostite, madám,“ je dejal Edvard gospej Strnadovi. „Hotel sem govoriti pravzaprav z gospodom Strnadom — —“

„Žalibog je odpotoval,“ mu je odgovorila prijazno v francoskem jeziku.

„Slišal sem; ampak vendar sem se Vam prišel zahvalit, akoravno gospoda doktorja ni tu.“

„Gotovo Vam je pomagal v kaki bolezni.“

„Ne. Rešil je mojo sestro Aneto Mazon iz Zéne. V temni noči je skočil za njo v vodo. Potem je okrevala, in preskrbel ji je dobro službo pri profesorju Leturbirju.“

„O tem nam ničesar ni pravil.“

„Ne? Ker sem slučajno prišel v Ljubljano, sem se moral priti zahvalit. Škoda, da ga ni tukaj.“

Silva je bila vsa srečna, ko je čula praviti v junaškem činu svojega moža. Njene krasne oči so se iskrile od same sreče. Edvard je zrl v njen nebeški obraz. To je bila Strnadova žena, grofica Silva de Rodriganda, ki jo naj usmrti. Nikdar, nikdar!

„Želim Vam, da bi se Vam vedno dobro godilo, milostiva gospa,“ je dejal Edvard.

„Hvala lepa, dragi prijatelj!“

„In vendar poznam ljudi, ki Vam žele ravno nasprotno, — — ljudi, ki Vam strežejo po Vašem življenju.“

„Moj Bog!“ se je prestrašila Silva.

„Verjemite mi, da poznam ljudi, ki plačajo morilce, ki naj bi usmrtili Vas in gospoda doktorja. Ampak ljubi Bog Vas bo obvaroval vse nezgode.“

„Nikar me preveč ne prestrašite! O čem pa govorite?“

„Povedati Vam moram, madam,“ ji je odgovoril. „Tu v bližini stanuje grof Alfonzo de Rodrigandu pod izmišljenim imenom. Vzel je s seboj iz Pariza morilca, ki naj Vas usmrti, ampak ta mož je šel na Kranjsko, da Vas svari, in storil Vam ne bo ničesar žalega. Več Vam ne smem povedati. Adijo!“

Preden ga je mogel kdo zadržati, je izginil. — —

Dame so bile popolnoma iznenadene in so poklicale takoj Ljudevita, da jim pove, če ve kaj natančnejšega v tem človeku. Ljudevit jim je potem povedal, da je služabnik pri nekem laškem markiju, ki si je zlomil pri zadnji nesreči na železnici roko, in ki stanuje sedaj pri učitelju Lapajnetu v Zagorju.

Takoj je ukazala Silva naj zapreže, ker se peljejo v Ljlubljano k državnemu pravdniku, ki gre potem z njimi v Zalog, da zapre grofa. —

Ko je odšel Edvard iz graščine je naletel med šotjo še gozdnega čuvaja Tombija. Ko mu je ta povedal, da je Španec, ga je naprosil Edvard, naj mu prestavi star španski zvezek, ki ga je našel v Parizu. Tombi je začel brati prepis Alfonzove listnice, in čim dalje je bral, tem pozornejši je postajal. Ko je predal, je vtaknil zvezek v svoj žep. Nato sta se začela Edvard in Tombi prepirati za zvezek, in slednjič sta se spoznala, do sta člana ene in iste družbe. Tombi je bil sin ciganke Carbe in je spoznal Edvarda že pri papa Terbilonu. Ko sta se tako spoznala drug druzega, je Edvard rad prepustil zvezek sinu kraljice Carbe.

Edvard Mazon in Tombi sta se prijateljsko ločila.

Pozno zvečer je prišel Edvard domov. V grofovi sobi. ni bilo luči, kajti bil je pri učitelju.

„To je pripraven trenutek,“ si je mislil garoter. „Če ne usmrtim krasne gospe Strnadove, ne dobim obljubljenega denarja. Takozvani marki d’ Akroca je velik hudobnež, in če mu poneverim majhno vsotico, to nič ne de.“

Potihem se je splazil v Alfonzovo stanovanje in vzel iz kovčega polno denarnico, v kateri je bilo bankovcev za šestdeset tisoč frankov. Poleg denarnice sta ležali dve mošnji z cekini v znesku deset tisoč frankov.

„Pošten mož postanem ni osrečim svojo dekle,“ si je mislil garoter. „Marki, ki gotovo ni Akroca, ampak Rodriganda, rabi denar samo za zločine, jaz bom pa z njim osrečil sebe in druge.“

Nato je šel potihem doli, vstopil v učiteljevo sobo in se delal, kakor bi ravnokar prišel iz Ljubljane. Alfonzo mu je namignil, naj mu sledi v prvo nadstropje; ko sta pa stopila v vežo je dejal Edvard Alfonzu:

„Monsje, pojdiva rajše na prosto, kajti o čemur se imava midva pogovoriti, za to je temna noč najpripravnejša!“

Alfonzo mu je sledil. Ko sta bila zunaj, in se prepričala, da je vse varno, je začel Edvard:

„Monsje, mnogo Vam imam povedati. Naša stvar se nama je namreč ponesrečila.“

„Za vraga! Ali ni Silve de Rodriganda na Bršljanovem?“

„Je, ampak slišal sem mnogo novega, kar stva popolnoma predrugači.“

„Torej govori!“ mu je dejal Alfonzo.

„Čujte! Silva se je omožila.“

„Za vraga!“ je zaklical grof. „S kom pa?“

„Z doktorjem Strnadom, ki je odpotoval, da uniči kapitana Landolo.“

„Neumnost!“ je zaklical Alfonzo ves prestrašen.

„Le počakajte, monsje, povem Vam še marsikaj neumnejšega. Na Bršljanovem namreč vedo, da je prišel neki grof Alfonzo de Rodriganda iz Španskega na Kranjsko. Vedo celo, da je že tu, in sicer pod izmišljenim imenom markiia d’Akroca, in da stanuje pri nekem učitelju.“

Alfonzu se je kar stemnilo pred očmi, in slednjič je vendar dejal:

„Ali je mogoče?“

„Mogoče, mogoče. Zdi se mi, da tega Alfonza, ki je pravzaprav rojen Kortejo, že zasledujejo.“

Sedaj se je Španec izdal, rekoč:

„Naj le pridejo, če hočejo! Saj imam ponarejeno brado, ki mi jo je napravil papa Terbilon; nihče me ne spozna.“

„O, ta brada je že jako slaba, monsje. Vaši lasje in Vaša brada so že toliko dorasli, da takoj vsak policaj spozna, da je Vse ponarejeno.“

„Tedaj morava pa hitro odpotovati na kak varnejši kraj. Ampak iz Kranjskega ne grem preje, preden ne usmrtiš Silve.“

„O, Silve pa že ne usmrtim, še celo svaril sem jo.“

„Ti?“ se je začudil Alfonzo. „Človeče, ali se šališ z mano?“

Tedaj je stopil Mazon bliže, položil svojo močno roko Alfonzu na ramen in dejal:

„Monsje, poslušajte me, govoriti hočem z Vami resno besedo. Jaz sem garoter Edvard Mazon, ampak pošten mož. Doktor Strnad je rešil mojo sestro iz Zéne. Zaradi tega ne trpim, da bi storil kdo njemu ali njegovim sorodnikom kaj žalega. Midva sva popolnoma jednakopravna. Vi niste niti marki, niti grof. Jaz sem garoter Edvard Mazon, Vi pa goljuf in morilec Alfonzo Kortejo. Svaril sem sicer Strnadovo rodovino, ampak izdal Vas nisem. Čas imate še, da lahko pobegnete. Vrnite se takoj na Špansko; jaz bom pa pazil na gospo Strnadovo in Vam povem, da Vas lastnoročno usmrtim, če se ji zgodi najmanjše zlo. Nikar ne mislite, da ste močnejši ko jaz. Vaša moč je bila samo v denarju, ampak to se je sedaj predrugačilo; ta moč je sedaj v mojih rokah. Sedaj pa zbogom, monsje!“

Po teh besedah je izginil garoter v temno noč. —

Alfonzo je obstal na mestu, kakor da bi ga bila zadela kap. Vse je bilo izgubljeno.

„Ta moč je sedaj v njegovih rokah?“ si je mislil Alfonzo. „Kaj neki pomenijo te besede?“ —

Ko se je vrnil Alfonzo potem v svojo sobo, je videl da je kovčeg prazen. Vse je izginilo, vse! Denarnica in mošnja, šestdeset tisoč v bankovcih in za deset tisoč cekinov. Prokleti tat!

Alfonzu je ostalo samo tristo frankov drobiža in legitimacija, ki jo slučajno ni imel v kovčegu. Uvidel je, da mora takoj pobegniti. —

Pospravil je hitro najpotrebnejše v svoj kovčeg in pobegnil na skrivnem iz hiše. Izginil je v temni noči. —

Dve uri pozneje, ko so že vsi spali, se je pripeljal iz Ljubljane državni pravdnik v spremstvu več žandarjev pred šolo. Zbudili so učiteljevo rodovino, in ko so preiskali markijevo sobo, so videli, da sta pobegnila marki in njegov služabnik. Takoj so jih šli žandarji zasledovat, ampak zaman. Alfonzo in Edvard sta srečno ušla. —

Nekoliko dni pozneje so se pripeljali v Ljubljano z južno železnico knez Olzuna, Flora in Mirko. Ustavili so se v hotelu „pri Slonu“. Takoj, ko so se nastanili, je pisala Flora naslednje pismo:

„Gospej Silvi Strnadovi na Bršljanovem.

Naznanjamo Vam, milostliva gospa, da smo dospeli v Ljubljano. Ker ne vemo, če je gospodu stotniku pl. Podgorniku naš obisk ljub, Vas prosimo, da nam to blagovolite naznaniti.

Z najodličnejšim velespoštovanjem

baron Franc pl. Mirodolski.“

To pismo je nesel služabnik na Bršljanovo. Silvo, nadgozdarja in Strnadovo gospo je zelo razveselilo to poročilo.

Silva se je takoj peljala v Ljubljano po tujce. Ko je vstopila v hotelu v baronovo sobo, se je začudila na ves glas.

„Moj Bog, ali je mogoče! Svetlost, knez Olzuna. In Svetlost Flora tudi!“

Flora je hitela Silvi naproti in dejala:

„Da, mi smo tu, moja draga! Gotovo se nas niste nadejali na Kranjskem. Tem večje veselje je to za nas.“

„O tudi jaz sem vsa srečna, ker Vas vidim,“ je rekla Silva. „Iskala sem nekega barona Mirodolskega, in zašla sem menda v napačno sobo — —“

„Ne, ne,“ ji je segel knez v besedo, „v pravo sobo ste prišli; kajti mi Vas pričakujemo in iz gotovih vzrokov smo naznanili izmišljeno ime. Vsedite se, moja draga grofica! Pogovoriti se moramo o marsičem, kar Vas bo zelo razveselilo.“

„O mojem možu, kajne?“

„Da. Govorili smo z doktor Strnadom, kakor smo Vam že pisali.“

Nato je povedala Flora o knezovi bolezni in o nepričakovani pomoči. Silva je bila vsa srečna, ko je videla, kako spoštujejo tako odlični ljudje njenega soproga. Ko je Flora končala, je vprašala Silva:

„Pisali ste mi o sledu, ki ste ga našli o mojem očetu po Strnadovem odhodu?“

„Da,“ je odgovorila Flora. „Zelo žal nam je bilo, da ga ni bilo več v Ovranšu.“

„Prosim, povejete mi kaj natačnejšega. Ali ste zasledovali sled?“

„Smo,“ je odgovoril knez.

„Ali ste imeli srečo? Oh, povejte, povejte!“ je prosila Silva.

„Morda,“ je dejal Olzuna namenoma.

„Morda? Kaj naj to pomeni?“

„V naši bližini so imeli skritega starega, umobolnega moža, ki je vedno ponavljal te besede: „Jaz sem dobri, zvesti Alimpo“. Poizvedovali smo in zvedeli, da ima pri tem neka stara ciganka največ krivde.“

„Neka stara ciganka? Kako ji je ime?“ je vprašala Silva hitro.

„Carba.“

„Oh, potem je dotični umobolni mož gotovo moj oče. Pa saj niste izgubili sledu.“

„Ne, nismo. Morda pridemo do cilja.“

„Kdaj? Upam, da saj kmalu.“

„Morda. Mogoče kmalu zvemo, kje da je Vaš oče.“

„Mislila sem, da že veste?“

„Bil je na nekem svetiniku skrit. Zdi se mi, da so ga hoteli na skrivnem zopet odpeljati. Sedaj je pa —“

„Kje, kje —?“

„Nikar se preveč ne razburite, draga grofica, kajti preveliko veselje ravno tako škoduje, kakor prevelik strah.“

„O veselju govorite? O, potem sem prepričana, da imate veselo poročilo zame!“

„Imam, ampak obljubite mi, da se ne onesvestite, ko Vam povem to poročilo.“

„Svetlost, toliko žalosti sem že pretrpela, da se je moje srce že popolnoma utrdilo. Oh govorite, Svetlost! Ali živi še moj oče?“

„Še, ampak žalibog blazen je.“

„Da, žalibog. Ali veste, kje da je?“

„Vem.“

„Daleč odtod?“

„Ne.“

Tedaj se je zaiskrilo Silvi od veselja skrbno oko, in svetle solze so ji zalile prekrasen obraz. Slutila je, kje da je njen oče, in stopila k vratom v sosedno sobo. —

Res je našla svojega očeta v sosedni sobi. Veselje, ki jo je navdajalo takrat, in ljubezen, s katero je negovala svojega umobolnega očeta, se ne da popisati. Šele ko se je vrnila z grofom Emanuelom v prvo sobo, ji je predstavil knez Olzuna Mirkota pl. Podgornika.

Kmalu potem so se odpeljali knez Olzuna, njegova hči, njen zaročenec, Silva in njen oče na Bršljanovo. Nadgozdar jih je sprejel z velikim veseljem.

Mirko je med potom izstopil in šel začasno h Krekovi gospej.

„Pozdravljeni na Bršljanovem,“ je zaklical stotnik prišlecem v pozdrav in jim pomagal izstopiti. „Gospod baron Mirodolski?“

„Prosim,“ je odgovoril knez. „In to je moja hči Flora, gospod stotnik.“

Podgornik se je globoko priklonil, in Silva ga je vprašala:

„Kdo je pa tale gospod?“

„Tega gospoda pa ne poznam.“

Tedaj se je oglasil Silvin oče in dejal z otožnim glasom:

„Jaz sem dobri, zvesti Alimpo.“

„Grom in strela!“ je zaklical tedaj nadgozdar iznenaden. „Mislim, upam, hm — — — zdi se mi, da je te besede — — oh, to je Vaš oče, grof Emanuel de Rodriganda.“

„Tako je!“ je odgovorila Silva. „Pomislite moje veselje in iznenadenje!“

„Hola, hurá, aleluja, grom in strela, gospod grof je tu. Ludevit, Slavko, Henrik, Vilko, kje pa ste postopači! Pridite liitro in pomagajte grofu izstopiti, lenuhi!“

Lovski pomočniki so prihiteli in vzdignili bolnika iz voza.

Nato so šli v graščino, kjer je bilo v veliki dvorani že pogrnjeno za tujce. Gospa Strnadova in njena hči ste ravno pripravljali in se pogovarjali z stotnikom, ko je vstopila Flora s svojim očetom v salon.

„Knez Evzebijo de Olzuna!“ je zaklicala gospa Strnadova, ko je zagledala Florinega očeta. Pobledela je ko zid.

„Ne, gospa Strnadova,“ je dejal Podgornik. „Ta gospod je baron pl. Mirodolski, ta dama pa njegova hči.“

„Oprostite!“ mu je segel tadaj knez v besedo. „Jaz se ne pišem Mirodolski, ampak Olzuna. Iz gotovih vzrokov sem potoval pod tujim imenom, in prepričan sem, da mi to oprostite.“

„Grom in strela, saj sem si takoj mislil, da je Vaša velecenjena hči princesinja,“ je zaklical stotnik začuden.

Medtem je stopila Flora k gospej Strnadovi, k nekdanji senori Lapajnetovi, jo prisrčno objela in jo prosila, da bi bile tudi sectej tako dobre prijateljice kakor nekdaj. Gospa Strnadova ji je seveda najprijaznejše odzdravila in ji zatrjevala svojo naklonjenost. Sedaj je pristopil tudi Florin oče in dejal gospej Strnadovi v španskem jeziku, da ga Podgornik ni razumel:

„Senora, hudo sem se pregrešil nad Vami. Smrt se mi je približevala, a umreti nisem mogel, preden se ne iznebim svojega greha. Ali mi odpustite?“

Resno in pomenljivo ga je pogledala, mu segla v desnico in odgovorila:

„Svetlost, odpustim.“

Knez se ji je zahvalil za njeno dobrodušnost.

Potem so šli po parku in v gozd na izprehod. Knez Olzuna je šel z stotnikom, Silva in hči gospe Strnadove z grofom Emanuelom, gospa Strnadova pa z Floro.

Pogovarjali so se o različnih stvareh, in tedaj je naprosila med potjo Flora gospo Strnadovo, da naj ne odkloni njenemu očetu velike prošnje, ki ji jo bo še danes povedal.

Gospa Strnadova ji jo rekla, da ne more obljubiti, če ne ve za kaj jo bo knez prosil.

Ko ji je pa Flora razkrila, da ji hoče staviti ženitbeno ponudbo, je rekla, da se do večera premisli.

Po izprehodu so šli v graščino večerjat.

Pred večerjo je naročila Flora še Ludevitu, da naj gre, kadar mu bode ona pri večerji namignila, h Krekovi gospej po Mirkota. Pri večerji je bila v začetku jako napeta družba, kakor je navada ob takih prilikah.

Še pred večerjo je namignila gospa Strnadova Flori, da bo sprejela knezovo ženitbeno ponudbo. Flora je to seveda takoj svojemu očetu povedala, in zato je bil knez Olzuna pri večerji najboljše volje izmed vseh. Ko so potem zopet začeli govoriti o Strnadu in knezovi bolezni, je dejal Olzuna:

„Ampak ne samo zaradi svoje bolezni sem prišel Bršljanovo, temuč tudi iz nekega druzega vzroka, namreč zaradi Vas gospod stotnik.“

„Zaradi mene, Svetlost?“

„Da zaradi Vas! Moja hči se hoče namreč omožiti, in da ne bora potem popolnoma sam, se mislim tudi jaz oženiti.“

„Oženiti se mislite?“

„Da,“ je odgovoril knez.

Gospa Strnadova je vedela, kaj da sedaj pride, in premagovala se je z vso silo. Tedaj je namignila Flora Ludevitu, da naj gre po Mirkota.

„Sicer nisem več mlad,“ je nadaljeval Olzuna, „in še nisem popolnoma ozdravel, ampak upam, da se okrepčam kmalu toliko, da bora mogel uživati zakonska srečo. Svojo nevesto sem si že izbral, in sicer ne Španke, ampak Slovenko, ki jo tudi Vi dobro poznate, gospod stotnik.“

„Ali res? Katero pa?“ se je začudil nadgozdar indiskretno.

„To Vam takoj povem, ampak saj veste, da sem že precej star, in da ne morem iti sam snubit. Zato bi naprosil Vas, kot svojega prijatelja, da prevzamete zame ulogo snubača. Ali sprejmete?“

Nadgozdar je kar zazijal od začudenja. On, navaden stotnik, naj bi bil knežji snubač! Hitro je skočil kvišku in zaklical:

„Z največjim veseljem, Svetlost! Oblekel se bom v svojo najfinejšo gala-uniformo. In vrag naj vzame žensko, ki bi se upala Vam odkloniti!“

Vsi so se smejali Podgornikovi navdušenosti.

„Gala-uniforme pač ne bo treba, predragi gospod Podgornik,“ je dejal knez, „kajti dotična dama je zelo skromna v tem oziru. Snubit greste laliko v taki obleki, v kakoršni ste sedaj, in sicer morate iti prav kmalu.“

„Vedno sem pripravljen, Svetlost.“

„Torej dobro, pa kar začnite snubit!“

„Takoj sedaj?“

„Da, takoj, še v tej minuti vprašajte clotično damo, če me hoče osrečiti ali ne.“

„Takoj? V tej minuti! Dotično damo!“ je zaklical nadgozdar ves razburjen. „Saj ni nobene tu!“

„O pač, Flora, ti sediš poleg gospoda stotnika, povej mu ime dotične dame!“

Flora se je nagnila in zašepetala nadgozdarju ime v uho.

Podgornik je kar zazijal od začudenja in zaklical:

„Ali se šalite, Svetlost! Ampak odkritosrčno povem, da se iz moje dobre gospe Strnadove ne sme nihče norčevati!“

„Saj se tudi ne norčujem,“ je odgovoril Olzuna resno. „Gospa Strnadova je bila na Španskem in je moja prijateljica. Ljubil sem jo, ko je bila še senora Lapajne, zato ji ponudim sedaj svojo roko. Ne gledam na svoj stan in pripoznavam gospoda doktorja Strnada za svojega sina in kot naslednika moje knežje krone.“

Stotnik, Silva in gospodična Strnadova se kar načuditi niso mogli tej Olzunovi izjavi.

„Ne vem, ali je to vse skupaj velika neumnost, ali pa gola resnica,“ je zaklical Podgornik.

„Gola resnica je,“ je dejal knez. „Gospod stotnik, sedaj pa le storite svojo dolžnost kot moj snubač!“

Stotnik je bil v veliki zadregi, kajti stvar se mu je zdela čisto neverjetna. Ali se hoče norčevati z njim? Morda je pa na Španskem navada, da uganjajo take šale? Slednjič se je vendar premislil, saj je tudi grofica Silva vzela samo navadnega zdravnika. Udal se je.

Vstal je, se globoko piiklonil gospej Strnadovi in začel:

„Predraga gospa Strnadova, sam ne vem, kaj naj storim, pa saj vidite, da ne morem drugače. Njegova Svetlost, knez Evzebijo de Olzuna mi je dal častno naročilo, da naj Vas naprosim za Vašo roko. Sami najboljše veste, ali se šali, ali ne. Če je pa njegova ponudba res resna, tedaj Vam želim srečo iz dna svojega srca in Vas prosim, da mi odločno odgovorite.“

Tedaj je vstala gospa„Strnadova, podala levico nadgozdarju, desnico pa knezu in odgovorila:

„Dragi gospod stotnik, knezova ponudba je resna. Zahvaljujem se Vam in izjavljam, da rada postanem knezova soproga, ne zaradi časti, ampak zaradi onih, ki iskreno žele, da jih osrečim.“

Tedaj je objela Flora gospo Strnadovo in zaklicala:

„O mati, sedaj imam saj mater! Kako zelo si osrečila svojo hči!“

Knezov obraz se je kar žaril od same sreče.

Silva in gospodična Strnadova nista mogli razumeti celega položaja, vendar ste čestitali zaročencema.

Pri vratih je stal Ludevit in zrl predse, kakor vol pred novimi vrati.

Zunaj je pa stal Mirko in čakal na pripraven trenutek.

Slednjič se je prepričal stotnik, da je knezova zaroka z gospo Strnadovo resna, čestital jima je in pristavil:

„Svetlost, vzeli ste mi damo, ki mi je ne more nihče nadomestiti.“

„Le nikar se ne bojte,“ mu je odgovoril Olzuna. „Upam, da se ne bomo tako kmalu ločili, vendar Vam hočem dati nadomestilo.“

„Gotovo mi hočete preskrbeti kako hišno?“ je vprašal stotnik.

„Dati Vam hočem boljše nadomestilo. Gospod stotnik, prevzeli ste zame mesto snubača, zato Vam moram biti hvaležen, in najpripravnejša protiusluga se mi zdi, če pridem sedaj jaz k Vam kot snubač.“

„K meni?“

„Da, predragi.“

„Saj nimam nobene hčere!“

„Ampak sina, in upam, da ne dobim neugodnejšega odgovora, kakor mi ga je dala moja nevesta.“

„Prosim, Svetlost, o mojem sinu pa le molčimo!“

„Upam, da z menoj ne bodete tako strogo ravnali, kakor z drugimi. Vem, da me bodete iz uljudnosti poslušali.“

„Torej govorite!“

„Zavrgli ste svojega sina in ga spodili iz očetovske hiše,“ je začel Olzuna.

„Ker ni boljšega zaslužil,“ mu je segel Podgornik v besedo.

„To je Vaše mnenje, gospod stotnik. Kako morete zahtevati, da naj bi bil Vaš sin hlapec Vaših prenapetih nazorov. Vaš sin je ubogal glas svoje vesti, a Vi ste ga prekleli in spodili iz svoje hiše. Vem, da bi ne bilo prišlo nikoli do tega, če bi bila posredovala Vaša soproga, ki je pa žalibog prezgodaj umrla.“

„Grom in strela,“ je godrnjal stotnik, kajti knez je zadel Podgornikovo občutljivo stran. Knez je mirno nadaljeval:

„Vaš sin je hodil svoja pota in dosegel veliko slavo in bogastvo. A odpovedal bi se vsemu, če bi se mogel z Vami poravnati. A Vi ne priznavate velikodušnosti svojega, sina. Jaz ga poznam boljše ko Vi, ga spoštujem kot moža, ki je vreden, da bi bili ponosni nanj. Zato mu hočem tudi dokazati svoje spoštovanje in sočutje na nenavaden način. Seznanil se je namreč z odlično damo in se noče poročiti brez očetovega dovoljenja. Prosim Vas torej za dovoljenje, da se sme poročiti s svojo zaročenko.“

Tako se še ni nikdo upal govoriti z stotnikom. Trdosrčen je bil, vendar mu je omehčal očetovski ponos kamenito srce, ker ga je livalil tako odličen mož in vprašal je slednjič:

„Kdo je pa ta dama?“

„Tukajle stoji, moja hči Flora je,“ je odgovoril knez.

„Moj Bog, ali sem blazen,“ se je začudil stotnik. „Moj sin in princesinja de Olzuna! Ali sem se res tako hudo zmotil. Ali je mogoče, da se upa moj sin ženiti se pri knježji princesinji! Potem sem pa jaz največji bedak, kar jih je na svetu! Ampak, Svetlost, kje pa je pravzaprav?“

„Tu sem, oče, tu,“ je zaklical tedaj Mirko pri vratih in hitel proti svojemu očetu.

„Tu si?“ je vprašal stotnik, „saj sem ti prepovedal priti v mojo hišo. Dokaži mi, da je vse resnica, sicer ti ne verjamem.“

Tedaj je objela in poljubila Flora svojega zaročenca in dejala stotniku:

„Kajne, ljubi papa, da nisi več jezen nanj?“

Stotnik se je prijel za čelo in zaklical:

„Princesinja, dekle, ali je res!“

Tedaj je objela tudi stotnika in ga poljubila na bradata usta.

Od samega veselja je poskočil stotnik kvišku in zaklical:

„Saj je res! Moj sin dobi kneginjo! Celo cesar bi bil lahko ponosen na takega sina. Aleluja, hosana, hurá; Ludevit, teči hitro na dvorišče in naroči, naj za trobijo lovci tristo tisoč fanfar.“

Ludevit je hitro odšel, Podgornik je pa razprostrl svoje roke in dejal:

„Otroci, pridite vsi na moje srce, vsi, vsi! Odpustite staremu Podgorniku, ki je bil tako neumen in zagrenil svojemu pridnemu sinu življenje. Sedaj bom ves drugačen.“

Vsi so se jokali od veselja, kajti takega dneva še niso doživeli na Bršljanovem. Pozno v noč so sedeli v salonu in uživali srečo.

Žalostno je bilo edino to, da je sedel grof Emanuel popolnoma nezavesten v družbi svojih prijateljev, in da Strnada ni bilo med njimi.

Sklenili so, da mu takoj vse sporoče, ko zvedo njegov naslov. Če je Strnad to pismo dobil ali ne, to zvemo pozneje. — —

Šestnajsto poglavje. Svidenje.

Da prisegel, si obljubil,
Da boš mene sámo ljubil,
Da ne boš ti druge snubil,
Niti v mislih več nikdar. —

(Dr. Fr. Prešeren.)

Dragi bralec! Čuli smo že, da se je spopadel Strnad z Landolo pri Kapskem mestu.

Po spopadu z roparsko ladij o je plula “Silva„ nazaj v reko. Ker je bila temna noč, je bila pot zelo nevarna, ampak kapitan Krek si jo je po dnevu natančno zapomnil in se upal, srečno dospeti do misijonske naselbine.

Poleg njega je stal Strnad v velikih skrbeh. Strnad ni bil pomorščak, zato ni umel Krekove previdnosti. Krek je slutil, da je Strnad v skrbeh, zato se je skušal opravičiti. Šele tedaj ga je pomiril, ko mu je dokazal, da jadra “Pendola„ na vsak način okoli rta. “Silva„ je plula mnogo hitrejše ko Landolova “Pendola„, zato dospe gotovo preje do rta, kjer jo lahko počaka in ulovi.

„Takoj, ko dospemo v Kapsko-mesto, gremo k guvernerju,“ je dejal Krek, „in mu naznanimo, da je “Pendola„ znana roparska ladija “Lijon„. Guverner napne potem gotovo vse svoje moči, da ulovi kapitana Henrika Landolo.“

„Kaj pa, če je Landola prepameten, in ne gre na rt Dobre Nade?“

„Tedaj mora pluti saj okoli rta, kajti zamorec Vam je vendar dejal, da pelje ujetega huzarskega častnika na otok Borneo. V mozambiškem kanalu ga gotovo srečamo in ga ujamemo. Srečamo ga na vsak način, če se ustavi v Kapskem-mestu, ali pa če pluje samo okoli rta.“

Krek je popolnoma pametno mislil, vendar ni upošteval Landolove premetenosti. Morski ropar ne sme biti samo izvrsten pomoršak, ampak tudi vešč vojskovodja, ki ugane nakane svojega nasprotnika, V tem je bil pa Landola mojster.

Ta je izkrcal zvečer svoje ljudi in šel z njimi do misijonske naselbine, ki je bila pa prazna in zapuščena. Stvar se mu je ponesrečila. V jezi je hotel najprvo lesene hiše zažgati, ker je pa uvidel, da to nima pomena, ker kolibe itak niso nič vredne, si je stvar premislil, posebno, ker bi bilo to zanj zelo nevarno. Požar bi bil razsvetlil celo okolico, in morski ropar bi se bil težko vrnil. Landola ni vedel, kje da so se skrili njegovi sovražniki, zato bi jim bil na ta način lahko podlegel.

Zato se je vrnil Landola do brega in se ni maščeval. Tam je razdelil svoje ljudi. Polovica se je vrnila k „Pendoli“, polovica je šla pa iskat norveško ladijo.

Ravno ko je dospel Landola k svoji ladiji, ga je napadel parnik. Slišal je strele, a položaja ni mogel razumeti; sedaj šele, ko je slišal „pozdrav iz Rodrigande“, se mu je začelo daniti. Ukazal je trčiti ob predrzni parnik, a zadel ga ni. Njegov krmar ni razumel celega položaja, zato je dejal:

„Zasledovati moramo to prokleto orehovo lupino, in jo prebrniti!“

„Kaj pa še!“ je odgovoril kapitan. „Ne dohitimo je, kajti prokleto hitro pluje. Sicer je pa tudi reka prenevarna. Ker je oseka, ne moremo pinti ob reki navzgor. Pa tudi če bi mogli, smo izgubljeni. Ta parnik je v reki nevaren sovražnik.“

„Zakaj naj bi ga neki srečali? Mislim, da je najboljše, če jadramo na rt, kakor ste zapovedali?“

„Ali niste slišali strelov? Slutim, da je parnik našo ladijo hudo poškodoval, morda ima celo kako luknjo in se je potopila. Potem drugi oddelek naših ljudi niti na krov iti ne more, in priti morajo k nam. Ustrelite parkrat, da nas najdejo, in prižgite rumene luči!“

Kakor je Landola ukazal, tako so tudi storili, in Landola je uganil; kajti kmalu so privesljali čolni bliže in naznanili, da se je ladija potopila.

Landola je uvidel, da ne doseže tu svojega namena, zato je jadral proti jugu. „Pozdrav iz Rodrigande“ je bila zanj velika uganka. Da je bil dotičnik, ki mu je sporočil „pozdrav“, njegov sovražnik, o tem niti dvomil ni, a uganiti ni mogel, kdo da bi bil.

Takoj mu je prišlo na misel, da pluje parnik gotovo v Kapsko-mesto, da ga tam naznani. Po tem je uravnal tudi vse svoje stvari.

V Kapsko-mesto je moral tudi sam iti, da dobi pisma, ki pred par dnevi še niso došla. Vendar ga ne sme tam nihče videti, ker dospe parnik gotovo pred njim tja, in ga naznani guvernerju. Zato je jadral Landola proti zahodu, se obrnil potem proti jugu in zavil več milj daleč okoli rta Dobre Nade proti vzhodu.

Ker je bila noč, se je lahko približal obrežju, ne da bi ga kdo zapazil. Tam je poiskal proti jutru zapuščen zaliv in se na skrivnem usidral.

Potem je pisal pismo svojemu zastopniku v Kapsko-mesto. Ta je spravljal vsa pisma in naznanila na Landolovo ime. To pismo je izročil Landola dvema mornarjema in jima naročil naj vesljata v Kapsko-mesto.

Ko sta dospela v mesto, je šel jeden k Landolovem zastopniku, drugi je pa ostal v čolnu.

Zastopnik je prebral pismo.

„Hvala Bogu, da ste se skrili;“ je dejal, „včeraj je prišel sem neki Slovenec z finim angleškim parnikom in naznanil, da je kapitan Landola morski ropar Grandepríj.“

„Ali je še tu?“ je vprašal mornar.

„Še; premog nalaga.“

„Kako se pa piše?“

„Strnad. Kapitanu je pa ime Krek. Guverner je sklical vse zastopnike in prepovedal občevati z Landolo, tudi pismeno ne. Vsako pismo, ki pride na Landolov naslov, mora vsak takoj oddati guvernerju. Tudi jaz moram biti previden. Pismo, ki je prišlo včeraj, Vam sicer še izročim, nadalje se pa nič več ne upam.“

Nato je izročil mornarju pismo, ki je bilo odpečateno. Landola je naročil mornarju, da naj kaj natančnejšega poizve o tujem parniku. Zato je šel mornar od zastopnika v luko, kjer se je usidral Strnadov parnik.

Tam blizu je srečal moža, ki je gledal predse in premišljeval. Ko je pa zagledal Landolovega mornarja, se je obrnil in ga nagovovil:

„Holá, dečko, na kateri ladiji pa služiš?“

„Na onemle Amerikancu,“ je odgovoril hitro mornar in pokazal pri tem na amerikanski parnik, ki je bil slučajno v stranskem pristanišču.

„Tako, tako!“ je dvomil tujec. „Zdi se mi, da sem te nekje drugje videl. Ali poznaš Fósal, dečko?“

„Poznam.“

„Kedaj si pa bil tam?“

„Pred večimi leti; služil sem takrat na nekem Francozu.“

„Tako! Potem poznaš pa gotovo tudi dolgo, suho mati Dríjo.“

„Se ne spominjam, ker je že predolgo.“

„Hm, zdi se mi, da še ni tako dolgo odkar sem te videl. Ali si že kedaj slišal praviti o „Jefrovi Mitji“?“

„Še nikdar.“

„Potem se pa motim. Mislil sem namreč, da si služil pred kratkem na kapitan Landolovi „Pendoli“.“

„Tega kapitana niti ne poznam, sploh pa nimam časa. Adijo!“

Nato je šel naprej, a za prihodnjim oglom se je obrnil in pogledal nazaj. Videl je, da ga tujec zasleduje. Spoznal je, da je nevarno, če ostane še dalje časa v mestu, zato se je vrnil kmalu k svojem čolnu in odvesljal s svojim tovarišem iz mesta.

Tujec, ki ga je nagovoril, je bil kapitan Krek, ki je hotel iti ravno k načelniku Ivapske luke, da uredi vse potrebne uradne listine. „Silva“ je bila namreč že naložila premog in bila pripravljena za odhod.

Krek se je natančno spominjal Landolovega mornarja, zato ga je sumničil. Sledil mu je, in ko sta Landolova mornarja odvesljala, se je vrnil k svojem parniku, kjer je našel Strnada.

„Gospod doktor, ali vidite čoln, tamle v luki?“ je dejal.

„Vidim.“

„Dva moža sedita v njem, izmed katerih je služil eden pred kratkem na „Pendoli“. Dejal mi je, da služi na onemle Amerikancu, a ne verjamem mu, kajti čoln ni delan po amerikanskem načinu Morda najdemo kak sled. Spustimo naš čoln v morje in dva moža naj ga zasledujeta, ampak tako, da ju nihče ne zapazi. Šel bi sam, ampak iti mčram v pristaniški urad.“

Krek je odšel, in Strnad ga je ubogal. Kmalu je opazil, da se tuji čoln ni ustavil pri Amerikancu, ampak vesljal mimo njega. Zato je naročil štirim dobrim vesljačem in enemu izurjenemu krmarju, naj zasledujejo tuji čoln.

Čoln Landolovih dveh mornarjev je imel jadra, zato se je videl od daleč. Strnadov čoln pa ni imel jader, in ker je bilo morje nemirno, ga Landolovi mornarji niso zapazili.

Kmalu sta dospela Landolova mornarja do „Pendole“, ki se je usidrala daleč zunaj mesta v skritem zalivu.

Kapitan Landola je sprejel molče pismo in šel potem v svojo kajito, kjer je prebral naznanilo, ki je bilo pisano z samimi številkami. Pismo se je glasilo sledeče:

„Doktor Strnad, ki smo ga zaprli v Barceloni Vas zasleduje. Vse ve. Kortejo.“

Ko se je namreč grof Alfonzo vrnil v Rodrigando, je vse povedal svojemu očetu Grasparinu Korteju. Povedal mu je tudi to, kar je zvedel njegov služabnik Edvard na Bršljanovem. Zato je sporočil Kortejo Landoli, da naj se varuje. Poslal je isto pismo na več krajev, v katerih je vedel, da se Landola ustavi. Dotično pisavo z številkami je iznašel Landola, in dopisovala sta si s tisto pisavo že več let.

Ko je prebral Landola pismo, se je vrnil na krov in šel k svojemu prvemu častniku.

„Potegnite sidra kvišku!“ je dejal.

„Sedaj?“ se je začudil ta. „Ali ni nevarno, če nas kdo vidi pri belem dnevu?“

„Seveda je, ampak še nevarnejše je, če ostanemo tu. Naravnost v Zahodno-Indijo odplujemo.“

Častnik je vedel, da je bil namenjen Landola v Indijski ocean, zato se je grozno začudil, in Landola mu je dejal:

„Nekdo nas zasleduje, moramo ga spraviti na napačen sled. Nadalje je znano, da je „Pendola“ roparski „Lijon“. Spremeniti moramo obliko ladije in predrugačiti vsa jadra. Tudi druge listine in legitimacije moramo dobiti. Torej naprej!“

Strnadovi mornarji, ki so zasledovali Landolova mornarja, so se ustavili ob obrežju, približno pol angleške inilje od Landolove „Pendole“. Videli so, da je odplula „Pendola“ takoj po prihodu onih dveh mornarjev. Gledali so za roparsko ladijo dokler jim ni izginila izpred oči, potem so se pa vrnili v Kapsko-mesto, kamor so dospeli precej pozno, ker jim je pihal veter ravno nasproti.

„Silva“ jih je pričakovala že z zakurjenim kotlom. Strnad in Krek sta poslušala njihovo poročilo, jih natančno vprašala o Landolovih nakanah, in potem je dejal Krek:

„Uiti nam hoče; gotovo ne gre okrog rta Dobre Nade.“

„Kam pa?“

„Hm, to je težko uganiti. Slediti mu moramo. V glavo mi je šinila misel, ki je morda napačna, ki pa vendar lahko ugane pravo.“

Šel je parkrat po krovu semtertja in dejal potem:

„Landola sedaj ve, da je izdan. Če hoče biti varen, mora predrugačiti ladijo in njeno ime. In kje more to storiti? V javni luki ne. Iti mora na vsak način na kak skriven kraj, in tega najde gotovo najpreje v Zahodni-Indiji za Antilskimi otoki, kjer je na stotine majhnih, praznih otokov. Mislim, da je moja slutnja prava.“

„Torej mu moramo takoj slediti.“

„To bi bilo težko. Izogibal se bo vseh znanih morskih potov, zato ga ne najdemo tako lahko. Ampak Golfskega toka se ne more izogniti. Če torej jadramo naprej, ga tam gotovo najdemo.“

„Tega pa ne razumem.“

„Gospod doktor, to Vam rad verjamem, ker niste mornar! Mi imamo tudi svoje ceste, kakor vozniki na kopnem. Le zaupajte mi, gotovo nam ne uide. Da Vas pomirim, se obrnemo naj prvo proti zahodu, tam jo pa krenemo malo proti jugu; prepričan sem, da ga srebamo. Potem tudi lahko vidimo, kam da pluje.“

„Torej ga tudi takoj napademo.“

„Tega pa ne. Na prostem morju ga ne moremo pokončati, ampak samo poškodovati. Čolne ima in se lahko reši, če obstrelimo njegovo ladijo. Če nas pa on obstreli, se ne moremo rešiti. V naša dva čolna spravimo komaj polovico naših ljudi. Sploh sta pa čolna premajhna za Veliki-ocean.“

Strnad se je moral udati izkušenemu mornarju, in kmalu potem je zapustila „Silva“ luko Kapskega-mesta in odplula v daljno morje. — — —

Dva tedna pozneje je ležala v Mehiki prekrasna deklica v viseči mreži in držala v roki dva pisma. Prvo je že prebrala, drugo se je pa glasilo takole:

„Mis Ema Lindzej, Mehika.

Draga mis!

Čudne razmere so bile v Rodrigandi, ko ste odpotovali v Meliiko. Ker pa slutim, da Vas gotovo zanima, kako se je stvar nadalje razvila, sem prepričan, da mi ne zamerite, če Vam o tistih dogodkih poročam.

Ker imam sedaj čas, sem priložil pismu natančno poročilo do današnjega dne. Pismo pišem v Grinoku, na nekem Vašem posestvu, in kot gost gospoda odvetnika Milnerja. Jutri odpotujem, in če je božja volja, najdem sled gospoda de Lotrevila, ki je sedaj jetnik na roparski ladiji „La Pendola“.

Ker Vam naznanjam tudi sedanji Silvin naslov, upam, da jo osrečite kmalu s kakim pismom. Kadar dosežem kak uspeh, Vam ga takoj naznani

Vaš udani

Janko Strnad.“

Sedaj je začela čitati Ema prilogo. Zvedela je na ta način vse, kar se je zgodilo od njenega odpotovanja na Rodrigandi. Zvedela je tudi, da se je poročila njena prijateljica z doktorjem Strnadom, in tedaj se je spomnila na svojega ljubčeka, ki je tako čudežno in skrivnostno izginil.

Kolikokrat je že mislila nanj, in sedaj je zvedela, da je jetnik. Zakaj neki? Kaj je zakrivil? Zakaj ima tako grozovite sovražnike? Bogve, če se temu pridnemu, močnemu in drznemu Strnadu posreči, da ga oprosti?

Tako je premišljevala, in debele solze so ji zalile prekrasne oči in ji porosile nežna lica. — —

Tedaj vstopi služabnica in ji naznani, da jo je prišla obiskat senorita Jožefa Kortejo.

Hitro si je obrisala Ema solzne oči, odložila pisma, — — obiskovalka je vstopila.

Dami sta se spoznali v tertuliji. Tertulije so mehikanska zabavališča, kjer se zbirajo dame in gospodje, da se v družbi zabavajo. Tam se je predstavila Jožefa Kortejo Emi, in se ni več ganila od nje.

Jožefa Kortejo je bila Emi zoperna, ker je imela sovine oči. Zato je občevala Ema z njo zelo hladno, vendar se je ni mogla več odkrižati. Včeraj je Jožefa prosila, če sme mis Emo obiskati. Ema ji že iz uljudnosti prošnje ni mogla odkloniti.

Ko je sedaj Jožefa vstopila, je Ema vstala in ji hladno odzdravila. Jožefa je bila naravnost vsiljiva. Ema se ni nikdar zanimala zanjo, posebno ker ji je bila zoperna.

„Oprostite, draga mis, da Vas motim,“ je dejala Jožefa in se neokretno-uljudno priklonila.

„O prosim, bodite pozdravljena,“ je odgovorila Ema hladno.

Ko ji je pomudila Ema stol, je Jožefa nadaljevala:

„Ne bila bi Vas prišla obiskat že danes, če bi mi ne bil dal obisk mojega očeta priložnosti. Moj oče je namreč sedajle pri don Lindzeju.“

„Oh, Vaš oče je pri mojem?“ se je začudila Ema.

„Da. Šel ga je obiskat zaradi neke kupčijske zadeve, ki jo mora poravnati z Vašim očetom, kot zastopnikom angleške vlade. Pripeljala sem se skupaj z njim, ter sem zelo vesela, da sem našla prijateljico, ki je res fina, odlična danma. V Mehiki je človek v tej zadevi res popolnoma osamljen.“

Ema je začudeno pogledala svojo obiskovalko, ki se ji ni zdela nič posebno fina in odlična.

„V Mehiki je vendar mnogo odličnih rodovin,“ je pripomnila.

„Hm, morda!“ je dejala Jožefa zoperno-ponosno. „Boljše rodovine so že, ampak odličnih ni. Ker sem nevesta naj bogatejšega meliikanskega veleposestnika, moram previdno izbirati svoje prijateljice.“

Sedaj je prišla služabnica in prinesla čokolado, kakor je v Mehiki navada. Potem je pa vprašala Ema:

„Ali ste zaročeni?“

„Javno še ne, in sicer iz diplomatskih ozirov.“

„Oh, torej je Vaš zaročenec diplomat?“

„Pravzaprav ni,“ je odgovorila Jožefa v zadregi, „ampak rabila sem ta izraz, ker ima v domovini važno bodočnost.“

„Potem Vam pa čestitam.“

„Hvala lepa, mis Lindzej. Ali ste že slišali o grofu, de Rodriganda?“

„O grofu de Rodriganda?“ se je začudila Ema.

„Da. Zakaj ste se pa tako začudili?“

Ema se je hitro premagala in odgovorila:

„Imam namreč prijateljico istega imena.“

„Španko?“

„Da. Grofico Silvo de Rodriganda y Sevila. Njen oče je bil grof Emanuel de Rodriganda.“

„Kje ste jo ga spoznali?“ je vprašala Jožefa radovedno.

„V Madridu. Pozneje sem jo obiskala v Rodrigandi.“

„Kedaj?“

Ta inkvizitorični „kedaj“ je uplival neprijetno na Emo, ki je zato kratko odgovorila:

„Kmalu potem, ko sva se seznanili.“

„Kedaj je bilo to?“

Ema ni bila politična, a zvedala je od Strnada, kaj se je zgodilo v Rodrigandi, zato je bila previdna. Odgovorila je zategadelj Jožefi malo neresnico:

„Pred šestimi meseci.“

„Moralo je biti pozneje!“ je dejala Jožefa vsiljivo.

Ema je zarudela, a ne vsled sramežljivosti, ampak vsled jeze, ker je bila Jožefa tako predrzna.

„Iz česa sklepate to?“ je vprašala na kratko.

„Ker ste preje govorili o tisti Silvi, da je bil njen oče grof Emanuel.“

„Pred šestimi meseci je še bil. Pozneje sem pa zvedela, da je umrl.“

„Kedaj?“

„Danes.“

„Danes? Oh, mis Lindzej, od koga pa?“

„Od nekega prijatelja.“

„Kdo je pa ta prijatelj?“

To je presegalo pa že vse meje. Ema je vstala in dejala mirno:

„Senorita, mislim, da tudi v Mehiki ni nikakor uljudno, če kdo izprašuje tako policijsko o privatnih zadevah.“

Besede se niso prijele Jožefe, ki je potem mirno odgovorila:

„Vsekakor je pa to po mehikanskih običajih sočutno.“

„Tedaj je gotovo tudi sočutno, če Vas vprašam, kdo da ste?“

„Mis, saj sem se Vam predstavila.“

„Ampak samo kot senorita Jožefa.“

„Pišem se Kortejo.“

„To sem izvedala šele pozneje. Kdo je pa senor ali don Kortejo?“

„Bil je tajnik grofa Ferdinanda, sedaj je pa tajnik grofa Alfonza.“

„Tajnik! Torej pisar!“ je dejala Ema in stopila par korakov nazaj. „Ali veste, kaj je angleški lord?“

„Natančno.“

Tedaj so se zaiskrile Emine prekrasne oči, in dejala je jezno:

„Ali veste tudi, da je moj oče tak lord?“

„Vem, mis Ema.“

„In Vi, pisarjeva hči, se upate predstaviti se mi in me obiskati?! Vendar to nič ne de; to dovolim najnavadnejši deklici, če jo imam rada. Ampak Vi ste se drznili me izpraševati, kakor španski alsald raztrgano ciganko! Kaj pa mislite? Prosim, odstranite se iz mojega stanovanja!“

Jožefa je pobledela. Vzela je svojo mantilo in vprašala:

„Mis, ali resno govorite?“

„Popolnoma resno. Ali je Vaš oče v sorodu z Gasparinom Kortejom v Rodrigandi?“

„Brata sta in najboljša prijatelja.“

„Torej ima moja antipatija do Vas vendar svoje vzroke. Vaš stric Gasparino je velik zlobnež, kateremu pa že še postrižejo peruti. Grofe in grofice stori blazne, napravi, da ljudje izginejo, in jih razpošilja potem po svetu, nadalje — oh, pojdite! Ne maram Vas več videti!“

Ema se je obrnila in odšlaiz sobe. Jožefa je pa ostala na mestu vsa trda od začudenja in žeje. Slednjič se je vendar zganila, zažugala protim vratom, kjer je odšla Ema, z pestjo in zaškripala z zobmi:

„To mi pa še drago poplačaš, ponosni črv!“

Nato je odšla. —

Kmalu se je vrnila Ema v svojo sobo; ko je premišljevala zopet o sreči svoje prijateljice, se je zopet pomirila.

Zopet jo je motila služabnica z naznanilom, da pride lord k njej na obisk. Lindzej je bil vseskozi uljuden, in naznanil vedno tudi lastni hčeri svoj obisk.

Ema je šla svojemu očetu naproti in ga prisrčno poljubila.

„Ravno prav, da si prišel, papá,“ je dejala.

„Ali si me pričakovala?“

„Ne, ampak tvoja prisotnost me bo saj zopet popolnoma pomirila. Hudo sem se namreč jezila.“

„Jezila si se?“ se je nasmejal oče. „Zakaj pa?“

„Zaradi Jožefe Kortejo.“

„Njen oče je bil pri meni. Rekel je, da je njegova hči pri tebi na obisku. Ali je tvoja prijateljica?“

„Ne. Hotela je biti; a zoperna mi je, ta — pisarjeva hči!“

„Kako pa to? Kedaj je pa postala moja dobra Ema tako ponosna?“

„Ponosna? Saj nisem ponosna; ampak zoperna mi je. Vsiliti se mi je hotela in me danes celo obiskala. Predrznila se me je izpraševati o popolnoma privatnih zadevah.“

„Kaj si pa storila potem z njo?“

„Pokazala sem ji duri.“

„Kakor jaz njenemu očetu,“ je dejal lord.

„Spodil si ga?“

„Da.“

„Zakaj pa?“

„Hotel me je ogoljufati. Slišal je, da nameravam kupiti v Mehiki posestvo, zato mi je ponudil zadnjič veliko posestvo, ki leži v severni Mehiki, namreč hacijendo „del Erina“, kjer je menda neki Peter Karpéles oskrbnik. Danes je prišel po moj odlok.“

„In tedaj si ga spodil?“

„Da, kajti zvedel sem, da je hacijenda Karpelesova lastnina; Kortejo jo nima pravice prodajati v imenu grofa de Rodriganda.“

„Ali je bila hacijenda preje last grofa de Rodriganda?“

„Da, in ta jo je daroval Karpelesu. Ampak prišel sem k tebi iz druzega vzroka: saj rada potuješ, kajne?“

„Saj veš, da rada,“ je odgovorila Ema.

„Večkrat si že sama potovala, zato se ne bojim zate, ampak sedaj se vendar ne morem odločiti.“

„Ali imaš kako naročilo, papá?“

„Imam. Sporočiti moram namreč guvernerju na Jamajki zelo važne stvari, zato ne zaupam tega tujim ljudem. V Vera Krucu je bojna ladija, ki čaka na to poročilo, a ne smem ga izročiti dotičnemu kapitanu, ker ni diplomat. Edino sredstvo je, da pošljem tebq. Sicer dama ne smeiti na bojno ladijo, vendar smeš iti ti izjemoma če je moja volja.“

Ema je poskočila od samega veselja.

„Oče, potujem, pa je. Le zaupaj mi poročilo!“

„Dobro,“ je pritrdil lord. „Zaupam ti, ampak nisem te hotel nadlegovati. Sedaj pa vidim, da si prava Angležinja, ki se ne boji malega popotovanja. Vendar je stvar zelo nujna. Kedaj si pa pripravljena?“

„Jutri zjutraj.“

„Torej, pripravi se. Spremim te v Vera-Kruc in te spravim na ladijo. Guverner na Jamajki je moj prijatelj, dam ti zanj tudi privatno pismo. Gotovo te dobro sprejme in pogosti.“

Drugo jutro sta odpotovala lord iti njegova hči v Vera-Kruc. Dvajset jezdecev je spremljalo kočijo.

Kapitan ju je častno sprejel. Prepustil je Emi svojo kajito, in ko se je oče poslovil od svoje hčere in ji izročil pisma, je ladija odplula iz pristanišča. — —

Vreme je bilo ugodno, in potovanje zelo prijetno. Ema je sedela navadno na krovu in občudovala krasni nebesni obok in čisto zahodnoindijsko morje, v katerem so plavale najrazličnejše morske živali in rastline.

Tako so pluli skozi Kampeški zaliv, skozi Jukatanski preliv, skozi Karajbsko morje, v sredi med. otokom Kubo in Honduraškim zalivom. Prišli so že blizu Jamajke. Preden se pride do glavnega mesta Kingsten, se mora jadrati še mimo nevarnih koralnih Pedrovih pečin.

To je bilo dopoludne. Kar naznani paznik, da vidi v daljavi jadernik. Ko se je ta približal, so spoznali, da je to parnik, ki ima pa tudi dve jadri, ki pospešujejo njegovo hitrost.

Ema je sedela na krovu, poleg je pa stal kapitan.

„Majhen, ampak prokleto fini parnik,“ je dejal. „Čudovito hitro jadra! Poglejte, mis Lindzej!“

Ema je stopila na rob krova, da vidi natančnejše tuji parnik. Tedaj poči top na bojni ladiji, v znamenje, da naj se tuji parnik ustavi.

„Kakšna ladija?“ je vprašal oficir na bojni ladiji.

„Privatni parnik „Silva“.“

„Čigav?“

„Doktor Janko Strnadov iz Avstrije!“

Tedaj se je Ema glasno začudila. Napela je svoje oči in spoznala pri krmilu mogočno Strnadovo postavo.

„Ali poznate tega moža, mis?“ jo je vprašal kapitan, ki je slišal njeno začudenje.

„Poznam, sir; moj najboljši prijatelj je. Prosim ali sme priti na krov?“

„Gotovo, če želite.“

Potem se je obrnila Ema proti tujemu parniku in zaklicala:

„Ali je monsje Strnad na krovu?“

„Je,“ se je glasil odgovor.

„Pridite na naš krov!“

„Nimam časa,“ je odgovoril Strnad, akoravno je vedel, da mora priti na krov, če ga pozove bojna ladija.

„Mis Ema Lindzej je tu!“ je dejal nato kapitan.

„Oh, potem pa pridem!“

Kmalu je odvesljal čoln proti bojni ladiji. Slednjič je dospel Strnad na krov bojne ladije. Najprvo je pozdravil kapitana, potem se je pa obrnil k Emi in jo pozdravil z velikim veseljem.

„Mislila sem, da ste v Afriki!“ je dejala, ko mu je odzdravila in podala roko.

„Sledil sem „Lijonu“ do sem,“ je odgovoril.

„„Lijon“? Pa saj ne roparska ladija „Lijon“?“ je vprašal kapitan.

„Tako je, sir,“ je odgovoril Strnad. „Nimam mnogo časa, ne smem je izgrešiti. O, sir, če bi mi hoteli pomagati ujeti tega vražjega kapitana Grandepríja!“

„Seveda, seveda Vam pomagam!“ se je ponudil takoj Anglež. „Kje pa je?“

„Za Pedrovimi pečinami. Dobro bi bilo, če bi ga spravili v sredo.“

„Kako se vendar upate napasti Grandeprija s svojo majhno orehovo lupino?“

„Sir, sedaj nimam časa, da bi Vam to razjasnil. Naj Vam mis Ema vse pove! Samo to Vam še rečem, da sem mu potopil v Južni-Afriki že eno lajiclo. Hiteti moramo, da ga dobimo za Pedrovimi pečinami.“

Nato je hotel Strnad oditi, a kapitan ga je še malo zadržal.

„Sir,“ je dejal, „če bi se nam pa ropar hotel izogniti, ga spravimo pa med Seranilske ali pa med Rozalinbske pečine, kjer se gotovo ustavi in zarine med skalovje. Sedaj pa le pojdite.“

Nato se je vrnil Strnad na svojo lndijo in plul s polno paro okoli Pedrovih pečin. V pol ure je videl pred seboj „Pendolo“. Kapitan Krek je sedel pri svojih zemljevidih, se nasmehnil in dejal:

„V desetih minutah pride okoli pečin. Gotovo nas ne spozna, in se bo upal priti v bližino. Odstrelimo mu krmilo, potem se pa ne more nikamor več ganiti.“

„Dobro. Ampak pazite na prednji del ladije, kjer je jetnik. Ladija se ne sme potopiti.“

„To moramo povedati tudi Angležu.“

Parnik je plul naprej, kakor da bi se za roparsko ladijo niti ne brigal. Ko je bil pa ropar že malo naprej, tedaj se je parnik hitro obrnil in mu sledil. Prišel je tik njegovega krmila in sprožil potem najprvo jeden, in potem drugi top. Krmilo roparske ladije se je popolnoma razdrlo.

Na „Pendoli“ so se vsled tega nenadnega napada vsi grozno prestrašili in prihiteli na krov; tudi Landola je pridrl iz svoje kajite na krov. —

„To je tisti vražji zlobnež!“ je klical, „posvetite mu!“

Ampak „Pendola“ ni bila pripravljena za boj. V bližini toliko luk je zakrila svoje topove. Imeli so samo nekaj pušk, ki pa niso dosegle parnika. Tam je stal Strnad na krovu.

„Pozdrav iz Rodrigande!“ je zaklical.

Zgrabil je svojo puško in nameril. Puška je nesla na petsto korakov Landola se je takoj zgrudil.

„Nisem ga ustrelil, ampak samo ranil.“

„Zadeli ste ga v ramen in mu zdrobili kosti,“ je dejal Krek in istotako nameril in sprožil. Prvi častnik se je zgrudil mrtev na tla.

Medtem je nabasal Strnad svojo dvocevko. Nato je ustrelil krmarja in druzega častnika.

„Tako je prav, sedaj so brez častnikov!“ je zaklical Krek. „Ali vidite, od naprotne strani nam pride že Anglež na pomoč!“

Vojna ladija je priplula okoli pečin in se ustavila ravno pred roparsko ladijo.

„Haló!“ je zaklical kapitan Strnadu. „Ali ste ga ugonobili? Imenitno!“

„In postrelili smo vse časnike,“ je pristavil Strnad. „Prosim, pazite na jetnika, ki leži na dnu ladije.“

„Že dobro!“

Nato je ustrelil Anglež čez krov roparske ladije, v znamenje, da naj razobesijo zastavo. Razobesili so špansko.

„Kakšna ladija?“ je vprašal Anglež.

„„La Pendola“, kapitan Landola.“

„Koliko mož je na krovu?“

„Štiriindvajset!“

„Prokleti lažnik! Spravite se vsi na moj krov!“

Pendola je bila zgubljena. Ker ni imela krmila, so se mogli mornarji samo na ta način rešiti, da so pobegnili. Spustili so čolne v morje in se delali, kakor bi hoteli ubogati Angleža, a namesto proti bojni ladiji, so vesljali hitro proti Jamajki. Rešili so si samo svoje življenje, a niti tega jim niso privoščili. Strnad jih je hitro dohitel s svojo „Silvo“. Videl je, da nimajo jetnika, in prevrnil je dva čolna v morje, v tretjega in četrtega je pa ustrelil, da sta se tudi prevrnila.

Šele potem se je vrnil Strnad k roparski ladiji.

Tudi Anglež je spustil svoje čolne v morje in vesljal proti roparju. Na krovu so bili trije mrliči, krmar in dva častnika. Ranjenega Landole ni bilo nikjer. Vzeli so ga v enega izmed čolnov, ki jih je prevrnil Strnad o morje. Tako ni mogel Strnad ničesar zvedati od roparskega kapitana.

Sedaj so začeli preiskovati roparsko ladijo. Strnad se ni brigal za nič. Prižgal je svetilko in šel na dno ladije; Kimbo, ga je spremljal.

Vsaka ladija ima na dnu kamenje in pesek, da globokejše pluje. To je takozvani tovor. Pendola je imela samo pesek. Ker pa zajema vsaka ladija vodo, je bil ta pesek popolnoma moker. V tem pesku je bila jama, ki je imela ob straneh močne deske. V tej smrdljivi luknji je ležal suh, izstradan in v verigah uklenjen človek, ki je bil popolnoma podoben človeškemu okostju.

Ko je slišal prihajati ljudi, je zarožljal z verigami.

„Kdo je?“ je vprašal otožno, mrtvaško.

Strnad je stopil bliže in dejal:

„Gospod poročnik, prijatelji.“

„Kakšen glas! Ali je res, ali se morda samo motim?“

S trudom se je vzravnal v pesku in se ozrl k prišlecema.

„Kimbo!“ je dejal. „Ti si prišel! Kdo je pa ta gospod?“

Strnad je vzdignil sedaj svetilko, da mu je svetila luč naravnost v obraz.

„O moj Bog,“ je zaklical jetnik. „Senor Strnad!“

Ni mogel nadljevati; in zgrudil se je onemogel na smrdljiv, vlažen pesek. —

Kimbo je hitel brzo v kapitano kajito po ključ, in potem so odklenili poročniku težke verige in ga nesli onesveščenega gori v kapitanovo kajito. Potem je poslal Strnad na bojno ladijo po mis Emo Lindzej.

Medtem se je zavedel poročnik, ali Marijano, kakor so ga imenovali španski roparji.

„Senor Strnad, angelj, ali je res, ali ne sanjam?“ je dejal.

„Resnica je,“ je odgovoril zdravnik. „Ampak nikar ne izprašujte, vse Vam sami povemo. Prosim, Vaša obleka je segnita. Prebleči se morate, gotovo najdem kaj obleke v Landolovem kovčegu. Takoj Vam poiščem, kajti v nekolikih minutah dobite obisk.“

„Ampak, senor, kako se je to zgodilo? Slišal sem streljati!“

„Vse zveste pozneje. Sledil sem Vam iz Evrope v Afriko in potem semkaj. Sedaj smo blizu Jamajke. Tu imate hlače, jopič, srajco, čevlje, robce, klobuk, vse, kar rabite. Tudi voda je tule. Hitite!“

„Kdo me pa obišče?“

„Neka dama. Druzega Vam ne povem. Potrkajte, ko ste napravljeni!“

Strnad je odšel nato iz kajite, in Marijano se je začel oblačiti. S trudom se je umil in preblekel, kajti bil je zelo slaboten. Ko je končal, je odklenil in potrkal.

„Vstopite, mis. Gotovo ne umre vsled veselja.“

Tako je dejal zunaj Strnad. Marijano se je ozrl k vratom in zagledal pred seboj svojo ljubico, na katero je mislil ves čas svoje dolge ječe. Vsa srečna mu je zrla v oči. Stegnil je svoje roke, stopil bliže k svoji prekrasni ljubici in dejal neskončno srečen:

„Ema, mis Ema, kaka radost!“

Ema ni viri ela njegovega suhega obraza in njegove koščene postave, zrla mu je samo v oči in mu podala roke.

„Alfred,“ je odgovorila, „slednjič, slednjič si vendar zopet prost!“

V neskončni sreči sta se objela in se vedno iznova poljubovala. Pozabila sta na vse prestane bolečine. Slednjič so omahnile Marijanu roke, izpustil je svojo ljubico, mrtvaška bledica je pobledila njegova lica, zaprl je svoje oči in se opotekel na stran.

„Alfred!“ je zaklicala Ema v strahu, „kaj ti pa je?“

„Sreča — — je — premočna — zame!“ je vzdihnil po tihem.

Segel je z rokami v zrak in se zgrudil na bilžnji stol. —

„Vsedi se, odpočij se,“ ga je prosila. „Mnogo si pretrpel, preslaboten si.“

Pokleknila je poleg njega na tla in ga objela. Šele sedaj je zapazila, kakšen je postal vsled ječe, lakote, žeje in duševnega trpljenja. Najrajše bi bila zaupila od sočutja, vendar se je premagala in vprašala samo:

„Ali ti je slabo? Ali si bolan, moj ljubček?“

Počasi se je stotnik zopet zavedel, odprl svoje oči, lica so se mu porudečila, in odgovoril ji je:

„Mnogo sem pretrpel in gotovo bi bil kmalu umrl, a sedaj je vse, vse dobro.“

Pogladila ga je ljubeznivo po udrtih licih in dejala:

„Prav imaš, moj Alfred, sedaj postaneš zopet močan, kakor takrat na Španskem. Ne zapustim te več, streči ti hočem, dokler popolnoma ne okrevaš. In potem — —“

Zarudela je in se ustavila sredi stavka.

„In potem — — —?“ jo je vprašal ljubeznivo.

„In potem — —“ je na tihem nadaljevala, „potem se združiva za celo življenje.“

Prisrčno je naslonila svojo glavico nanj, a Alfred je zmajal s svojo glavo in dejal:

„Mislim, da bo to nemogoče!“

„Zakaj pa nemogoče?“

„Ker me ne poznaš. Premalo veš o meni, in kar veš, je sama — je sama neresnica.“

Težko mu je delo izreči te zadnje besede. Ema se je malo prestrašila. Pogledala mu je prisrčno v žalostne oči in dejala:

„Ali si tako obupal vsled svojega trpljenja? Kmalu se ti povrne upanje, moj ljubček. Res je, da malo vem o tebi, a vem, da me ljubiš, in to je zame dovolj. Vse drugo so postranske stvari.“

„In vendar moraš zvedeti resnico. Poslušaj me! Nisem poročnik, kakor misliš — —“

Položila mu je hitro roko na usta in dejala:

„Nikar sedaj, Alfred! Vem, da si plemenita duša, in druzega mi ni treba vedeti. Kadar se okrepčaš, mi poveš vse, kar ti teži srce. Sedaj pa zahvaliva samo Boga, da te je rešil, in se zopet vidiva.“

Zopet sta se objela in se zatopila v neskončno srečo. Niti čula nista, koliko ljudij hodi vedno po stopnjicah gori in doli. Mornarji so namreč prenašali blago, orožje in druge stvari iz „Pendole“ na bojno ladijo.

Slednjič je potrkal nekdo na vrata, in na Emin poziv je vstopil Strnad. —

„Oprostite,“ je dejal. „V skrbeh sem zaradi svojega prijatelja. Prišel sem namreč kot zdravnik in prosim, naj gre gospod poročnik na krov. Najprvo mora skrbeti človek za svoje zdravje!“

Nato so šli na krov.

Tam je bilo vse v največjem neredu. Vse je ležalo skrižem, zaboji, vreče, sodi, zavoji, orožje, jedila in tako dalje. Vse te stvari so preložili na bojno ladijo.

Sedaj šele, ko je prišel jetnik na svetlo luč, si lahko spoznal, kako slaboten je. Podoben je bil smrti.

Strnad je bolnika natančno preiskal, in Ema ga je v velikih skrbeh opazovala.

„Zahvalimo Boga,“ je dejal Strnad slednjič, „da smo Vas danes rešili, gospod stostnik. V enem tednu bi bili gotovo umrli.“

Ema se je prestrašila in pobledela.

„O moj Bog!“ je zaklicala. „Ali je tako nevarno, gospod doktor?“

„Nikakor, mis,“ je odgovoril Strnad. „Gospod stotnik je samo tako zelo oslabel, vendar se kmalu zopet okrepča. Svež zrak in dobra hrana ga kmalu ojačita.“

„Hvala lepa Vam za to tolažbo,“ je dejala Ema in podala Strnadu hvaležno svojo roko. „Stregla, mu bom, kolikor mi je moč.“

Strnad jo je pogledal in dejal:

„Mis Ema, ali bodete imeli priložnost?“

„Gotovo. Ne zapustim ga več!“

„Potem Vas pa prosim, povejte mi naj prvo, kako pridete na Jamajko, in celo še na bojni ladiji?“

„Namenjena sem k guvernerju otoka Jumajke, da mu izročim neke važne listine.“

„Torej smo se popolnoma slučajno srečali — —“

„O ne,“ je dejala Ema hitro, „to je bila božja volja, in zato zahvalimo Boga.“

„Prav imate, mis. Kako dolgo pa ostanete na Jumajki?“

„Dokler ne dobim odgovora. Ali mislite, da bi bilo boljše, če ostanem dalje časa tu zaradi Alfredove slabosti?“

„Seveda se mora gospod poročnik dalje časa varovati, ampak to obnebje ni zanj.“

„Guverner ne stanuje v tem mestu, ampak v Kíngstenu.“

„O, Kíngsten je še nevarnejši. Tam je zelo mrzlično obnebje, ki ga ne morem priporočati bolniku. Kajne, vrnete se potem takoj v Mehiko?“

„Da. Bojna ladija ima naročilo, da me spravi nazaj v Vera Kruc.“

Strnad je malo pomislil in potem dejal:

„Bojna ladija ostane do jutri tu, da preloži blago iz roparske ladije. Svetujem Vam, da odplujete takoj z mojim parnikom v Kingsten. Če prosite, Vam guverner gotovo kmalu odgovori na Vaša poročila, in potem Vas spravim sam v Vera Kruc. Le zaupajte se mi! Moj parnik je hitrejši in varnejši kot bojna ladija. Čim preje spravimo gospoda poročnika na Mehikansko planoto, tem preje okreva.“

Ema in tudi Marijano, sta se udala, Strnadovem predlogu. Sporočili so svoj sklep kapitanu bojne ladije. Tudi ta se je moral udati, ker ni mogel siliti dame, da naj ostane na bojni ladiji.

Prenesli so Emino prtljago iz bojne ladije na Strnadov parnik, in potem je odplula „Silva“ proti Kíngstenu.

Ko so dospeli tja, je spremil Strnad Emo k guvernerju. Ta jo je prijazno sprejel, jo predstavil svoji rodovini in jo prosil naj ostane dalje časa njen gost. Ko mu je pa povedala, da se mora hitro vrniti v Mekiko, ji je obljubil, da reši njene listine čim najhitreje. Drugo jutro ji je izročil guverner že odgovor.

Še tisto dopoludne je odplula „Silva“ iz Jamajke.

Šla je po isti poti nazaj in srečala pri Pedrovih pečinah bojno ladijo, ki je še vedno prelagala blago iz „Pendole“. Strnad se je tam ustavil in zvedel, da bodo kmalu končali, potem roparsko ladijo navrtali in jo potopili.

„Mislim, da saj ni nihče izmed roparjev ušel,“ je dejala Ema.

„Morda vendar,“ je dejal angleški kapitan. „Ko ste včeraj odpluli, smo gledali z daljnogledom na otok in videli na obrežju več mož v mornarski obleki, med njimi je bil tudi bolnik, oziroma ranjenec. Takoj smo odvesljali tja s čolnom, a moji mornarji so sicer našli človeške sledove, ampak nobenega človeka.“

„Za vraga, ali se je morda res posrečilo kapitanu uiti?“ je dejal Strnad. „Potem moramo pa natančno preiskati obrežje.“

„Zakaj mislite, da je ravno kapitan ušel?“ je vprašal Anglež.

„Ker sem samo njega ranil, in sicer iz previdnosti ostale sem ustrelil.“

Tedaj je dejal Marijano:

„Sicer ni vreden, da živi, vendar bi me veselilo, če bi ga dobil še enkrat živega v svoje pesti. Ta človek je sam vrag, peklenske muke sem pretrpel pri njem.“

„Dobro, prepričajmo se!“ je dejal Strnad. „V eni uri smo lahko gotovi. Boljše je, da vemo natančno.“

Potem je odplul Strnad sam proti obali. Ker je pa bila tačas plima in oseka, je izmila voda vse sledove, in Strnad se je vrnil, ne da bi bil kaj opravil.

Takoj potem so odjadrali proti Vera Krucu, kamor so tudi kmalu in srečno dospeli. Tam so sklenili, da morata Strnad in Krek spremiti Emo in Alfreda v Mehiko. Strnadov parnik „Silva“ je ostal v Vera Kruhki luki.

Iz Vera Kruca v Mehiko so morali potovati z poštnim vozom.

Z mehikanskim poštnim vozom ni prijetno potovati. V vozu je prostora za dvanajst do šestnajst oseb, v katerega je vpreženih osem mul. Ta živina se pase divja na prostem, in kadar jo rabijo, jo morajo šele z lasom uloviti. Vendar so take divje mule zelo vztrajne in hitre.

Okolica med Vera Krucom in Mehiko je skoraj popolnoma neobljudena. Cesta pelje skozi pragozdove, mimo prepadov, čez gorovja in skalovje. Samo tu pa tam vidiš kako revno indijansko kočo. Po tej slabi, nevarni poti dirja poštni voz v hitrem diru naprej.

Spredaj na vozu sedi kočijaž in ima v rokah šestnajst vajet, poleg njega sedi pa njegov pomagač, deček za mule (mular).

Ta ne miruje niti pol minute. V največjem diru skoči iz voza, da uravna živino, ali pa drži voz. Medtem si nabere polne žepe majhnih kamnov, skoči zopet na voz, in jih meče na tista živinčeta, ki leniiharijo ali pa uhajajo iz tira.

Tak mular mora biti vsakdo, ki hoče postati kočijaž. Dober poštni kočijaž je imenitna oseba. Vsakdo mu pravi „senor“. Kočijaž, ki vozi med Mehiko in Vera Krucom, ima na mesec stodvajset pesov, to je našega denarja približno petsto kron. Hrano in vse drugo ima seveda prosto. Poleg tega dobi konec leta, če ni nikdar prevrnil, še tisoč kron nagrade. Mehikanski poštni kočijaž je torej imetninejši gospod, kakor naši poštni vozniki.

Potovanje je na Mehikanskem zelo nevarno, ker je zelo veliko roparjev. Večinoma vsak Mehikanec napada ljudi, zato ni čuda, da so vsi tujci oboroženi. In vendar jih domačini pogostokrat oropajo, ali pa še celo usmrtijo.

Tako so potovali naši popotniki. Zvečer so dospeli do samotne hiše, kjer so morali prenočiti. Ta hiša je bila stara, nizka in na pol podrta. Ograjena je bila z bodečim kaktusom, in okoli so se pasli suhi konji in mule. V hiši je stanoval „poštar“, suh Mehikanec, ki je bil bolj podobem roparju, kot poštenemu človeku.

Poštar je imel tudi gostilno in prodajal popotnikom za drag denar agavin sok, neko umazano in gnjusno pijačo.

Ema je dejala, da se boji tega moža; zato je prenočila v poštnem vozu. Tudi njeni spremljevalci niso hoteli spati v umazani „poštarjevi“ hiši, temveč so prenočili v njeni bližini na prostem.

Bil je krasen večer. Nebo je bilo posijano z zvezdami, in hladna sapica je pihljala. Ema in Marijano sta zapustila družbo in se šla malo izprehajat. Srce jima je hotelo vzkipeti, in vendar nista našla pravih besed, da bi dala duška svojim presrečnim čutilom. Slednjič je rekla Ema po tihem:

„Oh, če se spominjam na čas, ki je pretekel med sedajnostjo in Rodrigando!“

„Koliko sem jaz pretrpel v tem času,“ je odgovoril Marijano.

„In kako sem jaz skrbela zate, moj Alfred.“

Tedaj je izpustil njeno roko, obstal in dejal:

„Ne imenuj me več, Alfred, ampak Marijano, kajti tako mi je ime.“

„Marijano?“

„Da. Alfred de Lotrevil je samo moje izmišljeno ime.“

Začudeno ga je pogledala in potem dejala:

„Ali ti je to tako težilo srce?“

„Da, to. Pojdi, vsediva se. Odkritosrčen moram biti s teboj.“ —

„Ali ni čas za to še drugič, moj ljubček?“

„Ne, ne. Težak kamen mi teži moje srce, in te teže se hočem iznebiti.“

„Ampak bolan si. Razburil se boš!“

„Le nikar se ne boj, Ema. Zavest, da sem nepošteno ravnal, mi bolj škoduje ko spomin na dobo, o kateri želim, da bi je sploh ne bilo.“

Vsedla sta se na pripravno skalo, Marijano je nekoliko časa molčal in premišljeval, potem pa začel:

„Slišala si menda od Strnada že nekaj o mojih razmerah?“

„Da, že v Rodrigandi mi je pravil, pozneje mi je pa pisal.“

„Torej dobro. Zrtva zločina sem. Da razkrijem ta zločin, to je naloga mojega življenja. Ukradli so me mojim starišem in me spravili med roparje.“

Ema se je glasno začudila.

„Ali je mogoče! Med roparje?“

„Da. Brigant, ropar sem.“

Tega Ema ni pričakovala. Globoko je vzdihnila in ni mogla izpregovoriti nijedne besedice.

To je zapazil Marijano, se odmaknil od nje in dejal:

„Molčiš! Zaničuješ me. Tega sem sa bal.“

Tedaj ga je prijela za roko in ga vprašala:

„In ti sam nisi bil kriv, da si prišel med roparje?“

„Seveda ne, saj sem bil še otrok.“

„In brez tvoje krivde so te vzgojili za roparja?“

„Samo živel sem med roparji, a vzgojili me niso za roparja. Nikoli nisem storil ničesar protipostavnega.“

„Hvala Bogu!“ je dejala. „Potem je pa vse v redu. Ampak kako si mogel postati med roparji tako fin, olikan mož?“

„Ker je imel Kapitano z menoj višje namene. Vzgojil me je popolnoma mojemu stanu primerno. Edino, kar sem zakrivil, je to, da sem imel v Rodrigandi izmišljeno ime.“

„Saj nisi mogel drugače, moj Marijano.“

Prvič ga je imenovala Marijano. Prijel jo je za roko in dejal:

„Hvala lepa ti, srce moje. Sedaj mi je ložje, in zaupal ti bom vse, vse, kar mi je težilo srce tako dolgo in težko.“

Pritisnil jo je k sebi, položil njeno glavico na svoje prsi in začel pripovedovati. Pravil ji je o spominih na svojo mladost, o življenju med briganti in o vsem, kar se je pozneje zgodilo. Pripovedal je dolgo, dolgo, in ko je končal, ga je objela in poljubila ter dejala:

„Hvala lepa ti za tvojo odkritosrčnost! Sedaj je zopet vse, vse v redu, kajti sedaj saj vem, da si me vreden. Bog bo že vse prav uredil.“

„Ampak tvoj oče — —?“ je vprašal.

„Le nikar ne skrbi! Pravičen in dober je ter me ljubi iz dna svojega srca. Storil bo, kar. mu veleva njegova očetovska ljubezen.“

Tako sta sedela še dolgo v sladkih sanjah, potem sta se pa vrnila k ostali družbi in se vlegla spat. Ema je ležala v vozu, drugi pa poleg njega na prostem, zavili so se samo v svoje odeje.

Drugo jutro so odpotovali že na vse jutro in dospeli popoludne srečno v Mehiko.

Ema je hotela, da naj se peljejo njeni trije spremljevalci naravnost v palačo njenega očeta, a Strnad je odklonil.

„V hotelu ostanemo,“ je dejal. „Vaš oče nas šene pozna osebno, in kar ste mu Vi pravili o nas, še ne zadostuje, da bi se poslužili kar meni nič tebi nič njegove gostoljubnosti.“

„Ampak storili ste meni mnogo uslug in me spravili varno v Mehiko.“

Strnad se je nasmehnil in dejal:

„Mis Ema, ali mislite svojega prijatelja Marijana predstaviti svojemu očetu kar brez vsega uvoda kot svojega zaročenca?“

Ema je zarudela in potem odgovorila:

„Prav imate. Torej pojdite tačas v hotel; ampak obljubiti mi morate, da se preselite k nam, če želi to moj oče.“

„To Vam pa že obljubim, mis. Prišel sem v Mehiko tudi zaraditega, da spoznani tega Korteja, in to mi bo mnogo ložje, če stanujem pri vas. Morda razoj denemo na ta način skrivnosti rodovine de Rodriganda.“

Pri hotelu so Strnad, Marijano in Krsk izstopili iz poštnega voza, Ema pa se je peljala še do palače svojega očeta.

Lord Lindzej niti slutil ni, da se vrne njegova hči tako kmalu, zato se je zelo začudil, ko je Ema vstopila v njegovo delavnico.

„Ema!“ je zaklical in vstal. „Ali je mogoče!“

„O, papa, celo gola resnica je,“ se je zasmejala. „Upam, da ne misliš, da sem duh!“

„Ampak na Jamajki nisi bila!“

„Seveda sem bila. Takoj ti dokažem, izročim ti guvernerjev odgovor.“

Odprla je svoj majhen ročen kovčeg in izročila očetu več listin.

„Saj res!“ je dejal. „Kako je pa bilo to mogoče?“

„Zato se moraš zahvaliti samo gospodom, ki so me spremili.“

„Katerim gospodom?“

„Torej, v prvi vrsti gospodu Strnadu.“

„Gospodu Strnadu?“ se je začudil lord.

„Da, gospodu doktorju Strnadu.“

„Tristo vragov! Pa saj ne misliš tistega slavnega doktorja Strnada, o katerem si mi pravila, da si se seznanila z njim v Rodrigandi?“

„Ravno tistega mislim.“

„Ta te je spremil v Mehiko?“

„Najprvo na Jamajko in potem nazaj v Mehiko. Prišel je še v spremstvu dveh gospodov. Vse ti razjasnim, ko prebereš guvernerjev odgovor. Tačas se pa grem umiti in prebleči.“

Šele sedaj sta se oče in hči objela in pozdravila; potem je Ema odšla. —

Čez pol ure se je vrnila. Vsedla se je poleg svojega očeta in mu začela pripovedovati. Vse skupaj je bilo dolg, čudežen roman, ki je napravil lordu velike skrbi. Ema je bila njegova edina hči; nameraval je z njo važne stvari, in sedaj mu je priznala, da ljubi — španskega roparja.

Ko je končala, je njen oče dolgo časa molčal. Vstal je in šel zamišljen po sobi semtertja. Slednjič se je vstavil pred njo in dejal z otožnim glasom:

„Ema, moja ljuba hči, vedno sem imel samo veselje s teboj, ampak danes si me prvič užalostila.“

Tedaj ga je objela in dejala:

„Odpusti mi! Nočem te žalostiti, ampak Bog mi je udahnil to ljubezen v moje srce, in ne morem drugače ravnati.“

„In ti verjameš vse, kar si mi povedala o tem Marijanu?“

„Da; trdno verjamem!“

„In ga res ljubiš tega — gojenca roparske družbe?“

„Res ga ljubim,“ je dejala odkritosrčno. „Tako ga ljubim, da ne bom nikdar srečna brez njega.“

„In náme, na svojega očeta pa ne misliš?“ je vprašal lord skoraj žalostno.

„O pač, papa, tudi náte mislim!“

„In vendar govoriš o tej — čudni ljubezni?“

Tedaj je stopila bliže in dejala:

„Oče, ali mi ne privoščiš sreče?“

„Gotovo ti jo privoščim! In ravno zaraditega, ker ti želim samo srečo, mi je hudo, ker govoriš o tej ljubezni.“

„Oče, govôri sam z Marijanom, potem po sodi. In če rečeš tudi potem, da me ni vreden, tedaj te ubogam in ga nočem nikdar več videti!“

Tako otročje zaupljivo je izgovorila te besede, da se je takoj zjasnil lordov obraz.

„Hvala lepa ti, moj ljubi otrok!“ je dejal. „Gotovo se ne boš varala glede svojega očeta. Sedaj pa pojdi, in odpočij se. Medtem natančno premislim, kaj naj storim v tej zadevi, da osrečim svojo edino hčer.“

Poljubil jo je ljubeznivo, in potem je odšla.

Zamišljen je hodil po svoji delavnici semtertja in premišljeval. Slednjič se je odločil in zamrmral predse:

„Samo eden je, ki mi lahko natančno pojasni to zadevo, to nesrečno ljubezen. Sicer ga ne poznam osebno, vendar sem slišal že toliko praviti o tem slovenskem junaku, da mu smem popolnoma zaupati. Strnad gotovo vse natančno ve.“

Nato je pozvonil služabniku in se preoblekel za izprehod. Izjemoma je odšel danes peš. Šel je naravnost v hotel, kjer so stanovali trije tujci, ki so spremili Emo v Mehiko.

Tam je vprašal gostilničarja, če je senor Strnad doma.

„Da, v svoji sobi je,“ je odgovoril gostilničar. „Ali bi radi z njim govorili?“

„Da.“

„Koga naj pa naznanim?“

„Gospoda, ki želi z njim samim govoriti.“

Strnad se je zelo začudil, ko je slišal, da želi govoriti z njim tuj gospod, in sicer še celo z njim samim. Saj je šele komaj dve uri v Mehiki. Vendar je Ustregel tujčevi prošnji.

Ko je lord vstopil, sta se najprvo spogledala. Strnad je takoj spoznal, da to ni navaden človek, lord je pa opazoval dopadljivo junaško postavo in odkritosrčen Slovencev obraz.

„Želeli ste z menoj govoriti?“ je vprašal Strnad špansko.

„Tako je,“ je odgovoril lord. „Morda Vam je ljubše, če govoriva nemško?“

„Oh, ali ste Nemec?“

„Ne, ampak Anglež. Pišem se Lindzej.“

Strnad se je začudil.

„Sir Lindzej? Morda celo lord Lindzej, oče — —?“

„Tako je, uganili ste, dragi gospod.“

„Potem pa prosim, vsedite se, sir. Niti slutil nisem, da dobim tako nepričakovan obisk.“

„Res je, da je ta obisk nepričakovan,“ je dejal Lindzej in se vsedel. „Vendar morda slutite vzrok mojega obiska.“

„Morda,“ je odgovoril Strnad in se resno priklonil.

„Gospod doktor, najprvo se Vam moram zahvaliti, ker ste bili tako prijazni in postrežljivi napram moji hčeri.“

„O prosim! Storil sem samo, kar bi storil vsak olikan mož.“

„Nadalje mi pa dovolite, da se pogovorim z Vami o neki precej težavni zadevi —“

Strnad je lordu pomagal in dejal:

„Mojega prijatelja mislite, kajne?“

„Da; mislim namreč razmerje med tistim gospodom in mojo hčerjo.“

„Torej Vam je mis Ema takoj vse povedala?“

„Takoj! Navajena je, da zaupa vse svojemu očetu. In to se tudi spodobi za odkritosrčno hčer. Gospod Strnad, ali natančno poznate tega svojega prijatelja?“

„Natančno.“

„In njegove razmere?“

„Tudi.“

„Torej niso te razmere za Vas samo uganka?“

„Nikakor.“

„Ampak Ema je vendar rekla, da se stvar morda še jako čudežno razvije.“

„Sir, morda ste me napačno razumeli!“ je dejal Strnad. „Vprašali ste me, če poznam njegove razmere, in odgovoril sem, da jih poznam, ker sem mislil razmere, v katerih sedaj živi. Sedaj je — da se na kratko izrazim — roparski begunec, ki nima ničesar na teni božjem svetu. To so razmere, ki sem jih mislil.“

Lord je začudeno pogledal zdravnika in potem vprašal;

„Ampak ta roparski begunec ima lepo bodočnost?“

„Skoraj gotovo.“

„In sicer?“

Strnad je zmignil z rameni. Lorda ni poznal in tudi vedel ni, s kakim namenom da je prišel k njemu, zato ni preveč govoril.

„Gospod Strnad, zelo molčeči ste,“ je dejal lord. „Povem Vam odkritosrčno, da želim svoji hčeri samo srečo, zato sem prišel k Vam. Skrben oče, gotovo ne bo dejal, da je sreča za njegovo hči, če se zaljubi v moža, o katerem ne ve druzega, kakor da je bil ropar.“

„O prosim, sir, Marijano ni bil ropar!“

„Dobro, priznam. Vendar lahko uvidite mojo željo, da bi rad kaj natančnejšega zvedel o tem Marijanu. In ker sem slišal že toliko praviti o Vas, kot junaku in poštenem možu, zato sem prišel k Vam, da Vas prosim za majhno odkritosrčnost. Upam, da se nisem motil v Vas?“

Te odkritosrčne in prijazne besede so uplivale na Strnada, in udal se je.

„Milord,“ je odgovoril, „kar vem o Marijanu, Vam rad povem. Prosim, vprašajte!“

„Slutijo torej, da je Marijano ukraden sin grofa Emanuela de Rodriganda?“

„Tako je.“

„In kaj mislite Vi o tej slutnji?“

„Ta slutnja je popolnoma opravičena. Jaz sem celo prvi imel to slutnjo.“

„Prosim, povejte mi vzroke, ki so Vas dovedli do te čudne in drzne slutnje?“

„Prosim, prosim. Če imate čas, Vam povem vse svoje doživljaje.“

„Imam čas. Sicer mi je moja liči že pravila o teh doživljajih, vendar tako pomanjkljivo, da sem zelo radoveden na Vaše lastno pripovedanje.“

„Torej poslušajte!“

Nato je pripovedoval Strnad natančno lordu o svojih doživljajih in mislih, od svojega prihoda v Rodrigando do sedaj. Lord ga je pazljivo poslušal.

Strnad je govoril golo resnico, in njegove slutnje so bile tako prepričevalne in opravičene, da se je lordu na obrazu bralo, da mu popolnoma verjame.

„To je res nekaj popolnoma izrednega!“ je zaklical slednjič. „Takih stvarij nisem bral niti še v romanih!“

„Verjamem, milord,“ je pritrdil Strnad. „Vendar upam, da ne mislite, da sem Vam pravil neresnične stvari!“

„Nikakor!“ je dejal Lindzej hitro.

„In ravnotako ne morete reči, da niso moje slutnje opravičene!“

„Seveda ne morem. Popolnoma prepričali ste me. Torej ponovimo vso stvar na kratko: Grofu de Rodriganda so ukradli edinega še živega sina — —“

„Tako je!“

„Ukradli so ga s pomočjo brigantov, ki so skrili dečka v svojo roparsko jamo. Pravi ropar je pa tisti Gasparino Kortejo.“

„O tem sem popolnoma prepričan.“

„S kakim namenom so pa ukradli dečka? To je zelo važno vprašanje.“

„Da spravijo na njegovo mesto nezakonskega sina Gasparina Korteja.“

„In mati tega nepravega grofa de Rodriganda je tista pobožna sestra Klarisa?“

„Tako je!“

„Dobro, nadaljujmo: Dominikanski pater je zvedel to skrivnost in jo skoraj popolnoma razkril ukradenemu dečku. To je bilo pri izpovedi tistega umirajočega berača v roparski jami. Na ta način sluti deček o svojih razmerali. Ko ga je Kapitano poslal v Rodrigando, ga je Kortejo spoznal. Zato ga je izročil morskemu roparju Landoli, da ga prodal za sužnja. Vi ste ga pa rešili in ga pripeljali v Mehiko. Ali je tako prav?“

„Popolnoma.“

„Kaj pa nameravate s svojim potovanjem v Mehiko?“

„Najprvo moram zvedeti, če še živi Marija Hermájek, ki je spravila tujega, zamenjanega dečka v Mehiko. Isto moram zvedeti tudi o Petru Karpelesu, ki je bil takrat nadzornik pri grofu Ferdinandu.“

„To prav lahko zveste.“

„Milord, nadalje ne smete pozabiti moje slutnje, da grof Ferdinando takrat niti umrl ni. Krmar, ki je umrl takrat na sveti večer v ječi v Barceloni, mi je pravil o jetniku, ki ga je prodal Landola v Héreru.“

„In Vi slutite, da je bil tisti jetnik grof Ferdinando?“

„Da. Ta slutnja je sicer navidezno zelo drzna, vendar popolnoma opravičena, če pomislite, kaka sredstva rabi Kortejo. Trdno sem sklenil, da poiščem v Mehiki rodbinsko rakev grofov de Rodriganda, in se prepričam, če je mrlič v krsti.“

„Pri tem Vam prav rad pomagam, da dobite sodnijsko dovoljenje.“

Strnad je malenkostno mignil z roko in dejal:

„Hvala lepa, milord. Ne rabim sodnijskega dovoljenja.“

„Ampak pomislite, gospod Strnad, to je vendar zelo nevarno.“

„Kaj pa še, te nevarnosti se ne bojim. Ampak prosil bi Vas nekaj druzega.“

„Prosim?“

„Morda mi morete olajšati seznanjenje s Pavlom Kortejem.“

„Prav rad Vam storim to uslugo. Ali bi ga radi poznali?“

„Da; to je namreč na vsak način potrebno.“

„Dobro! Zahajam namreč v družbe, kamor tudi on včasih pride. Sicer sem pa prepričan, da je zlobnež. Zadnjič me je hotel — — — oh, ravno se spominjam — — — zvedeti ste hoteli, kje da je Peter Karpeles?“

„Da; že preje sem ga omenil.“

„Torej, to Vam pa že lahko povem. Lastnik hacijende del Erina je v Severni Mehiki. Kortejo me je hotel ogoljufati. Prodati mi je hotel hacijendo del Erina, ki je Karpelesova lastnina.“

„Torej moram iti na vsak način tja.“

„Ampak, gospod Strnad, zakaj se ravno Vi tako trudite v tej zadevi?“

„Prosim, pomislite, da je kontesa Silva de Rodriganda sedaj moja soproga. Marijano je njen brat, in zato moj svak.“

„Ali ve to?“

„Ne. Prosil sem mis Emo in svojega kapitana Kreka, da mu tega ne povedo. To naj zve šele takrat, ko zvem kaj natančnejšega. Na kak način bi zvedel, kje je rodbinska rakev grofa de Rodriganda, ne da bi bilo sumljivo?“

„Moj dragi, to zvem lahko jaz. Če vprašam jaz, se ne bo nikomur sumljivo zdelo.“

„Hvala lepa Vam, milord, prosim pa, da zveste to čim preje ko mogoče, kajti — — —“

Vrata so se odprla, in vstopil je Marijano. Ko je pa zagledal tujca, je hotel zopet oditi, a Strnad je hitro vstal in mu namignil, da naj pride bliže.

„Stopite bliže, dragi prijatelj,“ je dejal. „Ne molite nas.“

Potem se je obrnil k lordu in mu dejal:

„Ta gospod je moj prijatelj Marijano.“

Nato je pa rekel Marijanu:

„In to je lord Lindzej, oče one danie, ki smo jo smeli spremiti v Mehiko.“

Ko je čul Marijano ime očeta svoje ljubice, je zarudel, vendar je hitro premagal svojo zadrego in se fino priklonil angleškemu lordu.

„Ravno smo govorili o Vas,“ je dejal lord odkritosrčno. „Zato sem Vas želel videti; s svojim prihodom pa ste mi prihranili pot. Bili ste na potovanju avest zavetnik moje hčere. Najprisrčnejše se Vam zahvaljujem za to.“

Podal je mlademu možu roko, ta je pa odgovoril:

„O, milord, moje varsto bi ne bilo rešilo mis Eme nikake nevarnosti, kajti bolnik sem, in zato ne morem biti hraber vitez in zaščitnik dame.“

Lahka rudečica mu je porudečila bledo lice. Videlo se mu je, da je bil lep mož, ko je bil še čvrst in zdrav. Lord je imel sočutje z Marijanom. Držal ga je za suho roko in dejal milo in prijazno:

„Postrežbe rabite, da se pošteno okrepčate. Vendar ne vem, če bo to v hotelu pri tujih ljudeh mogoče?“

„Upam, milord.“

„Upate, ampak zaman. Mehikanski hotel ni za bolnika. Zato Vas prosim, zadovoljite se z menoj!“

Marijano se je začudil. Od same sreče so mu zasijale motne oči.

„Milord,“ je dejal, „reven, zavržen mož sem; ne smem se predrzniti, poslužiti se Vašega povabila.“

„O pač, le, le, dragi prijatelj. Gospod Strnad mi je pravil nekaj o Vaši usodi, in ravno zaraditega Vam hočem dokazati, da niste revni in zavrženi. Ali sprejmete?“

Marijano je malo pomislil, pogledal Strnada in potem dejal:

„Milord, ne ločil bi se rad od svojega prijatelja.“

Anglež se je nasmehnil in odgovoril:

„Kar se pa tega tiče, pa bodite le brez vseh skrbi; samo ob sebi umevno je, da gre gospod Strnad z Vami. Tudi gospod Krek naj se preseli k meni. Ali ne?“

To vprašanje je bilo Strnadu namenjeno. Ta je stopil vesel k lordu, mu podal roko in dejal:

„Milord, to presega pa že gostoljubnost. Bog Vam povrni Vašo prijaznost! Pridemo!“

„Ampak čim najhitrejše, moji gospodje! Sedaj moram pa oditi, da Vam pošljem voz. Adijo!“

Nato je odšel, in zdravnik ga je spremil do vrat. Ko se je vrnil Strnad v svojo sobo, je sedel Marijano na zofi in se jokal.

„Kaj Vam pa je?“ ga je vprašal.

„Nič, nič, dragi prijatelj,“ je odgovoril Španec. „Jokam se od veselja in sreče. Tako sem se bal, kako bo sprejel Emino izjavo.“

„Torej vidite, da Vam saj zameril ni, moj dragi.“

„Samo Vam se moram zahvaliti. Slutil sem, da pride k Vam vprašat. Ne zamerite mi, ker se jočem. Bolnik se preje uda bolesti, a tudi veselju. In vesel sem, da, še mnogo več; ves srečen sem, ker mi ta mož ni zameril, ampak je z menoj celo ljubeznivo in milo govoril.“

Kmalu se je pripeljala prekrasna kočija, da prepelje tujce v lordovo palačo. Lindzejeva palača je bila skoraj najkrasnejša v celem mestu in je imela mnogo prekrasnih sob. Gostje so dobili stanovanja, s katerimi bi se moral zadovoljiti celo cesar. — —

Marijano ni mogel jahati na izprehod, in Krek ni bil jahač.

Ampak doktor Strnad je moral jahati že drugi dan z lordom na Alamedo, in tam so ga vsi občudovali.

Lord mu je dal svojega najboljšega konja. Njegovo veliko in junaško postavo so vsi občudovali, in Lindzej mu je dejal:

„Kako se ponašam z Vami! Gospod Strnad, ali vidite, kako Vam dame namigavajo z pahljačami?“

„Milord, jaz imam že svojo damo,“ je odgovoril Strnad resno.

„O, to ni tukaj tako natančno!“

„Tem natančnejše je zame!“

„Ali ne mislite podražiti kakega ljubosumnega Mehikanca?“

„Ni vredno.“

„Torej, bomo že še videli, če ste res tako trdni. Sedaj pa porabimo priliko! Predstavil Vas bom nekaterim finim jahačem in jahalkam.“

Vsi Mehikanci so se čudili, da more biti slovenski zdravnik tako junaške in fine postave. In ko sta se lord in Strnad vrnila domov, sta prinesla s seboj mnogo povabil. V dveh dneli so govorile vse odlične mehikanske dame o viteškem Slovencu, ki je prekašal vse Mehikance. — — —

O istem času se ležala Jožefa Kortejo v svoji sobi v viseči mreži. Kadila je cigarete in imela v rokah knjigo, a brala ni. Gledala je v daljino. Mislila je na svojega ljubčeka, na grofa Alfonza, ki se je pred odhodom poročil z njo, vendar ne da bi jo v resnici ljubil. Mislila je tudi na lepe, ognjevite Španke; in lahko bi bilo mogoče, da ga katera očara.

Tedaj je vstopil njen oče, resnega obraza in s pismom v roki.

„Ali imaš čas?“ jo je vprašal.

„Za važne stvari vedno,“ je odgovorila.

„Stvar je važna.“

„Zate?“

„In zate. Prišla je ravnokar pošta, dobil sem pismo od svojega brata.“

Hitro je skočila Jožefa iz viseče mreže in stegnila roko.

„Daj sem! Kako je kaj tam?“

„Hm! Slabo in dobro. Alfonzo je bil v Parizu in na Kranjskem.“

„Oh, kaj je pa delal tam?“

„Šel je tja zaradi tega vražjega doktor Strnada. Ta človek je prišel res samo nam v nesrečo na Špansko. Naš najhujši sovražnik in najnevarnejši nasprotnik je.“

Diabolično so se zaiskrile njene oči.

„Hm, doktor! Kdo se ga bo bal!“ je dejala zaničljivo in malenkostno.

„Moramo se ga bati,“ je rekel Kortejo resno. „Takoj, ko je prišel v Rodrigando, je spoznal naše namene. Prav čudovito bistroumen je in tako srečo ima, da bi človek mislil, da je vragov ljubljenec.“

„Saj je morda, in vrag ga vzame o svojem času. Slučajno sem mislila preje o njem.“

„Slučajno?“

„Da. Ali nisi še nič slišal o Slovencu, ki je zmešal že vsem mehikanskim damam glave?“

„Že. Zdravnik je, in v zdravnike so dame vedno zaljubljene.“

„Ali si že slišal njegovo ime?“

„Še ne.“

„Piše se Strnad. Gost angleškega poslanca je, ki ga je predstavil že vsem odličnejšim plemenitašem. Celo pri predsedniku je bil včeraj povabljen. Zdravnik, navaden zdravnik. To je smešno.“

„Strnad se piše? Za vraga, pa saj ni tisti?“

„O tem sem tudi jaz že premišljevala, vendar mislim, da je le slučajno isto ime in stan. Tisti Janko Strnad, ki se ga tako bojiš, je sedaj na Kranjskem, zato ne more biti ob istem času v Mehiki.“

Kortejev obraz se je zatemnil.

„Misliš?“ je vprašal. „Kdo pravi, da je sedaj na Kranjskem?“

„Saj nam je vendar pisal stric v svojem predzadnjem pismu.“

„To je že res, ampak od takrat je že mnogo, mnogo časa.“

„Pa saj ne misliš — — —?“ je vprašala počasi.

„Mislim, da beri pismo!“ je odgovoril kratko.

Izročil ji je pismo. Odprla ga je in začela brati:

„Dragi brat!

Danes ti moram sporočiti važne stvari. Znano ti je, da nam je doktor Strnad ušel, brigantje so mu pomagali, da je prišel čez mejo. Zasledovali so ga na skrivnem, in zvedel sem, da namerava iti v Pariz. Seveda sem ga hotel uničiti, in poslal sem našega Alfonza za njim.

Žalibog je prišel Alfonzo prepozno. Strnad je odpotoval že na Kranjsko. Alfonzo je šel za njim, a na železnici se je ponesrečil in ležal dolgo bolan. Medtem je minulo precej važnega časa, in Strnad se je s Silvo — poročil.

To se je zgodilo v kranjski pokrajini, ki se imenuje Bršljanovo. Alfonzo je prišel prepozno. Poroka se je že vršila, in Strnad je odpotoval na daljno potovanje. Ali veste, kaj da namerava? Ujeti hoče kapitana Landolo in mu vzeti tistega Marijana, ki se je pisal v Rodrigandi Alfred de Lotrevil. Temu človeku ne zaupam, zato upam, da se mu njegovi naklepi ne posrečijo.

Takoj sem brzojavil v vse luke, kjer se Landola navadno ustavi, in ker je mogoče, da pride slučajno v Mehiko, naznanjam to tudi tebi. Strnada moramo uničiti, sicer smo zgubljeni.

Sedaj ti moram pa poročati še nekaj boljšega in prijetnejšega. Alfonzo je sedaj gospodar v Rodrigandi, zato mora zastopati korist rodovine in skrbeti, da grofi de Rodriganda ne izumro, da ti povem na kratko: oženiti se mora.

Poizvedoval sem, kje bi bila kaka pripravna nevesta zanj, in slednjič se mi je posrečilo vneti ga za damo, ki je zanj popolnoma pripravna, posebno glede na njegov plemeniti stan.

Znano ti je, da sem bil hišni upravitelj pri knezu de Olzuna. Pravil sem ti menda tudi že o njegovem razmerju z ono slovensko vzgojiteljico, ki mu je potem ušla. Vsled tega sem ga dobil popolnoma v svoje pesti, in lahko storim z njim, kar se mi poljubi. Enega samega otroka ima, in sicer hčer. Sicer je starejša od Alfonza, ampak lepa, neizmerno bogata in ne samo grofovske, ampak celo knežje rodovine. Alfonzo jo je videl in kar nori za njo. Ker imam tolik vpliv na kneza, upam, da se mi posreči ta zakon. Kadar zvem in-in dosežem kaj več, ti takoj poročam.

Tvoj brat

Grasparino Kortejo.“

To pismo je brala Jožefa. Pobledela je ko zid. Ko ga je prebrala, je zaškripala z zobmi, ga zmečkala, vrgla na tla in ga poteptala.

„Kakor s tem pismom, tako napravim z Alfonzom, če ne izpolni svoje obljube!“ je zaklicala vsa besna.

„Le pomiri se, saj se ni še ničesar hudega zgodilo!“ jo je miril njen oče.

Ponosno je dvignila glavo in mu odgovorila: „Vem, da se ni še ničesar hudega zgodilo, pa tudi nočem, da bi se! Že tako nesramna misel, je izdajstvo napram meni!“

„Saj ni res!“

„Kaj? Ali ga morda braniš?“

„Svojega brata na vsak način, Alfonza pa ne. Grasparino gotovo ničesar ne ve o tem, da se je Alfonzo s teboj zaročil; zato mu tega ne smem šteti v zlo.“

„Tembolj pa nezvestobnežu. Ne izpustim ga. Moj je; moja lastnina, in nobena druga ga ne dobi. Grofica de Rodriganda hočem postati, in kar hočem, to znam tudi doseči, in sicer z vsemi sredstvi, ali me razumeš?“

Kakor razjarjena furija je stala pred svojim očetom; ta pa ji je mirno odgovoril:

„Pisal bom Grasparinu.“

„Le piši mu in zahtevaj takojšen odgovor!“

„In če pravi, da „ne“?“

„Potem je izgubljen, na to ti prisežem.“

„Jožefa, saj je vendar moj brat!“

„Ravno zaraditega naj bi se udal naši volji, in tem hujše je, če se ne uda. Upam, da se še spominjaš, da imam Ferdinandov testament!“

„Takih sredstev se pa saj ne boš posluževala!“

Tedaj se je zaničljivo zasmejala, stopila drzno k svojemu očetu in dejala:

„Kako čuden se mi zdiš? Tvoj brat ima sina, ti pa hčer. Mi vsi smo postali tatovi, goljufi, in še celo morilci, samo da dosežemo Rodrigando. Ali naj bo morda njegov sin edini posestnik, tvoja hči naj bi pa ne dobila ničesar? Tako ne gre: Rodriganda je njegova in moja. Če postane Alfonzo grof, postanem jaz grofica, to je edino pametno in pravilno. Od tega ne odjenjam niti za las.“

Kortejo ji ni smel ugovarjati, ker je bila preveč razbujena, zato je dejal:

„Saj imaš prav, vendar nimaš nikakega pravega vzroka, da bi se tako po nepotrebnem razburjala. Najprvo moramo misliti na važnejše stvari!“

„Tako? Kaj pa misliš, da je važnejše?“ je vprašala porogljivo.

„Mislim namreč doktorja Strnada.“

„A tako!“ je rekla in se slednjič spomnila na prvi del stričevega pisma. „Torej, kaj misliš o tej stvari? Odpotoval je torej iz Avstrije, da zasleduje in najde kapitana Landolo? Hm, navaden zdravnik, poljska podgana! Nikar se ne smeši s takimi budalostimi!“

„Nikar ne podcenjuj Slovencev. Trde buče imajo. Dolgo časa molče in potrpežljivo prenašajo, ampak kadar se odločijo za kako stvar, takrat ti pa tudi sam živ Bog ne pomaga.“

„Misliš torej, da sta ta Strnad, ki je sedaj v Mehiki, in oni doktor Janko Strnad h Rodrigande, ena in ista oseba?“

„Mogoče je.“

„O tem se moramo prepričati!“

„Ampak kako? Saj lahko vprašamo pri lord Lindzeju!“

„O ne,“ se je nasmejala. „Prepusti vso stvar meni. Poskrbela bom, da dobimo kgjko povabilo, kjer ga lahko vidimo.“

„Ali veš, kakšen da je?“

„Vem.“

„Torej?“

„Velike, junaške postave je; velikan v pravem pomenu besede.“

„Potem je že pravi. Grasparino nam je takrat pisal, da je pravi Golijat.“

„To še ni nikak dokaz. Morda sta brata ali pa sorodnika. Slišala sem, da so na Kranjskem sploh zelo veliki in orjaški ljudje. Kakor sem rekla, tako tudi storim. Poskrbeti moram za kako povabilo, vse drugo je potem stranska stvar.“

Strnad je slutil, da se bo Kortejo zanj zanimal. Vedel je, da ga pozna Pavlo Kortejo saj po imenu, vedel je, da se zanima celo mesto zanj, in da bo slišal gotovo tudi Kortejo o njem, zato je seveda lahko slutil, da se bo tudi Pavlo Kortejo zanj zanimal.

Zato je pričakoval Korteja pri vsakem obisku. Vprašal je in zvedel, da zahaja Kortejo kot zastopnik grofa de Rodriganda tudi v odličnejše družbe. — —

Minil je že cel teden, odkar je dospel Strnad v Mehiko. Nekega dne sta jahala Lindzej in slovenski zdravnik zopet na izprehod.

Ko sta se že vračala domov, sta prišla mimo zidu, kjer se je Anglež ustavil in rekel:

„Slednjič Vam lahko izpolnim svojo obljubo.“

„Glede groba, milord?“

„Da.“

Vstal jev sedlu in pokazal čez zid rekoč:

„Ali vidite tam tistile mavzolej?“

„Z korintskimi stebri?“

„Da. Tam je pokopan grof Ferdinando de Rodriganda.“

„Ali smem vstopiti?“

„Smete. Pokopališna vrata so po dnevu vedno odprta.“

Razjahala sta svoje konje in vstopila. Ker je bilo več drugih ljudi na pokopališču, sta se delala, kakor bi bila prišla iz druzega vzroka, in se tako slučajno približala mavzoleju. Vhod v mavzolej je bil sicer zaprt z železnimi vrati, ki pa prvič niso bila močna, in drugič niso segala do vrha, tako da si lahko zlezel čez.

„Milord, ali veste natančno, da je to mavzolej grofa de Rodriganda?“ je vprašal Strnad.

„Natančno; videl sem celo fotografijo.“

„Torej ni težko vdreti v ta mavzolej. Pojdiva!“ —

„Kedaj pa nameravate?“

„Takoj danes zvečer. Ali greste morda z nami?“

„Hvala lepa. Zastopnik angleškega kraljestva sem, zato moram biti zelo previden.“ — —

Zvečer, malo pred polnočjo, so korakali trije možje proti pokopališču. Bila je temna noč. Ko so prišli do zidu, so zlezli čez.

Ti trije možje so bili Strnad, Marijano in Krek. Marijano se je v osmih dneh že toliko okrepčal, da je smel iti s svojim prijateljem.

„Ostanite tu!“ je zašepetal Strnad. „Prepričati se moram najprvo, če je vse varno.“

Preiskal je skrbno celo pokopališče in se potem vrnil k svojima tovarišema.

„Sedaj pa pojdita za menoj, ampak po tihem!“

Nato so počasi odšli. Pri mavzoleju je skočil najprvo Strnad čez železno ograjo, potem pa Marijano in Krek za njim.

Sedaj so stali pred močno cinasto ploščo, s katero je bila rakev zaprta.

„Ploščo moramo odviti!“ je dejal Strnad.

Po dnevu si je Strnad vse natančno ogledal, zato je prinesel s seboj tri močne ključe za vijake. Trije možje so delali nekaj časa tiho in pazljivo, potem je plošča odjenjala, in odkrili so grob.

Ozke kamnite stopnjice so vodile v grob. Šli so doli, in sicer drug za drugim. Strnad je bil prvi in je tipal na okrog, dokler je našel krsto.

„Tu leži krsta,“ je naznanil svojima tovarišema. „Krek, prižgite svetilko, ampak previdno, da luč ne bo svetila zgoraj skozi vhod!“

„Krek je prižgal svetilko, in sedaj so videli pred seboj krsto. Bila je edina v celem grobu.“

„Torej, kaj bomo videli?“ zašepetal Marijano.

„Ali ničesar, ali pa ostanke Vašega strica Ferdinanda,“ je odgovoril Strnad.

„Mene je groza!“

„Ali Vas je strah?“

„Ne,“ je odgovoril Marijano. „Ampak mislite si moj položaj. Ukraden nečak stoji pred krsto svojega strica.“

„Krsta je iz hrastovega lesa,“ je dejal Krek.

„In v tej bo šele prava cinasta krsta,“ je pristavil Strnad. „Odvijmo vijake!“

Zopet so začeli odvijati. Vijaki so škripali v trdem lesu, vendar so se počasi udali.

Odkrili so pokrov, in v leseni krsti je ležala res cinasta krsta. Tudi ta je bila zaprta z vijaki, ki so jih morali odviti. Ko so vse odvili, so se vsi trije možje spogledali. — —

Sedaj se bo razjasnila skrivnost, in vsakega so navdajali čudni občutki. — —

„Torej v božjem imenu, odkrijmo pokrov!“ je rekel Strnad.

Prijel je pokrov in ga vzdignil; a izdrknil mu je iz roke in padel zopet na krsto nazaj. Votlo, grozno je zadonelo v globokem, obokanem grobu, kjer je bilo popolnoma temno, in samo majhna ročna svetilka je razsvetljevala najbližjo okolico.

„Zdi se mi, kakor bi se branil mrlič, ker ga motimo v večnem pokoju,“ je zašepetal Marijano.

„Ne bo nam zameril, če se prepričamo, da je žrtva zločina,“ je odgovoril Strnad.

Prijel je pokrov previdnejše, ga odkril in prislonil ob zid. Sedaj je posvetil Krek v odprto krsto — — vsi trije možje, so pogledali kakor na povelje v krsto in se potem spogledali. — —

„Krsta je prazna!“ je rekel Marijano.

„Kakor sem slutil,“ je pripomnil Strnad.

„V tej krsti še nikdar mrlič ležal ni!“ je pripomnil Krek.

„O vendar!“ je rekel Strnad, vzel Kreku svetilko iz rok in posvetil na belo, svileno blazino, ki je ležala v krsti. „Tu vidite natančno, kako je ležalo telo.“

„Torej je stric vendar umrl!“ je dejal Marijano. „Zakaj so neki odstranili mrliča?“

„Saj niso odstranili mrliča, ampak živega človeka,“ je trdil Strnad. „Saj nima nikakega pomena, če bi bili odstranili mrliča. Če se dobi na svetu strup, vsled katerega človek zblazni, tedaj se dobi tudi strup, vsled katerega človek navidezno umrje.“

„Torej mislite, da je mož, ki so ga naložili v Vera Kvucu na ladijo in v Héreru prodali, res grof Ferdinando de Rodriganda?“

„O tem sem prepričan. Zaprimo zopet obe krsti, ampak previdno, da ne bo nobenega sledu o naši navzočnosti!“

Nato so zaprli krsto in ugasnili svetilko. Vsi trije možje so šli potem po stopnjicah navzgor, zaprli cinasto ploščo, splezali čez železna vrata in odšli tako tiho s pokopališča, kakor so prišli. Živa duša ni slutila ničesar. — —

Doma jih je lord Lindzej že težko pričakoval. Naročil je namreč Strnadu in Marijanu, da naj prideta takoj k njemu. Ko sta mu povedala, kaj da so videli v mavzoleju, je dejal ves začuden:

„Kdo bi verjel! Kak zločin! To moramo takoj naznaniti!“

„To nam bi prav nič ne koristilo.“

„Zakaj pa ne?“

„Prav nič ne zaupam mehikanski sodniji.“

„Prisilili jo bodemo, da stori svojo dolžnost.“

„Kdo jo bo prisilil, milord?“ je vprašal Strnad.

„Jaz!“ je odgovoril Lindzej energično.

„Zastonj bi se trudili.“

„Ohó! Dokažem Vam, da to ni res.“

„Dokazali bi edino to, da ni mrliča v krsti. Kam da je mrlič izginil, ali je bil dotičnik, ki so ga pokopali živ ali mrtev, in kdo da je izvršil zločin, tega bi pa ne izvedeli nikdar. Če naznanite stvar sodniji, opozorite s tem po nepotrebnem samo naše sovražnike, da jim preti velika nevarnost.“

„Ampak, gospod Strnad, ali naj ostanejo morda storilci nekaznovani?“

„Nikakor. Kazen jih doleti gotovo, ampak šele takrat, ko najdemo grofa Ferdinanda. Takrat peljemo zločince šele na pokopališče in zahtevamo, da naj nam pokažejo mrliča.“

„Pa saj ne mislite iti morda celo v Hérer?“

„Seveda.“

„Kedaj pa?“

„Najprvo moram iti še na hacijendo del Erina. S Petrom Karpelesom moram govoriti, preje pa še tu z Marijo Hermájek.“

„Z Marijo Hermájek ne morete tu govoriti, kajti tudi ona je na hacijendi del Erina.“

„Torej živi sedaj tam?“

„Da.“

„Zakaj je pa šla proč?“

„Tega pa nihče ne ve. Mislim, da je slutila. Ker ste mi naročili, da moram biti zelo previden, sem rabil za te poizvedbe precej časa. Če bi bil vprašal kar naravnost, bi bil dobil odgovor že takoj prvi dan.“

„S tem bi bili izdali svoj namen.“

„Priznam. Zato sem naročil jednemu izmed svojih služabnikov, da naj se zaljubi v kako služabnico v palači de Rodriganda. To se mu je tudi posrečilo. Danes zvečer je imel prvič priložnost govoriti o tej zadevi, in ko ste bili na pokopališču, mi je sporočil, kar je zvedel.“

„Radoveden sem; zelo rad bi zvedel kaj natančnejšega.“

„Mnogo ni zvedel. Stara Marija Hermajek se ni posebno dobro razumela z Pavlom Kortejem in njegovo hčerjo, tudi z mladim grofom Alfonzom ne. Mislim, da jih je imela na suma, a bila je tako neprevidna, da so to zapazili. Nekega večera sta prišla dva Indijanca v konjski hlev, sta zvezala hlapca in vzela najboljše konje. S tema Indijancema je ušla Marija Hermájek na hacijendo del Erina.“

„Čudežno.“

„Da, in ravno ker je tako čudežno, je zelo sumljivo. Mladi grof Alfonzo je jahal potem z vojaškim spremstvom na hacijendo, a se vrnil kot begunec. Iz teh poročil sklepam, gospod Strnad, da so Vaše slutnje prave.“

„Veliko nesrečo slutim!“ je dejal Strnad. „Najboljše bi bilo, če bi takoj odpotovali, ampak moj prijatelj Marijano se še ni dovolj okrepčal. Osem dni moramo še počakati, da zmaga takšno potovanje.“

„In osem dni morate dovoliti tudi gospodu Kreku,“ je pristavil lord Lindzej in se malo nasmehnil, „da se nauči jahati. Kdor hoče iti med Indijance, mora biti dober jahač.“

Kar se tiče Marijana, je bila Ema njegov najboljši zdravnik, in ljubezen, ki jo je užival v njeni prisotnosti, najboljše, zdravilo. Tičala sta vedno skupaj, a lord Lindzej se je delal, kakor bi ničesar ne opazil. Mislil je, da je najboljše, če se ne meša v njunino ljubezen. — — —

Dva dni pozneje sta bila lord Lindzej in Strnad povabljena na neko slavnost. Lordov služabnik je zvedel pri svoji ljubici, da gresta Kortejo in senorita Jožefa tudi na to slavnost, seveda je to takoj sporočil svojemu gospodu. Strnad je torej vedel, da pride tudi Kortejo s svojo hčerjo, zato sta šla z lordom precej zgodaj tja, da prideta še pred Kortejem.

Slavnost se je vršila pri neki bogati rodovini, in povabljenci so imeli na razpolago več dvoran in sob, kjer so se lahko zabavali in odpočili. Ko sta se Strnad in Lindzej poklonila hišni gospodinji, sta se ločila, in Strnad je rekel, da gre v rastlinjak. Tam je čakal, dokler mu ni Lindzej sporočil, da je prišel Kortejo.

„Milord, ali me hočete predstaviti?“

„Prosim, če želite?“

„Zelo rad bi se seznanil z njim.“

„Torej pojdite!“

Vrnila sta se v dvorano in zagledala tam Korteja in njegovo hčer, ki sta stala pri skupini ravno došlih gostov.

„Tisti dolgi, suhi senor je Kortejo,“ je pripomnil lord.

„Oh, zelo podoben je svojemu bratu,“ je dejal Strnad.

„In senora na njegovi desni strani je njegova hči.“

„Tista s sovinim obrazom?“

„Da.“

„Tedaj se mi zdi pa hči liudobnejša ko njen oče.“

„Izvrsten fizijognom ste! Pojdite! Iznenadila ju bodeva, kajti sedaj nam kažeta hrbet.“

Šla sta potem proti skupini, lord hitro, Strnad malo počasneje.

„Oh, milord,“ je dejal Kortejo, ko je zagledal Lindzeja, „zelo me veseli, da Vas vidim! Ali ste si premislili mojo ponudbo?“

„Katero?“

„Glede hacijende del Erina.“

Lindzej je nagubančil svoje čelo.

„V družbi se ne pogovarjam rad o kupčijskih zadevah,“ je dejal potem. „Sicer se pa moram preje šele prepričati, če je hacijenda v resnici last grofa de Rodriganda.“

„Seveda je!“

„In Vam je grof naročil, da jo prodajte?“

„Da.“

„Slišal sem pa, da je lastnik Peter Karpeles, ki je dobil hacijendo po smrti grofa Ferdinanda v svojo last.“

„To ni res, milord, to je samo prazno govoričenje.“

„Torej, to že še natančnejše poizvem, in sicer kmalu.“

„S pomočjo koga pa?“

„S pomočjo svojega prijatelja, ki gre prihodnje dni osebno na liacijendo. Dovolite, da Vam ga predstavim.“

Pri teh besedah je pokazal z roko za sebe, kjer je stal Strnad, in takoj sta se obrnila Kortejo in njegova hči proti tisti smeri. Ko je zagledal Kortejo Strnada se je zelo začudil, stopil je par korakov nazaj in zaklical:

„Knez Olzuna!“

Vsi, ki so stali v bližini, so se začudeno ozrli.

„Oh, ne, saj ni mogoče!“ je potem pristavil. „Oh, kaka izredna podobnost.“

„Motite se, motite,“ se je nasmehnil lord. „Ta senor je moj prijatelj, doktor Strnad.“

„Doktor Strnad?“ je vprašal Kortejo in meril Slovenca z ostrim pogledom od nog do glave, potem je pa dejal uljudno:

„V čast si štejem, senor Strnad, da Vas poznam. Kakor sem že slišal praviti, ste Slovenec.“

„Da.“

„Zelo rad imam Slovence. Dovolite mi, da Vam predstavim svojo hčer Jožefo!“

Strnad in dama sta se drug drugemu priklonila, potem sta pa vzela Kortejo in Jožefa zdravnika v svojo sredo in ga peljala na klop, ki je bila ob zidu. To sta storila pa tako očividno, da je Strnad takoj slutil, da ga začneta sedaj gotovo izpraševati.

Ni se zmotil. Kajti komaj se je vsedel na klopi med oba, je začel Kortejo:

„Slišal sem, da hočete iti na hacijendo del Erina, senor Strnad?“

„Morda.“

Strnadu je bilo zelo neljubo, da je lord izdal njegov namen.

„Ali Vas smem vprašati, iz katerega vzroka greste tja?“

„Spoznati hočem Mehiko in mehikanske prebivalce. Zato bom prepotoval tudi Severno-Mehiko. Ko je lord to zvedel, me je naprosil, naj si ogledam tudi posestvo del Erina, ker hoče menda dotično posestvo kupiti.“

„A tako!“ je dejal Kortejo zadovoljno. „Na hacijendi del Erina imam trdovratnega najemnika, ki pravi, da je hacijenda njegova last. Smešno! Kakor se mi zdi, mnogo potujete?“

„Da, mnogo.“

„Potem ste pa res srečni!“ je rekla Jožefa ljubeznivo. „Mož, ki je popolnoma sam svoj gospod, je srečen. Katere dežele ste pa že prepotovali, senor Strnad?“

„Ameriko, Afriko in nekaj Azije.“

„In Evropo?“

„Tam sem pa rojen!“ se je nasmejal Slovenec. „Saj, res; to se takemu človeku niti potovanje ne zdi. Ali poznate Francosko?“

„Poznam.“

„Morda tudi Špansko?“

„Tudi tam sem že bil.“

Jožefa je hitro blisknila z očmi svojemu očetu in potem dejala:

„Špansko je naša domovina za katero se seveda najbolj zanimamo. Dovolite, katero pokrajino ali mesta pa poznate?“

Strnad je hladnokrvno odgovoril:

„Samo malo časa sem bil v tej krasni deželi. Poklicali so me tja kot zdravnika, da ozdravim nekega grofa de Rodriganda.“

„Rodriganda? Oh, ali veste, da ima dotični grof tudi tu v Ameriki velika posestva?“

„Vem.“

„In veste li tudi, da je moj oče oskrbnik teh posestev?“

Strnad se je navidezno začudil.

„Oh, ali je mogoče, senor Kortejo.“

Potem je malo pomislil in pristavil:

„Tudi v Rodrigandi je neki senor Kortejo. Morda ste sorodni z njim?“

„Moj brat je,“ je rekel Kortejo.

„To me pa zelo veseli, senor, kajti precej mnogo sem občeval z senorjem Gasparinom.“

„To pa ni njegova navada,“ je poizvedoval Kortejo.

„Nisem opazil tega. Ravno nasprotno, midva sva se jako dobro spoznala.“

Jožefa se je jezno ugriznila v ustnice, kajti razumela je Strnadove dvoumne besede, vendar je dejala prijazno:

„Oh, če bi le bili mogli rešiti našega dobrega grofa Emanuela, senor!“

„Res, mnogo, zelo mnogo bi dal, senorita.“

„Vsled česa je pa umrl? Mislim, da je nesrečno padel?“

„Da, res je, zelo, zelo nesrečno je padel.“

Tudi te besede so bile dvoumne, in oba sta jih jako dobro razumela.

„Torej poznate tudi grofico Silvo?“ je poizvedovala Jožefa.

„Seveda jo poznam. Sedaj je moja soproga.“

Strnad je bil prepričan, da to itak že vesta; vendar sta se navidezno zelo začudila.

„Kaj pravite senor!“ je zaklical Kortejo.

„Ali je mogoče?“ je vprašala Jožefa.

„O, senorita, ljubezen premaga vse zapreke,“ se je nasmejal Strnad. „Na Španskem je morda malo težji zakon med plemenitaši in neplemenitaši, a midva sva se poročila v Avstriji.“

„Torej je zapustila kontesa Silva svojo domovino?“

„Da.“

„In grof Alfonzo ji je dovolil?“

„Oviral je ni,“ je dejal Strnad hladnokrvno. „Ali poznate tudi grofa Alfonza?“

„Seveda. Saj je bil v svoji mladosti pri nas v Mehiki.“

„Oh, saj res, nisem mislil na to.“

„Stric nam je pisal, da je kontesa Silva nevarno zbolela!“

„Senorita, sedaj je popolnoma ozdravela. Ampak oprostite! Tam mi je namignil lord Lindzej. Gotovo me hoče komu predstaviti.“

Vstal je in hotel oditi, a tudi onadva sta vstala.

„To je res čuden in zelo srečen slučaj,“ je rekel Kortejo, „da smo našli tu senorja, ki pozna Rodrigando. Ali nas morda počastite kedaj s svojim obiskom?“

„Prosim, na razpolago sem Vam.“

„Ali pa nam morda dovolite, da Vas obiščemo pri lord Lindzeju?“ je pripomnila Jožefa. „Slučajno sem zelo dobra prijateljica z mis Emo.“

„Štel si bodem v čast, če me obiščete.“

Nato se je Strnad priklonil in odšel. Kortejo in njegova hči sta čakala, dokler ni izginil, potem je pa dejala Jožefa:

„Imenitno, on je bil!“

„Da, bil je!“ je mrmral tudi njen oče.

„Ali si si ga natančno ogledal.“

„Natančno?“

„Torej?“

„Nasprotnik je, ki se ga moramo bati.“

Skoraj zaničljivo je pogledala svojega očeta in potem odgovorila:

„Ki se ga moramo bati? Kako čudno govoriš. Rečem ti samo to, da je nasprotnik, ki premaga sto mož, če pa tudi žensko, to pokaže šele prihodnjost. Ta postava, to čelo, to oko! Sedaj razumem, da ga ljubi kontesa Silva! Kako je mirno govoril! In vendar nas pozna, vendar ve vse, in vendar je prišel v Mehiko s sovražnim namenom. Uničiti ga moram, sicer mi je žal, vendar ne morem drugače. Strnad je sovražnik, ki bi ga lahko ljubila!“

„Saj se mi zdi, da si že zaljubljena vanj. Zakaj si neki rekla, da ga bodemo obiskali!“

„Če ga hočemo izpraševati, ga moramo obiskati!“

„Gotovo nas obišče on sam. Zdi se mi kakor mož, ki se ne boji iti v levji brlog. Če bi le vedel, kaj išče v Mehiki!“

„To zvemo kmalu, in sicer ga obiščeva že takoj jutri.“

„Ali noriš? Angležkinja te je vrgla ven, in ti bi šla še v dotično hišo?“

„Na take malenkosti niti ne mislim pri tako važnih zadevah.“

„Jaz ne grem s teboj.“

„Grem pa sama!“

„Zdi se mi, da misliš res iti.“

„Saj tudi v resnici grem. Ampak prepričana sem, da greš z menoj. Morava ga izprašati; vse morava zvedeti, vse, da potem veva, kako ga lahko uničiva.“

Medtem, ko sta se tadva pogovarjala o Strnadu, je vprašal lord Slovenca:

„Torej kako se Vam dopade ta parček?“

„Kakor čuk in sova, samo sova se mi zdi v tem slučaju precej hrabrejša in drznejša.“

„Torej mislite, da sta oba zmožna zločina, ki ju obsojamo?“

„Popolnoma zmožna. Brata Kortejo sta si popolnoma podobna. Ampak, milord, ne pokvariva si zabave s pogovorom o takih ljudeh. Dovolj je, da jih vidimo.“

„Ali sta Vas povabila?“

„Sta.“

„Ali ju obiščete.“

„Gotovo, če me le onadva preje ne osrečita s svojim obiskom.“

„Vi ste pa vrag! Ali ste morda kaj govorili o tem?“

„Dama je omenila. Dejala je, da ste z mis Emo zelo dobri prijeteljici.“

Lord je zmignil z rameni in se obrnil v stran. Strnad je pazil, da cel večer ni več prišel v bližino Korteja in njegove hčere, in še ponoči se mu je sanjalo o samih sovah in roparskih pticah, s katerimi se je boril. — —

Že drugi dan dopoludne je odprl služabnik vrata ter naznanil senorja in senorito Kortejo. Strnad ni hotel zaupati svojim ušesom, vendar je moral verjeti svojim očem, kajti Kortejo in njegova hči sta vstopila.

„Oprostite, senor Strnad,“ je dejal Kortejo, „da Vas tako kmalu obiščeva. Jožefa bi tako rada slišala kaj o svoji domovini. Dolgo časa mi že ni pisal moj brat, zato sva se poslužila Vašega ljubeznivega povabila.“

Strnad je premagal svojo jezo in ju prijazno sprejel. Izpraševanje, ki ga je slutil, se je takoj pričelo, ko so se vsedli.

„Ali ste prišli čez Vera Kruc?“ je vprašal Kortejo.

„Da, senor.“

„Pripeljali ste se z ladijo?“

„Ne, s parnikom,“ je odgovoril Strnad kratko.

„Priporočili so Vas lord Lindzeju, kajne?“

„Spoznal sem mis Emo že v Rodrigandi.“

„Oh,“ je dejala Jožefa iznenadeno, „ali je prijateljica kontese Silve?“

„Seveda.“

„Senor, ali je bilo družabno življenje v Rodrigandi raznolično?“

„Ravno nasprotno se mi je zdelo.“

„Tega Vam pa ne verjamem. Rekli ste, da je bila mis Ema tam; in v nekem pismu je pisal stric tudi o nekem francoskem častniku. Zato mislim, da niste tako samotno živeli, kakor se Vam dozdeva.“

Strnad je takoj zapazil, da ga bodo začeli sedaj izpraševati o Marijanu.

„O pač, živel sem skoraj popolnoma samotarsko,“ je odgovoril hladno.

„Ampak dotičnega častnika ste tudi spoznali.“

„Tudi.“

„Ali se morda spominjate njegovega imena?“

„Pisal se je Alfred de Lotrevil.“

„Ali je bil dolgo v Rodrigandi?“

„Nekaj dni.“

„In potem se je vrnil na Francosko?“

„Hm! Odpotoval je, senorita, kam, tega nam pa ni povedal.“

Spoznala je, da Strnada ne more ujeti. Neresnice ji sicer ni povedal, vendar ji ni hotel dati nikakega pojasnila. Ravno ga je hotela vprašati nekaj novega, ko vstopi Krek. To je bilo Strnadu zelo ljubo. Lahko je odšel za nekoliko časa, ker je znal Krek toliko španskega, da se je lahko pogovarjal tačas z gosti. Strnad je predstavil Kreka Korteju in njegovi hčeri in potem odšel z izmišljenim izgovorom.

Hitel je k lordu, kjer sta bila Ema in Marijano.

„Kaj je novega?“ je vprašal lord prišleca. „Kako se Vam mudi!“

„Sporočiti Vam moram, da sem včeraj prav slutil; Kortejo je pri meni.“

„Nemogoče! Pri Vas je?“

„Da, in njegova hči.“

Lord je zmajal z glavo in potem dejal smehljaje se:

„In pustili ste ju sama?“

„Ne, Krek je pri njih. Prišel sem samo zaraditega, da Vas prosim majhne uljudnosti.“

„Prosim!“

„Povabite ju k zajutreku.“

Lord se je zelo začudil.

„Korteja in njegovo hčer?“ je vprašal. „Zdi se mi, da se samo šalite.“

„O, nikakor, popolnoma resno govorim. Sicer vidim, da se tudi mis Ema čudi moji prošnji, ampak vendar Vas prosim še enkrat za to uljudnost.“

„Ampak, za vraga, iz kakega vzroka pa?“ je vprašal Lindzej. „Ta golazen mi je tako zoperna, da je ne maram videti.“

„Videti moram, kak vtis stori na nju Marijano.“

„A, tako, potem pa že! Naj pa gre kar z Vami.“

„Ne, milord. Hočem, da bi bili prisotni tudi Vi in mis Ema!“

Lord je sedaj prikimal in dejal:

„Dobro, morda nam to mnogo koristi. Naj prideta torej k zajutreku.“

„Milord, ampak jaz ju ne morem povabiti!“ je menil Strnad.

„Hm, še to! Torej dobro, pojdite v božjem imenu; že poskrbim, da bo vse v redu.“

Strnad se je potem vrnil v svojo sobo. Ker je bil pa navzoč tudi Krek, ga nista več nadlegovala z neljubimi vprašanji, in pogovarjali so se. o navadnih stvareh.

Čez nekoliko časa je vstopil lord.

Delal se je, kakor da bi se nadejal Strnada samega, in bi niti ne vedel, da ima obisk. Pozdravil je prijazno, ostal nekoliko časa v sobi in povabil potem Korteja in njegovo hči k zajutreku. Sprejela sta.

Kmalu potem so se zbrali v jedilnem salonu. Vsi so bili že pri zajutreku, samo Marijana še ni bilo; vendar so začeli in se živalno pogovarjali med delikatnim mehikanskim zajutrekom.

Slednjič je vstopil tudi Marijano. Kortejo in njegova hči sta tako sedela, da ga nista takoj zagledala. Marijano je stopil bliže k svojemu praznemu stolu, ki je stal poleg Kortejevega.

Sedaj je šele zapazil Kortejo, da je vstopil nov gost, in pogledal je kvišku. Komaj je zagledal Marijanov obraz, ko skoči ves prestrašen s svojega sedeža.

„Grof Emanuel!“ je zaklical.

Pobledel je, in njegove oči so se mu zaiskrile. Tudi njegova hči je vstala in zijala Marijana. V palači de Rodriganda je bila namreč podoba grofa Emanuela izza mladih let, in tej sliki je bil Marijano tako podoben, da se je tudi Jožefa prestrašila.

„Motite se,“ je dejal Strnad. „Ta gospod ni grof Emanuel de Rodriganda, ampak poročnik de Lotrevil, o katerem ste me včeraj vprašali.“

„Sploh se mi zdi, da radi zamenjate starejše osebe z mlajšimi,“ je pripomnil lord. „Včeraj ste zamenjali gospoda Strnada z knezom de Olzuna, danes pa gospoda poročnika z grofom Emanuelom. To je pa res čudno!“

Šele sedaj sta se Kortejo in Jožefa zopet zavedala.

„Oprostite!“ je dejal Kortejo. „Gospod poročnik je res precej podoben grofu Emanuelu, in zmotil sem se, ker nisem pomislil, da leta tako hitro minejo.“

„In mene si prav pošteno prestrašil!“ se je opravičevala Jožefa.

„Pravite, da je gospod poročnik podoben grofu Emanuelu?“

„Da, milord.“

„In gospod Strnad pa knezu de Olzuna?“

„Zelo, zelo podoben mu je.“

„Ali ste poznali kneza?“

„Zelo dobro. Moj bratje bil pri njem hišni oskrbnik. Ali smem morda vprašati senorja Strnada, kje da je rojen?“

„V Ljubljani,“ je odgovoril Slovenec.

„Čudezno! Kako so si podobni včasih ljudje tako različnih narodnosti. Sam slučaj! Vaš oče je bil gotovo tudi zdravnik?“

„Ne. Umrl je kot profesor, preje je bil pa na Španskem vzgojitelj.“

Kortejo je pogledal pomenljivo svojo hčer, potem so se pa pogovarjali zopet o navadnih stvareh.

Med nadaljnim pogovorom je Jožefa vedno opazovala Marijana in Emo. Bistroumna deklica je takoj uganila, da se ljubita, da ju veže čut srečne ljubezni.

Kolikokrat je stala Jožefa pred sliko grofa Emanuela. Občudovala jo je kot ideal moške lepote, mislila je vedno nanj, in sanjala o njem. Uživati ljubezen tacega moža mora biti naj večja sreča. In sedaj je videla živo sliko grofa Emanuela pred seboj. Najrajše bi bila zavriskala same radosti. Čutila „je v tem trenutku, da ne mara grofa Alfonza, spoznala je, da je ljubezen neodvisna, ki ne pozna nikakih zaprek. Najrajše bi bila požrla Marijana z očmi, in težko se je ločila od tega ideala moške lepote, ko je bil zajutrek pri kraju.

Peljala se je s svojim očetom domov. Tam je dejal Kortejo:

„Torej ali veš sedaj, kako da je?“

„Torej?“ je vprašala zamišljeno.

„Ta poročnik je pravi grof Alfonzo.“

Molče je prikimala.

„Strnad ga je oprostil.“

„Skoraj gotovo.“

„Ampak kako in kje? Kaj se je zgodilo z Landolo in njegovo ladijo?“

„Ne vem.“

Niti opazil ni v svoji razburjenosti, da je njegova hči tako zelo zamišljena, in nadaljeval je jezno:

„In kako sem se blamiral! Najprvo včeraj zvečer, in potem danes. Dvakrat sem ju zamenjal. Ampak prepodobni so si. In, Jožefa, ali veš, kdo da je Strnad?“

„Zelo navaden, a bistroumen mož!“

„To je sicer res, vendar mislim nekaj druzega. Ali se spominjaš, kaj nam je pisal Gaparino o knezu de Olzuna?“

Jožefa ga je vprašajoče pogledala in dejala:

„Torej, in nadalje?“

„In nadalje?“ je zaklical Kortejo ves razburjen. „Kaj ti pa je, deklica? Ali si izgubila svojo pamet, kaj? In nadaljej? Strnad je sin, in sicer še celo edini sin kneza de Olzuna!“

Sedaj ga je Jožefa šele pozorno pogledala.

„Ali se ti sanja?“ je vprašala.

„Kaj pa še! Zdi se mi, da imam še pismo, kjer mi piše o tej zadevi. Takoj ga grem iskat.“

Kortejo je odšel.

Jožefa je ostala sama, se vrgla v visečo mrežo in zrla zamišljeno predse.

Bleda lica so se ji porudečila, njene oči so gledale nekoliko milejše, slednjič je vstala in odšla v knjižnico svojega očeta, kjer je visela slika grofa Emanuela. Snela jo je iz stene, stopila k oknu in jo opazovala.

„Natančno mu je podobna,“ je dejela po tihem. „O, kaj je Alfonzo v primeri z njim! Kak razloček je med nepravim in pravim grofom de Rodriganda!“

Nehote je pritisnila svoje ustnice na podobo.

„Kako sem se prestrašila, ko sem ga zagledala,“ je dejala glasno. „Kar zabodlo me je v srcu, a zabolelo me ni. In potem, ko je govoril, mi je segal njegov glas prav na dno moje duše. Kaj pomeni to? Ali je morda to ljubezen?“

Iznova je pritisnila svoje listnice na podobo.

„In sedel je poleg plavolase Eme, in ljubil jo je. Z vsakim pogledom jo je oboževal, in razumela ga je. In pod mizo sta se držala za roko, natančno sem videla. In zopet me je zabodlo v srcu, a takrat me je zabolelo. Kaj je neki to? Morda ljubosumnost?“

Prisrčnejše in prisrčnejše se je zagledala v podobo in jo tretjič poljubila.

„Ali je res ljubezen na svetu, ki vzplamti v trenotku? Ali je res ljubezen, ki zagori in nikdar več ne ugasne? Res je, res; natančno čutim to v svojem srcu. In ta ljubezen je vzplamtela v meni zanj, ki je podoben tebi, ti sladko, sladko obličje!“

Začela je poljubovati podobo, dokler je ni vzdramil glas iz njene zatopljenosti. Njen oče je vstopil in zaklical ves začuden:

„Jožefa, deklica, kaj pa delaš? Ali noriš? Zdi se mi, da celo poljubuješ to staro podobo. Takoj jo obesi zopet na zid!“ — —

Sedemnajsto poglavje. Ozdravenje.

— Vrnil se bo prejšnji čas; —

(Dr. Fr. Prešeren.)

Od tega dne se je Jožefa Kortejo nekako čudno spremenila. Malo se je brigala za svojega očeta. Njena služabnica mu je povedala, da stoji senorita vedno pred ogledalom in se vedno krasi z cvetlicami in kinčom.

Slednjič iztrga zopet vse jezno iz sebe in zakliče:

„Kako zoperno, kako zoperno! Niti zlato, niti dijamanti, niti cvetlice ne morejo tega predrugačiti!“

In če je šel Kortejo na skrivnem k vratom njene sobe, jo je slišal govoriti, kakor bi bil kdo pri njej, in vendar je vedel, da je sama. Poslušal je in slišal, ko je rekla:

„Kako te ljubim, kako neskončno te ljubim. Pridi, in poljubi, oh, in poljubi me!“

In če je zopet prišel in poslušal, je jezno dejala:

„Neusmiljenik, usmrtim te, zadavim te! Sovražim te, kajti iztrgal si mi srce iz mojih prsi!“

Kortejo ni vedel, kaj naj stori. Slednjič je prišel s silo v njeno sobo, da se z njo pogovori. Našel jo je zopet pred zrcalom. Oblečena je bila čisto lahko, imela skoraj popolnoma proste prsi in se opazovala, če je lepa. A njene suhe roke, njen dolg vrat, njena ostra brada in slabotne prsi so bile tem zopernejše.

„Torej so mi lepotila res pomagala! Ali naj morda lica še malo bolj porudečim?“

„Ni treba, senorita. Tako ste ravno lepo nežni in ljubki. Vsak Vas mora ljubiti!“

„Vsak, vsak, ampak on ne!“

„On?“ se je nasmejala Indijanka. „Tudi on Vas bo ljubil. Objel in poljubil Vas bo, če greste taki danes zvečer k fantaziji. Saj ste tako lepi, da se ne bo mogel premagovati!“

„Ampak, če pride!“ je vprašala.

„Gotovo pride.“

To je rekla Indijanka tako odločno, da jo je Jožefa hitro vprašala:

„Ali veš natančno?“

„Zelo natančno, senorita. Saj veste, da čujem nad Vami in storim vse, da bi Vas osrečila.“

„Kdo ti je pa povedal?“

„Tale listič.“

Vzela je iz žepa tiskan list in ga izročila Jožefi. Bil je vspored današnje fantazije. Fantazije se imenujejo prireditve odličnih mehikanskih senorjev, in sicer je običajno jahanje, dirkanje in borba. Po fantazziji je navadno še maškarada.

Na listu, ki ga je izročila Indijanka Jožefi so bila imena vseh jahačev, dirkačev in borilcev.

Prebrala je po tihem dolgo vrsto imen, dva je pa brala na glas:

„Senor Janko Strnad z lasom, puško, mečem in bodalom. — Senor Alfred de Lotrevíl s puško, mečem in bodalom.“

Tadva imena je brala na glas.

„Oh, saj sem vedela, da je junak!“ je dejala. „Ne samo z enim, ampak celo s tremi orožji se bori; gotovo dobi kako nagrado. O, če bi mu jo smela jaz izročiti!“

Indijanka jo je potuhnjeno gledala.

„To se lahko zgodi,“ je rekla.

„Na kak način? Saj vendar grofica Montála razdeli nagrade.“

„Tiste nagrade, seveda. Ali mu pa ne morete izročiti tudi Vi kako nagrado?“

Jožefa je zarudela in vprašala:

„Kako pa?“

„Poljub, objem, prav prisrčen in ljubek objem!“

„Morda. Ti greš z menoj in glej, da ga najdeve.“

S tem je bila starka zadovoljna, in pripravile sta se za današnji večer. — —

Tudi v palači lorda Lindzeja so se pripravljali za današnjo fantazijo. Marijano se je že okrepčal. Njegove oči so zopet žarele, in lica so se mu porudečila. Zopet je lahko jahal kakor nekdaj. Zato se je odločil, da se udeleži današnje fantazije, in Strnad mu je obljubil, da se je tudi udeleži.

Sicer je pa bil Strnad zadnje dni precej redkobeseden in zamišljen, in sicer vsled nekega kratkega pogovora. Zvečer po onem zajutreku, ki sta se ga udeležila tudi Kortejo in njegova hči, ga je namreč vprašal lord popolnoma zaupno:

„Gospod Strnad, kaj mislite o knezu Olzuni?“

„Glede tega menite, ker me je Kortejo z njim zamenjal?“

„Da, in ker ste mu tako zelo podobni.“

„To je samo slučaj.“

„Hm, slučaj. Ali je bil Vas oče Slovenec?“

„Da.“

„In Vaša mati?“

„Tudi.“

„Ali niste govorili včeraj z Marijanom o tem, da je bila Vaša mati na Španskem vzgojiteljica?“

„Res, bila je.“

„Torej, dragi prijatelj, nočem onečastiti Vašega spoštovanja do svoje matere, vendar se mi zdi, da ta podobnost ni samo slučaj. Le malo premislite!“

In Strnad je premišljeval, a to premišljevanje se mu je zdelo grešno. Iznebiti se je hotel takih misli, a ni se jih mogel. Da se malo razvedri, se je udeležil fantazije.

Bilo je popoludne, in na tisoče in tisoče ljudi je šlo na planoto, kjer je bil velik prostor za borilce. Borilci so prijahali skupno iz mesta. Ko so prišli do arene, jih je sprejelo ljudstvo z gromečim ploskanjem, in lepe dame so se naslajale na postavah hrabrih borilcev.

Na vzvišenem prostoru so sedeli sodniki; okoli njih pa cele trume ponosnih in lepih gospej in deklic. Med njimi je bila tudi grofica Montala, najlepša vdova cele dežele. Imela je nešteto mnogo snubačev in čestilcev, a nikogar ni marala. Poleg nje je sedela njena prijateljica, ki je prišla iz Morelije pogledat današnjo fantazijo.

Ravno so prišli borilci, vsi v bogati mehikanski opravi. Tedaj je sunila prijateljica grofico in jo vprašala:

„Dios, kdo je oni vitez, ki jaše ravnokar na vrancu skozi vhod?“

„Ali ga še nisi videla?“ je vprašala grofica.

„Še nikdar.“

„Saj res, cele tri tedne nisi bila v glavnem mestu.“

Lepa grofica je sledila z žarečim pogledom lepemu jahaču in pozabila odgovoriti svoji prijateljici:

„Torej?“ jo je ta opomnila.

„Slovenec je,“ je odgovorila grofica na kratko.

Prijateljica je podledala grofico skrivnostno, se nasmejala in rekla:

„Slovenec je! Ali je to vse, kar veš o njem?“

„Gost angleškega poslanca je.“

„Lorda Lindzeja?“

„Da.“

„Torej ni navaden človek, kajti Lindzej je zelo izbirčen.“

„Ravno nasprotno; zdravnik je.“

„In se piše?“

„Na vsporedu je tiskano Janko Strnad.“

Zopet se je nasmejala prijateljica.

„Na vsporedu? Ali ga nisi preje poznala in nikdar slišala njegovega imena?“

„Slišala pač, ampak ga zopet pozabila.“

„Blagor ti.“

„Zakaj?“

„Mislim, da kdor vidi enkrat tega moža, ga ne more več pozabiti. Tebi seje to saj z imenom posrečilo. Poglej njegovo postavo!“

„Prepolna, prekrepka je.“

Prijateljica se je tretjič skrivnostno nasmejala.

„Imaš pač drugačen okus,“ je dejala.

„Zdi se mi, da ni kaj posebno gibčen, ker je tako krepak. In kako se more meriti Slovenec z lasom in bodalom z Mehikanci! Slovenci so prekrotki. S puško in mečem že verjamem, da se zna boriti.“

„Grajaš ga, torej se ti zdi nevaren!“

„Kaj pa še!“ je rekla grofica ponosno.

Vendar je neprenehoma občudovala krasno Strnadovo postavo.

„Kdo je pa senor, ki je poleg njega?“ je vprašala prijateljica.

„Prijatelj Slovenca in tudi gost angleškega poslanca. Častnik je in se piše Alfred de Lotrevíl.“

„Zdi se mi, da natančno poznaš te tujce?“

„Kaj pa hočeš? Vse mehikanske dame so vanje zaljubljene.“

„Seveda razun tebe.“

„Saj ne tajim. Ampak upiram se proti temu, kar imenujejo ljudje ljubezen. Hvala lepa!“

Ko se šel vsak borilec na svoje mesto, se je igra začela. Naj prvo so se borili z meči, vedno po dva in dva, potem pa zmagalci med seboj. Strnadu ni bil nihče kos, in vsak se je moral udati Marijanovi izurjenosti. Nazadnje naj bi se bila borila še Strnad in Marijano, a Strnad je prostovoljno odstopil.

„Ali vidiš,“ je rekla grofica prijateljici, „njegova surova moč se boji prijateljeve urnosti. Nobenega darila ne dobi.“

Sedaj je prišlo bodalo na vrsto. S tem orožjem se znajo Mehikanci posebno fino boriti. Pri tej borbi je bilo mnogo ranjenih, in mnogi so odstopili. Samo eden ni bil prav nič ranjen, namreč Strnad. Zmagal je.

„Torej, ali še vedno praviš, da ni uren?“ je dejala prijateljica.

„Slučaj!“

„Če se kdo z dvajsetimi bori in zmaga, pa praviš, da je to slučaj?“

Grofica je molčala, kajti sedaj so zajahali borilci svoje konje. Na vrsto je prišel laso. Po dva in dva sta si jahala nasproti in skušala drug druzega vreči iz sedla. Zmagani so odjahali, in zmagalci so se borili med seboj.

Prijateljica je nalašč dražila grofico.

„Ali verjameš, da se zna Slovenec boriti z lasom?“ je vprašala.

„Ne.“

„Potem je pa neumen, če se gre skušati z drugimi.“

„Nagrada, ki jo je sedaj dobil, ga je opijanila in storila neprevidnega.“

„Torej je bil pijan in nepreviden, še preden je dobil nagrado, kajti že takrat se je odločil, da se skuša tudi z lasom.“

Pri lasu so morali dolgo čakati na zmago, in ko so slednjič končali, je dobil zopet — Strnad nagrado. Niti enkrat se ni ganil v sedlu, nobeden laso ga ni zadel, ampak on je vrgel vse nasprotnike iz sedla.

Sedaj se je začel četrti del fantazije, skušanje s puškami. Nastavili so tarče. Tudi tu je Strnad vse premagal. Ko je ustrelil odločilni strel, je priletel visoko skozi zrak velik beloglavi jastreb. Strnad je pokazal molče v zrak in nabasal svojo puško.

Vsi so zagodrnjali. Nibče ni verjel, da zadene kroglja ptiča v toliki visočini, a že je počila Strnadova puška, in jastreb je padel na tla. Z glasnim ploskanjem in klicanjem je pohvalilo ljudstvo mojsterskega strelca.

Sedaj so prišli zmagalci k odru. Kar ni nihče slutil, bila sta samo dva, in sicer dva tujca. Mehikanska oprava jima je ravno tako dobro pristojala kakor domačinom. Ko sta sprejela nagrade, sta se poklonila z viteško dostojnostjo, in sicer tako mirno, kakor bi bila navajena sprejemati vsak dan darila iz tako lepih rok.

Sedaj je bila borba končana, in začela se je maškarada. Navada je, da se oni, ki so se udeležili borbe, ne smejo preobleči. Strnad in Marijano sta oddala svoje konje in darila lordovemu služabniku in se izprehajala potem po šetališču, a kmalu sta se morala ločiti. — —

Dva borilca sta stala skupaj in se pogovarjala o današnji fantaziji. Jezila sta se grozno, da sta zmagala dva tujca.

„Kaj misliš, Goncalfo,“ je dejal prvi, „ali je sploh pravilno, da se smejo udeležiti borbe tudi tujci?“

„Nikakor, posebno taki sloni ne, ki jih ne zmore niti živ krst. Če se mi poljubi, zabodem tega senorja Strnada v rebra ali pa v hrbet, da bo pomnil današnjo zmago.“

„Jaz ti pa pomagam; ampak kje dobiva denar, da si kupiva odpuščanje tega greha pri pobožnih patrih?“

„Ravno to sem si tudi jaz že mislil, sicer bi mu bil zasadil že davno bodalo med rebra. Pomisli, to ni malenkost, če mora zapustiti človek ta svet z umorom na svoji vesti.“

V bližini je stala maska, ki je slišala ta pogovor. Stopila je sedaj bližje in vprašala:

„Koliko pa stane odveza pri pobožnih patrih, senorja?“

„Kaj Vas pa to briga?“ se je zadrl Groncalfo nad masko.

„Morda zelo mnogo.“

„Zakaj neki?“

„Ker Vama darujem dotično vsoto.“

„Tristo vragov! Ali res?“

„Res,“ je prikimala maska.

„Kdo pa ste?“ je vprašal Groncalfo.

„To Vas nič ne briga. Kakor vidva, se jezim tudi jaz, da je odnesel ta človek Mehikancem nagrade. Zasadita predrznežu nož v hrbet: odvezo Vama plačam jaz.“

„Ampak to bo lep denarček, prijatelj!“

„Koliko pa?“

„Petdeset pesov za oba.“

„Sto pesov Vama dam, če umorita tega Strnada v teku ene ure.“

„Kedaj nama pa plačate?“

„Takoj po umoru.“

„In kje?“

„Kjer Vama drago in pripravno?“

„To je zelo lepo, ampak če se nama umor posreči, in Vi nočete plačati, kaj pa potem?“

„Pa umorita še mene!“

„Ali Vas poznava? Snemite za trenutek svojo krinko!“

Maska se je razkrinkala, in moža sta ji pogledala v obraz.

„Oh,“ je dejal Groncalfo, „poznam Vas, senor Kortejo; gotovo naju ne ogoljufate. Takoj izvršiva svoje delo, jutri pa prideva po plačilo.“

Moža sta šla roko v roki naprej in pustila Korteja samega.

Čudno se zdi človeku, da so se ti trije možje tako hitro zjedinili glede umora, a kdor pozna mehikanske razmere, ve, da tam taka kupčija ni nič nenavadnega.

Marijano in Strnad sta hodila na maškaradi vsak svoja pota. Marijano se je veselil svojega zdravja in šel skozi največjo množico. Kar ga prime nekdo za roko. Marijano se je ozrl in zagledal žensko masko, ki ga je potegnila v stran. Ker se je hotel malo zabavati, je šel za njo.

Ko sta se prerila skozi množico, ga je peljala maska k podrtemu zidovju starega vodovoda.

„Vsedite se, senor,“ je dejala, „rada bi z Vami govorila.“

Marijano je bil uljuden, zato se je vsedel in se naslonil s hrbtom ob zidovje.

„Tako, senora,“ je dejal. „Ubogal sem Vas, sedaj bodite pa tako prijazni in mi povejte, kaj bi radi.“

„Nekaj bi Vas rada vprašala,“ je odgovorila.

„Torej govorite!“

„Ali se smem najprvo poleg Vas vsesti?“

„Smete.“

Maska se je vsedla poleg Marijana in pri tem zasuštela s svojo svileno obleko, zato nista slišala šuma na nasprotni strani zidu.

Lord Lindzej se je namreč tudi maskiral. Opazil je Marijana in ga liotel malo podražiti. Vendar ga še ni dohitel, ko se je približala Marijanu ženska maska in ga odvedla k staremu zidovju. To je bila ugodna prilika za lorda, da se prepriča o njegovem značaju, če se uda neznani ženski, tedaj ni vreden Eme. Zato je sledil Lindzej parčku in se se skril za zidom, ko je videl, da sta se oba vsedla. Tam je čul vsako besedo, ki sta jo govorila onadva za zidom.

„Torej, začnite, senora,“ je rekel Marijano.

„Prisezite mi najprvo, da mi ne snamete na nobeden način krinke, senor!“

„Ali ste tako zoperni, da Vas ne smem videti?“

„To ne, ampak nočem, da bi me poznali, če Vam tega ne dovolim.“

„Torej dobro, dam Vam svojo besedo.“

„Vaše besede ne maram, prisego zahtevam!“

„Dobro, torej prisegam. Sedaj pa že smete začeti, če Vam drago.“

„Povejte mi, ali imate že nevesto, senor?“

„Še ne.“

„Ali ljubico?“

„Ali je to tako potrebno za Vas?“

„Neobhodno potrebno, kajti kar Vam mislim povedati, je zelo važno za Vas.“

„To se mi zdi pa precej čudežno. Sicer sem pa lahko odkritosrčen. Da, imam ljubico.“

„In jo ljubite iz dna svojega srca?“

„Tako jo ljubim, da bi ne hotel več živeti brez nje.“

Globoko je vzdihnila maska pod gosto krinko, potem je pa vprašala:

„In ne zapustili bi je pod nobenim pogojem?“

„Pod nobenim.“

„Saj še ni Vaša zaročenka, nevesta ali žena!“

„To je vseeno. V svojem srcu sem ji prisege zvestobo, in te prisege ne prelomim nikdar.“

„In ne zapustili bi je za velikanski dobiček?“

„Niti za ves svet.“

„In če je odvisna od tega Vaša sreča in življenje?“

„Moja sreča je v njenih rokah, moje življenje pa v božjih; svoje prisege ne prelomim.“

Maska je obmolknila in zopet globoko vzdihnila. Potem je pa dejala odločno:

„Verjamem Vam, da ste sedaj tega mišljenja, a vse se predrugači. Obljubila sem Vam, da bom z Vami odkritosrčna, zato Vam povem, da Vas ljubim.“

„Grom in strela,“ se je tedaj začudil, „torej naj zapustim svojo ljubico zaradi Vas?“

„Da.“

„Iz tega pa ne bo nič.“

„Zakaj pa ne?“

„Ker ljubim njo Vas pa ne.“

„Ne poznate me; morda sem lepša ko Vaša ljubica.“

„Morda, ampak verjetno ni.“

„In bogatejša!“

„To mi je vseeno.“

„In odličnejšega stanu in blažjega značaja!“

„To je nemogoče!“

„Gotovo bi me ljubili.“

„Sovražil in zaničeval bi Vas, ker sem prelomil svojo prisego.“

Malo je pomislila, potem pa milo dejala:

„Podajte mi saj svojo roko.“

„Tu jo imate.“

Prijela jo je in porinila pod svoj plašč.

„Položite svojo roko na moje srce, senor,“ je rekla, „in prepričajte se, kako zelo bije za Vas!“

„Kaj pa še!“ je rekel Marijano. „Vaš plašč že primem, če hočete, druzega pa ne. Samo to Vas prosim, ne recite še enkrat, da ste poštena deklica.“

Stresla se je in odgovorila na pol jezno:

„Saj sem tudi poštena! Kar storim, storim samo zaraditega, ker Vas tako iskreno ljubim.“

„Tedaj mi je žal, kajti prav res Vam ne morem pomagati.“

„Pa tudi jaz Vam ne pomagam.“

Te besede je izgovorila tako samozavestno, da je Marijano dejal:

„Res ne vem, v kateri zadevi, bi nji mogli Vi pomagati!“

„O, v zelo važni zadevi,“ je odgovorila.

„Oh! Ali smem morda zvedeti?“

„Smete. Vi se pišete Alfred de Lotrevil, v resnici pa niste.“

Marijano jo je resno pogledal in vprašal:

„Kdo pa sem?“

„Vaše pravo ime je grof Alfonzo de Rodriganda.“

Tedaj jo je prijel liitro za roko, se sklonil k njej in dejal:

„Ženska, kaj si rekla? Kje si to zvedla? Kdo si?“

Marijano je močno stisnil njeno roko, molče je trpela, kajti ta bolečina je bila za njo užitek, in odgovorila je:

„To me zaman vprašate.“

„Moraš mi povedati.“

„Moram? Kdo me pa prisili?“

„Jaz?“

„S čim pa?“

„Gotovo zvem, kdo da si.“

„Prisegli ste mi, da mi ne snamete krinke, in kakor držite prisego svoji ljubici, jo morate tudi meni.“

Spustil je njeno roko in dejal:

„Prav imate; svoje prisege ne bom prelomil. Torej Vi veste, kdo da sem pravzaprav?“

„Vem, in nihče ne ve tega natančnejše ko jaz. Jaz vem vse natančnejše ko Vaš kapitan, ko Vaš Strnad, ko Vaš kapitan Landola: vse natančnejše ko vsi, vsi, vsi!“

„In mi nočeš tega povedati?“

„Nočem. Samo svojemu ljubečku bi povedala. Zapusti svojo ljubico.“

„Nikdar.“

„Ali imaš svojo Emo res rajše ko grofovsko krono?“ je vprašala jezno.

„Tisočkrat rajše. Kje si pa zvedela ime Ema?“

„To te prav nič ne briga. Le natančno premisli, kar storiš! Dam ti premisleka deset minut. Od te odločitve nisi odvisen samo ti, ampak še mnogo drugih. Morda živi še tvoj oče in tvoj stric Ferdinando.“

Marijano je skočil kvišku.

„Ženska, ti si vsegavedna!“ se je prestrašil.

„V tvoji zadevi sem res vsegavedna. Vso moč imam v svoji roki. Z eno samo besedo te lahko povišam ali pa uničim. Ljubim te; imeti te hočem, in zato ti ponudim vse za tvojo ljubezen.“

„Vse mi ponujaš zaman; moje srce ni več moja lastnina; ne morem ti ga darovati.“

„Pa mi ga prodaj.“

„Cesar ne smem darovati, tudi prodati ne smem.“

Do sedaj je govorila precej mirno, ko je pa videla, da ničesar ne doseže, niti s prošnjami niti z groženjem je vstala in dejala z razbujenim, tresočim glasom:

„Izberi si, kar hočeš, ljubezen ali sovraštvo, srečo ali nesrečo, nebesa ali pekel; vse to imaš sedaj na razpolago. Če se odločiš záme, te priznajo v enem tednu vse oblasti kot pravega grofa Alfonza. Če me pa zavržeš, boš zdihoval in vpil vsled samih bolečin. Deset minut je preteklo, odloči se!“

Tudi Marijano je vstal.

„Svoji prisegi ostanem zvest,“ je rekel mirmo in odločno.

„Ali je to tvoja zadnja beseda?“

„Moja zadnja beseda.“

Sedaj se je stresla od same ljubosumnosti, jeze in maščevanja.

„Izgubljen si, ti in tvoja Ema,“ je dejala. Vendar je še pristavila: „Odloči se še enkrat; odloči se drugače.“

„Ne morem se drugače.“

„Torej bodi proklet, zaljubljeni norec! Spoznal me boš še!“

„Saj te že poznam. Ni mi treba sneti tvoje krinke. Kar veš ti, ve samo ena ženska na svetu, kar govoriš ti, zamore samo tista govoriti. Ti si Jožefa Kortejo, morilčeva in goljufova hči!“

Že je hotela oditi, vendar se je še hitro obrnila in rekla:

„Motite se, senor. Jaz nimam ničesar opraviti z Jožefo Kortejo.“

„O vendar! Še zelo mnogo imaš opraviti z njo, celo z njeno lepoto, s katero si me hotela goljufati. Glej, da izgineš odtod!“

To jo je najbolj zabolelo. Postala je par trenutkov.

„Črv!“ je zaškripala z zobmi. „Boj se me! Če bi le vedel, kdo da sem, pa bi takoj spoznal, da si popolnoma v mojih rokah.“

„Kaj pa še!“ se je zasmejal Marijano. „Vesela bodi, da sem ti prisegel, sicer bi ti bil že davno snel krinko iz obraza!“

Tedaj se oglasi nekdo za zidom:

„Ji jo bom pa jaz snel, kajti jaz ji nisem prisegel.“

Maska je stopila izza zida in skočila proti deklici. Jožefa je spoznala, da je v nevarnosti. Segla je pod plašč in potegnila bodalo izza pasa. Zabodla je z njim v njim v roko, ki ji je hotela sneti krinko, in tačas, ko je lord od bolečine zavpil in hitro potegnil roko k sebi, je šinila deklica v stran in izginila med drugimi maskami.

„Tristo vragov, bodalo je imela,“ je rekel Lindzej in segel v žep po robec, da ustavi kri.

„Kdo pa ste, senor?“ ga je vprašal Marijano.

„Vaš prijatelj.“

Marijano ni spoznal lordovega glasu, zato je dejal:

„In ste na skrivnem poslušali najin pogovor?“

„Od konca do kraja.“

„Ne da bi bili odšli?“

„Ne da bi bil šel. Saj sem prišel samo zaraditega, da vaju na skrivnem poslušam.“

„Torej ste nesramnež!“

„Zamojdel.“

„In zaslužite, da Vam pošteno posvetim!“

„Popolnoma pravilno.“

„Zahtevam, da snamete svojo krinko!“

„Zakaj?“

„Da vidim, kak potepuh se za menoj plazi, da posluša na skrivnem tuje skrivnosti.“

„Takoj snamem svojo krinko, če Vam drago.“

Lord je snel krinko in pokazal Marijanu svoj obraz. Bilo je že precej temno, vendar ga je Marijano takoj spoznal. Zelo se je prestrašil in rekel:

„Oh, Vi ste, milord! Oprostite!“

„Seveda, Vi mi morate oprostiti,“ je dejal Lindzej. „Oprostite mi, ker sem Vas na skrivnem poslušal?“

„Iz srca rad, milord. Vsakemu drugemu bi bil pošteno posvetil!“

„Verjamem; ves vražji dečko ste! V veliki zadregi ste bili; ta ženska Vam je nastavila svoje ostre zobe. Ali res mislite, da je Kortejeva hči?“

„Gotovo je bila.“

„Tudi jaz sem o tem prepričan. Žalibog, nisem je ujel, in sedaj ji ne moremo ničesar dokazati, akoravno Vam je mnogo priznala. Prosim, zavežite mi roko z robcem; precej me je ranila.“

Marijano je zavezal lordu rano, potem je nataknil poslednji zopet krinko, se vklenil mlademu možu v roko, in šla sta naprej.

Marijano je bil ves srečen. Lindzej je vse čul, in natančno ve, kako zelo ljubi njegovo Emo. Ta misel je navdajala Marijana z novim upanjem.

Strnad je hodil na maskeradi svoja pota. Šel je od družbe do družbe in ni zapazil, da ga zasledujeta dva moža. Slednjič se je naveličal hrupa in šel malo na prosto. Tam je bilo vse tiho. Zamišljen se je izprehajal. —

Mislil je na svojo domovino, spominjal se svoje ljubljene žene, starega nadgozdarja, svoje matere in sestre, in še vedno ni zapazil, da ga zasledujeta dve osebi. Slednjič se je obrnil, a v istem trenutku je šinil hitro na tla.

Strnad je namreč takoj zapazil svoja zasledovalca; spoznal je, da ga zasledujeta z hudobnim namenom, in izginil je bliskoma. Saj je bil bistroumen prerijski lovec. Na vseh štirih se je splazil v stran in počakal, da sta prišla mimo. Moža sta se ustavila blizu njega in ga iskala v temi s svojimi očmi.

„Ne vidim ga več,“ je dejal prvi. „In ti?“

„Jaz tudi ne.“

„Gotovo se je vsedel.“

„Ali je pa zavil kam v stran!“

„Prokleto! Če se vrne na šetališče, ga težje dobiva; tu bi ga z lahkoto premagala.

„Sto pesov bi hitro zaslužila. Vsak mora iti na drugo stran, kdor ga najde, ga zabode!“

„Dobro. Torej pojdi ti na desno, jaz grem pa na levo!“

Strnad je premišljeval, kaj naj stori. Slednjič je uvidel, da je najboljše, če ju pusti. Če ju pobije na tla in naznani, jima vendar ne more dokazati, da sta ga hotela umoriti. Zato je počakal, da sta šla naprej, in se vrnil potem na šetališče, kjer je našel Marijana in lorda.

Povedal jima je svoj doživljaj, in takoj sta slutila oba, da ju je najel Kortejo. Uvideli so, da je najboljše, če gredo domov, in odšli so. V lordovi palači jih je sprejela Ema, ki je bila sicer na bojišču, vendar se vrnila takoj po borenju domov.

„Tu prihajajo zmagalci,“ je rekla veselo in peljala vse tri može v salon. „Naša dolžnost je, da smo ponosni nánje.“

„Posebno na trikratnega zmagalca,“ je dejal Marijano in pokazal na Strnada.

„In tudi na druzega,“ je pristavil lord. „Naš prijatelj je po borbi še enkrat zmagal, in sicer je bila ta zmaga mnogo večja. Zato dobi tudi primerno nagrado.“

Prijel je Emo za roko in jo položil Marijanu v desnico.

„Otroka, vidva se ljubita, in vredna sta drug druzega. Bodita srečna, to vama želim iz dna svojega srca.“

To je bilo iznenadenje, ki ga ni nihče pričakoval. Ljubljenca sta se objela in bila srečna. To je bil vesel večer, vse drugače ko pri Korteju, ki je šel domov in čakal Strnadova morilca, ter premišljeval, kako dokaže, da ni bil zraven.

Kmalu se je vrnila tudi Jožefa domov. Njen obraz je žarel, in njene oči so se iskrile. Slekla je svojo maškaradno obleko in stopila odločno pred svojega očeta.

„Oče, ali odpotuje Strnad pojutrašnjem na hacijendo?“ ga je vprašala.

„Da.“

„Sam?“

„Ne, tudi. oba njegova tovariša gresta z njim!“

„Ali hočeš, da ti uideta?“

Začudeno jo je pogledal Kortejo in ji odgovoril:

„Zdi se mi, da si se zelo spremenila od danes dopoludne.“

„Prav nič; ampak samo odločila sem se.“

„Za kaj pa?“

„Niti trenutka ne smemo zamuditi.“

„Tega mnenja sem jaz tudi. Eden izmed njih je sedaj menda že mrtev.“

„Kdo pa?“

„Strnad.“

„Oh, mislila sem drugi!“

„Ne. Poslal sem za njim dva hidalga, ki ju dobro poznam. Za sto pesov gresta skozi pekel.“

„Dobro, torej smo se enega že iznebili. In drugi?“

„Počakaj do jutri, tedaj se natančneje pogovoriva.“

Oče in liči sta sedela še vedno pri mizi, ko posrkata dva moža. Bila sta hidalga. Ko sta zagledala Jožefo, sta hotela oditi, a Kortejo jima je namignil, češ naj le ostaneta.

„Le vstopita, senorja,“ je dejal. „Moja hči sme slišati, kar mi sporočita. Upam, da se vama je posrečilo.“

„Žalibog ne,“ je odgovoril prvi.

Kortejo ga je strogo pogledal, in mu ni hotel verjeti.

„Zakaj pa ne?“ je vprašal.

„Izgubila sva ga. Čisto sam je šel na izprehod iz mesta. Zasledovala sva ga, a naenkrat je izginil. Ko sva se vrnila na šetališče, je ravno odjahal z lordom Lindzejem.“

Kortejo je zmajal jezno z glavo.

„Bedaka sta in strahopetneža, ne maram vaju več.“

„Senor, saj popraviva lahko svoj pregrešek,“ je rekel prvi.

„Ne rabim in ne maram vaju več; le pojdita. Za vajin nepotreben trud vama dam deset pesov. Razdelita si jih in pojdita!“

Hidalga sta bila vesela, da sta zaslužila vsak pet pesov, in odšla sta. — —

Jožefa je šla spat, a zaspati ni mogla. Vedno je mislila samo na maščevanje, ker je zavrgel Marijano njeno ljubezen, a odločiti se ni mogla. Vsaka kazen se ji je zdela premajhna. —

Tudi Kortejo ni spal. Premišljeval je nekaj ur, potem se je pa slednjič odločil. Sel je v konjski hlev in ukazal osedlati konja. Proti jutru je odjahal iz mesta, in sicer proti severu. Ko je Jožefa dopoludne vprašala, kje je njen oče, je zvedla, da je odpotoval za nekaj dni. — —

Dva dni pozneje so stali pred lordovo palačo trije krepki, osedlani konji, medtem so se pa v palači poslavljali.

„Torej, kako dolgo se ne vrnete, doktor?“ je vprašal Lindzej.

„Tega Vam zaradi sedanjih čudnih razmer ne morem natančno povedati,“ je odgovoril Strnad. „Kakor hitro mogoče se vrnemo.“

„Dobro. Ne varujte konj; saj jih imate na tisoče na pašnikih. Ali imate morda še kako željo?“

„Imam, milord. Človek ne ve, kaj se mu vse lahko pripeti v tako nevarnih krajih. Če bi se dalje časa ne vrnil, prosim, skrbite za moj parnik in moje moštvo.“

„Prav rad, vendar upam, da tega ne bo treba. Sedaj pa srečno!“

Strnad in Krek sta sedela že na svojih konjih, Marijano je pa stal še vedno na stopnjicah in se ni mogel ločiti od svoje Eme. Slednjič je prišel, in odjahali so iz mesta po isti poti, kjer je zapustil mesto Kortejo pred dvema dnevoma.

Potovali so brez služabnikov in vodnika. Strnad je imel zemljevid cele Mehike, to je bil njihov vodnik, in akoravno še nihče izmed njih ni hodil te poti, se vendar niso nikoli zašli. —

Bili so oddaljeni še približno en dan od hacijende. Jahali so čez planoto, kjer je bil samo tuintam kak grm. Strnad je bil najbolj izkušen; videl je vsako pohojeno travico, vsako odlomljeno vejico, vsak odmaknjen kamenček. Molče so jahali naprej, tedaj je rekel Strnad svojima tovarišema:

„Ne ozrita se niti na levo niti na desno; ampak poglejta onile gost grm, tamle na desno ob vodi.“

„Kaj pa je tam?“ je vprašal Marijano?

„Tam leži človek, ki nas čaka, in njegov konj je privezan za drevesom!“

„Jaz ničesar ne vidim,“ je rekel Marijano.

Tudi Krek je dejal, da ničesar ne vidi.

„Verjamem. Če človek nima vaje in izkušenosti, ne spozna že od daleč v takem gostem grmovju moža in konja. Kadar vzamem svojo puško v roke, storita vidva isto, ampak ne streljajta, preden jaz ne streljam!“

Jahali so naprej, dokler niso prišli do grmovja; tam je pa snel Strnad bliskoma svojo puško in nameril na grmovje. Marijano in Krek sta storila isto.

„Holá, senor, kaj pa iščete tamle na tleh?“ je zaklical v grmovje.

Kratek, hripav smeh je zadonel, potem je pa dejal nekdo za grmovjem:

„Kaj Vas pa to briga?“

„Zelo mnogo,“ je odgovoril Strnad. „Prosim, bodite tako prijazni in pridite malo bliže!“

„Ali res?“ se je zasmejal nekdo.

„Res.“

„Naj bo, Vam pa izpolnim Vašo željo.“

Vejevje se je umaknilo, in izza grma je stopil mož, oblečen v močno bivolovo kožo. Bil je Indijanec in imel cibolérsko obleko. Oborožen je bil s puško in nožem. Komaj je stopil izza grmovja, je že prišel njegov konj za njim.

Natančno je premotril s svojim ostrim pogledom te tri tujce in potem dejal:

„Hm, to pa niste ravno slabo napravili, senorji! Skoraj bi mislil, da ste bili že v preriji.“

Strnad ga je takoj razumel, ampak Marijano je rekel:

„Zakaj pa?“

„Ker ste se tako delali, kot bi me ne videli, in vendar ste namerili tako hitro náme svoje puške!“

„Zdelo se nam je seveda sumljivo, ker smo videli, da se skriva za grmovjem človek,“ je rekel Strnad. „Kaj ste pa delali za grmovjem?“

„Čakal sem.“

„Koga pa?“

„Ne vem. Morda Vas.“

Tedaj je nagubančil Strnad svoje čelo in ga svaril:

„Nikar se ne šalite, in govorite razločnejše!“

„Zakaj pa ne! Ampak povejte mi preje, kam da jašete?“

„Na hacijendo del Erina.“

„Dobro, torej ste tisti, ki jih čakam.“

„Zdi se mi ravnotako, kot bi vedel kdo o našem prihodu in Vas poslal naproti!“

„Tako približno je! Včeraj sem bil na lovu, tamle v gorah, in ko sem se vračal domov, sem našel sumljive sledove. Zasledoval sem sled in našel družbo belokožcev, ki so ležali v krogu in se na glas pogovarjali. Slišal sem, da hočejo ujeti nekaj jezdecev, ki so na potu iz Mehike na hacijendo del Erina. Seveda sem takoj odšel, da svarim dotične jezdece. Če ste vi pravi, je dobro, če pa niste, tedaj ostanem tu, dokler pridejo pravi mimo.“

Tedaj mu je podal Strnad desnico in rekel:

„Priden dečko ste, hvala lepa Vam! Kakor se mi zdi, smo pravi. Koliko mož je pa bilo?“

„Dvanajst.“

„Hm, torej jih je ravno toliko, kolikor jih jaz premagam. Skoraj bi imel veselje, pomeniti se malo z njimi.“

Tedaj se pogledal Indijanec Strnada in dejal:

„Dvanajst jih premagate, senor?“

„Če so razmere ugodne, še več,“ je odgovoril Strnad odločno.

„Mislim, da jih je ravno enajst preveč, kaj?“

„Pa mi ne verjemite, če nočete. Če bi bilo samo od mene odvisno, bi si te ljudi gotovo natačnejše ogledal. Vendar nimam vzroka, da bi šli po nepotrebnem v nevarnost.“

„To je tudi moje mnenje,“ je pritrdil Indijanec ironično.

„Kam pa greste sedaj?“ je vprašal Strnad.

„Na hacijendo. Ali naj vas vodim?“

„Le, če Vam je to v zabavo.“

„Torej pojdite.“

Zajahal je svojega konja, in odjahali so. Indijanec je jahal naprej, da opazi takoj vsak sumljiv sled. Strnad je takoj spoznal, da sme zaupati temu možu.

Zvečer so si morali poiskati na prostem pripravno prenočišče. Indijanec je bil pri tem tako previden in okusen, da je Strnad takoj videl, da. ta Indijanec ni navaden mož. Jedel je skupno z našimi prijatelji, kadil tudi cigarete, a ruma, ki so mu ga ponudili, ni maral.

Ognja niso zanetili, ker je bila okolica prenevarna. Zato so se pogovarjati v temi.

„Ali poznate ljudi na hacijendi?“ je vprašal Strnad Indijanca.

„Poznam.“

„Kdo je pa tam?“

„Najprvo senor Karpéles, hacijendero, potem senorita Olga, njegova hči, nadalje senora Hermájek in slednjič nek lovcc, ki je v glavi bolan. Razun teh je še nekaj služabnikov in služabnic in štirideset bakerov in cibolerov.“

„Gotovo ste tudi Vi hacijenderov cibolero?“

„Ne, senor. Jaz sem prost Mictek.“

Strnad se je začudil.

„Mictek ste?“ ga je vprašal.

„Da, Mictek.“

„O, potem pa gotovo poznate Mókašimótaka, slavnega vodjo Bivolovo Čelo?“

„Poznam ga,“ je odgovoril Indijanec mirno.

„Kje je pa sedaj?“

„Danes tukaj, jutri tam, kakor mu veleva veliki duh. Kje ste pa slišali o njem?“

„Povsod ga poznajo; celo onstran velikega morja sem slišal praviti o njem.“

„Če to zve, bo gotovo zelo vesel. Kako naj vas imenujem, senorji, kadar govorim z vami?“

„Jaz se pišem Strnad, tale senor se imenuje Marijano, in onili pa Krek. In kako je Vam ime, senor?“

„Jaz sem pa Mictek; imenujte me kar tako!“

To je bil ves pogovor, potem so šli spat. Po noči je stražil vsak nekaj časa. —

Drugo jutro so odjahali na vse zgodaj in zagledali že opoludne hacijendo. Tedaj se je ustavil Mictek, stegnil svojo roko proti posestvu in rekel:

„Senorji, to je hacijenda del Erina. Sedaj je gotovo več ne izgrešite.“

„Ali ne greste z námi?“ je vprašal Strnad.

„Ne. Moja pot gre v gozd. Srečno!“

Vzpodbudil je svojega konja in odjahal na levo. Naši trije prijatelji so pa jahali proti hacijendi in se ustavili pred palisadnimi vrati.

Ko je potrkal Strnad, je prišel bakero in vprašal, kaj da žele.

„Ali je senor Karpeles doma?“

„Doma.“

„Povejte mu, da ga žele gostje iz Mehike obiskati.“

„Ali ste sami, ali jih pride še več?“

„Sami smo.“

„Torej Vam zaupam in Vam odprem.“

Odmaknil je zapahe in spustil jezdece na dvorišče. Tam so razjahali svoje konje, in bakero jih je peljal v hlev.

Ko so dospeli tujci do vežnih vrat, jim je prišel hacijendero že naproti. Začudeno je pogledal Strnadovo junaško postavo.

„Dios mios, kaj je pa to!“ je dejal. „Senor, ali ste Španec?“

„Ne, Slovenec sem.“

„Torej je samo slučaj. Skoraj bi Vas bil zamenjal s knezom de Olzuna.“

Zopet je slišal Strnad to ime.

„Ali ste ga poznali, senor?“ je vprašal.

„Poznal, kajti Španec sem. Sicer pa niti ne morete biti knez de Olzuna, ker je ta mnogo starejši. Pozdravljeni!“

Nato mu je podal roko in jo pomolil tudi Marijanu. Ta je bil obrnjen v stran, ker je gledal za konji; sedaj se je pa obrnil. Ko je zagledal hacijendero njegov obraz, je umaknil svojo roko in se glasno začudil.

„Za Boga svetega, kaj je pa to! Grof Emanuel! Oh, ne, ne, tudi to je nemogoče, kajti grof Emanuel je mnogo starejši.“

Prijel se je za čelo, kajti podobnost teh dveh mož ga je vznemirila. Medtem je zagledal Kreka in zaploskal z rokami.

„Valga me Dios, Bog mi pomagaj, ali sem začaran!“ je zaklical.

„Kaj ti pa je, oče?“ je vprašal za njim čist, nežen ženski glas.

„Pojdi sem, ljubi otrok,“ ji je odgovoril. „Kaj tacega se mi pa še ni pripetilo, to je pa res čudežno. Prišli so trije senorji: prvi je podoben knezu de Olzuna, drugi grofu Emanuelu, tretji pa tvojemu ubogemu ženinu, kakor krajcar krajcarju.“

Olga je stopila bliže in se nasmejala; ko je pa zagledala Kreka, je dejala:

„Saj res, oče, ta gospod je ravnotak, kakor moj ubogi Antonijo.“

„No, stvar se že še razjasni,“ je dejal hacijendero. „Pozdravljeni, senorji, vstopite v mojo hišo!“

Sedaj je podal tudi Marijanu in Kreku svojo desnico in peljal goste v jedilnico, kjer so se tujci malo okrepčali.

Ravno je dvignil Krek zopet svojo čašo, ko zagleda pri vratih, ki so se ravnokar odprla, bledo postavo, ki je trudno in brez vsega zanimanja gledala tujce.

Krek je stopil hitro k vratom in pogledal ostro bolniku v oči.

„Ali je mogoče!“ je potem zaklical. „Anton! Anton! O moj Bog!“

Bolnik ga je zmešano pogledal in zmajal z glavo.

„Mrtev sem, mrtev, kajti ubil me je,“ je tožil.

Krek se je obrnil in vprašal:

„Senor Karpéles, kdo je ta mož?“

„Ženin moje hčere je,“ je odgovoril hacijendero. „Piše se Antonijo Krek, in lovci mu pravijo Gromov Strel.“

„Torej vendar! Brat, o moj brat!“

S temi besedami se je vrgel bolniku okoli vratu, ga objel in ga pritisnil nase. Bolnik je pustil, da ga je Krek poljuboval, gledal je brez zavesti svojemu bratu v obraz in dejal samo:

„Ubil me je, mrtev sem!“

„Kaj mu pa je?“ je vprašal Krek hacijendera.

„Blazen je,“ je odgovoril Karpéles.

„Blazen? O moj Bog, o Gospod, kako svidenje!“

Slovenec si je zakril obraz z rokami, se vsedel na stol in se jokal. Ostali so stali molče okoli njega, dokler mu ni položil Karpéles roke na ramen in vprašal z mirnim glasom:

„Ali je res, da ste brat senorja Antonija?“

S solznimi očmi mu je odgovoril Krek:

„Res sem njegov brat! O moj Bog, kako svidenje!“

„Torej ste mornar?“

„Da.“

„Mnogo nam je pravil o Vas.“

„Mrtev sem, ubil me je!“ je tožil bolnik vmes.

Strnad je do sedaj molče opazoval bolnika, a sedaj je vprašal:

„Kaj je vzrok njegove bolezni?“

„Udarec na glavo,“ je odgovoril Karpéles.

„Ali ste imeli zdravnika?“

„Imel, dojgo časa.“

„Ali je rekel tisti zdravnik, da ni pomoči?“

„Da.“

„Torej dotični zdravnik ničesar ne ve. Le pomirite se, Krek. Vaš brat ni blazen, ampak samo umobolen; lahko mu še pomagamo.“

Olga Karpéles je tedaj zavriskala od samega veselja na ves glas. Stopila je hitro k Strnadu, ga prijela za roko in dejala:

„Ali res, senor?“

„Res.“

„Gotovo? Ali ste zdravnik?“

„Da, zdravnik sem in upam najboljše. Ko zvem natančnejše okolnosti, v katerih je zbolel, Vam odločno povem, če mu morem pomagati.“

„O, torej naj Vam povem —“

„Le počasi, senorita!“ ji je segel Strnad v besedo. „Za to imamo še dovolj časa. Najprvo se moramo pogovoriti o drugi zadevi, ki je važnejša in potrebnejša.“

Nerada je odjenjala, in peljala je bolnika ven.

„Gotovo je zelo važna zadeva, zaradi katere ste prišli k meni,“ je rekel hacijendero.

„Zelo, zelo važna zadeva,“ je potrdil Strnad.

„Ali ste našli mojo hacijendo brez vodnika? Skoraj bi ne verjel.“

„Precej brez vodnika. Šele včeraj smo srečali moža, ki nas je spremil do sem. Bil je Indijanec micteškega rodu.“

„Mictek vas je spremil? To je bil Bivolovo Čelo.“

„Bivolovo Čelo?“ se je začudil Strnad. „Saj ni bil oblečen kakor indijanski poveljniki.“

„Nikoli nima kraljevskih znamenj. Oblači se samo v bivolovo kožo in ima kot orožje samo puško in nož.“

„Je že pravi. Jahal sem torej z Bivolovim Čelom, ne da bi ga poznal. Zamolčal mi je svoje ime: pošten mož je. Ali ga bom še kedaj videl?“

„Sedaj je vsak dan v tej okolici. Saj ostanete vendar nekaj časa tu?“

„Kakor bodo razmere določile. Kedaj imate čas, da Vam razjasnim, zaradi česa sem Vas obiskal?“

„Takoj ali pa tudi pozneje, kakor želite. Ali je zadeva kratka in jo moremo takoj rešiti?“

„Ne. Za to stvar rabimo precej časa in jo moramo zelo pazljivo obravnavati. Prišel sem namreč zaradi neke rodbinske skrivnosti, ki bi jo rad razkril, in pri tem rabim Vas in Marijo Hermajek.“

„Na rozpolago sem Vam, vendar prosim najprvo, ali Vam smem odkazati Vaše stanovanje. Najprvo se morate malo urediti, drugo se pogovorimo pozneje.“

Vstopila je Indijanka Karja. Pripravila je sobe in prišla, da pokaže gospodom stanovanje. Strnad je dobil sobo, kjer je stanoval navadno grof Alfonzo. Umil in osnažil se je, in potem je šel malo na vrt. Tam je videl lepo hacijenderovo hčer, ki je sedela poleg bolnika in ga prisrčno ljubimkala.

„Ko je zagledala Strnada, je vstala, da naredi tujcu prostor. Strnad se je vsedel tako, da je lahko opazoval bolnika. Senorita Olga in slovenski zdravnik sta se začela pogovarjati. Pravila mu je o kraljevskem zakladu in mu razjasnila natančno vzrok bolezni svojega ženina. Stvar je Strnada zelo zanimala, zato jo je pazljivo poslušal.

„Torej slavni Medvedovo Srce je bil tudi zraven,“ je dejal potem. „Ali ste že videli od takrat Apaha?“

„Še nikoli.“

„In vsa ta nesreča se je zgodila samo zaradi enega človeka, zaradi tega Alfonza de Rodriganda? Ampak naj le počaka, kmalu mu pristrižemo peruti, in drago nam bo poplačal svoje pregrehe.“

„O, senor, ali smem upati, da ozdravi moj ubogi Antonijo? Medtem, ko ste bili v svoji sobi, mi je namreč povedal njegov brat, da ste izkušen in slaven zdravnik, in da ste rešili tudi svojo lastno soprogo blaznosti.“

„Največji zdravnik je Bog; upam, da bo tudi v tem slučaju pomagal. Ali je Vaš bolnik potrpežljiv in rad uboga?“

„Zelo.“

„Ali bo šel z menoj?“

„Takoj.“

„Torej ga vzamem s seboj in ga takoj preiščem. Svoje zdravniško orodje nosim vedno s seboj in upam, da imam vse, kar bom rabil.“

Prijel je bolnika za roko, in ta je šel rad z njim. Ema je pa šla v svojo sobo, pokleknila pred podobo Matere Božje in iskreno molila. — —

Ko je prišla potem v salon, so bili tam že vsi zbrani in čakali na zdravnikovo sodbo.

Strnad je prišel šele pozno.

„Prinašam Vam veselo poročilo,“ je dejal Slovenec. „Ozdravil bom senorja Kreka.“

Od samega veselja so vsi navzoči na glas zaklicali, in potem je nadaljeval:

„Udarec je bil zelo hud, vendar mu ni zdrobil črepinje; a vsled udarca je počila v možganih neka žilica, in kri se je razlila skoraj po celih možganih. Zato je bolnik vse pozabil, samo udarca ne. Zaveda se, da ga je hotel nekdo ubiti, čutil je udarec in sedaj misli, da je mrtev. Trepanacija je v tem slučaju edino sredstvo. Odprl mu bom črepinjo in odstranil kri, ki se je razlila po možganih. Vsled tega bo nehal pritisk na možgane, in v istem trenutku se bo povrnil bolniku ves spomin.“

„Ali je ta operacija nevarna?“ je vprašala Olga v skrbeh.

„Boli sicer grozno, ampak nevarna ni,“ jo je potolažil Strnad. „Če mi dovolijo njegovi sorodniki, ga bom jutri operiral in izvršil trepanacijo.“

Vsi so bili zadovoljni z Strnadovim predlogom, in Karpeles je šaljivo pristavil:

„Za plačilo se Vam ni treba bati, senor. Bolnik je bogat, neizmerno bogat; iz jame kraljevskega zaklada je dobil tako darilo, da plača lahko tudi najdražjo operacijo.“

„Upajmo, da ozdravi toliko, da bo lahko užival svoj zaklad,“ je dejal Strnad in odšel v svojo sobo pogledat, če ima vse zdravniško orodje, ki ga bo jutri rabil, osnaženo in v redu. —

Pri večerji so se potem pogovarjali o zadevi, zaradi katere je prišel Strnad na hacijendo. Kar sta povedala Karpeles in Marija Hermajek, je potrdilo Strnadove slutnje.

Hacijendero je takoj ponudil Marijanu svojo hacijendo, in v celi družini ni bilo nijednega, ki bi ne bil prepričan, da je pravi grof Alfonzo.

Približal se je dan operacije. Strnad je prosil Kreka, Marijana in Earpelesa, naj mu pomagajo pri operaciji.

Opoludne so šli vsi štirje v bolnikovo sobo. Hodnik, kjer je bila operacijska soba, so zaklenili. Vsi stanovalci hacijende so se zbrali, in vsi so v duhu molili, da bi se operacija posrečila.

Včasih se jim je zdelo, da slišijo bolestno zdihovanje ali glasen, zveneč glas, potem je bilo pa zopet vse tiho.

Slednjič se je vrnil Karpeles. Bil je ves bled.

„Kako je?“ mu je hitela Olga naproti.

„Senor Strnad upa najboljše. Bolnik je onesveščen. Strnad mi je naročil, da pridi gori; boš ostala pri bolniku.“

„Sama?“

„Ne, Strnad tudi. Kadar se zbudi, smejo biti pri njem samo znani ljudje.“

Olga je šla s svojim očetom. Na hodniku sta srečala Kreka. Tudi ta je bil ves bled. Bolnik je moral gotovo mnogo pretrpeti.

Ko sta po tihem vstopila, je bil Strnad ravno sklonjen čez bolnika; štel je njegovo dihanje in srčne udarce. Ko je zagledala Olga bolesten obraz svojega ljubčeka, bi bila najrajše na ves glas zakričala, a premagala se je.

„Senora, vsedite se tako, da Vas takoj vidi, ko se prebudi. Jaz bom šel pa za zastor,“ je zašepetal Strnad.

„Ali bo dolgo trajalo, preden se zave?“ je vprašala Olga.

„Najdalje deset minut, in potem se bo odločilo, če se mu povrne spomin ali ne. Počakajmo in prosimo Boga, da se posreči!“

Strnad je stopil za zastor, Olga se je pa vsedla poleg postelje; Karpeles je sedel blizu nje. Vsaka minuta je trajala celo večnost. Slednjič, slednjič je zmaknil bolnik svojo roko.

„Nikar se ne prestrašite,“ je dejal Strnad po tihem. „Mislim, da bo zakričal, ker misli, da ga bo Alfonzo ubil.“

Zdravnik se ni zmotil. Bolnik se je premaknil kmalu s celim telesom, ležal potem nekaj sekund popolnoma mirno, to so bili trenutki, ko se mu je povrnil spomin; naenkrat je pa zaupil na ves glas, tako grozno in strašno, da sta se pretresla celo Karpeles in Olga, in sta se morala oprijeti, da se nista zgrudila na tla.

Potem je bolnik globoko, globoko vzdihnil — in odprl svoje oči.

Toliko mesecev je gledal nezavestno, a sedaj je zrl predse, kakor bi se prebudil iz spanja. Pogledal je na desno, potem na levo — in se začudil; slednjič je uprl svoj pogled na Olgo. Odprl je svoje ustnice.

„Olga!“ je dejal po tihem. „Moj Bog, sanjalo se mi je, da me je hotel Alfonzo ubiti; bili smo v jami kraljevskega zaklada. Ali je res, da sem pri tebi?“

Stegnil je svojo roko, segla mu je v desnico in rekla:

„Da, pri meni si, moj Antonijo!“

Tedaj se je prijel za obvezano glavo.

„Ampak vendar me boli glava, kjer me je zadel,“ je rekel. „Zakaj sem pa obvezan, Olga?“

„Malo si se ranil,“ je odgovorila.

„Čutim,“ je dejal. „Povedala mi boš to pozneje; sedaj moram zaspati, kajti zelo truden sem.“

Zaprl je svoje oči in kmalu je začel jednakomerno dihati — zaspal je.

Sedaj je stopil Strnad izza zastora in zašepetal z veselim, zmagonosnim glasom:

„Operacija se je posrečila! Če srečno preboli mrzlico, bo popolnoma ozdravel. Senor Karpeles pojdite doli in naznanite družini srečen izid operacije. Senorita in jaz ostaneva pri bolniku.“

Hacijendero je šel doli in sporočil družini, da se je operacija posrečila. Vsi stanovalci hacijenae so se veselili in radovali. —

Ta dan in noč sta srečno in mirno pretekla. —

Drugo jutro je pa vznemirilo vso hacijendo. Prišel je namreč Bivolovo Čelo, vodja Mictekov, in vprašal, kje je hacijendéro. Ko so ga peljali h Karpelesu, mu je povedal, da nameravajo napasti hacijendo. Hacijendero se je prestrašil.

„Torej moram iti takoj po senorja Strnada,“ je dejal.

„Senor Strnad? Po tistega tujca, ki sem ga spremil k Vam?“ je vprašal Indijanec.

„Da.“

„Kaj pa hočete z njim?“

„Dal nam bo dober svet.“

Indijanec je zaničljivo zmignil z rameni in vprašal:

„Kaj je pa ta mož?“

„Zdravnik.“

„Zdravnik belokožcev! Kako more dati dober svet Bivolovemu Čelu, vodju Mictekov!“

„Saj ga ne bo tebi dal, ampak meni. Pogovorila se bodeta skupno, kaj naj storimo.“

„Ali se zna posvetovati o boju zoper sovražnike?“

„Razumen mož je. Odprl je včeraj Gromovem Strelu črepinjo in mu vrnil pamet in spomin.“

Indijanec se je začudil.

„Moj prijatelj Gromov Strel torej zopet govori kakor pameten mož?“ je vprašal.

„Da. V nekolikih dneh bo popolnoma ozdravel.“

„Torej je senor Strnad velik zdravnik in razumen, lečnik, ampak bojevnik ni.“

„Zakaj pa ne?“

„Ali si videl njegovo orožje?“

„Videl.“

„Ali si ga že videl jahati?“

„Tudi že.“

„Torej poglej, na svojem konju sedi kakor belokožci, in njegovo orožje se sveti kakor srebro; to ni navada pri velikih bojevnikih.“

„Torej se nočeš z njim posvetovati?“

„Prijatelj hacijende sem, zato se bom, ampak pomagalo ne bo prav nič. Naj torej pride!“

Karpeles je odšel in kmalu se je vrnil z Strnadom. Med potom mu je povedal, kakega mnenja je slavni vodja Mictekov. Zato ga je pozdravil Strnad z lahkim nasmehom in vprašal:

„Slišal sem, da ste Vi Bivolovo Čelo, najslavnejši vodja Mictekov. Ali je res?“

„Res,“ je odgovoril Indijanec.

„Torej kako poročilo ste nam prinesli?“

„Preden sem Vas spremil na hacijendo, sem videl dvanajst belokožcev, ki so Vas hoteli napasti in ubiti; sedaj sem jih pa videl trikrat toliko, ki hočejo napasti hacijendo in pomoriti vse stanovalce.“

„Ali ste jih sami slišali?“

„Sam.“

„Kedaj pa nameravajo priti?“

„Jutri ponoči.“

„Kje so pa?“

„V tigrovem breznu.“

„Ali je daleč ta prepad?“

„Belokožci jašejo do tja navadno eno uro, peš pa hodijo dve uri.“

„Kaj pa delajo sedaj?“

„Jedo, pijejo in spe.“

„Ali je gozd v breznu?“

„Velik, gost gozd je v breznu. V gozdu je studenec, in pri tem studencu so.“

„Ali imajo straže?“

„Videl sem dve straži, pri vhodu in izhodu prepada. Sedeli so pod drevesom in gledali proti nebu.“

„Kako so pa oboroženi?“

„Puške, nože in pištole imajo.“

„Ali me peljete tja?“

Pri teh besedah je pogledal Mictek začudeno slovenskega zdravnika.

„Kaj pa hočete tam?“ je vprašal.

„Videl bi jih rad.“

„Čemu pa? Saj sem jih že jaz videl. Kdor jih hoče videti, se mora plaziti skozi gozd in po mahu, in tedaj bi si umazali svoje lepo, mehikansko obleko.“ To je govoril Indijanec skoraj z žaljivim nasmehom, in potem pristavil: „In kdor jih gre prisluškovat, ga ustrele.“

„Ali se morda bojite, ker me ne marate spremiti?“ je vprašal tedaj Strnad.

Zaničljivo ga je pogledal Mictek in dejal:

„Bivolovo Čelo se nikogar ne boji. Pokazal Vam bo pot, a pomagati Vam ne more, če Vas napade trikrat dvanajst belokožcev.“

„Torej počakajte!“

S temi besedami je Strnad odšel; pripravit se je šel namreč za pot.

„Ta zdravnik bo umrl!“ je dejal tedaj Indijanec odločno.

„Ga boš pa branil!“ je odgovoril Karpeles resno.

„Rekel je, da se dvanajstih sovražnikov ne boji; mnogo govori, in nič ne stori.“

Indijanec je stopil po teh besedah k okniv in gledal ven, kakor bi ga vse nadaljno nič ne brigalo.

Strnad je vzel svojo lovsko obleko s seboj na hacijendo. Zložil jo je in jo pritrdil z jermeni na sedlo. V to obleko se je preblekel in prišel potem nazaj.

„Sedaj pa le pojdiva,“ je dejal.

Mictek se je obrnil. Zagledal je moža, ki je stal pred njim, in začudil se je.

Strnad je imel begine iz jelenove kože, močno lovsko srajco, širokokrajen klobuk in visoke škornje. Čez pleča je imel puško po Henrijevem načinu s petindvajsetimi streli in močno dvocevko. Za pasem je imel dva revolverja, bóvi-nož in svetal tomahavk. To orožje, razun tomahavka, je Indijanec že videl. Strnad je bil v tej obleki tako mogočen in bojevit, da si se ga moral bati.

Indijanec je šel mimo njega in dejal samo to besedo:

„Pojdite!“

Ker je imel na škornjih ostroge, ga je vprašal Strnad:

„Ali imate konja?“

„Da,“ je odgovoril Bivolovo Čelo in postal še trenutek.

„Ali mislite jahati v tigrovo brezno?“

„Da.“

„Pustite svojega konja tu, greva peš!“

„Zakaj?“

„Pešec se ložje skrije, kot jezdec; konj človeka lahko izda. Nočem, da bi se poznali konjski sledovi.“

Micteku so se zaiskrile oči. Uvidel je, da ima Strnad prav. Peljal je konja na pašo in potem odšel s Slovencem. Indijanec je šel naprej in se ni nikdar ozrl. Samo enkrat, ko sta šla po peščenih tleh se je obrnil, da vidi, kak sled sta naredila. Bil je en sam sled, kajti Strnad je stopal v stopinje svojega vodnika.

„Ug!“ je dejal Indijanec in prikimal po tihem z glavo.

Šla sta čez velike, deloma peščene trate, potem čez hribe, ki so bili obrašeni z grmičevjem, in slednjič skozi gozd, ki je imel tako močna drevesa, da se je lahko močan mož skril za deblom. Hodila sta že skoraj dve uri, in Strnad je zapazil, da postaja Indijanec previdnejši; sklepal je iz tega, da se bližata tigrovem prepadu. Slednjič se je Mictek ustavil in dejal po tihem:

„Sedaj niso več daleč; le lepo mirni bodite!“

Strnad mu ni odgovoril in sledil molče svojemu vodniku. Slednjič se je vlegel Bivolovo Čelo na tla in mignil Slovencu, naj isto stori. Tako sta se plazila počasi in po tihem naprej, dokler nista slišala glasne glasove.

Kmalu sta prišla na rob globokega prepada, ki je imel strme stene, tako strme, da ni mogel nihče izplezati iz prepada.

Brezno je bilo dolgo kakih osemsto in široko kakih tristo korakov. Na dnu je bil majhen potoček, in ob bregu je sedelo v travi približno kakih trideset dobro oboroženih mož. Pri vhodu in izhodu prepada je sedela straža.

Strnad je hitro pregledal celo brezno in potem zašepetal:

„Videli ste trikrat dvanajst mož, kajne?“

„Da.“

„Sedaj jih je komaj dvakrat petnajst. Ostali so izginili.“

„Gotovo so šli na ogled in pa poizvedovat.“

„Ali pa ropat.“

Strnad je poslušal, kaj se doli pogovarjajo. Govorili so tako glasno, da sta razumela Strnad in Mictek vsako besedico. Gotovo so mislili, da so v breznu popolnoma na varnem.

„In koliko dobimo, če jih dobimo?“ je vprašal nekdo. „Deset pesov vsak mož? To bi zadostavalo. Toliko dva Slovenca in eden Španec niso vredni.“

Strnad je takoj razumel, da se pogovarjajo o njem in njegovih dveh tovariših.

„Šli so po drugi poti, vrag jih vzemi!“ je dejal drugi.

„Zakaj pa preklinjaš?“ ga je vprašal njegov sosed. „Verjemi mi, da je boljše, ker smo jih izgrešili, kajti sedaj oplenimo lahko hacijendo, seveda samo pod pogojem, če postrelimo vse stanovalce, posebno tistega močnega Slovenca in pa Španca.“

„Kako jih je imenoval senor?“

„Slovenec se piše Strnad, Španec pa Lotrevíl.“

„Ali misliš, da nas je dovolj? Ali bomo premagali hacijendo? Slišal sem, da ima Karpeles okoli petdeset bakerov.“

„Norec, saj jih bodemo iznenadili!“

Strnad je zvedel dovolj. Ni hotel prelivati po nepotrebnem človeške krvi, ampak v tem slučaju je moral pokončati družbo roparjev in morilcev. Zgrabil je svojo kratko Henrijevevo puško in jo snel počasi in previdno iz ramen.

„Kaj pa hočete?“ ga je vprašal Indijanec v skrbeh.

„Usmrtiti hočem te ljudi.“

Mictek je kar zazijal od začudenja.

„Toliko?“ je vprašal.

„Da.“

Bralo se mu je na obrazu, da je prepričan, da je njegov spremljevalec popolnoma blazen. Hotel jo je odkuriti. Ampak Strnad mu je ukazal:

„Ostani! Ali te je morda strah!? Jaz sem Matávaze, Knez Skalovja. Ti morilci so vsi naši.“

Indijanec se je kar zganil od strahu, ko je čul to ime.

„Pazi, da nihče pri izhodu ne uide. Nihče nama ne sme uteči!“

Pri teh besedah je odložil Strnad svojo dvocevko, zgrabil potem zopet svojo kratko puško in nameril v dolino. Ampak premislil se je.

„Pokazati ti hočem, kako premaga Knez Skalovja svoje sovražnike.“

Pri teh besedah se vstal, da so ga lahko vsi v breznu videli. Zakričal je na glas, kakor imajo prerijski lovci navado, kadar se izgube v pragozdu, in takoj so pogledali vsi kvišku.

„Tu stoji Strnad, ki ga iščete,“ je zaklical doli.

Glasno je odmeval Strnadov glas, in objednem je počila prvič njegova puška. Brigantje so planili kvišku in hoteli zgrabiti svoje puške, ki so ležale raztresene v breznu. Ampak vedno, ko se je kdo sklonil k puški, ga je zadela kroglja iz strašne Slovenčeve puške, in kdor je hotel uiti skozi izhod ali vhod, ga je zadela prihodnja kroglja.

Streli so sledili tako hitro drug drugemu, kakor bi streljalo deset strelcev objednem. Tudi Indijanec je ustrelil s svojo dvocevko dva briganta, in ko je vrgel Strnad slednjič svojo Henrijevo puško v stran in zgrabil dvocevko, sta ostala samo še dva. Enega je ustrelil, druzega je pa pustil.

„Vleži se na tla in ne gani se!“ mu je zaklical.

Mož ga je ubogal.

„Pojdi doli k njemu, jaz ga bom pa tačas stražil,“ je ukazal potem Indijancu.

Mictek je hitel z velikimi skoki ob robu prepada navzdol, dokler ni prišel k možu, ki je ležal še vedno nepremično na tleh. Sedaj ni mogel več uiti, in tudi Strnad je šel doli.

„Vstani!“ mu je ukazal, ko je dospel v brezno.

Mož je vstal. Tresel se je kakor šiba na vodi. Kaj tacega še ni doživel.

„Koliko mož vas je bilo?“ ga je vprašal Strnad.

„Šestintrideset.“

„Kje so ostali?“

Mož se je malo obotavljal.

„Govori, sicer te usmrtim na mestu!“

„Šli so na hacijendo Vandákva.“

„Kaj pa delajo tam?“

„Obiskat so šli senorja.“

„Katerega senorja?“

„Ki nam je ukazal napasti hacijendo del Erina.“

„Ali Vam ni povedal svojega imena?“

„Ne.“

„Oh, saj ga vseeno poznam. Ali imate konje?“

„Imamo.“

„Kje pa?“

„Pasejo se na nekem travniku blizu tega prepada.“

„Kako daleč je do hacijende Vandákva?“

„Tri ure.“

„Kedaj so pa odšli?“

„Pred eno uro.“

„Kedaj se vrnejo?“

„Zvečer.“

„Dobro. Pelji nas na travnik, kjer se pasejo vaši konji!“

Strnad je nabasal najprvo obe svoji puški, in potem so šli na travnik. Tam so izbrali tri najboljše konje in jih peljali v brezno. Vse orožje, ki so ga imeli mrtveci so zvezali v odeje in ga naložili na konje. Potem so privezali tudi jetnika na konja, zmagalca sta zajahala vsak enega konja, in odjahali so čez drn in strn proti hacijendi. — —

Kako so se začudili stanovalci hacijende, ko sta dospela Strnad in Bivolovo Čelo domov.

Strnad je moral zapustiti svojega bolnika, zato je hitel najprvo k njemu. Medtem je povedal Mictek čudečim se poslušalcem, kaj sta doživela s Slovencem.

„Ta zdravnik je največji junak v vsej preriji,“ je končal Bivolovo Čelo. „Ime mu je Matávaze, Knez Skalovja. Usmrtil je dvakrat petnajst sovražnikov v dveh minutah, in vendar se njegova puška niti segrela ni.“

Ravno je končal, ko se je vrnil Strnad. Našel je svojega bolnika spečega in naročil je Olgi, da naj pazi nanj. Vsi stanovalci liacijende del Erina so se zbijali na dvorišču.

Peter Karpeles mu je šel naproti in mu podal roko.

„Senor Strnad, Vi ste pa sam vrag!“ je dejal. „Ampak to je že prav, kajti rešili ste nas strašnega sovražnika.“

Strnad je samo prikimal in potem vprašal:

„Kako daleč je hacijenda Vandákva odtod?“

„Tri ure.“

„Kako se pa razumete s posestnikom?“

„Moj sovražnik je.“

„Slutil sem. Tam tiči sedaj Pavlo Kortejo, ki je najel roparsko družbo zoper Vas. Dobiti ga moramo. Vi, Marijano in jaz jašemo z desetimi jezdeci tja. Bivolovo Čelo se vrne z desetimi možmi v tigrovo brezno po konje in plen. Ostali pa ostanejo doma pod nadzorstvem mojega prijatelja Kreka, da varujejo hacijendo, kajti nihče ne ve, kaj se še vse lahko pripeti. Ali ste zadovoljni?“

Nihče ni ugovarjal, in kmalu sta odjali obe četi iz hacijende. —

Bivolovo Čelo in njegov oddelek so imeli lahko delo. V prepadu so slekli mrliče in jim pobrali vse, kar je bilo za rabo, potem so naložili ves plen na konje in se vrnili domov.

Drugače je pa bilo z oddelkom, ki je šel proti hacijendi Vandákva. Ti so morali biti zelo previdni.

Ko so prišli čez mejo, so srečali cibolera, ki je prišel od hacijende. Strnad mu je jahal naproti in ga vprašal:

„Ali prideš iz hacijende Vandakva?“

„Da, senor.“

„Ali je posestnik doma?“

„Doma in igra za srebrne pese.“

„S kom pa igra?“

„Z nekim tujim senorjem iz glavnega mesta.“

„Kako se pa piše tisti gospod?“

„Pozabil sem njegovo ime.“

„Kortejo?“

„Da.“

„Ali je še več tujcev pri vas?“

„Še šest senorjev, ki so ravnokar prišli. Ti leže pri bakerih in tudi igrajo, ampak ne za srebrne pese.“

Sedaj so se morali torej najprvo odločiti, na kak način dobe Korteja. Hišni mir niso lioteli prelomiti; vendar sta se Strnad in Marijano odločila, da jašejo naravnost pred hacijenderovo hišo; kaj bodo potem storili, sledi šele iz drugih razmer.

Jahali so še dobre četrt ure, preden so zagledali hacijendo, ampak preje so zapazili že od daleč nekaj temnih točk, ki so se premikale čez planoto.

Ko je dospela četa do hacijende, jim je prišel posestnik naproti.

„Oh, senor Karpeles,“ je dejal z nepopisljivim nasmehom. „Kaj je pa temu vzrok, da imam tako redko čast, gospod sosed?“

Tedaj je vzpodbodel Strnad svojega konja in odgovoril namesto Karpelesa:

„Oprostite, senor! Tujec sem v teh krajih in sem iskal senorja Korteja na hacijendi del Erina. Zvedel sem pa, da moram iti k Vam, če ga hočem najti. Ali lahko govorim z njim?“

Tedaj je pokazal hacijendero v daljino in odgovoril:

„Zelo žal mi je, senor. Kortejo je pred kratkem odpotoval.“

„Kam pa?“

„Ne vem.“

Strnad se je nasmehnil. Dobro je namreč vedel, da ta mož Korteja ne bi izdal. Prepričati se je hotel samo, če je govoril hacijendero resnico, ko je dejal, da je Kortejo odpotoval. Zato je vprašal:

„Ali bi nam dovolili, da se v hacijendi malo odpočijemo?“

„Prosim,“ je odgovoril mož. „Le vstopite, senorji!“

To povabilo je bilo dokaz, da je Kortejo res že odpotoval.

„Kdo so pa bili tisti možje, ki so jahali tule proti zahodu?“ je vprašal Strnad.

„Ne vem!“ je odgovoril hacijendero.

Strnad je takoj uganil iz hacijendero vili potez, da bi mu bil lahko natančno odgovoril, če bi hotel. Slovenec se je hitro odločil.

„Pozdravljeni!“ je dejal in obrnil svojega konja. „Takoj zvemo, kdo da je bil.“

Pognal je svojega konja, in drugi so jahali za njim.

Krenili se v isto smer, kjer so zagledali jezdece; ta pot je vodila v tigrovo brezno. Ko so prišli v gozd, so morali počasi jahati, ker jih je marsikaj oviralo; morali so biti tudi zelo previdni, ker so se morda sovražniki skrili, da postrele svoje zasledovalce izza varnega skrivališča.

Slednjič so dospeli srečno do uhoda v tigrovo brezdno. Tu je ukazal Strnad, naj se ustavijo, da preišče sledove.

Spoznal je, da so bili bakeri že tu; našel je tudi sledove, ki so vodili iz brezna proti zahodu v gozd. To je bil gotovo Kortejo s vojimi spremljevalci. Zato so morali sedaj zvedeti, kam je šel.

Strnad in njegovi spremljevalci so sledili temn sledu. Prišli so vedno dalje v gozd, zavili potem proti jugu in prišli tako zopet iz gozda na prazno ravnino.

Zaradi varnosti je sledil Strnad temu sledu do večera in se prepričal, da so krenili Kortejo in njegovi spremljevalci proti malem mestecu El Oro.

Tedaj se je Strnad ustavil.

„Sedaj se pa že lahko vrnemo,“ je dejal. „Teh ljudi se nam ni treba bati, saj nekaj časa niso prav nič nevarni. Dobro si bodo zapomnili, kaj so danes doživeli.“

„Naznanil bom to sodniji,“ je pripomnil hacijendero.

„Kaj Vam pa to pomaga?“

„Vem, da prav nič. V tem oziru je bogata in srečna Mehika res zelo nesrečna. Drug proti drugemu se borimo, nikjer ni pravice, kdor je močnejši, ta zmaga, vsak si mora iskati sam zadoščenje. Le pojdimo domov! Napad, ki so ga nameravali na nas, se jim je ponesrečil; gotovo nas puste sedaj precej časa v miru.“

Dospeli so na hacijendo del Erina, ko je bilo že popolnoma tema. —

Kar se tiče Korteja, je bil res na sosednji hacijendi. Da doseže svoj namen, je najel roparsko družbo, ki jo je slučajno našel. Tem ljudem je najprvo naročil, naj napadejo in usmrte Strnada in njegova dva spremljevalca. Ko se jim je pa to ponesrečilo, ker je svaril Bivolovo Čelo tujce in jih spremil po varni poti do hacijende, so sklenili Kortejo in njegova roparska družba, da napadejo hacijendo.

Šli so v tigrovo brezdno, ki so ga poznali nekateri izmed teh roparjev; a tam jili je zapazil Bivolovo Čelo, in potem jih je Strnad brez milosti in usmiljenja postreljal.

Kortejo se je čutil preodličnega, da bi bil med to roparsko družbo, zato je obiskal sosednjo hacijendo, o čegar lastniku je vedel, da je sovražnik poštenega Petra Karpelesa. Tam je zvedel, da so culi v bližini tigrovega brezdna močno streljanje. Takoj je odpotoval, da se prepriča, kaj da se je zgodilo.

Ko je dospel v prepad, so bakeri pod vodstvom Bivolovega Čela že odpotovali, in našel je samo naga, oropana mrtva trupla svojih zaveznikov. Ves razburjen je razjahal svojega konja in preiskal prepad.

„Iz hacijende del Erina so bili tu,“ je dejal svojim spremljevalcem. „Gotovo so zvedeli, kaj nameravamo, in napadli so naše ljudi. Pojdimo hitro pogledat k našim konjem!“

Ko so dospeli na kraj, kjer so se pasli konji, niso našli ni jednega več.

„Vse je proč! Vse!“ je zaklical Kortejo. „Ti ljudje so gotovo poizvedovali o nas in natančno vedo, kam da smo šli, in da se zopet vrnemo sem. Gotovo nas kje čakajo. Takoj moramo pobegniti, in sicer hitro, takoj!“

„Ne da bi se maščevali?“ je vprašal jeden izmed najetih roparjev.

„Gotovo se bomo maščevali, ampak šele takrat, kadar bode ugodnejša prilika.“

„Kam pa jašemo?“

„Tja, kjer smo najprej na varnem in se nam ni treba bati boja in zasledovanja, torej v najbližje mesto.“

„Torej v El Oro?“

„Da. Ampak jahati ne smemo naravnost, sicer bi nas lahko zasledovali. Narediti moramo ovinek.“

„Dobro. Ubogamo Vas, ampak samo pod tem pogojem, če se bomo potem maščevali. Naša sveta dolžnost je, da se maščujemo nad svojimi sovražniki zaradi smrti svojih tovarišev.“

„To željo Vam rad izpolnim.“

Kortejo je izgovoril te besede, ne da bi bil pomislil, ali bode mogel spolniti svojo obljubo ali ne. Uvidel je, da so se mu njegove nakane popolnoma ponesrečile, in da bodo na hacijendi del Erina sedaj pozornejši. Prepričan je bil, da precej časa ne more ničesar storiti.

V velikem ovinku so odjahali proti zahodu in se obrnili šele tedaj proti jugu, ko so prišli skozi gozd. Vsled tega so izgubili mnogo časa, in ko so dospeli v bližino mesteca El Oro, je bila že noč.

Konji so stopali varnejše, kajti čutili so pod svojimi kopiti ravno cesto. Od daleč se je zasvetilo nekaj luči, in ravno ko so dospeli do prve hiše, se je zadrl nad njimi oduren glas:

„Kdo je tu?“ je vprašal nekdo.

„Kaj pa to pomeni?“ se je začudil Kortejo.

„Kaj to pomeni? Odgovor zahtevam!“

„Kdo pa ste?“

„Grom in strela, ali ne vidite. Grozno neumni morate biti. Mestna straža sem, razumete! Vedeti hočem, kdo da ste, in kaj da želite!“

„Mestna straža? Nikar se ne šalite,“ je dejal Kortejo. „Rad bi vedel, čemu potrebuje El Oro mestno stražo!“

„Takoj se lahko prepričate, ali se samo šalim, ali sem res stražnik,“ je odgovoril mož grozeče. „Torej, kdo je tu?“

„Dober prijatelj!“ se je nasmejal Kortejo. „Le pustite nas noter!“

Tedaj je zazvižgal mož na ves glas s svojo piščalko.

„Kaj pa delate?“ je vprašal Kortejo.

„Saj slišite!“

„Nikar se ne šalite!“

S temi besedami je hotel potisniti Kortejo Mehikanca v stran, a stražnik je takoj nastavil svojo puško in zaklical:

„Ostanite na mestu! Ustavite se, sicer Vam porinem takoj kroglo v glavo. Počakajte, dokler pridejo ljudje. El Oro je obseden.“

„Oh! Od kedaj pa?“

„Dve uri je tega.“

„Kdo je pa zasedel El Oro?“

„Senor Huares.“

To ime je vplivalo na Korteja in njegove spremljevalce. Preje so hoteli stražnika kar pobiti na tla, sedaj so se pa takoj umaknili. Tudi Kortejo se je glasno začudil:

„Huares!“ je zaklical. „Ali je tu?“

„Saj slišite.“

„O, to je potem seveda drugače; udam se. Vaši tovariši že prihajajo, poglejte!“

Takoj na stražnikov žvižg so mu odgovorili njegovi tovariši. Sedaj so se približali nekateri dobro oboroženi možje, in njihov vodja je vprašal:

„Kaj pa je, Hermílo?“

„Ti tujci hočejo v mesto.“

„Kdo pa so?“

„Niso povedali še svojega imena.“

„Torej ga bodo pa sedaj meni povedali.“

„Jaz se pišem Kortejo,“ je dejal ta, „in sem iz Mehike. Sedaj se vračam domov, in sem hotel prenočiti v El Oru.“

„Ali so drugi Vaši spremljevalci?“

„Da.“

„Kaj pa ste?“

„Oskrbnik grofa de Rodriganda.“

„Oh, odličen izsesalec! Pojdite z menoj!“

Te besede je izgovoril zelo neprijazno.

„Tedaj jašem rajše naprej,“ je odgovoril Kortejo.

Sedajni položaj mu je bil jako neljub; stvar mu utegne morda celo škodovati; zato je izgovoril to opazko.

„Tega pa ne smete,“ mu je odgovoril načelnik straže. „Prišli ste do naše straže in ne smete več nazaj. Torej naprej!“

Kortejo mu je sledil. Sicer bi ne bilo težko skočiti iz konja in uiti v temno noč, ampak Kortejo ni bil junak, zato je rajše ubogal stražnika.

Straža ga je peljala v mesto, ki je bilo sicer majhno, ampak danes do zadnjega prostorčka napolnjeno. Povsod so stali konji, jezdeci so pa počivali v hišah.

Huares je tisti, ki je igral pozneje v žalostni usodi mehikanskega cesarja Maksimiljana tako veliko ulogo. Takrat sicer ni še bil predsednik, ampak samo voditelj svoje stranke, vendar že tako slaven, da so se ga povsod bali. Bil je Indijanec. Znano je bilo, da je drzen, premeten in grozovit; ampak bil je tako trdne volje in odločnega značaja, da je uredil mehikanske politične zmešnjave.

Nastanil se je v najlepši hiši celega mesta. Tja so peljali stražniki Korteja in njegove spremljevalce. Pri vežnih vratih so stražili štirje jezdeci z golimi meči. Kortejo in njegovi spremljevalci so razjahali svoje konje in stražnik jih je peljal v hišo. Tam jih je spremil v veliko sobo, kjer so sedeli ravno pri večerji.

Na koncu dolge mize je predsedoval Indijanec Huaras. Takrat je bil še čisto na kratko ostrižen, in videla se mu je velika oglata glava. Oblečen je bil priprosto, pripostejše ko vsi gospodje okoli njega, ampak celo tujec je takoj spoznal, da je Huares njihov gospod.

„Kaj je?“ je vprašal na kratko, ko je zapazil prišlece.

„Te ljudi je ustavila straža,“ je odgovoril stražnik.

Indijanec je pogledal ostro Korteja in njegove spremljevalce.

„Kdo pa ste?“ je vprašal.

„Jaz se pišem Kortejo in sem oskrbnik grofa de Rodriganda. Stanujem v Mehiki,“ je odgovoril Kortejo.

Huares je malo pomislil in potem vprašal:

„Oskrbnik bogatega grofa de Rodriganda, ki je bil lastnik hacijende del Erina?“

„Da.“

„Kam ste pa namenjeni?“

„Domov v Mehiko.“

„Odkod pa prihajate?“

„Iz hacijende Vandakva.“

„Kaj ste pa imeli tam opraviti?“

„Obiskal sem hacijendera.“

„V kaki zadevi pa?“

„Iz prijateljstva.“

Temno je pogledal Huares Korteja in ga vprašal:

„Oh, ali ste njegov prijatelj?“

„Da,“ je odgovoil Kortejo nepremišljeno.

„Torej gotovo niste moj prijatelj, kajti ta človek je Miramonov pristaš.“

Kortejo se je prestrašil. Miramon je bil predsednik mesta Mehike in je hotel postati predsednik cele dežele. Potoval je z velikim spremstvom po deželi, da si pridobi pristašev, in pokončal je pri tem brezozirno vse, ki se mu niso hoteli udati.

„Nikdar ga nisem vprašal o njegovem političnem prepričanju.“

S tem se je hotel Kortejo zagovarjati, a naletel je slabo. Huares ga je jezno pogledal, mu pokazal svoje bele zobe kakor lačna, hijena in dejal:

„O tem pa le nikar ne govorite! Kjer sta dva skupaj, govorita o politiki, to sledi že iz sedanjih razmer. Sicer pa natančno vem, da ste tudi Vi Miramonov pristaš.“

Kortejo se je hotel še zagovarjati, zato je dejal:

„Gotovo se motite, senor. Nikoli se nisem brigal za politiko.“

„Torej niste niti bel, niti črn, in to je še slabše. Sicer sem pa slišal, da je dobil grof de Rodriganda kar cel oddelek konjenikov, da podvrže hacijendo del Erina. Gotovo mora biti predsednikov prijatelj.“

„Morda, ampak jaz nisem!“

„Kaj pa še! Kakoršen je gospod, tak je njegov služabnik. Previden bodem z Vami in dokler se ne prepričam o nasprotnem, Vas bom smatral kot špijona.“

„Senor, to pa že nisem,“ je dejal Kortejo v strahu.

„O tem se šele prepričam. Zdite se mi zelo sumljivi. Iz Mehike na liacijendo Vandakvo ne hodi človek samo na obisk!“

„Ampak, senor, saj niti vedel nisem, da ste Vi El Oru!“

„Torej ste pa hoteli zvedeti. Ali leži El Oro morda med hacijendo in Mehiko? Zakaj ste napravili tak ovinek?“

Kortejo je bil v zadregi.

„Molčite?“ ga je vprašal Indijanec. „Dobro, zaprli Vas bomo, in jutri zvemo resnico.“

„Nedolžen sem,“ je zatrjeval Kortejo.

„To bo dobro za Vas. Ampak sedaj le pojdite!“

Tedaj je vstal nekdo na drugem koncu mize in dejal:

„Senor Huares, dovolite! Ali sem Vaš odkritosrčen prijatelj ali ne?“

Mož, ki je stavil to vprašanje, je bil velik, močan Mekikanec, sicer so Mehikanci navadno majhne postave.

„Kako vprašanje, senor Verdója!“ je odgovoril Huares. „Ali bi bili kapitan moje telesne straže, če bi Vam ne zaupal? Kaj hočete s svojim vprašanjem?“

„Prosil bi Vas, da verjamete Kortejevim besedam!“

Sedaj je Kortejo šele pogledal govornika in se veselo iznenadil, ko ga je spoznal.

Verdoja sicer ni bil milijonar, ampak bogat veleposestnik. V severni Mehiki je imel velike pašnike in bil tam Rodrigandov sosed. Grof je imel na svojem posestvu jame, kjer je kopal živo srebro, in Verdoja bi bil rad dobil to posestvo, a grof Ferdinando ga ni hotel prodati.

„Ali ga poznate?“ je vprašal tedaj Huares Verdojo.

„Poznam.“

„Ali mislite, da ni nevaren.“

„Nikakor, ravno nasprotno, Vaš prijatelj je. Rad prevzamem odgovornost zanj.“

Huares je pogledal še enkrat pazljivo Korteja in potem dejal:

„Če prevzamete odgovornost zanj, senor Verdoja, naj pa gre. Ampak odgovorni ste za vse.“

„Prav rad, senor.“

Tedaj se je obrnil Huares h Korteju in ga vprašal:

„Kdo so pa možje, ki so prišli z Vami?“

„Moji spremljevalci so, pošteni ljudje, ki ne store nikomur nič žalega.“

„Naj gredo in si poiščejo pripravno prenočišče. Vi pa lahko ostanete tu pri nas. Prepustim Vas senorju Verdoji. Slišali ste, da je prevzle za Vas odgovornost, in upam, da mu ne bodete škodovali.“

Tako se je obrnila nevarna zadeva na Kortejevo stran. Kortejo se je vsedel poleg Verdoja in bil v družbi slavnega Indijanca Huaresa, ki je postal pozneje mehikanski predsednik in vzel avstrijskemu nadvojvodu Maksimiljanu cesarsko krono.

Pojedina sicer ni bila fina, ampak tem izdatnejša. Ko so končali, ni bil nijeden izmed njih trezen. Samo Huares je bil zmeren, razpustil je družbo in šel spat.

Sedaj sta mogla šele Kortejo in Verdoja mirno govoriti. Verdoja je prijel svojega tovariša za roko, in odšla sta iz hiše.

„Spali bodete pri meni,“ je dejal. „Upam, da ne odklonite moje ponudbe.“

„Nikakor, celo zelo veseli me,“ je odgovoril Kortejo. „Sicer se Vam moram pa najtoplejše zahvaliti, ker ste me zagovarjali, senor Verdoja. Brez Vas bi bil danes slabo spal.“

„Verjamem. Kar prestrašil sem se, ko sem čul, da ste bili na hacijendi Vandakva; kajti zaupno Vam povem, da smo pravzaprav tja namenjeni.“

„Ali je mogoče?“

Kortejo se je prestrašil, poznal je Indijanca in spoznal šele sedaj, v koliki nevarnosti je bil.

„Je že tako,“ je odgovoril Verdoja, „sicer bi Vam ne smel tega povedati, ker je še skrivnost. Ampak kaj za vraga ste pa imeli opraviti na tej hacijendi? Kolikor vem, ni bil ta sosed nikoli Vaš prijatelj.“

„A to se je predrugačilo, senor Verdoja; sedaj ni več moj sosed.“

„Ne? Zakaj pa ne?“

„Ker hacijenda del Erina ni več naša.“

„Čegava pa? Ali ste jo prodali?“

„Ne. Peter Karpeles jo je podedoval.“

„Grom in strela! Od grofa Ferdinanda?“

„Da.“

„Da bi ga mulia piknila! Meni ni hotel prodati majhnega posestva v severni Mehiki, tu pa podari temu Karpelesu, kar celo veleposestvo v obsegu dvajsetih geografičnih kvadratnih milj. Ampak o tem se pozneje nadalje pogovoriva. Vstopite, ta stanujem.“

Prišla sta do velike hiše in vstopila. Lastnika tiste hiše ni bilo videti nikjer. Verdoja je imel najlepšo sobo; ležišče je bilo pripravljeno, in miza je bila polna jedi.

„Jedla pač ne bova,“ je dejal Verdoja. „V tej postelji spim jaz, Vi se bodete pa morali zadovoljiti z visečo mrežo, ki jo Vam takoj napnem.“

„Čisto zadovoljem sem, senor,“ je dejal Kortejo.

Pritrdila sta visečo mrežo, in Kortejo se je vsedel v njo. Verdoja se je pa vsedel na svojo posteljo in ponudil Korteju cigareto. Ko sta prižgala, je začel:

„Slišal sem, da je grof Ferdinando umrl?“

„Umrl.“

„In Alfonzo je dedič?“

„Da.“

„Sedaj je na Španskem, kajne?“

„Zadnje čase.“

„Torej ste Vi oskrbnik njegovih mehikanskih posestev?“

„Da.“

„Saj Vam tudi privoščim, senor Kortejo,“ se je smejal Verdoja cinično. „Sedaj ste pri polni skledi in lahko brez skrbi zajemate. Upam, da dobim morda tudi jaz kako malenkost, moj ljubi Kortejo?“

„Na posestvo mislite, kjer je kopal ranjki Ferdinando živo srebro, kajne?“

„Da.“

„O tem se sedaj morda ložje pogovorimo kakor preje. Ampak povejte mi naj prvo, kaj hoče pravzaprav Huares na hacijendi Vandakva?“

„Obračunati mora z hacijenderom.“

„Tristo vragov! Zakaj pa?“

„Ker ga je izdal.“

„Kako pa?“

„Tega Vam pa ne smem povedati. Samo to Vam rečem, da jutri ob tem času hacijendero ne bo več živ. Huares je nepreprosljiv v tem oziru. Sicer si bom pa pri tej priložnosti tudi lahko ogledal vašo hacijendo del Erina.“

„Na kak način pa?“

„Ker nas tam nekaj prenoči.“

„Hm,“ je zagodrnjal Kortejo. „Vi tudi?“

„Tudi.“

Kortejo je malo pomislil, in Verdoja, ki je to zapazil, ga je vprašal:

„O čem pa premišljujete, senor?“

„O posestvu, kjer so rudokopi za živo stebro.“

„Kaj? Ali hočete morda grofa Alfonza pregovoriti, da mi proda dotično posestvo?“

„Ne, ampak storiti hočem nekaj, kar Vam bode gotovo mnogo ljubše.“

„Kaj pa? Zelo radoveden sem.“

„Posestvo, ki ga imenujete deželo živega srebraj je za Vas zelo pripravno, kajne?“

„Seveda, saj leži poleg mojega.“

„Grof Ferdinando ga ni hotel prodati, ker je mislil, da je tam neizmerno veliko živega srebra.“

„Tedaj se je pa zelo motil.“

„Kaj pa še! Tudi Vi dobro veste, senor Verdoja, da je imel prav. Koliko pa obljubite za dotično posestvo?“

„Ali ga hočete prodati?“ je vprašal Verdoja hitro.

„Najprvo bi rad vedel, koliko ponudite.“

„Hm, mnogo ne bo vredno. Za pašo ni, in ravno pašnike potrebujem.“

„Nikar ne govorite tako kakor žid, ki graja stvar, ki bi jo rad kupil. Dolgo časa se že poznava in mislim, da se lahko odkritosrčno pogovoriva. Tore govorite!“

„Kakor sem že dejal, ni za pašo. Večinoma so samo strmi, skalnati griči in nerodovitni prepadi; ampak ker je v moji soseščini, smem morda sto tisoč pesov ponuditi.“

Kortejo se je glasno zasmejal ter dejal:

„Ali ste morda stotisočkrat premalo pametni?“

„Zakaj pa, senor?“

„Grof Ferdinando je kupil tisto posestvo za petsto tisoč pesov, in sedaj je najmanje štirikrat toliko vredno.“

„Po Vaših nazorih.“

„Če se pa uresniči moja slutnja, da so tam poleg živega srebra tudi žlahtne kovine, tedaj ne zadostuje uiti pet miljonov; kajti rudokop ne bo dajal dobička samo sto tisoč pesov, ampak morda cel miljon.“

„Ali se Vam sanja?“

„To je moje naziranje, ki se pa tiče samo prihodnjosti, sedaj je seveda drugače.“

„Prihodnjosti Vam pa vendar ne morem plačati.“

„Vem, ampak povedal sem Vam samo, kako mnenje imam o tem posestvu.“

„Grom in strela; kedaj se Vam je pa tako prikupilo to posestvo?“

„Danes. Saj veste, da znam dobro računati, in da ste mi storili danes veliko uslugo. Če bi Vas ne bilo, bi me bil Huares morda ustrelil, in zato se hočem pogovoriti danes z Vami o posestvu, kjer so rudokopi za živo srebro.“

Verdoja ga je pomenljivo pogledal in dejal:

„Pa mi posestva saj ne mislite darovati?“

„Seveda,“ je odgovoril Kortejo.

Verdoja je skočil kvišku in zaklical:

„Kaj pravite?“

„Saj ste slišali, da Vam nameravam posestvo, kjer je živo srebro, darovati.“

Verdoja se je vsedel zopet na posteljo in dejal hladnokrvno:

„Neumnost! To je popolnoma neverjetno.“

„In vendar je resnica!“

„Čujte, Kortejo, kaj bi storili, če bi Vas prijel za besedo?“

„Mož beseda bi bil.“

„Sedaj ste pa Vi sto tisočkrat nespametni, kakor ste poprej meni dejali.“

„To se Vam samo zdi, natančno vem, kaj govorim.“

Verdoja je postajal nestrpen.

„Govorite vendar resno in ne uganjajte tako neslanih šal z menoj,“ je dejal.

„Saj govorim resno senor.“

„Ampak, za vraga, nobeden pameten človek ne daruje svojemu prijatelju tacega posestva.“

„Saj nepremišljeno in brez namena ne.“

„A, sedaj Vas šele razumem; gotove namene imate?“

„Seveda!“

„Ali jih lahko zvem?“

„Lahko! Storiti bi mi morali namreč majhno uslugo.“

„Torej govorite! Radoveden sem za kako uslugo bi mi dali tako darilo.“

„Hm, zelo previden moram biti. Poznava se sicer, in smeva drug drugemu zaupati. Vem, da ste močan mož — —“

„Seveda sem. V kaki zvezi je pa moja moč z dotično uslugo?“

„Kajne tudi izurjen strelec in borilec ste — —“

„Sem. Tudi z bodalom imam precej vaje.“

„Ravno to potrebujem. Upam, da imate precej; vaje v svoji umetnosti — —“

„Imam, imam,“ se je smejal Verdoja. „Marsikdo, ki se me je lotil, je moral to drago poplačati.“

„Torej je stvar za Vas zelo ugodna. Napóti mi je namreč nekaj oseb.“

„Oh! je zaklical Verdoja. „Tako uslugo mislite, senor Kortejo?“

„Tako.“

„Torej za zavratnega morilca me hočete najeti?“

„Nikakor, opozoriti Vas hočem samo na nekatere ljudi, s katerimi se prav lahko skregate. Kolikor Vas poznam, bi pri tem ne prišli v zadrego.“

„Verjamem. Torej, če hi se skregal s tistimi osebami, in bi skupile kako kroglo ali srečen sunek ali udarec, tedaj — hm?“

„Tedaj bi Vam daroval tisto posestvo, kjer kopljejo živo srebro.“

„Grom in strela! Ali res?“ je vprašal Verdoja ves navdušen.

„Res.“

„Ampak posestvo ni Vaše, temuč lastnina grofa Alfonza de Rodriganda.“

„Vem, da bi pritrdil.“

„Reči hočete, da bi podpisal darilno pogodbo?“

„Da, to sem hotel reči, senor Verdoja.“

„Tedaj ničesar iskrenejše ne želim, kakor da bi se kmalu seznanil z dotičnimi osebami.“

„To je zelo lahko. Morda jih vidite že jutri.“

„Kje pa?“

„Na hacijendi del Erina.“

„Tristo vragov! Pa saj ne mislite starega senorja Petra Karpelesa?“

„Ne, ampak njegove goste. Pri njem stanujejo namreč sedaj trije možje, ki bi jih najrajše spravil v nebesa, ali pa zamojdel v pekel.“

„Kdo pa so ti?“

„Najprvo nek slovenski zdravnik, ki se piše doktor Strnad.“

„Dobro. Zapomnim si njegovo ime.“

„Potem nek slovenski mornar, ki mu je ime Krek, in tretjič nek Španec, ki mu pravijo Marijano ali pa poročnik Alfred de Lotrevil.“

„Torej te tri?“

„Da.“

„Strnad, Krek in Marijano ali Lotrevil. Zapomnili si bodem ta imena. V slučaju, da se z menoj skregajo, in jih potem premagam, je tisto posestvo moje?“

„Da.“

„Kdo mi pa jamči?“

„Jaz, s svojo častno besedo.“

„Hm, to je sicer tudi jamstvo, ampak nezanesljivo. Kaj pa imate pravzaprav s temi tremi? Ali so Vas razžalili?“

„Da razžalili.“

„Tega Vam pa ne verjamem, senor Kortejo. Zaradi razžalitve bi gotovo ne žrtvovali tacega posestva. Gotovo imate kak drug vzrok.“

„In če bi ga tudi imel, Vas to prav nič ne briga.“

„Res je; ampak zakaj se jih sami ne lotite?“

„Ali se jih morem? Karpelesov sovražnik sem in se ne smem prikazati na hacijendo del Erina.“

„Pa počakajte, da zapuste hacijendo!“

„Tega pa ne morem zaradi svoje službe. Sicer sem bil pa sedaj zaradi tega tu. Odkritosrčno Vam priznam, da sem najel celo roparsko družbo —“

„Zaradi treh oseb?“ se je nasmejal Verdoja zaničljivo.

„Le smejajte se; ti trije imajo devetindevetdeset vragov v telesu.“

„Vsak jih ima torej triintrideset. Kakor se mi zdi jih niste premagali.“

„Nismo. Postreljali so mi vse moje ljudi in samo slučajno sem ušel s temi, ki so me spremili do sem.“

„Res radoveden sem, kaki so ti trije junaki. Torej ljudi, ki so Vas spremili v El Oro, ste najeli?“

„Najel.“

„Torej ne razločujejo tako natančno med pravico in krivico?“

„Nikakor.“

„Hm, take ljudi bi pa lahko rabil. Ali bi mi jih mogli prepustiti, senor?“

Korteju se je odvalil pri teh besedah velik kamen od srca.

„Prav rad,“ je dejal. „Pravzaprav niti vedel nisem, kaj naj sedaj storim z njimi. Navdušeni so in bi se radi maščevali nad tistimi tremi, ker so usmrtili njihove tovariše. Pri meni bi sedaj ne našli priložnosti za maščevanje.“

„Jo bodo pa pri meni. Jutri zjutraj se z njimi pogovorim. Ali se vrnete v Mehiko?“

„Da.“

„Torej Vam takoj naznanim, ko se mi stvar posreči.“

„Potem odpošljem darilno pogodbo takoj na Špansko, da jo grof Alfonzo podpiše. Ampak povejte mi, kako se jih bodete lotili?“

„Tega sedaj še ne vem. Najprvo jih moram videti. Ali bi k tej stvari radi še kaj pripomnili?“

„Ničesar.“

„Torej oprostite me in kmalu zaspite. Iti moram sedaj še nadzorovat straže. Huares je v tem oziru zelo strog, in če zapazi najmanjšo malomarnost, celo oficirji niso varni pred njim.“

Kortejo se je naslonil v visečo mrežo in se smehljal zadovoljno predse. Sedaj se lahko mirno in brez skrbi vrne v Mehiko; kajti prepričan je bil, da je zaupal svojo zadevo vestnemu človeku. Poznal je Verdojo kot surovega, brezvestnega in požrešnega človeka, ki bi izvršil za tako posestvo ne samo tri, ampak celo deset ali dvajset umorov. Sicer si je pa mislil Kortejo, da mu ne itak bo treba biti mož-beseda, če usmrti Verdoja res njegove sovražnike. Gotovo se ga ne bo upal sod-nijsko tožiti za plačilo svojih zločinov, kajti s tem bi pogubil samega sebe.

Medtem, ko je Kortejo tako premišljeval, je nadzoroval Verdoja v mestu straže. Malo je mislil pri tem na svoje vojaške dolžnosti, kajti po glavi so mu rojile popolnoma druge stvari.

„Zaradi razžalitve jih gotovo ne bi naročil usmrtiti,“ si je mislil. „Zaradi česa neki?“

Šel je počasi v temno noč in premišljeval:

„Plačilo, ki ga plača, je zelo veliko. Posestvo je vredno najmanj jeden milijon, in kdor plača toliko vsoto, ima gotovo še večji dobiček. Ampak v kaki zvezi je cela stvar? Grof žrtvuje posestvo, kjer koplje živo srebro. Skoraj bi verjel, da se gre za celo grofovsko veleposestvo. Kdo so neki te tri osebe. Zdravnik in mornar sta Slovenca; tretji je pa Španec in se piše Marijano ali Alfred de Lotrevil. Ta se mi zdi najbolj sumljiv.“

Nadaljeval je svoje nadzorovanje, a vedno mu je prihajala na misel današnja kupčija. Velikanski dobiček, ki mu ga obeta ta kupčija ga je spravil popolnoma iz ravnotežja.

„Vrag si ga vedi, če bo mož-beseda?“ si je mislil. „Tega Korteja poznam kot zelo zvito glavico. Kaj pa, če se bo potem delal, kakor bi ničesar ne vedel o celi stvari. Posestva ne dobim, a tožiti ga tudi ne morem. Edino to je res, da vzame potem tudi Korteja vrag. Sicer pa to zadevo danes še dobro prespim.“

Vrnil se je v svoje stanovanje in se vlegel spat. Drugo jutro so morali priti dosedanji Kortejevi spremljevalci k njemu, in zaslišal jih je vpričo njega.

„Kdo ste pa pravzaprav?“ jih je vprašal.

„Ali Vam ni senor Kortejo tega povedal?“ je odgovoril njihov vodja.

„Ne.“

„Torej reveži smo, ki si morajo zaslužiti na različen način svoj kruh.“

„Ali Vas nič ne skrbi ta način?“

„Kaj pa še?“

„Ali bi si ga ne hoteli sedaj pri meni služiti?“

„Ne moremo, ker smo v službi pri senor Korteju.“

„Ta Vas je pa meni prepustil.“

„Oho!“ je zaklical mož. „Iz tega pa ne bo nič.“

„Zakaj pa ne?“

„To je popolnoma naša in senor Kortejeva stvar.“

„Ta mi je vse zaupal,“ je dejal Verdoja. „Odkritosrčno lahko govorite z menoj.“

„Ali je res, senor?“ je vprašal ropar Korteja.

„Res,“ mu je odgovoril ta.

„Tega pa ne smete, senor! Nikomur nas ne smete prepustiti, kajti prosti možje smo. Obljubili ste nam, da se bomo maščevali nad svojimi sovražniki!“

„Saj sem mož-beseda. Nimam časa, da bi šel z vami naprej, ampak ta gospod me bo nadomestoval.“

„Ali res?“

„Res,“ je dejal Verdoja. „Lahko se bodete maščevali. Spremite me na hacijendo del Erina!“

„Skupno s konjeniki?“

„To je nemogoče, ampak sledite nam. Ali poznate hacijendo?“

„Poznamo.“

„Ali ima ograjo?“

„Ima, in še zelo trdno.“

„Torej dobro. Danes o polnoči — do tedaj se skrijete — naj pride jeden izmed vas na južno stran te ograje. Tam bom čakal, da mu sporočim kaj natančnejšega.“

„Kako bo pa z plačilom?“

„Toliko Vam plačam kakor senor Kortejo.“

„Tedaj smo zadovoljni. Ali smemo že oditi?“

„Še ne; kajti Huares še ni nič ukazal.“

Možje so začasno odšli. Verdoja je šel k Huaresu, ki mu je takoj ukazal, da naj gre po Korteja.

Ko je Kortejo vstopil, je stal Indijanec sredi sobe in ga sprejel s temnim pogledom.

„Ali veš, komu se imaš zahvaliti, da še živiš?“ je vprašal.

„Vem. Po nedolžnem bi bil umrl.“

„Molči! Senor Verdoja jamči v vsakem oziru zate. Ali greš v Mehiko?“

„Da.“

„Tam ne sme nihče vedeti, da sem jaz v El Orur ampak zvedeli bodo to od tebe. Zato te ne smem izpustiti.“

„Senor, molčal bom kakor kamen.“

Poznejši mehikanski predsednik je tedaj zaničljivo pogledal Korteja in dejal:

„Belokožec nikdar ne molči, samo Indijanec zna brzdati svoj jezik. Belokožec je k večjem tedaj mož-beseda, če priseže.“

„Torej prisežem, senor.“

„Dobro, pa prisezi!“

Kortejo je moral priseči, da ne izda Huaresa.

„Sedaj pa lahko greš,“ mu je dejal potem Indijanec. „Vzemi s seboj svoje spremljevalce in zapomni si, da si odgovoren zanje.“

Pet minut pozneje je odjahal Kortejo s svojim spremstvom iz mesta, kajti nihče ni smel vedeti, da je v zvezi z Verdojo. Sele pozneje so se ločili roparji od Korteja in zavili proti hacijendi del Erina.

Dosedaj so imeli z hacijendo del Erina nesrečo ter so upali, da bodo v prihodnje srečnejši. —

Kmalu po Kortejevem odhodu je odjahal tudi Huares s svojimi častniki in konjeniki iz mesta El Oro proti hacijendi Vandakva.

Takrat so bili za Mehiko žalostni časi. Mehika se je ločila od Španije in je imela svojega lastnega vladarja, a osamosvojiti se ni mogla. Denarno stanje je bilo slabo, uradništvo nezvesto, in predsednik je izpodrinil predsednika. Vojaštvo ni ubogalo, vsak častnik je hotel vladati, in vsak, general je hotel biti predsednik.

Kdor je postal srečno vladar, je hitro izsesal deželo, kajti vedel je, da ne bode trajalo njegovo predsedstvo dolgo. Njegov naslednik je storil istotako. Ravno tako so delali predsedniki v posameznih kronovinah. Slednjič podložniki niso več vedeli, koga naj ubogajo, in najsrečnejši so bili še hacijenderi, ki so bivali v oddaljenejših pokrajinah.

Kar nenadoma se je povspel v tej splošni zmešnjavi Huares do take moči, da je celo z Združenimi Državami pogodbe sklepal, akoravno ni bil predsednik. Bil je danes tu, jutri tam, pridobival ljudi zase, poplačeval njihovo zvestobo, ali pa kaznoval njihovo izdajstvo. Iz tega vzroka je šel tudi danes na hacijendo Vandakva.

Ko je dospel s svojimi konjeniki na hacijendo, so se ga vsi prestrašili. Razjahal je svojega konja in vstopil z nekaterimi častniki v hišo. Hacijendero je sedel ravno s svojo družino pri mali južini.

„Ali me poznaš?“ ga je vprašal Indijanec strogo.

„Ne,“ je odgovoril hacijendero.

„Huares sem.“

Pri teh besedah je hacijendero pobledel.

„O sveta Madona!“ je zaklical.

„Nikar ne kliči Madone na pomoč, saj ti živ krst ne pomaga,“ je dejal Huares strogo. „Predsednikov pristaš si, kajne?“

Mož je pobledel.

„Ne,“ je odgovoril v strahu.

„Nikar se ne laži!“ je zarohnel Indijanec nad njim. „Ali dopisuješ z njegovimi pristaši?“

„Ne.“

„Takoj se prepričam. — Preiščite hišo!“

Poslednje besede so veljale njegovim častnikom. Takoj se je pričela hišna preiskava. Kmalu je prišel nek častnik, prinesel zavitek pisem in ga izročil molče Indijancu. Ta je začel takoj pisma prebirati. Ko je zagledal hacijendero pisma, je pobledel kakor zid. V strahu je opazoval Huaresa. Njegova družina je stala molče v kotu in pričakovala molče izid preiskave. Slednjič je prebral Huares vsa pisma. Vstal je in vprašal hacijendera:

„Ali si ti sprejel ta pisma?“

„Jaz.“

„In jih prebral in odgovoril?“

„Tudi.“

„Torej si se preje lagal, predsednikov pristaš si. Član zarote proti prostosti ljudstva si. Tu imaš svoje plačilo!“

Indijanec je potegnil izza pasa pištolo, nameril in ustrelil. Hacijenclero se je zgrudil mrtev na tla. Vsi navzoči so glasno zakričali. Bili so hacijenderovi sorodniki. Huares se je hladnokrvno obrnil k njim in ukazal:

„Molčite! Tudi vi ste sokrivi, ampak pustim vam življenje. Zapustiti morate hišo! Hacijendo z vsem vzamem jaz kot lastnino države. V eni uri morate oditi. Dovolim vam konje, na katere lahko naložite svojo lastnino. Tudi svoj denar smete vzeti s seboj. Sedaj pa le pojdite!“

„Ali smemo vzeti mrliča s seboj?“ je vprašala hacijenderova žena s solznimi očmi.

„Smete; ampak sedaj pa le pojdite!“

Ljudje so vzdignili mrliča in ga nesli ven. V eni uri so zapustili jokaje se hacijendo. Sedaj jo je izročil Huares svojini vojakom. Ti so plenili tako dolgo, dokler so kaj našli. Potem so zaklali nekaj volov in se začeli na prostem gostiti.

Huares je bil medtem v sobi, Verdoja je pa nadzoroval plenjenje. Ko se je sedaj vrnil k Indijancu v sobo, je dejal ta:

„Tako morajo umreti vsi, ki se pregrešijo zoper blagor domovine. Verdoja, ali ste mi zvesti?“

Pri teh besedah je ostro pogledal kapitana svoje straže. In ta mu je mirno odgovoril:

„Saj veste, senor, da sem.“

„Dobro, dal Vam bodem naročilo. Ali ste hrabri?“

„Hm,“ se je nasmejal Verdoja. „Ali sem se že kedaj koga bal?“

„Še nikoli. Zato dosežete še veliko čast. Ali poznate deželo Čiváva?“

„Saj sem tam rojen in imam tam svoja posestva.“

„Dobro. Šli me boste zastopat v glavno mesto te dežele, ki se tudi imenuje Čiváva. Ločiva se še danes. Naprvo me pa spremite še na hacijendo del Erina.“

„Ali potujem z vojaškim spremstvom?“

„En švadron dobite. Z ostalimi se vrnem. Torej odriniva!“

Kmalu potem sta odjahala v spremstvu nekaterih konjenikov iz hacijende Vandakva. Jeden izmed bakerov je jahal z njimi kot vodnik.

Ko so dospeli na hacijendo del Erina, so jih tam že zapazili. Ker so pa bili stanovalci previdni, so vrata trdno zaprli. Huares je sam potrkal.

„Kdo je zunaj?“ je vprašal Karpeles znotraj.

„Vojaki! Odprite!“

„Kaj pa hočete?“

„Tristo vragov, ali mislite odpreti ali ne?“

Strnad, Krek in Marijano so stali poleg hacijendera.

„Ali naj odprem?“ jih je vprašal Karpeles po tihem.

„Le,“ je odgovoril Strnad. „Saj je samo nekaj konjenikov.“

Hacijendero je odprl, in Huares je prijahal na dvorišče, pogledal z bistrim pogledom ljudi, ki so stali okoli njega in zarohnel nad njimi:

„Zakaj pa niste ubogali?“

„Saj Vas ne poznamo,“ je odgovoril Karpeles. „Ali ste mož, ki ga moramo ubogati?“

„Jaz sem Huares. Ali ne poznate mojega imena?“

Karpeles se je priklonil brez zadrege in odgovoril:

„Pač, poznam ga. Oprostite, ker Vam nismo takoj odprli. Vstopite v mojo hišo in bodite pozdravljeni.“

Spremil je svoja gosta v salon, kjer sta se vsedla. Akoravno ga je Karpeles prijazno sprejel, je Huares še vedno temno gledal in slednjič vprašal:

„Ali ste nas videli prihajati?“

„Videli, senor.“

„In ste vedeli, da smo vojaki?“

„Seveda, saj smo vas vendar videli.“

„In nam vendar niste odprli? Zato zaslužite kazen!“

„O senor, predsednik ima tudi vojake. Tem bi ne bili odprli. Saj nisem vedel, da ste Vi sami prišli.“

Huaresov obraz se je zjasnil.

„Torej sem Vam res ljub gost?“

„Zelo ljub.“

„Zakaj pa?“

„Ker imate odločno roko, senor, ki jo potrebuje naša uboga dežela.“

„Res je. To odločno roko je že marsikdo občutil. Ravno preje zopet nekdo. Povejte mi, ali poznate hacijendo Vandakva?“

„Natančno.“

„In vse, kar spada k njej?“

„Vse; saj sem sosed.“

„Kolike najemnine je vredno to posestvo, senor Karpeles?“

„Saj je lastnina, in je nima nihče v najemu.“

„Odgovorite mi na vprašanje!“ je dejal Huares nestrpno.

„Torej če bi bila v boljših rokah, bi bila vredna deset tisoč durov.“

„Dobro, torej jo dam Vam v najem za sedem tisoč durov.“

Karpeles je začudeno pogledal Indijanca.

„Senor, ne razumem Vas,“ je dejal.

„Saj dovolj razločno govorim. Mislim, da je posestvo za Vas precej pripravno. Ali ga vzamete v najem ali ne?“

„Niti slutil nisem, da se odda hacijenda Vandakva v najem.“

„In vendar se. Konfisciral sem jo za državo in jo Vam oddam.“

Karpeles se je presrašil. Indijanec je to zapazil in dejal:

„Umrl je vsled moje kroglje; bil je izdajalec. Njegova rodovina je morala zapustiti posestvo. Senor, hitro se odločite.“

„Če je pa tako, potem pa že vzamem hacijendo v najem. Ampak —“

„Brez vsega „ampak“! Pojdite po pisalno orodje, da to zadevo takoj uredimo!“

Kakor vse, kar je pričel Huares, je izvršil tudi to stvar hitro in vestno. Potem je pa dejal:

„Ta senor je kapitan V erdoja. Ostal bo nekaj dni pri Vas.“

Hacijendero se je sicer začudil, vendar je molčal, in Huares in nadaljeval:

„En švadron konjenikov ima. Ali jih morete preskrbeti?“

Karpeles je Indijancevo vprašanje potrdil, akoravno bi bil rajše rekel „ne“.

„Ti konjeniki pridejo zvečer sem. Preskrbite jih in obračunajte potem z senorjem Verdojo. Sedaj pa, zdravo!“

Vstal je in odšel. Verdoja mu je sledil. Odjahala sta v diru s spremstvom iz hacijende ter zapustila začudene stanovalce.

Zakaj neki je moral sosed umreti? Zakaj naj bi bil ravno Peter Karpeles najemnik? Torej ta mož je bil Huares, slavni Indijanec, ki se ga boji cela Mehika, in ki ga ob jednem ljubi in sovraži. Dotičniki, ki so tako ugibali, niso slutili, kake posledice bodo imele te Huareseve naredbe zanje.

Ko je prišel Indijanec na hacijendo Vandakva so naložili njegovi konjeniki že vse, kar je bilo količkaj vredno. Plen so razdelili, in akoravno je dobil vsak samo malo, so bili vendar zadovoljni s svojimi deleži.

Sedaj jč naročil Huares Verdoji, kar je bilo potrebno. Pri Karpelesu naj se nekaj dni odpočije, da odpotuje z novimi močmi v Čivávo. Na hacijendi del Erina naj se nikar predolgo ne zamudi, da pride tem preje v deželo, kjer bode moral zastopati svojega gospoda. Huares in Verdoja sta se dolgo pogovarjala o zelo važnih stvareh; slednjič sta si podala roke in se ločila.

Huares je zajahal svojega konja in odjahal s svojim švadronom po poti, odkoder je danes prišel. — — —

Osemnajsto poglavje. Pod zemljo.

... A sedaj, ko med grobovi
Tiho, tožno vse krog mene;
Tebe ni ... in le vetrovi
Spó čez gaje zapuščene.

A. Gradnik.

Mračilo se je že, ko je dospel Verdoja s svojim švadronom na hacijendo del Erina. Častnike so nastanili v hiši, moštvo se je moralo zadovoljiti pa pod prostim nebom. To ni v dotičnih krajih nič nenavadnega in hudega. Konji so tam napol divji in ne rabijo hlevov, in pravemu Mehikancu ni nič mar, ali leži v mehki postelji, v navadni viseči mreži, ali pa na trdih tleh.

Karpeles je peljal kapitana Verdojo in njegove častnike v salon. Kmalu je vstopila stara Hermájek, da odkaže gostom sobe. Olga Karpeles, ki je sedela sicer vedno pri postelji svojega ljubčeka, je šla pogledat, če je v sobah vse v redu. Bila je ravno v kapitanovi sobi, ko zasliši bližajoče se korake; prepozno je bilo, in ni mogla več oditi.

Vrata so se odprla, Verdoja je vstopil in jo zagledal sredi sobe. Olga je bila krasna že preje, skrb za svojega ljubčeka jo je storila že krasnejšo in zanimivejšo. Solnce je ravno zahajalo in obsevalo s svojimi zadnjimi, zlatimi žarki prelepo deklico. Olga je stala sredi sobe kakor kraljica dneva, ki se poslavlja od žarkega solnca.

Verdoja se je kar začudil. Največji umetnik ne more naslikati tako krasne podobe. Srce mu je začelo močneje biti, in kri mu je silila v glavo, a ne iz čistega, svetega čustva, ampak iz nasladnosti in strasti.

Olga je zarudela, se priklonila in dejala z ljubkim, zvenečim glasom:

„Le stopite bliže, senor! V svojem stanovanju ste!“

Priklonil se ji je kavalirsko in dostojno ter stopil bliže.

„Kar razočaran sem, ko vidim v svojem stanovanju boginjo lepote,“ ji je odgovoril, „in Vas prosim milostivega oproščenja, ker sem motil Vašo prisotnost s svojim prihodom.“

Hotela mu je podati roko v pozdrav, kakor je na Španskem navada, a sedaj jo je odtegnila. Njegove besede, njegov obraz in vsa njegova oseba se ji je zazdelo nekako zoperno.

„O prosim, prišla sem samo pogledat, če imate vse v redu,“ mu je odgovorila.

„Oh, torej ste angelj-varuh te hiše! Morda celo —?“

„Hacijendeno je moj oče,“ mu je odgovorila na kratko.

„Hvala lepa, madona! Pišem se Verdoja, in sem poveljnik konjenikov. Neskončno srečnega se čutim v tem trenotku, da smem poljubiti Vašo majhno, dražestno ročico.“

Pri teh besedah jo je prijel za roko in jo poljubil, ne da bi je mu mogla tako hitro odtegniti.

„Dovolite, da Vam prepustim Vaše stanovanje,“ je dejala. „Gotovo ste potrebni miru in odpočitka.“

Hotela je oditi k vratom, a Verdoja jo je prehitel in dejal:

„O prav nič nisem potreben miru, moja edina naloga je ljubezen in oboževanje lepote. Vsedite se, madona! Šele eno minuto Vas vidim in hrepenim, da bi smel ostati v Vaši bližini.“

Olga je bila v veliki zadregi. Verdoja je Bil navajen občevati z koketnimi, velikomestnimi damami.

„O prosim, dovolite mi oditi,“ ga je prosila. „Kajti izpolniti moram svoje dolžnosti.“

Verdojev pogled se je vsesal goreče in hrepeneče v njen obraz. In odgovoril ji je:

„Prva dolžnost gospodinje je, da gostu po možnosti postreže.“

„Dolžnost gosta je pa, da je uljuden z gospodinjo!“

„Saj sem, primojkokoš, da sem!“ je zaklical. „Dovolite mi svojo ročico in ne odidite še!“

Prijel jo je za roko, a posrečilo se ji je uiti in doseči vrata.

„Adijo, senor!“ je dejala.

„Stojte!“ je zaklical. „Ne pustim Vas še.“

Segel je po njej, a hitro je izginila in zaprla vrata za seboj. Dolgo časa je stal na mesta in zrl v zaprta vrata.

„Grom in strela!“ je godrnjal. „Kaka lepotica. Ta je še čista in neomadeževana. To razburja človeku živce. Nikoli se mi še ni pripetilo, da bi bil že pri prvem pogledu tako perfektno zaljubljen. To bo pa imenitno stanovanje! Če bi ne bil že oženjen, bi se morda spodtaknil nad to prekrasno devo. Ampak moja mora postati!“

Olga je bila vesela, ker mu je srečuo ušla. Bala se je tega moža, ki jo je tako meseno gledal. Trdno je sklenila, da se ga bode izogibala kolikor mogoče. Šla je naravnost k svojemu zaročencu, kjer je sedela navadno ves dan.

Tam sta bila ravno Strnad in Krek, ki sta obiskala bolnika. Zdravje se mu je povoljno boljšalo. Operacija se je imenitno posrečila, in mrzlica ga še ni mnogo tresla. Zavedal se je popolnoma, saj v tem trenutku, in govoril z zdravnikom, ki je sedel poleg njegove postelje. Ko je zagledal svojo ljubico, je porudečilo veselje njegova lica.

„Pojdi sem, Olga!“ jo je prosil. „Slišiš, gospod doktor Strnad pravi, da pozna mojo domovino.“

Olga je to že vedela, ali delala se je, kakor bi ji povedal novico.

„Oh!“ je dejala, „to je pa zelo srečen slučaj.“

„Res je. Mojega brata tudi pozna. Videl ga je, preden je odpotoval.“

Bolnikov brat je sedel za preprogo; kajti bolnik ni smel vedeti, da je tu. Vsako vznemirjenje, bodisi veselo ali žalostno, bi mu utegnilo škodovati. Njegova bolezen in operacija sta ga tako oslabili, da je vedno spal, ali pa samo napol čul. Tako je bilo tudi sedaj.

Komaj je Strnad vstal, in se je vsedla Olga na njegovo mesto, jo je prijel bolnik za roko, se srečno nasmejal in zaspal:

„Pravite, da ni več nevarnosti?“ je dejala Olga Strnadu potihem.

„Nobene nevarnosti ni več. Mir in to zdravo spanje ga kmalu telesno in duševno okrepčata. Paziti moramo samo na to, da ga obvarujemo vsega, kar bi mu utegnilo škodovati. Ampak Vi se morate tudi odpočiti, sicer lahko zbolite.“

„O, saj sem močna, senor!“ je dejala, „nikar se ne bojte zame.“

Strnad in Krek sta odšla. Šla sta pred hišo in si ogledala vojaško taborišče. Tam sta našla tudi Marijana, ki je prišel tja z istim namenom. Vojaki so cepili in pripravljali drva ter kurili velike grmade. Konje so izpustili na pašo, sedla so pa znosili na dvorišče, da jih denejo pod glavo namesto blazin.

Karpeles jim je dal na razpolago lepega bika, ki so ga zaklali, razsekali in pekli. Življenje na dvorišču je bilo zelo živahno, in naši trije možje so precej časa gledali.

Kmalu je prišel čas večerje. Šli so v salon, in tudi častniki so prišli kmalu potem. Verdoja je najprvo pogledal, če je tudi Olga prišla. Zmotil se je, kajti zapazil je, da je ni. Stara Marija Hermajek jo je nadomestovala.

Karpeles je predstavil goste druzega drugemu. Mehikanski častniki so bili sicer zelo uljudni, a so se malo brigali za tujce. Tako finim kavalirjem ni treba meriti se z navadnimi Slovenci.

Verdoja je opazoval Strnada, Kreka in Marijana. Ti trije možje so bili vredni zanj čez milijon durov. Hitro si je ogledal Marijana in Kreka ter se ustavil pri Strnadu. Njegova mogočna postava mu je imponirala. Tega moža se ne more lotiti; saj je bil velikan, močnejši ko Verdoja sam. Kako samozavestno se kreta in kako malo in odločno govori. Verdoja je sklenil, da da se ga bo lotil samo z zvijačo. Med pogovorom je napravil Karpeles opazko, ki se je je kapitan takoj oprijel.

„Zelo nas veseli, senorji, ker ste prišli,“ je dejal hacijendero. „Sedaj se nam saj ni treba ničesar bati. Še včeraj nam je pretila velika nevarnost.“

Verdoja je poznal to nevarnost, saj mu je pravil Kortejo o tem, vendar se je delal, kakor bi ničesar ne vedel.

„Nevarnost? Kaka pa?“ je vprašal.

„Napasti so nas hoteli,“ je odgovoril Karpeles.

„Nemogoče! Kdo pa?“

„Tolpa roparjev ali brigantov.“

„Tedaj je morala biti ta tolpa precej velika?“

„Čez trideset mož.“

„Grom in strela! Če se klatijo take tolpe po deželi, tedaj mora biti človek res zelo previden. Ali so hoteli napasti hacijendo, ali samo nekatere osebe?“

„Mislim, da samo nekatere osebe, ker so pa te osebe v moji hiši na varnem, so hoteli napasti hacijendo, jo razrušiti in usmrtiti vse stanovalce.“

„Za vraga! Kdo so pa te osebe?“

„Senorji Strnad, Marijano in Krek.“

„Čudno! Kako ste se jih pa vendar ubranili?“

„Senor Strnad jih je vse postreljal.“

Verdoja je začudeno pogledal Strnada, in tudi drugi častniki so se neverjetno nasmehljali.

„Celo tolpo?“ je vprašal Verdoja.

„Razun nekaterih.“

„Ostale je pa postrelil senor Strnad sam?“

„Sam. Imel je enega samega spremljevalca, ki je ustrelil morda dva sovražnika, ostale je postrelil senor Strnad sam.“

„To se mi zdi pa popolnoma neverjetno. Da bi se pustilo trideset mož postreliti od enega samega moža, ne da bi se branili? Gotovo se motite!“

„Nikakor,“ je dejal hacijendero navdušen. „Poslušajte, Vam bom vse natančno povedal.“

Tedaj je Strnad resno pogledal Karpelesa in dejal:

„Prosim, pustimo to stvar, saj ni bilo nikako junaštvo!“

„Kaj pa naj bi bilo, če ne junaštvo,“ je dejal Verdoja. „Upam, senor, da se ne bodete protivili. Naj nam le pove senor Karpeles ta zanimiv dogodek.“

Strnad je zmignil z rameni in se udal. Peter Karpeles je začel pripovedovati, in govoril tako živo, da so ga častniki do zadnje besedice pazljivo poslušali.

„Neverjetno!“ je zaklical slednjič Verdoja. „Senor Strnad, čestitam Vam k temu junaškemu činu.“

„Hvala lepa,“ je dejal Strnad precej mrzlo.

„Temu junaštvu se ne smemo toliko čuditi,“ je dejal Karpeles. „Ali ste že slišali praviti o indijanskem poveljniku Bivolovem Čelu, senor Verdoja?“

„Že. Kralj bivolovih lovcev je.“

„Morda ste slišali tudi že o lovcu, ki mu pravijo Knez Skalovja?“

„Tudi. Najmočnejši in najdrznejši lovec je, kar jih je na svetu.“

„Torej ta lovec je senor Strnad, in Bivolovo Čelo ga je spremljal v tigrov prepad.“

Častniki so se začudili na ves glas. Niti slutili niso, da so v družbi tako slavnega moža.

„Ali je to res, senor Strnad?“ je vprašal Verdoja.

„Res,“ je odgovoril ta, „akoravno bi mi bilo ljubše, da bi nihče ne vedel ničesar o tem.“

Verdoja je bil zvita glavica. Uganil je, da je Marijano glavna oseba skrivnosti, in da je gotovo ta skrivnost velikega pomena, če se Knez Skalovja zanima za stvar. Sklenil je, da bo na kratko napravil, zato je vprašal:

„Zakaj so pa hoteli ravno te tri senorje napasti?“

„To Vam lahko razložim,“ je odgovoril hacijendero.

Ampak preden je začel, mu je segel Strnad v besedo in dejal:

„To je moja privatna zadeva, ki gotovo ne zanima senorja Verdojo. Končajmo o tej stvari!“

Karpeles se je zadovoljil s tem in molčal, ampak Verdoja ni bil zadovoljen. Vprašal je:

„Ali je tigrov prepad daleč odtod?“

„V eni uri lahko dospete tja,“ je odgovoril Strnad.

„Radoveden sem in bi rad videl ta kraj. Senor Strnad, ali bi spremili mene in moje častnike tja?“

„Na razpolago sem Vam,“ je odgovoril Slovenec.

Zadovoljen nasmeh je šinil Verdoji v obraz. Strnadu, ki je zapazil vsako malenkost, se je zdelo to takoj malo sumljivo.

„Kedaj pa lahko odjašemo?“ je vprašal Verdoja.

„Kadar se Vam poljubi, senor,“ je odgovoril Strnad.

„Torej bom tako prost in Vam pozneje naznanim, kedaj da grem.“

S tem so končali to stvar in je niso več omenili v nadaljnem pogovoru.

Po večerji so šli častniki v svoje sobe. Mlad poročnik je slonel pri svojem oknu in gledal na dvorišče, ki je bilo razsvetljeno od grmad. Tedaj je zagledal belo žensko obleko, ki se je prikazala izza grmovja cvetličnega vrta.

„Dama,“ si je mislil. „Kjer so dame, tam se tudi kaj doživi, morda celo uslišano ljubezen. Doli grem, pa je!“

Mehikanci so navajeni pogovarjati se z damami in nikdar se jim ni treba bati, da bi jim kaka dama odklonila družbo. Zato tudi poročniku Parderu ni delala stvar nikakih skrbi.

Vojaki se niso upali v cvetlični vrt, zato je bila dama sama. Bila je Indijanka Karja, sestra Bivolovega Čela.

Šla je v vrt na izprehod, da se spominja preteklih dni. Mislila je na grofa Alfonza, ki ga je ljubila, in se čudila, kako se je mogoče udati takemu človeku z vso ljubeznijo; sedaj ga je sovražila. Mislila je na Medvedovo Srce, na hrabrega poveljnika Apahov, ki jo je ljubil, in se čudila, kako je mogla ostati napram takemu junaku tako hladnokrvna; sedaj ga je ljubila. Kako srečna bi bila, če bi ga zopet videla.

V njenem premišljevanju jo je zmotil lahen korak, ki ga je začula v svoji bližini. Ozrla se je in zagledala poročnika. Hotela je oditi, a stopil je pred njo, se ji galantno priklonil in jo prosil:

„Nikar mi ne pobegnite, senorita! Zal bi mi bilo, če bi Vas motil pri uživanju te prekrasne narave.“

Pogledala ga je z ostrim pogledom in potem vprašala:

„Koga pa iščete, senor?“

Bilo je precej temno, vendar so razsvetljevale grmade vrt toliko, da je videl pred seboj vitko in vendar čedno žensko, ki je bila skoraj v samem negližeju. Temen obraz, svetle oči in rudeče ustnice so ga vabile k uživanju. Mislil je, da ima opraviti z ognjevito Indijanko, ki je vsa srečna, če se je usmili belokožec.

„Nikogar ne iščem,“ ji je odgovoril. „Večer je bil tako lep, in zato me je gnalo na vrt. Ali je vhod morda prepovedan?“

„Gosti imajo pri nas povsod prost vstop.“

„Pa Vas saj ne motim s svojo prisotnostjo, lepa senorita?“

„Karje nihče ne moti,“ je dejala Indijanka. „Za naju oba je na vrtu dovolj prostora.“

S tem mu je namignila, da naj odite, ampak poročnik se je delal, kakor bi je ne bil razumel. Stopil je bliže k njej in dejal:

„Karja Vam je ime? Kako ste pa prišli na to hacijendo?“

„Senorita Olga je moja prijateljica.“

„Kdo je pa senorita Olga?“

„Ali je še niste videli? Senor Karpelesova hči je.“

„Ali imate kaj sorodnikov na hacijendi?“ jo je vprašal izurjen zapeljivec, ki mora vedno vedeti, ali se mu je treba bati maščevanja.

„Bivolovo Čelo je moj brat.“

„Oh!“ je vzdihnil, ker ga je to zelo neljubo dirnilo. „Bivolovo Čelo, vodja Mictekov?“

„Da,“ je odgovorila samozavestno.

„Ali je sedaj na hacijendi?“

„Ne.“

„Saj je bil vendar včeraj tu. Bil je z doktorjem Strnadom v tigrovem prepadu in se udeležil boja.“

„Ampak moj brat je prost mož, pride in gre, nikomur ne pove, kaj da dela.“

„Slišal sem mnogo slavnega o njem. Kralj cibolerov je; ampak da ima tako lepo sestro, tega nisem vedel.“

Pri teh besedah je prijel Indijanko za roko, da bi jo poljubil, a odtegnila mu jo je.

„Lahko noč, senor!“ je rekla in se obrnila proč.

Sedaj jo je videl od strani. Ravno v tem trenutku je zaplapolala bližnja grmada, in plamen je razsvetlil njen lep, teman obraz in polne, bujne prsi krasne Indijanke. Poročnik je stopil hitro bliže in jo poskusil prijeti okolu pasu.

„Nikar ne bežite, senorita,“ jo je prosil, „saj nisem Vaš sovražnik.“

Porinila je njegovo roko v stran, a dotaknil se je je vendar in čutil toploto njenega mehkega telesa. Zapazil je, da ima eno samo obleko, táko kakor jo nosijo navadno Indijanke, ki je pa dolga in sega do gležnjev.

Strast, ki se je vzbudila v njem, je premagala vse obzire dostojnosti. Trdno jo je prijel sedaj za roko in dejal:

„Ne izpustim Vas, senorita; ljubim Vas.“

Pustila mu je roko, a čutil je, da je bila čisto hladna.

„Ljubite me?“ je vprašala. „Ali je mogoče? Saj me ne poznate!“

„Mislite, da Vas ne poznam? Motite se. Ljubezen pride kakor strela, kakor utrinek zvezde, ki nenadoma zagori, tako je prišla tudi k meni, in kogar človek, ljubi, tega tudi pozna.“

„Prav imate, ljubezen belokožcev pride kakor strela, ki vse uniči, in kakor utrinek zvezde, ki zagori in takoj zopet ugasne. Ljubezen belokožcev je nesreča, nezvestoba in goljufija.“

Odtegnila mu je roko in hotela oditi. Tedaj jo je prijel okoli pasu in jo hotel pritisniti nase. Sedaj se mu je zazdelo, da je postala večja in močnejša; njene črne oči so se zaiskrile, in gledala ga je tako divje in grozeče kakor panter.

„Kaj pa hočete?“ ga je vprašala strogo.

„Kaj hočem?“ je dejal. „Ljubiti, objeti in poljubiti te hočem.“

Pritisnil jo je nase in se sklonil, da bi jo poljubil; a izvila se mu je kakor kača iz rok in dejala:

„Pustite me! Kdo Vam je dčvolil, dotakniti se me?“

„Moja ljubezen.“

Prijel jo je iznova in jo pritisnil nase. Strastno ji je dihal v obraz, a nagnila je glavo nazaj in se mu skušala izviti iz rok.

„Pustite me!“ je dejala, „sicer — —“

„Kaj pa, sicer,“ jo je vprašal. „Ljubim te in te moram imeti; moja moraš biti na vsak način!“

Ravno je hotel pritisniti svoje ustnice na njena lica, ko se ji posreči oprostiti si desnico, in takoj ga je sunila s pestjo tako močno pod brado, da se mu je nagnila glava nazaj, in se mu je zazdelo, da si je zlomil vrat.

„Grom in strela!“ je zaklel. „Le počakaj, vrag! To mi še drago poplačaš.“

Nehote jo je izpustil in jo hotel sedaj iznova prijeti, a odhitela je hitro po peščeni poti proti vrtnim vratom. Hitel je za njo. —

Tudi Verdoja je odprl svoje okno, da se razkadi dim njegove cigarete. Hodil je po svoji sobi semtertja, premišljeval in stopil včasih tudi k odprtemu oknu. Slučajno je pogledal na vrt in zagledal belo žensko obleko. Pogledal je natančnejše in zapazil poleg ženske moža.

„Grom in strela! Kaj je pa to?“ je vprašal samega sebe. „Ali je hacijenderova hči? In kdo je pri njej? Če je že zaljubljena, potem se seveda ne smem čuditi, da je tako neprijazna z menoj. Pogledati moram, kdo da je pri njej.“

Hitel je iz sobe in šel na vrt. Ravno ko je odprl vrtna vrata in hotel vstopiti, mu je prišla ženska naproti, ne da bi ga bila v naglici zapazila.

„Oh, senorita!“ je dejal.

Šele sedaj ga je zagledala in se ustavila. Takoj jo je prijel in jo hotel pritisniti nase. Tedaj je zamahnila z desnico in ga sunila s pestjo v tilnik, da se je takoj umaknil in jo izpustil.

„Tristo vragov!“ je zaklical. „Kdo je neki ta mačka?“

Tedaj je prihitel poročnik za Indijanko in hotel, ne da bi ga bil zapazil, mimo njega.

„Poročnik Pardero!“ je rekel kapitan. „Vi ste tu? Kam pa tako hitite?“

Pri tem vprašanju se je Pardero ustavil in dejal:

„Oh, kapitan Vi ste? Ali ste srečali to majhno, belo copernico?“

„Sem, in sicer ne samo srečal, temuč celo čutil sem jo.“

„Čutili ste jo?“ je vprašal poročnik.

„Žalibog,“ je odgovoril Verdoja.

„Ali ste se obregnili ob njo?“

„Sem se, oziroma njena pest ob moj tilnik.“

„Prokleto! Tore ste jo hoteli poljubiti, ravno kakor jaz.“

„Mogoče! Ravno kakor Vi? Oh, izdali ste se.“

„Zamojdel!“

„In kako Vam je teknil poljub?“

„Prokleto slano; dobil sem mnogo preje udarec, kakor poljub.“

„Ampak poljub tudi?“

„Ne. Sam vrag naj bi poljuboval, če človeka tilnik boli.“

„Ravno kakor pri meni,“ se je smejal Verdoja.

„To me pa tolaži,“ se je zasmejal tudi poročnik.

„Ampak, Pardero, na slaba pota ste zašli. Ali tako poplačujete gostoljubnost?“

„Hm, Kaj je pa Vas gnalo na vrt?“

„Samo lepa noč.“

„Tega Vam pa ne verjamem. Stavim, kolikor hočet da se Vam je godilo ravnotako kakor meni.“

„Torej kako?“

„Gledali ste skozi okno —“

„Priznam.“ „Zagledali belo žensko obleko —“

„Tudi to.“

„Mislili ste dobiti poljub, ali kaj sličnega —“

„Priznam.“

„In šli na vrt.“

„Tudi to ste uganili.“

„Torej sva imela oba isti namen in dosegla isti uspeh,“ se je smejal poročnik.

Verdoja je bil poročnikov kapitan, a v Mehiki službeno razmerje ni tako strogo kakor v Avstriji. Sicer pa sedaj nista bila v službi, in kar je glavna stv bila sta prijatelja, se dobro poznala in se pri takih velikih in majnih zadevah drug druzega podpirala. Zato sta se sedaj tako odkritosrčno pogovorila in se drug druzemu smejala. —

„Kdo je pa bil ta keberček?“ je vprašal Verdoja.

„Karja ji je ime in je Indijanka.“

„In tako trdovratna je! Imenitno dekle se mi zdi.“

„Imenitno. Zaradi te deklice bi prav lahko koga umoril. Kar gorel sem od same ljubezni.“

„A ona je bila ko led.“

„Žalibog. Vendar upam, da bom ta led še stopil.“

„Kaj pa dela tu v hacijendi?“

„Mislim, da je družabnica hacijenderove hčere.“

„Hacijenderove hčere? Torej senorite Olge?“

„Da. Ali poznate senorito Olgo?“

„Poznam.“

„Kaka sreča! Ali je lepa?“

„Lepša ko ta Karja, mnogo lepša.“

„To je pa mnogo vredno. Morda tudi prijaznejša?“

„Ne zdi se mi. Sploh so pa v tej hiši precej samotarski stanovalci. Poslušajte me, Pardero, nekaj bi vam svetoval.“

„Torej?“

„Ali bi hoteli to majhno Indijanko?“

„Na vsak način. In Vi tisto majhno senorito Olgo.“

„Tudi na vsak način. Ali pomagava drug drugemu?“

„Seveda. Tu je moja desnica!“

„Tu pa moja. Najprvo morava zvedeti, če sta te dve nedolžni Diani še prosti. Mislim, da ne več, kakor sklepam iz hladnosti, ki sva jo občutila.“

„Morda naju je prehitel Strnad! Lep mož je in lahko zmeša glavo sto deklicam.“

„Ne verjamem; preje bi sumil tega Marijana. Ali niste zapazili, da ga hacijendero povsod na nek fin način odlikuje. Zdi se mi, da je najodličnejši izmed vseh treh.“

„Nisem imel povoda, da bi pazil na take malenkosti. Dovolite mi, da grem spat. Ta deklica ima pest, kakor kak indijski atlet; kdo bi prisodil toliko moč njenim majhnim, nežnim ročicam. Tilnik me boli in mi je tako otrpnil, kakor bi bil iz lesa. Vrag vzemi ljubezen, ki dokazuje svojo prisrčnost in moč s pestjo.“

„Torej le naspite se, stotnik. Jutri ponoviva napad, in upam, da bova srečnejša. Lahko noč!“

„Lahko noč, senor Verdoja.“

Pardero je odšel; ritmojster Verdoja je pa ostal še v vrtu, dokler je kazala njegova ura približno tričetrt na dvanajst. Potem je šel nadzorovat straže, in prišel tako na južno stran palisad. To je bil kraj, ki ga je določil brigantu.

Ta je že čakal; v temni senci je čepel, da ga mogel nihče zapaziti, tudi ritmojster ga ni videl.

„Senor!“ je zašepetal, ko je šel Verdoja m v njega.

„Oh, ti si?“ je vprašal ritmojster in se ustavil.

„Da. Vidite, da sem točen.“

„Saj se tudi spodobi. Kje so pa tvoji tovariši?“

„V bližini.“

„Pa jih saj nihče ne zapazi?“

„Nikar ne skrbite. Torej, kaj ukazujete?“

„Ali poznaš Strnada osebno?“

„Ne.“

„Ali ga nihče ne pozna izmed vas?“

„Nihče.“

„To je pa zelo nepripravno. Jahal bo z menoj v tigrov prepad.“

„In mi naj bi ga tam pričakovali?“

„Pričakovali in ustrelili.“

„To pa že storimo; sveta Mati Božja mi bodi priča, da je res. Usmrtil je naše tovariše in zato mora umreti, kakor so oni umrli.“

„Ampak ne poznate ga. Sedaj še ne vem, kdo nas bo spremljal. Sam ne morem jahati z njim in skoraj gotovo me bodo spremljali nekateri moji tovariši. Morda gre tudi še kdo drugi z nami. Kako znamenje naj ti dam, da ga spoznaš?“

„Popišite mi ga!“

„Močnejši in večji je ko jaz in ima svetlo-rujavo brado. Kako obleko bo imel, in katerega konja, tega seveda danes še ne vem.“

„Torej dobro. Določil Vam bom znamenje, po katerem ga lahko spoznam. Bodite vedno na njegovi desni dlani.“

„Ali zadostuje to?“

„Popolnoma. Kaj bo pa z drugima dvema?“

„Dobite ju pri kaki drugi priložnosti. Glavna stvar je, da prideš vsako noč ob dvanajstih sem, da se pogovoriva. Sedaj se morava pa ločiti, sicer naju lahko kdo zapazi.“

Verdoja je odšel in se vlegel spat. Spal je mirno, in umor, ki ga je nameraval, mu ni težil prav nič vesti.

Drugo jutro je omenil Verdoja pri zajutreku, da bi rad jahal v tigrov prepad. Jutro se mu je zdelo najpripravnejše, in Strnad je bil zadovoljen s predlogom. Verdojeva poročnika sta prosila, če smeta iti z njima. Ritmojster jim je to seveda rad dovolil. Marijano in Krek nista hotela iti z njimi, ker so jim bili častniki nesimpatični.

Ritmojstru je bilo to po volji. Strnad je bil edini, ki ni imel vojaške obleke, zato ga roparji niso mogli zamenjati; kroglja ga ne more zgrešiti.

Ko so odjahali iz hacijende, Slovenec niti slutil ni, da gre v smrt.

Jahali so po isti poti, kakor predvčerajšnjem Strnad in Bivolovo Čelo. Strnad je bil vodnik. V gozdu so razjahali, ker so morali konje včasih voditi. Tako so se približali prepadu. Ko so dospeli že skoraj do vhoda, se je Strnad ustavil.

„Pustimo konje tu,“ je dejal. „Naj se tačas pasejo.“

Verdoja in častniki so bili zadovoljni z njegovim predlogom, in tako so šli naprej brez konj.

Strnad je vzel s seboj samo Henrijevo puško, edino za pasom je imel še bodalo. Ko so dospeli do vhoda v prepad, se je nenadoma ustavil, se sklonil in opazoval travo.

„Kaj pa iščete?“ ga je vprašal Verdoja.

„Hm, pojdimo naprej!“

Druzega ni dejal, ampak gledal je vedno samo na tla.

Ko so dospeli v prepad, je bil Verdoja vedno na njegovi desni strani. Strnad je preiskal s svojim ostrim pogledom stene in obronek prepada. Vsak trenutek poči lahko smrtonosni strel.

Na dnu prepada so ležali mrliči, kakor so jih vrgli pri plenjenju v stran. Začeli so že malo smrdeti.

„Torej tukaj je bilo, senor?“ je vprašal ritmojster.

„Tukaj,“ je odgovoril Strnad.

„In vse mrliče, razun dveh, ste ustrelili Vi?“

„To ni nič posebnega. Ali ste zapazili, da sem zadel vse v glavo?“

„Saj res.“

Ogledali so si mrliče in videli, da so ranjeni vsi na čelu, in sicer na istem mestu. Pri tem niso zapazili, da se Strnad vedno nižje skloni, kakor je potrebno, in da se za njihovimi telesi skrbno skriva. Tudi tega niso zapazili, da gleda vedno na skrivnem na desno in levo ob stenah prepada navzgor.

„To je pa umetnost,“ je dejal Verdoja. „Izvrsten strelec ste, senor. Nikoli še nisem slišal, da bi en sam človek ustrelil v dveh minutah trideset sovražnikov.“

Strnad je zmignil malenkostno z rameni.

„Taka Henrijeva puška je strašno orožje,“ je dejal. „Ampak izurjen mora človek biti, da porabi orožje v pravem trenutku. Trideset sovražnikov, ki jih človek vidi, je lažje ustreliti, ko enega samega skritega.“

„Skritega mislim, da ni mogoče ustreliti,“ je dejal poročnik Pardéro.

„Dober strelec najde tudi skritega sovražnika,“ se je smejal Strnad in se skrival še vedno za svojimi spremljevalci.

„To je nemogoče!“ je dejal Verdoja.

„Ali naj Vam dokažem, da je mogoče?“

„Le!“ je rekel poročnik radovedno.

„Ali mislite, da je kak sovražnik v bližini?“

„Kdo neki, in kje naj bi se skrival?“

Strnad se je samozavestno nasmejal in dejal:

„In vendar preži name in čaka prilike, da bi me ustrelil.“

Že davno je snel Strnad svojo puško iz ramen in jo držal pod pazduho. Ritmojster se je ustrašil pri teh besedah. Kje je neki zvedel Strnad, da preti nevarnost njegovemu življenju.

„Nikar se ne šalite, senor Strnad,“ je dejal častnik.

„Takoj Vam dokažem, da sem resno govoril.“

Pri teh besedah je prijel svojo puško, nameril in sprožil dvakrat. Več glasov je zakričalo na robu prepada. Strnad je pa skočil hitro na tisto stran obronka in hitel ob steni navzgor. Pri izhodu v prepad je izginil za grmovjem.

„Kaj pa pomeni to?“ je zaklical Pardéro.

„Človeka je usmrtil,“ je odgovoril njegov tovariš.

„To je pa strašen človek,“ je zaklical Verdoja.

Kaj je hotel druzega reči.

„V nevarnosti smo, umakniti se moramo,“ je dejal Pardéro.

Šli so proti izhodu prepada, kjer se jim je zdelo varnejše in čakali. Čez nekaj minut sta počila zgoraj, že dva strela; potem je bilo dalje časa vse tiho.

Tako je minilo približno četrt ure, ko zasumi nekaj; v grmovju tik njih. Prestrašeno so pogledali na tisto stran in zgrabili vsak svoje orožje.

„Nikar se ne bojte, senorji!“ je dejal tedaj nekdo. „Jaz sem.“

Bil je Strnad, ki je stopil sedaj izza grmovja.

„Senor, kaj ste pa storili?“ ga je vprašal poročnik.

„Streljal sem,“ se je smejal Strnad.

„Vemo. Ampak zakaj?“

„Iz samoobrambe, kajti ustreliti so me hoteli.“

„Nemogoče! Kdo neki! Kako ste pa to vedeli?“

„Moje oči so mi povedale.“

„In mi nismo ničesar zapazili.“

„To ni nič čudnega, ker niste prerijski lovci. Gospod ritmojster je preje zapazil, ko sem opazoval travo. Videl sem sled, ki so ga naredili ljudje pred četrt ure; vodil je na desno navzgor. Poglejte tukajle sem, saj se še natančno vidi.“

Pri teh besedah je pokazal na tla. Častniki so se potrudili, a zapazili niso ničesar.

„Človek mora imeti izurjeno oko,“ se je smejal Strnad. „Torej nadalje! Ker vodi sled na desno navzgor, sem preiskal takoj pri vstopu v prepad njegov rob in zapazil nekaj moških glav, ki so se skrivale tamle za grmovjem in nas opazovale. Videli niso, da jih jaz opazujem, kajti moje oči je zakrivala klobukova senca.“

„Kako ste pa vedeli, da so naši sovražniki?“ je vprašal Verdoja.

„Ker so pomolili svoje puške skozi grmovje, ko smo vstopili. Natančno sem videl dve cevi, ki ste merili name.“

„Prokleto!“ je zaklel poročnik Pardéro, ki ni slutil zveze. „Morda so pa čakali na nas in ne na Vas.“

„Ne, ne, name so čakali. Natančno vem, da imam dovolj povoda paziti nase; zato sem se skrival, tem dalje smo šli, vedno za hrbtom gospoda ritmojstra. Kdor bi hotel ustreliti mene, bi zadel tudi njega.“

Verdoja je kar zazijal od začudenja.

„Grom in strela,“ je dejal slednjič, „torej je bilo pravzaprav moje življenje v nevarnosti!“

„Seveda,“ se je smejal Strnad. „Čudno se mi pa zdi, da so naši sovražniki tako skrbno pazili na mojega zaščitnika.“

Ta opazka je Verdojo precej skrbela. Ali morda sluti Strnad zvezo? In Slovenec je nadaljeval:

„Sicer sem se pa prav lahko skrival, kajti puške so merile name od desne strani, in gospod ritmojster je bil tako prijazen, da se je držal vedno z neko posebno pazljivostjo moje desne strani.“

Ritmojster je pobledel. Ni dvomil več, da ga je Strnad spoznal. Slovenec je slutil, kdo da je kriv napada, in je nadaljeval:

„Vi niste videli pušk; ampak jaz vem natančno, na kateri strani je strelčeva glava. Ko sem ustrelil, sem zadel dva moža ravno v glavo. A v istem trenutku so šinile še dve cevi skozi grmovje, zato sem skočil na desno, kjer sem bil na varnem, in sem hitel proti izhodu. Moji sovražniki so si izbrali jako slab kraj; nekaj prav poštenih klofut zaslužijo za svojo neumnost.“

„Kam ste šli pa potem?“ je vprašal Verdoja.

„Šel sem hitro navzgor, da pridem svojim sovražnikom za hrbet. Ko sem prišel na tisti kraj, sem zapazil, da so bili tako previdni in pobegnili. Slišal sem od daleč, kako je še šumelo grmovje, in sem ustrelil še dvakrat brez cilja za njimi.“

„Kaj pa mrliča?“

„Zgoraj ležita. Ali jih greste pogledat?“

„Gremo.“

„Torej pojdite! Tovariši so jim pobrali samo orožje in denar, ostalo še najdemo.“

Sledili so drznemu možu navzgor in našli res ob robu prepada dva moža, ki sta bila zadeta ravno v glavo. Ritmojster je bil zadovoljen, ko je zapazil, da Strnad ni ustrelil vodje roparjev, s katerim je govoril o polnoči, in ki ga pričakuje tudi danes ob istem času.“

„Senor, zelo predrzni ste bili, ker ste šli z nami, akoravno ste vedeli, da merijo puške na Vas,“ je dejal poročnik.

„Prav malo sem bil predrzen, ampak ta dva mrliča sta bila predrzna, ker sta mi pokazala svoje cevi preden sta ustrelila. Izkušen prerijski lovec tega nikdar ne bi storil.“

„Kaj pa naredimo z mrličema?“

„Ničesar. Naj ležita pri svojih tovariših. Mislim, da se ne motim, če pravim, da sta bila ta-dva moža včeraj z nekim Kortejem v El Oru. Saj ste menda vi tudi prišli od tam.“

To je govoril Strnad navidezno, popolnoma hladnokrvno, ampak ritmojster je vendar čutil v teh besedah svojo obsodbo.

„Da, neki Kortejo je prišel včeraj k Huaresu, ravno ko smo sedeli pri večerji,“ je dejal poročnik nedolžno in brez zadrege.

Verdoja ga je strogo pogledal, a poročnik ni zapazil ritmojstrovega pogleda.

„Ali je imel spremstvo?“ je vprašal Strnad.

„Imel. Pet ali šest mož.“

„Ali sta bila ta-dva med njimi?“

„Nisem jih tako natančno pogledal, ampak zdi se mi, da sem jn videl. Gospod ritmojster ve morda kaj natančnejšega.“

„Zakaj pa gospod ritmojster?“

„Ker je prenočil Kortejo pri njem.“

Drugič je pogledal Verdoja besno svojega častnika, a ta ga tudi sedaj ni zapazil, pač pa Strnad, ki je dejal mirno:

„Ne verjamem, da bi vedel senor Verdoja kaj natančnejšega, sicer je pa stvar itak poravnana. Lopova sta dobila svoje plačilo in bosta segnila v družbi svojih, tovarišev.“

S temi besedami je sunil mrliča čez rob v prepad, da sta padla čez strmo steno in obležala napol razbita na tleh.

Potem so se vrnili vsi štirje tja, kjer so pustili svoje konje. Ti so se mirno pasli, zajahali so jih in odjahali proti domu.

Celo pot ni izpregovoril Strnad niti jedne besede, tudi Verdoja je molčal, in samo poročnika sta kramljala napol glasno. Pogovarjala sta se o Strnadovi bistroumnosti, hrabrosti in izurjenosti.

Ko so prišli domov, so zvedeli takoj vsi vojaki o dogodku, ki so ga doživeli njihovi častniki v družbi drznega Slovenca.

Stanovalci hacijende so zvedeli seveda tudi o tem, in vsak je imel različno mnenje o današnjem dogodku. Nekateri so hvalili Strnada, drugi so bili mnenja, da bodo sedaj varni, in tretji so obžalovali, da je ustrelil samo dva in ne vse.

Ker je Strnad vedel, da ga ritmojster opazuje, je bil zelo previden in je pri kosilu zelo malo govoril o današnjem dogodku. Ko je pa jahal popoludne Verdoja na izprehod, je povedal Strnad hacijenderu in dvojim prijateljem svojo sumnjo.

Začetkoma so mislili, da se moti, a slednjič so verjeli njegovemu utemeljevanju ter sklenili, da se bodo ritmojstra varovali in ga natančno opazovali.

Večer je minil kakor včerajšni, samo Indijanka ni šla v vrt na izprehod. Ko se je ritmojster poslovil in vošil lahko noč, je šel tudi Strnad navidezno spat, a na stopnjicah se je obrnil in šel v sobo, ki je bila v pritličju poleg veže.

Če je ritmojster z roparji v kaki zvezi, tedaj more edino le ponoči z njimi občevati, zato je sklenil Strnad, da bo pazil nanj. Zadnja vrata so bila zaprta, in kdor je hotel iti iz hiše, je moral iti skozi sprednja. Strnad je moral zato ritmojstra na vsak način zapaziti, če bi šel iz hiše.

Odprl je pol okna, da bi bolje slišal in se vsedel na stol. Mislil je na svojo domovino in svojo lepo ženo, a skušal se je iznebiti teh misli, da ne bi izgrešil ritmojstra. Tako je sedel dolgo in pazno poslušal, dokler je bilo že skoraj polnoč.

Tedaj se mu je zdelo, da sliši v veži nek šum; poslušal je pazljivejše in slišal, da je odprl nekdo sprednja vrata, ki so bila poleg njegovega okna. Pogledal je ven in zagledal ritmojstra, ki je šel previdno iz hiše proti palisadnim vratom, ki so bila odprta, saj je bilo popolnoma varno, ker so bili konjeniki pred palisadami. Odprta so bila tudi zategadelj, da so vojaki in častniki tudi ponoči lahko občevali. Ritmojster je stopil na prosto.

Strnad je skočil skozi okno, ga za seboj prislonil in sledil potem Verdoji, ampak ne na prosto, temuč samo do palisad, ki so obdajale dvorišče. Čez palisade je lahko gledal na prosto in videl Verdojo, kako je šel od ognja do ognja nadzorovat straže. Kamor je šel ritmojster zunaj, mu je sledil Strnad na dvorišču za palisadami. —

Ko je Strnad slučajno pogledal nazaj na hacijendo, je zapazil na ravni strehi osebo, ki je hodila semtertja. Spoznati je ni mogel, a vedel je, da je Olga, ki ji je danes strogo naročil, da mora uživati svež zrak, sicer bi utegnila zboleti, ker se preveč trudi. Po dnevu ni hotela iti na izprehod zaradi vojakov, in zato se je šla sedaj na streho odpočit, ko je spal njen ljubček.

Verdoja je pregledal že celo taborišče in bi se moral sedaj vrniti, a šinil je proti jugu.

Kaj neki ima tam opraviti? Zakaj ne gre glasno, kakor pošten človek, ki se izprehaja? Potihem mu je sledil Strnad znotraj in prišel tja, kjer sta se zunaj pred palisadami Verdoja in ropar pogovarjala. Slišal je tuj glas, ki je dejal:

„Vi sami ste nam bili napoti. Saj bi bili Vas zadeli!“

„Zakaj pa niste šli na levo stran prepada?“

„Tam bi bilo isto. Kdo bi si mislil, da je ta človek tako bistroumen!“

„Vsegaveden se mi zdi. Novega načrta sedaj ne vem. Sicer moram biti pa zelo previden, ker Strnad gotovo name strogo pazi. Tu se ne smeva več shajati. Ali imaš papir in svinčnik?“

„Nimam.“

„Ampak pisati in brati znaš?“

„Znam.“

„Tu imaš nekaj papirja in svinčnik. Če greš odtod proti tigrovem prepadu in prideš do gozda, leži med prvimi drevesi precejšen kamen. Tja ti prinesem dopoludne ali kadar bodem imel čas navodilo za prihodnji napad in ga vtaknil pod kamen. Če mi kaj odgovoriš, tedaj položi pismo na isti kraj. Ali me razumeš?“

„Razumem; ni treba, da bi bil učenjak za tako stvar. Ampak povejte mi, senor, kdo pa je tista oseba, ki leta tamle zgoraj semtertja?“

„Kje pa?“

„Na strehi.“

„Nisem je že zapazil. Oh, to je Olga, hacijenderova hči. Sedaj jo grem malo kratkočasit. Ali bi me morda rad še kaj vprašal?“

„Nič.“

„Torej pojdi! Ampak zapomni si: če steše enkrat tako nerodni ko danes, tedaj vas ne maram več. Takih bedakov ne rabim. Lahko noč!“

Ko je Strnad slišal zadnje besede, je šel hitro nazaj; zlezel je skozi okno v sobo in ga zaprl. Zvedel je dovolj. Njegova slutnja se je uresničila; ritmojster je bil njegov sovražnik, ki ga je najel Kortejo, in Verdoja je storil vse, da izpolni naročilo svojega prijatelja. Sreča je bila za Strnada, da je zvedel skrivališče dopisov, kajti sedaj je lahko prekrižal nakane svojih sovražnikov.

Ampak kaj neki hoče ritmojster sedaj na strehi? Ali je napravil samo nepremišljeno opazko, ali hoče morda res obiskati Olgo? O tem se mora prepričati.

Kmalu je stopil Verdoja v vežo in šel tiho, čisto tiho po stopnjkiah navzgor. Čez nekoliko minut je odprl Strnad vrata svoje sobe in šel potihem za njim. Počasi je šel Verdoja po prvih in drugih stopnjicah navzgor, druge stopnice so vodile že na ravno streho. Vrata na streho je našel Strnad odprta. Previdno je pomolil glavo skozi odprtino in zagledal Olgo in ritmojstra, ki sta stala v bližini.

„Ali mi mislite res uiti, senorita?“ je vprašal ravno Verdoja.

„Moram že iti,“ je odgovorila Olga.

Strnad je videl, da jo je prijel Verdoja za roko in trdno držal.

„Ne, ostati morate, senorita!“ je dejal častnik. „Ostati morate in me poslušati, kaj Vam bom povedal o svojem prekipečem srcu, o svoji neskončni ljubezni in svojem žarečem poželjenju, da bi Vas pritisnil na svoje srce. Prosim Vas, Olga, ne branite se, saj bi Vam nič ne koristilo!“

„Lepo Vas prosim, pustite me, senor,“ ga je prosila, in iz njenih besed si laliko takoj spoznal njen strah.

„Ne, ne pustim Vas. Poljubiti Vas moram, čutiti hočem Vaše srce na svojem, in združiti se hočem z Vami v sladkem objemu in od ust do ust.“

Poskusil jo je pritisniti nase, a Olga se je branila zaman in dejala obupano:

„Moj Bog, ali naj kličem na pomoč!“

Hitro je stopil Strnad na streho.

„Ne, senorita, ni Vam treba; pomoč je že prišla. Če Vas senor Verdoja na mestu ne izpusti, ga vržem iz strehe na dvorišče.“

„O, senor Strnad!“ je pobledela Olga. „Pomagajte mi!“

„Strnad!“ je siknil ritmojster.

„Da, jaz sem. Izpustite damo!“

Tedaj je častnik Olgo še bolj prijel in vprašal:

„Kaj pa hočete tu? Kaj mi pa zapovedujete! Poberite, se odtod nesramneš!“

Komaj je izgovoril zadnjo besedo, je švignila Strnadova pest skozi zrak, strašen udarec je zadel Verdojevo glavo, in zgrudil se je na tla.

Tedaj se je obrnil Slovenec k deklici, ki je skoraj padla s častnikom vred, in dejal:

„Pojdite, senorita! Spremim Vas doli!“

„O moj Bog!“ je vzdihnila in se tresla na celem telesu, „ničesar nisem storila, s čimur bi mu bila dala povod k temu napadu!“

„Saj vem,“ je odgovoril Strnad. „Taki ljudje si upajo storiti vsako hudobijo, samo ničesar poštenega.“

„Zaradi vojakov se morem itak samo na strehi izprehajati, in sedaj se še tam ne bodem mogla.“

„Ne, senorita. Pokrepčati se morate v svežem zraku, in nihče Vas ne bo motil na Vašem izprehodu. Skrbel bom, da se v prihodnje lahko brez skrbi izprehajate.“

„Ampak s tem si napravite grozne sovražnike, senor!“

„Takih sovražnikov se ne bojim,“ je dejal Strnad zaničljivo.

„Pobili ste moža na tla. Ali ne bodo nastali zaradi tega prepiri?“

„Morda. Ampak nikar se ne bojte zame. Javen dvoboj je mnogo manj nevaren ko zvijača, ki se je človek ne ubrani tako lahko. Pustiva moža na strehi in poskusiva pozabiti v spanju predrzno razžalitev. Saj niti vreden ni, da bi govorila o njem.“

Spremil jo je doli po stopnjicah do bolnikove sobe, kjer se je poslovil, kajti hotela je ostati pri svojem zaročencu.

Ko se je vrnil Strnad v svojo sobo, kjer je moral Verdoja mimo iti, je prislonil vrata in čakal. Šele čez dolgo časa ga je slišal piiti po tihem po stopnjicah in plaziti se čez hodnik. Sele sedaj se je vlegel Strnad spat.

Olga se je sicer vlegla v visečo mrežo poleg bolnikove postelje, a nesramno razžaljenje jo je tako razburilo in prestrašilo, da ni mogla zaspati. Različne skrbi so jo mučile. Vojaki ostanejo še nekaj časa na hacijendi. Kapitan Verdoja porabi lahko kako drugo priložnost in ponovi svoj napad. Bógve, če dobi takrat zopet tako hrabrega branitelja. Na svojega očeta se ne more zanašati. Prvič ni junak, in drugič mora biti kolikor mogoče obziren napram napol divjim vojakom, ki so njegovi gosti. Vedela je, da se poda branitelj v sedanjih okolnostili v veliko nevarnost. Strnad se bode moral gotovo pokoriti za svoj odločen nastop. Kaj moreta dva ali trije še tako drzni možje napram mnogoštevilni tolpi neotesanih vojakov, izmed katerih živi vsakdo več ali mauje protipostavno. —

V takih mislih in strahu ji je minila noč. Premišljevala je o tem tem lažje, ker je bolnik celo noč mirno spal. Spal je celo še, ko je prišla zjutraj lepa Indijanka Karja nadomestovat Olgo za nekoliko časa.

„Ali je dobro spal?“ je vprašala.

„Dobro,“ je odgovorila Olga. „Celo noč se ni prebudil, in sedaj, hvala Bogu, gotovo ozdravi. Senor Strnad je dejal, da trepanacija ni nevarna, pač pa mrzlica in druge posledice. Dali smo mu na rano zelišča zoper mrzlico, in upam, da je niti čutil ne bode. Prepričana sem, da ga obvaruje ljubi Bog, in da kmalu ozdravi.“

„To je moja najiskrenejša želja,“ je dejala Karja. „Za senorja Kreka se nam torej skoraj ni treba več bati, ampak zate se bojim.“

„Zakaj pa?“

„Ker si tako bleda in utrujena. Škoduje ti, ker prečuješ vse noči.“

„Zaraditega že ne. Če sem res slaba, sem iz druzega vzroka.“

Nato je povedala Karji, kaj je doživela na strehi. Karja, ki jo je pazljivo poslušala, je povedala potem tudi tvoj doživljaj s poročnikom Parderom. Pogovarjali ste se še o neodpustljivih nesramnostih, ko je vstopil Strnad. Grledat je šel bolnika takoj, ko se je zbudil, stopil po tihem v sobo in slišal konec pogovora med Karjo in Olgo, ne da bi ga bile zapazile. Ko so ga videle, je bilo že prepozno. Strnad se je oprostil in vprašal Indijanko:

„Kaj, tudi Vi ste trpeli na podoben način ko senorita Olga?“

„Žalibog.“

„Zaradi koga pa?“

„Poročnik Pardero me je napadel na vrtu, in ko sem mu ušla, sem naletela na kapitana, ki me je hotel zgrabiti.“

„Lopova!“

Strnad je dejal samo to edino besedo, potem se je pa obrnil k bolniku. Opazoval je njegovo dihanje in zadovoljno pokimal. Ko mu je Olga povedala, da se ni prebudil celo noč, se je zjasnil Strnadov obraz, in dejal je:

„Le pustimo ga, naj mirno spi! Spanje in mir sta najboljše sredstvo.“

Nato je šel na izprehod na pašnike, si ujel tam konja in oddirjal v savano. Čez nekoliko časa se je vrnil, izpustil konja in šel peš proti hacijendi.

Pri vratih je srečal poročnika Pardéra.

„O, senor Strnad!“ je dejal poročnik precej neuljudno „Iskal sem Vas.“

„Tako?“ je vprašal Strnad na kratko.

„Govoriti moram z Vami!“

„Morate?“ se je začudi Slovenec. „To se pravi morda, da Vas moram poslušati?“

„Tako je!“ je odgovoril poročnik zaničljivo.

„Torej dobro! Izobražen mož nikomur ne odkloni posluha, seveda če ne zanemari potrebne uljudnosti. Pod vežnimi vrati ne sprejemam avdijenc. Če hočete z menoj govoriti, pridite v mojo sobo.“

Poročnik je zagorel od jeze in dejal:

„Tako velikodušno govorite o avdijencah, ali mislite, da ste kak vladar?“

„Hm, avdijenca v širšem pomenu je vsak pogovor med višjim in nižjim človekom. Priznati mi morate vendar, da je najino stališče v socijalnem, intelektuelnem in moraličnem oziru nejednako; vendar Vas bom poslušal.“

Nato je hotel oditi, a poročnik ga je prijel hitro za roko in vprašal z grozečim glasom:

„Ali morda mislite, da sem moralično nižji od Vas?“

„Nikoli ničesar ne mislim, ampak rečem samo to, o čemur sem popolnoma prepričan. Sicer pa izpustite mojo roko, kajti ne ljubim tacega dotikanja!“

Otresel se je Španca in odšel. Poročnik je okusil Strnada že dovolj, zato ga je pustil v miru, a zasledoval ga je z svojimi iskrečimi se očmi in godrnjal:

„Bahač, to mi pa še drago poplačaš. Slovenci se mi zde kakor mule; potrpežljivo in brez poguma in časti prenašajo največja bremena, kadar se jim pa zmeša v glavi, tedaj postanejo divji in neolikani; v takem slučaju jih more ukrotiti človek samo s palico. To bom poskusil tudi pri tem Strnadu. Radoveden sem, če ostane tako ponosen, ko zve, zaradičesar sem prišel.“

Malo je počakal in šel potem v Strnadovo stanovanje. Ta ga je pričakoval; slutil je zaradičesar je prišel, in sprejel poročnika z mrzlim a uljudnim poklonom.

„Vidite, senor, da sem prišel,“ je dejal Španec z zaničljivim nasmehom.

Strnad je pokimal.

„K avdijenci,“ je pristavil Španec.

Strnad je drugič pokimal.

„Zato upam, da me sedaj uslišite!“ je pristavil Pardéro grozeče.

„Gotovo, če se dostojno obnašate,“ je odgovoril Slovenec.

Tedaj je Španec vzkipel.

„Gospod, ali sem se vedel že kedaj nedostojno?“

„Preidiva k stvari, senor Pardéro!“ je dejal Strnad mrzlo.

„Dobro, pa pustiva tačas to stvar. Ampak navajen nisem, da bi se pogovarjal stoje!“

Pri tem je pogledal na bližnji stol. Ko je zapazil Strnad njegov pogled, se je delal nevednega, in dejal z sarkastičnim nasmehom:

„O pogovoru v tem slučaju niti govora ni, pač pa o avdijenci. Prosilec mora prositi stoje, če Vam to ne ugaja, tedaj sva končala najin sestanek.“

Če je nameraval razžaliti s temi besedami Spanca, se mu je to popolnoma posrečilo. Pardérov obraz je kar zagorel od jeze, oči so se mu zaiskrile in njegov glas se je tresel, ko je odgovoril:

„Senor, nisem več v stanu, smatrati Vas za kavalirja!“

„Vaš stan me popolnoma nič ne briga,“ se je nasmehnil Strnad. „Ampak prosim, preidite k stvari. Nisem v stanu, da bi se smatral za klepetuljo.“

Pardéro je hotel vzkipeti, a ko je videl, da je zgrabil Strnad svoj klobuk, da bi odšel, se je premagal in dejal precej mirno:

„Prišel sem z naročilom svojega predstojnika, kapitana Verdoje.“

Ko Strnad ni odgovoril na ta uvod, je Španec nadaljeval:

„Ali priznate, da ste ga razžalili?“

Strnad je zmignil z rameni in dejal z nasmehom:

„Zdi se mi, da nimate navade, izbirati svojih izrazov. Priznati more samo hudodelec sodniku, in jaz nisem prvo, in Vi ne drugo. O priznanju torej niti govora ni. Sicer pa tega moža nisem razžalil, ampak pobil na tla. Morda je to po Vaših nazorih celo razžaljenje druge, morda celo tretje vrste.“

„Tako je!“ je zaklical poročnik. „Kapitan zahteva zadoščenja!“

„Oh!“ se je začudil Strnad. „Zadoščenje? In to zahtevate Vi?“

„Saj slišite.“

„Hm! Ali poznate postave dvoboja, senor Pardéro?“

„Li dvomite?“

„Da.“

„Grom in strela!“

„Prosim, takih izrazov pa nisem navajen v svoji sobi. Dvomim pa zaraditega, ker ste prevzeli zastopništvo v zadevi, ki je gotovo nečastna za Vas. Ali poznate povod udarca, ki sem ga dal kapitanu Verdoji?“

„Popolnoma,“ je odgovoril Pardčro in se kar tresel od jeze.

„Tedaj Vas zaničujem! Pobil sem kapitana na tla, ker je razžalil dostojno damo, ki je celo hacijenderova hči, čegar gost je Verdoja. Kdor prevzame zastopstvo takega slučaja, ga ne smatram samo za moralično ničlo, ampak celo za jako velik minus.“

Tedaj je zgrabil Španec svojo sabljo, jo potegnil napol iz nožnice in zaklical:

„Kaj pravite? Kaj pravite? Vam bodem — —“

„Ničesar ne bodete!“ je dejal Strnad mirno.

Njegove oči so se zaiskrile, da s“ je poročnik kar prestrašil. In Slovenec je nadaljeval:

„Izpustite svojo sabljo, sicer jo zlomim pred Vami! Pravzaprav sp niti čudim, ker ste prevzeli kapitanovo zastopstvo, kajti ravno tak lopov ste kakor on. Včeraj ste — — —“

„Stojte!“ je zaklical poročnik ves besen. „Še eno tako besedo spregovorite, pa Vas prebodem! Ali prekličete takoj tega lopova!“

Potegnil je sabljo iz nožnice in zamahnil. Strnad je stal mimo na svojem mestu, držal roke čez svoje široke, mogočne prsi in dejal:

„Dobro. Če želite, pa prekličem „lopova“. Res je, da niste lopov, ampak dvojen lopov!“

Španec je kar obstrmel. V prvem trenutku svojega nasprotnika niti razumeti ni mogel; potem je pa hripavo zaklical in zavihtel svojo sabljo. A v istem trenutku mu je izvil Slovenec ojstro orožje iz rok. Španec niti vedel ni, kako se je to zgodilo. Strnad je sabljo dvakrat upognil in vrgel tri kose poročniku pred noge.

„Tu imate svojo bridko sabljico!“ je dejal z nasmehom. „Razžalili ste včeraj senorito Karjo, kakor Vaš kapitan senorito Olgo. Oba sta jednaka lopova, če ne odidete takoj iz sobe, Vas vržem skozi okno.“

Grozeče je nameril s pestjo na svojega sovražnika, a ta se mu je izmuznil izpod roke in skočil k vratom. Tam se je še enkrat obrnil, zagrozil Slovencu s pestjo, in zaklical:

„To mi še drago poplačate, in sicer kmalu, kmalu! Biti se bodete morali z dvema, in vsaj jeden Vas usmrti, če nimate samega vraga v telesu.“

Nato je odhitel skozi vrata. Strnad si je mirno prižgal cigareto in hladnokrvno čakal. Ni še minilo četrt ure, ko potrka nekdo na vrata. Strnad je glasno odgovoril: „Prosto!“, in vstopil je drugi poročnik. Uljudno se je priklonil in dejal ravnotako uljudno:

„Oprostite, senor Strnad, ker Vas motim! Ali imate morda pet minut časa?“

„Prosim, senor. Prosim vsedite se in prižgite si cigareto!“

Poročnik se je kar začudil Strnadovi prijaznosti. Poročnik Pardéro mu je namreč pravil o Strnadovi neuljudnosti, in namesto tega ga je sprejel Slovenec tako kavalirsko. Kar ne bi nikdar storil evropski častnik kot zastopnik, je storil poročnik; vzel je cigareto in pustil, da mu jo je Strnad prižgal. Pravzaprav bi je ne smel niti sprejeti. Ko sta se vsedla je začel častnik:

„Odkritosrčno Vam moram priznati, senor, da nisem rad prišel k Vam, kajti zadeva, zaradi katere prihajam, je sovražna.“

Vstavil se je in pogledal vprašajoče Strnada. Ta mu je hotel malo pomagati in zato dejal:

„Le govorite, senor, brez skrbi! Gotovo sem pripravljen dovolj na to, kar mi imate povedati.“

„Torej prišel sem po naročilu senorjev Verdoje in Pardéra, ki mislita, da ste ju razžalili.“

Strnad je pokimal nalahko z glavo.

„Vi ste se pravilno izrazili,“ je dejal. „Senorja mislita, da sem ju jaz razžalil, a stvar je drugačna. Onadva sta razžalila dve dami, ki sta bili brez pomoči, in jaz sem se maščeval zato nad njima. Senor, ali ste me prišli pozvati na dvobej?“

„Da, senor Strnad.“

„S kom naj se pa bijem?“

„Z obema.“

„Hm! Tedaj mi je pa zelo žal, kajti teh dveh mož ne spoštujem. Sicec mi se mi pa niti ni treba biti, ker nista častna. Ker ste pa prišli Vi uljudno k meni, Vas ne bom žalil, ampak upošteval, da smo sedaj v deželi, kjer ljudje minajo tako strogih pojmov o časti. Zato sprejmem poziv na dvoboj. Ali sta Vam naročila gospoda že kaj natančnejšega?“

„Že.“

„Torej?“

„Kapitan bi se rad dvobojeval z sabljami, poročnik pa z pištolami.“

„Verjamem,“ se je nasmejal Strnad. „Zlomil sem mu sabljo; v torej, da se spoznam na to orožje, in zato si je izbral pištole. Obema gospodoma priznam njihove želje, ampak samo pod dvema pogojema.“

„Torej prosim, senor!“

„S kapitanom se bijem s sabljami, dokler je eden izmed naju tako ranjen, da se ne more več biti.“

„To morda prizna kapitan.“

„S poročnikom se pa streljam čez barijero z dvema nabasanima cevema. Barijera je tri korake, in vsak ima dva strela.“

„Moj Bog, senor, na ta način greste vendar v gotovo smrt,“ ga je svaril častnik. „Če uidete kapitanu, gotovo ne uidete poročniku, ki je najboljši strelec s pištolami.“

„Morda so pa še boljši strelci ko on,“ se je smejal Strnad. „Ali ste že slišali praviti o slavnih strelcih, lovcih ali savancih, senor?“

„O, že mnogokrat.“

„Ali poznate imena nekaterih?“

„Torej, slišal sem že o Šéterhenu, o Fírehenu, o Vínetu, o slavnem Knezu Skalovja in o — —“

„Stojte, senor! Ali mislite, da zna Knez Skalovja streljati s pištolo ali ne?“

„Bolje ko vsak drugi,“ je dejal Španec hitro.

„Torej, Knez Skalovja sem jaz. Nikar ne mislite, da se morda bojim poročnika Pardéra. Odkritosrčno Vam povem, da vem izid dvoboja že sedaj.“

Španec ga je začudeno pogledal.

„Da ste Knez Skalovja vem, in da znate streljati, tudi vem,“ je dejal. „Ampak vendar ste tudi samo človek. Majhen slučaj Vas laliko pogubi. Kako morete vedeti izid obeh dvobojev že sedaj?“

„Če bi ne bili zastopnik mojih nasprotnikov, bi Vam izid povedal, a pred začetkom dvoboja Vam dokažem, da govorim resnico. O ostalem se blagovolite pogovoriti z senorjem Marijanom, ki bo prevzel moje zastopništvo.“

„Kaj pa priče in nepristranski?“

„Jih ne rabimo.“

„In zdravnik?“

„Ga tudi ne rabimo. Zdravnik sem sicer jaz sam, a pomagal ne bodem svojima nasprotnikoma prav nič.“

„Pomislite, senor, da bi morda tudi Vi lahko bili ranjeni,“ je dejal poročnik.

„Kaj pa še? Izmed teh dveh me ne more nihče raniti.“

S temi besedami se je obrnil Strnad ponosno v stran, in častnik je odšel. Nato je šei Strnad k Marijanu in mu razložil vso stvar. Mlad mož je takoj prevzel zastopništvo in šel k zastopniku nasprotnikov. Kmalu se je vrnil in naznanil, da sta Verdoja in Pardéro sprejela Strnadove pogoje. Strnad je imel kot izzvani pravico, prinesti s seboj svoje lastne pištole.

Od tega trenutka je sedel vedno pri oknu svoje sobe. Vedel je, kaj se zgodi, in zato stražil izhod iz hacijende. Približno opoludne je zajahal kapitan svojega konja in oddirjal. Strnad je slutil, kaj da namerava Verdoja. Komaj je izginil kapitan na severni strani, je odjahal Strnad proti jugu. Oba sta imela namen, da prevarita druge, kajti kamen je ležal proti zahodu.

Kmalu je zavil Strnad proti zahodu in dirjal kar najhitrejše. Hotel je biti preje tam, kakor kapitan. Ker bi pa bili morda lahko kapitanovi zavezniki v bližini, je moral biti zelo previden. Čim bližje je prišel, tem pre vidnejši je bil in se skrival skrbno za grmovjem. Slednjič je razjahal konja, ga peljal za pripraven grm in ga privezal. Potem je šel peš naprej.

Ko je prišel v bližino kamna, se je vlegel na tla in se plazil z največjo previdnostjo naprej. Slednjič ga je zagledal, in ko se je preprič’al, da ni nikogar v bližini, si je poiskal skrivališče.

Deset korakov od kamna je stalo cedrovo drevo z gostimi vejami, splezal je kvišku in se tako dobro skril, da ga ni mogla zapaziti živa duša.

Komaj je bil na varnem, ko zasliši od daleč klopot konjskih kopit. S konja je skočil mož in šel hitro proti kamnu. Vzdignil ga je in položil pod njega zložen listek. Potem je spravil kamen v njegovo prejšnjo lego, zajahal konja in oddirjal. Hitro je splezal Strnad iz cedre, vzel izpod kamna list in bral:

„Danes ravno o polnoči pri ladrilih. Ampak gotovo, ker je zelo potrebno. Jutri dosežemo svoj cilj.“

Podpisa ni bilo, saj ga ni bilo treba, in bi bil nevaren za Verdojo. Strnad je listič zložil in ga položil pod kamen. Kato je izbrisal svoje sledove, se vrnil k svojemu konju, ga zajahal in oddirjal proti hacijendi.

Ko je prišel domov, se kapitan še ni vrnil; prišel je mnogo pozneje in niti slutil ni, da je izdana njegova skrivnost. Morda niti zvedel ni, da Strnada ni bilo doma.

Ladrilo je španska beseda in znači opeko. Prvotni stanovalci Srednje-Amerike so zidali svoje piramide in mesta iz opeke, ki so jo žgali oziroma sušili na solncu. Tako opeko so imenovali adobes, kar se imenuje špansko ladrilo. Še danes vidiš lahko razvaline takih mest in opazuješ umetnost dotičnih izumrlih narodov. Včasih najdeš sredi pragozda, sredi savane ali med kakimi pečinami samotno, napol ali popolnoma razrušeno židovje, ki je zidano iz takih ladrilov in priča, da so stanovali nekdaj v tistih krajih ljudje.

Tudi v bližini hacijende del Erina je bila taka razvalina. Oddaljena je bila približno pol ure od hiše. Stala je sredi med skalovjem, in obdajali so jo grmovja in različno rastlinje. Malo pred razdrtim zidovjem je bila okrogla jama. V to jamo si lahko prišel, kajti grmovje ni bilo tam zelo gosto, in Strnad je bil prepričan, da se snide tam Verdoja z roparjem.

Strnad ni nikomur povedal, kar je zvedel in sedel celo popoludne pri bolniku, ki se je jako dobro počutil in ki se mu je vrnil spomin že tako, da mu je lahko povedal Strnad svoj doživljaj v jami kraljevega zaklada. Olga je prinesla dragocenosti, in Strnad je občudoval bogatstvo, ki je obogatilo nekdaj tako revnega lovca.

Olga je bila vsa srečna, ko je videla svojega ljubčeka tako zdravega. Upala je, da kmalu popolnoma okreva, pokazala na kapitana Kreka in dejala bolniku:

„Pravzaprav niti ne rabiš tega bogatstva, kajti hacijenda del Erina bo itak najina. Ali bi se ne spodobilo, da bi delil s svojim bratom?“

Bolnik je smeje pokimal in dejal:

„Rad, kar je moje, je tudi tvoje. Ali mi nisi včeraj pravil, da imaš sina?“

„Ja. Ženo in sina imam na Bršljanovem,“ je odgovoril kapitan Krek.

Sedaj je začel praviti o svoji družini, in Strnad mu je pomagal. Bolnik je pazljivo poslušal in potem dejal:

„Ta deček je res čuden otrok, in skrbeti moraš, da se primerno izobrazi. Deželni predsednik in nadgozdar te bodeta sicer podpirala, a odvisen si še vedno. Sprejeti moraš potrebna sredstva, saj sem tvoj brat in dečkov stric ter ti smem ponuditi darilo, ne da bi te razžalil.“

Kapitan Krek se je sicer branil, a vsi prisotni in tudi hacijendero so mu prigovarjali. Tako so napol v šali in napol resno sklenili, da dobi polovico dragocenosti, ki jih je dobil Krek iz kraljevega zaklada, Krekov Slavko na Bršljanovem.

Proti večeru se je čutil bolnik utrujenega in zaspal. Olga je ostala pri njem, ostali so šli pa večerjat. Častnikov ni bilo k večerji. Zaradi dvoboja so večerjali rajše vsak v svoji sobi.

Po večerji je dejal Strnad, da ima nekaj nujnega dela, in da mora ostati v svojem stanovanju. Hotel ni, da bi zapazil kdo njegovo odsotnost, čakal je pripravnega trenutka, vzel orožje, odejo in jermena, ter se splazil natihoma v prazno sobo v pritličju. V svoji sobi je pustil luč, da bi mislili, da je doma, in zaklenil vrata, da bi nihče nasprotnega ne zapazil. Odprl je okno, skočil ven in ga zopet prislonil. Potem je šel čez dvorišče in skočil čez palisade.

Tako je dospel srečno na prosto, ne da bi ga bil kdo zapazil, in krenil je proti ladrilom.

Bilo je sicer temno, a njegovo izurjeno oko je natančno spoznalo smer. Šel je po tihem, da bi ga ne bil nihče zapazil, razun če bi zadel ob njega. Ko je prišel v bližino ladrilov, je šel še previdnejše in se plazil slednjič po tleh naprej.

Nenadoma je globoko dihnil in si mislil:

„Kaj je pa to? Po pečenem mesu diši. Zdi se mi, da je ta človek celo tako neumen ali predrzen, da si je napravil ogenj. Ampak na ravnem ta ne more biti, sicer bi ga videl že od daleč. Blizu je, kajti pečenka ne diši daleč. Prepričati se moram!“

Plazil se je naprej in dospel kmalu do jame pred razvalinami. Jama je bila komaj dvajset čevljev široka in dolga ter približno deset čevljev globoka. Ob robu je bilo grmovje, za katerim se je skril Strnad.

Videl je moža, ki je sedel pri majhnem ognju in pekel divjega zajca. Bilo je že približno polnoči in Strnad se je pripravno vsedel v svojem skrivališču. Mož je začel zajca jesti, in sicer z veliko slastjo. Poleg njega je ležala dvocevka, in za pasom je imel nož. Mož je bil sicer močan, a Strnad je takoj spoznal, da ga bode lahko hitro premagal.

Tako je čakal, dokler so se zaslišali bližajoči se koraki. Strnad je bil tako previden, da se je skril na nasprotni strani hacijende; zato se mu ni bilo treba bati, da bi ga Verdoja zapazil.

Koraki so se približali. Tudi Mehikanec je poslušal in vstal. Na nasprotni strani je stopil izza grmovja ritmojster ali kapitan Verdoja, in ogenj ga je obseval.

„Ali noriš, človek?“ je vprašal.

„Zakaj pa?“ je dejal Mehikanec.

„Ker si si napravil ogenj.“

„O tega ne zapazi živa duša. Lačen sem bil in sem si spekel pečenko.“

„Vrag vzemi tvojo pečenko! Saj duha človek ogenj na sto korakov!“

„To nič ne de, kajti na sto korakov se priblža samo, kdor ima tukaj opraviti. Popolnoma na varnem sva, senor. Stopite bliže!“

Kapitan je šel doli, a vsedel se ni.

„Ne smem predolgo ostati,“ je dejal, „zato morava napraviti na kratko. Kje imaš pa svoje ljudi?“

„Tamle za gorami v gozdu.“

„Ali vedo, kje si?“

„Ne.“

„Hm, to mi je prav, kajti nimam rad mnogo zaupnikov. Ali bi se jih ne mogel iznebiti?“

„Morda. Ali lahko storim sam, kar zahtevate?“

„Upam.“

„Ter dobim isto plačilo?“

„Isto. Plačam ti toliko, kolikor bi vsem skupaj. Saj to, kar sedaj zahtevam, izvršiš lahko sam.“

„Kaj pa?“

„Hm, vidim da imaš dvocevko. Ali dobro streljaš?“

„Vedno zadenem.“

„Ustreli dvakrat dobro záme!“

„Oh, že razumem! Koga naj pa zadenem?“

„Strnada in tistega Španca.“

„Dobro, zamojdel; ampak kedaj in kje?“

„To ti takoj povem. Ali poznaš stari kamnolom za onimle hribom?“

„Poznam, saj so tam moji ljudje.“

„Torej morajo drugam. Jutri zjutraj ob petih imam namreč tam dvoboj.“

„Za vraga! Še umorijo Vas lahko!“

„Brez tvoje pomoči prav lahko. Jaz in poročnik Pardéro sva pozvala Slovenca na dvoboj, in Marijano je njegov zastopnik. Sicer se bo moral dvobojevati z dvema, ampak ta Strnad ima stotisoč živih vragov v telesu; varovati se ga moram. Se pred začetkom dvoboja ga moramo ugonobiti; in sicer to tvoja naloga.“

„Dobro, senor. In Marijana tudi?“

„Tudi.“

„To mi je pa zelo ljubo. Strnad je usmrtil moje tovariše; peklensko žrelo naj ga pogoltne! Senor, kako naj pa izvršim to stvar?“

„Svoje ljudi moraš spraviti kam drugam, potem se pa vrneš še pred peto uro in se skriješ v bližini, kjer je dovolj dreves in grmovja.“

„Dobro, razumem! Vi ne mislite hiteti, zato prideta Slovenec in Spanec preje tja. Ko dospete Vi s poročnikom h kamnolomu, naj ležita že oba mrtva na tleh!“

„Ne, tako ne mislim. Videti hočem, kako umreta. Jaz sem ga pozval na sablje; poročnik pride šele drugi na vrsto. Kadar stopiva v prežo, takrat ga ustreliš. Druga kroglja mora zadeti takoj potem Španca.“

„Imenitno! Kako narediva pa s plačilom, senor?“

„Plačilo dobiš jutri.“

„Kje?“

„Tu, zopet o polnoči.“

„Dobro, zadovoljen sem.“

„Kedaj si bil pa pri kamnu?“

„Šele proti večeru.“

„Kraj je varen, in se ga lahko še nadalje poslužujeva. Sedaj veš vse. Lahko noč!“

„Lahko noč, senor! Le bodite brez skrbi, moje kroglje gotovo zadenejo svoj cilj.“

Verdoja je odšel.

Mehikanec je še malo obiral svojo pečenko, potem je vstal, vrgel svojo puško čez pleča in šel brezskrbno skozi gosto gomovje. Tam ga je čakal Strnad, ga zgrabil za vrat in ga stisnil tako močno, da se je ropar onesvestil. Hitro mu je zamašil usta, ga zvezal in povil z odejami v trden zavoj.

Potem je zadel puško in zavoj na ramo in se vrnil v hacijendo. Vse naskrog je bilo tiho, a Strnad vendar še ni zaupal kapitan ti, ki se je vrnil gotovo šele komaj domov, in ki je morda še zunaj hiše. Zato je čakal še skoraj celo uro, preden se je približal s svojim bremenom palisadam. Tam je porinil zavoj čez ograjo, sam je pa skočil čez. Ravnotako je porinil jetnika previdno skozi okno, zlezel potem noter in zaprl okno. Potem je preiskal hodnik, in ko se je prepričal, da vsi spe, je nesel Mehikanca v svoje stanovanje in zaklenil za seboj. Luč je še gorela.

Ko je razvil jetnika iz zavoja, je zapazil, kako prestrašeno ga gleda zvezani ropar.

„Dečko, ali me poznaš!“ je dejal Strnad po tihem. „Kapitan je dejal, da imam živega vraga v telesu, in to je menda resnica, kajti sicer bi te ne bil dobil v svoje pesti. Tu se boš saj boljše naspal kakor na prostem.

Najprvo ti pa preiščem žepe. Ker si tako nepreviden, da pečeš v bližini sovražnikov zajčjo pečenko, si morda tudi tako nepreviden, da si shranil listek, ki si ga našel pod nekim kamnom.“

Res je našel v roparjevem žepu zmečkan listek. Strnad ga je spravil nazaj in dejal:

„Sedaj pa zaspi in si natančno premisli, ali boš jutri pri zaslišanju tajil ali odkritosrčno govoril.“

Povezal je potem jetnika še trdnejše, ga privezal za posteljo in se vlegel potem za nekoliko ur spat. Zjutraj ga je zbudil Marijano, ki je potrkal na njegova vrata. Strnad ga je prosil, naj ga zdolaj počaka, in vstal.

Niti pismeno niti usmeno ni napravil testamenta, kajti natančno je bil pripričan, da zmaga. Prepričal se je samo, če je jetnik dovolj na varnem, zaklenil vrata svoje sobe in šel mirno s pištolami doli.

Spodaj ga je čakal Marijano. Šla sta v hlev, osedlala svoje konje in odjahala. Tedaj je pogledal Marijano hitro na Verdojevo stanovanje in zapazil, da stoji ta pri oknu in gleda za njima.

„Za námi gleda!“ je dejal Marijano.

Strnad ni pogledal nazaj, ampak samo dejal:

„Ali uganeš, kaj sedaj misli?“

Prijatelja sta se že pobratila in tikala.

„Uganem.“

„Torej?“

„Misli, da mu gotovo ne uideš. Če te on ne usmrti, te pa Pardéro. Slišal sem, da poročnik izvrstno strelja. Včeraj sta se tako brezskrbno pogovarjala o tej zadevi, da sem prepričan, da se prav nič ne bojita.“

„Tudi jaz sem prepričan, da se ne bojita, ampak iz druzega vzroka.“

„Iz katerega pa?“

„Mislita namreč, da se sploh dvobojevali ne bodemo.“

„Oh! Zakaj pa?“

„Ker bodeva midva, ti in jaz, še pred dvobojem mrtva.“

„Ne razumem te!“

„Takoj me razumeš, poslušaj!“

Nato je povedal Strnad svojemu prijatelju, kako je opazoval Verdojo. Marijano se je prestrašil, ko je to čul. Taka nesramnost in zlobnost se mu je kar neverjetna zdela. Ko se je slednjič prepričal, da se Strnad ne šali, je vprašal:

„In vse to je resnica, gola resnica?“

„Gola resnica,“ je odgovoril Strnad.

„In morilca imaš v svoji sobi?“

„Da.“

„Kaj pa, če ti uide?“

„Sem ga predobro zvezal.“

„Ali če ga slišijo in gredo v tvojo sobo. Nalagal jih bo, in izpustili za bodo.“

„Le bodi brez skobi. Tako sem mu zamašil usta, da komaj diha.“

„Ali niso njegovi tovariši pri kamnolomu?“

„Tristo vragov, saj res, na to niti mislil nisem!“ se je iznenadil Strnad. „Kako sem nepreviden. Tako lahkomišljen pa še nikdar nisem bil. No, pa nič ne de. To napako lahko še popravim. Sicer ne poznam kamnoloma, vendar upam, da nama ne preti nikaka nevarnost. Iznenaditi jih pač morava. Deset minut že jaševa; kamnolom je menda tamle na levo za hribom.“

Vzpodbudila sta svoje konje in kmalu sta zagledala kamnolom, ki je bil od vseh treh strani zaraščen z grmovjem. Na tleh sta ležala dva moža, in v bližini so se pasli trije konji.

Ko sta zagledala roparja tujce, sta hitro vstala. Strnad je podrl na tla jednega, Marijano pa druzega.

„Holá, kaj pa delata tu?“ je zaklical Strnad, skočil s svojega konja in zgrabil moža za vrat. „Kdo sta pa, potepuha?“

„Ohó!“ je odgovoril ropar. „Kdo sta pa najprvo vidva, ki se upata, podreti poštene ljudi na tla?“

„Kdo sva midva, natančno veš, postopač. Saj imata naročilo, naju ustreliti. Takoj ti to onemogočim, dečko!“

Udaril ga je s pestjo na sence, in mož se je zgrudil na tla. Šele sedaj se je obrnil k Marijanu, ki je klečal na drugem roparju in ga trdno držal.

„Počakaj, ti pridem pomagat!“

S temi besedami je pristopil Strnad k Marijanu in udaril druzega roparja ravnotako, kakor prvega.

„Sedaj ju pa zveživa, jima zamašiva usta in ju spraviva v stran, da ju ne najdejo!“

Tako sta tudi storila. Potem sta privezala roparje na konje. Tretji konj je bil menda poveljnikov. Konje sta peljala potem precej daleč proč, da jih ni mogel nihče videti ali slišati, in jih privezala k drevesom. Potem sta se vrnila h kamnolomu, da izbrišeta sledove. Komaj sta vse uredila, so prijahali trije častniki.

Uljudno so se pozdravili. Strnad in Marijano sta takoj zapazila, da gleda kapitan pazljivo na okrog. Hotel je zagledati za kakim grmovjem svojega zaveznika, a to se mu seveda ni posrečilo.

Oba zastopnika sta se še enkrat posvetovala. Kapitanov zastopnik je prinesel tudi za Strnada kavalerijsko sabljo, ker je Strnad na hacijendi ni imel. Zastopnika sta poskusila še enkrat mirnim potom poravnati nasprotnika, a kapitan je ponosno odklonil.

„Ne ene besedice več!“ je dejal. „Kri hočem videti. Moj nasprotnik je stavil pogoj, da se bije samo do popolne nezmožnosti. Jaz sem ta pogoj sprejel, in nimam nikakega vzroka odstopiti.“

„In Vi, senor Strnad?“ je vprašal zastopnik.

„Tudi jaz ne odstopim,“ je odgovoril Slovenec, „posebno, ker sem jaz sam stavil ta pogoj. Sicer bi pa rad še nekaj pripomnil, če dovolite.“

„Prosim!“ je dejal častnik.

„Že včeraj sem Vam dejal, da vem izid dvoboja, a, ne verjamete mi. To Vam danes dokažem. Komur pade sablja iz roke, je premagan. Torej, odbil bom svojemu nasprotniku štiri prste na desni roki. Sicer bi ga lahko usmrtil, ampak nesramneža mora človek samo zaznamovati, ne pa usmrtiti.“

„Gospod!“ je zarohnel kapitan.

„Hm!“ je dejal Strnad zaničljivo.

„Senor,“ ga je opozoril zastopnik, „Vi sami ste me včeraj opozorili na postave dvoboja. Ali je navada, postopati s svojim nasprostnikom na bojišču na tak način?“

„Ne. Saj tudi navada ni, da bi se človek sploh dvobojeval s takim lopovom. Sploh pa pripomnim, da bom zaznamoval druzega nasprotnika ravnotako. Najina prva strela ne bosta zadela, moj drugi mu bo pa razdrobil desnico. Naprej!“

„Naprej!“ je zaklical tudi kapitan. „Še preje bo v peklu, kakor se mu sanja!“

Strnad mu ni odgovoril; ampak ko je stal z Verdojo že v preži, je vprašal zastopnika:

„Ali smem preje še nekaj pripomniti?“

„Smete, če ne bodete svojega nasprotnika iznova razžalili.“

„Ne bom ga razžalil, ampak samo nekaj pripomnil, čegar resnico dokažem pozneje.“

„Torej govorite!“

„Moj nasprotnik pričakuje sedaj dva strela, ki naj usmrtita mene in mojega zastopnika. Najel je morilca, ki dobi danes o polnoči pri ladrilih svoje plačilo za dvojen umor.“

Častnik je tedaj jezno zaklical:

„Senor, to je nečastno, to je novo smrtno razžaljenje.“

„To je gola resnica,“ je odgovoril Strnad mirno. „Le poglejte svojega tovariša, tega kapitana, tega kavalirja! Ali ni pobledel od samega strahu? Ali ne vidite, kako se mu trese sablja v roki? Kako trepečejo njegove ustnice? Kako gleda ves prestrašen in bojazljivo? Ali je to znamenje nedolžnosti?“

Zastopnik je pogledal svojega kapitana, sam pobledel in dejal:

„O Dios, saj je res, kapitan, tresete se!“

„Laže se!“ je jecljal Verdoja.

„Ali slišite, kako se strese celo njegov glas?“ je vprašal Strnad. „Boji se me. Natančno ve, da ne more premagati Kneza Skalovja; natančno ve, da izpolnim svoje obljubo; prepričan je, ga je izgubljena njegova desnica, Naprej, začnimo komedijo!“

Tedaj je dejal tudi kapitan:

„Da, le začnimo!“

Takoj se je vrgel na Strnada.

„Stoj!“ je zaklical tedaj Strnad in mu izbil sabljo iz roke. „Zastopnika še ne stojita na svojem mestu, in nihče še ni dal povelja. Pazite na postave dvoboja, sicer vržem sabljo proč in nabrišem svojega nasprotnika s šibo!“

Častnik je pobral Verdojevo sabljo, in nasprotnika sta stopila iznova v prežo.

Marijano je bil izvrsten sabljač, vendar ni mogel umeti, kako odbije Strnad svojemu nasprotniku štiri prste na desnici.

Sedaj je dal častnik znamenje, in boj se je začel. Kapitan se je divje vrgel na Strnada; ta je pa ponosno, mirno in gracijozno odbil vsak Verdojev udarec; a nenadoma so se zaiskrile njegove oči, z močnim udarcem je porinil nasprostnikovo roko v stran, sunil svojo sabljo med ročaj Verdojeve sablje — — — — — — glasno je zavpil kapitan, in sablja mu je padla na tla.

„Oh, nesrečnež nesrečnež, moja roka!“ je zatulil.

Sablja je ležala na tleh; v ročaju sta tičala dva prsta, na tleh blizu sablje pa druga dva. Ranjenec je hitro zavil svojo krvavečo roko v svojo suknjo.

Strnad je vzel mirno iz žepa robec in obrisal svojo krvavo sabljo. Potem se je obrnil k zastopniku in dejal:

„Vidite, senor, da sem mož-beseda. Ta mož se ne bo nikdar več dotaknil s svojo desnico dame, ki mu tega ne dovoli.“

Tedaj je dvignil kapitan Verdoja svojo krvavečo roko in zaklical:

„Človek, ti si vrag; ampak ukrotim te še!“

Njegov zastopnik in poročnik Pardero sta stopila k njemu. Prigovarjala sta mu in se trudila, da ustavita kri s provizorično obvezo. Medtem je kapitan divje in napol glasno grozil Strnadu, ki so pa ni brigal zanj.

Marijano je stopil k Strnadu in dejal:

„To je bilo pa mojstersko. Nisem verjel, da bi bilo to mogoče. Ali izpolniš tudi svojo drugo obljubo?“

„Gotovo,“ je odgovoril Strnad z nasmehom.

„Ampak v oddaljenosti petili korakov, in oba streljata istočasno!“

„Hm! Pazi, kako to naredim! Ampak ne stoj poleg mene, temuč stopi ravno za mene.“

„Tedaj me lahko zadene kroglja tvojega nasprotnika!“

„Ne. Iti bi morala najprvo skozi mene.“

„Torej misliš, da bo šla v stran?“

„Da, moja in njegova.“

„Za vraga, ali boš meril v odprtino njegove pištole?“

„Da.“

„Na njegovo desno cev?“

„Tako je!“

„Če pa ustreli najprvo iz leve cevi?“

„To ne stori tak možiček. Le nikar se ne boj; niti lasa mi ne skrivi.“

Tako sta se pogovarjala Strnad in Marijano potihem. Sedaj je bil kapitan za silo obvezan in dejal je Pardéru:

„Če ustrelite tega psa, Vam odpustim ves Vaš dolg, ki ste ga napravili pri igranju!“

Pardero je avtomatično, nezavedno pokimal z glavo. Bil je bled, kakor preje kapitan Prestrašeno je gledal zastopnika, ki je zaznamoval barijero.

Dvocevne pištole, so natančno preiskali, jih nabasali, in potem sta jih nasprotnika žrebala iz klobuka.

Strnad in Pardéro sta stopila drug nasproti drugemu, v oddaljenosti treh korakov. Poročnik je stopil v stran, Marijano pa za Strnada.

„Senor, kako ste neprevidni!“ mu je zaklical tedaj nasprotnikov zastopnik. „Saj Vas mora zadeti!“

„O, mojega prijatelja in mene ne more nihče raniti!“ mu je odgovoril Marijano.

Vendar je vedel, da zaupa samo Strnadovi hladnokrvnosti in izurjenosti.

Kapitan je stal s svojo obvezano desnico v Parderovi bližini in gledal divje na Strnada. Dal bi bil polovico svojega življenja, in morda še več, če bi bil mogel zadeti s Pardérovo krogljo Strnadovo srce.

Sedaj je vzdignil poročnik svoje roko in štel:

„Ena!“

Nasprotnika sta dvignila svoji desnici, cevi ste merili ravno na nasprotnikovo srce.

„Dve!“

Pardéru se je tresla roka. Uprl je svoje oči ravno na Strnadovo srce. Niti dvoma ni o tem, da bi ga ne zadel. To prepričanje ga je pomirilo. Samozavestno je meril na nasprotnikovo srce. Ampak Strnad je stal ponosno pred njim.

„Tri!“

To je bila odločilna beseda.

Strnad je zrl vedno Parderu v oči, vendar je nameril pri tej zadnji besedi bliskoma od nasprotnikovega srca na cev njegove pištole. Strela sta počila. Parderova roka in pištola sta šinili v stran; Strnad je ustrelil drugič, nekoliko pozneje njegov nasprotnik, ampak zavpil je na ves glas in izpustil orožje iz roke. Istočasno je zavpil tudi kapitan.

„Moja roka!“ je zaklical Pardéro.

„Mene je zadel!“ je vpil Verdoja.

„Nemogoče!“ je dejal poročnik in mu hitel na pomoč.

„Lahko mogoče!“ je rekel Strnad mirno. „Senor Pardéro nima trdne roke. Prvič sem ustrelil v njegovo cev, in obe kroglji sta šli v stran. Tedaj mu je roka umahnila. Z drugo kroglje sem mu razdrobil desnico in njegov drugi strel je šel v stran, in kakor vidim, je zadel ranjeno desnico mojega prvega nasprotnika. Kdor se hoče streljati, se mora učiti, in kdor je tako predrzen, da razžali dame, mora tudi posledice prenašati. Navado imam, da vzamem takim ljudem desnico. Adijor senorji!“

Vtaknil je obe pištoli v svoj žep in odšel k svojemu, konju. Tedaj je stopil k njemu zastopnik in dejal:

„Gospod, zdravnik ste, kajne?“

„Povedal sem Vam to že včeraj.“

„Torej dobro, tu sta dva ranjenca.“

„Ran, ki jih sam naredim, ne zdravim, kajti dotičniki jih vedno zaslužijo; to sem Vam že tudi včeraj povedal. Sicer pa druga kapitanova rana ni nevarna, ker je zadela kroglja samo v meso, kakor vidim. Morda se bo izogibal pozneje bolj takih prijateljev, ki streljajo nanj. Adijo!“

Zajahal je svojega konja in odjahal; Marijano je šel za njim. Častniki so ostali pri kamnolomu. Pardero je imel zdrobljeno roko, in Verdoju so razrezali rokav, da mu obvežejo rano. Preklinjali so odhajajoča jezdeca.

Ta-dva se nista brigala za to preklinjanje in sta jahala tja, kjer sta skrila roparje.

„Kako mi je sedaj odleglo pri srcu!“ je dejal Marijano. „Zelo me je skrbela ta zadeva.“

„Nisi me še poznal,“ je rekel Strnad veselo. „Sedaj pa le hitiva, da prideva preje na hacijendo ko oni, sicer zamudiva iznenadenje, ki se ga že zelo veselim.“

Odvezala sta vse tri konje, potem sta pa oddirjala z njimi proti hacijendi. Jetnika sta bila tako močno privezana na konje, da se še ganiti nista mogla. Med potjo jima je odmašil Strnad usta.

„Nijedne besedice ne smeta črhniti,“ jima je ukazal, „sicer vaju na mestu ustrelim. Celo roke vama odvežem, samo ostati morata vedno pred nama. Na hacijendo del Erina jašemo.“

Sedaj sta imela zvezane samo še noge, in sicer pod konjevim trebuhom. Uiti nista mogla. Orožje sta jima pobrala Strnad in Marijano že preje. Strnad ju je zaraditega napol oprostil, ker ni hotel, da bi vojaki na hacijendi del Erina zapazili, da je pripeljal jetnike.

Tako so dirjali proti hacijendi. Vrata ko bila odprta, in jahali so na dvorišče, ne da bi jih bili vojaki zapazili. Hacijendero je stal pri vežnih vratih in se začudil, ko je zagledal dva tuja spremljevalca in jednega praznega konja.

„Oh, saj ste tu. Iskali smo. vas že. Ali ste pripeljali goste, senorji?“

„Pravzaprav ne goste, senor,“ je dejal Strnad, „ampak jetnike.“

„Jetnike?“ se je začudil hacijendero. „Na kak način pa? Moj Bog, kaj se vam je pa zopet pripetilo?“

„To Vam takoj povem. Ampak prosim, odprite nama preje kak prostor, kjer sta ta-dva moža na varnem. Častniki ne smejo ničesar zvedeti o njih.“

Nato so jima zvezali roke, ju odvezali raz konjev in jih spravili v sobo, ki ni imela oken, ampak tako močna vrata, da nista mogla pobegnili. Vojaki niso ničesar zapazili.

Sedaj sta šla in Strnad Marijano v jedilnico zajuterkovat. Tam sta povedala hacijenderu, Kreku, Karji in Olgi, kaj sta doživela. Peter Karpeles še ni nič vedel, da je razžalil Verdoja njegovo hčer na strehi; ko je to čul, se je prestrašil.

Vsi so pobledeli, ko jim je začel praviti Marijano o dvoboju. Kar načuditi se niso mogli Strnadovi bistroumnosti in ga neprestano hvalili, vendar so se bali, da ne bi se maščevali vojaki nad hacijendo. Strnad jih je skušal pomiriti.

„Vojaki so vendar Huavesovi podaniki, ki postane preje ali sleje predsednik,“ je dejal. „Huares pa ni Vaš sovražnik, senor Karpeles, to Vam je dokazal, ko Vam je izročil hacijendo Vandákva. To morajo častniki natančno premisliti. Sicer imamo pa nasproti njim zelo nevarno orožje, namreč jetnike, ki jih sedaj zaslišimo. Človek, ki sem ga ujel včeraj zvečer, leži še v moji sobi; gledat grem sedaj v svoje stanovanje in ga prinesem sem.“

Nato je Strnad odšel. V njegovi sobi je ležal jetnik trdno zvezan. Njegov obraz je bil. že čisto rudeč in višnjev, in gotovo bi se bil kmalu zadušil, kajti imel je preveč zamašena usta. Strnad mu je usta odmašil, ga odvezal od postelje in mu razvezal noge, da je imel samo še zvezane roke.

„Vstani!“ mu je ukazal. „Govoriti hočem s teboj.“

Jetnik je počasi vstal, kajti udje so mu zastali. Divje in trdovratno je gledal Strnada.

„Kako se upate dotakniti se me?“ je dejal. „Prost Mehikanec sem.“

„Pusti svoje neslane šale!“ je odgovoril Strnadi „Saj vidiš, da nisi več prost Mehikanec!“

„Ampak brez moje kivde. Prostost in zadoščenje zahtevam!“

„Kaj zahtevaš, me nič ne briga; kaj pa dobiš, kmalu zveš. Ampak le nikar ne misli, da se s teboj morda samo šalim. Pojdi sedaj z menoj.“

Prijel ga je in porinil skozi vrata. Mehikanec se še ni dovolj okrepčal, njegove noge so bile še slabotne, ker so bile tako dolgo trdno zvezane, zato tudi ni poskusil uiti, akoravno ga Strnad ni držal.

Ko sta prišla v jedilnico, in je ropar zagledal navzoče, je vprašal:

„Kaj pa bo sedaj?“

„Odgovovil boš na moja vprašanja, druzega nič,“ je odgovoril Strnad. „Stopi semkajle! Poglej tale revolver; če poskusiš uiti, te na mestu ustrelim!“

„Protestiram!“ je dejal ropar.

Strnad je zmignil hladnokrvno z rameni in mu ni odgovoril, ampak stopil k oknu. Na dvorišče je prijezdil vojak v najhitrejšem diru, konj je bil ves poten. To je bil gotovo kak sel, ki je prinesel kako povelje.

Sedaj se je obrnil Strnad zopet k roparju in dejal:

„Od tega zaslišanja je odvisna tvoja usoda. Upam, da hočeš samemu sebi dobro, in da boš govoril odkritosrčno.“

„Nihče me nima pravice zaslišati; to pravico priznavam samo sodniku; a izmed vas ni nihče sodnik.“

„Motiš se. Mi vsi smo tvoji sodniki. Povem ti takoj, da napravimo stvar s teboj na kratko. Ti si bil najet, da usmrtiš nekatere izmed nas. Slišal sem tvoje pogovore s kapitanom o polnoči pri palisadah in pri ladrilih, čul sem vsako besedico. Bil sem tudi pri kamnu in sem bral list, ki ga je kril kapitan zate, in ki ga imaš v svojem žepu. Streljali ste tudi v tigrovem prepadu name — vse vem. Morilec si, in tekom desetih minut te obesimo, se si nočeš rešiti svojega življenja z odkritosrčno izpovedjo.“

Ropar je sedaj uvidel, da je stvar resna, in se zelo prestrašil, ko je cul, da Strnad vse ve. Molčal je na Strnadove besede.

„Najprvo te vprašam, če mi misliš odkritosrčno odgovoriti,“ je nadaljeval Strnad. „Če nočeš, je zaslišanje končano, in obesimo te.“

Temno je zrl ropar v tla in odgovoril:

„Če to storite, se bodo maščevali nad vami; verjemite mojim besedam!“

„Kdo se bo pa maščeval?“ je vprašal Slovenec.

„Imam še tovariše.“

„Hm! Samo dva sta ti še ostala. Čakala sta pri kamnolomu nate. Danes zjutraj sem oba ujel. Kmalu ti ju pokažem!“

Mehikanec je pobledel, vendar odgovoril:

„Tega pa ne verjamem. Lažete se, da bi me ukrotili.“

„Pa že nisi pravi mož, da bi se zaradi tebe lagal. Stopi k oknu in poglej doli. Tvoj in njunina konja stoje še na dvorišču.“

Ropar je stopil k oknu. Prepričal se je, da je govoril Strnad resnico, vendar je še dejal:

„Se bode maščeval pa kapitan!“

Tudi Strnad je pogledal skozi okno in zapazil v daljini tri jezdece, ki so jahali proti hacijendi. Takoj jih je spoznal in odgovoril roparju:

„Poglej tjakaj! Ali vidiš tri jezdece? To je kapitano in njegova poročnika. Ko pridejo bliže, boš videl, da imata Verdója in Pardéro zavezane desnice. Dvobojeval sem se danes zjutraj z njima pri kamnolomu in vzel obema desno roko. Od teh dveh le nikar ne pričakuj pomoči.“

Jetnik se je prestrašil in pogledal zopet skozi okno. Tudi ostali so pristopili, da si ogledajo prišlece. Ti so prijahali bliže, in ne da bi se ustavili pred palisadami pri vojakih, so šli naravnost na dvorišče in razjahali tam svoje konje. Potem se šli naravnost v svoje sobe. Vsi navzoči so zapazili, kako krvoločno so vsi trije gledali.

„Torej, ali še upaš na kapitanovo pomoč?“ je vprašal Strnad.

Jetnik je molčal.

„Odgovori mi!“ je nadaljeval Strnad. „Ali priznaš, da vas je najel neki Kortejo, da bi napadli mene in moje tovariše?“

„Priznam,“ je dejal ropar.

„Ko se vam je to ponesrečilo, in sem postrelil v tigrovem prepadu vaše ljudi, je vas ostale najel kapitan Verdoja, da bi nas usmrtili?“

„Tudi to priznam.“

„Vsled te pogodbe ste tudi v resnici name streljali?“

„Jaz ne, ampak samo onadva, ki ste ju Vi ustrelili.“

„Nikar se ne opravičuj; ti si bil njihov vodja. Potem si se shajal z Verdojo; včeraj, pri zadnjem sestanku, ti je naročil, da usmrti danes mene in senorja Marijana s svojo dvocevko, in sicer v trenutku, ko stojiva z Verdojo v preži?“

„Res je,“ je odgovoril Mehikanec po tihem. Uvidel je, da ne more tajiti, ih pristavil je: „Ampak verjemite mi, senor Strnad, da bi tega ne bil storil; na nobeden način bi Vas ne bil ustrelil.“

„Oh! Kaj bi pa bil storil?“

„Stopil bi bil izza grma in Vam povedal, kaj namerava senor Verdoja z Vami.“

„Nikar ne blebetaj takih neumnosti! Sicer boš pa videl sedaj svoja tovariša. — Marijano, stori mi uslugo in pojdi ponj!“

Marijano je odšel in pripeljal kmalu oba roparja. Prestrašila sta se, ko sta zagledala svojega vodjo. Šele ko sta cula, da je že vodja vse priznal, sta uvidela, da je najboljše, če ne tajita.

„Morilci ste in še več,“ je dejal Strnad, „sicer zaslužite vislice brez vsega usmiljenja, vendar bom usmiljen, če izpolnite jeden pogoj.“

„Kak pogoj?“ je vprašal jeden izmed njih. „Zahtevam, da ponovite svoje priznanje vpričo kapitana. Ali hočete?“

Spogledali so se in molčali. Slednjič je vprašaj vodja:

„Ali je to na vsak način potrebno?“

„Da. če nočete, vas takoj obesimo. Nikar ne mislite, da vam samo grozim!“

„Obesiti se pa ne pustimo zaradi kapitana. Če ni drugače, priznamo tudi vpričo kapitana resnico.“

„Dobro, torej vas ne usmrtimo. Sedaj vas skupaj zapremo. Ne poskušajte, uiti; kajti vsak poskus kaznujemo s smrtjo!“

Potem so zaprli vse tri v prostor, kjer sta bila preje onadva sama zaprta.

Strnad in ostali so slutili, da napravijo častniki kmalu kaj sovražnega, zato so ostali vsi doma.

Po Strnadovem odhodu so morali ostati častniki še dalje časa pri kamnolomu, da so obvezali roke. Parderova roka je bila popolnoma zdrobljena. Ker mu pa kri ni hudo tekla, je zadostoval za obvezo robec in kos konjske odeje. Drugače je bilo pa z Verdojo, ki se mu kri kar ustaviti ni hotela. Z velikim trudom mu je obvezal poročnik roko.

Med obvezovonjem so malo govorili.

„Kdo bi si bil to mislil!“ je dejal Pardéro.

„Da ste Vi tako nerodni; namesto Strnada ste zadeli mene!“ mu je segel kapitan v besedo.

„Jaz? Saj ste slišali, da sem moral. Ta Strnad je sabljač in strelec, ki ga nihče ne prekosi.“

„In Vi tudi strelec, ki ga nihče ne prekosi, namreč tako slab!“

„Prosim, gospoda, nikar se ne skregajta!“ ju je miril zastopnik in jima obvezoval roke. „Oba dvoboja sta bila imenitna. Ta Strnad ima menda res živega vraga v svojem telesu, akoravno se je vršilo vse popolnoma pravilno. Izvrsten sabljač in strelec je! Ampak besede, ki jih je govoril, so sumljive!“

„Zelo, zelo sumljive,“ je pritrdil Pardéro. „Dolžil Vas je, kapitan, da ste najeli morilca, ki naj bi ustrelil njega in njegovega zastopnika.“

„Hudobnost!“ je odgovoril Verdója.

Pri tej besedi je zarudelo njegovo bledo lice. Kdor izgubi toliko krvi, in zarudi, gotovo ni nedolžen.

Njegov zastopnik ga je natančno opazoval. Bil je vseskozi časten mož, in, akoravno Mehikanec, vendar ni hotel biti sokrivdnik nečastnega dejanja. Niti slutil ni, kaj namerava njegov kapitan, ki ga je nerad zastopal, ker je razžalil Verddja ddmo; ker je pa bil njegov kapitan, se mu ni upal odkloniti. Prepričan je bil, da je Strnad imel vzroke za toliko razžaljenje, zato je vprašal:

„Kake vzroke je neki imel ta Slovenec za tako obdolžitev?“

„Svojo hudobnost!“ je odgovoril kapitan.

„Motite se, senor!“ je dejal zastopnik mirno. „Kolikor poznam Strnada, ni hudoben.“

„Če ni storil to iz hubodnosti, je storil pač samo zaradi učinka.“

„Ne verjamem. Strnad, slavni lovec, ni gledališki igralec.“

Verdoja je teptal od same jeze po tleh.

„Molčite! Ali hočete morda reči, da verjamete, kar je rekel ta človek?“

„Izgovoril je javno obdolžitev, kateri niste ugovarjali,“ je odgovoril poročnik mirno. „Vzdržujem se sodbe, dokler nimam dokazov, da se je tožitelj zmotil.“

„To Vam tudi svetujem!“

Tedaj je resno pogledal poročnik Verdojo in dejal:

„Kapitan, ali ste mi morda hoteli groziti?“

„Tako je!“ je odgovoril kapitan jezno.

„To si pa resno prepovem!“ je dejal sedaj poročnik. „V službi mi smete zapovedovati, ampak v častnih zadevah sva popolnoma jednaka. Vaše postopanje mi je nerazumljivo, zato bom govoril takoj po našem prihodu na hacijendo z senorjem Strnadom. Dolžil Vas je zavratnega umora; če mi ne more svoje trditve dokazati, mora preklicati svojo dolžitev in mi dati zadoščenje; če mi pa svojo trditev dokaže, stopim iz svoje službe.“

„Prepovem Vam, govoriti s tem človekom!“ se je penil kapitan od jeze.

„Samo v službenih zadevah mi smete zapovedovati, sicer ne. Sedaj poznate moje nazore. Če hočete, da Vam obvežem roko, ne govorite nadalje o tej zadevi.“

Kapitan je molčal. Med obvezovanjem sta se spogledovala Pardero in kapitan. Verdoja je spoznal, da je Pardéro njegov zvest zaveznik.

Slednjič so zajahali svoje konje in jahali proti hacijendi. Ko so dospeli na hacijendo, so vsi temno in jezno gledali predse, a poročnik iz druzega vzroka, ko onadva.

Med vojaki je bil tudi mož, ki je nekdaj študiral medicino, a so ga zaradi hudobij na vseučilišču religirali. Ta je bil kirurg Verdojevega švadrona. Ker je Strnad odklonil zdravnika, in je bil Verdoja prepričan, da se mu posreči zavratni umor, zato ni vzel kikurga s seboj. Ko so se pa sedaj vrnili na hacijendo, je moral takoj pravilno obvezati Verdójo in Pardéra.

Pri tej priložnosti so zvedeli, da je prišel nek sel, ki je prinesel od Huaresa povelje, da morajo takoj oditi v Monklóvo, kjer se je prebivalstvo uprlo proti vladi. To je bil tisti jezdec, ki je prijahal na hacijendo, ko so zaslišali roparja. Sel je moral priti takoj k Verdoji, ki je sprejel pismeno povelje, da mora iti takoj pomagati Monklovancem proti vladi.

„Ali bom mogel jahati?“ je vprašal kirurga.

„Lahko,“ je odgovoril ta. „Jezdenje ne utrudi roke. Bojim se samo mrzlice, a ker sem Vam dal na rano take rastline, mislim, da ste lahko brez skrbi.“

„In poročnik Pardéro?“

„Njegova rana bolj boli, ampak nevarnejša ni. Lahko jaše z Vami.“

„Sabljo imamo lahko v levici. Jutri zjutraj odjašemo.“

Medtem je šel poročnik k Strnadu. Ta je takoj uvidel, da je poročnik vseskozi časten, vendar mu ni hotel ničesar natančnega povedati.

„In vendar moram imeti natančno pojasnilo,“ je dejal poročnik. „Prišel je sel, ki zahteva, naj takoj odidemo v Monklovo. Če dolžite kapitana po pravici zavratnega umora, izstopim jaz iz službe, ali pa mora on zstopiti. Isto velja o Pardčru, kajti zdi se mi, da sta zelo dobra prijatelja. Sicer je bilo že to nečastvo, ker sta dame napadla, že zaraditega bi bil lahko izstopil.“

„In vendar ste bili njunin zastopnik!“

„Kdo naj bi pa bil? Sicer sta mi pa povedala natančnejše okoliščine razžalitve šele danes, ko smo jahali k kamnolomu. Sedaj torej laliko uvidite, da Vas moram prositi za natančno pojasnilo.“

„Torej naj bo, akoravno ne takoj, ampak zelo kmalu. Kapitanu se je umor ponesrečil, zato slutim, da bo kmalu odjahal iz hacijende, da sporoči najetemu morilcu kako poročilo. Opazovati ga mislim; Vi greste z menoj, kajti na- ta način se lahko prepričate o resnici moje obdolžitve. Pripravite se, ampak tako, da nihče ničesar ne zapazi.“

Poročnik se je moral s tem zadovoljiti in odšel je. Strnad se ni zmotil, kajti komaj je odšel kirurg iz Ver-dojevega stanovanja, sta odjahala Pardéro in kapitan iz hacijende.

Pardéro je bil pravi Mehikanec, lahkoživ in strasten. Bil je reven, a ostati ni hotel tak, kajti bogatstvo je edino sredstvo, s katerim človek lahko ugodi vsem svojim strastem. Ampak obogateti je težko. Pardéro je imel samo dolgove, in kapitan je bil njegov glavni upnik; zaigral je pri njem velike vsote. To je porabil Verdoja. Rabil je zaveznika, ki je od njega odvisen, in sedaj se mu je zdel najpripravnejši Pardéro. Zato ga je prosil, naj jaše z njim na izprehod, in med potjo ga je začel pridobivati záse.

Verdoja ni vedel, da je Strnad ujel roparje. Kje je zvedel Strnad njegove naklepe, to mu je bila velika uganka. Utakniti je hotel pod kamen nov listek. Vendar ni jahal naravnost v tisti smeri, kajti vedel je, da ga Strnad opazuje.

„Zakaj odjašemo šele jutri v Monklovo?“ je vprašal Pardéro med potjo. „Pravzaprav bi morali takoj odjahati.“

„Ker imamo tukaj še nekaj posla, namreč jaz in Vi,“ je odgovoril Verdoja.

„Jaz?“ se je začudil Pardéro.

„Da. Ali mislite morda odpotovati, ne da bi kaznovali Strnada, ki Vam je zdrobil roko?“

„Oh, če bi mu mogel do živega!“ je zaškripal poročnik z zobmi.

„Le bodite brez skrbi. Sicer se mi pa zdi, da Vas je tudi lepa Indijanka malo zmešala. Ona je vsega tega kriva. Ali mislite odpotovati, ne da bi Vam poplačala svojo krivdo na ljubezniv način?“

Strastno so se zaiskrile Pardérove oči.

„Za vraga, saj res,“ je dejal. „Odkritosrčno priznam, da kar besnim za njo. Če bi jo le mogel ukrotiti! Najlepša deklica je, kar sem jih videl, in dal bi sam ne vem kaj, če bi bila — torej, saj — saj enkrat moja!“

To je bilo odkritosrčno priznanje. Kapitan je pokimal z glavo.

„Vaša prava žena?“ je vprašal z nasmehom.

„Kaj pa še!“

„In samo enkrat?“

„Čim večkrat, tem ljubše!“

„Dobro. Odkritosrčni ste, zato Vam tudi pošteno priznam, da se meni z Olgo ravnotako godi. Zagledal sem se v njo in kar norim za njo. Prostovoljno se mi ne uda; ampak kdo se nama more braniti, če delava z združenimi močmi? Ali hočete biti moj zaveznik, poročnik?“

Podal je pri teh besedah Parderu svojo levico.

„Rad!“ je zaklical ta in mu segel takoj v roko. „Ampak kako?“

„Le bodite brez skrbi! Sicer imam pa še različne namene, ki niso samo zame, ampak tudi za Vas koristni.“

„Upam, da jih zvem!“

„Hm, malo kočljivi in nevarni so, in ne vem, če Vam smem vse zaupati, ker ne vem, če bodete na vsak način molčali.“

„Na vsak način molčim! Prisegam Vam!“

„Torej dobro, Vam bom pa verjel. Kaj mislite o obdolžitvi, ki jo je izrekel danes Strnad glede mene?“

„Hm!“ je odgovoril Pardero in gledal zamišljeno predse.

„Torej! Govorite odkritosrčno!“

„Če ukazujete, Vam pa povem odkritosrčno, da ste se danes jako čudno vedli.“

„Res je. Priznam Vam, da me je Strnad obdolžil po pravici.“

Pardéro je kar zazijal od začudenja.

„Torej res!“ je dejal.

„Res, in če bi se mi bilo posrečilo, bi imela še oba svoje desnice, Strnada in njegovega zastopnika bi pa bil vzel vrag. Dobil sem namreč povelje od odličnih in visokih oseb, da naj Strnada in njegove spremljevalce uničim.“

Verdoja je govoril namenoma tako, da bi se Pardero tem rajše udal.

„To je pa čudno,“ je dejal Pardero. „Ali smem zvedeti imena?“

„Sedaj še ne. Ta Strnad je več, kakor se Vam zdi. Od njegovega življenja so odvisne važne stvari, in kdor ga usmrti ali ga pomaga usmrtiti, dobi veliko plačilo. Verjemite mi, da ne bi šel v toliko nevarnost, če ne bi vedel, da si zaslužim s tem lepo prihodnjost.“

To je bila laž; ampak kapitan je govoril namenoma tako. Pardero niti slutil ni da se kapitan laže, zato je vprašal:

„In mislite, da bi dobil tudi jaz plačilo, če Vam pomagam?“

„Gotovo. Prvič dobiva mnogo denarja, drugič morava pa tem ljudem tudi dokazati, da se znava maščevati. Torej, ali smem upati na Vašo pomoč?“

„Na vsak način, kapitan! Na razpolago sem Vam in Vas prosim, povejte mi, kaj naj storim.“

„Tega sedaj še sam ne vem. Naj prvo moram zvedeti, zakaj morilec, ki sem ga najel, danes ni prišel.“

„Ali bodeva sedaj z njim govorila?“

„Ne. Najprvo mu morava dati znamenje, da hočem danes zvečer z njim govoriti. Tedaj zvem, zakaj danes ni izvršil mojega naročila. Zaraditega tudi nisem mogel odjahati v Monklovo.“

„Ampak kako je zvedel Strnad, da ste najeli morilca?“

„To mi je uganka.“

„Pa Vas saj ni izdal tisti človek, ki ste ga najeli?“

„Ne, ne. Preje bi verjel, da naju je Strnad poslušal, ko sem se pogogarjal z njim. Zato moram določiti današnji sestanek kam drugam. Pojdite!“

Jahala sta hitro naprej in niti slutila nista, da jašeta zastonj in celo v svojo lastno škodo.

Kdo sta namreč odjahala iz hacijende, sta šla Strnad in poročnik kmalu za njima, in sicer naravnost h kamnu. Verdoja in Pardero sta pa jahala v velikem ovinku.

Strnad in poročnik sta skrila tam svoja konja, kjer je včeraj Strnad svojega skril. Potem je splezal poročnik na visoko cedrovo drevo, Strnad se je pa skril za bližnje grmovje.

Precej dolgo sta morala čakati, dokler sta prijahala Verdoja in Parchero. Razjahala sta svoje konje. Verdoja je privzdignil kamen in vtaknil listek pod njega. Potem sta malo poslušala, če je povsod vse mirno in varno, in odjahala. Sedaj sta prišla poslušalca iz svojih skrivališč, in Strnad je vzel list izpod kamna.

„Pardero je bil zraven,“ je dejal poročnik. „Njegov zaveznik je. Ali smem brati listek, senor?“

Strnad je list že prebral in ga izročil sedaj poročniku. List se je glasil takole:

„Ostani v bližini tega kamna. O polnoči pridem sem. Opravičiti se moraš!“

Podpisa tudi danes ni bilo. Sedaj je vprašal poročnik Strnada:

„Ali je to za dotičnika, ki naj bi bil ustrelil Vas in senorja Marijana?“

„Da.“

„Ali bo našel list?“

„Ne.“

„Torej ga ne mislite položiti nazaj pod kamen? Jaz bi ga na vsak način položil pod kamen in bi prišel o polnoči poslušat.“

„To je nemogoče, ker dotični mož ne pride, kajti moj jetnik je; imam ga že na hacijendi. Pojdiva k najinima konjema. Sedaj ste videli morilca z lastnimi očmi, in vse ostalo Vam povem med potjo.“

Poročnik se kar načuditi ni mogel, ko je čul, kar mu je pravil Strnad. Sklenil je, da bo brezobzirno postopal z Verdojo in Parderom.

„Kaj nameravate sedaj storiti?“ je vprašal Strnada.

„Razkrinkal bom kapitana in njegovega zaveznika,“ je odgovoril Slovenec.

„Prav imate! Ali bom smel biti zraven?“

„Gotovo! Celo prosim Vas, bodite moja priča.“

„Kaj pa storite z jetniki, senor?“

„Obljubil sem jim, da jih ne usmrtim, če mi vse odkritosrčno priznajo. In ker so bili odkritosrčni, moram biti mož-beseda.“

„Hm, to ni previdno. Vislice so zaslužili. Če jih izpustite brez kazni, je Vaše življenje v veliki nevarnosti.“

„Vem, ampak še vedno sem bil mož-beseda, in bom tudi v tem slučaju. Morda jih moja milost predrugači.“

„Ne verjamem; take ljudi ne predrugači ljubezen do bližnjega, ker smatrajo milost za slabost.“

Tako sta dospela kmalu na hacijendo, a precej pozneje, kakor kapitan in Pardero. Verdoja je bil ravno pri vojakih pred palisadami in ju zagledal že od daleč. Nagubančil je svoje čelo. Neljubo mu je bilo, ker je bil poročnik v Strnadovi družbi; celo sumljivo se mu to zdelo. Zato je stopil jezno k poročniku in ga vprašal:

„Poročnik, kje ste bili?“

„Na izprehodu.“

„Ali sem Vam dovolil?“ je dejal kapitan grozeče.

„Ali rabim morda Vaše dovoljenje?“ je vprašal lastnik ostro.

„Seveda. Saj nismo doma, ampak na potovanju.“

„ Mislim, da nismo na potovanju, ampak da počivamo za nedoločen čas, kapitan.“

„Tacega razločevanja ne poznam, poročnik. Prositi me morate za dopust, če hočete kam iti.“

Mlad častnik je zarudel od same jeze. Vojaki so stali na okrog in so culi vsako besedico.

„To bi bila moja dolžnost samo tedaj,“ je odgovoril, „če bi odpotoval, ali se hotel odstraniti takrat, ko imam službo. Sedaj sem pa jahal samo na izprehod kakor Vi in poročnik Pardero. Kar sme jeden, sme tudi drugi. Ali morda ni tako pravilno?“

„Senor, ali veste, kaj se pravi protiviti se?“ je zaklical tedaj kapitan grozeče.

„Vem, senor, ampak o tem sedaj niti govora ni; midva sva samo različnega mnenja in se lahko mirno pogovoriva. Brez vzroka ne sme nihče častnika vpričo vojakov okregati!“

Kapitan se je kar penil od jeze. Stopil je bliže, stegnil roko in ukazal:

„Izročite mi svojo sabljo, poročnik! Takoj!“

Poročnik je bil še mlad, ampak odločen dečko. Premagal se je in odgovoril mirno:

„Svojo sabljo? Kaj pa še! Te Vi niti zahtevati ne smete!“

„Vaš kapitan sem!“

„Ste bili! Vi ste lopov in velik hudobnež! Sramota bi bila záme, če bi se dotaknili. Vi moje poštene sablje!“

Vsi navzoči vojaki so slišali te besede. Takoj so obkolili častnike. V sredi so stali Verdója, Pardéro, mladi poročnik in Strnad.

Verdojo so tako razburile te besede, da je potegnil svoj revolver izza pasa, nameril na poročnika in zaklical z jeznim, tresočim se glasom:

„Prekličite takoj svoje besede, sicer Vas na mestu ustrelim!“

„Prekličem naj jih? Nikdar. Celo ponovim, kar sem rekel,“ je odgovoril poročnik neustrašeno.

Sedaj je hotel kapitan res ustreliti; a Strnad je izpodbodel svojega konja, švignil mimo kapitana in ga tako močno udaril s pestjo, da se je takoj zgrudil.

„Kaj je pa to? Kaj ste se predrznih?“ je zaklical tedaj Pardero.

„Nič!“ je odgovoril Strnad. „Morda sem se predrznil, samo svojo roko omadeževati.“

„Res je,“ je pritrdil poročnik Strnadu. „Tudi Vi ste lopov, in človek bi se samo omadeževal, če bi se Vas dotaknil.“

Pardéro je pobledel od jeze in strahu.

„Ali se Vam sanja?“ je zaklical.

„Nikakor, popolnoma zavedam se in imam moralično prepričanje; a Vi ga nimate.“

„Pomislite, da sem Vaš predstojnik. Vi ste najmlajši častnik!“

„Sedaj niste več moj predstojnik. Z Vami ne maram več služiti.“

„Oh, ali izstopite iz službe?“

„Tega sedaj še ne vem; ali jaz, ali pa vidva oba.“

„To pa ne gre tako hitro,“ se je nasmejal Pardero zaničljivo. „Najprvo aretiram Vas zaradi nepokorščine, in tudi senor Strnad je moj jetnik zaradi telesne poškodbe!“

„Mislite?“ je vprašal Strnad. „Vi, črv, se predrznete aretirati me. Stopite vendar malo bliže!“

Pardero je stal poleg Strnada, ta ga je prijel za vrat in ga telebnil na tla. Vojaki so kar strmeli. Sedaj je stopil stari podčastnik bliže, salutiral poročniku in vprašal:

„Senor poročnik, ali smemo zvedeti, kaj to pomeni?“

Poročnik mu je prijazno odgovoril:

„Bartolo, kateri častnik vam je najljubši? Povej odkritosrčno!“

„Hm! Vi, gospod poročnik; saj veste. Sicer bi ne bili tako mirno gledali, ko ste razžalili senorja Verdojo in senorja Pardera. Posebno, ker je senor Strnad civilist.“

„Torej dobro, Bartolo, povem ti, da sta tadva senorja nesramno ravnala. Najela sta roparje in morilce, da umorita poštene ljudi in razžalita odlične dame.“

„Ali res, senor?“

„Res, verjemi mi. Danes zjutraj sta izgubila pri dvoboju svoji desnici; to je bila božja kazen. Ravno sedaj sva ju poslušala s tem senorjem v gozdu. Nista vredna, da bi bila častnika poštenih, mehikanskih vojakov. Z njima nočem več služiti.“

„Senor, tedaj izstopim tudi jaz!“ je dejal podčastnik.

„Ni treba, Bartolo. Star vojak si in natančno veš, kaj se spodobi. Preiščimo ta slučaj in odločimo potem, kdo mora izstopiti, onadva ali jaz.“

„Prav imate, senor poročnik,“ mu je pritrdil podčastnik. „Če morate Vi izstopiti, izstopim tudi jaz, in prepričan sem, da se razide tedaj cel švadron. Če pa spodimo tadva iz službe, postanete Vi naš kapitan.“

„Ti pa nadporočnik. Ostali avanzirajo po vrsti.“

„Torej mislite, da naj bi sestavili vojaško sodišče?“

„Ne, kajti ti zločini niso vojaški. Sestaviti moramo častni sod.“

„Dobro. Ali jima vzamemo orožje?“

„Seveda.“

„In ju zvežemo?“

„Ne. Častni sod se vrši na dvorišču, kjer naj bodo vsi vojaki prisotni. Onesveščona sta, spravimo ju tačas v hacijendo. Potem pridi v mojo sobo, da boš prisoten pri predpreiskavi.“

Vojaki so imeli poročnika zelo radi. Takoj so vzeli jetnikoma orožje, ju zaprli v majhno sobico in ju stražili, da ne uideta.

Potem so šli v dvorano, kjer sta povedala Strnad in poročnik, kar sta danes doživela. Marijano je predlagal, naj se vrši častni sod tudi v prisotnosti vseh prebivalcev hacijende. Vsi so bili zadovoljni s tem predlogom. Potem so se začeli takoj pripravljati za časten sod. Prinesli so na dvorišče mizo, več stolov in nekaj klopi za glavne osebe.

Pri mizi je sedel poročnik, poleg njega stari podčastnik, na desni in levi ostali podčastniki. To je bilo sodišče. Na desni strani so bili Strnad, Marijano in obe dami; ti so bili tožniki. Na levi strani sta sedeli priči Krek in hacijendero. Na okrog so stali pa vojaki, bakéri in ciboléri.

Sedaj so pripeljali Verdojo in Pardera.

Njunino stanje se na da popisati. Takega ponižanja nista pričakovala. Kar penila sta se od jeze.

„Kaj pa to pomeni?“ je zaklical Verdoja, ko je zagledal vojake na dvorišču. „Kaj pa stojite tu?“ se je zadrl nad njimi. „Poberite se odtod, psi!“

„Pomirite se, senor Verdoja!“ mu je dejal poročnik kot predsednik. „Sedaj ste obtoženec, in samo od Vašega obnašanja je odvisno, kako bodemo z Vami postopali.“

„Kot obtoženec stojim pred Vami?“ je zaklical. „Kdo me pa toži?“

„To takoj slišite.“

„In kdo naj bi bil moj sodnik?“

„Mi, ki tule sedimo.“

Tedaj se je zasmejal Verdoja na ves glas.

„Ali sem zašel med norce?“ je vprašal. „Moji vojaki me hočejo soditi! Lopovi, ali se mi poberete takoj odtod! Na mestu vaš ukažem ustreliti!“

Dvignil je svojo levico in stopnik k podčastniku, a bakeri so ga takoj prijeli.

„Predlagam, da zvežimo oba obtoženca, če takoj ne mirujeta,“ je dejal Strnad.

„Predlog je sprejet!“ je odgovoril poročnik.

„Pookusite se me dotakniti!“ je zaklical kapitan. „Na mestu ukažem celo hacijendo razdejati!“

„Ali imate jermena ali vrvi,“ je vprašal predsednik bakere namesto odgovora.

Ti so takoj segli v svoje žepe.

„Vidite, senorji, da se ne šalimo,“ je dejal predsednik. „Udajte se, sicer se bodete morali udati!“

„Udava naj se je?“ zaklical Verdoja. „Kaj sva pa storila? Kdo se sme predrzniti sestaviti vojaško sodišče ga svojega predstojnika? Jaz! Samo jaz smem koga tožiti!“

„Motite se! To ni vojaško sodišče, ampak častni sod, ki bo odločil, če morejo častni možje še z vama služiti.“

Kapitan je hotel robato odgovoriti, ampak Pardero ga je miril in mu zašepetal na uho:

„Za božjo voljo, mirujte! Z surovostjo tu nič ne opraviva.“

Zato se je kapitan premagal in dejal:

„Torej naj bo; začnite svojo komedijo!“

Sedaj je bilo vse mirno, in predsednik je začel:

„Senor Strnad, prosim, govorite.“

Strnad je vstal.

„V imenu teh dveh senorit tožim tadva moža in ju dolžim nečastnega postopanja napram damam,“ je začel Strnad. „Nadalje ju tožim zaradi poskušenega umora napram meni, senorju Marijanu in senorju Kreku.“

„Ali morete svoje trditve dokazati?“

„Lahko.“

Sedaj se je obrnil poročnik k obžencema in ju vprašal:

„Kaj pravite Vi na te obdolžbe?“

„Tako neosnovane in bedaste so, da niti odgovoriti ne morem, oziroma nočem.“

Tako je dejal Verdoja, in Pardero je bil istega mnenja.

„Hvala lepa,“ je odgovoril poročnik. „Če nočete ničesar pripomniti, bo saj obravnava jednostavnejša. Kar se tiče prve obdolžitve, obtoženca itak priznata svojo krivdo, ker se niti ne branita. Kar se pa druge točke tiče, moramo biti pa natančnejši. Obtoženca molčita, zato Vas prosim, senor Strnad, dokažite nam svojo trditev.“

Strnad je začel praviti, vendar ni omenil, da ima vse tri roparje kot priče na razpolago. Povedal je vse, kar se je zgodilo pri njegovem prihodu, v tigrovem prepada, o kapitanovih pogovorih z roparjem in o dvoboju.

Ko je končal, mu je odgovoril kapitan takole, akoravno je dejal, da ne bode govoril:

„Zdi se mi, da sem res zašel med norce. Ta mož sluti samo. In na podlagi teh slutenj se drzne, postaviti dva kavalirja in častnika pred častni sod. To ni samo smešno, ampak celo nesramno. In to nesramnost bom kaznoval, ko bo ta komedija pri kraju.“

„Te kazni se ne bojim,“ je odgovoril Strnad. „Svoje slutnje bom tudi takoj dokazal. Ko sta jahala danes senorja na izpreliod, sva šla midva z gospodom poročnikom za njima. Verdoja je imel namreč v gozdu pošto; pod neki kamen je položil svoja povelja. Današnji list se glasi takole: “Ostani v bližini tega kamna. O polnoči pridem sem. Opravičiti se moraš!„ Mislim, da Verdoja tega ne bode tajil.“

Ko je omenil Strnad kamen in vzel listek iz žepa, je Verdoja pobledel. Parderu se je godilo ravnotako. Oba sta molčala. Strnad je nadaljeval:

„Pripomniti moram namreč, da sem vedno poslušal njunine skrivne sestanke. Vsako besedico sem slišal. Sicer imam pa priče, ki bodo potrdile resnico mojih trditev.“

Sedaj so pripeljali vse tri roparje. Verdoja se je tako prestrašil, da se je skoraj onesvestil. Tega ni pričakoval. Sedaj zvedo vse njegove hudobije!

In zvedli so vse. Jetniki so bili sicer v veliki zadregi, vendar so izjavili resnico. O Verdojevih hudobijah torej ni bilo več dvoma. Priznali so, da je oba listka pisal Verdoja. Verdoja se ni upal več tajiti. Obtoženca sta trdovratno molčala.

„Krivda obtožencev je sijajno dokazana,“ je izjavil predsednik. „Po državnih postavah zaslužita smrt. Ker smo pa sestavili samo častni sod, ju ne bodemo kaznovali, temuč samo odločili, če moremo s tema dvema možema še skupno služiti. Jaz, za svojo osebo, odločno izjavljam, da izstopim iz službe, in sicer takoj.“

„Ne dovolim Vam izstopiti!“ je zaklical Verdoja ves razburjen.

„To me nič ne briga,“ je odgovoril poročnik. „Jasno je dokazano, da ste nečasten, in nobeden poštenjak Vas. Vas ne bode več ubogal kot svojega predstojnika. Sicer ste pa sami krivi pregreška nepokorščine, samovoljnosti in nemarnosti. Dobili ste povelje, da morate takoj odpotovati v Monklovo, ampak zaradi svojih zavratnih umorov ste ostali še na hacijendi del Erina. Moja dolžnost je, da sestavim protokol in ga pošljem nemudoma Huaresu. Priznati morate, da lahko potem vse zagovarjam, kar sem storil. V trenuku, ko ste bili nepokorni Huaresovemu povelju, ste postali puntar, in Vaši podaniki nimajo samo pravico, ampak celo dolžnost, da Vas ne ubogajo.“

„Dobro, pa izstopite iz službe, ne bom Vam branil!“ je zaškripal Verdoja z zobmi.

„Prepričan sem, da ne morete samo meni, ampak tudi nikomur drugemu ničesar braniti, kajti Vaše izdajstvo gotovo ne bo brez posledic.“

„Le upajo naj se!“ je zarohnel Verdoja.

„Seveda. Le poglejte jih!“

Stari podčastnik je vstal.

„Tudi jaz izjavljam, da ne morem služiti nadalje skupno z lopovi,“ je dejal. „Upam, da store vsi moji tovariši isto.“

Verdoja je hotel ugovarjati, a vsi podčastniki in vsi vojaki so ga prevpili. Vsi so izjavili, da ne marajo več Verdoje in Pardera, in da zahtevajo poročnika za svojega kapitana. Verdoja je hotel planiti med ljudi, a bakeri so ga takoj prijeli. Ko so se zopet pomirili, je dejal poročnik:

„Prevzamem vodstvo švadrona in bom dopolnil častnike po vrsti. Huares bo dobil moje poročilo in odločil, če veljajo moje določbe. S tem smo končali častni sod. Verdojo, Pardera in njihove tri tovariše izročimo onim, ki so jih hoteli umoriti. Naj jih sami kaznujejo. Mi pa odjašemo čez četrt vsi v Monklovo.“

Vsi so bili zadovoljni s tem ukazom. Jetnike so spravili v ječo, in poročnik je šel pisat v svojo sobo poročilo za Hun resa. Potem se je poslovil od stanovalcev hacijende del Elina in odjahal s svojim švadronom proti Monklovi. — —

Kako sta bila Verdoja in Pardero besna, ko so ju zopet zaprli v ječo, se ne da popisati. Kri jima je vrela po vseh žilah. Verdoja je bil ponižan, a prisegel je maščevanje. Pardero je stopil k oknu in gledal na dvorišče.

„Dva oborožena bakera stojita pred oknom,“ je dejal. „Mislijo, da bi ušla. Ampak, Verdoja, pojasnite mi svoje stališče!“

„Kako?“ je vprašal ta navidezno mirno.

„Ponižali so naju na nečuven način, in Vi ste se udali. Začel sem dvomiti o tem, kar ste mi rekli. Govorili ste o visoki protekciji, o velikem plačilu?“

„Pardero, ali naj Vas imenujem puhloglavež?“ Ali ne uvidite, da je to samo majhna ovira, ki je sicer zelo neprijetna, ki pa kmalu mine. Novi kapitan je seveda po pravici tako ravnal, ampak zato, kar sva danes izgubila, dobiva stoterno plačilo. Ukaz, da naj usmrtim gotove osebe, izvršim na vsak način. Plačilo bo tedaj tem večje.“

„Ali ste prepričani o tem?“

„Sem.“

„Ampak kako hočete usmrtiti osebe, ki so Vas zaprle Morda Vas celo usmrte!“

Verdoja je bil sicer istega mnenja, vendar je moral kazati napram Pnrderu drugačno prepričanje. Pomiriti je skušal Pardera, kar se mu je slednjič tudi posrečilo. Prepričan je bil, da od Huaresa ne sme ničesar več upati; zato je sklenil, da pusti vojaško službo in se posveti samo dvema nalogama. Prvič si je hotel prislužiti rudokope, ki mu jili je obljubil Kortejo, in drugič je sklenil, da se polasti Olge. Pri te stvareh je rabil zvestega zaveznika, in ta naj bi bil Pardéro. Zato se mu je lagal, da ga pridobi na svojo stran. Dejal je:

„Pravzaprav sem zadovoljen s tem, kar se je zgodilo. Služba je bila velika zapreka za moje težavno naročilo. Sedaj saj lahko brez zaprek delam. Pardero, ali veste, koliko ste mi dolžni?“

„Hm, nekaj tisoč srebrnih pijastrov menda.“

„Ki mi jih ne morete nikdar plačati, če ostanete, kar ste, če mi pomagate izvršiti moje naročilo, raztrgam dolžno pismo, in še veliko plačilo dobite. Sicer Vam pa dam še sladkejše i:i prijetnejše plačilo: lepo Indijanko Karjo!“

„Grom in strela! Kapitan, če izpolnite te obljube, sem Vaš z dušo in telesom.“

„Gotovo vse izpolnim. Usmrtili nas ne bodo na nobeden način, verjemite mi. Izpustili nas bodo, in potem lahko storiva, kar hočeva.“

„Ali nameravate senorje Strnada, Marijana in Kreka usmrtiti?“

„Izginejo naj, torej usmrtim naj jih, kajti samo mrliči ne škodujejo nikomur. Do sedaj sem jih nameraval usmrtiti, a danes sem se premislil. Smrt bi bila premajhna kazen za take sovražnike.“

Diabolično se je zasmejal pri teh besedah, in Pardero je dejal:

„Prav imate. Sramoto, ki so nam jo danes napravili, moramo hujše kaznovati. Kaj nameravate z njimi?“

„Isto, kar so oni z nami storili. Ujel jih bom in vrgel v ječo. Blizu moje hacijende je staro mehikansko svetišče. Stara piramida, ki ima podzemeljske hodnike in jame, ki jih poznam samo jaz. To je skrivnost, ki se podeduje v moji rodovini. V teh jamah bodo jetniki stanovali in od obupanja umrli. V te jame spravimo tudi senorito Olgo in Karjo. Tam ju prisiliva, da se nama udaste.“

Strastnemu Parderu je bila ta obljuba najljubša.

„Vi ste vrag, Verdoja,“ se je cinično nasmejal, „ampak zelo prijeten vrag!“

„Oba bodeva vragova, ki premagata dva angelja. Ko izvršiva svoj sklep, dobiva bogato plačilo. Prepričan sem, da se nama posreči, ujeti moje sovražnike; vendar morava biti zelo previdna, ker so sedaj zelo nevarni časi. Če usmrtim vse tri, in mi nočejo dati plačila, moram molčati. Če pa še žive, in sem jih samo skril, tedaj lahko odločno zahtevam svoje plačilo. Vidite torej, da sem zelo previden v svojo lastno in Vašo korist.“

„Res ste bistroumni, previdni in zviti; zaraditega Vam zaupam in sem prepričan, da se nama stvar posreči. Odslej sem Vaš z dušo in telesom. Ampak midva sama vendar ne moreva ujeti tri močne može in dve dami.“

„Le nikar ne skrbite. V naši blagoslovljeni Mehiki je dovolj ljudi, ki radi zaslužijo vsotico srebrnjakov.“

„In zasledovanje! Zasledovali nas bodo pa gotovo.“

„Zasledovanja se nam pa ni treba prav nič bati. Skozi puščavo Mapíni jašemo, in tja nam nihče ne sledi, verjemite mi.“

„Skozi puščavo Mapíni!“ se je prestrašil Pardero. „Tam gotovo poginemo!“

„Le bodite brez skrbi! Natančno poznam to puščavo. V tej puščavi ni sam pesek in skalovje, kakor pravijo, ampak tudi gozdovi, studenci in sadje.“

Tako sta se pogovarjala v ječi Pardero in Verdoja; medtem so se pogovarjali tudi v jedilnici, in sicer o njunini usodi. Marijano je svetoval, naj jih ustrele, a vsi ostali so nasprotovali. Kaj bi neki rekel slavni Huares. Bolje je, če se jih iznebijo mirnim potom, saj sta dovolj kaznovana, ker nimata desnic. Slednjič so sklenili, da jima pobero orožje in ju čez dva dneva izpuste, da ne bi mogla dohiteti sela, ki ga je poslal poročnik Huaresu.

Kar se treh roparjev tiče, je bil Strnad mož-beseda. Izročil jim je njihove konje, nože in láse, pušk in pištol jim ni vrnil. Strnad je zagrozil vsakemu, da ga takoj ustreli, če ga zagleda še kedaj v bližini hacijende. Potem jih je izpustil, in odjahali so.

Tretji dan so pripeljali tudi Verdojo in Pardera iz ječe. Strnad jima je naznanil vpričo vseh stanovalcev hacijende, kaj so sklenili. Potem so ju izpustili, in odjahala sta molče iz hacijende. Krenila sta proti mestecu Nómber de Doá. Tam sta se preblekla v civilno obleko, in potem sta izginila. — —

Na hacijendi del Erina je bilo nekaj tednov zopet staro, mirno življenje. Strnad ni hotel preje odpotovati, preden Krekov brat popolnoma ne ozdravi; najmanjša stvar mu lahko škoduje. V štirinajstih dneh je bolnik toliko okreval, da je smel vstati; čez jeden teden potem je smel iti že na vrt na izprehod; in zopet čez jedeu teden je smel iti z Strnadom že na daljše izprehode.

Duševno je popolnoma okreval, in sedaj je mislil, kako se bode maščeval nad Alfonzom de Rodriganda. Zato je prosil svoje prijatelje, naj ostanejo tako dolgo tu, dokler popolnoma ne okreva, kajti iti hoče z njimi.

Jahati se je moral počasi privaditi, kajti to je bilo za njegove možgane zelo nevarno.

Zopet je minulo nekaj tednov.

Medtem si je dopisoval Marijano s svojo ljubico. Svetovala mu je, naj popolnoma zaupa Strnadu, in mu zatrjevala svojo najprisrčnejšo ljubezen in večno zvestobo. — —

Preden je jahal Strnad v Mehiko, je pisal iz Vera Kruca svoji soprogi in jo prosil, naj naslovi prihodnje prismo zanj na svojo prijateljico Emo Lindzej v Mehiko. Ta mu pismo gotovo izroči, bodisi da je tu ali tam. — —

Danes je dobil Marijano zopet pismo od svoje ljubice. Zavitek je bil precej velik, in ko je odprl, je bilo priloženo tudi pismo — za Strnada.

To pismo je prišlo iz Bršljanovega. Strnad se ga je zelo razveselil, šel je v svojo sobo in ga razpečatil. Pismo je obsegalo več pol. Priložen je bil tudi list za Kreka, ki mu ga je pisala njegova žena in majhni Slavko.

Silva je pisala Strnadu vse, kar se je prigodilo v njegovi odsotnosti. Pismo je kar prekipevalo sreče in ljubezni. Na glas je zavriskal od veselja, in poljubil je pismo desetkrat in desetkrat. Konec pisma se je glasil sledeče:

„In sedaj ti moram, moj Janko, še nekaj z iskrenim, veselim srcem naznaniti, akoravno me je nekako sram, in bi ti najrajše stvar zamolčala. Če bi potoval dalje, kakor upam in pričakujem, ne najdeš svoje Silve več same, ampak hitela ti bo naproti z majhnim Jankotom ali malo Silvico v naročju, kajti drugače gotovo ne bodeva imenovala preljubljeno bitje, ki me navdušuje za prihodnjost. Veseli se z menoj in sprejmi milijon poljubov, ki ti jih pošilja čez daljno morje

tvoja neskončno srečna

Silva.“

In kakor dame navadno ne morejo napisati pisma, ki ne bi imel pripis, je imelo tudi to Silvino pismo sledeči dostavek:

„P. S. — Ne huduj mi, ker sem to sporočila tudi moji Emi. Bila je moja edina prijateljica in bo gotovo srečna, ko zve, kako veselje pričakujem.

Silva.“

Strnad je pismo zvil in ga spravil v žep, da ga je nosil na svojem srcu. Potem je šel na prosto, ujel najdivjišega konja in dirjal v daljno savano. Hacijenda se mu je zdela pretesna za toliko srečo. In vendar, ko se je vrnil, jo šel najprvo v svojo sobo, prebral zopet pismo in ga neštetokrat, poljubil. Že na svetu so nebesa, in ta nebesa so ljubeče srce, srce, ki ljubi, ker ve, da osrečuje s svojo ljubeznijo, in da se mu ljubezen povračuje. — —

Bolnik, Anton Krek, je nosil do sedaj na luknji, ki mu jo je izvrtal Strnad v črepinjo, kos kuhanega usnja, ki se zamenja pozneje z zlato ploščico. Vsak dan je jahal z Strnadom na izprehod, in se že precej okrepčal. Slednjič je določil Strnad dan odpotovanja: dejal je, da ostanejo samo še jeden teden na hacijendi del Erina.

Ti dnevi so bili neskončno srečni za Olgo in njenega ljubčeka. Neštetokrat sta se zahvalila svojemu rešitelju, doktorju Strnadu. —

Huares, poznejši slavni mehikanski predsednik, je izročil Petru Karpelesu oskrbništvo hacijende Vandákva, zato je moral iti ta večkrat tja.

Nekega dne je moral iti zopet na hacijendo Vandákva Spremljal ga je njegov bodoči zet Krek. Zvečer sta odjahala in rekla, da se vrneta šele drugo jutro. —

Kmalu po njuninem odhodu je zagledal Strnad, v daljini jezdeca, ki je hitro jahal proti hacijendi. Ko je prijahal bliže, je spoznal, da je jezdec vojak, in sicer častnik. Strnad je šel hitro v jedilnico, kjer so se ostali, pogovaijali, in jim naznanil tujcev prihod.

Kmalu je prijahal častnik na dvorišče, in Olga, kot hišna gospodinja, ga je uljudno sprejela.

„Ali je tu hacijenda del Erina?“ je vprašal po pozdravu.

„Da,“ je odgovorila Olga.

„Posestnik te hacijende se piše Peter Karpeles, kajne?“

„Da, Peter Karpeles; jaz sem njegova hči.“

„Potem mi pa oprostite, senorita, brzi sel sem, ki me je poslal Huares z važnimi poročili v Monklovo. Huares je dejal, da je senor Karpeles zelo gostoljuben in mi dotovo dovoli, da smem pri njem prenočiti, če ne dosežem danes svojega cilja.“

„Seveda lahko prenočite pri nas, senor. Očeta sicer ni doma, vrne se šele jutri zjutraj, ampak postregli Vam bodemo z vsem, kar potrebujete. Prosim, izročitesvojega konja bakeru, in pojdite z menoj v jedilnico.“

Sledil ji je z odlično dostojnostjo v prvo nadstropje, kjer ga je predstavila navzočim gospodom. Moral se je takoj vsesti in z njimi večerjati. Govoril je malo, in ko ga je vprašal Strnad, kje je sedaj Huares, je odgovoril:

„Iz diplomatičnih in vojaških vzrokov Vam žalibog ne morem odgovoriti na Vaše vprašanje. Huares noče, da bi ljudje vedeli, kje da je.“

To se je zdelo Strnadu čudno. Pazljivo je pogledal govornika, in potom ni več govoril z njim.

Tujec se je kmalu poslovil in odšel v svojo sobo spat, češ odjahati mora že na vse zgodaj v Monklovo. Stara Marija Hermajek ga je spremila do njegove sobe. Ko je prišel v svojo sobo, se ni slekel, da bi šel spat, ampak vlegel se je v visečo mrežo in si prižgal cigareto. Ko je pokadil prvo, je prižgal drago, tretjo, četrto; kadil je venomer in poslušal, če je na hodniku vse tiho. Tako je bila ura polnoč. Sedaj je vzel luč, stopil k oknu in naredil z lučjo trikrat velik krog. Potem je luč ugasnil. Nekoliko minut pozneje, je vrgel nekdo malo peska na njegovo okno, in častnik je odprl. — —

Ko je odšel častnik spat, so se začeli v jedilnici domači šele živalmo pogovarjati; vsem se je zdel tujec nekako zopern in nesimpatičen. Najmanje mu je zaupal Strnad. Tujec se mu je zdel sumljiv; uniforma mu ni pristojala, čutil se je v tej obleki nekako tujega. —

Ko so se poslovili in šli spat, je hodil Strnad zamišljen v svoji sobi semtertja. Bil je nemiren, a pravega vzroka svoje razburjenosti ni mogel uganiti; vendar je bil prepričan, da je tega kriv tuji častnik.

Ali je ta mož res častnik? Verdoja in Pardero sta odšla gotovo s trdnim sklepom, da se maščujeta. Odkar je oskrboval Karpeles hacijendo Vandákva, so bili bakeri večinoma tam. Strnad je sklenil, da bode pozoren. Šel je potihem na hodnik in poslušal pri častnikovih vratih. Gotovo spi, ker je vse tako lepo mirno. Vrnil se je in šel potihem na dvorišče. Hotel je iti pogledat, če je vse v redu, in ni slutil, kaj ga čaka. — —

Proti večeru je prijahala iz mesteca Nómber de Doá četa jezdecev, broječa petnajst oboroženih mož. Vodila sta jo — Verdoja in Pardero. Jahali so proti hacijendi del Erina in so se ustavili v mraku v bližnjem gozdu. Tam so razjahali svoje konje in jih privezali k drevesom. Trije možje so ostali pri konjih kot straža, ostali so pa spremili peš Verdojo in Pardera na hacijendo.

Verdoja in Pardero sta se po tihem pogovarjala.

„Dobro, da smo spravili svojo uniformo,“ je dejal Verdoja. „Se je saj mogel utihotapiti Enriko kot špijon. Preden začnemo, saj razmere poznamo.“

„Če ga le ne spoznajo kot ogleduha,“ je rekel Pardero.

„Mislim, da saj ne. Spreten dečko je, ki se gotovo ne izda. Slutim, da se nam vse posreči.“

Bila je temna noč. Možje so se priplazili v bližino hacijende okoli polnoči.

„Tamle so sobe za tujce; tam stanuje,“ je dejal Pardero po tihem. Kmalu nam da znamenje. Ali gremo tačas čez palisade?“

„Le pojdimo. V kakem temnem kotu se skrijemo.“

Spremljevalci, bilo jih je deset, so se morali skriti za palisade. Verdoja in Pardero sta pa zlezla čez in se skrila v bližnjem kotu. Komaj sta se ustavila, ko zaslišita na dvorišču v drobnem pesku lahke korake. To je bil Strnad.

„Skloni se, čisto se skloni! Nekdo prihaja!“ je zašepetal Verdoja Parderu.

Strnad je prišel počasi in po tihem bliže, na oglu hiše se je ustavil, nekoliko časa je pazljivo poslušal in šel potem naprej.

„On je bil!“ je dejal Pardero po tihem. „Kaj storimo?“

„Le po njem! Pobijem ga s svojo puško na tla. Zgoraj bi imeli mnogo več sitnosti z njim, kakor tu, kjer ga lahko iznenadimo.“

„Ampak če ga potem pogrešajo?“

„Gotovo ga ne bodo. Vsi so šli že spat, on je šel pa gledat, če je vse varno. Pazi!“

Verdoja je vzel svojo puško in se splazil ob palisadah do Strnada. Tam je bila tako visoka trava, da se niso čuli njegovi koraki. Ko je prišel do Strnada, je skočil hitro naprej.

Strnad je imel tanka ušesa; slišal je nek šum za seboj in se obrnil; a tedaj ga je zadel strašen udarec po glavi; onesveščen se je zgrudil takoj na tla.

„Pardero!“ je dejal bivši kapitan.

„Tu!“

„Pridite sem!“

„Ali ga imate?“

„Imam; ga že vežem. Naj Vam vržejo čez palisade zamašek za usta!“

Kmalu je prinesel Pardero zamašek.

„Tu!“ je dejal. „To se je pa posrečilo. Tega edinega se nam je bilo treba bati. Ker ga pa sedaj iuiamo, nam ostali ne napravijo mnogo sitnosti. Oh, tam nam je dal Enriko znamenje!“

Preoblečeni častnik je napravil ravno sedaj pri oknu z lučjo tri kroge; potem je luč ugasnila.

„Kam pa spravimo Strnada?“ je vprašal Pardero.

„V kot za položiva, kjer sva čepela, tam je najbolj varno. Zvezan je dobro; morda sem ga celo ubil; niti nam ne more na nobeden način.“

Ko sta spravila Strnada v tisti kot, je vrgel Verdoja malo peska na Enrikovo okno.

„Enriko!“

„Da,“ je odgovoril ta po tihem.

„Ali je vse v redu?“

„Vse!“

„Spusti vrv doli!“

Medtem so dali možje Parderu čez palisade lestvico, ki je bila spletena iz vrvi. To lestnico so privezali na vrv; Enriko jo je potegnil v prvo nadstropje in jo tam pritrdil.

„Trdno drži!“ je zašepetal potem Enriko doli.

Verdoja je plezal po lestvici kvišku, in ko je dospel do okna, je dejal:

„Srečo smo imeli. Strnada že imamo.“

„Oh! Kako pa?“

„Plazil se je okoli liiše, tedaj sem ga pobil na tla in ga zvezal.“

„To je dobro. Močan človek je, in zaradi njega sem bil že v strahu. Na prosto je moral iti skozi sprednja vrata, kajti ta so odprta. Sedaj pravzaprav ne rabi več lestvice.“

„O vendar. Če pridemo pri tebi skozi okno v hišo, smo takoj zgoraj, v veži in po stopnjicah bi pa lahko ropotali. Poslal bom dva moža k vežnim vratom, da nam nihče ne uide.“

Verdoja je šel zopet doli in ukazal ljudem, naj pridejo čez palisade. Potem jim je velel, naj splezajo drug za drugim v Enrikovo sobo. Dva sta morala stražiti vežna vrata, ki so bila res samo prislonjena; nihče jima ne sme uiti.

Sedaj se je vrnil Verdoja k lestvici in šel kvišku. Ko je prišel v Enrikovo sobo, je zaprl okno za seboj.

Do sedaj je bilo vse dobro. Prišli so v hacijendo, ne da bi jih bili zapazili bakeri; premagali so že najhujšega sovražnika, in sedaj so morali izvršiti še ostalo brez hrupa.

„Hacijendera ni doma,“ je šepetal Enriko.

„Kje je pa?“ je vprašal Verdoja.

„Na hacijendi Vandákva.“

„Sam?“

„Njegov zet je šel z njim.“

„Tristo vragov! Ali ima zeta?“ je vprašal hitro ekskapitan.

„Reči sem hotel, zaročenec njegove hčere.“

„Ali je zaročena? S kom pa?“

„Imenovala ga je senorja Antonija; kakor sem slišal, je bil menda hudo bolan.“

„Oh, tisti? Hm! In sedaj je na hacijendi Vandákva?“

„Da.“

„Naj le bo! Ne rabimo ga. Ampak, ali je Marijano tu?“

„Je.“

„In senor Krek?“

„Tudi.“

„In senorita Olga in Indijanka?“

„Obe sem videl.“

„Dobro. Natančno vem, kje spe. Ali imaš žepno svetilko?“

„Imam. Ali naj jo prižgem?“

„Seveda. Pojdite, za menoj!“

Po tihem so odprli vrata in stopili drug za drugim na hodnik, ki ga je razsvetlil Enriko s svojo svetilko, da se niso kam zadeli; potem jo je vtaknil zopet v žep.

Verdoja je peljal ljudi naj prvo pred vrata Marijanove sobe. Tam je potrkal nekolikokrat, dokler se mi oglasil Marijano:

„Kdo je?“

„Jaz, Strnad!“ je zašepetal Verdoja, ampak tako, da ga je Marijano razumel.

„Oh, ti? Kaj pa je?“

„Odpri hitro! Nekaj zelo važnega ti moram povedati.“

„Takoj!“

Marijano je sedaj vstal.

„Ni treba luči prižigati!“ je zašepetal previdni Verdoja.

Marijano se je površno oblekel in potem odprl.

„Pojdi noter!“ je dejal po tihem.

Bil je radoveden, zakaj ga Strnad ponoči budi; gotovo se je kaj važnega zgodilo. Slišal je, da je vstopil mož, vendar ni opazil, da jih je prišlo v sobo več.

„Gotovo je kaj zelo važnega,“ je dejal. „Zapri vrata!“

Tedaj ga je prijel nekdo za vrat in ga tako močno stisnil, da mu je sapa pošla. Še zavpiti ni mogel. Hotel se je braniti, a zgrabilo ga je mnogo rok. Zvezali so mu roke in noge ter mu zamašili usta; šele potem ga je izpustil dotičnik, ki ga je tiščal za vrat — — bil je jetnik.

„Ga že imamo! Sedaj pa h Kreku!“ je dejal Verdoja.

Pri Kreku so ravnotako naredili. Strnada, Marijana in Kreka so že premagali, ne da bi se bil kdo v hiši zbudil.

„Sedaj pa k senoriti,“ je rekel Verdoja.

Tudi na Olgina vrata so potrkali.

„Moj Bog, kdo pa je?“ je vprašala.

Verdoja je posnemal ženski glas in odgovoril:

„Jaz sem, Karja!“

„Govoriti moram s teboj. Odpri, Olga!“

„Zakaj?“

„Ne tako glasno. Zaradi tujega častnika. Ne vem, ali naj zbudim senorja Strnada.“

Olga se je udala.

„Oh, torej nam preti nevarnost!“ je dejala. „Počakaj, takoj ti odklenem!“

Sedaj je vstala, prišla k vratom, odklenila in dejala potihem s tresočim glasom:

„Pridi noter! Kaj pa je?“

Verdoja je smuknil v sobo in jo prijel hitro za vrat. Ne da bi se branila, se je zgrudila; preveliki strah jo je onesvestil. Ležala je na tleh, ne da bi se ganila.

Verdoja jo je zvezal sam in ji zamašil usta; potem je šel v Karjino sobo.

Tudi tam se mu je posrečila zvijača; samo Karja se ni onesvestila. Imela je močne živce.

Sedaj so imeli roparji vse osebe, ki so jih hoteli ujeti. Celo prvo nadstropje so premagali.

Verdoja in Pardero sta vedla, da spe v pritličju nekateri bakeri. Zato je ukazal svojim ljudem, da ne smejo ropati. Štirje so morali iti Marijana oblačit, štirje pa Kreka; Verdoja je šel Olgi, Pardero pa k Indijanki.

Ko je vstopil Verdoja v senoritino sobo, je bila še temna. Prižgal je svečo. Olga je ležala še onesveščena na tleli. Imela je samo lahko srajco, in strastni Verdoja se je naslajal v pogledu te prekrasne deklice. Vendar ni hotel sedaj uživati, sedaj ni imel časa. Razvezal ji je roke in noge, ter ji potem oblekel obleko, ki jo je imela prejšnji dan, in ki je ležala na stolu. Potem je poiskal iz omare še nekaj obleke, ki jo je rabila na popotovanju; in sedaj se je vsedel k njej, dokler se ne zbudi iz nezavesti. —

Ko je prišel Pardero h Karji, ni ležala onesveščena na tleh. Valjala se je semtertja ter se skušala oprostiti. Zaklenil je vrata in prižgal svečo.

Tedaj je zagledal pred seboj bitje, ki je omamilo vse njegove živce. Karja je spala namreč brez obleke.

Zvezana je ležala na tleh v svoji bujni lepoti, ki je docela razburila strastnega Pardera. Mnogo lepotic je že videl ta razuzdanež, a tako lepega telesa še ne. Planil je na njo, jo objel in jo začel poljubovati na lica, na vrat in na prsi, a deklica se je valjala semtertja, in ni je mogel premagati. Tedaj je skočil jezno kvišku in zgrabil njeno srajco.

„Dobro ne bodem te sedaj nadlegoval,“ je rekel, „ampak moja boš, in če bi moral poplačati to s svojim življenjem. Vstani, da te oblečem!“

Prijel jo je in postavil. Sedaj je šele videl, kako bujna je. Vsa kri mu je silila v glavo, ustnice so se mu tresle in dejal je:

„Lepša si ko Venera, Kleopatra si!“

A mudilo se mu je. Oblekel ji je srajco in jo vedno tako odvezal, da se ni mogla oprostiti. Tako jo je popolnoma oblekel. Najprvo ga je divje gledala, a sedaj je zaprla svoje oči; pustila je, na stori z njo, kar hoče; in ko jo je prijel za roko, je bila popolnoma mrzla.

Tedaj so se odprla vrata in Verdoja je pogledal v sobo.

„Ali ste gotovi?“ je vprašal.

„Sem.“

„Vzemite še nekaj rut in odej. Takoj odrineno.“

Tacaš so obleki tudi Marijana in Kreka. Tako so ju zvezali in zavili, da se nista mogla ganiti. Potem so ju nesli na dvorišče. Verdoja in Pardero sta prinesla za njimi deklice.

Vse to so izvršili tako tiho in previdno, da živa duša ni ničesar slišala.

Dva in dva roparja sta vzela jednega jetnika na ramo. Potihem so odprli palisadina vrata in odšli iz dvorišča. Razun Verdoje in Pardera, je bilo deset mož, jetnikov pa pet: Strnad, Marijano, Krek, Olga in Karja. Ker je bilo temno, niso zapazili, če ima Strnad odprte oči ali ne.

Odkar so prišli na hacijendo, je minila jedna ura; v pol ure so dospeli v gozd, kjer so imeli svoje konje.

Za jetnike so pripeljali pet konj, za dami celo ženska sedla. Jetnike so privezali na te konje, in sedaj so zapazili, da Strnad ni več onesveščen.

Vseh petnajst mož je zazdelil Verdoja v pet oddelkov. Trije in trije so imeli jednega jetnika. Ločili so se in odjahali navidezno na različne strani. To je bila zvijača, ki je zelo otežila zasledovanje. Šele čez en dan se snideta po dva in dva oddelka, in šele na koncu druzega dne se snidejo vsi z Verdojo. Posamezna pota so že preje določili, in vsak ropar je moral nekaj dni preje svojo pot natančno preiskati. Zato ni bilo dvoma, da se jim beg posreči.

Vendar je bila ta stvar iz gotovega ozira za Verdojo nevarna. Ker je bilo pet oddelkov, bi bilo lahko mogoče, da ga kateri ogoljufa; sicer se pa tudi samo trije možje ne morejo uspešno braniti proti svojim zasledovalcem.

Tudi to je Verdoja natančno premislil. Sam je spremljal Olgo; Pardero pa Indijanko. Prvi dan je jahal čez srednjeameriške Kordilijére. Drugi dan je dospel v puščavo Mapíni, ki je na zelo slabem glasu.

Tu naj bi se sešel z ostalimi štirimi oddelki. Težko je že pričakoval uspeh svoje zvijače.

Eno uro je že čakal, tedaj je zagledal na južni strani jezdece. Približali so se, in spoznal je osem mož; srce se mu je olajšalo, bili so njegovi, in sicer onadva oddelka, ki sta imela Strnada in Marijana. Verdoja jih je z veseljem sprejel.

Jetnika sta bila strašno zvezana. Odmašili so jima usta, da sta mogla saj dihati.

Zvečer so dospeli še ostali roparji s Krekom in Karjo. Verdoja je bil zadovoljen. Ker niso nijednega oddelka zasledovali, je sklenil, da potujejo nadalje skupno.

Napravili so taborišče. Zanetili so ogenj in jedli, pitali jetnike, ki so imeli zvezane roke, razdelili straže in se vlegli potem spat.

Verdoja je prevzel prvo stražo. Sklenil je, da bo mučil jetnike, ker niso hoteli izpregovoriti nijedne besedice. Jetniki so ležali sredi kroga trinajstih mož.

Naj prvo je stopil h Kreku.

„Torej, dečko, kako se ti dopade to jezdarenje?“ je vprašal. „Nekdo, ki se zelo zanima za vas, mi je naročil pozdrave za vas.“

„Kdo pa?“ je vprašal Krek.

„Neki Kortejo.“

„Iz Mehike?“

„Da. Vaš dober prijatelj je, kakor se mi dozdeva.“

Izdal je skrivnost, in sicer naménoma. Hotel je namreč zvedeti, zakaj se hoče iznebiti Kortejo teh treh mož. Na ta način bi imel orožje napram njemu. Zato je začel govoriti o Korteju, ker je mislil, da bo izgovoril kdo izmed jetnikov kako neprevidno besedo.

„Vrag ga vzemi!“ je dejal Krek.

„Ne bo ga, bodi brez skrbi; ampak vas tri bo vzel!“

„Brez tebe gotovo ne!“

„Molči, lopov! Sicer ti pokažem, s kom imaš opraviti.“

Sunil je Kreka z nogo v rebra in šel naprej k Marijanu.

„Ali vidiš sedaj, kako se godi ljudem, ki so zastopniki lopov?“ je dejal. „Ali poznaš vašega prijatelja Korteja?“

Marijano je molčal.

„Ali ga poznaš?“ je ponovil Verdoja.

Marijano je še vedno molčal.

„Oh, že vidim, da vas moram šele pošteno ukrotiti. S časom postanete gotovo krotki in ponižni.“

Tudi Marijana je sunil z nogo v reba in prišel sedaj k Strnadu. Ta je bil tako zvezan, da ni mogel premakniti niti rog niti nog, ampak noge je lahko skrčil.

„Kaj pa ti delaš, pes!“ ga je nagovoril Verdoja. „Vzel si nama roke, ampak to nam še drago poplačaš. Ali je bilo prijetno, ko sem te telebnil po glavi?“

Strnad ga niti pogledal ni.

„Kaj, ali mi ne boš takoj odgovoril? Ti bom pa malo pomagal!“

Vzdignil je nogo, da bi sunil Strnada; ampak ta je skrčil bliskoma svoje noge, sunil in zadel Verdojo tako močno v trebuh, da se je takoj zgrudil, in sicer z glavo naravnost v žrjavico. Takoj je vstal in vpil strašno vsled bolečin.

„Moje oko, moje oko!“ se je drl.

Roparji so takoj vstali in ga preiskali. Zadrl si je v oko vejico gorečega lesa.

„Oko je izgubljeno, ker nimamo zdravnika,“ je dejal Pardero.

Verdoja je zdihoval od samih bolečin. Nihče mu ni mogel potegniti vejice iz očesa.

„Tu more samo jeden pomagati,“ je dejal Pardero.

„Kdo?“ je vprašal Verdoja.

„Strnad.“

„Strnad, ta pes, ki je vsega kriv!“ je vpil ranjenec.

„Spomnil sem se, da je zdravnik.“

„Zdravnik? Saj je res. Zdravil je bolnika na hacijendi del Erina.“

„Gotovo Vam zna potegniti vejico iz očesa.“

„Saj res, saj res, naj jo le! In potem ga kaznujem, da me bode pomnil!“

Pardero je stopil k Strnadu in dejal:

„Ali ste tudi zdravnik za oči?“

Ker ga je uljudno nagovoril in vikal, je Strnad odgovoril:

„Sem.“

Šinila mu je v glavo misel, da bi sedaj lahko ušel.

„Ali bodete mogli potegniti vejico iz očesa?“

„Ne vem. Najprvo moram oko natančno preiskati.“

„Torej pojdite.“

„Saj ne morem vstati!“

„A, tako! Takoj Vam odvežem noge.“

Razvezal mu je jermena in ga peljal potem k ognju, kjer je zdihoval Verdoja.

„Preiščite ga!“ mu je ukazal Pardero.

Verdoja je odprl bolno oko, ga z drugim vražje pogledal in dejal:

„Vrag, če mi ne ozdraviš takoj mojega očesa, te ukažem z žarečimi kleščami ščipati. Poglej!“

Strnad je preiskoval bolno oko, in Pardero je svetil s trsko. Govorili so seveda špansko. Strnad je bil prepričan, da razume edini Krek slovensko, zato je pazljivo preiskal oko in dejal potem slovensko:

„Pogum! Oprostim vas!“

„Kaj blebetaš?“ se je zadrl Verdoja nad njim.

„Vsaka bolezen in rana ima latinsko ime, in sedaj sem imenoval latinsko ime Vaše rane,“ mu je odgovoril Strnad.

„Ali moreš potegniti vejico iz očesa?“

„Lahko.“

„Ali boli to?“

„Skoraj prav nič.“

„Torej potegni jo ven, hitro!“

„Saj imam zvezane roke.“

„Razvežite ga!“ je ukazal Verdoja.

„Če pa pobegne!“ je dejal Enriko.

„Ali noriš!“ je rekel Pardero. „Saj nas je petnajst. Kako nam more uiti? Stopite v krog okoli njega!“

„S prstom ne morem potegniti vejice iz očesa!“ je dejal Strnad. „Dajte mi nož!“

Dali se mu nož. Sedaj je bil prost in imel orožje. Dobiti bi moral samo še puško in nekaj streliva.

Okoli taborišča so se pasli konji. Puško so postavili v kope, in Verdoja je imel okoli bokov širok pas, v katerem je nosil patrone, smodnik in denar. Strnad se je hitro odločil.

Pogledal je nož, bil je dober, oster in šilast. Sedaj je stopil k Verdoji. Vsi navzoči so radovedno gledali zdravnika.

„Prosim, zaprite zdravo oko in odprite bolno!“ je dejal Strnad.

Sedaj Verdoja in nič videl. Previdno se je približal Strnad z nožem kapitanovem očesu, a nenadoma je šinil z njim navzdol. Bliskoma je odrezal Verdoji pas ter ga dal med zobe, ker je moral imeti proste roke. Zgrabil je Verdojo ter ga vrgel med roparje. Štiri je podrl na tla in skočil hitro čez nje. Hitro je zgrabil najbližjo puško in sedel v dveh sekundah že na konju ter oddirjal.

Vse to se je zgodilo bliskoma. Petnajst mož je zavpilo, a bilo je že prepozno. Zgrabili so svoje puške ali pištole in ustrelili za beguncem, a nihče ni zadel.

„Na konje! Za njim! Moramo ga ujeti!“ je vpil Verdoja.

Nekateri so zajahali svoje konje in oddirjali v smeri, kamor je Strnad pobegnil.

Strnad je seveda slutil, da ga bodo zasledovali. Dvocevka, ki jo je zgrabil je bila nabasana. To mu je bilo prav.

Nenadoma se je ustavil in se obrnil proti smeri, odkoder je čul zasledovalce. Jahali so v precejšnji oddaljenosti drug od druzega. Mislili so, da bo bežal Strnad vedno naravnost. Da se bo ustavil in jih počakal, so jim še sanjalo ni. To se jim je zdelo preveč predrzno in celo nemogoče.

Bilo je tako temno, da se niso drug druzega videli, ampak samo slišali. Strnad se je ustavil in nameril s svojo puško. Zasledovalci so bili že čisto blizu tedaj mu šine druga misel v glavo: čemu neki bi streljal?

Razjahal je hitro svojega konja in ga potegnil na tla. Sedaj so prijahali Mehikanci mimo, jeden na desni, drugi na levi. Strnad je tedaj hitro zajahal svojega konja in dirjal za roparjema; tako je prišel v sredo med oba. Roparja nista ničesar slutila, vsak je mislil da jaše poleg njega njegov tovariš. Tako je prijaha; Strnad tik k roparju, ki je bil na njegovi desnici. Ta je to zapazil.

„Jaši bolj na levo!“ je zaklical.

Tedaj je zavihtel Strnad s svojo puško in razdrobil roparju črepinjo.

Istočasno je prijel roparjevega konje za vajeti in ga potegnil k sebi. V pol minute je mrtveca oropal in oddirjal potem naprej.

Sedaj je zavil na levo. Ko je dojahal levega roparja, je zaklical ta:

„Ukazal si mi, naj jašem bolj na levo, in sedaj sam ne hodiš na pravo stran. Zavij bolj na desno!“

„Takoj!“ je odgovoril Strnad.

Tedaj mu je prebil s puško črepinjo. Strnad je zopet ustavil tujega konja in pobral roparju vse, kar je imel.

Potem je poslušal. Samo na desni so še jahali Mehikanci. Krenil jo je torej na desno in preiskal medtem puški, ki ju je vzel mrtvecama. Bili ste jednocevki, a nabasani. Imel je torej štiri strele, a zapazil je samo še dva Mehikanca.

„Holá!“ je zaklical. „Sem! Ga že imam!“

Ustavil je svojega konja, in roparja sta storila isto.

„Kje?“ je vprašal jeden izmed njiju.

„Tukaj! Tukaj! Padel je!“

Sedaj sta prijahala, drug za drugim. Strnad je nameril s svojo dvocevko. Ustavila sta se ravno pred njim.

„Tako, sedaj vaju pa imam, lopova!“ je zarohnel nad njima.

Dvakrat je ustrelil; roparja sta se zgrudila mrtva na tla.

Strnad je zopet poslušal; vse naokrog je bilo tiho; torej samo štirje so ga zasledovali, štirje neprevidneži.

Vsi štirje so bili mrtvi. Strnad jim je vse pobral, kar so imeli. Sedaj je imel torej pet pušk, več nožev in pištol, dva lása in dovolj streliva. V Verdojevem pasu je našel tudi mnogo cekinov in bankovcev. Imel je torej vse, samo živeža ne, a to ga ni skrbelo.

Svoj plen je spravil na sedla, zvezal konje za vajeti in oddirjal z njimi v neznano puščavo.

Glavna stvar je bila sedaj zanj, da uide svojim zasledovalcem. Vedel je, da bodo našli zjutraj mrliče in zasledovali njegov sled. Zato jih je moral prevariti.

Vedel je, da bodo stanovalci hacijende roparje zasledovali, zato jih je moral zadržati. Jahal je v velikem krogu dve uri proti zahodu, se obrnil potem proti jugu, čez dve uri proti vzhodu in potem zopet nazaj. Tako je prišel zjutraj dve uri za svoje zasledovalce.

Tu se je odpočil s svojimi konji in pokadil nekaj cigaret, ki jih je vzel mrtvecem.

Potem je zopet zajahal svojega konja in oddirjal naravnost proti severu. A jahati je moral previdno, ker zagleda lahko vsak trenutek Mehikance. Nekaj ur pred poldnevom je dospel tja, kjer je usmrtil ponoči svoje zasledovalce. Našel je tam velik kup kamenja. Našli so jih torej že in jih pokopali.

Ko je preiskal Strnad tla, je spoznal, da so ga šli vsi zasledovat po njegovem sledu. Zasmejal se je, kajti bil je za svojimi zasledovalci, in ti so mislili, da je pred njimi. Sedaj je izpustil jednega konja, a pobral mu je vse, kar je mogel rabiti. Vodil je s seboj torej samo že jednega konja. Krenil jo je sedaj proti goram.

Kmalu je dospel Strnad tja, kjer je zavil proti jugu. Videl je sledove. Njegovi zasledovalci so se tu ustavili.

Čez dve uri je dospel tja, kjer jo je krenil proti vzhodu. Njegovi zasledovalci so se tudi tu ustavili.

Tu so zapustili Mehikanci Strnadov sled in zavili proti zahodu, naravnost v puščavo Mapíni.

Strnad je jahal za njimi. Ti ljudje niso znali jahati. Indijanci in lovci jašejo vedno drug za drugim, da ne more nihče uganiti, koliko jih je. Mehikanci so pa jahali v široki jati; Strnad je naštel petnajst posameznih konjskih sledov. Bili so torej vsi, razun onih štirih, ki jih je Strnad usmrtil; Verdoja, Pardero, štirje jetniki in devet Mehikancev.

Strnad je upal, da se splazi danes do njihovega taborišča in jih nekaj usmrti. Tako se je tolažil in diral za njimi. — —

Ko je ušel prejšnji večer Strnad roparjem, so ga šli štirje zasledovat. Ostali so poslušali v tiho, temno noč. Celo Verdoja je pozabil na bolečine svojega očesa. Vsi so bili prepričani, da dohite begunca.

Kar zaslišijo v daljavi dva strela. Bilo je tako daleč, da so ju komaj čuli.

„Ga že imajo!“ je zaklical Pardero.

„Ampak mrtvega!“ se je jezil Verdoja. „Ustrelili so ga, lopovi. Sedaj se pa ne morem maščevati! Kdo bo ozdravil moje oko?“

„Morda so ga samo ranili,“ je dejal Mehikanec. „Človek mu ne pride tako lahko do živega.“

„Tedaj ga prineso sem. V pol ure gotovo pridejo!“

Pol ure je minulo, a nihče ni prišel. Verdojo je začelo skrbeti.

„Zakaj se tako dolgo obotavljajo, vragovi!“ je dejal. „Kaznoval jih bom za njihovo nemarnost!“

Minulo je še pol ure in še cela ura, a nihče se ni vrnil. Oko je Verdojo tako bolelo, da ga je moral obvezati, in neka črnkasta tekočina mu je tekla po licih. Niti trenutka ni mogel zaspati, zato je preklinjal celo noč, in ko se je začelo daniti, je poslal dva Mehikanca iskat njihove štiri tovariše.

Zajahala sta svoje konje in oddirjala. Kmalu sta našla na tleh prvega mrliča. Imel je razbito črepinjo in bil popolnoma oropan.

„Kaj pa to pomeni? Kdo je pa to storil?“ je vprašal prvi ves prestrašen.

„Morda Strnad?“

„Ne, nemogoče! Saj bi ga bili medtem ostali trije zgrabili ali usmrtili. Pomagati ne moreva, jahajva naprej!“

Kmalu sta našla druzega mrliča; tudi ta je bil oropan in imel razbito črepinjo. Moža sta se spogledala in jahala molče naprej; strah ju je bilo.

V petih minutah sta prijahala — k dvema mrličema. Ustreljena sta bila v glavo.

„Sankta Madona, vsi štirje so mrtvi!“ je zaklical prvi Mehikanec.

„Ali je Strnad čarovnik? Vrniva se hitro k taborišču!“

Vrnila sta se. Ko so ju zagledali od daleč in videli, da se vračata sama, so vsi od radovednosti vstali.

„Torej?“ je vprašal Verdoja. „Ali sta slepa? Ali nista nič našla?“

„Še preveč, senor,“ je odgovoril jeden izmed njiju.

„Torej, kje je Strnad?“

„Tega gotovo niti vrag ne ve. Našla sva samo svoje tovariše, in sicer dva z razbito črepinjo, dva sta pa ustreljena; vsi štirje so popolnoma oropani.“

Pri teh besedah so se zaiskrile jetnikom od upanja oči; Olga je od veselja vzkliknila.

„Tiho!“ je zarohnel Verdoja. „Nikar se prezgodaj ne veselite. Še nam ni ušel. Ampak če ga ujamem, tedaj se pošteno maščujem nad njim.“

„Nihče ga ne ujame,“ je odgovorila Olga drzno.

„Strnad je junak. Zasledoval vas bo in vas usmrtil, danes zvečer ali jutri zvečer, in potem nas oprosti!“

Marijano in Krek sta jo pokarala z ostrim pogledom, in Karja, ki je ležala poleg nje, ji je zašepetala:

„Molči vendar! Nikar jih ne opozori na nevarnost!“

„Tiho!“ je ukazal Verdoja Olgi, ki ni čul šepetanja. „Kdor črhne še eno samo besedico, ga kaznujem. Ta satan, nam ne bo več škodoval, verjemite mi! Naprej, odrinimo, vedeti moram, kam jo je krenil!“

Privezali so jetnike na konje in odjahali tja, kjer so ležali mrliči.

Iz sledov niso mogli uganiti, na kak način jih je Strnad usmrtil.

„Primójivéri Strnad je sam satan!“ je dejal jeden izmed Mehikancev in se prekrižal. „Begunec ne more usmrtiti brez vragove pomoči štirih zasledovalcev.“

„Molči, tepec!“ je odgovoril Verdoja. „Strnad je zvit človek, druzega nič. Dva konja je vzel s seboj, tu je sled. Iti moramo za njim.“

Jezdili so za Strnadovim sledom. Ko se je obrnil sled proti jugu, so se posvetovali.

„Vrnil se je na hacijendo,“ je dejal Pardero.

„Ni res,“ je odgovoril Verdoja. „Hacijenda leži proti vzhodu. Nekaj druzega namerava. Biti moramo pozorni. Pojdimo za njegovim sledom naprej!“

Jahali so dve uri, tedaj se je obrnil sled proti vzhodu.

„Vidite? Uganil sem!“ je dejal Pardero. „Vrnil se je na hacijendo, šel je po pomoč.“

„Neumnost!“ je odgovoril Verdoja. „Samo enajst nas je še. Vrag, ki usmrti v petih minutah štiri zasledovalce, ne bo šel dva dneva daleč po pomoč, da ustreli enajst mož. Ta Strnad je zvita glavica. Če bi šel na hacijendo, bi bili mi tačas že štiri ali vsaj tri dni naprej, in veter bi zavel naše sledove.“

„Kaj pa namerava?“ je vprašal Pardero.

„Častnik ste, ampak táktik niste! Strnad je vzel mrtvecem puške. Zakaj? Morda zato, da jih s seboj vlači? Nikakor; sedaj ima pet pušk, s katerimi lahko šestkrat zaporedoma ustreli, ker je jedna dvocevka. Vzel je s seboj tudi dva konja. Zakaj? Morda samo za zabavo? Nikakor; na ta način hitrejše dirja; in če se jeden konj utrudi, zajaše druzega.“

„Ampak zakaj se je obrnil sedaj proti vzhodu?“

„V krogu jaše. Kmalu se obrne proti severu, in potem smo mi pred njim. Morda nas misli pa zamuditi, dokler pridejo zasledovalci iz hacijende. Tam vedo vsi, da je Strnad oni slavni Knez Skalovja. Verjemite mi, da se nas vseh ne boji, sicer nam je pa to že dokazal. Prepričan sem, da nas vsako noč nekaj usmrti; tu ne pomaga niti največja previdnost, kajti Strnad je izkušen savanski lovec. Nikjer se ne smemo ustaviti čez noč. Do jutri zjutraj jašemo, potem se nekaj ur odpočijemo. Potem jašemo zopet do pojutrašnjem zjutraj, tedaj pridemo na zahodni konec puščave, in zvečer dosežemo svoj cilj. Strnad bo moral počivati dve noči, in tako mu uidemo.“

„Ali vzdrže naši konji ta napor?“

„Gotovo. Jutri zjutraj pridemo do Školjkinega jezera, kjer se konji lahko napijejo in napasejo. Pojutrašnjem lahko opešajo, kajti ne pašnikih dobimo lahko druge.“

„Ampak deklici?“

„Hm, tidve pa morate vzdržati. Razvezali bodemo jetnikom roke, da se tako hitro ne utrudijo. Na koncu puščave ostane nekaj mož, ki morajo počakati Strnada. Ko ga zagledajo, ga ujamejo ali pa ustrele. Sedaj pa le naprej!“

Verdoja ni bil zabit človek, spoznal je Strnadove nakáne. Če se mu stvar posreči, spravi jetnike na varen kraj ter ujame Strnada, ali ga pa ustreli.

Razvezali so jetnikom roke, potem pa odjahal v puščavo Mapíni.

Verdojo je bolno oko strašno bolelo, a molčal je.

Tako so jahali prvi dan vedno proti zahodu, čez peščene in kamenite ravnine. Zvečer so dospeli do majhnega gozda. Tam so se utrujeni konji pol ure odpočili, potem so pa odjahali naprej.

Zjutraj so dospeli do Skoljkinega jezera. Tu so se odpočili. Konji so se napili in napasli. Ljudje so se okrepčali z jedjo in pijačo, tudi jetnikom so nekaj dali.

Čez nekaj ur so zopet odjahali, in sicer naprej proti zahodu.

Sedaj so dospeli že večkrat mimo kakega gozdiča ali čez kako trato. Zvečer so jahali skozi precejšen gozd in zjutraj so dospeli na konec puščave Mapíni. Zavili so v ozek prelaz, ki se je kmalu razširil v lepo dolinico. Tu so se ustavili, in konji so se zopet odpočili.

Dolina je imela divje zaraščeno stransko dolinico. V to dolinico je postavil Verdoja dva Mehikanca kot stražo. Počakata naj Strnada, ki se tu gotovo odpočije in preišče sledove taborišča. Pred jutri večerom gotovo ne dospe sem, in do tedaj jima pošlje Verdoja še tri može. Potem jih je pet in lahko premagajo enega samega.

Po odpočitku so odpotovali. Dolina se je razširila v široko, plodovito ravnino. Potovali so po potih, kjer niso nikogar srečali; izognili so se vseh hacijend. V mraku so se ustavili pred visokimi, mogočnimi, piramidastimi razvalinami. Okrog in okrog je bilo gosto grmovje.

Verdoja je vtaknil dva prsta v usta in zažvižgal. Takoj je zašumelo v grmovju, in prikazal se je mož.

„Ali je bil moj sel pri tebi?“ ga je vprašal Verdoja.

„Bil, senor,“ je odgovoril mož. „Prinesel mi je Vaše pismo, in vse sem pripravil. Tudi luč imam.“

„Torej pojdiva! Drugi počakajte tu, dokler se ne vrnem!“

Stopil je k Olgi, ji zvezal roke na hrbet, jo odvezal s konja ter jo porinil med grmovje. Ni se branila, ker je vedela, da ji upor nič ne koristi.

Sedaj sta ji zavezala oči, Verdoja jo je vzel v naročje ter jo nesel naprej. Spoznala je po zamolklih korakih, da so v obokanem hodniku, čutila je, da gredo sedaj navzgor, sedaj navzdol. Zrak je postajal vedno zaduhlejši. Slednjič so zaškripala lesena vrata, in Verdoja jo je postavil na noge.

Ko so ji odvezali oči, je videla, da je v skalnati ječi, ki je bila približno osem črevljev dolga, šest črevljev široka in sedem črevljev visoka. V kotu je bilo slamnato ležišče, vrč vode in kos suhega kruha. Na vsaki steni je visela močna veriga. Verdoja je imel svetilko. Vodnik je odšel na hodnik.

„Sedaj smo pa tu,“ je dejal Verdoja zmagonosno. „Ker itak ne moreš uiti, ti bom razvezal roke in noge.“

Razvezal jo je in požrešno gledal z zdravim očesom njeno lepo postavo.

„Ampak, senor, kaj sem Vam pa storila,“ je vzdihnila nesrečna deklica v strahu, „ker ste me odvedli in me spravili na tak kraj?“

„Moje srce si mi ranila,“ ji je odgovoril. „In to srce hočem ozdraviti in zadovoljiti. Tu je kraj ljubezni, kjer sem ukrotil že marsikatero lepotico. Tudi ti se boš sčasoma navadila vračati mojo ljubezen.“

Razprostrl je svoje roke ter jo hotel objeti. Vsa prestrašena se mu je umaknila.

„Nikdar, zlobnež!“ je zaklicala.

„In vendar! Takoj ti dokažem!“

Zopet je stopil bliže k njej. Tedaj mu je iztrgala bliskoma bodalo izza pasa. Nastavila mu ga je in dejala odločno:

„Nazaj, sicer se branim!“

Verdoja se je prestrašil in se umaknil; potem se je pa zaničljivo zasmejal in dejal:

„Bodalo v tej ročici ni nevarnejše kakor šivanka. — Daj sem!“

Hotel ji je vzeti orožje iz rok; ker je pa imel samo jedno roko, je moral postaviti svetilko na tla. Olga je zavihtela z bodalom in zaklicala:

„Slabotna deklica sem, ampak Vi imate jedno samo roko. Ne predrznite se dotakniti se me!“

Verdoja se vendar ni upal. Sedaj je prišel po hodniku vodnik in stopil k vratom. Slišal je ves pogovor.

„Ali naj Vam pomagam, senor?“

„Le,“ je odgovoril Verdoja. „Pojdi sem in vzemi ji nož!“

Olga je spoznala, da se dveh mož ne bi mogla ubraniti, vendar ni obupala. Nastavila je bodalo na svoje prsi ni zagrozila:

„Ne dotaknita se me, sicer se usmrtim sama!“

Te besede je izgovorila tako odločno, da je Verdoja spoznal, da bi se res zabodla v srce, če bi se je dotaknila. Tega pa Verdoja ni hotel. Deklico hoče imeti živo! Zato je dejal hitro svojemu služabnika:

„Pusti jo sedaj! Saj mi ne uide. Lakota jo kmalu ukroti. Odslej ji ne smeš ničesar več dati, dokler me sama ne prosi ljubezni. Pojdiva!“

Vzela sta svetilko in odšla iz ječe. Za seboj sta zaprla močna vrata in velike zapáhe, da bi ne mogla uiti.

Sedaj je bila v temni skalnati ječi. Imela je slamnato ležižče, in obsodili so jo, da mora stradati. — —

Med dolgim potovanjem je všasih na skrivnem šepetala s Karjo. Ta jo je opozorila, naj se polasti kakega orožja, da se bo mogla braniti. Ta Karjin svet je Olga ubogala; sedaj je imela bodalo in je takoj spoznala, da je to zelo koristno. Trdno je sklenila, da si bodala ne pusti vzeti, rajše si ga zabode sama v srce.

Dolgo potovanje jo je zelo utrudilo, duševno in telesno. Zgrudila se je sedaj na slamo in se začela jokati. Bila je globoko pod zemljo kot žrtva strastnega in brezsrčnega zlobneča, brez vsega upanja, da bi mogla uiti svojim sovražnikom. Zaupala je samo Strnadu. — —

Verdoja se je vrnil s čuvajem k svojim ljudem, ki so ga čakali pred piramido. Piramida, stare mehikanske razvaline, je bila zidana iz opeke na trdih skalnatih tleh. V ta skalnata tla so izsekali mnogo jam in jih zvezali z hodniki. V teh podzemeljskih prostorih so obhajali kralji in duhovniki svoje razkošne orgije. Piramida je sčasoma razpadla in gosto grmovje je zaraslo razvaline.

Ampak podzemeljskih skalnatih jam in hodnikov niso razdejala nešteta leta. Vse se bilo še tako trdno, kakor pred stoletji. Razvaline so bile sredi Verdojevega posestva. Njegovi predniki so dolgo in zaman iskali uhod v podzemeljske prostore, slednjič ga je nekdo našel. Ta skrivnost se je potem podedovala v Verdojevi rodovini.

Marsikaj se je zgodilo že v tej piramidi, kar ni smel zvedeti svet in postava. Služabnik, ki je spremil Verdojo in Olgo v jamo, je bil čuvaj piramide in edini zaupnik sedanjega gospoda. Oba sta skrbno o skrivnosti molčala in zaupala drug drugemu.

Ko je prišel Verdoja iz piramide, so odvezali Karjo s konja. Potem so zavezali njej in Parderu oči. Ta se je sicer branil, a se je moral slednjič udati, ker je Verdoja dejal, da ne pokaže vhoda živi duši. V jami si lahko oči odveže in hodi semtertja, samo vhoda ne sme nihče videti.

Čuvaj je nesel deklico, Verdoja je pa peljal Pardera. Tako so dospeli do ječe, kjer je bila Olga. Poleg Olgine ječe je bila ravnotaka celica. Tja so nesli Indijanko.

„Tačas grem še ostale jetnike zapret,“ je dejal Verdoja Parderu. „Glejte, da kaj opravite. Potem pa samo na koncu hodnika pokličite in počakajte.“

Nato je odšel Verdoja s čuvajem. Pardero je odvezal deklici oči in ji razvezal roke. Sedaj se je lahko prosto gibala. Svetilko sta pustila Verdoja in čuvaj Parderu, ki je sedaj poželjivo gledal lepo deklico.

„Sedaj si torej moja, in živa duša ti ne pomaga,“ je dejal. „Sedaj se samo še odloči, ali mi hočeš vračati ljubezen prostovoljno ali prisiljena.“

Ponosno in jezno so se zaiskrile lepi Indijanki svetle oči. Hči slavnega indijanskega poveljnika, sestra slavnega „kralja cibolerov“ se ni bala jednoročnega poročnika.

„Nesramnež! Strahopetnež!“ mu je odgovorila zaničljivo.

„Strahopetnež?“ se je zasmejal. „Ali vas nismo premagali in ujeli?“

„Ujeli ste nas z zvijačo, ker smo spali. Mož se ne bojuje z ženskami. Ali vam ni Strnad ušel? Bil je mož, in niste ga mogli obdržati. Prerijski volkovi ste, ki plenijo ponoči, ampak tulijo od samega strahu, če slišijo streljati. Deklica sem, a ne bojim se te, tacega zajca.“

Te besede je govorila tako zaničljivo, da so razjezile celo nečastnega Pardera.

„Molči!“ je zaklical. „Sedaj si moja, in odvisno je samo od mene, ali te zdrobim, ali zboljšam tvoje sedanje razmere.“

„Da bi me te zdrobil?“ mu je odgovorila. „Nisi pravi mož, ki bi mogel zdrobiti sestro Bivolovega Čela. Izgubljen bi bil, če bi se me samo dotaknil!“

Grozila mu je, vendar je bila tako lepa, da je omamila vse njegove čute. Stopil je k njej ter jo hotel objeti. Hrabra Indijanka se ga ni bala; spomnila se je, kak nasvet je dala Olgi. Hitro je stopila k Parderu in mu bliskoma iztrgala izza pasa nož in revolver. Objednem ga je sunila tako močno od sebe, da je treščil z glavo ob železna vrata. Z desnico je namerila z revolverjem na poročnika, v levici je pa držala oster nož.

„Vrag!“ je zaklical Pardero. „Počakaj, takoj te ukrotim!“

Hotel je planiti na njo.

„Samo za korak se mi približaj, pa te ustrelim!“ je zaklicala Karja.

„Hm! Deklica ne ustreli tako hitro!“ se je zasmejal.

Planil je na Karjo. Tedaj je počil strel, glasno je zatulil Pardero in se prijel za spodnjo čeljust. Vpil je nekaj trenutkov in planil iznova na Indijanko.

„Satan, to mi pa drago poplačaš!“ je vpil jecljaje, ker ni mogel več razločno govoriti.

Z levico je držal svojo obstreljeno čeljust, z odstreljeno desnico je pa planil na Karjo. Tedaj je sunila bliskoma enkrat, dvakrat, trikrat z bodolom Pardera v prsa.

„O Dios!“ je zaklical in se lovil po zraku.

„Pojdi v pekel!“ je odgovorila Karja.

Sedaj je sunila četrtič in ga zadela ravno v srce. Mrtev se je zdrudil na slamnato ležišče. Hitro je pokleknila deklica k njemu mu vzela drugi revolver, uro, mošnjo z smodnikom, torbico za jedila in sploh vse, kar je imel. — —

Tedaj je čula, da zraven nekdo glasno trka.

„Kdo trka, kdo je tu?“ je vprašala.

„Jaz, Olga!“ se je čul zamolkel odgovor.

Karja je zavpila od samega veselja, zgrabila svetilko in hitela k sosednji celici. Morala se je zelo truditi, dokler je odmaknila stare, zarujavele zapahe. Slednjič je odprla vrata, iti Olga ji je hitela naproti.

„Orožje imaš in luč, prosta si!“ je dejala.

„Orožje imam, ampak prosta še nisem,“ je odgovorila Indijanka. „Klicala si. Ali si vedla, da sem v bližini?“

„Slišala sem dva glasova, moški in ženski, ter sem mislila, da si gotovo ti. Potem sem čula strel. Kdo je pa streljal?“

„Jaz. Razdrobila sem Parderu najprvo čeljust in ga potem z nožem umorila.“

Tedaj je pokazala krvavo bodalo. Olga se je kar stresla.

„Moj Bog, to je strašno!“ je vzdihnila.

„Strašno?“ je vprašala Karja. „O ne; morala sem se braniti, in sedaj ima svoje plačilo. Ampak porabiti morava čas. Zapreti se ne pustive več. Ali znaš streljati z revolverjem?“

„Znam. Oče me je naučil.“

„Ali imaš kako orožje?“

„Tale nož. Vzela sem ga Verdoji.“

„Dobro, vidim, da si hraba. Tu imaš revolver. Kdor se naju dotakne, ga ustreliva. Pojdi sedaj, da preiščeva hodnik!“

Šla ste po dolgem hodniku v oni smeri, odkoder sta prišle. Hodnik je bil ozek in nizek, in zrak zaduhel in prepelel. Karja je šla prva. Nenadoma se je ustavila in od veselja zavpila.

„Kaj pa je?“ je vprašala Olga.

„Nekaj sem našla!“ je odgovorila Indijanka. „Ne bode nam treba stradati in tudi v temi ne ostanemo. Poglej sem!“

Ob hodniku je bila izklesana precejšnja luknja. Tam je bilo mnogo hlebov koruznega kruha in velika, polna steklenica olja.

„Kaka sreča!“ je dejala Olga. „Jaz naj bi bila umrla vsled lakote!“

„Sedaj pa ne boš. Dovolj kruha imamo in še polno torbo jedil, ki sem jo vzela Parderu. Pojdi naprej!“

„Ali ni nevarno, iti v te hodnike?“

„Zakaj?“

„Morda zaideve.“

„Ne. Natančno se spominjam, da smo prišli odtod, akoravno sem imela zavezane oči.“

Šli ste počasi naprej in prišle slednjič do vrat, ki so imela močan, železen zapah, ki so ga šele pred kratkem namazali. Vrata so bila samo prislonjena. Odprle ste jih in prišle na hodnik, ki je bil navpično na prvega.

Karja je bila previdna in preiskala najprvo vrata. Ta so imela tudi na drugi strani zapah, zaprla so se torej lahko od obeh strani.

„To ima vse svoj namen,“ je dejala. „Zunanji zapah zapro takrat, kadar hočejo zapreti naš hodnik, notranji zapah pa takrat, kadar naju obiščeta najina oboževalca, da ju nihče ne moti.“

„Kar groza me je,“ je priznala Olga. „Kaka usoda naju je čakala!“

„Sedaj sva se srečno oprostili take usode.“

„Kaj pa potem?“

„Trdno upam, da nam Strnad sledi in najde našo ječo. Tačas imamo dovolj orožja, streliva, olja in živeža. Branile se bodeve in se ne udave. Če bi le vedela, kam naj se obrnem, na desno ali na levo.“

„Čuj!“

Poslušale ste. V hodnika sta čule bližajoče se korake.

„Nazaj! Zaprive vrata!“ je ukazala Karja.

Hitro sta se umaknile v hodnik, zaprle vrata in zataknile zapah. Koraki so se približali — in šli mimo; samo nekdo je nalahko sunil v nje, češ ali so zaprta ali ne.

„To ni bil samo jeden mož,“ je zašepetala Olga.

„Zdi se mi, da so bile štiri osebe,“ je odgovorila Karja. „Gotovo sta Verdoja in čuvaj, ki sta pripeljala senorja Marijana in senorja Kreka. Ustavili so se. „Čuj, kaj govore?“

Niso bili še daleč od vrat, in Verdoja je dejal:

„Stojte, smo že tu! Tu noter daj jednega, zraven pa druzega. Naprej!“

Minulo je nekaj minut, potem so se čuli zarujaveli zapahi. Dva moža sta se vrnila. Zunaj pred vrati sta se ustavila, in Verdoja jih je poskusil odpreti.

„Oh, zaprl se je,“ se je zasmejal.

„Tega bi pa ne bilo treba!“ je zagodrnjal čuvaj. „Sedaj morava pa čakati.“

„Hm, noče, da bi ga mi-dva motila. Kar nevošljiv sem mu. Indijanka je skoraj tako lepa ko njena gospodarica in se gotovo tako zelo ne brani. Ampak tudi to senorito Olgo še ukrotim. Sicer pa Pardera nebom čakal. Zelo truden je. Morda zaspi pri svoji ljubici in tedaj bi bilo neumno, če bi ga tule čakala, dokler se zbudi.“

„Če se pa hoče vrniti?“

„Naj pa malo počaka.“

„Morda zaide v hodnikih in kaj vidi, kar mu ni treba videti.“

„Prihodnja vrata zapreva, potem more samo še v ta hodnik in mora počakati, dokler mu odpreva.“

„Če pa gre iz svoje celice na nasprotno stran?“

„Tudi daleč ne pride. Zadnja vrata ne more odpreti, ker ne ve skrivnosti. Pojdi, čez eno uro prideš ponj.“

Odšla sta. Deklici ste sedaj ložje dihali. Poslušali ste, dokler ste čuli korake, in potem je vprašala Olga:

„Kaj storivi sedaj?“

„Oba senorja oprostivi.“

„Če bo mogoče?“

„Upam. Potem smo štirje in se nam ni treba bati.“

Karja je odpahnila zapah, in deklici ste stopili v drugi hodnik. Šle ste naprej, dokler ste dospeli do dveh vrat. Karja je potrkala, a nihče in odgovoril. Potem je odprla prva vrata in razsvetila z svetilko tesno celico. Na tleh je ležal mož, ki je bil priklenjen na dveh verigah.

„Senor Krek!“ je dejala. „Zakaj pa ne odgovorite?“

Tedaj so zarožljale verige, in Krek se je zganil. Ker je stala Karja v senci, je ni videl, a spoznal jo je takoj po glasu.

„Senorita Karja!“ se je veselo začudil. „Na kak način pa pridete sem?“

„Oprostile sve se,“ mu je odgovorila.

„Kaj? Kdo pa še?“

„Senorita Olga.“

„Oh, ali je pri Vas?“

„Da, tu sem,“ je odgovorila Olga in vstopila v celico. „Hrabra Karja je usmrtila Pardera, mu vzela orožje in me oprostila. Sedaj odrešimo tudi Vas.“

„Hvala Bogu!“ je zaklical. „Ali je Verdoja odšel?“

„Da. Vrne se šele čez eno uro.“

„Torej imamo dovolj časa. Senor Marijano leži poleg mene.“

„Tudi njega oprostimo,“ je dejala Karja. „Ampak kako odklenemo verige, ker nimamo ključev za ključavnice?“

„O,“ je dejal, „saj ni ključavnic. Verige so samo zataknjene na obeh straneh na zidu, a doseči jih ne morem. Poglejte, senorita!“

Verige so bile res samo zataknjene; ker so pa bile prekratke, ni mogla oprostili niti desnica levice, niti levica desnice. V pol minute je oprostila Karja Kreka.

„Grom in strela, to je sreča v nesreči,“ je dejal in stegnil svoje močne ude. „Sedaj pa pojdimo najprvo Marijana oprostit!“

Potem so šli v sosednjo celico in oprostili Marijana. Sedaj sta morali deklici povedati, kako sta se oprostili. Moža se nista mogla dovolj načuditi njuni odločnosti in sta ju pohvalila.

Potem je Marijano predlagal, naj obdrže dami bodala, revolverja naj pa izročiti možema, ker sta bolj izurjena. Dami ste bili zadovoljni s tem predlogom. Potem so sklenili, da se na nobeden način ne ločijo.

Vendar so razdelili živež na štiri dele, vsak je vzel svoj del; saj niso vedeli, kaj jih še čaka. Tudi po vrče za vodo so šli, vsak je nosil svojega s seboj. Krek in Marijano sta si razdelila tudi patrone, ki jih je pobrala Karja Parderu, in Krek je vzel stekleico z oljem.

Sedaj so imeli vse, kar so rabili, in začeli so preiskovati temne hodnike.

Hodnik, kjer sta bili Marijanova in Krekova celica, je imel spredaj vrata, zadaj se je pa končal v veliko jamo. Iz tega hodnika so vodila vrata v oni hodnik, kjer sta bili Olgina in Karjina celica. Na koncu tega hodnika so bila vrata z dvema zarujavelima zapahoma.

Moža sta sicer z velikim naporom odmaknila zapahe, a vrat vendar nista mogla odpreti. To so bila tista vrata, o katerih je dejal Verdoja: „Saj jih ne more odpreti, ker ne ve skrivnosti.“

„Kaj naj storimo?“ je vprašal Krek. „Odpreti jih ne moremo.“

„Menda imajo skrivnostno ključavnico ali zatvornico,“ je dejal Marijano. „Preiščimo jih, morda se nam posreči.“

Posvetili so povsod, tipali z rokami in nogami na vse strani, po tleh in ob stenah, a vse zaman.

„Nič ne pomaga,“ je rekel Krek. „Na ta način se gotovo ne oprostimo. Rešiti se moramo z zvijačo.“

„Na kak način pa?“ je vprašala Olga.

„Ura, ko se vrne čuvaj, je menda že minula. Čuvaja moramo ujeti. Ko ga imamo, ga prisilimo, da nam pokaže pot na prosto.“

„To je najboljše in jedino sredstvo,“ je pritrdil Marijano. „Saj imamo žveplenke, ki jih je imel Pardero v žepu, zato svetilko lahko ugasnemo, da nas ne izda. Vrnimo se k vhodu v ta hodnik in odprimo vrata. Teden ostane pri vhodu, drugi se pa skrije za vrata. Kadar pride, ga zgrabiva in premagava.“

„In midve?“ je vprašala Karja.

„Vidve se skrijeti v Olgino celico. V drugi leži Parderovo truplo, tam gotovo ne marate biti.“

Tako so tudi storili. Dami ste šli v celico, Marijano je stopil k vhodu, Krek pa za vrata.

Precej dolgo sta čakala, potem sta zaslišala od daleč loputanje z vratmi in bližajoče se korake, čuvaj je prišel. Njegova svetilka je slabo svetila. Mož se je ustavil pri odprtih vratih.

„Senor Pardero!“ je zaklical.

Nihče ni odgovoril, zato je stopil skozi vrata in pogledal v teman hodnik. Slabo je razsvetila čuvajeva svetilka Marijanovo postavo, ki je slonel ob steni.

„Senor Pardero, ali ste gotovi?“ je vprašal čuvaj.

„Sem,“ je odgovoril Marijano s tujim glasom.

„Torej pojdite. Senor Verdoja je že odjahal na hacijendo in mi naročil, da pridite za njim.“

„In ostali?“

Hodnik je bil ozek zaduhel in teman, čuvajeva luč je slabo brlela, Marijano je posnemal Pardevov glas, zato je mislil čuvaj res, da govori z Parderom in odgovoril je:

„Vrnili so se.“

„Vsi?“

„Vsi. Senor Verdoja jih je hotel poslati samo nekaj, ker je pa Strnad tako močan in premeten človek, so se morali vrniti vsi, da ga ujamejo. Svoje plačilo dobe šele takrat, ko ga pripeljejo živega, ali pa prineso njegovo glavo. Zato se gotovo potrudijo, da ga dobijo.“

„Ampak konji so bili utrujeni.“

Marijano je hotel zvedeti Verdojeve nakane, a Kreku se je zdela stvar skrajno nevarna, zato je stopil po tihem izza vrat za čuvajev hrbet. Čuvaj še vedno ni ničesar sumil in odgovoril je Marijanu:

„Najprvo so šli na hacijendo in zamenjali konje. Sicer sta pa vragova, ki se pišeta Krek in Marijano zaprta in trdno priklenjena; ne uideta nam.“

„Ne?“ je vprašal Marijano.

Stopil je tedaj k čuvaju, in istočasno je zgrabil Krek moža za vrat. Čuvaj je izpustil svetilko na tla, strašno zastokal, šinil z rokami v zrak, skrčil noge, se stresel po celem telesu in ostal trd možema v rokah, kajti tudi Marijano ga je zgrabil.

„Dobro je!“ je dejal Krek. „Onesveščen je. Prižgiva svetilko!“

Položila sta čuvaja na tla in prižgala svetilko. Ko sta mu posvetila v obraz, je ležal ves trd na tleh. Oči je imel izbuljene in v obrazu je bil sive barve.

„Ta ni onesveščen, ampak mrtev,“ je dejal Marijano.

„Ne, mrtev ne more biti,“ je odgovoril Krek. „Saj sem ga samo malo stisnil.“

„Le poglejte ga natančnejše, senor, onesveščenec ni take barve. Mrtev je, mrtev. Niste ga zadavili, ampak kap ga je zadela od strahu, ker sva ga tako nenadoma zgrabila.“

„Tristo vragov, mogoče! Saj so res ljudje, ki jih zadene kap, taki; več sem jih že videl. Ampak to je pa res neumno!“

„Zakaj?“

„Ker nam ne more pokazati izhoda.“

„Res je. Morda ga pa najdemo brez njega. Skozi ta vrata moramo iti, odkoder je prišel.“

„To bi bilo seveda zelo lahko, ampak ti hodniki mi zde brez konca in kraja. Lahko zaidemo, sicer so pa menda povsod vrata, ki jih ne more nihče odpreti.“

„Le poglejmo. Najprvo se pa prepričajva, če je ta človek res mrtev. Nož in dvocevno pištolo ima za pasom. Imamo zopet več orožja.“

Marijano je vzel nož in prerezal čuvaju za zapestjem žile. Pritekla je vodena tekočina. Prepričala sta se, da je mož res mrtev.

„Čudno!“ je dejal Krek. „Ta človek hodi po teh hodnikih, ne da bi se bal, a vsed najmanjšega nepričakovanega napada ga zadene kap. Spraviva ga k Parderu, da ga ne vidita dami.“

Preiskala sta mrličeve žepe in našla staro uro iz tómbaka, ki je bila velike važnosti za jetnike, majhen nož in precej cigaret.

Ko sta spravila mrliča k Parderu, sta šele poklicala dami in jima povedala, kaj sta doživela.

„Mož se mi ni zdel strahopetnež,“ je dejala Karja. „Senor Krek ima močne roke in ga je gotovo zadavil.“

„Kaj pa še! Morda res ni bil strahopeten,“ je odgovoril Krek, „ampak imel je slabo vest, zato se je tako prestrašil, da ga je zadela kap. Dobro se spoznam na človeške tilnike, verjemite mi. Sicer pa pojdimo gledat, če nam je pustil odprta vrata.“

Odšli so v stranski hodnik. Tam so zavili na desno, kajti od one strani je prišel čuvaj. Na koncu tega hodnika so bila odprta vrata, ki so vodila zopet v stranski hodnik. V tem hodniku so zavili na desno in prišli do skalnate stene. Vrnili so se in zavili na levo stran. Dospeli so do vrat, ki so bila zaprta z dvema zapahoma. Z velikim trudom so odmaknili zapahe, a vrat niso mogli odpreti.

„Tudi ta vrata imajo skrivnostno pripravo,“ je dejal Krek.

„Morda,“ je odgovoril Marijano. „Preiščimo jih!“

Preiskali so vrata in bližnjo okolico z največjo bistroumnostjo, poskušali nekaj ur, a trudili so se brez uspeha.

„Zaman se trudimo,“ je dejal slednjič Marijano. „Poskusiti moramo nov napad.“

„Na koga pa?“ je vprašala Olga.

„Na Verdojo.“

„Res je,“ je pritrdil Krek. „Če čuvaj ne pripelje Pardera, bo Verdoja slutil, da se jima je prigodila kaka nesreča. Prišel bo v piramido, in mi ga napademo, kakor smo čuvaja.“

„Ampak če tudi njega zadavite!“ je dejala Olga.

„Kaj pa še! Ne bom ga prijel za vrat. Dva moža ga lahko drugače premagata. Potem pokličeva dami, da ga zvežete, midva ga pa drživa, da se ne more braniti. Če si bo hotel rešiti življenje, nam bo moral pokazati izhod iz teh neskončnih hodnikov.“

„To je edino sredstvo, da se oprostimo,“ je pritrdil Marijano. „Vrnimo se v naš hodnik.“

„Sedaj imamo še dovolj časa,“ je dejala Karja. „Sedaj Pardera še ne bo pričakoval, in dokler začne Verdojo skrbeti, mine gotovo še nekaj ur.“

„Torej naj greste dami spat, midva pa čujeva.“

Tako so tudi naredili. Ker je pa bilo dami strah ste šli spat skupaj v ono celico, kjer je bil Marijano priklenjen. Vzeli ste svetilko s seboj. Marijano in Krek sta pa čakala pri vratih, kjer sta napadla čuvaja. Tam je bilo najvarnejše.

Verdoja medtem niti slutil ni, kaj ga čaka v starem paganskem svetišču. Jahal je tačas z Mehikanci na hacijendo. To hacijendo je podedoval od svojega očeta. Posestvo je ležalo v mehikanski deželi Čiváva z glavnim mestom Čiváva.

Hacijenda te bila oddaljena od glavnega mesta dva dni, in v Mehiko so navadno jahali čez teden dni. Zato so bili Verdojevi predniki pravi hacijenderi, ki so se posvetili živinoreji, a za politiko se niso brigali. Verdoja je bil prvi, ki je zašel na druga pota. Bil je častihlepen ter hotel postati slaven, kar je v Mehiki, kjer je toliko strank, lahko, a tudi težko. Niti slutil ni da postane Huares nekdaj še tako slaven mož. Verdoja je spravil pri njem do ritmojstra (kapitan), a sedaj je doživel tako sramoto. Vedel je, da ga Huares ne mara več.

Pozno je že bilo, ko je dospel na hacijendo, in nihče ga ni pričakoval. Zato so vsi trdno spali. Zbuditi je moral nekaj bakerov in jim ukazal, naj dado njegovim spremljevalcem druge, krepke konje. Kmalu so Mehikanci odjahali, odkoder so prišli.

Šele sedaj je prišel Verdoja sam na vrsto. Bil je še neoženjen, a imel je na bacijendi oddaljeno sorodnico, ki je oskrbovala gospodinjstvo. Vsa začudena ga je sprejela. Mislila je, da je pri Huaresu kje v južni Mehiki, zato se je začudila, ko je prišel tako nepričakovano sredi noči. Ko je pa zagledala, da mu manjka desnica, se je zelo prestrašila. Hotela mu je izreči svoje sožalje na dolgo in široko, a Verdoja ji je ukazal, naj mu prinese večerjo.

Med jedjo ji je povedal, da dobi še gosta, nekega senorja Pardera, ki ga pripelje čuvaj. Tudi za tega naj pripravi sobo in večerjo. Ker je bil zelo truden, je šel potem spat. — —

Ko se je zbudil, je bilo že precej pozno, in stara senora mu je prinesla šokolado. Molče je zavžil svoj zajutrek, in medtem mu je povedala, kako je prav, ker je prišel. Tudi v deželi Čiváva je nastala revolucija, in guvernér je pisal v Mehiko po vojaško pomoč.

Vsled tega je prišlo v Čivávo več švadronov konjenikov, ki strogo pazijo na sovražnike sedanje vlade.

V vsej deželi so vedeli, da je Verdoja Huaresov pristaš, ker služi pri njemu. Zato so na hacijendi že davno pričakovali vojake in se jih bali.

Verdoja jo je molče poslušal. Politične razmere ga navidezno niso zelo skrbele. Slednjič je porinil prazno skledico v stran in vprašal:

„Ali je senor Pardero že vstal?“

„Senor Pardero?“ je vprašala.

„Da; oni, senor, ki sem ga še včeraj pričakoval.“

„Oh, tisti? Saj še prišel ni.“

„Še ne?“ se je začudil Verdoja. „In čuvaj, ki naj bi ga bil pripeljal?“

„Ga tudi nisem videla.“

„Gotovo si zaspala, in pomagala sta si na kak drug način.“

Razžaljeno ga je pogledala in dejala:

„Saj bi si niti ne mogla pomagati na kak drug način. Če pridejo gosti, vedno sama vse uredim; to je moja stvar. Do jutra sem čula in zaman čakala.“

Verdoja je molčal in vstal. Šel je na dvorišče ter ukazal, naj mu osedlajo dobrega konja. Medtem je prijahal bakero in naznanil, da prihaja velik oddelek dragocev. Komaj je sporočil to vest, so že prijahali konjeniki. Sedaj torej Verdoja ni mogel jahati k piramidi.

Počakal je prihod dragoncev. Prijahali so pred hišo. Častniki so razjahali svoje konje, in poveljnik, ritmojster, je pristopil. Vojaško je pozdravil in vprašal:

„Ali je to hacijenda Verdoja, senor?“

„Da,“ je odgovoril posestnik.

„Lastnina nekega senorja je, ki se piše Verdoja, kajne?“

„Da.“

„Ki služi kot ritmojster pri Huaresu?“

„Ne.“

Častnik je začudeno pogledal Verdojo ter dejal:

„Senor, natančno poznam razmere.“

„Dvomim,“ je odgovoril Verdoja.

„Senor!“ je rekel ritmojster, skoraj grozeče.

„Senor!“ je dejal Verdoja z nasmehom.

„Natančno vem, da je Verdoja sedaj pri Huaresu v Potosíju.“

„Ha, ha! Če veste Vi to tako natančno, tedaj pač jaz ne vem natančno.“

„Brezdvomno. Lahko torej uvidite, da vlada iz opravičenih vzrokov uvažuje to hacijendo. Ukaz sem dobil, naj se tu utaborim.“

„S celim švadronom?“

„Gotovo.“

„Na hacijendine stroške?“

„Da.“

„Protestiram.“

„S kako pravico pa?“

„S pravico, ki jo ima lastnik. Jaz se pišem Verdoja, senor.“

„Oh, torej ste lastnikov sorodnik?“

„Ne; jaz sam sem lastnik. Sedaj sem tu, kakor vidite, ne pa v Potosíju. Kdo izmed naju pozna torej natančnejše razmere?“

„Torej sem dobil napačno poročilo?“

„Menda že. Ravno so mi osedlali konja, da grem nadzorovat bakere. Le utaborite se zamojdel tačas v hacijendi, a za škodo, ki mi jo napravite, ste sami odgovorni. Adijo!“

Zajahal je svojega konja in oddirjal, ne da bi se ozrl na dragonce. Nihče mu ni sledil, in dospel je do piramide neopazovan. Razjahal je svojega konja ter ga skril v gostem grmovju.

V bližini je bila velika, razpokana skala. Na to skalo se je Verdoja naslonil, in odmaknil se je velik nepravilen kos skale. Sedaj si lahko zagledal velik, temen rov in valje, na katerih se je premikala skala. To je bil vhod v piramido.

Verdoja je vstopil in porinil skalo v svojo prejšnjo ležo.

Takoj pri vhodu je bilo več svetilk. Verdoja je prižgal jedno svetilko in šel po hodniku navzdol. Kmalu je prišel do stopnjic, šel navzgor, potem zopet dolgo navzdol, potem v stran in velikem krogu. Prišel je mimo celic in shramb. Odpiral in zapiral je vrata z roko; nalahko je pritisnil in odprla so se. Stene so bile vlažne, tla še vlažnejša.

Slednjič je šel zopet po stopnjicah navzdol. Odprl je še nekaj vrat in prišel po več hodnikih slednjič do vrat kjer so se jetniki zaman trudili. Malo je pritisnil, in vrata so se odprla, akoravno so bili na nasprotni strani močni zapahi. Iti je moral še skozi vrata, ki jih je pustil čuvaj odprta, in vstopil v hodnik, kjer ste bili Marijanova in Krekova celica.

Vrata je za seboj zaprl. Se slutil ni, kaj ga tu čaka. Mislil je, da je Pardero še vedno pri Indijanki, in da ni hotel iti z čuvajem na hacijendo; čuvaj sam pa potem tudi ni maral iti.

Tako je šel počasi naprej in zavil v hodnik, kjer ste bili Olgina in Karjina celica. Posvetil je v hodnik in spoznal Marijana! Istočasno ga je zgrabil nekdo za vrat.

„Stoj! Ga že imam!“ je zaklical Krek.

„Še ne!“ je zarjovel Verdoja.

Iztrgal se mu je iz rok, sunil Marijana z nogo v trebuh, da se je zgrudil na tla, in skočil hitro naprej, s svetilko v levici.

Takoj je slutil, kaj se je zgodilo. Pardera in čuvaja so usmrtili, drugače bi se jetniki ne bili mogli oprostiti. Verdoja jim je moral torej uiti, in sicer tako, da ne bi našli jetniki izhoda. Zato je hitro pobegnil.

„Za njim!“ je zaklical Krek.

Marijano je hitro vstal.

„Brez dam?“ je vprašal.

„Da,“ je odgovoril Krek.

„Če jih pa izgubimo! Ponje grem.“

„Jaz letim pa za njim.“

Skočil je za Verdojo, Marijano je pa hotel iti po dami, a že ste bili z gorečo svetilko za njima. Karja je celo prinesla steklenico z oljem.

„Pojdite, hitro, hitro!“ jima je zaklical Marijano in hitel za Krekom.

Ta je medtem Verdojo že skoraj dohitel. Sedaj je prišel Verdoja do vrat, ki so se odprla pred njim same, ne da bi se bil dotaknil zapaha. Pred njim je bil teman prostor in v tleh je zijala črna luknja. Čez to luknjo je vodila deska.

Ravno je stopil Verdoja na desko, ko je prišel Krek k vratom. Drl je hitro čez desko, ki je zahreščala pod njim; samo še dva koraka je bilo do nasprotne strani, tedaj — se deska prelomi.

„O Dios!“ je zavpil Verdoja, činil z rokami v zrak in padel v globočino. Glasno je telebnilo spodaj njegovo telo na tla.

„Moj Bog!“ je zaklical Krek pri vratih. „Zdrobil se je!“

„Kje, kje?“ je vprašal Marijano, ki je prihitel za njim.

„Tu zdolaj.“

Tudi deklici ste prihiteli. Olga je hotela izpustiti vrata, a Marijano jih je še ujel v pravem času.

„Za božjo voljo, senorita, vrat ne smemo zapreti, ker jih ne znamo potem odpreti. Bili bi pred tem prepadom, čez katerega ne moremo priti, in bi imeli komaj toliko prostora, da bi stali.“

Prostor pred prepadom je bil zelo majhen. Prepad je bil pa širok kake štiri metre.

Ko so s svetilko posvetili, so videli, da je v stropu ravnotako široka luknja, ki vodi navzgor.

„To je bil nekdaj vodnjak,“ je dejal Krek.

„Gotovo,“ je odgovoril Marijano, „Čujte!“

Iz globočine so čuli zamolkle glasove. Krek je pokleknil ob rob in zaklical v prepad:

„Verdoja!“

Strašno zdihovanje se je začulo v odgovor.

„Ali se zavedate?“ je vprašal Slovenec.

Zopet so šlišali isto zdihovanje in spoznali, da je to odgovor. Razločnega glasu niso mogli razločiti.

„Ali moremo pomagati?“ je vprašal Krek iznova.

Zopet so čuli samo isto zdihovavje.

„Izgubljen je; to je najmanje trideset vatlov globoko,“ je rekel Marijano.

„Kazen božja ga je doletela, je pristavila Karja. „Kaj pa bode z nami?“

„Vrata so odprta,“ je odgovorila Olga. „Morda najdemo sedaj skrivnostno pripravo.“

Preiskali so sedaj vrata in se zelo začudili, ko so videli, da so se tudi strebri odmaknili. Spodaj in zgoraj so bile globoke jamice izklesane. Tudi vrata so imela jednake jamice. Kako se pa odpirajo in zapirajo železne zatvornice, tega niso mogli spoznati.

Obupano so se spogledali.

„Morda je pustil kaka vrata odprata, ko je prišel k nam?“ je dejal Marijano. „Pojdimo pogledat!“

Vrata pri prepadu so zastavili z slamo, ki so jo prinesli iz celic, potem so pa šli po hodnikih do onih vrat, kjer so se že enkrat zaman trudili. Verdoja jih je za seboj zaprl. Iznova so se začeli truditi in poskušati, a vse zaman.

Vrnili so se k prepadu. Tudi ta vrata so začeli iznova preiskovati, a zaman. Čez prepad niso mogli. Verdoja je vedno strašnejše zdihoval in ječal.

„Zaprti smo,“ je dejala Olga. „Iz obupanja bodemo umrli; na smrt smo obsojeni.“

„Še ne,“ jo je tolažil Marijano. „Bog nas ne bo zapustil.“

„Le premišljujmo in poskušajmo,“ je dejal Krek. „Morda se nam vendar posreči najti skrivnost teh čudežnih vrat.“

„Nemogoče,“ je rekla Karja. „Pomagati nam more samo senor Strnad.“

„Če se pa sam ne reši!“ je tožila Olga. „Ujeli ga bodo in usmrtili.“

„O, Strnad je bistroumen; morda jim uide,“ je tolažil Krek. „Sicer se nam pa ni treba preveč truditi se s temi vrati. Saj imamo dobro orodje.“

„Kako pa?“ je vprašal Marijano.

„Svoje nože.“

„Saj res!“ je zaklicala Olga. „Vrata prerežemo, pa je.“

Krek se je nasmehnil in dejal:

„Tako nisem mislil, senorita. Ta les je trd kakor železo. Delati bi morali več let, če bi hoteli prerezati vse vrata, in celo potem je zelo dvomljivo, če najdemo pravi izhod. Če bi pa prerezali samo jedna vrata, bi nam to nič ne koristilo. Saj imamo tu odprta vrata, in ne moremo najti skrivnosti. Mislim, da bi bilo pametnejše, če odstranimo zid, kjer so vzidani stebri; tam najdemo morda skrivnost.“

„Saj res!“ je pritrdil Marijano. „Začnimo!“

„Pa še drugo krajše sredstvo imamo, če se nam posreči,“ je pripomnila Karja.

„Kako pa?“ so vprašali vsi.

„Naredimo vrv in spustimo jednega v prepad k Verdoji. Če še živi, nam mora povedati, kako se odpirajo vrata.“

„Iz česa pa naredimo vrv?“ je vprašal Krek.

„Iz jermenov, s katerimi smo bili zvezani. Vsi leže še v celicah; nadalje iz obleke obeh mrličev, in deloma tudi iz naše obleke, ki je neobhodno ne rabimo. Morda porabimo tudi lahko verige. Tudi nekaj odej imamo, ki leže v moji in Karjini celici. Iz vsega tega lahko napravimo močno vrv.“

Vsi so bili zadovoljni s tem predlogom. Kmalu so naredili čez trideset črevljev dolgo vrv. Marijano in Krek sta jo potegnila z vsemi močmi, a ni se pretrgala; tedaj je izjavil Marijano, da se on zaupa vrvi, ker je lažji ko Krek.

Imeli so dve svetilki. Jedno si je privezal Marijano okoli pasu, potem so pa odšli k prepadu. Verdoja je še vedno ječal na dnu. Marijano si je privezal vrv okoli prsi in dejal, da bode navzgor sam plezal, ker bi bilo prenevarno zanj, če bi ga navzgor vlekli; lahko bi se potolkel, ali bi se pa vrv ob robu prepada predrgnila. Marijano je pokleknil ob rob prepada, se prijel za vrv in se spustil čez rob.

„V božjem imenu,“ je dejal.

Krek je bil močan; navzdol ga je lahko sam obdržal. Marijano je kmalu izginil v temnem prepadu. Krek je izpuščal vrv počasi in previdno. Dami ste pokleknili ob rob prepada in gledali za Marijanom.

„Za božjo voljo, če se zaduši!“ je rekla Olga. „Ta vodnjak je zelo globok in star. Morda so na dnu nevarni plini.“

Na to se do sedaj niti spomnili niso; ampak Krek je zmajal z glavo in vprašal:

„Senorita, ali slišite kako Verdoja ječi in zdihuje?“

„Slišim,“ je odgovorila.

„Njegovo ječanje je znamenje, da še živi. Davno bi se bil že zadušil, če bi bili v prepadu nevarni plini.“

Samo dva vatla vrvi je še bilo, ko je nehala naenkrat napetost in teža. Marijano je dospel na dno. Radovedno so gledali in poslušali Krek, Olga in Karja v prepad.

Vodnjak je bil oglat in stene so bile gladke. Pred stoletji je bila v tem vodnjaku sicer voda, a sedaj se je posušil. Marijano je stal na peščenih tleh. Tudi ob straneh je bila na dnu peščena zemlja. Skozi ta pesek je nekdaj prihajala voda.

Sedaj je poiskal mladi mož Verdojo. Ta je ležal sključen kakor pes pred njim in je glasno ječal; to ječanje in zdihovanje se je čulo v globočini še strašnejše. Verdoja je imel okoli ust krvave pene; oči je imel izbuljene, vendar si lahko takoj spoznal, da se popolnoma zaveda.

„Nikar ne vpijte, temuč odgovorite mi!“ je dejal Marijano. „Prišel sem Vam pomagat.“

Nesrečnež je nehal ječati in pogledal svojega rešitelja z vražjim pogledom.

„Kje je Pardero?“ je vprašal.

Govoril je težko, vsaka besedica ga je strašno bolela.

„Mrtev je,“ je odgovoril Marijano.

„In čuvaj?“

„Je tudi mrtev.“

„Deklice?“

„Deklici ste pri nas.“

„Morilca!“

Hotel je stisniti svojo levico v pest, a ni je mogel; zlomil si je obe roki.

„Nikar naju ne psujte,“ mu je ukazal Marijano resno. „Sami ste vsega krivi! In vendar Vas rešimo.“

„Vi? Kako?“ je vprašal Verdoja.

Trpel je strašne bolečine. Za vsako besedo je zastokal. Marijano ga je komaj razumel.

„Z vrvjo Vas potegnemo gori in Vas spravimo na hacijendo.“

Verdojev bolestni obraz se je za trenutek zjasnil; potem je pa temno pogledal Marijana in vprašal:

„Kako pa pridete ven?“

„Vi nam poveste, kako se odpirajo vrata, in kam moramo iti.“

„Oh! Ali ne veste tega!“

Z vražjo škodoželjnostjo je nakremžil svoj obraz in pristavil:

„Od lakote in žeje — morate umreti, — obupati morate!“

Vsako besedico je zaklical z višjim glasom. Verdoja je bil sam vrag. Njegovi sovražniki morajo obupati — to je bilo za njega zadoščenje, ki je omamilo vse njegove strašne bolečine.

„Ne bodemo obupali,“ je odgovoril Marijano, „kajti Vi bodete hoteli biti prosti in zdravi. Rešiti Vas moremo samo mi.“

„Prost! Zdrav! Oh!“ je zaječal Verdoja. „Nikdar! Zlomljene roke! Zlomljen hrbet! Umreti moram!“

„Ne bodete umrli; mi Vas rešimo. Zaupajte se nam!“

„Nikdar! Nikdar! Tudi vi morate umreti!“

Krvavo so se penile njegove usta, in imel je popolnoma izbuljene oči. Verdoja je bil podoben kači, ki se še v smrti zvija, da bi sikala strup. Marijana je nehala že skoraj vsa potrpežljivost.

„Ampak človek, saj samega sebe uničite na ta način,“ je dejal.

„Saj se tudi hočem!“ je odgovoril. „Ampak tudi vi morate poginiti in segniti, in vrag naj vas vzame!“

„Ali je to Vaša zadnja beseda?“

Škripal je z zobmi in siknil:

„Moja zadnja beseda, zadnja, zadnja, — zadnja!“

„Torej dobro, moja usmiljenost je pri kraju, in napel bom druge strune,“ je dejal mladi mož. „Če prošnje ne pomagajo, in tudi sami živeti nočete, tedaj poznam druga sredstva, s katerimi prisilim tacega vraga, da bo govoril. Zaradi tvoje peklenske hudobnosti gotovo ne obupamo.“

Pokleknil je k Verdoji in ga prijel za roke, kjer si jih je zlomil, ter stisnil z vso močjo. Hudobnež je zavpil tedaj tako glasno, da je Marijana kar pretreslo.

„Kako se odpro vrata?“ je vprašal Marijano.

„Ne povem!“ je tulil Verdoja.

„Moraš povedati, sicer te ne izpustim!“

Stiskal ga je z vso močjo, in Verdoja, ki je trpel neznosne bolečine, je rjovel kakor deset levov ali tigrov skupaj, a odgovoril vendar ni. Tedaj ga je prijel Marijano za noge. To ni nič pomagalo, ker so bile neobčutljive; Verdoja si je prelomil hrbet, zato ni nič čutil v spodnjem telesu. Zaničljivo se je zasmejal, ko se je Marijano zaman trudil. To je mladega moža zjezilo.

„Le smeji se, satan!“ je dejal. „Še hujše bolečine poznam.“

Prijel je Verdojo za roke, in ga tako močno potegnil, da mu jih je skoraj iztrgal. Verdoja je zatulil bolečin, a odgovoril vendar ni.

„Človek, ti si hudobnejši ko vrag!“ je zaklical tedaj Marijano. „Torej pa umri, če hočeš. Nam bo Bog pomagal!“

Potegnil je za vrv, in Krek jo je napel. Marijano je začel plezati. Ko je Verdoja to opazil, je pljunil za mladim možem in zaklical z hripavim glasom:

„Bodite prokleti! Prokleti! Prokleti!“

Sedaj se je Marijano na nekaj spomnil. Pozabil je Verdojo preiskati; vrnil se je in našel v njegovih žepih o, denar, prstane, revolver, nož in nekaj drugih malenkosti; vse mu je vzel.

„Ropar!“ je zaklical Verdoja.

„Kaj pa še! Mi vse to rabimo, ti pa ne, lopov!“

Poskusil je še enkrat za vrv in začel potem plezati. Kmalu je prišel do vrha in povedal potem svojim, kaj je doživel. Povedal je tudi, kako je Verdojo mučil; deklici ste se zgražali, Krek je pa vprašal:

„Zakaj niste tega satana zabodli ali ubili?“

„Čemu neki! Noče, da bi ga rešili, ker bi na ta način tudi same sebe oprostili, in zato naj crkne in obupa!“

„Torej moramo vendar z noži razkopati zidovje, da najdemo skrivnost. Če znamo odpreti jedna vrata, lahko potem odpremo vse druge.“

Vrnili so se torej v hodnike, in sicer k tistim vratom, ki jih je Verdoja zadnje zaprl. Takoj so začeli delati. — —

Medtem so se utaborili dragonci na hacijendi Verdoja, in častniki so čakali lastnika. Minul je cel dan, večer in noč, a Verdoja se ni vrnil. Ritmojster je bil sedaj prepričan, da je pobegnil. Imel je naročilo, naj pomiri revolucijo v severni Čivávi, da se ne razširi v deželo Sonóro. Ker mu pa njegov švadron ni zadostoval, je poslal poslanec k poveljnikom severnih indijanskih plemen. Komanhi so mu takoj obljubili pomoč. Cele čete Indijancev so prihajale, ki pa niso hoteli pravzaprav Mehike braniti, ampak so večinoma samo plenili in ropali.

Na hacijendi Verdoja je vse mrgolelo vojaš na hacijendi del Erina je bilo zelo mirno.

Tisto noč, ko so ugrabli njegovo hčer Olgo, Strnada, Marijana, Kreka in Karjo, je prenočil Peter Karpeles s Krekovim bratom na sosednji hacijendi Vandákva. To že vemo. Ko se je drugo jutro zbudila stara Marija Hermájek, je šla najprvo šokolado za Olgo in Karjo kuhat. Kmalu je nesla zajutrek v prvo nadstropje. Kako se je začudila, ko so bile sobe prazne.

V sobah je bilo vse v najlepšem redu, Verdoja je bil previden. Ker so videli, da tudi senorjev Strnada, Marijana in Kreka ni doma, je mislila stara dama, da so naredili kak majhen, skupen izlet.

Ko je pa minilo že celo dopoludne in pol popoldneva, jo je začelo skrbeti. Vendar se je tolažila z mislijo, da so skupno jahali na hacijendo Vandákva, da iznenadijo hacijendera in Krekovega brata.

Peter Karpeles in Krek sta se zvečer sama vrnila. Takoj je slutila stara Marija veliko nesrečo. Hitela je na dvorišče iti vprašala z žalostnim glasom:

„O senorja, ali sta sama! Kje so pa drugi ostali?“

„Kdo?“ je vprašal Karpeles. „Kaj praviš?“

„Oh, ker je nesreča, strašna nesreča!“

„Kaj pa?“

„Ker jih ni tu!“

„Kdo pa, za vraga?“

„Senor Strnad.“

„Senor Strnad? Kaj se mu je pa zgodilo?“

„In senor Marijano!“

„Tudi ta?“

„In senor Krek!“

„Ti trije? O, to so junaki, tem se nič hudega ne zgodi.“

„Ampak od zjutraj jih že ni.“

„Gotovo se vrnejo.“

„In senorita Karja.“

„Hm, ta tudi?“

„In senorita Olga.“

„Grom in strela, ali ste šli dami tudi z njimi?“

„Tudi.“

„Kam pa?“

„Tega pa nihče ne ve!“

„Kedaj so pa odšli?“

„Tudi tega nihče ne ve. Ko sem se zbudila, jih že ni bilo več doma.“

Sedaj je začelo hacijendera skrbeti.

„Ali niso nikomur ničesar povedali o izletu?“ je vprašal.

„Nikomur.“

„Tedaj pa res ne vem, kam so jahali.“

„To je najhujše, ker niti jahali niso.“

„Ne? Tristo vragov, to je pa res čudna stvar. Ali niso ničesar včeraj zvečer omenili?“

„Ničesar, akoravno so se še dolgo pogovarjali, ko je odšel častnik spat.“

„Častnik je bil tu?“ je vprašal Krek hitro.

„Da, poslanec, ki ga je poslal Huares.“

„Kedaj je pa ta odpotoval?“

„Tudi tega ni več bilo.“

„Oh! V kateri sobi se pa spal? Pokaži mi! Hitro!“

Vsi trije so hiteli v sobo, kjer je stanoval preoblečeni častnik. Na tleh je bilo polno peska, to je bilo zelo sumljivo. Krek je pogledal pod posteljo, segel z roko pod njo in privlekel izpod postelje iz vrvi spleteno lestvico. Roparji so jo v naglici pozabili.

Karpeles se je prestrašil na ves glas in hotel odhiteti na dvorišče, a Krek ga je hitro prijel.

„Stojte,“ je dejal, „nikar se ne prenaglite. Stvar moramo mirno premisliti. Marija, pojdite v Olgino in Karjino sobo, ter poglejte, katere obleke manjkajo. Vrnite se takoj in ne povejte nikomur ničesar.“

Marija je odhitela. Karpeles se je kar tresel od razburjenosti, tudi Krek je bil vznemirjen, a premagal se je in odprl okno. Krek je bil slavni prerijski lovec z imenom Gromov Strel. Znal je najti sledove zločincev. Ko se je obrnil zopet v sobo, je pobledel.

„Ugrabili so jih,“ je dejal.

„O sveta Madona, ali res?“ se je prestrašil Karpeles.

„Res. Ampak le pomiri se, moj dragi oče! Pod oknom je mnogo sledov. Prišli so čez palisade in skozi okno v to sobo. Gotovo so jih posamezno nabili. Čudno se mi pa zdi, da so izvršili to tako mirno, da jih ni nihče slišal.“

Tedaj se je vrnila Marija Hermajek. Naznanila je, da manjka povsod samo jedna obleka in jedna odeja.

„Torej pojdimo v sobe senorjev,“ je rekel Krek.

Marijanova in Krekova postelj ste bili potlačeni, sicer je bilo vse v redu. Strnadova postelj je bila še nepoležana. Krek je zmajal z glavo.

„Sedaj pa pojdimo na dvorišče,“ je dejal. „Zvedeti moram iz sledov kaj natančnejšega!“

Šli so okoli hiše, Krek vedno naprej. Preiskal je celo dvorišče in palisade ter potem dejal:

„Sedaj pa že vem. Častnik je bil ogleduh, ki jih je spustil v hišo. Tule so preplezali palisade. Strnad je slutil nevarnost in šel stražit. Samo do sem je prišel, tu se neha njegov sled. Tu ga je nekdo zavratno napadel, ga pobil na tla in ga zvezal. Tam v kotu se natančno vidijo njegovi sledovi, kjer je ležal. Potem so splezali skozi okno v hišo, a vrnili se niso skozi okno, a vrnili se niso skozi okno, ker ne vidim nikakih sledov. Čez palisade so prišli od juga, gotovo so se tudi vrnili proti jugu. Pojdimo pogledat.“

Strnad je peljal Karpelesa skozi palisadna vrata in šel proti jugu. Natančno je opazoval sledove in molčal. Pri nekem grmu se je ustavil.

„Počakajte tu, dokler se ne vrnem.“

S temi besedami je odšel v velikem krogu okoli prostora, kjer je stal Karpeles. Ko se je vrnil, je dejal:

„Končal sem svoje preiskovanje. Kar sem slutil, je resnica. Ugrabili so Vašo hčer in mojo nevesto. O, če bi se bila vrnila midva saj danes zjutraj, tedaj bi bil roparje že danes dohitel. Ampak sedaj so že cel dan daleč.“

Karpeles se je skoraj onesvestil. Zakril si je z rokami svoj obraz in zaklical:

„O moj otrok, moja hči! Kdo mi je to storil?“

„Verdoja in Pardero, nihče drugi. Prvi je ugrabil Olgo, drugi pa Karjo. Ostale so napadli, da se maščujevo nad njimi zaradi dvoboja. Gromov Strel mi je ime in Bogu prisegam, da jima ta rop ne bode koristil.“

Oči so se mu zaiskrile in njegova krepka, slovenska postava se je vzravnala. Sedaj ni bil več bolnik, ampak nekdanji prerijski lovec, ki ohrani vedno svojo ravnodušnost.

„Kaj naj storimo?“ je dejal Karpeles.

„Zasledovati jih moramo; prepričan sem, da jih dohitimo. Razdelili so se na pet oddelkov, da bi nas prevarili. Petnajst mož je in pet jetnikov. Vsakega jetnika spremljajo trije možje. Vsi oddelki se gotovo kja združijo; na vsak način na oni strani gorovja.“

„Torej moramo zasledovati vseh pet oddelkov?“

„Nikakor. Ropar je Verdoja. Tu ga ne sme nihče videti, v Durángu tudi ne; v Civávi ima svoje posestvo, gotovo gre tja. Potovati mora skozi puščavo Mapini, in prepričan sem, da se združijo preje vsi njegovi oddelki. Če bi bil sedaj tu Bivolovo Čelo ali Medvedovo Srce, tedaj vem, da bi bila v šestih dneh Olga zopet v Vašem naročju.“

„O, Antonijo,“ je zaklical hacijendero, „vzemite s seboj vse bakere in cibolere. Tudi sam grem z Vami! Samo mojo hčer oprostite!“

„Nikar ne skrbite, dragi oče! Gotovo jo oprostim. Ampak izmed bakerov naj gresta samo dva z menoj, Frančeško, ki me bo spremljal, in še jeden, ki ga pošljem nazaj, kadar najdem kak srečen sled.“

„In kedaj odpotujete?“

„Takoj. Dajte mi šest konj, da jih jutri zjutraj lahko premenimo.“ —

Ko so se vrnili na haoijendo, so se zbrali na dvorišču že vsi stanovalci. Marija Hermajek ni mogla molčati. Karpeles jim je takoj povedal, kaj sta zvedela z senorjem Antonijom. Ukazal je, naj pripravijo šest najboljših konj. Medtem je šel Krek v svojo sobo in oblekel svojo prerijsko obleko.

Ko so osedlali konje, so jim naložili tudi streliva in živeža ter več zavojev, v katere je zvezal Krek različne stvari, posebno Strnadovo, Marijanovo in bratovo orožje.

„Najdem jih,“ je dejal Krek, „in tedaj jih gotovo zelo razveselim z orožjem, ki so ga navajeni.“

Poslovil se je od liacijendera, ki ga je blagoslovil, in potem je odjahal v spremstvu dveh bakerov proti zahodu.

Peter Karpeles je ostal doma. Rad bi bil jahal z njimi, da bi oprostil svojo edino hčer; žalost zaradi njene usode in jeza na roparje mu je polnila srce, a imel je sedaj dve hacijendi, zato ni mogel zapustiti svojih posestev brez nadzorstva. Stari mož je moral ostati doma, in preostajala mu je samo iskrena molitev za svojo hčer in ostale jetnike.

Anton Krek, ali, kakor ga zopet laliko imenujemo, Gromov Strel, je imel danes samo še tri ure svetlega dneva, in te je dobro izrabil. Mislil si je takole: roparji so zapustili hacijendo del Erina šele po polnoči, torej se pred njim približno dvanajst ur. Trdno je upal, da jih dohiti. Dirjal je do poznega večera, kolikor je bilo mogoče hitro. Roparji gotovo niso tako zelo hiteli, sicer so morajo pa vsi oddelki na določenem zbirališču počakati. Krek je zasledoval sled, ki se mu je zdel najbližji.

Krek je uganil. Dospel je s svojima spremljevalcema onstran gorovja dve uri pozneje do vznožja, ko je krenil Verdoja s svojo roparsko družbo in štirimi jetniki proti zahodu v puščavo Mapini. Takoj na vznožju gorovja je našel sled, ki je vodil proti severu. Krek je razjahal svojega konja in preiskal sled.

„Šest konj,“ je dejal Gromov Strel. „Dva oddelka sta se torej že združila, upam, da dospemo kmalu do skupnega zbirališča.“

Odjahali so naprej, in v desetih minutah se je že uresničila Krekova slutnja. Dospeli so do taborišča in uganili iz sledov, na kak način so se uvrstili roparji okoli ognja. Lahko so uganili, kje so ležali zvezani jetniki. Gromov Strel je pokazal na tak sled in dejal:

„Tu je ležal Strnad.“

„Iz čeza sklepate to?“ ga je vprašal Frančeško.

„To je lahko uganiti,“ je dejal Slovenec. „Strnad je izkušen prerijski lovec, ki pozna natančno vse skrivnosti prerijskega življenja. Vedel je, da bodemo zasledovali roparje, zato se je potrudil, da napravi razločne sledove. Tu je imel noge; namenoma je napravil natančne sledove svojih škornjev. Tu na desni in na levi je globoko vtisnil svoje roke in komolce, in tule zgoraj je natančen sled njegove glave. Tako previden je samo zelo izkušen prerijski lovec; že iz tega samega bi sklepal, da je ležal na tem mestu Strnad. Dolžina njegovih sledov, potrdi mojo slutnjo, kajti Strnad je največji in najmočnejši; na vsak način je on ležal na tem mestu.“

„Res je,“ mu je pritrdil Frančeško. „Kaj pa pomeni tole?“

Pri teh besedah je pokazal na razločne sledove v bližini grmade. Gromov Strel je preiskal te sledove.

„Oh, tu je stal Strnad,“ je dejal; „to so njegovi škornji. Nekdo je stal ravno pred njim, ostali pa okoli njega. Kaj pomeni to? Če je mogel stati, so mu gotovo razvezali noge. Iz katerega vzroka neki so ga roparji zazvezali? Tedaj jim je gotovo ušel, ali so ga pa usmrtili, kaj druzega je nemogoče pri takem junaku. Preiščimo stvar natančneje!“

Začel je preiskovati in kmalu zaklical:

„Sem že našel! Ne samo noge, ampak tudi roke so mu razvezali. Na vsak način, na vsak način se je oprostil!“

Začudeno sta pogledala bakera bistroumnega Slovenca. Onadva nista ničesar videla.

„Iz česa pa sklepate, da se je oprostil?“ je vprašal Frančeško.

„To vama takoj pojasnim. Tu sta pokleknila Strnad in mož, ki je stal nasproti njega. Grotovo ga je Strnad preiskoval; tula leži še ugasla trska; gotovo mu je kdo svetil. Strnad je zdravnik; preiskoval je kakega bolnika. Potem sta zopet oba vstala. In sedaj poglejta, kako globoko je vtisnil Strnad svoje pete v mehka tla. Imel je gotovo kako breme v rokah. Zgrabil je svojega soseda in ga vzdignil. Sled njegovih stopinj gre na ono stran. Stavil bi, da je zgrabil moža in ga vrgel med ostale, da si napravi prosto pot.“

Grmov Strel je natančno preiskal vse sledove okoli grmade. —

„Vidita,“ je dejal slednjič, „uganil sem. Tule so se zgrudili na tla najmanje štirje možje. Na ta način si je napravil Strnad prosto pot in jim ušel; tule vidim natančno njegove sledove. Ušel je v velikih skokih, gotovo tja, kjer so stali konji, kajti natančno je vedel, da brez konja ne more uiti. Zasledovali so ga, kakor razvidim iz sledov.“

Šel je za sledovi, a kmalu se je ustavil in dejal:

„Oh, tu so slonele puške v piramidi; potegnil je jedno izmed njih za seboj; torej ima orožje!“

Šel je naprej, dokler ni prišel do tja, kje so stali konji; in zasledoval je sledove do tja, kjer so pokopali roparji svoje štiri tovariše, ki jih je usmrtil Strnad. Gromov Strel je uganil vse.

„Strnad je junak, junak, ki mu ga ni para. Ne morem razumeti, kako se mu je posrečilo, usmrtiti svoje zasledovalce.“

S temi besedami je pohvalil Gromov Strel slovenskega zdravnika. Saj je bil tudi Gromov Strel slaven prerijski lovec, a Strnad ga je prekosil.

Vsi trije so jahali za sledovi, ki so vodili najprvo proti zahodu in se obrnili potem proti jugu. Kar so zagledali, da so zavili trije konji nazaj proti zahodu, ostali so pa zavili zopet proti zahodu.

„Kaj pa to pomeni?“ je vprašal Grmov Strel zamišljen. „Kdo se je ločil tu od ostalih?“

Preiskal je sledove in dejal potem zadovoljno:

„Vražji dečko, ta Strnad! Izmed teh treh konjev je nosil samo j eden jezdeca, ostala dva sta bila prazna; to razvidim iz globočine sledov. To je bil gotovo Strnad, vzel je svojim zasledovalcem, ki jih je usmrtil, dva konja, da med potjo lahko menja in torej hitrejše jaše. Jahal je proti vzhodu, da pride na ta način za svoje zasledovalce. Napravil je krog in je sedaj za njimi. Sedaj so torej pred nami roparji in Strnad.“

Sedaj se je ozrl proti zahodu, kar zagleda nekaj korakov pred seboj precejšen kupček peska. Ta kupček gotovo ni nanesel veter; napravil ga je na vsak način človek.

„To je gotovo kako znamenje, ki ga je naredil Strnad,“ je dejal Gromov Strel veselo. „Takoj moram kupček natančnejše preiskati.“

Segel je z roko v pesek in kmalu našel zložen listek. Razvil ga je in bral:

„Ušel sem, ostali so še jetniki, ampak zdravi in čili. Imam dva konja in dovolj orožja in streliva. Verdoja me je pobil na dvorišču zavratno na tla. Pardéro in trinajst Mehikancev so prišli z njim. V hacijendo so prišli skozi okno pri častniku, ki je pri nas prenočil. Marijana, Kreka, Olga in Karjo so premagali z zvijačo. Mojo obleko so pozabili preiskati. Papir in svinčnik imam ter vam pustim to znamenje. Jetnike lahko oprostimo, bodite brez skrbi. Hitite nemudoma za menoj; zaznamoval bom svoj sled.

Dne ... zjutraj ob 9.

Strnad.“

„Hurá!“ je zaklical Gromov Strel. „Sedaj je pa vse v redu!“

Potem se je obrnil k jednemu bakeru in dejal:

„Frančeško ostane pri meni, ti se pa vrneš s trudnimi konji na hacijendo in izročiš senorju Karpelesu ta listek, ki ga potolaži. Reci senorju, da smo samo eno uro za Strnadom. Ob devetih je bil tu, in sedaj je komaj deset. Naprej! Hitro!“

Premenjali so konje, in potem sta oddirjala Gromov Strel in Frančeško na dveli čilih konjih proti vzhodu, naravnost v puščavo Mapini; sledila sta razločnemu Strnadovemu sledu. Bakero se je pa vrnil rad domov; vesel je bil, da mu ni bilo treba jahati v puščavo, ki je na zelo slabem glasu.

Gromov Strel in Frančeško sta pa dirjala, kar se je dalo. Mehikanski konji se tudi v več dnevih ne utrudijo, če ne nosijo jezdeca. Zato sta dirjala sedaj kakor blisk. Ker je pa gotovo tudi Strnad hitel, kolikor je mogel, zato ga nista mogla tako kmalu dohiteti.

Minulo je dopoludne, in bilo je že pozno popoludne, ko sta zagledala slednjič v daljini dve majhni temni točki.

„To je Strnad in njegov drugi konji!“ je dejal Gromov Strel. „Pred nočjo ga morava dohiteti.“

Hitela sta z vsemi svojimi močmi za Strnadom. Minulo je pol ure. Točki ste se povečali. Spoznal si že lahko jezdeca in enega prostega konja. Videl si sedaj tudi že, ga je dvignil jezdec svojo puško in jo zavihtel nad svojo glavo.

„Obrnil se je in nas videl,“ je dejal tedaj Gromov Strel.

„Ampak misli, da smo sovražniki,“ je pripomnil Frančeško.

„Zakaj?“

„Ker se ne ustavi in nas ne počaka.“

„Moj dragi Frančeško, izvrsten bakéro si, ampak prerijski lovec pa nisi. Če bi naju počakal, bi se zamudil. Tu je vsaka minuta dragocena. Ponoči ne vidimo sledov naših sovražnikov; tedaj preveč zaostanemo, kajti roparji gotovo tudi ponoči jašejo. Zato moramo porabiti dan do zadnje sekunde. Strnad natančno ve, da ga itak dohitimo.“

„Ampak vendar bi bila midva lahko njegova sovražnika!“

„Tedaj bi bilo tem nespametnejše, če bi naju počakal. Sicer pa sluti, da sva njegova prijatelja. Poglej, zopet nama je dal znamenje.“

Sedaj je dvignil tudi Gromov Strel svojo puško in zavihtel z njo po zraku.

To je zadostovalo, Strnad je vedel, da so za njim prijatelji, ki prihajajo na vsak način iz hačijende del Erina.

„In vendar ga dohitiva,“ je dejal Frančeško.

„To je lahko umevno,“ mu je odgovoril Gromov Strel. „Vzeti je moral konje, kakoršne je dobil, dobre ali slabe, midva sva si pa izbrala najboljše. Sicer so bili pa njegovi konji že utrujeni. Tudi precej težji je ko midva. Poglej, sedaj je premenil konja!“

Videla sta, kako je presedel Strnad v diru iz jednega konja na druzega.

„Še sedaj se noče ustaviti, ko se preseda; tako je prav,“ je pritrdil Gromov Strel. „Zapomni si, da ne bode jahal počasneje, ko ga dohitiva, da bi naju pozdravil. Strnad je „Knez Skalovja“ in natančno ve, da ne sme zamuditi niti sekunde.“

Oddaljenost med jezdeci je postajala vedno manjša. Sedaj so že slišali drug druzega.

„Gospod Strnad!“ je zaklical Gromov Strel slovensko.

Tedaj se je zdravnik obrnil in odgovoril:

„Gospod Krek! Oh, že davno sem Vas spoznal!“

„Haló! Po čem pa?“

„Tako jaše samo izkušen prerijski lovec, in na hacijendi del Erina ste Vi edini. Ampak le hitite naprej!“

„Takoj pridem!“

Vzpodbodel je svojega konja, vstal v sedlu, da zmanjša težo, in glasno zakričal. Krekov in Frančeškov konj sta dirjala, kolikor sta mogla. Kmalu sta jahala vštric Strnada.

„Pozdravljena, in hvala bodi Bogu!“ je dejal Strnad in podal obema roko. „Ali sta našla moj listek?“

„Sva; poslal sem ga hacijenderu.“

„To je prav. Ali ste vzeli s seboj še enega moža?“

„Da. Spremljal naju je samo, dokler smo našli Vaš list.“

„Tako je prav. Ampak zakaj ste otovorili svoje konje s takimi zavoji?“

Gromov Strel se je nasmehnil.

„Tu notri imam same potrebne stvari,“ je dejal. „Ker sem si mislil, da bodo gospodje, ki jih oprostim, gotovo zelo slabo oboroženi, sem jim prinesel nekaj orožja. Vaša lovska obleka in vse Vaše orožje je zraven.“

„Oh, ali res?“ je vprašal Strnad veselo.

„Res.“

„Moja puška „medvedja smrt“ tudi?“

„Tudi.“

„In Henrijeva puška?“

„Tudi, tudi.“

„Moji revolverji, noži in tomahavk?“

„Vse, vse! Tudi Marijanovo in orožje svojega brata sem prinesel.“

„Hvala lepa! Zelo previdni ste bili. Sicer se pa med jezdenjem lahko pogovarjamo. Kako je na hacijendi? Kedaj so zapazili napad?“

Gromov Strel mu je povedal vse, kar se je zgodilo odkar se je vrnil s hacijende Vandákva domov do sedaj. Potem je začel praviti tudi Strnad, kar je tačas doživel, in Gromov Strel in Frančeško sta ga pazljivo poslušala.

Medtem so dirjali v najhitrejšem diru do pozne noči, dokler niso mogli sledov več razločiti. Tedaj so se morali ustaviti. Slučajno so dospeli do majhnega pašnika, kjer so se konji lahko napasli. Lesa ni bilo pa prav nič, zato so morali prenočiti v temi.

Govorili so malo. Morali so se odpočiti. Šele proti jutru je dejal Gromov Strel:

„Vragovi so gotovo jahali celo noč!“

„Gotovo,“ je odgovoril Strnad. „Saj vedo, da jim sledim. Gotovo se šele zjutraj malo ustavijo, in to moramo porabiti, da nadomestimo, kar smo ponoči zamudili.“

V tistih krajih ni niti zore niti mraka. Noč preide čudovito hitro v dan, ravnotako dan v noč.

Strnad je govoril zadnje besede še v temi, pet minut pozneje je bil že svetel dan, in naši trije jezdeci so odjahali v najhitrejšem diru v puščavo Mapini. — — —

Kjer meji Nova Mehika in Aricóna na reko Rio Grande del Nord, leži na jugu te velikanske reke velika, visoka planota. Samo tuintam je kako majhno pogorje, in planota se konča na vzhodu v rodovitne pašnike komanških Indijancev. Na planoti stanujejo pa Apahi, ki so večni smrtni sovražniki Kománhov.

Tačasni predsednik je poklical Komanhe v Mehiko, da pomagajo vladi. Radi so ustregli vladnemu pozivu, kajti upali so, da se vrnejo z bogatim plenom v svoje domače pokrajine. Več tisoč Komardiov se je zbralo, ampak ne naenkrat in javno, temuč razdelili so se v rodove in potovali na skrivnem v Mehiko, da bi njihovi smrtni sovražniki, apaški Indijanci, ničesar ne zapazili.

Približno jeden teden pred dogodki, o katerih smo ravnokar slišali, je bilo na jugu visoke planote v majhni preriji zelo živahno življenje. Takrat se namreč ravno selijo divji bivoli v severne pokrajine. V velikih četah se rinejo skozi severni prelaz. Tedaj pridejo Indijanci sosednih pokrajin in prerij v te kraje, da se preskrbe za celo zimo z mesom.

Solnce je stalo že visoko, in daleč na okrog se je razprostiral krvav prizor. Daleč na okrog so ležali na tleh mrtvi bivoli, in daleč na okrog so „delali meso“ rujavi Indijanci, kakor pravijo prerijski stanovalci. Mnogo grmad je gorelo, pri katerih so pekli slastno pečenko. Na tisoče in tisoče vrvi in jermen so razpeli od drevesa do drevesa, in tam so viseli dolgi in tanki kosi bivolovega mesa in se sušili na zraku in pekočem solncu.

V sredi tega živahnega prizora so stali trije šotori. Narejeni so bili iz bivolovih kož, in na vrhu so orlova peresa. To je bilo znamenje, da stanujejo v njih slavni poveljniki.

Dva šotora sta bila prazna. Pred tretjim je pa sedel star Indijanec, ki je bil tetoviran od nog do glave. Svoje nago telo je zavil v ustrojeno jelenovo kožo. Poleg njega je ležala puška. Na telesu je imel več brazd, lasje so bili zvezani v visok čop, in v čopu je tičalo pet orlovih peres.

Ta mož je bil slavni apaški poveljnik Leteči Konj. Imel je že sive lase in se ni mogel več udeležiti lova na bivole. Ampak njegovo srce je bilo še mlado in njegov duh še čvrst; zato je bil zelo čislan mož, in njegova beseda je veljala več, kakor glas sto hrabrih vojščakov.

Ker se sam ni mogel več udeležiti lova, je sedel pred šotorom in gledal lep lovski prizor, za katerega so se združili vsi prijateljski apaški rodovi.

Na planoti je bilo precej grmovja, in tam so se vršili hrabri dvoboji med Indijanci in bivoli. Tudi v bližini šotorov je bilo gosto grmovje. Kar zapazi stari poveljnik, da se je zganilo tam nekaj vejic.

Zgrabil je puško. Mislil je, da se je zašla kaka žival. Nameril je v grmovje, in ravno je hotel sprožiti, ko se vejevje razdeli, in izza grmovja je stopil mož.

To ni bil Apah! Bil je tujec! Kako je prišel do tega grmovja skozi toliko množico Apahov? Ali je sovražnik? Gotovo je zelo slaven lovec, sicer bi se mu ne bilo posrečilo priti do šotorov, ne da bi ga bili Apahi zapazili.

Leteči Konj je še vedno meril s svojo puško, tedaj je dvignil tujec levico; to je znamenje, da ni sovražnik. Oblečen je bil v močno bivolovo kožo in imel težko, staro dvocevko. Za pasom je imel mehur z strelivom, nož in tomahavk. Obraza je bil rudeče-rujavega; na vsak način je bil Indijanec.

Molče se je vsedel na levo stran Apaha, položil puško, nož in tomahavk daleč od sebe na tla, in šele sedaj je dejal v čistem apaškem narečju:

„Apaški sinovi imajo danes zelo dober lov. Veliki Duh je naklonjen njihovim hrabrim otrokom.“

Stari Apah je bil sedaj prepričan, da je tujec slaven vojščak, a dejal je hladnokrvno:

„Apah ne dela samo mesa, Apah ne zadene samo bivolov, Apah zna zadeti tudi svoje sovražnike!“

„Letečni Konj govori resnico,“ je dejal tujec.

Ponosno in zadovoljno je pogledal pri teh besedah Apah predse.

„Tujec si in me poznaš!“ je dejal.

„Nikoli te še nisem videl, ampak slava Letečega Konja sega čez vse gore in prerije; kdor ga vidi, ga takoj spozna.“

„Leteči Konj je poveljnik, orlove peresa nosi, in kadar zapusti šotor, jaše vedno na svojem konju,“ je dejal starec.

Tujec je razumel njegove besede, zato je odgovoril:

„Drugi poveljniki imajo tudi konje, ampak skrijejo jih, kadar gredo poizvedovat. Tudi mnoga orlova peresa smejo nositi in skalpe od sto in še več sovražnikov. Vendar nočejo, da bi jih ljudje takoj spoznali. Nimajo še sivih las, vendar natančno vedo, da včasih majhna merica zvijače več koristi, kakor poln šotor smodnika in svinca.“

Te besede so uplivale na starca. „Mnoga orlova peresa in skalpe od sto in še več sovražnikov.“ S tem se še Leteči Konj ni mogel ponašati. Zato je dejal:

„Tuji mož je hraber in zvit. V sredo med apaške sinove se je priplazil. To se posreči samo slavnemu vojščaku. Tujec gotovo ni Komanh; apaški sinovi so na lovu, ne pa v vojni; svoje vojno orožje so zakopali; ali bi tujec rad kadil mirovno pipo z njimi?“

„Saj jo je že kadil.“

„Torej je tujec prijatelj Apahov?“

„Njihov brat je. Vsakdo izmed jikarílskih Apaliov ga pozna; zato je prišel iskat njihovega slavnega poveljnika, ki se imenuje Šojinlijet, Medvedovo Srce.“

„Ali je tujec tudi brat Medvedovega Srca?“

„Tudi.“

„In ima pravico nositi sedem orlovih peres?“

„Tako je.“

„In ima stoinštirideset skalpov svojih sovražnikov?“

„Še več.“

„Torej ga poznam. Poveljnik Mictékov je, Mókašimótak, Bivolovo Čelo. Kralj bivolovih lovcev je, in zato ne nosi orlovih peres, ampak jih pusti v svojem vigvámu.“

„Leteči Konj je uganil,“ je dejal Bivolovo Čelo. „Ali je moj brat Medvedovo Srce tu pri apaških vojščakih?“

„Je. Danes je usmrtil že sam čez deset bivolov. Vodja Mictekov lahko z njim govori; naš brat naj bol in apaški vojščaki bodo njegovi bratje ter ga ne bodo usmrtili.“

Bivolovo Čelo se je malo nasmehnil in dejal:

„Apaški vojščaki bi ga ne ujeli in usmrtili, niti če bi bili njegovi sovražniki. Bivolovo Čelo se nikogar ne boji.“

Starec je nekoliko časa molčal in potem vpraša:

„Ali naj pokličem kakega vojščaka, ki bi šel po Mókašimótakovega konja?“

Bivolo Čelo je odkimal in rekel:

„Apaški vojščaki imajo sedaj mnogo dela z bivoli. Bivolovo Čelo pojde sam po svojega konja. Poveljniku se ni treba sramovati konja, ki ga je jahal.“

Vstal je in odšel.

Splazil se je skozi grmovje, ne da bi ga bili Apahi zapazili. Sicer se pa Apahi niso nadejali sovražnika, zato tudi niso tako zelo pazili. Vendar se je plazil Bivolovo Čelo tako previdno skozi grmovje, da bi bil prevaril tudi najpazljivejšega sovražnika. Sicer bi bil lahko šel prosto, vendar je njemu samemu ugajalo, ker je tako izurjen, da ga ni nihče zapazil.

Na koncu prerije, ki je bila tu pravzaprav samo del velike savane, se je začel že mogočni pragozd, ki je sestajal iz samih prepadov in gorâ. Bivolovo Čelo je zavil v ta pragozd, in ravno je hotel kreniti v globok prepad, ko zasliši v njem glasno pokanje vejevja. Pogledal je v prepad in zagledal bivola, ki je pridrl iz proste prerije v to zatišje. Za bivolom je jezdil Indijanec. V levici je imel lok v desnici pa dolgo, tanko sulico, ki je za bivola nevarnejša, kakor kroglja. Indijanec je bil še mlad, štel je komaj takih dvajset let. Starejšemu in izkušenejšemu vojščaku bi bilo ljubše mehko in okusnejše meso bivolove krave, in ne zasledoval bi starega bika, ki ima trdo, neokusno meso. Tudi to zatišje je bilo skrajno nevarno za mladega lovca, ki je drl za mogočnim bikom.

Tako sta drla v ozek, kratek prepad, na koncu katerega je skril Bivolovo Čelo svojega konja. Tam se bik ni mogel več ganiti. Obnil je torej svojo, pod mogočno grivo skrito glavo ravno tedaj, ko je zagnal Indijanec v njega sulico. Bivol se rani najlažje tam, kjer se konča griva. To je najnevarnejše mesto.

Ker je pa obrnil bik glavo, ga je zadela sulica na popolnoma nenevarno mesto. Bik je čutil, da je ranjen, zato se je obrnil in zabodel ves divji svoje strašne rogove konju v trebuh. Konj se je takoj zgrudil z razparanim trebuhom na tla.

Indijanec je skočil hitro na tla in se na ta način rešil. Imel je samo še pu-ice in nož. Bliskoma je napel svoj lok in sprožil pušico biku v oko.

To je bilo sicer pametno, a bik je imel še eno zdravo oko. Hripavo je zatulil, malo postal in se potem zaletel z rogovi v Indijanca. Gotovo bi ga bil usmrtil. Tedaj poči poleg Indijanca strel. Bik je nagnil svojo glavo v stran, se stresel po celem telesu, padel najprvo na sprednje, potem na zadnje noge in se zgrudil potem na tla; bil je mrtev. Krogla ga je zadela skozi drugo oko v možgane.

Ko je Bivolovo Čelo zapazil, kako nesrečno se ta dvoboj med bikom in Indijancem konča, je skočil hitro v strm prepad in ustrelil. Ko se je Indijanec sedaj obrnil, je Bivolovo Čelo svojo puško že iznova basal.

„Ali ima moj brat bikovo meso rajše, kakor kravje?“ je vprašal mirno. „Ali usmrti moj brat bivola rajše v gozdu, namesto na prosti preriji? Moj brat, naj stori prihodnjič to, kar je bolje in pametnejše!“

Natančno si spoznal na temnem Indijancevem obrazu, da je zarudel. A takoj se je premagal, dvignil je ponosno glavo in odgovoril na ukor z jeznim glasom:

„Kaj te briga, če bi me bil bik usmrtil!“

„Ali nima moj brat očeta, ki bi žaloval, za njim?“ je vprašal Bivolovo Čelo.

„Moj oče je Leteči Konj!“ je odgovoril Indijanec ponosno.

„In kako je tebi ime?“

„Moje ime bodo poznali na vseh višavah in v vseh dolinah!“

„Torej še nimaš imena? Umrl bi bil, in nihče ne bi bil vedel povedati, koga so pokopali. Moj mladi brat je ušel veliki sramoti. Previdnejši naj bo, potem bo nosil nekdaj zelo slavno ime.“

Pri Apahih dobi namreč mlad vojščak šele takrat ime, kadar izvrši prvo junaštvo in si pribori skalp svojega sovražnika. Za mladega moža je velika sramota, če umre brez imena.

Zato je vzrojil Apah pri zadnjih besedah Bivolovega Čela še bolj, segel v jezi za pas po svoj nož in dejal:

„Ali naj ti vzamem skalp in si pridobim ime?“

Bivolovo Čelo se je nasmehnil in odgovoril:

„Desetkrat preje bi imel tvojega, preden ti enkrat mojega!“

„Poskusi!“

Pri tem vzkliku je zgrabil Apah tujca za prsi in zavihtel z nožem, a bliskoma ga je prijel Bivolovo Čelo za roko, v kateri je držal nož, in ga tako močno stisnil, da je Apah vsled bolečin glasno zakričal in izpustil nož na tla.

„Od kedaj vpije Apah vsled bolečin?“ je vprašal poveljnik Mictékov. „Od kedaj usmrti Apah dotičnika, ki mu je rešil življenje? Pravico in priložnost imam, da bi ti vzel sedaj skalp, a darujem ti življenje, kajti — tam prihaja nekdo, s katerim se je častnejše boriti.“

Pri teh besedah je pokazal na nasprotno stran prepada. Tam je prišel izza grmovja velik medved.

To ni bil navaden, majhen, rujavi medved, ampak velikanski, sivi, gorski medved, ki ga imenujejo Amerikanci grizli. Če se postavi na zadnje noge je velik včasih čez devet črevljev; močan je tako, da pobije na tla najmočnejšega bika, in je najnevarnejša, amerikanska roparska žival. Kdor usmrti sivega gorskega medveda, velja za večjega junaka, kakor oni, ki usmrti deset sovražnikov.

Medved je gotovo izvohal konja in prišel v prepad; ko je pa zagledal pred seboj drug plen, se je obrnil k temu.

„O, če bi imel puško svojega očeta!“ je zaklical mladi Apah.

Apah namreč ne dobi puške, preden nima imena.

„Tu imaš mojo,“ je dejal Bivolovo Čelo.

Mlad Indijanec je začudeno pogledal tujca. To mu je bilo nerazumljivo, in vendar se mu je zdelo popolnoma nemogoče, da bi odklonil tako slavo in tak plen. Ko je videl, da tujec res resno misli, je od veselja vzkliknil, zgrabil puško, napel oba petelina in skočil medvedu naproti.

Še hitrejši je bil Bivolovo Čelo. Ta je zgrabil svoj nož in skočil v velikem loku medvedu za hrbet. Nadzorovati je mislil boj, in usmrtil bi bil medveda z nožem, če bi bil Apah v nevarnosti.

Medved je gledal samo Apaha. Bil je oddaljen od njega samo še šest korakov, tedaj se je postavil na noge, da bi Indijanca podrl. Ta trenotek je porabil Apah. Nameril je medvedu med rebra, sprožil in skočil v stran; a vedno je še meril z drugim strelom na žival.

Medved je napravil še dva — pet korakov, se potem ustavil ter divje in globoko zatulil, kri se mu je udrla iz žrela, in zgrudil se je na tla.

„To je bilo dobro!“ je zaklical Bivolovo Čelo. „Medved je zadet ravno v srce. Moj brat ima zanesljivo oko in trdno roko. Ni se tresel pred medvedom, gotovo postane nekdaj še slaven vojščak. Sedaj ima pravico nositi ime, in jaz bom njegov prijatelj, dokler mi daruje veliki Mánitu življenje.“

Apah je kar vztrepetal od samega veselja.

„Ali je res mrtev!“ je vprašal.

„Res. Moj brat mu lahko sname kožo in spravi njegovo posušeno glavo za spomin na prvi junaški čin, ki ga je izvršil.“

Apah mu je vrnil puško in pokleknil k medvedu, ki je bil res popolnoma mrtev. Indijanec se je bolj veselil tega čina, kakor kak Evropejec največjega reda. Takoj je začel medveda odirati.

Bivolovo Čelo je nabasal svojo puško, se splazil k svojemu konju, ga odvezal in odjahal. Apahovega veselja ni hotel motiti, in ta je bil tako zaverovan v svojega medveda, da niti zapazil ni, da je tujec izginil.

Ko je dospel Bivolovo Čelo na obronek prerije, je zatonilo solnce že za gorami, in v pol ure se je morala storiti že temna noč. Apahi so spravljali mrtve bivole v bližino šotorov. Zvezali so jih z močnimi lasi, in konji so jih vlekli.

Mictek je jahal sedaj naravnost k šotorom, kjer se je zbralo že več sto vojščakov, ki so privlekli svoj plen domov. Tam je razjahal svojega konja.

Pred drugim šotorom je stal mlad poveljnik s tremi orlovimi peresi v laseh. To je bil Medvedovo Srce. Stopil je k Bivolovem Čelu in mu podal roko v pozdrav.

„Moje srce je hrepenelo po tebi,“ je dejal. „Hvala lepa ti, ker te zopet vidim. Bodi gost mojega šotora in v kadi kálumet (mirovna pipa) z mojimi brati.“

Vojščaki, ki so stali naokrog, so spoštljivo gledali slavnega micteškega poveljnika in se umaknili v dve vrsti, ko ga je peljal Medvedovo Srce k obema drugima poveljnikoma, ki sta sedela pred šotorom Letečega Konja. Vstala sta in mu podala roko.

Zažgali so veliko grmado, na kateri so pekli mnogo bivolove pečenke. Kmalu je zagorelo več grmad, druga poleg druge, ki so tvorile polukrog. V sredini so sedeli vsi trije poveljniki z gostom. Pečenka je dišala daleč na okrog in vabila k lukulskemu užitku. Grmade so razsvetljevale prerijo, kjer ni bilo žive duše več; samo tuintam se je plazil kak boječ prerijski volk, ki ga je privabila bivolova kri.

Edino sina Letečega Konja ni bilo nikjer. Vsi so to zapazili, a nihče ni zinil besedice. Sploh so med pripravljanjem pojedine ves čas molčali. Indijanci sploh malo govore. Samo takrat, ko pojedo že vse meso, ima najvišji poveljnik pravico, pričeti pogovor.

Kar so se obrnili vsi na čudno, strašno postavo, ki je prihajala počasi bliže. To je bil mladi Apah. Odrl je medvedu kožo, a glavo je pustil zraven. Dal je medvedovo glavo na svojo in se zavil v kožo. Medved je bil tako velik, da se je vlekla koža še po tleh za mladim Apahom.

Pri ognju, kjer so sedeli poveljniki, se je ustavil. Začudil se je, ko je zagledal tujca, a premagal se je. V rokah je imel obe medvedovi taci in položil ju je pred Bivolovo Čelo. To je bila za Bivolovo Čelo velika čast; vsi navzoči so se molče začudili. Takoj so zapazili, da mora biti tuji poveljnik v kaki zvezi z usmrtenjem tega medveda, in da naj bo boter mladega poveljnikovega sina, da naj ga krsti. A nihče ni zinil besedice, celo Leteči Konj je molčal. Vendar so se iskrile starcu oči, ker je izvršil njegov najmlajši sin toliko junaštvo, ker je umrtil strašnega grízlija.

Slednjič, ko se je nehala mast cediti, in se začela pečenka rumeniti, je vzel Leteči Konj mirovo pipo. Vstal je in začel:

„Danes je dan velikega veselja za apaške vojščake, kajti Bivolovo Čelo, slavni poveljnik Mictekov, prijatelj našega brata Medvedovega Srca, je prišel kadit z njimi mirovno pipo. Njegova roka je močna, in njegova noga je hitra, njegove misli so modre, in vse kar stori, izvrši junaško. Pozdravljen bodi med nami!“

Položil je na tobak košček oglja in šestkrat potegnil; pokadil je proti nebu, proti zemlji in na vse štiri strani sveta. Potem je izročil pipo gostu, ki je tudi vstal in dejal:

„Apaški sinovi so veliki in hrabri vojščaki, celo njihovi dečki usmrte sivega gorskega medveda z jednim samim strelom, ne da bi trenili z očesom.“

Vsi so pogledali pri teh besedah poveljnikovega sina. Ta je zvedel iz besed svojega očeta, kakemu slavnemu možu mora biti hvaležen, daje mogel izvršiti toliko junaštvo; in njegovo srce je kar vriskalo od samega veselja. Starcu je prišla solza v oči, ko je slišal, da odlikuje tako slaven poveljnik njegovega sina v prvem splošnem nagovoru. Tolike odlike še ni nikdar doživel. In Bivolovo Čelo je nadaljeval:

„Poveljnik Mictekov je prišel k njimi, da jim prinese poročilo. Zato naj ga po pojedini pazljivo poslušajo. Njihovi sovražniki so njegovi sovražniki, in njihovi prijatelji, so njegovi prijatelji. Za vsacega apaškega sina žrtvuje svoje življenje, in vesel bode, če združi micteško slavo z njihovo.“

Po teh besedah je tudi on potegnil šestkrat iz mirovne pipe in jo oddal potem Medvedovemu Srcu. Tudi ta je govoril in oddal potem pipo tretjemu poveljniku, ki je bil sin Letečega Konja. Ko je tudi ta končal svoj nagovor, je šla pipa v krogu od vojščaka do vojščaka. Samo najmlajši sin Letečega konja je ni smel kaditi, ker še ni imel imena.

Ko je bila ta ceremonija pri kraju, se je začela pojedina. Velikanski kosi bivolove pečenke so izginili v čudovito kratkem času.

Potem je izjavil Leteči Konj, da želijo poslušati poročilo Bivolovega Čela.

Ta je vstal in začel:

„V mehikanski deželi je nastal velik prepir. Vojščaki in možje niso več zadovoljim s poveljnikom, ki so si ga izvolili. Belokožec je in ne izvršuje svojih dolžnosti. Izvolili so si druzega poveljnika, ki se piše Huares. Ta je močan ko bivol, zvit ko panter in izkušen v vseh stvareh, ki jih mora znati poveljnik. Čul je glas svojih rojakov in jih namerava osrečiti. Zato je zbral hrabre vojščake in potuje po deželi, da zbere vse, ki so njegovi pristaši. Dosedanji mehikanski poveljnik se ga je zbal, zato je poslal poslance h komanškim sinovom, da bi mu pomagali. Komanški poveljniki so imeli veliko posvetovanje in so sklenili, da mu pomagajo. Sedaj se zbirajo na stotine in stotine ter potujejo v Mehiko. Naseliti se mislijo med Mehiko in apaškimi pokrajinami. Če se jim to posreči, ne morejo apaški vojščaki v južne pokrajine, ker bi jih porinili Komanhi v gore, kjer bi trpeli Apahi veliko bedo, kajti zima se že bliža. Novi mehikanski poveljnik pa ljubi hrabre Apahe in noče, da bi jih izpodrinili komanški psi. Zato je poslal mene; naj se zbero in združijo ter zapode sovražnika nazaj. Komanhi so sicer že na potu, a če Apahi takoj odpotujejo in se postavijo med puščavo Mapíni in mestom Čivávo, zapro Komanhom pot in jih lahko v sredi puščave usmrte. Če ubogajo apaški vojščaki moj poziv, si pridobe mnogo skalpov in veliko zmago.“

Po tem govoru se je vsedel. Vsi zbrani vojščaki so dolgo časa molče premišljevali. Slednjič je dejal Leteči konj:

„Besede našega brata se mi dopadejo. Novi poveljnik Huares je Indijanec. Njegov glas nam je ljub. Apaški sinovi se ne puste izpodriniti od strahopetnih komanških psov. Leteči Konj prosi ostala poveljnika, naj povesta svoje mnenje!“

Tedaj je vstal Medvedovo Srce in dejal:

„Tu stoji moj brat Bivolovo Čelo. Slaven vojščak je; nobenega sovražnika se ne boji, in njegov jezik govori samo resnico. Nikoli ne bi kaj dejal ali zahteval, kar bi apaškim sinovom in hčeram škodovalo. Usmrtila sva z njim že mnogo Komanhrov, in mnogo skalpov dobiva še pri njih. Na potu so že, zato ne smemo zamuditi niti trenutka. Tu so se zbrali trije apaški rodovi, da napravijo mesa za zimo. Jaz sem poveljnik hrabrih jikarílskih Apahov; takoj grem s svojimi vojščaki, če mi obljubita ostala dva rodova, da napravita za nas meso, in prideta potem za nami.“

Tedaj je vstal tudi tretji poveljnik, starcev sin, in dejal:

„Moj brat Medvedovo Srce je govoril resnico. Apaški vojščaki ne smejo zamuditi niti trenutka. Jeden rod mora takoj oditi; ali moj ali njegov, to naj odloči posvetovanje.“

Vsi trije poveljniki so bili torej zadovoljni, vprašati so morali sedaj samo še medicinca. Medicina ne pomeni pri Indijancih zdravila, ampak čarodejstvo; medicinec je torej čarodejnik. Ta ima velik vpliv na vse stvari; posebno važen je njegov odlok v vojnih zadevali. Če pravi, da se vojna ponesreči, ostanejo vojščaki doma.

Medicinec nosi vse svoje stvari vedno s seboj, čudežne skalpe, mošnjiče, orožje, palice in zastavice. Zavil se je v kožo ravnokar ubitega bivola, si nadel svoja čarodejska znamenja in začel čudežno plesati. Grmade so ga motno obsevale, zato je bil videti še skrivnostnejši in strahovitejši.

Indijanci so ga gledali z resno pobožnostjo in niso postali nestrpni, akoravno je trajal ta skrivnosten ples precej dolgo. Slednjič se je čarodejnik umiril, vzel dve goreči trski in opazoval smer dima; potem je pogledal vprašajoče proti zvezdam in naznanil glasno izid čaranja:

„Manitu, veliki duh, se huduje nad žabami, ki se imenujejo Komanhi; izroča jih Apahom in zahteva, naj odidejo jikarilski vojščaki, kadar se dvigne solnce drugič izza gora; ostali rodovi naj gredo za njimi, kadar se posuši meso, ki zadostuje za zimo.“

S tem naznanilom je dal božje dovoljenje za vojno ter odločil na hiter in praktičen način, kateri rod mora takoj oditi; bil je rod, čegar poveljnik je bil Medvedovo Srce. Indijanci so kar ukali od veselja. Cel dan se še lahko pripravljajo na vojno. S tem odlokom so bili zelo zadovoljni, kajti Indijanci mislijo, da se vojna ne konča srečno, če se ne pobarvajo z vojnimi barvami.

Pogovorili so se še o različnih posameznostih, o katerih so se kmalu zjedinili, kajti vse je navduševala misel, da vzemo Komanhom kolikor mogoče mnogo skalpov.

Ko so končali pogovor o vojnih zadevah, se je mogel spomniti Leteči Konj šele svojega najmlajšega sina. Ta je sedel ves čas v bližini in molčal. Sedaj ga je pa vprašal njegov oče:

„Moj sin se je oblekel v medvedovo kožo. Ali ima pravico?“

„Usmrtil sem ga,“ je odgovoril mladi Indijanec.

„Sam?“

„Popolnoma sam.“

„S kakim orožjem?“

„S puško, ki mi jo je posodil slavni micteški poveljnik. Priča je bil.“

Tedaj se je obrnil starec k Bivolovemu Čelu in dejal:

„Poveljnik Mictékov je bil priča boja z medvedom, kajti medvedove tace leže pred njegovimi nogami. Naj nam pove, kaj je videl!“

Bivolovo Čelo je povedal potem v kratkih besedah ves dogodek, a izognil se je vsega, kar bi užalilo mladega Indijanca. Ko je končal, je vstal Medvedovo Srce in dejal:

„Sin Letečega Konja je usmrtil grízlija; porabil je za ta čin en sam strel; to je več vredno, kakor če bi bil usmrtil dvajset strahopetnih komanških psov; njegovo srce je močno, njegova roka trdna in njegovo oko zanesljivo; zato zasluži, da ga sprejmemo med naše hrabre vojščake. Medvedovo Srce hoče, da dobi njegov mladi brat ime.“

To je bilo zelo laskavo za očeta in sina; kajti tadva nista smela staviti predloga, ki ga je ravnokar predlagal Medvedovo Srce. Vsi so bili zadovoljni s predlogom. Medvedov zmagalec je stal še vedno pri ognju. Ponosno in veselo se je zaiskrilo njegovo oko, in dejal je:

„Moj brat, Medvedovo Srce, je slaven med slavnimi; njegovemu predlogu se imam zahvaliti, da dobim ime. Kedaj praznujemo slavnost mojega imena?“

„Kadar se vrnejo apaški sinovi v svoje vigváme,“ je odgovoril starec.

„Ali sme iti, kdor nima imena, v boj proti komanškim psom?“

„Ne.“

„Ampak spremiti hočem svojega prijatelja, Medvedovo Srce, v Mehiko; zato mi dajte že jutri ime!“

„To se ne spodobi; ampak medvedove tace leže pred poveljnikom Mictékov, ki je naš gost; on naj odloči, kedaj ti da ime.“

In Bivolovo Čelo je dejal:

„Ime sem mu že izbral. Moj mlad prijatelj je premagal grízlija, zato naj se imenuje Grízlitásca, mož, ki je usmrtil medveda. Jutri mu dam to ime, in če dovoli moj brat, Leteči Konj, naj jaše Grízlitásca z nami v Mehiko, da vzame Komanhom dušo, kakor je vzel medvedu kožo.“

Ta predlog slavnega poveljnika je bila zopet velika odlika za mladega Apaha, zato so ga takoj vsi sprejeli.

Tako so končali svoje posvetovanje, a še dolgo so sedeli možje okoli ognja in se pogovarjali resno in mirno o vojni. Nekateri so pa šli v prepad po bivola, ki ga je usmrtil Bivolovo Čelo, in ga privlekli v bližino šotorov.

Potem je postalo vse tiho in mirno. Bivolovo Čelo je spal v šotoru pri Medvedovem Srcu, in pred šotori je bila straža, ki se je menjala vsako uro.

Drugo jutro so slavili slavnost Grízlitáscovega imena. Grízlitásca je dobil od svojega očeta najboljšo puško, in ker je bil poveljnikov sin, je smel nositi odslej v laseh eno orlovo pero.

Popoludne so se začeli vojščaki barvati z vojnimi barvami. Bilo je približno dvesto vojščakov, ki so se pripravljali za odhod. Vsi so imeli mnogo dela, preden so uredili svojo obleko in orožje ter se okrasili s prejšnjimi bojnimi odlikami.

Ko so zapustili drugo jutro šotorišče, so jih ostali nekoliko časa spremili. Sele ko so se ločili, so se vojščaki uvrstili v dolgo nepretrgano vrsto; jezdec za jezdecem, to je indijanska navada. Najstarejši vojščak je vodil celo vojsko; Bivolovo Čelo, Medvedovo Srce in Grízlitásca so pa jahali naprej, da preiščejo okolico.

Ker niso smeli jahati skozi prosto prerijo, so morali iti čez gorovje na visoko planoto. S tem so sicer precej časa zamudili, vendar niso smeli iti zaradi previdnosti po drugi poti. Šele peti dan so dospeli do puščave Mapíni, in sicer približno med Školjkinim jezerom in zahodnim obronkom puščave Mapini.

Ker so morali priti med mesto Čivávo in Komanhe, so jahali naši trije poveljniki vedno proti jugu v puščavo Mapíni, dokler se nenadoma vsi trije naenkrat ne ustavijo. Ravno navpično na svojo smer so zagledali sledove.

„Jezdeci!“ je dejal Grízlitásca in razjahal svojega konja.

„Moj brat naj šteje, koliko jih je bilo,“ je dejal Medvedovo Srco in obsedel mirno v sedlu. Hotel je vaditi bistroumnost mladega Apaha, kajti sam je spoznal v pol minute število jezdecev.

Grizlitasca je preiskal sledove in potem dejal:

„Deset jih je bilo in jeden konj.“

„To je res. Kdo je sedel na teh konjih?“

„Bledokožci.“

„Iz česa razvidi to moj brat?“

„Ker niso jahali drug za drugim. Njihovi sledovi so tako široki, da spozna človek lahko vsako posamezno kopito.“

„Kedaj so prišli mimo?“

Mladi Apah se je iznova sklonil k tlom in potem odgovoril:

„Sedaj stoji solnce skoraj nad nami; prišli so mimo, ko je stalo včeraj ravno na vrhuncu.“

„Ali se jim je mudilo ali ne?“

„Zelo se jim je mudilo, kajti kopita so metala pesek nazaj. Jahali so v največjem diru.“

„Moj brat je zelo pravilno uganil; naj mi pove še to, ali so bili dobri ali hudobni možje?“

Grizlitasca je pogledal v zadregi poveljnika, zmajal počasi in zamišljeno z glavo in potem odgovoril:

„Kdo more spoznati to iz teh sledov? Nihče.“

„Takoj dokažem svojemu bratu, da se to lahko spozna. Mapini je široka na tem mestu štiri dni. Kdor je jahal že čez tri dni, bo gotovo varoval svojo utrujeno žival. Iz sledov se lahko razvidi, da so konji že težko privzdigovali noge; razdalje med posameznimi skoki niso velike, ampak zelo kratke, akoravno so jahali v diru. Jezdeci so bili gotovo begunci, ker so tako trudili svojo živino.“

Grizlitasca se je hotel zagovarjati in je dejal:

„Tudi zasledovalci jašejo hitro.“

„Zasledovalci zasledujejo svojega sovražnika za sledovi, a tu ni nikakih prejšnjih sledov; to so bili torej begunci, ki jih zasledujejo. Bili so hudobni ljudje.“

Bivolovo Čelo je prikimal, pogledal ostro v smer, odkoder so prišli sledovi, in dejal:

„Medvedovo Srce ima prav. Zasledovalci morda kmalu pridejo, in ker nas ne smejo videti, naj jaše Grislitasca nazaj in pove apaškim vojščakom, naj nam ne slede sem, temuč naj krenejo proti severu čez gore, ki obdajajo Mapíni. Tam naj počakajo Medvedovo Srce. Videti moramo, kaj ti sledovi pomenijo.“

Mladi Apah je ubogal. Zajahal je svojega konja in odjahal nazaj. Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce sta pa zasledovala zahodni del sumljivega sleda in se potem spogledala. Obema je šinila v glavo ista misel.

„Sled vodi naravnost proti zahodu,“ je dejal Bivolovo Čelo.

„Naravnost v ono sedlo. To je zelo nevaren kraj.“

„Mogoče počakajo begunci tam svoje zasledovalce. Prepričati se morava.“

„Ampak izbrisati morava svoje sledove, kajti zasledovalci so morda naši sovražniki. Moj brat naj mi pomaga.“

Izbrisala sta svoje in svojih konj sledove s čudovito izurjenostjo. Ko zasledovalci njihovih sledov niso mogli več zapaziti, sta jahala v velikem loku naprej in dospela do gorovja, ki obdaja zahodno stran puščave Mapíni. Dospela sta do gorovja približno angleško miljo severno nad sedlom, ki vodi skozi gore.

To je bila zelo nevarna okolica, vendar sta krenila s svojimi konji po zaraščenih visočinali navzgor. Ko sta prišla na drugi strani zopet v dolino, sta skrila konje. Potem sta šla peš na greben pogorja in pregledala od tam precejšen del dolgega sedla. V tej dolini se je Verdoja zadnjič odpočil. Proti jugu od te doline se je razprostirala majhna stranska dolinica, v kateri je pustil Mehikance, ki naj usmrte ali ulove Strnada. Indijanca nista seveda ničesar slutila.

Sklonila sta se k tlom, in nihče ju ni mogel zapaziti, onadva sta pa spoznala s svojimi bistrimi, izurjenimi očmi vse, kar sta videla pred seboj.

„Uf!“ je dejal Medvedovo Srce.

Ta beseda je bil dokaz, da je zapazil nekaj nenavadnega. Bivolovo Čelo je pogledal svojega tovariša in se ozrl potem proti smeri njegovih oči. Spoznal je moža, ki je šel iz stranske dolinice proti vrhu. Oddaljenost je bila tolika, da je bil mož komaj tolik, kakor velik hrošč, ki leze navzgor. Vendar sta spoznala Indijanca takoj, kak človek je.

„Mehikanec,“ je dejal Bivolovo Čelo.

„Res je,“ je odgovoril Medvedovo Srce. „Stranska dolinica je gotovo zasedena.“

„Gotovo čakajo begunci tam svoje zasledovalce.“

Čakala sta, dokler je dospel mož na vrhunec gorovja. Stal je na vrhu in gledal proti vzhodu. Nehote sta se obrnila Indijanca v isto smer. Minulo je nekaj sekund, dokler sta preiskala vso okolico, in potem je dejal Bivolovo Čelo:

„Uf, že prihajajo!“

„Trije jezdeci!“ je pripomnil Medvedovo Srce.

Zagledala sta tri majhne točke, tako majhne, da sta jih mogla spoznati samo tako bistrooka Indijanca. Mehikanec, na, nasprotni strani sedla, jih gotovo še ni zapazil.

„Ali so to zasledovalci?“ je vprašal Medvedovo Srce.

„Ne,“ je odgovoril Bivolovo Čelo.

„Zakaj pa ne?“

„Ali misliš, da bi bežalo enajst vojščakov pred tremi?“

„Zakaj ne, če-so ti trije dovolj hrabri! Sicer so pa ti trije lahko samo poizvedovalci, ostali jim pa slede.“

„To morava pa še počakati.“

Opazovala sta moža, ki je stal na nasprotnem pogorju. Sedaj je glasno zakričal in izginil hitro iz vrhunca. Zapazil je one tri jezdece.

„Dal je znamenje ostalim, ki so se poskrili,“ je dejal Medvedovo Srce.

Mož je izginil v stranski dolini. Kmalu se je zopet prikazal z dvema tovarišema, ki sta prišla iz doline. Vsi trije so se skrili za veliko skalo, izza katere so lahko pregledali celo dolino.

„Gotovo usmrte bližajoče se jezdece,“ je dejal Medvedovo Srce.

„Ampak zakaj so samo trije, saj smo vendar videli enajst sledov!“

„Ostali so jahali naprej, kajti izza zatišja postrele hrabre sovražnike lahko trije strahopetneži.“

„Ali opozoriva one tri jezdece na nevarnost, ki jim preti?“

„Ne samo opozoriva, ampak tudi pomagava jim, če so vredni najine pomoči. Približno v petih minutah zavijejo v dolino; tačas lahko prideva njihovim sovražnikom za hrbet. Pojdiva!“

Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce sta se splazila čez vrhunec pogorja. Na oni strani ju ni mogel nihče videti. Tam sta letela kolikor sta mogla malo pod vrhuncem gorovja naprej. Tako sta dosegla grmovje, ki se je razširjalo od vrhunca gorovja v dolino.

Za tem grmovjem sta se splazila, v precejšnji oddaljenosti od Mehikancev, v dolino. Tam sta skočila čez cesto in dospela tako na ono stran doline, kjer so se skrili Mehikanci. Varno sta se jim približala. Ker je bilo tam precej grmičevja in skal, se jima je to posrečilo, ne da bi ju Mehikanci zapazili. Tako sta prišla Indijanca za skalo, ki je bila komaj petdeset korakov za Mehikanci.

Izza te skale sta videla Indijanca Mehikance in lahko pregledala celo dolino. Skrila sta se za skalo in pripravila svoje puške.

Kmalu sta zaslišala klopot konjskih kopit. V dolino so prijahali trije jezdeci.

Komaj sta jih Indijanca zagledala, sta se takoj začudeno spogledala.

„Uf!“ je zašepetal Medvedovo Srce. „To je naš brat Itintika, Gromov Strel.“

„In Frančeško, bakéro!“ je zašepetal Bivolovo Čelo. „Kaj iščejo tu? Ali se je pripetila na hacijendi del Erina morda kaka nesreča?“

„To morava počakati. Ampak kdo je močni vojščak, ki ju spremlja? Ali ga pozna moj brat Bivolovo Čelo?“

„Pozna,“ je rekel Mictek. „To je najslavnejši savanski lovec, to je Knez Skalovja, ki se ga boje vsi sovražniki.“

„Ug!“ je dejal Medvedovo Srce, in njegove temne oči so se zaiskrile. „To je velik dan, ko spozna Medvedovo Srce tega vojščaka. Na vsak način usmrtiva tiste tri Mehikance!“

„Najprvo morava vedeti, kaj nameravajo. Samo če zgrabijo svoje orožje, jih ustreliva.“

Mehikanci so ležali za skalo in šepetali med seboj. Pričakovali so samo Strnada, in sicer še ne danes, temuč šele jutri. Torej vendar niso bili tako daleč pred njim, kakor je mislil Verdoja. In sedaj ne prihaja niti sam, ampak v spremstvu še dveh drugih. Kdo sta neki njegova, spremljevalca?

„Gotovo jih je dobil med potjo,“ je dejal srednji Mehikanec svojima tovarišema. Kaj storimo? Sedaj so trije proti nam.“

„Hm!“ je odgovoril drugi. „Ujeti ga ne moremo zaradi njegovih spremljevalcev; ampak ustrelimo ga lahko.“

„In njegova spremljevalca? Ali ju pustimo?“

„Neumnost! Usmrtiti ju moramo, da ne moreta ničesar povedati. Časa imamo še dovolj. Še niso dovolj blizu, in nihče nam ne sme uiti. Naši prvi streli jih morajo zadeti, sicer se nam lahko slaba godi; saj vemo, kak vrag je ta Strnad. Sicer imamo pa še dovolj časa. Našli bodo sledove našega taborišča in jih natančno preiskali. Tako se zamude dolgo časa pred našimi puškami in nam ne morejo uiti Ni nam treba hiteti, mirno lahko namerimo.“

„Če bi bili naši tovariši, ki nam jih pošlje Verdoja na pomoč, že tu, bi lahko vse tri ujeli,“ je dejal tretji.

„Ne rabimo jih. Dovolj nas je.“

Niti slutiti niso, da sta malo korakov za njimi dva strašna moža, ki jih strogo nadzorujeta.

Medtem je prijahal Strnad s svojima spremljevalcema bliže, a jahal je počasi in natančno preiskal s svojim bistrim očesom celo dolino in oddaljenost obeh pogorij.

„Nevarna luknja!“ je dejal.

„Zakaj?“ je vprašal Gromov Strel.

„Če nas Verdoja tu ni počakal, zasluži, da bi ga pošteno pretepel. Jahajmo počasi naprej in se delajmo, kakor bi na nobeno stran ne pogledali. A pazil bom na vsako malenkost.“

Jahali so počasi naprej in dospeli tja, kjer je Verdoja počival. Tam so se ustavili.

„Tule so lopovi počivali,“ je rekel Frančeško.

Strnad je pogledal naokrog in dejal potem hitro:

„Brzo! Razjahajta svoje konje, zvežita jih in se delajta, kakor bi se hotela odpočiti! Hitro, hitro!“

Krekov pogled je šinil tja, kamor je pogledal preje Strnad, in takoj je razjahal svojega konja.

„Prav imate!“ je dejal. „Ampak delajmo se, kakor bi ne bili ničesar zapazili. Poiskati si moramo kako zavetišče.“

„Tu na desno, za ono veliko skalo;“ je rekel Strnad, „konj gotovo ne ustrele. Vsak naj gre na drugo stran, delati se moramo, kakor bi iskali les za ogenj; potem pa skočimo hitro za skalo.“

Pastili so svoje konje in začeli nabirati suhe veje.

„Vidite!“ je dejal prvi Mehikanec. „Tu se odpočijejo. Popolnoma mirno jih lahko postrelimo.“

„Suh les nabirajo,“ je dejal drugi. „Naj žive še četrt urice. Ampak grom in strela! Kaj pa to pomeni?“

„Prokleto!“ je zaklel tudi prvi. „Skočili so za skalo. Ali slutijo morda nevarnost?“

„Hm!“ je zagodrnjal tretji. „Izbrisali nismo svojih sledov.“

„Saj teh še niti zapazili niso! Saj še niso bili v stranski dolinici. Za skalo so se skrili iz druzega vzroka.“

„Ne verjamem. Sedaj smo mi tu, oni pa tam. Nas ravnotako oblegajo, kakor mi njih.“

To je bilo res. Strnad ni videl druzega, kakor odlomljeno vejo pri vhodu v stransko dolinico. Mehikanec, ki je bil preje na vrhu gorovja, se je prijel za njo in jo odlomil. Lubje se je zatrgalo, in nastala je svetla lisa, ki jo je takoj videlo bistro Strnadovo oko. Tudi Gromov Strel jo je potem zapazil.

Sedaj so bili vsi trije za skalo popolnoma na varnem.

„Kaj pa je?“ je vprašal Frančeško.

Ni mogel namreč razumeti, zakaj so so skrili.

„Ali ne vidiš tamle v grmovja zatrgane veje?“ je vprašal Gromov Strel.

„Oh! Saj res!“

„In tamle razbrskako kamenje?“

„Vidim.“

„Torej, nekdo je bil pred kratkem na vrliu in gledal, če že prihajamo. Ko nas je zapazil, je hitel v dolino, a namesto da bi bil letel, se je bolj dričal in napravil tiste sledove. Tamle so ljudje, ki čakajo na nas.“

„Grom in strela!“ je zaklel Frančeško.

„Nikar se ne boj,“ se je nasmehnil Strnad. „Samo dva, največ trije možje so.“

„Zakaj samo toliko?“ je vprašal Gromov Strel.

„Ali mislite,“ je odgovoril Strnad, „da nas čaka Verdoja z vsem svojim spremstvom? Nikakor! Najprvo mora spraviti jetnike na varno. Štiri jetnike ima, a njegovo spremstvo znaša samo enajst mož, zato je pustil tu največ tri može. Saj ni vedel, da dobim pomoč; mislil je, da pridem sam, in potem bi zadostaval en sam mož, ki bi me počil izza varnega skrivališča. Natančno moram preiskati celo dolinico. Morda zapazimo skrivališče.“

Počasi in previdno je preiskal s svojim bistrim očesom vsak grm in kamen, kjer bi se utegnil kdo skriti.

„Oh, sem že našel!“ je dejal potem.

„Kje?“ je vprašal Frančeško.

„Za ono veliko skalo sem zagledal koleno. Jim bom pa privoščil eno krogljo.“

„Ki gotovo ne zadene,“ je rekel bakero.

„Prepričan sem o nasprotnem.“

Vlegel se je na tla. Skala, za katero so se skrili, je bila namreč spodaj malo odkrušena. Zato je lahko nameril skozi to odprtino, ne da bi ga kdo zapazil. Potem je prosil Kreka:

„Če nataknete svoj klobuk na svojo puško in ga pokažete toliko čez skalo, kakor bi hotel kdo pogledati čez kamen, gotovo kdo nameri na klobuk. Tedaj mora pogledati čez skalo, in moj je.“

„Poskusimo,“ se je nasmehnil Gromov Strel, snel svoj klobuk iz glave in ga nataknil na puško.

Tam sta Indijanca vse natančno opazovala. Pripravila sta svoje puške, da sprožita lahko vsak trenutek.

„Sedaj so že dovolj blizu,“ je dejal Medvedovo Srce. „Razjahali so svoje konje. Knez Skalovja je pogledal naokrog, in njegovo oko se je zaiskrilo; zapazil je nekaj sumljivega. Kaj neki?“

Bivolovo Čelo mu je prikimal.

„Zapazil je nevarnost. Ve, da ga čaka smrt. Sedaj ukazuje svojima spremljevalcema. Le miruj! Res, velik lovec je?“

„Uf!“ je zašepetal Medvedovo Srce. „Skočili so za skalo. Rešili so se brez nas. Kaj neki napravijo sedaj?“

Minulo je nekaj minut; tedaj se je prikazal za skalo klobuk; videlo se je, kakor bi pogledala glava previdno čez skalo.

„Uf!“ je zašepetal Medvedovo Srce. „Kaka neprevidnost!“

„Ali res misli moj brat, da je Knez Skalovja tako neumen?“ je vprašal Bivolovo Čelo. „Počakajmo izid te burke.“

Mehikanci so šepetali med seboj; potem je zgrabil prvi svojo puško, jo naslonil na rob, pogledal z glavo čez skalo in nameril na klobuk. Ni še dobro nameril, ko se zabliska na oni strani Strnadov strel, in Mehikanec se je zgrudil mrtev na tla.

„Ali vidi sedaj moj brat, daje bila to samo zvijača?“ je vprašal Bivolovo Čelo.

„Knez Skalovja je res velik lovec!“ mu je odgovoril Apah.

„Gotovo bi usmrtil tudi še onadva; a to traja predolgo. Ali se pokaževa?“

„Le,“ je dejal Medvedovo Srce.

Mehikanca sta imela toliko opraviti s svojim mrličem, da nista zapazila, kaj se godi za njima. Indijanca sta vstala in namignila na ono stran; potem sta zopet izginila za skalo.

„Tristo vragov, kaj je pa to?“ je dejal Gromov Strel.

„To je Bivolovo Čelo,“ je rekel Strnad. „Kdo je Indijanec, ki je bil poleg njega?“

„Apaški vodja Medvedovo Srce,“ je odgovoril Gromov Strel.

„Slavni Medvedovo Srce? Kak slučaj! Torej je ovražnik med nami. Kdo bi bil slutil, da sta tadvaj poveljnika v bližini. Kako srečen slučaj!“

„Gotovo ustrelita Mehikance; kar mirno počakajmo,“ je dejal Frančeško.

„To bi bilo neprevidno,“ je rekel Strnad. „Bolje je, če jih ujamemo žive.“

„Potem jih lahko izprašamo. Mislim, da ti Mehikanci ne znajo apaškega jezika. Če zakličem, gotovo ne bodo slutili, komu velja, in kaj pomeni. Indijanca se ne bodeta odgovorila.“

„Mislim, da ne,“ je dejal Gromov Strel.

Strnad je malo počakal, potem je pa zavpil s svojim mogočnim glasom, ne da bi stopil izza skale:

„Tláo ente akajíja — koliko sovražnikov je tam?“

Takoj sta pokazala Indijanca dve roki čez skalo.

„Torej samo dva;“ je dejal Strnad, „uganil sem.“

In zopet je zaklical:

„Ni nóki éti tiásca, ni nóki hótli ínta hínta — nočem ju mrtva, ampak hočem ju živa!“

„Kaj pa vpije ta Strnad?“ je dejal jeden Mehikanec. „Če nas hoče zasmehovati, naj govori špansko! V prokletem položaju sva. Če se le ganeva izza skale; naju ustrele. Ničesar druzega nama ne preostaja: ostati morava tule do noči, ali pa, dokler se vrnejo naši tovariši.“

A slučaj je hotel drugače. Indijanca sta razumela Strnada. Odložila sta svoje puške, utaknila nož med zobe, vstala in se tiho plazila do Mehikancev. Strnad je to zapazil in vedel, da mora obrniti pozornost Mehikancev nase, zato je stopil izza skale, in nameril. —

„Oh, streljati hoče!“ se je smejal desni Mehikanec in pogledal previdno izza skale. „Takoj mu zasmodim krogljo v njegovo predrzno bučo!“

Zgrabiti je hotel svojo puško, a v istem trenutku mu je stisnil nekdo tako močno vrat, da mu je kar sapa pošla; njegovemu tovarišu se je zgodilo ravnotako.

„Sedaj pa le tja!“ je rekel Strnad.

Skočil je vprek čez dolino, in njegova tovariša sta mu sledila. Ni jim bilo treba pomagati, kajti Indijanca sta že sama povezala onesveščena Mehikanca.

„Bivolovo Čelo, poveljnik Mictekov, me je rešil že drugič,“ je dejal Strnad.

Hvaležno je podal Micteku roko.

„Knez Skalovja se je sam branil,“ je odgovoril poveljnik skromno. „Tu stoji apaški poveljnik Medvedovo Srce.“

Strnad mu je podal roko.

„Pozdravljam hrabrega poveljnika Apahov,“ je dejal. „Njegovo ime je slavno, a njegovo postavo vidim šele danes.“

„Še slavnejši je Knez Skalovja,“ je odgovoril Apah. „Prijatelj rudečekožcev je, in njegov brat hočem biti.“ —

Kdo bi bil tedaj slutil kaka skupna usoda jih čaka. Tudi ostali so se pozdravili; potem so se vsedli in se posvetovali, a tako, da jih Mehikanca nista mogla slišati.

„Kaj je napotilo naša prijatelja čez puščavo?“ je vprašal Bivolovo Čelo.

„Zelo nesrečen dogodek,“ je odgovoril Strnad. „Napadli so hacijendo del Erina.“

„Kdo? Ti Mehikanci?“

„Da. Ti lopovi so ugrabli štiri osebe, namreč senorja Marijana, senorja Kreka, senorito Olgo in senorito Karjo.“

Indijanci se nikdar ne začudijo, vsako poročilo poslušajo hladnokrvno; ko je pa imenoval Strnad ta imena, sta se oba poveljnika iznenadila in prestrašila.

„Karjo, mojo sestro?“ je vprašal Bivolovo Čelo.

„Karjo, rožo Mictekov?“ je zaklical Medvedovo Srce.

„Da,“ je odgovoril Strnad.

„Kako se je pa to zgodilo? Ali ni bilo mož doma?“ sta vprašala oba iz jednega grla.

„Vsi možje so bili doma, ampak —“

„Ne, ne, to je nemogoče,“ je zaklical Medvedovo Srce. „Kaki možje so neki to bili, če morejo ugrabiti sovražniki jetnike?“

Tako je segel Indijanec Strnadu v besedo. Njegova Karja mu je bila nad vse.

„Poveljnik Apahov naj me posluša,“ je rekel Strnad. „Mene so tudi ujeli.“

„Kneza Skalovja so ujeli?“ je vprašal Medvedovo Srce neverjetno.

„Da.“

„Ampak sedaj je prost!“

„Ker se je oprostil. Poslušajta, kaj se je zgodilo!“

Potem jima je povedal Strnad v kratkih potezah vse dogodke zadnjih dni. Ko je končal, mu je podal Apah roko in prosil:

„Knez Skalovja naj mi odpusti. V temni noči pobije lahko vsakdo najmočnejšega in najhrabrejšega junaka zavratno na tla. Sedaj pa skrijmo svoje konje, kajti nihče ne ve, kaj nas še čaka.“

Peljali so konje v stransko dolinico, kjer so našli tudi konje onih treh Mehikancev. Skrili so jih za grmovje, kjer so se mirno pasli. Mehikanca, ki sta se sedaj že zopet zavedala, so spravili tudi tja. Frančeško je moral stražiti pri vhodu v stransko dolinico, ostali so pa poslušali, kako je izpraševal Strnad jetnika.

„Vidva spadata k Verdojevi družbi?“ je vprašal.

Nihče ni odgovoril.

„Videl sem vaju pri njem: nič vama ne pomaga, če molčita ali tajita,“ je dejal. „Samo to pripomnim, da se vajina usoda poslabša, če ostaneta trdovratna. Zakaj ste ostali v tej dolini?“

„Verdoja nam je ukazal,“ je odgovoril jeden izmed njiju osorno.

„Čemu?“

„Da Vas ujamemo ali usmrtimo.“

„Saj sem vedel. Ali ste se me res upali samo trije napasti? Saj me vendar poznate. Usmrtili bi me bili lahko, a ujeli ne.“

„Mislili smo, da pridete šele jutri tule mimo, in Verdoja nam je obljubil pomoč.“

„Oh! Torej pridejo še ljudje?“

„Še.“

„Kedaj?“

„Morda jutri dopoludne.“

„Koliko?“

„Ne vemo.“

„Kam je peljal Verdoja jetnike?“

„Tudi tega ne vemo.“

„Ne laži se!“

„Ali mislite, da nam pove Verdoja take skrivnosti?“

„Hm! Ampak tisti, ki se jutri sem vrnejo, bodo gotovo vedeli?“

„Gotovo.“

„Kje je snidejo z vami?“

„Tu v tej dolinici.“

„Koliko vam je obljubil Verdoja za rop?“

„Vsakenu možu sto pesov.“

„Dobro. Sedaj se pogovorimo o vajini usodi.“

Sklenili so, da ju usmrte, akoravno jima je hotel rešiti Strnad življenje.

Nato so peljali Mehikanca globokeje v dolino. Strnad je ostal pri konjih, in ko je cul dva strela, je vedel, kaj pomenita. Oba mrliča so spravili potem k tretjemu, in jih niti pokopali niso. Kmalu se je zbrala velika množica jastrebov, ki so začeli žreti mrtve Mehikance. — — —

Sedaj so bili sami in so se lahko pogovarjali tudi o vzrokih, ki so napotili Apahe v te kraje. Strnad ni vedel, da je v Monklovi cel švadron konjenikov, ki so Huaresovi pristaši.

Verdoja je imel še šest Mehikancev. Če se jutri zjutraj vrnejo, se jih ni treba bati. Zato so sklenili, da naj se vrne Medvedovo Srce k svojim Apahom.

Bivolovo Čelo in Medvedovo Srce sta šla potem k svojim konjem. Medvedovo Srce se je vrnil k apaškim vojščakom, Bivolovo Čelo pa k Strnadu.

Celo popoludne in celo noč je bilo v dolini vse mirno. Šele drugi dan proti poldnevu so čuli klopot konjskih kopit. Strnad je postavil vsacega tovariša za drugo skalo in jim naročil, naj ustrele naj prvo konje.

Kmalu je prijahalo šest jezdecev od zahoda v dolino. Ustavili so se, da pregledajo okolico. Ko pa niso zapazili nobenega tovariša, so zavili v ozko stransko dolinico. Komaj so tja dospeli, ko počijo štirje streli in potem iz dvocevk še dva.

Vsi konji so se zgrudili mrtvi na tla. Jezdeci so bili vsi zbegani, in to priložnost so porabili strelci. Skočili so izza skal, in še preden so mogli razjahati Mehikanci svoje konje, so jih pobili ti s puškami na tla. Potem so jih zvezali z lasi, da niso mogli uiti.

Mož, ki je prišel v častniški obleki na hacijendo del Erina, je bil vodja teh šestih Mehikancev.

„Sedaj se pa zopet vidiva, moj dečko, in lahko obračunava,“ mu je dejal Strnad. „Ne boš imel kmalu zopet priložnosti obiskati nas kot častnik.“

Jezno je pogledal mož Strnada in mu odgovoril:

„Prost Mehikanec sem, z menoj ne sme nobeden tujec obračunati.“

„Prost Mehikanec?“ se je zasmejal Strnad. „Do sedaj še nisem vedel, da je človek, ki leži zvezan na tleh, prost. Kam ste spravili jetnike?“

„To nikogar nič ne briga.“

„Samo enkrat ponovim še svoje vprašanje. Kje so jetniki?“

„Ne povem!“

Tedaj je potegnil Bivolovo Čelo svoj nož izza pasa, ga nastavil Mehikancu na srce in rekel:

„Kje je moja sestra Karja?“

Mehikanec je trdovratno molčal; ni namreč poznal Indijancev. Vodja Mictekov je pa mirno pripomnil:

„Odgovori!“

„Nočem!“

„Torej ni treba, da bi živel. Samo mrtveci molčijo, in kdor molči, naj umre. Ampak umrl ne boš hitro, temuč počasi.“

Pri teh besedah je nastavil nož na Mehikancev trebuh in mu ga bliskoma preparal, da so mu čreva takoj prišla iz telesa. Mož je strašno zakričal. Spoznal je, da mora na vsak način umreti, zato je zaklical:

„Prokleti vrag, sedaj šele prav nič ne zveš!“

Potem se je obrnil k svojim tovarišem in pristavil:

„Tisočkrat proklet naj bo tisti izmed vas, ki pove, kam smo spravili jetnike!“

„Tedaj umro vsi, kakor ti!“ je dejal Bivolovo Čelo hladnokrvno.

Nastavil je nož drugemu na trebuh in ga vprašal:

„Povej, kje so?“

Mož se je obotavljal, rad bi si bil rešil življene, a prokletstvo njegovega tovariša ga je skrbelo. Micteku se pa ni ljubilo čakati, sunil ga je z nožem v trebuh, in tako so tudi temu prišla čreva iz strašne rane.

„Torej pa umrite, kakor psi,“ je dejal Bivolovo Čelo. „Zvijajte se v bolečinah, dokler vas ne usmrti mrzlica in pekoče solnce. Govori pes, kje so jetniki?“

S temi besedami se je obrnil že k tretjemu.

„Takoj povem!“ je zaklical ta hitro.

„Molči!“ je zarohnel vodja nad njim.

„Saj ne norim!“ je odgovoril mož. „Živeti hočem, in ne poljubi se mi umreti tebi na ljubo!“

„Torej naj te pogoltne peklensko žrelo, prokleti izdajalec!“

Vodja je videl, da je žrtvoval zastonj svoje življenje, zato se je kar penil od bolečin in jeze. Krvavo je gledal, in goste pene so se mu naredile na bledih ustnicah.

„Govori hitro!“ je ukazal Bivolovo Čelo Mehikancu.

Pri teh besedah je porinil svoj nož skozi jetnikovo obleko, da je dosegel z ojstrino že golo telo.

„Saj že govorim; odmakni nož!“ je zaklical mož ves prestrašen. „Jetniki so v nekem starem svetišču.“

„Ali še žive?“

„Upam!“

„Kje je tisto svetišče?“

„V državi Čiváva, v bližini hacijende Verdoja.“

„Opiši mi jo!“

„Stara, mehikanska piramida je; na severni strani hacijende je in je zaraščena okrog in okrog z grmovjem.“

„Kje je vhod?“

„Ne vem. Ponoči smo bili tam. Počakati smo morali na prostem in nismo smeli blizu.“

„Nihče izmed vas?“

„Nihče. Samo senor Verdoja, senor Pardčro in nek star služabnik so šli v piramido. Najprvo so spravili noter obe dami, potem pa oba gospoda.“

„Na kateri strani je vhod?“

„Ne vem.“

„Tepec! Na kateri strani ste se ustavili?“

„Na vzhodni strani.“

„Ali je izginil Verdoja na tej strani v piramido?“

„Ne. Šel je za grmovje, ki obdaja piramido, in izginil na južni strani.“

„Torej je vhod na južni strani. Kaj ste storili potem, ko ste spravili jetnike?“

„Jahali smo na hacijendo Verdoja; tam smo dobili druge konje in živeža, potem smo pa takoj odjahali.“

„Kam?“

„Sem.“

„Koliko časa ste jahali?“

„Od dveh po polnoči do sedaj.“

„Če sedaj odjašemo, ali dospemo zvečer do piramide?“

„Lahko.“

„Dobro. Pokazal nam boš pot, a vodi nas tako, da nas nihče ne zapazi. Če bi pa hotel uiti ali nas goljufati, te na mestu ustrelimo. Ali si si zapomnil pot?“

„Sem, natančno jo poznam.“

„To zadostuje, in tvojih tovarišev ne rabimo. Po savanskih postavah so zaslužili smrt, zato jih tudi usmrtimo; ker se nam pa niso protivili, naj umrjo hitre smrti.“

Preden mu je mogel Strnad ubraniti, je zabodel vsem trem ostalim Mehikancem nož v srce; v desetih sekundah so bili mrtvi. Potem se je obrnil k onima dvema, ki sta ležala poleg z razparanim trebuhom, in jima prerezal vezi.

„Tu ostanita in glejta, kako bodo raztrgali jastrebi vajine tovariše; potem se lotijo ptice tudi vaju, in boriti se bosta morala z njimi, dokler ne omagata. — — Sedaj moramo pa oditi, da se predolgo ne zamudimo.“

„Zakaj pa ne vzameš mrličem skalpov?“ je vprašal Gromov Strel.

Ponosno mu je odgovoril Bivolovo Čelo:

„Vodja Mictekov vzame skalpe samo takim sovražnikom, s katerimi se je boril; to so pa psi, in njihovih kož ne mara; ti so umrli, kakor šákali, ki jih lahko ubiješ s palico.“

Vzeli so vsem šestim Mehikancem, kar so imeli, potem so pa odjahali. Zvezanemu jetniku so dali konja, ki ga je imel Strnad odveč.

Živa Mehikanca sta pa ostala na mestu in se trudila, da bi spravila svoja čreva v trebuh. Vpila sta, kolikor sta mogla. Prejela sta zasluženo kazen.

Strnad, Bivolovo Čelo, Gromov Strel in Frančeško so odjahali z vodnikom čez sedlo proti severu, kjer so jih čakali apaški vojščaki.

Ko je Medvedovo Srce čul, kaj se je zgodilo v dolini, se je popolnoma strinjal s tem, kar je storil Bivolovo Čelo.

Vodnika so vprašali, če je slišal ali videl, da so Komanhi v čivávski okolici. Odgovoril je, da ničesar ne ve. Tudi o vladnih četah, ki so bile na hacijendi Verdoja, ni vedel ničesar. Saj je odjahal že ob dveh zjutraj, m vojaki so prišli tja šele pozneje.

Sklenili so, da takoj odpotujejo. Apahi napadejo hacijendo ter ujamejo Verdojo in Pardéra. Prisiliti so ju hoteli, da jim izročita jetnike, in ju potem obsoditi. Jednega Apaha so poslali k Letečemu Konju, naj mu sporoči, kje in kedaj se snidejo ostali Apahi s temi, ki so prvi odpotovali.

Sedaj so odjahali. Strnad, Gromov Strel, Frančeško, Bivolovo Čelo, Medvedovo Srce in Grizlitasca so jahali naprej, vodnik je bil v sredini. Za njimi so sledili najstarejši apaški vojščaki, in za temi ostali, in sicer drug za drugim. Dospeli so na čivávsko visoko planoto in jahali mimo več hacijend, ne da bi jih bil kdo zapazil.

Pozno popoludne so jahali mimo gozda, ki je bil tako dolg in velik, da ga niso mogli preiskati, akoravno bi bili morali to iz previdnosti storiti. V mraku so dospeli do meje Verdojevega posestva in so zagledali v zahodu piramido.

To temno zidovje je bilo že od nekdaj kraj, kjer se je izvršil marsikateri čin, o katerem ni smel vedeti svet. — — —