Begunci (Igo Gruden)

Begunci (Gruden)
(Primorske pesmi)
Igo Gruden

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Z Ostrega vrha pod Šempolajem
zrasel temán sem visoko do néba:
desna mi roka čez Sočo na Brda je legla,
leva čez Kras mi dol do Logatca je segla,
hrbet ob Nanos mi bil je oprt.

Z Ostrega vrha pod Šempolajem
zrasel temán sem visoko do néba:
samo oči so mi v boli in gnevu gorele,
misli brezupne na dnu so jim žalostno tlele,
duh moj do smrti bil je potrt.

Daleč pod mano po klancih v strmine
šle so procesije … v tihe doline
črne so sence pale od njih:
šli so možjé na vseh frontah izmučeni,
fantje pod težkimi mislimi sključeni,
matere – žêne brez solz sredi njih;
šla so dekleta, v tujini oskrunjena,
roke stiskaje na srca presunjena,
šli so otroci, v plenicah že križani,
starke so šle in starci ponižani …
o, te procesije mrke, brez glasa
šle so brez križa, brez očenaša
preko grebenov neplodnega Krasa,
kjer opustošena, bedna leži
zemlja zdaj naša …

Eni so daleč iz Gmünda prišli,
bogve odkod iz Moravske in Češke,
drugi iz Štajerske, Kranjske, Koroške,
ogoljufani za zarje nebeške,
v srcu še verne besede proroške
bdeče pred grozo zasužnjenih dni –
šli so brez križa, brez očenaša,
kjer opustošena, bedna leži
zemlja zdaj naša …

Z Ostrega vrha na vse strani
divje oči sem izbulil,
kriknil med nje – o, strašnó sem zatulil,
čez ves Kras
dvignil svoj glas,
vpil in rjul,
da bi ves svet me trpečega čul:

»Zemlja je naša, o, bodi vam sveta!«
Bratje in sestre, fantje, dekleta
in vi možjé – kakor skale na Krasu,
in ve žené, ki še plodne ste v pasu,
ve z nebogljenci slabo dojênimi,
v strašnem, prokletem tem času
po taboriščih rojênimi:
stojte na straži na poti do morja,
v dušah hranite nam daljna obzorja! …«

Niso me videli niti spoznali,
a na kolena vsi bedno so pali,
v zemljo zarili roké in obraz;
blaženi v joku so vsi se smehljali
in potolaženi poljubovali
trdi naš kamen, suhi naš Kras.

Ah, in jaz,
kaj naj bi dal jim še bednim na pot,
kam naj bi beden jih skril pod perot? –
Z Brd, od Logatca na prsi roké
v znamenju križa sem tiho položil,
nanje naslonil trpečo glavó
sklonil se zožil –
in kot ptič,
ki se zakljuje v lastno teló,
padel sem v nič
z Ostrega vrha med njé
pod krvaveče, večerno nebó …