Barčica.

Barčica.
Prvenci
Janez Bilc

Izdano:	Ljubljana: Jožef Blaznik, 1864
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Na sivkasto morje se barčica rine,
In mirno se ziblje v neznano vodó.
„Oh barčica mila, le vozi se srečno!“
Domače ji tice prijazno pojó.
V barčico stopim jaz ladjar neskušen in mlad:
Grem v tujo deželo dežele domače iskat.

In komaj odrinem od suhega malo,
Začne me že strašna nevihta lovit’;
Hudobni me veter po morji preganja,
Ter hoče me v ljute valove vtopit’.
Iz sivkasto-černih oblakov pa ogenj blišči,
Po vsakem zablisku pa votlo germenje doni.

Visoko povzdigajo v zrak me valovi,
Dotikal oblakov bi, mislim, se zdaj;
Na hribu me zibljejo, z mano igraje,
In veržejo v jamo me silno nazaj.
Z vodnega hriba globoko dol v brezdno zletim,
Ter veslo v dereče šumečih valovih zgubim.

* * *

Brez vesla po morji širokem se zibljem,
Vetrovi nevihte preganjajo me;
Pa vedno nevstrašeno v bran se jim stavim
In zmagam nevihte, nevarnosti vse.
Pripelji me, čolnič! že enkrat v domačo zemljó,
Kjer žalosti, tuge, terpljenja, britkosti ne bó.