Balade in pesmi
| ← Anakreonta. | Balade in peſmi. Zbirka Krajnska zhbeliza, 4 (1833). V. Vodnik |
Kasalo. → |
| |||||||||||||
Med krajnſkim ljudſtvam péte, od r. V. Vodnika sapiſane.
I.
VOSNIK.
Zhes goro ne magam,
Po ravnim ne vém,
Mudí ſe mi s blagam,
Nozhíti ne ſmém.
Konjízhi ſo ſlabi,
Vos jéma mi ſtat’;
Le urno, Podgorka!
Priprege mi dat’.
Priprege mar hozheſh,
Ti ſama je dam;
Konjízhe, volízhe
Napaſene jmam.
Vosník moj bit’ hozheſh,
Vezherje ti dam;
Goſ, razo pezheno,
Perpravljene jmam.
Vosník moj bit’ hozheſh,
Pit’ rada ti dam;
U hramu sa sglavjam,
Glej! zhutaro jmam.
Goſ, razo pojedel,
Pa zhutaro ſpil,
Konjízha saſedel,
Ji oſle molil.
_______
II.
˛SAMZHE.
˛Sim pobizh mlad u ſamſkim ſtan’,
Pa gojsdi hodim sêlenim,
Po nebi ptize letajo,
Preljubo goſtolevajo.
Oj, ſamſki ſtan
Veſéli dan!
˛Sim pobizh mlad, nesavoslan,
Sa vodo hodim glôboko,
Pod verham rib’ze plavajo,
Vſe shive mi sjigravajo.
Nesvésan ſtan
Veſéli dan!
˛Sim pobizh mlad in ſhe nevdan,
Po travnik’ hodim piſanim,
Golzhíze mi prezvetajo,
˛Se ſladko naſmehljavajo.
Nevdani ſtan
Veſéli dan!
Sim pobizh mlad neoshenvan
Po ſvéti hodim jaſnimu,
Me radi povſod imajo,
Me ozha, mat’ ſprejemajo.
Neshenjen ſtan
Veſéli dan!
˛Sim pobizh mlad neporozhen,
Po zeſti hodim ſhíroki,
Mladenke me ſrezhavajo,
Prijasno me posdravljajo.
Nesrozhen ſtan
Veſéli dan!
˛Sim pobizh mlad, ſhe ſamzhe ſvoj,
Zhe grem po nozh’ omrazheni,
Mi svesde bliſke migljajo,
Nebo veſel’ osnanvajo.
˛Samſvojni ſtan
Veſeli dan!
_______
III.
KRALJ MATJASH.
˛Se kralj Matjash oshenil je,
S’ Alenzhizo sarozhil ſe,
Prelépo mlado deklizo,
Kraljizo ljubo vogerſko.
Sadoſti malo per nji ſpí,
Sadoſti malo — tri nozhí;
Mu poſhlejo zheterti dan:
„Na vojſko bersh, na mejo vſtan’;“
„Na kraj oblaſti dunajſke,
Dol’ na pokrajne vogerſke.“
Poklizhe bersh Alenzhizo
Preljubo k ſeb’ kraljizhizo.
Ji tako pravi, govorí:
„It’ moram bersh, ſe mi mudí,
Na kràj oblaſti dunajſke,
Dol’ na pokrajne vogerſke.“
„Bi nozh ti dolgo-zhaſvala,
Otoshnoſt te napadala,
Preſhtevaj slate rúmene,
Gradove var’vaj sidane.“
„Na vert naj te ne vodijo,
De Turki te ne vhitajo.“ —
Sajaſhi konjzha bersiga,
Sadirja ’s grada beliga
Na kraj oblaſti dunajſke,
Dol’ na pokrajne vogerſke.
Vojáki ſhotor ſtavijo,
Matjashu ga napravijo.
Ko pride, mu saukajo,
De Turki unkraj ſliſhijo.
Po neb’ priplava tizhiza
Nesnana drobna pevzhiza.
Matjash jo vgleda, oſtermí —
Mu trikrat ſhotor obletí,
Na slat’mu jab’ku obſedí,
Sashvergolí, sagoſtolí:
„Na konjzha, konjzha, kralj Matjash!
Kaj ptuj’ opravke v’ zhiſli jmaſh?
Deshele meriſh druge vſe,
Ne v ſkerb’ deshele ſam ſvojè.“
„Lej, tvoja ni ſhe merjena,
Kraljíza ti je vplénjena,
Turzhini ljut’ prijahali,
Alenzhizo ti vhitali.“
Ji tako rezhe kralj Matjash:
„Savérat’ meni kaj imaſh?
Ne ſkuſhaj ptiza ſe s menó,
Jas imam puſhko riſanzo.“
„Zhe ſkuſham ptiza ſe s tebó,
Shivot mi vsami in glavó.“
Kralj plane na konjízhika,
Na vejizo ko ptizhiza,
Predrobno domu sadrizhí,
Oblak po neb’ tàk ne bersí,
Do ſvoj’ga grada sidan’ga,
Do ſvoj’ga doma beliga.
Hití naprot mu drúshina,
Najpredaj grede mojſhkriza;
Vſi tárnajo, sdihavajo,
˛Solsíze tozh’jo, vekajo.
Kraljìzh pa pravi, govorí:
„Ne bojte ſe, drushina, ví,
Danſ tretji dan gotovo bom
Kraljizo dal vam ſpet na dom.“
Po turſhk’ oblezhe ſe vſigá,
Ogerne halo do petá,
Pripaſhe ſvetlo ſablizo,
Na ſabli voso rúdezho.
Pod halo ſkrije ſhmarni krish,
˛Se noſ’ ko grom in bliſk in piſh,
˛Si sbere konjzha iſkriga,
Saſede Bélzha bersiga.
Saſhkertne podkva, sapraſhí,
De peſ’k in ogenj ſe kadí,
˛Skos mejo doli vogerſko
V Turzhíjo doli glôboko.
Turzhíje v ſredi glôboke
˛Stoje tri lipe sêlene.
Pod pervo konjzhe ſtavijo,
Na raj ſe berhk’ oblazhijo;
Pod drugo raj prodavajo,
Pod tretjo kroglo rajajo.
Kraljizh pri misi rumeni
Takó jim pravi, govori:
„Goſpódje ne samerite,
Po zhim vi raje prodate?“
˛Se turſhki baſha sveſelí,
Prijasno pravi, govori:
„Jih je po slatu rúmen’mu,
Jih tud’ po slatu belimu;
Kater’ junak pa nam je kóſ,
˛Se tud’ bres plazhe naj obnoſ’.“
Kralj ſeshe v arshet ſvíleni
Po slat rudezho-rúmeni,
Po misi mu ga satozhí,
De po nji trikrat obletí.
Pred baſham turſhkim obleshí,
Mu baſha rezhe, govorí:
„Ta slat je kova snaniga,
Matjasha kralja ſamiga.“
Pa rezhe, pravi kralj Matjash:
„Povém ti jo, ne bodi lash,
˛Sim ob shivot Matjasha djal,
Mu slate zhiſto vſe pobral.“
Pa grede ſi devojko sbrat,
In rezhe goſzam sajigrat’,
˛Si mlado svol’ Alenzhizo,
Alenzhizo kraljizhizo.
Rozhíze ſi podajata,
Jo pervizh krog sarajata,
Pokashe perſtan slat ji ſvoj,
Pak ona: „Drushe dizhni moj!“
„˛Sim nadjala ſe nushno te, —
Lej! trape ſitne me peſté,
Sa mano vſi ſe ſlinijo,
Sdaj brade naj ſ’ obriſhejo!“
Kraljizh pa jame govorezh:
„Nizh teshe v ſerzi mi ni vèzh!
˛She v drugo jo prerajava,
Prot konjzhu ſe saſuzheva,“
„Pa urno bodem te pobral,
Odsad na Belzha bers’ga djal.
Kdar ſekal bom na deſno ſtran,
˛Se dèrshi ti na levo ſtran.“
Jo vdrugo krog odpléſheta,
Prot konjzhu ſe saſuzheta,
Na bers’ga Belzha puhneta,
Prot ˛Savi jo sapraſhita.
Sdaj Turki ſe ſpogledajo,
Sa njima v zurki vderejo;
She baſha brado mashe ſi,
Saſmeja ſe, sagovorí:
„˛Sim bil nekdaj per njemu vjet,
Sdaj mojzi h’te mu glavo ſnet’,
Alenzhizo pa meni dat’,
K’ jo jmam takó priſerzhno rad.“
V obojo kralj pa ſeka ſtran,
V obojo drusha mika ſtran,
Po bliſkovo mu ſabla gre,
Sa sh’njizo ſnopje ſtavka ſe,
Sa koſzam trava v réd letí,
Sa njim po verſt’ pa Turk leshí;
Pa Belzhe v dir, de prideta
Gor do kovazha, vmasanza.
Matjash mu rezhe: „kaj ti dam? —
De turſhki kujeſh ſi, posnam —
Bersh konjzha sbôſi, preobuj,
Naróbe potkve mu prekuj.“
Turzhín narobe prekoval;
Pa kralj s levizo slat dajal,
S deſnízo glavo prozh mu djal,
Do ˛Save konjzha sapektal.
˛Se vdere vanjo, rasgeta,
Vé dobro, kaj na herbti jma,
De noſi draga ſebi dva:
Matjasha kralja ſlavniga,
In réſheno neveſtizo,
Alenzhizo kraljízhizo,
Zhes reko ſplava ſhíroko
Na blashno semljo vogerſko.