Baklava, Rembrandt
| ← Le non-dit | Baklava, Rembrandt Morje Tomaž Šalamun |
Skačem na vozu dinj → |
| |||||||
Vidra je zrasla iz škatlice. Kdor gre na
luno, nosi med. Predstavljaj si microwave.
Prst v podobi kače. Vrtiš se na pladnju.
A drog? Kje je drog in čigav je? Auden je
vztrajal. Jaz ne vztrajam. Naj odpadajo
cunje počasi. Kot bi se sončil. Na ražnju
se vrtiš v vertikali. Ponosen na kožo.
Koža ti bo propadla. Striptiz zajema:
svilo, tudi tvoje igrače iz peska in obrate
v mivki. Potok žubori. Koza jelena je spaček.
Koza morskega psa je brbončkasta. Sonce
se špara za skalo. Potuhne se, da ti da vir.
Ti si pod roko kot kaka žarnica. Malo sonce.
Plavajoč zmazek. Grabežljiv Ribničan. Lačen.
Lačen. Zakaj tako lačen? Zakaj lupljenje?
Zakaj pena, če pade telo v žakelj? Padi
v tolmun. Tam se namakaš. V Fieldingu je
vsa rosa, ki ti jo oče pomečka. Mah. Brest.
Temno zeleni martinčki, rumene pege na črnih
močeradih. Sonca eksplodirajo v ustih.
Gibljive, trde omame, moram te malo
pokritizirati, nisi dolgo vztrajal. Veselje
je strašno, podatki so med odpiranjem in
zapiranjem oči. Veka je steblo. Plašen si.
Igral si se in podaljševal. Trga roza
potem maslo? Se fotografiraš in barvaš?
Recimo, da te naredim za črno bunkico,
okroglo ali podolgovato žuželko, ki jo
Bratuša v žepu prinese v Madrid. Postavi
jo in zdrobi, postavi jo in zdrobi.
Rosa klice kot plastika. Hlode premetavaš
preveč neučakano. Najprej skidaj sneg.
Ki visi kot votlina. Šotorjenje. Sapa
pod sivo zelenim šotorom na notranji,
strani, kjer je spal stric. Zato čofotaš
v sivem blatu in prskaš rastline v stavbe.
Sicer so pa tvoje sanje vedno iste. Keb'r
Mart'n, daj roko v'n, ožuli me z glavo in
pokrijkrij me z nočko. Hlapec sem, moja Venera.