Babica in trije kralji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Marec Lonček, kuhaj
Babica in trije kralji
Beloruska pravljica
Ko dedek noče več pripovedovati
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


BABICA IN TRIJE KRALJI

Dolgo je že, kar je v bajtici sredi polja živela stara babica. Bajtica je stala sama samcata sredi polja in babica je živela v njej sama samcata.

Prišla je zima, krati so bili dnevi in dolgi, dolgi so bili večeri.

Vse je bilo zasneženo in tudi bajtica se je skrivala pod zasneženo slamnato streho.

Ko je babica zjutraj skidala sneg izpred duri, je zagledala čudno čudo. Po zasneženi poljani so se pripeljale zlate sani, vlekla jih je trojka snežno belih konj, na saneh pa so sedeli trije možje.

Ogrnjeni so bili v zlate plašče, vsak je imel na glavi čez kučmo posajeno bleščečo zlato krono, okrašeno z biseri in diamanti.

V diru so se konji ustavili pred babičino bajto. Prvi kralj je spregovoril v tujem jeziku, a čudo prečudno, babica je razumela sleherno besedo.

»Ne boj se, ženica,« je rekle prvi kralj. »Prišli smo od daleč z drugega konca sveta. Svetla zvezda nam je kazala pot.«

Babica se je ozrla na nebo in res, na jutranjem nebu je svetila zvezda repatica.

»Iščemo kraj, kjer se je rodilo dete, ki bo vladalo svetu,« je pojasnil kralj.

Tretji kralj pa je vzel iz svoje krone kamen in ga položil babici v žuljavo dlan.

Potem so bili konji potegnili in trojka je odbrzela, kamor je kazala zvezda repatica.

Od tega jutra naprej babica ni našla več miru v svoji duši.

Poiskala je staro torbo, vanjo je nadevala suhih hrušk in krhljev, orehov in lešnikov in je šla na pot.

Po snežnih gazeh je hodila od koče do koče, od vasi do vasi in povsod je povprašala, če so videli na zlatih saneh ti kralje.

Povprašala je, če vedo, kje so in kam so potovali.

Nihče jih ni videl, nihče ni vedel zanje.

Nikoli več se babica ni vrnila v svojo bajto in nihče ne ve, če je kdaj dohitela tri kralje iz daljne dežele.

Ljudje pa pripovedujejo, da stara neznana ženica še zmeraj hodi pozimi po ozkih gazeh. Včasih se ustavi pred okni nizkih koč in gleda v izbe, če morda v kateri spi dete, ki bo vladalo celemu svetu.

Otroci pa najdejo zjutraj na okencu skromna darilca: sladkorčke v srebrnem papirju, suho sadje, pa tudi lesenega konjiča ali leseno ovco z jagnjetom.

Babica je šla mimo in pustila darilca za otroke.

Beloruska pravljica