Bélsazar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zvonček sreče Bélsazar.
Poezije
Fran Zakrajšek
Matijče iz Zorán.
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Že bliže prihaja polnoči,
Povsod je tiho – Babilon spi.

Le gori v gradu, da trese se krov,
Razsaja, razbija trop njegov.

Tam gori v bliščobi dvorane svitlé
Kralj Bélsazar glej, gostuje se že.

Obdaje sijajin njegá kolobar,
Penečega vinca uživajo dar.

In kupe žvenkljajo in krik je vès čas,
Čemernemu kralju se jasni obràz:

Užiga mu lice vrisk in šum,
Se več pa mu vino deli pogum.

Kar smelež glasnó se zakrohotá.
Ter jame pregrešno psovati Bogá.

Bahanje, zasmeh in strašni psov
Pohvali ukaje trop njegov. –

Zdaj migne kralj, in urni strežaj
Zleti, ko bi trenil. Brž pride nazaj,

Prinese zlatnine in dokaj srebrá,
Kar v cerkvi biló ga je vkradenega.

Kralj kelih napolni, nastavi tačas,
(V napuhu se strašno mu sveti obraz).

Še peni ob ustih se njemu groznó,
Ko v Božjo zasrambo zavpije glasnó:

»Jehova, oj tebi zasmeh vselèj,
Jaz kralj babilonski, jaz kralj sem, poglej!« 

Alj vsega še dobro ne 'zgovori,
Že v srce ga speče, bridkó zaskli,

Ukanje in smeli omolkne takoj,
V mrtvaški tihoti nahaja se roj.

Ker gledi, o groza, na steni plamti,
Ko roka človeška tam pisala bi.

In piše plamenom in piše – gorjé!
Se zvija, poteza, pa zgine užé.

Kralj Bélsazar odreveni,
Ga lomi trepet in tamkaj medli.

In sleharni vtihne, je mlad ali star,
Otrpne vès plašen, ne zine ti kar.

Pismarji prispó, a pové ne nobên,
Kaj črk teh plamtečih je pravi pomen.

Trop kralja razburjeni, srda vroč,
Zakolje pa v puntu še tisto noč.

Heine-Zakrajski.