Antibarbarus
| Antibarbarus[1] Josip Tominšek |
Popravljal France Malešič od 11. do 25. jan. 2015. Razprti tisk, ki je tu iz presledkov med črkami, je treba nadomestiti na način {{razprto|beseda, ki naj bo razprta}}; piši mi za tekst v Wordu --Hladnikm (pogovor) 10:04, 3. april 2015 (UTC)
| |||||||||||||
Dosedanji pravopisi. Logarska dolina
[uredi]Leta 1899 smo dobili prvi celotni »Slovenski pravopis«, sestavil ga je Fran Levec in izdala ga je na Dunaju državna založba šolskih knjig. Nizka cena (1 krona za vezano knjigo 166 strani velike osmerke) in založnica sama sta kazali namen, da se ta »Slovenski pravopis« posebno preko šol povsod razširi in uvede; za vsebinsko točnost naj bi jamčilo Levčevo ime. Tri četrtine knjige so obsegale razna pravopisna in slovniška pravila, eno četrtino slovar najvažnejših, posebno doslej spornih besed. – Vzdignil pa se je proti nekaterim Levčevim pravopisnim pravilom hud odpor; fronti protivnikov in braniteljev sta se kazali nespravljivi, v strastni borbi nista bili vedno izbirčni v rabi besednega orožja. Slovenski pisci ali – prav za prav – tiskarski korektorji so se delili v dva tabora, ki sta zaradi politične pripadnosti tiskarn vtisnila načinu slovenskega pisanja končno pečat politične izpovedi in stranke ... Spornih točk v borbi je bilo kaj malo, v glavnem izreka trdega l kot v, kakor ga je uvajal Pravopis, torej niti ne pravopisno, ampak pravorečno vprašanje. Dobilo pa je to pravorečno vprašanje značaj pravopisnega gesla s pisavo »bravec«, kakor jo zahteva Levčev Pravopis, dočim so nasprotniki pobijali »bravca« in branili dotedanji l v tej besedi (bralec – bralca). Borba je trajala dobrih deset let; polagoma je splahnela brez prave zmage ne na eno ne na drugo plat. Povsem potihnila je leta 1911, ko je glavni borec za Levca, prof. dr. Karel Štrekelj, nekako resignirano zbral in izpopolnil svoje polemične članke v obširni knjigi »O Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah«. Ta borba je imela za posledico, da se Levčev Pravopis ni uvedel v šole kot obvezna šolska knjiga; pišoče občinstvo pa se je v splošnem vendar ravnalo po praktični knjigi, vse do letos.
Ob koncu lanskega leta pa je privatna založba (»Znanstveno društvo«) izdala drugi sestavni »Slovenski pravopis«; priredila sta ga Anton Breznik in Fran Ramovš, kakor se pove na neočitnem mestu. Usoda in vplivnost tega drugega Pravopisa, se zdi, bo slična prvemu; od vseh strani so se pojavili proti njemu pomisleki, oficielno uveden najbrž ne bo – tega morda niti ne pričakuje – a pišoče občinstvo ga bo imelo pred seboj in se ga bo posluževalo, tudi s previdno aplikacijo in kritično rezervo. Glavna zasluga in prav orjaški napredek napram Levcu je slovar, ki obsega nad devet desetin knjige in utrjuje premnoge končne rezultate – velezaslužno delo! Splošna »navodila in pravila« pa so, razen rabe ločil, še dokaj daleč od tiste dognanosti, da bi mogla biti rabljena povsod kot nesporen zakon. – Glavno sporno točko pri Levčevem Pravopisu (bravec: bralec) je naš novi Pravopis odločil proti Levcu (proti »bravcu«), vsaj v pisavi, ker je v slovar sprejet le »bralec, bralca« (23).
Tudi naš Planinski Vestnik skuša, kakor smo na str. 64 napovedali, s tem letom uvajati in izvajati načela novega Pravopisa. Kolikor bo prostor pripuščal (žal, da nam ga vedno primanjkuje), bomo svoje presodke, pa brez predsodkov, v pravopisnih in z njimi združenih jezikovnih zadevah, posebno, kjer se tičejo našega planinstva, objavljali od časa do časa ob pojavljajoči se aktualnosti.
Pri sporu o Levčevem Pravopisu sem leta 1904 skušal pomirjevalno vplivati s svojim člankom »Smeri našega pravopisa in pravorečja« (v »Slovanu«, tudi v ponatisu). Za slično vlogo je danes dovolj drugih poklicancev. Kliče me pa v nadaljevanje pravopisni in jezikoslovni posel, kolikor je zrasel iz planinskega jezikoslovstva in posebno zdržema iz jezika, v katerem se naj piše Plan. Vestnik kot vodilni literarni organ v tem oziru. Pravopisna borba v Levčevi dobi še ni bila prišla do odločitve, vstajali so tudi sproti jezikovni problemi, ko sem leta 1908 prevzel uredništvo Plan. Vestnika. Našel sem mnogo nestalnega, problematičnega; širile so se v jeziku in pisavi prisilne novotarije, ki so bile v opreki z našim pristnim jezikom, kojega zdrava domačnost naj se čuva posebno v domačem planinskem glasilu. Iskal sem v razvoju našega jezika starih temeljev in skušal iz zgodovine ter življenja mu določiti enotna in čim enostavnejša načela – pravila za odpravo očitnih pogrešk in za uklonitev tipičnih sorodnih slučajev pod zakon tega tipa. Tako so nastale »Študije o napakah in pravilih slovenskega pisanja«, ki sem jih objavil v Ljubljanskem Zvonu l. 1909 in 1910 in jih nekoliko popravljene z naslovom »Antibarbarus«, I. zvezek, izdal skupno leta 1910 (v Schwentnerjevi založbi). Spis je davno razprodan; na koncu sem pripomnil: »Ako bodo okoliščine ugodne, bo pisatelj nadaljeval svoje pravopisne študije in jih združil v II. knjigi.« – Četrt stoletja je preteklo odtlej, I. del Antibarbarusa je v nekaterih ozirih dosti učinkoval; močni, posebno količinski razmah slovenščine je mnogokrat izzival jezikovne motrilce, došli so mi pozivi, naj se zopet pojavi Antibarbarus; toda »okoliščine« niso bile »ugodne« in zdelo se je umestno, naj se jezik neko dobo prepusti čisto svobodnemu razvoju, da se najprej sam otrese nezdravih zajedalcev, zdrave korenine pa krepko razprostre.
Ob sestavnem novem Pravopisu pa je došel čas, ugoden ali ne, da z jezikovne plati našega planinstva po svojih močeh pripomoremo k poenostavljenju in poenotenju ter k podkrepitvi slovenskega pisanja. Splošna načela, izražena v I. delu Antibarbarusa, so – se mi zdi – veljavna še danes. Vpoštevajoč značaj in namen Pl. Vestnika in skopo odmerjenost prostora, si bomo izbirali posamezna izločena poglavja in jih obravnavali v čim krajši, lapidarni obliki. Naš namen ni kritika, ampak sotrudništvo pri stavbi naše slovenščine.
»Logarska dolina«.
Pravo, domače in zato edino veljavno ime te doline je bilo nedvomno od nekdaj le L o g a r s k a. Tako se glasi njeno ime zdaj tudi v novem Slovenskem pravopisu (str. 114).
V prvih letih delovanja Slov. Planinskega društva pa se je res bolj in bolj, dasi ne dosledno, pojavljalo ime Logarjeva; tako tudi v Plan. Vestniku. Ko mi je leta 1908 bilo poverjeno uredništvo, sem hotel dokončno prevzeti in dosledno rabiti le eno, tisto obliko, ki jo domačini sami, po vsej priliki vedno doma rabijo. Obrnil sem se na tedanjega župnika v Solčavi, Miloša Š m i d a, ki je v samotni župniji preživel toliko let in bil v najožjem stiku s svojimi župljani. Hitro mi je odpisal, odločno potrdil, da poznajo v Solčavi od nekdaj le Logarsko dolino, in se je po svoji navadi hudo obregnil ob planinske modernuhe, ki v gonji za novotarijami in, hoteč vse bolje vedeti, ne puščajo na miru niti domačih imen. – Odtlej je povsod prevladovala Logarska in v zaključni Kocbekovi monografiji »Savinjske Alpe« (leta 1926) stoji povsod edino Logarska dolina (n. pr. str. 50 trikrat).
Po tem delu ni bilo pričakovati, da se še kdaj pojavi – Logarjeva. Pa so vendar leta 1934 še vstali Logarjevci in so skušali podreti, kar je bilo že ustaljeno. Sicer se je končno izkazalo, da je pravilna le Logarska; hotel pa sem se prepričati, ali trditev župnika Šmida še drži in ali je danes prodrla Logarjeva. Obrnil sem se na sedanjega solčavskega župnika, č. g. Leopolda A r k o t a. G. župnik Arko mi je (19. 3. 1936) prijazno potrdil informacije g. Šmida in mi pojasnil še neke posebnosti. Dolina je bila vedno Logarska vsem prebivalcem; šele v najnovejšem času jo je posestnik Logar sam začel imenovati Logarjevo, rabil pa je še za svojo gostilno prejšnje kuverte z naslovom: »Gostilna Logar v Logarski dolini, p. Solčava«! Končnica -ski se rabi tudi o kmetu Logarju: n. pr. »Logarska dekleta«, »Logarski ljudje so bili v vasi«. Če gredo h kmetu Logarju, pravijo tudi: »Gremo v Log«, kakor tudi pravijo: »Gremo v Plest«, če gredo k Plesniku, k drugemu kmetu v Logarski dolini. – T o r e j e n k r a t z a v s e l e j: L o g a r s k a d o l i n a. Odkod se je vtihotapila Logarjeva? Od domačinov seveda ne, ampak od inteligentov zunanjikov; od teh je nemara še kak vodnik prevzel tudi tuje ime in ga je v družbi svojega »gospoda« morda sam rabil, da pokaže svoje – znanje. Razširitelj je po vsej priliki Kocbek sam, ki je pri lastnih imenih postopal rad, da se tako izrazim, s človeškimi dokazi (Bočna iz Ovočna, češ da je tam mnogo – ovočja; Rogač nam. Rogac, ker ni spoznal, da je osnova Rogatec!). Kocbek je dokazoval, češ v tisti dolini je kmet Logar, dolina je njegova, torej Logarjeva; to izrecno trdi že leta 1894 v svojem in Kosovem »Vodniku za Savinske (!) planine« (str. 51): »Logarjeva dolina, po prvem kmetu Logarju imenovana«, kar ga pa ne ovira, da na str. 45 omenja Logarsko brv, na str. 46 zopet Logarjevo peč; takisto razlaga Logarjevo dolino v Pl. Vestniku 1900, 104. Drugi so mu sledili in urednik Mikuš mu je verjel. Kocbekova razlaga se je zdela tako preprosta in evidentna, da se ni nihče zmislil istinske zaporednosti imen, da je namreč morala biti p r e j dolina, potem šele Logar v njej; tudi so težko da poizvedeli, da se je Logarjevo domovje imenovalo, kakor smo slišali, »V Logu«. Odločilno oporo pa je Kocbekova razlaga našla najbrž v nemškem izrazu Logartal. V širše kroge inteligentov je dolina prišla ravno preko nemškega imena; saj so do ustanovitve Slov. Planinskega društva in še nekaj let pozneje v Savinjskih Alpah in za nje delovali nemški ali vsaj po nemško govoreči in pišoči krogi. Iz teh literarnih virov so zajemali tudi Slovenci. Nemci so za svoj Logartal povzeli Logarsko dolino prav tako, kakor tvorijo Sanntal iz Savinjske doline, Drautal – Dravska dolina; narobe pa se je Slovencem uprlo, da bi v Logartal spoznali svojo Logarsko dolino, če jih je Kocbek, planinski veščak, poučil, da je ime došlo od posameznika, kmeta Logarja, kojega dolina se po pravilih slovenščine more nazvati le Logarjeva; Sanntal je kajpada Savinjska dolina, ker je Savinja reka, a Logar je osebno ime. Iz napačne premise (kmet Logar bi naj bil dal dolini ime) je nastal napačen sklep; ker pa je pravo ime vendarle prodiralo, je nastala prava zmeda, ki ji je napravil konec Plan. Vestnik na podlagi Šmidovih informacij. Ponovna polemika, ki je stopila na dan leta 1934, je le epigonska in se je razvnela do vroče stopnje posebno zato, ker se je vprašanje izprva preneslo na s l o v n i š k o upravičenost ene ali druge tvorbe; slovniško pa sta lahko pravilni – obe. Sporedno je ta polemika bila koristna, ker je pojasnila nekaj podrobnosti.
(Glavne prispevke v tej polemiki najdeš: Jutro, 9. 8. 1934: R. Badjura, Za staro pravdo naših krajevnih imen; Jutro, 10. 8. 1934: Dr. Joža Glonar, Seveda Logarjeva – ne Logarska; Jutro, 17. 8. 1936 [1934, preveri]: F. K., Logarska dolina, ne Logarjeva; Jutro, 5. 9. 1934: R. Badjura, Za staro pravdo krajevnih imen; Jutro, 12. 9. 1934: Dr. Joža Glonar, Kako je torej z – Logarjevo?; Jutro, 16. 9. 1934: r, Ali Logarska ali Logarjeva?; Jutro, 18. 9. 1934: Logarjev lintvern panan – Rudolf Badjura; Slovenec, 21. 9. 1934: R., Logarjeva, Logarska in še kaj; Slovenec, 28. 9. 1934: T., Narod naš dokaze hrani – zavzema se za »Logarjeva«; Jutro, 14. 10. 1934: Branko Zemljič, Logarska dolina in bikoborba; Jutro, 18. 10. 1934: Br. Rotter, Logarska dolina? Da!; Slovenec, 18. 11. 1934, piše v poročilu »Žaloigra pod Brano« enkrat »Logarska« dolina, nekaj nižje pa »Logarjeva«; dva dni pozneje, 20. 11., v isti zadevi dvakrat »Logarjeva«.)
(Dalje.)[2]
»Me vošmo, de se naš namen
Slovencam prav perljudi,
de posihmal naš p r a v o p i s
nikomer se ne studi,«
to voščilo so izrekle Bleiweisove Novice ob novem letu 1846 (str. 1), ko so s tem letom dosledno uvedle današnjo pisavo, gajico. Enako željo obnavljamo ob devetdesetletnici, v pravopisnem letu 1936.
Na solncu se solnčimo. Da! Tako smo pisali, pišemo, pišimo: s o l n c e, s o l n č e n, o s o l n č j e, s o l n č n i c a, s o l n č e c e. Kako besedo izgovarjaš, to se pisave ne tiče; izgovarjavo v naših narečjih je temeljito pojasnil prof. Ramovš (Časopis za slovenski jezik ...VI. 1927, str. 258—260), ki je v svoji slovnici (II. str. 39) tudi potrdil izvirno obliko »solnce« (za navadne bralce je o tem pisal že leta 1866 Cigale v Novicah, str. 4). Vsekako se skupina soln- ne izgovarja s čistim –o–, ampak se bliža, kakor v besedah volna, poln, glasu –ou–, v nekaterih narečjih prehaja celo v –u– (sunce; gl. Ramovš v navedenem Časopisu) in se s tem uvršča med tiste slovenske besede, v katerih skupina –ol pred soglasnikom v srbohrvaščini prehaja v –u–: dolg – dug, volk – vuk, kolnem – kunem. Ta vzporednost, poleg sličnosti s severnimi slovanskimi jeziki (češčina, ruščina, poljščina, lužiška srbščina) in z bolgarščino, ki so vsi ohranili –1–, nedvomno osnovo tudi v slovenski besedi, je upravičila slovenske pisce, pravopisce, slovničarje in leksikografe, da so se ob sestavni ureditvi slovenskega pisanja odločili za »solnce«. Ta oblika se je skozi osemdeset let v vseh naših pisanih delih povsem udomačila in utrdila. Komu bi tudi prišlo na misel, da bi svojeglavo motil stalni red v pisavi? K a r j e z d o l g o r a b o p o t r j e n o v s p l o š n o s t i, t o v e l j a; takó zahtevata sedanja pravopisna borca gg. dr. Breznik in dr. Glonar, pa si tudi medsebojno delata očitke, če si dokažeta, da se v konkretnih slučajih nista ravnala po s v o j i smernici. »Haruspex – haruspicem« – kali? Bralci se zabavajo, stvar pa trpi; po nepotrebnem, bogme.
Res se je do konca 18. stoletja v slovenščini pisalo »sonce« vsesplošno. Navajam le Pohlinov slovar (»Tu malu besediše«) 1781, in Gutsmannov slovar 1789 (ta piše poleg »sonce« tudi »sunce«). Isto velja še za začetek 19. stoletja. Vodnik v »Pismenosti« (1811) pravi (str. 5) »Dva sedem sto soncov«; takisto Prešeren »Vrh sonca sije soncov cela čeda«. Leta 1812 pa se prvikrat pojavi pisava »solnce« (Breznik, Slov. slov., 4. izd., str. 7; Š m i g o c ima namreč v svoji Windische Sprachlehre sicer v slovnici sami (str. 45) in v tekstih (str. 205, 238, 239) le »sonce«, v s l o v a r č k u pa (str. 306) za nemški Sonne navaja po vrsti »sonce, s o l n c e« in prav tako pridevnik »sončni, s o l n č n i«). V širše literarne kroge pa je »solnce« vpeljal M e t e l k o, ki v svoji slovnici (1825) piše i z k l j u č n o »solnce« (str. 61, 182), ter M u r k o (leta 1833) s svojim temeljitim slovarjem, kojega slovensko-nemški del ima za glavno značnico baš »solnce, solnčen«, dočim postavlja v drugem delu obe obliki skupaj, a na prvo mesto »solnce«; vendar je še nad deset let prevladovalo »sonce«. »Novice« so previdno preizkušale položaj. V I. letniku (1843) skoraj prevladuje »solnce« (16, 52, 97 večkrat, 108); »sonce« pa n. pr. 17, 125, 145, menda zato, ker so to ponatisi starejših pesmi, med njimi Krsta pri Savici. Isto vidimo v poznejših letnikih »Novic«, samo da se nagibljejo bolj k »soncu«, dokler ni prišla splošna uvedba »solnca«, ki jo je izvršil Janežič. Dočim je J a n e ž i č leta 1850 v prvi izdaji svojega »Popolnega ročnega slovarja« postavil na prvo mesto še sonce (»sonce, solnce, sunce«), pozna štiri leta nato v svoji S l o v e n s k i s l o v n i c i (1854) l e š e s o l n c e (str. 26: »Solnce je svetilo vsih nebeških tel našega osolnčja«), in tako vse nastopne izdaje te s l o v n i c e, tudi v Sketovi izdaji, nič drugače njena naslednica dr. B r e z n i k o v a, k i š e v n a j n o v e j š i i z d a j i (IV., 1934) p i š e l e s o l n c e (str. 24; 63 »sijaj solnce ...) in na str. 168 jezikovno razlaga soln-ce (kakor jaj-ce, sr-ce). – I n u č i l o se je in p i s a l o »solnce«, do najnovejšega časa.
Tudi p r a v o p i s i so v besedni zaklad uvrščali le »solnce«. Levec je pri sestavi svojega pravopisa sicer nekaj ugibal o »soncu« (Lj. Zvon 1898, 281), a je ostal pri »solncu«, kar je celo utemeljil v Pravopisu str. 19, češ, »Zdaj ... po Kopitarjevem in Metelkovem vplivu sploh pišemo solnce, kar bolje ugaja pravilom, po katerih se je razvil naš pravopis«. Tudi Breznik sam je v svoj prvi »Slovenski pravopis« (leta 1920) sprejel le udomačeno obliko »solnce«. Vse torej v znamenju »solnca« in prav nobenega razloga ne najdemo, zakaj so nekaj časa nato mirno ustaljenost v pisavi nekateri siloma začeli motiti z uvajanjem davno opuščenega »sonca«; kaj hitro so se ga prijeli taki, ki hočejo biti moderni ali vsaj modernizirani. Celo Oton Župančič ga rabi v »Veroniki Deseniški« že na 1. strani (»niso to sama sonca«), on, ki je bil seveda ostal pri »solncu« v »Čaši opojnosti« (»Kanglica«; v 1. izdaji 1899, takisto v 2. izdaji 1911), v »Čez plan« (1904, str. 34: »Zaljubilo se je solnce«), v »Samogovorih« (1908, »Solnce roža«) in »Mlada pota« (1920, str. 30). Čemu tako menjanje? Kaj je že rekel Prešeren o – kaši? ... Prav tako je Breznik »solnce« svojega prvega pravopisa v novem pravopisu nadomestil s »soncem«, v slovnici je pustil »solnce«; dr. Glonarju pa očita S. B. v »Življenju in svetu« št. 15 (30. 11. 1935) na str. 250, da je kar v i s t i svoji knjigi (Slovar slov. jez.) nekaj časa pisal »solnce«, potem pa »sonce«.
Taka reformitis je opasna za trdno zdravje našega sicer tako krepkega jezika in nas pahne v nepotrebne, malenkostne in zato hitro strastne in trmaste boje, ko bi vendar morali pustiti na miru, kar je mirno, in vihteli uma svetle meče le za pomembne zadeve. Tako početje pa zlasti vznemirja šolski pouk; k a k o n a j u č i t e l j u č i s l o v e n š č i n o, č e s i s l o v n i c a i n p r a v o p i s i s t e g a p i s a t e l j a n a s p r o t u j e t a? Povod za tako revolucionarstvo je dala usodna težnja prvobornih slovenistov, da porivajo književni jezik in knjižni izgovor v narečje (predvsem v lastno); iz te težnje je zrasla fatalna nova Slovenska čitanka za I. razred srednjih šol (1931), ki ima kar na 1. strani »sonce« in je v upančičevi »Kanglici« tudi to besedo »popravila«, da se pač bere po narečju, kakor knjiga s posebnimi sestavki res uči, toda z uspehom (kakor mi je nekdo rekel), »da koune djak, tku brat' nä znauši«.
Predvsem pa je pišoče in čitajoče občinstvo zbegano. Že več let, posebno izza novega pravopisa, zasledujem dnevnike in časopise glede solnca – sonca; ogromno število primerov mi kaže vedno hujšo zmedo: v isti številki, večkrat na isti strani ali celo v zaporednih vrstah najdeš zdaj eno, zdaj drugo obliko; najbolj drastično seveda v dnevnikih – le poskusite! Za navajanje zgledov tu ni prostora. Novi pravopis ni in ne more biti v vsem obvezen.
Č e m u t o r e j, j e z i k o v n i g r a d i t e l j i, s a m i r a z d i r a t e c e l o t o, k a r s t e s a m i g r a d i l i, i n p o d i r a t e, k a r t r d n o s t o j i? P i š i t e »s o l n c e«, k a k o r s o p i s a l i v a š i o č e t j e, k a k o r s o v a s n a u č i l i v š o l i i n k a k o r s t e d o s l e j p i s a l i s a m i![4]
Ostanimo pri svojem štetju
[uredi]»Nekateri so, ki zmotno mislijo, da je za
uspešno dosego narodnega edinstva prikladno
sredstvo unificiranje jezika. S takimi
zgrešenimi sredstvi bi izgubljali po nepotrebnem
narodne energije.«
(Anton Lajovic, »Jutro«, 24. XII. 1933, str, 4.)
»Sedem in trideseti letnik«, »Devet an devetdeset hudiču« (Rutar, Beneška Slovenija, 1899, str. 60).[5]
Tako štejemo Slovenci, odkler moremo zasledovati pisavo in izreko svojega jezika. »Enu lejtu ima ... kednou d v a i n u p e t d e s e t (inu en dan), dneu pag ima try stu pet i n u š e s t d e s s e t (inu šest ur),« uči Trubar (»Slovenski kolendar«, 1557). V zbirki pridig Janeza Svetokriškega, izdanih 1691–1707, beremo »n a d r u g o i n u d v a j s e t o n e d e l o« (I. 177), »š t e r y i n u d v a j s e t i k r a j l y« (III. 243). Leto 1833. je Prešeren povedal v verzih tako: »J e o d v e s e l' g a č a s a t e k l o l e t o ... D v a k r a t d e v e t s t o t r i i n t r i d e s e t o.« Fran Levstik omenja v svojem »Potovanju« imenitni vinski letnik 1834, češ, »š t i r i i n t r i d e s e t e g a, to je bila pijača ... Š t i r i i n t r i d e s e t l e t n o je imelo preveliko moč, da je vznak metalo ...« in dostavi: »Do smrti bo že kako; p e t i n o s e m d e s e t let niso mačje solze.« Cesarica odmeri Martinu Krpanu »s t o i n p e t pogač ... in pa o s e m i n š t i r i d e s e t krač«; Krpan potrjuje, da bo dobil »p e t i n s t o p o g a č ... in pa o s e m i n š t i r i d e s e t k r a č«, in tistih p e t n a d s t o prav nalašč poudari! – »Nemec porabi po 51 l i t r o v piva na leto« (»Slovenec«, 31. dec. 1933); to se seveda mora brati e n a i n p e t d e s e t, ker je rečeno »litrov«; ko bi brali »petdeset in eden«, bi moral tam stati »liter« (petdeset in eden liter izpijejo Nemci) – »T r i s t o š t i r i i n d e v e t d e s e t društev« šteje Zveza kulturnih društev, poroča »Jutro« 14. dec. 1936, »Marijin List« v Slovenski Krajini, pisan v »prekmurščini«, zaključuje s koncem leta 1936 svoj 32. letnik in začenja svojo zadnjo, 12. številko z besedami: »D v a t r e s e t i (t. j. dva in trideset) let smo slavili našo dobro nebeško Mater po njenom listi.« – Tako se v slovenščini govori in piše v poltisočletje in nobenemu slovničarju ali pravopisniku ni prišlo na misel, da bi se postavil po robu proti temu načinu, ki je pristno domač.
V splošni javnosti se je tudi res, v dnevnikih, časopisih, knjigah, govorih, pri rabi številk štelo, kakor pač Slovenci od nekdaj štejejo, do danes, kakor so se tudi otroci učili v šolah, ko so brali in pisali številke, se vežbali v poštevanki (trikrat sedem je enaindvajset, osemkrat devet je dvainsedemdeset itd.), seštevali, množili, delili, čitali ulomke (n. pr. 2/21: dve enaindvajsetini, 1/21 ena dvaindvajsetina), potence, korene itd. Kakor povsod doma, tako se je štelo v šoli; s tem štetjem se je deca doma zabavala, še preden je prestopila šolski prag.
Kar je v ta domači in svoj lastni mir, okužena s poprevratno reformitido, s trdo roko posegla šolska oblast sama, kajpada ne životvorni šolniki, ampak tisti, ki pišejo akte pri zeleni mizi. Tedanji »višji šolski svet« v Ljubljani, ki je upravljal v Sloveniji vse srednje, strokovno in ljudsko šolstvo, je z odlokom z dne 14. sept. 1921. št. 11.323, odredil, da »se s šolskim letom 1921/22 uvede v vseh razredih ... od števila 20 dalje strogo štetje in računanje po dekadičnem sestavu«. (Iz posebnega primera je bilo razvidno, da uradni odlok zahteva štetje n. pr. 21 = dvajset eden, pripušča pa 11 enajst in ne zahteva »deset eden«.)
Glede ulomkov pa odlok odreja, naj se sploh n e izgovarjajo kot ulomki (n. pr. 23 /27, ampak samo napovedujejo (dvajset tri ulomljeno z dvajset sedem, ne pa triindvajset sedemindvajsetink). Nato sledijo še navodila, kako se naj postopa pri raznih računskih operacijah, kjer se bodo pokazale zadrege, in se končno naroča učiteljem, naj »ukaz dosledno izvajajo, napake pa za prehodno dobo obzirno sodijo«.
Ta famozni »ukaz«, ki ga v poseganju u p r a v n e g a urada v ustroj jezika odtehta le še poznejši o izreki trdega 1, je vznemiril vse šolstvo; saj se povsod (v zgodovini, v slovstvu, v verouku, v fiziki ...) najdejo kake številke. Na te številke se je zdaj obračala predvsem pozornost, da li se namreč izgovarjajo »po šolsko«. In kar za v s e razrede je veljal ta ukaz obenem z začetkom novega šolskega leta, ne morda najprej za začetnike v I. razredu ljudske šole, kjer bi bilo manj težkoč! Z našim šolstvom se je postopalo na isti ukazni način pozneje, ko se je v jeseni 1924 p o začetku pouka s 1. januarjem 1925 za prve štiri razrede gimnazije hkrati uvedel nov tipus nižje srednje šole (kar se je po nekaj tednih seveda izkazalo kot nemogoče) ali ko so se sedanji učni načrti za gimnazije tudi hoteli za vseh osem razredov izvesti istočasno in bi zato nekateri predmeti za neke razrede sploh – odpadli, drugi se poučevali – dvakrat! Zaradi štetja sicer v šoli za dijaštvo ni bilo hujših posledic, razen mešanice; samo pri sprejemnih izpitih za I. razred so se otroci večkrat zmotili. Bolj nerodno je bilo za učitelja, ako je nadzornik pri presoji pouka v matematiki in računstvu porabil zelo udobno merilo štetja za – kvalifikacijo. Res se je pripetilo, da je »višji« nadzornik, ko je prisostvoval predavanju iz analitične geometrije v višjem razredu, pozval profesorja na odgovor samo zato, ker je slišal, da se v razredu ni štelo »dvajset eden«. Hudi gospod je umolknil, ko se mu je reklo, da je učni predmet važnejši nego ozir na štetje in da je sploh groteskno, če si gospodje kakega urada prisvajajo oblast, da z ukazom po svoji volji pretvarjajo narodni jezik, česar prav nihče, niti poklicni slovničar ne sme.
Ker pa si je pač malokateri učitelj upal tako nastopiti, je ukaz ostal do danes in se izvaja z večjo ali manjšo ali tudi z nikako gorečnostjo že petnajsto leto. Toda brez vpliva na slovenski jezik; novi Pravopis pozna le štetje »eden in dvajset«, dočim še slovnica vsaj navaja tudi obratno štetje. Sam Uradni list je kljub svežemu ukazu 30. dec. 1922 pisal »šestintrideset«, »petindvajset«. Od leta 1921 sem zasledujem učinek štetnega ukaza; pri vseh mnogobrojnih zborovanjih, predavanjih, nagovorih sem slišal »dvajsetenovanje« edino iz ust šolnikov in posebno pri njihovih lastnih sestankih. Pri nekem zborovanju 2. julija 1933 je govornik-učitelj izgovarjal vse številke, kar jih je imel zapisanih, po »ukazu«; ko pa je podajal v prosti besedi pojasnilo, je štel po – naše. Ali: pri nekem zborovanju samih šolnikov v letu 1935 je predsednik štel brez izjeme »dvajsetedensko «, leta 1936 pa isti predsednik takisto brez izjeme – »edenindvajsetsko« – a ukaz še velja! Njega čuvarji so se sem od leta 1921 kajpada večkrat izmenjali; sicer pa sem si zapomnil, da je glavni čuvar že 27. junija 1928 sam zapustil stražo, ko sem ga slišal šteti – »petinsedemdeset«.
Pomembno je, da so naši pisci in pisatelji dvajsetenovanje, lahko rečemo, enostavno odklonili. Merodajni časopisi (»Ljubljanski Zvon«, »Dom in Svet«, »Čas«) pišejo dosledno po naše, takisto vsi dnevniki in drugi časniki ter jim le tuintam uide kak števnik po »ukazu« (n. pr. »Sodobnost« 1934, 36: »dvajsetpetega leta«; »Lovec« ,1932, 33: »dvajsetpetletnica«; »Pohod« .20. XI. 1936: »dvajset četrtega novembra«). Pisatelji so v svojih knjigah sploh ostali pri starem. Le redke so izjeme. Dr. Pregelj (D. i. S., 1923, 253) v oceni humoreske »Notarjev nos« (preložil Janko Tavzes) pravi: »Potem pa še nekaj: Tavzes šteje po novo. Naj šteje. Vsaj zamere ne bo pri višji šolski oblasti.« – O. Župančič pravi v Veroniki Deseniški (leta 1924) na str. 118: »zapiši dvajset pet, recimo dvajset dva«. Vladimir Levstik, ki piše tako neprekosljiv jezik, je leta 1912 v svojem prevodu Dostojevskega »Zapiski ...« (str. 308) štel »devetstodevetindevetdeset«, a v prevodu »Ane Karenine« (1928) piše – zakaj? – dosledno »osemdeset pet kopejk« (I. 181 i. dr.); v svoji aristofanično duhoviti obrambi »solnca« (»Jutro«, 23. 7. 1933) pa redno: »oseminštirideset«. (Sarkastično smeši »sonce« »Pohod« 1. 7. 1933.)
Toliko stoji, da je slovenska javnost šla preko samovoljnega »ukaza«; storil bo veliko uslugo mirnemu stanju našega jezika in šolskemu pouku, kdor bo umaknil tisti ukaz, ki je, kolikor smo poučeni, nastal itak na prenagljen način. Kak je bil razlog, da se je ukaz izdal? Navaja se točna izvedba dekadičnega sestava (t. j. da štejemo po deseticah). To je rečeno brez preudarka. Saj je dekadično i eno štetje i drugo, ker se oboje giblje v okviru desetič. Je pa n a š e s l o v e n s k o š t e t j e d o s l e d n o v s t o p n j i e n e d e s e t i c e d o d r u g e. Najprej se šteje od ene do deset; nato se vzame kot podlaga prva desetica in se na njo nalagajo po vrsti ednice: »ena n a deset« = enajst, »dva n a deset« = dvanajst itd. do devetnajst; namesto »deset na deset (»desetnajst«) imamo produkt dvakrat deset = dvajset. Zdaj se šteje dalje, kakor se je štelo od prve desetice; podlaga je dvajset, na njo se pridene ednica, kakor prej na desetico; prej torej enajst, zdaj ena (eden) in dvajset, dva in dvajset (kakor prej dvanajst) itd. do trideset, kjer se nadaljuje na isti način. Naše š t e t j e j e t o r ej s t r o g o l o g i č n o i n m a t e m a t i č n o i z v e d e n o i n j e z a r e s t o č n o d e k a d i č n o. Do te točnosti niso v svojem razvoju dospeli vsi jeziki; večinoma (niti ne vsi) so jo izvedli do dvajset, potem so se preokrenili. Niti čisto dekadični niso vsi. Francoščina n. pr. ni vseskozi desetinska, ampak deloma dvajsetinska (od 60 do 99; soixante + dix, šestdeset + deset je 70; soixante onze, šestdeset + enajst je 71 itd. do 79; končno quatre-vingt, štiri X dvajset je 80). Zanimivo je, da pozna rezijanska slovenščina prav tako dvajsetinsko (vigesimalno) štetje; namesto »Štredi« (štirje »redi«, t. j. štiri desetice) se pravi »dvvakrat dwujsti« = 2 krat 20, t. j. 40; za 50 imajo dvakrat dvajset in deset. (Gl. Ramovš, Časopis za slov. jezik . . . VII. 1928, 118.)
Ostanimo le pri svojem štetju; najbolj dosledno in enostavno je in naš jezik se tiska v njem že tristosedeminosemdeset let. Ako se hočemo s svojimi narodnimi brati še tesneje združiti, nego smo že, bodi vez med nami iz trdnejše tvarine, nego je površni mehanizem izgovarjanja številk.
Besede razzlogujejo, to se pravi: delijo v zloge, v šoli, če učitelj uči čitanje po zlogovni metodi. Vsi pa razzlogujemo, ko pišemo do konca vrste, a nimamo več prostora, da bi zadnjo besedo izpisali; grdo in nedostojno je, če to besedo skušaš še spraviti v vrsto z manjšimi, tesnejšimi črkami ali s porabo prostora izven vrste. Izurjen pisar si prostor že vnaprej umno uredi; posebno velja to za strojepisca ali stavca, ki pisave ne moreta izpreminjati. Stoji kot načelo, da se vrsta redno končuj s celo besedo. Včasih pa se to le ne da izvesti; zadnjo besedo je treba deliti. Ta delitev naj zadene le d a l j š o besedo; slab pisar in stavec bi bil tisti, ki si ne zna pomagati pri krajših besedah, da bi jih spravil v vrsto, in nedopustno je, da bi na koncu vrste puščal n. pr. samo eno črko. Ko besedo deliš na koncu vrste, jo razzloguješ; to razzlogovanje imamo navadno v mislih, če izgovorimo to besedo, in pri pisanju prihaja neštetokrat na vrsto, tem večkrat, čim manj spreten si. Samo o tem razzlogovanju govorimo na tem mestu.
Postopek bi mogel biti čisto mehaničen, to se pravi, da bi pisec dosledno pisal do konca vrste in tam pač nehal s črko, ki bi jo še spravil v vrsto, a v drugi vrsti nadaljeval s prihodnjo črko, ne oziraje se na vsebino. Tako se je pisalo kajpada v arhajski dobi, ko v pisavi niso ločili niti besed. Ni dosti drugačna pisava v starejših tiskih. V prvi slovenski tiskani knjigi, v Trubarjevem. »Catechismusu« leta 1551. beremo razdeljeno: »bug-om« pa »že-gnall«, »prauič-in« pa »posuei-dtni«, »dežels-kimi« pa »če-stil« itd. Prav tako pri Dalmatinu v Bibliji (n. pr. »vog-la« pa »o-broče«, »sež-gati« pa »su-knjo« itd.) in drugih starejših pisateljih, vse dotlej, dokler ni pričela šola iskati posebnih pravil za »razdelitev zlogov«, kakor ta pojav imenuje Janežič v prvi izdaji svoje slovnice iz leta 1854, str. 7, kjer je to poglavje še prav kratko. Pozneje, ko se je tudi uvedla beseda »razzlogovanje«, so se mu pravila nekaj razširila in so skušala biti jezikoslovna, ne mehanična. Višek je v tem pogledu dosegel Levec v svojem Slovenskem pravopisu, kjer na celih treh straneh razpravlja (str. 93–95), »kako delimo ali razstavljamo besede na zloge«. In tega bi se naj učili že otroci? Saj se učijo pisati in res pišejo! Nadaljujoč Janežič-Sketovo slovnico, je dr. Breznik v splošnem prevzel krajša pravila svojih predhodnikov i v svojo slovnico i, še skrajšana in poboljšana, v novi pravopis. Pa tudi njemu se še ni posrečilo stisniti pravila v obliko, ki bi zanesljivo omogočala odločitev v vseh primerih. Breznik se pri delitvi v zloge opira na dvojni razlog, na izrekljivost soglasnikov in na soglasniške skupine, ki morejo kako besedo začenjati, češ, neizrekljive skupine se pri razzlogovanju delijo, izrekljive ostanejo. Oboje pa je nezanesljivo; izrekljivost je individualna v praksi – spretni jezik našega Slovenca lahko izgovarja kar vse skupine (tudi n. pr. nemški »Propf«, slovenski »vzglavje«). In skupine soglasnikov, ki morejo začenjati kako besedo – kdo pozna vse? Otrok in neveščak gotovo ne: pa tudi veščak ne more jamčiti, da so mu znane vse besede za vsako mogočo začetno glasovno skupino. Taka pravila so torej problematična; v pouk zanašajo mučenje in muko.
Najenostavnejše bi seveda bilo, ko bi vrste končavali pri pisanju mehanično kakor nekdaj. Ker pa dandanašnji mora vsakdo svoj jezik v elementih poznati tudi po ustroju, potrebujemo nekih smernic pri razzlogovanju, kadar se mu ne moremo izogniti. Vsaj toliko moramo paziti, da ne zakrivimo dvoumja, zlasti drastičnega, kakor v sledečih primerih. Prvi je nemški: Dne 18. oktobra 1936 je »M. Zeitung« rabila v nekem članku sestavljenko »Urinstinkt« (»prainstinkt«, »pranagon«); stavec je prišel s to besedo na konec vrste in jo je namesto »Ur-instinkt« delil tako, da je stalo na koncu prve vrste »Urin-«, v začetku druge pa »stinkt«. – V »Našem Glasu« z dne 15. januarja 1937 dr. M. Malnerič po pravici smeši grdi uradni izraz »topogledno«, češ naj se vsaj razzloguje »to-pogledno«, a ne »topo-gledno«. Dvoumij in nejasnosti se je torej treba izogniti; sicer pa naj bi bila pravila mehanična, umljiva in ne pedantična. Ker bi podrobna presoja tega poglavja v dosedanjih učbenikih bila preobširna in le teoretičnega pomena, podam v nastopnem sumarično le s v o j o z a s n o v o t a k o i m e n o v a n e g a r a z z l o g o v a n j a:
1. Pri skupini dveh s a m o g l a s n i k o v se vzame prvi samoglasnik k prvemu, drugi k drugemu zlogu. N. pr. pra-oče, pri-imek, za-rjavel (r tu velja za samoglasnik!).
2. Pri skupini: samoglasnik in e d e n soglasnik se vzame soglasnik k d r u g e m u zlogu. N. pr. vre-me, hi-ša, pe-či, ka-ča, zr-no, kr-ta, o-če.
3. Pri skupini: samoglasnik in d v a a l i v e č soglasnikov se vzame p r v i soglasnik k p r e d n j e m u zlogu, ostali soglasniki k drugemu zlogu. N. pr. dob-ro, dob-rot-nik, meg-la, pus-tim, mis-lim, ses-tra, taš-ča, gnez-do, os-ter, os-troga, mrav-lja, groz-dje, miš-ljenje, po-noč-nji, Av-strija, kon-čni.
4. Črki nj in lj pomenita e n o t n i omehčani n in l, se pravilno izgovarjata kot e d e n glas in se zato n e ločita. N. pr. ža-njem, pe-ljem, želj-no, živ-lje-nje, dla-njo, so-ljo, gorenj-ski.
5. More se beseda razzlogovati tudi p o njenih s e s t a v i n a h, če so znane. N. pr. so-brat, po-bratim, po-znati, za-gnati, raz-iti, po-sneti, iz-ustiti, brez-upen, vele-skok, mimo-grede, grdo-gled, konč-ni (konec + ni).
»K a r s e t i č e o p o z i c i j e, b o l a h k o p r i r e j a l a k o n f e r e n c e"; tako se vsesplošno piše in se je pisalo tudi leta 1935, ko smo 21. avgusta ta stavek čitali v »Slovencu« takole: Kar t i č e opozicijo ...«, torej glagol »tičem – tikati« v pomenu »zadevati« brez »se«.
Sem od leta 1933 sem postal pozoren, da se pred vsem v člankih, ki se tičejo zunanje in splošne politike, pričenja v »Slovencu« rabiti naš priljubljeni »se tiče« s samim glagolom »tiče«; in dotični pisatelj člankov – po vsej priliki eden in isti – veže svoj »tiče« s tožilnikom (kakor zgoraj: »tiče opozicijo«), pa tudi z rodilnikom na isti način, kakor mi običajniki svoj »s e tiče« (se tiče opozicije). Dosleden si glede tega sklona pisatelj pri svojem »tiče« ni; zdi se mi pa, da se je prvotno nagibal k tožilniku, a vzporedno in pozneje je pač vplival nanj, nemara preko korektorja, naš in vseh drugih »s e tiče«, ki se, kakor glagoli dotikanja (dotaknem se česa) veže z r o d i l n i k o m.
Zanimivo je zasledovati pojavljanje te samosvoje besedne rabe, kolikor sem si jo zapisoval. Kot prvi primer sem si zabeležil: »Kar t i č e francoski načrt« (Slov., 20. dec. 1933). Nadalje: »Zahteve, ki t i č e j o narodni ponos« in »Kar t i č e splošnega p o l o ž a j a«, enkrat tožilnik, drugikrat rodilnik, oboje v uvodniku (Slov., 7. febr. 1934); v isti številki v drugem članku: »Kar s e tiče tukaj omenjenega«, a v tretjem sestavku zopet: »Kar t i č e kostanja« – v eni številki v s e možnosti! V štev. z dne 22. febr. 1934 dvoje: »... imamo pogoje, ki t i č e j o Heimwehra«, pa »Kar s e tiče opozicije«. Dne 6. marca 1934 v nekem poročilu enotno štirikrat sam »t i č e«, pa z rodilnikom: »Kar t i č e ljudskega štetja, ... učnega načrta, ... učnih načrtov sploh, ... Belgrada ...« Zopet s tožilnikom: »... delo t i č e vso železniško s l u ž b o (28. jun. 1934), prihodnjič (23. avg. 1934) z rodilnikom: »Kar t i č e Velike Britanije ..., o d n o s o v z Nemčijo«, »... preosnova t i č e inozemcev« (25. okt. 1934). Menda drug sotrudnik pa piše (3. sept. 1935) po naše: »Kar s e tiče Italije«, a v isti številki politični urednik: »... ostanki t i č e j o razdelitve kolonij«; prav tako kot uvodničar:
»Kar t i č e države« (24. nov. 1935); pač druga roka pa: »Angleške politike s e tiče« (4. dec. 1935). Pomešano: 7. marca 1936 kopica samih »tiče«, med njimi
vendar eden »se tiče«; 10. marca 1936 v uvodniku: »... kar t i č e jamstev«, na
isti strani v drugem sestavku: »... s e tiče obiska«. Ista neurejenost do najnovejšega
časa: »I n t e r p e l a c i j a j e t i k a l a k n j i g e … poslanika Šebe« (8. febr. 1937), pa: » ... s e ne sme tikati Španije« (20. jan. 1937) in zopet: »kar t i č e n a u k a, jo (!), namreč cerkev, noče nihče poslušati« (11. aprila 1937). – Razen v »Slovencu« sem zapisal enkrat v »Sloveniji« (3. avg. 1934) tako rabo:»Vsako vprašanje, ki n a s t i č e, naj se in se bo rešilo doma«.
Ta licentia scriptoris je ostala osamljena; ni potrebna in se očitno sama sebe prav ne zaveda, prinesla je sama v sebe zmedo. V pomenu »koga zadevati«
(»betreffen«) pozna slovenščina od starih časov sem res glagol »tičem–tikati« le s tožilnikom, ki ga čitamo tudi v Pravopisu z označbo »kar mene tiče = se mene tiče«; Pleteršnik navaja Trubarja: »Kar pak našo potrebo tiče« in Dalmatina: »Kar sv. zakon tiče«. Wolf-Cigale (1860) pod »betreffen« še pravi: »To mene tiče, zadeva, to name leti, bije«, Bartel pa prevaja »es betrifft mich« samo s »to s e mene tiče, to mene zadeva«. V Novicah 1847, 35 sem še zapazil: »Kar umetelnost v t i č e«. Polagoma in zdaj se je glagol tikati spojil z (dotikanjem in je pri vzel medialni znak »se« glagolov dotikanja; »t i č e se« je zdaj in davno e n o t n a p i s a v a. Ne trdim pa, da je izraz ravno lep – s a m »tiče« kajpada ni nič lepši! – ampak dosti banalen je; praznobeseden prehod je v uradnem, govorniškem, novinarskem slogu od misli do misli, prehod, ki se ga spreten stilist in jasen mislec, kakor je ravno gorenji, rajši izogiblji. »Se tiče« je postal stereotipna fraza (rabi se malodane izključno v sedanjiku), to se pravi: navajeno zlo.
Kar se t i č e te fraze, se je bomo posluževali, kadar ne bomo mogli iti mimo nje, ne da bi s e j e d o t i k a l i.
Glosa in času primeren opomin: »Levstik
ni imel nobene stalnosti. Oblike, ki jih je danes
sprejel, je jutri zavrgel in se poprijel zopet novih.«
(Breznik, Dom in Svet, 1910, 33).
... ki, ga ... (kdo?, koga?). Kopitar je (leta 1809) v svoji slovnici na str. 294 točno zabeležil posebnost slovenščine, da se poleg popolnega oziralnega zaimka, »katiri, katira, katiro, ki se rabi zlasti v svečanem govoru, slovenščina v navadnem govorjenju poslužuje členice ,ki' (–i– je poluglasnik); ta členica ostane neizpremenjena in sicer v imenovalniku sama (mož, ki je pri meni; žena, ki je pri meni itd.), v odvisnih sklonih pa se ji pristavi osebni zaimek tretje osebe v dotičnem odvisnem sklonu (mož, ki si ga ga videl; žena, ki si jo itd.).« V hebrejščini, misli Kopitar, najdeš morda isto jezikovno posebnost.
– Naša narečja kajpada dosledno rabijo ta ,ki' (dasi ga ponekod sklanjajo: »ki, kega, kemu ...«, prim. Breznik, DiS 1915, 337), a v knjižnem jeziku (Kopitar pravi v »svečanem«) so se ga pisatelji v prejšnjem stoletju izogibali in ga v precejšnji meri nadomestovali s »koji«, kadar se jim je preveč nakopičilo dolgih »kateri, -ega« itd. V mojih gimnazijskih letih (okoli 1888) smo pisali samo »kteri« in »koji«. Levec je v svojem Pravopisu (leta 1899), in sicer v slovarčku na str. 138, naš pristno slovenski »ki« uveljavil in mu določil pravilno rabo (nanaša se »ki« na z n a n o odnosnico, dočim je krepki »kateri« umesten le pri še n e z n a n i). Levčevo pravilo je v nekaj razširjeni obliki sprejeto tudi v Breznikovo slovnico (1934, § 210).
Izza Levca gine pretirana raba nerodnega »kateri ...«; v novejšem času ga je kratki »ki« v raznih zvezah (»ki mu«, »ki ž njim«, »ki ob njem«, »ki brez njega«) kar izpodrinil, tudi v primerih, kjer ni na mestu kak »ki«. Vzrok je najbrž ta, ker iz pravila v slovnici ni lahko razbrati, kdaj je pravilna krajša ali daljša oblika. J a z b i p o s t a v i l t o l e p r a v i l o:
1. N a v a d n i p r i d e v n o - o z i r a l n i z a i m e k je »ki«.
2. N a d o m e š č a g a k a t e r i ...«,
a) č e j e z a i m e k p o u d a r j e n,
b) a k o b i n a s t a l o d v o u m j e,
c) č e s t o j i o z i r a l n i s t a v e k p r e d g l a v n i m. (Kaznovan bo vsak, k a t er e g a zasačim. Gospa je poslala deklo, k a t e r e ni marala. K a t e r e g a si izberem, tega mi pošlji).
– V naših dnevnikih, ki nimajo časa za vsakokratno premišljanje, naletimo prav pogosto zlasti na dvoumne stavke. V zadnjih časih sem si zabeležil nekatere: »Naročil je sinu in rejencu, naj ubijeta njegovega soseda, k i g a je smrtno sovražil.« (kdo je sovražil? koga? Večernik, 19. jun. 1935). »Rapid je imel partnerja v moštvu Hermesa, k i g a je zasluženo odpravil z razliko 4 golov.« (Iz stavka je nemogoče spoznati, kdo je zmagal. »Jutro«, 25. 6. 1994. Pravilno: »katerega«). »Doumergue je sprejel Herriota, k i m u je sporočil« (Slovenec, 9. 2. 1934). V poglavju »Čez drn in strn« se dne 18. 5. 1937 »Jutro« norčuje iz stavka, ki ga je ta dnevnik zagrešil 5 dni prej (12. 5.), namreč: »V svojem vladarju, k i m u je vzel odločitev v vodstvu države, vidi angleški človek poosebljenje vsega, kar spoštuje na sebi samem.« V prav isti številki (18. 5.) pa bi šaljivec na 3. strani bral tole: »... doktor je naletel na borbenega inženirja, k i g a je premagal po izredno lepi igri« (kdo? koga?). Zaimek »kateri« odpravi dvoumje.
Zanimivo je za nas – zanimivo. Tujko »interesanten« podomačujejo naši prvi slovarji z »mikaven« (Murko 1838), z »mikaven, mičen, vabilen« (Wolf-Cigale, 1860); pozneje smo prevzeli iz slovanščine »zanimiv« (hrvatski »zanimljiv«), ki se je hitro udomačil v naši pisavi. Ko je nastal odpor proti izposojenkam tudi iz slovanskih jezikov, je dr. Breznik, ki ga sicer smemo šteti v teoriji med puriste, v svoji razpravi »Slovanske besede v slovenščini« (Čas, 1909, ponatisk str. 16), kjer odklanja dokaj takih izposojenk, izjavil sledeče: »Pustiti moramo besedo zanimati, zanimiv, zanimljiv v ruski obliki, ker bi se v podomačeni obliki glasila zajemati, za kar ima pa že popolnoma drug pomen.« Tudi v svoj novi pravopis je sprejel le obliko »zanimiv«. Mislim, da b o odslej k o n č n o i z g i n i l a č u d a š k a o b l i k a »z a j e m l j i v«, ki so si jo na osnovi enačbe »zanimati = zajemati« z obrazilom -ljiv tvorili dosledni slovenisti in res našli tu in tam kakega pristaša.
Zapisal sem si nekaj primerov. Dva primera se držita celo omenjene enačbe v izvirniku: »Razprava bo zbudila veliko z a j e m a n j e pri izobražencih« (Slovenec, 28. 8. 1927); »Zdravamarija ... nas z a j e m l j e iz drugih razlogov«. (Časopis JKZ 1901, 86.) Sploh v navedenem letniku »Časopisa« prevladuje ta novotarija; kar trikrat se nahaja »zajemljivo« (str. 95 dvakrat, str. 111). Nadalje: »Zajemljive označbe« (Lj. Zvon, 1935, 584); »zajemljiva knjiga« (Čas, 1935/36, 125); »delo je pisano zajemljivo« (Čas, 1936, 118). V Plan. Vestniku 1933, 187, pa sem pripustil, da se »zajemljiv« rabi s p o s e b n i m odtenkom p o l e g »zanimiv« v stavku dr. I. C. Oblaka: »Češka na videz enolična ravnina mi je prav tako z a n i m i v a in nič manj z a j e m l j i v a kakor n a j z a n i m i v e j š a oblika Dolomitov.«
Znamenita razgledna gora (1696 m) s staro, dosti veliko cerkvijo sv. Uršule (29 m dolga, 17 m široka, 14 m visoka) v knjižni rabi nima enotnega imena. O cerkvi sami je napisal za Plan. Vestnik (1925, 253) pregledno zgodovino g. Ivan Jurko s porabo arhiva Starotrške župnije pri Slovenjgradcu; arhiv sega od 12. sept. 1599 do 1626, spisal ga je slavni ljubljanski škof Tomaž Hren. On je cerkev, zidano – kakor pravi Šematizem Lavantinske škofije – 1580–1601, obiskal leta 1601, ker je stavba slabo napredovala, in pospešil zidavo tako, da je že prihodnjega leta (18. avg. 1602) mogel posvetiti cerkev in tri oltarje (med njimi sv. Uršule); leta 1609 je posvetil osebno ostale štiri oltarje in se je še pozneje zelo pobrigal za to svoje najvišje svetišče, ki je, daleč vidno, postalo priljubljen romarski kraj.
Gora je svoje ime imela, seveda, preden so zgradili na njej cerkev. Kako ime je bilo, se ne da točno dognati. Najbližji okoličani so pač rekli, kakor še dandanašnji, da je »Gora« (kakor n. pr. Zadretčani planino, pod katero prebivajo, imenujejo le »Planino« in jim je z doma Menina neznana). Škof Hren pa nam je v svojem zapisniku iz leta 1599 in 1601 ohranil nedvomno stvarno ime iz svoje dobe: »mons Ursulanus sive P l e s h i v i c«. Z g o d o v i n s k o d o k a z a n o i m e j e t o r e j P l e š i v e c; po sv. Uršuli se je mogla gora imenovati šele po ustanovitvi cerkve, je pa ime svetnice s slavno cerkvijo končno domala izpodrinilo topografski naziv. Jožef Zazula (Plan. Vestnik 1925, 88, 247; 1929, 132, in zasebna pisma) zastopa naziranje, da je pravo, prvotno ime gore bilo »Pleša«, a Plešivec drugotno. Stvarno bi to bilo mogoče, ker je beseda značilna za golo goro (Golovec) in imamo v domačih planinah več Pleš (v Matičinem zemljevidu Slovenskega ozemlja dve, v Julijskih Alpah po dr. Tumi tri); dokaza za našo Plešo pa nimamo, ker je edini baje neposredni vir, okr. tajnik načelstva na Prevaljah, g. Robar, umrl, preden je bilo mogoče se prepričati o resničnosti njegove trditve, da je na neki njegovi stari karti zabeležena »Pleša«. Ker »Pleša« ni dokazana in se načelno naj n e skušajo uvajati nova, čeprav primerna imena, ako obstoje dokazano druga, tudi dobra, zato ostane za našo goro kot t o p o g r a f s k o i m e l e P l e š i v e c, ki je v imenoslovju naših gora priljubljen. V Svetličevem »Kazalu krajev« je navedenih 5 Plešivcev; še več, deset, je ženskih »Plešivic«, drugih tvorb s »plešo« je tudi deset, razširjene so te tvorbe daleč izven Slovenskega ozemlja. Sicer so ostali Plešivci v Sloveniji neznatni, v napotje prodornosti tega imena za n a š o goro so pa le; močnejše je bilo krepko ime svetnice in očitnejša božjepotna cerkev.
P o s v e t n i c i j e t a k o j n a z v a l g o r o š k o f H r e n: »m o n s U r s u l a n u s« v svojem latinski pisanem zapisniku. V latinščini je tvorba enostavna: »Gora« (mons) s svojilnim pridevnikom iz imena svetnice (Ursulanus); nemščina vzame v takem slučaju preprosto svojo zloženko »U r s u l a - b e r g«, ki je sprejeta tudi v zemljiško knjigo in v mape lastnika grofa Thurna (po poročilu g. Janka Rožmana, prihodarja gozdne uprave Thurn, grad Ravne, z dne 19. 5. 1925) in jo izključno imajo tudi vsi nemški zemljevidi.
Kako pa slovenščina? S l o v e n c i i m e n u j e j o g o r e, kraje kar s s a m i m imenom s v e t n i k a, s v e t n i c e, pa vedno s pristavkom »Sv.«, pri starih imenih v prikrojeni obliki »Šent-«, Št-«, Š-« i. sl.: Sv. Valentin, Sv. Jakob, Sv. Primož, Sv. Florijan, Sv. Urban, Sv. Ana, Sv. Helena, pa tudi Št. Jakob, Št. Florijan, Št. Jurij, Sv. in Št. Peter, Sv. Jurij in Šentjur, Šenčur, Sv. Marjeta in Šmarjeta, Sv. Marija in Šmarna (gora). N a š o goro so nazivali in jo nazivajo kratko »Sv. Uršula« sem iz Zadrečke, Savinjske in Dravske doline. V Novicah leta 1860, str. 310, pravi potopisec: »Ponosno je molela nama nasproti S v. U r š u l a«.
Pomembno pa je, da pušča slovenščina v taki krajevni rabi i m e n a s v e t n i k o v i n s v e t n i c v p o l n i k n j i ž n i o b l i k i – znamenje spoštovanja in dobrega ukusa – in se izogiblje samovoljnih domačih oblik. Zato se kraji imenujejo le: Sv. Marija, Sv. Frančišek. Sv. Jožef, Sv. Elizabeta, ne pa: Sv. Micka, Sv. Francelj, Sv. Pepe, Sv. Lizika; zato tudi n i k a k o r S v. U r š k a,. kakor ne Sv. Ančka, Sv. Katra. Le nekatera slovenščini neprikladna tuja imena je jezik – ž e d a v n o – prikrojil našim glasom: Sv. Neža, Sv. Jedrt, Sv. Jošt, Sv. Areh, Sv. Bolfenk, Šent Ilj. N e d o p u s t n o j e, d a b i s e n a n o v o u v a j a l a t a k a »domača«, i z v e n d r u ž i n s k e g a k r o g a b a n a l n a i m e n a. To se je pripetilo ravno Sv. Uršuli, in sicer po prevratu, ko je gora, prej onstran koroške meje, postala v severnih slovenskih krajih sila popularna. V tedaj prav veselih krogih izletniškega planinstva se je namesto dostojanstvene Uršule pričela ogovarjati domača, ne morda stara Urša, ampak mlada Urška; oprijeli so se je namah vsi, izletniki in – domačini, ker jim je tako ljubko zvenela. Medtem ko je »Planinski koledar« pred prevratom poznal le resno Uršulo (n. pr. 1914 v V. letniku), se pojavi v prihodnjem (VI.) letniku 1921 na str. 65 »Urška«, prav tako 1922, izza leta 1923 celo »Urška gora«. V tisti prevratni dobi, ko smo v naglici preimenovali nemške nazive, je našla »Urška« pot celo v Plan. Vestnik (1922, 71, 89; 1923, 180), a se je morala hitro oddaljiti, ko se je pričelo stvarno razpravljati o imenu te gore in je došel tudi od bralcev odpor proti možni zlorabi z »Urško« in drugimi imeni (g. Anton Stergar iz Kamnika, 22. 5. 1922). S stališča takta in dostojnosti je uredništvo ugovorom popolnoma pritrdilo, s pripombo, da se je robatim dovtipom in neukusnim namigavanjem težko vedno izogniti; včasih se zdi kakor blasfemija, če se v gotovih slučajih pomisli, kaki planinci in s kakim namenom hodijo na goro, ki ima pridevek »sveta«. Iz strokovnih planinskih spisov je nezakonska Urška nato izbrisana, pojavlja pa se tu in tam lokalno okrog Maribora; v Slov. Gospodarju 21. junija 1928 je počaščena celo z imenom svetnice (»Na goro sv. Urške«!), kar pa je malo nižje popravljeno z napovedjo, da bo 28. junija »v cerkvi sv. Uršule služba božja«; in še leta 1935 se spominja »Naš Dom« v 9. štev. str. 143/4 »Fantovskega tabora na gori sv. Uršule«, kakor se spodobi, toda z ne ravno obzirno prepesnitvijo: »Mi smo fantje, Smo vsi junaki, Vsi še na Urško pojdemo«. Advocatus diaboli n a j z a v s e č a s e t o U r š k o z a v r ž e v p e k e l p o z a b n o s t i.
S stališča stvarnosti in udomačene rabe z a d o s t u j e t a in odgovarjata s a m o s t a l n i k a »P l e š i v e c« in »S v. U r š u l a«, poljubno za vsak slučaj. Da pa se izrecno loči Sv. Uršula (gora) od sv. Uršule (svetnice) – kar je samo ob sebi razvidno le v pisavi, je nastala včasih težnja, da se k samostalniku »gora« tvori od imena svetnice p r i m e r e n p r i d e v n i k, osobito pod vplivom nemške sestavljenke »Ursulaberg«, ki bi se prevedla, kakor v sličnih primerih (Donatiberg – Donačka gora, Nikolaiberg – Miklavžev ali Miklavški grič, Sanntal – Savinjska dolina), s pridevnikom imena Uršule – toda kakim pridevnikom? Enostavno je bilo to za škofa Hrena in njegovo latinščino (»Ursulanus«); zanj je bil pridevnik res potreben, ker bi drugače imena gore ne spravil v latinski sklad. Kako so postopali slovenski pisci? Nemogoča je skupina »Urška gora«, ki je zapisana v Plan. koledarju 1923; prav taka je, kakor če bi rekli: »Valentin gora«, »Šmarjeta gora«, »Ana grič«, »Primož vrh«; tu sta sklopIjena dva – samostalnika, kar je neslovensko v taki obliki. Davorin Trstenjak, ki je bil župnik v Starem trgu in je nedvomno poznal Hrenove zapiske, piše 7. okt. 1879 Bleiweisu: »S v. U r š u l s k a g o r a je v moji fari« – pravilna tvorba po vzorcu Hrenovega »mons Ursulanus«, samo da je Trstenjak v preveliki gorečnosti vrinil svoj »Sv.«. Jezikovno možne bi bile tudi tvorbe »Uršulina«, ev. še »Uršina«; vendar so vse prisiljene, ker ljudstvo, kolikor mi je znano, ne rabi nobene in mu zadostuje samostalnik. Prisiljena se mi zdi tudi »Uršlja gora«, ki se je poslužujejo posebno – in to njena posebna zasluga – tisti, ki morajo – pozabiti na Urško. To nalogo je, upam, zdaj opravila in sme polagoma izginiti. Ne glede na nenavadno obliko, je sumljivo, da so se je Nemci prav tako hitro oprijeli, kakor so se prej Urške, to pa – bodimo odkriti – zaradi neke pikantnosti, ki puhti iz obeh besed, posebej še iz »Uršlje«, ki je blizu enaka nemški »Urschel«. Saj me je neki Nemec vprašal: »Kakšna Uršlja je to? ,Die dumme Urschel'? Ali pa celo ,die Urschel mit dem kalten … aha?«
– Skratka: pridevnika ne potrebujemo; v skrajnem slučaju nam more služiti Trstenjakov »U r š u l s k a«, sicer pa Plešivčev.
Torej: P l e š i v e c, S v. U r š u l a, G o r a s v. U r š u l e, S v. U r š u l a n a P l e š i v c u, to je dokazana zbirka, za izbiro, kakor nanese potreba. Kadar je vsak dvom izključen, je prav tudi samo domačinska »G o r a«.[10]
Prisojnik – to je in ostani književna slovenska oblika za ime mogočne, prisojne gorske grmade nad Kranjsko Goro (Goro! ker Kranjska Gora ni gora, ampak vas).
Imena naših gora so se po večini najprej zapisovala v nemščini, poklicno so ta posel opravljali maperji za vojaške zemljevide. Kakor so slišali besedo iz ust domačinov, tako so jo skušali z nemškim pravopisom čim točneje zapisati. V specialki iz leta 1881 čitamo zato: Biehauc (t. j. Pihavec), Steiner (čitaj Stejner, t. j. Stenar, ne morda »Štajner«), Migouc, Mis[š]ove vrh; Triglav je bil s književnim imenom že znan, zato je v zemljevidu označen kot »Triglav«, v oklepaju pa z ljudsko izreko »Terglov«. Prisojnik se imenuje »Prisanig«, zraven njega »Prisenska spica«. V nadaljnjih nemških zapiskih pa se je udomačila skrajšana oblika »Prisang« (menda, ker bi končnica -ig, t. j. -ik, preveč opozarjala na slovenski vir); samo Prisang pozna stari Freytagov zemljevid, takisto dr. Roschnig »Führer durch die Jul. Alpen« in v najnovejšem času dr. Kugy v vseh svojih spisih (n. pr. »Aus dem Leben:...«, I. izdaja, str. 66); »Hochtourist« v zadnji izdaji, ki se sicer ne brani slovenskih imen, je besedi pustil slovenski končni soglasnik, pišoč »Prisank«; novi Freytag ima v oklepaju: »Prisojnik«.
Ko so Slovenci, posebno po ustanovitvi SPD, ugotavljali in uveljavljali v domačih planinah slovensko imenoslovje, so v neumljivi besedi Prisan(i)g, ozir. Prisank, iskali in našli stvarno in jezikovno neoporečni Prisojnik; jezikovni in strokovni svetovalec je bil Fr. Levec, neposredni tvorec pa tedanji urednik Plan. Vestnika Anton Mikuš, ki je v Vestnik moral uvajati domača, književno porabna imena. Prisojnik se je takoj udomačil; izprva so mu še pripisovali ime po nemških virih (Plan. Vestnik 1889, 93, »Prisojnik-Prisank«; Orožen, Vojv. Kranjska leta 1901, str. 15, »Prisojnik-Prisank«), potem nič več in Prisojnik je bil sprejet in udomačen v vseh slovanskih (posebno tudi čeških) zemlje- in potopisih ter zemljevidih, in končno v dr. Tumovem »Imenoslovju Julijskih Alp«. Ko je preteklo več ko četrt stoletja mirnega posestnega stanja, pa je Mikuš izpovedal, da se je zmotil z razlago Prisojnika od besede »prisojen«, češ zdaj je dognal, da je osnova imenu pridevnik »prisolen« (pri solncu) in je izvirno ime torej »Prisolnik«; 17. novembra 1926 mi je pisal, naj to njegovo dognanje v Vestniku objavim in za goro uvedem ime Prisovnik, kajti Prisolnik se le glasi tuje, Prisank pa ne pomeni nič. Odgovoril sem mu, da se v taka razmotrivanja zdaj ne moremo spuščati, ker pravkar urejuje dr. Tuma svojo terminologijo Julijskih Alp in se mu mora dati prilika, da zavzame svoje stališče. Sploh pa: Prisolnik je jezikovno sicer mogoč, a nič boljši nego davno udomačeni Prisojnik; Prisolnik je tudi sam ob sebi negoden, ker bi mu težko dali literarno obliko; izvirna oblika Mikušu samemu ni všeč, preostala bi torej, z ozirom na različno izreko besede solnce izbira: »Prisovnik«, »Prisonik«, »Prisounk«, »Prisonk« ali ne vem kaj – in to novotarjenje kar na celem, brez povoda! Po pravici bi se svet norca bril iz jezikoslovskih planincev – ti naj muhe lovijo ob s v o j i skledi! Kam bi prišli, ko bi zemljepisna imena izpreminjali sproti, kadar bi si kdo umišljal, da je odkril kako novo razlago! Jezikoslovno, da, naj govore jezikoslovci na s v o j e m polju; realni svet pa je ustaljen – Kočevje ostane Kočevje, čeprav je znani filolog dokazoval, da je prav za prav »Hvojčevje«, Celovec ni »Cvilovec«.
V svoji nestrpnosti je Mikuš svojo »prisolno« domnevo pričel objavljati na raznih mestih, zaključno v Jutru, 8. maja 1927. Nazadnje je nekako zatajil svojo osnovo od solnca – sovnca – sonca in se je odločil za – »nemško« obliko, ki jo je prvotno odklanjal, za »Prisank« – ne pa morda za pričakovani »Prisonk«! Stvarno preudarjajoči in jezikovno podprti planinski krogi pa so medtem in nato odklonili našemu ušesu nevšečni Prisank in Prisang ter podkrepili udomačeni domači Prisojnik. Dr. Tuma se je teoretično v Plan. Vestniku 1927, 101, praktično v vseh svojih spisih izjavil za Prisojnik, prav tako kot poznavalec razmer in jezika Pavel Homan. Največ pa veljajo izvajanja tamkajšnjega domačina, doslednega in bistrega čuvarja pristnosti in pravilnosti slovenščine, gosp. dr. Antona Mraka, ki pravi v pismu z dne 17. maja 1927: »Kranjskogorci, ozir. zgornji Dolinci, izgovarjajo, kakor Rusi, nenaglašeni -o- skoraj vedno za -a- (»vada« = voda). Besedo Prisojnik bi Dolinec naglasil na prvem zlogu, -o- bi izgovoril za -a- in tako imate v dolinskem dialektu ,Prisajnk', pri čemer se -j- skoraj ne sliši. Nemški maperji in turisti so razumeli in pisali ,Prisank', kar je vplivalo zopet nazaj na naše domačine (podobno govore še danes vsi starejši vodniki »Štajnar«, ker so naši ljudje tako – pa napačno – čitali pisavo Steiner). Kjer je etimologija jasna, naj se piše v smislu književne slovenščine; zakaj če ne, bomo morali logično začeti pisati »Trgvov« za Triglav, ali (to dostavimo) »Buahn« za Bohinj, Dolejna vas, Nad Culam (Colom) in bi odobravali zveneče ime kmeta »Perjakozza«, čeprav bi vedeli, da specialka tako imenuje kmetijo »Pri Jakovcu«. – S to izjavo in razlago je povedano vse in vsakemu, ki hoče razumeti; ne moremo pa zabraniti, da kdo sili na dan z odgovori na vprašanja, ki jih – nihče ni stavil.
P r i s o j n i k o s t a n i t o r e j P r i s o j n i k v v s e j n a š i p i s a v i. Kako pa to ime i z g o v a r j a j o domačini v svojem narečju, to je stvar narečja samega. V tem smislu sem pisal na njegovo vprašanje g. Jos. Lavtižarju v Kranjski Gori.
Grintavec – grintav – grinta; tako je ime nastalo. Takih tvorb imamo in jih lahko naredimo več, po vrsti: rja – rjav – rjavec (kot lastno ime Rjavec, pisano tudi Erjavec); pega – pegav – pegavec; koza(-e) – kozav – kozavec; slina – slinav – slinavec; goba(-e) – gobav – gobavec; grba – grbav – grbavec; jeza – jezav – jezavec. Take tvorbe, vedno s pripono -av, -ava, -avo (nikoli z -ov, -ova), ki pomenijo navadno kaj slabega, navajajo v svojih pravilih vse slovnice, tudi najnovejša. Zato se v jezikovno zavestnih planinskih in drugih spisih, odkar se zavedajo prave tvorbe s pripono -av, p i š e v s a z a d n j a d e s e t l e t j a G r i n t a v e c, G r i n t a v c i (za vse gore tega imena). Ako najnovejši pravopis točno zahteva pridevnik »grintav, -a, -o«, a v neposredni bližini natisne »Grintovec«, potem moramo, ako ne pripuščamo opravičljivega lapsusa calami, na tako prakso aplicirati pravilno tvorbo: muha –muhav – muhavec (Muhavček je znani vrh nad Komno). – S pridevniki na -av (Breznik, Slovnica § 289, b, 4) se naj n i k a r n e z a m e n j a j o pridevniki iz živalskih in rastlinskih imen na -ov (B., Slovnica, § 289, b, 6); gad – gadov, gams –gamsov – Gamsovec, smreka – smrekov – Smrekovec, Vrbovec, Lipovec.
Trdno stojijo G r i n t a v c i.
Pro memoria. – Kr. banska uprava v Ljubljani je z odlokom z dne 28. jan. 1937, IV. No. 2380/1, v. Dravski banovini za šole (s šol. letom 1937/38) in za svoje urade uvedla Breznik-Ramovšev Pravopis. – Kakor je nesporna dobra volja naredbene oblasti, prav tako se nam zdi dvomljivo, da bo naredba, kljub svoji v stvari utemeljeni popustljivosti – lahko bi rekli, prav zaradi nje – dosegla svoj namen. Ne bomo postavili načelnega vprašanja o kompetentnosti za tako naredbo; vsekako jo bodo občutili kot obvezno le neposredni podrejenci; toda vse od kraja dobimo vtis, da je tak diktat vendar preuranjen, zato ker bo izvršitev zadela ob dvoumnosti in nestalnosti, kar bo tudi vestnega izvršilca moglo tirati v zadrege. Kljub nedvomnim izrednim zaslugam Pravopisa je očitno, da najdemo v njem vse preveč nesoglasnega in spornega, kar priznavata sestavIjalca sama s precejšnjim seznamom popravkov, priloženim vsakemu novemu izvodu, prizna tudi banska uprava s še širšim takim seznamom (našteva tudi spornosti s slovnico in s čitankami). V obliki gesel in etiket se bodo neke p o d r o b n o s t i dale vsaj v uradni slovenščini gladko uveljaviti, ne pa temelji, večkrat nedognani. – Bolje bi se stvari služilo, ko bi se pripustila dovoljna doba, da se Pravopis v p r a k s i p i s a t e l j e v a n j a n e p r i s i l j e n o p r e i z k u s i i n s e p i s a v a, ki jo je v marsičem vznemiril, u s t a l i vsaj v glavnem. P o t e m bi se izdal k o n č n i p r a v o p i s, k r a t e k i n p r a k t i č e n, tudi – če bi se zdelo potrebno ali umestno – avtoriziran, medtem ko bi sedanji Pravopis služil trajno za študij. – Pa seveda: sedanje z a l o ž n i š t v o bi se moralo zadovoljiti s počasno prodajo.
Ustne sline – ustmena razprava: to je stvarno in v redu povedano. Pridevnik u s t e n, u s t n a, u s t n o nam služi, kadar imamo v mislih usta kot d e l t e l e s a, anatomsko; ako pa hočemo reči, da se kaj p o v e s p o m o č j o u s t kot govorilnega organa, torej z govorjeno besedo, tedaj rabimo pridevnik u s t m e n, -na, -no. Skoraj dosledno beremo in slišimo to razlikovanje, izraženo z obema pridevnikoma (usten – ustmen): ustna koža, ustna rana, ustno vnetje, ustni zdravnik, ustne bolezni – vse to se tiče ust samih.
V drugem primeru pa: ustmena pojasnila poslaniku (»Jutro«, 15. 3. 1934), ustmen sporazum (»Slovenec, 5. 2. 1936), ustmena licitacija (»Slovenec«, 22. 2. 1936), t. j. z govorom. »Ustmen« je pred vsem v nasprotju s »pismen« in stoji prav mnogokrat z njim skupno: ustmeno, telefonsko in pismeno nas ljudje izprašujejo (»Slov.«, 29. 4. 1937); kardinal je dal ustmeno izjavo, obetajoč pismeni odgovor (»Jutro«, 2. 6. 1937); po pismenih in ustmenih opozorilih (»Pohod«, 31. 7. 1937); izpiti so lahko ustmeni ali pismeni (»Slov.«, 28. 6. 1937). Razlikovanje obeh pridevnikov je tako jasno, da se nam zdi kar nemogoče, da bi jih kdo zamenjal in n. pr. rekel, da pojde k – ustmenemu zdravniku na – ustni razgovor; mogoča pa je ustna diagnoza (t. j. o ustih) in ustmena diagnoza (t. j. podana z besedami).
A vendar so se slovenski pravopisci upirali tej dvojnosti pridevnikov, priznavajoč le »usten« za oba primera, češ »ustmen« je napačno po zgledu »pismen« narejen (tako pravi Pleteršnik v slovarju); tudi Levec je v Pravopisu k besedi »ustmen« pristavil nagrobni križec, prav tako jo obsojajo novejši, in zlasti uradna slovenščina (nesrečni »ustni« izpiti!) piše samo »usten«, pa bodi o d ust ali i z ust! Obsodba se je zdela tem bolj upravičena, ker je naš »ustmen« (ki ga Murko n. pr. ne pozna, a ga je že Wolf-Cigale stavil v ospredje) po vsej priliki prevzet iz srbohrvaščine.
Vse obsojanje pa je bilo, je in – o tem smo preverjeni – bo zaman. Ta »ustmen« je očiten, »tipičen« primer, da t e o r e t i č n i p r a v o p i s n i p r a v i l n i k i n e p r o d r o n i k a k o r, a k o p i š o č i p r a k t i k i p o r e a l n i, z d r a v i p o t r e b i o d l o č a j o d r u g a č e i n p o s v o j e. Če je sicer »ustmen« tvorjen po analogiji pridevnika »pismen«, še zato ne zasluži obsodbe; saj je analogija jezikovna sila, ki upravičeno vlada mnogokje v jezikovnem ustroju; in ako je srbohrvaščina to zares potrebno in nam domače zvenečo besedo imela pred nami, nam beseda ni nič manj dobrodošla. Ne moremo pogrešati nobene izmed obeh besed; u s t e n pove to, kar izraža nemščina s sestavljenko M u n d - (Mundhöhle – ustna odprtina, Mundwinkel – ustni kot, Mundschleim – ustna slina), »ustmen« pa je m ü n d l i c h (latinski n. pr. verbis, viva voce; franc.: verbal, oral, de vive voix). Če »u s t m e n« i z o b č u j e m o, o r o p a m o s v o j j e z i k za udomačeno besedo, brez katere se omenjena dvojnost ne da neprisiljeno izraziti. Novi Pravopis pozna v slovarskem delu le značnico »usten«, v oklepaju: »ne ustmen«. To bi moglo pomeniti, da se n a m e s t o »usten« ne sme rabiti »ustmen«, kar se razume; če pa se zahteva, naj se »ustmen« ne rabi niti v s v o j e m pomenu, potem je zahteva prisiljena in bo šla praksa v širokih plasteh mimo nje.
I »u s t e n« t o r e j i »u s t m e n« s t a v s a k v s v o j e m p o m e n u n a š e m u j e z i k u p r i k l a d n a i n p o t r e b n a.
Ledeník, ledéna plošča – lédna kraljica; Okus, okusen – ukus, ukusen
[uredi]»Ledeník, ledéna plošča – lédna kraljica Sonja Henie«, to so pravilne tvorbe od samostalnika »led«. Kar je snovno i z leda, pa tudi, kar je mrzlo k a k o r l e d, t o j e l e d e n o (pridevnik l e d é n, -é n a, -é n o): l e d é n a g o r a, ledéna skorja, ledéna jama, ledén veter, ledén mraz, ledéna doba, ledéno morje, pa tudi: ledéno srce, prav tako kot samostalnik: ledeníca, ledeník.
Kar pa s e l e n a n a š a n a l e d, ima z njim opravka, a n i i z ledu, to je l e d n o (pridevnik l é d e n, l é d n a, l é d n o; -e- v končnici -en je polglasen): n. pr. l é d n a t r g o v i n a (»trg. z ledom«, kar je jezikovno bolje), lédna kraljica (tako se imenuje slavna drsalka na ledu, Sonja Henie; »Jutro«, 10. XI. 1936). Nihče ne pozna »ledénega trgovca«, smešno bi se nam zdelo govoriti o »ledéni« drsalki Sonji, razen v ledénem kipu ali če bi hoteli izraziti ledenosrčnost. Istotako je stvarno in besedotvorno napačno, če l e d é n e gmote stalnega l e d u v planinah imenujejo »lednike« (p r a v i l n o: l e d e n i k e – edino to obliko ima tudi novi Pravopis!). – Ravno glede besede »ledenik« (za Gletscher, glacier) je bila pisava, tudi v strokovnih listih, nestalna do najnovejšega časa: tu »ledenik«, tam »lednik«; primerov ni treba navajati. Ta nestalnost se razlaga iz neodločnosti naših slovarjev, ki niso ločili obojega pomena v pridevnikih »ledén« in »léden«. Odločilni slovarji stavijo obe besedi (ledenik in lednik) vzporedno; tako Hubad, Bartel, Pleteršnik (on daje neko prednost ledeniku); stari Wolf-Cigale ima le »lednik«, še starejši Murko pozna tudi samo to besedo, a le v pomenu za mesec januar. Levčev Pravopis ne navaja ne ene ne druge besede. Zdaj je – tudi z novim Pravopisom – došel čas za k o n č n o i n d o s l e d n o odločitev: l e d e n í k.
Okus, okusen – ukus, ukusen; okusno kosilo na ukusno pogrnjeni mizi. Naprednemu jeziku sta p o t r e b n i o b e b e s e d n i s k u p i n i (okus in ukus), ena, da z njo izražamo ugodje in neugodje t e l e s n e g a u ž i v a n j a (okus pri jedi in pijači, ki je okusna ali neokusna); d r u g a, za ugodje (neugodje) d u š e v n e g a, estetskega u ž i v a n j a, ko odloča »umetniški u k u s« (»Slovenec«, 14. I. 1937) o ukusnosti ali neukusnosti. Že stari Grki so razlikovali okus γεΰσις in ukus – άισδησις. Točno Rimljani (o tem piše temeljito Krebs, Antibarbarus, str. 510): okus jim je gustatus, gustus (o stvari: sapor), okusen: iucundi saporis; ukus pa sensus, ratio, iudicium, ingenium, ter ukusen: politus, venustus, elegans, scite. V francoščini je okusen savoureux (angleški savoury), appétissant, ukusen pa de bon goût, avec goût; nemščina ima za okus in ukus le eno besedo (Geschmack), dosledno pa loči o k u s e n – s c h m a c k h a f t in u k u s e n – g e s c h m a c k v o l l. V slovenščini opazujemo nekako zadrego, ki se izraža v nedoslednosti. Pohlin, »Tu malu besediše«, pozna »okus« in »pokus« za Geschmack – gustus, brez razlike; Murko ima »vkus« splošno, za jedi pa »tek«, pridevnik mu je skupen: »vkusen« (za schmackhaft tudi »žmahen«); Wolf-Cigale zabeležuje za Geschmack »vkus« in »okus«, a določa za prenošeni pomen (torej za ukus) posebej »vkus«; poznejši merodajni slovarji (Bartel, Hubad, Pleteršnik) registrirajo obe besedi (okus, vkus) z njihovimi pridevniki brez izrecnega razlikovanja. V praksi pa se je namesto »vkusa« pričel uvajati srbskohrvatski »ukus« pri nas v duševnem pomenu (v izvirniku služi za oboje). Tako se je »vkus« izpodrinil in Levec je v svojem Pravopisu – ker odklanja naslombo na srbohrvaščino – odobril edino »okus«; (»ukus« je ožigosan s križcem). Sedanji novi Pravopis pozna le »okus« brez vsake pripombe; a k o se s tem odpoveduje potrebnemu razlikovanju med telesnim in duševnim ugodjem, potem pripušča in utrja za naš jezik – nedostatek, kar mora zbuditi odpor pri ljubiteljih napredujoče slovenščine. E d i n i »o k u s n a m n e z a d o s t u j e; okusno pečenko spravim v ukusni (ne pa okusni) torbici. Ako moremo to razlikovanje (recimo diferenciacijo) v pomenu izraziti s posebno obliko, ki jo slučajno ima srbohrvaščina, smemo biti le zadovoljni.
Ne bodimo nestrpni in v samovoljnosti – neukusni; če ne, nam bo še kdo zabrusil, da smo – neokusni!
»R i n e t e v goré i z g u b l j a t peté ter i s k a t žuljev,« pravi Finžgar v Mentorju (1907/36, 11), čisto pravilno, obakrat namenilnik: »izgubljat«, »iskat« – za glagolom premikanja »rinete«. Pa drug pisatelj: »Mama ga je morala p r i t i p o k l i c a t i (!), ali skočil je na pod in se je t e k e l umivat« (dr. Ivo Šorli, Izbrani spisi, I. 65); tukaj je p r a v povedano, da je tekel se u m i v a t (namenilnik!), n a p a č n o pa je, če pravim, da je prišla p o k l i c a t i (nedoločnik namesto namenilnika!). N a p a k e so: »Prišla je v domovino u m r e t i« (»Kraljestvo božje«, 1935, 40), »Pridem p o g l e d a t i ..., grem p o k a z a t i, p o v e d a t i, o b n o v i t i« (Šorli II. 99, 103, 221, 229); pravilno bi bilo: umret – umirat, pogledat,pokazat, povedat, obnovit.
P r a v i l a z a n a m e n i l n i k:
1. S l o v e n s k i n a m e n i l n i k i z r a ž a n a m e n p r e m i k a n j a i n s t o j i p r i g l a g o l i h, k i p o m e n i jo a l i p o v z r o č i j o p r e m i k a n j e: i t i, s e v r n i t i, p r i t i, h o d i t i, l e t e t i, s k o č i t i, p l a n i t i, h i t e t i, p o s l a t i, d a t i. Torej: gremo spat, vrnemo se pozdravit, pridemo poslušat, hodimo lovit, letimo gasit, skočimo pobrat, planemo zgrabit, hitimo pomagat, pošljemo kupovat – nakupit, dam konja podkovat.
2. Č e i m a j o t i g l a g o l i d r u g a č e n p o m e n – n e namena premikanja, tedaj se vežejo z nedoločnikom (-ti). To velja n. pr.
a) za glagol h i t e t i v pomenu h i t e t i s č i m, h i t r o d e l at i (z n a m e n i l n i k o m pa se veže: hiteti k a m): »Žene na polju h i t e r e š e v a t i peso« (Dom in svet 1935, 184. Žene niso šele prihitele na polje reševat, ampak so bile že tam in so v nuji hitro delale). »Željno sem se h i t e l s e z n a n j a t z novimi imeni« (Dostojevski–Levstik, Zapiski ... str. 322. Na tem mestu pomeni, da sem se žuril s seznanjanjem). »V Mödlingu h i t é socialisti p o s t a v l j a t i barikade« (»Slovenec«, 14. II. 1934. Bili so že tam in so hiteli s postavljanjem).
b) Za glagol d a t i v pomenu n a r o č i t i, u k a z a t i, i z r o č i t i: »Dal si je lase striči«, »dal je drevo posekati«, »dal ga je usmrtiti, pokopati«, »dal si je srajco oprati«. Če pa glagol d a t i pomeni p o s l a t i, zahteva namenilnik: »Oče je dal dečka v mesto se u č i t trgovstva.« »Baron Erberg je d a j a l Illyr. Blatt ... v e z a t v eno knjigo« (Lj Zvon 1934, 119; opetovalni glagol »dajati« kaže na pošiljanje, drugače bi tu stal nedoločnik »vezati«).
3. V namenilnik stopajo d o v r š n i a l i n e d o v r š n i g l a g o l i, k a k o r p a č z a h t e v a s m i s e l: »Hlapec je šel zjutraj k o s i t; po zajtrku se je vrnil na travnik p o k o s i t, kar je ostalo.« »Pojdi posodo pomivat, mojo kupico umit.« »Gremo hruške pobirat; tam je najlepša hruška, teci jo pobrat.«
– Taka raba je razvidna že iz splošnega pravila; treba pa je nanjo opozoriti, ker se je v naše šolske slovnice zanesla omejitev namenilnika na n e d o v r š n e glagole (kosit, gasit, zapirat, spat, umirat, vračat ...) in se d o v r š n i k i pripuščajo le kot izjema (pokosit, pogasit, zapret ...), ki se je naj skušamo izogniti. To neumestno omejitev beremo še v zadnji izdaji Breznikove slovnice (§ 264) z dvoumno opombo, ki je večkrat zbegala učitelja in učenca.
Ta enostranost je nastala zaradi mehaničnega sklepanja iz prve temeljite razlage namenilnika v Miklošičevi Vergl. Grammatik IV. 874; Miklošič ugotavlja samo, da se na vzhodu slovenskega jezikovnega območja sliši samo namenilnik nedovršnikov; navaja pa dolgo vrsto dovršnikov že za cerkveno slovenščino, pa tudi za novoslovenščino. Prejšnji slovničarji se z namenilnikom malo pečajo. Pohlin n. pr. ga sploh ne loči od infinitiva, Vodnik mu zna samo obliko (str. 73) in ga imenuje »persekan neokončavni naklon« (t. j. nedoločnik), bistri Kopitar (str. 331) ga prav tako imenuje »skrajšani nedoločnik« (»verkürzter Infinitiv«), a mu obenem določi pomen, češ, da se ta »nedoločnik brez končnega -i« v rabi krije z latinskim supinom na – um. Metelko ga v svoji slovnici kar imenuje »supinum« (141), dodaja pa (kar omenja tudi Miklošič), da dobi napram nedoločniku v korenskem zlogu o d p r t samoglasnik (tu mu je za pisavo prišla prav njegova metelčica!), navaja pa (132) primer nedovršnika in dovršnika (»dvigat«, »dvignit«). Izmed drugih slovničarjev naj omenimo še Malavašiča (leta 1849); on na str. 50 uvršča »namenivni naklon, ki kak namen pomeni«.
Janežič še v I. izdaji svoje slovnice (leta 1854, str. 61) pravi enostavno: »Če glagol kak namen naznanuje, stoji v namenivnem naklonu ali namenivniku.« Ko pa je leta 1874 izšel IV. zvezek Miklošičeve slovnice, beremo hitro nato leta 1876 v 5. natisu Janežičeve slovnice (str. 216) pod naslovom »Namenivnik« pravila o njem, ki jih je od Janežiča prevzel Sket in za njim Breznik do današnjega dne. Čas je, da se popravijo in poenostavijo po zgoraj napovedanih točkah 1., 2., 3.
K a k o j e z n a m e n i l n i k o m v d a n a š n j e m j e z i k u? Izrazita posebnost slovenščine je, da je ohranila to izredno tvorbo, ki nam omogoča prav posebno izraževanje. T o p o s e b n o s t t u d i z a r e s v e s t n o č u v a n a š p i s m e n i j e z i k, n a š a s l o v n i c a. Drugače pa je z našo ljudsko, domačo govorico; v njej se zelo mešata nedoločnik in namenilnik, t. j. oblike s končnico -ti (spa-ti) in -t (spa-t), in to v izgubo nedoločnika, ki se v narečjih v hitrem govoru glasi brez končnega -i, samo na -t ; enak je torej namenilniku, tako da v našem jeziku izgine – nedoločnik. Takih nedoločnikov na sam -t je za pogovor sprejel veliko število novi Pravopis, samo na str. 70 jih je šest (hladit, hodit, hlinit ...); v ohlapnosti, ki se v novejšem času pripušča in od dialektomanov uvaja v našo knjižno izreko, s l i š i š z o d r a i n p r i r e c i t a c i j a h večkrat s a m e – n a m e n i l n i k e (»ne morem ga videt«, »ne maram jest«). To je banalna pocestnost; k d o r t o p r i p u š č a, n a j g o v o r i s p l o h v s e v n a r e č j u, pa bo prav njemu in nam. Kljub okrnitvi končnega -i v nedoločniku pa n a r e č j a z d r u g i m n a g l a s o m a l i z o k r e p i t v i j o s a m o g l a s n i k a, kakor to opažata Metelko in Miklošič, l o č i j o n a m e n i l n i k od po glasovih enako obsežnega nedoločnika. V Zadrečki dolini nedoločnik sploh nima končnega -i, toda točno se loči: »Ne morem spàt« kot nedoločnik in: »Gremo spát« kot namenilnik; ravno tako: »Ne zna kóst«, pa: »Gremo kosít«. Pri večini glagolov pa je to razlikovanje izginilo in sta obe obliki enaki v izgovoru narečja, ki ima torej »kratki nedoločnik«, kakor ga za vipavščino ugotavlja Tomšič (ČJKZ 1981, 14).
V s e k a k o p r i d i t e b r a t, p o s l u š a t, s e u č i t, s e n u č i t, a k o m o r e t e p r i t i i n h o č e t e k a j z n a t i.
»Grde« napake.
[uredi]Pravopisne napake se navadno ne štejejo med grde, dasi pravopisno znanje pričakujemo od šolanega človeka. Pravopisna pravila nastajajo zgodovinsko, razvojno in konvencionalno, pa tudi samovoljno; zato se morejo večkrat izpreminjati, ako ni avtoritete, ki bi to zabranila, ali pa, ako kdo nastopa, ki si prisoja pravico do izpreminjanja. Pravopis zadeva bolj zunanjosti, črke in pisavo, manj oblike; jezik pa ostane pravilen, celo vzoren, čeprav se morda ne ravna sproti po vsakem pravopisnem pravilu, ki se izvije poklicnemu pravopisarju iz slučajnega jezikoslovnega razpoloženja. Po prvem Breznikovem Pravopisu (1920) smo s Pleteršnikom pisali s v e t i l j k a; novi Pravopis (1935–1937) pa predpisuje s v e t i l k a, čez nekaj let se bo – najnovejši vrnil k svetiljki ali pa našel še drugo obliko (n. pr. »svetivka«), Razpravljali smo že o s o l n c u in s o n c u; prvi Pravopis zahteva s o l n c e, s o l n č e c e, novi pa s o n c e; kako bo ta beseda zapisana v prihodnjem Pravopisu, ne vemo (sounce? sunce? ali zopet solnce?). Za pravilnost j e z i k a so take zunanje – časovne – konvencionalnosti brezpomembne; Župančičev jezik je bil pravilen, dokler je v njegovih pesmih pisano »solnce«, in je prav tako in nič bolj pravilen odtlej, ko je v novi izdaji dal natisniti »sonce«.
»G r d e« pa so vse napake, ki grešijo proti o b l i k o s l o v j u, tako zvane slovniške napake v ožjem pomenu. Na prav take pa naletimo, žal, prav pogosto v novejših časih, ko je vendar slovenščina učni jezik na vseh šolah. Nemarna ohlapnost se glede na slovniško pravilnost prijemlje našega razumništva, ki se pač zazre v kak pravopisni drobec in gleda v njem moderni napredek v pisavi; a ravnodušno – da ne rečem: nevedno – greši proti enostavni pravilnosti v sklanji, spregi, skladnji. Odkod ta ohlapnost, se vsaj z ene strani razlaga iz temeljev, ki so omogočili sledeči primer: V juliju leta 1933 se je starejši, izkušen profesor trpko izrazil: »Pri sprejemnem izpitu učencev za prvi razred gimnazije je iz slovenščine danes – padel suplent izpraševalec, diplomiran slovenist; to je tisti gospod, ki sicer nekaj pisateljuje, a v šoli mirno pravi: ,pri našemu mestu' (doslovno ,pr našmu mest').« Da: r a z u m n i k g o v o r i i n i z g o v a r j a j v r e s n e m g o v o r u i z k l j u č n o k n j i ž e v n i j e z i k!
1. Res, tu je vir, vzrok, krivda napák: k d o r d r u g e u č i, b o d i s a m p o u č e n i n s e s a m r a v n a j n e i z o g i b n o v s e l e j p o n a u k u. Če pa v spisih profesorjev beremo: »pri koroškem zgodovinopiscu Jakobu Unrestu, umrlemu leta 1500« (in to v »Časopisu za s l o v e n s k i j e z i k, književnost« itd., IV. 1924, 31), ali: »p r i Ivanu Svetokriškemu« (Sodobnost, 1936, 480), potem ne zamerimo toliko dnevnikom, ki jim vpričo neučakanega stroja uide kak »pri dobremu dedku« (»Jutro«, 8. X. 1933), »samo pri njemu« (»Slovenski Dom«, 10. XI. 1937). Že prvošolca-gimnazijca moraš navaditi in izkušnja uči, da ga lahko navadiš – ako si sam tega navajen – da se p r e d l o g pri v e ž e z m e s t n i k o m (p r i n j e m, p r i u m r l e m ...) i n n e z d a j a l n i k o m. S p l o h: V s a k e g a u č e n c a l a h k o n a u č i š, s katerimi skloni se vežejo p r e d l o g i; že ljudska šola opravi ta posel, ako hoče in zna.
Napačni skloni se stavijo posebno še n. pr. k sledečim predlogom »lopne p o drugemu« (namesto: drugem) človeku (»Slov. Dom«, 10. VIII. 1937); »proti Zidanem Mostu« (»Pohod«. 10. IV. 1937; namesto Zidanemu, dajalnik); »proti Bizeljskem« (»Slov.«, 8. VIII. 1937; nam. Bizeljskemu); »gozdna pot p r o t i Golem« (»Mentor«, 1933/34, 112; nam. Golemu); »frak je na njemu kakor zlit« (»Večern.«, 5. X. 1937; nam. na njem; z ničemer (»Slov. Dom«, 27. XI. 1937; nam z ničimer, orodnik).
2. Množina samostalnikov srednjega spola na -a dela neizvežbanim preglavice; zaidejo v žensko -a sklanjo. Drastičen primer je »živa meja z lepimi vratami« (»Večern.«, 31. X. 1936; nam. z v r a t i). Tudi imenovalniki o k n a, l e t a, d r v a gredo v navadnem govoru nerada iz ust; pravilni orodniki so seveda: z o k n i, z l e t i, z d r v i; Breznik uči v slovnici in v Pravopisu, da je orodnik »z drvmi«, kar pa je le sooblika pravilnega »z drvi«; ravno tako je običajno »na drvih« (ne pa izključno »drveh«, kakor določa Breznik).
3. Posebno nerodni so naši pisci zlasti za srednji spol pri sklanji dvojine, te značilne posebnosti slovenščine. Kar ne verjeli bi, da je ostal v spisu strokovnjaka takle stavek: »O b e m osrednj i m, izredno važn i m poglavjem je posvetil kritik le nekaj besed« (»Lj. Zvon«, 1934, 60), množina namesto dvojine (o b e m a o s r e d n j i m a, v a ž n i m a p o g l a v j e m a) ! ! Ali: »Oba narodna plemena spadata skupaj« (»Jutro«, 24. XII. 1933) in isto »Dva plemena sta rimsko-katoliške vere« (»Jutro«, 26. VII. 1937) ter prav tako »oba zgodovinska dejstva sta spremenila obličje Evrope« (»Slovenec«, 20. X. 1937), namesto p r a v i l n e g a: »o b e p l e m e n i s t a, s p a d a t a, o b e z g o d o v i n s k i d e j s t v i s t a s p r e m e n i l i«, t. j. dvojina srednjega spola; na navedenih mestih pa je napačno oblika moškega spola. – Nenavajenemu se upira reči p r a v i l n o: d v e o k n i, d v e l e t i, d v e z e l i, d v e j e z e r i, d v e p o l j i. – Primerila pa se je tudi čudna zveza pravilne dvojine samostalnika z glagolom v množini: »P r e d n j i k o l e s i sta neodvisni in k a ž e j o (pravilno: kažeta!) nov napredek«; nadalje v odvisnih sklonih: »Med dvemi smermi mora katolik voliti« (»Slov.« 7. X. 1933, 28. VIII. 1937; namesto »m e d d v e m a s m e r é m a«); isto: »Kip očeta z njegovimi dvemi ženami« (»Slov.«, 29. V. 1925; namesto »z n j e g o v i m a d v e m a ž e n a m a«), ko se vrh tega dvojinski »oba« abnormalno sklanja množinsko. Največkrat slišimo in beremo (»Lj. Zvon«, 1937, 378) »pred dvemi leti«, namesto p r a v i l n e g a »p r e d d v e m a l e t o m a«. V »Slovencu« 7. VI. 1935 je članek z naslovom »Posojilo pred dvemi leti«, v članku samem pa stoji prav: »pred dvema letoma«! Čudno dvoživko je napisal priznan pisatelj v rokopisu, ki mi ga je izročil: »pred dvema leti«, torej števnik s pravo dvojinsko, samostalnik pa z množinsko končnico!
T a k e napake so »grde«. Zbirko bomo o priliki nadaljevali ...
P o n o v i m o p r a v i l n e o b l i k e: pri d o b r e m pastirju, pri n j e m, po d r u g e m, na n j e m (mestnik), proti B i z e l j s k e m u (dajalnik); z n i č i m e r (orodnik); dve o k n i, z v r a t i, z d r v i; med d v e m a o k n o m a, pred d v e m a l e t o m a.
Visoki Rokav je res visok, Dolgi Hrbet je dolg, Zeleni Sneg je zelen, kadar sneg na njem skopni (v teh in takih primerih pišem Rokav, ker ni rokav, ampak gora; Hrbet, ker ni hrbet, ampak gorski greben; Sneg, ker ta Zeleni Sneg ni več sneg, ampak led; o tem bom o priliki razpravljal posebej); Beli potok je bel, zaradi belega peska in grušča. Nikoli pa ne bomo rekli, zavedajoč se, da je napačno: Visoki Rokav je visoki, Črni vrh je črni, dasi vedno pravimo Visoki Rokav, Črni vrh. A k o j e t o r e j l a s t n o s t s t a l n a – k o t p r i l a s t e k – z v e z a n a s s a m o s t a l n i k o m (visok z Rokavom itd.), t e d a j r a b i m o p r i d e v n i k n a -i (visoki itd.); č e p a l a s t n o s t p r i s o j a m o s a m o s t a l n i k u l e p o v e d n o, kakor mu lahko pripisujemo druge lastnosti (Rokav j e visok, strm), tedaj nam služi pridevnik b r e z -i (visok, dolg). Taka stalnost lastnosti je podana pred vsem pri lastnih imenih, ne samo pri zemljepisnih, kakor pri ravnokar navedenih, ampak tudi n. pr. pri o s e b n i h: Črni Jurij, Karel Veliki, Ernest Železni, Friderik Lepi, hudi duh = hudič; ali pri stvarnih in drugih: hišni ključ, beli dan. More se stalnost pri kakršnem koli predmetu šele razviti in potem ostati svojska za vse čase ali pa samo za dobo rabe: »D o m a č i z a j e c« – kunec ohrani svoje ime, čeprav morda živi divje; »r j a v i h r o š č« je vedno hrošč svoje posebne vrste, ki se pojavlja spomladi in se imenuje vedno s tem imenom, čeprav je morda tudi kak drug hrošč rjav in lahko o njem povemo, da je rjav, da je torej za dobo rabe, za našega gledanja postal »rjavi hrošč«. Vsak pes more biti hud; ne poznamo pa psa s s t a l n i m pridevkom hud, ki bi torej bil vedno imenovan »hudi pes«. Zato je jezikovna – laž, če kdo pri vhodu v stanovanje ali vrt nabije svarilno tablico: »hudi pes« – takega privilegija njegov pes nima; njegov pes more po naravi biti samo hud (ne hudi), a postane za nas »hudi pes«, če smo ga kot takega spoznali: »Ono dvorišče čuva hud pes; ta hudi pes ponoči ni na verigi«.
Tako razlikujemo d o l o č n o p r i d e v n i k o v o o b l i k o n a -i (visoki, lepi), ki se veže s samostalniki v določenem pomenu, in n e d o l o č n o b r e z -i (visok, lep) v zvezi s samostalniki nedoločenega pomena. T o r a z l i k o v a n j e s e j e v s l o v e n š č i n i izrazito o h r a n i l o l e v i m e n o v a l n i k u z a m o š k i s p o l e d n i n e, torej z navedenim končnim -i, oz. brez njega; v v s e h d r u g i h s k l o n i h, s p o l i h i n š t e v i l i h p o z n a s l o v e n s k i p r i d e v n i k l e eno o b l i k o, to se pravi, da ne razlikuje določenosti in nedoločenosti: »Hudi pes« in »hud pes« imata i s t i rodilnik: »hudega psa«, isti množilnik: »hudi psi« itd.; pri ženskem in srednjem spolu sploh ni razlike: »Črna Gora« (dežela!) in prav tako (neka) »črna gora«, »tiho Zagorje« in »tiho zagorje«. V stari (cerkveni) slovenščini pa je bila razlika v velikem obsegu izvedena; v manjši meri je ohranjena tudi še v srbohrvaščini; a dosledna je v j e z i k i h, k i i m a j o s p o l n i k, s katerim izražajo določenost že pri s a m o s t a l n i k u s a m e m, ne kakor slovenščina: šele s pomočjo pridevnika, kadar ga samostalnik ima, sicer pa sploh ne. D o l o č e n a gora je v takih jezikih »d e r Berg«, »l e mont«, »i l monte« (der, die, das; le, la; il, la itd..); nedoločena ostane b r e z spolnika ali z »ein, un ...« ; bolgarščina pa svoj spolnik strne s samostalnikom na koncu (postpozitivno) »vodata je najdobroto pitie«.
Ravno zato, ker imamo v slovenščini možno l e e n o tako razlikovanje, se prav mnogokrat pokaže omahljivost v zavesti, katera oblika je pravilna. Napake so: »Večer ni bil literarni« (Straža, 7. 10. 1937: p o v e d e k mora biti »literaren«!); »Deseti oktober črni dan za Slovence« (istotam; napačno! Saj štejemo Slovenci, žal, več črnih dni, ne samo tega; v tej zvezi torej: »črn dan«); »K. je pričel svojo pot kot tipični (pravilno: tipičen!) ekspresionist« (Sodobn., 1936, 268); »Ta kvaren (prav: kvarni!) vpliv socialističnega gibanja« (Slov. 22. 8. 1936); »Blažina je odšel kot desetletni (prav: desetleten – saj ni on edini desetletnik!) deček v Ameriko« (Jutro, 4. 11. 1937). V naslovih se predmet napove splošno, nedoločeno, a v izvajanju postane določen; zato je napačen n a s l o v: »63 letni starček si je vzel življenje«, prav pa je, da se v nadaljnjem o njem poroča: »Končal si je življenje 63letni prevžitkar«, ker se zdaj govori samo o njem, medtem ko naslov zajemlje v s e 63 letnike. Ravno narobe pa je na istem mestu (SI. Dom, 18. 10. 1937) naslov pravilen: »Strasten pravdar« (saj je takih pravdarjev res več!), napačno pa je, da se v nadaljnjem, ko izvemo, kdo je ta strastni pravdar, nam on razkriva kot »70 leten prevžitkar J. L.«; če izvemo celó njegovo ime, potem je vendar »70 letni prevžitkar«. Slično: Ako je gospod J. S. za revne otroke daroval sto dinarjev, se ta plemeniti dar v n a s l o v u more napovedati le kot »Plemenit dar«, ker v naslovu še ne poznamo gospoda J. S. in njegovega daru (»Plemeniti dar« v naslovu je napačen; Slov. 30. 10. 1937). –
Samo opozoriti je treba, da imamo v slovenščini nekatere pridevnike in pridevniške besede, ki poznajo z a v s a k p r i m e r samo e n o, določno ali samo nedoločno, o b l i k o. Slovnice (Breznik 185, 186) jih naštevajo. Samo d o l o č n o obliko (na -i) imajo: pridevniki na -ji (volčji, kurji), na -nji (srednji), -ski (bohinjski); komparativi-primerniki (večji, višji); vrstilni števniki (prvi, drugi). Samo n e d o l o č n o: svojilni pridevniki na -ov, -ev (Robanov, brinjev), -in (Anin), -j (Martinj); svojilni zaimki: moj, tvoj, svoj, vaš itd.; posamezno: vsak čas (napačno: vsaki čas!). – Napačno je torej: »Boj za kraljevi (prav: kraljev!) spomenik« (Slov. 3. 10. 1937); saj bi tudi z naglasom »kraljévi v pomenu »kraljevski« (z Breznikovim Pravopisom) morali pripustiti v imenovalniku le obliko »kraljév«.
Opombe
[uredi]- ↑ antibarbarus – jezikovni svetovalec v boju proti spačenkam (Stanko Bunc, 1963. Slovar tujk. Glotta 1. Slovarji in jezikovni priročniki, Založba obzorja Maribor)
antibárbarus -a m (â) – knjižni priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih barbarizmov: jezikovni brusi in antibarbarusi (Slovar slovenskega knjižnega jezika I, 1970)
antibárbarus -a m – jezikovni priročnik, svetovalec proti pačenju jezika (Veliki slovar tujk, CZ, 2002)
PV 1936, št. 7-9, str. 326, Josip Tominšek, Antibarbarus (dosedanji pravopisi; »Logarska dolina« – o polemiki Logarska ali Logarjeva) - ↑ Velja za rubriko Antibarbarus in ne za Logarsko dolino.
- ↑ PV 1936, št. 12, str. 407, Josip Tominšek, Antibarbarus, 2. del.
- ↑ (op. avt.) Za »solnce« sta se odločno in stvarno zavzela prof. dr. Ant. D o l a r in senator Ivan H r i b a r (»Jutro z 20. 6. 1933 in 25. 6. 1933); za sonce dr. A. D e b e l j a k (»Jutro« 23. 6. 1933). Prof. K o š t i a l daje v 2. izdaji »Brusa« prednost »soncu«. – V »Jutru«, 1. dec. 1936, čitamo na str. 2 »solnce«, na str. 8 »sonce«; slično v drugih listih.
- ↑ PV 1937, št. 1, str. 30-32, Josip Tominšek, Antibarbarus, 3. del.
- ↑ PV 1937, št. 2, str. 63-64, Josip Tominšek, Antibarbarus, 4. del.
- ↑ PV 1937, št. 5, str. 175-176, Josip Tominšek, Antibarbarus, 5. del
- ↑ PV 1937, št. 6, str. 203-204, Josip Tominšek, Antibarbarus, 6. del
- ↑ PV 1937, št. 7-8, str. 228-230, Josip Tominšek, Antibarbarus, 7. del.
- ↑ Jutro, št. 201 a, poned. izd., št. 35, 30. avg 1937, str. 2, R. Badjura, Plešivec (1696 m) ali Pleša? Pripomnje k razpravi »Antibarbarus (Piše dr. Jos. Tominšek): Sv. Uršula na Plešivcu«. Plan. Vestnik 1937, štev. 7–8.
- ↑ PV 1937, št. 9, str. 291-292, Josip Tominšek, Antibarbarus, 8. del.
- ↑ PV 1937, št. 10, str. 319-320, Josip Tominšek, Antibarbarus, 9. del.
- ↑ PV 1937, št. 12, str. 383-384, Josip Tominšek, Antibarbarus, 11. del (Namenilnik).
- ↑ PV 1938, št. 3, str. 83-84, Josip Tominšek, Antibarbarus, 13. del (Visoki Rokav, hud pes).