Akropolis in piramide
| Akropolis in piramde Anton Aškerc |
| |||||||||||||
Egiptovske arabeske
[uredi]Na jadranskem morju.
Galebi, vi beli galebi,
pokaj obmetavate brod?
Kaj spremljate s kričem veselim
po morju nas daleč na pot?
Galebi, vi beli galebi,
prinašate mar iz daljav
prijateljev naših in znancev
poslednji nam ljubi pozdrav.
Na sredozemskem morju.
Sam na palubi. Beli parobrod
peneče brazde reže svojo pot.
In kamorkoli gledam čez obzorje,
pred mano z nebom se poljublja morje.
In vso neskončno sinje modro plan
obseva sončno jasni vesne dan.
In duša morja se pogreza v sanje,
Čim dalje globlje se potaplja vanje . . .
Kaj smo? Kaj ves je svet? In naša pot
je skoz vsemir ko takle parabrod?
Kam plavamo? V pristan li kam neznani?
Povejtem modrijani kapitani!
Pa gledamo to brezbrežno modro plan.
In globje duša se pogreza v san.
«Semiramis» pa dalje, dalje plove,
šumeče brazde orje skoz valove.
Kairo.
Sanjavo gledajo velike
in temne tvoje me oči;
ko lunska noč čarobne polna
pogled tvoj mehki plameni.
O, snemi to kopreno črno,
razgali tujcu svoj obraz!
Le hip, Egipčanka prelestna,
naj vidim ves tvoj čar in kras!
Memfis.
Na trati kakor Beduin
počivati v senci sred pustinje
pod palmami, pod palmami . . .
Nebo nad mano jasno sinje.
Pod palmami, pod palmami,
pod soncem afriškim žgočim;
pod palmami pod vitkimi,
pod soncem južnim in pekočim.
Kako vse tiho krog in krog! . . .
Zelene palme le šumijo
z vršiči v vetru med seboj
mi vstočno svojo melodijo.
Arabska pravljica
Kairo.
Sonce sije opoldnevno
na Kahiro in njene
vitkorase minarete.
V senco stare sikomore,
čije dolge veje daleč
segajo po trgu Khadra,
je prihajal na počitek
Hasan osla svojega.
»Alah s tabo, sosed Hasan!«
ga pozdravi malomarno
znanec Ahmed, ki je ležal
kar na tlaku in užival
skromni svoj obed tržaški . . .
»Kaj je novega v Kahiri?
Ti pečaš se mnogo s tujci;
vidiš mnogo, slišiš mnogo.«
» »Novega ni nič, moj Ahmed.
Vse je staro. Stara pesem!
Slabi časi, hudi časi!
Toliko, da ne pogineš
od glasu, prijatelj moj!
Ko bi tegale ne imel −« «
Hasan mu pokaže s palcem
na oslička poleg sebe −
» »predla bi mi trda, toda
sivček moj žival je mlada
in zato ga rad zajaha
domačin in tujec često.
Da, da tale moj tovariš
ni takole kar si bodi . . .
Veš, kaj čudnega opazil
sem na njem v novejšem času?
Kadarkoli nese osel
tujca mimo obeliska
ali stene kamenite,
vselej stopa bolj počasi
pa ozira se po strani
po hieroglifih starih,
po napisih tistih čudnih
ter ponavlja neprestano
svoj »i-a«, »i-a«, »i-a« . . .
Alah vedi, kaj pomeni
oslovo vedenje to!« «
K višku plane s tlaka Ahmed,
poči Hasana po rami:
»Pa tvoj osel je talent!
Pa še velik, nenavaden!
Tvoj prijatelj sem, zato ti
pravim, Hasan: Sreča čaka
te na stare dni, ker osel
mladi tvoj je kapitan!«
» » Ne razumem te, prijatelj!
Ni lepo, da si pošalil
se iz sive glave moje!« «
»Kdo se šali? . . . Ta tvoj osel
se zanima za književnost,
za pesništvo, za umetnost;
za napise se zanima,
za hieroglife tiste!
Rad bi čital jih, kakopak!
Slišal sem, kaj vse stoji tam:
Svete pesmi tisočerne,
faraonov modri reki
in tak dalje in tak dalje . . .
Vidiš, in zato svetujem
ti, da pošlješ osla v šolo.
Kar na univerzo z njim!
V slavni El-Azhar ga ženi!
Tam tvoj osel se navzame
vsega znanstva in postane
učenjak in pa estetik,
svetih tekstov moder kritik.
In ne bo več nosil tujcev
niti domačinov, nego
sedel bode na katedru
in tolmačil bo poete
poslušalcem ukaželjnim!
No in ti boš vlekel plačo
lepo zanj! Res, kar zavidam
te za težke svetle piastre!«
In molče posluša Hasan,
kar mu pravi dobri Ahmed,
in zamišljen glasi osla
po ušesih. V duhu svojem
pa že vidi v rožnih barvah
pred seboj življenje novo.
Lahko bo si nakupaval
živeža poslej na trgu
dasi huda je draginja
v El-Kahiri, saj tovariš
osel zanj bo služil piastre . . .
»Dobro, Ahmed! Pa poskusim!« −
kakor v sanjah reče Hasan −
»Jutri ga poženem v šolo.«
Kar govoril, to je storil.
Na dvorišču El-Azharja,
kjer na tlaku marmornatem
pod arkadami sedijo
pri učiteljih dijaki
in učijo se korana
in arabske vse modrosti,
se prikaže stari Hasan
z brihtnim mladim oslom svojim.
Ko bi trenil, uk prekine
se in tisoč radovednih
se oči obrne v osla.
Krik in vik in semeh razlega
se po slavnem El-Azharju.
Zmešan, plah stoji tam Hasan,
poleg njega mladi osel
ves ponižen vam poveša
dolge uhlje in ne upa
se ozreti po dvorišču . . .
»Kaj bi rad, moj ljubi Hasan?«
rektor sam pristopi k njemu.
» »To in to! . . . Talent sem našel
v oslu temle! Naj študira,
sem si mislil . . . Moj prijatelj
Ahmed pravi, da utegne
kdaj postati še književnik
in pa kritik duhovit,
če v tej slavni šoli vaši
nauči hieroglifskih
se skrivnosti moj osliček. . .« «
Stari rektor se popraska
za ušesom in pogladi
si zamišljen sivo brado . . .
Zaigra semehljaj mu lahek
okrog usten za trenutek.
A nato z vsem dostojanstvom
resno reče Hasanu:
»Hm, slučaj to ni vsakdanji!
Resda, resda, nenavaden!
Sicer slavna univerza
naša je imela dosti
že različnih poslušalcev,
ali tak slučaj je prvi,
kar spominjam se . . .Pri bradi
Mohamedovi! Ne, osla
ni še bilo v El-Azharju!
Toda kaj je nemogoče
Alahu!? . . . Poskusim, Hasan!
Sprejmeme ga med poslušalce.«
In zgodilo se je čudo:
izpolnila se prerokba
Ahmedova je do pike.
Naglo so minila leta,
naglo kakor pihne samum
čez razbeljeno puščavo.
Sedemkrat je Nil preplavil
in pognojil polja ravna.
Osel Hasanov dovršil
univerzo je arabsko,
slavni El-Azhar.
Vtepili v glavo so mu trdo
znake vse hieroglifske.
In naredil je izpite
in postal je literat.
A diplomo je napisal
rektor oslu kar na hrbet.
In posvetil se je slovstvu.
In razlagal na katedru
je mladini alkoran.
Priporočal je ponižnost
ter udarnost v slepi kismet.
In tolmačil je rigaje
in ocenjal dan za dnevom
poezijo egipčansko
in poete vse arabske
in prerešetaval v šoli
mladi kritik dolgouhi.
In čim lepše črke videl
v kaki knjigi je pesniški
večji zdel se mu je pesnik
sam in više cenil vselej
poezijo je njegovo.
In kar trlo poslušalcev
se je k njemu prve tedne,
saj po vsem arabskem svetu
je raznesla se novica,
da v Kahiri zdaj tolmači,
poezijo pravi osel.
Ali kdor ga čul je enkrat,
ta se nič več ni povrnil.
Po kavarnah pa kahirskih
govorili so dijaki:
»Hasanov učeni osel
je natlačil v letih sedmih
sicer si veliko v glavo
ali kadar odpre gobec
in razlaga poezijo
in ocenja nam poete,
vemo brž, da tak neumno
govori pač res le ‒ osel.«
Arabska parabola
Kavo pije stari Osman Ali,
kavo pije, dolgi čibuk puši
pred kavarno »pri arabskem konju«.
Mrak je padel na ahiro pestro,
ulica je hrupna zažarela
v belih lučih na visokih drogih.
Puši starec čibuk svoj dišeči,
sim ovija se mu v kolobarjih
sivih okrog lepe bele brade.
»Mir se teboj, moj mali Osman Ali!«
mladi znanec Tevfik sede k njemu.
»»Alah s tabo!«« reče Osnam Ali
in dotakne se z dlanjo široko
čela, ust in prsi svojih rekši:
»»Dolgo nisem te že videl, Tevfik,
dolgo! Kakšno tvoje je še zdravje?««
»Zdrav sem kakor sončna palma v polju.
Toda nekaj mi leži v srcu.
Modrijan si, znan po našem mestu.
Čisla tvoja se beseda tehtna.
Pa povej mi in svetuj mi, starec,
kaj storim naj s svojimi sovragi?
Skoraj vsak dan več jih štejem ljutih!«
V tla je gledal stari Osman Ali,
krepko vlekel iz cevi je dolge
dim dišeči pa molče poslušal,
kar mu tožil je prijatelj mladi.
Jantar žolti svoj iz ust potegne,
pljune v stran pa reče mu smehljaje:
»»Kaj pomeni, če imaš sovrage?
To pomeni, da si jim na poti!
A, če si na poti jim, si nekaj!
In čim bolj se veča broj sovragov
večji si in si močnejši, kajpak!
Tolik si, da eden sam sovražnik
ni ti kos, pa se še več jih zbira,
ki bi radi te na tla podrli. . .
Kjer ni nič, tam tudi ni nasprotstva.
Kdor ni nič, na poti ni nikomur!
Zadovoljen si, kar sem ti rekel?««
»Zadovoljen, hvala lepa, starček!«
In sedela sta še dolgo skupaj,
do noči sta pozne govorila,
pila kavo in tobak kadila
pred kavarno »pri arabskem konju«.
Jaz sem sveti Nil ‒ in kdo je več kot jaz!
Jaz sem ta Egipet rajski vam podaril,
jaz zelena polja ravna vam ustvaril;
jaz sem dal vam palmo, žita zlati klas!
Jaz sem oče vaš in deca moja vi!
Jaz hranitelj večni vaš sem dober krušni,
jaz sem vaš reditelj in vzgojitelj dušni;
jaz sem vaš učitelj izza davnih dni!
Jaz bistril sem prvi in jasnil vaš um!
Jaz učil graditi sem vas bivališča,
piramide, sfinge, slavna vsa svetišča;
jaz jeklil sem voljo vam in vaš pogum!
Jaz dežele svoje prvi sem vladar!
Jaz sem dal mogočne bil vam faraone,
jaz sem dal vam modre pisane zakone;
Jaz vžgal v srcih vam za dom sem blagi žar.
Jaz praded vseh vaših starih sem bogov!
Meni gre zahvala prva in daritev,
meni slavospev gre in molitev;
meni gre najvišja slava, čast vekov!
Jaz Egiptu oče sem na večni čas!
Jaz pravir sem bujni vsega mu življenja.
Če usahnem jaz, pa vse usahne, jenja. . .
jaz sem sveti Nil ‒ in kdo je več kot jaz?
Sonce žge po polju širnem.
Peš korakam sam po cesti
prašni beli. Tam v daljavi
obelisk štrli iz zemlje
ko kozarec velikanov
pa mi kaže, kje je stalo
tam pred tisoč, tisoč leti
mesto slavno in ponosno ‒
Heliopolis.
Sonce žge. Po prašni cesti
romam proti obelisku.
In na njivi pokraj ceste
orje stari felah.
Gledam kmeta in na misel
mi prihajaš, modri Platon,
ki pred tisoč, tisoč leti
morda prav po tejle cesti
si potoval ukaželjen
v Heliopolis.
Vroč bil danje in pod palmo
sedel v senco si kraj njive,
na kateri je za plugom
stopal v soncu je kmet.
Nagovoril si orača,
saj kdaj mogel je molčati
dolgo pravi kak Helen?
In ko si povedal kmetu,
da potuješ v mesto slavno,
da od sončnega boga si žrecev
se učil modrosti nove
nepoznane še, skrivnostne,
najglobočje, se smejal ti
je egiptovski orač.
Plug ustavil sredi brazde
in obrisla pot si s čela
in obrnil se je k tebi
pa ti rekel je tako:
»Kaj ti treba je hoditi,
ljubi tujec, k žrecem našim!
Jaz sam lahko razodenem
ti modrost največjo našo!
In modrost ta in ta znanost,
ki preži vekove
in vse bajke svečeniške,
je modrost, ki gledaš tukaj
s svojimi očmi jo, tujec ‒
glej, modrost: orati zemljo!«
Sonce peče po poljani.
In po pusti prašni cesti
stopam sam in mislim nate,
modri Platon. . . Glej, pred mano
obelisk ko prst demonski
velikanski kaže, kje je
stalo nekdajs lavno mesto
s svečeniki, modrijani. . .
Ni je njihove modrosti
več nikjer na polju širnem.
A na njivi tamle orje
kakor je oral pred tisoč,
tisoč leti tudi danes
še felah. . . Molče uči me,
kaj največja je modrost.
Kairo.
Utonilo sonce je v puščavi. . .
žar posledjič še govi v daljavi
kakor Beduinov nočni kres,
ki od sinjih plameni nebes. . .
Znojni dan že gasne in umira. . .
V polumrak ovija se kahira,
El-Kahira krasna, bajevita!
Orientalka bujna, slikovita!
Da sem Hafis, himno bi zapel
ti nocoj navdušen in vesel!
Rož dišečih venec spletel v slavo
bi ti, del ti ga na lepo glavo. . .
Glej, že gasne in umira dan. . .
Mrak ko svilnat pada pajčolan
na Kahiro, mojo krasotico,
črnooko devo, temnolico. . .
Vse je tiho. . . Gor do the višav
cestni hrup ne sega iz nižav.
Tiho dvigajo se minareti
ko prerokovi kazalci sveti
izmed trušča zemskega v nebo. . .
Duša moja sanja tak lahko. . .
Tu ušes ne šalijo zvonovi,
ne kalijo njihovi zvokovi
mi ubranosti, miru . . . Z višin
zdaj oglasil se je mujezin!
Kak poetično glasi molitev
se njegova, večnemu slavitev! . . .
Mesto se ogrinja pod menoj
kakor odaliska v črn ovoj. . .
Sami vitki minareti smeli
iz mraku v rasto višave beli. . .
Naj te čuva Alahova moč,
El-Kahira zlata! Lahko noč!
»Jaz faraon Hafu, vaš gospodar,
vaš vojskovodja vselej zmagoviti,
Egipta združenega silni car,
ki živih tron zasedel sem sloviti,
razglašam danes sveti svoj ukaz.
Posliša naj ga vsakdo izmed vas!
Ponosen grob, visoka piramida
telesu mojemu se naj sezida!
Tam ob puščave robu naj stoji!
Iz rezanega trega granita
naj dviga se v oblake mi častita!
Ko Anubis zatisne mi oči,
jaz faraon Hafu ne semem umreti,
ne smem strohneti! Večno čem živeti!
V kamnit me položite sarkofag
pa v piramido mojo me nesite,
v kraljevi grobnici me tam shranite!
Okoli mene plul bo sveti mrak,
in jaz od truda bom sladko počival,
bom živel večno, o Egiptu snival. . .
In še čez tisoč, tisoč dolgih let,
Egipčani, vedel bode svet,
da v piramidi smeli, starodavni
prebiva faraon Hafu vaš slavni.
Zapolnite si strogi moj ukaz!
Na delo nujno zdaj pozivam vas!
Vsak čvrste naj roke zastavi svoje!
To vam naznanja veličastvo moje!«
Ukaz jim svoj je faraon prebral
in s trona zlatega Hufu je vstal.
Ministri so molče se priklonili,
plaš dragoceni kralju poljubili
in šli so iz prestolnega gradu
povedat ljudstvu, kaj želi Hufu. . .
In glej in glej, v puščavi že se zida
ob Nilu faraonu piramida.
Stotisoč delavcev že mrgoli,
stotisoč se tlačanov že poti
in ugonablja, trudi se stavbišču
ko na velikem pisanem mravljišču.
Iz kamnolomov vozijo granit.
Tam koplje, žge se glinasta opeka.
Vse gnete se pri delu, skače, teka,
čim prvi jutrni zasine svit.
Kak hrup in šum! Tu kamen tešejo,
ogromne kocke z dleti klešejo.
Tam stroji težke kamne dvigajo,
na skalo skala rezana se sklada,
zidarji tod po odrih švigajo ‒
in kamen kakor sam na kamen pada. . .
In raste jim ponosna stavba ta
in raste, raste kvišku piramida,
in više, zmerom više se še zida ‒
popne se mar do sinjega neba?
In glej, šele čez dolgih dvajset let
do vrha dograjen kipi v višave
ob robu žgoče libijske puščave
Hafujev mavzolej. . . O, kak pogled!
Ko siva gora, gora kmenita
stoji tam piramida ponosna. . .
Egipt ves žaluje. Tiste dni
bog Anubus zatisnil je oči
Hufuju faraonu. Tam v palači
sedaj ležal je hladen, bled in trd.
In prišli so učeni dvorski vrači,
da odženo od kralja kruto smrt.
In pomazili so mu z mazili
skrivnostnimi in močnimi telo,
zavili v prte drage ga, nato
pa v krsto ga kamnito položili.
Zapeli žreci so svoj žalni spev,
molitev sliši tihi se odmev. . .
In krsto so slovesno odpeljali
in v piramidi kralja pokopali.
Leži v globoki rakvi sarkofag.
Mir čuva ga, tihota, sveti mrak.
Kateri kralj ima tak mavzolje,
ko faraon Hufu? Kdor veš, povej!
Kako stoji mogočno, veličastno,
ozira po deželi se oblastno
negrobni velikanski spomenik
nesmrtnosti simbol, rastoč navpik!
In sonce žarko sije nanj podnevi.
In stražijo šakali ga in levi. . .
In ko priplava tiha noč nad Nil,
na nebu zažari nebroj svetil.
Nad faraonom zvezd nebroj visi
in luna mu kot večna luč gori. . .
O, blagor ti, Hufu, nesmrtni kralj!
Priroma potnik mnog iz tujih dalj,
zato, da pomenik tvoj grobni vidi,
da čudi se prekrasni piramidi. . .
A slavni in nesmrtni kralj Hufu
ne vživa v piramidi dnu miru.
Duh faraonov tlači noč in dan
ko težka mora strašen, divji san.
Kralj vidi svoje sužnje in tlačane,
ki slomljene mu kažejo roke,
zmečkane in izpahnjene noge
pa krvaveče, gnojne svoje rane. . .
Ko strmijo vanj od vseh strani
umirajočih delavcev oči!
Ralj vidi pred seboj neštete žrtve,
okoli sebe sliši glasen jok,
ihtenje, škripanje z zobmi in stok,
in trume rokodelcev vidi mrtve. . .
In tožb in kletev zmešani glasovi
grmijo na uho mu ko slapovi.
Ves krik v peklenski skriva se koral:
»Tu smo, tu smo, nesmrni slavni kralj,
mi, ki smo piramido tizgradili!
Kako počutiš v krasni se gomili?
Tu mora biti zate pravi raj!
Glej, tebi žrtvovali smo življenje!
Kaj mar ti bilo naše je trpljenje,
da si le ti nesmrten vekomaj!. . .«
Ubogi faraon! Ah, noč in dan
že tisoč let ga muči strašen san.
Prikazni žrtev svojih mora zreti.
Kako bi rad vezi se iznebil,
nesmrtnost svojo kak bi rad razbil!
Zaman! Živeti mora in trpeti!
Oh, kolikokraj je že preklel Hufu
nesmrtnost svojo v piramide dnu!
In tisoč let že faraon vzdihuje,
življenje svoje bridko obžaluje;
pošilja vroče prošnje do neba,
pošilja jih pred Amona boga,
naj sname z njega to neumirujočnost,
naj v nič ga pahne božja vsemogočnost!. . .
In glej, čez tisoč let usliši bog
nesrečnega Hufuja vzdih in stok.
Prihruli so razbojniki barbarji,
Egipta novi, smeli gospodarji
in v piramido slavno vdrli so
in kraljev sarkofag odprli so
in polastili so se nakitnine,
vseh dragocenosti in vse zlatenine. . .
In brž privlekli ven še tisti dan
so mumijo Hufujevo na plan.
Skrunitelji so drzni jo razvili,
na soncu so ležati jo pustili.
In glej, ostalo je le pest prahu ‒
in mir je imel faraon Hufu.
(1392–1374 pred Kr.)
»Jaz, kralj egiptovski mogočni,
jaz faraon Amenhotep,
oznanjam danes vsemu ljudstvu
svoj trdni, neomajni sklep:
Vsi dosedanji so bogovi
z današnjim dnem odstavljeni
in vsi maliki brezštevilni
so posihdob odpravljeni!
Vsa njih svetišča praznoverska
po vrsti naj se pozapro!
Naj bedastoče hiš odznotraj
poslej ne vidi več oko!
In s pilonov in obeliskov
in z vseh pomnikov in domov
izpraskajte po vseh Ponilju
imena krivih mi bogov!
Vsi ti bogovi in maliki
prevara, zmota so in laž!
Proč z njimi! Naj jih več ne moli
poslej Egipčan zvesti naš!
Saj modrijan se samo smeje
pobožnim, abotnim lažem,
izmišljotinam svečenikov
in njihovim sleparskim vsem!
Ne! Amon tebenski sloviti
to ni poslej nič veš naš bog!
Naš bog edini in najvišji
je, ki sveta nam vlada krog!
In ta bog pravi ─ to je Sonce
to zlati, sveti je aton!
Egipčani! Jaz danes Sonce
postavljam na molitve tron!
Najvišji bog poslej je Sonce
in bog edini vaš in moj!
Svetišče najkrasnejše v Tebah
sezida naj se mu takoj!
To moj današnji in nepreklicni
in čez vse važni je ukrep!
To hočem, to vam ukazujem
jaz, faraon Amenhotep!
Pa saj Amenhotep več nisem!
Kaj Amon mi poslej je mar!
Eh-en-aton, duh sončni, zovem
sedaj se jaz, vaš gospodar!«
Razglašen je ukaz. In v Tebah
vse le o njem zdaj govori . . .
In sveti Nil, velbodi hitri
ga razneso na vse strani.
Egipt ves sprejel z veseljem
Amenhotepov je razglas.
Gospod in kmet, vojak in suženj
spoštujejo njegov ukaz.
Le svečeniki Amonovi
edikta ne spoštujejo;
meščane tebanske zeloti
na faraona ščujejo.
Žrtvujejo malikom svetim
fanatiki še ko poprej
in ljudstvo varajo nevedno
in ga slepijo ko doslej.
In tisti dan udari strela
med žrece. Kralj Amenhotep
razglaša vsem meščanom novi,
usodepolni svoj ukrep:
Z vsem dvorom svojim kralj užaljen
iz Teb se starih izseli,
stolico novo in ponosno
na jugu si ustanovi!
Proč iz malikovalcev gnezda!
V deželi sončnega boga
tem faraon poslej bo vladal
po željah svojega srca!. . .
II
Ehut-Aton! . . . Prekrasno rezidenco
pričaral si iz tal si, modri kralj!
Še tujci hodijo jo ogledovat
in občudovat dan na dan iz dalj.
Amenhotep stoji na ploski strehi
palače svoje krasne z ženo vred
pa blažen se ozira, ves zamaknjen
z višave . . . O, kak čudovit pogled!
Dolina sončnato zelena, plodna.
In sveti Nil vali se skozi njo . . .
In sredi tega raja je ustvaril
prestolnici ponosno kralj si to!
In Soncu, svojemu bogu, posvetil
je mesto svoje faraon na čast . . .
Ehut-aton ta beli, vsa dolina
boga najvišjega sedaj je last.
»Glej, Nefretete, draga žena moja,
kako me ljubi sveti sončni bog,
kako z obličjem zlatim svojim gleda
veselo na daritev mojih rok!
Kaj Tebe, mesto to malikovasko!
Naj vladajo sleparski žreci tam!
Najlepše dviga tukaj se svetišče
atonu ─ soncu moj svobodni hram! . . .«
In kadar zarudi na vzhodu zarja
in kadar noč prežene dneva svit,
pa vstane faraon in gre v svetišče
atona ─ sonce molit in častit.
Na mozaičnih tleh na sredi templja
kleči Amenhotep ko svečenikov
boga atona svojega vrhovni
ter prvi sonca prerok in svetnik.
Na glavi sveti krona se mu zlata,
sto dragih kamnov se na njej iskri . . .
Plašč dragocen na tla mu pade z rame . . .
Dvorjanov družba s kraljem tam kleči.
In glej, ozrlo se je zlato Sonce
v svetišče veličastno s sinjih dalj,
in pred božanstvom svojim dviga roke
in razprostira jih v molitvi kralj:
»O, slava ti, prekrasno Sonce božje!
Ti luč nebeška, vse svetlobe vir!
Ti vir življenja! Glej, kleče te molim!
Ti bog najvišji vladaš nam vsemir!
Ko ti pokažeš svetlo lice svoje,
v vesoljni radosti zavriska svet;
odmevajo stotere melodije
po stvarstvu, kamor čine tvoj pogled.
Ti sončni bog ustvaril si svetove,
ti naš najvišji modri si vladar;
in naš Egipet in naš Nil, na same
rodil tvoj oplojujoči žar.
Ti sam ustvaril nam duha si v glavi,
ti nam ustvarjaš spremenljivi čas . . .
Z največjim spoštovanjem se ti klanjam
in molim tukaj faraon te jaz.
O, sveti, Sonce božje moje, sveti!
Iz glav in src poženi tudi mrak!
Poženi vse malike mi lažnive!
Le tebe naj časti Egipčan vsak! . . .«
In Sonce sije skoz granitni tempelj
na faraona, ki ko svečenik
na tlaku vzpenja kvišku roke svoje,
v molitvi ves zamaknjen kralj ─ svetnik.
III
Gorje, Tebanci, vam, gorje sedaj!
Zatemnel slave vase je sijaj!
Ne več med vami, ne! V Ehut-atonu
sedi zdaj faraon na zlatem tronu.
Sedi na tronu osemnajst že let
in vlada modro svoj ponilski svet.
In ljudstvo ga posluša in spoštuje
in samo sončnemu bogu daruje.
Tebanske žrece to boli, jezi;
od gneva, srda škripljejo z zobmi . . .
Po ulicah postopajo potrti . . .
Ah, templji njihovi so vsi zaprti.
In bilo v svetih Tebah je nekoč . . .
Nad mestom plavala je pozna noč.
V napol razsutem starem so svetišču
sestali se vsi žreci na dvorišču.
Le mesec vidi čudni direndaj,
kako vse to godi se naskrivaj . . .
Živahen starček v sredo se postavi,
tovarišem duhovnim svojim pravi:
»Osvojil faraonov sončni bog
Že ves Egipet si je naokrog . . .
Kaj bode z vami, stari vi bogovi?
Že bližajo se smrti vaše dnovi!
Ubogi Amon! Moli te še kdo
zdaj v Tebah zapuščenih? . . . In kako
vse smeje danes drugim se malikom!
Kako vse roga nam se svečenikom!
Kaj mari stara vera je ljudem!
Saj pametnejši so vam z vsakim dnem!
In dogme naše svete in častite
otročje bajke so jim, verjemite!
In mi, vas vprašam, bratje, kaj smo mi?
Za koga smatrajo nas naše dni?
Za slepce in sleparje, ki resnice
ne vidijo nikoli radi v lice!
Prezira svet in zaničuje nas,
saj nihče več ne potrebuje nas!
Egipet je okužen z novim duhom —
in mi s trebuhom pojdemo za kruhom!
Prosveta ljudstva je opasna stvar!
Globokim žepom našim je na kvar!
Poprej gospodje siti in veljaki —
sedaj smo lačni, suhi siromaki!
In kdo je vsega kriv? . . . Amenhotep
in pa njegov brezbožni, zlobni sklep!
Kralj nam odstavil stare je bogove,
on nam zaklenil njihove hramove!
Ta blazni faraon! Heretik ta!
Sovražimo ga vsi iz dna srca!
O, ta prevratnik, drzni zapeljivec,
egiptovskega ljudstva pohujšljivec!
Naj res edini sončni bog njegov
namesto drugih vlada nas bogov!?
Ne, krivoverec, ne! V Ehut-atonu
ne bodeš dolgo sedel več na tronu!
Nesreča je ta faraon za nas!
Le smrt njegova nam prinese spas!
Podganskega mu treba dati strupa!
Ni drugega izhoda nam in upa!«
»»Smrt, faraonu krivovercu, smrt!««
zaori žrecev enoglasni črt . . .
Obsodba strašna ori po dvorišču
v noč pozno v polrazsutem še svetišču.
Edina priča shodu tisti hip
na nebu jasnem plava tolsti ščip . . .
Osupel gleda burno zborovanje,
posluša tajnostno posvetovanje.
Ko mesec tretjič se je pomladil,
umrje faraon, ker strup je pil . . .
Podkupili sovražni svečeniki
točaja dvorskega so mu z zlatniki . . .
IV
Skrij, skrij se, svetli sončni bog!
Slovesno davno si odstavljen!
In ves tvoj veličastni kult
je prepovedan in odpravljen!
V gomili spava prerok tvoj
in tvoj navdušeni molitelj,
veliki kralj Amenhotep,
vrhovni žrec tvoj in častitelj.
Sramuj se, Sonce! Za obzor
puščave mrtve brž izgini!
V Egiptu danes nič več bog
najvišji nisi in edini!
Pahnili so z oltarjev, ah,
fanatični te svečeniki;
bedaki verni klanjajo
se spet pred svojimi maliki.
Zaprti templji tvoji so,
o, sveto Sonce, in razsuti!
Oskrunili se žreci jih
nevedni, zlobni in naduti.
In zopet stari vladajo
po vsem Egiptu vsi bogovi;
odprti njih hramovi so
in zidajo se jim še novi.
Gorje ti, mrtvi faraon,
Amenhotep ti krivoverski!
Še v grobu te preklinjajo
in psujejo te žreci zverski . . .
Iz vseh napisov zdaj ime
se slavno tvoje izpraskava;
z vseh obeliskov, pilonov
ga dleto kruto izsekava.
Izbrisati te hočejo
za vselej ljudstvu iz spomina.
Malikovalce črtil si!
Pozabi naj te zgodovina!
In novi faraon? . . . Lisjak
laska se, hlini svečenikom;
prezira sončnega boga
in klanja starim se malikom.
Ubita herezija je
Amenhotepova prekleta;
v Egiptu oživela je
očetov stara vera sveta.
In spet so zadovoljni vsi:
ljudje in njihovi maliki.
Z dohodki mastnimi najbolj
so zadovoljni svečeniki . . .
Gize.
Jaz gledam sonce, ki poljublja z žarki
gorečimi kamniti moj obraz;
jaz gledam zlate zvezde v jasni noči,
nebeškega azurja gledam kras.
Puščave mrtve gledam veličanstvo,
svečano nič tihoto in pokoj;
oblake peska žolte, ki jih goni
vihar saharski, gledam nad seboj.
Jaz gledam Nila svetega valove,
ki mimo se svetlikajo šumeč,
po domovini moji izobilje
in blagoslov na vse strani deleč.
Jaz gledam polje ravno, plodovito,
cvetoči vrt, zeleni palmov gaj;
jaz gledam mesta in felahov sela —
ves svoj egiptovski veliki raj.
Jaz gledam tisočletja, ki minila
mi pred obličjem so ko kratek dan;
jaz gledam, kak vali se mimo mene
čas v večnosti brezdanji ocean . . .
Jaz gledam slavne svoje stare kralje.
Ko živi mi stojijo pred očmi . . .
Jaz gledam žrece, ki na žrtvenike
bogovom v čast polagajo dari.
Jaz gledam, kak armade tisočglave
sovražne zbirajo se pred menoj . . .
Jaz gledam ljuto borbo za svobodo,
krvavi in poslednji gledam boj.
Jaz gledam, kak oskrunjajo barbari
svetišča stara naša krog in krog . . .
Pozabljena sta Izis in Oziris . . .
In na oltarjih nov se moli bog . . .
Jaz gledam mir in boj, spremembo večno.
Jaz gledam temno noč in svetli dan . . .
Sveta uganko gledam tajnovito —
razrešiti jo trudim se zaman.
Svet! . . . Kaj je svet? Povej mi, zlato sonce!
Povejte, večne zvezde, kaj je svet?
Kaj pravzaprav, vsemir si neizmerni?
Kaj gledam jaz že tisoč, tisoč let?
Svet! . . . Gledam li izvirnik veličastni?
Al vse to bilo je že kdaj poprej?
Vse to je bilo že? In le ponavlja
se vse iz sebe večno in brez mej?
Vse je že bilo? Ponovitev večna
je vse? Le povrnitev prasveta?
Iz sebe same li se preporaja
v oblikah vedno istih snov ta vsa?
O, sveto sonce, in ve zlate zvezde,
molčite? Ni odgovora od vas?
Le svojo luč iz dalje tam neskončne
mi neprestano lijete v obraz?
In človek, ti pritlikavec, kaj hočeš?
Pokaj po svetu se mi trudiš tod,
pred mojimi očmi se ugonabljaš?
Kam vodi zagonetna tvoja pot?
Odkod, o človek, duh je tvoj demonski?
In kaj je misel tvoja, mi povej!
Kaj hočeš, večni puntar in razbojnik?
Kam dereš le naprej, naprej, naprej?
Tak gledam, gledam v daljo in vprašujem . . .
In mimo se vali za vekom vek . . .
Odgovora ne slišim od nikoder . . .
Kam mojih se vprašanj izgublja jek?
Jaz gledam z mirnimi očmi življenje,
jaz gledam smrt — in hladno svet motrim.
Sedim v puščavi, premišljujem, sanjam . . .
Ko modrijan smehljam se in — molčim.
Žalosten je mladi felah Omer,
vse premalo vrt rodi njegov!
Tu pa tam po kaka bleda bilka —
ali sočnih ni pa ni plodov!
Saj pobrska včasi kaj po gredah
in zaliva si jih siromak,
kolikor pač more dati vode
sveže plitvi, skopi mu vodnjak.
Žalosten je mladi felah Omer
in zavist ga tare in mori,
Če pogleda, kaksno zdravo sadje
vrt sosedov, Ahmedov, rodi.
Vidi Ahmed, da mu sosed hira,
da zavist ga gloda, tare srd,
pa s sočutjem stopi tisto jutro
k Omerju na mali, pusti vrt.
Ves potrt je leža! suhi Omer
v palme senci z motnimi očmi.
Sede k njemu stari sosed Ahmed,
stisne roko mu in govori:
»Kaj jeziš se name,ljubi Omer,
Če tvoj vrt je suh, nep!odovit?
Mari kriv sem jaz nesreče tvoje?
Vzrok nevspeha ti drugje je skrit!
Sosed, vaš, vodnjak je tvoj preplitev,
pa premalo daje ti vode!
Vrčev par zajameš - pa je prazen
in do dna izčrpan že, sevč!
Moj vodnjak pa ti je sila globok,
rekel skoro bi, da je brez dna!
Čerpam vrelec, dan na dan ga črpam —
ne izčrpam ga! Tako je, da!
G!ej,zato moj vrt rodi obilo
sadja vsako!eto...Tvoj vodnjak
je preplitev, to je jasno, sosed!
In zato si, Omer, siromak!«
Kora, Sura XXXIII. 49-5o
»O Ajša! Dvajset rožic
cvete mi na vrtu lepih.
Dvajset žen mi dal je Alah,
toda ti si najkrasnejša
in najljubša mi med vsemi,
odaliska moja mala!
Glej, Ajša, pol stoletja
že uživam milost božjo,
hodim že po svetu grešnem.
Osiveli so lasje mi,
osivela mi je brada.
Pa odkar si ti, Ajša,
žena moja prerodil sem
se! to čudo naredila
je ljubezen tvoja sladka!
Moč lepote tvoje mlade
je velika! Bil sem starček —
in sedaj, odkar potapljam
se v oči ti čarovite,
kar poljube pijem tvoje,
spet mladenič sem, Ajša!
Glej, zdaj pa ti obetam
in prisegam ti slovesno,
da tvoj oče abu-Bekr
pride z mano vred po smrti
v raj najvišji, v raj deveti!«
» »Slavni prerok in gospod moj!
Čast je zame prevelika,
da tako me ljubiš, čislaš!
Kaj sem dekle jaz ubogo,
ki pomladi štejem komaj
zdaj deset! Kar dal mi Alah,
to žrtvujem ti z veseljem:
vso lepoto mlado svojo
in ljubezen svojo nežno!
Toda, prerok, gospodar moj!
Naj povem ti, kar šepeče
vsa Medina bela davno!
Davno brusi že jezike
ljudstvo, prerok moj, o tebi
in očita ti mesenost
in pohotnost, razuzdanost!
Preveč bojda ljubiš žene
svoje, preveč si nabral jih
v harem, a najbolj, dragi
pohujšuje se Medina,
kar si storil bil v svetišču
zadnjič javno! Ali veš še,
kak si bil med službo božjo
se približal mi, privzdignil
mi kopreno na obrazu
pa poljubil me, poljubil
strastno, vroče me na usta!
Zašumelo je po srenji,
zašumelo po mošeji,
in spogledal se je moslem
z moslenom se nmuznil. . .
Ne zameri mi odkritost,
Mohamed! Pa, ker te ljubim,
ti naznanjam, kar za hrbtom
dolgo, dolgo že klepeče
verna tvoja ta Medina!«
»Naj šepeče, naj klepeče,
naj opravlja me Medina!
Kaj so mar mi svetohlinci!
Kar živim na svetu, ljubim
tri reči in te so: ženske
pa dišave in molitev!
Oh, Ajša moja mala!
Težek posel je preroški,
pa zato je dobri Alah
odškodnino dal preroku
sladko! Glej, in odškodnina
in nagrada ta — ljubezni
je užitek, o Ajša!
A z Medinci opravljivci
se pomenim jutri! Pridi
v džamijo pa bodeš čula
razodetje božje novo;
suro novo jim oznanim
vernikom pa zamašim jim
usta! Pridi me poslušat!«
Šla Ajša je v svetišče
drugi dan. Vse polno ljudstva
vernega se gnete, klanja
Alahu na tleh kamnitih.
Kar na leco stopi prerok
Mohamed — in vse utihne.
Pa pogladi dolgo brado
sivo božji si poslanec.
In Ajši je se zdelo,
da ozrl se je z višine
za trenutek nanjo; tudi
zdelo se ji je, da šinil
čez obraz mu nasmehljaj je
porogljiv, ko tak pogledal
njen soprog je po sovercih . . .
Čuj, in že je spregovoril
z gromkim glasom prerok modri:
»Čeujte nove razodetje,
ki mi poslal ga je Alah
noč preteklo! In takole
reke!Alah mi je večni:
Kar se tiče žen, seveda
ti, moj prerok, smeš imeti,
kolikor jih hočes, samo
da rediš jih vse pošteno!
Tvoje tudi vse so sužnje,
ki upleniš si jih v bojih!
Izmed njih si smeš izbrati,
kterakoli ti ugaja! . ..
Ta zapoved najnovejša
pa velja, seve, le zate!
To izjemo dovoljujem
samo tebi, ne pa drugim
mosleminom jaz najvišji
Alah sveti in edini!«
In sprejeli novo suro
v strahu božjem so Medinci;
klanjali se razodeti
se besedi Alahovi.
In od tega dne je imel
Mohamed res mir v Medini.
In molčali so mesčani
o Ajiši in o ženah
drugih, ki jih ljubil prerok
je na stara leta svoja
ke mladenič s strastnim žarom.
Saj dovolil mu je Alah!
(1. marca 1811)
Osvojil si z mečem krvavim
Egipet je Mohamed Ali;
pregnal iz dežele je turške,
angleške in druge drhali
.
Dan vzhaja nad pestro Kahiro,
in v svoji trdnjavi kamniti
sedi že zamišljen pri mizi
pa piše vladar zmagoviti.
List piše Mamlukom pogumnim
v bogati vojvodski opravi;
list piše jim Mohamed Ali,
bel turban čepi mu na glavi . ..
»Glavarji mamluški! Egipet
dal v pest mi mogočni je Alah.
Največ ste pomagali v bojih
mi vi! O, prisrčna vam hvala!
Res, hrabri ste, neustrašljivi,
v preroku preljubljeni brati!
Gorjč mu, ki vi ga črtite!
Zdaj vidim: vas treba se bati!
Vsa čast vam! Le združeni z vami
vse tujce zdaj v beg smo pognali.
Poplaćal bi rad vam usluge.
Hvaležen je Mohamed Ali.
Za zdaj vas pa vabim, o beji,
da pridete drevi v trdnjavo,
da pridete k meni na gostbo,
na moslimsko malo zabavo!« . . .
In padel je mrak . . . Nad Kahiro
že luna se zlata leskeče,
razliva svetlobo čez mesto
živahno, šumeče, vrveče.
In petsto junakov Mamlukov
že jaha ponosnih v trdnjavo,
gre petsto nakičenih bejev
na paševo slavno zabavo.
To bode večerja sijajna!
To bode jedi in pijače
pa godbe in petja do jutra!
Oh, srce že v prsih jim skače. . .
in morda še mladih deklet jim
pripravil je Mohamed Ali . . .
O, paša pozna že njih žeje
in z beji včasih rad se šali. ..
Po klancu so strmem in tesnem
prihajali beji k trdnjavi . . .
In neoborožene paša
s posadko jih svojo pozdravi.
Nenadoma počile puške
albanske so bejem naproti!
In petsto ta hip obležalo
Mamlukov je mrtvih na poti . . .
I
V Aleksamdriji, 27. februarja 189*.
V Egiptu sem, v Egiptu, draga mati!
Tu zivel Jožef je egiptovski,
izdan od bratov svojih in prodan.
Tu vrgla v ječo ga je Putifarka
in tu povišal ga je faraon
med svetovalce svoje in ministre . ..
Kajneda, imeniten je Egipet?
Oh, mati moja! Kje sedaj ste vi
in kje sem jaz! Kak daleč sva narazen!
Široko in g!oboko morje, mati,
leži med nama. Jaz ne morem k vam,
in vi ne k meni. .. Kak prepad je to!
In ko poslavljala sem se od vas
in gledali sva solzni si v oči,
pokrival sneg se hribe je vipavske
in burja je divjala po dolini.
A tukaj? Topla smeje se pomladl
Pa kaj pomlad — po!etno vroče sonce
pripeka že in znoj nas že obliva . ..
šest dni in šest noči smo se vozili
iz Trsta po širokem daljnem morju.
Ko hiša velik bil je parabrod
in stanovali v njem so ko v hotelu
popotniki gosposki in bogati.
Sprehajali so se, hodili jest
v obednico sijajno in potem
posedali na soncu po palubi.
Ej, blagor jim! Mi siromaki pa
smo stanovali vam v nekaki kleti
in spavali smo kar na golih tleh.
In kakčna družba bila vam je to!
Par poljskih Judov z ženami, otroki
pa ogrski cigani muzikanti
in nekaj ruskih kmetov romarjev,
ki so peljali se v Jeruzalem . ..
Kako se mi je gnusilo tam doli
v trebuhu naše ladje, oh, kako!
Pa raje sem posedala čez dan
na krovu sama, mislila na vas,
na svoj domači kraj,se joka!a
pa gledala in gledala na morje . ..
Ponosno plavala je ladja naša
vse dalje, dalje, bogve kam. Črm dim
valil se je iz dimnika. Galebi
so beli obletavali kričeč
visoki jambor. Oj, in tam valovi
šumeli so oko!i nas peneči.
In kamor sem ozrla se okrog —
vse sama svet!a, sinja morska plan!
Kako to čudovito je lepo,
pa tudi grozno, moje vam pero
povedati ne more. Ne! Ne more . ..
Podnevi bi!o je prijetno. Sonce
sijalo je in jaz sem gledala
po morju neizmernem, saj nikoli
se nisem mogla ga nagledati . ..
Noči pa sem se bala. Vsakikrat,
ko legla spat sem v kot na trda tla,
med tujimi ljudmi, sem tresla se,
da kdo ne storil bi mi v spanju zla.
Kako sem skrivala si v nedrijih
mošnjiček s skromnimi goldinarjil
Kako me gledal je zvečer pohotno
ciganski godec mlad, ko bi pojesti
me hotel bil nemara, ta divjak!
ln neki Jud je lazil za menoj
in izpraševal me, pokaj in kam
se vozim sama, ko sem mlada še
tako in pa — dostavljal je laskaje —
prikupna bojda. Oh, ta prilizljivec!
In vsak dan sem povpraševaia, če
vozili bomo se še dolgo, kali,
v Egipet tisti . . . No, naposled pa
dospeli smo v deželo faraonov. ..
Slovenka, Goričanka, me sprejela
je na pristanu in me spremila
v veliko, pisano to tuje mesto . ..
Polagoma se že udomačujem.
Imam prijetno službo v dobri hiši
trgovski in otroke pestujem
ter vodim jih na sprehod dan na dan.
Gospa je Lahinja, doma nekje
tam blizu Trsta, pravi. Gospodar
pa je Franeoz. Bogati so in v kratkem
vam pošljem, upam, še denarja kaj.
Saj ni ga dneva, ni je ure v tednu,
da ne bi mislila na vas. Najraje
sprehajam se ob morju, po pristanu.
In kadar pride kaka naša ladja
iz Trsta ali z Reke, se oziram
vsa radovedna po popotnikih,
če ni med njimi pričel znanec kak
al znanka iz goriške domovine . ..
Oh, vse bi bi!o dobro, samo vroče
poleti nam je tukaj, vroče, vroče!
In pa Arabci zagoreli ti
pa zamorci z divjimi očmi -
kako zoprni so ti ljudje!
Kaj mislite, ko zadnjič sem sedela
z otrokom v parku, ki mu pravijo
»Mehemet-Ali<<, se pribliia mi
črn gizdalin, opravljen po gosposko,
pa reče mi, da mu zelo sem včeč!
Laska se mi in vpraša me nazadnje,
če bi hotela ga — no,za moža!
Smejala sem se mu! Moj Bog, zamorec
moj mož, ko tinta črn! . . . In moja deca
bi bila tudi črna morebiti . ..
Fej! In smejala sem se mu naglas,
a on uganil je, zakaj se smejem. ..
Od tistih dob ne da mi več miru
in nadleguje me in zalezuje . ..
Cvetic prinaša mi, a jaz ne maram
črnuha. Studi se mi, veste, kadar
me gleda ko človekožerec kak
pa kaže tiste bele mi zobe . ..
Ne bojte se! Zamorčeva jaz žena
ne bom nikoli!Sicer pa še hranim
g!oboko v srcu opomine vaše,
da naj se čuvam moških zapeljivcev!
To pismo pišem pri rojakinji
v podstrešni sobi hiše petnadstropne
in vam pošiljam ga čez sinje morje.
In sto pozdravov in poljubov vročih
pošiljam z njim vam v svoj domači kraj!
Pa ne pozabite moliti zame
doma in v lepi naši farni cerkvi!
Vas, draga mati, nosi zmerom v srcu
in ljubi vas hči vaša - Malika.
II
V Kairu, 1.maja 189*
Res sram me je pred vami, draga mati!
Tri leta že minila so, odkar
vam nisem pisala, in vi ne veste,
da sem odšla in Aleksandrije
in da v Kahiri zdaj prebivam tukaj. . .
Življenje moje se je spremenilo
ko pusta noč se vselej spremeni v
veseli dan. Ne, svoje Malike
sedaj bržčas bi ne spoznali več!
Otrok ne pestujem nič več. Ne služim
tu pravzaprav. Svobodna dama sem,
bogata, čislana in imenitna.
Ko videli bi stanovanje moje!
Grofica nima lepšega nobena.
V kočiji vozim se po ulicah,
oblačim se v baržun in težko svilo
pa zlate prstane imam na rokah,
okrog vratu pa svetlo bisernico!
Kaj delam? Ah, tako rekoč nilčesar. . .
Ah, ta Kahira – mesto je prekrasno!
Še trikrat večje nego Trsta in pa
kako bogato! Bog ve, koliko
živi tu miljonarjev, ki zlato
kar sipljejo okoli sebe. . . Raj
je zame pisana Kahira ta!
Vsak kot poznam že po ogromnem mestu
in po okolici sem videla
vse znamenitosti . . . Pri piramidah
sem bila često že in stala sem
pred tisto znamenito sfingo,
ki z mrtvimi očmi ozira se
po svetu štiritisoč dolgih let. . .
Velblode jahala sem po puščavi
in osle tudi. In po svetem Nilu
vozila sem se večkrat že na ladji.
Orient, orient je to! Kako ga ljubim!
Ta zmes rjavih, črnih, belih!
Oh, kako so lepe vitke palme,
zelene vse poleti in pozimi!
Živim v veselju samem. Česarkoli
srce si moje poželi, dobim
zastonj. Ne, mati moja, vi ne veste,
kako imajo rade me gospodje
bogati tukajšnji! Jaz ko kraljica
zapovedujem jim vladam jim
z lepoto svojo . . .kdo pač bil bi mislil,
da bo slovenska Malika še kdaj
v Kahiri taka imenitna dama!
Kako je prišlo to? . . .Dne nekega
sedela tam sem v Aleksandriji
z otroki v parku, kar pristopi k meni
Arabka stara pa mi reče tiho -
arabski jezik zdaj že tudi znam -:
»Vi, lepa gospodična, smilite
se mi, da morate pečati se
z otroki za plačilo pičlo. Čujte,
če date majhen mi bakšiš, pa vam
jaz lahko priskrbim sijajno službo.
Imam v visokih krogih svoje zveze
med domačimi in med Franki. Oh,
poznajo vsi egiptovnki me paše . . .
Verjemite mi, taka rožica
ko vi ne sme tu uveneti, preden
razvila ni na soncu vse lepote!
Zato pa rada bi vas presadila
na drugo boljšo gredico čimprej,
v razkošnejši in bogatejši vrt!
Pa kaj bi tratila besede! Kaj
nosila vode v morje in pokaj v
puščavo peska! Pridite brž k meni
domov in tam pomeniva se več!
Pri Alahu prisegam vam, da vse,
kar govorila sem, je istina!
Sijajna, krasna služba! Dela nič,
a šterlingov ko peska po Sahari! . . .«
tako mi govorila je Arabka.
Nazadnje gnala me je radovednost
k njej in prepričala sem se takoj,
da žena govorila je resnico. . .
Kako sem srečna in kako vesela!
Saj mlada sem in drugi pravijo,
da lepa tudi. Kaj še hočem več?
Pri nas doma bi rekli po slovensko,
da »godejo mi godci«. . . Kje je dekle
v dolini vaši in na vsem Goriškem,
ki bi godilo se ji kakor meni?
In za dokaz, da nimam prazne mošnje,
pošiljam danes vam pet zlatih funtov.
A če vam pisala ne bom pogosto
nikar ne bodite zato hudi
na svojo ljubo, lepo Maliko!
Razmišljena od samih sem zabav
in včasi še pozabim iti spat.
Z oblačenjem in lepotičenjem
potratim dragega veliko časa . . .
To pismo pišem vam v salonu svojem
na mahagonski mizi dragoceni.
Pred oknom maje palma svoj vršič
košati ko pahljačo velikansko.
In na balkonu papiga rumena,
»Amour<<, kriči in oponaša smešno
oslarje in velblodarje na cesti . ..
Z dišavami sem poškropila pismo.
Zamorka črna moja, Zulejka,
ponese ga na pošto. Draga mati,
pozdrav svoj in poljub pošiljam vam
čez sinje morje —vaša Ma!ika...
III
In tiste dni ja pripeljala se
domov v kočiji lepa Malika.
Deset let nismo videli je več.
Kako se bila je izpremenila,
odkar odpotovala je v Egipet!
Na tuje je odšla ko skromno dekle
in osemnajst je menda štela let.
Bila je brhka, vitka. Kri in mleko
obIičje njeno . . . Kadar ob nedeljah
iz cerkve stopala je kakor srna,
ozirali sme fantje se za njo,
mežikali z očmi, prižigali
si cigarete pa se dražili,
čigava pač bo lepa Malika . ..
In danes! . . . Ko bi mati njena sama
povedala ne bila nam, kako
spoznali bi jo bili! Kot gospa
bogata povrnila se je k nam.
Na glavi je nosila slamnik bel
s peresom nojevim. Obleka njena
vse sama tenka in šumeča svila.
Vse prste pa imela okovane
vam s prstani je zlatimi, na katerih
iskrili so se dragi kamenčki,
nemara diamanti brušeni . ..
In za pestjo se ji ovijal je
okoli bele roke modras zlat,
ki sebe samega je grizel v rep!
V usesih pa je viselo ji dvoje
velikih svetlih so!z na zlatih nitkah,
in ženske šepetale so po trgu,
da biseri so ti uhani dragi . ..
In milostno se nam je nasmehljala,
ko radovedni smo obsuli voz.
Je res to tista živa Malika?
Moj Bog, kako se nam je smilila!
Kam, kam šla njena zdrava je mladost?
Kje rožice so sveže, ki cvetele
po licih njenih polnih so nekdaj?
Kje tiste svetle so oči nedolžne,
ki gledale so v svet tako veselo
pa fantom se nasmihale poredno?
Bolelo nas je srce, ko z voza
je stopala počasi kot bolnica.
Zaplakala je stara mati njena,
ko jo zagledala je in objela . ..
Pa je posedala pred hišo tam
na vrtu dan na dan na soncu bleda.
In kadarkoli šli smo mimo nje,
nam zdelo se je, da sedi pred nami
živ mr!ič. Kadar smo utegnili,
obiskali smo jo in sedli k njej.
Oblečena je bila v črno svilo.
Prijazno nam podajala je roko
gosposko tisto svojo mrzlo roko,
nasmihala se nam prisiljeno
pa govorila neko čudno zmes.
Študenti so pripovedoivali,
da Malika je v jezik mateni
kaj rada mešala arabščino,
amgleščino, francoščino -— vse vprek.
A mati njena je ponašala
se z njo in pravila po trgu ženskam,
kako učena, oh, je njena hči,
ki vse sveta jezike govori . ..
Tako se sončila je do jeseni,
in tožila nam večkrat, da jo zebe,
če sonee skrilo se je za oblake.
In zdelo se nam je, da Malika
bledi in hujša se od dne do dne.
A rada bila bi živela še,
to čuli često smo iz njenih ust.
Vsak dan jo obiskoval je zdravnik,
vikarju pa dajala je cekinov,
da bral za njo je maše pri oltarju
privilegiranem in misijonskem . ..
Na Mali Šmuren po večemicah
spet šli smo bili v vas k »Egipčamki« —
tuko imenoval jo ves je trg —.
Sedela je v obleki črni svoji
kraj matere mi klopi sila bleda.
Ko kip iz belegs je alabastra
uboga zdela nam se Malika.
Nagnila glaivo je nazaj na zid,
strmela v daljo nekam proti jugu
pa govorila, skoro šepetala:
»Tam, tam leži prekrasni moj Egipet -
tam onkraj morja. . . Tam leži mladost
cevetoča moja pokopana v grobu
v puččavi . . . In visoka piramida
stoji na grobu mojem . . . In šamzin,
vihar saharski, piha tam čez mene,
čez mojo otrpnelo, mrtvo srce . . .
Po noči pa prihajajo šakali
in lajajo okoli piramide . . .
živela sem, živela tudi jaz . . . ‘
Sedaj sem mrtva, mrtva . . . Bilo je
!epo,lepo... Minulo je, odplulo,
izginilo ko kratke lepe sanje . . .
In kaj ostalo mi je, vprašam vas,
od tistega veselega življenja?
Te cape svilene, okraski zlati,
par biserov, par svetlih diamantov,
par sto angleških funtov pa telo
uvelo, oevetelo, suho, mrtvo . . .<<
Zaprla je oči. Po bledih licih
začele teči so ji bridke solze.
Sklenila bele je roke v naročju,
sedela mirno in v trenutku tem
smo mislili, da je umrla je . . .
Kar naglo zgane se, pogleda nas
z velikimi očmi pa reče: »Kaj
stojite tukaj! Pojdite v Egipet
brž tja čez morje po nodolžnost mojo!
Prinesite mladost mi spet nazaj! . . .
Prekleto bodi tole vse zlato, ’
ki zanje tam prodala sem mladostl . . .«
In naslonila se je spet ob zid.
Omahnile roke so ji ob strani.
Siroko če odprla jo oči,
izdihnila globoko . . . Prsi njene
so dvignile se parkrat — in srece
nehalo biti je »Egipčanki<<.
»Kaj danes, sonce, žgeš z neba tako!
Mar hočeš vse požgati pod sebo?
Razbeljena žari že vsa puščava,
gori peščena v soncu plan rujava.
Tri dni že jaham. . . Dobri moj velblod,
veš li k studencu svežem kod pot?
O, žeja, žeja, moj velblod! Jaz hiram
in omagujem in napol umiram!. . .«
Velblod pa stopa dalje. . . kaj mu mar
je huda žeja in pa sončni žar!
Po sledi karavan najprej koraka
pa nosi v sedlu mladega junaka.
In Ahmed se zavija v burnus svoj
pa temno gleda v daljo pred seboj. . .
Ni zašel li? Ni li na krvavi poti?
In strah in skrb se jezdeca poloti. . .
Za pasom samokres mu nov tiči,
na krbtu puška kvišku mu štrli. . .
O, ne! Razbojnikov on ne boji se!
Lahko se brani in lahko bori se.
Pa žeja, žeja! . . .Jezik se suši
mu v ustih že. . . Po žilah vre mu kri. . .
Ah, tam oazo vidi že v daljavi!
Velblod koraka tod po poti pravi!
Oaza je zelena tam leži
pred njim! VelbIod korake pospeši . ..
Kajpak! Saj vidi že kosate palme . ..
In Ahmed gleda, gleda izpod ča!me...
Studenec tam izvira izpod skal
pa teče preko trat, čist ko kristal . ..
»Naprej, ve!b!od! Korakaj mi hitreje!
Saj skoro konec najine bo žeje!
Naprej, naprej!<<...Velb!od hiti, leti . ..
Oaza tudi tam pred njim beži!
Beži pred Ahmedom in se odmiče
čimdalje bo!j tam čez pesšene griče . ..
In Ahmed jaha, kar se da, čez plan —
a zelenici bliža se zaman!
Oaza se odmiče, oddaljuje . ..
In Ahmed širi roke in vzdihuje:
»Naprej,velb!od, tovariš zvesti moj!
Saj vidim tam studenec pred seboj!
Naprej, da se na trati brž počijem! . ..
Tako, ve!b!od! . . . Ah, saj že pijem, pijem
oživljajoči,h!adni, sveti vir!
Kako mi v žile stopa sladek mir. . .«
In Ahmed zgrudi se od žeje s sedla . ..
V smrt fata ga morgana je zavedla.
Palmo mlado, vitkoraslo,
z vrhom bujnim in košatim
je pripeljal iz Egipta
s sabi si na hladni sever
na svoj beli grad ponosni
v gore bogataš.
Pa postavi sončno palmo
v hišo novo, so stekleno,
krasno kakor tempelj grški.
Nalašč dal je bil zgraditi
ta rastlinjak dragoceni
da bi palma rasla v njem.
Pa stoji tam vitka palma
z vrhom bujnim in zelenim,
pa stoji v tej hiši svetli
ko v svetišču. Dviga, vzpenja
se pod kupolo stekleno.
Sonce sije skozi streho
in obseva mlado palmo.
In vrtnar ji seže grajski
in zaliva jo s studeneem
in neguje po predpisih
znansvenih jo dan na dan. ..
in ves grad jo hidi gledat
krasno palmo v svetli hiši.
In kdorkoli ga obišče
bogatina na graščini,
vsakemu pokaže palmo;
da je kupil jo v Egiptu
daleč tam za drag denar. . .
Neki dan pa čuti palma,
da pojema sonce žarko,
da ne greje ko popreje
debla ji in pa vršiča.
Ah, in kaj je tole danes?
Vse je belo po planinah!
In na streho njeno tudi
belega je padlo nekaj
ko mrtvaški prt! Nikoli
videla ni vztočna palma
takega še kaj!
Pusti dnevi so in temni,
in oblaki se podijo
po obnebju čmi, grdi . ..
Palma vidi, da ogiblje
se je zlato, žarko sonce
in da skriva se ji nekam . ..
In vrtnar jo obiskuje,
kuri peč, da bi segrel ji
hišo novo, dragoceno.
Skrbno stari mož ozira
se po svoji negovanki;
trebi listje ji in snaži
deblo vitko ji, ponosno
ter zaliva jo z vodo.
Ali mlada palma sanja
o Egiptu sončnem svojem . ..
Ah, na svojo domovino
daljno, daljno misli palma!
Na puščavo misli svojo
in na Nil, ki tiho teče
in namaka vse doline . ..
Piramide vidi v duhu,
ki kipijo proti nebu...
Ah, kako je tukaj sama!
Ujetnica je in sužnja!
Kaj ji mar ta lepa ječa
Kje, kje zdaj so sestre njene
bujnorasle in zelene!
Sonce vroče jih obseva
in ogreva jih tam daleč!
In domači topli veter
ziblje goste jim vršiče,
iz pučave pa obišče
včasi divji jih šamzin! . ..
Težko, bridko domotožje
gloda palmi nežno srce . ..
Pročč odtod! Proč, proč iz ječe
na svobodo preko morja
iz teh pustih, hladnih krajev!
Ko bi mogla! . . . Prazne sanje,
puhle nade, nične želje!
In globoko domotožje
gloda dan na dan ji srce
in razjeda sok življenja . ..
Palma hira in poveša
glavo svojo k tlom potrta.
Listje ji žolti in deblo
se suši ji. Korenine
niti vode, ki prinaša
je vrtnar ji stari, skrbni,
piti več ne marajo . ..
Tisti dan pa dotrpela
mlada palma je na tujem.
V krasni svoji novi hiši
usahnila je, umrla.
Domotožje umorilo
ji nesrečno je srece.
(L. 415)
I
»Devica, filozofinja!
Hipatija ti lepa, mlada,
al vas, da v Aleksandriji
poslednja si Helenov nada?
Poslednji cvet, najlepši cvet
ti naša stare si kreposti!
Ti vzor si nas v teh težkih dneh,
učiteljica si modrosti!
Ah, kam smo prijadrali? Mrak
se širi iz Jeruzalema,
zakriva grsko sonce nam!
Krščanska noč nas že objema!
Poglej po Aleksandriji!
Helenska prazna so svetišča,
o!tarji hladni...A judje
v krsčanska tekajo shodišča . ..
Bogove naša — vsakdo ve,
da so nam bili le simboli —
kdo v nasem mestu se pozna
jih danes in pa kdo jih moli?
Cesarjev sem namestnik jaz!
Pa v Aleksandriji kdo vlada?
Ciril, episkop! Kaj ni res,
prijateljica moja mlada?
Ciril je mestu gospodar,
menihi vladajo krsčanski
umazuni! . . . Gorje, gorje
prosveti grški zduj poganski!
Ah, kmalu bo Egipet ves
pod peto divjih teh zelotov,
u Grki izobraženi
mi bomo ljudstvo le helutov! . . .
Govoril strastno je Orest,
govoril z gnevom je, goreče . ..
In ob peščeni nizki breg
je morje pljuskalo peneče . ..
Pomladni, topel, tih večer. . .
Tik morja teče bela cesta.
Hlipatiia učena se
molče sprehaja kraj Oresta.
Globoko segle so v srce
besede ji njegove vroče . . .
Uprla v daljo je oči,
ko gledala bi v dni bodoče . ,.
Naposled reče: »Vse je res,
gospod, kar praviš! Mi pogani
umičemo čedalje bolj
se pred nevednimi kristjani.
Oh, vidim, vidim tudi jaz
to novo gibanje opasno . ..
In misliš, da uniči nam
prosveto grško staro, krasno?
Nikdar, Orest! Nikdar, nikdar!
Nikdar helenstvo ne pogine!
In naša tisočletna moč
in delo naše ne premine!
Nepremagljivo, večno je,
kar duh ustvaril je helenski!
Neumrjoče vse je to!
Veruj preroški duši ženski!
Vsa znanost in umetnost vsa,
luč, sonce — vse na naši strani!
Mi smo učitelji sveta!
No, kaj imajo pa kristjani?
Nič svojega, prav nič, Orest!
Pač!Evangelj nekak oslastnii
imajo,po!n otročjih bajk!
In vendar so nestrpni, strastni!
In škof Ciril? Neveden kmet
je in neznana mu olika!
Zato pa množica časti
čudaka tega ko svetnika . ..
Ne! Ne vdamo se jim, ne!
Helenstvo je neumrjoče!
Jaz trdno verujem, Orest!
Ubiti nas je nemogoče! . . .«
»»Hipatija, Hipatija!
Ah, v tebi vsa je grška sila
in ves duševni naš zaklad!
Tako še nisi govori!a!
Žaričče duh je jasni tvoj,
v katerem strinjajo se misli
helenskih modrijanov vseh.
Visoko jaz imam te v čisli.
Zato bojim se zate! Škof
Ciril je najin hud sovražnik.
On ve, da sem zaščitnik tvoj
in da poganstva zvest sem stražnik.
Poglej to rano! Mlad menih
bil vrgel kamen mi je v glavo
na ulici...Tako Ciril
utrja v mestu si veljavo!
O, boj, Hipatija, se, boj
poslej Cirilovih učencev!
Od daleč že ogiblji se
surovih naših Nazarencev!«
Prispeta v mesto. In Orest
pogleda ji v oči globoko.
In kakor da je zadnjikrat,
on za slovo ji stisne roko.
II
Hipatija sedi za mizo,
opira lepo glavo v dlan
in premišljuje . . . Res uspešen
bil zopet je današnji dan.
Ne, ne! Saj ni še izgubljeno
helenstvo!Koliko ljudi
je bilo prišlo jo poslušat
iz mesta in od vseh strani!
Vsa polna bila je dvorana
odličnih Grkov vseh stanov.
In ona jim razjasnjevala
je filozofsko svojo snov.
Veliki mislcei atenski
iz nje so govorili spet;
rojakom kazala je svojim
duhov helenskih višji svet.
ldeje novoplatonizma
razkladala jim je. Kako
poslušali so vsi napeto,
sedeli tiho tam pred njo!
Ob istem času kakor ona
pa v cerkvi je Ciril učil
in pridigal je tam nasproti...
Ah, to bo škof se spet jezil!
Jezil se bode, jo preklinjal,
da zmerom če kljubuje mu
in da s pogansko učenostjo
predrzno nasprotuje mu!. . .
Sedi Hlipatija pri mizi
med knjigami...Že gasne dan.
Zamišljena opira glavo
prekrasno svojo v drobno dlan.
Kam gledajo oči velike
in črne tvoje, deva, tja
skoz okno v da!jo?Ali g!edaš
uganko božjega sveta?
Napol odprta so ji usta . ..
Ti beli bisemi zobje!
Nikoli ne poljubljaš moških?
Res hladno tvoje je srce? . ..
Kar suženj njen otvori vrata,
in v sobo vstopi — kdo je to?
Krščanski škof iz Ptolomeje
je, ki priklanja se pred njo.
»Ah, ti Sinezij, moi uenec!?
No, ti edini si kristjan,
ki hodi redno me poslušat . ..
Pa saj iz pisem si mi znan!
In danes sem prejela tretje
od tebe pismo, ti poet!
Prečitala sem ga z veseljem.
Kak za modrost si grško vnet!«
»»Učite!jica moja slavna!««
Sinezij vzdihne poleg nje
sede — »»oprosti, da sem prišel
olajšat tužno si srece!
Hipatija! Edina ti si
na svetu, ki jo ljubim zdaj!
Ah, ženo mojo in otroke
bog vzel je k sebi v sveti raj!
Ti moja si tolažba sladka
v življenja grenkih mojih dneh!
Ti in modrost helenska tvoja!
Saj menda zame to ni greh!
Kaj greh, Hipatija prekrasna!
Kaj mar mi, če poganka si!
Spoštujem te visoko,!jubim
zato, ker modrijanka si!
Kako si govorila danes
nam duhovito! Govor tvoj
globoko segal mi je v dušo,
v višave dvigal duh je moj!
Vem, da črtijo te kristjani
nespametni, da, žalibog!
Vem, da Ciril je tvoj sovražnik,
pa jaz v njegov ne trobim rog!
Z besedo svojo, z golim mečem
jaz branil bodem te poslej!
Al mogla bi zato ljubiti,
Hipatija, me ti? Povej!««
»Nikdar ne bodem te ljubila,
Sinezij! Ves tvoj trud zaman!
Haha! Ljubezen razodevat
si prišel k meni, ti- kristjan!?
Učiteljica jaz sem tvoja,
če hočes, a nič več, nič več!
Pa naj me brani al ne brani
beseda tvoja in tvoj meč!<< . ..
Sinezij vstane osramočen
in bled stoji pred njo ko smrt. ..
»Hipatija! Se žal ti bode!«
ji reče, zgine ves potrt. ..
Hipatija stoji pri mizi
in zre za njim, ki šel je proč. ..
Razburjena se trese deva:
»Oh, to nocoj bo mučna noč!
Še masčeval se bode morda,
ker sem odbila ga . . . Makar!
Jaz filozoiinja sem grška,
ljubila pa ne bom nikdar!<<
III
»No, to me veseli, moj brat,
če si zares se spreobrnil!
Sinezij! S to Hipatijo
si bil že preveč se očrnil!
Krščanski svečenik in škof—
ah, pa k poganki si zahajal
učit modrosti se! Ne veš,
da vero svojo si zatajall?
Povem ti, da sem nad teboj,
Sinezij, resno obupaval!
Krsčansko Aleksandrijo
si dolgo, dolgo pohujšaval!«. ..
»»Ni bilo treba, brat Ciril,
tovariš moj, se zame bati!
Krščanstva svojega nikdar
pač nisem mislil jaz izdati!
Filozoiije le učil
sem pri učeni se poganki;
saj mnogo je uglednih mož
se shajalo pri modrijanki!
O, ti ne veš, moi brat Ciril,
kako je ženska duhovita!
Ves, poosebljena modrost
Hipatija je ta slovita!<<<<
»Kaj duhovita! . . . Duhovit
je tudi satan, pohujšljivec!
Kaj mislis, da bedak bil kdaj
je kak človeštva zapeljivec?!
Modrost uči Hipatija?
Modrost je ta, kajpak, poganska!
Le eno jaz poznam modrost —
in ta modrost je zdaj krččanska!
Odkar imamo evangelj,
ni treba druge nam modrosti!
Le kar je Kristus sam učil,
glej, to je višek učenosti!
Pač le na poti nam sedaj
je vsa helenska ta kultura!
Zato razpasti mora vse!
Helenstvu je odbila ura!
Vse templje, spomenike vse
poganske moramo podreti!
Kdor drzno nam ustavlja se,
i, no, ta mora pač umreti!
Sinezij, ti si pesnik, vem,
pa žensko tisto občuduješ!
Za modrijane grške se
in za poete navdušuješ!
Oh, mnogo zla že iz Aten
po svetu vsem se je razlilo!
To mesto razuzdano nam
ie mnogo duš je pokazilo!
Pa strup najhujši, ki ga kdaj
med svet so brizgnile Atene,
brezbožna je Hipatija!
Naj kmalu strela jo zadene!
V Atenah naučila se
modrosti grečne je devica
poganska! To norost uči
zdaj v mestu našem čarovnica!
Da čarovnica je, to pač
aleksandrijska cerkev ve že!
Kako drugače mogla bi
ljudi loviti v svoje mrezel?
Boj z njo ni lahek zame, vem.
Orest, namestnik, sam jo ščiti . ..
Pa dokončati moram ga
dvoboj s Hipatijo srditi!
Jaz ali ona! To je boj.
Jaz škof Ciril, jaz sem krsčanstvo!
No, in princip nasprotni je
Hipatija, to je poganstvo!
Oba ne moreva poslej
drug poleg drugega živeti!
No, vidiš, da Hipatija
čimprej bo morala — umreti!
Veljaj, kar hoče! V Nitriji
menihi so na moji strani.
Za Kristusa navdušeni,
to vem, so vsi parabolani.
Najnižje ljudstvo morajo
naščuvati mi bogoslovci.
ZŽe jutri mi ujamejo
Hipatijo ti moji lovci! . ..
In ti Sinezij? Ali smem
zanašati sedaj se nate?
Pretrgal li že vse vezi
s Hipatijo si vražjo, brate?<< . ..
»»Končano je, končano vse!
Pretrgal vse vezi sem z žensko,
čeprav sem zmerom čislal v njej
le filozotinjo helensko.
Poslednjikrat sem bil pri njej
nocoj, pa sva se grdo sprla. . .
Psovala mi je Kritusa. . .
Zato se zveza je razdrla. . .
Veš, ko sem prosil jo naj
pristopi raje k naši veri,
smejala se mi je v obraz,
potem pokazala mi – dveri!
Zdaj hočem maščevati se
nad njo za kruto razžalitev!
Smrt ji! Zdaj mislim tudi jaz
na njeno le ugonobitev!
Zato sem prišel k vam, brat,
ponujat ti pomoč v desnico!
Uničiva Hipatijo,
to zapeljivo čarovnico!. . .«
Nad mestom plava črna noč
in škofa skupaj še sedita
pa kujeta načrt, kako
Hipatije se znebita.
IV
Nad Aleksandrijo smehlja se
najlepši sončen, jasen dan.
Pod mestom belim se leskeče
neskončna sinja morska plan.
Iz luke piha hladen veter.
Vršiče svoje zibljejo
košate palme po vetrovih
in veje pripogibljejo.
Po ulicah kipi življenje
in polje ko po žilah kri . ..
A tam od nekod iz predmestja
kaj ljudstva reka se vali?
Procesija Ii to je kakšna?
Kako je pisan ta sprevodi
Kam neki množica se gnete?
Nemara bojni je pohod?
Meščani gledajo to reko
šumečo in postajajo
po cestah in na pragih svojih,
čudeč se glave majajo.
Čedalje bolj narašča reka,
čedalje bolj šumi, buči . ..
Obrazi divji, polpijani,
in divje gledajo oči . ..
Iz vseh mornarskih beznic temnih
je prihrumela ta drhal;
iz lupanarjev bruhnil blato
je to kanopijski kanal.
Umazana Rakotis danes
izpraznila je svoj brlog;
v razbojničkih nočiščih njenih
te sodrge izvira tok .
Kar Aleksandrija imela
človeških skritih je smeti, ‘
vse pometala je na cesto . ..
Zakaj? Kaj danes se godi?
In teče reka črna, teče,
po ulicah divja naprej . ..
Menihi nitrijski številni
pot kažejo tej reki, glej!
Pa kam puščavniki drvijo?. ..
»Smrt, smrt Hipatiji!<< veli
Sinezij z okna hiše svoje,
ko tok se mimo privali.
»»Smrt čarovnici modrijanki!««
»»»Poganstvu smrt!«« kriči vse vprek . ..
In sodrga vali se dalje
ko morje drlo bi čez breg. ..
Hipatija, o beži, beižl
Ne veš, da se ti bliža smrt?
Pogubo tvojo je zapisal
na prapor svoj že ljudski črt . ..
Tam daleč, daleč v vili svoji
Hipatija sedi doma.
Ne sluti, da ves gnev predmestja
in srd njegov le njej velja.
Odpravlja v šolo spet se svojo,
razlagat in učit modrost
helenskih filozofov slavnih
in širit klasično krepost.
O, to bo spet veselja ura!
Helenstvo — to je njena čast!
Razžigati svetlobo grško
poklic je njen, največja slast.
»Gospa!<< — ji reče zvesti suženj —
»voz čaka! . . . Ali kaj je to?
Na ulici pred hišo tvojo
ljudi se gnete sto in sto!
Glej, kak postopajo po cesti,
prerivajo se sem in tja . ..
Gospa, ne hodi zdaj nikamor!
Bojim se zate, o, gospa!
Ne hodi! . . . Sanje grozovite
o tebi sanjal sem nocoj:
Počast velika pridrvela
iz morja bila v dom je tvoj!
In zgrabila te je grdoba
pa te požrla mi namah . ..
Ne hodi ven! . . . če se spominjam
nocojšnjih sanj, pa me je strah!«
»»Ne boj se zame, dobri sluga!
Kaj nisi videl še nikdar
rabuk in puntov v mestu našem?
Kaj meni kup ljudi teh mar!««
In gre Hipatija. Prestopi
ponosna hiše svoje prag.
V kočijo sede modrijanka,
vozniku svojemu da znak. ..
»Smrt ti, poganska čarovnica!«
Ciril iz trume zakriči . . .
In tisoč že pesti se dviga,
in divje vanjo zro oči . ..
Z voza jo sune truma besna,
obleko strga z nje ta hip . ..
In glej, v deviški vsej nagoti
stoji med njimi kakor kip. . .
Prekrasna kakor Afrodita,
okamenela od sramnu
ozira se po pomočnikih
in vzdiha k svojemu bogu...
Ko v živo boginjo pogansko
stooka zije vanjo zver
pohotna, blazna . . . kaj nobene
ni zanjo pomoči nikjer?
»Smrt, smrt!<< . . . »»Ubijte jo, kristjani!<<<<
menihi srepi vpijejo . ..
In kamenja se vsuje toča
na njo . . . In kri oblije jo . ..
»Morilci, ubijalci! Stojte!<<
Orest prijahal je na plan . ..
Hipatija na tleh je mrtva . ..
Prepozno! Prišel si zaman!
Pod helenskim soncem
[uredi] Na Jonskem morju
Po morju plava bela »Argentina«. . .
On gleda s krova v daljo, skrb v očeh,
a žena pestuje v naročju sina . ..
»Tristo potuje, pravijo, nas vseh.
Bog ve, kod toliko so nas nabrali
agenti! Čuj, in šele v tednih treh
k amerikanski pridemo obali!
Obljubljena dežela, novi svet!
Ej dolgo bomo se še tja peljali!«
Prižge si cigareto, truden, bled
pa gleda, gleda tja po sinji plani
neskončni. O, kak čudovit pogled!
Pa njega ne zanima. Daleč strani
uhajajo mu misli.On živi
sedaj že v duhu med Amerikani. ..
Pod zemljo koplje premog, se poti
in se peha za sebe, za družino,
da lepše kdaj uživala bi dni.
Usoda ga pregnala je v tujino,
pa zdaj se tu počuti ko doma . ..
Tu našel res je drugo domovino.
Mar domovino revež kje ima?
Tam dom njegov je, kjer svoj znoj preliva,
in kjer je grob njegov, tam dom je, da!
Kdo ve, kaj mu bodočnost še prikriva!
Naj bo karkolil Nič se ne boji,
čeprav je sreča rada goljufiva . .
.
Glej, sinček tak smehlja se mu v oči!
In žena spremlja ga ljubeča, zdrava . ..
Ko gleda ju, mu rastejo moči . ..
Ne, ne! Zakaj naj duh mu obupava!
Proč misli temne! Hej, tak jasen dan!
In bela »Argentina« plava, plava
tja v novi svet čez sinjo morsko plan. . .
Atene
V azur neba kipi Akropolis
iznad Aten pred mano skalovita;
k bogovom večnim s templji belimi
vzdiguje gora slavna se, častita.
Pripeljal izza sinjega morja
bog dneva, Febos, Ze svoj voz je zlati
in prek oboka jasnega žareč
letijo iskri konji z njim krilati.
In jaz popenjam se na strmi grič
in skoz kraljevske stopam propileje . ..
V sprevodu pisanem grem praznovat
navdušen z Grki vred panateneje. ..
In svete himne pojemo gredoč
in žlahtne nesemo s seboj darove,
da na oltarjih jih žrtvujemo
in z njimi počastimo spet bogove . ..
In že stoji pred nami Partenon!
Oh, kaj je? Marmornata bajka bela?
San oživeli je Periklejev?
Al poezija je okamenela?
Stojim zamaknjen in oči pijo
čarobno in harmonsko to stebrišče
pa tvoj, o Fidija, reliefni trak,
ki z njim ovenčal božje si svetišče.
In po stopnieah stopam v sveti hram —
in čudo pred menoj se razodene:
gigamski, veličastni umotvor,
podoba zlata boginje Atene!
O, kje si videl živi svoj model,
ti mojster Fidija? V olimpskem raju?
Mar bil pokazal pesnik je Homer
ti boginjo v nadzemeljskem sijaju?. ..
In mahoma predramim se iz sanj
helenske svetle klasične davnine . ..
Ah, na Akropoli stojim zares
pa gledam krasnih templjev razvaline . ..
Očaran zrem te, stari Partenon!
Oči se kar ne morejo ločiti
od teh ponosnih tvojih podrtin,
o, umotvor edini, plemeniti!
Heroj ostane zmerom še heroj,
čeprav je zgubil roke sredi boja.
A ti bogov še danes svet si dom,
in ni minila še lepota tvoja!
Atene
Zvonovi zvonijo veliko noč. ..
Aleluja!
Vzbudila iz groba ze višja je moč
spasitelja mrtvega in učenika,
svetnika slovitega in mučenika . ..
Aleluja!
Zvonovi zvonijo s cerkvenih lin . ..
Aleluja! A
Živ vstal iz gomile že božji je sin!
Premagal je smrt in podzemsko trohnobo
in svojih sovražnikov zretev hudobo . ..
Aleluja!
Zvonovi zvonijo . . . Pomladni dan
se razpenja
čez bele Atene, čez hrib in čez plan. . .
Oj, koliko sonca in oplajajoče
toplote, moči vse kali vzbujajoče!
Dan zivljenja!
Na vrhu Akropole sam sedim,
premišljujem,
otožen oziram se pa jih motrim
teh krasnih svetišč razvaline,
te svete fragmente velike davnine
občudujem . ..
Zvonovi zvonijo veliko noč
in vstajenje . ..
Saj marmor ta tudi začutil je moč,
začutil ze novo veliko je vesno,
začutil je svoje vstajenje, slovsno
prerojenje.
Zvonite, zvonovi, z visokih lin,
le zvonite!
Ze vstajajo,vzhajajo iz razvalin,
akropolski templji pomlajeni, novi,
v vsem svojem nekdanjem sijaju! Zvonovi,
le zvonite!
Veličasten stoji Partenon pred menoj
v stari slavi . ..
Erehtejon sijaj dobil prejšnji je svoj.
Propileje se dvigajo spet ponosite
v modrino neba tako bele, častite
na višavi!
Lepota helenska že gre iz grobov
prerojena
in vstaja, oteta iz sužnih okov!
Premagala smrt in vekov je temoto,
premagala črt in barbarov slepoto,
pomlajena.
Le vstajaj, lepota helenska, na plan,
ti poganskal
Le vri, vri, antike vir svežzi na dan!
Po tebi že nasa je žejala duša;
predolgo morila je, mučila suša
nas krščanska . ..
Ze minil je dolgi, veliki naš post!
Aleluja!
Pokore, askeze hinavske je dost!
Ne moremo biti več anahoreti,
zdaj hočemo zopet s Heleni živeti!
Aleluja!
Zvonovi zvonijo veliko noč . ..
Aleluja!
Helenske kreposti spet vstala je moč!
Vstal vzor je helenski od mrtvih prirodni,
vstal duh zmagoviti antični svobodni!
Aleluja!
V Elevzido romam po sveti cesti
in z mano potuje cvetoča pomlad,
in sonce me spremlja, tovariš zvesti . ..
Kako bi ne romal v Elevzido rad!
V Elevzido danes Helenov se čete
valijo neštete na božjo pot,
slavit tam misterije stare, presvete,
obhajat največji svoj narodni god.
Hej, vstala je, vstala je spet Prozerpina,
iz zemlje priklila je živa na plan!
Veseli se, Demeter! Ukaj, očina!
lzpustil je Hades hčer božjo na dan!
Glej, zazelenela je njiva in trata
in s pisanim cvetjem obsul se je vrt!
To vse si ustvarila, Demeter zlata,
ker hčerka je tvoja premagala smrt.
V Elevzido romam . . . Svetišče že bliska
kamnito se tam izmed gaja cipres . ..
Čui, evoe, evoe! množica vriska
in poje in pleše pobožni svoj ples . ..
Pred tempeljnom marmornim v senčnatem gaju
med romarji tujec zamišljen stojim,
misterije molim na svetem okraju
in praznik veliki navdušen slavim:
O, večni prirodni misterij vstajenja!
Do tal se priklanja moj duh pred teboj.
O, nerazrešljiva skrivnost prerojenja!
V Elevzidi danes praznujem god tvoj . . .
Kako sta ljubila se leta tri!
In zdaj zatisnil ženin je oči. ..
Uboga Lais joče v svoji koči . ..
»Oh, ne žaluj tako! Srce ti poči!<<
tolaži mati svojo mlado hčer,
ko pada na Atene tih večer.
Pa Lais joče, joče, nič ne spava
vso noč:, da stara mati obupava.
In jutri Alkifron bo pokopan . ..
In ko pogleda v kočo beli dan,
odpravi Lais tiho se k lončarju
v predmestje Keramejkos, tja k Evharju,
da kupi glinast vrček si cenen
za grob, v katerem spal bo ljubček njen.
Izbira Lais, dolgo si izbira,
po pisanih lekitih se ozira . ..
Predrago, vse predrago je za njo! . ..
To le za bogatine je blago.
Pač, tu je belkast, majhen vrček pisan,
s podobicami črnimi orisan!
Pol drahme da za stvar in gre domov. ..
»To denem danes v grob v spomin njegov!
Uboga deklica sem, zapuščena,
pa takšnega ni dala še: nobena
v grob vrčka ženinu ko jaz ti dam,
moj mrtvi fant, ki rada te imam!<<
In položila vrček je v dno groba.
Pogrebci so zasuli ga do roba . ..
Dičečega ni olja vlila vanj,
le solz je grenkih natočila vanj . ..
Kje, Lais, je sedaj ljubezen tvoja?
A tvoj lekitos danes last je moja!
Na mizi zdaj stoji tu pred menoj
prenežni, skromni grobni vrček tvoj.
Tiste dni pa se v Atenah
vest raznese, da je prišel
neki Jud iz Palestine,
po imenu Pavel, tkalec
in šotornik po obrti,
mož preprost, še mlad in kuštrav,
malo fin, umit površno,
ki oznanja novo vero . ..
Vtihotapil se med Jude
je atenske in ponoči
pridiguje ta fanatik,
ki nekje gredoč obliznil
je kulture nekaj grške,
po shodiščih in moliščih.
Ćisto zmesal jim je glave
tem Hebrejeem, ki tako že
so navadno pregoreče.
Zvedelo pa se je tudi,
da celo je nekaj Grkov
Ze hodilo ga poslušat
tega Pavla ob večerih!
ln Damaris, neka dama
plemenita, zdaj raznaša
po družinah razne bajke,
ki jih pravil ji je Pavel. . .
Smejejo se filozofi,
toda stvar je zagonetna!
In ne sme se več pustiti
tujcu, da bi se nadalje
kar na tihem motil mir in
netil zdražbe po Atenah!
No, seveda . . . In začela
tleti tla so pod nogami
Pavlu, ker je zasmehoval
z Zevsom vred bogove stare. ..
No, in tisti lepi večer,
po zapadu sonca moral
iti Pavel je z meščani
pred sodišče na sloviti
sveti trg Areopag.
Že valijo ljudstva trume
tam po ulicah se tesnih
s tujim Judom, malim Pavlom,
ki ponžien gre navkreber
med sodniki in arhonti.
V hrib po pršani cesti stopa
Pavel tam mimo Tezeja,
marmornatega svetišča.
Ko pogleda na višavo,
pa zasveti pred očmi se
mu Akropolis s svetišči
belimi! Ne, ne krasote
takšne ni še videl Pavel!
Pod Akropolo ustavi
sprevod se na krasnem trgu
kamenitem. Naokoli
pa so stale sive skale
resne, trde in molčeče
ko sodniki, ki sedajle
so posedli okrog Pavla
in podprli brade svoje
sive si z dlanmi po vrsti . ..
To je bil Areopag!
Pa mu migne Pavlu eden
iz arhontov tam sedečih
sivolasih in častitih,
naj pove jim, kaj oznanja
po Atenah, kakšno vero . ..
In v jeziku grškem, ki pa
ni bil čisto Sofoklejev,
ne Demostenov uzorni,
začne Pavel: »Čujte torej
me, možje atenski slavni!
Ko sem šetal se po mestu
krašnem vašem in ponosnem,
videl sem, da ste pobožni;
toliko je tukaj templjev!
Našel tudi sem svetišče
zanimivo, na katerem
svetil se napis je zlati:
,Še neznanemu bogu!.‘
In boga, ki ne poznate
ga dozdaj še, vam oznanjam!«
Ta trenutek šinil Pavlu
nasmehljaj je zadovoljstva
prek obličja, ker posrečil
se tako mu je začetek
z duhovito bil opazko!
In z nekakim negotovim
in boječim skoro glasom
jim razklada Pavel, da je
Nazareški Jezus tisti
bog bodoči, ki ga Judje
križali so, umorili
iz zavisti in iz zlobe,
ker učil je novo vero . ..
Toda tretji dan po smrti
vstal bil živ je mož iz groba!
In tako vsak človek vstane
iz gomile sodni dan! . . .«
Še je hotel govoriti
Pavel dalje. Bil razvnel se
je in glus njegov boječi
drzen bil je že nekako,
usiljiv in hiripav. Pavel
bil pač čisto je pozabil,
da sloji zdaj med Alenci
izobraženimi, ne pa
med zeloti farizeji
tam v Jeruzalemu svojem . ..
Se je hotel dalje, toda
dvignil se je glas nevolje
med arhomi in sodniki.
Majali so sive glave
in naglas so godrnjali,
drugi so se mu smejali,
šepetali med seboj si
na usesa modrijani
o nazorih Pavla čudnih
ne baš laskave dovtipe . ..
Dvigne star arhom se s stola,
znak da Pavlu, naj prestane,
pa mu reče mirno, hladno:
»Dosti, tujec! Dosti, Pavel!
Mislili smo, da odkriješ
nam resnico novo danes,
da poves nam kaj o novem
nam neznanem se bogu.
Toda, kar si nam povedal,
novo ni za nas, prijatelj!
Tamle glej votlino v skali —
arhont mu pokaže z roko
preko eeste na zapadu —
to je ječa Sokratova!
Več sto let pred tvojim Kristom
tam umrl je slavni modrec,
ki učil je novo vero
in tajil bogove stare.
Baje je umrl bil, kakor
da prekliče, kar učil je!
Za prepričanje umrl je
svoje in pa za svobodno
misel svojo! Vidiš, tujec,
da nam nisi prav ničesar
novega povedal danes!
Kar pa tiče se vstajenja
iz grobov, to res je novo,
kakor ti si to razkladal.
Novo res je, pa otročje
in za nas je preneumno!
Pojdi, kamor hočeč, tujec!
A če najdeš kje po svetu
res neznanega boga,
smeš spet priti nam povedat!«
Elevzinsko pobrežje je danes veselo.
Glej, na tisoč in tisoč Helenov prispelo
iz Aten je ponosnih in kdove odkod,
da praznujejo slavni Pozejdornov god.
Za planine zahaja že sonce žareče,
pozlačuje s poljubi še morje peneče,
ki ob skalah se sinje zaganja, vali
in buči in laska se, šepeče, šumi.
In razlegajo žrecev se himne slavnostne
v čast božanstvu podmorskemu pesmi skrivnostne.
In šumenje valov in duhovnikov spev
v veličasten harmonski se zliva odmev.
Kar utihne vse petje na mah. Na obali
ko začarani romarji zdaj so obstali.
Vse molči. Samo morje nemimo šumi
in šepeče ob bregu, se peni, buči . ..
»Ah, ah, glejte jo, glejte, ljudje, Afrodito!
Občudujte jo boginjo krasno, slovito!
Iz Olimpa priplavala sem je med nas,
da uživamo lepi njen stas in obraz!«
»»To današnjega dneva je višek in hmna,
da nam smrtnikom daje se gledati ona!...«
Vse oči so pobožne obmjene v njo,
ki na svet jo poslalo je samo nebo.
In stoji tam na produ v deviški nagoti
afrodita v vsej svoji božanski krasoti. . .
Kakor slap se valijo rumeni lasje
čez kipeče ji prsi in boke z glave.
Pa stoji tam, stoji kakor kip na obali.
Pred nogami ji belimi pljuskaje vali.
In zamaknjen jo moli ves romarjev zbor
ko lepote najvišje oživljeni vzor.
Glej, in boginja stopa zdaj v morje peneče,
vpričo množice se pogreza strmeče
do pasu v globočino . . . »Da, to je iz pen
Afrodita rojena, da, toje lik njen! . . .«
»»Hej, pozdravljena, Fryne, hetera atenska!
Ti najlepša v resnici si žena helenska! . . .««
Vsa obala ji ploska, jo burno slavi. ..
še peneče ji morje pozdrave šumi.
Po ulicah lepih atenskih
pohajam popomik neznan
in pisano gledam življenje,
ki mimo šumi dan na dan.
Pomladno smehlja se mi sonce,
pomlad je po parkih, vrteh;
pomlad gori v srcih Atenkam,
pomlad se iskri jim v očeh . ..
Sprehajam se sam in zamišljen.
Med množico iščem z očmi . ..
Ej, znancev predragih nemalo
tu imel iz starih sem dni!
Oziram se . . . Ali zagledam
kod kakšen poznan mi obraz?
Prijatelja starega, mislim,
da srečam na cesti vsak čas . ..
Al srečam kje Sokrata danes?
Prikaže se Platon mi kod?
Demostena morda bom videl...
Perikles zastavi mi pot. . .
Pa Sofokles,Aristofarnes
gredoč me pozdravita kje . ..
S Praksitelom bržčas se snidem
in s Fidijem mimogrede . ..
Po ulicah lepih atenskih
pohajam zamišljen ves dan . ..
Oziram se . . . Znancev slovitih
iz starih dni iščem zaman.
(399.)
Po ječi plava tiha, pozna noč . ..
In Sokrat se zbudi, in nemo zroč
pred sebe v temo modrijan posluša . ..
Nič! . . . To so sanje, ki jih vidi duša.
»Zaprt, ko hudodelnik sem zaprt!
In kmalu pride pome bleda smrt!
Zakaj sem tu? Tajil sem jim bogove,
kazil mladino, širil uke nove . ..
Kaj ni vse res?! Saj ni nikjer bogov!
In kakršen je kdo, tak bog njegov . ..
Le spavajte zdaj v miru mi, rojaki
Atenčani preljubi, poštenjaki!
Sodniki moji, zdaj ste brez skrbi . ..
Mladine filozof več ne kazi. ..
Krepost sem Ijubil in učil resnico,
zato so vrgli v tole me temnico!
Zaprt, ko hudodelnik sem zaprt. ..
Obsojen ko razbojnik sem na smrt. ..
Kdo prišel k meni je? Krvniki moji?, . .«
»»Mi smo, mi smo! Učenci zvesti tvoji!««
»Ah, vi ste?! Pa že drugikrat nocoj!?«
»»Da, spet stojimo, mojster, pred teboj . . .««
In mesec sveti v tesno, vlažno sobo
z mrtvaško in bledikasto svetlobo . ..
In nič ne reče Platon, le stoji
pred Sokratom pa joče in ihti . ..
In Ksenofon stoji potrt in gleda
v tla kakor kip pa stiska usta bleda . . .
A Kriton pravi:»Biliža se gorje,
naš jubi mojster! Poka mi srece«
»»In kaj je, Kriton, kaj je? Ali z Dela
v Pirej že sveta ladja je prispela?
Dotekel torej je nocoj obrok?
Prijatelji, to vaš pomeni jok?««
»Da, ladja je prispela...« zašepeče
učence Kriton . . . Kak mu glas trepeče!
A brž se ojunači: »Mojster moj!
Naš jok ti ne pomaga več nocoj!
Učitelj naš, o modrijan častiti,
trenutka zdaj ne smemo zamuditi!
Ne čakaj, da te tukaj najde dan!
O, beži z nami! Konj je osedlan!
Pred vrati čaka, koplje že s kopiti . ..
Naprej z menojl Hej, čas je še uiti!
Pokaj bi čakal smrti čist, nekriv?!
Uidi rajši ji čez mejo živ! . . .«
»»Tako, moj Kriton?! Želel bi ti mari,
da kriv bi v smrt šel tvoj učitelj stari?!
Ne, ne, prijatelji! Jaz ne bežim
nikamo!Smrti jaz se ne bojim!
O, hvala vam, učenci, za sočutje,
ki kažete mi vi ga to trenutje!
Zdravstvujte mi!. . . Ne plakajte tako!
Ah, težko tudi meni je slovo! . ..
Zdravstvujte! Ljubite krepost, resnico,
četudi vas kaznujejo s temnico!
Prispel je torej z Dela sveti brod . ..
In pohujšljivec mora v smrt odtod . ..
Zdravstvujte! Dan se svita za gorami . ..
Moj duh, učenci, bode vedno z vami . ..
Prijatelji predragi, vi moj up!««
In Sokrat vpričo njih izpije strup . ..
»Krasna žena, divna Fryne!
Kak te ljubim! Misli moje
vijejo se okrog tebe
kakor vije vinska trta
okrog vitke se platane.
Ti si vzor moj, moj model si!
Ti mi vodiš dleto ostro
umetniško, kadar klešem
beli marmor... Kadarkoli
mi izraste pod rokami
krasna žena Afrodita,
boginja iz kamna, kdo je?
Ti si, Fryne! Marmor mrtvi
oživi mi v blesku nežnem,
čarovitem, ko začuti,
da mu vdihnil sem podobo
tvojo krasno, Fryrie moja!
Gledam lik tak v belem kamnu,
gledam ga tako zamišljen,
glej, in vsakikrat se zdi mi,
da ta kip pred mano tudi
diha, da po žilah skritih
polje kri mu topla tvoja;
zdi se mi, da usta drobna
se odpro in poreko mi:
»»Jaz sem Fryne! Naj poljubim
te, Praksitel, in objamem! . . .««
Ljubica, ti sladka moja,
genij moj, ki navdihuješ,
navdušuješ me pri delu,
oh, povej mi, božja Fryne,
kaj bi bil brez tebe, Fryne,
jaz kipar Praksiteles!?«
Naglo, strastno je govoril
ji Praksitel te besede.
Sedel z njo je na terasi
marmomate vile male,
ki ni bilo ji para
v vseh Atenah. Sonce padlo
ravnokar je tam za gore.
Slavec pel je v oljčnem gaju.
In ciprese vitkorasle
šepetale so si v vetru
anekdote tajnovite
in pa razne mične bajke
o heteri Fryni krasni,
ki objemlje in poljublja
mojster jo Praksiteles . ..
Kar izvije se mu Fryne
iz objema . . . Kdo prihaja?
Skoz zavezo pestro, težko
pomoli tam glavo svojo
Frynin zvesti hišni suženj.
Gleda, plane na teraso
ves prestrašen »Mojster slavni,
kaj izvedel sem na cesti!
V delavnici tvoji zdajle
se raznetil je požar!«
In Praksitel skoči kvišku.
Prime se za glavo: »Groza! . ..
Zdrava, Fryne! Če uničil
ogenj zli mi je »Satira«
in pa »Erosa«, izgubil
sem najlepše, kar sem imel! . ..
Zdrava, Fryne! Oh, nesrečnik
jaz!« . . . In že je planil k vratom,
da gasit bi šel v kiparno . ..
Toda Fryne ga ustavi,
z alabastrno roko ga
spet potegne nežno k sebi
in zasmeje se mu sladko
pa mu reče:»Suženj laže!
Laže, ker sem mu velela,
da naj zlaže se ti danes!
Nič gorelo ni v kiparni
tvoji, nič, nič! . . . Ali pomniš,
kaj obetal si mi včeraj?
Da podariš mi, si rekel,
kip najlepši svoj, kajneda?
A kateri je najlepši,
tega včeraj nisi hotel
mi izdati, akoravno
sem prosilate! No,vidiš,
zdaj pa si mi le povedal!«
»»Fryne, Fryne! Ženska zvita!
Vsa si vražja, krasotica!
Pa zato se bolj te ljubim!
No, izberi si! Kaj hočeš:
»Erosa« al pa »Satira«?««
»Erosa«, boga ljubezni!
I, seveda! On zaščitnik
bodi najin v urah sladkih!
»Erosa« mi daj, Praksitel!?«
In dokončan je veličastni Parlenon.
Ko sneg pentelikonski marmor se leskeče
na soncu. Glej, pred Palade Atene tron
gneto se danes prvič množice šumeče.
Svet, velik praznik ta današnji krasni dan!
Heleni prišli so slavit panateneje.
V sprevodu na Akropole kamnito plan
vali se ljudstvo skoz ponosne prepileje.
Vali se in vali . . . Navdušeno pojo
bogovom v čast nesmrtnim himno tisočglasno,
in ko začarani vsi v tempelj sveti zro , ..
Kdaj videl kdo že takšno je svetišče krasno?
In mahoma utihne sveti spev in hrum . ..
Pred templjem se prikazal modri je stavitelj
njegov na sredl glasnih in pobožnih trum —
Perikles . . . »Živel, naš veliki povelitelj!
Aten častitih naših umni ti prvak!
O, slava ti, Perikles! Slava, slava, slava!
Ti naš vodnik po cesti k soncu, naš junak!«
pozdravlja gromko množica ga tisočglava.
Čedalje bolj in bolj grmi pozdrav, grmi
iz množice Perikleju, atenskemu vladarju . ..
Tako grmi, zaganja v breg se in buči
razburjeno, peneče morje ob viharju . ..
Perikles pa posluša ta pozdravni šum
rojakov svojih pa stoji tam na stopnišču,
lep kakor sam Apolon sredi glasnih trum
pa gleda, gleda jih, ves srečen ob svetišču . ..
Pa ko ozre se med ovacijo za hip
Perikles, koga tam ob stebru zdaj zagleda?
Aspazija, njegova ljubica sloni ko kip
v hitonu pisanem zamaknjena, vsa bleda...
In vpričo vseh počasi stopi tja pred njo,
prikloni krasotici svoji se spoštljivo,
veselo se smehljaje ji poda roko
pa reče glasno ji pred vsemi ljubeznivo:
»Aspazija! Slavnostni dan ta naj bo tvoj!
Pozdrav rojakov šumni — tebi ga žrtvujem!
Ti zlata žena, ti si dobri genij moj!
Zato vso slavo svojo tebi le dolgujem.
Ti, ti edina daješ mi čarobno moč
v življenja borbi silni! Zvezda si mi jasna,
ki v svetel dan spreminjaš najtemnejšo noč.
Ti vodiš me k uspehom, ti družica krasna!«
»Bogove torej si tajila, Fryne,
preklinjala si javno jih! Gorje!
Lepota kaj pomaga ti telesna,
ko pa brezbožno tvoje je srce!
Veš, kakšna te zato zadene kazen?
Atenski zakon naš je strog in trd!
Noben zagovor več ti ne pomore. . .
O, Fryne, ti zaslužila si smrt!«
Smrt! . . . nemo sluša to razsodbo strašno
Hetera krasna. . . Tiho tam stoji
pred sivolasimi sodniki Fryne
in solze ji zalivajo oči. . .
Smrt! O, kako sovraži to besedo!
Kaj? Ona naj umrje!? In sedaj,
ko svet z lepoto očaruje svojo
in ko življenje samo je raj!?
Smrt! . . .in ozira se Hetera krasna. . .
Kdo roko ji ponudi na pomoč?
Kaj več rešitve zanjo ni nobene?
Res Hades jo zavrne v svojo noč?
Smrt! Smrt! . . . Kaj njen odvetnik Hiperides
jo danes zagovarjal je zaman?
Tri cele ure jo zaman je branil?
In Fryne solzna ga pogleda v stran. . .
In zviti advokat se ji približa
in nekaj ji šepeče na uho. . .
Šepeče ji in Fryne ga posluša
in pritrjuje, kima mu z glavo. ..
In zdaj odpne hetera si obleko,
spusti na tla jo naglo z belih ram —
in že stoji ko Anadiomene
v krasoti nagi pred sodniki tam. . .
»Povejte mi: sem kriva ali nisem?
še enkrat slišim sodbo naj, možje!« . ..
»»Nekriva!«« starci govorijo resni . . .
In poslušalci ploskajo v roke.
ln stopil ie na lahki, hitri brod
pa šel čez morje je na božjo pot
na Knidos, gledat krasno Afrorodito,
Praksitelovo boginjo kamnito.
In dražli so ga gredoč ljudje,
nuj skrbno čuva mlado si srce . ..
Ze marsikdo se tam je v kip zaljubil,
nu Knidosu svoj dušni mir izgubil.
Pa on se bajkam takim je smejal . ..
Dan tretji veter ladjo je prignal
na otok mali, tihi in sloveči,
ko vrt na sredi morja zeleneči.
ln že sprejel ga boginje je gaj,
gaj senčni, Anudiomenin raj.
Med mirtami, cipresami — o, sreče! —
svetišče njeno že se mu leskeče.
Timoleon prestopi prag — ta hip
pred njim stoji njen čudoviti kip . ..
Pa gleda jo, zamakne se v kamniio
Praksitelovo nago Afrodito.
Po tempilju plava mistični polmrak . ..
In on jo gleda, gleda siromak
zaljubljeni . . . Ne more se ločiti,
svetišča več ne more zapustiti.
Priplaval že je mesec na nebo,
Timoleon stoji še tam pred njo
in poljubuje io in jo objema,
a ona gleda hladna ga in nema . ..
»Govori,boginja! Zakaj molčiš?
Saj nisi mrtev marmor! Ti živiš!
Živiš, Živiš mi, bela krasotica!
Moj vzor in srca mojega kraljica!
O, nagni k meni se le enkrat vsaj!
Poljub svoj božji za slovo mi daj! . . .«
In že se zdi mu, da ga žena gleda
in da odpira usta svoja bleda...
Že čuti njen poljub ko sladko strd . ..
Tako poljublja sama hladna smrt . ..
V objetju njenem zjutraj se je zgrudil.
Nič več Timoleon se ni prebudil.
Friz izrezava Fidija
za novi tempelj partenonski;
pod ostrim dletom marmor se
oživlja mu pentelikonski.
Zamišljen, ves utopljen je
veliki mojster v delo svoje . ..
In trdi kamen mu zveni,
pod kladiva udarci poje.
Na vse strani mu izpod rok
iveri švigajo kamnite . ..
Molče umetnik dolbe jih
podobe bele, kipovite.
Rasto figure in rasto
mu pod rokami . . . To vrvenje
in gibanje! Saj Fidija
reliefu vdihnil je življenje.
Junaki mladi spo na boj . ..
Glej, iskri vzpenjajo se konji,
in jezdeci krotijo jih
v veseli, nagli,bučnji gonji.
In tam ženo bogovom v čast
debelega k oltarju bika . ..
Za slavno zmago ga sežgo. . .
Hej, kakšna krepka, siva slika! . ..
Tu krasne vidiš boginje
in tam olimpijske bogove,
ki milostno sprejemljejo
iz svečenikov rok darove . ..
In gnete se in se vali
naprej, naprej sprevod svečani
in pisani. . . Vse vije se
tja nekam k dalji ti neznani. . .
Ta bujno živi bode pas
krasil atenino svetišče,
in vsak ga bo občudoval
kdorkoli novi hram obišče. . .
Pa pride mimo Ktesifon,
razcapan suženj, se ustavi
pa gleda Fidijev reljef
in gleda in naposled pravi:
»Veš, kaj, veliki mojster, si
za friz izseka ti pozabil?
Najzanimivejše snovi
še nisi do sedaj porabil!
Izdolbi tisti še prizor,
ko sužnji vračamo se s tlake!
Po prašni cesti pod večer
domov ubiramo korake.
Bosi in trudni tavamo. . .
Z zaničevanjem vse nas gleda. . .
Umazani napol nagi,
sestradani. . . Eh, živa beda!
In tam doma sprejemlje že
nas lačna naša deca suha. . .
Za vso družino ni dovol
plesnivega v kolibi kruha. . .
In pade noč. .. In postelj nam
le trdo pasje je ležišče. . .
Prizori takšni, mojster, glej,
za novo bili bi svetišče!
O, to bi gledali ljudje!
Nemara bi se sramovali . ..
Atenčani bi mislili,
da mojster Fidija se šali . . .
Nemara pa ražialil bi,
umetnik slavni, če bogove,
ko bi izdolbsti drznil se
na frizu svetem nas — robove!
Oh, kak škandal! Haha! Pa res! . . .«
Na ves glas suižnj se zasmeje
pa gre spat dalje svojo pot
od Fidija skoz propileje.
=== Tempelj na Egini ===
O, kak razgled, kak čudovit razgled
odtod čez klasični helenski svet!
Glej, svetlo sinje morje se leskeče
in sonce poljubuie ga žareče.
In tam blešči se Faleron, Pirej . ..
In daleč, daleč Sunijon tam, ej!
In jadrnice kakor čajke bele
peruti svoje hitre so razpele . ..
In tamle pelje črn se parobrod . ..
Za njim vali se dim. . . Kam gre, odkod?
Stojim pred starim templjem na višavi.
Oziram se, oziram po daljavi . ..
Tam plava v morju otok Salamis . ..
In ti, rudečelasa mlada miss,
ne vidis bajevite panorame?
Miss slika tempelj . . . Gledam ji čez rame.
O, to zares bo nežen akvarel!
Aha, zdaj rišeš tisti kapitel!
In tukaj skoz svetišča razvaline
že vidi lisa se neba modrine . . .
Nebo lepo je . . . Vendar se mi zdi,
da lepše tvoje modre so oči . ..
In tu na sredi templja nekdo moli . ..
Pa meni vseč je bolj tvoj laket goli . ..
In lepi tvoj obraz mi bolj je mar
ko tistihle kamnitih stebrov par!
In ljubši ko ves tempelj ta sloveči
lasje so tvoji bujni mi, rudeči . . .
Le slikaj, miss, magari do mraku!
že najdeva kako sama domu. . .
Tisti dan pa reče Bog: »Moj Haros,
smrtni angel, pojdi mi po dušo
deve mlade, deve najkrasnejše,
kar živi jih na otoku Lezbu!
Hočem v raju jo imeti danes!«
Pride Haros, beli smrtni angel,
pride k lepi devi, da jo vzame
in ponese jo iz koče male.
Za roko jo prime beli Haros,
že objemlje jo devico mlado,
ali dekle geniju se smili,
gane njena ga lepota silna,
ganejo ga bratov, sester solze.
Omehča se mu srce, upade
mu pogum in mahoma povrne
dobri Haros se brez duše tiste
krasotice v raj k Bogu z otoka . . .
»Kje je duša krasotice mlade?«
Bog zadere se nad hlapcem svojim . ..
»čakaj, Haros ti premehkosrčnil
Naučim te vse izpolnjevati,
kar ukažem jaz, tvoj gospodar ti!
Posihdob boš slep in gluh in hrom boš!
Več ne bodeš videl, je li duša
krasotice ali starke kakšne,
ali mladec je cvetoč al starec,
čigar dušo moraš mi prinesti.
Plakanja ne bodeš nič več slišal,
kamor pošljem te po dušo kako.
In bežati več ne bodeš mogel
mi iz kraja, kjer povelje moje
izvršiti moral boš natanko!«
In od tiste dobe izpolnjuje
genij smrtni, Haros osiveli,
službo svojo strogo, brez odloga.
(20. avgusta 1823)
Noč razprostrla je plašč čez gorati Epir,
topla avgustova noč . . . Povsodi tihota in mir.
Mir?! V Karpenico so vdrli surovi Turčini.
Plenijo, koljejo spet po Helenov očini.
Noč je. Razbojniki šli so utrujeni spat.
Jutri spočiti spet pojdejo ropat in klat.
Kajpada jutri vas dan bi Osmani divjali
pa po okolici bi in po mestu spet klali,
ko bi ne bližal se s svojim krdelom heroj
Markos Bozzaris, pogumni rešitelj nocoj.
Tiho že bliža se Markos Bozzaris z junaki
hrabrimi svojimi taboru turškemu v mraki.
V gozdu ustavi se gostem, lepo razvrsti
svoje pogumne tovariše v bojne redi.
Nihče ne vidi jih. Zvezde na nebu gorijo,
gledajo drzne junake — pa zvezde molčijo.
Reče jim Markos Bozzaris: »Heleni, možje!
Vem, da vam bije za sveto očino srce.
Vem, da vas sram je, da Turek barbarski nam vlada,
da nam če zmerom svoj suženjski jarem naklada!
Vem, da sramote poslej ne prenašate več!
Vem, da že stiskate v pesti osvetni svoj meč!
Hej, Leonida nesmrtnega nismo sinovi?
Bratje po krvi in duhu mar nismo njegovi?!
Turek, prekleti sovražnik naš, mora čim prej
ven, ven iz Grčije naše domov preko mej!
Ali svobodo, tovariši, ljubite zlato?
Pa postrelite teh ptic grabezljivih mi jam!
V tabor grem turški pobijat Turčine! Naprej!
Spava že vojvoda njihov, Dželaleddin—bej!
Spava ves tabor. Vse tiho. Kdo z mano gre nanje?
Kristus nebeškil Oh, kakšno veselo bo klanje! . . .«
Markos Bozzaris to reče — in tristo takoj
hrabrih gre z njim Suliotov krajanov na boj.
Tiho, previdno ze zviti gredo Sulioti,
risom podobni po nočni se plazijo poti.
Tiho, počasi jih vodi Bozzaris naprej . ..
že vtihotapili v tabor so turški se, hej!
»Bijte, morite jih turške ostudne hudiče!
Streljajte, streljajte, bratje!« Bozzaris jim kliče.
»Kje si, Dželaleddin—bej verolomni? Še spiš?
Na ti svinčeni pozdrav! Zdaj se več ne vzbudiš!«
Strašen je boj ta ponočni, mesarsko je klanje . . .
Markos Bozzaris, Turčinom pokvaril si spanje!
Že so prispeli iz gozda mu vsi na pomoč
Marku Bozzarisu bratje in bitev razsaja vso noč . . .
Plah se vzbudi premnog Turek, oči si pomane . ..
Grški zabode ga meč. Spet zaspi, več ne vstane . . .
Bije vso noč se Bozzaris . . . Ko dan zažari,
teče v potokih iz tabora turškega kri . . .
Ni jih nikjer več Turčinov. Čez mejo zbežali
v noči usodni so, ki so še živi ostali . . .
»Slava ti, Markos Bozzaris, veliki heroj!
Ti Karpenico otel si, očino nocoj!«
Markos Bozzaris pa nič več ne sliši slavitve
svojih rojakov veselih. Sam padel je sredi moritve.
(25. aprila !826.)
»Misolungi, smeli Misolungi,
kaj ustavljaš se armadi moji?
Vidiš, da nas je ko listja, trave!
Ko naskoči moč te moja silna,
v prah poruši se trdnjava tvoja!
Ne kljubuj mi! Rajši kar udaj se!«
»»Ni premagal Mustafa me paša,
ni premagal me ni Rešid paša,
pa zato se smejem tudi tebi,
Ibrahim, ki prišel iz Egipta
sončnega si nadme z vojsko svojo!««
»Misolungi, drzni Misolungi,
kaj kljubuješ bojnim ladjam mojim?
Ali vidiš jih peklenska žrela,
ki režijo iz brodov grozeča?
Težke krogle bljuvale ti bodo
te pošasti, brž ko jim ukažem.
V prah poderem ti zidovje črno!«
»»Ne budali, paša, Topal paša!
Ne budali mi in me ne straši!
Ne bojim se ladij tvojih bojnih,
ne topov, ne krogel tvojih težkih!
Streljaj, paša, streljaj za zabavo —
a trdnjave ne premagaš moje!««
»Misolungi, hrabri Misolungi,
zdaj odbila ura je poslednja!
Jaz sem Glad, kite premagam danes!
Živeža ni več! Ni skorje hleba!
Mož pri možu pada onemogel,
omedleva žena poleg žene
in umira dete kraj deteta . ..
Kaj kljubuješ? Rajši kar udaj se!«
»»Niti tebi, Glad, jaz ne udam se!
Ne uklonim se ukazom tvojim
trdirn, strašniml Ne, ne! Ne udam se!««
In udal se res ni Misolungi.
Le zagrmel je v obupu groznem.
Blisk je švignil . . . Stresla se je zemlja . ..
od strahu so vztrepetale ladje . ..
V zrak razletel se je Misolungi
pokopavši pod seboj Helene
in Turčine, ki so vanj udrli . ..
Ne udaje se junak nikomur,
sam pogine rajši nepremagan.
Pomladno,rosno jutro. Sonce plava
v božanskem veličanstvu čez nebo
in s sinje visočine razsipava
mi na zeleni, tihi park zlato.
Sam šetam, sam se po peščeni poti
med palmami in med cipresami . ..
In kakor da obisk jih rani moti,
molče se čudijo drevesa mi. . .
Vse tiho krog in krog. Le slavec peva
v grmovju gostem oljčnem tod nekje;
družici svoji dragi razodeva,
kar vroče čuti nežno mu srce.
In hodim tak, po belih stezah hodim.
In v sanjah ziblje se še temni gaj . ..
Kod, kod popomik zopet danes blodim?
V najlepši atiški sem zašel raj!
Vroč in soparen je dan.
Sedim pod platano košato.
Sanjam minulosti san
pa pijem »krasi retsinato«.
Grenko je vince, možje
Heleni, to smolnato vaše!
Muzate se mi, hehe,
ker rado ne gre mi iz čaše . . .
To je Korint?! Res je to?
Sloviti Korint? Je mogoče?
Kamor ozre se oko —
uboge, zakrpane koče!
Mesto, kje tvoj je sijaj?
Kje tvoji so zdaj veseljaki?
Tvoja krasota — kje zdaj?
Kje tvoji bogati veljaki?
Vas, ah, beraška le vas. . .
Svetišč pred menoj razvaline . . .
čas, o sovražni ti čas!
Rušitelj prekrasne davnine!
Ko bi ti, Pavel, sedaj
obiskal korinške vaščane,
vzkliknil vesel bi: »Aj, aj,
kako bog kaznuje pogane!
Mesto podrl je potres,
ker bilo je prerazuzdano!
Smrdel je greh do nebes,
zato je do tal razdejano!...«
Vroč in soparen je dan.
Sedim pod platano košato.
Sanjam preteklosti san
pa pijem »krasi retsinato« . ..
V senci že čaka voznik,
in konja že dremljeta trudna . ..
Na ti par lept, moj gostnik!
Pijača je tvoja res čudna!
Ah, sinje morje se leskeče
mi pred verando . . . Krasni svet!
A grško dekelce boječe
na mizo nosi mi obed.
Natakarica moja mala,
krčmarjeva edina hči,
seveda ve že, da je zala
in črne da ima oči.
Tako poredno se zasmeje,
če moj pogled leži na njej . ..
Deset pomladi šele šteje,
v Atenah hodi že v licej.
O, na atenski tisti šoli
že zvedela je marsikaj!
Pozna vsa mesta naokoli
po lepi Grški že sedaj!
Le tega še ne ve Irena,
kje tuji gost je njen doma.
Nikdar še čula ni imena
očine moje! Hahaha!
»Dva dni in dve noči po morju
domov bom vozil se odtod!
Da, dve noči, dva dni po morju
me nosil bode parobrod!«
»»Oh, to je daleč! Res neznano
mi je, kje dom vaš tam leži!«« . ..
Zamišljena stoji pred mano,
zamišljeno ji zro oči . ..
Že zbran je v stadiju ves grški svet. ..
Mladeničev helenskih gledam cvet.
V Olimpiji sem torej zdaj častiti,
gost danes sem v Olimpiji sloviti!
Na marmomih stopnicah tu sedim
pa gledam v stadij . .. Gledam in motrim
tekače in borilce, telovadce
izurjene, pogumne, čile mladce.
Kak krasna so telesa naga ta!
Po njih leskeče sonce se z neba.
Ne morem se nadiviti njih moči
in vztrajnosti v umetni borbi vroči.
Le eden cilj vsak vidi pred seboj,
vsak misli le na zmage venec svoj.
Kako veselo je to tekmovanje!
Z napetostjo največjo gledam nanje.
Naprej prekrasni sokoli, naprej!
Že čakajo sodniki, da čim prej
zmagalce svoje obdarijo slavne
po zakonih navade starodavne.
Sedim in gledam plemeniti boj
za čast očine, naroda razvoj.
V telesu lepem bivaj lepa duša!
Ta vzor Helen dokazati tu skuša.
Zato sestal se ves je grški svet,
zato bori mladeničev se svet.
O, krasna ti helenska harmonija
duha s telesom! . . . Kalokagathija
soglasju vzvišenemu je ime.
ln kje živi soglasje to drugje
ko v Palade Atene domovini,
v Apolonovi sveti pokrajini! . ..
Predramim se iz sanj . .. Ej, kruti čas,
skazil Olimpiji si ves obraz!
Olimpije ni več! Le razvaline
če vidim tukuj tužne iz davnine.
Olimpije nekdanje tu več ni . ..
Ves svet Olimpija je naše dni!
Itaka! Tik skalnega pobrežja
plava mimo nač ponosni brod;
v sončnem jutru orje bele brazde
po planjavi morski svojo pot.
ltaka! Oziram se na otok . ..
Hej, Odisej, kje si, moj heroj?
Kje Penelopa je lepa tvoja,
Telemah kje sinko hrabri tvoj?
In zamaknjen v čase starodavne
na palubi tihi sanjam sam. . .
Glej, ni to Odisejeva hiša
zidana ob bregu strmem tam?
Sonce dvignilo je sivo meglo . ..
Koga vidim na obali zdaj?
Ali ni to moj junak Odisej,
ki se vrnil je v domači kraj?
Ni li jadrnica to njegova,
na kateri je prebrodil svet,
na kateri po viharnih morjih
toliko je bil pretrpel let?
To Odisej, živi je Odisej!
Zdajle vstopil v dom je lični svoj . ..
Zdaj se vnel med njim in pa med snubci
zveste mu soproge ljut je boj!
Lačnih snubcev sodrgo nadležno
že pobil je z mečem moj junak
pa pometal jih iz hiše svoje
kar po vrsti kakor pse čez prag.
Zmagovit stoji sedaj pred hišo
in Penelopa mu zre v oči
in objemlje ga in ga poljublja...
Morje pa se peni in šumi . ..
Itaka! Tu sanjam na palubi...
Mimo plava, plava parobrod
v sončnem in pomladnem jutru dalje,
orje bele brazde svojo pot.
Kerkyra.
Pontikonisi, Pontikenisi!
Skalni otoček, kako tu ležiš
tih in samoten na sredi zaliva!
Kakor začaran noč in dan spiš.
Temne ciprese družice so tvoje . ..
Sicer vse tiho. Življenje molči
večno med skalami temi ko v grobu . ..
Morje le sinje tod rahlo šumi.
Pontikonisi, otok mrtvaški!
Staro pravljico dames sem čul . ..
Zviti Odisej je njega dni z ladjo
svojo v deželo Feakov priplul.
Pride na breg Navzikaa, princesa,
pride se kopat v morju in prat
pa ga privede Odiseja s sabo
h kralju — očetu v kamniti grad.
Tudi tovariše zveste njegove
vzame princesa krasna s seboj:
»Pojdite z mano vsi! Gostoljuben,
bogat je oče stari moj!«
Pripoveduje zgovorni Odisej
svoje dogodke dni in noči . ..
Kralj ga posluša z vso svojo družino
pa pogoščuje ga in časti
.
To je zabava na dvoru Feakov!
To je veselje, šala in smeh!
Miza šibi pod jedmi se kraljeva,
prazni za mehom vinski se meh.
Modri Odisej pa pripoveduje
svoje dogodke noč in dan;
pripoveduje, kako ga je strašil,
gonil in metal po morju orkan . ..
Minejo dnevi, minejo tedni,
minejo meseci — nič ne mudi
se še Odiseju k morju na ladjo.
Rajši s Feaki veselo živi.
Čisto pozabil je Itako dragol
Kaj zdaj Penelopa zvesta mu mar!
V mreže ljubezni ujel ga Feakinj
davno lepote pregrešni je čar.
Minejo dnevi, minejo tedni,
minejo meseci...Padejje mrak.
Pa se na tihem izmuzne iz grada
k ladji preljubi Odisej, junak.
Gleda Odisej . . . Luna mu sveti . ..
Ladja ko skala prirasla je k tlom!
Zevs spremenil jo je v kamen za kazen,
ker je pozabil na ženo in dom.
Trst.
Gre parobrod čez morsko plan. ..
In tam in tam izza obzorja
že dviga varni se pristan
prav kakor rastel bi iz morja . . .
Počasi plava ladja tja
in bliža znani se obali . ..
»Doma, doma smo, spet doma!«
šepečejo peneči vali.
Prispel je k bregu parobrod . ..
Za nami zdaj so tuji kraji,
za nami dolga morska pot,
za nami daljni vztočni raji . ..
Za nami burja in vihar,
kleči opasne in skaline . . .
Počij, oddahni si, krmar,
saj sidro že rožlja v globine!