A) Basni in prilike (A. M. Slomšek)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slomšekove basni, prilike in povesti SLOMŠEKOVE BASNI, PRILIKE IN POVESTI

A) Basni in prilike
Anton Martin Slomšek

I. Kratke povesti za mladino (A. M. Slomšek)
Spisano: Ana Vrenko
Izdano: Družba sv. Mohorja, 1878
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Vsebina

Za uvod[uredi]

Resnica ljubi lepo obleko.

(Drob. 1850.)

Bili so svoje dni hud pridgar v nekem razuzdanem kraji, ki so ljudem toliko šerke pravili, da jim je po kosteh gomeznelo. Poslušavci se jih boje in malokdo k njim k spovedi gre. Še hujše se iz leče obnašajo in se zanikernim ljudem grozijo, ljudje se pa jihovega pihanja naveličajo in pridge celo opustijo. Od leta do leta srenja hujša prihaja; seme božjih navkov na skalo pada.

Žalostno grejo pastir v nedeljo na večer v svoj sadonosnik, premišljevaje plemenito drevje in obilen zlahni sad, katerega rodi, hudobnega ljudstva pa hudobno djanje, pri katerem nobenega poboljšanja ni.

Iskaje najboljšega sadja najdejo, da lepo sadje le pod zelenim in košatim perjem raste; kder perja ni, sadje od solnčne vročine vsahne, ali se od hudega vetra posuši.

Vidiš! pridgarju na misel pade, plemenito drevo me modro uči, resnice mojega navka v čedno perje besede in prijetnih prilik zaviti; resnica ljubi lepo obleko, da se je ljudje ne splašijo. —

Jeli so pohlevno pridgovati; vsako nedeljo in s svetek so kako čedno priliko povedali. Ljudje so jih tudi jeli radi poslušati in so doma lepe prilike pravili, katere so v cirkvi slišali. V kratkem je bila cirkev poslušavcem pretesna.

Tako gola resnica požeri in se mora posladiti. Tudi bolniki rajši sladke zdravila pijejo, kakor grenek pelinovec.

1. Lev in merkovica.[uredi]

(Drob. 1846.)

Pravijo, da je zverina svoje dni pod nekim košatim dohom semenj imela. Kraljevi lev v sredi tovaršije v senci sedi, merkovica pa po vejah skaklja, in se spakuje, ter začne želod v leva lučati. Lev jo ostro pogleda, kakor da bi jo z očmi predreti hotel, pa besede ne zine. Merkovico groza obleti, ali hitro se potolaži, rekoč: „Pač dobro, da do mene ne moreš" — in zopet leva draži, ter želod po njem meče. Merkovica še enkrat verze, in lev zarnjove, da se je zemlja potresla, merkovica pa od strahu z veje padla.

Trepetaje levu pod tacami kuči in smerti čaka, da jo bo raztergal. Vsa zverina stermi in gleda. „Ne boš me više dražila ne" — se merkovici oroslan zagrozi; „pa vendar nisi vredna. da bi te raztergal" — pravi, in merkovico izpusti. Vsa zverina se oroslan prikloni in svojega vsmiljenega kralja počasti.

Navk. Abotno je, mogočne dražiti; lehko ubogega v šako dobijo. Lepo je za mogočne, nad revami se ne maščevati; najmogočneji so, kadar radi odpustijo.

2. Veverci in merkovica.[uredi]

(Drob. 1846.)

Pozno v jesen ste veverci pod nekim orehom skak-ljaje hrane iskale. Krivec pohlidi, in lep oreh na tla pade. Hitro skočite oreh pobrat. Vsaka bi ga rada imela. „Moj je, pravi perva; jaz sem ga perva vgledala." — „„Moj je, trdi druga; jaz sem ga perva pobrala."" Tako se kregate in za oreh pipljete. Merkovica pa mimo pride, in popraša rekoč: ,,Prijateljci! kaj pa imate?" — Začnete ji praviti in truščati, da ene in druge ne zastopi. „Meni dajte oreh hranit, in ena po samem, potem pa druga svojo pravdo pove; pravico vama bom naredila." Merkovica tožbo poslušaje oreh razkole, jederce sne, dokler se veveroi pravdate. Pravda doteče, luščine pa prazne. Merkovica vsaki pravico spozna: pervi ki je oreh vgledala, drugi kije oreh pobrala. Vsaki prazno luščino verze, in gre smeje svoj pot. Ve-verci imate vsaka svojo pravico, pa prazno luščino.

Navk. Boljšajo kratka sprava, kakor dolga pravda.

3. Vran in lesica.[uredi]

(Drob. 1846.)

Vran iz okna sir vkrade, in ž njim na vejo zleti; pod drevesom lesica čepi, po siru sline cedi, in ga hoče od vrana dobiti. „Oj prelep si ti, vran! najlepše med pticami poješ. Že zdavnej te nisem cula; zapoj, zapoj mi eno prav lepo." Vran se zadere, sir mu pa iz kljuna lesici v gobec pade. Lesica sir hitro poje, in se vranu smeji. Vbogi vran, preveč pohvaljen je goljufan.

Črez neke dni se zopet za logom srečata, kder vran na dobu vkraden sir obera. „Ho, ho, — reče vran — ne boš me više vkanila." — „Oj kaj še! odgovori lesica. Se mi ne plača^ s teboj pečati se; zakaj na sveti ni večega bedaka, ne zijaka, kakor si ti, vran. Tvoje perje černo ko saje, tvoje petje najgerši vreš, in pa tvoja jed gerda, da se mi gabi. Najbolj zaveržen ptič si vran." „Molči, ti hudoba ti! To pa ni za prestati, za svojo žlahto se moram poskusiti; čaj ti, čaj, jezičnica!" — Tako se vran kregati začne in od jeze odskakuje; sir pa med tem zopet lesici v zobe zleti.

Navk. Prevelika hvala in prehuda graja človeku škoduje; najboljše je, vse po resnici in pravici.'

4. Ribica in pastarička.[uredi]

(Drob. 1846.)

Velika povodnja je bila, in povalila veliko travnikov. Voda pada, in ribica na travniku v jamici zaostane. Bolj ko voda vsehnuje, huje se ribica premetuje, in od velike žalosti se clo na suho verže. — Pa-staričica priskaklja, prijazno z repecem mahlja, in ribico lepo tolaži: „Kaj boš toliko po kalni vodi žalovala, je djala; le glej, kako je na suhem gmetno, kako lepo solnce sije, kako zelena travica raste, kako čedno rožice cvetijo; le pri meni bodi vesela!" — „Oh, kaj ti veš, česar je meni potreba, je ribica odgovorila. Brez vode mi ni živeti." To izgovori, in umerje.

Navk. Vbogemu lepe besede malo pomagajo, ako mu ne postrežeš, kar premoreš.

5. Muhe.[uredi]

(Drob. 1846.)

Muhe so v neki taberni, kder so ravno rajali, prav dobro živele, pile in jedle, kar rade, pod stropom letale in poslušale godce. Vsa ta dobrota jim pa še ni bila zadosti. Grejo si še veče dobrote iskat, vsaka po svoji glavi. Perva hoče po gladkih tleh laziti. Plesavci se privertijo, in muho zmanejo. — Druga se vsede na kupico vina, tri kapljice poserklja; omoti se ji, in v vinu se vtopi. — Tretja se dekletu na lice vsede: deklina jo zgrabi, ji habe popiplje, da sirota ne more letati več, in gladu na tleh pogine. — Šterta se clo nekemu pertenemu gospodu v usta vsede, ki jo ves jezen izpljune in poceplja. — Žalosten konec nezadovoljnosti!

Navk. Tako se ljudem godi, katerim nikoli zadosti ni.

6. Kozel.[uredi]

(Drob. 1846.)

Planinec' kozla kupi, in ga k svojim ovcam zapre, ter vsem skupaj polaga. Pa borne ovce pri kozlu slabo shajajo; kadar je ovčar ovcam položil, in jim dobre kerme dal, jih je kozel tako dolgo butal, da jih je od jaslij spravil, sam pa najboljšo pičo požerl. Ovcam le malo izberkov pusti, katerih se še najedle niso. Ovčar kozla izpazi, kako dela, ga na verv priveze; in kar zdaj ovcam kerme ostane, kozel dobi.

Navk. Kdor drugim dobrega ne privošči, posled-njič sam sebi škoduje. Zavidnik je škorpijon, ki sam sebe grize.

7. Hojka in kostanj.[uredi]

(Drob. 1846.)

Bilo je rožnega cveta, in cvetelo je kostanjevo drevo v svoji največi lepoti. Celo drevo je bilo v enem cvet ji, belo ko sneg; le tam pa tam je kako zeleno pe-resce izmed cvetja lukalo; in celo drevo je bilo gledati kakor najgorši brajdelc, ali pa svatovski venec.

Žalostna je hojka blizo nja stala, globoko izdiho-vala, kolikorkrat je veter po njenih temnozelenih vejah potegnil. Djala je kostanju: „Sosed, kako lep si pač ti! Kako slaba sem pa jaz poleg tebe! Po tebi se rad vsak človek ogleda, tvoje cvetje daleč okoli diši, brez števila bučelic po tvojem cvetji leta, in veselo šumljaje sterdi nabera; tudi ptičica rada na tvojih vejah prebiva. Sama lepota in dragota te je. Na me se nihče še ne ozre!"

Tako je hojka kostanj hvalila, ker bi rada sama taka bila. Na to ji je kostanj djal: „Sestra! nikar me ne prelivali, da sem gorši od tebe; hitro mine rožencvet, moje cvetje bo odletelo, tudi poletja bo skoraj kraj, in hudi jesenski vetrovi me bodo otresli, ljudje me s prik-Ijami otepli, vzeli mi sadje in listje. Ves gol bom ostal brez cvetja in zelenja; nobeden me več obrajtal ne bo. Ti pa neprenehoma lepo zeleno oblečena, ravna ko sveča stojiš, se po zimi in po leti ne premeniš. Naj si ravno ne cvetiš, je tvoja glava zmirom s čednim zelenjem opletena; in v terdi zimi pridejo radi ljudje po tvojega zelenja za božič, jaslice božje olepšat, kadar na meni nobene lepote videti ni. Nikar mi toraj moje lepote ne oponašaj; rad bi s teboj menil." —

Navk. Bog je dal vsakemu stanu njegovo dobroto, njegovo lepoto, veselje, kakor žalost; vsaki naj za svojo Boga zahvali, in pa zadovoljen naj bo!

8. Pajek in muha.[uredi]

(Drob. 1847.) 1

Pajek je pridno svojo mrežo prel, kar muha mimo priberni in pajeka kregati začne: „Kdo ti je rekel ravno cesto s svojo nesrečno mrežo zaveščati? Ceste morajo proste biti in ravnih potov nimaš pravice zapletati." Pajek odgovori: »Stvarnik me je naučil mreže presti, v njegovi šoli sem se privadil ravna pota zapletati." Muha pravi: „Si se naučil v šoli vstvarjenja tako modro plesti, prosim, nauči me, da bom tudi jaz kaj modrega znala." „Prav rad ti povem, reče pajek, samo dobro pomni moje navke. Kdor hoče prav srečno živeti, mora modro glavo, pa žlahno serce imeti. Dobro gledaj, kamor prideš, da v zanjke ne zajdeš; obojih ok nikoli ne zatisni: to je moj pervi navk. Drugi navk je: Varno hodi in dobro poglej, kamo stopiš. Kdor je moder, modro hodi, bedak za bedakom blodi. Le za pogledom naj stopa noga, ne pa oko za nogoj, kadar že ovisiš. Tretji in najpotrebneji navk bodi: Bolj varno, ko se ti zdi, bolj se varuj; več ko se ti obeča, manj se zanašaj. Modri se nesreče varuje, in modro izogne; bedak brez skerbi stopi, in v nesrečo lopi, ter si pomagati več ne ve. Toraj vbogaj me, in varno letaj, dobro poglej, kamo noge vtekneš; pomisli poprej, ko se vsedeš. Moje mreže so noroglavskim letavkam, moje zanjke bedakom nastavljene; moja preja samo neumnežem nevarna."

Muha vsa polna posluha, se navkom čudi, in jih hvali rekoč: „Pač lepo, lepo si mi povedal. Take pridge pa Še nisem čula." Pajek pa odgovori: „Navke samo poslušati in hvaliti, še ni dovolj: potreba jih je tudi dopolniti."

Muha se lepo zahvali, in vzeme slovo; pa tudi dobre svete hitro pozabi. Urno se suka, leta in smuka, kakor poprej od kraja do kraja tako dolgo, da se v mrežo vlovi. Pajek mrežo potegne, muha se pa jezi, in serd nad grozovitnežem kuha, ki ji kosti podrobi, rekoč: „Saj sem ti pravil in te učil: pa me nisi hotela vbogati. Zdaj si sama poskušaš, kar nisi drugim verjela." Pajek muho obsodi, in jo požre. —

1 Natisnjena tudi y Vel. ber.

9. Sekire in drevje.[uredi]

(Drob. 1847.)

Peljali so svoje dni iz neke kovačnice poln voz sekir skoz neko dobravo na semenj. Solnce je sijalo, in dervnice lepo izbraščene so se od solnca toliko lesketale, da je bila drevja strah pred tim smertnim orožjem. „Kdo nas bo rešil? te sekire nas bojo vse posekale," je djalo drevje, in po vetrn majaje se, milo zdi-bovalo. Na to se star hrast oglasi in pravi: „Nebojte se! dokler nobeno nas tem sekiram toporišča ne da, nam ne morejo škodovati, naj si bojo še tako izbruščene."

Noben zvunanji sovražnik, naj še tako mogočen bo, nam ne zamore škodovati, ako mu mi sami toporišča, to je priložnosti, ne damo.

Izdajavec je le v našem serci doma.

10. Grilce in mravljice.[uredi]

(Drob. 1847.)

O žetvi svoje dni je bila velika vročina. Grilce sladko v senci počiva, čivka in poje; mravljica pa težko zerno mimo privleče, se trudi in ga z veliko težavo dalej spravlja. Grilčetu se mravljica vsmili; reče ji: „Joj, joj, kaj pa ti je potreba, v toliki vročini se toliko pehati. Zdaj je senca toliko dobra, in nam hladek daja, ti pa po solnci komaraš, toliko, da se ne vgonobiš ! Glej, kako sem v senci židane volje! Bali le! in pri meni ohladi se, dokler vročina mine."

Skerbna mravljica mu je odgovorila: „Vsako delo ima svoj čas, in vsaka reč pod solncem mine. Kdor jo zamudi , nazaj je več ni. Potreba je delati in naberati, dokler imamo kaj najti; kadar že najti kaj ni, bi iskala zastonj. Kadar sila pritisne, je pobirati prepozno. Moj prijatelj, ne pozabi, da nam le v žetvi dobri stvarnik živeža najti daja dovolj; zato moram delati in se pehati,^naj se za zimo preskerbim. Po zimi bo hladek in čas za počivati, pa zavživati, kar si po leti naberem. Le glej, ti leni grilec, ki po leti po senci prepevaš, da po zimi gladu jokal ne boš ! Zamuda je rada huda, in se popraviti ne da. Kdor za prihodnje dni ne skerbi, vreden ni, da bi živel dolgo zdrav in vesel.

Še eno bom ti povedala. Premisli, kako pridna je zemlja, ki nas redi. Neprenehoma tečejo vrelci, potoki in reke. Kakor solnce teče, nam mati zemlja živeža daja. Po zimi v svojem krilu pripravlja, kar po leti obrodi. Vinska terta, sadunosno drevje nam dolgo poprej zeleni, ko žlahni sad dozori. Vse se mora pripraviti: tebe pa kaj ne skerbi, česar boš v prihodnje živel? Misliš, da je zadosti, da zdaj živeža imaš? Za prihodnje je skerbeti in delati potrebno. Kar je minulo, naše ni; kar je pričejoče, mimo leti, le prihodnje nas še pričaka, če se na prihod pripravimo. Grilče se sramuje, in mravljico prosi: „ Prijateljica, povej mi, kako se za prihodnost prav poskerbi?" Mravlja mu odgovori: „Po pameti nabiraj takih reči, ki so kaj vredne; lepo jih hranuj, da se ti ne pokvarijo. Potem boš lehko dolgo počival, in veselo vžival, kar si s kratkim trudom nabral." Tako mu mravljica pove, in leze s svojim zernom domov.

11. Osel in oroslan.[uredi]

(Drob. 1847.)

Lev in osel sta se sprehajala, in od daleč tropo volkov ugledala. Osel se začne nevsmiljeno dreti in rigati, ter misli s svojim riganjem sovražnike splašiti, in jih v bege spraviti. Volkovi oslovo jehtanje spoznajo in se mu na ves glas smeje; ter vedo da je oslov krič veči, kakor njegova moč.

Lev, ki svojega pajdaša tako grozovitno vrešati čuje, mu pravi: „Prijatelj, kaj si pa toliko kričal?" „Bratej, mu osel reče, videl sem tropo volkov, in bi jih bil rad odpodil; pa čudo, da se še vmeknili niso; pa le poglej, kako hitro tebe zapazijo, ne vse prekuce bežijo." Lev se mu nasmehlja rekoč: „Ali še ne poznaš zavihanih volkov, kako so premeteni?" Kriča ne obrajtajo, le samo moči se boje: dokler psi lajajo, se jim smejijo; le toliko se vgibljejo, da jih ne vgriznejo. —Tako se tudi vojak ne boji krika, ne jeka, ampak le meča; tudi modrega ni gromenja strah, ampak le strele. Prazen je vreš in rotenje, ako ni sile in moči. Modri ne po-rajta ropota, ampak gleda na tiho moč čverstega moža, ki malo govori, pa veliko stori. — Osel z dolgimi ušesi pomiga, in gre tiho svoj pot.

12. Volki in ovce.[uredi]

(Drob. 1847.)

Pravijo, da so volki in ovce svoje dni med seboj mir naredili, ob časi, kadar je bilo ovc veliko, pa tudi pridnih pesov zadosti, ki so ovce varovali. V poroštvo 1 svojega poprijaznjenja so dali volki svoje mlade ovcam varovat, ovce pa svoje pese volkom ohranjevat.2 Po malem so mladi volki pri čredi odrastli, in začno razsajati in tuliti. Mahoma stari volki pridero, in vsi serditi ovce dolžijo, da njih mlade dražijo, in jih hudo imajo. Volki popadejo ovce in jih raztergajo, ker ni bilo pesov, ki bi jih bili branili.

Volk ovco razterga, če se ji ravno sladka, in kadar prisega, da jo rad ima, si ravno najhujše zobe brusi. Tako tudi zapeljivec zna, ki je iz pekla doma, se prilizovati , iz same ljubezni pridiiševati. Beži, da te ne vjame!

1 V izv. stoji: za poroka. 2 V izv. stoji: dale za ohranit.

13. Tern in vinska terta.[uredi]

(Drob. 1848.) 3

O lepem mladem leti je v zglavji nad vinogradom košat tern belo cvetel in se na solnci ogreval. Svoje lepote pijan v vinograd gleda, vinsko terto zaničuje rekoč: „Zakaj se pa ti lepše ne oblečeš, visoko hvaljena terta ? Te ni sram, da tako borna v vinogradu čepiš in solze prelivaš? Gotovo ti merzi, da sem lepši kakor ti, kadar vidiš, kako deea krog mene skačejo in dekleta moje dišave serkljajo; tebe pa nobeno ne pogleda.

Vinska terta na vse to molči in pohlevno poterpi. Brez vsega bahanja je pohlevno oovetela. In kadar v jeseni grozdje dozori, pridejo stari in mladi zobat in vinski terti hvalo prepevat rekoč: „ Preljuba vinska terta, veselje naš'ga serca!" Na tern se nihče ne ogleda. „Sosed! mu zdaj vinska terta reče, povej mi, kateri naju zdaj več velja? Tvoja prerana hvala te je hitro zapustila, tvoje košato cvetje je kiselce rodilo, in tvojega ternja, se vse izogiblje. Mojega ponižnega cvetja sad, sladko grozdje, oveseljuje otroke, oživlja možake, in vsakdo me rad ima."

Samosvoja hvala ti ne bo prida dala; le ponižnost nam daje pravo vrednost.

3 Tudi v Vel. ber

14. Kozel in zvonec.[uredi]

(Drob. 1848.)

„Naj bi le zvonec na vrati nosil, bi pač veselo zvonil, in si kratek čas delal" — je kozel djal, in ni mogel dočakati zvonca na vrat, ves žalosten in nevoljen. Ovčarju na misel pride, kozlu, ki je visoko glavo nosil, kravji zvonec na vrat privezati. Kozel zvoni in klopoče, da ga ušesa bolijo, povsod mora pervi hoditi, in čedo po nevarnih stezah voditi. Pogosto bi si rad v tihi senci počival; ali kakor hitro se vleže in zvonec vtihne, hitro ga ovčar nažene, da čredi zvoni. Kad bi se zvonca iznebil in poslednji med drobnicoj bil, pa ni več mogel.

Tako si pogosto človek želi svojo nesrečo; in česar se največ veseli, mu žalost prinese. Po visokih in imenitnih službah želeti, varno ni.

15. Jež in lesica.[uredi]

(Drob. 1849.)

Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka zver se v svoj koteč stiska. Medved v svojem berlogi počiva, zajec pod svojim germorn čepi, in lesica v svoji votlini kosti obira, ki si jih je od daleč nanosila; le vbogi jež s svojo ostro suknjo ne more strehe dobiti. Vsakdo se ga boji.

Ves zmerznjen lesici na prag prileze in prelepo prosi, naj ga pod streho vzeme, da ga od velikega mraza konec ne bo. — Hodi le dalej, veli lesica, bila bi nama luknja pretesna; poišči si lepšega prostora. — Imejte vsmiljenje, dobra mamka, prosi jež; ne bom vam nobene nadlege delal. Lepo čedno se bom v kotec stisnil, pa tiho djal, da le na toplem bom: saj vidite, da sem strehe potreben. Ead bom vbogal, karkoli mi porečete.

Lesica, če ravno sama zvita, se da preprositi in ježa pod streho vzeme. Ene dni sta se lepo imela; bil jima je kratek čas. Ko se pa jež svojega stanu privadi, se začne stegati in pikati vbogo lesico s svojo ternasto kožo. Lesica se jela pritoževati: Kaj ne veš, kako si mi obetal? Jež se pa le iztega in lesico vbada rekoč: Starka! če ti ni prav, pa drugom idi. — Lesica se vmika, dokler more; poslednjič pobegne; jež si je celo luknjo osvojil.

Tako se starim godi, ki svojim mladim prehitro gospodariti dajo. —Pride se marsikdo za zeta ponujat; ves ponižen, ko jež, obljube daja, sneha se starim prilizuje, dokler gospodinja ni. Kakor hitro pa oblast dobi, jim je hiša pretesna. Tako dolgo mladi stare pikajo, da si morajo na poslednje dni ptuje strehe iskati. — Ali, kdor očeta ali mater do praga privleče, njega bojo otroci črez prag vergli!

16. Bučela in ovca.[uredi]

(Drob. 1849.)

Imaš, o človek, večo dobrotnico med živalmi,- kakor nas bučele ? vpraša bučeliea. O ja! človek odgovori. — Koga pa? čibela pobara. — Ovca je meni še veča dobrotnica; njena ovna mi je potrebna, tvoja sterd le sladka; kar je za potrebo, pa več velja, kakor gola slad-kota. Še eno ti povem, zakaj ovco več ob raj tam, ko bučelico. Ovčica mi volno radovoljno da, čebelica pa pika. Kdor pa z voljo da, dvakrat da.

Kar roka daja, naj jezik ne jemlje!

17. Lorber in rožmarin.[uredi]

(Drob. 1850.)

Košato je rastlo lavorovo drevce v cvetočem vertu, zraven lavora je rastel v svoji ponižni lepoti zelen rožmarin. Lorber se začne bahati in zaničevati rožmarin rekoč: „Kako si majhen in malovreden paglavec, moj rožmarin; sram me je, da poleg mene stojiš! Le mene poglej, kako visoko glavo nosim in veličasten verh deržim. Moje zelene vejce venčajo vojvoda, ki rodove in ljudstva premaga. Toliko moje perje velja. Koliki sirotej si zraven mene pa ti!"

„Tvoje perje, brate moj, je pa tudi bodeče, ponižno rožmarin odgovori. Od tvojega perja na glavi premagavca se rada prelita kerv cedi nedolžno pobitih ljudi. Iz mojih zelenih verhov se pa čistim mladenčem in devicam venci pleto; kadar pošteno h poroki gredo, jih na glavi imajo. In če vmerje nedolžen mladeneč, ali pa čista devica, se jima zelen rožmarin v roko poda, v serčen spomin, da sta premagala srečno sovražnika svojega serca: zapeljivost sveta. Je, lavor, tvoje perje veličastno znamenje premage drugih ljudi, je moj veršiček vesel spomin premaganja samega sebe; in ravno to največ velja.

Lorber: Srečni so, katere jaz venčam; ves svet jih hvali in časti, se jim priklanja, od njih po širokem slovi.

Rožmarin: Pa tudi svet pred njimi trepeče in se njihove jeze boji; pravo živo ljubezen takih malokdo vživa. Zveličane pa so one pravične duše, katere jaz venčam; najslajše prijaznosti se veselijo; kdor jih pozna, jih tudi za ljubo ima.

Lorber: Kdor moj venec nosi, njemu ljudstvo nasproti gre, ga z veličastnim: „Živio!" pozdravlja, in v domače mesto pelja.

Rožmarin: Ali kadar premagavcu ljudstva njegovi veselo: Živio! vpijejo, veliko jezer premaganih milo zdihuje, se veliko nesrečnih solzi. Pravični pa, katere jaz venčam , vživajo sladek mir svoje vesti; v lepi zastop-nosti s svojimi žive, vsak pošten človek se jih veseli. —

Lorber: Imena lirah rili vitez ev, katere jaz venčam, se z zlatom v kamen zapišejo, njim v čast visoki kipi stoje!

Rožmarin: V kratkem se poderejo kipi, mah zaraste njih zlato ime; po malem mine tudi njih spomin. Imena premagavcev pa, katere jaz ovenčam, v bukvah življenja zapisane so, in se svetijo tamo v nebesih.

Lorber: Visoke glave, katere jaz opletam, se pogosto na tron posadijo: zlata krona se jim za plačo na glavo da.

Rožmarin: V kratkih letih jim pa drugi krono vzame; gotovo jo verze z glave jim smert.

Mojim ovenčanim prijatljem božjim angeli nezven-ljivo krono prineso, katere jim nihče vekomaj vzel ne bo. — Na te besede lorber omolkno; da so resnične tajiti ne more. Žlahni rožmarin pa lepše zeleni, ker je za sveto nedolžnost govoril. —

Preljubi mladenči in device! vaša lepota bodi zelen rožmarin. Le sami sebe premagujte, hudo poželjenje strahujte, nedolžno serce varujte, in veča bo vaša čast tamkaj na božji pravici, kakor vojvoda posvetna hvala, katerega glava lavorov venec ima, pa se hudemu pože-Ijenju v sužnost preda. Kdor sam sebe čedno premaga, on pred Bogom največ velja: zelen rožmarin je njega častit spomin.

18. Pajek in miška.[uredi]

(Drob. 1851.)

Miška razvajena sladkih reči, je rada letala sladkote iskat. Suho zernje ni ji več dišalo, za škorjico kruha marala ni; le sladke smetane se ji poljubi, in mleka piti miški diši. Vse kote preišče, vse sklede poliže in piskro iztekne, poslednjič košček slanine ovoha, katera je v lonci nastavljena bila. Veselo poskoči in se v lonec prekucne, al iz lonca nazaj ne more, in dobra slanina ji več ne dišci. Vsa plaha po temnem lonci skaka, plazi po vseh krajih, pa iz smertne globočine reva uiti ne more. „Oh nesrečna sladkarija, miška milo izdihuje, kamo si me zapeljala! Lehko je v nesrečo priti, težko iz nesreče uiti; meni zdaj pa celo nemogoče!" Tako miška svojo željčnost obžaluje in trepetaje v koti čepi.

Z visocega stropa velik pajek po svoji niti k miški v lonec prileze, vbogo jetnico obiskat in se počasi na dno temnega lonca vsede. „Dobro došli, blagi prijatelj! miška pozdravi; bom saj tovarša svoje nesreče imela, in svojo revo ložej terpela, ako sva dva." „Ne bo dal!" pajek miški veli. „Tako abotni avši, ko si ti, ne bom tovarš. Jaz pota iz lonca zgubil nisem, kakor ti. Le počil si bom, in zopet pojdem, od kodar sem prišel. Ti si pravo pot zapustila; prav ti je, če boš za to glavo zgubila. Kdor ne pomisli, kamo gre, po tem nazaj ne ve, in sam sebe vjame, kakor si se ti." Pajek se vzdigne, in po ravno tisti vervi gre iz lonca na strop, po kateri je prišel.

Kakor vjeti miški, se mladini godi, ki se v mladih letih razvadi. Sladkim in tat sta si brata, in nesreča je njih tovaršica.

19. Lastovka in mravlje.[uredi]

(Drob. 1851.)

„Kaj pa delate?" mlada lastovka pridne mravlje pobara. „Za zimo spravljamo," ji mravljice odgovorijo. „Tako je prav," lastovica reče, in brez odloga poberati začne mertve pajeke, suhe muhe, in jih v svoje gnjezdo nosi. Pokaj pa ti bode vse to? stara lastovica mlado pobara. „Za zimo, ljuba mamica! le tudi vi nabirajte, kakor skerbne mravlje vidite," ji mlada odgovori. „ Pusti pozemeljskim mravljam pozemeljsko blago naberati, stara mladi pravi. Kar se njim spodobi, nama ne sodi. Naji je Stvarnik za kaj višega poklical. Bo najno leto minulo, v ptuje kraje poletive. Popotnice bove pospalo, dokler naji mlada vigred k novemu življenju ne obudi. K čemu nama bo tamo nabrano blago?"

Potreba je, v mladosti z mravljami za starost spravljati, pa tudi, kakor lastovke, na večnost ne pozabiti!

20. Mlade posterve.[uredi]

(Drob. 1852.)

Troje mladih, posterv je s svojoj materjoj v kamnitem kotu pod pečevjem v bistri vodi bivalo; germovje krog pečevja je vodo pokrivalo in ribicam senco delalo. Bilo jim je nekako prežalostno in dolgočasno prebivališče. Malo spodaj je pa solnce lepo sijalo in se veselo po vodi vtrinjalo. „Mati! so ribice djale, zakaj ne plavamo navzdol, kder ljubo solnce tako prijazno sije; neprenehoma v tem žalostnem kotu tičimo? Spodaj bo drobneji pesek po dublini, in pa veliko bolj veselo v sijavni vodi!" Mati ribicam pravi: „Ni vse tako dobro in čedno, kakor se vam dozdeva. Kes, da tamodolej solnce prijazno sije, in se tudi mnogo dobrih červičekov po peski najde, ali ravno pod bregom v votlini požrešen som stanuje, ki vsako ribico požre, katera mu blizo priplava. Ne hodimo torej v nevaren kraj, če nas ravno mika.

Jednega dne gre stara posterv iz doma, živeža iskat; pa še poprej ko se odpravi, ribicam ostro naroča rekoč: „Ne hodi mi nobena izpod tega zaraščenega skalovja; lepo tiho doma bodite, dokler se zopet povernem." Ki-bice materi obljubijo, doma varovati in izpod kamenja ne lukati.

Ko pa mati odide, reče čez eno dobo najstareja ribic: „Mame tako dolgo domov ni, me pa moramo pod tim vmazanim kamenjem toliko časa kučati. Kaj pa je, ako malo na solnce po vodi plavamo? Saj pri nas ni požrešne ribe, katera bi nas požerla. „Dve mlaji pa niste hotele, rekoč: „Kaj bi mati rekli, ako bi nas zunaj našega doma našli?" Kaj pa, pravi stareja, saj ni matere doma! Mamica nas ne vidijo, in kadar nazaj pridejo, hitro pod naše kamenje šinemo, prej ko nas vgledajo in zvejo, da smo zunaj bile." To postervica izgovorila in na solnčni prostor odplavala, kder ji je toliko dopadlo, da je tudi mlajše sestre za seboj zvala. Srednja ribica hitro ža starejšoj potegne, ter veselo ž njoj po vodi igra. Najmanjša sestrica je pa mater vbogala in lepo doma za kamenjem skrita ostala.

Ko ste si ribici po gladki vodi kratek čas delale, mlajša po dolnej reki pogleda, kako solnce lepo sije, in reče stareji: „Le poglej sestra, kako veselo in gmetno je tamo na obsjani reki!" Starejša pravi: „Kaj pa bi bilo, če dalej greve; saj se nama ni zalega zgodilo, kar sve z doma šle, da ravno so mati prepovedali. Le za en časek greve; velik som naju ne bo videl. „Mlajša posterv si pa ni upala; starejša sama navzdol poplava in po sijavnih valovih raja. Skokoma pa velika suka iz globočine nad njo švigne in postervo celo požre.

Kadar stara posterv domov pride, in svoje najstarejše hčerke žive ne najde, je po njej silo močno žalovala, in dvema mlajšerna še bolj ostro prepovedovala, iz kamenitega kota ne hoditi.

Zopet je od doma šla, in stareja posterv, katera je že bila prepoved materno prelomila in se zunaj doma pohajala, si zopet vmisli, po sijavnih valovih poplesati.

„Bali tudi ti, sestrica, reče najmlaji, bove po verhu plavale in si za kratek čas poigrale." Mlajša postervica je pa stareji odgovorila: „Ali si že pozabila, kako je nevsmiljena suka najno sestra požerla, da je ni več domov?" Stareja pa pravi: „Nikar se ne boj; saj mene greve do tistega globnjaka, v kojem požrešna suka preži; hočeve se varovati in bolj zgorej ostati." Nak! je naj-mlaja ribica djala, ne grem ne; mati so prepovedali, naj bi si ravno požrešne šuke ne bilo." —

Ribica svoje mlajše sestrice ne posluša, ne porajta prepovedi materne, in iz kota na ravno širino odplava. Igraje in premetaje se, červeka vgleda, ki se po vodi maja kavsne po červu in ga hoče požreti, ali červek na terneku se ribici v požeralnik zasadi. Naglo bi se rada izrešila in domov povernila; ali prekanjen ribič jo na vervici derži in iz vode na suho potegne, jo izsneme in v svoj puterh potisne, v kojem je vjete ribe nosil.

Po potu na dom stara posterv ribiča od daleč zapazi, in strah jo je, da bi ne bil katero njenih otrok vlovil. Potukne se, in, ko v svoje skalovje prihiti, ji najmlajša ribica žalostno toži, kako je starejša od doma šla, se okoli potepat, in je več ni. Stara posterv je pa ostalo hčerko od te dobe trikrat bolj ljubila, ker je mater tako zvesto vbogala!

Deca! taka se otrokom godi, kateri svojih starišev ne vbogajo radi; peklenski som zapeljivosti jih požre.

21. Stari škorjanec in njegovi mladiči.[uredi]

(Drob. 1852.)

Kadar je svoje dni pšenica dozorela in se rumeno klasje šibilo, je djala starka svojimnegodnim mladičem: „Deca! skoro bodo pšenico žeti začeli, in potreba se nam bo seliti, da nas ljudje ne zasačijo. Le tanko na uho vlecite, kaj se bodo pogovorili, kadar gospodar na polje pride gledat, in mi vse čisto povejte, kadar od potoka domu pridem. To je starka naročila in je za potok šinila. Kmalu potem dojdeta gospodar in njegov sin, sterneno gledat. „Lepoglej, sinko! je oča djal, pšenica je dozorela. Kaj bi odlagali žetvo? Idi le in pa prijatelje povabi, naj nam pridejo jutre pomagat, da poženjemo."

Ko starka domov prileti, začno" mladiči cvičati in od strahu ferfrati, rekoč, da bodo prihodnje jutro pšenico poželi in zajeli nje vbožčeke. „Ne bojte se, deca! je starka djala; če bo gospodar na prijatelje čakal, bo pšenica še dolgo stala. Gotovo še jutre želi ne bodo, le dobro pazite, kaj se še bodo pomenili. Drugo jutro zopet starka po svoji navadi za potok leti. Solnce je celi dan močno pripekalo; gospodar čaka prijateljev, pa jih ni; zakliče torej sina, rekoč: „Naši prijatelji s« gerdi počakeži; kdo ve, če pridejo. Teci in pa žlahto, strica, teto in pa svaka naprosi, naj nam pridejo pomagat, jutre pšenico požet." Ko je starka zopet priletela, so se mladiči vnovič od groze tresli, rekoč: „Zdaj je gospodar po žlahto poslal; mati! hitite, da vbežimo, prej da nas pri žetvi vlove." „Strici in tetice nas še ne bodo pregnali; žlahti se ne mudi, svoji žlahti pomagat, le po smerti za doto skerbi. Ni nam še sile,"" je starka djala, in se brez skerbi drugo jutro zopet za vodo poda. Prav je imela; kajti tretje jutro ni bilo strica, ne tete, ne svaka.

Zdaj se je gospodar čakanja naveličal, zaklical sina in mu je djal: „To je pa zdaj pregerdo ! Ni se na druge zanašati. Hodi, moj sin, nabrusi meni en serp, sebi enega; jutre hočeva sama žeti, da nama pšenica ne izpade."— Ko je starka to začula. je djala: „Zdaj, otroci! zdaj bo resnica, potreba se je vgeniti in ni več čakati."

Po taki priliki so svoje dni stari modri mlade učili, naj bi sami pridni bili in se na druge ne zanašali.

22. Jagnje in magarec.[uredi]

(Drob. 1852)

„Oj kako slaba je moja osoda in koliko terpljenja me še v prihodnosti čaka!" rigal je in tožil magarec (osel) jagnjetu, kije poleg njega stalo. „Ves gol, medel in pol zmerzel moram pod pojatoj ležati, kder hladni veter po meni piha in me vsako hudo vreme poišče. Cel dragi dan moram tovore težko na dvorišče nositi, in šebetva zelenja mi ne položijo; ti pa toliko dobro imaš, in tako topel, mehek kožušček nosiš."

„Pokaj se pritožuješ? 1 je magareu jagnje odgovorilo; moja tuga je veliko veča od tvoje." Pri teh besedah se jagnje milo oberne, kakor bi se razjokalo. „Poglej! je dalej reklo, vsako dobo imam dočakati, da gospodar po mene pride in me v mesnico vleče; lehko da se bom jutre vsorej že na njegovi mizi hladilo. Ti pa še lehko veliko let včakaš, če hočeš priden biti in pa pokoren. Ne bodi ti žal za mojo osodo; vem da boš salate na na svojem herbtu prinesel, katero bodo z mojim hertiščem pojedli." — Jagnje milo dalej bleketa, osel pa dobri poduk premišljevaje, bolj zadovoljno živi. Gostokrat srečo drugih pisano gledamo, ker ne vemo, da smo bolj srečni od onih.

1 V izv. stoji: so ti švaraš?

23. Koklja in piske.[uredi]

(Drob. 1853.)

V ogradi za hišoj je koklja piščeta vodila. Piske so veselo čivkale: tik, tik, tik. Koklja je skerbno skakala in svoje mlade učila: tak, tak! „Deca le varno krog mene šetajte, skakajte in dobre volje čivkajte: pa od mene nikar ne hodite. Kakor hitro zakričim, le naglo pod moje habe zletite. Kanjuh, hudoben ptič, kakor bi vstrelil, prismuči, in vas vsako pobere, ktero ne bo vbogalo.

Piščeta brez skerbi pikajo: tik, tik, tik! in se od matere razgubijo. Koklja zavpije: tak, tak! Piske pod penite materi zlete; pa edno si zamudi. Kanjuh pri-smukne, zgrabi pišče in odleti. Eevče čivka, pa ga ni, ki bi ga rešil.

„Ali vam nisem pravila!" mati ostalim piščetom reče. „Tako se vsem godi, kteri očeta in matere ne vbogajo. Hudobni svet jih zgrabi in pogubi."


24. Vijolica in tern.[uredi]

(Drob. 1853.)

Košato je za mejoj cvetoč tern stal; lepo skrito je vijolica pod ternom dišala in cvetela. Tern je pa vijolici bahato djal: „Pokaj te le ljudje tak radi iščejo in tak za ljubo imajo? Saj te še lehko najti ni, ker pod ger-movjem in za mejami čepiš, ti majhna paglavka, ti!" Ponižno je dišeča vijolica napuhnežu odgovorila: „V tihoti in v nizkoti ohranim jaz svoje dragote in lepote, ktere tako daleko okrog lepo diše, da me vsi željno iščejo, in kder me najdejo, me radi vnedra denejo; tebe se vsakdo izogne, te iz polja in ledin poseka in zažge. Pač boljše je, na skrivnem žlahno dišati in čedno cveteti, kakor ljudi ošabno pikati in potem pa v ognji zgoreti." Tak' se ponižnost ljubi; prevzetnost je na zgubi.

25. Star lesjak in mlada kokoš.[uredi]

(Drob. 1853.)

Star, ves suh lesjak od daleč mlado kokoš vgleda, in sline se mu po njej cede; pa kaj, da je doiti ne more, ker kokoš pred njim beži. „Počakaj me, preljuba moja! saj ti zalega ne včinim; imam ti lepega povedati. Nikar se me ne boj!" tako priserčno zvit lisjak mlado puto zove. Modra kokoš pa sovražnika dobro spozna in mu beže odgovori: „ Jaz že zadosti vem, in tvojih skrivnostij izvedovati 1 nočem. Mati so me učili, da prevelika radovednost mladino rada oslepi in vgonobi."

Tako je puta zalezovavcu odgovorila, in jo še hitreje vlila, pa tudi srečno ušla. Lesjak se žalostno za njo ozira, in zastonj sline cedi.

Tudi ptičar prav sladko poje, kadar ptice lovi; pa kadar jih v svojo mrežo dobi, jih nevsmiljeno podavi. Dekleta! varujte se, in sladkunom ne verjamite! Na jeziku nosijo med pa v serci brusijo meč; le pobeg bo vas nesreče rešil!

1 Izv. : zvedeti.

26. Kača in raca.[uredi]

(Drob. 1853)

Kača lepo pisana je za potokom ležala, gledaje drobne piškurje, kako veselo na dnu potoka skakajo. Raca un-kraj potoka kobaca, in na kačuro želčno mižurka, da bi jo pozobala. Po malem pa kačura z brega v vodo potegne, se piškurjem pridruži in ž njimi obrača, kakor bi riba bila, pa ribico za ribicoj požre. Kača pa kače željno čaka, da bi hudobi plačala.

Kadar se kača rib nasiti in vsa tolsta iz vode prileze, se ji raca prismeji, rekoč: „Ti nevsmiljena tatica, si se nedolžnim ribicam prikradla, in si se jih nažerla; jaz sem pa tebe čakala, da bi presita mi uiti ne mogla. Kakor si ti ribicam delala, bom jaz s teboj storila. Le noter v moj želodec!"

Kača je debelo kačo požerla, nam pa dober navk zapustila, kteri veli: Kakor se posojuje, tako se po-vračuje.


27. Vedro in vodnjak.[uredi]

(Drob. 1853.)

Vedro se je naveličalo, vodo zajemati, in vodnjaku ali štirni zabavlja, rekoč: „Ti nimaš nobenega dnu, kakor se meni zdi. Tolikokrat moram po vode priti; zajemam, pa nikoli pozajeti ne morem; ali bom brez nehanja tebi tako težko služilo ? Kaj misliš, da sem tvoj bedak, vodnjak!" Vodnjaku to zabavljanje močno zamerzi, kterega mora nedolžen čuti. Huda suša pritisne in voda posahne.

Dekla po vodo pride, in vedro v vodnjak spusti; pa ker vode ni, ga po blati valja in obrača. „0 joj!" vedro izdih nje; „kaj bodo ljudje rekli, kadar me bodo vso blatno vglcdali?" Vodnjak pa vedru pravi: Ljudje ti bodo resnico povedali, ktero nas skušnja uči: „Kdor resnico taji, in dobrote ne spozna, on bo po blati gazil."

28. Sraka in pavovo perje.[uredi]

(Vel. ber.)

Pripoveduje se, da si je sraka pavovega perja nabrala, katero se sveti kakor čisto zlato, kadar ga solnce posije. Hitro se ž njim olišpa in našopiri, in tako na-kinčana bahato med srake, svoje tovaršice, gre; toda vsa napihnjena svojih družic ne pogleda. Zaničevaje svoj stan, zapusti sraka svoje sestrice in se prevzetno pavom v tovaršijo vrine. Pavi svojo lastino hitro spoznajo, ptujki posojeno perje izpulijo, in na pol golo za-ženo, od kodar se je pritepla. Vsa zasramovana in oklju-vana se med svoje sestre privleče; ali tudi srake jo začno čerteti, jo pikati in preganjati, tako da je sirota še svoje lastno perje zgubila in se poslednjič od vseh za-veržena nikamor podati ne ve.

Navk. Oblači se pametno le po svojem stanu; no posnemaj šege, ktera tebi ne gre. Ne vtikaj se med gospodo, ako si kmet, in ne sramuj se svojega stana. Ošabnost zaničevanje prinaša ; 1 le ponižno po- hlevščino vse rado ima.

Prevzetija se povsod spodtika, In sramota se za njoj pomika.

1 Izv : prinese

29. Vrabeljni in kos.[uredi]

(Vel. ber )

Pozno v jesen je bilo, prijazno solnce sijalo, živi-nica se mirno po travnikih pase, in na polji še mnogoterega žita romene stave stoje. Tropa vrabičev prismuči, in se na košato germovje vseda, v kojem si černi kos ali košič červičev išče.

Vsi zidane volje se pogovarjajo, in kadar vgledajo kosa, se mu smejijo, in najbolj zgovorni med njimi ga zabavlja rekoč: „Oj ti ubogi tumpec, kako sam v germu kučiš in dolgi čas prodajaš, se nesnage živiš, in bi ti lehko ravno tako dobro bilo, ko nam. Pogledaj, kako mi delamo, od njive do njive, iz stave na stavo letamo, in smo želte pšenice siti, ali pa drobnega prosa. Je žito s polja, jo vdarimo v skednje; in ako so v shrambe poshrani, ga tudi najdemo. Kaj ne, da nam je dobro ? Kako pa ti revež medliš, — in, gerde červe pobiraš!"

Kos lepo modro besedljivcu odgovori: „Kaj bote vi mene zazmehovali, kteri brez vsega dela živite, s praznim čenčanjem dragi Čas tratite, ljudem pa kradete in se s ptivjim blagom gostite! Rajši pošteno živim, kakor bi se po tatinski z vami gostil."

Vrabec pa pravi: ,,Grlej ga no! saj nismo mi sami taki. Pri vrabcih je tako stara navada, da smo neprenehoma zidane volje. Tudi ti jo z nami potegni; boš videl, kako bo veselo!" — „Odlazite mi zapeljivci; vaša slaba tovaršija bi bila moja nesreča. Vesel in zadovoljen sem s tem, kar imam, in vaše sreče ne potrebujem."

Smeje se vrabci vzdignejo in naravnost v skedenj na pšenico zletijo. Kmetič jim je pa mreže nastavil, in ko se ravno prav dobro pasejo, mreže potegne, jih zasači in vse podavi; samo eden je ušel, uni besedljivec, pa si je revež v pobegu nogo ulortiil. Ves žalosten po eni nogi v germ do kosa prikima rokoč: „Oh nesrečna slaba tovaršija! Oj da bi jo, pregrešno dobro voljo! — Ti si pač moder, kos da v hudobne družbe ne greš! —

Navk. Za smehom hudobnih pride jok.

30. Človeški udi se spuntajo.[uredi]

(Vel. ber.)

Svoje dni — tako se pripoveduje — so vsi udi človeškega trupla se naveličali želodcu služiti, in se spuntajo rekoč: „Pokaj bi mi težko delali in njemu pripravljali, on pa brez dela sladko užival?" Nogi niste hotele več nositi, roki ne delati, ne zobi grizti; tudi nos se je vihal in povohati branil. „Saj smo vsi udi enaki, so djali, vsi bomo uživali in po enako veselo živeli."

Pervi dan svoje nepokorščine so še prav dobro shajali, čversti in pa dobre volje so bili. Drugi dan že začn6 slabeti, tretji dan onemagovati; četerti dan so bili tako nevečni, da se niso mogli zmeziti, in peti dan je bilo puntarjem za umreti.

Puntarski udi pozovejo deržavni zbor, se posvetovat in svojo vlado postavit; ali na revo! Oči so tako vpadie in oslabele, da niso zamogle reči razločiti; noge so omahovale in niso bile v stanu trupla nositi; roke so se slabosti tresle; in tudi jezik, poprej najhujši pod-pihovavec, se ni mogel po ustih obračati. Truplo je za cestoj obležalo in pojemalo.

Sedaj se glava oglasi, rekoč: „Prevzetni puntavci, sedaj vidite, kamo ste prišli! želodcu niste hoteli odraj-tovati, kar mu gre, pa tudi vam nima dati moči, koje potrebujete; vi mu nočete pomagati, zato vam tudi on pomagati ne more." „Eesnična je ta, poterdijo udi, prav želodec ima, da nas k delti priganja." Voljno vsak ud za svoj posel seže, vsi dajajo radi, česar želodec poterja, in v kratkem so vsi udi okrevali in močni bili.

Taka se vsaki deržavi godi, v koji je delavcev, pa tudi vladavcev potreba. Podložniki plačujejo davke, gosposka jim daja pa moč. Enemu brez drugega ni živeti mogoče; Bog je tako naredil.

31. Deklica in kresnica.[uredi]

(Drob. 1846.)

Po leti o kresi je na večer v mraki modra pestema Marjana na verti sedela, in mladi deklici Naniki zvezde kazala, ki so ravno na jasnem nemi berleti jele. Na-glomaNanika pesterni uide, in za svetlo stvarico dirja, ki z bledo lučjo krog leta, dokler jo vjame in Marjani prinese pokazat. V izbo greste; zakaj hladno je prihajalo, in pri luči hoče Nanika lepo reč pogledati, ktero jevjela. Kako pa pri luči svojo pest odpre — na! — majhena muha ji po dlani lazi. Zamerzi se ji in jo zaverže. Marjana Naniko poduči, da je to le kresna muha. ki se v temi sveti, na svetlem pa otemni in reče: „Taka kresnica je deklica vsaka, ki si truplo zalo oblači in lišpa, serce pa gerdo umazano ima; Bog bo tudi vse take dekleta zavergel, kakor si ti kresno muho zavergla.

Navk. Deklici je vsak posveten podoben, ki le po časnem blagu grabi, tega pa pozabi, kar je nad nami. Naj bi tudi mi svojo zmoto spoznali, kakor Nanika, da imamo namesto čistega zlata le prah!

32. Rožice za dekleta.[uredi]

(Drob. 1846.)

Blizo kresa je bilo, in dedek pod košato jabelko v sadunosniku sedijo, Marjetica pa krog za plotom rožice bere. „Dedek! glejte, glejte, kako velika roža tamkaj na gredi lepo rumeno cveti, njo bi rada" — veli Marjetica. „Solnčnica je; le naj cveti, — rečejo dedek — njo boš drugokrat dobila."

O poldne hudo vreme pride, burja hoče drevje potreti, in ploha polje odnesti; na večer se spet zvedri, in Marjetica gre z dedekom na vert gledat. Peljajo deklico za plot in ji žlabno vijolico pokažejo, ki je v tihi senci dišala. „Oj, kako lepo diši; le povohajte dedek!" njim reče. „Glej, so djali, tukaj le pa solnčnica polomljena leži, ki si jo pred poldnem hvalila ; ali jo hočeš imeti?" Odrežejo jo, in Marjetici dajo. Marjetki se do solnčnice gabi, ki je vsa osmukana brez vsega perja in brez vse dišave bila. „Ne. maram za tako — je djala; imam vijolico raji, ki diši.

„Glej rečejo dedek, kakor tej solnčnici — se vsem šti-mankam godi, ki razšopirjeno hodijo, in se košato nosijo. Hitro jih nesreča poniža, in nobeden za nje več ne mara. Vijolica skrivna na tihem raste in diši; vsak se je razveseli, kdor jo najde. — Bodi le tudi ti Marje-tika lepo tiha, ponižna in pametna, vijolici podobna, da boš ljuba Bogu in poštenim ljudem."

Navk. Prevzetnost je doper kup: poštena, čedna obleka pa draga. Bog je prevzetnim sovraž, ponižnim pa svojo gnado daja.

33. Križi in težave.[uredi]

(Drob. 1846.)

Matevž. „Kako je to, Marka, da si zmiraj vesel, naj si bo lepo ali gerdo vreme, dobra ali huda letina; naj te že zadene sreča ali nesreča, zmiraj si tisti, ko si pred dvajsetimi leti bil, kar te poznam. Ead bi tudi jaz bil po tvojem; pove mi, pove, kako bi to bilo?"

Marka. „Prav lehka je ta; in prav po domačem te bom tega naučil. Orati saj znaš? —Glej, mi orjemo zemljo, Bog orje pa nas, da bi kaj dobrega sadu obrodila. Pridejo reve in nadloge nad mene, hitro se spomnim na oralo s katerim polje razorjem, pa na brano s katero brazde razparam, in zel pokončam, da se dobro seme v zemlji vcimiti more. Pa tudi jaz najdem še dosti slabe zeli v svojem serci.

In kadar me kaka žalost obide, kaka nesreča obišče, vidim, da mi Bog serce pleje in čisti, ter sem vesel."

Matevž. „Res je taka; pa vendar le človek težko čaka boljših časov, kadar se mu hudo godi."

Marka. „Tudi meni se dolgočasno zdi, ako je hudo vreme, predolgo dežuje, v časi zelo treska in germi.

Pa tudi iz Černih oblakov pohleven dežek setvo po-moči, in sapo pohladi. Lehko se potolažim, in otrokom velim, ki se hudega vremena bojijo: Le tiho, tiho deca! dežeko6. — Ali sme tvoja njiva godernjati,1 Matevž,' kadar jo orješ?"

Matevž. „Kdo te je pa tega naučil?"

Marka. „On, ki daja solncu, da sije pravičnemu kakor grešniku, in dežiti po polji pravičnega kakor krivičnega."

Matevž. Bog ti daj zdravje za dobri navk, meni pa pravično pamet.

1 Izv.: švarati.

34. Smertni hlapci in dekle.[uredi]

(Drob. 1846.)

Pravijo, da je srnert v nekem kostenjaku zbirališče imela, v sredi svojih služabnikov in služabnic sedela, ki so grehi in pa bolezni. „Izvolite si glavo, jim reče; najpriduejši med vami, naj bo vaš poglavar; in da ložej spoznamo, vsako naj svojo delo pove, kako meni služi." Merzlica (trešlika ali kobila) se perva oglasi, zdaj rudeča ko rak, pa spet bleda ko zid, in začne: „Mertvaške bukve poglejte; one pričajo, koliko jih vsako leto poberem ; zdaj polagoma pridem, zdaj nevsmiljeno priderern, in zdravo kerv posrebljem, ter brez števila ljudi pomorim. Saj poznate pregovor, da je merzlic dva in sedemdeset. Kdo bi se z menoj poskusil? — Za trešliko protin prišantuje, in se pohvali, rekoč: „ Jaz le po malem ljudem kosti lomim,2 pa jih ne izpustim, ako se jih lotim. Mozek jim izpijem in jih posušim. Kdo zamore mertve prešteti, ki sem jih pod zemljo spravil?"

Zdaj prisopiha sušica (jetika, in prav tiho pripove-dati začne: „Le po malem jih jaz pokapljem; pa katerega se lotim, mi ne uide več. Tudi za mene prigovor priča: „Neduha te bo spravlja od kruha." —

Kakor goreč kolovrat prihropi kuga (pomor), se vsem drugim sestram nasmeji in pravi: „Kaj bote ve reve; jaz ljudem kakor blisk vse veselje ogabirn; le od mene slišati, že trepečejo, in mi ravno zato uteči ne morejo. „Storim, da kosti in udi razpadajo; v kratkem kupi merličevza menoj ležijo, da jih je pokopati težko." —

Tako so se bolezni bahale, prepovedovale svoje moj-strije, da je groza slišati bilo.

Zdaj se neka ptujka ošabno med nje priklati rekoč: „Sestre! ali mene kaj poznate? Naj bi mene ne bilo, vse druge ve bi kaj posla ne imele. Jaz se vsedem z ljudmi za mizo pri vsaki dobri volji, jih toliko mikam in napeljujem, da se preobjedo in preopijejo, dobrega preveč zavžijejo, po tem jih zgrabim in brez števila grešnikov tebi smert, v roke peljam. Druge bolezni le dodelajo, kar jaz začnem in pa ime za mene imajo, da jaz pri ljudeh nedolžna ostanem. Vam moje sestre, priženem trume mladih ljudij s plesišča in od mize; vam predaj em pijancev, žganjepivcev, kofetarjev in kofetaric, tobakajcev in noslarjev 1 pojedinov, ki kapune preradi obirajo, pa tudi krompirjevcev, ki se podzemljic pre-objejo; — kaj! tudi prenaglih delavcev, ki se preženejo, zaspancev, ki predolgo spijo, ali hodijo celo popoldne spat. Ni ga stana, ni starosti, kder bi jaz dela ne imela; ljudje mi sami pomagajo, da jih morim. Slovenci me prav radi imajo, al po imenu še prav ne poznajo. Eni pravijo da sem golt ali požrešuost, drugi me imenujejo čeznemčinost, tretji nezmernost ali na pol po nemško: nezmasnost. Vsak pa pravi, da nisem jaz kriva dokler, živi. Gospoda vreme tožuje, ako zboli; kmetje pa hudobne ljudi, rekoč: da jim je nareto, ako ozdraveti ne morejo. Tako je ves svet moje morišče, in vsako pokopališče moje delo. „Smert! jaz sem tvoja perva dekla." — „Molči! zavpije smert, da ljudje ne slišijo, kaj ti na tihem ž njimi delaš. —Vse bolezni morajo spoznati, da si ti, požrešnost, moja perva dekla, njihova mati, in hočeš ostati glava vseh smertnih bolečin." Navk. Le basen je ta pripovest; pa vendar gotova resnica, katero sam Bog poterdi rekoč: „Veliko jesti pripravlja bolečine; požrešnost jih je veliko pomorila; kdor pa vse po meri vživa, bo včakal starih let."

2 Izv.: polomim. 1 Izv.: šnofovcov

35. Srečno je le veselo serce. (Drob. 1847.) Dva moža sta po svojih opravilih šla, pervi žrebljar, drugi tikavec, očeta v skerbeh obadva. „Mene silo skerbi, začne žrebljar toževati, ne vem, kako bom preživel svoje otroke in ženo. Od svita do mraka se trudim in klep-ljem, pa kolikor zaslužim, vse proti gre; prihraniti beliča ne morem. Kaj bo na stare dni? To me toliko skerbi, da od žalosti spati ne morem. Moja žalost mi jemlje pogled, da skoraj pota videl ne bom. „Si pač pravi bebec, reče tikavec, mene se taka žalost ne loti. Vedno sem dobre volje in veselega serca, delam platnico, kakor sem se naučil; vse drugo dobremu Bogu izporočim." ,,Je že prav, Bogu priporočevati, odgovori žrebljar; pa marsikdo se je na to zanašal, pa zastonj." — Tako cvikovec grede tožuje in izdihaje, ter bolj in bolj žalosten prihaja. Vmislil si je, da bo oslepel; in kako bi to žalostno bilo, hoče poskusiti, ter oči zatisne, in tako dalej tava, kakor slepec.

Med tem tolsta mošnja denarjev na poti leži; žrebljar z zatisnj enimi očmi je ne vidi.

Tikavec, kije nekoliko za njim hodil, in si lepo juterno pesem pel,1 vgleda mošnjo, in jo veselo pobere rekoč: „Hvala Bogu! kdor se Bogu izporoči, za njega Bog skerbi; zato bom vesel Bogu hvalo pel."

1 Izv.: speva

36. Človek in pa lončarska posodba.[uredi]

(Drob. 1847.)

Glinasta posodba v rokah lončarjevih je mehka, in vsako podobo lehko dobi; iz nje lončar lehko drago lo-šeno skledico, pa tudi svinjski pisker lehko naredi. Se posoda na solnci posuši in nekoliko terda postane, še vendar močna zadosti ni, da bi se kaj vrednega v njo shranilo. Hitro se razmoči in v glino poverne, iz katere je nareta. Je pa v pečnici ožgana, se več premeniti ne da, stere se, stere, pa v glino nazaj, poverne se ne. Zato jo varno poshranijo, dokler je ni potreba v roke vzeti.

Glinasti posodi je tudi človek podoben. V svojih mladih letih lehko vsako podobo dobi; iz otroka imenitnega gospoda, pa tudi razbojnika izrediš. Na mlade ljudi se še zanesti ni; v dobro in hudo se lehko nagnejo, kakor solnce posije, ali pa ploha potegne. — Ko je pa človek v križih in težavah terden postal, se ne vstraši še tolikih skušnjav; terden stoji, kakor skala. „Srečen človek, ki skušnjavo preterpi; kadar bo poskusen najden, bo prijel krono življenja, katero je Bog onim obljubil, ki njega ljubijo. Jak. 1. 12. „Peč lončarsko posodbo skuša, in pravične ljudi pa skušnjava." Sir. 27, 6. —

37. Solnce in molitva.[uredi]

(Drob. 1847.)

„Kakor solnce naše truplo obsije in ogreje, tako molitva našo dušo razsvetli in oživi" — pravi sveti Krizostom.

Solnce človeka osvetli, da se spozna, kake je postave, bled ali rudeč, star ali mlad; — solnce ga ogreje, da oživi in okreva; — solnce mu da moč, da raste in se dobro počuti.

Ravno enako molitva dušo razsveti, da! vidi svojo slabost, in spozna moč milosti božje, ter se na njo zanese; — molitva dušo k dobremu ogreje, da ne ostane serce merzlo, in mlačno za božje reči; — molitva da duši moč, premagati vse skušnjave, in se skleniti z Bogom. ,,Slep je človek na telesi, ki solnca ne vidi; slep je človek na duši, ako ne moli, da ga svetloba Kristusova ne razsvetli".

38. Lesica na stare dni.[uredi]

(Drob. 1847.)

Veliko kokošij in kapunov je že lesica podrobila; pa tudi postarala se, in kožuh so ji že moli jedli; moč jo zapušča; pa želja po kervi še le živi. „Dobro bo za naprej, kar me sreča; v to le dobravo bom hodila na lov. Vendar je le greh, ljudem krasti, dokler Še lehko od tega živim, kar v lesu dobim." — Po teh lepih besedah se je pa lesica zopet spomnila, kako je po hišah lovit hodila. Hitro spet sklene, pervo noč v soseski kokoši obiskat. Po poti že sline cedi, ker ji diši kurje meso in kerv. Po gredah se spravi, pa prenaglo ritanski pade, in si zadnje tace podraplje. Pesi prihrujejo, in lesico raztergajo.

„Zadnjokrat še bom to storil, potem pa nikoli več" marsikateri grešnik pravi, prav po lesičje. Kakor hitro pa priložnost dobi, svojo obljubo pozabi, se od samega naprejvzetja postara, in od prelamljanja storjenih obljub sive lase dobi.

39. Brodnik in popotnik.[uredi]

(Drob. 1848.)

Prišel je mladeneč na brod velike vode, in prosi brodnika, naj ga v uno stran naravno v ves prepelje, ki je na unem kraji stala. Pervokrat seje popotnik mladi prek vode peljal, in čudil brodniku, ki je čolnič veliko višej nad kraj zagnal, kakor je imel mladeneč iti. „Kam me pa boš prepeljal?" — mlad popotnik zavpije. „Ravno v uno ves, kamor si se namenil." Mladeneč se zarezi rekoč brodniku: „Ako je to naravno, tak ne vidim prav. Ako tako voziš, prideva kakih 400—500 stopinj previsoko." „Kaj, mladi popotnik —mu odgovori brodnik — voda je močna in naji bo s seboj potegnila, kadar na strugo prideva. Moj rajni oča, Bog se njih duši vsmili — so zmirom rekli: Dober brodnik, ki hoče prav prek priti, mora na kviško voziti, pa tudi človek, ki hoče srečno v nebesa priti, ne sme s svetom potegniti."

40. Štiri sestre.[uredi]

(Drob. 1849.)

Veselo so štiri sestre živele, v svoji nedolžnosti srečne so bile; pervi je bilo Iskra, drugi Sapa, tretji Voda, šterti Resnica ime. Prišel je čas, da so slovo ena od druge jemale, in pervo miloprašale: Iskra! kde tebe najdemo? Moje prebivališče je — odgovori Iskra — terda skala. Z jeklom vdarite kremen in našle me bote. — Zdaj Iskra Sapo pobara: Sestra! kde pa tebe najdemo? Sapa odgovori: Tam, kder pero na drevi visi. se rahlo maja in trepetaje šumi, tam jaz prebivam. — Potem Sapa Vodo popita: kde si pa ti doma? Voda veli: kder zeleno ločje raste, ali pa žlahen bezeg cveti, tam kopajte in bote Vodo našle.- — Zdaj pa vse tri resnico vprašajo: Blaga! kde boš pa ti doma, da tebe najdemo? Moje sestre, Resnica milo odgovori, na tem svetu doma za-me ni; vse me sovraži, ljudje me preganjajo, in hudobni svet me čerti. Redek je, kteri bi me rad slišal in vbogal. Le tam v nebesih je moj dom.

Kar je resnica govorila, ni laž. Resnico Bog ljubi, za to jo hudobni svet sovraži. Laž je iz pekla doma, za to najde veliko prijateljev na sveti. — Ali lažljive usta dušo vmorijo, in kteri laž ljubijo, so otroci peklenskega satana, zakaj on je oča laži. Govori vselaj resnico, ali pa molči, če ni govoriti dolžnost. Laž je dušna smert.

41. Urban in Janže v slovenskih goricah.[uredi]

(Drob. 1849.)

Na Urbanovo popoldne povabi Urban svojega mejaša Janžeta v gorico pogledat, kako se kaj v vinogradih kaže. Poliček dobre starine popijeta in golčita, kako se po sveti godi. Kaj se tebi zdi, Janže! kaj bo iz te zmešnjave na sveti? Bojim se, dane bo dobrega; ljudje so vse prehudobni.

Janže. Ali še pomniš, Urban, kako se ti je predlansko jesen godilo, ko si bil sod novega vina na verhi nalil, pa si ga preterdo zapilil. Hotelo je sod razgnati; in če bi mu ne bil dušnika dal, ko si ga v to klet prepeljal, ne bi zdaj toliko dobre starine pila.

Urban. Vem še, kako me je veličalo; Bog ti daj dobro, da si mi pomagal. Strašno je na vse kraje gnalo.

Janže. Glej, meni se sedanji svet ravno takov vidi, ko novo vino.

Ne da se več strahovati cesarju, ne gosposki. Mladenči hočejo več vedeti, kakor možje s sivo glavo. Učenci bi radi svoje učitelje strahovali, kmeti brez dače bili. Glej, svet kisa in vreje, kakor močno novo vino. černec je v njem; zato je toliko pijanili ljudij, ki s,o sedanjega duha polni. Sami sebe ne čutijo in v tami ne vejo, kaj delajo. Po takem vinu rada glava boli, in ni ga zdravo piti.

Urban. Tudi mene že glava boli. Toliko je kvant, toliko lažij, gerdih knjižic in pa zapeljivih goljufov, da me je misliti strah.

Janže. Veš kaj novo vino dela, kadar kisa? Strašno se po sodi vzdiguje, kuha in meša, pa vreje in gerdobo izganja. Perve drože niso za druga, kakor da se svinjam dajo. Tako se tudi sedanjemu svetu godi. Kes, da gerde reči po sveti vganjajo, ne poznajo stare pravice ne resnice, govorijo in pišejo," natiskavajo in prodajajo prave kalne, smradljive drože spačene modrosti, pa še pravijo, da je luč taka drosa. Bil bi človek ves slep, gluh in pa brez okusa, ki bi drože za starino kupil. Kdor le nos ima, lehko ovoha, da drosa ni čista zdrava starina.

Urban. Prav imaš, tudi jaz novim modrijanom ne verjamem. Serce me pa vendar boli, da toliko ljudij za zmešanim svetom potegne.

Janže. Ljudem se godi, kakor predlansko leto Ponkracu, ki ga je sopuh v kleti skorej zadušil, v kateri je vino kisalo. Ni varno se dolgo v taki kleti muditi; zdrava sapa več časa v tak hram ne more; zdrava misel in modra beseda se pa ljudij ne prime, ki so sedanjega duha polni in pijani.

Urban. Bog nam daj včakati mirnih časov in pa spet modrih ljudij! Meni že to kisanje le predolgo terpi. Janže. Ako vino predolgo kisa, ali pa okisano po leti spet vreti začne, in le bolj kalno postaja, bo zavrelka ali žgalivec.

Tega se nam je tudi pri novi naši deželski vladiji bati. — Ako ne bo čista starina, bo škodljiva zavrelka. Take nas pa Bog varji! Slovenci le čisto starino ljubimo.

42. Kovač in šivač.[uredi]

(Drob. 1849.)

Prinesel je šivač neko večerko svoje železo v kovačnico gret, in kovače gleda, dokler se mu železo raz-beli. Moj Bog, je djal šivar, kako je mogoče le en sam dan pri takem delu obstati ? Se pri ognji žgati, ogljeni sopuh požirati, težko železo obračati, od svita do mraka s Hadvom mahati, da iskre križem letijo; Bog me varji . tacega dela! Že zdaj. me vašega ropotanja glava boli. — Kako pa ti, prijatelj, cel dragi dan na enem mesti v dve gubi čepiš? mu kovač pravL Šivanko drobno s persti deržati, več ko miljonkrat vbadati, tenko gledati in vdevati — čudo da še nisi oslepel, in da se ti herbet vslo-čil ni, ne persti odreveneli! Takega dela me Bog obvarji!

Tako ima svoje težave vsaki stan — svoje oprave vsaki dan.

43. Ljudij abotno djanje.[uredi]

(Drob. 1850.)

Puščavnik v bajtici svoji sede glas zasliši: Pojdi z meno hočem ti dela ljudij pokazati! Nevtegoma puščavnik vstane in pride v puščavi na kraj dobrave, kder je zamorec derva nalagal. Veliko breme zadeva, pa teže zadeti ne more. Nespametni možun pa še več polen naveže in vzdiga, pa zastonj. Tako neprenehoma dela; namesti polajšati, si butaro le potežuje.

Puščavnik napreduje in pri jezeru moža najde, ki je vodo v prevertan sod zajemal; kar od zgoraj v sod nalije, spodaj v jezero izteče. Pri vsem prizadevanji možak prazen sod ima.

Poslednjič dojde na širok prostor, na katerem je bela cirkev stala; pred cirkvenimi vrati sta dva konjika eno bruno poprek deržala. Vsak misli v cirkev iti, pa bruna nobeden ne pusti, eden za drugim v cirkev nočeta, in sta sebi in drugim na poti.

Tako je sv. Arzenij učencem pripovedoval, in ko so ga vprašali, kaj ta prikazen pomeni, jim pravi rekoč: „Taki so ljudje, ki se pravične delajo, pa znotranje strasti imajo, se ne ponižajo, ne ponižaje se tudi ne poboljšajo, in ne poboljšaje se v nebeško kraljestvo ne pojdejo. Zamorec z butaro derv, so grešniki z bremenom grehov. Namesti skoz pokoro pomanjšati, si grehe od leta v leto le nadevujejo. Mož s prevertanim sodom, je vsak človek, ki dobrega namena nima in med dobre dela tudi hudobne doprinaša in sam sebe ob zasluženje spravlja. Dva konjika z brunom pred cirkvenimi vrati so vsi ošabni prevzetni ljudje, ki hočejo za dobro kar storijo, posvetno hvalo in plačilo imeti, in ravno skoz to plačilo nebeško 1 zgubijo; bruno, ktero jim v nebesa brani, je njih napuh. — Komu si pa človek ti podoben?

1 Izv.: plačilo za nebesa.

44. Popotniki na svetu.[uredi]

(Drob. 1850.)

Burja na morji barko na otok (ostrov) zanese. Lepa zelena okrajina je bila, na kateri mornarji poprimejo. Veči del popotnikov barko zapustivši se razide, le nekoliko se jih z barke ne gane. „Veter bi potegnil, so djali, barka bi naglo odplavala, mi bi pa zaostali; ni varno po otoku hoditi "

Drugi se na suho podajo, pokusijo sadja, in si lepega kraja gledajo, pa se hitro v barko povernejo, da bi je ne zamudili. „Ni varno popotnikom, se predaleč od pota zgubiti", so djali.

Tretji se po zelenem otoku dalej razidejo, sadje poberajo in se veselo gostijo. Veter popihne,2 barka se maja, mornarji zakličejo in oni jo vskoke vlijej v barko, pa slabeji prostor dobijo.

Šterti popotniki se celo po širokem razkropijo, jejo in pijejo, clo zalo kamenje poberajo. Trobenta z barke zabuči; pa pravijo, da se še ne mudi. Trobenta v drugo zabuči; oni se še ne odpravijo, ker se jim po dobrotah in dragotah toži. Tromba tretjič zadoni in barka odrine. Oni žalostno za njo vderejo; ali že je na globokem. V strahih za njoj planejo, v veliki nevarščini plavajo, in vsi mokri na pol mertvi barko dosežejo. Zadnje mesto se jim odkaže. "

Petih popotnikov pa clo več v barko ni; po otoku se razidejo in v blago vsi zgubijo. Zima pride, drevje obleti, ne najdejo ne strehe, ne živeža na otoku in vzamejo žalosten konec.

Tako se vsem posvetnežem godi, ki pozabijo, da niso na tem svetu doma!

2 Izv.: zapiha.

45. Binkoštnice.[uredi]

(Drob. 1850.)

Lepe bele binkoštnice po senčnih krajih rastejo in o svetih binkoštnih praznikih po navadi belo cvet6; zato se jim po Štajarskem tudi binkoštnice pravi. Ljudje le take rože radi imajo, ki ne samo čeden cvet, ampak tudi dober duh dajo, kakor vesele binkoštnice. Perje široko zeleno, popkasti cvet in močni duh vabi mladenče in deklice, jih v nedeljo jutro naberat, in v čeden šopek povezat. Mladenči jih nosijo za klobukom, dekleta pa v nedrijah, kadar k službi božji gred6. Pač lepa podoba mladim ljudem, naj bi se svetili lepo nedolžni, kakor binkoštnic cvetje, ki je lepo belo ko sneg; naj bi pa tudi sluli modri in pošteni, kakor binkoštnic žlalmi duh. Taka lepota ne ocveti; ta žlahnija po širokem slovi.

Binkoštnice pa tudi zdravilno moč imajo in so dobre za protin in okornost (revmatizem) ozdravit, posebno njih korenina; toda jih mlaji zdravniki malo obrajtajo, kakor sveto katoliško vero. Svoje dni so izveličansko vero, kakor edino zveličansko imeli, raz katere izveličanja ni; zato so pa tudi nje svete navke spoštovali, in deržali njene zapovedi. V sedanjih časih posvetni ljudje katoliško vero malo obrajtajo; zato se jim pa tudi godi, kakor bolniku, ki pravih zdravil rabiti noče; če dalje slabeje izhaja, sesmerti brani, iztega in zvija, vpije in stoka na smertni postelji, pojema in se koncu bliža. Ali ni po svetu v sedanjih časih ravno taka? Gerde praske (punti), grozne vojske in morije, kaj so kakor duhovske bolezni,-ki iz napuha, prevzetja, požrešnosti in razuzdanega življenja izvirajo. Ljudje hočejo brez Boga živeti; Bog jih zapusti; po tem se njim pa taka godi. In bolje človeškemu rodu ne bo,- dokler se popolnoma k Bogu ne oberne, kakor nas sv. katoliška vera uči! — Oh naj bi vsak človek svoje seroe s svetimi navki in svetimi čednostmi tako skerbno kinčil, kakor mladenči svoje glave, — deklice pa svoje persi z dišečimi binkoštnicami lepšajo! Hitro bi bilo po svetu bolj lepo in veselo.

46. Maček v černili.[uredi]

(Drob. 1850.)

Imel je svoje dni vbog čevljarček belega mačka pri hiši, ki je bil gospodarju zvest tovarš, mišim in podganam pa najhujši sovražnik in strah. Vsak dan je po svoji stari navadi nekoliko misij polovil, in podavil nekaj podgan; le pokazal seje, in miši so digale, da jih slišati ni bilo. Je maček pod strehoj in po hramih lep mir in strah naredil, se je prišel čevljarju muzat in prilizovat. Bilo je obema kratek čas.

Neko jutro maček po piskrih kosilca išče in v veliko posodo černila pade, s kterim je čevljar novo obutelj černil in mazal. Miši mačka vsega černega vgledajo, in se čudijo, da se je njih sovražnik tako naglo premenil. „Černo suknjo je oblekel," so miši djale, „žalosten je, da nas je toliko grozovitno preganjal in grozno moril. Maček je spokornik, spokorniki se pa ostro postijo, v posti se pa meso ne je. Tudi maček mesa več jedel ne bo, me mu lehko zaupamo in smo brez skerbi vesele." Tako so miši modrovale; ali njih modrijajih je gerdo goljufala. Miši se brez skerbi radujejo nad pokoro mačkovo, se krog černega mačka sučejo in so prav dobre volje. Maček pravo dobo včaka, plane nad miši in jih, ki so brez vse skerbi, veliko ložej polovi, ter naredi med njimi grozno morijo. „Joj nam!" so miši zdiliovale, kar jih je srečno v luknjice vbežalo; „joj nam, ki smo se na mačka zanesle; maček le suknjo premeni, pa ne svojih mislij."

Temu mačku so podobni prekucuhi, vragarogovi sedanjega časa (leta 1848—1849.). Padli so v jamo, ktero so poštenim ljudem kopali. Vsi černi so ostali, in veliko jih je drugo suknjo obleklo, mislij pa le hudobnih ostanejo. Kakor hitro njih doba dojde, katere željno čakajo, bojo svojo prijazno suknjo izslekli in še enkrat hujše vganjali, kakor poprej. Terdi hudobec suknjo po vetru zmeni, v serci pa stara hudoba ostane.

47. Modrič in popotnik.[uredi]

(Drob. 1851.)

Modrič ravno iz mesta gre, in grede premišljuje, kako se človek ogoljfa, ki verjame vse, kar čuje. Sreča ga popotnik mlad, in bi izvedel rad, koliko ur hoda še v bližnje mesto ima. „Le hodi!" mu modrič rezno pravi. „Za to vas ne prašam, kar sam lehko vem, da grem, če hočem v mesto priti. Ali povejte mi, koliko sahotov (ur) še v mesto imam?" „Le hodi!" še enkrat rezneje modric popotniku zazove. „Ako bote tako naglo hodili, bote v dveh urah do mesta pot storili." „Noj! kako pa mi veste zdaj povedati in ne poprej?" popotnik modrica jadno pobara. Modric mu odgovori: „Kako bi vedel soditi hoje dolgoto, dokler ne vem stopinj hitroto?"

Potreba je prevdariti in dobro razsoditi, če hočemo kaj svetovati in prav odgovoriti.

48. Dvoje konjev.[uredi]

(Drob. 1851.)

Moder učitelj svoje učence po šoli sprehajat pelja in jim grede lepe navke daja. Tukaj jim drago rožo pokaže, katera je v tej ali v uni bolezni dobra; tam svetel kamen pobere, ter jim pove, kako se mu pravi; in kar jih koli sreča na poti, od vsega jim kaj koristnega reče.

Pod stermim klancem vozarja dojdejo, ki je dvoje vpreženih konj nevsmiljeno tepel in tako gerdo klel, de je vseh groza bila, pa ni izpeljati mogel. Ročni konj je bil prenagel in je poslednjič obležal, odročni pa vporen, ki v breg voziti hotel ni. Tako je voz na cesti obtičal.

„Poglejte deca! učitelj pravi, taka se sirovemu, ne podučenemu in slabo izgojenemu človeku godi. Tudi on dvoje ovakih konj vpreženih ima, pa ravno tako slabo vozi. Prenagel konj je človeka nevkroteno, razuzdano poželenje, strast in hudoba, katera človeka naglo vgonobi, ako je iz mladega ne kroti, temveč ji vse dovoli, kar hoče. Vporen konj je človeku lenoba, katera ga opovera in zaderžuje, če je od mladih let ne premaga in se ne privadi, vse o pravem časi storiti. Voznik, je človeku um (pamet), kateri ima po navku Jezusovem razsvetljen modro voziti, ne pa divjati kakor tega vo-zarja vidite. — Blagor vam, če bote vse svoje žive dni modro vozili!"

49. Novi zvon.[uredi]

(Drob. 1851.)

Kavno so novi zvon pripeljali; in poprej ko ga na visoko lino v stolp potegnejo, zvon na tri stebre obesijo, naj bi se ga ljudje nagledali. Tudi šolci hitijo novi zvon gledat, in učitelj ž njimi. Vsako bi ga rado poskusilo in zaslišalo, kako poje. Učitelj s kladvom poterkajo, in zvon se lepo oglasi, da se vsi ovesele. „Kes lepo poje, pravijo učitelj. Glasno bo nas ob juternem svitu k molitvi budil, pa on ne bo molil. Ljubeznivo nas bo k službi božji vabil, pa on v cirkvo ne pojde. Prijazno bo ljudi pozdravljal, pa jih ne bo ljubil. Močno bo v sili v pomoč klical, pa sam ne bo sebi, ne drugim pomagal. Milo bo mertve obžaloval, pa brez vsega vsmi-ljenja. Zvon ostane terd ko kamen, merzel ko led, dokler se ne potruplje, v ogenj verze in raztopi. — Zvonu je človek podoben, ki veliko lepega od svete čednosti in dobrih del govori, dobrega pa celo malo, ali nič ne stori.

50. Kamen v vodo veržen.[uredi]

(Drob. 1851.)

Učenci se gredo po leti v gorki večerki kopat; samim v vodo hoditi, je bilo ostro prepovedano. Za potokom posedejo in se ohladijo; zakaj prenaglo v vročini v hladno vodo skočiti, je zlo nevarno, so učitelj djali. Lehko vročega človeka božjast zadene, ali pa smertna bolezen prime, ki se prehitro izkali.

Ko se učenci po malem izslačijo in za kopanje hale oblačijo (golim kopati se, je gerdo in greh), dočko kamen pobere in ga v sredo stoječe vode zaluči. Vsi čedne ločne pazno gledajo, ki se lepo krožijo, čedalje veči rastejo, in poslednjič clo pozginejo.

„Poglejte otroci podobo naše. ljubezni! rečejo škol-nik. Kakor kamen v sredi vode lepe kroge dela, tako ljubezen iz našega serca vstaja in naše bližnje objema. V pervem krogu so naši stariši, redniki in učitelji; v drugem kroži so naši bratje in sestre, pa drugi sorodniki; v tretjem obroči so naši prijatelji, sosedje in znanci; v četertem ločni so naši rojaki, domorodci in sodeželani, i. t. d. Pa kakor bi mi čednih locnov na vodi ne videli, ako bi nam lepo solnce ne sijalo, tako tudi naša ljubezen do bližnjega pridna ni, ako je solnce božje ljubezni ne obsije. Bog ima biti vse naše ljubezni gorkota in luč!

51. Vedeti svojo poslednjo uro, bi ne bilo sploh dobro.[uredi]

(Drob. 1852.)

Smert je gotova za vsakega človeka, ali ura smerti je neznana. Pogosto se nam poslednja • ura oglasi in smert pokljuka na vrata našega življenja, toda je neradi čujemo, ter smo za nje opomine gluhi in slepi, kakor nam nazoča pripovest sv. Antonina svedoči.

Mladeneč, poštenih in premožnih stariševsin, začne od božjega Duha vnet večne resnice premišljevati in spoznavati nečimurnost posvetnih dobrot in kratkočasov. Najhuje se je pa neprevidene smerti bal, ter je moliti in Boga prositi jel, naj bi dan in uro svoje smerti zvedel in se vmreti prav pridno pripravil. Molitva mladenča je bila vslišana; angel se mu prikaže in ga zagotovi, rekoč: „Ne boš se s tega sveta ločil, prej da ti pošljem tri napovednike, in časa dovolj dobiš, se na poslednjo pot dobro pripraviti." — Tega miadeneč močno vesel, začne od te dobe brez vsake skerbi in pa prav razuzdano živeti. Dni in.noči igra, se gosti in nesramno vlači, 43 ne porajta prošenj, in se vsakemu posvarjenju smeji, rekoč: „Poprej ko me smert dobi, se bom še lehko popravil." — Mladeneč se poda v neko bližnje mestice na dobro voljo; na poti ga razbojniki iz neke šume napadejo; le njegov hitri konjiček ga je odnesel, da ga niso vbili. Ves kervavo ranjen v mestice prisopiha, in komaj smerti odide; ali vsega tega ne porajta. — Kakor hitro mu rane pocelijo, se za kratek čas pri lepem, jasnem vremenu po morji pelja. Naglo grozovitna burja nastane, tako da mornarji obupovati začn6. Vsi molijo obžalovaje svoje pregrehe, le mladeneč, če ravno ves bled od straha, se smerti ne boji, ter ve, da še za njega ni poslednja. — Srečno mladeneč iz te nevarščine domu pride, pa tako nevarno zboli, da so v malih dneh spoznali njegovo bližnjo smert, ter videli, da mu ni za pomagati. Stariši ga prosijo, duhovni opominjajo in clo zdravitelji mu svetvajo, naj se za večnost pripravi; ali bolnik še vedno dveh napovednikov čaka, ki bi mu poslednjo uro napovedala, naj mu je ravno smert že na vratu sedela. Naglo se mu angel zopet prikaže in pred njim postoji, ter ga ostro pokrega, da nobenega opomina ne porajta: „Zdaj pa nobenega opomina više ni, je angel djal; moraš vmreti." — Vmirajoč mladeneč začne angelu očitati, da mu ni obljube dopolnil; angel mu pa pravi: „Motiš se! Ko si bil med razbojnike padel, je bil ta napadec smerti pervi napovednik. —• Ko te je vihar po morji gonil, in so te. valovi hoteli vtopiti, je bil drugi — in ta bolezen, koje smertno moč sam v sebi čutiš, je tvoje smerti tretji napovednik. Zaničeval si naznanila zdravnikov, starišev solze si v nemar pustil, in še hočeš vta-jiti, dati obljubljenih napovednikov smerti poslal nisem?"

Ljudje gledajo, pa ne vidijo; poslušajo, pa ne slišijo; spanjevcec pregrehe jih je napojil, in slepi kakor klavna živina v mesnico, zabredejo taki v pogubljenje. — Bodite pripravljeni, kajti ne veste dneva, ne ure! —

52. Motna mlaka in čista draga.[uredi]

(Drob. 1852.)

O lepem jasnem jutru, ko se je ravno romeno solnce rodilo, oča s sinoma na polje grejo. Memo gerde mlake grede si Jakopec, mlajši sin nos zatisne, rekoč: „Fej te bodi! koliki smrad iz te gerde luže puliti. Ni za prebivati blizo te mlake; stopajrno hitro, da memo pridemo." — „Saj le maličko počakajmo, so oča djali; tudi smrad-ljiva luža nam dober navk da, naj jo le prav premislimo."

„Kaj bi se od gerde vode učili? vpraša Jakopec; saj je polna negude in za pogledati ni." „Pač pač, velijo oča; kajti je dobri Bog v svojem stvarjenji ravno zato skurno poleg zalega djal, naj bi lepo človeku toliko bolj dopadlo, in se človek učil, ljubiti dobro in se ogibati hudega. Ta gerda mlaka je hudobnega, iz-pridenega človeka živa podoba. Kakor se stoječa voda vsrnradi in mnogo merčesa izplodi, tako se tudi človek pokaži in v pregrehe zabrede, kteri delati noče: lenoba je hudobij košata mati. — Smerdljiva voda ni za piti; le žabe, močeradi in groza merčesov po njej mergolijo, le smerdljivo in strupeno zelišče raste krog nje; enak je tudi izprideu človek, ljudem, svojim bratom in sestram, velika težava. Kakor v tej luži merčes — prebivajo tudi v njegovem serci gerde strasti, huda vest njega pekli. — Clo solnce se v kalni mlaki le motno vidi; njega podoba je temna in žalostna. Tako se pomaže tudi v hudobnem človeku lepa božja podoba, po koji je stvarjen; tema pregrehe jo zakriva. — Oh prevbogi človek v greh zakopan; njegovo življenje je luži podobno, v koji se valja.

Oča se s sinoma dalej za senožetjo podajo, in pridejo do čerstve drage, ktera je izpod pečine izvirala, in po travniku napeljana travo rosila. „Poglejte bistri vrelec, so rekli oča; on je blagega človeka prelep ogled. Neprenehoma teče, zato je njegova voda čversta in zdrava. Veselo se žejen popotnik bistre vode napije in potreben delavec si je željno zajme in si poleg studenca počije. Veliko blago je ta draga za ovi kraj. — Bodita tudi vidva bistremu studencu podobna, pridna in marljiva, pa tudi dobrotljiva in ljubezniva do vseh ljudij. Včinjajta dobrega rada, kolikor bota premogla; varujta škode ljudi in bota blaga moža." „Le poglejta, kako po vsakem kraji drage trava zeleni! Vse pisano rožic po bregu raste, koje dobrotno studenec rosi; ponižne vijolice, sivoromene potoč-niee, zeleno planjavo pisano kinčijo. Kdo bi jih željno ne gledal, in se ne veselil? Tako cveto tudi v serci pravičnega prelepe cvetlice tihega veselja, čedne ponižnosti in prave keršanske ljubezni. Vsakdo se takemu rad približa ter ga za ljubo ima. Vidita, kako se svetlo solnce v čisti dragi ozira! Kakor srebern pas se potoček od lune po noči svetli. Tako se sveti tudi božja podoba v serci blaženega človeka, in se mu clo na lici pozna, da je ljubej božji in vseh pravičnih ljudij."

„ Otroka! kteri bota pa vidva podobna, pobarajo oča, ali kalni luži, ali čisti dragi?" „Lepej dragi" — odgovorita sina veselo. „Prav tako, rečejo oča; ako hočeta v svojih starih dnevih čedno in blagodarno živeti, morata v mladih letih pridno začeti, česar se mladeneč privadi, tudi serec zna."

53. Kača in otrok.[uredi]

(Drob. 1852.)

Martinko, vertnarjev sin, je čversto po ogradi skakal; ko bi trenil pa pisano kačo zagleda, se je prestraši in jokaje k očetu beži. Oča sinka spet vtolažijo in mu dajo od kače prikladen poduk: „Mojsin! ovakača, koje si se prestrašil, je vsa plaha in pred človekom beži; lehko jo z malo palico vbiješ, ni se je toliko bati. Pa una sovražna kača, ktera je že v pozemeljskem raji nedolžna perva človeka zapeljala, ona je veliko nevarniša; nje se je bati, pred njoj bežati. Ta kača človeka povsod zalezuje, se nobene oblasti ne boji, in išče tebe vekomaj pogubiti. Od te kače modri veli: „Beži pred grehom, kakor pred kačoj; ako se ji približaš, te bode piknila. Pregreha ima strupeno želo, ktero dušo umori."

Se hočeš pregrehe ko kače varovati, moli rad in Boga se boj, izogibaj se grešnih priložnostij in slabih družin; naj te skušnjava praznovati ne najde, tako ti pregreha, najhuja kača, škodovala ne bo. Ako ne slušaš, te hoče pohujšati in umoriti.

Še eno si zapomni moj sin, ktero te sv. pismo uči. Varuj se krivih, lažnjivih prerokov, zapeljivih ljudij. Hudobni ljudje so hujši in veliko bolj nevarni ko strupene kače, ker s svojimi lažljivimi jeziki in skoz svoje obljube nedolžnost v greh vabijo in v nesrečo vlečejo. Ne verjami vsakej sladkej besedi, in ne potegni s hudobnimi, kteri te vabijo. Nesramna slada, požrešnost, vlačuganje in posvetne dobre volje so po navadi rožnati germi, pod kterimi kača zapeljivosti na mladenče in deklice preži. Žalibog, da se da večidel ljudi skoz te goljufne reči zapeljati. Ti pa moj sin, Boga se boj in vedno pred Bogom hodi, tako ti nobena kača škodovala ne bo.

Jeli ni naši mladini pregrehe kača najljubša igrača? Kdor se greha ne boji, ne bode peklu odišel.

54. Dvoje mladih dreves.[uredi]

(Drob. 1852.)

Kmetič je imel dva sina; pervi leto stareji ko drugi. Vsakemu oča za rojstvo žlahno jabelčno drevce vsadi. Obedvoje dreves tako lepo izraste, da jih je bilo veselje gledati. Ko začnete drevesci prav lepo cveteti, vsakemu sinu enega da, ktero je bilo za njegovo rojstvo vsajeno, in pravi: „Obedve drevesci ste dobrega plemena; nju bota pridno oskerbovala, nju bota požlahnila; bota drevesa v nemar pustila, ne bota dobila prida sadu."

Stareji sin Jože je svoje drevce skerbno čedil, krog njega zemljo porahljal, divje veje porezal, gosenice pridno obral, in mlado deblo h kolu privezal. Mihalek, njegov brat, se pa za svoje drevce zmenil ni. Ko je Jože pridno delal, se je Mihel po vesi potepal; clo kamenje po svojem drevesu lučal je.

Dojde bogata jesen in Jožetovo drevo se rudečih jabelk šibi, tako da so veje podperte, Mihelna drevo pa prazno in vse bledo žaluje. Ves zelen Mihel nad očeta leti in toži: „Pokaj ste meni tako malopridno drevo dali? Jožetovo se polno jabelk obeša; na mojem pa jedne jabelke ni. Kecite Jožetu, naj mi polovico jabelk od svojega drevesa da." Oča pa Mihelna ostro zavernejo, rekoč: „Jože ti nima ne jedne jabelke dati, zanikarni potepenec ti! Priden delavec z lenuhom blaga delil ne bo. Le gladuj, ker nisi delati hotel, in ne gledaj Jožeta pisano, da obilno sadja ima; kdor ne dela, naj tudi ne je! Kakoršno delo, takošno plačilo!

55. Predraga piščala.[uredi]

(Drob. 1852.)

Ko sem še mlad deček bil, so mi boter bili sreberno petico za rešitvo ali vezilo k mojemu godovnu dali. Kad sem belo petico gledal; ko je pa semenj bil in je mož romene piščale v torbi prodajal, koje so dečki na ves glas poskušali, sem tudi jaz glasno straušico kupil, in celo petico za piščalo dal. Vesel svojega kupa s piščalko domu predirjam, od dneva do dneva, od jutra do večera po hiši in krog hiše piskain, da so vse domače ušesa bolele. Ko sem povedal, koliko sem za piščalo dal, so se mi ljudje smejali, rekoč, da sem jo predrago kupil; piščala pol toliko vredna ni. Začnem premišljevati, koliko lepili reči bi bil lehko še verh piščale kupil za svojo lepo petico, in predraga piščala me ni več veselila; drugi so se mi smejali, jaz pa jokal, da sem predrago piščalo kupil; ali moja žalost je bila prepozna.

Lastna škoda mojih mladih dni je pa tudi velik hasen imela. Kadarkoli sem mislil kaj nepotrebnega kupiti, mi je predraga piščala na misel prišla. Te reči mi ni potreba, sem djal; pokaj bi za prazne čače dnarje dajal; bi pa le predrago piščalo kupil. Tako sem si mnoge vinarje prihranil, ki so mi potlej prav prišli.

Odrastel sem in se po svetu podal, pa tudi ljudi brez števila spoznal, ki so si svoje piščale predrago kupili in na zgubi ostali.

Mnogokdo si je gosposko obleko omislil, prisekan zavihan klobuk, perstan na roki, smodko v zobih in leta 1848 tudi sabljo po strani, da je za njim ropotala. Oh, sem djal, ti norska glava, si predrago piščalo kupil. — Yidel sem drugega, kako je derhali ljudstva sladko govoril, delal sladke obljube , ter preprostim ljudem zlate čase obetal, naj bi ga za poslanca, ali pa za srenjskega poglavarja izvolili. Pač predraga piščala, sem mislil, in taka je bila. Danes so ga na rokah nosili, v kratkih dneh so mu pa okna potrupali. — Poznam mladenčev veliko, kterih eni so se dali ženstvu oslepiti, drugi so se v igro, tretji u vino zgubili, zapravili denar, poštenje, zdravje in tudi življenje, časno in večno nesrečni. — Oh sem djal so pač predrago piščalo plačali! — Tako bi rekel, da vsa nesreča iz tega izvira, ker ljudje ne premislijo, koliko je vsaka stvar vredna, in jo predrago kupijo. —

Kar koli storiš, le modro stori in premisli konec!

56. Dereč potok in tih studenec, (Drob. 1852.) Po hudem deževji je dereč potok visoko narastel, travnike in poljane povaljal in z velikim hruščem vse moste in berve pobral. — Blizo izpod gore je vrelec (studenec) pohlevno šumljal, senožeti napajal, in po dragi stoječe drevje pojil. Od daleč iz doline so hodili ljudje po studenčnico; in kdor se je čiste vode napil, je bil vrelca vesel, tudi ptičice so krog studenca na zelenem drevji rade prebivale, kakor bi hladnemu studencu hvalo pele. Naraščen potok se začne bahati in zaničevati pohleven vrelec, rekoč: „Kaj delaš, zapečnjak? kaj te ni iz tvojega kota na svetlo? Sram te bodi, da si po svetu ne upaš. Siromak ti noč in dan, leto na leto pod svojo pečjo kučiš in pa trate napajaš, ter ne veš, kako je veselo na svetu. Bali v dolino; rajaj z menoj po ravninah; videl boš kako naju bodo ljudje gledali, kadar se nama bodo mosti odkrivali, berve in jezi ogibali. Ne le sjanje po polji, clo drevje se nama hoče priklanjati, ko se bova po širokem v morje valila. Neumen bahač! mu studenec odgovori, kako kratko bo tvoje veličastvo veljalo. Vreme se vedri, dereče vode s hribov vsahnujejo, tvoji kalni valovi upadajo, prihodnje jutro te videti iz tvojega vodotoka ne bo, in v enih dneh boš za toliko več suh, za koliko je tvoj trebuh zdaj prenapet. Po vsakem kraji bo povaljano polje ležalo, poblatene senožeti in pokončane žetve bodo tvojega divjanja žalosten sled. Ljudje te bodo kleli in rotili, dokler meni srečo žele. Ees je, da moja voda le pohlevno šumlja, in visokih bregov ne prepluje; ali za toliko lepšo rast travi, drevju, živini in tudi človeku daj a, da me vse rado ima, ki me pozna. Bolja je moja tiha pa obstoječa vrednost, kakor 49 vsa tvoja vrešoca, minljiva visokost. Tebe bodo kleli, mene blagoslovili ljudje. Mladenči in mladenčice zale ! nikar da bi se po šegi potoka štimale; blato pregrehe in pesek nesreče bi se tudi za vami valil. Tiho in ponižno kakor bistri studenec živite, pridno delajte in pobožno molite; pravični vas bodo hvalili, in Bog vas bo za ljubo imel. Vaša sreča, če vas hudobni svet ne spozna; le ponižnost velja!

57. Knjiga življenja.[uredi]

(Drob. 1852.) 1

Našega življenja čas je prazna, nepopisana knjiga, kojo nam je Bog dal, naj bi jo z dobrimi deli popisali. Za vsak dan jedna stran — vsaka ura je za nov odstavek, in vsaka minuta življenja je za novo versto pisati namenjena. Ni v naši moči jednokoliko pol iz knjige življenja odtergati, tudi jednega dneva, kojega preživimo teh bukvij krušiti ne zanioremo; pa tudi pol prešteti nismo v stanu, ktere so nam odločene, da jih v življenji popišemo; prav lahko je pola tega dneva poslednja življenja našega, na kojo bo smert zapisala: Konec! zadosti je.

Pa to je v naši moči, da vsako stran knjige življenja našega, kojo nam Bog včakati da, z dobrimi deli popišemo , popake popravimo in tudi storjene pregrehe s pokoroj iz bukvij življenja izbrišemo. Blagor človeku, srečen je, kdor na smertni postelji, kadar se mu mertvaška sveča prižge, vse pole svojih preteklih dni brez strahu prebere, in veselo na tisti zadnji strašni dan čaka, o kterem se bodo te bukve življenja celemu svetu odperle, in bodo vsi ljudje brali, kaj je kdo dobrega ali hudega vse svoje žive dni včinil. Blagor mu, komur bo ta skrivna knjiga življenja sodni dan svedočila, da je nedolžen, ne pa kriv, kakor ga je hudobni svet obsodil: — Gorje pa hudobnežu, hinavcu, kterega skrite hudobije se bodo iz teh knjig vsemu svetu sodni dan brale. — Srečen popotnik, kterega bukve življenja ne bodo ž njim vred v večni ogenj obsojene in v peklu žgane, marveč zlato vezane se v nebesih vekomaj svetile. Blagor mu, kdor svoje bukve skerbno z dobrimi deli popiše in jih s čistim zlatom prave kerščanske ljubezni pozlati; on jih bo tamkaj v nebesih vekomaj veselo čital, v knjigi večnega življenja se bo svetilo njega ime.

Deca! kar se dobrega učite, vse bo v to vašo knjigo zapisano. Kar dobrega v šoli zamudite, bote po smerti v večnosti brali. Pridni bodite in prav skerbno se učite, da bo vsak dan jedna stran v bukvah življenja zlato popisana.

1 Tudi v Drob. 1. 1847.

58. Janezek in vertnar.[uredi]

(Drob. 1852.)

Janezek se je iz šole prijokal, in se ves solzen v očetov vert poda, zdihovaje, da ni učitelja prav zastopil, in kar so učili si zapomniti mogel ni. „Jojmeni! moji sošolci se tako lehko uče, da je veselje; jaz pa sirotej toliko terdo glavo imam, da se me navk clo ne prime. Kaj hočem revež začeti?"

Modri vertnar ga čivje in potolaži rekoč: „Misliš, preljubi Janezek, da so te verle polne črešnje vselaj tukaj stale, kakor je zdaj pred seboj vidiš?" „Mislim da," odgovori Janezek. „Pač ne", reče modri vertnar. „Svoje dni na tem lepem prostora ni drugega rastlo, ko ternje in pa koprive. Segli smo, in si veliko prizadeli, da smo ternje izkopali, zemljo zarodoviteli in to žlahno drevje zasadili. Sadunosno drevje pa je le po malem rastlo; pridno smo krog debel zemljo rahljali, gnojili in ga skerbno cedili; in poglej kako bogato rodi!"

„Ravno potem tudi ti, Janezek stori! Praviš, da si terde glave. Kaj za to! Le pridno se uči, in ne odjenjaj; priden mladeneč srednje glave pogosto prebrisane prekosi. Dobre glave se rade napihnejo, se po navadi preveč na se zanesejo in zaostanejo, dro zgubijo se clo pogosto. Priden šolar se ne vtegne potepati, in se v kratkem lehko uči, kar sem tudi jaz poskusil."

Janezek ves vtažen, se začne prav skerbno učiti; in bolj težko, kakor se mu je kaj zdelo, pridneji je bilter je mnogega sošolca dobre glave preprejdil. Marljivost tudi slabo glavo zboljša.

59. Poglejte, kaj privada zna.[uredi]

(Drob. 1852.)

Špartanski postavodaj Likurg, kateri je okol 880 let pred Kristusom živel, je hotel starišem očividno pokazati, kaj privada zna. Vzeme dvoje kužetov ene starke in ravno tistega starca, pa ju zlo razno izredi. Jednega lovskih pesov privadi, vse lonce iztekniti, vse posode preiskati in le jesti, kar mu diši; drugega pa slediti in pridno zajce goniti nauči.

Ko se Lacedemonci, Likurga deželani, snidejo, se vstopi Likurg v sredo med nje, rekoč: „Poglejte, moji domorodci, kaj privada zna, koliko v otroški reji velja mlado serce za čednost, ali za hudobijo odgojiti. Okovidno vam hočem posvedočiti privade železno moč!" Pripelja dvoje odrašenih psov pred Lacedemonce, postavi v sredo med nje skledo mleka in pa živega zajca. Vstavi se clo daleko od pesov, in obedva pesa prosta pusti. Pervi po svoji navadi na polno skledo prav po volčje plane in jesti začne; drugi pa za zajcem vlije, kakor je od mladega vajen bil.

Ko Lacedemonci svojega poglavarja le debelo gledajo, in jim v glavo ne pade, česa jih poteh pesih prepričati hoče, jim Likurg veli: „Poglejte, ta dva pesa sta enega očeta in ravno tiste matere, pa vsaki druge in razne izreje. Pervi se je privadil po volčje jesti, drugi pa zajce goniti; česar se je privadil, to tudi zna."

Kar se na neumni živini vidi, to tudi pri človeku velja: česar se mlad privadi, to tudi star zna. Hočeš, da bi otroci radi molili, od mladih nog privadi jih ; hočeš da bi radi delali, hitro jih začni dela privajati. Hočeš svojeglavno deco imeti, le iz mladega naj se privadijo, vse po svoji volji storiti, česar poželijo, dobiti. — Stara navada je železna srajca, ki se izsleči ne da.

60. Gorska nevesta.[uredi]

(Po sv. Joanu Damascenu. Drob. 1853.)

Zapustil je svoje dni verli mladeneč veliko svoje rojstno mesto in kratkočase, ter se v visoke gore poda, iskat svoje prave sreče, katere mu svet ni mogel dati. Mnogo berdo je že prehodil, ves lačen in žejen, pa tudi truden pešati jame. Vsede se na star z mahom obraščen štor, naj bi se v senci malo odehnul, kar začuje iz gaja mičnega petja glas, kakor bi bilo angelsko gerlo. Hitro vstane in za petjem gre, ter do majhne bajtice dojde, kteri je visoko kostanje senco delalo; na pragi nedolžna devica sedi, preprosto oblečena, ktera pri svojem delu pobožno prepeva in Boga hvali. Mladeneč poprosi devico za kupico merzle vode; in ko si žejo pogasi, se začne s svojoj mladoj dobrotnicoj prijazno pogovarjati. „Vidim, je djal, da v velikem vboštvu živiš, in da je žalostna tvoja osoda; kako da si toliko veselo prepevaš. Kako hvališ tako srečno Boga za svojo revščino?"

Devica pohlevno mladenča pogleda, in pobara, jeli ni nobena sreča stvarjen biti po božji podobi, spoznati svojega stvarnika, se veseliti božjih popolnostij in toliko dobrotljivemu Bogu služiti, kar je' ravno tako vbož-čeku, kakor bogatinu dano? — Ves zamaknjen modre marne device posluša, tudi njega veselja solze polijejo; in kadar častitljivi serec s sivimi lasi iz bajte k njima stopi, ga mladeneč začne priserčno prositi, naj bi smel na tej prijazni gorskej ravnini pri njima ostati; v kratkem clo prosi, naj bi mu zalo devico hotli ženko dati.

Ves častitljivi mož mladenča od nog do glave pregleda, in z glavoj odkima, rekoč: „Tebi se vidi po oblačilu, da si imenitnega, premožnega rodu, in ne spodobi se ti, hčer siromaka snubiti." — „Vidite oče, je mladeneč djal, hotli so me prisiliti, naj bi se bil v posvetne dobrote in zmote zamotal, ponujali so mi nevesto zalo in bogato; pa vse to me ni razveselilo; vse sem zapustil; in srečno sem k vam došel, in našel sem, kakor zaupam, svojo gotovo srečo." Zopet častitljivi starček pravi: ,,Edine hčerke svoje tebi ne dam, da bi jo meni od moje kuče odpeljal, in šel v ptuje kraje ž njoj; meni brez nje živeti ni." Veselo in krepko mladeneč odgovori: „Pri vas hočem ostati, po vaše živeti." Tzslekel je svojo posvetno gosposko obleko, oblekel kmetiško snknjico in je za vsako delo prijel. Dolgo in ostro ga je njegov častitljivi gospodar poskušal, dokler se je prepričal vrednega zarotnika svoje edine hčeri.

Prime neki dan mhidenča za roko in ga svoji hčeri zaroči, po tem ga v skrivno shrambo pelja, in mn srebra, zlata in mnogoverstnih zakladov toliko knpov pokaže, da jih še mladeneč nikoli videl ni, in mu reče: „Vedi, da svoje hčere nisem možu vdati hotel, kteri bi za njeno bogastvo vedel bil. Mislil si me vbožčeka, pa si skazal, da mojo hčer v resnici ljubiš; vreden si, da moje dete in vse to bogastvo dobiš."

Jeli razumiš to pravljico? — Mladeneč si človek ti,' rojen v goljufnem svetu. Zapeljivo dobroto svet tebi nevesto ponuja: in veliko jih je, kteri jo vzamejo, kajti njim čast, blagostan in življenje vsake sladkosti obeča. Blagor tebi, ako zarano to goljufno srečo spoznaš in se njenim zankam otmeš. — Druga gorša nevesta prave stanovitne. sreče je božja modrost, ktera je iz nebes na zemljo prišla, ki na visokosti svete katoliške kerščanske vere prebiva, edina hčer nebeškega kralja. „To sem ljubit iskal od svoje mladosti, pravi modri, in sem se želel ž njoj poročiti, kakti s svojoj nevestoj; več sem jo obrajtal kak vse bogastvo in veličastvo. Dana mi je pa tudi ž njoj bila obilšina vsega blaga; zakaj modrost je človeka neprecenljiv zaklad, in kteri so ji zvesti, bodo prijaznosti božje deležni." — Slovenci! mladenei! ovo nevesto si izvolite, njo si iščite, vse drugo vam bo naverženo.

61. Budalo in turnska ura.[uredi]

(Drob. 1853.)

Imeli so pri neki farni cirkvi dobro turnsko uro, katera ni nikoli obstala, prav kazala in prav klala (bila), tako da so se lehko vsi na njo zanesli. Dobra ura pa le tako dolgo prav kaže in gre, dokler ima dobrega oskerbnika, kteri jo o pravem času navije, očedi in namaže, kakor je star cirkvenik storil, kteri je že veliko let pri cirkvi služil, in uro dobro poznal, česar potrebuje, da dobro gre.

Ljudem se je stari cirkveni služavnik prekesen zdel; hočejo mladega cirkvenika imeti, kteri bo bolji kup uro navijal. Podajo se v tropi k g. fajmoštru, in jih prisilijo, da starega urovlada iz službe denejo, in mladega vzemejo, kteri se je ljudem že mnogo let ponujal, in s sladkimi obljubami prikupiti znal. Stari iirovlada zaveže svojo mavho in gre, novi pa službo nastopi, komur je bilo Budalo ime. Njegovo pervo delo je, da vso uro raznese. Jo bom popravil, je djal, in tako čedno naredil, da bo sama od sebe tekla, ter je navijati in tudi ma-zati višej potreba ne bo. Ves goreč okoli ure skače, in v kratkem na tleh vse križem leži, kolesa, peresa, tudi kazavci mali in veliki. Budalo skliče norogiave kovaške in ključarske dečke, naj mu pomagajo uro predelati, tako da bodo vse kolesa ednako velike, vsi kazavci ednako dolgi, z ednoj besedoj, da bo vse ednako, ali kakor pravijo, da bo vse glih, potem bode ura gladko tekla, so djali. Naglo oglja nanosijo in naredijo ko-vačnico. Edni pihajo, drugi kujejo, tretji vertajo, pilijo in ropočejo, da je groza. Ali kadar kolesa vse ednako velike na star stol denejo, jim ura ne gre. Vse je narobe. Gospodarji se kregajo, da ne vedo, kdaj dela začeti, gospodinje kdaj kosilo, kdaj večerjo dati, dekle in hlapci nimajo prave ure vstati, ne ved6, kdaj iti počivat. Pride sveta nedelja, dojdeo edni prehitro, in morajo dolgo čakati, drugi pa službo božjo zamude. Vse je nevoljno in godernja, ter se nad g. fajmoštroin jezi.

Gospod župnik odgovorijo, da so hoteli ljudem ustreči in njim po volji storiti; da pa vse narobe gre, tega je Budalo kriv, kteri je hotel vse ednako narediti. „Tega mi nočemo, so ljudje djali; taka ednakost je goljfija, in taki urevladniki so lažniki, kakor si sami skušamo." „Kaj vam nisem pravil, so g. fajmošter djali. Bilo je staro veliko let dobro; zakaj niste pri starem ostali?"

Godernjanja in nevolje po fari je bilo veliko, pa škode popravilo ni. Modremu mojstru so mogli uro v delo dati, veliko plačati in dolgo čakati, poprej ko je ura zopet dobro tekla, prav kazala in tudi klala. Budalo je pobegnil, in farmam so mogli škodo terpeti. V kratkem so mogli škodo pozabiti, pa dobrega skušanega navka pozabili niso, da na ovem svetu vse ednako biti ne more.

Ali se ni nam pretekle leta ravno taka godila?

62. Vode.[uredi]

(Drob. 1853.)

Vode vse iz morja izvirajo, in se stekajo zopet v morje, pa njih vodotoki so mnogoverstni, kakor njih opravila. Velike vode hodijo po dolgih potih skoz široke, dežele, med visokimi gorami, po velikih dolinah, zdaj na ravno, zdaj na vank. So vrelci, ki izpod gore privrejo, in se hitro pod zemljo skrijejo; so potoki, kteri veliko travnikov in njiv preteko, poprej ko se v druge reke izlijejo. Hrušeče vode po stermem skalovji dero, druge pohlevno tečejo in senožeti rosijo. Nekterim studencem vode nikoli ne zmanjka, naj bo suša še tako dolga in tolika; druge so suhe, in le ob deževji vode dobijo. Velike reke tečejo mimo veličastnih mest, ter-gov in gradov, ženejo mline, ladije in parobrode neso; vrelčoki le kake korake daleč teko, in če veliko, kaki kolobarec na žlebi ženoPereče vode podero hrame, ta-berne, cele sela odneso. povalijo polje in rodovite dole v žalostne puste kraje premene, druge namakajo senožeti, zelene in rodovite kraje store. — Pa bodi njih tek še toliko dolg, srečen ali vesel, naj bo njih hoja še tako kratka žalostna in pomudna. poslednjič se vse vode zopet zidejo v globočini morja.

Kakor voda tek, tako je tudi naše življenje na oveni sveti. Vsi smo iz edne zemlje, ktera je nas vseh mati, pa razni so stani, mnogoverstne so naše službe, mnogotera je naša osoda. Mnogotere pote imamo hoditi, poprej ko svoj namenjen kraj dosežemo.

Eni včakajo sive starosti, druge iz zibele k pokopu neso. Eni hitro v visoke službe in čestite stane pridejo, drugi si z velikoj težavoj zaslužijo svoj vsakdanji kruh. So, koje valovi nestanovite sreče naglo visoko vzdignejo, pa ravno tako naglo poveznejo v globočino nesreče; so, kteri vse svoje žive dni brez skerbi žive, zdravi in veseli, so pa tudi reveži, katerih nesreča nikoli ne zapusti. Koliko nevsmiljencev vbožčeke dere in stiska, ter se krivičnega blaga redi, cele dežele v siroščino spravi, in škodo dela, kodar gre; so pa tudi blagi ljudje kteri povsodi le dobro store; vse njih stopinje so dobre dela. Kakor razni pa so ljudi, stanovi in posli, kako razno njih djanje in življenje, na tem sveti jih je vseh le eden koneo: grob. Prah si bil, in v prah se boš premenil. — Pa tudi duša neumerljiva se poverne po tem kratkem, ali dolgoletnem življenji k svojemu Stvarniku, ako se na svojem Časnem poti ne pogubi, kakor potok po suhi dereč, kteri pogosto v zemljo ponikne.

63. Medena pregreha.[uredi]

(Drob. 1853.)

Svoje dni so grajščaki in bogati gospodje v svojih ogradih blizo gradov mnogotere zverine redili za kratek čas. Imeli so jelene, košute, serne in sernjake, kateri so se po širokih ogradih pasli; imeli so v železnih kurnjakih orle in druge divje ptice; na železnih vervicah priklenjene so opice po svojih stebrih skakale otrokom v šalo; pa tudi medvede so vklenjene redili.

Teh gospodov eden je imel v svoji ogradi pod gradom pohlevnega medveda, s kojim je hotel svojim gostom šalo činiti. Vkaže kosmatina pripeljati, in polno skledo vrelega medu ali sterdi pred nja postaviti. Smeh je bil velik, pa tudi hudoben. Medved med črez vse ljubi in že od daleč ovoha. Naglo gobec v sladko jed vtekne, pa se grozovito opeče in zamermra; ali okušene slaje pustiti ne more, in zopet vrelega medu požre, pa še si huje gobec in požeralo opeče, ter neprenehoma romuli in godernja, pa le požira vrelo sladkoto, dokler ni vso skledo izpraznil in vrele slaje zadnjo kapeljico poželi, da mu je ravno gobec, žrelo in drob nevsmiljeno poparila in zažgala. Medved se ni naučil premagati, privada slaje ga je premagala. Tako tudi vsaka pregrešna razvada s človekom dela.

Gledavci so se požrešnemu medvedu široko smejali, hudi duhovi se pa nečistniku, nesramnici smeje, ktera slajo nesramne pregrehe vživata, da si je ravno vžgana od peklenskega ognja. Vse nečistnik, nečistnica zgubi, poštenje, zdravje, premoženje zapravi, pamet zataji, in dušo da za kratko slajo nečiste pregrehe. Naj si ravno čuti bolečine pregrešnega življenja, ga vendar po medvedovo ne opusti. „0 nečistost! peklenski ogenj, kterega podmet je požrešnost, kterega planino je napuh, kterega iskre so nesramne besede, kterega dim je slabo slutje, kojega pepel nečisto djanje, kterega konec je pekel." Sv. Jeronim.

64. Solnčni merk.[uredi]

(Drob. 1853.)

Tri dni po sv. Jakobu leta 1851 je ob štirih popoldne solnce merknilo, toda ne popolnoma; le majhen krajček je še svetil po zemlji. Nekaka žalostna svetloba je naše kraje obdajala; ni bilo svetlo, pa prav temno ne; dolgočasen smertni mrak je zemljo pokrival, kakor bi ne bilo veselo živeti v takej slabi svetlobi, pa tudi od žalosti ne za umreti. —

Veliko ljudij se je na gore podalo, solnčni merk gledat; samo na visokem Golovcu jih je bilo na dve sto oseb gosposkega stanu. Vkajene šipe so imeli in skoz nje gledali, kako temni mesec svetlo solnce ljudem zakriva.

Tako pokriva posvetni duh naše svete vere luč posebno po mestih; ni prava" noč, ne beli dan, marveč verozakona žalosten mrak. Tako imenovani le po imeni kristjani vere luč skoz vkajene očale zapeljive omike gledajo, niso pravo-verniki, pa tudi neverci pravijo da niso, in tako se po sveti mrači, kodar žive vere ni, in le še krajec vere imajo. —

Po petih zvečer se je temni mesec odmeknil, solnce je v svoji lepoti posjalo, in vse je veselo zopet oživelo. — „Dokler luč imate, hodite, da vas tema ne obide; kdor v temi hodi, ne ve, kamo gre," uči Kristus.

65. Osel pred mostom.[uredi]

(Dob 1853.)

Ko se je pervi svet tako strašno pohujšai, da je Bogu, po naše rečeno, žal bilo, da je človeka vstvaril, ' vkaže Bog Noetu barko delati. Sto in dvajset let jo je delal, in ko jo dodela, je tudi čas prizanašanja in milosti božje dotekel. Bog veli vsem živalim po dvoje in dvoje v barko priti, da jih potopa ovarje. Priletijo ptice, in smukajo skoz vrata v barko; pridere oroslan s svojoj, in po mostu v barko gre. Priskaka jelen s košutoj, konj skobiloj, in lepo pohlevno črez most v veliko ladijo na svoj kraj gredo. Tudi težek slon prikobaca, in brez pomislika ž njoj črez postavljen most v barko gre. — Tako na povelje božje Noe, dober in moder mož, vsake živine pod streho vzeme in ohrani, kakor se v svetem pismu bere. Zdaj tudi osel počasno pririga, tako nekdo pripoveduje in pred mostom premišljevaje postoji. „Stopaj! mu Noe pravi, čas se doteka; skoraj bo vsega živega sveta pogin." Osel pa le odkimuje, rekoč: „Kdo ve, če bo to res; saj še ni kaj takega slišati bilo,' kar svet stoji." „Idi brez odloga!" mu zopet Noe veli. Magarec pa le z glavoj otresa, rekoč: „Kdo ve, kako se nam bo v barki godilo, ali bo kaj trave za mene, ali ne?"- „Vse je pripravljeno: kaj boš za vse to skerbel. Hiti, da svojega časa ne zamudiš!" Dolgouh pa le otresa, rekoč: „Ne grem, bojim se, da bi se most pod menoj ne poderl." „Oj ti kosmatoglavec !" se Noe nad njim zakrega: „konj in vol, jelen in oroslan, clo hrastasti slon je po mosti v barko prišel, tebe medijaka bi pa most ne nesel!" — Vratar osla prav pridno po riti sikne, in osel prek mosta v barko zleti.

Ta oslova pravljica se scer v sv. pismu ne čila, pa se po sveti gosto godi. Odločeni čas doteka, da bo sodil vsegamogočni Bog z ognjem svet: moži pa dvomijo, ali bi to mogoče bilo? — Hiša očetova nas po smerti čaka, vsakemu je že kraj pripravljen, kder je veliko prebivališč; posvetni ljudje pa le harajo. kaj bomo tam delali, kako v dolgi večnosti živeli. Po mosti naše svete vere je toliko milijonov modrih in priprostih, učenih in neučenih, imenitnih, starih in mladih ljudij ... je v tejsveti veri srečno živelo in umerlo, in se zdaj v svetem raji veseli, posvetneži po svoji kertovi modrosti, pa še dvomijo, ali je prava naša vera? ali duša po smerti živi? ali bo truplo kdaj od mertvih vstalo? ali je resnica, kar Bog govori in sveta katolška cirkva v njegovem imenu uči? itd. — Le čudo, da Bog s takimi ljudmi tako dolgo poterpi! Po oslovo ravnajo, in hočejo modrijani biti!

66. Sladek med in grenek pelin.[uredi]

(Drob. 1853.)

Deček v jedilnico zaide, in v omari skledico najde polno rumene sterdi. Kakor hitro pa lizati pokusi, mu grozovitno po ustih zagreni, in čmerno se od polne po-sodvice oberne. Mati so ob kraji skledico s pelinom namazali, naj bi živad v sterd ne nalezla. — Dalej drugo posodbo iztekne, in najde kozarec tekoče maščobe, ktera je ob kraji silo sladka bila. Požrešno nagne in do zadnje kaplje izpije: oh, osladenega strupa se je napil. Mati so bili mišnice mišim nastavili, ktere so jim veliko škode napravile; zdaj pa je mogel deček na nji umreti, kteri je imel gerdo navado vse iztekniti in poskusniti, karkoli je našel.

Mladenči in deklici, kteri se po sveti podate, giedajte, da se ne goljfate. Pregrešno veselje se od kraja sladko zdi, pa njega konec je grenek. Pošteno in pravično življenje se vam od kraja žalostno zdi, pa njega konec je srečen. Bolje je bolje kratko terpljenje, pa potem večno veselje, kakor pregrehe kratek čas, za njo pa večno gorje!

67. Nezadovoljni podložniki.[uredi]

(Vel. ber.)

Imeniten kralj je veliko podložnikov imel, katere je ljubil, kakor svoje otroke; ali ljudje so nezadovoljno živeli in mermrali čez dobrega kralja. Vsak zahteva kaj boljega, in ni s svojim stanom dovoli en; kralja pa scrce boli, da jim po volji storiti ne more. Preobleee se kralj v ptuje oblačila, da ga niso spoznali, ter se med nje poda pozvedovaje njihove želje. Pervi želi premoženja, si kupiti verlo stanovanje; drugi hoče biti žiahen gospod, tretji misli brez vsega dela srečno živeti. šterti bi se po volji oženil, peti bi rad prav dobro jedel in pil; največ je pa takih, kteri žele, naj bi gosposke in nobene dače ne bilo. Kralj si podložnikov razne voščila popiše, in jim sklene po volji učiniti. Pervemu podari veliko kmetijo, dosti zemljišča in toliko dnarjev, da si lehko vsega omisli, česar koli poželi.

Drugega postavi gospoda svoje graščine; tretjemu kupi lepo hišo, in mu preskerbi vsega, česar se lehko dan na dan dobro gosti; štertemu pomaga se oženiti, petemu naroči brez vsega dela živeža in obleke dajati, kar in kolikor sam hoče, ostalim lep kos dežele odloči naj si zemljišča in posestva brez vse gosposke razdele, da jim davkov dajati potreba ne bo. Zdaj so mislili, da so srečni, kajti se je vsakemu po volji zgodilo. Jeli je pa temu tako bilo?

Bogati kmet nima dni in noči pokoja: družina ga jezi in dva zlodčasta hlapca mora v sredi leta odpraviti. Vjezi hudobnža h razbojnikom potegneta, kteri pridejo, gospodarja zvežejo, oplenijo, poslednjič še hišo popalijo, da sirotej zvezan zgori. Drugi postavljen gospod, se je prevzel, svoje podložne toliko gerdo imel, da so ga vsi čerteli. Nekoliko robavcev ga po noči pričaka in tako otepe, da v bolečinah umerje. Tretji brez vse mere je in pije, pa tudi hitro boleha. Prenapije se, pijan po gredah pade in si zatilnik ulomi. Šterti ima sicer verlo, pa sila hudobno ženo; noč in dan se vjedatain tepeta; le smerti si želi. Peti brez vsega dela dobro živi, ali dolg čas mu je, da ne ve kaj začeti; gre spet sam za delo prosit. Šesti brez vse gosposke so bili najnesrečniši. Pri delitvi zemljišč so si požigali; in bi se bili vgonobili, če bi vsmiljeni kralj pravične, pa tudi ostre gosposke ne bil dal. Niso si više želeli brez gosposke biti, in so dacijo radi dajali.

Tako v nobenem stanu srečen ni, komur se vse po volji zgodi. Vsaki stan ima svoje veselje, pa tudi svoje terpljenje; le dve reči človeka osrečite: zvestoba in pa ljuba zadovoljnost. Zvestoba je prave sreče mati, zadovoljnost pa varuška; kdor dolžnosti svojega stanu zvesto izpolnuje, in pa za dobro vzame, kar mu Bog da, pri njem je prava sreča doma. Večno srečni bomo v nebesih!

68. Resničen senj.[uredi]

(Drob, 1855.)

Bolnik je na smertni postelji ležal, pa svojim pregreham ni dal slova. Senja se mu, da se mu Kristus prikaže, na vrata njegovega serca poterka, ter ga prosi naj ga noter pusti, gerde prebivavce pa izpodi, s kojimi prebivati ne more. Bolnik se izgovarja, da svojih serčnih družic odpraviti ni v stanu, kajti jih je že preveč vajen. „Ktere so pe družice tvojega serca?" Kristus popraša. „Prevzetnost, lakomnost, nečistost, jeza in pa lenoba," bolnik odgovori. Kristus ves žalosten od njega gre.

Drugo noč se spet bolniku senja, da je umeri, in do nebeških vrat pride.

Rahlo na vrata poterka, naj bi ga Kristus v nebesa vzel. Kristus se mu prikaže, pa veli: Imam v nebesih gostov veliko, ki s teboj bivati nočejo; tudi jaz jih ne morem posloviti in tebi v nebesa dati." — „Kdo so pa tvoji gosti v nebesih?" bolnik pobara. „Moji svatje so Marija prečista devica, so svetniki in svetnice, ki so vse zapustili in meni dali svoje serce. Kako bi jim slovo dal, in tebe v nebesa vzel ?" To zaslišati se bolniku tri mile solze po licu uder6. Kristus nebeške vrata zaklene, bolnik se pa prebudi. Ves prestrašen resnico svojih senj premišljuje in se brez odloga spokori. — Ovi bolnik, grešnik, si ti!

69. Savica.[uredi]

(Drob. 1857)

Na bistri Savici je mlada punca prala in s tovaršico pogovarjala se; naglo ji Savica prazno pečo odnese, koje vloviti ne more. Nejevoljna jezičnica Savico krega, da se ji toliko mudi, kakor bi jo kdo s palico podil. „Počakaj, je djala, naj se s teboj pogovorim in nazaj dobim, kar si mi vzela!"

Savica deklici odgovorila: „Moj oča, mogočni Triglav me po sveti pošlje, naj Gorensko obhodim, Dolensko obiščem, Horvatsko porosim in brez odloga v černo morje tečem. Gorencem ravno polje, Dolencem vinske gore oveselim, nazaj pa žita in vina polne ladje prinesem. Nagla Kokra, tiha Ljubljanica, čista Savinja, počasna Kerka, Sotla in Kulpa, moje družice, me težko čakajo, in velika Donava, moja vodila mi pri Belein-gradu gostijo služi. Ne utegnem se muditi, ne smem postajati; dolga in težavna je moja pot.

Ako Savica berzna nisem, tudi mogočna Sava ne bom. Punca! lep navk ti dam.

Hočeš dobra gospodinja, skerbna mati kdaj biti, ne smeš postopati, ne z vsakim pečati se. Hitro mine zlata mladost, in starost nima dati, kar si dekle v mladih letih pozamudiš. Ne besedljiva, marveč poštena in sra-možljiva hodi svoj pot; kamen skali sivno Savico, slaba beseda devico; ne poslušaj, ako se ti ponuja. Čisto sijati imave obedve. Skerbi, da boš v mladih letih čednosti — na stare dni pa dobrih del bogata, tako bo srečna tvoja hoja, kakor je slaven moj tek. Jaz v nezmerno morje grem, ti pa v neskončno večnost; obedve popotnici sve."

Ta lepi navk, devica! tebi da bistra Savica, in teže bistro svoj pot.

70. Jurko in božji stol.[uredi]

(Drob. 1857)

Jurko je v svojih detečjih letih rad poslušal, kako so pravili, da kder mavrica ali božji stol stoji, tam vreča dnarjev leži, katere lehko vzdigne, kdor je srečnega planeta rojen, in o pravem časi tisti srečni kraj doleti, na katerem mavrica ali božji stol stoji. Kar je Jurček otrok slišal, je tudi Jurko mož ter dno veroval, in mnogokrat na mesto tekel, na kterem je od daleč videl božji stolec stati.. Grede je že cekine štel, katere bo na srečnem kraji vzdigal; in ž njimi zlate graščine zidal, in lepša ko se je mavrica svetila, močneje mu je serce igralo od velike sreče ki ga na skrivnem kraji čaka.

Kadar pa Jurko na kraj mavrice prisopiha, in od želja po sreči komaj diha, najde namestu sreče prazen mak (prazno nič). Mavrice romeno zeleni trak še enkrat dalej stoji, in če Jurko tudi nje kraj doleti, kaj drugega ne najde, kakor prazen stan; pa vendar ne verjame, da je od svojih želj goljfan. Tako Jurko vse svoje žive dni po sreči goni, se le od daleč v zaupanji do svoje sreče veseli; bližej ko misli jo pa vloviti, dalej pred njim beži, ter ga uči, da ni pod solncem prave, stanovitne sreče, marveč le njeni dozdevek. — Ali se tebi, človek, ravno taka ne godi ?

Jakob se misli prav bogato oženiti, in od veselja mu serce kipi; cele noči mu namenjena sreča ne da spati. Jakob dobi ženo, tudi premoženje lepo ž njo, pa tudi tolik križ, da svoje žive dni pod njim zdihuje, ter želi, da bi svoje nikoli poznal ne bil. Jakob, vidiš peno sreče! — Martin že veliko let v lotrijo stavi, poslednje krajcerje poišče, in nobene stave ne zamudi, pa večidel za eno ali dve piki si vgreši, da terne ne zadene, in še hujše stavi. Zdaj se mu sreča vkloni, in Martin veliko stavo vgane, in nekoliko tisuč butastih kron dobi, pa še huje stavi, zapravljivo živi in v kratkih letih nima si s čem tobaka kupiti. Martin, si videl goljufive sreče prazni mak! —Marko misli imeniten gospod biti, in vidi v svoji častilakomnosti se mu vse odkriti in priklanjati, ker je že v mislih žlahen gospod. Pa višej,v kakor stopi, še visokeje hrepeni; ni mu nikoli dosti visokosti in časti. Majhen veterc kake nesreče po-hlidi, prazni mak vse posvetne sreče Marku odnese, in sirotej gologlav ostane.

Tako je vsa posvetna sreča lepo pisani mavrici podobna: Lepa se nam od daleč zdi, in človek najsrečneje živi, dokler jo od daleč gleda, da se mu smeji. — Ne goni se preveč, ne prenaglo ; po sledu sreče nam rado spodleti. Kdor darove hvaležno hrani, ktere mu sreča da, naj si bodo mali ali veliki, on srečo za svojo prijateljico ima. ki mu več da. ko človek poželjuje. — Iščeš ti zaklade pod božjim stolom na zemlji, boš našel kakor Jurko prazen mak. Išči, kar je sreče nad obokom mavrice v nebesih, in boš srečo našel, ktere konca ne bo!

71. Njboljša rajtenga.[uredi]

(Drob. 1857.)

Moder oča je na sprehodu imel navado s svojo paličico po peski ničle pisati in jih premišljevati. Mla-denčik očeta pobara: „Atej! kaj pa pomenijo vaši koJesčeki," katere po peski pišete?" „Sinko ! mu oča odgovorijo, ali ne poznaš ničel,. ktere v šoli na tablo pišete, kedar po desetinkah raČunite? Veliko rajting ste že storili, okroglih ničel napisali in spet pobrisali, pa najpotrebneje rajtinge še ne znate, kakor vidim. Hočem ti jaz to računbo pokazati. Le poglej, vse te ničle nič ne veljajo; dokler jim vredne ednote ne dostaviš; si pa jim na pravo mesto le edino veljavko dodal, boš za toliko večo število imel, za kolikor več ničel veljavni številki dostaviš.

Ničla je vsa posvetna lepota, dragota, vsako delo in vsako blago, dokler mu ednote prave veljave ne pristavimo. Ta veljava, sinko le dobro si zapomni, je dobri namen: Vse k veči časti božji, in našim dušam v izveličanje!" Brez pravega namena nimajo vse naše dela in posestva nobene cene, so prazno nič. Kakor hitro pa svojim delom dober namen dodaš, bodo imele svojo vrednost, in več kakor dobrih del imaš, vekšo bo tvoje število: to te vsaka ničla uči, da brez dobre misli nobeno djanje pred Bogom kaj vredno ni.

72. Pes. in mačka.[uredi]

(Drob. 1861.)

Sedanjih posvetnih modrijanov izgled.

1. Kadar so ljudje na polji delali, je Čujež doma skerbno varoval, in čul, da bi kak tat doma ne okradel. Ko Čujež na sredi dvora leži, se hudobec pritepe in psu proti, z gorjačo glavo razkljati, ako zalaja. Kaj hoče ubogi Čujež storiti? — Ponižno se hudobcu prikloni, in tat se brez strahu v hram poda.

„Oj ti zvesti Čujež, ti! Le poglejte ga, kako dom varje! Pač ne zaslužiš, da te domači toliko hvalijo:" tako se mačka z ognjišča oglasi, in psu zabavlja.

„Molči, besedljivka; in poglej, kaj bom naredil:" mačko pes zaverne, skoči po vratih, da se zaklenejo, in tat iz lirama ne more. Potem začne lajati in tako hudo udelavati, da ljudje od vseh krajev gledat priderejo, in tata v hramu zasačijo.

2. Mačka to vidši sama pri sebi misli: „Modro jo je Čujež zvil; hočem tudi jaz ravno tako narediti, najprej za sebe, po tem za gospodinjo preskerbeti. Sosedove piske hodijo v naš vert, grede razkapat, in gospodinji škodo delajo. Tiho bom za njimi zlezla eno piško zgrabila in dobro kosilo imela. Drugi pišanci bodo odleteli, in mati me bojo za to prav radi imeli." Muca si vse to vmisli in potuhnjeno skoz plot zleze, ter hoče ravno nad najlepše pišče skočiti in ga zadaviti, kar jo sosedov hlapec zapazi in s kamenom tako hudo udari, da se je napol mertva na dvorišče privlekla. — „Ha, ha! jej reče čujež; prav ti je prav, kradljivka. Tako se vsakemu godi, kteri pri svojem djanji in ne-hanji le svoj dobiček, drugim pa zgubiček želi.

3. Hočem v prihodnje bolj modra biti, je mačka djala, in za dobiček gospoda najprej preskerbeti; gotovo bom lepo plačo dobila." — Ko Mijavka tako modruje, ugleda sinka, kako slavičeka iz ptičnika vzeme in mlajšemu bratu v roke da. Mačka mu v lice skoči in ga kervavo opraska. Slaviček izferfra, in mačka čaka svojega plačila. — Oča k domu došli ugledajo kervavo dete, in ko slišijo, kaj je mačka storila, po palico sežejo in mačka še k sreči zdrave pete odnese. „Srečnasi, da si jo potegnila; Čujež v kotu zarenči. Ti in tvoja neumna modrija! Za malovredno blago drobnega ptička, si skoraj drago oko otroku izprasknola. Oj bedača, ki ne veš, kaj oko velja! Modri ne postavlja za malo blago tolike cene."

4. Mačka želi svojega gospodarja utolažiti, in se očetu prav dobro prikupiti. Sliši, da gospodar toži, kako je podlaska bele zajčeke v hlevu podavila, in sklene gospodarju v tej nezgodi pomagati. Ker pa ni mogla podlasice uloviti, hoče pitavne zajčke dobro varovati, in jim iz hleva na pašo ne pustiti, ter pri luknji čuje, skoz ktero so vun in noter hodili. — Gospodar vidi zajčeke hudo izstradane medleti, gleda, in najde mačko pri luknji prežati, ter jo serdito nažene.

5. Hočem se v prihodnje varovati, da ne bom gospodarju kvara nemila"; je mačka djala in je na klopi ležala. Pišanci na tleh proso zobljejo, ktero jim je gospodinja potrosila. Miška iz svoje luknjice prileze in med pišanci zernca pobira. Mačka hoče nad miško skočiti ; pa se ustraši, rekoč: „Nikar ! lehko bi kako piško zadela." Spet se uleže. „Presneta mačka! gospodar nad njo zarezi; še miši ne vidi in ne lovi, naj si ravno krog nje skačejo; ter hoče po nji lopiti.. „Zapomni si dobro mače! da ni prav svoje dolžnosti opustiti, kadar se bojiš za to v kako nevoljo priti. Stori kar je prav, in se nikogar ne boj!" je Čujež v kotu djal.

6. „Tako bom pa v prihodnje bolj pridno miši in podgane lovila:" je mačka djala, ter noč in dan škodljivim živalim pokoja ne daje. Miška se ni smela prikazati; naglo jo je mačka pohrustala. Zato jo gospodinja hvali, in tudi gospodar jo pogladi in dobre koščeke ji pod mizo deli. — To mački močno dopada. „Bom svoje sosede na gostijo povabila; hitro bomo vse miši in podgane ukončali, in domačim bo prav." Kakor mačka sklenila, tako storila. Sosede pridejo, pa namestil miši in podgan, se tudi smetane in slanine lotijo. Kadar domači škodo ugledajo, domačo mačko pretepajo. Čujež se ji pa smeje, rekoč: „Vedi, mačka, da ni varno na dobro delo slabe pomočnice vabiti!"

7. Mačka da svojim sosedom slovo rekoč, naj gredo domu; ter hoče sama miši in podgane kročati. Ali star maček ji veli: „Jeli nam tako plačuješ? Smo ti pomagali miši loviti, hočemo tudi plačilo s teboj uživati. Ne podstopi se, nam kaj takega ziniti." Mačka jih prosi, naj grejo; pa nočejo, in se ji debelo smejijo. Čujež mački reče: „Slabih tovaršev in tovaršic je ložej dobiti, kakor se jih iznebiti; varuj se jih!"

8. Stari maček svoji sestrici pravi: „Veš kaj; le z nami potegni in delaj kakor mi. Vesela bodi in izmikaj, kar ti dopada. Ukradeno blago skrivaj, in skrito varno zauživaj. Tako boš dobro živela in ljudje te bodo za modro visoko obrajtali!" „Ta beseda je prava; od mladih dni sem tako mislila, in žal mi je, da nisem vselaj tako storila. Dobro si mi maček svetoval; bom si tvoj svet za uho zapisala."

9. Mačka je skerbno slanine iskala, pa se je ukrasti bala; imela je hude želje, ter vedno sline cedila; njeno veselje je bilo grenko kakor pelin od samega strahu pred šibo. Žalostno se po kotih pomika, in se celo Čježu usmili, ki jo pobara, kaj ji je. Povedala mu je, kako se ji godi. Čujež ji reče: „ Vidiš, da pošteno se nositi, pa nepošten biti je norost, pa ne modrost! Hočeš li v resnici srečna biti, moraš po pravici misliti in storiti; tako bo prav.

10. Mačka Cuježu odgovori: „Tvoja modrost mač-kinja ni in nikdar ne bo; mačka ne dela tako. Ker mi ni pri vas ostati, se hočem med tuje seljake podati, pa tudi mače ostati. — Mačka gre na polje miši lovit, pa tudi v hosto zajce davit. Veliko je zajcev zalezla in po-davila; pa to njeno veselje ni dolgo terpelo. Graščinski lovec mačko osledi, jo išče in najde, ko ravno na zajca preži. Puška pokne, in mačka mertva obleži. Ko je strelcev Suhač Cuježu nesrečni konec mačke povedal, je Čujež Suhaču djal: „Mačka je po samih krivih potih svoje sreče iskala, in je poslednjič svojo nesrečo našla; jaz pa po ravni poti hodim, svoje dolžnosti zvesto dopolnujem, veselo in srečno živim." — Strelčv Suhač pa pravi: „Tako se vsakemu godi, kdor po krivih potih svojo srečo lovi; takim je sreča opotočna. Le pošteno živimo, in pa dolžnosti svoje storimo; in sreča nas zapustila ne bo! Le pri resnici in pravici je naša sreča doma!

73. Ovčar in njegov pes.[uredi]

(Drob. 1861.)

Kar mačka rodi vse miši lovi.

Kde si bil, ti potepuh? vpraša ovčar svojega psa, ki se je ponižno k njemu pritepel. „Ne jezite se, moj gospodar; svojega bolenega znanca sem obiskal." — Kaj meni tvoje obiskovanje; zaslužil si tepen biti, kajti nisi črede varoval. Volk mi je med tvojim obiskovanjem najlepše jagnje vzel."

„Nemogoče, da bi bil volk kaj takega storil. Sinoči sem pri njem bil, ter mu pravil, kako pridne in pohlevne so naše ovčice in kako "gerdo je to, da jih Čerti in preganja. Solze so ga polile, ter mi je obljubil, da nikdar kaj zalega nama učinil ne bo."

„Oj bedače! reče ovčar. Hočeš li volka poboljšati, moraš ga mesa odvaditi. Dokler volku meso diši, solzam verjeti ni. Volk je bil, in volk ostane, dokler bo živ."

Stara navada Železna podkova.

74. Solnce in veter.[uredi]

(Drob. 1862.)

Pravijo, da sta se solnce in veter svoje dni skušala, kateri bi bil močnejši? Pogodita se, naj tisti zmaga, kdor popotnika, ki je na stezi bil, prisili svoj plašč izsleči.

Veter jame pervi hudo pihati: zdolc in krivec se stepeta, ter dež in točo napravita, naj bi popotnika pri-morala,'svoj plašč zavreči. Popotnik ves moker od mraza trepeče, terdno za plašč derži in se v njega zavija, kolikor premore, in pa svoj pot hiti.

Veter potihne, vreme se zvedri, in zdaj pride solnce na versto. Prav lepo, prijazno začne sijati in svoje žarke popotniku v herbet uirati. Toplota raste, sapa čedalje gorkejša postaja, in popotniku čedalje bolj vroče prihaja, plašč mu je pretopel; z rame verze ga in na tla pogerne, ter se v senco počivat vleže. — Solnce se vetru posmeji, ker ga je tako lehko premoglo, rekoč: Kar se zgerdim in s hudim ne stori, to se z dobroto lehko zgodi!

75. Popotnika.[uredi]

(Vel. ber.)

S suhe zemlje se popotnik po mokrem v ptujo deželo poda, in se pervo pot po nevarnem, morji vozi. Lepo vreme in pravi veter je bil, solnce prijazno sijalo in barka je gladko tekla po zelenih valovih.

Veselo si barkovci pojo in krog barke morske ribice odskakujejo, kakor bi jim bil kratek čas v tovaršiji veslati.

Popotnik na brodu stoji, in se z mornarjem pogovarja, rekoč: „Kako dolgo, prijatelj! že na morji služite?" Mornar: „Od svojih mladih dni, gospone." Popotnik: „Kaj so pa vaš oča bili?" Mornar: „Tudi barkovec, kakor jaz, in so se pred dvajsetimi leti potopili, kajti jim seje barka v silnem viharji zdrobila." Popotnik: „Kaj šopa vaš dedek bili?" Mornar: „Moj dedek so tudi na morji služili, in so utonili v strašnem brodolomu; in ravno tako smert so storili tudi moj preded, kakor sem praviti slišal, kajti se jim je korablja na brodu razklala, in ste prova in kerma broda potonile." Popotnik: „Oj prederzni! kako se upate vi na morje?"

Mornar popotniku reče: „Prijatelj, kde pa so vaš oča umerli?" Popotnik: „Doma na svoji postelji." In kde pa vaš dedej in preded? „Obadva doma na postelji." Mornar: „ čudim se, da si upate doma v posteljo iti, v koji so vsi vaši predvamci pomerli." — Smert nas najde na potu, kakor doma, na suhem, kakor na vodi; pripravljeni bodimo!

76. Sv. Avguštin in mladenčič.[uredi]

(Vel. ber.)

Visoko učeni in bistroumni cirkveni očak sv. Avguštin je v svojem mestu Hipo na Afrikanskem, kder je škof bil, knjigo pisal od same presvete Trojice. Globoko in visoko premišljuje neizrečeno skrivnost, jo človeški pameti razumljivo pokazati, ter se za morjem sprehaja in svoje dušne moči težavnega djanja vedri.

Ugleda enega dne mladenčika prezalega za morjem sedeti, in z žlicoj vodo morja v jamico na pesku plati. Avguštinu, blagemu detomilu, igra otroka dopade ter ga prijazno pobara, pokaj tako hiti vodo morja zajemati? „Hočem vse morje v ovo jamico pozajeti," mu dečič odgovori. Posmehljaje se mu sv. Avguštin pravi: „Aj da te! to ti pa ne bo mogoče!" „Ne?" mu fantič resno reče: „poprej bom jaz vse široko in globoko morje v to jamico pozajel, kakor boš ti prečudno skrivnost presvete Trojice razumel in zapopadel." — Mladenček to izustil in zginul je; sv. Avguštin pa spoznal, da mu je Bog po angelu naznanil, kako prazno je razlagati človeškemu umu, kar je nerazumljivega.

77. Božja modrost.[uredi]

(Vel. ter.)

Svetemu Lovrencu Justinianu, nadepolnemu mla-denču plemenitega rodu v Benetkah, se je prikazala, kakor nam sam pripoveda, v podobi častitljive device božja modrost. Svetleje od solnca je bilo njeno obličje, prijazne nje besede, s kojimi je nagovorila mladenča, rekoč: „Pokaj se daš motiti posvetnim stvarem, preljubi moj, in jim svoje serce dajaš, veselja in miru pri njih iskaje? Le jaz imam, česar ti želiš; pri meni najdeš stanoviten mir in najslajše veselje že na ovem svetu.

„Kdo si pa ti, nebeška prikazen?" mladeneč veselo zamaknjen popraša. Pohlevno mu ona odgovori: „Jaz sem božja modrost, Očeta nebeškega izvoljena hčer. Včlovečila sem se, ljudi izveličat; in kdor mene najde, življenje najde, in bo izveličanstvo od Gospoda Boga prejel. Juterna, kojo tebi prinesem, je svete vednosti čisto zlato, in moja lastina je vesela večnost v svetem raji Najvišega." To izgovorila in zginila je; njegovemu sercu pa je sveto željo zapustila po božji modrosti. Od veselja in ljubezni mu je serce gorelo vse žive dni do te nebeške neveste, ktero je iskal in srečno našel. Iz-rastel je imeniten mož, dušni pastir, in je sedaj svetnik v nebesih.

Mladenči! deklice! si ne bomo izvolili ravno te svete družice tudi mi? — Ona bodi naša družica — naša vodila sveta modrost!