12. oktobra 1980

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Neizbežnost 12. oktobra 1980
Glas
Tomaž Šalamun
Kdaj se bo šansa zgostila
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Najprej so se pokazale srebrne ribice.
Plavale so v masi, ki je bila nekaj med
mlekom in nebom. Vedel sem, da bi zvenelo,
če bi udaril po njej. Nisem udaril. Niti z
očmi se je nisem dotaknil. Začelo se je valiti
prvo zeleno kolo, drugo rjavo kolo, tretje
sivo kolo. Vedel sem, da manjka vse. Bil sem
popolnoma ciničen. Šel sem srat sredi vizije,
se obrit in si dat gor Givenchy. Kolesa je
neslo, niso se vrtela. Razporejala so se v
trikotnik, ki ga je bolelo, da ni četrtega.
Ribe so se premikale kot zvezde, kot tisoč
sperm v negativu. Začeli so se obrazi.
Kiklopi med meglo. V očeh so jim goreli rdeči
grmi. Potem celo telo starca, zakopano v
nekaj prozornega in rumenega. Njegov obraz
je bil rjav. Kolesa so se začela vrteti in
sikati, in vem, da je dišalo, ampak mene
izdajo vonji. Potegnil sem vodo. Še enkrat,
ker se prvič drek ni splahnil. Začel sem se
tresti. Pazil sem, da bi me ženska ne pogledala
v oči. Stegnil sem roki. Roki sta se spremenili v
tulipana, kar je bil znak, da branim svojo
kulturo. Rdeča tulipana sta postala zelena,
z vrisanimi meči na cvetnem listu.
Odtrgalo ju je in vzelo. Ribe se niso
pustile zmotiti. Če manjka četrto kolo,
manjka vse. Pokoli so med tri in štiri.
Elohim nima pravice v moji kupoli. Štiri je
mesto, tri je večnost. Nočem biti prebivalec
nečesa. Če se kdaj drugič prikaže četrto
kolo, bom zadavljen in ubit, razmesarjen in
bom v najboljšem primeru samo celica drugega
telesa. Kot titan, ki ga dodajajo aluminiju.