1. Pes, maček in miši

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
1. Pes, maček in miši
(Objavljene nezbrane pesmi I)
Ivan Cankar
2. Sodba
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

Od človeka pes dobí,
nekdaj spisano pravíco,
da po kos mesá v mesnico
vsak dan sme, dokler živí.
Pes je bil zeló vesel;
vendar to ga je skrbelo,
kam bi drago pismo del,
da bi skrito mir imelo.
Stari znanec "muc" koraka
po dvorišču mu naproti;
pes prijazno ga počaka,
z milo prošnjo se ga loti:
"Muc, vesel sem svoje sreče;
ali pismo, glej, me peče,
ki ga spraviti ne vém.
Ti si dobro znan ljudém,
shrambe, kote vse poznaš.
Pismo, prosim te, mi spravi,
da ne bo mi vedno v glavi;
če bo treba, spet ga daš!"
Maček je takój obljubil,
da ne bo pisanja zgubil;
v hišo je potem odšel,
pes je zopet mir imel.
Človek se je kmalu skujal
ni več psu mesá ponujal;
vrata je pred njim zapiral,
ga opravljal in obíral.
Psu postalo je hudó;
ide k mucu, dé takó:
"Lačen pridem k tebi, glej;
sreča o prihodu `zgíne,
dobra misel kmalu míne.
Kaj storiti je, povéj!
Daj mi spravljeno pravíco,
da ponesem jo v mesníco."
Maček pravi: "Res, takó?
Malo čakaj, grem po njó!"
Hitro po lestváh odíde,
spodaj čaka pes, da príde.
Muc prikaže se, trepeče,
psa s seboj na ízbo vleče,
žalostno mu govorí:
V tó-le skrinjo sem jo vtaknil;
ali kdo jo je izmaknil,
sam ne vem; pozvedaj ti!" —
Kar škrabljanje se zaslíši;
v témo smuknejo tri míši.
Pes kričí: "Tatjè, za njimi!
Skoči, maček, lóvi, prími!"
Ali, ni jih bilo več.
Pes od jeze ves besneč
ljuto kar zažene krík:
"Sem s pravíco, ti lažník!"
Ta beseda muca ujeda,
enkrat skrinjo še pregleda,
mirno govorí potem:
"Pismo so ti miši snedle,
ki za vrednost niso vedle;
toži jih zató ljudem!"
Skrinjo hitro pes pokrije,
se obrne in zavpíje:
"Têbe bom sodniku tožil,
da boš čudne pesmi krožil,
ko zagledaš tretji zor."
Obmolčí in gré na dvor.
Tretji dan prisveti krásno.
K mucu pride lačni pes;
v radosti zavpíje glásno:
"Maček, zdaj boš delal kes.
V mesto te sodnija kliče;
glédi, kje dobíš si priče
in napravi se z menój!"
V strahu šel je muc takój.
Mérila molčé sta cesto
in prišlà napósled v mesto.
Tú se pravda je začela,
dolga pravda. Mnoga leta
je v prepirih se vrtela.
Vendar sodba ne obeta,
kar je upal dolgo vsak.
Ko se blíža hládni mrak,
že sedé sodniki zbrani
tiho po dvorani.
Vstane starec z brado sívo,
sodbo govorí ganljívo,
glasno, da vse ljudstvo sliši,
kaj dobé pes, muc in miši:
"Ker ni spravil pes pravíce,
mačka pital je z lažmí,
naj ne misli na mesníce;
tam kosila ne dobí."
Pes boléstno zaječí —
sodba dalje govori:
"Ker je maček psu obljubil,
da ne bo pisanja `zgubil,
in je vendar storil tó:
Vzame se mu čast, poštenje,
skrivno naj živí življenje:
Pes preganja ga lahkó."
Muc opupano zaječí —
sodba dalje govorí:
"Pismo so pojedle miši;
naj bojé se ljudi v hiši,
naj lovi jih vsaka stvar.
Mačku damo njih življenje,
ker je `zgubil čast, poštenje,
za vse dni od danes v dar."
Miši smrtno zaječé,
iz dvorane se podé.
Jeza vstane zdaj velika;
cvili pes in maček síka.
Gledata se prehudó —
in še danes je takó.