Pojdi na vsebino

Žalostne deklice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Škarje hudičkov Žalostne deklice
Marjanka
Velo listje
Izdano: Vigred, 1928, letnik 6, številka 9
Viri: dlib (št. 9)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Solnce se je nagibalo k zatonu. Maj je v onem dnevu pokazal vso svojo krasoto; in ljudje, ki so že dolgo pričakovali take zmage solnca, so veselo hiteli po ulicah. Povsod sam smeh, same živahne besede in žareče oči.

Vračala sem se v mesto. Srečala sem fanta, ki je vodil deklico za roko. Obema so se oči smehljale, iz obrazov je sijala božja radost. Tedaj je vstala v mojem srcu vera v resnično pomlad mladih duš, ki jim ni samo kruh v hrano.

Pot me je peljala ob vodi. Onstran struge se je veličastno dvigal božji hram, zvonec je vabil k šmarnicam.

Nenadoma se mi korak ustavi, kajti prav blizu sem zaslišala krčevito ihtenje. Za drevesom sem zagledala dekliško krilo. Nisem vedela, kaj naj storim. Rada bi stopila k njej, ali v srcu se v takih slučajih oglaša čudno čuvstvo, rekla bi, da se človek boji tolažiti, ne, da ne bi znal, a iz strahu, da bi se ne dotaknil tiste strune, ki v srcu trpečega povzroča najhujše bolečine. Vendar se mi je tako zasmilila preprosta, samotna deklica! Morda je bila v svoji žalosti čisto sama, morda jo je globoko razočaral prav oni, ki ji je bil najbližji.

Prijela sem jo za roko, za tisto ubogo roko slovenske služkinje, ki nosi na sebi vidne znake težkega dela. Ti znaki so njene lovorike za prestana premagovanja in zatajevanja.

V duhu sem poljubila žuljavo desnico. Pobožala sem jo po spačenem licu in ji rekla, naj se potolaži, da smo si vse sestre v trpljenju. Pogledala me je zmedeno, in ko sem jo povabila, naj gre z menoj, je kriknila: »Ne, nikamor ne grem, tukaj ostanem, ker iz tega prostora vidim cerkev!« Te preproste besede, ta čista, primitivna vera, ki žubori kot večen studenček tudi v najhujši bridkosti, me je globoko pretresla. Še enkrat sem ji pogledala v oči. Videla sem zmeden in truden pogled, upadlo lice in krčevito stisnjene ustnice, a solz nisem uzrla. Kdo te je udaril, sestra? Kdo je presunil tvoje pošteno srce, ali morda ranil tvoje dekliško dostojanstvo?

Odšla sem brez besed.

O da, vse smo si sestre v trpljenju, vse hodimo skozi življenje z imenom Dolores.

Sestre, le eno željo imam! Ko pride na nas ono hudo, ono težko, ubijajoče trpljenje, uprimo svoje dušne oči v večno Dobroto in krepko si recimo: »Nikamor od tod, da ne izgubim Gospoda Boga!« 

Le tedaj bo naše trpljenje posvečeno in le tedaj bomo vredne imena — Dolores. —