Velo listje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Velo listje
Francka Zupančič
Izdano: Vigred 6/10 (1928), 226
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Jesen je zunaj. Veter piha v drevesnih vrhovih in se igra z njihovim porumenelim in rdečim listjem. Naenkrat mi jih pripleše peščica skozi odprto okno. Trudni in suhi se privrte in obstanejo na tleh. Na odprti knjigi obstanejo trije: lipov, topolov in vrbe žalujke. In ko tako razmotrivam, začujem tiho šepetanje. List lipe pripoveduje o svoji mladosti. Lepa, stara lipa je bila njegov dom. Prijetno in dobro mu je bilo tamkaj, ko so se poletni vetrci poigravali z mladimi sobratci in so jih božali solnčni žarki. Še lepše pak je bilo, ko se je ob prijetnih poletnih večerih zbirala pod lipo vaška mladina, igrala in ukala. Ko pa je vrišč pojenjal, je list slišal in doživel še najlepše. Na klopici pod lipo je sedel deček in krasno igral vijolino. Zarečih oči je zrl v daljino, tja čez nebotične, sinje velikane, za katerimi je tonilo solnce v rdeči zarji. Mali lipin list je ljubil dečka in spoznal iz njegovih pesmi, kaj mu je polnilo srce, namreč hrepenenje, ki ga sili od doma v tujino. Pač mu je šumelo zeleno listje: »Ostani!« Ali deček ga ni umel. In nekega jutra je stal na pot odpravljen pod lipo — ves navdan veselega upanja. Ubogi list lipe ga je videl odhajati, a mu ni mogel reči besede v slovo. O lipa je šuštela in šumela in mu je pela v slovo. — Minevalo je poletje in prihajala je jesen. Listič je bil odtrgan od matere lipe in veter ga je privedel po zraku — k meni. Umiril se je in lahko zatrepetal.

Nadaljeval je list topola — šepetajoč. Visoko gori je bival na mogočnem topolu ob cesti, ne daleč od velikega mesta. O, mali list je mnogo videl, poznal je ljudi. Tisoč in tisoč jih je šlo spodaj mimo, govoreč, smehljajoč, skrbi polnih. In nekoč je prišel nekdo žarečih oči po cesti. Truden je legel v travo, ravno v senco topola. Zdajci je zadonel ljubek spev in list je poslušal. Ni še čul kaj sličnega. Želeč videti in slišati bližje, se je odtrgal, padel in obstal ravno poleg potnika. Globoko mu je pogledal v oči — ker stari topol mu je pravil, da se po očeh vidi človeku v dušo. Ta tukaj je moral imeti lepo, plemenito dušo, ker oči so mu bile čiste in jasne. Toda kmalu je potnik odšel dalje in ubog list je ležal osamljen kraj ceste. Kako rad bi mu bil sledil v mesto! Usmilil se ga je veter in ga odnesel v zraku, nesel, nesel po ozkih, tesnih ulicah, kjer je bilo mnogo hiš. Ubogi, mali list! Mnogo ljudi, temnozročih je šlo mimo. Strah ga je navdajal, bal se je za dečka s plemenito dušo. Da mu le ne bi ugrabili odsev in svit, ki mu je seval iz oči — ker to se je zdelo ubogemu lističu najlepše in najboljše, kar je imel deček. Dolgo je ležal v samotnem cestnem kotu, dokler ga veter zopet ni odnesel dalje in ga donesel na neko klop v drevesni senci. In na klopi je sedel mlad potnik. Radostno je zazrl listič še blesk v njegovih očeh, a videl tudi njegovo utrujenost. Hoče li nazaj domov? Kako se mu je zasmilil! Da bi mu le ne bilo umreti kot njemu, tako počasi se usušiti! — Deček je odšel in njegova postava se je pojavila v množici. Naenkrat je nastal ropot, šum, vrišč, krik, hrup. V cestnem prahu je ležal nekdo, ležal mrtev. Bil je mladi popotnik. Od daleč že ga je listič videl in spoznal. Kako bridko mu je bilo! Toda morda je vendarle bolje tako! Še ni izgubil leska oči ... List je molčal in lahko — skoro neslišno je zašumel list vrbe žalujke — a ostal je miren. Rosno kapljico sem uzrla na njem — kapljico, ki se je lesketala kakor solza. --- Je li morda z groba mladega popotnika z blestečimi očmi?