Žalostna povest o muli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vesela povest o muli Žalostna povest o muli
Mule
Tone Seliškar
O muli, ki se je napila žganja
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


ŽALOSTNA POVEST O MULI

Pa nikar ne mislite, da je bila mula, ki govori o nji ta povest, žalostna! Ne, dobrodušna je bila, pohlevna in na vso moč krotka; ni brcala, ni uhajala, skratka: pravi vzor svojega rodu. Partizani so ji dali ime Bistra. Najbrž, ker je bila hudo zala, v očeh pa ji je sijal tak žar, da je vsakega očarala. Pa je imela tudi dobrega rednika! Doma je bil izpod Snežnika, Notranjec pač, in zato malce trmast. Kadar je kaj trdil, je vedno dejal:

»Prmej-kavelj, da je res!« in zato se ga je prijelo ime Kavelj. Partizani so rekli:

»Mula je trmasta, Kavelj je trmast — pa naj bosta skupaj!« .

Lepo je Kavelj skrbel za Bistro. Bila sta drug drugega vredna, in če ni bilo hrane za Bistro, je Kavlja to bolj trpinčilo ko mulo.

»Le potrpi, Bistra, le! Ko bomo zmagali, ti bom postavil tak hlevček, da bodo vsi konjički fige proti tebi. Še nekajkrat jih bomo namahali, pa bo tu, svobodica, zate in zame in za vse!« Tako ji je govoril.

Bistra ga je zvesto poslušala, pokimala z glavo, tovariši pa so se mu smejali:

»Hahaha in hohoho, Kavelj spet muli povestice klati!«

»Mulci zagamani, mar mislite, da me ne razume? Prmej- kavelj, da me!«

In nekajkrat so se sporekli, ker so tovariši trdili, da mula nima duše.

»Duša gor, duša dol, kako se tej stvari reče, ne vem, saj nisem fajmošter, da bi imel toliko časa za razmišljanje. Rada me ima, razume me, zvesta mi je, in to je zame duša! Le tisti, ki živali ne razume in jo trpinči, nima duše, prmej-kavelj, da res!«

Naposled so se vsi navadili na Bistro in na Kavlja. Radi so ju imeli, ker sta bila oba dobrega srca in zvesta tovariša v sreči in nesreči.

Nekoč, proti koncu zime, so se partizani na Svetem Gregorju tepli z belčki, ki so rinili tjakaj iz Velikih Lašč. Pokalo je križem kražem, da je bilo kar hudo za ušesa. Partizanov je bilo malo, belčkov pa veliko. Belčki so pokali tudi s kanonom, da se je okoli cerkve na Svetem Gregorju kar kresalo. Našim pa je pričelo pri­manjkovati kroglic. Naglo so poslali sla v brigado po pomoč.

»Kavelj, našim huda prede!« je dejal komandant Kavlju. »Bosta znosila z Bistro tole železje k Svetemu Gregorju?«

Kavelj je bil res samo mulovodec, toda pogumen partizan. Rečeno — storjeno!

Kavelj je pripeljal Bistro iz hlevčka in ji dejal:

»Bistra, tovariši so v nevarnosti. Potrudiva se, zmagati moramo!«

Na tovorno sedlo so ji naložili težke zaboje.

»Dovolj je, pretrgala se bo!« je dejal odločno, ko so ji hoteli obesiti še dva zaboja min. »Ne bo zmogla!«

»Mora! Tam zgoraj so že vse popokali!«

»Pa dajte na moj hrbet!«

In sta šla na pot, oba težko natovorjena. Če pogledate na zemljevid, boste videli, da je pot iz Sodražice k Svetemu Gregorju hudo strma. Pa še zamrznjena je bila, da jima je drselo. Oba sta sopihala, ker sta se dvizala na vso moč.

»Bistra, srček moj, le dajva, zdaj gre za zmago!« jo je bodril nežno in ljubeče in srce ga je bolelo, ko je videl žival trpeti. In ko se je na sredi strmine ustavila, saj je kar klecala pod težo in se je kar kadilo z nje, tako je bila prepotena, je segel Kavelj, ki je bil prav tako moker, v žep in ji potem na dlani ponudil pest ovsa.

»Bistra, za tovariše gre to pot! Res so se včasih norčevali iz tebe in trdili, da nimaš duše. No, Bistra, ne zameri jim tega, drugače pa so dobri fantje, našo zemljo branijo! Dajva, sirotica, le dajva, prepričala jih bova, da imaš dušo, prmej-kavelj, da res!«

Bistra je pokimala, požvečila oves in se hrabro pognala v reber. Pokalo je vedno bliže. Granate, ki so jih belčki streljali iz Velikih Lašč, so v zraku tako piskale, kakor če zapiskaš na travo, ki si jo stisnil med oba palca. Potem pa je reklo — bum! — in pri Svetem Gregorju se je dvignil iz zemlje steber dima, ognja in prsti.

»Ha, krote, ne boste nas, čeprav kihate na nas ogenj in žveplo!« se je dušal Kavelj.

Čim bolj sta se bližala vrhu, bolj so brenčale izgubljene kroglice nad njima. Kavelj je snel puško z rame in jo pripravil na strel, kajti vrag vedi, kje so naši in kje so belčki. Kar na mah ju je zagrnila bela meglica, da se nikamor ni prav videlo. Toda pot je držala v vas, že je bilo slišati tudi naše fante zgoraj med hišami. In strašno poredko so pokali, s položajev belčkov niže spodaj pa je kar nepre­nehoma grmelo.

»Bistra, še sto metrov! Čuj, našim pohaja strelivo. Umakniti se bodo morali, če bova prepozna!«

Zgoraj na planoti sta jo rezala na vso moč hitro. Že sta dosegla prve hiše. Partizani so ju zagledali, pritekli, dvignili zaboje, raznesli strelivo na položaje in že je bruhnila naša mina med belčke. Spodaj pod hišami so naši zakričali »na juriš!« in potem so gnali belčke prav do Velikih Lašč.

»Vidiš, Bistra, kaj sva napravila!« jo je ves zadovoljen ogo­varjal Kavelj, ko sta jo rezala skozi meglico po planoti proti strmini nazaj v štab. »In da nimaš duše, prmej-kavelj...? Za deset belčkov jo imaš, kaj za deset, za vso belo bando v Velikih Laščah!«

Tedaj se je meglica razblinila, sonce je posijalo in bela ravan ter s snegom posute smreke ob robeh so se bleščale v zimski krasoti. V daljavi pa je blestel vrh Snežnika.

»Oh, kako je lepo!« je dahnil Kavelj, ko se je zazrl v prelest zimske podobe. Tudi Bistra je obstala, in potem sta se oba zamak­nila v sneg, v sonce in v tisoč kristalov, ki so blesteli vsepovsod.

Tedaj pa, ko sta bila na planem čisto sama, je nenadoma nad njima zaropotalo letalo. Kajpak, sovražno, kajti takrat partizani še niso imeli jeklenih ptičev. Komaj da se je Kavelj prav ovedel, že se je spustila mrtvaška ujeda z višave ko postovka na plen in ju pričela obstreljevati.

»Šavs!« je zastokal Kavelj in se zgrabil za prsi. »Dobil sem jo... Beži, Bistra, reši se!«

Bistra, preplašena zaradi strašnega ropota, se je pognala navzdol, da se je kar kadilo za njo. Kavelj pa je zagledal na poljani kup gnoja, ki je štrlel iznad snega, in to je bila edina temna lisa na zasneženem polju. Gnoj je bil topel, in sneg je na kupu, ko je snežilo, sproti ugašal. Zavlekel se je tjakaj, se stisnil v gnoj, kolikor se je le dalo, potem pa je od bolečin omedlel.

Počasi je pričel ugašati tudi dan. Mrak se je pričel plaziti iz doline. Kavelj je spet odprl oči. Čutil je, da se mu moči drobe in da bo moral umreti, če bo tu obležal. Poskušal je vstati. Dvignil se je na kolena in spet zdrknil nazaj k zemlji.

»Ali se je Bistra rešila...?«

Nihče ga ne bo danes našel tu. Noben kmet ne bo šel danes ven na plano, ker je vsepovsod vojna in so hudi časi. Tudi volkovi se klatijo pozimi tod okoli... Z bolečino je pomislil na Notranjsko, kjer ima mater in nevesto. Ko bo skopnel sneg in bodo spet ozelenele hoste in ko bo sovražnik pregnan, bodo Notranjci dali sekire na rame in bodo šli podirat smreke.

»Prmej-kavelj, proč od tod!« je dejal trmasto.

Tedaj pa se je izluščila iz mraka črna senca in je postajala vedno večja in večja. Volk? Medved? Kavelj je pritegnil puško k sebi.

Kaj? Kdo? Prmej-kavelj — Bistra!

Kavelj je od sreče kar pozabil na bolečino. Če je Bistra tu, ga bo odnesla v dolino in rešen bo! Bistra ga je s smrčkom božala po licu, dihala je vanj in Kavelj je jokal.

»Ti moja zvesta! Ti moja draga!«

Oprijel se ji je vratu in se počasi postavil na noge.

»Ali me boš nesla?«

Bistra je pokimala. Kavelj je splezal na kup gnoja in se zakobalil na mulo. Strašno ga je zabolela rana, pa je vzdržal. Bistra ga je mirno in rahlo, kakor da je zares vedela, da je težko ranjen, odnesla skozi noč v dolino.

Ko ju je v temi, spodaj pod štabom, ustavila straža, in so prihiteli z lučjo, so vsi videli, kako sta človek in žival vendarle povezana. Komaj pa so dvignili težko ranjenega Kavlja z mule, je Bistra še enkrat s smrčkom poiskala Kavljev obraz, nato pa se je zgrudila na tla.

Tedaj so šele videli, da je nekajkrat prestreljena in da je mrtva, ker je izgubila vso kri.

Kavelj je zaihtel. Pobožal jo je po mehkem, še toplem vratu, in preden je spet omahnil v nezavest, je zašepetal tovarišem: »Prmej-kavelj, da je imela dušo!«